OBRAVNAVA TABORIŠČNE POEZIJE SLOVENSKIH PESNIC · UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA HUMANISTIKO...
Transcript of OBRAVNAVA TABORIŠČNE POEZIJE SLOVENSKIH PESNIC · UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA HUMANISTIKO...
UNIVERZA V NOVI GORICI FAKULTETA ZA HUMANISTIKO
OBRAVNAVA TABORIŠČNE POEZIJE SLOVENSKIH PESNIC
DIPLOMSKO DELO
Elbasana Gaši
Mentorica: doc. dr. Alja Adam
Nova Gorica, 2016
I
NASLOV
Obravnava taboriščne poezije slovenskih pesnic
IZVLEČEK
V diplomskem delu obravnavam pesniške opuse avtoric Erne Muser, Vere Albreht in
Katje Špur, ki so preživele vojno, pri tem pa osrednji poudarek namenim prikazu in
obravnavi taboriščne poezije. Taboriščna poezija je pri Erni Muser zajeta v ciklu Ne
zlomiš src, iz njene edine zbirke Vstal bo vihar (1946). Drugi dve pesnici sta svoje
pesmi združili v zbirki Ravensbriške pesmi (1977). V svoji nalogi se osredotočam na
zgodovinske okoliščine nastanka taboriščne poezije in njeno umestitev v književnost
narodnoosvobodilnega boja ter v širše literarne tokove tistega časa. Motivno-‐
tematska in slogovna analiza pokaže, da se pesmi avtoric med seboj razlikujejo tako
vsebinsko kot slogovno, kar kaže na vplive različnih, pogosto nasprotujočih si
literarnih smeri tistega obdobja. Nekatere pesmi obravnavanih avtoric po svoji
kvaliteti odstopajo od glavnine taboriščne poezije in upravičujejo svojo
reprezentativnost v njenem okviru. S tem dodatno potrjujejo ugotovitev Novak-‐
Popov, ki med izjeme od prevladujoče “šablonskosti, klišejskosti in shematiziranosti”
(Novak-‐Popov, 1986, str. 203) taboriščne poezije uvršča tudi pesnici Katjo Špur in
Erno Muser (Novak -‐ Popov, 1986). Menim da, tudi Vera Albreht v vsaj dveh pesmih
presega meje tega žanra.
KLJUČNE BESEDE
Taboriščna poezija, koncetracijska taborišča, nacizem, fašizem, narodnoosvobodilni
boj, Osvobodilna fronta, partizanska poezija, druga svetovna vojna, žensko pesništvo,
Ravensbrück
II
TITLE
Concentration camp poetry written by Slovenian female poets
ABSTRACT
The thesis deals with the poetic opuses of Erna Muser, Verna Albreht and Katja Špur,
who survived the war, and focuses on the concentration camp poetry. The
concentration camp poetry written by Erna Muser is collected in the cycle Ne zlomiš
src from her sole collection Vstal bo vihar (1946). The other two poets collected their
poems in the collection Ravensbriške pesmi (1977).
My thesis focuses on the historical circumstances in which concentration camp
poetry was created and on its position in the literature of the national liberation and
literary streams of that time. The analyses of the motifs, themes and style of the
poems written by the above mentioned poets shows that the poems differ in content
and style due to the influence of different and very often contradictory literary
tendencies of that time. Some of the poems of the mentioned poets step out in their
quality from the majority of the concentration camp poetry, which entitles them to
being representative within the framework of the concentration camp poetry.
This additionally confirms the conclusions of Novak-‐Popov, who places the poets
Katja Špur and Erna Muser among the exceptions of the dominant “šablonskosti,
klišejskosti in shematiziranosti” (Novak -‐ Popov, 1986, str. 203). I believe that Vera
Albreht, too, exceeds the limits of this genre at least in two of her poems.
KEY WORDS
Concentration camp poetry, concentration camps, Nazism, fascism, national
liberation struggle, Liberation Front, partisan poetry, the Second World War, female
poetry, Ravensbrück.
III
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ...................................................................................................................................... 1 1.1 Cilj diplomskega dela ............................................................................................................. 2 1.2 Zgradba diplomskega dela ................................................................................................... 2 1.3 Metode dela ................................................................................................................................ 3
2 ZGODOVINSKI PREGLED DRUGE SVETOVNE VOJNE ............................................... 4 3 RAZVOJ KNJIŽEVNOSTI NARODNOOSVOBODILNEGA BOJA ................................ 10 3.1 Značilnosti partizanskega pesništva .............................................................................. 13 3.2 Avtorice v književnosti narodnoosvobodilnega boja ............................................... 14
4 SLOVENSKA TABORIŠČNA POEZIJA ............................................................................ 17 4.1 Družbena nesprejetost taboriščne poezije .................................................................. 17 4.2 Značilnosti taboriščne poezije ......................................................................................... 18 4.3 Ženska taboriščna skupnost ............................................................................................. 21
5 LITERARNOZGODOVINSKA UMESTITEV SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI V OBDOBJU MED OBEMA VOJNAMA ...................................................................................... 28 6 ŽIVLJENJE IN DELO OBRAVNAVANIH PESNIC .......................................................... 32 6.1 Erna Muser .............................................................................................................................. 32 6.1.1 Pesniška zbrika Erne Muser: Vstal bo vihar ........................................................................ 33
6.2 Analiza poezije iz cikla Ne zlomiš src .............................................................................. 34 6.2.1 Žrtvovanjsko-‐odrešitvena tematika ....................................................................................... 34 6.2.2 Motiv groba na tujem .................................................................................................................... 35 6.2.3 Motiv narave ..................................................................................................................................... 36 6.2.4 Ljubezenska tematika ................................................................................................................... 37 6.2.5 Odnos do mučiteljev ...................................................................................................................... 37 6.2.6 Sklep ..................................................................................................................................................... 38
6.3 Vera Albreht ........................................................................................................................... 38 6.3.1 Pesniška zbirka Vere Albreht in Katje Špur: Ravensbriške pesmi .............................. 39
6.4 Analiza poezije Vera Albreht: Noči brez zvezd ............................................................ 40 6.4.1 Motiv smrti kot odrešitve ........................................................................................................... 40 6.4.2 Tematika groba na tujem ............................................................................................................ 41 6.4.3 Motiv narave ..................................................................................................................................... 41 6.4.4 Tematika maščevanja ................................................................................................................... 43 6.4.5 Tematika taboriščne psihološke travme .............................................................................. 44 6.4.6 Sklep ..................................................................................................................................................... 44
6.5 Katja (Katarina) Špur .......................................................................................................... 45 6.5.1 Analiza Pesmi Katje Špur: Balada o Ravensbrücku .......................................................... 46 6.5.2 Tematika taboriščnega dela ....................................................................................................... 46 6.5.3 Tematika smrti ................................................................................................................................ 47 6.5.4 Motiv narave ..................................................................................................................................... 50 6.5.5 Sklep ..................................................................................................................................................... 51
7 ZAKLJUČEK ......................................................................................................................... 52 8 VIRI IN LITERATURA ....................................................................................................... 53 9 PRILOGA .............................................................................................................................. 56
1
1 UVOD
Z ekonomsko krizo, ki vlada v 21. stol., pa ne samo z njo, tudi z razpadom in
razvrednotenjem moralnih načel, človek doživlja “déjà vu”, ki priklicuje spomin na
drugo svetovno vojno. Fašizem in nacizem sta bila v preteklosti totalitarna sistema,
ki sta zavladala prav zaradi nezadovoljstva ljudi ob gospodarski krizi in predvsem z
vzbujanjem strahu, ki je bilo usmerjeno v mržnjo do drugačnih. Organizirana norost
je podrla vse racionalne človeške meje in prinesla svetu najgrozovitejšo iznajdbo
človeštva – koncentracijska taborišča.
Izguba vrednot novim generacijam ne prinaša nič dobrega, saj so s tem izgubile
kompas. Moderen človek, obkrožen z materialnim obiljem, ostaja izoliran v samoti,
izgublja občutek za odgovornost in se noče več obračati v preteklost, da bi se iz nje
kaj naučil. Tako ponovno naseda manipulacijam in izkrivljanju zgodovine.
Zaradi tega se mi zdi še posebej pomembno, da se posvetimo zgodovinskim temam,
ki so v današnji družbi nezaželene. Taka je taboriščna tema smrti ter razkrivanje
najtemnejših človeških plati mučiteljev kot tudi krhkosti in ranljivosti taboriščnikov,
ki se v svoji poeziji kažejo v vseh čustvenih stanjih, kot so trpljenje, želja po
maščevanju in uporu, strah, upanje...
V diplomski nalogi obravnavam tri ženske taboriščne pesnice, ker menim, da so bile
ženske na splošno v literarni zgodovini premalo upoštevane in po krivici prezrte.
Pesnice Erna Muser, Vera Albreht in Katja Špur, ki so zaradi kvalitete svoje poezije
reprezentativne in jim je tudi uspelo izdati pesniške zbirke, so le bežno omenjene v
literarnozgodovinskih študijah o tem obdobju. Z analizo želim ugotoviti, kakšne
tematsko-‐motivne prvine prevladujejo v njihovih opusih, koliko se odmikajo od
standardov taboriščne poezije, ki se na ravni žanra kažejo v “nizki stopnji pesniške
predelave zunajliterarne resničnosti” (Novak-‐Popov, 1986, str. 204) in v “na gosto
posejanih klišejih in literarnih stereotipih, z vidno težnjo v posplošitev in shematizacijo”
(Novak-‐Popov, 1986, str. 204). Zanimalo me bo tudi, koliko se obravnavane avtorice
med seboj razlikujejo tako po slogovni kot vsebinski plati. Poleg tega bi želela
2
predstaviti etično plat taboriščne poezije, saj menim, da je le-‐ta bistvenega pomena
zanjo.
1.1 Cilj diplomskega dela
Cilj diplomskega dela je predstaviti in analizirati taboriščni cikel pesniške zbirke
Erne Muser, Vstal bo vihar (1946) in pesniško zbirko Ravensbriške pesmi (1977), v
kateri so združene taboriščne pesmi Vere Albreht in Katje Špur. Skupno vsem trem
pesnicam je, da so pesmi nastale v taborišču Ravensbrücku in njegovi podružnici
Neubrandeburg.
Pesnice želim umestiti v širši literarnozgodovinski okvir in jim določiti mesto v
okviru taboriščne poezije glede na odmike od njenih standardov. Poleg tega me
zanima, kako se med seboj razlikujejo po obravnavi motivov in po uporabljenih
pesniških sredstvih. Ob estetski vrednosti bom skozi nalogo predstavila etično
dimenzijo te poezije, saj je le-‐ta zanjo bistvena.
1.2 Zgradba diplomskega dela
V prvem delu bom opisala zgodovinski okvir druge svetovne vojne, vzroke za vzpon
fašizma in nacizma in potek vzpostavite njihovih režimov v Evropi. Opisala bom
dogajanje ob začetku vojne na Slovenskem in osvetlila predvojno politično stanje. Da
bi lažje razumeli ozadje ustanovitve Osvobodilne fronte, bom orisala razvoj
odporniških gibanj pred drugo svetovno vojno.
V drugem delu se bom posvetila razvoju književnosti narodnoosvobodilnega boja,
izpostavila bom glavne predstavnike in značilnosti te književnosti. Kot njegov
posebni del bom v naslednjem poglavju obravnavala taboriščno poezijo, določila njen
obseg, namen, pomembnost in značilnosti. Ugotavljala bom tudi razlike med
pesništvom narodnoosvobodilnega boja in taboriščnim pesništvom. Kot poseben
dodatek, ki bo še določneje osvetlil okoliščine, ki so vplivale na etično vrednost
taboriščne poezije, bom predstavila žensko taboriščno skupnost v Ravensbrücku.
3
Četrti del bo zajemal literarnozgodovinsko umestitev slovenske književnosti v tem
obdobju. Predstavljene bodo vse glavne literarnozgodovinske smeri svetovne
književnosti, ki so vplivale na njen razvoj. Na koncu tega poglavja bo orisan širši,
evropski kontekst taboriščne poezije ter domači in tuji raziskovalci te tematike.
V zadnjem delu bom predstavila življenjepise in pesniški zbirki obravnavanih pesnic,
Erne Muser, Vere Albreht in Katje Špur. Sledila bo analiza in podrobnejša
interpretacija njihovih pesmi glede na motivno-‐temske in slogovne prvine. Na koncu
bo sledil poskus sinteze vseh izsledkov, medsebojna primerjava pesnic in poskus
njihove literarnozgodovinske umestitve v smeri tistega obdobja.
1.3 Metode dela
V uvodnih poglavjih bom z zgodovinsko metodo osvetlila kontekst, v katerem je
nastajala taboriščna poezija obravnavanih pesnic, in z deskriptivno metodo opisala
njihovo življenje in delo. Izhajala bom iz pregleda pesniških zbirk Erne Muser, Vstal
bo vihar ter Vere Albreht in Katje Špur, Ravensbriške pesmi. Izbrala bom pesmi z
najpogostejšimi motivi (motiv smrti, narave, groba na tujem), temami (maščevanje,
odnos do mučiteljev, tema taboriščnega dela) in iskala odstopanja od navedene
motivno-‐tematske usmeritve. Izbrane pesmi bom s pomočjo metode analize in
interpretacije raziskala vsebinsko in slogovno ter s primerjalno metodo umestila v
literarne smeri tistega obdobja. V zaključku bom z metodo sinteze povzela dobljene
izsledke in skušala ugotoviti, ali se izbrana dela razlikujejo od glavnine taboriščne
poezije.
4
2 ZGODOVINSKI PREGLED DRUGE SVETOVNE VOJNE
Osrednja tema diplomske naloge je slovenska taboriščna poezija, vendar jo lahko
razumemo le v širšem kontekstu književnosti narodnoosvobodilnega boja, kamor jo
prištevajo tudi literarni zgodovinarji (Paternu, Novak -‐ Popov, Smolej). Za to
književnost izrecno velja, da so zanjo izredno pomembne prav okoliščine, v katerih je
nastajala:
“Slovstvo v NOB je oznaka za slovensko književnost, kakršna se je razvila v tesnem stiku z
narodonoosvobodilnim gibanjem, z bojem zoper italijanske in nemške okupatorje, pa tudi za
revolucionarno preobrazbo slovenske družbe v času druge svetovne vojne. Zunanji in notranji
položaj, iz katerega je rasla slovstvena dejavnost v tem obdobju, se bistveno razločuje od vseh
prejšnjih obdobij slovstvenega razvoja” (Kos, 1992, str. 351).
Tudi sama recepcija teh del je v veliki meri odvisna prav od “estetskega delovanja
fakta” (Novak-‐Popov, 1989, str. 199), to pomeni, da je zunajliterarna resničnost
pomemben del samega literarnega dela:
“Ni naključje, da je sodobna literarna veda prav v zvezi s taboriščno, jetniško in poezijo geta
predpostavila estetsko delovanje fakta, ki svoje šokantno učinkovanje, sprožanje etične in
emocionalne katarze, opravlja tudi, kadar reducira postopke jezikovne stilizacije, značilne za
literarne kode” (Novak-‐Popov, 1989, str. 199).
Zato bom v prvem poglavju diplomske naloge osvežila spomin na svetovne dogodke
druge svetovne vojne kot tudi na samo slovensko narodnoosvobodilno gibanje, da bi
tako razumeli kontekst, iz katerega je izhajala taboriščna poezija. Okoliščine, ki so jo
pogojevale v ožjem smislu, pa bom podrobneje predstavila v poglavju pred analizo
taboriščnih pesmi.
Druga svetovna vojna
Pregled zgodovine druge svetovne vojne izpostavljam, saj so zgodovinska dejstva v
naši sodobni družbi, ki naj bi po ameriškem sociologu Fukuyami bila družba “konca
5
zgodovine”, prevečkrat nejasno predstavljena, zabrisana in izkrivljena. Vendar je
izven konteksta holokavsta težko dojeti etično dimenzijo taboriščne poezije, ki so jo
pogojevale prav te izredne razmere.
Druga svetovna vojna, ki jo štejemo za enega največjih zločinov nad človeštvom, se je
začela z gibanjem in nadvlado diktatorskega fašističnega in nacističnega političnega
sistema. Vzpon totalitarnih in fašističnih strank je omogočila gospodarska kriza, ki se
je popolnoma razvila v tridesetih letih devetnajstega stoletja in povzročila hkrati tudi
politično krizo. Vse večje nezadovoljstvo ljudstva, brezposelnost, razredni boji,
ekonomska kriza itd. so bili povod za prevlado totalitarnih strank. Podporo so si
pridobili predvsem pri množici nezadovoljnega srednjega sloja, ki je lahkoverno
nasedla propagandi o “zaščiti tistega, ki živi od dela svojih rok in pošteno zasluženega
premoženja” (Prunk, 1976, str. 547 – 548).
