2014/15

OKA Glasilo učencev OŠ Gradec

2

3

Dragi bralci šolskega časopisa,

z našo Oko napovedujemo praznični december, ki ga bomo ponovno

obarvali z dobrodelnostjo in čutom za sočloveka. Ustvarjalnost naših

učencev zajema mnoga področja, eno izmed njih je tudi literarno in

likovno področje. Prepričana sem, da boste našli marsikaj zanimivega

za branje in vam bo Oka polepšala dolge zimske večere.

Želim, da se vam to leto mirno izteče v krogu ljudi, ki vam veliko

pomenijo, novo pa vam ponudi obilo dobrih priložnosti za prijetna

doživetja in izkušnje.

ravnateljica Tatjana Gombač

4

Sanjaj, kar želiš sanjati, pojdi, kamor želiš iti, bodi, kar želiš biti, saj imaš samo eno življenje

in samo eno priložnost, da narediš, kar želiš narediti.

Že kot otroci sanjamo. Sanjamo o tem, kaj bomo v prihodnosti

počeli, kakšni ljudje bomo postali. Takšne sanje imamo skozi

vse življenje. Imamo želje, ki se nam morda nikoli ne bodo

izpolnile. Imamo pa tudi takšne želje, za katere se potrudimo,

za katere garamo, za katere vemo, da bodo enkrat postale resničnost. Skozi življenje živimo za te

trenutke. Takrat smo srečni. Takrat zares zaživimo.

Jaz sem si zadala ogromno ciljev. Rada bi imela pestro življenje, o katerem bom odločala le

jaz in nihče drug. Čeprav nam velikokrat svetujejo starši in prijatelji, si na koncu ti tisti, ki zares

odloča. Vsak ima svoje življenje, vsak ima svoje sanje in vsak ima le eno priložnost, da naredi, kar si

želi. Odločila sem se, da se bom tega držala in se trudila, da izpolnim svoje cilje. Kot sem že pove-

dala, se vsak le enkrat rodi, zato je treba izkoristiti dar, ki nam je dan- čas.

Svoj čas v prihodnosti mislim izkoristiti tako, da bo dobro zame in tudi za druge. Ker zelo

rada učim, svetujem in pomagam, sem se že odločila, da bom po poklicu učiteljica. Če bom le imela

srečo in mi bo okolica to dopuščala, bom učila nekje v bližini Litije. Rada bi živela v svojem doma-

čem okolju, zato bi tudi službovala nekje v tej okolici. Seveda pa moram najprej opraviti tudi sred-

njo šolo, za katero pa še nisem odločena, kam bi šla. Po vsej verjetnosti se bom vpisala v Gimnazijo

Litija ali pa na bežigrajsko gimnazijo.

Moje resnične sanje pa so srečno, ljubeče življenje. Imela bom hišo, ki ji bom lahko rekla

dom. Ob sebi bom imela ljudi, ki jim bom lahko rekla družina. Imela bom dneve, ki jim bom lahko

rekla srečni dnevi. To so moje sanje. O tem sanjam že od nekdaj. In to so želje, ki mi jih nihče ne bo

vzel. To sem jaz.

Moja zadnja želja pa je, prepričati ljudi v dobro. Prepričati ljudi, da zmorejo, da verjamejo v

smisel življenja. Prepričati ljudi, da tudi najmanjše pozornosti, ki jih posvetimo drug drugemu,

polepšajo življenje.

V prihodnosti bom počela dobro. V prihodnosti ne bom sama. Prihodnost nisem jaz, prihod-

nost nisi ti, prihodnost smo mi. Vsi skupaj.

Nika Praprotnik, 9. a

5

Sanjaj, kar želiš sanjati, pojdi, kamor želiš iti, bodi, kar želiš biti, saj imaš samo eno življenje

in samo eno priložnost, da narediš, kar želiš narediti.

V življenju sprejmemo veliko različnih odločitev, za katere domnevamo, da so naše prave. Odlo-

čamo se o marsičem. O šolanju, službi, poklicu, družini. Te odločitve sprejemamo sami, saj samo

mi odločamo, kakšno življenje bomo živeli. Seveda pa moramo imeti svoje sanje, cilje in želje, ki

jih oblikujemo, in nič nas ne sme ustaviti na poti do njih.

