2018-1

POROČILA IZ SVETA

Krščanska adventistična cerkev v RS

Ljubljana 2017

6. januar 2018

CERKEV BREZ STEN

Portoriko

Portoriška ustava svojim državljanom zagotavlja versko svo-

bodo. 70 % prebivalstva so katoliki, 25 % pa protestanti.

Portoriška unijska konferenca ima 310 cerkev in 32.875 vernikov

na 3,415 milijona rebivalcev, kar pomeni, da je 1 vernik na vsake 104

prebivalce Portorika.

Skupina vernikov se je ob 5. zjutraj v soboto zbrala v parku, da bi

molili, brali Sveto pismo in pojedli lahek zajtrk. Niso pričakovali, da

jih bodo opazovali brezdomci, ko so bili to soboto pregnani z

običajnega zbirališča in se bili prisiljeni zbrati na mestnem trgu.

Ta enkratni dogodek pa je za vedno spremenil njihova srečanja.

Mesečna bogoslužja so se spremenila v tedenska in zajtrk za brez-

domce. Pastor je celo pripravil poseben obred ponižnosti z grozdnim

sokom, kruhom in umivanjem nog.

"Imenujemo se cerkev brez sten," pravi Raquel Marrero Torres,

52-letna univerzitetna profesorica matematike, ki organizira zajtrke.

Cerkev brez sten je eden od načinov, kako adventisti oznanjajo

Jezusovo ljubezen v svojem okolju v Portoriku, na ameriškem

ozemlju, ki meri 160 krat 55 kilometrov sredi Karibskega morja.

Nekatere cerkve redno organizirajo tedenska kosila, druge pošiljajo

vernike med tednom v pomoč ljudem, da jim čistijo domove ali kaj

postorijo.

Skupina iz Raqueline cerkve se je shajala enkrat mesečno v parku

mesta Mayaguez, ki stoji na zahodni obali, kjer domuje antilska

adventistična univerza. Zaradi mestnega dogodka pa so se morali

neko soboto leta 2012 preseliti na mestni trg. Med obedom je eden od

vernikov opazil na trgu kar nekaj brezdomcev in jih povabil, naj se

jim pridružijo.

"Takrat se je odločil, da se vrne in vsako soboto sam nahrani

brezdomce," pravi Raquel.

3

Brat, mali samostojni podjetnik sredi petdesetih let, je jemal tople

kosmiče, sendviče, sveže sadje in sok ter to nekaj mesecev nosil na

trg. Potem je rekel Raquel: "Rad bi, da prideš tudi ti. Nočem jim

dajati samo hrane. Rad bi, da slišijo o Bogu."

Raquel, dejavna vernica, se je strinjala in ga naslednjo soboto

spremljala. Vsako soboto zjutraj je odprla svoje Sveto pismo in brala

kakšnim 35 ljudem. Raquel je tja zahajala redno in leta 2017 prevzela

organiziranje zajtrkov.

Te dni se vsako soboto zbere med 65 do 70 ljudi do sedmih

zjutraj, da poslušajo Božjo besedo in zajtrkujejo. Gostje sedijo na

stolih, ki so jih postavili prostovoljci, ter pojejo in poslušajo 20-

minutno pastorjevo sporočilo. Pastor je nedavno skupino popeljal

skozi proučevanje Svetega pisma in 40 ljudi, ki je ta tečaj opravilo, se

je odpeljalo v bližnjo adventistično cerkev, kjer so jim podelili

spričevala. Raquel se čudi, da večina obiskovalcev pride že pred

sedmo uro, čeprav vedo, da zajtrk začnejo streči šele 45 minut

pozneje.

"Začeli smo streči hrano brezdomcem, zdaj pa ljudje prihajajo,

ker želijo slišati Božjo besedo," pravi. "Posedejo se in odprejo Sveta

pisma in pojejo. Čudovito je." Tedensko zbiranje je postalo družinsko

snidenje. "Smejimo se in jočemo," pravi Raquel. "Nekaj ljudi je

umrlo, odkar smo se začeli sestajati, in jokali smo za njimi. Smo kot

družina."

Veliko obiskovalcev pozna Raquelino telefonsko številko in jo

pokličejo, če zbolijo ali pa imajo med tednom druge potrebe. Nekaj

obiskovalcev ni več brezdomcev, ker jim je mesto dalo stanovanja.

Verniki so jim pomagali pri selitvi v nov dom in tudi pri opremi.

Projekt zajtrk financirajo verniki in drugi. Mama študenta prosto-

voljca dela pri veliki mednarodni združbi, ki je podarila nahrbtnike,

napolnjene s šamponi, mili, zobnimi pastami in brisačami, ki so jih za

materinski dan podarili obiskovalkam, moškim pa za dan očetov.

Za veliko noč so prostovoljci prvič organizirali obred Gospodove

večerje na mestnem trgu. Iz cerkve so prinesli posode in mize, pastor

pa je pojasnil sam obred. Mnogi so jokali, ko so drug drugemu

umivali noge.

4

"Ko so si umivali noge, je bilo zanje, kakor da jim Bog izmiva

grehe," je pojasnila Raquel. "Prvič so doživeli kaj takega. Lepo je

bilo."

Raquel ne ve, da bi se kdo krstil zaradi tega programa, prepričana

pa je, da Sveti Duh deluje na srca teh ljudi.

"Vemo, da bo seme zrastlo," pravi. "Vemo, da ljubijo Boga."

Med prostovoljci so tudi študentje antilske adventistične uni-

verze, ki bodo prejeli del daru trinajste sobote. Denar bo pomagal

odpreti središče vpliva ter evangeljsko središče na univerzi. Hvala,

ker prispevate misijonski dar.

5

13. januar 2018

KAVBOJKE

Kermyt Torres Castellano, 39 - Portoriko

Krištof Kolumb je Portoriko odkril leta 1493, leto dni po tem, ko

je odkril Ameriki. Imenoval ga je San Juan Bautista po Janezu

Krstniku. Portoriška hrana je začinjena in mešanica španske,

ameriške, britanske in afriške kuhinje.

Čeprav je Portoriko območje Združenih držav, vsakič na

olimpijskih igrah tekmuje samostojno in do zdaj je osvojil 9 medalj.

Šest v boksu, eno v atletiki, eno v tenisu in eno v rokoborbi.

Ulice Portorika so tlakovane z modrimi tlakovci.

Portoriko je dom največjega plazilca na svetu – morske želve.

Moj oče je odrastel v adventističnem domu v Portoriku, cerkev

pa je zapustil, ko je nekdo kritiziral njegovo zaročenko, ker je v

cerkev nosila kavbojke.

Takrat je oče imel 19 let in v soboto se je prikazal z mojo bodočo

materjo, ki je pripadala verski skupnosti, ki je posvečevala nedeljo.

Oče se je razjezil, ko je nekdo materi dejal, da ni primerno oblečena,

in je opustil svojo vero.

Odrastel sem v domu policista. Oče je bil visok in mišičast

pripadnik posebnih policijskih enot in prepričan je bil, da je

superjunak. Rad se je pretepal, kadil in pil. Meni in mlajšemu bratu je

rekel: "Na ulici preživijo samo najmočnejši. Morata biti močna, da

bosta preživela."

Minila so leta in starši so se ločili. Ko je imel oče 45 let, so ga

sprejeli v bolnišnico zaradi resnega stanja. Zdravnik je povedal, da

mu odmira črevesje, kar je najverjetneje zaradi slabega življenjskega

sloga. Odstranili so mu 3 metre črevesja.

Ko je ozdravel po operaciji, je utrpel dihalno stisko in ni mogel

dihati. V 45 minutah se mu je pred očmi odvrtelo vse življenje. Videl

je svoje grehe in kako je mnogokrat zavrnil Jezusa, ki se ga je trudil

doseči. Premagal ga je strah glede prihodnosti. V tistem trenutku je

6

začutil dve močni roki, ki segata od zgoraj, in slišal glas: "Ne skrbi.

V mojih rokah si." Takoj je začel spet dihati.

Ko je oče zapustil bolnišnico, je izročil življenje Jezusu in se

vrnil v adventistično cerkev. Skrbelo pa ga je za njegova sinova.

Molil je: "Rešil si mene, kaj pa moja sinova?"

Takrat sem imel 27 let, vozil sem tovornjak, kadil, pil in bil

odvisen od kokaina in heroina. Brat je častil hudiča. Nosil je črna

oblačila in si barval ustnice, nohte in oči s črno barvo. Na obrazu je

imel 32 pirsingov. Stene in strop svoje sobe je prebarval črno ter med

spanjem poslušal heavy metal glasbo.

Oče se je trudil z nama proučevati Sveto pismo, pa naju ni

zanimalo. Zelo ga je žalostilo, ko sva vedno znova zavračala njegov

trud, da bi nama predstavil Jezusa. Zato je spremenil svoj pristop, ko

je prebral Iz 49,25, kjer Gospod pravi: "S tvojimi pravdarji se bom

jaz pravdal, tvoje otroke bom jaz rešil."

