PRAVO_ZAPISKI1.2_Erik-Kranjc_Žiga-Vajdič-1

PRAVO ZAPISKI Erik Kranjc

(uredil in popravil Žiga Vajdič, 19.8.2014)

!1-DEL UVOD V PRAVOZNANSTVO !

1. PRAVNI RED IN PRAVNI SISTEM

1.1 PREDMET PRAVNEGA UREJANJA PRAVO je sistem pravil, s katerimi zakonodajalec pravnim subjektom zapoveduje, prepoveduje ali dovoljuje določena družbeno ne/zaželena ravnanja. Aktivna ali opustitvena.

UČINKOVITOST PRAVA ni odvisna le od državne prisile, ampak je pogojena z družbeno racionalnostjo, potrebo, prepričljivostjo in primernostjo prava.

PREDMET PRAVNEGA UREJANJA (dva sklopa družbenih razmerij) • družbena razmerja • interesno konfliktna d.r. !

DRŽAVA vzpostavlja učinkovitost in spoštovanje prava s svojim monopolom moči in s sredstvi za fizično prisiljevanje (pristojne oblasti institucije lahko uporabijo v primeru nespoštovanja) TEMELJNI PREDMET PREUČEVANJA BISTVA PRAVA:

• pravne norme • družbeni odnosi • družbene vrednote • pravičnost (kot merilo pravnosti) !

MORALA in običaji kot družbene norme so lahko s pravnimi normami skladni, v razmerju do njih nevtralni oziroma v nasprotju.

OBIČAJNE PRAVNE NORME lahko po volji zakonodajalca postanejo pravne, medtem ko moralne norme lahko uporabnikom prava koristijo pri vrednotenju ravnanj pravnih subjektov.

Pravne norme oblikuje zakonodajalec, moralne norme (pretežno tudi običajne) pa nastanejo spontano z zunanjim vedenjem in ravnanjem pravnih subjektov.

NORME vnaprej določajo sankcije za primer, ko bi jih naslovljenci kršili

SANKCIJE so zaradi kršitev moralnih norm nepredvidljive, za pravne norme pa vnaprej določene.

!!!

1.2 PRAVNI RED IN PRAVNI SISTEM PRAVNI RED

1. v ožjem pomenu - pravne norme urejene v abstraktnih, splošnih pravnih aktih ( v ustavi in zakonih-> veljajo v določenem času in na določenem objektu za vse !!)

2. v širšem pomenu - tvorijo ga vsi v določenem času in prostoru veljavni predpisi, ter posamični akti (sodbe, pogodbe, odločbe, sklepi..) so tisti s katerimi so urejene pravice oz. obveznosti določenih pravnih subjektov.

Pravni red deluje učinkovito ko so abstraktni splošni pravni akti v katerih so zajete pravne norme, medsebojno vsebinsko usklajeni.

PRAVNI RED v posamezni državno organizirani skupnosti torej tvorijo: pravne norme in pravna pravila in sestavine dejanske narave (vedenje in ravnanje pravnih subjektov). SKUPINE PRAVNIH SISTEMOV evropski kontinentalni, rimsko-germanski, anglosaški, socialistični …

!1.3 TRADICIONALNE PRAVNE PANOGE

1. USTAVNO PRAVO ureja temelje pravnega sistema 2. CIVILNO obsega stvarno, obligacijsko, družinsko in dedno 3. DELOVNO ureja pravice izhajajoče iz svobode dela, pravice delavcev do

soodločanja … 4. GOSPODARSKO urejanje statusa gosp. subjektov, gosp. pogodbe, prepoved

ravnanj, ki so v nasprotju s svobodno konkurenco, odškodninsko odgovornost 5. KAZNOVALNO predpisuje katera dejanja so kaziva, katera pomenijo postopek ali

prekršek 6. UPRAVNO ureja organizacijo državne in javne uprave, odnose med temi organi … 7. MEDNARODNO JAVNO ureja razmerja med državami 8. MEDNARODNO ZASEBNO ureja vprašanja o izbiri materialnega prava pri urejanju

pravnih razmerij z zunanjim elementom

2 PRAVNI VIRI DELIJO SE NA:

a. materialne b. formalne c. spoznavne

MATERIALNI VIRI – dejavniki, ki soodločajo katera pravna razmerja je treba pravno urediti in kako.

FORMALNI VIRI - oblike pravnih aktov v katerih so vsebovane pravne norme. Zunanji izraz materialnih pravnih virov.

Razvrščamo jih v: 1. ustavo in načela mednarodnega prava 2. mednarodne konvencije 3. zakone in zakonike 4. podzakonske akte (uredbe, odloki..)

SPOZNAVNI VIRI so dokumenti in druga gradiva, ki so namenjeni vsebinskem spoznavanju pravnih norm (Uradni list, zbirke predpisov…)

2.1 PRAVNI VIRI GOSPODARSKEGA PRAVA Ustava R.S. kot formalni pravni vir gospodarskega prava določa, da je gospodarska pobuda svobodna, da se gosp. dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, ter da ustanavljanje gosp. subjektov določa zakon.

Prepoveduje dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.

75. člen – pravico delavcev do sodelovanja

76. in 77. člen – sindikalna svoboda in določbe o varstvu človekovih pravic

Najpomembnejši zakonski pravni vir, ki ureja status gos. družb je ZAKON O GOSPODARSKIH DRUŽBAH (na posameznih področjih dopolnjujejo zakoni s področja zadrug, bančništva, zavarovalništva, zavodov, gospodarskih javnih služb, javno-zasebnega partnerstva …)

2.2 AVTONOMNO POSLOVNO PRAVO Obligacijski zakonik - zakonodajalec je med formalne pravne vire vključil dobre poslovne običaje, uzance in prakso, katerih uporabo pa lahko pogodbene stranke v skladu z načelom svobodnega urejanja pogodbenih razmerij izključijo.

2.3 DOBRI POSLOVNI OBIČAJI KOT PRAVNI VIR Delimo jih na

• ORGANIZIRANE (zakonodajalec oz. drugi pristojni organ njihovo vsebino natančno oblikuje)

• SPONTANE (so družbena pravila, ki sama po sebi niso del pravnega reda, postanejo pa, ko jih zakonodajalec vključi v pravni red)

Gospodarske posle, ki se načeloma sklepajo po načelu avtonomije pogodbenih strank, zakonodajalec s prisilnimi normami ureja le toliko kot je nujno, da se v javnem interesu zavarujejo najpomembnejše družbene vrednote.

Načelo svobodnega urejanja pogodbenih razmerij moramo povezati z NAČELOM DISPOZITIVNOSTI po katerem se razmerja, ki jih stranke s pogodbo ne uredijo, uredijo tako kot določi zakonodajalec.

Z napotitvijo na uporabo dobrih poslovnih običajev zakonodajalec omogoči oblikovanje novih pravnih pravil oziroma pravnih virov in s tem učinkovito ureditev gospodarskih pogodbenih razmerij, tako da pravila poslovne prakse zagotavljajo učinkovitost, urejenost, ohranjajo predvidljivost in pravno varnost.

Pravni standardi, vsebina posameznega standarda se lahko določi le v konkretnem življenjskem primeru. V tem se razlikujejo od drugih nedoločenih pravnih pojavov. Standardi so nedoločeni pojmi le na abstraktni (regulativni ravni), povsem določljivi pa so v konkretnih življenjskih primerih; za vsak konkreten primer predvidevajo le en tip vedenja in ravnanja. !2.3.1 NARAVA IN VSEBINA DOBRIH POSLOVNIH OBIČAJEV

DOBRI POSLOVNI OBIČAJI so v praksi uveljavljeno značilno ravnanje, v katerem se izraža moralno pojmovanje poslovnih krogov, drugih udeležencev in družbene skupnosti v zvezi z razmerji na trgu. Funkcija dobrih poslovnih običajev je preprečevanje prestopa tistih skrajnih meja, ki še ohranjajo ravnovesje za uresničitev temeljnih ciljev obligacijskega

razmerja v pravnem prometu in so v praksi uveljavljene kot tipično ravnanje - pri katerem se izraža moralno pojmovanje poslovnih krogov, drugih udeležencev in družbene skupnosti v zvezi z razmerji na trgu.

BISTVO POSLOVNIH OBIČAJEV sta vestnost in poštenje.

Cilj podjetniške igre je legalni in legitimni odvzem premoženja udeležencem na trgu. Med cilji podjetja je pridobivanje dobička.

Pojem poslovne morale je zavajajoč saj ne zahteva, da bi morali stranki ravnati častno, prepoveduje le njihovo nečastno ravnanje nasproti drugi pogodbeni stranki, ravnanje, ki nasprotuje temeljnim družbenim vrednotam. DOBRE POSL. OBIČAJE OPREDELJUJEJO NASLEDNJE ZNAČILNOSTI:

1. oblikujejo se v poslovni praksi in se ponavljajo skozi določeno časovno obdobje, 2. vsebinsko so natančnejši od abstraktnih splošnih pravnih norm, 3. uporabljajo se, kadar se stranke nanje sklicujejo pa tudi kadar zakonska norma to

določa.

2.4 UZANCE UZANCE SO zbrani, načrtno urejeni, napisani in objavljeni poslovni običaji. Ne le kot zapis poslovne prakse, ampak tudi kot zapis pravil za presojo ravnanja določenega poslovnega kroga.

Praviloma sprejemajo nedržavni subjekti, največkrat gospodarske zbornice in različna poklicna združenja.

Delimo jih na:

• SPLOŠNE - za blagovni promet • POSEBNE - nanašajo se na točno določeno dejavnost; gostinstvo, gradbeništvo, ali pa

trgovanje s točno določenim proizvodom (riž, sadje…) !2.5 SPLOŠNI POGOJI POSLOVANJA IN FORMULARNE POGODBE KOT VIR PRAVA SPLOŠNI POGOJI POSLOVANJA so zapisana in objavljena pravila, s katerimi gospodarskimi subjekti ali njihova združenja vnaprej uredijo pravna razmerja za primer, ko želijo posamezni subjekti z njimi skleniti pogodbeno razmerje. So dodatek k množičnim in tipiziranim pogodbam, ter so namenjeni vnaprej nedoločenemu številu razmerij oz. subjektov.

Splošni pogoji poslovanja so nični če nasprotujejo namenu sklenjene pogodbe oz. dobrim poslovnim običajem.

Obligacijski zakonik določa, da se v primeru, ko so določbe splošnih pogojev nejasne, razlagajo v korist šibkejše stranke.

FORMULARNE POGODBE so tipizirane, standardizirane pogodbe, ki jih ena pogodbena stranka oblikuje in natisne v naprej, sklepajo pa se tako, da druga pogodbena stranka s podpisom take pogodbe brez pogajanj vstopi v tako razmerje.

Pristopne (adhezijske) pogodbe so, če stranka nima možnosti za predlaganje sprememb pogodbe.

!!

3 PRAVNA NORMA IN PRAVNI AKTI

3.1 SESTAVINE PRAVNE NORME HIPOTEZA je sestavina splošne abstraktne pravne norme, ki opisuje in opredeljuje okoliščine, položaje, dogodke ali razmere, v katerih morajo pravni subjekti ravnati skladno z vsebino dispozicije.

DISPOZICIJA je bistveni del pravne norme, z njo zakonodajalec določi način ravnanja pravnih subjektov (razvrstitev dispozicij: zapovedi, prepovedi, dovoljenja). Primarna opisuje konkreten dejanski stan, sekundarna pa opisuje kršitev primarne.

Primer: • PRIMARNA HIPOTEZA (dejanske okoliščine) kdor zasluži 100000$ • PRIMARNA DISPOZICIJA (pravna posledica) naj plača 10%davek • SEKUNDARNA HIPOTEZA (pravna kršitev) če ne plača • SEKUNDARNA DISPOZICIJA (sankcija) naj se kaznuje s 50.000$

SANKCIJA, ko se ne ravnamo v skladu z dispozicijami nam lahko grozijo denarne, zaporne kazni ali pa odvzem pravice. Sankcija kot bistvo pravne norme predpisana vnaprej.

Pravne norme glede na učinek : • NORME PRISILNEGA (kogentnega) ZNAČAJA -zavezujejo naslovljence k

določenemu ravnanju, v primeru drugačnega ravnanja sledi sankcija. • NORME DISPOZITIVNE NARAVE - dopuščajo naslovljencem, da sami izberejo ali

se bodo ravnali po dispoziciji pravne norme ali pa bodo sami oblikovali svojo pravno normo po kateri se bodo ravnalo.

3.2 VRSTE PRAVNIH AKTOV SPLOŠNI AKTI ustava, zakoni, uredbe, odloki, odredbe, pravilniki, statuti vsebujejo abstraktne splošne pravne norme, ki se nanašajo na vse državljane, pravne subjekte ali posamezne družbene skupine. Ureja nedoločeno število družbenih razmerij, določenih le po zamišljenih, splošno tipiziranih značilnostih. Terjajo konkretizacijo, brž ko dejansko nastane situacija, ki jo predvidevajo. Naslovljenci niso določno opredeljeni.

POSAMIČNI AKTI sklepi upravnih organov, odločbe, sodbe sodišč temeljijo na splošnih abstraktnih aktih, splošni pravni akti se uresničujejo s posamičnimi.

NEDRŽAVNI (ne-oblastni) AKTI so tisti, ki jih pod določenimi pogoji izdajo nedržavni organi. Splošni -> statut društva. Posamični -> sklep pristojnega organa društva o izključitvi osebe iz članstva v društvu.

3.3 HIERARHIJA IN USKLAJENOST PRAVNIH AKTOV USTAVA je temeljni pravni akt (materialni pomen v vsebini, formalni pa v moči njenih norm). Njene norme so kot norme nadrejene vsem drugim pravnim normam. Ustava ureja pravice in svoboščine posameznikov ter ureja temeljne državne ureditve.

USTAVNOST pomeni, da morajo biti vsi pravni akti v skladu z ustavo. Načelo ustavnosti je v odnosu do načela zakonitosti primarno načelo, saj mora biti zakon skladen z ustavo.

NAČELO ZAKONITOSTI pomeni hkrati neposredno izvedbo načela, saj bi ustavnost brez zakonitosti ne bila popolna.

LEGALITETNO NAČELO podzakonski splošni abstraktni akti morajo temeljiti na zakonski normi.

S podzakonskim aktom ni dopustno ožiti ali širiti z zakonom urejenih pravic in obveznosti, pristojni organ za izdajo podzakonskega akta lahko zakonske norme le podrobneje razdela (razlaga, operacionalizira..) pri tem pa mora zasledovati RATIO LEGIS (zakonodajalčev namen) zakonskih norm.

Ustavnost in zakonitost sta temeljni načeli vsake sodobne demokratične države.

ALI SO SPLOŠNI ABSTRAKTNI AKTI SKLADNI PRESOJAMO PO NASLEDNJIH NAČELIH:

1. NAČELO USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI - da morajo biti zakoni v skladu z ustavo, podzakonski in ostali splošni akti pa v skladu z zakoni.

2. NAČELO PRAVNE DRŽAVE - zahteva, da se pravna razmerja med državo in državljani urejajo z zakoni, zakoni in drugi predpisi pa so v skladu z veljavnimi načeli mednarodnega prava in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami - konvencijami.

3. LEGALITETNO NAČELO - zahteva, da posamični akti in dejanja državnih organov temeljijo na zakonu, da podzakonski predpisi ne smejo samostojno urejati pravic, da morajo imeti podzakonski predpisi vsebinsko podlago v zakonu.

4. Po načelu, da sodišča odločajo o konkretnih pravicah in obveznostih pravnih subjektov s pravnomočnimi sodbami na podlagi zakonskih predpisov. Ko sodišče meni, da je zakon ali določba le tega v nasprotju z ustavo, mora postopek prekiniti in pri Ustavnem sodišču vložiti zahtevo za oceno njene ustavnosti.

Načelo zakonitosti se v širšem pomenu uresničuje tudi z načelom objavljanja predpisov, s prepovedjo retroaktivnosti ...

HIERARHIJA:

1. EU,

2. USTAVA,

3. NAČELA MEDNARODNEGA PRAVA,

4. OBJAVLJENE MEDNARODNE POGODBE KI JIH RATIFICIRA DRŽAVA,

5. ZAKON,

6. MEDNARODNE POGODBE KI JI RATIFICIRA VLADA,

7. PODZAKONSKI AKTI

!3.4 ČASOVNA IN PROSTORSKA VELJAVNOST PRAVNIH NORM Pravna norma velja v določenem prostoru in času.

Zakon in vsak drug predpis mora biti pred začetkom veljavnosti objavljen.

Izjema le Ustava RS ki vstopi v veljavo z razglasitvijo.

Državni predpisi morajo biti objavljeni v Uradnem listu RS.

Čas med objavo in uveljavitvijo predpisa imenujemo vakacijski rok (vacatio legis), ki znaša praviloma petnajst dni, izjemoma se lahko zaradi utemeljenih razlogov rok podaljša ali skrajša.

Veljavnost splošnih abstraktnih aktov lahko preneha z: • iztekom v aktu določenega roka veljavnosti. • z odločbo ustavnega sodišča. • s sprejetjem novega akta ki vsebuje derogacijsko ( klavzulo. • s tem ko preneha obstajati predmet pravnega urejanja. • s sprejetjem novega akta brez derogacijske klavzule, z višjim aktom se razveljavi

nižji akt (pogoji - lex posterior derogat lege prior »z novejšim razveljavi starejši«, lec specialis derogat legis general »s specialnim razveljavi splošni«)

!3.5 NAČELO PREPOVEDI RETROAKTIVNOSTI PRAVNIH AKTOV Ustava RS v 155. členu prepoveduje, da bi zakoni, drugi predpisi in splošni pravni akti učinkovali za nazaj. Izjemoma dopušča le če to narekuje javni interes, če se za nazaj uporabljajo le posamezne določbe zakona in če te določbe ne posegajo v pridobljene pravice pravnih subjektov

Dejanje, ki ni v zakonu vnaprej opredeljeno kot kaznivo, ni kaznivo dejanje.

Velja, da če se po storitvi kaznivega dejanja ali po nastanku davčne obveznosti ki še ni odmerjena, zakon spremeni, se uporabi zakonik ki je za storilca milejši.

NEPRAVA RETROAKTIVNOST govorimo takrat, ko zakonodajalec poseže v pravni položaj pravnega subjekta, ki je nastal v preteklosti, ko je veljala prvotna pravna ureditev, ki pa jo je zakonodajalec uredil na novo, o pravici pa do spremembe še ni bilo odločeno (npr. sprememba pokojninske zakonodaje). Taki primeri povratne veljave predpisov niso prepovedani, razen če je kršeno načelo zaupanja v pravo, po katerem država ne sme pravnemu subjektu poslabšati njegovega pravnega položaja arbitrarno, brez stvarnega razloga.

!4. INTERPRETACIJA PRAVNIH NORM

4.1 SPLOŠNO Pri uporabi pravne norme mora razlagalec ugotoviti, kakšni so vsebina, pomen in namen norme (zakonodajalčev ratio legis). Enaka dejanska stanja morajo obravnavati enako, različna pa različno. S sodobnim pristopom se zajemajo celotno družbeno stanje, družbenoekonomske in družbenopolitične razmere.

Predmet razlage so vsi pravni akti, v primerih pravnih praznin pa tudi pravni red oziroma njegova temeljna načela.

Razlagalci so lahko različni pravni subjekti (največkrat pravni strokovnjaki - sodnik pri sojenju). Kadar pravno normo oziroma pravni akt razlaga tisti njen oblikovalec, ki ga je sprejel, govorimo o avtentični razlagi. Pravnomočna sodba pomeni, da je razlaga pravnih norm na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, za vse dokončna in obvezna.

Vrhovno sodišče RS skrbi za enotnost sodne prakse.

!!

4.2 PRAVNI SILOGIZEM IN ODLOČANJE V PRAVU Uporaba prava v procesu odločanja, kot jo zastopa teorija argumentacije, je odgovorno intelektualno opravilo, ki ga je treba prepričljivo, teoretično in praktično utemeljiti.

Po klasičnem normativnem pojmovanju se sodba, razume v smislu ponovitve pravne norme na konkretnem primeru.

Šola pojmovne jurisprudence razlago pojmuje kot miselni proces razlagalca.

Pravne norme je potrebno razlagati tudi z vidika družbenoekonomskih in družbenopolitičnih razmer v katerih je pravni akt nastal in tudi z vidika razmer, v katerih jo je treba uporabiti.

Pravna odločitev mora biti vrednostna sinteza, ki iz normativnega gradiva ustvari abstraktni (zakonski) dejanski stan, pod katerega subsumira konkretni (življenjski) dejanski stan.

Konkretni dejanski stan ki se ujema s primarno (opis okoliščin) in sekundarno (kršitev) hipotezo pravne norme uporabnik zagotavlja hkrati ko opredeljuje zakonski dejanski stan s pravno posledico - življenjski primer primerja z možnimi zakonskimi dejanskimi stanovi, dokler ne opredeli njunih sestavin in ju konstituira kot zgornjo in spodnjo premiso pravne odločitve (pravni silogizem).

!4.3 METODE INTERPRETACIJE PRAVNIH NORM TELEOLOŠKA (funkcionalna, namenska) NORMA (ugotavljamo namen) S pomočjo te metode uporabnik ugotavlja namen (ratio legis) določene pravne norme oz. predpisa, in sicer katera razmerja je zakonodajalec uredil in kako.

Uporabnik mora ugotoviti namen zakonodajalca s pomočjo pravnih pravil.

Teleološki metodi sta v prvi vrsti v pomoč še zgodovinska in sistematična metoda.

JEZIKOVNA METODA (ugotavljamo pomen) S to metodo uporabnik ugotavlja pomen besed, izrazov in pojmov pravne norme.

Pravni jezik je nad pogovornim in ga lahko pomensko spreminja, dopolnjuje, lahko pa mu določen pomen tudi odvzame.

Če bi jo pri razlagi pravne norme uporabili samostojno je nezanesljiva.

ZGODOVINSKA METODA (sklepanje iz manjšega na večje) Ugotavljamo pomen v času njegove uporabe

SISTEMATIČNA METODA (sklepanje po podobnem) Omogoča uporabniku, da vsebino posamezne pravne norme ugotovi glede na njeno umeščenost v pravni akt kot celoto in tudi v sistematično urejen notranji sistem.

LOGIČNA METODA (sklepanje iz večjega na manjše) Namenjena preverjanju že oblikovanih ugotovitev.

AVTENTIČNA metoda razlage je, ko pristojni organ ki je predpis ki se razlaga sprejel, sam razloži pomen posamezne norme.

!

5. PRAVNE PRAZNINE ZAČETNA PRAVNA PRAZNINA kompleksnost in zapletenost družbenega življenja sta pogosto razloga, da zakonodajalec že ob pravnem urejanju ne zajame posameznega življenjskega stanu.

NAKNADNA PRAVNA PRAZNINA dinamično družbeno življenje, ki ga povzroči razvoj tehnologije povzroči nova razmerja, ki jih zakonodajalec ni mogel predvideti ob sprejemu predpisa in pravno urediti. (lahko jo povzroči Ustavno sodišče, ki v prestopku presoje ustavnosti ugotovi, da ureditev ni v skladu z ustavo) Korist in interesi pravnih subjektov zahtevajo, da jim pravni red že pred zakonodajalčevo ureditvijo omogoči uveljavitev pravic -> v takih primerih pravno praznino zapolni pristojni organ (sodišče) v postopku sprejema posamičnega pravnega akta. To je prepovedano v kazenskem in davčnem pravu.

Pravnost pravnih prvin ugotavljamo po načelu delitve oblasti, načelu vladavine prava in načelu pravne varnosti.

Naloga pristojnega državnega organa (uporabnika) je torej, da izhajajoč iz zakonodajalčeve zasnove (ratio legis) ugotovi kje in v kolikšnem obsegu obstaja vrzel, in da jo s pomočjo pravnih pravil in načel vsebinsko napolni.

ZA NAPOLNJEVANJE PRAVNIH PRAZNIN VELJAJO PRAVILA: 1.) SKLEPANJE OD PODOBNEGA NA PODOBNO pomeni, da se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neposredno pravno neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih in da zato uporabnik lahko tudi za pravno neurejenega uporabi isto pravno normo. Podobnosti uporabnik ugotavlja na podlagi vrednostne in teleološke presoje.

Sklepanje obsega: • Zakonsko analogijo (analogia legis) - pri tej si uporabnik pomaga z

argumenti: načelo pravne enakosti, načelo pravne različnosti, argument teleološke redukcije.

• Notranja analogijo (intra legem) - se nanaša na notranje praznine, kjer jih zakonodajalec že sam predvidi in opiše z izrazi »ali kako drugače«, »zlasti«, »na drug dovoljen način«

• Pravno analogijo (analogia iuris) - ima najširše razsežnosti in je lahko popolna ali delna. Pri popolni gre za urejanje primerov na podlagi pravnih načel in splošnih pravnih pravil, pri delni analogiji pa se uporabnik opira na merila pravne panoge in pravnega področja v sistemu.

2.) S POMOČJO SKLEPANJA Z MANJŠEGA NA VEČJE pravna posledica še bolj utemeljeno velja za večje, ki imajo bolj trdne razloge, kot za manjše. (npr. če mora najemnik dobiti dovoljenje najemodajalca za vselitev enega sostanovalca, ga mora dobiti tudi za več sostanovalcev.)

3.) S SKLEPANJEM Z VEČJEGA NA MANJŠE, če neka pravica vsebuje večji obseg pravic, ta vključuje tudi manjši obseg pravic. (npr. če gre na služečem zemljišču za služnost vožnje z avtomobilom, obsega ta pravica tudi služnost vožnje s kolesom) 4.) S SKLEPANJEM O SOODVISNOSTI uporabnik sklepa, da kadar neka norma vsebuje dve pravili, ki sta si med seboj v nasprotju, se ena izključi kot neveljavna.

5.) ARGUMENTUM A COHERENTIA temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje povezana celota, v katerem ni antinomij, in napotuje na odpravo nasprotja v pravnem sistemu

6.) SKLEPANJE PO NASPROTNEM RAZLOGOVANJU Analitične – jezikovna in logična metoda

Sintetične – sistematična, teleološka in zgodovinska metoda

!2.DEL- PRAVNI RED EU

!1.ZGODOVINSKI PREGLED IDEJ O POVEZOVANJU 14. STOLETJE razvita ideja o politični enotnosti Evrope (Pierre Dubois – recuperatione Terrae Sanctae) 15. STOLETJE pogodba z idejo o supranacionalnosti in o omejitvi državne suverenosti.

17. STOLETJE ideja o svobodnem gospodarstvu in trgovini.

19. STOLETJE predlog združitve Evrope v federacijo (Konrad Friedrich – Evropa in amerika; Evropska zveza) 1950 Robert Schuman - predlog o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) Na podlagi Marshallovega plana pa je Viner razvil idejo o povezavi zahodnoevropskih držav v carinsko unijo.

!2. ZGODOVINSKO OZADJE IN POLITIČNO-GOSPODARSKE OKOLIŠČINE, V KATERIH SO BILE USTANOVLJENE EVROPSKE SKUPNOSTI • Zvišanje uvoznih carin za omejitev mednarodne trgovine. • Vojna zahtevala mobilizacijo vseh proizvodni sredstev. • 1929-1933 svetovna gospodarska kriza ki je spodbudila idejo po kateri naj država prevzame skrb

za pomoč tistim ki so pomoči potrebni. • J.M.Keynes -davki in investicije • 1931 Commonwealth - ideja o nadnacionalnem povezovanju držav (gospodarskih kriz ni mogoče

obvladovati zgolj na nacionalni ravni) • Marshallov načrt za obnovo Evrope • 1947 nastane Mednarodna trgovinska organizacija in sprejem Splošnega trgovinskega in

carinskega sporazuma (GATT) • 1949 sprejetje Evropske konvencije o človekovih pravicah; bistvenega pomena za nastanek tržno-

socialnega gospodarskega sistema v zahodnoevropskih državah. • Tržno socialna država je postala odgovorna za vzpostavitev ravnovesja med ekonomskimi in širšimi družbenimi potrebami in cilji posameznih družbenih skupnosti, pri urejanju konkurence na trgu pa za uravnavanje ekonomskih funkcij s širšimi družbenimi funkcijami

• 1946 Beneluks • 1949 ESPJ (Evropska skupnost za premog in jeklo) - namen je bil v racionalni delitvi dobrin,

zagotavljanju preskrbe trga, reguliranju cen, izboljšanju življenjskih in delovnih razmer… • 1955 – konferenca v Messini. Poročilo je bilo podlaga za sestavo pogodbe o Evropski gospodarski

skupnosti (EGS) in Evropski atomski skupnosti (EAS)

3. PRAVO EU

3.1. PRAVNI RED EU ESPJ evropska skupnost za premog in jeklo, EGS evropska gospodarska skupnost, EAS evropska atomska skupnost so bile ustanovljene na podlagi mednarodnega javnega prava kot mednarodne skupnosti pristojne za upravljanje skupnih nalog ustanoviteljic za katere so se sporazumele in jih z odstopom svojih suverenih pravic prenesle na organe skupnosti.

Teoretiki, ki so izhajali iz funkcionalne in integracijske teorije so jih opredelili kot SUI GENERIS (unikatno) ki temelji na dinamičnih in evolutivnih prvinah.

Teoretiki, ki so jih opazovali iz vidika normativne teorije, pa so jih opredelili kot pravno skupnost z avtonomnim pravnim redom.

Menimo, da so Skupnosti oziroma današnja EU več kot mednarodna organizacija in manj kot federacija.

PRAVNI RED EU tvorijo pogodbe med državami članicami, pravni akti sekundarnega prava, odločbe sodišča EU, politična načela, deklaracije, stališča, mnenja ter tudi pravno nezavezujoči cilji in ravnanja.

Tak specifični pravni red EU, ki se kontinuirano dinamično spreminja so teoretiki poimenovali s pojmom acquis communautaire. !3.2. CILJ IN TEMELJ EU Ekonomska integracija primarni cilj in temelj

Na začetku kot skupni trg, danes pa kot ekonomska in monetarna unija, ki temelji na štirih (4) temeljnih svoboščinah: SVOBODNEM PRETOKU BLAGA, OSEB, STORITEV IN KAPITALA

1. PROSTI PRETOK BLAGA Med članicami EU prepoveduje carine pri uvozu in izvozu, blagovno menjavo s tretjimi državami pa ureja s skupno carinsko tarifo.

Med državami članicami so prepovedani tudi količinske omejitve pri uvozu in izvozu.

Izjeme so dopustne, če so utemeljene z javno moralno, redom, varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, nacionalnih bogastev ali z varstvom industrijske in poslovne lastnine.

EU v državah članicah z ničemer ne posega v lastninsko-pravna razmerja. Med pravicami do zasebne lastnine je tudi intelektualna lastnina.

Pravice intelektualne lastnine se s tem, ko se blago na katerega se te pravice nanašajo, s privolitvijo imetnika pravic intelektualne lastnine, ko jih ta prvič da na trg, izčrpajo.

2. PROSTI PRETOK OSEB Maastrichtska pogodba je uvedla državljanstvo EU, razširila svobodno gibanje državljanov EU po državah EU

Prosto gibanje oseb ima dve komponenti : 1. prosto gibanje delavcev in 2. pravica do svobodnega ustanavljanja gospodarskih subjektov !

3. PROSTI PRETOK KAPITALA Kapital je temeljni proizvodni dejavnik pomemben za vzpostavitev enotnega notranjega trga, zato so po PEU prepovedane vse omejitve med državami članicami ter državami članicami in tretjimi državami. Razen davkov! 4. PROSTI PRETOK STORITEV Po PEU so prepovedane omejitve svobode opravljanja odplačanih storitev na enotnem trgu EU za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene.

PEU določa, da mora država članica v kateri ponudnik iz druge države članice začasno izvaja svoje storitve, temu ponudniku zagotoviti enake pogoje kot jih predpisuje svojim ponudnikom (storitve: industrijskega značaja, trgovinskega značaja, obrtne dejavnosti in dejavnosti svobodnih poklicev) Med te NE SODIJO transportne storitve ter zavarovalne in bančne storitve, ki jih PEU ureja posebej.

!3.3 NAČELA PRAVA EU Pravni red EU je vzpostavljen na načelu vladavine prava in načelih avtonomnosti, primarnosti in neposredne uporabe prava EU ter na načelu legitimnih pričakovanj.

NAČELO AVTONOMNOSTI Pomeni da pristojni organi EU sprejemajo predpise samostojno in neodvisno od držav članic. Predpisi, ki jih sprejmejo organi EU, učinkujejo na ozemlju držav članic neodvisno od njenih ustavnih in drugih pravnih virov. NAČELO PRIMARNOSTI Pomeni, da pravo EU vlada nad pravnimi sistemi držav članic, in da imajo v primeru kolizije med pravnimi normami prava EU in pravnimi normami držav članic prednost pravne norme EU. Nacionalnim zakonodajalcem je prepovedano, da bi sprejeli predpis, ki bi bil v nasprotju s pravnim redom EU.

NAČELO NEPOSREDNOSTI Načelo neposrednosti uporabe prava EU in načelo legitimnih pričakovanj pomenita, da lahko organi EU v okviru svojih pristojnosti nalagajo pravice in obveznosti pravnim subjektom neodvisno od pravnih sistemov držav članic, katerih državljani so oziroma imajo svoj sedež, in da se lahko ti subjekti nanje neposredno sklicujejo.

