Posameznik, družba, sociologija -...
Transcript of Posameznik, družba, sociologija -...
Tilen T. Žafran
1 od 158
Posameznik, družba, sociologija
Sociologija in družba Sociologija proučuje družbo. Pri tem uporablja znanstvene metode raziskovanja (eksperiment, anketa
...). Proučuje predvsem moderne družbe (po industrijski revoluciji). Zanima jo tudi vpliv družbe na
posameznika (človek je družbeno bitje). Odločitve, ki so na videz individualne postavlja v družbeni
kontekst (npr. število otrok- Afrika veliko, Evropa malo). Raziskuje pa tudi zakonitosti razvoja družbe
(zakaj se družba razvija).
Sociološki pogled je globalen – dogajanja v enem delu sveta lahko razumemo, če upoštevamo
spremembe v drugem delu sveta.
Tradicionalne in moderne družbe
Koristnost socioloških znanj
Pomagajo pri reševanju družbenih problemov in kriz.
Pomagajo tistim, ki imajo družbeno moč (pri odločanju).
Pomagajo nam, da se zavedamo okoliščin, ki vplivajo na naše življenje.
Skratka spoznavamo svet v katerem živimo.
Nastanek in razvoj sociologije Sociologija je nastala v 19. Stoletju. To je bilo povezano s prehodom iz tradicionalne v moderno družbo,
ko je nastale nova politična ureditev, novi dr. razredi, urbanizacija, kapitalizem ... Začetnika sociologije
sta August Comte in Saint Simon, francoska družboslovca. Postavita zahtevo, da je po proučevanju
družbe z namenom, da bi jo izboljšali. August Comte razdeli razvoj družbe v tri faze:
Teološka – verska razlaga sveta.
Intelektualna – razlaga sveta z logičnim sklepanjem.
Pozitivistična – znanstvena razlaga sveta.
Tilen T. Žafran
2 od 158
Sociološke teorije
Funkcionalizem1 - Parsons, Durkheim in Merton
Funkcionaliste zanima povezanost (integracija) in ohranjevanje obstoječega družbenega sistema
(teoretiki vladajočih elit). Ukvarjajo se z zgradbo (strukturo) družbe in vlogo (funkcijo) posameznih
delov družbe, katere so pomembni za delovanje celotne družbe (politika, gospodarstvo, družina,
religija ....)
Do sprememb prihaja zaradi pritiskov okolja saj se je potrebno na spremembe prilagoditi. Tako kot
narava se tudi družba razvija od enostavnega k zapletenemu (narava - od enoceličarja do človeka;
družba - od lovsko-nabiralniške do moderne industrijske družbe).
Družbo povezujejo skupne vrednote (oblikuje se vrednostni konsenz – soglasje o skupnih vrednotah).
Vrednote se hitro spreminjajo zato nastaja problem integracije družbe.
Parsons meni da je vsak družbeni pojav funkcionalen (koristen) za ohranjevanje družbe (tudi revščina
.....). KRITIKA: funkcionalizem je nekritičen do neenakosti.
Konfliktna teorija (Marksizem) - Marx in Dahrendorf
Družba ni harmonična celota v kateri vsak del prispeva k ohranjevanju sistema ampak je polna
nasprotij in konfliktov. Konflikte srečamo v vsaki družbi. Vzroki za konflikte:
Dr. moč je neenakomerno porazdeljena (eni lahko sprejemajo pomembne
odločitve, drugi nobenih)
Nekatere dobrine so redke – problem kako jih porazdeliti
V družbi je veliko dr. skupin, katere imajo različne interese
Konflikt je tudi osnovna značilnost kapitalizma in sicer med delom in kapitalom2 oz. med lastniki in
nelastniki (privatna lastnina je vir konfliktov) oz. med revnimi in bogatimi.
Dahrendorf ne vidi vir konfliktov le v privatni lastnini temveč tudi v različni porazdelitvi dr. moči (med
upravljalci in izvajalci). Konflikti se ne pojavljajo le pri delu, temveč so konflikti tudi med spoloma,
mladimi – starimi, mesto – vas ... Brez konfliktov ni razvoja. Ta teorija poudarja predvsem družbeno
neenakost in kritizira obstoječo družbo. KRITIKA: ekonomski determinizem – vse je odvisno od
odnosov pri delu.
1 Funkcionalizem - usmerjenost, ki poudarja namenskost, uporabnost.
2 Kapital - denar, proizvajalna sredstva, finančne naložbe, ki prinašajo dohodek.
Tilen T. Žafran
3 od 158
Interakcionizem - Max Weber, E. Goffman
Za razliko od prejšnjih teorij ima ta mikrosociološki pristop. Torej v središče proučevanja ne postavlja
družbe temveč posameznika in njegove interakcije (stike) z drugimi. Raziskuje kako ljudje stopajo v
različne odnose.
Družba je rezultat vsakdanjih stikov med ljudmi (družba je celota medčloveških odnosov). Interakcija
med ljudmi pa je simbolna. Ljudje dajemo istim dogodkom ali ravnanju ljudi različen pomen. Ljudje se
odzivamo na dogodke glede na to kakšen pomen ima ta dogodek za nas.
Tilen T. Žafran
4 od 158
Delo in prosti čas
Opredelitev in pomen dela in prostega časa Karl Marx: delo je najpomembnejša primarna človeška dejavnost, s katero človek aktivno spreminja
naravo in jo prilagaja svojim potrebam. Prav zavestno delo in izdelovanje delovnih orodij je človeka
dvignilo nad živalski svet. Z delom se človek osvobaja naravne nujnosti in spreminja naravo in samega
sebe. Delo je odigralo poglavitno vlogo v učlovečenju in je zato temeljna razsežnost človekove
eksistence.
Vsaj del ljudi mora v družbi (vsaj) določen čas delati. Ljudje morajo ustvarjati dobrine in opravljati
storitve, s katerimi zadovoljujejo svoje potrebe in potrebe drugih, te so primarne, biološke: hrana,
pijača, obleka, bivališče, ter sekundarne, kulturne.
Opredelitev dela je vedno družbeno določena, značilna za določeno družbo v določenem času. Znotraj
same družbe so lahko nestrinjanja glede vprašanja, kaj je delo.
Delo je povezano s časom, ko proizvajamo dobrine in storitve za neposredno ali posredno
zadovoljevanje potreb. Vključuje človekov fizični in mentalni napor, veščine, spretnosti in
znanje, ki so za to potrebni. Delo je temelj ekonomskega sistema, tega pa sestavljajo vse
institucije, v okviru katerih potekajo proizvodnja, menjava, delitev in poraba dobrin in storitev.
Prosti čas je tisto področje življenja, v katerem dejavnosti izbiramo sami in izbiramo tiste, ki nam
prinašajo zadovoljstvo.
Delitev na delo in prosti čas Natančna določitev delovnega časa se pojavi z industrializacijo in razvojem kapitalizma. V teh procesih
se je delo kot proizvodnja dobrin in storitev (kakovostno, prostorsko in časovno večinoma) ločila od vseh
drugih področij življenja.
Delo kot zaposlitev ima naslednje značilnosti:
Delovni čas je natančno določen (dnevno, tedensko, mesečno, letno),
zaposlitev je prostorsko in časovno ločena od drugih področij življenja,
zaposlitev je plačana.
Zunaj delovni čas je ves čas, ko ljudem ni treba biti na delovnem mestu. Treba je razlikovati med
celotnim zunaj delovnim časom in prostim časom, saj celoten zunaj delovni čas ni prosti čas.
V modernih družbah je neplačano delo pogosto dojeto kot nedelo. To zlasti velja za gospodinjska dela.
Tilen T. Žafran
5 od 158
Pri razcepu na delo in zunaj delovni čas razlikujemo tudi formalno in neformalno delo.
Formalno delo: poteka v določenih organizacijah oz. institucijah, priznan mu je status dela,
družba ga poskuša regulirati.
Neformalno delo: gre bodisi za neplačano proizvodnjo dobrin in storitev ali pa za plačano delo,
vendar zunaj za to določenih institucij ali nepripravljeno (siva ekonomija ali delo na črno).
Ne glede na vse druge oblike dela ima zaposlitev v življenju velikega števila ljudi osrednje mesto.
Razlogi za to so:
Na delovnem mestu preživimo dobršen del svojega življenja, tudi del zunaj delovnega časa
je namenjen pripravam na zaposlitev.
Zaposlitev je za veliko ljudi glavni vir dohodkov – osnova za zadovoljevanje potreb tudi v
prostem času.
Zaposlitev pomembno vpliva na status posameznika, določa ekonomsko stanje, ugled in
moč, delati pomeni biti vključen v družbo
Prinaša socialne pravice (socialno zavarovanje).
Delo in odtujitev Po Marxu lahko človek že s tem, da ustvari nek proizvod, ki ga prej v naravi ni bilo, doživi največjo
srečo in zadovoljstvo. S tem, ko človek skrbi za potrebe drugih izraža svojo humanost.
Delo kot proizvodnja storitev in dobrin vedno poteka v določenih odnosih z ljudmi. Ti odnosi pa so
doslej vedno bili takšni, da je manjšina posedovala proizvajalna sredstva in si na tej podlagi prilaščala
rezultate tistih, ki te lastnine niso imeli. Mezdno3 delo vključuje tudi izkoriščanje delavcev s strani
lastnikov proizvajalnih sredstev. Delo ustvarja bogastvo, delavci pa preko mezd dobijo le del
bogastva, ki ga ustvarijo. Zato tudi ni mogoče, da bi našli potrditev in zadovoljstvo. V tem je bistvo
Marxove ideje odtujenega dela.
Odtujitev (alienacija) postane bolj očitna z menjavo in denarjem kot sredstvom te menjave.
Proizvodi dela so blago na trgu, sredstva, da se dobi denar.
Z razvojem kapitalizma postane tudi delovna sila blago, prepuščena zakonu ponudbe in povpraševanja.
Kapitalizem je glavni sistem odtujitve, ker se ukvarja z maksimiranjem dobička in ne z zadovoljevanjem
potreb.
3 Mezda - plačilo za delo.
Tilen T. Žafran
6 od 158
Marx vidi rešitev v komunistični družbi, v kateri bodo ljudje ob visoki stopnji razvitosti proizvajalnih
sredstev, ki bodo skupna last, delali ne samo zaradi preživetja, ampak zaradi potrebe po ustvarjalnosti.
1. Nekateri negativni vidiki dela v sodobni kapitalistični družbi.
2. Delo je temeljna razsežnost človekove eksistence (K. Marx).
3. Lastniki posedujejo proizvajalna sredstva, ne-lastniki (večina, delavci) pa samo svojo delovno
silo, zato so ne-lastniki prisiljeni delati za manjšino lastnikov, da bi preživeli.
4. Delavci ustvarjajo bogastvo, katerega pa samo majhen del pripada njim, večino pa si v obliki
dobička (profit) prisvojijo lastniki proizvajalnih sredstev.
5. Lastniki si prilaščajo rezultate dela delavcev, ki ne delajo zase, pač pa za lastnike – delavec v
proizvodu ne vidi produkta svojega dela.
6. Tudi delavci sami postanejo tržno blago (več kot je delovne sile v nekem sektorju, manj je delo
nagrajeno).
7. Glavni smisel kapitalizma je brezobzirno izkoriščanje človeka-delavca in ne zadovoljevanje
človekovih potreb;
Vse to so po Marxu razlogi, da smatra delo v sodobnem kapitalizmu za vir odtujitve in ne vir za
zadovoljevanje potreb.
Manjšina si prilašča rezultate tistih, ki nimajo lastnine; produkti se delavcu zdijo nekaj tujega. Rešitev
vidi v skupni družbeni lastnini v komunistični organizaciji družbe.
Tilen T. Žafran
7 od 158
Razvoj tehnologije in družbene posledice 1. Tehnologija – sistem proizvodnih postopkov in procesov, ki so med seboj povezani v procesu izdelave
določenega izdelka.
Za produkcijo dobrin uporabljamo različne tehnologije. Uporaba takšne ali drugačne pa ima različne
posledice:
vpliva na poklicno in izobrazbeno strukturo zaposlenih in brezposelnosti;
vpliva na produktivnost dela;
določa organizacijo dela;
vpliva na položaj človeka v delovnem procesu in na njegovo doživljanje dela;
izpopolnjevanje tehnologije je pomemben dejavnik pri skrajševanju delovnega časa.
2. Čas pred industrijsko revolucijo: tehnologija, ki je temeljila na uporabi žive fizične sile, preprostega
orodja in v omejenem pomenu tudi naravne sile (mlini na vodo,…)
3. Industrijska revolucija:
prva ind.rev., konec 18. in začetek 19.stol. – parni stroj;
druga ind.rev., konec 19. in začetek 20.stol – elektrika;
4. Gospodarstvo delimo na:
primarni sektor (kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo)
sekundarni sektor (industrija, gradbeništvo)
terciarni ali storitveni sektor
Pred industrijsko revolucijo je imel največji delež primarni sektor, gospodarstva, po industrijski revoluciji
sekundarni, z uveljavitvijo informacijske tehnologije pa pridobiva na pomenu storitveni sektor.
Tilen T. Žafran
8 od 158
Mehanizacija in znanstvena organizacija dela Mehanizacija je uvedba strojev, ki so omogočili velike tovarne, človekovo delo v njih pa je postalo vedno
bolj preprosto. Človek je postal privesek stroja, vedno ga je bilo mogoče nadomestiti z drugim.
Z mehanizacijo se je začela uveljavljati tudi znanstvena organizacija dela.
Taylor je začel s študijami porabe časa za posamezne gibe.
Taylorizem: delovni proces je temeljil na strogi in natančni razdelitvi opravil (tehnična delitev
dela) in ločenosti izvrševanja, načrtovanja in nadzora. Čas giba je bil normiran4.
Fordizem: prevzel je bistvene lastnosti taylorizma, a je dodal novo metodo nadzora delovne sile:
uvedel je tekoči trak. Omogočil je množično proizvodnjo standardiziranih izdelkov za množični
trg. Marsikje poskušajo obogatiti delovne naloge: delavci opravljajo tudi del nalog pri
vzdrževanju opreme, nadzorovanju kakovosti izdelkov itd.
Nove tehnologije
V 40. in 50. letih 20. stoletja so začeli uvajati avtomatizirano tehnologijo: v predelavi surovin in izdelavi
končnega izdelka človekova prisotnost ni več potrebna, ker to opravljajo stroji, ki so pod avtomatsko
kontrolo. Človek je potreben še pred in po procesu.
Informacijska tehnologija: proizvodne procese upravljajo računalniki. Stroj prevzame nadzorovalno
funkcijo, ki jo je pri avtomatizaciji še imel človek. Pojav te tehnologije označujejo kot informacijsko
revolucijo.
Povzročila je več pomembnih sprememb:
Pomembno je ustvarjanje simbolov in manipulacija z njimi. Premik zaposlovanja s
sekundarnega v storitveni sektor. Nastajajo novi poklici.
Nove veščine so predvsem komunikacijske.
Omogoča, da ljudje lahko delajo kjerkoli, združitev doma in delovnega mesta.
Omogoča fleksibilnost v organizaciji delovnega časa, pa tudi v proizvodnji dobrin (majhne
serije izdelkov).
Omogoča globalizacijo gospodarstva.
4 Norma - količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času; za določeno dejavnost, delovanje
predpisana, dovoljena količina, število česa.
Tilen T. Žafran
9 od 158
Nekateri menijo, da avtomatizacija vrača človekovemu delu tisto, kar mu je odvzela tehnologija
tekočega traku: znanje, odgovornost, ustvarjalnost itd. ostale naj bi samo ustvarjalne zaposlitve na
različnih področjih.
Drugi pa takšna pričakovanja označujejo kot mit tehnološke spremembe. Tudi v avtomatizaciji je delo
rutinsko, dolgočasno in nezanimivo. Ustvarjalnost je privilegij ozke ustvarjalne elite.
Nekateri raziskovalci ugotavljajo, da ima tudi uvajanje informacijske tehnologije podobne učinke, kot
jih je imela avtomatizacija. Analize kažejo, da se zmanjšujejo potrebe po kvalificirani delovni sili in da
raste količina rutinskih in nezahtevnih del.
Tako z avtomatizacijo in informacijsko tehnologijo prihaja do bifurkacije5 delovne sile: na eni strani
strokovnjaki, na drugi strani pa čedalje več nekvalificiranih delavcev v neposredni proizvodnji.
Braverman govori o polarizaciji v poklicni strukturi: na dnu naraščajoča množica
nekvalificiranih delavcev, na vrhu pa peščica strokovnjakov.
Spremembe in novosti informacijske revolucije:
Nastali so novi poklici (npr. računalniški programerji, analitiki, oglaševalci,…),
zahtevajo se komunikacijske spretnosti,
dom – delovno mesto?
fleksibilnost v organizaciji dela (ni prostora za birokracijo),
globalizacija gospodarstva,
sprememba življenjskih navad prebivalstva.
Vpliv novih tehnologij na delo in doživljanje dela 1. vidik – delu se vračajo lastnosti, ki jih je imel v preteklosti, krajša se delovni čas, težko delo
prevzamejo stroji;
2. vidik – prejšnja pričakovanja se označijo kot »mit tehnološke spremembe« ali tehnološki
optimizem – tudi tu je delo rutinsko, dolgočasno, ustvarjalno delo pa je privilegij ozke elite …
Možnosti napredovanja za večji del zaposlenih niso velike. Prihaja do bifurkacije delovne sile –
na eni strani strokovnjaki, na drugi pa vedno več nekvalificiranih delavcev, ki opravijo večino
''oslovskega'' dela (rutinska in nezanimiva opravila).
5 Bifurkacija - cepljenje na dvoje, razcep.
Tilen T. Žafran
10 od 158
Organiziranost zaposlenih
Sindikati
Sindikati6: so najbolj množične organizacije zaposlenih, njihov temeljni cilj pa je ekonomska zaščita
zaposlenih.
Sčasoma so delodajalci in država sprejeli sindikate kot legitimne organizacije. Dahrendorf meni, da je bil
to pomemben korak k industrijski demokraciji in institucionalizaciji industrijskega konflikta, kar naj bi
pripomoglo k stabilnosti družbe.
Sredstvo sindikata za doseganje ciljev je kolektivno7 pogajanje med njim in delodajalcem. Rezultat
pogajanj je kolektivna pogodba.
Drugo pomembno sredstvo sindikata je stavka8 (uradna in divja).
Nekateri sociologi opozarjajo, da sindikat izgublja svojo vlogo:
Skoraj povsod upada število zaposlenih,
vse, za kar so si prizadevali, je postalo uzakonjeno.
Profesionalna združenja:
Poklic: je relativno stalen vzorec vedenja, ki posamezniku omogoča preživljanje in določa njegov splošni
družbeni status. Nastanek je povezan z družbeno delitvijo dela.
Razlike med poklicem in profesijo:
Profesija temelji na sistematični teoriji, poklic pa na rutini in izkustvu,
profesionalna dejavnost temelji na avtoriteti strokovne sodbe – stranke ne ocenjujejo
dejavnosti, ampak jo avtomatično priznavajo,
profesija uživa posebno podporo, zanimanje itd.,
dostop do prefoesije je omejen,
profesionalci imajo posebno profesionalno kulturo in se združujejo v profesionalna
združenja ter imajo izoblikovano profesionalno etiko.
Poklic in profesijo bi lahko predstavili kot dve skrajnosti: na eni strani so neorganizirani poklici in poklici
brez kvalifikacij, na drugi strani pa idealni tip profesije.
6 Sindikat - družbena organizacija delavskega razreda, ki si prizadeva za uresničevanje pravnih interesov delovnih
ljudi. 7 Kolektiv - skupnost ljudi, ki jih povezuje skupno delo, skupni interesi.
8 Stavka - prenehanje dela za določen čas.
Tilen T. Žafran
11 od 158
Strokovni poklici so bili, zaradi storitvenega sektorja, eno najhitreje rastočih področij zaposlovanja v
industrijskih družbah. Vzroki:
Specializirano znanstveno in strokovno znanje pripomore k rasti industrije,
zapletenost trgovine zahteva finančne in pravne strokovnjake,
razvoj države blaginje je razširil področje zaposlovanja nekaterih že obstoječih profesij ter
ustvarila številne nove poklice v upravi itd.,
hiter gospodarski razvoj je ustvaril premoženjsko podlago za plačevanje specializiranih
storitev.
Pripadniki profesij oblikujejo profesionalna združenja. Z njimi je vzpostavljen tudi notranji nadzor nad
delovanjem posameznikov. Ne smejo kršiti pravil profesionalne etike. Ta vsebuje načela in pravila, ki se
nanašajo na opravljanje profesije.
Profesionalna združenja za ljudi z visoko strokovno izobrazbo (notranji nadzor, uveljavljanje načel
profesionalne etike):
Predanost svojemu delu,
medsebojna podpora,
poglobljeno strokovno delo,
upoštevati morajo interese in blaginjo celotne skupnosti.
Družbena funkcija profesionalnih združenj
funkcionalisti – p.z. so družbeno potrebna, vodijo jih nesebični interesi; da bi preprečili
sebičnost in individualizem je treba vzpostaviti etični kodeks, ki izhaja iz potreb celotne družbe;
dejavnosti profesionalnih združenj regulira država;
Weber: namen profesionalnih združenj je zagotoviti monopol nad izvajanjem storitev;
kritike – s sklicevanjem na strokovnost onemogočajo nadzor širše družbe; ustvarjajo vtis o svoji
nezamenljivosti
Tilen T. Žafran
12 od 158
Brezposelnost – sezonska, frikcijska, strukturna Razlikujemo med registrirano brezposelnostjo in med tisto, ki se ugotavlja po metodi Mednarodne
organizacije za delo ILO (prijavljeni in neprijavljeni itd.)
Vzroki brezposelnosti so različni, zato razlikujemo med naslednjimi vrstami:
Sezonska brezposelnost (nihanja v proizvodnji).
Frikcijska brezposelnost (kratkotrajna posledica prehodov delavca iz enega podjetja v drugo
ali iskanje prve zaposlitve).
Strukturna brezposelnost (izhaja iz neusklajenosti med ponudbo in povpraševanjem po
določenih poklicih. Vzrok je hiter tehnološki razvoj itd. bolj so ogroženi tisti z nizko stopnjo
izobrazbe, mladi, starejši in invalidi.
Govorimo o segmentiranem trgu delovne sile:
Primarni trg delovne sile (varnost zaposlitve, možnosti napredovanja itd.)
Sekundarni trg delovne sile (nekvalificirane zaposlitve, nizki dohodki itd.)
Brezposelnsot v Sloveniji
1. Polna zaposlenost in ustavno zagotovljena pravica do dela v obdobju socializma; gospodarska
kriza v 80-ih.
2. Leto 1990: nov zakon o delovnih razmerjih je poenostavil odpuščanje zaposlenih.
3. Po 1990: obdobje tranzicije in ponovnega uveljavljanja tržnih načel v zaposlovanju.
Tilen T. Žafran
13 od 158
Tehnološke spremembe, globalizacija gospodarstva V večini današnjih visoko razvitih držav je visoka stopnja brezposelnosti delno posledica tehnološkega
razvoja. Stroji so izganjali človeka iz delovnega procesa. Vendar je uvajanje strojev dolgoročno povečalo
število delovnih mest in zaposlitev. Nenehne tehnološke spremembe omogočajo hiter gospodarski
razvoj.
V novejšem obdobju gre za gospodarsko rast brez zaposlovanja. Ta proces pospešuje še globalizacija
gospodarstva oziroma nova mednarodna delitev dela. v gospodarsko razvitejših državah se zmanjšuje
povpraševanje po nekvalificirani delovni sili.
Po letu 1980 je na rast brezposelnosti imela odločen vpliv tudi ekonomska doktrina svobodnega trga.
Ta je narekovala prenos zaposlovanja v najbolj dobičkonosne oblike podjetništva, predvsem v zasebna
podjetja, ki upoštevajo le svoj interes.
Zmanjševanje moči sindikatov prej pospešuje kot zavira brezposelnost.
Posledice brezposelnosti z družbenega vidika:
poslabšuje se kakovost življenja,
zaradi večje ponudbe delovne sile so plače na nižji ravni,
zmanjšajo se zaposlitvene možnosti skupinam, ki teže dobijo zaposlitev,
tisti, ki so brezposelni, lahko krivijo skupine z manjšo močjo in jih imajo za grešnega kozla,
večja je stopnja samomorilnosti, nasilja, kriminala, ...
premagovanje problemov brezposelnosti povzroča ekonomske stroške.
posledice brezposelnosti z vidika posameznika:
finančne posledice,
zdravstvene posledice (slabše duševno zdravje, samomorilnost),
manj družbenih stikov,
zaposlitev daje okvir za strukturiranje časa, brezposelni tega okvira nimajo,
ni možnosti za razvoj veščin, spretnosti,
izguba osebne in socialne identitete, podaljšan prehod v odraslost.
Tilen T. Žafran
14 od 158
Prosti čas Tehnološki razvoj in rastoča produktivnost ter prizadevanja sindikatov so postopoma skrajšali
delovni čas. Istočasno nenehno raste življenjski standard zaposlenih. To ustvarja možnosti za
kakovostno preživljanje prostega časa.
Nekateri teoretiki menijo, da kapitalistični sistem oblikuje tako delovni dan zaposlenih kot tudi njihov
prosti čas. V prostem času namreč ustvarja pasivnega potrošnika in ga vključuje v industrijo množične
zabave. Prosti čas naj bi bil nadaljevanje neustvarjalnega in poneumljajočega dela, ker ga določajo lažne
potrebe, ki jih vsiljujejo množični mediji. To deluje kot motivacija za čim več dobička.
Drugi sociologi opozarjajo, da posameznik ni le pasiven potrošnik industrijskih izdelkov in ponudbe
množične zabave, temveč s tem tudi aktivno manipulira.
Parker
Parker je prosti čas opredelil kot preostanek časa, kot čas, ki ostane, ko so opravljene vse druge
obveznosti, ki so posledica zaposlitve. V svoji raziskavi dokazuje, da so dejavnosti v prostem času
neposredno odvisne od naslednjih značilnosti zaposlitve: avtonomije na delovnem mestu, zadovoljstva
z delom, zavzetosti z delom.
Razlikuje tri temeljne vzorce doživljanje dela in prostega časa:
Vzorec razširitve (ni jasne meje med delom in prostim časom, poklicno delo se nadaljuje v
prostem času, osrednji življenjski interes je zaposlitev, pri poklicih z visoko stopnjo
avtonomije in zadovoljstva)
Vzorec nevtralnosti (delo in prosti čas se razlikujeta, osrednji pomen ima prosti čas, ki ga
večinoma preživijo v krogu družine, namenjen je počitku, značilno za poklice z nizko ali
srednjo stopnjo avtonomije)
Vzorec opozicionalnosti (osrednji pomen ima prosti čas, v tem primeru zaposleni svoje delo
sovražijo, doživljajo ga kot nujno zlo)
Podaljševanje in preživljanje prostega časa
Delovni čas se krajša, daljša se prosti čas.
Viša se tudi standard zaposlenih, kar lahko pelje v:
Kakovostnejše preživljanje prostega časa,
ustvarjanje pasivnega potrošnika,
prosti čas kot nadaljevanje neustvarjalnega in poneumljajočega dela,
skozi ponujene izbire načinov preživljanja prostega časa posameznik ustvarja lastno
identiteto.
Tilen T. Žafran
15 od 158
Vplivi na preživljanje prostega časa
Upoštevati je treba različne načina življenja ljudi v posameznih družbah, uveljavljene norme in
vrednote, življenjsko raven posameznih skupin, družinski slog itd. Pomembne so razlike v kulturi.
Pomembne razlike so tudi v preživljanju prostega časa moških in žensk. Ženske naj bi imele manj
prostega časa, prav tako pa tudi manj različnih možnosti. Njihova poklicna kariera je pogosto
podrejena potrebam družine.
Dom
Velik del prostega časa se odvija doma. V zvezi s tem moramo omeniti množične medije. Postali so
pomemben del prostočasnih dejavnosti.
Komercializacija
Pomemben vidik je komercializacija, govorimo o industriji prostega časa. Ustvarja velike poslovne
možnosti in pomeni vir dobičkov. Oblikuje se potrošniška kultura, za sodobni prosti čas je kupovanje
stvari enako ali celo bolj pomembno kot opravljanje stvari.
Campbell dokazuje, da ljudi ne zanima toliko materialna plat nakupovanja kot domišljijska in
čustvena izkustva. Izvor sodobnega hedonizma9 vidi v sanjarjenju, ki ga je legitimizirala
romantika. Govorimo o romantični etiki sodobnega porabništva. Prepričan je, da smo sami
sposobno razviti svoje želje, brez oglaševanja.
Medsebojna odvisnsost dela in prostega časa
Vpliv dela na prosti čas
zaposlitev ima osrednje mesto
zaposlitev je temeljni vir dohodkov
zaposlitev določa status posameznika
del zunajdelovnega časa je namenjen reprodukciji delovne sile
Dejavnosti v prostem času so lahko odvisne od (po S.Parker):
stopnje avtonomije na delovnem mestu
stopnje zadovoljstva z delom
stopnje zavzetosti pri delu
Vzorci povezovanja dela in prostega časa:
vzorec razširitve – ni meje
vzorec nevtralnosti – ostra razmejitev
vzorec opozicionalnosti – sovražen odnos do dela
9 Hendonizem - nazor, da je cilj človekovega življenja uživanje.
Tilen T. Žafran
16 od 158
Kaj vpliva na preživljanje prostega časa?
Na preživljanje prostega časa vplivajo:
vrsta dela, višina dohodka;
družbena ureditev;
razlike v kulturi;
spol, starost, izobrazba,…;
množični mediji;
komercializacija – industrija prostega časa;
romantične iluzije in iskanje sreče..
Instrumentalen odnos do dela
Pomeni pojmovanje in doživljanje dela kot sredstva za doseganje drugih ciljev. Zadovoljstvo z delom
je odvisno izključno od višine plačila.
Kljub razvoju tehnologije, ali pa prav zaradi nje, delo veliki večini ne daje priložnosti za
samouresničitev. Večina ljudi svojih socialnih potreb ne more zadovoljiti ob delu, ampak v prostem
času.
Ni več samo vrsta zaposlitve tista, ki določa preživljanje prostega časa, ampak ravno želje o prostem
času vplivajo na izbiro zaposlitve. Zdi se, da je protestantsko etiko dela zamenjala etika prostega časa.
Gre za porajanje nove estetike dela: zlasti mladi še vedno cenijo delo, vendar ne kakršnokoli, temveč
takšno, ki omogoča samoiniciativnost, samostojnost itd.
Pomen – delo je sredstvo za doseganje drugih ciljev (denar)
Protestantsko etiko10 je zamenjala etika prostega časa.
10
Protestantska etika = delovna etika - prepričanje, da je delo vrednota in plemenita dejavnost, ki vodi k uspehu, brezdelje pa nekaj nemoralnega, nedopustnega.
Tilen T. Žafran
17 od 158
Delo in prosti čas – vprašanja za ponavljanje 1. Katere so družbene posledice tehnoloških sprememb? Kratko pojasnite tri.
2. Razvoj tehnologije je vplival tudi na spremembe v izobraževanju ljudi. Kakšen trend v
izobraževanju delovne sile je mogoče ugotoviti vse od dobe industrializacije?
3. Protestantsko etiko dela je v razvitih družbah nadomestila etika prostega časa. Navedite in
pojasnite dve pomembni razliki med omenjenima etikama.
4. Pojasnite marksistični pogled na delo in odtujitev dela.
5. Predstavite, kakšen odnos do dela (predvsem fizičnega) je imela antična družba.
6. Primerjajte značilnosti dela v predindustrijskih, industrijskih in postindustrijskih družbah.
7. Razpravljajte o formalnem in neformalnem delu moških in žensk v modernih družbah.
8. Razpravljajte o pomenu zaposlitve ter o vertikalni in horizontalni segregaciji žensk na trgu
dela.
9. Opredelite brezposelnost po metodi ILO.
10. Navedite in kratko predstavite dve različni obliki brezposelnosti.
11. Kakšne posledice ima brezposelnost za življenje posameznika? Navedite in kratko pojasnite
dve.
12. Profesije imajo svojo posebno profesionalno kulturo. Predstavite njene značilnosti.
13. Poleg profesionalne etike ločujejo poklice in profesije še druge razlike. Utemeljite ločevanje
med poklici in profesijami z dvema argumentoma.
14. Analizirajte vpliv razvoja tehnologije na poklicno in izobrazbeno strukturo zaposlenih. V
analizo vključite vsaj dva vidika medsebojne povezanosti.
Tilen T. Žafran
18 od 158
Šolanje
Šola kot institucija DEFINICIJA: šola je družbena institucija, v kateri poteka načrtno in sistematično izobraževanje ter
načrtna in sistematična vzgoja - edukacija11.
Ne gre samo za učenje pač pa tudi za prenos vnaprej določenih in izbranih vzorcev vedenja, znanj,
delovnih spretnosti, vrednot in norm mlajšim generacijam, ki omogočajo ohranitev, reproduciranje in
razvoj temeljnih družbenih institucij.
Vloge učitelj/učenec so nezamenljive in formalizirane.
Učitelj ''prenaša'' vednost, učenec pa to posredovano vednost sprejme in ponotranji.
Nastanek in pomen množičnega šolanja Dejavniki, oziroma modernizacijski procesi, ki vplivajo na razvoj množičnega šolanja:
industrializacija (* tema modernizacija)
urbanizacija (* tema prostorske skupnosti)
demokratizacija (* tema družbena moč in oblast)
oblikovanje nacionalnih držav (* tema etnija, narod, nacija)
Pomen množičnega izobraževanja:
prenos kulture v družbi (jezik, znanja, veščina,…);
prenos nekaterih funkcij iz družine;
starostna segregacija;
državljanska vzgoja;
prispevek posameznika k napredku in moči države;
sredstvo pri vcepljanju vrednot trdega dela, poštenosti in moralnosti;
preventiva pred nezaželenimi družbenimi pojavi (kriminal, anarhija,…)
11
Edukacija – vzgoja, izobraževanje: Vzgoja - duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka. Izobraževanje - načrtno razvijati sposobnosti in znanje z različnih področij.
Tilen T. Žafran
19 od 158
Funkcije šole a) družbena integracija (Durkheim)
posredovanje skupnih družbenih vrednot in norm.
b) dejavnik socializacije
družina kot dejavnik socializacije v modernih družbah ne zadostuje (Parsons),
šola je model družbenega sistema in predstavlja most med družino in družbo (Parsons),
odnosi v šoli so formalizirani, kar velja tudi za družbo kot celoto,
posredovanje posebnih spretnosti, nujnih za opravljanje prihodnjega poklica.
c) razporeja posameznike v skladu s sposobnostmi (meritokracija):
moderne družbe temeljijo na pridobljenih statusih,
merila uspešnosti so enaka za vse – univerzalistična merila,
najbolj sposobni in nadarjeni zasedejo najbolj zahtevne in pomembne položaje,
v šoli so pomembni dosežki, ne pa družinsko, etično, rasno,… poreklo posameznika,
družina uveljavlja nepotizem, šole univerzalizem – tekmovanje pod enakimi pogoji za vse.
Funkcija šole v modernih družbah
Funkcionalizem: ugotavljanje načinov, kako šola omogoča delovanje in stabilnost moderne družbe ali
vsaj pomembno pripomore k temu.
socializacija – oblikuje osebnosti posameznikov, posreduje znanja in veščine, ki so potrebni
za zaposlitev, privzgaja vrednote in vedenjske vzorce, ki jim omogočajo delovanje v
kompleksnem družbenem okolju. S tem šola omogoča reprodukcijo družbe in njeno
integracijo.
šola pripomore k pridobljenemu družbenemu statusu in oblikovanju odprtega sistema
slojevitosti – značilnost modernih družb v primerjavi s tradicionalnimi. Šola naj bi delovala
kot mehanizem, ki omogoča razporejanje posameznikov in posameznic na različno zahtevne
in zato tudi različno nagrajene družbene položaje v skladu z njihovimi sposobnostmi
(pripomogla naj bi k uveljavljanju načel meritokracije)
družbeno poreklo oz. izvor je še vedno pomemben dejavnik, ki določa posameznikove
življenjske priložnosti. Največje možnosti imajo tisti, ki jih izvorna družina dovolj
materialno, čustveno in intelektualno podpira. Šolska pot je bolj odvisna od materialnih
zmožnosti, izobrazbe, ambicij in želj staršev, kot pa od posameznikovih sposobnosti.
Posamezniki imajo med šolanjem različne izhodiščne možnosti – reprodukcija že obstoječih
družbenih neenakosti.
ker se je izobrazbena struktura prebivalstva v celoti izboljšala, se je povečala konkurenca
med ljudmi z enako stopnjo izobrazbe, zato spet dobivajo pomen dejavniki pripisanega
statusa.
manj izobrazbe skoraj gotovo pomeni slabše zaposlitvene možnosti in nižjo kakovost
življenja
formalna izobrazba je nujno sredstvo proti družbenemu padcu
Tilen T. Žafran
20 od 158
Šola in socializacija: šola kot model družbenega sistema in most med družino
in družbo - Emil Durkheim in Talcott Parsons
Emil Durkheim je preučeval družbeno integracijo in solidarnost v modernih družbah. Kot ključno
značilnost modernih družb je poudarjal visoko stopnjo družbene delitve dela, kar poraja uveljavljanje
sebičnih interesov. Zmanjšuje se občutek odgovornosti do drugih, s čimer je ogrožena družbena
integracija kot nujen pogoj za obstoj in reprodukcijo družbe – pojavi se potreba po družbeni instituciji, ki
bo to preprečevala. V šoli so otroci vsaj nekaj let deležni enake socializacije. Šola s posredovanjem
skupnih družbenih vrednot in norm vceplja v otroke nujne podobnosti, ki jih zahteva skupno življenje –
krepi družbeno integracijo.
šola = model družbenega sistema – odnosi so formalizirani, sodelovanje je pogojeno s
skupnim ciljem (to sodelovanje uravnavajo formalna pravila), učenci v šoli neposredno
spoznavajo delovanje družbe. Pridobijo veščine, kako sodelovati z drugimi. Otrok se s
spoštovanjem pravil nauči izogibanja dejanjem, ki škodujejo družbi, samonadzorovanja in
samoobvladovanja, kar duši sebične interese.
posamezniki skozi šolanje pridobijo tudi posebne spretnosti za opravljanje bodočega
poklica. Šole posredujejo splošne vrednote (zagotavljajo integracijo in solidarnost) ter
posebne spretnosti, ki so nujne zaradi družbene delitve dela.
Talcott Parsons: za moderne družbe je značilno, da se posamezniki obravnavajo univerzalistično (po
merilih, ki so enaka za vse). Moderne družbe temeljijo na pridobljenih statusih posameznikov.
Pomembni vrednoti sta vrednoti dosežka in enakih možnosti. Moderne družbe namreč zahtevajo visoko
motivirano in k dosežkom usmerjeno delovno silo – ekonomska učinkovitost je odvisna od tega, da
najbolj sposobni pridejo na najzahtevnejše položaje.
