POGLED FRANCOSKEGA KONZULATA V TRSTU NA … · preračunljivo čakala , katera stran ji bo za...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

Tina Brecelj

POGLED FRANCOSKEGA KONZULATA V TRSTU NA

PRVI TRŽAŠKI PROCES 1930

DIPLOMSKO DELO

Koper, 2012

2

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

Tina Brecelj

POGLED FRANCOSKEGA KONZULATA V TRSTU NA

PRVI TRŽAŠKI PROCES 1930

DIPLOMSKO DELO

Mentor: doc. dr. Gorazd Bajc

Somentor: doc. dr. Borut Klabjan

Študijski program: Zgodovina

Koper, 2012

3

Tina Brecelj 92061007

Zgodovina

Postojna 6. 8. 1987

x

POGLED FRANCOSKEGA KONZULATA V TRSTU NA PRVI TRŽAŠKI

PROCES 1930

12. 12. 2012

4

ZAHVALA

Na tem mestu bi rada omenila osebe, ki so mi pomagale pri nastajanju

diplomskega dela in se jim zahvalila. Najprej gre zahvala seveda mentorju Gorazdu

Bajcu za pomoč in nasvete vse od izbire teme, dela v arhivu pa do končne zapisane

oblike diplomskega dela. Posebej se zahvaljujem za čas in trud ter natančnost pri

pregledovanju. Prav tako se zahvaljujem somentorju Borutu Klabjanu, ki je s svojimi

idejami in znanjem pripomogel k nastanku diplomskega dela.

Posebna zahvala gre Urški, ki me je z nasveti in najpomembneje s smehom

spodbujala pri pisanju, še posebej, ko mi je pešala volja do dela. Hirošima in

Nagasaki! Zahvaljujem se še Andreju, ki je najbolj zaslužen, da je delo tehnično

uspelo.

Zahvala gre tudi Françoisu Falconetu, Božu Repetu, Stanislavu Sretenoviću,

Janezu Šumradi in Sonji Škvarč, srednješolski profesorici, ki je ne le priskrbela

kontakt, temveč tudi vlila veselje in dala znanje francoskega jezika. Seveda ne gre

pozabiti osebja arhiva v Nantesu, ki mi je bilo na razpolago in v veliko pomoč pri

raziskovalnem delu.

Hvala tudi ostalim prijateljem – Špeli in Matevžu, ki sta mi olajšala pot v arhiv

ter Christelle in Laurentu za družbo v Franciji – Merci beaucoup!

Nenazadnje pa bi se za vso podporo rada zahvalila svojim staršem in sestri

Danijeli, ki so mi pomagali skozi leta šolanja kakor so le mogli in vedno verjeli

vame.

Hvala!

5

POVZETEK

Diplomsko delo z naslovom Pogled francoskega konzulata v Trstu na prvi tržaški

proces 1930 obravnava obdobje med prvo in drugo svetovno vojno, ko je Julijska

krajina po Rapalski pogodbi pripadla Italiji. Nad slovanskim prebivalstvom, ki je

živelo na tem območju, je fašistična oblast izvajala raznarodovalni pritisk. Posledica

tega je bil upor manjšine, ki je s časom pripeljal do atentata na časopis Il Popolo di

Trieste in posledično do prvega tržaškega procesa leta 1930. V diplomskem delu je

orisana situacija v Julijski krajini in mednarodni odnosi po prvi svetovni vojni,

posebej podrobno pa je prikazan pogled francoskega konzula Renéja Dollota, ki je v

tistem obdobju služboval v Trstu, na obdobje od atentata na Il Popolo di Trieste, do

konca samega sojenja ter na odzive po izvršeni kazni.

Pri delu je bilo uporabljeno arhivsko gradivo iz francoskega diplomatskega arhiva

Ministrstva za zunanje zadeve v Nantesu ter literatura in internetni viri. Namen

raziskave je bil predstaviti pogled francoskega konzula iz Trsta na sam proces

predvsem na podlagi arhivskih virov v primerjavi z do sedaj že znanimi dejstvi. Na ta

način smo želeli osvetlili sicer že dobro poznano obdobje zgodovine

slovensko(jugoslovansko)-italijanskega obmejnega območja, vendar iz povsem nove

perspektive.

KLJUČNE BESEDE: Julijska krajina, Rapalska pogodba, fašizem, TIGR, Tajna

organizacija Borba, francoski konzulat v Trstu, René Dollot, Il Popolo di Trieste.

6

ABSTRACT

The thesis entitled “The View of the French Consulate in Trieste on the first trial

of Trieste in 1930” covers the period between the First and Second World War, when

Venezia Giulia became part of Italy under the terms of the Treaty of Rapallo. Soon

afterwards the fascist government began to assimilate the Slavic populations that

lived in the area. The result was a rebellion of the minority, which over time led to

the assault on the newspaper Il Popolo di Trieste and subsequently to the first

process of Trieste in 1930. The thesis describes the situation in Venezia Giulia and

international relations after the First World War. The period from the assault on the Il

Popolo di Trieste, to the very end of the trial and the reactions on the sentence are

portrayed through the detailed viewpoint of René Dollot, a French Consul who at

that time served in Trieste.

The research is based on archival material from the French diplomatic archives of

the Ministry of Foreign Affairs in Nantes, on literature and online sources. The

objective of the study was to present the viewpoint of the French consul in Trieste on

the process itself, mainly based on archival sources compared to the so far well-

known facts and in this way shed light on the already well-known historical period of

Slovenian(Yugoslav)-Italian border area from an entirely new perspective.

KEY WORDS: Venezia Giulia, the Treaty of Rapallo, fascism, TIGR, Secret

organization Borba, the French Consulate in Trieste, René Dollot, Trieste, Il Popolo

di Trieste.

7

KAZALO

1 Uvod ..................................................................................................................... 9

2 Julijska krajina po koncu prve svetovne vojne do podpisa Rapalske

pogodbe 1920 ..................................................................................................... 11

2.1 Podpis Rapalske pogodbe .......................................................................... 13

2.2 »Slovanska« manjšina v Julijski krajini .................................................... 15

2.3 Pritisk fašistične Italije na »slovansko« manjšino ..................................... 16

3 Mednarodni odnosi po prvi svetovni vojni ..................................................... 18

3.1 Odnosi med Francijo in Kraljevino SHS ................................................... 20

3.2 Odnosi med Francijo in Italijo .................................................................. 27

4 Francoski konzulat v Trstu .............................................................................. 32

4.1 Konzul René Dollot (1919–1931) ............................................................. 33

5 Protifašizem v Julijski krajini ......................................................................... 34

5.1 Brezuspešno iskanje rešitve v politiki lojalnosti in legitimizmu ............... 34

5.2 Društveno življenje ................................................................................... 36

5.3 Začetki ilegalnega združevanja ................................................................. 39

5.4 Nastanek TIGR-a in Tajne organizacije Borba ......................................... 40

5.4.1 TIGR .............................................................................................. 41

5.4.2 Tajna organizacija Borba ............................................................... 42

5.5 Akcije protifašistov ................................................................................... 45

5.6 Fašistični plebiscit in prva žrtev Posebnega sodišča za zaščito države ..... 47

5.7 Atentat na Svetilnik zmage ....................................................................... 49

5.8 Atentat na Il Popolo di Trieste .................................................................. 51

6 Prvi tržaški proces 1930 in francoski konzulat v Trstu ................................ 53

6.1 Iskanje krivcev in aretacije ........................................................................ 53

6.2 Zaslišanja osumljencev ............................................................................. 59

6.3 Iskanje političnih motivov delovanja tajne organizacije ........................... 61

6.4 Sojenje od 1. do 5. septembra 1930 .......................................................... 65

6.5 Obsodbe in izvršitev smrtnih kazni ........................................................... 75

8

6.6 Drugi del prvega tržaškega procesa v Rimu 1931 – mali proces .............. 78

6.7 Odmevi v svetu .......................................................................................... 80

6.8 Polemike v časopisju ................................................................................. 81

6.9 Razmere v Julijski krajini po procesa ....................................................... 84

6.10 Pomen prvega tržaškega procesa ............................................................... 87

7 Zaključek ........................................................................................................... 89

8 Seznam kratic .................................................................................................... 94

9 Viri ..................................................................................................................... 95

9.1 Arhivski viri .............................................................................................. 95

9.2 Internetni viri ............................................................................................. 95

9.3 Literatura ................................................................................................... 96

9

1 UVOD

Prvi tržaški proces, ki se je odvijal leta 1930, je v zgodovinopisju že dobro

poznano poglavje slovensko(-jugoslovansko)-italijanske zgodovine. O njem

namerava pričujoče diplomsko delo prispevati nov, do zdaj še ne obdelan vidik:

pogled francoskega konzulata iz Trsta, in sicer na atentat, ki je pripeljal do procesa,

na potek samega sojenja, izvršitev smrtnih obsodb ter odmeve. Cilj je ugotoviti, ali

se francoski pogled na prvi tržaški proces razlikuje od do zdaj znanih dejstev.

Vprašanje je tudi, ali se je v okviru francoskega konzulata kazala simpatija do

»Slovanov«1 ali podpora Italiji ter kako podrobno je konzul spremljal proces. Pomen

dela je torej v tem, da predstavlja do zdaj še nepoznan vidik v zgodovinopisju.

O prvem tržaškem procesu so bili celo posnet dokumentarno-igrani film,2

zapisana številna pričevanja, izšlo je tudi že veliko literature, na katero se naloga

naslanja, med drugim francoski prevod knjige Lava Čermelja iz leta 1938 in

dopolnjeni slovenski iz leta 1965. Glavni vir pa predstavljajo dokumenti iz arhiva

francoskega ministrstva za zunanje zadeve v Nantesu. Med njimi se nahajajo

telegrami, poročila ter časopisni članki, ki jih je francoski konzul v Trstu pošiljal na

veleposlaništvo v Rim in ministrstvu za zunanje zadeve v Pariz. Metodologija

diplomskega dela je torej slonela predvsem na analizi primarnih virov francoskega

konzulata v Trstu.

Za boljše razumevanje je proces umeščen v splošni zgodovinski kontekst

območja Julijske krajine (Primorske in Istre) po podpisu Rapalske pogodbe iz leta

1920, ki je predstavljala tedaj formalno razmejitev med Italijo in novo jugoslovansko

državo, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Upoštevana so

bodisi lokalna razmerja, se pravi prisotnost t. i. slovanskih manjšin v Julijski krajini,

in politika fašistične Italije do njih, bodisi mednarodni odnosi po prvi svetovni vojni,

še posebej med Francijo in SHS ter Italijo. Posebej je predstavljen razvoj

francoskega konzulata v Trstu in vloga konzula Renéja Dollota, ki je deloval v času

procesa, kakor tudi glavne značilnosti reakcije t. i. slovenske manjšine na fašistični

1 V tistem obdobju so Slovence in Hrvate večkrat imenovali Slovani, zato smo v delu za njihovo

poimenovanje uporabljali isti izraz, ki smo mu dodali narekovaje. 2 Z naslovom Streli v Bazovici, ki ga je v produkciji novomeškega Studia Vrtinec leta 2011 režiral

Tugo Štiglic.

10

režim, se pravi protifašizem v Julijski krajini. Osrednji del se osredotoča na pogled

francoskega konzulata v Trstu na glavne momente okoli prvega tržaškega procesa:

atentat na Il Popolo di Trieste in iskanje krivcev, aretacije in sojenje, obsodbo in

izvršitev kazni, drugi del prvega tržaškega procesa 1931 v Rimu, odmeve v Julijski

krajini, Jugoslaviji in svetu. Nazadnje so pridobljeni podatki strnjeni v vprašanje,

kolikšen pomen je francoski konzulat v Trstu pripisoval procesu iz leta 1930.

V pripravi diplomskega dela so bile zastavljene naslednje hipoteze oziroma

raziskovalna vprašanja:

1. Francoska diplomacije je podrobno sledila sojenju v Trstu leta 1930.

2. Francoski pogled sovpada z do zdaj znanimi dejstvi.

3. Francoski konzulat v Trstu je želel ohraniti nevtralni pogled do italijanske

države oziroma fašističnega režima in do obtoženih »Slovanov«.

4. Tudi za francosko diplomacijo je bil prvi tržaški proces leta 1930

demonstracija italijanske moči in »kazen« za Jugoslavijo.

5. Drugemu delu prvega tržaškega procesa, ki se je odvijal v Rimu leta 1931,

francoski konzulat v Trstu ni posvečal večje pozornosti.

11

2 JULIJSKA KRAJINA PO KONCU PRVE SVETOVNE VOJNE

DO PODPISA RAPALSKE POGODBE 1920

Evropske države so se že več let pred začetkom svetovnih spopadov združevale v

dve skupini: centralne sile, katerih članica je bila od leta 1882 tudi Italija, ter

antantne sile. Ko se je prva svetovna vojna začela, je Italija razglasila nevtralnost in

preračunljivo čakala, katera stran ji bo za pristop v svoje vrste ponudila boljše

pogoje. Zanjo je bila to prva kolektivna izkušnja in imela je težave z uveljavljanjem

izven Mediterana ter se je osredotočala na širjenje ekonomskega vpliva na območje

Balkana. Poleg tega še ni bilo zaključeno njeno nacionalno poenotenje, kajti

italijanska naseljenost je segala tudi na nekatera nacionalno mešana območju Avstro-

Ogrske monarhije.

Italijanska politična elita je želela veliko Italijo, ki bi prevzela funkcijo

nekdanjega Rimskega imperija in Beneške republike. Z antanto je 26. aprila 1915

sklenila tajni londonski pakt in vstopila v vojno proti nekdanjim zaveznikom

(podrobneje Lipušček, 2012).3

Ko se je vojna novembra 1918 končala, je italijanska vojska zasedla Julijsko

krajino in napredovala proti Ljubljani, pri čemer jo je zaustavila vojska

jugoslovanskih prostovoljcev. Ozemlje je do 31. julija 1919 prevzela vojaška uprava,

1. avgusta pa je bil ustanovljen Osrednji urad za nove pokrajine (Ufficio Centrale per

le Nuove Provincie) pod vodstvom Francesca Salate (Bajc, 2003, 20).

Do tedaj je območje upravljal vojaško-kraljevi guverner Carlo Petitti di Roreto, ki

je takoj po zasedbi s posebnim razglasom nagovoril Slovence: »Slovenci! Italija,

velika država svobode, vam bo dala iste pravice kakor drugim svojim državljanom.

Dala vam bo šole v vašem jeziku, še več kakor vam jih je dala Avstrija. Čuvana bo

vaša vera, kajti katoliška vera je vera vse Italije. Slovenci bodite prepričani, da bo

3 V dokumentih francoske diplomacije je tudi kopija londonskega pakta, ki jo je iz Pariza poslal

minister za zunanje zadeve 5. februarja 1920 ministrskemu pooblaščencu Fontenayu v Beograd. Poslal mu je dva izvoda, enega še za srbsko vlado, ki ji ga je moral takoj izročiti. V dokumentu je opisano ozemlje, ki ga Italija dobi v primeru zmage, in njene nove meje. Italiji je bilo obljubljeno določeno območje v Afriki in Aziji, otočje Dodekanezi, pa tudi Dalmacija z določenimi otoki, Istra do Kvarnerja z otokoma Cres in Lošinj ter obenem Goriška in Gradiščanska pokrajina, Trst, južna Tirolska in Trentino, pa tudi pravice v Albaniji (CADN, fond Belgrade, Consulat puis légation, škatla 221, mapa Traité de Londres de 1915, Minister za zunanje zadeve za ministrskega pooblaščenca Fontenaya v Beograd, Pariz 5. 2. 1920).

12

velika, zmagovita Italija skrbela za svoje državljane, ne glede na njihovo narodnost«

(Čermelj, 1965, 25).

Kljub obljubam se je takoj začel izvajati pritisk in že 29. novembra 1918 je

vojaški guverner izdal odlok o zaprtju in deportaciji vseh sumljivih in nevarnih oseb

na zasedenem ozemlju (Čermelj, 1965, 190). Tako je zasedbena uprava po navodilih

italijanske vlade in načelnika generalštaba Pietra Badoglija z ostrimi ukrepi zatirala

izražanje slovenstva in podpirala manifestacije italijanstva (Kacin Wohinz, Pirjevec,

2000, 28).

Nekaj mesecev kasneje, 23. marca 1919, je bil v Milanu ustanovljen prvi fašijo,

takoj za njim pa 3. aprila še v Trstu. Nasilje v Julijski krajini se je tudi stopnjevalo in

doseglo vrhunec pod vodstvom Francesca Giunte,4 ko je 13. julija 1920 prišlo do

požiga Narodnega doma v Trstu; za to dejanje nihče ni bil niti aretiran niti sodno

preganjan. Tedaj so tržaški Slovenci izgubili svoj najpomembnejši sedež, in sicer

gledališko dvorano in knjižnico, Glasbeno šolo, Slavjansko čitalnico ter vrsto drugih

društev. Istega dne je bilo izvršenih več drugih napadov na posameznike in objekte,

zgorel pa je tudi Narodni dom v Pulju.5 S tem je fašizem, še preden je uradno prišel

na oblast, pokazal prihodnje odnose italijanske države do »slovanske« manjšine, ali

kot je dejal Lavo Čermelj: »Požig Narodnega doma v Trstu je bil krstni ogenj

fašističnega terorja, ki je zavladal nad vso Julijsko krajino« (Čermelj, 1965, 102).

Požig Narodnega doma je seveda vznemiril konzularna predstavništva v Trstu.

Britanski konzul je na pobudo češkoslovaškega in jugoslovanskega konzula od svoje

vlade celo zahteval vojno ladjo za zaščito zavezniških predstavništev v mestu, kar je

intervencija italijanske vlade preprečila. Italijanska oblast v Trstu je konzulate

obsojala, predvsem francoskega, britanskega in ameriškega, da so svojim vladam

poročali o dogodkih po verziji, ki so jo objavili v jugoslovanskem tisku. Ameriški

konzul naj bi o dogodku razpravljal z jugoslovanskim, britanskim in češkoslovaškim

kolegom, kar naj bi kazalo, da je pod vplivom Italiji nasprotnih držav in da je za

Italijo koristno, da ve, kakšno podporo uživajo pri zaveznikih Jugoslovani (Kacin

Wohinz, 1972, 315–316).

4 Francesco Giunta je bil priseljenec iz stare Italije, poznejši podpredsednik italijanske poslanske

zbornice in državni podtajnik (Čermelj, 1965, 102). 5 Napadi so bili odgovor na incident v Splitu, kjer sta bila v spopadu med hrvaškim prebivalstvom in

italijansko mornarico ubita dva mornarja (Kacin Wohinz, Pirjevec, 2000, 29).

13

V času predfašističnega nasilja so akcijske čete, t. i. škvadristi (squadristi),

požgali, napadli in razdejali več kot 130 poslopij, središč delavskih in slovenskih

organizacij, knjižnic, telovadnic, tiskarn in župnišč. Italijanske oblasti so za te

napade krivile »neodgovorne in neznane elemente«, nikogar pa niso aretirale, s čimer

so ovirale delovanje slovenskih in hrvaških društev še pred nastopom fašističnega

režima (Čermelj, 1965, 103).

2.1 Podpis Rapalske pogodbe

Na mirovni konferenci v Parizu po koncu prve svetovne vojne antantne sile niso

našle rešitve za potek meje med Italijo in novo nastalo Kraljevino SHS.6 Italijanska

diplomacija in politika sta hoteli več ozemlja, kot bi jima po londonskem paktu

pripadlo, jugoslovanska stran pa seveda ravno obratno. Po napornih pogajanjih je

bila rešitev prepuščena dogovoru med državama, ki pa nikakor nista uspeli priti do

kompromisa. Zaradi pritiskov Velike Britanije in Francije na beograjsko vlado, ki ju

je obvezoval londonski pakt, ter jugoslovanske šibkosti, je kralj Aleksander

Karadjordjević želel hitro rešitev jugoslovanskega vprašanja, kljub teritorialnim

izgubam.7 Te namreč niso zadevale Srbov, bi pa za Jugoslavijo pomenile dobre

odnose z italijansko sosedo (Kacin Wohinz, Pirjevec, 2000, 33). Po drugi strani je

imela Italija nekaj odločilne prednosti, ki ji je olajšala uresničitev njenih zahtev. Iz

Valone je umaknila svoje čete in Albaniji priznala status iz leta 1913. S tem si je

pridobila ugled v mednarodni javnosti ter utrdila podporo Francije in Velike

Britanije. Povrh vsega je bilo zahtevano ozemlje že dve leti zasedeno z italijanskimi

četami, kar je nekako nakazovalo na izvršeno dejanje (Kacin Wohinz, 1972, 374).

V Rapallu so se pogovori začeli 8. novembra 1920. Italija je vztrajala pri strateški

meji na Snežniku, jugoslovanski predlog pa je bila Wilsonova črta, vendar je na

koncu morala Jugoslavija sprejeti pogodbo.8 Državi sta jo podpisali 12. novembra

6 Ker je bila Kraljevina SHS leta 1929 uradno preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo, se zaradi

poenostavitve v diplomskem delu od tu naprej uporablja slednji izraz. 7 Beograjska vlada je bila šibka tudi zaradi odhoda ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona iz

pariške mirovne konference (Lipušček, 2003). 8 Ameriški predsednik je bil načeloma naklonjen jugoslovanskim zahtevam in je verjel, da je problem

Jadrana preizkušnja za ohranitev miru med državami. Popustil je na pritisk svojih svetovalcev,

Francije, Velike Britanije in predvsem Italijanov, ki so začeli govoriti o »pohabljeni zmagi« (Pirjevec, 2007, 106).

14

1920 in z njo določili mejo, ki je na severu tekla po razvodju med Črnim in

Jadranskim morjem, na postojnskem pa je segala čez prelaz do Planine in Rakeka ter

prečkala reko Pivko. Pod Italijo je poleg Goriško-Gradiščanske dežele, Trsta in Istre

prišel tudi pas Notranjske, ki je bila prej del dežele Kranjske, z mesti Idrija, Vipava,

Senožeče, Postojna, Št. Peter na Krasu in Ilirska Bistrica, na severu pa Kanalska

dolina s Trbižem, ki je bila prej del dežele Koroške in jo je Italija dobila s

Saintgermainsko mirovno pogodbo (Kacin Wohinz, 1972, 33–35).9

Razmejitev po Rapalski pogodbi je nekoliko odstopala od meje, določene v

londonskem paktu. Jugoslavija je dobila Dalmacijo brez Zadra ter otokov Lastovo in

Pelagruža, ki so postali italijanski, na severnem območju pa je šla meja čez črto

razvodja v škodo Slovencev. S tem si je Italija priključila povsem slovenska ozemlja,

kjer so bili Italijani večinoma prisotni v majhnih jezikovnih otočkih na območju

obale in v centrih večjih mest.

Približno četrtina Slovencev je ostala izven države matičnega naroda in bila

prisiljena živeti v Italiji,10 kjer so oblasti želele izvesti italijanizacijo.

Pogodba iz

Rapalla namreč ni vsebovala jamstev za slovensko in hrvaško manjšino, zagotavljala

pa je pravice in zaščito italijanske manjšine v Jugoslaviji, ki je po italijanskih

diplomatskih virih takrat štela 6226 ljudi (Kacin Wohinz, 1972). Velesile so v

Versaillesu sicer skušale ohraniti manjšine in jih zaščititi z mednarodnim pravom.11

Kljub temu sporazumi niso bili učinkoviti in niso uspeli preprečiti sovraštva in

diskriminacije. Države namreč niso želele, da bi se Društvo narodov vmešavalo v

njihove notranje zadeve, so pa hotele, da bi se s sporazumi o manjšinah t. i. manj

civilizirane države izučile, kako se je treba obnašati v mednarodnih odnosih

(Mazower, 2002, 52, 65). Glede na to je bilo obvezno varovanje narodnih manjšin

naloženo le t. i. malim državam, velesile naj bi samoumevno za to poskrbele same.12

Tako je Tommaso Tittoni 27. oktobra 1919 v rimskem parlamentu izjavil, da Italija

ni vezana upoštevati pogoje o zaščiti manjšin, saj je velesila, jih pa bo izpolnjevala,

in sicer zaradi svoje liberalne tradicije (Čermelj, 1965, 25).

9 Saintgermainska mirovna pogodba je bila podpisana 10. septembra 1919 (Borak, 2005, 220).

10 Skupaj z Beneškimi Slovenci, ki so prišli pod Italijo že leta 1866 (Bajc, 2003, 21).

11 Že pred začetkom konference so Britanci kot eno od predpostavk za nadaljnji mir videli v skrbi za

manjšine, čeprav so bili do tega problema bolj ohlapni (Bajc, 2011, 111). 12

Obveznosti do manjšin so bile prvotno namenjene zaščiti judovske manjšine na vzhodu. Določili so, da lahko vse manjšine ostanejo ali odidejo in ne glede na to obdržijo svojo lastnino, zagotovljeni so

jim bili šola in sodišča v lastnem jeziku (Marks, 2003, 19).

15

Socialistični poslanci so novembra 1920 v rimskem parlamentu protestirali in

zahtevali reciprociteto ter zakonske varnostne določbe za »slovansko« manjšino, a so

bili zavrnjeni s strani italijanskega zunanjega ministra Carla Sforze. Dejal je, da se

jugoslovanska delegacija ni zavzela za svojo manjšino, ker zaupa v demokratične

italijanske tradicije. Vseeno je parlament sprejel resolucijo z obljubo, da bosta

manjšini lahko gojili svoj jezik, kulturo in vero ter uživali spoštovanje italijanske

države, ki bo iz časti čuvala njuno lokalno življenje (Čermelj, 1938, 26). Besede

ministra Sforze je ustno potrdil še kralj Viktor Emanuel III., a formalno do tega

dogovora ni prišlo (Čermelj, 1965, 26–31) . Čez nekaj mesecev je Sforza v poslanski

zbornici pokazal stališče vlade do manjšin, ko je pred pravico do samoodločbe

postavil pravico zmagovalca (Kacin Wohinz, Pirjevec, 2000, 35–36).

Po uradni priključitvi Julijske krajine so januarja 1921 na območju postopoma

uvedli italijansko zakonodajo ter do leta 1928 upravo in sodstvo izenačili z ostalimi

deli države. Oktobra 1922 je bila kot sestavni del Kraljevine Italije ustanovljena

enotna pokrajina Julijska krajina (Provincia Venezia Giulia) in takrat so pri vodenju

uprave generalnega civilnega komisarja Antonia Mosconija zamenjali prefekti (Bajc,

2003, 21).

2.2 »Slovanska« manjšina v Julijski krajini

Italija je z aneksijo Julijske krajine in Reke, ki je bila z Rimsko pogodbo

priključena 27. januarja 1924, dobila okoli 900.000 hektarov ozemlja z 978.385

prebivalci. Glede na avstrijsko štetje prebivalstva iz leta 1910 (leta 1911 je prišlo na

nekaterih območjih do revizije štetja, ko so zlasti v Trstu prešteli več Slovencev) je

bilo od tega 43 % ljudi z italijanskim pogovornim jezikom, 33 % Slovencev in 15 %

Hrvatov (Borak, 2005, 516).

Po oceni italijanskega zgodovinarja Carla Schiffrerja je na obmejnem območju

leta 1921 živelo 51 % Italijanov ter 30 % Slovencev in 11 % Hrvatov, ki so skupaj z

Beneškimi Slovenci predstavljali več kot četrtino slovenskega naroda, naseljenega na

strnjenem slovenskem etničnem ozemlju (Borak, 2005, 516–517). Slovensko

jezikovno območje je na nekaterih predelih od italijanskega ločil pas Furlanov, tako

16

niso povsod povsem neposredno mejili, seveda ne upoštevajoč manjše otoke

Italijanov po mestih in na obali (Čermelj, 1938, 8).

Štetje prebivalstva decembra 1921 je bilo prirejeno v škodo »Slovanov«. Našteli

so namreč le 271.030 ljudi s slovenskim pogovornim jezikom in 98.214 s hrvaškim.

Upad slovanskega prebivalstva se lahko pripiše vojnim žrtvam in beguncem z

območja soške fronte, a na splošno se je, kljub kolonialni politiki Italije (se pravi

priseljevanju ljudi iz notranjosti države), v celoti gledano prebivalstvo zmanjšalo za

31.164 ljudi. Tej vrsti italijanizacije so se Slovenci sprva uspešno uprli z mrežo

zadrug in posojilnic, ki pa so bile do leta 1930 vse zaprte ali priključene fašističnim

zadrugam in organizacijam (Vodopivec, 2007, 240). Italijanska oblast je leta 1936 na

skrivaj štela prebivalstvo, da bi se prepričala o raznarodovalnih uspehih. Po analizi

pridobljenih podatkov so leta 1939 našteli 252.919 Slovencev in 130.351 Hrvatov. V

približno istem obdobju so na skrito prebivalstvo prešteli tudi slovanski duhovniki,

edini višje izobraženi »Slovani« v Julijski krajini, in so našteli 343.684 Slovencev in

201.893 Hrvatov (Pelikan, 2002; Borak, 2005, 517).

Dežela Julijska krajina je na začetku predstavljala eno upravno enoto, ki jo je

kraljevi odlok januarja 1923 razdelil na pokrajine z namenom, da bodo Slovenci in

Hrvati povsod v manjšini.13 Vlada je deželo razdelila na Tržaško pokrajino (znotraj

nje tržaški in postojnski okraj) ter Istrsko ali Puljsko pokrajino (koprski, poreški,

pazinski, puljski, lošinjski, volovsko-opatijski okraj). Večji del Goriške

(gradiščanski, goriški, tolminski, trbiški, idrijski okraj) je bil priključen Videmski

pokrajini. Februarja 1924 so ustanovili še Reško ali Kvarnersko pokrajino, januarja

1927 pa še Goriško pokrajino (Bajc, 2003, 34; Borak, 2005, 517).

2.3 Pritisk fašistične Italije na »slovansko« manjšino

Kot članica Društva narodov se je Italija 21. septembra 1922 z mednarodnimi

dogovori obvezala k varovanju manjšin, a je še posebej v času fašizma ravnala v

nasprotju z obljubami. Režim je prišel na oblast dober mesec po sklenjenih

dogovorih in Benito Mussolini, voditelj fašizma, je leta 1928 javno priznal, da

fašistična vlada ne bo varovala manjšin, ker je nič ne veže na dogovore, sprejete pred

13

To je bilo pomembno v času volitev leta 1924, saj so hoteli razbiti kompaktnost slovenskih volivcev (Bajc, 2003, 34).

17

njenim prevzemom oblasti. To je sicer v tujini izzvalo opomine, vendar se Mussolini

nanje ni oziral (Čermelj, 1938, 20).

Italija svojih imperialističnih teženj ni skrivala. Želela je prodreti na Balkan in

posledično je to zahtevalo poitalijančenje pokrajin na vzhodu države.

Raznarodovanje je bil skupni interes vlade, fašizma, vojaških poveljstev, teoretikov

imperialističnega nacionalizma, pa tudi gospodarskih krogov na državni ravni,

vključno s šovinistično razpoloženim večjim delom lokalne italijanske javnosti

(Kacin Wohinz, Pirjevec, 2000, 37).

Na območju je bilo veliko fašističnih organizacij. Njihov kapilarni način

poseganja v življenja posameznikov je omogočal raznarodovanje z mehko

asimilacijo, kar je bilo nevarnejše od prisile, saj je hkrati omogočalo kontrolo ljudi.

Posluževali so se socialnih, zdravstvenih, dobrodelnih, izobraževalnih, rekreacijskih

in kulturnih ustanov, s čimer si je režim približal in pridobil tudi podeželje (Kacin

Wohinz, Pirjevec, 2000, 63).

Med letoma 1920 in 1922 so škvadristi izvajali nasilje s podporo lokalne oblasti.

Uničevali so slovensko, hrvaško in socialistično premoženje, sedeže strank ter

društev, kulturne ustanove, tiskarne, zasebne lokale, pa tudi cele vasi.

