Naša

mol

itev

2011

Molimo s CerkvijoNameni apostolata molitve za leto

2011

Naša molitev 2011

NameNi apostolata molitve za leto 2011izdalo: Narodno tajništvo apostolata molitve ljubljana, vodnikova 279odgovarja: p. lojze Bratina, DJGrafična priprava: Camera d.o.o.opremila: mihaela svetektisk: Formatisk d.o.o.ljubljana 2010

slika na naslovnici: marko ivan Rupnik: Dejanje ljubezni, 1984 (iz knjige Barve sojnosti)

3

UVOD

Papež Pij XII. je ob stoletnici izpostavitve praznika Srca Je-zusovega leta 1956 napisal posebno okrožnico Haurietis aquas z odlično teološko razlago češčenja Srca Jezusovega. Sedanji papež Benedikt XVI. pa je ob 150-letnici praznika napisal posebno pismo takratnemu vrhovnemu predstojniku jezuitov p.Petru Kolvenbac-hu, s katerim je želel poudariti potrebo, da bi tako njegovi sobra-tje, kot vsi kristjani, še naprej poglabljali svoj odnos do Jezusovega Srca; v sebi naj bi poživljali vero v Božjo odrešenjsko ljubezen in jo vedno bolj sprejemali v svoje življenje.

Češčenje ljubezni, ki postane vidna v skrivnosti križa in je zno-va predstavljena v vsaki evharistični daritvi, je temelj, na katerem moremo postajati osebe, ki so sposobne ljubezni in darovanja. »Po-gled, uprt v Jezusovo s sulico prebodeno stran, iz katere sije Božja brezmejna odrešenjska volja, ne more biti neka prehodna oblika bogočastja ali pobožnosti: češčenje Božje ljubezni, ki je našlo svoj zgodovinski izraz v tako imenovani pobožnosti prebodene strani, ostaja nujno za živ odnos z Bogom.

Izhajajoč iz središčne pobožnosti do Srca Jezusovega lah-ko razumemo tudi prizadevanje Apostolata molitve, da bi tako odgovorili Božjemu klicu s svojimi molitvami za potrebe vesoljne in krajevne Cerkve in svoje molitve povezali z držo osebne samo-podaritve.

Apostolat molitve nikakor ne želi podcenjevati drugih oblik pobožnosti, kot so npr. evharistična pobožnost, češčenje Marije ali češčenje Jezusovega Srca ali drugih pobožnosti, ki predsta-vljajo bogastvo cerkvenega življenja. Pač pa, že od samega za-četka želi ta pobožnost izpostaviti vidik žrtvovanja in podaritve samega sebe, kot odgovor na delo utelešenega Boga med nami. Posebej želi izraziti odprtost za potrebe in trpljenje drugih znotraj krajevne in vesoljne Cerkve.

4

Letos smo vstopili v pastoralno leto, ki naj bi bilo usmerje-no v karitativnost in solidarnost. Večjo skrb in dejavnost bomo posvetili bolnikom, starejšim, prizadetim, osamljenim … To dra-goceno dejavno skrb naj bi spremljli tudi s prav tako dragoceno molitvijo.

p.Lojze Bratina

5

Januar

sploŠNi, misiJoNsKi iN sloveNsKi NameNi apostolata molitve 2011

Januar

splošni namen

Da bi bilo bogastvo stvarstva ohranjeno, cenjeno in vsem razpoložljivo kot dragocen Božji dar lju-dem.

papež Benedikt Xvi je v novoletni poslanici za leto 2010 zapisal, da k miroljubnemu sožitju med ljudmi bistveno pripomore prav skrb za stvarstvo. Do tega cilja pa je še dolga pot, kajti ekonomski interesi velikih narodov se še kar naprej postavljajo na prvo mesto in preprečujejo sprejemanje sporazumov, ki bi zaustavili nebrzdano uničevanje okolja. zato hoče papežev molitveni namen za ta mesec zbuditi v nas čut odgovornosti, da bi ohranili stvarstvo za prihodnje rodove. sveti oče poudarja, da je celoten model razvoja potrebno na novo temeljito premisliti s pogledom v prihodnost ter se še bolj poglobiti v sam pomen gospodarske dejavnosti in v njene cilje. potrebno je popraviti popačenja in stranpoti, istočasno pa spremeniti miselnost in ponovno pretehtati naš življenjski slog.

Danes mora vsaka razprava o družbeni pravičnosti nujno vključevati ekološke teme, saj je oboje povezano. zelo jasno se vidi, da tiste države, ki največ potrošijo in torej največ onesnažujejo, niso tudi tiste, ki bi najbolj trpele zaradi škode, povzročene stvarstvu. Kot vedno, plačuje najvišjo ceno najrevnejše prebivalstvo, ker ima najmanj možnosti, da bi se ubranilo pred posledicami uničevanja okolja, pa naj gre za klimatske spremembe ali kopičenja strupenih odpadkov, ki jih bogate države zakonsko prepovedujejo, v revnih deželah pa korupcija omogoča trgovanje mimo zakonov. Nekaj podobnega se dogaja z nezakonitim

6

Januarizsekavanjem gozdov, ki v velikem obsegu poteka ravno v najrevnejših predelih sveta. tragične posledice izliva nafte v mehiškem zalivu so letos jasno pokazale, kako krhke se zdijo naše obrambne zmožnosti, ko se soočamo s tovrstnimi katastrofami.

v svetu se že pojavljajo gibanja, ki ljudi osveščajo ter svarijo pred onesnaževanjem in pretiranim izkoriščanjem stvarstva. molimo ta mesec s svetim očetom, da bi se duhovno povezali s skupinami in posamezniki, ki si prizadevajo ohraniti lepoto našega stvarstva v dobro vseh, še zlasti tistih, ki bodo prišli za nami.

misijonski namen

Da bi kristjani dosegli popolno edinost in tako vsemu človeškemu rodu pričevali za univerzalno Božje očetovstvo.

Naš svet je nesrečno razdvojen. Žal je tako tudi z nami kristjani,

čeprav smo po krstu vsi včlenjeni v Kristusa. postanemo pa člani različnih Cerkva, katoliške, pravoslavne, evangeličanske, anglikanske in drugih.

pred 100 leti, poleti 1910, so se na Škotskem zbrali misijonarji iz različnih Cerkva, da bi izrazili skupno voljo za oznanjevanje Jezusovega evangelija v večji edinosti in bratski povezanosti. saj Kristus ni razdeljen in evangelij je le eden. prav misijonarji se živo zavedajo, kako težko je nevernim oznanjati istega Jezusa - odrešenika, pri tem pa pokazati žalostno dejstvo, da niti nas kristjanov ne povezuje v popolno edinost.

po sto letih od tistega znamenitega srečanja na Škotskem, je potreba po edinosti v našem času še bolj živa, saj sredstva obveščanja v trenutku dosežejo zadnje kotičke našega planeta in kažejo tudi needinost kristjanov. prvo oznanilo, ki je skupno vsem krščanskim Cerkvam, je evangeljsko veselo oznanilo, da so ljudje vseh narodov sinovi in hčere enega, skupnega Boga, ki je naš oče in stvarnik vseh. tudi Jezus je - po svoji smrti in vstajenju - odrešenik vseh ljudi. v Njem in v moči sv. Duha smo vsi sposobni premagovati greh in se upreti sodobnim skušnjavam verske brezbrižnosti in materializma. obenem smo vsi skupaj sposobni tudi utrjevati poti sodelovanja med verami. skupaj pričujemo, kako je življenje nekaj svetega, kako je mir vsem nujno potreben, spoštovanje duhovnih vrednot pa pogoj za uspešen razvoj narodov.

7

Januarv manjših skupnostih velikokrat opazimo, da je sodelovanje kristjanov

precej živo, samoumevno. težje pa je doseči sodelovanje in edinost na višji ravni, med voditelji. Naša molitev naj pomaga vsem - tistim v našem okolju, kjer se srečujemo, in vsem, ki vodijo naše nesrečno razdvojene Cerkve.

Jože Kokalj

slovenski namen

Da bi radi brali Sveto pismo in ob tem spoznavali, kaj nam želi Bog povedati

sveto pismo ni le zgodovinska knjiga, ki nam govori o preteklih dogodkih, ampak je živa Božja beseda, ki je namenjena vsakemu v njegovi življenjski situaciji. prav bi bilo, da bi vsak dan vzeli sveto pismo v roke, morda kar berila tistega dne in se vprašali, kaj nam hoče Bog prav za današnji dan povedati. tako bi bili v stalnem stiku z Bogom in bi čutili dotik njegove roke.

lep zgled nam daje sv.anton. Ko so mu umrli starši, je sam skrbel za mlajšo sestro. Nekega dne je stopil v cerkev, kjer so prav tedaj brali evangelij, kjer je Gospod govoril bogatemu mladeniču:«Če hočeš biti popoln, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih.« Šel je takoj iz cerkve, ker je spoznal, da je te besede Gospod govoril prav njemu. veliko in lepo posestvo, ki ga je imel, je podaril sovaščanom, prodal nepremičnine in denar dal revežem, le nekaj malega je obdržal zaradi sestre. Ko je drugič prišel v cerkev, je slišal tele Jezusove besede:«Ne skrbite za jutri.« takoj je šel in razdal denar še drugim potrebnim. sestro je izročil v skrb zanesljivim devicam, sam pa je delal, da se je preživljal, ostali čas pa je posvetil molitvi. Živel je iz Božje besede, ki mu je pomagala, da je posvetil sebe in vse, ki so prihajali k njemu po nasvet ali duhovno pomoč.

p.Jože Pucelj

8

Februar

Februar

splošni namen

Da bi družino v njeni istovetnosti vsi spoštovali in prepoznali njen nenadomestljivi prispevek v prid celotne družbe.

Če je družina kot osnovna celica družbe ranjena ali oslabljena, je ranjena in oslabljena celotna družba. zlasti v zahodni kulturi danes opažamo krizo v samem razumevanju pojma družine. Kakšni skupnosti sploh lahko rečemo družina? poleg »tradicionalnega modela« družine imamo samohranilce z otrokom, homoseksualne pare z otroki ali brez njih ter številne skupnosti ponovno poročenih, ki živijo z otroki iz prejšnjega zakona, svojega ali sozakonca. poleg vsega tega nizka rodnost v zahodnih državah kaže na pomanjkanje zaupanja v življenje, v družbo in v družino. Kriza družine seveda pomeni tudi krizo starševstva. Kako vzgajati otroke? Kakšni naj bodo odnosi znotraj družine? Kako sploh opredeliti pojem družine? za nas družina temelji na zvezi enega moškega in ene ženske, vendar se danes dvigujejo glasovi, ki ponujajo druge modele.