šola je osrednji dejavnik socializacije, antipod12 družinski socializaciji
v družini otroka obravnavajo po partikularističnih merilih, ki so lahko povsem individualna in
omejena na ozek družinski krog – v širših družbah veljajo univerzalistična merila
v šoli dosežke ocenjujejo po enakih merilih in za vse veljajo enaka pravila (po Parsonsu so
pomembni sami dosežki in ne družinsko, etnično oz. rasno poreklo posameznika)
šole spodbujajo učence k visokim dosežkom in s tem uveljavljajo vrednoto dosežka
šola v nasprotju z družino deluje po načelih, ki so odsev načel, po katerih deluje širša družba
družina uveljavlja nepotizem (želi obdržati višji status tudi za potomce)
12
Antipod - nasprotje
Tilen T. Žafran
21 od 158
Šola in družbena neenakost kritika funkcionalističnih pogledov na uspeh v šoli in končno izobrazbo ter doseženem statusu
posameznika v družbi,
pričakovanje, da brezplačno šolanje lahko odločilno vpliva na družbeno mobilnost, se ni
uresničilo,
obstaja močna korelacija med pripadnostjo različnim družbenim kategorijam (npr. sloji, etnija,
rasa, spol, …) ter šolskim uspehom in dolžino šolanja.
Bernstein - (restriktivni, elaborirani kod), subkulturne razlike
govorni kodi – načini izražanja in uporabe jezika, ki je lasten posameznim družbenim slojem in
so neposredno povezani z uspešnostjo v šoli;
restriktivni kod – govorni kod značilen za nižje sloje (pripadnike delavskega razreda, reveže), ki
se kaže v omejenem besednem zakladu, slovnični preprostosti, konkretnosti uporabe, …
elaborirani kod – govorni kod značilen za srednji in višji družbeni sloj. Značilen zanj je večji
besedni zaklad, strožja slovnična pravila, omogoča izražanje abstraktnih idej …
Bourdieu - kulturni kapital in subkulturne razlike
vladajoči družbeni sloji imajo moč, da svojo dominantno kulturo vsilijo drugim družbenim
skupinam;
otroci iz višjih družbenih slojev imajo v šoli prednost, ker so že bili socializirani v dominantno
kulturo, na kateri potem gradi šolski sistem;
pravimo, da imajo otroci iz višjih družbenih slojev 'kulturni kapital' , saj bolje obvladajo
jezik, načine izražanja in vrednotenja, kar jim omogoča doseganje boljšega šolskega uspeha
in višje stopnje izobrazbe v primerjavi z otroci iz nižjih družbenih slojev, katerih družinska
vzgoja in kultura temeljita na drugačnih prvinah;
kulturni kapital in etična stratifikacija (*tema etnija, narod, nacija)
Boudon - družinsko poreklo, materialne okoliščine
Zraven subkulturnih razlik in kulturnega kapitala na šolski uspeh in končno stopnjo
izobrazbe vpliva še startna pozicija;
o Materialne okoliščine, predvsem pa finančni viri, odločajo o uspehu in stopnji
izobrazbe.
Tilen T. Žafran
22 od 158
Šola in ideologija Kulturna reprodukcija – ker je šolski sistem sistematično in trajno povezan s kulturo vladajočih slojev,
trdimo, da šolski sistem obnavlja oziroma reproducira družbeno neenakost.
Družbena neenakost postane na ta način legitimna13, saj se razlogi za neenakost pripisujejo šolskemu
uspehu in doseženo stopnjo izobrazbe.
Althusser - šola kot ideološki aparat države
za celotno delovanje družbe je pomemben ustroj državnega aparata: represivnega in
ideološkega aparata države.
vloga šole in drugih aparatov države v modernih družbah je ohranjanje in reproduciranje
obstoječih družbenih odnosov, ki so izkoriščevalski in hierarhični;
teh odnosov ni mogoče na legitimen način ohranjati s prisilo – oblikovati se mora ideologija,
ki utemeljuje, da si nadrejeni in podrejeni svoj položaj zaslužijo;
šola kot ideološki aparat države privzgaja sprejemljive in zaželene oblike družbenega
obnašanja: podložnost, poslušnost, nezadovoljnost,…, skratka – konformnost;
šola tako prenaša ideologijo vladajočega razreda in tako legetimira.
Uradni in skriti kurikulum
kurikulum – postopki in vsebine vzgoje in izobraževanja ;
uradni kurikulum – cilji šole, ki so jasno in neposredno opredeljeni;
skriti kurikulum – vrednote in norme, ki niso neposredno izraženo v uradnih šolskih pravilnikih,
učnih programih in načrtih, a se kažejo v interakciji med učitelji in učenci.
(Primer: uradni kurikuluum bo med cilji izobraževanja vseboval vsestranski osebnostni razvoj učenca,
dejansko pa se bodo v učilnici ta prizadevanja skozi skriti kurikulum izničevala.)
v šoli so cilji, vsebine in postopki jasno in neposredno izraženi ter zapisani v šolski
zakonodaji (vsebina in obseg snovi, preverjanje in ocenjevanje znanja, pogoji za
napredovanje, ...) – uradni kurikulum,
vrsta posredno izraženih zahtev, za uveljavljanje vrednot, norm, vzorcev vedenja, ki ni
neposredno predpisana in določena (reakcije učiteljev in učencev, način komunikacije,
sistem nagrad in kazni, hišni red ...) – skriti/prikriti kurikulum,
prva sociologa, ki sta uporabila ta izraz sta bila SAMUEL BOWLES in HERBERT GINTIS .
Ukvarjala sta se z ozadjem razvoja modernih šolskih sistemov. Ugotovila sta, da je šolski
sistem pravzaprav odgovor na ekonomske potrebe ind. kapitalizma – šola naj bi oblikovala
poslušno in disciplinirano delovno silo,
tisti, ki so poslušni, ubogljivi, vztrajni, ... dobivajo boljše ocene kot kritični, agresivni – s tem
posamezniki ugotovijo kakšne lastnosti morajo imeti, saj tudi večina delovnih mest zahteva
takšno vedenje,
šole so hierarhično organizirane, uradni kurikulum spodbuja sprejemanje hierarhije –
priprava na podobne odnose na delovnem mestu,
ljudje se naučijo biti motivirani z zunanjimi nagradami, kar je pomembno tudi pri zaposlitvi
13
Legitimno – zakonito.
Tilen T. Žafran
23 od 158
razdelitev šolskih vsebin na predmete ustreza tehnični delitvi dela,
pozitivni učinki razvoja šolstva: izkoreninjena nepismenost in prispevek šolanja k osebni
rasti,
šolski sistem reproducira občutke nemoči, ki jih posamezniki izkusijo že drugje,
šolski sistem omejuje osebni razvoj toliko, kolikor je potrebno in dovolj, da človek deluje v
odnosih hierarhije in moči.
Michael Apple: šola nikoli ne posreduje vsega mogočega znanja in je zato pomembno, kdo opravi
izbor tistega znanja, ki naj bi ga pridobili v šoli – politika uradnega znanja.
vsebine, ki jih posreduje šola niso nevtralne in enako dostopne
v šoli pa se uresničujejo tudi družbene norme, zato je tako kot vsebine pomemben tudi
način posredovanja znanj (hišni red, šolski obredi).
Tilen T. Žafran
24 od 158
Vseživljensko učenje in izobraževanje
Izobraževanje je vsaka namerna in organizirana učna dejavnost, ki ima precej natančno določene cilje.
Vključuje organizirano in neprekinjeno komunikacijo; njen namen je sprožiti učenje.
poteka lahko v javnem šolskem sistemu, v njem se ocenjuje itd. Zaključi se s formalno
pridobljeno izobrazbo (formalno izobraževanje oz. šolanje).
poteka lahko tudi v neformalnem okviru – jezikovne šole, avtošole, univerze za tretje
življenjsko obdobje, glasbene šole itd.
Učenje je psihična dejavnost udeleženca izobraževanja. To je vseživljenjski proces, ki vključuje
spontano ter načrtno in sistematično učenje – v priložnostnih okvirih – informalno učenje.
Vse življenjsko učenje (60. leta) je imelo močno humanistično razsežnost: dojeto je bilo kot
pravica posameznika do izobraževanja, da si pridobi znanje in stopnjo izobrazbe, ki si je v
mladosti ni mogel, da si pridobi znanja, ki ga zanimajo ... 90. leta – dolžnost posameznika, da se
vse življenje izobražuje (osebna odgovornost posameznika).
Vse življenjsko učenje je predstavljeno kot nujnost – nenehno se je potrebno prilagajati
zahtevam trga – razvijanje spretnosti in stalno usposabljanje, povezano z delom zaradi
zadovoljevanja potreb gospodarstva in delodajalcev.
v ospredju je ekonomsko razumevanje tega koncepta – povečanje kompetentnosti delovne sile.
v različne oblike vseživljenjskega izobraževanja so pogosto vključeni ljudje z višjo stopnjo
formalne izobrazbe
ostali dejavniki: ekonomski in psihološki
večinoma gre za motivirane in uspešne pripadnike višjih/srednjih družbenih slojev
to ohranja in poglablja razlike, vzpostavljene v izobraževanju v mladosti
Tilen T. Žafran
25 od 158
Šolanje – vprašanja za ponavljanje 1. Kdaj je bilo na Slovenskem uvedeno obvezno šolanje? Navedite stoletje.
2. Navedite in pojasnite enega od razlogov za uvedbo obveznega šolanja v modernih družbah.
3. Razvoj šolanja naj bi pripomogel k uveljavljanju načela družbene pravičnosti. Razložite kako.
4. Katera vrsta družbenih odnosov je značilna za šolo?
5. Katera od navedenih trditev/značilnosti za sociološke poglede Emila Durkheima ne velja?
Obkrožite črko pred eno trditvijo.
Durkheim za šolo trdi, da
Omogoča delovanje in stabilnost družbe./Omogoča družbeno integracijo posameznika./Poudarja in
privzgaja občutek odgovornosti./Obravnava posameznike partikularistično./Zagotavlja enako
socializacijo za vse./Je model družbenega sistema.
6. Katera od navedenih trditev/značilnosti za sociološke poglede Talcotta Parsonsa ne velja?
Obkrožite črki pred dvema trditvama.
Parsons za šolo trdi, da
je most med družino in družbo./Pripravlja mlade na življenje v družbi./Ocenjuje rasno in etnično poreklo
posameznikov./Vse posameznike obravnava po enakih merilih./Zagotavlja bolj sposobnim in manj
sposobnim enake možnosti napredovanja.
7. Pojasnite pojem uradni kurikulum.
8. Ali poznate še kakšno drugo obliko kurikuluma v šoli? Navedite jo in jo kratko pojasnite.
9. Kateri jezikovni kod je po Bernsteinovih ugotovitvah pomemben za šolsko uspešnost?
10. S proučevanjem jezikovnih kodov je Basil Bernstein utemeljeval povezanost socialnega
razlikovanja s šolanjem. Kratko predstavite njegovo razlago.
11. Navedite in razložite dve družbeni okoliščini, ki sta omogočili razvoj množičnega
šolstva.
12. Opredelite šolo kot družbeno institucijo tako, da navedete dve njeni značilnosti.
13. Navedite dva dejavnika, ki vplivata na neenake možnosti šolanja, in enega
pojasnite.
14. Pojasnite, zakaj v modernih družbah narašča pomen znanja in formalne izobrazbe za
posameznika.
15. Utemeljite pomen izobraževanja v modernih družbah s stališča družbe kot celote.
16. Kdaj je bilo zagotovljeno »formalno izobraževanje za množice«?
17. Opredelite pojem šole.
18. Kdaj pride do ekspanzije šolstva in katere družbene okoliščine jo omogočijo? Navedite in na
kratko pojasnite dve družbeni okoliščini.
19. Kdaj so države začele uvajati obvezno šolstvo?
20. Navedite tri modernizacijske procese, s katerimi je povezano državno uravnavano osnovno
šolstvo. Pri enem od njih kratko pojasnite, kako je povezan z uvajanjem obveznega šolstva.
21. Katere tri ključne funkcije izobraževanja navajajo funkcionalisti? Vsako kratko pojasnite.
22. Kateri ključni družbeni vlogi sestavljata šolo kot institucijo in kako je urejen odnos med njima?
23. Kaj je skriti kurikulum?
24. V kateri čas je mogoče v Evropi umestiti razvoj množičnega šolanja? Navedite ustrezno stoletje.
25. Od katerih družbenih okoliščin je bil odvisen razvoj množičnega šolanja?
Tilen T. Žafran
26 od 158
26. Kako je mogoče utemeljiti, da šolski sistem ne uveljavlja načel meritokracije?
27. Na katero družbeno funkcijo šole je kot najpomembnejšo pokazal Emile Durkheim? Navedite jo in
kratko predstavite.
28. Ali šola opravlja še katere druge družbene funkcije? Navedite še eno od drugih funkcij šole in jo
pojasnite.
29. Kaj je kulturni kapital in kako vpliva na neenakost v šolskih dosežkih?
Tilen T. Žafran
27 od 158
Zdravje, telo, bolezen
Družbena konstrukcija telesa Telo po eni strani imamo, telo je je biološka danost /entiteta, na katero vpliva genetski zapis, na
katerega ne moremo vplivati. Določa razvoj in omejitve telesa.
Po drugi strani pa telo smo, telo je tudi družbena kategorija, o kateri ima vsaka kultura določene
zahteve oz. predstave, kakšno naj bi bilo. Prav zato lahko govorimo o družbeni konstrukciji telesa, ki
velikokrat poizkuša prestopiti biološke meje.
Posebnost človeka je njegova zmožnost samozavedanja, obvladovanja in razpolaganja s telesom. Telo
lahko:
krasimo (obleka, tetovaža, prebadanje, nakit…)
preoblikujemo (gibanje, diete, kirurški posegi…)
zdravimo
z njim komuniciramo in vzpostavljamo vez z zunanjim svetom (gibi telesa, mimika obraza…)
Teoretiki o telesu T. Veblen opozarja na določene lastnosti pri enem in drugem spolu in omenja lepo žensko kot statusni
simbol moškega.
30. leta 20. stoletja:
M. Mauss v svojem delu Telesne tehnike opozori na kulturo uporabl
svoje telo z naučenimi tehnikami (hoja, tek, plavanje, nadzor nad spolnostjo, izločanjem…)
Od 90. let dalje se vprašanje telesa aktualizira - zaradi:
Turner: »Psihosomatska družba«, v kateri se veliko osebnih in družbenih problemov izraža preko telesa,
predvsem v odnosu do hrane, osebnosti, določenih obolenjih…
Giddens: Transformacija intimnosti - povečano zanimanje za preoblikovanje telesa
Tilen T. Žafran
28 od 158
Telo in spol: biološki in družbeni spol Lastno doživljanje telesa je temelj za izoblikovanje (med drugimi tudi) spolne identitete.
Biološki spol
Za človeka je značilen spolni dimorfizem14 - biološko določene telesne oz. fizične, anatomske,
fiziološke značilnosti in razlike med ljudmi, glede na katere ločimo dva biološka spola: žensko in
moškega, z različnima biološkima vlogama pri reprodukciji.
odločilen pri določitvi biološkega spola je 23. par kromosomov (XX - ž, XY - m)
biološki spol je določen ob združitvi ženske in moške spolne celice
govorimo lahko tudi o genetičnem ali kromosomskem spolu
med rastjo in razvojem zarodka se pod vplivom hormonov oblikujejo genitalne strukture v
telesu in izven le-
znaki
med odraščanjem pa se pod vplivom hormonov izoblikujejo sekundarni spolni znaki - različne
oblike telesa, višina, poraščenost, dojke
Družbeni spol
V različnih kulturah se na podlagi bioloških razlik oblikuje spolna dihotomija15 oz. asimetrija -
družbeno razlikovanje spolov.
Različne družbe imajo različne predstave in pričakovanja o primernem videzu, vedenju, družbenih
vlogah in osebnostnih lastnostih glede na spol.
Pogosto pa je prisotna družbena neenakost med spoloma, zasnovana na osnovi teh pričakovanj;
moške in ženske vloge so družbeno neenako ovrednotene. Neenakosti so se v današnjih modernih
družbah zmanjšale, vendar vseeno velja prepričanje, da se ženskost opredeljuje s fizičnim videzom,
moškost pa s slogom življenja in dosežki.
Neujemanje biološkega in družbenega spola
berdache pri severnoameriških indijanskih plemenih v biološkem smislu moški, ki so se oblačili
in obnašali kot ženske
.
hidžre v Indiji, ki jih imajo za 3. Spol
14
Dimorfizem – da ima bitje, iste vrste, dve obliki. Pri človeku moško in žensko obliko. 15
Dihotomija – ločevanje na dva med seboj nasprotna dela
Tilen T. Žafran
29 od 158
transseksualnost - ljudje, ki se rodijo v enem spolu, vendar se v njem ne identificirajo in si želijo
preobrazbe (gre za težko osebno in družbeno preobrazbo)
transvestija - ljudje, ki si ne želijo spolne preobrazbe in se zadovoljijo le z markiranjem drugega
spola - identificirajo se z obema spoloma
Tilen T. Žafran
30 od 158
Spolna identiteta
rezultat družbenih in kulturnih dejavnikov
biološke razlike so le izhodišče za njeno izoblikovanje
Družbeni spol je pogosto navzven viden seštevek lastnosti, ki vključuje obnašanje, govorjenje,
oblačenje…
Ann Oakley: »Do nekoga se vedemo kot do ženske oz. moškega, ne da bi poznali njegove genitalije.
Ljudje namreč hodimo, govorimo, se oblačimo in gestikuliramo kot se od nas glede na biološki spol
pričakuje.«
Tilen T. Žafran
31 od 158
Družbena konstrukcija idealnih in lepih teles V vsaki družbi se oblikujejo predstave o tem, kakšno naj bi bilo idealno, privlačno in zaželeno žensko
ali moško telo.
Pojmovanje telesa je kulturno, družbeno in časovno pogojeno - predstave se skozi zgodovino in med
kulturami precej razlikujejo.
Tilen T. Žafran
32 od 158
Telesne značilnosti so se pogosto prevajale v značajske oziroma osebne lastnosti:
lepota telesa se enačijo z zaželenimi osebnostnimi lastnostmi in moralnostmi,
grdoti oz. odstopanju od standardov pa se pripisujejo nezaželene lastnosti in nemoralnost, kar
vodi v zaznamovanje.
Prav tako pa se telesne značilnosti lahko prevajajo v statusno pripadnost - suhost je bila včasih znak
za pomanjkanje, debelost pa za prestiž in bogastvo.
Še najbolj se je skozi zgodovino spreminjala predstava o lepem ženskem telesu. V 16. stoletju je
veljalo, da naj bi ženske imele obseg pasu 33cm, po 16. stoletju pa so se predstave popolnoma
spremenile. Lepa je postala ženska s širokimi boki in razkošnimi oblinami, vitke ženske pa so bile
obravnavane kot grde in nezdrave. V današnjih družbah obilno telo ni več dojeto kot privlačno - v 1.
polovici 20. stoletja se začne povezovati s psihičnimi problemi, lenobo in pomanjkanjem samonadzora.
V 50. in 60. letih je bila definirana kot bolezen, 1997 pa jo je svetovna zdravstvena organizacija WHO
opredelila kot kronično presnovno bolezen.
Novi lepotni standardi človekovega telesa vodijo k razmahu kozmetične industrije, plastične kirurgije,
»pravilne« prehrane, telesne vadbe, revij in oddaj, ki vse to popularizirajo in izdelkov, ki se na ta
račun prodajajo.
Tilen T. Žafran
33 od 158
Posegi v telo Človek svoje telo preureja in spreminja v skladu z družbenimi in kulturnimi normami. Tehnike tega
poseganja so različne.
Od sredine 20. stoletja je predvsem med ženskami pogosto ličenje, ki je usmerjeno predvsem
na obraz in ima funkcijo lepšanja in zakrivanja napak. Pred tem so se ličile leigralke in
prostitutke.
Ljudje zaradi religioznih, estetskih ali drugih družbenih razlogov svoje telo oblikujemo tudi z drugimi
tehnikami: rezanjem, predrtjem, odstranitvijami, vstavljanjem tujkov, povečevanjem… Govorimo o
telesnih modifikacijah in mutilacijah (pohabljanju) kot namernih spremembah na živem človeškem
telesu.
Nekatere kulture in religije (judaizem, islam) predpisujejo obrezovanje moških spolovil,
veliko zgražanja pa sproža odstranjevanje klitorisa (FGM) in šivanje sramnih ustnic pri
ženskah in dekletih, predvsem v Afriki (130 milijonov žensk po svetu). Pohabljanje ženskih
genitalij lahko interpretiramo kot obliko moške dominacije nad ženskami in njihovo spolnostjo.
Pri tetoviranju gre za vnašanje barvila v kožo s piki in vrezi ter s tem za trajno poslikavo
telesa. Ta tehnika je stara in razširjena povsod po svetu. V preteklosti so imele tetovaže
drugačno vlogo kot danes; označevanje pripadnosti določeni etnični skupnosti, religiozne
funkcije, zaznamovanje iniciacijskih obredov, stigmatiziranje (judje - davidova zvezda),
zastraševanje… Danes ima tetovaža ima navadno simbolni pomen za posameznika.
Konec 80. let 20. stoletja se pojavi prebadanje (piercing) z namenom krašenja telesa. Tudi
prebadanje in vstavljanje okraskov so poznale številne predmoderne družbe.
Moderne družbe zelo cenijo zunanji videz in poudarjajo, da je telo treba nenehno preoblikovati.
V sodobnem svetu je zato razširjena lepotna kirurgija in komercialno zobozdravstvo, ki služita
lepšanju telesa.
o Dismorfofobija = nezadovoljstvo z lastno podobo in strah pred lastno grdoto, zaradi
česar posameznik lahko doživlja psihične travme. Gre za posledico sodobne potrošniške
mentalitete. Ravno na to pa se sklicujejo lepotni kirurgi, ki poudarjajo, da s
spreminjanjem zunanje podobe zdravijo človekovo dušo in posameznikom povečujejo
samozavest.
Samopoškodbeno vedenje je razširjeno predvsem pri mladih in pogosteje pri dekletih. Gre za
namerno vrezovanje rezov, zadajanje opeklin ali odrgnin v telo, puljenje las ipd.
Tilen T. Žafran
34 od 158
Lahko pa tudi govorimo o preoblikovanju človeškega telesa iz zdravstvenih razlogov, kot je
odstranitev dela telesa in zamenjava z drugim, pri čemer gre predvsem za notranje organe. V zvezi s
tem se je pojavilo tudi novo področje kriminalitete - trgovanje s človeškimi organi.
J. Habermas v zvezi z uporabo genetske tehnologije ugotavlja, da postajajo takšni posegi družbeno
sprejemljivi, ker jih znanstveniki utemeljujejo z zdravim in daljšim življenjem. Zanj so ti posegi etično
sporni, saj se v človekovo genetsko dediščino ne bi smelo umetno posegati. Govori o tehnizaciji
človeške narave.
Tilen T. Žafran
35 od 158
Komuniciranje s telesom Telo povezuje posameznika s socialnim in fizičnim okoljem. Telesni stik je kot prva oblika
komunikacije ena temeljnih fizioloških in psiholoških potreb človeka. Človek se ob dotiku počuti
varneje, potrebuje pa ga tudi ob strahu in depresiji.
Prav tako telo s čutnimi aparati (vid, sluh, vonj, tip in okus) omogoča posamezniku dostop do
informacij iz družbenega in naravnega okolja.
Ljudje vzpostavljamo odnose in komuniciramo z drugimi ljudmi s pomočjo neverbalne oblike
komunikacije, ki zajema geste, mimiko obraza, položaj in držo telesa…
S telesom sporočamo naslednje:
• značilnosti identitete (moškost, ženskost, konformnost z družbenimi normami…)
• pripadnost družbenemu sloju in s tem svoj status
• pripadnost subkulturi
• življenjski slog
• poklicno/profesionalno vlogo
Tilen T. Žafran
36 od 158
Razumevanje telesa v sodobnih (post)modernih družbah
Potrošniška kultura in ukvarjanje s telesom
Ker so v (post)modernih družbah človeško telo pri delu nadomestili stroji, ni več toliko pomembno
telo, ki je zmožno delati, vendar tudi telo, ki je zmožno uživati v prostem času, hedonistično telo ter
takšno s primernim videzom.
V sodobnem kapitalizmu smo ljudje postali obsedeni z videzom telesa, na kar precej vpliva potrošniška
kultura (izdelki, storitve), pri čemer imajo pomembno vlogo množični mediji.
Za današnjo družbo je značilno:
• finančno vlaganje v telo
• oblika in videz telesa sta postala pomemben del identitete ljudi, ki se trudijo, da bi se približali
podobam fizične popolnosti v medijih
• zaželen videz zahteva samodisciplino pri izvajanju telesnih praks - gibanje, diete
• ukvarjanje s telesom tudi izboljšuje človekovo počutje, njegovo samozavest in uspešnost
• zaradi pretiravanj s telesno aktivnostjo in dietami lahko pride do tveganj
• pogosto zasledimo vojaški, militaristični žargon: »problematične cone«, »odstranjevanje«,
»uničenje«,… pri katerem je naše lastno telo kot »sovražno ozemlje«
Nezadovoljstvo s telesom
Dejanska telesa večine ljudi se razlikujejo od popolnega telesa, ki ga ponujajo mediji, saj ljudje nimajo
časa in denarja, da bi se s tem nenehno ukvarjali.
Sodobni telesni ideal je zaradi možnosti retuširanja in spreminjanja posnetkov pol človek in pol
podoba, oz. Nekakšno fantazijsko telo. Vsiljevanje lepotnega ideala pri mnogih ustvarja nezadovoljstvo
z lastno podobo, kar lahko vodi k skrajnim oblikam doseganja idealov.
• Motnje prehranjevanja (anoreksija, bulimija) so čustvene motnje, pri katerih ima človek
spremenjen odnos do hrane. Pojavijo se zaradi želje po vitkosti in nadzoru nad telesom, vplivajo
pa na nove zdravstvene probleme.
Tilen T. Žafran
37 od 158
Zdravje in bolezen • Zdravje = stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja oz. ravnovesja (po
opredelitvi WHO).
• Bolezen = vse, kar od tega odstopa - neobičajno stanje telesnega, duševnega in socialnega
blagostanja, ki sproža bolečino, nelagodje ali nezmožnost opravljanja česa (določenih vlog ali
dela).
Znanstvena medicina razlikuje med zdravjem in boleznijo v smislu, da je zdravje tisto, kar je dobro in v
ravnovesju, bolezen pa tisto, kar odstopa od normalnosti. Nekateri opozarjajo, da je takšna
opredelitev tvegana, ker je zdravje relativno in individualno - pri nekaterih se bolezen prične drugače,
kot pri drugih.
Bolezen in zdravje sta namreč družbeno-kulturno pogojena in sta se različno dojemala v različnih časih
in kulturah.
Družbeno-kulturna pogojenost pojmovanja zdravja in bolezni
V preteklosti so bile predstave in razumevanja pojmov različne.
• 19. stoletje: ženska histerija - bolezen žensk
• drapetomanija/begavost pri sužnjih - znaki: skušajo pobegniti od gospodarja;
• zdravljenje: kirurška odstranitev palcev na nogi
• debelost in homoseksualnost
B. Turner glede na razumevanje in razlage bolezni in zdravja loči skupine, pri čemer upošteva dve
merili:
Kje iščejo vzrok v bolezni:
• Religiozno-mitične razlage pri katerih sta bolezen in zdravje posledici delovanja nadnaravnih,
zunajnaravnih svetih dejavnikov in sil
• medicinske razlage, pri katerih sta bolezen in zdravje povezana z naravnimi, posvetnimi
dejavniki in procesi, ki jih je mogoče spoznati prek izkušenj, opazovanj in eksperimenti
pri kom se bolezen pojavlja:
• Individualistične razlage obravnavajo zdravje in bolezen kot kategoriji, ki se nanašata na
posameznika in sta povezani z njegovim vedenjskimi vzorci ali podedovanimi lastnostmi
• Kolektivistične razlage pa obravnavajo izvor zdravja in bolezni iz skupnosti, pri čemer govorimo
o boleznih, značilnih za določen čas (za sodobne družbe npr. spolno prenosljive bolezni in
bolezni srca in ožilja)
Tilen T. Žafran
38 od 158
Glede na to loči 4 skupine:
• Religiozno-ind ividu alistično skupino – bolezen je posledica delovanja nadnaravnih sil, ki jih je
s svojim vedenjem izzval človek, ker je kršil religiozne norme (grešil). Navadno je opredeljena
kot kazen višjih sil, ki se ji človek lahko izogne s tem, da se spokori (s postom, seksualno
vzdržnostjo, trpinčenjem telesa…), ali pa z žrtvovanjem, romanji... Pojavlja se tudi razlaga, da je
bolezen božje preizkušanje vernosti človeka.
• Religiozno-kolektivistično skupino: gre za podobno pojmovanje bolezni, kot prej omenjeno, le
da posameznik s kršenjem religioznih norm prikliče bolezen na celotno skupnost.
• Posvetno-individualstično skupino - katera išče naravne vzroke bolezni, kateri so posledica
vdorov zunanjih povzročiteljev (okužbe z virusi in bakterijami, poškodbe, zastrupitve…) ali
genskih napak. Vzrok bolezni so torej dogodki, ki niso religiozni, človek pa ni moralno odgovoren
za bolezen. Takšno pojmovanje je značilno za zahodno znanstveno medicino.
• Posvetno-kolektivistično skupino - ki išče vzroke bolezni v družbenih dejavnikih in okoliščinah,
v katerih živijo posamezniki.
Npr. življenjska doba ljudi, ki živijo v razvitejših državah je daljša, različna je glede na slojno pripadnost,
prav tako velja za smrtnost novorojenčkov. Bolezni se spreminjajo tudi skozi čas.
Razvoj znanstvene medicine in medicinski pogled na zdravje in bolezen
Medicina skrbi za zdravljenje bolezni in za zdravje samo. Današnja, zahodna znanstvena medicina,
temelji na posvetnih in individualističnih razlagah bolezni.
Medicina kot moderna znanost se je začela razvijati v 18. stoletju, kar so spodbudile mnoge družbene
spremembe, ki jih označujemo kot modernizacijo. Tudi v preteklosti se je ob sistemu religioznih
verovanj o bolezni razvijalo tudi področje medicine, ki je temeljilo na opazovanju, poskusih in praktičnih
postopkih. Najbolj sta na razvoj današnja medicine vplivala grška antična medicina in oče moderne
medicine, Hipokrat.
Značilnosti zahodne medicine
• Telo pojmuje kot biološko-fiziološko entiteto - je naravna, fizična enota, podvržena biološkim
zakonitostim in procesom in deluje neodvisno od človekove duševnosti,
• Bolezen je odstopanje od normalnega stanja organizma, norma pa je določena s povprečjem
pri populaciji,
• Telo deluje kot stroj - ima svoj tempo in način, lahko pa se tudi pokvari in takrat ga je potrebno
popraviti,
• Jasno razmejuje med normalnimi in abnormalnimi oz. bolezenskimi procesi,
• Vsaka bolezen zahteva jasno znanstveno specializacijo in ustrezne specialiste.
Tilen T. Žafran
39 od 158
Družbena vloga medicine in medikalizacija
Funkcionalistično – T.Parsons
T. Parsons pripisuje medicini velik pomen, saj izvaja funkcijo nadzora odklonskosti zdravje je po
Parsonsu temelj, ki vpliva na dosežke posameznikov, da opravljajo družbeno koristna dela, kar je
bistveno za nemoteno delovanje družbe. Bolezen je zanj oblika odklonskosti, ker človek zaradi nje ne
opravlja družbenih vlog, v vlogi bolnika pa se posameznik izogne družbenim odgovornostim. Medicina
skrbi, da odstrani bolezen (izloča nesposobne oz. nezdrave) in odloča, kdo je resnično bolan.
Kritike:
• Parsons govori o vlogi bolnika, kot bi bila ta stvar individualne izbire, čeprav pogosto nismo
odgovorni za določene bolezni
• ni upošteval, da nekatere bolezni stigmatizirajo, zaradi česar se ljudje pogosto ne želijo zateči v
vlogo bolnika
• nadzorna vloga medicine je lahko tudi problematična
Konfliktn – Turner in Foucault
Turner zagotavlja, da je moderna medicina prevzela vrsto funkcij in elementov religije, s čimer
nadomesti religijo v funkciji varuha moralnosti. Medicina namreč določi podstavke, ki veljajo za
normalnost in pravilnost, s čimer religijske norme nadomestijo zdravstvene. Medicina spodbuja
pojmovanje bolezni kot kazni za nezdravo življenje (podobno greh pri religiji).
Turner pa ni le kritičen, temveč poudarja, da se je z razvojem medicine izboljšalo zdravstveno stanje
prebivalstva, zmanjšala smrtnost in podaljšala pričakovana življenjska doba.
Foucault poudarja represivno disciplinatorno vlogo medicine, ki se kaže pri razvrščanju ljudi po
kriteriju normalno - deviantno ter v razširjenosti tehnik samodiscipline, ki jih utemeljujejo norme
zdravja.
Simbolično-interakcionistično - Goffman
Goffman opozarja na vpliv in vlogo stereotipov in predsodkov pri zdravniški praksi, predvsem
odnosu zdravnikov do pacientov, kar pogosto vodi k etiketiranju ljudi kot duševnih bolnikov. Pri tem
igrajo pomembno vlogo spolna, nacionalna, slojna, subkulturna pripadnost.
Poudarja tudi, da medicina s tem opravlja pomembno vlogo družbenega nadzora .
Medicinsko razločevanje med zdravim in nezdravim se čedalje bolj širi na področja individualnega in
družbenega življenja.
• Medikalizacija družbe = proces, pri katerem se čedalje več področij družbenega življenja, navad
in pojavov obravnava z vidika medicine (prehranjevanje, učenje, prosti čas…).
o Pri posamezniku se medikalizacija družbe kaže kot ponotranjeni nadzor, ki ga izvaja nad
samim seboj v imenu zdravega življenja.
o Sestavni del medikalizacije je tudi obsežen kompleks bolnišnic, zdravstvenih domov,
farmacevtskih družb in profesionalnih zdravniških združenj.
Tilen T. Žafran
40 od 158
Javni zdravstveni sistemi Zdravstvene storitve so v modernih družbah pojmovane kot dobrine splošnega pomena, ki bistveno
vplivajo na kakovost življenja ljudi. Dostopne naj bi bile vsem pod enakimi pogoji in vsaj delno
brezplačno.
Dostopnost zdravstvenih storitev proučujemo z različnih vidikov:
• Preskrbljenost prebivalstva z zdravstvenim osebjem in zdravstvenimi zmogljivostmi ter njihova
razporejenost,
• Ustrezne dostopnosti programov zdravstvene zmogljivosti na različnih ravneh, pri čemer je
pomembna dolžina čakalnih dob,
• Finančne dostopnosti zdravstvenega varstva.
Koncept javnega zdravstva se je uveljavil že po 2. svetovni vojni. Odpravil naj bi vpliv družbenega
statusa na dostop do zdravstvenih storitev.
1. Od 50. in 60. let:
• Dobrine in storitve splošnega pomena.
• Javne.
• Dostopne vsem, pod enakimi pogoji.
2. Od 80. let 20. stoletja:
• Poleg dostopnosti in javnosti še poudarek na individualni odgovornosti za zdravje, za
katerega naj bi posameznik poskrbel z zdravim življenjem; v nasprotnem primeru naj si za
zdravljenje plača sam.
o Posledica tega so vedno večje razlike v zdravstvenem stanju ljudi glede na sloj.
Individualizacija odgovornosti za zdravje Na individualizacijo odgovornosti za zdravje in izoblikovanje koncepta zdravega življenja je vplivala
neoliberalistična politika skupaj s težavami javnih zdravstvenih sistemov, ki so povezane s
pomanjkanjem denarja in kadrov. Do težav v javnih zdravstvenih sistemih je prišlo zaradi:
• Večje tehnološke razvitosti medicine, ki zahteva čedalje večje vlaganje.
• Staranja prebivalstva, ki zahteva več zdravstvenih storitev.
Značilnosti:
• Več osebne skrbi in odgovornosti.
• Preusmeritev od bolezenskih znakov k »bolezenskemu vedenju«, ki vodi v bolezen.
• Vzrok bolezni naj bi izviral iz posameznikovega ž ivl jen jskega sloga, zato mora živeti tako, da
bo preprečil bolezen, kar sproža dileme (Ali je res slog tako pomemben? - ne omenjajo se toliko
okoliščine, na katere posameznik ne mora vplivati [onesnaženost, slabe delovne razmere…]).
• Premalo poudarjajo, da je pomemben tudi status posameznika.
Tilen T. Žafran
41 od 158
Zdravje kot socialno-ekonomska kategorija Predvsem konfliktne teorije poudarjajo, da na zdravje vplivajo družbeni, gospodarski in politični
dejavniki, ki jih posamezniki ne morejo nadzorovati.
Številne raziskave kažejo, da obstaja povezanost med zdravjem in izobrazbo. Revnejši in manj
izobraženi namreč:
• Imajo krajšo življenjsko dobo,
• imajo več kroničnih obolenj,
• so bolj izpostavljeni različnim vrstam stresa.
To razlagamo s tem, da so z izobrazbo povezani dohodki in družbeni status posameznika, kar tudi
vpliva na njegovo samozavest. Vse to vpliva na kakovost življenja in s tem tudi na zdravje.
Tilen T. Žafran
42 od 158
Zdravje, telo, bolezen – vprašanja za ponavljanje 1. Kako imenujemo biološko določene razlike med spoloma? Navedite biološke razlike med
spoloma.
2. Katere razlike med spoloma zajema pojem družbeni spol?
3. Ljudje na različne načine posegamo v svoje telo. Navedite enega od teh posegov in kratko
razložite enega od družbenih vzrokov zanj.
4. Kaj pomeni individualistični pogled na bolezen in zdravje?
5. Kaj pomeni sekularni pogled na bolezen in zdravje?
6. Vse bolj se poudarja individualna odgovornost za zdravje. Razložite, kaj to pomeni.
7. Precej raziskav kaže povezanost med zdravjem in boleznijo na eni strani ter družbenimi
8. neenakostmi na drugi. Kratko predstavite in razložite dva primera takšne povezanosti, ki je
bila ugotovljena v različnih raziskavah.
9. Sociolog B. S. Turner je razlikoval med dvema vrstama razlag izvora bolezni in zdravja.
Pojasnite, v čem ti dve vrsti razlag iščeta vzroke bolezni in zdravja.
10. Kako se medikalizacija kaže v življenju posameznika? Pojasnite in navedite primer.
11. Katere sociološke teorije se največ ukvarjajo z zdravjem kot socialnoekonomsko kategorijo?
12. Zdravstvene storitve so v modernih družbah razumljene kot dobrine splošnega pomena.
Navedite dve značilnosti javnega zdravstva.
Tilen T. Žafran
43 od 158
Množični mediji in javnost
Moč medijev
Marshall Mcluhan:
Medij je sporočilo (1962). Mediji povezujejo med seboj oddajnike sporočil (avtorji) na eni strani in
prejemnike na drugi (bralci, poslušalci, gledalci). Šele odziv prejemnikov prepozna ustvarjalno delo
avtorjev in jim tako daje kredibilnost (ali pa ne, če se odzove negativno). McLuhan zatrjuje, da mediji
poleg nevtralnega prenosa vsebin hkrati ustvarjajo še številne druge učinke, nenamerne in namerne –
poleg odkritih sporočil prenašajo tudi prikrita, ko hkrati z vsebinami in informacijami posredujejo tudi
vrednote, čustva in sodbe. - politična propaganda nacistične oblasti v Nemčiji.
