NEVESTA JE ZAL REKLA NE_za internet
description
Transcript of NEVESTA JE ZAL REKLA NE_za internet
Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.
Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahkodobite tudi na internetu: www.
Naslov izvirnika: Die Braut sagt leider nein© 1997 by Verlagsgruppe Lübbe GmbH & Co. KG, Bergisch Gladbach© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010. Vse pravice pridržane.
Prevedla Sanda Šukarov
CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.112.2-311.2
GIER, Kerstin Nevesta je žal rekla ne / Kerstin Gier ; [prevedla Sandra Šukarov]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. - (Zbirka Oddih)
Prevod dela: Die Braut sagt leider nein
ISBN 978-961-01-1255-6
250784000
NE
Kerstin Gier
NEVESTAje žal rekla
5
Pr vo poglavje
VEČINA POROK ni vrednih posnemanja, pravi moja prijateljica Hanna, kar po njenem velja tudi za večino zakonov.
In prav ima, bi rekla. Kljub temu pa skoraj na vsaki poroki napoči čaroben trenutek, ko si zaželim, da bi bila tudi jaz nevesta.
Za poroko Julie in Petra, sodelavca mojega fanta Alexa, sem si kupila drag krem slamnik, s spredaj privihanimi krajci in temno zelenim karirastim trakom. Sanjsko se je podal k mojim očem in bombažni obleki, ki sem jo izbrala za to slovesno priložnost. S svojim videzom sem bila skrajno zadovoljna, vse dokler ni v cerkev vstopila Julia. Med svati je završalo, ko je počasi zakorakala vzdolž glavne ladje.
Životec njene snežno bele obleke se je kot ulit prilegal ozkemu pasu in razkrival rahlo zagorela ramena. Dvojni niz biserov je poudarjal njen vitki vrat in
6
široko krilo se je pri vsakem koraku kot neslišen oblak mehko pozibavalo sem ter tja.
Fotoaparati so klikali in vsaj pri dveh sorodnikih se je slišalo brnenje kamere. Luči, ki so jih postavili prav v ta namen, so cerkev oblivale z močno svetlobo, toda nevesta ni smela niti treniti.
»Julia se mi zdi čisto drugačna,« mi je prišepnil Alex.
»Devet tednov diete, dan za dnem v fitnesu in dvakrat na teden solarij,« sem šepnila nazaj.
»In od kod vsi ti kodrci?« ga je zanimalo. »Ima lasuljo?« Julijini lasje so bili sicer ravni kot špageti. Padali so ji tik ob glavi, da so se ji videla ušesa. Tokrat pa je na razkošnih, sijočih kodrčkih počival venček iz belih in modrih cvetk in s senc so se ji kot tenki oblanci vili prameni zlatih las. Tudi njen obraz je bil nekako drugačen. Oči so ji žarele modro kot spominčice in njena polt je mehko rožnato sijala.
Julia je obstala pred oltarjem in se s srečnim smehljajem obrnila k Petru, ki jo je že čakal. Njeno krilo se je še nekajkrat pozibalo, dokler se ni dokončno ustavilo. Sestavljalo ga je štirinajst plasti najfinejšega tila, in kakor smo izvedeli iz dobro obveščenih krogov, je vsaka plast v širino merila štiri metre.
Spraševala sem se, kakšna bi bila v taki obleki jaz. Po devetih tednih trpinčenja s stradanjem, fitnesom in solarijem, kajpada. Prav gotovo pa bi za
7
venček izbrala drugo barvo cvetic. K Julijinim modrim očem sta se bela in modra imenitno podali, ampak moji lasje so temno rjavi in k sreči naravno skodrani. Oči pa zelene. Zame bi bil kot ustvarjen venček iz dišečih pomarančnih cvetov, nosila pa bi obleko iz krem šantung svile, v kateri bi med cerkvenimi klopmi lebdela do oltarja.
Kakšen pogled bi bil to!Vznemirjena sem Alexa prijela za roko. In on mi je
vrnil stisk. Je morda tudi njega prešinila ista misel?Par je pred pastorjem pokleknil. Za ženina, ki v kla
sični svetlo sivi obleki ob nevesti ni preveč izstopal, to ni bilo posebno težko, Julia pa se je brezupno zapletla v svoja tilasta krila. Na pomoč sta ji morali priskočiti njena mama in priča. Kljub temu pa se je zalomilo. Ko je končno pokleknila, se je namreč zaslišal rezek zvok trganja.