Družina brez trdnih čustvenih vezi ni sposobna vzgajati za evangeljske vrednote in tudi ne more biti opora družbi. iz družin z vrednotami izhajajo politični, družbeni in verski voditelji z vrednotami. Družina je kraj, kjer se učimo živeti brezpogojno ljubezen, ki je podoba Božje ljubezni. v družini se dostikrat srečamo s trpljenjem in povzročanjem bolečine ljudem, ki jih imamo radi. potrebno je vedno znova odpuščati, brezpogojno sprejemati, razumeti in poslušati, vse to pa družino zdravi in povezuje. zato družinsko okolje predstavlja nenadomestljivo šolo življenja. Cerkev bo vedno podpirala vsako iniciativo ali gibanje, ki podpira družino. Naloga civilnih oblasti pa je, da družino zaščiti z ustrezno zakonodajo.

vztrajajmo ta mesec v goreči molitvi za razrešitev teh občutljivih in temeljnih vprašanj. premislimo, kaj še lahko storimo, da bi podprli družino. Naj nas pri tem navdihuje sveta nazareška družina, ki ja zgled preproste, delavne in povezane družine … kjer se Bog počuti doma.

9

Februar

misijonski namen

Da bi na misijonskih področjih, kjer je nujna borba proti boleznim, krščanske skupnosti znale pričevati za Kristusovo navzočnost s trpečimi.

papež Benedikt Xvi. je na praznik sv. Jožefa, 19. marca 2009, ob svojem

obisku v afriki, v Kamerunu in v angoli, nagovoril tudi bolnike. izrazil je svoje veselje, da je lahko z njimi, ki so njegovi bratje in sestre, obteženi z boleznijo in vsakovrstnim trpljenjem. Rekel jim je, naj pomislijo na Kristusa, ki je blizu vsem, ki so obremenjeni s težavami. Jezus je namreč bolnim jasno sporočil, da so zelo blizu Božjemu srcu. Kot zgled te skrbi vzemimo poročilo evangelista marka ob ozdravljenju tašče apostola petra. takrat je Jezus takoj prišel v hišo k bolnici, jo prijel za roko in je vstala zdrava. iz evangelistovega poročila zvemo, kako je Jezus tisti dan ves čas preživel z bolniki in jim prinašal olajšanje. izkazoval jim je dobrohotnost, nežnost in skrb za ranjena telesa in duše.

tako tudi mi v molitvi obiščemo bolne in telesno, duševno in duhovno prizadete v bolnišnicah in domovih, vpletene v vojne spopade in različne oblike nasilja. mislimo na tolike krščanske skupnosti v afriki in aziji, kjer za prizadete skrbijo v raznih zdravstvenih ustanovah pa tudi v vaseh, kjer je trpečim v pomoč le prijateljsko srce in vaška krščanska solidarnost.

tudi Jezus je na križu potožil nad svojo bolečino. vzkliknil je: Žejen sem! Naj krščanska občestva slišijo klice trpečih in naj jim bodo kot simon iz Cirene, ki je Jezusu pomagal nositi težko breme križa. tudi mi nosimo bremena drug drugemu! tako razodevamo Božje obličje, obličje usmiljenega očeta. Dokazujemo tudi, da smo prav spoznali globoko zapoved ljubezni do bližnjega.

J. K.

10

Februar

slovenski namen

Da bi se mladi ne zadovoljili s povprečnostjo, marveč bi iskali, kar je več, višje in bolje.

»Kaj imata skupnega tako različni skupini, kot so mladi in upokojenci? – to, da se pri obojih v zadnjih letih povečuje čezmerno pitje alkohola. take trende strokovnjaki opažajo pri nas, pa tudi drugod po evropi. opijanjanje postaja med mladimi povsem normalno vedenje in običajen začetek druženja …«, ugotavlja novinarka v Dnevniku. Ksenija Ramovš, direktorica inštituta antona trstenjaka pa ugotavlja:«izgublja se skupnostni, družbeni mladi človek. mladi postajajo vedno večji individualisti, vse bolj se zapirajo vase, vedno bolj jih je strah in postajajo nezaupljivi do sveta. Da v današnji družbi preživijo, potrebujejo vedno močnejše spodbude. tudi nezdrave, kot so alkohol in druge droge.«

v današnji potrošniški družbi, ki je usmerjena na neposredni užitek in uspeh, ljudje – zlasti mladi – izgubljajo smisel za vrednote in presežnost. Nastaja bivanjska praznina, kot je ugotavljal Frankl, ki jo ljudje skušajo zapolniti z alkoholom, mamili in seksom. veliko je govora o človekovih pravicah in solidarnosti in strpnosti, hkrati pa se širi sebičnost, rasizem in nestrpnost.

vendar je v mladih še vedno idealizem in želja po dobrem in lepem. imajo v sebi moč, ki želi premagati povprečnost, kot je vedno poudarjal papež Janez pavel ii. srečati se morajo z Jezusom in začutiti, da so dragoceni v njegovih očeh, da vsakega od njih neizmerno ljubi. potem bodo dobili moč, da bodo odrinili na globoko, da se ne bodo zadovoljili s povprečnostjo, marveč bodo iskali, kar je več, višje in bolje.

p.Jože Pucelj

11

marec

Marec

splošni namen

Da bi narodi Latinske Amerike hodili v zvestobi evangeliju in napredovali v socialni pravičnosti in miru.

leta 1492 so prvi zavojevalci in misijonarji iz Španije in portugalske stopili na ameriško celino. iz srečanja dveh svetov in dveh kultur je začela nastajati nova družba. Dogajale so se dobre in slabe stvari – dobra prizadevanja za evangelizacijo, pa tudi številne zlorabe in krivice, storjene domačemu prebivalstvu, celo primeri genocida in prav kmalu zatem nepopisne strahote afriškega suženjstva. Ustanovljena je bila nova družba, ki pa še zdaleč ni odražala vrednot evangelija, ki so ga zavojevalci prinesli s seboj.

Različne zgodovinske okoliščine so med leti 1810 in 1811 privedle do gibanja za neodvisnost in postopoma so se dežele latinske amerike osvobodile od evropske nadoblasti. Na novo pridobljena samostojnost pa ni odpravila družbenih krivic niti ni razrešila problema velike revščine med prebivalstvom. pravična družba, zvesta evangeljskim načelom, vse do danes ostaja tudi v tem delu sveta neuresničena naloga. v vseh 500 letih do danes se je veliko ljudi opredelilo za Jezusa Kristusa, iz latinske amerike so izšli številni mučenci in svetniki, dolga je vrsta umorjenih in preganjanih zaradi prizadevanja za evangeljsko pravičnost. vojaški diktatorski režimi v zadnjem stoletju so preganjali, mučili in pobili mnoge posameznike, ki so se borili za boljše življenjske pogoje in večjo enakopravnost.

v tem času, ko dežele latinske amerike praznujejo dvestoletnico neodvisnosti, nas papežev molitveni namen vabi, da se pridružimo ljudem dobre volje, ki si želijo, da bi na tej tako imenovani katoliški celini zavladala mir in pravičnost, da bi vsi imeli življenje v Kristusu in ga imeli v izobilju.

12

marec

misijonski namen

Da bi Sveti Duh dajal luč in moč krščanskim skupnostim in vernikom, ki jih zaradi evangeli-ja preganjajo ali zapostavljajo na mnogih koncih sveta.

preteklo, dvajseto stoletje je bilo v dvatisočletni zgodovini Cerkve

zaznamovano z največjim številom mučencev. Bilo je stoletje preganjanj in vojn v evropi, v afriki, aziji in v vseh treh amerikah. ta krvava nasprotovanja Cerkvi odmevajo še sedaj, n.pr. v največji državi sveta, na Kitajskem.

mednarodne raziskave potrjujejo, da je zdaj v svetu okrog 200 milijonov kristjanov, ki ne morejo svobodno izpovedovati svoje vere. o tem imamo redna poročila iz Kitajske, indije, vietnama, egipta, sudana, Belorusije, Kube, pakistana, saudske arabije, irana in iz skoraj vseh arabskih držav, saj je tam islam državna vera. poznamo tudi države, kjer preganjajo tiste, ki se postavijo v obrambo revnih in brezpravnih. Kristjani obsojamo preganjanja zaradi različne vere, saj to nasprotuje temeljnim človekovim pravicam in je v popolnem nasprotju z Jezusovim naukom o ljubezni do bližnjega. tudi samarijani so bili bližnji izraelcem, čeprav je bilo med njimi takšno sovraštvo, da se še pozdravljali niso. Jezus je usmiljenega samarijana celo postavil za zgled izraelcem.

Krščanstvo vzpodbuja dialog, mirno reševanje sporov, sožitje in svobodno oznanjevanje. Kadar pa smo preganjani, se spomnimo Jezusovih besed: Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas. mislimo tudi na znan tertulijanov rek: Kri mučencev je seme novih kristjanov.

Naj opozorimo na pomanjkljiva poročila v sredstvih obveščanja. Kadar gre za krivice, storjene drugim, ki niso kristjani, npr. muslimanom, so medijska poročila hitra in izčrpna. Ko pa so preganjani kristjani, so poročila bolj redkobesedna ali jih sploh ni. tako je v indiji kar osem indijskih držav sprejelo zakone, ki prepovedujejo spreobrnjenje v drugo vero. v ozadju je največkrat vpliv politike in bogatašev. v indiji npr. s takšnim prepovedovanjem spreobrnjenja branijo svojo tradicionalno hinduistično oblast. vendar: koliko o tem zvemo iz poročanja medijev?

vsi potrebujemo moč, ki jo daje sv. Duh in jo krepimo v molitvi.

J. K.

13

marec

slovenski namen

Da bi nas spokorna dela, ki jih bomo opravljali v postnem času, usposobila za obvladovanje slabih nagnjenj.

spokorna dela v postnem času niso sama sebi namen, ampak nam omogočajo, da sebe, ki nas hromijo posledice izvirnega greha, usmerimo proti Kristusu. Kot rabi športnik trening, da doseže rezultat, tako tudi kristjan. le da ni prepuščen svojim lastnim močem, ampak ga spremlja Božja ljubezen.

