Lex localis, letnik III, številka 1, leto 2005, stran 67 - 83

67

MUZEJI NA PROSTEM KOT ENA OD OBLIK PREZENTACIJE LOKALNE KULTURNE DEDIŠ ČINE

UDK: 39:352/354 (497.4)

069 (497.4) Boža Grafenauer Bratož1 magistra etnoloških znanosti Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Povzetek Muzeji na prostem so v svetu dobro uveljavljena oblika prezentacije kulturne dediščine, saj nudijo obilico možnosti predstavitve materialne, socialne in duhovne kulture. Tudi na Slovenskem so se prve ideje o postavitvi muzeja na prostem začele pojavljati že pred prvo svetovno vojno, do realizacije več uspešnih projektov pa je prišlo konec 50 let prejšnjega stoletja, posebej pa je ideja o muzejih na prostem dobila trdnejše temelje v osemdesetih in devetdesetih letih, ko je bilo zaključenih več uspešnih projektov. Muzeji na prostem so se skozi čas spreminjali, nadgrajevali in razvijali. S širjenjem vsebin, do katerega je pri tem prihajalo, se vse bolj vključujejo v širši družbeni kontekst in uspešno zadovoljujejo potrebe ljudi po kvalitetnem preživljanju prostega časa. Muzeji na prostem so na lokalnem nivoju izredno pomembni, saj poleg predstavitve dediščine nekega okolja lokalne sredine predstavljajo zanimivo turistično dopolnitev in prispevajo k pozitivnemu imidžu lokalnega okolja. Ključne besede Muzej na prostem, kulturna dediščina, turizem.

OPEN AIR MUSEUMS AS ONE OF THE FORMS OF PRESENTING LOCAL CULTURAL HERITAGE

Summary Open air museums are a well-established form of presenting cultural heritage, because presentations of material, cultural and spiritual culture offer many possibilities. The first ideas of organising open air museums had appeared in Slovenia before the First World War. However, several successful projects were implemented at the end of the 1950s. The idea of open air museums really established itself in the 1980s and 1990s, when several successful projects were completed. Open air museums have been changed, upgraded and developed through time. By extending their contents, the museums are increasingly being involved in the wider social context. They successfully satisfy people’s needs for spending quality time. Open air museums are extremely important at the local level, because, in addition to presenting the local heritage, they give an interesting presentation of tourist sights, thereby contributing to the positive image of the place.

1 Mlada raziskovalka, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

68

Keywords Open air museums, cultural heritage, tourism

FREILICHTMUSEEN ALS EINE DER PRÄSENTATIONSFORMEN DE S ÖRTLICHEN KULTURERBES

Zusammenfassung Freilichtmuseen haben sich in der Welt als Präsentationform des Kulturerbes gut behauptet, denn sie bieten zahlreiche Möglichkeiten für die Präsentation der materiellen, sozialen und geistigen Kultur. Auch auf dem Gebiet Sloweniens gab es die ersten Ideen über die Errichtung eines Freilichtmuseums schon vor dem Ersten Weltkrieg, zur Realisierung einiger erfolgreichen Projekte kam es aber Ende der 50er Jahre des vorigen Jahrhunderts. Die Idee der Freilichtmuseen entfaltete sich insbesondere in den 80er und 90er Jahren, als mehrere Projekte erfolgreich abgeschlossen wurden. Freilichtmuseen wurden durch Jahre hindurch ausgebaut, verändert und weiterentwickelt. Durch die Erweiterung der Inhalte, wozu es dabei kam, werden sie immer mehr in einen breiteren Gesellschaftskontext miteinbezogen und so werden die Bedürfnisse der Menschen nach einem qualitätsvollen Verbringen ihrer Freizeit befriedigt. Freilichtmuseen sind auf der örtlichen Ebene außerordentlich wichtig, denn neben der Präsentation des Kulturerbes einer bestimmten örtlichen Umwelt, stellen sie eine interessante touristische Ergänzung dar und tragen zum positiven Bild der örtlichen Umwelt bei. Schlüsselworte Freilichtmuseum, Kulturerbe, Tourismus.

I MUSEI ALL'APERTO COME MODO DI PRESENTARE IL PATRI MONIO CULTURALE LOCALE

Riassunto I musei all'aperto si sono affermati a livello mondiale come uno dei modi di presentare il patrimonio culturale locale, poiché forniscono una serie di possibilità per presentare al meglio le caratteristiche materiali, sociali e spirituali di una cultura. In Slovenia le prime idee in merito alla creazione di un museo all’aperto risalgono agli anni prima della Grande Guerra, tuttavia i primi grandi progetti di successo sono stati attuati alla fine degli anni cinquanta del secolo scorso, e in particolare negli anni ottanta e novanta. I musei all’aperto sono cambiati nel tempo, si sono implementati e sviluppati. Con l’ampliamento dei contenuti, al quale si è giunti nel corso di questi processi, i musei si stanno inserendo sempre più in un contesto sociale più ampio e soddisfano le necessità delle persone che ambiscono a trascorrere al meglio il proprio tempo libero. I musei all’aperto sono estremamente importanti a livello locale, in quanto oltre a presentare la tradizione di un