Najstarejši množični mediji so bili tiskani (knjige, revije, časopisi, ...).
o Danes najpomembnejša je televizija (sodi med avdio - vizualne medije (radio, televizija,
film, video)) – kombinira vizualno in verbalno sporočanje.
Funkcija medijev danes ni le prenos vsebin temveč njihovo aktivno so (ustvarjanje).
Mediji so agencije in organizacije, specializirane za posredovanje vsebin, informacij, podob
naravnega okolja, družbe in nas samih.
Rumeni tisk uporablja: tendenciozne naslove, nepreverjene informacije, povezanost informacij s
predsodki in stereotipi.
Mediji v vlogi oblikovalcev stvarnosti
Van Dijak: dominantni politični in medijski diskurz, in zato tudi javno mnenje, so se dramatično
spremenili.
V informacijsko najbolj razvitih delih Amerike ljudje iz množičnih medijev pridobijo že okoli
80% vseh informacij (70% s televizijskih ekranov).
Sodobnost = medijski čas ali medijska družba, informacijska družba, postindustrijska družba,
potrošniška družba, ....
Množični mediji kot posredniki omogočajo, množično komuniciranje, ki je po svoji naravi
namenjeno relativno velikemu, heterogenemu in anonimnemu občinstvu, ki je javno, hitro,
minljivo.
Tilen T. Žafran
44 od 158
Funkcije in učinki medijev
1. Informativna funkcija, ki omogoča seznanjenje javnosti z dogodki (zbiranje in distribucija
informacij o dogodkih).
2. Interpretacijska funkcija, ki omogoča občinstvu, da si ustvarja mnenje (pojasnjevanje informacij
in predvidevanje možnosti razvoja).
3. Socializacijska funkcija, ki pomaga pri medgeneracijskem prenosu vsebin (izobraževalna
funkcija, ki pomeni prenos kulturne dediščine: znanja, vrednot, norm).
4. Zabavna fukncija, ki omogoča razvedrilo in sprostitev občinstva.
V nazgodnejšem obdobju t.i. Teorija hipodermične igle – sporočila medijev so sporočila, ki se
vbrizgavajo pod kožo občinstvu, ki naj bi se neposredno in takoj emocionalno odzvalo ter prilagajalo
svoje dojemanje in delovanje. Vpliv medijev naj bi bil vsemogočen, občinstvo pa pasivno.
Po 2. svetovni vojni do konca 70. let 20. stoletja so raziskave usmerjali v moč občinstva, ki izbira
medijska sporočila, torej ima aktivno vlogo.
Sodobnejše raziskave proučujejo vplivnost medijev, ki delujejo na občinstvo, v družbenem kontekstu
(na primer družinsko okolje, subkulturno in širše kulturno okolje, etnično, rasno in religijsko pripadnost,
razslojenost družbe).
Tilen T. Žafran
45 od 158
Vrste medijev
Tradicionalni mediji: tisk, radio, televizija.
TISK: kronike dnevnih dogodkov v starem Rimu; pojav tiska v ožjem pomenu povezan s časom
Gutenbergovega izuma tiskarskega stroja 1440. Njegovo periodičnost (redno izhajanje) so
zagotovili: institucionalizacija zbiranja in izmenjave sporočil, razvoj poštnega in ladijskega
transporta, razvoj mest, množično izobraževanje in pismenost ljudi, razvoj nacionalnih jezikov
ter podjetniška iniciativa. Prvi časopisi so začeli redno izhajati v 17. stoletju (V Nemčiji 1609). Po
vsebini so bili informativni, prinašali so trgovske informacije, mednarodne politične novice in
domače dvorne novice. Sledil je razvoj mnenjskega tiska v 18. stoletju (Anglija) v prvi polovici
19. stoletja pa še komercialnega tiska. Oglaševanje je takrat postalo del vsebine, zniževalo je
stroške in prodajno ceno časopisov. Že ob koncu 19. stoletja se je v ZDA (nekoliko kasneje še v
Evropi) razvil popularni tisk, imenovan tudi tabloidni ali rumeni tisk. Pravna država je
zagotovila svobodo tiska, pismenost ljudi pa množico potrošnikov.Za sodobni trg tiska je
značilna koncentracija kapitala, komercializacija in internacionalizacija, v zadnjih letih pa
postopno prehajanje klasičnega tiska na papirju v elektronske izdaje časopisov.
RADIO: na prehodu iz 19. v 20. stoletje Heinrich Herz (1888) in Guglielmo Marconi (1897), leta
1904 pa so v Gradcu že brezžično prenašali glasbo. Leta 1928 v Sloveniji začne poskusno
oddajati Radio Ljubljana, med 2. svetovno vojno v Črnomlju radio OF in od 9. maja 1945
(osvoboditev Ljubljane) Radio svobodna Ljubljana. Radio ima številne prednosti: nezahtevna
tehnika omogoča hitrost (ažurnost) in fleksibilnost, verbalnost omogoča večjo intelektualno
zahtevnost, cenenost, kompatibilnost z drugimi opravili (npr. vožnja, gospodinjstvo), kar
omogoča večjo odzivnost pri občinstvu.
TELEVIZIJA: Svojo prvo predstavitev širšemu občinstvu je doživela na razstavi v Berlinu 1931,
Jugoslavija je začela s produkcijo TV programa 1957. Najpomembnejše prednosti televizije so v
sintezi gibljive slike, besedila in zvočnih učinkov – ustvari prepričljivost in vtis dokumentarnosti
sporočil. V gledalcu ustvarja vtis, da je očividec dogodkov, in tako dosega visoko stopnjo
zaupanja v verodostojnost sporočenih vsebin. Z neposrednimi prenosi ustvarja občutek
hkratnosti oz. prezentnosti (gledalec se počuti navzočega na kraju dogodka v času, ko se ta
odvija). Slednja pomeni učinkovit prodor sporočil v gledalčevo doživljanje zaradi univerzalnosti
uporabljenih simbolov, standardizacijo okusa, kar (so)ustvarja množično kulturo. S celostnim
delovanjem pričara močnejšo, realnejšo podobo stvarnosti od radia in tiska, identifikacija
gledalcev je intenzivnejša.
Nove komunikacijske tehnologije in mediji: računalniška tehnologija in internet
Internet je računalniško podprto komunikacijsko omrežje, ki ga tvori neskončna veriga povezanih
računalnikov, ki med seboj izmenjujejo podatke in informacije. Splet je njegov dominantni sestavni del
in ima več funkcij: informacijski sistem (služi priklicu informacij), je sodobni množični medij ali služi kot
družbeno omrežje.
Protislovnost komunikacij v uporabi računalniške tehnologije – na eni strani neslutena demokratizacija
globalne javnosti, na drugi prizadevanja medijskih mogočnežev in softverskih korporacij, da bi s
strežniki, dostop do katerih bi omogočale vstopne kode, lahko nadzorovali možnost uporabe.
Tilen T. Žafran
46 od 158
Teoretsko preučevanje javnega delovanja medijev - 50. leta 20. stoletja
Harold Innis
Od učinkovitosti komunikacije je močno odvisna organizacija družbe v celoti. Nanjo vplivajo trajnost
sporočil, pa tudi hitrost in možnost njihovega prenosa na daljavo. (hieroglifske pisave na glinastih
tablicah in kamnih v primerjavi s papirusnimi zapisi Rimljanov)
Marshall Mcluhan:
Elektronski mediji ustvarjajo svet kot globalno vas, ko širijo novice o dogodkih po vsem svetu.
Jürgen Habermas: (avtor obsežnih študij o kulturni industriji v sodobnih družbah: množična, predvsem
zabavna televizijska in filmska produkcija, produkcija popularne glasbe, radijski programi, časopisi in
revije). Eno od temeljnih sporočil teh študij je ugotovitev o vplivu medijske, predvsem množične
komercialne produkcije, na slabitev (zmanjševanje) potencialov posameznikovega kritičnega in
neodvisnega mišljenja. Opozarjal je na prevlado komercialnih interesov nad neodvisno javnostjo, kar
duši in onemogoča demokratični javni dialog, javno mnenje pa se oblikuje z manipulacijo in nadzorom
ter uporabo oglaševalskih prijemov.
Tilen T. Žafran
47 od 158
Jürgen Habermas :
Avtor obsežnih študij o kulturni industriji v sodobnih družbah: množična, predvsem zabavna televizijska
in filmska produkcija, produkcija popularne glasbe, radijski programi, časopisi in revije. Eno od temeljnih
sporočil teh študij je ugotovitev o vplivu medijske, predvsem množične komercialne produkcije, na
slabitev (zmanjševanje) potencialov posameznikovega kritičnega in neodvisnega mišljenja. Opozarjal je
na prevlado komercialnih interesov nad neodvisno javnostjo, kar duši in onemogoča demokratični javni
dialog, javno mnenje pa se oblikuje z manipulacijo in nadzorom ter uporabo oglaševalskih prijemov.
Jean Baudrillard:
Zagovarjal je stališče, da je vpliv sodobnih množičnih medijev popolnoma drugačen, predvsem pa
močnejši, kot to velja za katero koli drugo tehnologijo. Prodor množičnih medijev je v celoti spremenil
naravo človekovega življenja. Ne le da mediji reprezentirajo svet, ki nas obdaja, v bistvu mediji v celoti
določajo, kaj ta svet v resnici je. Mediji ustvarjajo hiperrealnost, v kateri konstruirajo simulakre
(simulakrum – varljiva podoba, slepilo, videz; podoba, ki dobi svoj pomen iz drugih podob).
Tilen T. Žafran
48 od 158
John Thompson:
Svoje delo je utemeljil na Habermasovih idejah, vendar je bil kritičen do njegovega razumevanja
pasivnosti občinstva. Analiziral je vplivnost medijev v razvoju industrijskih družb in poudarjal, da so imeli
mediji osrednjo vlogo v njem. Ugotavljal je tudi, da so klasiki sociologije, Marx, Weber in Durkheim
namenjali medijskim vplivom premalo pozornosti. Thompson razločuje tri tipe komunikacijskih
procesov:
Neposredna interakcija (face-to-face): značilna fizična navzočnost oseb, dialog med njimi ter
časovna in prostorska usklajenost.
Posredovana interakcija: vključuje uporabo medijske tehnologije, teče neposredno kot dialog med
določenimi osebami, čas in prostor nista več nujno identična (npr. telefon).
Posredovana kvazi-interakcija: medijsko posredovana, ni več dialog temveč izključno monolog, čas
in prostor se neomejeno raztezata.
Thompson ne vidi problema v tem, da bi posredovana kvazi-interakcija prevladala, temveč ugotavlja, da
poruši ravnovesje med javnim in zasebnim v življenju ljudi. Delež javnega se izjemno povečuje, kar
ogroža ljudi v njihovi individualnosti.
Tilen T. Žafran
49 od 158
Avtonomija množičnih medijev Stari medijski sistem je imel izrazito nekomercialen javni značaj in je od uveljavitve elektronskih
medijev v 30. letih 20. stoletja temeljil na razmejitvah na območja v posameznih državah, v katerih so
nadzor vzpostavili nacionalni zakonodajalci.
Konec 20. stoletja je RTV-sistem povsod po Evropi doživljal pomembne strukturne spremembe,
predvsem intenzivno komercializacijo in internacionalizacijo, oboje pa v povezavi z velikim povečanjem
oddajanega programa. Srečala sta se dva koncepta: javni (državni, nacionalni) in komercialni (profitni,
zasebni).
Javni RTV sistem:
Izobražuje, obvešča in zabava. Upošteval naj bi vse okuse, od elitnega do popularnega. Mora vključevati
ustrezen program za družbene manjšine: etnično-jezikovne, verske, regionalne, starostne. Smisel
javnega RTV-sistema je, da zagotavlja splošno dostopnost programov (distribucijo na celotnem ozemlju
države), ki so kakovostni, raznovrstni ter v informativnem delu nepristranski in korektni, ter kakovosten
sprejem signala na celotnem ozemlju države.
Slavko Splichal (slovenski strokovnjak za komunikologijo): V javnem konceptu je treba nujno zagotoviti
neodvisnost in regulacijo ter preprečiti podrejanje medijev tekmi za dobiček.
Hoynes: Poudraja poslanstvo javnega sistema, da zagotovi alternative komercialnemu, da ima pretežno
javno financiranje in da je v njem ustrezno udeležena javnost.
Komercialni RTV sistem
Deluje predvsem po načelih kapitalske logike, ki se podreja ustvarjanju načrtovanega in želenega
dohodka in dobička. Končni cilj je čim številnejše občinstvo, ki je postavljeno v vlogo potrošnika
(občinstvo je pasivni trg, ki ga je treba osvojiti). Pomembno je tekmovanje za naročnike oglasov, ki
pričakujejo in terjajo visoko poslušanost in gledanost programov.
Razlike med javnim in komercialnim sistemom vzpostavljajo tudi razlike v občinstvu, med državljani in
potrošniki.
Ien Ang: »V sistemu komercialne televizije je zahteva po osvojitvi občinstva posledica obravnavanja
občinstva kot trga, v katerem so njegovi člani definirani kot potencialni potrošniki v dvojnem smislu – ne
samo kot potrošniki televizijskih oddaj, ampak tudi oglaševanih izdelkov.« Za javni sistem pa navaja: »Po
drugi strani pa javna televizija občinstva ne razume kot trga in na njegove posamezne člane ne gleda kot
na potrošnike. Očinstvo razume kot javnost, ki ga ne sestavljajo potrošniki, ampak državljani, ki jih je
treba (pre)vzgajati, izobraževati, obveščati in zabavati, skratka treba jim je služiti predvsem tako, da
bodo lažje uresničevali svoje demokratične pravice in dolžnosti.«
Problem avtonomije medijev kaže predvsem na razmerje med politiko, kapitalom in mediji.
Tilen T. Žafran
50 od 158
Reprezentiranje spola, etnije, starosti in družbenega razreda v množičnih
medijih Reprezentacije so družbene interpretacije dogodkov, pojavov, družbenih skupin, ki konkretne oblike
postavljajo v abstraktne ideološke koncepte, s tem pa dajejo pomen objektom predstavitve.
Reprezentacija predpostavlja, da objekti prikazovanja (torej dogodki, pojavi ali skupine) nimajo naravne
pojavnosti, temveč jih sooblikuje način predstavitve. Predstavitev (so)ustvarja dogodek, pojav ali
skupino in je del družbene konstrukcije realnosti, ne pa realnosti same.
Medijske reprezentacije imajo razmeroma velik vpliv na medkulturne odnose v družbi. Mediji imajo
možnost in hkrati moč, da se dogodki, osebe, zgodbe, prikažejo tako, da bodo pri ljudeh vzbudili kar
največ zanimanja, hkrati pa lahko tudi manipulirajo in zavajajo.
Reprezentacije spolov
Prikazovanje žensk je v medijih še vedno poudarjeno stereotipno, največkrat povezano s tradicionalnimi
podobami:
Ženske v vlogah žene, matere in gospodinje, kar ohranja patriarhalno konvencionalnost in
omejuje možnosti profesionalnega udejstvovanja žensk,
izraba estetike ženskega obraza in telesa v oglaševanju vseh vrst izdelkov, ne glede na
povezanost vsebine oglasa s podobo ženske (omeji realno žensko na idealizirane tipe neke
kulture in dobe),
ženske v podobah spolnih objektov (implicitno ali eksplicitno poudarjena spolna privlačnost
se ohranja v pogledu skozi moške oči, ki jih nadomesti kamera).
Medijske podobe so lažne, odmik od stvarnosti – ženske so veliko bolj intenzivno udeležene v
produkciji (v plačanem delu in neplačanem domačem delu), kot to kažejo mediji, z ustvarjanjem
možnosti za profesionalno kariero imajo veliko več težav od moških kolegov (mediji praviloma
predstavijo zgolj izjemno uspešne posameznice), ženske navadno v življenju niso nikakršne fatalke, ki
zaznamujejo življenja moških s svojo usodno seksualno privlačnostjo, temveč se v realnem življenju
predvsem izobražujejo, delajo, vzgajajo, negujejo, oskrbujejo, soustvarjajo družbeno bogastvo,...
Berger – seksizem medijskih reprezetnacij spolov:
»Moški delujejo in ženske se kažejo. Moški si ogledujejo ženske. Ženske se vidijo opazovane. To določa
ne le večino odnosov med moškimi in ženskami, temveč tudi odnos žensk do samih sebe. Posledica tega
so ženske, ujete v moški pogled.«
Medijske podobe tako prikazujejo idealizirane podobe ženskosti (zaznamovane z nežnostjo,
čustvenostjo, predanostjo, žrtvovanjem za otroke in družino) in moškosti (moč, agresivnost, racionalno
obvladovanje, gospodovalnost, aktivnost) in se enako kot druge medijske reprezentacije odmikajo od
stvarnega življenja.
Tilen T. Žafran
51 od 158
Etnija in rasa
Zelo pogosto najdemo v medijskih črnih kronikah poleg imen podatek o njihovi nacionalni, etnični
pripadnosti, s čimer mediji ustvarjajo, ohranjajo in povečujejo predsodke zoper pripadnike neke
etnične ali pa rasne skupine.
Romi v Sloveniji – povezujejo jih s pripisano kriminaliteto, kot da ogrožajo skupnost in
posameznike v okolju, tem pa tudi družbeni in ekonomski razred (so leni, nedelovni, izkoriščajo
sistem socialne pomoči9. Prikazani so kot grožnja prevladujočemu kulturnemu okolju, ker se ne
morejo in/ali nočejo asimilirati. Omenjene grožnje so v vizualnih medijskih podobah navadno
podkrepljene z njihovo fizično podobo, z neurejenostjo, revščino... Med stereotipe o Romih
sodijo prevladujoče podobe njihovega nomadstva, poklicev (kovaštvo, brusilstvo za moške,
vedeževanje, ples in petje za ženske), beračenje romskih žensk z otroki ali samih otrok, s čimer
se stereotipizirajo vsi posamezniki, ki izhajajo iz romske etnične skupine.
Parcialnost in selektivnost medijskih prikazov je zmeraj značilnost reprezentacij, zato je v
informacijski družbi potrebna in pomembna medijska vzgoja za kritično sprejemanje sporočenih in
reprezentiranih vsebih.
Starost in družbeni razredi
V medijskih reprezentacijah sta bolj izpostavljeni dve starostni skupini – mladina in starejši.
Obe skupini imata manj družbene moči od odrasle aktivne populacije in sta v življenjskem
obdobju, ki je zaznamovano z odvisnostjo od drugih skupin.
Starost je medijsko stigmatizirana na več načinov: mediji relativno malo poročajo o starostnikih in jih s
tem delajo javno nevidne. Kadar se o njih poroča, so informacije bolj negativno obarvane kot stvarno
življenje: pokojnine kot strošek za samostojno življenje, revščina in odvisnost od socialnih pomoči,
osamljenost, ustanove za ostarele in življenje v njih... Bistveno manj pa je informacij o pomoči
upokojenih starih staršev pri negi in vzgoji otrok 8vnukov), o družinskih omrežjih, v katerih pokojnine
bistveno dvigajo življenjski standard mlajših družinskih članov, o vitalnosti starejših v tretjem
življenjskem obdobju, o oblikah učenja v tem obdobju...
Mladi: mediji poudarjajo ekscese, uporništvo, vandalizem, zasvojenost, konflikte s starši, potrošništvo,
agresivnost, nemotiviranost za samostojno življenje, izkoriščanje starševske in družbene podpore, dolgo
ostajanje doma pri starših, egocentrizem in narcisizem, ki menda preprečujeta, da bi si mladi ustvarjali
lastne družine. Raziskava Mladina 2010 – 2/3 29-letnikov živi v skupnem gospodinjstvu s starši, pred
desetimi leti je to veljalo za manj kot polovico. Le 10% 29-letnikov, ki živijo v samostojnih gospodinjstvih
izjavlja, da so si kupili ali najeli stanovanja z lastnimi sredstvi.
Tilen T. Žafran
52 od 158
Medijsko izpostavljene so subkulture, ki nekoliko izstopajo ali so provokativne (skinhead, rave,
punk...) ne da bi bile prikazane celostno. Običajno se medijski prikazi omejijo na zunanjo simboliko,
oblačila, frizure, klube, glasbo, še posebej, če so za ljudi v okolju moteči.
Podobno velja glede reprezentacij družbenih razredov. Medijska sporočila privilegirajo srednje in višje
družbene sloje, marginalizirajo in negativno stereotipizirajo pa nižje, s čimer ustvarjajo lažno sliko
realnosti, hkrati pa spodbujajo nenehno konfliknost. Predvsem revščina v nižjih slojih je pogosto
prikazana kot njihova subjektivna odgovornost, glorificirajo pa blišč in bogastvo ter udobno življenje
višjih družbenih slojev. Idealizirane podobe udobnega življenja vrhnjega dela socialne piramide
povečujejo željo po doseganju teh (lažnih) vrednot, kar povečuje frustracije nižjih slojev. Mertonove
analize odklonskosti v ameriški družbi so utemeljene z upoštevanjem teh socialnih razlik in možnosti za
doseganje želenih družbenih ciljev. In prav ameriška družba je najbolj medijsko zaznamovana.
Tilen T. Žafran
53 od 158
Množični mediji in globalizacija Svetovni informacijski red ter mednarodni sistem produkcije, distribucije in potrošnje informacij
podobno kot drugi vidiki globalne družbe kažejo na delitev na razviti in nerazviti sistem. Tokove novic
usmerja relativno majhno število agencij, ki časopise, radijske in televizijske postaje oskrbujejo s svežimi
novicami.
1870 – britanska agencija Reuters (VB, Nizozemska ter njuni kolonialni imperiji v Afriki, Aziji in
Avstraliji) in francoska Havas (Francija, Španija, Italija, Portugalska, delno Srednji vzhod ter Južna
Amerka). Obe agenciji sta izmenjevali novice z agencijo Associated Press (AP) v ZDA.
danes 4 največje svetovne agencije: dve evropski; Reuters in Agence France-Presse
(nadomestila Havas) in dve ameriški; AP in UPI (United Press International).
Televizijski trg zelo enakovredno obvladujeta ameriška in britanska produkcija. Med desetimi
največjimi oglaševalskimi agencijami v svetovnem merilu jih je 9 iz Severne Amerike. Polovica velikih
tovrstnih agencij, ki delujejo v Kanadi, Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji in Avstraliji, je ameriških; v
številnih državah v Aziji, Afriki in Južni Ameriki so največje agencije ameriške ali pripadajo lastnikom iz
ZDA. Ameriški vpliv prevladuje tudi na področju elektronskih povezav, pomembnih za delovanje
sodobnih državnih administracij in transnacionalnih družb (bančni sistem, mednarodne denarne
transakcije). Največjo medijsko produkcijo v svetovnem merilu imata družbi Viacom in Time-Warner
(ZDA).
Zaradi velike koncentracije medijske moči, je mogoče govoriti o medijskem imperializmu, ki je posebna
oblika kulturnega imperializma. Države tretjega sveta so za njegove vplive posebej dovzetne, ker
izgubljajo možnosti za ohranjanje kulturne neodvisnosti. Elektronski mediji zagotavljajo učinkovito
razprševanje kulturnih produktov Zahoda povsod po svetu, tudi uradne prepovedi, ki so jih črni trgi že
prej ignorirali, so postali v elektronski obliki povsem neučinkovite.
Herbert Schiller
Opozarjal je na nevarnost ameriške kulturne dominacije v nacionalnih kulturnih prostorih, predvsem v
nerazvitem svetu.
Tilen T. Žafran
54 od 158
Množični mediji in javnost – vprašanja za ponavljanje 1. Kakšna sporočila mediji še prenašajo poleg odkritih sporočil? Poimenujte jih in razložite.
2. Navedite tri značilnosti, po katerih se množično komuniciranje razlikuje od medosebnega.
3. Pojasnite teorijo hipodermične igle.
4. Čigavo moč so bolj poudarile raziskave, ki so ugotavljale prav nasprotno od teorije
hipodermične igle?
5. Razložite, ali so mediji lahko nesporen odsev objektivne realnosti, če izhajamo iz teorij
reprezentacije.
6. Zakaj je mogoče sodobne postindustrijske družbe označiti kot medijske družbe?
7. Katere so značilnosti množičnega občinstva? Navedite dve.
8. Pojasnite McLuhanov koncept sveta kot globalne vasi, ki ga ustvarjajo elektronski mediji.
9. Pojasnite, kako je lahko internet opravil vlogo dejavnika, ki motivira ljudi za revolucionarno
delovanje.
10. Navedite primer seksistične medijske predstavitve enega od spolov.
11. Zakaj komercialni mediji spremljajo branost, poslušanost in gledanost svojih medijskih
sporočil?
Tilen T. Žafran
55 od 158
Socializacija
Primarna socializacija, oblikovanje družbenega jaza Simobilični interakcionizem:
Georg Herbert Mead, govori o družbenem jazu, ki omogoča sožitje ljudi. Občutek sebstva,
zavesti, da je posameznik ločen od drugih, ima svojo indentiteto, hkrati pa je postavljen v
svet, v katerem lahko deluje. Ta občutek sebstva se pojavi pri 2 ali 3 letih razvije pa se v
interakciji z drugimi ljudi.
Otrok posnema druge, se igra, posebaj vplivajo nanj »pomembni drugi«, osebe na katere je
otrok navezan in ga imajo rade. Otrok postane sposoben dojeti pričakovanja »pomembnih
drugih« in tako ravnati
Ključnega pomena je prisvajanje jezika in govor.
Otrok razviti občutek sebstva doseže takrat, ko zna razlikovati med jaz (spontane želje in
potrebe) in mene, družbeni jaz, (upošteva zahteve skupine in jih usklajuje s svojimi željami).
o Družbeni jaz je sposobnost, da dojemamo družbene norme in se jim podredimo, razvije
se pri 8 ali 9 letih.
Socializacija Socializacija zajema številne procese, kateri potekajo v interakciji z drugimi ljudmi, v njih pa se
izoblikuje človek. S socializacijo si človek pridobi svojo osebnost in se nauči delovati kot družbeno
bitje.
V ožjem smislu je socializacija uvajanje otroka v skupnost, družbo in kulturo o inkulturaciji
(socializacija v siršem smislu) govorimo, ko uvajamo otroke v znanja, spoznanja in izkušnje
vseh dosedanjih generacij.
Kaj se dogaja v procesih socializacije?
S socializacijo se ljudje prilagajamo družbi, v kateri smo se rodili. V to družbo se vključujemo in
sprejemamo (ponotranimo) njeno kulturo (vrednote, norme, vzorce vedenja).
Naučimo se prevzemati vloge.
Oblikujemo specifične načine govora, komunikacije, mišljenja, čustvovanja in vrednotenja.
Izoblikujemo se kot osebnost.
Socializacija vedno povezuje različne generacije: praviloma jo določajo odrasli, ki izberejo, kaj morajo
otroci znati in kako živeti, čemur rečemo družbeni in kulturni kontekst socializacije.
Funkcije/pomen socializacije
Posameznik
Posmezniku socializacija omogoča osebnosti razvoj, oblikovanje identitete (predstave o sebi), vpliva na
način, kako te vidijo drugi in kako se odzovejo na tvoje vedenje – socialno ogledalo.
Družba
Omogoča obnavljanje/reprodukcijo družbe. Družba mora poskrbeti za to, da bodo vrednote, cilji,
potrebe, znanja in spretnosti posameznikov ustrezali tudi potrebam družbe.
Tilen T. Žafran
56 od 158
Vrste socializacije
1) Primarna socializacija. Socializator: družina, starši in tudi mediji
Primarna socializacija poteka v otroštvu, zajema obdobje popolne nesamostojnosti in odvisnosti od
drugih.
V primarni socializaciji otrok spoznava temeljna družbena pravila in se razvije kot osebnost.
Nima nobene možnosti izbire in primerjave različnih izkušenj.
Vrednote, norme in zaželene vzorce vedenja dobiva kot samoumnevne in edine možne.
Prisotne so močne čustvene vezi.
Neformačne sankcije (nagrade/kazni) - spodbudijo želeno.
Procesi učenja
Posnemanje (imitacija)
Igranje vlog
Istovetenje
Pomen primarne socializacije: Stiki z družbenim okoljem so nujni za uresničitev človeškosti, na ta
način človek razvije specifične človeške načine vedenja in svoje lastnosti.
a) Izolirani otroci
Nujni so stiki, interakcije z družbenim okoljem, da človek razvije človeške načine
vedenja in specifične človeške lastnosti.
Osamitev v prvih letih življenja privede do zaostalosti v kasnejšem učenju govora in
osvajanju družbenih veščin.
Pomembno je tudi izkazovanje pozornosti odraslih – močna čustva so temelj za kasnejše
razvijanje kompleksnega socialnega učenja.
John Bowlby: teorija maternalne deprivacije: če nima otrok ljubečih odnosov z
materjo/očetom, se pozneje pojavijo resne osebnostne motnje
b) John Bowlby
Teorija maternalne deprivacije – če otroci v rani mladosti ne izkusijo tesnih stikov z
materjo, bi naj kasneje v življenju imeli resne osebnostne motnje. Njegova teorija se je
izkazala za napačno. Kolikor ima otrok v rani mladosti, pristen stik s vsaj eno osebo, se
lahko socializacija uspešno konca.
2) Sekundarna socializacija
Sekundarna socializacija sledi primarni socializaciji, zanjo je značilno vključevanje v skupine, organizacije
in institucije zunaj intimenga domačega okolja, prav tako pa učenje in prevzemanje vlog.
Meja med primarno in sekundarno socializacijo ni natančno začrtana.
Učimo se novih družbenih vlog, posebej poklicne in spolne.
Socializacija ni več čustveno intenzivna, je brezosebna. Poteka v institucijah, kjer prevladujejo
neosebni odnosti, tekmovalnost, ...
Tilen T. Žafran
57 od 158
3) Terciarna socializacija. Socializator: delovno okolje, družina
Terciarna socializacija je socializacija odraslih. Ljudje se spreminjamo vse življenje; razlogi za to so pa po
en istrani v družbenem sistemu, ki se spreminja, zato se moramo vedno znova prilagajati, po drugi strani
tudi v biologiji človeka.
Različne spremembe:
Akulturacija
o Je usklajevanje človeka z drugo družbo, v katero ni bil rojen. Naprimer: Slovenec gre v
Nemčijo
Indokrinacija
o Nasilna spreobrntiev posameznika, običajno v diktaturah. Uporablja se politično nasilje.
Naprimer: fašizem, nacizem, ...
Alternacija
o Prostovoljna popolna spreobrnitev posameznika. Naprimer: pijanec preneha piti,
prestop iz vere v vero.
Transformacija
o Prilagajanje posameznika na zahteve časa. Naprimer: dedki so pili cocto, starši Coca
Colo, mi pa fanto.
4) Resocializacija. Socializator: totalne organizacije (Goffman)
Je proces, v katerem se izničijo učinki prejšnje socializacije in sprejmejo nove oblike vedenja,
vrednotenja, čustvovanja.
Pri pojavih odklonskega vedenja (kriminalci, narkomani, psih. bolniki, vojaki)
Prisilna socializacija ne daje vedno družbeno želenih učinkov - ljudje vzgojni zavod doživljajo kot
krivico. Posledica: odpor do zdravljenja.
Stigmatizacija: resocializirani ljudje so še včasih vedno označeni, zato se težko ponovno vključijo
v normalno družbeno življenje, zato se spodbuja težnja k prejšnjim vzorcem vedenja.
Tilen T. Žafran
58 od 158
Opis dejavnikov socializacije 1) Družina
a) V tradicionalni družbi je družina edini socializator, določa status posameznika. V moderni družbi
ni več edina (mediji).
b) Na družinsko življenje vplivajo:
1. Vrsta družine (enostarševska, biološka, reorganizirana, razširjena, družina istospolnih
partnerjev)
2. Izobrazba in poklic staršev
3. Bivalno okolje
4. Navade
5. Skrb za otroke (kulturni kapital).
c) Infantilizacija mladih: mladi ne sprejmejo odgovornosti, odločitve prepuščajo staršem
2) Skupine vrstnikov
a) V tradicionalnih družbah so skupine vrstnikov formalizirane po starosti, prehodi so vezani na
skupino in ne posameznika.
b) V sodobnih družbah so skupine vrstnikov zaradi individulizacije neodvisne od starosti temveč
veže posameznike dejavnost, lahko da le prostor, kjer se zbirajo.
c) Skupine vrstnikov omogočajo demokratične odnose, možnost pogajanja za uveljavitev
interesov.
d) Pomen: pridobivanje soc. izkušenj: se uveljavljati brez zaščite odraslih, možnost primerjave
različnih stališč, vrednot in odnosov ter vpliv na oblikovanje stališč.
e) Tudi kot subkulturno okolje, (ki daje velik pomen glasbenemu stilu).
3) Šola
a) Parsons – šola dijake ocenjuje univerzalistično, kar pomeni, da so vsi enaki.
b) Šolanje poteka v neosebnih odnosih, katere pogosto najdemo kasneje v življenju – šola je
družba v malem/model življenskega prostora.
c) Socializacija v šoli je formaliziran (predpisan) proces.
d) Šola je pomembna prenešalka znanj in norm ter vrednot.
1. Šola ima svoj hišni red, viden in prekrit kurikulum (učni načrt). Prekrit kurikulum
posameznike nauči spolnih vlog, odnosa do etnij, discipline, ...
2. Učenci se v šoli naučijo discipline; hodijo k pouku, odgovarjajo
3. V šoli so učenci deležni brezosebnih odnosov, ki jih srečamo kasneje v življenju. Zato
pravimo, da je šola most med družino in družbo.
4) Množični mediji
a) Na današnjo družbo imajo velik vpliv elektronski in tiskani mediji.
b) Čas od 80.let 20 stol. naprej je čas množičnih medijev.
c) S strukturo programa, sporočenimi vsebinami, načinom prikazovanja realnosti, ... Mediji vplivajo
na naša stališča.
d) So del kulture, del vsakdana - s ponujenimi vzorci vedenja oblikujejo kulturo.
1. Medijski pretok informacij in idej vpliva na oblikovanje kulturne identitete.
2. Vplivajo na interakcije družine, vrstniških skupin (o čem se pogovarjajo, kakšni so vzori)
e) Oblikujejo tudi preživljanje prostega časa in sooblikujejo življenjski slog posameznika.
f) Na eni strani omogočajo pridobivanje informacij, po drugi strani pa je realnost, ki jo prikazujejo
medijska konstrukcija.
Tilen T. Žafran
59 od 158
Socializacija in individualna svoboda Ali res v sodobnem svetu sam odločaš kako boš živel? V procesih socializacije tečejo procesi v obe smeri
– na eni strani zgradimo družbo in na drugi človeka. Le tako se lahko oblikujeta individualizacija in
osebna svoboda. Toda ali gre za popolno individualizacijo življenskih potekov?
Tradicionalne družbe
Močna povezanost med posameznikom in ozko družbeno skupino.
o Skupina omogoča varnost – v zameno pa zahteva konformnost
Identiteta prisile: norme so jasno opredeljene, s kršenjem tvegamo kazen
Moderne družbe
Kompleksne in heterogene družbe v njih obstaja razvejana delitev dela, veliko skupin,
organizacij
o Osebna bližina, odprtost skupin
Posameznik ima svobodo izbire – lahko izbira kako bo živel (večja možnost oblikovanja lastne
identitete)
Toda svoboda vključevanje v skupine je lahko tudi vir tveganja
Poudarek individualizma, individualne svobode, odgovornosti
Zahteva se avtonomno odločanje, saj v družbi veljajo: veliko št. skupin, svoboda izbire, ni
pripisanega statusa, poudarjanje lastnih dosežkov
Večja fleksibilnost in pluralnost vedenjskih stilov, raznolikost v oblikovanju medsebojnih
odnosov, pluralnost družinskih oblik.
Ljudje smo pri oblikovanju svojega življenja odvisni od okoliščin in družbenih pogojev-na katere
nimamo vpliva, naše življenje ni odvisno le od naše volje
Tilen T. Žafran
60 od 158
Socializacija – vprašanja za ponavljanje 1. Kakšen pomen ima socializacija za posameznika? Navedite tri vidike.
2. Navedite štiri dejavnike socializacije v modernih družbah.
3. Katera institucija v modernih družbah ima najpomembnejšo vlogo v procesu sekundarne
socializacije?
4. Mladost kot prehodno obdobje med otroštvom in odraslostjo je v modernih družbah, kot
ugotavljajo različni strokovnjaki, protislovno obdobje. Kratko predstavite dve posebnosti tega
obdobja.
5. Kratko razložite enega od razlogov za sorazmerno težavne in dolgotrajne prehode mladih v
odraslost v modernih družbah (tudi v Sloveniji).
6. Kratko pojasnite prehode v odraslost v tradicionalnih družbah. Vključite dve značilnosti.
7. Pojasnite pomen socializacije z vidika posameznika in družbe
8. Kaj je resocializacija?
9. Resocializacija je večkrat neuspešna. Kratko pojasnite tri vzroke za to.
Tilen T. Žafran
61 od 158
Kultura – sociološki pogled
Opredelitev pojma kultura in kultura kot način življenja Kultura je način življenja posameznika v neki družbi – je področje idej, navad, prepričanj, jezika,
vzorcev vedenja, znanja, materialnih proizvodov, …, ki jih je oblikoval človek in se prenašajo iz
generacije v generacijo
Obdelovanje zemlje, gojenje, poljedelstvo,
Vzgoja, izobrazba,
Kulturnost: spoštovanje določenih pravil vedenja v neki družbi ali družbeni skupini,
Umetnost (povezano je z umetniškim ustvarjanjem - muzeji, gledališča, koncerti),
Vzorci vedenja ,
Duhovno ustvarjanje (religija, filozofija, znanost),
Vrednostna oznaka (kot kulturno označujemo tisto, za kar menimo, da je dobro, popolno),
Način življenja.
Raznovrstnost kulture:
Človek nima nagonsko prirojenega vedenja, ampak se ga skozi procese socializacije nauči.
Tako ima vsaka družba drugačen način zadovoljevanja potreb (vrsta hrane, oblačenja, drugačna prebivališča, …).
Kultura = način, načrt življenja, ki ga je izoblikovala neka skupnost.
Človek sam izoblikuje svoje življenje, spreminja naravo, ustvarja lasten svet, samega sebe.
Za človeka je značilna "odprtost do sveta" – se je zmožen prilagajati.
Delitev kulture:
Implicitno (verovanje, prepričanje, znanje, norme in vrednote, kar na zunaj ni neposredno vidno)
Eksplicitno (vzorci vedenja, organizacije družbe, materialni objekti, kar je vidno na zunanjih pojavih)
Tilen T. Žafran
62 od 158
Značilnosti kulture Kultura je skupna pripadnikom neke skupnosti, v kateri imajo razvit sistem komunikacije in simbolov
Kulturo prenašamo z učenjem, (vsak človek se rodi v družbo z že izoblikovanim načinom življenja). S procesom inkulturacije se v družbo vključi. Inkulturacija je proces učenja, sprejemanja culture.
posamezni elementi kulture so med sabo povezani – sprememba enega elementa – sprememba drugega elementa
Sestavine kulture: o Duhovna kultura o Materialna kultura
Znanje Obnašanje Prepričanje Materialne dobrine Vrednote Norme
Civilizacija: kulturni kompleks različnih kultur
Vrednotenje: označitev pripadnikov drugih kultur
Sestavine kulture
Simboli/znaki
Simbol je kar predstavlja določen pomen za pripadnike neke skupine/družbe, …
Ke rezultat kulturne konvencije o Krizantema: pomeni znak žalovanja, sama po sebi nima pomena smrti - ni strupena. Na
Kitajskem v drugi kulturi, ima drugačen pomen, je navadna roža.