Nemški teolog Dietrich Bonhoeffer vidi v spokornih delih oziroma v disciplini pot, ki kristjana vodi h Kristusu, ki ga je edini zmožen osvoboditi vseh slabih nagnjenj in napolniti njegovo srce s srečo. v pesmi »postaje na poti k svobodi« takole zapiše:

Če greš iskat svobodo, potem se predvsem naučidisciplinirati svoje čute in dušo,da te strasti in tvoji udje ne bodo vlekli zdaj sem, zdaj tja.Čista naj bosta tvoj duh in telo, popolnoma tebi podložna, pokorna,da bo tvoj duh iskal zastavljeni cilj.Nihče ne doživi svobode, razen z disciplino.v tem smislu je pisal iz ječe:«večkrat sem imel skušnjavo, da zjutraj

ne bi vstal ob šestih kakor običajno – kar bi bilo mogoče – ampak bi malo dlje spal. Doslej sem se vedno lahko premagal, ker mi je bilo jasno, da bi bil to začetek kapitulacije … zunanji popolnoma telesni red (jutranja telovadba, umivanje z mrzlo vodo) podpira namreč notranji red.«

s spokornimi deli oziroma z disciplino pripravimo pot Kristusu, očistimo jo vsakega plevela slabih nagnjenj – Kristus pa nam omogoči, da zaživimo kot svobodni Božji otroci.

p.Jože Pucelj

14

april

April

splošni namen

Da bi Cerkev z verodostojnim oznanjevanjem evangelija znala dati novim generacijam vedno nove razloge življenja in upanja.

Kako ponuditi veselo oznanilo evangelija novim generacijam na verodostojen in prepričljiv način? to vprašanje predstavlja za Cerkev vedno prisoten in vedno vznemirljiv izziv. Živimo v času, ki ga nedvomno zaznamuje zmedenost in globoka kriza, tudi znotraj Cerkve. po vsem svetu se širijo nestrpnost in negotovost, krivice, vojne, nasilje, revščina in lakota. v kulturi vodilnega zahodnega sveta prevladuje sekularizem in materializem in zdi se, kot da Bog ni več potreben. obenem pa, morda pa prav iz istega razloga, iz naših vrst izhajajo številni sodobniki, ki dajejo našemu času pečat intenzivnega duhovnega iskanja. Čutiti je preporod duhovnosti in želje po Bogu. očitno ves napredek znanosti in obilje materialnih dobrin nista mogla odgovoriti na vprašanje pomena življenja in zadovoljiti najbolj žgočih potreb človekovega srca.

Najrazličnejše oblike vernosti danes prihajajo na tržišče in ponujajo svoje odgovore na eksistencialno praznino ljudi, ki ne želijo živeti v svetu brez Boga. stojimo torej na neki točki zgodovine, ki je ustvarila plodna tla in ugodno priložnost za Cerkev in za apostolat molitve. svojim sodobnikom želimo ponuditi odgovor, črpajoč iz bogastva našega duhovnega izročila, iz duhovnosti cerkvenih očetov, puščavnikov in mistikov vseh časov. Bog nam je potreben in mi smo našli skriti zaklad. Želimo in moramo ga oznanjati, v prvi vrsti z osebnim pričevanjem in s pripovedovanjem o tem, kar smo odkrili. papež Janez pavel ii je v zvezi s tem zapisal:«ljudje danes bolj zaupajo pričam kot učiteljem, bolj izkušnji kot nauku, bolj življenju in delovanju kot teorijam. pričevanje pristnega krščanskega življenja je prva in nenadomestljiva oblika oznanjevanja: Kristus, čigar oznanjevanje nadaljujemo, pa je priča v najboljšem pomenu besede in vzor vsakemu krščanskemu pričevanju.«

15

april

misijonski namen

Da bi misijonarji z oznanjevanjem evangelija in pričevanjem življenja znali prinesti Kristusa ti-stim, ki ga še ne poznajo.

v knjigi Razodetja je izražena naša velika želja: »Narodi bodo hodili v Njegovi luči«. to je cilj vsega misijonskega prizadevanja Cerkve. tako so Kristusovo luč sprejeli naši predniki in narodi evrope. Cerkev si vztrajno prizadeva za širjenje evangelija ne zato, da si pridobi politično ali ekonomsko moč, ampak za rast Božjega kraljestva, ki je kraljestvo resnice, pravice, ljubezni in miru.

Kje so danes misijonske dežele? odgovor ni tako preprost kot je bil včasih, ko smo rekli: tam v afriki in aziji. misijonski namen nas opozarja, da je misijonarjenje, to je oznanjevanje evangelija, potrebno vsem, ki »Kristusa še ne poznajo«. takoimenovana »prva evangelizacija« je namenjena narodom afrike in azije, kjer iščejo prvi stik s Krisrusom. »Druga evangelizacija« pa je namenjena vsem, ki Kristusa ne poznajo v državah, kjer je bilo včasih krščanstvo že udomačeno, zdaj pa ga nekateri več ne poznajo. ta druga evangelizacija je težja od prve, saj želi ljjdi dvigniti iz sodobne nevernosti in verske brezbrižnosti.

zahodne evropsko - ameriške države so v nevarnosti, da se odrečejo svojim krščanskim koreninam. težko je sodobnim nevernikom oznanjati Kristusa, ko pa je v njih zbledela tudi vera v Boga - stvarnika, ali pa so to vero zmaličile sodobne zmote.

Nova evangelizacija prinaša tudi nov način sprejemanja življenja kot Božji dar, pomeni sprejeti Kristusa kot osebnega odrešenika. oznanjevanje evangelija mora biti podprto s pričevanjem krščanskega življenja. Jezus naroča apostolom, naj gredo po vsem svetu in oznanjajo Njegovo odrešilno trpljenje in vstajenje in naj bodo z lastnim življenjem žive priče Kristusa odrešenika.

prinesti Kristusa tistim, ki ga še ne poznajo, je naloga ne le misijonarjev v afriki in aziji, ampak je poslanstvo tudi za nas v razkristjanjeni sloveniji in evropi.

J. K.

16

april

slovenski namen

Da bi se radi udeležili velikonočnih obredov in ob njih bolje spoznavali Kristusov odrešenjski načrt.

Namen velikonočnih obredov je, da bi spoznali neizmerno Božjo ljubezen in s svojim življenjem odgovorili na Božji klic.

Na veliki četrtek se morda pri zadnji večerji ustavimo ob umivanju nog in prosimo, naj nas Jezus umije vseh naših pomanjkljivosti, egoizma in trdosrčnosti, da ne bi v življenju gradili na svoji moči, ampak na Božji. v vsakemu od nas je tudi nekaj Juda iškariota; čeprav smo tolikokrat ob Gospodovi mizi, ga vedno znova izdamo. seveda je prav, da po končani sveti maši ne odbrzimo iz cerkve, ampak ostanemo še nekaj časa pri Jezusu »v ječi«.

Na veliki petek še posebej prisluhnimo pasijonu, kjer doživljamo radikalno Božjo ljubezen, ko je Bog rekel človeku svoj dokončni »da«. spomnimo se, da je na Golgoti marija postala naša mati, pa jo še mi, kot učenec Janez, vzemimo na svoj dom. ob počastitvi križa in Božjem grobu bomo gotovo doživeli nekaj iskrenih trenutkov pogovora z Jezusom.

prav je, da na veliko soboto obiščemo Božji grob in prinesemo velikonočna jedila, ki ponazarjajo Križanega, k blagoslovu. v velikonočni vigiliji doživimo, kako Kristusova luč razsvetli temo v svetu in naših srcih. Kakor je mojzes peljal izraelce iz egiptovske sužnosti skozi Rdeče morje, tako nas Kristus vodi iz sužnosti greha v svobodo Božjih otrok. aleluja je znamenje splošnega veselja nad odrešenjem. ob krstu katehumenov se spomnimo svojega krsta – obnovitev krstnih obljub naj ne bo le gola formalnost.

velikonočna procesija s sveto mašo je potrditev naše vere. zmaga Božje ljubezni nad hudobijo greha in nad smrtjo. pravi kristjan je samo velikonočni kristjan, živi iz upanja, ki ga ne bo osramotilo.

p.Jože Pucelj

17

maj

Maj

splošni namen

Da bi tisti, ki delajo s sredstvi obveščanja, spošto-vali resnico, solidarnost in dostojanstvo vsakega človeka.

sredstva obveščanja v današnji družbi predstavljajo vplivno in močno orožje. z njimi je mogoče narediti veliko dobrega, širiti pristne vrednote in braniti človeške pravice. mogoče pa jih je tudi zlorabiti, če jih uporabljamo izključno v prid delnim interesom, pa naj si že bodo ekonomski, politični ali verski, kadar so ti pristranski ali izključujoči. v takem primeru sredstva obveščanja ne izpolnjujejo svoje naloge v službi resnice in splošnega dobrega. vse prevečkrat naletimo na senzacionalizem namesto uravnoteženega treznega poročanja; v oglaševanju se zlorablja lik ženske in manipulira s spolnostjo; da bi se povečala prodaja, se resnica maliči v prid določenim ideologijam; informacije se cenzurirajo, da bi ljudi obdržali v nevednosti ali jim vsiljevali neka skrajna stališča. te stvari se dogajajo tako v liberalnih družbah, ki jih vodi pohlep po dobičku, kot v nedemokratičnih družbah, kjer oblast omejuje svobodo mišljenja, da bi ohranila svojo moč. seveda obstajajo tudi številni primeri dobrega novinarstva, ki pomaga osvetliti nasilje, krivice in marsikatero zlo, ki bi sicer ostalo zakrito in nekaznovano. Dobra obveščenost tudi spodbuja ljudi, da se v solidarnosti povežejo s tistimi, ki so jih prizadele nesreče. Na ta način se je že olajšalo mnogo trpljenja.

papež nas prosi, da ta mesec molimo za uslužbence v sredstvih javnega obveščanja. molimo torej, naj bi ti, če so kristjani ali ne, s svojim delom gradili bolj pravičen svet s tem, da bi spoštovali resnico, solidarnost in dostojanstvo vsakega človeka. Naj bi novinarstvo in sredstva obveščanja imela v svojih vrstah čim več poštenih in pogumnih poročevalcev, ki bi delali za skupno dobro. Koristno bi bilo, če bi ustanove, ki izobražujejo novinarje, skrbele tudi za njihovo moralno formacijo in jih vzgajale k človeškimi in duhovnimi vrednotami. molimo končno tudi sami zase, da bi se znali sporazumevati na preprost in iskren način, kot je to delal Jezus.

18

maj

misijonski namen

Da bi Gospod podaril Cerkvi na Kitajskem vztraj-nost v zvestobi evangeliju in rast v edinosti.

v zadnjih desetletjih smo večkrat omenjali največjo državo sveta,

Kitajsko, ki je vztrajno branila svojo marksistično družbeno ureditev, v kateri je samo ena in to izrazito brezbožna stranka imela vso oblast. iz Kitajske so pred leti izgnali vse misijonarje, okrog 5000, med njimi tudi salezijanca andreja majcna, ki je zdaj naš najnovejši kandidat za blaženega.

vendar tudi Kitajska ne more ostati trajno zaprta za odnose s svetom. vedno bolj se odpira povezavi z drugimi celinami, predvsem z gospodarskimi vezmi. po vsem svetu prodajajo svoje izdelke in povsod se naseljujejo skupine Kitajcev. obenem z gospodarstvom pa popušča tudi marksistična ideologija, ki je Kitajsko doslej navdihovala. Celo do vere in do krščanstva postaja popustljivejša. tako je - v nekoliko večji svobodi - odgovornost za rast Cerkve predvsem odgovornost kitajskih kristjanov.