Nasilja je bilo veliko tudi med parlamentarnimi volitvami maja 1921, tako da je v

Istri in Trstu prineslo zmago italijanski stranki s fašisti. Raznarodovalni pritisk

fašizma je skušal v temeljih preoblikovati slovensko in hrvaško skupnost ne le

politično, temveč tudi z gospodarskimi ukrepi. Po odstranitvi višjih slojev so jo želeli

uskladiti s stereotipnim prepričanjem o neizobraženem kmečkem Slovanu, ki naj bi

ga z lahkoto asimilirali v kulturno višjo italijansko omiko. V tem času pa se evropske

države večinoma niso ozirale na pravice etničnih manjšin (Borak, 2005, 525–526).

18

3 MEDNARODNI ODNOSI PO PRVI SVETOVNI VOJNI

Velike vojne običajno predstavljajo prelomne točke v zgodovini, saj prinašajo

drastične spremembe v razmerja med posameznimi državami. Prva svetovna vojna v

tem pogledu ni bila izjema. Že dolgo pred koncem bojev novembra 1918 je bilo

jasno, da bo zemljevid Evrope doživel korenite spremembe, poleg tega pa bo

potrebno prerazporediti še kolonije, ustanoviti nove mednarodne organizacije in

poskrbeti za spremembe v ekonomskem ravnotežju, ki morajo vplivati na celoten

svet. Po mnenju nekaterih je konec vojne napovedoval tudi konec evropske prevlade

v svetu, tako da naj bi bili edini pravi zmagovalki Japonska in Združene države

Amerike (ZDA), dve neevropski sili v vzponu. Evropski zmagovalci so namreč

osvojili zmago, ki je bila bolj podobna pirovi zmagi, saj si po njej nobena država ni

popolnoma opomogla. Takoj po vojni še ni bilo povsem očitno, a bilo je že dovolj

jasno, da mora prihajajoči dogovor med državami geografsko in kompleksno preseči

tistega, doseženega z Vestfalskim mirom leta 1648, pa tudi tistega z Dunajskega

kongresa leta 1815 (Marks, 2003, 1).

Konec vojne je zmagovalce nekoliko presenetil, saj so pričakovali, da bo Nemčija

zdržala do srede leta 1919. Zavezniki so se bolj ukvarjali z mislijo na to, kako

zmagati vojno, kot z načrtovanjem povojnega miru. Nekaj načrtov je bilo v teku,

vendar bolj med malimi državicami, zavedali pa so se, da bodo imele glavno besedo

Velika Britanija, Francija in ZDA, ki so bile zaslužne za zmago v vojni (Marks,

2003, 1–2).

Nemci so videli prednost v tem, da na podlagi 14. Wilsonovih točk zaprosijo za

premirje. V upanju na lažje pogoje so ga naslovili direktno na predsednika ZDA, ki

si je vzel mesec dni časa, medtem pa so zavezniki nestrpno čakali, saj so vedeli, da

so evropski in ameriški vojni cilji različni. Predvsem so bili v skrbeh Francozi, ki so

se bali za svojo varnost na dolgi meji z Nemčijo. Italija in Japonska sta želeli zase

čim več teritorija na škodo svojih sosedov, enako ambiciozne glede ozemlja pa so

bile tudi manjše države. Velika Britanija se je v prvi vrsti zanimala za tradicionalno

restavracijo moči in ekonomskega vzorca na kontinentu, ohranitev britanske

pomorske premoči in za povečanje imperija. ZDA niso imele nobenih ozemeljskih

zahtev, hotele so le povračilo dolgov, ki jih je do njih imela večina držav, kar je

19

paradoksalno predstavljalo večje breme vojnim zmagovalcem kot poražencem. Kljub

temu da so se zavezniki bali idealističnih Wilsonovih načrtov (ideje o permanentnem

miru in o tem, da mora biti svet varen, da lahko zavlada demokracija), je ta, vsaj kar

zadeva Nemčijo in reparacije, vseeno počakal na skupna pogajanja z zavezniki

(Marks, 2003, 2–4).

Na mirovni konferenci v Parizu so se najprej posvetili manj pomembnim točkam

in neevropskim temam, da bi s časom videli, kako ravnati z evropskimi državami.

Kot je bilo pričakovano, je velikih pet držav – Britanija, Francija, ZDA, Italija in

Japonska – zase zadržalo vso moč odločanja, ostali predstavniki dvaindvajsetih držav

so imeli bolj malo dela. Da bi jim dali navidezno veljavo, pomirili domače javno

mnenje in preprečili padce vlad so vsi predstavniki dobili možnost predstavitve

svojih želja in zahtev (Marks, 2003, 10). Tu se kaže, da je kljub vojnim

zavezništvom z zmagovalci in sodelovanjem v bojih, pravica do odločanja še vedno

pripadla tradicionalno velikim in zato močnim državam.

Pri ozemeljski razdelitvi Evrope so mirovniki, predvsem Wilson, upoštevali

načelo samoodločbe narodov. S tem so skušali državne meje postaviti tako, da bi

sovpadale z etnično sestavo območij, vendar so bila slednja v več primerih etnično

neločljivo mešana. Upoštevali so tudi ekonomska, strateška in zgodovinska dejstva, a

tudi na podlagi tega je bilo na zemljevid Evrope nemogoče narisati popolnoma

pravične meje (Wandycz, 2001, 201–202). Tako so ustvarili vrsto držav, ki so bile

kot odbijač Nemčiji in Rusiji, kar je ustrezalo Francozom in Britancem. Ti so lahko s

takšno situacijo med državami hkrati vladali svojim raztresenim imperijem in domači

celini (Mazower, 2002, 52).

Ko so Versajsko pogodbo dokončali in podpisali, je pravzaprav nihče ni prebral v

celoti in nihče ni točno poznal njene vsebine, a je bil dokument vseeno predstavljen

Nemčiji v obliki ultimata (Marks, 2003, 12). Potezo je mogoče razumeti kot željo

velesil, ne po pravični pogodbi, temveč po čim prejšnjem zaključku pogajanj in

vrnitvi v stare tire življenja. Kontinentalno ravnovesje moči je pešalo, Japonska v

Evropi ni imela interesov in ZDA so se v veliki meri umaknile. Kolikor je bilo

mogoče, je isto poskušala tudi Velika Britanija, kar je pustilo celinske države same.

Med njimi je bila Italija, ki ji je primanjkovalo virov, poleg tega pa so jo pretresali še

notranji spori in nemiri. Kljub temu da se je uvrščala med velesile, ni imela prave

20

moči, temveč bolj regionalno brez posebnih interesov za območje severno od Alp.

Njena dolga obalna linija jo je nagibala k Veliki Britaniji, dominantni mediteranski

pomorski sili, želja po reparacijah pa proti Franciji. To je bila italijanska taktika, ki jo

je večkrat prodala najvišjemu ponudniku (Marks, 2003, 37–38).

3.1 Odnosi med Francijo in Kraljevino SHS

Francija je že med letoma 1918 in 1920 pri ustanovitvi Kraljevine SHS igrala

pomembno vlogo, in ko je država južnih Slovanov uradno zaživela, je pazljivo bdela

nad njenimi začetki. Pomembno vlogo pri tem je imel skupni boj Srbov in Francozov

na fronti proti centralnim silam ter pomen, ki ga je Francija Jugoslaviji pripisala v

svojih načrtih za preureditev povojne Evrope (Sretenović, 2011, 15). Francozi so

namreč skupaj z Britanci menili, da je za ravnotežje sil na Balkanu in vzhodnem

Sredozemlju potrebno zagotoviti obstoj Jugoslavije (Pirjevec, 1995, 37).

Že med prvo svetovno vojno je bila Francija naklonjena Srbiji, saj ji je pomagala

pri prenovi vojske, ki se je ob zasedbi srbske države prebila na Krf. S skupnimi

močmi sta se Francija in Srbija bojevali na solunski fronti in končno tudi osvobodili

Srbijo. Zmaga antante je Francijo utrdila kot velesilo, ki je bila hkrati protinemška in

»sredozemska«. SHS se je namreč skupaj s Poljsko, Češkoslovaško in Romunijo

umeščala med nove države Srednje Evrope, v katerih je Francija skušala razširiti svoj

vpliv in jih imeti pod svojim varstvom. Za nasprotovanje Nemčiji je Francija želela

te nove države navezati nase tako ekonomsko in politično kot tudi kulturno. Bala se

je za svojo varnost pred Nemčijo, zato jo je hotela z zavezništvi držati »v kleščah«.

Velika Britanija do takrat na tem območju še ni imela neposrednih interesov,

Nemčija je bila začasno umaknjena, tako kot Sovjetska zveza, ki bi lahko odločilno

vplivala. Edina država, ki je Franciji predstavljala antagonista na tem območju, je

bila Italija (Sretenović, 2011, 16).

Kdaj se je Francija odločila, da med prvo svetovno vojno podpre Srbijo s svojo

lastno vojsko? Na začetku vojne so Srbe zalagali samo z vojaškim materialom in

finančno pomočjo, šele kasneje so se jim pridružili na bojišču. Takratna predsednika

republike in vlade, Raymond Poincaré in René Viviani, sta namreč želela, da se vse

razpoložljive sile usmerijo na zahodno fronto, ker so takrat še pričakovali

21

kratkotrajno vojno. Situacija se je spremenila z nastopom novega pravosodnega

ministra Aristida Brianda, ki se je odločil pomagati Srbiji. Ta poteza je imela tako

podpornike kot nasprotnike, vendar je finančna, gmotna in nravstvena pomoč

Francije Srbiji prispevala k prvi zmagi nad centralnimi silami, kar je močno

psihološko vplivalo na antantne kroge (Sretenović, 2011, 16, 17).

Srbska vlada je že takoj po prvih zmagah decembra 1914 v Nišu izglasovala

deklaracijo o vojnih ciljih Srbije, med njimi tudi nalogo, da osvobodijo in združijo

Srbe, Hrvate in Slovence. Francozi Niške deklaracije niso niti podprli niti zavrnili. S

tem naj bi skušali hkrati podpreti srbske zaveznike zoper Avstro-Ogrsko in pritegniti

Italijo na stran antante. Slednja je bila takrat še nevtralna, a njen pogoj za vstop so

bile ozemeljske pridobitve na Jadranu. Za Francijo je bilo pomembneje, da je Italija

zaveznik, kot da bi podprla jugoslovanski program. Tako so britanska, francoska in

ruska vlada podpisale z Italijo londonski pakt, ki je slednji obljubljal ozemlje,

naseljeno z Italijani, Slovenci, Hrvati in Srbi. Vlada v Srbiji o tem ni bila obveščena,

so pa v Parizu kot odziv na tajno pogodbo ustanovili Jugoslovanski odbor s

predsednikom Antejem Trumbićem. Ta je s podporo srbske vlade širil propagando za

jugoslovansko združitev. Kasneje se je odbor preselil v London in širil delovanje tudi

v ZDA, kjer je bilo veliko izseljencev iz južnoslovanskih območij. V Franciji odbor

ni dobil prepoznavnosti in Francozi so bili do njega zelo zadržani, saj so imeli zaveze

do Italije (Sretenović, 2011, 17–19; podrobneje Lipušček, 2012). Obenem je bila

francoska politika bolj vezana na srbsko stran, ki jo je vodil Nikola Pašić, medtem ko

je bil vodilni Odbora Trumbić Hrvat.

Ko so leta 1915 srbsko ozemlje zasedle nemške, avstro-ogrske in bolgarske sile,

so Srbijo pri zaveznikih predstavljali vlada, vojska ter emigranti. S tem ko se Srbi

niso predali, se je njihov ugled pri zaveznikih okrepil in usodo Srbije povezal z

zmago zaveznikov v vojni, kar je seveda pomenilo popolno odvisnost Srbije od

zavezniške pomoči. Posledica, da je bila Srbija okupirana, so bile okrepljene

intelektualne vezi med Srbijo in Francijo. Srbski dijaki in študentje so se namreč po

umiku v večini šolali v Franciji, ki je postala intelektualno središče Srbov v

22

izgnanstvu, ti pa so predstavljali prihodnjo srbsko intelektualno elito (Sretenović,

2011, 20).14

Leto 1917 je bilo prelomno za odnose med Francozi in Srbi, saj so ti ostali brez

velikega zaščitnika – Rusije –, ki je iz vojne izstopila. Od tedaj so se francosko-

srbski odnosi razvijali brez ruskega posredništva. Istega leta je bila na Krfu

podpisana tudi Krfska deklaracija, v kateri sta se Pašić in Trumbić strinjala glede

ustanovitve Kraljevine SHS pod dinastijo Karadjordjevićev, a Francija se na ta

dokument ni odzvala. Gojila je politiko odlašanja in opazovanja do vprašanja o

združitvi južnih Slovanov, hkrati pa ni kazala posebne volje do spoštovanja

londonskega pakta z Italijo in se je tiho strinjala s srbsko vlado ter jo vojaško in

finančno podpirala (Sretenović, 2011, 24).15

Francija je imela seveda svoje načrte na Balkanu. Proti koncu vojne velesile še

niso računale na razpad Avsto-Ogrske in so želele Srbijo nekoliko omejiti, vendar so

bile pripravljene na to, da dobi izhod na morje. Pričakovale so, da bi skupaj z

Romunijo in Grčijo nadzirala Bolgarijo, medtem ko bi bili Francija in Velika

Britanija v vlogi nadzornika Balkana. Ko je prišlo do težav med Grki in Srbi, ker so

slednji želeli združiti vse južne Slovane, torej tudi tiste, ki so že bili uradno grški

državljani, se je Francija odločila, da ne bo podprla srbskega nacionalizma. Je pa

posredovala in incident rešila po mirni poti, saj je želela, da Grčija ostane pod njenim

pokroviteljstvom in tako del protibolgarskega bloka (Sretenović, 2011, 24–25). Iz

navedenega primera je razvidno, da je Francija Srbijo sicer podpirala, ni pa

popolnoma ugodila vsaki njeni želji.

Odnosi med Srbijo in Francijo so bili na splošno prijateljski. Ko so se velesile

odločile, da bodo razkosale Avstro-Ogrsko, je Francija začela podpirati združitev

južnih Slovanov. Francoski pooblaščeni minister Joseph de Fontenay je celo prejel

najvišje srbsko odlikovanje kot simbol francosko-srbskega prijateljstva, s čimer so

imeli namen vzpostaviti vezi za neločljivo zavezništvo med državama. Francoska

vlada je neuradno podpirala sodelovanje med državama in ga ni marala omejevati.

Tudi ko so proti koncu vojne odprli zmagovito francosko-srbsko ofenzivo, sta

14

26. novembra 1915 je francoska poslanska zbornica izglasovala Resolucijo o prevzemu

odgovornosti za srbsko mladino (Sretenović, 2011, 20). 15

Ne le Francija, temveč tudi Velika Britanija je od leta 1918 na južne Slovane in njihove narodnoemancipacijske odbore gledala z vedno večjimi simpatijami, a oboji so se zavedli, da so

vezani na londonski pakt, in Italiji niso vsiljevali svojega mnenja (Bajc, 2011, 105).

23

francoska vlada in generalštab idejo podprla. Ta zmaga je Srbiji omogočila

zedinjenje južnih Slovanov, zato se poraja vprašanje, ali je imela ofenziva politični

ali strateški cilj izključiti Bolgarijo iz bojev in osvoboditi Srbijo (Sretenović, 2011,

25–26).

Šele po zmagoviti solunski ofenzivi je Fontenay jasno nakazal, za kakšen cilj si

bo prizadevala francoska politika v prihodnje: stremljenje po vzpostavitvi enotne

Jugoslavije, ki bo prek Srbije v celoti padla pod francoski vpliv. Bali so se namreč,

da bi se na Balkanu preveč razširil britanski vpliv in mogoče celo izpodrinil ruskega

in francoskega, ki sta bila na tem območju tradicionalno usidrana (Sretenović, 2011,

27). Tako se lahko prejšnjo izjavo o cilju francoske politike razume kot še vedno

vidik vpliva in tekmovanja med silami, kakršno je obstajalo že pred vojno.

Na mirovni konferenci so velesile sprejele glavne odločitve in potek konference

je pokazal, da se politiki in diplomati še niso otresli predvojnih načel, kjer je narodno

varnost zagotavljala vojaška moč, prednost geostrateških danosti na morju in na

kopnem, prednost političnih interesov in enotnost javnega mnenja. Francozi so pri

svojih odločitvah gledali na Srbijo glede na lastne načrte o povojni preureditvi

Evrope, predvsem, da bi Franciji zagotovila varnost pred Nemčijo ter hkrati

spodbujala in lajšala francosko ekonomsko širitev proti Vzhodni Evropi. Glavna skrb

Francije je bila torej vseskozi, da si zagotovi varnost pred nemškim maščevanjem

(Sretenović, 2011, 31).

Italijansko-jugoslovanski odnosi niso bili tako prijateljski, saj sta obe državi

želeli isto ozemlje v svojih mejah. Že na začetku se je pokazalo, kako težko bo rešiti

spor med njima, ko je italijanski ministrski predsednik Vittorio Emanuele Orlando

konferenco predčasno protestno zapustil, ker je ocenil, da ga ne upoštevajo dovolj.16

To je spravilo v kočljiv položaj francosko diplomacijo, ki je v strahu pred Nemčijo

verjela, da je potrebna enotnost zmagovalcev. Francija se je strinjala, da bi slovanska

država segala do Alp, vendar jo je vezal londonski pakt, in če je želela Italijo na svoji

strani, ga je morala spoštovati.17 Ves čas je imela v mislih, da mora ohraniti dobre

odnose z obema državama, saj bi ji v primeru spopada z Nemčijo lahko koristila tako

16

Wilson je skušal rešiti konfliktni interes med Jugoslavijo in Italijo s predlogom kompromisa, ki bi londonski pakt upošteval samo na severu spornega ozemlja. To je delegacija iz Rima sprejela kot žalitev in zato zapustila konferenco (Pirjevec, 1995, 27). 17

Francoski premier Georges Clemenceau je podal mnenje Francije, da jo londonski pakt veže z Italijo, vendar so se vseeno obvezali tudi Srbom (Revue Historique des Armeés).

24

ena kot druga. Tako so Francozi v Parizu večkrat predlagali kompromis, vendar so

bili predlogi zavrnjeni s strani Jugoslovanov, ki so imeli Wilsonovo podporo. Ko pa

je ameriški predsednik odšel iz Pariza, je Francija, kot pravilno ugotavlja Jože

Pirjevec (1995, 27), prevzela vlogo zaščitnice Kraljevine SHS. Ko sta na koncu

državi vendarle dosegli sporazum, je ravno francoska diplomacija skušala omiliti

spor med njima, kompromis, ki so ga dosegli, pa je bil podoben prej zavrnjenim

francoskim predlogom. Glede drugih meja so se Francozi trudili biti posrednik med

željami Jugoslovanov in zahtevami drugih držav ter zagovarjali so predvsem

jugoslovanske argumente v razmerju do premaganih, tako da je na koncu SHS dobila

strateške meje, ki jih je zahtevala (Sretenović, 2011, 33–35).

Po smrti kralja Petra I. je prestol podedoval njegov sin Aleksander. Ta se je

najprej hotel poročiti s francosko plemkinjo, ki jo je predlagal Fontenay, da bi si s

poroko zagotovil francosko naklonjenost Jugoslaviji, vendar je Francozinja kralja

Aleksandra I. zavrnila, tako da si je našel drugo ženo. V zunanji politiki se je kralj

kljub temu želel nasloniti na Francijo, ki mu je bila kulturno blizu,18

kar se je kazalo

v upravi, vojaških odločitvah in na univerzi. Ravno tako se je pri oblikovanju države

zgledoval po francoski centralizirani ureditvi, in enako je storil pri ustanavljanju

strank (Sretenović, 2011, 36–39).

19

»Nemško vprašanje« je bilo tisto, ki je Francijo prepričalo, da je nase čim bolj

navezala male države – Poljsko, Češkoslovaško, Romunijo in SHS. Še posebej se je

njihov pomen povečal, ko Velika Britanija in ZDA nista želeli podpisati Jamstvenega

pakta za varnost Francije, saj se nista želeli vpletati v potencialni celinski spopad.

Tako je Francija skušala ustvariti sistem »odzadnjih zavezništev«, s katerim bi lahko

obkolila Nemčijo. Male države pa se zaradi politične razdrobljenosti niso mogle

upirati velesili, ki je nudila ugodne okoliščine za politično in tudi gospodarsko širitev

(Sretenović, 2011, 44).

Francoska diplomacija ni imela skrbi le glede varnosti pred Nemčijo, temveč je

kazala tudi voljo do moči. V tujini je skušala razviti svoj vpliv z ekonomsko širitvijo.

Po likvidaciji nemških in avstrijskih družb, kot so določale mirovne pogodbe, je

18

Aleksander I. je poznal in ljubil francosko kulturo in se je celo bolje izražal v francoščini kakor v srbščini (Sretenović, 2011, 37). 19

Ustavo iz leta 1921 je Nikola Pašić oblikoval po francoskem zgledu, enako kot je bila že tista iz leta 1903 (Pirjevec, 1995, 23).

25

računala, da bodo v srednji Evropi začela delovati francoska podjetja in banke, ki

bodo sodelovale s poljskimi, češkoslovaškimi, romunskimi, jugoslovanskimi

ustanovami, celo madžarskimi ali avstrijskimi. Toda v Jugoslaviji so takoj po vojni te

ambicije naletele na ovire. Za trgovsko izmenjavo je poleg geografske odmaknjenosti

med državama zadeve oteževala tudi poljedelska struktura Francije. Vojna niti

velesili ni prizanesla, in kljub temu da je bila zmagovalka, je bila deloma uničena in

se je zato zatekla v protekcionizem. Potem ko so zvišali carinsko stopnjo na najvišjo,

je sporazum med Srbi in Francozi iz leta 1907 propadel in pogajanja so se ponovno

začela, pomembno dejstvo pa je bilo srbsko predvojno in medvojno zadolževanje

(Sretenović, 2011, 45–46).

Kraljevina SHS je morala v prvi vrsti poskrbeti za varnost. Ena od možnosti je

bila, da se poveže z drugimi novimi državami. Tako je leta 1921 prišlo do

sporazumov med Češkoslovaško, Romunijo ter SHS in ustanovitve Male antante

(Sretenović, 2011, 46–47). Zasnovana je bila z namenom, da obdrži Madžarsko v

šahu, predvsem pa je predstavljala diplomatski instrument, ki je deloval proti

revizionizmu, habsburški restavraciji ter združitvi Nemčije in Avstrije (Wandycz,

2001, 205). Ko je bila zveza prvič uspešna in se je uprla že drugemu poskusu

restavracije Habsburžanov na Madžarskem, je dobila diplomatsko podporo Francije.

S tem je postala sredstvo za delovanje »francoskega sistema« v Evropi. Mala antanta

pa je imela tudi slabosti, saj države niso sprejele širših vzajemnih obveznosti za

varovanje tudi pred drugimi sosednjimi državami (Sretenović, 2011, 47).

Ker je bila ekonomsko šibka, se je Francija odločila, da bo svojo trgovsko in

gospodarsko dejavnost v Evropi spodbudila s kulturo in tako pridobila na ugledu.

Znotraj zunanjega ministrstva so zato ustanovili oddelek za francosko kulturno

delovanje v tujini. Pokrivali so umetnost, književnost, šport in turizem, predvsem pa

so se posvečali šolstvu. Del svojega proračuna je namenila tudi Kraljevini SHS, kjer

so ustanovili katedre za francoščino in podpisali meduniverzitetne sporazume o

izmenjavi študentov (Sretenović, 2011, 48–50).

Kljub temu da se Francija med prvo svetovno vojno ni jasno opredelila glede

programa srbske vlade o zedinjenju južnih Slovanov, je na terenu odigrala odločilno

vlogo pri ustanovitvi jugoslovanske države. K temu so botrovale skupne vojaške

operacije Francozov in Srbov, zaradi katerih so bile takoj po vojni ustvarjene

26

povezave med najbolj naklonjenimi privrženci enotnosti južnih Slovanov v Franciji s

Srbi. Med njimi so bili pooblaščeni minister v Beogradu Fontenay in vojaki Vzhodne

armade skupaj z generalom Franchet d'Espèreyem. Kmalu pa je povojna realnost

skalila navdušenje Francozov. Če so hoteli ohraniti zavezništvo med vojnimi

zmagovalci, je Francija morala upoštevati Italijo, katere trn v peti je bila SHS, in ji

zato ni bilo všeč francosko navdušenje nad Jugoslovani. Obenem je morala Francija

ohraniti zavezništvo z Italijo v protinemški perspektivi, hkrati pa zavarovati novo

nastalo državo pred italijanskimi ambicijami. Med potekom mirovne konference je

skušala najti kompromis med državama in njena vloga je bila pri tem seveda

pomembna, a ne odločilna (Sretenović, 2011, 50–51). Odločilna je bila seveda

premoč italijanske države.

Francoski povojni načrti so bili pomagati utrditi SHS in pomiriti napete odnose

med različnimi jugoslovanskimi narodi s svojim kulturnim in gospodarskim

delovanjem, s čimer bi pripomogli k notranji povezanosti kraljevine. Tako naj bi bili

tudi manj provokativni za Italijo, vendar je bila ta politika Francije, ki je prišla iz

vojne s precejšnjimi izgubami, pod velikim vprašajem. Svoje projekte je imela tudi

na Poljskem, Češkoslovaškem in v Romuniji, in vprašanje je bilo, ali ima dovolj

sredstev za tako nalogo oziroma vlogo (Sretenović, 2011, 51).

Omeniti velja, da so imeli Francozi še pred začetkom 20. stoletja ozemeljske

ambicije na območju, kjer so živeli južni »Slovani«. V času Napoleona in Ilirskih

provinc (1809–1813) so posegli na to območje in si ga za nekaj let podredili.20 Ko so

Francozi prehajali čez ozemlje, so z vojsko povzročali predvsem veliko škode in se

ljudem zamerili, vendar so spremembe in zakoni, ki so jih kasneje uvedli na

osvojenem ozemlju, pomenili za slovenske kmete marsikatero izboljšavo. Leta 1929,

več kot sto let po propadu Ilirskih provinc, so tako v Ljubljani postavili Napoleonov

spomenik, s čimer so hoteli pridobiti naklonjenost francoskega naroda in njegovih

uradnih krogov. Ilirske province naj bi tudi izkoriščali za krepitev jugoslovanske

ideje, po kateri sta Napoleon na slovenski strani in Karadjordje na srbski kazala pot v

prihodnost. Propad Ilirskih provinc naj bi bil »prvi poskus velike skupne države od

20

Ilirske province so bile posebna upravna enota francoskega cesarstva, ki je obsegala Goriško, Trst, avstrijsko Istro, zahodno polovico Koroške, ozemlje južno od Save med Kranjsko in Bosno, beneško Istro, Dalmacijo, Boko Kotorsko in ozemlje Dubrovniške republike ter vzhodno Tirolsko. Naseljevalo jih je etnično različno prebivalstvo, Slovenci, Hrvati, Srbi, Italijani in Nemci.

27

Adrije tja do Beograda« (Granda, 2006, 302–303). Francoska podpora Jugoslaviji

ima tako korenine še v času daleč pred prvo ustanovitvijo države južnih Slovanov,

prav tako pa tudi slovensko frankofilstvo.21

3.2 Odnosi med Francijo in Italijo

Italija je s podpisom londonskega pakta postala članica antantnih sil. Med prvo

svetovno vojno je izpeljala uspešno ofenzivo na alpski fronti, ki jo je omogočil

francosko-srbski preboj solunske fronte. To ji je skupaj z avstro-ogrskim porazom pri

Vittoriu Venetu in premirjem v Villi Giusti v bližini Padove 3. novembra 1918

omogočilo, da se je kot nov pomemben dejavnik približala srednji Evropi in

Balkanu. Francoska poslanska zbornica je »italijansko zmago pozdravila z aplavzom

in toplimi govori francoskih voditeljev, čemur so sledili izrazi naklonjenosti Srbiji, ki

so se italijanskemu veleposlaniku Leliu Boninu Longaru zdeli manj topli in

splošnejši kakor tisti, ki so bili namenjeni Italiji«, je zapisal velik poznavalec

problematike Stanislav Sretenović (2011, 28).

Po koncu prve svetovne vojne je Italija zasedla ozemlja, ki naj bi ji pripadla po

londonskem paktu. Problem je nastal, ker so si vse te pokrajine lastili tudi Slovenci

in Hrvatje, ki so tedaj upali v posredovanje francosko-srbskih čet. V razpadu

habsburške monarhije je medtem Italija videla svojo priložnost, da na Balkanu

prevzame vlogo, kakršna je prej pripadala Avstro-Ogrski v srednji Evropi. Hkrati je

propadel tudi velik osmanski imperij in italijanske ambicije so se usmerile na

Vzhodno Sredozemlje. Že od konca 19. stoletja naprej je bil nadzor nad Jadranom

italijanska želja in zdaj so videli priložnost, da se jim ta uresniči, zato so zahtevali

udejanjenje londonskega pakta v celoti in obenem priključitev Reke, ki je s svojo

geografsko bližino odpirala vrata v Srednjo Evropo (Sretenović, 2011, 28–29).22

Vprašanje Reke je pripeljalo celo do spopadov med francosko vojsko in italijanskim

prebivalstvom, ki je Franciji očitalo, da favorizira Jugoslavijo. Napetosti so dosegle

21

V času, ko je Napoleonova vojska korakala čez slovensko ozemlje, s svojimi dejanji ni približala Francije prebivalstvu, saj ga je izkoriščala za hrano in denar. Ljudje Francozov niso marali, saj je

njihov prihod zanje pomenili materialno in življenjsko negotovost. Novo vlado so sprejeli, ko so videli pozitivne spremembe, ki jih je prinesla (Granda, 2006). 22

V okviru britanske diplomacije so se pojavljala tudi mnenja, da Italija želi Reko, da bi ta ne postala

konkurenčna tržaškemu pristanišču (Bajc, 2011, 114–115).

28

vrhunec julija 1919, ko je manjši incident prerastel v spopad, v katerem je bilo ubitih

nekaj francoskih vojakov. Za Francijo je to pomenilo poslabšanje odnosov z Italijo in

ambivalenco med italijanskimi in jugoslovanskimi interesi (Revue Historique des

Armeés).

Italijanski načrti so kmalu naleteli na različne ovire. Poleg predsednika ZDA

Wilsona, ki si je prizadeval, da bi v mednarodnih odnosih uveljavil svojo novo

filozofijo pravičnosti in prava, je za Rim oviro predstavljala zlasti Francija. Ta je bila

vojaško, ekonomsko in kulturno navzoča na območju, kar so v Italiji občutil kot

oviro za svojo širitev predvsem na Sredozemlje, kjer sta bili državi tekmici že v

Tuniziji in Libiji. Francosko-italijansko rivalstvo je bilo tako po eni strani vprašanje

psihologije in zgodovinskega izročila, po drugi pa stvar konteksta v povojnem

obdobju. Italijansko nezaupanje Franciji je temeljilo še na dogodkih iz leta 1860, ko

je Napoleon III. »izdal« Italijo.23 Da se je ta udeležila prve svetovne vojne, ni

pomenilo spremembe v njeni politiki do Francije, temveč bolj neko medigro v

splošnem odnosu do nje, kajti Italija se je želela maščevati »stoletnemu« sovražniku

– Avstriji (Sretenović, 2011, 29).

Italija je bila nova med velesilami in po združitvi je kmalu prišlo do konflikta s

Francijo v zvezi z notranjo, zunanjo in kolonialno politiko. Francija je imela v

kontinentalni in protinemški perspektivi interes ohranjati dobre odnose med Italijo in

Srbijo, ki je podpirala slovenske in hrvaške nacionalne zahteve proti habsburškemu

cesarstvu. Prav tu je bila težava, pred katero so se znašli Francozi in ki je tudi

kasneje predstavljala enega od stalnih problemov francoske diplomacije v tem delu

Evrope, namreč kako zediniti nasprotna si ozemeljska prizadevanja svojih dveh

zaveznikov in obenem ohraniti med njima dobre odnose (Sretenović, 2011, 29–30).