Nanaša se na PRIMARNE VIRE IN UREDBE, ki se praviloma ne smejo prenašati v pravne rede držav članic, razen kadar uredba sama pooblasti države članice za sprejem izvedbenih predpisov.

Za razliko od uredb in odločb, pa morajo vsebino direktiv države članice, za katere te veljajo, prenesti v nacionalni pravni red in na ta način zagotoviti uveljavitev z direktivami določenih ciljev. Kadar torej država članica v odrejenem roku ne prenese direktive v svoj pravni red je država članica odškodninsko odgovorna pravnim subjektom, ki ne morejo uveljaviti svojih pravic.

!!

3.4 INTERPRETACIJA PRAVA EU Pravni sistem EU je nadnacionalna tvorba, zato je pri razlagi pravnih norm oziroma splošnih pravnih aktov treba poleg tradicionalnih razlagalnih metod, kot so jezikovna, sistematična, zgodovinska, teleološka, avtentična in logična, ter tradicionalnih pravnih pravil upoštevati tudi načela, na katerih temelji pravni red EU, kot so načela avtonomnosti, primarnosti in neposredne uporabe prava EU ter načelo legitimnih pričakovanj, in to tako, da se zagotovi varstvo temeljnih človekovih pravic, svobode, človekovega dostojanstva, demokracije, enakosti, pravne države in skupnih vrednot.

EU mora pri razlagi zasledovati tudi vrednote kot so krepitev dobrobit v EU združenih narodov, svobode, varnosti ...

!4. VIRI PRAVA EU Pravne vire EU delimo na primarne in sekundarne, ter dopolnilne. Primarni viri so pogodbe ki so jih med seboj sklenile države članice, sekundarni viri so predpisi ki so izvedeni iz primarnih virov.

!4.1. PRIMARNI VIRI Temeljni primarni pravni viri EU so ustanovitvene pogodbe Evropske skupnosti. To so pogodba o ustanovitvi (1. ESPJ) Evropske skupnosti za premog in jeklo, pogodba o ustanovitvi (2. EGS) Evropske gospodarske skupnosti in 3. (EAS) pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti z atomsko energijo.

1986 sklenitev Enotnega evropskega akta (EEA) uvede razširjeni sitem glasovanja s kvalificirano večino Sveta ministrov, razširijo se pristojnosti Evropskega parlamenta, enotni trg pa se opredeli kot bistveni cilj Skupnosti, ki se mora uresničiti do leta 1992. Uvedle so tudi sodišče prve stopnje kot podporo sodišču ES.

1992 v Maastrichtu sklenjena Pogodba o ustanovitvi EU pomeni podrobnejšo ureditev uresničevanje skupne ekonomske politike in vzpostavitev pravnih temeljev za monetarno unijo. Na podlagi uzakonjenega načela subsidiarnosti je EU pridobila pravico, da uredi posamezna vprašanja iz pristojnosti držav članic, če jih te ne uredijo. Pogodbo o ustanovitvi EGS preimenujejo v Pogodbo o ustanovitvi Evropske unije (PEU). 1997 Amsterdamska pogodba, konsolidacijska pogodba. Uredile carinsko sodelovanje, vzpostavile mehanizme za trajnostno neinflatorno rast, visoko stopnjo konkurenčnosti, varstva okolja in za tak gospodarski razvoj, ki bo zagotavljal visoko stopnjo trajnostne in uravnotežene zaposlenosti ter socialnega varstva.

2001 pogodba v NICI članice so uredile podlage za vstop novih članic v EU.

2007 Lizbonska pogodba (začela veljati 1.12. 2009) zasnovana na načelu demokratične enakopravnosti po katerem so državljani EU pred njenimi institucijami enakopravni, na načelu reprezentativne demokracije, po katerem državljani svoje pravice uveljavljajo z medsebojnim sodelovanjem državljanov in institucij. Države članice iz svojih suverenih pravic prenesle na organe EU nove pristojnosti in razširile možnosti intervencija Sveta. Nove pristojnosti EU pridobila tudi na področju zunanje politike, varnosti in obrambe. Uvaja odločanje Sveta EU s

kvalificirano večino (55% držav članic in 65% EU prebivalstva). Možnost državljanske pobude (milijon državljanov držav članic da komisiji predlog za pripravo predloga novega predpisa ali njegove spremembe) SIMBOLI EU zastava s krogom iz 12 zvezdic na modri podlagi, valuta €, himna Oda radosti, dan Evrope je 9. maj, geslo »združena v raznolikosti«

!4.2 SEKUNDARNI VIRI Lizbonska pogodba kot PRIMARNI PRAVNI VIR določa, da institucije za izvajanje pristojnosti Unije sprejemajo uredbe, direktive, sklepe, priporočila in mnenja.

Ker torej govorimo o pravnih virih pravnega reda EU kor skupku formalnih pravnih virov in neformalnih virov, je je pravna teorija pravni red EU poimenovala z izrazom »acquis communautaire«

Direktive opredeljuje kot zavezujoče za vsako članico, za katero velja glede cilja, ki ga je treba doseči.

Med splošno zavezujoče šteje tudi sklepe, vendar pa so sklepi kot posamični pravni akti, ki določajo naslovnika, zavezujoči le zanj.

V rednem postopku sprejete zakonske akte podpišeta predsednik evropskega parlamenta in predsednik Sveta ministrov, splošne nezakonodajne akte pa predsednik institucije ki jih sprejme.

Splošno veljavni akti začnejo velja 20. Dan po objavi !5 INSTITUCIJE EU EVROPSKI PARLAMENT (zakonodajna in proračunska funkcija, posvetovanje) -> izvolitev predsednika Komisije Predhodnica je skupščina ES. Poslance volimo na neposrednih volitvah državljani vsakih pet let. Poslanci se združujejo v frakcije na podlagi sorodnosti političnih idej (8). 751 poslancev vključno s predsednikom, najmanj 6 in največ 96.

EVROPSKI SVET Sestavljajo voditelji držav ali vlad ter podpredsednik in predsednik Komisije. Zaseda dvakrat v vsakem polletju. Na področju zunanje in varnostne politike predsednik Evropskega sveta zastopa EU.

SVET (ministrov) EVROPSKE UNIJE (zakonodajna in proračunska funkcija) V sodelovanju z Evropskim parlamentom. Vsaka država članica delegira v Svet ministrov praviloma ministra, ki je pooblaščen, da v Svetu odloča v imenu države članice, ki ga je delegirala v svet. Slovenija ima 4 ministre. Odločitev bo v svetu sprejeta če bo zanjo glasovalo najmanj 55 % članov sveta iz najmanj 15 držav članic, ki imajo skupno najmanj 65% prebivalcev celotne EU. Na področju zunanje in varnostne politike je merilo najmanj 72% članov, ki zastopajo skupaj 65% prebivalcev EU.

KOMISIJA EU (Izvaja usklajevalno, izvršilno in upravno funkcijo oblasti) Deluje v interesu EU kot celote in skrbi za izvajanje pogodb in ukrepov. Izvršuje proračun in programe ter spremlja posamezna področja in daje predlog za njihovo

urejanje. Komisija zastopa EU navzven, razen na področju zunanje in varnostne politike. Mandat je 5 let.

Do 31. Oktobra 2014 jo sestavljajo po en komisar iz vsake države članice vključno s predsednikom in visokim predstavnikom EU za zunanjo in varnostno politiko. Od 1. Novembra 2014 bo število članov skupaj s slednjima štelo 2/3 števila držav članic. Predsednika evropskemu parlamentu predlaga Evropski svet. Komisijo s kvalificirano večino izvoli Evropski svet in je za svoje delo odgovorna parlamentu. SODIŠČE EVROPSKE UNIJE (sodna veja oblasti) Skrbi za varstvo pravnega reda EU v državah članicah in v EU. Ima vlogo »sekundarnega zakonodajalca. Sestavljajo ga splošno sodišče in specializirana sodišča. Sodnike in pravobranilce v soglasju imenujejo vlade držav članic za mandatno dobo šestih let. Sedež ima v Luksemburgu.

EVROPSKA CENTRALNA BANKA Neodvisna institucija, ki skupaj z nacionalnimi centralnimi bankami držav članic tvori Evropski sistem centralnih bank kot Evrosistem, ki oblikuje in izvaja monetarno politiko EU. Cilj je vzdrževanje stabilnosti cen. Ima status pravne osebe in je pooblaščena za izdajanje valute evra. Sestavljajo ga člani izvršilnega odbora in guvernerji nacionalnih centralnih bank, ki so prevzele evro.

RAČUNSKO SODIŠČE Neodvisna institucija EU, ki izvaja revizije o vseh prihodkih in odhodkih Unije. Naloga je nadzorovati gospodarnost institucij pri porabi proračunskih sredstev. Poroča Evropskemu parlamentu in Svetu. Sestavljeno je iz po enega člana iz vsake države članice. Sedež ima v Luksemburgu. Računsko sodišče nima pooblastil za ukrepanje. V primeru, da pri svojem delu ugotovi goljufije, o tem obvesti Evropski urad za boj proti goljufijam.

SVET EVROPE (ni organ EU) katerega cilji so varstvo človekovih pravic, uveljavljanje evropske kulturne raznolikosti in boj proti socialnim problemom s sedežem v Strasbourgu.

!

6. RAZMERJE MED EVROPSKO UNIJO IN DRŽAVAMI ČLANICAMI Države članice so na organe EU prenesle del svojih suverenih pravic tako da:

1.) so te v celoti prenesene na EU in so za njihovo urejanje izključno pristojni organi EU 2.) so te pravice delno prenesene na EU in so organi EU pristojni za sprejemanje

ukrepov, s katerimi podpirajo ukrepe držav članic 3.) so si države članice EU pristojnosti razdelile !

3. DEL- UVOD V KORPORACIJSKO PRAVO !

1. TRGOVSKO, TRGOVINSKO IN GOSPODARSKO PRAVO V srednjem veku, zlasti 16.-17. stoletje, ko so trgovci postali poseben družbeni sloj, so se za njihovo poslovanje uvedla prav posebna pravila ki so se razlikovala od pravil civilnega prava.

1804 Francija sprejme Code civil, 1807 pa Code de commerce

Različna ureditev je bila zasnovana na razlikah med trgovci in poslovnimi razmerji.

V pravnih redih so izhajali iz statusa trgovca in uvedli trgovsko pravo, v EU sistemih kjer so močneje poudarjali objektivni kriterij pa ga imenujemo trgovinsko pravo.

Predmet urejanja trgovskega prava oz. trgovinskega prava je status pravnih subjektov,to je oseb ki se ukvarjajo z neko gospodarsko dejavnostjo z namenom ustvarjanja dobička.

Pravne norme so pretežno prisilnega značaja, med tem ko so podjetniška svoboda, dinamičnost, hitrost, univerzalnost dispozitivne narave.

Hiter in dinamičen razvoj gospodarstva v 20. stoletju je povzročil da se je predmet trgovskega prava razširil na širša področja (bančno pravo, konkurenčno pravo…)

V našem pravnem redu panogo ki ureja status gospodarskih subjektov in njihovo delovanje na trgu imenujemo gospodarsko pravo. Gospodarsko pravo v našem pravnem redu ureja status gospodarskih družb, gospodarska pogodbena razmerja, registracijo gospodarskih subjektov, varstvo konkurence, varstvo pravic intelektualne lastnine in posamezne gospodarske panoge kot so bančništvo, zavarovalništvo, javna podjetja in podobno. Usmerjeno je k varovanju posebnih potreb gospodarskih subjektov v pravnem prometu.

Pravne norme s katerimi pravni redi urejajo status subjektov so prisilnega značaja (ius cogens), pravne norme s katerimi pa urejajo razmerja med temi subjekti pa so dispozitivne narave in pravnim subjektom omogočajo ustvarjanje takih razmerjih, ki najbolj ustrezajo njihovim poslovnim interesom.

!!!

2. POJEM PODJETJA IN PODJETNIŠTVA Pravica do podjetja (podjetništva) je ustavna pravica.

Podjetništvo je igra nosilcev podjetniških dejavnosti katerih cilj je povečanje njihovega premoženja. Nosilci so gospodarski subjekti, ki v podjetniško igro vnesejo določeno premoženje. Urejeno s prisilnimi normami in avtonomnimi pravili, pravili poslovne morale, standardi in dobrimi poslovnimi običaji.

Podjetje je torej generični pojem za skupek organiziranega premoženja, namenjenega za opravljanje gospodarske dejavnosti, ki mu pravni red neposredno ali posredno preko nosilca podjetništva, priznava status pravne osebe kot nosilca določenih pravic in obveznosti. Podjetje je objekt prava, ki po podjetniški teoriji zajema ekonomske, socialne, pravne in psihološke dejavnike. Podjetje izvaja gospodarsko, nosilec pa pravno funkcijo. V pravni promet vstopa s pojavno obliko nosilca.

V 74. členu Ustava RS vsem subjektom zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo, le da se ta ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.

Pravica do svobodne gospodarske pobude posamezniku omogoča da organizira podjetje kot podjetnik posameznik ali da ustanovi eno od pravnoorganizacijskih oblik gospodarskih družb, ter da določi dejavnost ki jo bo podjetje izvajalo.

Nosilcu podjetja morajo biti zagotovljeni pod enakimi pogoji vstop na trg, delovanje na trgu pod pogoji svobodne konkurence, ter pravica, da pod enakimi pogoji izstopi iz trga.

Za podjetje značilna poslovna organizacija, za obrate pa delovno-tehnična organizacija.

Podružnica ima za razliko od obrata določeno poslovno samostojnost in je geografsko ločena od matična družbe. Lahko nastopa v pravnem prometu, toda v imenu in za račun družbe, lahko ima prokurista.

!3. POJEM GOSPODARSKE DRUŽBE GOSPODARSKE DRUŽBE so družbe, ki jih s pravnim poslom ustanovijo pravni subjekti zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti na trgu in pridobivanja dobička, pravni red pa jim z vpisom v register prizna lastnost pravne osebe.

Gospodarske dejavnosti so opredeljene s Standardno klasifikacijo dejavnosti

V smislu opredelitve, ZGD-1 v tretjem členu določa, da je gospodarska družba pravna oseba, ki izvaja gospodarsko dejavnost kot svojo izključno dejavnost in nastopa samostojno na trgu zaradi pridobivanja dobička.

Ustanovitveni akt mora biti v skladu s pravili civilnega prava in prisilnimi pravnimi normami statusnega prava.

Do vpisa v sodni register so nosilci ustanovitelji, potem pa pridobijo lastnosti pravne osebe in vse pravice preidejo iz civilnopravnega razmerja ex lege (po zakonu) na družbo, razen tistih, ki po naravi pripadajo ustanoviteljem (pravica do upravljanja in dividende, ter pravica do sorazmernega dela likvidacijske oz. stečanje mase)

Ločimo dva sistema ustanovitve gospodarske družbe: NORMATIVNI SISTEM kjer zakonodajalec vnaprej določi pogoje ki morajo biti izpolnjeni za ustanovitev in KONCESIJSKI SISTEM kjer o ustanovitvi presodi državni organ.

Obseg obveznosti družbenikov (ustanovitelji) je bolj izrazit pri osebnih družbah, manj izrazit pa pri kapitalskih družbah, zlasti delniški družbi.

!4. ZASNOVA UREDITVE STATUA GOSPODARSKIH SUBJEKTOV(oz načela ZGD-1) Status gospodarskih subjektov po sistemu numerus clausus (izčrpno določanje) ureja ZGD-1, ki v splošnem delu določa skupne značilnosti, v posebnem delu pa specifičnosti posameznih oblik gospodarskih subjektov.

V splošnem delu ZGD-1 so enotno opredeljeni splošni pojmi, pravila firmskega prava, pojem in pomen sedeža družbe, zastopanje družbe, poslovna skrivnost in prepoved konkurence, temeljne določbe o sodnem registru, poslovne knjige in letna poročila za vse gospodarske družbe.

V posebnem delu ZGD-1 opredeljuje status samostojnega podjetnika, status kapitalskih in osebnih družb ter njihovo prenehanje, povezane družbe, gospodarsko interesno združenje, statusno preoblikovanje družb in poleg kazenskih določb tudi tuja podjetja.

!4.2 GOSPODARSKA DRUŽBA KOT PRAVNA OSEBA Pravna oseba je v splošnem organizacija ljudi ali premoženja oziroma obojega, ki je kot premoženjska enota nosilka pravic in obveznosti. Ustanovi se lahko po normativnem ali koncesijskem sistemu.

VPIS V REGISTER je konstitutivne narave, kar pomeni, da gospodarska družba z vpisom v register pridobi lastnost pravne osebe in sme začeti opravljati dejavnost, za katero je registrirana. Pridobi tudi pravno sposobnost (družba je nosilka pravic in odgovornosti). PRAVNA OSEBA je družbena tvorba ustanovljena za doseganje ciljev ki jih posamezniki sami praviloma ne bi mogli uresničiti. V pravnih razmerjih nastopa kot samostojni subjekt z lastnimi interesi, ki niso seštevek interesov posameznikov. Teorija to opredeljuje kot osamosvojitveni kapital.

Za oblikovanje potrebna materialni (vloženi kapital in sredstva) in personalni (družbeniki in delujoči subjekti) substrat. KAPITAL ki ga v pravno osebo vložijo ustanovitelji oziroma družbeniki, postane premoženje pravne osebe.

Pravna oseba odgovarja po načelu popolne odgovornosti z vsem svojim premoženjem.

Vse družbe razen tihe, odgovarjajo po načelu popolne odgovornosti.

Osnovna delitev družb po ZGD-1 je delitev na osebne in kapitalske družbe ter samostojnega podjetnika posameznika.

Pri kapitalskih družbah družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo, pri osebnih družbah pa odgovarjajo z vsem svojim premoženjem.

V primeru da družba (osebna družba) ne izpolni obveznosti pa subsidiarno za njene dolgove odgovarjajo družbeniki. Tako za družbe z neomejeno odgovornostjo za dolgove odgovarjajo družbeniki solidarno, prav tako velja za komplementarje komanditne družbe-ne pa za komantidiste!

Fizična oseba pridobi pravno sposobnost z rojstvom. Popolno poslovnost doseže s polnoletnostjo, delno pa s 15 letom (omejeno poslovno sposobna = lahko sklene pogodbo o zaposlitvi in razpolaga z zaslužkom) Razlikuj med deliktno sposobnostjo (praviloma s štirinajstim letom starosti) to je sposobnost za odgovarjanje za svoja kazniva dejanja.

Pravne osebe nastanejo na podlagi pravnih aktov in v skladu s predpisi ter ne morejo, tako kot to velja za fizične osebe, neposredno stopati v pravna razmerja saj jim manjkata psihična volja in zavest. V imenu pravne osebe nastopajo fizične osebe kot njeni organi.

Gospodarski subjekt ki z vpisom v sodni register pridobi lastnost pravne osebe in pravno sposobnost, pridobi poslovno sposobnost s trenutkom, ko se v skladu z ustanovitvenimi akti oblikujejo organi, ki so sposobni izraziti voljo v imenu in za račun novo nastalega pravnega subjekta.

!4.2 SPREGLED PRAVNE OSEBNOSTI Kapitalske družbe odgovarjajo po načelu izključne odgovornosti (družbeniki za njihove obveznosti razen s kapitalskim vložkom niso odgovorni) Poleg takega prevladujočega načina pa se je izoblikoval v pravnih redih Institut spregleda pravne osebnosti kapitalske družbe; to je varovalka, ki je namenjena preprečevanju zlorab kapitalskih družb.

Upniki lahko ta institut uporabijo v primerih, ko ne morejo doseči poplačila svojih terjatev ker so družbeniki zlorabili družbo.

Za uveljavitev instituta spregleda pravne osebnosti kapitalske družbe je pogoj, da upnik v postopku dokažem, da so družbeniki vedeli ali bi morali vedeti, da se bo zaradi njihovih ravnanj zmanjšala sposobnost družbe za poravnavo njenih obveznosti do upnikov.

!4.3 DEJAVNOST GOSPODARSKIH DRUŽB DEJAVNOST je predmet poslovanja gospodarske družbe in mora biti opredeljena v statutu ali v družbeni pogodbi.

V skladu z ureditvijo po ZGD-1 so torej pravni posli, s katerimi družba prekorači svojo dejavnost, veljavni, razen v primeru ko bi tretja oseba vedela ali morala vedeti za dejstvo prekoračitve. (nasprotna anglosaška teorija ultra vires, kjer taki posli niso veljavni) Poleg dejavnosti, ki so določene v statutu/pogodbi sme družba opravljati pomožne posle, ki jih uporablja kot podporo za izvajanje dejavnosti.

Cilj g.d. je praviloma ustvarjanje dobička, ni pa nujno, lahko je tudi nepridobitne narave.

Skupni cilj družbe ni nujno identičen s cilji posameznih družbenikov in njihovimi interesi. Interesi podjetja niso identični z interesi družbe in ne z interesi

družbenikov. Zaradi navedenih nasprotij so zakonodajalci izoblikovali tri organe ki v družbi zastopajo vsakega od teh treh interesov.

• POSLOVODSTVO naloga da skrbi za varstvo interesov podjetja,

• SKUPŠČINA ima nalogo da skrbi za varstvo individualnih interesov družbenikov oz delničarjev,

• NADZORNI SVET pa skrbi za varstvo interesov g.d. in hkrati uravnava interese med interesi podjetja in družbe.

!4.4 STATUTARNO ZASTOPANJE IN PREDSTAVLJANJE Zastopnik lahko pooblastilo za zastopanje pridobi neposredno na podlagi zakona oz. akta o ustanovitvi (zakoniti zastopnik) ali pa na podlagi pravnega posla (pooblaščenec) kjer mu pooblastitelj opredeli vrsto in meje.

Poimensko se zastopnik družbe v skladu z zakonom določi v ustanovitvenem aktu ali s posebnim sklepom ustanoviteljev. Ker temelji na zakonu se zastopnik imenuje statutarni zastopnik. Stran 68!!

Zastopniki v razmerju do tretjih oseb zastopajo družbo neomejeno, notranje omejitve nimajo učinka naproti tretjim osebam, razen v primerih skupnega zastopanja (v delniški družbi npr. so lahko pooblastila posameznim članom uprave omejena, ampak more biti ta omejitev vpisana v sodni register). PREDSTAVLJANJE pomeni pravico pristojnega organa da nastopa v imenu družbe pod pristojnimi organi pri urejanju nepremoženjskih razmerij.

POOBLASTILO je enostranski pravni posel v skladu s katerim lahko pooblaščenec v imenu in za račun zastopanega sklene enega ali več pravnih poslov. generalno pooblastilo (pooblaščenec je upravičen da za upravitelja sklepa določene vrste poslov) in posebno pooblastilo (le tiste posle ki jih je pooblastitelj izrecno določil).

V širšem pomenu se med pooblaščence uvrščajo tudi prokuristi, poslovni pooblaščenci, posebni pooblaščenci in trgovski potniki.

PROKURA Prokuro ureja ZGD-1 kot posebno obliko pooblastitve za zastopanje gosp. subj. v pravnem pomenu.

Prokurist je pooblaščen za sklepanje vseh pravnih poslov, tudi pomožne posle. (omejen je le pri odtujevanju in obremenjevanju nepremičnin). Prokura je torej pooblastilo katerega obseg določa zakon in ga ni mogoče omejiti.

Prokura mora biti vpisana v sodni register (če želi družba prokuro omejiti le na podružnico mora to v sodnem registru izrecno označiti). Postopek in organ ki je pristojen podeliti prokuro morata biti zapisana v aktu o ustanovitvi družbe.

Prokurist je lahko zaposlen v družbi, ni pa nujno. Lahko je tudi več prokuristov kar privede do skupne prokure. Pri aktivnem zastopanju nastopajo skupno (kolektivno), pri pasivnem pa individualno.

Enako kot pri statutarnih zastopnikih je sicer mogoče prokuristu navznoter omejiti pooblastilo, vendar pa taka omejitev navzven zoper tretje osebe ne učinkuje.

Prokura ni prenosljiva, prokura se lahko kadarkoli ukine, prokurist lahko v okviru svojih pooblastil za zastopanje pooblasti tretjo osebo, prokurist nosi posledice v disciplinski in odškodninski odgovornosti v primeru kršitev.

!4.5 SEDEŽ IN FIRMA DRUŽBE TER SESTAVINE IN VARSTVO FIRME 4.5.1 SEDEŽ

Je kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v sodni register. Lahko pa se kot sedež določi kraj kjer družba opravlja svojo dejavnost, ali kraj kjer se v glavnem vodijo njeni posli oz. deluje njeno vodstvo.

Sedež ni sestavni del firme, je pa pomemben identifikacijski znak družbe. Zunaj sedeža lahko družba opravlja svojo dejavnost preko podružnic.

Zunaj sedeža opravlja družba dejavnost preko podružnica.

Sedež (Ljubljana) se razlikuje od poslovnega naslova (Slovenska cesta 1) s katerim družba nastopa v pravnem prometu.

!4.5.2 FIRMA GOSPODARSKE DRUŽBE

Ime gospodarske družbe s katerim nastop v pravnem prometu. Razlikovalni znak.

Zaradi pomena in funkcije v prometu blaga in storitev je firmo treba obvezno vpisati v sodni register.

Pravila o urejanju firme so postala posebna pravna disciplina, na mednarodni ravni pa njeno varstvo ureja Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine. Je zavarovana kot pravica industrijske lastnine.

ZGD-1 določa, da se mora firma jasno razlikovati od firm drugih družb ne glede na to ali so te vpisane v sodni register ali ne.

Pri osebnih družbah kjer zaradi enakih imen in priimkov ustanoviteljev lahko pride do težav določa, da je treba v taka imena vnesti dodatne sestavine, ki zagotovijo razlikovanje.

Ustanovitelji g.d. se morajo pri izbiri imena firme ravnati v skladu z načeli firmskega prava:

• načelo obveznosti firme • načelo vpisa v sodni register • načelo obvezne uporabe v pravnem prometu • načelo proste izbire firme • načelo stvarnosti (nakazovati na glavno dejavnost) in resničnosti (označena vrsta

družbe) • načelo izključnosti • načelo enotnosti razlage načel na strani 71!! !

Za tiho družbo označba ni obvezna (tihi družbenik vloži zgolj kapital) Pri dvojni družbi mora imeti pri firmi v celoti navedeno firmo komplementarja z oznako oblike družbe in obliko k.d. oziroma d.n.o. V primeru, da družbenik čigar ime je v firmi preneha biti družbenik lahko družba s soglasjem ohrani njegovo ime v firmi, v primeru da umre, pa je potrebno strinjanje dedičev.

Delniška družba mora imeti, druge pa lahko imajo poleg obveznih dodatkov tudi fantazijske, ki pa ne smejo biti zavajajoče. (Diskont d.o.o.) !Zakon prepoveduje, da bi firma vsebovala ime ali znak tuji držav ali mednarodnih organizacij (besedo Slovenija in znak države pa lahko vključimo v firmo le z dovoljenjem lokalne skupnosti oz. pristojnega organa.) !Družba mora s firmo nastopati v pravnem prometu in to tako kot je vpisana v sodni register. Lahko nastopa tudi s skrajšano obliko firme če je vpisana v sodni register. Firma mora biti v slovenskem jeziku, prevod v tuji jezik družba lahko uporablja toda le skupaj s firmo v slo. jeziku. V sodni register se lahko vpiše nameravana firma torej družba ki še ni ustanovljena, vendar se mora v enem letu potem ustanoviti. !!!PRAVNI RED ZAGOTAVLJA:

• Javnopravno varstvo - v okviru pristojnosti registrskega sodišča, ki lahko zavrne predlog za vpis firme v register, če se ta ne razlikuje jasno od druge vpisane ali nameravane firme

• Civilnopravno varstvo - možnost civilne tožbe • Kazenskopravno varstvo firme - neupravičena uporaba firme je kaznivo

dejanje !V primeru da do vpisa pride, v register vpisana družba pa meni, da se v zadostni meri ne razlikuje od njene prej registrirane firme, je legitimirana da v roku treh let po vpisu s tožbo zahteva: opustitev uporabe pozneje vpisane firme, njen izbris iz registra, plačilo odškodnine in objavo sodbe na stroške kršitelja. !!4.6 POSLOVNA SKRIVNOST IN PREPOVED KONKURENCE Gospodarski subjekti si lahko s pomočjo takih informacij (organizacija dela, tehnološki postopki..) in vedenj zagotovijo prednost na trgu le, če take informacije in znanje, ki so največkrat plod dolgoletnih prizadevanj, ohranijo kot skrivnost in preprečijo da bi jih delavci, družbeniki, poslovodstvo in druge osebe ki so jim informacije znanje prenašali drugim udeležencem na trgu.

Konkurenčne prednosti se ohranijo le če zagotovijo da se informacije in znanje ohranijo kot poslovna skrivnost.

POSLOVNA SKRIVNOST podatki za katere tako določi družba s pisnim sklepom in mora seznaniti vse tiste delavce, družbenike, člane uprave in druge osebe, ki so jim dostopni ter jih zavezati k molčečnosti. Poleg izrecno določenih, se štejejo za take tudi podatki za katere je očitno, da bi gospodarskemu objektu nastala občutna škoda, če za njih izve nepooblaščena oseba. Vsako pridobivanje se šteje za protizakonito gospodarsko špijonažo.

Institut prepovedi zlorabe notranjih informacij - osebam ki jih pridobijo prepoveduje da bi jih razkrile tretjim osebam, oz. da bi priporočale pridobitev ali razpolaganje z vrednostnimi papirji.

KONKURENČNA PREPOVED osebe ne smejo sodelovati v drugi družbi kot delavci ali kot sp. če je dejavnost, ki bi jo opravljali v drugem podjetju v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo njihove družbe. Zakonska prepoved: družbeniki d.n.o., komplementarji k.d., družbeniki in poslovdje d.o.o., člani uprave in nadzornega sveta d.d.

Za delničarje in komanditiste ter člane GIZ lahko konkurenčno prepoved uredi akt o ustanovitvi družbe, v katerem se določijo pogoji pod katerimi ti lahko sodelujejo pri konkurenčnih družbah. Posledica kršitve konkurenčne prepovedi je lahko odškodninska odgovornost ali zahteva družbe, da ji prepusti posle, oziroma da nanjo prenese s kršitvijo pridobljene koristi. Družba lahko zahteva tudi prepoved izvajanja dejanj, družbeniki družb in d.o.o. lahko kršitelja izključijo iz družbe.

Rok: Družba je upravičena da zahtevke iz naslova konkurenčne prepovedi uveljaviti v treh mesecih od dneva ko zve za kršitev in kršitelja, najpozneje pa v roku petih let.

!5. PRAVNA UREDITEV KORPORACIJSKEGA PRAVA V PRETEKLOSTI

• Trgovinski zakonik (Avstro-ogrska – do prve svetovne vojne) • Enotni trgovinski zakonik (Kraljevina Jugoslavija – 1937) • Temeljni zakon o podjetjih in Zakon o sredstvih gospodarskih organizacij (Jugoslavija

– 1963) • Ustavni amandmaji (1971) • Nova ustava (1974 Jugoslavija) • Zakon o združenem delu (1976) • Zakon o podjetjih (1989) – vzpostavljen trg, gospodarski subjekti delujejo v skladu s tržnimi

zakonitostmi, dogovorna ekonomija pa je odpravljena

• Ustava RS (1991) Zakon o gospodarskih družbah ZGD (1993) – prvi temeljni sistemski zakon po vzoru Nemčije. !

6. TEMELJNI PRAVNI VIRI STATUSNEGA PRAVA V PRAVNEM REDU RS Države članica na EU niso prenesle pristojnosti za urejanje statusno-pravnih razmerij.

EU izvaja različne aktivnosti za čimvečjo stopnjo poenotenja prava družb, predvsem s harmonizacijo in spodbujanjem neposrednega usklajevanja med državami članicami, pa tudi z unifikacijo s prizadevanjem za vzpostavitev pravne podlage za nadnacionalno evropsko družbo.

Države članice morajo priznati družbi, ki je ustanovljena v katerikoli državi članici, pravno in poslovno sposobnost po pravu države, v kateri je bila ustanovljena, pa čeprav je njen dejanski sedež v drugi državi. Prepovedani so vsi ukrepi, ki bi otežili poslovanje družbi iz druge države članice.

Ni pomembno zakaj nekdo ustanovi družbo v eni od držav članic, nato pa svojo poslovanje prenese v drugo državo članico. (npr. Ustanovitev drugje zaradi manjših stroškov ni fradulozno) ZGD je bil leta 2006 nameščen z novim, zaradi direktiv EU. Sestavljen je iz:

• Zakon o notariatu

• Zakon o revidiranju

• Zakon o prevzemih

• Zakon o računovodstvu

• Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju

• Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju

• Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb

• Obrtni zakon ...

Pravo družb je del civilnega prava, za katerega so značilne posebne norme, ki se nanašajo le na položaj gospodarskih subjektov

!7. VRSTE GOSPODARSKIH DRUŽB

1.) KAPITALSKE DRUŽBE DELNIŠKA DRUŽBA d.d. EVROPSKA DELNIŠKA DRUŽBA e.d.d. DRUŽBA Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO d.o.o. KOMANDITNA DELNIŠKA DRUŽBA k.d.d. !DELNIŠKA DRUŽBA d.d. NASTANEK IN OPREDELITEV TEMELJEV DELNIŠKE DRUŽBE:

Pravno jo je uredil Francoski zakonodajalec v Code de Commerce

Nastanek in razvoj d.d. sta narekovala hiter razvoj in potreba po koncentraciji sredstev iz različnih denarnih virov (omogočila razvoj kapitalizma). Danes sukcesivna (postopna) ustanovitev ostaja le še kot pravna možnost.