V cerkvi je spet završalo.Alex me je spet dregnil pod rebra in se zahehetal.Julie se mi je smilila. Hkrati me je seveda pomirja
lo, da se šantung ne strga tako zlahka kot til. Jaz bi pokleknila v enem samem mehkem gibu in obleka bi se pri tem okoli mene razprla kot svetniški sij. Bila bi kot kak tihomorski otok, ki ga je umetniško ovil Christo.
»Julia, vzameš Petra za moža, da ga boš ljubila in spoštovala, dokler vaju smrt ne loči?«
8
»Ja, vzamem,« je tiho odgovorila Julia, ne da bi za trenutek oklevala. Zmotila je ni niti nevihta bliskavic. Njen glas je bil nežen in melodičen, skratka, očarljiv. Nedvomno je ta stavek doma zvadila vsaj stokrat.
Če mene vprašate, je vloga ponujala še veliko mesa. Hipec oklevanja, preden dahneš »ja«, potem pa droben nasmešek v ženinovi smeri bi zadevo še majčkeno začinila.
Mladoporočenca sta si izmenjala prstana. »S tem prstanom ti prisegam večno zvestobo,« je izrekel Peter in Julia je zaobljubo ponovila.
»Kar je Bog združil, naj človek ne ločuje,« je odločno pribil pastor. Iz orgel so zadoneli prvi toni Tebe, Boga, hvalimo in verniki so počasi pritegnili.
Zlovoljno sem poiskala pesmarico. Kaj, a to je zdaj to? Kje je »Zdaj lahko poljubite nevesto«? Sploh pa »Kdor tej zvezi nasprotuje, naj spregovori zdaj pred Gospodovim obličjem ali naj molči za vselej«?
Kakšno razočaranje.Nevestina mati in priča sta Julii spet pomagali na
noge in Peter jo je po prehodu spremil do cerkvenih duri.
»No, pa smo opravili,« je vzdihnil Alex in nestrpno vstal. Dolge noge je prej komajda skrčil pod ozko klopjo. »Končno.«
»Pa tako hitro je šlo.« Namrščila sem se. »Mislim, jaz bi se na njenem mestu pritožila.«
9
»Ne, lepo te prosim! Lačen sem,« je zastokal. »Upam, da bo kmalu kaj za pod zob.«
Toda trajalo je še lep čas, preden smo se odpravili s cerkvenega parkirišča do podeželske gostilne, v kateri naj bi bila ohcet. Vsi so hoteli nemudoma in na dolgo in široko čestitati mladoporočencema – tudi za sijajno poznopoletno vreme, kakor sem večkrat slišala – in nevesti deliti poklone za obleko. Potem pa je prišlo na vrsto še obvezno slikanje.
Čeprav je vsakemu drugemu v druščini okoli vratu bingljal fotoaparat, so najeli še fotografa, ki je na cerkvenih stopnicah takoj začel profesionalno razmeščati svate okoli poročnega para. Skoraj dvajset minut je minilo, da je vse postavil v sliko. Julijina tetka Emmi je hotela namreč brezpogojno stati v prvi vrsti, čeprav je s svojim okusno ukrojenim rožastim šotorom številka petdeset zakrila obe priči in enega od fotogeničnih dekličev, ki so pred tem trosili cvetice iz košarice. Fotografu je z zvrhano mero potrpljenja in diplomacije nazadnje le uspelo tetko pregovoriti v nekoliko bolj odmaknjeno pozicijo. Matere so spet polovile svoje otroke in vsi so se olajšano smehljali v fotoaparat, ko se je na lepem zaslišal rezek krik. Julia je zakrilila z rokami in spet razdrla skupinsko sliko.
»Na pomoč! Nekaj je pod krilom!« je kričala vsa iz sebe. »Nekaj je pod mojim krilom! Na pomoč!«
10
»Osa!« je zatulila njena mama in med svati je završalo. »Slišim brenčanje. Otrok, pri miru bodi!«
»Na pomoč, osa!« je vreščala Julia. »Nočem, da me piči! Ubijte jo! Ubijte jo!«
»Takoj bo,« je pomirljivo obljubila priča, se z drugimi ženskami lotila odmikanja plasti za plastjo tila in pri tem vse bolj razkrivala Julijine noge.
