UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

Kineziologija

OSEBNOST ŠPORTNIKOV IN OKREVANJE PO POŠKODBAH

DIPLOMSKO DELO

MENTORICA: izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih. RECENZENT: prof. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih. Avtor dela JAKA BLATNIK HAJDINJAK

Ljubljana, 2016

Ključne besede: šport, športniki, športne poškodbe, osebnost, osebnostne značilnosti,

osebnostne lastnosti, velikih pet faktorjev osebnosti

OSEBNOST ŠPORTNIKOV IN OKREVANJE PO POŠKODBAH

Jaka Blatnik Hajdinjak

IZVLEČEK

Soočanje s športno poškodbo je skorajda neizogiben proces na športni poti vsakega športnika. Seveda si vsak športnik po poškodbi želi okrevati v celoti in karseda hitro. Na čas okrevanja pa vpliva več dejavnikov. Raziskovali smo ali je lahko eden izmed dejavnikov tudi tip osebnosti posameznega športnika. Glede na različne kriterije delitve tipov osebnosti smo se odločili, da bomo osebnost posameznega športnika definirali po modelu velikih 5 faktorjev osebnosti: Čustvena stabilnost, sprejemljivost, odprtost, energija in vestnost. To smo naredili s pomočjo vprašalnika BFO. Za pokritost področja športnih poškodb pa smo poskrbeli z lastno sestavljenim Vprašalnikom o športnih poškodbah. V raziskavo je bilo vključenih 38 še vedno aktivnih športnikov in študentov Fakultete za šport obeh spolov, ki so odgovorili na dana vprašalnika. Ko smo imeli zbrane odgovore vseh sodelujočih smo jih analizirali s programom za statistično obdelavo podatkov SPSS ter z računalniškim programom Microsoft Excel. Ugotovili nismo nobene povezave med hitrostjo ter uspešnostjo okrevanja po športni poškodbi in tipom osebnosti športnika. Smo pa ugotovili povezave med drugimi spremenljivkami.

Key words: sports, athletes, sports injuries, personality, personal characteristics, personal

traits, the big five personality factors

ATHLETE'S PERSONALITY AND RECOVERYING AFTER INJURIES

Jaka Blatnik Hajdinjak

ABSTRACT

For athletes is almost impossible to avoid facing sports injuries during their sports career. It is obvious that all athletes wish to recover completely and fast as possible. Recovery time depends of different factors. In our research we tried to find out if one of them is athlete's type of personality. Based on different personality types defenitions we decided to define athlete's personality after the model of the big five personality factors. Emotional stability, openness, agreeableness, extraversion and conscientiousness. We did that with BFQ questionnaire. For sports injuries area we took care with building our own questionnaire about sports injuries. Our research involved both questionnaire answers of 38 (both genders) students of Faculty Of Sports being also athletes, who are still active. After gathering all answers together we analysed them with programme for statistical data processing SPSS and computer programme Microsoft Excel. No correlation was found out between speed regeneration and its effectiveness after sports injury and athlete's personality type. But we found out correlations amongst other variables.

Kazalo vsebine 1 UVOD ............................................................................................................................................... 1

1.1 Športne poškodbe ................................................................................................................... 1

1.1.1 Pogostost pojavljanja športnih poškodb ......................................................................... 2

1.1.2 Posledice športnih poškodb ............................................................................................ 3

1.1.3 Rehabilitacija športnih poškodb ...................................................................................... 3

1.2 Osebnost.................................................................................................................................. 4

1.2.1 Nastanek velik 5 faktorjev skozi preteklost ..................................................................... 4

1.2.2 Taksonomija in teorija VPF .............................................................................................. 6

1.2.3 Izvor poimenovanja VPF .................................................................................................. 6

1.2.4 Povezava med osebnostjo in športom .......................................................................... 19

1.2.5 Cilji in hipoteze .............................................................................................................. 20

2 METODE DELA ............................................................................................................................... 21

3 REZULTATI IN RAZPRAVA ............................................................................................................... 22

4 SKLEP ............................................................................................................................................. 33

5 VIRI ................................................................................................................................................ 35

6 PRILOGE ......................................................................................................................................... 37

Kazalo tabel Tabela 1 ................................................................................................................................................. 22

Tabela 2 ................................................................................................................................................. 24

Tabela 3 ................................................................................................................................................. 26

Tabela 4 ................................................................................................................................................. 28

Tabela 5 ................................................................................................................................................. 29

1

1 UVOD

Šport je že od nekdaj del človekovega življenja. Dokazno gradivo priča o prirejanju grških olimpijskih igrah že pred našim štetjem (776 pr. n. št.). Ker pa gre pri vseh vrstah športov za premikanje meja s fizičnim in psihičnim naporom posameznika, lahko to privede tudi do poškodbe samega športnika. Problem poškodbe je odsotnost športnika od normalnega trenažnega procesa. Zato je potrebno v takem primeru hitro in pravilno ukrepati, da se športnik vrne v stanje kakršno je bilo pred poškodbo. Bistvo je uspešno in hitro okrevanje kajti v nasprotnem primeru lahko športnik izgubi pomemben čas oziroma pomembne treninge in tekme na svoji športni poti. Na samo zdravljenje imajo pomemben vpliv ustrezni postopki rehabilitacije, ki pa običajno ne vsebujejo psiholoških dejavnikov kateri imajo morda prav tako vpliv na športnika.

1.1 Športne poškodbe

Poškodbe, ki nastanejo pri kateri koli športni obliki gibanja oziroma na športnem terenu, označujemo kot športne poškodbe (ŠP) (Vidmar, 1992).

ŠP so posebne napram ostalim poškodbam. Način, na katerega so nastale, potek in način zdravstvene sanacije, njihov vpliv na športnikovo funkcionalnost, se razlikujejo v primerjavi z vsakdanjimi poškodbami. Ne-športniki se lahko dokaj hitro vrnejo na delovno mesto čeprav poškodba še ni do končno sanirana v smislu, da fizično še niso sposobni enako kot pred njo, medtem, ko je pri športniku pomembno, da se vrne v fizično stanje enako tistemu pred poškodbo, kar pa traja dalj časa. Pomembna razlika pa je tudi v času povratka po ŠP. Ne-športniki nimajo časovnih omejitev, športniki pa želijo čim hitreje nazaj v tekmovalni pogon za doseganje čim boljših rezultatov. Zaradi njihove želje po čim hitrejšem okrevanju lahko to predstavlja dvorezen meč, saj lahko pride do napake v procesu rehabilitacije in s tem tveganja za ponovitev poškodbe (Vidmar, 1992).

ŠP so lahko akutne ali kronične. Slednje nekateri avtorji imenujejo tudi okvare. Za akutno poškodbo je značilno, da nastane ob enkratnem delovanju vzroka za njen pojav, medtem ko za okvare velja, da nastanejo počasi, po večkratnem delovanju vzroka za njen pojav. Navadno so posledica ponavljajočih se mikrotravm. Čeprav nastajajo včasih neopazno, je njihovo zdravljenje dolgotrajno in pogosto vzrok za daljšo odsotnost športnika s športnega terena (Vidmar, 1992).

Vidmar (1992, str. 7), glede na težo športnih poškodb, loči naslednje oblike:

»neznatne ŠP: kratkotrajna zmanjšana sposobnost za delo in šport,

lahke ŠP: kratkotrajna nesposobnost za delo in šport,

srednje in težke ŠP: invalidnosti ni, obstaja pa daljša nesposobnost za delo in šport,

težke ŠP: končajo se s trajno invalidnostjo, nesposobnostjo za dosedanji šport,

najtežje – smrtne ŠP: končajo se s smrtjo takoj po poškodbi ali kasneje.«

2

1.1.1 Pogostost pojavljanja športnih poškodb

Po trditvah Kandarejeve in Tušaka (2010) so športne poškodbe neizogiben del športa, še posebej profesionalnega. Okoli 50 % vseh ljudi, ki se ukvarjajo s športom, se bo soočilo s poškodbo in približno polovica teh poškodb bo nastala kot posledica preobremenjenosti (Barry in McGuire, 1996, v Kandare in Tušak, 2010). Športnik, ki dovolj dolgo vztraja v svoji športni disciplini, se bo najverjetneje srečal s poškodbami. Raziskave s področja ŠP pričajo o tem, da skoraj ni nepoškodovanih med uspešnimi športniki (Barborič, 2002, v Kandare in Tušak, 2010). Iz dosedanjih izkušenj izgleda, da so ravno tovrstne poškodbe eden od glavnih dejavnikov športnikove uspešnosti/neuspešnosti na tekmovanjih. K temu pa lahko odločilno pripomoreta tudi dejavnik hitrosti okrevanja po poškodbi in dejavnik sposobnosti tekmovanja športnika kljub poškodbi.

Raziskava, ki je bila izvedena v šestih državah Evropske unije (EU), prikazuje, da se vsako leto zgodi več kot 10 milijonov ŠP, ki zahtevajo medicinsko obravnavo, več kot 5 milijonov poškodovancev pa vsako leto obišče urgentni blok (Petridou, Kedikoglou, Belechri, Papadopoulos, Alexe in Trichopoulos, 2003, v Kandare in Tušak, 2010). Iz raziskave, kjer je sodelovalo 9 držav članic EU, je razvidno, da (Petridou, 2001):

zaradi ŠP umreta 2 osebi letno na milijon prebivalcev,

medicinsko oskrbijo 5 športnih poškodb/1000 udeležencev v športu,

ŠP predstavljajo 5 % vseh hospitaliziranih poškodb,

približno 30 oseb/1000 prebivalcev ali 60 oseb/1000 udeležencev športa potrebuje medicinsko pomoč zaradi ŠP,

približno 12/1000 ljudi poišče pomoč na urgenci od katerih je potem 10 % hospitaliziranih,

ima v EU vsako leto več kot 10 milijonov ljudi ŠP, ki potrebuje medicinsko oskrbo in več kot 5 milijonov ljudi odide na urgenco (več kot 700 prebivalcev/leto umre zaradi ŠP in okoli 700.000 je hospitaliziranih)

Izpostavili bomo še rezultate 2 raziskav in sicer:

rezultati analize športnih poškodb in bolezni med evropskim prvenstvom v atletiki (Helsinki 2012) v kateri je sodelovalo tudi 1342 atletov (Edouard, Depiesse, Branco in Alonso, 2014).:

o 93 % vseh atletov je imelo svoje zdravniške ekipe o 133 ŠP je bilo tekom prvenstva (98,4 poškodbe/1000 atletov) o 62 poškodb (47 %) je povzročilo odsotnost športnika na treningih ali tekmi

Rezultati raziskave športnih poškodb in bolezni mladine (starost 13-18 let) med olimpijskim festivalom evropske mladine 2013 v kateri je sodelovalo 2272 športnikov iz 49 držav (»Sports injuries and illnesses, 2015):

o V 5 dnevih tekmovanj je bilo 207 poškodb (91,1 poškodb/1000 športnikov) o Skoraj 10 % je imelo vsaj eno poškodbo ali bolezen

3

1.1.2 Posledice športnih poškodb

Športniku poškodba ponavadi predstavlja zelo velik stres. Ko se ta zaceli ni nujno, da je rehabilitacija končana, ker lahko pride do borbe športnika z mnogimi miselnimi, emocionalnimi in vedenjskimi odzivi, kateri lahko zanj predstavljajo ne-stresno, zelo stresno ali celo s poskusom umora povezano situacijo (Smith in Milliner, 1994). Poškodba lahko športnika spremeni iz visoko telesno aktivnega posameznika v neaktivnega, kar lahko povzroči akutno depresijo (Heil, 1993, v Kandare in Tušak, 2010). Heil je ugotovil vpliv emocionalnega odziva športnega poškodovanca na njegovo duševno zdravje, vedenjski odziv in na uspešnost celotne rehabilitacije. Večje so možnosti za pojav psiholoških težav, več težav bo pri uspešnosti rehabilitacije športnikove poškodbe (Heil, 1993, v Kandare in Tušak, 2010).

1.1.3 Rehabilitacija športnih poškodb

Rehabilitacija je proces pri katerem se športnik trudi vrniti svoj organizem v stanje kakršen je bil pred poškodbo ali ga vsaj približati temu stanju. Več raziskav (Tušak, 2012) je ugotovilo, da imajo psihološki dejavniki veliko vlogo pri procesu rehabilitacije in zato je potrebno obravnavati poškodovanega športnika širše. Čeprav vse izmerljive spremenljivke kažejo na sanacijo poškodbe, športniki lahko ne dosegajo enakih športnih rezultatov kot pred poškodbo. Fizična in psihična priprava na ponovno vrnitev v trenažni in tekmovalni proces nista nujno usklajeni (Crossman, 2001). Fizična športna poškodba lahko načne/poškoduje tudi psiho športnika, ki lahko ovira rehabilitacijo in okrevanje ali celo podaljšuje vrnitev športnika na tekme v situacijah ko je ŠP že popolnoma zaceljena. »Fizična poškodba ne zadeva le določenega dela telesa, pač pa gre za poškodbo celotnega telesa in duševnosti oz. psihe športnika« (Podlog in Eklund, 2006, v Kandare in Tušak, 2010).

V sklopu rehabilitacije je velik poudarek na ustreznih metodah fizične rehabilitacije zato se velikokrat spregleda psihološke dejavnike, ki tudi vplivajo na športnika in potek njegove rehabilitacije. Nekatere raziskave iz konca prejšnjega stoletja (Duda idr., 1989; Green, 1992; Wiese-Bjornstal, Smith, Shaffer in Morrey, 1998) pritrjujejo, da imajo tudi psihološki dejavniki velik vpliv pri zdravljenju ŠP športnika. Novejše raziskave (Deiters, 2002; Gayman, 2001; Crossmann, 2001; Ninedek in Kolt, 2000; vsi v Kandare in Tušak, 2010) zagovarjajo celostno zdravljenje športnika s poškodbo in pozornost raje usmerjajo na psihološko stanje po poškodbi in med zdravljenjem. »Športnik mora doseči uspešno fizično rehabilitacijo, hkrati pa preseči veliko mentalnih zaprek« (Kandare in Tušak, 2010). Rehabilitacijo lahko smatramo kot uspešno, če vključuje vse 3 dele (Steadman, 1982, v Kandare in Tušak, 2010):

»Specifično rehabilitacijo poškodovanega dela,

Splošno fizično rehabilitacijo (aerobna vzdržljivost, splošna moč, gibljivost, fleksibilnost…) in

Psihično rehabilitacijo«

4

Flint (2007, v Kandare in Tušak, 2010) zagovarja zdravljenje tako duševnega pretresa kot mesto poškodbe na telesu. Njegovo stališče odlično potrdi pesnik Frost, ki pravi, da duševnost človeka in njegovo telo nista samo poročena, še več, sta združena v intimnosti, ker ko eden trpi, drugi sočustvuje (citirano v Flint, 2007, str. 105 v Kandare in Tušak, 2010).

1.2 Osebnost

Osebnost je (Guilford, 1959, v Bakker, Whiting in van der Brug, 1996; Butt, 1976; Tušak in Tušak, 2001; Musek in Pečjak, 1992)

Edinstven vzorec posameznikovih značilnosti

Izražena preko kompleksno in medsebojno odvisnih odnosov, ki se oblikujejo med posameznikom in okoljem v katerem živi

Lahko razumljena kot obsežno področje združujoč značilnosti telesnega in mentalnega delovanja v psihološkem smislu

Skupek duševnih, vedenjskih in telesnih karakteristik, ki posameznika naredijo drugačnega od ostalih

Obstaja več delitev tipov osebnosti glede na različne kriterije ampak mi smo se odločili, da jih bomo obravnavali po modelu velikih 5 osebnostnih faktorjev.

1.2.1 Nastanek velik 5 faktorjev skozi preteklost

Nastanek taksonomije velikih 5 faktorjev (VPF) je imel izhodišče v leksični hipotezi (Saucier in Goldberg, 2001, v Avsec, 2007), ki predvideva, da se je večina vidnih lastnosti usidrala v jezik, saj se je veliko število psihologov (npr. Klages, 1926; Allport in Odbert, 1936, v Avsec, 2007), kot pravi Musek (2005), pri ustvarjanju te taksonomije usmerilo na jezik kot temelj. Bolj je neka človeška značilnost pomembna večja verjetnost je, da se bo v jeziku pojavljala kot poseben izraz.