Na Kitajskem poznamo dve vrsti katoličanov: eni pripadajo Cerkvi, ki jo prizna kitajska oblast, drugi pa so doslej živeli bolj skrito, vesoljni Cerkvi zvesto življenje. Janez pavel ii. in Benedikt Xvi. sta si prizadevala za večjo svobodo kristjanov in tudi za zbliževanje obeh omenjenih katoliških skupnosti. tako lahko rečemo, da je zdaj približno 80% kitajskih škofov priznanih od papeža in tudi od kitajske oblasti. to je velik napredek in pomeni nov začetek svobodnejše evangelizacije na Kitajskem.

omenjeno zbliževanje dveh vrst katoličanov pa ni lahko. Nekateri verniki, ki so bili doslej preganjani in so ostali zvesti vesoljni Cerkvi in papežu, težko prenašajo edinost s tistimi, ki so se vsaj na zunaj odrekli vesoljni Cerkvi in postali nekakšna neodvisna kitajska Cerkev.

vsa ta omenjena vprašanja upošteva papežev misijonski namen. v njem prosimo za zvestobo evangeliju, obenem pa še za edinost med kitajskimi katoličani. Naj raste oboje: zvestoba in edinost. Hvaležno se spominjam tolikih velikodušnih duhovnikov, redovnikov, redovnic in laikov, ki gradijo sodobno kitajsko verno občestvo.

J. K.

19

maj

slovenski namen

Da bi ob obiskovanju šmarnične pobožnosti glo-blje začutili Marijino materinsko ljubezen in skrb za nas

verjetno ne pretiravamo, če rečemo, da smo slovenci marijin narod. to se vidi ob marijinih praznikih, še posebej ob njenem največjem prazniku vnebovzetju, ko se množice ljudi zgrinjajo k njenim svetiščem povsod po sloveniji. Nekateri pa se povzpnejo celo v hribe, kjer so slovenski verni ljudje postavil razna znamenja in kapelice mariji na čast.

marijinemu praznovanju daje poseben pečat tudi mesec maj in tradicionalna šmarnična pobožnost, katere začetki segajo že pred leto 1815, ko je papež pij vii. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. s pobožnostjo šmarnic so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej italiji, Nemčiji in Franciji. prve šmarnice v sloveniji so imeli v ljubljanskem bogoslovju leta 1851.

Šmarnice so včasih obhajali samostojno, sedaj je vedno bolj v navadi, da se jih obhaja kar med mašo. včasih je šmarnično branje naravnano na marijo, njeno življenje in njene kreposti, včasih pa je vsebina šmarnic kakšna druga teološka ali duhovna tema, ki je vsaj posredno povezana z marijo. sestavni del šmarnic so tudi litanije matere Božje, ki posebej lepo zazvenijo, ko so zapete.

ob šmarnicah se prebudi veliko lepih občutij do marije. K temu pripomore najlepši mesec v letu, ko vse brsti, cveti in diši. K temu pripomore tudi prepevanje lepih marijinih pesmi, pa seveda že omenjeno šmarnično branje. Šmarnice ob raznih vaških kapelicah imajo še poseben čar. le-te nagovorijo predvsem otroke in starejše ljudi, ki se jih radi in redno udeležujejo.

Namen šmarnic je nedvomno češčenje matere Božje, ki je zgled čistosti in predanosti Bogu. marija ni samo Jezusova, ampak je tudi naša duhovna mati. ona skrbi za nas bolj, kot skrbi najboljša mati za svoje otroke. svojo ljubezen nam izkazuje na različne načine. zato ni čudno, da se mnogi radi zatekajo k njej. Doživljajo jo čutečo, ljubečo in razumevajočo. Bog daj, da bi tudi mi vedno in povsod čutili njeno ljubezen.

Ivan Hočevar

20

Junij

Junij

splošni namen

Da bi bili duhovniki, zedinjeni ob Srcu Jezuso-vem, vedno resnične priče vnete in usmiljene Božje ljubezni.

papežev namen za ta mesec nas vabi, naj goreče molimo za duhovnike, da bi bili s Kristusovim srcem povezani v eno. Drugače tudi ne more biti, glede na to, da njihovo poslanstvo izvira iz srca edinega velikega duhovnika Jezusa Kristusa, posrednika nove zaveze. v svojem srcu je Kristus presegel staro, zunanje, obredno duhovništvo in ga nadomestil z bivanjskim, notranjim duhovništvom, ki je osnovano na ljubezni. prav njegovo srce je središče in izvir nove zaveze. Njegovo duhovništvo je večno dejavno v nebesih, kjer nenehno posreduje za nas pri svojem očetu.

Duhovniško srce Jezusovo je prav tako središče in temelj splošnega duhovništva vseh vernikov, ki ga prejmemo ob krstu. Ker je Jezus v svojem srcu duhovnik, smo vsi kristjani lahko duhovniki z njim in v njem, tako da darujemo svoja življenja očetu za svoje brate in sestre, v srcu povezani z njegovim srcem. to je notranje, bivanjsko duhovništvo, h kateremu smo vsi krščeni poklicani. apostoli postajamo, ko na notranjem oltarju svojega srca darujemo Bogu svoje delo, molitve, veselje in žalost vsakega dne.

papež nas vabi, naj molimo za duhovnike, ker so kot vsi drugi tudi oni slabotna človeška bitja, sposobna čutiti razočaranje, žalost in osamljenost. potrebujejo našo molitev. v skupnostih, kjer delujejo, naj čutijo podporo in ljubezen, ne kritike in nasprotovanja. Če bomo v naših družinah in v krščanskih skupnostih gradili vzdušje naklonjenosti in spoštovanja do duhovnikov, bo to gotovo vplivalo tudi na večje število duhovniških poklicev v prihodnje.

21

Junij

misijonski namen

Da bi Sveti Duh prebudil v naših skupnostih šte-vilne misijonske poklice, pripravljene, da se po-ponoma posvetijo širjenju Božjega kraljestva.

Razmislimo o tem, kaj pomeni prositi za nove misijoske poklice, za nove

prostovoljce, ki se bodo popolnoma posvetili širjenju Božjega kraljestva. Najprej so v naših mislih tisti, ki jih Bog kliče. vendar to ni dovolj. pomisliti moramo tudi nase in na svojo vlogo v oltarnem občestvu. misel na duhovne poklice se gotovo dotakne našega srca, zato se vprašamo: Kaj naj osebno storimo v tej tako važni zadevi? Naj odgovorimo na to vprašanje z jasnim odgovorom: predvsem si moramo prizadevati za takšno duhovno ozračje, ki bo naklonjeno duhovnim poklicem v našem vernem občestvu. vsi skupaj moramo utrjevati to »kulturo duhovnih poklicev«, prepričanje o lepoti, vzvišenosti in potrebi takšnih poklicev. tako bomo olajšali prebujanje duhovnih poklicev med nami in pomagali poklicanim ne le pri odločanju, ampak tudi pri osebni rasti in vztrajnosti.

za utrjevanje te »kulture duhovnih poklicev« je potrebno, da oltarno občestvo pogosto moli v ta namen. v župnijskih skupinah se pogovarjajmo o vprašanjih, ki zadevajo oznanjevanje evangelija. o poklicih bomo vedno govorili s spoštovanjem in se izogibali nepotrebnemu kritiziranju. včasih bomo povabili misijonarja ali bogoslovca ali redovnico, da se nam predstavijo in odkrijejo svoje poglede, vzpodbude, upe in težave. mogoče si župnija izbere konkretnega bogoslovca v misijonih ali doma in mu je kot »boter« na njegovi poti.

Upoštevajmo tudi dejstvo, da je evropa in slovenija že del misjonskega sveta. vsak duhovni poklic je v določeni meri že misijonski poklic, saj moramo tudi v sloveniji oznanjati evangelij nekrščenim in tistim, do katerih vesela vest o Kristusu - odrešeniku še ni prišla ali so v drugi veri in so odprti za razmišjanje o resnici. med misijonskimi poklici je tudi poklic apostola - laika, ki ponudi svoje sposobnosti bratom in sestram izven naše domovine.

J. K.

22

Junij

slovenski namen

Da bi se ob slovesnostih prvega obhajila in birme ne zadovoljili z zunanjostjo, marveč bi iskali nji-hov notranji pomen

smo v času, ko nam zunanjost veliko pomeni. večjo vrednost pa imata vsebina in namen. vse tri razsežnosti tvorijo celoto. Ni dobro, da ena ali druga razsežnost trpi na račun tretje. to velja za vse stvari, zato tudi za bisere našega duhovnega življenja, zakramente.

zakramenti so vidno in otipljivo znamenje Božje ljubezni do nas. po zakramentih nam Bog deleži svoje odrešenje. vsak zakrament zase ima svojo vrednost, svoj pomen. zato se pričakuje, da jih prejemamo s pravilno držo in pravim namenom. Če tega ni, zakramenti izgubijo na pomenu.

Katoličani poznamo sedem zakramentov. prvi trije, krst, evharistija in birma se imenujejo zakramenti uvajanja in so najbolj pomembni za naše odrešenje in vključenost v občestvo, Cerkev. ob krstu smo bili majhni in nismo vedeli, kaj se je dogajalo z nami. starši in botri so namesto nas izpovedali vero v Jezusa Kristusa. pri evharistiji, ko prejmemo Jezusa v srce in pri birmi, ko smo deležni potrditve, daru svetega Duha, se tega zavedamo.

Na prvo sveto obhajilo in na birmo imamo navadno daljšo pripravo, da bi globlje dojeli pomen in skrivnost zakramentov in bi svobodno, zavestno in s hvaležnostjo pristopili k njima. zunanja znamenja, bela obleka na primer in darovi, ki jih prejmemo ob tej priložnosti, imajo tudi svojo vrednost. Ni pa v redu, če slednji zameglijo vsebino in pomen zakramentov, če nam zunanjost pomeni več kakor notranjost.

zato je pomembna dobra priprava na prejem zakramentov, da se otrokom, staršem in botrom vedno znova odkriva pomen in vrednost svetega obreda. oblika je lahko popolna, toda če ni vsebine in pravega namena, smo zgrešili smisel. v tem primeru prvo obhajilo in birma postaneta zgolj zunanji obred. možno je, da nam tudi oblika, zunanjost kmalu ne bo nič več pomenila in zakramenti bodo za nas izgubljeni. v njih ne bomo videli daru za odrešenje, ampak le nepotreben strošek.

