UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

MATIC ČAR

UPRAVNIKI IDRIJSKEGA RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA

DIPLOMSKO DELO

Koper, 2016

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

MATIC ČAR

Upravniki idrijskega rudnika živega srebra

Diplomsko delo

Študijski program: Zgodovina

Mentor: doc. dr. Miha Preinfalk

Koper, 2016

Povzetek

Upravniki idrijskega rudnika živega srebra

Avtor se v delu ukvarja z raziskovanjem rudarskih upravnikov skozi petstoletno zgodovino

idrijskega rudnika živega srebra. Pri raziskovanju je osredotočen na vse pomembnejše letnice,

navedene v kronološkem zaporedju, ki so zaznamovale delovanje idrijskih rudarskih

upravnikov. Za lažji pregled je dodan pregled najpomembnejših dogodkov, kar bralcu pomaga

razumeti prostor, čas ter okoliščine, v katerih so posamezni rudarski upravniki delovali. Avtor

se je od samega začetka soočal s problematiko raziskovanja, saj izbrana tematika še nikoli do

sedaj ni bila predmet poglobljene raziskave. Samo delo je zasnovano na uporabi temeljne

literature, k bogatosti dela pa so pripomogla tudi različna pričevanja prisotnih ljudi, ki so na

tak ali drugačen način izoblikovali in soustvarjali prostor, ki je bil ključnega pomena za širšo

svetovno gospodarsko dogajanje.

Ključne besede: Rudnik živega srebra, Idrija, rudarski upravniki, zgodovina

Abstract

Idrian mining managers

Author in this final work was reserching history of Idrian mining managers throught five

hundered years of mining. In his work he was focused on reserching the most important years

that marked the time of mining managers. The reserches are made by using literature and

interviews that author made with persons that were around at the time of the most crucial

moments that effect the situation in global market. Author had problems with reserching from

very first day becouse this theme was not reserched good till today.

Key words: Mercury mine, Idrija, mining managers, history

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent/-ka ________________________________________, z vpisno številko

_____________,

vpisan/-a na študijski program

_____________________________________________________,

rojen/-a _____________ v kraju ______________________________, sem avtor/-ica

(ustrezno označi)

zaključnega dela

diplomskega dela

magistrskega dela

doktorske disertacije

z naslovom:

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena

oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del kot mojih lastnih – kaznivo po

zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in

za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska

oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________

Kazalo vsebine

1. UVOD ............................................................................................................................................. 5

2. KRONOLOŠKI PREGLED ZGODOVINE IDRIJSKEGA RUDNIKA ........................................ 7

2.1 Zasebno podjetništvo v obdobju 1490–1575 ........................................................................... 7

2.1.1 Škafar odkrije živo srebro ............................................................................................... 7

2.1.2 Prva odkopna podjetja v Idriji ......................................................................................... 7

2.1.3 Vojna z Benečani, Maksimilijan I. odpre »knežji rudnik« .............................................. 8

2.2 Podržavljenje rudnika leta 1575 in protestantizem .................................................................. 9

2.2.1 Hans pl. Khisl, človek, ki je podržavil rudnik ................................................................. 9

2.3 Protestantizem v Idriji ........................................................................................................... 10

2.4 Doba razsvetljenstva .............................................................................................................. 10

2.5 Francozi v Idriji ..................................................................................................................... 11

2.6 Povratek avstrijske oblasti v Idrijo ........................................................................................ 11

2.6.1 Bratovska skladnica ....................................................................................................... 11

2.7 Italijanska zasedba Idrije ................................................................................................... 12

2.8 Boji za osvoboditev Idrije ..................................................................................................... 12

3. KRONOLOŠKI PREGLED UPRAVNIKOV IDRIJSKEGA RUDNIKA ................................... 14

3.1 Upravniki v času zakupništva ................................................................................................ 14

3.2 Valentin Kuttler in Rudarsko podjetje sv. Ahaca .................................................................. 15

3.3 Viljem Neumann, prvi habsburški upravnik in sodnik idrijskega rudnika ............................ 15

3.4 Neumannova zapuščina ......................................................................................................... 16

3.5 Urban Ainkhürn (1549–1585) in rudarski upor ..................................................................... 17

3.6 Gregor Komar (1586–1596), renovator rudnika.................................................................... 18

3.7 Idrijski upor leta 1627 zoper upravnika Hanibala Bottonija (1622–1627) ............................ 18

3.8 Uprava Lichenstocha in spolovinarstvo ................................................................................ 19

3.9 Wolf Siegmund pl. Kienbach (1682–1696) ........................................................................... 19

3.10 Johann Friedrich Stempfer pl. Walchenburg (1696–1716) ................................................... 20

3.11 Anton von Steinberg (1724–1747) ........................................................................................ 21

3.12 Adolf Hauptmann (1747–1754) ............................................................................................ 23

3.13 Anton Sortori (1754–1765) ................................................................................................... 24

3.14 Rodbina Inzaghi, Franc Janez Nepomuk grof Inzaghi (1765–1791) ..................................... 25

3.15 Gottlieb von Gersdorff .......................................................................................................... 26

3.16 Luis Galois (1811–1813) ....................................................................................................... 26

3.17 Leopold Pl. Possetzky (1814–1823) ...................................................................................... 27

3.18 Alois Prettner (1824–1838) ................................................................................................... 27

3.19 Franz Alberti (1838–1849) .................................................................................................... 28

3.20 Marko Vincenc Lipold (1867–1883) ..................................................................................... 29

3.21 Josip Billek, zadnji avstrijski upravnik rudnika (1905–1918) ............................................... 30

3.22 Emanuel Ricci ....................................................................................................................... 31

3.23 Hugo Pellis (1925–1945) ....................................................................................................... 31

3.24 Avgust Gogola (1945–1946) ................................................................................................. 32

3.25 Peter Aljančič (1946–1947) ................................................................................................... 32

3.26 Jože Tiringer (1947–1948) .................................................................................................... 33

3.27 Jože Kenda (1948–1958) ....................................................................................................... 33

3.28 Ciril Prohinar ......................................................................................................................... 34

3.29 Miloš Šulin (1964–1972) ....................................................................................................... 34

3.30 Ivica Kavčič ........................................................................................................................... 35

3.31 Marko Cigale (1990–2016) ................................................................................................... 35

3.32 Pogovor s knapom Marjanom Beričičem .............................................................................. 36

4. UPRAVNIKI SKOZI STOLETJA – ZAKLJUČEK ..................................................................... 37

5. VIRI IN LITERATURA................................................................................................................ 39

6. GRAFIČNE PRILOGE ............................................................................................................. 41

7. PRILOGE ..........................................................................................................................................

7.1 Kronološko zaporedje upravnikov, navedenih v delu ...............................................................

7.2 Kronološki pregled najpomembnejših dogodkov v obdobju delovanja idrijskega rudnika ......

7.3 Slike ...........................................................................................................................................

5

1. UVOD

Uvodoma se je najprej treba zahvaliti idrijskim rudarjem. Prav vsem. Tistim iz Idrije in tistim

z oddaljenih planot in dolin, ki so dan za dnem prihajali v Idrijo služit »beli kruh«.

Nenazadnje pa tudi tistim rudarjem, ki so prišli v Idrijo iz oddaljenih dežel Saške, Laške in

Moravske. Idrija je kar tristo let spadala pod habsburško monarhijo, ki je v Idriji pustila izrazit

pečat. Ne samo da je habsburška monarhija skrbela, da je bil idrijski rudnik kar se da moderno

opremljen, ampak je na delo v Idrijo prihajalo tudi veliko nemških inženirjev in rudarjev, ki

so v narečju pustili poseben pečat. Ko se danes v Idriji ustavi kak popotnik, ki mu slovenski

jezik ni tuj, kaj kmalu ugotovi, da Idrijčana težko razume. V resnici gre kljub vsemu za

slovenski jezik, kateremu je dodana kopica popačenih nemških izpeljank.1

Rudarji so v rudniku delali v parih, ki je preraslo v tovarištvo, ob premorih pa so se rudarji

zbrali pri malici, kjer se je spletlo veliko anekdot. Teh zgodb o rudarjih ni malo, malo pa je

bilo skozi zgodovino raziskanega o ljudeh, ki so rudnik upravljali. Sam bom v delu poskušal

podati vpogled v to tematiko, ki je bila zelo slabo raziskana. Za upravno stran rudnika so

skrbeli upravniki, ki se jih je skozi petstoletno zgodovino zvrstilo kar lepo število. Upravniki

so vodili poslovanje rudnika, skrbeli so za delo, da je potekalo nemoteno ter si prizadevali, da

se je proizvodnja živega srebra iz leta v leto povečevala, čeprav so bili tudi v rudniški upravi

vzponi in padci.

Delo in odnos upravnikov do rudarjev se je skozi leta, desetletja in stoletja spreminjal.

Medtem ko so bili prvi upravniki malomarni pri svojem delu in se za rudarje ter vzdrževanje

rudnika niso preveč zanimali in je ta odnos velikokrat prerasel v rudarski odpor, pa so se

zadeve skozi čas spreminjale. Pokazalo se je tudi, da je v kasnejšem obdobju habsburški dvor

bolj pazil, koga so v Idriji postavili za upravnika. Dolgo časa je bil idrijski rudnik eden

največjih rudnikov v Evropi, še zlasti pa je veljal za dobro opremljenega. Med upravniki so

bila tudi velika imena, ki so jih Idrijčani ohranili v dobrem spominu. Nedvomno so prav ti s

svojim delom in požrtvovalnostjo velikokrat rešili rudnik in popravljali škodo, ki so jo

povzročili njihovi predhodniki. Ker je bilo veliko odvisno od oblasti, so zaradi tega imeli

1 AJNGEHENKT – držati se za roko

AJNFAHT – preprosto

LADARFAR – samokolnica

6

upravniki včasih zvezane roke. Odraz pripadnosti se kaže predvsem v času protestantizma, ko

je bilo v Idriji zamenjanih kar nekaj upravnikov. Tudi v času italijanske zasedbe so se morali

upravniki ter ostali zaposleni pri rudniku vpisali v fašistično stranko, v nasprotnem primeru so

bili stalno izpostavljeni grožnjam.

V povojnem obdobju, v času Jugoslavije, so bili prav vsi upravniki izkušeni rudarski

strokovnjaki, ki so pred prihodom v Idrijo izkušnje nabirali po drugih jugoslovanskih

rudnikih. Ti strokovnjaki največkrat svoje rudarske kariere niso zaključili v Idriji, ampak so

izkušnje, pridobljene v Idriji, uspešno prenesli na vodenje drugega rudnika v Jugoslaviji ali v

Sloveniji. V nadaljevanju sledi pregled pomembnejših dogodkov, ki so se skozi petstoletno

zgodovino rudarjenja zgodili v Idriji. Nato sledi kronološki razpored upravnikov idrijskega

rudnika ter opis obdobij, od začetka do konca delovanja idrijskega rudnika. Prav s tem bralec

dobi jasno predstavo o tem, kako je potekalo delo in življenje ter kako sta se skozi petstoletno

zgodovino razvijala mesto in rudnik pod njim. Poglavjem s kronološkim sosledjem so dodana

podpoglavja s podrobnejšim opisom nekaterih pomembnejših upravnikov, ki so ob svojem

vodenju pustili poseben pečat pri kopanju, prežganju rude ali pri inovacijah v rudniku. Drugi

upravniki, ki so nedvomno bili pomembni pa vendar v primerjavi z temi pustili manjši pečat,

bodo raziskani v prihodnosti ob podrobnejši raziskavi arhivskega gradiva in zato v to delo

niso vključeni.

Diplomsko delo je prvo v seriji raziskav o upravnikih idrijskega rudnika. Izdelano je bilo z

uporabo literature, internetnega gradiva in lokalnega časopisja (Idrijski razgledi) in še ne

vsebuje arhivskega gradiva, ki bo uporabljeno pri nadaljnjem raziskovanju.

