MATJAŽNAHTIGAL VLOGAPRAVA VDRŽAVAHVTRANZICIJIKnjiga je izšla ob podpori Ministrstva za šolstvo,...

MATJAŽ NAHTIGAL

VLOGA PRAVAV DRŽAVAH V TRANZICIJI

Ljubljana, 2002

Matjaž NahtigalVLOGA PRAVA V DRŽAVAH V TRANZICIJI

Knjižna zbirka Politični procesi in inštitucijeIzdajatelj FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDEZa založbo Ivan HVALA

Copyright © po delih in v celoti FDV 2002, Ljubljana.Fotokopiranje in razmnoževanje po delih in v celoti je prepovedano.Vse pravice pridržane.

Naslovnica in prelom B&V Co.Tisk Tiskarna LITTERA PICTA

Izid knjige je omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.Knjiga je izšla ob podpori Ministrstva za šolstvo, znanost in šport.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

340.12(4-014/015)330.342.14/.15(4-014/015)

NAHTIGAL, MatjažNAHVloga prava v državah v tranziciji / Matjaž Nahtigal. – Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, 2002. – (Knjižna zbirka Politični procesi in inštitucije)

ISBN 961-235-093-0119747328

3

KAZALO

POVZETEK ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5

PRVI DEL

VLOGA PRAVA V DRŽAVAH V TRANZICIJI

UVOD ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10Realistična in utopična definicija naroda.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10Javno in zasebno ter relacije med obema sferama .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12Pravnofilozofski diskurz v konkretnem

družbenem kontekstu .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13NEOLIBERALNI PROJEKT IN PRAVO ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25PRAVO V RAZMERJU DO SOCIALDEMOKRACIJE .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36METODOLOŠKI PRISTOP K RAZPRAVI.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48

Avtonomna metoda pravniškega mišljenja v širšem družbenem kontekstu .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48

Nastanek liberalne države in razvoj vladavine prava .. . . . . . . . . . . . . . . 58Odmiki od splošnih načel vladavine prava .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60Hans Kelsen in H.L.A. Hart .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62Šole, vzporedne pravnemu pozitivizmu ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66Izhod iz pravnega pozitivizma .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70Manjkajoči agent (nosilec) reform

in institucionalna transformacija .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72EKSKURZ O POSTMODERNIZMU ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75

DRUGI DEL

USTAVNO PRAVO IN OKREPLJENI DEMOKRATIČNI DISKURZ

TIPOLOGIJA DRUŽBENE ORGANIZIRANOSTI.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80USTAVNI DUALIZEM IN DUALISTIČNA DEMOKRACIJA ... . . . . . . . 86

Ekskurz o (ustavnopravni) enakosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 94USTAVNO PRAVO IN VLOGA (USTAVNEGA) SODSTVA ... . . . . . . . . 98RADIKALNA POLIARHIJA IN KOMUNITARIZEM ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107

4

TRETJI DEL

KAZENSKI POSTOPEK KOT DEL USTAVNOPRAVNEGA DISKURZA

UVOD ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112HOBBESOV KONCEPT LIBERALNE DRŽAVE... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 114POT DO RESNICE KOT DEL RESNICE SAME... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123

Uvod.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123Od klasične korespondenčne koncepcije

do semantične koncepcije resnice .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127Od semantične koncepcije resnice

do njene dokončne demistifikacije .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 135Od demistifikacije resnice do analognega mišljenja v pravu .. 139

USTAVNE KAVTELE KOT SVEŽNJI PRAVIC V KAZENSKEM POSTOPKU... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 142Uvod .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 142Utemeljen sum ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 145Ekskluzija dokazov.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151

PEDAGOŠKI PRISTOP K RAZPRAVAM O KAZENSKEM POSTOPKU ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 154

ČETRTI DEL

ZASEBNO PRAVO IN FLEKSIBILNOST INSTITUCIJ

RADIKALNA PRIVATIZACIJA V SREDNJI IN VZHODNI EVROPI .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157Primerjalne izkušnje in izhod iz privatizacije.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 162

OD KONSOLIDIRANE DO DISAGREGIRANE LASTNINSKE PRAVICE ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 165Oligopolna korporacijska struktura

in fleksibilna proizvodnja .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 170

PETI DEL

UPRAVNO PRAVO IN POSREDNIŠKE INSTITUCIJE

INSTITUCIONALNA TRANSFORMACIJA ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 176Diskrecija in teorija delegacije .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 180

ŠESTI DEL

ZAKLJUČEK

RAZVOJNE MOŽNOSTI MAJHNIH DRŽAV V TRANZICIJI NA PERIFERIJI ZAHODNEGA SVETA ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 186

LITERATURA ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 199

5

POVZETEK

Temeljna teza knjige je, da postaja tradicionalni konflikt med javnim inzasebnim pravom vse bolj presežen. Postopoma ga nadomešča konfliktmed vzdrževanjem obstoječe institucionalne ureditve in iskanjem novihinstitucionalnih rešitev. Medtem ko poskuša dominantni stil pravnegaracionaliziranja vzdrževati obstoječo institucionalno ureditev kot najbolj-šo možno, poskušajo zagovorniki alternativnih pluralizmov dokazati, dane obstoji zaprt seznam institucionalnih možnosti in da je naloga moder-ne jurisprudence sodelovati v širokem demokratičnem diskurzu ter vkonkretnem družbenem kontekstu pokazati na različne alternativne in-stitucionalne rešitve, ki bi lahko prispevale k hitrejšemu ekonomskemuin demokratičnemu razvoju dane družbe. Naloga moderne jurisprudenceje torej sodelovati pri širjenju kolektivne zavesti o razvojnih potencialihdružbe in postati tehnični asistent civilne družbe pri artikuliranju njenihinteresov.

Javne korporacije ali banke v sodobnih tržnih ekonomijah lahko slu-žijo kot primeri, kjer je meja med javnim in zasebnim, med javno regula-cijo in zasebnimi kapitalskimi interesi, obojestransko prehodna. Institu-cionalni lastniki kot so vzajemni ali pokojninski skladi predstavljajoinstitucije, kjer se javni in zasebni interes prepletata, moč javnih institu-cij se prepleta z močjo zasebne iniciative.

V postsocialističnem znanstvenem in teoretičnem vakuumu pozab-ljamo, da teoretiki Zahodnih držav (Nemčij, Francije, Italije, ZDA) nisozadnja desetletja zgolj perpetuirali idej vodilnih teoretikov devetnajstegastoletja, ampak so izdelali nove metode družboslovnih raziskav, izdelaliso zapletene modele korporacijske tržne ekonomije in sofisticirane vlad-ne ekonomske politike. Zakaj bi venomer zaostajali za njimi in z zamudoprepisovali modele, ki so jih sami že zavrgli ter vpeljali nove, bolj inova-tivne in kreativne?

Sodobne pravne doktrine v primerjalnem pravu vse bolj sugerirajomožnost kreiranja več med seboj kompetitivnih režimov lastninskih inpogodbenih pravic, tehnično za to ne obstaja nobenih ovir, saj je pravobilo že doslej sposobno razrešiti bistveno bolj zapletene probleme kot jekombiniranje konkurenčnih pravnih režimov zasebnih pravic.

Kritičen pregled izvajanja institucionalnih reform v Srednji in VzhodniEvropi pokaže, da se reform lotevamo ob pomanjkanju kreativnosti,skromnem poznavanju empiričnih primerjalnih študij in ob omejenemdemokratičnem diskurzu, ki potiska civilno družbo na margino družbe-nih dogajanj. Postsocialistični reformatorji se premalo zavedajo, da ne

6

obstoji en sam niz institucionalnih reform, ki bi ga bilo mogoče že odzačetka razglasiti za najboljšega in ki bi avtomatično dajal željene rezul-tate neodvisno od siceršnjih družbenih dogajanj. Poveličevanje eneganiza institucionalnih rešitev nad drugimi, nepripravljenost na proces ko-lektivnega učenja, izvajanje reform od zgoraj navzdol in izločitev večin-skega prebivalstva so glavne značilnosti izvajanja reform v postsociali-stičnih državah. Posledica takšnega načina izvajanja reform je pospešenarazdelitev družbe na privilegiran razred, znotraj katerega poteka simbol-na izmenjava privilegijev, imunitet in izključevalnih pravic, ter na izlo-čeno večinsko prebivalstvo. Velika pričakovanja ob začetku izvajanjareform so ponovno izneverjena.

V knjigii želim pokazati oboje; tako alternativne institucionalnepredloge kot primere posameznih regij v svetu, ki so ušle iz vpetosti vnefleksibilno institucionalno ureditev devetnajstega stoletja. Pri predsta-vitvi mi ne gre za argument, da bi morali te regije posnemati, ampak bimorali njihove rešitve rekonstruirati znotraj slovenskega konkretnegainstitucionalnega konteksta. Vedno začnemo od tam, kjer smo in s tem,kar imamo in od tam postopoma napredujemo. Šele ko se bodo postso-cialistični reformatorji osvobodili lažne nujnosti pristajanja na obstoječiinstitucionalni okvir kot najboljši možni in bodo o tem dovolili širšidemokratični diskurz, se bodo odprle možnosti za resnični demokratičniin ekonomski razvoj držav na periferiji Zahodnega sveta. Tako bo mogo-če postopoma ujeti razviti prvi svet. V nalogi skupaj z nekaterimi vodilni-mi svetovnimi teoretiki večkrat ugotavljam, da konstitucionalizem osem-najstega stoletja, politične stranke, ideološko zasnovane v devetnajstemstoletju, in masovna fordistična proizvodnja z začetka dvajsetega stoletjane morejo predstavljati vzorca za hiter razvoj v prihodnje. Prebuditev izkolektivnega dogmatskega dremeža omejenih institucionalnih rešitev jemožna samo s pomočjo okrepljenega demokratičnega diskurza v družbi.

Kljub temu, da sem v nalogi podal nekaj posameznih predlogov zaalternativne institucionalne rešitve, ves čas zastopam mnenje, da morajoideje in predlogi za oblikovanje bolj inovativnih in potencialno bolj pro-duktivnih institucionalnih rešitev prihajati od spodaj, s strani civilnedružbe. Na ravni civilne družbe se zbira največ idej, znanj in razmišljanj,kako napraviti obstoječo institucionalno ureditev bolj fleksibilno –takšno torej, ki bo omogočala hitrejši, bolj kreativen in bolj inovativenrazvoj.

Za dosego omenjenih družbenih preferenc bi morali doseči pomiritevmed dvema relativno avtonomnima entitetama: med suvereno vlado naeni strani in samoorganizirano civilno družbo na drugi strani. To bi bilomogoče doseči z množico posredniških institucij med obema entitetama,katerih naloga bi bila prevajati iniciative civilne družbe v vsakodnevnodelovanje centralne vlade. Posredniške institucije, največkrat organizira-ne regionalno, bi od spodaj nadzorovala organizirana civilna družba, odzgoraj pa vlada. Vlada bi morala postati odgovorna za uspešno izvajanje

POVZETEK

7

institucionalne transformacije, za vzpostavitev širokega demokratičnegadiskurza in za resnični ekonomski razvoj. Bolj kot zagotavljanje zunanjelegitimnosti bi morala biti prioriteta vlade zagotavljanje notranje legitim-nosti.

Za okrepljen proces institucionalne transformacije torej nujno potre-bujemo mobilizacijo civilne družbe namesto njene dosedanje marginali-ziranosti ter fragmentiranosti. Sodobni pravni diskurz mora znotrajokrepljenega demokratičnega diskurza sodelovati s svojim poznavanjemprimerjalnih izkušenj, primerjalnih empiričnih študij ter obsežnim (kri-tičnim) analiziranjem resničnih družbenih procesov slovenske družbe.Šele tak pristop bo postopoma omogočil podajanje bolj kreativnih in ino-vativnih institucionalnih rešitev pri reševanju vsakodnevnih skupnihproblemov slovenske družbe.

Obdobje moderne in postmoderne je obdobje, ki še ni povsem defini-rano. Zato ponuja toliko več možnosti, da ga zapolnimo z lastno domišlji-jo in kreativnostjo. Civilna družba Srednje in Vzhodne Evrope kotmanjkajoči agent institucionalnih reform potrebuje za razrešitev ugankein izhoda iz prolongirane tragedije narodov v stalni revščini za svojedelovanje novih idej in vizij. To je naša naloga, izziv in tudi odgovornost.


9

PRV I D E L


10

UVOD

Realistična in utopična definicija naroda

V teoriji in praksi sodobnih držav obstajati dva različna pogleda na vlogonarodov v procesu globalizacije: šibka in trdna definicija naroda.1 Poprvi definiciji in pogledu bodo v prihodnje na svetu med različnimi kul-turami in narodi obstajale samo majhne kulturne razlike. Na primer: ne-kateri narodi bodo se naprej ohranjali bolj ekstrovertiran karakter in boljoptimističen pogled na svet, torej narodi Latinske Amerike, Japonci sebodo pred pozdravi še naprej priklanjali bolj globoko kot bodo to počeliZahodnjaki, Slovani bodo ohranili svoj melanholični karakter, toda vsibodo v resnici počeli isto. Imeli bodo univerzalni institucionalni sistem zidentičnimi institucionalnimi rešitvami, ki bo omogočal identičen načinposlovanja in delovanja po vsem svetu, multinacionalke bodo neomejenoposlovale po vsem svetu, javna sfera političnega bo izpraznjena. Življenjese bo odvijalo v majhnih lokalnih skupnostih in ločenih interesnih sku-pinah v privatni sferi, javno politiko bodo vodili neodvisni, apolitični,nevtralni in znanstveno opremljeni tehnokrati. Paradigma tovrstnih teh-nokratov je bruseljska institucionalna ureditev, kjer na tisoče strokovnja-kov skrbi za unificiranje in harmoniziranje še obstoječih majhnih razlikmed narodi Zahodne Evrope, sicer kulturno in ekonomsko praktičnopovsem homogenih nacionalnih tvorb. Resnične aktivnosti se ne bodoodvijale v sferi parlamentarnega življenja, država se bo povsem umaknilaiz aktivnosti po uspešno sprivatiziranih zdravstvenih in pokojninskihskladih in razbremenila državni proračun ter postala neodgovorna zausodo svojih državljanov. Skrb za pokojnine, zdravstvo postopoma zašolanje bo prenesena na posameznike, ki se bodo za vse to merili natrgu. V primeru neuspeha bodo lahko krivili le sebe.

Kritiki tovrstnega pogleda zagovarjajo drugačno, trdnejšo definicijonaroda: narod po tej definiciji predstavlja moralni izraz vsega človeštvain je upravičen, da si izdela svoj lastno institucionalno ureditev, ki borezultat dosedanjih izkušenj, učenja pri drugih narodih in kreativnerekonstrukcije posameznih institucionalnih rešitev od drugod. Ohranja-nje naroda kot moralnega izraza človeštva bo omogočila bolj aktivno vlo-go državljanov pri ustvarjanju institucionalne ureditve in javne politike

1 Za podlago o razpravi o definiciji naroda mi služi študija Benedicta Andersona, IMA-GINED COMMUNITIES, reflections on the origin and spread of nationalism, London 1983.

11

nacionalnih vlad. Tovrstni pogled izhaja iz prepričanja, da ne obstaja ensam univerzalni institucionalni okvir za rešitev ustavnih vprašanj oustroju nacionalne oblasti oziroma funkcionalnih ekvivalentov kot so trž-na ekonomija, reprezentativna demokracija ter svobodna civilna družba.Vsaka od omenjenih sfer, nacionalni ustroj oblasti, reprezentativnedemokracije, tržne ekonomije ter svobodne civilne družbe predpostavljamnožico različnih konkretnih rešitev. Ne obstoji zaprta lista institucio-nalnih rešitev. Ta je odvisna od kreativnosti, domišljije in transformacij-skih sposobnosti državljanov. Majhne razlike v institucionalnih rešitvahimajo lahko velike posledice za način in vsakodnevno delovanje obstoje-čih družb. Pri izbiri institucionalnih rešitev vsaka družba izhaja izkonkretne družbene situacije, izbiro določajo različne bolj ali manj pro-gresivne politične koalicije v obliki političnih strank v ter v obsežnemdialogu z interesnimi skupinami civilne družbe. Državljani se ne udele-žujejo političnih aktivnosti in odločanja o izbiri institucionalne ureditvezaradi idealiziranega altruističnega pogleda, ampak zaradi uresničevanjalastnih definiranih interesov.

Seveda takšna močnejša definicija naroda še ne pomeni, da bi moralbiti narodi izolirani drug od drugega. Ravno nasprotno pomeni novemožnosti najrazličnejših pragmatičnih medsebojnih povezav in sodelo-vanj. Pri mednarodnih povezavah izhajajo posamezne države podobnokot državljani the držav iz povsem jasno definiranih lastnih ekonomskih,političnih in nacionalnih interesov, bolj fleksibilne mednarodne institu-cije namesto svetovno niveliranega denarja in menjalnih tečajev omogo-čajo za te povezave bistveno širši manevrski prostor.

Na začetku pisanja teksta se zavedam, da je prvi pogled na narod real-nost in drugi utopija. Toda če ne bomo znali več niti razmišljati utopično,se bomo že vnaprej predali osiromašenemu diskurzu formalne demokra-cije in tragičnemu obupu ob koncu zgodovine. Zato želim v nadaljnjemrazmišljanju prikazti nekaj možnih alternativnih pristopov k institu-cionalnemu snovanju danih družb in pojasniti, da ne gre za abstraktnidiskurz, ki bi se odvijal nekje na zvezdnatem nebu nad nami, ampak je diskurz o nas samih, tukaj in sedaj, trdno na tem planetu ter o našihlastnih možnostih, perspektivah in idealih.

Bolj kot distancirano spogledovanje z obstoječim je naloga pravnihfilozofov širiti razumevanje in intuitivni občutek za bodoče individualneter kolektivne perspektive. Refleksivno mišljenje brez alternativnihpredlogov in transformativnih priložnosti nas sili k obuboženem in osiro-mašenem diskurzu, kjer se že vnaprej odpovemo delu sebstva: lastnikreativnosti in domišljiji. Pristajanje na izpraznjen diskurz nas sili ksprejemanju družbene stvarnosti kot odtujene entitete in ne stvaritvenaših lastnih prepričanj, delovanj in verovanj. Analiziranje družbenestvarnosti brez podajanje alternativnih transformativnih priložnosti jeprazno, podajanje transformativnih alternativnih možnosti brez detaljne-ga institucionalnega analiziranja je neproduktivno. Izdelati je potrebno


12

institucionalni mehanizem, ki je sposoben prevesti abstraktne idealneprincipe v vsakodnevno delovanje družbe.

Javno in zasebno ter relacije med obema sferama

Iz zgornjega razmišljanja izhaja, da je razmerje med javnim in zasebnimter medsebojno razmerje med obema še kako pomembno za nadaljeva-nje razprave. Libertarna ideologija zagovarja idejo, da se mora državaumakniti iz dejavnost državljanov in početi samo tisto, kar zna najbolje:skrbeti za vzpostavitev infrastrukture, šolstva, varnost državljanov. Vseostalo bo prepuščeno zasebni iniciativi državljanov, ki se bodo po umikudržave znašli v idealno zamišljenem predpolitičnem prostoru in se svo-bodno povezovali drug z drugim. Temeljne institucionalne rešitve zaseb-nega prava kot so lastninska pravica, pogodbeno pravo, korporacije sorezultat nevtralne, apolitične rešitve, obstaja samo ena oblika lastninskepravice in pogodbe kot dinamičnega protipola lastninski pravici.

Toda libertarna ideologija ne zna pojasniti od kod izhaja naravna upra-vičenost do lastninske pravice, kakšen je pravni in (a)politične temelj zadedno transmisijo te pravice iz roda v rod, ko odloča o položaju v druž-benih hierarhiji samo naključje rojstva in predvsem, zakaj mora država vresničnem svetu vedno znova intervenirati v tržna dogajanja, izvajatiprotimonopolno politiki, če želi ohraniti temeljne tržne principe konku-renčnosti. V resničnem svetu ne dobijo vsi državljani enakih začetnihmožnosti, kar bi bil idealni dosežek libertarne ideologije. Odsotnostdržave pri redistribuiranju družbenega bogastva perpetuira družbenoneenakost, ki se ne skladu z ideali liberalne ideologije njenih glavnihtvorcev kot so John Stuart Mill, de Tocquielle, Condorçet.2

Dogmatičen pogled na jasno definirano in ločeno sfero javnega inzasebnega ne omogoča prepoznavanja novih pravnih momentov. Vzemi-mo pravno naravo korporacije: ali pripada javnemu, zasebnemu pravu aličemu tretjemu? In vse korporacijske povezave, povezave z bančništvom,ki so vedno tudi vsaj deloma osebe javnega prava, saj za vloge do določe-ne mere vsaj v evropskem kontinentalnem tipu vedno jamči subsidiranotudi država. Vztrajanje pri rigidnem razločevanju med javnim in zaseb-nim onemogoča iskanje novih pravnih rešitev ter siromaši pravnidiskurz. To je najbolj presenetljivo v času, ko po Evropi pravni teoretikipospešeno opuščajo tradicionalne pravne modele3 in ko se je zdelo, da jetakšen tradicionalni pogled presežen tudi pri nas.4

PRVI DEL

2 Quentin Skinner, GREAT POLITICAL THINKERS, Oxford 1992.3 V nemškem stvarnem pravu sta prevladujoča razloga za omejevanje absolutne last-

ninske pravice s strani države socialna komponenta lastninske pravice (nemškadoktrina je izdelala koncept »Sozialpflichtigkeit des Eigentums« kot omejitev abso-

13

Entuzijazem postoscialističnih reformatorjev nad masovno privatizaci-jo najprej industrije in sedaj prihajajoče privatizacije pokojninskega inzdravstvenega sklada zasluži namesto akademskega molka vsaj strokov-no razmišljanje, primerjalne podatke in analizo omenjenih odločujočihdružbenih procesov.

Pravnofilozofski diskurz v konkretnem družbenem kontekstu

Pisati doktorsko disertacijo o vlogi prava v državah v tranziciji prav goto-vo ni najbolj enostavna naloga. To velja iz več razlogov. Najprej, kerlahko opazujemo novo veliko transformacijo Zahodnih držav tako v insti-tucionalnem, ekonomskem kot političnem smislu, ki postavlja pod vpra-šaj dosedanja spoznanja in načela, po katerih je potekalo življenje tehdružb skozi dvajseto stoletje, in še posebej, ker istočasno tudi sami sode-lujemo v transformaciji nekdanjih socialističnih držav ter želimo uvelja-viti Zahodne ustavne, ekonomske in politične standarde tudi pri nas.

Vendar pristop k reformam, ki verjame v avtomatično učinkovanjetujih institucionalnih rešitev, vzbuja več vrst nelagodja. Ključno nelagod-je se pri kritičnem opazovalcu vzbudi ob vprašanju, ali je mogoče samo sprepisovanjem institucionalnih ureditev Zahodnih držav doseči enakorazvojno stopnjo na pravnem, ekonomskem in političnem področju. Sammenim, da še tako potrpežljivo in zvesto prepisovanje tujih institucional-nih ureditev ne zadošča za dosego resničnega demokratičnega in eko-nomskega razvoja, vendar ga tudi ne izključuje. Okoli tega vprašanja sebo torej vrtela večina tem v disertaciji.

Razlogov za tak skeptičen pogled je več. Prepisovanje tujih institucio-nalnih ureditev je neinventivna in nekreativna dejavnost, ki obsojaprepisovalce na status replik ter na status stalnega povprečništva. Prepi-


lutne lastninske pravice ter izvrševanje lastninske pravice v skupno dobro – »Wohlder Allgemeinheit« ter kompleksen sistem institucij javne lastnine): »Die Verfas-sungsmäßigkeit einer gesetzlichen Eigentumsbeschränkung ist darauf zu prüfen, obdie Einschränkung des Eigentums durch das öffentliche Interesse and der von demGestz gewollten Gestaltung gerechtfertigt ist.« Gl. Harry Westermann, BGB SACHE-NRECHT, Heidelberg 1982 (6. izdaja), str. 8–11. V francoskem pravu je poleg etatistič-nega pristopa k tržni ekonomiji in ekonomskemu razvoju pod vplivom slavne ENA– Ecole National d’Administration po drugi svetovni vojni, ki je pripeljala do tesnihpovezav med javnim sektorjem ter javnimi in zasebnimi podjetji francoska pravnadoktrina že zgodaj izdelala doktrino socialnega prava pod Duguitovim učenjem v LEDROIT SOCIAL, LE DROIT INDIVIDUEL ET LA TRANSFORMATION DE L’́ ÉTAT, Paris:Alcan 1908.V italijanskem pravu je, kot poudarja eden vodilnih profesorjev Rodolpho Sacco jav-na ureditev nenadomestljiva opora za zasebno pravo (nastopni govor na konferenci»Private Law Theory« na Harvard Law School, marec 1997).

4 O nujnosti omejevanja lastninske in drugih zasebnih pravic s strani javnega prava vzvezi z izvrševanjem teh pravic, zgodovinski razvoj in teoretična utemeljitev v Mari-jan Pavčnik, ZLORABA PRAVICE, Ljubljana 1986.

14

sovanje tujih institucionalnih ureditev nadalje pomeni, da se ne bomomogli razvijati hitreje kot tisti del razvitega prvega sveta, ki nam ponujasvoje institucionalne rešitve. Če upoštevamo obstoječi zaostanek zarazvitim, bogatim prvim svetom, nam je že vnaprej jasno, da bomo tazaostanek prenašali v neskončno prihodnost ter se torej avtomatično pri-družili vsem prejšnjim generacijam, ki so se s tem po svoji volji ali protinjej sprijaznile. Ne bi smeli tudi pozabiti, da določena institucionalna re-šitev, ki jo skušamo posnemati, ne predstavlja abstraktnega odgovora naabstraktno vprašanje, ampak pomeni konkretno rešitev za konkretneprobleme, ki so se pojavili v določeni družbi. Nedomišljen pristop nekri-tičnega prepisovanja tujih institucionalnih rešitev pa končno predstavljatudi nevarnost v obliki naslednjega razočaranja: predstavljajmo si razo-čaranje vladnih prepisovalcev in celotnega prebivalstva v trenutku, kobomo po napornem uvajanju tujih institucionalnih rešitev čez čas ugoto-vili, da je razviti prvi svet te institucionalne rešitve že zavrgel ter vpeljalnove, bolj kreativne in potencialno bolj produktivne. Ko pristajamo natuje institucionalne rešitve se že vnaprej odrekamo lastni izkušnji in pro-cesu kolektivnega učenja, predvsem pa možnosti za resničen ekonomskiin demokratični razvoj naše družbe.

Programi, ki so nam jih pripravili tehnokrati Svetovne banke5 z name-nom, da bi makroekonomsko »stabilizirali« posamezne države Srednje inVzhodne Evrope, nimajo večjih ambicij, kot da razširijo potrošniške trgeza ekonomijo razvitega prvega sveta ter ustvarijo tradicionalno hierarhič-no urejeno družbo postsocialističnih držav. Politiko mednarodnih institu-cij bi kazalo gledati najprej v tem smislu in šele nato iskati v njih part-nerja za pomoč pri institucionalni transformaciji. Reificiranje obstoječihinstitucionalnih ureditev je ideologija, ki jo zagovarjajo poleg tehnokra-tov Svetovne banke tudi neoklasični ekonomisti in dominantna šolapravnega racionaliziranja, nanjo pa pristajajo izobraženci ter celotno pre-bivalstvo posameznih vzhodnoevropskih držav, saj jim drugega v temtrenutku ne preostane. Ljudje verjamejo, ker mislijo, da morajo verjeti,da ne obstajajo alternativne razvojne možnosti in da so se ob vseh teža-

PRVI DEL

5 Program za Srednjo in Vzhodno Evropo najbolje prikazan v poročilu Svetovne ban-ke za leto 1996, World Bank Development Report, FROM PLAN TO MARKET, OxfordUniversity Press 1996.

Poročilo Svetovne banke ocenjuje realne razvojne možnosti višegrajske skupine,vključno s Slovenijo, takole: »For the Visegrad coutries and Slovenia they suggestthat it would take about twenty more years at present growth rates to reach the ave-rage income level of the EU countries in 1994.« Str. 43.

Povedano drugače, čez dvajset let od sedaj bomo za bogatimi in razvitimi Zahod-nimi državami po realistični oceni še vedno zaostajali za dvajset let ekonomskegarazvoja. Predmet razprave bo tako vprašanje, ali so nam res usojena še desetletjazaostanja za bogatim in razvitim svetom, obstajajo možnosti, da samo pospešimorazvoj in seveda, kakšne so možnosti za duhovni in moralni razvoj narodov na mar-gini bogatega Zahodnega sveta. Ali moramo stopati na iste tekoče stopnice od spo-daj ter se s potekom časa vzpenjati ali lahko upamo na druge možnosti?

15

vah vendarle znašli v najboljšem vseh možnih svetov. Vladni ideologi jihk temu ves čas nagovarjajo. Namen disertacije bo torej podvreči kritikiobstoječo ideologijo, ki govori o »zaprtem seznamu« možnih institucio-nalnih rešitev, in pokazati na odprto množico bolj kreativnih in poten-cialno bolj produktivnih institucionalnih rešitev. Te se začnejo odpirati vtrenutku, ko se osvobodimo pristajanja na lažno nujnost obstoječihrešitev kot najboljših možnih in smo pripravljeni na tveganje z demokra-tičnim eksperimentiranjem. Mar niso tudi izvajanje neoliberalnega pro-jekta, radikalna privatizacija celotnega narodnega gospodarstva ter pro-ces denacionalizacije eksperimenti, ki jim ne najdemo para v ekonomskiin politični zgodovini?

Kritika tovrstnih eksperimentov je usmerjena na dejstvo, da gre zaneprostovoljne eksperimente »od zgoraj«, ki izključujejo večinsko prebi-valstvo, se odrekajo iniciativi civilne družbe, zaradi česar lahko rečemo,da reforme ne potekajo zaradi večinskega prebivalstva, temveč prej protinjemu. Če sta bili najpomembnejši prednosti nekdanjih socialističnih dr-žav pred začetkom reform visoka stopnja enakosti ter relativno visokaizobrazbena stopnja, lahko po nekaj letih reform ugotovimo, da sta kva-zi-darvinistični boj za prerazporeditev družbenega premoženja ter skorajponiževalen odnos države in družbe do univerzitetnega študija razgradi-la, morda dokončno, obe največji razvojni prednosti. Prolongirana tra-gedija skupnosti (Simmel) se zdi ponovno močno zasidrana, prisilnoponavljanje reformskih neuspehov je napravilo še en cikel, ki ga plačujenova generacija.

Toda morda še težje vprašanje kot je ukvarjanje z razvojnimi možnost-mi slovenske družbe v kontekstu reform, ki se izvajajo po Vzhodni Evro-pi, je vprašanje vloge pravnikov pri reformiranju nekdanjih socialističnihdržav. Družbena dejstva niso nepovzročena, za njimi stoji določena insti-tucionalna ureditev. Izbira določene institucionalne ureditve vednopomeni izbiro določenega načina medosebnih odnosov, določenega nači-na delovanja in življenja v dani družbi. Izbira institucionalne ureditve ninevtralna izbira, ampak nasledek bolj ali manj demokratičnega diskurzaznotraj političnih aktivnosti posameznih družb.6 Pravniki tega ne prizna-vajo, saj menijo, da so z razglasitvijo abstraktnih pravil in načel ob pomo-či različnih pravnih načinov njihovega interpretiranja razrešili vprašanjadelovanja pravne države na najboljši možni način. Resnični družbeniučinki znotraj določene institucionalne ureditve niso več področje prav-nikovega delovanja, ampak področje, kjer se odvija politika. Naloga


6 Misel klasičnih teoretikov od Adama Smitha do Johna Stuarta Milla in do Marxa, dane obstoji en sam nevtralni institucionalni, je v sedemdesetih letih tega stoletja oži-vila nova generacija teoretikov. Moralni filozof Alisdair MacIntyre o tem piše: »…that no institution or practice is what it is, or does what it does, independently ofwhat anyone whatsoever thinks or feels about them. For institutions and practicesare always partially, even if to differing degrees, constituted by what certain peoplethink and feel about them. A. MacIntyre, AGAINST THE SELF-IMAGES OF THE AGE,Duckworth, 1971, str. 263.

16

pravnikov je vzdrževanje obstoječe institucionalne ureditve, čimboljutemeljene na abstraktnih univerzalnih pravnih pravilih. Razvoj institu-cionalne ureditve kot možnosti za nadaljnjo transformacijo obstoječihinstitucionalnih ureditev ni del obstoječega pravniškega diskurza, ki gazaznamujejo razprave o najboljših možnih univerzalnih principih terproblemi, povezani s konkuriranjem posameznih vrednot, predvsem zrazmerjem med pravičnostjo in posameznimi pravicami. Dominantnašola pravnega racionaliziranja porabi večino časa za razpravo o tem, aliso sodišča v določenem primeru razsodila pravilno ali ne; večino ustvar-jalne energije potrošijo za nadaljnje nizanje argumentov, povezanih skonkretno odločitvijo, in za uvrščanje konkretne odločitve v niz že obsto-ječih pravnih odločitev, s čimer bi radi pokazali na konsistentnost sodneprakse, torej na pravilnost konkretne odločitve.

Ukvarjanje s teleološkimi principi pomeni razvezo od kateregakoliinstitucionalnega okvira, pomeni torej nekritično sprejemanje danegaokvira. Drugačna institucionalna ureditev bi na konkretni ravni prinaša-la povsem drugačne rešitve, celo več, drugačna institucionalna ureditevbi redefinirala obstoječi niz družbenih konfliktov. Naloga prava ni lereševanje obstoječih konfliktov; morda še bolj pomembna naloga je defi-niranje oziroma prepoznavanje le-teh. Če vemo, da je bila edina resničnadružbena transformacija bogatih zahodnih držav transformacija plavihovratnikov v bele ovratnike, pri čemer so beli ovratniki ostali brez mož-nosti za družbeno napredovanje v obliki bolj kreativnega dela, brezmožnosti za dostop do kapitala za produktivne investicije in so ohranilienako stopnjo institucionalnega podrejanja odločujočim elitam, potemvelja, da ostaja družbena hierarhija prav tako toga kot kdajkoli poprej,družbeni razredi pa enako neprehodni kot v preteklosti. Kot ugotavljaUnger, je marksizem sicer mrtev, toda razredi delujejo vsaj tako dobrokot kdajkoli poprej v zgodovini.7 Dominantna šola pravnega racionalizi-ranja opravlja poslanstvo idealiziranja obstoječe ureditve in jo poskuša

PRVI DEL

7 Samo dejstvo, da družbenih hierarhij, razdelitev in konfliktov ne analiziramo s kla-sičnim marksističnim konceptualnom aparatom še ne pomeni, da so razredi izginilis prizorišča sodobnih držav. Nobenega dvoma ni, da gre zahodnoevropski socialde-mokraciji zasluga za večje stopnje enakosti in primerjalno ter relativno višje plačezaposlenih kot v ZDA in uživajo višjo socialno varnost, toda stopnja brezposelnostije v Zahodni Evropi v povprečju skoraj dvakrat višja kot v ZDA. Vendar danes teo-retiki ne zanikajo več, da je celoten obstoj socialdemokratskih ureditev v veliki krizi,ko se socialdemokrati od Nemčije, do Švedske ali francoski socialisti sami zavzema-jo za zmanjševanje beneficij in ugodnosti delavcev, da bi ohranili kompetitivnost.Malo po malo postajajo socialdemokrati Zahodnih držav podobni svojim neoliberal-no usmerjenim kolegom. Obsežna primerjalna študija v Gosta Esping-Andersen,WELFARE STATES IN TRANSITION, National Adaptations in Global Economies, Sage 1996.

Celo študije, nastale v času največjega vzpona Zahodnih kapitalističnih gospo-darstev, opremljenih z obvladovanjem kejnezijanske proticiklične politike in ustvar-jenim širokim družbenih konsenzom, ne poskušajo zanikati obstoja razredov inkonfliktov v industrijskih razmerjih, temveč samo njihovo relativno zmanjšanje.»As long as they are not refuted, we may maintain that in post-capitalist society theassociations of industry and society have to be understood as discrete universes of

17

predstaviti kot najboljšo možno. Ni pripravljena odpreti prostora zademokratično razpravo o možnih bolj progresivnih predlogih, saj rajezagovarja obstoječe stanje kot edino možno. Pri tem edino možno institu-cionalno ureditev predstavlja kot identično najboljši možni ureditvi, svetnajstva je za dominantni stil pravnega diskurza zreduciran na svet, ki gaživimo. Razkoraka med svetom najstva in pojavnim svetom za zagovorni-ke obstoječega stanja ni več. Razvojna vizija ni več možna niti dopustna,saj smo dobili resničnost.

Zagovorniki obstoječega stanja opravljajo poslanstvo preprečevanjabolj demokratičnega diskurza. Vsak dvom v obstoječo institucionalnoureditev je vnaprej razglašen kot nesprejemljiv poskus radikaliziranjaobstoječega stanja ali kot dnevno sanjarjenje. Poskus diskurza meddominantnim stilom pravnega mišljenja in alternativnimi pristopi delujepo naslednjem postopku: ko poskuša pravnik s progresivno držo podatipredloge, ki se pomembno razlikujejo od obstoječe ureditve, mu s


class conflict.« Ralf Dahrendorf, CLASS AND CLASS CONFLICT IN INDUSTRIAL SOCIETY,Stanford 1959, str. 276.

Toda slika o družbenih razmerjih, vztrajnosti obstoja razreda in relativne nepre-hodnosti razredov se znova zaostri v času ekonomskih kriz in vse bolj šibkih rastivse od začetka osemdesetih let naprej in kaže precej bolj pesimistično podobo. Gl.Esping-Andersen, id; Max Haller, KLASSENSTRUTKUREN UND MOBILITÄTÄT IN FORT-GESCHRITTENEN GESELLSCHAFTEN, Eine vergleichende Analyse er Bundesrepublik Deutsch-land, Östereichs, Frankreichs und der Vereinigten Staaten von Amerika, Campus Verlag1989, podaja ugotovitve o presenetljivi obstojnosti razrednih struktur in relativnihneprehodnosti in kritizira klasično študijo Lipseta in Bendixa: »Es ist dies zum einendie Tatsache, da3 es sich beim Gro3teil der Mobilitätät nur um eine Mobilitätät überkurze Distanzen, also Übergänge zwischen unmittelbar »benachbarten« Positionenhandelt. Die Warscheinlichkeit eines Aufstiegs über weite Distanzen, etwa vom un-gelernten Arbeiter zum gehobenen Angestellten, ist demgegenüber außerordentlichniedrig – ebenso wie das Risiko eines tiefen Falls aus höheren Positionen weit gerin-ger ist, als es in einter voll merikokratisirten Gesellschaft zu erwarten wäre.« Str.354. Podobno sliko lahko dobimo od mnogih drugih avtorjev: Katherine S. New-man, FALLING FROM GRACE, The Experience of Downward Mobility in the American Midd-le Class, Vintage Books 1989, zlasti poglavje o obsegu mobilnosti navzdol v ZDA poletud 1979, str. 20–41 in poglavje o modrih ovratnikih v tovarnah masovne fordistič-ne proizvodnje, str. 174–199; Katherine S. Newman, DECLINING FORTUNES, The Withe-ring of the American Dream, Basic Books 1989; David Halle, AMERICA’S WORKING MAN,Work, Home, and Politics among Blue-Collar Property Owners, Chicago 1984, str.186–187.

Ni moj namen dokazovati obstojnosti razrednih struktur v post-industrijskih terhierahično urejenost modernih družb dvesto let po francoski revoluciji, ampak seraje spraševati, ali smo v resnici obsojeni na vedno večji prepad med vedno boljomejenim številom ljudi, ki lahko uresničujejo svoje osebne talente in sposobnostiter vedno vedno večjim številom tistih, ki jim preostane gledanje televizije ter raz-mišljati o novih razvojnih možnostih in paradigmah ter obstoječih omejitvah za novmaterialni napredek ter individualno situacijo. Tudi ni moj namen ostajati pri poz-nanih številkah o 1172 stečajih v Sloveniji v zadnjih šestih letih, preko stotisoč brez-poselnih, ampak o razvojnih potencialih Slovenije ter o obstoječih institucionalnihomejtvah. Zasledovanje demokratičnega projekta to terja. Razprava tudi ni samo odenarju in zaposlitvah, temveč veliko globlja razprava o razvojnih možnostih narodakot moralnega izraza človeštva.

18

posmehom odvrnejo, da nima stika z realnimi dogajanji oziroma da nje-gove ideje niso uresničljive; ko pa progresivni pravnik poda predlog, ki jebližji obstoječi pravni ureditvi, mu odvrnejo, da to že sami poznajo in danaj pove kaj novega.

Poslanstvo dominantnega stila pravnega racionaliziranja je v samo-omejevanju in omejevanju bolj ambicioznega pravnega diskurza, v nev-traliziranju alternativnih predlogov ter ukvarjanju z abstraktnimi princi-pi znotraj obstoječe pravne ureditve. Idejo o koncu zgodovine so vzeliresno. S takšno ideologijo pa so se samo-izločili in postavili na marginodružbenih dogajanj, ki se – kljub začudenju šole pravnega racionalizira-nja – odvijajo dalje, z vsemi novimi družbenimi konflikti vred. Toda negre pozabiti, da pravni racionalisti z margine družbenih dogajanj še ved-no vzdržujejo obstoječi pravni red kot najboljši možni in tako polzavest-no prekludirajo možnosti za resnični demokratični in ekonomski razvojmodernih družb.8 Kolikor bolj idealizirajo obstoječe stanje, toliko boljpreprečujejo možnost za transformacijo modernih družb. Konzervativnavloga, ki so jo privzeli, onemogoča napredek modernih družb, omejujeprostor za demokratični diskurz ter je usmerjena k demobilizaciji civilnedružbe. Demobilizirana in demoralizirana civilna družba ni opremljena,da bi močneje posegla v družbena dogajanja, zato začenja verjeti, da jeskrb za preživetje edina aktivnost, ki njenim pripadnikom legitimno pri-pada v modernih družbah. Odsotnost vizije, razdrobljena civilna družba,rutinsko vsakdanje delo po vzoru masovne fordistične proizvodnje,povečana razdeljenost družbe na privilegirani olastninjeni razred in izlo-čeno večinsko prebivalstvo so ključni praktični nasledki šole pravnegaracionaliziranja.9

PRVI DEL

8 David Kennedy, Turning to Market Democracy, a tale of two architectures, HARVARD IN-TERNATIONAL LAW JOURNAL, v. 32, 1991, str. 373–396.

Situaciji v marsičem spominja na veliko krizo po letu 1929, ko države sprav nisohotele priznati razsežnosti krize in so zatrjevale, da gre za »naravna« ciklična gospo-darska gibanja. Z izjemo Švedske (gl. infra op. 34) so začele ukrepati šele po letu1931. Vprašanje je, ali nam je usojeno čakati na tempirano bombo, ki tiktaka nadnašimi glavami ali bomo poskusili ukrepati prej z bolj inovativnimi ter razvojno us-merjenimi projekti. Logika, po kateri moramo počakati, da bo najprej slabše, predenbo bolje, je napačna.

9 Obsežna kritika dominantnega stila pravnega racionaliziranja v Roberto M. Unger,WHAT SHOULD LEGAL ANALYSIS BECOME?, Verso 1996. V tem delu postavlja Unger nas-proti fetišiziranju obstoječih institucionalnih ureditev možnost alternativnih institu-cionalnih oblik, ki naj zagotovijo resnični ekonomski in demokratični razvoj moder-nih družb. Njegova teza je, da postaja tradicionalni konflikt med privatnim in zaseb-nim vse bolj nadomeščen s konfliktom med vzdrževanjem obstoječe institucionalneureditve in iskanjem alternativnih institucionalnih rešitev: »The old conflict bet-ween statism and privatism, command and market, is dying. It is in the process ofbeing replaced by a new conflict among alternative institutionalized versions of poli-tical and economic pluralism.« Str. 7. Ideja alternativnih pluralizmov, široko pred-stavljena že v njegovem delu FALSE NECESSITY, Cambridge 1987, je prevladujočipogled, ki me bo spremljal skozi celoten tekst. Prav tako novo delo Duncana Ken-nedya, A CRITIQUE OF ADJUDICATION, (rokopis, v objavi pri Harvard Univ. Press 1997).

19

Seveda pa so stvari na periferiji bogatega zahodnega sveta še tolikobolj zapletene. Kritiziranje obstoječega dominantnega stila pravniškegamišljenja za progresivne pravnike postsocialističnih družb lahko nehotepostane neproduktivno. V situaciji, ko pravne države še nimamo nitivzpostavljene, se zdi kritiziranje učinkovanja sodobnih pravnih državprvega sveta odvečno početje. Toda kritiziranje pravnega diskurza boga-tih zahodnih držav pomeni, da se zaradi idolatrije obstoječih institucio-nalnih ureditev odrekamo postavljanju lastne institucionalne ureditve, ase istočasno ne želimo odreči lastni državotvornosti. Namen je le odpretimožnost za lastne inovacije, za lastno kreativnost pri izdelavi bolj fleksi-bilnih, bolj učinkovitih institucionalnih rešitev.10

Prav gotovo ni namen obstoječega teksta ustvariti konflikt znotraj ob-stoječega univerzitetnega pravnega diskurza pri nas, kar bi ob siceršnjemdeficitu akademske ustvarjalnosti in diskurzu, omejenem na nekajpredanih posameznikov brez siceršnje institucionalne podpore, ne bilosmiselno. Glavni namen tega teksta je okrepiti pravni diskurz pri nas,vnesti vanj nove elemente in pokazati, da poleg bolj poznanih obstoječihvodilnih šol obstajajo po svetu v resnici mnoge šole pravnega mišljenja,ki lahko na posameznih področjih ponudijo potencialno bolj produktiv-ne rešitve od tistih, ki so poznane pri nas.11 Ne trdim, da bi jih morali vsesprejeti, toda trdim, da velja o njih resno razpravljati. To velja tako zaakademski pravni diskurz kot za diskurz, ki poteka v praksi. Nobenegarazloga ni, da ne bi obeh diskurzov združili in okrepili ter se odreklinepotrebnemu postavljanju lastnih omejitev. Pripravljenost na proceskolektivnega učenja naj postane glavno vodilo znotraj prihodnjegaokrepljenega pravnega diskurza. Povečana občutljivost za demokratičneprocese nedvomno pomeni boleče sprejemanje možnosti, da so idejeposameznikov napačne oziroma da jih velja zavreči, toda v procesukolektivnega učenja je to nujen pogoj za resnično transformacijo družbein posameznikov.

Velja torej izreči priznanje vsem tistim, ki so v sedemdesetih letihobravnavali Kelsnove teorije o pravnih strukturah, ko je sicer prevladova-lo obravnavanje samoupravnih sporazumov, načel socialističnegasamoupravljanja na marksističnih temeljih, kar je nedvomno veljalo zasubverzivno, saj nihče ni hotel priznati načel pravne države kot moderne-ga civilizacijskega standarda oziroma dosežka; velja izreči priznanjevsem tistim, ki so v osemdesetih letih zagovarjali človekove pravice včasu, ko je to prav tako veljalo za subverzivno in je odkrito grozil nov val


10 Razmerje med idolatrijo in ikonoklazmom v politični teoriji je opisal Martin Buber vPATHS IN UTOPIA, Syracuse 1996 (prva objava 1950).

11 Najobseženjši tovrstni pregled o diskurzivnih teorijah v pravu in demokraciji v Jür-gen Habermas, FAKTIZITÄT UND GELTUNG, BEITRÄGE ZUR DISKURSTHEORIE DES RECHTSUND DES DEMOKRATISCHEN RECHSSTAATS, Suhrkamp Verlag 1992, odslej navajam poangleškem prevodu BETWEEN NORMS AND FACTS, MIT 1996. V Sloveniji obsežna štu-dija v Marijan Pavčnik, ARGUMENTACIJA V PRAVU, Ljubljana 1991

20

represije. Tudi ne velja zanemariti tistih, ki so bili v drugačnem institu-cionalnem eksperimentu pripravljeni povleči nove pravne konsekvenceoziroma izoblikovati nove pravne institute, v svetu do tedaj sicer nezna-ne. Mislim na primer na področja, ki so urejala stanovanjska ali zadruž-na razmerja, področja socialnega prava (na primer javnopravni element vdelovnih pogodbah, danes povsem neurejeno področje porodniškegadopusta, z vsemi protipravnimi klavzulami, ki jih današnji podjetniki iz-siljujejo v pogodbah), področja delovnega prava z novimi vrstami praviciz dela in na delu, ki so prispevala k redefiniranju togih zahtev Zahodne-ga tipa masovne fordistične proizvodnje, področja novih statusnih oblikin povezovanj ter končno tudi nove lastninske oblike, ki so pomembnopreoblikovale klasične pravne nauke o lastnini in jih obogatile z novimi.

Morda zato toliko bolj preseneča nepripravljenost pravnikov, da biaktivneje sodelovali pri ekonomskih in demokratičnih reformah, ki smojim podvrženi v Sloveniji in Vzhodni Evropi. Razlog za nepripravljenostje razlikovanje med »trdnim« in »mehkim« pravom oziroma med natanč-no definiranimi pravnimi pravili ter bolj nepredvidljivimi dinamičnimispremembami, ki jih narekujejo reformski procesi. V obdobju reform sose pravniki, povsem neopremljeni, odločili poseči v reformska dogajanjas pravnim reguliranjem, še posebej s pravnim sankcioniranjem. Preboj vtrdna in jasno opredeljena pravila devetnajstega stoletja, ki se je po spro-stitvi avtoritarnega sistema zgodil v zavesti pravnikov, bi moral po večin-skem pričakovanju zadoščati za vzpostavitev načel pravne države. Vpraksi, v toku resničnih družbenih in ekonomskih dogajanj, se to nizgodilo.

Povedano drugače, pravniki, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letihaktivno sodelovali pri vzpostavitvi demokratičnega diskurza, so se v časuizvajanja reform iz njih umaknili. Pristali so na tezo, da smo dobili naj-boljši možni svet vseh svetov, da se več kot to ne da napraviti in da je sta-nje sedanjih družbenih dejavnosti edino možno, tako rekoč nujno. Pravzoper takšno pojmovanje družbenih reform s strani pravnikov ter s stra-ni vladnih reformatorjev bo usmerjena moja kritika v pričujočem tekstu.

Za alternativni, potencialno bolj produktiven pristop k reševanjusodobnih pravnih problemov je nujno potreben širši interdisciplinarnipristop, ki vključuje sodobna spoznanja iz sociologije, politologije in eko-nomije, da bi se bolje opremili za aktivno sodelovanje pri reformah, ki sov teku. Nedvomno bi bil za začetek uspeh že to, da bi napravili za funk-cionalne tiste institucije, ki ne delujejo v skladu s sodobnimi pravnimizahtevami. Tu gre predvsem za sledeče zahteve: za delovanje pravosodja,ki zaradi počasnega delovanja ne zagotavlja državljanom in podjetjemosnovne pravne varnosti (zaradi tega se izplača biti tožena stranka, izpla-ča se finančna nedisciplina); na področju delovnega prava omogočitiučinkovito delo sodišč, ki ne bodo v nekajletnem zaostanku z delom, sčimer dajejo delodajalcem proste roke nasproti delojemalcem, sindikatipa ostajajo v ekonomsko težkih časih razdrobljeni in nemočni; na

PRVI DEL

21

področju državne uprave poenotiti prakso po posameznih upravnih po-dročjih na celotnem državnem teritoriju ter omejevati diskrecijsko pravi-co državnih uradnikov, dvigovati njihovo izobrazbeno strukturo prekonovih, bolj kreativnih načinov stalnega izobraževanja; vzpostavljatitransparentnost pravne prakse na vseh področjih s pomočjo zbiranjasodnih odločb, njihovega objavljanja in študija; vpeljati nove programena fakulteto ter prizadevati si za splošen dvig pravnega znanja ter pravnezavesti državljanov kot posameznikov in kot akterjev tržne ekonomije.Navedeni predlogi predstavljajo najbolj splošna pričakovanja in pogoje,ki jih mora izpolniti moderna država, četudi se nahaja v procesu obsežnein zahtevne institucionalne transformacije.

Naslednji korak v smeri preseganja razmerja med trdno definiranim,stabilnim pravom ter dinamičnim, hitro spreminjajočim se pravom včasu reform, ki v tem trenutku še najbolj spominja na odlog pravne drža-ve v nedoločeno prihodnost, bo mogoče doseči šele ob doslednem prav-nem sankcioniranju vseh kršitev, ki se v času transformacije dogajajo.Brez pravnega sankcioniranja pravniki soustvarjamo tragedijo skupnosti,situacijo, v kateri je z vidika posameznika racionalno izigravati skupneinterese, skupno dobro z namenom zagotoviti si osebne koristi. Zaradiinstitucionalne šibkosti določen posameznik nikoli ne ve, kdaj bo kakdrug posameznik začel nesankcionirano izigravati skupna pravila, zatose odloči, da bo z izigravanjem skupnih pravil raje prvi pričel sam inposkusil zmagati v kvazi-darvinističnem boju za pridobitev izključeval-nih lastninskih pravic, zagotovitev rente ali privilegijev in imunitet.Vsakdanje manjše ali večje goljufije, kršitev proračunskih pravil napodročju javnih financ, »heroji divje privatizacije«, ki so si upali divjelastniniti zaradi političnih sponzorjev in prepričanja, da ne bodo kazno-vani, ter opustošenje nacionalnega gospodarstva, ki najbrž ne poznapodobnih primerov v sodobni ekonomski zgodovini, so resnični rezultatneuspešnih reformskih poskusov ob siceršnji odsotnosti pravnega sank-cioniranja pri nas. Pravniki nekdanjih socialističnih držav morajo dogna-ti, da je njihova vloga v času dinamičnih, hitro spreminjajočih se pravilvsaj tako pomembna kot v svetu stabilnih, utečenih pravil ter prakse.

Težko je razumeti, kako je mogoče zgoraj opisano situacijo opisovatikot najboljšo možno, tako rekoč idealno, v kar nas prepričujejo vladniideologi. Verjetno za njihovo držo obstajata dva razloga. Prvi je, da sokooptirani v delo vlade in imajo tako svoj zastavek pri reformah, ki je ve-činoma reduciran na poslovni interes in deloma na domnevni prestiž, kiga delo pri vladi zagotavlja. Drugi, bolj pomemben razlog pa je, da je uti-šan glas civilne družbe, kar ustvarja napačen občutek, da so konfliktirazrešeni. Moderne demokratične družbe odkrito priznavajo, da je dolo-čena stopnja konfliktnosti prisotna v vsakdanjih družbenih dogajanjih,toda reformsko naravnane srednjein vzhodnoevropske države, vključnos Slovenijo, tega niso pripravljene priznati. Neslišan glas civilne družbesluži slednjim kot dokaz uspešnih reform; glas vladnih ideologov


22

povsem zadošča. Takšno situacijo lahko torej označimo kot polavtoritar-no, še najbližjo situacijam posameznih držav Latinske Amerike v času,ko je njihova plutokracija izvajala reforme na temelju povezav kapitalalokalnih elit z mednarodnim kapitalom; večinskemu prebivalstvu seekonomska situacija ni izboljšala, ostali so jim državni dolgovi.12

Govoriti o formalni enakosti v času pospešenega, toda ekonomskoneupravičenega družbenega razslojevanja, pomeni napor v smeri legiti-miranja obstoječega stanja kot najboljšega možnega. Kljub temu, da osta-ja celotno družbeno bogastvo od začetka reform praktično nespremenje-no, so se spremenila razmerja znotraj družbenih skupin.13 Ta pa se nisospreminjala zaradi večje ekonomske uspešnosti ali pripravljenosti na tve-ganja z lastnimi denarnimi vložki, ampak predvsem zaradi sposobnostizagotoviti si rento ob šibkih pravnih pravilih, ki niso dovolj domišljenodefinirala procesa tranzicije, in ob odsotnosti pravnega sankcioniranja.Formalna enakost je tako samouresničevalna prerokba, ki poskuša legiti-mirati obstoječe stanje. Z govornjenjem o njej se že vnaprej odrekamoiskanju bolj demokratičnih, potencialno bolj produktivnih rešitev, vpra-šati pa se moramo, kakšno ceno plačujemo za vnaprejšnje sprejemanjetovrstnih razmišljanj.

Velja torej, da bo namen naloge multidisciplinaren pregled pravnih,ekonomskih in političnih reform v Sloveniji, povezanih z dogajanji vreformnih državah v Srednji in Vzhodni Evropi, bolj ali manj neodvisnihod reformnih prizadevanj v bogatih razvitih Zahodnih državah. Pregledbo deloma temeljil na deskriptivni predstavitvi stanja, deloma pa na pro-gramatski viziji bodočega razvoja. Delo kot tako naj šteje kot prispevek hkrepitvi resničnih političnih in ekonomskih reform pri nas, k doseganjuvišje stopnje demokracije in resnične gospodarske rasti v Sloveniji.

Seveda bi bilo mogoče nalogo omejiti na nekaj abstraktnih pravno-teo-retskih vprašanj, vendar izhajam iz prepričanja, naj v prihodnje pravniktako v praksi kot v teoriji nastopa na podlagi širših družboslovnih spoz-nanj, predvsem pa kot nekdo, ki lahko aktivno sodeluje pri reformiranjudružbe. Za to so nedvomno potrebna široka znanja ter poznavanjeprimerjalnih študij na mnogih področjih, podkrepljeno z najnovejšimiteoretskimi spoznanji na področju družboslovja. Kompromis v smisluvnaprejšnjega omejevanja tematike, področja ali literature ni mogoč, kozačnemo enkrat razmišljati o stopnjevani vlogi pravnikov pri reformira-nju institucionalne ureditve. Poleg poznavanja Webrovih splošno spre-jetih postulatov o univerzalnih načelih pravne države lahko določimookvire za razširjeno razumevanje delovanja pravne države in spoznamomožnosti za reformiranje obstoječe institucionalne ureditve s pomočjo

PRVI DEL

12 Primerjalna študija o latinskoameriških in južnoazijskih državah, zlasti Braziliji inJužni Koreji v Tom Hewitt, INDUSTRIALIZATION AND DEVELOPMENT, Oxford 1992, zlastiod 1–6 poglavja, str. 13–198.

13 Gl. Amartya Sen, INEQUALITY REEXAMINED, Harvard 1992, predstavlja teoretični inprimerjalni pregled.

23

razširjenega demokratičnega razmišljanja o alternativnih možnostih.Dokler nimamo možnosti za tovrstni diskurz, tudi ne moremo predstavitialternativnih predlogov ali vsaj razmišljati o njih. Dokler ne bo na mizialternativnih predlogov, idej in snovanj, ne bo mogoče postaviti razvoj-nih vizij ter tudi ne ovrednotiti obstoječega institucionalnega sistema.Edina vrednota, ki bi preostala, bi bil institucionalni dogmatizem14 kottak, pa čeprav bi v neskončnost omejeval bolj kreativen in domišljeninstitucionalni razvoj ter zapiral prostor za okrepljene demokratičnidiskurz, prostor za participativno demokracijo, kjer bi se število izloče-nih družbenih skupin pospešeno zmanjševalo.

Prav to bi moral biti cilj alternativnih oblik ustavne demokracije. Zamladega pravnika, ki deluje na periferiji Zahodnega sveta, se zdi pozna-vanje primerjalnih študij in resničnih učinkov posameznih institucional-nih rešitev v konkretnih družbah odločilnega pomena, če se želimo kotnarod pridružiti razvitemu prvemu svetu. Brez skrbnega negovanja člo-veškega kapitala, brez pospešene skrbi za razvoj generacije mladih prav-nikov in njihovega vključevanja v obstoječe institucije se Slovenija ževnaprej odreka možnosti za priključitev prvemu svetu. Mlada generacijaponuja roko srednji generaciji pravnikov, da skupaj sodelujemo pri eko-nomski in demokratični transformaciji družbe. Na prizadevanja za krepi-tev pravne države in demokracije v sedemdesetih in osemdesetih letihgleda mlada generacija kot na nedokončan projekt. Še vedno ostaja veli-ko dela, ki je morda manj travmatično in manj tvegano, toda zahtevazato toliko več potrpežljivega snovanja za praktične rešitve. Breme odgo-vornosti se prenaša, zato ni razloga za omejevanje delovanja mladihpravnikov. K temu nas zavezujeta tako akademska svoboda kot ustavnaavtonomija univerze; kakršnokoli omejevanje bi bilo nesprejemljivo inponiževalno. Življenje je kratko. Dva ali trije taktični kompromisi in smrtje tukaj.

V nadaljevanju bo najprej sledilo nekaj teoretskih spoznanj s širšegapodročja družboslovja, ki vedno bolj vplivajo na sodoben pravniškidiskurz. Spoznanja moderne sociologije prava, filozofije in posameznihšol ekonomije ne morejo mimo nedotaknjega pravnega diskurza, ki je ševedno v največji meri pod vplivom dominantne šole pravnega racionali-ziranja. Kritika dominantnega stila pravnega racionaliziranja bo zato prvikorak pred odpiranjem prostora za nove možnosti. Na tej poti predstavljaglavno težavo dejstvo, da znotraj slovenskega pravnega diksurza zaradiznanih okoliščin še sploh nismo uspeli vzpostaviti trdnega dominantne-ga stila pravnega racionaliziranja, medtem ko je ta v Zahodnem svetu žepospešeno ogrožen in ni prav verjetno, da bo v bližnji prihodnosti uspelobdržati svojo pozicijo.15


14 Institucionalni dogmatizem zatrjuje, da obstoji en sam univerzalno veljavni niz insti-tucionalnih rešitev za moderne družbe.

15 O novih trendih v pravu pri nas in širše v Centralni Evropi, Boštjan M. Zupančič, PRVINE PRAVNE KULTURE, Ljubljana 1995, zlasti str. 51–207.

24

Razprava, ki bo sledila, bo deloma deskriptivna, deloma preskriptivna.Že od Humovih političnih spisov dalje namreč velja, da meje meddeskriptivnim in preskriptivnim opisovanjem praktično ni. Seveda pa jenamen te razprave pripraviti programatsko vizionarsko podlago, ki najprispeva k razvoju pravne misli in praktičnemu pravnemu delovanju naperiferiji Zahodnega sveta, ter pripraviti prostor za bistveno bolj ambicio-zen diskurz, ki naj ga zasledujejo mlade generacije pravnikov. Kot praviUnger, moramo danes biti vizionarji, če hočemo postati realisti, velja patudi obratno.

Za obseženjši pravni diskurz bo nedvomno potreben večji pregled nadresničnimi družbenimi dogajanji, kar pomeni vdor pravnega realizma vmoderni pravni diskurz. Dokler nimamo zadostne količine podatkov oresničnih družbenih dogajanjih, dokler nismo tesneje povezani z delova-njem sodišč in državne uprave, težko ocenjujemo in vrednotimo tranzi-cijske poskuse in dajemo alternativne predloge. Seveda še toliko boljvelja, da je omejeni univerzitetni pravni diskurz na najbolj abstraktni rav-ni v času tranzicije še toliko bolj omejen in za resnična družbena dogaja-nja nerelevanten. Ne glede na to, koliko nelagodja in anksioznosti bopovzročal realistični pristop k pravnemu delovanju v prvi fazi, je ta koraknujen, če hočemo ojačati reformske procese in transformirati družbo vsmeri stopnjevane demokracije in resnične gospodarske rasti. Omejeniuniverzitetni pravni diskurz ne prispeva ne k prvemu ne k drugemu,prispeva pa k vzdrževanju obstoječega stanja kot najboljšega možnega,tako rekoč edinega nujnega. Morda bi zato kazalo slediti celo tistim, kipredlagajo, naj se tudi v pravo, podobno kot v preteklosti v ekonomijo,vpeljejo empirične analize. Te v pravu doslej izvaja le šola, ki se ukvarja zekonomskimi analizami v pravu in jemlje kot osnovo za svoje analizestatistične podatke.

PRVI DEL

25

NEOLIBERALNI PROJEKT IN PRAVO

Pomemben del razprave se bo nanašal na razmerje med izvajanjem neo-liberalnega projekta in pravom oziroma na vlogo pravnikov pri izvajanjureform v postsocialističnih družbah. Pravniki smo se v času tranzicijevzhodnoevropskih držav znašli v situacijah, na katere nismo bili priprav-ljeni, in se za takšne situacije nikoli nismo šolali. Reforme se sicer izvaja-jo po »učbeniški« predlogi, le da so to predlogo zasnovali neoklasičniekonomisti, ki ne poznajo oziroma ne priznavajo drugih institucij pravakot jasno definiranih pravnih institucij devetnajstega stoletja, med kate-rimi izstopata ponovno konsolidirana lastninska pravica in pogodba kotdinamični del lastninske pravice. Po prvotni zamisli reformatorjev setukaj vloga pravnikov v času tranzicije konča; na to so pravniki pristali,saj so se tako vnaprej znebili odgovornosti za morebiten neuspeh reform.Ob tem je dialog med pravniki in ekonomisti ostal omejen v toliki meri,kolikor ekonomistom ni uspelo izdelati lastnih institucij. Absolutnalastninska pravica in pogodba sta še naprej temeljna instituta tržne eko-nomije.

Neoliberalni projekt, ki ga v teoriji imenujemo tudi Washingtonskikonsenz,16 postavlja pred neoliberalne vlade Srednje in Vzhodne Evropeštiri osnovne zahteve: izvedbo (makroekonomskega) stabilizacijskegaprograma, liberalizacijo cen, radikalno privatizacijo in kompenzatornosocialno politiko za tiste, ki ne morejo uspešno nastopati na trgu. Projektkot tak vzbuja precej nelagodja. Kolikor izhaja iz ideoloških premis o»zaprtem seznamu« institucionalnih možnosti, toliko pristaja na lažnonujnost, ki ne priznava dejstva, da je mogoče podobne ekonomske rezul-tate dosegati z različnimi institucionalnimi ureditvami, in zanemarjamnožico različnih izkušenj transformacijsko uspešnih držav po svetu.Nadalje so tvorci abstraktnega načrta pozabili, da ekonomska rast ni leavtomatičen rezultat tehničnih premis, ampak je družbeni fenomen, kiizhaja iz širših družbenih parametrov, kot so mobilizacija civilne družbe,pripravljenost na tveganja, povezana z razvojnimi investicijami, transpa-renten institucionalni sistem, ki je sposoben sankcionirati korupcijo,povečane stopnje varčevanja…17


16 Zgoščeno predstavitev Washingtonskega konsenza lahko najdemo v John William-son, The Emergent Development Policy Consensus, referat, predstavljen na konferenci»Sustainable Development with Equity in the 1990s: Policies and Alternatives« naUniverzi Wisconsin v Madisonu od 13–16 maja 1993.

17 Omenjene pomanjkljivosti so najprej opazili ob reformskih poskusih v državah La-tinske Amerike, zlasti v Braziliji. Kot poudarja Pereira, Washingtonski konsenz za-nemarja problem varčevanja in ne govori ničesar o zunanjih dolgovih. Gl. v Luiz C.Bresser Pereira, Jose M. Maravall in Adam Przeworski, ECONOMIC REFORMS IN NEWDEMOCRACIES, Cambridge, 1993, str. 20. Toda zaradi apriornega zaupanja v tehno-krate z Zahoda in zaradi v uvodu opisane situacije pri nas potujejo tovrstne informa-

26

Zaradi vztrajanja, da gre za najboljši možni program, Washingtonskikonsenz prekludira tako možnost procesa kolektivnega učenja kot pro-stor za demokratični diskurz in pozablja na Gerschenkronova18 spozna-nja o tem, kaj povzroča hitro ekonomsko rast – »big push« – relativnozaostalih držav.19 Gospodarsko rast omogoča aktivno partnerstvo medvlado, ekonomijo in bančnim sektorjem v različnih institucionalnih obli-kah, kar je Gerschenkron prikazal s pomočjo podrobnih študij procesaekonomskih transformacij Francije in Nemčije.

Ključno nelagodje, ki ga vzbuja neoliberalni projekt, je dejstvo, daponuja zaprto listo institucionalnih rešitev, ki jih morajo vzhodnoevrop-ske družbe vpeljati v svoje sisteme, če želijo biti enako uspešne. Todasnovalci neoliberalnega projekta pozabljajo, da ne obstoji en sam institu-cionalni sistem, ki bi avtomatično zagotavljal željene rezultate. Zatokopiranje obstoječih institucionalnih rešitev tudi ob največji natančnostiin prizadevnosti vzhodnoevropskih reformatorjev ne more vnaprej zago-toviti, da bo transformacija postsocialističnih družb izpeljana uspešno.Hkrati pa si lahko predstavljamo razočaranje vzhodnoevropskih refor-matorjev, ko bodo ugotovili, da so bogate Zahodne države začele uvajatinove, bolj fleksibilne in kreativne institucionalne rešitve v trenutku, kobo post-socialističnim državam uspelo po velikih naporih vzpostaviti ob-stoječe rešitve. Vzhodnoevropske družbe bodo tako zaostale za še en raz-vojni ciklus, morda bolj pomemben kot kdajkoli poprej, prisiljene bodosprejeti vlogo razširjenih trgov za Zahodne multinacionalke, katerih inte-res je po logiki »economies of scale« samo iskanje novih potrošnikov zasvoje proizvode. Ekonomije vzhodnoevropskih držav bodo zaradi neam-bicioznega in nedomišljenega pristopa zreducirane na minimum preži-vetja, pravniki pa bodo še naprej vztrajali, da med ekonomskim in insti-tucionalnim razvojem ni povezave.20

PRVI DEL

cije odločilno prepozno. V Sloveniji se tako kot drugje v Vzhodni Evropi nismo pri-pravljeni učiti od izkušenj drugih držav po svetu.

18 Alexander Gerschenkron, ECONOMIC BACKWARDNESS IN HISTORICAL PERSPECTIVE, Har-vard 1962, str. 5–71.

19 V novejši ekonomski zgodovini so Gerschenkronova spoznanja najbolje izkoristileposamezne južnoazijske države na čelu z Japonsko, ki so ji sledile Južna Koreja, Taj-van, Hong Kong in Singapure, danes podobno razvojno politiko z enako impresivnogospodarsko rastjo izvaja Kitajska. Gl. poročilo Svetovne banke, THE EAST ASIANMIRACLE, Economic Growth and Public Policy, Oxford 1993.

20 Povezavo med ekonomskim in institucionalnim razvojem vse bolj spoznava šolaekonomskega institucionalizma, od Oliverja E. Williamsona, THE ECONOMIC INSTITU-TIONS OF CAPITALISM, Free Press 1985 do Douglassa C. Northa: »Both the formal andthe informal institutional constraints result in particular exchange organizationsthat have come into existence because of the intcentives embodied in the frameworkand therefore depend on it for the profitability of the activities that they undertake.«INSTITUTIONS, INSTITUTIONAL CHANGE AND ECONOMIC PERFORMANCE, Cambridge 1990,str. 8.

Zdi se, da so vodilni evropski in ameriški pravni teoretiki že prej uvideli poveza-vo med institucionalno ureditvijo in ekonomskih razvojem kot neoklasični ekono-

27

Radikalni privatizaciji je sledilo radikalno dezinvestiranje in begkapitala,21 kar je že v začetku spodkopalo možnosti za uspeh reform.22

Privatizacija pomeni dvoje: v ožjem smislu pomeni umik vlade iz vodenjapodjetij, v širšem smislu pomeni vpeljavo zahodnih civilnopravnih stan-dardov. Temeljni paradoks, ki ga vsebuje omenjeni pristop k radikalne-mu privatiziranju je zahteva, da se vlada istočasno umakne iz vodenjapodjetij po eni strani in sistemsko vzpostavlja lastninsko strukturo tegaistega gospodarstva po drugi strani. Od nevtralne in objektivne vlogevlade torej že od začetka ne ostane nič. Namesto tega dobimo pasivnovlado, ki nemočno opazuje dogodke, ki jih je sama ustvarila in ki večinoenergije usmerja v opravičevanje dogodkov kot nujnih. Svojo tržnonaravnanost poskušajo vzhodnoevropske vlade dokazovati preko valastečajev (z izjemo Češke) ob zamenjani vzročni zvezi: na podlagi dopusti-tve stečajev brez kakršnihkoli kriterijev (razen najbolj abstraktnih »trž-nih«) so neoliberalne vlade tuje investitorje in domače prebivalstvo po-skušale prepričati v iskreno tržno naravnanost, kjer o vsem odloča trg.23

Toda reformatorji vzhodnoevropskih ekonomij pozabljajo, da tudisprivatizirana podjeta niso sama po sebi zanesljiva garancija za hiter gos-


misti. Tako Eugen Ehrlich v svojem seminalnem delu GRUNDLEGUNG DER SOZIOLOGIEDES RECHTS, Duncker & Humblot 1913 (4. izdaja 1989) v poglavju o spremembahprava v državi in družbi ugotavlja vzajemno odvisnost in pogojenost pravnega indružbenega razvoja. V odvisnosti od družbenega razvoja se spreminja na primer na-rava pogodbenega prava, str. 331–347. Podobno John Commons, LEGAL FOUNDA-TIONS OF CAPITALISM, Madison 1957 (prva izdaja 1924).

V Sloveniji študija o razmerju med pravom in politiko, o vlogi politične nadstav-be pri oblikovanju in izvrševanju pravnih norm ter širši pravnosociološki pogled, vAlbin Igličar, TEME IZ SOCIOLOGIJE PRAVA, Ljubljana 1996, zlasti str. 97 in dalje.

21 Za Rusijo, na primer, Evropska banka za obnovo in razvoj ocenjuje, da je v tujinoodšlo za približno 40 milijard USD kapitala v času reform, medtem ko je Rusija naleto pritegnila za okoli milijardo USD tujih direktnih investicij. Joseph R. Blasi,Maya Kroumova, Douglas Kruse, KREMLIN CAPITALISM, Privatizing the Russian Eco-nomy, Cornell 1997. Medtem kitajska ekonomija raste že več kot dvajset let po uved-bi reform s povprečno stopnjo 10 in več %, in dosega eno najbolj impresivnih rasti vekonomski zgodovini ter je samo lani pritegnila za okoli 40 milijard USD tujihdirektnih investicij (večinoma v resnici od kitajskih državljanov v tujini).

22 Vodilni svetovni ekonomisti so si edini, da je industrijski output po izvedbi reform vSrednji in Vzhodni Evropi padel za povprečno 40 %. Razlikujejo se le po tem, da enizatrjujejo, kako je bil to nujen korak, »kreativna destrukcija«, medtem ko drugi topojasnjujejo z ortodoksnim izvajanjem reform po vzoru latinskoameriških držav.Gl. na primer Anders Aslund, HOW RUSSIA BECAME A MARKET ECONOMY, Brookings1995, str. 13–16 ter Alice Amsden, infra op. 25, str. 1.

23 Tudi Frydman in Rapazcynski, dva od glavnih tvorcev ideje o radikalni privatizaciji,menita, da predstavlja morda najpomembnejšo politično oviro za privatizacijo vmnogih državah Vzhodne Evrope dejstvo, da je celo pred začetkom procesa privati-zacije država prenehala biti lastnik nominalno ‘državnih’ podjetij. Gl. Roman Fryd-man in Andrzej Rapazcynski, PRIVATIZATION IN EASTERN EUROPE: IS THE STATE WITHE-RING AWAY?, CEU 1994, str. 159, gl. tudi str. 141–168. Podobno ugotavljajo tudi Ma-xim Boycko, Andrei Shleifer, Robert Vishny v PRIVATIZATION IN RUSSIA, MIT 1995,str. 97–123.

28

podarski razvoj, še posebej, če ni organizirano financiranje podjetij, čenimamo izučenih podjetnikov, če institucionalni okvir ne ustvarja pogo-jev za produktivne investicije, tako zasebne kot javne.24 Ker vsega tegaWashingtonski konsenz ne zahteva, neoliberalne vlade niso storile niče-sar v tej smeri.

Namesto visokoenergetskega reformističnega pristopa so si neoliberal-no naravnane vlade po Vzhodni Evropi izbrale neambiciozni nizkoener-getski pristop, ker so verjele, da bo radikalna privatizacija brez dodatnihnaporov avtomatično poskrbela za nastanek »normalne« tržne ekonomi-je po naravnih tržnih principih, po katerih je ekonomska rast darilo sreč-nih ekonomskih okoliščin in ne rezultat premišljenje kolektivne akcijeznotraj fleksibilne institucionalne ureditve. Toda s takojšnjim in brez-pogojnim umikom vlade iz ekonomije in s pristankom na takojšnjebrezpogojno demontiranje obstoječe institucionalne ureditve so vladeustvarile prostor za kvazi-darvinistični boj za absolutno lastninsko pravi-co, nenadzorovan boj za redistribucijo družbene moči preko lastninskeprivatizacije, ko se vzhodnoevropske države namesto z resnično eko-nomsko rastjo soočajo z nadaljnjim opustošenjem in pavperizacijo nacio-nalnih gospodarstev.

Suspenz vladavine prava kot nasledek radikalne privatizacije je omo-gočil vzpostavitev koluzijskega zavezništva med starimi in novimi politič-nimi elitami, ki je obojim omogočilo neovirano vzpostavljanje privilegi-jev, imunitet ter izključevalnih pravic nad še ne popolnoma uničenim de-lom ekonomije. Strankarski klientelizem je nadomestil idejo o vladaviniprava, vladni ideologi so uspeli prepričati večinsko prebivalstvo, da po-meni kapitalizem samo drugo ime za načelo, da najmočnejši preživijo;drugih kriterijev da kapitalizem ne pozna. Darvinistično pojmovanjesodobnih družb, kjer ne obstajajo drugi kriteriji, je imelo učinek samou-resničevalne prerokbe, ko je večinsko prebivalstvo začelo verjeti, da je tostanje »naravno« in da je samo od njih samih odvisno, ali bodo uspešnina trgu, in sicer na trgu, katerega značilnost je suspenz učinkov pravne-ga reda in večine institucij. Takšno pojmovanje je pomagalo ustvarititragedijo skupnosti, kjer posameznik ravna racionalno v primeru, da zazagotovitev svojih interesov spodkopava skupne interese. Kdor je hitrej-ši, je zmagovalec, ki uživa rento, ne da bi kakorkoli prispeval k razvojuskupnosti. Tragedija skupnosti je končni nasledek neoliberalnega projek-ta v Vzhodni Evropi, kjer se kot zmagovalci pojavljajo »heroji divje priva-tizacije«, ki so uspeli ne zato, ker bi tvegali in produktivno investiralilastne prihranke, ampak zato, ker so si ob siceršnjem suspenzu pravnega

PRVI DEL

24 Trdno prepričanje, da je privatni sektor »najpomembnejši vgrajeni stabilizator«, lah-ko zasledimo pri Janosu Kornaiu, THE ROAD TO A FREE ECONOMY, Norton 1990, str.35. Glej zlasti str. 34–57. Toda v primerjalni literaturi lahko na podlagi konkretnihštudij najdemo tudi drugačne zaključke. Tako navaja Robert Wade, da so pri uspe-šnem ekonomskem razvoju Tajvana najpomembnejšo vlogo odigrala javna podjetja.Gl. Robert Wade, GOVERNING THE MARKET, Princeton 1990, zlasti str. 175–182.

29

reda uspeli zagotoviti rento na nekdanjem družbenem/državnem premo-ženju. Uspeli so torej toliko, kolikor so spodkopali skupne interese.