Oče je svoja otroka izročil Božjim rokam.

Boga nisem poznal in nisem vedel, da oče moli zame. A malo za

tem se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. V petek sem se srečal s

prijatelji in konec tedna smo preživeli na zabavah, hodili smo iz

enega kluba v drugega, kot smo to počeli vsak konec tedna.

Ko sem se v ponedeljek vrnil domov, se mi je moje življenje

zastudilo in zahrepenel sem po boljšem. Ob 11. uri sem molil:

"Gospod, nekaj moraš narediti z mojim življenjem, ker drugače bom

umrl na ulicah Portorika ali pa bom staknil kakšno bolezen."

Ne vem, kaj je naredil Jezus v meni, a naslednje jutro sem se

počutil drugačnega. Ni mi bilo več do tobaka, alkohola in mamil.

Samo Kristusu sem hotel služiti. Nikoli več nisem zlorabljal opojnih

substanc.

Deset let pozneje sem 39-letni pastor v Portoriku. Poročen sem s

čudovito adventistko in imava 5 otrok. Brat služi Bogu v

adventistični cerkvi v Bostonu in pred petimi leti sem imel čast krstiti

svojo mater. Oče se je znova poročil in je ostal v Portoriku, kjer je

zvest adventist.

Dolgo nazaj sva se z očetom šalila, da bova, ko odrastem, skupaj

hodila v klube in pila. Zdaj pa skupaj hodiva v cerkev.

Če je Jezus to naredil za nas, lahko to stori za vsakogar.

7

Kermyt Torres Castellano je sedem let služil kot pastor, zdaj pa

dela magisterij iz teologije na antilski adventistični univerzi v

Mayaguezu v Portoriku. Del daru trinajste sobote bo univerzi

pomagal postaviti središče vpliva ter evangeljsko središče, da bodo

lahko oznanjali lokalni skupnosti.

8

20. januar 2018

BRITANSKA KRALJICA IN NEBEŠKI KRALJ

Leticia, Belize

V Belizeju je uradni jezik angleščina, neuradni jezik pa belizejska

kreolščina. Drugi najpogosteje govorjen jezik pa je španščina.

Belize je neodvisen, a britanska kraljica je še vedno simbolična

voditeljica države in njen uradni naziv je še vedno tudi Belizejska

kraljica. Belize City je največje mesto v državi, vendar je prestolnica

Belmopan, ki je poimenovana po orkanu, ki je leta 1961 skoraj uničil

Belize. Državni zbor v Belmopanu je zasnovan tako, da je podoben

majevskemu templju.

Gvatemala na podlagi dogovora iz leta 1859 še vedno trdi, da je

Belize njeno ozemlje. Preden je Belize postal neodvisen, je bil znan

kot britanski Honduras. V Belizeju ni restavracij s hitro prehrano,

kot so McDonalds, Burger King, KFC.

Najsrečnejši dan v življenju mlade Leticije je bil, ko jo je mama

iz Gvatemale poslala živet k babici v sosednji Belize. Njeni starši so

bili zapriseženi posvečevalci nedelje in Leticija je bila sita poslu-

šanja, da ni kakor druga dekleta.

"Ko sem se preselila, sem rekla: 'Da, končno!'" pravi Leticija.

Začela je hoditi na plese in zabave. Končno se je počutila

svobodno. A skoraj vsak dan jo je skrbelo: "Kaj bo z mano, če nocoj

umrem?"

Čez čas je Leticijin dom obiskal adventistični par in s stricem so

proučevali Sveto pismo. Leticija je imela tedaj 17 let in je v svoji

sobi prisluškovala ter sama pri sebi govorila: "Sveto pismo že ne

govori tega!"

Adventista sta govorila o daru jezikov. Brala sta iz Apostolskih

del, da je vsak razumel v svojem jeziku, kar so oznanjali učenci.

Leticija je odraščala v veri, da je govorjenje v jezikih žlobudranje, ki

ga nihče ne razume.

Končno je planila iz svoje sobe in rekla adventistoma: "Kar učita,

ni prav." Poskušala jima je razložiti svoj pogled.

9

Skozi pogovor je Leticija kmalu z adventistoma proučevala Sveto

pismo. Potem je obiskala cerkev in se odločila krstiti.

Sorodniki pa so o adventistični cerkvi govorili, da je kult: "Če se

boš kdaj krstila, pozabi, da imaš tukaj družino."

Glede krsta so bili pravi boji in ni se prikazala, ko je bil

predviden njen krst. Namesto tega je šla na zabavo in se odločila, da

se ne bo krstila.

"Gospod pa me ni zapustil, dokler nisem zaprosila za krst," pravi.

Pastor je vprašal: "Ali si prepričana?" "Bila sem prepričana in od

tedaj dalje do zdaj sem prepričana, da sem se pravilno odločila. Hvala

Bogu za njegovo milost in drugo priložnost."

Leticijini sorodniki so bili besni. Pritiskali so nanjo, naj se odreče

veri, na mizo so ji nosili svinjino ali pa mast zamešali v hrano, da je

ni mogla jesti. Leticija je živela od mleka in piškotov kar nekaj

tednov. Celoten obrok je zaužila samo ob sobotah, ko so jo verniki

vabili na kosila.

"Takrat sem se naučila, da bi morali vedno na stežaj odpirati

vrata novokrščenim vernikom, saj nikoli ne vemo, kaj se dogaja v

njihovem življenju," pravi. "Spoznajte jih in jih imejte radi."

Leticija se je kmalu vrnila k materi v Gvatemalo. Tudi to

odločitev je Bog blagoslovil. Kmalu po prihodu tja je spoznala

svojega bodočega moža. Leticija je postala medicinska sestra in s

svojim možem sta ustanovila tri cerkve v Gvatemali in Belizeju.

Skupaj sta h krstu pripeljala približno 1000 ljudi.

Leticijin soprog je umrl, ona pa je še vedno aktivna 60-letna

vernica v Belizeju, kjer zdaj živi. Leta 2006 jo je britanska kraljica

Elizabeta II. zaradi njenega prispevka skupnosti imenovala za članico

najvišjega reda britanskega kraljestva.

"Nekdo je poslal moje ime," skromno pravi Leticija. "A moj

navdih za nadaljnje delo niso človeška priznanja. Vedno si pred-

stavljam, kako Bog pravi: 'Pojdi, naredi to zame.' Mi smo njegovi

služabniki. On pravi: 'Naredi to.' Nekega dne ga želim slišati, ko bo

rekel: 'Dobro, moj zvesti in vrli hlapec.'

Vem, da me je Bog poklical z namenom. 43 let je, odkar sem bila

poklicana v cerkev, in njegova ljubezen je vsak dan močnejša."

10

Belize je bil deležen dela daru trinajste sobote leta 2015, s čimer

so kupili zemljišče za evangeljska srečanja in cerkvene konference.

Hvala, ker z darovi podpirate Belize in druge države srednjeameriške

divizije.

11

27. januar 2018

ISKANJE PRVE LJUBEZNI

James in Louise Pescascio, Belize

Po najnovejši anketi je 40,1% Belizejčanov rimokatolikov, 31,8

pa protestantov. Belize ima 92 cerkev in 40 podjetij s 43.500 verniki.

Prebivalcev je tukaj 388.000, torej je 11 % Belizejčanov adventistov.

Adventistično sporočilo je v Belize (britanski Honduras) prišlo z

adventistično literaturo. Okoli leta 1885 je gospa E. Gauterau iz

Hondurasa, ki se je spreobrnila v Kaliforniji, prinesla s seboj

literaturo.

James in Loiuse sta prijatelja iz otroštva in sta odraščala v

osrednji ameriški državi Belizeju.

Ko sta odrasla, sta se preselila v Združene države, kjer sta se

zaposlila. Louise je 30 let vodila razne posle v Kaliforniji, James pa

je kot inženir delal za Motorolo v Kaliforniji, Teksasu in Illinoisu.

Ko sta se bližala upokojitvi, sta se preselila v Belize, obnovila

poznanstvo in odkrila, da sta oba samska. James je kmalu povabil

Louise na zmenek, Louise pa je imela vprašanje.

"Kdo je prvi v tvojem življenju?" je vprašala Jamesa.

"Bog," je odgovoril.

"Dobro, potem se lahko pogovarjava," je odvrnila.

Louise je vneto pripovedovala Jamesu, kaj je izvedela o soboti.

James pa je imel svoje novice. Začela sta se pogovarjati.

Louise je prvič slišala za soboto na evangelizaciji v Združenih

državah, a o tem ni veliko razmišljala, dokler se ni vrnila v Belize in

odprla manjši hotel.

Temeljito je začela proučevati Sveto pismo. Ko je prebrala o

desetini, je začela 10 % svojega prihodka vračati Bogu. Ko je

prebrala o spolni nemorali, je zavrnila neporočene pare, ki so hoteli

najeti sobo. Potem je iskala informacije o pravem dnevu čaščenja.