Rudarski upravnik je bil v času habsburške monarhije odgovoren za upravo in gospodarski

razvoj rudnika. Naloga upravnika je bila tudi, da je sprejemal in odslavljal delavce z

vednostjo rudarskega sodnika. Skrbeti je moral za preskrbo delavstva z zadostno količino

hrane in drugimi življenjskimi potrebščinami, za katere je skupaj z rudarskim sodnikom

določal cene, po katerih so bile te nato razdeljene med delavce. Skrbeti je moral tudi za

pravočasen in neoviran transport živega srebra in cinobra do krajev, ki jih je določala

prodajna pogodba. Skupaj z rudarskim sodnikom je moral pregledovati notranjost rudnika, da

se ne bi zaradi malomarnosti nadzornikov jam in rudarjev zgodila kakšna nepopravljiva škoda

v notranjosti rudnika. Skupaj s knjigovodjo je moral obračunati stroške rudnika in sestaviti

letni obračun stroškov. Skupaj z rudarskim sodnikom in gozdarskim mojstrom je moral

7

pregledovati idrijske gozdove. Za svoja dejanja je odgovarjal podjetnikom, ki so imeli v

zakupu deleže rudnika, po letu 1575, ko so rudnik podržavili, pa deželnemu knezu.

2. KRONOLOŠKI PREGLED ZGODOVINE IDRIJSKEGA RUDNIKA

2.1 Zasebno podjetništvo v obdobju 1490–1575

2.1.1 Škafar odkrije živo srebro

Mohorjeva družba v Gorici je leta 1927 izdala priljubljeno povest o srebrnem studencu, ki jo

je napisal Franc Jaklič. Pisatelj je ponovno zapisal znano pripoved o škafarju, ki se je

prenašala iz roda v rod. Že leta 1910 je legendo o škafarju zapisal idrijski rojak, teolog,

pravnik in zgodovinar Josip Gruden v svoji monografiji Zgodovina slovenskega naroda, ki je

uvrščena med temeljna dela slovenskega zgodovinopisja. Okoli leta 1490 je neki kmet v

prostranih gozdovih ob Idrijci izdeloval lesene posode. (Kavčič 2000, 7–8)

V studencu ob hiši je namakal svoj škaf, nekega dne pa je v njem odkril neznano plavajočo

gmoto, ki se je svetila. Pretakala se je po škafu v drobnih kroglicah ter se vedno znova

spajala, ne da bi puščala kakršnekoli sledi. Ker te tekočine ni poznal, se je o svojem odkritju

pozanimal pri zlatarju v Škofji Loki. (Kleindienst 1995, 9)

Zlatar je takoj prepoznal, kaj je škafar našel. Takoj ga je začel spraševati, kje je našel živo

srebro, vendar je škafar pametno molčal, saj je vedel, da je tekočina morda dragocena.

Legenda pravi, da je na poti proti domu škafar srečal vojaka Kacijana Anderleta, kateremu je

zaupal svojo skrivnost. Kacijan Anderle je zbral delavce ter prišel v Idrijo kopat. Vest o

najdbi živega srebra se je tako hitro razširila, da je v Idrijo privabila še druge navdušene

kopače nove dragocene tekočine. (Arko 1931, 2)

2.1.2 Prva odkopna podjetja v Idriji

Prvi zanesljivi viri o idrijskem rudniku nosijo letnico 1493, ko naj bi neki Virgilij Formentini

na bregovih Idrijce videl teči živo srebro. Da se je začelo v Idriji nekaj resneje dogajati, priča

8

tudi podatek, da so leta 1493 v Idriji Čedajci že imeli tako občinski svet, kot tudi občinsko

upravo. Čeprav je imel Čedad velik vpliv v Idriji, pa tudi Habsburžani niso skrivali svojega

zanimanja za idrijsko srebrno žilo. (Arko 1931, 2–3)

25. septembra 1493 je svet deseterice v Benetkah dal nemški skupini dovoljenje, da začne

kopati, podeljene pa so ji bile tudi carinske ugodnosti glede prodaje živega srebra v Benetke.

Dovoljenje se je glasilo na rudarje Henrika Darfa, Alberta Ackerja in Kacijana Anderleta.

(Mohorič 1960, 22)

V tem istem času so bili pri izkopu v Idriji udeleženi tudi rudarji s Tolminskega. »Določili,

kje graditi hiše, ki bi spadale pod čedadsko občino, in tiste, ki bi bile pod tolminsko družbo.«

(Arko 1931, 2)

Da je imelo v Idriji odkopno družbo tudi tolminsko gospostvo, ni naključje, saj je celotna

dolina Idrijce v 14. stoletju pripadala goriškim grofom, kar je lepo vidno v tolminskem

urbarju iz leta 1377. (Kavčič 1996, 22)

Leta 1494 je v Idrijo prišla nova skupina rudarjev pod vodstvom Janža Litumhoferja, ki je

trdil, da pozna nov postopek pridobivanja živega srebra, ki je cenejši in izdatnejši. Leta 1500

so z namenom pridobivanja najbogatejših rud izkopali rov, kasneje poimenovan po svetniku

Antonu Padavanskem, zato se imenuje Antonijev rov, ki je najstarejši vhod v rudnik in je

ohranjen še danes. Tudi za to podjetje je postalo kopanje v globino vse zahtevnejše, družbi je

kmalu začelo primanjkovati denarnih sredstev, zato se je okrog leta 1504 umaknila iz Idrije.

(Mohorič 1960, 22–23)

2.1.3 Vojna z Benečani, Maksimilijan I. odpre »knežji rudnik«

Leta 1508 je Maksimilijan I. načrtoval pot v Rim, kjer bi ga papež Julij II. okronal za cesarja.

Maksimilijan je načrtoval pohod preko beneškega ozemlja, vendar mu tega Benečani niso

dovolili, kar je Maksimilijan izkoristil kot povod za vojno. Stalni spori med Benetkami in

habsburško monarhijo so se vlekli že od srede 15. stoletja naprej. (Štih in Simoniti 2009, 212)

9

V začetku vojne so Benečani hitro napredovali, prodrli so v Vipavo in Gorico, nato so pohod

nadaljevali proti Idriji. 22. junija 1509 je Erik Brunšviški po letu beneške vladavine Idrijo

ponovno priboril nazaj k habsburški monarhiji. (Mohorič 1960, 25)

Po koncu vojne je Maksimilijan I. na svoje stroške ukazal zgraditi nov jašek. Zaradi stalnih

vojn je imela habsburška monarhija le pičle dohodke, idrijski rudnik pa bi te denarne

primanjkljaje utegnil zmanjšati. Tako se je na cesarsko pobudo v Idriji odprla nova jama,

imenovana »knežji rudnik« oziroma jašek sv. Katarine. Zaradi neznanih razlogov ga je cesar

kasneje ponujal rudarski izkopni družbi Sv. Ahaca, vendar ga ta ni hotela odkupiti. Leta 1520

so prišli v Idrijo imenitni gospodje, in sicer grof Ortenburg, plemič Auersperg, Sigmund pl.

Lamberg, Bernhard pl. Cles, kardinal in škof iz Tridenta, Krištof Rauber in knezoškof

ljubljanski. V Idriji so bile sedaj tri rudarske družbe, vsaka je imela svojega oskrbnika, vse

skupaj pa je nadzoroval rudarski sodnik. (Arko 1931, 6–7)

2.2 Podržavljenje rudnika leta 1575 in protestantizem

2.2.1 Hans pl. Khisl, človek, ki je podržavil rudnik

Hans Khisl se je rodil okoli leta 1530 bil graščak je, spreten podjetnik ter tudi mecen. Hans je

bil bavarskega porekla in sin nekdanjega ljubljanskega sodnika in župana Vida Khisla, ki je

kupil Konjice ter leta 1528 postavil grad Fužine pri Ljubljani. Zaradi različnih zaslug in

priporočila Auerspergov je bil povzdignjen v plemiški stan. Hans je ob gradu postavil mlin,

papirnico ter steklarno, za katero je leta 1572 dobil privilegij. Že leta 1560 je postal cesarski

svetnik, pozneje pa še nadvojvodski komorni svetnik, blagajnik na zahodni vojni meji ter

predsednik dvorne komore. Med letoma 1566–1567 je bil deželni upravnik na Kranjskem,

lastnik Višnje Gore in višji dedni točajnik Goriške. Bil je tudi velik dobrotnik, pospeševalec

znanosti in umetnosti, med drugim pa je skrbel tudi za napredek protestantske literature. Za

podržavljenje idrijskega rudnika se je zavzel leta 1572. Najprej je sam začel kupovati deleže

idrijskega rudnika, imenovane kuksi, vendar ker je lahko naenkrat odkupil le 10 kuksov, je ta

način kupovanja opustil. Kukse je nato prodal, zakupnikom pa sporočil, da se bo rudnik

podržavil. Leta 1575 je bilo v Idriji že 43 lastnikov kuksov. (Glonar 2013)

10

2.3 Protestantizem v Idriji

Protestantizem je na Slovenskem naletel na ugodna tla, zato se je začel hitro širiti. K temu je

botroval splet okoliščin, saj je bilo v obdobju dolgih beneških vojn in pogostih roparskih

pohodov, v katerih so neprestano pustošili slovenske dežele, ljudstvo zbegano in obupano. Za

obdobje 1535–1598 ni vira o katoliškem duhovniku v Idriji. V tem obdobju je prišlo v Idrijo

veliko rudarjev iz nemških pokrajin, z njimi pa je v naše kraje prišlo tudi luteranstvo.

Protestantizem se je tako v Idriji hitro uveljavil in postal zelo močan. Da je protestantizem

prinesel svež veter, kaže dejstvo, da so rudarski predstojniki protestantizem pozdravljali z

veliko vnemo, da pa je bil protestantizem v Idriji zelo močan, priča dejstvo, da je leta 1571

Tolminsko in Cerkljansko obiskal papeški vizitator Porcia, vendar pa si v Idrijo zaradi

močnega protestantizma ni upal. (Mohorič 1960, 38–41)

Takratni cerkljanski vikar Andrej Puc je Porciu o razmerah v Idriji poročal takole:

V nemški Idriji, ki je sosednja moji župniji, so sami krivoverci. V cerkvi pojejo očenaš, vero,

bere se evangelij in pridiga, drugega nimajo nič. V hišah bolnikov posvečujejo kruh in vino

brez maše. Pridigar je neki Gregor, sin nekega kovača iz Kobarida. Iz Cerknega ljudje večkrat

hodijo v Idrijo. Idrijčani jih hočejo zapeljati, pa se ne dajo. (Pavlič 2006, 26)

2.4 Doba razsvetljenstva

Idrija se je v dobi razsvetljenstva zbudila iz hudega mrtvila. »Mračnemu« 17. stoletju je

botrovala predvsem slaba prodaja idrijskega živega srebra, ki je ostajal v nizozemskih

skladiščih, temu je sledilo leto1651 ko, rudarji kar devet mesecev niso dobil plače.

Že po letu 1736 se je pojavil nov delovni polet, izboljšale so se topilniške naprave. V petih

letih je bila zgrajena nova cesta, ki je omogočala reden stik z zunanjim svetom, med letoma

1760 in 1770 so zgradili sredi mesta veliko rudniško skladišče žita, pomembna pa je tudi

zapuščina dveh pomembnih naravoslovcev, razsvetljencev, ki sta prišla v Idrijo. Prvi je bil

zdravnik Scopoli, za njim pa je v Idrijo prišel še kirurg in naravoslovec Baltazar Hacquet. S

svojim bogatim znanstvenim delom sta v Idriji pustila kulturni spomenik trajne vrednosti.

(Mohorič 1960, 139)

11

2.5 Francozi v Idriji

Ker je bila Idrija daleč stran od glavne ceste, se ljudje niso bali, da bi se Napoleon zadržal na

poti zaradi majhnega mesteca. Ker pa so bili ogleduhi povsod, so kaj kmalu izvedeli, da je v

Idriji za dva milijona goldinarjev srebra, veliko živeža in veliko denarja v gotovini. Za vsako

ceno je Napoleon zahteval, da se Idrija preda, čeprav bo veliko prelivanja krvi. (Arko 1931,

18)

General Bernadotte je zavzel Idrijo 22. marca 1797 ter tu ostal s svojimi vojaki do maja 1798.

V teh nekaj mesecih je dal v Italijo prepeljati 8.000 kilogramov živega srebra in še veliko

cinobra, oplenil pa je tudi grajsko skladišče. Nato se je leta 1805 francoska vojska ponovno

vrnila v Idrijo in tu ostala tri mesece in pol. Tudi takrat so oplenili Idrijo, kar je premogla

živega srebra. Tretjič so se Francozi vrnili v Idrijo leta 1809 ter tu ostali do propada Ilirskih

provinc leta 1813. (Calligaris 1987)

Francozi so bili v Idriji z vmesnimi premori trikrat, med katerimi so se vojske izpopolnjevale.

Avstrijci, katerim so bili Idrijčani lojalni, so ljudstvo poučevali, kakšna škoda se mu dela.

