Nisi sam

Anica Vidmar, november 2020

Dober dan vsem osamljenim

Ni lahko, ko se zaprejo vrata skupnih poti, ko mora vsak sam popiti kavico,

naj bo dopoldanska ali popoldanska. Ni lahko, ko smeš vnuka gledati

skozi okno ali steklo v vratih, a čas nas je ujel v past coronavirusa.

Ostali so nam le računalnik, tlefon in TV ekran. Seveda so tu še večne

prijateljice knjige. Vendar nima vsak te sreče, da še vidi majhne črke

na belem papirju. A ekran teveja nas vse še vedno pritegne, pa naj bo

film ali le slike, ki nas ponesejo iz našega zrabljenega fotelja v svet,

gozd, med ptice ali le zelene trave.

Želim, da se vsaj malo razvedrite ob gledanju mojih slik in prebiranju pesmi,

katere sem postavila mednje.

Vsem želim prijeten ta in vse naslednje dni. Ostanite zdravi! Anica Vidmar

Ko hodiš,

pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič

do krova in pravega kova

poskusi: vnovič in zopet in znova.

Tone Pavček

Potoček postoj in poglej,

kje domek je tvoj mi povej!

Moj domek je tam pod goro,

kjer ptički veselo pojo.

Zakaj pa nemirno hitiš,

od doma in ptičkov bežiš?

Spet vrnem se spet pod goro,

ko dežek namoči zemljo.

Janez Bitenc

Šel sem po zelenem travniku,

slišal sem 'no drobno tičico,

al' to ni nobena tičica,

moja to je ljubica.

Trajla trajlala hodijo,

trajla trajlala hodijo,

trajla trajlala hodijo,

trajla hodijo ho.

Trajla trajlala.....

Tako dolg' sem pod drevesom stal,

da me je ta beli dan obs'jav,

da mi je zapela tičica,

kot zna moja ljubica.

Trajla trajlala hodijo,

trajla trajlala hodijo,

trajla trajlala hodijo,

trajla hodijo ho.

Trajla trajlala.....

narodna

PO JURČKE

Košarice smo vzeli

in v gozd jesenski šli.

Smo gobice iskali,

po listju brskali.

Poglejte jurčka, ljubčki,

kako se nam smeji

in lep rjavi klobuček

iz resja ven moli.

Janez Bitenc

Eno pesem za vas

Ko te čujem gozd domači

me spominjaš mladih dni

na dolino, polja žitna

in na drage drage k več jih ni.

Veter lahni zdaj ponesi

pesem mojo v rodni kraj

z njo pozdravi dom moj dragi

pojmo, pojmo pesem kot nekdaj

Tam na grobu se ustavi

kjer že mamca dolgo spi

rodno zemljo ji pogladi

moje moje solze ji prilij.

Mrak je padel, vse je mirno

jaz ostal sem čisto sam

misli moje pa hitijo

daleč,daleč tja kjer dom imam.

narodna

Bilo jih je deset - mladičev

Učijo se leteti

po Krki plava osamljen labod

sopotnico si išče

v podrast odtava z njo

dolgo ga ni na spregled

minil je čas prirasta

na vodno gladino se spuste

starša laboda in deseterica

njunih mladičev

oče labod spremlja jih zvesto

čuva in pazi prirastek

spremlja jih vse povsod

čofotajo in jedo ter se razkazujejo

jesen je prišla, odrasli so mladiči

že krila razpenjajo in se uče

prvih svojih korakov pod nebo

uče se prvega letenja

AV

Ostanite zdravi

S R E Č N O