Okolica Gradina

(40Km, 1500višincev)

ČAROBNA ISTRA

Slovenska Istra še danes velja za tisti »kanček« zemlje, kjer se vse blešči v svoji neokrnjeni

naravi. Sveţ zrak, arhaični tip istrske hiše, tradicinalna istrska hrana, kot so fuţi s tartufi ali dobri

domači bobiči, pa »istrianski avtohtoni oslički in goveda Boškarini«, ki so še do nedavnega

pripadali skoraj vsaki kmečki druţini in še mnogo več bi lahko našteli, kaj vse zaznamuje to

pokrajino, da jo lahko vidimo in občutimo v vsej svoji avtentičnosti in pristnosti, kakor se ponaša

še danes.

Vendar eno je brati, drugo je videti in doţiveti!

Koprsko zaledje, vasica Brezovica pri Gradinu, kjer se skorajda prepleta bela, siva in rdeča Istra,

s prekrasnimi pogledi na okoliške vasice vse do Motovuna in Buzeta, nam bo idealno izhodišče

za današnjo MTB turco. V kolikor smo prišli le za en dan, si najdemo primeren parking, da ne

bomo domačinom v napoto, lahko pa se odločimo ostati kakšen dan več, odpeljati še kakšno

turco v bliţini in se tako nauţiti spokojnosti in predati miru tukajšnje neokrnjene narave.

V bliţnjem gostišču Korone si lahko rezerviramo prenočišče, presenetili pa nas bodo tudi z

odlično in pristno “istrijansko” domačo hrano, ... in to po receptih “naših non” !

arhitekturna dediščina Abitantov ... in nočno tihožitje vasice

Pri Gradinu, kolovoz na Podvinorde

St.Mandrija, Kalini, Rešje in proti Abitantom

Mi pa kar naravnost v spust z mandrijskega hriba proti Kalinom, okoli Plankarskega hriba pod

hrib Šeraj, kjer se povzpnemo do vasice Abitanti. Vasico obkroţajo bogate njive in gozdovi, ki jo

(pogled v smeri urinega kazalca) obdajajo področja Raven, z odlično lego za vinograde, Rešje,

bogato z gozdom, vala mikliniškega potoka, Konfin s hribom Šeraj (437 m) in juţno vala Vodic,

ki se nadaljuje proti dolini Malinske.

Turco začnemo po cesti iz vasice

Brezovica levo proti Gradinu, tu nas

obkroţajo njive in borovi gozdički,

morda pa bomo s kančkom sreče

ugledali tudi kakšno plašno gozdno

ţivalco! V Gradinu poiščemo pri prvih

hišah kolovoz, ki nas bo popeljal v

blagem spustu proti Abitantom (tukaj ne

zavijemo levo po glavni povezavi za

Abitante, ampak po omenjenem

kolovozu). Pobočje Podvinorde je sedaj

lepo urejeno, okoliške vasice se ponovno

oţivljajo, domačini pa pridno skrbijo za

svoje njive in gozdove. Prispemo v valo

Tomaţinke, prečkamo potoček in se

začnemo nekoliko vzpenjati proti

St.Mandriji, kjer prečkamo cesto, ki

desno vodi proti Abitantom.

cerkev Sv.Križa, Gradin

Po dolini se bomo vozili kakšnih 2km, kolovoz vijuga med njivami in travniki, ob obronku

gozda, desno se nam razprostira pobočje Mandrije, nekoliko naprej Gradišče, levo pa pobočje

Velega biča in Sovinjaka.

cerkev Sv. Zenona

V dolini Malinske so imeli Abitanti, kot si pravijo

domačini, največ njiv. V vasici vsako pomlad poteka, iz

“globoke Istre”, mednarodna likovna kolonija. To je eden

od načinov oţivljanja te vasice, ki se je začel ţe pred več

kot desetimi leti.

V Abitantih se lahko pohvalijo tudi z najstarejšim

hrastom v Istri, ki razprostira svojo krošnjo le lučaj od

vhoda v vas.

Le koliko zgodb bi lahko slišali, če bi lahko mogočni

hrast spregovoril?

V “bliţini” hrasta, na vhodu v vasico, pri prvi hiši,

poiščemo proti zahodu (W) kolovoz, ki vodi v valo Vodic

in naprej v spust do doline Malinske.

Ko prispemo do edine hišice v vsej dolini, bomo zapeljali skrajno

levo po kolovozu proti vasici Močunigi (V kolikor tukaj

nadaljujemo, gre od kriţišča poti, nekoliko naprej, kolovoz levo

navzgor za Hrvoje ob travniku, ravno naprej pa makadamska pot

nadaljuje v nekaj serpentinah za Belvedur). Pot nas vodi proti

Močunigom v blagem vzponu najprej skozi gozd, kasneje pa ob

meji večje travnate jase. Takoj po zaselku in pa pred vasjo Škrlići,

ki je ţe na hrvaškem, zavijemo desno proti Hrvojem, kjer si

ogledamo “Fiţolov turenj” in cerkev Sv.Zenona.

