NARODNOGOSPODARSKI IN PODJETNIŠKI VIDIKI …old.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/uzmah-klavdija.pdf ·...

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

NARODNOGOSPODARSKI IN PODJETNIŠKI VIDIKI GOSPODARSKE KRIMINALITETE

Študentka: Klavdija Užmah Naslov: Pucova ulica 9, 3000 Celje Številka indeksa: 81571785 Redni študij Program: univerzitetni Smer: Podjetništvo Mentor: prof. dr. Sebastjan Strašek

Celje, januar 2008

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor

IZJAVA

Kandidatka Klavdija Užmah, absolventka študijske smeri podjetništvo, študijski program univerzitetni, izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom prof. dr. Sebastjan Strašek in uspešno zagovarjala 28.01.2008. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovoljujem, da lahko bralci diplomsko delo uporabljajo za svoje izobraževanje in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej in konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, 28.01.2008 Podpis: Zahvala Doc. dr. Bojan Dobovšku, predstojniku katedre za kriminalistiko, kriminologijo in kazensko pravo na fakulteti za varnostne vede v Ljubljani. Zahvaljujem se za vse koristne napotke, pomembne informacije, svetovanje in posredovano literaturo, kar mi je bistveno pripomoglo ob nastajanju tega diplomskega dela.

Predgovor Gospodarsko kriminaliteto najdemo povsod – v razvitih in nerazvitih državah ter državah v tranziciji. Pojavlja se v različnih pojavnih oblikah v gospodarstvu in negospodarstvu, v javnem in zasebnem sektorju. Njeni vplivi na poslovanje podjetij, celotno narodno gospodarstvo in družbo nasploh pa postajajo vse bolj očitni. V začetnem delu diplomskega dela bomo predstavili gospodarsko kriminaliteto kot specifično obliko kriminalnih dejanj, opisali nekaj najpomembnejših kriminoloških teorij, ter predstavili osnovne značilnosti gospodarske kriminalitete, potrebne za normalno razumevanje vzrokov za njen nastanek, ki jih opisujemo v nadaljevanju. Sledi še bistvena delitev, s pomočjo katere ugotovimo, da je bistvena za proučevanje naše problematike korupcija. Kriminalisti jo celo ocenjujejo za najbolj ogrožajočo vrsto kriminalitete. Je zelo kompleksna, zaradi raznolikosti oblik v katerih se pojavlja, pa tudi najtežja za odkrivanje in preiskovanje. Opredelili bomo pojavne oblike in nivoje korupcije, nato pa še vzroke, ki so pripeljali do razvoja in tolikšnega razmaha korupcije. Opredelili bomo posledice, tako negativne kot pozitivne, ki jih pojav korupcije prinaša v gospodarstvo. Podrobneje bomo predstavili vpliv korupcije na rast podjetij, na investicije ter kot slednje povezavo korupcije, alokacije znanja, državne potrošnje in državne pomoči. V drugem delu pa bomo problematiko korupcije vezali na tranzicijske države, med katerimi je tudi Slovenija. Države v tranziciji so za korupcijo bolj ranljive v primerjavi z razvitimi državami, katere imajo že trdno postavljene mehanizme nadzora in kaznovanja korupcijskih dejanj. Opisali bomo razloge za razvoj korupcije v tranzicijskih državah in jih podkrepili še z raziskavo Svetovne banke, ki je obravnavala tranzitne ekonomije in obravnavala nekatere nove aspekte korupcije. V nadaljevanju sledi predstavitev posledic korupcije v tranzicijskih državah, katere smo podrobneje opredelili na makroekonomske in mikroekonomske. Eden glavnih namenov našega diplomskega dela je tudi predstaviti bistvene dejavnike, zaradi katerih korupcija na daljši rok deluje zaviralno tako na gospodarstvo kot na razvoj podjetništva. Korupcija v Sloveniji je pojav, ki ni nov, vendar se je s prehodom iz socializma v tržno gospodarstvo razširil. Ustvarjene so bile ugodne razmere za njen razrast, pojavile so se celo nove oblike gospodarske kriminalitete. Te so zahtevale drugačno organiziranje nadzornih institucij, problematika pa je v zadnjem desetletju postala tudi bolj splošno razpravljana. Prikazali bomo delež gospodarske kriminalitete v strukturi celotne in kakšna je pripadajoča škoda. Statistične podatke bomo podkrepili še z raziskavo korupcijske klime v Evropi in raziskavo mnenj slovenskega gospodarskega okolja o odnosu slovenskih podjetij do korupcije. Korupcija vsekakor ni problem ene države ali enega gospodarstva, predstavlja mednarodno težavo, katero lahko določena država rešuje le v sodelovanju z drugimi državami in pomočjo številnih mednarodnih organizacij. Zato nam je bistvenega pomena ob koncu zaključiti z mnenji nekaj mednarodnih organizacij o korupciji v Sloveniji in ugotovitvijo, da prisotnost korupcije v Sloveniji v primerjavi z drugimi primerljivimi državami ni kritična in za družbo še ne predstavlja ogroženosti.

2

KAZALO VSEBINE KAZALO VSEBINE ....................................................................................................................................... 3 1 UVOD ............................................................................................................................................................ 5

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA................................................................................... 5 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE................................................................................................ 6 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ....................................................................................... 7 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA ............................................................................................ 7

2 GOSPODARSKA KRIMINALITETA ................................................................................................ 9 2.1 GOSPODARSKA KRIMINALITETA KOT SPECIFIČNA OBLIKA KRIMINALNIH DEJANJ ............................ 9 2.2 KRIMINOLOŠKE TEORIJE O GOSPODARSKI KRIMINALITETI ............................................................. 10 2.3 ZNAČILNOSTI IN VZROKI GOSPODARSKE KRIMINALITETE .............................................................. 11 2.4 ORGANIZIRANA GOSPODARSKA KRIMINALITETA........................................................................... 13 2.5 POSEBNOSTI PREISKOVANJA GOSPODARSKE KRIMINALITETE ........................................................ 13 2.6 ZNAČILNOSTI STORILCEV GOSPODARSKE KRIMINALITETE............................................................. 14 2.7 DELITEV GOSPODARSKE KRIMINALITETE ...................................................................................... 14

2.7.1 Kriminaliteta javnega sektorja ................................................................................................ 14 2.7.2 Poslovna kriminaliteta............................................................................................................. 14 2.7.3 Finančna kriminaliteta ............................................................................................................ 14

2.8 RAZLOGI ZA NASTANEK FINANČNE KRIMINALITETE ...................................................................... 15 2.8.1 Dejavniki finančnega trga ....................................................................................................... 16 2.8.2 Dejavniki oškodovancev .......................................................................................................... 16 2.8.3 Dejavniki storilcev................................................................................................................... 16 2.8.4 Dejavniki oblasti...................................................................................................................... 16

3 KORUPCIJA........................................................................................................................................ 18 3.1 DEFINICIJA KORUPCIJE .................................................................................................................. 18 3.2 POJAVNE OBLIKE KORUPCIJE......................................................................................................... 18

3.2.1 Nivoji korupcije ....................................................................................................................... 19 3.3 VZROKI ZA NASTANEK KORUPCIJE IN NJENE POSLEDICE................................................................ 20

4 KORUPCIJA IN GOSPODARSKA RAST ....................................................................................... 25 4.1 KORUPCIJA IN RAST PODJETIJ ........................................................................................................ 26 4.2 KORUPCIJA IN INVESTICIJE ............................................................................................................ 27 4.3 KORUPCIJA IN ALOKACIJA ZNANJA, DRŽAVNA POTROŠNJA IN DRŽAVNA POMOČ ........................... 29

5 KORUPCIJA V TRANZICIJSKIH DRŽAVAH.............................................................................. 31 5.1 RAZLOGI ZA KORUPCIJO V TRANZICIJSKIH DRŽAVAH .................................................................... 32 5.2 POJAV KORUPCIJE V TRANZICIJSKIH DRŽAVAH – RAZISKAVA BEEPS ........................................... 34

5.2.1 Administrativna korupcija ....................................................................................................... 35 5.2.2 Kupovanje države .................................................................................................................... 36

5.3 EKONOMSKE IN DRUŽBENE POSLEDICE KORUPCIJE V TRANZICIJSKIH DRŽAVAH ............................ 38 5.3.1 Makroekonomske posledice korupcije ..................................................................................... 38

5.3.1.1 Gospodarska rast ........................................................................................................................... 38 5.3.1.2 Revščina in neenakost ................................................................................................................... 39 5.3.1.3 Davčni vidik korupcije in posledice .............................................................................................. 40 5.3.1.4 Verodostojnost države................................................................................................................... 41

5.3.2 Mikroekonomske posledice korupcije-ekonomski stroški korupcije ........................................ 42 5.3.2.1 Korupcija, konkurenčnost podjetij in siva ekonomija ................................................................... 42 5.3.2.2 Korupcija in delovanje finančnega sistema ................................................................................... 43 5.3.2.3 Korupcija in pravno-institucionalno okolje ................................................................................... 44

3

6 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V SLOVENIJI.................................................................... 45 6.1 OCENA STANJA.............................................................................................................................. 45 6.2 ODPRTOST SLOVENIJE ZA GOSPODARSKO KRIMINALITETO............................................................ 46 6.3 KORUPCIJA V SLOVENIJI ............................................................................................................... 48

6.3.1 Odnos slovenskih podjetij do korupcije ................................................................................... 50 6.3.2 Položaj Slovenije med državami srednje in vzhodne Evrope................................................... 50

6.4 MEDNARODNI ODZIVI NA KORUPCIJO ............................................................................................ 52 6.4.1 Indeks zaznavnosti korupcije (CPI)-Transparency International............................................ 52 6.4.2 Svet Evrope.............................................................................................................................. 53 6.4.3 Aktivnosti OECD ..................................................................................................................... 54

7 SKLEP .................................................................................................................................................. 55 POVZETEK................................................................................................................................................... 57 ABSTRACT ................................................................................................................................................... 58 SEZNAM LITERATURE............................................................................................................................. 59 SEZNAM VIROV.......................................................................................................................................... 62 SEZNAM SLIK ............................................................................................................................................. 63 SEZNAM TABEL ......................................................................................................................................... 63 SEZNAM KRATIC....................................................................................................................................... 63

4

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema EU si je leta 2000 v Lizboni zastavila zelo ambiciozen cilj. Postati najbolj konkurenčno, dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo do leta 2010. Pregled rezultatov prve polovice tega obdobja je pokazal, da EU na različnih področjih še vedno zaostaja za glavnimi konkurentkami, da se razvija prepočasi in da jo dohitevajo nekatere države, ki so bile tradicionalno zadaj. Kaže se, da EU za razliko od nekaterih drugih, ne zna izkoriščati procesov globalizacije, ki je danes najbolj očiten trend razvoja sodobnega poslovnega okolja in družbe nasploh. Razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije omogoča hiter in neoviran prenos informacij, izvedbo finančnih transakcij in opravljanje različnih storitev. Odpiranje mej ter napredek na področju transporta omogočata večji pretok ljudi in blaga. Vse to so dejavniki, ki podpirajo proces globalizacije in omogočajo lažje mednarodno poslovanje podjetij. Istočasno pa so s tem ustvarjeni ugodni pogoji za razrast gospodarske kriminalitete, ki postaja globalni problem. Gospodarsko kriminaliteto najdemo povsod - v razvitih in nerazvitih državah ter državah v tranziciji. Pojavlja se v različnih pojavnih oblikah v gospodarstvu in negospodarstvu, v javnem in zasebnem sektorju. Njeni vplivi na poslovanje podjetij, celotno narodno gospodarstvo in družbo nasploh postajajo tako očitni, da se je boja proti gospodarski kriminaliteti potrebno resno lotiti na podjetniški, nacionalni in nadnacionalni ravni. Zavedati se moramo, da odkrijemo zelo majhen delež gospodarske kriminalitete. Kljub temu pa raziskave kažejo, da ta dosega v zadnjih nekaj letih izjemno rast. Slovenija je v obdobju vključevanja v EU dosegla pozitivne makroekonomske rezultate, premalo pa naredila na nekaterih drugih področjih, izjemno pomembnih za nastajanje novih podjetij, rast in razvoj obstoječih ter konkurenčnost narodnega gospodarstva v celoti. To potrjuje tudi zadnje poročilo raziskave GEM, kjer se Slovenija kljub rahlemu izboljšanju stanja na področju podjetniške aktivnosti, med 42. državami, ki so lani sodelovale v raziskavi, nahaja na 32. mestu (TEA indeks), po celokupni podjetniški aktivnosti, ki zajema nastajajoče, nove in ustaljene podjetnike, pa na 31. mestu. Raziskava je ponovno pokazala, da so nekateri podjetniški okvirji pri nas očitno protipodjetniško naravnani. Med njimi zelo izrazito tudi vladna politika na področju regulative, ki prav spodbuja ljudi, da iščejo druge, včasih tudi nelegalne možnosti poslovanja. Ker jih tudi uradni organi pregona težko odkrijejo, tovrstne »podjetniške« aktivnosti raziskava GEM ne vključuje in ne omogoča primerjave med državami. V Sloveniji trenutno potekajo burne razprave, ali naša država na področju preprečevanja in preganjanja gospodarske kriminalitete, resnično naredi dovolj. Težave so že pri vzpostavitvi ustrezne zakonodaje in infrastrukture. Pri nas še vedno premalo vemo o vzrokih za nastanek gospodarske kriminalitete, njenem preprečevanju, odkrivanju in merjenju posledic. Zato bomo v diplomski nalogi skušali odgovoriti na naslednje temeljno raziskovalno vprašanje:

5

Kateri so ključni vzroki za razmah gospodarske kriminalitete v Sloveniji, kako jo odpravljati in kakšne so njene posledice na razvoj podjetništva in na celotno narodno gospodarstvo. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Obravnave izbrane teme smo se lotili zato, ker:

ker je tema tako v Sloveniji kot EU zelo aktualna, kar potrjuje dejstvo, da se z omenjeno problematiko ukvarja vse več organizacij na nacionalni in nadnacionalni ravni in da se le-ta vse bolj pogosto pojavlja v medijih;

ker je v času globalizacije gospodarska kriminaliteta dobila globalne razsežnosti; ker še vedno ne razumemo vseh vzrokov in posledic gospodarske kriminalitete; ker ne poznamo vseh pojavnih oblik gospodarske kriminalitete; ker sistem še vedno odkrije zelo majhen del gospodarske kriminalitete; ker povzroča nezaupanje državljanov v državo in vpliva na gospodarsko rast in razvoj.

Končni cilj diplomske naloge je dokazati, da je za večjo konkurenčnost Slovenije nujno učinkovito preprečevanje, preganjanje in sankcioniranje gospodarske kriminalitete in predlagati možne rešitve, kako se tega lotiti (mogoče tudi po vzoru drugih držav). To bomo dosegli s pomočjo naslednjih podciljev:

opredeliti kaj je gospodarska kriminaliteta in kakšne so njene pojavne oblike; na teoretični ravni prikazati možne vzroke in posledice gospodarske kriminalitete; predstaviti delo mednarodnih organizacij na področju gospodarske kriminalitete; prikazati narodnogospodarsko in podjetniško sliko Slovenije; opozoriti in z razpoložljivimi podatki pokazati, da je gospodarska kriminaliteta v

Sloveniji resen problem; pokazati, da se gospodarske kriminalitete v Sloveniji nismo lotili na pravi način; analizirati posledice gospodarske kriminalitete za narodno gospodarstvo; analizirati posledice gospodarske kriminalitete za razvoj podjetništva; pripraviti predloge možnih rešitev za izboljšanje stanja.

Trditve: H1: Raven gospodarske kriminalitete v Sloveniji iz leta v leto narašča. H2: Narodnogospodarske razmere, ki so nastale v obdobju vključevanja Slovenije v EU, so pomemben dejavnik, ki spodbuja rast gospodarske kriminalitete. H3: Delež gospodarske kriminalitete v sestavi celotne kriminalitete je bistveno manjši od škode, ki ga le ta povzroči. H4: Gospodarska kriminaliteta spada med temeljne dejavnike zaviranja razvoja podjetništva v Sloveniji. H5: Trenutni sistem institucij in zakonodaje v Sloveniji ne omogoča resnega boja proti gospodarski kriminaliteti.

6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

Predpostavke Raziskave kažejo, da je gospodarska kriminaliteta v Sloveniji že dosegla višjo raven razvitosti in jo je v primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji precej težje odkriti. Če poleg tega upoštevamo še dejstvo, da v Sloveniji doslej nismo imeli niti ustrezne zakonodaje, niti infrastrukture za preprečevanje in pregon gospodarske kriminalitete, lahko predpostavljamo, da odkrijemo le manjši del kaznivih dejanj s tega področja in da so posledice še mnogo večje, kot kažejo omenjene raziskave.

Omejitve V diplomski nalogi se bomo zaradi obsežnosti obravnavane teme omejili le na del celotne kriminalitete. Podrobneje bomo preučevali področje gospodarske kriminalitete. Analiza bo mogoča samo za tisti del, ki ga organi pregona odkrijejo in spremljajo v svojih dokumentih. Ker je javnost v Sloveniji še vedno premalo obveščena o razsežnostih omenjene problematike, je tudi dostopnost podatkov slaba. Poleg tega Slovenija še vedno ni vključena v nekatere mednarodne primerjave, ki bi nam dale dodaten vpogled. Kljub temu, da sta urejena zakonodaja in infrastruktura (obstoj, medsebojna povezanost in sodelovanje potrebnih institucij) ključnega pomena za preprečevanje in pregon gospodarske kriminalitete, ne bomo podrobneje analizirali zakonodaje s tega področja. Zanimali nas bodo le narodnogospodarski in podjetniški vidiki (zlasti vzroki in posledice), ne pa tudi širše socialne, kulturne in druge posledice, ki pa zato niso nič manj pomembne. Upoštevati moramo, da gre zlasti pri posledicah bolj za ocene, kot pa natančne podatke. 1.4 Predvidene metode raziskovanja

Celovita analiza gospodarske kriminalitete mora potekati na mezo in makro ravni. Za analizo vzrokov ter podjetniških in drugih makroekonomskih posledic, vloge države in njenih institucij ter oblikovanje priporočil za učinkovitejši boj proti organiziranemu kriminalu bomo uporabili makroekonomsko raziskavo. Ker bomo analizirali stanje v določenem trenutku in predlagali prihodnje ukrepe, poleg tega pa preučevali dinamiko gospodarske kriminalitete v Sloveniji, gre za kombinacijo statične in dinamične raziskave. Uporabili bomo tako deskriptivni kot tudi analitični pristop. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili naslednje metode:

metodo deskripcije, ko bomo predstavili vrste gospodarske kriminalitete, vzroke in posledice ter različne strategije preprečevanja in odpravljanja.

komparativno metodo, ko bomo primerjali stanje v Sloveniji s teoretičnimi ugotovitvami posameznih avtorjev in stanjem v drugih državah. Tako bomo prišli do pomembnih sklepov in predlogov.

metodo kompilacije, ko bomo povzeli stališča, spoznanja in sklepe.

7

Vsaka ekonomska analiza v okviru analitičnega pristopa obsega interakcijo deduktivnega in induktivnega načina sklepanja. v prvi fazi smo z deduktivnim sklepanjem na temelju postavk kvalitativne ekonomske

analize, poznavanja ekonomskih zakonitosti in ekonomske teorije postavili lastne hipoteze o gospodarski kriminaliteti, ki jih bomo v nadaljevanju analizirali in poskušali dokazati;

v drugi fazi bomo z induktivnim sklepanjem s pomočjo analize dejanskega stanja na področju gospodarske kriminalitete v Sloveniji empirično preverili ugotovitve, do katerih smo prišli po deduktivni poti in ugotovili odstopanja.

v tretji fazi ponovnega deduktivnega sklepanja bomo interpretirali dobljene rezultate. Pri raziskavi bomo uporabili sekundarne vire podatkov. Najpomembnejši sekundarni viri bodo poročila različnih institucij, njihove spletne strani, baze podatkov ter elektronske knjige in članki na Internetu, saj gre za zelo dinamično področje, kjer ugotovitve hitro zastarajo. To kaže tudi pregled domače literature s tega področja, kjer prevladujejo zborniki konferenc, v zadnjem času pa je zelo veliko tudi člankov v časopisih in strokovnih revijah.

8

2 GOSPODARSKA KRIMINALITETA1 2.1 Gospodarska kriminaliteta kot specifična oblika kriminalnih dejanj S pojmom »kriminaliteta« označujemo vse vrste in oblike kaznivih dejanj, ki so v Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ), opredeljene kot kazniva dejanja. Kriminaliteta predstavlja zelo resen in družbi škodljiv pojav, ker povzroča državi škodo, dodatne stroške, vpliva na splošno počutje in varnost državljanov in spodkopava legitimnost oblasti. Skozi zgodovino so teoretiki različno delili kriminaliteto oziroma kazniva dejanja in uporabljali za delitev različna merila in kriterije. Osnovna delitev opredeljuje splošno (klasično) kriminaliteto in gospodarsko kriminaliteto. V času socializma in družbene lastnine nad proizvajalnimi sredstvi je veljal kriterij, da spadajo kazniva dejanja, ki so bila izvršena proti družbeni lastnini v področje gospodarske kriminalitete, vsa ostala pa v področje klasične kriminalitete. Drugi teoretiki delijo kriminaliteto spet po časovni determinanti. Tako so kot gospodarska kazniva dejanja pojmovali tista, ki so bila inkriminirana kot produkt sodobnih družbenih, tehniških in tehnoloških sprememb in dosežkov, ostala kriminaliteta pa je spadala pod klasično kriminaliteto. V novejšem času in z nastankom organiziranih kriminalnih združb se je umetno pričela delitev kriminalitete še na organizirano kriminaliteto, čeprav spadajo kazniva dejanja, ki jih organizirane kriminalne združbe izvršujejo, med gospodarska ali klasična kazniva dejanja. Še posebno nevarnost za nacionalne ekonomije predstavlja organizirana gospodarska kriminaliteta, ki lahko z velikimi finančnimi sredstvi, pridobljenimi s kaznivimi dejanji, s podkupovanji vplete svoje lovke v gospodarski in politični sistem vsake države. V KZ so gospodarska kazniva dejanja opredeljena v XXIV. poglavju. Gospodarska kriminaliteta je tista, pri kateri storilci s kaznivimi dejanji, storjenimi pri gospodarskem poslovanju, ogrožajo premoženje ali druge dobrine v lasti gospodarskih subjektov, družbene skupnosti ali države. Najbolj tipična gospodarska kazniva dejanja delimo v več podskupin:

Varstvo trga pred monopolom in nelojalno konkurenco V to skupino uvrščamo kaznivo dejanje ustvarjanja monopolnega položaja, ki predstavlja tradicionalno kaznivo dejanje v gospodarstvu. Poleg tega spadajo v to skupino še kazniva dejanja preslepitve kupcev, uporaba tuje firme, vzorca ali modela in zlorabe notranje informacije.

