86913

Glasilo 1. brigade SV

ISSN1855–573X • 17. junij 2010 • Leto X/02

BOSNA

186559

3967

2240

1547

ČAD

CIPERAFGANISTAN

KOSOVOLIBANON ALBANIJA

2 P R V I

Moto 1. brigadeMoj poklic je časten in odgovoren.Interese svoje enote postavljam pred

svoje interese.

Skrbim, da mi bosta orožje in oprema služila v trenutku, ko ju bom potreboval.

Moj vojaški videz je meni v čast in moji enoti v ponos.

Od mene pričakujejo več in bolje.

Poklicu, Slovenski vojski in domovini sem popolnoma predan.

Rad delam v skupini in vem, da smo skupaj močni in nepremagljivi.

Vodim s primerom, zato skrbim za svojo telesno pripravljenost, se urim in izobražujem.

Iskren sem do sebe in drugih, v strahu in pogumu.

MI SMO PRVI.

Prv

i

Glasilo Prvi je namenjeno obveščanju pripadnikov 1. brigade SV.Naslov uredništva: Poveljstvo 1. brigade Slovenske vojske, Vojašnica Franca Rozmana Staneta, Leskoškova 7, 1000 Ljubljana; tel.: 041 560 267; faks: 01 585 (71) 6008; odgovorni urednik: polkovnik Dobran Božič; uredniški odbor: podpolkovnik Franc Kalič, stotnik Igor Stergar; številko pripravil in uredil: stotnik Igor Stergar; foto: fotografije so iz arhiva enot 1. brigade; lektoriranje: Služba za založništvo MO; oblikovanje in priprava za tisk: Mateja Košir in Boris Jurca; tisk: Schwarz, d. o. o.; naklada: 2700 izvodov.Glasilo 1. brigade je prvič izšlo 17. decembra 2003. Prispevki, objavljeni v glasilu, niso uradno stališče Slovenske vojske. Izid naslednje številke načrtujemo 17. decembra 2010.Svoje prispevke, pripombe ali vprašanja lahko pošljete na naslov uredništva. Objavljeni prispevki so zaradi omejenosti prostora ali razumljivosti lahko skrajšani in preoblikovani. Zaradi prostorske stiske so tokrat nekateri prispevki enot ostali neobjavljeni. Zahvaljujemo se vsem, ki so s svojimi prispevki sodelo-vali pri izdaji glasila Prvi.

Spoštovane pripadnice in pripadniki 1. brigade SV. Morda vas je presenetila nekoliko drugačna naslovnica revije, polna šte-vilk. Kar nekaj časa sem razmišljal, kako naj si sami povemo, kako dobri smo in koliko nalog opravljamo vsak dan. Kot sem že večkrat povedal, mi vsi pri sebi to vemo, včasih pa tega ne znamo sešteti in povedati. Odločil sem se, da to številko posve-timo vam, vašim najdražjim in številkam, ki najbolj zgovorno govorijo o nas – kdo smo in kaj delamo. Koliko nalog vsak dan opravimo, kje in koliko smo se usposabljali in izobraževali, koli-ko mednarodnih misij in vaj smo opravili in še bi lahko našteva-li. Vse te številke pa predstavljajo našo kakovost, pripravljenost se odrekati in našo ljubezen do domovine.Preden pa se posvetimo številkam, mogoče tale prispodoba.

Res je, da se včasih zdi, da je zaradi veliko nalog naše življenje podobno življenju voznika kamiona, ki ta kamion vozi po ozki strmi gorski poti. Vsakih 500 metrov se mora ustaviti in s palico udariti po »ceradi«, saj je nosilnost kamiona samo ena tona, on pa vozi dve toni kanarčkov. Zato mora vsake toliko ustaviti in spraviti v zrak tono kanarčkov. Naša brigada se ne ustavlja, in to zaradi vseh vas, ki ste se pripravljeni izobraževati, usposabljati in z odrekanjem opravljati svoje naloge. In to je pravi značaj 1. brigade SV. Kadar je najtežje, se pletejo na osnovni ravni najbolj prijateljski in tovariški odnosi, kar nas navdaja z energijo in nas poganja.In zdaj o številkah: brigada ima na dan, ko to pišem, 166.680 kompenzacijskih ur. Danes, ko to berete, jih je že krepko več. Pripravljamo se na 22. rotacijo misije Kforja, kar znaša skupno 2240 pripadnikov, v Isafu se je v 13 rotacijah zvrstilo 559 pripadnikov 1. brigade, v Iraku trije, Čadu 13, dali smo osem opazovalcev v Untso, Unifil je zaznamoval 47 vojakov, podčastnikov in častnikov obeh spolov, v BiH je na obeh misijah delovalo 896 pripadnikov, v Albaniji smo imeli 15 pripadnikov in na Cipru 186. Skupaj je brigada pokrila 3967 mest na misijah po Evropi, Aziji in Afriki. Pa naj bo skupni imenovalec spet leto. Na misijah smo prebili 1983 let. Tudi v tem času se da pridobiti kakšno izkušnjo, mar ne?Na izobraževanjih v tujini smo pripadniki 1. brigade (samo tisti, ki so zdaj v brigadi) prebili več kot 80 let. Številka se mogoče ne zdi velika, res pa je, da se nanaša na 392 pripadnikov, ki so trenutno na for-macijskem mestu v brigadi. Koliko je takšnih, ki so bili naši pripadniki in so zdaj drugje in niso vključeni v tej številki. Teh je vsaj še dvakrat toliko. Število se nanaša tako na šolanja in usposabljanja prek IMET-a v ZDA, tečaje v Oberammergauu, Angliji, na Hrvaškem in še na različne tečaje ter šolanja pod pokrovi-teljstvom PfP-ja. Le ugibamo lahko, koliko znanja, izkušenj in veščin so si naši pripadniki pridobili v teh več kot 80 letih. Seveda se šolamo tudi doma. In domače klopi smo »gulili« 240 let.Na vajah doma in v tujini smo imeli več kot 4300 pripadnikov. Praktično ni vaje v Sloveniji in tudi redke so v tujini, na katerih ni bilo pripadnikov 1. brigade. Da smo bili na vajah uspešni, povedo rezultati in ocene tujcev. Koliko časa prebijemo na VED-ovnih izobraževanjih in enotovnih usposabljanjih, pa rajši niti ne govorimo.Ali smo posebni? Niti ne, smo profesionalni in imamo znanje ter izkušnje. Ob tem pa smo sposobni tudi prevažati dvotonsko breme na vozilu z enotonsko nosilnostjo. Kombinacija znanja in zmožnost improviziranja je zmagovita kombinacija. In mi v 1. BRSV takšno kombinacijo imamo.Vse te številke pa pomenijo odrekanje – odrekanja nas samih, kot tudi in predvsem odrekanja naših družin. Našim partnerjem in otrokom ne more biti lahko, velikokrat so za vse sami. Za to jim moramo biti brezmejno hvaležni, jih spoštovati za vse, kar naredijo, in za vso skrb, ki jo namenjajo našim otro-kom in nam. Mi pa se moramo potruditi, da kar najbolje preživimo vsak trenutek, ko smo s svojimi najljubšimi, in jim tako čim bolje vrniti vse, kar prestajajo.Dragi žene, možje, otroci, starši, partnerji, partnerice in prijatelji, hvala vam za vse, kar počnete za nas, in hvala za vaše razumevanje. Brez vas nam ne bi uspelo.Drage pripadnice in pripadniki 1. BRSV, hvala za vse, kar počnete, za odrekanje in vašo profesional-nost. Želim vam lep dopust. Zdaj je priložnost, da se tudi vi »žrtvujete« in oddolžite našim dragim.

PolkovnikDobranBožič, poveljnik1.brigade

Tudi številke povedo

P R V I 3

KazaloDogodki ........................................................................................ 4

Naši častniki ................................................................................ 6

Naši podčastniki .......................................................................... 8

Naši vojaki .................................................................................. 10

Misije .......................................................................................... 12

Intervju z brigadirjem Krkovičem ............................................... 16

Intervju s podpolkovnikom Jerebom .......................................... 18

Naše enote: Poveljstvo 1. brigade ......................................................... 20

10. motorizirani bataljon ................................................... 22

20. motorizirani bataljon ................................................... 24

74. motorizirani bataljon ................................................... 26

670. poveljniško-logistični bataljon .................................. 28

Kotički ......................................................................................... 30

Šport ........................................................................................... 31

Razvedrilo in enigmatika ............................................................ 34

Ka

zalo

Kar nekaj časa sem že v 1. brigadi in nekako samoumevno se

mi zdi, da po nekaj mesecih prispe nova številka revije Prvi. Malo

jo prelistamo, malo kaj pohvalimo, več pokritiziramo in jo nato

odložimo na rob mize. Od tam pa jo v naslednje pol leta še kdaj

vzamemo v roke. To nam je tako samoumevno kot vojaška malica

ob enajstih. Večina niti ne ve, ali bi revijo, ki je naša, pogrešali.

Prav zanima me, koliko časa bi minilo, ko bi nekdo vprašal: »Ti,

zakaj pa ni bilo revije?«

Vendar izid revije Prvi ni tako zelo samoumeven in sam od sebe

odvisen, kot se vsem nevpletenim pri nastanku zdi. Že pri nasta-

janju prejšnje številke sem sodeloval in se čudil, kako je mogoče,

da se mora urednica tako truditi ter vleči iz vseh enot in vsake-

ga posameznika nekaj siromašnih besedic ter kakšno pogojno

sprejemljivo fotografijo, ki bi se jo dalo objaviti v tiskanem medi-

ju. Vendar sem pomislil, da ker je bila »vržena« v pripravo revije,

pripravljalne dejavnosti niso potekale dovolj dobro. Posledice so

po vsebini neprimerni članki, slabe slike in kakšna dobra izjema.

Vedel sem, da bo naslednja številka moja, da bom vse sodelujo-

če dobro pripravil in da bo nastajanje revije dobro potekalo. Prvi

del sem seveda postoril zelo temeljito, pri tem so mi pomagale

pripadnice in pripadniki, ki poleg svojega rednega dela še zelo

veliko postorijo zato, da bi bila vaša enota prepoznavna tako v SV

kot tudi zunaj nje. Pa kaj vam to sploh govorim, ko pa mislite, da

je dejstvo, da je vaša kakovost povsod in splošno znana, tako ali

tako nekaj, kar je samo po sebi jasno.

Moram vas razočarati, da nikakor ni vsemu svetu znano, kako

dobri in družbeno potrebni smo pripadniki SV in znotraj njih pri-

padniki 1. brigade. Potrebujete dokaz? Verjetno le tisti, ki si že zelo

dolgo na televiziji niste ogledali nič drugega kot tretjerazredni

ameriški akcijski film. Če bi bilo vsem okoli nas vse jasno v zvezi

z našim delom, potem ne bi dovolili pisanja in namigovanja o po-

trebnosti in nepotrebnosti SV.

Pomagajte torej meni in mojim kolegom, ki sodelujemo pri na-

stanku naše revije in tudi pri nastanku drugih virov, ki osvetljujejo

naše delo in nas prikažejo takšne, kot smo. Požrtvovalne, delovne,

hrabre, ki jim je mar za domovino in trpeče ljudi po svetu. Poma-

gajte torej s prisrčnimi prispevki in ne s sestavki, ki so napisani

tako, da se že na daleč vidita odpor in prisila. Veliko imamo pove-

dati, sedimo in napišimo. Za revijo Prvi ni omejitev, naj bo veselo

ali žalostno, pozitivno ali včasih tudi malo negativno. Le žaljivo

naj ne bo. Če ne boste slišali naše prošnje za sodelovanje, boste

odslej lahko postali naročniki na primer revije Prava smer. Dobra

revija je, nerodno je le to, da jo ustvarjajo v 72. brigadi in ne prvi.

V želji, da tokratni prvi ne bo zadnji, vas lepo pozdravljamo.

Stotnik Igor Stergar

Bo Prvi zadnji?

Vodilni častniki 1. brigade

polkovnikDobranBožič

polkovnikRomanUrbanč

podpolkovnikPavelJereb

majorBoštjanBaš

majorLeonHolc

podpolkovnikPeterEinfalt

podpolkovnikFrancKalič

4 P R V I

Dogodki v 1. brigadi SV11 2

43

5 6

7

1. Na tečaju za bolničarje. 2. Maša zadušnica za v letalski nesreči umrlimi Poljaki. 3. Usposabljanje 1. MOTČ za doseganje KOZ. 4. Čistili smo Slovenijo v enem dnevu. 5. Vrtec na obisku. 6. 8. marec v poveljstvu 1. brigade. 7. Dan odprtih vrat v 74. MOTB. 8. CISM-ov tek. 9. Evro za Saro. 10. Letos petkrat v JMRC. 11. Nogometna tekma med poveljstvom 1. brigade SV in MOL. 12. Aktivni v domicilnem okolju. 13. Pridobivanje VED-a izvidnik

Do

go

dk

i

P R V I 5

Dogodki v 1. brigadi SV8

9

10 11

12 13

Do

go

dk

i

6 P R V I

Na

ši č

ast

nik

i

Moj oče je vojak. To pomeni, da hodi na vojaške sestanke, pre-davanja in na delo v tujini – na vojaške misije.

KAKO SE POČUTIM, KER JE MOJ OČI VOJAKVčasih se počutim ponosno, ker v šoli govorimo o tem, včasih se raje potuhnem zaradi prijateljev. Ko pride do šolskih zadev, pa so moji občutki bistveno drugačni. Vse mora biti v

redu, vse na svojem mestu, kot da sem v laboratoriju, kjer imajo vse stvari točno določeno mesto.

KAKO OČI POVE, DA SPET ODHAJA NA MISIJO – KAJ SI O TEM JAZ MISLIMTežko je opisati svoje občutke, ko ti oče pove, da ga ne bo doma pol leta ali več. Takrat bi najraje zakričala na ves glas, z vso močjo udarila v steno ali pa bi preprosto šla z njim – čeprav vem, da to ni mogoče.

OČI JE BIL NA MISIJI – KJEOči je bil že dvakrat na misiji. Leta 2006 je bil pol leta na Kosovu. Vmes je prišel dvakrat domov, takrat sem se počutila kot najbolj srečen otrok na sve-tu. Leta 2009 pa je bil v Afganistanu, prav tako pol leta. Domov je prišel le enkrat, takrat smo šli na počitnice, saj je bilo sredi poletja.

KAKO JE BILO PRVIČ, KO JE POVEDAL, DA GRE NA MISIJOKo mi je oči povedal, da gre na misijo in da ga ne bo približno pol leta, še nisem čisto razumela, kaj pomeni biti brez očeta tako dolgo, saj sem bila stara šele deset let. Ko je odšel, pa sem počasi začenjala razumeti. Zdaj sva se morali z mamo znajti sami in poskrbeti za vse.

KAKO JE, KO OČI ODIDEMami me je zbudila, da sem se lahko poslovila od očeta in ga še zadnjič objela, preden je za pol leta odšel od doma. Nato ga je mama odpeljala na letališče in se poslovila.

KAJ POČNEM, KO OČETA NI DOMAKo očeta ni doma, si vedno skušam predstavljati njegov obraz in razmišljati o njem. Če se le da, si pa poskušam naložiti čim več dela, da ne bi mislila nanj in si s tem oteževala čakanja. Vedno imam njegovo sliko pri sebi, tako da ga lahko pogledam in »govorim« z njim, kadar mi je težko pri srcu.

KAKO SE SLIŠIMOSlišimo se vsak večer, prek interneta, na programu skype. S pomočjo tega programa se lahko slišimo in tudi vidimo. Slika ni mogoča le ob nedeljah ali ob petkih, ker je takrat veliko ljudi na internetu in je program zaradi tega preobremenjen.

KDO MI POMAGA V ŠOLI, KO JE OČI NA MISIJIKo je oči na misiji, mi pri vsem pomaga mami. Tudi učitelji so na moji strani, pomagajo mi dvigniti samozavest, ko sem na kritični točki. Ne morem reči, da so tudi sošolci na moji strani, ker od teh le malokdo ve, da mojega očeta ni.

KAKO SE POČUTIM, KO GA ČAKAM NA LETALIŠČUMoji občutki so mešani, medtem ko ga čakam, da bo izstopil iz letala. Poču-tim se srečno, ob trenutkih mi gre na jok, a se pomirim. Počasi postajam že nestrpna: »Ali je že, mami, ali je že?« je takrat moje najpogostejše vprašanje.

KAKO ME GLEDAJO MOJI PRIJATELJI, ALI SPLOH VEDO, DA MOJEGA OČETA NINekateri me gledajo postrani, češ, ne bodi taka cmera, saj ne vedo, kaj je zares razlog – to so predvsem fantje. Nekatera dekleta me tudi ne razumejo povsem, saj ne vedo, kaj se dogaja. To vedo samo prave prijateljice, te pa me podpirajo pri vsaki bedariji, ki mi pade v glavo.

TjašaPeternelj,13let

Pogled najstnice na vojaške misije

P R V I 7

Na

ši ča

stnik

i

Postati poveljnik čete je v karieri častnika dolžnost, ki se je večina mojih kolegov najraje spominja ali pa jo še vedno najraje opravlja. Vsekakor dolžnost, ki zahteva najvišjo stopnjo odgovornosti in od katere se v preteklosti ni nikoli zahtevalo toliko kot danes. Pa je hkrati to tudi dolžnost, ki vsaj veliko večino mojih kolegov nagradi z izku-šnjami, ki so za dobro vodenje enot tako zelo potrebne. Poveljevanje četi je za vsakega častnika tudi neizmerna čast.

Danes se včasih zdi, da so osnovni vojaški standardi postavljeni v ozadje. Da usposobljenost in izurjenost enot in posameznikov izgubljata prednost pred drugimi, manj pomembnimi nalogami. Da sta vojaška disciplina in vojaško vedenje zgolj nekaj, kar je nekje zapisano. Da sta vojaška tehnika in oprema nekaj »potrošnega«, nekaj, kar je mogoče zamenjati kadar koli in preprosto takrat, ko nista več uporabni ali ko sta izgubljeni ali uničeni. Da so prednosti posameznikov daleč pred prednostmi enot. Da je vsakdanje delo tisto, ki ga je treba nagraditi zgolj zato, ker je bilo opravljeno. Da je za opravljanje nalog Slovenske vojske dovolj že obleči uniformo. In da se namesto sami s seboj najraje ukvarjamo predvsem ali le z drugimi … A vse to so le standardi, ki v miru ločujejo dobre od slabih, v vojni pa zma-govalce od poražencev. Filozofija, ki skozi stoletja vojskovanja ostaja silno preprosta, ki se je lahko naučimo od vseh tistih, ki jih ni več med nami, ker so za ta spoznanja žrtvovali to, kar je v življenju najsvetejše, namreč življenje samo. Standarde svoje vojske si lahko postavljamo le mi sami. Tudi o tem, ali bomo med zmagovalci ali poraženci, med dobrimi ali slabimi, odločamo predvsem sami. Usposobljenost in izurjenost posameznikov in enot tako nista samo naša naloga in dolžnost, temveč predvsem naša pravica. Pravica poveljnikov in pravica vojakov. Trdna vojaška disciplina bo enoto naredila tako močno, da bo sposobna prenesti vse udarce, za razliko pa bo udarila nazaj. In to dva-krat močneje. Brezhibna tehnika in oprema, ki bosta enoti tudi v najhujših razmerah v pomoč. In kolektiv, ki bo dihal kot eden. Vsak posameznik je v svoji enkratnosti neponovljiv in prav zato tako zelo neprecenljiv. A vojaški poklic je tisti, v katerem kakovost posameznikov lahko zablesti zgolj in v očeh kolektiva. Oddelka, voda in čete.

Poveljnik 1. motorizirane čete

Vse te besede zvenijo tako zelo preprosto. Vendar ni vedno tako. Biti poveljnik čete je dolžnost, ki je ne moreš prevarati. Dolžnost, za katero se ne moreš skriti. Kako svoje delo opravi poveljnik čete, je zapisano le v srcih tistih, zaradi katerih poveljniške funkcije sploh obstajajo. Tistih, ki jih je največ, a jih vidimo najmanj. Tistih, ki ne poznajo toplih pisarn in ki lahko službeno uniformo – če jo sploh imajo – oblečejo le enkrat v letu – če sploh. Tistih, brez katerih bi bili vsi poveljniki le »papirnati komandanti«. Naših vojakov.

StotnikJureKrejač,poveljnik1.MOTČ/74.MOTB

»Donafte!«

8 P R V I

Na

ši p

od

ča

stn

iki

Družina vodnika Dušana Horvata iz 2. motorizirane čete

Moj ati – podčastnik slovenske vojske

Moj ati ni čisto navaden ati, moj ati je vojak Slovenske vojske. Ima vojaški nahrbtnik, vojaške čevlje, vojaško uniformo in seveda vojaško frizuro. Obožu-jem vse, kar je vojaškega, zato imam tudi jaz najraje »vojaško frizuro«, ki mi jo navadno naredi kar ati sam. Ja, saj ati obvlada tudi friziranje, ampak narediti zna samo »vojaško frizuro«, zato gre mamica raje sama k frizerju. Naučil me je tudi, kako se delajo trebušnjaki in sklece. Z atijem jih večkrat delava sku-

paj. Enkrat me je peljal k sebi v službo. To je bilo razburljivo, videl sem veliko pušk in velika vojaška vozila. Dovolil mi je celo, da sem malo pokukal v notra-njost enega, bilo je zanimivo. Enkrat pa je moj ati celo obiskal vrtec,ki ga obi-skujem, in nam vsem otrokom predstavil, kdo sploh je vojak Slovenske vojske in pokazal nekaj vojaške opreme. Takrat sem bil zelo ponosen na svojega atija, vsi v vrtcu so mi zavidali, da je moj ati čisto pravi vojak. Včasih pa mora za ne-kaj dni oditi na teren. Takrat sem malo žalosten in ga močno pogrešam. Takrat si želim, da bi bil z mano doma, da bi lahko igrala nogomet ali kaj podobnega, ker take stvari znajo samo očetje, mamici nogomet res ne gre preveč od »nog«.