Simbol je lahko različen tudi znotraj iste družbe. o Krzno - statusni simbol moči ali neosveščenosti krutega ravnanja z živalmi.
Kolektivni pomen: pripadniki kulture določenemu simbolu že predpišejo pomen.
Simboli omogočajo pripadnikom medsebojno komunicirajo, vzpostavljanje reda in predvidljivost.
Vrste simbolov: o Materialni simboli: obleka – zadovoljevanje bioloških potreb - toplota, … Tudi izraža
pripadnost določeni skupini, ali statusni položaj - blagovna znamka o Nematerialni simboli: jezik – za komunikacijo, …
Tilen T. Žafran
63 od 158
Jezik
Edvard Sapir & Benjamin Worf: ljudje doživljamo svet skozi kulturno prizmo jezika - jezik določa način
mišljenje, nas vodi do razumevanja sveta
Funkcije jezika: o Omogoča komuniciranje med pripadniki iste skupine. o Sredstvo kulturne reprodukcije – proces prenašanja kulture iz generacije v generacijo. o Simbolna funkcija: simbolna zveza med člani skupnosti. o Znak pripadnosti neki jezikovni skupini.
Značilnosti jezika: o Splet pravil: slovnica, pravopis – beseda sama po sebi nima pomena, pravila so nam
dana v obliki družbeno sprejetega Sistema. o Kljub zapletenost - možnost individualne izbire - različne jezikovne prakse (posamezne
skupine uporabljajo samo njim poznane beside - izražajo pripadnost- npr.:sleng) o Vsebuje kulturno dediščino.
dostop do informacij je z jezikom lažji - se seznanimo z preteklimi ugotovitvami o Vsebuje vrednostne opredelitve: doživljanje, čustvovanje
Je glavno sredstvo spreminjanja kulture
Tilen T. Žafran
64 od 158
Vrednote
Vrednote: ideje o tem kaj je prav, in kaj ni, izražajo oblike delovanja.
Delujejo kot motivacija – postavljamo si določene cilje in si jih prizadevamo doseči.
Vplivajo na naše obnašanje in doživljanje samega sebe ter ljudi okoli nas.
Vrednotenje se nanaša na pomembnejše odločitve (kateri faks, partner,…).
Pozitivno & negativno vrednotenje.
Hierarhija vrednot: (različna pomembnost vrednot) – če sodeluje več vrednot naenkrat pride do neskladnosti/inkonsistentnosti, ali celo konflikta.
o Ko smo bolani želimo zdravje, čim ozdravimo si želimo nekaj drugega.
Vrednote so družbeni standardi (čeprav jih vsi v družbi ne sprejemajo enako).
Norme
Norme so družbeno pričakovani vzorci vedenja, jasna pravila o obnašanju v neki situaciji
Norme izhajajo iz vrednot – so bolj specifična pravila vedenja, usmerjajo naša življenje z pravili
o Nastanek norm je spontan o Norme urajajo življenje v družbi - družba njihovo neupoštevanje ali upoštevanje
pozitivno ali negativno sankcionira; odvisno od pomembnosti norme v družbi
Urejajo vsakdanje življenje brez prisile: predpisujejo ali pa prepovedujejo.
So različno pomembne: o Vezane na navade: manj pomembne (obnašanje pri jedi). o Moralne norme: pomembnejše, moralni standardi družbe (pedofilija). o Družba zelo pomembne norme oblikuje v zakone; država prevzame skrb nad
uveljavlanjem norm in oblikuje formalne sankcije (zaporna in ali denarna kazen), te pa pogosto spremljajo tudi neformalne sankcije (netolerantnost, zaničevanje zapornikov, …).
Delitev norm
Neformane norme, oblikujejo jih institucije:
Formalne/pravne norme - zakoni
Povezanost norm in vrednot: o Vrednote so splošne smernice ravnanja in norme so konkretna navodila za ravnanje
ne ubijaj: prepričanje - vrednota, prepoved-norma
Materialna kultura
Skupek vseh materialnih objektov = artefaktov, ki jih je ustvarila določena kultura. o Arfetakt ustvari človek, s svojim odzivanjem na okolje, torej so arfitakti proizvod in del
kulture
Materialni produkti izražajo vrednote kulture, katere del so o Proizvajanje orožja - nagibanje kulture k vojskovanju
Tehnologija kulture: znanje, ki ga družba uporablja, da bi zadovoljila življenjske potrebe in se odzvala na
okolje.
Medijska tehnologija: sposobnost uporabe znanja o snemanju, znanje o predstavitvi idej javnosti
Tilen T. Žafran
65 od 158
Kulturna raznolikost
Razlika med družbo in kulturo
Družba – je neodvisna skupina ljudi, ki živijo na istem prostoru in sodelujejo v skupni kulturi.
Kultura – so običaji nekega naroda, kultura je torej načrt za usmerjanje našega delovanja.
Spreminjanje kulture
Kultura se spreminja z inovacijo.
Zaradi srečanj različnih kultur.
Spreminjanje kultur:
1. Znotraj ene kulture:
Najbolj pogost vzrok za kulturne spremembe so izumi in odkritja (vzorci vedenja, nova proizvodna sredstva..).
Kulturno neskladje: različni deli kultur se razvijajo različno hitro, to privede do konfliktov in končnih sprememb. Kultura je integralna (povezana), sprememba enega elementa vpliva na spremembo drugih (npr: vstop žensk na trg delovne sile - spremembe na vzgojo otrok, odnosi med spoloma).
Kulture se spreminjajo zaradi sprejemanja novih sestavin (znanje, tehnologija) iz drugih kultur.
Difuzija kulture: razširjanje posameznih sestavin ene kulture v drugo kulturno območje.
Vpliv globalizacije: V sodobnem svetu na spreminjanje kultur vpliva globalizacija. To je proces ekonomskega, političnega, vojaškega povezovanja različnih družb in s tem kultur na svetovni ravni. Moderna družba je z razvojem transportnih sredstev in informacijske tehnologije omogočila, da so stiki med kulturami pogostejši kot prej. Proces je bolj enosmeren proces, v katerem se širijo predvsem elementi zahodnoevropske in ameriške kulture
2. Stiki s kulturami:
Etnocid - uničenje, razgraditev kulturne identitete, je posledica srečanja dveh različnih kultur (zahodnoevropska in kulture koloniziranih ljudstev, prebivalci so morali sprejeti jezik, svoj način proizvodnje prilagodili njim..). Procesu asimilacije so pogosto izpostavljene tudi narodnostne manjšine v evropskih nacionalnih državah.
Genocid - fizično uničenje nekega ljudstva
Kulturna izguba – kadar kultura kaj izgubi in ne zna tega več nazaj odkrit
Interkulturalizem – odnosi med različnimi kulturami, ki vključujejo sodelovanje in intenzivne stike ter prepletanje različnih kultur. To je bolj ideal, kot dejanskost, čeprav imajo sodobni procesi združevanja v Evropi nekatere elemente interkulturalkizma. Procesi vplivanja so pogosteje enosmerni (amerikanizacija evropskih in drugih kultur).
Multikulturalizem - z izrazom opredeljujemo stanje, ko različne kulture druga ob drugi bivajo znotraj iste družbe, vendar pa med njimi ni veliko stikov v smislu sprejemanja kulturnih vplivov. Te kulture so neenakopravne: običajno je ena dominantna (prevladujoča), ostale so marginalizirane (obrobne)Difuzija – sposojanje iz ene kulture v drugo in pri tem se kultura ne spreminja (Amerika)
Akulturacija - proces prilagajanja priseljencev kulturi družbe, v katero so se priselili.
Globalizacija - proces povezovanja različnih družb in s tem kultur na svetovni ravni
Akomodacija - zahteva, da se različne kulture vsaj tolerirajo, če se že ne spoštujejo.
Etnocentrizem in kulturni relativizem Etnocentrizem: stališče ko vse druge kulture ocenjujemo z vidika lastne kulture. Drugače ga
Tilen T. Žafran
66 od 158
imenujemo tudi Evropocentrizem. Čeprav je mogoče razumljiv, pogosto vodi v diskriminacijo, lahko pa služi tudi kot izgovor za podjarmljenje drugih ljudstev.
Kulturni relavitizem: stališče, ko ocenjujemo obnašanje ljudi v drugih kulturah s stališča teh kultur. S tega vidika so vse kulture med seboj enakopravne in zahtevajo enako spoštovanje.
Kulturna pluralnost16
Kulturna pluralnost vsebuje poleg različnosti tudi hierarhijo. Pogosto smo nagnjeni k temu, da
označujemo za dominantno kulturo kulturne vzorce posameznikov in skupin z večjim bogastvom in
družbeno močjo.
16 Pluralnost – številnost.
Tilen T. Žafran
67 od 158
Subkulture
Kot subkulturo ali subkulturno skupino lahko označimo vsako skupino, ki sicer v glavnem sprejema
dominantno kulturo, vendar pa ima nekatere posebne kulturne značilnosti, ki jo ločijo od dominantne
kulture. Subkulture se lahko oblikujejo na poklicni osnovi, na osnovi spola, političnega ali verskega
prepričanja, etnične pripadnost, zelo pogosto se oblikujejo na osnovi razredne pripadnosti.
1. Mladinska subkultura: a. Mladinske subkulture so se razširile po drugi svetovni vojni v zahodni Evropi in
Severni Ameriki. Med vzroki za to je bil pojav množičnega šolanja, ki je podaljšalo čas otroštva in osnovnega izobraževanja do odraslosti oz. do zaposlitve, oblikovanja lastne družine in samostojnega preživljanja in dvig življenjskega standarda, ki je omogočil da so se tudi mladi vključili v potrošniško družbo. V začetku je prevladovalo prepričanje, da so vsi mladi v nekem prehodnem obdobju in da imajo zaradi tega podoben obrobni status. Pozneje se je pokazalo, da vsi mladi niso v enakopravnem položaju in da na njih in oblikovanje njihovih subkultur vplivajo tudi drugi dejavniki kot so spol, etnična pripadnost, razredna pripadnost..
b. Raziskovalci današnje mladine ugotavljajo, da bi bilo bolje govoriti o stilno - scenskih okoljih mladih. Sodobne raziskave ugotavljajo, da je za mlade značilno, da se pogosto ne zanimajo za subkulture in da med njimi prevladujejo pasivne oblike preživljanja prostega časa.
c. Med mladinsko subkulturo je več različic: rasi, spolu, razredu, starosti… d. Subkulture so pogosto osnovane na drugih dejavnikih, ne samo na starosti. Pogoste so
na osnovi verske pripadnosti (Amiši, ortodoksni Židi, mormoni..), poklicev (avtomehaniki, zdravniki, pravniki..), razred, etnično pripadnost…
2. Visoka ali elitna kultura a. Pogosto jo povezujejo s kulturnimi vzorci, ki so značilni za družbene elite tako v smislu
umetnosti kot tudi življenjskih slogov, navad, preživljanja prostega časa. Naj bi bila edinstvena, poučna, naj bi razvijala okus za umetniško vrednost.
3. Množična kultura a. Nasprotna elitni kulturi in je povezana s potrošnjo manjvrednih umetniških izdelkov,
ki jih proizvajajo množični mediji. Ti proizvodi naj ne bi imeli nobene umetniške vrednosti, ampak nje njihov namen predvsem zabava, propaganda in pasivizacija ljudi.
b. O njej lahko govorimo tudi v smislu kulturne industrije, katere proizvodi so narejeni po določenih obrazcih, so standardizirani, brez večje umetniške vrednosti in namenjeni množični potrošnji. Cilj proizvajalcev je dobiček in stremljenje za dobičkom določa tudi obliko in vsebino posameznih izdelkov.
c. Uporabnikom množične kulture je namenjena vloga pasivnih potrošnikov, ki so se naučili sprejemati tisto, kar jim vsakodnevno ponujajo mediji
d. Pri analizi je pogosto poudarjena njena funkcija propagande, tudi v smislu poveličevanja določene družbe in družbenih odnosov kot najboljših možnih. Pomembna naj bi bila tudi funkcija razvedrila. Ob proizvodih množične kulture naj bi ljudje pozabili na tegobe vsakdanjega življenja in tako naj bi bilo tudi lažje doseči poslušnost vladajočim elitam.
e. Negativno: pasivizacija potrošnikov kulturnih proizvodov, izguba umetniškega okusa, funkcija propagande in razvedrila.
f. Pozitivno: množični mediji omogočajo dostop do umetniškega proizvoda širokem krogu občinstva in ne le družbeni eliti.
4. Ljudska kultura a. Samostojna in spontana dejavnost množic in posameznikov, ki izražajo svoje težave in
navdušenje.
Globalizacija:
Govor o njej od 90. let 20. stoletja, vendar enotne, splošno sprejete definicije ni.
Tilen T. Žafran
68 od 158
Nekateri poudarjajo različne vidike procesi, ki ga lahko imenujemo globalizacija - medsebojna odvisnost in sovplivanje v fizičnrm prostoru oddaljenih družb sta se še povečali .
Na to vpliva razvoj komunikacijske tehnologije in transporta.
Ključna novost je tako deteritolizacija - prostor in razdalja skoraj nepomembni.
Govori se o krčenju prostora in časa, ki je nov pojav v sodobni zgodovini.
O globalizaciji lahko razpravljamo s treh vidikov:
Ekonomski vidik: o Povezanost in soodvisnost se kaže na gospodarskem področju pri širjenju in
oblikovanju svetovnega tržišča, v delovanju multinacionalnih gospodarskih družb. o V sodobnosti se krepi integrirana svetovna proizvodnja - odvisnost proizvodenj na
različnih koncih. o Povečana gibljivost industrijskih in storitvenih dejavnosti - kapital se seli tja, kjer je
pričakovano največ dobička. o Lberalizacija gospodarstva - skoraj ni nobenih ovir za pretok blaga in kapitala. o Multinacionalke so globalna podjetja; nobenih ovir za premeščanje surovin, kapitala... o Navidezni paradoks - selitev delovnih mest, torej smo ljudje bistveno manj mobilni kot
kapital, blago in informacije.
Politični vidik: o Multinacionalke lahko zaradi ekonomske moči vplivajo na odločitve politične oblasti o Vedno več globalni vprašanj, npr. ekološki problemi, problemi vojne in miru, kopičenje
jedrskega orožja… o To dokazujejo sklenjeni večstranski sporazumi med državami.
Ustanovitev mednarodnih organizacij, npr. OZN. o Organizacije na različnih ravneh in na različnih področjih, so vladne in nevladne
(Amnesty International, Greenpeace…), tudi povezave držav, npr. EU. o Nova tehnologija in globalizacija omogočata aktivno vključevanje civilne družbe. o Hitro pridobivanje informacij vpliva na oblikovanje identitet državljanov. o Pomemben dogodek: 1948. leta sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah.
Kulturni vidik o Tisk, elektronski mediji in internet vplivajo na nas in vodijo k kulturni globalizaciji. o Mnoge opredelitve poudarjajo kulturno homogenizacijo - povečanje podobnosti med
kulturami, posledično izginjanje kulturne raznolikosti. o Nastaja nova globalna kultura. o Nekateri opozarjajo, da gre za bolj enosmeren kulturni pretok - od razvitih k manj
razvitim, prevlada ene kulture nad drugimi (amerikanizacija in vesternizacija). o Drugi nasprotujejo temu, saj se z globalizacijo sprožajo oživitve kulturne
posebnosti. o Glokalizacija je stapljanje kultur in hkrati poudarjanje ter iskanje kulturnih razlik.
Tilen T. Žafran
69 od 158
Pogledi na globalizacijo
Hiperglobalistična teza oz. Hiperglobalizatorji: o Opredeljuje globalizacijo kot popolnoma novo obdobje v človeški zgodovini. o Oblikovanje novega reda - svet brez državnih mej. o Nezmožnost nadzorovanja posameznih držav v globalni ekonomiji. o Razlike med hiperglobalizatorji:
Neoliberalci slavijo globalni trg in konkurenco. Neomarksisti vidijo zmago globalnega kapitalizma.
Skeptična teza teza oz. skeptiki: o Opozarjajo, da so povezave med različnimi deli sveta vedno obstajali in da ne gre za
nove procese. o Povezujejo se predvsem določene regije. o Nacionalne vlade imajo še vedno oblast, saj one sprejemajo pravne okvire, ki potem ali
Omogočajo ali onemogočajo procese globalizacije.
Transformacijska teza oz. Transformacionisti: o Vidijo v globalizaciji procese, ki povzročajo hitre in temeljite družbene in druge
spremembe v sodobnih družbah. o Nekatere države se temu uspešno prilagajajo, nekatere manj - globalizacija s tem
prinaša nove neenakosti na globalni ravni.
Globalizaija in neenakost:
Neenakost se je začela povečevati v 19. stol., poglobila pa se je v 20. stol. in se še povečuje. o V 2. polovici 20. stol. so se na novo industrializirale Južna Koreja, Tajvan, Singapur…, saj
so začeli izvažati svoje izdelke na velike trge bogatih držav.
V novejšem času so na pot dohitevanja stopile velike države z visoko tehnologijo, konkurenčne pa z nizkimi mezdami17, tj. plačami za manualne delavce, npr. Indija, Kitajska.
Kot »novo industrializirane« se omenja še Filipine, Pakistan, Mehiko in Brazilijo - razvite države je pritegnila cenejša delovna sila v teh držav, hkrati pa so se hotele znebiti umazane tehnologije.
o Z industrializacijo omenjenih je prišlo do deindustrializacije nekaterih območij prvega sveta.
Industrializacija novi delov sveta pa ni povzročila boljše življenje prebivalstva; nasprotno - položaj srednjega in nižjega sloja se še poslabšuje - torej globalizacija marginalizira pomembne dele svetovnega prebivalstva v gospodarsko manj razvitih držav.
o Del tretjega sveta postaja čedalje revnejši (t.i. četrti svet) s kar tremi milijardami ljudi. o Povečanje globalne neenakosti je sprožilo delovanje nekaterih nevladnih organizacij oz.
antiglobalistov - shodi v Seattlu leta 1999, v Davosu in Genovi. Antiglobalisti poudarjajo, da v procesu globalizacije prevladujejo interesi
bogatih držav tako na ekonomskem kot političnem področju.
Globalizacija torej obstoječe razlike in neenakosti poglablja in ustvarja nove - vsi problemi, čeprav še ne vplivajo na naše življenje, so globalni problemi.
17 Mezda - plača
Tilen T. Žafran
70 od 158
Kultura – vprašanja za ponavljanje 1. Navedite sestavine kulture. 2. Kako imenujemo prepričanje, da so kulture različne, vendar enakovredne? 3. Kratko razložite, s katerimi značilnostmi družbe in razlikami med ljudmi je povezan nastanek
subkultur v neki družbi. V odgovor vključite dve takšni razliki in navedite konkreten primer subkulture.
4. Predstavite primer nasprotja med idejo univerzalnosti človekovih pravic in doslednim kulturnim relativizmom.
5. Kako imenujemo prilagajanje priseljencev kulturi družbe, v katero so se priselili? 6. Predstavite razmerje med »dominantno« kulturo in subkulturami.
Tilen T. Žafran
71 od 158
Družina
Opredelitev in pomen Družine imajo številne skupne poteze, ki omogočajo, da jih opredelimo kot posebno družbeno
skupino.
Zaradi močne navezanosti med starši in otroki so njihovi medsebojni odnosi intimni in relativno
dolgotrajni; družina je zato primarna družbena skupina - prva skupina, ki nas seznanja s pomembnimi
normami, nas vpeljuje v svet kulture in nas seznanja z družbo.
Družino lahko obravnavamo tudi kot družbeno institucijo , saj ima izjemno pomembne funkcije za
družbo, za njen obstoj, nadaljevanje in stabilnost:
• Biološka reprodukcija,
• predvsem primarna socializacija - vzgojna funkcija,
• ekonomska funkcija,
• nudi socialno in čustveno varnost,
• vrši neformalni nadzor.
Za posameznika in družbo je izjemno pomembna vloga družine kot dejavnika primarne socializacije,
saj posamezniku posreduje prve informacije o družbi, v kateri živijo.
Družina orientacije je družina, v katero se otrok rodi, ko pa si pozneje v življenju ustvari svojo družino in
v njej prevzame družbeno vlogo enega od staršev in partnersko vlogo, pa govorimo o družini
prokreacije.
Tilen T. Žafran
72 od 158
Univerzalnost družine Zagovornik univerzalnosti družine G.P. Murdock je trdil, da v vsaki družbi obstaja neka oblika družine in
je zato univerzalni družbeni pojav. Temeljni elementi družinske univerzalnosti naj bi bili:
• skupno bivališče,
• ekonomska povezanost,
• odrasle osebe različnih biološki spolov, od katerih najmanj dva vzpostavljata seksualno
razmerje, ki ga družba odobrava (v različnih kulturah različno),
• eden ali več bioloških ali posvojenih otrok.
Dileme glede univerzalnosti se pojavljajo zaradi raznolikosti družinskih oblik, vendar Murdock trdi, da je
družinsko življenje stvar družbenih konvencij18.
K. Gough je po preučevanju nekaterih afriških plemen trdila, da je Murdockova definicija družine
preozka ali pa njegova teza o univerzalnosti družine ne drži. Zakonsko zvezo opredeli kot zvezo ženske
z enim ali več moškimi, v kateri se lahko rodijo potomci, ki jim ob rojstvu pripadejo neke pravice.
Matrifokalno usmerjena družina je družina, v kateri so matere in otroci, za katere te skrbijo, stalnica
družin, moške vloga pa so veliko bolj nestabilne ali nestalne.
Čeprav gre za sorodnost, matrifokalnost ni povsem identična matriarhatu. Pri obeh je v družinskem
življenju osrednja ženska vloga, vendar matrifokalnost ne vključuje nujno prevlade žensk nad moškimi.
• Matrilinearna družina - potomstvo se določa izključno po materini strani.
• Patrilinearna družina - potomstvo se določa izključno po očetovi strani.
• Bilateralna družina - potomstvo se določa po straneh obeh staršev.
18
Konvencija - dogovor
Tilen T. Žafran
73 od 158
Definicija družine Pri definiranju družine se pojavlja veliko težav, saj obstaja ogromno različnih oblik skupnega življenja
ljudi.
Natančna definicija družine je pomembna, ker služi kot podlaga za socialne in politične ukrepe države,
pri katerih je pomembno, katere oblike družine država upošteva in katerih ne. Pri definiranju moramo
paziti, da izpostavimo prevladujočo/idealno družino in na osnovi tega predpišemo ukrepe.
Definicija mora biti:
• Razlikovalna (distinktivna): izpostaviti mora ključne značilnosti, po katerih se družine razlikujejo
od ostalih sorodnih oblik
• Nediskriminatorska (inkluzivna): zajemati mora vse oblike in načine družinskega življenja, ne da
bi med njimi razlikovala na podlagi ideoloških sodb
• Operativna (operacionalna): upoštevati jo je mogoče v ukrepih socialne politike, v zbiranju
statističnih podatkov in v raziskovalnem delu
Nekaj definicij družine:
1. OZN je leta 1994 (mednarodno leto družine) sprejela minimalno skupno opredelitev: družino
sestavljajo vsaj en (odrasel) človek ali skupina ljudi, ki skrbi za vsaj enega otroka.
2. Statistični urad RS družino opredeljuje kot življenjsko skupnost oseb v okviru zasebnega
gospodinjstva:
• starši in njihovi neporočeni otroci, k živijo z njimi in nimajo lastne družine,
• moški in ženska, ki sta sklenila zakonsko zvezo,
• partnerja, ki živita v zunajzakonski skupnosti.
Po eni strani je ta definicija širša od sociološke, saj vključuje tudi partnerske zveze brez otrok, po drugi
strani pa zožuje družino le na dvogeneracijsko skupnost (3 generacije = dve ločeni družini).
3. Pravna definicija v zakonodaji Republike Slovenije: Družina je življenjska skupnost otroka z
enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima do otroka
določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države.
4. Sociološka definicija: Družina je vsaj dvogeneracijska skupnost staršev in otrok in družbena
institucija. Otroci, skrb zanje in vzgoja so nujni razločevalni dejavnik, ki družino razlikuje od
drugih oblik življenja (partnerska zveza, gospodinjstvo in sorodstvo).
Tilen T. Žafran
74 od 158
Družina in sorodne družbene skupnosti Družina se prepleta tudi z nekaterimi drugimi sociološkimi kategorijami - zakonska zveza, gospodinjstvo
in sorodstvo.
Zakonska zveza
Zakonska zveza je relativno trajna spolna in ekonomska skupnost dveh ali več ljudi, ki jo priznava
dločena kultura in partnerji sami.
Število zakonskih partnerjev
V zahodnih kulturah (in v kulturah pod njihovim vplivom) je uzakonjena monogamija19 = partnerstvo
med dvema odraslima osebama. Ker pa v sodobnih družbah obstaja možnost razveze zakonske zveze ter
možnost njene ponovne sklenitve, lahko govorimo o stopenjski monogamiji.
Zakonska zveza z več partnerji hkrati se imenuje poligamija. Pogostejša je poliginija, v kateri ima en
moški več žena (islamske kulture - religija), možna pa je tudi poliandrija, kjer ima ena ženska več mož
(Tibet, Himalaja, deli Indije - vojne, nedeljivost zemlje).
Pravila sklepanja zakonske zveze
Pravila sklepanja zakonske zveze temeljijo na vsaj dveh merilih - eksogamiji in endogamiji in
pomenijo izrazit družbeni nadzor nad sklepanjem zakonske zveze.
• Eksogamija vključuje prepoved sklepanja zakonske zveze med nekaterimi sorodniki; med
katerimi pa določa vsaka kultura posebej. Na primer v naši kulturi ni dopustna zveza med ožjimi
krvnimi sorodniki (starši - otroci, (pol)bratje - (pol)sestre, ni pa nujno bratranci - sestrične).
o Socialna funkcija eksogamije se kaže v tem, da sili k sklepanju socialnih povezav zunaj
ožje sorodstvene skupine in tako vpliva na večjo socialno povezanost.
• Endogamija vključuje obveznost sklepanja zakonske zveze v okviru nekaterih družbenih
skupin; na primer med pripadniki istih slojev, kast (podeželje v Indiji), etničnih skupin ali ras (z
rasizmom zaznamovana okolja; včasih ZDA).
Življenje zakoncev
V različnih kulturah obstajajo tudi različna pravila, kje naj zakonca živita.
Ločimo:
• Matrilokalne družine, v katerih zakonca živita v gospodinjstvu ali skupnosti materine družine.
• Patrilokalne družine, ki živijo v krogu očetovih sorodnikov. Oboje je značilno za tradicionalne
družbe.
• Nelokalne družine, ko zakonca živita samostojno, ločeno od sorodnikov.
19
Monogamija - zakon moža z eno ženo.
Tilen T. Žafran
75 od 158
Sorodstvo
Sorodstvo je socialna kategorija, v kateri so posamezniki in posameznice povezani s krvnim
sorodstvom, zakonsko zvezo ali posvojitvijo.
Pojmovanje sorodstva je v različnih kulturah različno in se spreminja. Zaradi modernizacije se pomen
sorodstva oži, še vedno pa obstajajo razlike med podeželjem in vasjo.
Pojavljajo se razlike v imenih za krvno in socialno (sorodniki preko zakonske zveze) sorodstvom.
Gospodinjstvo
V Sloveniji se uporablja definicija, ki gospodinjstvo označuje kot skupnost ljudi, ki skupaj stanujejo in
skupaj porabljajo sredstva za osnovne življenjske potrebe (stanovanje, hrano…) oziroma človek, ki živi
sam . To so zasebna gospodinjstva, ki tvorijo večino populacije. Ločimo samsko, širše (več sorodnikov ali
drugih članov in članic), družinsko gospodinjstvo… Skupinska gospodinjstva so skupnosti ljudi, ki jih
oskrbuje ustanova, v kateri prebivajo.
Tilen T. Žafran
76 od 158
Pluralnost družinskih oblik Družinsko življenje je zelo dinamično in spremenljivo, zato ne moremo govoriti o tipični družini.
Pluralnost družinskega življenja se pojavlja zaradi spreminjanja skozi čas in heterogenosti družbe
(razredne, verske, etnične).
Različne tipologije družin
1. Glede na to, koliko ljudi živi v družinski skupnosti:
a. Jedrna ali nuklearna družina je dvogeneracijska in jo sestavljajo vsaj eden od staršev in
vsaj en otrok (biološki ali posvojen).
b. Razširjena družina poleg jedrne vključuje še druge sorodnike.
i. Horizontalno razširjena družina (strici, tete)
ii. Vertikalno razširjena družina (vsaj 3 generacije - stari starši, starši in otroci)
c. Velika družina je sestavljena iz več jedrnih družin, ki živijo v skupnem družinskem
gospodinjstvu in so običajno tudi sorodstveno povezane.
2. Ken Browne:
a. Jedrne ali dvogeneracijske družine dveh staršev in otrok.
b. Klasične razširjene družine - več jedrnih družin, ki so med seboj sorodstveno povezane.
Lahko gre za tri- ali štirigeneracijske družine, ki živijo v isti hiši, ulici ali na istem
območju. Zanje so značilni strnjena lokacija bivanja in pogosti stiki.
c. Modificirane razširjene družine so tiste, ki živijo ločeno od sorodstva. Imajo redke stike
s sorodniki.
d. Enostarševske družine so tiste, v katerih živi z otroci le eden od staršev (večinoma
materinske) že od nastanka družine (izvorno enostarševske) ali pa so posledica smrti,
odhoda enega izmed staršev ali razveze zakonske zveze.
e. Reorganizirane družine so ponovno vzpostavljene družine, v katerih ima eden od
staršev socialno in ne biološke roditeljske vloge.
Kritiko prejme na račun enostarševskih in reorganiziranih družin, češ, da bi jih lahko združil v jedrne.
1. Tipologija sodobnih družin, ki jo je izdelala skupina strokovnjakov OZN:
a) Jedrne družine, ki se delijo na družine obeh staršev in otrok, enostarševske družine in
posvojiteljske (adoptivne) družine.
b) Razširjene družine so tri- in večgeneracijske družine, sorodniške družine in poligamne
družine.
c) Reorganizirane družine so reorganizirane v ožjem pomenu ali dopolnjene družine (kot
Browne), komunske oblike družinskega bivanja in reorganizirane družine istospolnih
partnerjev.
Tilen T. Žafran
77 od 158
Raznovrstnost in spreminjanje družin v sodobnih družbah Vedno znova se pojavljajo novi trendi spreminjanja družin. Najbolj opazno se zmanjšuje število otrok v
eni družini.
Funkcije družine
1. T. Parsons:
Tradicionalne/predindustrijske družine imajo vse za preživetje pomembne funkcije:
• Reproduktivno funkcijo
• Ekonomsko funkcijo.
• Religiozno funkcijo.
• Politično funkcijo.
• Izobraževalno funkcijo.
Modernizacija je družine skrčila iz širše v jedrne, ki jim ostaneta dve univerzalni funkciji:
• Primarna socializacija otrok - družinska socializacija v zgodnjem otroštvu, ki omogoči
ponotranjenje norm in vrednot, ki veljajo v neki družbi.
• Čustvena stabilizacija odraslih - čustvena varnost, ki jo zakonca dajeta drug drugemu.
Kritika:
Pri čustveni stabilizaciji odraslih Parsons preveč idealizira jedrno družino, saj ni mogoča pri
enostarševskih družinah.
Prav tako idealizira ameriško srednjeslojno družino, ki jo postavi za zgled, vendar v teh družinah bolj kot
o čustveni stabilizaciji govorimo o telesni in čustveni podpori moški delovni sili (podcenjevanje žensk).
Pojavlja se tudi zgodovinska netočnost glede modernizacije družine.
Tilen T. Žafran
78 od 158
Danes:
Funkcije družine se prepletajo in niso v vseh obdobjih enako pomembne.
1. Predvsem za reproduktivno funkcijo je v večini družb zaželeno, da jo opravljajo prav družine,
saj družbe tako lahko najbolje nadzorujejo in uravnavajo spolno aktivnost ljudi in rojstva otrok.
2. Kulturna reprodukcija pa je povezana s prenašanjem kulturnih vzorcev, družbenih pravil,
tradicije, znanja in ravnanja iz generacije v generacijo, kar je zagotovljeno s socializacijo. Le-ta je
uspešna, če otroci ponotranjijo (interiorizirajo) temeljna družbena pravila, norme in vrednote, a
hkrati tudi razvijejo samostojno in kritično mišljenje.
3. Ekonomska funkcija (materialno oskrbovanje družinskih članov z dobrinami, pomembnimi za
življenje) družin je bila v predindustrijskih družbah celovitejša, vendar veliko količino materialnih
dobrin in storitev ljudje še vedno ustvarijo z družinskim in gospodinjskim delom. Danes je ta
funkcija prezrta zaradi tempa življenja.
4. Družina nam nudi čustveno podporo in pomoč, saj nam zagotavlja trajne in intimne odnose z
drugo osebo ali manjšo skupino ljudi.
Primerjava funkcij:
1. Tradicionalne družbe
a. Ni tako opazna čustvena funkcija,
i. Otroci so imeli dolžnosti do staršev.
b. Ekonomska funkcija: proizvodna enota - vsi prispevajo, delajo.
c. Socializacijska funkcija: družina je glavna in edina pri vzgoji otrok.
d. Reproduktivna funkcija: stroge norme glede spolnosti (število otrok, po poroki).
2. Moderne družbe
a. Velik poudarek na pravicah otrok.
b. Velike dolžnosti staršev do otrok.
c. Ekonomska funkcija: potrošniška enota.
d. Socializacijska funkcija: za vzgojo skrbijo tudi drugi dejavniki.
e. Reproduktivna funkcija: enakopravna, večje pravice, možnosti.
Tilen T. Žafran
79 od 158
Delitev dela in vlog v družini Vloge družin so se od 2. polovice 20. stoletja spreminjale v bolj enakopravne, integrirane, gospodinjsko
delo je postajalo enakomerneje porazdeljeno, odgovornosti pa skupne. To naj bi vodilo do simetričnih
družin, o katerih sta prva pisala P. Willmot in M. Young.
Delitve vlog v družini so lahko:
1. Segregirana ali asimetrična delitev vlog - obstaja jasna delitev na tipično ženske in tipično
moške vloge, ki se med seboj zelo razlikujejo. Kaže se v teh vidikih:
a. V večji meri so zaposleni moški (neenakopravnost, ločeno preživljanje prostega časa).
b. Vzgoja in gospodinjstvo nista enakomerno razdeljena.
c. Odločitev je segregirana (moški večjo vlogo pri ukazovanju).
2. Integrirana ali simetrična delitev vlog, kar pomeni, da si partnerja delo in odgovornosti za
družinsko življenje enakomerno delita
Postopno spreminjanje asimetrične družine k simetrični so spodbujali predvsem:
• Feministična gibanja,
• večja zaposlenost žensk in njihova povečana ekonomska samostojnost,
• spremenjen družbeni položaj žensk,
• možnost razveze zakonskih zvez,
• zvišan življenjski standard gospodinjstev,
• večja geografska in socialna mobilnost,
• razvoj vzgojnovarstvenih ustanov (vrtci, šole),
• manjši vpliv sorodstva.
V nekaterih družinah je integriranost še vedno bolj mit kot dejansko stanje.
Tilen T. Žafran
80 od 158
Dezorganizacija družin in razveze zakonskih zvez Dezorganizacija družine = rahljanje in v skrajni fazi razkroj družinskih odnosov. Vzrok so najpogosteje
razveze in ločitve, smrt partnerja, migracije, demografske spremembe in spremembe vrednot.
Govorimo o dveh tipih dezorganizacije družine:
1. Strukturna dezorganizacija pomeni spremembo oblike, strukture družine (število članov,
migracije) in največkrat pomeni tudi funkcijsko
2. Funkcijska dezorganizacija - družina ne opravlja več svojih temeljnih funkcij in zato so moteni
medsebojni odnosi
V zadnjem času se je število razvez zakonske zveze močno povečalo povsod, kjer so razveze legalne.
Temeljni vzroki za to so:
• Spremenjena socialna funkcija zakonske zveze, saj izgublja svoj status in pomen.
• Družbena sprejemljivost razvez: ljudje niso več stigmatizirani (na kar vpliva tudi upad religioznih
verovanj).
• Višja pričakovanja ljudi od zakonske zveze - želijo si več razumevanja, spolnega ujemanja in
osebnostne rasti.
• Spremenjen družbeni položaj žensk, predvsem ekonomska samostojnost - ženske niso več
pripravljene vztrajati v nezadovoljujoči zakonski zvezi zgolj zaradi ekonomskih in preživetvenih
razlogov.
• Višji življenjski standard ljudi.
• Manjši vpliv širšega sorodstva, ki ne pritiska več na partnerja, naj ohranita zvezo.
V Sloveniji se razveže vsak tretji zakon. Največ razvez je v Veliki Britaniji in ZDA.
Glede posledic razveze na otroka si sociologi niso enotni.
Tilen T. Žafran
81 od 158
Nasilje v družini Družine so lahko varne in podporne, a hkrati tudi sovražne in nevarne, kar se najbolj kaže skozi nasilje,
zanemarjanje in brezbrižnost.
Okoliščine tega so lahko objektivne (brezposelnost, daljše bolezni) ali subjektivne (agresivnost, prepiri,
zasvojenost). Družinsko nasilje je ena od oblik disfunkcionalnosti družine.
Vzroki za večjo ranljivost družin:
• Rastoča privatizacija in družbena izoliranost - družbeni svet se čedalje bolj krči med domače
stene, kjer naraščajo čustveni pritiski in stres, medsebojna razmerja pa so konfliktna, kar lahko
vodi k nasilju, razvezi, psihološkim deformacijam otrok, k odvisnosti, psihičnim motnjam in
boleznimi. Manjša se tudi sorodniška, sosedska in skupnostna podpora.
• Visoka toleranca do nasilja v zasebnosti; v domače nasilje se ljudje neradi vmešajo.
• pritiski, stresi, prevelika pričakovanja…
Obstaja več vrst nasilja v družini:
• Najpogosteje govorimo o fizičnem nasilju, katerega žrtve so predvsem ženske in otroci, mlajši
od 7 let.
• Spolno nasilje.
• Psihično nasilje.
• Ekonomsko nasilje (finančno izkoriščanje).
Tilen T. Žafran
82 od 158
Spreminjanje družinskega življenja Poglavitni globalni trendi, ki vplivajo na spreminjanje družinskega življenja so:
• Manjši vpliv sorodstvenih skupin; manj je sorodniško dogovorjenih porok
• Sobodna izbira partnerjev.
• Večja spolna svoboda; družbe manj omejujejo spolno vedenje ljudi.