Varstvo kupcev, upnikov in poslovnih partnerjev V tej skupini so tri kazniva dejanja, ki varujejo upnike. To so: povzročitev lažnega stečaja, povzročitev stečaja z nevestnim gospodarjenjem in oškodovanje upnikov.

1 Povzeto po Lamberger, 2001

9

Pravna varnost v poslovnem prometu Kazniva dejanja, ki spadajo v to skupino so poslovna goljufija, preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi papirji, preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti, preslepitev kupcev in ponareditev ali uničenje poslovnih listin.

Notranje varstvo gospodarskih družb, finančnih institucij in drugih gospodarskih subjektov

V to skupino spadata kaznivi dejanji zloraba notranje informacije in izdaja ali neupravičena pridobitev poslovne tajnosti, kot novo kaznivo dejanje pa sem štejemo še kaznivo dejanje vdora v računalniški sistem. Notranje kazenskopravno varstvo gospodarskih družb in drugih institucij je omejeno le na hujše oblike zlorab, ostalo pa je prepuščeno delovno pravni ali odškodninski odgovornosti. Tako kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic pomeni nezakonito prilaščanje sredstev gospodarske družbe s strani zaposlenih z določenimi pooblastili in pravicami, ki zasedajo določene položaje v strukturi vodenja gospodarske družbe. Kaznivi dejanji poneverbe ali neupravičene uporabe pa lahko storijo zaposleni, katerim so zaupana sredstva gospodarske družbe, ki si jih neupravičeno prilastijo ali uporabijo.

Varstvo denarnega sistema Na tem področju poznamo dve kaznivi dejanji in sicer ponarejanje denarja in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev. Prikrivanje denarja, pridobljenega s kaznivim dejanjem in njegovo spravljanje v promet pa je inkriminirano s kaznivim dejanjem pranja denarja.

Zavarovanje državnih interesov na davčnem in carinskem področju V to skupino spadata tradicionalni kaznivi dejanji davčne zatajitve in tihotapstva. S tema dvema kaznivima dejanjema ščiti država svoje interese na fiskalnem področju, ki je zelo pomembno za izvrševanje proračuna. 2.2 Kriminološke teorije o gospodarski kriminaliteti Kriminologija je v svoji zgodovini razvila nešteto različnih teorij, ki se nanašajo na gospodarski kriminal in je o njih pisal tudi že Pečar (1992). Pri tem pa ostaja eno izmed ključnih vprašanj teorij kriminologije, zakaj ljudje delajo tako, kot delajo, kadar ravnajo v nasprotju od želenega in pričakovanega. Teoretiki so našli mnogo t.i. kriminogenih dejavnikov, s katerimi pojasnjujejo razloge za nastanek odklonskih pojavov. Te dejavnike so našli v človeku (biološko in psihološko), njegovem okolju (ožjem in širšem) oziroma v družbenih razmerah, v katerem živi. Doslej so kriminološkim teorijam pogosto odrekali sposobnost, pojasnjevati gospodarski kriminal, čeprav je le ta pretežno motiviran s koristoljubjem in pridobitništvom. To so opravičevali s tem, da gospodarski kriminal ne temelji na klasičnih oblikah izvrševanja, da ni nasilniški, da so storilci drugačni od večine v kriminologiji obravnavanih primerov, so

10

nekakšna elita, imajo moč in oblast. Tu Lamberger izpostavlja teoretika Sutherlanda, ki ni bil prvi, ki je opozoril na te razlike, vendar pa njegova teorija o »kriminalu belega ovratnika« ugotavlja pomembnost in socialno pripadnost storilcev, nizko vidnost in zaznavnost dejanja, sposobnost izogibanja odkritju in prijetju, uporabnost poklicnega znanja za storitev in možnost neobsojanja kriminalnega dejanja (vsaj ne tako kritično kot pri klasični kriminaliteti). Po teoriji priložnosti je mogoče zadovoljevati potrebe glede na možnosti, ki se ponujajo, pa naj so le te zakonite ali nezakonite, od aspiracij posameznika in drugih njegovih osebnih okoliščin pa je odvisno, ali bo izkoristil tudi nezakonite priložnosti, ki so mu na voljo. Gospodarski kriminal se največkrat dogaja, če so nezakonite možnosti omogočene, če je pričakovati uspeh in korist za posameznika ali za organizacijo. Ekonomska teorija upošteva prednost koristi pred tistim, kar je mogoče izgubiti ali tvegati z dejanjem. Gre za odločitev oziroma tehtanje med tem, kaj se izplača in kaj ne (cost benefit). Storilci gospodarskega kriminala imajo po tej teoriji prednost pred vsemi drugimi, saj največkrat delujejo neposredno v gospodarski dejavnosti. Podkulturna teorija dopušča prevzemanje znanja in vedenja od drugih, ki delujejo skupaj v določenem organizacijskem okolju. Teorija dopušča možnost neformalne kontrole, ki zagotavlja vzdušje upiranja pravu in izigravanja norm. Kontrolna teorija sloni na moči nadzorstva, ki je pri gospodarski kriminaliteti lahko notranje ali zunanje. Od uspešnosti nadzorstva je odvisna možnost izvrševanja kaznivih dejanj, tako v korist posameznika ali organizacije. To je le nekaj najvažnejših kriminoloških teorij, ki se nanašajo na gospodarsko kriminaliteto. Pri teoretiziranju o gospodarski kriminaliteti so poudarjeni predvsem vzdušje oziroma razmere, v katerih se le ta dogaja. Zanemarjena je osebnost storilca in njegova kakovost, pri čemer se kriminologija navezuje na konvencionalna izhodišča, uporabljena za klasičen kriminal. Prav ta različnost, nepopolnost in nedomišljenost teorij, ki kakorkoli zadevajo gospodarski kriminal ali njene podzvrsti, toliko bolj napeljuje na razmišljanje, po katerem bi se veljalo nasloniti na Kantovo trditev (Nič ni bolj praktičnega, kot dobra teorija). 2.3 Značilnosti in vzroki gospodarske kriminalitete Gospodarska kriminaliteta se od klasične kriminalitete razlikuje po splošnih značilnostih, kakor tudi po postopkih in metodah preiskovanja, ki se razlikujejo od tistih, ki so značilna za klasično kriminaliteto.

Pri preiskovanju kriminalitete se v fazi odkrivanja in zaznavanja srečujemo s tremi pojavnimi oblikami:

vrsta kaznivega dejanja in storilec sta znana ob zaznavi kaznivega dejanja, vrsta kaznivega dejanja je znana ob zaznavi kaznivega dejanja, storilec je neznan, vrsta kaznivega dejanja in storilec sta neznana ob zaznavi kaznivega dejanja.

11

Glede na to, s katero izmed naštetih oblik kriminalitete se ob zaznavi le – te srečamo, so odvisni tudi način, tehnika in metode preiskovanja. Pri klasični kriminaliteti se najpogosteje srečujemo z zaznavo posledice kaznivega dejanja (telesna poškodba, truplo, odvzeta premičnina...), storilec kaznivega dejanja pa je pogosto neznan. Preiskava klasične kriminalitete v takšnem primeru poteka na naslednji način:

zaznava posledice kriminalnega dejanja, zbiranje in evidentiranje sledov kaznivega dejanja, ki lahko služijo kot dokaz, s pridobljenimi sledovi pridemo do storilca kaznivega dejanja.

Pri zaznavanju gospodarske kriminalitete pa se največkrat srečujemo s situacijo, ko posledica kriminalnega dejanja kaže na storilca ali nek ožji krog oseb, ki bi lahko bili storilci kaznivega dejanja, v trenutku zaznave pa še ni znano, za katero vrsto kaznivega dejanja bi lahko šlo. Preiskava gospodarske kriminalitete v takšnem primeru poteka na naslednji način:

zaznava posledice kriminalnega dejanja, pregled dokumentacije gospodarskega subjekta, zbiranje obvestil in druga

kriminalistično tehnična opravila nas privedejo do potencialnih storilcev oziroma storilca kriminalnega dejanja,

glede na status storilca, njegovo ravnanje in druge okoliščine pridemo do vrste kaznivega dejanja, storitev katerega je storilec osumljen.

Situacije, ko je ob zaznavi neznan tako storilec, kakor tudi vrsta kaznivega dejanja, so v praksi dokaj redke, prav tako pa zahtevajo posebne metode in tehnike preiskovanja. Druga značilnost gospodarske kriminalitete, v kateri se bistveno razlikuje od klasične kriminalitete, je tako imenovano »sivo polje« kriminalitete. Pri klasični kriminaliteti so posledice kriminalnega dejanja v večini primerov vidne in zaznavne. Pri gospodarski kriminaliteti pa posledice kriminalnega dejanja največkrat niso direktno vidne in zaznavne, ampak jih je mogoče odkriti le pri pregledu poslovanja gospodarskih subjektov, s prijavami največkrat anonimnih oseb ali objavo v različnih medijih oziroma naključno. Poseben problem predstavljajo primeri, ko oškodovanec ni pravna ali fizična oseba, ampak država (davčne zatajitve, korupcija, tihotapstvo, pranje denarja), v bližnji zgodovini pa smo bili priče svojevrstni obliki »družbene lastnine«, katere lastniki smo bili vsi in hkrati nobeden. Zaradi tega pri gospodarski kriminaliteti nikoli ne moremo govoriti o tem, koliko je v resnici obstaja, ampak lahko govorimo le o tisti, ki jo zaznamo, kar pa je odvisno od mnogih dejavnikov (sposobnosti organov odkrivanja, pravne zakonodaje, interesa politike...), o velikosti gospodarske kriminalitete, ki je ne zaznamo, pa lahko le ugibamo. Iz prejšnjih izkušenj, ki smo jih pridobili med lastninskim preoblikovanjem družbene lastnine, pa lahko izluščimo dejstvo, da je znan lastnik premoženja najbolj zainteresiran za njegovo ohranjevanje in čuvanje, kar pripomore k zmanjšanju gospodarske kriminalitete oziroma k njenemu lažjemu zaznavanju. Preventivni dejavnik, ki prav tako vpliva na zmanjševanje gospodarske kriminalitete, pa je dosledno kazensko sankcioniranje odkritih storilcev gospodarske kriminalitete.

12

2.4 Organizirana gospodarska kriminaliteta O organizirani kriminaliteti govorimo, kadar se za izvrševanje kaznivih dejanj poveže več storilcev in je njihova organiziranost prepoznavna kot piramidno urejena, kar pomeni, da so v organizaciji določeni medsebojni statusni odnosi (vodje, nadzorniki, izvrševalci). Druga značilnost organizirane kriminalitete je mednarodna razsežnost, ki ne priznava državnih meja in velika premoženjska korist, ki izhaja iz te kriminalitete. Začetki organizirane kriminalitete so bili zaznani na področju klasične kriminalitete pri preprodaji mamil, orožja, prostituciji in tihotapljenju ekonomskih emigrantov preko državnih meja. Vse te prepovedane dejavnosti pa prinašajo enormno visoke premoženjske koristi oziroma donose, katerih ne dosega nobena legalna ekonomska dejavnost. Ob obilici denarnih sredstev pa je potrebno nezakonito pridobljena sredstva spraviti v legalni ekonomski sistem in zakriti njihovo poreklo. To dejavnost imenujemo »pranje denarja« in pomeni legalizacijo »umazanega denarja« na različne načine, z različnimi tehnikami in skozi različne gospodarske in finančne subjekte. Na tej točki se srečamo z organiziranim gospodarskim kriminalom, ki je najnevarnejša oblika gospodarskega kriminala in tudi najtežja za odkrivanje in preiskovanje. 2.5 Posebnosti preiskovanja gospodarske kriminalitete Gospodarsko kriminaliteto je težko odkriti, poseben problem pa predstavlja tudi zbiranje dokaznega gradiva, ki je pri tej kriminaliteti največkrat v obliki poslovne dokumentacije. Pogosto se gospodarski kriminal dogaja pod plaščem običajnega poslovanja, poslovni dogodki pa so varovani s poslovno tajnostjo. Poslovanje gospodarskih družb, finančnih institucij in javnih zavodov je urejeno s številnimi zakoni, podzakonskimi akti in pravilniki. To zahteva od preiskovalcev gospodarske kriminalitete, da ob policijskem znanju obvladajo tudi znanja iz posameznih področij ekonomske dejavnosti (finančno poslovanje, računovodstvo, zunanjetrgovinsko poslovanje, borzništvo...). Z globalizacijo poslovanja in izginjanjem mednarodnih meja, gospodarska kriminaliteta pridobiva mednarodni značaj in značaj organizirane gospodarske kriminalitete. Zaradi tega je nujno tudi povezovanje organov pregona in njihovo sodelovanje v boju proti gospodarski kriminaliteti, ki povzroča nacionalnim ekonomijam zelo veliko škodo. Gospodarska kriminaliteta je kot del celotne kriminalitete izredno dinamična in vedno znova spreminja in posodablja oblike delovanja. Oblike njenega delovanja so odvisne od družbene ureditve in gospodarskega sistema okolja, v katerem se pojavlja, od veljavne zakonodaje ter trenutnega stanja gospodarskega sistema. Pomemben vpliv na spreminjanje gospodarske kriminalitete pa imajo razvoj novih industrijskih tehnologij, novih storitev in dejavnosti, razvoj računalništva in informacijske tehnike in razvoj finančnih trgov z obilico novih finančnih instrumentov.

13

2.6 Značilnosti storilcev gospodarske kriminalitete Storilci gospodarske kriminalitete so v večini primerov izobraženi in inteligentni, strokovno podkovani in izkušeni. Kriminalna dejanja izvršujejo v okviru ekonomskega poslovanja oziroma svojega rednega dela. Pri tem uporabljajo tudi pomoč strokovnjakov iz drugih področij poslovanja, kakor tudi nasvete pravnikov. Na podlagi svojega dobrega ekonomskega položaja poskušajo vplivati tudi na politike in visoke državne uradnike. Ekonomska moč jim omogoča tudi vpliv na medije, ki velikokrat odločilno vplivajo na oblikovanje javnega mnenja. Pri gospodarski kriminaliteti se v večini primerov ne izkaže etično moralni predznak, ki je pri klasični kriminaliteti npr. umoru, posilstvu, tatvini ali vlomu takoj zaznaven in v očeh javnosti zavržen. Zaradi tega se storilcev gospodarske kriminalitete ne prime stereotip o zakrknjenih kriminalcih in družbi nevarnih ljudi, čeprav s kaznivimi dejanji povzročijo bistveno večjo materialno škodo kot storilci klasične kriminalitete in pomenijo večjo nevarnost za ekonomski, pravni in socialni razvoj vsake države. 2.7 Delitev gospodarske kriminalitete Delitev gospodarske kriminalitete je odvisna od meril in dejavnikov, ki jih upoštevamo pri delitvi na različna področja. V Republiki Sloveniji se na strokovnem področju obravnavane gospodarske kriminalitete pojavlja naslednja delitev: 2.7.1 Kriminaliteta javnega sektorja Kriminaliteta javnega sektorja zajema kriminalna dejanja v javnem sektorju, kot so občine, javni zavodi, državni skladi in druge državne in paradržavne institucije in zavodi. 2.7.2 Poslovna kriminaliteta V poslovno kriminaliteto spadajo vsa kriminalna dejanja, kjer se kot storilci ali oškodovanci pojavljajo fizične ali pravne osebe iz področja gospodarske dejavnosti. 2.7.3 Finančna kriminaliteta Med finančno kriminaliteto štejemo vsa kriminalna dejanja, ki so bila kakorkoli povezana s finančnimi institucijami in katerih predmet so bila finančna sredstva v katerikoli pojavni obliki. Vsaka oblika gospodarske kriminalitete ima svoje značilnosti in posebnosti, katerim se prilagajajo tudi preiskovalne metode. Prav gotovo pa je finančna kriminaliteta izmed vseh treh oblik najbolj kompleksna in s tem tudi najtežja za odkrivanje in preiskovanje. V nadaljevanju je za lažjo predstavitev delitve le-ta prikazana tudi grafično.

14

Slika 1: Delitev gospodarske kriminalitete

GOSPODARSKA KRIMINALITETA

KRIMINALITETA

JAVNEGA SEKTORJA

POSLOVNA

KRIMINALITETA

FINANČNA

KRIMINALITETA

Vir: lasten vir. Pojmovno lahko finančno kriminaliteto enačimo z gospodarsko kriminaliteto v finančnih institucijah, saj zajemata isto vsebinsko področje. Kazniva dejanja, ki spadajo med finančno kriminaliteto so naslednja:

kaznivo dejanje pranje denarja, kaznivo dejanje organiziranje denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo, kaznivo dejanje zlorabe notranje informacije, kaznivo dejanje preslepitev, storjenih na škodo finančnih institucij, kazniva dejanja računalniške kriminalitete, druga gospodarska kazniva dejanja, storjena znotraj bank in drugih finančnih

institucij. 2.8 Razlogi za nastanek finančne kriminalitete Pri obravnavi vzrokov za obstoj finančne kriminalitete izhajamo iz preprostega psihološkega dejstva, ki izhaja iz človekovega ravnanja v smislu pridobivanja vedno novih oblik premoženja. Vsak človek oziroma vsaj velika večina ljudi je s psihološkega vidika nagnjena k pridobivanju vedno novih vrst dobrin in bogastva, čeravno za preživetje niso več nujno potrebna. V nekateri tuji literaturi takšno ravnanje človeka imenujejo tudi pohlep. Vplivne dejavnike, ki vplivajo na intenzivnost izvrševanja kriminalnih dejanj na področju finančne kriminalitete, pa lahko razdelimo v štiri skupine:

dejavniki »finančnega trga«, dejavniki »oškodovancev«, dejavniki »storilcev«, dejavniki »oblasti«.

15

Vsako skupino dejavnikov, ki so razlogi za nastanek finančne kriminalitete, bomo še podrobneje opredelili, ter jih za boljšo preglednost še grafično opredelili. 2.8.1 Dejavniki finančnega trga Dejavniki finančnega trga vplivajo na ravnanje storilcev, kakor tudi na žrtev finančne kriminalitete. Med te dejavnike lahko štejemo:

razvoj finančnega trga z vedno novimi oblikami finančnih storitev in finančnih instrumentov ob vedno bolj prisotni informatizaciji poslovanja finančnih institucij,

kompleksnost novih finančnih storitev in instrumentov, relativno nizka obrestna mera za plasirana sredstva komitentov finančnih institucij, vedno večji dobički finančnih institucij, razlike med bogatimi in revnimi se večajo.

2.8.2 Dejavniki oškodovancev Dejavnike, ki vplivajo na ravnanje bodočih oškodovancev na področju finančnega kriminala, lahko opredelimo na naslednje:

pohlep po denarju in nevoščljivost povzročata »slepoto« pri bodočih oškodovancih, vsak misli, da bo bolj zvit in pametnejši kot zakonitosti finančnega trga, v primeru sumljivega izvora denarnih sredstev oškodovanca, ki jih je izgubil, se

redko odloča za prijavo kriminalnega dejanja, sramovanje žrtev finančne kriminalitete pred organi odkrivanja in pregona.

2.8.3 Dejavniki storilcev Dejavniki, ki so značilni za ravnanje storilcev finančne kriminalitete so naslednji:

izredno dobra organiziranost storilcev, ni potrebe, da je storilec fizično prisoten v državi, kjer vrši kriminalno dejanje, saj

finančna kriminaliteta ne pozna meja, storilci uporabljajo posebne tehnike in znanja, komunikacije in finančne transakcije so enostavnejše, njihov pristop je seriozen (deluje resno).

2.8.4 Dejavniki oblasti Dejavniki oblasti imajo pomemben vpliv predvsem na ravnanje storilcev finančne kriminalitete, ki se za svoja ravnanja odločajo tudi zaradi dejstva, da je malo število storilcev kaznovanih. Dejavniki oblasti so naslednji:

policija, tožilstva in sodstvo so preobremenjeni, ni političnega interesa za boj proti finančnemu kriminalu, težavne in dolgotrajne mednarodne pravne pomoči in sodelovanje med organi

odkrivanja in pregona, nizki delež odkritih, predvsem pa kaznovanih storilcev finančne kriminalitete,

16

nizke zagrožene in izrečene kazni, glede na veliko premoženjsko škodo in pridobljeno korist na področju finančne kriminalitete,

pomanjkljiv nadzor v finančnih institucijah in nad njimi, pomanjkljivo znanje in slaba tehnična podpora organov skrivanja, pregona in

sodstva.

Slika 2: Razlogi za nastanek finančne kriminalitete

RAZLOGI ZA NASTANEK FINANČNE

KRIMINALITETE

DEJAVNIKI FINANČNEGA

TRGA

DEJAVNIKI OŠKODOVANCEV

DEJAVNIKI STORILCEV

DEJAVNIKI OBLASTI

Vir: lasten vir.