Letos se moram odločiti, na katero šolo se bom vpisala, ko zaključim osnovno, seveda. Izbire je

veliko, vendar katera je prava zame? Že prejšnje leto sem razmišljala, kako bom naprej, in prišla

na idejo, da grem na gimnazijo. Ocene imam lepe, takšne si želim tudi v prihodnosti, zato mislim,

da bom zmogla. Vendar to bo pokazal čas. Potrebno se je samo še odločiti, na katero gimnazijo

naj se vpišem. V igri sta dve: gimnazija v Litiji in športa v Šiški v Ljubljani. Litijska zato, ker mi je

blizu. Tako se bom oziroma se bomo z družino ognili stroškom za vlak oziroma prevoz. Še vedno

ne vem, zakaj me bolj vleče na gimnazijo v Šiški.

Po poklicu si želim biti odvetnica ali pa trenerka tenisa. V teh časih se je težko odločiti, kateri

poklic naj izberem. Veliko ljudi je brezposelnih in po pravici povedano, me je strah, če bom sploh

dobila službo, ko se bom za to delo izobrazila. Vendar če te neko delo res veseli, si v njem uspe-

šen. Se že nekako znajdeš. Moraš biti sposoben in potrpežljiv.

Včasih razmišljam tudi o družini, ki si jo želim imeti. Lepo je, da imaš nekoga ob sebi, da zanj

skrbiš in z njim oziroma z njimi preživljaš dneve in različne pripetljaje, ki se zgodijo v le-teh.

Želim imeti vsaj dva otroka, hišo in psa. Psa si že dolgo želim, vendar je mami tista, ki stvar

zakomplicira: »Kdo bo zanj skrbel, ko bomo na smučanju in na morju? Poleg tega ni zastonj!« Ko

se zamislim, ugotovim, da ima prav. Mame imajo vedno prav. Svoji družini, ko jo bom imela,

želim dati vse, kar sta mi dala in mi še vedno dajeta moja starša. Hočem biti skrbna, ljubeča in ne

preveč stroga ter prijazna mama.

V prihodnosti želim postati dober človek, kar zame pomeni, da sam pri sebi ugotoviš, kaj ti je bolj

pomembno v življenju. Denar ali ljubezen in prijateljstvo, delo ali družina. Nočem biti krivična,

ampak poštena. Rada imam resnico in sovražim, da se nekomu godi krivica. Preprosto ni pošte-

no. A takšno je življenje – nepošteno, krivično in polno tudi neprijetnih presenečenj.

Želim si, da bi se mi moji cilji, želje in sanje izpolnile ter da bom v prihodnosti živela svoje življe-

nje tako, kot si ga bom želela. Ko bom cilje izpolnila, si bom zastavila še višje. Ljudje potrebujemo

cilje, da za njih živimo. Moramo si želeti uspeti, biti boljši, uspešnejši. Brez ciljev smo kot ovce, ki

tavajo po pašniku in ne vedo, kaj bi same s seboj. Življenje je treba živeti in uživati!

Laura Cerovšek, 9. c

6

22. 10. 2014 je učence 1. b obiskal pesnik in pisatelj gospod Jože Sevljak. Otroci so mu

ponudili nekaj besed, iz katerih je nastala pesmica.

7

8

A POEM ABOUT ME

I was born to be someone.

I was born to exist

and I was born to enjoy my life.

I was born to be someone.

I was born to be happy

and I was born to write this poem to be spoken out loud.

I was born to be someone.

I was born to live life

and I was born to be a friend,a girlfriend and just a girl.

I was born to be someone.

Who were you born to be?

I was born to be someone, I was born to be me.

Ema Parkelj, 8. c

BELIEVE

I believe in people's hearts,

in other words sensitivity,

honesty and finally parts.

When people are as one,

when hurt is none,

in fact we are a team,

if you know what I mean.

I believe in happiness,

most importantly- to feel good,

that we are not in a bad mood,

besides laughing is healthy,

so I hope,

when you woke,

you told a joke.

I also believe in dark sides of life,

when you lose your wife,

when you don't have money,

and the truth isn't funny.

Reasons? – We don't know,

so,

move on

and they will be gone.

Nika Praprotnik, 9. a

9

PESEM NESEM

Pesem nesem skozi življenje,

pa nikoli ne gre stran,

hvaležen sem za to življenje,

saj zelo ga rad imam.

Že od malih nog

tekam veselo naokrog,

z menoj pesem potuje,

vedno me spremlja in razveseljuje.