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

69

determinato ambiente locale sono un interessante fattore turistico e contribuiscono all’immagine positiva dell’ambiente locale. Parole chiave Museo all'aperto, patrimonio culturale, turismo. 1 Uvodne misli Muzeji na prostem so v svetu dobro uveljavljena oblika prezentacije kulturne dediščine, saj nudijo obilico možnosti predstavitve materialne, socialne in duhovne kulture. Tudi na Slovenskem so se prve ideje o postavitvi muzeja na prostem začele pojavljati že pred prvo svetovno vojno, ideja je bila živa, a je pri tem tudi ostalo, tudi med obema vojnama, konec petdesetih let 20.stoletja pa je končno prišlo do realizacije več različno uspešnih projektov.2 V osemdesetih in devetdesetih je ideja o muzejih na prostem spet dobila trdnejše temelje. Zaključenih je bilo več uspešnih projektov, kot sta na primer Muzej na prostem Rogatec in Solinarski muzej v Sečovljah.3 Muzeji na prostem so se skozi čas spreminjali, nadgrajevali in razvijali. S širjenjem vsebin, do katerega je pri tem prihajalo, se vse bolj vključujejo v širši družbeni kontekst in uspešno zadovoljujejo potrebe ljudi po kvalitetnem preživljanju prostega časa. Muzeji na prostem so na lokalnem nivoju izredno pomembni, saj poleg predstavitve dediščine nekega okolja lokalne sredine predstavljajo zanimivo turistično dopolnitev in prispevajo k pozitivnemu imidžu lokalnega okolja. Področje obujanja dediščine je v takšnih okoljih za marsikoga zelo vabljivo in na prvi pogled tako enostavno, da bi se ga lahko lotil skoraj vsakdo, kar se tudi pogosto dogaja. S tem ni nič narobe, dokler se takšne dejavnosti, ki se predstavljajo kot etnološke, ne sprevržejo v sicer zanimive dogodke, toda s predstavitvijo dediščine nimajo več nobene povezave. Zato je izredno pomembno, da se tovrstnih projektov lotevamo v sodelovanju s strokovnjaki in pristojnimi institucijami. 2 Muzeji na prostem kot oblika varstvene dejavnosti Muzeji na prostem predstavljajo eno od oblik varstva kulturne dediščine. Po navedbah Hazlerja lahko muzeje na prostem najbolj poenostavljeno opredelimo kot muzeje, v katere so prestavljene hiše in objekti, ki jih iz različnih razlogov ni bilo mogoče ohraniti na

2 Na primer: rekonstrukcija partizanskih tiskarn nad Cekinovim gradom v Ljubljani (1956), predstavitev Škoparjeve hiše ob gradu v Škofji Loki (1961), ureditev Jurčičeve domačije na Muljavi itn. (Vito Hazler, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem,Ljubljana 1999, Založba Rokus). 3 Vito Hazler, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana, Založba Rokus.

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

70

prvotni lokaciji.4 Ta opredelitev se je v zadnjih petdesetih letih, ko so muzeji na prostem dobili nove vsebinske dopolnitve, nekoliko spremenila in predvsem nadgradila.5 »Njihov razvoj je šel ponekod tako daleč, da v nekaterih državah že tvorijo del muzeoloških predstavitev materialne, socialne in duhovne kulture in so nosilci sodobnih konservatorskih in muzeoloških usmeritev«.6 Muzeji na prostem so se in se še zmeraj razvijajo tako po vsebini kot po obliki. Prav tako so se nenehno spreminjale in dopolnjevale definicije oziroma razumevanje muzejev na prostem. V ICOM7-ovi deklaraciji iz leta 1957 zasledimo naslednje: »Po splošnem prepričanju lahko muzej na prostem označimo kot zbirko spomeniško vrednih stavb oziroma poslopij, ki so:

1. stalno dostopne obiskovalcem; 2. praviloma pripadajo ljudski arhitekturi in predindustrijski arhitekturi; take stavbe

so: kmečke, pastirske, ribiške, rokodelske, trgovske, delavske hiše; gospodarska poslopja (mlini, lončarne), trgovine…, skratka vse pomembne sestavine podeželske in mestne, posvetne in cerkvene, javne in cerkvene arhitekture te vrste;

3. k temu lahko prištejemo: spomenike »visoke kulture« (podeželske dvorce, kapele, zgodovinske stavbe itn., če ne morejo ostati na kraju nastanka, pa tudi pomembne stavbe iz industrijskega obdobja. Take stavbe je treba predstavljati javnosti popolnoma opremljene. Celotna zasnova narekuje vzgojno in izobraževalno dejavnost (v enem izmed prostorov potekajo predavanja, spremljana s sodobnimi vizualnimi pripomočki; na prostem naj bi prikazovali ljudske plese in pesmi ter šege; v restavraciji, opremljeni v značilnem slogu, naj bi pogostili obiskovalce itd….«8.

Tako kot muzeji se tudi muzeji na prostem prilagajajo sodobnim potrebam. Ne glede na njihovo obiskanost, priljubljenost in razvitost pa morajo ustrezati merilom sodobne konservatorske in muzeološke stroke. V ICOM-ovi posodobljeni deklaraciji iz leta 1982 je navedeno, da je «muzej na prostem znanstveno načrtovana, vodena ali nadzorovana ustanova, ki na izbranem zemljišču prikazuje način poselitve, graditve stavb, življenja, gospodarjenja v določeni kulturi. Odprt mora biti za javnost. Rabi znanstvenim in 4 »Gre za dve obliki muzejev stavbarstva na prostem: za muzeje, ki se oblikujejo in situ, in za takšne, da se na izbrano lokacijo premesti določeno število poslopij« (Vito Hazler, Muzeji na prostem v Sloveniji. V: Traditiones let. XXII. Ljubljana 1993, 121–126). 5Vito Hazler, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana 1999, Založba Rokus, 273. 6Isti, str.273. 7 ICOM- International Council of Museum – mednarodni muzejski svet. Ustanovljen je bil leta 1946 v Parizu in vpliva na razvoj muzejev, muzejskih poklicev, promocijo in varovanje premične kulturne dediščine na mednarodni ravni. Od leta 1991 ima tudi slovenski odbor, ki informira muzejske strokovnjake pri nas z dogajanjem na muzejskem področju.(http://slovenia.icom.museum/icom.html) 8 Irena Keršič, Mreža regionalnih muzejev na prostem v Sloveniji in ICOM-ova deklaracija o muzejih na prostem iz leta 1957. V: Etnolog, let.1, št.LII. Ljubljana 1991, 227-234.