Življenje družinskih članov s podčastnikom

Vendar ima atijeva občasna odsotnost tudi dobro stran. Takrat, ko ga ni, ko je na terenu, ga doma nadomeščam jaz. Takrat sem jaz glavni »moški« pri hiši in vedno, ko gre, mi naroči, naj pazim na mamico in našo hiško. To je velika odgo-vornost in ponosen sem, da mi jo zaupa. Takrat, ko ga ni, vedno spim v njegovi postelji. Ker sem še majhen in še ne poznam najbolje številk, mi mora mamica vsak večer, preden zaspim, pokazati na roki »koliko prstkov še spim«, da bo ati spet pri meni doma. Seveda me vsak večer tudi pokliče, ko je od doma. Takrat si poveva vse, kar sva čez dan počela, jaz mu povem vse, kaj sem počel v vrtcu in popoldan doma, ati pa mi pove, da me pogreša in me ima rad, nikoli pa mi ne pozabi naročiti, da moram ubogati in biti priden, da bom mogoče nekoč tudi jaz lahko postal vojak. Moj mož je vojak že osem let. Čeprav je pred tem počel že marsikaj in pridno služil denar z drugimi deli in mu nikoli ni bilo nič težko, si ga danes ne znam predstavljati drugače kot vojaka. Nekako se mi zdi, da ga to delo osrečuje in dopolnjuje njegovo osebnost. Čeprav sem morala zaradi njegovega poklica

Je življenje vojaških družin podobno življenju civilnih? Zame je na to vpra-šanje preprosto odgovoriti. Ko vojak ni na misiji, poteka družinsko življenje normalno in »stresno« kot v marsikateri povprečni družini v Sloveniji. Je sicer res, da je vojaški poklic odgovorno delo, vendar čigavo pa ni? Življenje z našim podčastnikom je vsekakor pestro. Pestrost se kaže sle-herni dan. Služba zavzema v njegovem vsakdanu precejšnji del dneva. Vendar ni samo podčastnik, temveč je tudi mož in oče dveh otrok. Osem-letne hčerke, ki obožuje svojega očeta in ceni njegovo delo, ter dveletnega sinka, ki še ne razume čisto, da je njegov oče vojak. Res je, da si rad spo-sodi njegove vojaške stvari, posebej čelado, in se dela vojaka. Za vsakim podčastnikom pa stoji partnerica, in to sem jaz, učiteljica. Tudi moje delo je pomembno in zahteva veliko truda in odgovornosti. Posledica voja-škega načina življenja, za katerega sva se odločila, zahteva od obeh kar nekaj prilagajanja. Prevzemanje odgovornosti za otroke in organizacija družinskega življenja zahtevata dobro komunikacijo. Večino pomembnih stvari se pomeniva prav po telefonu.

Življenje pa se pri nas obrne, ko naš vojak odide na teren ali na misijo. Ta-krat je življenje vojaških družin šele na preizkušnji. Priprave, ne le vojaka, temveč vseh družinskih članov, niso preproste. Otrokom je treba razložiti, da očeta nekaj časa ne bo doma, da se ne bo vrnil vsak dan ob določeni uri in pobožal svojih otrok. Še dobro, da obstajajo različne komunikacijske poti za sporazumevanje, kot so mobilni telefoni ali internetne poti. Česa vse se moraš naučiti, če hočeš slišati in videti svojo ljubljeno osebo? Česa vsega ne žrtvuješ, ko družina ni popolna? Kakšne besede tolažbe moraš izrekati svojim otrokom, ko vidijo, da gredo drugi kot celotna družina na sprehod? Tega te nauči le življenje. Pa vendar ni vse tako mračno ali žalostno. Veselje, ko se vrača naš vojak domov, pa naj bo to misija ali teren, je nepopisno. Vedno nas spremlja misel, da je mož vojak in da nas varuje. Partner vojaka ima tudi pomembno nalogo, da skrbi za urejeno družinsko življenje in s tem zelo vpliva, da dobro opravlja službo.

AndreaŠemen

Življenje s podčastnikom

Daveste,topajemoj

ati,popoklicujevojak!

SinLuka,5let:Koatijanidoma,moramsampoprijetizamoškadela.

P R V I 9

Na

ši po

dč

astn

iki

Življenje družinskih članov s podčastnikom

Začel se je prvi delovni dan v letu 2010. Polna delovnega zagona sem tistega mrzlega januarskega jutra odšla v službo. A ne v domačo ljubljan-sko Vojašnico Franca Rozmana Staneta, temveč v Vojašnico Barona An-dreja Čehovina v Postojni. Ponovno sem se vrnila v vojaške šolske klopi Šole za podčastnike, tokrat na štabni tečaj za podčastnike. Pred osmimi leti sem v tej ustanovi pridobila čin vodnika, takrat še rosno mlada, brez vsakršnih obveznosti. Moja edina skrb in obveznost je bila uspešno kon-čati šolanje. Letos pa sem se v Šolo za podčastnike vrnila kot mamica 15-mesečnega sina. V Postojni se je zbrala pisana druščina bodočih štabnih vodnikov z različ-nih delovnih področij, z različnim predznanjem in z vseh koncev Slovenije. Nekateri zagnani, drugi malo manj, vsi pa z istim ciljem, premagati še eno stopničko v karieri. Pred nami je bilo dolgih deset tednov sedenja v šolskih klopeh, učenja, izdelovanja seminarskih nalog in opravljanja izpi-tov. Šolanje mi pravzaprav ni predstavljalo nobene skrbi, vse skrbi so bile povezane z družino.To je bil za mojo mlado družino pravi projekt v smislu »zagotovitve delo-vanja«. Ker v naši občini, tako kot v številnih drugih slovenskih občinah, ni zagotovljeno institucionalno varstvo za vse otroke, je tudi najin Nik ostal pred vrati vrtca. Ker partner dela le popoldne, jaz pa imam pravico do krajšega delovnega časa, varstvo otroka v običajnih delovnih dneh ni težava. Ob moji napotitvi na tečaj pa se je naš sistem podrl. Popoldne ni bilo varstva. Vpoklicala sva vso razpoložljivo prostovoljno rezervo, kot so babice, dedki, tete, strici, prijatelji … Vsi so razumevajoče sode-lovali in skupaj smo, glede na urnik tečaja, napisali »terminski načrt« varstva. Potrebno je bilo seveda še veliko usklajevanj, a smo projekt na koncu uspešno uresničili.Zavedam se, da se s takšnimi in podobnimi težavami srečuje veliko mladih družin, vendar vsi vemo, da so vojaške družine kljub vsemu malo drugačne, posebno, če je mamica vojakinja. Po navadi so očetje vojaki zaradi službenih obveznosti v svoji karieri veliko odsotni od doma. Pri oče-tih še nekako gre, če pa je odsotna mama, majhen otrok to zelo težko

"Projekt" na koncu uspešno uresničili

Otrocizzanimanjemposlušajo,kojimmojatirazlagaotem,zakajinkakoseuporabljavojaškaoprema.

včasih stisniti zobe in opraviti marsikatero moško delo, ko je bil na misiji v tujini, mi ni bilo težko. Ko je bil na prvi misiji, sva gradila hišo in bi bila doma še kako potrebna moška roka, a tudi ženske zmoremo marsikaj, če le hočemo. Ko je na misijo odšel drugič, je bil najin sinko star le nekaj mesecev, pa smo prestali tudi to. Težko pa je majhnemu otroku razložiti, zakaj atija ni doma in da je pač včasih tako, da mora družina za nekaj časa biti narazen. Tudi pozneje, ko je obiskoval šolo za podčastnike, smo bili skupaj samo ob koncu tedna, a čas hitro mineva in tudi to ni bilo pretežko. Upam si celo trditi, da sploh ni slabo za zakon, če sta partnerja občasno kak teden narazen, takrat šele vidiš, kako ti manjka, ko ga ni v tvoji bližini. Mislim, da je partnerju treba vedno stati ob strani, da lahko doseže svoje cilje in je uspešen v karieri, saj so le ob družinski podpori vsi cilji tudi dosegljivi. To zdaj občutim tudi sama, ko izredno študiram in mi mož stoji ob strani, mi pomaga in me spodbuja pri študiju. Kljub vsemu pa vedno najdemo čas tudi zase, da smo skupaj in se imamo lepo.

ŽenaAleksandra

sprejme. Zaradi štabnega tečaja sem to izkusila tudi jaz in vem, da se bom morala v prihodnosti zaradi vojaške službe še marsikdaj odpovedati dragocenim uram, preživetim s svojo družino. Ampak takšno je življenje in tako bi bilo tudi, če ne bi služila domovini.

VišjavodnicaNinaPirc

10 P R V I

Na

ši v

oja

ki

Da bi vojake predstavili civilni družbi, smo se v petek, 11. decembra 2009, trije vojaki poveljniško-logistične čete 10. MOTB odzvali pova-bilu vrtca Kekec iz Grosuplja in obiskali njihove najmlajše varovance. Malčki, stari od dveh do štirih let, so nas skupaj z vzgojiteljicami ob devetih z navdušenjem pričakali pred stavbo vrtca.Najprej so nas vsi zbrani previdno opazovali pri pripravi opreme, nato pa so nam prvi junaki kmalu že pomagali pri postavitvi bivaka, pripravi spalne vreče in postavitvi trinožca z daljnogledom.Ko smo jim pokazali čelade, očala, kompase, različne svetilke in vojaška oblačila, smo hitro dobili prve prostovoljce, ki so vso predstavljeno opremo z radovednostjo tudi preizkusili. Z navdušenjem so si na glavo poveznili prevelike čelade, se igrali s svetilkami in dogajanje na vrtčevskem dvorišču opazovali skozi daljnogled. Ob predstavitvi »svetlobnih paličic« chem light se je začela prava igra in smehu ter zadovoljstvu kar ni bilo konca, ko so se malčki skrili v bivak in v notranjosti svetili drug drugemu v obraze.Pred našim odhodom smo jim razkazali še naši obe vojaški vozili HMMWV in MB. V njuni notranjosti so mali detektivi preiskali vse skrite kotičke in nas vse skupaj v mislih popeljali na morje.Ura druženja se je hitro približala koncu in na vrsti je bilo le še skupno foto-grafiranje. pa so nas malčki presenetili še z darilci. Vsem so podarili svoje izdelke - svečnike, napolnjene s sladkimi dobrotami. Da je bilo slovo sladko tudi zanje, smo nekaj sladkarij razdelili še mi, nato pa smo se jim zahvalili za prijetno druženje in obljubili, da še kdaj pridemo.

RokVervega,vojak

Vojaki za najmlajše

P R V I 11

Na

ši voja

ki

Vsak šport ima svoje posebnosti. Boks pa je šport, v katerem so vse zelo povezane in nujne. Gibanje, hitrost, kondicija, razmišljanje, koncentracija ... Vse to je nujno, če želiš biti v ringu pripravljen na nasprotnika. Boks treniram deset let in že pred zaposlitvijo v SV sem bila večkratna držav-na prvakinja, tekmovala sem tudi v Italiji, a potem so prišle misije, tereni in časa za trening ni bilo več toliko. Pred enim letom pa sem ponovno začela intenzivno trenirati. S trenerjem Rudolfom Pavlinom treniram dvakrat na dan po eno uro in pol, zjutraj in zvečer. Pravkar se pripravljam na državno prven-stvo, v prihodnjih mesecih pa se bom udeležila tudi državnih in svetovnih tekmovanj v kick boksu. Letošnje leto bo močno zaznamovalo tudi evropsko prvenstvo v boksu, ki bo avgusta. Glavni cilj pa je uvrstitev na olimpijske igre leta 2012, saj bo to prvo leto, ko bo ženski boks del olimpijade. Treningi so naporni, treba je veliko odrekanja, trde volje, veliko potrpežljivosti, a mi nikoli ni težko odpovedovati se čemurkoli, ker me ta šport navdihuje. Ob tej prilo-žnosti bi se rada zahvalila podpolkovniku Pavlu Jerebu ter polkovniku Dobra-nu Božiču, ne nazadnje pa tudi svojim sodelavcem, saj mi omogočajo redne jutranje treninge med delovnim časom, s čimer mi kažejo svojo podporo, to pa je v vsakem športu zelo pomembno.

Desetnica Mateja Rajterič ponovno

na stopničkahV začetku junija je na tek-movanju za svetovni pokal v Italiji pripadnica 10. MOTB desetnica Mateja Rajterič dosegla izjemen rezultat v kick boksu. Na tridnevnem turnirju je po napornih dvobojih med tek-movalkami iz 36 držav na koncu zasedla 3. mesto. Na fotografiji je skupaj s svojim trenerjem Rudolfom Pavlinom, ki je prav tako pripadnik 1. BRSV.

Premestitev v 20 MOTB

Bil je navaden delovni dan, hitro jutranje vstajanje in ponovno dobra ura vožnje do Ljubljane. Tudi v službi je vse potekalo po načrtu, dokler ni prišla zame pošta. Previdno jo odprem in ugotovim, da bom čez slab mesec v novem delovnem okolju. Hitro mi je postalo jasno, da gre za ukaz, ki me premešča v 20. MOTB. Sledilo je malce tišine in nato tisto, kar sem si želela vsak dan, preden sem se odpravila v Ljubljano. Pot v službo bo krajša, hitreje bom doma in bom imela več časa za družino. Dan bo za dobro uro daljši in tako več časa za igro z mo-jim junakom! Vse to je prevladalo nad mislijo, da pa bo tam vendarle drugače. Novi sodelavci, novo okolje in verjetno malo drugačen način dela. Ne glede na vse pa sem v sebi dobro vedela, da je ukaz tisti, ki ga moram spoštovati.

In tako je prišel dan, ko sem se zjutraj namesto proti Ljubljani odpeljala proti Celju. Kot sem pričakovala, je bilo vse skupaj res malo drugače. Vojašnica je manjša, delovni utrip je drugačen in veliko je novih obrazov. Pa vendar mi je topel poveljnikov sprejem dal vedeti, da se bomo kmalu uskladili in skupaj vestno opravljali vsak svoje naloge. Kot vsak zaposleni imam tudi jaz svoje želje in ambicije. Veliko mi je pomenilo, da sem jih lahko zaupala svojemu nadrejenemu. Tako sem v teh nekaj mesecih, odkar delam v 20. MOTB, uspe-šno opravila tečaj in pridobila VED bolničarja. Na podlagi dobrega sodelo-vanja s poveljniki pa upam, da bosta moje zadovoljstvo z delom in želja po njem ostala še naprej takšna kot do zdaj!Za mano je torej nekaj mesecev dela v 20. MOTB. Lepo je, kadar pridem do-bre volje iz službe in se nato z veseljem predam svoji prvi vlogi. To je biti mama svojemu Nacetu, ki kljub svoji mladosti ceni vsako uro, ki jo preživiva skupaj. Doma, na igrišču, v vrtcu ... Pogosto se ponavlja vprašanje, mami zakaj moraš biti tako dolgo v službi? Vedno znova mi pokaže, kako zelo me pogreša, ko sem odsotna. Potihoma si je želel, da bi dobila premestitev bližje domu, saj je vedel, da bi tako preživela več časa skupaj. Ko sem zaradi služ-benih obveznosti odsotna več časa, pa prevzameta mojo vlogo babica in de-dek. Veliko mi pomeni podpora staršev pri vzgoji in delu. Zato je veliko lepše takrat, ko imava čas zase, za pogovor in igro. Vesela sva bila premestitve v 20. MOTB, saj je za vse najine dejavnosti več časa kot prej. Če si zadovoljen v službi, si tudi doma v krogu svojih najdražjih!

HelenaNotersberg

12 P R V I

Mis

ije

SIKON 21 Kforja – operativni pogledKot že dvajsetkrat do zdaj je SV pripravila in tudi napotila nov kontin-gent (SIKON 21 Kforja) v operacijo Joint Enterprise na Kosovo. Kot vsakič je bilo težišče priprav na 1. brigadi SV, ki je pripravila in napo-tila skoraj dve tretjini pripadnikov kontingenta.

Okoliščine, v katerih se je pripravljal SIKON 21 Kforja, so bile verjetno najbolj nejasne do zdaj. Nejasnost prihodnjega razvoja sil Kforja, preoblikovanje MNTF v MNBG, nejasne strukture CE v prihodnjih poveljstvih in na koncu tudi nejasna struktura naših čet, na katere so vplivala predvsem prej nave-dena dejstva.Tudi zaradi tega se je kontingent oblikoval šele 4. januarja in predstavil s postrojem v Vojašnici Celje, kar je bilo praktično šest oziroma sedem tednov pred odhodom v operacijo. Verjetno je prav vsakomur, ki se je kdaj kakor koli ukvarjal s pripravami enot, jasno, da čas, ki je bil na voljo, ni zadoščal za popolno načrtovane in uresničene priprave (še sreča, da se je večji del obeh čet udeležil vaje Salamander 09, na kateri so pripadniki pridobili ustrezno znanje in veščine, ki jih zdaj s pridom uporabljajo v operaciji). SIKON 21 Kforja je do zdaj največji kontingent SV, ki v svoji sestavi nima tudi nacionalnega poveljstva bojne skupine, ki je, kot v prejšnjih kontingentih, pre-vzela glavnino naših manevrskih in podpornih enot ter enot za zagotovitev delovanja.Tako sta naši dve četi podrejeni večnacionalnemu poveljstvu MNBG-W, vod vojaške policije Marshalu Provostu v poveljstvu Kforja, LMT Vučitrn regional-nemu poveljstvu v okviru MNBG-N, pa še bi lahko našteval. Vse to govori

o tem, da gre za izredno heterogeno sestavo tega kontingenta, ki ima zelo različne naloge, tudi pod različnimi poveljstvi. Velik izziv za vse strukture, ki delujejo v nacionalni zagotovitvi in podpori de-lovanja (NPE, skupina za podporo, logistični vod itn.), je prav gotovo ustre-zno pridobivanje, obravnava in reševanje različnih zahtevkov, ki prihajajo iz enot, ki jih ni prav nič manj kot takrat, ko smo v naših poveljstvih še imeli močne celice (S-1, S-4, S-6).Kljub navedenim dejstvom, ki so vsekakor povzročala nekaj težav med pri-pravami, premikom, razmestitvijo in začetkom delovanja, pa kontingent de-luje ustrezno in dobro opravlja naloge. Tudi odnosi v njem so na visoki ravni, tudi večjih zdravstvenih težav do zdaj ni bilo.Ne bom našteval vseh aktivnosti, ki smo jih v operaciji opravili. Res pa je, da smo v obdobju, ki je za nami, ne samo sodelovali, temveč tudi uresničili veliko pomembnih dejavnosti, ki so odmevale, do najvišjih ravni v Natovi vo-jaški strukturi. Pripadniki SV uživajo velik ugled na Kosovu, tako v vojaških in političnih strukturah, prav tako pa tudi med civilnim prebivalstvom, med katerim so prepoznavni predvsem po svoji neodvisnosti in pravilnem nepristranskem presojanju različnih situacij. Verjamem, da nam bo ta ugled uspelo obdržati, tudi za pripadnike SV, ki bodo delovali na Kosovu v prihodnje.Pozdrav vsem pripadnikom Prve, v domovini in povsod po svetu, kamor vas je zanesla poklicna pot. PAZITE NASE!

MajorIgorŠepec,načelnikS-3MNBG-W

P R V I 13

MisijePriprave na odhod na misijo so potekale od konca avgusta do 2. sep-

tembra 2009. Misija Kosovo. Glavnino Slovenske vojske na tej rotaciji sta predstavljali 2. četa in minometna četa 10. MOTB. Kot pripadnik minometne pišem o tej svoji prvi izkušnji.