Ivan Hočevar

23

Julij

Julij

splošni namen

Da bi kristjani, posebno v najrevnejših deželah, pomagali premagati materialno in duhovno tr-pljenje obolelih za AIDS-om.

trenutna situacija v svetu kaže, da je pandemija aiDsa kronična bolezen, ki ogroža vse človeštvo. Ko smo enkrat okuženi z virusom Hiv ali aiDsom, ostane ta v organizmu za vedno. ozdravljenje ni mogoče. obstajajo sicer zdravila s tako imenovanim »lazarjevim učinkom«, ki zavirajo delovanje virusa Hiv in učinkovito zmanjšujejo bolezenske znake, vse dokler jih bolnik uživa. Na žalost pa se pojavlja kopica problemov v zvezi z možnimi stranskimi učinki, z nevarnostjo pojava odpornosti in s širjenjem neupravičenega optimizma. ob vsem tem pa je zdravilo zaradi visoke cene najrevnejšim deželam popolnoma nedosegljivo.

srce, duh, um in duša tvorijo s telesom nedeljivo celoto tudi pri ljudeh, okuženih z aiDsom. Ko bolniku popusti telesna bolečina, doživi olajšanje in veselje v srcu. s pomočjo sredstev, ki jih pošiljajo darovalci iz bogatejših držav so se kristjani v najrevnejših delih sveta neverjetno dobro organizirali za pomoč bližnjim, ki trpijo zaradi aiDsa. pomoč se odvija v posebnih centrih in v majhnih krščanskih občestvih. Kadarkoli so ti bolniki deležni medicinske pomoči v duhu odpuščanja in sprave, stopi Kristus v njihovo sredo. saj so mir, ljubezen in odpuščanje vrednote tistega novega kraljestva, ki ga je prišel oznanjat. Kristjani zaupamo Kristusu, ki posluša očeta, ima pa prav tako odprto uho za potrebe, upe, radosti, stiske in žalost tistih, ki jih je odrešil. (iz 50, 4-5)

vzporedno z ustrezno oskrbo obolelih s Hiv in aiDsom je potrebno poskrbeti za preventivne ukrepe. poučenost je v boju s pandemijo temeljnega pomena. vedno več je dokazov, ki potrjujejo, da število obolelih za Hiv ali aiDsem upada sorazmerno s poučenostjo o bolezni in o možnih načinih zaščite pred njo.

24

Julij

misijonski namen

Za redovnice, ki delujejo v misijonih, da bi bile priče evangelija in živo znamenje Kristusove lju-bezni.

Redovnice - misijonarke so posebno v zadnjih sto letih duhovno

obogatile Cerkev na slovenskem. pričevale so v raznih državah azije in afrike in tudi zdaj jih bomo srečali predvsem v afriških državah. vendar ne samo tam. Danes se spomnimo na sestro Dorico sever iz reda Frančiškank, marijinih misijonark, ki deluje med eskimi na severu Kanade.

v začetku avgusta 2010 je prišla na novo misijonsko postojanko, v majhno naselje ob obali Hudsonovega zaliva. pokrajina je ravna, tla so vedno zmrznjena, raste le vegetacija, mah, lišaji, trava in pritlikavo zelenje. Ne vidiš niti enega drevesa. mnogo je skal, ki so kažipot v mesecih teme in mraza. prebivalcev je okrog 2500, večina pripada anglikanski Cerkvi, katoličanov je okrog 1000, prvi katoliški duhovnik je v kraj prišel pred šest in osemdesetimi leti. v kraju ni stalnega duhovnika, skupnost katoličanov vodijo katehisti, ki imajo posebno poslanstvo, da lahko krščujejo, poročajo in vodijo nedeljsko bogoslužje, ki seveda ni mašna daritev.

v skupnosti sestre Dorice so tri sestre, indijka, afroameričanka in sestra Dorica, ki je predstojnica. v okolici je več misijonov, kjer ljudje nimajo nikogar, ki bi jih zbiral in živel z njimi... in cerkve samevajo.

sestra piše, da se počuti med njimi kakor doma, saj so jo ljudje lepo sprejeli in že delj časa obvlada njihov jezik. o zimi poroča takole:«Bliža se zima in bližajo se nam severni medvedi. Življenje v naselju se ustavi, ko te živali hodijo po cestah krog hiš. vir informacij pa je krajevni radio. zadnjih 11 let med mojimi eskimi je spremenilo mojo miselnost in moje vrednote. Čutim, da je pomembno samo to, kar v resnici smo. tu lahko preživiš le v povezanbosti z drugimi. povezanost z drugimi in odvisnost od drugih sta tako intenzivna, da se zavedaš, kakšen dar je Življenje in ta dar preprosto deliš z vsakim in z vsemi.«

sestra Dorica se tudi zahvaljuje: »Hvala vsem vam, ki ste aktivni del mojega poslanstva in me spodbujate s svojo velikodušnostjo in ljubeznijo. Želim vam, da bi v srcu začutili toplino, ki prihaja iz mrzlih krajev in vas prisrčno pozdravljam.«

J. K.

25

Julij

slovenski namen

Za duhovnike, da bi moč za vztrajnost v poklicu in premagovanju težav črpali iz svete evharistije, iz češčenja Marije in zakramenta, ki so ga prejeli.

verjetno ni bil v zgodovini krščanstva noben čas duhovnikom poseben naklonjen. in tudi za današnji čas ne moremo reči, da bi bil. Cerkev v današnjem času je na preizkušnji in za duhovnike velja to še bolj. včasih je imel duhovnik velik ugled v družbi, danes ga ima mnogo manj. temu so krive tudi spolne zlorabe, takšni in drugačni škandali v Cerkvi. Če bi naredili anketo želenih poklicev, bi bil verjetno duhovniški poklic blizu dna lestvice.

Duhovniških poklicev, vsaj za evropo velja, je vedno manj. vedno bolj pogosto se dogaja, da večje župnije ostajajo brez kaplanov. Župniki dobivajo v upravo po dve ali celo več manjših župnij. včasih so imeli župniki urejeno gospodinjstvo, danes imajo le redki to srečo. včasih so ljudje množično hodili v cerkev, danes odstotek nedeljnikov vidno pada. tudi prejem zakramentov se zmanjšuje. Še za katoliški pogreb se mnogi ne odločajo več.

K omenjeni situaciji bi lahko dodali še razne druge težave in stiske s katerimi se srečujejo duhovniki. vedno več jih je, ki so v finančni stiski. Nekateri nimajo niti za socialno zavarovanje. Dar za mašne namene upada. Duhovnik nima zase, kaj šele, da bi imel za obnovo cerkve ali župnišča. Nekateri živijo od denacionalizacijskih prejemkov. Kaj bodo pa potem, ko bodo ti viri pošli?

večina duhovnikov, ki se znajdejo v takšnih in drugačnih stiskah, črpa moč v evharistiji, prejemanju svetega obhajila, v tesnem odnosu z Bogom in Božjo materjo marijo. mnogim duhovniški poklic veliko pomeni, delo jih veseli in napolnjuje z radostjo. tu prejemajo moč za premagovanje raznih stisk in ovir. mnogim so v pomoč tudi iskreni prijateljski odnosi s sobrati duhovniki in plemenitimi družinami.

Nekaterim pa, ko pridejo v razne stiske in težave, ne uspe da bi se oprijeli pravih stebrov v svojem duhovniškem življenju. so tudi taki, ki zapadejo v razne zasvojenosti in odvisnosti. Nekateri se s časoma izvlečejo iz tega, drugi pa klonejo in žalostno propadejo. zato je prav, da za duhovnike veliko molimo, da bi ostali trdni in stanovitni na svoji poti, in bi se oklepali Boga in našli prave rešitve v češčenju marije in zakramentu, ki so ga ob posvečenju prejeli.

Ivan Hočevar

26

avgust

Avgust

splošni namen

Da bi svetovni dan mladih v Madridu opogumil mlade po svetu, da bi ukoreninili in utemeljili svoje življenje v Kristusu.

letos mineva 25 let, odkar je papež Janez pavel ii v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prvič zbral mlade kristjane iz vsega sveta z željo, da bi se takšna praksa nadaljevala. »to je bila preroška pobuda, ki je obrodila bogate sadove,« pravi papež Benedikt vi, »saj omogoča novim generacijam kristjanov, da se srečajo in spoznajo, da prisluhnejo Božji besedi, da odkrivajo lepoto Cerkve in da na globoko doživijo izkušnjo vere. marsikdo se je prav ob tej priložnosti odločil, da se bo popolnoma daroval Kristusu.«

svetovni dan mladih 2011 bo potekal v madridu od 16. do 21. avgusta. to je teden dni trajajoče srečanje mladine in mlajših odraslih, ki se odvija vsake dve do tri leta v različnih mestih po svetu. zadnja tri srečanja so bila v sidneyju l.2008, v Kölnu l.2005 in v torontu l.2002. Na sto tisoče romarjev pride iz vsega sveta, da se pridruži temu slavju in veselemu praznovanju vesoljne Cerkve.

svetopisemska tema letošnjega svetovnega dneva mladih je:«Ukoreninjeni in sezidani v Jezusu Kristusu, utrjeni v veri« (Kol 2,7) papežev molitveni namen za ta mesec se očitno nanaša na ta stavek, ki ga je sv. pavel napisal za kristjane v Kolosah. v tistem času so ti sicer že sprejeli vero, vendar so omahovali in popuščali pred skušnjavo, da bi se prilagodili drugačnim vrednotam, nasprotnim življenju, ukoreninjenem v Kristusu. mar ni to izziv tudi za mlade ljudi našega časa?

27

avgust

misijonski namen

Da bi kristjani na Zahodu, dojemljivi za delova-nje Svetega Duha, ponovno našli svežino in nav-dušenje svoje vere.

v naših pogovorih se v zadnjih letih večkrat potožimo, kako vera v

evropi nazaduje, kristjani postajamo utrujeni in brez apostolske vneme. medtem pa prihajajo vesti o nekaterih za Cerkev zelo uspešnih področjih, predvsem v afriki in aziji, ne nazadnje zdaj tudi na Kitajskem.

poglejmo v zgodovino. evangelij so k nam prinesli apostoli iz azije. Čez sredozemsko morje so prišli do Rima, kjer je 313. leta krščanstvo dobilo svobodo in se je začelo širiti po vsej evropi. Francijo npr. imenujejo »najstarejša hči Cerkve«. iz Grčije sta Ciril in metod prišla oznanjat med slovane.

v trinajstem stoletju, na iv. lateranskem koncilu leta 1215, je Cerkev zapovedala vzpostavitev župnij, ki so tako postale značilnost evropskega modela ureditve Cerkvenega življenja. iz evrope so začeli odhajati misijonarji po vseh drugih celinah. v novejšem času pa smo priče hitrim spremembam kulturnega življenja, sprejemanju novih svetovnih nazorov, srečanju z drugimi verami in s poudarjeno ločitvijo verskega in družbenega življenja. Kristjani se zdijo opešani in brez večjega navdušenja. vendar naj nas ta vtis ne prestraši. v Cerkvi je namreč opaziti tudi nove, sveže tokove duhovnosti, ki bo rodila svoje sadove. predvsem se verniki vračajo k svetemu pismu, h globjemu osebnemu sprejemanju vere, ki postaja bolj osebna in manj tradicionalna, iz navade. Bolj se zavedamo pravih korenin krščanstva in se odpiramo svetemu Duhu, ki navdihuje molilce in spodbuja razna duhovna gibanja.

tako je bilo v vsej zgodovini, ko so posamezni svetniki ali redovi znova razplamteli moč svetega pisma. pomislimo na vpliv sv. Frančiška asiškega ali sv. ignacija lojolskega in v novejšem času na uveljavljanje raznih duhovnih gibanj prenove ali ljubezni do najrevnejših, po zgledu blažene terezije iz Kalkute. prepustimo se svetemu Duhu. zaupajmo v Njegovo delovanje in ponovno odkrivajmo svežost in navdušenje za odrešenje, ki nam ga podarja naš Gospod Jezus Kristus.

