Nosilci zapisa informacij - · PDF file2.7.1. Zgodovina.....12 2.7.2. Zgradba

Meta Drobnič in Tina Škrlj Seminarska naloga

Nosilci zapisov informacij 1

KAZALO 1. UVOD .......................................................................................................................................... 2 2. NOSILCI ZAPISOV INFORMACIJ OD ZAČETKA DO DANES ....................................... 3

2. 1. Luknjana kartica...........................................................................................................3 2.1.1. Zgodovina ..............................................................................................................4

2. 2. Magnetni pomnilniški nosilci.....................................................................................4 2. 3. Trdi disk.......................................................................................................................5 2. 4. Disketa .........................................................................................................................6 2. 5. Zgoščenka....................................................................................................................7

2.5.1. Zgodovina ..............................................................................................................7 2. 6. DVD.............................................................................................................................8

2.6.1. Zgodovina (razvoj) ................................................................................................8 2.6.2. Lastnosti DVD formatov so:.................................................................................9

2. 7. USB-ključ ..................................................................................................................11 2.7.1. Zgodovina ............................................................................................................12 2.7.2. Zgradba.................................................................................................................13 2.7.3. Prednosti in slabosti USB ključev ......................................................................15

3. PRIMERJAVA NOSILCEV INFORMACIJ MED SABO.................................................... 16 4. NOSILCI PRIHODNOSTI....................................................................................................... 17

4. 1. BLURAY – Glavne lastnosti in zanimivosti............................................................17 5. POVZETEK............................................................................................................................... 21 6. VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................... 22



1. UVOD

Brez zapisovanja in branja podatkov pri delu z računalnikom ne moremo shajati, zato so

naprave, ki nam to omogočajo, nepogrešljive v opremi vsakega računalnika.

Pripomočkom za trajno shranjevanje računalniških podatkov pravimo računalniški

pomnilniški nosilci ali tudi nosilci računalniških podatkov.

Skozi seminarsko nalogo bova opisali vrste nosilcev zapisov informacij in njihovo

delovanje. Opisale bova luknjano kartico, magnetne pomnilniške nosilce, trdi disk,

disketa, zgoščenka , DVD in USB-ključ. Vse skupaj bova tudi na kratko primerjali. In za

konec bova predstavili najnovejši izum Bluray, ki v Evropi sploh še ni tako priznan.



2. NOSILCI ZAPISOV INFORMACIJ OD ZAČETKA DO DANES

Praktično delo z računalnikom vključuje oskrbovanje računalnika s programi in podatki.

V pionirskih časih računalništva so za to uporabljali predvsem luknjane kartice.

2. 1. Luknjana kartica

SLIKA 1: Luknjana kartica.

Luknjana kartica je računalniški pomnilniški medij, ki je bil uporabljen za vnos in

shranjevanje podatkov v začetnem obdobju elektronske informatike.

Kartica je narejena iz trdega papirja, luknje v njej pa predstavljajo podatke. Izumil jo je

ameriški statistik Herman Hollerith (1860-1926), v uporabi pa je bila do 70-ih let 20.

stoletja in je bila poznana tudi kot IBM kartica. Poleg te kartice (80 stolpcev) obstaja (je

obstajalo) še nekaj tipov kartic.



2.1.1. Zgodovina

Luknjane kartice so se pojavile mnogo pred računalniki. Uporabljale so se v tekstilni

industriji - kot pripomoček pri tkanju vzorcev jih je kot prvi uporabil leta 1725 Basile

Bouchon (pravzaprav je šlo za trak luknjanega papirja), kasneje je njegovo idejo izboljšal

Jean-Baptiste Falcon.

Charles Babbage je prav tako razmišljal v tej smeri, pri izdelavi analitičnega stroja je

uporabil idejo Josepha Jacquarda o luknjani kartici, ki naj bi kontrolirala zaporedje

izvajanja kalkulacij na analitičnem stroju. Take kartice so se uporabljale do konca 19.

stoletja v enostavnejših tabulirnih strojih.

Sistemi, ki so uporabljali luknjane kartice, so v večini izginili konec 70-tih let prejšnjega

stoletja, predvsem zaradi tega, ker so diskete ter diski postajali vse bolj dostopni.

Danes podatkov ne shranjujemo več na luknjanih karticah, ampak ne magnetnih in

optičnih pomnilniških nosilcih.