Ko smo se vsi zbrali v bazi Villagio Italia v Peći, sta nas čakala najprej spo-znavanje novega okolja in hišnega reda ter okvirni načrt dela za ta mesec. Predavanja so vodili častniki italijanske vojske, in sicer v zelo polomljeni an-gleščini. Prvi teden je bliskovito minil. V tem tednu smo opravili vse začetno uvajanje v delo in se dokončno vselili v namestitvene objekte. Naši objekti so bili povsem na vrhu hriba, tako da je bil vsak sprehod po bazi že kar majhen trening. V sobah nas je bilo po šest. Novega okolja smo se hitro privadili, saj nam kaj drugega ni preostalo. Ko smo komaj »obdelali« vse lokale in PX-e ter navezali prve stike z lokalnimi predstavnicami nežnejšega spola, smo dobili nalogo varovanja baze v Prištini – Film City. Mesec je spet minil, kot bi mignil. Poleg dolgočasnega dela, bili smo usmerjevalci prometa, smo bili v tej bazi deležni še odlične hrane in športne infrastrukture. Ko smo se vrnili v Villa-gio, je prva skupina naših že odšla na dopust v Slovenijo. Preostali pa smo opravljali patrulje po mestu Klina in njegovi bližnji okolici. Čas, ko nisi bil na patrulji, si lahko namenil počitku, športu ali pa sprostitvi v bližnjih lokalih. Če

Prvič na misiji – Kfor rotacija 20si bil dodeljen v enoto, ki je zagotavljala QRF oziroma TACRES, nisi smel piti alkoholnih pijač. Ker je bilo tega zelo veliko, smo bili za te nočne sprostitve velikokrat prikrajšani.Po slabem mesecu življenja v matični bazi in seveda tudi slabe hrane smo že dobili novo nalogo, in sicer varovanje baze Nothing Hill na severu Kosova. Tam je bilo življenje bistveno bolj sproščeno. Naloge so bile jasno dodeljene, razpoloženje sovojakov pa je bilo v prostem času prav tako odlično. Po kon-čani nalogi je bil tu že december in sledil je težko pričakovani dopust. Po zmedenih treh tednih se spet znajdem v svoji neudobni postelji v objektu številka 20, soba 2 a. Še dobro, da je prišla nova naloga, in sicer varovanje baze v Prištini, naloga j bila dodeljena minometni četi, trajala naj bi približno en mesec. Zavedal sem se, da me po končani nalogi do konca misije čaka še slab mesec testenin. V tega pol leta sem bil prek računalnika tudi v nenehnem stiku z družino, za kar sem zelo hvaležen delodajalcu. Ohranjal sem psihofizično kondicijo s športnimi aktivnostmi in vojaškim usposabljanjem. Položaj na Kosovu je ob odhodu brez večjih posebnosti, nalogo prevzamejo sodelavci iz Celja, mi pa se vračamo domov k družinam in goveji juhi.

JernejCar

Četa India gostila Turke (vaja Rdeča luna)

Četa India je od 6. do 7. aprila gostila turško četo (vaja Rdeča luna), ki je sicer nastanjena v bazi Bond Steel in pokriva del območja odgovor-nosti MNBG-E. Turke je prvi dan v zbirnem rajonu sprejel poveljnik čete nadporočnik Dragan Marič in jim na kratko predstavil, kako bo potekalo srečanje. Pripadniki turške čete so bili razdeljeni po vodih, od katerih se je vsak s slovenskimi spremljevalci odpeljal na različna zanimiva mesta oziroma PrDSS v območju odgovornosti čet India in sestrske Kilo. Turkom sta bila predstavljena samostana Goriok in Budisavci ter načini njunega varovanja, prav tako pa so bili seznanjeni s pomembnejšimi kraji in me-sti v območju odgovornosti čet India in Kilo. Dejavnosti si je ogledal tudi DCOM KFOR OF-7 (major general) Antonio SATTA, ki je bil s prikazanim zadovoljen. Poveljniku čet je v spomin podaril svoj kovanec. Drugi dan je bil namenjen rotaciji med vodi, poslovilnim besedam poveljnika čete India in vrnitvi turške čete v matično bazo.

14 P R V I

Mis

ije

Foto

graf

ija:d

eset

nik

Robe

rtCo

tič

Obisk poveljnika Kforja22. aprila 2010 je v vas Žač zaradi nemirov prispel poveljnik Kforja (COMKFOR). Povratniki iz kosovske osvobodilne vojske so še enkrat posebej pohvalili slovenske pripadnike Kforja, da so jim prvi priskočili na pomoč in jim zagotavljajo SASE in FOM. V nedeljo, 25. aprila, pa je vas Žač obiskala tudi visoka delegacija, ki so jo sestavljali poveljnik EU-LEKS-a Yves de Kermabon, vodja ICO Pieter Feith in minister za povra-tnike v vladi Kosova Saša Rašić. Tudi tokrat je bil še posebej poudarjen profesionalni odnos slovenskih pripadnikov v Kforju.

Naša naloga v južnem delu Libanona je pridobivanje podatkov s tere-na za poveljstvo Unifila. Opravljamo izvidniške naloge po kopnem in iz zraka. Nameščeni smo v kampu Millevoi v mestu Shama na jugu Libanona. Priprava na nalogo se začne en dan pred izvedbo. Poveljnik izvidniškega voda in jaz kot njegov namestnik pripraviva nalogo, ki obsega pripravo poti, po kateri se bomo pripeljali do objekta oziroma po kateri bomo opravili delo, ki nam ga določa naloga. Sem spada tudi pregled vseh nevarnosti (minska polja), ki nam pretijo med patruljo, ter naklonjenost domačinov iz vasi, skozi katere se bomo vozili. Vse to je mogoče razbrati iz obširne podatkovne baze. Pripravo nato posredujeva poveljstvu Unifila. Medtem vojaki pripravijo vozila, oborožitev, zveze in osebno opremo za nalogo. V večernih urah se tako še izda povelje za nalogo. Naslednji dan se odpravimo na izvidniško patruljo, še prej pa namestnik preveri, ali imajo vojaki s seboj vso opremo za nalogo. Na patrulji včasih naletimo na oviro na cesti ali nas domačini obrnejo in moramo

Tibnin, z njimi smo vsak dan povezani prek telefona oziroma imamo v rednih časovnih razmikih sestanke v naši ali njihovi bazi. Iz poveljstva dobivamo tudi sveže podatke o spremembi varnostnih razmer na terenu, pogosto tudi že med patruljiranjem.Udeležili smo se tudi dveh vaj, v katerih smo sodelovali z italijansko, franco-sko in libanonsko vojsko.Seveda imamo tudi proste dneve, ki jih porabimo za različne aktivnosti, kot so usposabljanje, večja popravila vozil in druge opreme, športne aktivnosti in skupna druženja. V prostih dnevih smo se udeležili Božičkovega teka, dan-skega pohoda in teka v Bejrutu, ki ga je priredila libanonska vojska. V vsako-dnevnem prostem času se po večerji prek interneta tudi slišimo z domačimi. Motivacija enote je visoka, k temu verjetno pripomore tudi malo drugačen način dela kot na drugih misijah. Kljub vsemu pa pride kdaj tudi do padcev, oddaljenost od doma in sorazmerno velika delovna obremenjenost prispe-vata svoje. Dejstvo pa je, da nas je malo in moramo morebitna nesoglasja reševati sproti, kajti v tako majhni ekipi smo zelo odvisni drug od drugega. Tako pri opravljanju dela kot pri zagotavljanju varnosti na terenu je nujno stoodstotno sodelovanje vse ekipe.

VodnikMarjanRazlag,poveljnikizvidniškegaodd.

OKO LIBANON – Sikona 7 Unifila

izbrati drugo pot, da lahko opravimo nalogo do konca. Na patrulji ima vsak vojak svojo nalogo. Poveljnik izvidniškega voda je odgovoren za navigacijo, namestnik pa za prikrito slikanje, kar je določeno v nalogi in mora biti po na-logi vključeno v poročilo. Namerilca skupaj z bolničarjem in vezistom skrbita za opazovanje okolice, zapisovanje sumljivih dogodkov oziroma drugih su-mljivih aktivnosti, ki so se zgodile med našo patruljo. Domačini se zelo hitro odzovejo, če vidijo, da enote Unifila na kakršen koli način zbirajo podatke, če opazijo fotografiranje, pa navadno takoj zahtevajo, da se slike izbrišejo, v najslabšem primeru pa poskušajo vzeti fotoaparat. Zato je nujno usklajeno delo vse enote, da nalogo opravimo tako, kot se od nas zahteva, oziroma da zberemo vse podatke, ki so bili v nalogi opredeljeni. Po opravljeni nalogi se vrnemo v bazo, kjer vojaki naredijo pregled po patrulji in se pripravijo na nalogo za naslednji dan. Z namestnikom pa začneva pripravljati poročilo, ki ga morava poslati poveljstvu Unifila. Pozneje še midva pregledava opremo in jo pripraviva za naslednji dan. Med nalogo ostaja v bazi ekipa NPE, ki ima zvezo z nami in spremlja, kje se gibljemo. Največja nevarnost so minska polja, ki niso označena, oziroma ceste po močnem deževju, saj voda prinese mine oziroma kasetne mine na cesto. Ena izmed nevarnosti je tudi promet po libanonskih cestah. Pravil o cestnem prometu ne poznajo oziroma jih preprosto prezrejo, vozila so neustrezna, tudi vozniška dovoljenja so glede na način vožnje vprašljiva. Tudi samomoril-ci in naprave IED so nenehna grožnja, dlje od poskusov priprave pa v našem obdobju na srečo ni prišlo. Pomemben dejavnik našega vsakdana je tudi NPE, ki skrbi za popravilo tehnike, za naše nemoteno prehranjevanje ter na-mestitev v bazi Millevoi. Imamo še poveljstvo, ki je severno od nas v mestu

P R V I 15

Misije

Utrinki MOTV Sikona 12 IsafaKončno doma, v deželi miru, tihožitja in sprave. Seveda govorim o Sloveniji. Pred nekaj več kot šestimi meseci nas je 70 pripadnikov kontingenta 12 Isafa (MOTV 47 oz. 46 pripadnikov) zapustilo domo-vino ter se aprila 2010 v treh skupinah srečno vrnilo nazaj.Med šestmesečnim delovanjem v približno 4100 kilometrov oddaljenem He-ratu v bazi Arena smo opravljali naloge v okviru enote »Force Protection« ozi-roma enote, ki je odgovorna za varovanje baze, katere del smo bili tudi MOTV SIKONA-a 12 Isafa. Vsak dan je bilo na dolžnosti približno 21 vojakov MOTV na notranji službi (navadno traja izmena 12 ur, pri čemer je pripadnik 6 ur na dolžnosti in 6 v pripravljenosti), v času patrulje pa dodatno 12 vojakov (zadnji mesec in pol 4-krat na teden, prva dva in pol meseca od 8- do 9-krat v tednu), vključno s poveljnikom voda oziroma vodnim podčastnikom, na območju delovanja, oddaljenem do 12 km. Torej 33 pripadnikov od skupno 47 oziroma 46. Opravili smo več kot 130 patrulj. Med delovanjem smo na teh patruljah opravili 14.000 km z vozili HMMWV ter z valuki na notranjih dolžnostih 2500 km, skupaj 16.500 km. Nikakor pa ne smemo pozabiti na naša dva psa, ki sta ob pomoči vodnikov službenih psov odkrivala eksploziv na vhodu v bazo, zaslužna pa sta tudi za zaseg 1,5 kg hašiša in veliko drugih nelegalnih stvari, na primer cigaret, tablet viagra, mobilnih telefonov, ipd., ki so jih našli v vozilih, namenjenih v bazo. Prostega časa ni bilo veliko. Vojaki so ga krajšali na različne načine. Največ s pogovori prek interneta s svojci, igranjem računalniških iger, športom, gle-danjem televizije, včasih pa s kakšno kavico v bližnjem lokalu v bazi oziroma po sedmi uri zvečer, ko je dovoljen tudi alkohol, morda s pivom, vendar ne 12 ur pred nastopom na dolžnost in ne več kot dve pločevinki na osebo. Pravila v bazi so stroga, za njihovo upoštevanje pa skrbijo italijanski karabinjerji.

Velikokrat smo izrabili prosti čas tudi za različna usposabljanja, ki bi nam lahko v nekem trenutku pomagala rešiti življenje. Tukaj govorim o usposa-bljanju iz delovanja proti improviziranim eksplozivnim napravam (IEN), o strelskem kondiciranju, usposabljanju iz varnostno-obveščevalne tematike in še bi lahko našteval. Novembra 2009 smo pripadniki MOTV na strelišču Zafar v bližini baze Sto-ne, kjer so nastanjeni tudi pripadniki slovenskega tima OMLT, streljali z vso pehotno oborožitvijo, ki jo imamo v teatru. Prav tako je bilo zanimivo tako imenovano integrirano streljanje v začetku decembra 2009 in marca 2010 s pripadniki italijanske in albanske vojske, kjer smo se lahko preizkusili v stre-ljanju z njihovo oborožitvijo, prav tako oni z našo. Moram priznati, da so bili nad našimi puškami FN F2000 navdušeni, še posebno pripadniki albanske vojske, ki uporabljajo starejše, še zelo učinkovite puške AK-47.Konec novembra in v začetku decembra smo imeli pri nas tudi obisk slo-venske delegacije, ki jo je vodil državni sekretar z Ministrstva za obrambo dr. Uroš Krek. Prav tako nas je v začetku februarja obiskal tako imenovani tim »fact finding« s poveljnikom sil brigadirjem Gederjem kot njihovim vod-jo. Imeli smo tudi zelo pomembnega gosta na podelitvi medalj Non-Article 5, saj se je slovesnosti udeležil prvi človek Isafa v Afganistanu, »beri« four star General McChrystal, ki je tudi podelil medalji poveljniku kontingenta in poveljniku OMLT tima.V zadnjih mesecih našega delovanja so se varnostne razmere v provinci bi-stveno poslabšale in vojaki MOTV, ki smo delovali tudi zunaj baze, smo se tega še kako dobro zavedali. Zato je bilo še posebno pomembno, da smo bili pred odhodom na nalogo dobro obveščeni o razmerah na terenu, o tem, kje so uporniki aktivni, kje je možnost napada na koalicijske sile, kje je kakšna IEN, in podobno. Prav tako smo naredili 100-odstotno pripravo pred vsakim odhodom na patruljo oziroma tako imenovani PCC/PCI. Ponovili smo vse postopke, kako ravnati v določenih primerih, pregledali vso potrebno opre-mo, oborožitev, vozila in drugo.Za vse, ki dvomijo v delo slovenskega vojaka v Afganistanu in se sprašujejo, kaj delamo tam, bi rad na koncu poudaril, da skupaj z mednarodno sku-pnostjo in drugimi članicami Nata ter pridružitvenimi članicami opravljamo veliko delo. Življenje Afganistancev se je s padcem talibanskega režima bi-stveno izboljšalo. To pove tudi izraz na obrazih tamkajšnjih prebivalcev, ki ti veselo mahajo, ko jih srečaš na patrulji, vendar je za to treba sesti v vojaško vozilo in se zapeljati skozi kakšno njihovo vasico.

Motonašeenoteje»ČenisiMOTVIsafa,nisinič«.

16 P R V I

Inte

rvju

Kakšen je vaš pogled na to, da je 1. brigada nosilka nadaljevanja tradicije specialne brigade MORiS?Iskreno si želim, da bi bilo tako. Toda v nazivu in ikonografiji, ki simbolizira 1. brigado, ter obletnicah, ki jih praznuje, ne prepoznam veliko značilnega za brigado MORiS. Za zdaj se še ne morem povsem strinjati z vašo trditvijo. V 1. brigadi pogrešam brošuro ali prospekt, ki bi jasno opredelil njene temeljne vrednote. Pred nami je 17. december, ko bo preteklo 20 let od dne, ko je v brigadi MORiS prvič »zadišalo« po slovenski vojski. Pustim se presenetiti. Dokončen odgovor na vaše vprašanje pa lahko dobite že 18. decembra.

V nadaljevanju poskušajva biti bolj kronološka. Prosim, povejte, kdaj ste zaznali, da iz Jugoslavije ne bomo odšli po mirni poti.To dejstvo sem zaznal v trenutku, ko sem v navidezno dobrohotni asistenci JNA pri varovanju orožja TO SRS prepoznal (samo)razorožitev TO SRS in v tem izdajalskem dejanju prvi korak agresije JNA na Slovenijo. Tukaj je začetek vojne za Slovenijo, ki jo je začela JNA s popolno zmago v prvi bitki. Takšno temeljno razumevanje takratnih vojaško-političnih razmer me je vodilo k naslednjim korakom, ki sem jih naredil povsem samoiniciativno. To, kar danes poznamo pod imenom MSNZ, je bil izhod v sili, zasnovan na opisani temeljni strateški predpostavki, ki jo je čas potrdil kot pravilno. Morda me je tudi zato na nedavnem predavanju pred 350 predstavniki poveljniške strukture SV v vaši vojašnici vaš poveljnik polkovnik Božič osebnostno označil kot človeka z vizionarsko intuicijo.

Ob 20. obletnici MSNZ smo se pogovarjali z brigadirjem Krkovičem

Kdo vam je pomagal do ministra Janše, kako vam je uspelo priti do njega in kako ste dosegli zaupanje pri njem?Pot do takrat ravno imenovanega ministra za obrambo oziroma republiškega sekretarja za ljudsko obrambo sem si zagotovil sam, čeprav ga takrat osebno nisem poznal. Usodni pomen tega koraka je opisal gospod Janša sam v svoji knjigi Premiki, in sicer: »Težko bi se odločil, kateremu dejanju bi pripisal pomen začetnega udarca v tej igri. Nedvomno je bil odločilnega pomena obisk takratnega sekretarja za ljudsko obrambo občine Kočevje, danes že legendarnega Toneta Krkoviča, v moji pisarni tik po prevzemu funkcije ...« Z zaupanjem pa je bilo še za stopnjo težje. Prihajal sem iz, milo rečeno, »čudnih logov« strogo varovanega zaprtega prostora Gotenica in Kočevska Reka, ki ga ni upravljala tajna služba Udba, zato mu na prvi pogled nisem mogel vzbujati posebno visoke ravni zaupanja. Brigada Edvard Kardelj Krištof, iz katere sem profesionalno izhajal, je bila instrument nekdanje totalitarne države in ni bila sistematizirana kot zaščitnica političnih procesov, ki jim je s svojo politično držo pripadal gospod Janša.Tega elementa strateške kolizije občutkov med nama in nujnosti njihove prioritetne eliminacije sem se že v prvih dneh zelo dobro zavedal. Zato sem že kmalu po prvem srečanju izvedel eno izmed drznih in tveganih akcij »na vse ali nič«, da bi si pridobil nujno potrebno zaupanje, brez katerega ne bi bilo mogoče uresničiti zamisli o ustanovitvi nacionalne vojske pod takratnimi pogoji. To je bilo namreč izvedljivo le na podlagi popolnega

Foto

:Del

o

P R V I 17

Inte

rvju

zaupanja med sodelujočimi, pri čemer smo morali posamezniki, vsak na svoji ravni, prevzeti odgovornost za svoje početje. Tako mi je uspelo pridobiti najstrožje varovano skrivnost tistih dni, dokument – Ukaz št. SZ625/1-90. V tem, da je bil to v tistem času najbolj iskan dokument, sem videl priložnost za pridobitev zaupanja gospoda Janše, zato se mi je zdelo tudi tako tveganje racionalno. Priložnost sem dobro izkoristil in uspelo mi je. Od tu naprej so stvari glede zaupanja potekale z boljšimi občutki. O veščini, ali po vojaško rečeno, taktiki, kako sem opravil »krajo« tega strogo varovanega strateškega dokumenta, pa kdaj drugič. Zgodba bi utegnila biti zanimiva za vsakega pripadnika SV.

Iz vašega pisma, ki ste ga napisali ob 20. obletnici nastanka manevrske strukture, je mogoče razbrati, da vi vidite začetek agresije na Slovenijo nekoliko drugače, kot so uradna stališča. Prav tako vojna za slovensko samostojnost (ali kot sem tudi že slišal od ljudi, ki se niso znali ali zmogli pravilno odločiti, malce večja prometna nesreča) po vašem mnenju ni trajala deset dni. Ali lahko to pojasnite in ali se vaše stališče sklada s polemološkim in najbolj uporabljanimi definicijami vojne?Ali obstaja o tem uradno stališče? Prvič slišim. Osebno mislim, da po 20 letih o tem še ni uradnega stališča in se bolj ali manj prilagaja dnevnim političnim potrebam. Glede mojega stališča, zapisanega v pismu ob 20-letnici MSNZ, pa z vso odgovornostjo trdim, da je zapis rezultat znanja, osebne empirike in temeljitega vsestranskega razmisleka. Vsako trditev v tem pismu sem zmožen in pripravljen strokovno argumentirano zagovarjati na kateri koli ravni. Med drugim brez zadržkov lahko pritrdilno odgovorim tudi na zadnji del vašega vprašanja, da so moja stališča, izražena v pismu, povsem skladna s polemološkimi vidiki in definicijami vojne. Še zlasti sem ponosen na to, da se nam je uspelo, kolikor je najbolj mogoče, približati definiciji, ki pravi, da je umetnost vojne zmagati brez boja (beri brez žrtev in materialnega opustošenja). Naj na koncu povem le še to, da so podtikanja o (samo!) desetdnevni vojni in žrtvah na ravni večje prometne nesreče, le brezupna dejanja »nesrečnikov«, ki bodisi ne morejo preboleti lastnega poraza ali nevoščljivosti ob takšnem enkratnem uspehu.