17

3 Korupcija O obstoju korupcije lahko govorimo od začetka ustvarjanja presežne vrednosti. Zloraba javne moči obstaja, odkar obstaja moč družbe. Korupcija ima večinoma negativne učinke, kot so ustvarjanje odvisnosti, brezposelnost, škodovanje ugledu države in njenim državljanom ter podobno. Glede na njene posledice ter vpliv, ki ga le ta ima na gospodarstvo in podjetništvo, jo tudi kriminalisti opredeljujejo kot najbolj ogrožajočo kriminaliteto. To je tudi naš glavni motiv pri raziskovanju tega pojava, saj se bomo v nadaljevanju nagibali predvsem k posledicam, ki jih le-ta ustvarja. Korupcija obstaja v družbi že od nekdaj. Je pojav, ki ga je družba vedno zanikala, najdemo pa ga povsod po svetu. Zagotovitev potreb in pohlep sta dejavnika, ki potiskata posameznika v skušnjavo, da izkoristi vse možnosti, ki se mu na takšen ali drugačen način ponujajo. V zgodovini človeštva ni bilo družbe, ki ne bi poznala korupcije. Posamezniki so že od nekdaj s podkupovanjem dosegali prednosti in posegali po sicer nedosegljivih dobrinah in možnostih (Dobovšek 2002, 17). V tranzicijskih državah, kamor nedvomno spada tudi Slovenija, je potrebno pojav korupcije podrobno proučiti, saj korupcija kot fenomen lahko predstavlja resen problem v vsaki družbi (ibid., 17). 3.1 Definicija korupcije Danes obstaja v svetu veliko definicij korupcije, ki skušajo ta fenomen različno opredeliti. Beseda korupcija (latinsko corruption) pomeni pokvarjenost, sprijenost, nepoštenost. Povezujemo jo z zlorabo položaja moči, z neupravičenim pridobivanjem koristi, etično destruktivnostjo, prikritostjo dejanj in težavnostjo dokazovanja (Pagon in Lobnikar, 2001). Korupcija pomeni protizakonito, nepošteno vedenje oseb, ki jo izvajajo, predstavlja izsiljevanje, poneverjanje, moralno pokvarjenost in izkoriščanje prijateljskih in družinskih zvez pri napredovanju. Imenovali bi jo lahko tudi zmaga lakomnosti nad poštenostjo, kjer se kot žrtev korupcije pojavlja družba kot celota. Korupcija zmanjšuje gospodarsko rast, povečuje revščino, znižuje kakovost storitev, izčrpava javne vire in posledično spodkopava verodostojnost politike, vpliva na procese odločanja, ter destabilizira demokratične sisteme (Dobovšek 2005, 4). 3.2 Pojavne oblike korupcije Zaradi večplastnosti pojava korupcije je potrebno nanjo gledati z več vidikov. Upoštevati je treba, da se obseg in narava korupcije med državami precej razlikujeta, kar je odraz različne tradicije in zgodovinske dediščine. Dejanja korupcije se lahko izvajajo v matični ali tuji državi, lahko se izvajajo v javnem ali zasebnem sektorju, v gospodarstvu ali negospodarstvu, v politiki, parlamentu, torej povsod, kjer obstaja interes oziroma kjer dejanje korupcije prinese korist obema (običajno sta dva) udeležencema.

18

Za boljše poznavanje pojma korupcije, si moramo najprej ogledati njene pojavne oblike. Preko različnih klasifikacij korupcije lažje dojamemo nekatere značilnosti posameznih oblik korupcije.(Dobovšek 2002, 48) pravi: Najbolj enostavna delitev je delitev korupcije na majhno (petty) in veliko (grand) korupcijo. Le-ta je veliko nevarnejša od male korupcije, saj se odvija na višjih ravneh sistema. Vzorec je značilen za moderne zahodne družbe, kjer prevladuje predvsem korupcija političnih in ekonomskih elit. Na gospodarsko rast najbolj vpliva velika korupcija. Pod tem pojmom najpogosteje razumemo zlorabo javnega interesa za zasebno korist. Podkupovanje se lahko pojavlja na treh nivojih (Dobovšek 2002, 46-47) in sicer na mikro, srednjem in makro nivoju. Prikazana delitev omogoča ocenitev nivoja korupcije, obliko korupcije ter oblikovanje strategije za njeno odpravljanje. Učinkovito odpravljanje pa ne sme obravnavati le eno obliko korupcije, saj lahko korupcija ogroža posameznika, državo ali globalno skupnost in glede na to je potrebno oblikovati primerno strategijo. 3.2.1 Nivoji korupcije Spodnja tabela omogoča preglednejši prikaz nivojev korupcije, katerih razumevanje ima velik pomen pri samem odkrivanju in preprečevanju korupcije. Pomembno je namreč vedeti na katerem nivoju prihaja do korupcije, saj se temu prilagaja strategija, s katero se skuša korupcijo odpraviti, kar kot zelo pomembno izpostavlja tudi Dobovšek (2005, 27).

Tabela 1: Nivoji korupcije Nivo Mikro Makro Srednji

Akterji Državuslužzdravslužb

ji nacionalnih in intljani nasproti najnižjim javnim bencem v institucijah kot so: stvo, šolstvo, policija, upravne e,...

Mali in srednji poslovneži nasprnivoju vladnih uslužbencevavtoritetam in funkcionarjem,...

oti srednjemu , lokalnim

Najvišji manager epodjetij, naspruslužbencem, polnadzornim telesom,...

oti najvišjim itikom, državnim

Pomen in oblike Znese imerljiv s plačo nižjega državnega uslužbenca, darila za ind

Količina denarja variira v rangihdo tisoče dolarjev, lahko tudi

ice korpk denarja pr

ividualne usluge ali olajšave,...

od nekaj sto provizija od

Delež v pogodbi, deln

pogodb, poslovnih namigov, nezaitd.

konitih licenc

ošzipendije za otroke uslužbenc

rtnerstva, dostop delovnih mest, pastrok, itd.

Raziskave o korupciji Javno o točtemat .. ve o iz

stmnenje, razpravljanje v skupini no določenih temeh v različnih skih krogih,.

Študije po posameznih podromize, študije primerov, poslovnežev, razpra

čjih, okrogle anketiranje

boljšavah in

Okrogle mize s sodelovanjem

sodelovanju institucij, promoviraobnašanja,...

nje kodeksov

rocenitve obstoječih procesov s stranstrokobnjakov, s predhodno listo

nja vpletenih, somožnostspraševa dmediji,...

Prihodnje delovanje Skrbnprimer odbudnega sistema govorjenja in prijavljanje korupcije, izgradnja standardov in kodeksov za javne uslužbence,...

in razkritje pa in podrobna izdelava nega sp

Prejšnji ukrepi in uskladitev predpsistemov, uvajanje transparodgovornosti,...

isov, revizija entnosti in

Prejšnji ukrepi ogospodarstvom, pnad sredstvi, prijavljanje premo

olitiko in upravo,preglednost nad ženjskega stanja,...

Vir: po Jandosovi v Do

mikro povezana z majhnimi darili javnim uslužbencem za jpogosteje se pojavlja med

ntacijo in izdajo dovoljenj. Pri omenjeni korupciji je arilo zgolj osebne narave in zajema predvsem javne uslužbence nižjih nivojev. Korupcija

bovšek 2005.

nivoju jeKorupcija na dejavnosti, ki bi jih morali opraviti že po svoji dolžnosti. Nauslužbenci, ki se ukvarjajo z dokumed

19

na mikro nivoju se lahko hitro razširi, saj so ljudje do takšne korupcije strpni in lahko postane del vsakdanjih običajev. Korupcija na srednjem nivoju zajema javne uslužbence na višjem nivoju. Najbolj pa se lahko razširi na lokalnem nivoju. Manjši podjetniki ali interesne skupine ponujajo podkupnine, ki dosegajo vrednost nekaj do več deset povprečnih plač, odvisno od tega, oliko oseb je vpletenih. Javnost je nestrpna do takšne oblike korupcije, saj jo šteje za

čje investicije. Takšne vrste korupcija je bolj ali manj tabu tema v ržavah, njen vpliv pa je velik, saj so vanjo vpleteni vodilni v večjih podjetjih, najvišji, ki

učinek na družbo zelo velik predvsem na ekonomskem odročju. Kot rezultat takšne korupcije dobimo, namesto pravične konkurence zasnovane

redvsem v tranzicijskih državah je politično korumpiranje državnih služb zelo zmahnjeno.

rez primerne pozornosti in efektivnih ukrepov se lahko korupcija pojavi prav povsod. edavno je bilo tako odkritih tudi nekaj afer v Svetovni banki, Združenih narodih in

aže, da je prav vsaka družba in rganizacija dovzetna za korupcijo, tudi tiste, v katerih je sistem nadzora dobro razvit.

rok ojava korupcije v slabo organiziranih institucijah in neučinkovitih ekonomskih sistemih.

ajnižjimi, kljub temu, da je javni sektor ogromen. Ti primeri nam jasno kažejo, da velikost javnega sektorja ni tisti faktor, ki bi povzročal večjo stopnjo korupcije, temveč gre

knepošteno in nemoralno. Korupcija na makro nivoju je povezana s sprejemanjem strateških odločitev in zakonov, vezana je na vladna naročila, sklepanja pogodb za večja dela v državi, kot na primer ceste, infrastruktura in ostale vedodločajo v državnih institucijah in politiki. V državi se tako namesto zdrave konkurence, temelječe na kakovosti, ceni in inovaciji, pojavljata nepotizem in podkupovanje, kar lahko pripelje do razpada gospodarstva. Medtem ko so druge oblike korupcije ponavadi velikokrat omenjane v medijih in razpravah, in si vlade prizadevajo za njeno odpravljanje, je makro nivo korupcije še vedno tabu tema, kljub temu, da je njen pna ceni, kvaliteti in inovacijah, stanje, kjer korupcija vodi do tekmovanja v podkupovanju in stroškovno neučinkovitih procesih. To škodi trgu in odvrača nove investicije (Dobovšek 2002, 47). Izmed navedenih nivojev korupcije je torej korupcija na makro nivoju najnevarnejša oblika, saj je povezana z vladnimi naročili, politiko v državi in jo je zato težko odkriti in dokazati. Pra 3.3 Vzroki za nastanek korupcije in njene posledice BNdrugih multilateralnih in bilateralnih organizacijah, kar ko Sullivan (2004, 6) poudarja, da je bistvenega pomena, da pred predlaganjem projektov, ki bili ustrezni za preprečevanje korupcije, razumemo naravo in korenine samega pojava. Čeprav obstajajo kulturne razlike med državami, lahko rečemo, da je primarni vzp Ena od teorij trdi, da je veliko večja verjetnost, da države z velikim javnim sektorjem dosegajo višjo raven korupcije. Na drugi strani pa primeri držav, kot so Singapur, Finska in Švedska, jasno zanikajo to teorijo. V omenjenih državah so korupcijski indikatorji med n

20

za pomanjkanje dobrega upravljanja. V nadaljevanju so izpostavljeni nekateri izmed najbolj vidnih razlogov za nastanek in razvoj korupcije (Sullivan et al. 2004, 6):

Nejasni, kompleksni in pogosto spreminjajoči se zakoni in predpisi Priložnosti se pojavljajo v neučinkovitih sistemih, kjer podjetja iščejo načine, kako se izogniti neučinkovitosti. Korupcija preprosto cveti v sistemih, kjer so neprimerni, nejasni, pretirani in večkrat spreminjajoči se predpisi in zakoni. Tržni zakoni in carinski postopki v

zvijajočih se državah so zelo dober pokazatelj, kako kompleksni zakoni povzročajo kor ušajo pridobiti

ti, kar jim omogoča prikrivanje korupcije. S tem, ko zavračajo prikazovanje odatkov ali pa preprosto prikazujejo neresnične podatke, jim je omogočeno zlorabljanje

sist viti mehanizme, ki bi zagotovili

ične stranke obtožene sodelovanja v rotizakonitih političnih podporah. Protizakonite politične donacije v osnovi ovirajo razvoj

pro .

ke plače so pogosto odgovorne za drobno korupcijo na lokalni vni. V takšnem okolju prevladuje mnenje, da so plače javnih uslužbencev, ki so nižje v

prim ravične« in se zato uslužbenci počutijo prisiljeni v

topke registriranja podjetij, vendar takšna zakonodaja ni nikoli veljavljena. To pomanjkanje uveljavljanja zakonov ustvarja dvojne sisteme, kjer so

pra no je, da

raupcijo. Restriktivne tržne politike pogosto silijo podjetja, da posk

prednostno obravnavanje (npr. pridobitev izvozne licence) s podkupovanjem carinskih uslužbencev.

Pomanjkanje transparentnosti in odgovornosti Ko država nima mehanizmov, ki bi zagotavljali odgovornost državnih uslužbencev, ostanejo le-ti pogosto na svojih delovnih mestih ravno zaradi pomanjkanja transparentnosp

ema brez pomembnih posledic. Potrebno je razdelovanje javnih uslužbencev v interesu državljanov.

Politični prispevki Afere, povezane s politično korupcijo, niso omejene le na države v razvoju. V zadnjih nekaj letih so bili v industrijsko najbolj razvitih državah, kot so Francija, Nemčija in Združene države Amerike, politiki in določene politp

stih konkurenčnih trgov

Nizke plače javnih uslužbencev Medtem, ko mnoge raziskave kažejo, da povišanje plač javnim uslužbencem ne zadostuje za znižanje korupcije, pa je dejstvo, da nizke plače silijo določen procent javnih uslužbencev h korupciji. Nizra

erjavi s privatnim sektorjem, »nepkorupcijo, da bi stvari bile bolj »pravične«.Tako se vrtimo v začaranem krogu, kjer vlada ne more plačati višjih plač, ker nima dovolj sredstev, kajti denar, ki naj bi ga država prejela od privatnega sektorja preko licenc, taks in drugih oblik, konča v žepih javnih uslužbencev zaradi korupcije.

Neustrezno, nezadostno in nepravično uveljavljanje zakonov in predpisov Danes obstaja že veliko primerov držav, ki so sprejele zakonodajo, ki naj bi omejevala korupcijo ali izločila enega od virov korupcije, npr. z izvajanjem zakonov, ki bi poenostavili posu

vilne regulative na mestu, vendar korupcija vseeno prevladuje. Omembe vredso ravno agencije, ki izvajajo zakonodajo tiste, ki spadajo med najbolj koruptivne; to še posebej velja na lokalni ravni, saj so ljudje velikokrat pripravljeni plačati manjšo podkupnino, kot da bi bili izpostavljeni pravnemu postopku.

21

Prešibko kaznovanje prekrškov Ko kazenski sistem ni učinkovit in pravni sistem deluje prepočasi pri izvajanju kazenskih postopkov, je možnosti za razvoj korupcije več. Tako tudi korupcija sama, posebej še politična korupcija, povzroča oslabitev kazensko-izvajalnega sistema. To se dogaja v

rimerih, ko imajo javni uslužbenci možnost izvajanja medsebojnih uslug z namenom prik a ešibko kaznovanje prekrškov pospešuje korupcijo,

je. To pomeni, a kljub temu, da imajo nekateri posamezniki korist od korupcije, je le-ta na dolgi rok

ljanje različnih licenc manj primernim odjetjem. Tako nekatera podjetja ne reinvestirajo dovolj velikega deleža profitov, ker

pre v primeru uspešnega poslovanja toliko bolj pod

ladne uslužbence, da sprejmejo »primerne« pravilnike.

ako prihaja do protekcionizma in delkov slabše kakovosti, kar pomeni zniževanje učinkovitosti, produktivnosti in

kon o, potrošnik.

i v tranziciji 2001«.

priv nja korupcije. Kljub temu, da pr

se moramo lotiti reševanja tega problema z obširno, sistematično reformo. Vprašanje, zakaj se boriti proti korupciji, nas spremlja skozi različne razprave v posameznih institucijah. V mnogih državah je korupcija povsem institucionalizirana, zato se vsakodnevni boj zdi bolj pomemben kot dokončna zmaga. Če gledamo na korupcijo z ekonomskega stališča, pomeni le-ta veliko več kot samo napačno obnašandstrošek za družbo, tako za privatni sektor kot tudi za vlado. Korupcijo je potrebno izkoreniniti, ker povzroča (Sullivan e tal. 2004, 4):

Nepravilno razporejanje resursov Viri, ki bi lahko bili namenjeni produkciji dobrin ali storitev, so pogosto namenjeni korupciji. To vključuje direktne vire, povezane z denarnimi prenosi, in posredne, kot so ohranjanje stikov z vladnimi uslužbenci ali zagotavp

prosto ni motivacije, saj vedo, da bodoudarom različnih uradnikov, ki pridejo po plačila za npr. nepotrebne dovolilnice; s tem se sredstva nepravilno alocirajo, se ne reinvestirajo, kar posledično znižuje rast.

Pospeševanje napačne usmeritve, pasivne politike in pravil V mnogih korumpiranih sistemih zakonodajalci pogosto zastavljajo politiko zakonov in pravil tako, da niso usmerjeni v izboljšanje splošnega ekonomskega ali političnega stanja, temveč v korist manjšine, ki je blizu tistim, ki sprejemajo odločitve, ali tistim, ki podkupijo v

Zniževanje konkurence in učinkovitosti Javni uslužbenci, ki zahtevajo podkupnino za svoje storitve, omejujejo število podjetij, ki vstopajo na trg. V mnogih primerih podjetja, ki niso pripravljena plačati podkupnine konkretni osebi, vstopajo v drugačne korupcijske posle. Tiz

kurence. V splošnem pa je tisti, ki utrpi škod

Nižje investicijske ravni Korupcija ima negativen vpliv tako na domače kot na tuje investicije. Investitorji se bodo v končni fazi izogibali okolja, v katerem se korupcija naglo širi, ker povečuje stroške poslovanja, kar kaže tudi spodnja tabela 2 iz raziskave »Narod

22

Tabela 2: Korupcija in tuje direktne investicije (FDI) v centralni in vzhodni Evropi

DRŽAVA

STOPNJA KORUPCIJE

2001

FDI 1998-2000

($ mio)

FDI per capita 2000

($)

FDI per capita 1989-2000 ($)

Nizka stopnja korupcije Slovenija 2.00 1,534 67 768 Poljska 2.25 29,052 240 751 Madžarska 3.00 19,420 164 1,935 Povprečje 157 1,151

Srednja stopnja korupcije Češka 3.75 21,673 139 1,027 Slovaška 3.75 3,611 278 669 Hrvaška 4.50 4,085 167 907 Romunija 4.50 6,768 45 303 Bolgarija 4.75 3,308 120 407 Makedonija 5.00 437 85 219 Povprečje 139 589

Visoka stopnja korupcije Albanija 5.50 546 27 161 Bosna 5.75 307 27 71 Jugoslavija 6.25 118 11 13 Povprečje 22 82 Vir: Sullivan et al. 2004, 3.

Zniževanje proračunskih prihodkov za osnovne dobrine in storitve Izmikanje davkom je ena od največjih groženj pridobivanja javnega prihodka v državah s široko razvito korupcijo, ker nekatera podjetja ne prijavljajo svojih prihodkov in posledično ne plačujejo davkov. Ravno tako pa bodo tudi vsa ostala podjetja raje plačevala podkupnino, kjer se le pojavi priložnost za takšno dejanje, kot pa davek.

Zniževanje stopnje rasti Korupcija škodi malim podjetjem zaradi povzročanja visokih stroškov (čas in denar), ki jih le-ta težje vzdržijo v primerjavi z velikimi podjetji. Problem manjših podjetij je, da imajo manj možnosti izogibanja korupciji, saj delujejo v zelo konkurenčnem okolju in zaradi tega ne morejo prenesti stroškov na potrošnika. Boj za obstoj je zelo velik in v mnogih državah so ravno mala podjetja tista, ki so vir gospodarske rasti.

Povečuje nepravično javno porabo Kadar obstaja možnost za neposredno korist zaradi dodelitve delovne pogodbe, bodo javni uslužbenci spodbujali takšne javne investicije, kolikor je to le mogoče. V mnogih primerih takšni posli ostanejo nedokončani, ker so sredstva ukradena.

23

Zniževanje produktivnosti in odvračanje inovacij V koruptivnih sistemih posamezniki in podjetja porabijo veliko več časa in sredstev za korupcijo (podkupovanje, ohranjanje stikov, idr.) kot pa za rast oziroma povečanje aktivnosti. Korupcija tudi odvrača inovacije, ker v takem sistemu primanjkuje ustreznih zakonov varovanja avtorskih pravic.

Povečanje stroškov poslovanja Stroški poslovanja se dvignejo zaradi plačevanja korupcijskih plačil, kar pa se seveda prenese na potrošnike preko višjih cen, izdelkov nižje kakovosti, ali pa služijo podjetjem kot ovira za vstop konkurence na trg.

Zniževanje števila zaposlenih v privatnem sektorju S siljenjem podjetij v neformalne sektorje, ustvarjanjem vstopnih omejitev in povečevanjem stroškov poslovanja, korupcija v osnovi zniža število zaposlenih v privatnem sektorju, ker je majhna verjetnost rasti in širitve.

Zniževanje pomena pravnega sistema Korupcija ustvari okolje, kjer vladni uslužbenci niso odgovorni za svoja dejanja. Prav tako zakoni in pravilniki v korumpiranem sistemu niso izvedeni konsistentno in pravično.

Povečanje revščine in neenakosti Korupcija znižuje možnosti višjega zaslužka revnih zaradi manjših možnosti zaposlitve v privatnem sektorju. Tako tudi omejevanje sredstev za javni sektor omogoča korupciji povečanje neenakosti, kar omejuje dostop do osnovnih storitev, kot sta zdravstvo in izobraževanje.

Oviranje demokratičnih, tržno orientiranih reform Za uspeh in vzpostavitev sistema je potrebno ustanoviti takšne institucije, ki bi uspešno izvajale reforme. Korupcija ovira ustanavljanje teh institucij in povzroča nelojalnost ljudi demokratičnemu sistemu oziroma njihovo sodelovanje.

Povečanje politične nestabilnosti Zelo razširjena korupcija prispeva k politični nestabilnosti, saj so državljani spodbujeni, da odstranijo vodilne osebe, ki so podlegle korupciji in dejansko ne morejo predstavljati interese državljanov.

Prispeva k visoki stopnji kriminala Korupcija je osnova za sisteme z nizko stopnjo izvajanja pravnih predpisov, upoštevanja zakonov in povzroča, da pravno-zakonski sistem ni učinkovit. Je tudi glavni razlog za nastajanje in povečanje organiziranega kriminala.