D.D. je kapitalska družba, ki ima osnovni kapital razdeljen na delnice. Je pravna oseba ki upnikom za svoje obveznosti pogovarja z vsem svojim premoženjem, med tem ko delničarji za obveznosti ne odgovarjajo. Kot pravna oseba je nosilka pravic in obveznosti, celotno premoženje je njena last. Delničarji na podlagi svojih kapitalskih vložkov v osnovni kapital pridobijo premoženjske in članske pravice. Premoženje družbe je ločeno od osebnega premoženja delničarjev. Praviloma d.d. opravlja gospodarsko dejavnost, pod določenimi pogoji pa lahko tudi negospodarsko. Njeno voljo izraža poslovodstvo.

!OSNOVNI KAPITAL IN PREMOŽENJE DELNIŠKE DRUŽBE

OSNOVNI KAPITAL NAJMANJ 25.000€ (nominalni znesek v evrih), razdeljen je na delnice.

Delnice so lahko oblikovane kot DELNICE Z NOMINALNIM ZNESKOM te se morajo glasiti na en € ali njegov večkratnik, razmerje v osnovnem kapitalu pa se določi med nominalnim zneskom delnice in zneskom osnovnega kapitala. Ali pa so oblikovane kot KOSOVNE DELNICE te se ne glasijo na nominalni znesek, morajo pa imeti enak delež in pripadajoči znesek v osnovnem kapitalu (posamezna kosovna delnica ne sme biti po vrednosti nižja od 1€).

Osnovni kapital predstavlja pasivno stran bilance stanja in ne predstavlja dolga do svojih delničarjev.

Osnovni kapital mora biti vedno zagotovljen najmanj v višini kot je bil registriran ob ustanovitvi. Bistvo o.k. je v minimalnem jamstvu družbe do tretjih oseb.

Registriran kapital ne more biti nižji od zakonsko najnižje določenega osnovnega kapitala, lahko pa je višji.

Ob ustanovitvi ni nujno da se vplača ves registrirani osnovni kapital.

Rezerve so namenjene ohranitvi osnovnega kapitala, izravnavi letnih dividend in zagotovitvi sredstev za prihodnje različne potrebe družbe. Glede na to razlikujemo kapitalske, statutarne in proste rezerve.

!DELNICE

So opredeljene kot vrednostni papirji, ki se kot delniška lastnina izdajo za vsako delnico ali za več delnic istega razreda skupaj. Kot alikvotni (deli celoto brez ostanka) del kapitala delniške družbe določajo vsebino premoženjskih in članskih pravic delničarjev v družbo.

Delničarji niso solastniki družbe in ne njeni upniki!

Najpomembnejša članska obveznost delničarja do družbe je vplačilo vpisane delnice in to pred registracijo, če to zahteva vodstvo, stvarni vložki pa morajo biti izročeni in preneseni pred registracijo družbe in pred izdajo delnic.

Delnice se lahko vplačajo v denarju ali s stvarnimi vložki (predmeti stvarnega vložka so lahko na nepremičninah in premičninah, pravice industrijske lastnine, korporacijske pravice, tehnološko znanje, dobro ime). Pri čemer mora biti tretjina (1/3) osnovnega kapitala iz delnic, ki so vplačane v denarju !!

Osebne storitve ne morejo biti stvarni vložek, lahko pa je stvarni vložek izum, čeprav še ni patentiran.

Stvarne vložke mora pregledati eden ali več ustanovitvenih revizorjev, ki jih imenuje sodišče. Statut mora določno opredeliti predmet, osebi ki bo predmet prenesla in število pridobljenih delnic

Delnice sestavljene iz treh delov: • PLAŠČ navedeni vsi obvezni podatki, • KUPONSKA POLA s kuponi za izplačilo dividend, • TALON s katerim imetnik uveljavlja pravico do nove kuponske pole.

Vsaka delnica mora vsebovati: firmo in sedež izdajatelja, obliko, razred; IMENSKE DELNICE morajo vsebovati tudi firmo oz. ime in priimek kupca delnice, PRINOSNIŠKE pa navedbo, da se glasijo na prinosnika.

Na delnicah z nominalnim zneskom mora biti naveden nominalni znesek, kraj in datum izdaje s serijsko številko in faksimile podpisov pooblaščenih oseb izdajatelja.

Če so delnice izražene v nematerializirani* obliki kot to določa ZNVP, mora biti pravica iz delnice zapisana na elektronskem mediju. Pravica nastane z izjavo izdajatelja, vpisano v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev. Vpis nadomešča pisno listino.

Sklep o izdaji delnic sprejme SKUPŠČINA

Pred izdajo delnic lahko družba izda začasnice, ki se pozneje zamenjajo za dokončno izdane delnice.

Po formalnem kriteriju razvrščamo v imenske in prinosniške. Po vsebini delimo na

• NAVADNE - dajejo pravico do upravljanja, do dobička in do sorazmernega dela ostanka premoženja.

• PREDNOSTNE - poleg navedenih pravic pri navadnih tudi določene prednostne pravice, nimajo pa upravljalnih pravic. Ne sme biti izdanih več kot ½ glede na OK.

o KUMULATIVNE - dajejo prednost do izplačila dividende preden se imetnikom izplačajo dividende.

o PARTICIPATIVNE - dajejo imetniku poleg prednostne dividende še pravico do izplačila dividend, ki pripadajo imetnikom navadnih delnic.

Delnice z enako pravico tvorijo en razred:

1) PREMOŽENJSKE PRAVICE pravica do dividende, pravica do prednostnega nakupa delnic (lahko se izključi s ¾ večino), pravica do preostanka premoženja po likvidaciji ali stečaju.

2) ČLANSKE PRAVICE glasovalna pravica, aktivna in pasivna volilna pravica v organih družbe, pravica do nadzora nad poslovanjem družbe, pravica do informacij, pravica do izpodbijanja sklepov.

3) PRAVICA DO UDELEŽBE NA DOBIČKU V primeru da družba čistega dobička ne izkaže in ni podlage za sprejem sklepa o uporabi bilančnega dobička, delničar nima pravice do udeležbe na dobičku.

Čisti dobiček - predstavlja poslovni izid poslovnega leta po plačilu davkov. Najprej je treba pokriti prenesene izgube, nato oblikovati zakonske rezerve in rezerve za lastne delnice, potem oblikovati statutarne rezerve.

Bilančni dobiček - vsota čistega dobička oz. izgube , prenesenega dobička oz. izgube, zmanjšanja kapitalskih rezerv in zmanjšanja rezerv iz dobička ter povečanja rezerv iz dobička.

Skupščina odloča o uporabi bilančnega dobička vsako leto (do avgusta), hkrati odloči tudi o podelitvi razrešnice upravi oz. upravnemu odboru ter članom nadzornega sveta. Skupščina lahko odloči da se dobiček ne razdeli kot dividende ampak, da se odvede ves bilančni dobiček, pri čemer lahko delničarji katerih skupni deleži dosegajo 1/20 OK (ali emisijski znesek vsaj 400.000 EUR) izpodbijajo sklep skupščine, če je ta v nasprotju z zakonom ali statutom. *emisijski znesek je znesek nižji od nominalnega zneska delnice

GLASOVALNO PRAVICO ima vsaka delnica razen nevolilne. Praviloma ima vsaka delnica en glas (tudi kosovna). Omejitev glasovanja na posamezne delničarje je prepovedana! Upravičenec do glasovanja je tudi imetnik zastavljene delnice, razen kadar to svojo pravico prenese na zastavnega upnika. Delničarji na podlagi

prednostnih delnic nimajo glasovalne pravice, pridobijo jo, če prednostni znesek ni izplačan v enem letu ali v celoti.

Omejitev: S statutom tako, da se število glasov posameznega delničarja omeji na določeno število oz. odstotek ne glede na število delnic oz. glasov, ki bi jih delničar imel glede na število svojih delnic v kapitalu. Omejitev glasovanja zgolj za posamične delničarje je prepovedana (mora se nanašati na vse delnice oz. razred). Ni mogoča za delnice s katerimi se trguje na organiziranem trgu.

Za sprejem skupščinskih sklepov je potrebna večina oddanih glasov delničarjev, razen ko zakon ali statut določita višjo večino.

Izpodbijanje sklepov skupščine je pravica delničarja, kadar sklepa, da so bila kršena postopkovna pravila, kršitve pa so vplivale na veljavnost sklepov.

!LASTNE DELNICE so delnice istega podjetja, kot jih ima v lasti (nimajo glasovalne pravice).

Delniška družba sme pridobiti lastne delnice v primerih kadar je pridobitev nujna, da bi se preprečila huda škoda, kadar se delnice ponudijo v odkup delavcem družbe, da bi se delničarjem zagotovila odpravnina, če je odpravnina neodplačana,.. Z izključnim namenom trgovanja družba ne sme pridobiti lastnih delnic. Če je družba pridobila lastne delnice v nasprotju z določbami ZGD, jih mora odsvojiti v enem letu po pridobitvi. Če skupni delež presega 10% OK mora družba presek nad 10% odsvojiti v treh letih od pridobitve, sicer jih mora umakniti.

!AMORTIZACIJA DELNIC

V primeru, da se delnica izgubi ali uniči, se lahko delnica razveljavi v skladu s predpisi.

Postopek razveljavitve ne vpliva na veljavnost članskih pravic.

Delnica se amortizira s sklepom sodišča o razveljavitvi listine, ki s pravnomočnim sklepom izgubi legitimacijski učinek, delničar pa lahko zahteva da mu izda novo delniško listino.

!USTANOVITEV DELNIŠKE DRUŽBE

Glede na intenzivnost vključitve državnih organov v postopek ustanavljanja ločimo KONCESIJSKI SISTEM USTANAVLJANJ (značilno da je ustanovitev odvisna od volje pristojnega drž. organa) in NORMATIVNI (pristojni organ je dolžan vpisati ustanovitev g.d. v sodni register, če so za to izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji).

!POSTOPEK USTANOVITVE (3 deli):

• PREDINKORPORACIJSKI - bodoči ustanovitelji se sporazumejo o ustanovitvi in strukturi delniške družbe, ki jo nameravajo ustanoviti.

• ORGANIZIRANJE IN STRUKTURIRANJE DRUŽBE - ustanovitelji izpolnijo dogovor, sprejmejo statut in zagotovijo vpis osnovnega kapitala.

• INKORPORACIJA DRUŽBE - družba se vpiše v S.R. in s tem pridobi lastnost pravne osebe, imenuje organe in zagotovi vplačilo osnovnega kapitala.

V posameznih primerih, morajo družbe pridobiti dovoljenje oz. koncesijo državnega organa (igre na srečo, lekarniška dejavnost) !SOČASNA USTANOVITEV - ustanovitelji sprejmejo in podpišejo statut ter sami prevzamejo vse delnice, d.d. je ustanovljena ko delničarji prevzamejo delnice. Vpis obsega višino o.k., dan sprejetja, podatke o članih, trajanje družbe, in upravičenje članov poslovodstva za zastopanje.

• Člani nadzornega sveta (upravnega odbora) so lahko imenovani že v statutu ali s posebno listino. Nadzorni svet je pristojen za imenovanje uprave, upravni odbor pa lahko imenuje izvršilne direktorje. Ustanovitelji imenujejo tudi finančnega revizorja za prvo poslovno leto. V primeru da pride do nesoglasja med revizorji in ustanovitelji odloča o tem registrsko sodišče.

POSTOPNE USTANOVITVE (sukcesivna, redko) - se delniška družba ustanovi tako, da se delnice vpisujejo na podlagi oglasa z vabilom k javnem vpisu delnic. Precej bolj zapletena kot sočasna, vpis delnic poteka v bankah, vpis in plačevanja lahko potekata najdlje 3 mesece, v primeru da uspejo morajo v 15 dneh po poteku roka za vpis delnic razdeliti delnice med vpisnike. Delniška družba je ustanovljena ko ustanovitelji prevzamejo vse delnice, do takrat ima naravo societete (družbeniki solidarno odgovarjajo za obveznosti družbe z vsem premoženjem.) !ORGANI DELNIŠKE DRUŽBE

Družba ima lahko enotirni (upravni odbor) ali dvotirni sistem upravljanja (uprava in nadzorni svet). V enotirnem sistemu sta pristojnost delničarjev in možnost odločanja bolj poudarjeni.

Sestavo in število članov organov določata zakon in statut. Praviloma sestavljajo najmanj trije člani, statut pa lahko določi večje število. Mandatno obdobje največ šest let z možnostjo ponovnega imenovanja. Vsak član organa ima en glas, organ pa je sklepčen, če je navzoča vsaj polovica njenih članov, razen če statut ne določa drugače. Odločitve se sprejemajo z večino oddanih glasov, v primeru enakega števila glasov je odločilen glas predsednika. Med posameznim članom organa vodenja ali nadzora in družbo se sklene pogodba.

UPRAVA (dvotirni) Vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost. (1 ali več članov, kadar jih je več odločitve sprejema soglasno). Je organ ki opravlja funkcijo poslovanja in nastopanja d.d. Zastopa in upravlja družbo. Upravo imenuje nadzorni svet, ki lahko posameznega člana tudi odpokliče. Vsaj enkrat v četrtletju mora poročati nadzornem svetu o poslovodni politiki, donosnosti družbe, poteku poslov ter o poslih. Nadzornem svetu mora predložiti letno poročilo.

NADZORNI SVET (dvotirni) Pristojen je za nadzorovanje vodenja poslov družbe. S članstvom v nadzornem svetu je nerazdružljivo članstvo v upravi ali v upravnem odboru družbe. Prav tako sta nerazdružljivi funkcija prokurista ali pooblaščenca in članstvo v upravi druge kapitalske družbe. Člane nadzornega sveta, ki zastopajo interese delničarjev voli skupščina. Skupščina lahko odpokliče člane NS pred potekom mandata, če za to glasuje večina od ¾ oddanih glasov. Člani izmed sebe volijo predsednika in namestnika. V družbi, ki trguje na organiziranem trgu z vrednostnimi papirji, mora nadzorni svet oblikovati revizijsko komisijo katere član

mora biti neodvisni usposobljen strokovnjak. Lahko skliče skupščino, od uprave zahteva kakršnekoli informacije potrebne za nadzor.

Pristojen je za preverjanje letnega poročila in predloga uprave za uporabo bilančnega dobička ter sestavi pisno poročilo za skupščino.

UPRAVNI ODBOR (enotirni) Zastopa in predstavlja družbo. Predsednik upravnega odbora ne more biti izvršilni direktor. Upravni odbor lahko imenuje enega ali več izvršilnih direktorjev za obdobje do šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja.

SKUPŠČINA Skupščina je pristojna odločati o sprejemu letnega poročila, o uporabi bilančnega dobička, imenovanju in odpoklicu članov nadzornega sveta, o prenehanju družbe, podelitvi razrešnice, spremembah statuta ... Lahko se je udeležijo člani organov vodenja ali nadzora, tudi če niso delničarji

• Skupščino skliče poslovodstvo v skladu z zakonom in statutom ter takrat ko je to v korist družbe (sklic lahko zahtevajo tudi delničarji katerih delež dosega 1/20 o.k.).

• V zahtevi morajo v pisni obliki predložiti dnevni red in predlog sklepov, poslovodstvo pa mora delničarjem omogočiti vpogled v podatke.

• Vodi se zapisnik, čigar minimalna vsebina je predpisana z zakonom

• Sklepi se sprejemajo z večino oddanih glasov delničarjev, razen izjem za katere zakon ali statut predpisuje višjo večino

!SPREMEMBA STATUTA za spremembo je potrebna večina najmanj treh četrtin (3/4) pri sklepanju zastopanega O.K.. Statut lahko določi drugačno kapitalsko večino, vendar ne manj kot večino pri sklepanju zastopanega o.k, če je pri sklepanju zastopana najmanj polovica O.K.

UKREPI ZA POVEČANJE/ZMENJŠANJE OSNOVNEGA KAPITALA

Lahko na skupščini delničarji z najmanj tremi četrtinami (3/4) pri sklepanju zastopanega kapitala sprejmejo sklep o zmanjšanju kapitala če je ta višji od minimalno predpisanega. (isto v obratnem redu) Osnovni kapital se lahko poveča zgolj z izdajo novih delnic. Lahko se poveča tudi s stvarnimi vložki. Lahko se poveča tudi na podlagi sklepa skupščine o preoblikovanju drugih postavk lastnega kapitala v osnovni kapital.

Dotedanji delničarji imajo v sorazmerju s svojimi deleži v O.K. prednostno pravico do vpisa novih delnic, če to uveljavijo v roku 14 dni (mogoče pod zakonskimi pogoji izključiti.)

PRAVICE MANJŠINSKIH DELNIČARJEV (min 1/10, pri posameznih vprašanjih pa 1/20 delnic v O.K.) Upravljanje v delniški družbi se izvaja po večinskem načelu, pri čemer za posamezna vprašanja ureja posebne pravice manjšega števila delničarjev. Pravica do sklica skupščine, zahteva sodišču za prenehanje družbe, predlog za imenovanje posebnega revizorja, …

!IZKLJUČITEV IN IZSTOP MANJŠINSKI DELNIČARJEV IZ DRUŽBE Delničar ki ima 90% OK ima pravico da ostale delničarje iztisne iz družbe. Glavni delničar mora v tem primeru iztisnjenim delničarjem izplačati primerno

denarno odpravnino (to je dolžan izplačati on sam in ne družba!), zagotoviti jo mora v denarni obliki. Pri določanju odpravnine mora upoštevati premoženjsko in profitno stanje družbe in ne le trenutno tržno oz. borzno ceno.

Institut izstopa je pravica, ki manjšinskim delničarjem omogoča, da izstopijo iz družbe prek obvezne ponudbe za odkup delnic. Pri osebnih družbah in d.o.o. izstop financira družba iz svojega premoženja, tako da se poslovni delež amortizira, osnovni kapital pa zmanjša. Pri delniški družbi mora izstop financirati glavni delničar ki od manjših odkupi delnice. Razmerje se vzpostavi med manjšinskimi in glavnim delničarjem (in ne med družbo!)

Vsak manjšinski delničar lahko predlaga, da primerno odpravnino določi sodišče, če meni, da ponujena ni primerna.

!EVROPSKA DELNIŠKA DRUŽBA e.d.d. Zamisel o posebni evropski družbi je stara že 50 let

Ideja naj nadnacionalna pravila urejajo le temeljna vprašanja, preostalo pa naj bo prepuščeno ureditvam držav članic.

Svet evropske skupnosti je 2001 sprejel Uredbo o statutu Societas Europea - s katero je bil vzpostavljen pravni temelj za ustanovitev evropske delniške družbe kot nadnacionalne družbe, ki jo ureja nadnacionalno evropsko pravo. Na ta način je dana možnost, da družbe ki poslujejo v več državah članicah EU ustanovijo le eno evropsko družbo, ki bi poslovala v vseh državah članicah z uporabo enotnih pravil.

Pomen družbe je nadnacionalen, kar pomeni da zanjo ne velja korporacijsko pravo ampak nadnacionalno evropsko pravo.

Družba se registrira v tisti državi članici, kjer ima uprava družbe sedež, objava ustanovitve pa se objavi v Uradnem glasilu EU.

Namen takšne ureditve je, da se preprečijo možnosti različnih izigravanj, kot so davčni prekrški ali pranje denarja.

Nacionalna zakonodaja se uporablja le če je v skladu z Uredbo št. 2157/2011.

!POMEN USTANOVITVE e.d.d. ZA EVROPSKI GOSPODARSKI PROSTOR

Ustanovitev ima prednost predvsem kadar družba posluje v več državah članicah. Ustanovitelji so vezani le na pravila Uredbe št 2157/2001, z ustanovitvijo se izognejo fizičnim in administrativnim stroškom povezanim z ustanavljanjem podružnic. Za družbo veljajo tudi ugodnosti po posebni Direktivi o izogibanju dvojnega obdavčevanja pri mednarodnih združitvah (vendar je glede obdavčitve obravnavana enako kot druge multinacionalke).

Možnost prenosa sedeža družbe v drugo državo. (E.D.D je davčna zavezanka v vseh državah članicah, kjer bo imela sedež oz. podružnice)

!!!!!

USTANOVITEV e.d.d.

MINIMALNI OSNOVNI KAPITAL JE 120.000€ Mogoče jo je ustanoviti na 4 načine:

1. z združitvijo dveh ali več obstoječih delniških družb s sedežema v najmanj dveh različnih državah EU

2. z oblikovanjem holdinške družbe, ki bo imela v lasti delniške družbe oziroma družbe z omejeno odgovornostjo s sedeži v najmanj dveh drž. EU

3. z ustanovitvijo skupne družbe hčere družb s sedežema v najmanj dve razl. državah članic EU

4. s preoblikovanjem javne delniške družbe ki je imela najmanj dve leti družbo hčer s sedežem v drugi državi članici EU

Fuzija oz mednarodna združitev (1) Vse premoženje in obveznosti preidejo z univerzalnim pravnim nasledstvom na prevzemno družbo. Delničarji prevzete družbe imajo pravico do delnic prevzemne oz. nove družbe, prevzeta pa preneha obstajati. V ZGD se urejajo vprašanja glede varovanja interesov delničarjev in upnikov združujočih se družb: (načelo pravne varnosti in načelo varstva pridobljenih pravic).

• institut prevzema delnic proti izplačilu primerne denarne odškodnine, kjer je varovanje premoženjskega interesa delničarjev z obrambno tožbo izključeno. alternativa temu je predviden poseben postopek sodnega preizkušanja primerne denarne odškodnine pred gremijem (kolegijem)

• postopek presojanja primernosti menjalnega razmerja (le če se strinjajo delničarji druge družbe v drugi državi članici, ki tega postopka ni normativno uredila).

Holdinška evropska delniška družba (2) Podobna ureditev kot velja za ustanovitev holdinga v ZGD-1. Vsaj dve družbi s sedežema v različnih državah članicah EU si prizadevata svoje delničarje pripraviti do tega, da bi svoje delnice zamenjali za delnice evropske delniške družbe. Zahtevana večina ¾ . S potrditvijo načrta še ni ustanovljena, delničarji morajo v določenem roku po potrditvi načrtov izročiti holdinški evropski delniški družbi v zadostnem številu svoje delnice, ki pa mora biti takšno da bo zagotovljen vsaj nadpolovičen glasovalni vpliv v družbah, ki so si prizadevale za ustanovitev.

Gre po vsebini za ustanavljanje družbe s stvarnimi vložki (kapitalski deleži v dveh družbah) zato je nujna klavzula o izključitvi pravila (o najmanj ¾ vplačilu kapitala v gotovini) v posebnih določbah za evropske delniške družbe.

Ustanovitev evropske delniške družbe kot skupne družbe hčere (3) V uredbi le bežno urejeno. Bistveno, da se izvede po pravilih korporacijskega prava držav članic EU, v Sloveniji tak postopek ni urejen kot samostojni pravni institut, zato se uporabljajo splošna pravila.

Ustanovitev evropske delniške družbe s preoblikovanjem javne delniške družbe (4) Ustanovitev zasnovana na način, ki zagotavlja identiteto preoblikovane delniške družbe (A=A). Pravna oseba po preoblikovanju je identična pravni osebi pred preoblikovanjem, spremenjena ste le njena pravnoorganizacijska oblika in na njej temelječ notranji korporacijski ustroj.

!UPRAVLJALSKA STRUKTURA e.d.d.

Uredba št 2157/2001 možnost alternativne izbire enotirnega ali dvotirnega sistema upravljanja.

ista uredba določa kot obvezni organ SKUPŠČINO DELNIČARJEV glede drugih organov pa dopušča različne možnosti.

Pri enotirnem sistemu zadošča en organ, vendar morajo biti jasno razmejene odgovornosti oseb, voli jih skupščina; pri dvotirnem pa mora biti nadzorni svet in poslovodstvo (uprava) Člane uprave imenuje nadzorni organ (odbor), združljivost prepoveduje.!!

SODELOVANJE DELAVCEV: pri upravljanju e.d.d. je urejeno z DIREKTIVO 2001/86/ES- cilj direktive je, da se delavcem družb zagotovi takšna raven udeležbe pri upravljanju e.d.d. ki bo čim bolj ustrezala udeležbi, ki so jo imeli delavci v teh družbah pred vključitvijo v e.d.d.

Standardna pravila - določajo model udeležbe delavcev pri upravljanju e.d.d. in se uporabljajo kadar so zanje izpolnjeni pogoji. Uporablja se, če se stranke tako dogovorijo, ali kadar ni dosežen sporazum do roka.

!DRUŽBA Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO d.o.o. (kapitalska družba) V Nemčiji je bila oblikovana kot kombinacija pozitivnih lastnosti osebnih in kapitalskih družb, zato jo je naš zakonodajalec uredil po nemškem vzoru.

Notranji odnosi v družbi se uredijo v skladu s pogodbo sklenjeno med družbeniki.

V zasnovi je kapitalska družba, ki ji zakonodajalec priznava lastnost pravne osebe.

Družba primerna za opravljanje gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, lahko pa nastopa tudi kot komplementar v komanditni družbi, oz. se združuje.

D.o.o. je kapitalska družba katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov. V sorazmerju z vrednostjo svojega vložka v osnovnem kapitalu dobi družbenik svoj POSLOVNI DELEŽ ki je izražen v %.

Ob ustanovitvi lahko prispeva le en osnovni vložek in ima le en poslovni delež, kasneje pa ima lahko več poslovnih deležev.

Za obveznosti družbe družbeniki NISO odgovorni!

Družbo lahko ustanovi ena ali več fizičnih ali pravnih oseb. Kadar družbo ustanavlja več oseb pomeni do največ 50 družbenikov! (razen če dobi dovoljenje Ministrstva za gospodarstvo)

Ustanovi se z družbeno pogodbo v obliki notarskega zapisa ali na posebnem obrazcu, podpišejo jo vsi družbeniki v fizični ali elektronski obliki (VEM).

OSNOVNI KAPITAL ZNAŠA 7.500€, vsak osnovni vložek pa najmanj 50€ O.K. je lahko zagotovljen v denarju ali kot stvarni vložek v premičnini ali nepremičnini, pravice ali podjetja. Če stvarni vložki presegajo vsoto 100.000€ morajo na svoje stroške zagotoviti oceno revizorja, če se vlaga podjetje je potrebno priložiti bilanco stanja in izkaz poslovnega izida za zadnji dve leti.

Pred prijavo v register mora vsak družbenik zagotoviti vsaj eno četrtino osnovnega kapitala. Stroški ustanovitve bremenijo družbenike. (lahko si jih povrnejo in celo izplačajo nagrado za delo pri ustanovitvi). Stroški se lahko izplačajo le iz dobička družbe.

VPIS V S.R. vpis je KONSTITUTIVEN, ker družba šele z vpisom pridobi status pravne osebe.

Prijavo za vpis v S.R. opravi poslovodja z izvirnikom oz. overjenim prepisom pogodbe, seznamom družbenikom in navedbo vložkov, poročilom o stvarnih vložkih, potrdilom banke o depozitu denarnih vložkov in poročilom pooblaščenega revizorja o vrednosti stvarnih vložkov.

POSLOVNI DELEŽ lahko pripada eni ali več osebam (»solastnina«). Načeloma se lahko dedujejo. Delež se lahko odsvoji s pogodbo le v obliki notarskega zapiska. Družbena pogodba lahko določi, da ima družbenik pri prodaji poslovnega deleža predkupno pravico. Družbenik lahko odsvoji del poslovnega deleža tako da s tem nastane še en nov in samostojen poslovni delež.

DELITEV BILANČNEGA DOBIČKA družbeniki imajo pravico do deleža pri bilančnem dobičku. Deli se sorazmerno z višino poslovnega deleža. Če družbena pogodba ne določa drugače. (velja za udeležbo in višino)

OHRANJANJE OSNOVNEGA KAPITALA Premoženje družbe mora v vsakem času dosegati vsaj višino o.k.. Ob izgubi se lahko družbenikom vrnejo vplačana naknadna vplačila, ki niso namenjena kritju O.K.

POSOJILA DRUŽBI NAMESTO LASTNEGA KAPITALA Družbenik ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave.

LASTNI POSLOVNI DELEŽ Družba lahko odplačno pridobi poslovne deleže, za katere so vložki v celoti vplačani, vendar plačil za pridobitev ne sme opraviti dokler ne oblikuje rezerv za lastne deleže. Družba ne more pridobiti vseh poslovnih deležev in postati sama svoj lastnik.

IZKLJUČITEV IN IZSTOP DRUŽBENIKA pogodba določi vse te pogoje. Morajo pa obstajati temeljni razlogi: če mu družbeniki povzročajo škodo, če družbeniki ovirajo uresničitev družbenikove pravice, če mu skupščina nalaga nesorazmerne obveznosti…

UPRAVLJANJE DRUŽBE Družbeniki imajo pravico do upravljanja družbe, način njenega uresničevanja se določi z družbeno pogodbo. ČE družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju družbe, se za upravljanje uporabljajo zakonske določbe.

Družbeniki določajo o: o sprejetju letnega poročila, o zahtevi za vplačilo osnovnih vložkov, o delitvi in prenehanju poslovnih deležev, o postavi in odpoklicu poslovodij …

Vsakih dopolnjenih 50€ osnovnega vložka daje družbeniku en glas. Družbena pogodba lahko določi da imajo nekateri družbeniki več glasov na vsakih 50€ osnovnega vložka ali da je glasovalna pravica nekaterih družbenikov omejena. Družba ne more uresničevati pravic iz lastnih poslovnih deležev. SKUPŠČINA DRUŽBENIKOV Družbeniki sprejemajo sklepe na skupščini. Skupščino skliče poslovodja. Skupščina družbenikov veljavno odloča, če je

navzočih toliko družbenikov, da imajo večino glasov. Lahko pisno sklenejo, da se skupščina ne opravi. (glasove sporočijo pisno, telefonsko itd. ...)

PRAVICE MANJŠINSKIH DRUŽBENIKOV so družbeniki katerih poslovni deleži predstavljajo 1/10 O.K. Smejo sklicevati sklic skupščine in navesti zadeve o katerih naj bi skupščina odloča.

NADZORNI SVET Če je v družbeni pogodbi tako določeno ima družba nadzorni svet.

POSLOVODJE Družba ima enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo. Imenuje se za določen čas ki ne sme biti krajši od 2 let. Skupščina družbenikov (nadzorni svet) lahko odpokliče poslovodjo kadarkoli iz razlogov določenih v pogodbi.

SPREMEMBA DRUŽBENE POGODBE odloča se na skupščini, s ¾ večino glasov vseh družbenikov. Sklep o spremembi družbene pogodbe mora potrditi notar.

PREVZEM NOVIH VLOŽKOV Vložke povečanega o.k. lahko prevzame vsak dosedanji družbenik ali nov družbenik, lahko pa tudi vsi skupaj. Notarsko potrdilo.

RAZLOGI ZA PRENEHANJE: • če preteče čas za katerega je ustanovljena, • s stečajem, • s sodno odločbo, • če sodišče ugotovi ničnost družbe, • z združitvijo v kakšno drugo družbo, • če se osnovni kapital zniža pod zakonsko določene znesek

Vsak družbenik (ki ima 1/10 o. kapitala) lahko s tožbo zahteva, da sodišče odloči o prenehanju družbe, če meni da ni mogoče doseči ciljev družbe.

ENOOSEBNA DRUŽBA (D.O.O en družbenik) ustanovitelj sprejme akt o ustanovitvi, za katerega ni potrebno, da je v obliki notarskega zapisa. Pravni posli, ki jih sklene edini družbenik v imenu družbe s samim seboj, morajo biti v pisni obliki.

!EVROPSKA ZASEBNA DRUŽBA (Societas Privata Europaea – SPE) Naj bi bila v primerjavi z evropsko delniško družbo bolj enotna, celovita in vseobsežna, tako da naj bi se pravila nacionalnih pravnih redov čim manj uporabljala.

S sprejemom UREDBE O STATUTU EVROPSKE ZASEBNE DRUŽBE je podlaga za ustanovitev.

Namenjena za opravljanje gospodarskih dejavnosti majhnih in srednje velikih podjetij.

Razlogi za nastanek pravne in administrativne ovire, preveliki stroški, pomanjkanje zaupanja v tuje pravne oblike.

Ima status pravne osebe in kapital razdeljen na deleže

Posamezni družbenik odgovarja do višine vpisanega kapitala, pri čemer je lahko vpisni kapital 1€.

Družbo lahko ustanovijo ena ali več fizičnih ali pravnih oseb.

KOMANDITNA DELNIŠKA DRUŽBA k.d.d. Po svoji naravi je delniška družba v katero se vključuje komanditna družba kot osebna družba. Komanditni kapital je organiziran kot delniški kapital, kar pomeni da komanditist ne odgovarja za obveznosti družbe do upnikov.

Najmanj en družbenik (komplementar) pa odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem.

Družba se lahko ustanovi le na simultani način, kar pomeni da morajo vsi ustanovitelji (NAJMANJ 5!!) sprejeti statut.

Obvezna organa družbe sta skupščina (komanditni delničarji) in uprava.

Komplementarji imajo omejeno pravico do glasovanja v skupščini, čeprav niso delničarji.

!2.) OSEBNE DRUŽBE -DRUŽBA Z NEOMEJENO ODGOVORNOSTJO d.n.o. -KOMANDITNA DRUŽBA k.d. -DVOJNA DRUŽBA d.d. -TIHA DRUŽBA !DRUŽBA Z NEOMEJENO ODGOVORNOSTJO d.n.o. D.n.o. je družba dveh ali več oseb, ki za obveznosti družbe odgovarjajo z vsem premoženjem.