Kot brigadir SV se srečujete s tujimi visokimi častniki. Kakšen je njihov pogled na organizacijo in izvedbo obrambe slovenske samostojnosti?Žal se s položaja, ki bi ga logično lahko pomenil čin brigadirja v SV, v preteklosti nisem veliko srečeval s predstavniki tujih vojsk. Prva leta po osamosvojitveni vojni so bile moje prednostne naloge pri delu usmerjene v intenzivno nadgradnjo organizacije SV. Po letu 1994 sem doživel, kar se vojakom navadno dogaja, ko se znajdejo s svojo vlogo, podobno moji na tektonskih zgodovinskih prelomnicah. Tako nas uči zgodovina. Že več kot desetletje pa mi usoda namenja poseben položaj, ki ga pogosto nekoliko za šalo in delno tudi zares primerjam s posebno vrsto hišnega pripora. Je pa bilo v tej nesreči, tako kot vedno, tudi nekaj sreče. Tako sem imel med letoma 2000 in 2008 možnost študirati na različnih izobraževalnih ustanovah v tujini, vse od Anglije, ZDA, Nemčije itn. Tu sem se srečeval z ljudmi na ravni mojega čina tako rekoč iz vseh držav sveta. Presenečen sem bil, da so kot vojaški strokovnjaki in strokovnjaki za varnostna vprašanja ter mednarodne odnose večinoma temeljito poznali balkansko vojno, ki se je, ne pozabite, začela z agresijo JNA na Slovenijo. Kot predstavnik Slovenije in SV ter tudi osebno, zaradi vloge, ki sem jo v tej vojni imel, sem v tujini vedno užival posebno spoštovanje. Izraelski general mi je, na primer, vpričo vašega poveljnika polkovnika Božiča ob neki priložnosti izrekel iskreno zavidanje vseh vojakov sveta zato, ker mi je bila dana priložnost organizirati zmagovito nacionalno vojsko za doseganje zgodovinskih političnih ciljev osamosvojitve svojega naroda.

Ali ste kdaj razmišljali, kaj bi se zgodilo v primeru spodrsljaja, če bi, na primer, jugoslovanska armada, ki je veljala za eno močnejših vojsk v Evropi v tistem času, prevzela nadzor v Sloveniji in zadušila upor Slovencev?Vsak človek razmišlja z razumom celo takrat, ko bi kazalo razmišljati predvsem s srcem. Prav bi bilo, da je razum v takšnih primerih le tehnični korektiv. To natančno vem, ker je to del moje osebne filozofije. Pa vendar, v življenju stvari ne gredo skladno z aksiomi, čeprav so vaši lastni, ker življenje pač ni idealno, je le realno. Čeprav sem ves čas čutil, da je to, kar delam, prav, sem si tudi jaz dovolil v nekem obdobju preveč razmišljanja z razumom in se preveč spraševal, kaj bo, če bodo šle stvari v nasprotju z želenim. Tako so mi v začetnem obdobju organiziranja nacionalne vojske, ko sem bil prisiljen delovati v razmerah ilegalnega dela (glede na zvezno jugoslovansko oblast), sanje neko noč refleksno nanesle motiv iz kočevske klavnice, kjer sem v obrazih svinjskih polovic, obešenih na kavlje, prepoznaval ljudi, ki sem jih tajno pridobival k sodelovanju. V tem je simboličen odgovor na vaše vprašanje, kaj bi bilo, če bi stvari šle drugače.

Kako danes gledate na Slovensko vojsko, ste si jo predstavljali takšno pred dvajsetimi leti in, kar nas še bolj zanima, kakšen je vaš pogled na 1. brigado SV?Na SV v celoti, vse od 17. maja 1990 do danes, gledam z izjemnim spoštovanjem in ponosom. Brez SV leta 1991 tisočletne sanje našega naroda po lastni državi ne bi postale realnost. SV ima v svetovnem merilu svojo zgodovinsko posebnost v dejstvu, da je v skladno s svojim poslanstvom že v fazi pred formalnim nastankom države varovala proces njenega nastajanja. Pripadniki SV smo lahko upravičeno ponosni na dejstvo, da je SV skupaj z milico in ob podpori naroda v vojni za samostojno Slovenijo porazila JNA, ki je bila statistično ena izmed takratnih vojaških velesil. Prva brigada je vlečna sila razvoja in profesionalizacije SV ter opravlja svoje poslanstvo častno v mednarodnih mirovnih operacijah. Resnici na ljubo pa moram priznati, da sem si takrat SV po 20 letih predstavljal v marsikaterem pogledu drugače.

Ali menite, da se v družbi na splošno, predvsem pa v SV, ohranja in prenaša spomin na osamosvojitveno vojno? Ali imajo veterani vojne za slovensko samostojnost pošteno urejen status v družbi in znotraj SV?Veterani imajo povsem urejen status. Večjo težavo vidim v krizi vodenja organizacije in opravljanja temeljnega statutarno določenega poslanstva. Zato ni zadovoljivih rezultatov pri ohranjanju in prenašanju spomina na osamosvojitveno vojno na mlajše generacije tudi v SV. Odnos do vrednosti osamosvojitve je tudi na račun tega, da se ZVVS že leta bolj ali manj ukvarja predvsem sama s seboj in s stvarmi, ki ne spadajo v okvir poslanstva veteranske organizacije, v družbi nasploh neustrezen. Kako naj normalen človek dojame nedavni nastop predsednika ZVVS v Postojni ob obletnici Titove smrti, pod ikonografijo nekdanje SFRJ, kjer nas obtožuje, da smo z osamosvojitvijo razdelili slovenski narod? Razumi, če moreš. Jaz težko, čeprav mislim, da stvari zelo dobro razumem.Za morebitne težave veteranov vojne za Slovenijo so ti najbolj krivi sami. Tudi za veterane velja, da so si vodstvo demokratično izvolili sami, zato imajo takšno vodstvo, kakršnega si zaslužijo.

Za konec vas prosim, da nam izdate, kaj bi počeli v življenju, če ne bi bili visoki častnik SV.Natova klasifikacija opredeljuje moj osebni čin v kategorijo OF6, kar je generalski čin. Torej nisem visoki častnik, sem general. In to bi bil, čeprav to ne bi bil ...

18 P R V I

Inte

rvju

Podpolkovnik, za intervju z vami smo se odločili tudi zaradi vašega odhoda na generalštabno šolanje. Hkrati je to verjetno ena zadnjih prilo-žnosti za pogovor z vami, saj se v 10. MOTB ne boste več vrnili.

Lahko na začetku poveste kaj o svojih izkušnjah v vojaški organizaciji pred vstopom v takratno TO? Pred služenjem vojaškega roka nisem imel ve-liko vojaških izkušenj. Sem pa z velikimi očmi poslušal pripoved starega očeta, ki je bil prisilno mobiliziran v italijansko vojsko. Verjetno je bila ena večjih izkušenj služenje v ŠROP v Bileći. Tam sem po osnovnem šolanju ostal kot inštruktor poznejši generaciji.

Kdaj ste se pridružili TO in kaj ste delali na za-četku?Po prihodu domov sem bil razporejen kot povelj-nik logističnega voda v poveljstvo 35. ObmŠTO v Škofji Loki. Poleg rednih vaj sem se tudi zunaj delovnega časa javljal za usposabljanje drugih enot TO. Na vašem rokavu vidim številko ena, še vedno jo ponosno nosite. Menite, da je premalo spo-minskih znamenj v SV, ki bi mlade spomnili na dogodke iz leta 1991?Ja, »enica« pomeni prva generacija slovenskih vojakov v samostojni Sloveniji. Nisem je doživel kot vojak, temveč kot častnik – inštruktor. Na-njo sem izjemno ponosen in mi veliko pomeni. Danes se o letu 1991 in o vojaških dogodkih premalo govori. Prihajamo v čas, ko prihajajo v naše vrste vojaki, ki se takrat še rodili niso. Do-bro bi bilo, da se jim takratne dogodke predstavi tudi z našega stališča.

Ste tudi veteran vojne za slovensko samostoj-nost. Nam lahko zaupate nekaj spominov na tiste dni, ko verjetno ob vojakih, za katerih var-nost ste skrbeli, na svojo varnost niste imeli časa razmišljati?Tudi na udeležbo v vojni za samostojno Sloveni-jo sem ponosen. Nič posebnega nisem naredil, prav tako nisem bil v neposrednem ognjenem spopadu. Ko pa danes razmišljam, sem bil pri-soten pri dogodkih, ko bi lahko izgubil življenje,

Pogovor s poveljnikom 10. MOTB podpolkovnikom Jerebom

P R V I 19

Inte

rvju

če bi bil njihov potek drugačen. Najpomembnej-ša naloga vseh v takratnem učnem centru je bila zagotoviti varnost slovenskih vojakov prve generacije. In razumevanje te naloge je bilo za nas, takrat vročekrvne mladce, željne spopada, včasih kar težko. Nihče od inštruktorjev ni imel časa razmišljati o sebi. Takrat sem imel dve majhni hčerki, ampak moja odločitev in sooče-nje z dejstvom, da jutri lahko umrem, sta bila dokončna. Te odločitve nisem nikdar obžaloval, podpirala pa me je tudi vsa družina.

Za sodelovanje v vojni ste bili tudi odlikovani. Katera odlikovanja ste prejeli?Saj veste, kako pravijo o vojni in odlikovanjih. Medalja in krogla nikdar ne zadeneta pravega. Prejel sem bronasto medaljo generala Maistra z meči in pištolo Beretta 92 FS v trajno last. Pa še danes ne vem, ali sem bil za to res najbolj zaslu-žen. Je pa res, da so me vedno določili za po-sebne naloge, kot so bile izvidovanje, varovanje poveljnika UC, logistični transport iz skladišča Borovnica in druge.

Kako se je pa nadaljevalo po vojni? Nam lahko na kratko opišete svojo pot do danes, ko pove-ljujete 10. MOTB. Že avgusta leta 1991 sem bil na svojo željo pre-razporejen v 35. ObmŠTO Škofja Loka, kjer sem bil odgovoren za formiranje takratnega voda stalne sestave. Prav takrat smo morali za krajši čas vrniti vojašnico v roke enotam JA, tako da smo z njihovim straženjem in nadzorom imeli veliko dela. Po odhodu njihovega zadnjega voja-ka iz Slovenije smo kmalu te vode stalne sesta-ve ukinili, saj so se po vsej domovini ustanavljali novi učni centri za vojake nabornike. Kot povelj-nik voda sem bil razporejen v 1. bataljon 52. br. v Šentvid, kjer se je iz ene pehotne čete formi-rala 106. častna četa. Ker smo bili samostojna četa, poveljstvo pa zelo majhno, sem opravljal delo operativnega častnika, odgovornega tudi za motivacijo v enoti, nadomeščal pa sem tudi poveljnika čete. Po formiranju Gardnega bata-ljona leta 1997 sem bil postavljen na dolžnost častnika za operativne zadeve, pozneje pa sem bil dve leti namestnik poveljnika bataljona. Leta 2000 sem sodeloval pri načrtovanju profesiona-lizacije SV, pozneje pa ostal na Centru vojaških šol kot učitelj taktike na Šoli za podčastnike. Leta 2001 sem bil določen za poveljnika učne enote, ki je začela usposabljati prve poklicne vojake SV. Po študiju obramboslovja iz dela, ki je tra-jal štiri leta, sem bil konec leta 2006 postavljen za poveljnika 45. OKB v Pivki. Po letu gibanja v oklepu sem bil postavljen za poveljnika 10. MOTB v Ljubljani.

Kar nekaj časa ste bili na pomembnem položaju v gardni enoti. Tudi od tam imate verjetno prije-tne spomine.Protokolarne enote takoj po vojni v SV še nismo imeli. Bili smo prvi, ki smo začeli razvijati unifor-mo, opremo in postrojitvena pravila. Začetki so bili zanimivi, pa tudi težki. Vendar smo imeli izje-mno podporo pri nadrejenih, tako da smo lahko opravljali selekcijo za vojake po merilih, ki smo jih sami postavili. Bil sem na veliko protokolarnih dogodkih, ki so se mi vtisnili v spomin. Ob dobro izvedenih dogodkih smo imeli veliko zadoščenje, še posebno smo bili ponosni, ko so nam ljudje spontano zaploskali. Delovanje v enoti mi je dalo veliko znanja in dobro izkušnjo za nadaljnje delo.

Je bilo sprejeti poveljevanje 10. MOTB velik izziv? Se je pozneje pokazalo, da je bil morda največji do zdaj?Ja, ob ponujeni dolžnosti sem se spraševal, ali sem zanjo primeren. Pa sem si rekel: moji nad-rejeni me poznajo in vedo, kako delam. Če so se odločili zame, pričakujejo, da opravljam svoje delo tako kot do zdaj. Biti poveljnik tako velike enote, enote z največ mednarodnimi izkušnjami, je velik izziv. Ko je bataljon postrojen z vso opre-mo, šele vidiš, kako obsežna enota je to. Vesel, zadovoljen in ponosen sem, da sem lahko po-veljnik tega bataljona.

Tudi formiranje lahke bataljonske bojne skupi-ne (LBBSk) in poveljevanje njej sta bila velik iz-ziv. Lahko poveste bralcem kakšni izzivi so bili pri sestavljanju različnih modulov. V takšnem obsegu je bilo to zagotovo prvikrat v SV.LBBSk je bil dodaten izziv tako meni kot mojim sodelavcem. Pri sestavljanju modulov je bil naj-večji izziv človeška narava. Predvsem pripadniki drugih modulov so menili, da smo pripadniki bataljona nekooperativni in nedostopni. Hitro so spoznali, da se o pripadnikih 10. MOTB širijo ne-resnične govorice. Drugi izziv so bili standardni operativni postopki in skupno operativno delo-vanje. 10. MOTB je imel veliko izkušenj z medna-rodnega sodelovanja in skladno s tem že izdela-ne standardne operativne postopke, kar pa ne pomeni, da tega niso imeli že tudi drugi moduli. Tako smo postavili samo skupna izhodišča in vse postopke uskladili. Tretji bistveni element pa je združeno bojevanje rodov, kar lahko do-sežemo le s skupnim načrtovanjem in skupnimi urjenji. Terensko usposabljanje je tisto, ki poka-že vsa neskladja in zahteva veliko usklajevanje vseh sodelujočih. Trdim, da smo do določene ravni dosegli to usklajenost prav v Grafenwheru. Žal tega pozneje nismo mogli nadgraditi zaradi odhoda polovice bataljona na misijo Kfor.

Z desetim bataljonom ste bili tudi na misiji na Kosovu. Kako se spominjate te naloge in ka-kšen je vaš odnos do opravljanja nalog na med-narodnih operacijah v tujini?Kfor 19 je bila moja prva misija. Opravljal sem funkcijo poveljnika bojne skupine, poveljnika slo-venskega kontingenta in bil tudi nacionalni pred-stavnik v Peči. Izkušnja je bila zelo dobra, tudi svojo nalogo smo kot bataljon opravili odlično. Za to imajo zasluge prav vsi pripadniki enote, saj so svoje delo opravili profesionalno in skla-dno z visokimi pričakovanji.Mednarodne misije so odlična priložnost, da se ugotovi, kako je enota pripravljena za delovanje, hkrati pa tudi, kako je homogena, ko je v povsem drugem okolju prepuščena sama sebi in svojim poveljnikom. Seveda pa verjamem, da se misije med seboj precej razlikujejo po okolju, kulturi, v kateri delujejo, ogroženosti, intenziteti spopa-dov, bivalnih in delovnih okoljih in po strukturi sil, v katerih kontingent deluje. Verjamem tudi, da je vsaka misija nekaj posebnega.

V naslednjih dneh odhajate na vajo CF 2010. To bo verjetno vaša zadnja vaja z bataljonom. Želite ob tej priložnosti kaj povedati svojim bo-jevnikom iz bataljona?Pripadnikom bataljona se zahvaljujem za vse, kar smo skupaj dosegli v obdobju mojega pove-ljevanja. V bataljonu je veliko znanja in izkušenj. Svojo vrednost bodo pokazali predvsem takrat, ko bodo znanje prenesli tudi na druge pripadni-ke SV in ko bodo pokazali, da želijo pomagati tistim, ki to pričakujejo. Najprej pa morajo skr-beti za pristne tovariške odnose in medsebojno spoštovanje na vseh ravneh. Tega se zavedajo vsi pripadniki, le včasih jih je treba na tako po-memben element kohezije spomniti.

Podpolkovnik, nam lahko zaupate, kako je de-lati v PRVI in ali bi vam jo bilo težko zapustiti?Delo v Prvi je tako intenzivno, da je moje skoraj triletno poveljevanje v 10. MOTB minilo, kot bi poveljevanje pravkar prevzel. Vesel sem, da sem bil pripadnik brigade, res pa je, da ti ta intenziv-nost vzame veliko energije. Mogoče je čas, da se za nekaj časa umaknem iz tako udarne eno-te. Pričakujem, da bom to dosegel z odhodom na študij. Kaj pa bo potem, še ne vem. Zagotovo pa lahko trdim, da vsega, kar sem dosegel sam in kar je dosegla enota, brez podpore in pomoči Prve, ne bi zmogel. Za to še enkrat vsem najlep-ša hvala.

Podpolkovnik, bralci revije PRVI vam želimo veliko uspehov pri študiju in v nadaljnji karieri.

2 0 P R V I

Na

še e

no

te –

PO

V.

1.

BR

Lahko bi rekli, da na zahodu ni nič novega. Lahko bi rekli, da smo še vedno neuvrščeni. Častniki za povezavo, skupina častnikov za povezavo, posebni štabni oddelek ali skupi-na za mednarodno sodelovanje, kot so nas v službeni pošti krstili »šestkarji«. Verjetno imajo oni še najbolj prav.

Pri uredniku najverjetneje nismo dobro zapisani - naložil nam je precej težko nalogo. Kako pred-staviti častnike za povezavo, ki se prav veliko ne povezujejo, posebni štabni oddelek, ki ga polnijo še drugi, toda k nam ne spadajo, sektor, ki to ni, skupino, ki sploh ne obstaja? Toda včasih vendarle kaj mislimo – torej smo. Nekdo se pač mora ukvarjati z mednarodnim vojaškim sodelovanjem, saj je danes to precej modno. Da o mednarodnih operacijah in misijah sploh ne dvomimo. Pa o njih kdaj drugič. Osre-dotočimo se tokrat le na eno igro – igro medna-rodnega vojaškega sodelovanja (v nadaljevanju MVS).

Pravila igre MVS:1. Enota, ki pripadnika pošilja na službeno pot v tujino, to seveda skrbno načrtuje v svojih načrtih MVS (in to ne le za eno, temveč celo za dve leti vnaprej).Ko se bliža čas odhoda, se za pripadnike spiše obrazec Predlog službene poti. Brez skrbi – v pri-meru neizpolnjenega ali nepravilno izpolnjenega obrazca negativnih točk ni. Saj za to smo tukaj mi, ki ne vemo, kdo smo, dobro pa vemo, za kaj smo.

Ker večina igralcev ne doseže niti osnovnih točk, kaj šele kakšno točko bonusa, tu priskočimo na pomoč mi – saj takrat, ko kdo želi kam odpoto-vati, je treba o njem vedeti čim več (vsaj osnovne osebne podatke s številko potovalnega dokumen-ta, če gre za mladega fanta, pa vsaj še zakonski stan in telefonsko številko). Zato imamo tudi pri nas delo razdeljeno kot v vsaki razumni hiši – mo-ško proti ženskemu delu.Ko preštejemo vrste ter ugotovimo, kdo bi kam šel in kdo ne bi šel, pa kljub temu mora iti, se v slogu enega naših nekdanjih ministrov iz okopov prebi-jemo v premike.2. Po uspešno opravljeni prvi stopnji pridobivanja podatkov vstopimo v »2. sobo« (mlajša sodelav-ka me opozori, da so v igricah današnje dobe to stopnje oziroma ravni. Torej napredujemo v »level 2«, kar predstavlja najpomembnejši del službenega potovanja v tujino – dve tipkani strani besedila v samo desetih točkah, a tukaj se težav-nostna stopnja precej zviša.V hiši izdelamo in v celoti za podpis pripravimo odobritve poti za vse potujoče, podpisniki teh pa so dobrih 30 km proč, zato ne preseneti dej-stvo, da večina pripadnikov »prve« večkrat kot ne preskoči »level 2« in se čisto nevede znajde že v »level 3«. Naši pripadniki se torej v tujino včasih odpravijo tudi »na črno«. No, ne bere se to kot »hjirajkamhjirajgou«, temveč beri: odobritev služ-benega potovanja je le formalna potrditev, ki pa zaradi dolge roke službene kurirske pošte do prstov uporabnika prispe z manjšo ali večjo za-kasnitvijo. Pa nič ne de, smo le izvrševalci nalog. Torej vendarle res smo!3. Ko se zgodi končna odločitev o tem, »kdo – s kom – kam – kdaj«, se ta še nekajkrat (beri: vedno znova pri vsaki poti) spremeni, na novo potrdi, zamenja, »ožigosa«, spiše »zadnja različica«, se skoraj zabetonira, pozneje pa še malce izboljša, nato pa se vendarle uradno vstopi v »level 3« – potovalna dokumentacija (najave vojaškim pred-stavnikom v tujini, ukazi za potovanje, začasni izvoz materialno-tehničnih sredstev, potni nalogi ipd. formalnosti – seveda vse pravočasno, s toč-nimi podatki).4. Za premik proti državni meji nam manjkajo samo še podatki o vozilih ali drugih prevoznih sred-stvih in vrsta oziroma kraj namestitve potujočih.Slišati je preprosto, kot da se gre na počitnice in si prek spleta rezerviraš hotel, ampak tudi »level 4« ni prav lahek zalogaj. Vprašanja kot »Kaj, a že gremo?«, »Ne, saj še ne vemo, s čim gremo, ker je avto na servisu.«, »Kdo ima letalske karte?«, »A

MVS – igra za vse starostimoram plačati sobo, če imam s seboj vavčer«?, »Kdo sploh gre in za koliko časa«?, »Če imamo s seboj suhi dnevni obrok, ali potem ni cele dnevni-ce?«, niso ravno nevsakdanja. Mogoče se berejo kot majhen korak za potujočega, a za organiza-torje in izvajalce potovanja so ogromen korak.Evrov vnaprej ni, plačilne kartice s podpisnikom »prve« tudi nimamo, pravila igre MVS pa nam ne dovoljujejo večje prilagodljivosti, zato rešiti ta in podobna vprašanja pomenijo velik skok v smeri naslednje stopnje – »level 5«, ki jo predstavlja tesno sodelovanje s civilnimi strukturami (beri: pogodbeniki z MO RS oziroma drugimi dragimi agencijami), ki naše pripadnike, kadar sami ne zmoremo, pomagajo premakniti, uredijo, da potu-joči na tujih tleh ne bivakirajo in včasih poskrbijo tudi za njihovo prehrano.Dobro, da obstajajo tudi resne institucije. Ampak ne razumemo najbolj, zakaj se ne znajo oziroma nočejo prilagajati spremenjenim razmeram tako močno in brezkončno kot mi – res so čudni ob vsem našem skrbnem načrtovanju. 5. Če je vsaj malo sreče na naši strani, je »level 5« mala malica. Službena potovanja se kljub prosja-čenju za posredovanje podatkov o potujočih za-dnjo minuto izvedejo brez večjih težav. S kakšno manjšo težavico se kdaj uredijo vrnitve – brez strahu, govorimo le o tistih, za katere sploh nismo vedeli, da so na poti. Pa tudi njih vrnemo na do-mača tla. In s tem igro že skoraj končamo. 6. Zadnjo, šesto stopnjo, doseže malokateri igra-lec, saj se za najboljše rezultate potegujejo le najboljši vodje posameznih potovanj, ki pa žal na pisanje poročila o opravljeni poti radi v večini

P R V I 21

Na

še e

no

te –

PO

V. 1

. BR

Moj strah in trepet »financar« bom?Na kratko vam bom predstavil svojo karier-no pot, ki me je pripeljala do »financarja« v poveljstvu 1. brigade SV.