Fašistični Italija in Nemčija sta se povezali z Japonsko in tako izoblikovali vojaški
trojni pakt. Politični program vseh treh držav je bil najprej širiti svoje ozemlje, nato
ga “očistiti neprimerne rase” in na “očiščenih” tleh postaviti novo državo. Z množično
deportacijo ljudi so nacisti kmalu začeli izvrševati svoj program rasizma, ki je bil
najprej uperjen proti nemškim Židom (Prunk, 1976, str. 573).
V ta namen so se po Evropi in predvsem v Nemčiji začela graditi koncentracijska
taborišča, v katera so pod okriljem Tretjega rajha začeli deportirati najprej politične
nasprotnike režima iz vrst nemških levičarskih strank. Med njimi so bili vsi napredni
in drugače misleči. Tako je bilo v prvem valu taboriščnih zapornikov veliko
kulturnikov, učiteljev in duhovnikov. Nacisti so jih želeli s fizičnim nasiljem
prevzgojiti v dobre Nemce. Tiste, ki se kljub mučenju, poniževanju, šikaniranju niso
želeli pokoriti, so umorili. Prvo tako koncentracijsko taborišče, ki je nastalo že leta
1933, je bil Dachau (Jezernik, 1993). S povečanjem števila deportiranih z okupiranih
ozemelj so se razvila tudi delavna taborišča, ki so izkoriščala brezplačno delovno silo,
potrebno za razvoj industrije. Obenem pa je to bil način počasnega uničevanja
življenj, saj so zapornike čezmerno izkoriščali, zato je bil njihov obstoj v taboriščih
kratek. Ustrelili so vse, ki niso bili več primerni za delo zaradi fizične izčrpanosti ali
bolezni. Najhujša oblika taborišča je bilo uničevalno taborišče. Glavni in edini cilj
6
taborišč je bil genocid Judov, Sintov, Romov, Slovanov, t. i. “nižje rase”, pa tudi
homoseksualcev in drugih osovraženih skupin. Pobijanje se je izvrševalo v plinskih
celicah. Poznana koncentracijska taborišča, v katerih so življenja izgubili tudi mnogi
Slovenci in Slovenke, so: Dachau, Ravensbrück, (Nemčija), Mautthausen (Avstrija),
Auschwitz (Poljska). Fašistična taborišča pa so: Gonars, Visco, Chiesa Nuova (Italija),
Rab (Hrvaška) (Paternu, 1997).
Fašistično-‐nacistični genocid na slovenskem ozemlju
Čeprav termin holokavst uporabljamo za genocid nad Judi, lahko trdimo, da so
Slovenci doživeli v drugi svetovni vojni podobno usodo, saj jih je v taboriščih umrlo
kar 11.000. Fašistični in nacistični okupatorski sistem si za cilj namreč ni vzel samo
zasedbe slovenskega ozemlja, temveč je hotel slovenski narod zatreti na duhovnem
in fizičnem nivoju. S tem bi si omogočil trajno etično razširitev lastnega ozemlja.
Nacistični program za izvedbo etičnega izbrisa slovenskega naroda naj bi temeljil, kot
navaja Ferenc, na treh točkah (Ferenc, 2006):
"1. množični izgon Slovencev,
2. množično naselitev Nemcev,
3. hitro in popolno ponemčenje tistega prebivalstva, ki bi še ostal na domačih tleh"
(Ferenc, 2006, str. 74).
Nacisti so začeli program udejanjati že z začetkom vojne najprej z izseljevanjem
slovenskih ljudi na Hrvaško in v Srbijo ter z naseljevanjem nemških (npr.
Kočevarjev) na izpraznjena ozemlja (Cesar, 1996). Predvideno je bilo izseliti od 220
000 do 260 000 oseb. Načrt se zaradi tehničnih razlogov ter slovenskega in
jugoslovanskega ljudskega upora ni povsem uresničil. Izseljevanje je zadelo različne
ciljne skupine (npr. na Štajerskem begunske družine, ki so se tja naselile po letu
1914, prebivalce obmejnih območjih Save in Sotle), vendar so bili glavna tarča
izobraženci, ki se niso želeli pokoriti in priključiti organizacijam, ki so jih ustanovili
okupatorji s pomočjo domačinov predvsem za prepoznavanje njim sovražnih
elementov med domačim prebivalstvom (Klanjšček, 1989).
7
Tako kot Hitler je tudi Mussolini javno razglašal svoje namene glede slovenskega
ozemlja, ki ga je želel popolnoma italijanizirati. Vendar je bil italijanski okupatorski
sistem na videz prizanesljivejši. Za razliko od nemškega je vsaj na začetku upošteval
kulturne in prosvetne ustanove (univerzo, šolstvo, gledališče, nepolitično kazensko
sodstvo in nižjo upravo), saj si je s tem želel pridobiti naklonjenost slovenskega
prebivalstva, zlasti izobraženstva. Že po enem letu pa so tudi v njihovih uradih začeli
nastajati načrti, v katerih naj bi politiko zaostrili po nemškem modelu (množičen
izgon Slovencev, kolonizacija Italijanov, večja italijanizacija prosvete in kulture itd.),
vendar jim je uresničitev načrtov preprečila kapitulacija Italije (Ferenc, 2006).
Popolna kulturna prevlada z genocidnimi težnjami je bila cilj vseh treh okupacijskih
sistemov in zato, kot svari Ferenc, bi bilo popolnoma napačno misliti, da je
okupatorja k nasilju spodbudil samo odpor slovenskega in drugih narodov. Prav
nasprotno, uresničitev prenekaterega načrta jim je ravno ta odpor preprečil (Ferenc,
2006).
Odporniška gibanja
Med drugo svetovno vojno je večina Evrope trpela pod nacističnim in fašističnim
terorjem, vendar se je prav na tleh nekdanje kraljevine Jugoslavije razvil
najsilovitejši in najbolj množičen odpor. Za analizo poezije naših taboriščnih pesnic je
pomembno dejstvo, da so vse tri pesnice izhajale iz narodnoosvobodilnega boja.
Deloma se to kaže v njihovi poeziji, predvsem pa so borbeni duh prenesle v
taboriščno življenje v obliki aktivne organiziranosti in medsebojne solidarnosti.
Gibanja proti fašizmu so se začela že pred vojno. Prav na slovenskih tleh se je razvila
prva protifašistična ilegalna organizacija v Evropi, to je bil TIGR, ki je nastal kot
spontan odziv na nasilje, ki so ga doživljali Slovenci pod fašistično Italijo (Cenčič,
1997).
8
Po drugi strani je Kominterna1, na predlog francoske komunistične stranke dala
pobudo za povezovanje komunističnih strank z meščanskimi zaradi nevarnosti
fašizma in nacizma. Tako se je tudi v Sloveniji že leta 1935 začela razvijati t. i. Ljudska
fronta, v kateri so se povezali komunistična stranka in krščanski socialisti, druge
stranke pa se zaradi ilegalnosti komunistične stranke niso pridružile (Mally, 2011).
Pomemben za nadaljnji potek zgodovinskih procesov, je bil tudi razkol v krščanskem
političnem krilu, ki je imel večinsko podporo slovenskega prebivalstva (Erjavec,
1954). Njegov levi del se je ostro odzval na fašizem in se v boju proti njemu povezal
celo s komunistično stranko, konservativnejši del pa je ustanovil nov sindikat
katoliške stranke, ki je kasneje deloval v okviru režimske fašistične organizacije
Jugoras (Mally, 2011). Ta razkol se je tragično stopnjeval v državljanski vojni med
domobranci in partizani.
Predvojno povezovanje v ljudskofrontnem gibanju je pripomoglo k temu, da se je ob
okupaciji hitro ustanovila organizacija, ki je aktivirala upor, to je bila Osvobodilna
fronta (OF). Med ustanovitelji so bili Komunistična partija Slovenije (KPS), krščanski
socialisti, levo krilo Sokolov, skupina kulturnih delavcev in ostale skupine.
Naloge Osvobodilne fronte
Obravnavane pesnice so bile kot intelektualke aktivne pri Osvobodilni fronti (OF), ki
je organizirala ilegalno odporniško dejavnost na področju kulture. Glavna naloga
kulturnega programa OF je bila dvigovati narodno zavest in spodbujati k
vsesplošnemu uporu proti okupatorju. Leta 1941 so se v okviru prvega plenuma OF,
ki je določil smernice za delovanje, kulturniki odločili zoperstaviti okupatorju z
izdajanjem ilegalnega tiska. Začeli so zbirati gradivo v ta namen. Na drugem plenumu
se je odbor OF odločil za kulturni molk, kar je pomenilo, da so začasno ustavili
revijalni tisk in pozvali k bojkotu vseh kulturnih dejavnosti, ki jih je takrat organiziral
italijanski okupator (kulturne prireditve, gledališke predstave, filme, revijalne in
politične publikacije itd.). K bojkotu so pozivali tudi druge kulturne delavce in ostalo
prebivalstvo (Gabrič, 1989). Kulturnega molka ne smemo jemati za zaton
1To je bila mednarodna zveza komunističnih strank in drugih revolucionarnih gibanj celega sveta.
9
slovenskega kulturnega ustvarjanja, njegovo zapoved so upoštevali predvsem
književniki. OF je tudi pozivala kulturne delavce, predvsem pesnike in pisatelje, da
naj v svojih delih izražajo trpljenje, pa tudi upanje, borbenost in pogum v boju
svojega naroda proti okupatorju (Gabrič, 1989). Kasneje je glavno orožje postal prav
ilegalni partizanski tisk, ki je omogočil razmnoževanje leposlovne tiskovine
(pesniške zbirke, reportaže, pesmarice). Poleg tega je širil tudi druge vrste
informacij, kot so politične in vojaške (Klopčič, 1975).
Pomembno vlogo pri širjenju upora je imela tudi ilegalna radijska postaje Kričač, ki je
delovala v Ljubljani. Med člane in urednike te postaje sodi tudi Vera Albreht, ena
izmed pesnic, ki jih obravnava ta diplomska naloga. Zaradi delovanja pri Kričaču je
bila večkrat zaprta in nazadnje deportirana v taborišče.
Tiskovina v propagande namene je nastajala tudi pri domobrancih. Domobranstvo na
Slovenskem je nastalo s podporo nemškega okupatorja po kapitulaciji Italije. Vanj so
se vključili Slovenci, ki so želeli sodelovati z Nemci in tako s skupnimi močmi zatreti
narodnoosvobodilno gibanje in z njim grožnjo komunistične revolucije. Namen
njihove tiskovine je bil predvsem zasmehovanje narodnoosvobodilnega boja
(Jakomin Kocjančič, 2012).
10
3 RAZVOJ KNJIŽEVNOSTI NARODNOOSVOBODILNEGA
BOJA
Na začetku zgodovinskega dela je bilo izpostavljeno, da se je vzporedno z
narodnoosvobodilnim bojem (NOB) razvijala edinstvena oblika književnosti –
književnost narodnoosvobodilnega boja. Po Novak-‐Popov je taboriščna poezija
“podmnožica” te književnosti, saj naj bi imela z njo več skupnih značilnosti kot razlik
(Novak-‐Popov, 1989). Pri analizi taboriščnih pesmi treh ravensbürških pesnic sem se
osredotočila predvsem na posebnosti, ki jih razlikujejo od običajne taboriščne
poezije, s tem pa jih oddaljujejo tudi od prevladujoče poetike NOB. V nadaljevanju
bom predstavila razvoj in glavne značilnosti književnosti NOB, da bi tako lažje
razumeli, v čem se obravnavane avtorice razlikujejo od poetoloških in ideoloških
standardov tako književnosti NOB kot tudi same taboriščne poezije.
Za književnost NOB je značilno, da se v njej vse takrat obstoječe literarne struje
prepletejo, pri tem pa prevlada socialni realizem. Literarnozvrstno je ta književnost
razvila predvsem liriko. Idejno poudarja povezanost posameznika s premiki v družbi,
s socialnim in zgodovinskim ustrojem, ta določa tudi človekovo intimnost. Glavna
motivika tako ne temelji na njegovi intimi, individualnosti, temveč na človeku kot
členu narodnega revolucionarnega dogajanja. Prilagodila se je tudi literarna oblika
tega slovstva, morala je biti dostopna, učinkovita in predvsem razumljiva ljudstvu
(Kos, 1992).
Cesar v svoji razpravi razdeli narodnoosvobodilno pesništvo na tri obdobja:
– prvo obdobje literarnega ustvarjanja se začne z napadom na Jugoslavijo (6.
april 1941), ki daje tudi vsebinske pogoje novemu literarnemu ustvarjanju in
ustanovitvi Osvobodilne fronte. V tem obdobju odigrajo pomembno vlogo vsi
literarni ustvarjalci. Na odpor okupacije se odzove tako stari kot mladi rod.
Pomembna predstavnika mlajšega rodu sta predvsem pesnika Vladimir
Pavšič–Matej Bor in Karel Destovnik–Kajuh (Cesar, 1975).
11
– drugo obdobje sledi od sredine decembra 1941 do kapitualacije Italije (8.
september 1943). V tem obdobju je težišče razvoja literature še vedno v
Ljubljani, čeprav se v partizanskih enotah že rojevajo prve literarne
upodobitve življenja in boja v poeziji, prozi in dramatiki (Cesar, 1975).
– tretje obdobje sega od 8. septembra do 1943 vse do osvoboditve Slovenije,
maja 1945. V tem času pride tudi do spremembe načina publiciranja in
posredovanja literarnih del. Umetniško ustvarjanje se prenese iz okupiranih
mest v partizanske enote ali na osvobojena ozemlja. Poveča se število glasil, ki
so bila namenjena predvsem pesniškim in proznim objavam. V večjem številu
so začela nastajati literarni zborniki, povečala se je naklada in ponatisi
samostojnih pesniških in proznih zbirk (Cesar, 1996).
Ljudstvo in književniki so se okupatorju upirali na različne načine. Ohranjanje
slovenske kulturne dediščine se je začelo že pri preprostem ljudstvu, skrbno so
ohranjali in skrivali vse, kar je zajemalo slovstveno kulturo in umetnost. Upor proti
tiraniji okupatorjev se je med književniki, kakor sem že omenila v zgodovinskem
pregledu, odražal najprej s kulturnim molkom, obenem pa s pisanjem v glasilih
Osvobodilne fronte, ki so jih tiskali v ilegalnih ljubljanskih tiskarnah ali na
osvobojenem ozemlju. Med najpomembnejša glasila sodi Slovenski Poročevalec
(Cesar, 1975).
Ilegalni tisk je bil za narodnoosvobodilno pesništvo velikega pomena, saj so pesmi
lahko samo z ilegalno izdajo začele obstajati in se razmnoževati. Za Novak-‐Popov je
glavni razlog za zamolk taboriščne poezije ta, da ni bilo možnosti posredovanja
literarnih sporočil med taboriščniki in zunanjim svetom (Novak-‐Popov, 1989).
Prva pesniška zbirka, ki je bila natisnjena v ilegali je bila pesniška zbirka Mateja Bora,
Previharimo viharje (1942), tiskale so se tudi pesmi Destovnika -‐ Kajuha, Toneta
Seliškarja in Franceta Kosmača itd. (Kos, 1992). Med starejšimi pesniki se je ob
izbruhu vojne najprej oglasil pesnik Oton Župančič z verzi, ki so nakazovali evropsko
stanje pred vojnim viharjem. Ob slutnji, da so na pohodu hudi časi, se je oglasil s
pesmijo in znamenitim verzom “Veš, poet, svoj dolg?”. Pesem štejemo za prvo, v
12
ilegalnem tisku objavljeno pesem (1941), natisnjena je bila pod naslovom Pojte za
menoj! To je bila prva partizanska pesem, s svojo vsebino pa sodi v sam vrh te zvrsti
(Klopčič, 1975). Po mnenju Emila Cesarja moramo za prvo vojno pesem šteti pesem
Manka Golarja, Vojna, ki je nastala takoj po nemškem vdoru na Štajersko (Cesar,
1975).
Pomembno vlogo pri kulturnem gibanju, predvsem pa v pesništvu
naroodnoosvobodilnega boja sta imela pesnika, ki sta se pesniško razvila prav v dobi
odpora, mladi profesor Vladimir Pavšič in Karel Destovnik, takrat še študent. Oba sta
objavljala in pisala v ilegalnem tisku in aktivno delovala v Osvobodilni fronti. Z letom
1941 se je Vladimir Pavšič v celoti usmeril k ustvarjanju poezije osvobodilnega
gibanja. Pesmi, ki so nastale od junija 1941 do januarja 1942, je zbral v zbirko
Previharimo viharje, ki je prva podpisana s psevdonimom Matej Bor. Velja za prvo
partizansko pesniško zbirko (Smolej, 1971). Pesnik Karel Destovnik je v ljubljanskem
ilegalnem tisku deloval med letoma 1941 in 1942, svoje pesmi je objavljal pod
psevdonimom Kajuh. Leta 1941 je zasnoval pesniško zbirko Markacije, ki pa je bila
zaradi izdaje ilegalne tiskarne v Ljubljani v celoti z izvirnikom vred uničena. Pesnik je
zaslužen tudi za prvo pesem napisano v ječi, Nenapisano pismo iz ječe, ki jo je namenil
materi. V njej priča o lastnem trpljenju in kršenju osnovnih človekovih pravic (Cesar,
1975).