2. 2. Magnetni pomnilniški nosilci

Najbolj razširjeni nosilci za zapis podatkov so magnetni. Narejeni so iz nemagnetne

osnove, na katero je nanesena tanka plast feromagnetne snovi – snovi, ki jo lahko

namagnetimo oziroma razmagnetimo. Pred prvo uporabo magnetno snov nosilca s

posebnim postopkom, ki mu pravimo formatiranje, obdelamo tako, da deluje kot množica

miniaturnih magnetov, vsak magnet predstavlja en bit. Bit informacije (0 ali 1) naprava

za pisanje zapiše tako, da ustrezni magnetek namagneti v eno oziroma drugo smer. Tak

zapis je trajen oziroma traja, dokler prek obstoječih podatkov ne zapišemo novih.

Magnetni pomnilniški nosilci so v obliki trakov in plošč. Do mesta, kjer je podatek

zapisan, se je treba fizično premikati. Trak, na primer, je treba najprej pomakniti na pravo

mesto (kot če na glasbeni kaseti iščemo skladbo) in ga potem vleči pod bralno glavo.



Ploščo je treba najprej ustrezno zasukati, se do zapisanega podatka premakniti z bralno

glavo in ploščo vrteti, da podatek preberemo.

Tračni pogon je naprava za upravljanje magnetnega traka. Med uporabo se trak previja z

enega koluta na drugega. Trak se premika samo, ko nanj pišemo oziroma z njega beremo,

sicer pa miruje. Trak je zanesljiv in dokaj cenen pomnilniški nosilec. Njegova edina

slabost je počasen dostop do zapisanih podatkov. Zato trakove uporabljamo predvsem za

arhiviranje podatkov.

Zmogljivost traka je seveda premosorazmerna z njegovo dolžino, toda iskanje podatkov

na predolgih trakovih bi bilo preveč zamudno. V praksi uporabljamo trakove z

zmogljivostjo od nekaj 100MB do nekaj 1000 MB.

Magnetnim ploščam za shranjevanje računalniških podatkov pravimo diski in diskete.

Delovanje enih in drugih je precej podobno, le da je magnetna plast pri diskih nanesena

na nemagnetno kovino in so diski zato trdi, pri disketah pa je nanesena na tanko plastiko

in so zato gibki.

2. 3. Trdi disk

Trdi disk je največji nosilec informacij, v katerem je shranjeno večino informacij, ki jih

računalnik potrebuje za delovanje.

Na disk računalnik shranjuje tiste podatke, ki jih trenutno ne potrebuje, shranijo se za

kasnejšo uporabo. Disk je magnetni medij, podatki so nanj kodirani z različnim

magnetenjem snovi (0,1). Diski so okrogle kovinske ali steklene plošče s tankim

magnetnim zapisom. Predstavljamo si ga lahko kot gramofonsko ploščo, po kateri drsi

bralno/pisalna glava. Za disk sta pomembna kapaciteta in dostopni čas. V prvem osebnem

računalniku je bil disk s kapaciteto 10 MB. Danes pa imajo trdi diski kapaciteto več 10

ali 100 GB. Dostopni čas do podatkov je 8-17 ms. Diski so danes vse manjši in

zmogljivejši. Nekateri imajo tudi lasten predpomnilnik, tako se poveča hitrost delovanja

računalnika.



2. 4. Disketa

Tudi to je magnetni medij, na katerem so podatki enako kodirani, kot na disku in tudi

organizacija zapisa je podobna. Disketne enote so starejše in počasi izginjajo, saj lahko

namesto njih sedaj uporabljamo Internet. Diskete so imele različne standarde in velikosti,

vendar se je kapaciteta v zadnjem času ustalila na 1,4 MB. Sedaj so diskete velike 3,5

palca, včasih pa so bile tudi 5,25 palca, ampak te so imele manjšo kapaciteto kot prve. Na

diskete pišemo s pomočjo magnetnega naboja in so zato tudi dosti bolj občutljive na

namagnetene stvari, za razliko od cd-jev in trdih diskov.