Moja karierna pot v SV se je začela davnega leta 1997, in sicer v 10. BMS Logatec. Opravljal sem delo skladiščnika intendantske opreme in streli-va, vse dokler se nisva nekega dne na dvorišču srečala s takratnim namestnikom poveljnika 10. BMS, zdaj pa polkovnikom, Miho Škrbincem Bar-bo. Ogovoril me je in vprašal, ali bi želel postati »financar«. Brez obotavljanja sem kot iz topa iz-strelil: »Joj, to pa ne, tega pa jaz …« In že me je prekinil: »Matjaž, znaš seštevati, množiti in deliti?« »Seveda znam,« sem odgovoril, nič hudega slu-teč. »Za začetek bo to dovolj,« je izjavil, »vse dru-go bo prinesel čas in z njim pridejo tudi bogate izkušnje, ki ti bodo nekoč še v ponos.« »V ponos?« Prav ti dve besedi sta me po kratkem premisleku na koncu prepričali, da sem to častno delo tudi sprejel.Že čez slab mesec dni sem se povsem neveden, ves zelen in pravzaprav popolnoma neuk s tega področja znašel pred strmim vzponom (vsaj ta-krat se mi je to tako zdelo), vzponom na poti fi-nančnika, to je poti, za katero se mi je pravzaprav zdelo, da je prav vsa posuta s trnjem, saj o vsem tem, kaj naj bi tovrstno delo pravzaprav pomeni-lo, nisem veliko vedel. S tega področja tudi nisem imel prav nobenih izkušenj, razen posedovanja svoje osebne denarnice oziroma obvladovanja svojih lastnih dohodkov.Leta 1998 je v Republiki Sloveniji potekala voja-ška vaja CAE 98. Na vaji sem se že moral izkazati s tega področja, ki pa je bilo zame velika uganka, saj se s tem delovnim področjem oziroma delom profesionalno nisem še nikoli ukvarjal. Takoj sem moral pokazati pridobljeno znanje, ki sem ga pravzaprav šele pridobival. Med vajo sem bil kot goba po dežju, absorbiral sem prav vsako infor-

pozabijo. Objavljamo trenutni vrstni red najboljših treh igralcev »prve« letos:1. mesto: stot. Vojko Sotlar, POV/1. BR SV (tri na-

pisana poročila); 2. mesto si delita pk. Roman Urbanč, POV/1. BR

SV, in ppk. Jereb, 10. MOTB, s po dvemi poročili in

3. mesto: maj. Gregor Železnik, PS SV, z enim po-ročilom o opravljeni službeni poti.

Napaka na monitorju domače ekipe – tretje uvr-ščeni sploh ni »naš«.

Rezultati res niso najbolj spodbudni. V prihodnje bo treba več trenirati in tako dvigniti povprečje rezultatov igre MVS vsaj na uspešno končano če-trto ali peto raven. Čim bolj bi upoštevali pravila, tem lepša in bolj te-koča bi bila igra – preskakovanje ravni igre MVS je na kratki rok sicer »kul«, v resnici pa daje vtis po-slovanja turistične agencije na koncu vasi, in še to »brez računa«. Kaj res niste vedeli, da se to še da?Ko pogledamo, kako zahtevne so posamezne stopnje naše veleumne igre, razmišljam, da smo

na koncu lahko zadovoljni, da se kljub takšnim in drugačnim oviram na vseh rav-neh kdo od naših sploh še znajde v tujini.Mogoče pa bi se v eni izmed prihajajočih spre-memb formacij namesto dosedanjih nazivov za »neuvrščene povezovalce« vendar lahko našlo poimenovanje. Recimo SZM – Sektor zadnja mi-nuta se sploh ne sliši slabo.

StotnicaBarbaraHanžičVisinski,častnicazapovezavovpoveljstvu1.BRSV.

macijo, ki je bila kakor koli povezana s financami.Čez dobro leto se je poveljstvo 10. BMS preseli-lo v 10. MOTB, kjer sem, kot da bi imel nalepko na čelu, na kateri je pisalo »ostane v financah«, »dokončno in pravnomočno« pristal in ostal v financah, vse do leta 2004. No, vsaj sprva sem tako mislil. Še istega leta sem bil namreč napoten na svojo prvo misijo Sforja v Sarajevu. »Pa mi je le uspelo,« sem potiho upal in se veselil. »Končno se bom za nekaj časa rešil teh financ.« Toda glej ga zlomka in nebodigatreba ... Čeprav upanje pri meni umre zadnje, sem bil na misijo napoten kot finančnik v NPE.Leta 2007 je sledila moja druga misija Kforja v Peči. Ne boste verjeli, spet sem šel tja kot »finan-car«, le z razliko, da je bila tokrat za mano že kar prehojena in utrjena pot s področja poznavanja financ, tako da sem svoje znanje tokrat lahko že prenašal na druge in tako celo pomagal NPE Pri-ština. Kot referent sem upravljal denar in se zato včasih dobro počutil, kot bi bil v vlogi »mafijskega botra«. Tovrstno delo je zame postalo nadvse za-nimivo. Bilo je pestro, dinamično in, kar je zame osebno najpomembnejše, celoten nabor dela, ki spada k področju dela finančnika, me je pravza-prav tako prevzel, da sem na koncu postal prav ponosen, da sem »financar«. Po vrnitvi z misije sem nadaljeval delo v povelj-stvu 10. MOTB - vse do nove ponudbe za finančni-ka v poveljstvu 1. BR, ki sem jo seveda z veseljem sprejel. Delo na ravni bataljona in čet v poveljstvu 10. MOTB je pravzaprav zelo podobno delu v poveljstvu 1. BR, le da je tukaj vse bolj obširno, saj imam opravka z nadrejenim poveljstvom in podrejenimi bataljoni (10. MOTB, 20. MOTB, 74. MOTB in 670. POVLOGB).Morda se kdo, ki zdaj bere te vrstice, že vidi v vlogi finančnika, zato vam na kratko predstavljam, kaj k naravi dela finančnika pravzaprav sploh spada. Sem spadajo:

- obračuni potovanj doma in v tujini,- evidentiranje računov in priprava odredb,- evidentiranje naročilnic in naročilnih listov,- priprava poročil o uresničitvi finančnega načr-

ta,- druga občasna opravila s področja financ.Če sklenem na kratko, bi v šali nekako povzel, da biti dober finančnik v resnici pomeni to, da si v prvi vrsti skop kot Gorenjec oziroma Škot, da znaš nadvse vestno ravnati s tujim denarjem, da čim manj porabiš in na koncu čim več prihraniš. Po-leg tega pa to delo od finančnika zahteva veliko mero natančnosti, poštenosti in predvsem odgo-vornosti za svoja dejanja ter tudi, da ti ljudje zau-pajo, česar pa ni mogoče izgraditi v enem dnevu, temveč si je treba zaupanje ustvariti in prislužiti s trdim delom ter poštenim odnosom do ljudi, pred-vsem pa do samega sebe.V SV med finančniki velja nepisano pravilo »en-krat financar – vedno financar«!

StotnikMatjažPavček

2 2 P R V I

Na

še e

no

te –

10

. M

OTB

V Vojašnici Franca Rozmana Staneta se je 22. marca 2010 začela druga faza OVSIU 25. generacije ŠPČ. Tega dne smo inštruktorji iz 10. MOTB dobili 25 kandidatov, iz katerih naj bi v slabih treh mese-cih »izklesali« podčastnike, ki bodo sposobni prevzeti poveljevanje v pehotnih oddelkih enot SV. Že v začetku smo se zavzeto lotili svojega odgovornega dela.

Po učnem načrtu imamo na voljo 500 ur, da jih usposobimo iz oborožitve, taktike, motoristike in zvez ter jih pripravimo za odgovorno in kompetentno delo. Največji delež ur v tej fazi bo namenjen pehotni oziroma motorizirani taktiki in oborožitvi, ki jo enote uporabljajo pri svojem delu. Pri taktiki bodo kandidati utrdili znanje v taktičnem premikanju, signalih in izvidovanju, seznanili in preizkusili se bodo iz tem oddelka v napadu, obrambi in zasedi, se poglobili v teme inženirstva (mine in minska polja, fortifikacijske ovire itn.), se naučili, kako kot poveljnik oddelka delovati v vodu in si priboriti veljavo v njem, spoznavali svojo vlogo v stabilizacijskem delovanju (zagotavljanje javnega reda in miru) in se urili v delovanju v po-sebnih okoliščinah, na primer v boju v urbanem okolju, helikopterskem de-santu itn. V taktiko jih bo kot nosilec predmeta uvajal švod. Mrak ob izdatni pomoči nas, inštruktorjev iz USk Pehota.Oborožitev in oprema bo drugi predmet, ki ga bodo imeli kandidati v spe-cialistični fazi. Spoznali bodo vsak del in delček puškomitraljezov MINIMI in MAG, avtomatski bombomet GMG in mitraljez Browning jih bosta spre-mljala dan in noč, »spoprijateljili« se bodo z Beretto M-92 FS, ki bo v njihovi nadaljnji karieri stalna spremljevalka, se čudili, od kod taka moč zolje in

RGW-ja in tako naprej. Seveda pa bodo vse te vrste orožja tudi preizkusili in si poskušali zamisliti, kako bi jih v realnih razmerah kar najkoristneje uporabili. Da pa jim pri usposabljanju ne bo preveč hudo, jim bo s svojim bogatim znanjem pomagal por. Perovšek s svojimi izurjenimi inštruktorji za oborožitev. Švod. Jurkovič bo pri svojem predmetu poskrbel, da zveza ne bo »brez zve-ze« in da bodo kandidati po koncu šole vedeli, kaj početi z PRC-ji, TRC-ji, BMS-ji, kaj je VHF, da antene na vojaških vozilih niso zgolj za razobešanje zastave ter kaj in kako se sme povedati po vojaški zvezi. Vse to in še več pri zvezah in informacijski tehnologiji.Taisti švod. Jurkovič bo kandidate seznanil tudi z motoristiko. Tako bodo kan-didati spoznali, da razlika med valukom in svarunom ni zgolj dodaten par koles, temveč, da je razlik veliko, od »powerpacka« do obes, ki prvega nare-dijo za »lahkega« in drugega za »srednjega«. Kolesno oklepno vozilo namreč.Da pa kandidatom med specialistično fazo ne bo preveč naporno od množice koristnih informacij in novega znanja, bomo poskrbeli PUSk in inštruktorji iz 10. MOTB, ki jim bomo »dopovedali«, da mora biti poveljnik oddelka tisti, ki s svojo urejenostjo izstopa in je vzor svojim podrejenim, da je on (bila bi tudi ona, pa v učni skupini nimamo nobene kandidatke) tisti, ki ni nikdar zadovoljen s čistočo orožja, da bodo njegovi vojaki mokri, če ne bo preveril, da imajo pri sebi rezervno uniformo in da mora on s svojim odnosom do dela in motiviranostjo ter organiziranostjo v oddelku skrbeti, da njegovi vojaki ne bodo prihajali nezadovoljni v službo in (še bolj neza-dovoljni) ob 15.30 čakali pred uro. PoročnikJureLampe, PUSkpehota

Tai di Cadore, Dolomiti, Italija, od 21. do 27. februarja 2010

Premik Ljubljana–Fernetiči-Tai di Cadore. Na Fernetičih smo se brez težav povezali z madžarsko delegacijo in pristojnimi karabinjerji, ki so nas korektno in brez težav pospremili na lokacijo. Zaradi nedelje in turistične pokrajine se je premik časovno podaljšal, vendar brez poseb-nosti. Sledila sta prevzem prostorov in vzpostavitev osnovnih material-no-tehničnih pogojev (nastanitev, inprocesing ID, prevzem prostorov, orožarna, strelivo, vozila idr.). Prvi dan v vojašnici Tai di Cadore se je začel s postrojem in slavnostnim dvigom zastav sodelujočih držav. Dopoldan in popoldan so potekala predavanja (gorništvo - nevarnosti, človeško telo in mraz, seznanitev z opremo teoretično in praktično - za-dolževanje opreme). Izvedba tehnično-taktičnih lastnosti orožja pripa-dajočih držav, s ciljem pripraviti se na načrtovano streljanje. Priprava za naslednji dan. Območje usposabljanja Val d Oten, dan je vključeval premike na območje usposabljanja. Teorija zimsko okolje, preživetje in reševanje ter postopki v primeru sprožitve plazu. Naslednji dan priprave na streljanje. Urnik in lokacija usposabljanja sta se spreminjala; razlog razglašena četrta stopnja nevarnosti plazov in organizacijski vpliv na gostitelje, povezano z VIP-obiski. Premik v bližino znanega smučarske-

ga kraja in ogled, in sicer v uniformah, vodili pa so ga gostitelji.Sreda, 24. februarja 2010: premik in odhod na strelišče. Izvedba strelja-nja. Četa je bila sestavljena večnacionalno. Temu primerno je bilo orga-nizirano tudi streljanje. Namera je bila streljati z oborožitvijo vseh sode-lujočih držav. Streljanje je bilo prilagojeno in izvedeno do standardov. Pozno popoldan premik na območje usposabljanja, sledili so posta-vitev bivakov, dodatno usposabljanje in priprava za nočitev na terenu. Preživetje noči na terenu, nadaljevanje aktivnosti na terenu s prikazom skupnega delovanja po delovnih točkah za VIP-obisk: odziv na stik, od-delek v premiku – odziv, ostrostrelna opazovalnica, oddelek v premiku, pregled objekta, izvleka ranjenca in prečkanje nevarnega območja - li-nearnega, postopki in delo - plaz. Ta dan nas je obiskal polkovnik Do-bran Božič.V petek, predzadnji dan, je bil pohod v gorah na ravni čete, kjer smo na koncu prav tako v sklopu tega imeli VIP-obisk. Sledila sta premik v voja-šnico Belluno in izvedba sklepne slovesnosti. Po proslavi voden ogled mesta Belluno in premik nazaj v vojašnico Tai di Codore - priprava za odhod. V soboto, 27. februarja 2010, smo uredili formalnosti in odšli v Slovenijo.

Izvidniki10.MOTB

Specializacije pehote 25. generacije ŠPČ

Usposabljanje v težkih zimskih razmerah

P R V I 2 3

Na

še e

no

te –

10

. MO

TB

V zadnjih petih letih se je pod vodstvom majorja Aleša Štimca, povelj-nika Letalske šole SV in njegove eskadrilje letečih asov, ki slišijo na klicne znake REX, na začetni ravni izšolalo kar nekaj »hunterjev«. Leta 2009 je bilo pet pripadnikov 10. MOTB napotenih na nadaljevalni tečaj za navajalce letalske podpore in do konca leta tudi opravilo nacionalno certifikacijo.

Del nacionalne certifikacije je tudi bojno streljanje z letali PC-9 na Počku. Iz 10. MOTB smo šolanje v Letalski šoli SV končali pdes. Ivan Kosednar, vod. Almir Mujčinovič, vvod. Miha Mayer, vvod. Rudi Rot in švod. Sergej Savov. V primerjavi z osnovnim – seznanitvenim tečajem FAC je nadaljevalni tečaj podrobnejši, več je navajanj letal, obvezno je bojno navajanje letal, velik poudarek je na tako imenovanem Urban CAS ali letalski podpori v urba-nem okolju. Glede urbanega okolja bi poudaril, da je vas Vrhovo pri Sevnici verjetno največkrat bombardirana vas na svetu. Pri svojem usposabljanju smo imeli srečo, da so se nam na praktičnem usposabljanju pridružili pri-padniki USAF iz Aviana, ki so z nami nesebično delili izkušnje in praktične nasvete glede navajanj. Komunikacija med pilotom in FAC vedno poteka v angleškem jeziku, ker so vsi postopki, brifingi, navodila in ukazi standardi-zirani in točno predpisani. Zato je nujno potrebno obvladanje angleščine, širjenje specifičnega besednega zaklada in neprestano usposabljanje.

V takih primerih pride prisotnost ameriških kolegov še kako prav. Nadalje sva z vvod Rotom in pilotom SV npor Gregorjem Virantom imeli možnost usposabljanja na USAFE AGOS v Nemčiji na Joint Firepower Cour-se, ki pa nam še vedno ne daje avtoritete končnega navajanja zavezniških letal. Tako usposabljanje nas čaka enkrat poleti, ko bo večina od vas nekje na dopustih, drugi pa na varovanjih. Dejstvo je, da letalska podpora enoti na tleh na modernem in asimetričnem bojišču postaja vedno pomembnej-ši dejavnik ognjene premoči in psihološki dejavnik za lastne in sovražniko-ve enote. Hkrati pa je odgovornost navajalca toliko večja, ker se letalska podpora ponavadi izvaja v neposredni bližini lastnih enot, nezanemarljiva pa je tudi kolateralna škoda, ki na asimetričnem bojišču vedno bolj pomeni jeziček na tehtnici uspeha operacije. Pri vsem tem je s hunterjevega stališča kar nekaj upov in želja glede razvo-ja prihodnjih TACP v SV. Lepo bi bilo, da bi čim prej dobili potrebno opremo za označevanje ciljev, čim več usposabljanj z našimi rexi, usposabljanja za Natovo ali US-certifikacijo in vzpostavitev modulov za zračno podporo TACP tako, kot to delajo tisti, od katerih se učimo.Pa še moje osebno mnenje: naši rexi s PC-9 so odlični. Ko se bosta nekje na pesku zaslišala klicna znaka rex in hunter, bo tudi tam deževalo – jeklo.

ŠtabnivodnikSergejSavov,10.MOTB

CAS V 10. MOTB

2 4 P R V I

Na

še e

no

te –

20

. M

OTB

Splošne gospodarske razmere se kažejo tudi v Slovenski vojski. Zmanjšanje finančnih sredstev vpliva tudi na delovanje bataljona. Pomembno je, da se vsi zavedamo razmer in da zelo skrbno ter racionalno načrtujemo zadane naloge. Usposabljanje in skrb za tehniko ostajata prednostni nalogi. Posebno pozornost je treba namenjati skrbi za posameznika in graditvi kolektiva.

Poleg rednih nalog smo po preoblikovanju 38. vojaškoteritorialnega po-veljstva dobili še nekaj nalog na področju civilno-vojaškega sodelovanja. Tako nam je omogočeno približati vojaški poklic in Slovensko vojsko civil-

nemu okolju. Zavedati se moramo, da s svojim de-lovanjem in vedenjem pomembno prispevamo

k javni podobi vojaškega poklica in Slovenske vojske. Samo od nas je odvisno, kako nas bo okolica, v kateri živimo, ocenjevala. Verja-mem, da bomo vsem dokazali, da smo pravi profesionalci in mojstri svojega poklica.

V zadnjem obdobju smo bili pripadniki 20. motoriziranega bataljona zelo uspešni tudi

na športnem področju, saj smo dosegli nekaj odmevnih zmag, tako v individualnih kot

tudi v kolektivnih športih. Tudi v prihodnje pričakujem od svojih

poveljnikov, da boste omo-gočili sodelovanje naših

pripadnikov na različnih tekmovanjih, od tekmo-valcev pa, da boste po svojih najboljših močeh zastopali barve 20. mo-toriziranega bataljona. Lepo je zmagovati.