Duhovščino so poučevali, naj govorijo proti Francozom in naj tudi sami gredo v boj. »Ako ni

pušk, se dobe vile.« V Idriji se je tako zbralo 306 moških. Določili so zbirna mesta, da skupno

udarijo nad sovražnika, vendar je ljudstvo zagrabil strah pred Francozi, saj bi jih ubili in

požgali, kar je njihovega, če bi se uprli. (Arko 1931, 37–38)

2.6 Povratek avstrijske oblasti v Idrijo

2.6.1 Bratovska skladnica

Da bi lažje razumeli, zakaj so si revolucionarnega leta 1848 idrijski rudarji prizadevali za

izročitev bratovske skladnice, najprej poglejmo, kaj bratovska skladnica sploh je in čemu je

služila. Bratovska skladnica je zelo stara ustanova vseh rudarskih mest. Prva omenjena

tovrstna blagajna, ki bi skrbela za zavarovanje rudarjev in bi ščitila rudarje pred poklicnimi

nevarnostmi, je bila ustanovljena že leta 1300 v rudniku srebra Kuttenberg (Kutna Hora) na

Češkem. V bratovsko skladnico so rudarji prispevali določen znesek, članstvo sicer ni bilo

obvezno, vendar pa so rudarji z leti uvideli pomembnost bratovske skladnice ter so

prostovoljno pristopali. Avstrija je 23. maja 1854 vpeljala obvezno članstvo. V blagajno so

12

morali prispevati vsi rudarji, vsaj polovico pa so morali prispevati tudi rudarski upravniki. Za

nadzor bratovske skladnice sta skrbela odbor delavcev in odbor delodajalcev. Idrijska

bratovska skladnica je bila ustanovljena relativno zgodaj, najbrž že leta 1696, prvi zapiski o

njej pa nosijo letnico 1737. Od tega leta dalje je bratovska skladnica vedno omenjena, saj je

med drugim prispevala tudi k vzdrževanju duhovščine, nekaj časa pa je upravljala celo z

gostilno in mesnico. Poslovanje bratovske skladnice je nadzirala vlada, kajti premoženja, ki

ga je imela bratovska skladnica, je bilo precej. Leta 1848 je bratovska skladnica poslovala s

55.000 florinti, leta 1880 pa že z 80.000 florinti. (Arko 1931, 127)

2.7 Italijanska zasedba Idrije

Ob italijanski zasedbi Idrije, ki je Italiji pripadala po rapalski pogodbi leta 1920 so bili

Idrijčani prepričani, da italijanska zasedba ne bo trajala dolgo, saj si niso predstavljali, da bi

lahko zahodni del Slovenije kdajkoli pripadal Italiji. Zasedba in prevzem rudnika sta potekala

brez incidentov. Čeprav se je upravnik Billek trudil, da bi čim več srebra poslal na Dunaj še

pred italijansko zasedbo, je kar precejšnja količina živega srebra potem pripadla Italiji.

Idrijski rudarji so še vedno upali, da bo Idrija po dokončni razveljavitvi priključena

Jugoslaviji, vendar se to ni zgodilo. Italijani sprva proti Idrijčanom niso vodili nasilne in

agresivne politike, pustili so celo, da so obstala nekatera slovenska kulturna društva. (Mohorič

1960, 305–306)

Po izbruhu vojne leta 1939 so postale govorice o tem, da bo idrijski rudnik prodan, vse

glasnejše. Rudnik naj bi prevzela rudarska družba Monte Amiata s sedežem v Rimu. Zaradi

iztrošenosti strojev je bila cenitev zelo nizka. Konec leta 1939 je država naposled rudnik

prodala zasebni družbi Monte Amiata. Kupnina je znašala 12.900.000 takratnih italijanskih

lir. Za primerjavo: rudnik je takrat ustvarjal za 5 milijonov lir dobička. Družba je kupnino

poravnala na način, da je državi prodala 86.000 delnic po 150 lir. Dobiček z delnicami je bil

za 4,3 milijona lir višji kot celotna odkupna cena rudnika. (Mohorič 1960, 337)

2.8 Boji za osvoboditev Idrije

Tri leta vojne so v Idriji potekala mirno. Delavstvo je shajalo z italijansko upravo, ki je bila

razumna do slovenskega delavstva, zato ni prihajalo do prekinitev dela. 8. septembra 1943

proti večeru je v Idrijo prispela vest, da je Italija kapitulirala ter da je oblast prevzel Peter

13

Bodoglia. V naslednjih dneh se je v Idriji formiral komite Osvobodilne fronte, v mesto pa so

11. septembra prišli Nemci. Odpor je bil uspešen, vendar so v naslednjih dneh Nemci prihajali

še v večjem številu. Ob poti v Idrijo so pobijali civiliste, se čez dan zadrževali v gasilnem

domu, proti večeru pa so se ponovno vračali v smeri Godoviča ali Spodnje Idrije. Kmalu so se

začeli tudi boji za Idrijo. Kar nekaj dni so partizani nad Nemci vršili močan odpor, vendar pa

so na koncu morali Idrijo vseeno prepustili Nemcem. V zadnjem letu je bila Idrija desetkrat

bombardirana. 18. februarja 1945 je prenehala delovati topilnica, 23. aprila pa so prekinili tudi

preostala dela v jami. 28. aprila so se Nemci in preostanek domobranskih čet umaknili iz

Idrije, že naslednjega dne, 29. aprila 1945, pa so v Idrijo vkorakali partizani. (Mohorič 1960,

339–343)

2.9 Povojno delovanje rudnika

Po koncu druge svetovne vojne so bili rudarski obrati in ostala rudniška oprema v zelo slabem

stanju. Po letu 1975, ko je cena živega srebra na svetovnem tržišču drastično padla je idrijski

rudnik padel v globoko krizo. Zaradi škodljivih posledic živega srebra na človeka in okolje se

je zanj zmanjšalo povpraševanje, začeli so ga nadomeščati z drugimi kovinami. Zaradi

visokih stroškov rudarjenja in osiromašene vsebnosti živega srebra v rudi se je proizvodnja

med leti 1977-1983 ustavila. Ko je bilo jasno, da se izkop v idrijskem rudniku ne bo povrnil v

stanje pred krizo, so se vse sile in moči usmerile v čim hitrejšo prekvalifikacijo rudarjev v

strojnike in kovinarje. Tako so nastajali novi obrati in temelji za boljšo prihodnost idrijske

občine. Leta 1986 je bila sprejeta odločitev o popolnem zaprtju Rudnika živega srebra Idrija.

Na podlagi študij se je v letu 1988 oblikoval dolgoročni program postopnega in trajnega

zapiranja rudnika, ki so ga začeli realizirati sedem let kasneje. Leta 1995 so bile v rudarski

topilnici prežgane še zadnje tone cinabaritne rude. Tako se je zaključilo petstoletno obdobje

rudarjenja v katerem so idrijski rudarji s prežganjem dobili 147.000 ton živega srebra, kar

predstavlja kar 13% svetovne proizvodnje. (Kavčič 1990)

14

3. KRONOLOŠKI PREGLED UPRAVNIKOV IDRIJSKEGA

RUDNIKA

3.1 Upravniki v času zakupništva

Čedajci, ki so si lastili popolno oblast nad Tolminsko in Idrijo, so pritiskali na Benečane, da

naj odstavijo svojega gestalda. Že konec istega leta, kot so ga postavili so Benečani res

umaknili svojega gestalda iz idrijskega rudnika in do leta 1506 niso postavili novega. Med

tem časom so idrijski podjetniki sami postavljali upravnike. Tako je med letoma 1505 in 1506

službo rudniškega upravnika opravljal Nemec Krištof Freiberger, ki je bil najverjetneje tudi

sam idrijski podjetnik. Poleg nemškega jezika je Freiberger govoril tudi italijansko, kar je bilo

zelo pomembno za vzdrževanje uradnih stikov z Benetkami. Svoje delo je Freiberger več kot

dobro opravljal. Benečani, ki so od leta 1506 spet postavljali upravnike, so mesto upravnika

najprej ponudili prav Freibergerju, ker pa je ta službo odklonil, so na njegovo mesto postavili

Čedajca Leonarda de Manzana. Prav tako kot Freiberger je tudi Manzano dobro govoril

italijansko in nemško, poleg tega je bil tudi zemljiški gospod na Tolminskem in Idrijskem. Ko

je leta 1506 prevzel mesto idrijskega upravnika, je bil lastnik rudniških deležev, t. i. kuksov.

Leonardo de Manzano za razliko od predhodnika ni dobro opravljal službe idrijskega

upravnika. Upravnik bi moral biti vsak dan navzoč v rudniku, on pa je ostal doma v Čedadu in

zadanih nalog ni izvrševal. Benečani so ga zato že po letu dni odstavili, na to mesto pa so

želeli postaviti domačina, če je mogoče, rojenega Idrijčana. Cesar je po končani vojni na

mesto upravnika postavil Viljema Neumanna, le-ta pa je funkcijo upravnika kmalu odložil. Po

nekaterih podatkih naj bi bil nato upravnik idrijskega rudnika Gašper Ainkurn. Od leta 1530

dalje so upravnike rudnika postavljali in odstavljali prokuratorji rudnika, ki so bili štirje. Eden

za kranjske in goriške podjetnike, drugi za koroške, tretji za tirolske in četrti za salzburške

podjetnike. Pri imenovanju in nastavitvi rudniških upravnikov je velikokrat prihajalo do

nesoglasij. Na sestanku v Beljaku spomladi 1530. leta so podjetniki postavili za idrijskega

upravnika Henrika Baringerja. Po letu 1535, ko je v Idriji izkopavala samo še ena odkopna

družba, je prišlo do reorganizacije rudniške uprave. Odslej je bila služba idrijskega upravnika

stalna in odgovornejša. Plača rudarskega upravnika je znašala šestkrat več kot rudarjeva. Prvi

upravnik po reorganizaciji je postal loški oskrbnik in podjetnik Viljem Rasp. Službo

idrijskega upravnika je opravljal od 1534. do 1540. leta. Rasp je v imenu idrijskih podjetnikov

sklepal manjše in večje pogodbe za odkup živega srebra in cinobra. Svojo službo je opravljal

v zadovoljstvo vseh podjetnikov. (Verbič 1965,103–108)

15

3.2 Valentin Kuttler in Rudarsko podjetje sv. Ahaca

Avstrijski vpliv se je v Idrijo hitro razširil, pa čeprav v začetku 16. stoletja ni bilo dobrih

cestnih povezav. V manj kot desetih letih so Idrijo poznali v večjem delu Avstrije. Leta 1504

je v Idrijo prišla nova rudarska družba, imenovana Rudarsko podjetje sv. Ahaca. Novi

rudarski družbi je načeloval Valentin Kuttler, ki je prišel s Salzburškega. Kuttler je s seboj

pripeljal več rudarjev nemškega rodu, večinoma Nemce iz Gornje Avstrije. Ker je bilo

rudarjev premalo, so vabili na delo v rudnik tudi ljudi iz okoliških naselij, planot ... Na

začetku je kazalo, da bo izkop gladko potekal, vendar se je vse to začelo kmalu spreminjati.

Stroški so se večali, rudo pa se je le stežka še kje zasledilo. Kmalu ni bilo več denarja za

plačevanje rudarjev, mlajši so odšli v druge rudnike, starejši, katerim je družba dolgovala že

velike vsote denarja, pa so vztrajali pri svojem izplačilu. 22. junija 1508 so naposled v dolini

nasproti Antonijevega rova odkrili bogato cinabaritno rudo in rudnik je zaživel v pravem

pomenu besede. Po najdbi tako bogate rude so se za Idrijo začeli boljši časi. Družba Sv.

Ahaca je od cesarja Maksimilijana I. dobila dovoljenje za odprtje še ene jame, od katere je

cesarju pripadalo 10 % dobička v zameno za obrambo mesta pred morebitnimi napadalci.

(Arko 1931, 3–5)

O Kuttlerjevem koncu se ne ve veliko, domneva se le, da je najverjetneje umrl zaradi stresa

leta 1509 »vsi ti dogodki, strah pred rudarji in Benečani in zopet brezmejna radost so

uničevali slabo telo Kuttlerja in v najboljših letih je moral zapustit svet.« (Kavčič 1888)

3.3 Viljem Neumann, prvi habsburški upravnik in sodnik idrijskega rudnika

Kot prvi habsburški rudarski sodnik je v Idrijo 22. junija 1509 prišel Viljem Neumann.