Prva, ki sta se sistematično lotila raziskave izbora izrazov, ki opisujejo osebnost, sta bila Allport in Odbert (1936, v Avsec, 2007). Iz angleškega slovarja sta izbrala spekter besed, ki razlikujejo vedenje dveh oseb. Teh besed oziroma izrazov je bilo 17954 in so bili razdeljeni v 4 razrede:

5

Osebnostne lastnosti (redni in stabilni načini posameznikovega prilagajanja okolju)

Začasna stanja, razpoloženja in aktivnosti (npr. prestrašen, navdušen…)

Vrednostno močno naravnane ocene osebnega statusa in ugleda (npr. povprečen, odličen, vreden…)

Fizične sposobnosti, lastnosti in talenti, ki nimajo neposredne povezave z osebnostjo

Njuno delo je nasledil in nadgradil Cattell (1943, 1947, v Avsec, 2007), ki je z analizo semantične podobnosti združil 4500 izrazov, povezanih z ožjim razredom osebnostnih lastnosti, v 171 sinonimnih skupin in 35 svežnjev osnovanih na empiričnih raziskavah. Nato mu je faktorska analiza navrgla 12 oziroma 16 faktorjev (Cattell, 1965, v Avsec, 2007). Cattell je bil prepričan, da je 5 faktorjev premalo za opis osebnosti, vendar se nobena od kasnejših raziskav, ki so koristile njegov seznam 35 bipolarnih lastnosti, ni strinjala z njim in so potrdile obstoj petih faktorjev (npr. Digman in Takemoto-Chock, 1981; Norman, 1963; Tupes in Christal, 1961, 1992, v Avsec, 2007).

Popolnoma enako raziskavo je opravil Goldberg (Ashton, Lee in Goldberg, 2004, v Avsec, 2007) zaradi kritik na račun Cattellovega združevanja in grupiranja osebnostnih lastnosti (Block, 1995, v Avsec, 2007). Goldberg je uporabil Normanov (1967, v Avsec, 2007) seznam pridevnikov, ki je seznamu Allporta in Odberta dodal 171 besed. Potem je s pomočjo sodelavcev celoten seznam zmanjšal na 2797 besed, ki ni več vseboval neznanih in dvoumnih izrazov za osebnostni opis, izrazov, ki opisujejo fizično zunanjost, izključno vrednostno usmerjenih izrazov, tistih, ki se nanašajo na trenutna stanja, razpoloženja in izrazov povezanih s socialno vlogo in odnose. Prav tako so izločili samostalnike, nejasne ali prezahtevne in slengovske izraze. 4 samostalnike je Goldberg spremenil v pridevnike in dodal 40 novih besed, ki so se mu zdele logične za opis osebnosti. Končni seznam 1710 pridevnikov je bil podlaga za vse njegove samoocenjevalne vprašalnike velikih pet in sezname pridevnikov (Ashton idr., 2004; Goldberg, 1990 in 1992; Goldberg, 1999; International Personality Item Pool, 2001; Peabody in Goldberg, 1989; Saucier in Goldberg, 1996, v Avsec, 2007).

Naštete angleške raziskave so v večini odobrile strukturo petih faktorjev (Digman in Takemoto-Chock, 1981; Norman, 1963; Tupes in Christal, 1961; Goldberg, 1990; Peabody in Goldberg, 1989; Saucier in Goldberg, 1996, v Avsec, 2007). V 90 letih so z leksično metodo pričeli raziskovati osebnosti tudi v drugih jezikih (Avsec, 2007):

Nizozemskem (De Raad, 1992; De Raad, Hendriks in Hofstee, 1992, v Avsec, 2007),

francoskem (Boies, Lee, Ashton, Pascal in Nicol, 2001, v Avsec, 2007),

nemškem (Angleitner, Ostendorf in John, 1990, v Avsec, 2007),

madžarskem (De Raad in Szirmak, 1994; Szirmak in De Raad, 1994, v Avsec, 2007),

italijanskem (Caprara in Perugini, 1994; Di Blas in Forzi, 1998, 1999, v Avsec, 2007),

korejskem (Hahn, Lee in Ashton, 1999, v Avsec, 2007),

turškem (Goldberg in Somer, 2000; Somer in Goldberg, 1999, v Avsec, 2007),

češkem (Hrebickova, 1995, v Ashton idr., 2004, v Avsec, 2007),

poljskem (Szarota, 1995 v Ashton idr., 2004, v Avsec, 2007)

in grškem (Saucier, Georgiades, Tsaousis in Goldberg, 2005, v Avsec, 2007).

Večji del raziskav je potrdil štiri faktorje (De Raad, Perugini, Hrebickova in Szarota, 1998, v Avsec, 2007), pet faktorjev v originalni strukturi pa le manjšina (Peabody in De Raad, 2002, v

6

Avsec, 2007). Nekateri so celo mnenja, da v sedmih od omenjenih jezikov – nizozemskem, nemškem, poljskem, korejskem, francoskem, italijanskem in madžarskem – lahko petim faktorjem prištevamo še enega (Ashton in Lee, 2001; Ashton idr., 2004, v Avsec, 2007) in sicer razlikovanje ljudi glede na poštenost.

1.2.2 Taksonomija in teorija VPF

Taksonomija je bila čustveno zasnovana brez kakšnih v naprej določenih teoretičnih pogledov v ozadju. Kar se tiče ekstravertnosti in nevroticizma se je čustveno delo osredotočilo na zgradbo in na odnose med posameznimi 5 faktorji osebnosti namesto na delovanje različnih vedenj znotraj posameznega faktorja v ozadju (Goldberg, 1993, v Avsec, 2007). V novejšem času raziskovalci delajo na povezovanju posameznega faktorja z najrazličnejšimi vzporednicami katere bi pojasnile vzroke medosebnih razlik v teh osebnostnih značilnostih. Zato uporabljajo petfaktorsko teorijo, ki sta jo izdelala McCrae in Costa (1999, v Avsec, 2007), kot prvo teoretično podlago. Teorija izvira iz vprašalniške tradicije, kjer sta avtorja razložila pomen oziroma vlogo velikih 5 faktorjev v osebnosti. Zajema znanja o izvorih, razvoju in naravi osebnostnih značilnosti ter o zvezi med značilnostmi osebnosti in ostalimi spremenljivkami osebnosti. Ta teorija zagovarja genetiko kot podlago za razvoj osebnostnih lastnosti brez vloge učenja in izkušenj na posameznika (McCrae, 2004; McCrae idr., 2000, v Avsec, 2007). Druga teoretično podlaga za VPF so okoljski vplivi, npr. socialne vloge, ki se združujejo z gensko zasnovo in skupaj z njo vplivajo na gradnjo osebnostnih značilnosti (Helson, Kwan, John in Jones, 2002; Roberts in Wood, 2006, v Avsec, 2007).

1.2.3 Izvor poimenovanja VPF

Izrazi 5 velikih, petfaktorska teorija in petfaktorski model so med seboj v korelaciji, vendar se ne nanašajo na iste zadeve. Izrazi »velikih pet« je delo Goldberga (John in Srivastava, 1999, v Avsec, 2007) in je prvotno povezan z leksičnim načinom raziskovanja OZ (raziskave v naravnem jeziku). S strani nekaterih raziskovalcev se namesto tega termina uporablja »petfaktorski model«. Bolj pogosto je v uporabi za raziskave, ki imajo osebnostne vprašalnike. Vedno pogosteje danes gledajo na ta dva izraza kot sinonima, ker sta obe raziskovalni metodi prišli do podobnih zaključkov. Na podlagi veliko člankov, ki so za začetek raziskav osebnosti uporabili 5 velikih faktorjev ter so ti tudi vzor poenotenja in sistematizacije raziskav z drugih področij osebnosti, so pet faktorjev sprejeli za osnovo taksonomije OL.

Ne glede na strinjanje glede pomembnosti VPF, so razlike v samem poimenovanju posameznih faktorjev dokaz, da je to soglasje vsebinske ravni nepopolno. Prvega od petih faktorjev poimenujejo energija, moč, surgentnost, ekstravertnost… Drugega prijaznost, ljubezen ali sprejemljivost. Za tretjega so je prijel izraz vestnost vendar pa John in Srivastava (1999, v Avsec, 2007) menita, da bi ta faktor vsebinsko bolje predstavila termina stopnja

7

socializacije ali odgovornost. Četrti faktor so razdelili na dva pola. Negativnega se je prijel izraz nevroticizem pozitivnega pa čustvena stabilnost. Največ polemik glede poimenovanja pa je doletelo zadnji faktor. Intelekt ali kulturnost ga imenujejo pristaši leksičnega pristopa, odprtost za izkušnje pa predstavniki vprašalniške tradicije. Nekateri avtorji bi faktorje označili kar s številkami (Saucier in Goldberg, 1996; Hofstee, De Raad in Goldberg, 1992, v Avsec, 2007), ker bi s tem bila izražena njihova relativna velikost pri leksičnem pristopu. Prva dva faktorja (I. in II.), ki primarno predstavljata lastnosti v povezavi z medosebnimi odnosi, v največji meri razložita odstopanja pri ocenjevanju osebnosti. Manj to razloži III. faktor in še manj zadnja dva (IV. in V.). Največjo težavo predstavlja neenoten vrstni red faktorjev v raziskavah, kar je najbolj opazno v raziskavah leksike drugih jezikov (Ashton idr., 2004; Peabody in De Raad, 2002, v Avsec, 2007).

1) Energija (angl. extraversion) 2) Sprejemljivost (angl. agreeableness) 3) Vestnost (angl. conscientiousness) 4) Čustvena stabilnost (ang. neuroticism) 5) Odprtost (ang. openness)

Energija ali ekstravertnost – Po zapisu Guliford-a in Braly-ja leta 1930 (De Raad in Perugini, 2002 v Avsec, 2007), je ekstravertnost-introvertnost najbolj proučevana osebnostna lastnost na katero sta gledala z Jungove perspektive, ki je ekstravertnost označil za posameznikovo usmerjanje psihične energije v zunanje okolje in introvertnost za usmerjanje te energije v notranje okolje, v sebe. To pomeni, da so ekstravertni ljudje energični, družabni, dominantni, ekspresivni, introvertni pa veljajo za submisivne, tihe, zavrte (Avsec, 2007).

Energija velja za zelo splošno področje, sestavljeno iz bolj primarnih značilnosti (Watson in Clark, 1997, v Avsec, 2007). Raziskave različnih raziskovalcev so prišle do različnih zaključkov katere so te značilnosti. Z leksično metodo je Goldberg (1990, v Avsec, 2007) z pozitivno platjo ekstravertnosti povezal naslednje lastnosti: energičnost, igrivost, optimizem, humor, samozavest, pogum, odkritost, ambicioznost, živahnost, spontanost, družabnost, ognjevitost, zgovornost, neprisiljenost, asertivnost in eksresivnost. Z introvertnostjo pa je povezal neagresivnost, pesimizem, zadržanost, molčečnost, počasnost, inhibiranost, plašnost, pasivnost in vzvišenost. Zastopajoč vprašalniško tradicijo pa Costa in McCrae (1992, v Avsec, 2007) menita, da ekstravertnost sestavlja 6 glavnih facet ali potez, 3 se v veliki meri skladajo z tistimi iz zgodnejših opisov ekstravertnosti, in sicer aktivnost, asertivnost in iskanje vzburjenja. Eno od njih, sociabilnost, sta razčlenila na medsebojno močno povezana gregarnost (težnja oz. želja po družbi drugih ljudi) in toplina (občutki naklonjenosti do soljudi), medtem, ko sta za šesto sprejela pozitivne emocije. Vprašalnika osebnosti, IPIP-NEO (Goldberg, 1999, v Avsec, 2007) s 300 postavkami in NEO-PI-R (Costa in McCrae, 1992, v Avsec, 2007) z 240 postavkami, sta z lestvicami, s katerimi merita VPF, enaka drug drugemu. Nekaj razlik je le pri poimenovanju lestvic, tako npr. faktor ekstravertnost sestoji iz lestvic kot so prijaznost, aktivnost, iskanje stimulacije, veselost, asertivnost in gregarnost (družabnost).

Shematičen model ekstravertnosti, ki sta ga ponudila Watson in Clark (1997, v Avsec, 2007), sestavlja šest faktorjev in vsak izmed njih se razdeli na 2 podstopnji:

Družabnost prikazuje sociabilnost. Tisti zelo družabni posedujejo pozitivna, topla čustva do drugih in močno zagovarjajo tesne medosebne odnose, kar imenujemo

8

toplina. Druga podstopnja je gregarnost, ki se pri ljudeh kaže kot uživanje v druženju in močna želja po pogostih socialnih stikih.

Pozitivna čustvenost/emocionalnost prikazuje razlike kako pogosta in intenzivna so pozitivna čustvena stanja pri ljudeh. Tiste s pogosto in močno pozitivno emocionalnostjo spremljajo veselje, sreča in optimizem glede prihodnosti kar z eno besedo poimenujemo veselje. Skupen jim je tudi entuziazem- hitro se navdušijo nad različnimi aktivnostmi ali dogodki.

Energija označuje razlike med posamezniki glede na stopnjo energičnosti, ki jo posedujejo. Nekateri imajo obilico energije in se hitro premikajo (živahnost), so vedoželjni na več področjih ter zaznamuje jih miselnost oziroma občutek, da živijo polno in zanimivo življenje (aktivnost).

Razlike v asertivnosti in socialni vidnosti odraža vplivnost, moč. Ljudi z visoko izraženo lastnostjo vplivnosti in moči povezuje zanimivost, dramatičnost, uživanje v trenutkih, ko so v središču pozornosti (ekshibicionizem). So tudi dobri, odločni, učinkoviti in močni v vlogi vodje, radi nadzorujejo in vplivajo na druge (dominantnost).

Ambicioznost prikazuje različnost ljudi pri kompetentnosti, obvladovanju in z uspehi povezanim vedenjem. Najbolj ambicioznim posameznikom velik užitek predstavljata soočenje z raznimi izzivi in obvladovanje težavnih nalog (storilnostna motivacija). Za dosego svojih ciljev so pripravljeni dolgo garati in se ne ustavijo četudi se pojavi frustriranost in izčrpanost.

Tveganje ponazarja razlike med ljudmi v pogumu in doživljanju nenavadnih, vznemirljivih situacij. Ljudje, ki radi tvegajo si želijo raznoliko življenje s polno spremembami. Če sprememb ni so hitro zdolgočaseni in nesrečni (spremembe). Radi so prisotni v razburljivih dejavnostih in so željni močnih dražljajev ter spodbudnega okolja (iskanje vzburjenja).

Glavna dimenzija ekstravertnosti v pogovornem jeziku je družabnost, sodeč po eni novejših raziskav (Caspi, Roberts in Shiner, 2005, v Avsec, 2007) pa so njene potencialno glavne 3 lastnosti občutljivost na morebitne nagrade, potreba po doživljanju pozitivnih emocionalnih stanj, spodbujanju in mestu v središču socialne pozornosti.

Rezultati raziskave iz leta 2000 (Lucas, Diener, Grob, Suh in Shao, v Avsec, 2007) pravijo, da je primarna značilnost ekstravertnosti psihološka tvorba občutljivosti za potencialne nagrade kar pomeni, da »gre za tendenco k doživljanju incentivnega motivacijskega stanja, ki spodbuja in usmerja k cilju usmerjeno vedenje« (Depue in Collins, 1999, v Avsec, 2007), zato glavna značilnost ni sociabilnost. Ekstravertnim ljudem so socialne situacije kot nagrada, kar pa ne velja za introvertne ljudi. Temu je tako zaradi dejstva, da so bolj občutljivi za nagrade. Proučevanje odnosov med pozitivno emocionalnostjo in vidiki ekstravertnosti (eks.) je dalo rezultate, da so nagrade (emocionalna povezanost, toplina, naklonjenost) vzrok vključevanja eks. posameznikov v socialne situacije, zato so za njih bolj privlačne nagrajene socialne in nesocialne situacije (Lucas in Diener, 2001, v Avsec, 2007).

Občutenje pozitivnih čustev lahko razumemo še kot stališče občutljivosti za potencialne nagrade in zato je trditev, ki sta jo podala Watson in Clark (1997, v Avsec, 2007), podobna zgoraj omenjeni trditvi iz raziskave leta 2000. To pa se sklada tudi z tezo, da je razlog za razlike med eks. ljudmi pozitivni incentivni motivacijski sistem (Depue in Collins,1999, v Avsec, 2007).