Hotela je obiskovati cerkev ob nedeljah, hkrati pa je želela biti

poslušna Bibliji.

12

"V Svetem pismu sem iskala dokaz, da je prav posvečevati

nedeljo," pravi v svojem domu v mestu Dangriga. "A bolj ko sem

proučevala, bolj mi je Gospod kazal, da je pravi dan čaščenja

sobota."

Potem je prebral Heb 4,4-11, ki pravi: "In Bog je počival sedmi

dan od vseh svojih del." Sledi vabilo: "Če danes zaslišite njegov glas,

ne zakrknite svojih src."

"Ko sem to prebrala, sem se ustavila in rekla: 'Boga sem prosila,

naj mi pokaže, ali smem še naprej posvečevati nedeljo, in tukaj imam

dokaz!" pravi Louise. "Zdaj imam dokaz."

Spoznanje pa je sprožilo dilemo. Hoteli so odprti sedem dni v

tednu in Louise ni vedela, kaj naj. V vsako sobo je namestila Sveta

pisma in izvode Pot h Kristusu Ellen White. Ob sobotah je prenehala

prati in opravljati druga dela. Ni pa vedela, ali je to dovolj.

James, ki je po toliko letih spet srečal Louise, prav tako ni vedel,

kaj narediti. Je pa predlagal, da je pomembno moliti in prisluhniti

Božjemu glasu.

Louise je povedal, da ga je brat nekoč povabil na potovanje iz

Kalifornije v Belize. Noč pred njunim odhodom se je ustavil v

prijateljevem domu in mu povedal, da mu nekako ni do potovanja.

Prijatelj mu je odgovoril: "Potem pa ne hodi. Poslušaj notranji

glas." James pa se je čutil dolžnega, ker je bratu obljubil. Pozneje še

isti večer njegov avto ni hotel vžgati in so ga morali odvleči do

bratove hiše. "Pa še vedno nisem poslušal tistega glasu, ki je govoril:

'Ne hodi na to pot,'" pravi James.

Brata sta šla na pot zjutraj. Na pol poti do Mehike jima je

razneslo pnevmatiko. Vozil je James. Vozilo se je prekucnilo in brata

sta padla iz avta. James je utrpel resne poškodbe obraza in rok ter je

bil dva dni v mehiški bolnišnici. Dneve pozneje, ko je bil že v

Belizeju, je videl dvojno in je moral pohiteti nazaj v Ameriko na

operacijo oči.

Nesreča je v Jamesovem življenju povzročila preobrat.

"Začel sem spet zahajati v cerkev in se obrnil k Bogu," pravi. "Če

bi poslušal tisti glas, ne bi prišlo do nesreče."

13

James in Louise sta spoznala, da oba iščeta Božjo voljo, in sta se

odločila poročiti. Vsako soboto sta hodila v cerkev in se prepričala,

da morata opustiti posel s hotelom. Ampak kako?

"Potem je Bog naredil nekaj čudovitega za naju," pove Louise.

Nekega dne je Louise kar tako omenila neki stranki, da po 20

letih dela še ni bila na dopustu in da bi ji res prišel prav. Naslednji

dan je stranka ponudila, da prevzame hotel.

Louise in James sta se krstila in zdaj vodita krajevno

adventistično cerkev. Boga slavita, ker jima je dal soboto za dan

počitka in slavljenja.

"Kar se je zgodilo z najinim poslom, ni nič manj kakor čudež,"

pove Louise.

14

3. februar 2018

GLAVNA KUHARICA SE VSEMU ODREČE

Mercedes Ruiz, Belize

Belize je najredkeje poseljen del Srednje Amerike, saj je tam

samo 15 ljudi na kvadratni kilometer. Belizejski deževni gozd je dom

več kot 500 vrstam orhidej. Belizejski vriskači (vrsta opice) so ene

izmed 10 najglasnejših živali na svetu.

V gozdovih v Belizeju najdemo drevesa, na katerih rastejo

indijski oreščki. Ti so seme, ki zraste iz sadeža indijsko jabolko. To je

užitno, a lupina je strupena in jo je treba pred zaužitjem odstraniti.

Mercedes Ruiz je bila zelo zaposlena ženska.

Šest dni na teden je delala kot glavna kuharica v hotelu Radisson

in pripravljala obroke gostom prvega razreda na ameriških letalih. Ob

nedeljah pa je hodila v cerkev – in to ne samo v eno, ampak v tri

različne.

Mercedes je pripadnica Majev in živi v srednjeameriški državi

Belize ter se je dolgo želela približati Bogu. Tudi po treh različnih

bogoslužjih je v sebi še vedno čutila praznino.

V roke je vzela Sveto pismo in začela proučevati Danijelovo

knjigo. Ko je prišla do 9. poglavja, je opazila, da se je Danijel kot

Božji služabnik postil in molil.

Tako je Mercedes molila: "Gospod, če je uspelo Danijelu, mi

pomagaj, da uspe tudi meni."

Postila se je in molila. Vsak dan je ponovila dolgo Danijelovo

molitev v Dan 9, na koncu katere je prošnja: "Poslušaj, o Gospod!

Odpusti nam, o Gospod! Bodi pozoren, o Gospod, in stori to! Ne

odlašaj, zaradi sebe samega, moj Bog, kajti tvoje ime je priklicano na

tvoje mesto in na tvoje ljudstvo" (Dan 9,19).

V nedeljo popoldan je Mercedes po treh bogoslužjih na pločniku

zagledala raztresene letake. Enega je pobrala in videla, da gre za

oglaševanje adventistične evangelizacije, ki se je začela prav tisti

večer.

15

Odpravila se je na srečanje – in odtlej ni zamudila niti enega. V

soboto je vzela dopust in stopila naprej, ko je pastor vprašal, kdo se

želi krstiti.

Ko je v ponedeljek najavila, da ne bo več delala ob sobotah, je bil

njen nadzorni jezen.

"Prej ti sobote niso predstavljale težave," ji je rekel. "Ali si koga

umorila ali zagrešila kak drug zločin? Zakaj moraš to narediti?"

"Verjamem, da je to Gospodov dan," je odgovorila Mercedes.

"Rada bi mu bila bližje."

Brez njegove podpore se je odločila, da bo odstopila. Napisala je

poslovilno pismo in ga izročila direktorju, ki je bil nadrejen njenemu

nadzorniku.

Direktor je prebral pismo, ga zmečkal in vrgel v smeti.

"Pretvarjajva se, da mi tega nisi izročila," ji je rekel. "Sobote boš

imela proste in še povišico ti dam."

Nadzorni je bil besen, ko je izvedel, da Mercedes ni več treba

delati ob sobotah. Naložil ji je dodatno delo in ji dajal kratke roke za

izpolnitev nalog. Mercedes je vpila h Gospodu, naj ji da moč.

Nekega dne je prišla na delo in izvedela, da je nadzorni mrtev.

Bil je poročen in imel otroke. Skupaj z nekim moškim se je prejšnji

večer odpravil na obalo. Njuno romantično srečanje so prekinili

oboroženi roparji, ki so zbežali s kraja zločina. Ko so se umikali, so

ustrelili par in vzeli njun avto.

V Mercedesino življenje se je povrnil mir.

"Vsako soboto sem uživala in tudi na delovnem mestu," pove.

A to je šele začetek njene zgodbe. Nekaj let pozneje je ostala

sama, potem ko ji je umrl soprog in so se odrasli otroci odselili.

Ponovno je svoje življenje izročila Jezusu in prosila pastorja za

svetopisemsko proučevanje.

Ko je pastor obljubil, da se bo ustavil pri njej doma v petek

zvečer, je pomislila: "Če je to proučevanje dobro zame, bi ga rada

predstavila še komu." In je na obisk povabila še sosede. Na dvorišču

je postavila šotor, vanj postavila stole in pripravila okusen prigrizek.

Za pastorja je pred šotorom pripravila mizo.

Pastor je bil presenečen, ko je videl, da ga v petek zvečer čaka

množica ljudi. Ko se je proučevanje končalo, je objavil, da bo imel

16

naslednji petek še eno svetopisemsko proučevanje. Zdaj je bila

presenečena Mercedes. Mislila je, da je to enkraten dogodek.

Z vsakim proučevanjem je prišlo več ljudi. V mestu niso imeli

adventistične cerkve, zato je Mercedes v molitveni dom spremenila

kar svoj dom, da so lahko ob sobotah imeli bogoslužje. Po teh

proučevanjih se je krstilo 16 ljudi. Leto dni kasneje je Mercedes

pomagala pri ustanovitvi prve samostojne adventistične cerkve.

Hotela pa je narediti še več in posebej si je želela, da bi evangelij

slišalo še njeno ljudstvo Maji. Zato je postala pionirka vesoljnega

poslanstva, misijonarka, ki ustanavlja cerkve na področjih, kjer

cerkev še ni. Mercedes vodi majsko cerkev v belizejski prestolnici

Belmopanu. "Tako sem začela misijonarsko delo," pove. "Ljubim

misijonsko delo. To je življenjska predanost, ki jo z veseljem

opravljam."