MajorBoštjanBaš,poveljnik20.MOTB

KFOR 22/2. MOTČJanuarja se je začel kadrovsko formirati Kfor 22. Poleg pripadnikov20. MOTB bodo sodelovali tudi pripadniki PPRS. Celotna četa bo kon-čala usposabljanje z vajo v Nemčiji.Slovenska vojska je svoje pripadnike prvič napotila na Kosovo januarja 2000. Leta 2005 je bil prvič napoten na Kosovo vod 20. MOTB, ki je delo-val v sestavi drugih vojsk. Februarja 2007 je Slovenska vojska prvič v svoji zgodovini napotila enoto v velikosti bataljona. Takrat je bataljon prvič prevzel območje odgovornosti in poveljeval pripadnikom tujih vojsk.Ob koncu februarja 2010 se je začel formirati Kfor 22, ki naj bi prevzel naloge na Kosovu predvidoma v začetku septembra 2010. V sestavi Kforja 22 je tudi 2. MOTČ. Druga četa je bila dokončno formirana konec februarja in tedaj so se začele intenzivne priprave za odhod na misijo. Prvotno so opravili še vse licence, ki so potrebne za delovanje na kriznem območju. Prvi so se na terenu februarja urili vozniki in namerilci. Inštruktorji iz CBU-ja so jim prika-zali delovanje sistema SAAB. Na drugem terenu marca so se jim pri urjenju pridružili tudi drugi pripadniki 2. MOTČ. Terene so pripadniki 2. MOTČ izvajali na vojaškem poligonu Poček, kjer jim niti močna burja niti slabo vreme ni-sta zbijala morale in kolektivnega duha. Prav nasprotno, z vsakim napornim terenom se jim je morala povečevala, zaradi česar so čutili še večjo pripa-dnost Sloveniji in Slovenski vojski. Povezanost med pripadniki, poveljniki in podrejenimi se je pokazala tudi aprila na terenu na Baču, kjer se je izvajalo preverjanje oddelka v okviru TVBSO. Poleg vseh aktivnosti, ki smo jih izvajali na terenu, smo izvajali tudi streljanja s posameznimi orožji po novem navo-dilu, ki ga bomo uporabljali na območju kriznega odzivanja. Maja imamo predviden še en petdnevni teren, na katerem bomo še dodatno okrepili svoje znanje in kolektivnega duha. Pridružili se nam bodo tudi pripadniki PPRS-ja, ki bodo dokončno kadrovsko popolnili enoto. Ta se bo junija odpravila na zaključno vajo JMRC v Nemčijo. Po vrnitvi v Slovenijo bosta enoto čakala še logistična popolnitev in načrtovanje premika na območje kriznega odzi-vanja. Pred odhodom na Kosovo pa vsi že težko pričakujemo zaslužen letni dopust, ki ga bomo preživeli s svojimi najbližjimi. Ob prevzemu nalog na območju kriznega odzivanja si želimo, da bomo pri-padniki 2. MOTČ prav tako kot v Sloveniji ponosno zastopali in predstavljali Slovensko vojsko in Slovenijo. Srečno Kfor 22!

Poveljstvo2.MOTČ

P R V I 2 5

Na

še e

no

te –

20

. MO

TB

Misija družina - mogoče

Tale članek namenjam vsem, ki so mi v času velike spremembe pomagali z nasmehom, lepo mislijo in pozitivnim razmišljanjem, vsem ženskam in družinam, ki so se ali se šele bodo podale v izku-šnjo vojaške misije, in drugim. Namenjen je tudi ženskam, katerih možje so zaradi službenih dolžnosti večkrat odsotni za daljše obdo-bje, družina pa ostane sama doma, oziroma vsem ženskam samo-hranilkam.

Odločitev, da mož odide na vojaško misijo, je prišla nepričakovano. Nisem bila povsem pripravljena, čeprav sem vedela, da se bo to enkrat zgodilo in da tej izkušnji ne bom ubežala. Čeprav sem občutila malce strahu, bilo je namreč prvič, da sva se z možem ločila za daljše obdobje, se nisem obreme-njevala. Zelo samozavestno sem namreč menila, da vse zmorem in da teh šest mesecev njegove odsotnosti zame ne bo pomenilo večje spremembe. Pozneje se je izkazalo, da sem se kljub temu malce precenila. Prvih nekaj dni se v resnici nisem obremenjevala, vendar ko se je odsotnost večala, sem že potočila kakšno solzo, nato pa sem vsak dan vse bolj spo-znavala, da gre zares in da tole ne bo šala. Otroka sta me potrebovala več, kot sem pričakovala, in začela se je moja nova šola - misija spoznavanja sebe, moža, svojih otrok in okolice. Nikoli si nisem niti v sanjah predstavljala, da je lahko odsotnost moža tako velika sprememba. V tretjem tednu sem se odločila, da bom misijo vzela bolj raziskovalno. Vse je namreč priplavalo na površje, čustva so bila trikrat močnejša kot navadno, manj je bilo časa, treba je bilo načrtovati, se prilagajati, se uveljavljati in po-kazati moč. Vsi trije smo se borili za svoj prostor v novih razmerah. Ves čas sem imela pred seboj eno samo misel, da se bo vrnil in da bo takrat vse še slajše, skupno življenje bova zato še bolj cenila. Večkrat sem si dejala: »Saj zmorem, ne bom se prepustila.« Zelo smo ga pogrešali. V teh šestih mesecih trnove poti pa sem se kljub temu veliko naučila. Pred-vsem sem postala močnejša, samozavestnejša, ob tem sem še bolj spo-znala sebe in svoje otroke, moža, prijatelje, bližnje, bila sem oče in mama hkrati. Postala sem celo bolj ustvarjalna. Na to spremembo sem bila slabo pripravljena in se nisem zavedala, kakšne pasti me čakajo. Pričakovanja so bila bolj spodbudna. Nisem se zavedala, da zdaj ne bo vse tako idealno in da bo otrok kdaj zaradi časovne stiske ostal tudi brez treninga, da vsaka domača naloga ne bo narejena, vse ne bo pospravljeno in na svojem mestu. Čeprav smo moža zelo pogrešali, sem pri sebi opazila velik napredek. Veliko sem pridobila, spoznala sebe, predvsem pa sem na lastni koži občutila, kako je biti samohranilka. Menim, da bi tovrstno izkušnjo morala doživeti vsaka ženska, prav tako partner oziroma mož. Zanimivo je bilo končno in nepričakovano spoznanje, da smo vsi na neki način napredovali in si pridobili nove izkušnje, ki jih bomo potrebovali v ži-vljenju. Spoznanje, ki se gotovo ne bo nikoli spremenilo in ostaja še vedno enako, pa je, da je najlepše in najboljše, ko je družina skupaj. Skoraj bi pozabila povedati, kako zelo sem bila vesela, ko sem med moževo odsotnostjo prejela vabilo na piknik, ki ga je organizirala Slovenska vojska. Nekako sem začutila, da vam ni vseeno, zato pohvala za take in podobne geste.

IzkušnjaženepripadnikaSV

Izvidnik v času, ko se narava prebuja v pomlad, se izvidniška voda 20. MOTB in 10. MOTB z ramo ob rami potikata po skritih kotičkih slovenske zemlje in se intenzivno usposabljata za VED izvidnik. Specialistično usposabljanje, ki traja 13. tednov, se počasi bliža polovici.

V preteklih tednih je bilo usposabljanje ciljno usmerjeno v pridobivanje osnovnih znanj in veščin iz orientacije, oborožitve in bojiščne sanitetne oskr-be, zdaj pa se začenja taktika.V sodelovanju z ESD smo trenutno na območju Kočevja, kjer se na zahtevnem terenu v vseh astronomskih in meteoroloških razmerah pripravljamo na bojno delovanje na potencialnem bojišču prihodnosti. Urimo predvsem gibanje in premikanje ter taktične postopke posameznika znotraj IZVO. Kako intenzivno je usposabljanje, pove podatek o obravnavanih vsebinah v petih tednih:– plavanje in reševanje iz vode,– tečaj preživetja v naravi,– osnove oborožitve s poukom streljanja za naslednje oborožitvene sisteme

posameznika in skupine: Pi M92FS, AP F2000S, LPM MINIMI, PM MAG, RNR RGW 90, SRUD, OstP ULC, MH in Hecate II, Mi Browning M2 HB in QCB, ABM H&K 40,

– sredstva zvez HF, VHF. – proces načrtovanja in vodenja enot (aka PBO, TLP), – orientacijski pohod 13 km,– pohod na Raduho (2063 m),– postopki za odkrivanje in zakrivanje sledi, izvidniške baze.

Iz poslanstva IZVV izhaja, da specialistično usposabljanje izvidnikov zahte-va načrtovanje, organizacijo in izvedbo naloge na najvišji mogoči ravni, zato je bistveno, da je takšna enota sestavljena iz najboljših pripadnikov 1. BR SV ter ustrezno oborožena in opremljena. Naše življenje in delo sta odraz ponosa, integritete in lojalnosti Republiki Slo-veniji in 1. BR. Zavedamo se odgovornosti, ugleda in bremena, ki ga nosimo kot izvidniki, zato za nas ni previsoke gore ali pregloboke vode. Znamo, hočemo in zmoremo – več in bolje!

PoročnikFrancKlemen,poveljnikIZVV

2 6 P R V I

Na

še e

no

te –

74

. M

OTB

Leto 2010 je za našo enoto prelomno, saj naj bi z vsemi tremi motoriziranimi četami ter poveljstvom bataljona dosegli končne operativne zmogljivosti. Prav tako naj bi bataljon začel aktivno sodelovati na misijah v Afganistanu, kamor napotujemo MOTV 1. čete ter pripadajoča vozila 8 x 8 svarun, ter na Kosovu, kamor bosta iz bataljona napotena dva MOTV.

Ta dejstva so zaznamovala delo v bataljonu v prvem štirimesečju. Prva četa je tako z vozili 8 x 8 svarun opravila zahtevna oddelčna terenska usposabljanja na OSVAD SV Postojna. Druge enote so nadaljevale usposabljanje svojih pripadnikov iz individualnih veščin ter usposabljanje za VED name-rilec ter voznik na BVP M-80 in 8 x 8 svarun, ki naj bi se končalo maja in junija. Veliko prizadevanj je bilo v tem obdobju usmerjeno v pripravo vozil BVP M-80, ki dalj časa niso bila v uporabi, vendar pa v zadostni meri vzdrževana ter zdaj pripravljena, da bomo lahko izvedli zahtevana streljanja ter druga usposabljanja posadk.V bataljon smo sprejeli precej novih pripadnikov, ki so v večini primerov zapolnili vrzeli v drugi ter tretji MOTČ. Z njimi smo opravili dodatno usposabljanje in ga kronali s podelitvijo rdečih baretk, pre-

poznavnim pokrivalom prve brigade. Baretke so jim bile podeljene na slo-vesnosti ob dnevu enote 30 marca, kjer smo prav tako podelili priznanja

enote najzaslužnejšim pripadnikom ter desetniške in poddesetniške čine. Tega dne je bataljon dosegel svojo polnoletnost. V bataljonu se zavedamo, kaj se od naše »polnoletne« enote pričakuje. »Kleščmani«

smo z jekleno voljo ter jekleno močjo kos še tako zahtevnim nalo-gam, ki so nam zaupane. In kakšna je prognoza poveljnika? Maja in junija nas bo zajel vro-činski val z žariščem vojaški poligon v Postojni ter JRMC Hohen-

fels v Nemčiji. Vročina se bo čez poletje še stopnjevala. Vmes bodo obdobja hladnejšega vremena, ko se bomo lahko oddahnili. Jesen

nam ne bo prizanašala. Vročinski val se bo preselil nad Ukrajino, kjer bodo pripadniki poveljstva v mednarodni zasedbi re-

ševali probleme globalnega segrevanja. Tudi za-dnje mesece leta bo vremensko zanimivo z

obdobji vročega, hladnega ter deževnega vremena. Pričakovati je tudi močan ve-

ter iz centralne Slovenije, ki se bo proti koncu leta polegel. Konec leta priča-

kujemo stanovitno ter jasno vreme. MajorLeonHolc,

poveljnik74.MOTB

Usposabljanje 1. MOTČ se ni začelo s pre-vzemom novih vozil svarun, temveč veliko prej.Novoustanovljena prva, takrat mehanizirana četa 74. MOTB, je leta 2007 izvedla vodno bojno stre-ljanje z vozili BVP M 80A, naslednje leto z vozili va-luk in hummer kot priprave za prvi vod bataljona za udeležbo v operaciji kriznega odzivanja Isafa. Med tem se je bataljon prerazporedil v 1. brigado, iz mehaniziranega bataljona smo se preimenova-li v motoriziran in zamenjali naše črne baretke za rdeče baretke s kokardo 1. brigade.Takoj po vrnitvi prvega voda z misije se je začel postopek seznanitve z novim osemkolesnim vo-zilom. Na začetku smo imeli eno samo vozilo, na katerem smo se izmenično usposabljali najprej

inštruktorji za poveljnika vozila, voznika in name-rilca. Usposabljanje so izvajali finski inštruktorji v VGM-u, terensko vožnjo na osrednjem vadbišču Poček in zaključno streljanje na strelišču Bač. Po končanem usposabljanju smo dobili naziv inštruktor.Sprejem vozila v operativno uporabo zahteva do-ber načrt, ki je podprt s sodelovanjem več kom-ponent. Vse se začne v S-3. Po zbiranju primerne oznake VED-a, ki smo ga prevzeli iz VED-a BVP, smo prek S-1 in nove formacije čete izbrali kandi-date za poveljnike, voznike in namerilce. Zdaj po-trebujemo le še vozila in kupe strokovne literature.Prva vozila smo dobili junija 2009. Takoj po pre-vzemu so se začela usposabljanja vojakov po učnem načrtu »osnovnega vojaškostrokovnega

usposabljanja vojakov za voznika in namerilca na oklepnem bojnem vozilu pehote«. Usposa-bljanja so potekala v treh glavnih delih – vozniki, namerilci in izkrcni del. Vozniki so izvedli usposabljanje iz tem motori-stike, taktike, vožnje bojnega vozila, oborožitve, sanitete, cestno prometni predpisi. Usposabljanje je trajalo dva meseca. Končalo se je na poligonih Pivka in Poček s terensko dnevno in nočno vo-žnjo. Vodja je bil npor. Matej Krašovic.Namerilci so se usposabljali iz taktike, oborožitve-ne postaje, zveze, motoristike, streljanja in sanite-te. Tečaj za namerilca na SKOV 8 x 8 je trajal ne-kaj več kot dva meseca. Končal se je na strelišču Bač z dvotedenskim streljanjem na trenutne in premične cilje s stacionarnega položaja, kratkih postankov in v premiku. Vodja usposabljanja je bila por. Maja Neudauer.Izkrcni del se je usposabljal v Vojašnici Pivka in na strelišču Bač vzporedno z usposabljanji za voznika in namerilca. Osnovne teme so bile taktično-tehnični podatki SKOV 8 x 8, organizira-nost motoriziranega voda in oddelka, postrojila posadke in zagotavljanje pogojev za delovanje. Nadaljevali smo s taktičnimi postopki oddelka in voda. Usposabljanje sem vodil por. Samo Strehar.Po končanem usposabljanju zaključnega bojne-ga streljanja se prvič slovesno razkrije ime vozi-la – svarun.Druga usposabljanja za mehanike in dopolnilna usposabljanja iz zveze in informatike so še vedno v fazi izvajanja. Vozila se dograjujejo s tehničnimi komponentami.Pomembna sta redno vzdrževanje vozila in logi-stična popolnitev, saj je le s temi pogoji zagoto-vljen zanesljiv premik, ki omogoča manever eno-te. Posadka in izkrcni del vozila so usposobljeni v rednih periodičnih pregledih vozila.MOTV deluje tako, da maksimalno izrablja svoje orožje in ognjeno moč, premičnost, zaščito in di-gitalno informacijsko podporo delovanja. Za do-sego tega cilja po je potrebna posadka, ki pozna vse lastnosti vozila in ga lahko v boju optimalno izkoristi.Izkrcni del MOTV sodeluje s posadko v čim več postopkih uporabe vozila in tako doseže sposob-nost pomoči vozilu v premiku z izvidovanjem, v zaščiti z maskiranjem in v ognjeni moči z ognjem različnih orožij in položajev. Učinkovita uporaba ognja in manevra se pogojuje z usklajeno komu-nikacijo. Naglavna kombinacija poveljnika vozila je najpomembnejši del bojnega vozila.1. MOTČ je z različnimi vozili sodelovala na pri-

Usposabljanje 1. MOTČ

P R V I 27

Na

še e

no

te –

74. M

OTB

Usposabljanje za VED voznika in namerilca na BVP in svarunu

22. marca se je v 74. MOTB iz Maribora začel tečaj za pridobitev VED-a voznika in namerilca na bojnem vozilu pehote BVP M-80A. Tečaj je name-njen vojakom, ki so postavljeni na formacijske dolžnosti brez ustreznih VED-ov. Udeležuje se ga 61 pripadnikov iz 2. MOTČ in 3. MOTČ 74. MOTB.Udeleženci tečaja se bodo seznanili s teoretičnimi določili in praktičnimi postopki uporabe sistemov ter oborožitvene postaje na bojnem vozilu. S pridobljenim znanjem bodo lahko uspešno opravljali vsakodnevno delo in izvajali taktične postopke v okviru oddelka oziroma voda, pa tudi sodelo-vali v mednarodnih operacijah in na misijah. Tečaj je organiziran v dveh fa-zah. Prva poteka v Vojašnici VGM, druga faza pa se bo izvedla od 17. maja do 4. junija na vadišču Poček in strelišču Bač. Tečaj se bo končal 7. junija.

PoročnikPredragJajčevič

pravah na JMRC v Nemčiji, na mednarodni vaji MLF v Italiji in Sloveniji, na mednarodni vaji PACE MAKER v Avstriji, v operacijah kriznega odzivanja Isafa in Kaforja.Združitev izkušenj čete s predhodnimi vozili in sodelovanjem na misijah ter mednarodnih vajah so v kombinaciji z individualnimi veščinami prvi pogoj za začetek operativnega cikla 1. MOTČ.Leto 2010 je 1. MOTČ začela z usposabljanji od-delka in voda, dvema tritedenskima terenoma na Počku in z veliko streljanja iz pehotnega orožja ter skupinske oborožitve svarunov. Kolektivne naloge so se združile s situacijskim urjenjem v

PESEM KLEŠČMANOV(bojna pesem 74. MOTB/ POVLOGČ)

Mi smo, mi smo kleščmani,radi nas imajo vsi.

Na vse smo mi pripravljeni,saj branimo naše ljudi.

Slovenski fantje in dekleta,uniforma nam je sveta.Moja puška, moj ponos,

vsem nalogam mi smo kos.

Oklepnik naš je strašen voz,ki nam vedno je v ponos.

Sila, ogenj in oklep,sovrag pokazal nam bo rep.

Mi smo, mi smo kleščmani,najboljši v Sloveniji.

Če pa komu jasno ni,74. to smo mi.

Mi smo, mi smo kleščmani,najboljši smo bojevniki.

Razbili smo sovraga stroj,oklep le v boj, le v boj.

Res najboljši smo mi vsi,pravi smo motoriziranci.

Če pa komu jasno ni,pred kleščmani se le beži.

Poveljnik vedno govori,da bojevniki bomo vsi.Kdor se tega ne drži,

poveljnik dan mu popestri.

Kondicijska vadba dan na dan,da postavo izklesam.

teci teci vsaki dan,da vojaško jaz bom zbran.

Vsi za enega, en za vse,74. zakon je.

Če želiš ostati naš,daj od sebe vse, kar znaš.

Stotnik Boris Pavalec

najbolj ekstremnih vremenskih razmerah. In če te postojnska snežna burja ne zruši, potem si pri-pravljen na vse!1. MOTČ čaka še končni cilj – doseganje končnih operativnih zmožnosti do konca junija 2010. Četa bo tako ponovno pripravljena na nove misije in nove izzive.Moto 1. MOTČ je Pauli vero electi - redki so bili izbrani. In ti pripadniki 1. MOTČ so prvi, ki so z za-gnanostjo, motivacijo in delom postavili temelje ter merila za odličnost 74. MOTB.

PoročnikSamoStrehar,namestnikpoveljnika1.MOTČ/74.MOTB

2 8 P R V I

Na

še e

no

te –

67

0.

PO

VLO

GB

670. POVLOGB v sistemu zaščite

in reševanja (ZiR)Sodelovanje med 670. POVLOGB in enota-mi zaščite in reševanja (ZiR) je na podlagi preteklega dela in izkušenj dobro. Skupni cilj delovanja ob elementarnih nesrečah je čim hitrejša vzpostavitev osnovnega bival-nega okolja in odstranitev nevarnosti. 670. POVLOGB lahko s svojimi zmogljivostmi pomaga silam ZiR in pri odpravi posledic naravnih ter drugih nesreč.670. POVLOGB že od nastanka leta 2004 aktivno sodeluje v sistemu ZiR. Bataljon sodeluje z vsemi silami za zaščito, reševanje in pomoč, še posebej pa z enotami civilne zaščite in gasilskimi eno-tami. Tako dobro sodeluje z lokalnim gasilskim društvom in gasilsko zvezo v Slovenski Bistrici. Bataljon je sodeloval na naslednjih dejavnostih:– gasilsko-vojaška vaja v Črenšovcih v Prekmurju;– posredovanje logistične pomoči in predstavi-

tev tehnike na gasilskem mladinskem memo-rialnem tekmovanju v Staršah;

– sodelovanje pripadnikov bataljona v okviru svojih PGD pri gašenju požara na Krasu;

– predstavitev tehnike in sodelovanje na vaji eva-kuacije OŠ Starše skupaj z enotami CZ, civilne policije in medicinske reševalne službe;

– sodelovanje na sejmu Sodobna obramba in mednarodni vaji gašenja in reševanja v vojaški bazi skupaj z Gasilsko zvezo Gornja Radgona in gasilsko enoto iz sosednje Avstrije.