24

4 Korupcija in gospodarska rast V zadnjem desetletju je problem korupcije pritegoval veliko pozornost javnosti. Veliko mednarodnih in regionalnih organizacij priznava korupcijo in slabo upravljanje države kot glavni dve oviri ustvarjanja dobre države (ang. good-policy making). Sedanje zavzemanje držav za boj proti korupciji je predvsem posledica boljšega razumevanja posledic, ki jih prinaša korupcija (Tanzi, Davoodi 2000, 3). Vse več ekonomistov se ukvarja z vprašanjem vpliva korupcije na gospodarsko rast. Iz raziskave avtorjev Graya in Kaufmanna (1998), v kateri so bila zajeta opažanja državnih uslužbencev iz več kot 60-ih držav v razvoju, izhaja, da je korupcija največja ovira razvoju in gospodarski rasti. Na eni strani poznamo avtorje kot so Tanzi (1997), Mauro (1995), Shleifer in Vishny (1993), ki poudarjajo negativno povezavo med korupcijo in gospodarsko rastjo v določeni državi. Avtorji izpostavljajo, da pojav korupcije spreminja cilje in strategije neke države, vzpostavi prerazdelitev sredstev iz javnih v zasebne namene, kar povzroča izgubo celotni družbi. Zagovorniki korupcije trdijo, da ima korupcija celo pozitiven učinek na gospodarsko rast. Huntington (1968), Friedrich (1972) in Nye (1989) pravijo, da v primeru neučinkovitih in nepravičnih državnih omejitev, korupcija obide regulacije države z nizkimi stroški. Korupcija tako izboljša učinkovitost državnega sistema, sprosti državne omejitve in posledično izboljšuje gospodarsko rast. Dodaten argument o pozitivnem vplivu korupcije vidi v podkupninah » hiter denar« (ang. speed money). Pojem »speed money« pomeni določen znesek podkupnine, ki spodbudi določenega uradnika k delovanju. Brez tega se kolo birokracije ne vrti oziroma če se, se s prevelikimi zaostanki, kar ekonomiji povzroča veliko škodo. Podkupnine skrajšujejo tako imenovano »čakanje v vrsti« (ang. standing in line), saj se preko njih izognemo obsežnim administrativnim proceduram (Mendez, Sepulveda 2000, 2-3). Uslužbenci, ki prejemajo podkupnine, delajo zaradi tega bolje in skrajšajo se postopki birokracije. Ta vidik je bil v letih dopolnjen z bolj realističnim pogledom na korupcijo. Podkupovanje ni način izognitve državnim omejitvam ter ustvarja uničujoče okolje, kar lahko vodi v razpad gospodarstva. Korupcija jemlje sredstva, ki bi bila drugače porabljena za razvoj, in spodkopava sposobnost vlad, da zagotovijo delovanje temeljnih ustanov. Prav tako odganja tuje investicije in tujo pomoč ter vzpodbuja nepravičnost. Empirične raziskave so dokazale negativno povezavo med pojavom korupcije in gospodarsko rastjo, kar je v nasprotju z zgornjimi trditvami. V nadaljevanju bomo predstavili argumente, ki opredeljujejo negativno povezavo med pojavom korupcije in gospodarsko rastjo. Strnili bomo spoznanja Tanzija, Davoodija in Zhanga o načinih in poteh, preko katerih korupcija vpliva na dolgoročno rast v državi

25

(Tanzi, Davoodi 2000; Tanzi, Davoodi 1997; Zhang 2000). Znaten je vpliv korupcije na podjetja. Tukaj velja še posebej poudariti različen vpliv glede na velikost podjetij. Posebej uničujoče posledice ima na mala podjetja. Naslednji učinek korupcije je na investicije, kjer bomo posebej poudarili vpliv na javne investicije. Korupcija negativno vpliva tudi na alokacijo znanja, izkrivlja državno potrošnjo ter zmanjšuje učinkovitost državnih pomoči tujim državam. 4.1 Korupcija in rast podjetij V preteklosti so velika podjetja predstavljala najpomembnejši vir gospodarske rasti, ustvarjala so veliko novih delovnih mest in bila vir inovacij. Kakorkoli pa se je to v zadnjih letih spremenilo in se vse več pozornosti usmerja na mala in srednje velika podjetja2 ter njihov prispevek h gospodarski rasti, ugotavljata Tanzi in Davoodi (2000, 6). Empirične raziskave izvedene s strani držav OECD v zadnjem desetletju, potrjujejo zanimiva dejstva povezana s spremenjeno percepcijo vloge malih in srednje velikih podjetij v določeni ekonomiji. (Tanzi, Davoodi 2000, 6-8) opredeljujeta sledeča dejstva:

Majhna in srednje velika podjetja vsebujejo manjšo dodano vrednost v ekonomiji v primerjavi z večjimi podjetji, zaposlujejo pa večji del delovne sile in ustvarjajo večino novih delovnih mest v določeni državi.

Majhna in srednje velika podjetja so prisotna predvsem v delovno intenzivnih

panogah.

Majhna in srednje velika podjetja so produktno inovativna, medtem ko so večja podjetja procesno inovativna podjetja, saj slednja dominirajo v procesnih inovacijah zaradi večjih vlaganj v raziskave in razvoj.

Majhna in srednje velika podjetja se spopadajo z večjimi finančnimi omejitvami.

Večja podjetja imajo lažji dostop do trga kapitala. V ZDA majhna in srednje velika podjetja prispevajo polovico dodane vrednosti v ekonomiji z uporabo le 6% vseh finančnih sredstev.

Doprinos majhnih in srednje velikih podjetij h gospodarski rasti se v času recesije

gospodarstva bistveno ne zmanjša. Med recesijo v letih 90-93 na Švedskem, je bil delež novo pridobljenih zaposlitev v SME večji kot pa delež izgube delovnih mest.

Preživetje majhnih in srednje velikih podjetij ne temelji le na dostopu do finančnih

sredstev, ampak tudi na sposobnem vodstvu in managementu v samem podjetju. Prav tako pa je pomembno tudi okolje, v katerem podjetje deluje.

2 V originalu so majhna in srednje velika podjetja imenovana »Small and medium size enterprises (SME)«.

26

Zgornji opis vloge majhnih in srednje velikih podjetij v gospodarstvu ni omejen le na države OECD, ampak pokriva tudi tranzicijske države in države v razvoju. Vpliv korupcije se razlikuje glede na velikost podjetij, posebno močan je v majhnih in novo ustanovljenih podjetjih, kjer korupcija preprečuje rast podjetij in otežuje vstop novim podjetjem v panogo, kar dolgoročno zavira sile gospodarske rasti. Podrobneje je povezava med korupcijo, velikostjo podjetij in gospodarsko rastjo prikazana v nadaljevanju (ibid., 7-8). Velika podjetja so znana po tem, da se lažje znajdejo in branijo pred vplivom podkupljivih državnih uradnikov, saj imajo organizirane specializirane oddelke za odkrivanje in boj proti korupciji, poleg tega lahko izkoristijo svojo politično moč. Njihova velikost jim omogoča zavarovanje pred izsiljevanjem korumpiranih birokratov (ibid., 8). Korupcija povzroča majhnim in srednje velikim podjetjem velike stroške poslovanja, saj so prisiljeni plačevati podkupnine za pridobitev poslov. Na tak način izgubljen denar pa seveda ne pripomore k njihovi učinkovitosti ali dobičkonosnosti podjetja, so pa plačila bistvenega pomena za njihov obstoj na trgu. Podkupnine tako predstavljajo velik delež stroškov podjetja, kar jih lahko v končni fazi izpodrine s trga, saj delujejo v konkurenčnejšem okolju v primerjavi z večjimi podjetji (ibid., 8). Iz raziskave opravljene s strani EBRD in Svetovne Banke, ki je bila prvič opravljena leta 1999 izhaja, da majhna podjetja plačujejo podkupnine pogosteje kot pa večja podjetja, prav tako podjetja, ki na novo vstopajo na trg in pravkar privatizirana državna podjetja. V raziskavo, je bilo vključenih 3000 podjetij v 20-ih tranzicijskih državah. Rezultati kažejo, da podkupnine plačane s strani manjših podjetij znašajo približno 5% njihovega letnega dobička v primerjavi s 4% v srednje velikih podjetjih in malo manj kot 3% v velikih podjetjih (ibid. 8). Če povzamemo že ugotovljeno ugotovimo, da korupcija povečuje stroške podjetij in zmanjšuje njihovo dobičkonosnost, največji vpliv ima na mala podjetja. Prav mala podjetja pa so pomemben vir gospodarske rasti. Iz tega sledi zaključek, da takšne ovire ustanavljanju in delovanju takih podjetij lahko povzročijo zastrašujoče posledice na gospodarstvo (npr. naraščanje brezposelnosti). 4.2 Korupcija in investicije Večina ekonomistov in veliko ekonomskih teorij predpostavlja pozitivno zvezo med investicijami in gospodarsko rastjo. Iz tega izhaja, da vpliv korupcije na investicije dolgoročno učinkuje tudi na gospodarsko rast v ekonomiji (Tanzi, Davoodi 2000, 10). Avtorja nadaljujeta, da lahko korupcija prizadene celotne investicije, velikost in sestavo tujih neposrednih investicij, velikost javnih investicij ter učinkovitost investicijskih odločitev ter investicijskih projektov. V nadaljevanju pa, tako kot Paolo Mauro (1995), ki je v različnih raziskavah prikazal močan negativen učinek korupcije na delež investicij v BDP, izpostavita njegovo povezavo

27

korupcije in investicij. Ugotovil je, da zmanjšanje korupcije lahko statistično značilno poveča delež investicij v BDP. Padec investicij v BDP kot posledica korupcije pa negativno vpliva na gospodarsko rast. Mauro ocenjuje, da je zmanjšanje korupcije ekvivalentno dvema točkama v indeksu korupcije3, preko pozitivnega učinka na delež investicij v BDP, lahko poveča gospodarsko rast za približno 0,5%. Iz obravnave je izvzet vpliv korupcije na kvaliteto investicij. V primeru, da znižanje investicij izboljša kvaliteto investiranja, je pozitivni vpliv na rast še izrazitejši (ibid. 11). Z regresijsko analizo sta avtorja (Tanzi in Davoodi, 1997) dokazala, da je povečanje korupcije povezano z večjimi javnimi investicijami, z nižjimi javnimi dohodki, z manjšimi izdatki za vzdrževalna dela ter nižjo kvaliteto javne infrastrukture. Avtorja trdita, da korupcija povečuje javne investicije in hkrati zmanjšuje njihovo produktivnost. Javne investicije so v veliki meri manipulirane s strani državnih uradnikov. Testirala sta hipotezo, da ob predpostavki ceteris paribus višja korupcija pomeni tudi več javnih investicij. Da bi empirično potrdila ali zavrnila hipotezo, sta naredila regresijsko analizo, v kateri je bila odvisna spremenljivka delež javnih investicij v BDP, pojasnjevalne spremenljivke pa so poleg konstante vključevale še indeks korupcije, BDP per capita in delež državnih prihodkov v BDP. Analiza je potrdila, da višji indeks korupcije in s tem bolj korumpirano okolje vodi do višjega deleža javnih investicij. Rezultat je bil visoko (1%) statistično značilen. Kadar igra korupcija odločujočo vlogo pri izbiri projektov ali pridobitvi dovoljenj, lahko privede do tega, da so izbrani projekti sicer zgradijo, a se ne uporabljajo. Bili so le pot za pridobitev podkupnin, izbrano podjetje pa je pridobilo posel. Lahko privede tudi do tega, da so projekti kompleksnejši in večji kot bi bilo potrebno, zgrajeni so nekvalitetni projekti, ki bi potrebovali sprotno vzdrževanje in popravila, njihova kapaciteta pa je pod pričakovanji. Pojav korupcije ne zmanjšuje le stopnjo profita novejših državnih investicij, a vpliva tudi na stopnjo profita, ki jo prinaša obstoječa infrastruktura. Vzroki so naslednji:

Glede na to, da korupcija ni nov pojav, je velika verjetnost, da je bila že obstoječa infrastruktura v preteklosti zgrajena pod vplivom korupcije.

Višji državni izdatki za investicijske naložbe zmanjšujejo razpoložljiva sredstva namenjena drugim področjem v državi. Kot že poudarjeno so taka področja; izobraževanje, vzdrževanje in popravila. Pogosto prihaja do vlaganj države v nove projekte, medtem ko je obstoječa infrastruktura v zelo slabem stanju.

V primeru zelo razširjene korupcije v državi, se vzdrževalna dela namenoma opustijo, saj bo v ta namen potrebno ponovno graditi in tu je priložnost za pridobitev denarja s strani državnih uradnikov oziroma podjetij, ki bodo prevzela posel.

3 Indeks korupcije je izdelan iz neponderiranega povprečja razpoložljivih raziskav domačega javnega mnenja o ravni korupcije v določeni državi. Indeks sega od 0 (najbolj korumpirane države) do 10 (najmanj korumpirane države).

28

Bistvo navedenih primerov je prikazati njihov učinek, ki zmanjšuje gospodarsko rast v večji meri, kot nove investicije doprinesejo k rasti. Ob prisotnosti korupcije so investicije manjše, saj se podjetniki zavedajo, da bodo za uspešno izvedbo posla morali podkupiti uradnike ali pa jim celo zagotoviti udeležbo pri dobičku. To pa je tudi logična posledica tega, da podjetniki niso zainteresirani za investiranje. Zaključimo lahko z ugotovitvijo, da ima korupcija ogromno negativnih učinkov na več področjih v gospodarstvu, preko katerih v končni fazi zmanjšuje gospodarsko rast. Korupcija dolgoročno znižuje gospodarsko rast preko povečevanja javnih investicij, hkrati pa zmanjšuje njihovo produktivnost. Korupcija privede do nižje kakovosti obstoječe infrastrukture, kar povzroča višje stroške tako zasebnemu kot javnemu sektorju. 4.3 Korupcija in alokacija znanja, državna potrošnja in državna pomoč Korupcija vpliva tudi na alokacijo znanja v državi, spreminja sestavo državne potrošnje in državnih pomoči drugim državam. Velike finančne spodbude privabijo nadarjene in izobražene posameznike, da se ukvarjajo s tako imenovanimi »rent-seeking« dejavnostmi, kar velja za donosen posel. Pojem »rentseeking« označuje posebne dodatne napore posameznih interesnih skupin (npr. industrialcev), katerih višina koristi (npr. dobičkov) je odvisna od političnih odločitev v vladi. Gre torej za izvajanje političnih pritiskov na zakonodajalce. Podkupovanje in rent-seeking dejavnosti ponavadi povzročijo upoštevanja vredno škodo. Čas in sredstva preusmerijo daleč stran od produkcije uporabnih dobrin in storitev, kar dolgoročno negativno vpliva na gospodarsko rast in družbeno blaginjo. Uspešno promovirajo tisto ekonomsko politiko, ki moti oz. izkrivlja normalno ekonomsko delovanje družbe (Kolar 1994, 6). Neučinkovito alokacijo znanja lahko povežemo tudi s problemom majhnih in srednje velikih podjetij in njihovim potencialom za rast in razvoj. V podjetjih se managerji in vodstvo branijo pred »rent-seeking« dejavnostmi oziroma se ukvarjajo s podkupljivimi birokrati in tako neučinkovito izrabljajo svoj čas. Korupcija lahko privede do tega, da državni uslužbenci razporejajo državna sredstva na podlagi pridobitve priložnosti izterjave podkupnin, ne pa na osnovi družbene koristi. Veliki investicijski projekti, katere je težko kontrolirati, so izjemna priložnost za podkupovanje in rent-seeking. Mauro (1995) trdi, da korupcija vpliva na sestavo državne potrošnje. Država tako nameni manj sredstev za izobraževanje, zdravstvo, kot pa jih porabi za infrastrukturo ter druge velike projekte. Potrebno je poudariti, da korupcija znižuje kvaliteto infrastrukturnih projektov in javnih storitev. V državah v razvoju, ki pridobijo tujo pomoč, lahko korupcija zmanjša učinkovitost dobljenih sredstev. Sredstva se porabijo za podporo zapravljive in neproduktivne državne potrošnje. Države darovalke se vse bolj zavedajo problema korupcije in njene razširjenosti po svetu, zato postajajo vse bolj pozorne na dobro upravljanje države.

29

Korupcija posega tudi na področje davkov. Države izgubljajo davčne prihodke kot posledica davčnih utaj. Z zmanjšanjem davčnih prihodkov in povišanjem javnih izdatkov pa korupcija vodi do neizbežnih in škodljivih proračunskih posledic. Avtorja Vehovar in Jager (2003) ugotavljata pomemben odnos med kvaliteto upravljanja, gospodarsko rastjo in korupcijo. Pravita, da obstaja asimetričen odnos med kvaliteto upravljanja (ang. good governance) in gospodarsko rastjo. Čeprav raziskave potrjujejo, da obstoji močna pozitivna povezava med per capita dohodkom in kvaliteto upravljanja, ta pozitivna povezava ne obstoji tudi v obratni smeri, t.j. ne velja, da gospodarska rast avtomatično vodi k bolj kvalitativnemu upravljanju. Z drugimi besedami, države z nizko kvaliteto upravljanja ne bi smele pričakovati, da bo izboljšanje na tem področju prišlo kot neke vrste nujni stranski produkt hitrega razvoja. Prej velja obratno, šele prizadevanja za izboljšanje kvalitete upravljanja lahko privedejo do zvišanja stopnje gospodarske rasti. Torej je za izboljšanje kvalitete upravljanja potrebna stalna strateška intervencija države na tem področju. Ker predstavlja raven korupcije zelo pomemben del (in je hkrati odsev) kvalitete upravljanja je – če želimo izboljšati kvaliteto upravljanja in posledično ugodno vplivati na gospodarsko rast – nujno potrebna dolgoročna protikorupcijska strategija. Eden izmed vitalnih predpogojev za izboljšanje upravljanja v določeni državi je sprememba odnosa do tega vprašanja in sprejetje dolgoročne proti-korupcijske strategije ter okrepitev pravne države nasploh. Sprememba v to smer je nujno potrebna, med drugim tudi zaradi pomembnega pozitivnega učinka, ki ga ima zmanjševanje korupcije na gospodarski in družbeni razvoj. Korupcija torej omejuje rast s slabšo kakovostjo javnih storitev, upadom davčnih prihodkov, neučinkovitostjo mednarodne finančne pomoči in neupoštevanjem mednarodnih pravil in načel, neugodno razporeditvijo sposobnejših in izobraženih kadrov na mesta, kjer je dohodek zaradi korupcijskih metod višji kot sicer, manjšimi naložbami v področja z znano korupcijsko prakso in izkrivljeno sestavo proračunskih izdatkov (Šeme-Hočevar 1997, 13).

30

5 Korupcija v tranzicijskih državah Tranzicija je proces prehoda v gospodarskem smislu iz socialističnega v kapitalistični-tržni način gospodarjenja, v političnem smislu pa prehod iz enostranskega sistema v večstrankarski parlamentarni sistem. Največji problem je, kako spremeniti obstoječo lastninsko strukturo, ki bo odgovarjala tržnemu gospodarstvu (Dobovšek 2002, 51). Družbenoekonomske spremembe, zlasti propad institucij planskega gospodarstva, privatizacija in »osvoboditev« zasebne pobude, ter razmeroma postopno uvajanje ekonomskih reform, tržno usmerjenih institucij ter pravnega reda so vzpostavili odlične razmere za razmah korupcije v tranzicijskih državah (Giacomelli et al. 2005, 235). Interesi gospodarskih monopolov so se pokazali v financiranju političnih strank in odpravljanju konkurence. Vplivne skupine tako stremijo za ohranitvijo stanja, ki omogoča korupcijo in prelivanje dobičkov. Takšno stanje vodi v nemoč institucij za obvladovanje stanja v državi (Dobovšek 2002, 51). V večini teh držav je danes raven korupcije razmeroma visoka in pomeni eno izmed pomembnih zavor gospodarskega razvoja. Boj s korupcijo je namreč dolgotrajen proces, ki zahteva sočasno razvijanje ustreznega institucionalnega okolja, utrditev moralnih vrednot in civilne družbe. Preprečevanje korupcije je nedvomno izjemnega pomena za razvoj tranzicijskih držav in njihovo uspešno preoblikovanje v razvita tržna gospodarstva. Korupcija namreč slabo vpliva na gospodarsko aktivnost, vnaša neučinkovitost v razporejanje proizvodnih dejavnikov, razvoj podjetništva in zasebne spodbude ter s tem konkurenčnosti gospodarstva sploh, onemogoča učinkovito delovanje trgov, zlasti finančnih, ter zavira uveljavljanje pravil ter institucij v poslovni praksi (enforcement). Kar 79 od skupno 104 svetovnih držav v okviru raziskave EOS (Executive Option Survey) navaja korupcijo med prvimi tremi najpomembnejšimi ovirami za razvoj podjetništva; negativni vplivi se odražajo zlasti v naložbenih odločitvah (Giacomelli et al. 2005, 235-236; povz. po Kaufmannu 2005). Večina avtorjev in raziskovalcev so enotnega mnenja, da so države v tranziciji za korupcijo bolj ranljive v primerjavi z razvitimi državami. Razlog je verjetno prav v tem, da imajo razvite države že trdno postavljene mehanizme nadzora in kaznovanja korupcijskih dejanj. Institucije družbene infrastrukture (npr. parlament, vlada, policija, sodstvo, mediji) so v tranzicijskih državah disfunkcionalne. Zahodne države so menile, da je potrebna le tehnična pomoč, ki bo vdihnila življenje v že obstoječe institucije; da bodo sile trga prisilile te institucije v spremembe za usposobitev zadovoljevanja potreb družbe; da obstaja volja imeti boljše in delujoče institucije. Domneve zahodnih držav so bile napačne, saj je delovanje institucij v tranzicijskih državah počasno, neučinkovito, korumpirano, odločitve pa pogosto izkrivljene (Marinko 2002, 25). Najboljše sredstvo zoper birokracijo je politika prostega trga pravi Shleifer (1997, 20). Liberalizacija trgovanja učinkovito spodjeda moč vsakršnih uradnikov. Lastninjenje mestnih nepremičnin bo obvarovalo podjetništvo pred nenehnim izsiljevanjem lokalnih uradnikov, ki kot nekakšni veleposestniki z grožnjo, da bodo prostori spet postali njihova