9

Da želja po socialnih stikih ni bistvo eks. So mnenja tudi Ashton, Lee in Paunonen (2002, v Avsec, 2007). Na podlagi predpostavke, da je eks. povezana s potrebo po aktivni vključenosti v družbeno okolje, sklepajo, so si ti avtorji enotni pri označevanju glavne značilnosti eks. in to je potreba po vedenju, ki pritegne in ohranja pozornost družbe ter uživanje v njem. Vse facete eks. so znaki aktivnega udejstvovanja v različnih socialnih odnosih, ki so magnet za socialno pozornost (npr. vodenje, prijateljstvo…).

Ekstravertnost smatramo kot največkrat obravnavan osebnostni faktor zaradi stotine dostopnih raziskav o njeni povezanosti z različnimi družbenimi, čustvenimi in miselnimi spremenljivkami. Sodeč po rezultatih raziskav ekstraverti v primerjavi z introverti pogovor začnejo hitreje znotraj najrazličnejših družbenih skupin, več govorijo, so bolj socialno podprti, uporabljajo daljši očesni stik, imajo več prijateljev in širšo bazo poznanstev. V prostem času so pogosteje socialno aktivni, v več primerih ne živijo sami, imajo bolj pestro seksualno življenje, pogosteje igrajo igre na srečo. Njihove službe so pogosteje tiste, ki jim omogočajo direkten stik z drugimi ljudmi, npr. poučevanje, podjetništvo, prodaja, marketing. Introverti so bolj samotarji in se pogosteje znajdejo v poklicih, kjer delajo večino časa sami, npr. inženirji, raziskovalci, matematiki, umetniki, programerji… Ti dve lastnosti pa so raziskovali tudi v povezavi z različnimi miselnimi nalogami in ugotovili naslednje- eks. ljudje se bolj izkažejo v nalogah, kjer je potrebna deljena pozornost ali ignoriranje motečih dražljajev, introvertni. ljudje pa pri nalogah, kjer je poudarek na detajlih in pazljivosti. Slednji posedujejo tudi boljši spomin za besede in opravijo boljše delo v mirnih pogojih. Pri učenju so ekstraverti bolj nagnjeni k hitrosti kot pravilnosti, introverti pa ravno obratno (McAdams, 2000, v Avsec, 2007).

Nemalo raziskav govori o pozitivni povezavi ekstravertnosti z zadovoljnim življenjem in pozitivno emocionalnostjo- dva kazalca subjektivnega blagostanja (Costa in McCrae, 1980; Diener, Oishi in Lucas, 2003; Hayes in Joseph, 2003; Lynn in Steel, 2006; Schimmack, Radhakrishnan, Oishi in Dzokoto, 2002; Steel, Piers in Ones, 2002, v Avsec, 2007). Pozitivna vez ekstravertnosti z pozitivnimi emocijami je tudi ena najmočnejših in ponavljajočih se ugotovitev osebnostnih in emocionalnih raziskav (Diener in Lucas, 1999, v Avsec, 2007). Diener, Sandvik, Pavot in Fujita (1992, v Avsec, 2007) so v svoji raziskavi prišli do zaključka, da so ekstraverti subjektivno bolj zadovoljni ne glede na to, ali živijo sami ali z drugimi, ali živijo na podeželju ali v večjih mestih, ali so v svojih službah v kontaktu z drugimi ali ne. Prav tako so bolj srečni povsem neodvisno od spola, starosti in raso. Vzroki za to so lahko njihovo ignoriranje negativnih dražljajev iz lastnega okolja, preteklosti se spominjajo na pozitiven način, so bolj socialno spretni in kompetentni med ljudmi, imajo več socialne spodbude… (McAdams, 2000, v Avsec, 2007). Ni pa zanemarljivo omeniti, da novejše raziskave omenjajo močnejšo vpliv nevroticizma kot eks. pri kompletnem subjektivnem blagostanju (DeNeve, 1999; DeNeve in Cooper, 1998; Vitterso, 2001; Vitterso in Nilsen, 2002, v Avsec, 2007).

Bračko (2010) pravi, da energija zajema poglede osebnosti kot so: ekstravertnost, socialna prilagodljivost, surgentnost, asertivnost, eksvija, dominantnost, pozitivna čustva, energija, socialna aktivnost in sociabilnost. Povezana je z: toplino, družabnostjo, asertivnostjo, aktivnostjo, iskanjem dražljajev ter prevladujočim pozitivnim čustvovanjem (Matthews in Deary, 1998, v Bračko, 2010). V novejši dobi so asociacije pojmovanja osebnosti povezane s pozitivnim (zaupanje, energija, zavzetost, mentalna budnost, prijetno vzburjenje, veselje) in negativnim čustvovanjem (gnus, žalost, prezir, strah, nezadovoljstvo s seboj, občutki krivde,

10

jeza) (Watson in Clark, 1997, v Bračko, 2010). Pozitivno čustvovanje je pomembno v korelaciji z ekstravertnostjo, zato je dodano v pojmovanje ekstravertnosti (Watson in Clark, 1997, v Bračko, 2010). Energija ima pod seboj tudi področje aktivnosti in področje dominantnosti.

Sprejemljivost ali prijaznost predstavlja trud oziroma motiviranost posameznika za ohranitev dobrih odnosov z drugimi (Graziano in Eisenberg, 1997, v Avsec, 2007). Ta faktor opisuje značilnosti vedenja kot so: ljubezen, prijetnost, paranoidna nagnjenost, prilagojenost, prijateljstvo in simpatičnost (Bračko, 2010). Združuje se z popustljivostjo, odkritosrčnostjo, zaupanjem, skromnostjo, obzirnostjo in nesebičnostjo (Matthews in Deary, 1998, v Bračko, 2010). Sprejemljivost predstavlja prizadevanje za prijateljske odnose, medsebojno sprejemanje in zdravo komunikacijo (Fiske, 1994, v Bračko, 2010) ter je omenjena tudi kot prijetnost (Bucik, Boben in Kranjc, 1997, v Bračko 2010). Osebe z visoko izraženo sprejemljivostjo so dovzetnejše za visoko izražene pozitivne tendence. Le-te pri osebnosti predstavljajo nesebičnost, socialno priznanje in nagrade (Graziano in Eisenberg, 1997, v Bračko, 2010). Je slabše raziskana kot ekstravertnost in čustvena stabilnost oziroma ima veliko krajšo zgodovino proučevanja zaradi pozne pojave nekaterih OL (kooperativnost, sočutje, popustljivost, empatija itd.). Te so se pojavile šele s taksonomijo VPF (De Raad in Perguini, 2002, v Avsec, 2007). Splošna pomembnost sprejemljivosti se vidi zaradi njene nesorazmernosti razvidne iz leksičnih študij (John in Srivastava, 1999, v Avsec, 2007). Prav tako jo označujejo kot dimenzijo, ki najbolje od vseh ostalih VPF opiše posameznikov jaz v vseh pogledih in ne samo njegov realni jaz, najbolj pa je bilo to opazno pri opisu imperativnega jaza posameznika (Hafdahl, Panter, Gramzow, Sedikides in Insko, 2000, v Avsec, 2007). Prav zaradi njegove nedvoumnosti in moči pa je Digman (1990, v Avsec, 2007) mnenja, da je izraz sprejemljivost premalo zanimiv in izstopajoč za faktor, ki je povsod prisoten in bi ga poimenoval prijateljska prijaznost nasproti sovražni neprijaznosti ali prijaznost nasproti sovražnosti. Njegovo moč potrjuje tudi Goldbergov (1990, v Avsec, 2007) seznam 100 sinonimnih klastrov, iz katerega jih je 32 povezanih s sprejemljivostjo: naravnost, ubogljivost, skromnost, kooperativnost, empatičnost, velikodušnost, vljudnost, posvetnost, moralnost, popustljivost, toplina in prijaznost v pozitivnem smislu ter nepremišljenost, goljufivost, oblastnost, skopost, neusmiljenost, nestanovitnost, kritičnost, egoizem, osornost, brezčutnost, bojevitost, grobost, domišljavost, izumetničenost, kljubovalnost, razdražljivost, nezaupljivost, pristranskost, prekanjenost in neprijaznost v negativnem smislu. Costa in McCrae (1992, v Avsec, 2007) sta v svoj NEO-PI-R vprašalnik vključila lestvice odkritost, ustrežljivost, naklonjenost, skromnost, altruizem in zaupanje kot poddimenzije sprejemljivosti, v IPIP-NEO 300 vprašalnik je Goldberg (1999, v Avsec, 2007) vključil moralnost, zaupanje, naklonjenost, altruizem, skromnost in sodelovanje, v BFQ vprašalniku pa sta se znašli poddimenziji prijaznost in sodelovanje (Caprara, Barbaranelli, Borgogni, Bucik in Boben, 2002, v Avsec, 2007).

Vpliv okolja ima največji vpliv na sprejemljivost. Po nekaterih podatkih je vpliv skupnega in specifičnega okolja od 21 do 63% (Bergeman idr., 1993; Bouchard in Loehlin, 2001, v Avsec, 2007). Po nekaterih raziskavah sodeč k varianci altruizma pomemben delež prispeva družinsko okolje, medtem ko k antisocialnim tendencam pomemben delež variance prispevajo genetski dejavniki (Graziano in Eisenberg, 1997, v Avsec, 2007), kar bi lahko pomenilo, da prosocialne in antisocialne tendence niso obvezno dva pola istega kontinuuma. Zato so ta dva pola pogosto raziskovali ločeno, kot nepovezani značilnosti. Sprejemljivost je očitno najmanj od vseh ostalih VPF določena z genetiko, prav zato je Graziano (1992, v

11

Avsec, 2007) mnenja, da sprejemljivost v dobi odraslosti morda izvira iz problematičnosti in težavnosti osebe, ki ima znake v naslednjih OL- impulzivnost, negativnost in prilagodljivost. Te pa so vse v povezavi z medosebnimi odnosi in družbenimi interakcijami. Laursen, Pulkkinen in Adams (2002, v Avsec, 2007) ciljajo na otroško obdobje človeka kot izvor sprejemljivosti pri odraslemu, takrat je to opazno v otrokovem sodelovalnem vedenju, vztrajnosti, samokontroli in načinu izražanja čustev.

Graziano in Eisenberg (1997, v Avsec, 2007) namenjata posebno mesto sprejemljivosti, ker je najbolj pomembna v družbeni kogniciji in zaznavi prav tako pa je glavna značilnost v medosebnih odnosih. Ljudje so bili primorani razviti OL, zaradi katerih jim je bilo lažje živeti v skupinah, tu pa jim je bila sprejemljivost (SP) v veliko pomoč pri soočenju z neizogibnimi frustracijami, ki jih prinese življenje znotraj skupine (Hogan, 1983, v Avsec, 2007). Ta faktor sta nedvoumno povezala z nasprotjem med individualno sebičnostjo in družbeno skrbjo za druge Digman in Takemoto-Chock (1981, v Avsec, 2007). Iz medosebnih odnosov pa je izhajal Wiggins (1991, v Avsec, 2007) in je zagovarjal idejo, da sta v ozadju medosebnega obnašanja 2 primarna motivacijska sistema- komunost in agentnost (Bakan, 1966, v Avsec, 2007). Komunost je težnja posameznika po združitvi v večje družbene skupine, z sestavnimi lastnostmi sprejemljivosti- kooperativnost, gradnja medosebnih odnosov in skrb za druge, agentnost pa je osredotočena na asertivne, individualne in lastno potrjevalne težnje.

Vpliv SP bi moral biti najbolj opazen takrat, ko se posameznik prilagaja družbi, ker SP zajema tudi veščino razumevanja z ostalimi. Tako rezultati kliničnih kot nekliničnih vzorcev so si enotni in so pokazali korelacijo SP s pozunanjenjem problemov (Ehrler, Evans in Mcghee, 1999; Huey in Weisz, 1997; John idr., 1994; Victor, 1994, v Avsec, 2007), spretnostjo reševanja konfliktov, prilagodljivostjo v šoli, družbenim statusom med vrstniki in samospoštovanjem (Graziano, Jensen-Campbell in Finch, 1997; Graziano in Ward, 1992; Jensen-Campbell in Graziano, 2001; Scholte idr., 1997, v Avsec, 2007). Šibka SP ima vzporednice s tveganjem za zdravje, močna pa z dolgoživostjo, še posebej poštenost in zaupanje (Friedman, Tucker, Schwartz idr., 1995, v Avsec, 2007).

SP je tudi napoved za poznejšo prilagojenost. Lastnosti, povezane s SP v otroštvu in prijateljsko popustljivostjo, predvidevajo uspešnost v šoli, nadzor vedenja in družbeno kompetentnost 10 let kasneje (Shiner, 2000, v Avsec, 2007). Ljudje, ki sta ju v otroštvu spremljala impulzivnost in razdražljivost, se pogosteje ločijo od zakonskega partnerja. Moški s šibko SP dosegajo nižjo stopnjo izobrazbe in posledično zasedajo slabša delovna mesta, ženske pa se poročijo z moškimi, ki imajo podobne nizke storilnostne dosežke (Caspi, Elder in Bem, 1987, v Avsec, 2007). Povezava med SP in posameznikovo prilagojenostjo torej ima raziskovalno podlago. SP je pomemben napovednik psihičnega zdravja, pozitivnih čustev in dobrih medosebnih odnosov (DeNeve in Cooper, 1998; Schmutte in Ryff, 1997, v Avsec, 2007), motive po zmanjšanju medosebnih nesoglasij (Graziano, Jensen-Campbell in Hair, 1996; Jensen-Campbell in Graziano, 2001, v Avsec, 2007), spodbujanja skupinskega sodelovanja (Graziano, Hair in Finch, 1997, v Avsec, 2007) in nadzorovanja negativnih čustev pred drugimi (Tobin, Graziano, Vanman in Tassinary, 2000, v Avsec, 2007), zato vpliva tudi na psihično blagostanje človeka.

SP vsebuje več socialno zaželenih lastnosti kot katerikoli drugi faktor (Hafdahl, Panter, Gramzow, Sedikides in Insko, 2000; Paulhus, Bruce in Trapnell, 1995, v Avsec, 2007). Zaradi tega se ljudje, ki želijo pustiti dober vtis na drugih, sami sebe vidijo kot sprejemljive. To pomeni, da SP ni glavni faktor za napoved in razlago zunanjih kriterijev, npr. kooperacija ali

12

nadzor negativnih čustev, ampak je to motivacija, ki je podlaga za socialno sprejemljivo vedenje. Paulhus idr. (1995, v Avsec, 2007) so ugotovili, da se SP in vestnost najbolj razlikujeta od »pravilnih« opisov, ko so sodelujoče prosili, da se opišejo v najboljši luči. Graziano in Tobin (2002, v Avsec, 2007) pa nista uspela potrditi, da bi bila SP kaj bolj povezana z družbeno sprejemljivim odgovarjanjem kot ostali glavni štirje faktorji.

Vestnost (VE) velja za najbolj zanesljivega napovedovalca uspešnosti v šoli in v službi (Behling, 1998; Hurtz in Donovan, 2000; Salgado, 1997, v Avsec, 2007). Označuje zaviranje dejavnosti ob hkratnem upoštevanju norm socialnega okolja (lastnost samouravnavanja) (Fiske, 1994, v Bračko, 2010). Nekateri strokovnjaki so v tej dimenziji videli impulzivnost, samokontrolo, odvisnost, usmerjenost v nalogo, introvertnost v mišljenju, moč super-ega, voljo po dosežku, preudarnost, napetost in delo (Bračko, 2010). OZ združene pod vestnostjo in v povezavi s socialno predpisanim miselnim in kognitivnim nadzorom nad seboj, so samodisciplina, kompetentnost, ubogljivost, vestnost, težnje k čim boljšemu dosežku, odgovornost, vztrajnost, redoljubnost, pozornost, previdnost in premišljenost (Matthews in Deary, 1998, v Bračko, 2010). Področji te dimenzije sta natančnost in vztrajnost (Bračko, 2010).

Nekateri strokovnjaki pri posamezniku močno izraženo vestnost vidijo tudi kot pripravljenost slediti avtoriteti in se prilagajati družbenim normam. Nekaj podobnega je razvil Freud s svojo razlago superega in vesti. Po njegovo naj bi vestnost nastala iz superega, razvita iz rešitve konflikta med otrokovo spolnostjo in socializacijo, vodeno s strani staršev (Hogan in Ones, 1997, v Avsec, 2007). Freud se je ukvarjal še s problemi, ki jih ustvari kaznovalen, rigiden in omnipotenten superego, do katerih je pripeljala premočna vestnost posameznika. S tem se strinjata tudi Block in Block (1980, v Avsec, 2007), ki vidita problem v previsoko izraženi VE in posledični inhibiranosti. Osebe z veliko mere VE so smatrane kot osebe z močno voljo, ki si zelo utesnjujoče in rigidno gradijo lastno življenje.