Družba se ustanovi z družbeno pogodbo.

Prijavo za v S.R. morajo vložiti vsi družbeniki in mora vsebovati tudi ime in priimek in prebivališče ali firmo in sedež vsakega družbenika.

Če ni drugače določeno morajo vsi družbeniki plačati ENAKE VLOŽKE (vložek lahko v denarju, pravicah, stvareh ali storitvah) Družbenik je odgovoren za škodo ki jo v družbi povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. Vsak družbenik lahko v svojem imenu vloži tožbo nasproti drugemu družbeniku, ki ni izpolnil svojih obveznosti pri ustanavljanju ali vodenju.

Za vodenje poslov so pristojni VSI družbeniki, razen če je vodenje z družbeno pogodbo preneseno na enega ali več družbenikov. Odločitve sprejemajo soglasno, če ni z d.p. določeno, da zadošča večina. Družbenik ne sme prenesti vodenja poslov na tretjo osebo, če to ni določeno v d.p. oz. se s tem ne strinjajo ostali družbeniki.

PRAVICE IN OBVEZNOSTI DRUŽBENIKOV Pripada jim pravica do dobička, ki se ugotovi na koncu vsakega poslovnega leta. Pripadajoči dobiček se pripiše kapitalskemu deležu družbenika, izguba in denar, ki ga je družbenik dvignil med poslovnim letom pa se odpišeta od kapitalskega deleža.

Družbenikom pripada od dobička najprej 5% njegovega kapitalskega deleža. Če je dobiček (ali izguba) večji se razdeli med družbenike po enakih delih.

Vsak družbenik sme v svoje breme dvigniti denar iz blagajne družbe do zneska 5% svojega v preteklem letu ugotovljenega kapitalskega deleža.

Družbenik ne sme razpolagati s svojim deležem brez soglasja drugih družbenikov.

Primarno za obveznosti odgovorna družba, sekundarno pa vsi družbeniki solidarno z vsem svojim premoženjem. Drugačen dogovor proti tretjim je brez pravnega učinka.

Če članstvo družbenika preneha, le-ta odgovarja za obveznosti družbe, nastale do objave vpisa prenehanja članstva. Kdor vstopi v obstoječo družbo je odgovoren za vse obveznosti.

PRENEHANJE DRUŽBE D.n.o. preneha:

• s potekom časa,

• s sklepom družbenikov,

• z odpovedjo,

• s stečajem,

• s smrtjo družbenika (če pogodba ne določa drugače), • s sodno odločbo,

• če se število družbenikov zmanjša pod dva*.

Če je ustanovljena za nedoločen čas, lahko vsak družbenik na koncu poslovnega leta odpove družebno pogodbo če to pisno spremeni 6 mesecev prej.

V d.p. je lahko določeno, da bo družba obstajala med preostalimi družbeniki, delež izločenega družbenika priraste k premoženju družbe preostalih družbenikov.

Vsi načini prenehanja družbe razen stečaja se opravijo z likvidacijo.

Po plačilu dolgov se premoženje družbe razdeli med družbenike v sorazmerju s kapitalskimi deleži.

Če premoženje družbe ne zadošča za poplačilo obveznosti ga morajo družbeniki dopolniti za manjkajoči znesek.

*če ostane v družbi en sam družbenik, mora v enem letu ukreniti vse potrebno, da prilago družbo pogojem ZGD-1 ali nadaljevati dejavnost kot podjetnik. Če tega ne stori, družba preneha.

!KOMANDITNA DRUŽBA k.d. Je družba dveh ali več oseb, v kateri je najmanj en družbenik odgovoren za obveznosti družbe s vsem svojim premoženjem KOMPLEMENTAR (nosilec podjetništva), med tem ko najmanj en družbenik ni odgovoren za obveznosti družbe KOMANDITIST(vlagatelj s pravico do udeležbe na dobičku).

Družba je pravna oseba, ki nastane s podpisom pogodbe in vpisom v S.R.

Prednost k.d. je BONITETA OSEBNIH DRUŽB ki izhaja iz neomejene osebne odgovornosti komplementarjev, na področju davkov pa uživa določene ugodnosti.

Vodijo jo komplementarji ne komanditisti, zanje tudi ne velja konkurenčna prepoved. Če vodi posle komanditist je za posle družbe odgovoren kot komplementar. Komanditist ni upravičen zastopati družbe, lahko pa mu je podeljena prokura ali posebno pooblastilo. Komanditist ima pravico do nadzora nad vodenjem

poslov, zahtevati prepis letnega poročila ter pravico do vpogleda v poslovne knjige in knjigovodske listine.

Komplementar odgovarja z vsem svojim premoženjem, komanditist pa le s svojim vložkom.

S smrtjo komanditista družba ne preneha in posluje naprej z dediči ali brez njih, če nočejo prevzeti vloge. Če je umrl edini komanditist, mora komplementar storiti vse da v enem letu pridobi novega oz. se preoblikuje

!DVOJNA DRUŽBA d.d. Je komanditna družba, katere edini komplementar je družba v kateri ni osebno odgovornih družbenikov oziroma so vsi komplementarji kapitalske družbe.

Kapitalske družbe se ne smejo preoblikovati v dvojno družbo.

Obe družbi sta samostojni in ločeni, pri čemer se kapitalska ustanovi kot komplementar le zaradi upravljanja

Povezava kapitalskih in osebnih družb. Na ta način se dosežejo ugodnejši davčni učinki in je primerna za družinska podjetja ali za oblikovanje javno-zasebnega partnerstva.

Pri d.d. sta obe družbi samostojni in ločeni

Kapitalske družbe se ne smejo preoblikovati v dvojno družbo, dvojna družba ne sme biti komplementar v komanditni družbi.

!TIHA DRUŽBA t.d. (Ukinjena) Ni pravna oseba in nastane s pogodbo med tihim družbenikom in nosilcem tihe družbe.

Predmet je premoženjski vložek na podlagi katerega tihi družbenik dobi pravico do udeležba na dobičku. O svojih razmerjih se dispozitivno (svobodno) dogovarjata. Ime in priimek tihega družbenika ne smeta biti v firmi nosilca tihe družbe. Ukinjena je bila z namenom preprečevanja domnevnih zlorab zaradi prikritih razmerji med družbeniki in posledično povečanja transparentnosti. !SAMOSTOJNI PODJETNIK s.p. NI PRAVNA OSEBA, ampak fizična oseba ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja.

Dejavnost s katero se lahko ukvarja podjetnik obsega vse oblike gospodarske dejavnosti. Dejavnosti svobodnih poklicev podjetnik ne more opravljati. Lahko se ukvarja tudi z obrtno dejavnostjo, če izpolnjuje pogoje po Obrtnem zakonu.

1. Svobodni poklic Svobodni poklici so opredeljeni kot poklici z visoko stopnjo usposobljenostjo in se izvajajo osebno, neodvisno in s polno osebno odgovornostjo. Strogi izobrazbeni in poklicni standardi so značilni za svobodne poklice, zaradi zagotavljanja kakovosti storitev.

Podjetnik lahko pri izvajanju svoje dejavnosti zaposli tudi druge osebe.

Ne potrebuje z zakonom predpisanega začetnega kapitala za ustanovitev, odgovarja pa z vsem svojim premoženjem.

Svoje dejavnosti lahko prične opravljati ko je pri AJPES vpisan v Poslovni register Slovenije. Podjetnik mora v pravem prometu poslovati s svojo firmo ki vsebuje ime in priimek podjetnika, skrajšano oznako (s.p.), oznako dejavnosti in morebitne dodatne sestavine. Na vseh sporočilih mora poleg firme in sedeža navajati tudi matično številko

Ni dopustno da bi bil podjetnik družbenik v osebni družbi. Lahko je družbenik v kapitalski družbi.

Lahko podeli prokuro. Poslovne knjige je dolžan voditi v skladu po sistemu enostavnega knjigovodstva. Razen če ni v zadnjem letu prekoračil dveh od naslednjih treh meril:

• letni prihodki večji od 42000€ • ima povprečno več kot tri zaposlene • povprečna vrednost aktive (polovica steštevka vrednosti aktive na prvi ali zadnji dan

poslovnega leta ne presega 25.000 EUR)

Takrat mora preiti na dvostavno knjigovodstvo.

V primeru smrti lahko podjetje podeduje dedič z vsemi pravicami in obveznostmi, tako da vstopi kot univerzalni pravni naslednik v vsa razmerja.

V primeru prezadolženosti se lahko izvede tudi postopek prisilne poravnave. V primeru stečaja nad premoženjem, če upniki niso v celoti poplačani, ostaja podjetnik tudi po izvedenem stečaju dolžnik do upnikov.

Prenehanje poslovanja mora podjetnik priglasiti AJPES vsaj tri mesece pred prenehanjem pa mora javnosti v sredstvih obveščanja sporočiti svojo namero.

!POLEG G.D. LAHKO GOSPODARSKO DEJAVNOST OPRAVLJAJO TUDI DRUGE PRAVNE OSEBE JAVNEGA IN ZASEBNEGA PRAVA. TI SUBJEKTI SO LAHKO GOSPODARSKI JAVNI ZAVODI IN JAVNA PODJETJA. POLEG NJIH PA TUDI ZADRUGE, ZAVODI IN DRUŠTVA. !ZADRUGA je organizacija vnaprej nedoločenega števila članov, temelji na prostovoljnem pristopu, svobodnem izstopu, enakopravnem sodelovanju in upravljanju članov. Zadruga lahko ustanovi podjetje, drugo zadrugo ali drugo pravno osebo. Lahko opravlja eno ali več dejavnosti če za vsako izmed njih izpolnjuje pogoje ki so predpisan in če s tem uresničuje namen zaradi katerega je bila ustanovljena.

!ZAVOD lahko opravlja gospodarsko dejavnost, če je namenjena opravljanju dejavnosti za katero je bil ustanovljen. Čeprav so po zakonu zavodi organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje, izobraževanja, znanosti, kulture….katerih osnovni cilj ni opravljanje dejavnosti za pridobivanje dobička.

DRUŠTVO je samostojno in nepridobitno združenje ki ga ustanovitelji skladno s tem zakonom ustanovijo zaradi uresničevanje skupnih interesov. Namen ni pridobivanje dobička. Presežke prihodkov trajno namenja za uresničevanje svojega namena in jih ne deli med člane; lahko pa upravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa zakon. Pridobitna dejavnost mora biti določena v temeljnem aktu, ter povezana z namenom in cilji kot dopolnilna dejavnost nepridobitni. Za doseganje namena lahko društvo ustanovi gospodarsko družbo.

!8. POVEZANE DRUŽBE Zaradi zasledovanja ciljev se povezujejo tako, da se združujejo, pripojijo drug k drugemu in tako da sklepajo med sabo različne vrste civilnopravnih razmerij.

Povezane družbe so samostojni pravni subjekti ampak ekonomsko odvisni, praviloma zasledujejo gospodarske cilje, med njimi vzpostavljeno skupno vodstvo, obvladujoč vpliv ene družbe nad odvisno družbo oz. družbami.

Pojavnost povezanih družb se lahko odraža na različne načine:

2. ena družba ima v drugi družbi večinski delež,

3. ena družba je odvisna od druge na podlagi dejanskih okoliščin,

4. dve družbi sta vzajemno kapitalsko udeleženi,

5. družbe so povezane s podjetniškimi pogodbami.

!KONCERN IN KONCERNSKE DRUŽBE Družbe so lahko povezane kot pravno samostojne družbe in sicer tako da:

• ima ena družba večinsko kapitalsko udeležbo v drugi (dejanski koncern oz. holding),

• je ena družba odvisna od druge,

• družbi skleneta pogodbeno razmerje o obvladovanju druga druge (pogodbeni koncern),

• družbi medsebojno kapitalsko udeleženi (vzajemno povezani).

KONCERN je povezava med družbama oz. družbami, tako da je ena prevladujoča družba, ki obvladuje odvisno družbo. Odvisnost se kaže v vplivu obvladujoče družbe na upravljanje in vodenje odvisne družbe. Dejanski koncern

Zakonodajalec ureja pravna razmerja v dejanskem koncernu. Vsebina zakonodajalčevega vmešavanja je v tem, da se zagotovi varovanje upnikov, zunanjih delničarjev pa tudi interesov odvisnih družb.

Zakonsko urejanje se nanaša na dolžnosti obveščanja odvisne družbe o kapitalski udeležbi obvladujoče družbe ko postane lastnica več kot 25% njenih delnic ali poslovnih deležev. (kapitalska udeležba nad 25% pomeni obvladujoči družbi vplivati na najbolj bistvena vprašanja, ko je potrebna ¾ večina)

Pogoji odvisnosti so vzpostavljeni ko znaša delež obvladujoče družbe v odvisni več kot 50% glasov.

Obvladujoča družba lahko odvisno obvladuje posredno ali neposredno in sicer prek enotnega vodstva. Omejitev vpliva na odvisno družbo

Obvladujoča družba s pridobitvijo večinskega deleža v odvisni družbi lahko odloča o poslovni politiki in tekočih poslih v njej. Pravice ne sme zlorabiti in odvisni družbi naložiti dejanja v njeno škodo. Drugače so odškodninsko odgovorni. Poleg družbe so v korist odvisne družbe legitimirani zahtevati povračilo tudi zunanji delničarji oz. družbeniki odvisne družbe.

Poslovodstvo odvisne družbe mora v prvih 3 mesecih poslovnega leta sestaviti poročilo o razmerjih. Pogodbeni koncern (124. Dopolni)

Pravni temelj za nastanek pogodbenega koncerna je pogodba o obvladovanju s katero samostojna odvisna družba obvladujoči dovoli, da jih ta posredno ali neposredno obvladuje.

Odvisne družbe se zavestno podredijo vodenju obvladujoče v smislu poslovodenja, ne pa tudi v upravljavskem smislu. S pogodbo se omejijo določene funkcije odvisne družbe kot samostojnega pravnega subjekta.

Poleg pogodbe o obvladovanju lahko skleneta tudi pogodbo o prenosu dobička.

Za škodo so solidarno odgovorni zastopniki obvladujoče družbe.

Navodila so lahko v škodo odvisni družbi, če je to v korist obvladujoči oz. drugim odvisnim družbam ob pogoju, da obvladujoča družba nadomesti nastalo škodo Koncern z razmerjem enakosti

Nastane na podlagi vzpostavitve enotnega vodstva v koncern povezanih družb - personalne unije, ki praviloma ne nastane na podlagi pogodbenega razmerja. Vzajemno povezane kapitalske družbe

Nimajo enotnega vodstva, so pa udeležene tako da vsaki družbi pripada več kot četrtina deležev druge družbe.

Medsebojno so lahko udeležene enostavno ali kvalificirano

Enostavno: povezava dveh ali več družb tako, da ena družba nima večine v drugi družbi.

Kvalificirano: ena družba obvladuje drugo na podlagi večinskega deleža

!8.1 HOLDING Je družba, ki ima v lasti večino deležev pravno samostojne družbe, ter opravlja predvsem dejavnost ustanavljanja, financiranja in upravljanja teh družb.

Od dejanskega koncerna se razlikuje v tem da ne izvaja vodenja poslov odvisne družbe. Nastopa kot delničar oziroma družbenik na skupščini odvisne družbe.

!!

9. GOSPODARSKO INTERESNO ZDRUŽENJE (GIZ) Je oblika medsebojnega sodelovanja gospodarskih subjektov brez njihovega formalno statusnega povezovanja.

Namen je v doseganju boljše učinkovitosti in racionalnosti poslovanja na trgu.

Je nepridobitna organizacija, nima cilja ustvarjati dobiček … Cilj združevanja je olajšati in pospešiti pridobitno dejavnost, ter izboljšati rezultate in jih povečevati.

Je pravna oseba, ki jo lahko ustanovita najmanj dve družbi ali podjetnika tudi brez osnovnega kapitala.

Vpis v register - s tem dobi lastnosti pravne osebe in lahko poleg nalog za svoje člane na običajen način opravlja vse gospodarske posle za svoj račun.

Vsi dokumenti morajo vsebovati jasno oznako firme združenja z dodatkom GIZ (gospodarsko interesno združenje) GIZ se ustanovi s pogodbo o ustanovitvi (v obliki notarskega zapiska in je objavljena).

Združenje lahko sprejema nove člane pod pogoji, določenimi v pogodbi o ustanovitvi. Prav tako lahko vsak član izstopi iz združenja, če je poravnal svoje obveznosti in izpolnil druge pogoje, kadar so ti predpisani.

GIZ ima skupščino (člani združenja) in poslovodstvo (lahko fizične ali pravne osebe, 1 ali več članov)

Člani poslovodstva in stalni predstavniki članov pravnih oseb so odgovorni posamično ali solidarno združenju in tretjim osebam za kršitve ter napake pri poslovanju.

Način upravljanja združenja, imenovanje članov poslovodstva in njihovih pooblastil, pravic in pogojev za odpoklic se določijo s pogodbo o ustanovitvi ali sklepom skupščine.

Združenje se lahko preoblikuje v d.n.o. brez prenehanja ene in nastanka nove pravne osebe.

Z stečajem, likvidacijo ali izgubo poslovnosti posameznega člana članstvo preneha z dnem začetka takega postopka, združenje še naprej obstaja; razen če je v pogodbi določeno drugače.

!EVROPSKO GOSPODARSKO INTERESNO ZDRUŽENJE Se lahko ustanovi v Republiki Sloveniji.

EGIZ pridobi lastnosti pravne osebe z vpisom v SR.

Član poslovodstva je lahko tudi pravna oseba.

Članu EGIZ samodejno preneha članstvo v združenju z dnem začetka stečaja ali likvidacije.

!!!!

10. GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE IN JAVNO-ZASEBNO PARTNERSTVO

GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE S temi službami se zagotavljajo materialne javne dobrine kot proizvodi in storitve, katerih trajno in nemoteno proizvajanje v javnem interesu zagotavlja oblast (država ali lokalna skupnost), zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu.

GJS se določijo z zakoni s področja energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter zakoni ki urejajo druga področja gospodarske infrastrukture.

V R Sloveniji gospodarske javne službe ureja Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS), ki določa način in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb.

GJS so republiške ali lokalne lahko so obvezne ali izbirne.

Značilno je, da se z njimi zagotavljajo javne potrebe, ne pa pridobivanje dobička.

Način opravljanja republiške GJS predpiše vlada RS z uredbo, lokalna skupnost pa z odlokom.

Javne dobrine so pod enakimi z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti določenimi pogoji dostopne vsakomur.

GJS se izvajajo v naslednjih oblikah: • v režijskem obratu, • v javnem gospodarskem obratu, • v javnem podjetju, • z dajanjem koncesij osebam zasebnega prava, • z vlaganjem javnega kapitala v dejavnost oseb zasebnega prava.

Z uredbo ali odlokom se za GJS določijo: vrsta in obseg javnih dobrin ter prostorska razporeditev, pogoji za zagotavljanje in uporabo javnih dobrin, pravice in obveznosti uporabnikov, viri financiranja GJS, vrsta in obseg objektov in naprav…

GJS se financirajo s ceno javnih dobrin iz proračunskih sredstev in iz drugih virov (določeni z zakonom/odlokom). Strokovno-tehnične, organizacijske in razvojne naloge na področju GJS opravljajo direkcije. Omenjene naloge se nanašajo zlasti na:

1. razvoj, načrtovanje pospeševanja GJS, 2. investicijsko načrtovanje, 3. postopke ustanavljanja in organiziranja javnih podjetij, 4. postopke podeljevanje koncesij, 5. strokovni nadzor nad izvajalci GJS, 6. financiranje GJS…

Čeprav je uporaba določenih javnih dobrin obvezna za uporabnike, so ti v primerjavi s ponudniki javnih dobrin ki so večinoma monopolisti, v podrejenem položaju. V ta namen ZGSJ določa posebno varstvo uporabnikov, ki se odraža tako, da republika in lokalne skupnosti ustanovijo telesa za varstvo uporabnikov javnih dobrih, sestavljena iz njihovih predstavnikov.

REŽIJSKI OBRAT se organizira kot samostojen ali nesamostojen. Ni pravna oseba.

JAVNI GOSPODARSKI ZAVOD ustanovi vlada/lokalna skupnost za opravljanje ene ali več g. dejavnosti. Soustanovitelji so pravne in fizične osebe, vendar njihovi deleži ne smejo presegati 49% … Ustanovi se z aktom o ustanovitvi. Je pravna oseba, če ni z aktom o ustanovitvi določeno drugače

- Če javni gospodarski zavod ustanovi več lokalnih skupnosti, se z aktom o ustanovitvi uredijo tudi njihove medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti. Če so soustanovitelji tudi osebe zasebnega prava se medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti vseh ustanoviteljev uredijo s pogodbo.

- Poslovanje in delo javnega gospodarskega zavoda vodi DIREKTOR. Tega imenuje in razrešuje in sicer na podlagi javnega razpisa, ter pod pogoji in na način določen s statutom ustanovitelj zavoda. Direktor se imenuje za 4 leta, lahko je ponovno imenovan.

- JGZ upravlja upravni odbor. Način, sestava, trajanje mandata, pristojnosti se določijo s statutom, pri čemer ustanovitelj imenuje v upravni odbor najmanj polovico članov.

JAVNO PODJETJE ustanovi vlada/lokalna skupnost kot podjetje v lasti republike/lokalne skupnosti, ali pa se ustanovi kot podjetje z vložki zasebnega kapitala, če to ni v nasprotju z javnim interesom. Glede pravic ustanovitelja, direktorja, veljajo enaka pravila kot za javni zavod.

KONCESIONIRANO GOSPODARSKO JAVNO SLUŽBO opravlja koncesionar v svojem imenu za svoj račun na podlagi pooblastila koncendenta. Koncesionar je lahko fizična ali pravna oseba. Koncendent je republika ali lokalna skupnost.

Koncesijski akt je predpis vlade ali odlok lokalne skupnosti, z njim pa se določijo predmet in pogoji opravljanja gospodarske javne službe za posamezno koncesijo.

Koncendent pridobiva koncesionarje na podlagi javnega razpisa objavljenega v uradnem glasilu RS.

O izbiri koncesionarja odloči koncendent z upravno odločbo. Koncesijska pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki, sicer nima pravnega učinka. Z njo koncesionar in koncendent uredita medsebojna razmerja ( način in rok plačila, razmerja v zvezi s sredstvi…) V razmerju neskladja med določbami koncesijskega akta in določbami koncesijske pogodbe veljajo določbe koncesijskega akta.

Razmerje med njima preneha s prenehanjem koncesijske pogodbe, z odkupom koncesije, z odvzemom koncesije in s prevzemom koncesionarne g.j.s. v režijo.

Opravljanje koncesionarne GJS lahko koncesionar prenese na drugo osebo samo če je prenos predviden v pogodbi.

Obvezna koncesija z zakonom se lahko določi, da morajo posamezno storitev, ki se opravlja kot g.j.s., opravljati določene osebe zasebnega prava kot obvezen del svoje dejavnosti. Določijo se tudi način in pogoji opravljanja obvezne koncesije, ki ne smejo ovirati koncesionarjeve redne dejavnosti ali iti na njegov račun.

Koncesionar mora opravljati koncesionarno GJS tudi v nepredvidljivih okoliščinah. V takem primeru ima pravico zahtevati od koncendenta povračilo stroškov ki so nastali.

Koncendent subsidiarno odgovarja za škodo ki jo povzroči koncesionar uporabnikom.

Za uporabo javnih dobrin plačujejo uporabniki ceno proizvoda ali storitve, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila. Cene se oblikujejo in določajo na način in po postopku ki ga določa zakon ali odlok lokalne skupnosti v skladu z zakonom. Lahko se subvencionirajo.

Iz sredstev proračuna se financirajo g.j.s. s katerimi se zagotavljajo javne dobrine, katerih uporabniki niso določljivi ali katerih uporaba ni izmerljiva. Lokalna skupnost lahko za financiranje lokalnih g.j.s. predpiše davek v skladu s predpisi, ki urejajo financiranje javne porabe in nalog lokalnih skupnosti.

Režijski obrat vodi ločeno računsko evidenco v skladu in z načeli, ki veljajo za gospodarske družbe. Javni gospodarski zavod in javno podjetje ter koncesionar za dejavnost, ki se nanaša na g.j.s. vodijo računovodstvo po določilih zakon, ki ureja gospodarske družbe.

Pravne osebe, ki opravljajo dejavnost g.j.s. morajo imeti revidirane letne računovodske izkaze (ugotavlja se namenskost, učinkovitost in racionalnost uporabe proračunskih sredstev.) !JAVNO-ZASEBNO PARTNERSTVO Predstavlja razmerje zasebnega vlaganja v javne projekte in/ali javnega sofinanciranja projektov, ki so v javnem interesu.

Zakon o javno-zasebnem partnerstvu ureja namen in načela zasebnega vlaganja v javne projekta in/ali javnega sofinanciranja zasebnih projektov ki so v javnem interesu.

ZJZP je subsidiarne narave (uporablja postopke sklepanja in izvajanja j-z partnerstva le če poseben zakon/predpis ne določa drugače) Z ZJZP se omogočajo in pospešujejo zasebna vlaganja v gradnjo, vzdrževanje oziroma upravljanje objektov in naprav j-z partnerstva ter druge projekte ki so v javnem interesu.

Pri nastajanju in izvajanju razmerja j-z partnerstva mora javni partner ves čas ravnati tako, da ne krši predpisov o dopustnosti in spremljanju državnih pomoči.

!J-Z partnerstvo se lahko izvaja v dveh oblikah, in sicer kot:

• pogodbeno (izvaja se v skladu z zakonom o javnem naročanju in/ali zakonikom ki ureja GJS)

o koncesijsko razmerje (koncedent podeli koncesionarju posebno ali izključno pravico izvajati gospodarsko javno službo)

o javno – naročniško razmerje (odplačno razmerje med naročnikom in dobaviteljem blaga, izvajalcem gradenj, ali izvajalcem storitev, katerega predmet je naročilo blaga, izvedba gradnje ali storitve.)

• statusno javno-zasebno partnerstvo (poteka po zakonu ki ureja GJS in po zakonu, ki ureja finance).

Če nosi javni partner večino ali celotno poslovno tveganje se j-z partnerstvo šteje za javno naročniško.

NAČELA JAVNO-ZASEBNEGA PARTNERSTVA: NAČELO ENAKOSTI pomeni da javni partner zagotovi, da med kandidati v vseh elementih in fazah postopka ni razlikovanja. (enako obravnava enake in različno različne) NAČELO TRANSPARENTNOSTI določa, da mora javni partner pri sklepanju j-z partnerstva zagotoviti čim večjo možno stopnjo obnavljanja, zagotoviti objektivno iskanje kandidatov, kandidati imajo dostop do enakih podatkov za pripravo vloge in za sodelovanje v postopku sklepanja.

NAČELO SORAZMERNOSTI da sme javni partner uporabiti le tiste ukrepe, ki objektivno vodijo do tega cilja in najmanj prizadenejo zasebnega partnerja.

NAČELO URAVNOTEŽENOSTI zagotavlja uravnoteženost pravic, obveznosti in pravnih koristi javnega in zasebnega partnerstva. Tveganja morajo biti razporejena tako, da jih nosi tista stranka ki jih najlažje obvladuje. Riziko poslovnega tveganja je bistveni element j-z partnerstva, v vsakem primeru pa mora izvajalec nositi vsaj del tega tveganja.

NAČELO KONKURENCE javnega partnerja obvezuje da v postopku sklepanja partnerstva ne sme omejevati konkurence med kandidati.

NAČELO PROCESNE AVTONOMIJE stranke j-z partnerstva pogodbeno razmerje prosto urejajo.

NAČELO SUBSIDIARNE ODGOVORNOSTI pomeni, da se mora projekt j-z partnerstva izvajati neprekinjeno, nemoteno in enakopravno do vseh uporabnikov in drugih udeležencev, v skladu z vnaprej določenimi pogoji in standardi. Javni partner subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo povzroči izvajalec uporabnikom storitev ali drugim osebam.

NAČELO SODELOVANJA zagotavlja izvajalcu, da mu javni partner pomaga pri zagotavljanju potrebnih stvarnih in drugih pravic ter raznih dovoljenj, ki jih sam ne more pridobiti skladno s predpisi in sklenjeno pogodbo.

!11. SODELOVANJE DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU IN PARTICIPACIJA NA DOBIČKU V GOSPODARSKIH DRUŽBAH

11.1 SODELOVANJE DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU Ker delavci kot eden od produkcijskih tvorcev ustvarjajo dodano vrednost, je njihova »naravna« pravica, da sodelujejo pri upravljanju.

V Nemčiji že 1952 sprejet zakon o statutu podjetja (določa pravico delavcem do upr.)

v EU šele 2001 sprejeta Direktiva o sodelovanju zaposlenih pri upravljanju EU družbe.

Slo Ustava v 75. členu določa, da delavci sodelujejo pri upr. pod določenimi pogoji zakona (velja za vse gospodarske službe, ter banke in zavarovalnice, pri s.p. pa pod pogojem da je pri njem zaposlenih najmanj 50 delavcev) SISTEMI SODELOVANJA DELAVCEV pri upravljanju:

• VKLJUČITVENI SISTEM - delavci enakopravni člani v organih družbe.

• PARTNERSKI SISTEM - omogoča sodelovanje delavcev prek posebnega izvoljenega organa.

• SPORAZUMNI SISTEM - sodelovanje delavcev urejeno s posebnim sporazumom med delavci in organi družbe.

Z VIDIKA VSEBINE PRAVIC in OBSEGA NJIHOVIH URESNIČEVANJ: • TEHNOLOŠKO ORGANIZACIJSKA PARTICIPACIJA delavcem omejuje vpliv

na potek delovnega procesa in odločitve .

• EKONOMSKA PARTICIPACIJA delavcem omogoča večji vpliv pri sprejemanju odločitev pomembnih za ekon. poslovanje družbe.

NAČIN URESNIČEVANJA PRAVIC • KOLEKTIVNA PARTICIPACIJA delavci uresničujejo svoje pravice preko

izvoljenega organa (svet delavcev)

• INDIVIDUALNA PARTICIPACIJA neposredno (zbor delavcev).

Sodelovanje delavcev ni dolžnost ali obveznost delavcev, temveč le pravica, za katero se delavci svobodno odločijo. !PRAVICE po ZSDU 2. člen:

• pravica do pobude in odgovora nanjo, • pravica do obveščenosti, • pravica do dajanja mnenj in odgovora nanje, • pravica do soodločanja, • pravica do skupnih posvetovanj z delodajalci, • pravica do zadržanja odločitev delodajalca.

OBLIKE SODELOVANJA: • pri delodajalcih < (manj kot) 20 zaposlenimi delavci uresničujejo pravico do

sodelovanja prek delavskega zaupnika,

• pri delodajalcih > (več kot) 20 zaposlenimi pa prek sveta delavcev.

Člani sveta delavcev so izvoljeni z osebnim glasovanjem na neposrednih tajnih volitvah. (vsak delavec ima en glas). Volijo lahko delavci z aktivno pravico (zaposleni nepretrgano najmanj 6 mesecev). Pravico biti voljen imajo vsi delavci s pasivno volilno pravico (zaposleni nepretrgano min. 12 mesecev) Volitve izvede volilni odbor, vodi jih volilna komisija.

Svet delavcev se konstituira na ustavni seji, kjer izvoli predsednika in namestnika ter sprejme poslovnik. Ustanovi lahko tudi odbore za posamezna vprašanja, v katerih lahko sodelujejo tudi člani, ki niso sveta, vendar ne več kot tretjina. Sodelovanje delavcev različno tudi glede na sistem upravljanja.

ENOTIRNI sistem - v upravnem odboru min 1 član predstavnik delavcev od vsakokratnih treh dopolnjenih članov up. odbora, ko je več kot 500 zaposlenih - en od predstavnikov delavcev v upravnem odboru izvoljen za izvršnega oz. delavskega direktorja.

!

DVOTIRNI sistem - v nadzornem odboru št. članov, predstavnikov delavcev ne smet biti manjše od 1/3 in večje od ½ vseh članov nad. sveta, ko je več kot 500 zaposlenih - en od predstavnikov delavcev v nadzornem svetu izvoljen za člana uprave.

!11.2 UDELEŽBA DELAVEC PRI DOBIČKU Poleg upravljanja v družbi so lahko delavci udeleženi tudi pri dobičku družbe.

Ureja se z ZUD-Dob – Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku. (uporablja se za vse kapitalske družbe, razen določb o delniški shemi, ki je samo za delniške družbe) V skladu z zakonom se lahko delavcem izplača max 20% dobička posameznega poslovnega leta, vendar ne več kot 10% letnega bruto zneska plač. Max znesek, ki ga delavec lahko prejme ne sme presegati 5000€.

Udeležba pri dobičku je prostovoljna (ni pravica delavcev niti obveza družbe)

Pogodba o udeležbi pri dobičku (podpiše se če se podjetje odloči) - vsebovati mora: shemo udeležbe pri dobičku, delež dobička, merila za določitev zneska in rok izplačila.

Pobudo lahko dajo družba ali delavci prek reprezentativnega sindikata, sveta delavcev ali delavskega zaupnika.

Pri denarni shemi udeležbe delavec pridobi pravico do denarnega zneska dobička, pri delniški shemi pa do izplačila dobička v obliki navadnih imenskih delnic družbe (z njimi ne smejo razpolagati tri leta od pridobitve – tudi ob prekinitvi delovnega razmerja oz. odstopa od pogodbe). !12. SODNI REGISTER Je javna knjiga, ki vsebuje podatke o glavnih statusnih značilnostih in pomembnih dejstvih vpisanih subjektov.