Naloga rudarskega sodnika je bila, da je varoval pravice posameznih rudarskih družb,

sodniško zapisoval deleže, razsojal spore med družbami in rudarji ter pazil, da se je vestno

oddajala desetina pridobljenega živega srebra. (Arko 1931, 92)

Predniki Viljema Neumanna so še v 15. stoletju kmetovali na Gornjem Štajerskem. Viljem

Neumann pa je v 16. stoletju postal eden najpomembnejših rudarskih založnikov in trgovcev

iz Beljaka. (Mohorič 1960, 32)

16

Neumann ni bil samo prvi rudarski sodnik v Idriji, ampak je bil tudi solastnik rudnika.

Neumannova žena doma iz Lienza na Tirolskem, je imela štiri kukse v idrijskem rudniku, ki

jih je njen mož prejel kot doto.

Ob istem času je bila znana trgovska tvrdka v Augsburgu Hochstetter; ta je bila z Idrijo v tako

tesni zvezi, da se je Neumannova hči Katarina 1527 poročila z Ambrozijem Hochstteterjem ter

prinesla možu 10.000 goldinarjev dote, za takratne čase nepričakovano veliko vsoto. (Arko

1931, 7)

Neumann je imel družbo s Salzburžanom Janžem Pfuglom. Svoje kupčije sta delala v

Benetkah, kjer sta imela od leta 1520 naprej tudi podružnico, imenovano Fondaco dei

Tadeschi. V podjetju sta prodajala idrijske rudarske proizvode ter koroški svinec, kupovala

blago ter špecerijo, nato pa izdelke prodajala idrijskim ter koroškim rudarjem. Leta 1528 se je

Neumann drugič poročil, tokrat z Barbaro Rumpf, hčerko deželnega plemiča, ki je izražala

izjemno energijo, varčnost in trgovsko nadarjenost. Vsi štirje Barbarini sinovi so umrli pred

njo, preživela je edino hči Ana. (Mohorič 1960, 34–35)

Leta 1533 je Neumann kot najspretnejši oskrbnik v Idriji prevzel vso prodajo in kupčije vseh

treh rudarskih družb tako z Benečani kot tudi Nemci. Umrl je leta 1536, pokopan pa je pri Sv.

Juriju v Ziljski dolini na Koroškem. Zaslužil je veliko premoženje, s katerim je njegova žena

Barbara po njegovi smrti še naprej kupovala posesti po Ziljski dolini. (Arko 1931, 8)

3.4 Neumannova zapuščina

Čeprav Neumannova žena Barbara ni bila nikoli uradno potrjena, je bila neuradno kljub temu

prava upravnica idrijskega rudnika. Njena skrb je bila, da je že od leta 1536 rudnik prejemal

zadostne denarne zaloge za obratovanje in redna izplačila. Denar je dobivala od augsburških

trgovcev. Idrijski upravniki so bili odvisni od njenega denarja, prav tako je na svojem dvoru v

gradu Wasserleonburg prirejala občne zbore in sestanke rudarske združbe. Ker so vsi

Barbarini sinovi umrli, je po Barbarini smrti vse premoženje podedovala hčerka Ana. Ana je

že na materinem domu spoznala vrsto plemičev, ki so se potegovali za roko bogate in

duhovite trgovčeve hčerke. Ko je Ana prevzela dediščino, je bila že drugič poročena. Njen

prvi mož je bil baron Jakob Tannhausen, a je že po treh letih zakona umrl. 1565. leta se je

poročila s Krištofom Liechtensteinom, po katerem je tudi podedovala, saj je bil brez otrok.

Leta 1581 se je poročila z baronom Ludvikom Ungnadom iz Žovneka, leta 1587 z baronom

17

Karlom von Teufenbachom, leta 1611 z ortenburškim grofom Ferdinandom Salamancom in

nazadnje še kot 82-letna gospa z 31-letnim grofom Jurijem Ludvikom Schwarzenbergom, ki

je postal srečni dedič vsega premoženja. Schwarzenbergi so tako postali eni najvplivnejših

fevdalcev v Evropi. (Mohorič 1960, 34)

3.5 Urban Ainkhürn (1549–1585) in rudarski upor

Urban Ainkhurn je bil upravnik idrijskega rudnika v obdobju 1549–1585. Zaradi svojega

rudarskega znanja je užival velik ugled tudi med drugimi idrijskimi podjetniki. Ainkhürn je

bil zelo bogat, saj je imel v zakupu velike graščine po Kranjskem in Štajerskem, kljub vsemu

pa je do skrajnosti izkoriščal idrijske rudarje in bogatel na njihov račun. (Verbič 1969)

Ko je leta 1562 v jamo vdrla voda, so tako zakupniki kot tudi rudarski predstojniki upravo

svarili, da je delo v jami nemogoče. Že istega leta je Jakob Lamberg, zastopnik odkopne

družbe Sv. Ahaca, zaprosil upravo za izgradnjo novega jaška, kar je zagovarjal tudi višji

rudarski predstojnik Notranje Avstrije Jurij Singer. Do izgradnje potrebnega jaška ni prišlo,

saj so številni zakupniki kuksov temu nasprotovali zaradi prevelikih stroškov. Ker so se

težave samo stopnjevale, je bil leta 1580 v Idrijo poslan Jurij Singer, ki je še enkrat poudaril

problematiko, ki je bila izpostavljena že 18 let prej. Poleg novega jaška se je zdel Singerju

nujen tudi močnejši dotok vode za kamšt, a Ainkhürn tudi tokrat ni ukrepal. Zanimivo je

dejstvo, da Ainkhürna tudi po podržavljenju rudnika leta 1575 niso zamenjali z drugim

upravnikom. Najverjetneje so temu botrovala Ainkhürnova poznanstva s pomembnimi

dunajskimi veljaki. (Čar, Peljhan, Dizdarevič 2014)

Takratni protestantski učitelj Matija Elendorfer je leta 1579 napisal pritožbo rudarjem proti

upravniku. Rudarji so namreč dobivali namesto celotnega zaslužka v denarju del zaslužka v

nakaznicah, ki so jih uveljavili pri nakupu različnih potrebščin v rudniški trgovini, ki jo je

vodil Urban Ainkhürn. Za pisanje pritožbe si je učitelj prislužil osem dni ječe. Rudarji so

Ainkhürna tožili zaradi njegove osornosti in izjave, da ima več moči kot vladar, saj da je

vladar njegov dolžnik. Od rudarjev je zahteval gonjaške usluge pri lovu ter pozimi čiščenje

ceste do svojega gradu v Logatcu. Ainkhürnje rudarje krivil, da so zaradi lenobe in

pijančevanja sami krivi za revščino. Rudniška stavka je uspela, saj je Ainkhürn prenehal z

vodenjem rudniške trgovine, rudarji pa so celoten zaslužek začeli prejemati v denarju. (Pavlič

2006, 23–25)

18

3.6 Gregor Komar (1586–1596), renovator rudnika

Leta 1586 je dunajsko sodišče upokojilo Urbana Ainkhürna ter na mesto upravnika idrijskega

rudnika postavilo Gregorja Komarja, izkušenega ter visoko usposobljenega gozdarskega

mojstra iz Furlanije z izjemnimi organizacijskimi sposobnostmi. Takoj ob nastopu nove

funkcije je začel z reformacijo in reorganizacijo rudnika. Ko se je seznanil z delovnimi

razmerami pod in nad površjem rudnika, se je takoj lotil dela. Že leta 1586 je Komarju uspelo

prepričati deželnega glavarja, da je v Idrijo poslal Hansa Huebmaerja, ki je bil višji rudarski

mojster avstrijskih dežel, da bi skupaj z novo administracijo rudnika ugotovili, kaj je za boljše

delovanje rudnika treba spremeniti. Kmalu so ugotovili, da je treba zamenjati oziroma

izboljšati stvari, na katere so rudarski predstojniki opozarjali že v času Ainkhurnovega

upravljanja rudnika. Ugotovili so, da je treba zgraditi nov jašek, ki bo vodil v globino 170

metrov. Jašek bi bil opremljen z dvojnim kolesom za dviganje rude iz rudnika in spuščanje

lesa v rudnik, zgradili pa bi tudi kamšt – napravo, ki bi črpala vodo iz rudnika. Za izvedbo

takega projekta so bili potrebni izkušeni mojstri, ki pa jih Idrija v tistem času ni premogla.

Tako je v Idrijo pripotoval strokovnjak za izgradnjo lesenih vodnih koles Rupreht Debinger iz

Kuttenburga na Češkem. Oktobra 1587. leta je bila naprava končana. Kamšt je lahko dosegla

globino 200 metrov. Zaradi dobre ventilacije novega jaška je bilo olajšano delo na najtežjih

odkopih v rudniku, izkop rude pa se je lahko zavlekel tudi čez poletne mesece, kar do takrat

zaradi previsoke vlažnosti v rudniku ni bilo mogoče. Komar je s svojimi renovacijami

rudarjem olajšal delo ter zmanjšal stroške dela, ker pa je bil tudi velik zagovornik

protestantizma, je moral spomladi 1595 v času protireformacije na hitro zapustiti Idrijo. Kljub

temu je v Idriji pustil neizbrisen pečat. (Čar, Peljhan, Dizdarevič 2014)

3.7 Idrijski upor leta 1627 zoper upravnika Hanibala Bottonija (1622–1627)

Idrijski podložniki so se junija 1627 uprli zaradi višjih davkov, tlake na cestah in prisilnega

tovorjenja za rudnik. Okoli petdeset jih je vdrlo v grad in upravnika rudnika, dr. Hanibala

Bottonija, hudo preteplo, da je komaj preživel. Podložniki so štiri dni ostali na gradu in ga

oplenili. (Kladnik 2015, 185)

Ko si je idrijski upravnik nekoliko opomogel od dogodka, je takoj obvestil kranjskega

vicedoma in dvorno komoro o dogodkih v Idriji ter zaprosil za pomoč. Kranjski vicedom je na

ukaz dvorne komore poslal v Gorico kranjskega deželnega sodnika z osmerico sodnih biričev

19

in močnim vojaškim spremstvom 50–60 vojakov. S pooblastilom, ki so jim ga dali goriški

stanovi, so odšli v Idrijo, da bi polovili in kaznovali uporne podložnike. Idrijski upravnik je

tej kazenski ekspediciji dodelil še dva zaupna rudarja, in sicer z nalogo, da bi jih rudarja po

najbližjih poteh pripeljala v Idrijo. Zastopnika rudarjev, ki sta z drugimi tovariši odobravala

upor, pa sta namenoma vodila odposlance po stranskih poteh ter upornikom pridobila toliko

časa, da so se poskrili. Deželni knez je bil zaskrbljen zaradi upora idrijskih podložnikov proti

upravniku, saj bi upor lahko imel daljnosežne posledice, ki bi lahko ogrozile obstoj rudnika.

(Verbič 1970)

Vizitacijski komisiji je dal deželni knez navodila, naj razišče, zakaj je prišlo do upora.

Izkazalo se je, da je upravnik Hanibal Bottoni nečloveško ravnal s podložniki, a ker so se ti

uprli in s tem izkazali neposlušnost do oblasti, so si prislužili kazen. (Kladnik 2015, 185)

Ko so polovili vse upornike, so jih prepeljali na Ljubljanski grad, kjer so odslužili kazen. V

istem času so v Idriji z mesta upravnika odslovili osovraženega Hanibala Bottonija, njegovo

mesto pa je prevzel Sebastian Seifridt. Odstavljeni idrijski upravnik je zahteval, da takoj

zaslišijo in obsodijo idrijske upornike. Žal o tem, ali so bili uporniki obtoženi, ni podatkov,

verjetno pa je, da so kazen odslužili že v priporu na Ljubljanskem gradu. (Verbič 1970)

3.8 Uprava Lichenstocha in spolovinarstvo

V drugi polovici 17. stoletja, v času upravnika Lichenstocha, je bil v rudnik vpeljan način

spolovinarstva. Upravnik je prosta delovna mesta pri rudniku oddajal prosilcem za polovično

mezdo, medtem ko je drugo polovico dobivala vdova rudarja, ki je pred smrtjo opravljal delo

na tem delovnem mestu. Kasneje se je spolovinarstvo prenašalo na sinove in zete za delo

nesposobnih rudarjev, pri čemer je cel zaslužek ostal v enem gospodinjstvu. Polovico je tako

dobil sin ali zet, drugo polovico pa oče ali tast. Kasneje se je spolovinarstvo začelo izkoriščati

v zaslužkarske namene, zato so ga ukinili. (Pfeifer 1989, 16)

3.9 Wolf Siegmund pl. Kienbach (1682–1696)

Vse do današnjih dni je v slabem spominu ostal rudarski upravnik Siegmund Kienbach, ki je

bil upravnik idrijskega rudnika v obdobju 1682–1696. V Idrijo je prišel z naslovom

registratorja in senatorja notranje avstrijske komore, imel je tudi naziv rimsko-cesarskega

20

svetnika. Čeprav je imel številne cesarske nazive, pa je s svojo nesposobnostjo spravil rudnik

na rob propada. Njegovo ime so oblikovale same slabe značilnosti, kot so zahrbtnost,

skopuštvo in oderuštvo. Zaradi izkoriščanja rudarjev je imel rudnik v času njegovega

upravljanja najnižjo produktivnost. (Mohorič 1960, 435)

V topilnici je poskušal z neuspešnimi inovacijami, rudarji so morali delati v starih jaških, kjer

je bilo mogoče izkopavati le revno rudo. Delavstvo se je celo desetletje pritoževalo zaradi

nemogočih razmer, vendar neuspešno. Leta 1695 je v Idrijo končno prišla komisija notranje

avstrijske komore, pri čemer je odkrila veliko škode in nepravilnosti, ki so se dogajale pri

rudniku. Člani komisije so ustavili »neplodno« delo v jamski jalovini, topilnico so opremili z

železnimi kotli iz litega železa, začelo pa se je tudi izdatno financiranje idrijskega rudnika.