• Otrokove pravice se čedalje bolj priznavajo.
• Vedno večje pravice žensk.
V družinskem življenju v Evropi so najbolj opazne naslednje spremembe:
• Raznovrstnost družinskih oblik in načina življenja.
• Formalizirana zakonska zveza izgublja svoj status in pomen - čedalje več izvenzakonskih zvez.
• Narašča :
a) Število razvez zakonske zveze (vsaka tretja v Sloveniji)
b) Število en ostarševsk ih družin (Slo: ena petina, Evropa: ena tretjina)
c) Število reorganiziranih družin (Slo: 30%, Evropa: 50%)
• Spremenjen družinski potek, podaljšuje se:
a) Obdobje prehoda z družine staršev v lastno družino (dolga LAT faza, pozen prehod v
starševstvo), na kar vpliva dolga doba šolanja, slabe možnosti zaposlitve, finančne
zadrege, lagodno življenje mladih,
b) Sklepno obdobje družinskega življenjskega poteka; podaljšuje se obdobje praznega
gnezda, ko morata starajoča se partnerja na novo urediti svoje družinsko življenje, ki se
ne vrti več okoli otrok,
Sociološki pogled na spreminjanje družine
1. Pesimistični pogledi: spreminjanje razumejo kot znamenja krize in zatona družine
2. Optimistični pogledi: spremembe razumejo kot dokaz, da so se družine bolj kot druge institucije
sposobne prilagajati spreminjajočim se razmeram
Tilen T. Žafran
83 od 158
Razprave o krizi družine • Razpravljanja o krizi družine niso nova
• Pojavljajo se vzporedno z drugimi krizami (gospodarska, politična, upad rojstev, naraščanje št.
razvez)
Kritika: Raziskave tega ne potrjujejo. Zagovorniki so prepričani, da je bilo družinsko življenje v preteklosti
boljše - ne moremo posploševati!
1. Funkcionalizem (Parsons) obravnava nuklearno dvostarševsko družino z asimetrično delitvijo
partnerskih moških (instrumentalnih) in ženskih (ekspresivnih) vlog kot idealen tip družine v
modernih družbah. Le-ta namreč najbolje opravlja dve najpomembnejši družinski funkciji:
primarna socializacija otrok in emocionalna stabilizacija odraslih.
Kritika: idealiziranje vloge družine v socializaciji in medpartnerski podpori, pomanjkanje razrednega,
statusnega, verskega, etničnega, družbenospolnega vidika.
2. P. in B. Berger: zavzemata zmerno stališče med konzervativno funkcionalističnim in radikalno
kritičnim. Zagovarjata klasično družino, ki zadovoljuje potrebe posameznika in družbe.
Kritični pogledi:
1. Familizem (E. Leach): zapiranje v družinsko zasebnost lahko ogroža družinske odnose, otežuje
družbeni nadzor in posege tudi, ko so ti nujni za obvarovanje ogroženih članov.
2. Marksizem (F. Engels): za moške in njihovo družinsko funkcijo je potreben nadzor nad
ženskami, rojevanjem in potomstvom.
Danes:
Osnovna funkcija družine je skrb za obnavljanje kapitalističnega sistema, kar se izraža v eksploziji
potrošništva. Jedrna družina omogoča podporo in umik odtujenemu delavcu. Neplačano gospodinjsko
delo niža minimalne stroške dela v prid kapitala.
1. Feminizem: zavzemajo se za pravičnejšo in bolj zmerno delitev družinskega dela in
odgovornosti, opozarjajo na obremenitev žensk glede neplačanega gospodinjskega dela
Tilen T. Žafran
84 od 158
Razmerje med družino in državo • Družine spodbujajo individualnost, saj dajejo nujno materialno in čustveno podporo za
osebnostni razvoj
• Družine individualnost zatirajo, saj hromijo individualne posebnosti in napeljujejo k čim bolj
konformnemu in nekonfliktnemu vedenju
Nekatere države oblikujejo posebno družinsko politiko , s čimer razumemo celoto ukrepov, s katerimi
skuša država prispevati k blaginji družin:
• Denarna nadomestila, pomoči in dodatki (otroški dodatek),
• zagotavljanje socialnih storitev.
Pogledi na razmere med družinami in državo se razlikujejo, vendar je mogoče oblikovati učinkovito
politiko države do družin le pod določenimi pogoji:
• Družino moramo razumeti kot institucijo in skupnost, ki ima lastno avtonomijo.
• Družino moramo razumeti kot primarno skupino, v kateri živijo različni posamezniki, ki imajo
skupne, a tudi različne interese in potrebe ter različno stopnjo družbene moči.
Razmerje med zaposlenostjo in družino postaja temeljno področje družinske politike v Evropi. To
področje je problematično predvsem na dveh ravneh:
• Znotraj družinske delitve dela, predvsem med staršema.
• V organizacijski, storitveni in časovni neusklajenosti med obema področjema.
Tilen T. Žafran
85 od 158
Družina – vprašanja za ponavljanje 1. Kako imenujemo obliko zakonske/partnerske zveze, v katero sta vključeni dve osebi?
2. Pri sklepanju zakonske zveze so nekatere osebe zaželene, druge pa prepovedane kot zakonski
partnerji/partnerke. Navedite in razložite eno od meril oziroma pravil, ki se nanaša na
vprašanje, kdo je (ne)primeren zakonski partner/partnerka.
3. Navedite funkcije družine
4. Kako imenujemo delo, ki se opravlja v družini za zadovoljevanje različnih potreb družinskih
članov, in kaj je za to družinsko delo značilno?
5. Kakšno delitev dela in vlog bi pričakovali v (post)modernih družbah glede na to, da so tudi
ženske zaposlene zunaj doma, in kaj je zanjo značilno?
6. Zakaj uvrščamo družino med primarne družbene skupine?
7. Kaj je monogamija?
8. S čim povezujemo načelo endogamije? Razložite ga.
9. Pojasnite razliko/povezanost med družino in gospodinjstvom.
10. Pojasnite pojma »družina prokreacije« in »družina orientacije«.
11. Zakaj uvrščamo družino med primarne družbene skupine?
12. Statistični podatki kažejo, da v mnogih evropskih družbah v zadnjih desetletjih narašča število
razvez, zmanjšuje pa se število sklenjenih zakonskih zvez. Navedite tri vzroke za to.
Tilen T. Žafran
86 od 158
Družbene različnosti in neenakosti 1. Družbena neenakost je neenakost, ki se kaže v neenaki porazdelitvi materialnih dobrin,
ugleda in moči, ti pa nam prinašajo različne možnosti in priložnosti.
Ljudje s tistimi lastnostmi, ki jih družba ceni, imajo več možnosti pridobiti višji status (tekmovalnost
[v preteklosti ne], delavnost, izobrazba, znanje, socialni kapital - poznanstva, materialno
blagostanje, ugled) – družba ima določene vrednote v ospredju (večinoma materialno blagostanje).
2. Družbeni status/položaj je mesto/položaj, ki ga ima posameznik na hierarhični družbeni lestvici
in ga določajo ekonomsko stanje, moč in ugled:
a. Ekonomsko stanje:
i. Premoženje; bogastvo, lastnina, imetje - kar posedujemo, si lastimo.
ii. Dohodki - kar pridobivamo z delom.
b. Družbena moč pomeni stopnjo sposobnosti vplivanja, odločanja, uveljavljanja lastnih
interesov, kljub nasprotovanju drugih.
c. Družbeni ugled je stopnja spoštovanja, prestiža, časti, ki jo je posameznik deležen v
družbi. Povezan je z zaslugami, dosežki, angažiranostjo, izobrazbo, poklicem,
sposobnostmi in osebnostnimi lastnostmi (poštenost, zanesljivost).
Weber: »V ožjem pomenu status določa le ugled.«
Statusna (in)konsistenca: če so te določnice med seboj povezane, govorimo o statusni
konsistenci/skladju, če pa niso (kadar nekdo ne premore vseh določnic), pa o inkonsistenci/neskladju
(npr. kadar je nekdo bogat, vendar nima ugleda – bogastvo je pridobil na sumljiv način).
Oblikovanje statusa
1. Pripisan status:
a. Določen nam je ob rojstvu in si ga ne oblikujemo sami, spreminjamo pa ga težko.
b. Bolj pomemben v predmodernih družbah in zaprtih družbenih sistemih.
c. Določa ga spol, rasna in nacionalna pripadnost, družinsko poreklo, … - to so
determinante pripisanega statusa
2. Pridobljen status:
a. Oblikujemo oz. pridobimo si ga sami, predvsem s pomočjo dejavnikov, kot so: izobrazba,
znanje, sposobnosti, veščine, poklic, ...
b. Značilen predvsem za moderne družbe in odprte družbene sisteme.
Statusni simboli so položajni znaki, preko katerih se odraža status človeka – obleka, hiša, avto, način
preživljanja prostega časa (hobiji, počitnice, šport), restavracije, s kom se družimo, uniforme pri
poklicu,…
Tilen T. Žafran
87 od 158
Družbena slojevitost/stratifikacija Stratim (lat.) = sloj
Družbena neenakost – širši pojem, slojevitost – ožji pojem
Družbena slojevitost je posebna oblika neenakosti, ko se ljudje, ki imajo enak/podoben status,
razvrščajo v hierarhično razporejene sloje. Družbene institucije poskrbijo, da se družbena neenakost
utrjuje in obnavlja ter prenaša iz generacije v generacijo.
npr: Pravni sistem ščiti pravice vladajočih, tistih na vrhu lestvice, ki oblikujejo zakone. Izobraževalni sistem ponuja vrednote in znanja v korist
vladajočega sloja. Ekonomski sistem ščiti tiste na vrhu.
Določnice družbene slojevitosti;
Ekonomsko stanje.
Ugled.
Moč .
Oblike družbene slojevitosti:
Glede na socialno mobilnost* ločimo 4 slojevitosti.
* mobilnost = gibanje, premikanje:
• V fizičnem smislu – migracije
• Socialno – možnost prehajanja po družbeni lestvici položajev
Sužnjelastništvo (zaprti sistem) se v pravi obliki ohrani do razpada Rimskega cesarstva v 5.stol. Temelji
na pravnem posedovanju drugih ljudi, ki nimajo pravic – sužnjelastnik ima pravice, ki jih suženj nima
(lahko ga celo ubije – položaji so različni). Trgovina s sužnji se okrepi v času kolonizacije, konča pa se leta
1864 (v ZDA), vendar le formalno - danes še vedno obstaja, vendar v drugačnih oblikah.
Kastni sistem (zaprti sistem) temelji na veri – hinduizmu. Verjamejo, da karma (delovanje in zasluge iz
prejšnjega življenja) določa kaste, v katere se rodijo. Darma = dolžnosti, ki jih mora posameznik glede na
kasto upoštevati. Prehod med kastami ni mogoč, se pa te delijo na podkaste/jatije. Velja za najbolj zaprt
sistem, značilen za Indijo. Za kastni sistem je značilna endogamija* = zahteva, ki se nanaša na sklepanje
porok – poročajo se le znotraj socialne skupine (znotraj kaste). Kaste so ločene tako družbeno kot tudi
prostorsko. Ta sistem je formalno odpravljen. pri nas je uveljavljena eksogamija = prepoved poroke med
sorodniki
Tilen T. Žafran
88 od 158
Stanovski sistem (zaprti sistem) je značilen za srednjeveško Evropo in je pravno utemeljen – položaj
podložnika je natančno določal, kaj morajo upoštevati. Delno je sistem upravičevala tudi religija
(krščanstvo; šele 19. stol - »Božja volja«). Ta sistem je sicer zaprt, vendar so možna napredovanja v višji
stan s posebnimi zaslugami, porokami, …
Razredni sistem (odprti sistem) je značilen za moderne družbe (od industrijske dobe naprej; z
modernizacijo) in temelji na ekonomskih odnosih – je ekonomsko utemeljen in odprt – možnost
socialne mobilnosti je visoka - status si posameznik pridobi z lastno dejavnostjo.
Zaprti - odprti sistem primerjamo glede na:
• mobilnost (Ne - Da)
• meje (točno določene - zabrisane, gibljive)
• status posameznika (pripisan - pridobljen)
• upravičenost/legitimnost sistemov – načini, kako se opravičuje slojevitost: religija, modra kri,
ekonomski odnosi
Tilen T. Žafran
89 od 158
Teorije o slojevitosti
Konfliktne teorije:
Konfliktnost v družbi kot posledica nestrinjanj - vzrok je izkoriščanje.
Marx
Marx vzrok vidi v privatni lastnini proizvajalnih sredstev – način, kako si neka družba zagotavlja
preživetje. Privatna lastnina omogoča, da tisti, ki imajo sredstva za proizvodnjo življenjskih potrebščin
(proizvajalna sredstva), pridobijo moč, da oblikujejo družbo glede na svoje interese. Družba se razdeli
na razred lastnikov/vladajoči razred (kapitalisti) in razred nelastnikov/podrejeni razred oz. proletariat.
Med razredoma vlada odnos izkoriščan ja, kar omogoča bogatenje lastnikov in
obubožanje/osiromašenje/pauperizacijo proletariata - polarizacija, značilna za kapitalizem.
• Presežna vrednost je po Marxu razlika med plačilom in vrednostjo tistega, kar so delavci
ustvarili.
Marx je bil prepričan, da bo z razrednim bojem, revolucijo, uporom delavcev odpravil razredno
družbo in oblikoval brezrazredno družbo. Bivše socialistične države tega niso odpravile.
Kritika:
• Preveč se je naslanjal na ekonomske odnose in zagovarjal ideal brezrazredne družbe.
Weber
Weber pravi, da družbo zaznamujejo konflikti, ki izhajajo iz neenakega dostopa do moči in virov za
preživljanje, vendar poudarja, da je slojevitost večplastna:
Tisti, ki imajo podoben ↓ , oblikujejo ↓
• Tržni položaj - na osnovi katerega se oblikujejo razredi
o Ljudje se razlikujejo tudi po izobrazbi, znanju, spretnostih in kvalifikacijah, kar vpliva na
njihov položaj na trgu (višina plače, delovne razmere, avtonomija).
• Ugled - statusne skupine
o Oblikujejo se poklicne, interesne, verske, etnične in druge skupine z različnim statusom.
• Moč - stranke (ne samo politične, tudi sindikati, poklicna združenja – vse skupine, ki se
zavzemajo za nek cilj)
o Različne skupine ljudi imajo različne možnosti vplivanja na uresničevanje lastnih
interesov.
Tilen T. Žafran
90 od 158
Funkcionalistične teorije:
Durkheim
Slojevitost je nujna, potrebna za družbo, saj temelji na individualnih sposobnostih. Za delovanje
družbe je namreč pomembno, da preidejo na položaje ljudje s pravimi sposobnostmi, saj le to zagotavlja
družbeno solidarnost.
Davis in Moore
Slojevitost je nujna in prispeva k ohranjanju družbe. V vsaki družbi obstajajo naloge, ki jih je potrebno
opraviti (poučevati, nahraniti, prevažati ljudi, …), vendar različne naloge zahtevajo različne sposobnosti
in niso enako funkcionalne za družbo. Najbolj sposobni, ki imajo večjo izobrazbo in sposobnosti,
opravljajo najbolj zahtevne in pomembne naloge in za to dobivajo višje nagrade - ljudje so motivirani
za dosego boljših rezultatov.
Kritika:
• Vprašljiva motivacija (slabe razmere ovirajo pot do uspeha kljub talentiranosti)
• Vprašljiva moč ljudi na višjih položajih (lahko onemogočajo/prepovedujejo uspeh drugih)
• Vprašljiva stabilnost/povezanost družbe (nesoglasja vodijo v konflikte, kar povzroči
nazadovanje tistih na nižjih položajih)
• Vprašljiv kriterij za razvrščanje položajev (koliko je kakšna služba pomembna)
Novejše teorije:
E. O. Wright
Ljudje se razvrščajo v razrede glede na nadzor nad lastništvom (ekonomski kapital), odnosa do
avtoritete in strokovnost:
• Kapitalisti, ki nadzirajo proizvajalna sredstva, kupujejo in nadzirajo delo drugih.
• Menedžerji , ki nadzirajo delo drugih za kapitaliste in prodajajo svoje delo kapitalistu.
• Drobna buržoazija20, ki ima v lasti manjša proizvajalna sredstva, vendar zaposluje malo ali nič
delavcev - ima manjši nadzor.
• Delavci (fizični delavci, profesionalni poklici [učitelj]…); srednji razred, ki je zelo heterogen in v
katerem je največ ljudi – nimajo nadzora in lastnine v obliki proizvajalnih sredstev.
20
Buržoazija - v kapitalizmu ekonomsko in politično vladajoči razred.
Kapitalisti Kapitalisti
Menedžerji Menedžerji
Drobna buržoazija Drobna buržoazija
Delavci Delavci
Tilen T. Žafran
91 od 158
P. Bourdieu:
Kulturni kapital se razvije med ljudmi, ki živijo v podobnih družbenih okoliščinah in se prenaša iz
generacije v generacijo. Vključuje pogled na svet, vrednotni sistem, načine izražanja, socialne veščine,
način preživljanja prostega časa itd.
Kulturne razlike lahko tudi stopnjujejo razredne razlike.
Socialni kapital: ljudje vsakodnevno vzpostavljamo stike z drugimi ljudmi in s tem ustvarjamo svoje
socialno omrežje, ta pa predstavlja prostor, kjer nastaja socialni kapital = sposobnost povezovanja in
zagotavljanja družbene povezanosti.
• Pomembna je kakovost/kvaliteta teh stikov v posameznikovi socialni mreži. Bolj kvaliteten
socialni kapital imamo, lažje dostopamo do uspeha (npr. lažja zaposlitev), kar omogočajo
veze, materialna pomoč … Po drugi strani pa so socialna omrežja lahko tudi vir omejevanja
(močne socialne vezi znotraj nekaterih socialnih omrežij lahko preprečujejo vključevanje v širšo
skupnost in možnost napredovanja), prepovedovanja, nadzorovanja in izključevanja (tisti, ki
nimajo socialnega kapitala, izključeni iz družbe in nezmožni dobiti določene vire – marginalne
skupine).
Tilen T. Žafran
92 od 158
Spreminjanje družbene slojevitosti v sodobnih družbah
1) Predindustrijska družba: najmanj višjega sloja, največ nižjega
2) Industrijska družba: največ srednjega razreda
3) Danes: zopet revščina
a) V drugi polovici 20. stoletja pride do vidnih sprememb: vzroki sprememb:
• Intenziven in hiter gospodarski razvoj,
• dvig življenjskega standarda,
• rast storitvenega sektorja (narašča št. zaposlitev znotraj sektorja - srednji razred –
profesionalni poklici),
• boljše možnosti/dostop do izobraževanja in zaposlitve (manj kmečkega prebivalstva),
• razpad socialističnih držav v Evropi,
• množična potrošnja in globalizacija.
b) Spremembe:
• Spremeni se struktura, oblike zaposlovanja in tržna situacija/položaj:
o Upad kmečkega prebivalstva,
o sprva povečan delež zaposlenih v industrijskem sektorju, ampak danes narašča
delež v storitvenem,
o sprva povečana mobilnost, danes pa vse manj prehoda med sloji,
o slab tržni položaj: nekvalificirani delavci, tudi poklici v storitvenem sektorju (trgovci),
o boljši položaj: javna uprava (javni uslužbenci).
• Povečan delež intelektualnih in tehničnih poklicev ter poklicev v javni upravi.
• Poveča se delež zaposlenih z nižjimi dohodki.
• Uvajajo se fleksibilne oblike zaposlovanja = zaposlovanje za določen čas:
o Delo po pogodbi, sezonsko delo – manj denarja in manj varna zaposlitev,
o povečan delež perkernih delavcev – tisti z nestalnimi zaposlitvami, brez zaščite na
delovnem mestu.
• Posledice se kažejo tudi v zdravju in družbenih odnosih ljudi.
Tilen T. Žafran
93 od 158
Družbena mobilnost
S pojmom družbena gibljivost oz. mobilnost označujemo prehajanje posameznikov, skupin ali slojev z
enega na drugi, podrejeni ali nadrejeni, položaj istega tipa. Ta prehod pa mora biti dovolj pomemben,
izrazit ter opazen, tako da ne pomeni le trenutne, kratkotrajne in povračajoče se spremembe položaja.
Premikanje posameznikov (ali skupine) znotraj posameznega družbenega sloja ali med različnimi
družbenimi sloji imenujemo družbena gibljivost ali mobilnost.
Vrste družbene gibljivosti ali mobilnosti
V sociologiji razlikujemo več delitev in klasifikacij gibljivosti, njenih funkcij in pomenov.
Horizontalna mobilnost: prostorska – migracije, znotrajslojevska.
Horizontalna mobilnost je takšno premikanje v družbenem prostoru, pri katerem ostajajo posamezniki,
skupine ali socialne kategorije iste ravni, na istem nivoju družbene strukture. Z njo imamo opravka
takrat, kadar prizadeti ne menjajo svojega družbenega statusa, dobijo pa novo socialno pozicijo, ki glede
na prejšnjo ni ne »višja« ne »nižja«. Ljudje, skupine oz. kategorije menjajo samo družbeno pozicijo iste
vrste, istega ranga, ne zapuste pa tega ranga samega.
a) Prostorska – migracije. Družbeno gibljivost, ki pomeni premičnost posameznika ali družbenih
skupin v družbenem prostoru, moramo razlikovati od migracij, ki pomenijo prostorsko
mobilnost, stalno ali začasno selitev v drugi kraj (dnevna migracija, ''zdomci'', emigranti…).
Delovna sila je tudi v tem smislu bolj mobilna, kot je bila v preteklosti, in pogosto so migracije
povezane tudi s pričakovano družbeno mobilnostjo, čeprav niso povezane samo z njo.
b) Znotrajslojevska - to je sprememba, pri kateri ostane človek znotraj istega sloja (npr.
administrator postane trgovec), pri čemer se status posameznika ali družbene skupine ne
spreminja. Predvsem mislimo na spremembo ekonomske dejavnosti, ki jo nekdo opravlja (npr.
prehod iz kmetijstva v industrijo, iz sekundarnega v terciarni sektor ipd.), gre samo za menjanje
zaposlitve oz. delovnega mesta brez vidnejšega poklicnega napredovanja.
Vertikalna mobilnost: medslojevska.
Vertikalno lahko raziskujemo z dveh vidikov:
Z vidika posameznika
Z vidika posameznika lahko ugotavljamo, kako se je spremenil njegov družbeni položaj (vrednosti:
mobilen navzgor, mobilen navzdol, nemobilen). Glede na smer spreminjanja položaja ločimo gibljivost
navzgor ali gibljivost navzdol.
Posledica prve vrste gibljivosti je pridobitev višjega položaja, pripadnost višjemu sloju, torej družbeni
vzpon ali dvig (družbena promocija), posledica gibljivosti navzdol pa je obratno padec ali spust na nižji
položaj (družbena degradacija).
a) Intrageneracijska (znotrajgeneracijska) gibljivost: se nanaša na družbeno gibanje znotraj ene
generacije. Meri se s primerjanjem posameznika v dveh ali več fazah v življenju in nam pove,
koliko se je posameznikov družbeni položaj spreminjal tekom njegovega življenja (npr.: človek,
ki začne službo kot nekvalificiran delavec, lahko v desetih letih postane računovodja; ali pa
trgovec napreduje in postane vodja trgovine; kvalificirana delavka se izobražuje in postane
inženirka) in je torej družbeno gibljiv v kategorijah znotrajgeneracijske gibljivosti.
Tilen T. Žafran
94 od 158
Vprašanje mobilnosti je za družbo zelo pomembno, saj bi visoka mobilnost pomenila, da je družba
zagotovila za vse posameznike enake možnosti, da dosežejo status glede na svoje sposobnosti.
b) Intergeneracijska (medgeneracijska) mobilnost: je sprememba, ko otroci dosežejo višji ali nižji
status kot njihovi starši in se nanaša na družbeno gibanje med generacijami. Pove nam, koliko se
je posameznikov družbeni položaj spreminjal tekom njegovega življenja v primerjavi s prejšnjimi
generacijami (starši, stari starši). Meri se s primerjanjem statusa očeta in sina (npr.: če sin
nekvalificiranega delavca postane računovodja, je sin družbeno gibljiv v kategorijah
medgeneracijske gibljivosti ali pa otrok zdravnika postane ključavničar)
Sociologi poskušajo torej ugotoviti, kako se je spremenil položaj otrok glede na položaj staršev.
Raziskave so dale različne rezultate, ne glede na to pa večina otrok dosega status, ki je približno enak
statusu staršev. Velikih vzponov in velikih padcev ni. Za vzpon posameznika je še vedno pomembno
njegovo izhodišče. To še posebej velja za višje sloje, tako da lahko govorimo o veliki stopnji
samorekrutacije elite.
Z vidika družbe
Z vidika družbe pa ugotavljamo, kakšne možnosti napredovanja (izboljšanja družbenega položaja)
omogoča posamezna družba. Tako ločimo odprte stratifikacijske sisteme (sodobne družbe), v katerih je
možnost vertikalne mobilnosti precej velika in zaprte , v katerih je ta možnost majhna ali je ni.
Za moderne družbe bomo rekli, da imamo doslej najbolj odprt stratifikacijski sistem. Možnosti, da
človek spremeni poklic, ugled, ekonomsko stanje, so v teh družbah največje v zgodovini družbene
slojevitosti. Za sodobno družbeno slojevitost je torej značilno, da je najbolj odprta od vseh dosedanjih
oblik slojevitosti .
Tilen T. Žafran
95 od 158
Vrste neenakosti
• Spolna neenakost (stereotipne vloge glede na spol)
o Opredelitev spola: (psihoanalitik Stoller)
Biološki (anatomski, delovanje hormonov) – določitev spola glede na fiziološke
značilnosti; determinanta pripisanega statusa.
Družbeni (kulturno pogojeno, družbene določnice spolnih razlik; obnašanje,
občutenje, spolna vloga, značaj) – ni tako viden navzven, nanj pa vpliva
socializacija.
Ekstrem: transseksualnost (≠ transvestit).
o Vidiki/področja neenakosti
Vidiki/področja neenakosti : v modernih družbah naj bi sicer veljala spolna
enakopravnost, vendar se kažejo številna območja, kjer se kaže neenakost:
zaposlovanje (ženske bolj v npr. skrbstvenih poklicih),
politika,
družina.
o Pogledi na spolno neenakost:
Funkcionalistični: spolne razlike so biološko pogojene in prispevajo k družbeni
stabilnosti in solidarnosti v družbi
Parsons: vloga ženske je ekspresivna (skrbi za družino, socializacijo otrok,
ustvarja toplino in čustveno oporo), vloga moškega pa instrumentalna
(oskrbnik, hranilec družine)
Feministični: opozarjajo na neenakost, diskriminacijo, seksizem (ideologija, da
je 1 spol več vreden od drugega), neplačano gospodinjsko delo. Odgovor za
spolno diskriminacijo iščejo v patriarhatu .
Wright opozarja na povezanost med spolno in razredno neenakostjo. Ženske so slabše plačane, ker so
nadpovprečno zaposlene v delavskem razredu, kjer je tudi težje napredovanje.
• Etnična neenakost
Etnija - skupnost ljudi, ki jih povezuje skupna kultura, zavest o skupni
povezanosti in pripadnosti. Pripadniki etnične skupine se zavedajo svoje
različnosti, hkrati pa jim jo priznavajo tudi drugi.
Različne etnične skupine: pleme, ljudstvo, narod, nacija
Kulturne značilnosti etničnih skupin (po katerih se razlikujejo med
seboj): jezik, skupna zgodovina, skupna kultura, predniki, religija,
ozemlje, politična organiziranost
o Etnična pripadnost je pripisana (dana nam je z rojstvom); vpliva na etnično identiteto
(občutenje samega sebe kot pripadnika etnije) in etnično zavest (odnos do lastne
etnije; pri Slovencih nizka, pretirana etnična zavest se lahko razvije v etnocentrizem) -
čustveno obarvano
o Etnična slojevitost = slojevitost/stratifikacija na podlagi etnične pripadnosti, ki vpliva
na višji ali nižji družbeni položaj oseb - razdelitev etnije na manjšine in večno (ki ima
privilegiran položaj). Pogoste so težave z razumevanjem pojma:
Etnična skupina = etnija, ≠ etnična manjšina.
Etnična manjšina = skupina, ki je v družbi v podrejenem položaju, ne glede na
številčnost. Pripadniki so socialno in fizično ločeni od ostale skupnosti - etnična
distanca in etnična segregacija.
Tilen T. Žafran
96 od 158
o Področja neenakosti :
socialna, družbena izključenost, prostorska ločenost, predsodki, diskriminacija,
slabši dostop do ekonomije, izobrazbe, socialne varnosti, političnega odločanja.
• Starostna neenakost
Pričakovana življenjska doba = eden od kazalcev kakovosti življenja se daljša
odvisna je od gospodarske razvitosti, življenjskih razmer, medicine različna v
razvitih in nerazvitih državah
o Različno vrednotenje starosti
Tradicionalne družbe (cenjen položaj starejših – modri, izkušeni).
Moderne družbe (starostniki so breme družbe zaradi vzdrževanja).
o Področja neenakosti starejših:
Večja tveganost zaposlovanja,
slabše ekonomsko stanje,
večje tveganje revščine.
kljub temu se z večanjem deleža te populacije povečuje njihova politična moč in
možnost vplivanja na pomembne družbene probleme
Tilen T. Žafran
97 od 158
• Revščina
Absolutna - nezmožnost zagotavljanja temeljnih življenjskih potreb (hrana,
obleka, urejeno bivališče), kar ogroža zdravje in življenje ljudi
Relativna - nezmožnost zagotavljanja dobrin in storitev, ki so v določeni družbi,
v določenem času, glede na določeno gospodarsko razvitost dojete kot
samoumevne
o Razlage revščine
Vzrok je v revežih samih:
Subkultura revščine - razlog je v kulturi revežev, ki izoblikujejo posebne
življenjske vzorce, vrednote in norme, ki tvorijo specifično subkulturo, ki
se prenaša iz generacije v generacijo. Za to subkulturo naj bi bila
značilna vdanost v usodo, občutek nemoči, odvisnosti in manjvrednost.
Teorija situacijske prisile: poudarja, da je kriva situacija (izguba službe,
poškodba…), v kateri se reveži znajdejo. Do dela imajo negativen odnos,
ker so dela, ki jih opravljajo, slabo plačana, brez ugleda… Ne varčujejo,
ker za to nimajo časa ali pa so prihranki premajhni za izboljšanje
položaja.
Vzrok je v organizaciji družbe :
o Konfliktna teorija: Revščina je nujni proizvod kapitalistične
družbe in izhaja iz družbene slojevitosti. Je pogoj za bogastvo
drugih. Revnim primanjkuje priložnosti in ne sposobnosti, poleg
tega pa v politiki nimajo nikogar, ki bi zagovarjal njihove
interese.
Funkcionalistična teorija : revščina je lahko funkcionalna:
o Revni dajejo poklice (socialne službe, humanitarne organizacije)
- industrija revščine,
o revni so pripravljeni opravljati dela z nižjo plačo in nižjim
ugledom,
o revni so grešni kozli – opravičevanje družbenih problemov.
o Kdo je najpogosteje reven?
Ljudje z nizko izobrazbo/kvalifikacijo,
priseljenci (etnične manjšine),
starostniki (ostarela samska gospodinjstva),
več žensk kot moških.
Država, ki skrbi za revne (razvita socialna politika) je socialna država. Ukrepi za ublažitev revščine so
razne oblike denarne pomoči. Revščine ni mogoče izničiti, lahko pa jo ublažimo.
Tilen T. Žafran
98 od 158
Družbene različnosti in neenakosti - vprašanja za ponavljanje 1. Navedite determinante družbenega statusa
2. Pojasnite pojem statusne inkonsistence (statusnega neskladja) in navedite primer.
3. Opredelite socialna omrežja.
4. Kako poimenujemo družbeno mobilnost, s katero primerjamo družbeni status staršev in
otrok?
5. Kaj je samoobnavljanje/samorekrutacija družbenih elit?
6. Navedite dva dejavnika, ki prispevata k uresničevanju samoobnavljanja elit
7. Predstavite temeljne dimenzije (razsežnosti) družbenega statusa.
8. Kaj je statusno neskladje? Opredelite ga in navedite primer.
9. Kako imenujemo znake, po katerih lahko sklepamo o statusu posameznika? V odgovoru
navedite tudi primer znaka, ki zaznamuje status
10. Kaj je pripisani družbeni status?
11. Vpliv pripisanega družbenega statusa v modernih družbah se je zmanjšal. Pojasnite to
spremembo in navedite, kaj je nadomestilo njegov vpliv.
12. Naštejte določnice družbene slojevitosti.
13. Kaj je družbena gibljivost? Ponazorite ta pojav s konkretnim primerom.
Tilen T. Žafran
99 od 158
Znanost Znanost so vsa nakopičena znanstvena spoznanja, pridobljena po določenih metodah.
Spoznavanje - proces, preko katerega človek nadzoruje in spoznava svet okoli sebe. Načini pridobivanja
novih spoznanj so različni:
1. Neposredno - s preizkušanjem, z lastnimi izkušnjami (otroci).
2. Posredno - večino znanj družba prenaša posamezniku s socializacijo - drugi (starši, mediji,
vrstniki…) nam posredujejo znanja, ki se jim zdijo pomembna, preko pogovorov, informacij ali
sistematično (šola) in tako vsak pridobi del kulturne dediščine prejšnjih generacij.
Pri pridobivanju znanj nas omejujejo različne okoliščine:
Individualne omejitve: psihofizične sposobnosti posameznika - nenatančnost čutil, spomin,
motorika, jezikovne zmožnosti, materialne sposobnosti.
Družbene okoliščine: družbena ureditev, Cerkev, politični pritiski.
Družba posreduje tista znanja, ki so v korist vladajoči družbi - ta jim daje nek status in jih priznava - so
družbeno priznana znanja.
Znanje (ožje) so tista spoznanja, ki so preverjena in jih družba priznava kot pomembna in
resnična. Pomembno je, da jih priznavajo tudi drugi - legitimacija21 spoznanja.
Znanje je relativno, saj je to, kaj opredeljujemo kot znanje, odvisno od številnih dejavnikov: čas,
prostor, razvoj tehnike in tehnologije, politika… - zato se znanja lahko spreminjajo (merjenje časa,
jezik…).
Zaloga znanj - vsebina, obseg in struktura znanj v neki družbi (nakopičena znanja), ki se razlikuje od
kulture do kulture in od posameznika do posameznika. Odvisna je od naravnega in kulturnega okolja, v
katerem živimo.
Noben človek ne obvlada celotne zaloge znanj. Za sodobne družbe je značilno, da se ljudje usmerjajo
in specializirajo, ker je zaloga znanj postala neobvladljiva - posamezniki imajo tako subjektivno zalogo
znanja, ki pa ni enaka družbeni zalogi znanja.
Objektivnost znanja pomeni, da se človeško vedenje o nekem pojavu ali procesu sklada z realnostjo.
Objektivna zaloga znanj so tista znanja, ki jim družba daje status - tisto vedenje, ki je v tistem trenutku
najbolj možno, saj družba ne najde boljše razlage oz. boljši prenos ni mogoč.
21
Legitimnost - družbena upravičenost, sprejemanje.
Tilen T. Žafran
100 od 158
Znanstveno spoznanje in vsakdanje izkustvo Vsakdanje izkustvo pridobivamo z neposrednimi izkušnjami in posredno, ko nam jih posredujejo
starši, vrstniki, mediji… Zaloga naših vsakdanjih spoznanj je odvisna od kulturnega okolja, v katerem
živimo. Znanstveno spoznanje in vsakdanje (laično22, razumsko) izkustvo se razlikujeta predvsem v
načinu, cilju, jeziku, objektivnosti.
Cilj znanstvenega spoznanja je objektivno spoznanje in sistematična pojasnitev pojavov ali dogodkov.
Glede na način pridobivanja spoznanj se razlikujeta v naslednjih značilnostih:
Znanstveno spoznanje
Pridobljena na specifičen način, z uporabo znanstvenih metod,
spoznanja se v že obstoječ sistem vključujejo sistematično in organizirano,
jasno začrtana meja znanj (kdaj in pod katerimi pogoji velja neka zakonitost),
o Strožja merila legitimizacije.
temelji na načelih znanstvenega spoznanja,
uporaba znanstvenega jezika,
trditve so natančno formulirane.
Vsakdanje izkustvo
Pridobljena posredno in neposredno,
trajnejša zaloga znanj,pridobljenih v najzgodnejšem otroštvu,
ni mej,
ne veljajo načela,
uporaba pogovornega jezika.
Različni pristopi znanstvenih spoznanj:
Pozitivizem23 - znanost naj bi proučevala samo to, kar je empirično preverljivo.
Empirizem24 - le dejstva - tako kot pri raziskovanju v naravoslovju.
Holistični/celostni pristop - določene procese poskuša pojasnjevati iz različnih vidikov.
Dinamični - vključuje različne metode raziskovanja.
Pri empiričnem raziskovanju obstaja nevarnost redukcionizma - oženje določenih spoznanj na majhne
delčke in s tem zanemarjanje kompleksnosti problema.
22
Laik - kdor se na kako stroko slabo spozna, nestrokovnjak. 23
Pozitivizem - filozofska smer, ki zanika vsako spoznanje, ki ga ni mogoče dokazati. 24
Empirizem - filozofska smer, po kateri je čutno dojemanje, opazovanje glavni vir spoznanja.
Tilen T. Žafran
101 od 158
Razvoj modernih znanosti Znanost je bila razvita že v starih civilizacijah (Egipt, Kitajska), vendar sta bila položaj in vpliv znanosti
drugačna kot danes. Znanje je bilo prepleteno z religijsko in posvetno oblastjo, pomenilo pa je posebno
obliko elitnosti, saj ni bilo dostopno velikemu številu ljudi.
Razvoj modernih znanosti kot posebnega sistema spoznanj, z lastnimi normami in vrednotami, sega v
16. stoletje, v katerem je razsvetljenstvo z novimi idejami oblikovalo temelje za razvoj moderne
znanosti. Pomembne okoliščine razvoja so bile:
Spremenjen odnos do narave (človek je že v renesansi gospodar narave).
Zaupanje v moč človeškega uma.
Katoliška inkvizicija prepoveduje znanstvena spoznanja.
Verska nasprotja, nastanek protestantizma, spremenjen odnos verske in posvetne oblasti, ki
omaje nesporno avtoriteto religije.
Preporod v umetnosti, ki se na različnih področjih opre na antično tradicijo in izoblikuje novo
podobo človeka.
Uveljavi se kapitalizem z meščanstvom kot nosilcem družbenega razvoja .
Za vse to je potrebno poznavanje naravnih zakonov, družbe in človeka. Človeška vednost tako dobi
nov pomen - postane gonilna sila razvoja, bogatenja in ustvarja prepričanje, da je človek z znanjem
lahko gospodar sveta - antropocentrizem25.
Veliko vlogo pri razvoju modernih znanosti naj bi imel tudi eksperiment.
Prehod iz tradicionalnih v moderne družbe v 18. in 19. stoletju, ki predstavlja pomemben mejnik v
razvoju znanosti, je povezan z modernizacijskimi procesi. Pomen znanosti takrat postaja vedno večji.