SLIKA 2: Disketa



2. 5. Zgoščenka

Zgoščenka (CD - angleško Compact Disc, kompaktni disk) je optični medij, ki ga

uporabljamo za zapisovanje digitalnih podatkov. V osnovi je bil razvit za shranjevanje

digitalnega zvočnega zapisa. Običajna zgoščenka je okrogla plošča premera 12 cm,

kamor lahko zapišemo do 800 MB podatkov. Sestavljena je iz več plasti plastike, zgornji

sloj pa je iz aluminija. Podatki so zapisani v obliki vdolbin, ki si sledijo v spiralasti

obliki. Zapis informacije je mehanski, branje pa optično (s pomočjo laserja). Branje

poteka tako, da ozek laserski žarek osvetljuje sled zapisa. Ko zasveti na ravno površino,

se njegova svetloba vpije (0), ko zasveti v vboklino, se svetloba odbije (1). CD pogoni

imajo večkratno hitrost (48×, 52×, ...). Zaradi svoje zmogljivosti je zgoščenka zelo

pomemben pomnilniški medij. Nanje zapisujemo z zapisovalcem.

SLIKA 3: Zgoščenke v primerjavi s svinčnikom

2.5.1. Zgodovina V zgodnjih 70. letih 20. stoletja so raziskovalci pri družbi Philips začeli s poskusi

izdelave optičnega diska, namenjenega za zapis glasbe, ki je temeljil na neuspešni

tehnologiji za zapis videa Laserdisc. Do konca desetletja so se pojavili že prvi prototipi



zgoščenk, ki so jih izdelale različne družbe, med njimi Philips in Sony. Leta 1979 sta

podjetji združili znanje svojih inženirjev in pripravila standard zapisa - Rdečo knjigo.

Zgoščenke so prišle na trg leta 1983 in se kmalu uveljavile med kupci. Leta 1985 je bil

predstavljen prvi CD-ROM, ki je dobil svojo zapisljivo različico CD-R v zgodnjih 90.

letih. Standarde za ta zapis postavlja Rumena knjiga. Tehnologija zgoščenk je doživela

velikanski uspeh, saj je leta 2004 njihova letna svetovna prodaja dosegla številko okrog

30 milijard.

2. 6. DVD

SLIKA 4: Napis DVD

DVD je digitalni pomnilniški medij. Na videz je zelo podoben starejšemu sorodniku, CD-

ju. Pomembna razlika med njima je v gostoti zapisa. Kratica ima dva pomena. Prvotni

pomen je bil Digital Video Disc, sodobni pa je Digital Versatile Disc. Obstaja več vrst

medijev oziroma formatov zapisa DVD. Najbolj znani so DVD-Video, DVD-Audio,

DVD-ROM, DVD-RAM, DVD±R in DVD±RW. Obstajajo tudi dvoslojni in dvostranski.

V tem primeru prejmejo več kot 18 GB podatkov.

2.6.1. Zgodovina (razvoj)

Svoj pohod je DVD začel na začetku 90. let v računalnikih. Njegov prednik (CD) namreč

ni zadostoval potrebam filmske industrije. Med pobudniki sta se izoblikovala dva tabora.

Sony in Philips sta bila steber prvega tabora, Toshiba in Time Warner pa steber drugega.

Filmska industrija je, zaradi slabih izkušenj pri videorekorderjih, pritisnila na njih, da



poenotijo standard (1995). Prvi zapisovalniki oziroma pekači so prišli na tržišče leta

1999. Njihova cena je bila sprva zelo visoka. V letošnjem letu (2006) so na obzorju že

nasledniki DVD-ja

2.6.2. Lastnosti DVD formatov so:

l Združljivost s CD tehnologijo. Vsi DVD predvajalniki so zmožni branja audio

CD-jev in CD-ROM-ov.

l Dimenzije DVD ploščka so enake CD ploščku, z razliko debeline plasti, ki je pri

DVD-ju za polovico manjša.

l Možnost ene ali dveh plasti ter enega ali dveh slojev na posamezni plasti.

l Do 4,7 GB podatkov na sloj in do 8,5 GB podatkov na plast, poznamo tudi

večplastne in večslojne DVD-je

l DVD-Video za filme z visoko kakovostjo videa.

l DVD-Audio za glasbo višje kakovosti in prostorski zvok.

l DVD-ROM za razširjene multimedijske aplikacije in igre.

l Vsi formati uporabljajo enak datotečni sistem (UDF).



DVD-5 (4.7GB) enostranski/enoslojni

To je najbolj enostaven plošček izmed vseh, sestavljen iz ene same plasti s kapaciteto

4,7GB.