Leta 1695 so Kienbacha dokončno odstavili. (Mohorič 1960, 97)

Kako neracionalen je bil Kienbach, kaže tudi poročilo naslednjega dogodka. Zabava, katere

opis sledi v nadaljevanju, je bila prirejena z namenom, da bi počastili zmagovito osvoboditev

mesta Budim, zato so povsod prirejali tandeme in veselice. V Idriji so priredili veselico 15.

septembra 1686, procesija je potekala od cerkve sv. Barbare. Ob drugi uri popoldan se je četa

mušketirjev odpravila na grad ter izkazala čast gospodu oskrbniku, sedečemu pod velikim

turškim šotorom in zastavo. Od tu se je procesija vila čez trg na cesarski travnik. Za procesijo

je šlo 36 drvarjev, ki so nosili mlaj, na katerem je viselo 60 kosov različnih predmetov. Kdor

je kasneje želel, je lahko z mlaja snel, kolikor je lahko dosegel. Sledil je dvovprežni voz,

naložen z belim kruhom, ob katerem so korakali štirje peki in metali kruh na vse strani. Za

njimi je šlo 20 mož, ki so nosili zlate in srebne posode, napolnjene z agrumi. Potem je sledilo

šest točajev, ki so peljali dva soda vina, njim pa je sledilo še 10 kuharjev z odojkom. Na

koncu so pripeljali še srebrno skrinjo, ki sta jo vlekla dva konja, stražilo pa jo je 20

mušketirjev z dvojnimi puškami. Na koncu je prišel še oskrbnik in slavje se je začelo. (Logar

1966)

3.10 Johann Friedrich Stempfer pl. Walchenburg (1696–1716)

Naloga Johanna F. Stempferja pl. Walchenburga je bila, da prevzame mesto idrijskega

rudarskega upravnika in mu povrne ugled, ki ga je le-ta izgubil pod vodstvom Kienbacha.

Stempfer je bil praktičen strokovnjak in dober organizator dela. Po številnih naporih in

21

prizadevanjih mu je uspelo, da je v letih 1698 in 1699 topilnica dosegla proizvodnjo, kakršne

ni bilo že zadnjih 20 let. Leta 1709 se je Stempfer odločil, da bodo odprli nov rov – Jožefov

jašek, s katerim bodo začeli preiskovati južni del rudnega območja. Zaradi kuge na

Štajerskem in Koroškem je bil onemogočen dovoz jeklene pločevine za retorte, zato se je

proizvodnja nekoliko zmanjšala. Stempfer je uvedel nove žgalne peči, zato so lahko v

naslednjem letu ponovno povečali proizvodnjo. V letih nizke proizvodnje so na Nizozemsko

odposlali samo 250 namesto 900 sodčkov živega srebra. Stempfer je zgradil drobilnico za

grobo in fino mletje rude. V njej so drobili vse rude, tako bogate kot tudi revne. (Mohorič

1960, 97–118)

Nove Stempferjeve peči so porabile manj drv za kurjavo, zato so z novimi pečmi delno

zmanjšali nevarnost zastrupitve z živim srebrom. Stempfer je dotedanjim pečem odstranil

vzdolžno pregrado in tako združil obe polovici peči v enotno peč. Kurilo se ni več pod

retortami, saj je bilo na enem koncu zgrajeno posebno kurišče, na drugem koncu pa je bil

postavljen dimnik. V peči so pri vsakokratnem žganju kurili šest ur, potem so peč hladili do

naslednjega jutra, ko so recipente sneli, jih izpraznili in živo srebro precedili v posebne vrče.

Štupo so še enkrat premešali in izprali, nato pa so iz nje pridobili še nekaj živega srebra.

Stempfer je opozarjal, da je bila predelava štupe še posebej nevarno delo. Med drugim je

menil, da je delo v topilnici izredno nezdravo ter da tudi najmočnejši delavci ne zdržijo več

kot 3–4 tedne. Tako je dvorni komori poročal o primanjkljaju delavcev v topilnici, ker da je

treba vsakega, ki se mu majejo zobje ali tresejo udje, zamenjati. (Pfeifer 1989, 28–29)

3.11 Anton von Steinberg (1724–1747)

Steinberg se je rodil 28. oktobra 1684 na Kalcu pri Zagorju na Krasu graščaku Ernestu Volku.

V tretjem letu Steinbergovega življenja se je družina preselila v Cerknico. Gimnazijo je

obiskoval na jezuitski šoli v Ljubljani in na Dunaju, nato pa potoval po Nemčiji in Italiji. Med

leti 1712 in 1724 je bil uradnik cesarske dvorne blagajničarske in rudarske komisije, nato

preiskovalec gozdov, cest in meja na Reki. Leta 1724 je bil imenovan za upravnika idrijskega

rudnika. (Rakovec 2013)

Ena prvih pomanjkljivosti, s katerimi se je Steinberg spopadel, je bila zastarela, komaj še

sprejemljiva tehnično/načrtna evidenca rudniških kopov, jaškov in naprav. Nato je prevetril

22

položaje v upravi, nesposobne je poslal v topilnico in rudnik, med ostalimi pa je izbral

skupino, ki mu je v naslednjih letih pri vseh meritvah horizontov in nivojev pomagala, prav

tako pri vseh površinskih delih. Rezultat njegovega dela je bil leta 1728 dokončan načrt

rudnika z vsemi podzemnimi in nadzemnimi napravami, ki ga komajda še ohranjenega danes

hrani dunajska narodna biblioteka. Med drugim je izdelal tudi leseno maketo rudnika, ki pa se

ni ohranila. Med pomembnejše Steinbergove dosežke štejemo poskus izboljšave topilne peči

za cinober in tlačilne sesalke za črpanje vode iz najnižjih rudniških horizontov. (Korošec

1992)

Leta 1728 je izumil novo napravo, imenovano »universal geometrih«, s katero je lahko

natančno narisal vse, kar je bilo videti z ene točke. Iznašel je tudi nov način izpiranja »modus

lutendi«, pri čemer živo srebro ni preveč izhlapevalo. Pod Steinbergovo upravo so odprli več

jaškov, med njimi tudi Terezijinega. Steinberg se je izven dela ukvarjal s statiko, hidrostatiko,

z zemljemerstvom, jamomerstvom in drugimi rudarskimi strokami. (Rakovec 2013)

Zanimivo je dejstvo, da Steinberg o svojih dotedanjih sodelavcih ni govoril. Ni omenjal niti

mladega in uspešnega Hauptmanna niti Jožefa Mraka, mladega in nadarjenega risarja ter

kasnejšega kartografa in pedagoga v rudniški risarski šoli ter očeta idrijske rudniške

zemljemersko-kartografske šole. Pomislili bi lahko na nekakšno ljubosumje, kajti vsi ti

sodelavci so ga kasneje strokovno prerasli ter oblikovali vse tisto, kar je sam poskušal

narediti, vendar mu ni uspelo. Kljub vsemu pa je bil sposoben ter odgovoren rudarski

upravnik. Rudnik je prevzel v času nizke proizvodnje ter finančne krize, česar pa se ni

ustrašil, saj je bil z razmerami seznanjen že prej. Med drugim je Steinberg dosegel tudi, da so

v Idrijo prihajale zadostne količine hrane za delavce po sprejemljivih cenah, zaradi česar

trgovci niso dodatno služili na račun delavcev. Skrbel je tudi za zdravstveno oskrbo. V

Ljubljani je dotedanjim šestim posteljam, ki so bile namenjene idrijskim rudarjem, izboril še

dodatnih šest ter sam preverjal zdravstveno stanje rudarjev. Po upokojitvi leta 1747 se je vrnil

v Ljubljano ter se posvetil raziskovanju Cerkniškega jezera. (Korošec 1992)

Cerkniškemu jezeru se je posvetil v razpravi o naraščanju in upadanju vode v jezeru, med

drugim pa opisuje tudi lov na tamkajšnjem jezeru. Bil je tudi dober slikar in risar. Večinoma

je risal z oljnimi barvami. Leta 1716 je sam vrisal v baker zemljevid Kranjske. Steinberg je bil

pameten, razsoden, plemenit in izredno delaven človek. Za zasluge mu je bil podeljen naslov

dvornega komornega svetnika, prejel pa je tudi zlato kolajno. (Rakovec 2013)

23

Zdi se, kot da po letu 1747 Idrija in idrijski rudnik zanj nista več obstajala. Po predaji

upravniških poslov z Idrijo ni imel več stikov. Pred smrtjo je zbolel za putiko (protin ali urični

artritis), nato pa v Ljubljani umrl. (Korošec 1992)

3.12 Adolf Hauptmann (1747–1754)

Naslednik Antona Steinberga, uspešnega upravnika idrijskega rudnika, je postal Adolf

Hauptmann. Zaslužen je za mnoge izboljšave in racionalno zgraditev rudnika. Odprl je bogato

novo rudno polje, ki je poimenovano po njem. Hauptmann je tudi zaslužen, da je kot prvi

rudarski upravnik v Idrijo pripeljal zdravnika. Njegov predlog je bil, naj se v Idriji nastani

stalni zdravnik, kateremu bo pomagal kirurg. (Mohorič 1960, 435)

Hauptmann je bil sposoben rudarski strokovnjak in uspešen organizator. Med idrijskimi

rudarji je bil v prvih letih nepriljubljen, ker je bil pri uveljavljanju različnih izboljšav precej

strog in zahteven, vendar si je v obdobju svojega upravljanja prizadeval za izboljšanje

delovnih pogojev v rudniku, boljšo ureditev zdravstvenega varstva in socialno zaščito

idrijskih delavcev. Pod njegovo upravo so leta 1750 pričeli graditi španske peči, ki so začele

obratovati leta 1751. Hauptmann je dvorni komori poročal o prednostih nove žgalne metode

in med drugim omenjal tudi zmanjšano nevarnost za zastrupitev z živim srebrom. Po njegovih

ugotovitvah so bili pri novem žgalnem postopku živosrebrovi hlapi pod nižjim pritiskom kot

pri retortni metodi in so zato manj uhajali iz sistema. Pri novem žgalnem postopku je bilo

potrebnih manj delavcev, zato so ti tudi manj prihajali v stik s strupenimi hlapi. Pri dvorni

komori je upravnik Hauptmann dosegel, da je bil zvišan denarni dodatek za delo v topilnici

tako, da so sedaj delavci za vsak cent pridobljenega živega srebra dobili 2 in ½ goldinarja

dodatka. V začetku leta 1752 se je v Idriji pojavila vročinska bolezen s krvavimi izpuščaji na

koži. Hauptmann je takoj ukrepal ter 10. marca 1752 poročal na Dunaj, da se je v Idriji

pojavila neznana bolezen. V Idrijo je bil poslan poseben zdravnik za kožne bolezni.