Pesem me navdihuje

in veliko težav rešuje.

Če človek srečen je,

mu vse v življenju lažje gre.

Mark Marinko, 7. a

LOVE IS OUT THERE

I believe

true love is there,

waiting somewhere

never going nowhere.

I believe

You’re there

my lucky little star

waiting for our love.

I believe

we can find each other

close or far away

no distance can keep us away.

I believe

we'll fall in love at first sight

we get

no more dreaming of fighting each other.

I believe

after that I can breathe again

finally one more

and never letting go.

I believe

now everything is in its place

forever after

loving each other.

Katja Zmazek, 9. c

10

JESEN

Jesen, ta botra stara,

vsako leto znova pride,

a pred zimo spet odide,

ko nihče je več ne mara.

Vsako leto se ustavi,

da vse drevje nam poslika

in vse travnike polika,

da prinese mir naravi.

Tu rumeno, tam rjavo,

vse je, kakor pozlačeno,

vse lepo je narejeno,

vedno najde barvo pravo.

Lev Žagar, 6. a

JESEN

Ko na smreki vse je še zeleno,

na brezi vse je rdeče in rumeno.

Takrat lastovke na jug letijo,

kormorani pa k nam prihitijo,

kajti njim je tu toplo,

ker drugače živijo bolj severno.

David Gobec, 6. a

JESEN

Čarobne barve jeseni

nas popeljejo v

svet domišljije.

Barve jeseni so

lepe, zanimive,

predvsem so pisane

kakor jesen.

Kim Mahkovec, 6. a

11

JESEN

Kdo trka zdaj na vrata?

Je to soseda Špela?

Ali pa mogoče teta Meta?

Ne, ni soseda Špela

niti teta Meta.

Jesen je, botra naša!

Spet leto naokoli je,

pa je k nam na obisk prišla.

Prinesla mnogo je dobrot:

hruške, kostanj, gobe, grozdje

in še mnoge druge.

Do zime bo pri nas bivala,

listje v barve bo odela,

polja k počitku spravila,

nato pa za leto spet odšla.

Nastja Krajnc, 6. a

JESEN

Vsako leto znova pride,

vse pobarva in odide.

Vsi po svetu jo poznajo.

Mlada dama s potovalko,

v kateri vlači spalko,

vsako leto prenoči

in se v novi jeseni prebudi.

Ko jesen se znova prebudi,

se ji nikoli prav nič ne mudi.

Čas si krajša,

liste barva: rdeče, oranžno in rumeno.

Nihče prepričal je ne bo, da barve bi spremenila kar tako.

Maša Jere, 6. a

12

MED JESENSKIMI POČITNICAMI V petek smo odšli v Goriška Brda. Šli smo k moji babici in dedku, mi jima pravimo

nona in nono.

Ko smo se pripeljali, smo šli najprej pogledat mojega bratranca Davida, nato pa še

pujse, ki jih je kupil nono.

Praznovali smo tudi nonin rojstni dan. Razrezala je torto. Zelo je bila dobra. Tudi

igrali smo se.

Proti večeru smo se odpeljali v Italijo, v trgovino in v Novo Gorico. Ko smo se vrnili,

smo z mojo teto Patricijo pekli vaflje za noč čarovnic. Zelo je bilo dobro. Veliko smo

se zabavali. Ponovila bi še enkrat.

Natalija Kumar, 4. b

MOJE KROMPIRJEVE POČITNICE

Med počitnicami mi ni bilo dolgčas, saj so starši, babice in dedki poskrbeli, da je

bilo vedno zanimivo. V soboto sem bil pri bratrancu Maksu, ki je praznoval 15. roj-

stni dan. V nedeljo sta prišli na obisk Iza in Rina s svojimi starši. V ponedeljek smo

s starši odšli na izlet in ogled Predjamskega gradu, kjer je živel vitez Erazem. Ogle-

dali smo si tudi lipicance v Lipici, nato pa odšli v piranski akvarij in na večerjo v

Osmico v Novo Gorico. V torek sem bil na zdravem življenjskem slogu, kjer smo

delali vaje iz atletike. Potem sem obiskal babi Joži. V sredo sta me po končanem

zdravem življenjskem slogu, kjer smo igrali nogomet in med dvema ognjema, babi

Joži in deda Drago peljala v Hišo eksperimentov, kjer smo delali preizkuse in neka-

tere izdelali tudi sami. V četrtek sem bil na zdravem življenjskem slogu, kjer smo

delali gimnastične vaje, nato pa pri babi Tatjani. V petek smo izrezovali buče. V

soboto smo bili na pokopališču v Litiji, Gabrovki in Ljubljani.