Francoski nameni in načrti v podonavskem in balkanskem prostoru so tako trčili

ob italijanske ambicije. Kljub temu da se je Italija uvrščala med zmagovalne sile, ni

bila zadovoljna z vojnim izkupičkom. Želela je več kot le ozemeljske pridobitve, saj

je v razpadu Avstro-Ogrske videla nove možnosti za gospodarsko širitev. Ta pa je

bila hitro omejena zaradi »jadranskega problema« s Kraljevino SHS takoj po koncu

23

V času združitve Italije je Napoleon III. S Camillom Cavourjem podpisal tajni dogovor proti

Avstriji, in Francija je nato v boju res nastopila skupaj s Piemontom. Takrat pa se je vse več malih provinc želelo pridružiti Piemontu v boju za združitev Italije, istočasno pa se je začela mobilizacija Prusije za pomoč Avstriji. Napoleon III. se je zbal za varnost svoje lastne države in se je zato z Avstrijo dogovoril o rešitvi konflikta.

29

vojne. Ko sta državi podpisali Rapalsko pogodbo, je italijanska vlada, ki je veljala za

frankofilsko, začasno politično popustila vladi v Beogradu. Slednji so bile namreč

priznane določene prednosti, ki bi lahko spodbudile napredek italijanskih

gospodarskih interesov na Balkanu. S tem je izginila nevarnost vojaškega spopada

med državama, Italija pa se je na tem območju širila brez nevarnosti za rušenje miru

v Evropi, vse dokler ni na oblast prišel Benito Mussolini (Sretenović, 2011, 46).

Tako je bila še pred njegovim prevzemom oblasti poglavitni cilj italijanske zunanje

politike možnost za manevriranje v sosednji državi ter okrepitev ekonomskih in

političnih pozicij na Balkanu (Pirjevec, 1995, 51).

Mussolini je bil eden izmed tistih vodilnih državnikov, ki je kmalu pokazal, da je

mir v Evropi samo iluzija. Soočil se je z večletno italijansko ambicijo, da se uveljavi

kot močna velesila, kljub temu da ji je primanjkovalo nujno potrebnih sredstev, še

posebej v industriji. V dramatičnih akcijah, s katerimi je pridobival na slavi, ki pa

hkrati niso predstavljale večjega tveganja, si je pridobil Reko in razglasil Albanijo za

italijansko interesno območje. Leta 1923 je z incidentom na Krfu dokazal nemoč

Lige narodov,24

da ohrani mir, tudi ko ga ogroža srednje močna država, kot je bila

Italija. Mussolini si je skratka želel grški otok Krf zaradi njegove strateške lege, ki

nadzira vhod v Jadransko morje. Grčija se je sicer pritožila Ligi narodov, a preden je

ta lahko reagirala, se je vmešala Konferenca ambasadorjev, kar pa je Mussoliniju

ustrezalo. Vedel je namreč, da bodo o rešitvi odločale tri države, med njimi Italija

sama ter Francija, ki je nujno potrebovala italijansko podporo v Porurju. Liga

narodov se je trudila, da bi rešila Krfsko krizo, vendar je bil Mussolini neomajen.

Njegov prvotni namen je bil trajno zasesti Krf, a je iz strahu pred britansko

mornarico odpoklical italijansko vojsko in sprejel finančno kazen za Grčijo.

Evropsko mnenje je želel pomiriti z namenom, da prepreči podporo Kraljevini SHS

na predvečer pred udarom na Reko (Marks, 2003, 67–68). Italija se je zavedala svoje

prednosti, ki jo je imela v razmerju do Francije, in sploh ni računala na to, da bi se ji

ta izneverila. Francoski strah pred Nemčijo je naposled vplival na njene odločitve v

mednarodnih razsežnostih in Italija je znala to izkoristiti v svoj prid, zato je lahko

Mussolini brezskrbno računal na njeno podporo.

24

Avgusta 1923 je komisija za meje, ki jo je poslala Konferenca veleposlanikov, skušala urediti grško-albansko razmejitev. Več članov komisije je bilo skrivnostno umorjenih na grških tleh, med njimi tudi italijanski vodja. Ta dogodek je dal Mussoliniju povod za intervencijo (Marks, 2003, 67).

30

Mussolini je bil nasprotnik pogodbe v Locarnu,25

saj se je bal, da bo to

preusmerilo nemško pozornost iz Porenja na Alpe in Avstrijo. Nemški nacionalizem

mu je ustrezal, dokler je bil v Porenju nastrojen proti Franciji, s katero je imela Italija

napete odnose, ker sta tekmovali v severni Afriki in na jugu srednje Evrope.

Italijanski diplomati so zato želeli, da bi Italija sodelovala v »Balkanskem Locarnu«,

saj bi si tako zagotovili, da slednji ne bo usmerjen proti Italiji. Vendar Mussolini ni

maral že prvega Locarna, zato ni želel niti drugega. Ker je podpiral hrvaške

separatiste, je s tem SHS še bolj vezal na Francijo in pospešil francosko-

jugoslovansko pogodbo o prijateljstvu novembra 1927. Takšno pogodbo je Francija

prej sklenila že z Romunijo in Češkoslovaško ter s tem nase navezala celotno Malo

antanto. Francozi so sicer računali, da se bo pogodbi pridružila tudi Italija, kar bi

rešilo odnose med Francijo in Italijo glede Mediterana in Podonavja. Briand je bil

postavljen pred odločitev, ali za Italijo ali za Malo antanto, in odločil se je za slednjo.

Menil je, da je zanesljivejša in manj sporna partnerka (Marks, 2003, 94–95). Ker pa

se ji zavezništva z malimi novonastalimi državami niso zdela zadostna, si je na svoji

strani želel tudi Veliko Britanijo, saj Italiji ni zaupal (Sretenović, 2011, 31–32).

Mussolini je skušal razdreti Malo antanto, vendar so njegovi poskusi povzročili, da

se je ta še bolj navezala na Francijo. Tako je Italiji na koncu ostalo le še zavezništvo

s šibkejšimi, v vojni premaganimi državami, kar je pomenilo tveganje v odnosu do

Francije in Male antante (Marks, 2003, 96–97).

Ko je v svetu (domnevno) zavladal mir, so države menile, da je primerna

razorožitev. Mornariška konferenca leta 1927 ni bila uspešna, ker države niso

dosegle nobenega dogovora, Italija in Francija pa zaradi medsebojnih napetosti nista

niti sodelovali. Sodelovale so ZDA in Velika Britanija, ki sta se prerekali, in

Japonska, ki je poskušala odigrati vlogo tistega, ki poskuša umiriti napetosti. Leta

1930 so poskusili znova. Tedaj je Italija vztrajala na številčni enakovrednosti svoje

mornarice s francosko, čemur je slednja ugovarjala. Prizadevala si je za ponovno

okrepitev svoje varnosti, kjer je neuspešno računala na ameriško zaveznico. Odnosi

med Italijo in Francijo so kljub posredovanju Velike Britanije ostali slabi. Državi

nista dosegli dogovora glede mornariških omejitev in sta svoje prerekanje

nadaljevali. Francoska flota je ostajala močnejša, sorazmerno z obalo in kolonijami v

25

Namen pogodbe v Locarnu je bil, da se trajno zamrznejo meje v Porenju in se tako zagotovi trajen

mir (Marks, 2003, 78).

31

Aziji. Mussolinijeva odločnost, da mora povečati svojo mornarico, je implicirala

agresivne načrte za prihodnost in obveljalo je mnenje, da je Italija med najbolj

revizionističnimi državami (Marks, 2003, 97–98, 118–119, 123).

Italija je bila prešibka, da bi resno ogrozila svetovni mir, vendar je njena lokalna

moč pomenila grožnjo na Mediteranu tako za Francijo kot tudi za Veliko Britanijo.

Ker se je zgodaj oborožila, je predstavljala potencialno vojaško silo v pripravljenosti.

Da se ne bi pridružila Nemčiji in da bi lahko blokirala Anschluss, sta Francija in

Velika Britanija skušali pridobiti Mussolinija na svojo stran. Britanci so bili pri tem

nekoliko uspešni, vse dokler ni postal njegov apetit po »francoskem ozemlju« v

Afriki in Evropi očiten. Ker je Italija leta 1935 napadla Etiopijo (t. i. Abesinska

vojna) in sodelovala z Nemci v Španski državljanski vojni (1936–1939), jo je to

pahnilo v izolacijo in vse bolj se je približevala Hitlerju. Francozi in Britanci so na to

odgovorili premalo odločno, saj so bili bolj osredotočeni na Hitlerja samega (Marks,

2003, 148–150).

Francija je bila država velesila, na kateri je prva svetovna pustila svoj pečat. Ves

čas se je zavedala nevarnosti bližine Nemčije in svoje šibkosti v razmerju do nje in je

zato iskala zaveznice, ki bi ji pomagale ščititi. Italija in Jugoslavija sta bili dve

različni državi, a je bila vsaka po svoje za Francijo pomembna. Na podlagi zgoraj

napisanega bi lahko rekli, da je imela z Beogradom prijateljske in na splošno boljše

odnose kot z Rimom. K temu je gotovo botrovalo dejstvo, da je bila Jugoslavija

mlada in relativno šibka država, ki je tudi sama iskala zaščitnika, in tu je bila točka,

kjer sta si državi bili blizu. Medtem je Italija že pridobivala na pomenu in se je lahko

brez strahu Franciji tudi zoperstavila. Zavedala se je namreč svojega pomena za

sosednjo državo v razmerju proti Nemčiji, a je seveda v prvi vrsti skrbela za svoje

interese, vedela pa je tudi, da Francija ni edina velesila, na katero lahko računa.

Novonastala jugoslovanska država je bila v razmerju do velesile, ki jo je v

mednarodnih zadevah podpirala, podrejena, Italija pa je po drugi strani želela

Francijo čim prej dohiteti oziroma celo preseči, zato so bili odnosi med njima bolj

tekmovalni in torej napeti. Opisana mednarodna razmerja so seveda imela svojo

pomembno (če ne celo odločilno) težo na pogled francoskega konzulata v Trstu na

enega izmed ključnih mejnikov slovensko(-jugoslovansko)-italijanskih odnosov –

prvi tržaški proces leta 1930.

32

4 FRANCOSKI KONZULAT V TRSTU

Zgodovino odnosov med Francijo in Trstom so karakterizirale določene težave.

Razloge dobimo v geografskem položaju tržaškega mesta, za katerega so države

imele nasprotne interese, v prvi vrsti Francija in Avstrija, pod katero je Trst spadal.

Zaradi tega je Francija svoj konzulat v Trstu odprla relativno pozno, 22. maja 1769

(Colleoni, 2006, 431–433). Nekatere druge države so medtem svoja predstavništva

odpirale že vse od leta 1732 dalje, in sicer: Otomanska Grčija, Papeška država,

Viteški red iz Malte, Neapeljsko kraljestvo in Sicilija, Danska, Španija, Nizozemska

ter Beneška republika (Corpo Consolare di Trieste).

Francoski konzulat je bil odprt na željo kralja Ludvika XV., saj je verjel, da si

tega želijo tudi francoski navigatorji in poslovneži. Prvi konzul je bil Eléazar-

Dominique Michel, ki je od cesarice Marije Terezije prejel poseben dokument, s

katerim je bila priznana ustanovitev konzulata. Mesto pod-konzula je pripadlo

Bernardu Bounnifayu, kancler pa je postal Esprit-Marie Cousinéry (Colleoni, 2006,

433).

Sledil je čas dobrih odnosov med Francijo in Avstrijo, med drugim leta 1770

poroka francoskega kralja Ludvika XVI. s hčerko Marije Terezije, nadvojvodino

Marijo Antoinetto. Ko se je 1792. začela vojna med Francijo in Avstrijo, so konzulat

12. junija prvič zaprli in ga ponovno odprli ob koncu vojne, v četrtem letu Republike

(Colleoni, 2006, 433–434). Konzularno delo je bilo šestkrat prekinjeno, v času

Direktorija (23. marec–24. april 1797), v času Prvega imperija dvakrat (14.

november 1805–4. marec 1806 in 17. marec 1809–25. oktober 1813), v času

Drugega imperija (4. maj 1859–25. januar 1860) in v času Tretje republike (3. avgust

1914–1. oktober 1919 in 3. september 1939–1. december 1954) (Colleoni, 2006,

467).

Ko so se diplomatski odnosi z Italijo prekinili, so se skoraj vsi konzulati

zaprli in večina državnih predstavnikov je mesto zapustila. Edini konzulat, ki je ostal

odprt, je bil švicarski, na katerega je padla temeljna naloga delovati v imenu

celotnega konzularnega zbora (Corpo Consolare di Trieste).

Na mestu francoskega konzula se je v Trstu zvrstilo kar nekaj mož, trije v času

med obema vojnama: René Dollot (1919–1931), André Dupuy (1931–1933) in

33

Gaston Bernard (1933–1939) (Colleoni, 2006, 466). V nalogi obravnavamo obdobje

konzularnega dela Renéja Dollota. Ker je v času od atentata na časopis Il Popolo di

Trieste, iskanja krivcev, aretacij in zaslišanj ter sojenja obtoženim ravno on poročal

veleposlaniku Francije v Rimu, Mauriceu Delarueju Caronu de Beaumarchaisu,26

si

bomo v nadaljevanju našega diplomskega dela ogledali nekaj informacij o njem.

4.1 Konzul René Dollot (1919–1931)

Rodil se je v Nancyju 25. februarja 1875, po končanem šolanju je diplomiral

na univerzi L'Ecole libre des sciences politiques in leta 1902 obranil svojo doktorsko

tezo. Vstopil je v službo francoske diplomacije in bil ataše v Hamburgu, Cristianiju,

Liverpoolu, Tangeriju in Smirnu. Konzulsko službo je opravljal v Benetkah (1917–

1918), v Trstu (1919–1931) in v Milanu (1931–1934). Kot pooblaščeni minister je

bil od leta 1934 poslan v Kabul, od koder se je vrnil leta 1936, da bi vodil Arhivsko

službo. Po upokojitvi je predaval na Akademiji za mednarodno pravo v Haagu. Umrl

je v Parizu 25. februarja 1962. Leta 1933 je bil imenovan za poslanca Častne legije.

Napisal je mnogo razprav o pisatelju Stendhalu, osebne spomine, arhivske raziskave

in o diplomaciji. Pisal je tudi o Benetkah, Trstu, Julijski krajini in Italiji (Dollot,

2003, 270).

Po tem kratkem pregledu biografije je mogoče sklepati, da je bil Dollot

izobražen oziroma intelektualno razgledan ter zelo vešč diplomacije in konzularnega

dela. Glede na to, da je v Trstu preživel prvih dvanajst let po italijanskem prevzemu

mesta in skoraj desetletje fašistične oblasti, je gotovo dobro poznal razmere v Julijski

krajini ter italijansko ravnanje z jugoslovansko manjšino. Lahko sklepamo, da je bilo

njegovo poročanje veleposlaništvu v Rim podkrepljeno z bogatimi izkušnjami, kar je

iz pregledanih dokumentov mogoče razbrati in kar bomo tudi spoznali v

nadaljevanju. Pred tem moramo spoznati še kontekst, zaradi katerega je prišlo do

prvega tržaškega procesa.

26

Maurice Delarue Caron de Beaumarchaise je francosko veleposlaništvo v italijanski prestolnici

vodil od 28. novembra 1927 do konca leta 1932 (http://www.ambafrance-it.org/spip.php?article6).

34

5 PROTIFAŠIZEM V JULIJSKI KRAJINI

Ko je italijanska vojska zasedla območje Julijske krajine, je takoj začela

italijanizacijo območja. Sicer so se avstrijski državni uradniki začeli izseljevati že v

vojnem času, pospešeno pa po prihodu italijanskih vojaških oblasti. Avstrijskim

izseljencem so se pridružili še predstavniki drugih poklicev, s čimer se je močno

spremenila sestava obmejnega državnega aparat ter krajevna uprava, poleg tega pa

tudi demografska sestava nekdanjega avstrijskega Primorja, posebej njegovih

mestnih jeder (Kacin Wohinz, 2008, 9). Emigracija je bila na splošno značilna za čas

med obema vojnama, legalna, ilegalna, gospodarska ter politična, in oblasti, ki so si

želele olajšati raznarodovalne posege, so ji bile seveda naklonjene (Kacin Wohinz,

2008, 19). Cilj okupacijskega režima je bil že od leta 1918, da se Julijska krajina čim

prej poitalijanči in prikaže kot italijansko območje, kar bi mirovno konferenco

postavilo pred izvršno dejstvo (Kacin Wohinz, 2008, 17; Čermelj, 1965; Borak,

2005).

Že med vojno so pripadnost Italiji nasprotovali slovenski in hrvaški prebivalci

Julijske krajine, toliko bolj pa, ko so se ostali deli slovenskega in hrvaškega naroda

združili v jugoslovansko državo (Kacin Wohinz, 2008, 18). Da je že v času

zasedbenega režima obstajala protiitalijanska dejavnost, so dokaz obsodbe vojaške

sodišča v Trstu, ki je delovalo od novembra 1918 do konca leta 1920. To je sodilo

predvsem izražanju slovanstva – tako čustev kot tendenc in prepričanja. Prepovedano

je bilo nošenje in izobešanje jugoslovanskih narodnih barv ter širjenje slovenskega

tiska, zato so se začeli ilegalno prehajanje čez demarkacijsko mejo, skrivanje orožja

in razstreliva, odvzetega razpadli avstro-ogrski vojski, besedni in fizični spopadi z

vojaki in stražniki, poročanje v Ljubljano o položaju na zasedenem ozemlju, širjenje

protiitalijanske ali slovanske nacionalne propagande in podobno (Kacin Wohinz,

2008, 17).

5.1 Brezuspešno iskanje rešitve v politiki lojalnosti in legitimizmu

V času po zasedbi in po podpisu Rapalske pogodbe so morale politične sile v

Julijski krajini prilagoditi svojo politiko in organizacijo novemu državnopravnemu

35

položaju. Sredi leta 1919 so se slovenske in hrvaške meščanske stranke združile v

enotno Politično društvo Edinost, ki je nastalo v Trstu leta 1874. Za nalogo so si

zadali braniti Slovence pred italijansko asimilacijo po celotni Julijski krajini (Kacin

Wohinz, 1990, 13).

Društvo Edinost je verjelo, da je organ, ki lahko vodi celoten narod in brani

njegove interese, vendar le dokler ohrani nadstrankarstvo. Stranka se je najprej

razdelila v dva tabora – tržaškega in goriškega (krščanski socialci). Prvi so želeli

enotnost vseh za skupno korist, razglasili so nadstrankarsko in nadrazredno

organizacijo, katere edini cilj je bil ohraniti nacionalno skupnost jugoslovanskih

narodov v jezikovnem in kulturnem pomenu. Drugi so želeli, da društvo sprejme

konkreten socialni program, prilagojen razmeram in potrebam najširših slojev:

kmečkega in delavskega. Po ločitvi društva na goriško in tržaško vejo je prišlo leta

1924 tudi do organizacijske ločitve, a kljub temu sta obe struji skušali vzgajati

mladino in druge, da bodo ostali nosilci narodnega razvoja. Istega leta so si nekateri

vodilni po tiho zamislili, da bi bila potrebna ustanovitev tajne organizacije po vsej

deželi. Prvi zametki take organizacije so nastali decembra 1924 v Trstu (Kacin

Wohinz, 1990, 14–18).

Eno izmed ključnih vprašanj za slovensko-hrvaško manjšino je bil odnos do

italijanske države, do oblasti in režima (ter seveda obratno). Med strujama glede tega

ni bilo razlik, skušali sta se držati politike lojalnosti in legitimizma, vse dokler sta

legalno lahko obstajali. Vnaprej nista določili edino taktike, saj sta predvidevali, da

se bo spreminjala in da se bo treba prilagajati trenutnemu položaju. V rimskem

parlamentu je pet jugoslovanskih poslancev (Josip Vilfan, Virgil Šček, Josip

Lavrenčič, Karel Podgornik in Uliks Stanger) leta 1921 izjavilo, da sprejemajo

Rapalsko pogodbo in aneksijo z zadržkom, ker je bila izvršena brez njih in v

nasprotju z etnično sestavo ozemlja, vendar sprejemajo vse posledice in zahtevajo

skrb za svojo manjšino ter hkrati prevzemajo obveznosti, ki jih imajo kot državljani

Italije (Kacin Wohinz, 1990,19–20). Medtem ko so politične narodne organizacije

Slovencev in Hrvatov napovedale lojalnost novi državi in obljubo tudi ves čas

obstoja skušale izpolnjevati, so posamezniki že takoj odpovedali pokorščino (Kacin

Wohinz, 2008, 17).

36

Lojalnost sta ob fašističnem prevzemu oblasti obe struji potrdili tudi novi

vladi in ob tem pričakovali vsaj normalizacijo razmer in konec nezakonitega

fašističnega nasilja. Želeli sta ohraniti slovensko in hrvaško skupnost brez škode za

državo, in to s prijateljskim sodelovanjem s svojimi sodržavljani italijanske

narodnosti. Vendar lojalnost in legitimnost nista izključevali dejanske protifašistične

usmeritve ter ostrega boja proti raznarodovanju (Kacin Wohinz, 1990, 20–21).

Edina pozitivna in oprijemljiva posledica takšne politike je bila zgolj v

podaljšanju obstoja narodnjaških društev in tiska, ki so se vsaj simbolično obdržali še

dve leti po fašistični likvidaciji vseh opozicijskih strank v Italiji leta 1926 (Kacin

Wohinz, 1990, 28).

Narodnjaško gibanje je imelo med Slovenci in Hrvati tekmeca le v

komunističnem gibanju, ki je pridobilo delavce in kmete, ki so bili v letih 1919 in

1920 na strani revolucionarnega delavskega gibanja. Od leta 1921 so se levo

usmerjeni Slovenci tudi v veliki večini vključili v novonastalo Stranko italijanskih

komunistov (Kacin Wohinz, 1990, 24–27).

5.2 Društveno življenje

Društveno življenje Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini je bilo dobro

razvito. Bilo je pod okriljem dveh nazorsko ločenih krovnih zvez in je v različnih

krožkih in odsekih združevalo več tisoč mlajših in starejših članov. To sta bili

narodnoliberalno usmerjena Prosveta v Trstu in goriška Prosvetna zveza za

krščanskosocialno usmerjena kulturna in prosvetna društva. Ta je imela svoj vpliv na

skoraj vsa društva na Goriškem in ustanavljala nova, zato je bila kot

narodnoliberalna protiutež ustanovljena s strani tržaške Edinosti v Gorici Zveza

prosvetnih društev (ZPD). Ta je bila bolj odprta kot tržaška Prosveta, imela se je za

nestrankarsko, nepolitično in čisto kulturno organizacijo. V njenem okvirju je

deloval Zorko Jelinčič.27

Znano je, da je iz vrst ZPD izšlo mnogo kasnejših

organizatorjev in aktivnih udeležencev revolucionarnega ilegalnega protifašističnega

odpora (Kacin Wohinz, 1990, 28–31).

27

Več o Jelinčiču in njegovem delovanju v ZPD glej Bajc, 2000a.

37

Niso iz vseh organizacij izšli pripadniki ilegalnega narodnega odpora. To so

bila le tista društva in zveze, ki so vključevala radikalno in demokratično usmerjeno

mladino. Druga veja, ki je pripravljala tla narodnemu odporu, so bili študentje v

lastnih zvezah, ki so delovali v okviru tržaškega društva Edinost. To so bila društva

Adrija, Balkan ter Istra, ki so bila narodnoliberalna in niso pripadala nobeni politični

stranki. Njihovo delo je bilo kulturno prosvetno in narodnoobrambno, nudili pa so

tudi socialno samopomoč študentom (Kacin Wohinz, 1990, 28–31).

Društvena organizacija, ki je imela kasneje najmočnejšo vlogo v ilegalnem

narodnem gibanju, je bila Zveza mladinskih društev (ZMD). Ta je bila ustanovljena

v Trstu septembra 1924 z namenom, da poveže še razvejano mladinsko društveno

življenje na Tržaškem, ki je imelo začetke v mladinskem krožku pri Sv. Jakobu.28

Mladinska društva so nastajala spontano med mladino, povečini v opoziciji do

konservativne tržaške Prosvete, v kateri so veljala pravila, ki niso pritegnila mladine.

Začetek leta 1926 je predsednik ZMD postal Jože Dekleva, pomagal pa mu je Dorče

Sardoč. Iz poročil občnega zbora aprila 1925 je, kot piše najboljša poznavalka tega

obdobja Milica Kacin Wohinz, razvidno, da so bila društva zelo aktivna. A razcvetu

je sledil upad dejavnosti, ki so ga povzročile finančne težave, odstopili so vodilni

člani, veliko mladih pa je bilo vpoklicanih v vojsko in za njimi je ostajala praznina.

Dekleva se je intenzivno posvetil obnavljanju in ustanavljanju novih društev, kar se

je kmalu poznalo (Kacin Wohinz, 1990, 38–41).

Veliko pove ocena Lava Čermelja, ki je bil takrat tajnik tržaške Prosvete:

»Docelo novo življenje je prinesla Zveza mladinskih društev … v kateri imamo

iskati tudi začetke dejanskega upora proti fašističnemu zatiranju,« kot je zapisala

Kacin Wohinz (1990, 41–42). O narodnjaški mladini pa je neki komunistični

mladinec napisal, da imajo v programu gojiti narodno zavest prek kulturno prosvetne

in športne dejavnosti ter preprečevati italijanizacijo mladine. Deloma naj bi

sprejemali komunizem, povezani pa naj bi bili z Organizacijo jugoslovanskih

nacionalistov (Orjuna) iz Jugoslavije, ki je razširjala iredentizem z radikalnimi

metodami. Po besedah komunističnega pisca so skupine vodili študentje, ki so se

28

Leta 1922 je bilo ustanovljeno prvo Mladinsko društvo pr Sv. Jakobu, ki se je imenovalo Mladinsko društvo prosveta ali Mlajša prosveta. Organiziralo je tedenske sestanke, gojilo petje, dramo, prirejalo

izlete in športne dejavnosti. Poleg tega je širilo mladinsko idejo z ustanavljanjem drugih mladinskih

društev in po zaslugi aktivnih srednješolcev je nastala ZMD (Španger, 1986, 41–42).

38

proti fašizmu borili s šibkimi terorističnimi akcijami, ki bi se utegnile s slabšanjem

položaja Slovencev okrepiti (Kacin Wohinz, 1990, 42).

Na mestu je vprašanje, kaj je bilo odločilno – odpor proti okupaciji novembra

1918 ali protislovenski ukrepi in preganjanje s strani italijanskih oblasti. Prebivalstvo

je, kot omenjeno, že med vojno nasprotovalo pripadnosti njihovega ozemlja Italiji, še

posebej v času, ko so se drugi deli slovenskega in hrvaškega naroda združili v

jugoslovansko državo. Vendar še preden bi se to nezadovoljstvo lahko manifestiralo,

so bili poleg prepovedi »slovanskih« nacionalnih manifestacij realizirani tudi nasilni

ukrepi predvsem v obliki internacij avstro-ogrskih vojakov, slovenskih in hrvaških

izobražencev in drugih nezaželenih oseb (Kacin Wohinz, 1990, 47). Internacije so

potekale po navodilih Pietra Badoglia o odstranjevanju posameznikov, ki bi s svojo

dejavnostjo motili javni red ali povzročali škodo okupacijskemu režimu. Šlo se je za

odstranitev oseb, proti katerim sodni postopek, ki bi temeljil na dejanskih prekrških,

ni bil mogoč (Kacin Wohinz, 1972, 107–108). Po najnovejših raziskavah (Bajc,

2012) naj bi nove italijanske zasedbene oblasti prve tedne ali mesece po prvi vojni

vsaj 850 oseb internirale za več mesecev v notranjost Italije; sicer naj bi bili med

njimi tudi posamezni nekdanji funkcionarji Avstro-Ogrske, ki so bili po narodnosti

Avstrijci, Nemci, Madžari idr.

V času italijanske okupacije je v SHS delovala Pisarna za zasedeno ozemlje.

Njeno delovanje je bilo v prvi vrsti skoncentrirano na zbiranje informacij o položaju

na Primorskem in v Istri ter na obdelavo podatkov za potrebe jugoslovanske

delegacije na mirovni konferenci. Kot podaljšek Pisarne je bil v Gorici leta 1919

ustanovljen Tajni odbor, ki je izvedel nekaj manjših akcij z razdeljevanjem letakov.

Ko pa je bila Julijska krajina uradno priključena Italiji, je Pisarna poskrbela ne le za

emigrante, temveč tudi za tajne zveze s Primorsko. Kasneje jo je nadomestila

Jugoslovanska Matica, ki je pokrivala delovanje na področju emigracije, propagande

ter materialne pomoči v Julijski krajini, vojaško obveščevalno in akcijsko dejavnost

pa je prevzela Orjuna, ki je imela odločilno vlogo pri začetku ilegalnega aktivnega

odpora v Julijski krajini (Kacin Wohinz, 1990, 48–49; Pirjevec, 2007, 113–115).

39

5.3 Začetki ilegalnega združevanja

Ilegalna organiziranost je obstajala vsaj od konca leta 1924 oziroma začetka leta

1925. Takrat se začne na primorskem iredentistično gibanje na pobudo tržaške

nacionalne mladine in kasneje ljubljanskih nacionalnih krogov. Začetnik ilegalnega

gibanja v Trstu je bil Josip Gabršček, ki je 28. decembra 1924 v prostorih Edinosti

sklical sestanek, ki se ga je udeležilo 18 ljudi iz pomembnejših krajev Julijske krajine

ter jugoslovanski konzul iz Trsta. Skupaj so se odločili za ustanovitev ilegalne

organizacije, ki bo varovala, opravljala obveščevalna dela in izvajala »teroristične«

akcije.29

Poimenovali so jo Trst, Istra, Gorica, Edini, Reka (TIGER), delovala je

neodvisno in celo proti Orjuni, člani pa so prisegli jugoslovanskemu konzulu (Kacin

Wohinz, 1990, 52–54).

TIGER in Orjuna sta se 20. decembra 1925 dogovorila za skupni sestanek, na

katerem so sklenili, da se združijo v organizacijo Orjuna v Italiji (Orjunavit). Med

organizacijama so obstajali tesnejši stiki približno dve leti, vendar so bile njihove

akcije ločene. TIGER ni opravljal veliko »terorističnih« akcij, orjunaške pa so bile

nasilne še zlasti v letih takoj po vojni. Začetek marca 1926 so na primer razstrelili

začetna dela na gradbišču požganega Narodnega doma v Trstu, izvedli rop v

Prestranku, zapleti z naropanim denarjem pa so botrovali odcepitvi TIGRa od Orjune

poleti 1926. Edinost je namreč rop in takšen način obrambe pred raznarodovanjem

obsojala (Kacin Wohinz, 1990, 55–59).

Med letoma 1923 in 1926 je potekalo več akcij, ki so bile posledice

organiziranega ilegalnega odpora. Napadali so oznake italijanizacije in fašizacije

dežele, snemali italijanske zastave, onesnaževali fašistične simbole, stresali letake,

pisali gesla po zidovih itd. Incidenti ob meji so bili stalnica, ko so čez prehajali

orjunaši, emigranti ali tihotapci (Kacin Wohinz, 2008, 28). Vrstili so se tudi napadi

na fašistične miličnike neposredno ob meji, ki so bili gotovo delo orjunašev-

gverilcev iz Slovenije ob prihodu na Primorsko. Milica Kacin Wohinz piše, da ne

moremo izključevati, da so včasih na fašiste streljali tudi domačini v sodelovanju z

29

Uporabljali so nasilne akcije, kjer so požigali poitalijančene šole, vrtce, uničevali skladišča orožja italijanske vojske, napadli so tudi druge fašistične ustanove, patrulje ter izvajali sabotaže.

40

orjunaši, ki so se z njihovo pomočjo na skrivaj varno premikali (Kacin Wohinz,

2008, 31).