31

last, iztisnejo iz žrtev podkupnino. Prosti trg vrednostnih papirjev bo omogočil zbiranje zasebnega kapitala in hkrati izničil vpliv birokracije, ki bedi nad podjetji in njihovim razporejanjem kapitala, liberalizacija pritoka tujega pa bo zlomila birokratski nadzor nad tujimi vlagatelji. Te reformne strategije bodo spodkopale vpliv birokracije in zmanjšale korupcijo. Še pomembnejše pa je, da bo cenejše poslovanje v posameznih območjih spodbudilo razvoj. Korupcija spodjeda zakonite gospodarske dejavnosti, krepi svojo moč, ko s podkupninami kupuje tudi politično moč. Za to pa so še najbolj primerne države z rastočimi gospodarstvi, kjer zaradi neurejenosti na razvijajočih se denarnih trgih in nedorečenosti splošne zakonodaje poniknejo nezanemarljive vsote sumljivega denarja. Nivo korumpiranosti pogojujejo tudi privatizacija in obstoj prevelike regulacije naravnih monopolov. Korupcija nevarno spodkopava pravila in temelje delovanja tranzicijskih držav ter ima uničujoče učinke na gospodarski in politični razvoj držav. 5.1 Razlogi za korupcijo v tranzicijskih državah Težko je najti pravi odgovor na vprašanje, kaj povzroča korupcijo. Nekateri pravijo, da je glavni vzrok revščina. Vendar vsi vemo, da se korupcija dogaja tudi v razvitih, bogatih državah, kar pomeni, da je revščina lahko le dejavnik, ki še dodatno pospeši razmah korupcije v neki državi in ne vzrok za nastanek le-te. Prej lahko rečemo, da je revščina v nerazvitih državah tudi posledica korupcije (Platan 1999, 41). Dejstvo je, da korupcija ne predstavlja enakega problema v vseh državah, zato je težko določiti pogoje, v katerih se bo razrasla. Če v državi pride do visoke stopnje korupcije, je to zanesljiv znak, da ima sistem v tej državi precej napak, vendar to ne pomeni nujno, da je v tej državi prišlo do popolnega političnega in družbenega razkroja (Acceto 2000, 321). Ker gre za kompleksen družbeni pojav, se vzroki za korupcijo običajno med seboj prepletajo in jih težko obravnavamo posamično. Različne empirične študije ugotavljajo, da se korupcija zmanjšuje z gospodarsko rastjo, enakostjo, ekonomsko svobodo, manjšo državno intervencijo, večjo učinkovitostjo državnih vlaganj (Mauro, 1997; Tanzi in Davoodi, 1997), neto pritoki kapitala in mednarodno menjavo (Wei, 1997 in 1999; Tanzi in Davoodi, 1997; Gupta in drugi, 1998). Med pomembne dejavnike, ki vplivajo na razvoj korupcije, avtorji uvrščajo še stopnjo demokratizacije institucij, svobode tiska, izobrazbo javnih uslužbencev, obilje naravnih virov in tudi določene kulturne dejavnike, na primer socialni kapital (Tanzi, 1999), hierarhičnost družbe, pomen materialnih dobrin in nagnjenost k tveganju (Giacomelli et al. 2005, 235). Treisman (2000) loči med temeljnimi dejavniki korupcije, ki so del tradicije držav in imajo načeloma dolgotrajnejši in močnejši vpliv, ter enkratnimi dejavniki, ki so rezultat nedavnih in hitrih družbenih sprememb. Na temelju daljše časovne vrste indeksov korupcije Transparency International(CPI) in Business International(BI) ugotavlja, da je raven korupcije razmeroma nižja v državah s protestantsko tradicijo, anglosaksonskim pravnim sistemom ter višjo stopnjo razvitosti gospodarstva. K zmanjšanju korupcije naj bi prispevali tudi zunanjetrgovinska odprtost in dolgotrajna (ne pa trenutna) demokratičnost

32

družbe. Avtor tudi ugotavlja, da je zaradi konkurence med različnimi ravnmi odločanja korupcija večja v federalnih državah kot pa v unitarnih. Kot pomembne dejavnike korupcije navaja še stopnjo državne intervencije in z njo povezano razpoložljivostjo naravnih virov v državi ter etnično razdeljenostjo družb (ibid., 236). Korupcija torej lahko izvira že iz samega sistema države, to velja še posebej, ko je ekonomski in politični položaj države slab, kajti v takšen primeru tudi mehanizmi nadzora in odločanja ponavadi odpovejo. Kot prepričljiva razloga za razmah korupcije se v literaturi pogosto navajata tudi dediščina komunizma in narava postkomunistične tranzicije. Obstaja torej kar precej vzrokov, ki povzročajo nastanek in razcvet korupcije, v naslednjih odstavkih pa bomo strnili še nekaj misli o nastanku korupcije Graya, Kaufmanna ter Maura (Gray in Kaufmann 1998, 8; Mauro 1998, 11). Nestabilne države, države v razvoju in države v tranziciji so za korupcijo gotovo bolj ranljive kot razvite države, ki imajo ponavadi že trdno postavljene mehanizme nadzora in kaznovanja korupcijskih dejanj. V teh državah obstaja tudi večje tveganje bolezni, nesreč in visoka brezposelnost, politično tekmovanje in človekove svoboščine so omejeni. Zato se v državah v razvoju kot eden najpogostejših vzrokov za pojav podkupovanja navajajo nizke plače javnih in državnih uslužbencev. Njihov slab gmotni položaj jih sili k temu, da so za golo preživetje primorani sprejemati podkupnino. Na gospodarskem in političnem področju posamezne države se pojavlja več faktorjev, ki vplivajo na nastajanje korupcijskih dejanj. Eno izmed njih je gotovo omejevanje in reguliranje gospodarstva s strani države, katerega rezultat je doseganje prekomernih dobičkov. Kot primere državnih restrikcij in omejitev lahko navedemo: omejitve trgovanja (npr. uvozne kvote, ki povzročijo korupcijo, saj si uvozniki želijo pridobiti uvozne licence, za kar morajo podkupiti njihove izdajatelje), protekcionistično industrijsko politiko (npr. državne subvencije, davčne olajšave), kontrolo cen ter večkratne menjalniške tečaje (npr. en tečaj za uvoznike, drugi za izvoznike, tretji za investitorje). Koruptivnost pogojujejo tudi privatizacija in obstoj prevelike regulacije naravnih monopolov. Eden od vzrokov za pojav posameznih korupcijskih dejanj je tudi premajhna konkurenca. Do korupcije prihaja v povezavi z neko redko dobrino, s katero prosto in nenadzorovano razpolaga majhen krog ljudi. Korupcija se lahko pojavi tudi v primeru omejenih naravnih virov, kot je na primer nafta, katere črpanje je omejeno z naravno danostjo tega vira. Stroški črpanja oziroma pridobivanja nafte so precej nižji kot je njena tržna cena. Zato tisti, ki nafto črpajo, dobivajo prekomerne, monopolne dobičke, to pa vodi v podkupovanje, saj javni uradniki, ki so zadolženi za dodeljevanje raznih dovoljenj in licenc ter pravic, pogosto sprejemajo podkupnino. Naslednji izredno pomemben vzrok pojava korupcije so pomanjkljivo razvita etična načela in zakoni, ki bi urejali področje korupcije kot kaznivega dejanja. V nekaterih državah takšna načela in zakoni sploh ne obstajajo. Zato obstaja v takšnih primerih tudi zelo majhna verjetnost, da se korupcija odkrije, kajti ponavadi imata obe vpleteni strani od tega neke koristi. Vprašljivo je tudi kaznovanje oziroma sankcioniranje. V primeru, ko je le-to

33

neučinkovito, imajo tisti, ki so vpleteni v korupcijo, veliko več možnosti, da bodo s svojim početjem nadaljevali, prav tako obstaja možnost, da bodo njihovo početje posnemali tudi drugi. To pomeni, da je v družbi, kjer večina posameznikov korupcijo vsaj na tiho sprejema, večja verjetnost, da bo prišlo do splošnega razrasta korupcije. Nekateri opazovalci menijo, da razmah korupcije razkriva neuspešnost gospodarskih reform, posebno privatizacije. Če bi reforme uvajali počasneje, sodijo, se korupcija ne bi tako razbohotila. Kritiki se ne motijo: počasnejše reforme bi jo res upočasnile, vendar pa bi to zavrlo tudi razvoj zasebnega podjetništva. Rusija je dober zgled tega pravila, saj korupcija narašča ravno zaradi razvoja zasebništva. Lastniki trgovin morajo podkupovati lokalne uradnike. Trgovinska podjetja morajo podkupovati carinsko birokracijo. Tudi tuji investitorji morajo za lažji zagon skupnih vlaganj podkupiti ustrezne uradnike. Po drugi strani je ne spregledljivo, da ravno podkupnine omogočajo odpiranje vedno nove trgovine, živahnejši izvoz in doslej nepredstavljivo rast skupnih vlaganj. Če omenjenega ne bi bilo, bi o korupciji kajpak komaj lahko govorili, vendar pa doslejšnjih reform ne bi mogli imenovati uspešne. Pravzaprav razmah korupcije kaže, da so bile reforme prepočasne, saj vlade še zmeraj bistveno vplivajo na razvoj podjetništva. Bilo bi je manj, če bi, denimo, lokalni uradniki ne imeli pravice odobravati ustanavljanja novih trgovin, če carinski uradniki ne bi smeli mesece dolgo zadrževati blaga iz uvoza na mejah in če bi skupna vlaganja ne zahtevala preštevilnih dovoljenj. Podkupnine so v resnici le plačilo za podpise birokratskega stroja. To se bo razraščalo vse dotlej, dokler bodo oblasti za vsako stvar predpisovale goro odobritev. In ker je cena omenjenih podpisov visoka, korupcija omejuje vsako obliko podjetništva (Shleifer 1997, 20). 5.2 Pojav korupcije v tranzicijskih državah – raziskava BEEPS V tem poglavju bomo predstavili raziskavo Svetovne banke, v kateri je zajela 22 postsocialističnih držav in obravnavala nekatere nove aspekte korupcije. Osredotočila se je predvsem na obliko, ki jo imenujemo »state capture«. Poleg pojava »state capture«, je v teh državah merila administrativno korupcijo in pojav »vpliva«. V tranzicijskih državah sta bili poleg »male« administrativne korupcije (zasebna plačila javnim uslužbencem za izkrivljanje predpisane implementacije uradnih pravil in politik) indentificirani še dve obliki »velike« korupcije, ki, drugače od običajnega razumevanja, da država vpliva na obnašanje podjetij (npr. s slabim upravljanjem povzroči korupcijo) kažeta na vpliv podjetij na državo oziroma upravljanje. Prva je ujetost države (state capture – oblikovanje osnovnih pravil igre/zakonov in podzakonskih predpisov/preko nezakonitih in netransparentnih zasebnih plačil javnim uslužbencem), druga pa vplivanje (influence – zmožnost podjetja, da vpliva na oblikovanje osnovnih pravil igre, brez potrebe zatekanja k zasebnim plačilom javnim uslužbencem) (Marinko 2002, 34). Prav »state capture« se kaže kot najbolj nevarna oblika velike korupcije. Posebno se je pojav razmahnil v tranzicijskih državah, kjer t.i. oligarhi kreirajo politiko države in oblikujejo pravila igre po svojih potrebah. Ujetje države je tista oblika korupcije, ki najbolj vpliva na poslovanje z vidika gospodarske rasti in razvoja podjetij.

34

RAZISKAVA BEEPS (Bussiness Enviroment and Enterprise Performance Survey) Vprašalnik za to raziskavo, ki je obravnavala tranzitne ekonomije, so sestavili v okviru Svetovne banke s pomočjo pisarne »Chief Economist« v okviru EBRD. Raziskava je temeljila na face – to – face intervjujih z visokimi managerji in lastniki podjetij. Intervjuji so potekali med junijem in avgustom leta 1999. Raziskava je zajela naslednje države: Albanija, Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Bolgarija, Hrvaška, Češka republika, Estonija, Gruzija, Madžarska, Kazahstan, Kirgizija, Latvija, Litva, Moldavija, Poljska, Romunija, Rusija, Slovaška, Slovenija, Ukrajina in Uzbekistan (Dobovšek 2005, 89). V vsaki državi je bilo intervjuvanih med 125 in 150 podjetij, izjema so bile tri države, kjer so vzeli večji vzorec. To so bile Poljska (246), Rusija (552) in Ukrajina (247). V vzorec so bila zajeta predvsem podjetja v privatni lasti (čeprav so tudi bile kvote za državna podjetja in podjetja v tuji lasti) in določili kvote glede na velikost, sektor, lokacijo in izvozno orientiranost. Raziskava je vključevala vprašanja, ki so merila tri različne tipe interakcij med podjetji in državo:

administrativna korupcija: obseg v katerem se podjetja poslužujejo dajanja nezakonitih in netransparentnih provizij javnim uslužbencem, z namenom spreminjati predpisane postopke določene z administrativnimi uredbami države, ki urejajo področja delovanja podjetij.

»state capture«: obseg v katerem se podjetja poslužujejo dajanja nezakonitih in netransparentnih provizij državnim uslužbencem, z namenom vplivati na formuliranje zakonov, pravil, regulativ in odlokov postavljenih s strani državnih institucij.

»vpliv« (angleško: influence): obseg v katerem imajo podjetja vpliv na formacijo zakonov, pravil, regulativ in odlokov postavljenih s strani državnih institucij, ne da bi se poslužila dajanja nezakonitih in netransparentnih provizij državnim uslužbencem.

5.2.1 Administrativna korupcija Metoda merjenja administrativne korupcije je bila do te raziskave že dobro poznana. Raziskava BEEPS je sledila konvencijam prejšnjih raziskav ter spraševala managerje podjetij o oceni letnega deleža, ki so ga podjetja »podobna njihovim« namenila dajanjem neuradnih provizij javnim uslužbencem z namenom »urediti stvari«. Spodnja slika prikazuje odstotek letnega zaslužka, ki ga države, ki so bile vključene v raziskavo, namenjajo za administrativno korupcijo.

35

Slika 3: Administrativna korupcija

Vir: Dobovšek 2005, 91. Rezultati so pokazali, da imajo države s področja bivše Sovjetske Zveze najvišjo administrativno korupcijo. Podjetja v večini od teh držav namenjajo več kot 4% letnega zaslužka za administrativno korupcijo; največ Azerbajdžan (5,7 %) in Kirgizija (5,3 %). Izjema so Baltske države in Rusija (2,8%) ter Belorusija, ki s 1,3 % izmed vseh proučevanih držav dosega drugo najmanjšo stopnjo administrativne korupcije. Najmanjšo stopnjo so izmerili Hrvaški (1,1 %), medtem ko Slovenija s 1,4% dosega tretjo najmanjšo stopnjo. 5.2.2 Kupovanje države Mnogo bolj kompleksen fenomen kot administrativna korupcija pa je pojav kupovanja države, ki mu pravimo tudi »state capture«, ki je prav zaradi njegove kompleksnosti težje merljiv. Eden glavnih merskih problemov je, da obseg v katerem so državne institucije »prevzete« ni nujno v korist številnim podjetjem, ki delujejo v okolju, kjer vlada »state capture«. V najbolj ekstremnih primerih lahko eden močan monopolist povzroči mnogo večjo stopnjo pojava »state capture« kot pa številna manj močna podjetja, ki tekmujejo med seboj. Uporabljena sta bila dva merska pristopa: 1) merjenje udarca: meri delež podjetij v vsaki izmed držav, ki jih je prizadel vpliv ostalih podjetij na zakonodajo, odloke ter regulativo in 2) merjenje obnašanja: se nanaša na »capture« podjetja, katera so poročala, da so se posluževala nezakonitih provizij državnim uslužbencem z namenom vplivati na zakonodajo, odloke ter regulativo.

36

Za izgradnjo indeksa »capture« ekonomije so podjetja prosili za oceno obsega šestih različnih aktivnosti, ki so imele direkten vpliv na njihovo poslovanje:

kupovanje parlamentarnih glasov pri sprejemanju zakonodaje za dosego privatnih koristi

kupovanje predsedniških odlokov za dosego privatnih koristi napačno ravnanje s sredstvi centralne banke kupovanje sodnih odločitev v kazenskih primerih kupovanje sodnih odločitev v gospodarskih primerih dajanje netransparentnih in nezakonitih prispevkov političnim strankam in za

volilne kampanje. Tabela v nadaljevanju predstavlja delež podjetij v vsaki izmed držav, ki so se odzvale, da je določena stopnja pojava »state capture« pomembno vplivala na njihovo poslovanje. Indeks »capture« gospodarstva je definiran kot povprečje šestih indikatorjev.

Tabela 3: Merjenje »capture« gospodarstva (odstotek podjetij, na katere je imela korupcija v vsaki izmed dimenzij vpliv na njihovo poslovanje)

Država Parlamentarna

zakonodaja Predsedniške uredbe

Centralna banka

Kazenska sodišča

Gospodarska sodišča

Albanija 12 7 8 22 20

Armenija 10 7 14 5 6 Azerbejdžan 41 48 39 44 40 Belorusija 9 5 25 0 5 Bolgarija 28 26 28 28 19 Hrvaška 18 24 30 29 29 Češka 18 11 12 9 9 Estonija 14 7 8 8 8 Gruzija 29 24 32 18 20 Madžarska 12 7 8 5 5 Kazakhstan 13 10 19 14 14 Kirgizistan 18 16 59 26 30 Latvija 40 49 8 21 26 Litva 15 7 9 11 14 Moldavija 43 30 40 33 34 Poljska 13 10 6 12 18 Romunija 22 20 26 14 17 Rusija 35 32 47 24 27 Slovaška 20 12 37 29 25 Slovenija 8 5 4 6 6 Ukrajina 44 37 37 21 26 Uzbekistan 5 4 8 5 9 Povprečje držav 21 18 23 18 18 Vir: Dobovšek 2005, v; Hellman, Jones, Kaufman 2000, 9.

37

Dobljeni indeks »capture« gospodarstva države razvršča v dve ostro ločeni skupini tranzitnih držav in razlika je očitna. Države, ki spadajo v skupino z nizko stopnjo »capture« gospodarstva so: Albanija, Armenija, Belorusija, Češka republika, Estonija, Kazahstan, Litva, Madžarska, Poljska, Slovenija in Uzbekistan. V tej skupini so se znašle države, ki so dosegle najvišjo stopnjo reform v političnem in gospodarskem smislu. Za pričakovati je bilo, da bodo države, ki so dosegle najvišjo stopnjo reform imele najnižji odstotek »capture« gospodarstva, medtem ko rezultata indeksov Belorusije in Uzbekistana na prvi pogled presenečata. Razlog za to gre iskati v nerazvitosti privatnega sektorja in veliki politični moči države. V državah, ki pa so se znašle v razredu z visoko stopnjo »capture« gospodarstva, je več kot 25% podjetij poročalo, da je določena stopnja pojava »state capture« pomembno vplivala na njihovo poslovanje. Kupovanje države predstavlja resen problem v večini tranzicijskih držav. Je težko ugotovljiv pojav, ki ima velike posledice na družbo in na gospodarstvo v določeni državi. Raziskava BEEPS je le še podkrepila ugotovitve ekonomskih in družbenih posledic korupcije, ki so na primeru tranzicijskih držav še izrazitejše. V nadaljevanju bomo nadgradili že ugotovljene posledice in jih podrobneje opisali. 5.3 Ekonomske in družbene posledice korupcije v tranzicijskih državah V zadnjih letih je mnogo raziskav predstavilo močne empirične dokaze o ekonomskih in družbenih posledicah. Korelacije korupcije in gospodarske rasti so negativne, iz česar sledi, da korupcija negativno vpliva na gospodarsko rast, zmanjšuje mednarodno menjavo, izkrivlja velikost in sestavo državne potrošnje ter slabi finančni sistem držav. Korupcija poglablja revščino in dohodkovno neenakost, povečuje ekonomske in družbene stroške. Ti stroški pa se spreminjajo, kot rezultat različnih oblik korupcije. Tako korupcija preko zmanjševanja gospodarske rasti in investicij omejuje kakovost javnih storitev. To pa občuti predvsem revnejši sloj prebivalstva. V nadaljevanju bomo prikazali makroekonomske posledice korupcije na različnih področjih v tranzicijskih državah ter mikroekonomske posledice korupcije na delovanje podjetij. 5.3.1 Makroekonomske posledice korupcije Posledice korupcije na makroekonomskem nivoju se kažejo na različnih področjih in sicer na področju gospodarske rasti, revščine in neenakosti, davčne stabilnosti, javnih storitev in verodostojnosti države. Le-te so v nadaljevanju podrobneje opredeljene (Anticorruption in Transition, 2000). 5.3.1.1 Gospodarska rast Vplive korupcije na gospodarsko rast smo že opredelili v prejšnjem poglavju. Raziskava BEEPS pa nam še enkrat poudarja pomembno zvezo. To je negativna povezava med korupcijo in gospodarsko rastjo. Po vzorcu 22-ih tranzicijskih držav v letu 1999 je očitno, da imajo države z višjo zaznavnostjo korupcije posledično nižji bruto domači proizvod na prebivalca, oziroma, da se države z nižjim bruto domačim proizvodom na prebivalca spopadajo z višjo zaznavnostjo korupcije.