Med pomembne avtorje iz prvega obdobja narodnoosvobodilnega gibanja sodijo še
avtorji kot so Tone Šifrer, Jože Šmit, Miha Klinar ter Fran Albreht, mož Vere Albreht,
katere poezijo obravnavam v tem diplomskem delu. To obdobje so zaznamovale tudi
pesmi Franceta Oniča in Vinka Košaka, ki opozarjajo na krivico, ki se je dogajala
slovenskemu narodu (Cesar, 1975).
V drugem obdobju narodnoosvobodilnega boja so v okviru kulturno-‐političnih
prireditev na osvobojenih ozemljih predstavljali predvsem dela Ivana Cankarja,
Srečka Kosovela, Toneta Seliškarja, Mileta Klopčiča in drugih. Prav v času drugega
obdobja narodnoosvobodilnega gibanja pa izide tudi druga pesniška zbirka Mateja
Bora, Pesmi. V ospredju te zbirke je tragična ljubezenska izpoved, ki je posvečena
njegovi usmrčeni ženi. Ljubezenska lirika za književnost NOB ni bila značilna, saj se
13
je v svojem osebnem izpovedovanju oddaljevala od kolektivne miselnosti. Pa vendar
zbirka prav zaradi tega odmika v zasebnost učinkuje s svojo tragiko še močneje in
kliče k poravnavi takšnih zločinov in krivic. Pesmi obenem pozivajo k nacionalni
enotnosti v boju zoper okupatorsko nadvlado ter tolažijo in hrabrijo ljudstvo, ki je
trpelo skupno stisko (Cesar, 1975).
V drugem obdobju so bili dejavni še pesniki Fran Albreht, Jože Brejc, Naci Kranjec,
Tone Seliškar, Jože Udovič, Črtomir Šinkovec, Tone Seliškar, Edvard Kocbek, Jože
Šmit, Dušan Mevlja, Ivan Minatti in pesnice Nada Dragan -‐ Cerevska, Lili Novy, Majda
Peterlin -‐ Vida Brest. Prav v tem obdobju dočaka tudi izid svoje prve pesniške zbirke
z naslovom 16 pesmi mlada pesnica Majda Peterlin -‐ Vida Brest (Cesar, 1975).
Taboriščne pesnice so izide svojih pesniških zbirk doživele šele po vojni. Tako je
najprej leta 1946 Erna Muser izdala svojo taboriščno poezijo v sklopu zbirke Vstal bo
vihar, šele leta 1977 pa izide skupna pesniška zbirka Vere Albreht in Katje Špur
Ravensbriške pesmi. Tudi v tem se vidi razlika, saj je bila književnost NOB aktualna in
sočasno dostopna širšemu krogu bralcev, taboriščna je prišla med njih šele z
zamikom. V tem času se je družbena stvarnost spremenila, s tem pa se je izgubila tudi
njena aktualnost.
Prve mesece leta 1945 prištevamo k tretjemu obdobju narodnoosvobodilnega boja. V
tem času literarno delo in ustvarjanje miruje, saj so se vse sile usmerile v direkten boj
za osvoboditev okupirane domovine, bili so se še zadnji boji pred popolnim porazom
nemške vojske. Kot navaja Cesar, se slovenski narodnoosvobodilni boj in z njim
povezano književno ustvarjanje zaključi 9. maja 1945 z osvoboditvijo. Književnost
NOB zaključi, kot jo je tudi začela, pesem Otona Župančiča, Osvoboditeljem (Cesar,
1975).
3.1 Značilnosti partizanskega pesništva
Pri partizanskem pesništvu gre za poseben pojav množičnega pesniškega
ustvarjanja. V njem so sodelovali ljudje vseh plasti, nazorov, strank, starosti,
izobrazbe, talentov in v najrazličnejših okoliščinah. Pesniški medij je v tem posebnem
in težkem obdobju služil posameznikom za poistovetenje z narodom in izkazovanjem
14
iskrene privrženosti idejam in ciljem narodnoosvobodilnega boja (Stanonik, 1993).
Pesništvo se je razvilo v novo obliko ljudskega pesništva, v kateri je partizanski
pesnik izražal svoja globoka doživetja v zvezi s partizanskim življenjem in odločno
vero v zmago nad zatiralci slovenskega in drugih tlačenih narodov (Janež S. in Ravbar
M., 1978, str. 349).
Osnova partizanskih pesmi so bile stare revolucionarne in domoljubne pesmi, ki so
jih partizanski pesniki prilagodili novim potrebam in jih peli po svojih enotah. Med
partizani so v kulturniških skupinah delovali mnogi slovenski kulturni delavci,
pesniki, pisatelji in skladatelji ter prispevali svoj delež k partizanski pesmi (Janež S.
in Ravbar M., 1978). Partizanska pesem se je prelevila v peto pesem in se tako hitro
širila med partizani in ostalim prebivalstvom. Izdane so bile obsežne pesniške zbirke
z naslovi Slovenske partizanske pesmi, Naša Pesem, Partizanska pesem. (Janež S. in
Ravbar M., 1978).
Glavnino partizanske pesmi sestavljajo lirska besedila. Med njimi so narodne in
revolucionarne budnice, himne, bojne pesmi, pa tudi razpoloženjske, ljubezenske in
miselne pesmi, elegije, celo tercine in soneti. Vendar so v pesništvu NOB
prevladovale preproste kitične in verzne oblike, primerne za recitacijo in uglasbitev
(Kos, 1992).
Tudi pri ravensbrüških pesnicah zasledimo nekatere značilnosti partizanskega
pesništva. Tako najdemo elegije pri vseh treh pesnicah. Za Erno Muser so značilni
predvsem soneti, ljubezenske in miselne pesmi, elemente budnic in hvalnic
odkrijemo v pesmih Vere Albreht in Katje Špur.
3.2 Avtorice v književnosti narodnoosvobodilnega boja
Opozoriti moram, da sem pri pregledu zgoraj omenjenih in ostalih literarnih
zgodovinarjev, ki so pisali o narodnoosvobodilnem boju in razvoju književnosti,
pogrešala prispevke o književnicah, predvsem pesnicah, ki so prav tako sodelovale in
bile aktivne v narodnoosvobodilnem boju in Osvobodilni fronti. Med njimi so
pripadnice starejših in mlajših generacij pesnic. Na tem mestu izpostavljam samo
15
nekaj imen: Lili Novy, Vida Taufer, Ludmila Prunk-‐Utva, Vera Albreht, Dora Gruden,
Tihomila Dobravc, Mara Samsa, Milena Mohorič, Marička Žnidaršič, Vida Brest -‐
Majda Peterlin, Anica Černejeva, Ada Škerl idr. To je samo nekaj pomembnih imen, ki
bi si zaslužile večjo pozornost pri obravnavi narodnoosvobodilne književnosti. Na
tem mestu bom na kratko predstavila dve predstavnici partizanskega pesništva
Maričko Žnidaršič in Vido Brest. Njune pesmi so bile široko sprejete med partizani in
ljudstvom (Žnidaršič, 1975).
Marička Žnidaršič
Rojena 16. 11. 1914 v Starem trgu pri Ložu, umrla 31. 8. 1986 v Ljubljani. Že kot
otrok je pokazala nadarjenost za različne vrste umetniškega ustvarjanja. Kljub
nasprotovanju staršev, ki so zanjo načrtovali prihodnost klasične žene in gospodinje,
se ji je uspelo iztrgati iz vaškega okolja in nadaljevati s šolanjem (Žnidaršič, 1975).
Po šolanju na liceju v Rakeku se je zaposlila v Ljubljani v knjigoveznici. Ob izbruhu
vojne se je vrnila v Loško dolino in se priključila narodnoosvobodilnemu gibanju,
zaradi česar so jo leta 1941 zaprli v tržaški zapor Coroneo. Po izpustitvi je postala
članica agitpropa za notranjsko okrožje (Pibernik, 1991).
Medvojna občutja ljudi, pa tudi lastna, je skrbno zabeležila v stihih svojih pesmi.
Pesmi so partizani vzeli za svoje, objavljali so jih v glasilih, recitirali na mitingih in
peli (Žnidaršič, 1975).
V prvi povojni zbirki Pesmi izpod Snežnika (1950) najdemo tipične partizanske
tematike kot so: trpljenje okupiranega ljudstva, upor, povojni graditeljski zanos, ki jo
dopolnjuje osebnejša ljubezenska tematika (Paternu, 1967).
Majda Peterlin -‐ Vida Brest
Rojena 21. 7. 1925 v Šentrupertu na Dolenjskem, umrla 10. 11. 1985 na Golniku.
Izhajala je iz številne družine, ki je zaradi gospodarske krize morala opustiti pekarno.
Zaradi finančne stiske je bila njena študijska želja težko izpolnjiva, zato je poskušala s
16
pesmimi prepričati lokalnega župnika o svoji nadarjenosti, vendar se ji zaradi
nespodbudne okolice ni posrečilo (Žebovec, 2007).
S sedemnajstimi leti se je pridružila partizanom. Pisala je nežne lirske pesmi, ki so
bile med partizani in otroki lepo sprejete. Kot pesnica je bila Majda Peterlin
prepoznavna pod psevdonimom Vida Brest, ki si ga je izbrala sama, po vzoru
prijatelja Mateja Bora (Žnidaršič, 1975).
Pesniško zbirko Pesmi je izdala leta 1947. Sestavljajo jo preproste partizanske pesmi,
ki se na ljudsko pesništvo navezujejo tako motivno kot oblikovno. Navdih črpa pri
“starejši rodoljubni budnici z idejo svobodnega slovenstva in slovanstva, le da to idejo
zaostri v duhu skrajnega uporništva in jo hkrati dopolni s sodobno revolucionarno
vsebino” (Paternu, 1967, str. 129). Pesnica je zelo navezana na kmečki svet in občuti
kolektivno trpljenje upornega kmečkega ljudstva. Tako instiktivno poveže
narodnoosvobodilni boj z nekdanjimi kmečkimi upori (Paternu, 1967).
17
4 SLOVENSKA TABORIŠČNA POEZIJA 4.1 Družbena nesprejetost taboriščne poezije
Kot sem omenila že v poglavju o Osvobodilni fronti so pesem narodnoosvobodilnega
boja politično in programsko vodenili kulturniki Osvobodilne fronte. Poezija naj bi
bila usmerjena v spodbujanje upora in ni dopuščala omahovanj, saj je bil njen jasni
cilj zmaga partizanov nad sovražniki. Zato je nekako razumljivo, da se je v času med
vojno pa tudi po njej zamolčevalo drugačno pesnjenje. Smolej vzame taboriščno
pesništvo v bran pred takratnimi družbeno-‐političnimi pritiski:
“Tako imenovano pesimistično pesnjenje, kakor so nekateri politični ljudje imenovali sleherno
izražanje individualnih čustev in misli, je bilo zgolj izraz razbolenega ali skaljenega osebnega
razpoloženja in ne izraz nevere v boj in revolucijo. Rožnati, optimistični nadih so zahtevali v
partizanski poeziji politični in vojaški voditelji, v veliki meri pa so ga dajali svojim verzom kot
osebno potrebo in nujnost v času vojne in v slovenskem prostoru pesniki sami” (Smolej, 1971,
str. 113).
V taboriščih in zaporih je nastajalo prav tako “nezaželeno” pesništvo, ki je
obravnavalo predvsem osebno stisko individualnega človeka.
Literarna zgodovinarka Novak -‐ Popov vidi razlog za odrinjenost taboriščne poezije
predvsem v tem, da je bilo ustvarjanje v taboriščih odmaknjeno od ostalega
družbenega dogajanja in narodnoosvobodilnega boja in zato ni obstajalo dejanskih
možnosti za objavljanje te poezije v ilegalnem partizanskem tisku (Novak -‐ Popov,
1989).
Vendar se teza o ideološki nezaželenosti taboriščne poezije potrjuje z njeno usodo po
vojni. Kot ugotavlja tudi Novak -‐ Popov v članku iz leta 1989, je bila tako rekoč
izbrisana. Taboriščniki in taboriščnice so se morali kljub medsebojni povezanosti
individualno soočati s peklom taboriščnega okolja, njihova poezija je izraz neverjetne
moči duha posameznika. Ta bi lahko ogrozil ideologijo, ki je težila k podrejanju
posameznika kolektivu.
18
Na žalost pa povojne oblasti ni motila samo taboriščna pesem, temveč je v celoti
zavračala taboriščnice in taboriščnike kot sumljive zaradi morebitnega sodelovanja s
taboriščnimi oblastmi. Kot poroča Kavčič, je ta negativno nastrojena družbena klima
dosegla višek v dachauskih procesih:
”V zapisniku enega od zasedanj, ki ni bilo natančno opredeljeno, je med drugim navedeno, naj
bi bile komunistične jetnice agentke gestapa, in sicer naj bi s svojo politično in kulturno
dejavnostjo pomagale esesovcem vzdrževati taboriščno disciplino. Sumljivo je bilo tudi, da v
taborišču ni prišlo do upora, čeprav je bilo tam na razpolago veliko orožja. Sumničavo
razpoloženje v družbi je doseglo višek med dachauskimi procesi med letoma 1948 in 1949, ko so
v desetih procesih obsodili več kot trideset nekdanjih jetnikov taborišča Dachau, ker naj bi med
jetništvom postali agenti gestapa in to ostali tudi po vojni. Še zlasti so bili sumljivi tisti nekdanji
jetniki, ki so v Dachauu in Buchenwaldu imeli položaj taboriščnega funkcionarja. Delu
obtožencev so izrekli dolgoletni zapor, enajstim pa je bila določena smrtna kazen z ustrelitvijo”
(Kavčič, 2007, str. 40).
4.2 Značilnosti taboriščne poezije
Dosedanja obravnava je prikazala stičišča in razhajanja med partizanskim
pesništvom in taboriščno poezijo. Kljub razlikam lahko trdimo, da je taboriščna
poezija le variacija žanra partizanske pesmi. V nadaljevanju bom izpostavila
posebnosti te podzvrsti književnosti NOB in njeno množičnost, kakor jih opisujejo
Novak -‐ Popov, Stanonik in Paternu.
Obširnost taboriščne pesniške produkcije je postala razvidna šele v drugi polovici
osemdesetih let, ko Novak -‐ Popov navaja, da je “po kartotekah avtorjev, ki so se
hranile skupaj s pesniškimi besedili na katedri za slovensko književnost Filozofske
fakultete v različnih italijanskih in nemških taboriščih med vojno ustvarjalo več kot 70
danes po imenu znanih avtorjev” (Novak -‐ Popov, 1989, str. 198).
19
Konec devetdesetih (1997) je izšla v okviru zbornika Slovensko pesništvo upora2
četrta knjiga, ki na 600-‐ih straneh zajema pesmi nastale v fašističnih in nacističnih
taboriščih, zaporih, v izgnanstvu in tujih vojaških enotah. V njej predstavlja glavnino
prav taboriščna poezija (Paternu, 1997).
V tem zborniku so poleg pesmi navedene okoliščine nastanka in mesto, kjer se te
pesmi zdaj hranijo, kar je za tovrstno poezijo, kot pravi Novak -‐ Popov še posebej
pomembno, saj so avtobiografske okoliščine pomemben dejavnik pri estetskem
učinkovanju (Novak -‐ Popov, 1986). Kot je pričakovati, je pesništvo v zaporih
nastajalo v najtežjih razmerah, ponekod je veljala zanj tudi smrtna kazen, vendar je
bila potreba po pisanju pri nekaterih jetnikih in jetnicah tako prvinska in silovita, da
je ni bilo mogoče zatreti (Paternu, 1997). Jetniki so se kljub prepovedi znašli in prišli
do prepovedanega kosa papirja in svinčnika, zanje so bili pripravljeni žrtvovati še
zadnji košček kruha. Pisanje pesmi je mnogim pomenilo “duhovno preživetje,
ohranitev identitete, ki so jim jo ob vstopu odvzeli skupaj z osebnimi imenom in
lastnino” (Novak -‐ Popov, 1997, v uvodu). Kakor se je to dogajalo s partizanskim
pesništvom, je tudi taboriščno poezijo pisalo veliko žensk, več kot v normalnih
razmerah (Paternu, 1997).