Dne 9. januarja 1927 je fašistična vlada z zakonom prepovedala vse organizacije

in mladinska društva razen fašističnih (Bajc, Pelikan, 2004, 83).30 S tem so bile

slovenski in hrvaški manjšini v Julijski krajini odvzete še zadnje možnosti za javno

izražanje narodne zavesti in čustev. Sama po sebi je prišla odločitev, da se bo

narodna tradicija ohranjala na skrivaj, hkrati z njo pa tudi odpor proti vse

močnejšemu pritisku raznarodovanja. Narodnjaško-liberalna mladina se je že od leta

1924 umikala v ilegalo, saj se je zavedala, da nima druge izbire, če se želi izogniti

policijskemu nadzoru, fašističnim napadom, preiskavam in podobnim ukrepom. Do

leta 1930 se je uspela legalno ohraniti le dijaška kuhinja, ki je bila ustanovljena v

Gorici v okviru ZPD in Adrije leta 1924. Tam so dijaki zastonj dobivali hrano in

bivališče, mnogi od njih so bili člani ilegalne organizacije, ki so se pozneje znašli na

prvem tržaškem procesu (Kacin Wohinz, 2008, 86–87).

Izpostaviti velja tudi tajno krščanskosocialno organizacijo, pri kateri so

sodelovali tudi laiki. Prizadevala si je za ohranitev Slovencev in Hrvatov na

Primorskem in v Istri (Pelikan, 2002a). To je bila, kot je zapisal Jože Pirjevec,

edinstvena revolucionarna organizacija v Evropi, ki je nastala na idejni dediščini

Janeza Evangelista Kreka, po kateri se je smel narod v skrajni sili upreti tiranski

oblasti (Pirjevec, 2007, 121).

5.4 Nastanek TIGR-a in Tajne organizacije Borba

Pol leta po izidu zakona, ki je v ilegalo potisnil društveno življenje manjšine, so

se približno istočasno na dveh koncih Julijske krajine na tajnem sestanku zbrali

posamezniki, da bi se pogovorili o trenutnem položaju manjšine v Italiji ter o

možnostih in ukrepih, da se obranijo fašistične raznarodovalne politike.

O tajni organizaciji z imenom Trst, Istra, Gorica, Reka (TIGR), začetnice imen

mest, ki jih je bilo treba osvoboditi, kot tudi o organizaciji Borba nimamo na

razpolago njunih primarnih virov. Izšli so spomini nekaterih protagonistov, ohranilo

30

V času od junija 1927 do začetka leta 1928 je približno 400 vseh »slovanskih« društev prenehalo z delovanjem, njihova lastnina pa je bila zasežena. Prefekti se niso več trudili navajati razloge za ukinitev posameznih društev (Čermelj, 1938, 83).

41

pa se je tudi nekaj izvodov ilegalnega tiska, kar je najboljša poznavalka problematike

Milica Kacin Wohinz že podrobneje obdelala v svojih študijah, ki je hkrati podrobno

pregledala dokumentacijo italijanskih oblasti, ki jo hranijo v rimskih arhivih. Na tem

mestu si oglejmo vsaj glavne značilnosti obeh organizacij.

5.4.1 TIGR

Septembra 1927 so se na Pleši na Nanosu sestali: voditelja ZPD Albert Rejec in

Zorko Jelinčič iz Gorice, voditelji ZMD Jože Dekleva, Dorče Sardoč in Andrej Šavli

ter Jože Vadnjal kot predstavnik s Pivškega.31 Nanoški sestanek je dolgo veljal za

ustanovni sestanek TIGR, čeprav je danes znano, da je organizacija s tem imenom

(TIGER) obstajala že v letih 1924–1926 in je kot taka pustila sledi, kljub temu da so

vsi njeni voditelji emigrirali (Kacin Wohinz, 2008, 87–88). Vadnjal v svojih

spominih piše, da je bil namen sestanka razpravljati o političnih razmerah na

Primorskem, o stanju slovenskega tiska, šoli, kulturni in prosvetni dejavnosti,

reakciji prebivalstva na fašistične odloke in ukrepe ter drugo. Sprejetih je bilo več

sklepov glede izdaje in poročanja v lastnem tisku, glede fašističnih vrtcev, učenja

mladine v materinem jeziku in delovanja prosvetnih društev. Dva najpomembnejša

sklepa sta bila, da se vse pokrajinske organizacije povežejo v eno ter da se uveljavi

ilegalna dejavnost kot najpomembnejši način odpora, in to povsod, kjer česa ni

mogoče doseči z drugimi sredstvi (Vadnjal, 1995, 164–165). Dogovorili so se tudi

glede strukture organizacije, mreže, oblik povezovanja in metod dela, saj so želeli, da

bi bila organizacija čim varnejša pred policijo. Tako je organizacija temeljila na

trojkah, piše Kacin Wohinz, enako se je spominjal Vadnjal (Kacin Wohinz, 2008, 89;

Vadnjal, 1995, 165).

Glede na Vadnjalov opis in podatke, ki jih navaja Kacin Wohinz, lahko

zaključimo, da je bil sestanek na Nanosu pravzaprav samo povezava že obstoječih

organizacij in razširitev na ozemlje celotne Julijske krajine in ne nastanek neke nove

31

Točen datum sestanka ni znan, saj ga udeleženci različno datirajo. Povzemamo, kar je zapisala

Milica Kacin Wohinz: Vadnjal pravi, da ne ve niti, ali je bil leta 1926 ali 1927, Jelinčič da nekje sredi leta 1927, Sardoč jeseni 1927, Šavli glede na svoja druga potovanja tistega leta sklepa, da je moralo biti sredi septembra, Jože Žvanut pa je izjavil, da je bil TIGR potrjen in ustanovljen 8. septembra 1927

na Nanosu, kot mu je oče večkrat povedal. Vira, ki bi potrdil natančen datum, ni, vendar – kot

ugotavlja Kacin Wohinz – lahko sklepamo, da je do sestanka v resnici prišlo v septembru 1927 (Kacin

Wohinz, 2008, 87–88).

42

organizacije. Akcije in povezave med skupinami so že obstajale, zdaj so dobili samo

še enotno vodstvo za vso Julijsko krajino, vzpostavili strukturo s trojkami, celicami

in srenjami ter verižno povezanost, naredili so načrte za požige glavnih centrov

potujčevanja, se pravi šol in vrtcev, kot demonstracije, za katere bi svet izvedel in bi

se vtisnile v zavest ljudi (Kacin Wohinz, 2008, 90).

5.4.2 Tajna organizacija Borba

Jeseni 1927 so se na tajnem sestanku v gozdu v bližini Rocola zbrali bivši

predsedniki in tajniki razpuščenih mladinskih društev. Organiziral ga je odbor ZMD

pod vodstvom Jožeta Dekleve. Skupaj so iskali načine, da bi ohranili povezanost

med mladino in našli način, da se izognejo raznarodovanju. Večina udeležencev

sestanka se je strinjala, da bi organizirali izlete in začeli s protifašistično propagando,

zaključili pa so z dogovorom, da ustanovijo ilegalni časopis (Španger, 1986, 63–64).

»Ti sklepi niso popolnoma zadovoljili mlajših mladincev, ki so bili v svoji

življenjski sili žilavi in so v svojem mladostnem žaru čutili potrebo po odločnem

boju, dokler je še čas,« piše Vekoslav Španger v svojih spominih (Španger, 1986,

64). Teden dni po sestanku je namreč skupaj z Andrejem Šavlijem organiziral

osnutek za tajno organizacijo. Ko sta izbirala sodelavce, sta upoštevala le neporočene

fante, nekompromitirane pri fašistični milici, kar jima je povzročilo precej dela.

Fašizem je bil tedaj na svojem vrhuncu, vendar zavedna mladina ni obupala, razlaga

Španger. Na prvem sestanku so prisostvovali Španger, Drago Žerjal, Franjo Marušič

in Zvonimir Miloš.32 Skupaj so določili pravila, ki so veljala za Tajno organizacijo

Borba (TOB),33

določili so področje in namen njenega delovanja, organizacijsko

sestavo članov ter njihove dolžnosti in način delovanja. S tem dejanjem je

organizacija začela v Trstu s svojim delovanjem načrtno in v večjem obsegu. Prvo

glasilo Borba je izšlo konec leta 1927 in je bilo nemudoma razdeljeno med ljudi, ne

da bi ti vedeli, od koga so ga dobili, le tisti, za katere so računali, da se jim bodo

pridružili, so ga prejeli v roke. V tistem času se je organizaciji pridružil tudi Vladimir

32

Sestanka bi se morali udeležiti tudi Jože Dekleva in Andrej Šavli z dvema prijateljema, vendar ju je

zasledovala in nadlegovala fašistična policija, zato se sestanka nista udeležila (Španger, 1986, 67). 33

Ime Borba so izbrali šele šest mesecev po ustanovitvi tajne organizacije (Španger, 1986, 68). Po Žerjalovih besedah, kot navaja Milica Kacin Wohinz, so ime Borba prevzeli po časopisu, ki je bil skupen za celotno Julijsko krajino in so ga člani TOB širili med ljudi (Kacin Wohinz, 2008, 98).

43

Štoka, ki je s pomočjo še enega člana demonstrativno požgal rekreatorij na Proseku v

noči z 28. na 29. december 1927 (Španger, 1986, 64–73). Naslednji dan so ljudje

govorili: »Začelo se je, dovolj je bilo trpljenja, dovolj hlapčevanja.« (Španger, 1986,

73). Eden od pogojev za pristop je bil tudi storjeno kaznivo dejanje, vzrok pa dejstvo,

da je bil član s prekrškom sokrivec, s čimer se je zmanjšala možnost, da bi se

premislil in izstopil. Na tem mestu se Žerjal ne strinja s Špangerjem, da so bili v

organizaciji pasivni in aktivni člani, TOB je imela po Žerjalovih spominih na

Tržaškem samo aktivne člane. Kot pasivne označi le pripadnike mladinskega

gibanja, ki je kljub prepovedi ilegalno delovalo v izletniških skupinah, in njegovi

člani niso ničesar vedeli o radikalnih dejavnostih (Žerjal, 1990, 59).

V Žerjalovih spominih beremo tudi o prvem ustanovnem sestanku nekaj

nasprotovanj Špangerjevim zapisom. Žerjal namreč pravi, da sestanek ni potekal po

dnevnem redu, temveč je bil ena sama dolga in razgibana debata o namenih, smotrih

in ustrojih organizacije. Delili so zamisli in o njih razglabljali. Špangerju ponovno

nasprotuje, ko omenja pravilnik, ki naj bi nastajal postopoma. Žerjal se strinja, da res

ni bil narejen prvi dan, vendar so bili bistveni deli napisani v razmeroma kratkem

času (Žerjal, 1990, 56–57). Razlog za razlike v zapisih je gotovo iskati v letih, ki so

vplivala na spomine, pa tudi v osebni karakteristiki članov TOB, ki so vsak po svoje

doživljali situacije.

Tržaški sestanek naj bi bil očitna posledica sestanka na Nanosu, vendar Tržačani

tega niso omenjali, kakor niso omenjali akcije. Iskali so način, kako ohraniti

društveno življenje, ter se zavzemali za pasivnejši odpor. Skupna sklepom z Nanosa

je bila le ideja o izdajanju časopisa, katerega prvo številko so izdali udeleženci

nanoškega sestanka. Sprva je nosil časopis ime Borba in se kasneje preimenoval v

Svobodo. Ustanovitelji TOB trdijo, da je slednja nastala samoiniciativno in

neodvisno od organizacije, ki se je razvila na osnovi nanoškega sestanka, vendar sta

kljub temu imeli enako organizacijsko strukturo kot lastnosti članov. Iz njunega

razvoja in delovanja je razvidno, da je organizacija, ki je nastala na Nanosu, delovala

večinoma po Goriški, medtem ko se je TOB osredotočila na Tržaško pokrajino in

kasneje tudi Istro, TOB pa so se čez čas pridružili člani organizacije s Postojnsko-

Pivškega. Četudi sta obstajali dve organizaciji z lastnima odboroma, je, kot piše

Milica Kacin Wohinz, očitno imel goriški večje pristojnosti, saj jih je tržaški

44

obveščal o svojih namerah. Goričani naj bi bili politično zrelejši, ugotavlja omenjena

zgodovinarka, poleg tega pa so skrbeli tudi za ilegalni časopis ter propagandno

gradivo, ki je bilo za organizaciji skupno. Še ena razlika med njima je bila ta, da je

bil TOB izrazito akcijski, goriška organizacija pa v prvi vrsti propagandna in

obveščevalna (Kacin Wohinz, 2008, 93–96). Za opis razmerja med TIGR-om in

TOB-om lahko navedemo tudi besede Borisa Pahorja, ki o Borbi pravi, da »bi najbrž

pravilno sodili, ko bi rekli, da je bila ta organizacija sestavni del TIGR-a, a z

začetnim samostojnim delovanjem na tržaških tleh.« (Pahor, 1986, 10).

Žerjal v svojih spominih ponuja nekaj razlage glede notranje strukture

organizacije in podobnosti z goriško. Prizna, da v poimenovanju niso bili ravno

izvirni, ime »srenja« so povzeli po orjunaški praksi, »celica« pa po komunistični.

Čeprav je bilo z ideološkega vidika to protislovno, so zanje ti pojmi imeli zgolj

formalno vrednost (Žerjal, 1990, 57).

Na tem mestu velja seveda omeniti, kako je konzul Dollot pisal o protifašistični

ilegali. Navedel je, da so Albert Rejec, Zorko Jelinčič in Avgust Sfiligoj na

Goriškem ustanovili tajno društvo z imenom Organizacija, ki ga je oskrbovala

Jugoslovanska matica. Namen je bil kljubovati političnim in vojaškim zahtevam

Italije. Organizacijo so sestavljale celice, ki so se združevale v srenje, te pa v

oddelke. Dalje piše, da je člane trojke poznal le vodja trojke, za korespondenco med

tržaško, goriško in kraško organizacijo pa so imeli posebne šifre. Skrivni znak za

prepoznavo je bila številka 4 na osebni izkaznici, na katero odgovor se je glasil

»svobodaje«. Omenja tudi organizacijo Borba, ki je nastala v Trstu in je bila

analogna goriški ter je imela z njo tudi direktno zvezo, njen vodja naj bi bil Albert

Rejec.34

Glede na zapisano lahko vidimo, da je bil konzul seznanjen z večinoma

točnimi informacijami. Ne piše, ali je do njih prišel s pomočjo časopisnih vesti ali po

kakšnem tajnem viru, ki jih v zapisih velikokrat omenja. Ker v dokumentih piše

dobesedno, da je bil odgovor na številko 4 »svobodaje«, lahko pripišemo njegovemu

nepoznavanju jezika.

34

CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa L'attentat contre

»Popolo di Trieste« février 1930, konzul René Dollot za veleposlanika Beaumarchaisa v Rim, Trst 27.

8. 1930.

45

5.5 Akcije protifašistov

Akcije so bile uperjene proti ovaduhom, potujčevalnicam in fašističnim

ustanovam, ki so ogrožale obstoj slovenskega naroda. Preiskava, ki je potekala

spomladi 1930, je odkrila, da so v času od leta 1926 protifašisti opravili 99

terorističnih akcij. Med njimi so bili oboroženi napadi in poskusi uboja fašistov,

pripadnikov fašistične milice in karabinjerjev, požigi šol, vrtcev in vojaških objektov,

teroristični napadi in primeri vohunjenja. Večina akcij je bila izvedena na Tržaškem,

na Krasu in na Pivškem, le nekatere na Goriškem, v Brkinih in Istri (Kacin Wohinz,

2008, 114).

Za tržaško Borbo so bili posebej značilni požigi šol, vrtcev in rekreacijskih

centrov. To je v narodnem odporu predstavljalo novost, ki so jo prevzeli od samih

fašistov. Ti so v začetku dvajsetih let zažigali sedeže »slovanskih« in delavskih

organizacij, knjižnice, telovadnice, tiskarne – šli so torej po pravilu »zob za zob«

(Kacin Wohinz, 2008, 114–115).

Španger v svoji knjigi opisuje na primer požig šole na Proseku. Dne 8. aprila

1928, dobre tri mesece po požigu rekreatorija, ki je med člane Borbe uvrstil

Vladmirja Štoko.35 Šolo je Španger zažgal s pomočjo Žerjala, in to v času, ko družine

fašističnega učitelja, ki je tam bivala, ni bilo doma. Požig je bil neke vrste kazen in

opomin učiteljema, ki sta terorizirala slovenske otroke in se obnašala kot gospodarja

Proseka in Kontovela, še posebej, ko so fašistični časopisi oznanjali konec

slovenščine v šolah. Sledili so požigi šol na Katinari in v Tolminu meseca maja. Po

vsaki taki akciji je fašistična policija preiskovala številne domačine, ki jih je morala

kmalu izpustiti, saj so bili nedolžni. Španger opisuje še eno akcijo, po kateri je bil

njegov sodelavec Anton Ukmar sicer aretiran in po osmih dneh izpuščen kot

nedolžen. To je bilo na dan, ko so požgali še rekreacijski center na Proseku, ki je stal

v bližini že prej požgane šole. Takrat je prišlo do manjših zapletov v sami akciji.

Ukmar se je namreč ponesreči polil z bencinom, tako da so njegovo obleko zajeli

plameni, vendar požigalcev karabinjerji kljub svetlobi, ki je prihajala od ognja, niso

prepoznali (Španger, 1986, 76–83).

35

Aktivni člani Borbe so namreč lahko postali le tisti, ki so opravili akcijo (Španger, 1986, 69).

46

Kljub temu da so bili atentati tradicionalno delo Orjune in njenih sodelavcev na

Pivškem, so jih počasi prevzemali tudi posamezni člani Borbe, pa tudi komunisti iz

Gorice. Vrstila so se streljanja na fašistične miličnike, večina na pivško-postojnskem

območju, v Škocjanu pri Divači pa je prišlo tudi do atentata na občinskega stražnika

Jožeta Cerkvenika, ki je utrpel hujše posledice. Tedaj so namreč aretirali znane in

kompromitirane mladinske voditelje v Trstu, za katere so oblasti menile, da so

pripadniki Orjune, kljub temu da jim tega niso mogli dokazati. V drugi polovici leta

1928 je prišlo do zatišja in Borba na račun aretacij ni izgubljala članov (Kacin

Wohinz, 2008, 115–117).

Kot piše Španger (1986, 76), so vsi člani tajnih organizacij, ki so pisali spomine,

vedno trdili, da so skrbeli, da bi ne bilo človeških žrtev. Vendar prevzemanje atentata

kot obliko odpora kaže nasprotno, hkrati pa je tudi iz tiska organizacije razvidno, da

so načrtovali napade na ljudi, zlasti vohune in izdajalce, ki so postali »konfidenti«,

zaupniki oblasti (Kacin Wohinz, 2008, 115).

Tajna organizacija je želela z nasilnimi akcijami opozoriti svetovno javnost na

dogajanje v Italiji. Poleg omenjenega je zbirala orožje in razstrelivo za gverilske

napade, za potrebe jugoslovanske obveščevalne službe zbirala vojaške in politične

informacije, skrbela za prenos ilegalnega protifašističnega časopisja in tedaj že

prepovedanih slovenskih knjig, ki so jih uporabljali na tajnih tečajih slovenskega

jezika. Jugoslovanska vlada je gibanje občasno podpirala tako finančno kot moralno,

občasno pa na zahtevo Italije tudi preganjala. Obveščevalno in iredentistično-

propagandno niso delovali le na italijanski strani meje, ampak tudi v notranjosti

Slovenije, še posebej Zveza jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine. Pri teh

povezavah so imele pomembno vlogo tudi obveščevalne službe zahodnih

zaveznikov, sprva francoske, kasneje, konec tridesetih let, pa britanske (Bajc,

Pelikan, 2004, 89).

47

5.6 Fašistični plebiscit in prva žrtev Posebnega sodišča za zaščito

države36

Začetek leta 1929 se je protifašistična organizacija skoncentrirala na volitve

oziroma, kot jih je poimenovala fašistična oblast, plebiscit za režim. Volivci so

namreč imeli možnost predlagano listo samo potrditi ali pa odkloniti. Fašizem je

želel s tem doseči dve stvari, prvič, prikazati svetu, da je italijansko ljudstvo enotno,

drugič, ugotoviti, koliko je še takih, ki jih fašizem še ni uspel ustrahovati.

Protifašisti so videli, da imajo na razpolago tri možnosti. Prva je bila požig vseh

volilnih sedežev, za kar niso imeli sredstev in niti povsod svojih sodelavcev, tako da

bi s tem lahko pokazali svojo šibkost. Druga ideja je bila, da se udeležijo volitev in

obkrožijo ne, kar je spet imelo dve negativni strani, prvič, skrutinatorji so lahko

menjali glasovnice, in drugič, večina prestrašenega prebivalstva se je bala obkrožiti

ne. Ostala jim je samo še ena možnost, in ta je bila, da se volitev ne udeležijo.

Tržačani in Goričani so nastopili enotno in sprejeli predlog, da bodo z letaki

opozorili prebivalstvo, naj se ne udeleži volitev in se umakne iz domov v gozdove.

Letaki, namenjeni tržaškemu in istrskemu območju, niso dosegli svojega cilja.

Sodelavec organizacije iz jugoslovanskega konzulata jih ni dobro skril in podkonzul

jih je našel ter zažgal. Španger je novico javil na Goriško, kjer so se hitro organizirali

ter odstopili del svojih letakov za tržaško območje, Istra pa je ostala brez, kar je

imelo hude posledice. V noči z 20. na 21. marec 1929 je bila Primorska prekrita z

letaki. Večina prebivalstva je nasvete upoštevala, fašisti pa ljudi niso iskali, ker so

vedeli, da je bolje, da se ne zadržujejo na samotnih krajih, saj bi jih sicer lahko

protifašisti napadli (Španger, 1986, 89–93).

Španger opisuje dogodke v Istri s pomočjo spominov Vjekoslava Ladavaca,

istrskega člana TOB. Ladavac najprej pove, da so potrebovali več časa za

vzpostavitev organizacije, vendar so jim šle stvari s časom vedno bolje od rok.

Večalo se je število članov in krepili so vezi z ostalo Julijsko krajino. Za volitve so se

posebej pripravili in upali, da dobijo pomoč z letaki in tiskom iz Trsta. Ko so

izvedeli, da tega ne bo, so se odločili, da bodo volivce odganjali s streli, kot so to

36

Posebno sodišče za zaščito države (Tribunale speciale per la difesa dello Stato) je bilo ustanovljeno

25. novembra 1926 z zakonom 2008. Bilo je pristojno za sojenje obtoženim zločinov proti državi in je delovalo vse do padca fašizma, ko ga je ukinil vladni odlok 29. julija 1943 (Bajc, Pelikan, 2004, 81).

48

počeli fašisti maja 1921 in aprila 1924, ko so potekale parlamentarne volitve. Na dan

volitev so zasedli ceste, ki so vodile do Pazina,37

še prej pa so se dogovorili, da bodo

na čelo prebivalstva, ki bo hodilo na volitve, vmešali svoje člane, ki bodo ob strelih

zagnali paniko, da se bodo ljudje prej razbežali.

Ko so ljudje prihajali, so bili strelci na mestu, vendar je v najboljšem trenutku za

streljanje mimo pripeljal avtobus, zaradi česar so morali počakati, medtem pa so se

ljudje že približali. Dva, ki sta bila določena, da bi ustvarila paniko na čelu sprevoda,

sta zamudila, in tako so ljudje nadaljevali pot. Ker so prišli preblizu, se je en izstrelek

od kamna odbil v množico in ranil dva osebi, eno smrtno. Ljudje so se razbežali,

zmedeni fašisti pa so naslednji dan spraševali po Vladimirju Gortanu.38

Organizacija

ga je skušala spraviti v Jugoslavijo, vendar so ga na vlaku ujeli in zaprli. Med

preiskavo so izvedeli, kdo so sodelovali v akciji, in jih vse privedli pred Posebno

sodišče za zaščito države, ki se je za ta namen iz Rima preselilo v Pulo, in proces se

je začel 14. oktobra 1929. Sojenje je potekalo hitro in tožilec je zahteval smrtno

kazen za vseh pet obtoženih.39 Posvet sodišča ni trajal dolgo, Vladimirja Gortana so

obsodili na smrt z ustrelitvijo v hrbet, ostali štirje pa so bili obsojeni na 30 let težke

ječe in 10 let nadzorstva. Gortana so ustrelili takoj naslednje jutro, 17. oktobra 1929,

za vojaškim pokopališčem v Bersajlu (Španger, 1986, 94–105).

S procesom v Puli je organizacija Borba v Istri prenehala z delovanjem. Fašizem

je dosegel svoj namen, a po svoje ga je dosegla tudi Borba. Usmrtitev je bila namreč

posredni dokaz, da se nacionalna manjšina raznarodovanju lahko upre. Oglasila se je

tudi protifašistična evropska javnost. Italijanski delavci so demonstrirali v Franciji

pred italijansko ambasado, v Parizu je Komunistična partija Francije sklicala

protestna zborovanja, skupina oseb iz Švice je poslala italijanski ambasadi pisma, naj

preprečijo usmrtitev nedolžnih ljudi, Insbruški tisk je poudarjal, da gre za italijansko

provokacijo Jugoslaviji. V Dresdnu je komunistična partija izdala posebno parolo, iz

Berlina so predsedniku Posebnega sodišča poslali pismo z ostro obsodbo, italijanske

ambasade pa so protestirale pri vladah teh držav. Gortanu so v počastitev po Istri

širili poseben letak in njegovi družini je Komunistična stranka Istre namenila »rdečo

37

Volitve so potekale samo v Pazinu (Španger, 1986, 97). 38

Vladimir Gortan je bil rodoljub iz Berma, ki je bil že pred fašistično oblastjo kompromitiran z različnimi protirežimskimi dejanji (Kacin Wohinz, 2008, 125–126). 39

Ladavac Vjekoslav, Bačac Viktor, Ladavac Dušan, Živko in Vladimir Gortan.

49

pomoč«. Jugoslovansko ogorčenje je vsaj navidezno dušila oblast, ki se ni želela

zameriti Italiji. Tajne organizacije pa so tako kot v Istri širile letake v slavo

Vladimirja Gortana (Kacin Wohinz, 2008, 130–131).

Kljub temu da je bil proces s smrtno obsodbo le še en način več, ki so ga fašisti

uporabili za zatiranje »slovanske« manjšine v Italiji, je med »slovansko« javnostjo v

Italiji po besedah namestnika češkoslovaškega generalnega konzula v Trstu povzročil

veliko vznemirjenje (Klabjan, 2007a, 288).

Proces je bil eksemplarične narave: bolj kot zaradi svoje krivde je bil namreč – po

oceni Lava Čermelja – Gortan na smrt pred Posebnim sodiščem obsojen za grožnjo

drugim protifašistom (Čermelj, 1938, 240). Pred Gortanom je sodišče na smrt

obsodilo in obsodbo tudi izvršilo le enkrat: 17. oktobra 1928 je bil usmrčen komunist

Michele Della Maggiora iz mesta Lucce, ker je v spopadu s karabinjerji dva ustrelil

(Kacin Wohinz, 1990, 257).

Spomladi 1929 tajna organizacija ni izvajala terorističnih akcij, saj je bila polno

zaposlena z organiziranjem bojkota plebiscita. Šele ko je bil ta mimo, so se ponovno

začele demonstrativne akcije: požgana je bila na primer osnovna šola v Smrjah v

Brkinih, nekaj dni za tem so neznanci streljali na vojašnico karabinjerjev na

Razdrtem, v Jelšanah so požgali vojaško skladišče, pri Senožečah so iz avta trosili

balončke in letake v jugoslovanskih barvah ter streljali na fašističnega miličnika in

ga ranili. Začetek julija sta eksplodirali dve smodnišnici pri Proseku, konec meseca

pa so streljali na vodnika prostovoljne milice za državno varnost – Milizia volontaria

per la sicurezza nazionale (MVSN) – pri Dekanih. Kasneje so zažgali manjšo

vojašnico v Orleku, pri Senožečah ubili italijanskega cestarja, ukradli 20 miličniških

uniform v Hrenovicah, konec septembra pa zažgali šolo v Škrbini na Krasu (Kacin

Wohinz, 2008, 131–132).

5.7 Atentat na Svetilnik zmage

Konec septembra 1929 so se prvič na jugoslovanski strani meje sestali orjunaši in

vodstvo TOB-a. Sestanek je potekal na Vremščici. Prisotni so bili Danilo Zelen,

orjunaš Jože Kukec in Tone Černač. Drugi sestanek se je odvijal 3. novembra na

Razklanem hribu, kjer so govorili predvsem o povečanju aktivnosti, pomoči z

50

orožjem in razstrelivom iz Slovenije ter o obveščevalnem delu, ki naj bi ga opravljal

tržaški del organizacije. Po besedah Bidovca in Marušiča so orjunaši želeli boj proti

vsem, in to z vsemi sredstvi: uboje, požige domov konfidentov, požige šol, rope in

podobno. Tržačani so potožili, da jim primanjkuje sredstev in da je ogrožen obstoj

organizacije, nasprotovali so ropom in načinu dela gverilcev, saj so verjeli, da meče

slabo luč na celotno organizacijo.

Na Razklanem hribu so se dogovorili o napadih na svetilnik zmage, na uredništvo

časopisa Il Popolo di Trieste in na fašističnega konfidenta Ivana Kureta ter o drugih

akcijah (Kacin Wohinz, 2008, 132).

Španger opisuje, kako je Alojz Valenčič prinesel prvi manjši peklenski stroj, ki je

bil na predlog Bidovca postavljen v stavbo Svetilnika zmage. Dogovorili so se, da ga

nastavita Bidovec in Zvonimir Miloš, Marušič pa je bil določen za stražo. V noči s 5.

na 6. januar 1930 so podtaknjeni peklenski stroj sprožili in naredil je luknjo širine

metra in pol. Dosegli so cilj: demonstrativna akcija brez žrtev. Glede na Špangerjeve

besede je bila akcija proti Svetilniku zmage usmerjena proti vsemu, kar je ta pomenil

in na kar jih je opominjal, se pravi na izgubo pravic, gospodarsko propadanje,

brezposelnost in lakoto (Španger, 1986, 117–118).

Vadnjal in Španger sta se sredi januarja 1930 pogovarjala o najpomembnejših

problemih organizacije, predvsem pa o težavah, ki jih je imela šesta srenja s

prenašanjem materiala. Ker so se v Gorici vrstile aretacije, so se dogovorili za večjo

previdnost, Vadnjal pa mu je najavil še prihod trojke konec meseca. Po začetnih

težavah sta se Španger in Štoka s trojko le našla in v dneh preživetih skupaj so

pripravili celoletni načrt akcij. Izdelali so tudi več različnih bomb z najosnovnejšimi

postopki. Najmanj nevarna in najpreprostejša je bila izdelava peklenskega stroja z

zažigalno vrvico, kakršnega so uporabili pri svetilniku in kasneje v tiskarni Il Popolo

di Trieste. Izdelali so še peklenski stroj, ki se je sprožil na daljavo, pa tudi takega z

uro za sprožitev. Četrta vrsta bombe je bila samo za povzročitev zmede in preplaha

ter je bila namenjena za eventualni umik od kakšne akcije ali v primeru, da bi jih

zasledovala policija (Španger, 1986, 121–122; glej tudi Černač, 1995, 115).

Sestanek na Drašci je med člani tajne organizacije vzbudil bojevito razpoloženje,

tako da niso videli nobene ovire več. »V mladih glavah smo mislili, da bomo gore

rušili,« pravi Španger (1986, 122). Delovanje je bilo vse bolj živahno, pa tudi akcije,

51

kar je začelo vzbujati kritiko med tistimi, ki so bili manj bojeviti. Španger po eni

strani opravičuje bombne napade in nedolžne žrtve, saj je bilo nasilje uporabljeno le

v obrambne namene, po drugi strani pa se strinja, da takšno ravnanje v normalnih

časih ne more biti sredstvo politične akcije (Španger, 1986, 122–123).

5.8 Atentat na Il Popolo di Trieste

Kdo je bil tisti, ki je predlagal atentat na fašistični časopis Il Popolo di Trieste?