Za vasjo se prebijemo skozi gozdiček po kolovozu do njiv in

kasneje nekoliko po asfaltirani cesti do vasice Topolovec. Med

hišami Topolovca so istrski značilni ozki prehodi in tesna dvorišča.

Neometana kamnita pročelja se harmonično vključujejo v naravno

okolje tega šavrinskega področja. Večina hiš je tudi tukaj praznih.

Okoli vasi so zapuščeni paštini – terase, ki so bile nekoč v celoti

obdelane.

cerkvica Sv. Hieronima, Topolovec

Kasneje prečkamo potok Vruje in se nekoliko povzpnemo do kolovoza, ki prihaja levo iz

dragonjske vale. Zavijemo desno po njej in se povzpnemo še do vasice.

Za Ţrnovec so ljudje uporabljali tudi ime Černovec, kar bi morda dajalo slutiti, da je v bliţini ali

na tem mestu bilo rastišče sredozemskega hrasta črničja. Morda prav v tem tiči uganka imena

vasi?

Sivo-rjave kamnite hiše iz peščenjaka in gospodarska poslopja, (pa tudi na pol porušene kažete)

se tudi v Ţrnjovcu stapljajo v značilno istrsko veduto in tako ostajajo sestavni del tega naravnega

okolja. Le nekatere novejše zgradbe s svojo sodobno belino nekoliko izstopajo, ter na svoj način

govorijo o boljših časih te vasi.

detalj Mazurinovega mlina

Na koncu vasi (smer severovzhod – NE)

opazimo izrazit kolovoz levo, ki vijuga sredi

njiv proti bliţnjemu gozdu Ravnega brda.

Pod vasico Koromači-Boškini se začnemo

spuščati po pobočju hriba Dvorina v dragonjsko

valo pod Trsek. Tukaj poiščemo obnovljen

Mazurinov mlin.

Po zasluţeni pavzi se odpravimo naprej ob

potoku Stranice proti vasici Trebeše, proti Jugu-

Vzhodu (SE).

Na ravnici pred vasjo imajo vaščani polja in pašnike za

ţivino, ki pa je danes v Topolovcu ni več veliko.

Nedaleč od vasice se nahaja enoladijska cerkev sv.

Hieronima z gotskim oknom in obdana s cipresami. Okrog

nje so ruševine verjetno večjega utrjenega naselja.

Nekoliko niţje pa si lahko ogledamo še slapove Pasjaka,

odpravimo se do njih kar peš, kolesa nam popazi tačas

nekoliko niţje pod cerkvico sam svetnik! Vsekakor je

ogled slapov primeren po res obilnem deţevju ...

V vasici desno (smer Vzhod – E) poiščemo kolovoz, ki

vodi proti Ţrnjovcu. Skozi gozd prispemo do potoka

Vruje, ki ima niţje po strugi prav tako zelo lepe slapove.

Za ogled se tudi tokrat odločimo kar peš, kolesom medtem

privoščimo počitek!

Najprimernejši čas za ogled omenjenih slapov je konec

jeseni ali pa zgodaj spomladi, ko so struge potokov polne

vode!

Kolovoz se počasi in zmerno vzpenja po pobočju hriba Cerovica do vasice. V Trebešah stoji

Lazarjeva hiša z letnico 1889 in z zanimivimi napisi na vratih. Pred vhod je postavljena kamnita

miza. Nanjo so postavljali sod z vodo. Po pitno vodo so domačini hodili na izvir Stranice, jo

prinašali v vas ter jo shranjevali v “barile” (sode). V nekaterih hišah v Trebešah se še vedno

najdejo stara orodja za kmečka opravila, med njimi tudi “stopa” za trenje koruze ali po domače –

“frmentona”. Kolo časa se tudi v tem delu Istre vztrajno vrti… Trebeše so bile nekoč fevd

gospodov Sardi, Grisonov in Carlov.

stolpi “Starci”, Pičuri slap pod Trebešami

Če nam ne gre, pa kar počasi naprej v nam zelo dobro znani tehniki – Guratlona!!! Pokukamo

na cesto pri zaselku Pičurji. Asfalta bomo imeli tukaj le za okroglih 100m, nakar zavijemo levo

po gozdnem kolovozu po Dolgi brdi. Ko pridemo do prvih večjih obdelanih njiv, zavijemo desno

in na sosednji vzpetini sedaj zagledamo stolpa “Starca”. Odpeljemo ob njivi še nekaj metrov,

udobno namestimo kolesa k počitku, sami pa se z malico in foto-opremo podamo preko teras in

grmičevja na ogled obrambnih stolpov. Stolpa klubujeta času ţe od turških vpadov.

Po pavzi se vrnemo do koles in napredujemo po zapuščenem kolovozu v spustu proti Suhi reki in

slapu Veli Vir pod vasico Sokoliči. Tukaj velja omeniti, da je pot ţe zdavnaj krepko zarasla,

ponekod je sploh neprepoznavna, nekje pa tudi povsem sprana zaradi obilnih padavin.

Potrudimo se! …saj gre!!!