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

71

izobraževalnim namenom…Če hoče muzej igrati svojo ozaveščevalno in izobraževalno vlogo, mora v svojih zbirkah prikazati primerjavo različnih vzorcev poselitve, graditve, življenjskih navad, gospodarjenja… Zbirka mora prikazati zgodovinsko verodostojno podobo kraja, medsebojno povezanost stavb in njihovo uporabnost, prav tako njihovo posebno skladnost z naravnim in umetnim (kulturnim) okoljem, zato mora stavbe skrbno razporediti z ozirom nanje same in njihovo namembnost ter na naravno ozadje… S prezentacijo celotnih enot muzeji na prostem zagotavljajo korektno zgodovinsko podobo predstavitve tako stavbne dediščine kot tudi kulturnega in naravnega okolja«.9 To je pa možno le z veliko načrtnega strokovnega dela, tako da se s predhodnimi natančnimi in poglobljenimi raziskavami načina življenja, na podlagi česar se v nadaljevanju postavijo temeljne zasnove muzeja na prostem. Zavedati pa se moramo, kot poudarjata Hazler10 in Gačnik, da je muzej na prostem izmišljena tvorba, ki želi promovirati kulturno dediščino v vseh pojavnih oblikah.11 Korak naprej je pomenil razvoj ekomuzejev, ki po navedbah Riviera predstavljajo ustanovo, ki je skupno delo lokalnih oblasti in lokalnega prebivalstva, od ideje do izvedbe in upravljanja. Delež lokalne oblasti je prispevanje strokovnjakov, osebja, virov in objektov. Lokalno prebivalstvo se v ta projekt vključuje skozi svoje želje, znanje in individualen pristop. Za lokalno prebivalstvo ekomuzej predstavlja ogledalo, v katerem iščejo razlago območja, v katerem živijo, in naseljencev, ki so tam živeli prej. To je ogledalo, ki na lokalno prebivalstvo kaže navzven svojim obiskovalcem, da bi jih bolje razumeli in spoštovali njihovo dediščino, identiteto…12 Zanimiva je tudi definicija vloge muzejev Tomislava Šole, ki jo lahko prenesemo in razumemo tudi v kontekstu muzejev na prostem. Navaja, da je muzej neprofitna institucija, ki zbira, proučuje, ohranja in predstavlja predmete kulturne in naravne dediščine z namenom, da se povečata obseg in kvaliteta znanja. Muzeji naj bi svoje obiskovalce zabavali in jih sproščali. Z uporabo znanstvenih argumentov sodobnega jezika obiskovalcu olajšajo razumevanje preteklosti. Obiskovalcem naj bi skozi spoznavanje preteklosti pomagali razumeti sedanjost in prihodnost…Muzej se ukvarja s preteklostjo ali sedanjostjo, odvisno od želja, potreb in okoliščin in družbenega okolja, v katerem deluje. Posreduje kompleksno človeško izkušnjo. V takšnih muzejih se povečuje možnost boljšega

9 Ljubo Lah, Muzeji na prostem-večplastnost pomenov za ohranjanje arhitekturne dediščine. Doktorska disertacija, Ljubljana 2002. 10 » - Muzej na prostem je izbor že izbranega; muzej na prostem je rekonstrukcija prostorske zasnove naselja, stavb in eksponatov na nekem novem, izbranem mestu; muzej na prostem je izmišljena tvorba, ki se približuje verjetni podobi v nekem obdobju, vendar pa te avtentične podobe nikoli ne predstavi v celoti« (Vito Hazler, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana 1999, Založba Rokus, 123. 11 Dušan Štepec, Projekt postavitve muzeja na prostem v Dolenjskih Toplicah. Diplomska naloga, Tipkopis. Ljubljana 1997. 12 Georges Henri Riviere, The ecomuseum - an evolutive definition. V: Museum, Vol.XXXVII, 4. UNESCO, Paris 1985, France.

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

72

razumevanja in bolj občutljivega odnosa do dediščine. Njihov cilj je uveljaviti harmoničen in zmeren razvoj v okolju.13 3 Razlogi za nastajanje muzejev na prostem in njihova razširjenost po Evropi

in drugih deželah sveta Potrebo po muzejih na prostem so po vsej verjetnosti spodbudile velike nacionalne in mednarodne razstave, politični razlogi, nacionalne težnje in želja po ohranitvi določenih objektov, gre za čas od konca 19. stoletja naprej. Kot začetek muzejev na prostem strokovna literatura najpogosteje omenja poskus švedskega učitelja in jezikoslovca Arturja Hazeliusa, ki je leta 1891 na mesto nekdanje stare utrdbe nad stockholmskim pristaniščem iz različnih predelov Švedske prenesel hiše različnih namembnosti in starosti ter jih združene v muzejsko naselje, ki je dobilo ime po tamkajšnjem ledinskem imenu Skansen.14 Stavbe, ki jih je prenesel v muzej, iz različnih razlogov ni bilo možno ohraniti na mestu, kjer so stale prvotno. Zastopal je idejo »živega muzeja«, kjer bi ljudje dejansko stanovali, predvidel je celo, da bi nosili oblačila iz določenega časovnega obdobja. «…osnovni cilj tega projekta je bil predstavitev objektov ljudskega stavbarstva in vsakdanje življenje v njih. Ta ideja je bila popolnoma neizvedljiva, saj zaposleni v muzeju ne morejo živeti kot na primer v začetku 19. stoletja. Življenje iz določenega obdobja lahko ustrezno in dovolj slikovito ter informativno predstavi usposobljeno muzejsko osebje, in sicer s prikazovanjem eksponatov in plastičnim seznanjanjem z načinom življenja določenih socialnih skupin v določenem obdobju. Različni poskusi postavljanja muzejev na prostem so se pojavljali že v drugi polovici 19. stoletja v več državah: v Švici, na Norveškem, Nizozemskem, vendar nikoli in nikjer tako organizirano in sistematično kot na Švedskem. Hazeliusov Skansen je postal sinonim in obenem termin oziroma skoraj splošno ime za muzeje na prostem v velikem delu Evrope, vendar naša strokovna javnost raje uporablja primernejši izraz muzej na prostem.15 V vzhodnoevropskih državah so se ideje o muzejih na prostem začele pojavljati sočasno kot v Skandinaviji, do njihove prve uresničitve pa je prišlo z leta 1906 ustanovljenim muzejem na prostem v Wdzydzah na Poljskem. Na Češkem so prve tovrstne muzeje odprli kasneje, leta 1925 v Rožnovu , ki je še danes eden najbolj obiskanih čeških muzejev na prostem.16 Tudi na Slovaškem je veliko število muzejev na prostem nastalo po vzoru skandinavskih.17