SLIKA 5: Enostranski/enoslojni DVD

DVD-9 (8.5GB) enostranski/dvoslojni

Ta verzija ploščka ima kapaciteto 8,5GB, kar je malenkost manj kot ponujata dva

enoslojna ploščka. Vdolbinice na obeh slojih so za 10% daljše kot pri DVD-5 ali DVD-

10. Oba sloja sta vlita v eni plasti, ločuje pa ju optično transparenten (oz. propusten) sloj.

SLIKA 6: Enostranski/dvoslojni DVD.

DVD-10 (9.4GB) dvostranski/enoslojni

Ta plošček je sestavljen iz dveh plasti, na vsaki izmed njih pa je en sloj podatkov. Za

večino DVD predvajalnikov to pomeni, da se mora plošček na določeni točki predvajanja

obrniti. Kapaciteta znaša 9,4GB, kar je dvakrat toliko kot pri ploščku DVD-5. Po



dvostranskih ploščkih se ne da tiskati, razen na najbolj notranjem predelu, ki še ne

vsebuje podatkov. Označevanje teh ploščkov tako predstavlja manjši problem in prav

zaradi tega v zabavni industriji niso posebej popularni.

SLIKA 7: Dvostranski/enoslojni DVD.

DVD-18 (17.1GB) dvostranski/dvoslojni

Ta plošček je sestavljen iz dveh plasti, na vsaki izmed njih pa sta po dva sloja podatkov.

Oba sloja posamezne strani morata biti proizvedena na eni sami polikarbonatni podlagi,

in sicer s procesom imenovanim 2P . Izmed vseh ima največjo kapaciteto (kar 17,1GB),

vendar ga je tudi najtežje proizvesti. Zaradi kompleksnosti proizvodnje je tudi najdražji

izmed vseh, tako da se ga proizvajalci polastijo le v primerih, ko mora biti veliko

podatkov shranjenih na enem mestu.

2. 7. USB-ključ

USB ključ je majhen zunanji pomnilnik. Uporablja pa se ga za prenos podatkov med

digitalnimi (računalniki) napravami. Ima mnogo večjo kapaciteto kot disketa in CD/DVD

zapisovalnika-pa še mnogo preprostejši je za uporabo. Velikost njihovega spomina sega

od 8 MB do 64 GB. Narejen je iz ROM (flash RAM). USB-ključ nima svoje energije za

delovanje temveč jo jemlje iz računalnika. Razvili so ga na IBM-u leta 1998 kot

zamenjavo za disketnik. Novejši modeli omogočajo zagonj računalnika in programov.



2.7.1. Zgodovina

Prvi flash pogon je iznašel Dov Moran (precednik in CEO od M-Systems Flash Pioneers)

leta 1998. Dan Harharabi pa je vodil razvoj in marketinško ekipo pri M-Systems. Njegov

največji uspeh je bil ta, da je iznašel izdelek, ki je bil sam sebi zadosten (brez potrebe

namestitve oz. inštalacije katerih koli drajverjov-pogonov).

IBM je bil prvi Severno Ameriški prodajalec USB- flash pogonov. Leta 2001 je postavil

na trg 8 MB verzijo izdelka pod vzdevkom » Spominski ključ«. Kasneje je IBM

predstavil 16 MB verzijo (proizvajalec Trek 2000), kasneje pa se je vrnil na M-System

proizvajalce in leta 2003 izdal 64 MB verzijo.

Prvi flash pogoni v Evropi so bili predstavljeni s strani M-System in sicer velikosti 8 MB,

16 MB, 32 MB in 64 MB. Te vrste flash pogonov so se razvijale do velikosti 256 MB. V

Aziji pa so začeli proizvajati svoje flash pogone, ki so bili cenejši od Disgo serij.

Moderni flash pogoni imajo USB 2.0 veznost (connectivity).

SLIKA 8: 16 MB USB-ključ



2.7.2. Zgradba

En konec naprave je opremljen z moškim tipom- A USB priključka. Znotraj plastičnega

ohišja je majhna plošča. Na tej plošči je nekaj preprostih elektičnih vezij in majhna vsota

površnih integriranih vezij (ICs). ponavadi en od teh ICs-jev povezuje notranjost z USB

priključkom, drugi ohranja dolgotrajni spomin, tretji pa kratkotrajnega.

Glavni deli:

• Moški tip-A USB priključka: Omogoča priklop USB-ja na računalnik.