Še posebej se je bataljon izkazal ob veliki ujmi na širšem območju Železnikov leta 2007. Že prvi dan so pomagali z avtodvigalom, cisterno za gorivo in vodo, tovornimi vozili, mobilno pralnico in drugimi tovornimi vozili. Pripadniki bataljona (sodelovalo je 150 ljudi) so opravljali tudi 24-urno čiščenje in odvoz poškodovanih vozil, konstrukcije mosta in drugih naplavin. Prav tako so s cisternami prepe-ljali 350 m³ vode, namenjene predvsem za pranje cestišča. Leta 2008 je bila na poligonu Poček izve-dena predstavitev bataljona pripadnikom CZ MO Ljubljana in gasilske brigade Ljubljana ter ekipi za hitro posredovanje URSZR. Leta 2010 je prejšnji načrt UJMA zamenjal načrt VIHRA, po katerem je 670. POVLOGB določen kot vodilna enota 1. BR SV v okviru nalog ZiR. Glavni namen načrta je zagoto-viti sposobnost reagiranja na različne oblike gro-ženj ob naravnih in drugih nesrečah ter učinkovito delovanje 670. POVLOGB v sistemu ZRP.

StotnikAndrejSkodič,častnikzapovezavossilamiZiR

Udeležba pripadnikov 670. POVLOGB na slovesnosti pri Treh žebljih na Osankarici8. januarja 2010 smo imeli pripadniki 670. POVLOGB ob 67. obletnici zadnjega boja Pohorskega bataljona na Osankarici slovesnost v vojašnici Slovenska Bistrica. Ob tej priložnosti je v spomin padlim borcem podpolkovnik Peter Einfalt položil venec ob spomeniku v vojašnici.9. februarja smo se udeležili spominske slovesnosti na Osankarici, kjer je bila slavnostna govorni-ca ministrica dr. Ljubica Jelušič. Pripadniki 670. POVLOGB smo udeležbo na slovesnosti združili z zimskim pohodom bataljona od Treh Kraljev do Osankarice, na katerem se nam je pridružil tudi načelnik GŠSV, generalmajor mag. Alojz Šteiner. Od doma na Osankarici do spomenika poslednje-ga boja Pohorskega bataljona pri Treh žebljih se nam je pridružila tudi ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič. Na slovesnosti je v spomin padlim po zaključnem govoru položila venec. Pred vrnitvijo pripadnikov bataljona in drugih gostov do Treh Kraljev je dr. Ljubica Jelušič nagovo-rila vse pripadnike 670. POVLOGB in druge prisotne. Zahvalila se nam je za sodelovanje in pomoč bataljona organizatorju pri izvedbi spominskega pohoda in slovesnosti.

VišjivodnikDanijelSimonič

P R V I 2 9

Na

še e

no

te –

67

0. P

OV

LOG

B

Odlična kondicijska priprava je ena temeljnih vrednot pripadnikov SV. V 670. POVLOGB veliko časa namenimo dobri fizični pripravljenosti. Prav vsi pripadniki se zavedamo, da bomo naloge v domovini in tujini, doma in v enoti, opravili le odlično fizično pripravljeni. Za začetek vsakega delovnega dneva načrtujemo in izvajamo redno jutranjo kondicijsko vadbo, redno športno vadbo ter sodelujemo tudi na rekreativnem področju. Rezultati se vidijo tako pri doseženih točkah na preverjanju gibalnih sposobnosti, pri katerem dosegamo vedno več točk in smo kot enota na pragu skupne odlične ocene, pri zmanjševanju odsotnosti z delovnega mesta zaradi bolezni ali poškodb in tudi na telesni mišični masi. Redno

Voda je nujna za življenje na Zemlji, saj ima pomembno vlogo pri ljudeh, živalih in rastli-nah.Dobra kakovost vode vzdržuje zdrave ekosiste-me, slaba kakovost pa negativno vpliva na člove-ka in na njegovo okolje. Bolezni, ki se prenašajo z vodo, povzročijo več kakor 1,5 milijona smrti otrok na leto.Kakovost vodnih virov je vedno bolj ogrožena za-radi njihovega onesnaževanja. Na svetovni dan voda, 22. marca, potrjujemo, da je čista voda ži-vljenje in da so naša življenja odvisna od skrbi za kakovost vode.Končni cilj ukrepov je zaščititi okolje pred one-snaževanjem. To pomeni, da moramo skrbeti za ohranjanje vseh njenih oblik. Kako čisto je naše okolje, se kaže tudi v kakovosti voda. Ta je odvi-sna od črpanja vode, od uporabe vode in tudi od ravnanja z odpadnimi vodami.Glede na vse prej omenjeno smo se v 670. PO-VLOGB iz Slovenske Bistrice začeli ukvarjati s problematiko pitne vode že leta 2008. Septembra tega leta smo odšli na tečaj pridelovanja pitne vode iz onesnaženih in morskih voda s pomočjo naprav po sistemu delovanja obratne osmoze in naprave, ki deluje s pomočjo aktivnega ogljika.Še isto leto smo imeli vajo v Ankaranu, ko smo iz umazane morske vode pridelali pitno vodo, kar je potrdil tudi Zavod za zdravstveno varstvo Koper. Vodo iz analize je poskusil tudi vrhovni poveljnik obrambnih sil Slovenije Dr. Danilo Turk.Pri napravah, ki delujejo po načelu obratne osmo-ze, uporabimo morsko in onesnaženo vodo, v

kateri ni olj, strupov in klora. Potiskamo jo pod velikim pritiskom skozi polprepustne membrane, ki prepuščajo samo molekule vode, in na koncu dobimo pitno vodo (destilirano vodo z manj kot 2000 mikrosimensi prevodnosti, kar je več, je industrijska voda za prhanje ipd.). Onesnaženo vodo z olji, strupi, nečistočami, klorom (če je v prevelikih količinah) ipd., ki jo predelujemo na napravah s pomočjo aktivnega ogljika, prav tako potiskamo pod pritiskom, le da črpana voda ne sme vsebovati soli.Z izkušnjami, ki smo jih pridobili v preteklem letu in med usposabljanjem na terenu v enoti za pre-čiščevanje vode (EPV), dodajmo še piko na i. To

ne pomeni, da se bomo nehali uriti in pridobivati novo znanje, saj v enoti pričakujemo več pripa-dnikov, s katerimi bomo lahko znanje delili.Poleg naprav, s katerimi delamo, pričakujemo še napravo za stekleničenje in shranjevanje pitne vode v tetrapak vreče.Ko smo bili še otroci, so imeli vsaka voda, vsaka reka in vsak tolmun svojega Povodnega moža, ki je skrbel, da je v vodi vse prav, tudi nas je vrnil staršem, ko smo padli v njegovo kraljestvo. Poskr-bimo za naslednje rodove, da bomo tudi mi njim Povodni možje.

VišjivodnikGregorKokolEPV

izvajamo pohode z bojno opremo. Tudi letos smo se udeležili pohoda v spomin junaškega posle-dnjega boja Pohorskega bataljona na Osankarici, kjer se nam je pridružil tudi načelnik Generalšta-ba SV generalmajor Alojz Šteiner.Udeležujemo se športnih dogodkov na ravni bataljona, brigade, SV ali civilnih ustanov. Orga-nizirali smo odmevno Prvenstvo 1. BR v velesla-lomu. Naši smučarji so stali na stopničkah v več različnih kategorijah. S posamezniki ali ekipami smo se udeležili Prvenstva SV v zimskih športih, kjer smo na veleslalomu osvojili 1. mesto v ekipni konkurenci in več drugih odličnih rezultatov. Ob koncu zime smo se začeli pripravljati na pri-hajajoča tekmovanja v poletnih športih. Sodelo-

vali smo na Prvenstvu 1. BR v odbojki, košarki in nogometu, kjer smo se trudili po svojih močeh, vendar smo s ponosom čestitali vsem, ki so nas premagali.V bataljonu delujejo nogometna in teniška sekci-ja, ustanavljamo pa tudi košarkarsko sekcijo. V sekcijah se srečujejo pripadniki, ki so dejavni tudi v civilnem življenju in pripravljeni zastopati barve bataljona tudi zunaj delovnega časa.Kljub velikemu napredku bi si želeli več in sodob-nejše športne infrastrukture, to, ki jo imamo, pa smo ponudili vsem pripadnikom SV in njihovim družinskim članom za treninge in rekreacijo v prostem času.

PoročnikDamijanŠpendl

Šport v 670. POVLOGB

Čista voda zagotavlja življenje

WTC1600GT–prečisti1600litrovonesnaženeinpribližno1100litrov

morskevodev1uri.Načindelovanjaobratnaosmoza.

3 0 P R V I

Ko

tič

ki

Službena ocena pomembno vpliva na karierno pot posame-znika. Z njo se ovre-

dnoti delo posameznika v preteklem letu. Seveda pa to ne bi bilo možno, če ne bi bili vnaprej znani kriteriji, po katerih se posa-meznik lahko ocenjuje. Kriterije ocenjevanja določa veljaven pravilnik o službenem oce-njevanju pripadnikov. Pristojnost ocenjeva-nja imajo nadrejeni, in sicer prvi pristojen je poveljnik voda ali njemu enake enote.

Kriteriji ocenjevanja so natančno in povsem ja-sno določeni v pravilniku. Zaradi navedenega tudi ni večjih težav v praksi. Nekaj vprašanj pa se je vendarle pojavilo glede pritožbene poti zoper odločitev (službene ocene) nadrejenega na prvi stopnji, in sicer glede roka, nadalje pristojnosti odločanja komisije na drugi stopnji ter sestave komisije. Navedena vprašanja na splošno dolo-čajo veljavna pravila službe. Rok za pritožbo zoper službeno oceno znaša pet dni, ki se šteje od dneva seznanitve s službeno oceno. Pri določitvi pritožbenega roka je treba smiselno uporabiti institut uradnega razgovo-ra. Pritožba se poda po službeni poti poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. V praksi je bilo nekaj problemov, ki se nanašajo na štetje roka. Kot v drugih postopkih velja tudi tu pravilo, da v primeru, da se zadnji dan roka izteče na dela prosti dan, se šteje za zadnji dan roka, v katerem je še možno vložiti pritožbo, prvi naslednji delov-ni dan. Posebno vprašanje pa je, kako ravnati, če nekdo zamudi ta rok zgolj za nekaj dni? Odgovor na to vprašanje (po mojem mnenju) ni določno opredeljen v predpisih. Zaradi navedenega bi bilo treba (po mojem mnenju) v konkretnem primeru vsak primer zamude presojati posebej in tako odločiti, ali se pritožba še sprejme v obravnavo, zaradi npr. zamude le nekaj dni, službene odso-tnosti, druge opravičljive odsotnosti, ipd. Kolikor vem, je takšna tudi praksa. Glede pristojnosti komisije, ki odloča na drugi sto-pnji, je treba pojasniti, da v pritožbenem postop-ku slednja preizkusi oceno in sprejme dokončno odločitev, s katero pisno obvesti vojaško osebo, ki se je pritožila, ter nadrejenega, ki je komisijo ime-noval. Dokončna ocena pomeni, da je ni mogoče več preizkusiti oz. ponovno obravnavati. V praksi se je pojavilo vprašanje, ali mora komisija vedno preizkusiti celotno oceno, torej vse kriterije oce-njevanja, ali pa je glede samega preizkusa ocena

vezana na pritožbene razloge, torej da ponovno presoja le tisto, kar pritožnik prigovarja. Pravila službe v tem delu ne dajejo jasnega odgovora. Po mojem mnenju bi morala biti komisija v kon-kretnem primeru – primerljivo z drugimi pravnimi postopki – vezana na pritožbene razloge in zato ponovno preizkusiti le slednje, medtem ko bi mo-rala v preostalem delu potrditi odločitev na prvi stopnji. V določenem primeru pa se mi zdi smi-selno, da bi komisija imela (v prihodnje, ob ustre-zni dopolnitvi pravnih podlag) tudi pristojnost, da najprej vrne zadevni primer v ponovno odločanje prvi stopnji, npr. zlasti, če bi bile na prvi stopnji narejene bistvene pomanjkljivosti, kot npr: da je na prvi stopnji odločal nekdo, ki ni bil pristojen. In še glede sestave komisije, in vprašanja, kaj se šteje za neposredno poveljstvo (član iz neposre-dnega poveljstva)? Menim, da je treba pri odgo-voru na zastavljeno vprašanje preveriti, kakšna je organizacijska struktura posamezne enote in tako ugotoviti, ali in na katerih stopnjah je posta-vljeno poveljstvo (npr. poveljstvo čete, bataljona, odgovor daje formacija). Kar nekaj vprašanj pa se je v praksi pojavljalo glede enega vidika sesta-ve komisije, in sicer kako lahko nekdo ocenjuje posameznika, če pa član komisije ni nujno v liniji poveljevanja s slednjim niti ni kako drugače med letom spremljal delo posameznika? Morda se na prvi pogled zdi prej navedeno za nekoliko nena-vadno, a vendarle je treba pojasniti, da je komisija dolžna opraviti preizkus ocene temeljito, poglo-bljeno ter z vso resnostjo in strokovnostjo. Komi-sija lahko povsem veljavno in verodostojno pride do podatkov o delu posameznika v preteklem letu med drugim tudi tako, da dejansko stanje preve-ri preko razgovorov z vpletenimi (posameznik, njegovi nadrejenimi), vpogleda v dokumentacijo, preveri s strani posameznika izdelane dokumen-te, ipd. Tako, toliko o nekaj odprtih vprašanj glede služ-bene ocene. Slednja je pomembna za vse nas, prav tako je le od nas samih, od našega dela in odnosa do dela ter od naše strokovnosti, vestno-sti, marljivosti, korektnosti, zglednega in tovari-škega vedenja odvisna, kakšna bo. Vsekakor pa ni samo odlična službena ocena tista, ki pozitiv-no ovrednoti posameznika! Glede prihodnjega dela ter naše skupne želje po čim boljši službeni oceni, pa vsekakor ne pozabimo, katera pravila veljajo pri kriteriju PGS in kriteriju streljanja (strel-ske usposobljenosti)! Slednje pa res ni treba po-jasnjevati, kajne?

Službena ocena Za tokratno številko revije Prvi nekaj

preizkušenih modrostiPregovori o domu in domovini:

• Običaji starine so ščit domovine. • Ljubo doma, kdor ga ima;

kdor ga nima, pa za njim kima. • Boljša domača gruda,

kot na tujem zlata ruda. • Na starem ognjišču rado gori. • Povsod je lepo, a doma je najlepše. • Veliko mesto – velika samota. • Vsakomur se svoje najlepše zdi. • Svoja hišica – svoja voljica. • Bolje prvi na vasi kakor zadnji v mestu. • Domače perilo naj se doma pere. • Kdor se doma poniža, ga na tujem pohodijo. • Kdor se s tujim jezikom pači, z domačim berači. • Ne vemo, kaj imamo, dokler ne izgubimo. • Bolje je malo lastnega, kakor mnogo tujega. • Težko svojemu brez svojega. • Ne zanesi se na tujo kašo pri svoji doma. • Kadar izgubiš, kar imaš, tega vrednost

spoznaš. • Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh

sprejeti. • Tuja šega domačo zbega. • Iz medene doline bežiš, pa si v štrukljev hrib

želiš. • Kdor po tujem hlepi, svoje izgubi. • Neumen je tisti ptič, ki se sramuje svojega

gnezda. MatejJakopič,

namestnikvojaškegavikarja

P R V I 31

Šp

ort

Kar hočem, to zmorem!Letos smo organizirali prvenstvo 1. BR SV v smu-čarskem teku, veleslalomu in pripravili prvenstva 1. BR SV v odbojki, košarki in malem nogometu. Na pobudo enot se bodo pripadniki 1. BR SV lah-ko udeležili prvenstva brigade v streljanju, orien-tacijskem teku, ribolovu, kolesarstvu, plavanju ter se udeležili tekov (Tek trojk, Prvenstvo SV tek Ra-denci, vojaški maraton Celje – Logarska dolina in jesenski tek SV v Štatenbergu). Z ekipami 1. BR SV se bomo udeleževali prvenstev SV in po osvojitvi skupnega prvega mesta med enotami SV sledili zastavljenemu cilju. Da bi bili pripadniki 1. briga-de čim bolje obveščeni o športnih tekmovanjih, so za spremljanje in načrtovanje kondicijske pri-prave v enotah odgovorni poročnik Simon Zupan-čič iz poveljstva 1. BR SV, štabni vodnik Melink Radoš iz 10. MOTB, višji vodnik Franc Ostronič iz 20. MOTB, nadporočnik Toš Franc iz 74. MOTB in poročnik Damjan Špendel iz 670. POVLOGB. Pr-venstva 1. BR SV potekajo med enotami v sestavi 1. BR SV (poveljstvo brigade, 10. motorizirani ba-taljon, 20. motorizirani bataljon, 74. motorizirani bataljon in 670. logistični bataljon). Prizadevamo si izboljšati zunanja športna igrišča. Leta 2010 si najbolj želimo zagotoviti ustrezne prostore in sredstva za izvajanje kakovostne kondicijske vad-be ne glede na čas in vreme. Rezultati preteklih štirih mesecev na vojaških in civilnih tekmovanjih:

Prvenstvo 1. brigade v teku na smučehNovo leto se je komaj dobro začelo in že so se pri-padniki pomerili na prvenstvu Prve brigade v teku na smučeh, ki je 8. januarja potekalo na Pokljuki. Z veliko adrenalina in tekmovalnosti so pripadniki dosegli odlične rezultate, ki so bili odlično izhodi-šče tekaške forme za nastop na prvenstvu Sloven-ske vojske v teku na smučeh. Letošnje prvenstvo 1. BR SV v smučarskem teku je organiziral 10. mo-

torizirani bataljon. Tekmovanje je bilo razdeljeno na tri moške in enotno žensko starostno katego-rijo. V moški kategoriji do 35 v let je prvo mesto osvojil vojak Žiga Karničar – 10. MOTB (33.01), v kategoriji od 36 do 45 let je prvo mesto osvojil štabni vodnik Milan Setničar POV/1. BR (33.03), v kategoriji nad 46 pa je zmagal vojak Srečko Majetič – 10. MOTB (35.52). V ženski konkurenci je zmagala poročnica Mojca Flerin – 20. MOTB (22.28). Kljub okrnjeni udeležbi je prvenstvo pote-kalo v dobrem tekmovalnem vzdušju.

Prvenstvo 1. brigade v veleslalomu Udeležba na prvenstvu Prve brigade dokazuje, da so pripadniki Prve brigade tudi odlični smučarji. Letošnje prvenstvo v veleslalomu je bilo izvedeno 13. januarja 2010 na Pokljuki. Smučarsko tekmo je kljub okvari vlečnice odlično izpeljala enota 670. POVLOGB. Tekmovanja se je udeležilo 59 tekmo-valcev. Zmagala je ekipa organizatorja in dokaza-la, da leta in izkušnje pomagajo oblikovati zmago. Vrstni red 5. prvenstva 1. BR SV v veleslalomu:MOŠKI DO 35 LET:1. mesto vojak Aleš Bric – 670. POVLOGB2. mesto vojak Žiga Karničar – 10. MOTB3. mesto štabni vodnik Mavrič Matej – 20. MOTBMOŠKI 36–45 LET:1. mesto desetnik Ozvald Golob – 670. POVLOGB2. mesto poročnik Boris Majcen – 20. MOTB 3. mesto štabni vodnik Tomaž Horvat – POV/1. BRMOŠKI NAD 46 LET:1. mesto polkovnik Dobran Božič – POV/1. BR 2. mesto višji štabni vodnik France Plut – POV/1. BR 3. mesto vojak Srečko Majetič – 10. MOTBŽENSKE DO 35 LET1. mesto vojakinja Mojca Fideršek – 670. POVLOGB2. mesto vojakinja Tadeja Vilar – 74. MOTB3. mesto poročnica Mojca Flerin – 10. MOTB

ŽENSKE 31–41 LET1. mesto štabna vodnica Nataša Felkar – 20. MOTB2. mesto vojakinja Marseilla Verbič – 670. POVLOGB3. mesto vojakinja Tina Krčel – 10. MOTBEKIPNO1. mesto 670. POVLOGB2. mesto 20. MOTB3. mesto 10. MOTB4. mesto POV/1. BR5. mesto 74. MOTB

Tekmovanje v patruljnem teku na smučeh SV in Policije – 2010

16. januarja je bilo tekmovanje v patruljnem teku na smučeh SV in Policije na Pokljuki. Bili smo uspešni, saj smo dosegli zelo dobre uvrstitve v moški ekipni kategoriji (3. mesto – prva ekipa 1. BR; Majetič, Setničar, Robič, Krničar, 13. mesto - 10. MOTB druga ekipa 1. BR; Tasič, Kosec, Ko-privšek, Rijavec) in v ženski ekipni kategoriji (3. mesto – prva ekipa 1. BR; Flerin, Zagorec, Vilar, Šenk in 4. mesto – druga ekipa 1. BR; Felkar, Kr-čel, Rogelj, Drevenšek).