J. K.

28

avgust

slovenski namen

Da bi na počitnicah, dopustih, izletih, romanjih in drugih sprostitvah znali prav povezati prijetno s koristnim.

avgust je najbolj dopustniški mesec v letu in običajno se v tem času želimo spočiti. pomembno pa se je spočiti ne le duševno in telesno, pač pa tudi duhovno. posebno tisti, ki imate že nekaj izkušnje z duhovnimi vajami in drugim oblikami duhovnega poglabljanja, dobro veste, kako taka dejavnost človeka globoko notranje osvobodi in da nove moči.

s tem, da je med počitnicami pomembno zavzeti fizično razdaljo do vsakdanjega dela, se skoraj vsi strinjamo. izkušnjo imamo, da se le tako lahko naspimo, si vzamemo čas za druge, še posebej prijatelje in bližnje ter se zabavamo. zanimivo pa je, da smo pri tem pripravljeni vložiti veliko denarja in energije v zabavo, zelo malo pa v duhovno poglobitev, v stik z Bogom, čeprav nam ravno ta stik daje tisti pravi počitek, olajšanje v najgloblji notranjosti. Duhovna poglobitev pomeni, da se notranje zberemo, da premislimo in doživimo, kaj je smisel vsega tega, kar smo čez leto živeli in kar nameravamo živeti v prihodnje.

verjetno poznamo ljudi, ki jim počitnice postanejo večji napor, kakor samo delo med letom. včasih jim že sama organizacija počitniških aktivnosti vzame ogromno energije, prav tako pa nezmožnost živeti medsebojne odnose v tem času. vzrok za slabe odnose in prepire je pogosto evforična želja, da bi čim več užili, druge pa porabili le toliko kolikor nam koristijo za zadovoljitev naših užitkov; tudi če gre le za družabnost. Domov tako lahko pridemo še bolj utrujeni, kot smo šli na počitnice, zato se moramo odpočiti od počitnic samih.

Duhovni vidik naj nam bo kristjanom tako tudi med počitnicami dragocen, saj preko njega dosegamo notranji mir in ravnotežje, poleg tega pa se v odnosu z Bogom učimo odpirati ljudem, biti pozorni do njih. pravega miru ne bomo dosegli preko počitniške evforije, pač pa v pravem ravnovesju med duhovnim in zabavo.

29

september

September

splošni namen

Za vse učitelje, da bi znali posredovati ljubezen do resnice in vzgajati za resnične moralne in du-hovne vrednote.

v našem stoletju je izobraževanje gotovo med najpogostejšimi temami, o katerih veliko razpravljamo, tako na intelektualni ravni kot v okviru političnih in ekonomskih odločitev. po drugi strani pa je v svetu še na milijone nepismenih žensk, milijonom otrok je izobraževanje nedosegljivo, na milijone šol je porušila vojna… medtem ko se v evropi razgreto krešejo mnenja o bolonjski reformi v visokem šolstvu, mora na tisoče afriških otrok vsak dan cele ure pešačiti na poti v šolo.

Ne glede na kraj ali okoliščine pa je proces izobraževanja vedno povezan z likom učitelja, vzgojitelja. Na zahodu vrednotenje učitelja in družbeno priznanje njegovega dela upada z grozljivo naglico. zato nas papež vabi, da za učitelje molimo, in sicer za nekaj prav posebnega – da bi znali posredovati ljubezen in resnico. Kajti poučevanje ni samo, tudi ne prvenstveno, izobraževanje, posredovanje informacij, temveč skrb za posameznika, ki ga imamo vsak dan pred seboj in mu želimo nuditi več kot zgolj zbirko podatkov za njegove možgane. Učitelj se sooča z vedno večjimi izzivi: naučiti mora učenca, da bo znal učiti se, da bo znal razmišljati, razločevati in naučeno integrirati; da bo razvijal in negoval svojo vest za posredovanje ljubezni in resnice. Učitelj mora v učencu vzbuditi željo po znanju, uvajati ga mora v stvarnost življenja, obenem pa ga voditi po poti poglabljanja v skrivnostni svet lastne notranjosti, vzgajati ga k odprtosti za sočloveka in ga oblikovati v strastnega iskalca resnice. Ne abstraktne, filozofske resnice, ampak evangeljske resnice, ki je neločljivo povezana z ljubeznijo in se kaže v tesni povezanosti med storiti in reči, med vedeti in delati. za tako resnico pričuje življenje, ki postaja bivanje za druge.

vsak izmed otrok, ki vstopajo v naše učilnice, bo imel določen vpliv na prihodnost te družbe. imamo torej več kot dovolj razlogov, da molimo za učitelje. Njim je zaupana težka in odgovorna naloga, da nove generacije vodijo po poti resnice in ljubezni.

30

september

misijonski namen

Da bi krščanske skupnosti, razpršene po azijskem kontinentu, oznanjale evangelij z gorečnostjo ter pričevale za njegovo lepoto z radostjo vere.

misijonski namen nam postavlja pred oči največjo celino, kjer se

prepleta največ različnih kultur in ver in kjer se razprostirata Kitajska in indija, vsaka pa ima več kot milijardo prebivalcev. omenimo še Japonsko, Južno Korejo in Honkong in takoj bomo v teh državah razpoznali ekonomske velesile, ki kažejo svojo moč na vseh drugih celinah. v aziji je tudi največja muslimanska država, indonezija, z več kot 230 milijoni prebivalcev.

v aziji pa ne opažamo le hitrega ekonomskega napredka, ampak tudi zastrašujočo moč posameznih državnih voditeljev, ki se zatekajo h krivicam in zatiranju drugače mislečih državljanov. prav tako nam sredstva obveščanja vsak dan poročajo o vojnah in nasilju v afganistanu, v iraku, pakistanu in drugod.

azija je celina, kjer so se rodila mogočna verska gibanja, kot so hinduizem v indiji, budizem, na Kitajskem pa konfucionizem, in seveda islam, ki se hitro širi tudi v afriki in v evropi. sredi teh množic živijo tudi krščanske skupnosti. Res: mala čreda so, majhen odstotek Jezusovih učencev, bolj znan po svojem vplivu kot po številčnosti. vplivne so predvsem razne krščanske šolske ustanove, od osnovnih šol do znamenitih univerz, in zdravstveni zavodi in priznane bolnišnice.

azija, domovina velikih verstev, hrepeni po duhovnosti in išče resnico. sredi preizkušenj si želi upanja in miru. po kristjanih prihaja mednje Jezus, ki želi, kot pričuje sv. Janez, »da bi imeli življenje in da bi ga imeli v izobilju«. azijski kristjani in njihove skupnosti imajo pred seboj veliko nalogo: pričevati za lepoto in veselje, ki ga daje evangelij in življenje po njem. Jezus tudi v aziji ni tujec. Da ga kot domačina lahko spoznajo, pa je potrebno, da azijski kristjani veselo in prepričljivo živijo svojo vero v živih krščanskih skupnostih.

J. K.

31

september

slovenski namen

Da bi naše vzgojne ustanove znale in hotele po-sredovati mladim poleg izobrazbe tudi spoštova-nje splošno priznanih človeških vrednot.

vzgojne ustanove, med katerimi je najbolj pomembna seveda šola, kjer mladi preživijo največji del svojega časa, so v sloveniji precejšen problem. v večini so se znašle v zagati permisivnosti in izgube nadzora nad procesom izobraževanja ter vzgoje. pot v permisivnost bez meja je lahka, nazaj pa od sile težka, še posebej, ker so vzgojitelji sami v svojem načinu življenja in pogledih postali permisivni, neodgovorni do vzgoje. zato se dogaja, da šole in druge vzgojne ustanove rabijo policaje in varnostnike. to dejstvo je pravi paradoks. permisivna vzgoja ima namreč za cilj osvoboditi se vsake avtoritarnosti, vendar ravno taka vzgoja pripelje do nujne uporabe najbolj grobih avtoritarnih posegov, kakor je uporaba policije, da bi zaščitili vzgojitelje pred otroki in otroke drugega pred drugim. Nesporno je človek bitje, ki ga je treba vzgajati. vzgoja pri tem ne pomeni ustvarjanje ubogljivih državljanov in disciplinsko neproblematičnih ljudi, pač pa predvsem proces sprejemanja in dajanja ljubezni. Ko se z nekom ukvarjamo in ga vzgajamo, s tem pokažemo, da nam ni vseeno zanj. Dejansko ga ljubimo. Želimo mu dati tisto, kar tudi sami poznamo kot najboljšo pot za dobre odnose z drugimi in pot k notranjemu miru in rasti osebnosti. vzgoja vedno temelji na nekih postavkah oz. vrednotah, ki jo usmerjajo. temeljne človeške vrednote so prevzete iz osnovne človeške izkušnje od začetka človeka naprej. Človek je že od začetka vedel iz izkušnje, da se je potrebno odpirati dobremu in odklanjati zlo. to, kar je slabo zame, je navadno slabo tudi za drugega, zato približno vemo in čutimo, kako se nekdo počuti, ko mu storimo slabo. Božji zakoni so zapisani v človeškem srcu, zato nima velikega pomena zgovarjati se na relativnost vrednot. Deset zapovedi npr. velja dejansko za vse kulture, s tem da te kulture nekoliko različno interpretirajo le samo materijo posamezne zapovedi npr. kaj pomeni spoštovati starše, kaj pomeni ubijati, kaj pomeni varati svojo ženo ali žene (v kulturah, kjer gre za poligamijo). Nikjer ni spoštovana laž, ki je temeljni etični problem človeka. povsod je spoštovana avtoriteta učitelja, saj velja zavest, da bogati svoje učence, se daje skupaj s poučevanjem in učenci s starši to cenijo.