• Kontrola preobremenjenosti na usb-ju:

Poveže USB konektorja in poskrbi za stalno podlago za omejevanje serijskih

trenutnih naprav. Tačas pa skriva sestavine preprečenih orientacij, preprečene

popravke in ... čeprav so gonilniki ki opravljajo te operacije redki.kontrr vsebuje

majhen RISC procesor in majhno število 'on-chip' RAM in ROM.

• NAND - spominski čip - za shranjevanje podatkov.

• Kristalni generator: Proizvede večino 12MHz signala te naprave in kontrolira

izhode (podatkov) skozi zanko za fazni zaklop.

Dodatni deli:

• Testna zaponka: Služi za testiranje medtem ko flash pomnilnik zapisuje stvari na

mikroprocesor.

• LEDs: Pokaže zapise prenosov ali zapise branja ali pisanja (zapisa).

• Stikala za zaščito pisanja/zapisa



• Nezaseden prostor, disk

• Pokrov USB priključka : Skrbi za zaščito pred poškodbami pred statično elektriko

in izboljša celotno podobo naprave.

• Transportna pomoč : V nekaterih primerih pokrov vsebuje luknjo, ki je primerna

za obesek za ključe. Tako lahko USB napravo nosimo kot obesek za ključe.

SLIKA 9: Zgradba USB-ključa

1. USB priključek

2. Kontrola preobremenjenosti na usb-ju

3. Testna zaponka

4. Čip za kratkotrajen spomin

5. Kristalni generator

6. LED

7. Stikalo za zaščito pisanja/zapisa

8. Nezaseden prostor za sekundarni spominski čip

Tabela 1: Zgradba USB-ključa



2.7.3. Prednosti in slabosti USB ključev

USB ključi so zelo odporni na praske in prah. Ravno zaradi tega so idealni za prenos

osebnih ali službenih podatkov (med računalniki doma in šolo ali prenos med službenimi

prostori).

Na USB- ključih je tudi veliko več prostora kot na disketah. Novejše naprave pa

vsebujejo tudi več prostora kot CD (zgoščenke) nekatere pa tudi več kot DVD-ji.

Flash driverji imajo vgrajen usb priključek z veliko prostora za shranjevanje, kar pomeni,

da lahko modernejši sistemi zapisujejo in berejo s flash driverja brez dodatnih naprav.

Namesto da bi izpostavil detajl naprave s kratkotrajnim spominom, flesh drives pošlje,

vgradi eno samo enoto v osnovni sistem.

Vendar kot vsi prenosni pomnilniki ima ravno tako USB-ključ omejeno število piši-briši

ciklov pred samo uničitvijo naprave (USB-ključa). Srednje dobre naprave omogočajo

nekaj sto tisoč piši-briši ciklov, vendar se kvaliteta z leti slabša (hitrost delovanja, ...).

Večina USB- ključev ne vsebuje možnosti zaščite zapisa podatkov na USB-ključ. Sz to

zaščito pa se lahko prepreči prenos raznih virusov iz gostujočega računalnika na USB

napravo.

Res, da so USB ključi veliko bolj trpežni kot ostali prenosni pomnilniki, se lahko tudi

Usb ključ poškoduje ali celo uniči. To se lahko zgodi v primeru, če nam pade na tla ko se

vozimo s kolesom, avtom...lahko tudi če nam na USB napravo pade kakšen zelo težek

predmet. Do uničenja pa lahko pride tudi, če je USB,nepravilno povezan in sicer se

lahko celo 'skuri' tokokrog, vezje flash driva.



3. PRIMERJAVA NOSILCEV

INFORMACIJ MED SABO

Trgovine z računalniško opremo nam še danes ponujajo različne prenosne pomnilce, kot

so disketa (različne vrste), CD-R/CD-RW, DVD, USB-ključ,...Nekatere od teh naprav so

danes malo bolj v uporabi nekatere malo manj.

Naprimer diskete so vedno manj popularne, predvsem pa zato ker zelo počasi delujejo,

imajo malo prostora in hitro se obrabijo. Tudi veliko računalnikov sploh ne vsebuje več

disketnikov ampak v večini samo CD/ DVD predvajalnike ali USB vhode. Vendar se

diskete še vedno da dobiti in so še vedno v uporabi to pa zato, ker so zelo poceni.

Nekaj malega uspeha je požela tudi Iomega Zip pomnilnik. Vendar njegova najnovejša

verzija, ki sega do 750 MB ne more biti zaznana na nekaterih starejših pogonih. Cena za

MB je razmiramo visoka. Material v ZIP diskih (shranjevanje podatkov) je podoben kot

pri navadnih disketah. ZIP disk pa ima večjo riziko za izbris in izgubo podatkov.