17

10. februar 2018

USLIŠANA ŽENINA MOLITEV

Olga in Johnny Chee, 70 Belize

Belizejska kuhinja je mešanica različnih kultur – podobna je

mehiški, ameriški in jamajški/anglokaribski. Nacionalna roža je črna

orhideja, ptič pa tukan. V vodah belizejskega 300 km dolgega

priobalnega grebena živi 400 vrst rib. Belize ima edini rezervat za

jaguarje na svetu, znan je pod imenom Cockscomb Basin Wildlife

Sanctuary.

Prvič, ko je Olga Chee svojega moža Johnnyja vprašala, ali bi šel

z njo v adventistično cerkev, je ostro odgovoril: "V vsako cerkev

grem s tabo razen v to!"

Johnny je mislil, da je adventistična cerkev kult, in je zavrnil

Olgo, ko ga je drugič prosila, da bi šel z njo nekaj tednov kasneje.

Olga in Johnny sta iskala cerkev v mestu Orange Wlak, kjer živi

15.000 ljudi. Nobeden od njiju ni bil posebno veren, a Olgo je

premagovala želja po cerkvi.

Par se je s prijatelji nekajkrat odpravil v konzervativno nedeljsko

cerkev, pa jim ni bila všeč. "Kadar koli smo prišli iz cerkve, smo bili

enaki," pove Olga. "S prijatelji smo igrali igre na srečo in moj mož je

popival. Čutila sem praznino, ki je nisem razumela."

Za njuno hišo je živel adventistični par. Žena je prišla do ograje

in se z Olgo pogovarjala ter molila. Dvakrat je Olgo s tremi otroki

povabila, naj pridejo v cerkev, in tedaj je Olga vprašala Johnnyja, ali

bi šel z njimi. Končno je Olga zavila v liberalno nedeljsko cerkev in

Johnny se je zaljubil v vernike. To cerkev sta obiskovala skoraj 5 let.

Potem pa sta znova začutila, da nekaj manjka v njunem življenju.

Boga sta prosila za pomoč.

Nekaj dni pozneje je Johnnyja poklical sorodnik, ki je imel

manjše podjetje, in ga prosil za pomoč v restavraciji na drugem

koncu države.

Ko je Johnny odšel, je Olga molila: "Bog, če želiš, da se

preseliva, mi daj znamenje. Naj bo znamenje to, da ne vzamem

18

ničesar iz hiše razen otrok in oblačil, ki jih bom nosila." Nikomur ni

povedala za to molitev.

Minili so štirje tedni in Johnny je poklical Olgo ter jo obvestil, da

se bodo preselili.

"Ne skrbi," ji je dejal. "Vse boš imela tukaj: dom, šolo za otroke

in vse pohištvo. Vse, kar potrebuješ, boš imela, razen elektrike."

Zvenelo je kot odgovor na molitev, zato se je Olga preselila.

Odkrila je cerkev, ki je pripadala isti verski skupnosti kot v prejšnjem

mestu. Svetopisemska vrstica na cerkvenem pročelju je pritegnila

njeno pozornost. Pisalo je: "Če danes zaslišite njegov glas, ne

zakrknite svojih src kakor ob uporu!" (Heb 3,15).

Olga je šest mesecev vsako nedeljo prebrala to vrstico. Potem je

Johnny končal svoje delo v restavraciji in družina se je preselila nazaj

v Orange Walk. Olga in Johnny sta se vrnila v staro cerkev, vendar ni

bilo vse v redu.

Bilo je jutro, ko je Olga prižgala radio in slišala adventističnega

evangelizatorja Douga Batchelorja govoriti o soboti.

"Iz nekega razloga mi je srce poskočilo, ko je govoril," pravi

Olga. "Potem sem se spomnila svetopisemske vrstice o tem, naj ne

zakrknemo svojih src. Vedela sem, da moram delovati."

Olga je poiskala Johnnyja, ki je delal v restavraciji, ki jo je pred

nedavnim odprl.

"Kaj misliš o soboti?" ga je vprašala.

Johnny je jezno zavpil nanjo: "Ničesar nočem poslušati o soboti!

Sobota je lahko sreda, petek ali kateri koli dan. Ni pomembno!"

Olga je popustila. "Če se bova o tem prepirala, potem to ni od

Boga," je rekla. "Pustiva za zdaj zadevo pri miru."

Še isti popoldan je pokleknila v kuhinji restavracije in rekla:

"Bog, če želiš, da posvečujeva soboto, naj pride mož z mano v

cerkev. Ti si ustvaril družino in ti je ne želiš razdreti."

Spat je odšla ob 9. uri zvečer. Ko je ob 1.00 vstala, da bi šla na

stranišče, je videla, da Johnny sedi pred računalnikom in ima na mizi

odprto Sveto pismo. Nekaj je preiskoval. Johnny ni ničesar rekel in

Olga je šla nazaj spat.

Ko je zjutraj vstala, da bi šla delat, je Johnny rekel: "Veš, kaj?

Povsem prepričan sem, da morava častiti Boga na soboto!"

19

Olga je bila presenečena. Prosila je moža, naj ji pojasni, zakaj si

je premislil. Povedal ji je, da je po tistem, ko je šla spat, vklopil

televizor. Pristal je na programu z oddajo Douga Batchelorja.

"Govoril je o desetih zapovedih in kako so ljudje zapeljani glede

četrte zapovedi. Tako sem podrobneje preiskal Sveto pismo."

Olga in Johnny sta se naslednjo soboto odpravila v adventistično

cerkev in se nikoli več ozrla.

20

17. februar 2018

NIČ POSTANE HRANE

Sadie McKenzie, Belize

Več kot polovica Belizejčanov je dvojezičnih, velik del pa jih

obvlada več jezikov.

Belizejsko gospodarstvo je odvisno od izvoza nafte in

poljedelskih izdelkov, kot so sladkor in banane, pa tudi turizem se

hitro razvija.

Sadie je skrbelo, kaj bo rekel mož Marcus, ko bo izvedel, da se

želi krstiti po koncu evangelizacije.

Vsak večer je bila navzoča na srečanjih, Marcus pa ni hotel tja.

Vedela je, da mu njena odločitev ne bo všeč, ker to pomeni, da bo

prenehala plesati, piti in z njim hoditi na zabave.

Sadie je z novico čakala do četrtkovega večera, kar je bilo dva

dneva pred krstom. Vedela je, kdaj želi sporočiti novico. Marcus si je

vedno med spanjem pretegnil roko, saj mu je ležala na roki. Tako je

čakala, da je bila njena glava udobno naslonjena na njegovo roko,

potem pa spregovorila.

"V soboto se bom krstila," je nežno rekla.

Marcus je nemudoma odtegnil roko in njegov obraz je potemnel

od jeze. "Pustil te bom," je rekel. "Če se krstiš, boš morala živeti z

adventisti." Nekaj časa je besnel in Sadie je poslušala, dokler ni

umolknil. Potem je spregovorila.

"Če me zapustiš, me bo Bog osrečil brez tebe," je rekla.

Marcus ni rekel ničesar več in se je prevalil na drugo stran ter

zaspal.

Naslednji dan je bentil o preizkušnjah, ki jih bo moral preživljati

z adventistično ženo. "Nočem jesti postane hrane ob sobotah," je

govoril. "Nočem jesti hrane, ki bo pripravljena v petek."

Sadie je na to rekla: "Če nočeš jesti postane hrane, ti bom

pripravila hrano, ki ostane sveža."

Odgovor ga ni zadovoljil. "Če boš to naredila, te bom pretepel,

ko te naslednjič vidim."

21

Sadie se je prestrašila in prosila ljudi s srečanj, naj molijo zanjo.

Sama je molila za Božjo zaščito.

Ko se je v soboto vrnila s krsta, Marcusa ni bilo doma. Njeno

srce je noro razbijalo, ko je stopil skozi vhodna vrata. Bila je

prepričana, da jo bo pretepel.

Marcus pa jo je namesto tega objel in rekel: "Torej si zdaj nova

ženska." Hitro je dodal: "Dokler sem živ, me ne spraviš v adven-

tistično cerkev."

"Kakor želiš," je odgovorila Sadie. "Bog daje vsakomur

svobodno izbiro. Ampak ko boš pri koncu življenja, ne krivi mene.

Jaz sem ti pokazala pot."

Potem je življenje teklo normalno, razen da se je Marcus ob

sobotah pritoževal čez obroke. Hotel je, da bi Sadie ob sobotah

kuhala, in kar naprej jo je obtoževal, da ni poslušna. Zavračal je

pripravljeno hrano in namesto tega šel v bar, ki je bil blizu adventi-

stične cerkve, ter jedel tam. Tam je tudi popival, medtem ko je bila

Sadie v cerkvi, in ko je šla proti domu, ji je namenil vinjen objem.