38

Slika 4: Povezava indeksa korupcije in BDP na prebivalca

Vir: Transparency International, 1999. Slika nam torej nazorno prikazuje negativno zvezo korupcije in gospodarske rasti. Pokazatelj korupcije je indeks zaznavanja korupcije CPI (Corruption Perception Index), ki ga objavlja nevladna organizacija Transparency International. Organizacija se bori proti korupciji v mednarodnih transakcijah. Indeks CPI je izdelan iz neponderiranega povprečja razpoložljivih raziskav domačega javnega mnenja o ravni korupcije v državah. Sega od 0 (najbolj korumpirane) do 10 (najmanj korumpirane). Gospodarska rast pa je, kot smo že večkrat omenili, merjena z bruto domačim proizvodom na prebivalca. 5.3.1.2 Revščina in neenakost Večina posameznikov in gospodinjstev je najhitrejšo in očitno posledico tranzicije občutila kot upad življenjskega standarda. Kljub najbolj naprednim reformam se je raven revščine v zadnjem desetletju razmahnila z zaskrbljujočo hitrostjo. Ekspanzija revščine se je pričela s padcem bruto domačega proizvoda tranzicijskih držav, saj je slednji padel za 50 odstotkov v državah članicah Skupnosti neodvisnih držav (CIS-Commonwealth of Independent States) in za 15 odstotkov v državah Srednje in Vzhodne Evrope (CEE-Central and Eastern Europe). Revščina v določeni državi lahko še celo prispeva k razširjenosti korupcije, saj revne države nimajo potrebnih sredstev in znanja za zaustavitev tega problema. Poleg tega prisotnost korupcije zaostruje že obstoječ problem revščine. Prispevek korupcije k nižji gospodarski rasti pa še dodatno omejuje že tako majhne možnosti izboljšanja ravni revščine v državi. Korupcija prerazporeja sredstva prvotno namenjena nakazilom za brezposelne, za pokojnine, slabi dejavnosti splošnega družbenega pomena in tako najbolj ogroža revnejše

39

sloje prebivalstva. Tako korupcija ogroža socialno zaščito in ne zagotavlja temeljnih pravic državljanom. Prisotnost korupcije občutijo tudi gospodinjstva. V Gruziji, kjer so prisotne vse tri oblike korupcije (state capture, influence, administrativna korupcija) je približno 30% gospodinjstev plačalo podkupnine v predhodnem letu. V Sloveniji je znašal ta odstotek le 1,5. Korupcija na ravni gospodinjstev prizadene ljudi ne glede na njihovo raven premoženja, posledice pa najbolj ogrožajo revnejše prebivalce. Neenakopraven položaj se v tranzicijskih državah razširja z izjemno hitrostjo. Privatizacija v teh državah je vir zaslužka najvplivnejšim. Vplivna podjetja in politične institucije si preko procesa privatizacije prilastijo večji del državnega premoženja. Na nasprotni strani pa revnejši sloj pridobi neznatno malo od prej družbenega premoženja. Podkupljivi državni uradniki z zlorabljanjem nacionalnega bogastva pravzaprav pripomorejo k revščini, ki je do nedavnega veljala za enega izmed možnih vzrokov za korupcijo in je zato korupcijo treba obravnavati tudi kot vzrok slabšega materialnega stanja in ne zgolj kot posledico (Ferlinc 2002, 23). 5.3.1.3 Davčni vidik korupcije in posledice Medtem, ko korupcija povečuje zasebna plačila državnim uslužbencem, negativno učinkuje na družbene prihodke. Raziskava BEEPS navaja, da vsako deveto podjetje pogosto plačuje neuradna sredstva davčnim inšpektorjem, medtem ko polovica obravnavanih podjetij plačuje občasno. Korupcija predstavlja indirektni transfer iz državnega proračuna v zasebne roke javnim uslužbencem. Korupcija je tesno povezana s sivo ekonomijo, velikost katere ima globoke davčne posledice v veliko tranzicijskih državah. Podjetja si pridobijo konkurenčne prednosti z neuradno proizvodnjo in se tako izognejo državnemu nadzoru. Tako ustvarjene konkurenčne prednosti, lahko poštene konkurente tako izrinejo s trga, kar posledično pripelje do razbohotenja korupcije in do davčne izgube v državi. Zmanjšajo se davčni prihodki, sredstva namenjena javnim službam, spodbude podjetjem za uspešno in pošteno delovanje. Nezanemarljiva je tudi korupcija na področju državnih subvencij, javnih naročil, kar vodi do pretoka denarnih sredstev izven državne blagajne. Korupcija na področju javnih naročil vodi do izgube javnih sredstev, kar zniža kvaliteto proizvodov in storitev ter spodbude poštenih prodajalcev za sodelovanje z državo. Fiskalna šibkost države je še dodatno zaostrena s strani administrativne korupcije, influence in state capture korupcije. Posledica je slaba makroekonomska dejavnost države, kar ustvarja plodna tla za širitev korupcije. Tranzicijske države z nizkimi stopnjami omenjenih oblik korupcije pa so deležne uspešnejšega delovanja institucij.

40

5.3.1.4 Verodostojnost države Za uspešen boj proti korupciji potrebuje vsaka država močno in verodostojno politično vodstvo. Raziskava BEEPS dokazuje, da verodostojnost državnih institucij pada z višjo stopnjo korupcije. Samo 38% podjetij v državah z visoko stopnjo korupcije je izrazilo zadovoljstvo z državo kot institucijo v primerjavi s 56% v ostalih tranzicijskih državah z nižjo stopnjo korupcije. Podjetja, ki poslujejo v državah z visoko korupcijo so izrazila veliko nezaupljivost v sposobnost sodnega sistema, v primerjavi s 35% podjetij v državah z nižjo stopnjo korupcije. Podjetja v korumpiranih državah se tako najpogosteje pritožujejo nad nedelujočim sodnim sistemom, ki ne zagotavlja lastninskih in pogodbenih pravic. Korupcija spodjeda zaupanje v državne institucije, kar še dodatno slabi sposobnost države za boj proti korupciji. Nezaupanje v državo povzroči razbohotenje organiziranega kriminala. Ujetje države in naraščajoče nezaupanje v njeno delovanje se dopolnjujejo in še poglabljajo težave v državi. V primeru, da se država odloči nastopiti proti korupciji, se spopade s ciničnim prebivalstvom, ki dvomi v njeno verodostojnost. Cinični pogled državljanov v tranzicijskih državah, poudarja prepričanje, da ni več družbenih in političnih idealov, in da nobena politična ureditev ni boljša od druge. Še več, tak cinični pogled obenem poglablja korupcijo ter nehote podpira kvazi-liberalistično razmišljanje oblastnikov, da je tranzicija za vsako mlado demokracijo velik šok, zato jo je potrebno čim prej zaključiti, ne glede na žrtve in druge posledice. Razlika med tranzicijsko demokracijo in zrelo demokracijo je v tem, da slednja ne pozna množične korupcije, ker v zavesti državljanov le ta predstavlja odklonski, nenormalen pojav. Za povrnitev zaupanja v državo in uvedbo protikorupcijskega programa je potrebna vzpostavitev reform v gospodarstvu. V primeru neuspešnega boja proti korupciji se država sooča z nižjo gospodarsko rastjo, nižjimi investicijami, poglabljanjem revščine in neenakosti, neravnotežji na področju davkov, neučinkovitega delovanja javnih služb. Da je pojav korupcije velik družbeni in politični problem je prepričan tudi Dobovšek (2005, 59), ki strnjeno podaja naslednje razloge:

ker zmanjšuje zaupanje v vlado in njene institucije, ker tiho ruši demokracijo in stabilnost, ki jo ta politična ureditev prinaša.

Kredibilnost politikov in učinkovitost državnih uslužbencev, utopljenih v skušnjavah korupcije, je blizu ničle. Navidezno stabilnost skorumpirane države pa dodatno hromi podkupovanje sodnikov in množična utaja davkov, ki postane vodilna vrednota na strani veščih,

ker spodkopuje ekonomski razvoj države. V praksi državni uradniki preusmerjajo investicije s področja izobraževanja v kapitalne projekte. Namerno povečujejo tehnično zahtevnost projektov v javnem sektorju, da dosegajo višje podkupnine. In kar je najbolj zastrašujoče: korupcija zmanjšuje ekološke in gradbene standarde ter zmanjšuje kakovost javne infrastrukture,

ker je odskočna deska za kriminal belih ovratnikov. Politiki in državni funkcionarji postanejo njeni sužnji, namesto da bi bili v službi ljudstva,

ker v povezavi z mednarodnim kriminalom omogoča velike prevare vladnih uradnikov in političnih funkcionarjev.

41

5.3.2 Mikroekonomske posledice korupcije-ekonomski stroški korupcije Nesporno dejstvo je, da korupcija viša transakcijske stroške podjetij, povečuje negotovost podjetij in posledično zmanjšuje gospodarsko rast. Korupcija sili podjetja, da za normalno poslovanje in preživetje na trgu podkupujejo državne uradnike. Prihaja do ovir pri ustanavljanju novih podjetij in do prerazporejanja sredstev v neformalne dejavnosti, ne pa do višje ravni investicij in nastanka novih delovnih mest ter rasti družbene blaginje. Korupcija ustvarja ozračje splošnega družbenega nezaupanja. Vodi do rasti nezaupanja v politične in državne institucije ter tako spodbuja tudi nezaupanje v pridobitve procesa tranzicije. Ekonomski stroški korupcije Korupcija negativno vpliva na gospodarsko dejavnost in posledično na družbeno blaginjo. Negativni učinki korupcije so tako mikro- kot makroekonomski, čeprav njen neposredni učinek na gospodarsko rast ostaja empirično vprašanje. Kot ugotavljajo avtorji tretjega poročila Svetovne banke o korupciji v tranzicijskih državah (Anderson in Gray, 2006), lahko povečana gospodarska dinamika, še zlasti, če je povezana z liberalizacijo trgov, kratkoročno povzroči celo povečanje korupcije, dolgoročno pa seveda več korupcije zavira rast (Mauro, 1995). Z vidika vpliva korupcije na razvoj zasebne pobude ter posledično na konkurenčnost držav, so v ospredju zlasti trije učinki (Giacomelli et al., 2006, 240):

vpliv korupcije na razporejanje proizvodnih dejavnikov, podjetništvo in konkurenčnost

vpliv korupcije na financiranje podjetij in delovanje finančnega sistema vpliv korupcije na oblikovanje ustreznega pravno-institucionalnega okolja

Pogled na korupcijo z ekonomskega vidika nam razkrije, da je korupcija neke vrste proizvodni strošek, ki ga organizacije prenesejo na končnega porabnika. Številne, zlasti mednarodne raziskave so potrdile, da korupcija povzroča povsem merljive škodljive ekonomske posledice (Komisija za preprečevanje korupcije, 2007a).

5.3.2.1 Korupcija, konkurenčnost podjetij in siva ekonomija Razvejanost korupcije v določeni državi vpliva na učinkovitost delovanja trgov, saj agenti na trgih namesto k ustvarjanju vrednosti (value creation) težijo k ohranjanju svojih obstoječih rent (rent seeking). Korupcija tako omejuje učinkovitost razporeditve virov, optimalnost odločitev ekonomskih agentov in informacijsko vrednost cen (arnone in Iliopulos, 2005). S tem korupcija zavira zasebno pobudo, zlasti inovacije in razvoj novih podjetij (Murphy in drugi, 1991). Države z visoko stopnjo korupcije imajo v povprečju daljše postopke ustanavljanja novih podjetij, saj brez ustreznih političnih vez potencialni podjetniki težko pridobijo finančna sredstva za ustanovitev nove dejavnosti (Arnone in Iliopulos, 2005). Zaradi velikih birokratskih omejitev in podkupljivih uradnikov je namreč podkupovanje za ta podjetja oblika vstopa na trge, ki jih obvladujejo stara monopolna podjetja (Hellman in drugi, 2000). Kaufmann (2005) ugotavlja, da je prav nadzor korupcije eden ključnih dejavnikov, ki zmanjšuje težavnost vstopa novih podjetij (ease of entry). Ta

42

dejavnik je pomembnejši od same dolžine ali kompleksnosti postopka ustanavljanja novih podjetij kot tudi zakonsko zahtevanega minimalnega kapitala. Pri tem sama analiza pravnih zahtev in potrebnih postopkov za ustanovitev podjetja (de jure) še ne zadošča za razumevanje težavnosti vstopa novih podjetij. Bistvenega pomena je, kako se ta pravila dejansko uveljavljajo v praksi in kako so umeščena v širši institucionalni okvir, v katerem poslujejo podjetja (Giacomelli et al., 240-241). Korupcija spodbuja tudi razmah sive ekonomije. Ko v državi prevladujejo birokratska neučinkovitost, regulatorna diskrecija, korupcija, slabo zgrajen pravni sistem in slabo uveljavljanje zakonov, ko torej država ne deluje v dobro gospodarskih subjektov, se ti pogosteje odločajo za nelegalne dejavnosti (sivo ekonomijo). Korupcija in siva ekonomija sta pri tem lahko substituta (več korupcije pomeni več sive ekonomije, več sive ekonomije pa manj davkov in posledično manj korupcije ter povečanje legalnih poslov, Choi in Thum, 2005; Dreher in drugi, 2006) ali komplementa (več korupcije pomeni več sive ekonomije, več sive ekonomije manj davkov in še slabšo državno upravo, ta pa še manj spodbude za delovanje v uradnem sektorju gospodarstva) (ibid., 240-241). 5.3.2.2 Korupcija in delovanje finančnega sistema Korupcija zmanjšuje učinkovitost delovanja finančnega sistema, kar posledično pomeni višje stroške financiranja in manjšo investicijsko dejavnost podjetij, zlasti tistih, ki so pri financiranju svojih vlaganj bolj odvisna od zunanjih virov financiranja. Kaufmann in Wei (1999) tako ugotavljata, da imajo podjetja, ki pri poslovanju uporabljajo več podkupnin, v povprečju višje stroške financiranja, zlasti v državah s slabšo pravno zaščito delničarjev in upnikov. Korupcija naj bi vodila tudi v nepretrgano prekomerno vlaganje v družbah, ki so zaradi pomanjkljivega nadzora vlagateljev dejansko v rokah uprave. S tem se tudi zmanjšujejo dobički družb, sposobnost financiranja vlaganj z lastnimi sredstvi in posledično se povečuje njihova odvisnost od zunanjih virov financiranja. Države s slabo zaščito delničarjev in močno korupcijo torej označuje dvoje: neučinkovitost pri financiranju družb in neučinkovitost pri vlaganju zbranih finančnih sredstev (Lowe, 2003). S prevladujočim načinom financiranja podjetij je povezan še en vidik učinkovitosti, ki je posredno povezan tudi s korupcijo. Gospodarstva celinske Evrope in manj razvitih držav so bančno usmerjena, medtem ko so finančni sistemi ZDA in Velike Britanije bolj vezani na kapitalske trge. Tong in Xu (2006) tako ugotavljata, da tržno usmerjeni finančni sistemi bolj spodbujajo vlaganja ter posledično gospodarsko rast, saj zagotavljajo večjo decentraliziranost odločanja, strožje proračunske omejitve in ex-post nagrade za tveganje. Trg presega banke tudi pri financiranju novo nastajajočih podjetij (new venture), saj ta pogosto zavzamejo status quo in ščitijo interese obstoječih podjetij. Korporativizem velikih podjetij pa naprej zavira vstop tekmecev in razvoj podjetništva. (Rajan, Zingales, 2001). Ker je bančno financiranje manj odvisno od razvitosti institucionalnega okolja, je pomembnejši vir financiranja podjetij v manj razvitih državah z manjšo zaščito vlagateljev. Če je v teh državah tudi visoka stopnja korupcije, to vnaša v sistem še dodatno neučinkovitost, saj se bančna posojila nemalokrat dodeljujejo na temelju neekonomskih kriterijev. Prav tako v državah z visoko stopnjo korupcije prevladuje kratkoročno bančno financiranje (Fan in drugi, 2006). Dodatno neučinkovitost pri razporejanju finančnih sredstev država povzroča tudi s subvencijami ali državnimi jamstvi, ki namesto na ekonomskih kriterijih temeljijo na osebnih spodbudah (Giacomelli e tal., 2006, 241-242).

43

5.3.2.3 Korupcija in pravno-institucionalno okolje Kot ugotavljata Demirguc Kunt in Maksimovič (2002), tudi Giacomelli et al., (2006, 242) poudarja, da razvitost bančnega financiranja in trga kapitala sicer pozitivno vpliva na zunanje financiranje podjetij, vendar ta vpliv večinoma odraža razvitost pravnega sistema, na katerem temelji finančni sistem. Ustrezen sistem norm in pravil ter pravilno delovanje organov nadzora (regulatorjev) so namreč temelj za učinkovito delovanje vseh trgov, tudi finančnega (Arnone in Iliopulos, 2005). Korupcija vsekakor omejuje moč in zaupanje v državo in izvajalce državne politike, reform ter nadzora nad njihovim uveljavljanjem v praksi. Na drugi strani pa prav učinkovite tržne institucije, ki delujejo na temelju jasnih, preglednih pravil (enforced rules), omejujejo možnost okoriščanja z rentami ter spodbude za razvoj korupcije. Analiza kakovosti pravnih določil (regulation quality) kaže, da imajo države z višjo stopnjo korupcije v povprečju slabši regulatorni okvir (Kaufmann in drugi, 2005). Slabše je tudi delovanje nadzornih organov, tako v bančništvu kot na trgu vrednostnih papirjev. Zato je po tem pojmovanju zavzemanje za vzpostavljanje pravnih norm in pravil ter njihovega izvajanja ključnega pomena v boju proti korupciji. Težava je v tem, da elite v državah, kjer je korupcija velika, pogosto niso zainteresirane za vzpostavljanje takšnih pravil.

44

6 GOSPODARSKA KRIMINALITETA V SLOVENIJI 6.1 Ocena stanja Državni zbor Republike Slovenije je 31. marca 2006 sprejel Resolucijo o preprečevanju in zatiranju kriminalitete, katere priloga vsebuje oceno stanja na področju celotne kriminalitete. Znotraj celotne kriminalitete se bomo ponovno opredelili le na gospodarsko kriminaliteto, ter to oceno stanja dopolnili s statističnimi podatki policije. Gospodarska kriminaliteta je pojav, ki se stalno kvantitativno in kvalitativno spreminja. Njene pojavne oblike so odvisne od družbenega in gospodarskega sistema, v katerem se pojavljajo, veljavne zakonodaje, razvoja novih tehnologij in drugih dejavnikov, ki vplivajo na poslovanje. Značilnost gospodarske kriminalitete je ne glede na okolje, v katerem se pojavlja, precejšnje t. i. temno polje, saj posledice tovrstnih kaznivih dejanj največkrat niso neposredno vidne, še posebej pri kaznivih dejanjih, pri katerih oškodovanec ni fizična ali pravna oseba, ampak država. Obseg odkrite gospodarske kriminalitete je tako odvisen od sposobnosti in zmožnosti organov odkrivanja, zakonodaje, pripravljenosti oškodovancev in drugih za prijavljanje kaznivih dejanj, interesov nosilcev oblasti itd. Po spremembi družbeno-ekonomskega sistema v Sloveniji je prišlo do spremembe strukture in pojavnih oblik gospodarske kriminalitete. Pojavila so se kazniva dejanja, povezana z lastninskim preoblikovanjem družbenih podjetij, in kazniva dejanja, povezana z ustanavljanjem zasebnih gospodarskih družb, kot so različne oblike poslovnih in finančnih goljufij, lažnih stečajev ter povzročitev stečajev z nevestnim gospodarjenjem. Nove oblike gospodarske kriminalitete so zahtevale drugačno organiziranje nadzornih institucij. Ustanovljene so bile nove institucije in spremenjene stare, vendar je koordinacija med njimi pomanjkljiva ali je sploh ni. Pomanjkanje strokovnjakov oziroma njihova razpršenost po posameznih organih in institucijah ter počasna izmenjava informacij pa še dodatno zmanjšuje uspešnost in učinkovitost obvladovanja gospodarske kriminalitete. Dokončanje lastninjenja družbenega premoženja, spreminjanje vloge države na gospodarskem področju in začetek delovanja integralnega in globalnega trga bo prinesel nove možnosti za razraščanje sodobne gospodarske kriminalitete. Poleg porasta t. i. tradicionalnih gospodarskih kaznivih dejanj pričakujemo tudi porast organizirane gospodarske kriminalitete in kaznivih dejanj na škodo proračunskih in subvencijskih sredstev. Iz statističnih podatkov je razvidno, da se je število evidentiranih kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete v zadnjih osmih letih povečalo za več kot 100%, prav tako se je za več kot 100% povečala nastala škoda. Poleg tega se v strukturi celotne kriminalitete delež gospodarske kriminalitete giblje okoli 10%, medtem ko je delež škode, povzročene s gospodarskimi kaznivimi dejanji nad 50%.

45

Tabela 4: Število vseh kaznivih dejanj in kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete ter pripadajoča škoda 1995 - 2005

Leto število vseh k.d.