Če s tem primerjamo našo krščansko etiko, vidimo, da je bolj kot druge usmerjena k sočloveku; zanjo je v središču človek, ki je ustvarjen

32

september

po božji podobi in odrešen. večje dostojanstvo oz. etično vrednost je človeku težko pripisati, zato ima krščanstvo kaj reči glede vrednot. tudi t.i. svobodomiselstvo (ki se rado postavi proti krščanstvu kot izvorno neodvisno) se je lahko razvilo le na krščanski osnovi, ki neomejeno zaupa človeku in njegovemu čutu odgovornosti. libertinizem, katerega bog je hedonizem in tanatos, smrt, je zloraba krščanstva, njegova redukcija, kakor bi ptici odrezal krila ali kakor bi zaprl dotok sveže vode v korito, ki pa zato postane mlaka.

vzgajati zavest o temeljnih etičnih vrednotah v okviru vzgoje in izobraževanja, je za vse ljudi (ne le za kristjane) izrednega pomena, saj to odloča o tem, koliko bomo ljudje ostali še ljudje oz. koliko bo ta družba še ostajala v sebi strpna in solidarna oz. koliko bo sploh še obstajala.

Ko ta mesec prosimo za vzgojo v splošno priznanih etičnih vrednotah, dejansko prosimo za civilizacijski obstoj.

33

oktober

Oktober

splošni namen

Za težko bolne, da bi jih v njihovem trpljenju podpirala vera v Boga in ljubezen bratov.

Človeško življenje je že po svoji naravi omejeno in se slej ali prej konča s smrtjo. to je izkušnja, h kateri je poklicano vsako človeško bitje; izkušnja, na katero moramo biti pripravljeni. znanost kljub velikemu napredku ne more priskrbeti zdravila za vsako bolezen, zato po bolnišnicah, hospicih in domovih po vsem svetu trpi veliko število hudo bolnih bratov in sester. poleg tega več milijonov ljudi še vedno živi v skrajno nezdravih razmerah brez nujne medicinske pomoči in tako se število neozdravljivo bolnih še povečuje. Cerkev želi izraziti svojo podporo hudo bolnim, s tem da poziva k pravičnejši socialni politiki, ki bi lahko odstranila vzroke za številne bolezni ter nudila boljšo oskrbo umirajočim in težko bolnim. potrebno je ustvariti pogoje, da tudi neozdravljivo bolni in umirajoči svoje trpljenje prenašajo na dostojanstven način. tukaj je potrebno ponovno poudariti potrebo po povečanju števila paliativnih zavodov, ki naj nudijo celostno oskrbo in bolniku zagotovijo tako človeško pomoč kot duhovno spremljanje.

Na tem mestu bi želel spodbuditi vse, ki dan za dnem s svojim delom in napori nudijo neozdravljivo bolnim in njihovim svojcem ustrezno oskrbo in ljubečo pomoč. Cerkev je po zgledu dobrega samarijana bolnikom vedno posvečala posebno skrb. tudi danes stoji ob strani trpečim in umirajočim. Cerkvene inštitucije in posamezniki, strokovnjaki in prostovoljci, duhovniki in pastoralni delavci po vsem svetu neutrudno služijo bolnim po bolnišnicah, paliativnih oddelkih, na mestnih ulicah, v hišnih skupnostih in po župnijah.

obračam se na cerkvena občestva po vsem svetu, naj bodo s pomočjo marije, ki je salus infirmorum, zdravje bolnikov, žive priče Božje ljubeče skrbi za človeka. Naj sveta Devica, naša mati, tolaži bolne in podpira vse, ki so svoje življenje kot dobri samarijani posvetili zdravljenju telesnih in duhovnih ran trpečih bratov in sester. povezan z vami v molitvi vam iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov.

Benedikt XVIPovzeto iz poslanice na Svetovni dan bolnikov, 6.dec.2006

34

oktober

misijonski namen

Da bi praznovanje svetovnega misijonskega dne med božjim ljudstvom vzbudilo navdušenje za evangelizacijo in podporo misijonski aktivnosti z molitvijo in ekonomsko pomočjo najrevnejšim Cerkvam.

misijonski namen govori o »praznovanju« misijonske nedelje.

praznovanje pomeni navdušenje, veselje, občestvo. praznik ni navaden dan. tipično prraznovanje je na velikih mednarodnih shodih kot so npr. olimpijske igre, svetovna prvenstva ali znameniti koncerti, ki privabijo množice navdušencev. tudi v Cerkvi smo priče takšnih navdušenih praznovanj. spomnimo se na obiske Janeza pavla ii. in Benedikta Xvi., na srečanja z materjo terezijo, ali na evharistične kongrese, narodne in svetovne. Ko je Janez pavel ii. umiral pred očmi vsega sveta, smo bili na vseh celinah globoko pretreseni in smo občudovali svetost papeža, ki umira sredi človeškega rodu.

in kako praznujemo misijonsko nedeljo, ki je svetovni dan katoliških misijonov? Naj nas navda hvaležni spomin na Jezusovo zapoved: pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsem narodom! spomin na milijone, ki tudi danes pričujejo za Križanega in vstalega in na Njegovo Cerkev naj nas opogumi. mislimo na 7 milijard prebivalcev našega planeta in na približno 33% vseh kristjanov med njimi. vsak drugi kristjan pa je tudi katoličan.

praznujemo tudi tako, da se vprašamo, kaj naj storimo za dve milijardi ljudi, ki se še niso srečali z evangelijem. Naša molitev naj bo iskrena, izraz želje, da bi vsi spoznali resnico. Naš dar za misijone pa naj misijonarjem pove, da mislimo nanje, se zanimamo za njihovo delo in jih podpiramo, saj so na misijonskih poljanah kot naši poslanci. Cerkev, tudi naša Cerkev v sloveniji, jih je poslala. Na misijonsko nedeljo praznujemo povezanost z njimi. tako se bomo čutili tudi sami kot dejavni »mali misijonarji«, zavzeti za Božje kraljestvo v svetu. in hvaležni bomo za dar vere, ki jo želimo posredovati drugim, tudi veri odtujenim rojakom.

J. K.

35

oktober

slovenski namen

Da bi se ob spravljanju in uživanju pridelkov na-rave zavedali, da je vse Božji dar.

tudi mi lahko s psalmistom vzklikamo: »zemlja je obrodila svoje sadove, Bog, naš Bog nas je blagoslovil. Bog nas blagoslavlja, naj ga častijo vsi konci zemlje« (ps67,7-8).

vse, kar smo in imamo, nam je vedno znova dano, vse prihaja iz Božjih rok.

pred nami so spet čudoviti sadovi zemlje, raznih barv in oblik; naše oči se iskrijo, ko jih pobiramo, našemu srcu dene dobro, ko jih vonjamo in okušamo, v nas se prebuja hvaležnost Bogu stvarniku in zavest, da smo zelo obdarjeni, da je vse to Božji dar. premalo je samo naš napor, premalo je le človeško prizadevanje, čeprav je zelo pomembno, Gospod ga od nas upravičeno pričakuje – končno je tudi naš napor njegov dar. Glavni in bistveni delež pri uspehu je Gospodov. Če Gospod ne daje rasti, če je ne vzdržuje, se zaman trudimo mi. on je na začetku vsake rasti, jo spremlja s svojo ustvarjalno močjo in jo pripelje do uspešnega konca. »tako ni nič tisti, ki sadi in tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast« (1Kor 3,7). tega se bolj zavemo takrat, ko nam ni uspelo kljub našim velikim prizadevanjem, ko zemlja ni rodila kljub sejanju in zalivanju.

tudi letos nas je Gospod obilno blagoslovil. Kaj naj mu rečemo za vse, kar nam je dal, ne samo za pridelke narave, ampak za vse, kar nam uspeva in rojeva dobre sadove na drugih področjih našega delovanja? zahvaljujmo se mu in ga slavimo zaradi njegove velike dobrote do nas!

in kaj naj storimo z danimi darovi? Uživajmo jih s preprostim in hvaležnim srcem do stvarnika, delivca vseh darov, in jih radodarno delimo z drugimi, še posebej s tistimi, ki jih nimajo.

p. Jože Roblek

36

November

November

splošni namen

Za Vzhodne katoliške Cerkve, da bi drugi pozna-li njihovo častitljivo tradicijo in jo spoštovali kot duhovno bogastvo za vso Cerkev.

Ko je papež Benedikt Xvi junija 2007 obiskal kongregacijo za vzhodne Cerkve, se je katolikom vzhodnega obreda zahvalil za zvestobo, ki so jo skozi stoletja plačevali s krvjo in sega do sodobnega mučeništva. poudaril je, da Kristusova Cerkev nima prihodnosti, če ne bo stalno vzdrževala stika z izročilom, ki sega v njen začetek. v vzhodnih Cerkvah je še posebno živo čutiti odmev prvega oznanjevanja evangelija, najstarejše spomine na znamenja, ki jih je delal Gospod, na velikonočno luč in utripajoč binkoštni plamen, ki ni nikoli ugasnil. iz duhovne dediščine, zakoreninjene v nauku apostolov in cerkvenih očetov, je zrasla častitljiva liturgična in teološka tradicija, ki kaže, kako v Kristusovem Duhu postaneta zgodovina in kultura rodovitni. z vzhodnimi Cerkvami nas povezuje tesna vez. skoraj vse nam je skupno, predvsem pa nam je skupno hrepenenje po edinosti in upanje, da bi se to hrepenenje že kmalu izpolnilo. vesoljna Cerkev bo enotno in prepričljivo lahko nagovorila može in žene našega časa, če bo črpala iz dediščine prvih časov krščanstva. Besede zahoda potrebujejo besede vzhoda, da bo Božja beseda mogla še jasneje razodevati svoje nepojmljivo bogastvo.

Drugi vatikanski cerkveni zbor je izrazil upanje, da bodo vzhodne Cerkve z novo apostolsko močjo izpolnjevale naloge, ki so jim zaupane in da bodo pospeševale prizadevanja za edinost vseh kristjanov, in sicer z molitvijo in predvsem z zgledom krščanskega življenja, s svojo predano zvestobo starodavnemu izročilu vzhoda, z boljšim medsebojnim spoznavanjem, s sodelovanjem in bratskim odnosom do ljudi in stvari.

37

November

misijonski namen

Da bi afriški kontinent našel v Kristusu moč za uresničevanje sprave in pravičnosti, ki ga je na-kazala afriška škofovska sinoda.

afriška škofovska sinoda, o kateri govori mesečni misijonski namen, je

potekala v Rimu v oktobru leta 2009. to je bilo drugo takšno zborovanje škofov, predstavnikov katoliške Cerkve afriških držav. sklicana je bila tudi zaradi pogostih vojn in oboroženih spopadov v raznih afriških državah ob začetku novega tisočletja. Krvave spopade so imeli od severa do juga afrike, od njenega vzhoda do zahoda. Ni bilo pravega miru, sožitja, pravičnosti in sprave na afriški celini.