Miha Verhovec, 2. b

13

MOJE JESENSKE POČITNICE

Jesenske počitnice sem preživela doma v Litiji. Malo sem se tudi potepala.

Prvi dan počitnic, v soboto, me je sošolka Asja povabila na rojstni dan. Bilo je zelo

zabavno.

Z mamico sva odšli v Ljubljano že dopoldan. V mamini službi sem bila v Pravlji-

čarnici. Mami mi je najprej prebrala knjigo Benjamin, nato pa sem naredila dve

zanimivi lutki. Danes vam jih bom tudi pokazala.

Potem sva odšli v mojo najljubšo trgovino z volno. Kupili sva dva klobčiča volne

za pletenje. Jaz zelo rada pletem.

V nedeljo smo šli z družino skupaj na Sitarjevec.

Od ponedeljka do srede smo bili z Niko in Jakobom dopoldan sami. Večkrat sem

obiskala babico in dedka. Veliko sem se igrala, gledala risanke in pletla.

V sredo sem dobila nov predpasnik, ki sem ga bila zelo vesela. Takoj sem ga upo-

rabila in mamico razveselila s pospravljanjem kuhinje.

V četrtek so bili starši doma in sem atiju malo pomagala pri naši novi strehi na

terasi.

V petek smo šli spet skupaj na Sitarjevec.

V soboto smo odšli na grob prižgat svečke in obiskali sorodnike na Lukovcu. S

sestrično Piko in Jakobom smo se žogali na njihovem igrišču. Zvečer smo se vrni-

li nazaj domov.

V nedeljo smo bili skupaj doma in sem se učila govorno vajo.

Moje jesenske počitnice so hitro minile, a se veselim, da bom spet videla prijatelje

v šoli.

Tinkara Murenc, 2. a

14

EVS AT OŠ GRADEC ELEMENTARY SCHOOL My name is Jenny. I am 28 yearsold.I am the new volunteer in OS Gradec school

until July.

I was born and raised in Berlin, the capital of Germany. For 20 years I lived the

"Big city life" but I was always dragged into searching for new experiences and

learning about culture. When I went to Graz, Austria, I began my studies and

learned how to live in a town and to apprecciate the countryside. I like hiking and

being around nature (although I prefer to avoid sports in general) and I love rea-

ding and writing.

For 5 years I lived in Austria to study for a teaching degree for secondary school

and did a lot of travelling too. Since travelling is my obsession, I discovered many

parts of Europe and had lots of beautiful moments communicating with hands,

feet and a "survival kit" of words.

Primarily, I am interested in foreign languages, both learning and teaching, and

in the meaning of language itself. Now I am in Litija and will learn about Slovenia

and how to learn a Slavic language. This is exciting!

The programme, EVS (European Volunteer Service) makes it possible to go abro-

ad and to work in organizations like Mladinski Center Litija. The field of youth

work in Mladinski Center is extended with the cooperation to OS Gradec school

which offers teaching assistance for language classes.

This will bring me to different school branches of OS Gradec where I support

primarily German class as a native speaker.

To be a teacher is a passion and I am looking forward to learning a lot about it in

the next months!

EVS volunteer Jenny

15

AN EXCURSION TO KOROŠKA

On 22nd spetember at 8.15 the bus waited for me to go on my first school trip here at OŠ Gradec

school.

I was invited to join the students on their history excursion to Koroška. Since history separated

several regions I learned that there is both a Slovene and an Austrian Koroška/Carinthia. The

bus took us over the border of mountains to Klagenfurt in Austria, the capital of Carinthia. First

of all, we got to know the ruins of the Duke's chair which took us to the period of Slavic rulers-

hip.

This famous place was used for the people to gather around the duke to accept his reign. But

only bits of stone remained to remind us of that time. Then we went to the Carinthian parlia-

ment/ Landhaus where we had a tour to the hall of coat of arms and to take a seat in the actual

seats of the Carinthian politicians. We explored the city centre and walked around the small

streets of Klagenfurt to visit the Lindwurm fountain and more historical squares. Additionally,

we visited the Woerthersee, the beautiful lake you must not miss. From the viewing platform

tower all of us enjoyed an amazing view on the lake and the surounding mountains.