SESTAVLJEN IZ:

• GLAVNA KNJIGA namenjena vpisu in objavi podatkov o pravno pomembnih dejstvih.

• ZBIRKA LISTIN vsebuje listine na podlagi katerih se vpis v SR opravi.

DELIMO NA : • AKTIVNI DEL vsebuje registrske liste z zadnjimi podatki vpisa in

• PASIVNI DEL vsebuje prejšnje, neveljavne registrske liste.

Sodišče vodi SR s tem da odloča o vpisu v SR, s SR pa UPRAVLJA AJPES (vpisuje podatke v glavno knjigo, ter vzdrževanje in upravljanje centralizirane informatizirane baze SR kot sestavnega dela SR) POSLOVNI REGISTER je osrednja baza podatkov o vseh poslovnih subjektih s sedežem na območju Republike Slovenije, ki opravljajo pridobitno ali nepridobitno dejavnost.

NAČELA REGISTRSKEGA PRAVA:

• Načelo inkorporacije pomeni, da gosp. družbe z vpisom pridobijo status pravne osebe.

• Načelo obveznega vpisa pomeni, da mora biti vsaka družba vpisana v SR.

• Načelo javnosti, vse kar je vpisano v SR je dostopno komurkoli.

• Publicitetno načelo zahteva, da se podatki vpisa objavljajo v Uradnem listu RS.

• Načelo zaupanja v registrsko stanje pomeni, da podatki vpisani v SR ne morejo škodovati tistemu, ki se zanese na te podatke.

• Načelo ažurnosti določa, da morajo biti vsa nova dejstva in podatki vpisani v SR v določenem roku.

VRSTE VPISOV:

• KONSTITUTIVNI - dokončni

• DEKLARATORNI - obvestilni, npr. Imenovanje direktorja družbe

• POGOJNI - začasni, še ne učinkuje dokler se ne izpolni določena okoliščina, potem pa ga nadomesti nov vpis

VEM informacijski računalniški sistem - je celota vseh postopkov in informacijskih rešitev, ki zagotavljajo, da podjetnik ali družbenik na enem mestu odda prijavo, predloge, ali druge vloge za ustrezne vpise v register v skladu z zakonom. Z njim upravlja ministrstvo.

!13. PRAVICE INTELEKTUALNE LASTNINE Pravo intelektualne lastnine delimo na:

• pravo industrijske lastnine

• avtorsko pravo 1624 Prvi patentni zakon (Statue of Monopolies), zagotvalja časovno omejen monopol. Konec 19. Stoletja Pariška konvencija o varstvu industrijske lastnine in Bernska o varstvu avtorski del. 1967 ustanovljena WIPO (World intellecutal property org.) in GATT 1994 WTO (World trade organisation)

Pod okriljem WTO je bil podpisan Marakeški sporazum o trgovinskih vidikih (TRIPS). Po tem sporazumu pravice intelektualne lastnine obsegajo:

• avtorske pravice, • patente, • znamke, • industrijske vzorce, • geografske označbe, • varstvo neobjavljenih informacij.

Te pravice so zasebne pravice.

V Sloveniji se pravice intelektualne lastnine urejajo z Zakonom o industrijski lastnini (ZIL-1), Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah ter z Zakonom o varstvu topografije polprevodniških vezij.

Intelektualna lastnina obsega stvaritve ki nastanejo s pomočjo človekovega razuma.

Narava in pomen pravic intelektualne lastnine:

Obsega stvaritve, ki nastanejo s pomočjo človekovega intelekta oz. razuma. Ustava vsakomur zagotavlja pravico do ustvarjalnosti ter varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti.

Pravica do zasebne lastnine, je človekova javnopravna pravica, ki poleg lastninske obsega tudi premoženjske dobrine, med te spadajo tudi materialnopravna upravičenja avtorjev in izumiteljev na njihovih stvaritvah.

S priznanjem pravice dobi avtor monopol, ki drugim, brez privolitve avtorja prepoveduje uporabo oziroma izkoriščanje.

Naloga države je, da z različnimi mehanizmi, kot so davna politika in davčne olajšave nenehno spodbuja ustvarjalnost in skrbi za varstvo.

!13.1 PRAVO INDUSTRIJSKE LASTNINE Pravice se urejajo z Zakonom o industrijski lastnini

PATENT:

Podeli se za izum slehernega področja tehnike, ki je nov, na inventivni ravni in industrijsko uporabljiv* (odkritja, znanstvene teorije, matematične metode in druga pravila se NE štejejo za izum)*

Ni dopustno podeliti patenta za izume, ki so v nasprotju z javnim redom in moralo, ter za izume kirurških ali diagnostičnih postopkov ali postopkov zdravljenja, ki se uporabljajo neposredno na človeškem/živalskem telesu.

Izum mora biti nov (pred tem ne sme biti dostopen javnosti z ustnim ali pisnim opisom)

Preizkus novosti se izvaja po sistemu polnega preizkusa, s pravico zainteresiranih, da podelitev izpodbijajo in po sistemu odloženega preizkusa z vmesnim sistemom preizkušanja novosti.

Inventivnost se presoja s pomočjo strokovnjakov s tehničnega področja, industrijska uporabljivost pa po kriteriju, ali je predmet izuma mogoče proizvesti ali uporabiti v katerikoli gospodarski dejavnosti.

Izum se lahko nanaša na izdelek ali na postopek izdelave, mora biti pa na tehnološki ravni (računalniški programi in podobno niso izumi, uživajo pa pravice avtorskega prava).

Predmet varstva (Izum) Pravica

Izumi Patent

Nova oblika teles Model

Slika in risba Vzorec

Blagovni in storitveni znaki Blagovna in storitvena znamka

Geografsko ime proizvoda Označba porekla blaga

Moralna upravičenja - obsegajo pravico stvaritelja, da je kot tak naveden v vseh listinah ki se nanašajo na patent.

Patent s posebnim dokumentom - izumitelju podeli pristojni državni organ ali regionalni urad, ki deluje za več držav.

S patentom pridobljeno varstvo izuma traja 20 let

Načelo teritorialnosti - varstvo izuma, ki je zavarovan s patentom, velja le na ozemlju države ki je podelila patent.

VRSTE PATENTOV:

1. DOPOLNILNI zavaruje se izum, ki dopolnjuje nek prejšnji izum, 2. PATENT S SKRAJŠANIM TRAJANJEM se podeli za nove tehnične rešitve,

ne izpolnjujejo pogojev za izum in so zavarovani le 10 let (pogoji za pridobitev manj strogi)

3. ODVISNI PATENT patent, ki se ne mora izkoriščati, če se hkrati ne izkorišča prej prijavljeni izum drugega izumitelja in se z njim prvega izumitelja prisili, da dovoli izkoriščanje svojega izuma.

4. ZAUPNI PATENT patent, ki je pomemben za obrambo države, ne objavi se javno, pravico do izkoriščanja pridobi država, izumitelj prejme enkratno plačilo.

5. EVROPSKI PATENT !ZNAKI: Generični pojem znak obsega pet kategorij, ki so namenjene razlikovanju blaga oziroma storitev različnih ponudnikov na trgu, in sicer:

• nove oblike telesa, • slike, • risbe, • blagovne in storitvene znamke, • geografska imena blaga.

Materialna upravičenja obsegajo izključno pravico nosilca do gospodarskega izkoriščanja vzorca, modela, blagovne/storitvene znamke in označbe geografskega porekla blaga.

Moralna upravičenja obsegaj pravico stvaritelja, da je naveden v vseh listinah, ki se nanašajo na vzorec in modele. Kadar je dosežek ustvarjalnega dela več oseb, se navedejo vse osebe.

Varstvo pravic pridobljenih z znaki je absolutne narave (erga omnes), pomeni da nima nihče drug pravice do izkoriščanja zavarovanih storitev, razen če si od nosilca pravice pridobi pravico do izkoriščanja.

Nova oblika telesa, slika, risba (model in vzorec).

Za razliko od patenta lahko imetnik modela oz. vzorca pridobi varstvo za 5 let, in ga lahko večkrat za petletno obdobje obnovi (max 25 let od dne vložitve). Z vzorcem se lahko zavaruje nova slika/risba, ki jo je mogoče prenesti na določen industrijski izdelek. Z modelom se registrira individualni nov videz* industrijskega ali obrtnega izdelka.

Videz se presoja po značilnostih kot so: • Linije • Obrisi • Barva • Oblika • Teksture/materiali • Ornamenti

Individualni nov videz* pomeni, če celotni vtis, ki ga izdelek naredi na uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga nanj naredi katerikoli drug videz izdelka, ki je dostopen javnosti. Novost se lahko nanaša na celotni izdelek ali njegove dele (embalaža, kroj, grafični simbol …) !Blagovna in storitvena znamka

Je poleg patenta temeljni pomen institutov industrijske lastnine v razlikovanju blaga in storitev enega ponudnika od enake ali podobne vrste blaga in storitev drugega ponudnika na trgu.

Znamka je pogosto garancija kakovosti proizvoda (v očeh potrošnika) ima lahko oglaševalno funkcijo. V tržnem pomenu lahko ponudnik z znamko na trgu doseže višjo ceno blaga ali storitev. Imetnik ima izključno pravico do uporabe. Prepoved uporabe se ne nanaša le na povsem identičen znak ampak tudi na kateregakoli podobnega.

Prepoved obsega opremljanje blaga z zavarovanimi oz. z uglednimi znamkami (tiste, ki so splošno prepoznavne v svetu), ponujanje takega blaga, dajanje na trg ali skladiščenje v te namene oz. oskrbovanje s storitvami pod takim znakom. Vrste znamk:

1. blagovne in storitvene namenjene razlikovanju blaga, oz. storitev. 2. kolektivne namenjene razlikovanju proizvodov določene skupine subjektov, ki so

med seboj povezani (npr. Koncern Gorenje). 3. homonimne nastale s tem, ko so gospodarski subjekti zavarovali ime firme z

znamko »coca cola, adidas..« 4. firmske družine znakov pomenijo pravno zavarovane izdelke z vključitvijo imena

(Acrylek, Biolek) 5. vsebinsko pojmovne družine znakov (npr pri Hondi; Accord, Concerto..) 6. znamke za proizvode ki imajo posebna kakovostna obeležja 7. sloveče znamke »Nike, IBM, Aspirin, BMW…«, učinkujejo že na simbolni ravni, ni

potrebno, da je znamka znana po vsem svetu, odločilen je trg na katerem je bila kršitev.

Varstvo znaka zavarovanega z znamko nima omejenega roka trajanja (naprej 10 let, potem lahko lastnik podaljšuje novih deset let neomejeno). Pri znamki se gospodarski interes s starostjo povečuje, za razliko od patenta.

Načelo specialnosti znaka - obseg varstva omejen na vrsto blaga, oz. storitve, za katero je bilo varstvo zahtevan.

Posamezna oseba lahko zahteva varstvo istega znaka za več vrst blaga oz. storitev ter tudi varstvo več različnih znakov za isto vrsto blaga oz. storitev. Vendar z znamko zavarovan znak ne izključuje pravice drugega, da uporablja enak ali

podoben znak za označevanje druge vrste blaga oz. storitev, razen če je zavarovani znak sloveča znamka.

Zaradi nevarnosti, da bi si pridobili monopolni položaj je pravo izoblikovalo dve varovalki:

1. Za vsako blago je potrebno plačevati pristojbine,

2. Nosilec znamk pa jih mora tudi uporabljati.

Če jih ne uporablja pet let se lahko take znamke razveljavijo.

!Označba geografskega porekla Funkcija je v ločitvi istovrstnih proizvodov med seboj po geografskem poreklu.

Dve obliki varstva: • varstvo izvora ki napotuje na določeno geografsko enoto, ni nujno da je kraj

znan in ne kakšne posebne kakovosti oz. lastnosti ima • varstvo, ki ne sporoča le kraja izvora temveč še nadaljnje posebne

značilnosti/kakovosti proizvoda (idrijska čipka, švicarska ura..)

Označba porekla je kolektivna pravica s katero se zavaruje besedna označba geografskega porekla blaga. Za podelitev pristojen urad RS za intelektualno lastnino, ki prizna pravico na podlagi strokovnega mnenja GZS (Gospodarske zbornice Slovenije).

Na mednarodni ravni omogoča registracijo Lizbonski aranžma. Trajanje ni časovno omejeno in ga ni potrebno podaljševati.

!OBVEZNOST NAVEDBE OZNAKE ™ in ® Ni obvezna, je pa koristna kot dokaz v primeru kršitev teh pravic. !POSTOPEK ZA PRIZNANJE PRAVIC:

Patent, model, vzorec, znamka:

Vloga stvaritelja oz. druge osebe pri patentnem uradu RS, odloči z upravno odločbo.

Blagovne in storitvene znamke: • Vloži pri patentnem uradu, ki ugotovi ali znak vsebuje vse predpisane pogoje

• Patentni urad namero objavi v biltenu, vsakdo pa lahko v treh mesecih po objavi vloži ugovor.

• V primeru ugovora urad izvede popoln preizkus znaka (lahko zahteva tudi prijavitelj)

Vzorec oz. model • Čisti sistem prijave (patentni urad ugotavlja samo ali predmet prijave ne nasprotuje

omejitvam iz ZIL-1) Patent • Obvezno zastopanje (patentni zastopniki vpisani v posebnem registru), morajo biti

strokovnjaki s tehničnim in pravnim znanjem ter ustreznim izpitom !

Označba porekla: Pisna zahteva za priznanje varstva geografskega imena proizvoda. Vlagatelj je lahko državni organ, občina, zainteresirano poslovno združenje, zbornica itd ... !SPORI O PRAVICAH INDUSTRIJSKE LASTNINE

So absolutno in učinkujejo erga omnes (za vse). Ni mogoče govoriti o posesti pravice.

Patent je pravica, ki se vpiše v register – javni razvid, zato se domneva, da so vsi podatki resnični. Ta domneva je presumptio iuris, kar pomeni, da jo je mogoče izpodbijati:

• Med nosilcem pravice (tožnik) in kršiteljem (toženec) • Med osebo, ki oporeka pravici (tožnik) in nosilcem pravice (toženec) • Spori o avtorstvu

Pristojno okrožno sodišče v Ljubljani. PRAVICE INDUSTRIJSKE LASTNINE SO LAHKO PREDMET PRAVNEGA PROMETA

Pravice industrijske lastnine so prenosljive med živimi in z dedovanjem. Omejitve pri tem veljajo le pri kolektivni znamki in označbi porekla blaga, ti dve sta vezani na osebo nosilca in ju ni mogoče prenesti.

Omejitev velja tudi pri prenosu blagovne znamke - uporaba znamke se lahko prenese če se hkrati prenese tudi tehnologija, ki omogoča enako kakovost izdelka (ratio legis je varstvo potrošnikov na trgu).

Z licenčno pogodbo se ne odstopi pravica, temveč se prenese le pravica izkoriščanja. Licenčna pogodba je odplačna pogodba.

!13.2 AVTORSKO PRAVO Za avtorja se šteje tisti, ki je ustvaril novo intelektualno delo na področju književnosti, znanosti ali umetnosti, na svoji stvaritvi pa pridobi materialne in moralne pravice.

ZASP Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah

Po ZASP je kot avtorsko delo opredeljeno le delo, ki ga s svojo ustvarjalno dejavnostjo ustvarijo fizične osebe, zato je povezana z osebnimi pravicami.

Namen avtorskih pravic ni varovanje človeka kot posameznika, temveč varovanje njegove ustvarjalnosti.

Sestavljajo jih moralne pravice - avtorju dajejo pravico, da je označen kot avtor, pravica do prve objave, pravica do spoštovanja dela, pravica do skesanja, in materialne pravice - dajejo pravico avtorju do uporabe in izkoriščanja njegovega avtorskega dela.

Pravna oseba ne more biti avtor, lahko pa pridobi določena avtorska upravičenja.

Avtorsko delo (za razliko od industrijske lastnine) pridobi polno pravno varstvo s samo stvaritvijo, nastankom dela.

Z registracijo se pridobi znak © »copyright«

Kot avtorska dela določa govore, pridige, predavanja, pisana dela, fotografska dela, avdiovizualna dela, likovna dela, kartografska dela. !IZVEDENA DELA

Temeljijo na prej ustvarjenih avtorskih delih, dobiti mora dovoljenja avtorja (prevodi, priredbe, aranžmaji …)

Tudi zbirke, ki so sestavljene iz več avtorskih del so samostojna avtorska dela. Individualnost se kaže v merilih zbiranja, uskladitvi itd ... Če so v zbirko umeščena dela, ki niso avtorska, ta s samo stvaritvijo ne postanejo avtorska (npr. Zakoni)

Ideja načela in odkritja ne uživajo varstva po avtorskem pravu, vsaj niso izražena navzven.

!AVTOR

Je lahko le fizična oseba, ki ustvari avtorsko delo.

Za avtorja velja tisti katerega ime (lahko tudi psevdonim) je navedeno na delu ali pri obdelavi dela.

Tudi osebi, ki uporabi predmet oziroma stroj, da ta ustvari neko delo, se mu prizna na tej stvaritvi avtorska pravica. (npr programer uporabi računalnik)

Pravna oseba ne more biti avtor, lahko so le nosilci avtorskih pravic

Soavtorstvo - ko delo ustvari več oseb

!AVTORSKA PRAVICA

Izvedena je iz človekove ustavne pravice do ustvarjalnosti.

Je absolutna, saj učinkuje zoper vsakogar (erga omnes).

Moralne pravice: • Pravica do priznanja avtorstva

• Pravica do prve objave

• Pravica do spoštovanja dela (avtor ima pravico da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu).

• Pravica skesanja (avtor izključno pravico, da do imetnika materialne pravice to upravičenje prekliče).

Materialne pravice varujejo premoženjske interese avtorja in mu dajejo pravico, da uporabo svojega dela dovoli ali prepove. Temeljna pravica - izključnost avtorskih pravic Temeljno načelo - v dvomu se razlaga v korist avtorja !ČASOVNA OMEJITEV AVTORSKIH PRAVIC

Avtorjev monopol, ki ga pridobi ko ustvari delo je omejen. Traja za čas avtorjevega življenja in 70 let po smrti. Rok trajanja je usklajen z evropsko direktivo. Moralne avtorske pravice s potekom časa ne ugasnejo

!

PRENOS AVTORSKE PRAVICE

Med živimi se lahko prenašajo le materialne in druge avtorske pravice, s pogodbami.

Moralne pa se lahko prenašajo le z dedovanjem.

Avtorska pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki. S pogodbo se stranki sporazumeta o prenosu pravice za določen ali nedoločen čas. !VARSTVO AVTORSKE IN SORODNIH PRAVIC

V primeru kršitve avtor lahko zahteva plačilo odškodnine (za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo), honorar za uporabo dela, da se odstrani vse kar je nastalo s kršitvijo, objavo sodbe … Avtorske pravice so varovane tudi s kazenskopravnimi predpisi.

!AVTORSKA DELA IN IZUMI, USTVARJENI V DELOVNEM RAZMERJU

Izvorno pripadajo delavcu, vendar zakonodajalec njegove pravice v določenem obsegu omejuje. Delavec ki ustvari izum mora obvestiti delodajalca in če gre za službeni izum, ima delodajalec pravico do:

• Popolnega prevzema izuma – k delodajalcu preidejo vse pravice na izumu, delavec pa pridobi nagrado.

• Omejenega prevzema izuma.

Materialne avtorske pravice na avtorskih delih, ki jih delavec ustvari pri izpolnjevanju svojih službenih dolžnosti oz. po navodilih delodajalca pa se izključno prenesejo na delodajalca za dobo desetih let od dokončanja dela (po tem lahko delodajalec proti plačilu spet nazaj zahteva njihov izključni prenos).

Delavcu ostanejo moralne pravice.

!14. STEČAJNO IN INSOLVENČNO PRAVO

14.1 UVOD Temeljni vir je ZFPPIPP (Zakon o finančem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju) Zakonodajalec napotuje gospodarske subjekte na uporabo standardov poslovne morale, vestnosti in poštenja – običajev, medsebojne prakse, razumnosti, skrbnosti in podobno.

To omogoči oblikovanje novih pravil hkrati pa učinkovito in predvidljivo poslovanje. Gospodarski subjekti morajo poslovati v skladu s finančno-poslovnimi načeli:

• rentabilnost, • zanesljivost, • likvidnost (kratkoročna plačilna sposobnost gosp. subj., da zapadle obveznosti

poravnava v določenem časovnem obdobju), • kapitalske ustreznosti (da je gosp. subj. dolgoročno sposoben poravnavati svoje

obveznosti),

• trajne solventnosti (kratkoročna in dolgoročna plačilna sposobnost), • obvladovanja tveganj. !

V skladu s finančno-poslovnimi načeli so organi poslovodenja in nadzora dolžni ves čas si prizadevati, da je družba kratko in dolgoročno plačilno sposobna (v vsakem trenutku sposobna izpolniti vse svoje obveznosti). V primeru opustitve obveznosti ukrepanja je sankcionirana z njihovo premoženjsko odgovornostjo.

Pravni red mora zagotoviti, da se v primeru ko posamezni gospodarski sub. bodisi zaradi notranjih ali zunanjih razlogov do svojih upnikov ne more poravnati obveznosti, nemudoma preizkusi, ali je mogoče vzroke njegove plačilne sposobnosti odpraviti. Če ugotovi, da to ni mogoče, je treba plačilno nesposoben subjekt ukiniti in odstraniti iz trga.

Insolvenčno pravo ureja postopke sanacij ter prenehanja gospodarskih in drugih subjektov, ki postanejo prezadolženi, ali ki dalj časa niso sposobni poravnati svojih obveznosti, ter načine prenehanja teh subjektov.

INSOLVENČNI POSTOPKI: stečajni postopek, postopek prisilne poravnave, likvidacija. STEČAJ je posebna oblika prisilnega prenehanja gosp. subj., ki je posledica nezmožnosti da bi gosp. subj. upnikom trajno in v celoti izpolnjeval svoje obveznosti. (prisilna načina sta še izbris gospodarskega subjekta iz sodnega registra brez likvidacije in prisilna likvidacija)

!14.2 REDNO PRENEHANJE GOSPODARSKIH DRUŽB Gosp. subjekti ne prenehajo avtomatično na podlagi zakona (ex lege) - potrebno izvesti ustrezen postopek kjer se zaključijo vsa pravna razmerja in se razdeli premoženje med upniki, po izvedenem postopku sodišče izda odločbo o prenehanju in subjekt izbriše iz registra. Gosp. subjekt lahko v skladu z ZGD-1 preneha zaradi enega izmed naslednjih razlogov:

1.) pretek časa za katerega je bil ustanovljen, 2.) sklep skupščine (min ¾ večina), 3.) če poslovodstvo ne deluje več kot 12 mesecev, 4.) če sodišče ugotovi ničnost kapitalske družbe* (razlaga na https://zakonodaja.com/

zakon/zsreg/41a-clen-upostevan-zgd-1), 5.) s stečajem, 6.) s sodno odločbo, 7.) z združitvijo v kako drugo družbo, 8.) če se osnovni kapital zmanjša pod minimalno predpisanega. !

REDNA (PROSTOVOLJNA) LIKVIDACIJA Začne se po volji družbenikov s sprejemom sklepa o likvidaciji, ki ga sprejme skupščina. Po sprejetju sklepa se začnejo likvidacijska dejanja. CILJ likvidacije je da družba uveljavi vse pravice, ki jih je na kakršenkoli način pridobila od ustanovitve

do prenehanja, izpolni vse svoje obveznosti do tretjih oseb ter da se družba izbriše iz SR.

Organi družbe določijo likvidacijskega upravitelja (član uprave, lahko jih je tudi več), pošljejo sklep o likvidaciji pristojnemu sodišču. Ko vpišejo začetek likv. postopka, morajo v svojo firmi uporabljati pristavek »v likvidaciji«. V skladu z družbeno pogodbo ali sklepom o likvidacij lahko upravitelje imenuje tudi sodišče.

Likvidacijski upravitelj/ji zastopajo in predstavljajo družbo v likvidaciji, sestavijo začetno likvidacijsko bilanco, izvedejo začete posle, objavijo poziv upnikom naj jim prijavijo svoje terjatve v roku, ki ne sme biti daljši od 30 dni od dneva objave, izterjajo terjatve družbe, poplačajo terjatve upnikom, unovčijo likv. maso, pripravijo predlog o poteku likv. postopka in predlagajo izbris družbe iz SR. Dejavnost lahko s sklepanjem novih poslov nadaljuje le s soglasjem organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji.

Po poravnavi dolgov pripravijo poročilo o likv. postopku in predlog razdelitve premoženja. Premoženje, ki ostane po poplačilu vseh obveznosti se razdeli med družbenike v sorazmerju z njihovimi deleži v družbi. To pa ni dovoljeno pred potekom šestmesečnega roka od zadnje objave (sklepa o likvidaciji) zaradi varstva upnikov.

Za terjatve, ki jih upniki niso prijavili, oz. še niso dospele v plačilo so upravitelji dolžni zagotoviti zavarovanje.

Po izvedbi likvidacije se vsa dokumentacija shrani pri enem od družbenikov ali pri določeni organizaciji, saj imajo upniki in družbeniki pravico do vpogleda še 3 leta po zaključenem postopku.

Če upravitelji ugotovijo, da premoženje na zadošča za poplačilo vseh terjatev morajo nemudoma ustaviti postopek likvidacije in podati predlog za uvedbo stečajnega postopka.

!PRENEHANJE DRUŽBE PO SKRAJŠANEM POSTOPKU Vrsta prostovoljnega prenehanja, ki je hitrejša in enostavnejša.

Razlika med rednim prenehanjem < > prenehanjem po skr. postopku je v tem, da je družba izbrisana iz SR brez uvedbe celotnega likv. postopka oz. družba preneha brez likvidacije. Pogoj: da družba prej uredi vsa vprašanja, ki se drugače urejajo v likvidacijskem postopku. (poplača vse upnike, uredi razmerja z delavci, davčne obveznosti).

Postopek prenehanja se začne s predlogom družbenikov, h kateremu morajo priložiti sklep o prenehanju po skrajšanem postopku, z notarsko overjeno izjavo, da ima družba poplačane vse obveznosti, ter da družbeniki prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznost, ki bi se lahko po izbrisu pojavile. (Odgovarjajo z vsem svojim premoženjem) Upniki in pristojni državni organ lahko vložijo ugovor. V kolikor sodišče ugotovi da je utemeljen, mora družba nadaljevati postopek redne likvidacije (razveljavjena je tudi izjava družbenikov o prevzemu odgovornosti) !!!

14.3 INSOLVENČNI POSTOPKI V primeru ko gosp. subj. postane insolventen se v skladu z ZFPPIPP nad njim lahko uvede: postopek prisilne poravnave ali stečajni postopek. Vzroki so lahko notranji ali zunanji.

Stečajni postopek se lahko uvede nad pravno osebo, fizično in nad zapuščino.

Podjetniške krize je mogoče odpravljati s preventivnimi ukrepi in ukrepi, ko se ta že pojavi, med katere sodi postopek prisilne poravnave s finančno reorganizacijo. Bistvo je v dogovoru med insolventnim dolžnikom in upniki, da se odplačilo odloži, zmanjša, oz. da upniki svoje terjatve spremenijo v lastniške deleže ali pa se dogovorijo o drugih ukrepih.

• TRAJNO NELIKVIDEN če za več kot 2 meseca zamuja z izpolnitvijo dolžnosti v skupnem znesku, ki presega 20% njegovih obveznosti.

• DOLGOROČNO PLAČILNO NESPOSOBEN če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti.

!14.4 NAČELA INSOLVENTNIH POSTOPKOV So vodilo pristojnim organom pri vodenju postopka prisilne poravnave in stečajnega postopka. Razvrščamo v naslednja načela: 14.4.1 SPLOŠNA NAČELA INSOLVENČNEGA PRAVA

1.) NAČELO ENAKEGA OBRAVNAVANJA UPNIKOV – Vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, je treba obravnavati enako. Pravično poplačilo njihovih terjatev.

2.) NAČELO ZAGOTAVLJANJA NAJBOLJŠIH POGOJEV ZA PLAČILO UPNIKOV - Insolvenčne postopke je treba voditi tako, da se za upnike zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine in rokov plačila. Za insol. postopke je značilno, da v ospredju niso interesi družbenikov ampak interesi upnikov. Načelo se uresničuje v postopku prisilne poravnave ki se lahko izvede samo v primeru, če dolžnik dokaže, da obstaja vsaj 50% verjetnost da bodo upniki v prisilni poravnavi poplačani bolje, kot bi bili v stečaju.

3.) NAČELO HITROSTI POSTOPKA - Načelo nalaga sodiščem in drugim udeležencem v postopku, da mora postopek potekati hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja.

14.4.2 POSEBNA NAČELA POSTOPKA PRISILNE PORAVNAVE 1.) URAVNOTEŽENOST INTERESOV UPNIKOV ZA PLAČILO NJIHOVIH TERJATEV

IN INTERES INSOLVETNEGA DOLŽNIKA ZA NJEGOVO PRESTRUKTURIRANJE - Določa ,da se postopek prisilne poravnave vodi z namenom, da dolžniku, ki je postal insolventen, omogoči finančno prestrukturiranje, da se upnikom zagotovijo ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek.

2.) NAČELO RAZKRITJA FINANČNEGA POLOŽAJA IN POSLOVANJA DOLŽNIKA - Določa, da mora dolžnik v postopku prisilne poravnave razkriti upnikom svoj finančni položaj in jim dati vse informacije potrebne za presojo (ali je dolžnik insolventen, ali bi izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila da bo postal kratko in dolgoročno sposoben…)

14.4.3 POSEBNA NAČELA STEČAJNEGA POSTOPKA • NAČELO SUBSIDIARNOSTI V skladu s tem načelom se stečaj začne in izvede šele

potem, ko se preizkusi ali je mogoče insolventnega dolžnika sanirati in odpraviti vzroke ki so ga privedli v krizo.

• NAČELO KRITJA STROŠKOV Stečajni postopek se izvede, če dolžnikovo premoženje zadostuje za pokritje stroškov stečajnega postopka.

• NAČELO KONCENTRACIJE Upniki, ki svojih terjatev v roku ne prijavijo, izgubijo pravico do zahtevka in do poplačila iz stečajne mase in njihove terjatve (ex lege) prenehajo.

• NAČELO OMEJEVANJA TVEGANJ Ko se stečajni postopek začne dolžniku ni dovoljeno prevzemati vseh poslovnih tveganj, ki so sicer značilna za poslovanje delujočega podjetja, temveč samo tista ki so nujna za uresničitev interesa upnikov do poplačila njihovih terjatev.

• NAČELO UNIVERZALNOSTI Stečaj nad stečajnim dolžnikom imenujemo »generalna izvršba«, saj se v stečajno maso zajame vse premoženje stečajnega dolžnika, razen premoženja ločitvenih in izločitvenih postopkov. Premoženje se razdeli med vse tiste upnike, ki pravilno in pravočasno prijavijo svoje terjatve in jih jim stečajni postopek prizna.

• NAČELO UNOVČENJA Vse premoženje stečajnega dolžnika vključno s terjatvami, se proda na javni dražbi, pod določenimi pogoji pa tudi z neposrednimi pogajanji in zbiranjem ponudb.

• NAČELO SORAZMERNEGA POPLAČILA UPNIKOV Varuje upnike pred neenakomernim poplačilom terjatev, izjema so le izločitveni in ločitveni upniki.

• NAČELO HITROSTI IN ATRAKCIJE POSTOPKA Cilj da se stečajni postopek izvede hitro, racionalno in ekonomično. !

14.5 PRISILNA PORAVNAVA Namenjena je odpravi vzrokov, ki so gospodarski subjekt privedli v nelikvidnost, prezadolženost, in sklenitvi dogovora z upniki o znižanju oziroma odloženem plačilu njihovih terjatev.

Insolvenčni gospodarski subjekt naj se v sodelovanju z upniki finančno rehabilitira in prestrukturira.

Merilo za izvedbo postopka prisilne poravnave je ali bodo z njo upniki prejeli iz naslova svojih terjatev več, kot bi dobili če bi se nad dolžnikom izvedel stečaj.

Sklenjena prisilna poravnava je za dolžnika in njegove upnike obvezna. 14.5.1 NALOGE POSLOVODSTVA OB NASTOPU INSOLVENTNOSTI GOSPODARSKEGA SUBJEKTA

Ustaviti plačila in prenehati prevzemati nove obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje.

Preprečiti dejanja, ki bi upnike postavila v neenakopraven položaj.

Poslovodstvo mora v 30 dneh od nastopa insolventnosti nadzornemu svetu predložiti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja:

• Opis finančnega položaja • Analizo vzrokov • Mnenje poslovodstva o možnostih odprave insolventnosti s finančnim

prestrukturiranjem

Če skupščina zavrne predlog o dokapitalizaciji ali ko je bila ta neuspešna, je poslovodstvo dolžno oblikovati mnenje, ali obstaja min 50% verjetnost, da bo insolventnost mogoče odpraviti s prisilno poravnavo. !

14.5.2 NAČRT FINANČNEGA PRESTRUKTURIRANJA • Vsebuje opis finančno-ekonomskih ukrepov • Opis dejstev in okoliščin, ki so povzročile insolventnost. • Predlog prisilne poravnave • Časovni načrt izvedbe • Ocena stroškov in ocena učinkov načrtovanih ukrepov.