Temeljne razlike med tradicionalno in moderno družbo so:
Tradicionalne družbe Moderne družbe
naturalna proizvodnja blagovno-denarna proizvodnja
stanovska družba razredna družba
ruralne26 skupnosti urbane skupnosti
množična nepismenost množična pismenost
elitno izobraževanje množično izobraževanje
nesvoboda podložnikov svoboda državljanov
sakralne27 družbe 28sekularne družbe
pomen religije pomen znanosti
Max Weber je za spremembo pomembnosti religije, ki jo v modernih družbah zamenja znanost, uporabil
izraz odčaranje ali demistifikacija sveta.
Na razvoj sodobne znanosti so vplivali tudi organiziranje, profesionalizacija znanosti in nastanek
znanstvene skupnosti z institucionalizacijo znanosti.
25
Antropocentrizem - nazor, da je človek edini subjekt vsega, kar je. 26
Ruralen - kmečki, podeželski. 27
Sakralen – verski. 28
Sekularno - v najširšem pomenu izraz sekularizacija označuje spremembe v moderni družbi z ozirom na religijo. Gre za proces zmanjševanja družbenega pomena religije.
Tilen T. Žafran
102 od 158
Znanstvena skupnost vključuje institucije, ki se ukvarjajo z znanostjo (akademije, visokošolske institucije,
inštituti), zanjo pa so značilni:
Sistem norm in vrednot, po katerih deluje,
vzpostavljajo se posebni načini komunikacije in sodelovanja med raziskovalci,
znanstvenik kot poklic,
oblikuje se strokovna javnost, ki sodeluje pri znanstvenih raziskavah in jih regulira,
akademska svoboda kot cenjena vrednota, ki jo sprejemajo večinoma vse družbe.
Prva univerza je nastala v Bologni (Italija) leta 1088, med najstarejše pa spadajo še univerza v Parizu,
Oxfordu in Cambridgeu.
R. Merton: vsak znanstvenik teži po nepristranskem raziskovanju – znanstveno dejavnost usmerjajo
specifične norme:
Avtonomnost - znanost naj ne bi bila odvisna ali pod vplivom politike in kapitala ter od
religijskih institucij.
Univerzalizem - poudarja javnost dela in dostopnost znanstvenih spoznanj javnost.
Nepristranskost - veljala naj bi načela znanstvenega spoznanja.
Organizirani skepticizem - odprtost do določenih novih spoznanj, ki se vključujejo v zakladnico
znanstvenih spoznanj .
Kršenje znanstvene etike oz. zloraba znanstvenih načel/norm:
Znanost je pogosto podrejena močnim naročnikom (vlada, politika, vojska) in s tem postaja
pomemben strateški instrument nacionalne industrije.
Rezultati so velikokrat skriti oz. neobjavljeni (niso za v javnost):
o Problem pretoka.
o Zaprtost znanstvenih krogov.
Neupoštevanje načel znanstvenega spoznanja (npr. nestrpnost - problem pri prikazovanju
rezultatov).
Pogosto odmikanje od znanstvene resnice - močni naročniki prepovedujejo raziskovanje
določene teme in pri tem uspejo, ker financirajo znanstvene institucije.
Znanost je pogosto stisnjena med komercialne pritiske (zahtevajo objavo) in podreditvijo vlade
(prepovejo objavo).
Paradigma29 je določen način razumevanja naravnih in družbenih procesov, ki se oblikuje znotraj
posameznih teorij, znanstvenih smeri… Vpliv paradigem se odraža v načinih raziskovanja in v
potrjevanju novih spoznanj. Sprememba paradigme praviloma povzroči znanstveno revolucijo.
Družbena potrditev (verifikacija) znanstvenih spoznanj - sprejemanje, potrjevanje in vključevanje novih
spoznanj v že obstoječ nakopičen sistem znanj. Povezana je z naravo znanstvene skupnost (T. Kuhn).
Pripadnost neki skupnosti posameznika obvezuje k upoštevanju norm in paradigem - te lahko vodijo ali
pa zavajajo oz. omejujejo.
Potrditev novih znanstvenih spoznanj je včasih težavna, za kar obstaja več razlogov:
29
Paradigma - vzorec, primer.
Tilen T. Žafran
103 od 158
Sprejemanje novih znanstvenih spoznanj je družbeno pogojeno in pod vplivom tradicije,
religije, spola, statusa in moči
o M. Foucault, Luckmann: vpliv družbene moči: tiste države, ki imajo tudi sicer večjo moč,
jo imajo tudi pri znanosti
Pogosto doživljanje osebne krize zaradi pritiskov
Znanost je najproduktivnejša tam, kjer so za to vzpostavljeni ustrezni materialni in drugi pogoji - tam
so tudi centri moči.
Tilen T. Žafran
104 od 158
Funkcije moderne znanosti
1. Praktična funkcija; cilj - uporaba znanja
Znanstvena spoznanja vplivajo na:
Praktično življenje ljudi - vsakdanje, zasebno življenje in povezovanje ljudi v skupnosti:
imajo ljudje, ki imajo dostop do elektronskih naprav in potrebno znanje, zagotovljene
nekatere socialne privilegije, se uveljavlja nov dejavnik socialnega razlikovanja.
Razvoj novih tehnologij, ki so prijaznejše do okolja (porabljajo manj energije, omogočajo
manj izpustov), se bolje prilagajajo potrebam proizvajalcev in kupcev, olajšujejo delo,
zahteva nenehno dopolnjevanje znanja gospodarski razvoj in ekonomsko rast.
Znanost služi kot instrument za podrejanje in urejanje narave in družbe, utemeljevanje in
opravičevanje družbenih odločitev, procesov, dogodkov.
(politično in gospodarsko) - znanost - razsodnik družbenih procesov
2. Spoznavna funkcija; cilj - objektivno spoznanje, pridobiti znanje o nečem
Znanost je v tem pogledu sistem znanj o nekem področju, ki temelji na uporabi posebnih metod
raziskovanja, na teoretičnem mišljenju in logičnem sklepanju.
Znanost kot taka pridobiva vedno večji pomen z modernizacijo.
Znanstveno spoznanje je:
Družbeno in zgodovinsko pogojeno - popolne distance med raziskovalcem in predmetom
proučevanja ni mogoče vzpostaviti, saj ima vsak posameznik svojo družinsko, etnično,
religiozno identiteto, ki vpliva na njegov odnos do družbe in do sveta.
Relativno - znanstvena spoznanja nimajo neomejene trajnosti, prav tako pa.
Obstajajo nasprotujoče si teorije o nekem pojavu.
3. Kulturološka funkcija se najbolj kaže pri vplivu znanosti na:
Mišljenje videnje sveta - zaupanje v moč razuma
dojemanje stvari
oblikovanje in utrjevanje kulturnih vzorcev
religijo (sekularizacija) umetnost (film, glasba, slikarstvo, gledališče)
komunikacijo (internet + ne le način, temveč tudi posedovanje jezikovnega koda - novi izrazi)
prosti čas (aktivnosti + razumevanje le-tega)
Durkheim meni, da je kultura znanstvenega spoznanja v modernih družbah nujna in jo mora osvojiti
vsak človek, ki mora pomembne znanstvene dosežke poznati in znati uporabljati.
Tilen T. Žafran
105 od 158
Etične dileme znanosti
Etične probleme proučujemo z dveh vidikov - etična vprašanja, ki se nanašajo na:
1. Proces raziskovanja, pridobivanje znanstvenih spoznanj - Kako?
Objekt raziskovanja ne sme biti zlorabljen (psihično/fizično/spolno), kar je povezano z metodami, saj
vse niso enako primerne - pomembna je previdnost pri tem, kaj raziskujemo in katere metode pri tem
uporabljamo, jih ustrezno kombinirati in upoštevati znanstvena načela.
Varovanje zasebnosti in osebnih podatkov - upoštevati moramo pravice ljudi na ravni posameznika ali
institucij (zaradi sodobne tehnologije, predvsem interneta, je danes večja možnost sledenja podatkov
kot včasih).
2. Uporaba znanstvenih spoznanj
Vprašanje odgovornosti znanstvenikov za uporabo ali zlorabo znanstvenih spoznanj - Kdo je kriv?
Znanstvenik mora upoštevati najvišje raziskovalne standarde in biti pošten in kritičen pri prikazovanju
rezultatov. Pogosto se odgovornost prelaga na državo, saj naj bi ta postavila mejo.
npr. genski inženiring, jedrska energija, mikrobiologija
Znanost in tehnologija Razvoj znanosti je povezan z razvojem tehnologije in možnostmi njene uporabe, oboje pa ima
pomembne družbene posledice.
Tehnologija je celota najrazličnejših postopkov, s katerimi zagotavljamo storitve in proizvajamo
dobrine.
Načini delovanja istih stvari se skozi čas spreminjajo - načini proizvajanja nečesa, zagotavljanja uslug…
Tudi razvoj tehnologije se močno spreminja in je odvisen od različnih dejavnosti, odločilna pri
uvajanju strojev pa je bila industrijska revolucija.
Tilen T. Žafran
106 od 158
Razvoj tehnologije je potekal v več fazah:
Joan Woodward razdeli vrste tehnologije glede na delovna sredstva:
Obrtna tehnologija (preprosta in ročna delovna sredstva),
tehnologija tekočega traku,
avtomatizirana tehnologija (cel sistem),
informacijska tehnologija (računalniki).
obrt - tradicionalne/predmoderne
družbe
obrt - tradicionalne/predmoderne
družbe
industrijska revolucija industrijska revolucija
mehanizirana tehnologija (konec 18. in začetek 19.
stoletja)
mehanizirana tehnologija (konec 18. in začetek 19.
stoletja)
avtomatizirana tehnologija (40. leta 20. stoletja) - moderne
družbe
avtomatizirana tehnologija (40. leta 20. stoletja) - moderne
družbe
informacijska tehnologija (70. leta 20. stoletja)
informacijska tehnologija (70. leta 20. stoletja)
Tilen T. Žafran
107 od 158
1. Obrtna tehnologija
Ročna, preprosta orodja,
pomembne so spretnosti, znanja, fizična moč,
dolga doba pripravništva,
izdelek se proizvede od začetka do konca - ni delitve dela, zaradi česar so izdelki bolj cenjeni,
glavni dejavnik je človek s svojim delom,
značilna je za srednji vek.
2. Tehnologija tekočega traku
Mehanizacija (uvedba strojev v proizvodnjo) na začetku 19. stoletja je omogočila organizacijo velikih
tovarn, človekovo delo v njih pa je postajalo vedno bolj preprosto. Delo s stroji sprva ne zahteva
posebne usposobljenosti, človek pa je postal privesek stroja.
Odkritja znanosti so vse hitreje uvajali v industrijsko proizvodnjo, z mehanizacijo pa se je začela
uveljavljati tudi znanstvena organizacija dela.
2.1. F. Taylor (konec 19. stoletja) - taylorizem30 (organizacija dela)
Prične z raziskavami, s katerimi skuša racionalizirati delovni proces (načrtovanje, izvrševanje, kontrola)
- natančno proučevanje posameznih faz dela.
Preuči posamezne gibe, ki so potrebni pri opravljanju določenega dela - čas, razdalja, surovine… -
uvede normirano delo - norma31, koliko časa potrebuje delavec, da nekaj opravi:
Delovni proces je temeljil na strogi in natančni razdelitvi opravil (tehnična delitev dela) in
ločenosti izvrševanja, načrtovanja in nadzora. Čas vsakega giba je bil normiran.
Njegov cilj je bil, da bi postalo delo delavca čim bolj podobno delu stroja.
2.2. H. Ford (začetek 20. stoletja) - fordizem32 - novost v organizaciji dela
Uvede prvi tekoči trak (1913),
obogati produkcijski proces in razvije množično proizvodnjo izdelkov za množični trg, kar je bil
pogoj za razvoj potrošniške družbe,
izdelki so postali razmeroma poceni,
30
Taylorizem - (ne katerem temelji Fordizem) zasleduje predvsem učinkovitost strojev in delavcev, Fordizem poudarja združevanje obeh v luči zniževanja stroškov. 31
Norma - količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času. 32
Fordizem - je filozofija proizvodnje, ki želi povečati produktivnost s standardizacijo proizvodov z uporabo tekočih trakov in z razbitjem dela v manjše (manj strokovne) operacije, kjer je pomembna predvsem intenzivnost. Fordizem spremljajo tudi poslovne inovacije v pospeševanju prodaje z nižjimi cenami, oglaševanjem in financiranjem nakupov.
Tilen T. Žafran
108 od 158
H. Ford spremeni naravo dela: za delo za tekočim trakom je značilno:
Skrajša se čas, ki ga delavec porabi za izdelavo.
Delo postane monotono, dolgočasno, ni ustvarjalno - delo postane zgolj sredstvo za preživetje,
saj delavci ne občutijo več inspiracije - gre za instrumentalni odnos do dela.
Posebna znanja niso potrebna, bolj vzdržljivost.
Najpomembnejši posledici sta odsotnost od dela in fluktuacija - menjavanje delovnih mest
Tehnologija množičnega traku je še danes množično v uporabi, vendar je skozi čas prišlo do več
obogatitev delovnih nalog:
Rotacija na delovnem mestu - delavci se menjajo in ne opravljajo vedno iste faze.
Razširitev delovnih nalog - delavec ni le pri stroju, dela tudi druge funkcije.
Skupinska delitev dela - ožja skupina je odgovorna za celoten izdelek.
Tilen T. Žafran
109 od 158
3. Avtomatizirana in informacijska tehnologija
Avtomatizirana tehnologija se je začela uvajati v 40. letih 20. stoletja, najprej v ZDA na področju
kemične industrije. Zanjo je značilno, da človekova navzočnost pri predelavi surovin in izdelavi izdelka ni
več potrebna, saj to delo opravljajo stroji pod avtomatsko kontrolo. Človek je potreben le pred
proizvodnim procesom (načrtovanje) in po njem (nadzor kakovosti).
Uvajanje informacijske tehnologije ali kibernetizacija pomeni, da proizvodne procese upravljajo
računalniki - stroj prevzame tudi nadzorovalno funkcijo. Računalniško vodenje se uporablja tudi zunaj
industrije v storitvenih dejavnostih.
Vpeljavo in širjenje informacijske tehnologije od 70. let 20. stoletja naprej označujemo tudi kot
informacijska revolucija. Po njenem pomenu in vplivu na vsa področja družbenega življenja je
primerljiva z industrijsko revolucijo. Pomeni prehod v postindustrijsko informacijsko družbo.
Informacijska revolucija je povzročila več sprememb in novosti:
Širjenje terciarnega33/storitvenega sektorja,
novi poklici, dejavnosti,
drugačne spretnosti in veščine - predvsem komunikacijske: zmožnosti govoriti, pisati,
uporabljati novo informacijsko tehnologijo…
delo poteka kjerkoli - tudi doma (združitev doma in delovnega mesta),
večja fleksibilnost v organizaciji dela in prostega časa ter v proizvodnji različnih dobrin
(nasprotje s fordizmom se kaže v proizvodnji majhnih serij raznovrstnih dobrin),
ustvarjanje simbolov in manipulacija z njimi (oglaševanje),
globalizacija gospodarstva.
V teh dveh vrstah tehnologije je povezanost delovnega procesa z znanostjo najintenzivnejša in tudi
načrtovana.
Rezultati povezanosti med znanostjo in uporabo tehnoloških dosežkov v proizvodnji in v vsakdanjem
življenju so vidni v spremembah delovnega procesa in vsakdanjega življenja, pa tudi v večji vplivnosti
človekovih posegov v naravno okolje.
33
Terciarni sektor - po tradicionalni definiciji se terciarni (storitveni) sektor razlikuje od primarnega in sekundarnega sektorja predvsem po tem, da ne postavlja v ospredje proizvodnje materialnih dobrin, ampak nudi nematerialne storitve.
Tilen T. Žafran
110 od 158
Ekološka kriza - porušeno ravnotežje med človekom in naravo Ljudje živimo v družbenem okolju, ki ga sestavljajo dom, sosedje, prijatelji in vrstniki, šola in delovni
kolektiv, svet informacij, pravila vedenja itd. Obdajajo nas tudi materialni objekti (ceste, hiše, tovarne,
mostovi…). Vse skupaj imenujemo sociotehnosfera, s človekovo dejavnostjo ustvarjen svet pa
imenujemo tudi umetni ali kulturni ekosistem. Obdaja pa nas tudi naravno okolje, ki ga imenujemo
ekosfera (naravni ekosistemi).
Ekosfera je nastala neodvisno od človekove dejavnosti in deluje po lastnih zakonitostih, človek pa je
od njega odvisen. To odvisnost skuša človek premagati in prilagoditi naravno okolje svojim potrebam,
rezultat česar je konflikt med sociotehnosfero in ekosfero, ki lahko uniči naravo s človekom vred. Zaradi
tesne povezanosti pa so problemi okolja tudi družbeni problemi ljudi.
Študija Meje rasti (1972) je povzročila revolucijo v pogledih na probleme okolja. Predstavila je
prihodnost življenja ljudi na Zemlji, podrla predstavo o človeku kot gospodarju narave in zavrnila
možnosti nadaljevanja razvoja družbe znotraj nenehne gospodarske rasti. Predstavila je naslednje
rezultate:
Ljudje se preveč množimo in s tem postajamo vedno večja obremenitev za planet.
Uspešen razvoj enačimo z nenehno gospodarsko rastjo, kar je tudi najvišji politični in družbeni
cilj.Pri tem pospešeno porabljamo naravna bogastva, ta pa so na voljo le v omejenih količinah. S
tem zmanjšujemo možnosti za preživetje naslednjim generacijam.
Z večjo proizvodnjo povečujemo izpuste škodljivih snovi v okolje, s čimer škodujemo tudi sebi.
Poleg tega je tudi sposobnost narave, da absorbira naše odpadke omejena in se brani z ozonsko
luknjo, segrevanjem ozračja, umiranjem gozdov…
Ob veliki proizvodnji se povečuje nevarnost nesreč na delovnih mestih.
Takšno stanje opredeljujemo kot ekološka kriza - porušeno ravnotežje med človekom in naravo.
Napovedi za prihodnost opozarjajo, da bo človek v 250 letih izčrpal osnovne vire v naravi. Leta 2050 je
pričakovati svetovni gospodarski zlom in splošno ekološko katastrofo.
Leta 2004 je izšla posodobljena verzija prvotne študije »Meje rasti: 30 let kasneje«, ki še vedno opozarja
na iste nerešene probleme okolja.
Obstajajo torej naravne meje rasti, ki jih postavljajo:
Omejen prostor (Zemlja).
Omejene količine naravnih virov (surovin in energije).
Omejene samočistilne zmogljivosti okolja oz. omejena sposobnost narave za sprejemanje
odpadkov.
Študija Meje rasti pa ni prva, ki bi opozarjala na te probleme. Že prej so marsikateri znanstveniki in
organizacije ugotavljale omejenost virov in energije, probleme onesnaževanja itd.
Tilen T. Žafran
111 od 158
Kakovost življenja Po 2. svetovni vojni se je začelo raziskovanje družbenega razvoja zaradi:
Znanstvenega in tehnološkega razvoja.
Vedno večjih človekovih pravic in njihovega varovanja.
Namen je bil:
Analizirati družbeni razvoj.
Načrtovanje ustrezne socialne politike (določiti pomembne kazalce, s katerimi se merijo
kakovost življenja, ukrepe…).
Koncepti ali načini ugotavljanja družbenega razvoja:
Življenjska raven.
Kakovost življenja.
Indeks človekovega razvoja.
1. Življenjska raven
Življenjska raven upošteva doseženo raven življenjskih razmer, kar vključuje:
(mere in kazalci za merjenje življenjske ravni)
Dohodek - višina dohodka
Stanovanje - (pre)naseljenost, število ljudi na km2, kakovost stanovanjskih pogojev…
Dostop do izobraževanja - število vpisanih otrok, število učiteljev na učenca
Dostop do zdravja - pričakovana življenjska doba…
Tilen T. Žafran
112 od 158
2. Kakovost življenja
Koncept kakovosti življenja je širši od življenjske ravni, saj:
Raaziskuje tudi želene življenjske razmere. Vključuje tudi tiste potrebe, ki jih je mogoče
zadovoljiti skozi medosebne in družbene odnose.
Vključuje potrebe in želje posameznika - Allardt je kakovost življenja analiziral v okviru treh
razsežnosti ( + njihovi kazalci):
a. »imeti« - materialne in nematerialne dobrine.
b. »ljubiti« - societalne potrebe, potrebe po vključevanju v skupine.
c. »biti« - personalne potrebe; izbira življenjskega stila.
Upošteva, da se življenje posameznika v okviru življenjskega poteka spreminja
a) Posamični dogodki (kasnejše odločanje za družino, odhod mladih od doma…).
b) Celostno: vpliv večjih dogodkov na celoto.
Z raziskovanjem kakovosti življenja je OZN začela v 60. letih 20. stoletja, v Sloveniji pa se je začelo leta
1984. Cilji tega projekta so bili:
Določiti kazalce minimalnih virov za zadovoljevanje potreb,
merjenje porazdelitev teh virov med prebivalstvom (glede na starost, spol, izobrazbene
skupine…) ,
ugotoviti razlike med temi skupinami spremljati razvoj skozi čas.
Čeprav se znotraj koncepta kakovosti življenja čedalje bolj uveljavlja raziskovanje posamičnih
dogodkov, se nadaljujejo tudi iskanja splošnih mer te kakovosti - na primer oblikovanje oz. merjenje
socialne kakovosti, v katerega naj bi vključili predvsem:
Ekonomsko varnosti,
socialno vključenost,
povezanost,
kompetentnost/sposobnost za sodelovanje.
3. Indeks človekovega razvoja (HDI)
Je najpogostejši in najpreprostejši koncept razvil ga je OZN v 90. letih 20. Stoletja z njim želijo povezati
različne vidike življenja ljudi in različne razsežnosti blaginje.
Gospodarska rast je razumljena kot sredstvo za izboljšanje človekovega življenja
Človekov razvoj se spremlja na 3 ravneh ( s pomočjo kazalcev):
o Na ravni življenja, ki naj bo zdravo in dolgo - pričakovana življenjska doba.
o Na ravni dostopa do virov in življenjskega standarda – BDP.
o Na ravni znanja in izobrazbe . stopnja pismenosti in bruto vpis.
Tilen T. Žafran
113 od 158
Koncept človekovega razvoja vključuje pomembne razvojne dejavnike: pravice, enake možnosti,
družbena blaginja, skrb za okolje. Hkrati pa poudarja pomembnost družbeno odgovornih oblik razvoja
(trajnostni razvoj).
Trajnostni razvoj
Gre za revolucionarno idejo, ki lahko obrne tok zgodovine in odnos družbe do narave. Njeno bistvo je:
Zmanjšati pritiske na okolje
Živeti v okviru univerzalnih omejitev planeta
Koncept temelji na mnogonamenskosti in sonaravnosti.
MnogoNamenskost je načelo, da ima vsak sistem več vlog in služi več namenom; v takšnem
stanju pa je takrat, ko je čim bližje svojemu naravnemu stanju. Če želimo, da ekosistem
zadovoljuje naše potrebe, ga moramo ohraniti čim bolj podobnega prvotnemu stanju.
SoNaravnost - raba naravnih virov na način, ki omogoča ohranitev vseh naravnih sestavin
ekosistema in je skladen s potrebami sedanjih in prihodnjih generacij (omejevanje potrošniške
kulture ljudi).
Nosilni stebri sonaravnega trajnostnega razvoja so:
• Stabilizacija števila svetovnega prebivalstva,
• učinkovita raba energije in raba obnovljivih virov,
• ponovna uporaba oz. reciklaža materialov,
• materialna zmernost namesto potrošništva,
• zmanjševanje snovno-energetskih tokov,
• uravnoteženost med ekonomijo, socialo in okoljem,
• planetarna razvojna, družbena in okoljska solidarnost - planetarna okoljska etika,
Problemi trajnostnega razvoja:
Bolj ideja, kot dejanska praksa,
nezadostna podpora države, ki ne namenja sredstev,
dolgoročnost, ljudje pa delujemo po principu kratkoročnosti,
nejasnost ideje, ki odseva vsebinsko nedorečenost.
Tilen T. Žafran
114 od 158
Znanost – vprašanja za ponavljanje 1. Opredelite pojem znanosti 2. Kdaj se pojavi in kaj pomeni institucionalizacija znanosti? 3. Navedite norme delovanja znanstvene skupnosti in eno kratko pojasnite 4. Problematizirajte odgovornost znanstvenika za uporabo (in zlorabo) njegovih znanstvenih
spoznanj. 5. V katero obdobje je mogoče umestiti začetke moderne znanosti? 6. Katere družbene okoliščine so vplivale na razvoj moderne znanosti? 7. Navedite in predstavite družbene funkcije znanosti. 8. Navedite dve razliki med vsakdanjim in znanstvenim spoznanjem ter eno razložite. 9. Razložite pojem sociotehnosfera. 10. Navedite študijo, ki je v 70. letih 20. stoletja med prvimi opozorila na glavne ekološke
probleme. 11. Kaj je »ekotehnološki optimizem«? 12. Navedite in pojasnite vidike sodobne ekološke krize.
Tilen T. Žafran
115 od 158
Odločanje v skupnosti
Odločanje in družbena moč
Odločanje je proces, ko se ljudje opredelijo za eno izmed možnosti izmed vsaj dvema različnima
možnostma (izbiranje). Vedno je povezano z močjo – prevlada tista odločitev, ki ima večjo
stopnjo moči. Nekatere odločitve so bolj pomembne, kot druge, posledice pa so lahko pozitivne
ali negativne.
Družbena moč je zmožnost oz. sposobnost uveljavljanja lastne volje, interesov, mišljenja, kljub
nasprotovanju drugih (Max Weber). Gre tudi za možnost odločanja o ravnanju drugih/vplivanja
na druge – jim spremenimo prepričanje/čustva.
Teorije/razlage:
Funkcionalistična teorija:
Parsons: Moč je v rokah vseh državljanov, imamo skupno moč za doseganje skupnih ciljev, vendar za to
nismo vsi enako sposobni. Za doseganje teh skupnih ciljev je zaradi neenakih znanj smiselno, da bolj
sposobni vladajo, ukazujejo, so na oblasti, drugi pa njihove ukaze izvršujejo. Razlika v moči je torej v
funkciji doseganja ciljev (iz strani »podrejenih« - svoje interese prenesejo na predstavnike; npr. z
volitvami).
Kritika:
cilji niso skupni, velikokrat so zasebni
vprašljiva skupna moč (nekateri so nemočni)
vprašljivo zaupanje
na oblasti niso vedno najsposobnejši
posamezniki na vodilnih položajih ne izvršujejo obljubljenih ciljev
Konfliktna teorija:
Moč je skoncentrirana v manjši skupini ljudi, ki vodi, upravlja državo in na račun drugih ljudi koristi svojo
moč - moč je v družbi neenakomerno porazdeljena. Opozarja, da moč temelji na ekonomski osnovi
(bogati več kot revni), prenaša pa se tudi na ostala področja (pravo, sodstvo, politika, šolstvo,… - ščitijo
tiste, ki so na vrhu).
Ločimo 2 vrsti moči:
Moč in legitimnost34
Oblast/avtoriteta je oblika moči, ki jo podrejeni sprejemajo, ker se jim zdi upravičena.
Podrejajo se ji prostovoljno, sprejeta pa je kot legitimna in je izvoljena. Je bolj stabilna oblika
moči.
Prisila je moč, ki je podrejeni ne sprejemajo, podrejajo se ji le iz strahu pred sankcijami.
Značilna je za začasna obdobja, saj je zelo nestabilna, za ohranitev sistema pa je značilna stalna
uporaba nasilja in prisile.
Po Webru glede na legitimnost razlikujemo 3 vrste oblasti (idealizirani tipi, največkrat pa se
kombinirajo; npr kraljevine, kjer imajo kralji protokolno funkcijo – Anglija, Norveška):
34
Legitimnost - družbena upravičenost, sprejemanje.
Tilen T. Žafran
116 od 158
1. Karizmatična35 oblast vzpostavlja zaupanje v izjemne sposobnosti vodij, ki jim jih pripisujejo
podrejeni. Značilni sta predanost in lojalnost, je zelo čustvena, osebna – močna vez med vodjo in
privrženci36. Nastopi ob prelomnih obdobjih, ko vodje izkoristijo situacijo (družbeno negotovost) in
obljubljajo boljšo prihodnost. Preneha s tem, ko se odstavi karizmatični vodja.
a. Primeri: Tito, Hitler, Berlusconi, Kristus, …
2. Tradicionalna oblast temelji na sprejemanju in spoštovanju tradicije. Oblast je prirojena,
podedovana in izredno toga – spreminja se počasi (tradicija je sveta), zato je oblast trajna. Pogosto
se je upravičevala/legitimizirala z božjo voljo.
a. Primeri: kraljevine, cesarstva, monarhije. Je osebna.
3. Racionalna oblast (pravne države) temelji na pravilih, zakonih in predpisih in ni osebna. Je oblast
zakonov, ne ljudi, in se lažje in hitreje spreminja, vendar je bolj stabilna – ohranja se tudi, ko se
menjajo ljudje na oblasti.
35
Karizma - sposobnost jasne in vizionarske komunikacije, katere sporočilo je navdihujoče in pritegne ter motivira druge posameznike. Karizma izvira iz vrednot in občutkov. 36
Privrženec - kdor ima zelo pozitiven odnos do koga, zlasti zaradi njegovih idej, nazorov.
Tilen T. Žafran
117 od 158
Delovanje in značilnosti modernih držav
Opredelitev moderne države
V širšem smislu je država geografsko-politična skupnost, definirana z ozemljem (točno
določenimi mejami), prebivalstvom in politično suverenostjo37/suvereno oblastjo (vojska,
politika).
V ožjem smislu gre za sistem političnih institucij, ki izvajajo oblast (parlament, vlada, sodstvo);
oblast se deli na zakonodajno, sodno in izvršno.
Bistvo moderne države je suverenost (neodvisnost, nedeljivost)
Weber: Moderna država je tista skupnost ljudi, ki si uspešno lasti monopol na uporabo prisile (policija,
vojska) na določenem ozemlju. Ta monopol si lasti preko prava in birokratskega upravljanja.
Nastanek moderne države (razvoj od absolutizma do pravne, demokratične države)
• Gre za dolgotrajni proces
• Predhodnice modernih držav: antične, srednjeveške, fevdalne države (- zveza veljakov, na
oblasti je kralj), v katerih je bila ureditev drugačna; moč je lokalizirana, razpršena med veljaki
(fevdalni gospodje lahko uveljavljajo svoje pravice).
• Prehod povezan z Vestfalskim mirom leta 1648.
• Moderne države nastanejo konec 18. in začetek 19. stoletja, ko se oblast skoncentrira na enem
jedru – centralizacija.
• Za razliko od predmodernih držav, moderne ščitijo temeljne človeške pravice (govora,
gibanja,…) ter politične in socialne pravice.
• Pomen države se začne širiti (v 19. in 20. stol.); razlogi:
o širijo se področja, ki jih vodi država (šolstvo, šport, promet, okolje,…),
o v ospredju so ideali o miru, varnosti, redu, skozi katere se vedno bolj izraža ideja
ljudstva.
• *Slovenci dobimo legitimno volilno pravico po 2. svetovni vojni*
Moderne države lahko razumemo kot pravne, demokratične, socialne ter nacionalne tvorbe.
Z moderno državo se začne oblikovanje državljanskega statusa (državljanstvo - trajna vez med
posameznikom in njegovo državo). Pridobivanje državljanskega statusa je postopno, v fazah. Poteka s
pridobivanjem pravic:
• Temeljne/civilne pravice (svobode, govora, gibanja, izražanje) - pravna država,
• Politične pravice - demokratična država,
• Socialne pravice (socialna varnost in blaginja državljanov) - država blaginje, socialna država.
Pravna država priznava in varuje temeljne (civilne) pravice in zagovarja enakost pred zakonom.
Temeljne civilne pravice so: pravica do svobode (govora, mišljenja, gibanja), življenja, lastnine.
Pravna varnost je določena z zakoni, ki so javni, usklajeni in zavezujoči.
Demokratična država priznava in varuje politične pravice. To pomeni, da imajo državljani možnost
oblikovanja in izvajanja oblasti.
37
Suverenost - politična neodvisnost, samostojnost.
Tilen T. Žafran
118 od 158
Politične pravice:
Pravica do političnega združevanja (participacije)
Pravica do volitev
Različni politični sistemi: merilo razlikovanja je odnos med oblastjo in ljudmi. Ločimo:
Demokracijo – oblast je izvoljena in ne postavljena
Aristokracijo – oblast je postavljena
Demokratični sistem:
Moderne družbe; državljani so svobodni in enaki pred zakonom
Vlada ljudstva; oblast je izvoljena in zamenljiva
Priznava raznolikost interesov (dogovarjanje, usklajevanje)
Priznava politične pravice
Rojstvo moderne demokracije:
Razlika antična ≠ moderna demokracija: antična demokracija ni veljala za ženske in sužnje, moderna pa
zagotavlja pravno enakost za vse polnoletne.
Različne ideologije glede tega, kdo naj odloča:
Konservativci: prepričani, da to zmorejo le odgovorni ljudje iz ožjega sloja
Liberalci: enake možnosti za vse; odločajo naj vsi sposobni izobraženci
Demokrati/radikali/socialisti: 1. polovica 11. stol. – ta ideologija se pojavi vzporedno z
delavskimi gibanji; proletariat (delavci) naj bi prinesli enakost, temeljne državne pravice realnih
možnosti
Tilen T. Žafran
119 od 158
Avtokratični in totalitarni sistemi:
Avtokratični38:
Vlada le 1 stranka
Ni raznolikosti
Volitve le obred
Omejevanje temeljnih pravic
Obvlada celotno družbeno življenje
o Naprimer: Kuba, Kitajska
Totalitarni39:
Vse značilnosti avtokratičnih sistemov
Absolutni monopol vodje nad oblastjo
Nasilje nad državljani
Obvladovanje tudi nad zasebnim življenjem
o Naprimer: nacizem, fašizem, stalinizem
H. Arendt – razlike:
Avtokracija: omejevanje svobode, Totalitarizem: odpravljanje svobode; Bistvo totaliterizma je teror -
vsak, ki se ne strinja z oblastjo, je sovražnik.
Socialna država in država blagin je varuje socialne pravice; ima razvito socialno politiko. Socialne
pravice:
Pravica do socialne varnosti
Pravica do ustrezne življenjske ravni
I. Wallerstein: 3 kategorije:
• Dohodek (najpomembnejši)
• Zdravje
• Izobrazba
38
Avtokracija - oblika vladavine, kjer pripada vsa oblast samo eni osebi, praviloma povezana z nasiljem in neomejeno samovoljo. V takšni ureditvi ljudje ne morejo vplivati na delovanje državne organizacije, je ne morejo nadzirati in uveljavljati njene odgovornosti. 39
Totalitarizem - politična ureditev, v kateri se celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva
Tilen T. Žafran
120 od 158
Socialna politika vključuje zavarovalni in blaginjski vidik.
Začetek in razvoj: začetek v 19. stoletju, razcvet po 2. svetovni vojni. Kritike se pojavijo že v 70. letih 20.
stoletja:
• Povečuje se stopnja obdavčenosti
• Država je predraga: preveč sredstev za zaščito delavcev
• Povečuje se število delavnih mest na državni birokraciji
• Največje posledice čutijo najbolj revni
Posledice: - omejevanje socialnih pravic
Nove ideologije - neoliberalizem je ideja, da je najbolje prepustiti vse svobodnemu delovanju trga, vsak
naj se bori zase, brez posredovanje države - neenakost se zato še bolj povečuje
Tilen T. Žafran
121 od 158
Vrste države
Socialna država
Tveganja z zaposlitvijo - ščiti ljudi pred izgubo zaposlitve, boleznijo, invalidnostjo in starostjo –
sistem socialnega zavarovanja (ti 4 sistemi)
Vzpostavitev ravnotežja med solidarnostjo in sebičnostjo
Ponuja pomoč tistim, ki so bolj ogroženi
Država blaginje:
Zagotavljanje javnih dobrin in storitev (vsem!) na ravni nacionalnega minimuma - zmožnost
neke družbe glede na gospodarsko razvitost državljanom zagotoviti brezplačne storitve (šolstvo,
zdravstvo)
Odvisna od političnih razmer
Nadstandardne storitve so plačljive
Država blaginje je zelo draga za državljane
Nacionalna država
Nastajanje naroda in nacije je zgodovinski pojav. Med njima je razlika!
Narod - etnična skupina, ki živi na razmeroma strnjenem prostoru in ima skupno kulturo,
navade, jezik, identiteto, … vendar še nima svojega lastnega ozemlja.
Nacija - tisti narod, ki mu je na določenem ozemlju uspelo vzpostaviti suvereno politično oblast.
Prebujanje narodne zavesti - vpliv elite (intelektualci – pisatelji, pesniki, kulturniki) - omogoča
nastanek KULTURNEGA NARODA (prebujanje političnih ciljev, ki stremijo k oblikovanju politične
samostojnosti). Ko narod oblikuje lastno državo, govorimo o državnem narodu.
Politični načini oblikovanja nacionalnih držav
V Evropi:
Zahodni: istočasno oblikovanja naroda in nacije – že pred nastankom države obstaja etnično jedro,
kasneje se mu priključujejo drugi (lahko prostovoljno ali ne); VB, Francija, Španija, Rusija
Etnični : države se oblikujejo kot politično ozaveščen kulturni in jezikovni narod, ki uresniči svojo težnjo
po avtonomnosti, in sicer na 2 načina:
Združitev več manjših političnih enot v enotno državo;
o Italija, Nemčija
Razpad večetničnih držav;
o razpad AO - Avstrija, Madžarska
o razpad Jugoslavije
o razpad Sovjetske Zveze in Češko-slovaške republike
Tilen T. Žafran
122 od 158
Izven Evrope:
Imigrantski: celine, ki so jih kolonizirali Evropejci: ZDA (oblikovanje družbe po sistemu talilnega lonca;
stapljanje različnih kultur, ras v enotno kulturo), Nova Zelandija, Avstralija
Kolonialni: države, ki nastanejo po dekolonizaciji: Ruanda, Somalija. Ker meje ostanejo takšne, kot so jih
določili evropski kolonialisti, pride do tega, da obstaja več različnih ljudstev v isti državi, kar vodi do
večetničnih sporov - TRIBALIZEM.
S prebujanjem narodov se začne pojavljati nova ideologija, gibanje; vedno obstaja prepričanje, da je
nek narod več vreden od drugega.
Nacionalizem je prepričanje, predstava o večvrednosti nekega naroda – svojemu narodu nacionalist
daje nekritično prednost pred drugimi narodi. Enotne opredelitve ni.
Pozitivni nacionalizem: politično gibanje za avtonomijo, lastno državo, pravice.
o Patriotizem - ljubezen, ponos do svoje domovine, naroda. Pomemben pri prebujanju
naroda.
Negativni nacionalizem - poveličevanje lastnega naroda in prezir in sovraštvo do drugih;
povezan z etnocentrizmom in rasizmom. Zgodi se, če je pozitivni nacionalizem pretiran.
o Primer: nacizem
Tilen T. Žafran
123 od 158
Demokracija in politična participacija Politična participacija (- sodelovanje, udeležba) je sodelovanje ljudi pri odločanju o javnih zadevah.