At the end of the trip we had the opportunity to visit the whole world in an hour:MiniMundus.

This is a park where you can see miniature models of famous buildings worldwide.

In the late afternoon the bus took us back to Litija and I was satisfied with my new knowledge of

Koroška.

EVS volunteer Jenny

16

A SPORTS DAY IN FITNESS LAGUNA

For the last sports day me and other 9th graders went to fitness. It was a very beautiful day and everything was great - right to the point when we started with the exercises...Ok, I'm just kidding. But biking and dancing zumba was pretty hard. That goes double for me, since I have a back injury. I just couldn't do half the exercises there.

I am not complaining by the way. I could still do the sport that I am best at - which is jogging. I spent all my free time on some kind of jogging machine. I don't know what's it called.

But it was great and icy, delicious, strawberry kind of milkshake at the end just made my day perfect.

Right after that we went home. Although I am surprised that I had no pains the next day. Again, I am not complaining.

I loved practically everything about that day. I love going to fitness and I think the sports teachers should consider my suggestion to organise more sport days in fitness.

Tadeja Berghaus, 9. c

17

THE SKI SEASON IS READY TO START!

The first competition was in Soelden - that's in Austria. Anna Fenninger and Mikaela Shiffrin won the giant slalom there, they were both 1st!

3rd was Ana Maria Brem. Tina Maze was only 22nd, other Slovenian skiers didn't qualify for 2nd run.

While women were competing in Soelden, men completed their fist competition too. The firt three places took Marcel Hirscher, Fritz Dopfer and Alexis Pinturault. The most succesful Slo-venian was Žan Kranjec on the 24th place.

This happened in Soelden, but in front of our door there is already a new competition. Levi will host women's and men's ski caravan. They will ski slalom. For Slovenia only Tina Maze will compete there. We will all cross fingers for her and wish her two excellent rides!

Laura Cerovšek, 9. c

NOVEMBER SPORTS DAY

At 8' o clock bus took us to Ljubljana where we were having our sports day in Laguna fit-

ness centre. We came ther in one hour.

At first I was little disappointed, because the building was very bad looking.

While I was walking along the building my opinion changed. The hall was pretty small and

there wasn't enough space between machines. Then we split into 3 groups. The boys were all

in one group and girls were in two groups. First we went to the next hall and we started

exercising under the guidance of the trainer.

After the long and hard exercise we had five minutes break. After the break we had cycling

in a special hall. The cycling was even more difficult than the workout. And the best part of

the day was bodybuilding. I could lift up 133 kilos.

After that we had a showe and then we went home.

Marko Cividini, 9. a

18

I WAS SO NERVOUS!

It was a day when we had to write the Slovene test. I was very very nervous. I

wanted to start as fast as possible. I listened to the instructions and then we started

to write. When we have finished, I didn´t know what to think I have no idea what

grade I will get.

One week later the teacher told us the grades. I was very happy because I wrote

incredibly well –I got an excellent grade.

So my advice to everyone is -- that you needn't worry before you see the results.

Monika Hribar 8. b

19

It was on the 16th December, it was snowing and we didn't see anything

ahead of us. We were walking very slowly and carefully, because there was a

lot of snow. But suddenly one of our friends fell into some sort of a cave. We

all stopped. She was screaming and then someone unplugged the lamp. I

looked around and nobody was there. I tried to pull my friend out of the

cave, but my feet were stuck in the snow. I started moving and then some-

thing creepy happened….I woke up.

Nina Juvančič, 8. c

It was on the 1st of December. I was walking through the forest with

my friends. We were talking and laughing, but in a moment every-

body disappeared. I started to look around, but I didn't see them any-

where. I was shaking and I started to panic and ran very fast. Then I

stopped. I saw my friends sitting on the bench in the park, looking at

me. I never knew what happened. It was very strange evening or may-

be just my imagination.

Larisa Mrkaljevič, 8. b

20

GEPARDJI MARATON

Družina gepardov se je odpravila

na maraton, na katerem vsako

leto tekmuje očka Igor. Očka se je

dobro pripravil, saj bi rad zmagal

že desetič zapored.