13 Tomislav Šola: Essays on Museums and their Theory. Helsinki:Finish Museums Association 997. http://www.city.ac.uk/artspol/mus-def.html). 14 Vito Hazler, ,Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem, Ljubljana 1999, založba Rokus. 15 Vito Hazler, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana 1999, Založba Rokus. 16 Večje število obiskovalcev ima le še Narodni muzej v Pragi. Marca 2000 sem se udeležila strokovne ekskurzije, kjer smo obiskali tudi muzeje na prostem v Rožnovu, Vesely Kopec 17 Dušan Štepec, Projekt postavitve muzeja na prostem v Dolenjskih Toplicah. Diplomska naloga 1997, Tipkopis. Ljubljana.

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

73

Tudi drugje po Evropi so muzeji na prostem nastajali sočasno ali nekoliko kasneje, na Nizozemskem na primer leta 1912, v Nemčiji pa leta 1934. V Nemčiji so prvi muzeji na prostem nastali tudi zato, ker so številni Nemci in Nemke po koncu prve svetovne vojne zaradi poraza države imeli občutek, da so ostali brez lastne zgodovine in identitete. Velik poudarek so dajali pedagoškim dejavnostim in povezanosti ljudi z okoljem. Do večjega porasta števila muzejev na prostem je prišlo v obdobju med obema vojnama, vodilno vlogo so še vedno imele skandinavske dežele, v tem obdobju pa so svoje muzeje na prostem dobili tudi v Avstriji, Rusiji, Romuniji, na Madžarskem in v Veliki Britaniji.18 Po drugi svetovni vojni so nastajali v še večjem številu. Ena vodilnih držav na tem področju je postala Finska z velikim številom majhnih muzejev, ustanavljali so jih tudi v Belgiji, na Islandiji, v Estoniji. Večinoma gre za tako imenovane centralne muzeje na prostem, kar pomeni, da so (tako kot v švedskem Skansenu) na enem mestu zbrane stavbe iz različnih pokrajin, s ciljem predstaviti stavbno dediščino določenega obdobja in okolja.19 Do korenitih sprememb v razvoju muzejev na prostem je prišlo konec šestdesetih let, ko je skrb zanje na organizacijski ravni prevzel UNESCO20. Na mednarodni konferenci leta 1957 na Danskem in Švedskem so sprejeli Deklaracijo o muzejih na prostem, ki so jo kasneje še dopolnjevali. »Leta 1972 je bila dopolnjena z zahtevami po predstavitvi celotnih naselij s pripadajočimi obdelovalnimi površinami in kulturne krajine v sklopu muzejskih predstavitev kot nedeljive vezi med naravno in kulturno dediščino«.21

18 Jerzy Czajkowski, Skansen Museology in Socialistic Countries in the Years 1945-1982. V: Ahrens et al. (ur.), 25 Jahre ICOM-Deklaration uber Freilishtmuseen. Hungary 1982, 113–118. 19 Jerzy Czajkowski, An outline of Skansen Museology in Europe. V: Jerzy Czajkowski (ur.), Open-Air Museums in Poland. Poznan 1981, 16.. 20 UNESCO- United Nations Educational, Scientific and Cultural Organizations. Organizacija Združenih narodov za znanost in kulturo. UNESCO je bil ustanovljen leta 1945, sedež ima v Parizu. (http://www.mszs.si/slo/ministrstvo/mednarodno/unesco/default.asp). 21 Irena Keršič et al., Muzeji na prostem v Sloveniji. V: Glasnik SED let.32, št.3. Ljubljana 1992, 57.

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

74

Slika 1: Muzej na prostem v Rožnovu na Češkem obiskovalci obiščejo tudi pozimi.

(Foto:Boža Grafenauer, marec 2000).

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

75

»Prvotna dekleracija o muzejih na prostem iz leta 1957 in njena posodobljena verzija iz leta 1982 sta s svojimi paragrafi pomembno prispevali k razvoju te veje muzeologije v Evropi in po svetu. Ob klasičnih tipih muzejev na prostem (na primer Skansen v Stockholmu, Stuebing pri Gradcu, Gospa sveta pri Celovcu…) so se že v sedemdesetih letih začeli uveljavljati tudi drugi modeli, ki poudarjajo ekološko problematiko in sonaravno okolje. Posvečajo se skrbi za ohranitev ogroženih ali delo že izginulih rastlinskih in živalskih vrst ter poudarjajo pomen ekološko neoporečnih tehnologij v poljedelstvu, živinoreji, sadjarstvu…«.22 V Veliki Britaniji ima zaščita naravne in kulturne dediščine že zelo dolgo tradicijo, ki je ves čas na visoki ravni. Na to kaže obsežna mreža nacionalnih in regionalnih parkov, pri čemer gre za ohranjanje narave in stavbne dediščine na širšem območju oziroma za celostno zaščito določenega območja z že dano naravno in kulturno dediščino, lokalno prebivalstvo pa sočasno živi sodoben vsakdan (na primer Peak District National park in Yorkshire Dales National Park).23 Ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let so se v Združenih državah začeli pojavljati muzeji sosesk ali skupnosti. Pogosto so jih ustanovile prikrajšane etnične manjšine ali manjše družbene skupine, »v želji, da bi si povrnile identiteto. Najbolj znan muzej te vrste je Anacostia Neighborough Museum, ki ga je leta 1967 ustanovil John Kinard v washingtonski četrti z večinskim črnskim prebivalstvom. Navedem naj še Museo del Barrio v New Yorku, ki je namenjen portoriškemu prebivalstvu, ali Casa del Museo, ki se obrača k prebivalcem revne četrti na obrobju Ciudada de Mexico. Vsi ti muzeji omogočajo ljudem dostop do lastne kulture in jih spodbujajo, naj skrb za prihodnost vzamejo v svoje roke«.24 V zadnjih dvajsetih letih se v Evropi in Severni Ameriki pogosto pojavlja nekoliko drugačen tip muzeja, tako imenovani »living historical farms« ali v prevodu »živeča zgodovinska kmetija«. Tak muzejski model prikazuje aktivno življenje na vaški domačiji v določenem zgodovinskem obdobju. Da bi se čim bolj približali podobi kmetije iz preteklosti, so na »living historical farms« prilagodili videz celotne kmetije, od gospodarskih objektov do pripadajočih zemljišč, kjer rastejo kulture iz obdobja, ki ga takšen muzej predstavlja.25 Klasični muzeji na prostem po tako imenovanem skandinavskem vzoru se v mediteranskem prostoru niso uveljavili, razlogov je več. Eden od njih je prav gotovo neprimernost osnovnega gradbenega materiala mediteranskega tradicionalnega stavbarstva – kamna - za preseljevanje objektov. To je namreč smiselno in izvedljivo le pri lesenih objektih. Poleg