Kljub razlikam je taboriščna poezija po svojih značilnostih vendarle “podmnožica”
pesništva NOB (Novak -‐ Popov, 1989, str. 198). Kot izpostavlja Novak -‐ Popov se
razlike med njima kažejo v odnosu med tematiko trpljenja, ki je prisotna pri obeh, in
tematiko boja, upora in kljubovanja. Pri taboriščnikih gre za drugačen boj:
“Realne možnosti boja z orožjem ni bilo. Upiranje se je omejilo na fizično in duhovno preživetje
posameznika, na ohranjanje njegovih kulturnih in človeških razsežnosti sredi najbolj pošastne
uničevalne mašinerije fašizma. Boj je bilo ohranjanje človeškega dostojanstva v poživinjenem
2 Projekt je bil del širšega raziskovalnega programa Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani (Kulturna ustvarjalnost na
Slovenskem), vodja prof. Nace Šumi). Pod mentorstvom Borisa Paternuja je v letih 1971 do 1986 sodelovalo 53 študentov s
seminarskimi deli in strokovni sodelavki Marija Stanonik in Irena Novak-Popov. Za redakcijo, komentarje in korekture vseh štirih
knjig, je bila zadolžena Irena Novak-Popov. Pri zbrianju gradiva je sodelovala tudi sekcija Slavističnega društva Slovenije in mnoge
druge ustanoveter posamezniki iz Slovenije in zamejstva. Projekt se je zaključil leta 1986, ko so bile vse štiri knjige pripravljene za
natis (Paternu B., 1997, str. 585).
20
svetu, boj je bilo nemo vztrajanje, zavedanje, pričanje in spominjanje in končno je bil izredno
tvegan boj sam pesniški akt” (Novak -‐ Popov, 1989, str. 200).
Kot sem omenila že na začetku tega poglavja, je bil to predvsem boj posameznika in
ne kolektivni boj, kot smo mu priča pri partizanih. Prav zaradi tega je bila ta poezija
neprimerno manj programska, propagandna, pa tudi idejno ni slikala tipičnega
heroizma in kolektivizma, ki je bil pri slovstvu NOB običajen. Posameznik se kaže v
vsej svoji krhkosti, raznovrstnih čustev, ki zrcalijo njegovo stanje (Novak -‐ Popov,
1989).
Naslednja značilnost se po Novak -‐ Popov kaže v obravnavanju tematike upanja, ki
naj bi bila glavna tematika v poeziji NOB. Tematika upanja je vedno vezana na
kolektiv, saj je samo v kolektivu prisotna zmožnost upora. Pri taboriščni poeziji pa
nasprotno večina besedil tematizira brezup. Pri nekaterih pesmih, kot opozarja
Novak -‐ Popov, se tematika upanja/brezupa kaže tudi na kompozicijski ravni. Pesem
namreč sestavljata dva dela, ki sta med seboj v pomenskem nasprotju. Tako je narava
v prvih dveh verzih pesmi Ravensbrück Anice Kos idealizirana domača pokrajina, ki
jo v preostalem delu kontrastira brezupna nemška pokrajina (Novak -‐ Popov, 1989).
(...) Pomlad je zdaj doma. Bezeg diši.
Gozd je zelen, zelene so planine.
Tu ni pomladi, so le bolečine in solze.
Pustinja dolgočasna do obzorja se razteza.
Le tu in tam so griči,
mrki kot špijoni in biriči.
Do smrdljivih, umazanih barak
sta kot pošast molili v zrak
dve suhi smreki svoje gole veje. (...) (Kos, A. v Novak-‐Popov, 1989, str. 202).
Kot pesništvo NOB tudi taboriščno pesništvo računa na aktualnega prejemnika, v
njihovem primeru so to sotrpini in sotrpinke in bližnji, od katerih so bili nasilno
ločeni. V namišljenih dialogih z domačimi “se okrepi reševanje pred represijo z
vživljanjem v svet varnosti, ljubezni in miru” (Novak -‐ Popov, 1989, str. 203).
21
Po oblikovni plati se taboriščno pesništvo ne razlikuje od NOB pesništva. Zanj je
značilna klasična oblika. Verzi so enakomerno razporejeni in naglašeni, večinoma se
uporablja zaporedno ali navzkrižno rimanje. Značilen je jambski ali trohejski verz.
Pogosto je uporabljena tudi klasična oblika soneta. Pesniki se bojijo, da bi pesem brez
trdne strukture razpadla v “nepesem” (Novak -‐ Popov, 1989, str. 203). Najpogosteje
uporabljena besedna figura je simbol. Vendar tu ne gre za avtorski simbol, temveč
nadčasovne in splošno veljavne simbole, ki morajo biti razumljivi (Novak -‐ Popov,
1989).
Poleg značilnostih, ki jih izpostavlja Novak -‐ Popov, razpoznava Stanonik v taboriščni
poeziji dve tematski stalnici. Prva naj bi tematizirala beg iz resničnosti taboriščnega
življenja, druga naj bi bila predstavitev taboriščnikovega trpljenja. Obe skrajnosti se
po njenem mnenju ne izključujeta, saj pri posameznih avtorjih služita kot prikaz
nasprotja in izraz komplekstnosti taboriščnikovega doživljanja (Stanonik, 1995).
4.3 Ženska taboriščna skupnost
Kot se kaže v prejšnjih dveh razdelkih, je taboriščna poezija za razliko od
partizanskega kolektivizma veliko bolj usmerjena k posamezniku, individualnemu
izražanju njegovih čustvenih stanj. Tudi avtorice, ki jih obravnavam, izkazujejo veliko
mero individualnosti tako pri variiranju tematik kot tudi slogovno. Kljub temu bi
rada poudarila, da sem ob prebiranju taboriščnih pesmi in raziskovanju ozadja
taboriščnega življenja prišla do zaključka, da te pesmi ne bi mogle nastati brez močne
ženske taboriščne skupnosti. Torej, da je prav kolektiv omogočil ustvarjanje
posameznic tako z materialno kot tudi duhovno medsebojno pomočjo. Zato bom v
tem razdelku predstavila pomembna pričevanja o medsebojni povezanosti in
organiziranosti taboriščnic kot glavni podlagi za vznik taboriščne pesmi.
Taboriščnice niso živele v vakuumu, temveč so hitro postale del taboriščne
skupnosti, ki se je rojevala z organizirano dejavnostjo njihovih sojetnic z daljšim
taboriščnim stažem. Ta dejavnost je zajemala nasvete novinkam, pomoč pri
posredovanju lažjih del, medsebojno učenje jezikov, marksistično izobraževanje,
22
skupno kulturno udejstvovanje. Kazala se je v solidarnosti in empatiji, kar je
odločilno pripomoglo k povečanju možnosti za preživetje.
Velika zmožnost sočustvovanja se zrcali tudi v njihovih delih, kar v svoji diplomski
nalogi prepoznava Megi Rožič, ko jih vzporeja z naravnanostjo moškega taboriščnega
avtorja Borisa Pahorja:
”V delih, ki obravnavajo politično nasilje in represijo ženskih literarnih ustvarjalk, je v veliki
meri začutiti veliko mero empatije in altruističnega trpljenja — bolečina ni individualizirana,
ampak vseobsegajoča. Ženske so v svojem trpljenju spojene s skupnostjo. Ne trdim, da se v
literaturi Borisa Pahorja kaže brezbrižnost do sojetnikov in sotrpinov, vsekakor pa pride pri
njem do izraza velika mera otopelosti, ki so jo pogojevale nečloveške življenjske razmere, ta pa
vpliva na njegovo doživljanje sveta. (…)
S tem se (Boris Pahor, op. avt.) že apriorno obda z navideznim oklepom, ki mu preprečuje, da bi
bil v svojem trpljenju še dodatno izpostavljen, medtem ko je pri ženskih literarnih ustvarjalkah
jasno razvidno trpljenje, ki ga preživljajo zaradi svojih bližnjih — to je velikokrat hujše in bolj
boleče od njihovega lastnega, niso se zmožne od tega distancirati, ga le nemo opazovati in
preživljati” (Rožič, 2010, str. 70).
Da bi si ustvarili vsaj približno sliko o življenju taboriščnic v smislu njihovega
duhovnega boja za obstanek, bom navedla nekaj drobcev pričevanj, ki so zbrana v
zborniku Ravensbrück: FKL – žensko koncentracijsko taborišče.
Takole opisuje Ivanka Cenčič sprejem v Ravensbrücku, potem ko je bila premeščena
iz Auschwitza, kjer je prestala že veliko gorja:
”Posebno se spominjam našega sprejema v Ravensbrücku, kjer so nas tako lepo sprejele
Slovenke in nas hrabrile, ker smo bile v obupnem položaju. Ležale smo na kupu premogovega
prahu, brez vsakega pogrinjala, vse omrznjene in umazane, dokler nam niso dodelili prostora v
barakah” (Muser in Zavrl, 1971, str. 749).
V taborišču je vladala svojevrstna hierarhija med jetnicami, ki se je oblikovala po
narodnostnih in političnih merilih. Strategija preživetja je zahtevala od taboriščnic,
23
da smotrno razmislijo, komu in kdaj nameniti pomoč. S tem so se ustvarjale mreže, ki
so s časoma rastle in pridobivale na moči, kar je prispevalo k večji možnosti za
preživetje.
Mara Cepič, ki je navezovala stike s tujimi političnimi sojetnicami z daljšim stažem in
boljšo pozicijo, poroča:
”Vsaka nacija je predvsem skrbela za svoje in prva leta smo me Slovenke bile res odvisne od
dobre volje in pomoči Čehinj in Poljakinj. (…)
Slovenk nas je bilo malo, še nismo imele tako dolgega staža in nobena ni delala na tako
donosnih pozicijah. Zaradi tega smo bile popolnoma odvisne od jetniških funkcionark in za nas
ni odpadlo mnogokaj” (Kavčič, 2007, str. 32).
Mara Cepič nadaljuje s pričevanjem o tem, kako se je položaj Slovenk postopoma
izboljševal:
”Od začetka so delale v teh obratih Nemke, Poljakinje in Čehinje, in je bilo skoraj nemogoče, da
bi prišle naše žene v tak obrat. Monopol so imele imenovane nacije in so ga skrbno čuvale.
Spomladi 1942. l. smo spravile nekaj žen v pralnico in pozneje, ko nas je bilo vedno več in je bila
vzpostavljena zveza s ’prominentkami’, kakor smo imenovale jetnice, ki so imele neke funkcije,
so tudi Slovenke dobile mesto v teh obratih. Jasno je, da nobena nacija ni hotela dati iz rok takih
komandnih položajev” (Kavčič, 2007, str. 32).
Ko pa se je izboljšal njihov položaj v “hierarhiji” in so zasedle delovna mesta v
pralnici, bolnišnici, kuhinji, so bile sposobne pomagati drugim ženskam, ki so bile v
slabšem položaju, bolehnim, psihično in fizično izčrpanim slovenskim sojetnicam.
Tako poroča Erna Muser o pomoči svojih sojetnic:
”Ko sem prebolela pljučnico, so se tovarišice zavzele, da me na vsak način spravijo v Siemensovo
taborišče. Povezale so se s Čehinjami in po nekaj neuspelih poizkusih se jim je to tudi posrečilo.
Zdaj se mi ni bilo treba več izpostavljati mrazu, dežju in burji in kmalu sem si opomogla”
(Muser in Zavrl, 1971, str. 401).
24
Eden izmed vplivnejših položajev je bilo mesto “blokove”, to je bila jetnica, ki so jo
zaradi znanja nemškega jezika in zaupanja izvolile taboriščnice za svojo
predstavnico. Pomen blokovih za življenje v taborišču opisuje Erna Muser na
primeru Anice Černejeve, prve pomembne blokove:
”Preden pa so paznice odšle, so hotele še eno izmed nas, ki bi znala nemško, za našo
predstavnico, torej za blokovo. Tega nismo pričakovale, in vendar smo, kakor da bi se bile
domenile, v en glas predlagale Anico Černejevo.” (…)
”Potem ko so Anico Černejevo odpeljali na revir3, smo imele še nekaj “naših” blokovih, to se
pravi takšnih, ki smo se z njimi o vsem pomenile in z njihovo pomočjo ustvarile na bloku kolikor
toliko domačnosti, in to ob zavestni disciplini, ki je potrebna, če je toliko ljudi zgnetenih na
kupu” (Muser in Zavrl, 1971, str. 442-‐443).
Kasneje so blokove esesovci skušali pridobiti na svojo stran, da bi postale njihove
vohunke in prisluškovale pogovorom sojetnic. Tiste, ki so odklonile, so doživele
različne sankcije. Nekatere pa so le privolile v sodelovanje in s tem razbijale
skupnost, ki so jo taboriščnice in njihove predhodnice gradile. Erna Muser
pripoveduje o Babi, prodani blokovi:
”To je res “povest zase”. Povest človeka, ki zaradi samopašnosti tegob in prizadevanj svojih
soljudi sploh ne more razumeti. Našega notranjega življenja na bloku, naše skupnosti, naših
prireditev – tega nam Babi sicer ni mogla kar na mah razrušiti. Bile smo preveč močna skupina,
preveč enotna in nismo se me nje bale, ampak se je ona bala nas, kar je pa ni oviralo, da se ne bi
skušala okoriščati na naš račun. Enkrat smo ji zaradi tega celo napravile pravcato sodno
obravnavo. Rešila se nas je tako, da so nas večino razmetali po vsem taborišču, po
najrazličnejših tujih blokih. Takrat nas je bilo, kakor da so nam drugič vzeli dom. Še danes
pomnim občutke silne zapuščenosti, ko sama samcata gazim globoko predpomladansko
taboriščno blato in izgubljam cokle v njem – proti tujemu, v primeri z našim silno
zanemarjenemu bloku,” (…) (Muser in Zavrl, 1971, str. 443-‐444).
3 Taboriščna bolniščnica, ki so jo poimenovali revir.
25
Poleg že omenjenega posredovanja boljših delovnih mest s strani “funkcionark” je
medsebojna pomoč vključevala tudi razdeljevanje hrane in oblačil med šibkejše
jetnice (paketi poslani od doma in mednarodne pomoči, hrana, pokradena v kuhinji).
Pomembna za preživetje je bila tudi skupna kulturna dejavnost. Jetnice so širile
vsakršno znanje, ki so ga imele; tako so se v mednarodni skupnosti druga od druge
učile jezikov, izobraževale v marksistični teoriji, brale knjige, recitirale in pisale
pesmi, pele tako samostojno kot v pevskem zboru (“Ravensbruška sraka”), prirejale
skeče in gledališke igre, iz vsakega rojstnega dneva pripravile praznik.
Taboriščnice so svojo večkulturnost izkoristile v svojo korist. Od sojetnic drugih
narodnosti so se učile novih besed. Učenje jezikov med sojetnicami je običajno
potekalo med odmori prisilnega dela, pri tem pa so morale biti zelo previdne, da jih
niso zalotili pazniki.
”Liljana Ortovič se spominja, da ji je francoska sojetnica v Siemnsovem oddelku ponudila, da jo
nauči nekaj besed v francoščini. Poleg mnogih drugih taboriščnic se je tako tudi sama naučila
vsaj ene pesmi “malo za zabavo, malo zares, tol’ko da si človek mal’dušo priveže” (Kavčič, 2007,
str. 36).
Taboriščnicam je bilo kulturno udejstvovanje v veliko moralno oporo, saj so s tem
lažje prenašale represijo, ki se je izvajala nad njimi. V veliko uteho so jim bile pesmi,
knjige, časopisi, čeprav so bili prav ti predmeti v taborišču strogo prepovedani. Erna
Muser v svojem pričevanju navaja:
”V Ravensbrücku je človek lahko prišel kdaj tudi do kakšne dobre knjige – spominjam se, da sem
tam v karantenskem bloku v najhujši gneči sede na mizi brala Pearl Buckove East-‐wind – west-‐
wind in se čudila sama sebi, da razumem toliko angleščine” (Muser in Zavrl, 1971, str. 438-‐
439).
Sojetnice so med kulturno izmenjavo znanj spoznavale najpomembnejše tuje
literarne ustvarjalce. Kot pravi Erna Muser v svojem pričevanju:
26
”Poljakinje so dobro poznale svojega Mickiewicza, svojega Słowackega, najbolje pa so poznale
Tuwima” (…)
”Čehinje pa so najbolje poznale Jiřija Wolkerja. In vsi ti in še drugi pesniki so zdaj živeli z nami
in me smo živele z njimi. Z njimi vred so naša čustva in naše misli objemale ves svet, zlasti tisti
svet, ki je bil kakor me zasužnjen in zatiran, in z njimi do neznosne bolečine hrepenele po
domovini in svobodi” (Muser in Zavrl, 1971, str. 439).
Nekatere med njimi, kot so Erna Muser, Vera Albreht, Katja Špur, Katarina Miklav,
Marica Ferce, Anica Černej, so pesnile že pred prihodom v taborišče, nekatere pa so s
pesnjenjem začele v taborišču. Pesnjenje je bila dušna hrana, umik od nasilja in
predvsem izpoved in kljubovanje. Poleg osebne utehe, ki so jo doživljale pri
pesnjenju, so bile pesmi za mnoge avtorice dokaz, pričanje o zločinih, ki so se dogajali
in o katerih so hotele informirati javnost (Kavčič, 2007).