število k.d. gosp.

gosp. škoda (v mio sit)

1995 38.178 4.162 8.700,50 1996 36.587 4.976 18.400,00 1997 37.451 4.860 11.756,00 1998 55.259 5.719 19.823,50 1999 61.693 5.128 10.812,00 2000 67.617 6.337 13.045,00 2001 74.759 7.215 16.815,00 2002 77.218 8.527 19.815,00 2003 76.643 7.168 14.268,51 2004 86.568 5.825 24.157,61 2005 84.379 6.115 16.637,30

Vir: Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete - priloga 1 - Ocena stanja na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete in Poročilo o delu policije za leto 2005. Podobni trendi se na področju gospodarske kriminalitete pričakujejo tudi v bodoče. Med kaznivimi dejanji bodo še vnaprej v ospredju tradicionalna kazniva dejanja s področja gospodarske kriminalitete kot so različne oblike goljufij, prevar in preslepitev, zlorabe položajev in poneverbe ter kazniva dejanja, storjena na škodo države oziroma državnega proračuna. Zanimiva pa je primerjava let 2005 in 2006, ki je opisana v nadaljevanju, ko statistični podatki kažejo povsem nov trend. Obseg obravnavane gospodarske kriminalitete in škoda, ki so jo ta kazniva dejanja povzročila, sta se v primerjavi s prejšnjim letom zelo povečala. Policija je obravnavala 8.471(6.115) ali 38,5 % več gospodarskih kaznivih dejanj, ki so po oceni policistov povzročila za 20,9 (16,6) milijarde tolarjev škode. Delež gospodarske kriminalitete se je v strukturi celotne kriminalitete povečal s 7,2,% na 9,4 %, škoda, ki jo je povzročila gospodarska kriminaliteta, pa s 40,2% na 51,7%. Porast obravnavanih gospodarskih kaznivih dejanj je bil po oceni policije posledica bolj sistematičnega pristopa k odkrivanju in preiskovanju tovrstne kriminalitete (Poročilo o delu policije za leto 2006, 2007). 6.2 Odprtost Slovenije za gospodarsko kriminaliteto V Republiki Sloveniji so možnosti in ugodne razmere za naraščanje gospodarske kriminalitete in korupcije večjih razsežnosti nastopile z osamosvojitvijo leta 1991, ko je nastopilo obdobje tranzicije in z njim povezana hitra privatizacija. Kljub temu smo v očeh tujine država, v kateri korupcija ni zelo razširjena in še ne ogroža družbe. Tako je

46

ugotovila tudi organizacija skupine držav proti korupciji - GRECO, ki deluje v okviru Sveta Evrope. Vendar se stanje lahko hitro poslabša, predvsem zato, ker je Slovenija še vedno v občutljivem obdobju, in tudi zato, ker ji po mnenju Greca manjkajo pomembni elementi za antikorupcijski boj (Repovž, 2001). Ekonomske, politične in druge razmere lahko vplivajo na razvoj korupcije v širšem smislu. Dejavniki, kot so recesija v gospodarstvu, nelojalna konkurenca in monopoli, nepotizem in favoriranje osebnih zvez idr., lahko pripomorejo k razraščanju korupcije. Z vstopom Slovenije v EU in s tem v širši evropski politični ter gospodarski prostor, utegnejo razmere na področju korupcije dobiti tudi širše razsežnosti. Hitrejše medsebojne politične ter gospodarske povezave in s tem tudi dostop do različnih političnih ter finančnih ugodnosti bodo prav tako razširile možnosti koruptivnih ravnanj. Poseben problem slovenske družbe je predvsem dimenzija okolja, v katerem živimo. V zvezi s specifičnostjo malega okolja lahko omenimo nekaj dejavnikov, ki povečujejo možnost vplivanja na proces odločanja in s tem nastanek koruptivnih dejanj. Te dejavnike, opredeljuje Kranjc (2000, 302) v nadaljevanju:

Osebna poznanstva: v Sloveniji zaradi majhnega števila ljudi vsakdo pozna tako rekoč vsakogar. Zato se pomembne odločitve pogosto (npr. pri javnih naročilih) odvijajo v krogu znancev, poklicnih kolegov itd. S tem se zmanjšuje objektivnost pri odločanju, saj so odločitve marsikdaj sprejete na podlagi osebnih poznanstev oziroma kot prijateljske usluge.

Strah pred zamero: gre za strah pred tem, da bi se tisti, ki sprejema odločitev,

nekomu zameril. Obstaja namreč možnost, da bomo tistega, ki ga bomo na primer v procesu izbire izločili, srečali v položaju, ko bo on odločal o nas. Zato se ljudje raje odločijo za podkupovanje oziroma podkupnino sprejmejo. Zaradi majhnosti okolja v Sloveniji ni nobene možnosti, da bi se posameznik zares umaknil in npr. v samostojnem poklicu začel znova.

Familiarnost: v Sloveniji vlada v poslovnih odnosih nagnjenost k familiarnosti, kar

skupaj z zvezami in poznanstvi predstavlja sinonim za hitro in uspešno reševanje problemov. Sicer možnost, da bo nekdo nekomu nekaj »zrihtal«, še ne pomeni nujno korupcije, je pa odsev prepričanja, da za dosego cilja obstaja redna pot, ki je dražja in počasnejša, ter pot po zvezah, ki je ugodnejša tako s finančnega kot časovnega vidika.

Nejasnost v pristojnosti in s tem v odgovornosti: to je še ena značilnost naše

družbe, ki pripomore k širitvi korupcije. Po eni strani se pogosto vse dela »po domače«. Po drugi strani se problematizirajo stvari, ki so pravno nesporne, zato mnogokrat ni jasno, kdo je za kaj pristojen in kdo je za kaj odgovoren. Na takšen način se zmanjša preglednost in s tem možnost za odkrivanje korupcije.

Splošna usmerjenost v materialne dobrine: posledica tega je, da se ne ceni delo in

njegova kakovost, temveč le materialni učinki, ki bi morali temeljiti na delu. S tem se razvrednotita tudi znanje in strokovnost. Spremeni se odnos do korupcije, saj postane reden način pridobivanja premoženja.

47

Destruktivni odnos do države in državnih institucij: značilnost slovenske družbe je zelo odklonilen odnos do države in njenih institucij ter do vsega, s čimer skuša zagotoviti red. Država predstavlja nekakšnega sovražnika, zato je kršenje predpisov in goljufanje države nekaj normalno sprejemljivega, če ne že pozitivnega. Takšen odnos nedvomno olajšuje nastanek korupcije in preprečuje njeno odkrivanje in zatiranje. Mišljenje ljudi »kar me neposredno ne zadeva, ni moja skrb in zato tega ne vidim« nikakor ne kaže odgovornega in zavzetega odnosa posameznika do države in zato omogoča razraščanje politične in drugih oblik korupcije.

Pomanjkanje trdnih etičnih standardov: korupcija je v veliki meri problem

pomanjkanja etičnih meril v družbi. Proti njej se lahko družba bori le, če so vrednote in moralna zavest državljanov na visoki ravni. Korupcija v zavesti ljudi nikakor ne sme biti povsem normalen pojav, ljudje jo morajo obsojati in jo jemati kot nečastno in nemoralno dejanje, kajti le tako se lahko uspešno borimo proti njej.

Opredeljeni dejavniki so nekakšen pokazatelj naše družbe, prostora in okolja v katerem smo se Slovenci znašli in hkrati opozarjajo na bistvene elemente, ki bi jih morali v protikorupcijskem boju prioritetno obravnavati.

6.3 Korupcija v Sloveniji Pristojni za preprečevanje in zatiranje korupcije so si glede pojava korupcije v Sloveniji enotnega mnenja. Slovenija velja za dokaj nekorumpirano državo, čeprav strokovnjaki poudarjajo, da zanemarljivo število kazenskih ovadb s tega področja še zdaleč ne kaže realnega stanja. Komisija za preprečevanje korupcije poudarja, da se Slovenija sooča z osnovno težavo, ki se kaže v tem, da ni znano, v kolikšnem obsegu se je korupcija tu razrasla. Samo policijski podatki ne zadoščajo za prikaz dejanskega stanja, treba je izvesti še vrsto drugih raziskav. Razlika med uradno ugotovljeno korupcijo in njenim zaznavanjem na strani državljanov je namreč izredno velika. V nadaljevanju izpostavljajo pogosto vprašanje, o količini korupcije v Sloveniji. Vsekakor je ni tako malo, kot jo prikazujejo uradne statistike, predvsem organov odkrivanja in organov pregona, niti ne tako veliko, kot nanjo kažejo javno mnenjske raziskave. Odgovor je torej nekje vmes. Mednarodne organizacije uvrščajo Slovenijo med najboljše tranzicijske države in jo ocenjujejo kot dosti boljšo od nekaterih članic EU, na primer Italije in Grčije, pravi komisija za preprečevanje korupcije. Dodaja še, da se korupcija prepleta z vsemi kriminalnimi dejavnostmi in se z njimi medsebojno pogojuje. Predvsem pa se v korupcijska dejanja vpleta mednarodni element. Zaključuje z ugotovitvijo, da je premajhno poudarjanje mednarodnega sodelovanja v boju proti korupciji tisto področje, na katerem lahko v prihodnje še veliko storimo, če priznamo, da je korupcija znana tudi Sloveniji.

48

Z dejstvom, da je v zadnjem desetletju problematika korupcije postala bolj splošno razpravljana, se strinja tudi Dobovšek (2005, 40). Pravi, da predvsem dogajanja v svetu, kot na primer razpad socialističnih držav, spodbujajo razvoj korupcije. Potrebno pa je poudariti, da se korupcija pojavlja povsod po svetu in ni posledica zgolj določenih sistemov. Postala je problem celotnega sveta, ter zlasti držav, kjer se je demokracija ravnokar vzpostavila in kjer se tržna ekonomija šele razvija. Največ pozornosti seveda pritegnejo tranzicijske države, med katerimi je tudi Slovenija. Udeležence korupcije lahko kot pravi Dobovšek (2005, 40) razdelimo na tri veje, glede na vlogo, ki jo igrajo pri kriminalni dejavnosti, in sicer: javna veja, privatna veja, ter politična veja. Te tri veje pa lahko nadalje razdelimo na notranje in mednarodne dejavnosti. Osebe, ki sodelujejo pri korupciji so lahko državni uslužbenci na vseh stopnjah, posamezniki iz korporacij ali pa člani organiziranih kriminalnih skupin. Trdi tudi, da korupcija v Republiki Sloveniji ni nov pojav oziroma fenomen. Statistično gledano korupcija ne predstavlja perečega problema, vendar pa je potrebno poudariti, da je to vsekakor le vrh ledene gore, saj večina dejanj ostaja neodkritih. Mednarodna raziskava o viktimizaciji (International Crime Victimization Survey – ICVS), ki je bila izvedena v Sloveniji, je potrdila dejstvo o nizki stopnji prijavljanja predvsem korupcijskih kaznivih dejanj, kar vsekakor drži, saj tudi uradni statistični podatki policije kažejo na skromnost odkritih kaznivih dejanj s področja korupcije. Raziskava je pokazala, da je Slovenija v primerjavi z razvitim zahodom v slabšem položaju, vendar pa je med boljšimi v primerjavi s tranzicijskimi državami in državami srednje in vzhodne Evrope (ibid., 41). Dobovšek podaja statistiko prestopkov na področju korupcije, ki pravi ne predstavljajo večjega problema v Sloveniji in za njih dolgoročno gledano prav tako ni predvidena večja rast. Splošni podatki o celotnem številu kriminalnih prestopkov v Sloveniji pa kažejo povečanje na tem področju. Spodaj so navedeni statistični podatki za število kriminalnih prestopkov na področju korupcije v Sloveniji od leta 1991, ter za primerjavo celotno število vseh kriminalnih prestopkov v istem časovnem obdobju.

Tabela 5: Kriminalni prestopki na področju korupcije Kriminaln

prestopki nai

po upcije

lni i

Vsi kriminaprestopkLeto

dročju kor1991 21 42,250 1992 39 085 54,1993 51 278 44,1994 55 635 43,1995 35 178 38,1996 32 587 36,1997 19 173 37,1998 33 473 55,1999 56 836 62,2000 43 617 67,2001 58 795 74,2002 51 218 77,

Vir : Dobovšek (2005, 42).

49

Korupcija ne predstavlja večjega problema kar se tiče njene strukture, saj največji del korupcijskih dejanj spada med tako imenovano neznatno korupcijo, kot je podkupovanje državnih uradnikov na najnižjem nivoju (prometni policisti in policisti na mejah, cariniki), letno pa je zabeleženih samo nekaj primerov podkupovanja državnih uradnikov na višjih nivojih (do sedaj je bil najvišji zabeležen nivo državnega sekretarja). Najbolj izpostavljeni področji pa sta področje javnih naročil (predvsem na področju gradbeništva), ter področje zdravstva. Kot že omenjeno, do sedaj operativni podatki ne predstavljajo razloga za kakršnokoli skrb, kajti na podlagi le-teh ne moremo sklepati, da je problem korupcije v Sloveniji velik zaključuje Dobovšek. 6.3.1 Odnos slovenskih podjetij do korupcije4 Mnenja o stanju slovenskega gospodarskega okolja in dejavnikih vpliva na delovanje in rast podjetij so bila zbrana z raziskavo o odnosu slovenskega gospodarstva do pojava korupcije v Sloveniji. Opravila jo je tržno raziskovalna hiša GfK Gral-Iteo, jeseni 2006, z glavnim namenom spremljati odnos podjetij do pojava korupcije v Sloveniji. Raziskava je potekala preko interneta, sodelovalo pa je 232 predstavnikov slovenskih podjetij. Več kot tretjina podjetij trdi, da je problem korupcije v Sloveniji velik, kot zelo velik problem pa ga navajata desetini velikih in srednjih podjetij ter 20% malih podjetij. Približno četrtina velikih in srednjih podjetij ter več kot tretjina malih podjetij meni, da je korupciji podvrženih kar precej javnih uslužbencev, dodatna tretjina pa, da to počne kar nekaj javnih uslužbencev. Mnenje o vpletenosti javnih uslužbencev v korupcijo v največji meri temelji kar na splošnih govoricah. Mnenje o tem, da korupcija pripomore k razvoju in rasti podjetja ter k razvoju in rasti slovenskega in svetovnega gospodarskega sistema, je v največji meri prisotno pri malih podjetjih in v najmanjši meri pri velikih podjetjih. Podobno velja pri mnenju, da je korupcija neizbežen del slovenskega in svetovnega gospodarskega sistema (tako mnenje si deli 12% anketirancev iz malih podjetij, 7% iz srednjih in 6% iz velikih podjetij). 6.3.2 Položaj Slovenije med državami srednje in vzhodne Evrope5 Mednarodno raziskavo o korupcijski klimi je v prvi polovici leta 2006 za Slovenijo opravila tržno raziskovalna hiša Gral iteo. Raziskavo je koordinirala raziskovalna hiša GfK Praga. Zajetih je bilo 21 držav, anketiranih je bilo okoli 22.000 ljudi, in sicer tako zahodno-evropske države kot tudi države iz Srednje in Vzhodne Evrope, med katerimi je bila tudi Slovenija. Namen raziskave je bil prikazati stališča in mnenja posameznikov do korupcije v njihovi državi. Po izsledkih raziskave znaša indeks korupcijske klime (CCI-corruption climate index) v celotni regiji 2,43 (na lestvici od 1 do 4, pri čemer 1 pomeni najbolj močno korupcijsko klimo in 4 najbolj šibko korupcijsko klimo). Takšna ocena označuje razmeroma močno korupcijsko klimo, ki pa se med državami giblje od najšibkejše na Švedskem (2,68) do 4 Povzeto iz raziskave Gfk Gral-Iteo 2006a; 5 Povzeto iz raziskave Gfk Gral-Iteo 2006b;

50

najmočnejše v Rusiji (2,27). Slovenija se z indeksom korupcijske klime 2,32 uvršča v skupino držav s koruptivno klimo, v kateri so še Rusija, Bolgarija, Ukrajina in Slovaška.

Slika 5: Korupcijska klima v Evropi

Opomba: blaga korupcijska klima < 2,5-3,25 (oranžna barva) težka korupcijska klima < 1,75-2,5 (rumena barva) Vir: GfK Gral-Iteo 2006b;

Slika 6: Indeksi korupcijske klime (CCI) po državah

Vir: Gfk Gral-Iteo 2006b; Kljub razmeroma slabi sliki splošne korupcijske klime pa le 18% državljanov Evrope gleda na korupcijo kot na nekaj samoumevnega oziroma kot na normalen del vsakdanjega življenja. V Sloveniji je takšnega mnenja še nekoliko manj prebivalcev od evropskega povprečja, in sicer 11%.

51

V celotni regiji približno 60% vseh vprašanih meni, da podkupnine niso nujne in da tisti, ki je nekoliko potrpežljiv, lahko shaja tudi brez njih ali pa celo menijo, da so popolnoma nepotrebne. Tako po mnenju slabe tretjine vprašanih (30%) podkupnine nimajo nobenega smisla, saj je vse mogoče doseči po zakoniti poti. Več kot dve tretjini (71%) anketiranih državljanov evropskih držav kategorično zavrača koruptivna dejanja, saj menijo, da nikoli ne dajejo podkupnin. V Sloveniji je takšnih še precej več, saj je kar 89% anketiranih dejalo, da nikoli ne dajejo podkupnin. Približno četrtina (24%) anketiranih v celotni regiji je doslej dala podkupnino vsaj enkrat ali jo daje občasno. H koruptivnim dejanjem so bolj nagnjeni ljudje v starosti od 30 do 59 let. Delež tistih, ki včasih dajo ali so dali podkupnino, pa zanimivo narašča z ravnijo dosežene izobrazbe. Tudi stopnja pripravljenosti na dajanje podkupnine se razlikuje med državami, med tiste z visoko stopnjo odpora do podkupnin spada tudi Slovenija. Izsledki raziskave nakazujejo pozitiven odnos do podkupnin v Romuniji, Ukrajini in na Madžarskem. Raziskava nam razkriva, da največ anketirancev v Sloveniji meni, da so najbolj korumpirane politične stranke (14% anketirancev), sledi pa zdravstvo (13% anketirancev). Slika je malo drugačna kot v drugih evropskih državah, ki s 14% zatrjujejo, da sta takšni okolji vlada in zdravstvo, sledita gospodarstvo/podjetništvo in sodstvo (okoli 10% vprašanih),državno oblast, politične stranke in policijo pa navaja le okoli 9% vprašanih. Večina (70%) državljanov evropskih držav, v Sloveniji (62%), meni, da živijo v korumpiranih državah, hkrati pa se tudi na lastno državo zanašajo in menijo, da se naj država in vlada, ne pa ljudje sami borita proti podkupninam. Takšnega mnenja je v 84% anketiranih v regiji, samo v Sloveniji pa kar 93%. V Sloveniji bi o primeru korupcije policijo obvestilo 27% anketirancev, kar je delež, ki je približno enak povprečju vseh raziskovanih držav, največ takih pa je v Veliki Britaniji, kar 50%. 6.4 Mednarodni odzivi na korupcijo Korupcija vsekakor ni problem ene države ali enega gospodarstva. Je mednarodna težava, katero lahko določena država rešuje le v sodelovanju z drugimi državami ter s pomočjo številnih mednarodnih organizacij. 6.4.1 Indeks zaznavnosti korupcije (CPI)-Transparency International6 TI je bil ustanovljen leta 1994 kot nevladna organizacija, ki združuje državne uslužbence, razvojne strokovnjake in poslovneže izključno z namenom boja proti korupciji. Financira se s pomočjo vlad posameznih držav, različnih fundacij in mednarodnih agencij. Deluje tako na mednarodni kot tudi na nacionalni ravni. Na mednarodnem področju povečuje osveščenost ljudi o korupciji, spodbuja politične reforme in sprejema mednarodne konvencije. Medtem pa nacionalni oddelki pomagajo posameznim vladam pri njihovem delovanju ter nadzirajo posamezne institucije in organe (About TI, 2002). Podružnice TI so

6 Povzeto iz E-Delo 2007.

52

prisotne že v 70. državah po celem svetu. Kljub temu, da so v vseh tranzicijskih državah, je v Sloveniji še nimamo. Med 180 državami, za katere je organizacija Transparency International na podlagi ocen poslovnih ljudi in državnih analitikov izračunala indeks korupcije (indeks CPI) za leto 2007, so najmanj tega pojava zaznali na Danskem, Finskem in v Novi Zelandiji, največ pa v Somaliji, Mjanmarju in Keniji. Med državami, ki bi, če bi bile brez korupcije, dobile oceno deset, je Slovenija z 31. mesta, ki ga je zasedala v letu 2005, (indeks CPI je znašal 6,1), v letu 2006 napredovala na 28. mesto (indeks CPI je znašal 6,4) in 2007 na 27. mesto z indeksom CPI 6,6. Slovenija, ki je zbrala 66 odstotkov možnih točk, je najbolje uvrščena nova članica Evropske unije, prehitela je tudi Portugalsko, Italijo in Grčijo. Bolgarija je na 64.mestu zbrala 41 odstotkov točk, Romunija pa 37 odstotkov, kar jo uvršča na 69.mesto. Med državami z veliko korupcije sta tudi Srbija ter Bosna in Hercegovina s komaj tretjino najboljše ocene. Hrvaška, ki kandidira za vstop v EU, z Bolgarijo deli 64.mesto. Rusija, ki naj bi bila znana po velikem obsegu korupcije, pa se je uvrstila slabše kot vrsta držav, ki so nastale iz nekdanje Sovjetske zveze in je z indeksom 2,3 pristala na 143.mestu. 6.4.2 Svet Evrope7 Svet Evrope je bil ustanovljen takoj po drugi svetovni vojni in je najbolj znan po varstvu človekovih pravic. Prav v tem splošnem okviru delovanja je zadnja leta veliko naredil za preprečevanje korupcije, pranje denarja in organiziranega kriminala, kar poleg nacionalnih gospodarstev ogroža tudi temeljne pravice posameznikov. Svet Evrope aktivno pomaga novim članicam evropskih integracij, da premagajo zaostanke na najrazličnejših področjih. Še zlasti je to pomembno za področje korupcije, saj slabo razvita gospodarstva preprosto spodbujajo koruptivno ravnanje in dokaj uspešno prikrivajo njegovo moralno zavrženost. Osnovni zagon protikorupcijskim prizadevanjem Sveta Evrope je dal Akcijski plan boja zoper korupcijo, ki ga je sprejel komite ministrov leta 1996. Neposredna posledica tega plana je bila ustanovitev multidisciplinarne skupine za boj proti korupciji – GMC. Plod dela skupine GMC je oblikovanje dokumenta z naslovom »20 vodilnih načel v boju zoper korupcijo«. Slednji je identificiral področja, kjer je nujno ukrepanje držav, in sicer: preventivni ukrepi, pospeševanje etičnega ravnanja, problemi imunitete, svoboda tiska, kodeksi etike, organi za boj proti korupciji, njihova samostojnost, neodvisnost,…Ker gre za normativno besedilo, ki ni pravno zavezujoče, njegovo neizpolnjevanje nima pravnih posledic. Iz tega razloga so vzporedno razvijali tudi Kazenskopravno konvencijo o korupciji, ki je bila sprejeta leta 1998 in je za zdaj najbolj kompleksen mednarodni pravni akt s tega področja. Na materialnem področju prava konvencija predvideva inkriminacijo aktivnega in pasivnega podkupovanja državnih in mednarodnih javnih uslužbencev, parlamentarnih predstavnikov in sodnikov, inkriminacijo aktivnega in pasivnega podkupovanja v gospodarskem poslovanju,…V procesnem delu se vsebina konvencije nanaša na pristojnosti, sankcije in druge ukrepe, predvidene za storilce, na odgovornost

7 Podpoglavje je povzeto po Kosu 2000, 1081-1085

53

pravnih oseb, sodelovanje pristojnih služb itd. Slovenija je konvencijo ratificirala že maja leta 2000. Kmalu po sprejetju dvajsetih vodilnih načel, je Svet ministrov na predlog GMC sprejel še posebno resolucijo o sporazumu o ustanovitvi novega delovnega telesa Sveta Evrope – Skupine držav za boj proti korupciji (GRECO). Njegova naloga je nadzor nad izvajanjem vodilnih načel v boju zoper korupcijo in vseh drugih pravnih instrumentov s tega področja. 6.4.3 Aktivnosti OECD Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD – Organization for Economic Cooperation and Development) je s svojim delovanjem na področju preprečevanja korupcije v mednarodnem poslovanju začela leta 1979, ko je sprejela Pravila obnašanja za multinacionalna podjetja (Code of Conduct for Multinational Undertakings). Kasneje je OECD nadaljevala svoje delovanje z izdelavo primerjalne analize zakonodaj svojih članic na področju korupcije. Leta 1994 je oblikovala priporočilo OECD o podkupninah v mednarodnih poslovnih transakcijah (Stroligo 1996, 247). Naslednji pomemben korak je OECD naredila s Konvencijo o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju, ki so jo novembra 1997 sprejele vse članice OECD in pet držav, ki niso članice (Argentina, Brazilija, Bolgarija, Čile in Slovaška). Pri oblikovanju konvencije so avtorji izhajali s stališča, da dajanje »provizij« z namenom, da se pridobi posel v tujini, ni običajen element poslovne prakse, temveč hujše kaznivo dejanje. Po mnenju OECD ima tolerantnost do podkupovanja z namenom sklenitve posla etične, gospodarske, socialne in politične posledice ter neposredno ogroža prosto trgovino (Tratnik-Volasko 1999, 51). Zato OECD zahteva učinkovite ukrepe za preprečevanje in boj proti podkupovanju tujih državnih uradnikov v zvezi z mednarodnimi poslovnimi transakcijami. Konvencija predvideva obveznost podpisnic, da določbe o kaznivem dejanju podkupovanja v tujini vnesejo v nacionalne zakonodaje, in sicer v obliki »učinkovitih, primernih kazenskih sankcij, vključno z denarnimi kaznimi, ki bodo odvračale od storitve kaznivega dejanja (ibid., 51).