Deluje integracijsko/povezovalno – povezuje ljudi in utrjuje solidarnost, ali pa tekmovalno.
Načini politične participacije:
Konvencionalno; pravila so že v naprej določena, ustaljena z določeno formo, načrtovana,
značilna je institucionaliziranost, legitimna podlaga. Takšni načini so družbeno priznani.
o Primer: plebiscit, referendum, politične stranke, interesne skupine (pri teh je način
delovanja pogosto nekonvencionalen)
Nekonvencionalno; pojavljajo se občasno, neobičajni, niso stalni.
o Primer: protesti, peticije, demonstracije, revolucija, terorizem
o Lahko so legalne (npr. vnaprej napovedane stavke)
V današnjem času je zmanjšana konvencionalna in povečana nekonvencionalna udeležba (ki je danes
naša pravica). Zmanjšuje se odstotek udeležbe na volitvah, referendumih,… Razlogi so konkretna stanja:
• Nezaupanje ljudi v delovanje strank in politikov, saj ne uresničujejo tistega, kar soobljubljali
• Menjavanje strank
• Ljudje čutijo nemoč pri odločanju
• Gospodarska kriza, recesija, negotovost in nezadovoljstvo
Tilen T. Žafran
124 od 158
Politične stranke in interesne skupine
Politične stranke
• Organizacija, ki poskuša priti na oblast
• Posredniki med oblastjo in ljudstvom
• Zastopajo interese različnih skupin
• Prisotna je tekmovalnost med strankami, kar je osnova demokracije
• Delujejo stalno
• Prizadevajo se za čim večjo podporo s strani volivcev
Programi strank so velikokrat podobni. Ne gre več za nagibanja levo ali desno, ampak je večina strank
usmerjena bolj sredinsko, zato jih imenujemo »catch-all« stranke, ki skušajo zadovoljiti več volivcev oz
čim širši spekter volivcev.
Tri politične struje:
Levo usmerjene socialne/demokratske
Sredinske liberalne
Desno usmerjena konservativna
Interesne skupine:
Skupine pritiska
o Skupine, organizacije, združenja, ki ne delujejo stalno, le občasno, ciklično in ne
sodelujejo na volitvah ne želijo priti na oblast, ampak le vplivati na odločitve oblasti ali
političnestranke
o Ločimo:
Zaščitne – zaščita ali izboljšanje položaja svojih članov; npr. sindikati
Ciljne – prizadevajo si doseči konkretni cilj; npr. Društvo za zaščito živali,
okoljevarstveniki
Kritika: včasih delujejo podtalno (prikrito) ali pod pritiskom (skupina pritiska) oziroma zaradi
podkupovanja. Ni nujno, da zajemajo interese večine ljudi, bolj so osredotočeni na 1 interes
Tilen T. Žafran
125 od 158
Volitve in volilno vedenje Večina ljudi se v politično življenje ne vključuje neposredno, ampak preko volitev.
Volitve - osrednji politični dogodek v sodobnih družbah.
Volilna kampanja - igra odnosov z javnostjo
Volilna udeležba/neudeležba (abstinenca): razlogi:
o Starost, spol
o Izobrazba in dohodek (status); nezainteresiranje za politiko
o Pripadnost skupnosti; občutek nezmožnosti sprememb
o Mediji; menjavanje strank/politikov
o Program; nezaupanje v delovanje strank
o Tradicija
Vzroki za volitev stranke (načini/modeli voljenja – glede na kaj se ljudje odločijo za določeno stranko):
Tradicija
Program; racionalna izbira – instrumentalni model
Simpatije, osebnostne lastnosti; emocionalna izbira – personifikacija politike d) Drugi stranki
preprečiti zmago; negativni model
Razmerje razred:stranka (odločitev za stranko, glede na razred/sloj posameznika):
• Nižji sloj – levi, višji sloj – desni - VČASIH (začetno stanje demokracije)
• Danes take delitve ni več mogoče začrtati – povečuje se delež t.i. nestanovnih volivcev (nobena
stranka ne more računati na zanesljivo volilno bazo).
Tilen T. Žafran
126 od 158
Demokracija in dejanske možnosti odločanja
Elite in množice
Pluralistični pristop:
o Možnost v rokah vseh
Izvoljena oblast sprejema odločitve – interese ljudi zastopajo maloštevilni predstavniki. Ti
predstavniki tvorijo elite, nobena pa ni dominantna (moč je razpršena in spremenljiva)
Pluralizem40 elit
Elitistični pristop:
o Vladajoča manjšina in vladana večina
o Le manjšina (elita) ima oblast
Wallerstein:
o Vladavina elit v večini današnjih političnih sistemov
o Demokracija ni možna
o Elite so dominantne
o Politika je »droga« in »umazana«
o Umik državljanov
Spol in odločanje
• Spolna neenakost
• Spol je pomemben
• Majhen delež žensk v politiki
Možnosti? Kvote41, s katerimi je določen delež žensk v politiki (le v nekaterih državah)
40
Pluralizem - obstajanje več enakovrednih, enako pomembnih sestavin. 41
Kvota - količina, delež.
Tilen T. Žafran
127 od 158
Evropska Unija
Pobude; povojni upori, povojna ureditev v Evropi
Nastanek: sprva le 6 držav
Institucije: evropski parlament, svet in sodišče
Slovenija v EU:
o 1. maj 2004
o Evro: 2007
o Predsedovanje: 2008
Simboli:
o himna Oda radosti o zastava (12 zvezd) o dan Evrope: 9.5.
o Stanje: trenutno stanje je zaskrbljujoče
Tilen T. Žafran
128 od 158
Družbene skupine in odločanje Moč in oblast sta na vseh področjih družbenega življenja; medsebojni odnosi, skupine, organizacije.
Družbene skupine:
Povezovalni elementi
Vrste: primarne (tesni stiki, številčno manjše; družina) in sekundarne (članstvo je
določeno/omejeno; šola, stranka, podjetje) ali formalne in neformalne (naključne; udeleženci
na seminarju, turistična skupina)
Birokratske organizacije:
Družbene organizacije
M. Weber:
o Dominantne
o Racionalno delovanje
o Pravno racionalna identiteta
Značilnosti:
Strokovnost:
Jasna delitev dela – vsak posameznik prevzema določeno nalogo in ve, kaj je njegova dolžnost
Hierarhična struktura (podrejenost, nadrejenost)
Jasno napisana pravila – pravna, racionalna avtoriteta: predpis, zakoni, akti
Odločitve so arhivirane, zapisane
Red, disciplina, odgovornost
Nepristranskost, brezosebnost – ni favoriziranja drugih (ne dajemo prednosti)
Prednosti (po Webru – danes redke):
Točnost Natančnost
Predvidljivost Učinkovitost
Cenenost
Slabosti:
Brezosebni odnos (vsak dela svoje) Razosebljanje zaposlenih – stroga pravila nad njimi
Poudarjanje formalnosti Slab pretok informacij – počasne storitve
Ni ustvarjalnosti in samoiniciative – nemoč uslužbencev, zaradi pravil in predpisov, ki jih
omejujejo
Preoblikovanje birokratskih organizacij; spremembe kot posledica nujnega prilagajanja –
načini:
Decentralizacija odločanja - večja avtonomija podrejenih, več možnosti pri sprejemanju
odločitev
Timsko delo - povezovanje, sodelovanje, sprejemanje kompromisov
Virtualne organizacije/delovanje – iz strogih formalnih načinov vedenja uporablja tudi
neformalne vzorce (npr. spletni način volilne propagande, tajnica Vida)
Prepletanje formalne strukture z neformalnimi vzorci delovanja – značilno za današnji čas
Tilen T. Žafran
129 od 158
Odločanje v skupnosti – vprašanja za ponavljanje 1. Kdaj je moč oziroma oblast legitimna? 2. Kako Max Weber opredeljuje družbeno moč? 3. Katere tipe oblasti poznamo? 4. Razložite pojem države v ožjem smislu. 5. Pojasnite razliko med političnimi strankami in interesnimi skupinami. 6. Pojasnite enega od vzrokov volilne neudeležbe. 7. Opredelite državo v širšem pomenu besede in navedite, s katerimi tremi prvinami je tako
opredeljena država povezana. 8. V okviru demokratičnega odločanja se je doslej vedno postavljalo vprašanje, ali smejo in
zmorejo vsi sodelovati pri odločanju in vladanju na ravni države. Katere skupine prebivalstva so bile v zgodovini demokracije največkrat izključene? Navedite dve.
9. Razložite dve značilnosti totalitarne države. 10. Predstavite državo blaginje. 11. Navedite eno od slabosti države blaginje. 12. Kratko pojasnite glavno idejo neoliberalizma, ki sta ga od začetka 80. let 20. stoletja
poosebljali politiki Ronalda Reagana v ZDA in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji. 13. Kako se seksizem kaže na političnem področju? Predstavite eno značilnost. 14. Kateri konstitutivni elementi tvorijo državo v širšem smislu? 15. Katera vrsta sodobnega političnega sistema je nasprotje totalitarizmu? Navedite še tri
lastnosti, po katerih se ta sistem bistveno razlikuje od totalitarizma. 16. Demokratični sistemi temeljijo na participaciji (udeležbi) različnih subjektov. Kratko pojasnite,
zakaj so politične stranke pomembne za moderne demokratične sisteme, tako da navedete eno utemeljitev.
17. V čem se interesne skupine razlikujejo od političnih strank? 18. Navedite pet načinov politične participacije (udeležbe), za katere se lahko posameznik –
državljan odloči v demokratičnem političnem sistemu. 19. Birokratske organizacije so po Maxu Webru bistveno učinkovitejše od prejšnjih organizacij,
značilnih za tradicionalno družbo. Navedite dve značilnosti birokratskih organizacij in pojasnite, kako vsaka od njiju prispeva k učinkovitosti birokratskih organizacij.
20. Kako je razdeljena oblast v modernih demokratičnih državah? Navedite veje oblasti. 21. Navedite bistvene značilnosti pravne države. 22. Opredelite pojem »socialne pravice«. Kako jih zagotavlja država? 23. Pomembna razsežnost demokracije je politična udeležba (participacija), ki jo razumemo kot
sodelovanje ljudi pri odločanju o javnih zadevah. Različne dejavnosti v zvezi s participacijo običajno delimo na dva tipa. Navedite in na kratko pojasnite oba.
Tilen T. Žafran
130 od 158
Odklonskost in kriminaliteta Norme so družbeni dogovori o tem kako naj ravnamo (zapovedi) in česa ne smemo storiti (prepovedi).
Človekovo dejavnost ločujejo na
1. Družbeno sprejemljiva, dovoljena, zaželena dejanja, ki so vrednotena kot pozitivna in dobra.
2. Družbeno nesprejemljiva, prepovedana in nezaželena dejanja, ki so vrednotena kot negativna
in slaba.
Norme v družbenem življenju omogočajo red in predvidljivost.
Konformnost – obnašanje, v skladu s pričakovanji in normami, ki ga okolica označuje kot
primerno in sprejemljivo - prilagojeno obnašanje.
Odklonskost - vsako ravnanje, ki krši družbene norme in tako odstopa od pričakovanj in zahtev
neke družbe ali družbene skupine. Ponavadi vzbuja neodobravanje in potrebo po sankcijah.
Spremenljivost opredeljevanja odklonskosti Opredelitev, katero vedenje je odklonsko ali konformno42, je družbeno in kulturno pogojena glede na:
1. Prostor/kraj: kar v neki družbi velja za odklonsko, je lahko v drugi sprejemljivo
Prodaja in uporaba marihuane je na Nizozemskem dovoljena.
Prostitucija je v nekaterih državah dovoljena, drugje prepovedana enako velja za
evtanazijo43.
V modernih družbah prihaja tudi do nasprotij glede pravil v različnih družbenih skupinah, v katere smo
hkrati vključeni.
2. Čas : v preteklosti so bila danes konformna dejanja lahko odklonska
V antični Grčiji je bila homoseksualnost zaželena, v kasnejših obdobjih preganjana, danes pa večinoma
vlada strpnost.
3. Osebo, ki dejanje stori - kdo?
Za nekatere se zakon interpretira drugače (noben zakon ni nevtralen) - toleranca je vedno večja pri
višjem sloju, pomembna sta tudi starost in spol posameznika.
Dvojna morala pri vedenju moškega in ženske: Če moški ne skrbi za otroke ali zapusti družino, je to
deležno manjšega družbenega obsojanja, kot če to stori ženska.
4. Družbeni status posameznika
Posameznik z nižjim statusom bo prej obravnavan kot odklonski.
5. Konkretne okoliščine, v katerih se vedemo na določen način
Pitje alkohola na delovnem mestu je obravnavano drugače, kot na zabavi.
42
Konformnost - biti v skladu z družbenimi ali skupinskimi normami. Norma določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje je pravilo oziroma predpis. 43
Evtanazija - pospešitev smrti iz usmiljenja.
Sociologija – Tadej Rhodes
131
Odklonskost Odklonskost je torej kršenje katerihkoli norm44, formalnih ali neformalnih. Ljudje smo precej
konformni - se prilagajamo pričakovanjem družbe.
1. Kršenje neformalnih norm, ki so nezapisane, dogovorjene, po navadi v manjših skupinah.
Neupoštevanje bontona, neobičajen videz/obleka/raba jezika, ki zbuja zgražanje,
pijančevanje.
Izjemna ravnanja - tista, ki povzročajo pozitivne reakcije/sankcije, vendar v očeh drugih
izpadejo odklonsko; ko ljudje pretirano upoštevajo pravila
Dejanja, ki prehitevajo svoj čas - ljudje za svoj čas izpadejo odklonski, nesprejemljivi, v
kasnejših družbah pa jim dajo prav. Naprimer Kopernik, Galilejo, …
2. Kršenje formalnih norm, ki so zapisane v zakonih; pravne/državne norme.
Gre za prestopke in prekrške, ali pa za kazniva dejanja/kriminaliteto – vsako kršenje
formalnih norm ni kaznivo dejanje - obstajajo števila nesoglasja o tem, katera dejanja bi
bilo treba z zakonom prepovedati (inkriminacija) in katera bi bilo treba legalizirati.
44
Norma - kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis.
Sociologija – Tadej Rhodes
132
Kriminaliteta Kriminaliteta so dejanja, ki jih kazensko pravo ( niz zapisanih pravil, kazenskopravne norme)
opredeljuje kot kazniva in za katera vnaprej določa sankcije45 za kršitelje.
Vrste kriminalitete
Vrste kriminalitete razlikujemo glede na:
Dejavnost: gospodarska, družinska, politična, spolna, okoljska kriminaliteta.
Storilca: posameznik ali organizirana skupina (organizirani kriminal).
Kriminaliteta tako vključuje najrazličnejša dejanja: umori, kraje, vlomi, beloovratniški46 kriminal,
posilstva, nasilje v družini, zloraba otrok, spolno nasilje, prodaja in uživanje nekaterih drog…
Kriminal belih ovratnikov - kriminalna dejanja ekonomsko in politično močnejših
posameznikov in skupin oz. oseb z višjim družbenim statusom.
o Čeprav so posledice teh dejanj lahko hude, je kriminal belih ovratnikov težko
odkrivati, storilci pa so kaznovani redkeje, ker imajo ti ljudje veliko denarja, visok
položaj, dobro pravniško pomoč, sklicujejo se na diplomacijo, povezanost med
njimi je močna, narava kriminala pa je drugačna – škoda je razpršena, že sami zakoni
in norme, ki varujejo pred tovrstnim kriminalom pa ohlapni. Prav tako je uspešno
prikrivanje tega kriminala, kar vodi do pomanjkanja dokazov. Zato so organi pregona
precej nemočni. Kriminal belih ovratnikov je značilen za moderne, sodobne države.
o Naprimer: utaje davkov, poslovne goljufije, špekulacije, poneverjanje poslovnih
rezultatov, sprejemanje podkupnin, kršenje različnih zakonov in predpisov, zloraba
zaščitenih znamk in patentov, lažno predstavljanje.
V organizirani kriminal so vključene organizirane skupine, vpletene v nezakonita,
kriminalna dejanja - kriminalne skupine/združbe. Vpletenim prinaša velike zaslužke, večkrat
pa se prekriva z beloovratniškim kriminalom.
o Področja organiziranega kriminala:
Trgovina s prepovedanimi drogami
Igralništvo, pranje denarja (= pretvarjanje nezakonito pridobljenega denarja
v zakonit zaslužek)
Ponarejanje dokumentov, denarja, kreditnih kartic, izdelkov znanih blagovnih
znamk
Prostitucija, mafija, tople, preprodaja orožja, izsiljevanje
o Z njim je pogosto povezana korupcija47, ki pa jo je težko odkriti, saj imajo navadno vsi
udeleženci koristi.
45
Sankcija – kazen. 46
Beloovratniki - pripadniki visokega družbenega sloja, zlasti predstavniki politike, gospodarstva. 47
Korupcija - dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev.
Sociologija – Tadej Rhodes
133
Funkcionalnost odklonskosti in kriminalitete E. Durkheim: odklonskost je univerzalno družbeno dejstvo in je prisotna v vseh družbah in
zgodovinskih obdobjih in je normalen družbeni pojav. To se dogaja, ker vsi ljudje med socializacijo ne
ponotranjijo48 sestavin kolektivne49 zavesti (prepričanj, idej, norm…) enako.
Trdi, ja družba potrebuje odklonskost, ki je pozitivna in funkcionalna, ker:
1. Utrjuje konformnost večine, saj s kaznovanjem odvrača morebitne kršilce. Kazen pripomore
k utrjevanju kolektivne zavesti in s tem k družbeni solidarnosti.
2. Omogoča družbene spremembe - če bi bila kolektivna zavest tako močna, da bi vsi
upoštevali družbene norme, ne bi bila mogoča nobena družbena sprememba, te pa so
zaželene, ker omogočajo družbeni napredek. Vsaka družbena sprememba se začne z
odklonskostjo, ki sčasoma postane normalnost.
Ugotavljanje vrst, obsega in razširjenosti kriminalitete
1. Uradni statistični podatki
Iz njih razberemo podatke o številu oseb in dejanjih, s katerimi se ukvarjajo policija, tožilstva,
sodišča, zapori, prevzgojni domovi - vir podatkov je uradna statistika policije, tožilstev, sodišč…
Največ je kaznivih dejanj s področja premoženjske kriminalitete, manj je nasilnih dejanj
(grožnje in lažje poškodbe), hujših dejanj nasilja in spolnega nasilja je največ v ožjem krogu
ljudi (družinski)
Te podatke je treba jemati s pridržki, saj uradni statistični podatki prikazujejo le odkrita kazniva
dejanja;
Temno polje zločina = neodkrita, nezabeležena, neobravnavana dejanja, ki jih žrtve/očividci
ne prijavijo (veliko od tega je organiziranega kriminala).
2. Viktimološke študije
Uporabljajo jih od 60. let 20. Stoletja. Odkrivajo del kriminalitete, ki je nedostopna policijski in
drugi statistiki. Deluje po metodi spraševanja - anketiranje o izkušnjah z kaznivimi dejanji.
Ugotovitve teh študij kažejo, da je število kaznivih dejanj 2 do 5krat večje od uradne statistike, vzroki
za to pa so:
Nezaupanje v organe pregona, da bodo kaj storili ali sploh pomagali.
Visoki stroški postopkov.
Mučnost postopkov (podoživljanje50).
Velika toleranca nad nasiljem v družini in tudi žrtve se nasilja družinskih članov nad seboj
sramujejo.
48
Ponotranjiti - narediti, da postane kaj notranje, osebno. 49
Kolektiv - skupnost ljudi, ki jih povezuje skupno delo (člani delovne organizacije), skupni interesi, ideje, cilji, ... 50
Podoživljati - delati, da postane doživljaj ponovno navzoč v mislih, zavesti.
Sociologija – Tadej Rhodes
134
3. Samonaznanitvene študije
Metoda spraševanja o tem, ali so posamezniki storili kakšno kaznivo dejanje, kolikokrat itd. Sprva za
ugotavljanje mladoletniškega prestopništva, kasneje za kriminaliteto nasploh
Ugotavljanje strahu pred kriminaliteto
Od 60. let 20. Stoletja. Gre za ugotavljanje, kolikšen problem predstavlja kriminaliteta za
posameznike in s tem za njihov občutek varnosti. Metoda spraševanja o tem, kako varno se
posamezniki počutijo.
Ugotovitve:
Strah presega raven dejanske kriminalitete, pri čimer imajo vlogo množični mediji, ki
dramatično poročajo o kriminalnih dogodkih in s tem ustvarjajo moralno paniko.
o Več strahu je v urbanih okoljih, pri ženskah, starejših in pri tistih, ki prebirajo črno
kroniko.
Ustvarja se vtis, da je za moderne družbe značilno:
o Vsak je lahko žrtev kriminalitete.
o Vsak mora sam poskrbeti za svojo varnost.
Strah pred kriminaliteto pripravi ljudi do preventivnega delovanja (zavarovanja, alarmne in
protivlomne naprave…), kar postaja kulturna norma.
Omejevanje kriminalitete
Zdi se, da je danes kriminalnih dejanj več, kot v preteklosti, vendar le zato, ker danes mediji o tem
poročajo na drugačen način.
Skozi čas se pojavljajo drugačne oblike kriminalnih dejanj, spreminjajo pa se tudi stališča glede tega,
zakaj se stopnja kriminalitete viša in kakšna naj bi bila rešitev za to.
1. vzrok: kapitalistični sistem, ki temelji na tržnem in tekmovalnem gospodarstvu, pri katerem
je cilj dobiček. To povzroča velike razlike med ljudmi (polarizacija), s tem pa tudi motivira
posameznike, da do bogastva pridejo na nelegalen način.
Rešitev: socialna prevencija = preventivni ukrepi za znižanje stopnje brezposelnosti:
prekvalificiranje ljudi, prestrukturiranje podjetja, denarne pomoči…
2. vzrok: družbena ureditev je odgovorna za razraščanje kriminalitete, saj zagotavlja preveč
pravic, svobode - liberalna, demokratična ureditev ponuja več možnosti za nedisciplino
Rešitev: bolj represivna politika kaznovanja - strožje kazni, več pooblastil nekaterim
organom pregona.
3. vzrok: država s tem, ko določena dejanja prepoveduje
Rešitev: legalizacija (dovoljeno) in dekriminalizacija (ni več označeno kot kaznivo)
določenih dejanj, s čimer naj bi pridobili večjo kontrolo.
Sociologija – Tadej Rhodes
135
Socio-demografske značilnosti storilcev
Statistike kažejo, da so storilci kaznivih dejanj večinoma pripadniki nižjih družbenih slojev, rasnih in
etničnih manjšin in marginalnih skupin, mlajši, manj izobraženi, priseljenci, večinoma pa živijo v
mestih.
Pri tej interpretaciji moramo biti previdni, saj statistika ne ponuja vseh kaznivih dejanj, saj so zakoni
selektivni, niso nevtralni:
Policijski nadzor ni usmerjen na vse ljudi, kraje in dogodke enako; nekateri so bolj
nadzorovani kot drugi. Pripadniki nižjih slojev npr. se ne znajdejo v statistikah pogosteje
ker bi bili bolj odklonski, ampak ker so bolj nadzorovani.
Pripadniki višjih slojev imajo več priložnosti, ki jih ni mogoče nadzorovati, in zato je
odkrivanje njihovih dejanj težavno, imajo pa tudi dobro pravno pomoč.
Lažje je dokazati manjšo goljufijo kot veliko škodo nekoga vplivnega.
Različne družbene skupine imajo glede na svoj status različne priložnosti za kriminalna dejanja in tako
tudi storijo različne tipe kaznivih dejanj.
Teorije odklonskosti in kriminalitete
Različne znanosti začnejo v drugi polovici 18. stoletja preučevati kriminalno vedenje. Različne
teorije ponujajo različne poglede na to, kakšni so vzroki kriminalnega vedenja. Ti so lahko:
V posamezniku (duševno ali biološko) - biološko-sociološki pogled
Družbeni dejavniki (struktura družbe, interakcije v družbi…) - sociološki pogled
1. Biološke teorije
C. Lombroso: Delikventni51 človek
Vzrok odklonskosti so biološke značilnosti - zločinci se od konformnih ljudi razlikujejo že po
telesnih lastnosti
Zločinci so na stopnji primitevnejše oblike človeka - prepoznamo jih po fizioloških
značilnostih, ki so se pojavljale na nižjih stopnjah v evoluciji človeške vrste, iz tega pa
izvirajo tudi psihične nepravilnosti.
C. Lombroso je bil prvi, ki si upa zagovarjati teorijo rojenih zločincev (razvil jo je na podlagi
merjenja telesnih značilnosti zapornikov)
Poleg rojenih zločincev biološke teorije govorijo o ljudeh, ki to postanejo zaradi poškodb, ali pa se
takšnega obnašanja naučijo. Te teorije se ne izkažejo za pravilne.
Kritika: ni dokazano, da obstaja biološka povezava z odklonskostjo.
51
Delikt - kršitev pravila za družbeno sožitje, ki je zanjo s pravnim predpisom določena kazen; Delikvent – oseba, ki krši pravila in je potem kaznovana.
Sociologija – Tadej Rhodes
136
Raziskovanje Lombrosa je sicer bilo empirično, vendar je vzorec precej vprašljiv - ni reprezentativen
(v zaporu niso vsi zločinci, zato ti ne predstavljajo celostne populacije zapornikov)
Biološke posebnosti niso vzrok za kazniva dejanja; bolj vzrok za posmehovanje in izločitev, kar
lahko vodi v odklonskost
Obstajajo tudi novejše biološke teorije, ki skušajo odkriti, ali obstajajo genetsko pogojene
predispozicije52, ki v kombinaciji z vplivi okolja vodijo k odklonskosti. Temeljijo na raziskovanju
enojajčnih dvojčkov in otrok, ki živijo stran od odklonskih staršev.
2. Psihološke in socialno-psihološke teorije
Obstajala naj bi povezava med gensko pogojenimi osebnostnimi značilnostmi in kriminalnim
vedenjem.
a) Po E. Eysencku naj bi bile h kriminalnemu vedenju nagnjene ekstrovertirane osebe, ki so
impulzivne, rade tvegajo in iščejo razburljiva doživetja, zaradi česar obstaja večja verjetnost,
da se znajdejo v nedovoljenih oblikah obnašanja.
o Ekstrovertiranost in introvertiranost naj bi bili gensko pogojeni.
b) Drugi, kot npr. J. Bowlby, trdijo, da obstaja povezanost med uspešnostjo primarne
socializacije in odklonskostjo. Ta naj bi bila namreč odločilna na ravnanje človeka v kasnejših
obdobjih, zato v času primarne socializacije otrok potrebuje čustveno varnost, toplino in
navezanost, kar lahko zagotovi ljubeč odnos z materjo. Pomanjkanje le-tega lahko vodi k
neprilagojeni, moteni ali celo psihopatski osebnosti, ki ni zmožna razlikovati med zaželenim in
prepovedanim ravnanjem.
c) Vzrok za kriminaliteto je lahko tudi razreševanje notranjih travm. O čemer govori
psihoanaliza, katere utemeljitelj je Sigmund Freud. Zelo neprijetno ali boleče doživetje si
posamezniki olajšajo s kriminalnim dejanjem. Odklonskost naj bi bila posledica premočnega
(kazen doživi kot olajšanje, saj zmanjša občutek krivde) ali prešibkega (človek ni sposoben
nadzorovati svojega vedenja, reagira prehitro in nagonsko) delovanja nadjaza53.
d) Socialno-psihološke teorije poudarjajo, da ima pomembno vlogo ožje socialno okolje in
ponotranjenje ali interiorizacija odklonskosti, kar pomeni, da odklonsko vedenje že otroci
ponotranjijo do te mere, da jim postane samoumevno. To je najmočnejše v obdobju
otroštva, ko otrok še nima lastnih izkušenj. Pri tem je pomembno, da otrok v zgodnjem
otroštvu ponotranji pozitivne vzorce, saj negativni vodijo v odklonskost. V raziskavah
ugotavljajo, da na odklonskost bolj vplivajo družinski procesi (interakcije, izražanje čustev…)
kot pa struktura družine.
e) Tudi nadzorne teorije poudarjajo pomen ustrezne socializacije, v kateri se posameznik
nauči samoobvladanja. Pri tem so za človeka pomembne ožje socialne skupine, ki mu nudijo
občutek navezanosti in pripadnosti, kar preprečuje odklonskost - nadzor, ki poteka znotraj
skupin.
52
Predispozicija - Trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj; nagnjenost, dovzetnost. 53
Nadjaz - nezavedna, družbena plast življenja človeka.
Sociologija – Tadej Rhodes
137
3. Sociološke teorije
Sociološke teorije iščejo vzrok za odklonskost v družbenem okolju, družbeni strukturi in položaju
posameznikov v družbi. Iščejo družbene dejavnike in vzroke, ki sprožajo odklonskost, ali pa se
ukvarjajo s procesi oblikovanja družbenih norm in kako in zakaj so nekateri posamezniki označeni kot
odklonski.
4. Funkcionalistične razlage
Durkheim
Durkheim povezuje odklonskost z anomijo (nomos = red, zakon) - stanje, v katerem pravila ne
delujejo, ljudje jih ne spoštujejo - kjer se ustvari več možnosti za odklonskost. Anomija je posledica
hitrih družbenih sprememb; visoka delitev dela kot sestavina industrializacije in individualizem in
sebični interesi, ki jih prinaša kapitalizem.
R.Merton
R. Merton: Za obstoj stabilne družbe je potrebno soglasje glede temeljnih vrednot (tudi Durkheim).
Za odklonskost sta pomembna dva elementa družbene strukture: družbeno opredeljeni cilji
(vrednote), ki so skupni vsem, ter normativni okvir (norme), ki opredeljuje in nadzira dopustne načine
za doseganje teh ciljev.
a. Pomembna in temeljna ponotranjena vrednota v današnjih družbah je uspeh - merilo
uspešnosti danes predstavljajo materialne dobrine.
Anomija se v družbi pojavi zaradi pretiranega poudarjanja skupnih vrednot, saj nekateri nimajo
zadosti sredstev za doseganje le-teh in jih ne morejo doseči na legalen način. Neskladje med
družbeno zaželenimi cilji in sredstvi za njihovo doseganje.
Merton to imenuje strukturna napetost. Po njegovem je odklonskost normalen odziv in
prilagajanje posameznikov na strukturno napetost. Razlikuje 5 modelov, načinov prilagoditve:
Model dovoljena sredstva za doseganje vrednote
Konformisti54 + +
Inovatorji55 - +
Ritualisti56 + -
Ubežniki57 - -
Uporniki58 -/+ -/+
a) Konformisti sprejemajo tako cilje kot sredstva; vrednote uresničujejo na družbeno
sprejemljiv način - pripadniki višjih slojev.
54
Konformist - kdor sprejema in upošteva družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi. 55
Inovator - kdor kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju. 56
Ritulist - pristaš spiritualizma. Spiritulizem - filozofska smer, ki ima duha za edino pravo bit in za osnovo vsega dogajanja. 57
Ubežnik - kdor ubeži, pobegne. 58
Upornik - kdor se upre, upira.
Sociologija – Tadej Rhodes
138
b) Inovatorjem so cilji zelo pomembni, nimajo pa možnosti, da bi jih dosegli v skladu z
obstoječimi normami, zato ravnajo odklonsko (cilje dosegajo nelegalno) - pripadniki nižjih
družbenih slojev.
c) Ritualistom nižji družbeni položaj onemogoča, da bi obogateli in postali uspešni na legalen
način, vendar ti opustijo cilje in spoštujejo pravila - nižji srednji sloj. Takšno vedenje je
posledica stroge in uspešne socializacije.
d) Ubežniki zavržejo tako cilje kot sredstva. Konfliktno situacijo rešijo z alkoholom, drogami itd.,
saj ciljev ne morejo doseči na legalen način, nelegalnega pa ne želijo ali ne morejo uporabiti.
e) Uporniki zavračajo obstoječe vrednote in norme, vendar jih poskušajo oblikovati drugače.
Kritika Mertonove razlage:
Preveč poudarja slojno pripadnost in razvršča ljudi glede na položaj, kar pa ni nujno resnično. Prav
tako so vprašljive skupne vrednote, sploh v današnjih družbah, ki so zelo členjene.
5. Interakcionistična teorija
Teorija označevanja (etiketiranja): odklonsko je tisto, kar nosilci družbenega nadzora oznaačijo za
odklonsko, torej je odklonskost produkt družbe, njen vzrok pa označevanje - družba nekoga označi za
odklonskega..
Razlikujemo:
1. Primarna odklonskost je brez izjeme značilna za vse ljudi - vsi kdaj pa kdaj ravnamo
odklonsko, vendar primarna odklonskost ni problematično in ni odkrita in označena.
2. Sekundarna odklonskost pa temelji na predhodni oznaki - družba nekoga označi za
odklonskega in čeprav je ta oznaka lahko pravilna ali ne, nekatere ljudi privede do tega, da se
začno tako tudi dojemati in obnašati - izoblikujejo odklonsko identiteto.
Posameznike oznake silijo, da se vključujejo v skupine sebi podobnih, v katerih najdejo podporo in v
katerih se oblikuje odklonska subkultura. Najpogosteje so označene določene manjšine ter pripadniki
nižjih slojev in marginalnih skupin.
6. Konfliktne teorije
Izzhajajo iz neenake porazdelitve moči v družbi. Tisti, ki imajo moči več, oblikujejo zakone, ti pa
varujejo njihove stvaritelje - tiste na vrhu družbene lestvice. Odklonsko je torej tisto, kar ogroža
interese vladajočih.
Konfliktne teorije pozarjajo na kriminalna dejanja ekonomsko in politično močnejših posameznikov in
skupin - kriminal belih ovratnikov, ki ga je težje odkriti, vpleteni pa so redkeje kaznovani.
Kapitalistični sistem je kriminogen - ustvarja kriminaliteto, saj s poudarjanjem doseganja čim večjega
dobička in zasebne lastnine posameznike sili v odklonskost. Kapitalizem spodbuja tekmovalnost,
osebno korist in ne kolektivne blaginje, ustvarja velike razlike v imetju, odklonskost pa je le odziv
posameznikov na takšne odnose
Sociologija – Tadej Rhodes
139
Družbeni nadzor Družbeni nadzor je celota mehanizmov in postopkov, s katerimi poskuša družba doseči in vzdrževati
red in konformnost posameznikov v družbi. Glavni namen družbenega nadzora je obvladovanje
človekovega obnašanja, preprečevanje in odkrivanje odklonskosti; predvsem s pomočjo sankcij.
Neformalni družbeni nadzor
Neformalni družbeni nadzor temelji na neformalnih normah, ki so nezapisane, oblikuje pa jih
družba oz. ljudje sami. Poteka med ljudmi v vsakdanjem življenju, ko drug drugega omejujemo in
nadzorujemo. Neformalni družbeni nadzor je del socializacije.
Ljudje se pojavljamo v dveh vlogah:
Nadzorovanci - tisti, ki nadzorujeko, opazujeko.
Nadzirani - tisti, ki so nadzorovani in opazovani.
Teh vlog se ljudje navadno ne zavedamo, saj je neformalni nadzor spontan – tudi sankcije59 niso
vnaprej predvidene.
Poleg negativnih sankcij (izogibanje, posmehovanje, opravljanje, izobčenje, grožnje) so
značilne tudi pozitivne (pohvale, nagrade).
Neformalni nadzor je pogosto zelo močan oz. učinkovit, kar se kaže v nenehni pregledanosti
(panopticizem) nad tem, kaj se dogaja okoli nas. Prav tako je močno prisotna čustvena komponenta v
primarnih skupinah, kjer so sankcije zato toliko bolj učinkovite.
Pomembni del neformalnega nadzora so tudi množični mediji, kateri nam pravijo kaj je in kaj ni prav.
Formalni družbeni/državni/pravni/uradni nadzor
Formalni družbeni nadzor temelji na zapisanih, formalnih normah, zato so tudi sankcije formalne oz.
pravno regulirane. Temelj formalnega nadzora je torej oblast oziroma moč, glavna sankcija pa kazen.
Temeljni zakon za formalno odzivanje družbe na kriminaliteto je kazenski zakonik - neko vedenje je
kaznivo dejanje oz. kriminal, če je tako navedeno v kazenskem zakoniku. Kazen je zakonsko določena
in naj bi bila pravična.
Izvajajo ga za to posebej določene državne institucije:
Institucije, kjer se oblikujejo zakoni - zakonodajna oblast.
Institucije, ki skrbijo za izvajanje zakonov - upravno-izvršna oblast (policija, inšpekcije).
Sodišča in tožilstva - sodna oblast.
Fizične osebe znotraj teh institucij so za to posebej usposobljene in izšolane. Formalni nadzor
opravljajo kot profesionalno dolžnost in imajo za to pooblastila.
V formalni nadzor so vključene tudi institucije, kjer poteka resocializacija: zapori, vzgojni domovi,
centri za socialno delo, tudi šola.
59
Sankcija - pravno veljavno določilo v pravni normi o posledicah njene kršitve. Drugače povedano, kazen.
Sociologija – Tadej Rhodes
140
Kazen kot sredstvo formalnega nadzora
Načini in cilji kaznovanja
V preteklosti
V preteklosti so bile kazni izredno krute, prevladovalo pa je nasilje nad človeškim telesom - telesne
kazni (mučenje, bičanje, kamenjanje, smrtne kazni), pa tudi sramotilne (sramotilni stebri, klopi,
kletke), s katerimi so zadoščevali javnosti in sramotili zločince.
Med huda kazniva dejanja so šteli krivoverstvo60, bogokletje, čarovništvo, prešuštvo61, … kot lažja pa
so bila opredeljena prepirljivost, laž, manjše tatvine…
Mučenja so uporabljali tudi za to, da so iz obtoženega izsilili priznanje, razsodba pa je bila
prepuščena sodniku in po navadi subjektivna62. Prva pravna regulacija kaznovanja je bil Hamurabijev
zakonik (babilonsko pravo).
Glavna funkcija kaznovanja je bilo včasih povračilo/retribucija - kazen kot maščevalni ukrep
za storjeno dejanje, zasluženo povračilo (»zob za zob«), ki je pomenilo simbolno obnovitev
družbenega reda.
S tem, da so kazni izvajali javno (kot ceremonija63), pa so imele te tudi funkcijo splošne/generalne
(negativne) prevencije - njihov namen je bil opozarjati, zastraševati druge in jih s tem odvračati od
storitve zločina.
Načini kaznovanja se spremenijo v prehodu iz 18. v 19. stoletje, na kar močno vplivajo ideje
razsvetljenstva in modernizacija. Osrednja kazen postane odvzem prostosti.
Danes
Danes prevladuje denarna in zaporna kazen;
Namen kaznovanja je še vedno splošna negativna prevencija; morebitne storilce naj bi misel
na kazen odvrnila od kriminalitete
Pomembna je tudi posebna negativna prevencija, ki se nanaša na storilca - kazen mu pokaže,
da se zločin ne splača, saj mu povzroči trpljenje, z izločitvijo iz družbenega okolja pa mu
prepreči storitev novih kazni
Kazen dobiva novo dimenzijo - funkcijo pozitivne prevencije - utrjevanje konformnega64
obnašanja s prepričevanjem ljudi v smiselnost upoštevanja družbenih norm. Govorimo tako o
splošni kot o posebni (pomoč, prevzgoja, poboljšanje) pozitivni prevenciji.