Po Špangerjevih spominih na to vprašanje ni odgovora. Na sami sodni obravnavi

preiskovalcem ni uspelo izvedeti imena. Potencialnih predlagateljev je bilo lahko več

sto, celo več tisoč. Odgovor na zastavljeno vprašanje je namreč v samem časopisu.

Ta je namreč že več let vsak dan vodil gonjo proti vsemu, kar je bilo slovenskega,

hrvaškega in protifašističnega.40 Žalil in izzival je Slovence in Hrvate, hotel jih je

uničiti in iztrebiti v najkrajšem možnem času. »Slovani« so pošiljali anonimna

pisma, naj vendar nehajo s sovražnim pisanjem proti Slovencem in Hrvatom, vendar

se je situacija s tem le poslabšala.41 Po Špangerjevih besedah je med ljudmi na

splošno vladalo sovraštvo in ogorčenje do fašističnega dnevnega časopisa, in zato je

bilo tudi predlagateljev, da bi ga izbrali za tarčo, več. Pripadniki tajne organizacije so

akcijo le premislili v podrobnosti in jo izvedli (Španger, 1986, 123–124). Žerjal v

spominih podpira Špangerjeve razlage, ko pravi, da je akcijski program nastajal

sproti s sodelovanje vseh članov, saj so predloge za akcije dajali prav posamezniki,

glavni odbor jih je le obravnaval in izrazil o njih svoje mnenje (Žerjal, 1990, 62).

Pri atentatu je šlo za dvoje; prvič, da se Il Popolo di Trieste kaznuje za njegovo

sovražno hujskanje proti »Slovanom«; drugič, da se na problem fašizma opozori tudi

svetovno javnost, ki ni razumela notranjih dogodkov, do katerih je prihajalo v Italiji.

Bombo je izdelal pivški del organizacije, ki je imel nalogo, da jo vtihotapi v Trst.

Vadnjal in Valenčič sta se dogovorila, da jo bodo izdelali na Baču, na žagi Alojza

Urbančiča. Člani TIGR-a so našli granato, ki so jo očitno uporabljali italijanski

40

Drugi italijanski časopis, ki je bil poglavitni glasnik rasnega sovraštva do »drugorodcev«, je bil Il

Piccolo (npr. Pirjevec, 2007, 121). 41

Že list Svoboda je leta 1930 ugotavljal, da so bile vse kazenske ekspedicije v času zgodnjega

fašizma, v letih 1920–1922, posledica objav časopisa Il Popolo di Trieste. S svojim pisanjem je

podpihoval sovraštvo, zaničevanje, zmerjanje in ščuvanje. Časopis so dvakrat opozorili, naj preneha s

protislovansko propagando (Kacin Wohinz, 2008, 133).

52

vojaki pri vojaških vajah, strojnik Oblak jo je adaptiral za peklenski stroj, material, ki

je ostal, pa so zakopali. Zataknilo se ni niti pri prevozu čez mitnice, kjer so blago

pregledovali. Valenčič sam je predlagal in uresničil drzno zamisel. Karabinjersko

postajo v Knežaku je prosil za spremstvo dveh orožnikov, ker naj bi v kovčku

prevažal milijon lir v neko tržaško banko. Orožnika sta ga res spremljala, vse dokler

kovčka z bombo ni po vseh predpisih v banki predal Marušiču (Vadnjal, 1995, 178–

179).

Bidovec, ki je bil za akcijo najbolj navdušen, si je želel, da bi jo izvedel on z

Miloševo pomočjo. Tri dni pred atentatom so si s Špangerjem in z Marušičem

ogledali stavbo tiskarne in se dogovorili, da se dobijo v bližini Rdečega mostu v

centru Trsta, in sicer 10. februarja ob pol desetih zvečer. Milošu je bilo zaupano, da

prinese peklenski stroj, Bidovec je moral poskrbeti za letake, Španger in Marušič pa

sta imela nalogo, da jih raztreseta po ulicah (Španger, 1986, 124).

Na dogovorjeni dan so se torej dobili v bližini Rdečega mostu. Miloš je zamujal,

a se je kmalu pridružil z zavojem, v katerem je nosil peklenski stroj. Malo je

manjkalo, da bi akcijo preložili, ker sta pred vhodom v stavbo stala dva karabinjerja,

vendar sta se zadnji trenutek premaknila, in Bidovec je z Milošem zmuznil noter. V

notranjih prostorih sta slišala zaposlene, ki so prišli predčasno na delo, vendar sta

kljub temu položila bombo k vratom pred tiskarno. Bidovec je prižgal zažigalno

vrvico, potem sta se oddaljila in za seboj puščala letake. Ko je Španger videl, da se

vračata brez zavoja, je takoj stopil v taksi, ki ga je odpeljal do Miramara, in med

vožnjo na skrito puščal letake. Da si je zagotovil alibi, je takoj po prihodu do

Miramara odhitel na Prosek, kjer se je pomešal med črnosrajčnike, da so ga zagotovo

opazili, če bi bilo to slučajno potrebno (Španger, 1986, 126–127).

53

6 PRVI TRŽAŠKI PROCES 1930 IN FRANCOSKI KONZULAT

V TRSTU

6.1 Iskanje krivcev in aretacije

Atentat je je seveda vzbudil določeno zanimanje v okviru francoskega konzulata

v Trstu. Prvo poročilo francoskega konzula Dollota je bilo napisano že dan pozneje,

11. februarja 1930. Poslal ga je veleposlaniku Beaumarchaisu v Rim. V njem je

poročal, da je prišlo prejšnji večer ob 22.50 do atentata na fašistični časopis Il Popolo

di Trieste. Bomba je bila podtaknjena na stopnišče v prvem nadstropju, kjer se je

nahajala tiskarna. V administraciji in redakciji so bile ranjene štiri osebe, od katerih

so morali eni amputirati obe nogi. Dollot je omenjal tudi, da je bil v napadeni stavbi

do selitve leta 1927 sedež francoskega konzulata in je obsojal atentat ter ga označil

za neumno in zoprno dejanje. Ozračje je opisal kot zbegano, prebivalstvo pa osuplo.

Po njegovem mnenju so bile ulice mirnejše kot običajno in časopisi manj glasni, saj

je izgledalo, kot da nihče ne želi izraziti svojega mnenja o zadevi.42

Naslednje dni so časopisi obširno poročali o napadu. Čez nekaj dni tudi o žrtvah,

saj v času eksplozije tiskarna ni bila prazna, kot so protifašisti računali, temveč je

bilo v poslopju nekaj delavcev in urednik Gudio Neri, ki je bil smrtno ranjen. Umrl je

dva dni po atentatu, en novinar in dva tiskarja pa so bili lažje ranjeni (Kacin Wohinz,

2008, 134).

Prvih nekaj tednov po atentatu je vladalo neko zatišje, tudi v vrstah Borbe. Po

spominih Vadnjala sta skupaj z Valenčičem z velikim občudovanjem govorila o

hrabrosti Tržačanov Bidovca, Marušiča in Miloša. Komentirala sta izreden pogum in

drznost, da so vstopili v fašistično trdnjavo, ki je bila polna oboroženih škvadristov.

Vadnjal tudi meni, da je bila fašistična policija očitno zmedena in prestrašena ter si ni

znala razložiti, kako je do takšnega atentata sploh lahko prišlo. Sklepali so –

nadaljuje Vadnjal –, da za atentatom stoji močna podtalna organizacija, v vsej zmedi

pa so pomislili, da bi lahko atentator izhajal celo iz njihovih vrst. Člani

42



2. 1930.

54

protifašistične organizacije s pivškega so bili skoraj prepričani, da so za atentatom

zabrisane vse sledi, tako kot pri mnogih drugih akcijah pred tem (Vadnjal, 1995,

179). Okrog tajne organizacije Borba pa se je v resnici krog ožil. Po atentatu so sicer

njeni pripadniki požgali še nekaj fašističnih sedežev, otroških vrtcev, šol in drugih

fašističnih ustanov, kar je še dalje opozarjalo prebivalstvo na raznarodovalo vlogo

teh ustanov in na nevarnost fašistične vzgoje (Španger, 1986, 128–129).

Konec maja je Dollot veleposlaništvu v Rimu sporočil, da je bilo zatišje

prekinjeno z odkritjem bombe, kar je sprožilo aretacije. Pisal je tudi o tem, da je

marsikateri njegov kolega konzul, katerih vlade so gojile z Italijo dobre odnose in so

pozorno spremljali dogajanje, ostajal skeptičen glede tega, da bi za atentat bili

odgovorni »Slovani«. Večina jih je namreč menila, da so dejanje izvedli fašistični

ekstremisti.43

Na podlagi tega poročila je mogoče sklepati, da konzuli, se pravi tuje vlade, niso

verjeli, da je stanje manjšine v Italiji tako hudo, da bi se njeni pripadniki uprli na

tako ekstremen način. Obenem so morda tudi dvomili v njihovo zmožnost

organizacije takšnega napada.

Tedaj je v resnici bilo v samih fašističnih vrstah neko trenje. Posebej med

študenti oziroma člani fašistične organizacije Gioventù universitaria fascista (GUF)

se je že nekaj časa govorilo, da prihaja stalno do sporov v samem vodstvu fašistične

stranke v Trstu. Spor je bil posledica prednosti, ki so jo uživali v stranki starejši

fašisti iz vrst nekdanjih pristašev Gabriella D'Annunzia oziroma škvadristov, za

katere je bilo znano, da so proti Slovencem in Hrvatom ter ostalim protifašistom

izvajali številna nasilja. Mlajša skupina fašistov jim je namreč očitala, da ljudje

sovražijo fašiste in fašistična stranka ne more pridobiti ljudstva zaradi njihove

preteklosti. Ta spor so protifašisti poskušali izrabiti za širjenje govoric, da so si

fašisti sami podtaknili bombo, in nekaj so jih tudi zaprli, čeprav policija ni verjela v

njihovo odgovornost (Španger, 1986, 127–128). Sama organizacija Borba je tudi

želela spraviti preiskovalce v težave. Pri tem velja ponoviti, kar je zapisala Milica

Kacin Wohinz, in sicer, da je list Svoboda glede atentata 1. marca 1930 pisal, da

fašistični dnevnik ni bil napadalen zgolj do »Slovanov«, temveč tudi do proletariata,

proti kateremu je zaščiten od oblasti razlival val maščevanja, pobijanja in požigov. S

43 CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa Politique

interiere, 1930, konzul René Dollot za veleposlanika Beaumarchaisa v Rim, Trst 31. 5. 1930.

55

tem je organizacija gotovo poskušala preusmeriti pozornost na komuniste, saj so

letaki, ki so jih pustili že ob svetilniku in tudi okoli uredništva časopisa, nosili

komunistične parole. Svoboda je drugače atentat ocenjevala kot zasluženo, a še

vedno premilo kazen za časopisno hišo (Kacin Wohinz, 2008, 134).

Medtem so bile italijanske oblasti vse bolj vznemirjene. Povečale so moč

karabinjerskih postaj, pomnožile patrulje po cestah in policija v civilu se je pojavljala

tudi po vaseh. Več je bilo hišnih preiskav, stare policijske sile so zamenjale nove,

posebej izbrane, karabinjerjem in ostalim policistom je bilo prepovedano vzdrževati

kakršne koli stike z domačini in poostrili so pregled dokumentov. Ojačan policijski

pritisk je otežil delovanje tajne organizacije, ki je kljub temu na vse postaje

karabinjerjev, policistov in fašistov naslovila ves protifašistični tisk, ki ga je imela na

razpolago (Španger, 1986, 128).

Preiskava v zvezi z atentatom se je močno zapletla in Mussolini je razpisal

100.000 lir nagrade za tistega, ki bo odkril storilce. Preiskovalci so poslali konfidente

v različne politične kroge, sumili so komuniste in italijanske protifašiste v emigraciji,

k čemur so jih napeljali na prizorišču zločina najdeni zavoji italijanskih

protifašističnih časopisov. A med preiskavo so ugotovili, da so bili ti časopisi

odloženi na kraj dogodka šele po eksploziji, verjetno z namenom, da zavedejo

preiskovalce na napačno sled in usmerijo pozornost na komuniste. Sum je nanje sicer

metal tudi datum eksplozije, saj je bil atentat izpeljan na obletnico požiga tržaških

komunističnih glasil Il Lavoratore in Delo 9. februarja 1921. Brez dvoma je

komuniste za atentat dolžil jugoslovanski tisk. Ta je želel Italiji pokazati, kako jo

ogroža njen lastni komunizem, da bi ustvaril alibi, če bi se izkazalo, da je atentator

Jugoslovan, ter da bi povezali atentat s komunistično akcijo v Jugoslaviji, glede na

mnenje italijanskega poslanika v Beogradu Carla Gallija piše Kacin Wohinz (1990,

262–263).

Zaposleni v uredništvu Il Popolo di Trieste so dobili največ pozornosti

preiskovalcev, ki so med drugim osumili direktorja časopisa Nardanija in

predsednika časopisnega sveta, bivšega pokrajinskega sekretarja Partito Nazionale

Fascista (PNF), Cobolli-Giglia. Časopis je imel namreč izgubo, poleg tega pa mu je

zaradi poneverb in goljufije grozila inšpekcija. Osumljeni so bili tudi fašisti,

56

nezadovoljni s stranko v Trstu, pa še pokrajinski sekretar Carlo Perusino, ker je

nasprotoval Cobolliju (Kacin Wohinz, 1990, 263).

Italijanske oblasti so med preiskavo seveda sumile tudi Orjuno, čeprav se je

preiskovalcem zdelo nemogoče, da bi lahko izpeljala akcijo v centru mesta.

Zavajajoče je bilo dejstvo, da je bila bomba nastavljena na stopnišču tiskarne in ne

pod tiskarskim strojem, tako da izid časopisa ni bil preprečen. Preiskovalci so v

svojih poročilih prepričano trdili, da so Slovenci v Trstu dobro organizirani z

razpredeno vohunsko mrežo ter centrom za propagando in vohunstvo na samem

jugoslovanskem konzulatu v Trstu. Pričakovali naj bi celo vojni spopad med Italijo

in Jugoslavijo, ki bi jih združil z ostalimi Jugoslovani, provokacija za začetek vojne

pa naj bi bil prav atentat na Il Popolo di Trieste. Med rimskimi novinarji naj bi se

celo širile govorice, da je Mussolini sklical Veliki fašistični svet z namenom, da

sklenejo napad na Jugoslavijo, kajti atentat je bil dober povod za tak ukrep (Kacin

Wohinz, 2008, 135).

Tudi primorska emigracija v Jugoslaviji je občutila posledice bombnega napada,

saj je italijanski tisk obtožil emigrantske ustanove v Sloveniji, da so atentat naročile.

Posledično so bile razpuščene Jugoslovanska matica, Jugoslovanska straža in

Organizacija jugoslovanskih emigrantov (Orjem). Jugoslovanski poslanik v Rimu je

o dogajanju takoj obvestil italijanskega zunanjega ministra in dodal, da

jugoslovanska vlada nikakor ne bi dovolila takšne akcije in bo na zahtevo Italije tudi

dalje ukrepala (Kacin Wohinz, 2008, 135). Pri tem moramo opozoriti, da je po

Dollotovem poročanju jugoslovanska vlada svetovala svoji manjšini v Julijski

krajini, naj se odpove vsakršnemu nasilju. Jugoslovanski konzul je namreč

francoskemu kolegu priznal, da so to konstantna navodila beograjske vlade. Dollot

mu je verjel in dodal, da tudi njegovi kolegi konzuli drugih Italiji naklonjenih držav

niso dvomili v resničnost njegove izjave.44

V začetku marca 1930 je v Trst prispel odsek za znanstvene preiskave tajne

fašistične policije, Opera vigilazna repressione antifascista (OVRA),45

z nalogo, da

najde in zapre odgovorne za napad. OVRA je vodila vsa zaslišanja, zapornike pa so

44

CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa Politique interiere, 1930, konzul René Dollot za veleposlanika Beaumarchaisa v Rim, Trst 31. 5. 1930. 45

Fašizem je leta 1926, kmalu po utrditvi na oblasti, ustanovil posebno tajno fašistično policijo s

posebno nalogo zatiranja protifašizma. To je bila tako imenovana OVRA. (Bajc, Pelikan, 2004, 81).

57

medtem hudo mučili (Čermelj, 1938, 231). Kljub temu da so se člani tajne

organizacije trudili izvedeti, kako razpredeno mrežo imajo fašisti, se jim do teh

podatkov ni uspelo prebiti. Povrh vsega je bila na višku tudi napetost v organizaciji,

saj je prišlo v goriškem delu TIGR-a do aretacij odbora in večine članov, OVRA pa

je vse delovala vse bolj intenzivno. Španger in Marušič sta ugotavljala, da se krog

okoli tajne organizacije vse bolj oža, njihova aktivnost namreč ni bila prekinjena le v

Istri, temveč tudi na Goriškem. Na Pivškem so zaradi večjega števila policistov in

poostrenega nadzora vse težje prenašali material, in tako sta sklenila, da bodo

začasno prenehali z akcijami, da reorganizirajo sile v Istri, na Goriškem in Pivškem

(Španger, 1986, 130–131).

Dollot je na francosko ambasado konec februarja sporočil, da iskanje atentatorjev

do takrat še ni prineslo rezultatov. Omenil je tudi, da mu je tržaško-koprski škof

Luigi Fogar, s katerim je bil v dobrih odnosih, osebno povedal, da je na stopnišču

časopisne hiše nekaj ur po atentatu videl protifašistične letake. Škof je sklepal, da bi

jih lahko kdo prinesel po atentatu in ne med njim, kar je bilo po njegovem mnenju

nujno treba raziskati.46

Konzul še mesec po napadu ni poročal, da bi bila »slovanska« manjšina česa

konkretno osumljena. Ko je od Fogarja izvedel za protifašistične letake, je novico

javil veleposlaniku. Glede na to lahko med drugim sklepamo, da se je strinjal z

možnostjo, ki jo je škof omenil, torej da so bili letaki tja odloženi kasneje. Gotovo se

je tudi on zavedal, da bi to lahko storila katerakoli protifašistično naravnana skupina

in je zato delil mnenje s Fogarjem, da je zadevo treba raziskati.

Atentat, ki se je zgodil v Trstu, je v Beogradu in drugod po Jugoslaviji povzročil

veliko vznemirjenost, kar je zaznati tudi v dokumentih francoske diplomacije. Iz

njenega veleposlaništva v jugoslovanski prestolnici so namreč v prvem obdobju po

atentatu poročali, da so po navedbah fašistične tiskovne Agencije Stefani časopisi v

Beogradu, Ljubljani in Zagrebu najprej poročali, da je bila eksplozija posledica

nesreče pri tiskarskem stroju, ne pa atentat. Italijanska vlada je te novice označila za

lažne, jugoslovanski tisk pa se je branil, da je dobil informacije iz Budimpešte.

Hkrati so jugoslovanski časopisi izrazili ogorčenje nad komunističnim napadom, saj

so bili takrat avtorji še neznani. Kljub temu dejstvu je italijanski tisk za napad obtožil

46 CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa Politique

interiere, 1930, konzul René Dollot za veleposlanika Beaumarchaisa v Rim, Trst 10. 3. 1930.

58

komunizem, protifašizem, t. i. slavizem, in Orjuno. Ocenjeval je, da je slednja

odgovorna za vse napade, ki so se v zadnjih letih zgodili v Julijski krajini.

Jugoslovanski tisk je na take obtožbe odgovoril, da Orjuna ne obstaja več, vendar je

jasno, da je v Jugoslaviji Gortnarjeva usmrtitev sprožila veliko čustev, zaradi česar je

mogoče sumiti, da je kaka jugoslovanska patriotska zveza organizirala maščevanje.

Opozarjal je tudi, da so bile zadnja leta v Trstu požgane mnoge slovenske tiskarne,

za kar so bili brez dvoma odgovorni fašisti. Policija do tedaj ni odkrila nobene

povezave med atentatom in Jugoslavijo, zavedali pa so se, da bi morebitna povezava

lahko pomenila veliko napetost med državama. Francoski veleposlanik iz Beograda

je podčrtal, da se je zunanji minister v tem primeru bal spletkarjenja italijanske

policije in da je v izogib polemikam naročil zapleniti in izločiti jugoslovanski tisk, ki

je v nasprotju z italijansko vlado.47

V začetku aprila 1930 so se na Tržaškem začele prve aretacije, ki so se

nadaljevale do junija. Tiste dni je Valenčič Špangerja opozoril, da je OVRA v

Ljubljani zelo dejavna in dobro poučena ter ugotavlja, kdo je podtaknil bombo na

sedež časopisa, kar je med njimi povzročilo skrbi. O aretacijah v Gorici niso poročali

tržaškim članom organizacije, vendar jim kljub vsej previdnosti in pozornosti ni

uspelo zbežati iz rok fašistične policije (Španger, 1986, 131, 134).

OVRA je prišla na sled atentatorjem prek oseb, ki niso niti posredno sodelovale

pri sami akciji. Vadnjal je menil, da po vseh pravilih tajnega delovanja te osebe o

akciji sploh ne bi smele ničesar vedeti. Veriga aretacij se je, kot omenjeno, začela v

Gorici. Vadnjal opisuje, kako je preko kurirja izvedel za aretacijo Frančeškina in

njegove žene Zofije, Jelinčiča in drugih.48 Prepričan je bil, da nimajo priznati ničesar,

saj o zadevi niso nič vedeli, vendar mu je kurir kmalu javil, da je Španger v

nevarnosti, in sporočil mu je, naj hitro zbeži. Vadnjal je sicer vedel, da so fantje na

Tržaškem zelo odločni in ne bežijo tako hitro, ni pa bil prepričan, ali je sporočilo do

Špangerja sploh prispelo (Vadnjal, 1995, 179). Sam Španger kot razlog za njihove

aretacije navaja to, da so »preveč trmasto vztrajali, da ne bomo zapustili bojišča,

dokler ne bo postalo nevzdržno« (Španger, 1986, 134). Za beg je bilo potrebno tudi

47

CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa Politique interiere, 1930, Attentat anti-fasciste à Trieste, kopija pisma iz Beograda, 16. 2. 1930, ki ga je poslal Francoski veleposlanik iz Beograda Ministru za zunanje zadeve. 48

Jelinčič je bil aretiran 13. marca 1930 in odpeljan v koprski zapor (Rovšček, 2000, 16).

59

priporočilo jugoslovanske oblasti, ki ga v takratni zmešnjavi verjetno ni bilo prav

enostavno pridobiti (Kacin Wohinz, 2008, 150).

6.2 Zaslišanja osumljencev

Četrtega aprila ob deveti uri zjutraj sta dva policista odpeljala Špangerja na

karabinjersko postajo na pogovor, in sicer o njegovem služenju vojaškega roka. Šele

ko je videl okoli hiše večje število karabinjerjev in policistov, mu je postalo jasno, da

je zadeva resna. Na postaji so ga najprej zaprli v samico, kasneje pa prepeljali v

koprsko ječo. Tam so ga izpraševali in pretepli, ker pa ni ničesar povedal, so ga

prepeljali na karabinjersko postajo v Semedelo, kjer se je začelo mučenje, ki so ga

izvajali pripadniki OVRE.49

Vse, kar je Španger takrat priznal, je bilo to, da je bil

član tajne organizacije (Španger, 1986, 134–138).

Mučenje in izpraševanje, ki je potekalo hkrati s Špangerjevim, je opisal tudi

Vladimir Štoka. Njega so aretirali 10. aprila pod isto pretvezo kot Špangerja –

služenje vojaškega roka. Še prej je izvedel, da so se aretacije v Gorici začele z

družino Komel, ki je skrbela za Dijaško kuhinjo. Štoka je bil najprej zaprt v

koprskem zaporu, kjer ga je izpraševala izredna komisija Posebnega sodišča. Ker

dolgo ni ničesar priznal, so pred njega pripeljali Hilarija Frančeškina, ki ga je pred

izpraševalci identificiral. Takrat mu je postalo jasno, da se nihče ne bo rešil, če je le

malo vpleten, saj je Frančeškinova žena Zofija poznala mnogo vpletenih ljudi. Čez

nekaj dni so ga prepeljali na drug kraj, kjer so njega in Špangerja izmenično pretepali

in mučili vse do jutra. Štoka se spominja, da je dopoldan slišal krike Marušiča, ki je

prišel na vrsto za mučenje in izpraševanje, na hodniku pa je tudi slišal, da je Miloš

priznal, da je sam podtaknil bombo. Ko so izpraševalci dosegli svoj cilj, so vse štiri,

Štoko, Špangerja, Marušiča in Miloša, ponovno prepeljali v zapor v Kopru, le

Bidovec je ostal v Coronejskih zaporih v Trstu, ker je njegovo mučenje potekalo

drugače (Španger, 1986, 138–151). Milica Kacin Wohinz piše nekoliko drugače, in

sicer, da je bil Bidovec tisti, ki je priznal, da je sam podtaknil bombo, in kot vir

navaja Špangerjevo delo iz leta 1965. Dalje piše, da so policijska poročila o Bidovcu

49

V spominskih zapisih jetniki govorijo o karabinjerski vojašnici v Semedeli, verjetnejši pa so podatki

zasliševalcev, ki govorijo, da so jih mučili v karabinjerski vojašnici v Žavljah. Med nočnim prevozom so imeli jetniki namreč zavezane oči in niso videli, kam jih peljejo (Kacin Wohinz, 2008, 152).

60

povedala, da je najprej vse zanikal, vendar po dolgem in potrpežljivem zasliševanju

na koncu vse priznal (Kacin Wohinz, 2008, 154). Glede na to, da je Bidovec edini

ostal v Coronejskih zaporih zaradi mučenja, kot pravi Španger, je mogoče res bil on

tisti, ki je priznal, da je sam podtaknil bombo.

Naslednja postaja za aretirance, povezane s tajno organizacijo, je bil šesti oddelek

rimskega zapora Regina Coeli, kjer jih je, po Špangerjevih besedah, čakalo najbolj

mučno, križno zasliševanje. Vse do začetka sodnega procesa 1. septembra 1930 so

ostali zaprti v Rimu (Španger, 1986, 152–154).

Glede na Vadnjalove spomine se verige aretacij, ki se je vila od Gorice do Trsta,

ni dalo več ustaviti. Na Baču, kjer so sestavili peklenski stroj, so strugalni stroj

razmontirali in razprodali. Na vsak način so skušali zakriti sledi, a se prave

nevarnosti niso zavedali. Šele ko je Vadnjal slišal, da so ponoči karabinjerji obkolili

Valenčičevo hišo, mu je postalo jasno, da je, kot je sam zapisal, TIGR odkrit.

Valenčiča tisto noč sicer niso dobili, ker je bil v Trstu, vendar ga kljub trudu ni uspel

pravočasno obvestiti o nevarnosti. Izvedel je, da so ga aretirali na vlaku, 17. aprila,

ko se je vračal domov (Vadnjal, 1995, 180).

Vadnjal je bil prepričan, da je do vdora v organizacijo prišlo zgolj zaradi

nekonspirativnosti. Pivški del se je izognil množičnim aretacijam, ker nihče od

Tržačanov in Goričanov ni poznal pivških članov TIGR in jih zato ni mogel

imenovati med zaslišanji. Tako kot Španger tudi Vadnjal ni bil pripravljen bežati do

zadnjega trenutka, ki pa je prišel tudi zanj. Po navodilih iz Ljubljane je prišel Tone

Černač k Vadnjalu, da ga prepelje v Ljubljano, kar je slednji najprej odklonil, ko pa

je od sovaščanke izvedel, da ga prihajajo aretirat, je sam uspešno pobegnil, kasneje

pa so za njim na skrivaj prepeljali ženo in otroke. Organizacija je imela na Pivškem

odločne ljudi, ki so sodelovali med seboj in si pomagali. Po Vadnjalovem begu so

aretirali še oba Urbančiča, očeta in sina, ter strojnika Oblaka. Nihče od njih ni ničesar

izdal, Oblak pa je bil tisti člen, ki je preprečil nadaljnje aretacije, saj ni povedal

nobenega imena. S tem so se aretacije na Pivškem v zvezi z atentatom na Il Popolo

di Trieste končale (Vadnjal, 1995, 180–183).

Od glavnih voditeljev tržaškega dela tajne organizacije je uspel zbežati le Stanko

Petaros, poleg njega pa še precej drugih članov s Tržaškega. Organizacija je na Pivki

vzdržala še po prijetju Valenčiča, ki ni nikogar izdal, Vadnjal pa je, kot rečeno, uspel

61

pobegniti. Člani organizacije, ki so ostali na Pivškem, so prevzeli nalogo, da so čez

mejo spravljali vse, ki so jih prosili za pomoč. Tisti, ki jih OVRA ni več našla doma,

so bili rešeni, saj je ilegalna organizacija, kot se je spominjal Černač, enotna v boju

proti italijanskemu fašizmu, od Predila do morja, poskrbela za reševanje vseh svojih

članov preko meje (Černač, 1995, 118).

Verigo aretacij je po Pirjevčevem mnenju (kot piše Kacin Wohinčeva) sprožil

zunanji dejavnik, konfident italijanskega konzulata v Ljubljani. Do 15. aprila so bili

aretirani vsi voditelji goriške organizacije ter Španger, ki je bil zveza med Gorico in

Trstom. Po 10. aprilu so prišli na vrsto člani Borbe in do 18. aprila so bili prijeti vsi

voditelji. Aretacije so se postopoma nadaljevale, ko so na zaslišanjih izvedeli nove

podatke. Bile so tajne ter pod različnimi izgovori in končna obtožnica je omenjala 87

imen, od tega 27 ubežnih. Prijetih je bilo več ljudi, vendar so jih morali zaradi

pomanjkanja dokazov sproti izpuščati. Aretirane so bremenili tudi dokazi, ki so jih

preiskovalci pri njih našli. Obremenilno gradivo so bili slovenska in italijanska

protifašistična literatura, šifrirana poročila, orožje, pa tudi tretja bomba, enaka tistima

iz Svetilnika zmage in uredništva Il Popolo di Trieste (Kacin Wohinz, 2008, 150).

6.3 Iskanje političnih motivov delovanja tajne organizacije

Vojaška policija je v začetku vodila preiskavo le v smeri t. i. špijonaže, ko pa so

med zaslišanji izvedeli za politično plat organizacije, sta goriška in tržaška kvestura

zahtevali od vojaške policije, da ju vključi v dogajanje. Med njimi je prišlo do

močnih nasprotij, ker so si obe veji oblasti, tako vojaška kot civilna, lastili zasluge in

kompetence. Šef vojaške policije je deloval zelo konspirativno, kar je utemeljeval z

nevarnostjo, da so na kvesturah konfidenti, kot je bil Alojz Černe, uslužbenec goriške

kvesture, ki je ljudi opozarjal na prihajajoče aretacije ter tako številnim omogočil, da

so pravočasno zbežali čez mejo (Kacin Wohinz, 2008, 151).

V preiskavo se je po 10. aprilu vključila tudi politična policija. Preživeli trdijo, da

je bila to OVRA, Mussolini pa je na koncu preiskavo zaupal Notranjemu ministrstvu.

Jetnike so postopoma predali Posebnemu sodišču za zaščito države in poslali v

rimske zapore. Generalno direkcijo za javno varnost je seveda najbolj zanimalo, kdo

so bili tisti, ki so stali za teroristi in jim dajali napotke ter kakšni so bili njihovi

62

motivi. Sumili so namreč, da je bila to italijanska protifašistična koncentracija v

emigraciji, ker so pri aretiranih osebah dobili njen tisk. Vprašanje je, kakšen je bil

pravi namen tega, da so oblasti želele v zadevo vključiti opozicijo v emigraciji. Ali

zato, da opravičijo represijo nad italijanskim protifašizmom ali da izgubi na teži

spontano uporništvo drugorodcev, ki so veljali za mirne ljudi, naklonjene

italijanizaciji (Kacin Wohinz, 2008,152).