Kot sem že omenila v poglavju o taboriščni poeziji, so za taboriščno poezijo zelo
pomembne okoliščine, v katerih je nastajala. Novak -‐ Popov pravi, da sodobna
literarna veda predpostavlja “estetsko delovanje fakta”. Pri tem ne gre le za
biografske prvine v samem delu, temveč tudi za izvenliterarne okoliščine. Čeprav
izpostavlja estetsko učinkovanje in etično katarzo zaradi “uničujoče resničnosti
taborišča, bližine izničenja” (Novak -‐ Popov, 1986, str. 204) sem mnenja, da etično
prav tako učinkuje zgoraj navedeno pozitivno dogajanje v taborišču, saj pomeni
resnično zmago duha nad totalno represijo (Novak -‐ Popov, 1986).
Tudi v poeziji obravnavanih treh pesnic se v mnogočem zrcali občutek pripadnosti
trpeči taboriščni skupnosti, ki se kaže predvsem v uporabi množinskega subjekta.
Avtorice ga vključujejo v vsaj polovici svojih pesmi, ko z njim izražajo skupna občutja,
tako trpljenja, groze, brezupa, jeze in želje po maščevanju kot tudi upanja in upora.
Drugi pomemben pokazatelj prisotnosti taboriščne skupnosti, ki se kaže v taboriščni
poeziji, so pesmi, ki se neposredno navezujejo na trpljenje sojetnic in sojetnikov, ki
jih je doletela hujša usoda (židovski taboriščniki, poljske sojetnice, ki so bile izbrane
za medicinske poizkuse, umorjeni dojenčki). V teh pesmih se v največji meri pokaže
27
sočustvovanje, vživljanje v trpljenje drugega in hkrati tudi človeška povezanost med
trpečimi. Čustvene prizadetosti zaradi trpljenja drugih ne smemo interpretirati samo
negativno, saj večkrat vodi v željo po maščevanju in uporu, s tem pa k novemu
zagonu za premagovanje taboriščnega gorja.
V poglavju o taboriščni skupnosti sem želela prikazati dejansko taboriščno skupnost
kot najpomembnejši dejavnik pri preživetju in ohranjanju človeškega dostojanstva.
Kolektiv je tudi v taboriščih osrednja danost, tako kot pri partizanskem boju. Zato
prevladuje tudi v taboriščni poeziji. Ker pa predstavlja konstanto, značilno za celotno
književnost NOB, ga pri nadaljnji analizi pesmi ne bom izpostavljala, saj je cilj moje
obravnave analizirati predvsem odstopanja od standardov taboriščnega žanra.
28
5 LITERARNOZGODOVINSKA UMESTITEV SLOVENSKE
KNJIŽEVNOSTI V OBDOBJU MED OBEMA VOJNAMA
Z vzporednim pregledom svetovne književnosti in razvojem literarnih smeri v
obdobju med obema vojnama se vidijo vplivi, ki se odražajo v taboriščnem pesništvu,
predvsem pa pri obravnavanih pesnicah.
Kos navaja, da je razvoj evropske literature med obema vojnama doživljal pomembne
premike, vendar so se uveljavljale predvsem konservativnejše usmeritve4. Izhajale so
iz realizma in naturalizma 19. stoletja. Poleg njih so nastajale tudi nove avantgardne
in revolucionarne smeri. Razvoj slovenske književnosti je sicer sledil vplivom in
težnjam evropske književnosti, vendar, kot vedno, z nekolikšno zamudo. Od
vzornikov je sprejemala predvsem tiste vzorce, ki so bili estetsko konservativnejši in
jih prilagajala svojim potrebam. Tako so imeli velik vpliv evropski avtorji, ki so v
svojih delih ohranjali realistične in naturalistične prvine, kot so bili ruski pisatelji
Maksim Gorki, Aleksej Tolstoj, Ivan Bunin, norveški pisatelj Knut Hamsun idr. (Kos,
1992).
Iz 19. stoletja izhaja tudi literarna smer simbolizem, ki so ji v tem obdobju pripadali
veliki pesniki: Paul Valery, Paula Claudel, Aleksandr Blok, Boris Pasternak in nam
bližji, avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke. Simbolizem je vplival na slovenske
ekspresionistične pesnike, tako katoliške kot revolucionarne, s svojim temeljnim
poudarjanjem lepote. Njegov vpliv lahko zasledimo pri opisovanju in povzdigovanju
lepote narave pri vseh treh taboriščnih pesnicah. Erna Muser bi tako lahko imeli za
predstavnico takega pesništva, saj izraža tipično ekspresionistično ideje, stilno pa se
veže na simbolizem. Simbolizem zasledimo tudi v nekaterih pesmih obeh drugih
avtoric.
4 Gre za smeri socialističnega realizma, ki je k nam prišel iz Sovjetske zveze ter za“novo stvarnost”, ki je v Nemčiji zamenjala ekspresionizem. Obe smeri se ponovno vračata k treznejšemu opisovanju zunanje stvarnosti. Socialistični realizem je za idejno osnovo vzel marksistično ideologijo, kateri dolgoročni projekt je bila zmaga delavskega razreda. Pri nas socialistični realizem vplival na razvoj socialnega realizma kot prevladujočo smer tega obdobja (Kos, 1997).
29
Ekspresionizem je nastal tik pred prvo svetovno vojno v Nemčiji in se uveljavil v
srednjeevropskem prostoru kot spremljevalec “duhovne krize” tega področja v
težkih časih pred in med obema vojnama. Avtorji, ki so vplivali tako slogovno kot
vsebinsko na slovensko literaturo so bili: Georg Trakl, Georg Heym, Georg Kaiser,
Franz Werfel, Else Lasker-‐Schüller, idr. Glavna ideja ekspresionizma je bila zahteva
po “etično očiščenem in prerojenem človeku” (Kos, 1992, str. 277), kar odmeva v
pesmih Erne Muser.
Pri nas njegov vpliv doseže vrh do srede dvajsetih let. Med predstavnike slovenskega
ekspresionizma štejemo avtorje, kot so Srečko Kosovel, Miran Jarc, Anton Vodnik in
deloma tudi Slavka Gruma. Slovenski ekspresionizem se loči od nemškega, saj je
deloma izhajal iz slovenske moderne, predvsem pa je značilno zanj, kot sem že
poudarila, da se je prepletal s simbolističnimi prvinami. Kljub temu ohranja
ekspresionistično “težnjo rešiti se individualizma (...) in najti pot do nadosebnih,
kolektivnih, socialnih doživetij” (Kos, 1992, str. 280).
Na nemških tleh ekspresionizem v dvajsetih letih zamenja t. i. nova stvarnost, ki se
odpove ekspresionističnemu patosu in se ponovno obrne k stvarnosti, treznosti,
jasnosti in preprostosti oblike. Svoje poslanstvo vidi predvsem v slikanju objektivne
resničnosti, predvsem jo zanimajo družbeni problemi. Njeni predstavniki v Nemčiji
so Bertolt Brecht, Carl Zuckmayer, Alfred Döblin, Erich Kӓstner, Anna Seghers (Kos,
1992). Nova stvarnost se po letu 1930 začne uveljavljati tudi pri nas, njene vplive
lahko opazimo v nekaterih pesmi Vere Albreht.
Poleg nove stvarnosti se razvije v tridesetih letih socialni realizem, ki je bila
slovenska priredba socialističnega realizma, kakršnega je pisal Gorki. Ti dve smer v
slovenski književnosti obudita tradicijo realizma in naturalizma, ki sta bila
prekinjena z moderno. Tudi socialni realizem teži k zavestnemu opisovanju
stvarnega življenja s socialnim poudarkom, manj se poglablja v psihološke plasti
človekovega obstoja. Predvsem je bil zanj značilen marksistični pogled na človeka kot
pripadnika določenega družbenega razreda. Avtorji socialnega realizma so izražali s
svojimi deli vero v zmago delavskega razreda, ki se bo z razrednim bojem v teku
zgodovine lahko osvobodil suženjstva. Najvidnejša avtorja te smeri sta Prežihov
30
Voranc in Miško Kranjc. Socialni realizem je tudi prevladujoča smer književnosti
NOB. Tematsko se delno kaže njegov vpliv tudi v taboriščni poeziji ravensbürških
pesnic.
Pri obravnavani taboriščni poeziji ne zasledimo vplivov avantgardnih smeri, kot so
bile futurizem, dadaizem in nadrealizem. Te so se v tem času že uveljavljale po
Evropi, pri nas pa vplivale na Kosovela in Podbevška. Zanimivo opažanje izrazi
Paternu, ko zazna pri določenih avtorjih taboriščne poezije prvine, ki nakazujejo
modernizem:
”Opazna posebnost jetniškega pesništva je, da se je spričo strašnih okoliščin zaporniškega in še bolj
taboriščnega življenja mnogo močneje kot partizansko odprlo grozotam dane resničnosti (npr. Cene
Vipotnik, Igor Torkar, Smiljan Samec, Filip Rihar, Katja Špur, Cita Potokar, Dušan Ludvik). Tako je v
slovensko pesništvo vdrl sunek radikalnega verizma, ki se mestoma stopnjuje v območje grotestnega
kamor se je kasneje usmeril povojni modernizem.” (Paternu, 1997, str. 597).
Evropski kontekst taboriščne literature
Med evropske avtorje, ki so ustvarjali taboriščno poezijo, sodijo znameniti pesniki in
pisatelji, kot sta pesnika Paul Celan in Nelly Sachs ter pisatelj in Nobelov nagrajenec
Primo Levi. Znani so tudi Dan Pagis, Charlotte Delbo, Tadeusz Borowski, Yala Korwin.
Pogojno lahko k njim prištevamo tudi ruskega pisatelja Solženicina, ki je prvi razkril
dimenzije gulaga, sovjetske inačice nacističnega taborišča.
Pomen in kvaliteta njihovih del jasno pričajo, da je iz konteksta vzeta in posledično
napačno interpretirana ter izkrivljena Adornova misel, da je po Auschwitzu pisati
pesmi barbarizem, zmotna. Adorno je s tem ciljal na širši okvir celotne kulture.
Tako se nosilci te kulture zaradi moralne krivde, ki jo doživljajo ob spoznanju, da so
vpeti v družbo, ki je proizvedla tako zlo, počutijo nezmožni ne samo pesnjenja,
temveč tudi kritičnega mišljenja o tej družbi, pod vprašaj postavlja celo smisel
samega življenja. Misel je bila napisana leta 1946 kot zaključek eseja o kulturni
kritiki. Kot bom v nadaljnji obravnavi taboriščne poezije pokazala, se tako izraža
tipično posttravmatsko občutenje, ki so si ga delili vsi preživeli holokavsta. Na drugih
31
mestih Adorno celo priporoča, da se bolečina izrazi skozi poezijo. Hkrati pa opozarja,
da se je smisel poezije obrnil v svoje nasprotje, saj v okoliščinah, kjer se realnost
spreminja v grozljivo pravljico, umetnost lahko posreduje k ponovnemu stiku z
realnostjo
(http://www.marcuse.org/herbert/people/adorno/AdornoPoetryAuschwitzQuote.h
tm).
V svetovnem merilu je holokavst še vedno zelo aktualen v smislu tega, da se ga je
potrebno spominjati in nanj opozarjati tudi prihajajoče generacije. Tako so se
sodobne raziskave premaknile od obravnave konkretnih udeležencev holokavsta na
raziskovanje odnosa, ki ga imajo današnje generacije do travme holokavsta in
njihovo umetniško spoprijemanje z njim. V ta namen so avtorji kot so Marianne
Hirsch, Dominick LaCapra, Dora Apel, Susan Gubar, Robert Jay Lifton vpeljali nove
koncepte “drugotnega pričevanja”, “pooblaščenega pričevanja” in
“postspominjanja”5.
Ta razvoj kaže, da je taboriščna in posttaboriščna poezija, ki jo ustvarjajo današnje
generacije v spomin na holokavst pomembna predvsem zaradi svojega etičnega
učinkovanje.
V primerjavi svetovnim merilom je raziskovanje naše taboriščne dediščne še v
povojih, ali se tradicija nesprejemanja in zamolčevanja nadaljuje.Kot sem že
izpostavila v poglavju o slovenski taboriščni poeziji, se je pri nas evidentiranje
taboriščnih avtorjev in avtoric začelo šele konec osemdesetih let. Literarni
zgodovinarji kot so Smole, Paternu, Novak -‐ Popov, Stanonik so v okviru širših
raziskav književnosti NOB začeli z obravnavo do tedaj zapostavljene taboriščne
poezije. Vendar bi bili evidentirani avtorji in avtorice vredni temeljitih nadaljnih
raziskav.
5 V originalu gre za “secondary witnessing”, “proxy witnessing”, “postmemory writing”.
32
6 ŽIVLJENJE IN DELO OBRAVNAVANIH PESNIC V predhodnih poglavjih sem zaradi nujnosti razumevanja same taboriščne poezije z
zgodovinsko in deskriptivno metodo opisala kontekst druge svetovne vojne,
holokavsta, narodnoosvobodilnega boja in literarnozgodovinsko orisala položaj
literature v tem obdobju. V nadaljevanju se bom posvetila obravnavi same poezije in
sicer bom z deskriptivno metodo najprej predstavila avtorice in njihova dela. Z
metodo analize bom raziskala motivno-‐tematske in slogovne značilnosti izbranih
pesmi iz njihovih pesniških zbirk. Primerjalna metoda nam bo pokazala, kako se med
seboj motivno-‐tematsko, idejno in slogovno razlikujejo in kje so njihova stičišča. Z
metodo sinteze bom njihove značilnosti povezala z obstoječimi literarnimi smermi
tistega časa in skušala ugotoviti, ali se njihova poezija razlikuje od žanrskih
značilnosti, kakor sem jih po Novak -‐ Popov in Stanonik predstavila v poglavju o
žanrskih značilnostih slovenske taboriščne poezije.
6.1 Erna Muser
Rojena, 26. 4. 1912 v Trstu. Družina se je po prvi svetovni vojni preselila v Ljubljano.
Leta 1935 je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomirala iz slavistike. Pred vojno je
imela težave z iskanjem zaposlitve, preživljala se je z zasebnim poučevanjem, dokler
ni dobila mesta na gimnaziji v Murski Soboti. Vendar je morala zaradi madžarske
okupacije to službo tudi kmalu zapustiti. Vrnila se je v Ljubljano in se vključila v
Osvobodilno fronto, v kateri je aktivno delovala do fašistične aretacije. Bila je zaprta
v beneških zaporih, kasneje so jo nacisti deportirali v Ravensbrück (Jevnikar, 1993).
Po vojni je imela različne zaposlitve, zaposlena je bila kot inšpektorica na Ministrstvu
za prosveto, na ljubljanskem učiteljišču, v arhivu CK ZKS. S svojimi prispevki je
sodelovala tudi pri pisanju Slovenskega biografskega leksikona in Enciklopedije
Jugoslavije (Koren, 1991). Skozi celotno življenje je bila dejavna na področju boja za
žensko enakopravnost. Bila je tajnica pri Jugoslovanski ženski zvezi in delovala je v
odboru Protifašistične fronte žena. Veliko je pisala o ženskem vprašanju, tako je leta
1960 izšla njena knjiga Socializem in osvoboditev žensk, s katero je opozorila na
33
neurejen družbeni položaj žensk v takratni družbi. Ženske je spodbujala tudi s
pisanjem o velikih predhodnicah, kot sta bili revolucionarki in teoretičarki Klara
Zetkin in Roza Luxemburg. Predvsem pa se je vsem srcem posvetila življenju in
literarnemu delu Zofke Kveder. Spodbujala je ustvarjanje pesnic sodobnic, urejala je
njihove pesniške zbirke in pisala spremne besede. Prav ona je uredila in opremila s
spremno besedo pesniško zbirko že omenjenih pesnic Ravnesbriških pesmi. Izbrala in
uredila je tudi predvojne pesmi svoje, v Ravensbrücku preminule, sojetnice, pesnice
Anice Černej.
O grozotah druge svetovne vojne, trpljenju in ponižanju žensk v koncentracijskih
taboriščih je s sodelavko zbrala pričevanja za zbornik FKL – žensko koncentracijsko
taborišče Ravensbrück. Dejavna je bila tudi pri prevajanju iz nemščine in poljščine.
Sama se je kot pesnica začela uveljavljati že v gimnazijskem obdobju. Pred vojno je
objavljala pod različnimi psevdonimi v revijah, kot sta bili Sodobnost in Modra ptica.
Kmalu po vojni je izšla njena edina pesniška zbirka Vstal bo vihar (1946). Umrla je v
Ljubljani leta 1991.