Preizkus mora opraviti pooblaščen ocenjevalec vrednosti podjetja. Načrt finančnega prestrukturiranja je dopustno spremeniti, če preteče več kot štirimesečni rok po začetku postopka prisilne poravnave, dolžnik pa ponudi višji delež plačila upnikom, kot ga je prvotno oz. če upnikom ponudi izbiro med zmanjšanjem ali odlogom plačil oz. pretvorbo terjatev v kapitalske deleže. O spremembah odloči sodišče. !14.5.3 POSTOPEK PRISILNE PORAVNAVE

V predhodnem postopku sodišče odloči o procesnih in materialnih predpostavkah za začetek pris.por.

Procesne predpostavke se nanašajo na pasivno in aktivno legitimacijo, ter obstoj procesnih ovir. *aktivno legitimiran (tožnik) *pasivno legitimiran (toženec)

Pasivno legitimirane - nad njimi se lahko izvede postopek prisilne poravnave, gospodarske družbe, samostojni podjetnik in zadruge, druge pravne osebe pa le če to določa zakon.

Predlog za začetek prisilne poravnave lahko dajo aktivno legitimirane stranke, kot sta insolventni dolžnik in osebno odgovorni družbenik dolžnika.

Materialne predpostavke predpisuje zakon in sicer stanje insolventnosti dolžnika, vložitev predloga z revidiranim finančnim poročilom ter oceno, da obstaja vsaj 50% verjetnost, da bodo upniki v ugodnejšem položaju kot v stečajnem postopku.

Dolžnik lahko opravlja le redne posle s področja registrirane dejavnosti.

Po začetku postopka sme dolžnik poleg rednih poslov prodajati premoženje, ki je poslovno nepotrebno, kredite in posojila pa sme najemati le za financiranje rednega poslovanja in za kritje stroškov prisilne poravnave. NOVOST 2014! VMESNA PLAČILNA DINAMIKA TERJATEV

Dolžnik mora upnikom s predlogom prisilne poravnave ponuditi najmanj 50 odstotno poplačilo v obdobju, ki ne sme biti daljše od štirih let, tako, da upniki v prvem letu prejmejo najmanj četrtino plačila, v drugem letu najmanj četrtino plačila itd ...

Vsakemu upniku se dopušča ugovor zaradi kršitve pravice do enakega obravnavanja. 14.5.4 UDELEŽENCI POSTOPKA

Postopek vodita sodnik posameznik in imenovani upravitelj, ki nadzoruje poslovanje in izpolnjevanje obveznosti ...

Obvezen je tudi upniški odbor, ki ga imenuje sodišče in odloča o mnenju ali soglasju k posameznim procesnim dejanjem sodišča in poročilom upravitelja.

Upniki morajo sodišču prijaviti svoje terjatve v enem mesecu po objavi oklica (drugače izgubijo le glasovalno pravico). Prisilna poravnava je sprejeta, če zanjo glasujejo upniki (ločitveni in prednostni nimajo pravice glasovanja NOVOST 2014 pravice nima tudi upnik, ki ima v razmerju do insolventnega dolžnika položaj povezane družbe ali ožje povezane osebe), katerih skupni zneski terjatev so enaki najmanj 6/10 zneska te osnove. Če ta vrednost ni dosežena sodišče postopek prisilne poravnave ustavi in izda sklep o začetku stečajnega postopka.

Potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve posameznega upnika do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave ne glede na to ali je upnik terjatev prijavil.

!14.5.5 IZPOLNITEV OBVEZNOSTI IZ POTRJENE PRISILNE PORAVNAVE

V primeru, da se po potrditvi zoper dolžnika začne stečaj, dolžnik pa terjatev ni poplačal v celoti v skladu s potrjeno prisilno poravnavo, lahko upnik v stečajnem postopku uveljavlja svoje terjatve v celotnem znesku.

Če se po potrditvi p.p. izkaže, da bi dolžnik lahko v celoti izpolnil terjatve, lahko vsak upnik v roku 6 mesecev po poteku roka za izvršitev p.p. zahteva njeno razveljavitev (prav tako, če je dolžnik p.p. dosegel na goljufiv način). Sodišče lahko v takem primeru odredi enoletni rok za izplačilo neizplačanih delov terjatve.

!NOVOST 2014! POSTOPEK POENOSTAVLJENE PRISILNE PORAVNAVE

Novi zakon ZFPPIPP je uvedel možnost, da tudi manjša podjetja in podjetniki izvedejo prisilno poravnavo in tako poskušajo rešiti svoje podjetje.

Postopek je precej enostavnejši in cenejši od navadne prisilne poravnave, namenjen pa je mikro (manj kot 10 zaposlenih) podjetjem in malim podjetnikom (s.p.-jem).

Izpogajana in sklenjena je zunajsodno pred notarjem, a hkrati pod minimalnim sodnim nadzorom s potrditvijo sodišča. O začetku postopka odloča sodišče na predlog upravičenega predlagatelja (dolžnik ali odgovorni družbenik dolžnika).

O poenostavljeni prisilni poravnavi ima pravico glasovati vsak upnik, ki ima terjatve do dolžnika v seznamu navadnih terjatev do dolžnika. (Osnova za izračun deležev je vsota zneskov navadnih terjatev) Sprejeta je, če zanjo glasujejo upniki z najmanj 6/10 zneska vseh terjatev in če za njeno sprejetje glasuje več kot polovica vseh upnikov.

Upnik za sprejetje prisilne poravnave glasuje tako, da sklene z dolžnikom pogodbo o soglasju, ki mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa.

!14.6 STEČAJ Ureja postopke prenehanja gosp.subj. zaradi njihove nesposobnosti sodelovanja v tržni tekmi.

Uporabi se kot skrajno sredstvo, potem ko se ugotovi, da nista mogoči sanacija in prisilna poravnava.

Ko sanacija ni mogoča, dolžnik pa je v takem finančnem položaju, da nima premoženja, pravni red upnikom omogoča, da svoje terjatve do prezadolženega

http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=E542844B07AB82FDC1257B820031D236&db=urad_prec_bes&mandat=VI

dolžnika uveljavijo iz njegovega celotnega premoženja in izterjajo glede na obseg njegovega celotnega premoženja sorazmerni del svoje terjatve.

Postopek proti dolžniku vodijo upniki, nadzoruje pa jih sodišče (okrožna sodišča - sedež). !14.6.1 SUBJEKTI STEČAJNEGA POSTOPKA

o STEČAJNI UPRAVITELJ v stečajnem postopku varuje interese upnikov in zastopa stečajnega dolžnika v postopkih (preizkus terjatev, nadzoruje uveljavljanje pravic izločitvenih in ločitvenih upnikov, izpodbija pravna dejanja, izvaja dejanja za unovčitev stečajne mase ..). Njegova odgovornost za povzročeno škodo je omejena na petkratnik nagrade in znaša min 5000€, razen v primerih, ko bi bila škoda posledica njegovega naklepnega ravnanja ali hude malomarnosti. Dovoljenje mu podeli minister za pravosodje, lahko ga tudi odvzame. Imenuje ga s seznama po vrstnem redu in ga lahko tudi razreši.

o UPNIŠKI ODBOR V stečajnem postopku opravlja procesna dejanja za račun vseh upnikov (odloča o mnenju ali soglasju v zadevah, obravnava poročila upravitelja). V postopku prisilne poravnave je obvezen, v stečajnem postopku pa se oblikuje na zahtevo upnikov. Zakon določa kdo je lahko član, število pa določi sodišče.

NOVOST 2014! Upniški odbor dobi nove pristojnosti • Poleg pravice pogledati poslovne knjige in dokumentacijo, ki jo je prevzel upravitelj v

stečajnem postopku, tudi pravico pregledati dokumentacijo, ki jo mora upravitelj voditi v zvezi s tem postopkom

• Z večino glasov svojih članov brez obrazložitve zahteva, da upniki glasujejo o razrešitvi imenovanega upravitelja če ta več ne uživa njihovega zaupanja. (Potrebna je polovica vseh glasov glede na skupni znesek terjatev do dolžnika.) !

14.6.2 UČINKI STEČAJNEGA POSTOPKA PRAVNE POSLEDICE ZAČETKA STEČAJNEGA POSTOPKA

Stečajni postopek poteka v dveh fazah, in sicer kot predhodni in kot glavni stečajni postopek. V predhodnem sodišče preizkusi ali so podane procesne predpostavke in materialni pogoji za začetek glavnega stečajnega postopka. Med procesnimi predpostavkami zakon določa pasivno in aktivno procesno legitimacijo, ter plačilo takse in predujma za kritje začetnih stroškov.

Pasivno legitimiran: dolžnik sam, in sicer s.p. ali gospodarska družba ali javni zavod, zadruga, društvo in javni sklad.

Aktivno legitimirani, da podajo predlog za uvedbo stečajnega postopka: dolžnik sam, osebno odgovorni družbenik takega dolžnika, upnik, ki verjetno izkaže svoje terjatve in dolžnik zamuja s plačilom za več kot dva meseca in NOVOST 2014 jamstveni, preživninski in invalidski sklad (ne več jamstveno-preživninski)

!Materialni pogoji:

• DOLGOROČNO PLAČILNO NESPOSOBEN o če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti,

oz. pri kapitalski družbi, če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala pa izgube ni mogoče pokriti z prenesenim dobičkom ali rezervami.

• NOVOST 2014! DODATNI KRITERIJI ZA TRAJNO NELIKVIDNOST

o če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti (ene ali več) v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti.

o če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi.

o če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in tako stanje traja na dan pred vložitvijo za začetek stečajnega postopka

Obveznost predlagatelja je, da ob vložitvi predloga za začetek postopka založi predujem za kritje začetnih stroškov, če bi se končal brez razdelitve upnikom. NOVOST 2014 Oprostitev predujma za delavca, ki vloži predlog za začetek stečajnega postopka, iz razloga, če pravna oseba, podjetnik ali zasebnik za več kot tri mesece zamuja s plačilo plač delavcem do višine minimalne plače ali s plačilom davkov in prispevkov.

!UVEDBA IN ZAČETEK STEČAJNEGA POSTOPKA

Uvede se z vložitvijo predloga. V primeru, da sodišče ugotovi, da so v skladu z zakonom izpolnjene procesne predpostavke in materialno pravni pogoji, izda sklep o začetku stečajnega postopka in mora obvestiti vse upnike.

!STEČAJNA MASA

Ko se začne stečajni postopek se iz vsega dolžnikovega premoženja, pri osebnih družbah tudi iz osebnega premoženja osebno odgovornih družbenikov, oblikuje stečajna masa. Tvori jo premoženje dolžnika v trenutku začetka stečajnega postopka in vse tisto kar se doseže s poslovanjem po začetku stečajnega postopka. Namenjena je poplačilu stroškov stečajnega postopka in plačilu upnikom.

!POOBLASTILA STEČAJNEGA UPRAVITELJA IN PRENEHANJE DOLŽNIKOVIH RAČUNOV

Z začetkom preidejo pooblastila na stečajnega upravitelja, izvajalec plačilnega prometa pa ne sme izvršiti nobenih plačil. !IZVRŠBA

Z začetkom ni dovoljeno proti insolventnemu dolžniku izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju, razen za izjeme na podlagi pravnomočnih sklepov v postopku insolventnosti. Izjeme, ki ne preprečujejo izvršbe, so tudi zahtevki za plačilo terjatev ločitvenih in izločitvenih upnikov, ki se v steč.post. plačajo kot strošek postopka. Postopki izvršbe in zavarovanja začeti pred začetkom insolventnega postopka se ukinejo.

!ZAČETEK STEČ.POST. VPLIVA NA TERJATVE UPNIKOV

Terjatve upnikov, ki so nastale do stečajnega dolžnika pred začetkom stečajnega postopka se poravnavajo sočasno in sorazmerno. Terjatve upnikov, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, pa se poravnavajo v celoti kot stroški stečajnega postopka. Z začetkom steč .post. se nedenarne terjatve pretvorijo v denarne.

S prijavo terjatve se pretrga zastaranje terjatve, vzajemne terjatve med upniki in stečajnim dolžnikom se pobotajo, presežek terjatve nad obveznostmi dolžnik pa lahko upnik uveljavlja po splošnih pravilih.

!IZPODBIJANJE DOLŽNIKOVIH PRAVNIH DEJANJ Izpodbojna so vsa pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki imajo za posledico zmanjšanje čiste vrednosti premoženja. Izpodbojna so tudi dejanja dolžnika v korist posameznih oseb, ki jih je opravil NOVOST 2014! 36 mesecev za neodplačne pravne posle, za odplačne ostaja rok 12 mesecev pred uvedbo postopka, oseba ki je korist prejela pa je vedela (ali bi morala vedeti), da je dolžnik insolventen.

Z izpodbojno tožbo lahko upravičena oseba zahteva razveljavitev (rok je 6 mesecev od oklica stečajnega postopka).

!LOČITVENA PRAVICA Je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz točno določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugim upnikom iz tega premoženja. !Upnik, ki je pridobil posebno pravico do plačila svoje terjatve iz premoženja stečajnega dolžnika, lahko uveljavlja plačilo pred drugimi upniki. Ločitveno pravico je mogoče dobiti v izvršilnem postopku za izterjavo denarne terjatve s posameznimi izvršilnimi dejanji.

Predmet take pogodbe je lahko pogodba o zavarovanju upnikove terjatve z zastavo dolžnikovih premičnin ali nepremičnin, po samem zakonu pa lahko tako pravico pridobi tudi skladiščnik oz. komisionar na blagu, oz. špediter za terjatve na blagu, ki mu je bilo izročeno za prevoz.

V stečajnem postopku je ločitveno pravico mogoče pridobiti tudi v izvršilnem postopku za izterjavo denarne terjatve s posameznimi izvršilnimi dejanji.

!IZLOČITVENA PRAVICA (upnik ima na stvari lastninsko pravico) Kadar ima insolventni dolžnik v svoji posesti premične stvari katerih lastnik je tretja oseba, ali kadar je tretja oseba priposestvovala nepremičnino, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik ima tretja oseba pravico zahtevati prenos te pravice v njegovo dobro (v dobro 3. osebe).

Izločitvena pravica lahko nastane na podlagi pravnega posla kot so najemna pogodba, komisijska pogodba, pogodba o prevozu stvari ...

Ločitvena <> izločitvena pravica se razlikujeta v tem, da lahko ločitveni upravičenec zahteva ločeno poplačilo iz delov premoženja dolžnikovega premoženja na katerih ima ločitveno pravico, medtem ko izločitveni upravičenec lahko zahteva izročitev stvari, na kateri ima izločitveno pravico tako, da se mu izroči.

!POSLOVANJE INSOLVENTNEGA DOLŽNIKA PO ZAČETKU POSTOPKA Po začetku st. post. je dovoljeno stečajnemu dolžniku sklepati le tiste pravne posle in opravljati taka dejanja, ki so potrebna za upravljanje stečajne mase in njeno

unovčitev. Končajo se lahko posli začeti pred začetkom stečaja, če sodišče tako dovoli.

Sodišče lahko odloči, da naj stečajni dolžnik po začetku postopka nadaljuje z izvajanjem dejavnosti, ko presodi, da bodo upniki dosegli ugodnejšo prodajo stečajnega dolžnika. S tako odločitvijo mora soglašati upniški odbor. Sodobna doktrina stečajnega prava poudarja naj stečajni organi v postopku zasledujejo možnost ohranitve podjetniških funkcij, saj so te v korist upnikov, ker je za stečajnega dolžnika možno iztržiti več. Spremeni se nosilec, podjetništvo se ohrani.

PRIJAVA TERJATEV TER LOČITVENIH IN IZLOČITVENIH PRAVIC Upniki morajo v roku 3 mesecev po objavi oklica o začetku st.post. prijaviti terjatve. Upnik ki jih ne prijavi v roku, izgubi pravice do uveljavljanja (prekluziven rok). Ločitvenemu upniku, ki zamudi s prijavo pravica ugasne. Izločitvenemu upniku pravice ne ugasne, saj ima na stvari ki jo izloča lastninsko pravico.

!PREIZKUS TERJATEV V roku meseca po preteku roka za prijavo terjatev se mora stečajni upravitelj o vsaki pravočasno prijavljeni terjatvi izreči, ali jo priznava ali jo prereka. Terjatve vpiše v seznam preizkušenih terjatev, upniki ali dolžniki pa lahko vložijo ugovor.

Upniki lahko vložijo tožbo, če stečajni upravitelj prereka njihove posamezne terjatve, prav tako pa lahko vložijo tožbo proti stečajnemu dolžniku, če upniki prerekajo priznane terjatve drugih upnikov. (rok je 1 mesec)

!UNOVČITEV DOLŽNIKOVEGA PREMOŽENJA

Unovčitev dolžnikovega premoženja in sorazmerno poplačilo upnikov sta cilja stečajnega postopka, pri čemer mora med doseženo ceno in hitrostjo postopanja obstajati razumno sorazmerje. Postopek je treba voditi tako, da se pri tem upoštevajo tudi interesi države in delavcev stečajnega dolžnika

Stečajno maso delimo v splošno in posebno. Splošna obsega vse premoženje dolžnika razen posebne, v katere sodijo pravice ločitvenih upnikov. Splošna stečajna masa se zmanjša za stroške stečajnega postopka.

Terjatve ki niso zavarovane delimo (in v tem vrstnem redu tudi izplačamo) na:

• prednostne poravnajo se najprej (plače delavcev, odškodnine, nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom stečajnega postopka, odpravninve, ter davki in prispevki od navedenih izplačil, NOVOST 2014 tudi nadomestilo za neizkoriščen dopust za tekoče leto)

• podrejene so kapitalsko nadomestno posojilo (posojilo družbenika družbi v času krize) in podobno

• navadne so vse ostale in se poravnajo zadnje.

Stečajni upravitelj po končni razdelitvi pripravi poročilo in ga izda sodišču. V primeru, da se po izdaji sklepa o zaključku stečaja najde premoženje, se na predlog upnika ali družbenika stečajnega dolžnika izvede naknadni stečajni postopek.

Ko je stečajna masa neznatne vrednosti oz. ko ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka, sodišče odloči da se st. post. konča. Iz premoženja

stečajnega dolžnika se pokrijejo stroški, če ga še kaj preostane se prenese na državo.

!14.7 OSEBNI STEČAJ PODJETNIKA, NOSILCA SVOBODNEGA POKLICA IN POTROŠNIKA Zakon določa da je stečajni postopek dovoljeno voditi nad premoženjem vsake fizične osebe, ki ima stalno ali začasno prebivališče v R. Sloveniji, proti samostojnemu podjetniku, nosilcu svobodnega poklica in potrošniku.

Namen in cilj je da od stečajnega dolžnika prejmejo plačilo svojih terjatev vsi njegovi upniki hkrati in sorazmerno z njihovo višino. Pri tem je bistveno, da terjatve upnikov v delu, v katerem niso plačane iz razdelitvene mase ne prenehajo, zato jih lahko upniki uveljavljajo tudi po koncu stečajnega postopka.

Postopke stečaja vodijo okrožna sodišča, kot stranke v postopku nastopajo upniki in stečajni dolžnik.

Z začetkom osebnega stečaja se omeji poslovna sposobnost stečajnega dolžnika, tako da ne more sklepati pogodb in razpolagati s premoženjem.

Samostojni podjetnik ta status izgubi, dobro-imetje na računih mu zamrzne.

Stečajni upravitelj je pooblaščen da oceni vrednost premičnega premoženja, lahko si pomaga s strokovnjaki.

Stanovanje stečajnega dolžnika spada v stečajno maso.

Stečajni dolžnik lahko predlaga, da se mu plačilo obveznosti (razen plače, nadomestila, odškodnine, davki, prispevki in preživnine…) odpusti.

Pri odločanju o predlogu za odpustitev sodišče zahteva vse okoliščine, določi preizkusno dobo in obvesti upnike. Med preizkusno dobo se mora dolžnik ravnati v skladu s sklepom sodišča, nadzor nad njegovimi ravnanji pa opravlja upravitelj. V primeru, da dolžnik kljub temu terjatev poravna, je poravnava zakonita (izpolnitev naturalne obveznosti) !14.8 DRUGI NAČINI PRENEHANJA GOSPODARSKIH SUBJEKTOV 14.8.1 PRISILNA LIKVIDACIJA

Postopek izvede sodišče, praviloma na predlog sodišča ali drugega državnega organa ali nadzornega organa. Kot stranke nastopajo družbeniki pravne osebe nad katero se vodi postopek, upniki niso upravičeni do procesnih dejanj.

V primeru da je pravna oseba nad katero se vodi postopek insolventna, mora upravitelj v 15 dneh po dnevu ko to ugotovi (ali bi moral ugotoviti), sodišču predlagati, da začne stečajni postopek. 14.8.2 IZBRIS GOSPODARSKE DRUŽBE IZ SODNEGA REGISTRA BREZ LIKVIDACIJE

Sodišče izvede postopek izbrisa brez likvidacije, če je podan eden od razlogov: 1. če je družba prenehala poslovati, nima premoženja in ima izpolnjene vse svoje

obveznosti. 2. če družba ne posluje na poslovnem naslovu vpisanem v SR. 3. Če obstajajo drugi razlogi ki ji zakon določa za izbris pravne osebe iz SR brez

likvidacije.

Z izbrisom iz SR pravni subjekt preneha obstajati, njegovi upniki pa imajo pravico vse svoje terjatve uveljavljati od njegovih aktivnih družbenikov. Aktivni družbeniki so osebe, ki so imele možnost vplivati da bi se pravočasno izvedli ustrezni ukrepi finančnega prestrukturiranja oz. stečajni postopek. Za aktivnega družbenika se šteje oseba, ki je sama ali skupaj s povezanimi osebami imela v izbrisani družbi 25% vseh glasovalnih pravic

!4. DEL- UVOD V POSLOVNO PRAVO

1- UVOD V STVARNO PRAVO Stvarno pravo je del civilnega prava, ki ureja razmerja med pravnimi subjekti glede stvari ter njihovo pridobivanje, prenos in prenehanje.

Stvarne pravice so absolutne (pravica posameznega nosilca na neki stvari učinkuje zoper vse druge osebe). Po naravi so stvarne pravice premoženjske pravice in se omejujejo na lastninsko pravico, zastavno pravico, zemljiški dolg, stvarne in osebne služnosti.

Stvar je v pravnem pomenu samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje, prav tako pa tudi stvari, ki jih kot take določi zakon. V splošnem jih delimo na nepremičnine (kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine) in premičnine (vse druge telesne predmete).

Pravica je pravno zavarovano upravičenje pravnega subjekta, da lahko ravna na določen način tako, da mu dopušča aktivno in pasivno ravnanje.

O zlorabi pravice govorimo, ko nosilec pri konkretizaciji in materializaciji abstraktnega upravičenja preseže dopustne meje.

Načela:

• Publicitetno načelo – stvarne pravice pravnih oseb vpisane v javni razvid

• Načelo specialnosti – predmet stvarnih pravic le samostojne stvari

• Načelo superficies solo cedit – sestavina nepremičnine vse kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo.

• Prednostno načelo – tisti, ki ima pravico prej, ima prednost pred tistimi, ki so pravico dobili pozneje

!1.2. VRSTE STVARNIH PRAVIC 1.2.1 LASTNINSKA PRAVICA

Je stvarna pravica na premičnih in nepremičnih stvareh, na podlagi katere ima njen nosilec pravico do posesti stvari, do njene uporabe in uživanja ter do razpolaganja s stvarjo.

Ni vezana na rok in ne na pogoj, pridobi se lahko na temelju zakona, pravnega posla, sodbe ali druge odločbe državnega organa ali dedovanja.

Lastninska pravica se lahko omeji ali odvzame, proti odškodnini.

Na isti stvari ima lahko lastninsko pravico več oseb v obliki solastnine ali skupne lastnine.

O skupni lastnini na nerazdeljeni stvari govorimo, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni.

Solastninska pravica na stvari je praviloma določena v obliki ulomka kot idealni delež ene tretjine, ene desetine itd…

Stvar v solastnini ni razdeljena, razdeljena je le solastninska pravica.

Solastniki lahko razpolagajo s svojim idealnim deležem, ne da bi za to morali pridobiti soglasje drugih solastnikov. Pri nepremičnih stvareh imajo solastniki predkupno pravico. (ponudbo morajo sprejeti v 30 dneh in hkrati plačati odkupnino)

Ko je solastnikov več hkrati, ima vsak od njih pravico do nakupa v sorazmerju s svojim deležem.

Kadar delitev v naravi ni mogoča se izpelje civilno delitev.

S stvarjo v solastnini so upravičeni upravljati vsi lastniki. (Za posle rednega upravljanja potrebno več kot polovico deležev, soglasje vseh ko gre za razpolaganje s celotno stvarjo) Stroške v zvezi s stvarjo v solastnini so dolžni kriti solastniki v sorazmerju z velikostjo njihovih idealnih deležev.

Kadar je stvar v skupni lastnini so za njeno uporabo pristojni skupni lastniki skupaj, z njo tudi razpolagajo lahko samo skupaj, za obveznosti v zvezi s skupno stvarjo pa so solidarno odgovorni.

Etažna lastnina je posebna stvarna pravica na posameznem delu zgradbe, pripada tudi solastnina na skupnih delih stavbe (skupni prostori stavbe…). Svobodno razpolagajo s svojo lastnino, razen v zgradbah z manj kot petimi etažnimi enotami (predkupna pravica)

Lastnik lahko svojo lastninsko pravico varuje lastninsko tožbo ki jo vloži zoper tistega ki mu je stvar odvzel. Uveljavljanje takega zahtevka ne zastara. Lastnik ima na voljo tudi prepoved vznemirjenja (negatorna tožba).

!POSEST Posest nad stvarjo je eno od upravičenj lastninske pravice, ki jo ima sam lastnik, lahko pa jo pridobi tudi tretja oseba. Posest nad stvarjo pomeni dejansko oblast na stvari, ki jo lastnik ali tretji izvaja nad stvarjo neposredno - neposredna posest. Kadar se dejanska oblast nad stvarjo izvaja preko drugega, ki ima neposredno posest na podlagi pravnega naslova, govorimo o posredni posesti. Posest nad stvarjo je lahko dobroverna (ko posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti kot svojo), ko pa je vedel ali bi mogel vedeti govorimo o nedobroverni. (30 dni od dneva ko je izvedel za motenje oz. najkasneje eno leto lahko vloži tožbo)

Soposest - poseduje več oseb skupaj, vsak izvršuje dejansko oblast

Delna posest oz. posest dela stvari - posest samo določenega dela stvari 1.2.2 ZASTAVNA PRAVICA

Je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja.

Predmet zastave so lahko stvari, pravice in vrednostni papirji, če imajo premoženjsko vrednost in je mogoče z njimi razpolagati.

Zastavna pravica na nepremičnini se imenuje HIPOTEKA. Obsega nepremičnino v celoti, vse njene sestavine in plodove ter pritikline ter se vpiše v zemljiško knjigo (na podlagi listine ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo). Vzpostavi se v korist hipotekarnega upnika za zavarovanje določene terjatve zastavnega dolžnika. Zastavni upnik lahko uveljavi hipoteko s hipotekarno tožbo na prodajo zastavljene nepremičnine in se poplača iz kupnine. Na isti stvari se lahko vzpostavi več hipotek s prednostjo poplačila tistega, ki je pravico pridobil prej. S hipoteko obremenjena nepremičnina je v prostem pravnem prometu, vendar se lastninska pravica prenaša z bremenom hipoteke.

Zastavna pravica na premičninah se pridobi na podlagi veljavne zastavne pogodbe, tako da zastavitelj izroči zastavnemu upniku zastavljeno stvar v neposredno posest (ta jo mora varovati, ne sme je uporabljati-razen če se dogovori drugače z lastnikom) Nima je pravice obdržati namesto plačila.

Neposestna zastavna pravica na nepremičnini nastane s sporazumom med zastavnim upnikom in zastaviteljem v obliki notarskega zapisa. Posebna vrsta neposestne zastavne pravice je mobilirana hipoteka. 1.2.3 SLUŽNOST

Je pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki jih je imel pravico izvrševati na svoji stvar i-lastnik je dolžan v korist 3. osebe nekaj dopustiti ali opustiti.

Nastane na podlagi zakona, pravnega posla ali odločbe drž.organa.

Lahko se tudi priposestvuje, vendar velja le za stvarne služnosti (lahko jo priposestvuje dobroverni posestnik, ki je posest v dobri veri izvrševal 10 let) Služnost dajatve ne obstaja, služnost na lastni stvari ni mogoča, služnost se mora obzirno izvrševati.

!VRSTE SLUŽNOSTI

OSEBNE SLUŽNOSTI – so služnosti, ki so ustanovljene v korist individualno določene osebe, so čiste osebne pravice, ki se ne dedujejo in jih ni moč odsvojiti. Vezane so na osebo, ki ima določene pravice na stvari. Poznamo užitek, rabo in služnost stanovanja. Trajajo najdlje do smrti upravičenca, če so v korist pravne osebe pa max 30 let. Niso prenosljive, lahko je prenosljivo njihovo izkoriščanje.

STVARNE SLUŽNOSTI - je pravica na tuji stvari, ki izhaja iz odnosa dveh nepremičnin tako, da učinkuje v korist vsakokratnega lastnika ene nepremičnine proti vsakokratnemu lastniku druge. Nepremičnina v korist katere služnost učinkuje imenujemo gospodujoča nepremičnina, tisto ki jo služnost bremeni pa služeča nepremičnina. Vzpostavijo se na stvari (npr. vožnja ali hoja po tujem zemljišču ...) 1.2.4 STVARNO BREME

Je pravica, na podlagi katere je lastnik obremenjene nepremičnine zavezan k bodočim dajatvam in storitvam. Bremeni vsakokratnega lastnika obremenjene nepremičnine.

1.2.5 ZEMLJIŠKI DOLG

Je stvarna pravica, njen nosilec ima brezpogojno pravico zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki v vrstnem redu. Nastane na podlagi enostranskega, v notarski obliki sestavljenega pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo in izstavitvijo zemljiškega pisma (vrednostni papir po odredbi), ki je izvršilni naslov. !1.2.6 STAVBNA PRAVICA

Vsebuje upravičenje lastnika zgradbe, da ima lahko v lasti zgradbo nad tujo nepremičnino in pod njo za dobo 99 let, ter obsega pravico uporabe in uživanja nepremičnine. Praviloma imetnik plačuje lastniku nadomestilo. Je prenosljiva in se vpiše v zemljiško knjigo. Pravica graditi objekt na tujem zemljišču. 1.2.7 PRENOS LASTNINSKE PRAVICE V ZAVAROVANJE-ALTERNATIVA ZASTAVI

Je oblika zavarovanja terjatve, pri kateri ostane premičnina v neposredni posesti prenosnika ali tretje osebe za njega. Pridobitelj pridobi lastninsko pravico pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve, če dolžnik plača dolg prenos lastninske pravice preneha veljati. 1.2.8 ODSTOP TERJATVE V ZAVAROVANJE

Je oblika zavarovanja terjatve pri kateri odstopnik odstopi terjatev prevzemniku. Prevzemnik pridobi terjatev pod razveznim pogojem; če dolžnik plača je fiducirana cesija (pravni pojem za odstop terjatve v zavarovanje) razvezana.

!1.3 ZEMLJIŠKA KNJIGA Namenjena je vpisu podatkov o pravicah na nepremičninah in vpisu pravnih dejstev v zvezi z nepremičninami ter je javna. Zabeleži se pridobitev oz. prenehanje pravice. Deluje v skladu z vpisnim načelom (konstitutivni učinek), načelom javnosti, načelom zaupanja in načelom vrstnega reda. NOVOST 2014!

Uvedba elektronske zemljiške knjige in informacijskega sistema e-ZK in portala e-ZK.

Glavne spremembe zakona o zemljiški knjigi so:

1. Uvedba načina vpisov v glavno knjigo, ki dosledno odražajo vsebino stvarno-pravnih razmerij glede nepremičnine

2. Celovita informatizacija vseh poslovnih procesov

3. Uvedba informatizirane zbirke listin

Zemljiške knjige ne vodi več okrajno sodišče po sedežu, temveč po novem sistem e-ZK dodeljuje odločanje zemljiškoknjižnim sodniškim pomočnikom pri vseh zemljiškoknjižnih sodiščih ne glede na območje na katerem leži nepremičnina.

!!!

2 UVOD V OBLIGACIJSKO PRAVO

2.1 UVOD Obligacijsko pravo so pravna pravila in pravna načela, ki urejajo obligacijska razmerja.

Obligacijsko razmerje je razmerje v katerem je en subjekt (upnik) upravičen do drugega subjekta (dolžnik) zahtevati, da opravi neko izpolnitveno ravnanje, drugi subjekt pa je dolžan to opraviti.

Značilna relativnost - pomeni da pravice in dolžnosti določenega razmerja učinkujejo samo med strankami. Značilna tudi prirednost - udeleženci so si enakopravni med seboj. Ko obligacijsko razmerje nastane na podlagi pravnega posla pa je tudi avtonomno - pomeni da lahko stranke samostojno uredijo razmerja.

!2.2 VIRI OBLIGACIJSKEGA PRAVA Obligacijski zakonik obsega splošna pravila, ni področni pravni predpis (lex generalis). Kot pravni vir je treba upoštevati tudi moralo in sodni prakso ter običaje in uzance.

Mednarodni viri obligacijskega razmerja so Dunajska konvencija o prodaji blaga, konvencije Mednarodne gospodarske zbornice s sedežem v Parizu in drugi.