54

7 Sklep Gospodarska kriminaliteta je pojav, ki se stalno kvantitativno in kvalitativno spreminja. Kot del celotne kriminalitete je izredno dinamična in vedno znova spreminja in posodablja oblike delovanja. Oblike njenega delovanja so odvisne od družbene ureditve in gospodarskega sistema okolja, v katerem se pojavlja, od veljavne zakonodaje ter trenutnega stanja gospodarskega sistema. Pomemben vpliv na spreminjanje gospodarske kriminalitete pa imajo razvoj novih industrijskih tehnologij, novih storitev in dejavnosti, razvoj računalništva in informacijske tehnike in razvoj finančnih trgov z obilico novih finančnih instrumentov. Družbi predstavlja zelo resen in škodljiv pojav, ker povzroča državi škodo, dodatne stroške, vpliva na splošno počutje in varnost državljanov in spodkopava legitimnost oblasti. Namen diplomskega dela je bil predstaviti narodnogospodarske in podjetniške vidike gospodarske kriminalitete, znotraj katere se bistvena problematika nanaša na korupcijo. O obstoju korupcije lahko govorimo od začetka ustvarjanja presežne vrednosti. Zloraba javne moči obstaja odkar obstaja moč družbe. Čeprav obstajajo tudi zagovorniki pozitivnih posledic korupcije, se večinoma vsi strinjajo, da na daljši rok zaviralno vpliva na rast gospodarstva. Njene posledice ter vpliv, ki ga ima na gospodarstvo in podjetništvo, pa kriminologi opredeljujejo kot najbolj ogrožajočo kriminaliteto. Pojavlja skoraj v vseh državah, tako v razvitih, nerazvitih, kot tistih, ki so v procesu razvoja. Je izredno kompleksen pojav; o njej je bilo napisanih veliko knjig in organiziranih veliko mednarodnih konferenc in posvetov, pa je še vedno popolnoma nemogoče objektivno oceniti, koliko je je. Dejstvo je, da obe strani, ki sta v korupcijo vpleteni, želita ostati skriti, zato je njeno odkrivanje še toliko težje. Vse več organizacij priznava korupcijo kot eno glavnih ovir ustvarjanja dobre države, iz raziskav pa izhaja, da pomeni eno izmed glavnih zavor gospodarskega razvoja, bistven je tudi njen vpliv na podjetništvo, kjer jo uvrščajo med tri najpomembnejše ovire za njegov razvoj. Korupcija spodkopava demokracijo in pravilno delovanje trgov, še posebej so občutljive na korupcijo države v tranziciji, zaradi svoje zgodovinske dediščine in narave tranzicije. Lahko torej izvira že iz samega sistema države, še posebej, ko je ekonomski in politični položaj države slab. Zato je preprečevanje korupcije nedvomno izjemnega pomena za razvoj tranzicijskih držav in njihovo uspešno preoblikovanje v razvita tržna gospodarstva. Korupcija namreč slabo vpliva na gospodarsko aktivnost, vnaša neučinkovitost v razporejanje proizvodnih dejavnikov, razvoj podjetništva in zasebne spodbude ter s tem konkurenčnosti gospodarstva sploh, onemogoča učinkovito delovanje trgov, zlasti finančnih, ter zavira uveljavljanje pravil ter institucij v poslovni praksi. Posledica korupcije je zmanjševanje gospodarske rasti, povečujeta se revščina in socialna napetost, zmanjšajo se naložbe v področja z znano korupcijsko prakso, neugodna razporeditev sposobnejših in izobraženih kadrov, neučinkovitost mednarodne finančne pomoči, izguba davčnih prihodkov, slabša kakovost javnih storitev ter izkrivljena sestava javnih izdatkov. Korupcija povečuje negotovost v določeni državi ter zmanjšuje zaupanje državljanov v institucije in načela pravne države.

55

Vpliv korupcije se vse bolj kaže tudi na nivoju podjetništva. Razlikuje se glede na velikost podjetij, posebno močan je v majhnih podjetjih, le-ta so pomemben vir gospodarske rasti, kjer korupcija preprečuje rast podjetij in otežuje vstop novim podjetjem v panogo. Ovire ustanavljanju in delovanju takih podjetij imajo lahko zastrašujoče posledice na gospodarstvo, ki se pokažejo v naraščanju brezposelnosti, dolgoročno pa v upočasnjeni gospodarski rasti gospodarstva. Korupcija povečuje stroške podjetij in zmanjšuje njihovo dobičkonosnost. Predvsem so ti stroški bolj ogrožajoči za mala podjetja, ki morajo pogosteje plačevati podkupnine in v večjem obsegu v primerjavi z velikimi podjetji in s tistimi v državni lasti. Izplačevanje denarja v koruptne namene omejuje investicije, zaposlovanje in rast teh podjetij. Pogled na korupcijo z ekonomskega vidika nam razkrije, da je korupcija neke vrste proizvodni strošek, ki ga organizacije prenesejo na končnega porabnika. Številne, zlasti mednarodne raziskave so potrdile, da korupcija povzroča povsem merljive škodljive ekonomske posledice. V Republiki Sloveniji so možnosti in ugodne razmere za naraščanje gospodarske kriminalitete in s tem korupcije večjih razsežnosti nastopile z osamosvojitvijo leta 1991, ko je nastopilo obdobje tranzicije in z njim povezana hitra privatizacija. Vsekakor to ni nov pojav, obstajala je že v prejšnjem sistemu. Razlika je le v tem, da so se spremenile njene oblike. Slovenija se sooča z osnovno težavo, ki se kaže v tem, da ni znano, v kolikšnem obsegu se je korupcija tu razrasla. Razlika med uradno ugotovljeno korupcijo in njenim zaznavanjem na strani državljanov je namreč izredno velika. Kljub temu, pa je Slovenija v očeh tujine država, v kateri korupcija ni zelo razširjena in še ne ogroža družbe. Velja za dokaj »čisto« državo, predvsem v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami. Takšne ugotovitve so rezultat mnogih javnomnenjskih raziskav, ki jih je vedno več in so vedno bolj podrobne. Mednarodne organizacije Slovenijo uvrščajo med najboljše tranzicijske države, pa tudi med boljše članice EU. Posledica bolj sistematičnega pristopa k odkrivanju in preiskovanju kriminalitete se kaže v porastu kaznivih dejanj, ki iz leta v leto narašča. Delež gospodarske kriminalitete v strukturi celotne, je bistveno manjši, kot pa škoda, ki ga le ta povzroči. Giblje se okoli 10%, medtem ko je delež škode, povzročene z gospodarskimi kaznivimi dejanji nad 50%. Sedanje zavzemanje držav za boj proti korupciji je predvsem posledica boljšega razumevanja posledic, ki jih le-ta prinaša. Vse kaže na to, da je potreben učinkovit boj proti korupciji, saj rasti BDP ni mogoče doseči brez spodbudnega poslovnega okolja in odsotnosti koruptnih praks. S korupcijo se je potrebno boriti z doseganjem makroekonomske stabilnosti, z vzpostavljanjem tržnih aktivnosti, z demokratizacijo ter z drugimi ukrepi, ki spremenijo okolje, v katerem korupcija lahko obstaja. Za uspešen boj proti korupciji je torej potrebna dolgoročna odprava pogojev za nastanek in razvoj korupcije ter zagotavljanje stabilnosti institucij.

56

Povzetek Izkoriščanje procesov globalizacije je ustvarilo ugodne pogoje za razrast gospodarske kriminalitete, ki narašča tako v Sloveniji kot po svetu. Njene posledice se odražajo v gospodarstvih posameznih držav, njen vpliv ni zanemarljiv tudi v podjetništvu. Kot glavna zavora gospodarskega razvoja in ena temeljnih zaviralnih dejavnikov podjetništva, je opredeljena korupcija. Preko svojih negativnih učinkov na več področij v gospodarstvu, v končni fazi zmanjšuje gospodarsko rast, s povečevanjem stroškov podjetij pa deluje zaviralno na podjetništvo. Obdobje tranzicije je ustvarilo še ugodnejše pogoje za korupcijo večjih razsežnosti tudi v Sloveniji, čeprav po ocenah mednarodnih organizacij tu korupcija ni zelo razširjena in stanje ni zaskrbljujoče. Kljub porastu korupcijskih dejanj se Slovenija uvršča v sam vrh tranzicijskih držav, pa tudi med boljše članice EU. KLJUČNE BESEDE: gospodarska kriminaliteta, finančna kriminaliteta, korupcija, tranzicija, gospodarska rast, posledice korupcije, podjetništvo.

57

Abstract Exploiting the processes of globalisation created good conditions for the growth of the economic criminality in Slovenia and all over the world. The economy of several countries and the entrepreneurship take the consequences of the economic criminality. The main cause for the retardation of the eonomic growth and entrepreneurship is the defining corruption. It's influence on several economic fields is very negative, then it decreases the economic growth, and with increasing the costs of a company it also also retards the entrepreneurship. In Slovenia the period of transition was advantageous for the corruption, although the international organisations estimated that here the corruption is not wide spread and the state is not critical. In spite of the fact that corruption is present, Slovenia is one of the top transition countries and one of the best countries in the EU. KEY WORDS: Economic criminality, financial criminality, corruption, transition, economic growth, corruption cosequences, entrepreneurship.

58

Seznam literature

1. Acceto, Matej. 2000. Razumevanje korupcije. Javna uprava 3: 309-381.

2. Dešman, Gregor. 2002. Davčni nadzor kot pomemben dejavnik odkrivanja in zatiranja gospodarske kriminalitete. V: Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete, D. Maver, B. Kečanovič in P. Mrhar. Ljubljana: MNZ – Ministrstvo za notranje zadeve.

3. Dobovšek, Bojan. 1997. Organizirani kriminal, Ljubljana, Založba Unigraf.

4. Dobovšek, Bojan. 2002. Korupcija v javni upravi. Zbornik referatov konference o

korupciji v javni upravi. Ljubljana : Ministrstvo za notranje zadeve. Policija. Generalna policijska uprava, 43-52.

5. Dobovšek, Bojan. 2005. Korupcija in politika. Ljubljana: Ministrstvo za notranje

zadeve. Policija. Generalna policijska uprava. Uprava kriminalistične policije.

6. Dvoršek, Anton. 2002. Strateški vidiki omejevanja gospodarske kriminalitete v Republiki Sloveniji. V: Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete, D. Maver, B. Kečanovič in P. Mrhar. Ljubljana: MNZ – Ministrstvo za notranje zadeve.

7. Dvoršek, Anton in Selinšek, Liljana. 2005. Problematika finančnega kriminala v

Sloveniji Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede: Pravna fakulteta.

8. Ferlinc, Andrej. 2002. Korupcija v javni upravi. Zbornik referatov konference o korupciji v javni upravi. Ljubljana : Ministrstvo za notranje zadeve. Policija. Generalna policijska uprava, 13-24.

9. Friedrich, C. Simmel. 1972.The Pathology of Politics, Violence, Betrayal,

Corruption, Secrecy and Propaganda. New York : Harper and Row, 86. 10. Giacomelli, Jurij, Aleksandra Gregorič in Janez Prašnikar. 2006. Ekonomski vidiki

korupcije v tranzicijskih državah. V: Priložnosti finančnega sektorja v tranzicijskih državah, J. Prašnikar in A. Cirman. Ljubljana: Časnik Finance.

11. Gray, Cheryl W. in Daniel Kaufmann. 1998. Corruption and Development. Finance

and Development. Washington, 1, 7-10.

12. Huntington, Samuel P.. 1968. Political Order in Changing Societies. New Heaven : Yale University Press, 96.

13. Jenko, Marinko. 2002. Korupcija v javni upravi. Zbornik referatov konference o

korupciji v javni upravi. Ljubljana : Ministrstvo za notranje zadeve. Policija. Generalna policijska uprava, 25-41.

59

14. Kolar, Tjaša. 1994. Ekonomska politika in korupcija. Diplomsko delo. Ljubljana : Ekonomska fakulteta.

15. Kos, Drago. 2000. Delovanje Sveta Evrope in Evropske unije na področju

preprečevanja in obravnavanja korupcije. Podjetje in delo 6-7: 1077-1088.

16. Kos, Drago. 2004. Kako preprečevati korupcijo v gospodarstvu? V: Korupcija v gospodarstvu, urednik B. Dobovšek. Ljubljana: MNZ – Ministrstvo za notranje zadeve.

17. Kranjc, Janez. 2000. Korupcija in pravo. Javna uprava 3: 285-308.

18. Lamberger, Igor. 2002. Sistemska vprašanja, ki vplivajo na učinkovito delovanje

kriminalistične policije v boju zoper gospodarsko kriminaliteto. V: Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete, D. Maver, B. Kečanovič in P. Mrhar. Ljubljana: MNZ – Ministrstvo za notranje zadeve.

19. Lamberger, Igor. 2001. Gospodarska kriminaliteta. V: Gospodarski kriminal.

Ljubljana: MNZ – Ministrstvo za notranje zadeve. Generalna policijska uprava. Uprava kriminalistične policije.

20. Maver, Darko in soavtorji. 2004. Kriminalistika. Ljubljana: Založba Uradni list

Republike Slovenije d.o.o..

21. Mauro, Paolo. 1995. Corruption and Growth. The Quarterly Journal of Economics, Washington, 3, 681-712.

22. Mendez Fabio, Sepulveda Facundo. 2000. Corruption and Growth: Theory and

Evidence. Michigan : Michigan State University, 40. 23. MNZ - Ministrstvo za notranje zadeve, Republika Slovenija. 2005. Resolucija o

preprečevanju in zatiranju kriminalitete. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve, Republika Slovenija.

24. Nye, Joseph S. 1989.Corruption and Political Development: A Cost-Benefit

Analysis. Political Corruption A Handbook. Washington : Transaction Publishers, 963-984.

25. Pagon, Milan in Branko Lobnikar. 2001. Korupcija v policiji: opredelitev in njeno

upravljanje. V: Korupcija kot realnost današnjega časa: strokovni posvet. Gotenica, maj 2001. Ministrstvo za notranje zadeve RS, 85-90.

26. Rebernik, M., P. Tominc in K. Pušnik. 2007. Počasne spremembe podjetniške

stvarnosti: Global Entrepreneurship Monitor Slovenija 2006. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

27. Rednak, Andreja. 2005. Tožilstvo ni sposobno učinkovito preganjati politične

korupcije in gospodarskega kriminala. Finance 216, 33.

60

28. Repovž, Grega. 2001. V antikorupcijski boj gremo bosi. Delo, Ljubljana, 20. marec

2001.

29. Shleifer, Andrei and Robert Vishny. 1993. Corruption. Quarterly Journal of Economics, Washington, 108, 599-617.

30. Stroligo, Klaudijo. 1996. Korupcija v mednarodnem poslovanju. Pravnik 4/5: 239-

253.

31. Sullivan, John D, Shkolnikov Aleksandr. 2004. Combating Corruption: Private Sektor Perspectives and Solutions. EconomicReform, Issue Paper 0409.

32. Šeme-Hočevar, Vida. 1997. Etika je lepa, posel je pa posel. Ljubljana, Gospodarski

vestnik 47, 12-14.

33. Tanzi, Vito in Hamid R Davoodi. 1997. Corruption, Public Investment, and Growth. Washington : International Monetary Fund, 23.

34. Tanzi Vito in Hamid R Davoodi. 2000. Corruption, Growth, and Public Finances.

IMF Working Paper, 182.

35. Tratnik-Volasko, Marjeta. 1999. Korupcija. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve, 1.

36. Zhang, Huiyan. 2000. Corruption, Economic Growth and Macroeconomic

Volatility. Overseas Young Chinese Forum, Peking, 2, 45-60.

61

Seznam virov

1. Anticorruption in Transition. 2000. A Contribution to the Policy Debate [online]. Available: http://www.worldbank.org/wbi/governance/pdf/contribution.pdf [15.10.2007].

2. E-Delo. 2007. Slovenija najbolje uvrščena novinka EU [online]. [September

2007]. Available: http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,35,242184 [26.12.2007].

3. Komisija za preprečevanje korupcije. 2007a [online]. [November 2007].

Available: http://www.kpk-rs.si/index.php?id=47. [17.12.2007]. 4. Komisija za preprečevanje korupcije. 2007b [online]. [November 2007].

Available: http://www.kpk-rs.si/index.php?id=48 [17.12.2007].

5. Oseli, Petra. (februar 2007). E-mesečnik Gfk Orange. Raziskava o odnosu slovenskih podjetij do korupcije. Gfk Gral-Iteo [online], 6 odstavkov, 61. Available: [http://www.gfk.si/lnovice.php?NID=1779] [20.12.2007].

6. Poročilo o delu policije za leto 2006. Marec 2007. RS, MNZ. [online].

[December 2007]. Available: http://www.policija.si/si/statistika/lp/2006/lp2006.pdf [24.11.2007].

7. Transparency International. 2002. About TI [online]. Available:

http://www.transparency.org/about_ti/index.html [07.06.2007].

8. Vehovar, Urban in Matjaž Jager. 2003. Korupcija, kvalitetno vladanje in gospodarska rast: Primer Slovenije [online]. Available: http://www.uni-lj.si/krim/files/Vehovar-Jager.doc], 2003 [22.03.2007].

9. Vrenko Peruško, Ines. (oktober 2006). E-mesečnik Gfk Orange. Slovenija pod povprečjem sicer koruptivne klime v izbranih evropskih državah.Gfk Gral-Iteo [online],11 odstavkov, 57. Available: http://www.gfk.si/lnovice.php?NID=1680 [20.12.2007].

62

http://www.worldbank.org/wbi/governance/pdf/contribution.pdf

http://www.kpk-rs.si/index.php?id=48

http://www.gfk.si/lnovice.php?NID=1779

http://www.policija.si/si/statistika/lp/2006/lp2006.pdf

http://www.transparency.org/about_ti/index.html

http://www.gfk.si/lnovice.php?NID=1680

Seznam slik SLIKA 1: DELITEV GOSPODARSKE KRIMINALITETE ........................................................................................... 15 SLIKA 2: RAZLOGI ZA NASTANEK FINANČNE KRIMINALITETE........................................................................... 17 SLIKA 3: ADMINISTRATIVNA KORUPCIJA.......................................................................................................... 36 SLIKA 4: POVEZAVA INDEKSA KORUPCIJE IN BDP NA PREBIVALCA ................................................................. 39 SLIKA 5: KORUPCIJSKA KLIMA V EVROPI ......................................................................................................... 51 SLIKA 6: INDEKSI KORUPCIJSKE KLIME (CCI) PO DRŽAVAH ............................................................................. 51 Seznam tabel TABELA 1: NIVOJI KORUPCIJE .......................................................................................................................... 19 TABELA 2: KORUPCIJA IN TUJE DIREKTNE INVESTICIJE (FDI) V CENTRALNI IN VZHODNI EVROPI..................... 23 TABELA 3: MERJENJE »CAPTURE« GOSPODARSTVA (ODSTOTEK PODJETIJ, NA KATERE JE IMELA KORUPCIJA V

VSAKI IZMED DIMENZIJ VPLIV NA NJIHOVO POSLOVANJE) ....................................................................... 37 TABELA 4: ŠTEVILO VSEH KAZNIVIH DEJANJ IN KAZNIVIH DEJANJ GOSPODARSKE KRIMINALITETE TER

PRIPADAJOČA ŠKODA 1995 - 2005......................................................................................................... 46 TABELA 5: KRIMINALNI PRESTOPKI NA PODROČJU KORUPCIJE ......................................................................... 49 Seznam kratic BEEPS - Bussiness Enviroment and Enterprise Performance Survey BI - Business International CCI - Corruption climate index CEE - Central and Eastern Europe CIS - Commonwealth of Independent States CPI - Corruption Perceptions Index EBRD - European Bank for Reconstruction and Development EOS - Executive Option Survey GRECO –Group of States against corruption ICVS - International Crime Victimization Survey OECD - Organization for Economic Cooperation and Development SME – Small and medium size enterprises TI - Transparency International

63

NARODNOGOSPODARSKI IN PODJETNIŠKI VIDIKI …old.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/uzmah-klavdija.pdf ·...

Documents

Transcript of NARODNOGOSPODARSKI IN PODJETNIŠKI VIDIKI …old.epf.uni-mb.si/ediplome/pdfs/uzmah-klavdija.pdf ·...