CD-R in CD-RW sta zamneljivi alternativi. Za razliko od Zip in disketnega pomnilnika

sta DVD in CD zapisnika precej pogosta v zasebni uporabi. Iz CD-R se podatkov ne

more zbrisati (možen le en zapis), na CD-RW pa je podatke mogoče zbrisati in jih

ponovno zapisati vendar je tudi ta možnost pred uničitvijo številno omejena (okoli 1000

piši/briši ciklov).

Bolj moderne naprave, ki vsebujejo NAND-flash driverje (npr. USB-ključ) pa zdržijo

okoli 500, 000 piši/briši ciklov. V primerjavi z USB-ključi so drugi nosilci informacij

(disketa, CD/DVD) večji-obstajajo tudi manjši CD-ji vendar so to izjeme (težje oz. bolj

nerodno se jih prenaša), hitreje se poškodujejo, zlomijo. In večina od teh naprav ima

manj pomnilniškega spomina kot USB-ključ (njegova največja kapaciteta 64 GB),

diskete imajo največ 1,4 MB, CD imajo največ 800 MB, DVD tudi do 18 GB.



4. NOSILCI PRIHODNOSTI

4. 1. BLURAY – Glavne lastnosti in zanimivosti

Blu-Ray diski so nova generacija optičnih diskov za shranjevanje visoko kavostnih slik in

filmov. Velikosti diskov se bodo gibale nekje med 15 in 25 GB. Ime izvira iz plavega

žarka, ki bere in piše podatke na disku. Disk bo zmogel zapisati več informacij kot DVD

zaradi valovne dolžine, ki znaša 405 nm, medtem ko DVD uporablja 650 nm, CD pa 780

nm. Predvidoma naj bi te komponente na tržišču prvič ugledali junija 2006.

Velikosti Blu-Ray diskov bodo tako velike, da bodo zdržali do 4 ure visokokakovostnega

filma, dvoslojni disk pa do 8 ur. Diski z velikostjo 100 GB in 200 GB, ki so 4 in 8 plastni,

so še v raziskavah. TDK pa je že predstavil prvi prototip 100 GB diska.

SLIKA 10: Prototip 100GB diska

Vzrok, da ti diski premorejo tako velike kapacitete, je tudi ta, da so poleg manjše valovne

dolžine svetlobe žarka uporabili veliko kvalitetnejši material, sistem z dvojnimi lečami in

povečali so tudi numerično odprtino z 0.6, ki jo ima DVD, na 0.85. Plast na disku so tudi

zmanjšali in s tem so se znebili nekaterih težav, ki jih je debela plast povzročala pri

zapisu na disk. Tako bo lahko laser veliko natančenjši in bo omogočal pisanje podatkov,

ki bodo zapisani veliko gosteje kot pri DVD-jih.



Diski bodo podpirali tudi določene kodeke za video in glasbo. Za video bo Blu-Ray v

veliki večini uporabljal MPEG-2 kodek. Podpiral bo 3 vrste kodekov za video: MPEG-2,

MPEG-4 H.264/AVC kodek in VC-1, ki temelji na Microsoft Windows Player-ju 9. Za

glasbo pa bo podpiral PCM, Dolby Digital, Dolby Digital Plus, DTS, DTS-HD in Dolby

TrueHD.

Blu-Ray se bo od DVD-jev razlikoval tudi v regijskih kodah. Te bodo naslednje:

1 – Severna Amerika, Južna Amerika, Japonska, Vzhodna Azija (z izjemo Kitajske in

Mongolije)

2 – Evropa in Azija

3 – Azija ( z izjemo Japonske, Južne Koreje in Tajvana) in Oceanija

Tekmec Blu-Ray diskov je HD DVD, ki ga razvijajo Toshiba, Intel, NEC Corporation in

Microsoft, vendar je ta vrsta diskov manjše kapacitete. Toda lahko se bodo uporabljali za

druge stvari, saj ne bodo zahtevali tako velikih sredstev kot Blu-Ray. Poleg HD DVD-ja

pa so tu še Enhanced Versatile disk (povečano prilagodljiv disk), ki ga razvija Kitajska,

potem so Digital Multilayer Disk, Forward Multilayer Disc, ki ga razvija Tajvan in ima

rdeč laser in pa holografski diski, ki naj bi bili kapacitete tudi do 300 GB, predviden izid

pa naj bi bil že letos.