22 Vito Hazler, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana 1999, Založba Rokus , 274. 23 Tihomira Fabijanić Stepinac: Muzej na otvorenom kao primjer zaštite i revitalizacije kulturnog i prirodnog naslijeña. V: Muzeologija 34. Zagreb 1997. 24 Jean-Claude Duclos: Vloga ekomuzeja v razvoju muzeološke misli. V: Etnolog, let.5, št.LVI. Ljubljana 1995, 302. 25 Vito Hazler, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem, Ljubljana 1999, Založba Rokus, 274.

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

76

tega oziroma prav zaradi kamnite gradnje se v tem prostoru nikoli ni razvila tradicija preseljevanja objektov, kot so jo poznali v deželah, kjer je bil osnovni gradbeni material les. Preseljevanje lesenih objektov je namreč obstajalo že dolgo pred muzejskimi potrebami.26 Drug razlog je velik vpliv Francoza Georgesa Henrija Riviera27, ki je v začetku sedemdesetih let prvi uporabil in vsebinsko opredelil pojem ekomuzej. Leta 1969 je bil na njegovo pobudo odprt ekomuzej Grande Lande, v začetku imenovan muzej Marqueze, v okviru pokrajinskega naravnega parka. Od takrat so se takšni muzeji začeli pojavljati tudi v drugih mediteranskih deželah, razširili pa so se tudi v Kanado in Severno Ameriko in kot tako imenovani »museo integral« v Latinsko Ameriko. V sedemdesetih letih so se nad ekomuzeji, ki so jih videli v Franciji, navdušili tudi muzealci iz Quebeca in so ekomuzej opredelili kot nasprotje muzeju. Predpona »eko« označuje družbeno, ekonomsko, industrijsko in naravno okolje. Gre za sodelovanje, interdisciplinarnost prebivalstva, ozemlja, narave, človeka in časa.28 Jean-Claude Duclos poleg vzgojne, kulturne in turistične vloge, ki jo ima muzej, poudarja pomen, ki ga ima tak muzej v gospodarskem in družbenem razvoju na primer lokalnega prebivalstva. (1994) Eno najnovejših definicij ekomuzejev sta podala Gary Edson in David Dean, kjer poudarita, da so bili »ekomuzeji oblikovani za zaščito in varstvo ekonomskega preživetja zgodovinskih pričanj določenega območja z vključevanjem in nudenjem podpor ter za srečevanje skupnosti. Z ekomuzeji spoznavamo pomen kulture v razvoju lastne identitete in z njim pomagamo skupnosti se prilagoditi hitrim spremembam. Zato so ekomuzeji orodje za ekonomsko, družbeno in politično rast in razvoj skupnosti, iz katere izhajajo«. Razmah ekomuzejev je precej pripomogel k temu, da je strokovna javnost začela problem dediščine obravnavati na takrat še razmeroma nov multidisciplinaren način. Za takšno vrsto muzejev so se namreč začeli zanimati tudi v drugih strokah, na primer sociologi, arhitekti, urbanisti, geografi. Evropski muzeji na prostem so povezani v mednarodne in strokovne institucije. V zadnjih desetletjih igra pomembno vlogo »Združenje muzejev na prostem«29, ki deluje v okviru ICOM-a. Cilji, ki jih ima zveza, je izmenjava strokovnih, praktičnih, pedagoških, organizacijskih in promocijskih izkušenj. Praviloma vsaki dve leti organizira znanstvena srečanja, ki se ga udeležujejo strokovnjaki iz različnih muzejev in si na seminarjih in delavnicah izmenjujejo strokovna mnenja in izkušnje. Namen srečanj je izboljšati

26 Ljubo Lah, Muzeji na prostem-večplastnost pomenov za ohranjanje arhitekturne dediščine, Doktorska disertacija, Ljubljana 2002. 27 »Bil je tudi soustanovitelj pariškega Musee de l`Homme, leta 1937 je ustanovil Musee national des arts et traditions populaires in je bil pobudnik nastanka francoske etnologije«( Jean-Claude Duclos: Vloga ekomuzeja v razvoju muzeološke misli. V: Etnolog, let.5, št.LVI. Ljubljana 1995, 301). Rivier je bil do svoje smrti leta 1985 stalni svetovalec ICOM-a. 28 David Dean in Gary Edson, The Handbook for Museums. London, New York 1994, Routhledge, 8. 29 Association of European Open Air Museums, Verband Europaischer Freilichtmuseen