Šibke vlade procesa transformacije niso vodile, ampak so le vzpostavi-le pogoje, v katerih se je zgoraj opisana transformacija izvajala. Suspenzvladavine prava in brezpogojna demontaža nekdanjega institucionalnegaokvira sta glavna projekta, ki so ju izvedle neoliberalne vlade po VzhodniEvropi. Praktični rezultat takšnega izvajanja reform25 je povečana razde-ljenost družbe na privilegirani olastninjeni razred pod kontrolo strankar-skega klientelizma na eni strani in izločeno večinsko prebivalstvo na dru-gi strani. Namesto povečanega ciklusa produktivnih investicij lahko opa-zujemo redistributivistično razpoložene vlade, ki nas prepričujejo, da jeredistribucija njihova naloga, kot da bi bil kapitalizem devetnajstega sto-letja v Zahodni Evropi edini vzorec, ki ga je mogoče zasledovati.

Ker se reforme izvajajo od zgoraj navzdol v pol-avtoritarnih okolišči-nah, je civilna družba marginalizirana in demobilizirana. Večinsko prebi-valstvo je pristalo na vladno logiko, da mora samo skrbeti za svoje preži-vetje, pri čemer vlada ni zagotovila osnovnih pogojev: ni delujočega insti-tucionalnega sistema, ki bi preprečeval »iskalcem rente« spodkopavanjeskupnega interesa in ki bi preprečeval »najpogumnejšim« izigravanje ob-stoječih pravnih pravil po »by-pass« logiki; večinsko prebivalstvo nimadostopa do kapitala po običajnih tržnih obrestnih merah, s katerimi bilahko uresničevali svoja ekonomska snovanja in resnično enakopravnonastopali na trgu; netransparentnost javnih financ omogoča vladnimagencijam in državni upravi praktično diskrecijsko ravnanje z državnimproračunom. Toda medtem ko delavski razred morda v resnici spi, tegazanesljivo ne počne na novo olastninjeni razred – olastninjen po arbitrar-nih kriterijih kvazi-darvinističnega boja za pridobitev absolutne diskre-cijske pravice nad razpolaganjem ob istočasnem suspenzu delovanjapravne države in delujočih načelih strankarskega klientelizma.

Proces radikalne privatizacije je nedvomno precedenčen primer vdelovanju sodobnih držav, za katerega ne obstajajo nobene prejšnjeizkušnje niti raziskave ali razprave. Zato toliko bolj preseneča lahkot-nost, s katero neoliberalne vlade izvajajo proces privatizacije kot povsemrutinsko birokratsko opravilo, ki ga še najbolje obvladujejo vladni tehno-krati. Zanje je pokrivanje »certifikatne luknje« s tiskanjem novih certifi-


25 Alice Amsden, profesorica ekonomije na MIT, v eni prvih obsežnih kritičnih študij oreformah v Srednji in Vzhodni Evropi meni, da sta bili največji prednosti posamez-nih vzhodnoevropskih držav prav relativno visoka stopnja izobrazbe in velika stop-nja družbene enakosti. Alice H. Amsden, Jacek Kochanowicz, Lance Taylor, THEMARKET MEETS ITS MATCH, Restructuring the Economies of Eastern Europe, Harvard 1994,str. 15. Amsdenova ostaja ena najbolj kritičnih avtorjev izvedene privatizacije vVzhodni Evropi, ki ni prispevala k ekonomskemu in demokratičnemu razvojudružb, ampak k redistribuciji ekonomske in politične moči, neodvisno od razvojnihpotencialov držav Srednje in Vzhodne Evrope. Po njenem mnenju je to glavni razlogza 40 % povprečni padec industrijske proizvodnje v omenjenih državah. O psevdo-privatizaciji str. 114–128.

30

katov povsem tehnično opravilo brez dodatnega spraševanja, kako se jecertifikatna luknja sploh lahko zgodila in kakšne so ekonomske in druž-bene posledice inflatornega tiskanja novih certifikatov. Morda naj-pomembnejša značilnost procesa privatizacije je odsotnost finančneregulacije.26 Za vlade je radikalna privatizacija samo tehnični problem vvmesnem obdobju, ki sicer povzroča določene težave, toda končana pri-vatizacija bo avtomatično poskrbela, da se bodo stvari uredile, da bonacionalno gospodarstvo postalo učinkovito in da bodo vzhodnoevrop-ske države postale konkurenčne.

Toda takšen »romantičen« pogled na kapitalizem s strani neoliberal-nih vlad ne zdrži resne presoje. Ne le, da predstavlja privatizacija prak-tično nerešljive probleme, tudi končna izvedba privatizacije ne zagotavljaželjene povečane učinkovitosti in večje konkurenčnosti nacionalnih gos-podarstev. To je v resnici mogoče doseči samo s povečanim varčevanjem,povečanimi produktivnimi investicijami (javnimi in zasebnimi) ter daja-njem prednosti človeškemu kapitalu pred finančnim.

Ob zgoraj predstavljenem procesu je težko pojasniti, zakaj je večinskoprebivalstvo v Vzhodni Evropi sprejelo neoliberalni projekt nekritično inbrezpogojno. Deloma nedvomno zaradi zahtev in pogojevanj mednarod-nih institucij, kot sta Svetovna banka in IMF,27 deloma zaradi lastneneinventivnosti in neambicioznosti. Prizadevanja vlad so ves čas usmer-jena v prepričevanje, da gre za najboljši možni program, pri čemer sepredpostavlja, da je najboljši možni program identičen z edinim doseglji-vim. Skupni imenovalec vladnih aktivnosti je reduciranje začetnih upovin ambicij na ekonomsko ter politično preživetje. Najpomembnejša zna-čilnost sedanjega političnega in družbenega trenutka v Vzhodni Evropi

PRVI DEL

26 Zhiyuan Cui v zborniku SUSTAINABLE DEMOCRACY (ur. Adam Przeworski), Cambridge1995, str. 94: »Yet what strikes us about the proposed voucher scheme in EasternEurope is the absence of any serious financial regulation. … In general, the hopes at-tached to privatization are based on four mistaken assumptions: 1. that private ow-nership will by itself solve principal – agent problem, forcing managers to maximizeprofit; 2. that the market is a source of incentives for employees rather than infor-mation for managers; 3. that enough capital would be forthcoming to infuse invest-ment into newly private firms; 4. that privatization will automatically bring forth themangerial skills needed to run large firms in a market environment. The first two as-sumptions are based on the nineteenth-century model of capitalism, the third requi-res only elementary accounting: given that private savigns in Eastern Europe do notexceed 10 percent of capital stock, and assuming that foreigners will buy at mostanother 10 percent, where is the rest of the capital to come from? The last assump-tion ignores the fact that managers must be trained, rather than, as Hayekianswould have it, emerge from the process of natural selection.« Str. 94, gl. tudi str.91–107.

27 Alice Amsden, supra op. 25, str. 113–128. Poročilo o notranjih razmerjih v Svetovnibanki in nepripravljenosti na priznavanje pozitivnih rezultatov tistih ekonomskihreform (zlasti Japonske, Tajvana…), ki niso nastale na podlagi Washingtonskegakonsenza, ampak mimo njega, v Robert Wade, East Asia and the Neo-Liberal World,217 NEW LEFT REVIEW str. 3–36 (1996). Gl. tudi Mark Uzan, THE FINANCIAL INSTITU-TIONS UNDER STRESS, an architecture for the new world economy, Routledge 1996.

31

je, da imamo na mizi en sam program – neoliberalni projekt. Ker naj bibil najboljši možni program identičen z edinim dosegljivim, ljudje verja-mejo, ker morajo verjeti, da namreč ne obstaja noben resen alternativniprogram neoliberalnemu projektu. Če program ne daje rezultatov, potemmora večinsko prebivalstvo odložiti upanje in pričakovanje v nedoločenoprihodnost, dokler ne bo postala družbena in ekonomska struktura takonepopravljivo iznakažena, da je ne bo več mogoče popravljati, ampak ledokončno razgraditi. Ljudje torej lahko gredo na volitve, toda ne morejoizbirati. Edina izbira, ki jo imajo na razpolago, je izbira med striktnim,ortodoksnim pristopom k reformam ali bolj sproščenim populističnimpristopom k reformam, medtem ko se vse obstoječe politične strankestrinjajo glede vseh temeljnih premis istega programa. V Vzhodni Evropilahko zasledujemo politične konflikte ne zato, ker bi imele stranke bis-tveno različne programe, ampak zato, ker imajo zaradi preveč podobnihprogramov težave pri vzpostavljanju lastne politične identitete in pri po-stavljanju lastnih programskih idej. Toda povprečni državljan le s težavoloči med posameznimi političnimi strankami in v tej situaciji ni sposo-ben najti svojega lastnega mesta v transformaciji. Transformacijo skušajoizvesti brez iniciativ in kreativnosti državljanov, prej proti njim, ter brezinstitucionalnih in političnih agentov, ki bi ustvarili prostor za produktiv-ne transformacijske sile. Takšno izvajanje neoliberalnega projekta vVzhodni Evropi je najboljši recept, da se ponovi dobro znan zgodovinskivzorec prisilnega ponavljanja reformskih neuspehov, nihanja med avtori-tarnostjo in populizmom, med ekonomsko ortodoksijo in ekonomskimpopulizmom.

V polavtoritarni situaciji ne sme nihče predlagati ali razmišljati o boljkreativnih alternativnih rešitvah, že vnaprej smo se odpovedali procesukolektivnega učenja in kolektivni izkušnji. Neoliberalna ideologija jepreobrazila civilno družbo v demobilizirano in demoralizirano prebivals-tvo brez kakršnihkoli možnosti izraziti svoje interese ali uresničevati svo-je ideje. Vladni ideologi večino svoje energije trošijo za to, da nas prepri-čujejo, da smo se znašli v najboljšem vseh svetov.

Podobno kot vlada so se procesu kolektivnega učenja že vnaprej odpo-vedali tudi pravniki. Omejen univerzitetni diskurz ni v času tranzicijevpeljal nobenega programa, ki bi se ukvarjal z izvajanjem pravnih in eko-nomskih reform pri nas in v Vzhodni Evropi. Seminar o privatizaciji vSloveniji ni bil izpeljan na ljubljanski Pravni fakulteti, bil pa je izpeljanna stanfordski univerzi v Kaliforniji. Tako smo se že vnaprej odrekli mož-nostim za zbiranje informacij, za kritično ovrednotenje procesov in zaiskanje bolj kreativnih alternativnih rešitev. Odrekli smo se možnostimza primerjavo in izmenjavo izkušenj z drugimi vzhodnoevropskimi drža-vami. Ob takšnem postavljanju vnaprejšnjih samoomejitev znotraj aka-demskega pravnega diskurza so se pravniki postavili na margino družbe-nih dogajanj, ki jih zaradi omenjenih omejitev bodisi sprejemajo kot lo-gične in nujne, bodisi razlagajo kot najboljše možne. Zaradi fetišiziranja


32

pravnih institucij,28 osnovanih v devetnajstem stoletju, jih ne zanima is-kanje možnih alternativnih rešitev. Resnična družbena dogajanja so za-nje dana in ne povzročena z institucionalnimi spremembami. Že sicerš-nje tradicionalno pomanjkanje občutka za državotvornost, ki ima zgodo-vinske razloge, je dodatno okrepljeno z ukvarjanjem z nerelevantnimivprašanji, ločenimi od institucionalnih sprememb. Pravna teorija praksiv času tranzicije ne nudi opore, poleg tega se ni pripravljena učiti iz prak-tičnih izkušenj ali primerjalnih študij.29

Omejeni univerzitetni pravni diskurz prekludira možnosti za vpeljavonovih programov, ki bi jih lahko pričakovali po začetnih demokratičnihposkusih, prav tako prekludira možnosti za okrepljen demokratični di-skurz, kjer bi bilo mogoče vsaj razmišljati o alternativnih rešitvah. Kakorda praktično izvajanje reform poteka po naravni poti, ki je ni mogočespreminjati ali nanjo vplivati, in kakor da ne bi šlo za nas same. Čemuvsemu se odrekamo in kakšno ceno plačujemo za to, ker sprejemamoomejeni univerzitetni diskurz kot edino možnega in sprejemljivega?

Sprejemanje pravnega diskurza devetnajstega stoletja pomeni vna-prejšnje odrekanje aktivnemu sodelovanju pri izvajanju modernih in-stitucionalnih reform. To istočasno pomeni, da je možnost za uspešnoizvajanje reform brez pripravljenosti na sprotno učenje in kritično ovred-notenje zmanjšana na minimum. Demokratične spremembe so tako ime-le minimalni vpliv na univerzitetni pravni diskurz, omejeni univerzitetnipravni diskurz pa je s svojo neinventivnostjo in nezmožnostjo dajanjapredlogov za praktično reševanje družbenih problemov spet povratnovplival na počasne spremembe. Če se nas loteva progresivni pesimizem,ta nedvomno izvira tudi iz neambicioznega univerzitetnega diskurza,kjer si nismo mogli oziroma smeli zagotoviti prostora za kritično vredno-tenje procesa reform, niti smeli razmišljati o bolj ambicioznih alternativ-nih rešitvah. Avtoritarni univerzitetni diskurz, v katerem se reflektirajoostanki nefleksibilne miselnosti iz preteklosti, okrepljenega demokratič-nega diskurza doslej ni dopuščal. Toda na to ni več mogoče pristajati. Todolgujemo mladim generacijam študentov, ki prihajajo na univerzitetništudij polni idealizma, po končanem študiju pa univerzo zapuščajo kotdeziluzionirani bodoči birokratski uslužbenci vlade, ne da bi bili oprem-ljeni za spopadanje s sodobnimi pravnimi izzivi, za izvajanje resničnihdemokratičnih in ekonomskih reform ter za konkuriranje svojim kole-gom po svetovnih univerzah.

Naj ob koncu tega razdelka na kratko predstavim le nekaj možnosti zaalternativni način lastninjenja v Vzhodni Evropi,30 čeprav bo o alterna-

PRVI DEL

28 Sociološka in politiloške analize fetišiziranja obstoječe institucionalne ureditve (po-leg psihološke freudovske analize) v zgodovinski študiji G. A. Cohen, KARL MARX’STHEORY OF HISTORY, Princeton 1978, str. 115–133.

29 Alice Amsden navaja, da je prva primerjalna študija o južnoazijskih ekonomskih inpolitičnih reformah izšla v Vzhodni Evropi šele leta 1992 (študija Lipowskega in Ku-liga o Južni Koreji).

33

tivnih rešitvah več govora v naslednjih poglavjih. Namesto na (domnev-no) kratkoročne koristi od privatizacije, ki se je nujno iztekla v kvazi-darvnistični boj za zagotovitev rent ob sočasni demontaži institucionalneureditve, ki bi morala to preprečevati, bi se morali pri privatizaciji oziratina dolgoročne koristi, ki naj jih privatizacija prinese posameznim podjet-jem. Če bi se hoteli znebiti nekaterih dogem o privatizaciji, bi morali tudipriznati, da zasebna podjetja niso nujno bolj učinkovita kot javna, še po-sebej, če ne premorejo šolanih podjetnikov, če nimajo urejenega dostopado kapitala, naročilnih pogodb z drugimi podjetji itd. Nadalje bi si moralipriznati, da je bančni sektor vedno del javnega sektorja, čeprav je lahkoformalno tudi privaten.31 Istočasno bi morali bolj potrpežljivo študiratiprimerjalne študije o različnih »vrstah« kapitalizma, ki dokazujejo vsajto, da kapitalizem ne pozna zaprtega seznama nujnih institucionalnihrešitev, ampak predpostavlja množico različnih praktičnih institucional-nih rešitev, ki lahko dajejo bolj ali manj uspešne rezultate. Uvajanje insti-tucionalnih posredniških institucij, vzajemnih in razvojnih skladov, ki bidelovali neodvisno in bili delno izvoljeni s strani vlade in delno s stranipodjetij ter lokalnih skupnost bi bil naslednji, bolj oddaljen korak v sme-ri bolj inovativnih oblik privatizacije. Verjetno je prav poskus Češkemogoče gledati v tej smeri.32

Za bolj ambiciozen alternativni pristop, osvobojen lažne nujnosti »na-ravnih zakonitosti« kapitalizma, kakršne zagovarjajo neoklasični ekono-misti, velja, da bi morali vzpostaviti bankocentrični pristop, ko bi (držav-ne) banke sodelovale in usmerjale ekonomijo. Aktivno partnerstvo medvlado, bankami in podjetji je nujen pogoj za začetek resničnih ekonom-skih in demokratičnih reform, ki naj pripeljejo do resnične gospodarskerasti in stopnjevane demokracije. Alternativa temu bi bil sklop posrednihinstitucionalnih lastnikov, kjer bi kombinirali zunanje interese skupnostiin notranje interese zaposlenih podjetnikovi in delavcev, kar bi si lahkozamislili kot nadaljevanje procesa reorganizacije lastniških in proizvod-nih razmerij nacionalnih gospodarstev.

Po vzoru japonskih gospodarskih konglomeratov, povezanih v keiretsuskupine, bi morali pri nas povezovati majhna in srednja podjetja znotrajistih panog ali istih regij, in sicer pod nadzorom regionalnih bank. Last-niška kontrola bi se distribuirala tako, da bi bila posamezna podjetja last-niki drugih podjetij (na ta način bi konvertirali medpodjetniške dolgove,tipične za vse socialistične ekonomije, v lastniške deleže) in bi na ta


30 O alternativnem predlogu Zhiyuan Cui, supra op. 26 in v poglavju o zasebnem pravu.31 V študiji Zhiyuana Cuia, Can Privatization Solve the Problems of Soft Budget Constraint?

v Vedat Milor (ur.), CHANGING POLITICAL ECONOMIES, PRIVATIZATION IN POST-COMMU-NIST AND REFORMING COMMUNIST STATES, Boulder: Lynne Rienner Publisher, 1993, str.213–227.

32 John C. Coffee, Institutional Investors in Transitional Economies, v Roman Frydman,Cheryl W. Gray, Andrzej Rapazcynski, CORPORATE GOVERNANCE IN CENTRAL EUROPEAND RUSSIA, Central European University 1996, vol. 1, str. 111–186.

34

način izvrševala kontrolo v drugih podjetjih in jih silila v medsebojnokonkurenčnost. Da se ne bi medsebojna konkurenčnost sprevrnila vmedsebojno omejevanje oziroma onemogočanje, ampak ampak bi šlo zatekmovalno sodelovanje na principu stalnih inovacij, bi skrbele regional-ne banke, ki bi imele lastniške deleže v vseh podjetjih posameznih sku-pin. Banke bi nadzirale poslovanje podjetij, hkrati pa bolje skrbele za dol-goročen razvoj podjetij (zaradi dejstva dolgoročnih posojil podjetjem, zakatera so nedvomno zainteresirane, da se povrnejo z obrestmi). Zato biseveda banke posojale samo podjetjem z obetavnimi programi in jih sililev konkurenčnost, hkrati pa ne bi bodo imele glasovalne pravice v uprav-nih odborih podjetij. Del lastništva podjetij bi pripadel lokalnemu prebi-valstvu, ki ima nedvomno največji interes za razvoj lokalnih podjetij in jezato pripravljeno dolgoročno vlagati svoje prihranke v ta podjetja.

Decentralizirano gospodarstvo bi bilo kontrolirano od zgoraj s stranivladnih agencij in preko pol-avtonomnih regionalnih bank (podoben sta-tus avtonomije kot centralna banka) ter od spodaj s strani lokalnega pre-bivalstva. Dodatno kreairanje razvojnih regionalnih rotirajočih skladovin delujočih operativno neodvisno, za podporo majhnim in srednjimpodjetjem bi bil naslednji korak.

Takšen bolj ambiciozen alternativni pristop bi pripeljal do decentrali-zirane ekonomije, temelječe na majhnih in srednjih podjetjih, ki posluje-jo po načelih tekmovalnega sodelovanja in stalnih inovacij, kar omogočafleksibilno organizirana proizvodnja. Naloga vlade je, da preko svojihagencij skrbi za dostop do novih tehnologij za posamezna podjetja in zadostop do kapitala pod trdno določenimi pogoji. Aktivno partnerstvomed vlado, ekonomijo in bančništvom nalaga vladi sodelovanja pri zago-tavljanju dostopov do tujih trgov, določitev strategije direktnih tujih inve-sticij ter strategije stečajev in preprečuje prizadevanja za neproduktivnozagotavljanje rente.

Namesto zanašanja na tuje investicije sledi preobrat k primarnemuzanašanju na domače produktivne investicije, javne in zasebne, kar bomogoče izvesti šele po izvedeni davčni reformi v smeri radikalnegaobdavčenja trošenja po Kaldorjevi metodi. Dajanje prednosti človeškemukapitalu pred finančnim ter mobilizacija in politična organiziranost civil-ne družbe, ki naj zagotovita iniciativo od spodaj, sta temeljna postulatavisokoenergetskega pristopa k izvajanju reform. Namesto psevdoreform,ki so pripeljale do pospešenega razkoraka med privilegiranim olastninje-nim razredom v navezi z novimi in starimi političnimi elitami na eni stra-ni in izločenim večinskim prebivalstvom na drugi strani, bi morala boljambiciozna vlada, usmerjena v proces resnične transformacije družbe,začeti s preseganjem omenjenega razkoraka in z vključitvijo razvojnousmerjenih delov civilne družbe v potek reform. Istočasno bi se moralodpreti prostor za bistveno širši demokratični diskurz o poteku reform vdružbi, kar bi omogočilo stalno revidiranje in redefiniranje reformskihprocesov zaradi pristajanja na proces kolektivnega učenja.33

PRVI DEL

35

Neoliberalni vladni projekt in omejeni univerzitetni diskurz omogoča-ta in vzdržujeta drug drugega. Dokler nam ne bo dana možnost, da zač-nemo razmišljati o alternativnih možnostih, se bomo vnaprej odrekalimožnosti za resnično transformacijo družbe in nas samih. Že samo dejs-tvo, da imamo trenutno na mizi en sam program, vnaprej razglašen zanajboljšega, dokazuje nedemokratično, avtoritarno naravo izvajanjareform. Pravniki skupaj z ekonomisti, sociologi, politologi in drugimiplačujejo visoko ceno za nekritično sprejemanje obstoječega programakot najboljšega možnega ob zmotnem prepričanju, da bo tako zagotov-ljen njihov univerzitetni mir za nemoteno delovanje. Ne le, da na tanačin pomagajo vzdrževati zgoraj opisani vladni potek reform, temveč setudi odrekajo možnosti, da bi z lastnimi kreativnimi idejami sodelovalipri izvajanju reform in se obogatili z novimi spoznanji skozi proceskolektivnega učenja in okrepljenega demokratičnega diskurza. Delajotorej tako, kot da bi bila glavna naloga univerze po logiki samoomejeva-nja onemogočati lastno kreativnost in omejevati lastna spoznanja.


33 O širokem demokratičnem diskurzu z iskanjem kolektivnih rešitev za kolektivneprobleme ob pomoči fleksibilnih posredniških institucij med centralno vlado in poli-tično organizirano civilno družbo gl. v Roberto M. Unger, DEMOCRATIC EXPERIMENTA-LISM (rokopis 1995, v objavi).

36

PRAVO V RAZMERJU DO SOCIALDEMOKRACIJE

Podobne značilnosti kot so v razmerju med nizkoenergetskim, neinven-tivnim vladnim pristopom k izvajanju reform na eni strani in omejenimuniverzitetnim diskurzom na drugi strani, lahko opazujemo tudi v razvi-tih, bogatih Zahodnih državah, le da na višji ravni. Seveda bi bilo za ne-koga, ki disertira na periferiji Zahodnega sveta, morda bolj umevno, dato poglavje izpusti, toda obstaja kar nekaj razlogov, da se ustavim pri temvprašanju. Nizkoenergetski socialdemokratski kompromis (v ZDA jeprotipol tega kompromisa program New Deal34) namreč podobno kotneoliberalni projekt prekludira možnost za institucionalno inovativnostter avtomatično pristaja na rigidno masovno fordistično proizvodnjo,medtem ko je družbeni diskurz mogoč šele na ravni redistribucije druž-benega bogastva. Le z ustvarjanjem širšega univerzitetnega diskurza bomogoče spremljati dogajanja po svetu in se nato avtonomno odločati.

Glavna naloga vladnih ideologov je morda še bolj poudarjeno prepri-čevanje večinskega prebivalstva, da so se znašli v najboljšem vseh svetov,vladna politika pa temelji na apriornem vztrajanju pri obstoječih institu-cijah kot najboljših možnih in jih kot take tudi izvaža v tretji svet.35 Manjkot bomo v Vzhodni Evropi informirani o resničnih dogajanjih v Zahod-ni Evropi, o političnem, institucionalnem in ekonomskem razvoju Za-hodne Evrope, o njenih razvojnih snovanjih in razmišljanjih, večja je ver-jetnost, da bomo nekritično sprejemali predloge, ki nam jih posredujejoposamezni lažni profeti z Zahoda, ne da bi poznali možne praktičneučinke. Zaradi lastne podinformiranosti tudi ne bomo nikoli mogli nasto-pati kot kredibilni sogovorci ter se bomo tako še nadalje polzavestnouvrščali v tretji, marginalizirani svet.

Kritičen pogled na socialdemokracijo pokaže, da se je transformacijskipotencial socialdemokratskih strank izčrpal v sedemdesetih letih, hkratiz obema naftnima šokoma, ki sta dodobra omajala dotedanji način ma-sovne fordistične proizvodnje in ponovno postavila pod vprašaj vladnoredistributivistično politiko kot glavno politiko pod vplivom kejnezijans-tva. Socialdemokratske stanke od tedaj kljub drugačnim zavezam nisomogle uveljaviti alternativne produkcijske politike kot primarne, med-tem ko bi redistributivistična politika družbe blagostanja za tiste, ki sene morejo meriti na trgu, postala subsidiarna. Vztrajanje na redistributi-vistični politiki kot primarni je obstoječim socialdemokratskih strankamob hkratnem sprejemanju obstoječih institucionalnih rešitev kot nespre-

PRVI DEL

34 Študija »kejnezijanskega« odgovora na veliko depresijo na Švedskem, v Veliki Brita-niji in ZDA avtoric Margaret Weir in Thede Skocpol, v zborniku Peter B. Evans, Die-trich Rueschemeyer & Theda Skocpol, BRINGING THE STATE BACK IN, Cambridge 1985,str. 107–163.

35 Glej na primer Jeffrey Sachs, POLAND’S JUMP TO THE MARKET ECONOMY, MIT 1994.

37

menljivih odvzelo politični zalet, institucionalno inovativnost in razvojnovizijo.36

Do kompromisa med socialdemokracijo in zasebnim kapitalom jeprišlo bolj ali manj naključno v obliki kejnezijanske proticiklične politi-ke. Kejnezijanska anticiklična politika, ki je temeljila na posegih države vproizvodnjo preko povečanega povpraševanja, je ponudila socialdemo-kraciji priložnost, da uresniči svojo zamisel o redistribuiranju družbene-ga bogastva. T.i. »tax-and-transfer« politika je socialdemokratom ponudi-la možnost, da s pomočjo obstoječih institucionalnih mehanizmov ure-sničujejo svojo politiko.37

Dvojni cilj kejnezijanske proticiklične politike, polna zaposlenost inenakost, se je ujemal s cilji socialdemokracije. Aktivno poseganje državev tržna dogajanja preko redistribucije dohodka, ki naj tudi delavskemurazredu omogoči več trošenja, je bilo vodilo kejnezijanske politike. Ko jepostalo trošenje ključni instrument kejnezijanske politike, so povečanedelavske mezde in socialni transferji prenehali biti instrument usmiljenjaza revne, ampak so začeli predstavljati novo ekonomsko politiko državeblagostanja.38

Redefinirani ekonomski politiki je sledila tudi spremenjena davčnapolitika, ki se je nagnila v smer uvajanja novih davkov, kot so bili davekna premoženje, davek na dediščine in uvedba direktnih davkov, s čimerje država tudi preko davčne politike posegala na redistribucijo družbene-ga premoženja.39 Progresivno obdavčevanje posameznikov po hitronaraščajočih stopnjah je postalo načeloma sprejemljivo tudi za bogaterazvite države, s čimer so se nedvomno rahljale vezi znotraj posameznihdružbenih razredov, predvsem v razmerju med posameznikovim bogas-tvom in družbenim razredom, ki ga zaseda.

Posamezne Zahodne države so ekonomsko politiko pod kejnezijan-skim vplivom izvajale na različne načine in z večjimi ali manjšimi uspehi.Po zmagi na volitvah so švedski socialdemokrati od leta 1932 izvajalinajbolj »ortodoksno« kejnezijansko politiko, ki je temeljila na politikiproduktivnega zaposlovanja, financiranega iz proračunskega deficita in s


36 Unger o tem pravi: »This program suffers from a recurrent tension between its egali-tarian and participatory commitments and its institucional conservatism. We can re-trench the commitments, giving up the large part of them that we cannot hope torealize within the institutional framework.« Supra, op. 9, str. 79.

37 O zgodovinskem kompromisu med socialdemokratskimi strankami posameznih Za-hodnih držav in zasebnim kapitalom glej Adam Przeworski, CAPITALISM AND SOCIALDEMOCRACY, Cambridge 1985, str. 207–211. Gl. tudi str. 35–38.

38 Id, str. 209–210. 39 Kljub temu, da fiskalna politika, ki ima namen stabilizirati nacionalne ekonomije

pod vplivom kejnezijanstva, nima skupnih vzorcev, so navedeni davki kljub različ-nim stopnjam in pomenom skupna značilnost razvitih Zahodnih držav. Glej SvenSteinmo, TAXATION AND DEMOCRACY: Swedish, British, and American Approaches to fi-nancing the Modern State, Yale 1993, str. 22–37.

38

povečanim obdavčevanjem.40 Švedski socialdemokrati, ki so v koaliciji skmeti (»rdeče-zelena« koalicija) vladali skoraj neprekinjeno štiriinštiride-set let, pri čemer jim je šla na roko tradicionalno razcepljena desnica, sov svoj program pritegnili večino srednjega sloja. Glavne značilnosti pro-grama so bile selektivno obdavčevanje korporacij z učinkovitim stimuli-ranjem razvojnih investicij, obsežen sektor javnih služb, v katerih solahko zaposlovali delovne presežke, ter profesionalen in učinkovit držav-ni aparat.41

Toda težave švedskih socialdemokratov se vlečejo vse od sredine se-demdesetih let naprej. Do takrat se je pokazalo več stvari: da ima Šved-ska regresivni davčni sistem, ki temelji na obdavčevanju delavcev,42 da jerazmerje partnerstva med delom, ekonomijo in vlado praktično preneha-lo obstajati ravno v času ekonomske krize, da se v petindvajesetih naj-večjih korporacijah kumulira večina premoženja in investicij in da je doleta 1980 stopnja varčevanja prebivalstva padla na 0,0 %.43

Ob ustavnih spremembah sredi sedemdesetih let švedski socialdemo-krati izgubijo oblast, vendar jo spet pridobijo v osemdesetih letih. Pospe-šeno uvajajo reforme in davčne spremembe, toda znamenita »srednjapot« med kapitalizmom in socializmom se dokončno pokaže za slepo uli-co, medtem ko švedski socialdemokrati ne zmorejo izdelati alternativne,potencialno bolj produktivne razvojne vizije.44

Podobno kot švedski se tudi nemški socialdemokrati po uspehih v se-demdesetih letih ne znajdejo več in ne zmorejo ponuditi novih progra-mov, ki bi mobilizirali večinsko prebivalstvo. Po štirih zaporednih pora-zih dajejo nemški socialdemokrati še naprej vtis dezorientirane stranke.Obremenjeni so z velikimi obveznostmi, ki so jih sprejeli v času velikegospodarske rasti (deloma tudi zaradi togih ustavnih določb), a jih nezmorejo uresničevati v ekonomsko težkih časih. Tako so postali talec svo-

PRVI DEL

40 Przeworski, supra op. 37, str. 210. Arhitekt programa zaposlovanja iz leta 1932, Gu-stav Moeller, je poudaril, da je mogoče zmanjšati brezposelnost s proračunskimzadolževanjem v času depresije in z vračanjem v času ekspanzije. Na ta način se jemogoče učinkovito spopasti z ekonomskimi težavami, vzdrževati državo blagostanjain kontrolirati ekonomijo. Id, str. 36.

41 Glej študijo Gösta Esping-Andersen, THE THREE WORLDS OF WELFARE CAPITALISM,Princeton 1990, zlasti str. 9-34, 55-78, 144-161. Prim. tudi starejšo študijo Haralda L.Wilenskega, THE WELFARE STATE AND EQUALITY, Univ. of California, 1975.V Sloveniji pravoteoretična in sociološka utemeljitev države blagine ter civilne druž-be v Albin Igličar, supra op. 20.

42 »Swedish authorities have taxed working class more and more heavily with eachnew budget, through increases in invisible indirect taxes, while it has allowed Swe-dish corporations and capitalists numerous avenues to avoid taxes and accumulatecapital.« Steinmo, supra op. 39, str. 41.

43 Id, str. 179–183.44 »Most pointedly, there no longer seems to be a Swedish »middle way’« (srednja pot

med kapitalizmom in socializmom) v Esping-Andersen, supra op. 7, str. 2. O Šved-skih prizadevanjih za transformacijo družbe blagostanje str. 32–65.

39

je lastne uspešnosti v preteklosti.45 Bolj ko se zapletajo v »tax-and-trans-fer policy«, manj možnosti imajo, da s svojimi idejami prepričajo volilce.

Zgodba s socialdemokracijo kaže na to, da je enostavno biti socialde-mokrat v dobrih ekonomskih časih, saj z izpolnjevanjem (predvolilnih)obljub ni večjih težav. Preprosto je tudi biti socialdemokrat v ekonomskotežkih časih, saj je dajanje obljub, za katere je vsem jasno, da jih ni mo-goče izpolniti, ravno tako enostavno. Težava je le, da se v zadnji variantimeja med politično odgovorno in politično demagoško oziroma populi-stično stranko hitro zabriše.46

Socialdemokrati so svojo politiko v preteklosti omejili na redistributi-vistično politiko, ne da bi posegali v strukturo same proizvodnje. Ker soizhajali iz napačne ideološke premise, da je trg nevtralna in objektivnakategorija, so menili, da v tržna razmerja ne smejo posegati drugače kotpreko fiskalne politike. Nizkoenergetski socialdemokratski kompromisje torej v tem, da ostajajo proizvodna razmerja nedotaknjena, saj pripa-dajo sferi zasebnosti.47 Lastninska pravica kot absolutna diskrecijskapravica in pogodba kot njen dinamični korelat ostajata nedotaknjeni,prav tako tudi avtonomna delovnopravna razmerja, hierarhična ureditevznotraj podjetij in masovna fordistična proizvodnja, kjer poteka delitevdela med tiste, ki delovne naloge definirajo in tiste, ki jih izvršujejo. Jav-nopravni elementi postavljajo samo okvir oziroma meje avtonomnemuzasebnemu delovanju in vanj ne posegajo močneje. Področje proizvod-nje, ustvarjanje novih produktov, inovativno in kreativno delo, fleksibil-na proizvodnja, statusna organizacija podjetij in odnosov znotraj podjetijso področja, s katerimi se vlada ne ukvarja in vanje ne posega. Socialde-mokratski kompromis se tako odreka ukvarjanju s pretežnim delomdružbenih dejavnosti in odnosov ob prepričanju, da zanje skrbi »nevidnaroka« trga, ki deluje nevtralno in objektivno. V družbene odnose posegasamo od zunaj s postavitvijo domnevno nevtralnega institucionalnegaokvira.

Socialdemokratski kompromis, ki zaposluje teoretike pretežno na rav-ni ugotavljanja redistribucijskih učinkov v družbi, je teoretike pripeljaldo zaključka, da je družba blagostanja oziroma nikoli povsem dosežendogovor med delavstvom in buržoazijo glavni razlog za vedno šibkejšegospodarske rasti in za ekonomsko krizo, ki se pojavlja od sedemdesetihlet naprej. Toda statistične ugotovitve tega ne potrjujejo. Sredi sedemde-setih let so bili socialni izdatki v Avstriji in Nemčiji enainpolkrat višji kot


45 To ugotavlja tudi Claus Offe, CONTRADICTIONS OF THE WELFARE STATE, MIT 1984, str.147–161.

46 Kritiko takšne socialdemokratske drže glej tudi v Ciro Gomes, Roberto M. Unger,THE NEXT STEP: A PRACTICAL ALTERNATIVE TO NEOLIBERALISM. Predstavljeno na okroglimizi o alternativah neoliberalnemu modelu razvoja v Mehiki, marca 1996. Slovenskiprevod v REVIJA 2000, št. 92 (1996).

47 Poleg Offeja zagovarja podobno tezo tudi Jürgen Habermas v LEGITIMATION CRISIS,Boston: Beacon Press, 1975.

40

v ZDA, pa vendar je imela ameriška ekonomija počasnejšo rast.48 Taspoznanja kažejo na to, da pojasnjevanje obstoječe ekonomske krize zobema naftnima šokoma in z bremeni, ki jih nalaga družba blagostanja,ni zadovoljivo in da so možni tudi drugi odgovori.

Avtorja Piore in Sabel, predavatelja na MIT v ZDA, nista poskušalapoiskati razlogov za ekonomske neuspehe bogatih Zahodnih držav v zgo-raj omenjenih bremenih, ki jih poudarja na primer Offe, ampak v rigidniorganizaciji masovne fordistične proizvodnje in njenemu hierarhičnoorganiziranem korporativističnem načinu delovanja, ki ne odpira prosto-ra za bistveno bolj inovativen in fleksibilen način proizvodnje. Njunateza je, da masovni fordistični način proizvodnje ne ustreza več sodob-nim zahtevam in ni več sposoben odgovarjati na sodobne izzive.49

Masovna fordistična proizvodnja z ozko definiranimi delovnimi mesti jedosegla brezizhoden položaj v okviru nacionalnih ekonomij50 in v odsot-nosti institucionalne podpore vlade. Praktičen odgovor na krizo je inter-nacionalno kejnezijanstvo, ki širi trge za svoje proizvode po svetovnihtrgih, medtem ko je hipotetičen odgovor na krizo predlog fleksibilne spe-cializacije proizvodnje, kakršno so iz različnih zgodovinskih in političnihrazlogov osvojile posamezne regionalne ekonomije, kot je ekonomijacentralne severne Italije, ameriškega srednjega zahoda ter posamezneazijske države od Japonske do Tajvana, Singapurja in Hong Konga.

Ideja fleksibilne specializacije51 je v decentralizirani proizvodnji majh-nih in srednjih podjetij, medsebojno povezanih s kratkoročnimi pogod-bami. V sistemu fleksibilne specializacije (za razliko od masovne fordi-stične proizvodnje, kjer so proizvodni faktorji ozko specializirani in jih nimogoče uporabljati za kaj drugega) je mogoče posamezne produkcijskefaktorje hitro prilagoditi proizvodnji novih produktov. Sistem fleksibilneproizvodnje laže vzdržuje tehnološko dinamiko. Mikroregulacija fleksi-bilne proizvodnje s strani vladnih agencij, organiziranih regionalno terkontroliranih od zgoraj s strani vlade in od spodaj s strani lokalne ekono-mije, vzpostavlja sistem stalnih spodbud za tehnološko inovativnost, kerustvarja tekmovalno sodelovanje majhnih in srednjih podjetij. Če nam-reč želijo majhna in srednja podjetja zdržati nasproti masovni fordističniproizvodnji, se morajo izkazati za bolj inovativna in hitreje prilagodljivatržnim dogajanjem, to pa lahko uspe majhnim in srednjim podjetjemsamo ob aktivnem sodelovanju z vlado.52

PRVI DEL

48 Gl. v Michael J. Piore, Charles F. Sabel, THE SECOND INDUSTRIAL DIVIDE, Basic Books1984, str. 11–12.

49 O krizi masovne produkcije gl. id, str. 165–193. 50 O odgovoru korporacij na krizo gl. id, str. 194–220.51 O fleksibilni specializaciji gl. id, str. 251–308.52 Id, str. 263–265. Za novejše študije o fleksibilno organizirani proizvodnji gl. članek

Charlesa Sabela, Boostrapping Reform, Rebuilding Firms, the Welfare State and Unions,predstavljen na konfederaciji nacionalnih sindikatov v Montrealu novembra 1993,rokopis. V nadaljevanju prim. tudi poglavje o zasebnem pravu..

41

Regionalne konglomeracije majhnih in srednjih podjetij so med sebojpovezane s kratkoročnimi pogodbami, ki jih je mogoče spreminjati vodvisnosti od tržnih dogajanj. Vloga strank v pogodbenih razmerjih sesves čas spreminja. Včasih nastopa eno podjetje kot naročnik dela, ko pazaide v težave zaradi tržnih dogajanj, začnejo druga podjetja pri njem na-ročati delo. Za organizacijo regionalnih konglomeracij je potrebna širšainstitucionalna mreža, ki vključuje trgovinske zbornice, sindikate, zbor-nice proizvajalcev, zbornice oskrbovalcev… Značilnost regionalnih kon-glomeracij majhnih in srednjih podjetij je, da nihče ne nastopa kot nadre-jeni partner, ki bi postavljal svoje pogoje neodvisno od druge pogodbenestranke, kot je to značilno za dualistično organizirane ekonomije. V duali-stično organiziranih ekonomijah velike korporacije postavljajo pogoje –ne da bi se iz različnih zgodovinskih in političnih razlogov posvetovali zmajhnimi podjetji – skladno s svojimi interesi, določenimi z vrha korpo-racije. Tudi odpovedi pogodb majhnim in srednjim podjetjem sledijo iz-ključno na podlagi interesov korporacij. Za razliko od dualistične ekono-mije v regionalnih konglomeracijah, organiziranih po načelu fleksibilneproizvodnje, nihče ne nastopa kot nadrejena stranka, ampak tudi zunanjioskrbovalci nastopajo kot partnerji pri organiziranju proizvodnje. Uspejim zadržati avtonomen status ter imajo možnost sodelovanja in dajanjanasvetov ter inovativnih predlogov pri organizaciji širše proizvodnje.53

Za organizacijo fleksibilne proizvodnje je potreben širši institucio-nalni okvir, ki bi to organizacijo omogočal in vzpodbujal. Spremembainstitucionalnega okvira pomeni pripravljenost vlade na transformacijoobstoječih institucionalnih rešitev in ideologije.54 Tu gre tudi za priprav-ljenost na tveganje, povezano z institucionalnimi spremembami. Če smov Vzhodni Evropi priča institucionalnim spremembam, ki so neprosto-voljne, saj temeljijo na demobilizaciji in marginalizaciji civilne družbe,potem lahko temu nasproti zatrdimo, da se za resnične demokratične re-forme predpostavlja visokoenergetski reformistični pristop vlade, kivključuje mobilizacijo civilne družbe in sprošča ustvarjalno energijo zaredifiniranje obstoječe institucionalne ureditve. Ni razloga, da ne bi ko-lektivnih problemov vsaj poskusili reševati kolektivno.55

Obstoječa socialdemokratska ideologija prekludira omenjene možno-sti in ostaja omejena na »tax-and-transfer policy«. Ideologija socialde-mokratov po Ungerjevem prepričanju izhaja iz heglovske desnice in jevečinoma nezavednega karakterja.56 Spor med heglovsko desnico inheglovsko levico je spor med vzdrževanjem obstoječe institucionalne ure-


53 Id, str. 265–268.54 Unger poudarja, da ne obstaja nevtralni institucionalni red, česar sta se dobro zave-

dala tako Adam Smith kot Karl Marx in da torej velja naslednje: »… in choosing oneset of economic institutions over another, we also choose a certain way of living andof connecting with other people. Supra, op. 9, str. 9.

55 Id.56 Id, str. 9–10.

42

ditve in iskanjem alternativnih rešitev.57 Bolj ko pristajamo na obstoječoinstitucionalno ureditev kot najboljšo možno, bolj se vnaprej odrekamoiskanju alternativnih rešitev, ki bi morda bolje odgovarjale na sodobneizzive in pričakovanja. Brez pripravljenosti na demokratično eksperimen-tiranje z novimi institucionalnimi rešitvami postane tudi samo razmišlja-nje o alternativnih rešitvah odvečno. Neinventivni pristop k institucio-nalnim vprašanjem omejuje našo možnost kritične presoje obstoječe in-stitucionalne ureditve in nas siromaši, ker ne pridobivamo novih izku-šenj. Obratno nas sili k reificiranju obstoječe institucionalne ureditve kotnajboljše možne, ne da bi bili sposobni pojasniti, zakaj lahko prepozna-mo v zgodovini toliko različnih institucionalnih rešitev.

Postopen zaton delavskih strank skozi dvajseto stoletje se nanaša pravna omenjeno neinventivnost in nepripravljenost na demokratično ekspe-rimentiranje, ki vodi v demobilizacijo in demoralizacijo delavskih strank.Glavna naloga ideologov obstoječe socialdemokracije je omejevanje in-ventivnosti, vnaprejšnje sprejemanje obstoječe institucionalne ureditvein reduciranje začetnih ambicij. Pomanjkanje alternativnih predlogov jihponižuje pred volilnim telesom in jih ponovno sili v sprejemanje premisneoklasičnih oziroma neoliberalnih ekonomskih modelov.58

Področje davčne politike je na primer eno od področij, kjer ideologisocialdemokracije ne znajo ponuditi bolj fleksibilnih rešitev, s katerimibi lahko zasledovali oba cilja: večjo enakost v družbi in povečano varče-vanje. Dohodnina sicer meri na oba cilja, toda oba zadeva slabo, saj juzamenjuje.59 Namesto dohodnine bi kazalo uvesti davek na potrošeni deldohodka, davek torej, ki bi obdavčeval razliko med potrošenim delomdohodka in v kakršnikoli obliki prihranjenim delom dohodka po strmonaraščajoči stopnji. Osnova za plačevanje dohodnine na koncu leta torejne bi bili med letom prejeti dohodki, ampak samo potrošeni del dohod-ka, s čimer bi stimulirali varčevanje prebivalstva. Kaldorjev princip zah-teva, da nekdo, ki služi več, toda troši manj, plačuje nižji davek kot nek-do, ki zasluži manj, toda več troši. Nujne življenjske potrebščine bi bile izdavčne osnove izvzete.60

PRVI DEL

57 Spor med heglovsko levico in heglovsko desnico se je zaostril v zvezi z interpretacijoHeglove Filozofije prava. Dogmatično konzervativni pogled desnice sprejema formu-lo identitete med umnim in resničnim kot vnaprej dano, medtem ko je progresivnalevica prepričana, da je formula pogojena s kokretnimi družbenimi dogajanji in torejvedno znova spremenljiva. Gl. Karl Löwith, OD HEGELA DO NIETZSCHEJA, Sarajevo1988, str. 72–78. Gl. tudi Jürgen Habermas, FILOZOFSKI DISKURS MODERNE, Zagreb1985, str. 52–74.

58 Glej na primer Offejev tekst Smooth Consolidation in the West German Welfare State:Structural Change, Fiscal Policies and Populist Policies v LABOR PARTIES IN POSTINDUSTRIALSOCIETIES (ur. Francis Fox Piven), Oxford 1991, str. 124–146. Offe trdi, da je nemškadržava blaginje žrtev lastne uspešne preteklosti, in predlaga paket reform, kot sozmanjševanje pravic, ki bremenijo zvezni proračun, delna deregulacija trga delovnesile… Id, str. 138–139.

59 Gl. Roberto M. Unger, Democracy and the Left in Brazil, BLACKWELL PUBLISHER 1995.

43

Sedanji sistem plačevanja dohodnine kaznuje tiste, ki varčujejo, saj jihobdavčuje dvakrat. Poleg spremembe direktnih davkov bi kazalo vpeljatidavek na dodano vrednost, saj ima najbolj nevtralne učinke na tržnecene, še posebej, če ne pozna nobenih izjem in je vpeljan po enotni stop-nji. Teoretiki levice davkom po enotni stopnji oporekajo, ker ima dom-nevno regresivne učinke. Toda zato ga je potrebno vpeljati v kombinacijiz obdavčevanjem potrošenega dela dohodkov posameznikov po strmonaraščajoči lestvici, z uvedbo bistveno povečanega davka na premoženje,na dediščine in darila. ZDA, ki na primer ne poznajo davka na dodanovrednost, imajo med bogatimi državami enega najbolj progresivnih davč-nih sistemov in eno največjih družbenih neenakosti ob nizki stopnjivarčevanja.61

Nizkoenergetski socialdemokratski pristop se raje zanaša na tuje inve-sticije kot na povečano lastno varčevanje. Toda za države v tranzicijivelja, da nimajo večjih možnosti, dokler ne bodo na inventiven načinpovečale lastnega varčevanja in ga sposobne pretvoriti v produktivne in-vesticije, javne in zasebne. Po neambicioznem reformističnem pristopuse neoliberalne vlade v Vzhodni Evropi ne razlikujejo bistveno od svojihsocialdemokratskih kolegov v bogatih Zahodnih državah.

Za izvajanje resničnih reform manjka agent, kolektivni akter, ki bi mulahko reforme poverili. Obstoječ institucionalni okvir je vzpostavljen znamenom, da se medsebojno onemogoča, da preprečuje transformacijoobstoječih institucionalnih rešitev. Pri tem pa se pozablja, da noben insti-tucionalni okvir ni nevtralen62 do različnih oblik intersubjektivnih raz-merij in razmerij do institucij. Institucionalna ureditev kot drugobit nassamih odslikava našo naravo. S transformiranjem institucionalne uredi-tve transformiramo nas same.

Institucionalna ureditev kot taka predstavlja seštevek omejitev in pri-ložnosti za skupnost. Iskanje ravnotežja med vzdrževanjem obstoječeinstitucionalne ureditve in iskanjem alternativnih rešitev pomeni sešte-vek priložnosti in tveganj, ki jih vsebuje projekt stalnega osvobajanja invedno novega osmišljanja družbe. Intenzivneje ko se ukvarjamo s prou-čevanjem obstoječe institucionalne ureditve, bolj se odrekamo razmišlja-


60 Nicholas Kaldor, AN EXPENDITURE TAX, George Allen & Unwin Ltd 1958, str. 21–53.61 Gl. supra, op.59. O predlogih za davčno reformo v ZDA z namenom povečati varče-

vanje in učinkovitost gl. Michael J. Boskin, FRONTIERS OF TAX REFORM, Stanford 1996.Za razliko od razprav o davčni reformi v Sloveniji imajo v ZDA napravljenih bistve-no več študij in podatkov. Za razliko od prepričanja, ki prevladuje v Sloveniji, da bidavek na dodano vrednost (VAT) prispeval k inflaciji, v ZDA menijo, da uvedba najVAT ne bi imela učinkov na inflacijo, še posebej, če bi bila usklajena z monetarnopolitiko. Id, str. 97.

62 Prim. Unger, supra, op. 9: »No institutional order, however, can be neutral amongforms of life; it tilts the scales in one direction or another. The false goal of neutralitygets in the way of the real aim of experimental diversity by being harnessed to thefetishistic veneration of what should be seen as fallible and transitory arrange-ments.«

44

nju o iskanju alternativnih rešitev. Spone obstoječe institucionalne uredi-tve nas vedno bolj slabijo in ponižujejo pred lastnim nezavednim, kernam jemljejo kreativnih moči. Trenutek frustracije nastopi takrat, konismo sposobni realizirati tistih naših zmožnosti, za katere menimo, dabi jih lahko. Izguba občutljivosti za drugega, izguba občutka kolektivneidentitete in nepripravljenost za kolektivni napor so posledice ostre deli-tve na javno in zasebno po vnaprej določenih kriterijih.

Konstitucionalizem osemnajstega stoletja, politične stranke, ideološkoutemeljene v devetnajstem stoletju, in masovna fordistična proizvodnjazgodnjega dvajsetega stoletja nas ne morejo popeljati v resnični ekonom-ski in demokratični razvoj v prihodnosti, niti ne morejo zagotoviti indivi-dualne emancipacije, povečujejo pa nelagodje.

Pravniki so ujeti v naštete premise, ne da bi jih postavili pod vprašaj.Jemljejo jih kot dane, logične in zgodovinsko utemeljene. Nič od tega se-veda ni res. Ločenost od institucionalne ureditve omejuje prostor delova-nja pravnikov. Vloga pravnikov ostaja marginalna, razen če so sposobniponuditi alternativne predloge. Vendar je njihova vloga relevantna, sajvzdržuje obstoječo institucionalno ureditev. Po tem se vzhodnoevropskipravniki ne razlikujejo od svojih zahodnih kolegov, saj se ne sprašujejo onizu institucionalnih rešitev. Glavna naloga zanje je iskati najboljše mož-ne rešitve znotraj obstoječega sistema, institucionalne spremembe se jihne tičejo.

Če torej želimo okrepiti vlogo pravnikov v procesu družbenih transfor-macij, moramo potrpežljivo proučevati posamezne šole znotraj domi-nantnega stila pravnega racionaliziranja, kakor tudi vpliv teh šol na kole-ge v Vzhodni Evropi. Nobenega dvoma ni, da pravniki v Vzhodni Evropitrenutno ne premorejo nobene svoje koherentne ali progresivne pravnešole, ampak se raje zanašajo na dosežke svojih kolegov v bogatih Zahod-nih državah, kot da bi to že samo po sebi zadoščalo za izenačenje njiho-vih statusnih položajev.

V primeru pripravljenosti na bolj ambiciozen proces institucionalne indružbene transformacije v Vzhodni Evropi bi torej morali vložiti dvojennapor. Najprej bi morali potrpežljivo proučevati moderna spoznanjaZahodnih pravnih teoretikov, spoznanja, povezana z novim znanjem napodročjih sociologije, ekonomije in zgodovine institucionalnega razvoja,kakor tudi na področjih sodobne liberalne psihologije in epistemologije.Tako opremljeni bi morali storiti korak naprej in začeti aktivno transfor-mirati lastni institucionalni sistem ob pripravljenosti, da v času transfor-macije dospemo do novih spoznanj. Na začetku transformacije nikoli nimogoče predvideti, kakšni bodo končni učinki transformacijskega proce-sa, zaradi česar je potrebno reformske procese vedno znova podvreči kri-tičnemu vrednotenju in reviziji ter prilagajanju resničnim družbenimokoliščinam. Začetni »veliki plan«, po katerem bi se reforme samostojnoodvijale, ne obstaja. Obstaja le končna ocena uspešnosti reform, odvisnaod pripravljenosti na proces kolektivnega učenja med izvajanjem reform,

PRVI DEL

45

od kolektivne mobilizacije in velikosti zastavkov, ki jih imajo posamezničlani neke skupnosti v skupnem projektu.63

Nepripravljenost za resnično transformacijo vzhodnoevropskih družbpod vplivom »kompleksa« reformskih neuspehov v preteklosti še ne po-meni, da smo se izognili potrebi po reformiranju teh družb, ampak po-meni, da je ob tem prisoten progresivni pesimizem, ki izvira iz preteklihizkušenj. Namesto dvojnega napora, usmerjenega najprej v potrpežljivoproučevanje reformsko resnično uspelih držav po svetu in nato razmišlja-nje o lastnem bolj kreativnem in ambicioznem izvajanju reform, lahkoopazujemo pesimistični reformistični pristop, izpeljan na temelju nekri-tičnih prepisovanj tujih institucionalnih rešitev, za katere ne vemo, kak-šne resnične učinke imajo v praksah družb, od koder jih prepisujemo,niti kakšne resnične učinke bodo imele pri nas. Že samo dejstvo, da jihprepisujemo od bogatih Zahodnih držav, služi prevladujočemu slojuvladnih tehnokratov kot garancija, da bodo institucionalne rešitve enakouspešne tudi pri nas.

Takšen pristop velja kritizirati iz treh glavnih razlogov: prvič, ker ne ob-staja avtomatizem pri učinkovanju institucionalnih rešitev; drugič, če biželeli doseči razvojno stopnjo bogatih Zahodnih držav, bi se morali razvi-jati hitreje od njih, sicer pristajamo na stalen zgodovinski zaostanek. Nele, da nam tuje institucionalne rešitve ne zagotavljajo avtomatično enakohitrega razvoja, ampak nam predvsem ne zagotavljajo hitrejšega razvoja,s čimer že od začetka pristajamo na podrejeno vlogo, v kateri kot učencisami nikoli ne bomo postali učitelji s svojo lastno izkušnjo in novo pri-dobljenim znanjem. Tretjič, kot že omenjeno, si lahko si predstavljamo ra-zočaranje vzhodnevropskih reformatorjev, ko bodo po napornih in dolgo-trajnih uvajanjih reform na koncu spoznali, da so bogate Zahodne državeobstoječo institucionalno ureditev že zavrgle in uvedle nove, bolj fleksi-bilne in potencialno bolj produktivne institucionalne rešitve.

Seveda nihče ne trdi, da se moramo vnaprej odreči vsem institucional-nim rešitvam, ki so nam na razpolago. Poudariti pa moram, da ni razlogaza idealiziranje obstoječih institucionalnih rešitev kot najboljših možnih,saj se s tem prekludira demokratični diskurz o bolj fleksibilnih alterna-tivnih rešitvah. Tudi obstoječe institucionalne rešitve je mogoče nadgra-diti ali kombinirati z alternativnimi in bolj fleksibilnimi. Pristajanje naobstoječi socialdemokratski kompromis polzavestno omejuje prostor zarazmišljanje o takšnih rešitvah. Dokler ostaja prostor za razmišljanjeomejen, se ne moremo ozirati po primerjalnih izkušnjah posameznihregij in posameznih družb, ki bi nam lahko ponudile povsem konkretnealternativne rešitve. Diskurz ostaja ujet v abstraktne špekulacije znotrajobstoječe institucionalne ureditve in ni sposoben niti prepoznavati, nitipriznavati alternativnih rešitev.


63 O logiki kolektivnega delovanja gl. Mancur Olson, THE LOGIC OF COLLECTIVE ACTION,Harvard 1965.

46

Vodilni ideologi znotraj obstoječega konteksta, kot so Rawls, Haber-mas in Dworkin, obstoječe institucionalne uredtive ne postavljajo podvprašaj, ampak se ukvarjajo z najboljšimi možnimi konkretnimi rešitva-mi znotraj obstoječega konteksta. Težnji, kot sta doseganje idealnediskurzivne ravni in (posledično) idealnih rezultatov na ravni konkretnihodločitev v sporih ter doseganje presečnih soglasij (»overlapping consen-sus«) med posameznimi interesnimi skupinami predpostavljata obstoječinstitucionalni okvir, zaradi česar njuni zagovorniki vnaprej pristajajo nadane institucionalne omejitve. Doseganje najboljših možnih rešitev videalni ali vsaj idealizirani podobi reflektira meje institucionalne uredi-tve, ničesar pa ne pove o možnih rešitvah v drugačnem institucionalnemkontekstu.64 Šibka točka takega pogleda je, da idealizirana podoba druž-be ne premore mehanizmov za svojo pretvorbo te podobe v vsakdanjoprakso dane družbe.

Če bi sodobni pravniki imeli sprejeli za nalogo prispevati k razširjene-mu razumevanju družbene realnosti,65 ne bi prispevali le k iskanjunajboljših možnih konkretnih rešitev znotraj danega institucionalnegaokvira, ampak bi prispevali k vzpostavljanju možnosti za preseganje ob-stoječih institucionalnih omejitev. V tem smislu bi lahko govorili o pro-gramu revidirane socialdemokracije66, kjer primarno vprašanje ne bi biloveč redistribucija družbenega bogastva, ampak produktivne investicije vjavnih in zasebnih podjetjih. To bi zahtevalo več ukvarjanja z načinom inorganizacijo proizvodnje, ki bi morala temeljiti na načelih fleksibilneproizvodnje in stalnih inovacij. Reorganiziran fiskalni program bi moraltemeljiti na vzpodbujanju varčevanja in investicij, namesto na onemogo-čanju oziroma zatiranju le-teh.

Institucionalna ureditev, ki bi omogočala fleksibilno proizvodnjomajhnih in srednjih podjetij ob tekmovalni kooperativnosti, bi moralazagotavljati dostop do novih tehnologij in financiranja proizvodnje obsočasni redistribuciji družbenega rizika, ki ga vsako produktivno investi-ranje vsebuje. Ob sočasni vezanosti širše skupnosti na fleksibilni načinproizvodnje bi ubežali masovni fordistični proizvodnji, utemeljeni na hie-rarhičnosti in rigidnosti. Fleksibilna proizvodnja, ki bi temeljila na prin-cipu stalne inovativnosti, bi omogočila postopno redefinaranje obstoječeinstitucionalne ureditve z uvajanjem novih rešitev, ki bi ustrezale nove-mu načinu proizvodnje. Velja dodati, da bi tudi pravna regulativa s stranizakonodajalca in s strani sodišč dobila nove dimenzije in novo vlogo terbi skušala odgovarjati na nove izzive.

PRVI DEL

64 Supra, op. 9, str. 177–178.65 Prim. id, str. 133: »In this view, the jurist should work as an enlarger of the collective

sense of reality and possiblity. He must imitate the artist who makes the familiarstrange, restoring to our understanding of our situation some of the lost and repres-sed sense of transformative opportunity«.

66 O programu revidirane socialdemokracije glej supra, op. 9, str. 34–36 in 135–148.

47

Za nov pristop k organizaciji proizvodnje in celotne skupnosti, vezanena novo organizacijo proizvodnje, bi morali vpeljati nov sistem pravic inpravnih upravičenj. Njihova naloga bi morala omogočiti posameznikomsveženj pravic in garancij, ki bi jim zagotavljal avtonomijo v odnosu dopolitičnih konfliktov, ki jih bolj fleksibilna institucionalna ureditev nuj-no vsebuje. Decentralizirana proizvodnja ob spremljajoči decentralizacijipolitične moči zahteva okrepitev institucionalne ureditve, ki pa je vendarpodvržena stalnemu revidiranju in nadgrajevanju. Komunitaristični pri-stop v liberalni verziji omogoča tako povečane zastavke v skupnih dobri-nah kot tudi nadaljnjo emancipacijo posameznih članov iste skupnosti.

Nič od tega se seveda ne more zgoditi, dokler vztrajamo pri obstoječirigidni institucionalni ureditvi in dokler nismo pripravljeni na kolektivniproces učenja, usmerjenega v iskanje alternativnih rešitev. Z odrekanjemsmo posledično toliko bolj prisiljeni legitimirati obstoječo institucionalnoureditev. Revidiran program socialdemokracije namesto da bi težil k legi-timiranju obstoječe, narekuje demokratično eksperimentiranje ob politič-ni mobilizaciji večinskega prebivalstva. Ta visokoenergetski pristop kreformiranju obstoječe institucionalne ureditve meri na dva ključna cilja:na materialni razvoj skupnosti in individualno emancipacijo. Namestovzdrževanja obstoječe institucionalne ureditve se sodoben pravnik posta-vi v vlogo tehničnega asistenta67 aktivnemu državljanu pri realizaciji nje-govih političnih in ekonomskih zamisli.

Ko govorimo o mladem pravniku na periferiji bogatega Zahodnegasveta, lahko rečemo, da bi moralo zanj v kontekstu revidirane socialde-mokracije veljati načelo dvojnega napora: najprej bi moral potrpežljivo inekstenzivno študirati konkretne institucionalne rešitve bogatega Zahod-nega sveta in resnične učinke teh rešitev na konkretne družbe in natorazmišljati o lastnih institucionalnih rešitvah za državo v tranziciji, kiskuša ujeti razviti prvi svet. Če bi razviti prvi svet v resnici hoteli ujeti, bise morali razvijati hitreje od njih, tega pa ni mogoče doseči zgolj s prepi-sovanjem njihovih institucionalnih rešitev. Morali bi se torej bolj zanestina lasten visokoenergetski reformistični pristop ob sočasnem aktiviranjuproduktivnih in kreativnih sil v družbi ter transformacijsko naravnanivladi, ki je prav zaradi hitrejšega razvoja pripravljena na bolj inovativneinstitucionalne rešitve. Čeprav bi vodila družbeno in ekonomsko trans-formacijo vlada, bi prihajala prihaja večina iniciativ in zamisli za trans-formacijo od »spodaj«, s strani politično organizirane civilne družbe, karje v skladu z načelom ustavnega dualizma, o čemer bo govora kasneje.


67 O transformaciji pravnika iz pooblaščenega interpreta obstoječih pravnih norm vtehničnega asistenta državljanu gl. supra, op. 9, str. 108–113

48

METODOLOŠKI PRISTOP K RAZPRAVI

Avtonomna metoda pravniškega mišljenja v širšem družbenem kontekstu

V razdelku o pravni metodologiji se bom ukvarjal z dvema vprašanjema.Najprej z vprašanjem, kdo bi naj postal odločilni nosilec – agent – zatransformiranje modernih družb, in nato s tem povezanim vprašanjem, vkoliki meri pravna ideologija oziroma prevladujoči stil pravnega raciona-liziranja preprečuje resnično ekonomsko in nadaljnjo demokratičnotransformacijo.

Glavni problem, na katerega so naletele moderne družbe, lahko pred-stavim v dveh točkah: prvič postajajo vlade vse bolj zavezane posegati natista področja v družbi, za katera je v času tradicionalnega pravniškegapojmovanja veljalo, da so prepuščena zasebnemu delovanju državljanov;drugič pa so postali primeri, ki jih mora vlada reševati, tako kompleksniin imajo toliko odvisnih spremenljivk, da zanje ni mogoče neposrednouporabiti splošnih pravnih pravil.68

Dilema, pred katero so se znašli sodobni pravniki, je torej naslednja: –ali vztrajajo pri avtonomnem pravniškem mišljenju, ki predpostavlja ne-posredno deduciranje abstraktnih pravnih pravil na konkretne primereneodvisno od resničnih družbenih okoliščin, političnih tendenc in intere-sov posameznih bolj ali manj privilegiranih družbenih skupin, s čimertvegajo, da družbenih konfliktov zaradi njihove kompleksnosti ne razre-šujejo več zadovoljivo; – ali pa tvegajo, da ob prakticiranju avtonomnemetode pravniškega mišljenja jemljejo v poštev tudi institucionalno/poli-tično naravo družbenih konfliktov in arbitrirajo v omenjenih sporih terpri tem priznavajo namenske razlage, ki so usmerjene v zasledovanjedoločenih političnih in interesnih ciljev konkretne družbe.

Za preskok v politično pogojeno razreševanje sporov, ki vsaj v začetkuenakopravno upošteva različne interese posameznih družbenih skupin,je nujno spoznanje, da pravno odločanje znotraj posameznih institucio-nalnih ureditev nikoli ne more ostati objektivno in nevtralno, saj že saminstitucionalni okvir ni nevtralen, objektiven in apolitičen, ampak je ved-no rezultat določenih političnih izbir. Arbitriranje v sporih, ki se nanaša-jo na redistribucijo družbenega bogastva, ali odločanja o zahtevah, kiizhajajo iz načel sodobne države blaginje in ustavnih zahtev, kakršno jena primer načelo pridobljenih pravic ali prepoved retroaktivnega poslab-šanja obstoječega stanja, je vedno tudi politično pogojeno. Te odločitveizhajajo iz določenih političnih ideologij, v zadnjem stoletju predvsem izliberalno demokratske ideologije ali pa iz socialno demokratske ideologi-je, ki večinoma nastopa kot korektiv prvi ideologiji.

PRVI DEL

68 Roberto M. Unger, LAW IN MODERN SOCIETY, New York 1976, str. 192–194.

49

Med vodilnimi sodobnimi pravnimi teoretiki ni nobenega dvoma otem, da so zakoni, ki nastajajo v parlamentih modernih demokratičnihdržav, rezultat političnih pogajanj in odločitev. Do glavnih razhajanj medteoretiki, ki zagovarjajo situacijo status-quo, med pripadniki prevladujo-čega stila pravnega racionaliziranja, in tistimi, ki zagovarjajo transforma-cijo obstoječih institucionalnih rešitev, prihaja pri nadaljnji implementa-ciji zakonskih odločitev v praksi. Medtem ko pripadniki prevladujočegastila pravnega racionaliziranja menijo, da je uporaba zakonskih rešitev vpraksi stvar nevtralne in objektivne pravne tehnike, menijo zastopnikialternativnih pluralizmov, da ima zaradi političnega karakterja zakon-skih rešitev tudi njihova praktična implementacija v konkretnih primerihpolitične nasledke. Razlika med privrženci pravnega racionaliziranja inzagovorniki alternativnih pluralizmov deluje navzven kot razlika medprvimi, ki menijo, da je mogoče vzdrževati pravni sistem neodvisno odpolitičnih konfliktov v družbi, in slednjimi, ki so prepričani, da takšnodelovanje potiska pravnike v vlogo apologetov obstoječega političnegasistema in jih zaposluje v vlogi birokratskih uslužbencev vlade.

Konflikt, ki se navzven kaže kot konflikt v odnosu prava do politike,pa ima v resnici globlje ideološke premise. Od razrešitve tega konfliktabo odvisna tudi vloga pravnikov v prihodnje – vloga, ki jo sam pogojnoimenujem vloga pravnikov pri institucionalni transformaciji modernihdružb. Argument, ki ga želim predstaviti, govori v prid temu, da neobstoji ena sama dana, moralno nevtralna, objektivna in apolitična insti-tucionalna struktura, ki bi jo morali avtomatično in vnaprej sprejemati.Šele ko smo se sposobni osvoboditi lažne nujnosti dane institucionalnestrukture pod vplivom historičnega determinizma, lahko spoznamo, daobstaja množica različnih institucionalnih rešitev, ki dajejo v praksi raz-lične rezultate. Če nismo pripravljeni na institucionalne spremembe, topomeni, da vzdržujemo obstoječo institucionalno ureditev, oziroma vzdr-žujemo obstoječo distribucijo privilegijev, imunitet in izključevalnih pra-vic. Vzdrževanje obstoječe distribuiranosti privilegijev brez možnosti zanjihovo redistribucijo pa je že samo po sebi nepravično in z vidikamodernih demokratičnih zahtev nesprejemljivo. Lastninska pravica, naprimer, v tržni ekonomiji ne pomeni ničesar drugega kot zagotavljanjevnaprejšnje prednosti v naslednjem krogu blagovne izmenjave. Privilegi-ji, pridobljeni v preteklosti, zagotavljajo absolutno diskrecijsko pravico vvseh naslednjih izmenjavah, kar zaradi toge narave izključevalnih praviconemogoča bodoči razvoj.

Reificiranje obstoječe institucionalne ureditve kot najboljše možnepomeni, vnaprejšnje odrekaanje možnosti za bodoči razvoj, ki bi temeljilna začasnem karakterju prejšnjih absolutnih pravic in na ustvarjanjusvežnjev posameznih upravičenj na mestu prejšnjih enotnih pravic. Pove-ličevanje in reificiranje obstoječe institucionalne ureditve vodi v prizade-vanje za legitimiranje obstoječega stanja, ki postopoma doseže metafizič-ne razsežnosti v obliki zagovarjanja naravnopravnih pravic, večinoma


50

božanskega izvora, izjemoma tudi pravic po rojstvu in podobno. Ob tehprizadevanjih se pripadniki dominantnega stila pravnega racionaliziranjapostopoma vživijo v vlogo nadomestnih duhovnikov, beati possidentes,katerih glavna naloga je mistificirati resnična družbena razmerja. Vsakainterpretacija realnih družbenih razmerij predstavlja tudi kriterije za nji-hovo ovrednotenje. Metode ni mogoče ločiti od interpretacije. Kako bisicer sploh bilo mogoče karkoli spoznati in utemeljiti v družboslovju,ločenem od naravoslovnih naravnih in logičnih spoznanj? Argument lah-ko tudi obrnemo in se vprašamo: kako bi sicer sploh bilo mogoče ustva-riti nove teorije ter se opremiti za enaindvajseto stoletje namesto zgoljreciklirati idej klasičnih socialnih teoretikov devetnjastega stoletja inkončno, od kod so črpali socialni teoretiki devetnajstega stoletja podlagoza svoje ideje? V družboslovju delamo s konceptualnim aparatom ininstrumentarijam, ki ga imamo in od tod poskušamo napraviti koraknaprej.

Za razliko od pripadnikov dominantnega stila pravnega racionalizira-nja zagovorniki alternativnih pluralizmov poudarjajo, da ne obstaja ensam zaprt seznam institucionalnih rešitev, ampak odprt seznam različ-nih institucionalnih možnosti, ki bi lahko v praksi dajale različne rezulta-te. Uvajanje novih institucionalnih rešitev ima za cilj zmanjševanje neu-pravičenih družbenih razlik in neprehodnosti v preteklosti pridobljenihprivilegijev ter ojačati ekonomski in demokratični razvoj.

Zagovorniki alternativnih pluralizmov ne gledajo na obstoječo institu-cionalno ureditev kot na »razodetje« skritega plana narave, do katereganas je pripeljal absolutni zgodovinski um skozi deterministični zgodovin-ski razvoj. Raje poudarjajo kontingentni karakter obstoječih institucio-nalnih rešitev, ki odsevajo predvsem ad hoc kompromise vladajočih elitin ne utelešenje zgodovinskega objektivnega duha, pred katerim ostaja-mo posamezniki nemočni, brez možnosti za lastne kreativne ideje inzamisli. Prav osvoboditev od lažne nujnosti, sprejemati obstoječo institu-cionalno ureditev kot edino možno, dano po naravnopravnih zakonito-stih in po sebi najboljšo možno, je največji dosežek zagovornikov alter-nativnih pluralizmov, ki nas opogumlja, da vsaj razmišljamo o bolj krea-tivnih alternativnih rešitvah. Tovrstno razmišljanje o alternativnih plura-lizmih je pomembno iz treh razlogov. Najprej, ker ponuja konceptualniaparat za bodoči institucionalni razvoj, ki ga poskuša neoliberalni pro-jekt skupaj z dominantnim stilom pravnega racionaliziranja tako učinko-vito onemogočiti. Pri tem se zagovorniki alternativnih pluralizmov zave-dajo, da je končni rezultat vedno drugačen od tistega, predvidenega nazačetku, saj je v samem reformskem procesu vsebovana zahteva po ko-lektivnem učenju in okrepljenem demokratičnem diskurzu.69 Nadalje

PRVI DEL

69 Do izraza torej pride Deweyevo geslo »learning by doing«, ki so ga vzhodnevropskipsevdoreformatorji pretvorili v geslo »doing without learning«, ker že posedujejovse potrebno znanje, zapisano v institucionalnih rešitvah in učbenikih bogatih Za-

51

nam konceptualni aparat alternativnih pluralizmov omogoča prepozna-vati institucionalne inovacije v posameznih regijah po svetu in proučeva-ti njihove učinke na ekonomski in demokratični razvoj teh regij za razli-ko od na primer tehnokratov Svetovne banke, pripravljenih zanemaritivse inovacije, ki se ne skladajo z njihovimi neoklasičnimi pogledi nazaprto listo institucionalnih rešitev, in zanikati bogato množico bolj flek-sibilnih institucionalnih rešitev. Končno je potencialni domet alternativ-nih pluralizmov transformacija nas samih kot posameznikov, ki smo pri-pravljeni na osebnostni razvoj v skladu s principi liberalne psihologije,razbremenjene obstoječih institucionalnih omejitev.

Vpeljava kontingentnosti70 predstavlja enega največjih dosežkov napodročju družboslovja v zadnjih desetletjih. Dotedanji prevladujočipogled na sistem naravnih zakonitosti in tradicionalnih vzročnih zvez jeobvladoval večji del družboslovnih znanosti. Prvi prelom s tradicional-nim, logičnim in nujnim zgodovinskim razvojem družb so opravili Marx,Nietzsche in Freud, ko so vsak na svojem področju pokazali, da je mogo-če postaviti pod vprašaj legitimnost obstoječih institucionalnih strukturin njihovih razmerij do posameznikov, ter pokazali, da je mogoče izdelatitudi alternativne teorije ter z njihovo pomočjo, predvsem pa z bolj domi-selnim in kreativnim pristopom, redefinirati in na novo osmisliti obstoje-če institucionalne strukture.

Sama teorija kontingentnosti ne zatrjuje ničesar drugega kot to, da ninobenega globljega razloga za to, da so stvari takšne, kot so, in ne dru-gačne. Kontingentnost razmerij okrog sebe začne prvič spoznavati innanjo pristajati že otrok v fazi odraščanja, ko se začnejo zanj stvari spre-minjati v odnosu do bližnje okolice in do skupnosti. Namesto naporov,usmerjenih v deskriptivno pojasnjevanje zgodovinskega razvoja, ki dobi-va postopoma vse manj kontingentni in vse bolj nujni, logični karakterobjektivnih zgodovinskih zakonitosti, se zagovorniki alternativnih plura-lizmov preko proučevanja historičnih partikularizmov raje ukvarjajo sprikazovanjem alternativnih možnosti, ki jih množica različnih zgodo-vinskih izkušenj in lastna pripravljenost na aktivno redefiniranje obstoje-čih togih struktur ponujata konkretnim družbam v danih zgodovinskihokoliščinah.

Za primer nerazumevanja kontingentnega karakterja institucionalnihrešitev nam lahko služijo reformski poskusi po Vzhodni Evropi, ki so biliizvedeni v skladu z zahtevami neoliberalnega projekta. Verjetno (gledano


hodnih držav. O problemu kolektivnih akcij, John Dewey, THE PUBLIC AND ITS PROB-LEMS, Swallow Press 1927, str. 143–184.

70 Richard Rorty se preko branja drugih filozofov postopoma odreče problematiki re-prezentiranja in celotni teoriji resnice kot korespondence: od del PHILOSOPHY ANDTHE MIRROR OF NATURE (Princeton 1980), preko filozofskih esejev do CONTINGENCY,IRONY, AND SOLIDARITY (Cambridge 1989). Podobno kot vpelje Rorty teorijo kontin-gentnosti v filozofijo, vpelje Unger anti-necesitarni pogled na ekonomsko in politič-no delovanje modernih družb v FALSE NECESSITY (Cambridge 1987).

52

primerjalno) v tem zgodovinskem obdobju ni prav veliko narodov, ki bibolje kot vzhodnoevropski narodi razumeli, kakšna tveganja in razočara-nja prinašajo s seboj institucionalne spremembe, še posebej, če so odzačetka prežete z velikimi upi in pričakovanji. Reformski neuspehi, ki jihlahko vedno znova zaznamo ob vsakem naslednjem poskusu reformira-nja nacionalnega gospodarstva in družbe vse od sredine šestdesetih let,so ustvarili reformski kompleks pri kar nekaj generacijah reformatorjevod tega obdobja naprej. V spremljajočih obdobjih bolj liberalno ali boljavtoritarno naravnanih vlad teh reform večinoma niso pretirano podpira-li niti se niso zanje pretirano trudili. Zato se je z vsakim naslednjimreformskim poskusom med večinskim prebivalstvom krepilo prepriča-nje, da se v resnici ne da nič narediti in da institucionalne spremembe ni-majo večjih učinkov na resnično delovanje družbe. Po koncu avtoritarnihnihanj v družbi so vzhodnoevropski reformatorji v časovni, ekonomskiin politični stiski nekritično sprejeli neoliberalni projekt in spregledali,da tudi ob morebitnem bolj uspešnem uvajanju institucionalnih spre-memb ne obstaja avtomatizem, ki bi že vnaprej in nujno zagotavljal ena-ke ali podobne rezultate.

Vzhodnoevropski reformatorji so spregledali naslednjo posledico kon-tingentnih institucionalnih rešitev: avtomatična in vnaprejšnja zagotovilaza uspeh reform ne obstajajo. Iz lažne samozavesti, ki je bolj posledicadotedanjega obupa zaradi ponavljajočih se reformskih neuspehov, so za-čeli razglašati uspeh reform že ob sami uvedbi reform, ne da bi počakalina praktične rezultate.71 Spregledali so kontingentni karakter institucio-nalnih reform in se odrekli stalnemu proučevanju resničnih učinkovreform na konkretne družbe, kakor tudi potrpežljivemu proučevanjulogike uvajanja reform in njihovega praktičnega uresničevanja v posa-meznih reformsko uspešnih državah po svetu. Raje so razglašali uspehetam, kjer jih ni bilo, in postopoma celo sami začeli verjeti, da so uspešni.Dlje kot bo trajala iluzija o uspešnosti reform, teže bo začeti z resničnimidemokratičnimi reformami v Vzhodni Evropi, medtem ko prolongiranitragediji narodov Vzhodne in Srednje Evrope ni videti konca.