In cene Blu-Raya? Gibale naj bi se za predvajalnike od 1000 do 1800 dolarjev, za

zapisovalce od 1500 dolarjev naprej, za komponento v računalnikih okoli 400 dolarjev,

diski pa naj bi znašali 20 dolarjev za 20 GB diske in 25 dolarjev za 25 GB diske.



Slika 11: Panasonic predvajalnik

SLIKA 12: BD-RE Disc (25 GB in 50 GB)

l Že 19. februarja 2002 so predstavili to novo tehnologijo in objavili nekaj končnih

podatkov. Disc bo takoj namenjen pisanju in prepisovanju. Ena stran bo imela

kapaciteto 25GB podatkov, kar so dosegli z modro-vijoličnim žarkom, valove

dolžine 405 nanometrov, medtem ko ima CD skoraj še enkrat večjo valovno

dolžino, veliko večji razmak med vrsticami in daljše vdolbine.



l Vendar kljub vsemu Blu-ray ni tekmec CD-ju in DVD-ju, vsaj zaenkrat še ne, saj

so ga razvili samo z enim ciljem: da se bo uporabljal kot snemalni medij za

televizijo prihodnosti. Prvi namen tehnologije Blu-ray bo torej domače snemanje

programa HDTV (High Definition TV), to je tehnologija kjer je ločljivost slike

zelo visoka, omogoča prikazovanje do 60 slik na sekundo, zvok in slika pa sta v

digitalni obliki in sicer v zapisu MPEG-2. S tako kvaliteto ,bi prišlo na plošček

Blu-ray samo 2 uri videa. Blu-ray v tej fazi ni namenjen kot zapisovalnik za filme

in glasbo, niti ne kot nosilec računalniških podatkov, čeprav se bodo računalniški

pogoni nedvomno pojavili.

l Poleg blu-raya se je pojavil še FMD (Fluorescent Multilayered Disc), kjer gre za

nekaj deset plastni DVD. Te medije izdelujejo na drugačen način kot DVD-je saj

jih flourescirajo. Pri tej izdelavi lahko shranimo od 24GB – 150GB podatkov na

en plošček.

l Japonski proizvajalec CD-jev in DVD-jev Sanyo Mavic Media, je najavil, da si

lahko kmalu obetamo prve okolju prijazne CD in DVD medije. Znanstveniki so

iznašli način, kako izdelati ploščke iz polilaktične kisline, ki se nahaja v koruzi.

Kmalu naj bi na tržišče že prišli mediji, katerih osnova je iz koruze. Iz enega

samega koruznega storža naj bi bilo moč izdelati kar po deset takih medijev. Novi

mediji se imenujejo MildDisc.



5. POVZETEK

Skozi pisanje seminarske naloge sva prišle do ugotovitve, da so se nosilci zapisov

informacij skozi leta zelo spreminjala. Najprej so bile najbolj popularne diskete, nato

zgoščenke, DVd-ji, zdaj pa prevladujejo USB-ključi. USB-ključi počasi prevladujejo med

drugimi nosilci in se jih vedno bolj uporablja. Izdeluje se vedno boljše in tudi cenovno

(srednji razred) niso tako nedostopni. Res pa je, da na Evropski trg počasi prihaja nov

nosilec Bluray. Tako, da se bo lahko poraba Usb-ključa tudi spremenila.

Kakorkoli že, uporaba nosilcev naprav je zelo potrebna oz. skoraj vsak človek, ki dela z

računalnikom mora uporabljati neke vrste nosilca zapisov.



6. VIRI IN LITERATURA

Internet:

• www.en.wikipedia.org (english)

• www.howstuffworks.com

• www.sl.wikipedia.org (slovenian)

Literatura:

• Kostrevc, Ljutomir (1998): Računalništvo in informatika, Ljubljana, Pasadena

• Nahtigal, Franci (2006) : Spoznajmo osebni računalnik, Cerknica, Nahtigal

http://www.en.wikipedia.org

http://www.howstuffworks.com

http://www.sl.wikipedia.org

Nosilci zapisa informacij - · PDF file2.7.1. Zgodovina.....12 2.7.2. Zgradba

Documents

Transcript of Nosilci zapisa informacij - · PDF file2.7.1. Zgodovina.....12 2.7.2. Zgradba