6.1.1 Pesniška zbrika Erne Muser: Vstal bo vihar
Leto po končani svetovni moriji je izšla njena prva in edina pesniška zbirka Vstal bo
vihar. Pesmi v zbirki zajemajo pesnitve tako iz predvojnih kot tudi taboriščnih časov.
V šestih ciklih se nam pesnica razkriva postopoma. Pesnica pri svojem pesniškem
izražanju uporablja predvsem sonetne oblike. Tako že v prvem ciklusu Vse je moj
Kras zasledimo prvi sonet, ki ga je posvetila pesniku Srečku Kosovelu. V sonetu Zavel
bo veter, zemlja bo vztrepetala uporabi v četrti kitici verz »vstal bo vihar«, po katerem
nosi ime pesniška zbirka. V drugem ciklusu Med žito bi žareče so zbrane večinoma
pesmi z ljubezensko tematiko, ki izražajo občutek samote povezane z njo. V ciklu
Pomenki z bratom se pesnica sprašuje o pomenu smrti, posmrtnem življenju, nemoči,
trpljenju ob izgubi. S težkimi verzi se poslavlja od brata. Pesmi Še vedno žge me tvoja
bolečina, Kako je v tvojih šestih sten samoti, Vsa majhna, brez moči sva pot iskala, Zdaj
nisi več moj brat, zdaj si življenje, Če v meni kdaj nov človek bi nastajal so bile leta 1938
objavljene v leposlovni reviji Modra ptica.
34
V naslednjih ciklih pesniške zbirke se pesmi osredotočajo predvsem na slutnjo vojne.
Z njimi kritično opozarja na stanje v družbi, na prihod negotovih in težkih časov.
Tako v Banatskih pismih hrepeni po domači Ljubljani in materi, v pesmi Tam daleč
mati tiho misli name v zadnjih dveh verzih napove kataklizmo, v kateri bo njena
generacija žrtvovana.
Zaključni ciklus Ne zlomiš src, predstavljajo pesmi, ki upovedujejo taboriščno
tematiko in bodo obravnavane v naslednjem sklopu.
6.2 Analiza poezije iz cikla Ne zlomiš src
Iz ciklusa Ne zlomiš src sem skušala zajeti pesmi, v katerih se zrcalijo njene
posebnosti. Te se kažejo pri njenem obravnavanju in osmišljanju trpljenja
taboriščnic in pretežno refleksivni liriki, pri njenem odnosu do mučiteljev, uporabi
motiva narave.
6.2.1 Žrtvovanjsko-‐odrešitvena tematika
Trpljenje, ki ga doživlja, skuša pesnica osmisliti s tipično ekspresionistično idejo, ki jo
zasledimo že pri Srečku Kosovelu, da lahko le kataklizma prenovi “stari” svet. V njej
naj bi žrtvovani milijoni ljudi s svojo krvjo zasejali seme ljubezni in svobode za
prihodnji, boljši svet. Ta tematika se v pesmi Večerna zarja v rožnatih pramenih
razvije z motivom narave, lepoto večerne zarje, ki mu pesnica kot nasprotje postavi
bedo taboriščnih razmer. Takšno “antinomično bipolarnost” kompozicije označuje
Novak -‐ Popov kot tipično za taboriščni žanr. Vendar je pri Erni Muser to samo
osnova za njeno refleksivno osmišljanje. Zanjo je to nasprotje simbol razkola med
naravo in zlom sodobnega človeka, ki mora skozi popolno uničenje, da bi se prenovil
z naslednjim rodom skozi ljubezen.
(…) Mi vsi bili bi morali umreti,
da bi nihče več v krvi ne umiral –
dvanajst milijonov ne ljudi najboljših,
da mogli drugi, dobri bi živeti.
35
A hrepenenje venomer nam riše
zemlje, ki naše jih trpljenje bije.
nikoli več naj roka ne počije –
morda ljubezen greh in dolg izbriše (Muser, 1946, str. 114).
To tematiko zasledimo tudi v pesmi Vseh hrepenenj in čakanj najbolj žgoče, kjer je
združena z motivom groba na tujem. Taboriščnicam je bila misel na smrt nekaj
vsakdanjega. V njej so videle odrešitev, vendar se niso mogle sprijazniti z dejstvom,
da bi bile pokopane v tuji, osovraženi zemlji. V tej pesmi Erna Muser celo to zadnje
upiranje preseže z mislijo na vsesplošno dobrobit, ki jo bo prineslo žrtvovanje.
(…) Vendar iz zemlje tisočkrat preklete,
s krvjo in znojem sužnjev pognojene,
s solzami src izstradanih pojenje,
požene brst svobode zdaj zaklete. (…)
(…) Takrat počivati bo mrtvim laže (…) (Muser, 1946, str. 115).
6.2.2 Motiv groba na tujem
Motiv groba v tujini je uporabljen tudi v pesmi Zunaj je sonce – kaj silnemu žične ovire
v okviru povsem nasprotne tematike, namreč v pesmi, ki izraža izredno voljo do
življenja in preživetja, saj lirska subjektka noče umreti in biti pokopana na tujih tleh.
(…) Krste še prazne čakajo bele in bedne.
Koliko trupel že naših so v tuja ta polja zvozile?
Sestre, katero od nas boste jutri morda položile
golo na golo? – O, nočem, tu umreti (…) (Muser, 1946, str. 131).
Lirska subjektka se identificira z močjo narave, sonca, neba, svobodo vetra in iz njih
črpa moč za preživetje.
(…) Zunaj je sonce in veter, tu notri smrt in zatohlost,
36
daleč nekje domovina – o, nočem, nočem umreti (Muser, 1946, str. 131).
6.2.3 Motiv narave
Motiv narave je eden najpogostejših motivov v taboriščni poeziji. Narava je v pesmi
Spet vstajamo v temo in ni še sonca zastopana z menjavo letnih časov, ki se odražajo v
nasprotjih: svetloba/tema, mraz/toplota, rast (žita)/propadanje v naravi (odpadanje
mrtvega listja) in so uporabljena kot metafore in komparacije za rast in upad upanja.
Prva kitica zaznamuje rutino v taborišču, hkrati pa tudi dojemljivost taboriščnic za
spremembe ciklov v naravi, kot so menjava dneva z nočjo, spremembe letnih časov in
vegetacijski cikli.
Spet vstajamo v temo in ni še sonca,
ko že po pet in pet se uvrstimo,
spet rahla groza naša srca stiska,
ko sredi tabora molče stojimo (…) (Muser, 1946, str. 116).
V pesmi izstopa personifikacija borovja, ki “stopi z neba”, saj zaznamuje rez, ko
jetnice začutijo naravo kot živo in se povežejo z njo, s tem pa se prebudi upanje, ki
raste z napredovanjem letnih časov. Borovci se kot simbol upanja še dvakrat
ponovijo skozi pesem in zaznamujejo vrh in konec upanja.
(…) Borovci pa so stali in molčali.
Za njimi je kipelo mlado žito –
vse više, više – gnalo se je v klasje –
kot hrepenenje v solzah zla umito (…) (Muser, 1946, str. 116).
(…) Nazaj v nebo se je borovje skrilo,
željno in z rahlim strahom čakaš, čakaš,
kdaj v vetru prvi mrtvi list zapleše,
kdaj brez povratka končno odkorakaš (Muser, 1946, str. 117).
37
6.2.4 Ljubezenska tematika
Erna Muser je v sklopu obravnavanih pesnic izjemna po svoji sposobnosti, da
transcendira neposredno okolje in se v svojih pesmih dvigne v filozofske višave,
potuje v druge kraje, k drugim ljudem. V pesmi Tri mrtve pomladi, tri mrtva poletja
hrepeni po ponovnem snidenju s svojo ljubeznijo, od katere se je morala posloviti.
Pričara si jesen kot letni čas, v katerem bi želela ponovno snidenja z njim. Jesen
primerja z njuno ljubeznijo, ki je v tem pesniškem prividu zrelejša in bogatejša zaradi
prestanega trpljenja obeh ljubimcev.
(…) A bolj kot pomlad in vse bolj kot poletje
hotela jesen bi s teboj doživeti,
uboga, bogata, trpeča, ljubeča
in ljubljena – o, to jesen te uzreti. (Muser, 1946, str. 129).
Požeta so polja in ajda že klije,
Prav kmalu bo belo in rdeče cvetela
– kot naša ljubezen, kot kri žrtvovana –
kot nikdar bo rastla, kot nikdar dehtela. (…) (Muser, 1946, str. 129).
Posebno čustveno razpoloženje ustvari z anaforami (Tri mrtve pomladi, tri mrtva
poletja… brez mene jasnina, brez mene nevihta) in anadiplozo (cvetovi brez mene, brez
mene zorenje… ), kar pa je za njeno pesništvo precej neznačilno, saj je glavnina njenih
pesmi refleksivne narave.
6.2.5 Odnos do mučiteljev
Erna Muser je v odnosu do taboriščnih ječarjev in ječark presenetljivo objektivna v
primerjavi z drugima dvema pesnicama, saj se ne predaja čustvom slepega sovraštva.
Tudi v pesmi Kdaj dolg povrneš, kdaj vso krivdo si skuša razložiti njihove negativne
psihološke značilnosti, ko med njimi išče pripadnika nemškega delavskega gibanja, ki
naj bi po Erninih marksističnih pojmovanjih bil “istih smotrov “(Muser, 1946, str.
120) kot ona sama. Mučitelje diferencira med seboj in jim s tem, čeprav jim prisodi
38
večinoma negativne lastnosti, ohrani določeno stopnjo človeškosti, kar ne zasledimo
pri drugih dveh avtoricah.
Neprizanesljivost pesnica pokaže le do domačih izdajalcev, saj izdajstvo lastnih ljudi
občuti kot največji zločin. Tako v pesmi Zožila so, sklonila se ramena (Muser, 1946,
str. 133) pripiše “brezvestnemu bratu prodanemu” najzlobnejše namene in mu
prerokuje maščevanje teh, ki jih je izdal in pahnil v trpljenje.
(…) Vse to si hotel, vse in več dosegel,
le živim glave v prah nikdar ne skloniš,
ne zlomiš src, ki hočejo živeti,
ne zvežeš rok, ki strejo te – gada (Muser, 1946, str. 133).
6.2.6 Sklep
V ciklusu prevladujejo refleksivne pesmi, v katerih pesnica skuša razumeti trpljenje
okrog sebe. Zato niso tako neposredne doživljajske kot so pesmi pesnic sojetnic. Tudi
oblikovno se predvsem držijo klasičnih kitičnih oblik, največ sonetne in prav s
prestrogim sledenjem formalni plati Erna Muser mestoma žrtvuje jasnost vsebine.
Kljub temu so njene pesmi edinstvene, saj avtorica v njih doseže transcendenco, dvig
nad grozodejstva, ki so se odvijala v taborišču.
6.3 Vera Albreht
Vera Albreht je bila rojena 12. februarja 1895, v znani meščanski družini Kessler, pri
kateri so se zbirali takratni pomembni kulturniki in predstavniki književnikov
moderne. Ko je obiskovala licej je bila literarno in likovna dejavna pri skrivnem
rokopisnem listu Gospodična Cizar. Kasneje je sodelovala v glasilu Preporod, ki je bilo
tudi politično, saj so bili proti Avstro-‐Ogrski in za združitev jugoslovanskih narodov
(Musar, 1977). Na Dunaju je študirala na akademiji za mednarodno trgovino, študij je
prekinila prva svetovna vojna.
39
V prvi svetovni vojni je sodelovala kot sestra pri Rdečem križu. Nudila je pomoč
Maistrovim borcem na severni meji (Žebovec, 2009). Med obema svetovnima
vojnama je bila družbeno dejavna v ženskem gibanju in vključena v mednarodno
žensko Ligo za mir in svobodo. Kot je že bilo omenjeno, je bila med drugo svetovno
vojno zaradi sodelovanja pri Kričaču deportirana v žensko koncentracijsko taborišče
Ravensbrück (Novak -‐ Popov, 2004).
Pesniti je začela po prvi svetovni vojni in objavljati v različnih glasilih. Njene pesmi
so pretežno osebnoizpovedne, prevladuje vojna tematika, opozarjala pa je tudi na
socialna vprašanja, kot sta položaj manjšin in žensko vprašanje. Po njeni smrti sta
izšli njeni dve edini pesniški zbirki za odrasle, to sta Ravensbriške pesmi, izdane
skupaj s pesmimi taboriščne sojetnice Katje Špur leta 1977 (Musar, 1977). Druga
pesniška zbirka Pelin v srcu, pa je izšla ob 120. letnici njenega rojstva.
Delovala je tudi kot publicistka in delala pri slovenskem PEN-‐u. Za prozno delo Nekoč
pod Gorjanci, je prejela Trdinovo nagrado (Musar, 1977). Umrla je v Ljubljani leta
1971.
6.3.1 Pesniška zbirka Vere Albreht in Katje Špur: Ravensbriške pesmi
Zbirka pesmi Ravensbriške pesmi je spoved in spomin dveh pomembnih pesnic, ki so
grozote in stiske prestajali v največjem ženskem koncentracijskem taborišču
Ravensbrück. Raznovrstne občutke sta prelili v pesmi, ki sta si jih na skrivaj
zapisovali na liste tovarniških obrazcev. Vedeti moramo, kot omenja Erna Muser v
spremni besedi pesniške zbirke, da je bilo kaznivo dejanje imeti svinčnik, kaj šele
papir in pisati (Muser, 1977). Iz taboriščnega obdobja sta nastala dva sešitka
zapisanih pesmi Vere Albreht in Katje Špur. Leta 1977 je Erna Muser pesniško zbirko
uredila in opremila s spremno besedo ter pripravila izbor pesmi. Pesmi so razdeljene
v dva sklopa, prvi ima naslov Noč brez zvezd, v njem je zajetih 33 pesmi Vere Albreht,
v drugem z naslovom Balada o Ravensbrüku, pa se razkriva v 29 pesmih Katja Špur.
S pesmimi v zbirki spoznavamo dejansko okolje taborišča, ki je bilo pri Katji Špur
delavno taborišče, v katerem so delali za tovarno vojnih letal Heinkel. Vera Albreht
40
pa je ostala v matičnem Ravensbrücku, kjer so delali pretežno različna dela na
prostem (Muser, 1946).
S pesniško zbirko odkrivamo različne trenutke in stadije v življenju taboriščnic: od
prvih trenutkov, ko so prispele v taborišče in se jih večina še ni jasno zavedala, kaj jih
čaka, a so vendar že slutile grozodejstva, ki so jim prihajala nasproti, do apelov,
žaljivk, fizičnega nasilja in smrti, vse do izdajstva samih sojetnic, ki ga je bilo, kot
pravi Erna Muser, najtežje sprejeti (Muser, 1971).
6.4 Analiza poezije Vera Albreht: Noči brez zvezd
6.4.1 Motiv smrti kot odrešitve
Pesmi vseh treh pesnic se med seboj precej razlikujejo, predvsem je vidna razlika
med Erno Muser in ostalima dvema. To lahko opazimo že pri obravnavi motiva smrti.
Erna Muser ga vključi v širšo žrtvovanjsko-‐odrešitveno tematiko in smrt s tem
osmisli. Poezija Vere Albreht je preprostejša, bolj spontana, doživljajska. Občutek
dobimo, da je v grozljivi stvarnosti bolj neposredno prisotna in zato tudi bolj
izpostavljena njenim strahotam. V pesmi Vem, opisuje, kako umre ena izmed sojetnic
in kako ji kljub žalosti in grozi zavida, saj smrt zanjo predstavlja osvoboditev in edini
izhod iz gorja.
(…) Čeprav si lažja kot perot
in ves koščen ti je obraz,
vem, ko si s čela brišem pot:
srečnejša si, ko zdaj sem jaz (Albreht in Špur, 1977, str. 16).
V pesmi Samo korak pesnica vidi v smrti blagodejno odrešitev, saj ta odnaša dobro in
predvsem vse slabo.
Samo korak in znašla se boš tam,
kjer vse odpade,
kjer se končajo boji in trpljenje
41
in tvoje nade.
Samo korak in blago pozabljenje
te reši vsega,
saj znašla se boš tam,
kjer več brezupno koprnenje
srca ne bega… (Albreht in Špur, 1977, str. 18).
6.4.2 Tematika groba na tujem
Motiv groba na tujem, ki je eden značilnih motivov taboriščne poezije, se pojavi tudi v
njeni pesmi Moč volje, ki je posvečena sojetnici Angeli Piskernikovi. Čeprav si lirska
subjektka želi smrti, se prav zaradi misli na to, da bi bila pokopana na tujem, upre tej
želji. Iz tega upora raste njena moč za preživetje.
(…) Moč volje vabam se upira:
V tej zemlji nočem, da umrem!