Že na sestanku na Nanosu so si člani tajnih organizacij za eno od nalog zadali

zbiranje informacij. To so bile sicer v prvi vrsti informacije o položaju manjšine na

Primorskem, o javnem mnenju in režimskih ukrepih, vendar je vzporedno z ostalim

delom potekalo tudi obveščevalno delo v korist Jugoslavije. O tem sicer ni veliko

podatkov in ga sodna preiskava, kot piše Milica Kacin Wohinz, ni mogla popolnoma

dokazati. Italijanskim oblastem je bilo znano, da je gibanje obstajalo in bilo

razširjeno predvsem ob meji in na Goriškem. Člani ilegalnih organizacij so delovali

bolj posredno z uslugami, ki so jih lahko opravili kot neprofesionalci, meni Kacin

Wohinz. Zbirali so poročila o razporejanju vojaških sil ob meji, o gradnji vojaških

objektov, o premikih, o oboroženih enotah, o policiji in podobno (Kacin Wohinz,

2008, 137–138). Po podatkih, ki so jih je po drugi svetovni vojni zbrali varnostni

organi v Titovi Jugoslaviji (Uprava državne varnosti – UDV oziroma Uprava

državne bezbednosti – UDBA), so nekateri Primorci v tridesetih letih bili

soudeleženi tudi v tajnem delovanju za francoske obveščevalne službe. Konec

tridesetih let so se nato bolj povezali z britanskimi (Bajc, 2000, 30–31; prim. Kacin

Wohinz, 2008, 142). Če je o tajnem sodelovanju z Veliko Britanijo v zadnjih letih

izšlo že nekaj podrobnih raziskav, ki temeljijo na primarnem gradivu iz Londona

(npr. Bajc, 2002), ugotavljamo, da ni še pravih raziskav o vpletenosti v skrivnostni

svet francoskih služb na podlagi njihovih primarnih virov. Zato je zelo zanimivo

Dollotovo poročanje avgusta 1930, da je pač eden izmed ciljev tajne organizacije

tudi zbiranje informacij politične in vojaške narave. Zbirali so namreč podatke o

velikosti, sestavi in lokaciji vojske, o vojaških delih, poteh, zalogah orožja, municije

in bencina ter o njihovih načrtih, nadzirali pa so tudi ceste in mostove. Dollot je nato

tudi konkretno navedel, da so od komisarja tuje policije, Batagelja, dobili

fotoaparate, njemu pa so predajali informacije, ki jih je posredoval naprej, nekomu

63

na višjem položaju.50

Podatki so torej posebej zanimivi, saj vemo, da je bilo

Batagelju ime Anton, da je bil obmejni komisar Jugoslavije na Jesenicah in da se je

zelo angažiral v boju proti italijanski strani. Pri tem je tajno sodeloval s primorsko

ilegalo, pridobljene podatke s Primorske pa ja posredoval dalje vodji vojaške

obveščevalne službe Dravske divizije, Viktorju Rudolfu Andrejki (Kacin Wohinz,

2008, 138–139, 141–142). Očitno je, da je bilo Dollotu jasno, kakšen je okvir tajnega

delovanja in komu naj bi to tudi služilo. Po eni strani nas to ne more pretirano

presenetiti, saj so morala biti tedanja geopolitična razmerja med državami konzulu

jasna, po drugi pa nas omemba Batagelja navdaja k sklepanju, da je francoski konzul

v Trstu morda bil seznanjen z določenimi podatki o tem, kaj se je odvijalo v

zakulisju. V nadaljevanju bomo namreč videli, da je poznal še nekatere podatke.

Za obveščevalno dejavnost Primorcev je bilo, kot piše Milica Kacin Wohinz,

gotovo odločilno tudi dejstvo, da je po letu 1926 med Italijo in Jugoslavijo vladala

vojna napetost in vsi so bili v pričakovanju spopada. Zato se je organizacija v Julijski

krajini pripravljala na partizanski boj, kamor je spadalo tudi vojaško obveščevalno

delo. Italijansko fašistično oblast je predvsem zanimalo, od kod je iredentistično

gibanje dobilo sredstva za vzdrževanje organizacije, saj so sumili tuje vire.

Jugoslovanska oblast je nesporno v različnih oblikah podpirala manjšino v Italiji, kar

je bila njena pravica in dolžnost. Vendar je to za Italijo pomenilo oviranje

raznarodovalnega načrta, podporo protifašizmu in iredentizmu. Nekateri obtoženci so

spregovorili o gmotnih vprašanjih, a večina je glede tega molčala (Kacin Wohinz,

2008, 143–148). V omenjenem avgustovskem poročanju je konzul Dollot tudi

navedel, da je bila Jugoslovanska matica iz Ljubljane tista, ki je financirala

organizacijo, ta pa je mladino s podeželja obračala proti Italiji. To organizacijo je do

odhoda v Jugoslavijo vodil Albert Rejec, za njim pa Jelinčič in Sfiligoj.

Jugoslovanska matica naj bi jim mesečno dajala dva milijona lir. Isto naj bi

financirali iz Jugoslavije tudi tajno društvo Organizacija, ki so ga leta 1927 ustanovili

50



8. 1930.

64

omenjeni trije v Gorici.51

Kot rečeno, francoski konzul v Trstu je bil očitno precej na

tekočem o ozadjih delovanja.

Kot piše Milica Kacin Wohinz, je sodišče podatke o tem, da je Jugoslavija

podpirala organizacijo, predvsem pa o obveščevalni dejavnosti za Jugoslavijo,

seveda umaknilo iz obtožnice, da bi v javnosti pokazali italijansko naklonjenost do

sosednje države. V resnici so to gradivo na italijanski strani izkoristili za pritisk na

Jugoslavijo ter preprečitev reakcije javnosti na postopek z manjšino ter še posebej na

sodbo v Trstu (Kacin Wohinz, 2008, 156). Skratka, v javnosti se o vpletenosti

Jugoslavije ni govorilo, tako da je moral Dollot podatke pridobiti kako drugače.

Govorilo se je tudi o poskusu pobega glavnih obtožencev, a natančnih podatkov,

ki bi to potrdili, ni. Nekateri naj bi se poskusili dogovoriti z dvema stražnikoma, da

jim omogočita beg za plačilo 10.000 lir na izpuščenega jetnika. Valenčič in Marušič

sta pisala svojcem, jugoslovanskemu generalnemu konzulu v Rim, Rejcu,

jugoslovanskemu konzulu Momčilu Jurišiću v Trst in Justu Pertotu, predstavniku

razpuščene Edinosti v Trstu. Nanje sta se obračala s prošnjo za denarno pomoč,

vendar nista prejela niti enega odgovora. Stražnika, za katera sta verjela, da jima ju je

uspelo podkupiti, sta pisma dajala preiskovalcem, ki so jih potem uporabljali za

pritisk na Jugoslavijo. Iz vsebin je po pisanju Milice Kacin Wohinz, razvidno, da so

bili voditelji TOB-a povezani z jugoslovanskim konzulatom v Trstu in z vodstvom

razpuščene Edinosti ter da so imeli Alberta Rejca in Ivana Marijo Čoka za

soodgovorna oziroma glavna dejavnika v organizaciji.52

Hkrati se kaže tudi, da niso

delovali samo po njihovih navodilih, saj so prosili samo za posojila. Še vedno so se

želeli boriti za Jugoslavijo in so svojo rešitev utemeljevali z nadaljnjo borbo.

Neomajna vera v Jugoslavijo je ostala v obsojencih vse do konca, kljub temu da

jugoslovanska vlada ni storila ničesar za njihovo rešitev (Kacin Wohinz, 2008, 156–

160). Pri tem je zanimivo, da je francoski konzul v Rim poročal, da je zaslišanje

51 CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa L'attentat contre


8. 1930. 52

Italijanske oblasti so Čoka na prvem tržaškem procesu, kljub temu da je bil v emigraciji, obtožile kot vodilnega v ilegalnem gibanju in kasneje te obtožbe večkrat ponovile. Sam si je v resnici prizadeval, da bi veljal za edinega oz. najvažnejšega predstavnika Slovencev in Hrvatov v Italiji, zaradi česar je prihajal v spor s pomembnimi Primorci, kot sta bila Josip Vilfan in Engelbert

Besednjak. Italijanski obveščevalno-varnostni organi so ga imeli za enega vodilnih in zato tudi

najnevarnejših, za enega izmed glavnih v organizaciji TIGR in so budno sledili vsakemu dogodku,

kjer je bil Čok vpleten, ter večkrat poročali, da njegova iredentistična propaganda med emigranti doživlja odobravanje (Bajc, 2000, 30).

65

razkrilo povezavo med atentatom na Il Popolo di Trieste in tajno teroristično

organizacijo. Po njegovem so razvili povezavo s tajnikom goriške Edinosti Albertom

Rejcem in Zorkom Jelinčičem. Za oba so fašisti vedeli, da sta bila vodilna v anti-

italijanskih društvih, ki so jih razpustili, z izjemo Adrije. Ta se je uspela obdržati

kljub strogim pravilom, ker se je uspešno pretvarjala, da opravlja kulturno dejavnost,

medtem ko je v resnici zbujala odpor proti nacionalni politiki.53

Iz francoskega veleposlaništva v Rimu so medtem pisali, da je odkritje

atentatorjev na Il Popolo di Trieste v medijih sprožilo kampanjo proti Jugoslaviji.

Giornale d'Italia je glede na imena osumljencev iskal njihovo poreklo, in del njih

uvrstil pod komuniste, del pa pod Jugoslovane. Atentat je vključil v serijo tistih, ki so

jih pripravili od leta 1927 dalje pod vplivi Orjune, in zahteval eksemplarično kazen.

Tribuna pa je praznovala uspeh italijanske policije, ki je delovala v tišini z zaslišanji

in kontra zasliševanjem. V tem časopisu so pisali, da je nesmiselno iskati razloge v

iredentizmu, ker ga v Italiji ni.54

6.4 Sojenje od 1. do 5. septembra 1930

Prvega septembra 1930 se je na sodišču v Trstu začelo sojenje. Kot že rečeno, je

bilo obtoženih 87 oseb, od tega 27 na begu oziroma od prej bivajočih v Jugoslaviji.

Med samo preiskavo so že izpustili 11 oseb, eden pa je v zaporu storil samomor, tako

da jih je na zatožno klop prišlo 48, od tega so jih na sojenje v Trst pripeljali 18, ostali

so v zaporu počakali na drugo sojenje, ki je nato potekalo 4. decembra 1931 v Rimu

(Kacin Wohinz, 1990, 292).55

Da bolje razumemo, kako je sojenju sledil francoski konzulat, se povrnemo za

nekaj dni nazaj, pred začetek same obravnave na sodišču. Še nekaj dni pred sojenjem

je bilo namreč mišljeno, da bodo v Trstu sodili le 14. obtožencem, tj. le tistim, ki so

bili vpleteni v bombni napad na Il Popolo di Trieste, ostalim, ki so jih obtoževali

zarote proti državi, so želeli soditi kasneje. Tako je bil konec avgusta prepričan tudi

53



8. 1930. 54

CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa Politique interiere, 1930, poslal Dampierre iz Rima, 26. 4. 1930. 55

Anton Gropajc iz Drage pri Dolini se je sredi junija, ko se je vračal s sprehoda, vrgel s hodnika tretjega nadstropja in obležal mrtev na tleh zapora Regina Coeli (Španger, 1986, 154).

66

konzul Dollot.56

Obtožnica je govorila o ilegalnem širjenju slovanskega tiska, o

požigih italijanskih šol, terorističnih dejanjih zoper posameznike in vojaške ter javne

zgradbe, o vohunski dejavnosti ter številnih drugih; vsega skupaj so jih dolžili 99

zločinov. Medtem Dollot v pismu z dne 8. septembra 1930 piše, da bo obtožencem

sojeno za 89 zločinov.57 Obtožnica ni izrecno omenjala Orjune, le v zvezi z gverilci,

ki da jih je odposlala iz Ljubljane. Iz gradiva so izločili tudi vse obtožbe proti

Jugoslaviji, da bi jih kasneje lahko Italija uporabila za izsiljevanje (Kacin Wohinz,

1990, 292–294). Obtožnica govori tudi o načrtovanem bombnem napadu na

francoski in jugoslovanski konzulat, kar bi izgledalo kot fašistična represalija, do

napada pa ni prišlo.58 Konzul je bil sicer v pismu Beaumarchaisu 23. avgusta

prepričan, da med obtoženimi in nacionalnimi skupinami s sedežem v Jugoslaviji ni

obstajalo nikakršno tajno sodelovanje, kljub temu da je – po Dollotovem mnenju –

skušala slabo informirana vlada v Rimu to dokazati.59

Glede na konzulovo pisanje je mogoče nekje med vrsticami razumeti, da se je

postavil v bran Jugoslavije in pripadnikov njene manjšine. Brez dokazov se ni pustil

prepričati v njihovo odgovornost za napad ali kakršne koli tajne zveze. To je po eni

strani razumljivo, da izobražen in izkušen diplomat ni želel sklepati na podlagi

govoric, je pa po drugi vseeno zanimivo, da je kljub vse več dokazom vztrajal pri

naklonjenosti Jugoslovanom. Besede, ki jih je uporabil pri opisu italijanske strani, pa

so večkrat kazale na bolj negativen odnos do Italije, lahko bi rekli očitajoč.

Že čez štiri dni je Dollot v Rim poslal novo pismo. V njem je sporočal, da se

govori, češ da je neki konzulat v Trstu razdeljeval družinam »slovanskih« političnih

zapornikov sredstva za pomoč. Konzulat, o katerem je govora, naj bi večkrat

obiskovala Španger in Marušič, financiral pa naj bi tudi teroristično družbo in

avtorjem napadov obljubljal državno službo v tujini. Podatke sta potrdila, kot je

56

CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapaL'attentat contre »Popolo di Trieste« fevrier 1930, konzul René Dollot za veleposlanika Beaumarchaisa v Rim, Trst 27.

8. 1930. 57



9. 1930. 58



8. 1930. 59



8. 1930.

67

konzul zapisal, »Vidovet« in »Marussig«.60

Tu je Dollot očitno mislil na Bidovca in

Marušiča. V obtožnici jugoslovanski konzulat nikoli ni dobesedno poimenovan,

omenjajo ga kot tuj konzulat. Pri tem velja podčrtati, da Dollot tedaj ni verjel, da ga

bodo postavili na zatožno klop.

Sodišče je celo omenjalo atentat na jugoslovanskega konzula. Predsednik je med

sojenjem dejal: »Zakaj želite škoditi jugoslovanskemu konzulu, ki je tako dober in

prijazen človek?« Dollot je sklepal, da je s tem želel predsednik Posebnega sodišča

uradno pokazati svetu, da sojenje nima nobene zveze z mednarodno politiko.61

Konzul se sicer v svojih pismih ni opredelil, ali verjame besedam sodišča, vendar je

glede na izkušnje, ki jih je imel, gotovo vedel, da so besede, izrečene na sodišču,

nekoliko v nasprotju s politiko med vpletenima državama.

Francoski konzul je 8. septembra 1930 pisal veleposlaniku v Rim, da so poleg že

naštetega vse obtožence bremenili tudi zarote, ker so se med seboj in še z drugimi

neznanimi osebami dogovarjali o terorističnih napadih, ki bi Julijsko krajino, del

Italije, spravili pod vlado druge države, in to z vstajo, opustošenjem, pokoli in z

ustanovitvijo tajne organizacije vojaškega tipa, ki bi v primeru vojne delovala proti

italijanski vojski za njenim hrbtom.62

Obtožnica je bila uvod v sodni proces, zaradi katerega se je Posebno sodišče za

zaščito države preselilo iz Rima v Trst. Dollot je veleposlaniku v Rim izrazil

presenečenje nad to potezo fašistične vlade in je na podlagi te sklepal, da želijo

zadati obtoženim močan udarec.63

Jože Pirjevec o tem meni (povzemamo po študiji

Kacin Wohinc), da so se fašistične oblasti odločile, »da bodo pripravile proti

najvidnejšim osumljencem spektakularen proces ter z njim dokazale italijanskemu in

mednarodnemu javnemu mnenju, kako zna režim odločno poravnati račune s svojimi

nasprotniki.« Selitev sodišča v Trst je, tako kot selitev za Gortanov proces v Pulo,

60



8. 1930. 61



9. 1930. 62



9. 1930. 63



8. 1930.

68

vnaprej dajala vedeti, da bodo kazni stroge, drug namen pa je bil izzivati Jugoslavijo,

saj je proces potekal v bližini meje (Kacin Wohinz, 2008, 162). Po tem je tudi

francoski konzul sklepal, da bo stroga kazen še bolj poglobila negotovost italijanskih

odnosov s sosedi.64

Javnost je pričakovala več smrtnih kazni, a najmanj dve, ki bodo

morale biti izvršene v 24-ih urah.65

In kakšen je bil razlog, da so namesto 48 obtoženih v Trst pripeljali le 18? Po

besedah goriškega prefekta Carla Tienga zaradi razumljivih razlogov politične

preračunljivosti, ki so svetovali drugače. Mogoče skrb za javno mnenje tako doma

kot v svetu? Ali želja po hitrem postopku in čimprejšnjem izreku kazni, ker bi z

velikim številom obtoženih težje doseglo poseben učinek? Fašistična vlada je namreč

že od začetka predstavljala »Slovane« kot mirne ljudi, ki sprejemajo italijanizacijo,

tako pa bi se pokazala slika, da posamezni zločini, ki so se dogajali v Julijski krajini,

niso postranske narave in da jih tujerodno prebivalstvo ne obsoja, temveč podpira. Že

pred začetkom sojenja je bilo predvideno, da bo postopek kratek in bodo končni

rezultat visoke kazni. Da bi bil dosežen večji učinek, se je moralo dogajanje odviti v

Trstu na samem kraju zločinov oziroma v bližini sovražne Jugoslavije (Kacin

Wohinz, 2008, 163). Francoskemu konzulu je taka izbira lokacije dajala vtis, da se

želi fašistična vlada vključiti v velik in nevaren dogodek, saj so nekateri primerjali

tržaški proces s sojenjem za atentat v Sarajevu.66 Izid procesa je seveda skrbel

odgovorne in Dollot je iz dobrega vira vedel, da se eden od lokalnih oblastnikov

močno obremenjuje z možnostjo, da bi na smrt obsojene kasneje slavili kot heroje in

mučenike, s čimer bi se ohranjalo sovraštvo do Italije.67

Priprave na proces so vključevale stroge varnostne ukrepe, poleg tega, da so

mobilizirali 800 članov 58. legije MVSN San Giusto, vpoklicali karabinjerje in

policiste iz drugih mest, okrepili vojsko na meji, v Trst vpoklicali 350 rednih vojakov

64



8. 1930. 65



9. 1930. 66



8. 1930. 67



9. 1930.

69

ter v tržaško pristanišče na dan obsodbe zasidrali 10 vojnih ladij, so tudi poostrili

nadzor nad sumljivimi osebami ter jih večje število začasno preventivno zaprli

(Kacin Wohinz, 2008, 164).68

Tudi francoski konzul je poročal v Rim o veliki

mobilizaciji milice, in celo, da so mobilizirali iz rezerviste, a se ti niso vsi odzvali.

Dollot je dodal, da so jih veliko razporedili ob meji, predvsem na območju Postojne,

pa tudi, da so upornika, ki se ni javil, aretirali do konca mobilizacije, kar naj bi bila

stalna praksa.69

Konzul v enem izmed pisem veleposlaniku opiše varnostne ukrepe, ki so jih

preventivno sprejeli glede francoskega konzulata. Milica je imela mesto v sosednji

stavbi, karabinjerji so bili postavljeni pred konzularno stavbo, varnostniki na vhodu

pa so preverjali vsebino aktovk določenim obiskovalcem.70 Dollot ni ničesar posebej

zahteval, kvesturi je prepustil odgovornost za varnostne ukrepe. Hotel Savoia, v

katerem so bili nastanjeni člani Posebnega sodišča, je bil varovan s strani milice,

policije in karabinjerjev, še posebej pa je imela vsaka soba sodniških članov noč in

dan pred vrati varnostnika.71

Sodišče je sestavljala naslednja sedmerica: predsednik, general fašistične milice,

Guido Cristini s Sardinije, poročevalec Giovanni Presti ter sodni konzuli MVSN,

Lussorio Cau, Alberto Ventura, Giuseppe Rimbaldi, Alberto Piroli in Ivo Olivetti.

Tožilec na tržaškem procesu je bil Massimo Dessy, obrambo obtožencev pa je v

večini imenovalo sodišče (Kacin Wohinz, 2008, 164–165). Dne 30. avgusta 1930 je

Dollot sporočil v Rim, da je bil po pregledu političnih in ekonomskih razmer Julijske

krajine za glavnega tožilca izbran odvetnik Gianfranco Tamaro.72

Milica Kacin

Wohinz tega odvetnika ne omenja, iz česar je mogoče sklepati, da je prišlo do

zamenjave v zadnjem trenutku ali pa so bile konzulove informacije napačne.

68

Iz varnostnih razlogov je bilo aretiranih približno 500 oseb (Klabjan, 2007a, 290). 69

CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa L'attentat contre »Popolo di Trieste« février 1930, konzul René Dollot za veleposlanika Beaumarchaisa v Rim, Trst 2.

9. 1930. 70

Stavba, v kateri se je nahajal francoski konzulat, je bila kot stavba jugoslovanskega predstavništva

ves čas pod policijskim nadzorom. V nasprotni stavbi, kjer je bila kinodvorana, so prekinili predvajanje filmov in tja postavili začasno stražnico fašistične milice (Klabjan, 2007a, 298). 71



9. 1930. 72

CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa Politique interiere, 1930, konzul René Dollot za veleposlanika Beaumarchaisa v Rim, Trst 30. 8. 1930.

70

Na procesu je bil prisoten tudi poseben Mussolinijev odposlanec Ugo Feretti.

Veleposlanik Beaumarchais pa je Dollotu javil, da je bil iz Rima v Trst tajno poslan

šef italijanskih medijev Lando Ferretti, da bi navidezno omilil stanje in povrnil

nevtralnost italijanskih časopisov. Ti so namreč objavljali dolge in nasilne članke o

»slovanskih teroristih« ter soglasno zahtevali smrtne kazni za vse obtožene. Situacijo

je še poslabšal umor fašističnega miličnika v bližini Postojne, ki ga pripisujejo

Orjuni. Veleposlanik je v zaupni obliki prosil konzula, naj mu sporoči vse, kar lahko

na skrito izve o navzočnosti in aktivnostih Ferettija v Trstu.73 Na tem mestu lahko

omenimo še eno razliko v podatkih. Kacin Wohinz namreč Ferettija imenuje Ugo,

Beaumarchais pa Lando, vendar kljub temu ni dvoma, da je šlo za isto osebo, saj jo

opredelita ne le z istim priimkom, ampak tudi z isto funkcijo.

Prisotnost na procesu je bila omejena na povabljence, med katerimi so bili tudi

lokalni funkcionarji ter nekateri posebej povabljeni konzuli v Trstu: britanski,

francoski, belgijski, danski, poljski, ni pa bil prisoten jugoslovanski predstavnik, niti

kakšen tuj novinar.74

Kljub temu je tržaški tisk poudarjal, da je postopek javen in je

javnost lahko navzoča. Omeniti velja, da so imele besedo le obremenilne priče,

karabinjerji, trije ranjeni ob atentatu na Il Popolo di Trieste ter oče ubitega Nerija

(Kacin Wohinz, 2008, 164–165). Dollot tudi poroča, da je fašistična stranka

omenjala še civilne tožbe.75

O njih piše tudi Kacin Wohinz, ko navaja, da je oče

ubitega Nerija s tržaško fašistično federacijo kot oškodovanec zahteval vzporedni

postopek, a ga je sodišče zavrnilo (Kacin Wohinz, 2008, 165).

Kot je bilo naročeno, je francoski konzul preko telegrama sporočil veleposlaniku

v Rim, da je bil na procesu prisoten omenjeni šef tiska, in sicer z nalogo, da cenzurira

objave italijanskih časopisov. Dollot je dodal, da medijem ni bilo dovoljeno

fotografirati, niti risati.76

73


»Popolo di Trieste« février 1930, zaupni telegram, ki ga je poslal veleposlanik Beaumarchais, Rim 3.

9. 1930. 74

Borut Klabjan v svojem delu navaja članek češkega dnevnika Reforma, kjer piše, da so bili od tujih novinarjev na procesu prisotni Nemec, Anglež in Američan (Klabjan, 2007a, 290). 75



9. 1930. 76


»Popolo di Trieste« février 1930, telegram, ki ga je konzul René Dollot poslal v Rim, Trst 9. 9. 1930.

71

Dollot je tudi zapisal, da si prvi dan obravnave nobeden od konzulov ni upal

manjkati, da se ne bi zameril fašistični vladi.77

Tako so prišli vsi povabljeni in bili

pomirjeni, ker sta bila prisotna tudi britanski in francoski konzul. Edini, ki ga ni bilo,

je bil jugoslovanski konzul, ki ga ni nadomeščal niti kateri od njegovih

vicekonzulov.78

Dollot tudi zapiše, da mu je on svetoval, naj se sojenja ne udeleži,

ker je obstajala možnost, da bi se omenjalo njegovo ime, do česar je tudi v resnici

prišlo. Dollot je še omenil, da so se konzuli dobro zavedali, da je njihova vloga na

procesu potrditi, da je vse potekalo po pravilih.79

Na mestu so seveda naslednja

vprašanja.

Zakaj je Dollotova prisotnost in prisotnost britanskega konzula pomirila ostale

diplomate? Morda je njuna udeležba na procesu pomenila potrditev, da je dobro, da

so se sojenja udeležili tudi drugi, če sta to storila predstavnika dveh tako pomembnih

držav? Ali pa jih je njuna prisotnost pomirila, da bo pred očmi Britancev in

Francozov sojenje potekalo zakonito. Iskanje pravih odgovorov seveda presega

pričujoče diplomsko delo, lahko pa predstavlja zanimiv izziv za nove raziskave.

Na dan prihoda Posebnega sodišča je kvestura konzulom izročila vstopnice v

dvorano. Le britanski konzul je dobil posebno dovolilnico za stalen dostop na

sodišče. Dollot je bil prvi dan v dvorani z brazilskim konzulom; sedela sta v veliki

loži, ki je bila za časa procesa rezervirana posebej zanje in je gledala direktno na

obtožence, ki so jih spravili v veliko kletko. Razlog take vljudnost do konzulov je

Dollot videl v članku z naslovom »Za zaprtimi vrati«, ki ga je objavil Il Piccolo 2.

septembra. V njem je tržaški dnevnik nasprotoval trditvam nekaterih jugoslovanskih

listov, da bo proces zaprt za javnosti, tako da bo lahko prihajalo do nepravilnosti. Il

77

Beaumarchais je iz Rima pisal, da se na sovjetski ambasadi ne zanimajo preveč za tržaški proces,

saj po njihovem mnenju obsojenci večinoma pripadajo meščanskemu taboru. Presenetilo pa jih je, da

je general Dessy v nekem intervjuju poudaril odgovornost Jugoslavije (CADN, fond Rome Quirinal,

Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa L'attentat contre »Popolo di Trieste« février 1930,

pismo brez podpisa, datirano Rim 2.9. 1930). Dollot ne omenja prisotnosti sovjetskega konzula na

procesu v Trstu, vendar glede na to, da njegove vlade dogajanje ni posebej zanimalo, lahko sklepamo,

da se s tem sovjetska diplomacija niti ni preveč ukvarjala oziroma Italijanom ni bilo v interesu, da jo

povabijo na sojenje. Aldo Colleoni v svojem obsežnem delu o konzularnih predstavništvih v tržaškem mestu navaja (2006, 1344–1346), da je sovjetski konzulat v Trstu v obdobju med obema vojnama

deloval od leta 1924 do 1932. 78

Moramo sicer dodati, da Dollot ni omenil, da se obravnave niso udeležili, čeprav so bili v mestu,

nemški, avstrijski in češkoslovaški konzul ter romunski častni konzul (Klabjan, 2007a, 298). 79



9. 1930.

72

Piccolo je namreč trdil, da je rezervirano posebno mesto za tuje konzule, da bodo

lahko spremljali sojenje ter poročali svojim in prijateljskim vladam, kako stvari

potekajo.80

Očitno se je potrdilo konzulovo predvidevanje, da imajo tudi tuji

predstavniki svojo nalogo, in sicer poročati v svet, da sojenje poteka po zakonih. Na

francoskem konzulatu so torej razumeli, da se je italijanska država odločila po eni

strani javno obtožiti »teroriste«, po drugi pa je želela medijski okvir do potankosti

pripraviti, da bi iz sodnega epiloga iztržila čim več.

Ravno v času procesa je imel Dollot namen zapustiti Trst, vendar se je odločil, da

bo ostal do razsodbe. Beaumarchais mu je v zaupnem telegramu javil, da so nekateri

člani italijanske vlade začudeni, da sta francoski in britanski konzul prisotna na

procesu, kljub temu da je zanju to čas dopustov.81 Glede na odmevnost atentata in

napete mednarodne odnose sta konzula očitno videla v procesu več kot samo

navadno sojenje napadalcem na časopisno hišo in sta torej želela biti prisotna, sploh

predstavnik Londona, ki je dobil karto za stalen dostop.

Proces je trajal le od 1. do 5. septembra 1930. Od 18 obtožencev jih je bilo 6 iz

Trsta, Zvonimir Miloš je bil jugoslovanski državljan, rojen na Sušaku, trije so bili s

Proseka in Kontovela, pet iz občine Dolina, po eden iz Kobarida, s Slapa ob Idrijci in

iz Cerknega. Edina ženska je bila Zofija Frančeškin. Po poklicu so bili to štirje

trgovski in bančni pomočniki, štirje kmetovalci, po dva obrtnika, uslužbenca,

študenta in delavca, en trgovski potnik in ena gospodinja. Večina je bila stara od 21

do 25 let, mlajši je bil le Ciril Kosmač, 19 let, starejši pa Valenčič, ki jih je imel 39

(Kacin Wohinz, 2008, 165).

Vsi obtoženci so v dvorani sedeli v železni kletki, z izjemo Zofije Frančeškin.

Bila je oblečena v črno in sklonjene glave poslušala branje obtožnice. Zaprte v kletki

so fašistični časopisi opisovali na rasističen način: imajo tipično slovanske obraze

ipd. Il Popolo di Trieste je na primer (tako kot ostali časopisi) s posebno fašistično

retoriko opisoval obtožence: grdogledi so, osupli in se kažejo brezbrižne. Vsakega

posebej je avtor članka opisal, tako fizične lastnosti kot obleko. Miloš naj bi bil brez

80



9. 1930. 81


»Popolo di Trieste« février 1930, zaupni telegram, ki ga je poslal veleposlanik Beaumarchaise, Rim 3.

9. 1930.

73

posebnih značilnosti, visok, mršav, s suhim obrazom. Bolj izdelan je bil opis

Bidovca: mlad, nizek, krepak s potezami amoralnosti na obrazu, ima štrleče ličnice,

debelo brado, majhne oči ter plavkaste lase, počesane navzgor. Marušič naj bi imel

na obrazu mešanico hudodelske stigme in ženskih potez, nizko čelo, lepo počesane

črne lase, majhen in okrogel obraz s temnim, zlobnim pogledom (Klabjan, 2007,

256). Novinar, ki je poročal za Il Piccolo, je zapisal, da niso kazali znakov kesanja

ali slabe vesti in da gotovo ne morejo biti vzor junakov in niti niso bleščeči

predstavniki opevane organizacije z druge strani meje. Jugoslovanski in češki tisk pa

je fante opisoval v nasprotni luči: obnašali so se junaško in ravnodušno, videti pa je

bilo njihove prste brez nohtov ter usta brez zob (Kacin Wohinz, 2008, 165–166).

Prav ta dejstva so bila mogoče razlog, da so mnogi ostajali prepričani o nedolžnosti

obtoženih in skeptični glede spontanih in iskrenih priznanj, je sklepal Dollot.82

Konzul med drugim pravi, da ne sprejema opisa obtožencev, češ da so zmožni

edino brutalnih dejanj, kakor jih je opisoval italijanski tisk. Zanj so bili mladi fantje,

ki pred tem niso imeli opravka s sodiščem, Valenčič je imel celo možnost, da postane

župan Bistrice na Krasu. Po njegovem mnenju niso bili vulgarni kriminalci, še manj

pa so njihovi obrazi brutalni.83

Dollot si je torej o sojenju ustvaril lastno mnenje, ki je

bilo popolnoma nasprotno medijskemu prikazu italijanskega tiska. V tem se kaže

presoja konzula, ki se ni zadovoljil z informacijami iz medijev, za katere je vedel, da

so bili v totalitarni državi v rokah režima.