Sadie je molila, da bi se Bog dotaknil moževega srca. Zato je

vsak petek začela likati njegova najboljša oblačila, da bi imel kaj

obleči za v cerkev.

Neki petek se je Marcus strinjal, da gre naslednji dan z njo.

Potem pa je šel isti večer v kino in potem v bar.

Kmalu zatem, ko se je vrnil domov, je hišo stresel močan potres.

Marcus se je prestrašil in padel na tla. "Bog!" je zavpil. "Prizanesi

mojemu življenju in mi daj drugo priložnost."

Sadie je bila z možem resna.

"Enako kot je prišel potres in se nikomur ni sanjalo, bo prišel tudi

Jezus. In ti ne boš pripravljen."

Hiša se je tresla kar nekaj časa in Marcus je ves čas vpil. Soseda

ga je videla jokati skozi odprto okno.

Ko je potres prenehal, si je Marcus premislil.

"Ne bom šel v cerkev, ker bodo ljudje govorili, da sem prišel

zaradi potresa," je rekel.

"Ne razmišljaj o tem, kaj mislijo ljudje," je rekla Sadie. "Veliko

ljudi ne bo v nebesih, ker jih je skrbelo, kaj si mislijo ljudje."

Marcus je šel v cerkev.

22

Kmalu zatem so v vasi pripravili evangelizacijo in Sadie je

povabila moža. Pa je namesto tega raje popival. Naslednji večer je bil

spet vinjen. Tretji večer mu je rekla: "Če boš šel nocoj s prijatelji in

ne z menoj, pomeni, da jih imaš raje kot mene. Če se odločiš tako,

lahko za vedno ostaneš z njimi."

Marcus je prišel na srečanja in se odzval, ko je bilo podano

vabilo. Sadie si ni drznila upati, da se bo kdaj krstil, dokler ga ni

videla priti iz vode. "Jokala sem. Nisem mogla verjeti."

Sadie in Marcus sta postala zvesta vernika. Sadie, ki ima zdaj 63

let, je vodila 6 evangelizacij in sad tega je bilo 50 krstov. Še na

stotine več se jih je pridružilo cerkvi zaradi njunega vpliva.

Del daru trinajste sobote je namenjen kampusu, kjer lahko

adventistična cerkev prireja redne evangelizacije. Hvala za vaš dar.

23

24. februar 2018

DRUGA PRILOŽNOST

Ezequiel Perez Gongora, Mehika

V Mehiki živi 123 milijonov ljudi.

Polotok na zahodu celine se imenuje Kalifornijski polotok in je

največji polotok na svetu. Tam raste več kot 120 vrst kaktusov.

Mehiški simbol je orel, ki stoji na kaktusu s kačo v kljunu.

Legenda pravi, da so se Azteki naselili prav na kraju, kjer so videli

orla s kačo v kljunu, in tam postavili mesto Tenochtitlan (današnji

Ciudad de Mexico). Mehika je največja špansko govoreča dežela na

svetu in največja proizvajalka srebra na svetu.

Mehika proizvede največ avtomobilov v Severni Ameriki.

Piti sem začel, potem ko sem se pri dvajsetih poročil, kasneje

sem začel tudi kaditi. Kmalu sem bil alkoholik in verižni kadilec.

Soproga se je krstila, ko je obiskovala evangelizacijo s pastorjem

Richardom Perezom v adventistični cerkvi blizu najinega doma v

mehiški državi Tabasco. Jaz se nisem hotel krstiti. Krst sem zavrnil

dvakrat.

Moj način življenja je po 13 letih zahteval davek od mojega

telesa. Hrbet me je močno bolel. Odpravil sem se k zdravniku in dal

mi je zdravilo, ki ni pomagalo. Naslednji dan sem šel v adventistično

bolnišnico. Zdravniki so opravili rentgen, krvne teste in druge

preiskave, pa niso videli, da bi bilo kaj narobe. Bolečina v hrbtu pa je

naraščala in razvila se je tudi visoka temperatura.

Ko sem ležal že štiri dni, me je prišel obiskat bolnišnični

duhovnik. Bil je pastor Richard Perez. Prepoznal me je in me

pozdravil po imenu.

"Zdaj je čas, ko potrebuješ Boga", mi je dejal.

V roke je vzel kitaro in zapel dve pesmi. Potem mi je bral iz

Svetega pisma. V tistem trenutku sem spoznal, da me Bog resnično

ljubi.

Preden je pastor odšel, je sestre prosil, naj imajo z menoj v

soboto bogoslužje – in tako je tudi bilo.

24

Strašno sem se počutil. Bolečina je bila močna in temperatura je

bila visoka.

Sedmi dan je v mojo sobo pristopil zdravnik z zaskrbljenim

izrazom na obrazu. Dejal je, da se morava pogovoriti na samem, zato

sem prosil soprogo, naj zapusti prostor.

"Vse simptome aidsa imate," je rekel. "Da bi to potrdili, bomo

opravili test."

Po testu je odšel, soproga pa se je vrnila. Vprašala je, kaj se

dogaja. Nisem ji mogel odgovoriti, saj še sam nisem vedel. Vedel

sem, da sem živel razuzdano, in morda je bil to razlog moje bolezni.

Potem sem se spomnil pastorjevih besed. "Zdaj potrebuješ

Boga."

Prosil sem ženo, da gre iz sobe, ker sem hotel moliti. Molil sem

in jokal. Prosil sem Boga za drugo priložnost in naj mi pomaga, da ne

bi imel aidsa.

Čez čas se je zdravnik vrnil v mojo sobo.

"Imam dobre in slabe novice," je dejal. "Dobra je, da nimate

aidsa. Slaba pa, da ne vem, kaj je z vami narobe."

Vedel sem, da je Bog uslišal mojo molitev, saj so bili rezultati

negativni.

Drugi test je pokazal, da imam poprsnični izliv, nakopičeno

tekočino med tkivom, ki povezuje pljuča in prsni koš. Vstavili so mi

drenažo, da je tekočina iztekala, in dejali so, da bom lahko šel čez

nekaj dni domov.

Počutil pa sem se prav tako slabo kot pred nekaj dnevi in čez čas

so odkrili tumor.

"Moram vas opozoriti," je dejal doktor. "Samo čudež vas lahko

reši."

Določili so nujno operacijo takoj naslednji dan. Spet sem molil.

Prosil sem Boga, naj mi da priložnost, da se odkupim za svoje

preteklo življenje.

Na dan operacije so me pustili v operacijski sobi, da je začela

delovati anestezija. Molil sem: "Če me pustiš živeti, se bom krstil in

ti izročil življenje."

25

Operacija je trajala 6 ur. Ko sem se prebudil, sem bil spet v svoji

sobi. Žena in hčere so čakale, da bi govorile z menoj. Prepričan sem

bil, da mi je Bog ponudil drugo priložnost.

Po 21 dneh sem končno zapustil bolnišnico. Tri tedne za tem je

cerkev priredila ponovno evangelizacijo in jaz sem se krstil. Zdaj

služim kot oskrbnik in kot glavni diakon v cerkvi.

Hvala Bogu za druge priložnosti! Služil mu bom vse življenje.

Del daru trinajste sobote bo pomagal adventistični bolnišnici

Southeast v Villahermosi v Mehiki povečati stavbo, kjer bodo

skupnosti ponudili nove zdravstvene programe. Hvala za vaš dar.

26

3. marec 2018

PRESENEČENJA Z BOGOM

Laura del Carmen Flores Dias, Mehika

Frida Kahlo je ena najslavnejših mehiških umetnic dvajsetega

stoletja. Mehika uživa raznovrstna podnebja, od tropskega do

puščavskega. Najvišji vrh Mehike je vulkan, ki meri 5636 m in se

imenuje Pico de Orizaba. Je tretji največji v Severni Ameriki.

Chichen Itza je majska piramida in svetovna dediščina, ki jo

vsako leto obišče več kot milijon ljudi. V Mehiki najdete jaguarje,

pume in velike legvane. V džunglah južne Mehike živijo različne vrste

kuščarjev, opic in barvnih ptic, kot so papige. Kiti, morski biči in

morske krave so običajni prebivalci oceanov in včasih jih lahko

opazite ob jukatanski obali.

Mehičani šport jemljejo resno. Včasih so poražence v obrednih

igrah z žogo usmrtili. V nevarnih športih, kot sta bikoborba in rodeo

(ki so ga iznašli v Mehiki), tekmovalci še vedno tvegajo življenje.

Laurino življenje je bilo polno presenečenj. Ko je bila stara 10

let, je šla k prijateljici in pričakovala veliko zabavo. Namesto tega pa

je končala sredi proučevanja Svetega pisma v mali skupini.

Proučevanje ji je bilo tako zelo všeč, da ga je obiskovala vse leto in

potem začela ob sobotah hoditi v adventistično cerkev.