Teorijo kontingentosti velja torej razumeti predvsem kot zavračanjeteorij globokih struktur, kolikor nas te poskušajo prepričati o univerzal-nih, od zgodovinskega konteksta neodvisnih zakonitostih, ki vnaprej innujno determinirajo delovanje konkretne skupnosti. Takrat ko teorijam,ki se opirajo na univerzalno veljavne globinske strukture determinirane-ga družbenega razvoja, uspe prikazati posamezne objektivne zakonitosti,jim to uspe za visoko ceno. Teorije globinskih struktur so za prikaz uni-verzalnih zakonitosti prisiljene zanemarjati vsa tista dejstva v posamič-nih primerih, ki se ne ujemajo z vnaprej pričakovanimi zahtevami, s

PRVI DEL

71 Po šestih letih uvajanja reform celo v poročilu Svetovne banke priznavajo, da so po-samezne države, zlasti Kitajska, dosegle »določene« uspehe, ne da bi sledile neolibe-ralnemu projektu. WORLD BANK REPORT 1996, From Plan to Market, Oxford, str.19–20.

53

čimer izgubljajo pri razlagalni vrednosti. Zaradi vnaprejšnjih omejitev seodrekajo tudi prepoznavanju in razumevanju vseh tistih diverzificiranihoblik, ki se ne ujemajo z vnaprejšnjimi pričakovanji oziroma znanstvenorigoroznimi zahtevami. Hermenevtični princip v družboslovju siromašidomišljijo in posledično omejuje domet teoretičnega delovanja.72

Kritika teorij globokih struktur kot teorij, ki vztrajajo na univerzalnihpremisah zunaj določenega časovnega in institucionalnega okvira in seraje osredotočajo na parcialna vprašanja znotraj danega institucionalne-ga okvira kot seštevka možnosti in omejitev, kar počno na primer anali-tična filozofija,73 sodobno zgodovinopisje, ki ni obremenjeno z mitološ-kimi opisovanji nujnega logičnega razvoja,74 ter posamezne šole prava,75

ekonomije,76 politologije in psihologije,77 je usmerjena tudi na marksi-zem kot še eno teorijo pod vplivom determinističnih globokih struktur,ki je ostala na deskriptivni ravni istočasno preveč abstraktna in prevečkonkretna, da bi lahko postala normativna.

Marxova kritika kapitalizma ostaja preveč abstraktna, kolikor kapitali-zem jemlje kot enoten pojem, ki kot celota vsebuje eno samo obliko proi-zvodnje in proizvodnih razmerij. Marxov opis zgodovinskega nastankakapitalizma, kakor opis proizvodnih razmerij, ki jih zaznamuje prisvaja-nje tujega presežnega dela, je težko umestiti v določen zgodovinski inpolitični kontekst. Za mnoge od družb, na katere se nanašajo opisi kapi-talističnih proizvodnjih razmerij celo v severnoatlantskem predelu,vemo, da niso bile industrializirane. Podrobnejši pregled pokaže, da serazlične družbe niso industrializirale po enakih vzorcih in na podlagienakih institucionalnih rešitev. Za Nemčijo, na primer, je poznano, da se


72 O kritiki globinskih struktur gl. Roberto M. Unger, SOCIAL THEORY: ITS SITUATIONAND ITS TASK, Cambridge 1987, str. 92–93. O dvojnem hermenevtičnem krogu v so-ciologiji pravi Giddens: »Toda sociologija se, drugače kakor naravoslovna znanost,ukvarja s predinpretiranim svetom, kjer sta prav ustvarjanje in reproduciranje po-menskih okvirov pogoj za tisto, kar si prizadeva analizirati, namreč človeško družbe-no ravnanje.« Anthony Giddens, NOVA PRAVILA SOCIOLOŠKE METODE, Ljubljana 1989,str. 181–182. O dvojnem hermenevtičnem krogu v družboslovju prav ob teh Gid-densovih opažanjih gl. tudi Richard Rorty, OBJECTIVITY, RELATIVISM, AND TRUTH, Cam-bridge 1991, v eseju Inquiry as Recontextualization, str. 97.

73 Willard van Orman Quine, Two Dogmas of Empiricism v FROM A LOGICAL POINT OFVIEW (Second Edition, Revisited), Harvard 1994, str. 20–46: »The totality of our so-called knowledge of beliefs, from the most casual matters of geography and historyto the profoundest laws of atoms physics or even of pure mathematics and logics, isa man-made fabric which impinges on experience only along the edges.«

74 Perry Anderson, RODOVNIKI ABSOLUTISTIČNE DRŽAVE, Ljubljana 1992. O novi metodizgodovinopisja str. 15–44.

75 Robero Unger, WHAT SHOULD LEGAL ANALYSIS BECOME?, supra op. 9; Cass R. Sun-stein, LEGAL REASONING AND POLITICAL CONFLICT, Oxford 1996, Duncan Kennedy,THE CRITIQUE OF ADJUDICATION, (v objavi), Günther Teubner (ur.), DILEMMAS OF LAWIN THE WELFARE STATE, De Greuyter,1985.

76 Piore in Sabel, supra op. 48.77 Howard Gardner, CREATING MINDS, Basic Books 1993.

54

je ekonomija razvijala na podlagi partnerskega razmerja med državnimkapitalom in kapitalsko intenzivnim delom gospodarstva, kar je povsemv nasprotju s »temeljnimi pravili kapitalističnega razvoja«, ki so se obli-kovala v procesu industrializacije v Angliji, katere glavna značilnost jenevmeševanje vlade v ekonomske aktivnosti.78

Če poskušamo kapitalistična proizvodna razmerja opisati v najširšihše razumljivih abstraktnih kategorijah, potem so te kategorije uporabnetudi za druge družbe, ki so razvile podoben način proizvodnje, kot naprimer Kitajska v času dinastije Sung (960–1279), ko je cvetela trgovina zrazličnimi dobrinami (hrana, tekstil, tudi luksuzni predmeti) in so velikamesta predstavljala velike konglomerate za proizvodnjo, pri čemer je bilastopnja tehničnega napredka za nekaj stoletij pred tistim v tedanji Za-hodni Evropi. Med drugim so producirali velike količine železa. Severnadinastija Sung je leta 1078 sproducirala preko stotisoč ton železa oziromapolovica več kot Anglija sedemsto let kasneje. Lastniška razmerja drob-nih posestnikov in pol-odvisne delovne sile so predstavljala kompleksnomrežo družbenih razmerij, ki so temeljila na denarno-davčnem sistemu.Kitajska ni poznala fevdalnih razmerij v zahodnem smislu vezanostikmeta na zemljo, kmet je lahko po dosegljivih cenah zemljo tudi odkupiloziroma z njo trgoval, medtem pa so mestne koncentracija prebivalstva vobdobju južne dinastije Sung v mestu Hangzhou preko milijona prebival-cev. Fairbank primerja obdobje Sung z obdobjem italijanske renesansedve stoletji kasneje.79 Poleg ekonomskega razcveta lahko sledimo razcve-tu novih metod oborožitve in vojskovanja, nautične tehnologije, razveja-nega sistema šolstva z vstopom v državne službe na podlagi sprejemnihizpitov ter razvoju neokonfucijanske kozmologije s poudarkom na moral-nem razvoju državnih uslužbencev, toda nikoli niso ustvarili profesional-nega vojaškega aparata80

Če želimo vztrajati v najbolj abstraktnih kategorijah za opisovanjekapitalističnih razmerij, tvegamo, da nam ne uspe zajeti tistega, kar biradi v resnici opisali. Na konkretni ravni Marxovi opisi kapitalističneganačina razvoja in zgodovinskih razlogov za njegov nastanek ne pojasnju-jejo, zakaj so se posamezne države Zahodne Evrope razvijale tako različ-no in ob različnih institucionalnih rešitvah. Kapitalistični razvoj Nemčijeni upošteval zakonitosti, ki so veljale za prej industrializirano Anglijo,

PRVI DEL

78 Razvoj relativno zaostalih industrijskih držav v primerjavi z Anglijo opisuje Alexan-der Gerschenkron, supra op. 18, str. 5–71.

79 Eden vodilnih Zahodnih strokovnjakov za zgodovino Kitajske, John K. Fairbank, oprimerjavi obdobja Sung z italijansko renesano v tehnološkem, produkcijskem induhovnem smislu. Pomembno vlogo za razcvet pripisuje Fairbank rasti prebivalstva,ki je pripeljalo do nastanka mestnega življenja, transportnih povezave med mesti inmesti ter zaledjem in šolstvom kot ključem za tehnološki razvoj, na čelu s tiskanoknjigo. John K. Fairbank, CHINA, A New History, Harvard 1994 (prva izdaja 1992),str. 88–107.

80 Id.

55

Francija je z vzdrževanjem strukture drobnih kmetijskih posestev doživ-ljala primerjalno počasnejši razvoj kot Anglija, Nizozemski so odločilnopomagale k ekonomskemu uspehu kmetijske posesti v velikosti posa-meznih družin.81

Vztrajno iskanje globlje skritih univerzalnih zakonitosti, ki nam vednoznova uidejo in nam nezadovoljivo skušajo pojasnjevati obstoječe stanje,morda kaže na to, da takšnih globoko vkoreninjenih zakonitosti objek-tivnega zgodovinskega razvoja ni. Z iskanjem globoko vkoreninjenih teo-rij tvegamo nezadovoljivo pojasnjevanje konkretnih družbenih razmerijin obenem zanemarjanje množice konkretnih institucionalnih rešitevposameznih družb, ki na alternativen – in univerzalen – način urejajomnoštvo družbenih razmerij. Z odpovedjo bolj imaginativnemu pogleduna institucionalna razmerja, ki obvladujejo konkretno družbo in ki pred-stavljajo drugobit nas samih, pristajamo na vztrajno zmanjševanje razli-ke med preskriptivnim in deskriptivnim na škodo prvega. Teorije globo-kih struktur reducirajo normativno na omejene opise dejanskosti.82

Zamenjava končnega vzroka s tvornim vzrokom omejuje teoretični po-gled na dejanski razvoj konkretnih družb in ga prekludira. Prav zato jetoliko pomembneje okrepiti teoretska razpravljanja s konceptom alterna-tivnih pluralizmov in na ta način obogatiti omejeni diskurz ter odpretimožnost za večjo kreativnost in domišljijo pri opisovanju posameznih in-stitucionalnih rešitev. Osvoboditev od interpretacije zgodovine kot nizalogičnih in nujnih dogodkov, skozi katere se razkriva objektivni duh, kiga obsega spekulativni zgodovinski um, omogoča razumevanje posamez-nih institucionalnih rešitev in njihovih praktičnih učinkov v konkretnihdružbenih razmerjih. Minervina sova vzleti šele ob zori – in ne prej.

Kritika Marxove interpretacije zgodovine in kapitalističnih razmerijkot poskus ustvariti globoko teorijo za ceno zanemarjanja množice alter-nativnih rešitev in na podlagi dogmatske kavzalnosti med posameznimiakterji (v različnih družbenih formacijah v posameznih zgodovinskihobdobjih), je predstavljena predvsem zaradi velikega vpliva, ki ga kotteorija globokih struktur še vedno ima med evropskimi intelektualci raz-ličnih šol. Za evropske intelektualce se zgodovina še vedno odvija po lo-gičnih sekvencah, ki sledijo objektivnim zgodovinskim zakonitostim. Ševedno ni prodrlo spoznanje, da so družbena razmerja rezultat konkret-nih institucionalnih rešitev oziroma odločitev, ki bi lahko bile v vsakem


81 Supra op. 18.82 Kritika globokih struktur in posebej Marxove razlage objektivnih zgodovinskih za-

konitosti v Roberto M. Unger, SOCIAL THEORY: ITS SITUATION AND ITS TASK, Cambrid-ge 1987, str. 96–120. O ekonomskem razvoju posameznih Zahodnih evropskih dr-žav v Alexander Gerschenkron, supra 18. Kritika Marxovih historičnih spisov vPerry Anderson, RODOVNIKI ABSOLUTISTIČNE DRŽAVE, Ljubljana 1989, zlasti str.520–532. Gl. tudi Jon Elster, MAKING SENSE OF MARX, Cambridge 1985 (ponatis1991), str. 300–317. O ekonomski in politični ureditvi v času dinastije Sung gl. Ro-berto M. Unger, PLASTICITY INTO POWER, Cambridge 1987, str. 51–52 in Perry Ander-son, supra op. 74, str. 565–570.

56

trenutku tudi drugačne. V nihanju med kontingentnostjo in nujnostjozgodovinskega razvoja in posameznih institucionalnih rešitev se evrop-ski intelektualci brez večjih pomislekov še vedno postavljajo na strannujnosti, na stran, ki govori objektivno resnico, neodvisno od kontin-gentnih okoliščin, v katerih se odvija vsakodnevno življenje konkretnedružbe. Družbeno življenje sprejemajo kot dano, kot nekaj, kar izvira izobjektivnih zgodovinskih razlogov, in ne kot nekaj, kar je rezultat ad hockompromisov vladajočih političnih elit. V trenutku, ko razglasimo obsto-ječe stanje kot logično in nujno, je nadaljnji diskurz prekludiran, tolikobolj, če ga za takšno razglasijo vodilni teoretiki, ki so po poglobljenemproučevanju objektivnega zgodovinskega duha prišli do spoznanja, da seje naselil v njihovi institucionalni ureditvi.

Neoliberalni projekt izhajajoč iz podobnih premis nujnega zgodovin-skega razvoja, ki vsebuje določene nepresegljive univerzalne zakonitosti,je v vzhodnoevropskih reformatorjih našel dobrega partnerja iz ideološ-kih razlogov. Ker neoliberalni projekt zagovarja postopnost razvojnih faz,ki so nujne in jih ni mogoče preskakovati, in zagotavlja, da bodo imeleposamezne institucionalne rešitve avtomatično tudi predvidene/predpi-sane učinke, se zdi toliko bolj sprejemljiv za vzhodnoevropske reforma-torje, navajene delati po vnaprej natanko predpisanih zahtevah, ujetih vpremise logičnega zgodovinskega razvoja. Poudarjanje zaprtih institucio-nalnih možnosti, kjer ni tretje izbire med kapitalizmom in socializmom,tržno ekonomijo in planskim gospodarstvom, državno in privatno lastni-no, daje vzhodnoevropskim reformatorjem dodatno zagotovilo, da delajopravilno. Ujetost v naštete binarne opozicije prekludira spoznanje o kon-tingentnem karakterju zgoraj naštetih konceptov. Slabo informiranireformatorji še naprej verjamejo, da obstaja homogen, jasno definirankoncept kapitalizma, ki ga je potrebno le »uvesti« v vzhodnoevropskedružbe. Redno so pripravljeni spregledovati, da ne obstaja en sam pri-mer »kapitalizma« ali »tržne ekonomije« in da omenjena koncepta pred-postavljata množico različnih institucionalnih rešitev. To dokazujejo tudispregledani primeri tistih držav, ki so se razvijale uspešno, ne da bi prinjih upoštevali predloge neoliberalnega projekta, oziroma so delali »na-pačno« glede na omenjene zahteve. Primeri Japonske, Tajvana, JužneKoreje itd. to dokazujejo, vendar jih vzhodnoevropski reformatorji polza-vestno odklanjajo. Argument pomanjkanja demokratičnosti omenjenihdržav v času transformacije je upravičen in ga moramo kritizirati,83 todaiz tega se velja naučiti tudi, da vlade v času reform redno spregledujejoiniciativo, ki prihaja od spodaj s strani civilne družbe.

Eden od konceptov, ki ga vzhodnoevropski reformatorji sprejemajonekritično, je koncept samouravnavajočega, samozadostnega trga, nakaterega vlada ne sme posegati. Vsak vladni poseg na trg veljapo prevla-

PRVI DEL

83 Primerjalna študija o povezanosti gospodarskega in demokratičnega razvoja v Die-trich Rueschemeyer, Evelyne Huber Stephens & John D. Stephens, CAPITALIST DEVE-LOPMENT & DEMOCRACY, zlasti str. 79–154.

57

dujoči ideologiji vzhodnoevropskih reformatorjev za ustvarjanje tržnihneravnovesij, ki naj bi jih povzročali takšni vladni posegi. Toda boljtemeljito proučevanje ekonomske zgodovine bi pokazalo, da ne obstajajoneregulirane tržne ekonomije, ekonomije torej, ki bi uspevale brez vlad-nih regulacij in institucionalnih omejitev. Karl Polany, eden od velikihekonomskih zgodovinarjev, ugotavlja, da je celo kapitaliste same potreb-no zaščititi pred možnimi destruktivnimi učinki kapitalizma, če ustvari-mo kvazi-darvinistični trg po načelu, da najmočnejši preživijo.84 Regula-cija dela ter menjave s tujimi trgi, trgovanje z zemljo, posegi vlade za zaš-čito domače ekonomije v ekonomsko slabih časih so ekstenzivni primeri,ki razblinjajo mit o nevtralnem in objektivno delujočem trgu. Polany po-jasnjuje, da v laissez-faire ekonomiji ni ničesar naravnega, saj je bila idejarealizirana s strani države.85 Pot do svobodnega trga je vodila prekoenormnega, s strani centralne vlade vodenega intervencionizma.86

Skromna informiranost vzhodnoevropskih reformatorjev je povezanas pristajanjem na globinske strukture povezan z marksističnim determi-nističnim pogledom na zgodovinski razvoj po fazah, zaradi katerih se niveč potrebno ukvarjati z množico mehanizmov, ki v resnici uravnavajotrg. Naiven pogled na trg kot samouravnalni mehanizem, ki sam po sebipredstavlja objektivni kriterij, omogoča nadaljnje propadanje nacional-nih ekonomij, hkrati pa daje vladnim reformatorjem močan argument,da ni njihova naloga posegati v tržna dogajanja, saj trg deluje najboljebrez vladnih intervencij. Plaz stečajev služi vladnim reformatorjem pred-vsem kot dokaz, da trg deluje, armada brezposelnih pa kot dokaz, da sepočasi približujemo normalni zahodnoevropski stopnji brezposelnosti,kot da bi bila to posebna vrednota in kriterij za vstop v evropske integra-cije. Nereguliranost trga pospešeno vodi v dualistično gospodarstvo, pokaterem se napredni del gospodarstva samostojno in neodvisno od vladepovezuje s svetovno ekonomijo, medtem ko preostali del gospodarstva(pretežno delovno intenziven) ostaja nemočen brez vladnega posredova-nja in brez možnosti za razvoj.

Neoliberalna ideologija je poleg vladnih reformatorjev našla zaveznikatudi v dominantnem stilu pravnega racionaliziranja, ki izhaja iz enakegastališča, da obstaja en sam »naravni« institucionalni okvir kot rezultat lo-gičnega zgodovinskega razvoja, na področju prava predvsem kot rezultatkodifikacij devetnajstega stoletja. Tradicionalna pravna misel je v tem ob-dobju izdelala kanon pravnega mišljenja in zagotovila avtonomen prostorza delovanje pravnikov, ki je neodvisen od konkretnih družbenih razmer.


84 Karl Polany, THE GREAT TRANSFORMATION, Boston 1944 (paperback 1957): »Even capi-talist business itself had to be sheltered from the unrestricted working of the marketcapitalism.« Str. 192.

85 »While laissez-faire economy was a product of deliberate state action, subsequent re-strictions on laissez-faire started in a spontaneous way. Laissez-faire was planned,planning was not.« Id, str. 141.

86 Id, str. 140.

58

Nastanek liberalne države in razvoj vladavine prava

Nastanek modernih evropskih držav je povezan z razvojem stanovskihdružb – Ständestaat – in z razmerji med stanovsko družbo in vladarjem.Stanovska družba predstavlja prehod iz fevdalizma87 v moderno državo,ki jo upravlja profesionalna birokracija.88

Analiza stanovskih družb Zahodne Evrope kot vmesnega obdobja, kiga označuje dualizem med stanovi in monarhom za prevlado oziromaredistribucijo politične moči, pokaže tri glavne značilnosti stanovsko ure-jenih družb. Prva značilnost je razcep med večinskim kmečkim prebi-valstvom in elito in istočasno razcep med elito, večinoma vezano navojaške in politične obveznosti, ter monarhom. Druga značilnost stanov-skih družb so korporacijsko organizirane skupščine, kot so v Francijiétats, v Nemčiji in Avstriji Stände in v Italiji parlamenti. V stanovsko orga-niziranih skupščinah je vsak od stanov po korporacijskem principu zago-varjal izključno lastne interese. Stanovska ureditev pojavila v časurazmaha trgovskega kapitalizma med večjimi mesti in ob monarhovihprizadevanjih za birokratsko centralizacijo z namenom kontroliranja incentralizacije politične moči. Vzajemni poskusi trgovcev in birokracijepodrediti si drug drugega ob skupnem interesu spodkopavanja tradicio-nalne hierarhične ureditve so tretja značilnost stanovske ureditve kotfaze prehoda iz fevdalizma v moderno liberalno državo.89

V Zahodni Evropi lahko pred vstopom v parlamentarne oblike vladavi-ne prepoznamo dva osnovna tipa stanovskih družb. Prvi tip je dvodomnisistem Anglije in Skandinavije, kjer najbogatejša in politično najmočnej-ša aristokracija sedi v zgornjem domu, ostale skupine elit, kot je buržoa-zija, pa sestavljajo spodnji dom. Drugi tip stanovske ureditve, kamor spa-dajo Francija in večina držav centralne Evrope, je tripartiten, kjer soplemstvo, duhovščina in trgovci organizirani v jasno razmejene stanove,vsak s svojimi privilegiji in zakonskimi, upravnimi in sodnimi prerogati-vami. Iz prvega tipa stanovskih družb se je razvil parlamentarni konstitu-cionalizem, iz drugega birokratski absolutizem, pri čemer je najboljši pri-mer prvega Anglija in drugega Prusija.90

PRVI DEL

87 Splošni pregled fevdalnih razmerij Zahodne Evrope, katerih poglavitna značilnost jevendarle tlačanstvo, čeprav se ni povsod razvilo v enakih oblikah in je bilo prej teri-torialno kot personalno vezano in je vztrajalo vse do francoske revolucije v MarcBloch, FEUDAL SOCIETY, Chicago 1961, str. 176–189 (vol. 1), obstojnost fevdalne ure-ditve in rekonstrukcija nacionalnih držav, str. 421–452 (vol. 2).

88 Max Weber, ECONOMY AND SOCIETY, Berkeley 1978, str. 1087.89 Analiza podana v Roberto M. Unger, LAW IN MODERN SOCIETY, supra op. 68, str.

156–157. Prim. Max Weber, supra op. 88, str. 1085–1110.90 Roberto M. Unger, LAW IN MODERN SOCIETY, supra op. 68, 157–164. Gl. tudi Perry

Anderson, supra op. 74, str. 255–300 in 323–354.

59

Toda omenjene razlike v prehodu iz fevdalizma v liberalne demokra-tične oblike nas ne bi smele zavesti pri razumevanju fenomena vladavineprava. Vladavina prava, v Nemčiji kot Rechtsstaat in v drugačni obliki kotThe Rule of Law v Angliji, predstavlja kompromis zgodovinskega tretjegastanu z monarhom. Zgodovinski kompromis pomeni omejitev vladarjevemoči po načelu delitve oblasti in omejevanje arbitrarnosti birokratskegaodločanja, kolikor je to rezultat izvajanja vladarjeve politike. Kljub ned-vomnim splošno veljavnim načelom preprečevanja arbitrarnosti pri odlo-čanju pomeni vladavina prava v obdobju, ko ne poznamo splošne volilnepravice, predvsem kompromis, vsebovan v klasični formuli ustavnegadualizma: delitev oblasti med vladarjem in birokracijo na eni strani inkorporativno organiziranimi stanovi v skupščini na drugi strani.91

Koncept pravne države je bil vzpostavljen kot kompromis glede distri-bucije politične moči ter kontrole nad delovanjem birokracije in kotgarancija, da vladar ne bo posegal v zasebno sfero nastajajoče buržoazije.Kot tak je koncept pravne države že od začetka kazal na dihotomijo medproklamiranimi ideali formalne enakosti, splošnosti in omejevanja arbi-trarnosti ter dejansko situacijo, ki je predstavljala poskuse raznih stanovuveljaviti lastne interese skozi državni birokratski aparat, ki se je posto-poma profesionaliziral. Postopno uvajanje profesionalnega birokratskegaaparata, ki se je večinoma rekrutiral iz aristokracije, je vzpostavilo novarazmerja moči, pri čemer so vrhovi birokratskega aparata preživeli takomonarha kot aristokracijo in so si v oblastveni strukturi pridobili politič-no moč za uresničevanje lastnih interesov. Kot protiutež birokratskemuaparatu se je vzpostavila avtonomna sodna veja oblasti, ki pa je črpalasvoj kader iz istega zaledja kot siceršnja državna birokracija.92 Nalogasodne veje oblasti je bila varovati zasebno lastnino pred morebitnimi vla-darjevimi arbitrarnimi posegi in tako prispevati k jasni razmejitvi medjavno in zasebno sfero.

O temeljnem konceptu vladavine prava kot proizvodu modernih libe-ralnih družb torej ne moremo govoriti brez proučevanja zgodovinskegakonteksta in razlogov, v katerih se oblikujejo načela vladavine prava. Vla-davina prava kot historični kompromis ne pomeni, da so družbeni konf-likti avtomatično razrešeni, temveč da je vzpostavljen mehanizem, ki najarbitrira v primerih družbenih konfliktov ali konfliktov med posamezni-ki ali posameznimi interesnimi skupinami nasproti državi. Kljub splo-šnemu karakterju abstraktnih pravnih pravil, na katere so vezani vsidržavljani na eni strani in ki zavezujejo državne uslužbence (državnoupravo, sodstvo) na drugi strani, tako da jih morajo izpolnjevati, ne kažeprehitro odmisliti resničnih družbenih konfliktov, ki jih poznajo sodob-ne demokratične države. Odmisliti slednje bi pomenilo nepotrebnomistificiranje splošno sprejetih načel vladavine prava in dodatno omeje-


91 Id, str. 186.92 O vlogi in pomenu moderne birokracije Max Weber, supra op. 88, str. 956–963.

60

vanje akademskega diskurza. Pomenilo pa bi tudi, da smo vedno znovaavtomatično pripravljeni pozabiti na zgodovinski kontekst in kontekstkonkretnih družb, v katerih so se izoblikovale posamezne institucional-ne rešitve, ki še naprej v največji meri obvladujejo delovanje modernihdružb.

Ključni koncepti, ki jih vsebuje ideal pravne države93 in jih je obliko-vala klasična teorija, so načela splošnosti, enakosti, predvidljivosti inpravne varnosti. Znotraj teh načel so se izoblikovali moderna jurispru-denca in kanoni pravniškega mišljenja. Tako načela kot kanoni pravniš-kega mišljenja predstavljajo skupaj s praktičnim pravniškim delovanjemcivilizacijski dosežek, ki tvori višjo obliko družbene in pravne zavesti.Toda to nas ne bi smelo ustaviti niti pred kritično analizo uresničevanjaobstoječih idealov pravne države niti pred snovanjem novih razvojnihvizij moderne družbe. Cena odrekanja enemu ali drugemu početju bi bilaprevisoka in bi vodila v vnaprejšnje legitimiranje obstoječe institucional-ne ureditve kot najboljše možne ter k reduciranju normativnega diskurzana dejanskost. Družbena resničnost, takšna kot smo jo podedovali, bipredstavljala realizacijo idealizirane podobe pravne države.

Avtonomno pravniško mišljenje je jasno določljivo mišljenje in pred-stavlja obliko pravniškega delovanja znotraj modernih liberalnih družbe-nih ureditev.94 Pravniško delovanje ostaja avtonomno toliko časa, doklernajde za svoje odločitve v konkretnih primerih oporo v splošnih pravnihpravilih in ne v spremljajočih okoliščinah primera, ki bi po drugačnih –torej nepravnih – kriterijih pripeljale do odločitve. Pravna odločitev te-melji na dejstvih, ki so pravnorelevantna. Katera dejstva so pravno-rele-vantna in niso samo okoliščine primera, odločajo v konkretnem primerupravniki sami po svojih vnaprej izdelanih kriterijih. Toda prav razlikova-nje med pravno-relevantnimi in drugimi okoliščinami kaže na to, dapravno delovanje ni samo stvar avtonomnega pravniškega diskurza,ampak moramo za vpeljavo notranjih razlikovanj upoštevati tudi drugeokoliščine primera.95

Odmiki od splošnih načel vladavine prava

Zgodovinska zmaga tretjega stanu v evropskih stanovsko razdeljenihdružbah ne pomeni tudi konca razvoja prava, kakor tudi ne avtomatičneuresničitve idealiziranih konceptov, ki jih vsebuje načelo vladavine pra-

PRVI DEL

93 Pojma pravne države in vladavine prava uporabljam izmenično, ker njuno razlikova-nje za potrebe argumenta, ki ga želim razviti v nadaljevanju, ni odločilnega pomena.

94 Opredelitev kategorij pravniškega mišljenja v Max Weber, supra op. 88, str.654–658.

95 Na tavtološko definicijo avtonomnega pravniškega delovanja je opozoril Unger vLAW IN MODERN SOCIETY, supra op. 68, str. 204.

61

va. Razlogov za to je več. Vlade so po načelu blagostanja prevzemale večnalog, kot jim jih je nalagala klasična liberalna doktrina devetnajstegastoletja. Prepletene povezave med javnim in zasebnim so dodatno vpliva-le na povečano vlogo države v vsakodnevnem delovanju modernihdružb. Z ekonomskim razvojem in ob povečanih nalogah države so pri-meri postali tako kompleksni in imajo toliko odvisnih spremenljivk, dajih ni več mogoče reševati s preprosto neposredno uporabo abstraktnihpravnih pravil.96

Vpeljava teleološke interpretacije97 je v nasprotju z »mehanično juris-prudenco« v praktičnem delovanju sodišč odprlo vrata tudi upoštevanjudrugih okoliščin primera. Kljub napotilu, da se mora teleološka razlagauporabljati kar najbolj restriktivno, Savignyju ni uspelo pojasniti, ali jetakšna razlaga še skladna z načelom pravne države. Prostor za pravno»nerelevantna dejstva« je dobil pred sodišči večjo veljavo. Naslednjikorak pri odstopanju od splošnih formalnih konceptov pravne države jebil storjen v Weimarski republiki z vpeljavo odprtih standardov in načel(člena 138 in 826 nemškega civilnega zakonika). Odprti standardi innačela niso le omogočali teleološke interpretacije sodišč, ampak sodirektno vodili k njej. Teža in odgovornost za odločanje o konkretnih pri-merih se je od vnaprejšnjega abstraktnega reševanja primerov nagnila nastran sodišč.

Težave pri vzdrževanju koherentnega in konsistentnega abstraktnegapravnega sistema, skladnega z idealno podobo pravne države, lahko raz-krije tudi logično analitični pogled na učinkovanje posameznega pravne-ga pravila, saj pravna pravila, ki nalagajo državljanom določeno ravna-nje, nastopajo bodisi v obliki prepovedi bodisi v obliki zapovedi. Vendarnorma, ki nekaj prepoveduje, a contrario, vsebuje tudi zapoved, saj zapo-veduje vsa ostala ravnanja, ki niso prepovedana. Mutatis mutandis veljatudi za pravilo, ki nekaj zapoveduje. Če je tako, potem posameznanorma nikoli ne nastopa v linearni, singularni obliki, ampak vedno vbinarni, globinski.98 Posledica je, da mora sodišče vedno znova za nazajna ravni konkretnega primera določevati meje in razmerja med obemavrstama norm.99


96 Prim. Unger v LAW IN MODERN SOCIETY, supra op. 68: »The second major impact ofthe welfare state on law is the turn from formalistic to purposive or policy-orientedstyles of legal reasoning and from concerns with formal justice to an interest in pro-cedural and substantive justice.« Str. 194.

97 O preobratu pri Savignyju glede vpeljave teleološke metode gl. Arthur Kaufmann inWinfried Hassemer, EINFÜHRHUNG IN RECHTSPHILOSOPHIE UND RECHTSTHEORIE DER GE-GENWART, MÜnchen 1989 (5. izdaja), str. 108.

98 Georg H. von Wright, NORM AND ACTION, 1963, str. 15 in nasl. Gl. tudi Philipps Lot-har, Normentheorie v Arthur Kaufmann, Winfried Hassemer, supra op. 97, str.281–292.

99 Obsežna študija o razmerju med ustvarjanjem in uporabljanjem pravnih pravil vMarijan Pavčnik, ARGUMENTACIJA V PRAVU, Ljubljana 1991, zlasti str. 15–40.

62

Splošno sprejeta semantična odprtost zakonskih tekstov, komplek-snost pravnih primerov v modernih družbah, upoštevanje končnegarezultata in socialnih ter drugih posledic posamezne odločitve v procesuodločanja postopoma načenjajo prvotna pričakovanja glede ideala kohe-rentnega in konsistentnega izvajanja abstraktnega načela vladavine pra-va. Medtem ko na abstraktni ravni ni mogoče zanikati načela vladavineprava kot civilizacijskega dosežka, se na ravni reševanja konkretnih pri-merov družbeni spori vedno znova zaostrijo. Na konkretni ravni nimogoče regulirati nihanja med prosto diskrecijsko presojo in striktnimpozitivističnim pristopom, mejo je mogoče postaviti samo na abstraktniravni. Toda te meje ni mogoče neposredno uporabiti v praksi. Dilemamodernih pravnikov je torej naslednja: napadati pravni pozitivizem intvegati, da dospeta sodstvo ali državna uprava do rezultatov, ki jim posa-mezne interesne skupine ne bodo naklonjene, toda zagotoviti večjofleksibilnost institucionalne ureditve in nadalje spodkopavati njen hie-rarhični karakter ali omejevati diskrecijsko pravico za ceno vzdrževanjasituacije status-quo.100

Hans Kelsen in H.L.A. Hart

Kelsen in Hart kot predstavnika poznega pravnega pozitivizma predstav-ljata zadnji poskus, kako rešiti avtonomno metodo pravniškega mišljenjapred vdorom »nepravnih« kategorij, predvsem ekonomskih, socialnih inpolitičnih premis, v proces pravnega odločanja, v procesu odločanja. Tojima je uspelo na formalni ravni, kolikor predstavlja pravni način odloča-nja vsoto pravnih pravil, ki naj pripeljejo do dokončne odločitve oziromarazrešitve spora, ne pa tudi na substancialni ravni, kjer bi morala poja-sniti, zakaj je določena pravna rešitev spora ob striktni uporabi abstrakt-nih pravnih pravil edina možna. Kljub temu, da se njuna analiza pravaoziroma njuna jurisprudenca razlikuje glede uporabe metode, se ukvarja-ta s podobnimi problemi in tudi njuni zaključki so podobni, kolikor ševedno zagovarjata prednost formalne pozitivistične metode pred vdoromkontingentnosti v obliki ekonomskih analiz, socialnih ali političnih pre-ferenc v pravo.

Kelsnov pristop čistega pravnega učenja, ki v pravo ne vnaša nobenihtujih elementov poskuša, na pravno metafizični način razrešiti vprašanjajurisprudence in njene vloge znotraj pravnega diskurza. Teorija stopnje-vitosti predstavlja poskus vzdržati pravni pozitivizem, in izhaja iz pred-postavke o notranji koherentnosti in konsistentnosti pravnega sistema.Temelj veljave pravni normi daje druga pravna norma, ki je v odnosu doprve višja, nadrejena. V medsebojnih razmerjih črpajo pravne norme

PRVI DEL

100 Hobsonova izbira, Unger, supra op. 68, str. 197.

63

veljavo v tolikšni meri, kolikor izhajajo iz višjih norm, kar nas končnopripelje do temeljne norme, predpostavljene norme, ki daje veljavo celot-nemu pravnemu redu. Pravne norme ne črpajo veljavnosti na podlagisvoje vsebine, ampak na podlagi dejstva, da izhajajo iz višjih pravnihnorm. Statičen sistem relacij med pravnimi normami omogoča vzdrževa-nje enotnosti pravnega reda.101

Po teoriji stopnjevitosti je vsako uporabljanje nižjih pravnih aktov, kiizhajajo iz višjih, poleg uporabe tudi akt ustvarjanja. Toda ključno zavzdrževanje teorije stopnjevitosti in enotnosti pravnega sistema je, da jemogoče izpeljati ustvarjanje nižjih pravnih aktov in končno pravne odlo-čitve samo znotraj okvira višjih pravnih norm.102 Kelsnov pravni pozitivi-zem vzdrži vse do trenutka, dokler sprejemamo, da je okvir višjih prav-nih norm neposredno dan vnaprej in ga vsak uporabnik kot takega pre-pozna.103 V času, ko je splošno sprejeto, da obstaja semantična odprtostpravnih norm in da torej obstaja širši prostor za interpretiranje pravnihnorm na ravni konkretnih primerov, postaja strogi pozitivizem samo enaod možnih sodobnih pravnih teorij. Tega se v resnici zaveda Kelsen, konapravi v nadaljevanju razpravljanja o uporabi pravnih norm v konkret-nih odločitvah tudi primerjavo z anglosaksonskim pravnim redom intudi sam podvomi, da bi lahko sodišča povsem samostojno oblikovalapravni red. S tem bi končno odločitve sodišča postale splošne norme inbi na kasnejše primere učinkovale kot splošna zakonska pravila. TakoKelsen zavzame srednjo pozicijo med striktnim vzdrževanjem formalne-ga pozitivizma in »arbitrarnim« ustvarjanjem pravnih norm.104

Hartov pristop, ki izhaja iz oxfordske šole analitične filozofije, je sicerdrugačen, meri pa na isti cilj: poskus, kako vzdržati pravni pozitivizem,tudi za ceno sprejemanja manjših odstopanj od formalnih doktrinarnihzahtev, ki jih nalaga pravni pozitivizem. Zaradi sprejemanja semantičneodprtosti pravnih tekstov, razprav na ravni pravnih analogij med posa-meznimi konkretnimi primeri, četudi hipotetičnimi, in nedvomno tudizaradi spoznanj, ki jih je v pravo vneslo obdobje pravnega realizma, je bilHartov pozitivizem manj »strikten« kot Kelsnov. Toda tudi Hart je posku-


101 O statičnem in dinamičnem vidiku teorije stopnjevitosti Hans Kelsen, REINE RECHT-SLEHRE, Franc Deuticke Dunaj 1960 (ponatis 1983), str. 196–204. O temeljni normikot transcendentalno-logični predpostavki pravnega sistema pod očitnim Kantovimvplivom Kelsen pravi: »Die Funktion dieser Grundnorm ist: die objektive Geltungeiner positiven Rechtsordnung, das ist der durch menschliche Willensakte gesetztenNormen einer im großen und ganzen wirksamen Zwangsordnung, zu begründen…«Id, str. 205.

102 »Die generelle Rechtsnormen ist stets nur ein Rahmen, innerhalb dessen die indivi-duelle Recthsnormen zu erzeugen ist.« Id, str. 250.

103 Marijan Pavčnik, Razlaga kot (re)produktivno dejanje, DIALOGI, št. 12, 1989, str. 92–96.104 Id, str. 260. Prim. tudi H.L.A. Hartov esej Kelsen’s Doctrine of the Unity of Law v

H.L.A. Hart, ESSAYS IN JURISPRUDENCE AND PHILOSOPHY, Oxford 1983 (ponatis 1993),str. 309–342.

64

šal še naprej krmariti med Scilo pravnega formalizma in Karibdo pravne-ga skepticizma.105

Dejanska situacija, na katero mora sodnik aplicirati abstraktno pravnonormo, je rešljiva/prevedljiva v pravne kategorije samo toliko, kolikorpriznavamo abstraktnim pravnim normam njihovo odprtost oziromavnaprejšnjo prilagodljivost za uporabo v konkretnih primerih. Hart se jeodrekel neposredni uporabi splošnih pravnih norm in neposrednemusodniškemu silogizmu. S priznanjem odprtosti abstraktnih pravnihnorm se je odrekel mehanični jurisprudenci v smislu, da je zakonodaja-lec sposoben zajeti vse okoliščine primera in ga vnaprej regulirati. TodaHart je za vzdrževanje pravnega pozitivizma kot vnaprejšnje vezanostina pravne norme, kar načeloma zagotavlja predvidljivost, pravno varnostin formalno enakost, potegnil drugačno potezo: vzpostavil je razmejitevmed trdnim jedrom jasnih, nezapletenih primerov in mejnimi primeri, kiustvarjajo dvome. V prvi situaciji se vprašanje jasno definiranih pravnihpravil niti ne postavlja; primeri so jasno in neposredno razrešljivi, njiho-va pomembna značilnost za delo v praksi je, da so po Hartovem mnenjuv pretežni večini. Problemi se torej pojavljajo le v mejnih, robnih pri-merih, kjer je dopustno uporabiti bolj kreativen pristop k reševanju shkratno interpretacijo obstoječih pravnih pravil, z navajanjem podobnihže rešenih primerov, z razmišljanjem o pravem smislu in namenu zako-nodajalčeve norme in z upoštevanjem drugih okoliščin primera.106

Hart ostaja pretežno zvest pravnemu pozitivizmu kljub priznanju, daje pravo nepopravljivo nepopolno in da moramo zato v mejnih primerihuporabljati bolj kreativne metode interpretacije abstraktnih pravnihpravil. Istočasno pa svari pred preokupiranostjo s proučevanjem mejnihprimerov, saj to po njegovem predstavlja dodaten vir ustvarjanja zmede vsodobnem pravu.107

Tako Kelsen kot Hart108 ostajata kljub prizadevanju pravo predstavitikot popoln, koherentnen in konsistentnen sistem pravnih pravil zadrža-na do svojih lastnih ugotovitev in sta pripravljena sprejemati odstopanjaod svojih lastnih prepričanj o pravnem pozitivizmu kot edinem pravemodgovoru za sodobne liberalne ustavne ureditve, skladne z načelom prav-ne države. Čeprav predstavljata vrhunec pravno pozitivistične pravnemisli, s svojimi spoznanji že nakazujeta tudi konec tradicionalnega prav-nega diskurza devetnajstega stoletja, ko je pravo veljalo za popoln, kohe-renten in konsistentnen sistem pravnih pravil, ki je objektiven, apoliti-čen in moralno nevtralen. Skupna značilnost obeh pravnih teoretikovpoznega pravnega pozitivizma je: bolj ko se nahajata na abstraktni ravni,

PRVI DEL

105 H.L.A. Hart, THE CONCEPT OF LAW, Oxford 1961 (ponatis 1989), str. 144–150. 106 Id, str. 120–125.107 Hartov esej v Positivism, Law and Morals, supra op. 104, str. 71–72.108 Primerjalna analiza med Kelsnom in Hartom, med »temeljno normo« in »pravilom

priznavanja« tudi v Jürgen Habermas, supra op. 11, str. 201–202.

65

bolj so skladne z lastnimi pričakovanji in tudi zahtevami klasične pravnemisli. Toda bolj ko poskušata aplicirati svoje teorije na raven praktičneuporabe, manj »čiste« in koherentne postajajo njune teorije in prisiljenasta delati kompromise in popravke na začetku sicer koherentnih in kon-sistentnih pojmovanj o delovanju pravnega sistema.

Spoznanja poznega pravnega pozitivizma in težave, na katere so pripredstavljanju prava kot koherentnega in konsistentnega sistema pravilnaleteli teoretiki, kot sta Kelsen in Hart, so prevzeli tudi sodobni pravniteoretiki, kot sta Dworkin in Raz. Dworkinov pristop je pod vplivom poz-nega pravnega pozitivizma dvotiren: najprej vztraja pri postavitvi prav-nega sistema kot sistema splošnih načel in trdno definiranih človekovihpravic na abstraktni ravni, nato pa se ukvarja z implementacijo abstrakt-nih načel in pravic na ravni konkretnih, posebej zapletenih problemov.Na ta način skuša doseči dvoje: postaviti standard človekovih pravic kotkončni test glede učinkovanja modernih pravnih sistemov in pokazati,da so tudi zapleteni pravni primeri skoraj vedno rešljivi znotraj obstoječepravne ureditve, kolikor princip človekovih pravic jemljemo resno. Zanjje skoraj izključna naloga pravnega sistema varovati posameznikovečlovekove pravice, kar mora država zagotoviti ne glede na politične, eko-nomske in socialne razmere. Obstoječo institucionalno ureditev spreje-ma kot dano, vprašanja institucionalne transformacije, ekonomskegarazvoja družbe, okrepljenega demokratičnega diskurza, redefiniranja inrestrukturiranja obstoječe institucionalne ureditve zanj niso vprašanja, skaterimi naj bi se ukvarjala moderna jurisprudenca. Pod vplivom tradici-je liberalne teorije devetnajstega stoletja šteje za ključno nalogo modernejurisprudence ukvarjanje z individualnimi človekovimi pravicami in asi-stiranje pravni praksi pri reševanju najbolj zapletenih ustavnih in moral-nih vprašanj, s katerimi se pravna praksa srečuje.109 Glede najtežjihpravnih vprašanj, s katerimi se ukvarjajo predvsem ustavna oziromavrhovna sodišča, meni, da je ob pravilni uporabi pravnega mišljenja,skladni z liberalno tradicijo modernih držav, tudi v takih primerih skorajvedno mogoče najti pravilno rešitev.110

V svojih najnovejših delih se Dworkin vedno bolj pogosto postavlja vvlogo Herculesa na ameriškem vrhovnem sodišču, in si zastavlja vpraša-nje, kako bi odločal, če bi lahko odločal v konkretnih spornih primerihnamesto nekaterih ključnih sodnikov (Scalie, Rehnquiesta). Probleme, kijih pri reševanju konkretnih primerov poskuša reazrešiti, so večplastni:od vloge vrhovnega sodišča kot korektiva večinski prevladi reprezenta-


109 O težkih ustavnih in moralnih vprašanjih glej na primer Dworkinovo delo LIFE’S DO-MINION, Vintage 1993.

110 »The question, therefore, of whether there are no-right answer cases in a particularjurisdiction–and whether such cases are rare or numerous–is not an ordinary empi-rical question. I believe that such cases, if they exist at all, must be extremely rare inthe United States and Great Britain.« Ronald Dworkin v eseju Is There Really NoRight Answer in Hard Cases?, A MATTER OF PRINCIPLE, Harvard 1985, str. 144.

66

tivne demokracije do omejene vloge vrhovnega sodišča nasproti drugimavejama oblasti, samoomejevalne vloge sodišča glede ekstenzivnih inte-pretacij ustave, kako lahko sodniki rešujejo težavne družbene moralneprobleme in vzpostavljajo moralne standarde za ustavna vprašanja…Vzpostavi razliko med večinsko in ustavno demokracijo, pri čemer druganastopa kot korektiv prvemu. Prepričan je, da liberalno branje ameriškeustave v odprtem javnem diskurzu vodi do najboljših možnih rešitev, dokaterih bi pod enakimi pogoji moral priti vsak liberalni sodnik ter senato spušča v spekulativna razmišljanja o nekaterih najbolj odmevnihprimerih pred vrhovnim sodiščem.111

Šole, vzporedne pravnemu pozitivizmu

Vzporedno s poznim pravnim pozitivizmom in zlasti v obdobju modernejurisprudence pa lahko zaznamo več različnih šol, ki se ukvarjajo z raz-ličnimi pravnimi in institucionalnimi problemi in ki v večji ali manjšimeri poskušajo graditi svoj pristop mimo tradicionalnega pravnega pozi-tivizma. Zaradi dejstva, da obstaja več različnih šol, postaja pravnidiskurz vse bolj nepregleden in razpršen med več različnih šol, ki zago-varjajo različne pristope in različne metode pravnih analiz, kakor tudidružbenega angažmaja.

Pravni realizem, tako v ameriški kakor kasneje tudi v skandinavskirazličici,112 predstavlja tako prvi prelom s tradicionalnim pravnim mišlje-

PRVI DEL

111 Ronald Dworkin, FREEDOM’S LAW, The Moral Reading of the American Constitution, Har-vard 1996. Strategijo liberalnih teoretikov, ki polaga upanje v sodno vejo oblasti, zla-sti Vrhovno sodišče, najbolj povzema Duncan Kennedy, profesor prava na Harvar-du, v svoji zadnji knjigi: »When Democrats gained control of the Supreme Court inthe New Deal, their legal realist appointees developed a new body of constitutionallaw doctrine that glorified legilsative power. The Supreme Court exploited the gaps,conflicts, and ambiguities of legal rights doctrine, plus the power to overrule its owndecisions, to make legal reasoning a principal support of legislative supremacy….But one the liberals were in control, and fascism and Stalinism emerged as a threat,the realists abandoned the project of internal critique, in favor of the more pressingtask of managing the new liberal, regulatory, interventionist state. As post -1945 le-gislatures turned conservative, while liberals retained control of the judiciary, theleft intelligentisa went for the adjudicatory empowerment effect. That is, it adoptedthe position that the federal Constitution enacted a wide range of liberal policy pre-ferences and flatly prohibited a wide range of conservative policy preferences. ACRITIQUE OF ADJUDICATION (fin de siecle), Harvard 1997, str. 323–324.

Dworkinovo teorija prava in vlogo Herculesa v njen ter razmerje med Dworki-nom in CLS analizira Habermas, supra op. 11, str. 211–222.

112 Skandinavski pravni realisti, HšgerstrŲm in njegovi nasledniki Lundstedt, Olivecro-na in predvsem Alf Ross, so podobno kot ameriški pravni realisti napadali pravnipozitivizem in formalizem s pozicije analitične filozofije ter dokazovali logično ne-konsistentnost pri apliciranju deontoloških pravnih norm na dejanske primere. Esejo skandinavskem realizmu H.L.A. Hart, Scandinavian Realism, supra op. 104, str.161–169.

67

njem. Že samo opisovanje pravnega realizma povzroča precejšnje težave,ker pravni realizem v Ameriki ne predstavlja koherentnega pravnega gi-banja ali sistematične jurisprudence.113 Toda ne glede na idejno raznoli-kost gibanja izhajajo pravni realisti iz skupne ugotovitve: pravo se je raz-vijalo v določeni smeri, v kateri je izgubilo stik z družbeno realnostjo.114

Ugotovitev, da so pravne institucije izgubile stik z resničnimi družbenimidogajanji, ni le najpomembnejša ugotovitev v obdobju po odločitvi v pri-meru Lochner,115 ampak tudi temeljna ugotovitev tedanje ameriške kritič-ne misli o družbi nasploh.116

Jerome Frank je v svojem delu Law in Modern Mind poudarjal, da jenajgloblji pravni mit v tem, da je pravo jasno. Realisti so napadali pred-vsem tradicionalno metodo pravnega mišljenja, ki je poskušala vzposta-viti avtonomnost. Poudarjali so, da je pravna odločitev vedno pogojenatudi z moralnimi in političnimi momenti. Šele ti lahko razkrijejo vsokompleksnost danega konkretnega primera. Zavrnili so formalističnometodo pravniškega mišljenja kot odraz »mehanične jurisprudence«, kida le zamegljuje resnične družbene in politične silnice v dani družbi. Vtrenutku, ko bi bila ameriška jurisprudenca po stoletnem razvoju klasič-ne pravne misli sposobna izdelati koherenten pravni sistem, ki ne bi večtemeljil na proceduralizmu in partikularnih odločitvah common law siste-ma, je ameriški pravni realizem dokončno preusmeril pozornost na kon-kretne primere in na delovanje sodišč.117 Pozornost, usmerjena na kon-kretne primere, ni pomenila le razprav o izbiri pravniške metode, ampakje vključevala širše družbene momente: politične, socialne in moralne.Vse to pa je bilo po mnenju realistov mogoče opazovati pred sodišči, sajso se šele pred sodišči pokazali realni učinki določene pravne ureditve innjenih smernic. Sodnik Holmes je v ločenem mnenju k Lochnerju zapisal,da splošne propozicije ne rešujejo konkretnih primerov, in kot geslorealistov predstavil misel, da pravo ni logika, temveč izkušnja.

Glavna kritika s strani sodobnih pravnih teoretikov, ki zagovarjajoalternativne pluralizme in gledajo na pravni realizem kot na nedokončanprojekt, je usmerjena na dejstvo, da se pravni realizem nikoli ni dotaknilsfere zasebnega prava in da so tradicionalne institute sprejeli kot dane.Korak naprej v tej smeri napravi Critical Legal Studies, gibanje, ki se jezačelo po večjih ameriških pravnih fakultetah in postopoma preneslosvoj vpliv na delovanje sodišč in državne administracije v ZDA, kakortudi v Evropo, zlasti v Anglijo.


113 Morton Horwitz, TRANSFORMATION OF AMERICAN LAW (1870–1960), Oxford 1992, str.169.

114 Id, str. 187.115 O primeru Lochner in Lochnerjevem obdobju v ameriški ustavnopravni zgodovini

prim. infra v poglavju o ustavnem pravu.116 Supra, op. 113, str. 188. 117 Id, str. 210.

68

Izhodišče CLS je bila ugotovitev, da dolgotrajni neuspeh pri iskanjuuniverzalnega pravnega jezika za demokracijo in tržno ekonomijo kažena to, da takšen univerzalni jezik sploh ne obstaja. Namesto iskanja uni-verzalnega pravnega jezika bi morali priznati raznovrstnost pravnih ininstitucionalnih rešitev, ki vzpostavljajo možnost za resnični razvoj de-mokracije in nacionalnih ekonomij.118 Za razliko od drugih modernih šoljurisprudence so v CLS izdelali svoj program institucionalnih in ustavnihreform, ki je vključeval tudi spremembe na rigidnih področjih zasebnegaprava, zlasti na področju lastninske pravice in pogodbenega prava. Kotsopotnik gibanja za človekove pravice v šestdesetih letih je CLS pred-stavljal tudi generator za razvoj na področju človekovih pravic in zadodatno zaščito tradicionalno zapostavljenih družbenih skupin, pred-vsem žensk in etničnih manjšin.

Gibanje CLS je pomembno prispevalo k reformi do tedaj togega nači-na poučevanja na pravnih fakultetah, prispevalo k uvedbi novih »netradi-conalnih« predmetov na pravne fakultete ter poskušalo pravo in pravništudij močneje povezati z drugimi družboslovnimi fakultetami, z name-nom povečati občutljivost študentov za resnične družbene probleme zno-traj obstoječe institucionalne ureditve, na primer: varovanje človekovihpravic tradicionalno neprivilegiranih družbenih skupin, reforma delov-nega prava, povezana z reformo rigidnega načina masovne fordističneproizvodnje kot posledice »economy of scale«, ustvarjanje prostora za de-mokratični diskurz znotraj prava in ustvarjanje prostora za produciranjealternativnih institucionalnih rešitev…119 Kolikor ostajajo vprašanjainstitucionalne transformacije in alternativnih pluralizmov še naprejnerešena, toliko lahko tudi na CLS, podobno kot na pravni realizem gle-damo kot na nedokončan projekt z delnimi uspehi na posameznihpomembnih področjih družbenega življenja, predvsem na področjudiskriminacije posameznih družbenih skupin in na področju uvajanjanovih, bolj fleksibilnih in družbeno orientiranih predmetov, ki omogoča-jo demokratični diskurz vsaj na akademski ravni.

Pravni realizem je vplival ne le na nastanek CLS, ampak tudi na nasta-nek drugih šol jurisprudence z močnejšim ali šibkejšim vplivom na aka-demski pravni diskurz, na institucionalni razvoj in na pravno prakso.Najpomembnejše je gibanje za državljanske pravice iz šestdesetih let,»rights and principles« šola v večih različnih oblikah, ki skuša vzpostavi-ti standarde in pravice, o katerih se je mogoče strinjati v vsakem trenut-ku družbenega delovanja in jih je mogoče tudi uresničiti v katerem kolitrenutku. Tu naletimo še na proceduralistično šolo (kot čisto formalnošolo ali kot »substantive due process šolo), ki je podobna nekaterimsmerem teorije argumentacije v Evropi, ter na vplivno šolo ekonomskihanaliz prava. Slednja izhaja iz prepričanja, da vsak posameznik in tudi

PRVI DEL

118 Roberto M. Unger, THE CRITICAL LEGAL STUDIES MOVEMENT, Harvard 1983, str. 6.119 Allan C. Hutchinson (ur.), CRITICAL LEGAL STUDIES, Rowman & Littlefield 1989.

69

institucije v dani družbi izhajajo iz načela maksimiranja. Če je tako, po-tem je mogoče v vsakem konkretnem primeru z ustrezno ekonomskoanalizo dognati, kakšna sodna odločitev bo optimalna za ta primer. Priekonomskem pristopu se dopušča možnost korekcije sodne odločitve zvidika materialne pravičnosti, spet seveda samo, če je takšna odločitevekonomsko racionalna s širšega družbenega vidika.120

Podobno lahko zasledujemo razvoj jurisprudence tudi po posameznihevropskih državah. Tudi tukaj velja, da so posamezne šole pravne juris-prudence vse bolj razpršene in da je pregled nad vsemi praktično nemo-goč. Skupna značilnost pomembnejših šol jurisprudence po Evropi jeprav tako njihova vse večja vpetost v resnična družbena dogajanja, pove-zana zlasti z vprašanjem vloge prava v družbi blagostanja, ki daje pravunove in drugačne naloge od tistih tradicionalnih, utemeljenih v tradicio-nalnem pravnem diskurzu devetnajstega stoletja, ki sloni pretežno nakonceptualizmu. V razpravah o povezanosti družbe blagostanja z delova-njem pravne države ob povečanih obveznostih države nasproti državlja-nom priznavajo nujnost aktivne vloge vlade. Odločitve o redistribucijidružbenega bogastva po njihovem mnenju ne morejo biti nevtralne, gle-dano s politične perspektive ali s perspektive načel pravne države. To šeposebej velja, če gre za redistribucijo družbenega bogastva med posa-meznimi družbenimi skupinami in razredi.121

V posameznih šolah pravne jurisprudence po Evropi prav tako prodiraspoznanje, da prihajajo poleg tradicionalnih metod avtonomnega prav-niškega mišljenja v ospredje druge metode delovanja, ki izhajajo pred-vsem iz dodatnih obveznosti, ki jih vladi nalaga zagotavljanje družbe bla-gostanja. Kolikor bi bilo relativno preprosto prakticirati pravo na podlagiklasičnih tradicionalnih premis, po katerih država ne posega v tržnadogajanja, toliko laže bi bilo obdržati avtonomno metodo pravniškegamišljenja in jo vezati na pravni pozitivizem. Toda nova pravna področja,kot so področje socialnega prava (to izhaja iz francoske šole jurispruden-ce) ter povečane zahteve za regulacijo trga (konkurenčno pravo, finančnopravna regulacija, stečajno pravo…), dokazujejo, da pravo ni preprost


120 O ekonomskih analizah v Richard Posner, THE PROBLEMS OF JURISPRUDENCE, Harvard1990, str. 313–392. Eden največjih problemov, s katerim se srečuje ekonomska ana-liza prava, je tako imenovani »free rider« problem, ki slabi možnost kolektivnegadelovanja. Gre za to, da posameznik v družbi ni pripravljen izkazati resničnih prefe-renc po neki dobrini, ki je obenem v korist širši skupnosti. Ker mu je preferenceuspelo utajiti, tak posameznik pridobiva iz konkretne kolektivne akcije več, kot jevanjo vložil, oziroma več, kot je to z družbenega vidika pravično in ekonomsko spre-jemljivo. To so torej razprave, ki se ukvarjajo s Coasovim teoremom, s t.i. problemitragedije skupnosti in odpovedjo delovanja tržnih zakonitosti, ter razmišljanja, kak-šna naj bo optimalna vloga institucij, da te pojave v družbi preprečujejo.

121 Teubner govori o pravni avtonomiji, kjer je politični sistem prisiljen eksperimentira-ti z novimi oblikami pravne regulacije. Günther Teubner (ur.), DILEMMAS OF LAW INTHE WELFARE STATE, De Greuyter (1985) v uvodnem eseju The Transformation of law inthe Welfare State, str. 5.

70

instrument za upravljanje sodobnih demokratičnih družb, ki težijo zaekonomskim razvojem in okrepljenim demokratičnim diskurzom. Avto-nomna metoda pravniškega mišljenja kot domnevno nevtralna in objek-tivna metoda ne zadošča več; gre nam predvsem za reševanje obstoječihdružbenih konfliktov, ki naj zagotovijo resnični gospodarski in demokra-tični razvoj.122

Poleg omenjenih smeri je v Evropi razširjena šola pravne argumentaci-je.123 Pravni teoretiki poskušajo na različne načine odpreti prostor za šir-ši pravni diskurz. Na ta način želijo opozoriti, da je pravo oziroma prav-no odločanje odprto za najrazličnejše argumente in da pri pravnem odlo-čanju ne gre le za sodnikovo mehanično izdelavo pravnega silogizma. Kopri pravnem odločanju na ravni konkretnega primera upoštevamo vsepredstavljene argumente, je mogoče doseči sprejemljivo odločitev, zatopomeni pravno delovanje predvsem stalen argumentativni spopad medposameznimi pravnimi akterji, ki poskušajo doseči zase ugoden izid. Pritem je bistveno, da noben argument oziroma nobena pozicija ni vnaprejizključena kot nelegitimna ali manj sprejemljiva kot katera koli drugapozicija.

Izhod iz pravnega pozitivizma

Pregled posameznih smeri moderne jurisprudence kaže na prizadevanjapreseči tradicionalni pravni diskurz, omejen na pravni pozitivizem in naideološke predpostavke prava kot objektivnega, apolitičnega in moralnonevtralnega mehanizma, ki določa institucionalni okvir za vsakodnevnodelovanje sodobnih družb. Če pravni teoretiki na ravni pravnega pozi-tivizma še poskušajo pravni sistem opisati kot koherentnen in konsi-stentnen sistem pravnih pravil, ki si med seboj ne nasprotujejo, in pred-stavljajo pravni sistem kot nevtralnega arbitra v družbenih sporih, so semoderni pravni teoretiki takim poskusom odpovedali. Za takšno odpo-ved pogled na konkretno družbo okoli nas zadošča.

Izhod iz pravnega pozitivizma pomeni izhod iz piramide, ki po mne-nju sodobnih pravnih teoretikov sodi na področje pravne arheologije in

PRVI DEL

122 Jürgen Habermas se dobro zavedajoč vseh protislovij, ki jih postavljajo sodobnezahteve družbe blagostanja pred pravni red in institucije, predlaga pogled na pravokot kompleksni medij v množici razmerij med posamezniki in vladnimi institucija-mi. Šele na ta način bi dosegli učinkovit sistemski mehanizem: »…the example ofpublic welfare policy by the fact that the legal institutions that guarantee social com-pensation become effective only through social-welfare law used as a medium.« Id, str.214.

123 Smer pravne argumentacije je dobila odmev tudi v slovenskem pravnem prostoru zdelom Marijana Pavčnika, supra op. 99. Knjiga predstavlja prispevek slovenske juris-prudence k razvoju evropske pravne misli. O različnih smereh znotraj teorij argu-mentacije gl. id, str. 171–191.

71

ni primerna za razpravljanje o tem, kaj naj prispeva k resničnemu druž-benemu in demokratičnemu razvoju. Zasluga različnih modernih šolpravne jurisprudence je odpoved iskanju in postavljanju popolnihabstraktnih sistemov, ki nimajo nobenih praktičnih učinkov. Transfor-macijo v sodobni pravni teoriji je morda najbolje pojasnil Unger, ko jepravo primerjal s slikarstvom dvajsetega stoletja, s smermi kubizma insmermi abstraktne umetnosti. Abstraktno slikarstvo omogoča vsakemugledalcu, da svobodno, skladno s svojo lastno domišljijo kombinira inrekombinira elemente, ki so mu na voljo. Gledalčeva domišljija ni ničdrugega kot iskanje realnosti z multipliciranjem transformacijskih vari-ant, preko katerih doseže brezpogojno na podlagi pogojenega.124

Problem, kaj (abstraktna) slika uokvirja, pojasnjuje Derrida. Nalogaokvira je, da razmeji notranje od zunanjega ujamati notranjo vsebino,sporočilo v smiselno celoto. Toda s tem postane okvir – parergon – z nalo-go zamejevanja notranjega sporočila ravno zaradi naloge zamejevanjaosrednji predmet namesto postranski okrasek sliki – postane osrednjipredmet namesto predmet postranskega pomena v okviru jezikovnegasporočila. Uokvirjanje notranjega sporočila postane središčno delo inter-preta, bodisi abstraktne umetniške slike bodisi abstraktnega pravnegapravila.125

Od tu naprej ostane vprašanje, kdo postavlja okvir abstraktne (zakon-ske) norme v pravu, eno od tistih vprašanj, s katerimi se moderna juris-prudenca največ ukvarja; na kakšen način in po kakšnem postopkudoločiti vsebino abstraktne pravne norme na ravni konkretnega primera,kdo naj (p)ostane vrhovni interpret abstraktnih pravnih pravil, na kak-šen način verificirati, ali se je pooblaščeni interpret v resnici držal vna-prej določenega okvira abstraktne zakonske norme, ali pa ga je za kon-kretni primer postavil sam? Gre torej za razprave, ki se nanašajo na se-mantično odprtost pravnih tekstov in skušajo rešiti to vprašanje glede nasplošni zahtevi pravne države po vnaprejšnji jasnosti in predvidljivostipravnih tekstov, ki skupaj tvorita koncept pravne varnosti, kakršnega jeizoblikovala klasična pravna misel devetnajstega stoletja.

Prav glede tega vprašanja pa se zagovorniki alternativnih pluralizmovnajočitneje ločijo od ostalih šol moderne jurisprudence. Medtem ko osta-ja dominantni stil pravnega racionaliziranja vpet v debate o vnaprejšnjidoločljivosti ali nedoločljivosti pravega pomena abstraktnih norm, sozagovorniki alternativnih pluralizmov storili korak naprej. Zanje je raz-prava o določljivosti ali nedoločljivosti pravega pomena ideološka razpra-va, ki se nanaša na distribucijo moči oziroma pooblastil med posamezni-mi vejami oblasti. Tisti, ki zagovarjajo vnaprejšnjo določljivost pravega


124 Roberto M. Unger, FALSE NECESSITY, Cambridge 1987, str. 573–574. 125 O vprašanju uokvirjanja piše Derrida v La Vérité en peinture. Gl. Jonathan Culler, O

DEKONSTRUKCIJI, Globus 1991, str. 166–168. (Parergon pomeni stranska stvar, nepo-membno, id, 165 – prevajalčeva opomba).

72

pomena abstraktnim pravnim normam, dajejo prednost zakonodajalcuin zakonodajalčevi kontroli nad sodno in izvršilno vejo oblasti. Tisti, kiizhajajo iz pravnega skepticizma in radikalnega indeterminizma, posku-šajo podeliti večjo pristojnost sodiščem, ki naj z retroaktivnim podeljeva-njem pomena abstraktnim pravnim normam poskušajo v konkretnih pri-merih izbrati najboljšo možno interpretacijo, ki bo skladna s splošnimpojmovanjem pravičnosti.

Zagovorniki alternativnih pluralizmov so prepričani, da predstavljaradikalni skepticizem skromen poskus družbene in institucionalne kri-tike, ko poskuša preko interpretativnih metod na ravni konkretnihprimerov popravljati splošna krivična stanja, ki jih povzroča obstoječainstitucionalna ureditev. Radikalni indeterministi poskušajo doseči insti-tucionalne reforme z interpretiranjem zakonov v konkretnih primerih nanajbolj pravičen način. Zagovorniki alternativnih pluralizmov zavračajotakšen poskus pesimističnega reformskega pristopa in predlagajo boljambiciozen pristop, ki bo pripeljal do institucionalnih reform s ciljem do-seči resničen ekonomski razvoj ter stopnjevano demokracijo in ne le doposameznih poskusov popravljanja učinkov obstoječe institucionalneureditve v posameznih primerih.126 Redefiniranje obstoječe institucional-ne strukture naj omogoči tudi redefiniranje vsakodnevnih družbenihodnosov, interpersonalnih razmerij ter razmerij med državljani in boljfleksibilno institucionalno ureditvijo.

Manjkajoči agent (nosilec) reform in institucionalna transformacija

Z vidika alternativnih pluralizmov v sodobni jurisprudenci torej ne greveč za vprašanja pravilnega ali nepravilnega interpretiranja abstraktnihnorm v konkretnem primeru, za reduciranje pravnega diskurza na lingvi-stična vprašanja in konceptualizem, temveč za transformacijo institucio-nalne ureditve. Dosedanja razprava je pokazala, da transformacijo insti-tucionalne ureditve onemogoča dvoje stvari: pomanjkanje domišljije inkreativnosti za redefiniranje obstoječe institucionalne ureditve ter odsot-nost agenta – nosilca institucionalne reforme.127 Posamezne veje oblasti

PRVI DEL

126 »We cannot, just by saying so, turn a political defeat into a word game. We must sa-crifice the metaphor to the campaign, and recognize that law can be something, andthat it matters what it is. Having rejected the radicalization of indeterminacy as amisstatement of radical intentions, we must then go on to repudiate the central roleof the problem of determinacy and in legal theory.« Supra, op. 9, str. 121–122.

127 O problemu manjkajočega agenta reform v ZDA in širše ter nezadostnosti obstoje-čih vej oblasti za izvedbo resničnih reform: »No branch of present-day presidentialor parliamentary regimes seems well equipped, by reason of political legitimacy orpractical capability, to do it.The majority-based government of the parliamentarysystem, or the executive branch of the presidential regime, cannot reinterpret rights

73

imajo za nalogo vzdrževanje obstoječe institucionalne strukture. Omeje-ni demokratični diskurz pod vplivom dominantnega stila pravnega racio-naliziranja si jemlje za svojo nalogo prikazovanje obstoječe institucional-ne ureditve kot najboljše možne.

Za širjenje prostora za demokratični diskurz bi morali istočasno poda-jati alternativne predloge neodvisno od tega, koliko so odmaknjeni odobstoječe institucionalne ureditve, ter preko primerjalnih izkušenj poka-zati na tiste institucionalne rešitve, ki so bistveno bolj fleksibilne in spre-jemljive z vidika resničnega gospodarskega razvoja in okrepljene demo-kracije. Ker nobena od obstoječih vej oblasti ne omogoča institucionalnihreform, ampak so vse vpete v institucionalno nespremenljivost, bi obistočasni mobilizaciji izločenega večinskega prebivalstva začeli multipli-cirati veje oblasti. Pri tem so mišljene posredniške veje oblasti med večin-skim izločenim prebivalstvom, kakor tudi redefiniranje razmerij medobstoječimi vejami oblasti.

Institucionalna reforma bo vzpodbudila bolj kreativen pristop k obsto-ječim političnim programom, ki temeljijo na neinventivnosti, prepisova-nju in tihem upanju, da bo mogoče obnoviti družbo blagostanja iz šestde-setih let z bolj racionalnim redistribuiranjem družbenega bogastva, ka-kor tudi vzpodbuditi civilno družbo k večji iniciativnosti. Glasu civilnedružbe se danes ne sliši, ne zato, ker iniciative od spodaj ne bi potrebo-vali, ampak zato, ker to zahtevajo neoliberalni projekt ter vladni ideologi,ki verjamejo v avtomatično uresničevanje svojih institucionalnih zamisli.Odsotnost glasu civilne družbe iz sedanjega diskurza ne dokazuje, da sovsi družbeni konflikti zadovoljivo rešeni, kot bi to radi prikazali vladniideologi, ampak dokazuje pol-avtoritarni način izpeljave tranzicije.

Resnična institucionalna reforma bo povečala zanimanje za primer-jalne izkušnje transformacijsko bolj ambicioznih držav, kot so državeSrednje in Vzhodne Evrope, kakor tudi redefinirala dosedanje razumeva-nje podedovanega institucionalnega razvoja. Šele ko razumemo, da staobstoječa korporacijska struktura in masovna fordistična proizvodnjarezultat »economy of scale«, kar velja tudi za obstoječo protitrustovskozakonodajo ter stečajno pravo kot eni najpomembnejših vej, ki uravnava-jo tržne aktivnosti, lahko začnemo ob izhodu iz masovne fordističneproizvodnje razmišljati o alternativnih, bolj fleksibilnih tržnih ureditvah.Osvoboditev od lažne nujnosti, od sprejemanja obstoječih institucional-


and reshape rights-based arrangements in particular corners of social life withoutdanger to the freedom of citizens… The administrative agencies or civil servicemight have mored detachment and expertise but correspondingly less authority inthe choice of a reconstructive direction or in the exercise of a power free to forge sin-gular solutions to localized problems. Legislatures and parliaments would becomeboth despotic and ineffective if they were to deal, in an individualized and episodicmanner, with structural problems and institutional rearrangaments. The judiciarylacks both the practical capability and the political legitimacy to restructure, and tomanage during restructuring, the deserving objects of complex enforcement.« Un-ger, supra op. 9, str. 32.

74

nih razmerij kot nujnih in logičnih, omogoča naslednji, bolj ambicioznikorak: korak v smeri redefiniranja in rekombiniranja obstoječih institu-cionalnih rešitev, obogatenih z našo lastno domišljijo, znanjem in predlo-gi, nastalimi v procesu okrepljenega demokratičnega diskurza in procesukolektivnega učenja.

Sprejemanje ustavnih konceptov osemnajstega stoletja, političnih idejdevetnajstega stoletja ter ekonomskih institucij zgodnjega dvajsetega sto-letja kot edinih možnih in nepresegljivih nas ponižuje pred našo lastnokreativnostjo in strastnim prizadevanjem za napredovanje družbe in nassamih ter nas vnaprej dela nemočne pred izzivi, ki nas čakajo v prihod-nje. Institucionalno fetišiziranje pomeni odrekanje hitrejšemu razvoju vprihodnje, pri čemer je politika samoonemogočanja hkrati eksistencialniprojekt posameznikov, političnih strank in interesnih skupin.

Strukturni problem manjkajočega agenta institucionalnih reform seob vztrajanju pri situaciji status-quo lahko pokaže kot dražja rešitev vprimerjavi s transformacijskim rizikom, ki ga vsebujejo institucionalnespremembe. Neprostovoljni eksperimenti, katerim so podvrženi vzhod-no- in srednjeevropski narodi na podlagi neoliberalnega projekta, sopodaljšek avtoritarnega izvajanja psevdoreform in krepijo reformskikompleks tudi za nove generacije, ki vse bolj verjamejo, da je namen re-form vzdrževanje situacije status-quo. Toda na srečo obstajajo primerjal-ne izkušnje posameznih uspešnih držav, ki so dosegle hitro ekonomskorast in demokratični razvoj, ne da bi se ozirale na posamezne ortodoksnedoktrine ali ideologije, to je na podlagi množične mobilizacije in priprav-ljenosti na proces kolektivnega učenja. Reformski uspehi na posameznihsegmentih so reformatorjem in večinskemu prebivalstvu okrepili samo-zavest za izvajanje reform tudi na drugih področjih, s čimer so ustvarilibistveno bolj fleksibilno in kreativno institucionalno strukturo, kot joposkušajo vpeljati reformatorji na podlagi neoliberalnega projekta.

Institucionalni agent reform, generiranih od spodaj ob pogoju odprto-sti in fleksibilnosti institucionalnega sistema ter nedogmatičnem obrav-navanju obstoječih institucionalnih rešitev je ključno pričakovanje zazačetek resničnih ekonomskih in demokratičnih reform v družbi. Nič odtega se seveda ne bo zgodilo, če ne bo prišlo do politične mobilizacije inorganizacije civilne družbe ter do okrepljenega demokratičnega diskurzao poteku dosedanjih reform, kakor tudi do vzpostavljanja prostora zapodajanje alternativnih predlogov.

PRVI DEL

75

EKSKURZ O POSTMODERNIZMU

Programski cilj razprave je poleg kritičnega ovrednotenja izvajanja neoli-beralnega projekta v državah Srednje in Vzhodne Evrope pokazati, dapoleg obstoječih predlogov za reforme v resnici obstojijo tudi druge mož-nosti, ki bi se lahko potencialno pokazale za bolj produktivne in fleksi-bilne kot predlagane rešitve, ki jih imamo trenutno na mizi. Zakaj torejne bi obstoječega diskurza kombinirali z alternativnimi predlogi, pred-vsem s svojimi lastnimi snovanji? Postmodernizem implicira, da neobstoji en sam možen slovar, ki bi se mu morali brezpogojno in vnaprejpodrejati, ampak obstoji več različnih slovarjev, ki jih je mogoče kombi-nirati in rekombinirati v skladu z našimi pričakovanji, snovanji in izkuš-njami, ki nastajajo na podlagi procesa kolektivnega učenja.128

Pogoji za diskurz v postmoderni in o postmoderni so tako olajšani kototeženi. S prizadevanjem za vzpostavitev novega diskurza avtor tvega, daga bo dominantni zgodovinski diskurz prezrl in ignoriral; z vztrajanjempri dominantnem stilu diskurza pa avtor moderne in postmoderne nedoseže drugega, kot da postavi še eno gloso v ključne zgodovinske tekstein pristane na margini diskurza.129

Vendar bi želel razmejiti obstoječo razpravo od siceršnjih postmoder-nističnih tekstov iz nekaj pomembnih razlogov. Predvsem ni namenobstoječe razlage ponovno dokazovati semantične odprtosti (pravnih)tekstov in se postaviti v vlogo radikalnega indeterminista. Zagovornikialternativnih pluralizmov ne jemljejo prava kot samo še enega področja,ki ga je mogoče do neskončnosti dekonstruirati in dokazovati pomenskoneujemljivost abstraktnih pravnih pravil. Zagovorniki alternativnih plu-ralizmov jemljejo pravo in institucionalno ureditev resno. Vsaka institu-cionalna ureditev predpostavlja zelo konkreten niz vzajemnih družbenihrazmerij in razmerij posameznikov do obstoječe institucionalne ureditve.Institucionalne ureditve niso seštevek neskončno raztegljivih možnihrešitev, ampak predstavljajo zelo rigiden niz družbenih omejitev. Štejejona primer ustavni detajli, kot je vzajemno omejevanje posameznih vejoblasti v primeru sporov, ko morajo nosilci posameznih vej oblasti razre-šitev spora časovno premakniti do naslednjih volitev. Majhne institucio-nalne inovacije kot je vzajemni sklic predčasnih volitev v primeru večjihsporov med zakonodajelcem in izvršilno vejo oblasti bi lahko transfor-macijsko naravnananost izjemno povečal. Ustavni detajli so pomembni


128 »If there are two vocabularies for representing law, and if there boundaries are bothcontroversial and movable, why should there not be five vocabularies, or one voca-bulary different from these?« Id, str. 58.

129 Glej Rorty v eseju o Derridaju: »Either you gloss what tradition said, and thus conti-nue down the page, or you don’t, and thus are out of margins, ignoring philosophyand being ignored by it.« Richard Rorty, ESSAYS ON HEIDEGGER AND OTHERS, (Philo-sophical papers Vol. 2), Cambridge 1991, str. 97.

76

in jih velja potrpežljivo študirati. Odprava konstruktivne neazupnice vslovenski ustavi bi lahko pomembno spremenila razmerje moči medparlamentom in vlado.

Radikalna pozicija zagovornikov alternativnih pluralizmov je v tem,da priznavajo obstoječi institucionalni ureditvi ključno vlogo pri organi-zaciji proizvodnje, delovnih razmerij in družbenih razmerij, spoznavajonjen kontingentni karakter in skušajo vzpostaviti prostor za transforma-cijo obstoječe institucionalne ureditve. Prav v tem je razlika v primeri spostmodernističnimi teksti, ki jih teoretiki producirajo neodvisno odresničnih omejitev obstoječe institucionalne ureditve in zaradi katerih sepolzavestno postavljajo v vlogo ideologov obstoječega stanja kot najbolj-šega možnega. Kognitivni skepticizem postmodernistov se meša z insti-tucionalnim dogmatizmom, na kar zagovorniki alternativnih pluralizmovne pristajajo.