Pri vplivu dednosti na VE, so v raziskavi enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov ugotovili, da imata dednost in specifično okolje vpliv na vse facete vprašalnika NEO-PI, skupno okolje pa je bilo pri tem zanemarljivo.

Pri strukturi VE zaenkrat še ni empiričnega in čustvenega soglasja. Hough (1992, v Avsec, 2007) in Mount in Barrick (1995, v Avsec, 2007) jo razdelijo na storilnost in zanesljivost. Prva izraža kapaciteto za dosego izzivov in delavnost, druga izraža lastnosti, kot sta ubogljivost in odgovornost. Taksonomija facet vestnosti, ki sta jo ustvarila Hough in Ones (2001, v Avsec, 2007), zajema faktorsko zgradbo in veljavnost različnih osebnostnih lestvic. Njun model sestoji iz enega globalnega področja vestnosti in 6-ih facet- zanesljivost, kontrola impulzov, moralnost, vztrajnost, redoljubnost in storilnost. Medtem pa Caspi idr. (2005, v Avsec, 2007) glede na predhodne raziskave predlagajo strukturo vestnosti iz naslednjih facet: redoljubnost, odgovornost, pozornost, konvencionalnost, storilnostna motivacija in samonadzor nasproti vedenjski impulzivnosti. Te taksonomije so bile vse teoretične in se niso obdržale.

Goldberg (1990, v Avsec, 2007) je pri delu uporabil leksični pristop in dobil pomemben tretji faktor, ki ima na pozitivni strani odločnost, dostojanstvo, previdnost, učinkovitost, točnost, varčnost, natančnost, zanesljivost, vztrajnost, logičnost, tradicionalnost, predvidljivost, na negativni strani pa malomarnost, pozabljivost, neprilagodljivost, neorganiziranost, nedoslednost, lahkomiselnost, brezbrižnost, lenost, omahljivost in brezciljnost. Neka druga

13

faktorska obravnava pridevnikov, kot produkt leksičnega pristopa, je ponudila 8 faktorjev: redoljubnost, odločnost, konvencionalnost, delavnost, formalnost, nadzor impulzov, točnost in zanesljivost (Roberts, Bogg, Walton, Chernyshenko in Stark, 2004, v Avsec, 2007). Faktorska analiza 36 lestvic dimenzije vestnosti, obravnavane iz 7-ih osebnostnih vprašalnikov, pa ponudi naslednjih 6 faktorjev: tradicionalizem, odgovornost, marljivost, samonadzor, krepost in urejenost (Roberts, Chernyshenko, Stark in Goldberg, 2005, v Avsec, 2007). Dimenzija VE sestoji iz šestih lestvic. V vprašalniku NEO-P-R (Costa in McCrae, 1992, v Avsec, 2007) iz reda, potrebe po dosežkih, odgovornosti, previdnosti, kompetentnosti in samodiscipliniranost. V vprašalniku IPIP-NEO 300 (Goldberg, 1999, v Avsec, 2007) pa iz potrebe po dosežkih, samodiscipliniranosti, realnosti, samoučinkovitosti, preudarnosti, odgovornosti in redoljubnosti.

Raziskave potrjujejo največji pomen vestnosti izmed vseh VPF pri dobremu učnemu uspehu, celo večjega kot kognitivne sposobnosti (Bratko idr., 2006; Conrad, 2006, v Avsec, 2007). Vendarle pa naj bi bili faktorji pod vestnostjo še boljši napovedovalci učnega uspeha kot sama vestnost, kar zagovarjajo Paunonen in Ashton (2001, v Avsec, 2007) ter Grey in Watson (2002, v Avsec, 2007), ki trdijo, da je faceta vestnosti oziroma potreba po storilnosti boljši napovedovalec učnega uspeha kot vestnost.

Raziskave dokazujejo tudi velik pomen VE za delovno uspešnost (Barrick in Mount, 1991; Salgado, 1997, v Avsec, 2007). V svoji metaanalitični raziskavi na bazi 35-45 korelacij za faktor iz VPF Hurtz in Donovan (2000, v Avsec, 2007) predpostavljata, da je VE najbolj povezana z delovno uspešnostjo. To povezavo potrjuje povprečna korelacija 0,22. Ta povezava je zelo močna pri visoko sprejemljivih ljudeh, kar pa ne velja za ljudi s pomanjkanjem medosebne občutljivosti, ki so lahko neučinkovite v sodelovalnih delovnih okoljih (Witt, Burke, Barrick in Mount, 2002, v Avsec, 2007). To pa ne pomeni, da VE napoveduje delovne uspešnosti na vseh delovnih področjih. Robertson, Baron, Gibbons, MacIver in Nyfield (2000, v Avsec, 2007) so ugotovili, da naj bi bila manegerjeva službena uspešnost neodvisna od njegove VE. Tudi pri raziskavah napovedi delovne uspešnosti so faktorji pod VE uspešnejši. Kako pomemben je kakšen od teh podfaktorjev, pa je odvisno od kriterijev delovne uspešnosti in tipa službenega položaja (Dudley, Orvis, Lebiecki in Cortina, 2006, v Avsec, 2007).

VE igra pomembno vlogo tudi pri napovedi zdravja (Brickman, Yount, Blaney, Rothberg in Kaplan De-Nour, 1996; Siegler, Feaganes in Rimer, 1995; Arthur in Graziano, 1996; Marks in Lutgendorf, 1999; Vollrath, Knoch in Cassano, 1999, v Avsec, 2007). Na vzorcu 3032 odraslih ljudi so ugotovili pomembno negativno povezavo VE in različnih fizičnih ter psihičnih težav (Goodwin in Friedman, 2006, v Avsec, 2007). Številčne študije ugotavljajo močno povezavo VE z dolgim življenjem (Friedman, 2000; Friedman idr., 1995; Friedman, Tucker, Tomlinson-Keasey idr., 1993, v Avsec, 2007). Roberts, Walton in Bogg (2005, v Avsec, 2007) vidijo vpliv VE na številne socialne dejavnike okolja in na zdrav način življenja, le-ti pa vplivajo na človekovo zdravje in dolgo življenje. Metaanaliza 194 raziskav, ki proučujejo povezanost VE in njenih podfaktorjev z najpomembnejšimi vedenjskimi dejavniki smrtnosti v Ameriki (prehrana, pretirano uživanje alkohola, gibanje, nevarna vožnja, samomorilnost, kajenje…), je bila izvedena z namenom boljše predstave odnosa med VE in dolgoživostjo. Izvedla sta jo Bogg in Roberts (2004, v Avsec, 2007). Iz zaključka omenjene raziskave je razvidno, da kaj je vestnost s svojimi facetami negativno povezana z za zdravje tveganim vedenjem in pozitivno povezana z vsemi kazalci zdravega življenja. K zdravemu načinu življenja in s tem zdravju in

14

dolgemu življenju, prispevajo lastnosti kot so samodisciplina, vztrajnost in zanesljivost (Wiebe in Christensen, 1997, v Avsec, 2007).

Čustvena stabilnost (ČS) ali nevroticizem (NE) predstavlja sposobnost prilagajanja, emocionalne kontrole, emocionalne stabilnosti (Matthews in Deary, 1998, v Bračko, 2010). Nanaša se na pozitivne in negativne lastnosti emocionalnosti. Pozitivne so: brezskrbnost, samokontrola čustev, mirnost, hladnokrvnost in ravnovesje (McCrae in Costa, 1987, v Bračko, 2010). Čustvena stabilnost je opredeljena z poddimenzijama kontrola čustev ter kontrola impulzov (Bračko, 2010).

Nevroticizem označuje različnost doživljanja sveta kot polnega nevarnosti, stresa in težav med ljudmi (Caspi idr., 2005; Watson, Clark in Harkness, 1994, v Avsec, 2007). Osebe z visoko stopnjo nevroticizma so anksiozne, dovzetne za doživljanje krivde, občutljive, jezne, zamorjene, hitro frustrirane in nezaupljive samemu sebi. Začetki raziskovanja tega faktorja segajo v 19. stoletje. Takrat so raziskovalci sistematično raziskovali razlike v osebnosti in emocijah med ljudmi. Takratni sinonimi za negativno plat NE so bili anksioznost, psihastenija, represija- senzitizacija ali nevroticizem, pojavila pa so se tudi poimenovanja kot so emocionalna kontrola, emocionalna trdnost in prožnost jaza, ker so nekateri proučevalci poudarjali pozitivno plat tega faktorja (Watson, 2001, v Avsec, 2007). Veliko število različnih imen te dimenzije je pripeljalo do nejasnosti ali vse te lestvice merijo isto lastnost. McCrae in Costa (1985, v Avsec, 2007) ter Watson in Clark (1984, v Avsec, 2007) so v svojih raziskavah le potrdili, da gre za isto dimenzijo, ki je sestavni del vseh pomembnih osebnostnih modelov (Watson, 2001; Caspi idr., 2005, v Avsec, 2007). Sicer je bil v taksonomskih raziskavah NE zaznan kot zelo šibek, ne glede na to pa je sestavni del osebnostnih opisov vseh taksonomij osebnosti ali temperamenta in velja za lastnost, ki pri posamezniku povzroča doživljanje sveta kot nevarnega zanj oziroma stresnega (Caspi idr., 2005, v Avsec, 2007).

Caspi idr. (2005, v Avsec, 2007) ugotavljajo, da sta sestavni del NE anksioznost in razdražljiva negativna čustvenost, ki je zaznana že v ranem otroštvu. Prva se nanaša na notranjost posameznika in predstavlja njegovo dovzetnost za žalost, občutje krivde, pomanjkanje občutja varnosti in anksioznost. V vprašalnikih VPF je anksioznost pogosto poudarjena. Z zunanjostjo povezana razdražljiva negativna čustvenost predstavlja ljubosumje, frustriranost, jezo, razdražljivost in sovražnost. Ti dve lastnosti podvrženi negativnim emocijam, se pojavljata na različnih faktorjih, čemur pričajo nekatere medkulturne leksične raziskave (Peabody in De Raad, 2002; Saucier in Goldberg, 2001, v Avsec, 2007). V Goldbergovi taksonomiji (1990, v Avsec, 2007) se na NE nanaša samo 9 od 100 sinonimnih klastrov- zaskrbljenost, vsiljivost, lahkovernost, čustvenost, nevoščljivost, negotovost in spremenljivost na negativnem polu ter neodvisnost in mirnost na pozitivnem polu. Na podlagi že izvedenih raziskav in različnih teoretičnih modelov je Watson s sodelavci (1994, v Avsec, 2007) predstavil hierarhični strukturni model NE. Ta model pri osebah z močno izraženim NE predvideva naslednje značilnosti: nesproščenost (sram in občutki inferiornosti), negativno ocenjevanje dogodkov, podvrženost pogostim in intenzivnim trenutkom negativnih čustev (jeza, krivda, anksioznost, depresivnost), pritožbe zaradi problemov povezanih z zdravjem, nezadovoljstvo s samim seboj, emocionalna labilnost, stresna preobčutljivost. V vprašalniku IPIP-NEO 300 (Goldberg, 1999, v Avsec, 2007) NE predstavljajo lestvice depresivnosti, pretiravanja, ranljivosti, nesproščenosti, anksioznosti in jeze, v vprašalniku NEO-PI-R (Costa in McCrae, 1992, v Avsec, 2007) pa lestvice jezne sovražnosti, nesproščenosti, ranljivosti, depresivnosti, anksioznosti in impulzivnosti.

15

NE je v veliki meri rezultat genetike (Clark in Watson, 1999, v Avsec, 2007). Kvocient se giblje med 40 in 60% (Bouchard in Loehlin, 2001, v Avsec, 2007). Ostali delež, ki je vzrok za razvoj NE, nekateri v celoti vidijo kot vpliv specifičnega okolja vendar ima skoraj neznaten vpliv še skupno okolje- učinek življenja v istem gospodinjstvu (Watson in Casillas, 2003, v Avsec, 2007).

Nekatere značilnosti NE naj bi izhajale iz biološkega sistema, katerega naloga je zaščita pred morebitnimi ogrožajočimi in škodljivimi situacijami. Clark in Watson (1999, v Avsec, 2007) glede na raziskave posplošujeta izvor NE iz medosebnih razlik v vedenjskem inhibicijskem sistemu BIS- Behaviour Inhibition System. BIS je opozorilni sistem in ustvarja difuzno stanje negativne emocionalnosti, s čimer spodbudi organizem pozorni k analizi okolja zaradi morebitne nevarnosti. Sproži se v situacijah negotovosti. Gray (1987, v Avsec, 2007) je BIS interpretiral kot: »ustavi se poglej in poslušaj sistem«. Druga funkcija tega sistema je spodbuditev aktivne preiskave okolja zaradi potencialnih nevarnosti in aktivira previdnost organizma. V primeru zaznave varnosti situacije se negativna emocionalnost zmanjša, vedenjska inhibicija pa je eliminirana. Preveč odziven BIS imajo posamezniki z visoko stopnjo nevroticizma. Posledično so preveč pozorni, stalno pregledujejo okolico in iščejo stvari, ki signalizirajo nevarnost. Ranljivi so za negativne dražljaje in dovzetni za močne negativne reakcije na ogrožajoče dražljaje.

Zaradi take biološke podlage je logično, da NE povezujejo s številnimi nepriljubljenimi lastnostmi. Ljudi z močnim nevroticizmom Byrne (1961, v Avsec, 2007) imenuje senzitizerji, ljudi s šibkim pa represorji. Prvi se približujejo in soočajo z ogrožajočim dražljajem, slednji pa se poskušajo izogniti stresnim dražljajem ali pa jih zanikajo. Senzitizerji znajo bolje opazovati svojo notranjost (želje, hotenja, misli, čustva), so bolj ruminativni in boljše pripravljeni na soočanje z notranjimi psihičnimi dražljaji, analizo svojih misli in čustev ter o njih govoriti z drugimi ljudmi (Roberts, Gilboa in Gotlib, 1998, v Avsec, 2007). Čustveno labilni ljudje so bolj neučinkoviti pri soočenju s stresnimi situacijami. McCrae in Costa (1986, v Avsec, 2007) ter Watson in Hubbard (1996, v Avsec, 2007) ugotavljajo povezavo med močno izraženega nevroticizma z neaktivnimi in neustreznimi načini spoprijemanja, emocionalnostjo, izogibanjem, begom, razmišljanjem o željah, manjšim posvečanjem problemu, iskanjem podpore, s samoobtoževanjem in pozitivno vnovično oceno (Bolger, 1990; Smith, Pope, Rhodewalt in Poulton, 1989; Watson in Hubbard, 1996, v Avsec, 2007).

NE zelo močno zaznamuje psihopatologijo, bolj kot katerakoli druga osebnostna lastnost (Clark in Watdon, 1999; Mineka, Watson in Clark, 1998; Widiger, Verheul in van den Brink, 1999, v Avsec, 2007). Veže se z velikim številom kliničnih sindromov, vključujoč anksiozne motnje, motnje povezane z odvisnostjo, čustvovanjem, hranjenjem, osebnostjo, shizofrenijo in s psihosomatskimi motnjami (Krueger, Caspi, Moffitt, Silva in McGee, 1996; Mineka idr., 1998; Trull in Sher, 1994, v Avsec, 2007). Zaključek, ki sta ga naredila Widiger in Costa (1994, v Avsec, 2007), pravi, da je visok nivo NE razširjen v skoraj celotni klinični populaciji. To ni nič čudnega saj je glavna lastnost nevroticizma in psihičnih motenj emocionalni stres. Vez med NE in motnjami povezanimi z anksioznostjo je tako močna, da so nekateri raziskovalci prepričani, da slednje pravzaprav predstavljajo skrajno obliko nevroticizma (Brown, Chorpita in Barlow, 1998; Watson, 1999, v Avsec, 2007). Isto trdijo tudi za mejno osebnostno motnjo (Widiger in Trull, 1992, v Avsec, 2007).