Ko je po evangelizaciji prosila za krst, so se verniki odzvali z

izgovori. Govorili so, da naj še malo proučuje Sveto pismo, da njeni

starši niso adventisti, da ima komaj 11 let. Na koncu se je le krstila.

Ko je končala srednjo šolo, se je hotela vpisati na adventistično

univerzo, pa ni imela denarja za šolnino. Ko ji je pastor povedal, da

adventistične univerze ponujajo svetopisemske predmete, si je še bolj

želela učiti se od adventističnih učiteljev. Začela je sanjariti, da bi

postala svetopisemska učiteljica.

Z Bogom je sklenila pakt. Molila je: "Če mi dovoliš študirati na

adventistični univerzi, bom postala svetopisemska učiteljica. Če pa

tega ne želiš, se bom zaposlila, poročila in študirala pozneje."

27

Bog je uslišal njeno molitev, da se vpiše na univerzo. Bila je

sprejeta, četudi je imela komaj dovolj sredstev za polovico šolnine

prvega semestra. Da je prislužila dodaten denar, je delala kot hišna

pomočnica. Naslednji semester je prejela polno šolnino in štiri leta

pozneje je diplomirala iz družinske znanosti in brez dolgov.

Ko je Laura videla, kako je Bog uslišal njeno molitev, se je

odločila izpolniti svojo obljubo, da bo postala svetopisemska

učiteljica. A najprej je morala opraviti magisterij in spet je bila brez

denarja za šolo. Za štipendijo je zaprosila na dveh adventističnih

šolah. Obe sta odpisali, da lahko dela kot literarna evangelistka in s

tem plača šolnino. Laure ni motilo, da bi delala, želela pa je znamenje

od Boga glede tega, za katero univerzo naj se odloči. Vedela je, da je

težko najti delo, ki bi krilo njeno šolnino, zato je molila: "Šla bom na

univerzo, kjer mi bodo ponudili delo."

Štiri dni po uspehu na dodiplomskem študiju je prejela pismo

adventistične univerze Navojoa. Pisalo je: "Imamo delo za vas in

lahko se vpišete, kadar želite."

Laura za pot do univerze ni imela denarja, ko pa so za njeno

prošnjo slišali sošolci, so zbrali denar zanjo.

Laura zdaj študira na univerzi Navojoa in se veseli poučevanja

Svetega pisma v srednji šoli.

Njena najljubša vrstica je iz Jak 1,12: "Blagor človeku, ki

stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo

prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo."

"Mladi imamo veliko preizkušenj," pravi Laura. "A vedno jih

lahko premagamo z Božjo pomočjo. Bog bo tem, ki ga ljubijo, dal

sposobnost, da premagajo vse preizkušnje."

Laurino življenje je polno presenečenj in tako ji je tudi všeč.

Drugim študentom, ki nimajo denarja za izobraževanje na

adventističnih šolah, svetuje, naj zaupajo Bogu.

"Bog je lastnik vsega. Ne bo samo zadovoljil vaše potrebe,

ampak še veliko več, če mu le zaupate."

Del daru trinajste sobote bo šel za adventistično bolnišnico v

Laurinem mestu Villahermosa, ker bodo dogradili stavbo, da bodo

lahko skupnosti ponudili nove zdravstvene programe. Hvala za vaš

dar.

28

10. marec 2018

SITEN PES

Shanelle Octave, Trinidad in Tobago

Trije od petih najbolj pekočih feferonov na svetu prihajajo s

Trinidada – de trinidad moruga škorpijon, douglah in trinidad

škorpijon butch T. Največji kos koralnega grebena v obliki možganov

najdemo na Tobagu in meri 3 x 5 metrov oziroma je v velikosti

tovornjaka.

Leta 2006 je Republika Trinidad in Tobago postala najmanjša

država, ki se je kdaj uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo.

Trinidadski zdravnik Joseph Lennox Pawan je odkril prenos

stekline z netopirjev na ljudi leta 1933, kar je vodilo v razvoj cepiva

za ta virus.

Trinidad in Tobago je edina država, katere glavno mesto je

poimenovano po drugi državi: Port of Spain.

Tudi kalipso glasba, kovinski bobni in ples limbo prihajajo s

Trinidada in Tobaga.

Kar nekaj študentov z univerze Southern Caribbean na Trinidadu

in Tobagu se vsako poletje odpravi prodajat knjige od vrat do vrat, da

zaslužijo za šolnino. Mnogi od njih delajo na Karibih, sama pa sem

se pridružila skupini 10 študentov, ki so poleteli v Kanado.

Ko sem prispela v Ponoko v Alberti, sem dobila študenta iz

Romunije, ki je komajda govoril angleško. Vsak je na deževni petek

prevzel eno stran ulice. Po nekaj urah sem videla razočaranje v

njegovih očeh.

"Potrebuješ pomoč?" sem vprašala, ko sva se tisti dan odpravila

po zadnji ulici.

Odkimal je. Molila sva in se namenila po ulici.

Pri prvi hiši je človek zaloputnil vrata pred nosom romunskega

študenta. Iz nekega razloga se mi je to zdelo smešno in sem se

smejala. Potem pa sem videla žalost na obrazu tovariša in se

opravičila ter rekla: "Dajva pri enih vratih pozvoniti skupaj." Šla sva

29

na njegovo stran ulice, molila in se približala hiši. Potrkala sem in

prejela takojšnji odziv: lajanje majhnega psa. Lastniki psov ne

marajo, če njihov pes glasno laja, in takšni običajno ne kupijo knjig.

Ženska, ki nama je odprla, naju vsekakor ni bila videti vesela. Tudi

zguban pes ob njenih nogah ni bil vesel in je dalje lajal.

Poskušala sem se ne meniti zanj in sem ponudila zdravstveno

knjigo z naslovom Rastline, ki zdravijo. Med govorom me je

prešinilo, da me bo ženska zavrnila, ker njen pes ni in ni hotel

umolkniti. Zato sem rekla psu: "Tečko, kaj pa je narobe? Zakaj

zganjaš toliko hrupa? Zato ker sem tujka?"

Ženska je nemudoma vprašala: "Ali ste bili že kdaj v mojem

domu?" Vprašanje me je zmedlo. "Ne," sem odgovorila. "Še nikoli

prej nisem bila pri tej hiši."

"Kako pa potem poznate Tečka?" je vprašala. Pa sem ji povedala,

da ne poznam njenega psa. Gospa naju je povabila v svoj dom.

"Tečko je bilo ime mojemu prejšnjemu psu," je pojasnila. "Umrl je

prav tam, kjer stojite."

Njene besede so me presenetile in rekla sem ji, da mi je žal.

Gospa je vprašala, kaj počneva na tak deževen dan. Nasmehnila

sem se in izvlekla knjigo Pot h Kristusu. Povedala sem ji o knjigi.

Prav ko je ženska spraševala o ceni knjige, se je domov vrnil njen

mož. Obrnila sem se k njemu in vprašala: "Gospod, kako ste kaj? Ime

mi je Shanelle. Kako pa vam?"

"John," je odgovoril. "Pa ja ne!" sem rekla. "Zakaj?" je vprašala

gospa. "Tako je ime mojemu očetu," sem odgovorila.

Gospa me je objela in vprašala, od kod prihajam. Povedala sem

ji, da sem se rodila na otoku Sveta Lucia, in ona je planila v jok. "Tja

sva namenjena v času naslednjega dopusta," je rekla.

Potem me je povprašala o našem otoku in iskala denarnico.

"Običajno ne govorim s prodajalci na svojih vratih, a vi morate

biti angel," je rekla. "Psa ste poklicali po imenu, ste z otoka, kamor

sva namenjena na naslednji dopust, in vašemu očetu je ime enako kot

mojemu soprogu. In še prijeten nasmeh imate. Ste prepričani, da niste

angel?"

Nasmehnila sem se in povedala, da sem povsem prepričana, da

sem samo Shanelle.

30

Gospa je kupila knjige in jaz sem jih morala podpisati. Dodala

sem svetopisemsko obljubo. Gospa si je knjigo močno pritiskala na

prsi. Ko sva zapustila hišo, je bil moj romunski tovariš osupel in je

rekel: "Shanelle, kako ti je to uspelo? Hotela te je zavrniti, pa je

namesto tega kupila dve knjigi."

Dala sem mu denar in rekla: "To je naredil Bog."

Ko sva šla dalje po ulici, je gospa stopila iz hiše in zavpila proti

nama: "Še vedno mislim, da ste angel! Hvala za čudoviti knjigi.

Posodila ju bom tudi hčeri."

Tako sem bila vesela, da bi lahko takoj prenehala prodajati

knjige. Moj cilj za tisti dan je bil dosežen. Našla sem eno bitje za

Jezusa.

Shanelle Octave ima 22 let in študira na univerzi Southern

Caribbean na Trinidadu in Tobagu. Del daru trinajste sobote bo

namenjen univerzi, da bo postavila svojo prvo cerkveno stavbo.

Hvala, ker podpirate poslanstvo.