Največ časa je sodišče posvetilo branju obtožnice in poročilom preiskovalcev,

predstavili pa so tudi dokaze, ki so jih našli med preiskavo. Zaslišanje obtoženih je

trajalo vsega skupaj 6 ur, pri čemer niso imeli možnosti veliko govoriti, temveč le

pritrditi oziroma zanikati vprašanja (Kacin Wohinz, 2008, 166). Dollot navaja

odlomek iz časopisa Il Piccolo, kjer piše, da so obtoženi brez oklevanja potrdili vse,

kar so povedali že na zaslišanjih, in zraven dodali še nove informacije. Vsak njihov

odgovor je časopis označil za obtožujoče dejanje proti neodgovorni politiki države in

82



8. 1930. 83


9. 1930.

74

njenemu fanatizmu, proti kateremu se mora celotna Evropa včasih boriti.84 Časopisni

odlomek je Dollot Beaumarchaisu posebej prepisal v enem izmed pisem. Morda je

želel veleposlanika seznaniti s pisanjem časopisov, ki so ustvarjali javno mnenje, in

ga čim bolje informirati o razvoju dogodkov glede procesa.

Mussolini naj bi osebno zahteval, da se proces konča tako hitro. Razlog naj bi bil

v tem, da je jugoslovanski prestolonaslednik 6. septembra praznoval svoj rojstni dan.

Očiten je bil namen, da bi sodba predstavljala protijugoslovansko manifestacijo. In

da bi bil izziv učinkovitejši niso na jugoslovanski praznik planirali izrek obsodbe,

temveč njeno izvršitev. Skozi celoten postopek se je – kot pravilno ugotavlja Milica

Kacin Wohinz – kazala težnja po tem, da se obtoži Jugoslavijo in italijanske

protifašiste v emigraciji, obtožence pa kot orodje v rokah tujcev (Kacin Wohinz,

2008, 167).

Odvetnikom obtožnih naj bi sodišče dajalo smernice, to pa pomeni, da je bila

obramba zrežirana. Poveličevali so fašizem ter žalili, namesto da bi zagovarjali svoje

stranke. Zennaro je bil Milošev in Bidovčev odvetnik, ki je sam pred sodiščem

izjavil, da si zaslužita najtežjo kazen, saj jima spričo dejanj ni več pomoči. Glede te

izjave se je kasneje opravičeval pred tujimi novinarji in priznal, da mu je bilo tako

naročeno (Kacin Wohinz, 2008, 168).

O odvetnikih je francoskemu veleposlaniku v Rim pisal tudi Dollot. Njihovo

obnašanje je vnaprej nekoliko opravičil s primerom, ki se je zgodil ne dolgo pred

tržaškim procesom. Odvetnika, ki si je dovolil nekoliko preveč braniti svojo stranko,

je namreč kaznovalo Posebno sodišče s polletno konfinacijo. Posebej omenja

Zennara, katerega obramba je bila, po poročanju časopisov, bolj podobna očitanju in

obtoževanju kot zagovarjanju. Predsednik sodišča je moral celo opomniti odvetnika

Matosela-Loriania, da je njegova naloga zagovarjati obtožene, njegov kolega

Bologna pa je nastopil precej besno.85

V zagovor tržaške odvetniške zbornice poroča

francoski konzul tudi o tem, da sta zadnja dva odvetnika, Giovanni Kezich, ki je

zagovarjal Marušiča, in Contreras, ki je zagovarjal Valenčiča, uporabljala zmernejši

ton in besede. Vendar kljub temu Contrerasu Dollot očita, da si je dovolil nedopustno

84



9. 1930. 85

Tudi po mnenju britanskega konzula branilci niso bili na ustrezni ravni z izjemo Marušičevega odvetnika Giovannija Kezicha (Klabjan, 2007a, 299).

75

potezo, saj je govoril proti jugoslovanskemu konzulu iz Trsta,86

in kar se mu je zdelo

še huje, »predsednik sodišča ga pri tem ni ustavil, a Evropa se že zaveda, da besed

Italijanov ne gre jemati dobesedno«.87

Dollota je torej najbolj zmotila omemba jugoslovanskega konzula. Verjetno je

čutil neko odgovornost do kolega, saj se je zavedal, da predstavlja Jugoslavijo, tako

da je bila preko njega na zatožno klop postavljena celotna država. O odnosih med

Francijo in Jugoslavijo že vemo, da so bili tedaj prijateljski, torej je toliko bolj

razumljivo, zakaj sta besede odvetnika Contrerasa in potuha predsednika sodišča

konzula tako vznemirila.

6.5 Obsodbe in izvršitev smrtnih kazni

Zadnji dan sojenja, 5. septembra, je bila izrečena sodba, ki je želela dokazati

krivdo posameznikov, ter obrazložitev, ki se ni bistveno razlikovala od obtožnice.

Vseh osemnajst obtoženih je bilo spoznanih za krive, kot je že Dollot pisal, da so se

dogovorili v Julijski krajini opravljati dejanja, ki bi podredila delo italijanske vlade

tuji nadvladi, pri tem naj bi se posluževali sredstev oborožene vstaje, rušenja, pokola,

tajne organizacije vojaške narave, ki bi v primeru vojne delovala proti italijanski

vojski in državi za njenim hrbtom.

Tajni organizaciji, ustanovljeni v Trstu in Gorici, sta bili po mnenju sodišča

vodeni in subvencionirani iz tujine, njun končni cilj pa odcepitev Julijske krajine od

Italije in priključitev tuji državi. S tem so v razsodbi zagovarjali italijansko državo,

da je imela pravico braniti svoje ozemlje, kakor tudi inštitucije ter ljudi, ki živijo po

njenih zakonih. Na osnovi posebnih fašističnih zakonov so bile izrečene naslednje

kazni: Vekoslav Španger 30 let zapora, Nikolaj Kosmač 25, Vladimir Štoka 20,

Drago Rupel in Lovrencij Čač 15, Ivan Obad in Andrej Manfreda 10, Slavko Bevk,

Miroslav Pertot, Mario Zahar in Jožef Kosmač 5, Zofija Frančeškin pa 2 leti in 2

86

»Le point solide dans ce procès, nous l'aurions eu, a-t-il dit, ci dans la cage, au milieu des imputés, il y avait eu le Colonel d' Etat-Major Andrejka de l'Armée yougoslave et le Consul de Serbie à

Trieste« (podčrtal Dollot) (CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa L'attentat contre »Popolo di Trieste« février 1930, konzul René Dollot za veleposlanika

Beaumarchaisa v Rim, Trst 8. 9. 1930). 87



9. 1930.

76

meseca zapora. Vsi so dobili še 3 leta posebnega policijskega nadzora po prestani

zaporni kazni. Tistim, ki so bili obsojeni na več kot 5 let zapora, je bilo prepovedano

pozneje opravljati javne službe, ostalim, z izjemo Frančeškinove, pa samo za čas

zaporne kazni. Oproščena sta bila Leopold Širca in mladoletni Ciril Kosmač; prvi je

dobil kazen 4 leta konfinacije, drugi pa je skrivaj zbežal čez mejo.

Atentatorji na Il Popolo di Trieste: Alojz Valenčič, Franc Marušič, Zvonimir

Miloš in Ferdinand Bidovec so dobili najtežjo kazen, obsodili so jih na smrt z

ustrelitvijo v hrbet. Sodna dvorana napolnjena s fašisti je obsodbo pozdravila,

sodišče pa je naročilo izobesiti sodbo po vseh državnih občinah (Kacin Wohinz,

2008, 169–171). Glavni tožilec je sicer zahteval smrtno kazen tudi za Špangerja,

vendar je sodišče zanj upoštevalo olajševalne okoliščine: videli so, da mu je žal in da

se zaveda usode, ki ga lahko doleti, poleg tega pa so menili, da je večvreden kot

ostali štirje, piše Dollot.88

Konzul dodaja, da je sodišče želelo dosoditi smrtno kazen

le tistim, ki so bili direktno vpleteni v atentat na Il Popolo di Trieste, tako da še dan

pred izrekom kazni ni bilo popolnoma jasno, ali smrtna kazen čaka tudi Valenčiča.89

Poleg že naštetih je najtežja kazen grozila še Štoki, Obadu in Ruplju.90

Sodišče je obsodbo prebralo ob enajsti uri zvečer. Bidovec jo je sprejel z

nasmehom, mešanico cinizma, nezavednosti in poguma. Miloš, ki je sedel v prvi

vrsti, malce oddaljen od njega, je bil ravnodušen. V drugi vrsti na levo je bil

Valenčič za spoznanje manj indiferenten, Marušič, ki je sedel na desni, pa se je držal

vzvišeno, kot da je drugačnega značaja kot prva dva, piše Dollot. Omenja tudi, da je

Marušič tistega popoldneva popustil in jokal med sojenjem. Ostale, ki so dobili

zaporne kazni, so odpeljali iz kletke, le Špangerju se je uspelo posloviti od Bidovca z

objemom. V kletki so ostali na smrt obsojeni, pred kletko pa še Zofija Frančeškin, ki

se je prišla posloviti od njih. Marušiča, ki ji je bil blizu, je poljubila na čelo, stisnila

roko Bidovcu, ostalima bolj oddaljenima pa namenila pogumne besede. Konzul

88



9. 1930. 89



9. 1930. 90



9. 1930.

77

pravi, da sam ne ve, kaj, vendar je bilo v tem slovesu nekaj veličastnega.91 Obsodbo

so – kot piše Milica Kacin Wohinz – fantje sprejeli z dostojanstvom, o čemer pišejo

tudi italijanski časopisi, ki so se jim prej posmehovali. Naslednji dan, 6. septembra,

so obsojence na zaporne kazni razposlali v različne zapore po Italiji, na smrt

obsojene pa odpeljali na strelišče pri Bazovici (Kacin Wohinz, 2008, 171).

Po izreku kazni so obsojeni na smrt podpisali prošnje za pomilostitev in bili

odpeljani v celice, a prošenj vojaški poveljnik ni prenesel. Konzul se na tem mestu

sprašuje, kaj pomeni prošnja za pomilostitev, če sploh ni možnosti, da do nje pride,

in si hkrati odgovarja, da je bil dogovor za usmrtitev očitno že trdno vnaprej določen,

torej je bila prošnja gola formalnost. Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič so od

duhovnika prejeli zadnje zakramente, niso pa dobili dovoljenja, da se poslovijo od

svojih družin. Dollot je nadrejenemu veleposlaniku do potankosti opisal tudi

izvršitev najstrožje kazni. Piše namreč, da so štirje ostali budni do treh zjutraj, ko so

jih odpeljali na poligon na Bazovici. Poleg 58. bataljona črnih srajc iz Trsta in 3.

bataljona nacionalne milice je bila prisotna tudi delegacija Posebnega sodišča. Na

Bazovico so prispeli pred milico, ki je zamujala, in sicer zaradi dolge poti, ki jo je

opravila peš. Na prvega od štirih stolov se je usedel Bidovec, in medtem ko so jih

vezali z vrvjo, je ostale opomnil, da vzkliknejo »Živela Jugoslavija, živel kralj

Aleksander«. Ob 5. uri in 43 minut, ko je bila izstreljena edina salva,92

so fantje peli

slovensko pesem. Marušič ni takoj umrl, zato ga je eden izmed oficirjev še dvakrat

ustrelil s samokresom. Kljub temu da so bile informacije drugačne, pravi konzul, ni

bilo tako enostavno sestaviti voda vojakov, ki bi izpeljal usmrtitve. Za nalogo so se

javili Italijani iz starega kraljestva, a jih ni bilo dovolj, zato so jih dodatno iskali.

General Cristini, ki je bil prisoten na eksekuciji, naj bi bil impresioniran nad

hladnokrvnostjo obsojencev, medtem ko so Italijani v strelskem vodu izgubljali

zavest, kar konzul pripisuje utrujenosti in čustvom ter razburjenosti. Omeni tudi, da

naj bi imeli nekateri oficirji s seboj fotoaparate, čeprav so vedeli, da je to

91


9. 1930. 92

Salva: istočasna izstrelitev nabojev iz več topov, pušk (SSKJ).

78

prepovedano. Trupla obsojenih so pokopali na tržaškem pokopališču Svete Ane v

neoznačenih grobovih, da bi se izognili množičnim romanjem.93

Francoski konzul je veleposlaniku pripomnil, da ravnanje Italijanov ni bilo tako

častno, kot je to opisal Mussolinijev odposlanec. Dollot namreč piše, da so

karabinjerji in vod strelcev oskrunili trupla usmrčene četverice. V tem pismu ni tega

natančno opisal, je pa tudi dodal, da je evropski tisk o tem diskretno molčal.94 Kako

je konzul prišel do teh informacij, ni znano, kdo je govoril resnico – on ali Ferreti –

pa lahko le ugibamo. Mogoče je, da je slednji le grobo poročal o dogodku in se v

detajle ni spuščal oziroma jih je namenoma zamolčal, po drugi strani pa je konzul

morda zapisal nepreverjene govorice, saj trupel četverice javnost ni več videla od

usmrtitve do pokopa. Vendar lahko glede na splošno ravnanje do obtožencev

sklepamo, da tudi ta informacija ni bila popolnoma izmišljena. Fante so mučili, zato

jim nihče ni mogel preprečiti, da bi se po usmrtitvi izživljali nad njihovimi trupli.

Morda pa je konzul mislil na izmaličena trupla od milostnih strelov v glavo.

6.6 Drugi del prvega tržaškega procesa v Rimu 1931 – mali proces

Obtoženci, ki niso bili na zatožni klopi v Trstu, so dvajset mesecev presedeli v

zaporu. Svoj proces so dočakali šele decembra 1931, v četrti avli Posebnega sodišča

v Rimu. Drugi del tržaškega procesa je bil večkrat napovedan, prvič že 22. septembra

1930, potem pa prestavljen. Mnenje enega od obsojencev je bilo, da se sojenje

prelaga, ker so prve usmrtitve zbudile doma in po vsem civiliziranem svetu toliko

ogorčenja, da so se fašisti odločili počakati. Konzul Dollot drugo skupino obtoženih,

ki je čakala na sojenje, veleposlaniku v Rimu omeni samo v enem od pisem, kjer

pravi, da jih čaka sojenje pred Posebnim sodiščem v mesecu septembru. Med

obtoženimi poimensko omeni le Hilarija Frančeškina, moža Zofije Frančeškin. 95

93


9. 1930. 94



11. 1930. 95


9. 1930.

79

Tokrat je proces potekal potihoma, italijanski tisk je komaj kaj poročal,

jugoslovanski pa je povzemal po italijanskih časopisih. Trajal je manj časa kot

tržaški proces 1930., dva dni, 4. in 5. decembra 1931. Ker ni bil demonstrativen, je

minil brez odmevov, k čemur je gotovo pripomoglo tudi to, da je bil v Rimu in ne na

samem kraju dogajanja.

Predsednik sodišča je bil Alessandro Saporiti, poročevalec je bil zopet konzul

MVSN Giovanni Presti, med sodniki je bilo nekaj »starih«, Lussorio Cau, Giuseppe

Rimbaldi in Ivo Olivetti, na novo pa sta se jim pridružila Giovanni Sgarzi in Renato

Pasqualucci. Državnega tožilca Dessyja, ki je medtem umrl, je zamenjal Carlo

Fallace. Obtožnica je bila ista kot na sojenju v Trstu, o samem poteku procesa pa

obstaja bolj malo podatkov.96

Avgust Sfiligoj je bil edini izmed obtožencev, ki je

podrobneje opisal drugi del tržaškega procesa, Zorko Jelinčič, določen za glavnega

obtoženca,97 pa ga je samo omenil. Obtoženi so tokrat zanikali pripadnost tajni

organizaciji in niso odgovarjali na vprašanja, za kar niso niti imeli časa, obrambi

vseh tridesetih je bilo namenjenih le 5 ur.

Tožilec je za 16 obtoženih zahteval zaporne kazni v skupni višini 130 let, medtem

ko je za ostalih 14 predvideval, da bodo oproščeni. Branilci, ki so obsojence

zagovarjali v Rimu, so tokrat opravljali svojo nalogo in prosili za mile kazni. Te so

bile izrečene 5. decembra: najvišjo kazen je dobil Zorko Jelinčič, 20 let zapora,98

sledili so Avgust Sfiligoj in Anton Rutar z 10, Ivan Lenardič s 6, Jernej Laznik,

Hilarij Frančeškin, Matej Mihalič, Alojz Mihalič, Vincenc Čač, Karel Fonda, Angel

Škerl, Viktor Petarosa, Anton Zobec in Matej Mihalič s po 5 leti zapora, Srečko Loga

s 4 in Angel Čač z 2 letoma in pol zapora. Prvi štirje so dobili še trajno prepoved

opravljanja javnih služb ter 3 leta policijskega nadzora po odsluženi kazni, ostali,

razen Čača, pa prepoved opravljanja javnih služb za toliko časa, kolikor so znašale

zaporne kazni ter dve leti policijskega nadzora.

96

V drugem viru Kacin Wohinz navaja bistveno razliko med skupinama: druge skupine v obtožnici niso bremenili nasilnih dejanj, kar razloži tudi bistveno nižje kazni v primerjavi s prvim delom procesa (Kacin Wohinz, 2000, 115). 97

Marušič, 2000, 43. 98

Na številnih zaslišanjih je Jelinčič glavni del krivde za delo v ilegalni organizaciji prevzel nase. Na

koncu je od 20. let odslužil 9, poleg strogega policijskega nadzora, ki je sledil, pa je bil vpisan še na poseben seznam »nevarnih oseb«, ki so jih v določenih okoliščinah zaprli, v primeru vojne pa jih je bilo treba konfinirati, do česar je res prišlo leta 1940 (Rovšček, Ž., 2000, 16–17, 25).

80

Sodišče je oprostilo 14 obtoženih: Gašperja Banka, Alberta Gropajca in Lovrenca

Pavliča, ker niso bili krivi, Alojza Černeta, Josipa Ferlugo, Antona Sosiča,

Ferdinanda Racmana, Petra Petarosa, Antona Darisa, Andreja Abrama, Vincenca

Gorjupa, Alberta Mihaliča, Marija Gustinčiča in Franca Racmana, ker jim niso uspeli

dokazati krivde. Izpuščeni so bili vsi navedeni, z izjemo Alojza Černeta, nekdanjega

uslužbenca goriške kvesture, ki je bil naslednje leto februarja obsojen na 5 let

konfinacije.

Kako to, da so bile kazni tako mile in tako veliko število oproščenih? Eden od

razlogov so morda izboljšani odnosi med Italijo in Jugoslavijo, ki je prvi popuščala v

vseh njenih zahtevah in si na splošno močno prizadevala za izboljšanje odnosov.

Verjetno so nizke kazni tudi razlog, da večina avtorjev sojenje bolj skopo opisuje ter

da so sam proces poimenovali Mali proces (Kacin Wohinz, 2008,172–174).

6.7 Odmevi v svetu

Proces v Trstu je bil deležen velike pozornosti evropske javnosti, saj je

predstavljal nevarnost za destabilizacijo strateško zelo pomembnega

južnoevropskega območja. Časopisi so spremljali napetosti in marsikdo je v

Mussolinijev ravnanju videl izzivanje za spopad med državama, kar je bilo v

takratnem času povsem mogoče. Najglasnejši pri spremljanju primera so bili

češkoslovaški in francoski časopisi. Zunanja politika Jugoslavije je namreč temeljila

na povezavi s Francijo in državami Male antante. Tako ni bilo presenetljivo, da sta

francoski in češkoslovaški tisk v tistem obdobju kritizirala Mussolinija, branila

jugoslovansko manjšino in napadala politične metode fašistov (Klabjan, 2007a, 290).

Francoski konzul Dollot pravi, da bi obsodba lahko pridobila na pomenu, če bi ji

sledila še obtožba s strani navadnega sodišča. S kolegi konzuli je dobil vtis, da je bilo

sojenje površno in je pustilo veliko zadev nepojasnjenih, zagovori pa izguba časa z

namenom, da se ohrani določen izgled razmer. Višina kazni je bila po Dollotijevem

mnenju previsoka in bi jo lahko znižali na dve usmrtitvi. Prepričan je bil v krivdo

obsojenih, ni pa verjel, da so se zavedali, kaj lahko s svojimi dejanji povzročijo.

Zadovoljni so bili s škodo, ki so jo povzročili časopisu Il Popolo di Trieste, a si žrtev

niso želeli. Konzul je podčrtal, da jih ne zagovarja in obsoja teroristične napade,

81

vendar se je njemu in drugim zdelo, da so štiri življenja preveč za enega umrlega in

dva ranjena v atentatu na časopisno hišo. Menil je, da je Posebno sodišče pretiravalo

tudi pri zapornih kaznih. Tožilec je zahteval za Štoko 18 let zapora, dosodili so mu

jih 20, za Manfredo 9, dobil jih je 10, za Čaka in Lorenza 8,99

dobila sta vsak po 15

let zapora.100

Komentarjem v tržaški sodni dvorani Dollot ni bil ravno naklonjen. Kot primer

slabega okusa je namreč komentiral dejstvo, da je po razsodbi množica ploskala in

vzklikala članom Posebnega sodišča, ko so zapuščali sodno palačo.101

Z amnestijami v letih 1932, 1934 in 1937 so zaporne kazni z obeh procesov

precej znižali. Tako so tisti z nižjimi kaznimi preživeli v zaporu od 2 do 3 leta, tisti z

višjimi pa od 5 do 9. 27 oseb, ki se niso zglasile v desetih dneh, sojenja nikoli ni

doživelo, nekatere so oprostili krivde, nekatere pa izločili iz obtožbe zaradi

zastarelosti. K razpletu je po vsej verjetnosti botroval tudi sporazum leta 1937 med

Italijo in Jugoslavijo.102

6.8 Polemike v časopisju

Italijanski časopisi so po procesu največ pozornosti namenili poudarjanju

zločinske narave organizacije, ki so ji obsojeni pripadali. Opisovali so jih kot

razbojnike, požigalce, špijone, ki se ne morejo primerjati z zgodovinskimi heroji.

Tržaški tisk je poročal, da je italijanska javnost v Julijski krajini zadovoljna tako s

hitrim procesom kot z izrečenimi kaznimi (Kacin Wohinz, 2008, 175–176).

Dollot je veleposlaniku v Rim poslal tudi opis razmer v Julijski krajini teden

dni po usmrtitvi. Tržačane je okarakteriziral kot povsem razburjene in panične. Bali

so se podtaknjenih bomb in Jugoslovanov, češ da si želijo zbombardirati Trst.

Konzul je hkrati poročal, da v zadnjem mesecu ni bilo niti ene uspešno podtaknjene

99

Dollot je imel tu verjetno v mislih Lovrencija Čača in Draga Ruplja, saj sta bila edina obsojena na

15 let zapora (Kacin Wohinz, 2008, 171). 100



9. 1930. 101



9. 1930. 102

25. marca 1937 je bil sklenjen sporazum Ciano-Stojadinović: državi sta se obvezali, da bosta spoštovali meje, urejal je tako bilateralna kot gospodarska vprašanja, slovenske narodne manjšine v Italiji pa ni omenjal (Bajc, Pelikan, 2004, 80).

82

bombe, čeprav so oblasti opozarjale, da bo do tega prej ali slej prišlo. Dollot je sicer

že pred začetkom procesa poročal, da naj bi »slovanski teroristi« nameravali po

obtožnici podtakniti bombo na jugoslovanski konzulat, kar bi izgledalo kot fašistična

represalija, do česar ni prišlo.103

Dollot je nekaj dni po izvršitvi smrtnih obsodb tudi omenil, da se aretacije

nadaljujejo, a da se že nakazuje, da bo nadaljevanje procesa prestavljeno. Po

njegovem mnenju italijanska javnost ni razumela, zakaj britanski in češki časopisi

niso sprejeli razsodbe Posebnega sodišča, italijanski novinarji pa so konstantno

preverjali zmernost pisanja češkoslovaškega in jugoslovanskega tiska.104

Vtis imamo, da je morda konzul želel opozoriti na medije, ki so ustvarjali javno

mnenje ter med prebivalstvom širili ideje in strah pred bombnimi napadi. S tem so

večali napetost med jugoslovansko manjšino in Italijani v Julijski krajini. Sredstva

javnega obveščanja so bila v Italiji seveda pod vplivom režima, tako da je mogoče

sklepati, da je vlada namerno ustvarjala napetosti na vzhodnem delu države, to pa z

namenom, da pred svetom opraviči sojenje in visoke kazni, ki so doletele obtožene.

Slovenski in jugoslovanski tisk sta objavljala novice o procesu, kljub temu da

je iz Beograda prišel ukaz, da je prepovedano vsakršno komentiranje tržaškega

procesa in da je dovoljeno le prevajanje iz italijanskih časopisov. Tisk v Sloveniji se

tega ni držal, a se vseeno ni izpostavljal z lastnimi komentarji, bolj se je posvetil

češkim in slovaškim objavam, kar kažejo tudi dobesedni prevodi člankov, ki jih je

slovenski tisk objavil (Klabjan, 2007a, 295).

Ker nimamo celotnega pregleda nad drugim evropskim tiskom, lahko le delno

sodimo, koliko je Italiji uspelo prepričati tujo javnost. Kot piše Milica Kacin

Wohinz, je izven Italije tisk pisal predvsem o nevarnosti novega svetovnega spopada,

ki bi mu povod predstavljale ustrelitve pri Bazovici, turški časopis pa je hvalil

jugoslovansko vlado, ki je s previdnostjo uspela rešiti svetovni mir (Kacin Wohinz,

2008, 176).

103

(CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa L'attentat contre

»Popolo di Trieste« février 1930, telegram, ki ga je konzul René Dollot poslal v Rim, Trst 25. 8.

1930). 104



9. 1930.

83

Tudi po poročanju francoskega vicekonzula na Reki so brez pravega odgovora

ostale obtožbe fašističnega sodišča, češ da je slovenska »Črna roka«, ki je izvedla

atentat, del jugoslovanskega vohunskega generalštaba. Minister Marinkovitch je na

primer menil, da si takšna provokacija zasluži odgovor, vendar se vicekonzul s tem

ni strinjal, kot tudi ne jugoslovanska vlada in kralj, ki sta se želela izogniti

incidentom. Vicekonzul je še pohvalil Jugoslovane, ki so, čeprav so strastnejši od

Italijanov, uspeli obvladati razmere in raje počakali na nadaljnji razplet. Po drugi

strani je razumel, da so italijanske obtožbe utemeljene, vendar se mu je zdela

polemika v časopisih zelo občutljiva. Italijani naj bi hoteli prikazati, da beograjska

vlada v Sloveniji postopa enako, kot je na predvečer prve svetovne vojne v Bosni,

vendar Beograd na italijanske obtožbe ni odgovarjal, medtem ko so v Tržaškem

zalivu že čakale vojne ladje in so bile na Krasu mobilizirane italijanske čete. Italija je

na vsak način skušala sprovocirati Jugoslavijo in je zanikala obstoj Slovencev v

svojih mejah. To prepričanje je – po mnenju reškega vicekonzula – še vedno

obstajalo v zavesti ljudi, ki ne bodo pozabili ogorčenja, ki ga je med njimi povzročila

kazen posebnega sodišča. Sovraštvo do Italije je po svoje tudi potrjevalo

jugoslovansko enotnost, ki se je kljub krhkosti še dalje oboroževala. Rezultat

fašistične politike v Julijski krajini je po njegovem mnenju ta, da daje publiciteta, ki

jo Italija sama vzbuja glede Slovencev, vladi v Beogradu neki nov smisel.105

Tuji tisk je že od aretacij dalje izražal dvom v resničnost izpovedi prijetih fantov,

švicarsko-francoski dopisnik se je na primer čudil, da bi nekdo prostovoljno ponudil

življenje, če ve, da ga čaka smrtna kazen. Opažamo tudi, da je v literaturi prikazan

predvsem odziv levičarskih časopisov, ki so priložnost izkoristili za protifašistično

propagando in hkrati prvič podrobneje seznanili evropsko javnost s situacijo v

Julijski krajini. S tem je bil dosežen tudi cilj primorske ilegalne organizacije, čeprav

so bila cena za to človeška življenja. V obsojanju fašistične justice sta izstopala

predvsem češkoslovaški tisk in tisk italijanskih protifašistov v emigraciji.106

Bratislava je bila celo prva, ki je zbrala denar za spomenik bazoviškim žrtvam.

Francosko komunistično glasilo pa je tržaško dogajanje označilo za italijansko

105

CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa Procès de Trieste, kopija pisma iz Beograda, 9. 9. 1930, ki ga je poslal francoski minister (veleposlanik) iz

Beograda Ministru za zunanje zadeve v Pariz. 106

Glej na primer Klabjan, 2007a.

84

preračunljivost, ki je želela večati napetosti v odnosih z Jugoslavijo (Kacin Wohinz,

2008, 176).107

Italijanska protifašistična emigracija je dogodke izkoristila predvsem

za povečanje protifašistične propagande v notranjosti Italije. Širili so brošure in

letake, v katerih so poveličevali borce za svobodo Slovencev in Hrvatov, prirejali so

zborovanja in komemoracije na različnih koncih Evrope (Kacin Wohinz, 2008, 177).

Veleposlanik Beaumarchais je prejel opis situacije v Julijski krajini tudi od

tržaškega vicekonzula na Reki.108

Slednji je poročal o tem, da so francoski časopisi

objavili novico o mobilizaciji štirih rezervnih čet, kar pa so Italijani takoj zanikali.

Oblasti so po razsodbi sprejele posebne ukrepe in aretiranih je bilo 22 svojcev in

prijateljev obsojenih na procesu, posebej strogi pa so postali policijski pregledi ob

prehodu meje in na železnici. Omenja tudi duhovnike, o katerih tisk piše, da so

indiferentni in sovražni do nove domovine.109

6.9 Razmere v Julijski krajini po procesa

V okviru Kongresa evropskih narodnosti v Ženevi je Josip Vilfan proces označil

za izrazito političnega in da sta si v njem stala nasproti dva naroda, Engelbert

Besednjak pa je opozoril, da bodo, čeprav je organizacija zatrta, nastajale nove, saj je

med Slovenci in Hrvati veliko junakov in mučencev, in če njim ne bi manjkala

sredstva, bi bila situacija dosti drugačna (Kacin Wohinz, 2008, 177).

Jugoslovanski prebivalci Julijske krajine so se medtem pogreznili v molk, kar je

pri oblasteh vzbudilo precej skrbi. Poročevalci so pokrajinskemu sekretarju PNF

Giuseppeju Avenanti poročali, da je vse mirno in da ljudje nezainteresirano molčijo.

V resnici, kot piše Kacin Wohinz, so bili razburjeni, a seveda nezaupljivi, da bi javno

izrazili svoje mnenje, intelektualci pa preveč pametni, da bi ga delili z drugimi.

Slovenci so se zaprli vase in povečala se je razcepljenost med njimi in Italijani. Med

najbolj sovražno razpoloženimi so bili duhovniki, študenti in mladina nasploh, kar je

povečevalo odpornost množic. Tako so se oblasti odločile, da bo treba zamenjati vse

107

Poleg zbiranja prispevkov za spomenik so v večjih čeških in slovaških mestih organizirali manifestacije, zbirali denar za jugoslovansko manjšino, prirejali komemoracije, napadli italijansko ambasado v Pragi, protestirali pa so tudi slovenski izseljenci v ZDA (Klabjan, 2007a, 302–307). 108

Iz podpisa ne morem razbrati imena vicekonzula. 109

CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa Après le verdict du Tribunal spécial de Trieste, Situation dans la province, tržaški vicekonzul na Reki za veleposlanika

Beaumarchaisa v Rim, Reka 13. 9. 1930.