Ljudje z visoko izraženim NE so stalno nezadovoljni s samimi seboj in z okoljem. To je moč opaziti na vseh področjih njihovega življenja. Na splošno so nezadovoljni z življenjem (Brief,

16

Butcher, George in Link, 1993; DeNeve in Cooper, 1998; Judge, Locke, Durham in Kluger, 1998, v Avsec, 2007), s svojim poklicem in poklicnim okoljem (Connolly in Viswesvaran, 2000; Judge idr., 1998; Watson in Slack, 1993, v Avsec, 2007), v zakonu, v katerem je manjša stabilnost njihovih medosebnih odnosov (Karney in Bradbury, 1995; Watson, 2000; Watson, Hubbard in Wiese, 2000, v Avsec, 2007) in večje tveganje za ločitev (Kelly in Conley, 1987, v Avsec, 2007).

Zaradi vseh opisanih lastnosti in povezav ni presenetljivo, da je NE močno nezaželen osebnostni faktor. Kljub temu pa ne smemo zaključiti, da je NE samo negativna osebnostna lastnost, menita Watson in Casillas (2003, v Avsec, 2007). Je tudi del nagona preživetja, saj se je, kot faktor, na katerega ima velik vpliv dednost, izoblikoval skozi naravno selekcijo. Ravno zato so se negativne emocije, povezane z njim, razvile, da bi obvarovale posameznika pred nevarnostmi, ki prežijo. Npr. prestrašen in paničen človek je zagnan, da zbeži iz nevarne situacije, človek, ki ga skrbi in je na preži, je motiviran, da se izogne istim dogodkom, ki so pri njemu že pustili negativne posledice, jezen in človek poln sovraštva bo poskrbel za lastno zaščito, človek poln ponosa in zavračanja pa je zaščiten red neprijetnimi in strupenimi substancami (Nesse, 1991, v Avsec, 2007). Čeprav gre v veliki meri za negativne občutke, so zelo pomembni za človekovo preživetje, to pa pomeni da imata lahko visoka in nizka stopnja izraženega nevroticizma pozitivne in negativne posledice.

Predpostavka, da močna izraženost negativnih čustev čez daljše časovno obdobje vodi v bolezen, je bila aktualna kar lep čas (Watson, 2001; Watson in Pennebaker, 1989, v Avsec, 2007). Zato je bila vključena v veliko število raziskav, ki so potrdile srednje visoko povezavo z fizičnimi simptomi in pritožbami glede zdravja: vrtoglavica, kašljanje, prebavne motnje, boleče čeljusti, stalni glavoboli, nespečnost (Watson in Pennebaker, 1989, v Avsec, 2007). Ob tem so iz raziskav ugotovili, da so objektivni znaki zdravja (smrtnost, obiski pri zdravniku delovanje, imunskega sistema) šibko in nekonsistentno povezani z NE. Enako velja za povezanost dolgoživosti z NE (Friedman idr., 1993, v Avsec, 2007). S strani avtorjev je bila presenetljiva ugotovitev, da sta optimizem in veselost v negativni korelaciji s trajanjem posameznikovega življenja, ker ljudje s tema dvema lastnostnima podcenjujejo vpliv nekaterih dejavnikov, nevarnih za lastno zdravje (npr. se ne gibajo, neredno uživanje zdravil…). Vse to je samo potrditev dejstva, da pri takšnih ljudeh posledično pride do pomanjkanja previdnosti in pozornosti, kar lahko vodi k nagnjenjem za različne nevarnosti. Nižja stopnja nevroticizma pri posamezniku lahko vpliva na večje tveganje obolelosti za rakom, še posebej, če potlačuje negativna čustva (Eysenck, 1994, v Avsec, 2007). Watson (2001, v Avsec, 2007) je povzel raziskave, ki pravijo enako, torej, da imajo pacienti z rakom šibko izražen NE.

NE prav tako varuje pred antisocialnim vedenjem, kar je Hare (1978, v Avsec, 2007) ugotovil v svoji psihofiziološki raziskavi (prevodnost kože, bitje srca), ko je primerjal antisocialne ljudi s kontrolno skupino in prišel do zaključka, da imajo antisocialni posamezniki šibkejšo stopnjo kortikalnega in avtonomnega vzburjenja ter reaktivnosti kot kontrolna skupina. Antisocialni mladostniki s šibko psihofiziološko vzburjenostjo so bolj dovzetni za hujše kaznivo dejanje v dobi odraslosti, kot tisti z močno psihofiziološko vzburjenostjo, sklepajo Raine, Venables in Williams (1995, v Avsec, 2007). Obstaja manjša možnost, da bi posameznik, ki ga spremljajo anksiozni občutki zaradi kršenja družbenih norm, še kdaj to dejanje ponovil.

17

Odprtost (za izkušnje) ali intelekt je v literaturi nekaterih avtorjev omenjena kot neodvisnost, odprtost za izkušnje, kultura, mentalna odprtost in razum (Bračko, 2010). V interakciji je z domišljavostjo, občutek za estetiko, dopuščanje novih idej in vrednot (Matthews in Deary, 1998, v Bračko, 2010). Osebe z izraženo odprtostjo povezuje svobodomiselnost, bujna domišljija, širok repertoar čustvenih odzivov in radovednost. To so izjemni ljudje tipa umetnik, znanstvenik, raziskovalec in športnik, ki jim je skupno premikanje starih in iskanje novih meja ter novih dogodkov (Bračko, 2010). Področje odprtosti združuje še področje odprtosti za kulturo in odprtosti za izkušnje.

Avtorji so si najmanj enotni pri odprtosti (OD), ker je to najšibkejši faktor velikih pet kar pa je tudi vzrok, da ga spremlja največ kritik. Neenotnost avtorjev sproža njegovo poimenovanje, njegov izvor in pomen kot osebnostne lastnosti. Tudi znotraj leksičnega pristopa si niso enotni in ga avtorji različno poimenujejo: domišljija, intelekt ali kultura (De Raad in Perugini, 2002, v Avsec, 2007). Zagovornika vprašalniške tradicije, Costa in McCrae (1992, v Avsec, 2007), ga imenujeta odprtost za izkušnje (OZI), kajti po njunem mnenju, samo izraz odprtost lahko nepravilno zamenjamo za pasivno sprejemanje ali samozakrivanje dražljajev. Leksične študije povezujejo peti faktor z inteligentnostjo, kulturno sofisticiranostjo in domišljijo. Klastri, ki jih je dobil Goldberg (1990, v Avsec, 2007), so globina, kreativnost, razgledanost, neumnost, inteligentnost, razumevanje, intelektualnost, premišljenost, neiznajdljivost, plitvost in radovednost. John in Srivastava (1999, v Avsec, 2007) pravita, da poimenovanje petega faktorja OZI pokriva širše področje, ne samo kulturnih vidikov in vidikov izobrazbe, kar so sprva menili (Tupes in Christal, 1961, v Avsec, 2007). Osebe, ki si lastijo to osebnostno lastnost, so hitro učeče in imajo dober vpogled v zadeve in dogodke, glede na Goldbergove (1999, v Avsec, 2007) klastre in so kreativne občutljive estetiko in imajo bujno domišljijo, pod zastopstvom vprašalniške tradicije.

Iz vprašalniške tradicije velja omeniti delo Tellegena in Atkinsona (1974, v Avsec, 2007), ki sta, z analizo hipnotično sugestibilnih vprašalnikov, prišla do absorbcijskega faktorja povezanega z odprtostjo za sprejemanje in doživljanje sprememb jaza. Faktor so zastopale lestvice zaupanje, absorpcija realnosti, absorpcija fantazije, odprtost za izkušnje avtonomija in disociacija. Po mnenju avtorjev je omenjeni faktor moč najti v vrhunskih doživetijih, hipnozi, umetniški kreativnosti in mističnih izkušnjah. Costa in McCrae (1976, v Avsec, 2007) sta prišla do podobnega faktorja, ki pa sta ga obravnavala kot odprtost za izkušnje, ki je vseboval lestvice občutljivost-I, liberalno mišljenje-Q1, logično sklepanje-B in domišljija-M. To sta naredila s klastrsko analizo Cattellovega vprašalnika 16PF. To sta, na podlagi omenjenih raziskav, nadaljevala z izdelavo vprašalnika doživljanja za merjenje občutja, estetike, aktivnosti, vrednot, domišljije in ideje (Costa in McCrae, 1997, v Avsec, 2007). Danes posodobljene lestvice merijo OD in sestavljajo vprašalnik NEO-PI-R (Costa in McCrae, 1992, v Avsec, 2007). McCrae (1993-1994, v Avsec, 2007) pojasnuje, da se lestvice ujemajo s posebnimi področji človekovega delovanja, na katerih je posameznik relativno gledano odprt ali ne. Primerne lestvice istega vprašalnika s pristopom IPIP pa so avanturizem, liberalnost, domišljija, intelekt, umetniški interesi in emocionalnost (Goldberg, 1999, v Avsec, 2007). Ljudje, ki so dosegli veliko točk pri lestvici:

o avanturizem, so željni novosti in drugačnosti (v hrani, okolju, aktivnostih), o liberalnost, so odprti za razmišljanje o političnih, verskih in socialnih vrednotah tudi

na raznolik način ter jih ne odobravajo kot dejstva, o domišljija, so znani po bogati domišljiji,

18

o intelekt, so odprti za nove, inovativne ideje, radi jih preučujejo ter jih zanimajo različne intelektualne stvari

o umetniški interesi, zelo dobro dojemajo vse veje umetnosti (glasbene, literarne, likovne) in lepoto vsega

o emocionalnost, so nagnjeni k razumevanju notranjih občutij, čustvom, ki jih doživljajo, dajejo globok pomen in so zanje pomembna v njihovem življenju

Z vsebinske osnove bi vse klastre OD lahko združili v dve podkategoriji, menita Griffin in Hesketh (2004, v Avsec, 2007). OD zunanjega okolja združuje lestvico idej, vrednot in aktivnosti, OD notranjega okolja/notranjosti posameznika pa združuje lestvico občutij, estetike in domišljije. Do te teorije dveh hipotetičnih faktorjev sta prišla s pomočjo faktorske analize- raziskovalne (eksploratorne) in malo potrjevalne (konfirmatorne). Avtorji raziskave genetskih vplivov so prišli do radovednosti in refleksije, ki sta vsebinsko podobna faktorja prej omenjenima (Jang, Livesley, Angleitner, Riemann in Vernon, 2002, v Avsec, 2007). Prav tako so na področju psihologije dela prišli do dveh faktorjev vendar vsebinsko drugačnih, intelekt s podpodročji ideja, domišljija in aktivnost ter emocije s podpodročji občutja, vrednote in estetika (Colquitt, Hollenbeck, Ilgen, LePine in Sheppard, 2002, v Avsec, 2007). Na račun prevelike odvisnosti faktorja odprtosti od drugih glavnih faktorjev osebnosti, zlasti od ekstravertnosti, je bilo izrečenih veliko kritik. Ugotovitve avtorjev Garcia, Aluja, Garcia in Cuevas (2005, v Avsec, 2007), ki so nastale na podlagi faktorske analize lestvic štirih vprašalnikov- NEO-PI-R, EPQ-RS, ZKPQ-III-R in SSS-V, smatrajo odprtost kot neodvisen faktor, ki je povezan z eks. in zlasti iskanjem dražljajev. Harris (2004, v Avsec, 2007) poroča, da je OD v manjši povezanosti tudi z intelegentnostjo, zlasti zaradi njenega klastra domišljije. V novejši študiji pa Moutafi, Furnham in Crump (2006, v Avsec, 2007) s faktorjem inteligentnosti povezujejo klastra aktivnost in ideje.

Burch, Pavelis, Hemsley in Corr (2006, v Avsec, 2007) so zagovorniki dejstva, ki glede na izraze facet faktorja OD pravi: »umetniki imajo bolj izraženo lastnost odprtosti, kot pa neumetniki«, Costa, McCrae in Holland (1984, v Avsec, 2007) pa pravijo, da odprte osebe posedujejo zanimanja, posebej za umetnost in raziskovanje. Ideje so bolj povezane z znanstveno kreativnostjo, aktivnost in estetika pa z kreativnostjo umetnosti, gledano s stopnje facet (Perrine in Brodersen, 2005, v Avsec, 2007). Odprti ljudje v primerjavi z neodprtimi na splošno veljajo za bolj kreativne (Dollinger, Urban in James, 2004, v Avsec, 2007) in vse veje umetnosti so jim ljubše, z rastjo stopnje abstraktnosti pri umetniških izdelkih pa je ta razlika še očitnejša (Feist in Brady, 2004, v Avsec, 2007).

OD zaseda pomembno mesto tudi v klinični psihologiji, saj se njeni podfaktorji povezujejo z različnimi motnjami psihe (Costa in Widiger, 1994, v Avsec, 2007) in s škodljivim vedenjem za zdravje (Booth-Kewley in Vickers, 1994, v Avsec, 2007). Dokaz tega pa je redna prisotnost posameznih vidikov OD pri DSM-IV osebnostnih motnjah. OD sama ima bolj šibke povezave s temi motnjami- rigidnost v vedenju ljudi z obsesivno-kompulzivno motnjo, samopoveličevalnost ljudi z narcistično motnjo osebnosti in nepopolno izražena čustvenost ljudi, ki imajo shizoidno motnjo osebnosti (McCrae in Costa, 1997, v Avsec, 2007). Njuno mnenje zajema tudi spregledanje faktorja odprtost za izkušnje v preteklosti, ko ga še niso obravnavali kot osebnostno lastnost. To pa bi lahko bil razlog zakaj niso odkrili motenj, ki predstavljajo njeno patološko stanje. Pri zelo rigidnih ljudeh lahko pride do nesposobnosti za prilagoditev neizogibnim spremembam, ker so tako zvesti tradiciji. Lahko pa šibka OD v

19

kombinaciji s šibko sprejemljivostjo pomeni antisocialen karakter človeka kot razlog za neprilagojenost. Tudi močna OD pri človeku je lahko znak za osebnostno motnjo, če ima neprimerno stopnjo inteligence in vestnosti pa je ta motnja še bolj verjetna. Tovrstni ljudje so navadno hitro navdušeni nad novimi idejami in spoznanji in to jim potem onemogoča, da bi ustvarili koherentne in integrirane miselne vzorce.

Delovno okolje je prepleteno z OD v pozitivni povezavi z ustvarjalnostjo na delovnem mestu (George in Zhou, 2001, v Avsec, 2007) in uspešnostjo na delovnem mestu (Bing in Lounsbury, 2000, v Avsec, 2007) ter v negativni povezavi s plačo (Seibert in Kraimer, 2001, v Avsec, 2007). OD splošno velja za najšibkejši kazatelj delovne uspešnosti, vendar je to potrebno gledati z vidika nižjih faktorjev odprtosti, ker so ti različno povezani z lestvicami (Griffin in Hesketh, 2004, v Avsec, 2007).

OD in vestnost skupaj opredeljujeta človekov način učenja pa menita Costa in McCrae (1992, v Avsec, 2007). Zato osebe z visoko stopnjo obeh navedenih lastnosti veljajo za najuspešnejše v izobraževalnih ustanovah. Ne zaradi svoje inteligence temveč zaradi svoje pridnosti, vztrajnosti, delavnosti in organiziranosti pri učenju. Posedujejo ustvarjalnost pri rešitvah problemov in visoke cilje. Blickle (1996, v Avsec, 2007) dodaja še pomembno vez med OD in učnimi tehnikami, ki lahko predvidijo učni uspeh.

1.2.4 Povezava med osebnostjo in športom

Obstajata dve vprašanji povezanosti med osebnostjo in športom (Bakker, idr., 1996):

1) Ali ima določena športna panoga ima vpliv na tip osebnosti osebe, ki se z njo ukvarja? 2) Ali je določen tip osebnosti bolj primeren za določeno športno panogo in vzrok za

pozitivno okolje, ki vodi v uspešno vadbo in dobre rezultate v tej panogi?

Pritrdilen odgovor na drugo vprašanje bi pomenil:

Oseba z visoko stopnjo agresivnosti je nagnjena k borilnim športom

Ekstravertna oseba se raje odloči za ekipne športe

Intravertna oseba se raje odloči za individualne športe

Nekateri vrhunski plavalci imajo visoko storilnostno motivacijo

Razlikovanje med obema hipotezama je pomembno iz več vidikov. Tudi, če opisne raziskave kažejo razlike med npr. športniki in nešportniki ni mogoče skoraj nič trditi zagotovo.