Prvenstvo Slovenske vojske v smučanju in teku na smučeh – 2010

Vsa tekmovanja in priprave 1. BR SV smo iz-vedli z jasnimi cilji, da se čim bolje pripravljeni udeležimo Prvenstva SV v smučarskem teku in veleslalomu, ki je bilo organizirano v času World Winter Masters Games, hkrati pa smo želeli dose-či dobre uvrstitve. Na prvenstvu Slovenske vojske v smučarskem teku in veleslalomu – 2010 smo sodelovali v smučarskem teku in veleslalomu.

World Winter Masters Games, SMUČARSKI TEK, Pokljuka, 28. 1. 2010Ekipno – moški, 2. mesto ekipno: 1. BR 1:17:49.4, ROBIČ Jure 0:36:57.9, SETNIČAR Milan 0:40:51.5Ekipno kombinacija – ženske/skupno 1. BR 1:26:32, FLERIN Mojca 0:41:03.0, FELKAR Nata-ša 0:45:29.4

3 2 P R V I

Šp

ort

Kombinacija - ženske ekipno, 2. mesto: 1. BR 1:17:00, Mojca Flerin 0:37:13.0, Tina Zagorc 0:39:47.3Kombinacija - moški do 35 let, 1. mesto: Žiga KarničarKombinacija/tek - ženske do 35 let, 1. mesto: Mojca FlerinEkipno – moški, 2. mesto: 1. BR, 1:17:49.4, Jure Robič 0:36:57.9, Milan Setničar 0:40:51.5

WORLD WINTER MASTERS GAMES, VELESLALOM,

Kranjska Gora, 26. 1. 2010VELESLALOMEkipno – moški, 3. mesto: 1. BR 0:01:34.8, Boris Majcen 0:00:46.34, Aleš Bric 0:00:48.50Kombinacija - ženske 35-45 let, 3. mesto: NatašaFelkar TEK NA SMUČEHEkipno – ženske, 2. mesto: 1. BR (1) 1:17:00.3, Mojca Flerin 0:37:13.0, Tina Zagor 0:39:47.3Moški 35-45 let, 2. mesto: Jure RobičNajboljši rezultat v smučarskem teku je dosegla poročnica Mojca Flerin, v veleslalomu pa so se odlično uvrstili Karmen Grabar iz 74. MOTB 3. mesto, polkovnik Dobran Božič iz POV/1. BR 2. mesto in poročnik Boris Majcen iz 20. MOTB.

SVETOVNE ZIMSKE MASTERS IGRE, NOGOMET, 1. MESTO

Januarja 2010 se je nogometna ekipa SV udeležila Svetovnih zimskih masters iger, ki so bile tokrat v Sloveniji. To je neuradno svetovno prvenstvo ama-terskih in nekdanjih profesionalnih športnikov, zato je bila konkurenca zelo močna. Naša ekipa je v naj-močnejši skupini za mali nogomet prikazala zelo

dobro igro in največkrat premagala nasprotnike. Tako je bilo vse do finala in na koncu je slavila. V ekipi so sodelovali: Mitja Trop, Davorin Pavlinek, Alojz Smrkolj, Marko Nešič, Andrej Pilih, Gregor Gajser, Boštjan Žajdela ter v vlogi selektorja in trenerja Dario Grmek. Vsi pripadniki so pokazali visoko raven znanja in discipline, zato jim iskreno čestitamo.BRAVO, FANTJE!!!!

REZULATI PRVENSTVA 1. BR SV V ODBOJKI

Tekmovanje med enotami v odbojki je 17. marca odlično organizirala in izpeljala enota 670. PO-VLOGB. Kljub borbeni igri ekip so odločale majh-ne napake.Vrstni red ODBOJKA: 1. mesto 10. MOTB2. mesto 74. MOTB3. mesto POV/1. BR SV4. mesto 670. POVLOGB5. mesto 20. MOTB

REZULATI PRVENSTVA 1. BR SV V KOŠARKI

Zmago na prvenstvu v košarki, 7. aprila, so si z borbeno igro priborili pripadniki enote 20. motori-ziranega bataljona.Vrstni red KOŠARKA: 1. mesto 20. MOTB2. mesto 10. MOTB3. mesto 670. POVLOGB4. mesto 74. MOTB

REZULATI PRVENSTVA 1. BR SV V MALEM NOGOMETU

V športni dvorani FRS je 16. aprila potekalo pr-venstvo Prve brigade v malem nogometu. V bor-benem vzdušju so zmagali pripadniki 20. MOTB. Vrstni red NOGOMET: 1. mesto 20. MOTB2. mesto 74. MOTB3. mesto 10. MOTB4. mesto 670. POVLOGB5. mesto POV/1. BR SV

Šp

ort

Prva štirikrat v finaluAprila smo se z reprezentancami 1. BR zelo uspe-šno borili z ekipami 72. BR, PP, BRZOL, PS SV, 5. OIB, 17. BVP, 11. BZV, 430. MOD, ESD in GŠSV ter PDRIU za prestižne naslove državnega prvaka v košarki, odbojki m/ž in nogometu. Vsa prven-stva SV v igri z žogo so bila v finalu v znamenju igralcev in igralk 1. BR. Prvenstvo v košarki je organizirala 1. BR, za popestritev tekmovanja pa so nastopili državni prvaki akrobatske in plesne skupine šolskega centra iz Novega mesta.

Rezultati prvenstva SV za leto 2010:1. mesto,reprezentanca 1. brigade SV v KOŠARKI, (finale, 1. BR : PSSV).1. mesto,moška reprezentanca 1. brigade SV v ODBOJKI,(finale, 1. BR : 72. BR).1. mesto, ženska reprezentanca 1. brigade SV v ODBOJKI, (finale, 1. BR : GŠSV + PDRIU).2. mesto,reprezentanca 1. brigade SV v NOGO-METU, (finale, 1. BR : PSSV). Kdo drug bi bil prvi, če ne Prva! Čestitke igralcem, selektorjem in vsem, ki jim pomagate!

Kondicijska vadba – lep začetek dneva ni breme

Delovni dan pripadniki 1. brigade začnemo z vajami za kondicijsko vadbo. Športu smo po naj-novejših merilih v Slovenski vojski predani največ eno uro na dan. Kondicijska priprava pripadnika 1. BR ni breme, temveč nagrada, da se lahko pripravi na psihični in fizični napor. Pripadniki s telesno kondicijo krepimo fizično in psihično moč, da se lažje srečujemo s stresnimi situaci-jami pri opravljanju vsakodnevnih nalog. Ob tem spoznavamo svoje sposobnosti, z organizirano kolektivno vadbo pa krepimo medsebojno pove-zanost s sodelavci in pripadnost enoti ter 1. BR SV. Izvajalci kondicijske vadbe se razlikujemo in če je naš pristop napačen, lahko pride do neso-glasij. Pohvala vsem, ki se tudi v domačem okolju pripravljajo za doseganje vidnih uvrstitev in tako prispevajo k prepoznavnosti 1. BRSV in SV.

Napoved dogodkov Sodelovanje na športnih tekmovanjih leta 2010Dogodki, na katerih bomo sodelovali:

tek trojk 8. 5., nogometna, košarkarska in odbojkar-ska tekma z vojsko BIH 6.-9 .5, prvenstvo SV v loko-strelstvu 13. 5., prvenstvo SV na 10 km, 21 km in 42 km 15. 5. v okviru maratona Radenci, prvenstvo SV v orientacijskem teku 18.–19. 5., Velenjska mestna avantura 2010 22. 5., prvenstvo SV v MTB vzponu 27. 5., strelska liga SV (druga tekma) za moške in ženske 27. 5., Memorialni tek Boštjana Kekca 28. 5., prven-stvo SV v peteroboju 31. 5.–3. 6., Tek Bevke 5. 6., 6. odprto državno prvenstvo SV in Policije v cestnem kole-sarstvu 6. 6., odprto prvenstvo 430. MOD v odbojki na mivki 8. 6., Kolesarski maraton Franja 13. 6., prven-stvo SV v patruljnem teku 18. 6.–19. 6. v okviru Brajniko-vega memoriala, prvenstvo 1. BR v športnem ribolovu 2010 24. 6., poveljnikov tek/hoja 24. 6., tradicionalni spominski pohod Four Days of the Yser 16. 8.–23. 8.,

Pohod v Logarsko 2010 4. 9., VI. tradicionalni vete-ranski rokometni turnir 4. 9., prvenstvo SV v triatlonu 5. 9., povratna nogometna, košarkarska in odbojkarska tekma z vojsko BIH 16.-19. 9., dvodnevni pohod pripa-dnikov 1. BR v visokogorje - Triglav 21.-22. 9., strelska liga SV (tretja tekma) 23. 9., tek SV Štatenberg 24. 9.,

6. odprto prvenstvo 1. BR v bojnem plavanju 25 m 25. 10., strelska liga SV (četrta tekma) 21. 10., 5. odprto prvenstvo 1. BR v prostem plavanju 100 m prosto posa-mezno m/ž, štafeta 4 x 50 m mešano prosto - ekipno 4. 11., rokometni turnir ob počastitvi dneva 1. BR 13. 12.,

sprejem športnikov 1. BR pri poveljniku 1. brigade 13. 12., prijateljska košarkarska tekma ob počastitvi dneva 1. BR 14. 12., prijateljske tekme v odbojki in nogometu ob počastitvi dneva 1. BR 14. 12., nogometni turnir ob počastitvi dneva 1. BR 15. 12., razglasitev najboljšega športnika in športne enote v 1. BR 17. 12., priprave na patruljni tek na smučeh SV in Policije 20.-30. 12.Julija in avgusta športnih tekmovanj ne bo.

Zazelouspešnovodenjeekipmedzimskimipripravaminatekmovanjeinspremljanjetekmovalcevnatekmova-njihsezahvaljujemošvod.MilanuSetničarjuizpoveljstva1. BR SV ter za uspešno vodenje košarkarske reprezen-tance1.BRvvod.JordanVojku innjegovemupomočni-kudes.MajesMatiji–obaiz10.MOTB.Hvalatudivodjimoške odbojkarske reprezentance 1. BR vvod. PertinačMatjažu – POV/1. BR, vodji ženske odbojkarske repre-zentance1.BRvvodMencigarMateji–74.MOTBinvodjinogometnereprezentancevvod.GrmekDariju–670.PO-VLOGB,kisoodličnoopravilizastavljenecilje.

Vsempripadnikom1.brigade,kistedoseglizeloodmev-ne rezultate doma in v tujini in ste s svojimi športnimidosežkipripomoglikugledu1.brigadeinSlovenskevoj-skeiskrenočestitaminželimvelikošportnihuspehovteružitkovnaprihajajočihtekmovanjih.

P R V I 3 3

Borilne veščine v 1. BR SVPsihofizično kondicijo in gibalne sposobnosti pripadniki 1. BR SV povečujejo tudi pri vadbi borilnih veščin. Ta obsega osnovno znanje iz samoobrambe, taktiko pri praktičnih postopkih ugotavljanja identitete, varnostne preglede oseb, vklepanje in vezanje ter druge veščine, ki jih lahko pripadniki izvajajo doma in v tujini. Pripadniki se urijo v logičnem povezovanju tehnik in znanja o praktičnih postopkih ter samoobrambi ob upošte-vanju napotkov inštruktorja borilnih veščin, izbolj-šujejo pa tudi svoj reakcijski čas. Vsak postopek pripadnika mora biti zakonit in korekten, zahteve pa jasne, glasne, razumne, delovanje pa odločno.

Zapisal:InštruktorborilnihveščinRudolfPavlin

Intervju: Vojak Sašo Prislan – 10. MOTB

Kaj vam pomeni kondicijska vadba?Pomeni mi jutranjo osvežitev, ki me napolni s po-zitivno energijo za lep začetek dneva.Ali so kakšne posebne vaje, ki vam niso pisane na kožo?Da. Dvigovanje trupa s puško na prsih.Vaše počutje po vadbi?Čutim prijetno utrujenost, ki me prebudi in psihič-no pripravi na vsakdanje izzive.Kaj najraje počnete na vadbi? (plavanje, košar-ka, odbojka, nogomet)Najbolj mi manjka igra z žogo in to bi najraje po-čel, sicer pa plavanje, tek in hokej.Ali se vaš dan, ko niste v službi, začne s kondi-cijsko vadbo?Dan se mi navadno začne z jutranjo kavico, sem pa fizično aktiven v popoldanskem času.Kateremu sklopu vaj bi dali prednost pri športni vadbi? ( vaje za moč, tekaške vaje, gimnastične vaje, … ) Predvsem tekaškemu sklopu.

Športnipozdrav!PoročnikSimonZupančič,

poveljstvo1.brigade

Preverjanje gibalnih sposobnostiV enotah Prve brigade bomo od maja do no-vembra preverjali gibalne sposobnosti. Letošnja novost je preverjanje z enotno skupino merilcev.

3 4 P R V I

Ra

zve

dri

lo i

n e

nig

ma

tika

KRIŽANKA

TRETJA OSEBA

BODALO NA

PUŠKI

RIBIŠKA DRUŽI-

NA

KEM. ZNAK ZA ZLATO

OKR. ZA GOSPA (ANGl.)

BAROK BREZ "R"

PRVA ČRKA

USEDLI- NA V

JEZERU

NAPAD IN …

METER

1000 kg

DELO ČEZ DEL. ČAS

4 .. IN TAM

.. LAKERS

11. ČRKA

VOJ. ENOTA

10. MOTB TF …

ZADEK LADJE

PREV- RATNIK

ŠAH. FIGURA

PRITISK

IZPU-ŠČAJ

ZBIRNO MESTO

… PRI DELU

KATOL. AKCIJA

NOGOME-TNI KLUB

(TUJ.) ANGL. NE JOD

NEKDAN. VAR-OBV SLUŽBA

ODLIKO-VANJE

FLUOR

ŽLAHTNI

PLIN VITAMIN

VES OD SMOLE NATRIJ

RADKO POLIČ

60

MINUT

10. ČRKA SREDIŠČE VRTENJA

UČNA ENOTA

VANADIJ EDINI

VOJAŠKI BLOK

BENEŠKI ZLATNIK

3 OČKA ZNANA VOHUNKA VRV Z

ZANKO VOLGA (TUR)

ČIN, OF5 1

DIRKA ČEZ ZDA

LITER

UDARNIODDELKI

ENOTA

SILE

HUNSKI

VOJ-SKOVO-

DJA

KAZ. ZAIMEK

STADIJ

BOLEZNI 20.MOTB

TF … GERM. PLEME

SAMOG- LASNIK

SLOVENJ GRADEC

TANKA

TKANINA

KATRAN

NIZ

2 "DOMAČA" KASARNA

RUSKO MESTO

TIP LED EKRANA

MIROVNE SILE NA KOSOVU

ZAŽIG. FLAŠA

5 KALIJ

OKR. ZA GOSPOD (ANGL.) 7

MISIJE, KRATICA

NAUK ZGODBE

MLADIČ GOVEDA

VODIK

AMPER ENERG.

POLJE CIGAN

MIROVNE SILE V

AFGANISTANU

TERME

6 VOTLE KOSTI

SCHUTZSTAFFEL

KRVNI DELIKT

PARFUM

NACIST,

NACI

STENA

MILANO

ARISTO-

TEL

OPIS BOJ.

POHODA IGOR ŠOLTES ŽVEPLO

ENOTA MASE

EGIPČ.

BOG SONCA 8

ŠESTA ČRKA

DVA VOKALA

STARO- JUDOV-

SKI JEZIK

SANSKILOT – prevratnik, ANABAZA – opis bojnega pohoda, ITIL – turško ime za Volgo

REŠITEV: 1 2 3 4 5 6 7 1 8

KRIŽANKA

TRETJA OSEBA

BODALO NA

PUŠKI

RIBIŠKA DRUŽI-

NA

KEM. ZNAK ZA ZLATO

OKR. ZA GOSPA (ANGl.)

BAROK BREZ "R"

PRVA ČRKA

USEDLI- NA V

JEZERU

NAPAD IN …

METER

1000 kg

DELO ČEZ DEL. ČAS

4 .. IN TAM

.. LAKERS

11. ČRKA

VOJ. ENOTA

10. MOTB TF …

ZADEK LADJE

PREV- RATNIK

ŠAH. FIGURA

PRITISK

IZPU-ŠČAJ

ZBIRNO MESTO

… PRI DELU

KATOL. AKCIJA

NOGOME-TNI KLUB

(TUJ.) ANGL. NE JOD

NEKDAN. VAR-OBV SLUŽBA

ODLIKO-VANJE

FLUOR

ŽLAHTNI

PLIN VITAMIN

VES OD SMOLE NATRIJ

RADKO POLIČ

60

MINUT

10. ČRKA SREDIŠČE VRTENJA

UČNA ENOTA

VANADIJ EDINI

VOJAŠKI BLOK

BENEŠKI ZLATNIK

3 OČKA ZNANA VOHUNKA VRV Z

ZANKO VOLGA (TUR)

ČIN, OF5 1

DIRKA ČEZ ZDA

LITER

UDARNIODDELKI

ENOTA

SILE

HUNSKI

VOJ-SKOVO-

DJA

KAZ. ZAIMEK

STADIJ

BOLEZNI 20.MOTB

TF … GERM. PLEME

SAMOG- LASNIK

SLOVENJ GRADEC

TANKA

TKANINA

KATRAN

NIZ

2 "DOMAČA" KASARNA

RUSKO MESTO

TIP LED EKRANA

MIROVNE SILE NA KOSOVU

ZAŽIG. FLAŠA

5 KALIJ

OKR. ZA GOSPOD (ANGL.) 7

MISIJE, KRATICA

NAUK ZGODBE

MLADIČ GOVEDA

VODIK

AMPER ENERG.

POLJE CIGAN

MIROVNE SILE V

AFGANISTANU

TERME

6 VOTLE KOSTI

SCHUTZSTAFFEL

KRVNI DELIKT

PARFUM

NACIST,

NACI

STENA

MILANO

ARISTO-

TEL

OPIS BOJ.

POHODA IGOR ŠOLTES ŽVEPLO

ENOTA MASE

EGIPČ.

BOG SONCA 8

ŠESTA ČRKA

DVA VOKALA

STARO- JUDOV-

SKI JEZIK

SANSKILOT – prevratnik, ANABAZA – opis bojnega pohoda, ITIL – turško ime za Volgo

REŠITEV: 1 2 3 4 5 6 7 1 8

Sest

avil

nadp

oroč

nik

Edva

rdA

rnog

a

P R V I 3 5

ŽENSKA MOLITEV vs MOŠKA MOLITEV

ŽENSKA MOLITEV Oče nas, preden zaspim,povem ti, česa si želim.Daj mi prijetnega moža,ki na vsak posel se spozna,ki komplimente rad deli,se moji riti ne smeji,ki bo po rokah nosil me,na rojstni dan moj spomnil se,na mojo željo seksal le,me vodil v restavracije,me ljubil kakor prvi dan,masiral mi podplate, dlan,ki vedno nežen bo z menoj,ki vedno bo prijatelj moj,ki bo razuma bistrega ..., ...čimprej mi, prosim, pošlji ga!Amen.

MOŠKA MOLITEV Ljubi bog, pošlji mi eno gluhonemo nimfomanko,ki ima trgovino s pijačo in letno karto za stadion!In boli me, če se rima al pa ne!

PREGOVOR Kamela lahko dela cel teden brez pitja, moški lahko cel teden pije brez dela.

TEHNIČNA PODPORAImel sem težave s svojim računalnikom, zato sem poklical svojega 11-letnega soseda, Romana, čigar soba je še najbolj podobna raketnemu kontrolnemu centru, in ga prosil, da pride pomagat. Roman je pritisnil na par gumbov in takoj rešil problem. Ko je že odhajal, sem zaklical za njim "Kaj pa je bilo narobe?". Prekanjeno me je pogledal: "Napaka ID deset T." Nisem hotel, da me ima za trapastega, ampak sem vseeno vprašal: "ID deset T? Kaj pa je to? Če bi slučajno moral to še kdaj popravljati, seveda..."

"Kaj še nikdar niste slišali za ID deset T napako? "Ne…" sem naivno odgovoril. "Natipkajte, pa boste videli."

Tako sem napisal: I D 1 0 T

Svoje čase mi je bil ta zagaman mulc še simpatičen…

Ra

zved

rilo in

en

igm

atika

MISIJSKAMarjana se po šestih mesecih z misije v Afganistanu v nedeljo vrača domov. Mož jo nestrpno pričakuje na letališču. Po stra-stnem pozdravu se hitro odpeljeta proti domu. Tudi za nedeljsko kosilo ne najdeta časa. Takoj skočita v posteljo in hrupno izživljata hrepenenja. Takrat pa se zasliši iz sosedovega stanovanja: » Kaj je v tej bajti lahko vsaj v nedeljo mir, že šest mesecev vsak dan poslušam isto stokanje.«

Dese

tnik

Tade

jKre

se

Nasmeh nas krepi