Čeprav gorja je polna mera,
zdržala bom, ne grem, ne grem! (Albreht in Špur, 1977, str. 31).
6.4.3 Motiv narave
Ko Erna Muser uporabi motiv narave je njena lirska subjektka z njo v sozvočju,
odziva se na njene spremembe in ne posega s svojo voljo vanjo, narava ji prinaša tako
pozitivno kot negativno občutenje. Pri Veri Albreht in, kot bomo videli kasneje, tudi
pri Katji Špur, je odnos med lirsko subjektko in naravo drugačen.
Pri Veri Albreht narava zrcali čustvena stanja lirske subjektke. Tako je v začetnih
verzih pesmi Tulipan, cvet rdečega tulipana najprej odprt, v zadnjih verzih pa se ta
zapre, kot se zapre duša ujetnic. Stalna spremljevalka v pesmih so ptice, tako v
Tulipanih srečamo podgrivke, ki jih delo jetnic preplaši in spodi iz gnezd, v Črnih
vranah so to vrane, v pesmi Kaj veš si pesnica zaželi postati ptica in “leteti prek
podrtih mest” (Albreht in Špur, 1977, str. 17).
42
V pesmi Tulipan nam podrivke zrcalijo krhkost pregnanih brezdomnih ujetnic. V
Črnih vranah postane lirska subjektka v odnosu do narave, ki jo predstavljajo vrane,
aktivnejša. Očita jim najprej zle namene, kasneje jih pomiluje, na koncu pa jih naredi
za zaveznike in prenašalce sporočila namenjenega domačim.
Albreht se obrača k nebu v pesmi Severno nebo, ko se v spominih zave, da ji je prav
pogled na njegovo lepoto dajal moč, da ni pozabila na dobro in lepo v človeku.
Ti severno nebo, ki si dajalo
tolažbo v tistih najstrašnejših dneh,
ko lepo vse in dobro je pospalo
in v dušah je ostal samo še greh – (…) (Albreht in Špur, 1977, str. 38).
Moč narave je čutiti tudi V Nemčiji spomladi 1945, kjer uspe s predzadnjim verzom
pesnici vzpostaviti protiutež kaosu, ki je upesnjen v preostalem delu pesmi. Tako
lahko vonj po pomladi, ki zadiši “iz steptane zemlje”(Albreht in Špur, 1977, str. 32)
pomiri strah in negotovost skritih ubežnic, ki so na poti domov sredi poblaznelosti in
anarhije, ki je vladala takoj po koncu vojne. Pomlad namreč pomeni obljubo za
obnovitev, ki jo daje narava v svoji večni cikličnosti.
(…) V onemoglem strahu milijoni
so bežali z nami vred pred avioni …
Blazni narod med vozovi, konji
begal, padal je v brezupni gonji,
divje plesal svoj mrtvaški ples. (…)
(…) Iz steptane zemlje zadišala je pomlad…
Narod se valil je dalje, dalje na zapad. (Albreht in Špur, 1977, str. 32).
43
6.4.4 Tematika maščevanja
Taboriščna poezija tematizira tudi čustvo maščevalnosti, ki so ga občutile jetnice.
Razlikujemo lahko med dvema vrstama maščevalnosti; med neposrednim
zadovoljstvom jetnic ob fizičnem uničenju mučiteljev, ter zadovoljstvom jetnic ob
porazu mučiteljev in zadoščenjem ob moralni obsodbi zločinov, ki jih bo doletela.
Slednja se kaže v pesmi Krulikom, posvečeni poljskim sojetnicam, ki so postale žrtve
nacističnega medicinskega eksperimentiranja. Pesnica se čuti moralno zavezana
maščevati svoje “poljske sestre” (Albreht in Špur, 1977, str. 26). S tem, da “izkriči”
(Albreht in Špur, 1977, str. 26) “krivico strašno, ki ji ni meja” (Albreht in Špur, 1977,
str. 26) lahko nekoliko omili svojo “nepotešenost” (Albreht in Špur, 1977, str. 26).
(…) In zdaj, ko v zadnji grozi trepeta,
boji strašanske se obtožbe,
obtožbe celega sveta – (…) (Albreht in Špur, 1977, str. 26).
(…) jaz bom kričala v svet nepotešena
krivico strašno, ki ji ni meja. (Albreht in Špur, 1977, str. 26).
V pesmih Ob alarmu in Od vseh strani, maščevanje prevzame drugačno obliko, ta
izvira neposredno iz lirske subjektke, ki prek maščevanja izkusi osebno zadovoljstvo.
V prvi pesmi se neposredno obrača na taboriščne mučitelje.
(…) Kako ti je pri duši, pes,
ko cele zemlje srd in bes
preplavlja tvojo zemljo? (...) (Albreht in Špur, 1977, str. 28)
(...) Glad v naših votlih je očeh,
a v naših srcih skrit je smeh,
nihče več ne zaplaka. (Albreht in Špur, 1977, str. 28).
V pesmi Ob alarmu kliče maščevanje nad samo srce nacizma, Berlin.
(...) Berlin, Berlin, to je naš cilj!
44
Plačajte, dajte, prav do tal,
prišel je veliki signal.
Razbijte v prah ga in pepel,
saj ga ves svet je že preklel. (...) (Albreht in Špur, 1977, str. 27).
6.4.5 Tematika taboriščne psihološke travme
Zadnje pesmi pesniške zbirke zajemajo tematiko, s katero so se morali vsi
taboriščniki po osvoboditvi spoprijeti, saj ni bilo lahko pozabiti grozljivih prizorov, ki
so se stalno vračali. Težko se je bilo ponovno vrniti v normalno življenje, se
socializirati po vseh prestanih grozotah. Pesnico tako pogled na gole veje v pesmi
Gole veje spomni na izsušene, po kruhu moledujoče roke judovskih sotrpinov. V
pesmi Obisk nam pesnica slika znamenitega pisatelja Prežihovega Voranca, ki je bil
tudi sam taboriščnik. Taboriščna izkušnja ga je takoj po osvoboditvi tako ohromila,
da ni več mogel ustvarjati, saj je podvomil v smiselnost umetniškega izražanja.
(...) Odslej, moj dragi, nikdar več
peresa ne bom v roko vzel.
za to, kar videl sem, besed
človeških ni, da bi kdaj kdo
popisal, kar počel je svet . (...) (Albreht in Špur, 1977, str. 39).
Neizbrisljivost bolečine opisuje v zadnji pesmi zbirke Je to spomin, kjer pravi, da ne
najde več miru in da se zateka v samoto, ker ni nikogar, ki bi jo v resnici razumel.
6.4.6 Sklep
Če imamo pri Erni Muser še vedno opraviti “z abstraktnimi in etičnimi idejami
ekspresionizma”, se pri pesništvu Vere Albreht nakazujejo “prvine treznejšega
predstavljanja objektivne resničnosti” (Kos, 1992, str. 278), kar je značilnost t. i. “nove
stvarnosti”, literarne smeri, ki je v obdobju med obema vojnama nasledila
ekspresionizem in kasneje prešla v socialni realizem (Kos, 1992).
45
Pesmi Vere Albreht imajo klasično obliko in so večinoma krajše od pesmi Erne
Muser. V pesmih je izraženo neposredno doživljanje okolja z vsemi ekstremnimi
čustvi, kot so jeza, maščevanje, želja po smrti in bolečina prostovoljne izoliranosti, v
katero se zaradi travmatičnih izkušenj zateka po vrnitvi iz taborišča. Del njene
poezije je budniške narave in zaradi šablonskosti manj zanimiv za obravnavo. Vrh
doseže njena lirika v pesmih, ki objektivni prikaz stvarnosti (taborišče, kaos po
osvoboditvi) prepleta z motiviko narave, skozi katero zrcali različna čustva ujetnic.
6.5 Katja (Katarina) Špur
Katja Špur je bila rojena 20. 11. 1908 v Gornjih Krapljah pri Ljutomeru. Izhajala je iz
težjih socialnih razmer. Vendar se je zaradi svoje velike nadarjenosti uspela
izobraziti, čeprav je to od nje terjalo veliko napora in preseljevanja (Muser, 1977).
Med drugim je študirala v Skopju, Beogradu, Zagrebu in Grenoblu. Študij slavistike in
romanistike je dokončala v Ljubljani (Vrbnjak, 1967).
Ker je bila napredno usmerjena, ni dobila službe v šolstvu in se je zato najprej
usmerila v publicizem in novinarstvo. Že pred vojno je bila poročevalka iz Prekmurja
za dnevnik Jutro in s socialnimi reportažami opozarjala na stisko in revščino ljudi
(Muser, 1977). Tudi po vojni je nadaljevala v novinarskem poklicu, zapise o gradnji
socializma na vasi je združila v več knjižic in za knjižico Plugi orjejo leta 1949 prejela
Levstikovo nagrado. Zadnjih deset let pred upokojitvijo je bila zaposlena kot
učiteljica. Zelo produktivna je bila tudi kot prevajalka iz različnih evropskih jezikov,
predvsem pa je prevajala iz romunščine in bolgarščine.
Pisala je pesmi in prozo. Dejavna je bila že v dijaških letih. V njen pesniški opus sodijo
pesniške zbirke Dva studenca (1958), z ljubezenskimi pesmimi v prozi, Vezi (1970), ki
tematizirajo odnos med materjo in hčerjo ter že omenjene Ravensbriške pesmi (1977)
skupaj z Vero Albreht. Umrla je v Ljubljani leta 1991.
46
6.5.1 Analiza Pesmi Katje Špur: Balada o Ravensbrücku
Za Katjo Špur so značilni prikazi konkretnega taboriščnega okolja z delavnicami,
pazniki, procesi dela, opisi smrti in umiranja ter zažiganja trupel. Še bolj od Vere
Albreht je oddaljena od idejne predelave taboriščnih izkustev, kakor smo jo spoznali
pri Erni Muser. Pesmi Katje Špur slikajo neposreden čustveni odziv na dogajanje, ki
mu je izpostavljena v taborišču.
6.5.2 Tematika taboriščnega dela
Tematika taboriščnega delavnega okolja, ki je prisotna v več pesmih, zajema tudi delo
v tovarni. To je pri Katji Špur bila tovarna Heinkel, kjer so taboriščnice izkoriščali za
izdelovanje vojaških letal.
Potek taboriščnega delavnega dne v tovarni nam najbolje prikazuje pesem Hitreje,
kjer nam slika stisko delavk, do skrajnosti utrujenih, ki se obenem zavedajo, da
proizvajajo orožje, ki bo uničevalo njihove lastne ljudi. Vendar zaradi nadzora
paznikov ne morejo niti za trenutek prenehati. Priganjanje paznikov je poudarjeno z
nizi geminacij. V tej pesmi uporablja tudi nemške fraze, ki so jih uporabljali njihovi
mučitelji in s tem povečuje učinek avtentičnosti dogajanja. Ta postopek je prisoten
tudi v drugih pesmih.
Hitreje, hitreje,
Ihr faule, gestreifte Hexen!6 ... (Albreht in Špur, 1977, str. 55).
In vrtamo, vrtamo luknje,
S pretrudnimi vrtamo jih rokami, (...) (Albreht in Špur, 1977, str. 55).
Druga obravnavana pesem iz tematike dela Dan v hali podrobneje raziskuje
občutenje časa pri delavkah. Dolg delovni čas in monotonost jim ubijata telo in duha.
6 Ve, lene, progaste čarovnice.
47
Pesnica to brezizhodno kroženje časa poveže z Dantejevimi krogi v peklu, kar
stopnjuje brezizhodnost njihovega položaja.
(...) Kateri krog v peklu
tekoči je trak pred menoj
in kam drsi,
da nikdar ne konča nesmiselne poti? (...)(Albreht in Špur, 1977, str. 57).
(...) Skozi tisoč hal,
ki so ko ta –
iz kroga v krog,
iz dneva v dan
skozi halo tri … (Albreht in Špur, 1977, str. 57).
V pesmi Obed v tovarni nam slika dogajanje ob obedu delavk v tovarni. Zaznamo
lahko rahlo ironijo, kar ni pogost pojav v taboriščni poeziji. Ironija se čuti tudi v
parodični rabi pravljičnih motivov v pesmi Ob Baltiku, v kateri refreni in ritem
ljudske pesmi še stopnjujejo kontrast z vsebino.
V Barthu na koncu sveta,
na obali ledenega morja,
za zeleno električno žico
v rokah se mi sveder vrti
že dolgih tristo
in petdeset dni. (...) (Albreht in Špur, 1977, str. 5O).
6.5.3 Tematika smrti
Glede na to, da nam Katja Špur v svojih pesmih skuša predočiti dejansko stvarnost v
taborišču, je razumljivo, da poleg opisov delavnih razmer v taborišču prevladuje
tematika smrti. V pričujoči zbirki sem zasledila kar sedem pesmi, kjer je tema smrti
48
središčnega pomena. Te tematike se loteva z različnih zornih kotov, kar sugerira že
izbor Erne Muser z vrstnim redom pesmi, ki sledijo neki notranji logiki.
Pesem Zašlo je sonce, vsebuje opis najmilejše možne oblike umiranja. Gre za smrt, ki
se zgodi v spanju. Katja Špur jo prikaže kot edino blažilo za vse tegobe, trpljenje in
ponižanja, ki so se nakopičile tekom taboriščnega dneva. Kljub temu je iz pesmi čutiti
žalost, ker se je življenje nekomu izteklo.
(...) Vse spi.
Le kdaj pa kdaj
kak glas
ihteče zaječi,
kot bi skoz noč
zajokal ptič –
in spet vse naokrog molči. (Albreht in Špur, 1977, str. 66).
Ob svitanju na pogradu
leži – mrlič … (Albreht in Špur, 1977, str. 66).
Že druga pesem iz “cikla smrti” Vse se je tiho, brez prič odigralo zareže globlje, saj
opisuje specifično smrt, ki je posebej grozljiva, ker gre za uboj dojenčkov. Ta vzbuja v
jetnicah srd, mržnjo in nemočno željo po uporu, saj gre za zločin, ki kaže na to, da
brezčutnost njihovih rabljev nima meja. Okrutno dejanje so opravili brez prič, saj so
se verjetno vseeno zbali, da bi to dejanje storjeno pred jetnicami izzvalo upor.
V naslednjih treh pesmih se loteva smrti kot vsakdanje rutine, saj se zave, da je
pristala v tovarni smrti, katere končni cilj je bilo prav njihovo izničenje. V pesmi Smrt
žanje začutimo smrt kot del vsakdanjega življenja, ki ji nihče ne more ubežati. Čeprav
je v pesmi smrt povezana s svobodo, pa se na tej točki avtorica z njo še ne pomiri,
zato deluje pesem resignirano.
(...) Ni poti iz taborišča,
ni poti za žive
49
iz objema taboriščne žice.
Smrt samo k svobodi
skoz razbeljene peči
svoje vrste vodi … (Albreht in Špur, 1977, str. 68).
Lirska subjektka v pesmi Smrt žanje doživlja smrt kot neizbežno, a vendarle
nevtralno, v pesmi Krematorij pa se smrt personificira, postane zlobna, porogljiva in
spominja na mučitelje. Kljub nadčloveškim poskusom upreti se ji, je ne more
premagati.
(...) A včasih kdo med mrtvimi
zave se in vzravna
in pred razbeljenim peklom prekolne svet
in smrt,
ki se iz ognja mu reži,
a mrtvih sto in sto
potisne živega
v pekla ognjeno dno. (Albreht in Špur, 1977, str. 69).
Kot vidimo, je pri Katji Špur smrt konotirana predvsem negativno, vendar najdemo
tudi pri njej motiv smrti kot odrešitve in sicer v pesmi Nocoj. Lirski subjekt smrt
popolnoma sprejema, ko se podaja v njo skupaj s “sestrami in brati”, kakor bi hotel
zaspati. Avtorica s pomočjo komparacij z naravo slika prehod v smrt kot nekaj
blagodejnega, lepega, mirnega. V tej pesmi se kažejo simbolistični vplivi težnje po
lepoti in harmoniji.
Nocoj bomo,
sestre in bratje,
polegli na tla,
s senco večera in z jutranjo zarjo
se bomo,
lažji od misli,
čistejši od rose,
50
pretočili
v sinjino neba… (Albreht in Špur, 1977, str. 72).
V sklopu tematike smrti Katja Špur uporabi motiv groba na tujem, vendar z
drugačnim pomenom, kot sta ga uporabili ostali dve pesnici. V pesmi Sejalci smrti
nagovori svoje rablje, jih obtoži za zločine in jih opomni na posledice njihovega
ravnanja. To izrazi z metaforami, ki se medseboj povezujejo; Nemci so “sejalci smrti”,
ki na “strašni njivi taborišča” “kosijo življenja”, njihove žrtve pa so “klas”, ki je pognal
iz njihovih kletev in muk, in “kruh” iz njega bo za zločince preklet.