!2.3 TEMELJNA NAČELA so opredeljen minimalni kodeks obnašanja udeležencev obligacijskega razmerja, in so:

1. Načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (omejeni le s prisilnimi normami, javnim redom in moralo.)

2. Načelo dispozitivne narave zakonskih določb pomeni, da se zakonske določbe uporabijo za urejanje tistih razmerij, ki jih stranki med seboj nista uredili.

3. Načelo enakopravne obravnave udeležencev preprečiti zlorabe ekonomsko močnejše stranke.

4. Načelo vestnosti in poštenja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. 5. Načelo prepovedi zlorabe pravic Nobena od strank v razmerju ne sme

ravnati v nasprotju s pogodbenim namenom in ne v nasprotju z namenom zakonskih določb.

6. Načelo enake vrednosti dajatev 7. Načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti določa pravne posledice za tisto

stranko, ki ne izpolni obveznosti. 8. Načelo prepovedi povzročanja škode (odškodninska odgovornost) 9. Načelo mirnega reševanja sporov

!OBVEZNOSTNE POGODBE DELIMO NA:

1. konsenzualne (brezoblične) in oblične (obstaja dokaz o sklenitvi) 2. realne (izroči se predmet izpolnitve) in nerealne

3. enostransko zavezujoče (javna obljuba) in dvostranske 4. odplačne in neodplačne (darilna) 5. komutativne (medsebojne) in aleatorne (tvegane) 6. pogodbe s trenutno, trajno ali zaporedno izpolnitvijo 7. tipizirane (adhezijske-pristopne) in netipizirane (obe stranki oblikujeta)

!2.4 STRANKE IN ZASTOPNIKI TER PRAVNA IN POSLOVNA SPOSOBNOST Fizični osebi mora pravni red podeliti pravno sposobnost. To pomeni, da je lahko oseba nosilka pravic in obveznosti. Sposobna je oblikovati lastno voljo.

Pravni red priznava lastnost pravne sposobnosti tudi pravni osebi, če vsebuje stvarni in osebni substrat. Pravna oseba je umetna tvorba, saj izraža svojo voljo preko fizične osebe.

Stranke obligacijskega razmerja so lahko pravne ali fizične osebe.

Zastopanje pomeni sklepanje in izvajanje pravnih poslov v imenu in za račun drugega.

Ločimo direktno (v tujem imenu in za tuj račun) ali indirektno zastopanje (v svojem imenu in za tuji račun).

Zastopnik mora biti pravno in poslovno sposoben.

Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in mejah pooblastil, zavezuje zastopanega neposredno, torej enako kot bi zastopanec sam sklenil pogodbo. Zastopnik mora stranko obvestiti da nastopa v imenu zastopanega.

Če zastopnik pri sklepanju posla prekorači pooblastila je zastopani vezan le če odobri prekoračitev, v nasprotnem primeru ima druga stranka pravico zahtevati odškodnino od obeh, njuna odgovornost je solidarna, vendar le če druga stranka ni vedela za prekoračitev.

Pooblastilo je pravni posel med zastopanim in zastopnikom na podlagi katerega je zastopnik upravičen zastopati.

!2.5. PREDPOSTAVKE ZA SKLENITEV POGODBE potrebne so 4 temeljne predpostavke: 1 PRAVNA IN POSLOVNA SPOSOBNOST je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti. Fizična oseba jo dobi z rojstvom in izgubi s smrtjo, pravna pa z vpisom v SR.

Poslovna sposobnost je opravilna sposobnost, prevzemati pravice in obveznosti in s tem povzročiti veljavne pravne posledice. Omejena (15-18let), posel velja, če ga odobri zastopnik, do odobritve je »šepavi posel«. Deliktna sposobnost (7 let naprej) pomeni odgovornost za povzročeno škodo.

Pravni posli pravno in poslovno nesposobne osebe so nični, delno sposobne osebe pa so izpodbojni.

2 VOLJA Stranke oblikujejo razmerje z izraženo voljo, ki povzroči nastanek pogodbe.

Ko izjava volje ni v skladu s pravno voljo govorimo o napakah volje. Napake so lahko

• zavestne (izrazi voljo ki ni njena prava)

o Simulirani posel nima pravnega učinka (posel nastane le na videz, na zunaj pa zanju ne velja).

o Disimulirani pravni posel velja, če so sicer izpolnjeni pogoji za veljavo (prikrit posel, ki sta ga stranki dejansko hoteli).

• nezavedne (obstajal nesporazum) zmota je lahko pravna ali dejanska

Dejanska zmota mora biti bistvena in opravičljiva, če bi stranka vedela zanjo, pogodbe ne bi sklenila. Razveljavitev lahko zahteva tudi če gre za prevaro (povzroči zmoto in ohranja zmoto ali grožnjo).

3 MOŽNOST IN DOPUSTNOST PREDMETA Vsebina (predmet) pogodbe je to kar bosta morali stranki s svojim izpolnitvenim ravnanjem dati, storiti, opustiti ali dopustiti. Predmet pogodbe mora biti mogoč, dopusten ter določljiv, drugače je pogodba nična.

Objektivna nezmožnost ko izpolnitve ne more izpolniti nihče, subjektivna nezmožnost, ko ne more izpolnitve opraviti pogodbena stranka, jo pa lahko nekdo tretji. Nezmožnost je lahko začetna ali naknadna.

Predmet pogodbenega razmerja mora biti dopusten, če je v nasprotju z moralo in ustavo je nedopusten.

4 OBLIKA Praviloma se posli sklepajo neoblično - pomeni da se praviloma za posamezne pogodbe ne zahteva nobena posebna oblika. Lahko pa tako, da zagotovita veljavnost ali dokaz o sklenitvi.

!2.6. NASTANEK OBVEZNOSTI Pogodba kot dvostranski pravni posel nastane, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah pogodbe. Do sklenitve načeloma pride ko stranki dosežeta želeni dogovor.

Pred-pogodbena faza - dejanja, ki jih stranki izvedeta pred sklenitvijo (pogajanja, zbiranje informacij, sprejmejo ponudbe, sklenejo pismo o nameri…) Pogajanja - niso pravno zavezujoča in jih lahko vsaka stranka vsak čas prekine. Vendar odškodninsko odgovarja stranki, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, ali pa je imela namen pa je brez neutemeljenega razloga odstopila in povzročila škodo.

Ponudba - je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe. Če stranka sprejme ponudbo je pogodba sklenjena. Vse nadaljnje spremembe se štejejo kot nova ponudba. Ponudba vezana z rokom, veže ponudnika do izteka roka. Ponudbo lahko ponudnik umakne samo če naslovnik prejme umik ponudbe preden jo je sprejel oz. sočasno z njo.

Predpogodba - je pogodba s katero se stranki v razmerju druga do druge zavežeta, da bosta pozneje sklenili glavno pogodbo. Veljajo iste predpostavke kot za glavno pogodbo.

Predmet pogodbe je izjava poslovne volje, potrebne za sklenitev glavne pogodbe.

Pravica zahtevati sklenitev glavne pogodbe vsebuje dvoje upravičenj: materialnopravno upravičenje in pravovarstveni zahtevek.

Sodni zahtevek je dajatveni, stranka od sodišča zahteva naj naloži drugi stranki da izjavi poslovno voljo, potrebno za sklenitev pogodbe.

Rok določita stranki sami v pogodbi. Če ga ne, mora biti pogodba sklenjena v roku, ki je ustrezen glede na značilnosti glavne pogodbe in glede na okoliščine v zvezi s sklenitvijo predpogodbe.

Če je predpogodba sklenjena pod odložnim pogojem, začne rok za izpolnitev teči ko se odložni pogoj uresniči. Vse opisane situacije imenujemo dospelost obveznosti. Obveznost zahtevati sklenitev glavne pogodbe zastara šest mesecev od njene dospelosti.

!2.7 UREDITEV POGODBENE OBVEZNOSTI Cilj obligacijskega (obveznostnega) razmerja je, da stranki izpolnita svoje obveznosti.

Instrumenti s katerimi se zavaruje oziroma utrdi izpolnitev pogodbenih obveznosti. Delimo jih na:

1) tiste, ki so namenjeni plačilu denarne obveznosti 2) tiste, ki so namenjeni zavarovanju izpolnitve nedenarne obveznosti 3) tiste, ki so namenjene bodisi izpolnitvi denarnih ali nedenarnih

obveznosti

Glede na sredstvo zavarovanja te instrumente lahko delimo na: 1.) osebne (poroštvo, bančna garancija..) 2.) stvarne (zastavna pravica, zemljiški dolg…) 3.) plačilne mehanizacije (menica, ček..) 4.) fiducirane pravne posle (prenos lastninske pravice..) 5.) druge pogodbene oblike (ara, zamudne obresti…)

!Tipični instrumenti za ureditev pogodbene obveznost so: 1) POROŠTVO S poroštvom se porok zaveže določeni osebi, da ji bo izpolnil obveznost, če ji obveznosti ne bi izpolnil dolžnik. Če dolžnik izpolni obveznosti je porok prost svoje obveznosti.

Subsidiarno poroštvo – upnik sme od poroka zahtevati izpolnitev obveznosti šele, če je dolžnik nebi izpolnil

Solidarno poroštvo - upnik sme zahtevati izpolnitev obveznosti od dolžnika ali od poroka ali od obeh. Pri gospodarski pogodbah se domneva da je poroštvo solidarno.

Poroštvena izjava mora biti pisana, sicer poroka ne zavezuje. Porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika, lahko pa je manjša. Porok lahko od dolžnik zahteva naj mu povrne. vse in obresti od dneva plačila

2) ZASTAVA Je priljubljena oblika zavarovanja pogodbene obveznosti.

3) KAVCIJA (varščina) Je obveznost, ki jo ena stranka da neodvisni osebi za primer, če svoje obveznosti ne bo izpolnila. Po izpolnitvi obveznosti se varščina vrne.

4) PRIDRŽNA (retencijska) PRAVICA Pomeni, da ima upnik, če poseduje kakšno dolžnikovo stvar, dolžnik pa ima do upnika zapadel dolg, pravico to stvar pridržati, dokler ne poravna terjatve.

Izjemoma, če je dolžnik plačilno nesposoben ima upnik pridržno pravico tudi na nezapadli terjatvi. Če pridržni upravičenec izgubi posest, to pravico izgubi. Retencijske pravice ni, če je bila stvar upniku dana v hrambo ali posodo.

5) ARA IN ODSTOPNINA Ara je določen denarni znesek, ki ga ena stranka izroči drugi v znamenje, da je pogodba sklenjena. Služi kot dokaz, da je pogodba sklenjena, kot utrditev obveznosti ali pa tudi kot delna izpolnitev.

Pri izpolnitvi obveznosti je treba aro vrniti ali všteti v izpolnitev. Če stranka, ki je aro dala ne izpolni obveznosti, ima druga stranka pravico ali zahtevati izpolnitev pogodbe, povrnitev škode, aro všteti v odškodnino ali pa se zadovoljiti z aro. Če pa druga oseba, ki je aro prejela ne izpolni obveznosti ima stranka pravico zahtevati dvojno aro, povrnitev škode ali izpolnitev pogodbe.

Odstopnina pomeni da lahko stranki od pogodbe odstopita, s tem da tista, ki odstopa od pogodbe, drugi stranki plača odstopnino.

6) POGODBENA KAZEN Je s pogodbo določen denarni znesek ali druga premoženjska korist, ki jo dolžnik plača upniku za primer, če ta ne bo izpolnil obveznosti ali je nebo izpolnil pravočasno. Ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti (za denarne obveznosti so zamudne obresti) Ko je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev kot tudi pogodbeno kazen.

7) PREDUJEM (avans) Je denarni znesek, ki ga ena stranka da drugi ob sklenitvi pogodbe ali med njenim izvrševanjem. Z avansom plačnik že delno ali v celoti izpolni obveznosti, kar za drugo stranko pomeni, da ima olajšano izpolnitev.

8) PRIDRŽEK LASTNINSKE PRAVICE Je poseben tip varščine. S predmetom prodaje se v tem primeru na kupca ne prenese lastninska pravica, marveč pričakovanje.

Pridržek lastninske pravice pomeni dogovor s katerim si prodajalec stvari pridrži pravico razpolaganja ali lastninsko pravico tudi po tem, ko je kupec predmet prejel in sicer vse do plačila celotne kupnine. Učinkuje proti kupčevim upnikom le, če je bil podpis kupca na pogodbi, ki vsebuje določilo o pridržku lastninske pravice, notarsko overjen pred kupčevim stečajem oz. rubežem.

!2.8. NEVELJAVNE POGODBE Pojem neveljavne pogodbe je generični pojem in zajema: nične pogodbe in izpodbojne pogodbe

Pogodba je nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pogodba je nična sama po sebi. Ne postane veljavna. Stranki morata druga drugi vrniti kar sta na podlagi te pogodbe prejeli, kriva stranka pa plača še odškodnino. Pravica do ugotavljanja ničnosti ne zastara, nična je sama po sebi in ne postane veljavna če prepoved ali vzrok ničnosti preneha. Pogodba je izpodbojna, če jo je sklenila poslovno omejeno sposobna stranka, če gre za napake volj in v drugih primerih, določenih v zakonu. Značilno je, da lahko njeno neveljavnost zahteva samo zainteresirana stranka. (subjektivni rok eno leto, objektivni rok tri leta) *subjektivni rok – teče od nastanka subjektivne okoliščine, npr. ko oškodovana stranka izve za škodo *objektivni rok – teče od nastanka objektivne okoliščine, npr. ko nastane škoda

!2.9 ODŠKODNINSKE OBVEZNOSTI Odškodninska obveznost je obveznost stranke, da poravna škodo, ki je nastala zaradi škodljivega dejstva za katero je odgovorna. Škoda nastane tako, da nekdo poseže v tujo korist pa z oškodovancem ni v pogodbeni zvezi ali pa tako, da prekrši kakšno pogodbeno obveznost.

Škoda je prikrajšanje, ki ga nekdo utrpi na svojih pravnih dobrinah in je lahko osebna ali premoženjska.

Za škodo se šteje samo tisto prikrajšanje, ki je pravno priznano.

Ločimo poslovno (kršena le relativna pravica) in neposlovno (kršena absolutna pravica oz. pravna norma) odškodninsko odgovornost. Razlika je tudi v tem, da neposlovne odgovornosti stranki ne moreta odgovornosti izključiti vnaprej, lahko pa to omejeno storita pri poslovni odškodninski odgovornosti.

Po merilu odškodnine mora pri neposlovni odškodninski odgovornosti povzročitelj škode vzpostaviti stanje, ki je bilo pred sklenitvijo pogodbe, pri poslovni odgovornosti pa vzpostavitev prejšnjega stanja ne zadostuje, saj želi doseči neko novo stanje.

!2.10 PREDPOSTAVKE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI Vsako dejansko stanje odškodninske odgovornosti mora vsebovati vse 4 temeljne predpostavke:

1) NEDOPUSTNO ŠKODLJIVO DEJSTVO Za to gre, če storilec prekrši pravno normo, ki varuje kakšen pravno zavarovan interes ali dobrino oškodovanca. Lahko je dogodek, ravnanje, ki je lahko aktivno (dokazno breme nosi oškodovanec) ali pasivno (nosi ga odgovorna oseba). Privolitev oškodovanca v škodo izključi tudi nedopustnost škodnega dogodka. Razlikovati moramo poseg državnih organov, skrajno silo, zakoniti interes posameznika ali skupnosti, ko je nedopustnost škodnega dogodka izključena, ne pa tudi škoda.

Skrajna sila – dejanje dopustno, ni pa dopustno škodno stanje, vendar storilec ni vedno dolžan povrniti celotne škode.

!!

2) ŠKODA Je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (premoženjska škoda, izgubljeni dobiček) pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strah drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe. (nepremoženjska škoda). 3) VZROČNA ZVEZA Je zveza med dogodkom za katerega je stranka odgovorna, in posledicami dogodka, ki se kaže kot škoda. Vrste: naravna vzročnost, relevantna, kreativna… Dokazno breme je na strani tistega, ki zatrjuje obstoj škodnega dejanja in škode.

4) ODGOVORNOST Za odškodninsko odgovornost mora biti stranska deliktno sposobna (fizične osebe morajo biti prištevne-razumejo kaj se dogaja in glede na to uravnavati dejanja). Do 7. leta ne odgovarjajo, med 7-14. letom so odgovorni če so sposobni razsojati, nad 15. letom pa so odgovorni po splošnih pravilih. Niso odgovorni duševno zaostali. Ločimo subjektivno odgovornost (potrebno je, da je subjekt prišteven) in objektivno odgovornost (prištevnost ni potrebna, velja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu).

Najtežja stopnja krivde je naklep. Lahko je direkten (Storilec je vedel za posledico in hotel da nastane) ali eventualen (zaveda se da bo lahko škoda nastala, vendar se kljub temu odloči za tako ravnanje).

Nižja stopnja krivde je tudi malomarnost. Lahko je zavedna (misli da bo lahko preprečil posledico) ali nezavedna (ni vedel, da lahko nastane posledica pa bi moral vedeti). Objektivna odgovornost pomeni odgovornost ne glede na krivdo in se deli na objektivno za škodljive učinke stvari in njenega delovanja, ter na objektivno odgovornost za ravnanje do drugih ljudi. Proizvajalec odgovarja za škodo, če ta nastane ker je izdelano stvar dal v promet. V današnjem svetu se objektivna odgovornost širi na nevarne gospodarske dejavnosti, poklice.

ODŠKODNINA Razvrščamo jo glede na njen namen. Vloga le-te je tako lahko v:

• restituciji - pomeni vzpostavitev v prejšnje stanje v naravi • ekvivalenci -pride v poštev ko restitucija ni mogoča, druga vrsta odškodnine $ • satisfakciji - subjektivno zadoščanje oškodovanca; opravičilo, objava sodbe..

Restitucija je lahko individualna (stvar se popravi) ali generična (se zamenja z drugo istovrstno stvarjo) Pri odmeri odškodnine je treba izhajati iz načela da odškodnina ne sme biti večja od resnične škode. Vplivajo različni dejavniki. Oškodovanec ima pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička. Lahko se prisodi v enkratnem znesku ali v obliki rente.

Odškodninske terjatve zastarajo v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo, vsekakor pa v petih letih od nastanka škode. Izjeme so terjatve, ki so nastale zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (zastara v času, določenem za zastaranje obveznosti), za škodo povzročeno s kaznivimi dejanji (zastara, ko izteče čas ki je določen za zastaranje kazenskega pregona), za škodo povzročeno z dejanjem korupcije (5 relativni rok, 15 let absolutni rok), ter za škodo povzročeno z dejanjem spolne zlorabe mladoletne osebe (zastara v 15 letih po polnoletnosti oškodovanca)

2.11 OBOGATITVENE OBVEZNOSTI Govorimo o primerih, ko je stranka dolžna povrniti škodo, čeprav škode ni zakrivila. Vendar je pri povračilnih obveznostih odgovornost odločilno odvisna od nadaljnjega pogoja, da je povračilni zavezanec imel korist od dejstva, ki je povzročilo škodo.

Kot povračilne zahtevke pravna teorija našteva: • gestijo - opravljanje tujega posla brez pooblastitve, • kondikcijo - izpolnitev dolga, ki ga v resnici sploh ni • verzijo - to je vsak drug dogodek, ki povzroči pri eni stranki okoriščanje pri drugi pa

prikrajšanje.

Razlika med kondikcijo in verzijo je v tem, da je pri kondikciji pravna podloga obstajala oz. je bila pričakovana.

!2.12 UČINKI OBVEZNOSTI Izpolnitev je pravni posel ali pravno dejanje in je naravni način prenehanja obveznosti. Z izpolnitvijo preneha obveznost, ne pa tudi obveznostno razmerje.

Kraj in čas izpolnitve sta pomembna zaradi ugotovitve prenosa nevarnosti od ene stranke na drugo in v tej zvezi povezanih stroškov.

V primeru kršitve nastopijo sankcije. Objektivne sankcije so odstop od pogodbe, zamudne obresti … Subjektivne sankcije pa odškodninski zahtevki.

Ko dolžnik ne izpolni obveznosti v roku gre za zamudo pri izpolnitvi. • Dolžniška zamuda - obveznost ne preneha, upnik lahko zahteva izpolnitev

obveznosti in odškodnino. • Upniška zamuda - ko upnik krši sodelovalno dolžnost.

!2.13 NEPRAVILNA IZPOLNITEV Pri dvostranski pogodbi odgovarja vsak pogodbenik za stvarne in pravne napake svoje izpolnitve.

Odgovornost za stvarne napake ima jamčevalne zahtevke: razveljavitev pogodbe, znižanje kupnine, izpolnitev pogodbe tako da se napaka odpravi, izpolnitev pogodbe tako da se izroči druga stvar brez napake.

Pravna napaka - Ko imajo tretje osebe na izpolnitvenem predmetu pravice, ki izključujejo, zmanjšujejo ali omejujejo pravico kupca. (Kupčeva pravica iz pravnih napak ugasne po enem letu od dneva, ko je izvedel za napako) Sankcije iz naslova jamčevanja za pravne napake kupcu omogočajo, da od prodajalca zahteva odpravo napake. Če prodajalec tega ne stori in tretji osebi stvar odvzame, je pogodba razdrta, kupec pa ima odškodninski zahtevek.

JAMČEVANJE NA PODLAGI GARANCIJSKIH IZJAV Če prodajalec nekega stroja ipd. izroči garancijski list, lahko v primeru da ne dela stvar kot bi mogla zahteva popravilo ali pa če tega ne stori, nov stroj.

Kupec lahko izbira in ima pravico, da v garancijskem roku zahteva od proizvajalca/prodajalca da stvar popravi ali zamenja in zahteva poplačilo škode ker stvari ni mogel uporabljati. Če prodajalec v primernem roku ne popravi ali zamenja stvari

lahko kupec odstopi od pogodbe ali zahteva znižanje kupnine. Pravice kupca proti proizvajalcu iz garancijskega lista ugasnejo po 1 letu od dneva ko je zahteval popravilo ali zamenjavo.

DRUGI PRIMERI NAPAK V IZPOLNITVI Lahko so naravni (predmet je uničen) ali pravni primeri (izpolnitev prepove predpis). Nezmožnost je lahko trajna ali začasna in delna ali popolna.

Naslednji institut je neustreznost izpolnitve zaradi spremenjenih okoliščin. Pravi da pravno razmerje ostane v veljavi samo, kolikor se razmere, pod katerimi je bila sklenjena pogodba, bistveno ne spremenijo. Vendar pogodba ni avtomatično razveljavljena, stranka za katero postane izpolnitev težavna lahko pred sodiščem zahteva, da se pogodba razveže.

!2.14 SPREMEMBA IN PRENEHANJE OBLIGACIJ Obligacijska razmerja se lahko med izvrševanjem tega razmerja spremenijo in tudi končno prenehajo. Instituti, ki spreminjajo obstoječe obligacijsko razmerje so poravnava, zastaranje in stečaj.

Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznost. S tem ne preneha obveznost temveč samo pravica terjati izpolnitve obveznosti.Če je dolžnik izpolnil obveznost, nima pravice terjati tistega nazaj kar je dal, niti tedaj če je vedel, da je obveznost zastarala. Ločiti moramo med zastaranjem in prekluzijo - obveznost popolnoma preneha. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, nastopi pa ko izteče zadnji dan z zakonom določenega člena. Po 346. Obligacijskega zakonika je splošni zastaralni rok terjatve 5 let. Za terjatve iz gospodarskih pogodb določa 3 letni rok.

Ločimo normalno prenehanje obveznosti in izjemno prenehanje obveznosti. Po volji strank obveznost preneha kadar gre za nadomestno izpolnitev. To je pogodba, po kateri upnik sprejme namesto prvotne neko drugo izpolnitev.

Obveznost preneha tudi z institutom odpusta dolga. To je dogovor med upnikom in dolžnikom po katerem se upnik odreče svoji terjatvi in dolžnik odrek sprejme.

Preneha lahko tudi z razveljavitvijo od samega začetka (odprava) ali pa za naprej (storniranje). Po volji ene stranke obveznost preneha s pobotom, sodno položitvijo, samopomočno prodajo ter z odstopom od pogodbe. Brez volje strank preneha z združitvijo

!3 PRODAJNA POGODBA Zanjo velja, da stranki pogodbo vsebinsko uredita svobodno (avtonomija volje), drugače kot je urejeno z dispozitivnimi pravili.

Je v pravnem prometu najpogostejši pravni posel, ki ga med sabo sklepajo gospodarski subjekti, velja pa tudi, da se ne zahteva nobena obličnost in se torej lahko sklepa ustno.

S pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar izročil kupcu tako da bo pridobil na njej lastninsko pravico, kupec pa tako da bo prodajalcu plačal kupnino. Predmet prodajne pogodbe je lahko tudi pravica.

Značilne so konsenzualnost (strinjanje), odplačnost, dvostranska obveznost, vzajemnost in praviloma tudi neformalnost.

Bistveni sestavni del prodajne pogodbe sta stvar in kupnina, ko gre za sklenitev prodajne pogodbe kot civilnopravnega razmerja. Ostale sestavine kot so; čas, kraj, vrsta embalaže, stroški prevoza…. so sestavine le kadar se stranki tako posebej dogovorita.

Kupnina je denarni izraz vrednosti pogodbenega premeta. Cena mora biti določena ali določljiva. Pri gospodarskih prodajnih pogodbah je pogodba veljavna tudi če kupnina ni določena. V takem primeru mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec normalno zaračunaval oz. v primeru da je ni, dnevno ceno ob sklenitvi pogodbe, oziroma ceno, ki jo določi sodišče.

Predmet pogodbe je lahko obstoječa telesna premična stvar ali pravica, ki že obstaja ali še bo nastala. Predmet mora biti mogoč in pravno dopusten, ter določljiv. V pravnem prometu niso stvari ki so v javni rabi. V primeru, da je premet pravnega prometa ob sklenitvi pogodbe uničen je pogodba nična. Če je predmet generične narave in je uničen pred prehodom nevarnosti prodajalec ni odvezan obveznosti.

Stvari kot pogodbeni predmet se določijo glede na to ali gre za generične stvari po vrsti (krompir), količini (tona), kakovosti (jedilni..) ali individualno določene stvari, ki se določijo tako da se opredelijo vsi tisti elementi po katerih lahko stvar konkretno določimo in jo ločimo od podobnih stvari.

Kakovost se pri gospodarskih pogodbah lahko določi s pomočjo modela ali s klavzulami. Kakovost se lahko opredeli z geografskim poreklom, posebni znaki (na embalaži - jedkost..) Če se ne dogovorita o kakovosti, velja da mora prodajalec dobaviti blago srednje kakovosti (po uzancih in standardih). Pri gospodarskih pogodbah s pomočjo klavzul »takšno kakršno«, »ogledano sprejeto« ali »videno, kupljeno«. Po uzancah izrazi »od do«, »najmanj – največ«, »okoli«, »približno« dovolijo odstopanje za 5 odstotkov, če je količina določena brez uporabe takih izrazov je odstopanje 2 odstotka.

Obveznost prodajalca je da predmet pogodbe izroči kupcu tako, da kupec pridobi na predmetu lastninsko pravico (fizično ali izroči skladiščnico ). Opravljeno mora biti v času in kraju določenem v pogodbi ter na dogovorjen način. Prodajalec kupcu jamči za stvarne in pravne napake. Stvarne so lahko skrite (nastopijo v roku šestih mesecev po prehodu nevarnosti) ali vidne (ob prehodu nevarnosti)

Obveznosti kupca Kupec se zadolžuje plačati kupnino prodajalcu. Obveznost kupca je tudi da predmet prevzame (ob določenem času). Prodajalec ga ne more tožiti da blago prevzame, kupec zaide v upniško zamudo. Kupec mora ob prevzemu ugotoviti tudi količino in kakovost.

!REKLAMACIJA STVARNIH IN PRAVNIH NAPAK

Stvarne napake - prodajalec odgovarja za napake na stvari (ki jih je imela naprava pred prevzemom ali pozneje če so posledica vzroka, ki je obstajal pred tem) ne glede na to ali je za njih vedel ali ne. Zakon nalaga kupcu dolžnost da pregleda ali da pregledati blago in je dolžan prodajalca o napakah obvestiti v roku 8 dni, vendar najpozneje v šestih mesecih odkar mu je bila stvar izročena, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma. Skrite napake so tiste, ki jih ni bilo moč opaziti takrat, ampak se pokažejo kasneje - kupec lahko zahteva odpravilo napake, znižanje kupnine ali odstop od pogodbe.

Za stvarno napako gre če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za rabo za katero jo kupec kupuje, pa je bila prodajalcu znana ali bi mu morala biti znana, ali če stvar nima lastnosti ki so bile izrecno ali molče dogovorjene, ali če je prodajalec izročil stvar ki se ne ujema z modelom.

Pravne napake - Če ima na prodani stvari kdo 3. kakšno pravico, ki izključuje/zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in ni privolil da bi vzel stvar ki je z njo obremenjena, prodajalec odgovarja za pravne napake. Obstaja notifikacijska dolžnost, ki ni pogoj za uveljavljanje. Če prodajalec ne ravna po kupčevi zahtevi in kdo kupcu stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu, če je kupčeva pravica zmanjšana sme kupec po svoji izbiri odstopiti ali zahtevati znižanje kupnine. Odgovornost prodajalca za pravne napake se lahko omeji ali izključi, razen če je bila prodajalcu znana ali mu ni mogla ostati neznana napaka. Kupčeva pravica do uveljavljanja pravnih napak ugasne po enem letu od dneva ko je ugotovil za pravico tretjega.

Prodajalčeva in kupčeva zamuda

Dolžniška zamuda je, ko dolžnik ne izpolni obveznosti v roku določenemu za izpolnitev. Upniška zamuda ko dolžnik ponudi upniku izpolnitev svoje obveznosti pa je upnik brez utemeljenega razloga noče sprejeti.

Prodajalec je v dolžniški zamudi, ko ne izroči kupcu predmeta, upniški pa ko kupec na plača v roku. Oba sta lahko tako v dolžniški kot upniški zamudi.

!4 PODJEMNA POGODBA S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, izdelavo ali popravilo kakšne stvari, telesno ali umsko delo, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal. Bistvo podjemne pogodbe je podjemnikovo delo (delovršna pogodba). Material praviloma zagotovi naročnik, ki ima podjemnika pravico nadzorovati in mu dajati navodila.

Če je podjemnik izbran na natečaju mora naročnik skleniti pogodbo z izvedbo razpisane storitve s ponudnikom, ki je ponudil najnižjo ceno, razen če je tako možnost izrecno izključil.

Obveznost podjemnika - podjemnik mora naročnika opozoriti na napake v naročilu in na napake materiala. Če zagotovi material podjemnik mora biti srednje kakovosti. Delo mora opraviti v skladu z naročilom (čas..). Podjemnik delo lahko izvede s podizvajalci za izvedbo del pa je odgovoren, kot bi posel izvedel sam. Podizvajalci lahko zahtevajo plačila od naročnika, če jih ta ni plačal podjemniku.

Obveznosti naročnika - prevzeti mora posel glede na pogodbene zaveze in pravila stroke. Plačati mora ceno določeno s pogodbo, če ni določeno v pogodbi, ga določi sodišče. Naročnik pred pregledom in prevzemom dela praviloma ni dolžan plačati, razne če je drugače dogovorjeno. V primeru od odmikov od naročila lahko naročnik podjemnika sproti opozarja in mu odredi primeren dodatni rok. Če je rok fiksen, lahko naročnik odstopi od pogodbe

Naročnikov prevzem in vidne napake Naročnik je dolžan na zahtevo podjemnika delo pregledati in prevzeti, če tega brez utemeljenega razloga ne stori se šteje, da ga je prevzel. Po pregledu in prevzemu podjemnik ni več odgovoren za vidne napake, če jih naročnik ugotovi po prevzemu mora podjemnika takoj obvestiti. Če se

pokažejo napake, ki jih pri običajnem pregledu ni bilo moč videti lahko naročnik reklamira v nadaljnjem roku enega meseca. Objektivni rok znaša 2 leti.

Naročnikove pravice iz naslova reklamacije Naročnik ima pravico od podjemnika zahtevati odpravo napake v primernem roku in povračilo škode. Podjemnik ima pravico odkloniti odpravo napake, če bi imela previsoke stroške. (v tem primeru ima naročnik pravico do znižanja plačila, ali odstopi od pogodbe in zahteva od podjemnika povračilo škode). Če je stvar neuporabna lahko naročnik odstopi od pogodbe ne da bi prej zahteval odpravo napake. Plačilo je dopustno znižati na vrednost, ki jo ima stvar z napako.

Jamstvo cene Podjemnik ni upravičen do višje cene, kot je bila dogovorjena, če je bila oblikovana na podlagi izračuna in jamstva podjemnika. Vendar je dovoljeno, da se sklicuje na razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Če je med delom prekoračitev neizogibna mora nemudoma obvestiti naročnika sicer nima uveljavljati višjih stroškov.

Riziko uničenja Če je bila stvar iz kakršnegakoli vzroka pred izročitvijo naročniku uničena, material pa je zagotovil podjemnik, ta nima pravice od naročnika ničesar zahtevati, razne če je naročnik v prevzemni zamudi. V primeru da je material dal naročnik, in da je stvar uničena, nosi riziko naročnik (podjemnik ima pravico do plačila za delo če je naročnik v prevzemni zamudi, sicer pa ne). Zakonita podjemnikova zastavna pravica in naročnikov odstop Podjemnik ima na stvareh, ki jih je izdelal za naročnika dokler ima te stvari v posesti, pravico za terjatve iz naslova opravljenega dela in povračila porabljenega materiala.