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

77

muzeološke standarde. Ob koncu vsakega srečanja izide tudi zbornik z referati. Od leta 1990 se srečanj udeležujejo tudi naši strokovnjaki.30 Ljubo Lah je na podlagi analize desetih evropskih muzejev na prostem31 poudaril, da je različnim muzejem na prostem velikokrat skupna le ideja o načinu ohranjanja dediščine. Skupen jim je tudi nastanek, saj gre v vseh primerih za dolgoročne poglobljene raziskave, ki končno pripeljejo do realizacije. V aplikativnem smislu vsi težijo k ustvarjalnosti in izvirnosti in so prilagojeni situaciji, v kateri ali zaradi katere so nastali.Tudi institucionalni statusi muzejev na prostem se razlikujejo glede na državo, v kateri so, težijo pa k avtonmni, organizacijsko in strokovno samostojnim enotam. Poudarja tudi, da skušajo dediščino, ki jo predstavljajo, vse bolj vključevati v integralna sodobna prizadevanja.32 Pozitivno izhodišče predstavljenih muzejev je vsekakor težnja po avtonomnosti in intenzivnem vklapljanju v sodobnost. Glede na število obiskovalcev lahko sklepamo, da muzeji na prostem ponujajo zanimivo izkušnjo in predstavljajo eno od možnosti kvalitetnega preživljanja časa. Posledično dobro obiskan muzej nudi veliko možnosti za zaposlitev in obenem možnost za raziskovalno delo in razvoj muzeja. Muzeji na prostem prav tako kot ostali muzeji širijo in poglabljajo svoje znanje, si medsebojno izmenjujejo izkušnje, sooblikujejo metode dela. Velika večina muzejev na prostem redno objavlja svoje predstavitve in aktivnosti, ki jih ponuja na spletu, in skrbi za popularizacijo lastnega delovanja. Pomembno je, da muzeji težijo tudi k poudarjanju raznolikosti in prepoznavanju in razumevanju različnih kultur in načinov življenja. Gre za ključne elemente, ki jih je vredno v prilagojeni obliki prenesti tudi na naš prostor, predvsem ob dejstvu vstopa v Evropsko unijo. O priljubljenosti muzejev na prostem nam priča njihova obiskanost, saj so turistično zaradi raznolike ponudbe izjemno privlačni.33 4 Muzeji na prostem v Sloveniji Na Slovenskem segajo začetki idej o postavitvi muzeja na prostem že v čas pred prvo svetovno vojno, vendar je do realizacije prišlo mnogo kasneje. Že »dejanje tiskarja Ivana Krajca iz Novega mesta bi lahko šteli za naš prvi poskus prestavitve lesene hiše in postavitve muzeja na prostem. Hišo z imenom Chaloupa Jaromierskega je kupil okrog leta 1898 v Pragi na Češkem, potem ko so tam zaprli veliko Narodopisno razstavo iz leta 1895, torej v času, ko so po Evropi že postavljali takšne muzeje in tudi del omenjene razstave je bil zasnovan kot muzej na prostem…Postavil jo je

30 (http://www.museum.or.jp/icom-J/affiliates.html, citirano 22.5.2004). 31 Več o tem glej Lah 2002, 86, 87. 32 Ljubo Lah, Muzeji na prostem-večplastnost pomenov za ohranjanje arhitekturne dediščine. Doktorska disertacija, Ljubljana 2002, 85. 33 Kot zanimivost:«Približno letno povprečje obiskov med leti 1990-1995 v Muzej na prostem Skansen je bilo 1.500.000, v Freilichtmuseum Stubing bei Graz je bilo število obiskovalcev okoli 100.000,…«( Ljubo Lah, Muzeji na prostem-večplastnost pomenov za ohranjanje arhitekturne dediščine. Doktorska disertacija, Ljubljana 2002, 87).

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

78

med letoma 1902 in 1905 ob cerkvi sv.Kristusa v bližini gradu Grm. V njej je bila njegova zbirka starih grafik, ki so po zaslugi Milene Moškon sedaj v Pokrajinskem muzeju v Celju. V dolenjskem muzeju v Novem mestu pa je ohranjena hišna številka z napisom Chalupa Jaromerska, 63, Kandija…«.34 Z idejo o postavitvi muzeja na prostem smo se pri nas seznanili že pred prvo svetovno vojno. Za postavitev muzejskega oddelka na prostem se je zavzemal ravnatelj Deželnega muzeja Josip Mantuani35 (1914). Med obema vojnama je bila ideja o postavitvi muzejev na prostem še vedno živa. France Kotnik se je zavzemal za rešitev prostorske stiske Etnografskega muzeja in se zavzemal za muzejsko poslopje z večjim parkom, kjer bi lahko postavili muzej na prostem, v katerem bi predstavili slovenske hiše različnih tipov.36 Po drugi svetovni vojni sta pomen muzejskega varstva ljudske arhitekture poudarjala Vilko Novak in predvsem Boris Orel, ki je videl v muzeju na prostem rešitev ogroženega ljudskega stavbarstva in za tak tip muzeja uporabljal termine etnopark, skansen in muzej na prostem.37 Boris Orel se je zavzemal za rešitev prostorske stiske Etnografskega muzeja in je predlagal poleg izgradnje nove muzejske stavbe v okolici Ljubljane še izgradnjo »slovenskega etnoparka«.38 Vendar do realizacije centralnega muzeja na prostem nikoli ni prišlo. Zamisel gradnje centralnega muzeja na prostem pa je konec petdesetih let sprožila nasprotujoča si mnenja muzealcev in konservatorjev. »Prvi so zagovarjali predvsem idejo ohranjanja »in situ«, kar je bilo v skladu s takratno splošno veljavno zakonodajo in z načeli varstva, drugi pa so argumentirano zavrnili idejo o centralnem skansnu ter se zavzeli za postavitev regionalnih muzejev na prostem. Ideja gradnje muzejev na prostem se je pojavila na številnih posvetovanjih etnologov, muzealcev in konservatorjev«.39 Do prve realizacije pa je kljub različnim mnenjem in idejnim predlogom strokovnjakov prišlo leta 1956 nad Cekinovim gradom v Ljubljani, kjer so rekonstruirali nekaj partizanskih tiskarn. Temu so sledile bolj in manj uspešne prestavitve, in sicer »prestavitev znamenite Škoparjeve hiše in gospodarskih poslopij ob gradu v Škofji Loki (1961), prestavitev kašč iz Tuhinjske doline ob grad Zaprice v Kamniku (1970) in ureditev Jurčičeve domačije na Muljavi. Sledile so prestavitve pri Janševi domačiji v Breznici, v 34 Vito Hazler, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana 1999, Založba Rokus, 275. 35 »Zavzemal se je za ustanovitev »posebnega muzejskega oddelka na prostem«, kjer bi postavili hišne tipe in gospodarska poslopja iz Gorenjske, Dolenjske in Notranjske«( Vito Hazler, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana 1999, Založba Rokus, 275). 36 Glej: Keršič 1992, 12. 37 Vito Hazler, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana 1999, Založba Rokus, 276). Več o tem glej Orel 1954,11-34. 38 Irena Keršič, Ideje, poiskusi in sistemski pristopi pri načrtovanju muzejev na prostem. V: Glasnik SED let.32, št.3. Ljubljana 1992, 11–14. 39 Vito Hazler, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana 1999, Založba Rokus, 276.