Glavni namen odvzema prostosti je resocializacija - storilca izključijo iz družbe in ga, preden ga
vrnejo, preoblikujejo v koristnega člana. Kazen naj bi bila enkratna.
60
Krivoverstvo - pripadnost drugi, drugačni veri. 61
Prešuštvo - spolno občevanje poročene osebe zunaj zakona. 62
Subjektivno - kar je, obstaja odvisno od človekove zavesti, mišljenja. 63
Ceremonija - slavnost, obred po ustaljenih predpisih. 64
Konformnost - biti v skladu z družbenimi ali skupinskimi normami. Norma določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje je pravilo oziroma predpis.
Sociologija – Tadej Rhodes
141
Dileme kaznovanja
Neučinkovitost kaznovanja in resocializacije v institucijah (mnogi, ki so že bili kaznovani,
ponovno storijo kaznivo dejanje).
Zaporna kazen stigmatizira65 ljudi, ki imajo kasneje v življenju težave s pridobivanjem
podpore, službe; nalepka nekdanjega zapornika jim otežuje vključevanje v družbeno življenje
- Tisti, ki so neuspešni, zopet zapadejo v odvisnosti ali odklonskost.
Povratništvo66 ali recidivizem67.
Vedno večje poudarjanje in možnosti za preventivne ukrepe, vendar ti predstavljajo velik
strošek.
Večji del javnosti je naklonjen strožjemu kaznovanju storilcev.
Veliko držav se usmerja v vedno bolj represivne (nasilne, prisilne) oblike kaznovanja.
Zapornikov pa je zmerom več.
Cilj kaznovanja se spreminja iz resocializacije68 v retribucijo69, kaznovanje, zadajanje
trpljenja (nazadovanje).
65
Stigmatizirati - zaznamovati. 66
Povratništvo - dejstvo, pojav, da že obsojeni stori novo kaznivo dejanje. 67
Recidivnost = Povratništvo 68
Resocializacija - ponovna socializacija. Socializirati - delati, povzročati, da kdo sprejema, prevzema vrednote, pravila, kulturo socialne skupine, družbe, v kateri živi. 69
Retribucija – kazenovanje zaradi maščevanja.
Sociologija – Tadej Rhodes
142
Odklonskost in kriminaliteta - vprašanja za ponavljanje 1. Kaj je značilno za »formalna sredstva prisile in nasilja«? Kratko predstavite tri značilnosti. 2. Čeprav nekatere sociološke teorije »obravnavajo družbeni razred kot ključ za pojasnjevanje
kriminalne deviantnosti«, druge o tem dvomijo. Katere dvomijo? 3. Zakaj ni mogoče »z gotovostjo trditi, da so nižji razredi precej bolj nagnjeni h kriminaliteti
kot višji«? Predstavite dve utemeljitvi. 4. Poleg uradnih statističnih podatkov o kriminaliteti obstajajo še drugi načini (metode)
ugotavljanja njenih vrst in razširjenosti. Kateri? Predstavite dva. 5. Nekateri sociologi, npr. Durkheim, dokazujejo, da je odklonskost lahko tudi funkcionalna.
Predstavite eno od funkcij odklonskosti, ki jih navaja Durkheim. 6. Opredelite konformno vedenje. 7. Pojasnite, po čem se kriminaliteta razlikuje od drugih oblik odklonskosti. 8. Kdo je avtor teorije strukturne napetosti in v katero teoretsko perspektivo v sociologiji ga
uvrščamo? Tudi razložite, kako omenjeni avtor pojasnjuje vzroke odklonskosti. 9. Kaj je »panopticizem«? Za katero obliko družbenega nadzora je značilen panopticizem?
Predstavite še eno značilnost te oblike družbenega nadzora. Katero obliko družbenega nadzora še poznate? Prestavite eno izmed njegovih značilnosti.
10. Opredelite konformno ravnanje. 11. Pojasnite dva dejavnika, ki vplivata na družbeno in kulturno pogojenost dojemanja
odklonskosti. 12. Navedite in razložite enega od ciljev kaznovanja. 13. Pojasnite pojma konformnosti in odklonskosti. 14. Utemeljite družbeno in kulturno določenost odklonskosti z dvema argumentoma. 15. Kako je Emile Durkheim utemeljeval funkcionalnost odklonskosti v družbi? 16. Pojasnite, zakaj uradna statistika ne odraža celovitih in popolnih podatkov o kriminaliteti.
V odgovor vključite dva razloga. 17. Opredelite, katera ravnanja so konformna. 18. Utemeljite trditev, da je opredelitev odklonskega vedenja družbeno in kulturno pogojena. 19. Predstavite dva razloga, s katerima Emile Durkheim utemeljuje funkcionalnost
odklonskosti. 20. Kako Robert Merton imenuje razkorak med družbeno zaželenimi cilji in možnostjo za
njihovo dosego?
Sociologija – Tadej Rhodes
143
Izzivi sodobnega sveta
Globalizacija Globalizacija je proces, dokončan v dvajsetem stoletju, ki kapitalizem uveljavi kot prevladujoč
svetovni sistem - ga razširi po svetu. Glede na lastnosti kapitalističnega sistema, ki ga ta nosi že od
svojih zametkov pred industrijsko revolucijo v 18. stoletju, se globalizacija ne pojavlja kot povsem
samostojen pojav, pač pa podaljšek ali končna faza teženj kapitalizma.
Globalizacijo omogočI:
Informacijska tehnologija.
Transport.
Modernizacija - prehod iz tradicionalne (kmečke) v moderno (industrijsko) družbo.
Prehod iz kmečke v industrijsko družbo (iz tradicionalne v moderno družbo); kmečka družba
je zaprta, samozadostna, v ospredju so pripisane determinante družbenega statusa(družinsko
poreklo,rasa....); industrijska družba je odprta, povezana, v ospredju so pridobljene
determinante družbenega statusa.
Posledice
Tehnološki razvoj.
Razvoj demokracije (več pravic, enakost pred zakonom,...).
Tržno gospodarstvo.
Razvoj kapitalizma.
Urbanizacija (gradnja modernih mest in povezav-ceste...).
Politične spremembe (konec monarhij, nastanek pol. Strank, volitve...).
Slojevska struktura se spreminja (manj kmetov-več delavcev,manj plemstva....).
Sociologija – Tadej Rhodes
144
Modernizacija Modernizacija: skupna oznaka za procese, v katerih so se oblikovale moderne družbe kot odprte,
dinamične70 in nenehno spreminjajoče se družbe. Pomeni določeno vrsto družbenih sprememb, in
sicer prehod iz tradicionalne (relativno samozadostne, zaprte in statične družbe) v moderno družbo.
Začetke modernizacije postavljamo v čas po srednjem veku v zahodni Evropi. Pomembna značilnost
je postopno izboljšanje materialnih pogojev življenja.
Giddens meni, da je modernizacija dejanski, temeljit, radikalen71 prelom v razvoju človeških družb.
Zato navaja razloge:
Hitrost sprememb (najbolj v tehnologiji).
Obseg sprememb (globalni učinki).
Nove institucije v družbi .
Temeljna značilnost teh družb je rast, ki nenehno razkraja in preoblikuje obstoječe načine
človeškega življenja. Izumlja vedno nove proizvode in proizvodne postopke.
70
Dinamičen - poln sile in raznovrstnih sprememb; razgiban, živahen. 71
Radikalen - zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit, temeljit.
Sociologija – Tadej Rhodes
145
Gospodarske in družbene spremembe
Industrializacija
Gre za ekonomski vidik ali ekonomsko in tehnološko modernizacijo. V tem procesu so se bistveno
spremenili načini proizvodnje.
Tradicionalne družbe: prevladoval je primarni sektor; poljedelstvo in živinoreja. Človeška
delovna sila, preprosta delovna sredstva. Manjše skupnosti, naturalna proizvodnja -
samooskrbno gospodarstvo.
Moderne družbe: sekundarni sektor in storitveni sektor. Množična proizvodnja, industrijski
obrati, mehanizirana tehnologija, osebno svobodna delovna sila. Blagovno - denarna
proizvodnja. Delo je prostorsko in časovno ločeno od drugih dejavnosti.
Konkurenca in tržišče ustvarjata tekmovanje in dinamiko, kar povzroča nenehne tehnološke
spremembe in vedno večji obseg proizvodnje.
Industrializem: proizvodni proces v industrijskih družbah. Usmerjen je k rasti, predvsem v smislu
proizvajanja vedno večje količine materialnih dobrin na osnovi tehnološkega razvoja in izkoriščanja
naravnih virov.
Urbanizacija
Razmah urbanih skupnosti, naraščanje mestnega prebivalstva in uveljavljanje mestnega načina
življenja. Potekala je vzporedno z industrializacijo. Z njo je povezana zaradi sprememb, ki so
nastale v tehnologiji, proizvodnji, potrošnji, komunikacijah itd.
Moderne družbe lahko opredelimo kot urbane družbe. Rast mest spremljajo migracije s podeželja in
sicer tako notranje kot tudi mednarodne.
Rast mest je posledica hitrega naraščanja prebivalstva. Urbano življenje določno vpliva na
celotno družbeno življenje - mehanizacija kmetijstva, razvoj transporta, razširjenost medijev
itd. urbano življenje naj bi bilo brezosebno, anomično, dezorganizirano. Vendar so bile te
lastnosti ovržene, saj se je pokazalo kot mozaik družbenih skupin. Zaradi raznolikosti
prebivalstva in širše anonimnosti se nikomur ni treba bati, da ne bo sprejet. Oslabljen je
neformalni družbeni nadzor, povečana je individualna svoboda in možnosti razvoja, izražanja,
uveljavljanja življenjskih slogov itd.
Sociologija – Tadej Rhodes
146
Razkroj stanovske družbe in oblikovanje odprtega sistema slojevitosti Nastala je razredna družba z možnostmi družbene in geografske gibljivosti. Pomen pripisanega
statusa se je začel zmanjševati. Postopno so izginile tudi pravne ovire gibljivosti.
Lastniki proizvajalnih sredstev so zahtevali svobodo, politične pravice in enakost možnosti. Pozneje
so se zahteve razširile tudi na druge družbene sloje. Zmanjševala se je nepismenost, dvignil se je
življenjski standard, vendar neenakosti ostajajo.
Politična modernizacija
Politika se je začela postopoma odmikati, diferencirati od religije, morale in tradicije. Pojavili so se
profesionalni politiki, oblika politične skupnosti je nacionalna država. Njena bistvena značilnost je
nadzor nad sredstvi prisile znotraj natančno določenih meja ozemlja.
Posamezniki so postali državljani s civilnimi, političnimi in socialnimi pravicami. So svobodni in
imajo pravico političnega udejstvovanja. To je politična modernizacija.
Industrijske družbe so družbe zaposlovanja, kjer je preživetje odvisno od zaposlitve in plače. Z
modernizacijo namreč izginjajo tradicionalne oblike pomoči. Take okoliščine postavljajo okvir za
oblikovanje socialne politike, ki naj jo izvaja država in pomaga vzpostaviti ravnotežje med
sebičnostjo72 in solidarnostjo73. Postavijo se socialne pravice – do socialne varnosti in ustrezne
življenjske ravni. Država je socialna država. Pomembni so sistem socialnega zavarovanja in
denarnega nadomestila.
O državi blaginje74 govorimo, ko se zagotavlja proizvodnja določenih dobrin in storitev za vse
državljane. Njen cilj je uresničiti višjo kakovost življenja. Osnovno načelo je oskrba državljanov z
javnimi dobrinami in storitvami – naj bi bile brezplačno dosegljive.
Kulturne spremembe
Pomembna je racionalnost – moč človeškega razuma. Mogoče je z zavestno človeško dejavnostjo
oblikovati in obvladovati naravno in družbeno okolje. K temu bistveno pripomore znanost in seveda
razvoj tehnologije. Temeljni razsežnosti kulturne usmeritve moderne družbe sta inovacije in
usmeritev v prihodnost.
Vidik modernizacije je tudi sekularizacija75 (spremembe, ki so nastale v družbi na področju religije.
Gre za proces, v katerem posvetni način življenja prevladuje nad religijskim.).
Krhajo76 se tradicije in veča se pomen osebne izbire. To vodi v kulturni pluralizem77 in individuacijo.
72
Sebičnost/egoizem - miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi. 73
Solidarnost - pripravljenost za medsebojno pomoč, sodelovanje. 74
Blaginja - obilje materialnih dobrin. 75
Sekularizirati - povzročiti, da kaj izgubi verski, cerkveni značaj. 76
Krhati - delati, povzročati, da rezilo izgublja ostrino. 77
Pluralizem - obstajanje več enakovrednih, enako pomembnih sestavin; mnogovrstnost, raznovrstnost.
Sociologija – Tadej Rhodes
147
Globalni učinki modernizacije
Prvi svet: države, ki so se prve industrializirale.
Drugi svet: bivše socialistične države vzhodne Evrope.
Tretji svet: nekatere azijske, večina afriških in južnoameriških držav, ki so bile kolonije.
Iz tega vidika modernizacija ni univerzalen proces, značilen za vse človeške družbe. Mogoče jo je
razumeti kot poseben tip civilizacije, ne pa kot evolucijski potencial. Poleg tega pa vidimo, da je
modernizacija potekala kot globalen proces, saj je na različne način vplivala na druge družbe in jih
preoblikovala.
Pomembna razlika med temi državami je, da so v zahodni Evropi modernizacijo sprožili predvsem
notranji dejavniki, drugje pa so delovali zunanji dejavniki. Procesi modernizacije so imeli globalne
učinke - vplivali so na družbene spremembe v družbah tudi izven območja ZE. Omogočili so
povezovanje sveta v celoto. Vendar se celota deli na dva dela: na razviti center in revno periferijo78.
Svetovni sistem
Wallerstein je razvil teorijo svetovnega sistema, ki temelji na kapitalistični ekonomiji. Kapitalizem
je izvorno globalen. Njegove značilnosti: tržna proizvodnja, konkurenca in maksimiranje dobička,
silijo k ekspanziji, ki išče nova tržišča in delovno silo.
Svetovni sistem sestavljajo osrednje država, polperiferne države, periferija in izključeni predeli, ki
niso del svetovne ekonomije.
78
Periferija - predel, oddaljen od središča.
Sociologija – Tadej Rhodes
148
Teorija odvisnosti
Njeno izhodišče je, da je razvoj prvega sveta zavrl razvoj drugih družb ali pa vsaj spremenil
njihovega spreminjanja. Revnost tretjega sveta ni izvorna značilnost, pač pa posledica
industrializacije prvega sveta. Zahodnoevropske države so lahko kolonizirale mnoge izvenevropske
države.
Industrializacija prvega sveta je temeljila na izkoriščanju naravnih bogastev in njihove delovne sile.
Prekinili so njihov avtohtoni razvoj in uvedli nasilno prilagoditev potrebam prvega sveta.
Zato te procese označujejo kot odvisno industrializacijo: vsiljen industrijski način
proizvodnje se prepleta z že obstoječim, predindustrijskim. Govorimo o dualnem razvoju, ker
sta se oblikovala dva ločena sektorja.
Prepad med razvitimi in manj razvitimi državami se povečuje, ne pa zmanjšuje. Uničeni so bili
avtohtoni načini proizvodnje, ki so ljudem zagotavljali preživetje. Mnoge od teh dežel so postale
gospodarsko odvisne od prvega sveta.
Giddens meni, da je svetovna kapitalistična ekonomija (po Wallersteinu) samo ena od razsežnosti
globalizacije.
Globalizacijo lahko opredelimo tudi kot pospeševanje družbenih odnosov na svetovni ravni.
Lokalna dogajanja lahko vplivajo na dogajanje na svetovni ravni. Torej je treba (po Giddensu)
upoštevati še druge tri dimenzije globalizacije:
Sistem nacionalnih držav.
Svetovni vojaški red.
Mednarodno delitev dela.
Spremembe komunikacijskih tehnologij.
Lahko rečemo, da so predvsem transnacionalne korporacije glavni akterji znotraj svetovne
ekonomije, moderne nacionalne države pa v okviru globalnega političnega reda. Ta sestoji iz
nacionalnih držav, ki druga drugi priznavajo suverenost. Svetovni vojaški red vključuje globalizacijo
vojaške moči in tudi same vojne.
Širjenje globalne mednarodne delitve dela vključuje diferenciacijo79 med bolj in manj
industrializiranimi deli sveta. Industrializacija tretjih delov sveta je povezana z globalizacijo
gospodarstva, pritegnila jih je cenejša delovna sila in ne-umazane tehnologije. Tretji svet pa je čedalje
revnejši in bolj zaostal.
79
Diferencija - nastajanje razlik.
Sociologija – Tadej Rhodes
149
Spremembe v komunikacijskih tehnologijah vodijo h kulturni globalizaciji.
Postmodernizacija ali nadaljevanje modernizacije
Postmodernizacija: družbene spremembe, ki potekajo v gospodarsko razvitih industrijskih družbah.
Pomenijo prehod iz moderne v postmoderno družbo. To naj bi bil tretji val velikih družbenih
sprememb (prvi val je agrarna, drugi pa industrijska revolucija). Ta naj bi prinašal nov civilizacijski
obrazec: nova komunikacija, nova tehnologija, drugačne vrednote. Postmodernizacija pomeni vstop v
novo družbeno epoho.
Postindustrijska družba
Ta pojem je prvi vpeljal Bell. Spremembe, ki označujejo začetek nove dobe:
Povečana vloga storitvenih dejavnosti, znanosti, izobraževanja in informacij.
Spremenjena struktura zaposlenosti in izobrazbena struktura, narašča število zaposlenih,
povečuje se raven izobrazbe.
Spremembe na področju kulture: odmik od delovne etike, oblikovanje svobodnejšega
življenjskega sloga in iskanje zadovoljstva.
Nekateri sociologi dvomijo v začetek nove dobe in sicer:
Naraščanje zaposlovanja je opazno že od začetkov industrijske dobe.
Vseh zaposlitev ne moremo označiti kor poklic belih ovratnikov. Veliko zaposlitev je še
vedno manualnih.
V jedru gospodarsko razvitih držav ostaja kapitalistični ekonomski sistem.
Informacijska tehnološka revolucija: spremenila je načine produkcije, porabe, komunikacij, mišljenja
itd. Oblikovala se je dinamična globalna ekonomija, ki povezuje dejavnosti in ljudi v svetovnem
merilu. Istočasno pa izloča iz omrežij številne posameznike in skupine, pa tudi cele regije. Povečuje se
neenakost in polarizacija v svetovnem merilu.
Narašča pomen množične kulture, večje možnosti izbire v oblikovanju lastnega življenja,
nestabilnost identitet itd.
Šok postmodernizacije je v tem, da je smer sprememb popolnoma nejasna, edina gotovost je
naraščajoča negotovost. Značilno je izginjanje velikih zgodb, ki govorijo o zgodovini ljudi.
Giddens spremembe označuje kot radikalizacijo80 modernosti in uporablja pojma visoka in razvita
moderna. Spreminjanje po njegovem mnenju ne prinaša preloma, v razviti moderni so samo prišle do
izraza posledice modernosti oz. popolnoma so se uveljavile značilnosti, ki so bile navzoče že ob
začetku moderne dobe (hitrost sprememb, globalni učinki in nove institucije).
80
Radikalen - ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit, temeljit.
Sociologija – Tadej Rhodes
150
Moderne družbe kot družbe tveganj
Beck govori o postmoderni družbi kot o razviti moderni v primerjavi z zgodnjo moderno. Vse bolj je
očitno, da pospešen znanstveni razvoj ne proizvaja samo bogastva, ampak tudi tveganja
nepopravljivega uničenja vsega življenja na zemlji. Nadaljevanje modernizacije je namreč razkrojilo
nekatere temelje industrijske družbe, zato jo Beck imenuje družba tveganja. Razkroj temeljev gre v
smeri individualizacije.
Funkcionalna in strukturna diferenciacija81
Koncept funkcionalne diferenciacije se uporablja v nekaterih socioloških teoretskih perspektivah v
zvezi z družbenimi spremembami. To so procesi, v katerih se družbene dejavnosti in funkcije, ki jih je
prej opravljala ena družbena institucija, razdelijo na več institucij. To pomeni naraščajočo
diferenciacijo posameznih delov družbe in večjo družbeno kompleksnost.
Durkheim izpostavlja diferenciacijo, predvsem z vidika delitve dela. Moderne družbe imajo
razvejano družbeno delitev dela, večje so razlike med dejavnostmi. Durkheim v tem vidi problem
doseganja integracije. Spodbuja individualizacijo in konflikt med interesi posameznikov in skupin.
Z evolucijo se družbe premikajo od družb mehanske h družbam organske solidarnosti:
Družba mehanske solidarnosti (predindustrijske družbe): diferenciacija je na nizki stopnji,
skoraj ni delitve dela. vedenje pripadnikov vodi tradicija, navade. Pomembna je kolektivna
zavest, ki je povezana z religijo. Takšna družba ne dopušča individualnosti.
Družba organske solidarnosti (industrijske družbe): rast prebivalstva in družbenih vezi.
Povečuje se moralna gostota. To povečuje diferenciacijo in s tem večjo delitev dela. posledica
je večja produktivnost in oblikovanje različnih poklicnih vlog. To pa spet poraja individualizem
(kult posameznika) in večje potrebe ljudi. Moderne industrijske družbe vključujejo konflikt
med kultom posameznika in družbeno solidarnostjo.
Temelji problem modernih družb je po Durkheimu anomija (stanje, ko posamezniki niso več
pripravljeni upoštevati družbenih norm, razpad normativnega okvira). Ta je posledica hitrih
družbenih sprememb, ki rušijo stare norme, pa tudi posledica delitve dela. po Durkheimu naj bi v taki
družbi zagotovili solidarnost s pogodbenimi razmerji in strogo moralno vzgojo.
81
Diferencija - nastajanje razlik.
Sociologija – Tadej Rhodes
151
Kapitalistični produkcijski način in poblagovljenje (komodifikacija)
Marx je preučeval nov kapitalističen način proizvodnje: proizvodnja blaga, ki je namenjeno prodaji
za denar z namenom, da lastnikom proizvajalnih sredstev zagotovi dobiček.
Blago niso samo proizvodi, ampak tudi delovna sila: delovna sila nastopa na trgu ter se
prodaja in kupuje za mezdo82. To je mogoče, ker je delovna sila osebno svobodna.
Lastniki proizvajalnih sredstev težijo za čim večjim presežkom in dobičkom, to pa lahko dosežejo na
dva načina:
Ohranjajo mezde na nižji ravni
Povečajo produktivnost delovne sile (z izboljšano tehnologijo in organizacijo)
Marx je opozarjal na konflikt med obema razredoma: kapitalisti in delovno silo. Tega naj bi
ustvarjalo naraščajoče nesorazmerje pri delitvi ustvarjenega družbenega bogastva.
Racionalizacija in birokratizacija
Weber je izpostavila racionalizacijo kot ključni vidik zahodnoevropske modernizacije, saj je v
modernih družbah prevladujoča oblika delovanja racionalno delovanje – ravnanje na podlagi znanja
z jasno zavestjo o ciljih in ustreznih sredstvih za njihovo doseganje.
Pomembno je znanje, ki spodriva religijo in intelektualizira ter demistificira83 svet.
Racionalizacija vključuje razširitev nadzora nad naravnimi in družbenimi procesi, pomeni pa tudi
razosebljanje družbenih odnosov.
Po Webru se racionalna družbena organizacija izraža v naslednjih značilnostih:
Ločene in avtonomne družbene institucije – učinkovito zadovoljevanje potreb.
Velike birokratske organizacije – specializirane naloge.
Osebna disciplina – utrjujejo jo vrednote (uspeh, učinkovitost).
Zavest o času, linearni čas.
Zehnična kompetenca: vrednotenje ljudi z vidika njihovih lastnosti in znanja.
Brezosebnost.
Moderna družba ima tudi temne plati: uničenje naravnega okolja, ki ga povzroča pospešen razvoj,
druga temna plat pa je vojaška moč nekaterih držav.
82
Mezda - plačilo za delo. 83
Demistificira - odpraviti, odstraniti mističnost s česa.
Sociologija – Tadej Rhodes
152
Socializem in modernizacija drugega sveta
Marx v zahodnoevropskem kapitalizmu ni videl vrhunca evolucije. Opozarjal je na notranja
protislovja industrijske družbe. Predvideval je nastanek socializma oz. komunizma.
Socializem je bil ideja, koncept, ideal, za katerega so se zavzemali nekateri. V prvi polovici 20.
stoletja so v zahodnoevropskih državah prišle na oblast socialdemokratske stranke. Institucionalizirali
so državo blaginje.
Drugačna pa je bila ideja socializma v srednji in vzhodni Evropi in v drugih delih sveta. Socializem
je bil predstavljen kot alternativa zahodnemu kapitalizmu, pred katerim naj bi imel prednosti.
Stremeli so za brezrazredno komunistično družbo. Projekt gradnje socializma je vključeval tudi
industrializacijo. Potekala je ob podržavljanju vseh proizvajalnih sredstev. Govorimo o etatiziranem
gospodarstvu. Bil je enopartijski politični sistem, partija je nadzorovala vsa področja družbenega
življenja. Zato so nekateri to označevali kot totalitarizem.
Cilj in logika delovanja države so bili moderni: pospeševanje industrije, racionalizacija,
sekularizacija. Rezultat je bil delna modernizacija, socialistične družbe pa obmoderne družbe.
Konec 80. let 20. stol. je prišlo do zloma socializma. Pomembne so bile spremembe v mednarodni
konstelaciji.
Socialistične države so doživljaje gospodarsko in družbeno krizo. Posledica je bila padec zaupanja v
vladajoče partijske elite, te pa so izgubljale legitimnost84. Ponekod so se reformirale in postale bolj
liberalne.
Ker je marsikdo nasprotoval socialističnemu družbenemu sistemu, se je oblikovala civilna družba –
od oblasti neodvisen družbeni prostor. Spremembe so spodbudile teženje po pridobitvi političnih
pravic in doseganju življenjske ravni zahodne Evrope.
S padcem socializma so se oblikovali strukturni pogoji za nadaljevanje modernizacije po zahodnem
vzoru:
Tržno gospodarstvo
Parlamentarna demokracija
84
Legitimen - osnovan na pravu, zlasti na zakonu, zakonit.
Sociologija – Tadej Rhodes
153
Demografske spremembe Demografski dejavniki, ki določajo število prebivalstva in njegovo rast ali upadanje v neki državi ali
predelu sveta, so rodnost, smrtnost in selitve.
Na splošno lahko rečemo, da je po eni strani obnavljanje prebivalstva določeno že z biološkimi
značilnostmi človeške vrste po drugi strani pa z razpoložljivimi viri za preživetje ljudi.
Tudi človeška rodnosti ni samo biološki proces, ampak družbeno preoblikovan biološki
proces.
Rast prebivalstva
V zadnjih 200 letih se je število preb. Po svetu izredno povečalo. Rast pa ni povsod enaka, med
posameznimi deli sveta gre za velike razlike
Z rastjo bogastva upada rodnost in obratno, za revnejše je značilna večja rodnost.
Pospešena rast prebivalstva sovpada z začetki industrializacije, seveda najprej tam, kjer se
je začela. Je posledica visoke rodnosti ob razmeroma majhni smrtnosti.
Modernizacija in demografski prehod
Klasična teorija demografskega prehoda temelji na predpostavki, da je bila za predmoderne družbe
značilna reprodukcija prebivalstva z visoko rodnostjo ob sočasno visoki smrtnosti. Naravni
prirastek je bil nizek, rast prebivalstva pa počasna.
K temu so pripomogli ekonomske krize, lakota, vojna, epidemije itd. prebivalstvo pa se je kljub
temu ohranjalo zaradi religioznih doktrin, zakonov, nizke izobrazbe in nepoznavanja kontracepcije.
Po tej teoriji so modernizacijski procesi najprej vplivali na upadanje smrtnosti. Boljša ekonomska
organizacija, ki je odpravila lakoto, napredek medicine itd. močno je upadla smrtnost otrok.
Začetek demografskega prehoda: začetno padanje smrtnosti ob sočasni visoki stopnji rodnosti.
Posledica je pospešena rast prebivalstva in večji pritisk na obstoječe vire. To je prisililo k spremembi
rodnostnega vedenja: odlaganje poroke v poznejša leta in sploh manjše število porok.
Odločilen dejavnik pripadanju rodnosti v Evropi je namerno, zavestno in prostovoljno
nadzorovanje rojstev z uporabo kontracepcijskih sredstev.
Konec demografskega prehoda
Doseženo obnavljanje prebivalstva ob nizkih stopnjah rodnosti in nizkih stopnjah smrtnosti ter
podaljšanem pričakovanem trajanju življenja. Povečuje se delež starejšega prebivalstva.
Celoten potek demografskega prehoda je mogoče pojasniti z vplivi modernizacijskih procesov:
industrializacija, urbanizacija, razvoj znanosti, sekularizacija…
Sociologija – Tadej Rhodes
154
Vzroki padanja rodnosti v modernih družbah
Vse moderne družbe imajo nizko stopnjo rodnosti.
Z industrializacijo sta se ločili družinsko življenje in proizvodnja dobrin. To je Caldwellova teorija
medgeneracijskega pretakanja blaginje85.
Mlajše generacije so začele dobivati prednost pred starejšimi; blaginja se pretaka od starejših k
mlajšim generacijam. Z vpeljavo množičnega obveznega šolanja so se stroški staršev še povečali.
Rezultat: vsak naj ima toliko otrok, za kolikor je sposoben skrbeti – doktrina86 odgovornega
starševstva.
Pripomoglo je tudi dejstvo, da je čedalje večji delež žensk zaposlenih. Pomembna je kakovost
življenja, ki pa jo veliko število otrok lahko ogrozi.
Nedokončan demografski prehod v tretjem svetu
Smrtnost v tretjem svetu je začela padati bistveno pozneje. Vzroki, da padanje smrtnosti ne sledi
tako toliko padanju smrtnosti:
Stroški vzreje in vzgoje otrok so še vedno nizki.
Otroci prispevajo ekonomsko pomoč.
Kulturni kontekst zahteva veliko število otrok.
Nepoznavanje metod preprečevanja zanositve in visoka smrtnost otrok.
85
Blaginja - obilje materialnih dobrin. 86
Doktrina - nazor, načelo.
Sociologija – Tadej Rhodes
155
Ekološka kriza in perspektive človeštva
Ekološka kriza in meje rasti Ljudje smo vraščeni v družbeno okolje (dom, sosedje, prijatelji …), pa tudi materilano okolje, ki nas
obdaja. Temu rečemo sociotehnosfera, lahko pa s človeško dejavnostjo ustvarjen svet imenujemo
tudi kulturni ekosistem.
Človeška družba je vpeta tudi v naravno okolje – ekosfera. Deluje po lastnih zakonitostih, ne oziraje
se na človekove želje in potrebe. Človek je od tega okolja odvisen.
To odvisnost poskuša človek premagati, prilagoditi naravno okolje svojim potrebam. Rezultat je
konflikt med sociotehnosfero in ekosfero.
Tisto, čemur rečemo narava, je zgodovinski produkt. Zato je bolje kot o naravi govoriti o okolju.
Problemi okolja so družbeni problemi.
Študija z naslovom Meje rasti je ugotovila:
Ljudje se neovirano množimo – obremenitev za planet.
Verjamemo, da je gospodarska rast temeljni pogoj za nadaljnji uspešen razvoj človeštva.
Porabljamo naravna bogastva, ki so na voljo v omejenih količinah.
Spuščamo škodljive snovi v ozračje, v reke in morja, zato se tudi sami sebe zastrupljamo.
Ob veliki proizvodnji se povečuje nevarnost nesreč (Černobil).
Ekološka kriza: stanje, ko je porušeno ravnotežje med človekom in naravo. Edini krivec za to je
človek s svojo kulturo in tehniko, s katerima dominira naravo.
Obstajajo naravne meje rasti, ki jih postavljajo predvsem omejen prostor, omejene količine
naravnih virov in omejene samočistilne zmogljivosti okolja.
Sociologija – Tadej Rhodes
156
Vzroki ekološke krize Povezujemo jih z nastopom industrijske dobe pred 200 leti.
Nekateri poudarjajo antropološki87 dejavnik. Človek je sposoben izumljati in te izkušnje prenašati
na potomce. To omogoča nove iznajdbe. Človek gospoduje naravi in jo prilagaja svojim potrebam.
Potrebe se nenehno večajo.
Vse v naravi naj bi bilo dano na voljo človeku in ustvarjeno zanj.
Antropocentrizem: vse obstaja le zaradi človeka, vse na tem svetu naj služi le
zadovoljevanjunjegovih potreb.
Šele v povezavi z realnimi in konkretnimi tehničnimi možnostmi ter težnjo po dobičku, ki je
temeljna gibalna sila kapitalističnega gospodarstva, je prišlo do sedanjega stanja.
Vpliv modernizacije (industrializacije) :
Z nastopom industrijske dobe se začnejo eksponencialna rast izkoriščanja neobnovljivih virov,
nenehna reprodukcija in rast prebivalstva.
Vzrok ekološke krize je industrijski način proizvodnje. Povečala se je produktivnost človeškega dela.
cilj je bil postati neodvisen od naravnih pogojev, obvladovati naravo in vplivati na dogajanje v njej.
Z industrijsko dobo se je uveljavilo novo gledanje na naravo: odmaknjeno, brez domišljije in mitov,
mehanično. Spoznavnost, merljivost in predvidljivost narave imajo praktične cilje: s tem jo lahko
obvladamo in uporabljamo za svoje potrebe.
Narava ima ciklične procese, vse se obnavlja, zato ni prostora za odpadke. Človek pa s svojo
linearno produkcijo proizvaja odpadke, ki jih pusti v naravi. Poleg tega je za ekosfero značilna
počasna evolucija, za sociotehnosfero pa zelo hitra.
Nekateri poudarjajo nesorazmerje med naraščajočim številom prebivalcev in omejenimi naravnimi
viri. Posledica sta bili revščina in lakota.
Beck ugotavlja, da je v moderni družbi proizvodnja bogastva sistematično povezana s proizvodnjo
tveganj.
87
Antropologija - veda o človeku kot členu narave.
Sociologija – Tadej Rhodes
157
Globalna ekološka kriza ter razlike med razvitimi in nerazvitimi
Globalni ekološki problemi:
Ekološka kriza je globalni problem. Ni je več mogoče lokalno omejiti. Globalno je spreminjanje
podnebja, tanjšanje ozonske plasti, umiranje gozdov, … Globalno segrevanje ozračja ima velik vpliv
na kmetijsko proizvodnjo. Najhujše posledice naj bi čutila ruralna območja, najmanjše pa urbana.
Posledice onesnaževanja so globalne – prizadenejo tudi tiste, ki jih niso povzročili.
Prizadevanja za oblikovanje okolju prijaznega gospodarstva:
V gospodarsko razvitih družbah zahtevajo spojitev ekologije in ekonomije – oblikovanje okolju
prijaznega gospodarstva. Čista tehnologija, reciklaža odpadkov, obnovljivi viri energije. Pritisk
javnosti in strank zelenih je velik. Kljub temu pa je še vedno močno prepričanje, da se da
zadovoljevati potrebe in s tem ne onesnaževati okolje.
Tveganje je za nerazvite države večje. Tja so namreč razviti preselili umazano tehnologijo. Naj bi bili
odlagališče strupenih odpadkov. Tovarne so simbol uspeha, ker obljubljajo odpravo revščine in
neodvisnost od gospodarsko razvitih držav.
Možnosti odpravljanja ekološke krize
Nekateri so pesimisti: do ekološke krize in civilizacijske katastrofe naj bi nujno prišlo.
Drugi nočejo priznati resnosti položaja in menijo, da številne študije močno pretiravajo.
Tretja perspektiva je ekotehnološki optimizem. Sedanja ekološka kriza naj bi bila začasna.
Človek naj bi znal obvladati to, kar je ustvaril.
o Toda to prepričanje je iluzija. Ekološko popolnoma ustrezne tehnologije ne more
biti. Stacionarna ravnovesna ekonomija – razmerje med rastjo in okoljem. Moramo
živeti z zavestjo o mejah rasti.
Sociologija – Tadej Rhodes
158
Izzivi sodobnega sveta - vprašanja za ponavljanje 1. Sociolog A. Giddens ugotavlja, da modernizacijski proces glede na radikalnost in temeljitost
sprememb ni primerljiv z nobenim drugim dogajanjem v dosedanji zgodovini. Kratko predstavite tri razloge, s katerimi Giddens utemeljuje svojo trditev.
2. Predstavite globalizacijski proces. 3. Razložite, v čem je novost sedanjih globalizacijskih procesov. 4. Človek zaradi svojih pretiranih posegov v ekosfero povzroča ekološko krizo. Kaj je ekološka
kriza? 5. Kdaj je mednarodna skupina znanstvenikov pod vodstvom D. Meadowsa prvič opozorila na
naravne meje rasti, do katerih bo v kratkem prišla moderna civilizacija? 6. Na katere probleme je skupina znanstvenikov v študiji Meje rasti posebej opozorila?
Navedite dva problema in utemeljite njuno pomembnost za nastanek ekološke krize. 7. Eden od ekoloških problemov je tudi umiranje gozdov zaradi kislega dežja. Kako je mogoče
reševati ta problem? 8. Navedite in razložite, katere nove družbene izzive prinaša staranje prebivalstva v razvitem
svetu. Vključite dva takšna izziva. 9. Pojasnite pojem glokalizacije. 10. Navedite in razložite eno novost sodobne ekonomske globalizacije. 11. Primerjajte gibljivost delovne sile in gibljivost kapitala danes in na začetku 20. stoletja. 12. Navedite in pojasnite enega od pogledov na globalizacijo. 13. Razložite pojem ekotehnološkega optimizma in navedite, kako ga nekateri kritizirajo. 14. Navedite dva vzroka za nizko rodnost v današnji slovenski družbi in enega od njiju razložite. 15. Pojasnite pojem »družba tveganja«. Kateri sociolog je utemeljil pojem »družba tveganja«? 16. Kakšne posledice ima v drugi polovici 20. stoletja nastanek novoindustrializiranih držav
napoložaj nižjih in srednjih slojev v bogatejšem »prvem svetu«? 17. Navedite dva demografska dejavnika, ki vplivata na rast prebivalstva na nekem območju. 18. Predstavite značilnosti obnavljanja prebivalstva v predmodernih in modernih družbah. 19. Razložite pojem nedokončanega demografskega prehoda 20. Zakaj se je pričakovana življenjska doba v razvitem svetu podaljševala? Kratko razložite en
vzrok za to. 21. Navedite tri modernizacijske procese 22. Predstavite globalizacijski proces. 23. Človek si neprestano prisvaja, preoblikuje in prilagaja naravno okolje ter posledično
povzroča 24. ekološko krizo. Kaj je ekološka kriza? 25. Skupina znanstvenikov je v študiji »Meje rasti« opozorila na številne ekološke probleme.
Razložite dva problema, na katera opozarja študija. 26. Pojasnite enega od izzivov, ki jih za družbo prinaša staranje prebivalstva.