Znotraj dominantnega stila pravnega racionaliziranja bi želel opozoritiše na specifičen, toda ne nepomemben pogled na pravo, in sicer naromantično-poetični pogled na pravo. Romantično-poetični pogled napravo nas skuša prepričati, da je pravo nekaj, o čemer je mogoče pisatiglose, pri čemer avtorji tekmujejo, kdo bo predstavil bolj idealizirano inbolj dokončno podobo pravne ureditve. Ustvarjalci romantično-poetične-ga pogleda na pravo130 nas skušajo prepričati, da je pravni diskurz ločenod suhoparnega znanstvenega, ki svojo metodo še vedno črpa v naravo-slovnih znanostih, kot so se oblikovale v devetnajstem stoletju. Poetizaci-ja pravnih tekstov je namenjena legitimiranju delovanja v pravni praksiin poskuša osmišljevati njihovo delo neodvisno od resničnih učinkov vdružbi. Resnični vplivi pravne ureditve na družbena razmerja, na eko-nomski in demokratični razvoj so za avtorje z romantično-poetičnimpogledom na pravo samo stranski produkti, o katerih ni potrebno raz-mišljati. Pravo sprejemajo kot dan in nespremenljiv niz spoznanj, trdnozasidran v času rimskega prava, od takrat naprej pa je naloga jurispru-dence le še glosiranje sentenc rimskih pravnikov.

Ustvarjalci romantično-poetičnega pogleda na pravo redno spregledu-jejo institucionalne omejitve, ki jih pravna ureditev ustvarja, in njihoveresnične družbene učinke. Družbena razmerja, distribucijo moči in pro-cesov odločanja jemljejo kot nekaj, kar s pravnim kontekstom nimapovezave, in postopoma začenjajo verjeti, da je pravo vendarle objekti-ven, moralno nevtralen in apolitičen sistem abstraktnih pravil. S tempostopoma prestopajo v tabor dominantnega stila pravnega racionalizira-nja, katerega poslanstvo je prikazovanje obstoječe institucionalne uredi-tve kot najboljše možne in njeno legitimiranje. Posamezniki morajo svojepravice skušati realizirati znotraj obstoječe distribucije sistema pravic, kiga generira institucionalna ureditev.

PRVI DEL

130 O romantično-poetičnem pogledu kot reakciji na tehnološki razvoj na začetku tegastoletja v literaturi Edmund Wilson, AXELS’S CASTLE, W. W. Norton 1931, str. 10–25.

77

Zagovorniki alternativnih pluralizmov za razliko od dominantnega sti-la pravnega racionaliziranja ne poskušajo legitimirati obstoječega stanjakot najboljšega možnega, ampak si raje prizadevajo za kritično ovredno-tenje institucionalne ureditve in iskanje možnosti za institucionalnotransformacijo. S pomočjo ideje o alternativnih pluralizmih želijo poka-zati, da lahko že danes navedemo različne institucionalne rešitve, različ-ne institucionalne inovacije, ki naj vzpostavijo bolj fleksibilen, manj hie-rarhičen sistem institucij, podvržen spremembam, ki jih za doseganje po-sameznih in skupnih ciljev zahteva politično organizirana civilna družba.Obstoječi institucionalni sistem je za zagovornike alternativnih plura-lizmov legitimen ravno toliko, kolikor vsebuje mehanizme za hitro spre-minjanje in transformacijo na podlagi okrepljenega demokratičnegadiskurza.131

Kolikor sodobni demokratični diskurz pristaja na obstoječo institu-cionalno ureditev in išče različne možnosti za omiljevanje posledic obsto-ječih institucionalnih omejitev, toliko ostaja ujet v socialdemokratskikompromis iz prvih desetletij dvajsetega stoletja, pri čemer New Dealpredstavlja ameriško varianto socialdemokratskega kompromisa v evrop-skih državah. Ujetost v diskurz znotraj obstoječe institucionalne ureditvebrez podajanja alternativnih predlogov pomeni polzavestno prizadevanjeza legitimiranje obstoječega, prekludira razmišljanje oziroma razpravo oalternativnih institucionalnih rešitvah in se postavlja v vlogo zagovarja-nja vladajoče ideologije. Značilnost takšnega diskurza je reduciranjedružbenih tem na zasebno patetiko nekdaj progresivnih intelektualcev,ki pa dodatno onemogoča nove, potencialno bolj kreativne in progresiv-ne ideje zaradi ujetosti v binarne opozicije, kot so socializem ali kapitali-zem, tržna ali planska ekonomija, državna ali privatna lastnina. V temsmislu ostaja postmodernistični diskurz konceptualno ujet v razprave izdevetnajstega stoletja, le da je deziluzioniran in nesposoben za dojema-nje novih trendov in razvojnih možnosti. Zaradi prekludiranja okreplje-nega demokratičnega diskurza s podajanjem alternativnih predlogov ininstitucionalnih inovacij pomaga omejevati diskurz in omogoča polavto-ritarno izvajanje vladnih reform brez možnosti za njihovo kritično vred-notenje ter popravke in inovacije.

Zagovorniki alternativnih pluralizmov zavračajo tak omejen diskurz,reduciran na semantično odprtost (pravnih) tekstov. Ker jemljejo pravoin institucionalni sistem resno, menijo, da lahko transformacija obstoje-čih institucionalnih rešitev z okrepljenim demokratičnim diskurzomsprosti nove možnosti za razvoj. Namesto deziluzioniranosti in demorali-ziranosti zagovarjajo politično mobilizacijo civilne družbe z ustvarjanjemprostora za podajanje iniciativ od spodaj. Prav v tem smislu je lahko


131 Proces delegitimizacije lastništva nad resnico v Hans Blumenberg, THE LEGITIMACYOF THE MODERN AGE, MIT 1983, zlasti 63–75. O razlogih za neuspeh razsvetljenskegaprojekta in posledicah za moderni diskurz Alasdair Macintyre, AFTER VIRTUE, Duck-worth 1981 (šesta izdaja 1994), str. 51–61 in 62–78.

78

postmodernistični diskurz za zagovornike alternativnih pluralizmovproduktiven.132 Kolikor nas postmodernistični diskurz razbremenjujereificiranje obstoječe institucionalne ureditve in osvobaja od lažne nujno-sti sprejemanja te ureditve kot logične in nujne, sprošča prostor za novoustvarjalno energijo in novo politično mobilizacijo civilne družbe. Res-ničnega ekonomskega in demokratičnega razvoja ni mogoče doseči s»pravilnimi« makroekonomskimi parametri, ampak z mobilizacijo, skolektivnimi napori, usmerjenimi k reševanju skupnih problemov, in ziniciativo od spodaj. Zahteva neoliberalnega projekta po tiskanju resnič-nega in ne lažnega denarja je zahteva, s katero se brezpogojno strinjamo,toda od te zahteve naprej je mogoče obstoječi program kombinirati inrekombinirati z bolj ustvarjalnimi rešitvami, ki temeljijo na procesukolektivnega učenja, okrepljenemem demokratičnem diskurzu in viso-koenergetskem reformističnem pristopu.

Namesto na logični in objektivni zgodovinski razvoj gleda na posa-mezne institucije kot na ad hoc kompromise, s katerimi so politične eliteobvladovale konkretne družbe. Brez razmišljanja o alternativnih, boljfleksibilnih in bolj demokratičnih institucijah od obstoječih, brez podaja-nja iniciative od spodaj ni prave možnosti, da bi dosegli resnični eko-nomski in demokratični razvoj. V tem smislu je diskurz v postmoderniz-mu produktiven in ima jasen namen zagotoviti nadaljnji razvoj.133

Na področju Srednje in Vzhodne Evrope pomeni uvajanje postmoder-nega diskurza najprej poskus uvajanja nujnih informacij o sodobnihtrendih bogatih Zahodnih držav in nato poskus skupaj z vsemi razvojnousmerjenimi skupinami doseči hitrejši razvoj na področju institucional-nih reform, gospodarskega razvoja, znanosti… Institucionalna ureditevšteje. Kako bi si lahko drugače razlagali dejstvo, da je socialne kapitalmajhne in revne Sri Lanka skupaj s celotno šolsko ureditvijo višji kotrelativno bogatejše in velike Brazilije. Število znanstvenikov, ki sta jihobe državi poklonili svetu, je približno enako.

PRVI DEL

132 Mogoče se je strinjati z Giddensom, ko pravi: »For me the idea of ‘post-modern’ im-plies transcendence, not simply ‘modernity come to its senses’ or being forced toface up to its limitations.« Anthony Giddens, POLITICS, SOCIOLOGY AND SOCIAL THEO-RY, Polity 1995, str. 13.

133 Obsežna študija o značilnostih postmodernega diksurza in novih predlogov na po-dročjih ekonomije, umetnosti, humanistike, naravoslovja… v David Harvey, THECONDITIONS OF POSTMODERNITY, Blackwell 1989.

79

DRU G I D E L

USTAVNO PRAVO IN OKREPLJENI

DEMOKRATIČNI DISKURZ

80

Ustavno pravo je področje, ki je na abstraktni ravni najbolj dorečeno, sčimer daje vtis, da so družbeni konflikti na najbolj abstraktni ravni vsajnormativno razrešeni.134 Naloga tega dela disertacije je pokazati nanekatere temeljne slabosti obstoječih strukturnih institucionalnih reši-tev, ki deloma onemogočajo širši demokratični diskurz, deloma pa one-mogočajo resnično ekonomsko in politično transformacijo obstoječihdružb. Pri tem mislim predvsem na vprašanje, kako z ustavnopravnimiinstituti prispevati k transformaciji držav Srednje in Vzhodne Evrope,hkrati pa lokalne reformatorje razbremeniti nekaterih lažnih pričakovanjo avtomatičnih, nujnih in vnaprejšnjih rešitvah, ki naj jih posamezniustavni instituti oziroma institucije zagotovijo.

Razprava je vezana na razmišljanja o potencialnih nosilcih – agentih –institucionalnih reform, o vprašanju, kako istočasno zagotoviti njihovoučinkovitost, transformacijsko naravnanost skozi širok javni diskurz ternjihovo politično odgovornost za uspeh reform.

TIPOLOGIJA DRUŽBENE ORGANIZIRANOSTI

Preden začnem razpravljati o tipologiji družbenih organizacij, bi želelopozoriti na pogosto spregledano dejstvo, ki je velikokrat zavedlo profe-sorje pri podajanju tipologij različnih državnih ali družbenih ureditev. Pritem mislim na sklicevanje na Aristotelovo Politiko, v kateri bi naj Aristo-tel podal splošno veljavno tipologijo državnih ureditev, sistemski pristoph končnemu listu zaprtih možnosti pri urejanju državnih, oblastvenihrazmerij. Toda branje Politike kaže, da se Aristotelovo ukvarjanje z značil-nostmi državotvornosti, urejanju skupnih zadev posameznih skupnosti,nanaša na konkretne grške državice, bodisi tiste, ki obstajajo v njegovemčasu, bodisi tiste, o katerih se je bilo mogoče podučiti iz obstoječih spi-sov. Tipologija, opisi državnih ureditev in zavzemanje za določeno držav-no ureditev izhajajo iz konkretnih družbenih ureditev in niso izključno

134 Frank Michelman, What is Constitutional Democracy?, »If by democracy we mean – asthe self-government view requires that we mean – the people deciding for themsel-ves, by political procedures, the important, politically decideable conditions of so-cial life in which they have moral or material reason to take an interest, then »moralreadings« of the Constitution cannot lie beyond democracy’s purview. Osnutek tek-sta, april 1997. Gl. tudi Albin Igličar, Ustavna Demokracija, PRAVNA PRAKSA 12, št. 3,1993.

81

rezultat spekulativnega razmišljanja, ki podaja univerzalno veljavnaspoznanja. Posploševanja in predstavljanje Aristotelove tipologije držav-nih ureditev kot univerzalno veljavnih kategorij so nasledek naivnegahistoricizma in racionaliziranja na podlagi prevzetih ugotovitev, ki pre-kludirajo drugačne državne ureditve, oblastvena razmerja itd. zunaj »za-prte liste« obstoječe tipologije. Sprejemanje takšne tipologije kot univer-zalno veljavne pomeni zanikati vse bogastva različnih družbenih uredi-tev, ki so jih izoblikovale posamezne konkretne družbe v specifičnih zgo-dovinskih razmerah. Praktična sposobnost države za lastno transforma-cijo je odvisna od množice konkretnih razmerij, institucionalnih rešitev,razmerij med posameznimi interesnimi skupinami ter možnosti za mobi-lizacijo idej in inovacij, in ne od abstraktnih tipologij, za katere ne more-mo trditi, da avtomatično zagotavljajo najboljše možne rešitve za kon-kretno družbo.

Vprašanje pri iskanju različnih družbenih tipologij je vprašanje, kakodoseči pomiritev med dvema relativno avtonomnima entitetama, medsuvereno vlado na eni strani in samoorganizirano civilno družbo na dru-gi strani, da bi dosegli vzajemna produktivna razmerja, usmerjena v raz-voj in ne v pasivno ter vnaprejšnje podrejanje večinskega prebivalstvavladni politiki brez okrepljenega demokratičnega diskurza in iniciativ odspodaj. Glede na predstavljeno vprašanje si je mogoče zamisliti štiriosnovne tipe družb: disorganizirane družbe, razdeljene družbe, družbe,v katerih je država napovedala vojno svojim državljanom, in hipotetičniprimer družbe s stopnjevano demokratično ureditvijo.135

Značilnost disorganiziranih družb je šibka državotvornost centralnevlade, ki ne razpolaga z institucionalnim mehanizmom upravljanja združbo. Ker ni vzpostavljenih institucionalnih mehanizmov, ne obstajajopovezave med vlado in civilno družbo, sodelovanje med obema entiteta-ma je onemogočeno. Vlada nemočno opazuje dogajanja v družbi okolisebe in jih poskuša predstaviti kot logična in nujna, najljubši argumentje argument realnih omejitev, ki so postavljene vsaki družbi. Vlada ostajabrez vizije, mobilizacija večinskega prebivalstva, usmerjenega v ekonom-ski razvoj, ni izvedljiva. Medtem ko vlada prepričuje, da ni mogoče storitiveč kot to, je večinsko prebivalstvo preveč zaposleno z lastnim preživet-jem, da bi se lahko ukvarjalo z razvojnimi vprašanji, in postaja vse boljprepričano, da ni naloga vlade sodelovati pri ekonomskih in razvojnihaktivnostih nacionalnega gospodarstva. Šibka vlada na eni strani ter raz-drobljena in marginalizirana civilna družba na drugi strani sta glavni


135 O različnih možnih razmerjih med suvereno vlado in samoorganizirano civilno druž-bo razpravlja Unger v PLASTICITY INTO POWER, supra op. 82, str. 81–90. V tem delupredstavlja obsežno analizo različnih možnih razmerij med vlado in večinskim pre-bivalstvom ter za ponazoritev svojih analiz podaja različne konkretne primeredružb. Hipotetični primer okrepljenee demokracije je bolj natančno predstavljen vnjegovih kasnejših delih, v WHAT SHOULD LEGAL ANALYSIS BECOME?, supra op. 9 inDEMOCRATIC EXPERIMENTALISM, supra op. 33.

82

značilnosti disorganizirane družbe, ki ne omogoča niti ekonomskega raz-voja niti demokratičnega diskurza. Težava disorganiziranih družb je vtem, da primerjalni pogled skoraj vedno pokaže, da se lahko družbe spodobnimi značilnostmi ob bolj ambiciozni reformistični vladi razvijajoveliko hitreje kot dana disorganizirana družba.

Naslednja možna oblika organiziranosti je razdeljena družba. Gre zanajbolj razširjeno obliko družbe, ki dobi vsakokratno konkretno obliko.Razdeljeni družbi primanjkuje državotvorni karakter vlade, usmerjeneraje v vzdrževanje obstoječih privilegijev, imunitet in izključevalnih pra-vic kot v aktivno partnerstvo med vlado in civilno družbo, usmerjeno vrazvoj. Ohranjanje hierarhije, statusov in podedovanih družbenih položa-jev je glavna naloga vlade, uravnavanje tržnih aktivnosti, rahljanje obsto-ječih hierarhičnih struktur, družbene mobilnosti in fleksibilnosti niso nadnevnem redu vlade. Meja med privilegiranim razredom političnih elit invečinskim prebivalstvom je neprehodna, vlada pa se trudi dokazati»naravnost« in logičnost takega stanja. Izobraževanje kljub drugačnimproklamacijam ne predstavlja možnosti za napredovanje po družbeni les-tvici, ampak so premiki po družbeni lestvici še naprej odvisni od pripad-nosti družbenemu razredu, ali morda od osebne sreče. Strankarski klien-telizem prevladuje nad kadriranjem po sposobnostih in dosežkih, šolskaizobrazba, individualna prizadevanja ipd. postanejo predmet medstran-karskega trgovanja, kjer talentirani posamezniki za razdeljeno družbo nepomenijo ničesar in so jih pripravljeni v vsakem trenutku žrtvovati zavzdrževanje družbenega status-quo.

Posamezni reformatorji, ki poskušajo redefinirati obstoječa institucio-nalna razmerja in redistribuirati politično moč, redno naletijo na odpor sstrani lokalne aristokracije, ki v primeru radikalnih reform vedno znovagrozi z begom kapitala in dezinvestiranjem v nacionalnem gospodarstvu.Upor aristokracije je največkrat povezan z uporom množic od spodajzaradi tihe koalicije med vladno aristokracijo in obubožanim delomprebivalstva, največkrat na račun srednjega sloja. Tihi dogovor pomeni:dokler bodo obubožane množice podpirale vladno aristokracijo, bo vlad-na aristokracija zagotavljala minimum preživetja zanj, za ceno ekonom-skega razvoja in na račun srednjega sloja. Redki reformski poskusi sezato hitro izjalovijo, največkrat že na samem začetku. Morebitni reform-ski preboj in zrahljanje obstoječih vezi zaradi močnih nasprotujočihteženj pripeljeta do zgodovinskega nihanja med avtoritarno vlado in bo-napartistično nastrojenim populizmom, ki se v določenih ciklusih izme-njujeta, v določenih ciklusih pa dopolnjujeta. Pianissimo privatnega živ-ljenja (Webrov izraz) se v razcepljenih družbah za večinsko prebivalstvozdi edina realna opcija, ki jo postopoma privzamejo kot edini možninačin življenja. Ker služi kot plen vladnim elitam in tihi koaliciji z obu-božanim prebivalstvom najnižjih slojev, ne vidi večinsko prebivalstvosrednjega sloja nobenih možnosti za lastno bolj aktivno sodelovanje pridružbenih aktivnostih, za produciranje lastnih idej in snovanj o ustroju

DRUGI DEL

83

družbe in institucionalnih reformah. Skupni problemi se ne rešujejoskupno, ampak ostajajo pod jurisdikcijo političnih elit, meja med javnimin zasebnim je ostra in neprehodna ter izločenemu večinskemu prebi-valstvu ne dopušča vstopa v javno sfero.

Vladni ideologi so v razcepljenih družbah pripravljeni razglasiti vsakposkus institucionalnega reformiranja ali poskus zmanjševanja obstoje-čih privilegijev za revolucionarne tendence, kot da se ne bi revolucijamzaradi njihove nepredvidljivosti in negotovega izhoda že zdavnaj odrekli.Če bi logiko vladnih ideologov izpeljali konsekventno, bi lahko že spreje-manje ustave ali ustavnih amandmajev in celo ustvarjalno interpretiranjeabstraktnih ustavnih amandmajev razglasili za revolucionarna dejanja.Absurdnost takih stališč je očitna vsem razen vladnih ideologov. Večin-skemu prebivalstvu v tako razcepljeni družbi ne ostaja niti glas nitiizhod.

Kot tretji tip družb lahko izpostavim družbo, v kateri je vlada napove-dala vojno svojim državljanom. Najpogosteje se omenja primer sovjetskedružbe, ko je konec dvajsetih in v začetku tridesetih let po neuspelihžetvah pšenice vlada napovedala vojno svojim kmetom in jih prisilnokolektivizirala. Družba, v kateri vlada napove vojno svojemu lastnemuprebivalstvu, predstavlja nočno moro vsakega intelektualca. Toda ko sealbatros državne avtoritarnosti136 dvigne z naših ramen, ni razloga, da nebi aktivno sodelovali pri procesu resničnih ekonomskih in političnihreform.

Poleg treh opisov dejanskih družb, ki jih lahko najdemo, si je mogočevsaj hipotetično zamisliti tudi družbo z okrepljeno demokracijo, kjer jevsakokratna vlada sposobna zadostiti tudi bolj strogim demokratičnimkriterijem kot so demokratične volitve na vsaka štiri leta. Za višji demo-kratični standard predstavlja kriterij vladna državotvorna transformacij-ska sposobnost. Sposobnost transformiranja ekonomskih in celotnihobstoječih institucionalnih razmerij je ob kriteriju aktivnega partnerstvamed vlado in civilno družbo kriterij, po katerem bi lahko prepoznali vtem trenutku bolj hipotetično zamišljeno družbo s stopnjevano demokra-cijo.137 Stopnjevana demokracija zato pomeni aktivno družbo, ki temeljina politični mobilizaciji in organizaciji civilne družbe, kjer obstoji množi-ca institucionalnih mehanizmov, ki omogočajo prevajanja iniciativ odspodaj v vsakodnevno vladno politiko.

Disorganizirane ali razdeljene družbe ne morejo zagotoviti lastne pre-nove. Zato moramo vsaj razmišljati o hipotetičnem primeru družbe sstopnjevano demokracijo. Hipotetičnemu primeru družbe z okrepljenodemokracijo ter reformsko naravnanostjo, usmerjeno v resnični eko-


136 O tem spoznanju gl. Unger, supra op. 33.137 »The first condition of statishness – the capacity for transformative action – cannot

be satisfied through the suppression of the second condition – partnership with asociety organized beyond the state.« Unger, PLASTICITY INTO POWER, supra op. 82, str.85.

84

nomski in demokratični razvoj, bo v nadaljevanju posvečenih večinarazprav. V razdelku o tipologiji družb bi želel zato na kratko predstavitile še nekaj osnovnih strategij in pogojev za doseganje take družbe, ki binedvomno bolj ustrezala idealu modernih posameznikov in modernedružbe kot pa ustaljeni predstavi o hierarhično organizirani neprehodnidružbi, nastali na podlagi političnih ideologij devetnajstega stoletja.

Prvi pogoj za doseganje okrepljene demokracije je v tranzicijskih drža-vah okrepljen diskurz, ki bi omogočal vsaj razmišljanje o bolj ambicioz-nih alternativnih institucionalnih rešitvah. Tranzicijske države s svojimneinovativnim pristopom in naivnim prepričanjem, da za ekonomski indemokratični razvoj zadošča že nizkoenergetsko prepisovanje tujih insti-tucionalnih rešitev, o katerih so slučajno slišali ali ki so slučajno pri roki,bi morale ob uvajanju institucionalnih reform začeti z resnim proučeva-njem o učinkov takih institucionalnih reform in z razmišljanjem o mož-nih izboljšanjih ter nadgradnjah. Dosedanji potek, ki temelji na lagod-nem prepisovanju tujih rešitev, večinoma tudi sponzoriranih iz tujine,prekludira nadaljnji diskurz in argument tujine predstavlja neprizivnoinstanco, kar zbuja več vrst nelagodja. Izkušnje po svetu pokažejo, dalahko različne institucionalne rešitve pripeljejo do istih rezultatov in daiste institucionalne rešitve še ne zagotavljajo avtomatično istih rezul-tatov.

Institucionalna ureditev, ki temelji na fleksibilnosti in inkluzivnosti, bimorala biti organizirana poliarhično. V politologiji pomeni poliarhija spo-sobnost vlad, da se nenehno odzivajo na potrebe, zahteve in predlogevečinskega prebivalstva, posameznih interesnih skupin in politično orga-nizirane civilne družbe.138 Samo poliarhično naravnane vlade lahko uži-vajo legitimnost. Prehod iz konkurenčnih oligarhij v širšo zastopanost vprocesih odločanja v smislu inkluzivne poliarhije je odvisen od institu-cionalnih omejitev in možnosti za njihovo transformacijo. Preko kombi-niranja in rekombiniranja obstoječih institucionalnih rešitev bi bilomogoče izpeljati kombiniranje in rekombiniranje političnih akterjev ininteresnih skupin tako dolgo, dokler ne bi dobili resnično transformacij-sko naravnane vlade, usmerjene v resnični ekonomski razvoj in okreplje-ni demokratični diskurz.

Učinkovito, državotvorno vlado v sistemu inkluzivne poliarhije je mo-goče uresničiti samo v liberalnem demokratičnem sistemu, ki pa jeokrepljen v komunitaristični verziji. Razloge za komunitaristično različi-co liberalne ureditve bom podrobneje navedel kasneje, vendar bi zapotrebe nadaljnje razprave želel predstaviti vsaj okvir te različice. Komu-nitarizem krepi občutek solidarnosti med posameznimi družbenimi sku-pinami, prispeva k povečani občutljivosti za druge družbene skupine inskupine, ki so največkrat izločene iz političnih procesov odločanja in

DRUGI DEL

138 Koncept inkluzivne poliarhije kot edine demokratične oblike, kjer lahko vlada uživalegitimnost v Robert Dahl, POLYARCHY, Yale 1971.

85

ekonomskih aktivnosti ter je njihov glas utišan. Izločeno večinsko prebi-valstvo ne more uresničevati svojih ekonomskih zamisli, nima dostopado kapitala za investicije, celotna družba se odreka njegovemu potencia-lu. Zato bo namesto obstoječih togih hierarhičnih struktur šele vključitevizločenega prebivalstva vzpostavila možnosti za resničnen ekonomski indemokratični razvoj.

Toda tudi komunitaristična verzija liberalne ureditve sama še ne zago-tavlja individualne emancipacije. V primeru visokoenergetskega reform-skega pristopa k institucionalnim inovacijam in politični mobilizaciji jetoliko bolj pomemben obstoj jasno definiranega niza temeljnih človeko-vih pravic, usmerjenih predvsem na preprečevanja arbitrarnih posegovdržave v sfero posameznika. Čeprav je meja med javnim in zasebnim včasu institucionalnih reform zabrisana in prepletena, mora ostati vsake-mu posamezniku zagotovljena osnovna sfera nedotakljivosti s strani jav-ne sfere in institucij, sicer posameznikom že na začetku odvzamemomožnost za aktivno udejstvovanje v javnih zadevah. Šele ustvarjanje in-stitucionalnih možnosti za aktivno sodelovanje pri vladnih, ekonomskihin družbenih aktivnostih lahko omogoči osebnostno transformacijoposameznikov in ustvarjanje njihovih identita.


86

USTAVNI DUALIZEM IN DUALISTIČNA DEMOKRACIJA

Na ustavni red je mogoče gledati kot na dokončen seznam institucional-nih rešitev, znotraj katerih naj se odvijajo politična dogajanja, ali kot naseštevek do sedaj poznanih institucionalnih inovacij, ki pa prav zaradiokrepljene demokracije ne prekludirajo ustvarjanja novih institucional-nih rešitev, ki bi vodile do širšega demokratičnega diskurza v družbi. Poeni strani bi ga ustvarjale, po drugi strani bi institucionalne inovacijeomogočale širše razmišljanje o perspektivah življenja posameznika inskupnosti.

Izvajanje tržnih reform je povezano z izvajanjem ustavnih reform.Fragmentirani in v procesih kolektivnega dogovarjanja oslabljeni sindi-kati ne morejo močneje spreminjati masovne fordistične proizvodnje. Re-formski poskusi, ki temeljijo na iskanju najširšega konsenza in umiritvivečinskega prebivalstva, vodijo v najboljšem primeru do skromnih rezul-tatov, večinoma pa pripeljejo do izigravanja reform v naslednjem koraku.»Checks-and-balances« sistem, sistem zavor in ravnovesij, najbolj natančnododelan v ameriškem ustavnem pravu139 in nekoliko manj natančno vparlamentarnih demokracijah, ki pa še vedno predstavljajo funkcionalniekvivalent podobnih ustavnih rešitev, predstavlja institucionalno bloka-do za izvajanje reform, saj sproti skrbi za transformacijsko nezmožnostvlade in za demobilizacijo140 večinskega prebivalstva.141

DRUGI DEL

139 James Sundquist je ugotovil, da so ameriški ustavni mehanizmi delovali do sredinetega stoletja zaradi dejstva, da do takrat presednik skoraj nikoli ni imel nasprotisebe Kongresa, kjer bi imela večino nasprotna stranka. To pa ne drži več za večinonovejšega obdobja, kjer katerakoli večja predsednikova akcija zanesljivo naleti naodpor in obstukcijo v Kongresu, ki je ni mogoče preseči. Tod tudi Kongres ob prede-sednišekm vetu ni sposoben izpeljati nobene večje reforme. Spodletel poskus uved-be splošnega zdravstvenega zavarovanja lahko služi kot primer takšnih razmerijznotraj ameriške oblastvene strukture. Gl. James L. Sundquist, CONSTITUTIONAL RE-FORM AND EFFECTIVE GOVERNMENT, Washington D.C.: The Brooking Institute, 1986,str. 75–78.

Podoben problem lahko nastopi tudi v francoskem polpredsedniškem sistemu,kadar neposrednemu izvoljenemu predsedniku republike stoji nasproti večinskaopozicijska koalicija, ki ga prisili v izvolitev premierja iz sebi nasprotne stranke kotv primeru Miterrand – Chirac kohabitacije. Analiza v Matthew Soberg Shugart inJohn M. Carey, PRESIDENTS AND ASSEMBLIES, Cambridge 1992, str. 58–61.

Kakšne dileme so spremljale avtorje weimarske ustave pri vzpostavljanju razme-rij med parlamentom in predsednikom države v novi federaciji, lepo opisuje HugoPreuss v času pisanja osnutka ustave. Hugo Preuss, STAAT, RECHT UND FREIHEIT,Tübingen 1926, str. 368–393.

140 Richard Parker analizira možnosti za mobilizacijo političnih energije navadnih dr-žavljanov znotraj ustavne demokracije. Poudarja, da medtem ko za ene predstavljatovrstna mobilizacija problem, predstavlja za druge rešitev problema. Poudarja, daanti-populistična, politika ne predstavlja le pasivizacije in omejevanja političnih pra-vic državljanov, ampak neposredno ogroža njihove državljanske pravice. »HERE, THEPEOPLE RULE«, Harvard 1994, str. 53–115.

Visokoenergetska transformacijska politika se sprevže v cezaristični populizem v

87

Načrtno onemogočanje izvajanja lastnih reform vlado pelje v nedrža-votvornost, celotno družbo pa v različne oblike razcepljenosti in disorga-niziranosti. Ker vlada ne nastopa kot akter institucionalnih inovacij najavnem in zasebnem področju, tudi ne nastopa kot akter razvoja, ampakkot dodatna zavora za razvoj. Sedanje vlade nemočno in od daleč opazu-jejo dogajanja v družbi in skušajo prepričati večinsko prebivalstvo, da ninjihova naloga sodelovati pri tržnih aktivnostih, ki jih same pogojujejo.Načrt dualistične demokracije kot alternative obstoječim disorganizira-nim in razdeljenim družbam s šibkimi centralnimi vladami meri zato nadva cilja: na postavitev in izvedbo ekonomskih reform z izpeljavo institu-cionalnih sprememb tržne ekonomije ter na ustavno reformo, ki najomogoči učinkovito, toda odgovorno vlado ob hkratni politični mobiliza-ciji civilne družbe in njenem ustvarjanju iniciative od spodaj.142

Koncept ustavnega dualizma temelji na pričakovanju hitrega razreše-vanja sporov med zakonodajno in izvršilno oblastjo kot napogostejšihrazlogov za pat pozicijo znotraj oblastvene strukture pri izvajanjureform, na krepitvi legitimnosti obeh vej oblasti in vključitvi večinskegaprebivalstva v procese odločanja. Restrukturiranje razmerij med posa-meznimi vejami oblasti je povezano z dodatnimi ustavnimi instituti v šir-šem smislu: z volilnim sistemom, s plebiscitarnim izražanjem ljudskevolje143 in s političnimi programi, ki si morajo biti med seboj podobni


primeru, ko nacionalni voditelji ne premorejo vizije ekonomskega, institucionalnegarazvoja konkretne družbe in ko družba ne premore institiucionalnih mehanizmov zaorganiziranje civilne družbe.

141 »The constitutionalism of deliberate deadlock, slowing down the transformativeuses of governmental power, finds its most straightforward expression in thechecks-and-balances machinery of American-style presidentialism. It is, however,no less clearly expressed by forms of parliamentary government that concentratepolitical action in a class of professional politicians championing unevenly organi-zed and powerful interests against a background of popular political demobiliza-tion.« Unger, supra op. 9, str. 16.

142 Razdelek, ki govori o načrtu dualistične demokracije in ustavnega dualizma kotalternative dosedanjim proto-liberalnim verzijam družbene ureditve iz zgodnjegadevetnajstega stoletja, je nastal ob mnogih razgovorih z Bojanom Bugaričem in napodlagi njegovega članka Volilni sistemi in ustavni dualizem, TEORIJA IN PRAKSA, let. 33,3/1996, str. 459–470.

143 Opazovanje novejših politioloških študij kaže na to, da se vse več teoretikov nagibak uvajanju mehanizmov za neposredno demokracijo zlasti o ključnih transformacij-skih vprašanjih. Katera so ključna transformacijska vprašanja, je seveda odvisno odkonkretnega družbenega konteksta. Za države Zahodne Evrope je to v tem trenutkunedvomno uvedba enotne monetarne unije z bolj ali manj nepredvidljivimi posledi-cami (ki jih ne morejo anticipirati niti strokovnjaki, posledice pa bodo v vsakem pri-meru nosili vsi prebivalci EU), v ZDA na primer uvedba splošnega zdravstvenega za-varovanja, v državah v razvoju na primer dileme v zvezi s privatizacijo pokojninskihskladov in kontribucijskega principa, ki nedvomn ustvarja ali povečuje socialne raz-like v družbi, toda povečuje komptetitivnost ekonomije. Novejša primerjalna študijao oblikah neposredne demokracije v Ian Budge, THE NEW CHALLENGE OF DIRECT DE-MOCRACY, Polity Press 1996.

88

tudi zaradi obstoječih volilnih sistemov. Pri tem velja, da kompromisi priizvajanju ekonomskih reform ne predstavljajo nujno tudi najboljših reši-tev in da so najpogosteje v resnici samo kompromisi starih in novih poli-tičnih oligarhij, ki merijo na pozicijo status-quo. Redefiniranje oblastnihrazmerij ima za cilj doseči učinkovito in odgovorno vlado. V tradicional-nih ustavnopravnih razpravah je bilo vprašanje učinkovitosti vlade naj-večkrat nadomeščeno z vprašanjem, kako zagotoviti politično stabilnovlado. Domnevalo se je, da stabilnost vlade že avtomatično pomeni sta-bilno demokracijo v družbi. Praksa tega na žalost ni potrdila, saj stabilnavlada ne pomeni nujno tudi stabilne demokracije. Lahko imamo naprimer dolgo trajajočo, toda neučinkovito vlado, ki vladnih programov nisposobna preliti tudi v praktično delovanje družbe. V jeziku ustavnegadiskurza bi zato morali govoriti o vprašanju, kako zagotoviti reformskonaravnano vlado s sposobnostjo učinkovitega prenašanja strankarskihprogramov v prakso. Glede tega vprašanja moramo istočasno govoriti ovolilnih sistemih, politični moči strank in njihovi sposobnosti mobilizira-ti večinsko prebivalstvo za izvajanje reformskih programov. Predvsem pamoramo razrešiti vprašanje, kako redefinirati obstoječa razmerja močimed posameznimi vejami oblasti, da te ne bi težile k vzajemnemu one-mogočanju in načrtnemu vzdrževanju situacije status-quo, ampak bizagotovile reformsko naravnano politiko, ki bi temeljila na širšemu druž-benem konsenzu.

Novejša literatura upravičeno kaže na množico nerazumevanj že privolilnih sistemih, kakor tudi na mnoge nesporazume v zvezi z obstoječi-mi razmerji moči med posameznimi vejami oblasti, bodisi v parlamentar-nih bodisi v predsedniških sistemih. Če je stara politološka in primerjal-na ustavno pravna teorija še poskušala iskati najboljši volilni sistem inposledično najboljši sistem delitve oblasti, je novejša teorija prišla dospoznanja, da ni mogoče enega ali drugega sistema razglasiti za najbolj-šega in ga predpisovati državam v tranziciji.144 Pomanjkljive razprave otem, kako učinkovito organizirati vlado, da bo sposobna izvajati reform-ske programe, so neposredni rezultat neoklasične in neoliberalne ideolo-gije, da se vlada ne sme vmešavati v tržna dogajanja in da lahko nastopasamo retroaktivno z naraščajoče zadržanim redistribuiranjem družbene-ga bogastva. Ker se na vlado ni gledalo kot na centralno institucijo,

DRUGI DEL

144 Sartori kot eden vodilnih predstavnikov novejše ustavno-primerjalne in politološketeorije ugotavlja nasledne paradokse: »Latin Americans are advised to adopt parlia-mentarism, but the French have dismissed it with relish. Many Englishmen are fru-strated by their two-party straitjacket, but most Italians justified in criticizing thepolity under which we live, but often wrong in assessing its alternative and its ho-ped for benefits. I believe that the case against two extremes, pure presidentialismand pure parliamentarism, is a strong one.« Giovanni Sartori, COMPARATIVE CONSTI-TUTIONAL ENGINEERING, New York 1994, str. 135.

V Sloveniji analiza povezave med volilnim sistemom, strukturo parlamenta in iz-vajanjem politike v Franci Grad, VOLITVE IN VOLILNI SISTEMI, Inštitut za javno upravopri Pravni fakulteti 1996

89

opremljeno in odgovorno za resnični ekonomski in demokratični razvoj,se klasični teoretiki tudi niso v zadostni meri ukvarjali z vprašanjem,kako v čimbolj zadovoljivi kombinaciji doseči oboje: učinkovitost inreprezentativnost vlade.

Na nobeno od institucionalnih rešitev ni mogoče gledati zunaj kon-kretnega konteksta in spregledati konkretnih razlogov, ki dajejo določe-ne (bolj ali manj zaželjene) rezultate. Izbira med proporcionalnim invečinskim sistemom predstavlja načelno izbiro med reprezentativnostjoin učinkovitostjo vlade, pri čemer je učinkovitost lahko relativna, med-tem ko široka reprezentativnost skoraj gotovo pripelje do fragmentirano-sti, nestabilnosti in neučinkovitosti vlad. V zvezi s proporcionalnimisistemi se često spregleduje, da proporcionalni sistemi niso samo posle-dica množice strank, ampak pretežno njihov vzrok. Odločitev za propor-cionalni sistem torej na prvem mestu ustvarja množico različnih bolj alimanj slabo organiziranih in šibkih strank in ne obratno.145 Proporcional-ni volilni sistem v primeru parlamentarne ureditve sicer narekuje sklepa-nje koalicij tudi med strankami, ki tega v primeru večinskega volilnegasistema ne bi bile pripravljene storiti. Toda te koalicije so v tranzicijskihdržavah navadno nestabilne, naravnane prej protireformsko kot reform-sko in ustvarjajo razna politična zavezništva – koluzije, ki podobno kotpri protitrustovskih dogovorih na trgu omogočajo pridobivanje na račundrugih. Predlog za tranzicijske države, kot ga zagovarja tudi Sartori, bitorej bil proporcionalni volilni sistem, ki bi v parlament pripeljal od trido največ pet strank, ki bi se morale izkazati z reformsko naravnanostjoin strankarskim aparatom, ki bi zmogel predvolilne programe tudi vresnici pripeljati v prakso.146 Poleg dvigovanja volilnega pragu je zmanj-ševanje volilnih enot najučinkovitejši mehanizem za fragmentiranostparlamenta, kar slabi njegovo preglednost, učinkovitost in omogočapovečanje števila »prostih strelcev« v parlamentu.147

V zvezi s proporcionalnim sistemom, ki povsem fragmentira parla-ment, bi želel opozoriti še na institut konstruktivne nezaupnice, ki je v


145 Id, str. 27. Sartori navaja zanimiv primer Poljske iz leta 1991, ko je v poljski parla-ment (Sejem) prišlo 29 političnih strank, od katerih jih je osem dosegalo rezultatemed 6 % in 16 %. Spremembe leta 1993 so zaradi 5 % povišanega volilnega praga pri-peljale v Sejem šest strank na, toda te stranke so ideološko še vedno preveč oddalje-ne druga od druge, da bi lahko tvorile kohezivno koalicijsko vlado. Id, op. 7 na str.77.

146 Praktične probleme, s katerimi se srečujejo oblasti v tranzicijskih državah in težavepri konsolidiranju demokratične oblasti, analizirata Juan Linz in Alfred Stepan,PROBLEMS OF DEMOCRATIC TRANSITION AND CONSOLIDATION, Southern Europe, SouthAmerica, and Post-Communist Europe, John Hopkins 1996, gl. zlasti str. 3–83, 235–343in 366–400.

147 O tem gl. Sartori, str. 59–61 in Bugarič, supra, op. 142. Tako Sartori kot Bugarič nava-jata prepričljive razloge, zakaj mešani sistem ni primeren. Praksa je namreč pokaza-la, da vodi do še večje disproporcionalnosti zastopanj, v parlament pa pripelje večještevilo »prostih strelcev«.

90

teoriji največkrat pretirano poudarjen. Kljub temu, da ima zelo specifič-ne razloge za nastanek, ima lahko vprašljive posledice v parlamentarnihsistemih. Institut konstruktivne nezaupnice izvira iz povojne Nemčije,ko je avtor Carl Friedrich zaradi slabih izkušenj hotel ustvariti večjo sta-bilnost vlade.148 Razumljivi razlogi za uvedbo konstruktivne nezaupniceznotraj določenega zgodovinskega konteksta pa lahko pod drugačnimipogoji pripeljejo do bolj problematičnih rezultatov. Konstruktivna ne-zaupnica v fragmentiranem parlamentu, kjer ni mogoče ustvarjati koali-cij, pripelje do pretirane stabilnosti vlade, kar velja tudi v primeru, kovlada ne izvaja svojega programa ali da je pri tem neuspešna. Domnevnastabilnost, ki naj jo vpelje konstruktivna nezaupnica, lahko pripelje doneučinkovite vlade, ki pa je kljub vsemu praktično nezamenljiva. Insti-tut, ki v določenih razmerah lahko ustvari potrebno stabilnost vlade zaizvajanje reform, lahko v drugačnih razmerah uresničevanje reformdodatno frustrira in onemogoča.

Večinski sistem načeloma zagotavlja večjo učinkovitost vlade, toda znjim sta povezani dve drugi pomanjkljivosti. Ko sili stranke v bipolar-nost, jih sili k temu, da vsak izmed blokov poskuša dobiti čim več glasov,kar je izvedljivo samo, če pokriva čim večji spekter proti sredini. S širo-kim spektrom pokrivanja se mora blok odreči bolj ambicioznim reform-skim poskusom, ki zmerni sredini ne bi ustrezali. Zmago na volitvahdobivajo v večinskih sistemih stranke, ki nimajo izrazitih reformskihprogramov. Naslednji problem je problem bipolarnosti, ki je v večinskihsistemih možen, toda ne tudi nujen. Glede ustvarjanja dveh polov igratapomembno vlogo še število strank in razcepljenost volilnega telesa. Če-prav večinski sistem lahko pripelje do dveh strank, to ni nujno. Na temmestu bi zato pozval k nadaljnjim razmišljanjem in izčrpnim primerjal-nim študijem o volilnih sistemih, različnih mehanizmih, ki regulirajo par-lamentarni sistem, kakor tudi o lastnih izkušnjah pri vzpostavljanju tak-šnega parlamentarnega sistema, ki bo preprečeval neučinkovito, šibko,toda stabilno vlado in jo nadomestil z reformsko usmerjeno, učinkovito,a še vedno dovolj stabilno vlado.

Kontingentni karakter posameznih institucionalnih rešitev – karpomeni vezanost na določen ustavni, politični in zgodovinski družbenikontekst – torej narekuje previdnost pri uvajanju institutov, ki imajo lah-ko vprašljive posledice. Takojšjni preskoki iz enega »čistega« modela vdrugega so koraki v neznano. Zato se navadno priporočajo postopnespremembe posameznih mehanizmov: državam v Latinski Ameriki se naprimer svetuje prehod iz predsedniškega sistema v polpredsedniški sis-tem, kjer se predsednika voli istočasno s parlamentom in ima enako dolgmandat kot parlament. Seveda pa takšen predlog ne pomeni nujno tudi

DRUGI DEL

148 V ustavni zgodovini Nemčije poznajo do sedaj en sam primer spremembe vlade natemelju konstruktivne nezaupnice: leta 1982 od socialdemokrata Schimdta na krš-čanskega demokrata Kohla. Sartori, supra op. 144, op. 7 na str. 118.

91

večjega uspeha. Popravki proporcionalnih sistemov v Vzhodni Evropi vsmeri mešanega sistema so se pokazali za še slabšo rešitev: na Madžar-skem na primer so pripeljali do še večje disproporcionalnosti zastopano-sti in do velikega števila poslancev, ki zaradi strankarske nevezanostinimajo s seboj nobenih reformskih programov. Ideja, da bodo dobri po-samezniki opravili tisto, česar ne morejo šibke stranke (šibkost, ki semeri z zmožnostjo postavljati in izvajati reformske programe, in ne vsmislu strankarskega klientelizma, in koluzijskih zavezništev, kjer so sevzhodnoevropske stranke na žalost še toliko bolj izkazale, a dokazujejo stem prej svojo šibkost v obliki partitokracije kot resnično dobro organizi-rano in reformsko usmerjeno stranko). Gre za še eno idejo iz repertoarjaromantično-naivnega pogleda na državotvornost, ki jo kaže zavrniti.

V nadaljevanju bi želel predstaviti načrt dualistične demokracije kotposkusa izpeljave okrepljene demokracije v praksi. Koncept dualističnedemokracije, kot ga predlaga eden vodilnih politologov in pravnikov,Ackermann149, temelji na spoznanju, da obstajata dva pomembno različ-na tipa zakonodaje: normalna zakonodaja in višja zakonodaja. Višjazakonodaja predstavlja materijo ustavne ravni, ne pomeni pa sprejema-nja nove ustave. Ker so ključne ustavne določbe po definiciji povsemabstraktne, je seveda potrebno sprejemati dodatno zakonodajo, da zako-nodajalec posamezne ustavne določbe in načela napravi za operativne.Pri tem seveda velja, da je sprejemanje višje zakonodaje del ustavnepolitike, saj se mora zakonodajalec odločiti, ali bo priznaval na primerdoktrino aktivnega delovanja vlade za uresničevanje ustavnih pravic (»af-firmative action« v primeru, ko gre za revnejše sloje prebivalstva ali tradi-cionalno neprivilegirane družbene skupine) ali pa se bo temu, ker teganikjer v ustavi ni zapisanega v tej obliki, odrekel.

Razlikovanje med normalno in višjo zakonodajo izhaja iz spoznanja,da so v ZDA imeli pod isto ustavo v zgodovini tri različne ustavne uredi-tve, ki so se razlikovale po različnem dojemanju ustavnih idealov terrazmerij med posameznimi vejami oblasti in po vlogi centralne vlade.150

Ackermann poimenuje posamezna obdobja zgodnji republikanizem, kije trajal do konca državljanske vojne in se je v ustavnem smislu končal ssprejetjem štirinajstega amandmaja, srednji republikanizem kot obdobjezadržanega pristopa s strani vrhovnega sodišča in počasne, a vse močnej-še regulacije tistih družbenih aktivnosti, ki naj bi jih uravnavala »nevidnaroka«, ter obdobje modernega republikanizma, ki ga karakterizirajovladni posegi na podlagi New Deal programa, ki je temeljito spremenil


149 Bruce Ackermann, WE, THE PEOPLE, Harvard 1991, zlasti str. 3–33 in 266–294. 150 Dualistični konstitucionalizem ugotavlja, da so bolj kot abstraktne teorije za razu-

mevanje ustavnega delovanja pomembne konkretne odločitve znotraj posameznihzgodovinskih kontekstov: »The Constitution simply cannot be understood by specu-lative theorists who have failed to immerse themselves in the historical practice ofconcrete decision, and hence have been unable to cultivate the prudent sense of sta-tecraft necessary for wise constitutional development.« Id, str. 18.

92

dotedanje pojmovanje centralne vlade v družbi. Obdobje New Deal, vkaterem je bil v konfliktu med vrhovnih sodiščem in izvršilno oblastjozmagovalec predsednik, je temeljito redefiniralo dotedanja razmerjaoblasti in dotedanje pojmovanje vlade kot nevtralnega opazovalca doga-janj v družbi.151 Hkrati je obdobje bolj aktivne vloge centralne vlade tudiobdobje, v katerem se v petdesetih in šestdesetih letih vzpostavi part-nerstvo med gibanjem za državljanske pravice in vrhovnim sodiščem.Ackermann označuje to obdobje kot obdobje najuspešnejše transforma-cije ljudskega gibanja v ustavno politiko in posledično v nov seznamustavnih človekovih pravic.152

Razlikovanje med navadno zakonodajo in višjo zakonodajo, ki spremi-nja dotedanje ustavne doktrine, ustavne ideale in institucionalno real-nost, je dejstvo, ki bi ga morali posebej upoštevati in obravnavati.Pomembno je, da postane ustvarjanje višje zakonodaje kot transmisijeustavne politike predmet ustavne demokracije. Ustavna demokracija papredvideva, da institucionalnih sprememb pod vplivom višje zakonodajeni mogoče izpeljati brez dodatne legitimnosti. Dokler se izvoljeni pred-stavniki gibljejo v prostoru normalne zakonodaje, črpajo svojo legitim-nost za take odločitve iz samega dejstva volitev. Toda v primeru višjezakonodaje morajo izvoljeni predstavniki pridobiti dodatno legitimnost,največkrat v obliki izražanja mnenj, nastalih pod vplivom množične mo-bilizacije, javnega mnenja, ali plebiscitarno izražene volje večinskegaprebivalstva – oblik torej, ob katerih lahko začnemo govoriti o dualistič-nem konstitucionalizmu, ki pripelje do novih ustavnih pojmovanj termehanizmov in prispeva k okrepljeni demokraciji.

Preko ustavnega dualizma je mogoče doseči oba kriterija stopnjevanedemokracije: krepiti državotvornost vlade, usmerjene k reformskimaktivnostim, in pripeljati večinsko prebivalstvo v procese odločanja. Širšiko bo prostor za izražanje stališč in interesov civilne družbe, bolj se bodolahko posamezni segmenti civilne družbe organizirali in učinkovitejeuresničevali svoje interese ter razvojne možnosti. Vendar ni namen stop-njevanee demokracije vzpostaviti deliberativne skupnosti kot končni cilj,ampak samo kot način, kako na podlagi politične organizacije in mobili-zacije doseči gospodarski razvoj in vzpostaviti mehanizme za dajanjeiniciativ od spodaj. Razcepljene družbe to vnaprej onemogočajo; rigidnisistem hierarhično organiziranih imunitet, privilegijev in izključevalnihpravic na podlagi absolutne diskrecijske pravice, kot je konsolidirana

DRUGI DEL

151 Eden od zakonov iz programa New Deal, Wagnerjev zakon iz leta 1935, ki je uvedelzahtevo po kolektivnih pogajanjih med delavci in delojemalci in vpeljal nacionalneodbore, ki so spremljali kolektivna pogajanja, v preambuli eksplicitno prizna, daneenakost pogajalskih pozicij med delavci in delojemalci škoduje celotnemu razvojuekonomije. Ameriško vrhovno sodišče je zakon priznalo za skladnega z ustavo. Gl.Geoffrey R. Stone, Loius M. Seidman, Cass R. Sunstein, Mark V. Tushnet, CONSTITU-TIONAL LAW, Little Brown 1991 (druga izdaja), str. 181–182.

152 Supra, op. 149, str. 108.

93

lastninska pravica, je namenjen vzdrževanju družbenega status-quo zaceno resničnega razvoja.

Reševanje konfliktov, povezanih z reformskimi programi, mora imetiprednost pred reševanjem vprašanj normalne zakonodaje, sicer tvegamopristanek nekje med razcepljeno in disorganizirano družbo, v kateri šib-ka vlada od daleč nemočno opazuje dogodke, ki jih je sama pomagalaustvariti. Za izvedbo dualistične demokracije in uresničitev zahteve poučinkoviti vladi, kjer se posamezne veje oblasti ne bodo vzajemno one-mogočale pri izvajanju reform ter čakale na razrešitev konflikta do na-slednjih volitev, bi morali vpeljati nekaj novih institucionalnih rešitev.Ustvariti bi morali mehanizme, ki bi omogočali hitro razrešitev sporovmed zakonodajno in izvršilno vejo oblasti; prednost bi seveda imeli konf-likti, povezani z izvajanjem reform. V primeru konflikta med posamezni-mi vejami oblasti bi imeli tako izvršilna kot zakonodajna veja oblastimožnost razpisati referendum o spornem vprašanju in bi v primeru pozi-tivnega odgovora dobili legitimnost za izvajanje reform, v primeru nega-tivnega odgovora pa bi sledil razpis novih volitev. Podobna možnost bibila, da bi v primeru konflikta katerakoli od vej oblasti lahko razpisalanove volitve in prenesla pomembne reformske odločitve na volilnotelo.153

Zagovorniki nadaljnjih reform obstoječih institucionalnih rešitev154

poudarjajo, da ni mogoče podati predlogov za izpeljavo najboljših mož-nih rešitev samih po sebi, ampak so te rešitve vedno stvar določenegakonteksta, v katerem se predlagajo oziroma izvajajo. Institucionalnespremembe so vedno povezane z množico vprašanj, ki se nanašajo nakonkretne okoliščine dane družbe in ne na iskanje univerzalnih princi-pov, ki bi avtomatično in nujno vodili do najboljših rezultatov. Ko se zne-bimo lažnega niza prepričanj o samouresničevalni moči posameznih in-stitucionalnih rešitev, smo sposobni podrobneje pogledati v dejanskidružbeni kontekst in se vprašati, kaj želimo s spremembami doseči inčemu se želimo izogniti. V primeru tranzicijskih držav se je najbrž mogo-


153 Način hitrega reševanja sporov med posameznimi vejami oblasti, ki ne bi slabil am-pak krepil reformske aktivnosti vlade in za izvajanje teh aktivnosti sproti pridobivalpotrebno legitimnost, predlaga Unger, WHAT SHOULD LEGAL ANALYSIS BECOME, pritem pa postavlja dodatno zahtevo, da imajo reformska vprašanja prednost pred dru-gimi konflikti, supra op. 9, str. 17, gl. tudi DEMOCRATIC EXPERIMENTALISM, supra op. 33.

154 Poleg omenjenih Ungerjevih predlogov naj omenim še Sartorijev predlog spreminja-jočega predsedniškega sistema (v primeru parlamentarne krize avtomatično nastopivmesno obdobje predsedniškega sistema, ki traja do naslednjih parlamentarnih voli-tev, gl. Sartori, supra, op. 144, str. 153–160), Ackermanov koncept dualistične demo-kracije preko posredniških institucij med civilno družbo in kongresom ter s poveča-no možnostjo za deliberativno, torej mobilizacijsko demokracijo, (supra op.149, str.266–294), Linzovo zavzemanje za dualno demokratično legitimnost – za hkratno le-gitimnost parlamenta in izvršilne veje oblasti, v Juan J. Linz, Arturo Valenzuela, THEFAILURE OF PRESIDENTIAL DEMOCRACY, John Hopkins 1994 ter pri nas Bojan Bugarič spredlogi alternativnih oblik ustavne demokracije v Volilni sistemi in Ustavni dualizmi,TEORIJA IN PRAKSA, let. 33, 3/1996, str. 459–470.

94

če strinjati, da želimo močno vlado, ki bo sposobna izvajati zastavljenereforme ob istočasnem doslednem sankcioniranju poskusov izigravanjareform. Na poti izvajanja institucionalnih reform velja upoštevati tudi, datvorci posameznih institucionalnih rešitev nikoli ne morejo imeti predočmi vseh učinkov, ki jih posamezne institucionalne rešitve prinašajo,zaradi česar moramo pristati na proces kolektivnega učenja ves čas pote-ka reform in moramo biti pripravljeni na vedno nova definiranja in rede-finiranja posameznih institucionalnih rešitev. Malo po malo začnemospoznavati, da so končni učinki navadno precej drugačni od začetnihrazmišljanj. Temu se moramo biti sposobni vedno znova prilagoditi.Omejitve, ki jih prinašajo posamezne institucionalne rešitve, so realne injih velja jemati resno, toda nobenega razloga ni, da ne bi nadaljevali zbolj kreativnim in domišljenim pristopom k reformiranju obstoječihinstitucionalnih rešitev. Visokoenergetski reformistični pristop to zahte-va od nas.

Institucionalni detajli so pomembni. Majhne razlike v institucionalnihrešitvah lahko pripeljejo do pomembnih strukturnih sprememb znotrajustavne delitve oblasti in imajo potencialno velike posledice za delovanjecelotne družbe. Stališče, da je mogoče obstoječe institucionalne rešitveneovirano raztegovati na nove družbene probleme v času večjih transfor-macijskih preizkušenj, se je izkazalo za zmotno. Ravno nasprotno so seinstitucionalnih mehanizmi izkazali za izjemno rigidne. Iskanje bolj flek-sibilnih institucionalnih rešitev z mehanizmi za hitro reševanje sporovznotraj posameznih vej oblasti predstavlja enega največjih izzivov sodob-nim teoretikom.

Ekskurz o (ustavnopravni) enakosti

Razmišljanje o (ustavnopravni) enakosti postaja za države v tranziciji šeposebej občutljivo in z uvajanjem institucionalnih reform nikakor nienkrat za vselej zadovoljivo rešeno. Transformacija lastninskih upravi-čenj v tranzicijskih državah je povzročila procese, ki jih lahko opišemokot kvazi-darvinistični boj za dosego absolutnih pravic. Privatizacija nivzpostavila možnosti za ekonomski razvoj, ampak je vzpodbudila boj zauživanje rent, pridobljenih na podlagi lastninske pravice. Hobbesovskasituacija ob suspenzu pravne države je pripeljala do fenomena tragedijeskupnosti, v kateri posameznik ravna racionalno tako, da za dosego last-nih interesov spodkopava skupnost. V fazi privatizacije je za posamezni-ka racionalno likvidirati celotno podjetje (za katero se ne ve, kdo bopostal bodoči lastnik, kako bo lahko poslovalo v prihodnosti…), če imapri tem možnost participirati pri razdelitvi propadajočega premoženja.By-pass izigravanje pravnih pravil ob šibkem nadzoru in šibki centralnivladi, ki ni obvladovala začetih procesov, je omogočilo boj za redistribu-

DRUGI DEL

95

cijo družbenega bogastva, ki ni v ničemer prispeval k njegovemu poveča-nju niti ni temeljil na ekonomskih uspehih, ki bi jih ovrednotil trg. Obpraktično nespremenjenem ali malenkostno povečanem družbenem pro-duktu so se temeljito spremenila razmerja prejemkov posameznih druž-benih skupin, ki jih v ekonomiji merijo z Ginijevim koeficientom. Celoporočilo Svetovne banke o reformah v Vzhodni in Srednji Evropi prizna-va povečano razslojevanje v času tranzicije, čeprav je na začetku reformveljalo, da je prav visoka stopnja enakosti v družbi ena od glavnih kom-parativnih prednosti vzhodno- in srednjeevropskih narodov za uspešnoizvedbo reform.155

Trditev, da je vprašanje formalne pravne enakosti za države v tranzicijiz uvedbo institucionalnih reform dokončno rešeno, in zanemariti dejan-ska dogajanja, ki ne temeljijo na dokazani ekonomski uspešnosti, ki biizhajala iz lastnih prihrankov in lastnih produktivnih investicij ter riziku,ampak na kvazi-darvinističnemu boju za dosego absolutne lastninskepravice, je iz navedenih razlogov zelo problematična. Še najbližja je ideo-logiji, ki je sposobna vsakršne reforme že vnaprej razglasiti kot najboljšemožne in jih preko analitično usmerjenega racionaliziranja nenehnoopravičevati. Toda za progresivno usmerjenega mladega pravnika je tak-šna drža nesprejemljiva. Zato naj navedem nekaj predlogov, kako presečiposledice kvazi-darvinističnega boja, ki ga sproži proces radikalne priva-tizacije. Najboljši način se zdi seveda radikalno obdavčenje premoženja,dediščin, daril iz poslov inter vivos ter radikalno obdavčenje trošenja.Kazalo bi razmišljati tudi o uvedbi tranzicijskega davka: kdor je obogatelv času izvajanja reform, plača poseben tranzicijski davek.

Primerjalni pogled po državah, ki so dosegle socialdemokratski kom-promis (kompromis, po katerem vlada ne posega v tržna dogajanja v faziproizvodnje, ampak retroaktivno v obliki delne redistribucije družbene-ga bogastva), pokaže, da nove naloge, ki so jih sprejele države blagosta-nja, vprašanja enakosti ne razrešujejo same po sebi, ampak ustvarjajonove dileme.156 Temeljni paradoks enakosti je v sodobnih družbahnaslednji: bolj ko želimo doseči substancialno enakost, bolj moramo di-skriminirati med posameznimi družbenimi skupinami157 in delovati v


155 Argument, da povečan ekonomski razvoj nujno pripelje do večje neenakosti v druž-bi, ne drži nujno, saj ga je praksa demantirala. Primerjalne študije kažejo, da so us-pešne reformske države, kot sta Tajvan ali Južna Koreja, uspele obdržati visokostopnjo družbene enakosti kljub hitremu ekonomskemu razvoju. Robert Wade, su-pra op. 24 in Alice Amsden, supra op. 25.

156 O enakosti pri nas, B. M. Zupančič, supra op. 15, str. 134–150. 157 Pojav novih neenakosti in novih obubožanih družbenih skupin opažajo tudi ameriš-

ki teoretiki. Dejstvo je med teoretiki nesporno, tako med konzervativnimi kot pro-gresivnimi. Razlikujejo se le v pojasnjevanju razlogov, zakaj je do tega prišlo (kon-zervativni politiki krivijo imigracijo in trgovinske dogovore, predstavniki korporacijkrivijo sindikate, …) in kakšni so predlogi za reševanje problemov. Predlogi za reši-tev so seveda odvisni od diagnoze razlogov za nastale probleme. Toda obstaja tudiširoko soglasje, da dvotirnost družbe vodi do vedno večjih diskriminacij. Richard B.

96

korist deprivilegiranih družbenih skupin. Vsako diskriminiranje meddružbenimi skupinami nujno pomeni izražanje določenih političnih pre-ferenc, ki poskušajo v skladu z liberalnimi ali komunitarističnimi pogledilegitimirati različno obravnavanje posameznih družbenih skupin.158

Substantivna enakost (substantive due process v ZDA in načelo mate-rialne enakosti v Evropi) ima v sistemu ustavnih pravic tisto mesto, ki joima načelo absolutne lastninske pravice v zasebnem pravu, zaradi česarje podvrženo enaki zagnanosti dominantnega stila pravnega racionalizi-ranja kot glavnega predstavnika sodobnega pravnega genija. Razprava oaktivnem poseganju države v razmerja med posameznimi družbenimiskupinami za vzpostavitev materialne enakosti sega vse od Lochnerjevegaobdobja159 v ZDA in analognih primerov posameznih evropskih držav,usmerjenih na vprašanje naknadne redistribucije kot kompenzacije gle-de na obstoječo socialno nepravičnost, ki jo povzročajo toge institucio-nalne rešitve. Rawlsovo načelo diference pri obravnavanju različnih druž-benih skupin pomeni, da si nobena družbena skupina ne more lastiti po-sameznih privilegijev, izključevalnih pravic, imunitet ter celo talentov, kijih posedujejo posamezniki kot naravno dane in kot takih neodteglji-ve.160 Nihče se pri (re)distribuciji omenjenega sistema pravic ne moresklicevati na naravno pravo in se za dosego večje enakosti brezpogojnobraniti pred posegi države, če ta poseg istočasno ne jemlje vzpodbud zanadaljnji družbeni razvoj. Načelo diference izhaja iz spoznanja, da žesam institucionalni mehanizem ustvarja družbene neenakosti, zaradičesar ne more uživati brezpogojne legitimnosti.161 Institucionalni okvir ssvojimi učinki ne le ustvarja družbene neenakosti, temveč celo omogoča,da posamezniki in družbene skupine razvijejo določene talente, medtemko drugih ne morejo. Na podlagi drugačnih, bolj fleksibilnih institucio-nalnih rešitev bi lahko morda sedaj neprivilegirane družbene skupinerazvile drugačne talente in prispevale k hitrejšemu razvoju dane družbe.Togost posameznih institucionalnih rešitev in nepripravljenost na iska-nje novih institucionalnih rešitev zato pomenita vzdrževanje obstoječihdružbenih nepravičnosti.162

DRUGI DEL

Freeman, Solving the New Inequalitiy, BOSTON REVEIW, št. 6, december – januar1996/97, 3–10. Analogni, ne identični problemi se pojavljajo v Evropi ob razpravah ovisokih stopnjah brezposelnosti, gl. Esping-Andersen, supra op. 7.

158 Unger v LAW IN MODERN SOCIETY, supra op. 68, str. 198–199.159 Cass R. Sunstein, Lochner’s Legacy, 87 COLUMBIA LAW REVIEW, 873 (1987).160 Gl. John Rawls, The Basic Liberties and their Priorities, v zborniku EQUAL FREEDOM (ur.

Stephen Darwall), Michigan 1995, str. 105–189, zlasti 133–141.161 O omejitvah, ki jih povzroča vsak institucionalni okvir, in o tem, da ne obstoji en

sam koncept enakosti in svobode Quentin Skinner, The Paradoxes of Political Liberty,supra op. 160, str. 15–38.

162 Amartya Sen, supra op. 13, povezavi med neenakostjo in družbenim blagostanjemdaje prednost pred ostalimi razpravami o neenakosti.

97

Znotraj obstoječega stila pravnega racionaliziranja kljub obsežnim raz-pravam še naprej velja, da je Lochnerjanstvo preživelo v smislu predstav-ljanja obstoječe institucionalne ureditve kot objektivne in nevtralne terkot take edine legitimne. Podobno kot predstavniki dominantnega stilapravnega racionaliziranja poskušajo legitimirati obstoječe družbene ne-enakosti, poskušajo njihovi kolegi v Vzhodni Evropi dokazati, da je for-malna pravna enakost tisti edini sprejemljivi ideal, ki naj ga novo-vzpostavljena pravna država zagotovi neodvisno od vseh družbenih nee-nakosti, ki jih proces tranzicije povzroča. Ravno zato je naloga zagovorni-kov alternativnih pluralizmov pokazati, da noben institucionalni sistemkot tak ne more biti nevtralen do različnih družbenih interesov in distri-buiranja posameznih izključevalnih pravic, imunitet in privilegijev posa-meznim družbenim skupinam po načelih »naravnega prava«. Hkrati želi-jo zagovorniki alternativnih pluralizmov pokazati, da ne obstoji en saminstitucionalni okvir, ki bi nujno vodil do pričakovanih oziroma zažele-nih rezultatov.


98

USTAVNO PRAVO IN VLOGA (USTAVNEGA) SODSTVA

Problem manjkajočega agenta reform in iskanje možnih rešitev za zago-tovitev hitrejšega ekonomskega in demokratičnega razvoja družbe, semže večkrat izpostavil. V tem razdelku želim razpravljati o vlogi (ustavne-ga) sodstva v fazi transformacije družb in možnostih ter omejitvah, ki jihomenjena institucija daje na razpolago. Do sedaj sem že poudaril, da nimogoče izvajati procesov transformacije brez jasno definiranih indivi-dualnih človekovih pravic, ki posameznika varujejo pred arbitrarnimiposegi države. Pomembno vlogo pri resničnem zagotavljanju individual-nih pravic ima ustavno sodišče, ki s precedenčnimi sodnimi odločbamihitro in učinkovito zamejuje arbitrarne posege države v sfero posamezni-kov ravno v obdobju, ki ga zaznamuje šibka pravna varnost zaradi hitrihinstitucionalnih in ekonomskih sprememb v družbi.163

Naslednje vprašanje, ki se dotika vloge ustavnega sodišča, pa je, koli-ko lahko sodišče prispeva k aktivni transformaciji posameznih družb,usmerjenih k hitrejšemu ekonomskemu in demokratičnemu razvoju, pričemer sem že na začetku opozoril, da sodišča na splošno nimajo niti me-hanizmov niti možnosti za aktivno vlogo pri izvajanju institucionalnihsprememb. Preden podrobneje pojasnim vlogo ustavnega sodišča, biželel predstaviti primerjalne izkušnje posameznih držav v zvezi z delova-njem ustavnih sodišč in omejitev, ki pri tem nastajajo.164

Največji uspeh, ki so ga ustavna sodišča dosegla, je uspeh, povezan zvzpostavljanjem in razčlenitvijo posameznih razredov temeljnih človeko-vih pravic, posebej tistih, ki se nanašajo na problem diskriminacije na te-melju etnične pripadnosti, diskriminacije žensk ter tistih, nanašajočih sena široko področje zasebnosti z omejevanjem arbitrarnih posegov državev zasebnost državljanov, zlasti v kazenskih postopkih. Problem, na kate-rega naletijo ustavna sodišča pri svojem delovanju, pa je naslednji: boljko si kot želijo aktivno sodelovati pri reševanju družbenih konfliktov,bolj morajo izražati svoje politične odločitve in manj lahko ostanejo zve-sta avtonomnemu načinu pravniškega mišljenja. Nihanje med sodniškimaktivizmom in sodniškim samoomejevanjem165 je zato skupna točka,

DRUGI DEL

163 O vlogi ustavnega sodišča B. M. Zupančič, supra op. 15, str. 151–155. 164 Teoretično podlaga za nadaljno razpravo o vlogi sodišč v Habermas, supra op. 11.

Habermas pojasnjuje spor medd Kelsnom in Schmittom o abstraktni presoji ustav-nosti, v razmerju do presoje konkretnih sporov zlasti v obdobju države blaginje (ak-tivne vloge vlade pri redistribuciji družbenega bogastva), supra op. 11, str. 242–252,ter o različnih pogledih na bolj aktivno ali pasivno vlogo ustavnih/vrhovnih sodišč vmodernih demokratičnih ureditvah, odvisnih od siceršnjih demokratičnih koncep-tov, id. str. 267–286.

165 Celovit prikaz doktrin, od tistih, ki utemeljujejo sodni aktivizem (Bickel), do tistih,ki poskušajo omejiti vlogo sodišč pri izvajanju zakonov (Rehnquist), ter tistih z vme-snimimi, bolj umirjenimi stališči (Ely); gl. v Guido Calabresi, Antidiscrimination andConstitutional Accountability, 105 HARVARD LAW REVIEW (1991), str. 80–151.

99

kjer poskušajo posamezna ustavna sodišča potegniti sprejemljivo ravno-težje, ne da bi posegala v obstoječo ustavno strukturo, ampak delovala injo oblikovala ter jo pomagala napraviti funkcionalno.

Obdobje gibanja za državljanske pravice v petdesetih in šestdesetihletih se navaja kot eden najbolj očitnih primerov uspešnega prevajanjazahtev po spoštovanju temeljnih človekovih pravic na raven ustavnoprav-nih doktrin, ki jih je izoblikovalo ameriško Vrhovno sodišče.166 Vrhovnosodišče je s svojimi odločbami prvo začelo postavljati višje ustavne stan-darde na področju človekovih pravic na pobudo množičnih gibanj za člo-vekove pravice ter progresivnih advokatov in neodvisno od zakonodajal-ca ter izvršilne veje oblasti. Primeri kot so Cooper v. Aaron, Brown v. Boardof Education, Mapp v. Ohio, Gideon v. Wainright, Miranda v. Arizona, Roe v.Wade in Griswold v. Connecticut odražajo partnerstvo med Vrhovnim so-diščem in politično organizirano ameriško civilno družbo, usmerjenoproti različnim vrstam diskriminacije in k preprečevanju arbitrarnihposegov države v zasebnost državljanov. Glede posameznih skupin člo-vekovih pravic bi lahko ugotovili, da so bili učinki odločb Vrhovnegasodišča strukturni, saj so se na podlagi interpretacije ustavnih abstrakt-nih načel o temeljnih človekovih pravicah izoblikovale nove skupinepravic.

Posameznih odločitev in novo sprejetih ustavnih standardov ameriškoVrhovno sodišče ne bi moglo vzdrževati, če jih ne bi sprejela in dodatnookrepila tudi zakonodajalec in izvršilna veja oblasti, deloma po zaslugidelovanja sodišča in deloma pod vplivom gibanja za državljanske pravi-ce. Spremenjena vloga države pri izoblikovanju in uresničevanju novihskupin človekovih pravic izhaja že iz prakse obdobja New Deal, ki uve-ljavlja načelo aktivne vloge države pri odpravljanju družbene neenakosti,diskriminacije in krivic, ki jih ustvarja obstoječi institucionalni sistem.

Nekoliko drugače je potekal razvoj v smeri praktične uveljavitvetemeljnih človekovih pravic v Evropi. Ustavna sodišča, ustanovljena veči-noma po drugi svetovni vojni, so pri programu uresničevanja temeljnihčlovekovih pravic sodelovala z drugimi vejami oblasti in pri tem nisoprevzemala samostojne ali izključne vloge. Pod vplivom novo sprejetihustav, kakršna je nemška, ki ne dopušča možnosti spreminjanja katalogatemeljnih človekovih pravic niti z novo ustavo, evropske Konvencije očlovekovih pravicah z zavezujočimi določili za države, članice Sveta Evro-pe, in delovanja Evropskega sodišča za človekove pravice je za praktičnouresničevanje temeljnih človekovih pravic skrbelo več institucij, ki so jihizoblikovale vse veje oblasti.

Francoski Conseil d’État s specifično vlogo predhodnega ocenjevanjaustavnosti organskih zakonov je v letih 1959–1987 razveljavil skupno 187


166 »The civil rights movement of the 1950’s and 1960’s was the most successful act ofpopular transformation in recent history.« Bruce Ackermann, WE, THE PEOPLE, supraop. 149, str. 108.

100

zakonov, pri čemer je 70 zakonov v celoti ali delno razglasil za nične.Podobne rezultate so dosegla tudi druga evropska ustavna sodišča: v Za-hodni Nemčiji je bilo v letih 1961–1980 razglašenih za nične 160 zako-nov, v Avstriji v letih 1946–1980 357 zakonov, v Italiji je ta številka večja,in sicer 600 odločitev v istem obdobju.167 Sklicevanje na ustave posamez-nih držav je postopoma prisililo zakonodajalca v zakonodajnem procesuupoštevati ustavne standarde, ne le kot deklarativne propozicije, ampakkot praktične zahteve, ki jih mora upoštevati v vsakodnevnem delovanjudružbe. Čeprav so zakonodajalci posameznih držav od začetka negativnosprejemali vlogo ustavnih sodišč kot dodatno omejitev za lastno delova-nje, so postopoma morali sprejeti ustavna sodišča kot partnerje pri vzpo-stavljanju in vzdrževanju sistema temeljnih človekovih pravic. K temu soevropske zakonodajalce prisilili precedenčne odločbe ustavnih sodišč,delovanje evropskih institucij ter ozaveščena civilna družba z vztraja-njem pri spoštovanju in uresničevanju človekovih pravic v praksi.

Primerjalni pogled pokaže, da lahko o ustavnih sodiščih razmišljamokot o agentu za izvajanje nadaljnjih institucionalnih reform v družbi,čeprav obstajajo ob takšnih ugotovitvah glede ustavnih sodišč strukturneomejitve, ki preprečujejo njihovo aktivnejšo vlogo v procesu družbenetransformacije. Dve ključni omejitvi za bolj aktivno vlogo sta implicitnoprikazani že v dosedanjih izvajanjih: ustavna sodišča ne morejo močnejeposegati v politična vprašanja, saj ne premorejo potrebne legitimnosti; zasvoje odločitve tudi niso politično odgovorna. Obe omenjeni strukturniomejitvi onemogočata močnejše poseganje ustavnih sodišč v političnadogajanja in jim ne dajeta možnosti za vzpostavitev avtonomne transfor-macijske politike. Povedano drugače, vsako bolj aktivno poseganje vobstoječe vladno delovanje tudi ustavno sodišče nujno pripelje na ravenpolitičnega delovanja, medtem ko zadržan pristop ohranja večjo stopnjonevtralnosti.

Problemi, povezani z vlogo ustavnih sodišč, izhajajo iz obdobja Loch-nerja in podobnih evropskih rešitev, ki so z vztrajanjem na nevtralnihučinkih obstoječih institucionalnih rešitev povzročale neenakosti v poga-janjih in sklepanjih pogodb strank z različno ekonomsko močjo. PrimerLochner168, pri katerem je država skušala regulirati maksimum delovnihur za peke, a je ameriško Vrhovno sodišče razveljavilo zakon, ker je pomnenju sodišča predstavljal neutemeljeno poseganje države v svobodnosklepanje pogodb s strani zasebnih in avtonomnih posameznikov, doka-

DRUGI DEL

167 Podatki povzeti po primerjalni študiji z referencami na francosko, nemško, angleškoin evropsko pravo, Mary Ann Glendon, Michael Wallace Gordon, Cristopher Osak-we, COMPARATIVE LEGAL TRADITIONS, West Publishing 1994, str. 81–82. Podatki izha-jajo iz teksta Louisa Favoreuja, »The Constitutional Council and Parliament in France«,(C. Landfried ed., 1988). Študija o vlogi francoskega sodstva tudi v Mitchel de S.-O.-I’E. Lasser, Judicial (Self-)Portraits: Judicial discourse in the French Legal System, 104YALE LAW JOURNAL 1325 (1995).

168 Lochner v. New York 198 U.S. 45 (1905).

101

zuje, da ni mogoče zagovarjati nevtralne vloge institucij. Razveljavitevposkusa reguliranja maksimuma ur za delo v pekarnah s strani države, kiga je Vrhovno sodišče razveljavilo na zahtevo lastnikov pekarn, predstav-lja ideološko prepričanje večine tedanjih sodnikov, da država ne smeregulirati delovnih razmerij in da je to stvar individuumov, ki nastopajona trgu enakopravno, ne glede na to, da nekateri nastopajo kot lastnikiin drugi kot delojemalci. Trg kot tak naj bi predstavljal nevtralni inobjektivni kriterij; sklenjene pogodbe na trgu so rezultat svobodne voljeposameznikov, medtem ko se država v dogajanja na trgu, kot zasebnisferi in ne kot socialnem in institucionalnem konstruktu, ne sme vmeša-vati.169

Spremenjeno Vrhovno sodišče je v obdobju New Deala začelo postopo-ma spreminjati svoje doktrine in razveljavljati prejšnje precedenčne od-ločitve, ki so ob spremenjenem pogledu na vlogo vlade pripeljale dodrugačnih ustavnih doktrin. Te so začele dovoljevati regulacijo cen posa-meznih proizvodov in zakonsko regulacijo minimalnih plač za ženske,poleg tega pa je Vrhovno sodišče dovolilo kolektivna pogajanja napodročju delovnega prava, kar je nova zakonodaja zahtevala in reguli-rala.170 Radikalno sta se začela spreminjati dotedanje striktno ločevanjemed javnim in zasebnim, v katerega vlada ne sme posegati, in pogled natržna razmerja kot nedotakljivi del zasebne sfere. Ekonomske aktivnostiposameznikov, fizičnih in pravnih oseb, potekajo znotraj institucionalne-ga okvira, ki ga vzpostavlja vlada, in so kot take nujno podvržene javniregulaciji, zahtevam in omejitvam. Obratno bi že samo vzdrževanjeobstoječih institucionalnih in tržnih mehanizmov nujno pomenilo prisil-no vlogo države brez možnosti za dodatno regulacijo.