»Čez pol ure bo že začetek mara-

tona. Pohitimo!«

Ko so prišli do prostega mesta in

se je očka postavil na štart, se je

slišalo: » Pet, štiri, tri, dva, ena,

ZDAJ!«

Očka je že prevzel prvo mesto,

ampak se je poškodoval. Prišla je

zdravniška služba in ga odnesla

dol s proge. In je kmalu prišel

nazaj in bil zadnji. Hitro je pospe-

šil na več kot 100 km na uro in

kmalu je bil spet prvi.

»Očka je prvi!«

Matej Logaj, 3. H

LEVJA DRUŽINA

Levja družina je odšla na

smučanje. Našli so učitel-

ja za malega levčka. Ta

učitelj je bila zebra Rok.

»Zdravo, vsi! Je pa veliko

snega danes,« je rekel

Rok. »Si pripravljen, mali

levček?«

»Ja!« je pokimal mali lev-

ček. »Adijo, mami in oči!«

»Adijo, levček!« Mami in

oči sta odsmučala stran.

Potem je mali levček z

Rokom odšel v kabino in

sta se peljala visoko v hri-

be. Smučala sta v dolino

in mali levček je padel in

si zlomil obe nogi. Mali

levček je zelo jokal. Pokli-

cali so reševalce. Mami in

oči sta šla z njim in odpe-

ljali so se v bolnico. Male-

mu levčku so dali dva

mavca. Hitro so se mu

zacelile noge in je lahko

spet smučal.

Til Macun, 3. H

IZ GOZDA

Šel sem v gozd in sem videl vol-

ka. Skril sem se v sod. Volk me je

našel. Potegnil sem ga za rep.

Ušel sem mu. Pa je volk začel teči

s sodom za mano. Sod se je raz-

bil. Volk pa je še kar tekel. Utru-

dil se je. Sam sem se usedel. Mis-

lil sem, da me bo volk ugriznil.

Prišel se je samo božat. Nato sem

ga udomačil.

David Juvančič, 3. H

21

TRIJE PRAŠIČKI, TRNULJIČICA IN SNEGULJČICA IŠČEJO ZDRAVILNI

HRUŠKOKADO

Sigurno vsak pozna pravljico o Sneguljčici, treh prašičkih in Trnuljčici. V tej pravljici so se

slučajno srečali, ko so v gozdu nabirali gobe, a seveda so bili prijatelji že od prej. »O! Kako

pa ste?« je vprašala Sneguljčica. »Odlično, danes bomo imeli res veliko pojedino,« so

odgovorili trije prašički. Trnuljčica pa je bila tiho, kot da ni nič, saj sta se s Sneguljčico

pred tednom dni sprli v trgovini, zato ker sta obe želeli liziko, bila pa je le ena.

Medtem ko so doma kuhali gobovo juho, je Trnuljčica spletkarila svoj zlobni načrt. Vzela

je čistilo, se splazila Sneguljčici v hišo in ji ga izlila v kosilo. Ko je ura odbila dvanajst, so

vsi prijeli za žlice, razen najmlajšega prašička, ki se je še vedno ukvarjal s hišico iz slame.

Nekaj ur po kosilu so trije prašički obiskali Sneguljčico. Ker so jo videli še spati, so jo pos-

kusili zbuditi, a je trdno spala, zato so jo peljali k čarovniku. Ta jim je svetoval, da Snegu-

ljčico lahko ozdravi le zdravilni hruškokado, ki ga najdejo zelo globoko pod zemljo. Pre-

pozna se ga po čudnem izgledu in ogabnem okusu.

Tako so prašički začeli kopati, Trnuljčica pa ni niti pomislila, da bi si umazala lepo, dolgo

roza obleko, lase in zlate čeveljce z ogromnimi visokimi petami, kaj šele za Sneguljčico!

Po nekaj dneh kopanja so prašički prišli že skoraj do lave, a še vedno niso našli hruškoka-

da. »Našel sem ga!« je zavpil najmlajši prašiček. Iz čudnega sadeža so gledali trije veliki

debeli črvi in prosili za milost. A nastal je en problem. Kako bodo prišli prašički iz luknje?

»Trnuljčica, pomagaj! Pripelji Zlatolasko!« so se iz luknje drli prašički. Trnuljčica pa seve-

da ni želela, da bi Sneguljčica dobila svoje zdravilo, in zato jih je ignorirala. A na srečo je

mimo prišel dimnikar in jim posodil lestev. Sneguljčica je pojedla hruškokado in ozdrave-

la in ker je imela Trnuljčica ravno rojstni dan, so ji prijatelji kupili celo vrečo lizik.