31

17. marec 2018

ŠIVATI ZA JEZUSA

Mavis Burrell Spencer, Jamajka

Jamajško pristanišče Kingston je sedmo največje pristanišče na

svetu. Jamajka je dom več kot 200 vrst eksotičnih orhidej, 73 od teh

je avtohtonih.

Leta 1988 je Jamajka postala prva tropska država, ki je na

zimske olimpijske igre poslala ekipo z dirkalnimi sanmi. Jamajka je

domovina najhitrejšega moža v zgodovini sveta, Usaina Bolta.

Mavis Burrell Spencer ni bila prepričana, kaj narediti z moževim

krojaškim poslom, potem ko je pred desetletjem umrl.

Njen soprog je na Jamajki ustanovil tri uspešne krojaške trgovine

in glavno prodajalno s 25 zaposlenimi v trgovskem središču v

glavnem mestu Kingstonu. Mavis je spoznala, da je na križišču, in

odločila se je, da bo sama vodila posel.

Deset let pozneje se je znova znašla na križišču. Hotela se je

krstiti v adventistično cerkev, v soboto pa je imela največ prometa.

Goreče je molila za odgovor, kaj naj naredi.

Mavis, ki je sem in tja obiskala nedeljsko cerkev, je prvič slišala

za sedmi dan soboto od adventističnih prijateljev. Ni pa vedela, da

četrta zapoved, ki pravi: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga

posvečuješ," velja za vse kristjane.

Stvari so se začele razpletati, ko jo je družinski prijatelj povabil

na tedensko proučevanje Svetega pisma. Prijatelj, adventistični

poslovnež, je redno molil z njenim soprogom, preden je ta umrl, in

Mavis je poprej zavrnila vsa njegova povabila na obisk cerkve, rekoč,

da je prezaposlena. Potem pa jo je povabil v majhno skupino, ki je

proučevala Biblijo, in jo vsak teden poklical, da ne bi pozabila priti.

Mavis je bila presenečena, ko je ugotovila, kako malo ve o

Svetem pismu. "Vse v Bibliji se mi je začelo odpirati," pravi. Nekoč

sem dejala: "Nisem vedela, da je vse to zapisano v Svetem pismu."

Poleg resnice o soboti ni vedela, da se bo Jezus kmalu vrnil in da

bo odpeljal pravične domov. Svetopisemski opis nove zemlje jo je

32

pustil brez besed. "Več kot mi je bilo pojasnjeno, več sem hotela

slišati," pravi Mavis.

Še vedno pa je imela ob sobotah odprte svoje krojaške trgovine.

Ko se je nekega večera vozila s proučevanja proti domu, ji je neki

glas dejal: "Lahko bežiš, a se ne moreš skriti." Mavis je začela goreče

moliti glede sobote.

"Nisem popolnoma sprejela tega, kar sem spoznala," pove.

"Verjamem, da mi je Gospod rekel, da bežim od njega, vendar se ne

morem skriti ne glede na to, kaj se zgodi."

Decembra leta 2016 se je odločila. Na vrata svojih treh trgovin je

obesila naslednje sporočilo: "S 7. januarjem naše trgovine ne bodo

več poslovale ob sobotah." Namesto tega jih je odprla ob nedeljah.

Mavis se je krstila 7. januarja.

Kar nekaj strank se je pritoževalo, ker so bile trgovine ob sobotah

zaprte.

"Kako si lahko to naredila?" je rekla ena.

"Sobota je najboljši dan za posel, zakaj torej zapiraš?" je vprašala

druga.

Mavis pa je potrpežljivo odgovarjala: "Moj nebeški Oče mi

pravi, da je 1000 krav na paši njegovih, zato mu ni težko 10 teh

prepustiti meni."

Četudi so bile njene trgovine zaprte ob sobotah, je posel cvetel.

Stranke so začele ceniti njeno odločitev, da dela ob nedeljah. Velike

množice ljudi v trgovskem središču, kjer je bila njena glavna

trgovina, so težko našle parkirišče ob sobotah, a ob nedeljah je bilo

dokaj prazno.

"Prodaja v mojih trgovinah raste," pove Mavis. "Veliko ljudi, ki

so običajno prihajali ob sobotah, se je prepričalo, da je pripravneje

priti ob nedeljah. Všeč jim je, da se jim ni treba boriti za parkirišče."

Še pomembnejša od denarja pa je resničnost, da je pridobila v

cerkvi novo družino. Še dolgo se bo spominjala toplega sprejema, ki

ga je bila deležna, ko je na sobotni dan prvič stopila v cerkev.

"Vrata so se odprla in vsi so pohiteli k meni. Ne morem verjeti,

da so ljudje tako ljubeči in prijazni. Še nikoli v življenju nisem bila

tako srečna."

33

Mavis, ki ima zdaj 66 let, s svojim osebjem moli, preden zjutraj

odpre vrata trgovin. Boga prosi, da podari zaposlenim moč in

ljubezen drug do drugega. Pravi, da so se poprej trgovci med seboj

prepirali in tekmovali, zdaj pa jih je zaobjel občutek miru in edinosti.

Zaposlene je prav tako povabila na proučevanje Svetega pisma v

malih skupinah in eden se že pripravlja na krst.

Ko jo povprašamo, kaj bi svetovala lastnikom podjetij glede

sobote, pravi: "Ničesar ne morete izgubiti. Samo pridobite lahko, ko

vse izročite Gospodu."

Njena najljubša vrstica je Flp 4,13, kjer piše: "Vse zmorem v

njem, ki mi daje moč."

"Glejte na Jezusa, saj je on vir življenja," reče Mavis. "Brez njega

nimate ničesar. Z njim pa imate vse."

34

24. marec 2018

BOŽJI POSVOJENEC

Raglan Waite, Jamajka

Četrtina jamajškega gospodarstva se zanaša na turizem, vsako

leto namreč Jamajko obišče več kot milijon turistov.

Jamajka je največji angleško govoreči otok v Karibih, čeprav

večina ljudi govori jamajški patois, to je kreolščina, ki temelji na

angleščini. Država je postala neodvisna od Združenega kraljestva

leta 1962, a je ostala del britanske zveze držav, zato kraljica

Elizabeta II. ostaja njihova kraljica in vodja države.

Protestantov je tam 70 %, adventisti pa so druga največja

cerkvena skupnost takoj za Božjo cerkvijo. Eden od vsakih devetih

Jamajčanov je adventist.

Odraščal sem v sirotišnici, in ko sem imel 6 let, so me posvojili v

dom, kjer so posvečevali nedeljo. Moja posvojitelja sta umrla, ko sem

imel 17 let, in komaj kaj sem imel jesti. Obupano sem si želel

preživeti in sem začel iskati biološke starše.

Vrnil sem se v sirotišnico in izvedel ime biološke matere. Nihče

pa mi ni hotel povedati, kje živi.

Odpravil sem se na vladni urad, ki je odgovoren za prepoznavo in

pomoč zapuščenim. Zaposlena mi je dejala, da je moja mama skupaj

z drugimi člani moje biološke družine na seznamu za socialno

pomoč. Povedala je celo, da moj biološki brat obiskuje isto srednjo

šolo kot jaz. Več informacij mi ni hotela dati. Obljubila je, da bo

navezala stik z bratom, da bi me lahko poiskal, če bi želel.

Nekega dne sem gledal nogometno tekmo po televiziji in eden od

učitelj me je prijel za rame. Rekel je: "Si ti Reglan? Jaz sem tvoj

brat." Kako sem bil srečen!

Carl je bil sedem let starejši od mene in hotel me je odvesti

domov. Spakiral sem tisto malo, kar sem imel, in se preselil v novi

dom. Prvič sem videl mamo. Bila je duševno bolna in me ni

prepoznala. Vseeno sem bil vesel, da sem jo končno spoznal.

35

Brat je bil adventist in povabil me je, naj grem v soboto skupaj z

njim v cerkev.

Verniki so mi zelo pomagali. Nisem znal dobro brati in naučili so

me brati in pisati s pomočjo pomožne snovi za učitelje. Pomagali so

mi, da sem obiskoval poletni tečaj na adventistični univerzi, kjer sem

se naučil proučevati Sveto pismo.

Ko sem imel 22 let, sem se poročil, dobil otroka in začel delati na

bencinski črpalki v turističnem Montegu Bayu. Prav tako so me

posvetili za starešina. Voditelji cerkve so me prosili, naj na

obmestnem področju, kjer je bilo nekoč veliko adventistov,

ustanovim vejo sobotne šole. Iz pomožne snovi za učitelje smo

iztrgali strani ter jih razdelili nekdanjim vernikom. To je bilo

misijonsko delo, tako smo bili revni. S tem smo pridobili 50

nekdanjih vernikov.

Moje osebno življenje se je zalomilo, ko sem imel 36 let. Ločil

sem se in se znova poročil. Po prepiru z vodjem cerkve sem šel iz

cerkve. Še naprej sem posvečeval soboto, a sem to počel doma.