Nova vloga države, ki mora delovati v smislu zagotavljanja družbe bla-gostanja, je pred vrhovna/ustavna sodišča prinesla nove izzive, pokazala


169 Primer Lochner je eden najbolj razpravljanih in obdelanih primerov v ameriški ustav-ni zgodovini. Kritičen pregled obdobja Lochner v letih 1905 do približno leta 1935 vCass R. Sunstein, supra, op. 159. V tem obdobju je sodišče razveljavilo okoli dvestoposkusov ekonomskega reguliranja, predvsem na področjih delovnega prava, reguli-ranja cen in restrikcij pri vstopu na trg. Kljub temu sodišče tudi v tem obdobju nibilo povsem enotno, saj je v posameznih primerih maksimum delovnih ur dovolje-valo, na primer za rudarje. Geoffrey Stone et al., CONSTITUTIONAL LAW, supra op. 151,str. 802–803. Eden najbolj znanih tekstov, ki je nastal v tem obdobju in dokazuje, daje lahko tudi nominalno nevtralna vloga vlade na trgu represivna; Robert L. Hale,Coercion and Distribution in a Supposedly Non-Coercive State, (Politicial Science Quar-terly, vol. 38, 1923), reprint, ki ga navajam iz William W. Fisher, Morton J. Horwitz,Thomas A. Reed (ur.), AMERICAN LEGAL REALISM, Oxford 1993, str. 101–108.

170 Leta 1937 je Vrhovno sodišče podprlo zakon, ki je obsežno urejal delovnopravnarazmerja in razmerja med delodajalci in delojemalci. Zakon je v preambuli prizna-val, da neenakost pogajalskih moči med zaposlenimi, ki ne razpolagajo s popolnosvobodo združevanja ali dejansko svobodo sklepanja pogodb, in lastniki, ki so orga-nizirani v korporacije in druge oblike lastniških povezovanj, pomembno vpliva naekonomske dejavnosti in otežuje tedanjo ekonomsko depresijo. Sodišče je zakonštelo za ustavnega. NLRB v. Jones & Laughlin Steel Corp., 301 U.S. 1 (1937).

102

pa je tudi, da pri ekonomskih vprašanjih še teže razsojajo po nevtralnih –abstraktnih – princpih, ki jih je izdelal klasični pravni pozitivizem devet-najstega stoletja. Pri vprašanjih glede (re)distribucije družbenega bogas-tva je še toliko teže izdelati obče sprejemljiv dogmatični pristop, ki bi bilutemeljen samo na podlagi avtonomnega pravniškega mišljenja po tradi-cionalnih metodah. Zakonov, ki urejajo ekonomska razmerja, kot so pro-titrustovsko pravo, konkurenčno pravo in finančno pravo, ni mogočesprejemati tako, da bi istočasno predstavljali splošni interes, ki bi istoča-sno zadovoljeval vse interesne skupine, aktivne na trgu. Če k temu doda-mo še regionalne interese, povezane z lokalnim ekonomskim razvojem,potem razumemo, v kakšni situaciji se redno znajde centralna vlada, koposkuša sprejemati in uresničevati predpise z ekonomskih področji.Znajde se v prijemu različnih interesnih skupin, lobiranj, iskalcev rent izdržavnega proračuna, omejenih lokalnih interesov, ki so spet pod vpli-vom lokalnih interesnih skupin… Prostora za kolektivno akcijo s stranicentralne vlade za dosego skupnih interesov je vse manj.171

Upoštevanje interesov različnih interesnih skupin, bolj ali manj privi-legiranih, pri čemer imajo bolj privilegirane družbene skupine po defini-ciji močnejši glas za uresničevanje svojih interesov, medtem ko je glasizločenih družbenih skupin po definiciji utišan, ustvarja za sodišča, kitežijo k nevtralni vlogi, dodatne težave. Odločanje o (re)distribuciji druž-benega bogastva, dobrin in priložnosti je vedno rezultat določenih prefe-renc, ki izhajajo iz političnih, ideoloških, pravnih in drugih premis. Ute-meljitve za posamezne odločitve predstavljajo del konflikta glede prepri-čanj o substantivni pravičnosti v družbi in konflikt o različnih možnihinterpretacijah zakona v konkretnih sporih. Če so zakoni rezultat kom-promisnih odločitev očitnih političnih interesov posameznih grupacij vparlamentu, kako je mogoče ohraniti avtonomno in nevtralno vlogo priinterpetaciji in uporabi teh zakonov v konkretnih primerih? Ta problempriznava tudi Dworkin, toda vztraja, da je mogoče s pravilnimi interpre-tativnimi metodami, ki upoštevajo širši institucionalni kontekst in naj-bolj abstraktne ustavne premise, doseči oboje: zadostiti splošnim priča-kovanjem o pravičnosti v družbi in s pomočjo avtonomne metode prav-niškega mišljenja vzdrževati koherenten in stabilen pravni sistem.172

DRUGI DEL

171 K temu Easterbrook pripominja, da sodniki, ki pod vplivom New Deal programa iz-hajajo iz prepričanja, da trg ni popoln in ga lahko zato vladni strokovnjaki poprav-ljajo s svojimi ukrepi, v konkretnih sporih odločajo povsem drugače kot sodniki, kimenijo, da večina zakonodaje izhaja iz boja interesnih skupin za koristi, ki jih us-tvarjajo drugi ljudje. Frank H. Easterbrook, The Supreme Court 1983 Term; Foreword:The Court and the Economic System, 98 HARVARD LAW REVIEW 4 (1984). O ekonom-skem pristopu k pravu glej tudi Richard Posner, THE PROBLEMS OF JURISPRUDENCE,Harvard 1990, str. 353–392.

172 Dworkin ponuja branje ustave skozi mitičnega Herkulesa, ki bi bil sposoben upošte-vati zgodovinske razloge za nastanek Ustave, spretno hoditi med liberalno in kon-zervativno interpretacijo Ustave, celo med interpretativnim in ne-interpretativnimbranjem Ustave, ne da bi bil vnaprej aktivistično ali pasivno naravnan in hkrati upo-

103

Dworkin se zaveda dejanske zahtevnosti projekta, ki bi zagotavljalpravno koherentnost znotraj pluralno organiziranih družb s stalno pri-sotnimi konflikti o viziji družbene ureditve in vsakodnevnih praktičnihdružbenih razmerij. Zato venomer niha med pragmatičnimi predlogi,kako reševati konkretne družbene konflikte, in iskanjem transcendenal-nih principov, od koder črpa legitimnost za podajanje praktičnih rešitev.Pravna koherentnost in konsistentnost mora biti za dosego jasne razloče-valne pravne metode in prakse odločilno vodilo pri konstruktivni inter-pretaciji, še posebej v zapletenih primerih, kar se nanaša zlasti na sodni-ke. Vendar Dworkin priznava, kako težko je pričakovati, da bodo sodiš-ča, ki niso odgovorna volilnemu telesu, ustvarila strukturne spremembev družbi, četudi lahko svoje odločitve utemeljijo na premisah, ki izhajajoiz abstraktnih principov pravičnosti.173 Zaradi težavnega prevajanja ab-straktnih principov v konkretne kompleksne spore, ki nastajajo v moder-nih družbah, Dworkin v fazi prevajanja abstraktnih principov pravičnostiin pravne koherentnosti rahlja postavljene principe, da bi dosegel spre-jemljivo rešitev za konkretne družbene razmere. Bolj ko se spušča nakonkretno raven razsojanja v družbenih konfliktih, bolj se zateka k iska-nju pragmatičnih rešitev, ki jih nato poskuša retroaktivno uskladiti s svo-jimi lastnimi pričakovanji o koherentnem pravnem redu, ki temelji natranscendentalnih principih pravičnosti. Ker zakoni niso popolni, semora sodnik na konkretni ravni zadovoljiti s tem, da poskuša z lastnimnaporom doseči najboljši možni rezultat, najboljšo možno interpretacijozakona za konkretni primer. Toda zakaj bi sodnik to počel bolje, kot topočne zakon? Notranji skepticizem, ki vodi sodnika pri interpretacijizakona, daje sodniku več prostora za konstruktivno interpretacijo, ven-dar ga omejuje pri vzpostavitvi večje koherentnosti obstoječega pravnegasistema. Kognitivni skepticizem pomaga vzdrževati socialni dogmati-zem.174

Iz navedenih razlogov moramo biti torej previdni pri prevelikih priča-kovanjih, povezanimi z vlogo sodišč, zaradi omejene možnosti le-teh zaaktivno sodelovanje pri strukturnih spremembah v družbi. Sodišča nemorejo biti primarni agent, nosilec reform v družbi. Toda v sodelovanju zdrugima dvema vejama oblasti lahko prispevajo k strukturnim spremem-bam v družbi, kar velja še toliko bolj, kolikor k spremembam sili politič-no organizirana in ozaveščena civilna družba. Vsa omenjena spoznanja


števati novonastale ekonomske, politične razmere in moralna prepričanja, pa ven-dar s svojimi odločitvami prispevati k stabilnosti, koherentnosti ter povečevanjustopnje pravičnosti v družbi. Takšen sodnik za Dworkina ne bi bil politični tiran, kerbi bil zaradi zgoraj naštetih sposobnostih sposoben podati najboljšo možno interpre-tacijo Ustave glede na konkretni primer. Zato ponuja Dworkin drugačno branje pri-merov Lochner, Plessy, Korematsu, saj bi njegov idealizirani sodnik prišel do drugačneodločitve. Ronald Dworkin, LAW’S EMPIRE, Fontana 1986, str. 355–399.

173 Id, str. 216–221. 174 Id, 263–271.

104

potrjujejo novejše študije, ki predstavljajo realno oceno vloge vrhov-nih/ustavnih sodišč glede aktivnega sodelovanja pri družbeni transfor-maciji. Ena najpomembnejših študij je študija, ki se ukvaja z vpraša-njem, v koliki meri lahko sodišča privedejo do družbenih sprememb.175

Študija temelji na izkušnji ameriškega Vrhovnega sodišča in najpomem-bnejših sodbah, ki jih je to sodišče izreklo v svojem dvestoletnem delova-nju. Odločitve se nanašajo na probleme in odpravo segregacije ter diskri-minacije žensk v javni in zasebni sferi, vzpostavljanje in vzdrževanje pra-vic zgodovinsko deprivilegiranih in marginaliziranih družbenih skupin,zagotavljanje temeljnih kavtel v kazenskih postopkih…

Spoznanje omenjene študije je, da posamezne pogumne akcije Vrhov-nega sodišče ne pripeljejo nujno do strukturnih sprememb in do širšihdružbenih učinkov. Simbolni (politični) učinki takšnih sodb so rednoprecej večji kot pa realne spremembe v družbi. To še posebej velja v vsehtistih primerih, ko akcije sodišča niso bile istočasno podprte s strani izvr-šilne veje oblasti in s strani zakonodajalca. Ena najpomembnejših odloči-tev sodišča v zgodovini, Brown v. Board of Education, je nastala na podlagivzpostavljenega partnerstva med Vrhovnim sodiščem in politično organi-zirano civilno družbo. Toda postopnost dejanskih sprememb v procesudesegregacije, dostopa temnopoltih državljanov do boljših šol ter zaposli-tev v velikih korporacijah in na vodilnih mestih v državni upravi, še da-nes kaže na omejene učinke, ki jih take precedenčne odločitve sodiščavnašajo v družbo. Podobno velja glede diskriminacije žensk: Rosenbergnavaja podatke, iz katerih je razvidno, da ženske še vedno zaslužijo vpovprečju samo 65 % plač moških (podatki iz leta 1987, ki predvidevajo75 % plače do leta 2000).176

Celo na ravni kazenskih postopkov podatki kažejo omejene učinkeposameznih precedenčnih odločb in s tem nižjo stopnjo varovanja te-meljnih človekovih pravic, saj nižja sodišča še naprej zelo nihajo, na pri-mer pri doslednosti uporabe pravil iz Mapp v. Ohio, ki so jih v naslednjihpodobnih primerih pripravljena žrtvovati drugim interesom. To vednoznova predstavlja signal za policijo, da ji je v praksi dovoljeno širše delo-vanje, ki ga bo sodišče toleriralo. Zaradi jasne neenakosti moči osumljeniv veliki večini še naprej podajajo izjave policiji in to celo kljub drugačnimnasvetom odvetnikov. Kljub ustavnemu zagotovilu pravice do odvetnikatudi v obdobju po Gideonu vloga odvetnikov ni takšna, kot so si jo zami-slili sodniki Vrhovnega sodišča. Razlog je v učinkoviti obrambi, ki niidentična z golo prisotnostjo odvetnika, kar se posebej nanaša na revnedržavljane.177

DRUGI DEL

175 Gerald N. Rosenberg, THE HOLLOW HOPE, Can the Courts Bring About Social Change?,Chicago 1991.

176 Id, str. 207–212. 177 Id, str. 305–335. Ob tem naj spomnim, da po mnenju ameriškega Vrhovnega sodišča

revščina ni ustavna kategorija, zato revni na splošno niso deležni posebne državne

105

Realistični pristop k možnostim posameznih institucij naj omogočinadaljnje razmišljanje o manjkajočem agentu – nosilcu družbene trans-formacije. Toda ob dejstvu odsotnosti manjkajočega agenta vloge vrhov-neih/ustavnih sodišč ne gre zavreči, zlasti potem, ko prepoznamo vseomejitve, ki onemogočajo bolj aktivno poseganje sodišč v strukturnedružbene spremembe. Ko se zavemo predstavljenih omejitev, lahkosprejmemo vrhovna/ustavna sodišča kot enega od potencialnih agentovza transformacijo, saj poznamo prednosti in zmožnosti te institucije. Tese nanašajo predvsem na preprečevanje arbitrarnih posegov države vzasebnost državljana, kar je še dodatno pomembno v fazi povečane vlogedržave pri izvajanju reform. V fazi obsežnih institucionalnih reform lah-ko postane ustavno sodišče partner aktivni civilni družbi, saj tudi v prak-si zagotavlja temeljno varnost državljanov in z ustavo zagotovljene pravi-ce. Bolje je imeti zanesljivega institucionalnega partnerja še preden sepodamo na negotovo pot bolj ambicioznih institucionalnih reform, saj todovoljuje povečano iniciativnost civilne družbe, iniciativnost od spodaj,brez strahu, da bi država oziroma obstoječe politične elite poskušaleomejevati povečano kreativnost in aktivnost civilne družbe.

Preden zaključim poglavje o ustavnem sodišču, bi želel spomniti na šeen institut, ki se ga v teoriji ustavnega sodstva kakor sodstva nasplohsicer malo omenja, utegnil pa bi pripeljati do aktivnega sodelovanjasodišč pri strukturnih spremembah v družbi. Gre za institut komplek-snih in strukturnih odredb – complex enforcement and structural injunctions– ki je v teoriji večinoma spregledan.178 Sodišča bi bila pooblaščena ugo-tavljati, da so posamezni segmenti družbene realnosti in vsakodnevnedružbene prakse, na primer diskriminacija pri zaposlovanju, protipravni,in izrekati ukrepe, ki se morajo izpeljati, da se doseže družbena praksa,skladna z ustavo.179 Preko epizodnih, toda strukturnih sprememb bi so-dišča sodelovala pri resnični družbeni transformaciji na tistih področjih,na katera ne moreta vplivati niti zakonodajalec niti izvršilna veja oblasti,vsaj ne v takšnem obsegu, kot bi lahko družbeno prakso spreminjalasodišča.

Področja spreminjanja bi lahko bila poleg preprečevanja diskriminaci-je pri zaposlovanju na primer razne institucije, kot so šole, umobolnice,zapori, volilni okraji, ali definiranje lokalne samouprave. Po prvih uspe-hih bi lahko strukturne odredbe ojačali in preselili na druga področja: na


zaščite – gl. Rodriguez. Drugače je v kazenskih postopkih, kjer revni uživajo višjostopnjo zaščite s strani države – gl. Douglas, Griffin.

178 Institut, ki izhaja deloma iz prakse in deloma iz akademskih razmišljanj, je v sodob-no jurisprudenco vpeljal Lewis D. Sargentich, Complex Enforcement (1978), neobjav-ljeno, hranjeno v Harvard Law Library. Gre za institut, s katerim bi nek večji seg-ment družbene realnosti sodišče razglasilo za protipravnega in ga transformiralopreko sodnega postopka z izdajo sodnih odredb.

179 Za konkretni primer pri nas lahko omenim odločitev Ustavnega sodišča, ki ni dovo-ljevala zbiranja podpisov za izvedbo referenduma o odvzemu državljanstev.

106

področja državne birokracije, državnih monopolnih podjetij, velikih kor-poracij. Na ta način bi ustvarjali nove svežnje pravic, kakor tudi institu-cionalno vzpostavljenih možnosti za individualni razvoj in razvoj posa-meznih deprivilegiranih družbenih skupin. Prav deprivilegiranost bi lah-ko bil prvi kriterij za strukturne posege.180

DRUGI DEL

180 Glej tudi Unger, supra op. 9, str. 30–31.

107

RADIKALNA POLIARHIJA IN KOMUNITARIZEM

Poglavje s področja ustavnega prava bi želel zaključiti z razmišljanjem oizbiri med poliarhijo in komunitarizmom. Predvsem želim poudariti, dazahteva po decentralizaciji ne pomeni nujno slabitve centralne vlade.Izvedbe resničnih ekonomskih in institucionalnih reform v smeri stop-njevanee demokracije v resnici ni mogoče doseči brez močne in reform-sko usmerjene centralne vlade. Razgradnja moči centralne vlade je delneoliberalnega projekta, ki vodi v disorganizirano vlado in razcepljenodružbo. Vlada skupaj z državno upravo redno sodeluje na strani ustvarja-nja in ne na strani reševanja skupnih problemov, saj zmotno verjame, dabo zasebni sektor sam poskrbel za reševanje družbenih problemov indajal razvojne pobude.

Omenjena ideologija je pripeljala do kvazi-darvinističnega spopadaposameznih družbenih skupin, kjer ni prostora za izločene in deprivilegi-rane skupine. Vlada od daleč nemočno opazuje spopade v družbi in jihni sposobna kanalizirati v izrabo produktivnih potencialov družbe, saj jepod vplivom neoliberalne ideologije prepričana, da ne sme postavljatirazvojnih vizij. Občutek za družbeno solidarnost je v tranzicijskih druž-bah povsem zatrt, za kar je spet v največji meri odgovorna vlada.181

Izhod iz disorganizirane situacije je mogoč ob hkratni krepitvi institu-cionalnega sistema in kanaliziranju produktivnih idej, ki jih ustvarjacivilna družba. Pomiritev dveh relativno avtonomih entitet, suverene vla-de na eni strani in samoorganizirane civilne družbe na drugi strani, zah-teva povečano število posredniških institucij, ki naj prevajajo iniciativocivilne družbe od spodaj v vsakodnevno vladno delovanje. Za institucijeinkluzivne demokracije ni potrebno, da uspejo vse družbene skupinehkrati vključiti v vladno odločanje, saj bi s tem tvegali, da vlada zasedecelotno področje zasebnega življenja. Prav zato je oblika liberalnegakomunitarizma, utemeljenega na širši družbeni solidarnosti, učinkovitodgovor na disorganizirano centralno vlado, katere naloga je vzdrževatiobstoječe stanje kot najboljše možno.

Disorganizirana centralna vlada ne omogoča večinskemu prebivalstvu,uresničevanja njegovih interesov znotraj samoorganizirane civilne druž-be oziroma vzpostavitve paralelnih institucionalnih mehanizmov, prekokaterih bi redefinirali obstoječa družbena razmerja, aktivno nastopali vprocesu družbenega odločanja in preko epizodnih, toda strukturnihsprememb sodelovali pri resničnem ekonomskem in demokratičnem raz-


181 O konceptu poliarhije gl. Dahl, supra op. 138. Razmerje med liberalizmom in komu-nitarijanstvom v Stephen Mulhall & Adam Swift, LIBERALS & COMMUNITARIANS,Blackwell 1992, zlasti prva dva dela. O konceptu radikalne poliarhije in komunita-rizmom Gl. tudi Unger, supra op. 9, str. 148–163. O razmerju vlade do avtonomijeposameznikov in družbenih skupin gl. tudi David Held, DEMOCRACY AND THE GLOBALORDER, Stanford 1995, str. 145–158.

108

voju družbe. Sistem radikalne poliarhije oziroma decentralizirane oblastije mogoče doseči šele, ko imamo močno centralno vlado z razvojno vizi-jo, toda ob istočasni pripravljenosti vlade, svojo vizijo dopolnjevati innadgrajevati ob stalni iniciativi od spodaj.182

Marginalizirana in fragmentirana civilna družba je torej odraz obstoje-če institucionalni ureditve. Dejstvo, da se glas civilne družbe ne sliši, nemore predstavljati dokaza demokratične naravnanosti sedanjih reform.Ravno obratno, deziluzionirana in pasivizirana civilna družba sama posebi predstavlja dokaz nedemokratičnega izvajanja reform. Disorganizi-rana civilna družba zgolj odseva disorganiziranost vlade in njenih institu-cionalnih reform. Reform pa ni mogoče uspešno izpeljati brez mobilizira-ne civilne družbe.

V disorganizirani in dodatno razcepljeni družbi večinsko prebivalstvosprejema dejstvo, da je prepuščeno samo sebi, kot rezultat reform, in vprimeru neuspeha je prepričano, da je nevtralni trg odločil o njihovineuspešnosti. Pozabljajo pa, da je trg seštevek institucionalnih odločitev,za katerimi stoji vlada. Za resnično delovanje trga bi torej potrebovalifleksibilno institucionalno ureditev, v kateri bi se razvojna vizija vladeprepletala s kreativnimi idejami od spodaj. Množica posredniških insti-tucij, zasnovanih regionalno, bi hkrati zagotavljala pospešen razvoj posa-meznih regij, mobilizacijo civilne družbe, kooperativno tekmovanjemajhnih in srednjih podjetij v decentralizirani ekonomiji ter razvojno inreformsko usmerjeno centralno vlado. Množica majhnih občin, ki nepočnejo drugega kot čakajo na proračunska sredstva in niso sposobneekonomsko preživeti, kaj šele prispevati k lastnemu pospešenemu razvo-ju, teh pričakovanj ne more zadovoljiti. Kot ugotavlja Bugarič183, je kon-cept lokalne samouprave z množico majhnih občin, v katerih naj bi seizvajala neposredna demokracija, ki pa v resnici niso sposobne ničesarzagotoviti in ne odločati o nobenih pomembnejših vprašanjih, samonadaljevanje neoliberalnega projekta na lokalni ravni. Ta vodi v nadaljnjofragmentacijo in disorganizacijo še na lokalni ravni, to pa vodi v pospe-šen propad regionalnih ekonomij in v demobilizacijo civilne družbe, sajta ne more o ničemer odločati, in v progresivni pesimizem večinskega

DRUGI DEL

182 Primerjalni pregled uvajanja reform lokalne samouprave v državah Srednje inVzhodne Evrope v zborniku Johna Gibsona in Phillipa Hansonsa, TRANSFORMATIONFROM BELOW, Local Power and the Political Economy of Post-Communist Transitions, Chel-tenham 1996. Odlika tega prikaza je dejstvo, da avtorji spremljajo izvajanje eko-nomskih reform (zlasti masovne privatizacije in reforme javnih financ ter monetar-ne politike) paralelno z uvajanjem ustavnih sprememb in sprememb v strukturilokalne oblasti. Zlasti za Rusijo je očitno, da je boj v času masovne privatizacijepotekal med regijami, bogatimi z resursi ter industrijo ter kmetijsko orientiranimiregijami. Boj je ob dejstvu šibke centralne oblasti prerastel v konflike (neplačevanja)davkov v centralni proračun ter klientelisične povezave med centrom in posamezni-mi regijami, bogatimi z naftno industrijo. Gl. zlasti str. 179–216.

183 Bojan Bugarič, Ustavnosodna kontrola lokalne samouprave (rokopis).

109

prebivalstva. Slednje se odraža kot izguba občutka za solidarnost, kar jeena najpomembnejših družbenih značilnosti uvajanja neoliberalnegaprojekta v Srednji in Vzhodni Evropi.184


184 Toda glej študijo o uspešni reformi lokalne samouprave v partnerstvu z lokalnimimalimi in srednjimi podjetji in ob istočasni aktivni vlogi centralne vlade na Irskem,k v času velikih ekonomskih kriz kot edina država v celoti prepričjivo izstopa po us-pešnosti gospodarstva in decentralizirani oblasti v Charles Sabel (študija po naročiluEU), Local Development in Ireland – Partnership, Innovation and Social Justice, (študijadosegljiva na internet, Univerza Columbia Law School pod Charles Sabel).

111

TR E T J I D E L

KAZENSKI POSTOPEK KOT DEL USTAVNOPRAVNEGA

DISKURZA

Na zemlji mu ga ni para,njemu, ki je ustvarjen, da bedi brez strahu. Vse visoko smelo gleda,kralj je vsem zverem ponosnim.

Job 41:33–34 (o Leviatanu)

112

UVOD

Temeljna teza tega sestavka je, da je kazenski postopek del ustavnoprav-ne problematike in ne toliko vprašanj, ki se tičejo policijske in kriminali-stične prakse ter rutine. Celo tisti del postopka, ki ga opravljajo policijskiin kriminalistični organi, dobi svoj pravi pomen šele skozi optiko ustav-nopravnih standardov človekovih pravic. Povedano drugače, z ustavno-pravnega vidika moramo vedno znova presojati, ali so bili na ravni kon-kretnega primera kršeni ustavnopravni standardi človekovih pravic aline. Medtem ko za zakon o kazenskem postopku velja, da je pisan v rela-tivno koherentni, a še vedno abstraktni obliki, se problemi v resnicipojavljajo na ravni množice konkretnih primerov, ki niso nikoli v celotizajeti na abstraktni ravni. Zato samo študij množice različnih primerov,situacij in posameznih institutov omogoča zagotoviti relativno enotnoprakso, ki je edina sposobna določiti, kateri posegi države v posamezni-kovo zasebnost so dopustni in kateri posegi predstavljajo kršitev Ustavein morajo biti kot taki procesno učinkovito sankcionirani.

Uvodoma naj še dodam, da tovrstni diskurz omogoča šele nova Ustavaz vpeljanimi trdnimi standardi človekovih pravic, s sklicevanjem na med-narodne standarde na področju človekovih pravic, z vpeljavo ustavne pri-tožbe zaradi kršenja človekovih pravic v posameznih postopkih ter sposameznimi določbami zakona o kazenskem postopku, ki določajo, dase sodba ne sme opirati na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustav-no določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kazenski posto-pek predstavlja svojevrstno avtonomno jezikovno igro, če uporabimWittgensteinov izraz, kjer se ne sprašujemo o problematiki zatiranja kri-minalitete, temveč o tem, ali smo kazenski postopek izpeljali v skladu spostavljenimi pravili. Kolikor znotraj kazenskega postopka ugotovimokršitev posameznih pravil, mora takšna sodba nujno pasti.185

Tako nameravam v prvem delu na kratko opisati težavnost in rizičnostpodročja, na katerem država deluje v kazenskih postopkih, kar velja vseod postavitve modernih liberalnih demokratičnih družb. V nadaljevanjuse želim skozi vprašanje resnice v kazenskem postopku ukvarjati z dile-mami, ki jih povzroča sodobi kazenski postopek, ter končno skozi študijmnožice različnih primerov pokazati posamezne probleme, ki jih ustvar-

185 O avtonomni koncepciji kazenskega postopka glej Boštjan M. Zupančič, Odnos medProcesnim in Materialnim (Kazenskim) Pravom, v KAZENSKO PROCESNO PRAVO, Odločbein Razprave, Ljubljana 1991, str. 311–342.

113

ja zakon o kazenskem postopku. Razpravo pa želim zaključiti z razmiš-ljanjem, koliko mora biti pedagoški proces na področju kazenskegapostopka stvar poznavanja tehnično-instrumentalnih norm zakona okazenskem postopku in koliko stvar širšega ustavnopravnega diskurza ovarovanju človekovih pravic na ravni konkretnih primerov.


114

HOBBESOV KONCEPT LIBERALNE DRŽAVE

Temeljni prelom v sodobno razumevanje države vpeljejo liberalni teoreti-ki, ki zavrnejo dotedanja razumevanja vloge države in monarha nasprotiskupnosti in državljanom. Medtem ko se Akvinski v svojih delih še spra-šuje o odnosih, ki vladajo med skupnostjo in državo, in utemeljuje drža-vo kot napor k iskanje skupnega dobrega, postavi Hobbes v ospredjeodnos med posameznikom in državo. Država je za Hobbesa le instru-ment za omogočanje uresničevanja individualnih projektov. Brez državebi bil vsakdo od posameznikov nujno na slabšem, medtem ko jim pove-zovanje v državo omogoča eksistenco in delovanje. Takšna država seseveda ne sprašuje več po iskanju skupnega, transcendetalnega idealadobrega, temveč je njena naloga le zagotoviti obstoj posameznikov inskupnosti. Namesto antičnega ideala pomiritve med posameznimi druž-benimi skupinami znotraj države, moderne liberalne družbe pristajajo nainherenten konflikt med posameznimi družbenimi skupinami ter posa-mezniki, kjer je naloga države predvsem preprečevati preveliko razrašča-nje konfliktov tudi za ceno bolj ali manj arbitrarnih posegov v družbo.186

Tomaž Akvinski se kot vsi ostali sholastični avtorji predvsem sprašuje,kako zasnovati državo z najboljšo ureditvijo, kako torej zasnovati popol-no skupnost. Temu problemu posveti podredi svoje razprave, tako kot stato počela Platon v svoji Državi ter tudi Aristotel v Politiki. Popolna skup-nost (optima civitas) je skupnost, ki teži k doseganju skupnega dobrega,kar lahko omogoči enotna vladavina, ki jo po Akvinskem predstavlja kra-ljevina.187 Po drugi strani je vladavina toliko bolj nepravična kolikor seoddaljuje od navedenega cilja.188

Oblast je toliko bolj vzvišena, kolikor teži proti višjemu cilju. Takšnaoblast je v splošnem zajeta v božanski vladavini, ki jo vodi s svojo previd-nostjo, medtem ko se posebna oblast, podobna oziroma analogna, naha-ja v človeku, ki ga Akvinski zato imenuje svet v malem. Poučen z božjimizakoni si mora kralj prizadevati, da bo njemu podrejena skupnost živeladobro. To je mogoče doseči, ko se država poveže v celovito skupnost, kijo povezuje mir, ko se z mirom povezana država dobro upravlja in ko jevladar sposoben zagotoviti dovolj potrebnih stvari za dobro življenje teskupnosti.189

TRETJI DEL

186 Hobbes, na primer, piznava, da vsa zasebna lastnina izvirno izhaja iz suverenovearbitrarne odločitve. Taka arbitrarno pridobljena lastninska pravica izključuje drugeposameznike, ne pa tudi suverenovih posegov. Za Hobbesa ima arbitrarno suvere-novo odločanje prednost pred negotovostjo. Gl. Thomas Hobbes, LEVIATHAN, Mac-millian, 1962, 23. poglavje, str. 186–190.

187 Tomaž Akvinski, DRŽAVA, Globus 1990, v poglavju O vladavini, 57–62. Gl. tudi uvod-no študijo k Dina Bigongiarija k tej izdaji. V nadaljevanju vsi citati iz Akvinskega povzeti po tej izdaji.

188 Id.

115

Skupnosti, katere končni namen je, da doseže nekaj skupnega, posta-vi Akvinski ustrezen pravni red, ki naj tako skupnost vzdržuje in omogo-ča. Pravni red izhaja iz enega samega, nespremenljivega božanskegazakona, pri čemer pa so izvedeni človeški zakoni, kljub temu, da izhajajoiz prvih načel, spremenljivi in raznovrstni. Človeški razum ne more vpopolnosti izpolnjevati zahtev božanskega zakona, temveč samo skladnos svojo nepopolnostjo. Tako so človeški zakoni nujno raznovrstni in spre-menljivi, ustvarjajo se za različne namene.190

V skladu s sholastičnimi nauki zahteva Akvinski popolno podložnosttako zasnovani ureditvi. Legitimni (torej na božanskem zakonu temelje-či) oblasti ni dovoljeno izkazovati neposlušnosti. To bi bilo mogoče samov primeru nelegitimne oblasti, ne pa tudi v primeru legitimne oblasti, kibi izvajala nepravične zakone.

V svojih razpravah Akvinski izkazuje tudi precejšnji realizem v razpra-vah, povezanih s človeško naravo. Po njegovem mnenju je človeški zakonnamenjen množici ljudi, ki ne zastopajo popolne vrline. Gre za tomistič-ni realizem, ki se zaveda moralne krhkosti večine ljudi. Zato je temeljnicilj človeških zakonov preprečevanje večjega zla ob sprejemanju sicerš-njih človeških slabosti.191

Glavni napori sholastičnih piscev so namenjeni vzdrževanju miru vdružbi, utemeljeni na transcendentalni pravičnosti. Samo taka družba selahko poveže v celoto, ki teži za skupnim ciljem. Cilj družbe je skupnodobro, kjer veljajo interesi posameznikov in prizadevanje za posameznodobro za nekaj naključnega in obstranskega, podrejenega skupnim pra-vilom in naporom. Skozi pisanje sholastičnih piscev se vzdržuje Aristote-lova teleologijo dobrega in jasno opredeljenega sveta, ki ga obvladujevsem zaznaven kozmološki red. V taki družbi nimamo težav z iskanjemin utemeljevanjem posameznikovih in skupnih stremljenj, saj so vednoin nujno podrejena iskanju skupnega dobrega. Ta pa je po sledi Nikoma-hove etike v umerjenosti do vseh stvari.

Za Aristotela je svet dober prostor, saj je intelegibilen in vsaj delomaobvladljiv ter s samim tem tudi smiseln in logičen. Do temeljnih resnic osvetu se povzdignemo skozi osnovne premise, ko se ni treba več skliceva-ti ne druge premise. Argumenti se tukaj uporabljajo le še kot podaljškifilozofove siceršnje vednosti. Tako rigorozni argumenti ne odražajo lefilozofove racionalnosti oziroma skladnosti mišljenja, ampak dokazujejoin odkazujejo na racionalnost sveta samega. Intelegibilne resnice o svetumorajo biti prepoznavne neposredno, kakor tudi njihove medsebojnerelacije, drugače svet ne bi bil dober in urejen ter smiseln prostor.192


189 Id, O Kraljevih dolžnostih (str. 98–113). (L.II, C. I.), I-IV.190 Id, Suma teologije, str. 136–147, O različnosti zakonov. (Summa Ia IIae 91., 97.1). 191 Id, str. 189 in op. 21, O pristojnostih človeških zakonov. (Summa Ia IIae 96). 192 O širšem razumevanju strukture realnosti pri Aristotelu glej Jonathan Lear, ARISTOT-

LE: THE DESIRE TO UNDERSTAND, Cambridge University Press, 1988, str. 208–273.

116

Aristotelova teleologija, okrepljena s stoičnimi nauki o harmoniji tersholastičnimi teksti o najboljši možni ureditvi, temelječi na krščanski go-tovosti, vzdrži skozi celoten srednji vek. Uspe ji vzdrževati razmerje medvladarjem in podaniki na temelju iskanja skupnega dobrega. Delovanjevladarja je vedno utemeljeno že vnaprej, o njem ni mogoče dvomiti, nalo-ga podanikov je, da sledijo vladarjevi volji, torej da zasledujejo in podpi-rajo vojne podvige vladarja. Siceršnja naturalne srednjeveška proizvod-nja niti ne omogoča niti ne zahteva večje iniciativnosti posameznikov,pokornost vladarjem oziroma zemljiškim gospodom povsem zadošča.Ustvarjena je stabilna in lahko obvladljiva družba z jasno določenimimesti, ki jih zaseda vsak posameznik v njej, ter z vnaprej določeniminalogami, ki jih prevzema in izpolnjuje. Transendentalni cilji in pravič-nost, h katerim težijo predstavljene družbe, so dani kot taki, o njih nimogoče razpravljati ali o njih dvomiti. So nespremenljivi, univerzalni inbrezčasni prvi principi, ki jih moramo spoštovati brez vprašanj ali pri-držkov.

Šele liberalni teoretiki modernega obdobja začnejo sočasno z izhodomiz naturalnega cikla proizvodnje193 rahljati do tedaj stabilne in lahkoobvladljive družbe. Vse bolj se nakazuje konec urejenega Aristotelovegasveta194 in njegovih intelegibilnih esenc. Namesto po zagovarjanju obsto-ječe hierarhije družbenih odnosov in njihovega utemeljevanja se avtorjivse bolj sprašujejo po možnosti redefiniranja obstoječih hierarhičnihstruktur in iskanja novih možnosti za delovanje posameznika znotrajnastajajočih modernih družb. Temeljni konflikt, na katerega naletijo libe-ralni teoretiki, je kako po eni strani vzpostaviti novo družbeno strukturo,po drugi strani pa omogočiti, da bo ta nova družbena struktura v dina-mičnih modernih družbah podvržena stalnim spremembam, ki bodorezultat novih predlogov in idej s strani posameznikov in družbenihskupin.

Eden prvih liberalnih piscev, ki se je spopadel z omenjenimi vprašanjiin problemi, je nedvomno Thomas Hobbes. Njegova dela, The Elements ofLaws, zlasti pa Leviathan, so skoraj v celoti namenjena kritiki neotomizmain Aristotelove teleologije ter postavljanju novih družbenih struktur inodnosov.

Že v prvem poglavju Leviathana zavrne Hobbes razpravo o intelegibil-nih esencah, kot to učita krščanstvo in Aristotel, se odpove univerzalne-mu diskurzu in napove razpravo v službi skupnosti, torej konkretnedružbe in zgodovinskega trenutka, ki mu sam pripada. V enajstempoglavju Leviathana izrazi Hobbes prepričanje, da ne obstoji nič takšne-ga kot finis ultimum in summum bonum, največje dobro, kot so o njem

TRETJI DEL

193 Študija o evropskem izhodu iz naturalnega cikla proizvodnje v Unger R. M., PLASTI-CITY INTO POWER, Cambridge University Press, 1987, str. 25–42.

194 O koncu Aristotelovega sveta v THE CAMBRIDGE HISTORY OF POLITICAL THOUGHT1450–1700, Cambridge University Press 1991, str. 479–498.

117

govorili stari moralni filozofi. Namesto ene same vnaprej postavljenemorale omogoči Hobbes razvoj množice »majhnih«, parcialnih moral, kiomogočajo posameznikom zasledovanje svojih lastnih projektov v druž-bi.195 Namesto hierarhične strukture družbe, zasnovane na enem samemdobru, kjer se posameznik znajde na zanj določenem mestu v družbi zvnaprej določenimi nalogami, ki jih mora opravljati, odprejo liberalniteoretiki možnost za uresničevanje posameznikovih lastnih projektovznotraj konkretnih družb.

Hobbes je dal v ospredje posameznikovo, subjektivno pojmovanje pra-vic, svobodo posameznikovega delovanja oziroma nedelovanja po lastnipresoji, in to v odsotnosti kakršnihkoli obveznosti.196 Zakoni in praviceostajajo univerzalni samo toliko, kolikor se podvajajo v vsakem posa-mezniku in so v resnici egoistični ter instrumentalno prepuščeni presojivsakega posameznika. Posameznikove želje (in Hobbes priznava, da sovrednote posameznikove oziroma individualne in ne univerzalne) somnogovrstne in v nenehnem spreminjanju in tako ne morejo voditi hkončnim ciljem.197

Vendar takšno pojmovanje posameznikovih želja in njihovih izpolni-tev še ne pomeni, da ne bi mogel posameznik pri uresničevanju svojihželja upoštevati tudi drugih posameznikov in interesov skupnosti kottake. Prav tu se začenjajo za posameznike Hobbesove skupnosti težave vnaslednjem koraku. Zavrnitev pojmovanja summum bonum in stoičnezadržanosti povzroči ne toliko dejanski kot pravni konflikt med posa-mezniki, koliko se njihove pravice prekrivajo oziroma so konfliktne.198

V takšni konfliktni situaciji Hobbes vsakemu posamezniku priznavapravico do uresničevanja svojih pravic, na prvem mestu do samoohrani-tve. Pri tem moramo vedeti, da tukaj ne gre za pravico do samoohranitve,ampak za pravico do poskušanja oziroma prizadevanja posameznika zasamoohranitvijo.199 Posamezniki, ki nastopajo v takšni Hobbesovi skup-nosti, so seveda v stalnem konfliktnem, vojnem stanju kot posledici pri-zadevanja za uresničitev lastnih ciljev in projektov. V že omenjenemtrinajstem poglavju je govora o tem, da je stanje zunaj države vedno sta-nje stalne vojne med posamezniki. Toda Hobbesove posameznike nevodijo pri njihovem delovanju samo neobvladljivi nagoni (Hobbesovapsihologija200 je bližja Aristotelovi psihologiji kot je Hobbesova ideologi-


195 Supra op. 186, str. 80–86. 196 Supra, op. 194, str. 535–545. 197 O tem glej predvsem trinajsto poglavje LEVIATHANA, supra op. 186, str. 98–102 ter

supra, op. 194, str. 536–537. 198 Supra, op. 194, str. 534–535. 199 Id, op. 194 na str. 536 200 Hobbesovi psihologiji ni mogoče tako zlahko pripisati psihološkega egoizma, kot to

morda deluje na prvi pogled. V poglavju o strasteh, kjer bi pričakovali cel seznamrazlogov in utemeljitev za posameznikovo temeljno zainteresiranost za samega sebe,vključuje Hobbes tudi naslednje karakteristike: »Benevolence. Good nature. Desire of

118

ja Aristotelovi teleologiji), sposobni so se tudi učiti in razumno odločati,toliko bolj, ker so soočeni s strahom pred smrtjo.

V takšni situaciji in na podlagi takšnega izkustva so se posameznikipripravljeni pripravljeni podrediti skupnosti, deloma zaradi racionalnegaspoznanja, deloma zaradi strahu201. S pristankom na podrejanje suvere-nu si posamezniki zagotovijo mirno in stabilno družbo, znotraj katereskušajo dosegati svoje lastne cilje in uresničevati individualne interese.Seveda ima takšno podrejanje posameznikov suverenu zanje mnogeposledice. V poglavju, ki opisuje delovanje suverena202, se lahko prepri-čamo o ceni, ki jo posamezniki plačujejo za podrejanje suverenu, kakortudi o zapletenih razmerjih, ki vladajo med posameznikom in suvere-nom. Tako posamezniki – subjekti – sami ne morejo zamenjati oblikevladavine, temveč samo s pristankom suverena; suverenu ne more nobenposameznik odvzeti oblasti, saj posamezniki pristajajo na podrejen polo-žaj; posamezniki ne morejo suverena obtožiti nepravilnih dejanj; samosuveren lahko presoja o tem, kar je potrebno za mir in obrambo posa-meznikov, ima izključno pravico do postavljanja pravil in odločanja vsporih… Te pravice suverena so nedeljive in predstavljajo bistvo suvere-nosti za razliko od posameznikov, ki so člani take skupnosti.

Samo na ta način in pod temi pogoji je po Hobbesu mogoče ustvaritidržavo. Državo, ki je sposobna braniti posameznika pred vdori tujcev inposameznika pred drugimi posamezniki. Takšna skupnost pomeni večkot le soglasje vseh, pomeni resnično enotnost vseh posameznikov, ki spaktom medsebojno priznavajo medsebojne pravice in podrejenost suve-renu. Takšno skupnost torej imenujemo država, v kateri suveren skrbi zamir v skupnosti in za obrambo pred tujimi. Suvereno moč je mogočepridobiti s pomočjo »naravne sile« ali pa preko prostovoljnega soglasjaljudi. Hobbes samo takšno skupnost priznava za politično državo, ki jevzpostavila suverenost.203

Zakoni v takšni državi obstajajo zato, da bi omejevali svobodo posa-meznih ljudi v tolikšni meri in na način, ki ne bi nikomur škodoval, tem-več omogočal svobodo drugih in jih združeval proti skupnemu sovražni-ku.204 Takšni zakoni niso usmerjeni proti razumu, temveč ga šele vzpo-stavljajo.205 Za Hobbesa ni nikogar drugega poleg suverene oblasti, kar

TRETJI DEL

good to another, BENEVOLENCE, GOOD WILL, CHARITY. If to man generally,GOOD NATURE.« Gl. supra op. 186, str. 50. Prim. tudi supra op. 194, str. 534. Takovidimo, da postaja začetna preprosta slika o razmerjih med državljani in med držav-ljani ter državo vedno bolj kompleksna.

201 »The final cause, end, or design of men, who naturally love liberty, and dominionover others, in the introudction of that restraint upon themselves, in which we seethem live in commonwealths, is the foresight of their own preservation, and of morecontented life thereby…« Gl. supra, op. 186, str. 128.

202 Supra op. 186, 18. poglavje, str. 134–141. 203 Supra op. 186, zaključek 17. poglavja, str. 132–133. 204 Supra op. 186, 26 poglavje, str. 200.

119

bi omogočalo delovanje in življenje posameznikov v skupnosti. Prav to jetudi edini smoter suverene oblasti in ne iskanje transcendetalnih skup-nih idealov. Zato je to država, v kateri urejena skupnost in mir v njej pre-nehata v trenutku (hipotetičnega) prenehanja suverene oblasti.206

Vendar Hobbesova podpora suverenu ni povsem brez pridržkov. Vpoglavju o svobodi posameznikov namreč zagovarja prepričanje, da seima posameznik pravico braniti in da bi bila kakršnakoli drugačna zapo-ved suverena nična.207

V zvezi s Hobbesovim naukom je zanimivo pogledati tudi odmev, ki soga imela njegove ideje v času, ko je deloval. Hobbesu208 predvsem nisomogli odpustiti vpeljave arbitrarnosti v koncept pravičnosti, ki obstaja leše kontingentno brez esencialnih značilnosti.209 Kritiki so odgovarjali, daje pravičnost neločljiva od ‘prvih principov’ in tako ne more biti zgoljseštevek volje in razuma. Subverzivni element Leviathana je vsebovan vtrditvi, da posamezniki niso podložni suverenu kolikor je njihova največ-ja pravica, da skrbijo za svoj lasten obstoj. Tako kot se kaže izvajanjesuverenove oblasti za rezultat kontingentnosti volje, tako se kaže tudipristanek sicer upornih posameznikov. Zavrnitev intelegibilnih esenc inuniverzalnega diskurza preproznajo posamezni filozofi, na primer Leib-niz, za siromašenje ciljev politične družbe.210 Hobbesu so zamerili, daspodbuja k uporu in da daje posameznikom veliko širino delovanja. Zla-sti pa, da je zanj človeška arbitrarnost samo zrcalna slika božanske arbi-trarnosti.

Branje Leviathana je namenjeno kritiki in zavrčanju neo-tomizma,čeprav porabi Hobbes skoraj polovico knjige, da svoje ideje in pogledeuskladi s staro in novo zavezo. Predstavil je zapletene družbene meha-nizme, ki vladajo v modernih družbah. Nič več ne gre za jasne in vnaprejdoločene cilje posameznih družb, kjer vsak posameznik zaseda točno do-ločeno mesto v družbeni hierarhiji z vnaprej definiranimi nalogami, kijih mora opravljati, temveč gre za družbo, kjer sta zunanja podoba in no-tranj ureditev rezultat stalnih konfliktnih situacij, razmerij moči in inte-resov, (prisilnega) pokoravanja zakonom, posameznikovih volj, ki somotivirane neodvisno od razuma. V takšni libertinski družbi z minimali-


205 Id, str. 201. 206 Slavni Hobbesov izrek »Where is no civil law, there is no crime…, the civil law cea-

sing, crimes cease…« se nanaša prav na to situacijo. Dalje tudi velja »…when the so-vereign power ceseath, crime also ceseath; for where there is no such power, there isno protection to be had from the law; and therefore everyone may protect himself byhis own power«. Id, str. 217.

207 »Subjects have liberty to defend their own bodies, even against them that lawfullyinvade them… covenents, not to defend man’s own body, are void«. Id, str. 164. Istotrditev postavi že v štirinajstem poglavju, str. 110.

208 O recepciji Hobbesovih idej gl. supra, op. 194, str. 589–615. 209 Id, str. 589. 210 Id, 603.

120

stično nalogo vlade, da vzdržuje red in varuje posameznike, pomenipasivno pokoravanje suvereni oblasti kompromis med aktivnim pokora-vanjem in stalnim uporništvom. Gre torej za ideje, ki jih je še v istem sto-letju dodatno podprl in okrepil Locke z zahtevo po ljudski suverenosti(torej ne z na moči temelječo suverenostjo) ter dajanjem pravice do uporain revolucije vsem posameznikom.

Namesto varnega, logičnega in urejenega sveta, ki teži k enotnemu injasno vnaprej določenemu cilju, dobimo slabo definiran svet brez vna-prejšnjih trdno postavljenih struktur. V takšnem svetu mora posamezniks pomočjo preurejene institucionalne ureditve znova vzpostaviti svojoidentiteto, vendar tokrat na temelju lastnega delovanja. Opravka imamoz avtonomnim subjektom, ki začne zasledovati lastni eksistencialni pro-jekt iz lastnih nagibov, pobud in idej. Pri tem se mora spopadati z inhe-rentnimi konfliktnimi situacijami v novih družbah, z rigidnimi institu-cionalnimi strukturami iz preteklosti kakor tudi z lastno (pol)zavestnopripravljenostjo, da se še naprej pokorava imaginarnim avtoritetam izpreteklosti.

Svet postane tudi za posameznika manj varen in predvidljiv, kot je bilkdajkoli poprej v zgodovini. S pristankom na aktivno delovanje in zasle-dovanjem lastnih interesov pristane posameznik na večji riziko, ki gavsebuje taka odločitev211. S prehodom iz sveta omejevalnih, končnihzapovedi, pravil in namenov v svet neskončnih možnosti, identitet in in-teresov se posameznik znajde pred izzivom, kako ta svet na novo osmi-sliti in ga uskladiti z lastnimi potrebami, idejami in domišljijo.

Z izstopom iz sveta vnaprejšnje jasne normativne urejenosti v svetkontingentnih dejanskih konfliktnih situacij, kjer se meja med »naj« in»je« ponovno zožuje, posameznik za ceno lastne svobode in individual-nih eksistencialnih projektov poleg vsebovanega večjega rizika pristanetudi na možnost porasta večje anksioznosti. Anksioznost nastopa v kore-laciji z nepredvidljivostjo in negotovostjo212, ki jo nudi nov, šibko opre-deljiv družbeni svet.

TRETJI DEL

211 »Life is too short and hazardous for us not to proceed probabilistically«. Supra, op.194, str. 609.

212 O študiji osebnosti v modernem svet glej Roberto M. Unger, PASSION, AN ESSAY ONPERSONALITY, Free Press 1984. »People fear one another, in a way that goes beyondthe horror of subjection and depersonalization, because they require not simply anexchange of particular advantages and a recognition of their membership in well-de-fined communities but also a more radical acceptance of their own selves. Theywant a sign that there is a place for them in the world, a place where they can under-take certain limited experiments in self-knowledge and self-reconstruction withoutrisking material and moral disaster«. Str. 97. Vendar Unger zatrjuje, da je načelo so-lidarnosti nujno prisotno v vsaki družbi: »A special paradox marks our dealingswith one another. This paradox is the problem of solidarity. The way we solve thisproblem represents, alongside the view we take of our relation to the contexts of ouractivity, a second major element in a conception of our fundamental identity. Wepresent to one another both an unlimited danger, and the very resources by whichwe attempt to satisfy the former aggravate the latter«. Str. 20.

121

To pa je že področje, kjer se srečamo s sodobnimi koncepcijami kazen-skega prava, ki poskušajo vse omenjene koncepte čimbolj obseči v svojihureditvah. V sodobnih liberalni ureditvah je to toliko težje, kolikor smože zdavnaj zavrnili koncept iskanja skupnega dobrega, ko je nalogasodobnega kazenskega prava predvsem zagotoviti delovanje družbe kottake in svobodno delovanje njenih posameznikov. Naloga kazenskegapostopka in kazenskega prava v celoti je tako predvsem preprečevanjenastanka avtoritarnih družb213 in varovanje posameznikov pred arbitrar-nimi posegi države v svobodno delovanje posameznikov.

V uvodnem izvajanju sem že predstavil trditev, da ostaja pravna per-cepcija konsistentna in koherentna na abstraktni ravni, ki pa ni nepo-sredno uporabljiva za reševanje konkretnih primerov. Kakor hitroabstraktne norme apliciramo na konkretne primere, se skladen svet ab-straktnih pravil pojavi kontradiktoren. Na abstraktni ravni so torej nor-me skladne, jasne in neprotislovne, na ravni konkretnih primerov posta-nejo konfliktne, nejasne in protislovne. Meja med vnaprejšnjim svetomjasnih in koherentnih abstraktnih pravil ter naknadnim svetom proti-slovnih in antinomičnih konkretnih pravil ter odločitev je neprehodna.Samo sodniška odločitev vzpostavi za nazaj pravni red ponovno kot sis-tem urejenih in koherentnih pravnih pravil, seveda samo do nastopanaslednjega spornega primera.214

S tem pa se tudi že približujemo naslednjemu vprašanju, in sicer vpra-šanju koncepta materialne resnice v kazenskem postopku. Kolikor splohže na začetku ne zavrnemo omenjene razprave in je ne uvrstimo v zgodo-vinski koncept Aristotelovih intelegibilnih esenc, so izhodišča za razpra-vo naslednja: z odsotnostjo skupnega dobrega izgubimo tudi enega sa-mega izbranega agenta, ki bi bil pooblaščen izrekati resnico; z razcepommed materialnimi in procesnimi pravili, ki je povezan z razcepom medabstraktnimi in konkretnimi pravili, se postavi kot središčno vprašanjepot, po kateri je sodišče dospelo do resnice; s postavitvijo suverena, ki jepostavljen deloma po soglasju in deloma po prisili, je izrekanje resnice vkazenskem postopku nujno povezano z močjo, ki jo predpostavlja insti-


213 Franz Neumann v DEMOKRATSKA I AVTORITARNA DRŽAVA, Naprijed, Zagreb 1992, raz-pravlja tudi o razmerju med strahom in politiko (str. 227–255). Meni, da bi moraliimeti državljani modernih držav tudi svobodo od strahu, čeprav se zaveda, da to vzapletenih razmerjih in odnosih v sodobnih družbah v resnici ni izvedljivo. Za Neu-manna je lahko strah tudi produktiven, kolikor človeka opozarja na možne nevarno-sti, različno kot, na primer, na strahu zasnovana »cezaristična« politika, kot jo ime-nuje. Izpostavlja pa tudi posebno kategorijo strahu, ki je povezana s privilegiji inmestom, ki ga kaka skupina zaseda v družbi, in z možnostjo izgube tega položaja.(Id, str. 249). Gre torej za strah, povezan z možnostjo izgube privilegiranega položajav simbolnih razmerjih, kar je v resničnih demokratičnih družbah povsem legitimno.

214 O obliki in omejitvah pri odločanju glej Lon L. Fuller, The Form and Limits of Adjudi-cation, 92 HARV. L. REV. 353 (1978). Fuller je teorijo prava vnesel tudi trditev, dalahko sodišče presoja samo v monocentričnih in ne v policentrično organiziranihsporih.

122

tucionalna ureditev; iz navedenih razlogov nam abstraktni koncept resni-ce ne pomaga reševati konkretnih primerov, saj se na ravni konkretnihprimerov vsa vprašanja vedno znova zaostrijo. Tako nam vsak naslednjiprimer predstavlja nov izziv in možnost za redefiniranje koncepta resni-ce in za njeno novo postavitev znotraj obstoječih, a odprtih pravnih kon-ceptov.

Kolikor pristajamo na Hobbesov koncept modernih družb, pristajamotudi na inherentno konfliktno situacijo med državo in posameznikom,kjer moramo vedno znova arbitrirati v spornih situacijah.

TRETJI DEL

123

POT DO RESNICE KOT DEL RESNICE SAME

Uvod

Slavno heglovsko načelo naj rabi kot moto za razpravo o vprašanju resni-ce v kazenskem postopku. Metoda oziroma način, kot ga izberemo zaizrekanje sodbe v nekem primeru, determinira končni rezultat oziromaizrek. Gre torej za točko, ko sekundarne, procesne norme determinirajomaterialnopravni izrek v sodbi215. Prav zato je razprava o resnici v kazen-skem pravu in pravu nasploh povezana z razpravo o razmerju med mate-rialnopravnimi in procesnimi pravili.

Razmerje med materialnimi in procesnimi pravili je na prvi pogledjasno in neproblematično. Materialna pravila določajo posameznikovoravnanje (‘the rules of conduct’), procesna pravila določajo postopek in na-čin uporabe materialnih pravil v primeru njihove kršitve (‘the rules of ad-judication’).216 Materialna pravila delujejo kot primarna, procesna kot se-kundarna glede na materialna. Status procesnih pravil je tako nujnosamo nekaj postranskega, ancilarnega v razmerju do materialnih, sub-stancialnih pravil. Zaradi svoje ancilarnosti, sekundarnosti oziroma ne-pomembnosti se moramo vprašati, zakaj sploh kakršnakoli procesnapravila in mar niso nasploh odvečna v celotni abstraktno organizirani inusklajeni pravni hierarhiji?217

Lahko si zamislimo idealno pravno situacijo, v kateri ne bi bilo trebaza uporabljanje materialnih pravil uporabljati nobenih procesnih pravil.Za tako situacijo bi morala biti izpolnjena dva pogoja: – abstraktna mate-rialna pravna pravila bi morala biti uporabljiva neposredno; – primer, nakaterega bi uporabili ta pravila, bi moral biti jasen, neprotisloven inneproblematičen. Toda že iz obeh navedenih pogojev lahko hitro ugotovi-mo, da bi bila takšna pravna situacija ne le idealna, temveč tudi redun-dantna. Kolikor pravo rešuje neproblematične in nekonfliktne primere,toliko je pravo samo odvečno. V naravi prava je, da rešuje sporne, konf-liktne situacije, kjer ni jasnih in vnaprej danih neposrednih rešitev. Zareševanje konkretnih pravnih problemov se zahteva od pravnikov doda-ten napor.

Medtem ko pravniki, na primer sodniki, nosijo s seboj abstraktno inkoherentno vednost o pravu in normativni ureditvi kot celoti (iura novit


215 O resnici v kazenskem postopku glej Boštjan M. Zupančič, Med Državo in Posamezni-kom: Privilegij zoper Samoobtožbo, PRAVNIK, 1–3, št. 51, 1996, str. 19–44.

216 O razmerju primarnih in sekundarnih pravil glej Norberto Bobbio, Primarne i sekun-darne norme v ESEJI IZ TEORIJE PRAVA, Split 1988, str. 63–74. H.L.A. Hart, Law as theunion of primary and secondary rules v THE CONCEPT OF LAW, Oxford Univ. Press 1961(ponatis 1988), str. 77–96. Duncan Kennedy, Form and Substance in Private Law Adju-dication, 89 HARV. L. REV. 1685 (1976).

124

curia), je ta abstraktna vednost vedno znova na preizkušnji z vsakim no-vim primerom, ki pride pred nas. Rečemo lahko, da se pravniki na ravnikonkretnih primerov učijo prava vedno znova. Zato nas mora toliko boljzanimati, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji je mogoče izrekatisodbe na ravni konkretnih primerov in kakšen učinek imajo ta izrekanja,te odločitve za usklajen in razviden svet abstraktnih normativnih pravil.

Iz dosedanje razprave lahko že ugotovimo, da sekundarna, procesnanorma na ravni konkretnega primera preraste v primarno.218 Od tako alidrugače izpeljanega postopka, od tako ali drugače postavljene tožbe ozi-roma zahtevka bo na koncu odvisen končen rezultat. Razcep na mate-rialne in procesne norme nastopi v trenutku, ko se odpovemo absolutnivednosti v pravu in o pravu.219 Imamo torej situacijo, kjer je vednost,znanje o pravu vedno le pogojno in obsega pripravljenost, da se na ravnikonkretnih primerov vedno znova podučimo o novih pravnih situacijah,doktrinah in rešitvah. Namesto zaprtega, avtopoetičnega in samourav-nalnega pravnega sistema stopamo v pravni svet, kjer je obstoječa pravnastruktura izpostavljena nenehnim spremembam na podlagi naše lastnepripravljenosti po stalnem učenju.

V razmerju med strukturo in delovanjem, je struktura vedno znovapodvržena svojemu lastnemu redefiniranju. Vnaprej postavljeni okvirpravnega sveta je tam zato, da ga vedno znova širimo. Z novimi primeriin odločitvami na ravni konkretnih primerov smo sposobni kombiniratiin rekombinirati množico naših spoznanj, idej in hotenj, kakor sevedatudi reševati konfliktne primere in situacije. Pripravljenost na proceskolektivnega učenja omogoča napredovanje modernih družb k višji stop-nji svobode in resnične demokracije.

Noben primer se vnaprej popolnoma ne sklada z obstoječim zako-nom.220 Skladnost, korespondenca med zakonom in primerom je dose-žena šele naknadno s sodniškim izrekom. Kolikor bi obstajal jasen, vna-prej predvidljiv, za vsakogar razumljiv in neposredno uporabljiv zakon,

TRETJI DEL

217 Boštjan M. Zupančič, Ancillary and Autonomous Concepts of Criminal Process, pred-stavljeno na simpoziju o reformi kitajskega kazenskega postopka in človekovih pra-vicah, Peking, november 1994.

218 Boštjan M. Zupančič, glej supra, op. 185.219 O avtonomni koncepciji kazenskega postopka nasproti materialnemu pravu Bošt-

jan M. Zupančič, Id.220 »No instance is a pure case of a law.« H. G. Gadamer, HEGEL’S DIALECTIC, Yale Uni-

versity, 1976, str. 46. Heglovo razlikovanje med nadčutno gotovostjo mirujočegasveta zakonov in pojavnega konkretnega sveta pripelje to trditve o sprevrnjenemsvetu (verhkerte Welt) kot resnici nadčutnega sveta mirujočih zakonov, kot o ne-skončni igri nasprotujočih si sil, za katerimi se ne skriva nič drugega. Resnica on-stran pojavnega sveta je zgolj resnica o pojavu kot pojavu. V sprevrnjenem svetu panam preostanejo samo proste igre sil in protislovnih zakonov, igre univerzalnih pri-vlačnosti in odbojnosti, zakonov prostega pada ter zakonov trenja, ki pojavnost isto-časno razgrajujejo in določajo. Id, str. 35–53. Gl. tudi Chrales Taylor, HEGEL, Cam-bridge 1975 (ponatis 1991), str. 127–147. Gl. tudi Mladen Dolar, HEGLOVA FENOME-NOLOGIJA DUHA I, 114–119 in 136–139.

125

toliko bi bilo delo sodišč odvečno. Tako pa delo sodišč učinkuje perfor-mativno glede na obstoječo pravno ureditev. Šele postopek za vsak kon-kretni primer določi resnični pomen abstraktnih pravnih norm in kaj seje v resnici zgodilo. Zato je tako pomembno, kakšen je način, na katere-ga se izpelje postopek. Način, na katerega se izpelje postopek, determini-ra končni rezultat, končno odločitev. Postavitev »jezikovne igre« za kon-kretni primer omogoča obema stranema v sporu, da sodišče prepričata osvoji interpretaciji, o svojem lastnem razumevanju pomena abstraktnihpravnih pravil za konkretni primer. Postopek kot samostojna jezikovnaigra omogoča obema stranema pred sodiščem uveljaviti lastno interpreta-cijo kot resnično. Končni test je seveda sodnikova odločitev kot verifika-cija resničnosti za obe stranki. V pravu nas torej ne zanima toliko samsodni izrek (ta je vedno rezultat takšnega ali drugačnega izpeljanegapostopka), ampak način, na katerega se je do končnega sodnega izrekaprispelo.221 Pot do resnice implicira resnico samo.

O vprašanju resnice v kazenskem postopku ni mogoče govoriti brezrazumevanja prejšnjega poglavja o razmerju med državo, skupnostjo indržavljani. Kolikor še vedno pristajamo na antično-srednjeveško koncep-cijo inteligibilnega sveta, ki teži k skupnemu dobru, toliko pristajamotudi na ravni prava na absolutne kategorije, kot so resni, pravičnost ipd.,ki so nevtralne in vsem dosegljive.222 Kolikor začnemo pristajati na kon-tingentnost primerov in njihove povezanosti s pravnimi pravili, tolikopristajamo na dejstvo, da je država na ravni konkretnih primerov vednoznova nagnjena k temu, da popusti glede lastnih (omejitvenih) pravil zadosego končne sodbe. Samo kolikor uspe sodiščem omejiti arbitrarne


221 O razliki med inkvizitornim in kontradiktornim pristopom k problemu resnice Bošt-jan M. Zupančič et al., PRAVNI MEMORANDUM, Ljubljana 1989: »Potemtakem imamodve skrajni situaciji. V prvi je resnica zgolj sredstvo za razreševanje spora, v drugipa je pravo umetno vzpostavljeni spor (kontradiktornost) sredstvo za (objektivnejše)iskanje resnice… Takoj opazimo, da je bistvena razlika med pojmovanjema izkazanav dojemanju absolutnosti oziroma relativnosti resnice…Če besedo resnica zamenja-mo z besedo moč, hitro opazimo, da se izgubi upravičenost kršiti človekove pravicev imenu posvečanja že tako vzpostavljene državne premoči nad posameznikom«.Str. 42–45 (o vlogi resnice v kazenskem pravu).

222 Antično-srednjeveška ideologija je prepričevala, da je najboljši način dospetja do re-snice tortura. Študija o tem je podana v Barry Allen, TRUTH IN PHILOSOPHY, HarvardUniversity Press 1993. Gl. na str. 21: Among Greeks it was understood that onemust torture slaves to test the truth of their claims. Demosthenes says: »Now youconsider torture (basanos) the most reliable of all test both in private and in publicaffairs. Wherever slaves and free men are present and facts have to be found, youdo not use the statements of the free witnesses, but you seek to discover the truth byapplying torture to the slaves. Quite properly, men of the jury, since witnesses havesometimes been found not to give true evidence, whereas no statements made as aresult of torture have ever been proved to be untrue.«

Rimska pravna tradicija prav tako označuje torturo kot pot do resnice. Ulpijan pi-še: »By torture (questio) we are to understand the torment and suffering of the bodyin order to elicit the truth.« Pravnik Azo iz trinajstega stoletja meni: »Torture is theinquiry after truth by means of torment«. Id.

126

posege države v državljanovo zasebnost, toliko sprejemamo sodbo sodiš-ča za pošteno in izrečeno v poštenem postopku. Šele na tej ravni začne-mo govoriti kazenskem postopku kot delu ustavnopravnega diskurza ozi-roma posebni veji ustavnega prava.223

Uvodno razpravo o vprašanju resnice torej lahko zaključim s trditvijo,da je vprašanje ugotavljanja resnice v kazenskem postopku odvisno odstopnje avtoritarnosti oziroma demokratičnosti vsakokratne družbe.Ugotavljanje resnice v kazenskem postopku pomeni obsesijo avtoritar-nih družb, ki verjamejo v absolutno in vnaprejšnjo vednost države. Ta nedopušča dvomov niti ugovorov strank. Ker je pravo (kot mirujoči svet za-konov) jasno in dojemljivo, so takšni tudi primeri, o katerih odločamo.Kazenski postopek ni namenjen reševanju konfliktov v družbi, konflik-tov med državo in državljanom, temveč transcendentalnemu ugotavlja-nju resnice, za katero se predpostavlja, da je dosegljiva in da državaposeduje vednost o njej.

Kot antidot državni avtoritarnosti in iskanju transcendentalne resnicestoji pravni realizem. Realistični pristop h kazenskemu pravu šele dovo-ljuje enakopravnost strank v kazenskem postopku ter daje možnost obe-ma strankama, da poskusita sodišče prepričati v pravilnost lastnih inter-pretacij. V takšnem postopku se »zadovoljimo« z razrešitvijo spora medobema strankama in naloga sodišča je predvsem, da zagotovi pošten po-stopek za obdolženega ter omejuje arbitrarne posege države. Dobimotorej jezikovno igro, v kateri se nedovoljeni in arbitrarni posegi države vzasebnost državljanov procesno sankcionirajo.224 Prvenstveno nas nezanima vprašanje obdolženčeve odgovornosti, ampak način, na kateregaje prišla država do dokazov zoper obdolženca. Samo zakonito pridobljenidokazi so pripuščeni k obravnavi.

Na ravni konkretnih postopkov nas ne zanima problem zatiranja kri-minalitete (to je naloga države oziroma organov pregona), ampak pošte-na izvedba postopka ob vseh zagotovljenih kavtelah. Zavedamo se ugoto-vitve Sv. Pavla v Pismu Rimljanom, da šele zakon ustvari greh. To veljatako na ravni ustvarjanja abstraktne zakonodaje kot izvedbe konkretnihpostopkov.

Razprava o resnici v kazenskem postopku poteka vzporedno s spreje-manjem ali zavračanjem liberalne koncepcije kazenskega prava. Na tejravni se ne sprašujemo več po vzpostavljanju in vzdrževanju absolutnihkonceptov, ampak nas zanimajo konkretne rešitve v konkretnih prime-rih. Šele v tem trenutku začnejo sekundarna, procesna pravila pridobiva-ti pomen. Nanje se neha gledati kot na instrumentalen, formalističensklop pravil, ampak kot na odločilen niz pravil, ki pripeljejo do sodbe.

TRETJI DEL

223 Boštjan M. Zupančič, PRVINE (PRAVNE) KULTURE, Ljubljana 1995, Ustava kot ProcesniPravni Fenomen, str. 58–80.

224 O procesnem sankcioniranju glej Boštjan M. Zupančič, CRIMINAL LAW, THE CONFLICTAND THE RULES, disertacija, New York 1981, str 129–131.

127

Procesna pravila torej določajo uporabo in pomen materialnih, in to naravni konkretnih primerov, za katere že vemo, da vsebujejo protislov-nosti.

Klasičen koncept resnice v obliki korespondenčne teorije je mogočeizpeljati samo na abstraktni ravni urejenih in koherentnih pravnih pravil,ne pa tudi na ravni odločanja v konkretnih, protislovnih primerih. Tedajzačnemo razumevati sodobne koncepcije o resnici, ki nihajo med seman-tičnimi in formalnimi kriteriji resničnosti ter so prepletene z množicokontingentnosti. Na tej ravni nam sekundarna, procesna pravila prera-stejo v primarna, saj se zavedamo, da bo od izpeljave postopka odvisnatudi končna odločitev. Preobrat od klasičnega koncepta resnice v seman-tični, preobrat od abstraktnega in urejenega sveta pravnih pravil k reše-vanju konkretnih problemov je obenem preobrat, ki pomeni prehod pro-cesnih pravil iz njihove ancilarne v njihovo primarno naravo.

Zato se bomo v nadaljevanju ukvarjali s prehodom iz klasičnega kon-cepta resnice v nekatere moderne, predvsem v semantično koncepcijoresnice, in nadalje s posledicami, ki jih takšen preobrat pomeni za izpe-ljavo konkretnih kazenskih postopkov. Pri tem lahko tvegam s predhod-no trditvijo, da odmik od klasične korespondenčne teorije, odmik odiskanja in vzdrževanja absolutnih oziroma absolutiziranih konceptovpravičnosti in poštenja ter pristajanje na kontingentne siutacije konkret-nih primerov pomeni predvsem odmik od avtoritarne drže države. Če nakazensko pravo gledamo kot na odločitev vsakokratnih oblastvenih elit,koga od naključno izbranih pripadnikov družbenega podrazreda bodopriprle oziroma zaprle, je vztrajanje na omejevanju arbitrarnih posegovdržave v zasebnost državljanov še toliko bolj na mestu.

Od klasične korespondenčne koncepcije do semantične koncepcije resnice

Klasična koncepcija resnice predpostavlja ujemanje med izjavo (trditvijo,propozicijo) in dejstvi, na katere se nanaša. Po tej Aristotelovi tezi lahkogovorimo o resničnosti, kadar so dejstva identična, kadar se ujemajo znašo izjavo, trditvijo o njih. Takšna najbolj razširjena in najbolj enostav-na teza o resnici vsebuje tri glavne domneve, ki so kasneje odločilno vpli-vale na koncept resnice v filozofiji.225

Takšna koncepcija najprej vsebuje domnevo o prioreteti narave predjezikom, kulturo in učinki zgodovinske izkušnje. Naslednja domneva, kiizhaja iz ideje o korespondenci, je, da dejstva posedujejo lastno identite-to, formo in naravo. Resnica nadalje nastopa kot identiteta v nasprotju zdiferenco, ki kaže na neresničnost, na lažnost. Zaradi prvenstva narave


225 Barry Allen, TRUTH IN PHILOSOPHY, Harvard University Press 1993, str. 9–10.

128

je resnica sekundarna vrsta identitete, po klasični metafori gre za imita-cijo originala s strani kopije. Zadnja domneva, ki izhaja iz klasične resni-ce, je sekundarnost in derivativnost znakov, s katerimi simboliziramo inizjavljamo stavke o resničnih trditvah.226

Status jezikovnega znaka v antični filozofiji nikoli ne preseže sekun-darnosti, odvisnosti, naključnosti v nasprotju z naravo, s stvarmi in sub-stanco.227 Substanca obstoji kot temelj za hierarhijo: je tisto, na čemertemelji realnost drugih stvari, medtem ko samo ni odvisna od ničesar.228

Na tej podlagi je Aristotel v Metafiziki izdelal sistem kategorij, ki določa-jo posamezno stvar: vsaki posamični stvari pripada bit ali supstanca sposamičnimi lastnostmi kvantitete, kvalitete, prostorskih in časovnihdoločil… vsega skupaj desetih kategorij, ki odrejajo posamične stvari.

Ne da bi se podrobneje spuščali v usodo teh kategorij skozi zgodovinofilozofije, lahko predvsem spoznamo, da so vzdržale prednost pred jezi-kovnimi znaki kljub temu, da so pri postavljanju kategorij sodelovalatudi gramatikalna zapažanja.

Radikalni obrat v smeri lingvistike in proučevanja znaka sledi šele vpoznem devetnajstem in skozi dvajseto stoletje. Radikalni preobrat vsmer samega jezika in jezikovnega znaka je poskušal pokazati, kaj splohdelamo, ko spoznavamo stanje stvari. Benveniste je pri analizi Aristotelo-vih kategorij, kot najsplošnejših oznak biti posamičnih stvari, pojasnje-val Aristotelove težave, ko je le-ta mislil, »da je definiral atribute objek-tov, postavil pa je le jezikovne bitnosti; jezik je tisti, ki s pomočjo svojihlastnih kategorij omogoča, da prepoznavamo in specificiramo atributeobjektov«.229 Tako Benveniste meni, da tisto, kar lahko nekdo reče, razlo-čuje in organizira tisto, kar lahko nekdo misli.230

Stanje stvari nam tako ni dano neposredno, ampak se konstituira vnaši zavesti prek jezikovnega posredovanja, preko jezikovnega znaka.Ferdinand de Saussure, ki je postavil temelje sodobne lingvistike, jepredstavil jezik kot formalni sistem znakov.231 Za Saussura je jezik sis-tem znakov232, pri čemer je zanemaril pomen zvoka. Zanj je jezikovniznak spoj oblike, ki označuje, in označene ideje, je spoj označenca inoznačevalca kot zgornje in spodnje strani istega lista papirja.233 Pri tempa je treba vedeti, da »lingvistični znak ne spaja stvari z imenom, temvečpojem z akustično sliko. Ta slika ni materialni znak, čisto fizična stvar,

TRETJI DEL

226 Id.227 Each thing which has a nature is, Aristotle says, a substance (ousia). Gl. supra, op.

192, str. 24. 228 Id.229 Emile Benveniste, PROBLEMI SPLOŠNE LINGVISTIKE, Ljubljana 1988, str. 80–81.230 Id.231 Jonathan Culler, SAUSSURE, Beograd 1980, str. 20.232 Ferdinand de Saussure, OPŠTA LINGVISTIKA, Beograd 1989, str. 9.233 Supra, op. 231, str. 21.

129

temveč psihični odtis tega znaka…«.234 Glavna značilnost jezikovnegaznaka je, da je arbitraren. Arbitrarnost znaka pomeni, da je nemotiviran,se pravi arbitraren v razmerju do označenca, s katerim ga v realnosti neveže nikakršna naravna vez.235

Trditev o arbitrarnosti znaka povzroča celo vrsto pomembnih posledicglede razumevanja jezika. Za Saussura označenec ni stvar, ampak le psi-hična reprezentiranost stvari. Označenec in označevalec sta samo relacij-ski entiteti, ki se medsebojno definirata. V jeziku kot posebnem sistemuzato »obstajajo samo razlike brez pozitivnih terminov«.236

Linearno povezovanje je Saussure poimenoval sintagma, kjer posame-zen termin dobi svojo vrednost samo s tem, ker je zoperstavljen tistemu,ki je pred njim, ali mu sledi ali obojemu hkrati. Vprimerjavi s sintagmat-sko osjo se na globinski, paradigmatski osi povezujejo besede po asocia-tivnih skupinah.237

Lingvistični obrat preusmeri pozornost filozofov na preučevanja jezi-ka, njegove strukturiranosti in vloge, ki jo zaznava pri našem zaznavanjupojavov ter v medsebojnih razmerjih. S »pred-jezikovnega« spoznavanjenarave in stvari in klasične koncepcije o resnici se preusmeri pozornostna razmerje med resnico in pomenom, ki ga nosijo jezikovna sporočilater trditve.

Razmerje med resnico in semantičnim pomenom je preučeval David-son ob študiju Tarskijeve koncepcije semantične resnice: »Definicijaresnice deluje tako, da določi nujne in zadostne pogoje za resničnost sle-hernega stavka, in določiti resničnostne pogoje je način določitve pome-na stavkov. Če poznamo semantično koncepcijo resnice za nek jezik, stem vemo, kaj za stavek – za poljubni stavek – pomeni, da je resničen –to pa je, v enem izmed dobrih smislov, ki jih lahko ima.238

Določitev, prepoznanje pomena posameznih stavkov nam šele zago-tavlja prepoznanje resnice oziroma resničnostnih trditev. Ne ukvarjamose več z razmerjem med stavki in ‘naravnimi’ dejstvi, zanimajo nas pogo-ji, ki omogočajo izrekanje resnice v posameznih jezikovnih skupnosti.Pristali smo torej na semantični ravni, kjer nas zanimajo odnosi znotrajposameznega jezika in zahteve, ki jih posamezen jezik postavlja za izre-kanje resnice.

Tarskijeva shema resnice239 kaže na medsebojno definiranje konsek-vensa s stavkom. Tako je stavek »Sneg je bel« resničen, če in samo če je


234 Supra, op. 232, str. 84–85. 235 Supra, op. 232, str. 86. 236 Supra, op. 232, str. 146. 237 Supra, op. 223, str. 146 in dalje. Gl. tudi supra, op. 231, str. 126–129. 238 Donald Davidson, RAZISKAVE O RESNICI IN INTERPRETACIJI, Ljubljana 1988, str. 88. Gl.

tudi Donald Davidson, INQUIRIES INTO THE TRUTH AND INTERPRETATION, Oxford 1984,str. 24.

239 Supra, op. 225, str. 17–18.

130

sneg bel. Shema v obliki bikondicionala oziroma ‘diskvotiranega’ bikon-dicionala deluje na prvi pogled trivialno, a njegovo bistvo je v tem, da starazumevanje neke izjave neke izjave in in njena verifikacija odvojeni,čeprav je verifikacija na nek način prisotna že v samem razumevanju.240

Ne zanima nas torej več nobena ‘snežena stvarnost’, ampak logičniodnosi znotraj posameznega jezika.