Ugotovljeno je bilo, da rudarji hodijo bolni na delo, da bi čim prej dobivali polne dnine, ne le

polovičnih. Zato je Hauptmann razglasil, da bodo tudi oboleli dobivali polne dnine. 10.

januarja 1752 je Hauptmann naslovil na dvorni kolegij obširno poročilo z načrti glede

reorganizacije idrijskega zdravstva. O takratni zdravstveni službi je poročal takole:

Pri tukajšnjem plemenitem in donosnem rudniku nimamo zdravnika, ampak le kirurga ali

padarja, ki se od njega ne more zahtevati, da bi prevzel in zdravil notranja stanja in bolezni. Če

24

kdo zboli za nevarno boleznijo, je treba pripeljati zdravnika iz Ljubljane ali Gorice. Pot do

sem pa je dolga, težavna, pozimi pogosto neprehodna in bolnik mora trpeti, marsikateri tudi

umreti, preden lahko pride zdravnik do njega. Sicer pa je v Idriji malo takih, ki zmorejo

poklicati zdravnika, da bi jih zdravil. Večina se mora zadovoljiti s kirurgovimi nasveti in

posegi, kadar pa njegovo strokovno znanje odpove, morajo to bolniki plačati z življenjem.

(Pfeifer 1989, 45)

Tako je Hauptmann priporočil v Idriji nastanitev stalnega zdravnika, ki bi opravljal tudi

lekarniška opravila in za letno plačo 1.200 goldinarjev zdravil rudarje, njihove žene in otroke.

Hauptmannovi načrti kažejo, da si je resnično prizadeval za izboljšanje zdravstvenih in

socialnih razmer v Idriji. Predlagal je, da bi ustanovili obrat »manufakturo«, kjer bi

brezposelni Idrijčani tkali platno, predli sukno, klekljali čipke in izdelovali čepice. Upravnika

Hauptmanna so na Dunaju izredno cenili in njegove predloge glede idrijskega rudnika so

skoraj vedno upoštevali. Ker je bil Hauptmann v tem času že star in bolehen, si je tudi sam

želel ob sebi sposobnega zdravnika, po drugi strani pa ga je tudi dvorna komora želela

ohraniti pri močeh. Hauptmann, ki si je toliko prizadeval za prihod stalnega zdravnika, pa tega

ni dočakal. 1. julija 1754 je umrl, 23. julija pa je v Idrijo prišel zdravnik Joannes Antonius

Scopoli. (Pfeifer 1989, 39–47)

3.13 Anton Sortori (1754–1765)

Hauptmannov naslednik je bil Anton Sortori. Sortorija si velja zapolniti po zgraditvi in

razširitvi ceste z Vrhnike preko Veharš in Dol v Idrijo, v spominu pa je ostal predvsem njegov

spletkarski odnos do zdravnika Scopolija. Scopoli je prišel v Idrijo na Hauptmannovo prošnjo,

vendar s Sortorijem nista bila v dobrih odnosih. Hauptmann je na Dunaju prosil, naj Scopoliju

dovolijo izgradnjo lekarne. Scopoli je želel sam oskrbovati lekarno, kar pa Sortoriju ni bilo po

volji. (Arko 1931, 93–97)

Upravnik Sortori je v začetku leta 1755 poslal dvornemu kolegiju obširno poročilo glede

Scopolijevih pritožb. Pojasnil je, da Scopoli ne mora sam urediti lekarne, ker tega opravila ne

dopuščajo, ampak naj bi mu bilo dovoljeno le nadziranje lekarne. Dvorni kolegij se je

zavzemal za Scopolija in Sortoriju je bilo naročeno, da je treba Scopoliju kolikor se da

pomagati, ker je v kraju, kot je Idrija, težko dobiti zdravnika. Hkrati je bilo tudi naročeno, naj

25

rudarski upravnik in zdravnik od sedaj naprej živita v soglasju. Po nenadni Sortorijevi smrti je

mesto rudarskega upravnika zasedel Janez Inzaghi. (Pfeifer 1989, 48)

3.14 Rodbina Inzaghi, Franc Janez Nepomuk grof Inzaghi (1765–1791)

Idrija je bila dolga stoletja zibelka tehničnih dosežkov na Kranjskem. V Idrijo so dvorne

oblasti pošiljale najvidnejše strokovnjake v upanju na izboljšavo postopka za pridobivanje in

predelavo idrijske rude. Med vidnejšimi rudarskimi upravniki sta bila Abondio in njegov

pravnuk Ivan Grof Inzaghi. Abondio Marija Inzaghi je bil v času Ferdinanda III. in Leopolda

I. svetnik dvorne komore in višji rudarski nadzornik v Idriji. Najprej se je ukvarjal s

preprodajo sukna in z denarnimi zadevami. V Gradcu je postal vodja računskega urada.

Reorganiziral je prodajo živega srebra v Idriji in nato obvladoval trgovino z živim srebrom,

bakrom in podobnim blagom. Zaradi Abondieve uspešnosti ga je Karl Gottfried, cesarjev

pooblaščenec za vojaška in finančna vprašanja, postavil za vrhovnega inšpektorja idrijskega

rudnika. Uvedel je državno upravljanje in prodajo idrijskega živega srebra. Cesar Leopold je

Abondia povišal v barona in nato še v grofa, vendar se je kmalu začelo šušljati, da ima

Abondio več zaslužka s prodajo kot državna blagajna. 12. decembra X je bil suspendiran po

škandaloznem dvoletnem procesu. 3. decembra 1669 je bil dokončno odstavljen iz idrijskega

rudnika. Približno sto let kasneje je mesto upravnika idrijskega rudnika prevzel njegov

pravnuk Franc Janez Nepomuk grof Inzaghi. (Južnič 2014)

Upravnik rudnika je bil od leta 1765 do 1791. Imel je najvišje častne naslove takratne dobe.

Bil je grof rimskega cesarstva, komornik, ogrski rudarski svetnik, višji rudarski in gozdarski

mojster v Idriji in v Čabru, ki je spadal pod idrijsko upravo. Bil je tudi rudarski oskrbnik ter

cesarski kraljevi namestnik. Njegovi potomci in sorodniki so bili med najvišjimi državnimi

funkcionarji. V času njegovega upravljanja se je začela nova doba uporabe idrijskega živega

srebra v znanstvene namene. Inzaghi je bil mrzli bratranec matere Aleksandra Volte, ki je

skupaj s Scopolijem predaval v Pavi v letih 1778/79. S skupnimi močmi so začeli nov posel,

pri katerem se je živo srebro začelo prodajati za barometre. Rodbina Inzaghi je bila izjemno

izobražena in je imela v Gradcu lastno knjižnico. Med pomembnimi knjigami so imeli tudi

prvo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Za Inzaghijeve kemijske interese je bila

odločilnega pomena knjiga Otta von Gwericheja o izumu vakuumske črpalke in prvih

26

meteoroloških prognozah z uporabo barometra, polnega idrijskega živega srebra. (Južnič,

2014)

3.15 Gottlieb von Gersdorff

V času prvega prihoda Francozov v Idrijo je bil upravnik idrijskega rudnika Gottlieb von

Gersdorff. Gersdorff je že leta 1797 veliko prestal. Ker Francozi ob prihodu v Idrijo niso

naleteli na odpor, so hitro začeli odvažati živo srebro iz Idrije. Upravnik rudnika se je sicer

pritožil, vendar neuspešno. Brigadir v Ljubljani je Gersdorffu zabičal, da bo ustreljen, če se še

enkrat pritoži, ker živo srebro pripada francoski republiki. Francozi so upravnika nenehno

ustrahovali in mu grozili tudi s požigom Idrije. Gersdorff je bil voditelj z dušo blagega in

občutljivega srca. 12. februarja 1812 je zbolel za pljučnico in umrl. V slovo se je od

uradnikov poslovil s pismom.

Teži mi srce, ko se moram zahvaliti za vdanost, zvestobo, gorečnost v službi, katero so vedno

kazali in v takem soglasju z njim živeli. Rad bi se od vas osebno poslovil, vendar mi tega moje

slabotno stanje ne dovoljuje. Trudili smo se skupaj, da varujemo rudnik, ako nismo vsega

dosegli, gotovo ni naša krivda. Umirajoči ne laže, zato je resnica, da smo vsi svetost svojih

dolžnosti varovali. To moram vam vsem priznati, s to zavestjo grem v grob. Moje srce bije še

sedaj hvaležno do vas, četudi že omaguje. (Arko 1931, 32–33)

13. februarja 1812 je bila pri pogrebu skoraj celotna Idrija. Celo stotnik Galliot je peljal svojo

vrsto za krsto. Na grobu je svojim vojakom povedal, da so izkazali zadnjo čast možu, ki se je

vedno zavedal in sprejemal svoje dolžnosti, omagal pa kot žrtev vojaških bridkosti, silnih

napadov in izkoriščanj. (Arko 1931, 33)

3.16 Luis Galois (1811–1813)

Luis Galois je službo upravnika idrijskega rudnika nastopil leta 1811. Galois je že od leta

1799 delal kot rudarski inženir, izkušnje, ki jih je prinesel v Idrijo, pa je nabiral že v rudnikih

železa na otoku Elba in v Liguriji. Galois je bil pošten in zelo aktiven upravnik rudnika, kot

pravi poslovodja pa je imel tudi smisel za red in organizacijo dela. Ko je Galois prišel v Idrijo,

27

je bil rudnik v slabem stanju. Kot »glavni ravnatelj« rudnika je bil Galois postavljen 23.

marca 1811, posle pa je prevzel 9. maja 1811. (Mohorič 1960, 180)

Galoisov obstanek v Idriji se je končal, ko je Napoleon začel izgubljati svoj osvajalski pohod

po Evropi. 29. septembra 1813 je Galois zbežal z vsemi svojimi uradniki, s seboj pa je vzel

ves arhiv, tako da se o poslovanju v času francoske okupacije ne ve veliko. (Arko 1931, 52)

Pod Galoisovo upravo so leta 1812 zgradili najmlajše klavže pri Ovčjaku na Kanomljici z

grabljami v Spodnji Idriji, kar je omogočalo splavljenje lesa in drv za potrebe rudnika s

severnega pobočja gozda na področju občine Vojsko. (Mohorič 1960, 182)

3.17 Leopold Pl. Possetzky (1814–1823)

Leopold Pl. Possetzky se je rodil v Idriji leta 1778, kjer je bil njegov oče načelnik topilnice.

Šolal se je na akademiji v Chemnitzu. Po letu dni se je 19. julija 1786 vrnil v Idrijo kot

praktikant. Po smrti svojega brata je postal vodja topilnice. Leta 1808 je prejel zlato kolajno

za izboljšavo žgalnega postopka, ob odhodu Francozov iz Idrije leta 1814 pa je postal

upravnik idrijskega rudnika. Po kratki bolezni je umrl 16. maja 1823. (Arko 1931, 58–59)

3.18 Alois Prettner (1824–1838)

Alois Prettner je upravljal rudnik od leta 1824 do 1838. Doma je bil iz Celovca, rojen v

družini rudarskih podjetnikov. Doživel je postavitev prvih parnih kotlov, zgradil je prvi

dotočni kanal z Rak do drobilnice rude in bil zadnji fevdalec ter predstavnik kameralnega

gospostva. Upokojen je bil na lastno prošnjo, nato pa se je odselil v Gradec. V času

Prettnerjevega upravljanja rudnika je 30. septembra 1837 rudnik doživel hudo nevarnost, saj

je voda vdrla v rudnik. Nevarnost je bila še toliko večja, ker je odpovedalo vodno kolo,

imenovano kamšt, ki je do sedaj služilo za črpanje vode iz rudnika. Komisija strokovnjakov je

odločila, naj se na Jožefovem jašku postavi parni stroj za izčrpavanje vode. Sedaj sta bila v

jami tako kamšt kot parni stroj, vendar izsuševanje jame še vedno ni bilo uspešno, zato so

namestili še drugi parni stroj. Ko so naraslo vodo obvladali, so ustavili parne stroje in od tedaj

naprej so vodo ponovno črpali z napravo kamšt. Ob tej nezgodi se je pokazala šibkost teh

naprav, saj ob večjem dotoku vode le-te niso bile več zmožne črpati vode. (Mohorič 1960,

194)

28

3.19 Franz Alberti (1838–1849)

Franc Alberti je bil upravnik rudnika v revolucionarnem letu 1848, v času, ko so rudarji

zahtevali izročitev bratovske skladnice. Alberti je bil po rodu Tirolec iz Halla, po upokojitvi

leta 1849 pa se je odselil na Dunaj. Njegovo ime so več kot pol stoletja nosile plamene peči s

posebno konstrukcijo kurilne naprave v topilnici. V dobi njegovega upravljanja je v Idriji leta