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

79

bližini muzeja na Ravnah na Koroškem, pri letovišču Bobri na Muri pri Murski Soboti, v mestnem parku v Tolminu, Stražišču pri Kranju, v Savinjskem gaju v Mozirju in na Brdu pri Kranju«.40 Ivan Sedej je poudarjal, da so bili vsi poskusi postavljanja muzejev na prostem do konca 60.let nenačrtni prav tako, kot ni bila dovolj premišljena tudi ideja o postavitvi centralnega muzeja na prostem.41 V osemdesetih letih je ideja muzejev na prostem ponovno oživela. »V ta namen je Delovna skupina za spomeniško varstvo in prostorsko planiranje pri Slovenskem etnološkem društvu leta 1981 organizirala v Ljubljani posvet etnologov in arhitektov, ki pa ni dosegel želenega učinka«.42 Po navedbah Hazlerja pa je bil storjen pomemben korak naprej leta 1990, ko so etnologi konservatorji prijavili skupen projekt Oblikovanje mreže regionalnih muzejev na prostem v Sloveniji, pri katerem so sodelovali regionalni zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine, republiški zavod in Slovenski etnografski muzej.43 »V projekt gradnje regionalnih (in tudi lokalnih) muzejev na prostem so bili vključeni že obstoječi večji projekti (Solinarski muzej v Sečovljah, Muzej na prostem Rogatec), postopoma pa se je oblikovala mreža, ki naj bi čez leta pokrila vso Slovenijo. Poleg že omenjenih se gradi tudi muzej ob Račjem dvoru v Mariboru, na Brdu pri Kranju, dogovori pa so potekali tudi v Trenti, vendar so domačini nasprotovali postavitvi muzeja in so se zavzemali za obnovo obstoječih hiš v dolini Soče. Del tega projekta je tudi ureditev muzeja na prostem ob samostanu Pleterje«.44 Nekaj let kasneje je bilo bolj ali manj uspešno izvedenih kar nekaj projektov: Muzej na prostem Račji dvor v Mariboru, muzej ob samostanu Pleterje in dva doslej največja in najuspešnejša projekta pri nas, Solinarski muzej v Sečovljah in Muzej na prostem v Rogatcu.45 Koželjeva tudi poudarja, da so bili vsi poskusi muzejev na prostem pri nas rezultat nenačrtnega ljubiteljskega dela in kot izjemo ponovno izpostavlja v osemdesetih letih realizirana muzeja na prostem Rogatec in Sečovlje46.

40 Prav tam. 41 Ivan Sedej, Slovenski muzej ljudskega stavbarstva na prostem. V: Varstvo spomenikov št.13,14 (1968-1969), Ljubljana 1970. 42 Vito Hazler, Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana 1999, Založba Rokus, 276. 43 Isti, 277. 44 Prav tam. 45 Zvezdana Koželj, Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem. V: Etnolog let.6, št. LVII. Ljubljana 1996, 99–122. Več o tem Glej: Hazler 1993 in glej: Hazler 1995. 46 Natančne opise različnih projektov muzejev na prostem pri nas in v manjšem obsegu tudi v tujini zasledimo v Glasniku Slovenskega etnološkega društva iz leta 1992, 32/3. Vsi prispevki so v celoti namenjeni vprašanju muzejev na prostem. Članke so prispevali etnologi in arhitekti, ki so se in se še vedno ukvarjajo z vprašanji muzejev na prostem, Silvester Gaberšček, Irena Keršič, Peter Fister, Zvezda Koželj, Tone Cevc, Inga Miklavčič-Brezigar, Bojan Klemenčič, Eda Benčič-Mohar, Dušan Strgar, Oskar Moser, Jaroslav Štika, Curt Conrad in drugi.

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

80

5 Pomembnost muzejev na prostem na lokalnem nivoju V Sloveniji imamo tako na nacionalnem kot na regionalnem in lokalnem nivoju še veliko neizkoriščenih možnosti predstavitve dediščine širši javnosti, pa naj gre za majhne lokalne muzeje, razne zbirke ali predstavitve dediščine v okviru turističnih prireditev. Seveda je pri obujanju in predstavitvi dediščine v muzeju na prostem ključnega pomena korektna in zanimiva interpretacija posameznih segmentov lokalne dediščine. Z dobro interpretacijo bodo muzeji in prireditve bolj obiskani in bodo posledično zagotavljali uspeh tudi v ekonomskem smislu. Pri postavitvi muzeja na prostem nam lahko koristijo izkušnje drugih muzejev, vendar moramo upoštevati dejanske razmere in možnosti lokalnega okolja in vse to uporabiti kot vodilo za oblikovanje novega modela postavitve. Menim, da mora biti pomembno vodilo pri oblikovanju muzejev na prostem možnost vključitve lokalnega prebivalstva kot aktivnih udeležencev pri idejni zasnovi, postavitvi in končni realizaciji muzeja. Zato je izredno pomembno spodbuditi k sodelovanju okoliške prebivalce, saj lahko samo s tem zagotovimo trajnostni razvoj muzeja in turizma in hkrati zagotovimo nova delovna mesta. Ko začnemo s postavitvijo muzeja na prostem, se moramo vprašati, kaj želimo preko muzeja povedati ljudem, katero zgodbo bomo v muzeju predstavili in zakaj, pa naj gre za stavbno dediščino, dediščino obrti ali tudi narave. Zgodba mora biti namreč zanimiva tako za lokalno prebivalstvo kot tudi za turiste, ki bodo muzej obiskali. Muzej mora biti zastavljen tako, da s kvalitetno interpretacijo prikažemo pomen dediščine tako na lokalnem kot na regionalnem nivoju. Vloga muzeja je tudi v tem, da omogoča podoživljanje in interpretacijo življenja posameznikov v preteklosti, mora ustvarjati zgodbe, ki so ljudem zanimive in preko katerih se bodo na neprisiljen način seznanili z dediščino in preteklostjo. Muzej na prostem kot neformalno učno okolje ponuja raznovrstne možnosti pridobitve znanja ter ima hkrati tudi vzgojno vlogo, ker spodbuja zavest o lastni kulturi ter tako krepi in oblikuje kulturno identiteto. Muzej na prostem lahko deluje kot promocijsko središče kraja ali regije, ki bi omogočalo predstavitev lastnih kulturnih, turističnih, gospodarskih in drugih dejavnosti v okviru muzeja. Muzej mora biti vključen v del turistične ponudbe regije. Muzeji na prostem po Ljubu Lahu poleg varstvene in izobraževalne vloge krepijo lokalno in nacionalno zavest. Poudarja, da delujejo kot raziskovalna središča in posredniki posebnih, tradicionalnih znanj in veščin, so promocijska in informacijska središča ter sestavni del turistične ponudbe, vse bolj pa se uveljavljajo kot kraji oddiha in razvedrila.47 47 Ljubo Lah, Muzeji na prostem-večplastnost pomenov za ohranjanje arhitekturne dediščine. Doktorska disertacija, Ljubljana 2002.