Maša Jere, 6. a

22

KMETIJA JANEŽIČ

Nekoč, pred davnimi časi, je na kmetiji živela družina Janežič. Imeli so veliko živine: krave,

ovce, koze, pujske, zajce in kokoši. Na živino je pazil pes. V kuhinji je gospodarila gospa

Matilda, ki je pekla in kuhala najboljše jedi in z njimi razvajala družino. Gospodar Tine pa je

skrbel za živali. Otroci pa so pridno hodili v šolo, popoldne in ob prostih dneh pa pomagali

staršem pri delu.

Nekega jesenskega dne je kmet Tine sejal pšenico. Na njivi je opazil v črno oblečenega moža,

ki je nekaj metal po njivi. Gospodar se je razjezil in spodil črnega moža z njive. Preden pa je

črni mož izginil, je kmetu zavpil: »Naslednje leto se vrnem. Če do takrat ne boš vedel, kaj sem

ti posejal, mi boš dal svojo kmetijo.« In že ga ni bilo več.

Tine se je zelo prestrašil, kajti vedel je, da z vragom ni dobro imeti opravka. Matilda je skrbno

spremljala pridelek na njivi. Ko je rastlina pognala, jo je otipavala, vonjala in gladila. Vrag jo

je opazoval. Ni vedel, da je to gospodarjeva žena, zato jo je nagnal z njive rekoč: »Pojdi proč,

saj mi boš ves tobak polomila!«

Matilda je srečna stekla domov in povedala možu, kaj ji je rekel vrag.

Še preden je minilo leto, se je vrag zopet prikazal na njivi. »Kaj je to?« je vprašal gospodarja in

pokazal na pridelek. »Tobak je tisto, kar si v jeseni posejal na mojo njivo,« mu je odvrnil kmet

Tine. Tisti hip se je zakadilo in vrag se je udrl v zemljo.

Kmet Tine in njegova žena Matilda sta bila zelo vesela, da sta se za vedno znebila nepriljub-

ljenega gosta.

Anže Kimovec, 5. H

23

PUJSOV POHOD

Šel je pujs po poti, čisto brez skrbi, a volk že ves dan tam v grmovju čepi

in nič bolj ga ne veseli kot besedi: »Pujsa ujemi!« A pujs na njega skoči, ga potepta

in se naprej poda. Sreča pujs konja, nikogar drugega tam ni,

le par muh okoli njega frči. Pa ga pokliče, pozdravi:

»Hej! Kaj pa ti čisto sam v gozdu?« »Lastnik v mesnico me je hotel dati,

me (saj veš) … in nato prodati. A sem pobegnil!«

»Pojdi z mano, grem na drugo stran sveta … Na sever s pticami.«

»Prav, pa bom, če je tam kaj sena!«

In sta šla po poti … Korak za korakom sta prečkala vse,

kar pred njima stalo je.

Pa pride hijena … Konj jo požre ter naprej gre. A pujsu pa nič!? Gre lačen naprej naš prašič.

A glej no, kaj je pa to? Jata ptic! Samih kanarčkov in lepih vrabčkov.

Pa orel mimo prileti, nek lonec pod drevesom pusti,

se nazaj v nebo vzpne ter med oblaki izgine. Pujs pravi: »Pojdiva, pod drevo se spustiva,

se spočijva ter se naprej zapodiva.« Pa gresta pod drevo,

pujs se usede na lonec, ta poči in zgodbe je konec.

PS: Ne bom rekel, da je ta zgodba resnična (manjka deklica mična),

pa tudi ne bom rekel, da ni. Dobro preglejte svinjake vsi (če jih imate, seveda)!

In mogoče ste ravno vi tisti, ki ima v svinjaku počen lonec! V redu, zdaj je pa res konec.

Rok Grobljar, 6. a

24

25

BIVANJE V CŠOD JURČEK

Prejšnji teden smo odšli v Kočevje v CŠOD Jurček. Tam smo bili 5 dni. Najbolj mi je bilo všeč kurjenje

ognja.

Vsako jutro smo imeli najprej telovadbo, potem zajtrk, nato dopoldansko dejavnost, kosilo, popoldan-

sko dejavnost, večerjo in večerno dejavnost. Z nami so bili učitelji: Jure, Robert, Marina in Tilen. Bili

so zelo prijazni.