Toda medtem ko se je Tarski zanimal predvsem za formaliziranje jezi-ka, se je Davidson ukvarjal z naravnimi jeziki. Pri tem je izhajal iz Qui-neovih raziskav o nedoločljivosti prevodov. Podal je slavni primer ‘gava-gai’, ko znanstvenik proučuje jezik domorodcev in poskuša določiti nji-hovim izrazom pomene v svojem lastnem jeziku. Tako lahko ‘gavagai’ po-meni zajec, na katerega kaže nativni govorec s prstom, ko govori, lahkopa bi tudi pomenil kaj drugega: na primer, samo kakšen posamezen delzajca, zajčje uhlje itd. Znanstvenik pri poskusu prevajanja preprosto nemore biti gotov, ali si besede nativnih govorcev prevaja pravilno ali ne.Vedno ostaja prostor za dvom ravno toliko, kolikor nimamo posredova-nja tretjega, nevtralnega kriterija, ki bi določal resničnost prevodov izenega jezika v drugi.

Davidson pripelje problem nedoločljivosti prevoda v eno samo posa-mezno skupnost in namesto o radikalnem prevanju govori o radikalneminterpretiranju.241 Postavi si vprašanje, koliko je mogoče semantičnokoncepcijo resnice ohraniti v naravnih in ne samo formaliziranih jezi-kih.242 Pri tem naleti na isti problem, ko v intersubjektivnih razmerjihznotraj posamezne jezikovne skupnosti ne obstoji ‘tretja instanca’, torejnevtralna in objektivna instanca, ki bi verificirala posamezne trditveposameznih govorcev kot resnične.

Poskus radikalne interpretacije znotraj neke reference znotraj ene jezi-kovne skupine je Davidsona pripeljal v nedoločenost interpretacije inrelativizacijo semantične koncepcije resnice.243 Ob relativizaciji bikondi-cionalov glede na čas izrekanja in glede na govorca (radikalnega interpre-ta), je teorija interpretacije, »po kateri govorec meni, da je neki stavekresničen s specificiranimi pogoji, ti pogoji pa so po interpretovem mne-nju zagotovljeni natančno takrat, kadar govorec meni, da je ta stavekresničen«.244

TRETJI DEL

240 O tej ugotovitvi glej uvodno študijo Prokopijevi}a v Ernst Tugendhat, SAMOSVEST ISAMOODREĐENJE, Beograd 1989, str. 14.

241 Esej Radical Interpretation v INQUIRIES, supra op. 238, str. 125–139. 242 Gl. tudi supra, op. 225, str. 158–161. 243 »But natural languages are indispensably replete with indexical features, like tense,

and so their sentences may vary in truth for a language relative to time and speaker.The remedy is to characterize truth for a language relative to a time and a speaker«.Supra, op. 238, str. 131.

244 Donald Davidson, Misel in Govor, v RAZISKAVE, supra, op. 238, str. 120. Prim. tudi vINQUIRIES, supra, op. 238, str. 169.

131

Raziskave na področju semantične koncepcije resnice so vpeljale vklasično pojmovanje resnice nove dimenzije. Pokazale so na množicotežav pri izdelavi koherentnih teorij o resnici, kot stranski rezultat patudi množico drugih spoznanj, povezanih z jezikom, jezikovno skupnost-jo, sporazumevanjem znotraj jezikovne skupnosti, zaznavanjem pojavovv skupnosti in naravi, kakor tudi nadaljnje razumevanje psiholoških pro-cesov govorca in naslovnika sporočil.

Razmerje med radikalnimi skeptiki, ki že mejijo na solipsizem, inzagovorniki jasnega in trdnega pomena, o čemer po njihovem niti nipotrebno razpravljati, ostaja tudi po vseh debatah v filozofiji dvajsetegastoletja nespremenjeno. Velja prepričanje, da radikalnega skeptika nimogoče prepričati v jasen pomen sporočil, izjav, trditev… Končno semora tudi Davidson v svojih razpravah zateči k prepričanju, da je nekatrditev ali izjava resnična kot zadnjemu testu resničnosti.245

Vpeljava verovanja oziroma prepričanja na nek način zaključuje ome-njeno debato oziroma konflikt med radikalnimi skeptiki in zagovornikijasnega pomena. Za nikogar seveda ni zaključena zadovoljivo, a nakazu-jejo se nove možnosti. Vsekakor pa se oboji strinjajo glede povečanepozornosti proučevanja jezika samega in njegovih gramatikalnih značil-nosti. Če torej ne bi bilo niti govorcev niti jezika, potem resnica ne bi ob-stajala, pa četudi pristajamo samo na ‘intuitivno ujemanje’ med izjavamiin objekti reference.246

V sklopu proučevanja različnih koncepcij resnice lahko gledamo nasistem pravnih pravil kot posebno zvrst jezikovnih pravil, namenjenihposameznikom za ravnanje v medosebnih razmerjih. Podobni problemisemantične določljivosti oziroma nedoločljivosti abstraktnih pravnih pra-vil ter prepoznavanja (resničnih) pravnorelevantnih dejstev v pravnihpostopkih so predmet razprav, ki ločuje klasični pravniški diskurz devet-najstega stoletja in naznačuje nove smeri sodobnih pravnih šol. Za začet-nika teh razprav lahko določimo Harta z njegovim razlikovanjem med ja-snimi primeri in robnimi zapletenimi primeri, ki morajo biti podvrženinadaljnjim interpretacijam. Rešitev vprašanja, ali pomeni prepoved vož-nje vseh vozil v parku tudi prepoved za otroške tricikle, rolke, za npr.rešilno vozilo na nujni vožnji ipd., je odvisna od teleološke interpretacijenamena prepovedi: ali je namen prepovedi zagotovitev miru v parku,zagotovitev varnosti za sprehajalce v parku ali kaj tretjega.

Kakor hitro sprejmemo v pravu nujnost teleološke interpretacije,dopustimo možnost strankam, da pred sodišči uveljavljajo lastno inter-pretacijo, lastno razumevanje abstraktnih norm in da prepričajo sodiščev pravilnost svoje lastne interpretacije. S tem seveda sodišče prevzame


245 »Meaning and belief play interlocking and complementary roles in the interpreta-tion of speech«. Donald Davidson, Belief and the Basis of Meaning, INQUIRIES, supra,op. 238.

246 Supra, op. 225, str. 178.

132

na sebe vsaj delno tudi ustvarjanje prava oziroma kreiranje relativno av-tonomne sodne prakse nasproti zakonodajalcu. Zakonodajalec lahko vnajboljšem primeru na abstraktni ravni anticipira učinke svoje zakono-dajne dejavnosti, resnični učinki pa nastopijo šele v praksi in na ravnikonkretnih primerov. Zato lahko gledamo na delovanje sodišč in na po-stopke pred sodišči kot na samostojno jezikovno igro, v kateri se šele naravni konkretnih primerov podeljuje abstraktnim normam njihov resnič-ni pomen. Sodišča tako izrekajo resnico ne ker bi bilo kaj takega doseg-ljivo in možno, temveč ker so pooblaščena za izrekanje resnice. Sodiščapredstavljajo tistega radikalnega interpreta, ki izreka resnico v relaciji dokonkretnega primera in na podlagi izpeljanega postopka.

Tisti, ki je skoval idejo jezikovne igre in vzpostavil okvir znotraj kate-rega potekajo te dejavnosti, je bil seveda Wittgenstein. Že od svojih naz-godnejših del je sodil med tiste filozofe, ki so menili, da je mogoče filo-zofske probleme reševati preko preučevanja delovanja jezika. V Traktatuzastopa idejo jezika kot slikovne predstave sveta (»Stavek je slika stvar-nosti«), kjer mora vsak atomarni stavek vsebovati logično sliko možnegastanja stvari, ki pa mora imeti identično formalno strukturo kot stavek,ki jo opisuje.

V srednjem obdobju se Wittgenstein praktično v celoti odpove trdi-tvam iz Traktata. Namesto logične utemeljitve jezika, ki korespondira sformalno logično strukturo stanja stvari, meni, da v resnici obstaja mno-go različnih jezikov z različnimi strukturami, ki so namenjeni za specifič-ne potrebe. Logična struktura ne povezuje jezika v eno celoto, temveč sejezik sestoji iz množice podstruktur, ki jih Wittgenstein poimenuje kotjezikovne igre. Tako dobimo namesto koherentne logične strukture jezikamnožico posamičnih jezikovnih iger, ki ostajajo logične in preglednesamo za svoje področje in v skladu s svojo funkcijo (prim. sp.).

V svojem poznem, morda najbolj produktivnem obdobju se Wittgen-stein ukvarja z nadaljnjimi raziskavami o učinkovanju jezika in pojasnje-vanja o nezadovoljivem razumevanju jezikovnih značilnosti. V spisu OnCertainty so istočasno obračunava z radikalnimi skeptiki, kakor tudi stistimi, ki poskušajo zavrniti skeptike. Meni namreč, da obstoji resničnoznanje, da pa je razpršeno zaradi obstoječega sistema prepričanj, vero-vanj in celotnega pouka, katerega smo v obliki jezikovnih sporočil delež-ni že od najzgodnejšega otroštva. Vsako prepričanje je tako samo del šir-šega sistema prepričanj in verovanj v svetu, v katerem se nahajamo. Tasvet torej določa, v katerih jezikovnih igrah in s katerimi nizi prepričanjbomo nastopali in delovali.

Wittgensteinov paradoks jezikovnih iger je osvetlil Kripke v razpraviWittgenstein on Rules and Private Language, kjer je temeljni paradoks vtem, da tudi ko sledimo določenim pravilom (na primer matematičnimpravilom seštevanja ali drugim operacijam), nam nič ne more dokončnozagotoviti, da smo splošna pravila pravilno uporabili tudi v naši konkret-ni situaciji oziroma podjemu. Prepričanje izhaja zgolj iz preteklih izku-

TRETJI DEL

133

šenj in znanj, ki pa ne morejo zagotoviti pravilne uporabe pravil v novihsituacijah, v katerih še nismo sodelovali (na primer pri seštevanju števil,ki jih nismo uporabljali še nikoli poprej).247

Poskus rešiti se iz paradoksa negotovosti pri uporabi pravil se izteče vorganiziranje posameznih jezikovnih iger, ki predstavljajo seštevek dote-danje praks in izkušenj v posamezni jezikovni skupnosti.248 Samo vztra-janje znotraj posamezne jezikovne igre zagotavlja utečeno prakso inpredvidljivo ravnanje. Kakor hitro spremenimo katero od osnovnih pra-vil, spremenimo jezikovno igro kot tako.249 Do gotovosti oziroma resnicedospemo samo znotraj organizirane jezikovne igre, pri čemer velja, dasprememba jezikovne igre, torej pravil ali njihove uporabe, pripelje dodrugačne resnice.250 Če na primer sodišče ni vezano na pravno kvalifika-cijo tožilstva in lahko samostojno izvaja dokaze, s tem spremeni celotenpostopek in začetno obtožnico in tako pride do drugačnega rezultata ozi-roma do drugačne resnice, kot bi v primeru vztrajanja pri prvotni »jezi-kovni igri«. Ni odveč poudariti, da se s tem onemogoča obramba inzmanjšujejo možnosti za pošten postopek.

Do rešitev posameznih situacij torej prihaja na podlagi ustvarjenihpravil v okviru organiziranih jezikovnih iger, ki pripeljejo do končnihrešitev posameznih problemov. Vendar pri tem ne smemo pozabiti, da soposamezne jezikovne igre, koliko temeljijo zgolj na predhodnih praksi inizkušnjah, nestabilne, meja med posameznimi jezikovnimi igrami jelahko prehodna, dovzetna so za nova spoznanja in torej za vedno novespremembe.251

V dosedanjih razpravah o resnici smo lahko ugotovili, da je resnicavedno le nasledek tako ali drugače organiziranega postopka, tako ali dru-gače organizirane »jezikovne igre«. Problem resnice je torej povezan spostopkom in njegovo izvedbo in ne z materialnim pravom. Šele končnaodločitev sodišča določi istočasno, kaj se je zgodilo in kakšna norma najse uporabi za konkretni primer. Seveda ne smemo pozabiti, da je takšna‘resnica’ o stvari vedno izrečena znotraj določenega konteksta in je v temsmislu torej samoreferenčna. Lahko bi ponovili tisto, kar pravi Benveni-ste na splošno, ko govori v performativni izjavi: »To nas vodi k spozna-nju, da ima performativ posebne lastnosti, da je samonanašajoč se, da senanaša na realnost, ki jo sam vzpostavlja, in sicer zato, ker je izrečen vpogojih, ki ga napravijo za spoznanje«.252


247 Saul A. Kripke, WITTGENSTEIN ON RULES AND PRIVATE LANGUAGE, Harvard Univ. Press1982, str. 7–55.

248 Gl. tudi supra, op. 225, str. 125–148. 249 »When the language-games change, then there is a change in concepts, and with

concepts the meanings of words change«, Ludwig Wittgenstein, ON CERTAINTY, Har-per Torchbooks 1969, par. 65. str. 10.

250 »The truth of certain empirical propositions belongs to our frame of reference«, su-pra, op. 249, par. 83., str. 12.

251 Supra, op. 247, str. 55–113.

134

Sodniška izjava ali sodniški performativ je torej rezultat izpeljanegapostopka. V postopku nam gre za to, da ga izpeljemo na podlagi postav-ljenih pravil. To pa je mogoče samo ob upoštevanju ustavnih kavtel, kizagotavljajo poštenost postopka za obdolženega. V kazenskem postopkukot samostojno organizirani igri nas zanima samo spoštovanje obstoječihustavnih kavtel ter omejitev zoper arbitrarne posege države, postavljenihv zakonu o kazenskem postopku. Vse ostalo moramo odmisliti in poti-sniti na stran: to pa je vprašanje kriminalitete, njenega naraščanja aliupadanja, naloga države, da zatira kriminaliteto, itd. Vse to mora ostatipred sodno dvorano, sicer se obravnava sprevrže v obračunavanje državes svojimi državljani z drugimi, prikritimi in bolj subtilnimi sredstvi. Na-loge države, da preganja kriminaliteto, politika pregona in naloge, pove-zane s tem, kazenske materialna zakonodaja itd. so seveda stalne nalogesodobnih držav, vendar na ravni konkretnega kazenskega postopka sto-pa v ospredje pošteno organiziran postopek, sicer vedno znova tvegamonastanek leviatanovske skupnosti. Ni mogoče zanikati, da z nastankomdemokratičnih kazenskih postopkov, z vpeljavo vseh kavtel ter stalnezahteve po učinkovitem upoštevanju vseh kavtel, ki so dane obdolžene-mu na razpolago, vprašanje materialne resnice izgublja na pomenu.Podobno kot izgublja na pomenu vprašanje resnice v filozofiji z vpeljavosemantične koncepcije resnice.253 Kolikor razumemo, da je resnica vkazenskem postopku določena z izbiro oziroma izpeljavo postopka, toli-ko razumemo, da nas v kazenskem postopku bolj kot resnica zanima, nakakšen način se je izvedel celoten postopek, na kakšen način so bilipridobljeni dokazi, ali so se spoštovale osnovne obdolženčeve kavtele(pravica do zagovornika ob prvem stiku s policijo, privilegij zopersamoobtožbo, učinkovito procesno sankcioniranje v primeru posamez-nih kršitev…).

Spoznanje, da je pot do resnice del resnice same, nujno pripelje dodemistifikacije resnice same. Iskanje resnice v kazenskem postopku takoni samo resnica o kaznivem dejanju, ki se očita obdolžencu, ampak obe-nem tudi resnica o nas samih in o stopnji avtoritarnosti, ki jo izkazujeneka družba. Vprašanja, povezana z materialno resnico, tako kažejo nastopnjo inkvizitornosti oziroma demokratičnosti (demokratičnost kotnasprotje inkvizitornosti) v dani družbi, razmerja med državo in državlja-ni in represivnost oblasti.254

TRETJI DEL

252 Benveniste, supra, op. 229, str. 296. 253 »…Tarski-style truth-predicate can be defined languages in so far merely an esoteric

metaphor, although this has not stopped theorists from assuming that the study ofthese systems casts light on the nature of so-called natural languages, themselvesmere synchronic abstractions from local, historical discourse. Altogether, then, thissuggests that the more authoritative Tarski’s method become in logic, the less logicwill have to say to philosophy about truth«. Supra. op. 225, str. 18.

254 Mirjan R. Damaška, THE FACES OF JUSTICE AND STATE AUTHORITY, Yale Univ. Press1986: »…what is primarily expected from a decisionmaker is that he reach the accu-

135

Od semantične koncepcije resnice do njene dokončne demistifikacije

Dosedanje razprave o resnici so nas razbremenile lažnih prepričanj oobjektivni, nevtralni in neposredno dosegljivi resnici, ki bi samostojnobivala v stvareh samih. Stvari same po sebi niso niti resnične niti nere-snične, samo naše sodbe o stvareh so resnične ali neresnične. Takšno ko-respondenčnost, ki jo lahko imenujemo tudi intuitivna korespondenč-nost (prim. zg.), pa lahko dosežemo samo s pomočjo jezika oziroma jezi-kovnih znakov.

Tisti, ki je zmogel dovolj poguma, da je pokazal na povezanost medspoznavanjem in izrekanjem resnice ter močjo, na povezanost med voljodo moči in voljo do izrekanja resnice, ko resnica sama že vsebuje laž, si-cer plemenito laž, da je resnico mogoče izrekati kot objektivno in nev-tralno, je bil Nietzsche. Če za njegove predhodnike še velja, da so skušalipokazati resnico ‘tam nekje zunaj’ v stvareh samih, četudi nam ne bi biladostopna neposredno, ampak preko spoznavnih procesov, reflektiranjaitd. Nietzsche takšne poskuse odločno zavrne.255

V Genealogiji Morale razpravlja tudi o razmerju med izvorom pravično-sti, med ‘občutkom pravičnosti’ in kaznovanjem zločincev. Namestoprvotnega pojmovanja, po katerem je kaznovanje namenjeno tistim,postavi Nietzsche slavni nasprotni argument, da kaznovanje na podlagikonvencionalne morale zaradi kršitve zakonov izvira iz zadovoljstva, kiizhaja iz nanašanja bolečine in trpljenja.256

Nietzsche istočasno napada več premis: obračunava z okostenelimiprepričanji o pravičnosti, konvencionalnimi predstavami o morali iz pre-teklosti, obračunava z reaktivnimi posameznikom, ki pristaja na ujetostv lastno slabo vest, ki slabi in onemogoča njegovo delovanje, pa tudiposkuša izdelati nov sistem vrednot, ki naj bodo vodilo za delovanjeposameznikov v modernih družbah.257 O pravici in krivici, o presojanjuresničnosti in neresničnosti je mogoče govoriti šele po vzpostavitvi zako-na.258 Presojanje pravičnosti je odvisno od močnega človeka: »Če bi sedejansko dogajalo, da bi pravični človek ostal pravičen celo do tistih, kiso mu povzročili škodo (pravičen in ne le hladen, zmeren, tuj, ravnodu-


rate result or that he find the most the most appropriate solution to the prob-lem…that he may have to spring into action goes without saying. It is equally clearthat the issue of his neutrality need not even arise… Str. 168.

255 Supra, op. 225, str. 41–55. 256 Friedrich Nietzsche, H GENEALOGIJI MORALE, Ljubljana 1988, (II, 4, 5), str. 249–251. 257 Več o tem v celoviti študiji o Nietzscheju v Peter Berkowitz: NIETZSCHE: THE ETHICHS

OF AN IMMORALIST, Harvard Univ. Press 1995, str. 67–99. 258 Supra, op. 256, (II, 11), str. 262: »…Potemtakem obstajata »pravica« in »krivica« šele

od vzpostavitve zakona…«.

136

šen: biti pravičen je vedno neko pozitivno obnašanje), ko bi se celo podnavalom osebnih žalitev, posmeha, sumničenj ne skalilo vzvišeno, čisto,kot milozroča objektivnost pravičnega, globoko, presojajoče oko, no,potem je to neka popolnost in največje mojstrstvo na svetu, – celo nekaj,česar tu ni pametno pričakovati, v kar vsekakor naj ne bi preveč zlahkaverjeli«.259

V zgodnjih oblikah civilizacije pomeni vladanje predvsem obvladova-nje in omejevanje pretiranih reaktivnih čustev, pretiranega reaktivnegapatosa. S takšnimi trditvami lahko Nietzscheja uvrstimo kot enega prvihmodernih filozofov, ki je prispeval k razrahljanju dotedanjih institucio-nalnih, na avtoritetah temelječih omejitvah, ki so onemogočale svobodnodelovanje avtonomnih posameznikov. V tem kontekstu seveda lahko oči-tamo Nietzscheju njegove preveč naturalistične argumente v zvezi s poj-movanjem družbe in vloge posameznikov v njej. Preveč je verjel v idio-sinkratičnost majhnega števila posameznikov, da bi lahko sprevidel po-vezavo med institucionalno ureditvijo (ki takšne posameznike obenemsoustvarja in omogoča njihovo delovanje) ter izločenostjo večinskega pre-bivalstva, ki tako ostaja prekludirano v svojih nemožnostih oziromanikoli zares ponujenih možnostih. Vse preveč je torej podcenjeval raz-merje med obstoječimi institucionalnimi omejitvami in delovanjem posa-meznikov znotraj posameznih družb, da bi lahko sprevidel možnosti zainstitucionalni in resnični demokratični razvoj modernih družb. Predinstitucionalni razvoj je vedno postavljal razvoj posameznika, kot ta bi selahko posameznik razvijal neodvisno od zahtev in omejitev, ki iz določe-ne institucionalne ureditve izhajajo.

Res da Nietzsche z občudovanjem opisuje ustanovitelje in utemeljite-lje držav kot »najbolj neprostovoljne, najbolj nezavedne umetniki, kar jihje«260, je vendar jasno, da je zanj ustanovitev države le predpogoj in nižjena lestvici kot pa projekt samoustvarjanja posameznika.261

Vsekakor pa gre Nietzscheju zasluga za vse napore pri demistifikacijiavtoritete, kakor tudi absolutnih in absolutizirajočih pojmov, kot je pra-vičnost, resnica, morala v absolutnih kategorijah itd., kolikor pristaja, daso vse naveden kategorije rezultat določenega zgodovinskega razvoja inkot take povezane s trenutno oblastjo v neki družbi. Nadaljevanje demi-stificiranja pa je že projekt dvajsetega stoletja.

Eden najbolj znanih modernih tekstov, o katerem se še vedno velikopolemizira in razpravlja, je tekst Jacquesa Derridaja Force of Law: TheMystical Foundation of Autority.262 Ključna teza tega teksta je, da ne obsta-

TRETJI DEL

259 Supra, op. 256, (II, 11) str. 261. 260 Supra, op. 256, (II, 17) str. 273. 261 Supra, op. 257, str. 87–88. 262 Predstavljen na simpoziju Deconstruction and the Possibility of Justice na Cardozo Law

School oktobra 1989 in objavljen v zborniku DECONSTRUCTION AND THE POSSIBILITY OFJUSTICE, ed., D. Cornell, M. Rosenfeld, D. Larson (New York, London, Routledge,1992).

137

ja noben zakon brez izvrševanja in da vsako uporabljanja prava in zako-na predpostavlja silo v kakršnikoli obliki.263 Samo uporaba zakona jepravična, pravičnost brez sile je impotentna.264 Če vzamemo za primerprivatizacijo, potem lahko govorimo o njej samo toliko časa, dokler zanjeno izpeljavo stoji država. Kakor hitro ugotovimo njeno impotentnost,nastopijo divje, torej nepravične privatizacije zunaj zakona. Hobbesov-sko rečeno, če preneha suverenova moč, prenehajo tudi kazniva dejanja.V tem odlogu zakona postane vse sprejemljivo, vse postane ‘normalno’,pa čeprav smo se nanadoma znašli v levitanovski družbi.

Pascal nadaljuje s svojimi mislimi o bistvu pravičnosti, češ da nam žepreprost razum pove, da ni nič pravičnega po sebi, samo mistična avtori-teta nam zagotavlja njeno vzdrževanje v družbi.265 O pravičnosti in resni-ci seveda ne moremo govoriti ločeno. Resnica predpostavlja pravičnost,kot zatrjuje Levinas.266 Seveda pa niti narava pravičnosti niti naravaresnice ob koncu dvajsetega stoletja nista neproblematični, kot je toveljalo večino zgodovine Zahodne civilizacije.

Ko govorimo o mistični naravi pravičnosti in torej tudi resnice, ali vsajna mistični avtoriteti vzpostavljeni pravičnosti in resnici, moramo vedeti,da se pravičnost vedno nanaša na singularnost, čeprav bi se želela vzpo-staviti kot univerzalna.267 Pravičnost je tako kot resnica vzpostavljena zavsak primer posebej. Razlog je v kompleksnosti in kontingentni naravikonkretnih primerov, ko ima vsaka stranka možnost prepričati sodišče vpravilnost lastne interpretacije tako glede dogodka kot glede uporabeabstraktnih norm za konkretni primer.268 Samo končna odločitev je pra-vična.269 Od začetne gotovosti in varnosti, ki jo lahko zasledujemo skoziantiko, srednji vek in deloma skozi novi vek, ostane konec dvajsetegastoletja le še malo. Namesto tega dobimo veliko bolj kompleksno situaci-


263 »… there is no law without enforcebability, and no applicability of enforceability ofthe law without force, whether this force be direct or indirect, physical or symbolic,exterior or interior, brutal or subtly discursive and hermeneutic, coercive or regulati-ve, and so forth«. Supra, op. 262, str. 6.

264 Misel izvira od Pascala. Supra, op. 262, str. 10. 265 »…one man says that the essence of justice is the authority of the legislator, another

that it is the convenience of the king, another that it is current custom, and the latteris closest to the truth: simple reason tells us that nothing is just in itself; everythingcrumbles with time. Custom is the sole basis for equity, for the simple reason that itis received, it is the mystical foundation of its authority. Whoever traces it to itssource annihilates it«. Supra, op. 262, str. 11–12.

266 Id, str. 27. 267 »…and also knowing that this justice always addresses itself to singularity, to the

singularity of the other, despite or even because it pretends to universality«. Id, str.20.

268 »Each case is other, each decision is different and requires an absolutely unique in-terpretation, which no existing, coded rule can or ought to guarantee absolutely«. Id,str. 23.

269 Id, str. 24.

138

jo, kjer se moramo v vsakem primeru vedno znova boriti za vzdrževanjepravičnosti. To pa zahteva dodaten napor, kjer ni vnaprej nič odločenega,stvari se vedno znova zaostrijo na ravni konkretnega primera in dajejoobema stranema možnost, da prepričata sodišče v svoje razloge, zakaj bimoralo odločiti v njihovo prid.

Edina gotovost, ki so jo moderne države zmožne nuditi obema strane-ma v sporu pred sodiščem, je pošten postopek, v katerem skušata stran-ki realizirati svojo tezo. Druge gotovosti stranki nimata.270 Končna od-ločitev sodišča je le nasledek takšnega postopka in predpostavlja obrat izabstraktne ravni na konkretno raven pravnega diskurza. Samo konkretninivo pravnega diskurza je sposoben določiti resnični pomen, resničnismisel abstraktnih norm z veljavo za konkretni primer.

Z razpravo o mistični naravi avtoritete, ki vzdržuje tako pravičnost kotresnico in predpostavlja silo, se od razprave o razvoju različnih koncepcijpočasi oddaljujemo in približujemo analognemu mišljenju kot inherent-nemu načinu pravniškega mišljenja. Resnica kot taka ni več osrednjevprašanje kazenskega procesa. Ne govorimo več o eni sami, vseobsežniin samoumevni ter neposredno dosegljivi resnici, ampak se nam prob-lem resnice postavlja v množici različnih procesnih situacijah, ki deter-minirajo končni rezultat. Lahko bi rekli, da imamo opravka z monado-logično resnico, ki se pojavlja v množici različnih situacij in pri uporabimnožice različnih procesnih institutov. Monadologičen pristop k pravupomenu preskok na raven konkretnih primerov, pomeni predvsemukvarjanja z različnimi konkretnimi primeri, ne da bi iz njih vedno po-skušali izpeljati splošne zaključke in pravila in ne da bi poskušali nekri-tično uporabljati abstraktna pravila in principe. Gre za situacijo, v katerismo pripravljeni sprejeti, da je predvsem od izpeljave konkretnegapostopka odvisen končni rezultat, končna sodba v tej zadevi, in ne odprejšnjih abstraktnih pravil in načel.

Dosedanja spoznanja in razmišljanja nas tako od splošne razprave oresnici, njene vloge v kazenskem pravu, o različnih koncepcijah resnicesedaj vodijo iz še vedno zaprtega sveta deduktivnega sklepanja na po-dročje analognega mišljenja, ki postaja vse bolj pripravno za pravnike vsodobnih družbah, ki še poskušajo servisirati družbo in ohranjati stik zresničnimi družbenimi dogajanji in konflikti.

TRETJI DEL

270 »There is no certainty or determinant knowledge except in the realm of mythic vio-lence, that is, of the undecidable we have been talking about«. Id, str. 56.

139

Od demistifikacije resnice do analognega mišljenja v pravu

Za Donalda Davidsona metafore predstavljajo sanje jezika271, medtemko je za Nietzscheja resnica »mobilna armada metafor«.272 Metafore (kotanalogjje par excellence273) omogočajo tako kombiniranje in rekombinira-nje obstoječih rešitev kot dopuščajo odprto možnost za nove rešitve, zanove ideje.274 Nobeno izvajanja prava in zakonov ni izvedljivo, kolikornimamo možnosti izrekati »svežih sodb«.275 Samo nove stvari, samonove sodbe so lahko resnične.

Namesto problematične in v dinamični praksi nikoli zares doseženekoherentnosti, smo se na ravni analognega mišljenja pripravljeni spušča-ti v odločitve od ‘primera do primera’ in v skladu z abstraktnimi principi,predvsem pa z že obstoječimi odločitvami kot edinimi ‘fiksnimi točkami’v pravnem sistemu. Na temelju iskanja podobnosti in razlik smo sposob-ni poiskati rešitev za konkretni primer. Tudi ni naloga konkretne odloči-tve, da jo z naporom uma povsem in popolnoma uskladimo z obstoječimabstraktnim pravnim redom, ampak da vnese v pravni red nova spozna-nja, nove momente, ki so lahko uporabni v bodočih podobnih primerih.Seveda analogno mišljenje v pravu ne pomeni povsem svobodnih odlo-čanj in odločitev, ampak povsem specifičen način pravniškega mišljenja,ki se zadržuje predvsem na ravni konkretnih primerov in se drži ustalje-nih pravil iskanja vzpostavljanja identitete in diference med posamezni-mi primeri.

Pri razpravljanju o analognem mišljenju v pravu je zanimivo, da prav-niki sami metodi niso posvečali toliko pozornosti kot sami dejavnosti. Tougotavlja tudi Cass R. Sunstein v svoji novi in izčrpni študiji o analog-nem mišljenju v pravu, ki podaja tako zgodovinske razloge za nastanekanalognega mišljenja v pravu, kot njegove glavne značilnosti ter pred-nosti pred drugimi pristopi in metodami v pravu, ne da se izognil prob-lemom in pomanjkljivostim tovrstne metode pravniškega delovanja.276

Argument analogije morda v resnici ni najmočnejši argument, toda breznjega si prava v sodobnih družbah ne moremo predstavljati.


271 Glej v Richard Rorty, OBJECTIVITY, RELATIVISM AND TRUTH (Philosophical Papers, Vol.2), Cambridge, University Press, 1991, str. 170.

272 Richard Rorty, ESSAYS ON HEIDEGGER AND OTHERS (Philosophical Papers Vol. 2),Cambridge University Press, 1991, str. 3.

273 Jacques Derrida, White Mithology v MARGINS ON PHILOSOPHY, Univ. of Chicago 1982,str. 243.

274 »Through the work of weawing new metaphors into our communal web of belief ordesires«. Supra, op. 272, str. 18.

275 »No excercise of justise as law can be just unless there is a »fresh judgment«. Supra,op. 272, str. 23.

276 Cass R. Sunstein, Commentary on Analogical Reasoning, 106 HARV. L. REV. 741–790(1993).

140

V pravu je tako največji izziv poiskati in odločiti, kdaj so razlike medposameznimi primeri relevantne, in odločiti na tej podlagi. Prizadevanjeza ustvarjanje abstraktne koherentnosti je sekundarnega pomena.277

Sunstein našteva štiri glavne značilnosti analognega mišljenja, ki pred-stavljajo tako prednosti kot pomanjkljivosti metode: zahteva po konsi-stentnosti, kjer se morajo sodbe o konkretnih primerih medsebojno uje-mati; analogno mišljenje se osredotoča na konkretne primere in izhaja izkonkretnih kontradiktornih primerov; analogni način mišljenja delujebrez utemeljenosti v kakšni vseobsežni teoriji, ki bi pretendirala na reše-vanje vseh konkretnih primerov, kar je ena najbolj spornih točk v razpra-vi o analognem mišljenju v pravu; analogno mišljenje ustvarja načela, kiučinkujejo na nižjem ali srednjem nivoju abstrakcij.278

Analogno mišljenje v pravu je torej v tem smislu manj ambiciozno, sajne teži k vzpostavljanju horizontalne ali vertikalne konsistentnosti279, podrugi strani pa z vzpostavljanjem fiksnih točk sploh omogoča kakršno-koli odločanje v modernih, konfliktnih družbah in ustvarja tisto, karRawls imenuje »overlapping consensus«, ki pa je seveda zaradi fleksibil-nosti analognega mišljenja na podlagi novih argumentov podvržen ved-no novim revizijam in odločitvam.280 Če lahko po eni strani analognemumišljenju očitamo neambicioznost, si po drugi strani težko predstavlja-mo bolj učinkovite pristope k procesom odločanja v kompleksnih raz-merjih sodobnih družb.

Poskus doseči Rawlsov ideal reflektivnega ekvilibrija mora nujno ved-no znova spodleteti. Sunstein meni, da je glavni razlog za to, da v družbine obstoji en sam posameznik, en sam nosilec, ki bi lahko posedovalvednost in znanje o vseh konkretnih situacijah v družbi, kjer se prepleta-jo množice identitet in razlikovanj, kjer je preveč faktorjev relevantnih inpreveč variant možnih, da bi jih bilo mogoče vse zajeti v splošno formu-lo, ki bi razreševala vse primere.281 To stališče se ujema z Davidsonovimproblemom radikalnega interpreta, ki naj izjavlja resnične in preverljivestavke, in s filozofskim problemom »tretjega človek«, ki je zaposlovalfilozofe od Platona v Parmenidu do Aristotela in vse do Wittgensteina282

in Dworkinovega Herculesa.Ker je pravo pisano za skupnost ne posameznike (posameznik ne po-

trebuje pravil za svoje lastno delovanje, potrebuje jih kot član skupnostiin v medosebnih razmerjih), posameznik kot individuum nikoli ne more

TRETJI DEL

277 William James opisuje ta fenomen kot »vicious abstractionism«. Supra, op. 276, str.756 v op. 57: »Abstraction, functioning in this way, becomes a means of arrest farmore than a means of advance in tought…«.

278 Id, str. 746–747. 279 Id, str. 753. 280 Id, str. 782–783. 281 Id, str. 776. 282 Prim. supra, op. 272, str. 54: »Third man problem as a problem of how the entities

deseigned to explain knowledge known«.

141

zaobjeti celotnega poznavanja prava. Pravo kot tako obstoji popolno vskupnosti analogno, kot meni Saussure, da jezik obstaja kot popoln sis-tem samo v celotni jezikovni skupnosti. Nihče od posameznikov torej nipooblaščen, da bi izrekal resnico o pravu.283 Edina rešitev ob odsotnosti‘tretjega človeka’, ki bi bil sposoben izrekati resnico, je obstoj institucio-nalnega sistema, ki ga pravo pooblašča za izrekanje resnice. Sodišča torejizrekajo pravo, izrekajo resnico o stvareh, ne ker bi kdo predpostavljal,da je kaj takega dosegljivo, ampak ker so za to pooblaščena.

V skupnosti, kjer nihče ne poseduje vnaprejšnje in absolutne vednostio pravu, se posamezni pripadniki te skupnosti ves čas učimo prava drugod drugega. Kaj je bolj prikladnega za tako skupnost kot metaforični,analogni pristop, ki vedno znova osvetljuje in potrjuje posamezne ‘fiksnetočke’ v pravnem sistemu, ki pa so vendarle v bodočih spornih primerihtudi lahko podvržene reviziji in spremembam. Takšne spremembe se vodvisnosti od prepričljivosti argumentov lahko dogajajo počasi in posto-poma, lahko pa že na podlagi posameznih odločilnih primerov (naprimer Brown v. Board of Education, R.A.V. v. City of St. Paul, Miranda v.Arizona, Mapp v. Ohio,…).

Precedenčni primeri nam tukaj rabijo kot oporne točke in vodila zaposebni namen284. Prevladuje prepričanje, da je s pomočjo analognegamišljenja mogoče doseči napredovanje (tako v doktrinarnem kot v prak-tičnem smislu) pravnega mišljenja in pravne metode nasploh. To še po-sebej v situaciji, ko je podanih preveč dejavnikov in preveč različnih variant, da bi lahko ustvarjali splošne in za vse primere uporabne formu-le (prim. zgoraj). Pri praktičnem delovanju v primerjavi z že ustvarjenimiprecedenčnimi odločitvami, pravnimi pravili in normami višjega redavedno znova naletimo na igro prostih sil, kjer nam ni nič zagotovljenegavnaprej in ni nič samo po sebi umevno. Tako je vsak nov primer novizziv in zahteva nov napor, kako realizirati osnovne ustavne kavtele, in tov situaciji, ko je država vedno znova pripravljena popustiti glede lastnihpravil. Kazenski postopek torej odseva razmerje med državo na eni straniin civilno družbo na drugi strani, ki ji asistirajo profesionalni odvetniki.Kolikor nočemo pristati v levitanovski skupnosti, moramo jemati temelj-ne ustavne kavtele resno in si na ravni vsakega novega primera prizade-vati za njihovo uresničevanje.


283 Prim. Sunstein: »… no single participant in the legal culture is at all likely to be ableto achieve equilibrium«. Supra, op. 272, str. 778.

284 Wittgenstein to imenuje »reminders of particular purpose«, supra, op. 272, str. 62.

142

USTAVNE KAVTELE KOT SVEŽNJI PRAVIC V KAZENSKEM POSTOPKU

Uvod

Po razpravi o različnih pojmovanjih družbe, o različnih in vedno boljkompleksnih odnosih med državo in posameznikom, o razvoju različnihkoncepcij resnice, ki so imele različne implikacije za izvajanje kazenske-ga postopka v zgodovini, sledi razprava o posameznih ustavnopravnihinstitutih, ki nastopajo v kazenskem postopku. Ni cilj tega teksta posa-mezne institute pokazati kot absolutne in neproblematične, ampakpokazati, da se posamezni instituti, posamezna vprašanja na ravni kon-kretnih primerov vedno znova zaostrijo in da jih samo napor na ravnikonkretnih primerov lahko vedno znova osmisli in legitimira. Kazenskopravo kot instrument trenutnih vladajočih oblasti, ki obsojajo bolj alimanj naključno izbrane pripadnike družbenega podrazreda285, lahkoomejijo samo ustavne kavtele, ki omogočajo pošteno izpeljavo postopka.Seveda pa poštene izpeljave postopka same po sebi avtomatično še nezagotavljajo. V resnici nudijo le priložnost za tiste stranke, ki so priprav-ljene vložiti dodaten napor in državo prisiliti v pošten postopek. Zato jevečina odločilnih precedensov, povezanih s kazenskim postopkom nasta-la v šestdesetih letih tega stoletja, čeprav so ameriško ustavo sprejeli žepred več kot dvesto leti. Samo dodaten napor civilne družbe (v obliki gi-banja za človekove pravice, v obliki gibanja za črnske pravice…) ter seve-da profesionalno izšolan sodniški in odvetniški kader286 zagotovil bistve-no višji nivo varovanja človekovih pravic kot kdajkoli poprej v zgodoviniin kljub istemu ustavnemu besedilu. Povedano drugače, izvrševanja us-tavnih pravic in kavtel na ravni kazenskega postopka ne more zagotovitiniti institucionalna ureditev kot taka niti profesionalni sodni aparat,ampak šele prebujena in osveščena civilna družba.

Seveda na ravni konkretnega primera kljub temu še ni nič zagotovlje-nega. Ob dejstvu, da je država nagnjena k temu, da popušča na ravnikonkretnih primerov in ob dejstvu, da se na ravni konkretnih primerov

TRETJI DEL

285 Delna izjema od tega pravila je ameriško kazensko pravo, ki je z vpeljavo RICO za-konodaje sposobno »nedotakljivim« slojem poleg izrekanja strogih kazni za npr.kazniva dejanja preprodaje droge, organiziranega kriminala, gospodarskega krimi-nala izreči tudi kazen odvzema celotnega premoženja, saj se domneva, da je bilo pri-dobljeno s protipravno dejavnostjo, in pri tem ni pomembno, ali je premoženje v la-sti obsojenega ali pa npr. zakonca. Na ta način se doseže precej bolj transparentenpravni sistem, ki omogoča bolj pošteno gospodarske in druge dejavnosti, za njimapa seveda stoji suverena država.

286 John H. Langbein: The historical origins of the privilege against self-incrimination at com-mon law, 92 MICH. L. REV. 1047 (1995): »The privilege against self-incrimination wasthe work of defense counsel«.

143

abstraktne287 in za vse sprejemljive premise vedno znova postavijo podvprašaj, je doseganje poštenih postopkov še toliko težje. Tudi ni nobene-ga dvoma, da sodišča ne odločajo samo po abstraktnih premisah, ampakse odzivajo obenem tudi na resnična dogajanja vsakokratne družbe inpoleg presojanja po abstraktnih premisah upoštevajo tudi možne, torejhipotetične posledice precedenčne odločitve za bodočo prakso v družbi.Povedano z drugo besedo, sodišča pri odločanju upoštevajo in tehtajomed mnogimi različnimi možnostmi in posledicami in skušajo med temirešitvami izbrati optimalno. Na tej ravni nastopi pravni realizem kot anti-dot abstraktnemu spekuliranju, ki po demistifikaciji avtoritete kot take,njene vloge in njene pozicije v družbi niti ne pride več v poštev.

Sodišča z odpovedjo absolutnim kategorijam in z vpeljavo pravnegarealizma v svoje odločanje vpeljejo moralno hazardiranje, ki se kaže vtehtanju med različnimi interesi v konkretnem postopku. Na ravni kon-kretnega postopka se preprosto izkristalizira preveč različnih nivojevkonfliktov, da bi lahko sodišča presojala mehanično in nekritično. Zatoso pripravljena vzeti na sebe moralno odgovornost, ki se z vidika po-sameznega obdolženega pred sodiščem kaže še najbolj kot »moralnasreča«.288

Ključni primer, kjer je mogoče pojasniti pristop sodišč k posameznimprimerom, je Griswold v. Connecticut.289 Omenjeni primer je zanimiv, kerje ameriško Vrhovno sodišče ubralo več različnih načinov interpretacijeUstave, saj Ustava sama ne pozna kategorije zasebnosti. Vendar če je ho-telo sodišče rešiti primer, je moralo na podlagi Ustave priznati pravico dozasebnosti. Pokazale so se tri glavne možnosti interpretiranja, ki so jihpodali trije sodniki v ločenih pritrdilnih mnenjih. Najprej je Douglasmenil, da poleg v Ustavi zapisanih pravic nujno obstojijo še periferne,robne pravice, brez katerih ne bi bilo mogoče uresničevati v Ustavi zapi-sanih pravic. Vse omenjen pravice in garancije skupaj pa sestavljajo conozasebnosti, v katero država ne sme posegati. Večinsko mnenje (Gold-berg, Rehnquist, Brennan) se je zateklo k uporabi devetega amandmaja,ki določa, da obstoječih pravic ni mogoče interpretirati tako, da ne obsto-jijo tudi druge. Gre za enega redkih primerov sicer pozabljenega in vpraksi ter doktrini skoraj povsem prezrtega amandmaja.

Končno je zanimovo mnenje Harlana, ki je menil, da štirinajstegaamandmaja ni mogoče zreducirati na nobeno formulo in da njegove vse-bine ni mogoče določiti s sklicevanjem na katerokoli drugo pravilo.290


287 Boštjan M. Zupančič, Abstraktno in Konkretno v Pravu in Življenju, supra op. 223, str.81–89.

288 Moralna sreča v smislu zunanje, od racionalnega agenta v veliki meri neodvisne sre-če (v primerjavi z notranjo, intrinzično srečo, ki je odvisna od racionalnih odločitevposameznega akterja). O tem glej Bernard Williams, MORAL LUCK, Cambridge Uni-versity Press 1981, str. 20–40 (predvsem v eseju Moral Luck).

289 381 U. S. 479 (1965).

144

Poudarja, da je »Due Process Clause« racionalni kontinuum in znotrajnjega priznava pravico do zasebnosti, ki pa zanj vendarle ne velja abso-lutno.

Imamo torej tri možne pristope v vseh tistih primerih, ko Ustava česane določa eksplicitno in si moramo pomagati z interpretacijo. Seveda seves čas gibljemo na področju analognega mišljenja, drugače konstruira-nje pravic v kontektsu reševanja konkretnih primerov ne bi bilo izvedlji-vo. Najprej gre za sklicevanja na obstoj stranskih, perifernih pravic, kiskupaj z obstoječimi tvorijo jedro »temeljnih ustavnih pravic«, nadalje zamožnost uporabe rezervnega, ‘spečega’ amandmaja in končno za prizna-nje, da so ustavne pravice kot take povsem abstraktne in da jih šelesodišča preko svojih odločitev lahko napravijo za operacionalne. V zad-njem, morda najbolj pogostem primeru velja, da imajo stranke možnostpred sodiščem uveljaviti svojo lastno interpretacijo, svoje lastno razume-vanje ustavnih načel in pravic in doseči njihovo uresničitev.

Iz tega primera se lahko naučimo, da ne obstoji en sam, vnaprej dolo-čen in jasno opredeljiv niz ustavnih pravic, ampak obstoji le »racionalnikontinuum«, na podlagi katerega se na ravni konkretnih primerov odlo-čamo katere ustavne pravice in v kakšnem obsegu smo jih pripravljenipriznati. Sodišče ostaja odprto za argumente, na podlagi katerih se odlo-či za uporabo ustavnih norm291. Takšen pristop velja zlasti na področjukazenskega postopka in zlasti po zaslugi množičnih gibanj družbenihskupin za človekove pravice v šestdesetih letih.

Ko govorimo o ustavnih pravich in njihovem uresničevanju zato pred-lagam, da govorimo o svežnjih posameznih pravic, s čimer se razbreme-nimo zahteve po vzpostavljanju koherentnega in konsistentnega sistemapravic. O ustavnih pravicah govorimo samo toliko, kolikor jih je mogočerealizirati na posameznih področjih na ravni konkretnih primerov. Ker jeiz dosedanje razprave že jasno, da ni mogoče vzdrževati enovite in kohe-rentne prakse iz zgoraj navedenih razlogov, tudi ni mogoče vzpostavitikoherentne uporabe ustavnih pravic. Namesto koherentne slike ustavnihpravic nanje raje gledamo kot na svežnje, ki so se oblikovali v povezavi sposameznimi instituti in v povezavi s posameznimi sklopi problemov, kiso se izoblikovali v praksi in zahtevali ustavnopravno presojo in odlo-čitev.

Na področju kazenskega postopka so taki svežnji pravic na primerpravice, ki se tičejo privilegija zoper samoobtožbo, pravice do zagovorni-ka, pravica do porotnega sojenja, pravice do varstva zasebnosti in s tempovezanega varovanja pred arbitrarnimi posegi države, pravice do proce-snih sankcioniranj predvsem v obliki ekskluzijskega pravila… Kljub

TRETJI DEL

290 »Due Process has not been reduced to any formula…its content cannot be determi-ned by reference to any code«. Id.

291 Pri tej razpravi ne smemo pozabiti, da mnogim družbenim kategorijam Vrhovno so-dišče nikoli ni bilo pripravljeno prisluhniti (gre za kategorije revnih, nadalje se pra-vica do izobrazbe nikoli ni priznala kot posebna ustavna kategorija…).

145

temu, da težijo k enemu samemu cilju, to je k izvedbi poštenega postop-ka, vendarle ne moremo na posamezne sklope gledati kot na enovitoceloto, saj so se razvili na podlagi različnih institutov in iz različnih razlo-gov (bodisi zgodovinskih ali zaradi različnih poskusov države, da izigraposamezna pravila postopka).

Takšen pristop omogoča nadaljnjo razpravo, ki se bo osredotočala oko-li vprašanja utemeljenga suma. Utemeljen sum namreč ni le faza, v katerise zoper obdolženega tudi formalno začne kazenski postopek, ampak jeiz spodaj navedenih razlogov eno odločilnih vprašanj celotnega kazen-skega postopka.292

Utemeljen sum

Za utemeljen sum je zanimivo, da ga ne opredeljuje natančno niti četrtiamandma k ameriški Ustavi, še manj pa slovenska Ustava in zakon okazenskem postopku, ki obravnavati pojem utemeljenga suma kotsamoumeven in pravno neproblematičen institut. Razlika med obemasistemoma je nastala ravno toliko, kolikor smo se pripravljeni spustiti naanalogno raven in prek množice konkretnih primerov ter odločitev vkonfliktnih situacijah pojem utemeljenega suma dodatno osvetlititi inseveda tudi problematizirati. Razliko med obema institutoma si lahkonatančneje ogledamo v knjigi Ustavno kazensko procesno pravo.293

Glavni problem, povezan s pojmom utemeljenga suma, leži v dejstvu,da je preiskava od vzpostavitve utemeljenega suma naprej legitimna inpoteka na podlagi zakonitih pooblastil. Ključno vprašanje je torej, kajkonstituira utemeljen sum, kakšni dokazi so za nastanek utemeljenegasuma potrebni in ali dosežemo standard utemeljenga suma s pomočjonezakonitih, protipravnih dokazov in indicev. V kazenskem postopkustvari od utemeljenga suma naprej potekajo relativno enostavno, zato jetoliko bolj pomembno vprašanje, kaj konstituira utemeljeni sum. Gre zavprašanje načina prehoda iz ‘predkazenskega’ v kazenski postopek. Pritem naj izpostavim tezo, da predkazenskega postopka kljub vsem posku-som ni mogoče normirati zaradi prevelike množice različnih situacij in gaje zaradi policijskega dela tudi težko nadzirati, vendar pa ga je mogočesankcionirati v vseh tistih primerih, ko so nastopile kršitve (v primeruzatrjevanja obdolženega, da je prišlo do kršitev, mora nositi država ved-no visoko dokazno breme, da do kršitev ni prišlo in da je policija ravnalazakonito). Bolj pomembno kot normiranje vseh množic različnih situacij


292 O utemeljenem sumu glej Boštjan M. Zupančič, supra op. 185, zlasti str. 332–340. 293 Gre za projekt pod mentorstvom prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, kjer so študentje

tri leta zbirali, prevajali in urejali najbolj relevantno gradivo s področja kazenskegapostopka. V nadaljevanju UKPP.

146

je ustvarjanje sodne prakse, ki bo prek odločitev v konkretnih primerihodločilno vplivala na samo delovanje v praksi.294 Obenem bomo samoprek precedenčnih odločitev dobili vpogled v resnično dogajanje v prak-si tako policije kot tožilstva in sodišč ter probleme s katerimi se sre-čujejo.

Glede utemeljenega suma velja, da je mogoče samo na podlagi uteme-ljenega suma dobiti nalog za preiskavo in zaseg predmetov ter da jemogoče izvesti aretacijo samo na podlagi utemeljenega suma, vendartudi brez naloga.295 ZKP ne postavlja glede utemeljenga suma posebnihomejitev in ugotovitev glede obstoja utemeljenega suma prepušča diskre-cijski presoji preiskovalnega sodnika. Tako stališče samo po sebi še ne bibilo problematično, če ga ne bi dodatno problematizirali dve ostali pravilizakona o kazenskem postopku.

Najprej je tu pravilo o izločanju protipravno pridobljenih dokazov po3. odst. 83. čl. ZKP, ki določa, da preiskovalni sodnik izloča protipravnopridobljene dokaze po opravljeni preiskavi. Iz tega pravila izhaja dvoje:da je mogoče utemeljen sum izrekati na podlagi protipravno pridobljenihdokazov in da je mogoče preiskavo opraviti na podlagi začetnih proti-pravno pridobljenih dokazov. ZKP tako ekskluzijskega pravila ne jemljeresno, saj vzpostavlja mehanizme za naknadno saniranje začetnih inseveda odločilnih protipravnih posegov v posameznikovo zasebno sfero.ZKP torej še vedno gleda na kazenski postopek kot na znanstveni ekspe-riment, kjer se neodvisno in mimo ustavnih garancij obdolžencu ugotav-lja ‘objektivna’ in ‘nevtralna’ resnica kot da resnica ne bi bila rezultatpredhodno izvedenega postopka kot takega.

Naslednji problem, povezan z utemeljenim sumom, je vloga preisko-valnega sodnika. Po ZKP vodi preiskavo sodnik in jo konča ko presodi,da je stanje stvari dovolj razjasnjeno, da se lahko vloži obtožnica (184.čl.). Preiskovalni sodnik tako istočasno opravlja dve različni nalogi: – od-loča o obstoju utemeljenega suma glede določenega kaznivega dejanja,odloča o izdaji naloga za preiskavo, aretacijo…; – vodi in opravlja pre-iskavo. Tako združuje v sebi tri, ne le dve funkciji, saj zbira materiale za

TRETJI DEL

294 V zvezi s pisanjem zakonodaje na področju kazenskega postopka ni razloga, da nebi pisali zakona predvsem ljudje, ki se s kazenskim postopkom srečujejo v praksi innajbolje poznajo posamezne probleme. To velja tembolj, ker so z novo Ustavo po-stavljeni ustavni standardi človekovih pravic na področju kazenskega postopka in jedana obdolženemu na razpolago ustavna pritožba. Velja le spomniti, da ne gre nititoliko za pisanje abstraktne zakonodaje kot raje za prizadevanja po precedenčnihodločbah, ki naj prek konkretnih primerov in resničnih situacij omejijo arbitrarneposege države v zasebnost državljanov.

295 Od tega načela (prim. tudi UKPP, str. 473, op. 432) pomembno odstopa 157. čl. ZKP,ki v drugem odstavku izjemoma omogoča policiji pridržanje na podlagi razlogov zasum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, če jepridržanje potrebno zaradi ugotovitve istovetnosti, preverjanja alibija, zbiranja ob-vestil in dokaznih predmetov o tem kaznivem dejanju in so za pripor podani razlogiiz 1. in 3. točke 2. odst. 201 čl. in v primeru 2. odst. 201. čl., če je opravičena boja-zen, da bo ta oseba uničila sledove kaznivega dejanja.

147

izdajo posameznih nalogov, izdaja naloge in vodi preiskavo. Pri tem paZKP od njega ne zahteva, da izloča protipravno pridobljene dokaze. Kotda bi bila naloga preiskovalnega sodnika, da iz začetnih nelegitimnih po-segov napravi formalno legitimno obravnavo. Seveda nihče ne trdi, da seto vedno v praksi tudi dogaja, toda dejstvo je, da so take kršitve sistem-sko omogočene in da zoper te kršitve ni sankcij. Težko si torej pred-stavljamo pošten kazenski postopek ob aktivni vlogi sodišča oziromapreiskovalnega sodnika v fazi preiskave. Težava je predvsem v tem, da setudi pri naknadnem preverjanju, npr. na pritožbenem sodišču, težko raz-vozlja po takšni obravnavi, kateri dokazi so pridobljeni zakonito, kateriprotipravno in kateri so sadeži zastrupljenega drevesa. Dlje ko trajapreiskava, večja je verjetnost, da bodo začetni protipravni posegi saniraniali bodo zbledeli. Kazenski postopek kot samostojna »jezikovna igra«,kjer se predvsem sprašujemo, kako zagotoviti pošten postopek za obdol-ženca ob upoštevanju ustavnih garancij se v resnici nikoli ne vzpostavi.

V primerjavi z omenjenim pristopom se v ameriški sodni praksi naravni konkretnih primerov vedno znova zaostrijo prav vprašanja, na kak-šen način je bil vzpostavljen utemeljen sum, ali je bil vzpostavljen napodlagi dovolj trdnih dokazov, ali se je v primeru dovoljenih izjem posto-palo v okviru teh izjem ali pa se jih je prekoračilo. Šele množica konkret-nih primerov nam lahko razkrije najbolj konfliktne momente v začetnihfazah kazenskega postopka, načine, na katere poskuša država vednoznova izigravati postavljena pravila in možne sankcije za tovrstne po-skuse.

Ob razpravah o konkretnih primerih ne gre pozabiti na posebno opti-ko pogleda na dogajanja v začetnih fazah kazenskega postopka.296 Ka-darkoli se namreč sprašujemo o problemih in kršitvah, je to vedno skozioptiko sodečega sodišča, še največkrat pa pritožbenega in predvsemvrhovnega/ustavnega sodišča. O problemih se sprašujemo retroaktivnoin skozi optiko ustavnih kavtel in garancij, ki je v fazi operacionalnihdejanj nedvomno manj prisotna, zato je napor usmerjen v to, kako posa-mezna operacionalna dejanja uskladiti z ustavnimi zahtevami.

Nekatere probleme, povezane z vprašanjem utemeljenega suma, bomoobdelali na podlagi sodne prakse in na podlagi doktrine. Moderne dile-me v zvezi z utemeljenim sumom sta skozi polemično debato predstavilaAkhil Reed Amar z Yalea297 in Carol S. Steiker s Harvarda.298 Utemeljensum varuje pred arbitrarnimi posegi države v državljanovo zasebnost.Preden država poseže v državljanovo zasebnost, mora pred neodvis-


296 O kritičnih fazah kazenskega postopka več v Boštjan M. Zupančič, Legitimatio adCausam, Primerjava med Kazenskim in Pravdnim Postopkom, supra, op. 185, str.249–275.

297 Akhil Reed Amar, Fourth Amendment First Principles, 107 HARV. L. REV. 757–819(1994).

298 Carol S. Steiker, Second Thoughts about First Principles, id., str. 820–857.

148

nim299 sodiščem izkazati obstoj utemeljenega suma. Ob temeljni zahtevi,da ni mogoče v državljanovo zasebnost posegati brez naloga, pridoblje-nega na podlagi utemeljenega suma, je praksa in kasneje tudi doktrinarazvila posamezna odstopanja od osnovnega načela v obliki posameznihskupin izjem.300

Profesor Amar je predstavil obstoječo ureditev kot nekoherentno in sezavzel za spremembe v smeri zmanjševanja zahtev po utemeljenemsumu in tudi zatrdil, da ne obstoji neposredna zveza med zahtevo po ute-meljenem sumu in izločitvijo protipravno pridobljenih dokazov. Zdi se,da je na način hotel tudi zavrniti pristop sodišč k interpretaciji človeko-vih pravic, kot to izhaja iz primera Griswold (prim. zg.), in podeliti večjodiskrecijsko pravico policiji in organom pregona na splošno. Glavna lini-ja argumentov je izpeljana iz kritike odločitve v Boyd v. United States301,kjer je sodiščem uspelo povezati omejitve iz četrtega in petega amandma-ja in za kršitve standardov obeh amandmajev (dopustni zasegi samo napodlagi utemeljenega suma in konsekventno izpeljan privilegij zopersamoobtožbo) vpeljati ekskluzijo kot sankcijo. Kot protiargument ome-njenim ustavnim povezavam predlaga konsekventno izpeljavo primerSchmerber v. California302, predvsem na podlagi Blackovega ločenegamnenja303, večje upoštevanje doktrine, ki izhaja iz izjem dobre vere vUnited States v. Leon304, kar po Amarjevem mnenju pripelje do bolj »pra-vilne« uporabe ustavnih določil v smislu omejene uporabe ekskluzijske-ga pravila305. Namesto uveljavljenih in v praksi potrjenih sodnih odloči-tev predlaga kriterij razumnosti (reasonableness) pri presoji dopustnostipreiskave in zasegov, s čimer bi v veliki meri želel zmanjšati pomen ute-meljenga suma in nalogov, izdanih na podlagi utemeljenega suma.306

Po Amarjevem mnenju bi šele tak pristop omogočil konsistentno in

TRETJI DEL

299 Neodvisnim v smislu pasivnosti in nevpletenosti v zadevo in v smislu, da sodiščesamo ne postavlja hipotez o obdolženčevi krivdi ali nedolžnosti in zato lahko preso-ja samo na podlagi obstoječih dokazov.

300 Glavne skupine izjem, ki so ozko opredeljene, so: preiskava ob aretaciji, nujne oko-liščine, plain view, pristanek oziroma soglasje, inšpekcijski in carinski pregledi kotposebna oblika pristanka oziroma podrejanja javnopravnim zahtevam. Gl. UKPP,str. 390, op. 344 in str. 390–428. Prim. nekoliko drugačno klasifikacijo v Wayne R.Lafave in Jerold H. Israel, CRIMINAL PROCEDURE, West Publishing 1985, str. 156–198.

301 116 U.S. 616 (1886). 302 384 U.S. U.S. 757 (1966). 303 »A strange hierarchy of values that allowed the state to convict someone with his

own blood but not with his »lifeless papers«… It is hard to understand why hisbloody shirt is entitled to greater protection«. Supra, op. 297, 760–762.

304 468 U.S. 897 (1984). 305 »The fourth amendment does not require exclusion of anything in a criminal trial«.

V repliki na odgovor Kamisarja (prim. sp.), Akhil Reed Amar in Rene B. Lettow:Reply – Self-incrimination and the Constitution: a brief Rejoinder to Professor Kamissar, 93MICH. L. REV. 1011 (1995), str. 1012.

306 Supra, op. 297, str. 801–811.

149

koherentno uporabo ustavnih določb in zmanjšal možnost arbitrarnihposegov države v sfero državljanove zasebnosti.

Takemu razmišljanju močno nasprotuje ne le uveljavljena sodna prak-sa, ampak tudi doktrina. Ob predpostavki, da je država vedno znova pri-pravljena popustiti na ravni konkretnih primerov glede svojih lastnihpravil, je mogoče poštene postopke izpeljati samo tako, da se državo pri-sili, da spoštuje svoja lastna pravila. Prav to je posledica boja za prepreče-vanje arbitrarnih in diskriminatornih posegov države, ki so se iztekli vvodilne in še danes veljavne precedenčne odločitve. Takšen je pristopprofesorice Steikerjeve v polemičnem odgovoru Amarju.307 Tudi onasoglaša, da je praksa sodišča nekonsistentna, vendar prav ta nekonsi-stentnost daje možnost za realizacijo posameznih ustavnih kavtel na rav-ni konkretnih primerov.

Medtem ko Amar predlaga tako uvedbo »ex post success rule«, ki biopravičevala prejšnje posege in »mere evidence rule«, kjer se ne bi spra-ševali po načinu najdbe dokazov, Steikerjeva opozarja, da bi takšenpristop pomenil potencial za izjemno povečanje vdorov v svobodo posa-meznika308 in ugotavlja, da so bile še vse reforme policije in administra-tivnega aparata za večjo demokratičnost neuspešne.309 Policijska samo-regulacija je v resnici neizvedljiva. Primeri, kot so United States v. Rabino-witz310, Powell v. Alabama311, ki z vso močjo pokaže na problem diskrimi-nacije, zlasti v predkazenskem postopku, Davis v. Mississippi312 glede pri-držanja in jemanja prstnih odtisov in končno primer Rodneya Kinga, ka-žejo na nujnost sodne kontrole nad delovanjem policije. Sklep je torej,da je kljub mnogim problemom in vprašanjem ekskluzijsko pravilo naj-boljše, kar imamo na razpolago.313


307 »Individual liberties entail social costs…the Fourth Amendment limits the effective-ness of the enforcement of civil and criminal laws«. Supra, op. 298, str. 820.

308 Id, str. 833. 309 »The lack of effective regulation and concomitant corruption have persisted throug-

hout the twentieth century. External regulation of the police has proven politicallyimpossible«. Id, str. 835.

310 339 U.S. 56 (1950). Ločeno mnenje Frankfurterja: »When the Fourth Amendmentoutlawed »unreasonable searches« and then went on to define the very restrictedauthority that even a search warrant issued by a magistrate could give, the framerssaid with all the clairty of the gloss of history that a search is ‘unreasonable’ unless awarrant authorizes it, barring only exceptions justified by absolute necessity«. Prim.supra, op. 298, str. 829.

311 287 U.S. 45 (1932). 312 394 U.S. 721 (1969). 313 »Despite its many flaws, the exclusionary rule is, I am convinced, the best we can

realistically do… Virtually since their inception, modern police forces have been thefocus of calls for reform. But as we have seen, local politicians have been notoriouslycomplicit in the corruption of police departments«. Supra, op. 298, str. 848–849.Prim. tudi evropsko izkušnjo, ki nam jo posreduje Weigend: »German police is aswilling as their American counterparts to disregard laws and regulations if it ap-pears necessary to ‘to do the job’« v Continental Cures for American Ailments: European

150

Debata o vprašanju četrtega amandmaja, povezana z vprašanjem ute-meljenega suma, nedvomno osvetljuje problematiko in nakazuje možneposledice ob posameznih odločitvah. Predvsem pa dokazuje, da je prak-tično delovanje prizorišče nenehnih konfliktnih situacij, kjer zmagovalecnikoli ni določen vnaprej. Zato ostaja na profesionalni drži odvetnikov,da vzdržujejo dosežene standarde in kavtele. Vsak nov primer je torejigra ‘prostih sil’, ki se poskuša umestiti v to ali drugo linijo argumentovin kjer je predvsem od napora odvetnikov odvisen končni rezultat.

V nasprotnem primeru sledijo množice izjem od splošnih pravil in us-tavnih standardov. Primer Terry v. Ohio314 vpelje ‘stop and frisk’ izjemood splošne zahteve po utemeljenem sumu, ki jo vlada hitro izkoristi insprejme zakon na podlagi ‘stop and frisk’ doktrine in dovoljenih izjem,kljub temu, da hoče sodišče prepričati, da je doktrina v skladu s četrtimamandmajem (Douglas je podal ločeno odklonilno mnenje). Prav skoziomenjeni primer vstopi pristop tehtanja po t.i. Camara balancing test315,kjer se tehta potreba po preiskavi in vdoru, ki ga preiskava vsebuje.316

Ključno vprašanje, ki si ga moramo postaviti pri vprašanju izjem odsplošnega pravila o utemeljenem sumu je vprašanje, ki si ga zastavljaDouglas: ali bi tudi v situaciji, ko so sicer podane npr. nujne okoliščine,sodišče priznalo obstoj utemeljenega suma, če bi o njem presojalo. Samona ta način lahko vzpostavimo objektiven kriterij presoje. Prav iz tegarazloga Douglas piše odklonilna ločena mnenja k primerom Draper v.United States317, Terry v. Ohio, se pridružuje ločenemu mnenju v Adams v.Williams318… Dokler so podane samo gole besede informatorja (Aguillar-Spinellijev test, kasneje še znižan v Illinois v. Gates319), to ne more zadoš-čati za vzpostavitev utemeljenega suma, četudi bi bil informator npr. zaresničnost svojih informacij kazensko odgovoren.320 Douglas v vsakemod teh primerov zahteva višji standard za vzpostavitev utemeljengasuma, sicer sledi procesna sankcija. Zahteva torej trdnejše dokaze odgolih besed.

TRETJI DEL

Criminal Procedure as a Model for Law Reform, citirano po Craig M. Bradley, The Exclu-sionary Rule in Germany, 96 HARV. L. REV. 1032, v op. 111 na str. 1053.

314 392 U.S. 1 (1968). 315 Camara v. Municipal Court, 387 U.S. 523 (1967). 316 Prim. tudi Ker v. California, 374 U.S. 23 (1963), kjer sodišče dovoli preiskavo stanova-

nja v nujnih okoliščinah brez predhodnega obvestila. 317 358 U.S. 307 (1959). 318 407 U.S. 143 (1972). 319 462 U.S. 103 (1983). 320 Status informatorja po naši zakonodaji ni urejen, čeprav se uporablja v praksi. Tako

ne vemo, ali je zakonsko sploh dopustna uporaba informatorja (v nasprotnem pri-meru lahko sledi sankcija, npr. razveljavitve postopka), kako je z informacijami gle-de konstituiranja utemeljenega suma, kako je z vlogo informatorja na glavni obrav-navi (pravica do zaslišanja sebi sovražne priče, strah pred razkritjem identitete in-formatorja, možnost izvensodnega zaslišanja obeh strani…). Zdi se, da zakonodajatudi tu zaostaja za resničnimi dogajanji v praksi in da zamuja.

151

V razpravah o utemeljenem sumu se gledano po ZKP ves čas gibljemomed pooblastili iz 148. čl. ZKP (razlogi za sum) in 167. čl. ZKP (utemeljensum), saj je razlika med njima samo ta, da v drugem primeru v zadevoposeže sodni nadzor in s tem zvezane omejitve. Medtem ko pušča 148.čl. policiji široka pooblastila za postopanja, jih 167. čl. »prevede« v ustav-no-pravni jezik. Podobno kot velja za zahteve četrtega amandmaja in iznjega izpeljane izjeme, kot je ‘stop and frisk’, se v tej fazi ves čas giblje-mo med množico dejanskih situacij, ki jih predpostavlja 148. čl. ZKP indaje zanje pooblastila, ter pravnimi omejitvami, ki nastopijo predvsem s4. in 167. čl. ZKP. Kdaj nastopi prevoj v pravno situacijo, ostaja na ab-straktni ravni dejansko vprašanje, ki pa ima konkretne pravne poslediceza vsakokratnega osumljenega ali obdolženega.

V ‘predkazenskem’ postopku preprosto ni mogoče predvideti vseh si-tuacij in jih normirati na abstraktni ravni. Tisto, kar lahko skozi optikoustavnih standardov dosežemo, je sankcioniranje policijske prakse in nata način vzpostavitev večjih zahtev. Problemi, ki se na ravni konkretnihprimerov vedno znova pokažejo, pa dokazujejo, da to še zdaleč ni pre-prosta naloga. Deloma je tako zaradi vedno novih zvijač, ki jih v ‘predka-zenskem’ postopku uporablja država, deloma zaradi napredka tehnologi-je, ki omogoča nove metode nadzorovanja, in deloma dejstva, da so naravni konkretnih primerov stvari preprosto konfliktne na več ravneh. Privsem tem pa velja, da nas samo pripravljenost na pošteno postopek v de-mokratičnih okvirih lahko popelje iz leviatanovske situacije, kjer ni čistojasno, kdo producira več zla: domnevno nedolžni/krivi posameznik alidržava, ki za svoje potrebe producira zločince.

Ekskluzija dokazov

Ekskluzija dokazov je najmočnejše sredstvo, ki ga ima posameznik vrokah proti državi. To velja tako iz psiholoških razlogov kot zaradi vzpo-stavitve enakopravnosti strank v kazenskem postopku. Kako je z eksklu-zijo dokazov po naši ureditvi in njeno učinkovitost, je opisano zgoraj.Tisto, kar nas zanima v tem razdelku, je možnost za konsekventno izpe-ljavo ekskluzije dokazov v praksi in možne pasti, ki stojijo temu ciljunaproti.

Takšne razprave seveda ni mogoče izpeljati na abstraktni ravni, ampakna ravni konkretnih primerov. Tudi tu ni mogoče govoriti o absolutnihnačelih in pravilih, od katerih smo se že zdavnaj poslovili321, ko smo seodločili za tveganje in začeli preučevati stališča in doktrine od ‘primera


321 Glej npr. Yale Kamisar, Response, On the »Fruits« of Miranda Violations, Coerced Con-fessions and Compelled Testimony, 93 MICH. L. REV. 929 (1995): »Evidently some abso-lute rights are more absolute than others«, str. 934 (o absolutni pravici do molka vpolemiki z Amarjem, prim. spodaj).

152

do primera’. Od takrat nas vodi spoznanje, da se moramo za doseženeustavne standarde na ravni konkretnih primerov boriti vedno znova.

Nasprotniki ekskluzijskega pravila nastopajo z dveh protislovnih sta-lišč: da samo ekskluzijsko pravilo ni ustavni standard in da zaradi majh-nega praktičnega učinka ni nobenega razloga, da se za ekskluzijsko pra-vilo ne poiščejo alternativne rešitve. Posebno so ta stališča prišla do izra-za v United States v. Leon322. V tem primeru se uresniči zahteva sodnikaWhitea, da mora priti do pomembne reforme ekskluzijskega pravila.323

Na temelju zahtev in razprav so v tem primeru postavili izjemo »dobrevere« pri pridobivanju dokazov. Kot enega od argumentov navaja sodišče(Brennan, ki se mu je pridružil Marshall, je napisal ločeno mnenje) rela-tivno majhen pomen ekskluzijskega pravila v praksi, kar podkrepi s sta-tističnimi podatki. Pri tem pa pade sodišče v paradoksalno situacijo, koskuša odločno omejiti nekaj, kar ima po mnenju tega istega sodišča rela-tivno majhen učinek za obdolženca. Mar s tem sodišče nehote ne potrdi,da ima ekskluzijsko pravilo v kazenskem postopku mnogo večji pomen,kot da je pripravljeno samo priznati?

Pomen ekskluzijskega pravila je seveda nujno povezan s standardi izčetrtega in petega amandmaja, torej z zahtevo po vzpostavljenem uteme-ljenem sumu in in privilegijem zoper samoobtožbo.324 Samo na ta načinlahko izpeljemo pošten postopek.

Pregled prakse pa kaže, da sodišča v konkretnih odločitvah glede spo-štovanja standardov nihajo in so pripravljena priznavati tudi izjeme odzgoraj navedenih zahtev. Zato lahko med nasprotniki ekskluzijskega pra-vila v praksi opazimo predvsem argument, ki poskuša najprej ločiti kav-tele četrtega in petega amandmaja in nato zmanjševati obseg ekskluzij-skega pravila. Nasprotnike ekskluzijskega pravila spet najbolj moti pravnekonsistentna sodna praksa in zato skušajo ‘uravnotežiti’ sodno praksoz zmanjševanjem ustavnih kavtel in standardov.325

Glavna linija napadov je usmerjena zoper primere Kastigar v. UnitedStates326 (imuniteta, dana priči, kot enakovredna privilegiju zoper samo-

TRETJI DEL

322 Supra, op. 304. 323 Stone v. Powell, 428 U.S. 465 (1976): »Exclusionary rule should be substantially modi-

fied so as to prevent its application in those many circumstances where the evidenceat issue was seized by an officer acting in the good-faith belief that his conduct com-ported with existing law and having reasonable grounds for this belief«. Citirano poLafave, gl. supra, op. 300, str. 82.

324 O povezavi privilegija zoper samoobtožbo in ekskluzijskega pravila glej People v.Briggs, 709 P. 2d 911, Colo. (1985), kjer navajajo trditev Prof. Zupančiča: »… the pri-vilege against self-incrimination thus simply is the exclusion of such evidence: wit-hout exclusion there is no privilege. This point cannot be over-emphasised. The sub-stantive sanctions against the police who violate the privilege simply are not ade-quate. This is not a question of deterring police from future misconduct«. Glej tudiBoštjan M. Zupančič, The Privilege against Self-Incrimination, 1 ARIZ. ST. L. J. 19 (1981).

325 Glej Akhil Reed Amar in Renee B. Lettow, Fifth Amendment First Principles: the Self-In-crimination Clause, 93 MICH. L. REV. 857–928 (1995).

326 406 U.S. 441 (1972).

153

obtožbo), Griffin v. California327 (porota ne more molka šteti v škodo ob-dolženemu), Murphy v. Waterfront Commission328 (imuniteta velja tudipred sodišči držav) in še zoper nekaj drugih primerov, s čimer se skušaomejiti privilegij zoper samoobtožbo in celo uvesti sankcioniranje bodisiv obliki prezira sodišča ali pa za obdolženega neugodnih presumpcij vprimeru molka.329

Takšnim poskusom se zoperstavi Kamisar330 in svari, da bi lahko ime-li takšni predlogi daljnosežne posledice, saj bi lahko po Amarjevi logikidržava izvajala svoja pooblastila veliko bolj nekontrolirano in arbitrarno,kar pa je ravno v nasprotju z bistvom kazenskega postopka. Meni, da sokršitve s strani policije storjene ravno z namenom odkrivati in pridobiva-ti materialne dokaze331 (in torej ne ‘po naključju’, ‘nehote’ ali ‘v dobriveri’). Kamisar znova poveže kavtele četrtega in petega amandmaja inutrdi ekskluzijo ne le pridobljenih dokazov, ampak tudi izvedenih doka-zov.332

Na pravila Mirande ni mogoče gledati kot na konstrukt sodišča,ampak kot na bistveno ustavno pravico333 in torej ne zgolj profilaktičnopravilo. S svojim pristopom pokaže Kamisar smisel in zgodovinske razlo-ge za nastanek omenjenih ustavnih kavtel, kakor tudi zakaj je potrebnona njih vztrajati in jih vzdrževati.


327 380 U.S. 609 (1965). 328 378 U.S. 52 (1964). 329 Supra, op. 325, str. 904. 330 Supra, op. 310. 331 Id., 935. 332 Wong Sun, 371 U.S. 471 (1963): »The exlusionary rule has traditionally barred from

trial physical, tangible materials obtained either during or as a direct result of an un-lawful invaion. It follows from our holding in Silverman that the Fourth Amendmentmay protect against the overhearing of verbal statements as well as against the moretraditional seizure of »papers and effects«. Similarly, testimony as to matters obser-ved during an unlawful invasion has been excluded to enforce the basic constitutio-nal policies. Thus, verbal evidence which derives so immediately from an unlawfulentry and an unauthorized arrest as the officers’ action in the present case is no lessthe »fruit« of official illegality than the more common tangible fruits of the unwar-ranted intrusion«. Supra, op. 321.

333 Supra, op. 321, str. 970: »A coerced confession does violate a core constitutionalright«.

154

PEDAGOŠKI PRISTOP K RAZPRAVAM O KAZENSKEM POSTOPKU

Iz dosedanje razprave izhaja, da ni mogoče kazenskega postopka reduci-rati na posamezna ‘tehnična’ in ‘birokratska’ vprašanja zakona o kazen-skem postopku, saj je razprava o kazenskem postopku prvenstveno raz-prava o ustavnih pravicah in garancijah in o načinu njihove realizacije naravni konkretnih kazenskih postopkov.

Nova knjiga Ustavno Kazensko Procesno Pravo bo v te razprave prav go-tovo vnesla nove momente, saj predstavlja obsežno zbirko primerov sko-zi nedvomno najbolj zdiferencirano in najbolj poglobljeno sodno prakso.Kot taka sicer ni knjiga, ki bi vsebovala odgovore za neskončno množicokonkretnih problemov, ki se v praksi pojavljajo, ampak kaže na zahteve,ki jih pred moderne družbe postavlja sodobno ustavno pravo, zgrajeno insestavljeno iz množice primerov, v katerih v preteklih desetletjih sodelo-valo veliko najbolj talentiranih in najbolje izšolanih pravnikov s takšnimiali drugačnimi svetovnonazorskimi opredelitvami.

Namen te knjige prav gotovo ni, da bi direktno in mehanično vplivalna našo sodno prakso, ampak da bi raje ponudil svojo lastne izkušnje, kiso nastajale v zgoraj omenjenih pogojih. Hkrati želi knjiga pokazati, dase z branjem zakona in spoznavanjem abstraktnih načel pravni študij inpravo kot tako še ne izčrpa, ampak v resnici šele dobro začne.