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

81

Slika 2: Prikaz rokodelskih tehnik na sejmu v muzeju na prostem Seurasaari blizu Helsinkov. (Foto:Boža Grafenauer, avgust 1997).

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

82

Literatura in viri AHRENS, Claus et al. (ur.) 1982: 25 Jahre ICOM-Deklaration uber Freilichtmuseen.Tagungsberichr Ungarn 1982. CZAJKOWSKI, Jerzy 1982: Skansen Museology in Socialistic Countries in the Years 1945-1982. V: Ahrens et al. (ur.), 25 Jahre ICOM-Deklaration uber Freilishtmuseen. Hungary, 113–118. CZAJKOWSKI, Jerzy 1981: An outline of Skansen Museology in Europe. V: Jerzy Czajkowski (ur.), Open-Air Museums in Poland. Poznan. DEAN, David in Gary EDSON, 1994: The Handbook for Museums. London, New York, Routhledge. DUCLOS, Jean-Claude 1995: Vloga ekomuzeja v razvoju muzeološke misli. V: Etnolog, let.5, št.LVI. Ljubljana, 299–312. FABIJANIĆ STEPINAC, Tihomira 1997: Muzej na otvorenom kao primjer zaštite i revitalizacije kulturnog i prirodnog naslijeña. V: Muzeologija 34. Zagreb, 21–26. HAZLER,Vito 1993: Muzeji na prostem v Sloveniji. V: Traditiones let. XXII. Ljubljana, 121–126. HAZLER, Vito 1999: Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana. Založba Rokus. KERŠIČ, Irena 1992: Dopolnitve k Deklaraciji o muzejih na prostem.V: Etnolog let. 2/2, št. LIII. Ljubljana, 405–415. KERŠIČ, Irena 1991: Mreža regionalnih muzejev na prostem v Sloveniji in ICOM-ova deklaracija o muzejih na prostem iz 1957. V: Etnolog let.1, št.LII. Ljubljana, 227–234. KERŠIČ, Irena 1992: Ideje, poiskusi in sistemski pristopi pri načrtovanju muzejev na prostem. V: Glasnik SED let.32, št.3. Ljubljana, 11–14. KERŠIČ, Irena et al. 1992: Muzeji na prostem v Sloveniji. V: Glasnik SED let.32, št.3. Ljubljana, 56–58. KOŽELJ, Zvezdana 1991: Problematika stanja in varovanja ljudskega stavbarstva v državi Sloveniji. V:Glasnik SED let.31, št.3-4. Ljubljana, 140–146. KOŽELJ, Zvezdana 1996: Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem. V: Etnolog let.6, št. LVII. Ljubljana, 99–122. LAH, Ljubo 2002: Muzeji na prostem-večplastnost pomenov za ohranjanje arhitekturne dediščine. Doktorska disertacija, Ljubljana. OREL, Boris 1954: Problematika varstva etnografskih spomenikov v Sloveniji. V: Slovenski etnograf št. VI-VII. Ljubljana, 11–34. RIVIERE, Georges, Henri, 1985: The ecomuseum - an evolutive definition. Museum, Vol.XXXVII, 4. UNESCO, Paris, France. SEDEJ, Ivan 1970: Slovenski muzej ljudskega stavbarstva na prostem. V: Varstvo spomenikov št.13,14 (1968-1969), Ljubljana. ŠTEPEC, Dušan 1997: Projekt postavitve muzeja na prostem v Dolenjskih Toplicah. Diplomska naloga, Tipkopis. Ljubljana. ŠOLA, Tomislav 1997: Essays on Museums and their Theory. Helsinki:Finish Museums Association. http://www.city.ac.uk/artspol/mus-def.html).

B. Grafenauer Bratož: Muzeji na prostem kot ena od oblik prezentacije lokalne kulturne dediščine

83

Internetni viri URL:http://www.mszs.si/slo/ministrstvo/mednarodno/unesco/default.asp (citirano dne 22.5.2004) URL: http:// slovenia.icom.museum/icom.html (citirano dne 22.5.2004) URL: http://www.museum.or.jp/icom-J/affiliates.html (citirano dne 22.5.2004) Slikovno gradivo Slika 1: Muzej na prostem v Rožnovu obiskovalci obiščejo tudi pozimi. (Foto:Boža Grafenauer, marec 2000). Slika 2: Prikaz rokodelskih tehnik na sejmu v muzeju na prostem Seurasaari blizu Helsinkov. (Foto:Boža Grafenauer, avgust 1997).