Sack (1975, v Bakker, idr., 1996) namiguje, da ljudi z določenimi OZ pritegne tekmovanje oz. sodelovanje v športu ampak dopušča možnost, da so lahko, očitne spremembe v OZ človeka, posledica tekmovanja v kateremkoli športu na različnih nivojih. Drugi razlog za razlikovanje med vprašanjema je, če raziskava potrjuje spremembe OZ (kot posledico udejstvovanja v nekem športu) potrebuje drug vzorec raziskovanja kot je raziskovanje ali so določene OZ garancija za dosego nivoja vrhunskega športnika . Prvo vprašanje zahteva longitudinalno raziskavo v kateri mora biti skupina športnikov opazovana nekaj let. Vendar je taka raziskava prej izjema kot pravilo.

20

Če ima raziskovalno vprašanje opraviti z vplivom OZ na sodelovanje v športu ali z uspehi v športu, potem longitudinalna raziskava ni nujna čeprav to predpostavlja, da je model OZ v raziskavi ozko usmerjen zato, da je mogoče potrditi, če ima tekmovanje dalj časa v nekem športu posledice na osebnost človeka.

Četrti in zadnji razlog za razlikovanje je, da je potrebno upoštevati vrsto in čas vpliva nekega športa, ki sta potrebna za tovrstno spremembo. Dejstvo je, da je za vidno preoblikovanje OZ potreben zelo močan vpliv nekega dejavnika. Razlika med atleti, ki tekmujejo na regijskem nivoju ali med tistimi na mednarodnem nivoju, je v procesu na podlagi katerega je teoretično mogoče pričakovati majhne spremembe. Tako iz teoretičnih kot praktičnih izkušenj je moč opaziti bolj malo dokazov o spremembi osebnosti kot posledici udejstvovanja v športu tudi, ko so obravnavani vrhunski športniki.

Gabler (1976, v Bakker idr., 1996) je raziskoval vpliv tekmovanja v športu na osebnost. V raziskavo je bilo vključenih 154 vrhunskih plavalcev obeh spolov. Po 5 letih je osebnosti 102 tekmovalcev še enkrat preveril. Plavalci so imeli 6 OL od 16 možnih, ki so jih imeli na voljo v osebnostnem vprašalniku. Lastnosti, ki so jih imeli so: čustvena stabilnost, dominantnost, mirnost, pogumni, neustrašni in sproščeni. Sodeč po prvem preverjanju so rezultati malo odstopali od norm, na podlagi rezultatov 5 let kasneje pa so ugotovili, da se njihove lastnosti niso kaj dosti spremenile.

Veliko strokovnjakov (McCloy-Layman, 1974; Sack, 1975; Stevenson, 1975; Folkins in Sime, 1981; Eysenck, Nias in Cox, 1982, v Bakker idr., 1996) je prišlo do istega zaključka kot Gabler, da ni bilo opaznih sprememb v OL ljudi zaradi tekmovanja v vrhunskem športu.

1.2.5 Cilji in hipoteze

Namen dela je ugotoviti ali je tip osebnosti posameznega še vedno aktualnega športnika eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na okrevanje po njegovi športni poškodbi. Preverili bomo ali prihaja do razlik pri času uspešnega okrevanja enake poškodbe športnikov, ki se razvrščajo v 5 faktorjev osebnosti modela velikih 5. Za to vsebino smo se odločili, ker sem se sam kot bivši športnik v času različnih poškodb velikokrat spraševal ali obstaja še kaj kar lahko vpliva na kakovost in čas okrevanja poleg fizičnih dejavnikov kot so kurativa, fizioterapije, masaže itd. in, ker ni moč najti veliko literature na to temo.

Hipoteze so:

I. Obstaja povezanost med hitrostjo in uspešnostjo okrevanja in osebnostno strukturo.

21

2 METODE DELA

a) Vzorec – sestavljalo ga je 38 študentov dodiplomskega študija Fakultete za šport obeh spolov, ki imajo status športnika.

b) Pripomočki – Samoocenjevalna lestvica Petih velikih faktorjev osebnosti in Vprašalnik o športnih poškodbah (lastno sestavljeni vprašalnik)

Samoocenjevalna lestvica Petih velikih faktorjev osebnosti (BFO – S) – Caprara, Barbaranelli, Borgogni, Bucik in Boben, 1997: Vprašalnik BFO sestavlja 40 parov bipolnih pridevnikov, izbranih za merjenje ’’velikih pet’’ faktorjev osebnosti. Vsak par pridevnikov je potrebno oceniti na sedem stopenjski lestvici, pri čemer pomeni ocena 1 en pol neke lastnosti, ocena 7 pa njen nasprotni pol. Lestvice merijo 5 dimenzij:

Dimenzija ENERGIJA Ljudje, ki pri tej dimenziji dosegajo visok rezultat, se zdijo dominantni, kot nekakšni vodje. Osebe, ki dosegajo nizek rezultat, pa se zdijo podrejene.

Dimenzija SPREJEMLJIVOST Osebe, ki na tej dimenziji dosegajo visok rezultat, dajejo videz oseb, ki so drugim na razpolago, ki so nesebične, zaupljive itd. Osebe, ki dosegajo nizek rezultat, se zdijo sebične, nezaupljive itd.

Dimenzija VESTNOST Osebe, ki pri tej dimenziji dosežejo visok rezultat, dajejo videz urejenih in natančnih ljudi. Osebe, ki dosegajo nizek rezultat, pa dajejo videz zanemarjenosti in površnosti.

Dimenzija ČUSTVENA STABILNOST Osebe, ki pri tej dimenziji dosegajo visok rezultat, dajejo videz stabilnih in potrpežljivih ljudi, ki dobro prenašajo stres. Osebe, ki dosegajo nizek rezultat, se zdijo nestabilne, nepotrpežljive in zlahka podležejo stresu.

Dimenzija ODPRTOST Osebe, ki pri tej dimenziji dosegajo visok rezultat, se zdijo originalne, informirane itd. Osebe, ki dosegajo nizek rezultat, dajejo videz konvencionalnih, dezinformiranih ljudi.

Vprašalnik o športnih poškodbah – lastno sestavljeni vprašalnik

a) Postopek – podatki so bili zbrani na podlagi izpolnjenih obeh vprašalnikov, ki sta 38 študentom s statusom športnika bila posredovana osebno v času vaj ali predavanj na Fakulteti za šport

b) Analiza podatkov korelacija, t-test, opisne statistike

22

3 REZULTATI IN RAZPRAVA

Tabela 1

Rezultati primerjav med spoloma in ostalimi spremenljivkami.

spol M SD t p

starost

moški 20,82 1,37 1,64

0,44

0,66 ženski 20,60

kategorizacija

moški 2,09 0,53 0,72

-1,18

0,25 ženski 2,33

šport

moški 1,45 0,51 0,52

-0,07

0,94 ženski 1,47

Število poškodb

moški 3,91 1,66 1,28

0,35

0,73 ženski 3,73

poškodbe zadnje leto

moški 1,86 1,46 1,11

0,44

0,66 ženski 1,67

vzrok

moški 1,38 0,59 2,80

-1,20

0,24 ženski 2,13

tekme letno

moški 27,73 7,52 6,40

1,01

0,32 ženski 25,33

ponovitve poškodb

moški 1,86 0,99 1,01

-1,00

0,32 ženski 2,20

odsotnost poškodbe 1

moški 10,95 11,20 11,92

-1,01

0,32 ženski 14,87

odsotnost poškodbe 2

moški 10,33 10,01 13,62

-1,36

0,19 ženski 16,89

odsotnost poškodbe 3

moški 6,27 7,04 15,67

-1,80

0,10 ženski 16,50

energija

moški 40,86 7,69 7,56

-0,39

0,70 ženski 41,87

odprtost

moški 43,05 4,91 5,34

0,42

0,68 ženski 42,33

čustvena stabilnost

moški 39,86 7,02 7,61

0,57

0,57 ženski 38,47

sprejemljivost

moški 42,77 6,02 4,81

-0,30

0,77 ženski 43,33

vestnost moški 42,27 4,38 4,85

-1,08 0,29

ženski 43,93

Legenda: M-povprečje; SD- standardni odklon; t-testna statistika; p-statistična značilnost t-testa

V tabeli 1 so prikazani rezultati primerjav med spoloma glede na starost, kategorizacijo, šport, število poškodb, število poškodb v zadnjem letu, vzrok poškodb, število tekem na leto, ponovitve poškodb, odsotnost s trenažnega in tekmovalnega procesa zaradi prve poškodbe, druge poškodbe, tretje poškodbe, osebnostne faktorje energije, odprtosti, čustvene stabilnosti, sprejemljivosti in vestnosti. Rezultati kažejo, da ne prihaja do statistično značilnih razlik glede na spol v izbranih spremenljivkah zgoraj. Pri odsotnost poškodbe 3 se kaže

23

tendenca po obstoju razlik med spoloma (razlika v povprečjih več kot 10), vendar ta razlika ni statistično značilna (p=0,10).

Za športnika je izredno pomembno v katerem delu telesa je prišlo do poškodbe, saj to potem vpliva na njegovo reakcijo in okrevanje po poškodbi (Kandare in Tušak, 2010). Če gre za poškodbo telesa, ki se športniku ne zdi tako pomemben oziroma je to del telesa, ki ni tako pomemben pri njegovemu športu, je velika verjetnost, da se bo na lastno pest prej vrnil v trenažni in tekmovalni proces kot v primeru poškodbe telesa, ki se športniku zdi zelo pomemben oziroma je pomemben tudi pri njegovemu športu. Slednja zanj predstavlja večjo težavo (Eldrige, 1983, v Kandare in Tušak, 2010). Več raziskav (Chambers, 1963; Ford, 1983; Grunert, Devine, Matloub, Sanger in Yousif, 1988; vse v Kandare in Tušak, 2010) pravi, da so to poškodbe genitalij, obraza in rok. Ford (1983, v Kandare in Tušak, 2010) pa je šel še korak dlje v svoji raziskavi in ugotovil, da so športniki najbolj v skrbeh da bi izgubili funkcionalne sposobnosti, športnice pa da bodo izgubile na svoji fizični privlačnosti zaradi poškodbe. Športnice so zato lahko dlje časa odsotne s trenažnega in tekmovalnega procesa po tretji poškodbi, ker je ta hujše narave kot pri moških ali gre pa za poškodbo dela telesa, ki se jim zdi zelo pomemben.

Med moškimi in ženskami so prisotne drugačne anatomske, biološke in biomehanske značilnosti telesa. Zaradi večje količine estrogena imajo ženske več telesne maščobe, manj mišične mase in bolj gibljive sklepe kot moški. Slednje pomeni, da je obseg giba večji v posameznem sklepu večji. Prav tako imajo ženske širšo medenico kar potem vpliva na drugačen položaj ter drugačno gibanje okončin pri samem športu.

Ženske so bolj dovzetne za poškodbe sklepov kot so rame in kolena. Šibkejše ramenske mišice in bolj ohlapne vezi pomenijo, da je sklep manj stabilen kot pri moških. Pri predstavnicah nežnejšega spola je v kolenskem sklepu pogosta poškodba sprednje križne vezi. Tveganje za to poškodbo je pri športnicah veliko večje kot pri športnikih.

Ženske imajo dokazano nižjo zunanjo motivacijo, kar je prav tako lahko pripomoglo k takšnim rezultatom (tabela 1) zato se jim ne mudi in rehabilitaciji rajši posvetijo več časa kot manj oziroma je to lahko posledica večjega strahu pred ponovno poškodbo o čemer priča več raziskav (Kontos, 2000; Morrongiello in Rennie, 1998; oboje v Kandare in Tušak, 2010). Ženske so ob športni poškodbi bolj zaskrbljene kot moški (Granito, 1999, v Kandare in Tušak, 2010). Športnice pri spoprijemanju s poškodbo uporabljajo več strategij za soočanje z njo. Najbolj pogosto iščejo družbeno podporo, govorijo o svojih občutkih in delijo svoja mišljenja, pišejo o tem, medtem, ko se športniki prej sprijaznijo s situacijo (Kandare in Tušak, 2010), prav tako pa samo poškodbo pospremijo pokončno in racionalno (Thoits, 1991, v Kandare in Tušak, 2010).

Športnice so med drugim tudi bolj pogosto poškodovane kakor športniki (Elias, 2001, v Kandare in Tušak, 2010). K temu je pripomogel porast interesa žensk za ukvarjanje s športom v zadnjih letih.

24

šport M SD t

starost

individualni 21,25 1,71 0,78

2,51

0,66 skupinski 20,12

kategorizacija

individualni 2,30 0,57 0,66

1,19

0,25 skupinski 2,06

število poškodb

individualni 3,45 1,61 1,26

-1,75

0,94 skupinski 4,29

poškodbe zadnje leto

individualni 1,80 1,64 0,83

0,08

0,73 skupinski 1,76

vzrok

individualni 1,47 0,61 2,66

-0,75

0,66 skupinski 1,94

tekme letno

individualni 22,50 4,44 6,36

-5,20

0,24 skupinski 31,76

ponovitve poškodb

individualni 2,05 1,10 0,90

0,33

0,32 skupinski 1,94

odsotnost poškodbe 1

individualni 10,05 10,96 11,76

-1,42

0,32 skupinski 15,41

odsotnost poškodbe 2

individualni 13,67 12,48 11,28

0,36

0,32 skupinski 11,92

odsotnost poškodbe 3

individualni 8,00 10,97 10,65

-0,38

0,19 skupinski 10,14

energija

individualni 41,25 8,95 5,75

-0,02

0,10 skupinski 41,29

odprtost

individualni 43,40 4,87 5,26

0,84

0,70 skupinski 42,00

čustvena stabilnost

individualni 38,35 8,29 5,70

-0,87

0,68 skupinski 40,41

sprejemljivost

individualni 43,30 5,21 5,95

0,36

0,57 skupinski 42,65

vestnost

individualni 43,40 4,51 4,74

0,65

0,77 skupinski 42,41

spol

individualni 1,40 0,50 0,51

-0,07

0,29

skupinski 1,41

Legenda: M-povprečje; SD- standardni odklon; t-testna statistika; p-statistična značilnost t-testa

V tabeli 2 je prikazana primerjava med vrstama športa glede na starost, spol, kategorizacijo, število poškodb, število poškodb v zadnjem letu, vzrok poškodb, število tekem letno, ponovitve poškodb, odsotnost s trenažnega in tekmovalnega procesa zaradi prve poškodbe, druge poškodbe, tretje poškodbe, osebnostne faktorje energije, odprtosti, čustvene stabilnosti, sprejemljivosti in vestnosti. Rezultati kažejo, da prihaja do statistično značilnih razlik med vrstama športa pri starosti (p=0,02) in tekmah letno (p=0,00). Pri ostalih spremenljivkah tega nismo opazili. Pri starosti smo ugotovili, da se starejši preiskovanci bolj pogosto ukvarjajo z individualnimi športi (1,13 leta starejši glede na preiskovance ki se ukvarjajo s skupinskimi športi). Ugotovili smo tudi, da preiskovanci, ki se ukvarjajo s skupinskimi/ekipnimi športi, prav tako nastopijo tudi na večjem številu tekem letno kot tisti, ki trenirajo v individualnih športih (povprečno več kot 9 tekem letno).

Tabela 2

Rezultati primerjav med vrstama športa in ostalimi spremenljivkami.

25

Glavni razlog za razlike v starosti in vrsto športa bi lahko bilo to, da v Sloveniji v individualnih športih športniki vztrajajo dalj časa kot v skupinskih (tabela 2). To pa bi lahko bila posledica različnih osebnostnih lastnosti športnikov iz individualnih in športnikov iz ekipnih športov. Za prve so bolj značilne dominantnost, samoodgovornost, vztrajnost, sposobnost samomotivacije in samokontrole ter visoka potreba po individualnosti (včasih so te težnje opisovali kot tako močno izraženo, da že meji na sebičnost), za druge pa tiste lastnosti, ki se pojavljajo v medosebni interakciji-sposobnost učinkovitega komuniciranja, občutljivost na lastne probleme in probleme drugih, dobre sposobnosti vodenja, sposobnost reševanja konfliktov, visoka toleranca in socialna inteligentnost (Tušak in Tušak, 2001, v Kajtna in Tušak, 2007).

Glede na rezultate iz tabele 2 imajo športniki iz individualnih športov manj poškodb. K temu vodi dejstvo, da je lažje imeti vse pod kontrolo pri enemu kot pri skupini športnikov. Trener individualnega športa posameznika tudi bolje celostno pozna zato je tveganje za poškodbe manjše. Trener ekipnega športa težje dobro pozna vsakega posameznika posebej znotraj skupine zato je tveganje za poškodbe večje.