Kolikor knjiga sovpada s sprejetjem nove Ustave in delovanjem v mar-sičem spremenjenega institucionalnega sistema, toliko velja spoznanje,da je od sprejetja najbolj abstraktnih principov do njihove realizacije šedolga pot, kjer si ni mogoče predstavljati bližnjic. Samo potrpežljiv štu-dij, demokratični diskurz znotraj transparentnega pravnega sistema, dia-log med tistimi, ki delujejo v praksi, in tistimi, ki poučujejo na Univerzi,lahko postopoma pripelje do jačanja pravne države skozi družbo, kjerveljajo načela stopnjevane demokracije.

Seveda tudi velja, da si ni mogoče predstavljati napredovanja, kolikorne pristanemo na ugotovitev, da je kazenski postopek del ustavnega pra-va in se torej odvija znotraj ustavnopravnega diskurza.334

TRETJI DEL

334 »Ker največji del svetovnega učenja o človekovih pravicah izvira prav iz ustavnosod-nega obravnavanja pravic osumljencev v kazenskem postopku, je zato še toliko boljnaravno, da tudi pri nas pravno materijo kazenskega procesa čimprej dvignemo naraven ustavnega obravnavanja poprej zgolj tehničnih proceduralnih vprašanj. Zuvedbo ustavne pritožbe po šesti alinei 160. čl. slovenske Ustave in z izvedbenimidoločbami Zakona o ustavnem sodišču so se krivično obravnavanim v kazenskempostopku tudi pri nas odprla ta vrata ustavnega okvira enakosti. S tem se tudi odpi-ra nov ustavnosodni vir prava, ki ga morajo poznati tako pravniki kot laiki in civilnadružba. Le tako bo ta vir preskriptivnih norm lahko zaživel tudi v pravni kulturi slo-venskega naroda«. Boštjan M. Zupančič, Predgovor k prvi izdaji UKPP.

155

ČE T RT I D E L

ZASEBNO PRAVO IN FLEKSIBILNOST

INSTITUCIJ

156

Področje zasebnega prava je poleg področja državne uprave področje,kjer poskušajo vzhodnoevropski pravniki še naprej delovati s tradicio-nalnim pravnim instrumentarijem. Za izvedbo ekonomskih in institucio-nalnih reform po državah Srednje in Vzhodne Evrope so torej nepriprav-ljeni in dodatno ustvarjajo netransparentno situacijo v svojih družbah.Naloga razprave o zasebnem pravu bo tako kritika tradicionalnih prav-nih doktrin in prikaz možnega prehoda k bolj inovativnim institucional-nim rešitvam, ki naj zagotovijo hitrejši ekonomski in institucionalni raz-voj tudi v državah Srednje in Vzhodne Evrope.

V nasprotju z večinskim prepričanjem, da moramo vzpostaviti trdenrežim lastninskih pravic ter jasno razmejiti med javnim in zasebnim pra-vom,335 želim v nadaljevanju pokazati, da konsolidirana lastninska pravi-ca ne zagotavlja avtomatično hitrejšega ekonomskega razvoja in razcvetaprivatne iniciative, kakor tudi, da javna lastnina, predvsem pa sistemkrižnih lastništev med posameznimi skupinami podjetij ter vzpostavitevinstitucionalnih lastnikov, ne pomenijo nujno manjše učinkovitosti. Celoveč, ob kompatibilni institucionalni ureditvi in aktivni vladni politiki lah-ko pripeljejo do bistveno večje učinkovitosti, ki temelji na načelih koope-rativne tekmovalnosti, stalnih inovacij in zmanjševanju razlik med nalo-godajalci in nalogoizvrševalci v ekonomiji. Zakaj torej ne kombinarativeč režimov lastninskih pravic ter oblik pogodbenega prava in jih napra-viti za medsebojno konukrenčne? To vprašanje se mi zdi še toliko boljzanimivo postaviti v času, ko v Srednji in Vzhodni Evropi vladni refor-matorji ne glede na politično pripadnost stavijo na absolutno lastninskopravico kot ključni instrument, ki naj omogoči ekonomski razvoj. Pri-merjalne študije in najnovejša teoretska spoznanja mi bodo pri razpravislužila v oporo.

335 Janos Kornai, THE ROAD TO A FREE ECONOMY, W.W. Norton & Company 1990, po-stavlja zahtevo po jasno definirani lastninski pravici v procesu privatizacije kot naj-pomembnejšem vgrajenem stabilizatorju za izvedbo reform. Gl. tudi Jeffrey SachsPOLAND’S JUMP TO THE MARKET ECONOMY, MIT 1990.

157

RADIKALNA PRIVATIZACIJA V SREDNJI IN VZHODNI EVROPI336

Proces radikalne privatizacije v Srednji in Vzhodni Evropi je torej osred-nji reformski proces, okoli katerega se dogajajo vsi drugi ekonomski inpolitični procesi v omenjenih družbah. Kot tak je že na začetku podce-njen, o njem se ne (sme) razpravlja, se ga ne analizira, saj se ga jemlje kotsamoumevnega in nujnega. Zato skušamo polzavestno prezreti vse posle-dice, ki jih v pravnem, ekonomskem, političnem in sociološkem smisluprinaša s seboj. Teza tega razdelka je, da proces radikalne privatizacijene more avtomatično zagotoviti hitrejšega ekonomskega razvoja, ampakda vzpostavlja na trgu kvazi-darvinistični boj za dosego absolutne last-ninske pravice ne glede na razvojne možnosti. Radikalna privatizacijabrez drugih instrumentov, zlasti finančne regulacije, predstavlja samoredistribucijo obstoječega premoženja in politične moči, s čimer je kakr-šnakoli pot v resnični ekonomski razvoj onemogočena že od začetka.

Privatizacija pomeni, kot je omenjeno že na začetku, dvoje stvari: vožjem smislu pomeni umik vlade iz vodenja podjetij, v širšem smislu pa adaptiranje zahodnih civilnopravnih standardov v ekonomijo srednje-in vzhodnoevropskih držav. Koncept radikalne privatizacije stavi na»Schumpetrove podjetnike«, na katerih naj sloni bodoči ekonomski raz-voj držav v tranziciji. Zasebna iniciativa naj poskrbi za produktivne inve-sticije, inovacije in razvojne cikle, medtem ko je naloga vlade, da sepovsem umakne iz ekonomije. Minimalna vlada naj le zagotavlja pogojeza poslovanje, za makroekonomsko stabilnost. Z razvojnimi in drugimivprašanji proizvodnje se vlada ne sme ukvarjati, saj bi to pomenilo vme-šavanje v trg kot nevtralno in objektivno kategorijo.

Takšen koncept privatizacije ne povzroča težav le v praksi,337 ampakje tudi teoretično vprašljiv. Povedano drugače, konsolidirana lastninskapravica ni nekaj, na kar bi lahko stavili vzhodnoevropski reformatorjicelo v primeru, če bi bilo radikalno privatizacijo po njihovi zamisli mogo-če izpeljati. Najprej zato ne, ker disorganizirana vlada procesa privatiza-cije v praksi ni sposobna izpeljati (tako ga zreducira na iskanje rent »he-rojev divje privatizacije« ob koluzijskem zavezništvu med starimi in novi-mi političnimi elitami in kapitalsko intenzivnim delom ekonomije) innadalje zato ne, ker privatizacija ne rešuje vprašanja množice spremlje-valnih institucionalnih rešitev, ki bi morale spremljati proces privatiza-


336 Več o problemih privatizacije v Srednji in Vzhodni Evropi v mojem članku Paradoksiprivatizacije v Vzhodni Evropi, REVIJA 2000, št. 92.

337 Doslej najobsežnejša kritika radikalne privatizacije v Vzhodni Evropi, tako teoretič-nih izhodišč kot praktične izvedbe in posledic v Alice Amsden, Jacek Kochanowicz,Lance Taylor, THE MARKET MEETS ITS MATCH, Harvard 1994, str. 17–51. V slovenskemprostoru o tem Bojan Bugarič, KRITIKA NEOLIBERALIZMA V SREDNJI IN VZHODNI EVROPI,supra op. 336, str. 80–91.

158

cije v praksi. Ne rešuje problema medpodjetniške zadolženosti, ne raz-mejuje med slabimi in dobrimi podjetji, ne določa kriterija za prepozna-nje potencialno uspešnih bodočih podjetij in napačno rešuje problem»soft budget constraint«, ki ga ne poznajo samo študentje vzhodnoevrop-skih ekonomij, ampak ga poznajo tudi v razvitih zahodnih ekonomijah.V zvezi s privatizacijo se največkrat tudi pozablja, da lastnina obsega tudibremena in dolgove iz preteklosti in ne le ocenjene vrednosti premo-ženja.338

Preden nadaljujem s kritičnim ovrednotenjem privatizacije v Srednjiin Vzhodni Evropi, naj pojasnim, da ne nasprotujem sami privatizaciji, čes privatizacijo posameznih podjetij uspemo zniževati javni dolg, kar jeeden glavnih ciljev privatizacije, in ob tem obdržimo produktivni razvojpodjetja, povezan bodisi s tujimi direktnimi investicijami339 bodisi zdomačimi investicijami. V zadnjih štirih letih poskusov privatizacije jetakšnih primerov zanemarljivo malo; v državni proračun je pritekel samomanjši del pričakovanih kupnin, kar priznava tudi ministrstvo za gospo-darstvo. Namesto željenih učinkov privatizacije, ki jih praktično ni, pa sesrečujemo z množico nezaželjenih (ne pa tudi nepričakovanih) učinkovprivatizacije, ki presegajo pričakovanja tudi največjih pesimistov. Ker jeprivatizacija v Srednji in Vzhodni Evropi tako pomemben proces, da do-loča tudi ostale procese v družbi, in ker postaja vse bolj jasno, da vodi vnadaljnje opustošenje pretežnega dela podjetij, nastalih na podlagi poli-centričnega razvoja, kot na primer pri nas, bom poskusil osvetliti nekate-re najpomembnejše pravne in ekonomske probleme privatizacije, pred-vsem pa pokazati, da obstoječi model privatizacije ni edini možni in daobstojijo tudi alternativni predlogi, ki bi lahko bili vsaj potencialnobistveno bolj produktivni kot obstoječi model radikalne (psevdo)privati-zacije.

Temeljna predpostavka, iz katere izhaja proces radikalne privatizacijev Srednji in Vzhodni Evropi je, da je zasebna lastnina vedno in v vsakemprimeru bolj učinkovita kot javna lastnina. Primerjalne študije hitro raz-vijajočih se ekonomij kakor tudi novejše ekonomske študije neoklasičnihekonomistov340 postavljajo navedeno predpostavko pod vprašaj. Zaseb-

ČETRTI DEL

338 Na posebnost zanemarjanja preteklih dolgov in obveznosti iz premoženja pri pri-vatizaciji Srednje- in vzhodnoevropskih nacionalnih ekonomij zlasti poudarja DavidStark v svoji študiji Networks of Assets, Chains of Debt: Hungary, objavljeni v zbornikuRoman Frydman, Cheryl Gray, Andrzej Rapazcynski, CORPORATE GOVERNANCEIN CENTRAL EUROPE AND RUSSIA, Central European University Press 1996, str. 133(vol. 2.)

339 O tujih direktnih investicijah Amsden in o empiričnem dejstvu, da pritekajo tujedirektne investicije v Srednjo in Vzhodno Evropo v majhnih količinah in so neza-dostne celo na Madžarskem, ki je po tujih investicijah bistveno pred ostalimi drža-vami omenjene skupine, supra op. 337, str. 11

340 Eden vodilnih neoklasičnih ekonomistov Joseph Stiglitz, profesor ekonomije na MITin Clintonov svetovalec, dokazuje, da neoklasični model, ki poskuša dokazovatiučinkovitost zasebne lastnine, ne deluje niti v teoriji in da nima opore v uspešnih,

159

na lastnina ne pomeni nujno najbolj učinkovitve oblike lastnine, ki biavtomatično in vedno zagotavljala večjo učinkovitost na trgu. Če lastnin-skih rešitev ne spremlja množica drugih institucionalnih rešitev, postanezasebna lastninska pravica na trgu, ki se šele vzpostavlja, še bolj ranljiva.Zato preseneča preprostost, s katero so se vzhodnoevropski reformatorjilotili privatizacije, s tem da se je lastninska struktura socialističnih gos-podarstev bistveno razlikovala od razvitih zahodnih gospodarstev, kjer seje lastninska struktura na trgu vzpostavila in vzdrževala od sredine prejš-njega stoletja naprej. Povedano drugače, lastninske strukture tranzicij-skih držav ni mogoče z nekaj dekreti konvertirati in napraviti primerljivez gospodarstvi zahodnih ekonomij. Rezultati so znani, le da se o njihzaradi polavtoritarnega izvajanja reform ne sme govoriti: izjemno nizkecene privatiziranih podjetij so pripeljale do tega, da so na primer v Rusijicelotno nacionalno industrijo,.vključno z nafto, plinom, delom transpor-ta in večino proizvodnje »sprivatizirali« v dvajstih mesecih za ceno 12 mi-lijard ameriških dolarjev oz. za ceno ene večje multinacionalke.341 Vladnitehnokrati so se s tako vnemo lotili tiskanja raznih certifikatov, vavčerjevin podobnih kvazilastniških papirjev, kot se se v preteklosti lotevali infla-tornega tiskanja denarja. Zato jih razne »privatizacijske luknje« in drugeiznajdbe postsocialističnih gospodarstev ne motijo preveč, saj so vednopripravljeni natisniti še več papirjev in sprivatizirati še več premoženja,pa četudi bi to pomenilo dokončno uničenja tega premoženja (državnebanke, zavarovalnice…).

Malo po malo postaja radikalna privatizacija namesto sredstva enaglavnih ovir za resničen razvoj tranzicijskih držav. Temelji na napačnipredpostavki, da bo zasebna lastninska pravica najhitreje popravila vsenapake nacionalne ekonomije iz preteklosti. Te teoretske predpostavke,ki predpostavlja ideološko vrnitev v sredino prejšnjega stoletja, ne potr-jujejo niti sodobne teorije, nastale na najbolj »kapitalističnih« univerzahpo svetu, niti empirične študije, ki kažejo na množico različnih institu-cionalnih rešitev posameznih regij po svetu, ki so uspele iziti iz masovnefordistične proizvodnje. Zaradi omejenega diskurza v Srednji in VzhodniEvropi o teh alternativnih rešitvah ni mogoče niti kritično ovrednotitidosedanjega procesa radikalne privatizacije niti razmišljati o alternativ-nih rešitvah. Toda postsocialistični reformatorji postopoma prevzemajovlogo svojih starejših kolegov – psevdoreformatorjev, katerih glavnanaloga je bila obdržati nomenklaturo na oblasti ne glede na ceno, ki jo jevečinsko prebivalstvo moralo plačevati za to. Reforme v tranzicijskihdržavah pa postajajo »kandidat« za to, da bodo z množico stečajev, radi-kalnim begom kapitala, netransparentnostjo finančnega aspekta reform,


hitro razvijajočih se ekonomijah, ki se v resnici odvijajo mimo neoklasičnih eko-nomskih premis. Joseph Stiglitz, WITHER SOCIALISM?, MIT 1994.

341 Maxim Boycko, Andrei Shleifer, Robert Vishny, PRIVATIZING RUSSIA, MIT 1995, str.117–121.

160

s padcem proizvodnje in obubožanjem večinskega prebivalstva prišle vzgodovino ekonomskih in političnih reform kot ene najneuspešnejših.

Zaradi časovne stiske342 in povečane nagnjenosti k posnemanju obsto-ječih institucionalnih rešitev bogatih in razvitih zahodnih držav so refor-matorji v Srednji in Vzhodni Evropi začeli z uvajanjem reform, zlasti zradikalno privatizacijo, slabo pripravljeni in opremljeni s skromnim zna-njem. Toda namesto Deweyevega načela »learning by doing« so reformeizvajali pod obrnjenim geslom »doing without learning«. Če je medpod-jetniška zadolženost poleg slabo delujočega bančnega sistema (banke soposojale vsem podjetjem, ne da bi se prepričale o boniteti komitentov)ena glavnih značilnosti omenjenih ekonomij,343 potem privatizacija posa-meznih podjetij ne more potekati neodvisno od privatizacije drugih pod-jetij, ki se nahajajo v krogu medpodjetniške zadolženosti, kar bi moraloveljati istočasno za celoten bančni sektor. Sanacija bančnega sektorja bizato morala predstavljati tudi prestrukturiranje in lastninsko reformo,česar pa ni dovoljevala zastonjska distribucija vrednostnih papirjev medprebivalstvo.

Postsocialistični reformatorji so pozabili na specifično strukturo socia-lističnih gospodarstev, predvsem na prepletenost in razliko med pravni-mi in ekonomskimi aspekti lastninske pravice, na kar je že v petdesetihletih opozarjal Aleksander Bajt. Medtem ko lastnina v pravnem smislupomeni seštevek pravnih upravičenj (ius utendi et abutendi), je lahko eko-nomska lastnina različna od pravne, če uživa plodove (dobiček) stvarikdo drug kot pravni lastnik. V primeru medpodjetniške zadolženosti obnegativnih obrestnih merah, neizvršljivosti pogodbenih obveznosti indržavnih subvencijah po neekonomskih kriterijih je torej nastala povsemdrugačna »lastninska« struktura, ki je ni mogoče enostavno prevesti vtradicionalne koncepte pravnega instrumentarija devetnajstega stoletja.V primeru javnopravne reguliranosti cen stanovanjskih najemnin uživanajemnik del koristi, ker so najemnine nižje od tržnih najemnin. Kljubtemu, da je pravni lastnik nekdo drug, je najemnik stanovanja ekonom-ski (dejanski) solastnik stanovanja. V primeru, da posojilodajalec posojadenar po negativni obrestni meri – da dobi vrnjeno manj, kot je posodil –uživa ekonomsko korist od takšnega posojila seveda dolžnik. V sociali-stičnih gospodarstvih so bila ekonomska (dejanska) razmerja drugačnaod pravne reguliranosti.344

ČETRTI DEL

342 Časovna stiska pri uvajanju reform je značilna za tranzicijske države. Prvi so joizkusili v državah Latinske Amerike, toda vzhodnoevropski reformatorji se od izku-šenj drugih tranzicijskih držav po svetu niso pripravljeni učiti. Gl. Luiz Carlos Perei-ra, Jose Maria Maravall, Adam Przeworski, ECONOMIC REFORMS IN NEW DEMOCRACIES,Cambridge 1993, zlasti str. 1–76.

343 Primerjalna študija o tem v Roman Frydman, Andrzej Rapazcynski, John S. Searle etal., THE PRIVATIZATION PROCESS IN CENTRAL EUROPE, Central European University1993.

344 O razlikovanju med ekonomsko in pravno lastnino glej Aleksander Bajt, Pravni in

161

Poleg slabega razumevanja ekonomske in lastniške strukture nacional-nih ekonomij so postsocialistični reformatorji precenili t.i. problem »softbudget constraint – SBC«, saj so menili, da ga morajo z radikalno privati-zacijo popolnoma odpraviti, če hočejo vzpostaviti »pravilno« tržno struk-turo svojih ekonomij, kompatibilno z zahodnimi. Gre za pojav, ko lahkopodjetnik posluje kljub danim ex ante omejitvam poslovanja, saj je sposo-ben pridobiti državne subvencije, se izogniti plačilu davkov, doseči višjeadministrativne cene ipd., s čimer socializira izgube, se izogne rizikomter posluje neučinkovtio. SBC kot tak je fenomen socialističnih gospo-darstev in naloga privatizacije je, da ta pojav onemogoči.

Vendar ne obstajajo nobena zagotovila, da bi privatizacija lahko avto-matično rešila SBC. SBC namreč ni samo pojav socialističnih ekonomij,temveč ga poznajo tudi razvite tržne ekonomije. Poznajo ga skozi krediti-ranje poslovnih bank, ki s posojanjem kreira denar, kar lahko pripeljetudi do kreditne inflacije. V ekonomsko težkih časih pa se v finančni sti-ski znajdejo tako »slaba« kot »dobra« podjetja, ki morajo plačati za naba-vo in stroške dela prej, preden lahko prodajo svoje proizvode. Tako pri-haja do finančnih stisk neodvisno od dejanske učinkovitosti podjetij.Monetarna analiza pripelje do spoznanja, da so poslovne banke v resnicidel javne institucionalne ureditve, saj se npr. ameriški stečajni zakon345

(ta je podlaga za večino evropskih stečajnih zakonov, za tranzicijskedržave in preko nemškega stečajnega zakona tudi za slovenskega) nenanaša na banke (banke v ZDA lahko pridejo v stečaj le ob odločitvizveznih monetarnih oblasti – in torej ne avtomatično po tržnih kriteri-jih). SBC poznajo torej tudi razvite tržne ekonomije, kar jim omogočagospodarsko rast ob zmerni inflaciji.346

Restriktivna monetarna politika ne vodi avtomatično do bolj učinkovi-tega poslovanja podjetij, lahko pa hitreje pripelje do dodatnih finančnihtežav pri poslovanju z vsemi ekonomskimi posledicami. Podjetja, ki so vpostopku privatizacije, morajo najemati posojila po visokih obrestnihmerah in s stvarnimi poroštvi, če hočejo nadaljevati s poslovanjem. Kerjim posojil ne uspe vračati, se začnejo vrstiti stečaji kot posledica zgoraj


ekonomski pojem lastnine, PRAVNIK 1958, št. 8, str. 139–158 in isti, OSNOVE EKONOMSKEANALIZE IN POLITIKE, Zagreb 1979, str. 52–55. Idejo je prevzel tudi Branko Horvat, PO-LITIČKA EKONOMIJA SOCIJALIZMA, 1984, str. 199.

345 O sofisticiranosti ameriškega stečajnega prava, kriterijih razlikovanje med poglav-jem 11 in poglavjem 7 ameriškega stečajnega zakona, koordiniranem izvajanju ste-čajev, vplivu stečajev na tržna razmerja, zlasti na obnašanje stečajnjih upnikov v ob-sežni študiji Jagdeep S. Bhandari, Lawrence A. Weiss, CORPORATE BANKRUPTCY, Eco-nomic and Legal Perspective, Cambridge 1996. O problematiki stečajnega prava vSrednji in Vzhodni Evropi v Kalman Mizsei, BANKRUPTCY AND THE POST-COMMUNISTECNOMIES OF EAST-CENTRAL EUROPE, EastWest Studies 1993, 8–11 in 33–41.

346 O značilnostih SBC več v Zhiyuan Cui, Can Privatization Solve the Problems of SoftBudget Constraints? v Vedat Milor (ur.) CHANGING POLITICAL ECONOMIES, PRIVATIZATIONIN POST-COMMUNIST AND REFORMING COMMUNIST STATES, Boulder: Lynne Rienner Pub-lisher, 1993, str. 213–227.

162

omenjenih politik. Zaradi finančne krize pridejo v težave tako »slaba«kot »dobra« podjetja, saj so kriteriji za razmejevanje med obojimi poruše-na. V stečaj pridejo torej tudi »dobra« podjetja, kar ob visoki brezposel-nosti predstavlja dodaten pritisk na državni proračun.347

Preprečevanje SBC je torej eden od glavnih zastavljenih ciljev, ki jih jeradikalna privatizacija zgrešila zaradi zaradi svoje preširoke zastavljeno-sti. Privatizacija ni najboljše sredstvo za preprečevanje SBC, ne zagotav-lja večje učinkovitosti proizvodnje, ustvarja pa množico dodatnih proble-mov za nacionalno gospodarstvo. Zaradi šibke vlade, ki se mora po pri-vatizacijski shemi takoj in brezpogojno umakniti iz gospodarstva, in za-radi odsotnosti finančnih nadzornih mehanizmov kot glavnih značilnostiradikalne privatizacije v obliki razdeljevanja vavčerjev in drugih papirjevv tranzicijskih državah je privatizacija sama postopoma postala eden naj-večjih problemov omenjenih držav. Masovne goljufije, by-pass izigrava-nje pravil, neobstoječ nadzor, beg kapitala ob neuresničenih ciljih soglavne značilnosti radikalne privatizacije. Izhajajo deloma iz nedomišlje-nih reform, deloma iz neobstoječega diskurza o tej temi.

Primerjalne izkušnje in izhod iz privatizacije

Neuspeh radikalne privatizacije postane še toliko večji, če proces privati-zacije primerjamo z ekonomskimi in političnimi reformami uspešnih raz-vijajočih se držav po svetu. Poleg že omenjenih primerov uspešnih eko-nomij Tajvana in Južne Koreje ter posameznih uspešnih regij ZahodneEvrope in ZDA velja omeniti primer Kitajske, kjer je vlada začela uvajatipostopne reforme po letu 1979. Kitajska je v tem obdobju dosegla enonajbolj spektakularnih rasti družbenega produkta v ekonomski zgodovi-ni. Profesor Zhiyuan Cui348 iz MIT meni, da je dinamična podeželskaindustrija, nastala v času zemljiških reform v letih med 1978 in 1990 ( včasu, ko se je nacionalni dohodek na prebivalca realno podvojil), glavnirazlog za izjemno gospodarsko rast. (Samo spomnimo lahko, da gre zaobdobje, v katerem so gospodarstva Vzhodne Evrope in bivše Sovjetskezveze preprosto skrahirala.) Pri industrializaciji podeželja je najboljpomembno ugotoviti, da je večina kolektivnih podjetij v kolektivni lasti,kar pomeni, da gre za podjetja v lasti mest ali vasi – t.i. »township-village

ČETRTI DEL

347 V svojih kasnejših tekstih priznava ta problem tudi Kornai in ga poimenuje kot »fis-cal trap«, ko trdna finančna disciplina s strani države povzroči zmanjšanje obsegaproizvodnje državnih podjetij, kar zmanjšuje davčno osnovo, torej dohodke prora-čuna, in povečuje izdatke proračuna zaradi povečanega števila brezposelnih. Gl. Ja-nos Kornai, HIGHWAY AND BYWAYS, Studies on Reform and Postcommunist Transition,MIT 1995, str. 122–124.

348 Zhiyuan Cui, China’s Rural Industrialization: Flexible Specialization, Moebius-Strip Ow-nership and Proudhonian Socialism (raziskovalna naloga).

163

enterprises«- (TVEs).349 Ker posamezno podjetje ne nudi dovolj velikegarancije posojilodajalcu, daje šele širša mestna organizacija dovolj veli-ko zagotovilo za posojila. V podjetništvo so vključeni tudi lokalni uradni-ki, ki selektivno alocirajo omejene vire in na ta način zagotavljajo lokal-no ekonomsko rast. Čeprav je njihova naloga, da tudi pobirajo davke nasvojem območju, je zanje kot za prave podjetnike značilno, da je porabausmerjena v skupno potrošnjo, kot so investicije v lokalna podjetja,pomoč kmetijstvu in prispevek za delovanje javnih lokalnih služb.

TVE-s omogočajo kooperativno lastništvo, pri katerem se kmetom včasu industrializacije ni potrebno seliti iz vasi, ampak lahko ogromnemnožice kmetov zapustijo zemljo, ne da bi istočasno zapustile tudi svojevasi. Govori se o fleksibilni specializaciji, ko ljudje istočasno nastopajokot kmetje in delavci. Svojevrstna organizacija, podobna kolektivnemulastništvu kot na »Moebiusovem traku«, kombinira interese tako zaposle-nih delavcev kot zunanjih članov iste skupnosti in omogoča diferenciaci-jo na fiksne in izogibljive stroške. To je mogoče samo pod pogojem, daobstojijo tržne spodbude za veliko število majhnih podjetij, katerih števi-lo presega število podjetij, ki jih je potrebno zapreti zaradi prihrankastroškov poslovanja.

Kot dokaz, da so mestna in vaška podjetja na Kitajskem podvrženastrogim proračunskim omejitvam (»soft budget constraint«), navajataekonomista Quian in Xu, da je samo v letu 1989 šlo v stečaj okoli tri mili-jone omenjenih podjetij ali pa so jih prevzela druga omenjena podjetja.Pri tem velja, da je delež nedržavne industrije znašal leta 1991 skoraj po-lovico. Glede na omenjene podatke in na ocene istih ekonomistov, da sebo kitajski državni sektor do leta 2000 skrčil le ne četrtino obstoječegabrez ukrepov masovne privatizacije, vidimo, da je mogoče tržno ekonomijovpeljati tudi na bolj domiselne in učinkovite načine.350 Oziroma kot pou-darja profesor Cui, Kitajska si je podobno kot Japonska izbrala pot, pokateri uspevajo ravno toliko, kolikor so pripravljeni na svoji poti delati»teoretične napake«.

Ko se osvobodimo lažne nujnosti danih oblik institucionalnih rešitev,za katere domnevno velja zaprti seznam možnih izbir, smo pripravljenina bolj kreativen in domišljen pristop k institucionalnim reformam.Eden takšnih poskusov bi bil konvertiranje medpodjetniških dolgov vlastniške deleže, s čimer bi med posameznimi skupinami podjetij, orga-


349 Dejstvo uspeha TVEs priznavajo tudi vodilni ekonomisti Svetovne Banke, čepravpoudarjajo zahtevo po nadaljni privatizaciji teh podjetij v kombiniranem lastništvu:»The movement of low-productivity agricultural labor into the higher productivityTVE activities is the primary cause of Chinese growth.« Hang Zhen Cao, Gang Fanand Wing Thye Woo, Chinese Economic Reforms: Past Successes and Future Challenges vWing Thye Woo, Stephen Parker in Jeffrey Sachs, ECONOMIES IN TRANSITION, MIT1997, str. 29, gl. tudi str. 32–39.

350 Yingyi Quian, Chenggang Xu, The M-form Hierarchy and China’s Economic Reform, EU-ROPEAN ECONOMIC REVIEW, Vol. 37, 1993, 541–548.

164

niziranimi regionalno, vzpostavili sistem križnih lastništev. Na ta načinbi dosegli, da bi se podjetja med seboj nadzorovala in imela interes zavzajemni razvoj. Ustvarili bi torej sistem kooperativne tekmovalnostimajhnih in srednjih podjetij. Dodatno bi morali za ta alternativni načinlastninjenja poleg križnih lastništev v podjetja pripeljati državne banke.Državne banke bi morale v procesu bančne sanacije konvertirati terjatvev lastniške deleže podjetij, s čimer bi imele nadzor nad poslovanjemposameznih podjetij, ne bi pa imele glasovalne pravice oziroma besedepri vsakodnevnih podjetniških odločitvah v posameznih podjetjih.

Konvertiranje terjatev v lastniške deleže s strani bank bi banke motivi-ralo v financiranje proizvodnje ter razvoj podjetij ob hkratnem nadzoruuporabe kreditov pri poslovanju podjetij. Majhna in srednja podjetja bibila organizirana regionalno in najpogosteje po industrijskih panogah alipo vertikalnih povezavah s križnimi lastništvi, pri čemer bi imele držav-ne banke, ravno tako organizirane regionalno in s postavljenimi razvoj-nimi skladi, lastniške deleže v vsakem od tako organiziranih skupin pod-jetij. Posamezne regionalno organizirane razvojne sklade, ki bi jih formi-rale državne banke, bi od zgoraj nadzirala vlada in od spodaj podjetja terprebivalstvo v regiji. Namesto netransparentnega lastninjenja v oblikirazdeljevanja certifikatov bi dobili transparenten sistem lastniških raz-merij kakor tudi bolj trdne vzpodbude s strani civilne družbe po vzposta-vitvi transparentnega sistema javnih financ, sicer ene največjih slabostidržav v tranziciji.351

Sistem medsebojno povezanih majhnih in srednjih podjetij je poznanv centralni severni Italiji (posebej pokrajina Emilia Romagna) ter v japon-skih konglomeratih, imenovanih keiretsu, medtem ko je bankocentričnaekonomija značilna za Nemčijo in Japonsko. Potrpežljive primerjalne štu-dije ter bolj kreativen pristop k izvajanju domačih reform bi torej lahkoomogočili potencialno bolj uspešen ekonomski razvoj pri nas, potem konam bo uspelo iziti iz procesa psevdoprivatizacije kot kvazi-darvinistič-nega boja za dosego absolutne lastninske pravice, ki vodi v nadaljnjipropad nacionalne ekonomije.

ČETRTI DEL

351 Doslej edini poznani resni alternativni predlog radikalni privatizaciji v VzhodniEvropi v Przeworski et al., SUSTAINABLE DEMOCRACY, Cambridge 1995, str. 91–106.

165

OD KONSOLIDIRANE DO DISAGREGIRANE LASTNINSKE PRAVICE

V obdobju, ko vzhodnoevropski reformatorji pristajajo na pravne institu-te devetnajstega stoletja in poskušajo v tem smislu absolutizirati posa-mezne pravice, lahko v posameznih zahodnih državah opazujemo pospe-šeno disagregacijo lastninske pravice. Namesto o enotni, konsolidiranilastninski pravici govorijo zahodni teoretiki vse pogosteje o posameznihlastninskih upravičenjih, o disagregirani lastninski pravici in vse pogo-steje iščejo alternativne lastninske oblike.352

Lochnerjevo obdobje353 je pokazalo, v kakšne širše družbene konfliktelahko pripelje absolutno, neomejeno pojmovanje in vzdrževanje lastnin-ske pravice s strani sodišč. Dodatno je pokazalo, da so tudi sodišča vposameznih omejenih primerih pripravljena popuščati glede absolutne-ga pojmovanja lastninske pravice, da pa so prav sodišča tista, ki s svojimiodločitvami in doktrinami na področju zasebnega prava preprečujejostrukturne spremembe in redefiniranje lastninske pravice s strani zako-nodajalca.

Če sprejmemo, da lastnina v modernih družbah, prepletenih z množi-co javnih in zasebnih interesov, pod vplivom tržne dinamike in državneregulacije ni absolutna, se lahko začnemo podrobneje ukvarjati z razmer-jem med vzdrževanjem tradicionalne lastninske pravice, oblikovane vdevetnajstem stoletju, in potrebo po reguliranju lastninske pravice s stra-ni države, ki predstavlja reguliranje razmerja med posamezniki, skup-nostjo in državo oziroma med javnim in zasebnim interesom. Za ideološ-ko izhodišče razprave lahko vzamemo Durkheimovo stališče, da morajopravni instituti prispevati k uresničevanju skupnih interesov, če hočemoomogočiti delovanje družbe v celoti.354 Predvsem ne smemo pozabiti, daje lastninska pravica konstrukt, ki ga je ustvarila, definirala in ohranjaladržava.

Disagregacijo lastninske pravice je mogoče opazovati na posameznihpodročjih: na področju delovnega prava v razmerju delodajalec – deloje-malec, v stanovanjskem pravu v razmerju najemodajalec – najemnik, vprimeru javnih služnosti in drugih omejitev v javnem interesu, na po-dročju kmetijstva v omejitvah v zvezi z razpolaganjem z zemljišči prvekategorije, na področju prava okolja v vedno novih omejitvah in zah-tevah za varovanje okolja. Pozabiti ne velja niti na davčne predpise, ki


352 Glej na primer: Thomas C. Grey, The Disintegration of Property v J. Roland Pennockin John W. Chapman (ur.), PROPERTY, New York 1980, str. 69–85 in William H. Si-mon, Social-Republican Property, 38 UCLA LAW REVIEW 1335 (1993).

353 Cass R. Sunstein, Lochner’s Legacy, 87 COLUMBIA LAW REVIEW, 873 (1987). 354 Emile Durkheim v poglavju o organski solidarnosti v skupnosti, THE DIVISION OF LA-

BOR, Macmillian 1932, str. 111–132.

166

vplivajo na promet z nepremičninami in širše v zvezi z razpolaganjem znepremičninami.355

V smislu nadaljnjega razvoja lastninske pravice kot ene temeljnih pra-vic modernih liberalnih držav govorijo nemški pravni teoretiki (Wiacker,Westermann) o preobrazbi in razgrajevanju lastninske pravice ter pou-darjajo socialno funkcijo lastninske pravice. Podobno kot o preobrazbilastninske pravice govori nemška teorija, je pojmovanje lastninske pravi-ce doživelo razvoj v smeri večjih omejitev na ravni konkretnih primerov sstrani ameriškega Vrhovnega sodišča. Medtem ko je za kontinentalnipravni sistem značilno, da je pravni razvoj tesno povezan s koherentnimpredstavljanjem novih teoretskih spoznanj v akademskem svetu, ki sepostopoma uvajajo v prakso, je za anglosaksonski svet značilno, da novateoretska spoznanja izhajajo iz analiz konkretnih sodnih odločitev, kiimajo precedenčne učinke in postopoma spreminjajo pravno prakso.

Če je sodišče v Lochnerjevem obdobju dopuščalo posamezne omejitvelastninske pravice in pogodbene svobode s strani države zaradi varovanjazdravja delavcev pri delu (npr. regulacija maksimuma delovnih ur rudar-jev), potem se v primeru Nebbia sredi tridesetih leti, torej v času eko-nomske depresije, postavi na novo stališče. Sodišče namreč začne dopuš-čati posege vlade v ekonomsko sfero tudi tedaj, če želi vlada zasledovatipolitiko družbene blaginje. Ekonomska regulacija s strani vlade – kontro-la cen (na primer cene mleka), regulacija plač (minimalna plača za žen-ske), delovnega časa – postane dopustna in skladna z ustavo, kolikor negre za arbitrarno, diskriminatorno ali očitno nerelevantno regulatornopolitiko, ki jo zasleduje vlada za dosego splošne družbene blaginje.356

Niti lastninska pravica niti pogodbena svoboda nista absolutni, saj vladane more obstati, če lahko državljani uporabljajo svojo lastnino ali izvr-šujejo pogodbeno svobodo na škodo drugih državljanov.357 Stališče odopustnosti ekonomske regulacije s strani vlade je sodišče potrdilo vnaslednjih primerih, najočitneje v primeru Williamson v. Lee Optical ofOklahoma, ko je ugotovilo, da je mimo čas, ko je sodišče razveljavljalo

ČETRTI DEL

355 Slovenska civilistika je napravila velik korak naprej z ugotovitvijo, da ne moremoveč govoriti o enoviti lastninski pravici, ampak lahko govorimo o pluralnosti insoobstojnosti lastninskih oblik, Bogomir Sajovic, Splošno o lastninskih razmerjih, pred-govor k Zakonu o temeljih lastninskopravnih razmerij, ČZ Uradni list RS, Ljubljana1990. Sajovic ob tem ugotavlja, da je zakonska definicija lastninske pravice tavtološ-ka, saj lahko »neomejena« lastninska pravica obstaja le znotraj pravnega reda.Sodišče na ravni konkretnih primerov vedno znova odloči, ali gre za dopustno alinedopustno omejevanje lastninske pravice. Id.

356 »So far as the requirement of due process is concerned, a state is free to adopt wha-tever economic policy may reasonably be deemed to promote public welfare… Pricecontrol, like any other form of regulation, is uncostitutionaln only if arbitrary, discri-minatory, or demonstrably irrelevant to the policy the legislature is free to adopt,and hence an unnecessary and unwarranted interference with individual liberty.«Nebbia v. New York, 291 U.S. 502 (1934).

357 Id.

167

vladne zakone in ekonomske ukrepe zato, ker bi naj bili neskladni zdoločeno šolo (ekonomsko ali sociološko) misli.358 Sodišče torej postopo-ma dopušča vse večje posege države v sfero ekonomskih aktivnosti, karvedno pomeni dodatne omejitve za oba najpomembnejša instituta zaseb-nega prava: za lastninsko pravico in pogodbeno svobodo.

Meja med regulacijsko aktivnostjo vlade in omejtivijo lastninske pravi-ce je nedoločena in lahko prehodna. Doktrina »taking«, ki se ukvarja zdopustnostjo oziroma nedopustnostjo odvzema lastninske pravice podposebnimi pogoji, se ukvarja tudi z vprašanjem, kako razmejiti med obe-ma posegoma, torej med regulacijo premoženja in med efektivnimodvzemom premoženja z morebitno odškodnino.359 Sodišče se vse boljpostavlja na stališče, da »razumno« omejevanje lastnine še ne pomeniodvzema lastnine, četudi takšni posegi zmanjšujejo (tržno) vrednost last-nine. Razumna regulacija s strani države postaja sprejemljiva, če gre zacilje vladne politike: z aktivno vladno politiko uresničiti širšo družbo bla-ginje ter arbitrirati med različnimi ekonomskimi interesi (javnimi inzasebnimi) v dinamičnem ekonomskem razvoju. Ni dvoma, da imajo tak-šni ukrepi kljub kompenzacijam tudi distributivne učinke glede naobstoječe družbeno bogastvo in družbeno neenakost.360

Proces razgrajevanja enovite lastninske pravice se je začel z dinamič-nim ekonomskim razvojem sredi prejšnjega stoletja, ki je porušil dotedaj skrbno in vseobsežno varovanje lastninske pravice. Novi ekonom-ski interesi niso več trpeli (ekonomskega) neizkoriščanja zasebne lastni-ne, ki bi izključeval podjetne in potencialno bolj aktivne bodoče lastnike,kakor tudi ni bilo več mogoče neomejeno varovati lastninske pravicepred javnim interesom, ki je začel pospešeno graditi infrastrukturo,železniške in kasneje cestne povezave. Sodišča so morala v vse pogostej-ših sporih o uporabi ali omejitvah lastnine začeti uporabljati »balancingtest«, kar pomeni, da so morala poleg splošnih pravnih pravil upoštevatitudi ekonomske interese strank v sporu. Vrstili so se prisilni odvzemilastnine zaradi interesov ekonomskega razvoja, ki so izhajali tako izzasebne kot iz javne sfere oziroma iz interesov skupnosti.361 Nefleksibi-


358 »The day is gone when this Court uses the Due Process Clause of the FourteenthAmendment to strike down state laws, regulatory of bussines and industrial condi-tions, because they may be unwise, improvident, or out of harmony with a particu-lar school of thought.« Williamson v. Lee Optical of Oklahoma, 348. U.S. 483 (1955).

359 V primeru Miller v. Schoene, 276 U.S. 272 (1978) je Vrhovno sodišče odločilo, damora toženec posekati veliko število cipres na svojem zemljišču, ker prenašajo bo-lezni, ki bi lahko ogrozile nasade jablan v soseščini. Ker so jabolka eden glavnihkmetijskih pridelkov v Virginiji in ciprese razen okrasne nimajo nobene druge vred-nosti, je sodišče naložilo, da mora toženec ciprese posekati in zato ni priznalo oziro-ma odredilo nobene odškodnine.

360 O distributivnih učinkih v zvezi z doktrino »taking«v Lawrence Tribe, CONSTITUTIO-NAL CHOICES, Harvard 1985, str. 165–187.

361 Transformacijo koncepta lastninske pravice analizira Morton Horwitz v THE TRANS-FORMATION OF AMERICAN LAW 1780–1860, Oxford 1992(prva objava Oxford 1977), str.

168

len pogled na absolutno lastninsko pravico, ki je onemogočal ekonomskirazvoj, je zamenjal bolj fleksibilen pogled, ki je dovoljeval regulacijo last-ninske pravice in omejitve s strani vlade, ko je to narekoval interes skup-nosti ali hitrejšega ekonomskega razvoja. Vzdrževanje lastninske pravicekot monopolne pravice ne pomeni nič drugega kot institucionalno pred-nost pred začetkom naslednjega kroga menjave in transakcij na trgu. Kottaka uživa lastninska pravica vse manj zaščite s strani države in vse večomejitev.362

Pogodbena svoboda predstavlja dinamični del lastninske pravice in jepodobno kot lastninska pravica doživela razvoj od praktično neomejenepogodbene svobode do vse večjega omejevanja pogodbeno (ekonomsko)močnejše stranke, ki bi sicer lahko neovirano in s strani države podprtolahko vsilila drugi stranki vse pogoje in zahteve, ki bi se skladali z nje-nimi interesi. Nevzdržnost takšne situacije je pokazala že razprava odomnevni svobodni volji in enakosti obeh strank v primeru Lochner. Prirazpravi o razvoju pogodbenega prava nas naj vodi spoznanje, da je ne-enakost pogodbenih strank kot taka že rezultat institucionalne ureditve,ki ene stranke priznava kot lastnike in druge kot nelastnike.363

Dinamična tržna dogajanja zaradi spremenjenih interesov posamez-nih strank zahtevajo hitra prilagajanja pogodbenih obveznosti, česar tra-dicionalne pogodbene doktrine, izoblikovane večinoma v devetnajstemstoletju, niso sposobne ponuditi. V nemški civilistiki so tržne spremem-be narekovale beg v generalne klavzule, vključene v par. 138 in par. 823BGB, ki so dovoljevale dovolj odprto interpretacijo pogodbenih obvezno-sti s strani sodišč v primeru sporov.364 V anglosaksonskem svetu se jepraksa sodišč prilagajala novim tržnim zahtevam oziroma trendom invsaj deloma sledila tržni dinamiki. Množica pogodbenih načel in nji-hovih nasprotnih načel (na primer klavzula rebus sic stantibus, kakršnopozna naš ZOR) omogoča na ravni konkretnih primerov, da sodišče rede-finira pogodbena določila na podlagi trenutnih pravnih in ekonomskihpoložajev obeh strank, da torej prilagodi pogodbena določila, postavljenav preteklosti, sedanjemu stanju, če naj spor reši kolikor toliko sprejemlji-vo za obe stranki.

ČETRTI DEL

31–62. Horwitz s tem v zvezi pravi: »The most potent legal weapon used to furtherthis process of redistribution was the power of eminent domain – coerced »taking«of private property, usually for roads, for canals, and somewhat later, for railroads.«Str. 63.

362 Morton Horwitz, THE TRANSFORMATION OF AMERICAN LAW 1870–1960 (vol. 2, Harvard1992), str. 145–167.

363 Razpravo o prisilni institucionalni ureditvi in pogodbeni svobodi gl. v Robert L.Hale, Coercion and Distribution in a Supposedly Non-Coercive State, reprint, ki ga nava-jam iz William H. Fisher, Morton J. Horwitz, Thomas Reed (ur), AMERICAN LEGALREALISM, Oxford 1993, str. 101–108.

364 Justus Wilhelm Hedemann, Die Flucht in die Generalklauseln, Jena 1933.

169

Predvsem v tržnem pravu povzročajo dolgoročne pogodbe z obsežnimnaštevanjem obveznosti strank, ki jih je težko spreminjati, čez čas težaveeni ali drugi stranki. Razlog je seveda v cikličnih dogajanjih na trgu, kikoristijo včasih eni, drugič drugi stranki, medtem ko jim dolgoročne trž-ne obveznosti ne dovoljujejo hitrega prilagajanja. Zlasti v razmerju mednaročnikom in dobavitelji, ki so večinoma v razmerju velikega podjetja inmnožice majhnih podjetij, prihaja zaradi tržne dinamike do nenehnihsprememb glede na obstoječe pogodbene obveznosti. Če tržne spremem-be ali odpovedi naročil zaradi ekskluzivnih pogodb ne dovoljujejo majh-nim podjetjem iskanja naročil za svoje delo pri konkurenčnih velikihpodjetjih (domačih ali tujih), zaidejo v ekonomske težave zaradi pogod-benih togosti ali nefleksibilnih statusnih povezav čeprav bi ta podjetjamorala odlikovati večja fleksibilnost.365

Prav nefleksibilnost pogodbenih določil in množica klavzul, vsebova-nih v pogodbah, ki omogočajo eni strani da vnaprej in časovno neomeje-no izkorišča svoj monopolni ali oligopolni položaj nasproti drugi strani,so glavni razlogi, da je pogodbeno pravo, kot ga pozna razviti Zahodnisvet, tako nemški kot anglo-saksonski, podvržen vse večji kritiki s straniprogresivnih pravnikov in iskanju bolj fleksibilnih pristopov k reševanjuproblemov pogodbenega prava. Povedano drugače, institucionaliziranidružbeni odnosi, v katerih se zrcalijo obstoječi družbeni konflikti, tolikotežje pripeljejo do resničnega soglasja obeh strank, kolikor bolj nefleksi-bilne so pogodbene klavzule, ki so po definiciji postavljene v interesupogodbeno (ekonomsko) močnejše stranke. V takšnih pogodbenih odno-sih se stranke vzajemno ne obravnavajo kot partnerji, ampak kotnasprotniki, torej kot stranke z inherentno konfliktnimi interesi, kjer po-godbena določila nastopajo samo kot provizorij v siceršnjem kvazi-darvi-nističnem spopadu na trgu. Iz omenjenih razlogov se progresivni pravniteoretiki vedno bolj nagibajo k reformi celotne oligopolne korporacijskeureditve, saj menijo, da je pogodba le zunanji izraz takšne ureditve.366

Rigidni, linearni zapisi pogodb na podlagi izključujočih splošnih načelpogodbenega prava ne ustrezajo zahtevam sodobnih kompleksnih odno-sov med posamezniki, skupinami in drugimi pravnimi subjekti zasebne-ga prava.367


365 Kot enega od razlogov za uspeh japonske ekonomije navaja eden največjih pozna-valcev japonske ekonomije in družbe, Ronald Dore, dejstvo, da se v japonski ekono-miji partnerji ne ravnajo samo po zapisanih togih pravilih pogodbenega prava, kakr-šna je Zahod dokončno oblikoval in utrdil v devetnajstem stoletju, ampak v neneh-nem prilagajanju obeh strank, vzajemnem zaupanju in partnerskem odnosu, torejodnosu, ki je nasproten od izkoriščanja močnejšega, navadno oligopolnega položaja.Ronald Dore, FLEXIBLE RIGIDITIES, Stanford 1986, str. 1–11, 63–85. V Durkheimovemsmislu bi rekli, da gre za nepogodbene elemente, ki jih vsebuje pogodba.

366 Morton Horwitz, vir. internet. 367 Grant Gilmore, THE DEATH OF A CONTRACT, Ohio 1974. Gilmore skuša dokazati, da je

mogoče sodobno pogodbeno pravo praktično v celoti reducirati na odškodninsko

170

Oligopolna korporacijska struktura in fleksibilna proizvodnja

Korporacijska struktura ameriške ekonomije se je v največjem delu obli-kovala do leta 1890 in se do leta 1920 razvila v hierarhično strukturo veli-kih korporacij, kar je ostala do danes. Alfred Chandler opisuje v svojiznameniti zgodovini ameriškega prava razvoj korporacij od njihoveganastanka do oligopolne strukture ameriške ekonomije, ki je zaradi rigid-ne institucionalne strukture vzdržala do danes, njene glavne značilnostipa so masovna fordistična proizvodnja, masovna distribucija, velik pre-pad med podjetniškim vrhom, ki od zgoraj upravlja s korporacijo, inostalimi, ki samo izvršujejo naloge, določene s strani vodilne strukture vkorporaciji.368

Razlogi za nastalo oligopolno strukturo ameriških korporacij so v na-stanku transportnih povezav po kontinentu, v začetku predvsem v grad-nji železnic, ki je že kot sam projekt zahtevala bistveno boljšo organizaci-jo in koordiniranost posameznih skupin zainteresiranih podjetij, zaseb-nega kapitala, usposobljen in šolan management, inovacije na področjufinanciranja, računovodstva, kasneje tudi organizacije kapitalskegatrga.369 Dodatni razlog za oligopolno strukturo z zgoraj navedenimi zna-čilnostmi so vertikalne integracije, v katere je posamezna podjetja sililaprotitrustovska zakonodaja, skupaj s sodno interpretacijo te zakonodaje(sodišča so tradicionalno zatirala monopole, ne pa tudi oligopolov) terpadcem cen, ki je povzročil strukturno krizo ameriške ekonomije po letu1890. Ker se proti ekonomski krizi ni bilo več mogoče boriti z običajnimitržnimi ukrepi, kot je znižanje stroškov in cen ali povečanje produktivno-sti, in ker se podjetja niso smela zaradi protitrustovske zakonodaje zdru-ževati v kartele, so se združila v novo korporacijo kot samostojno pravnoentiteto. Nastale korporacije so ustvarile oligopolno strukturo in so nadogajanja na trgu odgovarjala z delitvijo trgov, z zniževanjem količineproizvodov ipd. Mesto »nevidne roke« v ameriški ekonomiji je zasedlastruktura visoko izobraženih managerjev, ki so z administrativnimupravljanjem, načrtovanjem od zgoraj in v povezavi s kapitalskim trgomustvarili »vidno roko« ameriške ekonomije.370

Kako ranljiva je oligopolna struktura ameriških korporacij, sta polegekonomske depresije v tridesetih letih, ki je zahtevala povečano vladnointervencijo, pokazala zlasti oba naftna šoka v sedemdesetih letih, ki sta

ČETRTI DEL

pravo. O novejših pogledih na možnost preoblikovanja pogodbenega prava in insti-tucionalne ureditve v fleksibilno organizirani proizvodnji majhnih in srednjih podje-tij v John P. Esser, Institutionalizing Industry: The Changing Forms of Contract, LAW ANDSOCIAL INQUIRY, (1996) vol. 21, št. 3, str. 593–621.

368 Alfred D. Chandler, Jr, THE VISIBLE HAND, The Managerial Revolution in American Busi-ness, Harvard 1977.

369 Id, str. 145–168. 370 Id, str. 377–500.

171

povzročila novo ekonomsko krizo, samo delno cikličnega karakterja.Možnih intepretacij je več, od tistih, ki govorijo o splošni energetski krizi,do tistih, ki govorijo o prevelikih socialnih bremenih in o zasičenostitrgov. Toda nas zanima predvsem tista, ki govori o nefleksibilni institu-cionalni ureditvi tako javnega kot zasebnega sektorja, ki ne dopušča hi-trih prilagajanj tržni dinamiki, niti ne dopušča bolj kreativnega in domiš-ljenega pristopa k institucionalnim reformam. Po tej intepretaciji so kon-solidirana lastninska pravica, prepad med tistimi, ki v korporacijahpostavljajo plane, in tistimi, ki jih izvršujejo brez možnosti dajanjapovratnih informacij, tog sistem pogodbenega prava, ki daje ekonomskomočnejši stranki monopolni položaj in ne upošteva ekonomskih intere-sov druge stranke, ampak jo stalno sili v podrejeni položaj, predvsem parigidna masovna fordistična proizvodnja kot odraz takšne institucional-ne ureditve, glavni razlogi za ranljivost hierarhično organizirane korpora-cijske strukture.371

Rešitev iz togega institucionalnega okvirja in masovne fordističneproizvodnje je tako teoretična kot praktična, v celoti izvedljiva pa šele, kose osvobodimo prepričanja, da je obstoječa institucionalna ureditev naj-boljša in takorekoč edina možna. Po eni strani obstajajo torej praktičneizkušnje posameznih najbolj razvitih regij, ki so se osvobodile masovnefordistične proizvodnje, po drugi strani pa obstajajo številne teoretičnezamisli, kako redefinirati obstoječo institucionalno strukturo in jo napra-viti bolj fleksibilno. Alternativnim pluralizmom stoji nasproti omejenidemokratični diskurz, kakor tudi iskanje opore v institucionalni struktu-ri devetnajstega stoletja z retroaktivnimi, toda napol izpeljanimi socialni-mi transferji kot glavno institucionalno inovacijo dvajsetega stoletja.

Empirične študije kažejo, da so prišli najlbižje ideji fleksibilne specia-lizacije predvsem v regiji centralne severne Italije, posameznih industrij-skih panogah v Nemčiji, na ameriškem srednjem zahodu, na Japonskem,Južni Koreji, Tajvanu, Singapurju s pomočjo majhnih globalnih podjetij(kaisha), ki jih koordinira centralna vlada, in na Kitajskem s pomočjoTVE’s, ki imajo še to prednost, da imajo bistveno bolj prilagodljivo last-ninsko strukturo, kar omogoča lažje financiranje in koordiniranje intere-sov med notranjimi lastniki, delavci, zunanjimi lastniki ter lokalno skup-nostjo.

Zgodba o Emilii Romagni je v glavnem poznana:372 pokrajina s središ-čem v Modeni in približno štirimi milijoni prebivalcev dosega najvišji


371 Na togost institucionalne ureditve in masovne fordistične proizvodnje kot razlogekonomske krize s strukturnimi problemi sta prva opozorila profesorja Piore in Sa-bel z MIT v THE SECOND INDUSTRIAL DIVIDE, Possibilities for Prosperity, Basic Books1984, str. 165–193.

372 Empirična študija v Michael Best, THE NEW COMPETITION, Institutions of Industrial Re-structuring, Harvard 1990, 203–226. O pomembni vlogi sindikatov pri oblikovanju in-dustrijske politike in reorganizaciji proizvodnje na temelju majhnih in srednjih pod-jetij z oblikovanimi fleksibilnimi in inovativnimi pristopi študija Ida Regalia, Mario

172

družbeni produkt po glavi prebivalca pokrajine, dosega najvišji izvozmed vsemi italijanskimi pokrajinami s trgovinskim presežkom leta 1983preko pet milijard dolarjev, pri tem pa gre za strukturo majhnih podjetij,saj devetdeset odstotkov vseh podjetij v pokrajini ne presega sto zaposle-nih. Povprečno število vseh zaposlenih je pet zaposlenih na podjetje, pre-ko tretjina vseh delavcev je samozaposlenih. Nezaposlenost v pokrajinije 5,5 %, medtem ko je v Italiji nezaposlenost 12,5 %. Pokrajina s svojostrukturo dokazuje, da je mogoče doseči uspešno gospodarsko strukturoz majhnimi podjetji, ki so se sposobna restrukturirati neodvisno od hie-rarhičnega vodenja podjetij. V čem se torej skriva uspeh te italijanske po-krajine? Odgovor je v kolektivnem sodelovanju na temelju kooperativnetekmovalnosti, ki se razlikuje od klasičnega (in hierarhično organizirane-ga) Schumpetrovega podjetništva, kjer podjetnik domnevno maksimiradobiček, ker je to v njegovem interesu. V sodobni ekonomiji so tveganjaprevelika, da bi jih lahko nosili posamezni podjetniki. Tveganja za pod-jetništvo si mora razdeliti celotna skupnost, ki ima zastavek v razvojusvoje ekonomije. Takšna struktura ekonomije seveda ne bi mogla uspe-šno delovati, če ne bi imela aktivne vloge regionalna vlada. Vlada, katerecilj je ustvarjati širok demokratični konsenz za izvajanje regionalne poli-tike, zagotavlja za podjetja različne storitve, skupni dostop do novihznanj in tehnologij, koordinira skupen nastop skupin podjetij na tujihtrgih, zagotavlja podjetjem dostop do kapitala, subvencionira majhnimpodjetjem del obresti na sposojen kapital, predvsem pa koordinira inarbitrira v stalnih pogajanjih med podjetniškimi združenji, konfederaci-jami visoko usposobljenih obrtnikov, sindikati delavcev ter raznimifinančnimi konzorciji. Področje Emilie Romagne slovi po pohištveni, tek-stilni, deloma avtomobilski instudstriji in po obrtnih izdelkih, s katerimise drugje v svetu težko merijo.

Preko decentralizirane ekonomije, koordinirane s strani regionalnevlade, ki skrbi za dostop do novih tehnologij, kapitala itd., so v pokrajiniorganizirali fleksibilno proizvodnjo majhnih in srednjih podjetij, ki teme-lji na kooperativni tekmovalnosti in stalnih inovacijah. Inovacije nastaja-jo v majhnih podjetjih po zaslugi skupin inženirjev, visoko usposobljenihobrtnikov (šolanje zagotavlja regionalna vlada), in kreativnega dela, ki gafleksibilna proizvodnja omogoča.373

Poleg empiričnih študij posameznih regij obstaja vse več teoretičneliterature, ki se ukvarja z možnih izhodom iz masovne fordistične pro-izvodnje v decentralizirani proces fleksibilne proizvodnje. Izhod izmasovne fordistične proizvodnje pomeni obenem tudi izhod iz hierarhič-no organiziranih togih korporacij v sistem konglomeratov majhnih in

ČETRTI DEL

Regini, Industrial Relations and Human Resources Practices in Italy, zbornik EMPLOYMENTRELATIONS IN A CHANGING WORLD ECONOMY, MIT 1995 (ur. Richard Locke, ThomasKochan and Michael Piore), str. 141–147.

373 Id.

173

srednjih podjetij, katerih delo koordinira množica posredniških institu-cij, tako javnih kot zasebnih. Izhodišče za razmišljanje o organizacijifleksibilne proizvodnje leži v spoznanju, da obstoječa oligopolna hierar-hična struktura ni rezultat logičnega in nujnega zgodovinskega razloga,ampak je rezultat preteklih političnih odločitev, ki so pripeljale do dolo-čenega tipa korporacijske organizacije kot odgovora na določeno institu-cionalno ureditev.374

Cilj fleksibilno organizirane proizvodnje375 je doseči sistem koopera-tivne tekmovalnosti na temelju stalnih inovacij v decentralizirani pro-izvodnji majhnih in srednjih podjetij. Za takšno organizacijo proizvodnjeso značilne relativno kratkoročne pogodbene povezave, ki jih je v odvi-snosti od tržnih dogajanj mogoče hitro spreminjati. Znotraj konglomera-tov posameznih podjetij je mogoče hitro spreminjati vloge: enkrat nasto-pa eno od podjetij kot naročnik za druga podjetja, v primeru spremembna trgu in krize v podjetju postane naročnik za kak drug izdelek drugopodjetje iz konglomerata. Pri tem je pomembno razumeti, da so po zami-sli fleksibilne proizvodnje nasprotje visoko specializiranim Zato sonamesto rigidne masovne fordistične proizvodnje vsa podjetja načelomasposobna obdelovati materiale za splošne namene in jih je mogoče eno-stavno prilagajati novim potrebam. Ni odveč ponoviti, da potrebujemo zaorganizacijo fleksibilne proizvodnje aktivno vlado, ki koordinira medrazličnimi zbornicami, konfederacijami trgovcev in delavcev, ter stalnomobilizacijo celotne skupnosti, ki ima svoje zastavek v razvoju celotneregije in posameznih konglomeratov majhnih in srednjih podjetij.


374 Študija o razlogih za določen tip korporacij in načina proizvodnje, odnosa med ma-nagerji in zunanjimi lastniki ter razmerja do kapitalskega trga, izoblikovanega iz po-dobnih razlogov v Mark J. Roe, STRONG MANAGERS, WEAK OWNERS, The Political Rootsof American Corporate Finance, Princeton 1994, zlasti str. 26–49.

375 Teoretični model fleksibilne proizvodnje kot ekskurz v bolj domišljeno in kreativnoorganizacijo proizvodnje sta izdelala Piore in Sabel, supra op. 371, str. 251–280.

175

PE T I D E L

UPRAVNO PRAVO IN POSREDNIŠKE INSTITUCIJE

176

INSTITUCIONALNA TRANSFORMACIJA

Kakršnihkoli resnih institucionalnih reform si ni mogoče predstavljatibrez kreativne in inovativne državne uprave. Vsakodnevno delo državneuprave v modernih družbah ne pomeni več rutinskega in rutiniziranegaizvrševanja nalog, ampak sposobnost kreativnega reševanja vsakodnev-nih problemov. Naloge, ki stojijo pred moderno centralno vlado in regio-nalnimi vladami, so preveč kompleksne, da bi jih bilo mogoče reševati popreprostih splošnih pravilih in utečenih vzorcih.

Eden prvih, ki je opazil strukturne spremembe pri delovanju državneuprave, je bil Neumann.376 Zaradi povečanega števila nalog in spreme-njene vloge vlade pri zagotavljanju družbe blagostanja državna upravane more več funkcionirati skladno z Webrovimi splošnimi načeli delova-nja državne uprave. Kejnezijanska ekonomska ideologija, ki zahtevaposege vlade v tržna dogajanja, zahteva povsem drugačno strukturo inizobrazbo državne uprave. Poznavanje sodobnih tržnih zakonitosti, kon-kurenčnega prava, regulacije posegov v prostor ter v novejšem obdobjuseveda regulacija varstva okolja zahtevajo bistveno bolj usposobljeno inkreativno državno upravo za uspešno izvajanje omenjenih nalog. Rutini-zirano birokratsko delovanje predstavlja v sodobnih državah samo manj-ši del nalog, ki jih izvaja državna uprava.

Temeljni problem, na katerega želim opozoriti v razdelku o modernidržavni upravi, je odnos neoliberalnega projekta do državnih institucij.Ena od zahtev neoliberalnega projekta v procesu izvajanja reform v Sred-nji in Vzhodni Evropi je razgradnja državnega aparata, postavljena pred-vsem z namenom, da bi ustvarili svobodni trg, na katerega vlade tranzi-cijskih držav ne bi posegale. Kot stranski učinek projekta razgradnjedržavnega aparata omenjenih držav smo dobili nereguliran trg, netrans-parentne javne finance, povečano nezaupanje državljanov v državneinstitucije, predvsem pa disorganizirano in neučinkovito vlado. Ta nisposobna procesov, ki jih je sama sprožila, niti kontrolirati niti usmerjati.

376 Franz Neumann, esej Promjena funkcije zakona u građanskom društvu v DEMOKRATSKAIN AUTORITARNA DRŽAVA, Zagreb 1992, str. 25–68. Neumannov argument je, da pove-čana formalizacija ne omogoča partikularnega reševanja problemov. Dilema je torejnaslednja: ali prepustiti državni upravi večjo diskrecijo za reševanje partikularnihproblemov ali z zahtevo po večji formalizaciji omejiti diskrecijo državne uprave inonemogočiti reševanje problemov od primera do primera. Gre za problem, s katerimse sodobna evropska jurisprudenca poglobljeno ukvarja. Gl. zbornik DILEMMAS OFLAW IN THE WELFARE STATE, supra,op. 121.

177

Težko si je zamisliti reformsko uspešno državo, ki jo vodi disorganiziranavlada brez sposobnosti, da bi izpeljala politiko, ki si jo je postavila za cilj.Merilo učinkovitosti državne uprave pa je prav njena sposobnost izpeljatinaloge, ki si jih je vlada v svojih reformskih prizadevanjih zastavila. Zatobi bilo morda za začetek oblikovanja odgovorne in državne uprave v tran-zicijskih državah v resnici smotrno razmišljati o državni upravi, ki bidosegla vsaj Webrova pričakovanja racionalizirane in rutinizirane držav-ne uprave, vendar z zavestjo, da je to samo prvi korak pri postavljanjubolj kreativnega in reformsko bolj ambicioznega državnega aparata.

Preden nadaljujem, naj torej ponovim, da si ni mogoče predstavljatiuspešne transformacijske države brez profesionalne državne uprave.Vendar bi želel tudi poudariti, da je govora o državni upravi, ki deluje vpogojih okrepljene demokracije in nadzora od spodaj s strani civilnedružbe, in ne o državni upravi, ki vzdržuje v družbi status quo situacijo,pri čemer uživa podporo in tudi sama podpira stare in nove politične eli-te. Naloga državne uprave v okoliščinah okrepljenega demokratičnegadiskurza bi tako morala biti dvojna: prvič, biti bi morala sposobna izpelja-ti naloge, ki si jih zastavita vlada in parlament (tehnokratska mentaliteta,po kateri bi vladni tehnokrati zapolnili »privatizacijsko luknjo« s tiska-njem novih certifikatov in torej nadaljevali s procesom psevdoprivatiza-cije, pri profesionalni državni upravi seveda ne pride v poštev); drugič,sposobna bi morala biti prevajati iniciativo civilne družbe v vsakodnevnovladno politiko. Dokler bo glas civilne družbe utišan s strani vladnihinstitucij, tudi ne bo možnosti za proizvajanje bolj kreativnih idej od spo-daj. V primeru reorganizirane državne uprave pa bi prav državna upravalahko nastopala kot eden glavnih partnerjev civilne družbe pri ustvarja-nju in realizaciji razvojnih projektov.

V tranzicijskih državah se pod vplivom neoliberalne ideologije gledana državno upravo kot na dodatno breme, kot na nekaj, za kar bi bilonajbolje, če sploh ne bi obstajalo, saj v vsakem primeru predstavlja doda-ten strošek za državni proračun, hkrati pa malo prispeva k resničnemurazvoju države. Zaradi togosti in slabe usposobljenosti državne upravenihče ne računa z državo pri izvajanju reform. Vse reforme so napravlje-ne tako, da državni upravi ne podeljujejo nobene dodatne vloge in se jiposkušajo izogniti. Gre za množico t.i. drugih najboljših rešitev, ki izha-jajo iz prepričanja, da državna uprava v nobenem primeru ne bo moglaizpeljati transformacijskih nalog. Posledično postaja državna uprava ne-kaj, o čemer ne velja pretirano izgubljati besed, ali nekaj, na kar ne greračunati, saj državno upravo odlikujejo avstroogrska birokratiziranost,nekreativnost, nesposobnost za praktično reševanje problemov, pomanj-kanje legitimnosti, relativna neusposobljenost za izvajanje kompleksnihnalog, nepripravljenost na kolektivni proces učenja, predvsem pa prego-vorna nemotiviranost. Ne gre pozabiti, da je omenjena nemotiviranoststrukturno pogojena, saj delo v državni upravi zaradi prej omenjenega nepredstavlja izziva, je v največji meri dolgočasno in zreducirano na izvaja-


178

nje nabolj enostavnih rutinskih nalog. Takšna državna uprava raje kot nastrani reševanja problemov redno sodeluje na strani (dodatnega) ustvar-janja problemov.

Zgoraj opisana državna uprava seveda ni državna uprava modernihrazvitih držav, zlasti pa ni državna uprava, kakršno bi potrebovali, če bise hoteli v državah Srednje in Vzhodne Evrope razvijati hitreje, tako vekonomskem smislu kot v smislu okrepljene demokracije. Naloge držav-ne uprave kot so pobiranje davkov, kontrola javnih financ, kontrola zako-nitosti in smotrnosti porabe proračunskih sredstev, vzdrževanje konku-renčnega prava kot kooperativne tekmovalnosti, aktivno partnerstvo priprestrukturiranju nacionalnega gospodarstva ter postopna izdelava inuresničevanje industrijske politike so naloge, ki zahtevajo zelo usposob-ljeno in profesionalizirano državno upravo, četudi nanjo še naprej gleda-mo z vsemi pomisleki.

Odsotnost takšne državne uprave pomeni ustvarjanje situacije, ki jolahko še najbolje opišemo kot tragedijo skupnosti. Gre za situacijo, v ka-teri posameznik ravna racionalno tako, da spodkopava interese skupno-sti. V okoliščinah šibke vlade in disorganizirane državne uprave posa-mezniki pristajajo na igro davčne evazije. Če tega ne bi počeli sami, binamreč plačevali davke še za tiste, ki so ubežali plačevanju davkov. Pre-prečevanje tovrstnih špekulacij bi moralo postati ena prvih nalog držav-ne uprave držav v tranziciji.

Neoklasični ekonomisti so prepričani, da za uspešne reforme ne potre-bujemo usposobljene državne uprave in da se z usposabljanjem državneuprave ni potrebno posebej ukvarjati. Gre za predsodek do državneuprave, ki najde svojo oporo v tradicionalni organiziranosti državneuprave devetnajstega stoletja in nima posebne povezave z modernodržavno upravo. Predvsem pa pozablja na Gerschenkronovo ugotovitev,da se lahko relativno zaostale države hitreje razvijajo, če je mogoče vdržavi vzpostaviti razmerje aktivnega partnerstva med vlado in ekonomi-jo.377 Brez usklajenega kolektivnega napora ni mogoče upati na kolektiv-ni uspeh nacionalne ekonomije držav v razvoju. Prav to bi morala bitinaloga moderne državne uprave, katere glavne odlike bi morale biti krea-tivnost, učljivost, odprtost za širši demokratični diskurz in sposobnostdoločati prioritete pri zasledovanju nacionalnih ciljev. Spontan razvojnacionalnih ekonomij na podlagi samostojnih odločitev posameznihpodjetnikov, ki razpolagajo z dovolj veliko kapitala, spada v obdobje na-stanka prvih industrializiranih držav v prejšnjem stoletju in ne more biti

PETI DEL

377 Kot lep primer aktivne vloge vlade in državne uprave pri reformiranju ekonomije indržave je mogoče navesti Tajvan. Sloj ekonomske birokracije, ki se je izoblikovalpretežno iz skupin inženirjev (Tajvan na začetku visokoenergetskega razvojnegaprograma ni premogel šolane birokracije), se je izgrajeval vzporedno z razvojemekonomije, pri čemer so posamezna ministrstva, povezana z razvojem ekonomije indobro znanimi »administrative guidance«, tesno sodelovala pri industrijskem razvo-ju Tajvana. Robert Wade, GOVERNING THE MARKET, supra op. 24, str. 195–227.

179

vzorec za visokoenergetski reformski pristop tranzicijskih držav Srednjein Vzhodne Evrope. Neoklasični ekonomisti si pri onemogočanju razvoj-nih ambicij in omejevanju produktivnih potencialov tranzicijskih državpodajajo roko z dominantno šolo pravnega racionaliziranja. Oboji vidijomodele devetnajstega stoletja kot temelj za ekonomski in demokratičnirazvoj tranzicijskih držav konec dvajsetega stoletja.

Korak naprej od siceršnjih zahtev po povečani vlogi državne upraverazvitih in bogatih držav je napravila japonska birokracija. Po restavracijiMeiji leta 1868 so japonske vlade gojile konsistentno razvojno politiko,kjer sta bili ves čas v ospredju industrializacija in ekonomski razvoj drža-ve kot ključni nalogi državne birokracije. Že zgodaj je prevladalo spozna-nje, da je vlada odgovorna za razvoj nacionalne ekonomije.378 Za resnič-no transformacijo družbe ne zadošča ustvarjanje domnevno nevtralnihin objektivnih institucionalnih okvirov, ampak je potrebno aktivno part-nerstvo z ekonomijo. To se lahko razteza od vodenja tržne dinamike dosledenja tržnim doganjem in podpore strateškim panogam. Ekonomskabirokracija lahko včasih načrtno ustvari »napačne« tržne cene, zato dapošilja signale zasebnim akterjem na decentraliziranem trgu.379 Posebnasposobnost ekonomske birokracije bi lahko bila tudi odbiranje bodočihzmagovalcev na trgu (»picking up the winners«), pri čemer lahko državaoziroma državne banke prenašajo kratkoročne izgube, zato da bi doseglidolgoročne dobičke v posameznih industrijskih sektorjih. Značilnost od-biranja bodočih zmagovalcev na trgu je, da ne gre toliko za anticipiranjebodočih dogajanj kot za ustvarjanje bodočih zmagovalcev na trgu. Gre zapodročje, na katerem so se izkazali v posameznih hitro razvijajočih sedržavah (Japonska, Tajvan), ki pa se zaradi podcenjenosti vloge državneuprave v tranzicijskih državah Srednje in Vzhodne Evrope v tem trenut-ku zdi le kot fikcija.

Primerjalne študije pokažejo, da nekdaj jasna meja med javnim inzasebnim pravom pod vplivom množice institucionalnih inovacij postajavse bolj prepletena. Tovrstne študije kažejo tudi, da se velja čimprej zne-biti predsodka, po katerem je zasebno nujno bolj učinkovito od javnega,zato je potrebno vse čimprej sprivatizirati.380

Ker je neoklasični model zamišljen za popolni trg in je neoliberalniprojekt del te ideologije, velja spomniti, da je model postavljen v okoljepopolnega trga, ki v praksi ni bil nikoli uresničen. Ekonomski realizemtorej pripelje do spoznanja, da je vloga vlade v praksi v resnici veliko več-ja, kot bi nas radi prepričali neoklasični teoretiki. Ekonomski riziki, ki


378 Chalmers Johnson, MITI AND THE JAPANESE MIRACLE, The Growth of Industrial Policy,1925–1975, Stanford 1982, str. 1–34.

379 Robert Wade, supra, op. 24 str. 28–29. 380 Robert Wade ugotavlja, da so glavno vlogo v ekonomskem razvoju imela javna pod-

jetja ter bančni sektor, katerega lastnik je bila v celoti vlada. Podobno prepletenostin zabrisanost mej med javnim in zasebnim sektorjem Wade navaja v primeru Ja-ponske in Južne Koreje. Id, str. 175–182.

180

odvračajo zasebne podjetnike od investicij, paradoks dividend, ki jihzahtevajo delničarji, zasledujoč kratkoročne profite neodvisno od dolgo-ročnih investicij posamezne korporacije, praktični problemi na relacijiagent – principal, nepopolnost in asimetričnost informacij, ki prihajajo strga ter možna eksternalizacija internih stroškov v zvezi z varovanjem /uničevanjem okolja so razlogi, ki narekujejo bistveno večjo vlogo vlade,kot so to pojasnjevali v okviru standardne neoklasične šole.381 K temu jemogoče dodati še varstvo okolja, ki je skupno dobro, ter regulacijo kon-kurenčnosti, ki vedno grozi, da bomo na trgu izgubljali tudi »dobra« pod-jetja, saj nepopolni trg v praksi ne more biti nevtralen in izključni kriterijza to, katera podjetja naj gredo v stečaj.

Maksima za tranzicijske države po vsem tem postane bolj preprosta.Koordiniranost reform od zgoraj in nadzor nad izvajanjem reform odspodaj sta glavni maksimi za visokoenergetski pristop k izvajanju re-form. Mobilizacija prihrankov in njihova kanalizacija v produktivne inve-sticije sta glavni nalogi posredniških finančnih institucij, organiziranihregionalno, s čimer se pridobiva na kvaliteti informacij, ki prihajajo izokolja. Vlada pri tem postane odgovorna za uspeh celotnega gospodars-tva, medtem ko se riziko za investicije razporedi med več akterjev, kiimajo vsi zastavke v celotni nacionalni ekonomiji. Izhod iz masovne for-distične proizvodnje v drobno fleksibilno proizvodnjo na temelju koope-rativne tekmovalnosti in stalne inovativnosti je cilj, ki si ga zastavi vlada,medtem ko se zasebni sektor prilagodi novonastalim razmeram z novimiproduktivnimi investicijami.

Diskrecija in teorija delegacije

Spremenjena vloga državne uprave v modernih državah zahteva drugač-no doktrino od teorije delegacije, ki jo ponuja klasična pravna misel spovsem razumljivim namenom, da bi preprečila arbitrarno delovanjedržavne uprave. Zadržan odnos pravnih teoretikov do diskrecijskegadelovanja državne uprave je namreč značilen tako za evropsko kot zaanglosaško jurisprudenco.

»The Rule of Law« je tesno zvezan z omejevanjem diskrecijskega odlo-čanja izvršilne veje oblasti. Dicey, eden glavnih teoretikov angleškegaustavnega prava s konca prejšnjega in začetka tega stoletja je v prevelikihpooblastilih državni upravi videl veliko nevarnost za obstoj ideala vlada-vine prava – The Rule of Law – koncepta, ki ga je skoval sam. Državnauprava lahko deluje samo v okviru zakonodajalčevih nalog, pri čemer je

PETI DEL

381 O povečani vlogi vlade na nepopolnih trgih, ki se ne odvijajo po standardnih neokla-sičnih modelih in s tem v zvezi kritika Hayekove lassez-faire ideologije v Joseph E.Stiglitz, WITHER SOCIALISM?, supra, vir. internet.

181

v zakonodajalčevi izključni pristojnosti, da reši vprašanja izvajanja dolo-čene politike in za to vnaprej postavi standarde in cilje. Vloga tradicio-nalne državne uprave je torej transmisijska, nanjo se gleda kot na politič-no nevtralen rutiniziran aparat, ki nima svojih preferenc (političnih indrugih). Dicey zato kritično gleda na francosko šolo upravnega prava,ker deluje na podlagi mnoštva posebnih pravil, ki se oddaljujejo odprvotnega ideala vladavine prava.382

Omejeno delovanje državne uprave je povezano z ideologijo liberalnelaissez-faire ekonomije, po kateri vlada ne sme posegati v tržna dogajanja.Vsak tak poseg bi pomenil nevarnost za ravnotežje sil, ki delujejo natrgu. Zato pomeni poslovitev od ideje nereguliranega trga tudi poslovitevod državne uprave kot nevtralnega, rutiniziranega aparata, ki samo izpol-njuje zakonodajalčeve zapovedi. Pretok informacij in procesov odločanjapostane dvosmeren, ni ga več mogoče nadzirati in določati od zgoraj.Moderna država blaginje zahteva za dosego redistributivnih učinkovmnožico dodatnih mehanizmov in institutov, ki jih zakonodajalec s svoji-mi smernicami ne more več preprosto obvladovati. Množica vsakodnev-nih odločitev v zvezi z varovanjem konkurenčnega prava, zaščito potro-šnikov, varovanjem okolja in redistribucijo družbenega bogastva prekomehanizmov javnih financ, so pomembno spremenile podobo državneuprave kot nevtralne kategorije, ki ne zasleduje drugega kot standarde incilje, določene s strani zakonodajalca. Omejevanje diskrecijske pravicepri vsakodnevnem odločanju državne uprave, nadzor s strani zakonoda-jalca in preprečevanje arbitrarnosti se zdijo bolj oddaljeni, toda za nadzordelovanja državne uprave obstajajo drugi mehanizmi, skladni z idejookrepljene demokracije. Te mehanizme želim predstaviti v nadaljevanju.