1846 izbruhnil največji jamski požar. Alberti je zaslužen za začetek preurejanja rudniških in

topilniških naprav. Dela so se pod Lipoldom nadaljevala še v večjem obsegu. Junija 1848 so

rudarji poslali na finančno ministrstvo peticijo z zahtevami glede poslovanja bratovske

skladnice. Želeli so, da bi se rudarjem izplačevali večji predujmi, izplačevala naj bi se tudi

podpora za pohabljene otroke rudarjev, ponesrečenim delavcem, ki nimajo polne pokojnine,

pa naj bi se izplačal rudarski dodatek iz bratovske skladnice. Prosili so za zvišanje pokojnin,

redno napredovanje po službenih letih, zvišanje dodatka pri žganju rude, ugodnejše pogoje za

akordno delo, znižanje hišnega davka, premestitev višjega rudarskega urada iz Celovca v

Idrijo ter uporabo repičnega olja za svečavo v jami. Leta 1849 je upravnik Alberti v takratnem

poročilu rudarjem na prošnje odgovoril večinoma odklonilno. Po njegovem mnenju v

habsburški monarhiji ni bilo rudnika, kjer bi imeli delavci več ugodnosti kot v Idriji, zlasti kar

se tiče brezplačnega zdravljenja. Rudarskim hčeram je upravnik očital, da živijo pri starših in

si ne iščejo redne službe, temveč doma klekljajo, izkupiček pa porabijo za obleke in za

lepotičenje. Upravnik je tudi menil, da prošnja rudarjev ni bila podana v ustrezni obliki ter da

so jo sestavile nemirne glave, ki le širijo ideje komunizma, zato bi bilo treba take osebe

odpustiti iz službe. Pa vendar do vseh predlogov rudarjev Alberti ni bil odklonilen. Že leta

1843 je Alberti prepovedal telesno kazen mlajših rudarjev ob manjših prekrških, novembra

1848 pa je Alberti tudi naročil, naj se nezakonskim otrokom daje cenejše žito in omogoči

brezplačno zdravljenje. (Pfeifer 1989, 136–137)

Leta 1846 je v rudniku izbruhnil največji jamski požar v zgodovini idrijskega rudnika. Ob

2.30 ponoči sta dežurna čuvaja prišla iz jame poročat, da se je ogenj razplamtel po

Klementovem polju. Čuvaja sta zbudila jamskega načelnika Fercheja, ki si je šel nemudoma

ogledat stanje v jamo, namestni oskrbnik Stražaj pa je šel poročat o stanju upravniku Albertiju

v grad. Alberti je bil takrat že pet tednov bolan in bolne noge mu niso pustile, da bi zapustil

grad, zato je ukaze dajal iz svoje postelje. Ukazal je, naj preiščejo vse vhode, ki vodijo v jamo

in kjer je le mogoče, naj se gre v jamo ter prepreči še večjo škodo. Delavcem pa je bilo

naročeno, naj se porazdelijo ob posameznih odprtinah, da bodo pripravili opeke, les, gnoj,

29

ilovico v primeru, če bi bilo treba rudnik zapreti. Razmere v jami so se poslabšale do te mere,

da so rudarji, ki so hodili v jamo reševat, v jami omedleli ali pa umrli. Ob 8.30 zjutraj so v

jamo napeljali vodo. Ob 14.00 so začeli zidati vse vhode v rudnik, delo pa so končali šele ob

1.00 ponoči. Rudarji, ki so cel dan delali, so bili premočeni, kajti vhode je bilo treba močiti z

vodo, da se rudarji, ki so zidali, pri delu ne bi zadušili. Ko se je požar pogasil, so iz rudnika

vodo črpali štiri mesece. Vsem žrtvam tega jamskega požara so na pokopališču v spomin

postavili železno piramido. (Arko 1931, 76–82)

3.20 Marko Vincenc Lipold (1867–1883)

Lipold se je rodil 19. junija 1816 v Mozirju. Njegov oče je bil ugleden kmet in splavar. Po

končani gimnaziji v Celju je z odliko končal filozofske študije na goriški univerzi, nakar je

študiral še pravo ter opravil sodni izpit. Že kot dijaka ga je zanimala geologija, zlasti premoga

in rud. Čeprav je bil Lipold nadarjen učenec, pa je imel v nadaljnjem življenju tudi nekoliko

sreče. Ko je nadvojvoda Johan pri svojih sprehodih po Savinjski dolini spoznal Lipoldovo

družino, je Lipold po njegovem posredovanju dobil štipendijo na rudarski akademiji v

Štjavnici, kjer je z odliko končal montanistične študije. Izkušnje je nabiral po različnih

rudiščih na Tirolskem in v Galiciji. Leta 1845 se je priključil centralnemu nazorskemu

ravnateljstvu na Dunaju, leta 1849 pa so ga postavili za potujočega geodeta. 17 let je

raziskoval področje od Pruske Šlezije do Jadrana, Črne gore, Hrvaške in Ogrske. Ugotovitve

je zbral v 150 daljših in krajših razpravah. Za upravnika idrijskega rudnika je bil Lipold

postavljen leta 1867. Kot upravnik je nastopil, ko so bila dela za poglobitev jam ter povečanje

topilniške zmogljivosti že v teku. Lipold je z deli nadaljeval ter jih v času upravljanja

večinoma tudi zaključil. Na svetovni geološki razstavi na Dunaju 1873. leta je objavil

geološke zemljevide Idrije, saj ga je zapleteno idrijsko rudišče in težavno iskanje rude prisililo

v raziskovanje geološke strukture jame. Leta 1879 je objavil še spis o starosti idrijskega

rudišča, ki ga prištevamo med najpomembnejša strokovna dela o idrijskem rudniku.

Marljivost, korektnost in natančnost so bile vrline, ki so oblikovale Lipolda kot upravnika in

človeka. Že ob nastopu je pozdravil rudarje s slovenskim pozdravom ter jih nagovoril, da jim

ne bo le predstojnik, ampak tudi oče. (Mohorič 1960, 227–229)

Uradnikom in delavcem v Idriji je bil Lipold pravi oče. Skrbel je za družine rudarjev, izboljšal

je delovne razmere v rudniku, zidal je delavska stanovanja in postavil je moderno opremljeno

30

šolo, kakršne ni bilo daleč naokoli. S soprogo sta skupaj pospeševala ugled idrijskega

čipkarstva do te mere, da je lahko tekmovalo s tujino. Bil je predstavnik slovenskega kluba ter

poslanec v deželnem zboru. Njegovi nasprotniki na Dunaju so ga črnili ter proti njemu celo

vložili interpelacijo, v kateri so ga obtožili, da izkorišča delavstvo. Čeprav so bile obtožbe

izmišljene, se je umaknil iz javnega življenja, zaradi slabega srca pa je začel tudi vidno hirati.

Za zasluge ga je vlada leta 1879 imenovala za dvornega svetnika, mesto Idrija za častnega

meščana, rojstna Občina Mozirje pa za častnega občana. Umrl je v Idriji 22. aprila 1883.

(Žurga 2013)

3.21 Josip Billek, zadnji avstrijski upravnik rudnika (1905–1918)

Idrijski rudarji so morali ob izbruhu prve svetovne vojne k vojakom. Večina jih je prišla na

rusko fronto. Rudniški obrat je bil moderniziran, dodeljeno mu je bilo rudarsko nadzorstvo.

Pošiljke hrane so prišle za rudarje v času vojne le redkokdaj, največkrat so bile zaloge živil,

namenjene Idriji, že prej izropane in pobrane. Da rudarji ne bi umrli zaradi lakote, so hodili po

okoliških kmetijah in zbirali hrano. Jeseni 1917 so se začele zaloge hrane krčiti in rudarji so

bili vedno bolj nezadovoljni z organizacijo. V tem času je bil upravnik idrijskega rudnika

dvorni svetnik Jožef Billek. (Mohorič 1960, 295–303)

Bil je tipičen avstrijski nameščenec, strog in vdan monarhiji. Pripravljen je bil braniti

starokopitnost države in njenih uslužbencev do zadnjega, nikakor pa se ni bil pripravljen

prilagoditi razmeram, ki so nastale pred vojno in med njo. Billek se je rodil 13. marca 1851 na

jugu Madžarske. Na mesto predstojnika rudnika je prišel leta 1905, kamor je bil imenovan s

strani poljedelskega ministrstva na Dunaju. Zamenjal je tedanjega rudarskega predstojnika, ki

se je tedaj upokojil. Pred Idrijo je Billek deloval v Kitzbuhlu, kjer je bil predstojnik

tamkajšnje rudarske uprave. V Idriji je dobival 10.000 kron plače letno, na njegovo nesrečo pa

je vodil rudnik ravno v revolucionarnih časih ter časih rudarskega nezadovoljstva zaradi

pomanjkanja hrane in vojaške obveznosti. Med drugim mu je bilo očitano tudi, da se ni naučil

slovenskega jezika, ki je bil pogovorni jezik v Idriji, še več, v šolo je uvedel obvezno učenje

nemškega jezika, kar je domačine še dodatno razjezilo. (Hodnik 2000)

Da bi odvrnil pozornost lačnega delavstva, je Billek osebno dolžil takratnega

socialdemokratskega župana Štravsa, da podžiga upornost pri rudarjih. Socialisti so na drugi

31

strani Billeku odgovarjali, naj se upokoji, v nasprotnem primeru bo premeščen. 3. marca 1918

je bil sklican javni shod, na katerega so povabili upravnika Billeka ter ga prosili, naj pojasni

stališče direkcije glede slabšanja preskrbe s hrano. Billek je zasnoval svoj govor tako, da je

izpostavil težave s prehrano kot posledico vojne. Med delavstvom je zavrelo. Žene delavcev

so Billeka napadle z dežniki, prišlo je do zmerjanja, zadeve so se umirile šele, ko je Billek

zapustil dvorano. Aprila se je začela stavka razjarjenega delavstva, zadeve pa so se umirile

šele, ko je v mesto prišel general Herswansky, ki je ob prihodu pozval delavce, naj prenehajo

s stavko, ali pa bo prisiljen poseči po najstrožjih ukrepih. Delavstvo se je odločilo, da bo

začelo voditi pasiven odpor, proti kateremu uprava ni mogla ukrepati. Slabo delovno normo

so delavci opravičevali s pomanjkanjem hrane. Stavka rudarjev se je ponovila še julija 1918, v

kateri pa so rudarji naposled dosegli 30-odstotno povišanje plač. (Mohorič 1960, 295–303)

Ko se je končala prva svetovna vojna, je vodstvo rudnika prevzela narodna vlada, ki je po

hitrem postopku Billeka odslovila, ta pa se je moral z ženo preseliti v Gradec, od koder se je

še večkrat hotel vrniti na mesto upravnika idrijskega rudnika, vendar mu to ni uspelo. Z

odstranitvijo Billeka se je v Idriji končala tristoletna vladavina habsburške monarhije, kasneje

Avstro-Ogrske. (Hodnik 2000)

3.22 Emanuel Ricci

Po italijanski zasedbi Idrije je upravnik idrijskega rudnika postal komisar Ricci. Leta 1926 se

je moral Ricci vpisati v fašistično stranko, kljub temu pa je imel s stranko velike težave. Bil je

tarča fašistične stranke, očitali so mu nesposobnost, nespretnost, nezainteresiranost za delo,

vse to brez pravega razloga. (Mohorič 1960, 439–442)

3.23 Hugo Pellis (1925–1945)

Hugo Pellis je bil rojen leta 1878 v Trstu, kjer je končal osnovno in srednjo šolo.

Visokošolsko izobrazbo rudarsko-metalurške smeri je dokončal v Lebnu. Maja 1900 je

nastopil službo v rudniku Rajbl. 21. maja 1908 je prišel v Idrijo, vendar je bil leta 1912

premeščen v rudnik urana v Sudetih na Češkem. Novembra 1920 se je vrnil v Idrijo, kjer je bil

do leta 1925 glavni rudniški inženir, nato pa je postal rudniški ravnatelj. Hugo Pellis je bil

rudniški ravnatelj od leta 1925 do 1945. Bil je strog in pravičen do delavcev. Med Idrijčani je

32

bil priljubljen in spoštovan. V času nemške okupacije se je nekajkrat znašel v težavah, ker je

zagovarjal rudarje. Partizanske sabotaže so spravljale Nemce v nejevoljo. Tudi upravniku

Pellisu gre zasluga, da Nemci niso v večji meri maščevali rudarskih sabotaž. Kljub

podrejenemu položaju in občasnim neprijetnostim je Hugo Pellis ohranil mirno kri in

pokončno držo. 28. septembra 1945 je prejel Pellis z ministrstva za industrijo in rudarstvo

poziv, naj čim prej zapusti Idrijo in odpotuje v Padovo. Hugo Pellis je umrl v Gorici 21.

avgusta 1956. Na njegovem nagrobnem spomeniku visi karbidovka v spomin na dolgoletno

rudarsko službovanje. (Majnik 1998)

3.24 Avgust Gogola (1945–1946)

Avgust Gogola se je rodil 9. avgusta 1898 v Ljubljani, kjer je 1. marca 1924 tudi diplomiral.