85

slovenske javne uslužbence s fašističnimi Italijani, kupovati slovensko zemljo in jo

kolonizirati, ustvariti italijanski kler, policijske organe pa dobro opremiti in jim

določiti skupno poveljstvo. Tudi vrh MVSN je ugotavljal, da se ni mogoče zanašati

na navidezno mirnost drugorodcev, saj ta skupaj s pasivnostjo spodbuja teroristične

akcije in onemogoča asimilacijo.

Posledica narodnorevolucionarnih dogodkov ter splošnega razpoloženja manjšine

so bili torej tudi novi raznarodovalni načrti in rasni boj, kot je napovedal tržaški

fašistični sekretar Carlo Perusino. Ta je Mussoliniju napisal, da je tržaški proces po

eni strani udaril po slovanskem iredentizmu, po drugi pa opozoril javnost na problem

manjšine. Odkritja, ki jih je prineslo sojenje, so porušila iluzije Italije o lahki

asimilaciji »Slovanov« (Kacin Wohinz, 2008, 177–179).

Konzul Dollot piše veleposlaniku v Rim, da je usmrtitev sprovocirala

manifestacije, nevarne za mednarodni mir, omenja pa tudi represalije Slovencev v

Julijski krajini. Do manifestacij pa ni prišlo v Italiji, pravi Dollot, temveč v

Jugoslaviji. Manjšina v Italiji je ostala povsem pasivna, kar izvemo tudi iz drugih

virov. Kot že turški časopisi je tudi francoski konzul pohvalil beograjsko vlado za

njeno ravnanje v tem občutljivem obdobju, saj je v Jugoslaviji zamolčala podrobnosti

o usmrtitvi oziroma preprečila, da bi se razvedele. Na tem mestu je umestno

vprašanje o pravih razlogih za tako zadržanje Beograda. Morda pritisk Italije, ki je na

zaslišanjih pridobila gradivo, da je z njim izsiljevala Jugoslavijo in preprečila

represalije iz sosednje države? Po drugi strani pa Dollot pravi, da je bil, kar zadeva

objave o streljanju v Bazovici, tudi preostali evropski tisk diskreten.110

Konzul je še poročal, da so na jugoslovanskem konzulatu nemočni pred tem, da

bi preprečili represalije s strani ogorčenega in fanatičnega prebivalstva, s katerim

konzulat ni imel stikov. Do prvih povračil s strani »Slovanov« je prišlo točno mesec

dni po obsodbi v Trstu. Sicilijskega učitelja Francesca Sottosantija iz Vrhpolj pri

Vipavi so ustrelili, ko se je vračal domov. Prišlo je do ducat aretacij in nemški

časopisi so poročali, da tu ni šlo za politični atentat, temveč za osebno maščevanje,

saj je bil učitelj zelo krut do otrok. Za kazen naj bi jim namreč pljuval v usta, vendar

je konzul opozarjal, da ne gre prehitro verjeti vsem govoricam. Dollot med drugim

opisuje dogodek, o katerem se ni veliko govorilo. V Istri so pretepli nekega miličnika

110 CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, dokumenti brez mape,

konzul René Dollot za veleposlanika Beaumarchaisa v Rim, Trst 17. 11. 1930.

86

in ga zavezali na tire iz Trsta v Parenzo, vendar je imel mož srečo, saj so ga našli in

rešili malo pred prihodom vlaka. Konzul omenja še nekaj napadov, pove pa tudi, da

se je italijanska protislovanska ofenziva nadaljevala. Z izgovarjanjem na tržaški

proces so v Trstu konec septembra zaprli šolo Svetega Cirila in Metoda, kajti

zapiranje šol je bila po Dollotovem mnenju ključna točka v šolski politiki in v boju

proti kleru. Fašisti so to označili kot nov korak v procesu poitalijančevanja in etnične

bonifikacije.111

Dollot v pismu z dne 17. novembra 1930 še omeni, da je to nov izraz,

ki so si ga pred kratkim izmislili.112

Filozofijo procesa je francoski konzul povzel z navajanjem dveh po svoje

zanimivih izjav. Prvo je izrekel konzul severnoameriške države, ko je zapustil sodno

dvorano: »Čez 50 let jim bodo mogoče v Trstu postavili spomenik.« Druga pa je bil

komentar na obsodbo nekega istrskega kmeta: »Gospod, če bi hoteli biti pošteni, ne

bi bili tisti štirje tam, vsi mi bi morali biti obsojeni«.113 Pomenljivo je, da je Dollot

zapisal oba komentarja, izobražene osebe in navadnega kmeta; oba sta se mu očitno

zdela relevantna in da predstavljata bistvo tedanjega polletnega dogajanja v Trstu.

Pripadniki obeh tajnih organizacij so po procesu opustili politiko nasilja in

atentatov ter se posvetili predvsem narodnemu in ilegalnemu delu med

prebivalstvom. V tridesetih letih se je bila nadstrankarska organizacija pripravljena

povezati s komerkoli, da bi dosegla priključitev slovenskega in hrvaškega dela

Julijske krajine Jugoslaviji (Vodopivec, 2007, 248). Tajna povojna politična policija

v Jugoslaviji, UDBA, je v svojih rekonstrukcijah prikazovala, da je tedaj organizacija

TIGR skoraj prenehala z delovanjem in v zameno postala orodje jugoslovanske

obveščevalne službe, ki je najprej opravljala delo za francosko obveščevalno službo

in kasneje še za Britance (Bajc, 2000, 30).

111

Zapiranje šol v jeziku manjšin je bila med obema vojnama stalna praksa ne le v Italiji, temveč tudi v drugih državah, kjer so živele nacionalne manjšine (Mazower, 2002, 67). 112

CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, dokumenti brez mape, konzul René Dollot za veleposlanika Beaumarchaisa v Rim, Trst 17. 11. 1930. 113



9. 1930.

87

6.10 Pomen prvega tržaškega procesa

Kakšen je bil pomen tržaškega procesa? Je bilo bistvo samo kaznovati atentatorje

na časopis Il Popolo di Trieste? Gotovo ne. Že na podlagi informacij in dejstev, ki

smo jih spoznali skozi delo, je jasno, da je šlo za mnogo več.

Kot prvo lahko ponovimo ugotovitev Milice Kacin Wohinz, da je bil proces

demonstracija italijanske moči predvsem proti Jugoslaviji. Državi sta imeli po prvi

svetovni vojni večinoma napete medsebojne odnose, ki jih je s popuščanji krpala bolj

Jugoslavija kot Italija. Ta je celoten proces v Trstu skupaj s kaznimi pripravila, da bi

vzhodno sosedo obdržala v šahu ter ji pokazala svojo premoč s konkretno uporabo

nasilja. Hkrati je želela tudi vsem potencialnim nasprotnikom pokazati svojo moč in

istočasno prepričati svetovno javnost, da jo zločinska dejavnost, ki naj bi bila

podaljšek italijanskega protifašističnega gibanja v emigraciji in jugoslovanskega

iredentizma, sili v samoobrambo. To je bil tudi razlog, zakaj so bili v sodni dvorani

med posebnimi povabljenci diplomatski predstavniki glavnih evropskih sil, ki naj bi

v domovino poročali v tem smislu. Britanski konzul iz Trsta je na primer poročal, da

je proces potekal v znamenju najstrožje pravice, s čimer je pokazal, da odobrava

odnos fašistične Italije do nacionalne manjšine (Kacin Wohinz, 2008, 175).114

Omembe vreden je tudi pomen datuma usmrtitve štirih obtoženih. Mussolini si je

namreč želel maščevanja, zato je določil, da mora biti izvršitev obsodbe izpeljana na

poseben dan, 6. septembra, na rojstni dan jugoslovanskega prestolonaslednika, s

čimer je dodatno pokazal svojo moč in odpor do Jugoslavije (Klabjan, 2007a, 291).

Češkoslovaški konzul Krbec je bil, kot nekateri drugi konzuli, kritičen do

Mussolinija. S procesom je pokazal moč Italije, vendar je hkrati naredil tudi škodo

lastnim interesom in ugledu italijanske države v svetu, saj je z usmrtitvijo obtožencev

iz njih naredil mučenike (Klabjan, 2007a, 300).

Po mnenju Kacin Wohinz je bil tržaški proces po drugi strani zmaga manjšine, ki

je pokazala svetu, kaj se ji dogaja v Julijski krajini. Evropa in svet sta bila prav

zaradi prisotnosti konzulov na procesu in medijske pokritosti prvič seznanjena s

situacijo jugoslovanske manjšine v Italiji. S tem je bil dosežen namen, to pa je bil cilj

114

Obsodba se je britanskemu konzulu v Trstu zdela primerna in nikakor preostra. Če bi bila milejša,

bi po njegovem mnenju pokazala fašistično šibkost, tako pa je dala jasno vedeti, da Italija v prihodnje

ne bo tolerirala takšnih akcij (Klabjan, 2007a, 199).

88

tajnih organizacij. Italiji kljub več kot desetletnemu prizadevanju ni uspelo

poitalijančiti in asimilirati prebivalstva ob meji in trud, da to prikrije, je s procesom

sama uničila. Razcepljenost med italijanskim in drugorodnim prebivalstvom v

Julijski krajini se je po procesu še bolj povečala, saj se je slednje zaprlo vase in

postalo previdnejše, kar je zadevalo uporništvo in ohranjanje lastne kulture. Tudi to

je imelo svoje posledice, kajti fašisti so iskali nove, še ostrejše načine, s katerimi bi

uničili manjšino in povečali italijanizacijo (Kacin Wohinz, 2008, 178). Tržaški

proces tako predstavlja poseben mejnik v zgodovini primorskih Slovencev in v

raznarodovalni politiki fašističnega režima.

89

7 ZAKLJUČEK

Kateri so bili dejavniki, ki so pripeljali do prvega tržaškega procesa 1930, smo

poskušali pokazati v nalogi z opisom razmer, ki so vladale v Julijski krajini po

italijanskem prevzemu oblasti. Fašistični režim je s svojo oblastjo in zakoni

nedvomno imel glavno vlogo v celotnem dogajanju, še bolj pa so na povečan pritisk

vplivali odnosi, ki so vladali med državama.

Virov za podrobnejši pregled dogajanja in razumevanje situacije je veliko.

Kakšno sliko podajajo, je odvisno seveda tudi od tega, od kod je vir izhajal, ali je bil

italijanski, jugoslovanski, slovenski ali pa iz kakšne druge države. Odnos Francije do

celotne situacije v Julijski krajini je bil v glavnih obrisih že poznan, vendar se

raziskave niso osredotočile na pogled francoskega konzulata na sam proces. Arhiv v

Nantesu zato ponuja nov pogled na dogajanje od atentata pa do reakcij na usmrtitve,

in sicer konzula Dollota. Seveda ne moremo reči, da je bil to na splošno pogled

celotne Francije oziroma njene vlade, če pa sklepamo po politični klimi tistih let,

lahko rečemo, da Dollot ni odstopal od francoskih vladnih stališč.

Že v delu je navedeno, da je sojenje na željo same italijanske oblasti spremljalo

več konzulov držav, ki so imele svoja predstavništva v Trstu. Kot piše Borut

Klabjan, se mnenja posameznih konzulov večinoma ujemajo z odnosi, ki so jih imele

njihove države z Jugoslavijo. Tako so imeli konzuli vlad, ki niso vzdrževale posebno

prijateljskih odnosov z Jugoslavijo, povsem negativna mnenja o obtoženih in

njihovih akcijah. Francoski predstavnik pa je na obtožence gledal z več razumevanja

in skušal umestiti njihovo početje v širši okvir takratnega dogajanja z manjšino v

fašistični Italiji (Klabjan, 2007a, 299).

Hipotezo, da je francoska diplomacija podrobno sledila sojenju v Trstu, lahko

potrdimo. Prvo poročilo o atentatu je bilo napisano takoj naslednji dan. Šlo je

predvsem za opis samega dogodka in prvih vtisov, ki si jih je glede na znane

informacije konzul ustvaril. Predstavljamo si, da je posumil, da stoji za njim nekaj

večjega, očitno pa ni še imel oprijemljivejših informacij. Kot smo videli – kot izhaja

iz pregledane dokumentacije francoskega tržaškega konzulata –, nekaj mesecev ni

imel podrobnejših podatkov o ozadju atentata. Razlog temu je bilo mogoče to, da niti

fašistične oblasti niso veliko vedele in so odgovorne za napad šele iskale. Ob tem so

90

po vsej verjetnosti prikrivale oziroma zadržale v strogi tajnosti najkočljivejše

informacije. Proti koncu maja 1930 se je Dollot ponovno podrobneje posvetil

atentatu. Svojemu veleposlaništvu v Rimu je sporočil, da je bilo zatišje prekinjeno

23. maja, ko so varnostni organi v Barkovljah, v predmestju Trsta, odkrili bombo.

Konzul je torej takoj, ko je pridobil nove informacije, ponovno posvetil pozornost

dogajanju, prestavil odhod na letni dopust in natančno sledil razvoju dogodkov ter o

njih redno poročal nadrejenim.

Hipotezo, da je francoski konzulat v Trstu želel ohraniti nevtralen pogled, lahko

delno potrdimo. Pregledani dokumenti nam pokažejo, da je bil konzul na začetku

nepristranski, veleposlaniku je le poročal o dogodkih in diplomatsko navajal svoje

mnenje oziroma poglede. Po eni strani kaže, da je kritiziral Italijo, vendar po drugi ni

kazal nobene podpore ali odobravanja do obtoženih ali jugoslovanske države.

Sčasoma, torej z bližanjem sodne obravnave in vedno očitnejše izvršitve kazni, ter še

toliko bolj ob ustrelitvah štirih, pa se, kljub trudu, da bi ohranil objektivnost, pri njem

vse bolj kaže simpatija do obsojenih »Slovanov«. Kljub temu pa moramo ugotoviti

tudi naslednje. Kot smo lahko večkrat ugotovili pri analizi primarnih virov, vseh

informacij ni sprejemal kot resnične, temveč si je pridržal pravico do dvoma in to

veleposlaniku v Rimu tudi jasno nakazal. Kljub temu da se skozi njegova poročila v

podtonu kaže neko sočustvovanje oziroma naklonjenost jugoslovanski manjšini v

Italiji, je še vsakič premislil o vsaki, čeprav manj pomembni informaciji. To kaže na

njegov trud po objektivnosti. Pri poročanju o odvetnikih Dollot denimo ni le

obtoževal slabe obrambe, temveč je veleposlaniku najprej razložil, da situacija ni

enostavna niti za odvetnike same.

Med pregledanimi dokumenti smo dobili tudi opis poročila, katerega avtor ni bil

Dollot, temveč eden izmed njegovih sodelavcev (prokonzul na Reki). Na podlagi

tega lahko sklepamo, da so bili tudi drugi francoski konzularni predstavniki, ki so

delovali na območju Julijske krajine, podobnega mnenja glede procesa in razmer

med Italijo in Jugoslavijo. V tem zapisu je sicer mogoče zaznati večjo naklonjenost

slednji, saj jo pohvali, da ji uspe obvladovati težek moment in se tako izogniti

težavam s sosedo. Italijani so medtem predstavljeni kot tisti, ki provocirajo in na

vsak način iščejo težave z Beogradom.

91

Ker sta bili Srbija, kasneje Jugoslavija, in Francija v dobrih odnosih že od časa

prve svetovne vojne in sta medsebojno vez z različnimi dogovori še utrjevali, je

jasno, da slednja v primeru prvega tržaškega procesa ni ostala popolnoma nevtralna.

Francija z Italijo namreč ni gojila tako dobrih odnosov, saj je Mussolini izkoriščal

francoski strah pred Nemčijo in se na vse načine trudil, da svoji državi utrdi status

velesile. Dollot je sicer ves čas obsojal teroristične napade in se strinjal, da storilci

kazen zaslužijo, vendar se mu je dosojena zdela pretirana. Obtožence je v svojih

poročilih branil tako pred poročanjem italijanskega tiska kot pred njihovimi

odvetniki in sodiščem. Zagovarjal je tudi jugoslovanskega konzula, za katerega je

tudi dolgo prepričano trdil, da ni vpleten v dogajanje.

Prvi del hipoteze – da je bil proces za francosko diplomacijo demonstrativen –

lahko potrdimo. Mussolini je želel povračilo za vsa nasilna dejanja, ki so jih v času

od nastanka tajne organizacije do procesa izpeljali uporniki, obenem, ker so za

napade izbirali za Italijo pomembne dneve – kraljevsko poroko, fašistične praznike.

Tako je tudi on poskrbel, da je udarec v obliki obsodbe Posebnega sodišča za zaščito

države sovražni Jugoslaviji zadal na rojstni dan prestolonaslednika Aleksandra, 6.

septembra. Selitev sodišča in zbrane razpoložljive vojaške in policijske sile v Trstu

so bile kot predstava, v kateri je Italija pokazala svojo organiziranost in resen namen

obrambe svojega ozemlja in politike.115

Izzivala je Jugoslavijo, ki se na provokacije

ni odzvala in s tem še za nekaj časa ohranila mir v Evropi. V miren sprejem

italijanske igre je bila zaradi svoje šibkosti prisiljena, saj ni bila pripravljena na

vojaški spopad, ki ga je marsikdo pričakoval.

Način, kako je konzul opisoval varnostne ukrepe v mestu, ne daje občutka, da je

zaznal kakšno konkretno nevarnost. Kot je zapisal, sam ni prosil za nobeno dodatno

zaščito, kar pomeni, da se je v mestu kljub prihajajočemu sojenju počutil varnega.

Vprašanje je, ali se kot Francoz mogoče ni čutil vpleten in je bil zato prepričan, da se

mu ne more zgoditi nič, ali pa je ocenil, da so varnostni ukrepi odvečni in zgolj del

režimske demonstracije moči, kako dobro lahko zaščiti svojo državo.

Prav tako lahko potrdimo tudi drugi del hipoteze, da je bil proces »kazen« za

Jugoslavijo. Konzul je menil, da kazen, ki je bila v časopisih anticipirana že 24.

avgusta, ni bila toliko posledica znanih dejstev o obtožencih kolikor obtožb o

115

Kot pravi Jože Pirjevec, je proces v ozadju režiral sam Mussolini (Pirjevec, 2007, 121).

92

sokrivdi jugoslovanskega konzulata v Trstu in političnih združenj v Jugoslaviji.

Sodeč po zgoraj napisanem se je Dollot zavedal, da postajajo odnosi med sosednjima

državama vedno bolj napeti in zato nevarni ter da situacijo Italija ne izkorišča le za

kaznovanje atentatorjev, ampak v prvi vrsti za dosego zmage nad Jugoslavijo ter

utrditev svoje veljave v svetu. Primerjava sojenja atentatorjem v Trstu s tistim v

Sarajevu je še bolj poudarila nevarnost za mir v Evropi, saj je bil sarajevski atentat

povod za začetek prve svetovne vojne.

Ko je prišel na vrsto drugi del prvega tržaškega procesa leta 1931 v Rimu, je bila

mednarodna situacija malce drugačna. Italija in Jugoslavija sta nekoliko umirili

medsebojne odnose. Tako ni bilo velikega pompa okoli sojenja, časopisi so mirno

poročali o dogajanju v krajših člankih, ki niso prišli na naslovnice, in tudi kazni so

bile relativno milejše od tistih iz leta prej. Poleg večjega števila oproščenih so

obsojenci dobili le zaporne kazni. Italija ni priredila demonstrativnega sojenja, saj je

vse skupaj potekalo v časovnem smislu nekoliko bolj oddaljeno od samega dogodka,

da bi lahko bilo tako odmevno, kot je bil prvi del. Tudi francoski konzul se rimskemu

procesu ni veliko posvečal. Morda se s tem ni veliko ukvarjal, ker je drugo sojenje

potekalo v Rimu in je bil veleposlanik sam na kraju dogajanja, tako da mu konzul ni

imel kaj poročati iz Trsta. S tem potrdimo tudi hipotezo, da konzul v Trstu ni

posvečal večje pozornosti drugemu delu prvega tržaškega procesa v Rimu. Sicer

lahko omenimo, da je bil konec leta 1931 na njegovo mesto imenovan André Dupuy,

a njegovih poročil o nadaljevanju procesa med pregledanimi dokumenti ni bilo.

Po pregledu arhivskega gradiva in primerjavi z do zdaj znanimi dejstvi lahko

hipotezo, da francoski pogled z njimi sovpada, deloma ovržemo. Na razlike smo v

raziskavi že opozorili. Sicer ne gre za neka bistvena odstopanja. Bodisi gre za

napačno zapisovanje osebnih imen, kar lahko pripišemo francoskemu nepoznavanju

»slovanskih« imen in jezika nasploh, bodisi za informacije, ki jih v primerjalni

literaturi ni bilo oziroma so različne; na primer, ko Kacin Wohinz povzema poročilo

Ferretija, Mussolinijevega odposlanca, ki predstavlja najbolj neposredno poročilo o

usmrtitvi (Kacin Wohinz, 2008, 171–172). Večinoma je potek skladen s poročilom,

ki ga je Dollot poslal veleposlaniku v Rim, obstaja pa tudi nekaj razlik. Ferreti pravi,

da je Bidovec fante spomnil samo na vzklik »Živela Jugoslavija«, ne omenja pa

prepevanja slovenske pesmi ob streljanju. Salva, ki je bila izstreljena, je po njegovih

93

besedah ubila le dva, Bidovca in Miloša, medtem ko je milostni strel dobil tudi

Valenčič in ne le Marušič.

Naloga je skušala predstaviti nov pogled na situacijo, ki se je odvijala v Trstu in

Julijski krajini. Še bolj bi jo lahko nadgradili, če bi imeli na voljo vso dokumentacijo,

se pravi celotno korespondenco in ne zgolj tisto, ki je odhajala iz tržaškega konzulata

na ambasado v Rim. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, kaj je vlada v Parizu menila o

procesu, ali je konzul poročal tudi v domovino ter kakšni so bili odgovori in

komentarji. V nekaterih drugih dokumentih, ki niso bili povezani s procesom, je

nekaj korespondence tudi z zunanjim ministrom v Parizu, a v zvezi s tržaškim

procesom jih ni zaslediti. Nadaljnje raziskovanje se bo moralo zato posvetiti virom,

ki jih hranijo arhivi v Parizu.

94

8 SEZNAM KRATIC

GUF – Gioventù universitaria fascista

Kraljevina SHS – Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev

MVSN – Milizia volontaria per la sicurezza nazionale

Orjem – Organizacija jugoslovanskih emigrantov

Orjuna – Organizacija jugoslovanskih nacionalistov

Orjunavit – Orjuna v Italiji

OVRA – Opera vigilazna repressione antifascista

PNF – Partito Nazionale Fascista

TIGER – Trst, Istra, Gorica, Edini, Reka

TIGR – Trst, Istra, Gorica, Reka

TOB – Tajna organizacija Borba

UDBA – Uprava državne bezbednosti

UDV – Uprava državne varnosti

ZDA – Združene države Amerike

ZMD – Zveza mladinskih društev

ZPD – Zveza prosvetnih društev

95

9 VIRI

9.1 Arhivski viri

CADN – Centre des archives diplomatiques de Nantes

CADN, fond Belgrade, Consulat puis légation, škatla 221, mapa Traité de Londres

de 1915.

CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944, mapa

L'attentat contre »Popolo di Trieste« fevrier 1930.


Politique interiere, 1930.


Après le verdict du Tribunal spécial de Trieste, Situation dans la province.


Procès de Trieste.

CADN, fond Rome Quirinal, Ambassade 1810–1940, 579PO/1, škatla 944,

dokumenti brez mape.

9.2 Internetni viri

Corpo Consolare di Trieste (2012-03): Storia dei consolati, Trieste, the city of

consuls 1732–2004. http://www.corpoconsolaretrieste.com/storia.php (16. 3. 2012).

Ministère des Affaires étrangères (2012-06): Liste chronologique des

Ambassadeurs depuis 1875. http://www.ambafrance-it.org/spip.php?article6 (27. 6.

2012).

Oracle Education Foundation (2012-07): Unification of Italy.

http://library.thinkquest.org/TQ0312582/unification.html (12. 7. 2012).

Revue Historique des Armeés (2012-07): Les incidents franco-italiens de Fiume ou

l'expression des frustrations italiennes (novembre 1918–juillet 1919).

http://rha.revues.org/index6383.html#bodyftn6 (6. 7. 2012).

96

Urad vlade RS za komuniciranje (2012-07): Ilirske province 1809–1813.

http://www.ukom.gov.si/si/projekti/arhiv_200_let_ilirskih_provinc/ilirske_province_

1809_1813/ (12. 7. 2012).

9.3 Literatura

Bajc, G. (2000): Zapletena razmerja: Ivan Marija Čok v mreži primorske usode.

Koper, Društvo TIGR Primorske.

Bajc, G. (2000a): Goriško obdobje Zorka Jelinčiča (1924–1930). Kulturno

prosvetno in narodnoobrambno delo. V: Rovšček, Ž. (ur.): Zorko Jelinčič, nad

prezrtjem in mitom. Ob stoletnici rojstva. Ljubljana, Tolmin, Planinska zveza

Slovenije in Planinsko društvo Tolmin, 79–101.

Bajc, G. (2002): Iz nevidnega na plan. Slovenski primorski liberalni narodnjaki v

emigraciji med drugo svetovno vojno in ozadje britanskih misij v Sloveniji. Koper,

Založba Annales.

Bajc, G. (2003): Fašistična zakonodaja in Slovenci med obema vojnama. Acta

Histriae, 2003, let. 11, št. 2, 19–40.

Bajc, G. (2011): Diplomacija Velike Britanije in Slovencev v času nastajanja

jugoslovanske države. V: Rahten, A., Šumrada, J. (ur.): Velikih pet in nastanek

Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Mengeš, Ljubljana, Center za evropsko

prihodnost, ZRC SAZU, 99–156.

Bajc, G. (2012): Aretacije, internacije in deportacije po prvi in drugi svetovni vojni

na območju Julijske krajine. Oris problematike in poskus primerjave. Acta Histriae,

let. 20, št. 3, 389–416.

Bajc, G., Pelikan, E. (2004): Od konca prve do začetka druge svetovne vojne

(1918–1941). V: Bajc, G. (ur.): Na oni strani meje: slovenska manjšina v Italiji in

njen pravni položaj: zgodovinski in pravni pregled 1866–2004. Koper, Založba

Annales, 59–93.

Borak, N. et al. (2005): Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena

Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992, 1. knjiga.

Ljubljana, Mladinska knjiga.

97

Colleoni, A. (2006): Il ruolo geopolitico dei Consoli a Trieste dal 1732 al 2006.

Trieste, Edizioni »Italo Svevo«.

Čermelj, L. (1938): La minorité slave en Italie: les Slovènes et Croates de la Marche

Julienne. Ljubljana, Union Yugoslave des associations pour la société des nations

association de Ljubljana

Čermelj, L. (1965): Slovenci in Hrvatje pod Italijo. Ljubljana, Slovenska matica.

Černač, T. (1995): Spomini na organizacijo TIGR (1928–1937). V: Rejec, A.,

Černač, T., Vadnjal, J.: Pričevanja o tigru. Ljubljana, Slovenska matica, 81–143.

Dollot, R. (2003): Trieste e la Francia: 1702–1958. Storia di un consolato. Trieste,

Fondazione CR.

Granda, S. (2006): Sence Napoleonovega mita pri Slovencih. V: Šumrada, J. (ur.):

Napoleon na Jadranu / Napoléon dans l'Adriatique. Koper-Zadar, Založba Annales,

291–303.

Kacin Wohinz, M. (1972): Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921.

Maribor, Trst, Obzorja, Založništvo tržaškega tiska.

Kacin Wohinz, M. (1977): Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev 1921–

1928. Ljubljana, Založba Lipa.

Kacin Wohinz, M. (1990): Prvi antifašizem v Evropi: Primorska 1925–1935:

bazoviškim žrtvam ob šestdeseti obletnici. Koper, Lipa.

Kacin Wohinz, M. (2000): Jelinčič pred Posebnim sodiščem za zaščito države. V:

Rovšček, Ž. (ur.): Zorko Jelinčič, nad prezrtjem in mitom. Ob stoletnici rojstva.

Ljubljana, Tolmin, Planinska zveza Slovenije in Planinsko društvo Tolmin, 115–129.

Kacin Wohinz, M., (2008): Dvajsetletni primorski upor. V: Kacin Wohinz, M.,

Verginella M.: Primorski upor fašizmu: 1920-1941. Ljubljana, Društvo Slovenska

matica, 17–258.

Kacin Wohinz, M., Pirjevec, J. (2000): Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000.

Ljubljana, Nova revija.

Klabjan, B. (2007): Slovanski teroristi: fašistična retorika in proces v Trstu leta

1930. Acta Histriae, let. 15, št. 1, 249–260.

Klabjan, B. (2007a): Češkoslovaška na Jadranu: Čehi in Slovaki ter njihove

povezave s Trstom in Primorsko od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne.

Koper, Založba Annales.

98

Lipušček, U. (2003): Ave Wilson. ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919-

1920. Ljubljana, Sophia.

Lipušček, U. (2012): Sacro egoismo. Slovenci v krempljih tajnega londonskega

pakta 1915. Ljubljana, Cankarjeva založba.

Marks, S. (2003): The illusion of peace. International relations in Europe, 1918–

1933. Basingstoke, New York, Palgrave Macmillan.

Marušič, B. (2000): Zorko Jelinčič: Govor ob odkritju spominske plošče. V:

Rovšček, Ž. (ur.): Zorko Jelinčič, nad prezrtjem in mitom. Ob stoletnici rojstva.

Ljubljana, Tolmin, Planinska zveza Slovenije in Planinsko društvo Tolmin, 41–46.

Mazower, M. (2002): Temna celina: dvajseto stoletje v Evropi. Ljubljana,

Mladinska knjiga.

Pahor, B. (1986): Beseda ob ponatisu. V: Španger, V. (1986): Bazoviški spomenik:

pričevanje. Trst, Hranilnica in posojilnica, 5–22.

Pelikan, E. (2002): Tajno štetje prebivalstva v Julijski krajini leta 1933. Koper,

Založba Annales.

Pelikan, E. (2002a): Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom.

Primorski krščanski socialci med Vatikanom, fašistično Italijo in slovensko katoliško

desnico – zgodovinsko ozadje romana Kaplan Martin Čedermac. Ljubljana, Nova

revija.

Pirjevec, J. (1995): Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj ter razpad

Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije. Koper, Lipa.

Pirjevec, J. (2007): »Trst je naš!«: boj Slovencev za morje (1848–1954). Ljubljana,

Nova revija.

Riosa, A. (2009): Adriatico irredento. Italiani e slavi sotto la lente francese (1793–

1918). Napoli, Guida.

Rovšček, Ž. (ur.) (2000): Zorko Jelinčič, nad prezrtjem in mitom. Ob stoletnici

rojstva. Ljubljana, Tolmin, Planinska zveza Slovenije, Planinsko društvo.

Sretenović, S. (2011): Francija in ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in

Slovencev. V: Rahten, A., Šumrada, J. (ur.): Velikih pet in nastanek Kraljevine

Srbov, Hrvatov in Slovencev. (Studia diplomatica Slovenica – Fontes 2). Mengeš, -

Ljubljana, Center za evropsko prihodnost, ZRC SAZU, 15–51.

Španger, V. (1986): Bazoviški spomenik: pričevanje. Trst, Hranilnica in posojilnica.

99

Vadnjal, J. (1995): Spomina na leta v zasedeni Primorski (1918–1930). V: Rejec,

A., Černač, T., Vadnjal, J.: Pričevanja o tigru. Ljubljana, Slovenska matica, 147–184.

Vodopivec, P. (2007): Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska

zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja. Ljubljana, Modrijan.

Wandycz, P. (2001): The Price of Freedom. A History of Central Europe from the

Middle Ages to the Present. London, New York, Routledge.

Žerjal, D. (1990): Spomini in razlage o protifašističnem boju primorske mladine

med vojnama. Trst, Založništvo tržaškega tiska.

POGLED FRANCOSKEGA KONZULATA V TRSTU NA … · preračunljivo čakala , katera stran ji bo za...

Documents

Transcript of POGLED FRANCOSKEGA KONZULATA V TRSTU NA … · preračunljivo čakala , katera stran ji bo za...