Ženin si je živčno zrahljal metuljček, svatje pa so brez diha spremljali spektakel. Skozi zadnjo tančico tila so se že videle Julijine samostoječe nogavice in podvezica za srečo. Naenkrat je na stopnicah zavladala grobna tišina. »Tam!« je zakričala Julia. »Leze mi po nogi! Ne sme me pičiti! Ubijte jo že enkrat! Ubijte jo!«
Nevestina mati je privzdignila še zadnjo plast tila in vsi okoliški vratovi so se še malček stegnili. Predvsem priženjeni strici na lepem niso več imeli podbradkov.
Alex me je dregnil pod rebra.»Fotograf bi moral pritisniti zdajle,« se je tiho mu
zal. »Slika bi bila prava bomba v lokalnem časopisu.«Zahihitala sem se.»Glej jo, zverino!« je veselo oznanila nevestina pri
ča in s tem mislila popolnoma zmedeno oso, ki je bila povrhu še čebela in je olajšano odbrenčala v septembrsko popoldne.
Svatje so prav tako olajšano zaploskali in fotograf se je z globokim vzdihom znova lotil dela. Preden so
11
obleko spravili v red, nevesti nežno naličili od groze pobledela lica in je fotograf končno pritisnil na sprožilec, je lakota popadla tudi mene.
Ampak potrpeti sem morala še vsaj pol ure, da so skupinske slike poslikali še vsi ljubiteljski fotografi. Nazadnje sta nevesta in ženin v okrancljanem najetem rollsroyceu le povedla kolono avtomobilov z belimi pentljami na antenah. V zdržnem tempu trideset na uro smo se odpeljali do enajst kilometrov oddaljene podeželske gostilne. In preden je vseh štiriinosemdeset svatov našlo svoja imena na karticah, zloženih po ogromni mizi v obliki podkve, je moj želodec krulil kot razdražen tiger.
»Saj me bo še pobralo,« je stokal Alex. Zelo dobro sem vedela, kako se počuti.
Sprva je kazalo, da bo najinega trpljenja kmalu konec. V prednjem delu gostinske sobe je vabila miza, polna posod, iz katerih je mamljivo dišalo in puhtelo. Za njimi so v stanju pripravljenosti stali livrirani natakarji z zajemalkami v rokah. Gostje so nestrpno mencali. Vsi so čakali le še na štartni strel.
»Aleluja, odrešitev se nam bliža,« je medlo zašepetal Alex.
Žal ne. Zdaj je napočil trenutek za govor nevestinega očeta. Potrkal je na kozarec, da bi opozoril nase, potem pa se za debele četrt ure razgovoril o sreči, ki ga prežema tega nepozabnega dne. Občinstvo je z odo
12
bravajočim momljanjem pospremilo njegovo mimogrede navrženo pripombo, da je še posebno vesel, ker je lahko za poročno slavje odštel zajeten kupček evrov.
Bolje bi bilo, če svoje radodarnosti ne bi omenjal, ker zdaj seveda ženinov oče ni mogel počakati do glavne jedi. Še on je pocingljal po kozarcu in razpredel govor, ki ni v ničemer zaostajal za predhodnikovim. Izrecno je poudaril, kako zelo ga osrečuje, da je na mladoporočenca lahko prepisal eno od svojih življenjskih zavarovanj, s katerim sta lahko financirala pravkar dokončano polovico stanovanjskega dvojčka.
Gostje so navdušeno zaploskali. Ženin je že hotel olajšano pomigniti, da je pot do hrane odprta, ko je na sredo podkve stopila zalita podoba v beli spalni srajci. Nad čelom je imela obroč iz alufolije in s hrbta so ji štrlela krila iz lepenke. V roki je nosila nakupovalno košaro, ovito v zlat papir, do vrha polno majhnih predmetov.
Ženin in nevesta sta se zaskrbljeno spogledala. Gospo v spalni srajci sta po vsem sodeč poznala. Dobro sem morala napeti oči, da se mi je posvetilo, kdo je. Nevestina mama.