6.5.4 Motiv narave
Narava v liriki Katje Špur ne odigra tako pozitivne vloge kot pri drugih dveh
pesnicah. Prav nasprotno, v pesmih Balada o Ravensbrüku in Bijó nas je narava
povezana z njihovimi mučitelji, kar izraža skrajno zapuščenost in brezizhodnost
položaja taboriščnic. V prvi kitici pesmi “jate črnih vran z mecklenburških zlih poljan”
(Albreht in Špur, 1977, str. 47) neposredno zrcalijo mučitelje, “črne vrane v črnih
pelerinah” (Albreht in Špur, 1977, str. 47). Narava/vrane in mučitelji/vrane so
kasneje še tesneje povezani z anadiplozo. Podobno vlogo ima tudi burja, ki je
personificirana in preganja skupaj s paznicami.
(...) Spet čez mecklenburške zle poljane
v črnih jatah pod oblaki
spreletavajo se danes vrane –
črne vrane v Ravensbrücku –
Spet po pet in pet nas, sužnje svoje,
med barakami podijo … (...) (Albreht in Špur, 1977, str. 48).
Podobno so uporabljene personifikacije narave v drugi pesmi Bijó nas: mraz, ki jim z
“jeklenimi svedri telo krotoviči” (Albreht in Špur, 1977, str. 53), veter, ki se “pošastno
krohoče” (Albreht in Špur, 1977, str. 53) in nebo, ki “jih bije v obraze” (Albreht in
Špur, 1977, str. 53) se pridružijo mučiteljem in uganjajo z njimi “krvavo zabavo”
(Albreht in Špur, 1977, str. 53).
51
Vendar ima motiv narave pri Katja Špur lahko tudi nevtralnejšo pozicijo. Veter v
pesmih Nemirna noč je predstavljen kot tipičen naraven pojav, ki “zavija pod oknom”,
(Albreht in Špur, 1977, str. 52) “stresa veje ob steni” (Albreht in Špur, 1977, str. 52).
Obenem pa veter subtilno nakazuje čustveno stanje jetnic, njihovo nemirnost zaradi
ujetosti in željo po svobodi, ki je “nič ne more pregnati” (Albreht in Špur, 1977, str.
52).
Pod oknom barake spet veter zavija
in stresa in stresa grčave veje ob steni
in divje se trga z nevidne verige,
a nič ga ne more pregnati –
ne zvezde ne mesec
ne dež ne oblaki …
Priklenjen k baraki
Vso noč se zaganja ob šipe
In moti nemirno nam spanje … (Albreht in Špur, 1977, str. 52).
6.5.5 Sklep
Z analizo njenih pesmi lahko potrdim že omenjeno Paternujevo ugotovitev, ki pri njej
in nekaterih drugih taboriščnih pesnikih odkriva prvine verizma in celo približevanja
modernizmu. Njena poezija res že zapušča meje realizma, saj nam sveta ne slika več
po principu posnemanja, temveč to podobo namerno izkrivlja z uporabo različnih
pesniških sredstev, kot so zoomorfizmi (svoje mučitelje skoraj vedno poimenuje z
imeni živali), personifikacije (smrt, ki se reži iz krematorija) in mestoma z ljudsko
pravljično obliko, ki na bralca učinkuje groteskno. Tako se približuje sodobni poeziji.
52
7 ZAKLJUČEK
Namen diplomskega dela je bil predstaviti pesnice, ki so pisale pesmi v grozljivem
okolju koncentracijskega taborišča Ravensbrück, ki je predstavljal eno izmed enot
nacistične mašinerije smrti. Erna Muser, Katja Špur in Vera Albreht so
reprezentativne predstavnice in sodijo v vrh taboriščne poezije. To pesništvo je bilo
množično in so ga ustvarjale številne ženske. Literarni zgodovinarji ga sicer
prištevajo k pesništvu NOB, vendar je bilo zaradi osredotočenosti na posameznikovo
stisko, njegovo intimno soočanje z vsemi “krogi pekla”, kot pravi Katja Špur v eni
izmed svojih pesmi, odrinjeno in neobravnavano. Taka subjektivistična usmeritev ni
ustrezala ideološkim zahtevam časa, ki je idealiziral kolektiv.
Znotraj taboriščne poezije, ki naj bi bila v veliki meri šablonska, klišejska,
shematična, pisana v preprosti klasični obliki, zavzemata predvsem Katja Špur in
Erna Muser posebno mesto, kar v svoji raziskavi ugotavlja že Novak -‐ Popov. Analiza
izbranih pesmi je pokazala, da so pesnice izjemno raznolike. Tako ostaja Erna Muser
zvesta klasični obliki pesmi; artistična dovršenost še poudari distanco njenih
refleksivnih pesmi. Poezija je zanjo mesto meditacije, mesto opazovanje naravnih
ciklov, kraj, kjer si pričara tudi ljubezen. V njej lahko s pomočjo ekspresionističnih
vizij osmisli celo lastno smrt. Diametralno nasprotna ji je Katja Špur, saj se obrača
neposredno k okolju in nam v svojih pesmih, ki so slogovno in vsebinsko že skoraj
modernistične, slika delavno okolje, “tisočere smrti”, za katerimi umirajo vsak dan,
mučitelje, pa tudi naravo, ki prevzema v njenih pesmih simbolično vrednost. Vera
Albreht je po vsebinski in slogovni plati v sredini med obema pesnicama. Pa vendar v
njenem opusu najdemo edinstveni pesmi Tulipani in V Nemčiji spomladi 1945, ki
prinašata v ravensbrüško taboriščno poezijo svež veter nove stvarnosti.
Taboriščna poezija Erne Muser, Vere Albreht in Katje Špur je izreden spomenik
človeškega duha, ki ga je vredno oživljati ob prebiranju njihove poezije.
53
8 VIRI IN LITERATURA
VIRI
Albreht, V. in K. Špur (1977). Ravensbriške pesmi. Murska Sobota: Pomurska
založba.
Muser, E. (1946). Vstal bo vihar. Ljubljana: Naša žena.
LITERATURA
Cenčič, M. (1997). Tigr. Slovenci pod Italijo in Tigr na okopih v boju za narodni obstoj.
Kras in Vipavska dolina. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Cesar, E. (1975). Pregled slovenske peozije v obdobju narodnoosvobodilnega boja. V
Jože Filo (ur.). XII. Festival Kurirček. Poezija revolucije v književnosti Jugoslovanskih
narodov. Maribor: s.n., str.11–21.
– – (1996). Slovenska kultura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja:
aprila 1941 do 8. septebra 1943. Ljublja: Enotnost.
Erjavec, F. (1954). Nastanek slovenskih političnih strank. Nueneaton, Warwickshire:
Klic Triglava.
Ferenc, T. (2006). Izbrana dela. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno 1.
Razkosanje in aneksonizem. Ljubljana. Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete.
Gabrič, A. (1989). Kulturni molk. V Jasna Fischer (ur.). Prispevki za novejšo
zgodovino. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, str 385–413.
Gema, H. (1991). Katja Špur: In memoriam. Novi razgledi, letn. 40, št. 6, (22.3. 1991),
str. 168.
Godeša, B. (2008). Slovenska kronika XX. Stoletja 1941–1945. Ljubljana: Nova revija.
Jakomin Kocjančič, T. (2012). Reprezentacija drugih v domobranskem tisku v
slovenskem Primorju 1944–1945. Acta Histriae, Let. 20, št. 4, str. 647–668.
Jevnikar, M. (idr.) (1993). Primorski slovenski biografski leksikon. Gorica: Goriščka
Mohorjeva družba.
54
Jezernik, B. (1993). Spol in spolnost in eksremis. Antropološka študija o nemških
koncentracijskih taboriščih Dachau, Buchenwald, Mauthausen, Ravnesbrück, Auschwitz
1933–1945. Ljubljana: Borec.
Kavčič, S. (2007). Nekaj vidikov o slovenskih jetnicah v ženskem koncentracijskem
taborišču Ravensbrück. Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, Let. 59, št.
644/647, str. 9–56.
Klanjšček, Z. (1989). Pregled narodnoosvobodilne vojne 1941–1945 na slovenskem.
Ljubljana: Partizanska knjiga.
Klopčič, M. (1975). Pričevanje o poeziji NOB. V Jože Filo (ur.). XII. Festival Kurirček.
Poezija revolucije v književnosti Jugoslovanskih narodov. Maribor: s.n., str.1–10.
Kluke, P. in J. Prunk (1967). Svetovna zgodovina od začetkov do danes. Ljubljana:
Cankarjeva založba.
Koren, J. (1991). Pesnica, urednica, prevajlaka Tržačanka Erna Muserjeva. Primorski
dnevnik, št. 114, (27.4.1991), str. 9.
Kos, J. (1992). Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS.
Mally, E. (2011). Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941–1945. Ljubljana:
Inštitut za novejšo zgodovino.
Mikuž, M. (1976). Svetovna zgodovina od začetkov do danes. Ljubljana: Cankarjeva
založba.
Novak-‐Popov, I. (1986). Slovenska taboriščna poezija. Jezik in slovstvo, Let. 31, št. 6,
(marec), str. 198–204.
– – (2004). Antologija slovenskih pesnic 1. Ljubljana: Tuma.
Patarnu, B. (1997). Slovensko pesništvo upora: 1941 – 1945. Zaporniške in taboriščne,
izgnanske, iz tujih enot. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto.
Paternu B., (idr.) (1967). Slovenska književnost 1945 – 1965. Prva knjiga. Lirika in
proza. Ljubaljan: Slovenska matica.
Pibernik, F. (1991). Slovenski biografski leksikon. Petnajsti zvezek. Ljubljana:
Slovenska akedemija znanosti in umetnosti.
Prunk, J. (2002). Kratka zgodovina Slovenije. Ljubljana: Založba Grad.
– – (1976). Svetovna zgodovina od začetkov do danes. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Rožič, M. (2010). Tematizacija političnega nasilja in represije v delih slovenskih
literarnih ustvarjalk. Diplomska naloga. Univerza v Novi Gorci: Fakulteta za
humanistiko.
55
Smolej, V. (idr.) (1971). Zgodovina slovenskega slovstva. VII slovstvo v letih vojne
1941 – 1945. Ljubljana: Slovenska matica.
Vrbnjak, V. (1967). Slovenski biografski leksikon. Deseti zvezek. Ljubljana: Slovenska
akedemija znanosti in umetnosti.
Žebovec, M. (2007). Slovenski književniki rojeni od leta 1920 do 1929. Ljubljana:
Borec.
Žebovec, M. (2009). Slovenski književniki rojeni do leta 1899. Ljubljana: Karantanija.
Žnidaršič, M. (1975). Ko je prihajal dan. Ljubljana: Borec.
LITERATURA
Theodore W. Adorno Quotation: “To write a poem after Auschwitz is barbaric”.
Ogledano: 23.9.2016.
http://www.marcuse.org/herbert/people/adorno/AdornoPoetryAuschwitzQuote.ht
m
56
9 PRILOGA
Poezija kot spomenik
Diplomsko delo želim zaključiti s pesmimi, ki so jih pesnice posvetile svojim
tovarišicam in drugim anonimnim sojetnicam in sojetnikom, trpečim umirajočim,
mrtvim. Pri vseh treh avtoricah lahko zasledimo te spomenike, poklone
brezmejnemu trpljenju, ki so hkrati pričevanja o zmožnosti človeškega zbliževanja in
empatije avtoric. Pesmi želim predstaviti brez interpretacije, saj bi z njo zmotila
tišino ritualnega slovesa ob smrti, ali se v nekaterih drugih pesmih vmešala v intimen
pogovor med dvema sojetnicama. Zato bom v nadaljevanju navedla samo naslove
pesmi posameznih avtoric in pod njimi izpostavila najpomembnejše verze.
Erna Muser
Pesnica se obrača h konkretnim posameznicam, sojetnicam, ženskam, ki so tako ali
drugače prispevale h graditvi in ki so poosebljale moč in ljubezen bojevnic.
Vse naše misli – ena sama misel (Anici Černejevi)7
Vse naše misli – ena sama misel,
vseh src utripi kot en sam utrip,
vse naše želje – ena sama želja,
vsa naša čakanja na isti hip. (…)
Ob poti, ki poslednjo prehodila
si dolgi vrsti šeststotih žena,
zdaj bele breze toplo zelenijo –
prav take breze kot pri nas doma (Muser, 1946, str. 110).
7 Anica Černejeva, zgoraj omenjena blokova, sicer tudi pesnica, profesorica ter po besedah Erne Muser izjemna ženska v etičnem smislu (Muser in Zavrl, 1977).
57
Poglej, Halina, žito valovi8
Premarsikdo, ki je sejal in žel
pred letom še, je zemlji plodna hrana –
to naša kri zdaj v našem klasju polje
in v šumu žita je naš sen zapel.
Halina, vseh! Kar čistega srca
želiš teptani svoji domovini,
kot v večnem krogu bi sovraštvo blodno
rodilo znova v nov razvoj sveta. (Muser, 1946, str. 111).
Gotovo sem kdaj videla obraz9
Gotovo sem kdaj videl obraz,
za hip ozrla se po tvojem delu,
ob oknu, pravijo, pri važnem stroju,
vendar ne pomnim lica niti las. (…)
Junakinja? O ne, kot vsaka nas.
V sovraštvu zla, v ljubezni kakor jagnje,
kot ognjenika nezadržna sila,
hoteč živeti, biti znova jaz (Muser, 1946, str. 111).
Vida, sopotnica z belokrajinskih cesta (Vidi Janežičevi)10
Vida, karkokoli še pride, gore bodo stal
ceste prepredale trudno, izmučeno zemljo,
bela si breza in skala samotna postala,
nikdar se več ne odtrgaš ne v dalj ne v višave. (…) 8 Pesem je posvečena Halini Ryffertovi, poljski intelektualki, ki je preživela taborišče (Paternu, 1997). 9 Pesem je Erna Muser napisala 11. 11. 1944, posvečena je bila Klari Jeziorski, ki so jo nacisti obesili (Paternu, 1997). 10 posvečena je Vidi Janežičevi, ki se je obesila ali so jo obesili v ljubljanskih prisilnih delavnicah (Paternu, 1997).
58
O, če se vrnem, vse ceste še enkrat prehodim,
bele vse breze, vse skale samotne objamem.
O, če se vrne, v vsakem dihljaju bo sreča,
v vaskem koraku življenje in bridka lepota (Muser, 1946, str. 127).
Vera Albreht
Pri Veri Albreht izpostavljam pesmi, ki sta posvečeni brezimnim sotrpinom. Prva
skuša s pesmijo povrniti dostojanstvo in človečnost razčlovečenim telesom v kupu
trupel. V drugi se spominja trpljenja židovskih sotrpinov.
V ravensbriški mrtvašnici
Med vas stopila sem v poslednji dom …
Nad sto oči se je zazrlo vame,
iz ust odprtih, okamenilih v grozi,
me je zadel obtožbe nemi krik.
Ležalo je dekle tam v temnem kotu,
val svetlih las ji padal je po zemlji,
iz Auschwitza je zmrznila na potu.
In mati z detetom, o, sama kost!
V pesti je v gnevu stisnila roke –
mogoče lažja ji bila je pot,
ko s sinkom v zadnjo je odšla prostost?
In starka nebogljena, polna ran,
ponižno je nagnila dobrno glavo,
ko so jo vrgli s pograda na plan.
In tam ležale so –
oropane in gole, v strašni pozi,
59
na kupu nametane, v zadnji grozi (Špur in Albreht, 1977, str. 22).
Gole veje
Ve gole veje, o, ve gole veje,
ki se pošastno vzpenjate v somrak,
zakaj spominjate vse pogosteje
me rok prosečih iz židovskih barak?
Ne rok! Koščenih palčic, v vetru trzajočih,
za košček kruha nas moledujočih,
ki prav tako usoda na nemila
med žice in zidove je vklenila.
Brezmočne sredi svoje lastne bede
z lopatami na ramah v dolgi vrsti –
jim vračale le lačne smo poglede,
natrpanim v razpadajoči krsti …
ve gole veje, o, ve gole veje!
Za hip postali krajši so koraki …
Los, los! Naganjali so nas vojaki.
Piščal zažvižga. Pes. Nekdo se smeje …
Za njimi so strmeli okostnjaki (Špur in Albreht, 1977, str. 36).
Katja Špur
V pesmi, ki sem jo zbrala se zrcali soobčutenje trpljenja drugih.
Musji11
Spet ta sever ledeni,
sovraštvo strupeno
in mraz kot nabrušena britev!
Ne joči, Musja, ne joči! (…) 11 Posvečena dvajset letni delavki v Heinklovi tovarni (Špur in Albreht, 1977, str. 58).
60
Trdo udarja ob šipe in tuli sever pod oknom Heinklove hale,
pred strojem pa Musja
spet dviga in dviga
jekleno ročico – (…) (Špur in Albreht, 1977, str. 58).