Naročnik lahko odstopi od pogodbe če podjemnik posla ne dokonča.

Prekluzija pravice iz naslova napak Pravočasno reklamirane stvarne napake na izvršenem poslu se lahko sodno uveljavljajo v roku enega leta od obvestila v obliki znižanja plačila in povračila škode. Po izteku enoletnega roka lahko naročnik uveljavlja ugovore iz naslova napak le zoper zahtevke podjemnika za plačilo opravljenega dela.

!5 PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV

5.1 NASTANEK IN RAZVOJ IDEJE Prve ideje srečamo že v 11. stoletju ko so v Benetkah in Genovi začeli izdajati zadolžnice.

Na podlagi obveznic so pozneje nastale partnerske združbe, vendar v začetku z obveznicami ni bilo mogoče trgovati.

Razlogi za nastanek niso bili le v zbiranju in koncentraciji sredstev, kot nadomestek denarja so vrednostni papirji zmanjšali stroške prenosa denarja. Pomen tudi za pospešeno obračanje in olajšano trgovanje z oddaljenimi kraji.

V 15. stol. sta Kolumb in Vasco da Gama odkrila pomorski poti v Ameriko oz. Indijo. Trgovci in bankirji so začeli posojati denar velikim čezoceanskim ladjarjem. Ti so svoja podjetja organizirali tako kot delniške družbe in izdajali vrednostne papirje.

Prve borze so bile tako organizirane v času kolonializma. Pospeševanje gospodarskega razvoja.

!

5.2 SPLOŠNE DOLOČBE O VRENOSTNIH PAPIRJIH 5.2.1 POMEN VREDNOSTNIH PAPIRJEV ZA GOSPODARSKE SUBJEKTE IN GOSPODARSTVO

Z izdajo in trgovanjem z vrednostnimi papirji lahko gospodarski subjekti: zmanjšajo svojo odvisnost do bank, omogočijo si dodatne možnosti financiranja, vplivajo na krizne situacije in dosežejo boljše učinke alokacije kapitala.

Vrednostne papirje torej uporabljamo kot kreditno sredstvo, kot instrumente negotovinskih plačil, kot podlago za zbiranje sredstev, za pospeševanje kroženja blaga, kot instrument financiranja, kot instrument uravnavanja količine denarja v obtoku.

Od učinkovitosti kapitalskih trgov je neposredno odvisna gospodarska moč posameznih držav.

Za uspešno delovanje kapitalskega trga mora pravni red zagotoviti: učinkovito pravno ureditev pravnih papirjev in trga le-teh, učinkovito delovanje pravosodnega sistema, učinkovit sistem informacij, učinkovito delovanje posrednikov, transparentnost trga, ustrezno stopnjo kulture, delovanje gospodarskih subjektov. 5.2.2 TEMELJNI PRAVNI VIRI PRAVA VREDNOSTNIH PAPIRJEV

Obligacijski zakonik ureja temelje vrednostnih papirjev v določbah 212.-238. člena, njegove določbe pa dopolnjujejo ZGD-1, NOVOST 2014 ZTFI - Zakon o trgu finančnih instrumentov (Zakon o trgu vrednostnih papirjev je prenehal veljati), Zakon o menici, Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih, Zakon o čeku (lex specialis).

5.2.3 OPREDELITEV VREDNOSTNEGA PAPIRJA

Vrednostni papir je pisna listina, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil na njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu imetniku. V primerih ko zakon tako določa, je taka obveznost lahko zapisana tudi na drugem mediju.

Za vrednostni papir so značilni slednji elementi: • Vrednostni papir je inkorporirana posamezna vrsta obveznosti premoženjske

narave. • Vsebuje lahko posebna pooblastila imetniku (npr. pri delnicah članska pravica) • Visoka stopnja formalne strogosti, katere nespoštovanju sledi neveljavnost • Zveza iz vrednostnega papirje je abstraktna - stroga obveznost za dolžnika • Na tem zapisana obveznost je vezana s samo listino in je brez nje ni mogoče

uveljaviti !Bistvene sestavine vrednostnega papirja po Obligacijskem zakoniku:

o Označbo vrste vr. papirja (ček, menica..) o Navedbo izdajatelja, firme in sedeža za pravne osebe, prebivališče pa za fizične

osebe o Navedbo osebe na katero se vrednostni papir glasi o Navedbo obveznosti izdajatelja, ki izhaja iz vr. papirja o Navedbo kraja in datuma izdaje o Podpis izdajatelja ali faksimile

Kadar posebni zakon določa, da se vr. papir lahko izda v nematerializirani obliki, se ta ne izda v fizični obliki, temveč se pravica oz. obveznost vpiše v ustrezen register

(KDD – Klirinško depotna družba), delovanje pa nadzoruje Agencija za trg vrednostnih papirjev.

Bistvene sestavine nematerializiranih vrednostnih papirjev so NOVOST 2014 : 1. oznaka vrste vr. papirja 2. identifikacijski podatki o izdajatelju 3. podatek ali je vrednostni papir imenski ali prinosniški 4. skupno število izdanih vrednostnih papirjev, vpisanih v centralni register 5. če se vrednostni papir glasi na nominalni znesek: skupni nominalni znesek izdanih

vrednostnih papirjev vpisanih v centralni register 6. Datum vpisa vr. papirja v centralni register.

5.2.4 RAZVRSTITEV VREDNOSTNIH PAPIRJEV GLEDE NA NJIHOVO PRAVNO NARAVO

PO VSEBINI LOČIMO: 1. OBVEZNOPRAVNE VREDNOSTNE PAPIRJE - določena obveznost izdajatelja

do imetnika (čeki, menice, obveznice) 2. STVARNOPRAVNE VREDNOSTNE PAPIRJE - utelešene stvarne pravice na

določenem blagu (skladiščnica, konosament, izkazni papirji in izkazni znaki) 3. DRUŽBENIŠKI VREDNOSTNI PAPIRJI - obsegajo članske pravice (delnice

delniške družbe)

PO NOSILCU PRAVICE LOČIMO: • IMENSKI VREDNOSTNI PAPIRJI so tisti, katerih upravičenec je na listini izrecno naveden

in ga je mogoče identificirati. Prenašajo se s cesijo - to je pogodbeno razmerje. ki ga upnik sklene s tretjo osebo in na njegovi podlagi nanjo prenese svojo terjatev, ki jo ima do dolžnika.

• ODREDBENI VREDNOSTNI PAPIRJI Prenašajo se po odredbi z indosamentom - to je odredba upravičenca s katero svojo pravico iz vr. papirja prenese na drugo osebo tako, da na samem papirju zapiše firmo oz. ime novega imetnika.

o Popolni indosament vsebuje izjavo o prenosu, firmo in ime osebe. o Indosament bianco vsebuje le podpis indosanta. Vr. papirji na prinosnika se

prenašajo z indosamentom, na katerem se namesto imena indosatarja zapiše beseda »prenosniku«. Ček in menica sta odredbena že po samem zakonu. Po odredbi se lahko prenaša tudi konosament ali skladiščnica na kateri se zapiše klavzula »po odredbi«

• PRINOSNIŠKI VREDNOSTNI PAPIRJI Na njih ime upravičenca ni navedeno. Pravica iz prinosniških vr. papirjev se prenaša s samo izročitvijo listine. Tipični primer prinosniškega vr. papirja je obveznica, lahko pa je tudi ček. !

5.2.5 RAZVRSTITEV VREDNOSTNIH PAPIRJEV GLEDE NA NAČIN TRGOVANJA

Za razliko od tržnih vrednostnih papirjev netržni vrednostni papirji po zakonu ponudbe in povpraševanja niso predmet trgovanja. NOVOST 2014 Zakon o trgu finančnih instrumentov je nadomestil ureditev Zakona o trgu vrednostnih papirjev. Sedaj ne govorimo več o organiziranem trgu vrednostnih papirjev temveč o organiziranem trgu finančnih instrumentov, ki ima naslednje značilnosti:

• V tem sistemu in v skladu z vnaprej določenimi pravili se povezuje ali omogoča povezovanje glede prodaje ali nakupa finančnih instrumentov številnih tretjih oseb, tako da se sklenejo posli v zvezi s finančnim instrumentov, ki je uvrščen v trgovanje oz. po pravilih ki jih določa ta trg

• Ima dovoljenje pristojnega nadzornega organa

• Deluje redno in v skladu s pogoji določenimi v ZTFI !5.3 TEMELJ ZA NASTANEK IN NARAVA PRAVIC IZ VREDNOSTNEGA PAPIRJA Terjatev iz vr. papirja praviloma ni mogoče uveljaviti ne da bi listino dejansko posedovali. Pravica, ki jo vsebuje vr. papir je v sami listini utelešena, zato ne more nastati in je imetnik ne more prenašati brez fizične posesti lastnine. Za vr. papirje je značilno, da so pravno samostojni instrumenti, ki nastanejo na podlagi določenega poslovnega razmerja. Vr. papir se izda na podlagi sporazuma med dolžnikom in pridobitnikom. Poleg tega, da lahko zakoniti imetnik vr. papirja svojo pravico utelešeno v listini, v celoti prenese na 3. osebo, jo lahko prenese tudi v zastavo in z njo do svojega upnika zavaruje obveznost, ki jo ima do njega.

Med dolžnikom in prvim pridobitnikom je razmerje formalno abstraktno (z dogovorom o izdaji obstaja temeljno pogodbeno razmerje, iz katerega ima dolžnik pravico do ugovorov)

Med izdajateljem in poznejšim pridobitnikom je materialno abstraktno (temeljna pogodba in razmerje med izdajalcem in poznejšim pridobitnikom sta pravno in dejansko ločeni)

Teorije nastanka vrednostnega papirja: • Pogodbena – nastane s sklenitvijo dogovora o izdaji • Kreacijska – obveznost izdajatelja nastane s trenutkom, ko ga ta oblikuje in

upošteva minimalne zakonske omejitve • Emisijska(najširše sprejeta) - ko vrednostni papir izda upravičencu !

5.4 OBLIGACIJSKOPRAVNI VREDNOSTNI PAPIRJI 5.4.1 MENICA

Je obligacijski vrednostni papir, ki ga ureja Zakon o menici (lex specialis). Ta določa sestavne dele menice, vrste, prenos upnikovih pravic, sprejem menične obveznosti, plačilo obveznosti iz menice ter način uveljavljanja pravic iz menice.

Delimo jih na trasirane in lastne menice. Gospodarski pomen menice je, da kot kreditno sredstvo omogoča imetniku menice izkoristiti njegov kredit, hkrati pa upniku zagotavlja da bo menično vsoto ob zapadlosti hitreje izterjal.

Ima funkcijo instrumenta zavarovanja denarnih obveznosti in funkcijo plačilnega sredstva. Načela meničnega prava:

• NAČELO OBLIČNOSTI pomeni, da za veljavnost menice velja pogoj, da je izdana v pisni obliki in da se vsa dejanja opravljajo pisno. Vsebovati mora z zakonom določene sestavine.

• NAČELO INKORPORACIJE pomeni, da upnik ne more uveljavljati svojih pravic iz menice, ne da bi dolžniku ali samemu sebi predložil listino.

• NAČELO FIKSNE MENIČNE OBVEZNOSTI odločilno to, kar je v menici zapisano. • NAČELO MENIČNE STROGOSTI materialnopravni in formalnopravni vidik.

• NAČELO MENIČNE SOLIDARNOSTI vsi menični zavezanci so solidarno odgovorni imetniku menice, razlika v tem, da jo je prvi dolžnik akceptant trasirane menice (trasat) ob zapadlosti dolžan izpolniti in odgovarja nepogojno. Drugi odgovarjajo subsidiarno solidarno če obveznosti ni poravnal glavni dolžnik.

• NAČELO SAMOSTOJNE MENIČNE OBVEZNOSTI pravna veljavnost vsake menične izjave se presoja neodvisno od drugih izjav oz. dejanj.

• NAČELO NEPOSREDNOSTI vsak menični dolžnik je v neposrednem pravnem razmerju do vsakega imetnika menice.

Osebe meničnega razmerja: • Trasant izdajatelj • Trasat dolžnik, ki ga izdajatelj pozove naj prevzame menično obveznost. • Remitent upravičenec, upnik ki naj se mu izpolni ali po čigar odredbi mora trasat oz

akceptant plačati menično obveznost • Akceptant je praviloma trasat, ki sprejme poziv na plačilo menice. • Avalist oseba, ki prevzame menično poroštvo, tako da se podpiše na listu. • Indosant oseba ki z indosantom prenese pravico iz menice na drugo osebo,

Indosatar pa je oseba v korist katere se menica indosira.

• Domicilant je oseba pri kateri bo opravljeno plačilo.

Modalitete menic: • MENICA VPOGLEDNICA je menica s klavzulo »ob vpogledu ali ob predložitvi«

potrebno predložiti v enem letu od izdaje. • MENICA POVPOGLEDNICA menica, ki dospe določen čas po vpogled. • MENICA ODDNEVNICA menica pri kateri je čas dospelosti določen po preteku

določenega časa od dneva izdaje menice prispe na točno določen dan. • MENICA DNEVNICA menica pri kateri je dospelost določena na točno določen dan.

»7.11.2014«

Obrestno klavzulo je dopustno vnesti v menico vpoglednico in menico povpoglednico, pri dnevni ali oddnevnici se šteje za nezapisano.

IZDAJO MENICE opravi trasant tako da pri lastni menici zaveže sebe, pri trasirani menici pa pozove tretjo osebo, da menico akceptira in ob zapadlosti plača.

AKCEPT MENICE pomeni sprejem menične obveznosti, ki ga praviloma opravi trasat. Podpiše se na lice. Z akceptom postane trasat glavni menični dolžnik in se s tem zaveže, da bo ob dospelosti plačal menično obveznost. Akcept je nepogojen, trasat pa ga lahko omeji na del menične vsote. Akcept ni pogoj in ni bistvena sestavina za njeno veljavnost. PRENAŠANJE MENICE Prenaša praviloma z indosamentom. Praviloma napiše na hrbtno stran ali podaljšek – alonžo, »namesto meni plačajte ...«. Mora biti nepogojen. Rekta indosament pomeni prepovedano nadaljnje indosiranje in se menica lahko prenaša le s cesijo (pravnim poslom)

AVAL je menično dejanje, s katerim določena oseba s tem ko se na menico ali alonžo podpiše prevzame menično poroštvo. Odgovarja kot menični dolžnik za katerega je prevzel poroštvo. Imetnik menice je upravičen zahtevati izpolnitev od avalista. Avalist mora opredeliti za koga daje poroštvo, sicer se domneva da za trasata. Avalistova zaveza je solidarna, samostojna in neposredna.

INTERVENCIJE Intervenient je oseba, ki namesto meničnih zavezancev akceptira menico ali plača menično obveznost. Praviloma je tretja oseba. Intervenira lahko v

korist enega od meničnih dolžnikov. Intervenient mora v dveh dneh obvestiti osebo, za katero je interveniral.

PREDLOŽILO IN PLAČILO Trasat akceptira menico, ki mu jo upravičenec predloži v akcept in izpolni menično obveznost, ko mu jo upravičenec (remitent) predloži v plačilo. Remitent ne sme zavrniti delnega plačila, lahko pa zahteva da se to napiše na menico.

PROTEST MENICE Protest je javna listina, ki jo na predlog upravičenca izda sodišče ali notar. Z njo potrdi, da menični zavezanec ni sprejel ali ni v celoti sprejel menice, da menice ni plačal oz. ni plačal v celoti. Rok za protest je dva dni po roku za akcept ali plačilo. Protest je treba notificirati. Kadar trasat zavrne akcept, ali če glavni menični dolžnik zavrne plačilo, imetnik menice pa zato opravi protest mora obvestiti svojega indosanta in trasanta. Rok za notifikacijo znaša štiri delovne dni, nato more vsak indosant v roku dveh dni obvestiti svojega predhodnika.

REGRES IN REGRESNI ZAVEZANCI Regres je namenjen varstvu pravic iz menice in omogoča, da v primeru ko glavni menični dolžnik (trasat) ne izpolni meničnemu upniku menične obveznosti, to lahko stori eden od regresnih dolžnikov. Regresni zavezanci za plačilo meničnega zneska so lahko trasat, akceptant, indosant in avalist.

RAZMNOŽEVANJE IN PREPISI Praviloma ni dovoljeno. Izjemoma lahko imetnik menice v kateri ni navedeno, da je izdana samo v enem izvodu, zahteva da se mu na njegove stroške izda eden ali več izvodov. Trasirane lastne menice in lastne menice ni dovoljeno razmnoževati ne prepisovati.

AMORTIZACIJA MENICE Pravice iz menic se lahko uveljavljajo in prenašajo le z njeno predložitvijo. Če se menica izgubi, je ukradena, v celoti ali delno uničena, bi torej imetnik ne mogel uveljavljati meničnih upravičenj. Z namenom varstva pravic imetnika kot upnika se je v pravu oblikoval institut amortizacije. V skladu z njim lahko upravičenec do uničene ali poškodovane, ukradene ali izgubljene menice pristojnemu sodišču predlaga da razglasi menico za neveljavno.

MENIČNA TOŽBA Kadar trasat menice ne akceptira ali menico akceptira, pa ob njeni dospelosti ne plača menične obveznosti, ima imetnik menice in na njeni podlagi tudi trasant pravico zoper akceptanta vložiti tožbo, s katero zahteva plačilo menične obveznosti.

TRASIRANA MENICA je pisna izjava s katero izdajatelj pozove neko osebo, naj sprejme obveznosti plačila zneska določenega v menici, in denarni znesek plača po odredbi tretje osebe.

• VSEBOVATI MORA: označbo da je menica, nepogojno nakazilo, ime tistega ki naj plača, navedbo dospelosti, kraj kjer je treba plačati, ime tistega kateremu je treba plačati, navedbo dneva in kraja izdane menice, podpis trasanta.

LASTNA MENICA (menica sola) je enostranska izjava s katero se njen izdajatelj zavezuje, da bo ob dospelosti v njej navedeni osebi sam plačal na menici zapisano vsoto.

TRASIRANA LASTNA MENICA trasant pozove trasata naj menično vsoto plača po remitentovi odredbi. Trasant označi samega sebe za trasata in jo trasira nase.

BIANCO MENICA je menica, ki po volji izdajatelja ob izdaji še nima vseh bistvenih sestavin in jo izdajatelj izroči upniku s pooblastilom naj v skladu z njunim sporazumom vanjo vnese potrebne oz. manjkajoče sestavine.

5.4.2 ČEK Zakon o čeku (lex specialis).

ČEK je obveznostni vrednostni papir, s katerim izdajatelj nepogojno naroči trasatu, da izplača na čeku navedeno vsoto denarja z njegovega dobroimetja osebi, ki je navedena na čeku, ali prinosniku oziroma zakonitemu imetniku. Pomen čekov sta zmanjšala elektronsko poslovanje in plačilne kartice.

Načelo učinkovitosti je pomembno, saj izdajatelju nalaga da sme ček trasirati samo na banko. Za čeke plačljive v Rep. Slo. je lahko trasat le banka, za čeke v tujini pa tudi druge osebe.

Ček se lahko trasira le na tisto banko, pri kateri ima trasant kritje na svojem TRR.

Izdaja nekritega čeka NOVOST 2014 ni več posebno kaznivo dejanje ampak kaznivo dejanje po Kazenskem zakoniku (zloraba negotovinskega plačilnega sredstva, ki vključuje tudi zlorabo čeka). Vrste čekov po načinu določitve imetnika pravice:

• ČEK NA IME • ČEK NA PRINOSNIKA • ČEK V KORIST DOLOČENE OSEBE • LASTNI TRASIRANI ČEK (trasant in trasat ista oseba) • ČEK TRASIRAN PO LASTNI ODREDBI (trasant in remitent ista oseba) !

Vrste čekov po namenu: • GOTOVINSKI ČEK • PRENOSNI ČEK (prenos določene vsote denarja) • OBRAČUNSKI ČEK (gotovinsko izplačilo ni dopustno. Prenos dobroimetja) • BARIRANI ČEK (točno določenemu trasatu - banki) • CIRKULARNI ČEK • POTNIŠKI ČEK • CERTIFICIRAN ČEK (pisno potrdilo, da ima trasant zagotovljena sredstva in da je

znesek za izplačilo zamrznjen)

BISTVENE SESTAVINE ČEKA: označba da je ček, nepogojno nakazilo, ime trasata, kraj kjer je treba plačati, dan in kraj izdaje, podpis trasata.

PRENOS ČEKA Ček na prinosnika se prenaša z izročitvijo, vsi drugi pa z indosamentom.

POROŠTVO Za obveznosti iz čeka lahko da aval vsaka tretja oseba na celotno čekovno vsoto ali le na določen del.

PREDLOŽITEV ČEKA V UNOVČENJE: • 8 dni - isti kraj izdaje plačila • 15 dni - različna kraja izdaje in plačila v državi • 20 dni - v Evropi • 40 dni - na obalah Sredozemskega ali Črnega morja • 70 dni - drugje • CIRKULARNI ČEK je unovčljiv v 4 mesecih od izdaje.

PREKLIC ČEKA Zakoniti imetnik čeka ima pravico v primeru neplačila možnost opraviti protest (obvestilo), v primeru izgube, kraje, uničenja ali poškodbe čeka pa ima pravico zahtevati amortizacijo. Svoje pravice uveljavlja z regresno tožbo. !5.4.3 OBVEZNICA Je dolžniški vr. papir, ki ga lahko izdajo država in lokalne skupnosti, pod določenimi pogoji pa tudi gosp. subjekti. Je prenosna pisna listina, ki dokazuje obstoj dolga, s katero se izdajatelj obveznice zaveže, da bo kupcu/imetniku obveznice tako pridobljena sredstva vrnil v določenem času, za ta čas pa bo plačal zamudne obresti. Obveznica ima funkcijo tržnega finančnega instrumenta.

V primeru, da posojilojemalec pred zapadlostjo posojilodajalcu poravna obveznost iz posojilne pogodbe, praviloma ni dolžan plačati obresti ki niso še zapadle. V tem se razlikujeta obveznica in posojilna pogodba. (pri obveznici mora plačati tudi obresti, ki še niso nastale) Po vsebini jih delimo na navadne in participativne obveznice (imetnik poleg obresti pravičen do udeležbe na dobičku) !5.5 STVARNO-PRAVNI VREDNOSTNI PAPIRJI 5.5.1 SKLADIŠČNICA

Skladiščnik na podlagi dogovora z lastnikom za blago, ki ga uskladišči, lastniku izda skladiščnico. Lastnik lahko na podlagi skladiščnice zahteva izročitev blaga. (omogočeno večje kroženje blaga) Prenos skladiščnice na drugo osebo je mogoč (gre za prenos lastninske pravice skladiščenega blaga). Lastnik lahko od skladiščnika zahteva da blago razdeli.

Sestavljena iz: • pobotnice - ima pravno naravo dokazila o lastninski pravici na uskladiščenem

blagu. • zastavnice - služi za zavarovanje obveznosti

Če imetnik prenese pobotnico brez zastavnice, je prejemnik upravičen blago zahtevati le če imetniku zastavnice izplača zavarovan znesek. Če prenese le zastavnico brez pobotnice ima imetnik na blagu zastavno pravico 5.5.2 KONOSAMENT/NAKLADNICA

Poleg skladiščnice je najpomembnejša prevozna listina in tipični stvarno-pravni vrednostni papir konosament. To je listina, ki jo izstavi ladjar ob vkrcanju blaga na ladjo in jo izroči lastniku blaga ali drugi osebi, na katero lastnik prenese konosament in lastninsko pravico na blagu.

Zanj je značilno: • da služi kot dokaz o sklenjeni prevozniški pogodbi • da se z njim izkazuje da je bilo blago vkrcano na ladje • in ima naravo vrednostnega papirja

Nakladnica kot vr. papir se lahko glasi na ime po odredbi ali na prinosnika. !!

5.5.3 IZKAZNI PAPIRJI

So namenjeni identifikaciji upnika in izdajatelja. V njih je utelešena pravica in z njihovo izgubo upnik ne izgubi pravice. Upnik praviloma ni imensko naveden.

Zanje niso predpisane obvezne sestavine, so akcesorne narave (odvisni od temeljnega pravnega posla zaradi katerega so nastali)

To so: železniške vozovnice, boni, vstopnice… 5.5.4 IZKAZNI ZNAKI

Na njih ni navedena obveznost izdajatelja, namenjeni pa so lažji identifikaciji upnika.

To so: garderobni zanki… Sestavljeni iz kosa kovine, papirja na katerem je vtisnjena številka ali navedeno število oddanih predmetov

Zakon določa, da ne velja domneva, da je prenosnik tudi pravi upnik. 5.5.5 NEMATERIALIZIRANI VREDNOSTNI PAPIRJI

Papirna oblika listine nadomestil z elektronskim nosilcem.

Tovrstne papirje opredeljuje zakon, kot izjavo izdajatelja vpisano v centralni register nematerializiranih vr. papirjev, s katero se ta zavezuje da bo vpisano obveznost izpolnil osebi, ki je kot zakoniti imetnik vpisana v register pri KLIRINŠKO DEPOTNI DRUŽBI. Nadzor izvaja Agencija za trg vrednostnih papirjev.

!6 REŠEVANJE SPOROV Učinkovitost pravnega sistema je v veliki meri odvisna od učinkovitosti varstva pravic. Vsakdo ima pravico da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o odločbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sodnega varstva je temeljna človekova pravica. Za reševanje gospodarskih sporov pred rednimi sodišči velja, da njihove rešitve niso učinkovite, saj v zadostni meri ne upoštevajo specifične narave sporov, postopki so zapleteni, prepočasni, predragi in nepredvidljivi.

Zato so uvedli alternativni način reševanja sporov.

Gospodarski spori - zanje je značilno, da se sklepajo v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij in dispozitivnosti. Spore iz teh razmerij lahko pogodbene stranke rešujejo kot se dogovorijo same. Namen je, da se spor reši, odpravi nezaupanje in omogoči nadaljnje nemoteno poslovanje. Zakonodajalčev namen je, da skušata sprti strani medsebojni spor rešiti sami, če to ni mogoče pa z alternativnimi načini, sodna pot pa naj bi bila zadnja možnost. Prednosti alternativnega postopka so: krajši, cenejši, sprti stranki sta aktivno vključeni v reševanje spora, rešitve spora so izvirnejše, stranki ohranita poslovno razmerje in spor ne vpliva na odnose med njima, postopki niso javni, imata možnost vplivati na izbiro oseb, ki sodelujejo pri reševanju spora.

Najbolj značilni načini alternativnega reševanja sporov so: poravnava, konciliacija, mediacija in arbitraža. !

6.1 PORAVNAVA Sprti strani lahko spor rešita s sklenitvijo posebne pogodbe, s katero se negotovo ali sporno razmerje spremeni tako, da se negotovosti ali sporno razmerje odpravi in na podlagi vzajemnega popuščanja nastane nove obveznost.

Mora biti v skladu z moralnimi normami, v skladu z Ustavo RS.

Sklenjena je lahko kot neoblično civilnopravno razmerje ali pred sodiščem oz. notarjem.

!6.2 KONCILACIJA (POMIRITVENI POSTOPEK) Posredovanje med sprtima strankama je prostovoljna oblika reševanja sporov, kjer tretja nevtralna oseba kot posrednik pomaga strankama doseči sporazumno rešitev spora. Praviloma se postopki konciliacije izvajajo pred stalnimi arbitražami, če se stranki tako sporazumeta.

Posrednik nima pooblastila za odločanje v sporu, njegova vloga je da strankama objektivno pojasni dejanske in pravne vidike spora, ter si prizadeva, da jih poravnata.

!6.3 MEDIACIJA (POSREDOVALNI POSTOPEK) Je proces reševanja spornih vprašanj, v katerega se udeleženca (medianta) vključita prostovoljno in si ob pomoči nevtralnega udeleženca (mediatorja) prizadevata priti do sporazuma, ki je sprejemljiv za oba.

V skladu z EU kodeksom je opredeljena kot proces, v katerem se dve ali več strani strinjajo z imenovanjem tretje osebe, da jim ta pomaga z dogovorom rešiti spor brez posredovanja sodišča. Naloga mediatorja je, da postopek vodi po načelu prostovoljnosti, zaupanja in nepristranskosti, tako da sprti stranki sami zaznata svoje interese in jih zastopata.

VRSTE MEDIACIJ, glede na: • VLOGO MEDIATORJA (aktivna ali pasivna) • ORGANIZACIJO SESTANKOV (periodična, maratonska, krizna) • POVEZAVO S SODIŠČEM (povezana, nepovezana) • PODROČJE (formalna, neformalna) • POMEMBNOST VSEBINE (facilitativna – mediator ne poda mnenja, evalutivna –

poda mnenje)

Mediator mora biti ustrezno strokovno izobražen, s področja komunikologije, psihologije in sociologije. Mediacija je neformalen proces.

Za reševanje sporov z mediacijo je potreben DOGOVOR, pogodba vsebuje klavzulo. Stranke se lahko dogovorijo za lastna pravila mediacije.

Faze mediacije: Začetne, jedrne in obnovitvene/zaključne faze.

VIRI mediacije: arbitražna pravila UNCITRAL NOVOST 2014! OBVEZNA MEDIACIJA V POSTOPKIH ZARADI INSOLVENTNOSTI

Sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, napoti stranke postopka in upravitelja v postopek mediacije, kadar oceni, da je to glede na okoliščine primerno

za rešitev spornega vprašanja ali interesnega nasprotja. Če sodišče ne odloči drugače, sklep o napotitvi na mediacijo ni ovira za nadaljevanje postopka zaradi insolventnosti (šteje se, da je bila mediacija neuspešno zaključena, če dogovor o rešitvi ni bil dosežen v 30 dni od začetka postopka mediacije)

!6.4 ARBITRAŽA Je način izvensodnega reševanja sporov, ki se od mediacije in koniliacije razlikuje v tem, da odločitve o dokončni rešitvi spora ne sprejmeta stranki sami, ampak neodvisna tretja oseba (določena). Odločitev stranki zavezuje.

Arbitraža ni državni organ, ustanovi se na podlagi pravne norme ali dogovora med strankami.

V materialnopravnem pomenu odpravlja spore med udeleženci, v formalnopravnem pomenu ponavadi sama oblikuje pravila postopka.

Arbitraže so v posameznih pravnih ureditvah urejene kot obvezen način odpravljanja sporov, v drugih pa ustanavljanje in delovanje temeljita na svobodni volji strank.

Konvencije ki omogočajo izvedbo arbitraž: Newyorška konvencija, Evropska konvencija, Ženevska konvencija.

!Po POJAVNOSTI LOČIMO naslednje arbitraže:

1. STALNE so ustanovljene pri gosp. ali trgovinskih zbornicah ter strokovnih združenjih in mednarodnih organizacijah. Razvijajo svojo arbitražno prakso.

2. ZAČASNE oz. AD HOC so ustanovljene za posamezen spor in po rešitvi prenehajo. Stranki imata več možnosti pri izbiri arbitrov, oblikovanju postopka in pri drugih vprašanjih. Primerne za stranke ki so prej že imele izkušnje s tem.

3. SPECIALIZIRANE nastale so kot odziv na potrebe pravno-poslovne prakse, zlasti na strokovno specializiranih in zahtevnih področjih. Po svoji naravi so stalne.

OBLIKOVANJE ARBITRAŽE: Število arbitrov določita stranki (če ne, je tri članski senat). V primeru da arbitra ne imenujeta predsednika arbitraže (tretji član senata, ki ga izvolita arbitra), ga določi sodišče. Če obstaja dvom v pristranskost arbitra se lahko zahteva njegova izločitev. Arbitraža lahko izda začasni ukrep.

POTEK POSTOPKA: Začne se s tožbo. V postopku arbitraža ne more izdati zamudne odločbe. Arbitraža določi s sklepom kadar gre za odločitev o procesnem vprašanju ali z odločbo ko meritorno odloči o sporu. Odločba ima učinek pravnomočne sodbe. Predmet arbitražnega spora je lahko vsak premoženjskopravni zahtevek ali vsak drugi zahtevek ki omogoča, da se stranki lahko poravnata. Sporazum lahko sklene fizična ali pravna oseba. Praviloma mora biti odločitev obrazložena ter z možnostjo popravka oz. dopolnitve.

PREDNOSTI ARBITRAŽE stranki sami določata arbitre »sodnike«, stranki sami določata materialno pravo, politični motivi niso poudarjeni, arbitrom je cilj pravična odločitev, hitrejši postopek kot sodišče, postopek je tajen.

ARBITRAŽNA POGODBA mora biti sklenjena v pisni obliki, v obliki arbitražne klavzule (kot samostojni del temeljne pogodbe ali kot samostojna pogodba). Lahko je sklenjena že pred nastankom spora ali po njem.

ČASTNO SODIŠČE PRI GOSPODARSKI ZBORNICI SLOVENIJE je poseben organ ugotavljanja pojavnosti določenih kršitev dobrih poslovnih običajev. Vloga je ugotavljati sistemske vrste kršitev in priporočati poslovno etično ravnanje. Postopek lahko sproži vsak državljan, gosp. subj. ali pristojni organ.

PRAVO_ZAPISKI1.2_Erik-Kranjc_Žiga-Vajdič-1

Documents

Transcript of PRAVO_ZAPISKI1.2_Erik-Kranjc_Žiga-Vajdič-1