Škofje so na omenjeni sinodi slovesno potrdili potrebo po spravi med narodi. ta je res nujna, kot je nujno oznanjevanje o bratstvu in ljubezni do bližnjega. Bratomorno nasilje je nasprotno temeljnim vrednotam afriških ljudstev, ki si želijo ohranjati solidarnost in medsebojno pomoč v raznih stiskah, ki jih ni malo. Do nasilja večkrat pride tudi zaradi vplivov tujcev in tujega kapitala, saj je v afriki na dnevnem redu trgovanje z orožjem, z diamanti, z naftnimi vrelci in rudninami. velikokrat prihaja do medsebojnih obračunavanj med plemeni istega naroda.

Škofje so predlagali, da bi v vsej afriki obhajali Dan sprave, kar naj pomaga poglabljanju zavesti o skupni odgovornosti za mir, pravičnost in napredek. vernike so opozorili na pomen spovedi, ki pomeni spravo z Bogom in ljudmi in nas pripravlja na združenje s Kristusom v obhajilu. Jezus - odrešenik nas pri maši vabi, da si podamo pozdrav miru in od maše odidemo bolj povezani kot bratje in sestre iste duhovne družine. Kdor je v edinosti s Kristusom, ne bo mogel biti v sovraštvu z drugimi, ki so naši bližnji. v Kristusu je tudi za afriko moč, ki nam omogoča spravo in pravičnost.

J. K

38

November

slovenski namen

Da bi se v naših cerkvah ne opravljale maše prete-žno za pokojne, marveč vsaj v enaki meri tudi za žive (otroke, mladino, družine, starejše, bolne, državne in cerkvene voditelje itd).

Da se svete maše pri nas opravljajo pretežno za pokojne, vemo vsi. prav je, da duhovniki, ki te maše opravljamo, in verniki, ki jih naročajo, zamislimo o pravilnosti in primernosti tega ravnanja.

Jezus je pri zadnji večerji rekel, da se njegovo telo »daje za vas« in

da se njegova kri »za vse preliva.« Beseda vse zajema vse po Kristusu odrešene. Ker je Jezus imel pred sabo apostole in izrekel besede »za vas in za vse,« nekako samo po sebi sklepamo, da je imel v mislih predvsem živeče na zemlji. Da pa so vključeni tudi pokojni, so Jezusovo naročilo razumeli kristjani od prvih začetkov (KKC 1032). tridentinski koncil je to ravnanje potrdil z besedami, da se Kristusova daritev »daruje tudi za rajne…ki še niso popolnoma očiščeni.« (KKC 1371). pozornost priteguje izraz »tudi za rajne«, ki da vedeti, da so očetje tridentinskega zbora imeli pred očmi predvsem svete maše, ki se darujejo za žive. Da je tako, smemo zaključevati tudi iz dejstva, da so o maši za žive razpravljali na dolgo in široko, pokojne pa so omenili le mimogrede.

Jezus je apostolom naročil, naj to, kar so videli storiti njega, tudi sami delajo v njegov spomin. to možnost imamo samo živi. pokojnim to delati ni dano. tudi ne morejo uživati njegovega telesa in krvi; to moremo samo živeči na zemlji. spet dokaz, da je mašna daritev namenjena v prvi vrsti nam, ki smo tu. pokojni so darov svete maše deležni toliko, kolikor jim jih mi namenjamo.

po Jezusovi volji ima mašna daritev moč posvečevanja in odreševanja. Razsvetljuje nam razum za spoznavanje resnice. voljo nam usposablja za premagovanje skušnjav in za izvrševanje dobrih del, srce nam usmerja k višjim vrednotam. Čisti nam vest in odpušča grehe. zagotavlja nam srečo večnega življenja. tega smo vsi še kako potrebni. zato bi bilo zelo prav, če bi se v naših cerkvah opravljale maše za žive vsaj v isti meri kot se opravljajo za pokojne. lahko pa jih združimo in oznanimo: sveta maša se daruje za pokojnega NN ter za njegove žive in pokojne sorodnike.

39

December

December

splošni namen

Da bi vsi narodi zemlje po medsebojnem pozna-vanju in spoštovanju rasli v sožitju in miru.

sveti oče nas prosi, da bi ta mesec molili za mir in sožitje med vsemi narodi sveta. za dosego tega cilja pa nam predlaga dve poti: poznavanje drug drugega in medsebojno spoštovanje. to dvoje predstavlja temelj pristne sprave na osebni, narodni in mednarodni ravni.

v naših odnosih ne more biti ljubezni, skladnosti, ujemanja (konkordanca dobesedno pomeni edinost srca) brez medsebojnega poznavanja in spoštovanja. Česar resnično ne poznamo, ne moremo resnično ljubiti in tudi ne spoštovati ter dopuščati, da obstaja v tem, kar je enakega in kar je drugačnega. sprava je potrebna povsod, kjer v odnosu ni več globokega medsebojnega spoznavanja in spoštovanja. sprava je ena izmed nalog, ki vedno predstavlja izziv v srcu vsakega kristjana, vsake družine ali skupnosti, v odnosih med posamezniki ali narodi.

mi vsi smo poklicani, da postanemo kot velike močne roke, ki naj objamejo svet in pritegnejo nazaj v skupnost vse, ki jih ločujejo nasilje in krivice. papež Janez pavel ii je zelo jasno izrazil krščansko pojmovanje sprave in dela za mir, ko je rekel:«Ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez odpuščanja.« sprava je proces, ki včasih zahteva čas več generacij, ker vključuje celjenje ran, ki jih je povzročilo teptanje človekovih pravic in dostojanstva Božjih otrok. sprava, ki resnično zdravi odnose, raste iz Jezusove popolne ljubezni in njegovih besed na križu: «oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« zlo je mogoče izkoreniniti samo z odpuščanjem, z ljubeznijo do konca, kot nam jo je pokazal Jezus na križu.

Ko molimo, vstopimo v neposredni stik z izvirom Božje ljubezni, ki more odpustiti neodpustljivo in tako ozdraviti vsako rano razdeljenosti in krivic. v nepojmljivi Božji ljubezni je na skrivnosten način mogoča popolna sprava. v tem je naša vera, naše upanje in naše veselje. zadnjo besedo nima sovraštvo, temveč ljubezen in mir.

40

December

misijonski namen

Da bi bili otroci in mladi glasniki evangelija in da bi njihovo dostojanstvo vedno spoštovali in varo-vali pred vsakim nasiljem in izkoriščanjem.

v decembru zremo v obličje Deteta Jezusa, doživljamo skrivnost

učlovečenja. to dete se je razvijalo v družini, v varnem okolju, ki sta ga omogočila Jožef in marija. mislimo tudi na družine, iz katerih mi sami izhajamo in smo hvaležni staršem za vso skrb, za nežnost, za varnost, razumevanje in oporo. Bogu priporočamo mlade družine, ki se trudijo za vzgojo otrok in tudi za tiste, ki so v težavah, obtežene z boleznimi, nesporazumi, ločitvami, nerazumevanjem.

v mesečnem namenu nas sveti oče vabi, naj se spomnimo na otroke in mladino, ki jih Novorojeno Dete vabi, naj bodo njegovi glasniki evangelija in življenja po veri. odrasle pa spodbuja, naj vedno branijo dostojanstvo otrok pred nasiljem in izkoriščanjem.

pretresljive so zgodbe otrok in mladine, ki so v afriki doživeli nasilje odraslih. včasih so oboroženi možje umorili njihove starše pred njihovimi očmi. mnoge so odgnali v neznane kraje, kjer so morali delati kot sužnji. onemogočili so jim šolanje in družinsko vzgojo. Žalostno je gledati prizore, ko korakajo mladi fantje in tudi otroci s puškami na ramah, ne da bi razumeli, zakaj so vpleteni v takšno nasilje. pričevanja otrok nas ganejo. Npr. poročilo iz Ugande, ko so oboroženi uporniki vdrli v šolo in odpeljali 139 deklic. vsaka ima svojo žalostno zgodbo.

Ko pa je nasilje prenehalo, so se otroci večinoma vrnili na svoje domove. takrat so še globje razumeli, kakšno moč ima družinska ljubezen in podpora odraslih, ki živijo iz vere in branijo dostojanstvo vsakega človeka. pogled na sveto Družino nas opogumlja pri prizadevanju, da bi otroci in mladina imeli res lepo in pošteno mladost.

J. K.

41

December

slovenski namen

Da bi naše družine v Nazareški družini gledale vzor za krščansko življenje in prejemale pomoč v preizkušnjah.

pregovor pravi: besede mikajo, zgledi vlečejo. zgled je kot ogledalo, v katerem se zrcali konkreten vzor, živa podoba nekega življenja. ob njem se vprašamo, kako je z nami, kako mi živimo. spodbuja nas, da bi tudi mi tako ravnali in delovali. za nas verne so pravi vzori svetniki, verni in dobri ljudje, ki jih dnevno srečujemo.

Našim krščanskim družinam Cerkev, še posebej v božičnem času, postavlja za zgled sv. Družino. Želi, da bi jo imeli za zgled in vzor tudi v našem času, ko družina doživlja velike spremembe in je v krizi. Javno mnenje ji ni naklonjeno, politika je ne podpira, moderna miselnost jo ruši v temelju in ji ponuja sodobne modele družinskega življenja, kot da so stare družinske vrednote preživele.

v čem nam je lahko sv. Družina vzor? v iskanju in spolnjevanju Božje volje. marija pravi: zgodi se mi po tvoji besedi! Jožef stori vse, kar mu je bilo rečeno po angelu. Jezus jasno pove že kot otrok, da mora biti v tem, kar volja nebeškega očeta. »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi«, govori na oljski gori.

v čem nam je vzor? v družinski dnevni molitvi. v sobotni molitvi, ko se je družina zbrala v sinagogi. v molitvi so dobivali moč tudi v preizkušnjah. spomnimo se bega v egipt, življenja kot beguncev v tujini. Negotovost vrnitve in nevarnost, ki jih je čakala po vrnitvi v Nazaret.

zgled so nam tudi njihovi medsebojni odnosi. lahko gledamo, kako in o čem so se verjetno pogosto pogovarjali. praznovali skupne praznike, se zbirali dnevno k mizi in skupaj uživali hrano.

Učimo se lahko tudi, kaj in kako so delali. Kaj jim je delo pomenilo?lahko si predstavljamo še druge vidike Nazareške družine in ob njej in

na njeno priprošnjo oblikujemo svoje družine, v katerih je Jezus navzoč in delujoč s svojo božjo in človeško toplino in mirom.

p. Jože Roblek