Velik vpliv na razlike med starostjo in vrsto športa ima tudi motivacija. Raziskava, v kateri so primerjali storilnostno motivacijo med slovenskimi športniki v individualnih in ekipnih športih, je pokazala, da ni statistično pomembnih razlik, je pa po besedah Tušaka (2003) zagotovo, da te razlike so, vendar jih je treba iskati v drugih vejah motivacije športnikov iz teh dveh sfer športa.

Vzrok za te rezultate sta morda naslednji veji motivacije-zunanja in notranja motivacija. Športniki ekipnih športov imajo na voljo več dejavnikov zunanje motivacije, ki jih tudi lahko motivirajo (npr. druženje s soigralci, vzdušje v ekipo, zmaga, denarna nagrada…) kot pa športniki individualnih športov, ki na treningu več časa preživijo sami s trenerjem (druženje na treningu z drugimi, ki se ukvarjajo z istim športom, je bolj redko). Socialna komponenta je pri slednjih pogojna (v mlajših selekcijah osebe iz individualnega športa pogosteje trenirajo skupaj; z naraščanjem starosti pa treniranje v skupini upada). Morda se ravno zaradi tega bolj usmerjajo sami vase in je notranja motivacija večkrat bistvena kot pa zunanja.

Športniki individualnih športov nastopijo na manj tekmah v obdobju enega leta saj lahko izbirajo na katerih bodo aktivno sodelovali medtem, ko imajo v ekipnih športih drugačen sistem, ki že vnaprej določi katere ekipe igrajo med seboj in kdaj.

26

Tabela 3

Rezultati primerjav med 3 olimpijskimi kategorizacijami in ostalimi spremenljivkami.

OI kategorizacija M SD F p

spol

/ 1,33 0,58 0,49 0,53

0,64

0,59 državni/mladinski 1,36

mednarodni/perspektivni 1,50

svetovni 2,00

starost / 20,00 0,00 1,43 1,51

2,10

0,12 državni/mladinski 20,72

mednarodni/perspektivni 20,63

svetovni 24,00

šport

/ 2,00 0,00 0,50 0,53

1,64

0,20 državni/mladinski 1,40

mednarodni/perspektivni 1,50

svetovni 1,00

Število poškodb

/ 4,00 1,73 1,55 1,41

0,53

0,67 državni/mladinski 3,68

mednarodni/perspektivni 4,38

svetovni 3,00

Poškodbe zadnje leto

/ 1,67 1,15 1,22 1,60

1,09 0,37

državni/mladinski 1,60

mednarodni/perspektivni 2,50

svetovni 1,00

Legenda: M-povprečje; SD- standardni odklon; F-testna statistika; p-statistična značilnost F-testa

V tabeli 3 so prikazani rezultati primerjav 3 olimpijskih kategorizacij glede na spol, starost, šport, število poškodb in število poškodb v zadnjem letu. Rezultati kažejo, da med izbranimi spremenljivkami ne prihaja do statistično značilnih razlik glede na olimpijsko kategorizacijo.

Iz tabele 3 je razvidno, da sta spremenljivki število poškodb športnikov in njihove poškodbe v zadnjem letu obratno sorazmerni z olimpijsko kategorizacijo, višja kot je, manjše je povprečno število vseh poškodb in poškodb v zadnjem letu. Vendar pa se s tem ne sklada mednarodni/perspektivni razred, v katerem sta povprečji števila vseh poškodb in poškodb v zadnjem letu pri športnikih največji. K temu je veliko pripomoglo izrazito visoko povprečje števila poškodb v zadnjem letu športnikov tega razreda. Glede na velikost obravnavanega vzorca je to prej izjema kot pravilo.

Obratno pa velja za povprečno starost športnikov znotraj posamezne olimpijske kategorizacije. Z naraščanjem slednje narašča tudi povprečna starost športnikov. Vendar pa tu ponovno izstopa starostno povprečje športnikov mednarodnega/perspektivnega olimpijskega razreda, ki je nižje od državnega/mladinskega.

Lahko, da so takšni rezultati zato, ker se obravnavani športniki nahajajo v posamezni olimpijski kategorizaciji kot posledica števila poškodb, ki jih je spremljala na poti do sem. Torej so tiste z več poškodbami na poti do najvišje olimpijske kategorizacije morda zaustavile poškodbe oziroma se je ta pot zaradi njih podaljšala ali so jim celo preprečile doseg višjih ciljev, tisti z manj poškodbami pa so imeli manj ovir na tej poti in so lahko prišli dlje.

27

Druga razlaga je, da so rezultati posledica finančnih sredstev, ki so na razpolago v posamezni olimpijski kategorizaciji, višja je ta, več finančnih sredstev je na voljo. Z višino olimpijskih kategorizacij rastejo tudi zahteve posameznega športa, zato je logična posledica tega večji oziroma boljši strokovni kader-trener, kondicijski trener, kineziolog in/ali fizioterapevt, psiholog, maser-s katerim sodelujejo športniki. Torej v svetovnem olimpijskem razredu za športnike skrbi večji in boljši strokovni kader kot v mednarodnem/perspektivnem zato je ves trenažni proces bolj nadzorovan in športniki so manj časa prepuščeni naključjem.

Tretja razlaga pa je, da so ti rezultati takšni zaradi števila tekem v enem letu, ki se jih športniki aktivno udeležijo. Razred brez olimpijske kategorizacije in prva dva razreda z olimpijsko kategorizacijo se po številu tekem v enem letu ne razlikujejo bistveno medtem, ko jih ima športnik v svetovnem razredu 6-7 manj. To je lahko zaradi veliko racionalnega izbiranja tekem na katerih bo aktivno sodeloval. V individualnih športih je to vsekakor možnost (npr. v tenisu, alpskem smučanju…), kar pa ne velja za ekipne športe. Lahko je to tudi zaradi tega, ker se je športnik iz svetovnega razreda že dokazal in ima zaradi tega določene prednosti (npr. je med nosilci teniškega turnirja, kar pomeni lažjega nasprotnika v 1.krogu ali sploh nima nasprotnika v 1.krogu; ima boljšo štartno številko kar lahko v veliko primerih pomeni boljše pogoje za smučanje). Športniki iz nižjih olimpijskih razredov pa v želji čim večjega dokazovanja odigrajo več tekem, da bi bili tudi oni deležni tovrstnih prednosti. To pa prinaša večje tveganje za poškodbe, saj so športniki v primeru tekme izpostavljeni največjim naporom, verjetno je zato športnik iz svetovnega olimpijskega ranga v primerjavi z ostalimi iz nižjih rangov manjkrat poškodovan in gre pri njemu za lažje poškodbe zaradi katerih sploh ni odsoten ali pa je težja poškodba bolj redka.

28

OI kategorizacija M SD F p

vzrok

/ 2,00 1,00 2,24 0,35

državni/mladinski 1,83

mednarodni/perspektivni 1,13

Svetovni 2,00

tekme letno

/ 26,67 11,55 7,37 5,18

0,33

0,80 državni/mladinski 27,20

mednarodni/perspektivni 26,25

Svetovni 20,00

ponovitve poškodb

/ 2,33 1,15 0,98 1,16

0,27

0,84 državni/mladinski 2,04

mednarodni/perspektivni 1,75

Svetovni 2,00

odsotnost poškodbe 1

/ 26,67 5,77 10,87 11,92

2,42

0,08 državni/mladinski 9,88

mednarodni/perspektivni 14,50

Svetovni 20,00

odsotnost poškodbe 2

/ 18,33 12,58 10,72 14,64

0,84

0,44 državni/mladinski 10,63

mednarodni/perspektivni 16,40

Svetovni

Odsotnost poškodbe 3

/ 5,00 5,67

13,67

4,88 0,03

državni/mladinski 4,90

mednarodni/perspektivni 20,25

Svetovni

Legenda: M-povprečje; SD- standardni odklon; F-testna statistika; p-statistična značilnost F-testa

V tabeli 4 so prikazani rezultati primerjav 3 olimpijskih kategorizaciji glede na vzrok poškodb, število tekem letno, ponovitve poškodb, odsotnost s trenažnega in tekmovalnega procesa zaradi prve poškodbe, druge poškodbe ter tretje poškodbe. Rezultati kažejo, da pri večini izbranih spremenljivk ne prihaja do statistično značilnih razlik z izjemo spremenljivke odsotnost poškodbe 3 (p=0,03). Pri spremenljivki odsotnost poškodbe 1 odsotnost se kaže tendenca po obstoju razlik med olimpijskimi kategorizacijami (p=0,08). Pri odsotnosti zaradi tretje poškodbe smo ugotovili, da so bili preiskovanci z mednarodno kategorizacijo povprečno več kot 15 dni dalj časa odsotni glede na preiskovance z državno/mladinsko kategorizacijo in preiskovance brez kategorizacije.

Ob pogledu rezultatov ob spremenljivki odsotnost poškodbe 1 je vidno, da višja kot je olimpijska kategorizacija, več dni so športniki povprečno odsotni zaradi poškodbe. Edini športnik svetovnega olimpijskega razreda je bil s trenažnega oziroma tekmovalnega procesa zaradi prve poškodbe odsoten 20 dni medtem ko so bili športniki iz mednarodnega perspektivnega olimpijskega razreda v povprečju odsotni 14 dni in pol. V oči bode skupina športnikov brez olimpijske kategorizacije ki je bila v povprečju več dni odsotna kot športnik svetovnega olimpijskega razreda. To je lahko tudi zaradi tipa/vrste športa s katerim se ukvarjajo športniki iz tega razreda. Če zanemarimo rezultate za razred brez olimpijske kategorizacije lahko sklepamo, da je prišlo do takšnih rezultatov, ker v svetovnem

Tabela 4

Rezultati primerjav med 3 olimpijskimi kategorizacijami in ostalimi spremenljivkami.

29

olimpijskem razredu namenijo več časa za regeneracijo ali bolj točno vedo koliko časa bo regeneracija po katerikoli poškodbi trajala in na kakšen način bo potekala. K temu pripomore boljša zdravniška ekipa, ki ima več izkušenj in ponavadi razpolaga z boljšo zdravniško opremo koz v nižjih olimpijskih razredih. V času rehabilitacije poškodbe so več časa pod budnim očesom ljudi, ki skrbijo, da športnik čim bolje pozdravi poškodbo v optimalnem času, zato je prisotnih veliko manj slučajev kot v nižjih kategorizacijah saj sta strokovnost in profesionalnost na višjem nivoju.

Enako lahko sklepamo tudi pri spremenljivki odsotnost poškodbe 3. Ponovno so športniki brez olimpijske kategorizacije dalj časa odsotni s treningov in tekem, kot tisti iz državnega/mladinskega olimpijskega razreda, zaradi tretje poškodbe ampak z manjšo razliko (0,10). Preskok med državnim/mladinskim in mednarodnim/perspektivnim olimpijskim razredom je po dnevih odsotnosti veliko večji kot pri spremenljivkama odsotnost poškodbe 1 in odsotnost poškodbe 2. To bi znalo pomeniti, da so si športniki v primeru tretje poškodbe obnovili eno od prejšnjih poškodb. Zato poškodovani del telesa potrebuje več časa za okrevanje ali daljša odsotnost s treningov in tekem služi kot preventivni ukrep, da bo sanacija kar se da uspešna in se tovrstna športna poškodba ne bo ponovila.

Teh je bilo verjetno največ oziroma, če bi bil vzorec večji bi rezultati verjetno bili drugačni.

Legenda. M-povprečje; SD- standardni odklon; F-testna statistika; p-statistična značilnost F-testa

OI kategorizacija M SD F p

energija

/ 39,67 3,21 7,34 7,37

2,32

0,09 državni/mladinski 41,96

mednarodni/perspektivni 42,00

Svetovni 23,00

odprtost

/ 36,33 5,51 4,58 5,30

2,16

0,11 državni/mladinski 43,60

mednarodni/perspektivni 42,88

Svetovni 40,00

čustvena stabilnost

/ 35,33 4,04 7,15 6,67

2,04

0,13 državni/mladinski 40,52

mednarodni/perspektivni 38,75

Svetovni 25,00

sprejemljivost

/ 39,67 3,21 5,95 4,31

0,93

0,44 državni/mladinski 43,76

mednarodni/perspektivni 42,63

Svetovni 37,00

vestnost / 40,33 1,53 4,57 4,78

1,51 0,23

državni/mladinski 43,44

mednarodni/perspektivni 43,38

Svetovni 35,00

Legenda: M-povprečje; SD- standardni odklon; F-testna statistika; p-statistična značilnost F-testa

V tabeli 5 so prikazani rezultati primerjav treh olimpijskih kategorizacij glede na velikih pet faktorjev osebnosti-energije, odprtosti, čustvene stabilnosti, sprejemljivosti in vestnosti.

Tabela 5

Rezultati primerjav med 3 olimpijskimi kategorizacijami in ostalimi spremenljivkami.

30

Rezultati kažejo da pri izbranih spremenljivkah glede na olimpijsko kategorizacijo ne prihaja do statistično značilnih razlik.

Povprečni rezultati med posameznimi razredi iz tabele 5 ne kažejo velikih odstopanj v povezavi z velikimi petimi faktorji osebnosti. Skoraj vsi se gibljejo med rezultatoma 35 in 43,76, z izjemo dveh, ki sta precej nižja.

Prvi je rezultat 23, ki pripada športniku s svetovno olimpijsko kategorizacijo in do katerega je prišlo med svetovnim razredom olimpijske kategorizacije in faktorjem osebnosti energije kar morda pomeni, da ta ni tako energičen, družaben oziroma ekstraverten ampak je bolj introverten. Ta pridevnik označuje submisivno, tiho, zavrto osebo in osebo, ki velik del svoje psihične energije usmerja v notranje okolje oziroma v sebe. Ta športnik veliko bolj racionalno in ekonomično razpolaga s svojo energijo kot pa športniki iz ostalih olimpijskih kategorizacij. Svojo energijo usmerja v področja, ki mu lahko pomagajo do izboljšave športnih rezultatov (npr. ne ponočuje, spi dovolj, ni konflikten…). Vse to je lahko le slučaj oziroma je takšen že po naravi ali pa športnik sodeluje tudi s psihologom, ki mu je pomagal postati takšen. Dane rezultate si je mogoče razložiti tudi tako da je energija tisti faktor, ki predstavlja glavno razliko med športniki z najvišjo in športniki z nižjo olimpijsko kategorizacijo na področju psihološke pripravljenosti. Kot takšnega ga lahko označimo za faktor, ki loči najboljše športnike od dobrih in obratno.

Drugi je rezultat 25, ki se je prav tako pojavil pri športniku s svetovno olimpijsko kategorizacijo ampak tokrat v povezavi s čustveno stabilnostjo. Glede na vprašalnik BFO velja prepričanje da so osebe, ki dosežejo višji rezultat pri faktorju čustvena stabilnost, anksiozne, dovzetne za doživljanje krivde, občutljive, jezne, zamorjene, hitro frustrirane in nezaupljive samemu sebi. Torej, če primerjamo posamezne olimpijske kategorizacije med seboj, velja športnik z najvišjo olimpijsko kategorizacijo za bolj brezskrbnega, sposobnega nadziranja lastnih čustev in ravnovesja, mirnega in hladnokrvnega, kot ostali športniki iz razredov z nižjo olimpijsko kategorizacijo. Zatorej je to lahko drugi faktor, loči najboljše športnike od dobrih in obratno.

Ostali rezultati iz tabele 5, ki nam jih ponuja naša raziskava, da ni velikih razlik med posameznimi razredi, lahko pomeni, da so športniki podobnih tipov osebnosti ali posedujejo podobno količino posameznega faktorja od velikih pet faktorjev osebnosti oziroma, da so v skoraj enaki psihični pripravljenosti.