Ogenj smo kurili v sredo. Bilo mi je zelo všeč. Nabrali smo les in, fantje posebej, punce posebej, skuša-

li s tremi vžigalicami zakuriti ogenj. Nobenim ni uspelo. Nato smo se pogovarjali kako se brez vžigal-

nika zakuri ogenj. Fantje smo lahko igrali nogomet, punce pa so skakale čez vrv. Ko je bilo vse nared,

smo na žerjavici pekli kruh in jabolka. Kruh je bil zelo dober. Pogasili smo ogenj in odšli nazaj v dom.

Tam smo pojedli večerjo in imeli kviz male sive celice. Naši skupini je šlo kar dobro. Ko je bilo kviza

konec, je bilo na vrsti spanje. Hitro smo zaspali.

V petek smo imeli veslanje s kajaki. Z nami, v rumenem kajaku, je bil Tilen. Med potjo smo videli

veliko živali. Bilo je zelo zanimivo in bili smo zelo usklajeni. Po končanem veslanju smo še za malo

časa šli na fitnes naprave in nato v dom na kosilo. Po kosilu smo pospravljali sobe. Pred domom nas

je že čakal avtobus. Na poti smo pri gostilni Tušek(ki ima majhen živalski vrt) videli dva medveda.

Teden mi je bil v celoti zelo všeč, zato upam, da grem tja še kdaj.

Jakob Mur, 4. b

Bivanje v toplicah

Starša sta se odločila, da konec tedna preživimo v toplicah. V petek smo se zjutraj oblekli,

pozajtrkovali in počakali na prijatelje. Skupaj smo se odpravili v Dobrno. Bivali smo v

hotelu s tremi zvezdicami. Sobe, v katerih smo bivali, so bile zelo lepe. Na bazenu smo se

namakali, čofotali in zelo zelo uživali. Imeli pa smo tudi vodno telovadbo. Hrana v hote-

lu je bila zelo okusna. Vsak si je lahko izbral, kaj bo večerjal naslednji dan.

Dnevi so zelo hitro minili in kmalu je bilo konec našega dopusta. Zelo si želim, da bi še

kdaj preživela podobne mini počitnice.

Sanja Vrgovčevič Klemenčič, 5. H

26

EXCURSION TO AUSTRIA

On 22nd September 2014 on Monday students of 9th class, generation 2000, went to Austria to

Carinthia. First we went to Zollfeld where we saw Duke's Chair. After that we went to Klagen-

furt where we saw Hall of Coats of arms and inside that hall there was Duke's Stone. We even

went to the hall where Carinthia's government has meetings. After that we had an hour for eat-

ing and to go around the streets of Klagenfurt. Then we had a ride to the Pyramidenkogel where

we had a view to Worthersee.

At the end we went to Minimundus where we saw a lot of famous buildings from all around the

world, like Statue of Liberty, Toronto CN Tower, Eiffel Tower, Sydney Opera House, White

House, Taj Mahal and many others. We started the excursion at 8 o'clock and came back at 7

o'clock. That is 11 hours. We drove through the Loibe Pass which was made by Russian hostages

around the year 1573. It is 1561 meters long and on altitude 1367m. We've been very lucky to

had so beautiful weather. When we were in Austria the sun was shining while in Slovenia there

wasn't so nice weather. It started raining at the end of our trip when we were already riding

back home. We had a lot of fun.

Anja Birk, 9. b

27

SUMMER HOLIDAYS

Last summer holidays me and my family went to Turkey to Alanya for a week. We were in the

hotel called Eftalia Splash Resort. Me and my brother liked it very much because there were

very big pools and more than ten slides. Although my brother hates learning English he learned

how to order Cola or Fanta so he could get them without the help of others.

So everything was great until we went to the big shopping centre. There were really a lot of

shops and of course I wanted to see them all. My parents were walking so slow that I was afraid

that I won’t see all shops. I was becoming impatient. So I went to the next shop and my brother

wanted to see more - so he remained behind me. Then - about ten minutes later -I found out that

I cannot see my mum or father. I started panicking but then I remembered myself that I speak

English pretty good so everything was going to be all right. My brother almost started crying

but then my parents appeared. They were very scared too. I was really very happy that I found

them.

The rest of the holidays, everything was great and Turkey is very nice and interesting but in

some places is completely chaotic.

Nina Kos, 8. c

28

29

30

31

32

OŠ GRADEC

Časopis uredila: mag. Mateja Gorše

Lektorirala: Bojana Kotar