Petra Kocjan, direktorica Zavoda Ypsilon

Mladi v središču kadrovikov iz regije

Prejšnji teden sem uživala v Dubrovniku, vendar ne samo v njegovih lepotah, temveč

tudi na izjemni konferenci. Na konferenci sem imela na povabilo organizatorjev HR

Business Arene in Andreje Kodrin priložnosti sodelovati na panelu o mladih v

podjetjih in izpostaviti kakšni smo mladi kot zaposleni, kaj je tisto, kar nas motivira in

kaj nas ubija na delovnem mestu. Ker je bilo o tem že marsikaj zapisanega, se bom

tokrat raje osredotočila na svoja spoznanja tekom konference, ki so me na nek način

presenetila, a hkrati dala veliko mero upanja.

HR Business Arena je največja HR konferenca v regiji, udeležujejo se je predstavniki

vseh večjih podjetij v regiji, kar se je odrazilo tudi v kakovosti ponujenih vsebinskih

sklopov in razprav. Že dolgo nisem bila na tako vsebinsko polni konferenci, kjer so

določeni pogledi odmevali še dolgo, kjer so bili sami udeleženci tako odprti za

razpravo ter kjer smo se raje kot sprehajali po plaži sedeli v dvorani in napenjali

ušesa in možgane.

Spremembe, ki prihajajo v organizacije, očitno povzročajo nelagodje, kup vprašanj in

predvidevanj. Mlade v podjetjih pogosto vidijo kot nosilce teh sprememb, saj jih po

njihovem mnenju te spremembe že živimo. Vendar je že prvi večer v Dubrovniku

jasno pokazal, kakšni bodo izzivi sprememb, ki se nezadržno bližajo in kako se jih

bodo podjetja lotila.

To sta nam zelo lepo in spontano prikazala Josephine Green in Davor Štern.

Greenova je predstavila svojo vizijo organizacij v prihodnje in kakšno vlogo bodo

imeli mladi znotraj organizacij. Opozorila je, da bo organizacijska kultura iz piramidne

prešla v tako imenovano sploščeno oziroma po njeno »palačinko« in da se bo moralo

vodenje vzpostaviti na novo. Pravi, da smo trenutno glede na tehnološki in družbeni

razvoj ter rastočo kompleksnost procesov premočno vodeni s strani nadrejenih, ki

težko nadzirajo vse procese. Hierarhija bo tako postala popoln nesmisel in za uvedbo

sprememb vodstvom svetuje, da pozorno poslušajo generacijo Y in kaj ima ta

povedati.

Štern je v svojem slogu spretno odgovoril na to in zavrnil nekatere predpostavke

Greenove, še posebej o »palačinkasti« strukturi organizacij in nepotrebnosti

hierarhije ter vodenja. Govoril je predvsem na podlagi svojih izkušenj in dela v Rusiji

ter na Hrvaškem na ključnih pozicijah večjih podjetij. Kljub zanikanju nekaterih

sprememb, ki se nezadržno približujejo, je Štern slikovito prikazal tudi, kaj pomeni

menjava generacij v podjetjih in da se poraja vprašanje medgeneracijskega

sodelovanja kot takega, ki se na vodilnih položajih kaže predvsem v

medgeneracijskem prepadu sogovornikov.

Prihodnost je nekje vmes, nekakšna mešanica stališč Greenove in Šterna, ki sta zelo

naravno predstavljala mlado in staro generacijo, čeprav sta sama pripadnika iste.

Štern je kot nekdanji predsednik uprave INE in predstavnik stare generacije s svojim

odzivom zelo jasno prikazal, morda celo nezavedno, kaj bo ključni izziv pri uvajanju

sprememb v podjetja, ki se bodo morala slej ko prej prilagoditi razmeram na trgu in v

družbi, če bodo hotela preživeti. Seveda vse spremembe terjajo svoj čas in tudi

podjetja ne bodo čez noč prešla v »palačinko«. Vseeno bo medgeneracijsko

razumevanje in sodelovanje ključno za uspešen prehod ter prilagoditev. Mlajši in

starejši ali modrejši bodo morali stopiti skupaj in se razumeti, dovolj dobro poznati ter

biti pripravljeni na dialog.

Konferenca se je nadaljevala v duhu sprememb in mladih znotraj podjetij. Navdušena

sem bila nad številnimi uspešnimi zgodbami, kako so se podjetja osredotočila na

zaposlovanje mladih prek posebnih programov. S programi so dali priložnost mladim

v regiji, kjer se brezposelnost giblje okoli 50 odstotkov, kar kaže tudi na njihovo

družbeno odgovorno in proaktivno delovanje.

Za primer Nestle je v letu 2014 začel iniciativo European Youth Employment, prek

katere nameravajo do konca leta 2016 zaposliti 10.000 mladih iz celotne Evrope.

Agrokor je od leta 2011 odprl 1000 novih delovnih mest za mlade brez ali z manj kot

enim letom delovnih izkušenj, v letošnjem letu planirajo še 400 novih. NIS je od leta

2012 zaposlil 700 mladih preko programa NIS Šansa, v letu 2014 nameravajo

zaposliti še dodatnih 150, zanimiv je, da je kar 90 odstotkov mladih, ki so na ta način

prišli v podjetje, tam tudi ostali.

To je jasen pokazatelj, da so tudi podjetja lahko proaktivna v naslavljanju izzivov, s

katerimi se soočajo mladi in hkrati na ta način poskrbijo, da k njim pridejo najboljši

mladi. Ravno tu se je v nadaljevanju konference izkazalo, da velika podjetja v regiji

dajejo izjemen poudarek tudi na vzgoji talentov ter si želijo, da zaposleni ostanejo pri

njih in vseskozi veliko vlagajo v njihov razvoj, kar je točno to, kar mladi potrebujemo.

Trije dnevi v Dubrovniku so me prepričali, da vse le ni tako črno in brezupno ter da se

s sodelovanjem z gospodarstvom da marsikaj premakniti z mrtve točke. Vsekakor mi

je žal, da v Sloveniji ni kakšnih podobnih iniciativ. Vendar upanje vliva tudi dejstvo,

da je med 21 podpisniki Iniciative za zaposlovanje mladih v regiji, ki je bila podpisana

v Dubrovniku, tudi nekaj slovenskih podjetij, ki bodo lahko črpala dobre prakse od

kolegov in tudi s pomočjo nas, mladih, vzpostavila kak podoben program. Vsekakor

vidim priložnost, da končno prekinemo mišljenje, da bo država s svojimi politikami

uredila vse, temveč vsi proaktivno pristopimo k reševanju vse večje brezposelnosti

mladih.

Za zaključek moram poudariti, da je bila to ena kvalitetnejših konferenc, tako z vidika

vsebine in razprav kot samih udeležencev, ki so bili zelo odprti in se po mojem

nastopu velikokrat obrnili name s konkretnimi vprašanji glede mladih in izzivov s

katerimi se soočajo. To so koraki, ki bodo prinašali spremembe in ponovno pa je ključ

v sodelovanju.