Ob ugotavljanju korelacij med posameznimi spremenljivkami smo ugotovili, da obstajajo statistično značilne korelacije med naslednjimi spremenljivkami:

o Starost in šport (R=-0,390; nizka negativna korelacija), o Število poškodb in število poškodb v zadnjem letu (R=0,517; pozitivna zmerna

korelacija), o Število tekem letno in šport (R=0,660; pozitivna zmerna korelacija), o Odsotnost s trenažnega ter tekmovalnega procesa zaradi tretje poškodbe in

kategorizacija (R=0,595; pozitivna zmerna korelacija), o Odsotnost s trenažnega ter tekmovalnega procesa zaradi tretje poškodbe in

odsotnost s trenažnega ter tekmovalnega procesa zaradi druge poškodbe (R=0,600; pozitivna zmerna korelacija),

o Odprtost in energija (R=0,352; pozitivna nizka korelacija),

31

o Čustvena stabilnost in energija (R=0,472; pozitivna zmerna korelacija), o Sprejemljivost in energija (R=0,408; pozitivna zmerna korelacija), o Sprejemljivost in čustvena stabilnost (R=0,639; pozitivna zmerna korelacija) in o Vestnost in odprtost (R=0,415; pozitivna zmerna korelacija)

V primerih, kjer je prisotna negativna korelacija med dvema spremenljivkama (starost in šport), z naraščanjem ene spremenljivke druga pada (obratna sorazmernost). V primerih, kjer je prisotna pozitivna korelacija med dvema spremenljivkama (npr. odprtost in energija) pa obe spremenljivki hkrati naraščata ali padata (prema sorazmernost).

Za prvo alinejo naštetih parov spremenljivk, ki temeljijo na vzorcu, zajetem v našo raziskavo in med katerimi prihaja do statistično značilnih korelacij velja, da višja je starost športnika večja je verjetnost, da gre za športnika iz individualnega športa. Verjetno zaradi tega, ker športniki iz individualnih športov vztrajajo dalj časa, četudi ne na najvišjem nivoju, kot pa tisti iz ekipnih športov. Imajo višjo notranjo motivacijo oziroma jo večkrat glavno vodilo na njihovi poti kot pri slednjih. Zato mu morebitna športna poškodba ne predstavlja velike motnje in bo bolj motiviran, da se po poškodbi vrne nazaj.

Druga alineja pravi, da več športnih poškodb športnika v zadnjem letu pomeni tudi večje število vseh športnih poškodb, ki jih je imel v dosedanji karieri. Kakršnakoli že je, vsekakor ni prijetno, pa naj bo to ponovitev stare poškodbe ali nova lažja poškodba, ker mora športnik prilagoditi način treninga ali ga začasno celo izpustiti.

Tretja alineja je aktualna, ker pravi, da športniki iz ekipnih odigrajo več tekem v enem letu kot športniki iz individualnih športov. Posledično so izpostavljeni večjemu tveganju za športne poškodbe. Na vzorcu smo ugotovili, da je povprečje prvih dejansko večje, kar pomeni, da so večkrat poškodovani.

Glede na četrto alinejo je jasno- višja kot je olimpijska kategorizacija, dalj časa so športniki odsotni zaradi tretje poškodbe. Kar pomeni, da strokovni in trenerski štab športnika storita vse, da se v primeru ponovitve stare športne poškodbe ta ne ponovi nikoli več ali pa je stopnja resnosti tretje poškodbe slučajno naraščala vzporedno z olimpijsko kategorizacijo.

Pri peti alineji velja omeniti, da je korelacija, med časom odsotnosti športnika zaradi druge in tretje poškodbe, lahko pozitivna, ker je bila tretja športna poškodba v resnici ponovitev druge športne poškodbe ali pa je bila tretja športna poškodba vedno hujša kot druga oziroma je bil športnik zaradi nje dalj časa odsoten.

Šesti par s statistično značilno korelacijo nakazuje pozitivno povezanost med dvema faktorjema od velikih faktorjev osebnosti-odprtostjo in energijo. Če športnik poseduje visoko stopnjo odprtosti (svobodomiselnost, bujna domišljija, širok repertoar čustvenih odzivov in radovednost) potem poseduje tudi visoko stopnjo energije (energični, družabni, dominantni, ekspresivni) in obrnjeno ter obratno (nizka stopnja odprtosti pomeni tudi nizko stopnjo energije.

Sedmi par s statistično značilno pozitivno korelacijo tvorita čustvena stabilnost in energija. Bolj brezskrbni, čustveno pod lastno kontrolo, mirni in hladnokrvni športniki so ponavadi tudi ekstravertni (energični, družabni, dominantni, ekspresivni).

32

Osmi par s statistično značilno pozitivno korelacijo tvorita sprejemljivost in energija. Višje ima posameznik izražene pozitivne osebnostne lastnosti sprejemljivosti-naravnost, ubogljivost, skromnost, kooperativnost, empatičnost, velikodušnost, vljudnost, posvetnost, moralnost, popustljivost, toplina in prijaznost- višje so izražene tudi pozitivne osebnostne lastnosti faktorja energije-energičnost, družabnost, dominantnost, ekspresivnost in introvertnost. Če pa posameznika bolj zaznamujejo negativen pol sprejemljivosti-nepremišljenost, goljufivost, oblastnost, skopost, neusmiljenost, nestanovitnost, kritičnost, egoizem, osornost, brezčutnost, bojevitost, grobost, domišljavost, izumetničenost, kljubovalnost, razdražljivost, nezaupljivost, pristranskost, prekanjenost in neprijaznost-pa je to v povezavi tudi z negativnim polom energije-neagresivnost, pesimizem, zadržanost, molčečnost, počasnost, inhibiranost, plašnost, pasivnost in vzvišenost.

Deveti korelacijski par je sestavljen iz faktorjev čustvena stabilnost in sprejemljivost. Če je športnik brezskrben, zna kontrolirati svoja čustva, miren, hladnokrven in v ravnovesju, je ponavadi prav tako skromen, ubogljiv, kooperativen, empatičen, velikodušen, vljuden moralen, popustljiv, topel, prijazen in posveten. Ko pa športnikovo osebnost definirajo dovzetnost za žalost, občutje krivde, pomanjkanje občutja varnosti in anksioznost pa gredo z roko v roki tudi nepremišljenost, goljufivost, oblastnost, skopost, neusmiljenost, nestanovitnost, kritičnost, egoizem, osornost, brezčutnost, bojevitost, grobost, domišljavost, izumetničenost, kljubovalnost, razdražljivost, nezaupljivost, pristranskost, prekanjenost in neprijaznost.

Pri zadnjemu paru smo priča pozitivni povezanosti med vestnostjo in odprtostjo. Osebe z visoko izraženo odprtostjo povezujejo njene pozitivne osebnostne lastnosti kot so svobodomiselnost, bujna domišljija, širok repertoar čustvenih odzivov in radovednost na eni strani ter pozitivne osebnostne lastnosti vestnosti kot so samodisciplina, kompetentnost, ubogljivost, vestnost, težnje k čim boljšemu dosežku, odgovornost, vztrajnost, redoljubnost, pozornost, previdnost in premišljenost na drugi strani, prav tako velja tudi obratno (osebe z nizko izraženo odprtostjo imajo tudi nizko izraženo vestnost).

33

4 SKLEP

Cilj raziskave je bilo ugotoviti ali je tip osebnosti posameznega še vedno aktualnega športnika eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na okrevanje po njegovi športni poškodbi. Zanimalo nas je tudi ali prihaja do razlik pri času uspešnega okrevanja enake poškodbe športnikov, ki se razvrščajo v 5 faktorjev osebnosti modela velikih 5.

Sodeč po naši raziskavi in njenih rezultatih hitrost ter uspešnost okrevanja po športni poškodbi in tip osebnosti športnika niso povezani. Hipoteza, ki pravi, da obstaja povezanost med hitrostjo in uspešnostjo okrevanja in osebnostno strukturo, je bila zavrnjena. Pri osebnosti smo upoštevali velikih pet faktorjev osebnosti.

Čeprav naša hipoteza ni bila sprejeta je Tušak s sodelavci, s projektom »Biopsihosocialni dejavniki uspešne rehabilitacije športnika po poškodbi« (2012), ugotovil naslednje:

Huje poškodovani imajo manj katastrofiranja in bolj pozitivne sposobnosti spoprijemanja.

Maskulinost napoveduje samoučinkovitost in sposobnosti spoprijemanja z bolečino;

Visoka športna identiteta napoveduje motivacijo in vrednost rehabilitacije;

Visoka emocionalna labilnost pa več katastrofiranja in več samoučinkovitosti.

Športniki z nižjo športno identiteto, nižjo maskulinostjo in višjo emocionalno labilnostjo so po športni poškodbi bolj izpostavljeni prilagoditvenim težavam.

Po rehabilitaciji so športniki z bolj resnimi poškodbami manj anksiozni, izražajo manj

katastrofiranja.

Oblikovali so tudi kompozitno oceno psihične rehabilitacije. Ugotovili so, da lahko uspešnost fizične rehabilitacije napovedujemo na osnovi nizkega katastrofiranja (le pri slabših športnikih).

Psihološko rehabilitacijo pa lahko napovedujemo na osnovi visoke športne identitete, motivacije za rehabilitacijo, podpore trenerja in nizke čustvene labilnosti na začetku rehabilitacije.

Po zaključku rehabilitacije je le 10% športnikov dosegalo kriterije dobre telesne in psihološke rehabilitacije.

K razlikam v hitrosti ter uspešnosti okrevanja po športni poškodbi sigurno pripomore motivacija. Klemenc (2014) je v svoji diplomski nalogi, v kateri je ugotavljala ali obstajajo razlike v psihični rehabilitaciji po poškodbi med športniki, ki tekmujejo v individualnih športih in športniki, ki tekmujejo v ekipnih športih, ugotovila, da je razlika pri vprašanju o strahu pred izgubo zaupanja trenerja. Več strahu imajo športniki ekipnih športov. Pri individualnih športnikih tovrsten strah skorajda ne obstaja. To pojasnjuje dejstvo, da se morajo športniki ekipnih športov ves čas dokazovati za zaupanje trenerjev in svoje položaje zaradi večje konkurence v ekipi. Če pa so poškodovani je potem dokazovanje nemogoče. Športniki so ostali pozitivni neglede na poškodbo. Zastavljeni cilji so bili zanje realni in dosegljivi, zaupali so planu rehabilitacije in imeli so željo, da se čim prej vrnejo v trenažni in tekmovalni pogon. Vse to je posledica dobre motivacije športnikov, ki vodi do dobrega okrevanja.

Golud idr. (1997, v Kandare in Tušak, 2010) v svoji raziskavi potrjujejo, da osredotočenost športnikov na cilj omogoča usmeritev posameznikovega truda in napora, izboljša vztrajanje

34

in vodi v spodbujanje novih naporov za izboljšanje sposobnosti telesa v procesu rehabilitacije, hkrati pa daje športniku občutek samokontrole in zmanjšuje strahove.

Morda bi zaznali vpliv osebnosti športnika na okrevanje po poškodbi, če bi v raziskavi sodelovalo več športnikov in bi bilo iz vsakega izmed štirih, v diplomski nalogi večkrat omenjenih razredov (en razred brez olimpijske kategorizacije in trije z olimpijsko kategorizacijo), obravnavano enako število športnikov. Enako spremembo pri rezultatih bi lahko povzročila uporaba druge teorije osebnosti človeka.

Razlike v osebnosti med posameznimi športniki znotraj istega in različnih nivojev vsekakor obstajajo. Te razlike se poznajo in vplivajo na več stvari, po našem zaključku pa to očitno ne vpliva na hitrost uspešnost okrevanja.

35

5 VIRI

Avsec, A. (2007). Psihodiagnostika osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, oddelek za psihologijo.

Bakker, F.C., Whiting, H.T.A. in van der Brug, H. (1996). Sport psychology. Chichester: John Wiley & Sons Ltd.

Bračko, M. (2010). Izbrani psihološki parametri slovenskih športnih pilotov. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.

Butt, D.S. (1976). Psychology of Sport.New York: Van Nostrand Reinhold Company.

Crossman, J. (2001). Coping with Sports Injuries: Psychological strategies for rehabilitation. New York, New York: Oxford University press.

Duda, J. L., Smart, A. E. in Tappe, M. K. (1989). Predictors of adherence in the rehabilitation of athletic injuries: An application of personal investment theory. Journal of Sport and Exercise Psychology, 11, 367-381.

Edouard, P., Depiesse, F., Branco, P. in Alonso, J. M. (2014). Injury and Illness Risks During Outdoor European Athletics Championships: Analysis of Helsinki 2012 Championships. British Journal of Sports Medicine, 48(7), 79. Pridobljeno iz http://bjsm.bmj.com/content/48/7/589.1.abstract

Green, L. B. (1992). The use of imagery in the rehabilitaton of injured atlhetes. The Sport Psychologist, 6, 416-428.

Kajtna, T. in Tušak, M. (2007). Trener. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Kandare, M. in Tušak, M. (2010). Premagovanje športnih poškodb: psihološki vidiki rehabilitacije po športni poškodbi.Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Klemenc, P. (2014). Psihična rehabilitacija po poškodbah- primerjava med športniki, ki tekmujejo v individualnih športih in športniki, ki tekmujejo v ekipnih športih. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.

Musek, J. in Pečjak, V. (1992). Psihologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Petridou, E. (2001). Sports Injuries in the EU countries in view of the 2004 Olympics: Harvesting the information from existing databases (Raziskovalno poročilo). Pridobljeno iz spletne strani Evropska komisija: http://ec.europa.eu/health/ph_projects/1999/injury/fp_injury_1999_frep_20_en.pdf

Smith, A. M. in Milliner, E. K. (1994). Injured Athletes and the Risk of Suicide. Journal of Athletic Training, 29(4), 337-241. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1317809/pdf/jathtrain00028- 0051.pdf

Tušak, M. (2003). Strategije motiviranja v športu. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

36

Tušak, M. (2012). Biopsihosocialni dejavniki uspešne rehabilitacije športnika po poškodbi (Raziskovalno poročilo). Pridobljeni iz spletne strani Digitalna knjižnica Slovenije: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CVDL0PR8

Tušak, M. [Maks] in Tušak, M. [Matej]. (2001). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Vidmar, J. (1992). Športna traumatologija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.

Wiese-Bjornstal, D. M., Smith, A. M., Shaffer, S. M., in Morrey, M. A. (1998). An integrated model of response to sport injury: Psychological and sociological dimensions. Journal of Applied Sport Psychology, 10, 46-69.

37

6 PRILOGE

VPRAŠALNIK O ŠPORTNIH POŠKODBAH

Spol: Kategorizacija OKS:

Starost: Šport:

Študijska smer in skupina:

1. Kolikokrat ste bili v svoji športni karieri, tako poškodovani, da zaradi tega niste mogli

prisostvovati vsaj enemu treningu ali tekmi? (ustrezno obkrožite)

a) nikoli

b) enkrat

c) dvakrat

d) trikrat

e) štirikrat

f) pet- in večkrat

OPOMBA: Vsa nadaljnja vprašanja se nanašajo na obdobje zadnjih 12 mesecev !

2. Kolikokrat ste bili v tem obdobju tako poškodovani, da zaradi tega niste mogli prisostvovati vsaj

enemu treningu ali tekmi ? (ustrezno obkrožite)

a) nikoli

b) enkrat

c) dvakrat

d) trikrat

e) štirikrat

f) pet- in večkrat

3. Navedite vzrok zaradi katerega je prišlo do poškodbe: (ustrezno obkrožite)

a) AKUTEN (poškodba je nastala nenadoma; pred poškodbo nisem čutil težav s poškodovanim delom

telesa; npr. zvin gležnja, zvin kolena, obtolčenine, zlomi kosti, vreznine in podobno)

b) KRONIČEN (poškodba se je razvijala dlje časa; bolečino sem čutil že večkrat, in se je stopnjevala;

npr. skakalno koleno, obraba mišic ramenskega sklepa, obraba sklepnega hrustanca in podobno)?

c) vzrok poškodbe mi NI ZNAN

38

6. Koliko tekem imate letno ?

a) do 20

b) 20 - 40

c) več kot 40

8. Ali so se Vam iste poškodbe ponovile po končanem zdravljenju in rehabilitaciji:

a) ne

b) da, 2 meseca kasneje

c) da, 2-12 mesecev kasneje

d) da, >12 mesecev kasneje

9. Na katerem delu telesa ste staknili športno poškodbo (rama, koleno, gleženj…)?

10. Kaj ste si poškodovali (kožo, mišice, kite, kosti, sklep…)?

16. Kako dolgo ste bili odsotni od trenažnega in tekmovalnega procesa zaradi poškodb, ki ste jih

imeli v zadnjih 12 mesecih ? (ustrezno obkrožite)

PRVA POŠKODBA

a) manj kot tri dni

b) 3-7 dni

c) 8-28 dni

d) več kot 28 dni

DRUGA POŠKODBA

e) manj kot tri dni

f) 3-7 dni

g) 8-28 dni

h) več kot 28 dni

TRETJA POŠKODBA

i) manj kot tri dni

j) 3-7 dni

39

k) 8-28 dni

l) več kot 28 dni