(V kolikor nam je lomastenje in prebijanje po goščavi odveč, se po pavzi pri Starcih vrnemo na

asfalt, desno po Pičurjih zavijemo za Tuljake in Sokoliče in tam poiščemo kažipote proti slapu

Veli vir, varianta je zarisana tudi na tracku).

Pred vasjo poiščemo

markacije, ki nas usmerijo

k ogledu slapa. Kolovoz se

spušča z glavne ceste dokaj

strmo, pozorni pa smo na

prvi odcep levo, ki nas

pripelje do prepada.

Zlasti jeseni, ko je listje na

drevesih ţe pošteno

zredčeno, je pogled na ta

pribliţno 20 m visok slap

kar precej impresiven.

Nadaljujemo po potki

naprej in zagrizemo v

klanček.

Nadaljujemo “ob in po” Suhi reki (nekaj 100 metrov) do mostička pri vasici Olika, v bliţnji

okolici ni primernejše variante, zato je struga in njena bliţina naš vodič. Na izrazitem levem

ovinku po mostičku proti vasici pa zavijemo desno po gozdnem kolovozu ob pobočju Barabanke.

Prečimo Simonski potok ali pa Suho reko, kar je trenutno bolj primerno, ter nadaljujemo proti

vasici Karli.

Ko se začnejo urejene njive in travniki opazimo tudi strehe hiš v vasici. V vasico ne zapeljemo,

saj bomo pred njo zavili desno, spet po gozdnem kolovozu proti hribu Trdetin po lepih in voznih

serpentinah.

Pod vrhom bo steza skrenila v desno po pobočju in pokukali bomo iz gozda med njivami pri

zaselku Abrami. Poiščemo v vasici cerkvico Sv.Simona in si v zavetju mogočnih hrastov

privoščimo oddih.

iz Karlov proti vasici Abrami

Po pavzi nadaljujemo okoli vasice, skrenemo proti jugu (S) na Srednje brdo (Strošje brdo),

kolovoz vijuga med obdelanimi njivami in urejenimi travniki, nekaj skozi gozdičke ob

Volaričevem brdu, pa na Tomjak, prikolesarimo nedaleč od zaselka Tuniši na plano in se

dvignemo do Breţinarjev (Brčinari) in vasice Reparec.

podrobnosti trase v okolici Reparca in kolovoz proti zaselku Krištije

Skozi vasico nadaljujemo na obronke Barišča, se v nekaj serpentinah spustimo do zaraščene

dolinice in se po prečenju potoka začnemo vzpenjati po kolovozu med gozdičkom, kasneje ţe

pored obdelanih njiv proti Krištijam in Pregari. Pred vasico bomo sredi velikega polja opazili

potko, ki levo izgine v gozdu (cca 200m pred vasico ).

okolica Krištije, proti Brezovici pri Gradinu

Ponovno se bomo skozi gozd spustili do dolinice, tokrat Rosići, ki ima izvrsno lego za poljščine

in zato lepo obdelana, prav tako se skozi vso dolinico vije potok.

Začnemo z danes zadnjim vzpončkom proti izhodišču, Brezovica ni več daleč, ampak nas naše

pregrete noge ţe lep čas ne ubogajo več. Kar nekaj vzponov imamo danes za seboj, “ţiga-ţaga”

profil pa opravi s še tako trmasto in vztrajno kondicijo.

Še pribliţno 600m asfalta bomo imeli na koncu, ko pokukamo na plano in ţe smo pripravljeni za

kakšno gurmansko specilaliteto, recimo kakšno od domačih predjedi, kot so narezki ali »istrski

fuži s tartufi, ...ali pa s šparglji, mogoče z divjačinskim golažom ali pa kar s polento« pa vse do

glavnih jedi, po tistih receptih, kot so jih znale pripraviti naše »none«. Nekaj Refoška ali pa

Malvazije si bomo tudi privoščili, da poplaknemo dobrote in potolaţimo v sebi vse prestale

današnje “ MTB muke “!!!

Po obilnem obroku pa imate moţnost »ležanja pod hrasti«, saj vam v toplih mesecih nudijo

leţalnike na prostem, kjer si boste lahko privoščili še pozni popoldanski (tokrat zasluţeni)

počitek v senci ali pa na soncu ob skodelici kave in seveda digestiva.

Na tracku si pred turo dobro oglejte podrobnosti, morebit si kakšno posebnost napišete na

“plonkec”, sprintate teţavnejši odsek v ortofotu, sicer pa vas bo GPX sled lepo vodila skozi vse

zahtevnosti ture.

Tura ni namenjena kondicijsko slabo pripravljenim kolesarjem. Zaradi goščave in s tem obilice

trnov si priskrbite nekoliko več “flik” ali pa kar zračnice z mlekom.

Vodo si bomo dotočili lahko v vsaki obiskani vasici, zatorej ne rabimo pretiravati s količino in s

tem prenašati “nepotrebnega” dodatnega bremena! Trgovinic v bliţini trase ni, zato si poprej

priskrbimo kakšen sendvič, energijske tablice in morda kaj sadja, čokolade, da bodo pavze še

slastnejše ...

Koper, Oktober 2011, Dragan 100janovič