Pred tremi leti sem se preselil na drug konec otoka v glavno

mesto Kingston in tam s partnerjem osnoval podjetje. Žena je ostala

pri sorodnikih v drugem mestu, jaz pa sem se trudil postaviti posel na

noge. Ko sva se s partnerjem sprla, je posel propadel in trudil sem se

najti drugo delo. Sčasoma sem ostal brez doma in ponos mi ni

dovolil, da bi za pomoč zaprosil soprogo in njene sorodnike. Tri

mesece sem spal pod milim nebom.

Nekega dne sem sedel v parku in se pogovarjal z brezdomcem ter

ga vprašal, kje bi se lahko skopal in preoblekel ter našel kaj hrane.

Dejal je: "Pojdi v Dobrega Samarijana, tam boš dobil hrano."

Seveda sem se namenil tja.

Ljudje tam so bili prijazni, nahranili so me in mi dali druga

oblačila. Kmalu sem izvedel, da je Dobri Samarijan v lasti

adventistov in da ga vodijo verniki.

V Dobrem Samarijanu sem postal redni gost in čutil sem, da bi

moral kaj tudi vrniti. Zato sem začel čistiti dvorišče. Potem sem začel

redno zahajati v cerkev in se na novo krstil.

Danes imam 50 let in sem hišnik v Dobrem Samarijanu. Imam

svojo pisarno in bivalne prostore. Spravil sem se z drugo ženo.

36

Na ulicah sem bil žilav. Dobro je, ko te Bog posvoji in posvoji na

novo.

Del daru trinajste sobote je bil namenjen za obnovo Dobrega

Samarijana v Kingstonu na Jamajki in za širitev dela, ki naj bi

zajemalo brezplačno medicinsko oskrbo in zobno ambulanto za

brezdomce.

Hvala, ker pomagate temu središču doseči ljudi, kot je Raglan.

37

31. marec 2018

TRINAJSTA SOBOTA

Sodelujoči: spraševalec ter mladenič in mladenka, ki bosta

predstavila poročila.

Hrana za Kristusa

Spraševalec: To četrtletje smo spoznali ljudi iz Portorika,

Mehike, Jamajke, Trinidada in Tobaga ter Belizeja – vse to so

države, ki tvorijo srednjeameriško divizijo. Danes bomo spoznali

poseben zakonski par iz Belizeja.

Junior in Stephanie Roberts iz Kingstona, prestolnice Jamajke,

sta lastnika manjšega podjetja za dostavo hrane, ki ga tudi vodita. Ko

sta se krstila in spremenila način poslovanja, sta naletela na težave.

Prenehala sta streči jastoga in alkohol ter prekinila pogodbe za petek

zvečer in soboto.

Opišimo malo ozadje. Nama lahko najprej zaupata svojo starost?

Junior: Jaz imam 28 let.

Stephanie: Jaz pa 27.

Spraševalec: Kako sta se spoznala?

Junior: Oba sva delala v mesnem podjetju na Jamajki. Jaz sem bil

šef kuhinje in sem razvijal recepte z uporabo jastoga in rakcev ter

druge morske hrane.

Stephanie: Jaz sem bila poslovodkinja na oddelku za vina.

Osebno sem imela rada vino.

Spraševalec: Kako sta prišla v adventistično cerkev?

Junior: Pred tremi leti me je prijatelj adventist povabil na svoj

dom na proučevanje Svetega pisma v mali skupini. Proučevanja so se

mi zdela zanimiva in povabil sem Steph, da bi se nam pridružila. Nje

pa ni zanimalo.

Stephanie: Bila sem zaposlena in nisem si hotela vzeti časa. Ko

pa sem leto dni kasneje začela obiskovati proučevanja, sem bila

presenečena nad tem, kar smo brali. Vprašala sem: "To piše v Svetem

pismu?" Videla sem, da je pogosto omenjena sobota, in spoznala, da

je sobota pravi dan za posvečevanje.

38

Nekega dne sem čutila, da mi Sveti Duh govori "čas je", in

odločila sem se življenje izročiti Bogu. Četudi sem jedla svinjino in

rakce in ljubila vino, mi ni bilo težko vsega tega opustiti. Razmišljala

sem takole: "Zdaj ko vem, kaj je prav, moram biti odgovorna." Vino

ni pomembnejše od zveličanja.

Junior: S Steph sva se hotela prepričati, da je najin odnos Bogu

sprejemljiv. Poročila sva se septembra 2015 in se mesec dni kasneje

krstila.

Spraševalec: Kaj se je zgodilo z vajinim podjetjem za dostavo

hrane?

Stephanie: Govorili so nama, da ne bova preživela, ker se večina

dogodkov odvija v petek zvečer in v soboto. Najboljše stranke

naročajo morsko hrano in alkohol. Ko sva se krstila, sva bila

dejansko ob veliko zaslužka.

Junior: Takoj po krstu nama je stranka naročila, da želi morsko

hrano za poroko, vredno 1 milijon jamajških dolarjev ali 7700

ameriških dolarjev. Naštel je, katero morsko hrano želi, in dejal, da

bo sprejem 2. januarja. Pogledal sem na koledar in videl, da je to

sobota. Morala sva ga razočarati.

Ena prvih rednih strank, ki sva jo izgubila, je bila premožna

poslovna ženska. Nekajkrat tedensko sva ji dostavljala obroke, da ji

ni bilo treba kuhati za štiričlansko družino. Ko pa sva se krstila, sva ji

povedala, da ne bova več stregla njene najljubše jedi jastoga in

svinjine.

Ob najinem poslednjem obisku je odtajala kuhano šunko in rekla:

"To ni šunka, ki bi jo vidva kuhala. Mi jo lahko vsaj narežeta?"

Mislim, da je šlo za preizkušnjo. Pustil sem šunko na pultu in

odprl Sveto pismo na mobilnem telefonu, da sem ji povedal, kaj pravi

Sveto pismo o dotikanju trupla nečiste živali. A tega ni hotela

poslušati. Prekinila me je in dejala: "Vajine odločitve ovirajo moj

življenjski slog."

Stephanie: Bog je razrešil zadeve na zabaven način. 18 mesecev

pozneje je ta ženska prosila, da bi ji stregla na družinski zabavi v

petek popoldan. Dejala je, da nam ne bo treba sklepati kompromisov

glede najinih načel in hrane. Prav tako je pazila na začetek sobote.

39

Ko se je približal sončni zahod in sva se pripravljala, da ji poveva, da

odhajava, je rekla: "Vem, vajina ura je prišla. Lahko odideta."

Na najino presenečenje nama je povedala, da je ob nedeljah

začela hoditi v cerkev. Moliva, da bo sprejela soboto.

Spraševalec: Kako preživita v prehrambni industriji?

Stephanie: Nekaj mesecev sva morala preživeti z bore malo ali

nič. Najin prihodek je padel globoko pod povprečno plačo, a zgodilo

se je nekaj presenetljivega. Sorodniki in prijatelji so nama začeli

prinašati hrano. Prejeli so pakete hrane od drugih in jih želeli podeliti.

Nikogar nisva prosila za hrano in nikoli nisva bila lačna. Imela sva

toliko hrane, da sva jo lahko tudi delila.

Junior: Najino podjetje je zdaj uspešnejše kakor prej. Prej nisva

imela moralnega kompasa. Zdaj veva, kakšne stranke iščeva, in najin

prihodek je stabilnejši. Trudiva se skleniti dolgotrajne odnose in

imava več majhnih zabav in manjša kosila.

Glede sobote ni kakšnega stresa ali bremena. Delava od nedelje

do četrtka in v petek upočasniva, da lahko preideva v soboto.

Spraševalec: Sta danes zadovoljna z odločitvijo?

Stephanie: Čutim, da živim bolj izpolnjeno. Počutim se bolj

zdravo. Vem, da me Bog preobraža. Pogosto se sprašujem, kje bi

bila, če se ne bi odločila za Boga.

Junior: Adventiste bi rad spodbudil, da bolj odprto govorijo o

svoji veri. Šele pred kratkim sem spoznal, da sta bila moja dva

sošolca iz srednje šole adventista. Ob petkih sta se domov odpravila

prej in nikoli nista povedala, čemu. Če bi kaj povedala o svoji veri,

mi ne bi bilo treba čakati deset let, da sem izvedel za soboto. Zato

spodbujam ljudi, naj več govorijo. Če boste več oznanjali, bo več

ljudi spoznalo Jezusa.

Spraševalec: Nikoli nas ne sme biti sram, da smo adventisti, in

vedno moramo biti pripravljeni drugim govoriti o razlogu svojega

upanja v Jezusov skorajšnji prihod. Prispevajmo obilen dar trinajste

sobote, da bo še več ljudi v srednjeameriški diviziji slišalo, da bo

Jezus kmalu prišel.

Izdala za uporabo pri bogoslužju: KAC v RS

Njegoševa cesta 15, 1000 Ljubljana