Radostno se je nasmehnila občinstvu in razglasila:
»Sem angel, kot vidite samí,in upam, da prepozno ni.«
13
»Prej prezgodaj,« je predrzno bleknil eden od lačnih stricev, in vsi so se zasmejali. Toda nevestina mama se ni dala motiti.
»Naravnost iz nebes frčimin têžko nosim, vam povem.«
Pri tem je pokazala na nakupovalno košaro.
»Vsi svéti, kar jih je v raju,znosili kupe so daril za vaju.Prav vsak si zanje vzel je časin mene so poslali, da znosim jih med vas.«
Kvišku je dvignila juho iz vrečke.
»O daru slastnem svete Juttev vsem raju se je pelo,verjeli ali ne, od juhice nič bolje srčeca ne bo pogrelo.«
Občinstvo je v zadregi molčalo. Svetnica, ki podarja paradižnikovo juho s popečenimi kruhki? Kdo pa je že slišal kaj takega?
Nebeška glasnica v spalni srajci je mladoporočencema izročila vrečko z juho in iz košare potegnila zavitek toaletnega papirja.
14
»Ta važni, mehki papir na meterpredal mi sveti je Hans-Peter,«
je oznanila in tu in tam se je zaslišal smeh. Najbrž iz ust tistih, ki so še pred cerkvenim obredom pojedli topel obrok.
»Nisem vedela, da imamo sveto Jutto in svetega HansaPetra,« sem zašepetala sosedi pri mizi, mlajši ženski mojih let. Naslonjena nazaj je z mračnim pogledom spremljala angelčkovo predstavo.
»Saj ju ni, poročni priči je ime Jutta,« je odvrnila. »In HansPeter je njen bratranec. Tam čez sedi.«
Slutila sem, da se ne obeta nič dobrega. Nevestina mama je v svoje nebeške rime vpletla ves seznam povabljencev, košara pa je bila še vedno zvrhano polna!
»Saj ne bo obdelala vseh štiriinosemdesetih gostov?« sem medlo šepnila.
Soseda je zlovoljno prikimala. Nevestina mama je medtem dvignila mandarino in zadovoljno sporočila:
»In tu je sočna mandarina,daruje sveta jo Sabina.«
Julia je položila sadež na svoj krožnik poleg toaletnega papirja in juhe iz vrečke in vdano čakala naslednje pošiljke.
15
»Kraljestvo za mandarino,« mi je prišepnil Alex. »Moje želodčne stene se že nevarno lepijo druga ob drugo.«
V istem trenutku je prisluhnil, ker je mama nevesti predajala zavojček obližev v imenu svetega Alexa, takoj zatem pa vrečko gumijastih medvedkov svete Elisabeth, ki je tako prijetno dekle.
Elisabeth, to sem bila jaz. Elisabeth Jensen, stara osemindvajset let, samska. Oziroma neporočena. Če odmislimo obleko iz šantunga, venček iz pomarančnih cvetov in davek na samsko življenje, ni bilo nobenega razloga, da bi ta status spreminjala. Sploh pa ne, če bi si morala zaradi tega na glavo nakopati slavje, kakršnemu sem bila pravkar priča.
»Poroka je kazen,« se je oglasila moja soseda, kot da bi mi brala misli.
Prikimala sem. Takle špas z angelčki bi Alexovi mami mirno pripisala. Kar videla sem jo pred sabo, v spalni srajci in s svetniškim sijem iz alufolije na beljenih pramenih.
»Poroka je tako rekoč vrhunec vsake zveze,« je turobno izjavila moja soseda. »Potem pa gre vse samo še navzdol.«
Spet sem pokimala in poškilila proti njenemu možu, ki je ždel poleg nje in brado naslanjal na prsi. Storil je edino, kar se je v tem trenutku spodobilo: zakinkal.
Zbirka Oddih
Kerstin GierNevesta je žal rekla ne
Prva izdaja
Prevedla Sanda ŠukarovUredila Tatjana Cestnik
Logotip zbirke oblikovala Danijela GrgičTehnično uredila in oblikovala Petra Jerič
Fotografija na naslovnici ShutterstockMladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010
Predsednik uprave Peter TomšičGlavni urednik Miha Kovač
Tiskarna Impress, d. d., Ivančna GoricaNaklada 3000 izvodov
234