Problem vzpostavitve legitimnosti delovanja državne uprave ob pove-čanem diskrecijskem odločanju je problem, s katerim se večinomaukvarjajo teoretiki moderne državne uprave. Kljub temu, da ponujajorazlične odgovore, jim je skupno spoznanje, da je močno povečana vlogadržavne uprave posledica zasledovanja družbe blaginje in politike redi-stribucije družbenega bogastva. Prav tako obstaja soglasje, da mora bitiob povečani diskreciji pri odločanju, ki se nanaša na substancialna vpra-šanja, toliko bolj natančno izpeljan upravni postopek. Rekli bi lahko, dadržavna uprava črpa legitimnost za svoje odločanje iz procesnih pra-vil.383 Sodna kontrola nad upravnim delovanjem je zato v praksi večino-ma reducirana na kontrolo izvedbe postopka, veliko redkeje pa na vse-binsko presojo pravilnosti oziroma sprejemljivosti odločitve državneuprave. Določanje standardov, njihovo izvrševanje na ravni konkretnihpostopkov, izrekanje upravnih odločb in začasnih odredb ostaja skorajizključno v pristojnosti državne uprave.


382 A. V. Dicey, INTRODUCTORY LECTURES TO THE LAW OF CONSTITUTION, London 1927. 383 Idejo o črpanju legitimnosti odločitev na podlagi korektno izpeljanega postopka za-

stopa zlasti nemška šola sociologije prava. Gl. Niklas Luhmann, LEGITIMACIJA KROZPROCEDURU, Zagreb 1992, str. 43–50 in 175–185.

182

Obdobje New Deal je dokončno pripeljalo do konca teorijo o delegacijipristojnosti, s katero je še tako močno vztrajal Dicey. Ameriško Vrhovnosodišče je pod vplivom pravnega realizma v primeru Schecther Poultryleta 1935 dokončno odpravilo razmejitev med teorijo delegacije in ab-straktnim jezikom zakonodajalčevih norm. Zakonodajalčeva navodiladržavni upravi so postala preveč abstraktna, da bi jih bilo mogoče nepo-sredno uporabljati v konkretnih zapletenih primerih, s katerimi se jedržavna uprava soočala vsakodnevno. Z odpravo teorije delegacije kotfiktivne omejitve diskrecijskega delovanja državne uprave pridobi držav-na uprava v očeh sodne veje oblasti večja pooblastila za meritornoodločanje v konkretnih zadevah, za postavljanje lastnih standardov napodlagi abstraktnih zakonodajalčevih napotil in končno za zasledovanjelastne politike, ki izhaja iz zakonodajalčevih najbolj splošnih opredelitev,praktično izvajanje pa je v celoti prepuščeno državni upravi.384

S propadom teorije delegacije propade tudi zamisel o državni upravi,ki nevtralno arbitrira v družbenih konfliktih. Vsako bolj aktivno delova-nje državne uprave pomeni zmanjševanje možnosti za vzdrževanje dom-nevne nevtralnosti in objektivnosti, ki bi ju državna uprava lahko vzdrže-vala le v primeru večje pasivnosti. Če je Thomas Kuhn v svoji The Structu-re of Scientific Revolutions pokazal, kako zelo so celo naravoslovne znano-sti podvržene danim družbenim okoliščinam, ki narekujejo posamezneznanstvene paradigme, potem ni nobenega razloga, da bi v pravu še na-prej vzdrževali mit o državni upravi kot nevtralni in objektivni entiteti, kisamo rutinizirano pretvarja zakonodajalčeve odredbe v prakso.

Katera so torej sredstva za preprečevanje arbitrarnosti, ki jo vsakoaktivno delovanje državne uprave nujno vsebuje? Moderni pravni teoreti-ki se poleg zavzemanja za profesionalnost, notranjo kontrolo državneuprave in zunanjo kontrolo delovanja državne uprave, ki poteka pred-vsem v obliki sodne kontrole nad izvajanjem korektnega upravnegapostopka zavzemajo, predvsem za nadzor organizirane civilne družbenad delom državne uprave.

Šele transparentnost dela državne uprave bi omogočila tudi bolj aktiv-no delovanje civilne družbe. Civilna družba bi namreč lahko spoznala, vkaterih družbenih konfliktih ima več možnosti za uveljavitev svojih inte-resov. Ideja o državni upravi kot nevtralnem aparatu torej še najbolj ško-

PETI DEL

384 Študija zgodovinskega razvoja teorije delegacije in odprave teorije delegacije v ob-dobju New Deal v Morton Horwitz, THE TRANSFORMATION OF AMERICAN LAW,1870–1960, str. 213–246. Zvezna ameriška vlada ni le lastnik tretjine celotnegaozemlja države, ampak je odgovorna za varovanja okolja celotnega ozemlja. S pred-pisi konec šestdesetih let in v začetku sedemdesetih let je zakonodajalec podelilZvezni agenciji za varovanje okolja (EPA) z izjemnima pooblastila za izvajanje zako-na v praksi. Sunsteinova študija o učinkih delovanja okoljevarstvenih zakonov po-kaže, kako mora agencija odločati v praksi med različnimi interesnimi skupinami,od okoljevarstvenih do tistih, ki z onesnaževanjem pridobivajo, in kakšna ogromnasredstva so potrebna za izvajanje regulacije varstva okolja v praksi. Cass R. Sun-stein, AFTER RIGHTS REVOLUTION, Harvard 1990, str. 74–110.

183

duje prav civilni družbi, ki zaradi svoje šibkosti sama najteže uveljavljalastne interese in se mora zadovoljiti z domnevno »strokovnimi« odloči-tvami državne uprave, za katerimi se skrivajo jasno definirani interesipolitično bolje organiziranih skupin: političnih strank in njihovih klien-tov, velikega kapitala ter profesionalnih združenj s svojimi ekonomskimiinteresi.385

S spremembo pogledov na vlogo vlade v ekonomiji se torej postopomaspreminja tudi vloga državne uprave in delo, ki ga opravlja. Zaradi pre-pletenosti lastninskih oblik ter prepletenosti javnih in zasebnih interesovbi morali delu državne uprave posvečati bistveno večjo pozornost, kotsmo počeli do sedaj. Pomanjkanje empiričnih študij je zaenkrat ena glav-nih značilnosti dela državne uprave pri nas. Kljub temu, da so posamez-ne vladne institucije in agencije pooblaščene za večino strukturnihreform pri nas, o njihovem delu, praktičnih problemih in dilemah, o nji-hovi usposobljenosti, možnostih za vzpostavitev širšega diskurza v pro-cesih odločanja itd. ne vemo praktično ničesar. Podcenjevanje deladržavne uprave, pooblastil, ki jih premorejo, in sredstev, s katerimiupravljajo, se lahko kmalu pokaže kot izredno škodljivo. Netransparent-no izvajanje masovne privatizacije je samo eden takšnih ukrepov. Manjkot vemo o delu državne uprave, večja je verjetnost, da postaja delodržavne uprave transmisija za klientelistično uresničevanje interesovposameznih političnih strank, medtem ko so interesi ostalih družbenihskupin, interesi civilne družbe in javni interes v najširšem smislu ponov-no izločeni in prekludirani.

Problema državne uprave ni mogoče rešiti z domnevnim zakonskimomejevanjem diskrecijske pravice, saj bi to pomenilo le pretvarjanje gle-de resničnih problemov v zvezi z delom državne uprave. Empirične štu-dije, analize ter parlamentarne razprave v pristojnih komisijah naj sprotiin podrobno osvetljujejo delo državne uprave, procese odločanja in najrazjasnjujejo razloge za posamezne strategije ter odločitve državne upra-ve. Pretvarjanje, da državna uprava ne sprejema lastnih odločitev, ki sotudi političnega značaja (političnega v najširšem smislu in ne v smisludnevne politike), je samo še eden od primerov pravnega antirealizma.

Postopna graditev legitimnosti dela državne uprave bi morala biti zve-zana z dvema spoznanjema: – da delo državne uprave ni nevtralno, tem-več vedno predstavlja zasledovanje določene politike; – da je mogoče le-gitimnost dela državne uprave vzpostaviti z nadzorom od zgoraj (s stranivlade, parlamenta in sodne kontrole) ter od spodaj (s strani političnoorganizirane civilne družbe).


385 Praktična razmišljanja o reformi državne uprave v Stephen Breyer, REGULATION,Harvard 1982, str. 317–368. Teoretična razmišljanja o povečanju legitimnosti držav-ne uprave v postopkih prerazdeljevanja družbenega bogastva (welfare procedures) vGerald Frug, The Ideology of Bureaucracy in American Law, v zborniku CRITICAL LEGALSTUDIES (ur. Allan C. Hutchinson), Rowmann & Littlefield, str. 181–194.

185

ŠE ST I D E L

ZAKLJUČEK

186

RAZVOJNE MOŽNOSTI MAJHNIH DRŽAV V TRANZICIJI NA PERIFERIJI ZAHODNEGA SVETA

Vse se torej začne z mistiko in konča s politiko. Narodi s pomanjkanjemdržavotvornega občutka, brez praktične izkušnje resničnega ekonomske-ga razvoja in s pomanjkanjem občutka za okrepljen koncept demokracijeto razumejo teže kot tisti, ki imajo takšne izkušnje že za seboj. Za vednonovo osmišljanje svojega delovanja potrebujejo manj naporov, todaenako količino domišljije, znanja, kreativnosti in predanosti za bodočirazvoj.

Že na začetku sem pojasnil, da pisati disertacijo na periferiji Zahodne-ga sveta ni najlažja naloga. Mogoče je pisati o procesih, ki tečejo v boga-tih in razvitih državah, mogoče je o tem pisati celo kritično, toda za oko-lje, v katerem tekst nastaja, takšno pisanje nima neposredne uporabnevrednosti. Precej teže pa je pisati o procesih, ki tečejo pri nas doma ena-ko kot v ostalih državah Srednje in Vzhodne Evrope. Razloga za to staizjemno pomanjkanje informacij, znanja in domišljije s strani post-socia-lističnih (psevdo)reformatorjev ter omejena možnost za vzpostavitevdemokratičnega diskurza. Prvo je povezano z drugim, pripravljenosti nakolektivni proces učenja ni, kolektivni problemi se ne rešujejo na kolek-tiven način, temveč jih rešujejo posamezne politične skupine, največkratv koluzijskih povezavah s kapitalsko intenzivnim delom gospodarstva.Za odločitve, ki so evidentno politične, nas skušajo prepričati, da so stro-kovne in da imajo samo te skupine strokovnjake, ki lahko sprejemajotakšne odločitve.

Trditev o polavtoritarnem izvajanju reform ni pretirana. Deloma je tozaradi učinkov Bretton-woodskih mehanizmov, deloma zaradi prej ome-njenega pomanjkanja državotvornega občutka, ki bi bil sposoben v pra-vem trenutku in na dovolj spreten način dati prednost nacionalnemu in-teresu pred neoprijemljivimi interesi globalnega razvoja. Vlada deluje av-toritarno v obsegu izvajanja reform od zgoraj navzdol in nas poskušaprepričati, da poseduje vednost tudi o tistem, o čemer ne more posedova-ti vednosti: o razvojnih možnostih in potencialih, ki jih premore mobilizi-rana civilna družba. O tem bi morala presoditi civilna družba sama.

Drugi del zgodbe o polavtoritarnem izvajanju reform je povezan spomanjkanjem demokratičnega diskurza, tako na ravni civilne družbekot na akademski ravni. Od vlade neodvisni inštituti bi morali v imenusvoje lastne znanstvene integritete in poslanstva izdelati kritično distan-co do vladnega izvajanja reform zaradi kritičnega vrednotenja dosežene-

187

ga, saj ni v naravi vlade in vladnih ideologov ter ekspertov, da bi bili kri-tični do svojega dela. Kot da bi šlo za izvajanje povsem rutinskih reform,za katere je že vnaprej vse znano in domišljeno, absolutna vednost tersposobnost transformiranja te vednosti v prakso pa objektivno dana. Do-kler bodo (ne)zainteresirani študenti boljših Zahodnih univerz vedeli večo reformah v Vzhodni Evropi, o problemih povezanih z radikalno privati-zacijo in političnih ter socioloških učinkih teh ukrepov kot njihovivzhodnoevropski kolegi, in dokler bomo v akademskih krogih Srednje inVzhodne Evrope, povprečno (ne)zainteresirani za navedene probleme,bomo lahko v tranzicijskih državah samo ponižno sprejemali predloge,ki jih bodo s seboj prinašali tehnokrati Svetovne banke, sami ne bomomogli prispevati ničesar. Pravna fakulteta ne premore seminarja o priva-tizaciji v Sloveniji (premore ga na primer stanfordska univerza v Kalifor-niji) niti seminarja o reformah v Vzhodni Evropi v celoti (premorejo gavse večje univerze na Zahodu). Fakultete pri nas ne premorejo seminar-jev niti ne premorejo relevantnih informacij s področja evropskega pravaali procesov globalizacije ne v knjižni ne v drugih oblikah.

Zahodne univerze tega ne počno iz altruističnih razlogov, ampak zara-di ekonomskih interesov, medtem ko druge ne znajo braniti svojih nacio-nalnih interesov, njihova nacionalna samozavest splahni ob prihodu pr-vih zastopnikov multinacionalk ali tehnokratov Svetovne banke, saj pre-morejo ti več informacij o ekonomskih in političnih dogajanjih v Vzhod-ni Evropi kot prebivalstvo posameznih držav skupaj s svojimi izvoljenimipredstavniki in birokrati nacionalnih vlad. V primeru realizacije idejemultinacionalnega kejnezijanstva kot zadnjim poskusom rešiti masovnofordistično proizvodnjo z rigidno korporacijsko strukturo386, bomo naro-di Srednje in Vzhodne Evrope igrali vlogo potrošnikov teh produktov za-radi zasičenosti drugih trgov. V globalizacijskih procesih nam bo polegvloge potrošnikov teh dobrin dodeljena vloga delovne sile in umazane in-dustrije, ne glede na to, kako obrabljena se zdi ta fraza.

Za teoretski diskurz velja podobno kot za siceršnji ekonomski in poli-tični nacionalni program. Sami se bomo morali nasloniti na svoja spoz-nanja ter izoblikovati ekonomski in politični nacionalni program. Poz-navanje primerjalnih izkušenj uspešnih reformskih držav po svetu,okrepljeni demokratični diskurz ter domišljen institucionalni okvir zveliko empiričnimi študijami so predpogoji za izdelavo takšnega progra-ma.387 Ta bo povrnil nacionalno samozavest samo v primeru bistveno


386 Piore in Sabel navajata multinacionalno kejnezijanstvo kot zadnjo možnost za reši-tev masovne fordistične proizvodnje. Gl. supra, op. 48, str. 252–257.

387 Za praktično ponazoritev zgornjega navajam Delo z dne 20. decembra 1996, str. 3:GZ raztrgala strategijo – vladna strategija povečanja konkurenčne sposobnosti indu-strije je daleč od ekonomske stvarnosti, so menili na območni gospodarski zborniciv Ljubljani. Strategijo povečanja konkurenčne sposobnosti slovenske industrije, kiso jo pred nedavnim pripravili na ministrstvu za gospodarske dejavnosti, na ljub-ljanski gospodarski zbornici ocenjujejo kot še en neobevzujoč dokument, »takšen,

188

hitrejšega ekonomskega razvoja ter okrepljenega demokratičnega diskur-za. Paradoksalno je, da smo Slovenci prvič v zgodovini dobili svojo drža-vo, nacionalna samozavest in občutek za državotvornost pa od časa pom-ladi narodov sredi prejšnjega stoletja še nikoli nista bili tako ponižani. Vevropske integracije vstopajo suvereni narodi z definiranimi nacionalni-mi interesi, svojemu narodu odgovorno nacionalno vlado ter političnoorganizirano civilno družbo. Vstopanje v Evropo po kolenih zaradi obu-božanega večinskega prebivalstva, opustošene ekonomije, izpraznjenegain sterilnega demokratičnega (znotraj tega velja enako za akademskidiskurz) diskurza in razdrobljeno drobno elito je samo fiktivno oziromasimbolno dejanje. Razpravljanje o vrednosti vstopanja v Evropo na tanačin je odvečno.388

Institucionalnih reform ni možno izvajati brez nacionalnega politične-ga programa. Dosedanji se zdi izčrpan in presežen. Iskanje nacionalnegakonsenza bi moralo temeljiti na pospešenem ekonomskem razvoju instopnjevanju demokracije, za kar bi morali istočasno politično mobilizi-rati civilno družbo ter sestaviti resnično državotvorno vlado. Alternativniprogram neoliberalnemu projektu bi moral temeljiti na aktivnem part-nerstvu med vlado in ekonomijo ter razširjenem demokratičnem diskur-zu. Omejeni univerzitetni diskurz se bo moral začeti ukvarjati s praktič-nimi družbenemi problemi in zato ponuditi praktične rešitve. Razlagati,da živimo v najboljšem možnem svetu in da se ne da napraviti več kot to,ne bi smelo več zadoščati. Potencialov družbe ni mogoče v praksi nikolipovsem izčrpati. Seveda so omejitve resnične, tega ni mogoče zanikati,pa četudi bi bile te omejitve samo psihološkega ali ideološkega izvora.

ŠESTI DEL

kot smo jih imeli dovolj že v preteklosti«. Po njihovi oceni je nerealen in tako dalečod ekonomske stvarnosti, da je prešibka osnova za ekonomsko politiko države…,kljub temu, da so strategijo pripravljali številni avtorji štiri leta, … je premalo kon-kretna in povsem nezavezujoča – gospodarstvo potrebuje roke, odgovorne nosilce inkvantifikacijo. Samo z besedami pa gospodarstva ni mogoče spodbujati…

Vladne študije in programe pišejo za drag denar strokovnjaki brez empiričnihštudij in poznavanja ter zanimanja za lastno ekonomijo, njene resnične probleme innjene resnične razvojne možnosti. Podobno nastaja večina zakonodaje in reform: spredsodki do ljudi v praksi se akademski strokovnjaki raje navdušujejo za svojelastne ideje in učbeniško znanje, ki nima neposredne povezave z razvojnimi progra-mi ter praktično problematiko, ki jo rešujejo. Na področju sodstva ima Slovenija poštevilu toliko sodnikov kot petdeset milijonska Anglija, pa so vendar zaostanki nasodiščih večletni. Nihče se ne sprašuje, zakaj takšna učinkovitost, nihče ni priprav-ljen napraviti empiričnih študij in primerjalnih analiz. Primerjalne analize bi za An-glijo pokazale predvsem bistveno večje število poravnav zaradi precedenčnih sodnihučinkov posameznih sodb, večjo disciplino odvetnikov, ki jih sodniki silijo v porav-nave, devolucijo pristojnosti na posamezne specializirane administrativne tribunale,višje pragove… Skrb za preveliko deklarirano pravno varnost pred sodišči je pripe-ljala do tega, da ni nobene pravne varnosti.

388 Evropska integracija je precej bolj kompleksna institucionalna tvorba, kot jo slikajopolinformirane domače elite. Eden ključnih člankov o tem eden vodilnih strokovnja-kov evropskega prava, Joseph H. H. Weiler, The Transformation of Europe, 100 YALELAW JOURNAL 2403 (1991).

189

Omejitve izhajajo iz ponižane nacionalne samozavesti in dejstva, da namprograme institucionalnih in drugih reform pišejo drugje, prvenstvenone iz naših nacionalnih interesov. Za artikuliranje nacionalnih interesovbomo morali nacionalni reformski program napisati sami in tvegati zvisokoenergetskim razvojnim programom, temelječim na lastnih poveča-nih prihrankih ter posredniških institucijah, ki bodo kanalizirale poveča-ne prihranke v produktivne javne in zasebne investicije. Posredniškeinstitucije, ki bodo dajale prednost javnemu interesu389 pred zasebnim,se bodo izognile strankarskemu klientelizmu, če jih bo mogoče kontroli-rati od zgoraj s strani vlade in parlamenta ter od spodaj s strani političnoorganizirane civilne družbe. V vsaki fazi razvoja mora imeti človeškikapital prednost pred finančnim. Izgubljanje človeškega kapitala je ved-no prvi znak, da ne mislimo resno s transformacijo družbe.

Temeljno spoznanje te disertacije je, da konstitucionalizem osemnaj-stega stoletja, politične stranke, ideološko formirane v devetnajstem sto-letju ter masovna fordistična proizvodnja iz začetka dvajsetega stoletjane omogočajo več resničnega demokratičnega in ekonomskega razvojadržav in narodov na začetku enaindvajsetega stoletja. Posamezne regijepo svetu so tem vzorcem že ubežale, druge se z njimi še spopadajo in raz-vojno zaostajajo. V omenjenih transformacijah so se srednje in vzhod-noevropski narodi zaradi dosedanjih reformskih neuspehov in vzpostav-ljenega reformskega uspeha v napačnem trenutku spet našli na stranineinventivnega in neinovativnega institucionalnega niza rešitev, ki nemore zagotoviti bega iz tragične (vzhodnoevropske) situacije. Največjerazočaranje zato čaka postsocialistične reformatorje, predvsem pa večin-sko prebivalstvo, ob spoznanju, da so z velikim naporom v svoje družbeuvedli niz institucionalnih rešitev, ki jih na bogatem in razvitem Zahoduže postopoma zavračajo, obenem pa so se neprostovoljno izpostavili eks-perimentom lažnih profetov z Zahoda. Dualistična struktura vzhodnoe-vropskih družb in gospodarstev se zaradi neuspešnih reform krepi. Dljekot bo vztrajala, teže jo bo preseči, še posebej, če bodo vladni ideologi šenaprej nekritično razlagali, da se več kot to ne da doseči in da smo glederazvoja že blizu razvitim Zahodnim državam.390 Končno gre večinoma zaideologe, ki neuspešno poskušajo transformirati družbo že od prvih re-form sredi šestdesetih let naprej.

Resen alternativni reformski pristop bi moral potekati istočasno podveh, relativno neodvisnih tirih. Po eni strani bi moral težiti k razvojno


389 O konstituciji javnega interesa, forumu za artikuliranje javnega interesa ter institu-cionalni ureditvi za prevod širokega demokratičnega konsenza v praktično delova-nje družbe piše eden vodilnih svetovnih politologov John Rawls v dveh tekstih, TheIdea of Public Reason in The Idea of an Overlapping Consensus v POLITICAL LIBERALISM,Columbia 1993, str. 133–172 in 212–254.

390 Poročilo Svetovne banke, reformam v Vzhodni in Srednji Evropi naklonjeno, saj imav teh reformah svoje zastavke, priznava, da bodo države Višegrajske skupine in Slo-venije ob sedanji gospodarski rasti dosegle povprečno stopnjo dohodka držav EZ izleta 1994 v približno dvajsetih letih. Supra op. 71, str. 43.

190

usmerjeni vladi kot suvereni entiteti, zmožni prevajanja reformskih odlo-čitev v prakso, po drugi strani bi moral omogočiti mobilizacijo civilnedružbe, kar bi sprostilo produktivne in kreativne potenciale slovenskedružbe. V nadaljevanju nameravam predstaviti oba tira ločeno drug oddrugega.

Politični razcep v slovenski družbi, ki temelji na preteklih izkušnjah,sicer iz razumljivih in tragičnih razlogov, v tem trenutku predvsemdodatno onemogoča kakršenkoli resnični razvoj. Zato imajo prav tisti, kimenijo, da bi morali ločiti med nesoglasji o slovenski preteklosti terpovsem praktičnimi dnevnimi odločitvami, ki naj popeljejo v resničnirazvoj. Ideja o nacionalni spravi je ena od možnosti, saj se lahko drugačezgodi, da v prihodnje ne bo ne enega ne drugega. Še bolj pomembno odideje o nacionalni spravi bi morda bilo, da bi politične stranke same raz-mejile med razvojnimi nacionalnimi interesi in svojimi političnimi pogle-di na preteklost, od koder črpajo svojo ideološko identiteto in legitim-nost.

Delna razbremenjenost od preteklosti bi strankam omogočila manjpredsodkov do drugih strank ter bolj kvalificiran razmislek o sedanjihodločitvah ter razvojnih perspektivah. Dokler bo vsaka od političnihstrank verjela, da mora na vsa mesta v državi postaviti svoje ljudi (oddržavne uprave do sodišč, policije, zunanjega ministrstva, univerze,medijev), tako dolgo bo vsaka od političnih strank zaradi zgodovinskeobremenjenosti gledala na člane drugih strank in na ljudi, ki niso članinobene stranke, kot na potencialne sovražnike. Politične stranke v proce-sih odločanja dnevno reproducirajo slovensko zgodovino in jo projicirajov svoje politične nasprotnike/sovražnike – namišljene in prave. To pa iz-črpava in zamegljuje pogled na slovensko stvarnost. Preden se začnemopogovarjati o razvojnih možnostih, smo že povsem izčrpani in omagani.Nerazvojna naravnanost vlade povzroča vsakodnevno reproduciranjepreteklosti, vsakodnevno reproduciranje preteklosti onemogoča razvoj.Strankarsko nevezani ljudje se znajdejo na margini družbe samo zaradidejstva strankarske nevezanosti. Ideja o majhnosti deluje samouresniče-valno.

Na ravni političnih strank bi torej morali začeti razmišljati o tem, kakookrepiti svoje stranke, napisati resne politične strankarske programe inse začeti učiti, kako v praksi sklepati koalicije z drugimi strankami zauresničitev lastnih programov. Moč oziroma šibkost političnih strank sekaže v njihovi sposobnosti realizirati predvolilne obljube, dane volilcem.Po tem kriteriju premoremo povsem šibke politične stranke. Njihov man-dat pred štirimi leti, dan za transformacijo družbe, je spodletel. Narcisi-zem majhnih razlik narekuje koalicijske povezave v večji meri kot stran-karski programi, ki so v temeljnih točkah praktično identični.

Brez močnih strank po kriteriju prevajanja programskih izhodišč vpraktično delovanje tudi ni močne centralne vlade. Bolj kot vprašanjevolilne geometrije je pomembno vprašanje, kako sestaviti močan demo-

ŠESTI DEL

191

kratični blok, ki bo transformiral slovensko družbo. Nacionalizem oziro-ma nacionalistično usmerjene stranke so stranski produkt reformskoneuspešnih vladnih strank, ki s prisilnim ponavljanjem reformskih neus-pehov dodatno ponižujejo slovensko nacionalno samozavest.

Možen politični in strankarski preboj iz sedanje pat pozicije je v kon-stituiranju progresivnega bloka, ki bi bil sposoben preseči tradicionalneideološke konflikte.391 Politično delovanje po ustaljenih vzorcih v hitrorazvijajočih se državah frustrira cilje, za katere državljani volijo posamez-ne stranke. Obstoječo politično prakso bi bilo mogoče odločilno redefini-rati s široko postavljeno razvojno stranko, ki bi jo sestavljale progresivnedružbene sile: delavska stranka in progresi del levice, demokratični blokna sredini, razvojno usmerjeni podjetniki, drobna buržoazija in kmetje.Progresivni demokratični blok bi tvoril široko koalicijo razvojno usmerje-nih družbenih sil, predstavljal bi nacionalne interese, ki bi jih najprejdefiniral in nato uspešno branil v vsakodnevni politiki, predvsem zuna-nji. Ni razloga, da razvojno usmerjeni demokratični blok ne bi poudarjalnacionalnega interesa in da se zanj tudi ne bi postavil.

Če bi bil demokratični blok kot široka koalicija sposoben preseči alipostaviti ob stran zgodovinske ideološke konflikte in postaviti kot priori-teto nacionalni demokratični in ekonomski razvoj, bi tak blok pritegnilsedaj marginalizirano avtonomno javnost, skupine razvojno usmerjenihpodjetnikov, ki so pripravljeni prevzeti del rizika nase, skupine inženir-jev ter skupine strokovnjakov, ki bi bili sposobni uresničiti svoja snova-nja ob večji institucionalni podpori in celotni razvojno usmerjeni atmos-feri. Postopoma bi se začeli stekati pogoji, da bi tudi sami izkusili Gersc-henkronov »big push«, ne le na ravni deklaracij vladnih ideologov, am-pak tudi v resnični družbeni praksi. Transformacija družbe se ne bi večzdela stvar tehnokratskih rutiniziranih postopkov in parametrov, ampakresnična individualna in družbena izkušnja. Vsak državljan bi postal vbodoče majhen prerok individualnega in kolektivnega razvoja, v katerembi aktivno participiral. Lažni profeti z Zahoda bi končno postali stvar sla-bega kolektivnega spomina.

Močan progresivni blok bi postopoma redefiniral vladno politiko. Iznizkoenergetskega nedomišljenega prepisovanja tujih institucionalnihrešitev (te, kot rečeno, po eni strani predstavljajo del neprostovoljnegaeksperimentiranja, po drugi strani pa ne predstavljajo nič drugega kotpretekle odločitve posameznih Zahodnih držav), bi vladna politika po-stopoma prerasla v visokoenergetsko razvojno politiko, temelječo nafleksibilnem institucionalnem okviru in obsežnem demokratičnemdiskurzu. Vlada ne bi bila več predmet širokih posmehovanj, ampakkredibilna institucija, sposobna prevajati institucionalne rešitve v vsako-dnevno družbeno prakso.


391 Politološka razprava o preseganju tradicionalnih ideoloških konfliktov v AnthonyGiddens, BEYOND LEFT AND RIGHT, Polity 1994.

192

Omenjenega visokoenergetskega pristopa si ni mogoče zamisliti brezvpeljave civilne družbe v vsakodnevne procese odločanja na ravni vlad-nih institucij. Ena najpomembnejših značilnosti tranzicijskega obdobjapostsocialističnih držav je prav marginalizacija in demobilizacija civilnedružbe. Fragmentirane interesne in druge družbene skupine nimajonobene teže pri procesih odločanja, njihovega glasu se v vladnih institu-cijah ne sliši. Odsotnost glasu civilne družbe bi morala biti sama po sebidokaz polavtoritarnega izvajanja institucionalnih reform, toda zdi se, dalogika reform v Srednji in Vzhodni Evropi dela proti civilni družbi nezanjo.392

Oblikovanje politično organizirane civilne družbe bo zato vsaj tolikotežavno delo kot oblikovanje močne in reformsko naravnane centralnevlade, toda to je edina pot za zmanjšanje družbene razcepljenosti. Brezposredniških institucij, ki bi prevajale interese civilne družbe v vladneodločitve, in ob šibkih političnih strankah (ki jih odlikujeta strankarskiklientelizem in izločanje civilne družbe, kar je samo po sebi dokaz njiho-ve šibkosti) je politično organizirana civilna družba toliko teže uresničljivprojekt. Vendar ne smemo pozabiti, da brez nje ni nobenih možnosti zaresnični ekonomski in demokratični razvoj držav v tranziciji.

Strategija civilne družbe bi morala temeljiti na izhodišču, da vlada nemore vnaprej in bolje kot civilna družba »vedeti«, kaj je v interesu civilnedružbe. To lahko vlada »ve« samo po izpeljanem širokem demokratič-nem diskurzu. Celo množice vladnih ekspertov, tehnokratov in ideologovne morejo odtehtati glasu civilne družbe. Civilna družba v Srednji inVzhodni Evropi je v tem trenutku v resnici v težkem položaju. Množicavladnih tehnokratskih argumentov, podprtih z argumenti tehnokratovSvetovne banke, v resnici deluje impresivno in strašljivo ter razorožicivilno družbo že pri prvem koraku. Toda temu je tako samo na prvipogled. Dosje enih in drugih sploh ni tako impresiven. Vladni tehnokratiizvajajo reforme že šest let povsem netransparentno in s slabimi rezulta-ti. Drugi to počnejo že od začetka osemdesetih let po državah LatinskeAmerike in tudi njihovi rezultati niso prav impresivni. Prepričljiv je lenjihov kapital, s katerim pogojujejo tok reform, toda ta prihaja v velikomanjših količinah, kot je bil obljubljen, in za višjo ceno. Ne da bi se muodrekali, velja zavzeti do mednarodnih institucij povsem pragmatično infleksibilno pozicijo, pri čemer si majhne države seveda ne morejo privoš-čiti konflikta z njimi. Brez spremenjenega odnosa do mednarodnih insti-tucij pa tvegamo, da bodo tehnokrati mednarodnih institucij skupaj zlokalnimi vladnimi tehnokrati pripeljali države Srednje in Vzhodne Evro-pe na raven opustošene in osiromašene Kube.

S krepitvijo samozavesti si bo civilna družba postopoma krepila poga-jalsko pozicijo nasproti vladnim institucijam in začela ponujati svoje

ŠESTI DEL

392 Študija o nujnosti vpeljave civilne družbe v širši demokratični diskurz v CharlesTaylor, Invoking Civil Society, PHILOSOPHICAL ARGUMENTS, Harvard 1995, str. 204–224.

193

predloge kakor tudi zahteve. S sproščanjem produktivne in kreativneenergije in večjo pripravljenostjo na proces kolektivnega učenja kot jokažejo vladni tehnokrati, se bo znotraj civilne družbe začel krepiti obču-tek za solidarnost, občutek, ki je ob začetku izvajanja neoliberalnegaprojekta in masovne privatizacije skorajda izginil, oziroma bil zatrt odzgoraj.

Napaka, ki jo pasivizirana civilna družba dela, je, da s strani vlade ne-kritično sprejema argumente, za katere bi po hitrem preudarku ugotovili,da so šibki. Za začetek razmisleka bi zadoščalo, če bi se spomnili obdob-ja s sredine in konca osemdesetih let, obdobja aktivnega in organizirane-ga nastopa civilne družbe, okrepljenega demokratičnega diskurza terpričakovanj, povezanih s tedanjimi demokratičnimi spremembami. Pri-čakovanja in upanja s konca osemdeesetih let so izdana, na začetkuambiciozno zastavljene reforme pa ne dajejo rezultatov, ki bi vsaj približ-no dosegali takratna pričakovanja. Vladno taktiko prepričevanja, da sobila takratna pričakovanja previsoka, civilna družba zaradi svoje margi-naliziranosti in demobiliziranosto prehitro sprejme. Družba, razdeljena vprocesu masovne privatizacije oziroma masovne redistribucije družbene-ga premoženja, ne more predstavljati ideala, ki ga je civilna družbapostavila konec osemdesetih let. Če k temu dodamo celoten institucio-nalni in reformski kontekst, potem ni več nobenega razloga, da bi prista-jali na demobilizirano in demoralizirano civilno družbo. Začetek širokekoalicije razvojno usmerjenih strank bi moral začeti računati na političnoorganizirano civilno družbo in omogočiti, da bi iniciativa in potencialnoproduktivne ideje začele prihajati od spodaj. Za to potrebujemo bistvenoredefiniran institucionalni sistem, o čemer je bilo govora skozi celotnitekst.393

Kakšna je torej pri vsem tem vloga pravnikov? Za progresivno usmer-jenega pravnika je odločitev preprosta: nepristajanje na nekritično kopi-ranje tujih institucionalnih rešitev, še posebej tedaj, ko ne premoremoempiričnih podatkov, o realnih učinkih posameznih institucionalnih reši-tev v državah, katerih institucionalne rešitve povzemamo; postopnoustvarjanje lastnega institucionalnega okvira, ki bo omogočal resničniekonomski in demokratični razvoj slovenske družbe ter individualnoemancipacijo. Dileme, ali postati birokratski uslužbenec vlade ali tehnič-ni asistent državljanu pri artikuliranju njegovih interesov, torej ni. Najpo-membnejša spoznanja o redefinirani vlogi pravnikov v modernih pravnihureditvah predstavlja Ungerjeva knjiga o tem, kaj naj postane sodobna


393 V času, ko so srednjein vzhodnoevropske države prepričane, da ne potrebujejosvoje industrijske politike, je toliko bolj koristna študija Petra J. Katzensteina, SMALLSTATES IN WORLD MARKETS, Cornell 1985, ki analizira industrijsko politiko držav kotso Avstrija, Belgija, Švica… Ne le, da se ne odrekajo aktivni vladni industrijski politi-ki, posamezne države jo razširjajo. To velja tudi za posamezne države ZDA, kjer jeznano, da celo republikanski guvernerji favorizirajo aktivno industrijsko politiko. Leslabo informirani vzhodnoevropski reformatorji (z izjemo Češke) so prepričani, dabo njihovo delo opravila »nevidna roka«.

194

jurisprudenca in kakšna naj bo vloga pravnikov pri institucionalnihreformah.

Praktično delo pravnikov v tranzicijskih državah je izjemno težavno.Po eni strani vzpostavljajo institucionalni okvir, v katerem še niso delo-vali in o institucionalni transformaciji nimajo praktičnih izkušenj. Podrugi strani v časovnem pomanjkanju in pod pritiskom mednarodnihinstitucij uvajajo institucionalne rešitve, katerih učinkov zaradi pomanj-kanja informacij in empiričnih študij večinoma ne poznajo. Za vprašanje,koliko posamezne institucionalne rešitve tudi v resnici prispevajo k reše-vanju praktičnih problemov pri nas (in ne dodatno k ustvarjanju proble-mov), redno zmanjka časa. Analiz, empiričnih študij in alternativnihpredlogov ni. V praksi za to ni priložnosti, dane so časovne omejitve,znotraj akademskega diskurza ni prostora za empirične študije, kritičneanalize praktičnega izvajanja reform in za razmišljanje o alternativnihrešitvah na podlagi poznavanja množice konkretnih primerjalnih študij.Kritika o pravnem antirealizmu je bila namenjena tej situaciji.

Razvojno usmerjeni mladi pravniki bi torej morali biti pripravljeni nadvojen napor: na primerjalne študije institucionalnih rešitev posameznihprimerljivih držav po svetu, ki morajo vključevati tudi poznavanje resnič-nih družbenih učinkov teh institucionalnih rešitev ter na postopnoizgradnjo lastne fleksibilne institucionalne strukture, ki bo omogočalahiter ekonomski in obsežen demokratični razvoj. Uvajanje novih progra-mov na fakulteto se zdi samo po sebi umevno. Razširjeni kurikulum znovo literaturo, z empiričnimi študijami naj služi za podlago za akadem-ski diskurz, pri čemer se moramo čimprej znebiti predsodka, da moramov akademskem svetu o vsem nujno in vnaprej soglašati. Sodobna zna-nost, tudi družboslovje, je razpršena na že skoraj nepregledno veliko raz-ličnih šol, ki zagovarjajo svoje doktrine in stališča. Nobenega razloga ni,da bi poskušali enotiti nekaj, česar se ne da poenotiti, temveč je boljedopustiti vpeljavo demokratičnega diskurza tudi znotraj akademskegasveta. S tem lahko le pridobimo.

Ohranitev avtonomnega, toda kritičnega diskurza znotraj univerze jepomembnejša za civilno družbo kot za vlado. Vlada lahko vedno naročiraziskave in analize pri katerihkoli institucijah doma ali v tujini, civilnadružba tega ne more. Avtonomija brez kritičnosti postane odvečna. Ab-straktni diskurz o temeljnih načelih, ki nimajo nobene povezave z resnič-nimi družbenimi dogajanji, ravno tako. Če naj torej univerza (p)ostaneinstitucija civilne družbe, avtonomna in kritična, mora biti sposobna kri-tično ovrednotiti praktično transformacijo družbe, jo analizirati in raz-mišljati o alternativnih rešitvah. Samo univerza poseduje, vsaj v abstrakt-nem smislu, potencial za to. Če je univerza državna in pridobiva sredstvaiz proračuna, je zaveza univerze družbi toliko večja.

Konfliktom, ki jih s seboj prinašata modernizem in postmodernizem,se progresivni pravniki Srednje in Vzhodne Evrope prav tako ne bomomogli izogniti. Delovanje moderne države je preveč kompleksno, da bi ga

ŠESTI DEL

195

bilo mogoče preprosto subsumirati pod nekaj najbolj abstraktnih načel,kot je načelo vladavine prava oziroma pravne države. Zato je toliko boljpomembno, da se na ravni konkretnih primerov strankam v sporu zago-tovi možnost, da interpretirajo oziroma reinterpretirajo obstoječ norma-tivni sistem. Naloga sodišča ali administrativnih tribunalov je, da s svojoodločitvijo na ravni konkretnega spora določijo pravi pomen in smiselabstraktnih zakonodajalčevih napotil. Konkretna odločitev je tista, ki zanazaj vzpostavi pravni sistem kot koherenten in konsistenten sistempravnih pravil.

Sodobno pravo se ves čas giblje med dvema ločenima pravnima genea-logijama: med prospektivno in retrospektivno.394 Meja med obema ge-nealogijama je neprehodna, podobno kot se puščica v Zenonovskem pro-storu ves čas giblje med dvema »zdaj«, zaradi česar je časovno neujemlji-va. Na ravni sprejemanja zakonov nikoli ne moremo predvideti vsehučinkov, ki jih bo sprejetje zakonov prineslo v prakso. Tudi ni mogočepovsem predvideti, kakšni konflikti se bodo ustvarili v vsakodnevnipraksi, pa tudi ne praktičnih razlaga, s katerimi bodo sodišča in admini-strativni tribunali reševali te spore. Okvir zakonodajalčeve norme je vkonkretnih primerih vzpostavljen šele retrospektivno s sodno odločitvi-jo, do takrat pa nudi možnost obema stranema v sporu, da sodišče pre-pričata v pravilnost lastne interpretacije. Performativna moč sodne odlo-čitve vzpostavlja relativno avtonomno (v razmerju do zakonodajalca)sodno prakso, ki se je moramo pravniki na periferiji Zahodnega svetanajprej ovesti, nato začeti spremljati ter analizirati. Sodna praksa nikolini povsem identična z abstraktno sprejetimi zakoni. Zaradi analogneganačina mišljenja in precedenčnih sodnih učinkov ima svojo logiko, ki bisi jo morali priznati.

Z analiziranjem prakse in z zavračanjem predsodka do analognegamišljenja bi na ravni akademskega diskurza začeli nuditi tudi praktičnooporo za delo v praksi, se od prakse učili, hkrati pa jo kritično vrednotiliin razmišljali o možnih alternativnih rešitvah. Z odpravljenim predsod-kom do empiričnih študij in analiz bi šele postali relevantni za prakso,hkrati pa ne bi smeli pozabiti anticipirati bodočih dogajanj v praksi in vširših integracijskih procesih. Tako kot na ravni nacionalne pravne uredi-tve ne zadošča prebiranje zakonov, tako na mednarodni ravni ne zadoščazgolj prebiranje mednarodnih dokumentov brez študije konkretne prak-se, ki jo v mednarodna javna in zasebna razmerja takšni dokumenti pri-našajo. Novejša praksa iz obdobja zadnjih nekaj let ima vedno prednostpred starejšo, čeprav le-te ne bi veljalo povsem zanemariti. Nepoznavanjeprakse, praktičnih primerov in konkretnih dilem predstavlja ostanekpravnega antirealizma, ki ga velja čimprej preseči, ne glede na to, kakotežak bo ta proces.


394 Podrobno analizo o razmerju med obema genealogijama v pravu glej v Unger, supraop. 9, str. 69–74.

196

Obsežno poznavanje praktičnih pravnih problemov bi moral predstav-ljati prvi korak pravnikov k bolj aktivni vlogi pri transformaciji. V raz-merju med ikonoklazmom in idolatrijo se ne velja vnaprej opredeliti, vsedokler ne bomo poznali resničnih učinkov, ki jih posamezne institucio-nalne rešitve vnašajo v vsakdanje delovanje družbe in posameznikov vnjej. Trenutna dilema pravnikov torej ni dilema med ikonoklazmom inidolatrijo, ampak med pasivnim in aktivnim pristopom k institucionalnitransformaciji družbe. Pasivni pristop pomeni proste roke vsakodnevnipolitiki brez podajanja primerjalnih podatkov in praktičnih izkušenj, karustvarja vsakokratno pristajanje na status-quo pozicijo ter vpetost v tra-dicionalni pravniški diskurz brez možnosti za razvoj, brez možnosti zaizhod. Aktivni pristop pomeni tveganje, da s podajanjem primerjalnihpodatkov in izkušenj podajamo našo vizijo razvoja slovenske družbe in vceloti spregledamo civilno družbo.

V sodobni, pluralno urejeni družbi, velja zato toliko večji poudarek naširokem demokratičnem diskurzu, ki naj vsebuje vse od zgoraj naštetega.Široko zasnovani demokratični diskurz naj vsebuje empirične podatke,primerjalne izkušnje, pripelje naj nove argumente in postopoma začnevzpostavljati osnovo za postavitev lastne razvojne vizije. Vizije, v katerobodo vključeni vsi državljani s svojimi predlogi, s svojimi vizijami. Posa-mezne družbene odločitve bodo tako izhajale iz obojega: iz politično orga-nizirane civilne družbe s svojo vizijo in iniciativo od spodaj ter od central-ne vlade s svojo državotvorno in razvojno vizijo. Sprejeta vizija bo po enistrani rezultat širokega demokratičnega diskurza, po drugi strani pa bomogoče njeno uresničevanje nadzirati s strani civilne družbe. Dobilibomo torej politično odgovorno vlado, tako centralno kot lokalne oziromaregionalne. Takšna vizija pa seveda ne bo predstavljala konca širokega de-mokratičnega diskurza. V resnici bo predstavljala temelj za nadaljnja raz-mišljanja, za nove možnosti in razvojne ter transformacijske priložnostiposameznikov in družbe. Kot taka bo nacionalna vizija vedno znova pod-vržena ne le nadzoru, temveč zaradi širokega demokratičnega diskurza inpraktičnih izkušenj pri izvajanju institucionalne transformacije tudi lastnireviziji. Resnične stvari so vedno nove stvari. Z novimi časovnimi obdobjise bodo spreminjali tudi nacionalni interes, izkušnje, znanje in perspekti-ve. Namesto togega učbeniškega teoretskega pristopa, tako značilnega zaevropsko teoretično misel, ki na vsakodnevno družbeno prakso gleda kotna nekaj sekundarnega, skoraj prezirljivo zaradi domnevne odsotnostitranscendetalne komponente, zakoreninjene iz časov grške filozofije, biizdelali bolj fleksibilen pristop, namenjen stalnemu revidiranju začetnihizhodišč na podlagi novih spoznanj in izkušenj. Prav temu sta namenjenaširoko zasnovani demokratični diskurz in proces kolektivnega učenja.

Potencialnih kandidatov za nosilce – agente – reform in širše družbe-ne transformacije je torej več: politično organizirana civilna družba, pro-fesionalno usposobljena in politično odgovorna državna administracija,multipliciranje vej oblasti, koncept ustavne dualizma, ki naj v vsakokrat-

ŠESTI DEL

197

ne ustavne/strukturne razprave pripelje civilno družbo… Skupno jim jeprizadevanje za resnično transformacijo sedaj globoko razcepljene in ne-prehodne družbe, za izhod iz rigidne oligopolne korporacijske strukture,za družbeni korporativizem, temelječ na lojalnosti, ne na avtonomijiposameznega državljana. Akademski diskurz je samo del širšega demo-kratičnega diskurza, ki reflektira vsaj tako močno na civilno družbo kotna delo vladnih institucij ter jih motri z obeh perspektiv in ponuja svojeideje in rešitve. O tem odloča odgovorna politika, končni realni test sovsakokratne volitve.395

V razmerju med skupnostjo in posameznikom ima prednost posamez-nik.396 Avtonomni državljan, ki se mu ni potrebno nenehno podrejatizahtevam skupnosti, ampak državljan, pač pa lahko skupaj s sodržavlja-ni aktivno sodoloča vsakodnevno življenje skupnosti in svoje lastno delo-vanje. Pri tem je sposoben določati svoje lastne interese in transformiratisvojo lastno osebnost, kakor tudi sodelovati pri institucionalni transfor-maciji celotne družbe. V modernih pluralnih državah obstoji vsakokrat-na odprta lista različnih transformacijskih priložnosti, o katerih naj odlo-čajo državljani sami na podlagi širokega demokratičnega diskurza.

V kontekstu Srednje in Vzhodne Evrope si morajo prebivalci šele izbo-riti status modernih državljanov, ki aktivno participirajo pri procesihdemokratičnega odločanja in ki izoblikujejo svojo identiteto na podlagisvojih izdelanih preferenc, potreb in želja. Dojemanje danega institu-cionalnega okvira kot vsote omejitev in priložnosti za individualno inkolektivno transformacijo je karakteristika modernih državljanov. Rede-finiranje obstoječe institucionalne ureditve pomeni redifiniranje lastneosebnosti in iskanje novih osebnih ter medosebnih izkušenj v družbi,katere glavna odlika je okrepljena demokracija. Posameznikovo samoza-vedanje in določanje lastnih preferenc izhaja iz danih institucionalnihomejitev,397 ki so obenem priložnosti, ker dovoljujejo vsakokratno preob-likovanje institucionalnega okvira v skladu s posameznikovo kreativnost-jo in domišljijo. Liberalna psihologija mora odigrati vlogo preseganjadanega institucionalnega okvira ter iskanja novih, ki omogočajo redefini-ranje posameznikove identitete, nove izkušnje ter spoznanja, kakor tudiredefiniranje družbenih odnosov.

Konflikti moderne na ravni individualne identitete398 in družbenih


395 Več o pomiritvi med suvereno vlado in politično organizirano civilno družbo v Un-ger, supra op. 33.

396 Mogoče je torej soglašati z Rawlsovim odgovorom komunitarijanskim kritikom, daliberalizem zavrača politično družbo kot skupnost, ker vodi k sistematičnemu zani-kanju osnovnih svoboščin, hkrati pa priznava, da domišljena institucionalna uredi-tev in odgovorna vlada predstavljata priložnost državljanom za njihov razvoj. JohnRawls, supra op. 389, str. 146, op. 13.

397 Ernst Tugendhat, SAMOSVEST I SAMOODREĐENJE, Beograd 1989. 398 O konfliktih moderne, podedovanih iz časov romantike v Charles Taylor, SOURCES

OF THE SELF, Harvard 1989, str. 495–521.

198

transformacij so pred nami in jim ne moremo ubežati. Nanje lahkoodreagiramo z vztrajanjem pri ohranjanju status-quo pozicije, kar pome-ni ohranjanje obstoječih družbenih krivic ter onemogoča individualno inkolektivno transformacijo. Pasivizirani, toda še ne povsem emancipiranidržavljan Srednje in Vzhodne Evrope se s pristajanjem na nedomišljeneinstitucionalne reforme in v neobstoječem širokem demokratičnemdiskurzu odreka obojemu. Toda obojemu se ne odreka na podlagi po-globljenega razmisleka in avtonomne odločitve, ampak zaradi prevladu-joče ideologije, ki ga nenehno prepričuje, da alternativnih možnosti ni.Že sama vztrajnost tega prepričevanja mu bo počasi dala misliti, da alter-nativne, potencialno bolj produktivne in kreativne institucionalne mož-nosti so. Prebuditev iz individualnega in kolektivnega dogmatskega dre-meža, v katerega nas je uspaval neoliberalni projekt, bo postopoma zače-la narekovati njegove politične in zasebne aktivnosti.

Heine pravi, da je vsako obdobje kot sfinga, ki skoči v prepad zgodovi-ne v trenutku, ko je uganka posameznega obdobja razrešena.399 Obdobjemoderne in postmoderne je obdobje, ki še ni povsem definirano. Zatoponuja toliko več možnosti, da ga zapolnimo z lastno domišljijo in krea-tivnostjo. Civilna družba Srednje in Vzhodne Evrope kot manjkajočiagent institucionalnih reform potrebuje za razrešitev uganke in izhod izprolongirane tragedije narodov v stalni revščini za svoje delovanje novihidej in vizij.

Razprava o razvojnih možnosti majhnih držav na periferiji Zahodnegasveta seveda ni samo razprava o delovnih mestih in denarju, ampak jemnogo globlja razprava. Je razprava o nas tukaj in sedaj v času prevladu-joče neoliberalne ideologije. Ta nas poskuša prepričati, da obstajajo samoene tekoče stopnice na razvojni poti. Ker smo šele na začetku, se mora-mo postaviti v vrsto in potrpežljivo vzpenjati nekaj desetletij, da ujame-mo bogate in razvite države. Na začetku moramo opravljati cenena ma-nualna dela po naročilih Zahodnih multinacionalk ter si postopoma za-gotoviti prihranke za bodoče investicije v šolstvo, ki bodo dvignile izo-brazbeno strukturo in zahtevo po investicijah v tehnično bolj zahtevnoproizvodnjo. V nekaj generacijah takšnega razvoja bomo iz produciranjatekstila prešli na produciranje avtomobilov in računalnikov. Toda ali resobstaja en sam razvojni vzorec po enem samem univerzalno veljavneminstitucionalnem mehanizmu?

Če je na kaj merila celotna razprava, potem je poskušala pokazati, dalahko različne institucionalne rešitve dajejo različne rezultate. Pri temvelja, da narodi kot moralni izraz celotnega človeštva niso prisiljeni nasvoji razvojni poti nikogar posnemati, čeprav je vsakršna tuja izkušnjadobrodošla. Ne zaradi posnemanja, ampak zaradi rekonstrukcije izku-šenj v lastnem zgodovinskem, kulturnem in civilizacijskem kontekstu.Pomembno je torej razumeti, da to ni abstraktna razprava, ampak razpra-

ŠESTI DEL

399 Hans Blumenberg, THE LEGITIMACY OF THE MODERN AGE, MIT 1983, str. 464.

199

va o nas samih, tukaj in sedaj, o tem, kakšne so naše aspiracije in našakreativna transformacijska energija. Sama začetna odločitev bo determi-nirala našo usodo za dolga desetletja. Skromnejša kot bo na začetku,skromnejši bodo končni rezultati.

Literatura:

1. Ackermann Bruce, WE, THE PEOPLE, Harvard 19912. Akvinski Tomaž, DRŽAVA, Globus 19903. Allen Barry, TRUTH IN PHILOSOPHY, Harvard 19934. Amsden Alice H., Kochanowicz Jacek, Taylor Lance, THE MARKET MEETS

ITS MATCH, Restructuring the Economies of Eastern Europe, Harvard 19945. Anderson Benedict, IMAGINED COMMUNITIES, reflections on the origin and

spread of nationalism, London 19836. Anderson Perry, RODOVNIKI ABSOLUTISTIČNE DRŽAVE, Ljubljana 19927. Aristotel, POLITIKA, Zagreb 19888. Aslund Anders, HOW RUSSIA BECAME A MARKET ECONOMY, Brookings

19959. Bajt Aleksander, OSNOVE EKONOMSKE ANALIZE IN POLITIKE, Zagreb 197910. Benveniste Emile, PROBLEMI SPLOŠNE LINGVISTIKE, Ljubljana 198811. Berkowitz Peter, NIETZSCHE: THE ETHICHS OF AN IMMORALIST, Harvard

Univ. Press 199512. Best Michael, THE NEW COMPETITION, Institutions of Industrial Restructu-

ring, Harvard 199013. Bhandari Jagdeep S., Weiss Lawrence A., CORPORATE BANKRUPTCY, Eco-

nomic and Legal Perspective, Cambridge 199614. Blasi Joseph R., Kroumova Maya, Kruse Douglas, KREMLIN CAPITALISM,

Privatizing the Russian Economy, Cornell 199715. Bloch Marc, FEUDAL SOCIETY, Chicago 196116. Blumenberg Hans, THE LEGITIMACY OF THE MODERN AGE, MIT 198317. Boskin Michael J., FRONTIERS OF TAX REFORM, Stanford 199618. Boycko Maxim, Shleifer Andrei, Vishny Robert, PRIVATIZING RUSSIA,

MIT 199519. Breyer Stephen, REGULATION, Harvard 198220. Buber Martin, PATHS IN UTOPIA, Syracuse 1996 (prva objava 1950)21. Budge Ian, THE NEW CHALLENGE OF DIRECT DEMOCRACY, Polity Press

1996.22. Chandler Alfred D. Jr, THE VISIBLE HAND, The Managerial Revolution in

American Business, Harvard 197723. Cohen G. A., KARL MARX’S THEORY OF HISTORY, Princeton 197824. Commons John, LEGAL FOUNDATIONS OF CAPITALISM, Madison 1957 (prva

izdaja 1924)


200

25. Culler Jonathan, O DEKONSTRUKCIJI, Globus 199126. Culler Jonathan, SAUSSURE, Beograd 198027. Dahl Robert, POLYARCHY, Yale 197128. Dahrendorf Ralf, CLASS AND CLASS CONFLICT IN INDUSTRIAL SOCIETY,

Stanford 195929. Damaška Mirjan R., THE FACES OF JUSTICE AND STATE AUTHORITY, Yale

198630. Darwall Stephen (ur.), EQUAL FREEDOM, Michigan 199531. Duguit Léon, LE DROIT SOCIAL, LE DROIT INDIVIDUEL ET LA TRANSFORMA-

TION DE L’ęÉTAT, Paris:Alcan 190832. Davidson Donald, INQUIRIES INTO THE TRUTH AND INTERPRETATION, Oxford

198433. Davidson Donald, RAZISKAVE O RESNICI IN INTERPRETACIJI, Ljubljana 198834. Derrida Jacques, White Mithology v MARGINS ON PHILOSOPHY, Univ. of

Chicago 198235. Dewey John, THE PUBLIC AND ITS PROBLEMS, Swallow Press 192736. Dicey A. V., INTRODUCTORY LECTURES TO THE LAW OF CONSTITUTION, Lon-

don 192737. Dolar Mladen, HEGLOVA FENOMENOLOGIJA DUHA I, 114–119 in 136–139.38. Dworkin Ronald, A MATTER OF PRINCIPLE, Harvard 198539. Dworkin Ronald, FREEDOM’S LAW, The Moral Reading of the American Con-

stitution Harvard 199640. Dworkin Ronald, LAW’S EMPIRE, Fontana 198641. Dworkin Ronald, LIFE’S DOMINION, Vintage 199342. Ehrlich Eugen, GRUNDLEGUNG DER SOZIOLOGIE DES RECHTS, Duncker &

Humblot 191343. Elster Jon, MAKING SENSE OF MARX, Cambridge 198544. Esping-Andersen Gösta, THE THREE WORLDS OF WELFARE CAPITALISM,

Princeton 199045. Esping-Andersen Gosta, WELFARE STATES IN TRANSITION, National Adapta-

tions in Global Economies, Sage 199646. Evans Peter B., Rueschemeyer Dietrich & Skocpol Theda, BRINGING THE

STATE BACK IN, Cambridge 198547. Fairbank John K., CHINA, A New History, Harvard 1994 (prva izdaja

1992)48. Fisher William W., Horwitz Morton J., Reed Thomas A. (ur.), AMERICAN

LEGAL REALISM, Oxford 199349. Frydman Roman in Rapazcynski Andrzej, PRIVATIZATION IN EASTERN EU-

ROPE: IS THE STATE WITHERING AWAY?, CEU 199450. Frydman Roman, Gray Cheryl W., Rapazcynski Andrzej, CORPORATE

GOVERNANCE IN CENTRAL EUROPE AND RUSSIA, Central European Univer-sity 1996

51. Frydman Roman, Rapazcynski Andrzej, Searle John S.et al., THE PRIVATI-ZATION PROCESS IN CENTRAL EUROPE, Central European University 1993

52. Gadamer Hans G., HEGEL’S DIALECTIC, Yale University, 1976

ŠESTI DEL

201

53. Gardner Howard, CREATING MINDS, Basic Books 199354. Gerschenkron Alexander, ECONOMIC BACKWARDNESS IN HISTORICAL PERS-

PECTIVE, Harvard 196255. Giddens Anthony, BEYOND LEFT AND RIGHT, Polity 199456. Giddens Anthony, NOVA PRAVILA SOCIOLOŠKE METODE, Ljubljana 198957. Giddens Anthony, POLITICS, SOCIOLOGY AND SOCIAL THEORY, Polity 199558. Gilmore Grant, THE DEATH OF A CONTRACT, Ohio 197459. Glendon Mary Ann, Gordon Michael Wallace, Osakwe Cristopher,

COMPARATIVE LEGAL TRADITIONS, West Publishing 199460. Gomes Ciro, Unger Roberto M., THE NEXT STEP: A PRACTICAL ALTERNATI-

VE TO NEOLIBERALISM, prevod v Revijji 2000, št. 9261. Grad Franc, VOLITVE IN VOLILNI SISTEMI, Inštitut za javno upravo pri Prav-

ni fakulteti, Ljubljana 199662. Habermas Jürgen, FAKTIZITÄT UND GELTUNG, BEITRÄGE ZUR DISKURSTHEO-

RIE DES RECHTS UND DES DEMOKRATISCHEN RECHSSTAATS, Suhrkamp Verlag1992

63. Habermas Jürgen, FILOZOFSKI DISKURS MODERNE, Zagreb 198564. Habermas Jürgen, LEGITIMATION CRISIS, Boston: Beacon Press 197565. Halle David, AMERICA’S WORKING MAN, Work, Home, and Politics among

Blue-Collar Property Owners, Chicago 198466. Haller Max, KLASSENSTRUTKUREN UND MOBILITÄTÄT IN FORTGESCHRITTENEN

GESELLSCHAFTEN, Eine vergleichende Analyse er Bundesrepublik Deutschland,Östereichs, Frankreichs und der Vereinigten Staaten von Amerika, CampusVerlag 1989

67. Hart H.L.A., ESSAYS IN JURISPRUDENCE AND PHILOSOPHY, Oxford 198368. Hart H.L.A., THE CONCEPT OF LAW, Oxford 1961 (ponatis 1989)69. Harvey David, THE CONDITIONS OF POSTMODERNITY, Blackwell 198970. Held David, DEMOCRACY AND THE GLOBAL ORDER, Stanford 199571. Hewitt Tom, INDUSTRIALIZATION AND DEVELOPMENT, Oxford 199272. Hobbes Thomas, LEVIATHAN, Macmillian, 196273. Horvat Branko, POLITIČKA EKONOMIJA SOCIJALIZMA, 198474. Horwitz Morton, THE TRANSFORMATION OF AMERICAN LAW 1780–1860,

Oxford 199275. Horwitz Morton, THE TRANSFORMATION OF AMERICAN LAW 1870–1960,

Harvard 1992 76. Horwitz Morton, TRANSFORMATION OF AMERICAN LAW (1870–1960), Ox-

ford 199277. Hutchinson Allan C.(ur.), CRITICAL LEGAL STUDIES, Rowman & Littlefield

198978. Igličar Albin, TEME IZ SOCIOLOGIJE PRAVA, Ljubljana 199679. Johnson Chalmers, MITI AND THE JAPANESE MIRACLE, The Growth of Indu-

strial Policy, 1925–1975, Stanford 198280. Kaldor Nicholas, AN EXPENDITURE TAX, George Allen & Unwin Ltd 195881. Kaufmann Arthur, Hassemer Winfried, EINFÜHRHUNG IN RECHTSPHILO-

SOPHIE UND RECHTSTHEORIE DER GEGENWART, MÜnchen 1989 (5. izdaja)


202

82. Kelsen Hans, REINE RECHTSLEHRE, Franc Deuticke Dunaj 1960 (ponatis1983)

83. Kennedy Duncan, A CRITIQUE OF ADJUDICATION, (rokopis, v objavi priHarvard Univ. Press 1997)

84. Kornai Janos, HIGHWAY AND BYWAYS, Studies on Reform and Postcommu-nist Transition, MIT 1995

85. Kornai Janos, THE ROAD TO A FREE ECONOMY, Norton 199086. Kripke Saul A., WITTGENSTEIN ON RULES AND PRIVATE LANGUAGE, Har-

vard 198287. Lafave Wayne R. in Israel Jerold H., CRIMINAL PROCEDURE, West Publis-

hing 198588. Lear Jonathan, ARISTOTLE: THE DESIRE TO UNDERSTAND, Cambridge Uni-

versity Press, 198889. Linz Juan J., Valenzuela Arturo, THE FAILURE OF PRESIDENTIAL DEMO-

CRACY, John Hopkins 199490. Linz Juan, Stepan Alfred, PROBLEMS OF DEMOCRATIC TRANSITION AND

CONSOLIDATION, Southern Europe, South America, and Post-Communist Eu-rope, John Hopkins 1996

91. Boycko Maxim, Shleifer Andrei, Vishny Robert, PRIVATIZATION IN RUS-SIA, MIT 1995

92. Locke Richard, Kochan Thomas, Piore Michael (ur.), EMPLOYMENT RELA-TIONS IN A CHANGING WORLD ECONOMY, MIT 1995

93. Löwith Karl, OD HEGELA DO NIETZSCHEJA, Sarajevo 198894. Luhmann Niklas, LEGITIMACIJA KROZ PROCEDURU, Zagreb 199295. Macintyre Alasdair, AFTER VIRTUE, Duckworth 1981 (šesta izdaja 1994)96. Milor Vedat (ur.), CHANGING POLITICAL ECONOMIES, PRIVATIZATION IN

POST-COMMUNIST AND REFORMING COMMUNIST STATES, Boulder: LynneRienner Publisher, 1993

97. Mizsei Kalman, BANKRUPTCY AND THE POST-COMMUNIST ECNOMIES OF EAST-CENTRAL EUROPE, EastWest Studies 1993

98. Mulhall Stephen & Swift Adam, LIBERALS & COMMUNITARIANS, Blackwell1992

99. Neumann Franz, DEMOKRATSKA I AVTORITARNA DRŽAVA, Naprijed, Za-greb 1992

100. Newman Katherine S., FALLING FROM GRACE, The Experience of Down-ward Mobility in the American Middle Class, Vintage Books 1989

101. Nietzsche Friedrich, H GENEALOGIJI MORALE, Ljubljana 1988102. North Douglas C., INSTITUTIONS, INSTITUTIONAL CHANGE AND ECONOMIC

PERFORMANCE, Cambridge 1990103. Offe Claus, CONTRADICTIONS OF THE WELFARE STATE, MIT 1984104. Olson Mancur, THE LOGIC OF COLLECTIVE ACTION, Harvard 1965105. Parker Richard, »HERE, THE PEOPLE RULE«, Harvard 1994106. Parker Stephen in Sachs Jeffrey, ECONOMIES IN TRANSITION, MIT 1997107. Pavčnik Marijan, ARGUMENTACIJA V PRAVU, Ljubljana 1991108. Pavčnik Marijan, ZLORABA PRAVICE, Ljubljana 1986

ŠESTI DEL

203

109. Pennock J. Roland, Chapman John W.(ur.), PROPERTY, New York 1980110. Pereira Luiz C. Bresser, Maravall Jose M. in Przeworski Adam, ECONO-

MIC REFORMS IN NEW DEMOCRACIES, Cambridge, 1993111. Peter J. Katzenstein, SMALL STATES IN WORLD MARKETS, Cornell 1985112. Piore Michael J., Sabel Charles F., THE SECOND INDUSTRIAL DIVIDE, Basic

Books 1984113. Piven Francis Fox (ur), LABOR PARTIES IN POSTINDUSTRIAL SOCIETIES, Ox-

ford 1991114. Polany Karl, THE GREAT TRANSFORMATION, Boston 1944 (paperback 1957)115. Posner Richard, THE PROBLEMS OF JURISPRUDENCE, Harvard 1990116. Preuss Hugo, STAAT, RECHT UND FREIHEIT, Tübingen 1926117. Przeworski Adam, CAPITALISM AND SOCIAL DEMOCRACY, Cambridge 1985118. Przeworski Adam, SUSTAINABLE DEMOCRACY, Cambridge 1995119. Quine Willard van Orman, FROM A LOGICAL POINT OF VIEW (Second Edi-

tion, Revisited), Harvard 1994120. Rawls John, POLITICAL LIBERALISM, Columbia 1993121. Robert Wade, GOVERNING THE MARKET, Princeton 1990122. Roe Mark J., STRONG MANAGERS, WEAK OWNERS, The Political Roots of

American Corporate Finance, Princeton 1994123. Ronald Dore, FLEXIBLE RIGIDITIES, Stanford 1986124. Rorty Richard, CONTINGENCY, IRONY, AND SOLIDARITY, Cambridge 1989125. Rorty Richard, ESSAYS ON HEIDEGGER AND OTHERS, (Philosophical papers

Vol. 2), Cambridge 1991126. Rorty Richard, OBJECTIVITY, RELATIVISM, AND TRUTH, Cambridge 1991127. Rorty Richard, PHILOSOPHY AND THE MIRROR OF NATURE, Princeton 1980) 128. Rosenberg Gerald N., THE HOLLOW HOPE, Can the Courts Bring About So-

cial Change?, Chicago 1991129. Rueschemeyer Dietrich, Stephens Evelyne Huber & Stephens John D.,

CAPITALIST DEVELOPMENT & DEMOCRACY

130. Sachs Jeffrey, POLAND’S JUMP TO THE MARKET ECONOMY, MIT 1994131. Sartori Giovanni, COMPARATIVE CONSTITUTIONAL ENGINEERING, New York

1994132. Saussure Ferdinand de, OPŠTA LINGVISTIKA, Beograd 1989133. Sen Amartya, INEQUALITY REEXAMINED, Harvard 1992134. Shugart Matthew Soberg, Carey John M., PRESIDENTS AND ASSEMBLIES,

Cambridge 1992135. Skinner Quentin, GREAT POLITICAL THINKERS, Oxford 1992136. Steinmo Sven, TAXATION AND DEMOCRACY: Swedish, British, and American

Approaches to financing the Modern State, Yale 1993137. Stiglitz Joseph, WITHER SOCIALISM?, MIT, 1994138. Stone Geoffrey R., Seidman Loius M., Sunstein Cass R., Tushnet Mark

V., CONSTITUTIONAL LAW, Little Brown 1991 (druga izdaja)139. Sundquist James L., CONSTITUTIONAL REFORM AND EFFECTIVE GOVERN-

MENT, Washington D.C.: The Brooking Institute, 1986140. Sunstein Cass R., AFTER RIGHTS REVOLUTION, Harvard 1990


204

141. Sunstein Cass R., LEGAL REASONING AND POLITICAL CONFLICT, Oxford1996,

142. Taylor Charles, PHILOSOPHICAL ARGUMENTS, Harvard 1995143. Taylor Charles, SOURCES OF THE SELF, Harvard 1989144. Taylor Chrales, HEGEL, Cambridge 1975 (ponatis 1991) 145. Teubner Günther (ur.), DILEMMAS OF LAW IN THE WELFARE STATE, De

Greuyter, 1985.146. THE CAMBRIDGE HISTORY OF POLITICAL THOUGHT 1450–1700, Cambridge

University Press 1991147. Tribe Lawrence, CONSTITUTIONAL CHOICES, Harvard 1985148. Tugendhat Ernst, SAMOSVEST I SAMOODREĐENJE, Beograd 1989149. Unger Roberto M., DEMOCRATIC EXPERIMENTALISM (rokopis 1995, v obja-

vi)150. Unger Roberto M., FALSE NECESSITY, Cambridge 1987151. Unger Roberto M., LAW IN MODERN SOCIETY, New York 1976152. Unger Roberto M., PASSION, AN ESSAY ON PERSONALITY, Free Press 1984153. Unger Roberto M., PLASTICITY INTO POWER, Cambridge 1987154. Unger Roberto M., SOCIAL THEORY: ITS SITUATION AND ITS TASK, Cambrid-

ge 1987155. Unger Roberto M., THE CRITICAL LEGAL STUDIES MOVEMENT, Harvard

1983156. Unger Roberto M., WHAT SHOULD LEGAL ANALYSIS BECOME?, Verso 1996157. Uzan Mark, THE FINANCIAL INSTITUTIONS UNDER STRESS, an architecture for

the new world economy, Routledge 1996.158. Weber Max, ECONOMY AND SOCIETY, Berkeley 1978159. Westermann Harry, BGB SACHENRECHT, Heidelberg 1982 (6. izdaja)160. Wilensky Harald L, THE WELFARE STATE AND EQUALITY, Univ. of Califor-

nia 1975161. Williams Bernard, MORAL LUCK, Cambridge University Press 1981162. Williamson Oliver E., THE ECONOMIC INSTITUTIONS OF CAPITALISM, Free

Press 1985163. Wilson Edmund, AXELS’S CASTLE, W. W. Norton 1931164. Wittgenstein Ludwig, ON CERTAINTY, Harper Torchbooks 1969165. World Bank Development Report, FROM PLAN TO MARKET, Oxford Uni-

versity Press 1996 MacIntyre Alasdair, AGAINST THE SELF-IMAGES OF THE

AGE, Duckworth, 1971166. World Bank Report, THE EAST ASIAN MIRACLE, Economic Growth and Pub-

lic Policy, Oxford 1993167. Wright Georg H. von, NORM AND ACTION, 1963168. Zupančič Boštjan M. et al., PRAVNI MEMORANDUM, Ljubljana 1989169. Zupančič Boštjan M., CRIMINAL LAW, THE CONFLICT AND THE RULES, diser-

tacija, New York 1981170. Zupančič Boštjan M., KAZENSKO PROCESNO PRAVO, Odločbe in Razprave,

Ljubljana 1991171. Zupančič Boštjan M., PRVINE (PRAVNE) KULTURE, Ljubljana 1995

ŠESTI DEL

205

172. Zupančič Boštjan M., PRVINE PRAVNE KULTURE, Ljubljana 1995173. Zupančič Boštjan M. et al., USTAVNO KAZENSKO PROCESNO PRAVO, Ljub-

ljana 1996

Članki:

1. Amar Akhil Reed, Fourth Amendment First Principles,2. Amar Akhil Reed, Fourth Amendment First Principles, 107 HARV. L. REV.

757–819 (1994)3. Amar Akhil Reed, Lettow Rene B.: Reply – Self-incrimination and the Con-

stitution: a brief Rejoinder to Professor Kamissar, 93 MICH. L. REV. 1011(1995)

4. Amar Akhil Reed, Lettow Renee B., Fifth Amendment First Principles: theSelf-Incrimination Clause, 93 MICH. L. REV., (1995)

5. Bajt Aleksander, Pravni in ekonomski pojem lastnine, PRAVNIK 1958, št. 86. Bradley Craig M., The Exclusionary Rule in Germany, 96 HARV. L. REV.

10327. Bugarič Bojan, Volilni sistemi in ustavni dualizem, TEORIJA IN PRAKSA, let.

33, 3/19968. Cui Zhiyuan, China’s Rural Industrialization: Flexible Specialization, Moe-

bius-Strip Ownership and Proudhonian Socialism (raziskovalna naloga)9. Derrida Jacques, Deconstruction and the Possibility of Justice v zborniku

DECONSTRUCTION AND THE POSSIBILITY OF JUSTICE, ed., D. Cornell, M. Ro-senfeld, D. Larson (New York, London, Routledge, 1992)

10. Esser John P., Institutionalizing Industry: The Changing Forms of Contract,LAW AND SOCIAL INQUIRY, (1996) vol. 21, št. 3

11. Easterbrook Frank H., The Supreme Court 1983 Term; Foreword: The Courtand the Economic System, 98 HARVARD LAW REVIEW 4 (1984)

12. Freeman Richard B., Solving the New Inequalitiy, BOSTON REVEIW, št. 6,december – januar 1996/97

13. Fuller Lon L., The Form and Limits of Adjudication, 92 HARV. L. REV. 353(1978)

14. Guido Calabresi, Antidiscrimination and Constitutional Accountability, 105HARVARD LAW REVIEW (1991)

15. Hedemann Justus Wilhelm, Die Flucht in die Generalklauseln, Jena 193316. Igličar Albin, Ustavna Demokracija, PRAVNA PRAKSA 12, št. 3, 199317. Langbein John H.: The historical origins of the privilege against self-incrimi-

nation at common law, 92 MICH. L. REV. 1047 (1995)18. Kamisar Yale, Response, On the »Fruits« of Miranda Violations, Coerced

Confessions and Compelled Testimony, 93 MICH. L. REV. 929 (1995)19. Kennedy David, Turning to Market Democracy, a tale of two architectures,

HARVARD INTERNATIONAL LAW JOURNAL, v. 32, 1991, str. 373-39620. Kennedy Duncan, Form and Substance in Private Law Adjudication, 89

HARV. L. REV. 1685 (1976).


206

21. Lasser Mitchel de S.-O.-I’E., Judicial (Self-)Portraits: Judicial discourse inthe French Legal System, 104 YALE LAW JOURNAL 1325 (1995)

22. Michelman Frank, What is Constitutional Democracy?, rokopis, april 199723. Nahtigal Matjaž, Paradoksi privatizacije v Vzhodni Evropi, REVIJA 2000, št.

9224. Quian Yingyi, Xu Chenggang, The M-form Hierarchy and China’s Econo-

mic Reform,25. EUROPEAN ECONOMIC REVIEW, Vol. 37, 199326. Pavčnik Marijan, Razlaga kot (re)produktivno dejanje, DIALOGI, št. 12,

1989, str. 92–9627. Sabel Charles, Boostrapping Reform, Rebuilding Firms, the Welfare State and

Unions, predstavljen na konfederaciji nacionalnih sindikatov v Mon-trealu novembra 1993, rokopis

28. Sabel Charles, Local Development in Ireland – Partnership, Innovation andSocial Justice, (študija dosegljiva na internet, Univerza Columbia LawSchool pod Charles Sabel).

29. Sajovic Bogomir, Splošno o lastninskih razmerjih, predgovor k Zakonu otemeljih lastninskopravnih razmerij, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1990

30. Sargentich Lewis D., Complex Enforcement (1978), neobjavljeno, hranje-no v Harvard Law Library

31. Simon William H., Social-Republican Property, 38 UCLA LAW REVIEW

1335 (1993)32. Steiker Carol S., Second Thoughts about First Principles, 107 HARV. L. REV.

757–819 (1994)33. Sunstein Cass R., Commentary on Analogical Reasoning, 106 HARV. L.

REV. 741–790 Sunstein Cass R., Lochner’s Legacy, 87 COLUMBIA LAW RE-VIEW, 873 (1987)

34. Wade Robert, East Asia and the Neo-Liberal World, 217 NEW LEFT REVIEW

(1996)35. Weiler Joseph H. H., The Transformation of Europe, 100 YALE LAW JOUR-

NAL 2403 (1991)36. Williamson John, The Emergent Development Policy Consensus, referat,

predstavljen na konferenci »Sustainable Development with Equity inthe 1990s: Policies and Alternatives« na Univerzi Wisconsin v Madiso-nu od 13–16 maja 1993

37. Zupančič Boštjan M., Med Državo in Posameznikom: Privilegij zoper Sa-moobtožbo, PRAVNIK, 1–3, št. 51, 1996

38. Zupančič Boštjan M., Odnos med Procesnim in Materialnim (Kazenskim)Pravom, v KAZENSKO PROCESNO PRAVO, Odločbe in Razprave, Ljubljana1991

39. Zupančič Boštjan M., The Privilege against Self-Incrimination, 1 ARIZ. ST.L. J. 19 (1981)

ŠESTI DEL

MATJAŽNAHTIGAL VLOGAPRAVA VDRŽAVAHVTRANZICIJIKnjiga je izšla ob podpori Ministrstva za šolstvo,...

Documents

Transcript of MATJAŽNAHTIGAL VLOGAPRAVA VDRŽAVAHVTRANZICIJIKnjiga je izšla ob podpori Ministrstva za šolstvo,...