Gogola se je že v 1. svetovni vojni boril na koroški fronti. Po diplomi je do 30. maja 1945

služboval v Mežici, kjer je bil nazadnje tudi upravnik mežiškega rudnika. 1. junija 1945 je bil

s strani ministrstva za industrijo in rudarstvo pri narodni vladi Slovenije postavljen za

direktorja idrijskega rudnika ter je na tem mestu ostal do 31. oktobra 1946. Ko je zapustil

Idrijo, je služboval v rudnikih Bor in Mačkotica, nato je bil premeščen v Beograd v

projektantski biro metalurgije, kjer je delal vse do leta 1957, ko je bil imenovan za profesorja

na rudarski fakulteti v Ljubljani. Kot direktor idrijskega rudnika je začel z organizacijo

obnovitvenih del ter nakazal prve zamisli glede obnove rudniških naprav. Zgradil je daljnovod

Kalce–Idrija, s katerim je bilo zasilno rešeno vprašanje dobave elektrike rudniku. (Mohorič

1960, 439–442)

3.25 Peter Aljančič (1946–1947)

Peter Aljančič se je rodil 25. junija 1913 v okolici Tržiča. Diplomiral je 27. junija 1940 v

Ljubljani. Leta 1942 je odšel v partizane ter do konca vojne sodeloval v narodno-

osvobodilnem boju. Po koncu vojne je bil postavljen za delegata v idrijskem rudniku. V

idrijskem rudniku je deloval do konca leta 1946, nato pa je bil od 1. novembra 1946 do 30.

decembra 1947 direktor rudnika. Iz Idrije je bil premeščen v rudnik Trepča. (Mohorič 1960,

439–442)

33

3.26 Jože Tiringer (1947–1948)

Jože Tiringer se je rodil 17. avgusta 1904 pri Sveti Katarini v Tržiču. 4. junija 1928 je

diplomiral, nato pa nastopil službo v rudniku svinca v Mežici, kjer je ostal do 30. junija 1936.

Nato je prevzel vodenje vseh rudnikov Kranjske industrijske družbe. Za družbo je raziskoval

predvsem najdišča mangana, magnezija in kroma na področju Bosne, Srbije in Makedonije.

Ko se je začela 2. svetovna vojna, je Kranjska industrijska družba izgubila vse stike z rudniki,

zato je bil do leta 1945 obratovodja kamnoloma na Jesenicah. Od konca vojne do januarja

1946 je bil načelnik rudarskega oddelka pri ministrstvu za industrijo in rudarstvo v Ljubljani.

Od junija 1946–1947 je bil direktor rudnika v Mežici. Z novim letom je bil postavljen za

direktorja idrijskega rudnika, kjer je ostal do 28. februarja 1948, kot glavni inženir rudnika pa

je ostal še do 30. avgusta 1949. (Mohorič 1960, 439–442)

3.27 Jože Kenda (1948–1958)

Jože Kenda je bil rojen v Idriji. V obdobju 1926–1943 je bil zaposlen v rudniku kot delavec,

nato je vstopil v partizane in postal eden od prvih graditeljev skritih bolnic narodno-

osvobodilnega boja, ki so jih že prej začeli graditi na Primorskem, še pred tem pa so skrite

bolnice gradili tudi že v Kočevskem Rogu in na Notranjskem. Kot domačin in poznavalec

idrijskih gozdov je bil Kenda svetovalec za izbiro pravega kraja za postavitev bolnice in

tajnega pristopa do teh. Kot starejši in z veliko borčevskimi izkušnjami je postal vodja bolnice

in ostal upravnik do osvoboditve. Sam ali s tovariši je dan za dnem hodil po gozdovih, grapah,

skalovju, preden je predlagal mesto za postavitev bunkerjev, skrivališč, skladišč in okrevališč.

Leta 1946 je Kenda odšel v šolo za rudarske nadzornike – poslovodje v Ljubljano. Po končani

šoli je od 1. marca do 12. decembra 1948 prevzel vodstvo v jašku Borba. 13. decembra 1948

je bil postavljen za direktorja rudnika. Prvič se je zgodilo, da je prišel na to mesto rudar in

Idrijčan. Kot direktor rudnika je bil Kenda prizadeven, natančen in vesten. V času njegovega

upravljanja je bilo v rudniku izvedenih več pomembnih del za posodobitev pridobivanja rude

in dela v rudniku, med drugim tudi žični transport, moderniziran je bil prevoz po jaških z

akumulatorskimi lokomotivami in začela so se dela za graditev separacije. Direktor rudnika je

ostal do svoje upokojitve leta 1958. Umrl je 13. januarja 1996. (Lah 1996)

34

3.28 Ciril Prohinar

Ciril Prohinar je bil rojen 24. marca 1919 v Ljubljani. Sodeloval je v NOB od leta 1941 dalje.

Po vojni je bil do konca leta 1946 jamomerec v senjskem rudniku. Leta 1947 je bil direktor

generalne direkcije črne metalurgije v Beogradu, nato je končal šolanje na rudarski fakulteti,

kjer je diplomiral. Od 10. novembra 1951 do 15. septembra 1954 je bil zaposlen v Mežici. Ob

prihodu v Idrijo je v rudnik vložil vse svoje znanje in energijo. Nadaljeval je z modernizacijo

rudniškega obrata, ki ga je začel že njegov predhodnik Kenda. Boril se je tudi za

modernizacijo topilnice. Pod Prohinarjevo upravo je v Idrijo prišla rotacijska peč najbolj

preverjenega tipa. Zavzemal se je tudi za popolno izvedbo higiensko-tehnične zaščite ter

preskrbo delavstva z delovnimi oblekami in zaščitnimi sredstva. (Mohorič 1960, 439–442)

3.29 Miloš Šulin (1964–1972)

Miloš Šulin se je rodil v Bovcu 23. julija 1921. Prve tri razrede italijanske osnovne šole je

opravil v Bovcu, nato sta ga starša, Ivan in Jožefa Markič, poslala k stricu Matku, učitelju v

Toplicah pri Zagorju ob Savi. Tam je dokončal osnovno šolo in se vpisal na realno gimnazijo

v Mariboru. Po končanih treh letnikih gimnazije se je preselil v Ljubljano in junija 1939. leta

maturiral. Jeseni istega leta se je vpisal na oddelek za rudarstvo na tehniški fakulteti v

Ljubljani, vendar je moral študij zaradi vojne prekiniti in se zaposliti v rudniku premoga v

Zagorju. Kasneje je delal kot tehnični risar pri rudarskem podjetju v Leobnu. Leta 1944 je

odšel v partizane na Gorenjsko, po demobilizaciji leta 1945 pa je januarja 1946 nadaljeval s

študijem. 1950. leta je diplomiral na metalurškem oddelku tehniške fakultete v Ljubljani.

Julija 1950 je prišel v Idrijo ter se kot asistent in obratovodja zaposlil v rudniški topilnici. Od

leta 1964 do 1972 pa je bil direktor idrijskega rudnika. Rudnik je bil v šestdesetih letih gonilo

večine življenja v Idriji in v občini nasploh. Bil je v močni povezavi z mestom in tako močno

vplival na tedanje dogajanje. Kot obratovodja topilnice in direktor je Šulin dobra tri leta

opravljal tudi funkcijo predavatelja v tedanji rudniški šoli. Vsi ti mladi fantje, ki so se šolali

za rudarje v rudarski industrijski šoli, so nato svoje znanje prenesli na idrijski rudnik, kar je

bilo za razvoj izjemno pomembno, predvsem v času, ko se je le-ta tehnično izpopolnjeval in

moderniziral. Pred nastopom direktorske funkcije je v obdobju 1962–64 delal kot strokovnjak

OZN v Tuniziji in izdelal investicijski elaborat za rekonstrukcijo in modernizacijo topilnice

živega srebra. Imenovan je bil za člana izvršnega sveta Skupščine SRS, bil je predsednik

komiteja za turizem, član medrepubliškega komiteja za kreditno-monetarni sistem, član

35

medrepubliškega komiteja za trg in cene ter profesionalni predsednik poslovodnega odbora za

investicije pri interesni skupnosti za elektrogospodarstvo in premogovništvo do upokojitve

leta 1981. Na političnem področju je bil aktiven kot podpredsednik Občine Idrija, predsednik

gospodarskega sveta ter sveta za splošne in notranje zadeve Občine Idrija in tudi kot član

občinskega in okrajnega komiteja ZKS. Hkrati je deloval v izvršnih odborih bank in upravnih

odborih različnih združenj. Za svoje delo je prejel številna priznanja s področja narodne

obrambe. (Beričič 1998, 106–109)

3.30 Ivica Kavčič

Ivica Kavčič se je rodila 21. avgusta 1933. Osnovno šolo je obiskovala v Idriji, gimnazijo v

Postojni, kjer je leta 1952 tudi maturirala. V obdobju 1952–1958 je študirala tehnično kemijo

na ljubljanski univerzi, od leta 1958 do 1977 pa je bila kot diplomirani inženir kemije

zaposlena v rudniku živega srebra v Idriji. Ob zapiranju rudnika je po letu 1977 nadomeščala

direktorja in skrbela za zagotavljanje socialne varnosti rudarjev. V idrijskem rudniku je vodila

kemijski oddelek, poleg tehnoloških procesov pa se je posvečala tudi okolju in nekaterim

zdravstvenim težavam in medicini dela. Kot družbeno-politična aktivistka je bila aktivna že v

otroških letih, od leta 1943 naprej kot partizanska kurirka. V obdobju 1963–1967 je bila

republiška poslanka, delegatka zveznega zbora med leti 1974 in 1978, podpredsednica zbora

združenega dela skupščine SRS med leti 1978 in 1980, članica upravnega odbora sklada

Borisa Kidriča, republiškega štaba za civilno zaščito in predsednica sveta VTO kemije in

kemijske tehnologije na univerzi v Ljubljani. (Marušič 2013)

3.31 Marko Cigale (1990–2016)

Marko Cigale se je rodil 19. novembra v Dolah nad Idrijo. Osnovno šolo je končal v domači

vasi, gimnazijo v Idriji, kjer je leta 1968 maturiral. Študiral je na fakulteti za naravoslovje in

tehnologijo v Ljubljani, kjer je leta 1973 tudi diplomiral. Od leta 1973 naprej je bil

neprekinjeno zaposlen v idrijskem rudniku. Leta 1975 je opravil magisterij, do leta 1978 je bil

geolog, nato od leta 1978 do 1982 glavni geolog, od leta 1982 do 1990 vodja razvojne službe

in od 1. februarja 1990 direktor rudnika. Prevzemal je vrsto odgovornih nalog v kriznem

obdobju idrijskega rudnika ter kot direktor vodil dolgotrajno in zapleteno zapiranje rudnika.

Leta 1975 so cene živega srebra drastično padle in preživetje rudnika je bilo tako postavljeno

36

na kocko. Leta 1977 je bil odkop rude delno zaustavljen, leta 1986 pa je bila 500-letna zgodba

o idrijskih rudarjih dokončno končana. Začela so se zapiralna dela in prav v času le-teh je bil

Marko Cigale upravnik rudnika. Zapiranje idrijskega rudnika je bilo zagotovo specifično.

Idrijsko rudišče je v dolžino dolgo 1.500 metrov, široko 600 metrov in globoko 400 metrov.

Celotno rudišče je povezano s 700 kilometri podzemnih rovov. Vse skupaj pa se nahaja tik

pod samim mestom. Program o zapiranju je bil izdelan zelo natančno in je upošteval

predvsem to, da bi se preprečilo kakršnokoli pogrezanje površja. Ker je geološka zgradba

rudnika in celotnega območja izjemno zapletena, je površje posledično nestabilno. V času

zapiralnih del so zaprli 29 kilometrov rovov, vanje pa navozili 172.950 kubičnih metrov

siromašnega betona. Zvrtali so tudi 61 kilometrov vrtin in skoznje vbrizgali 132.086 kubičnih

metrov injektirne mase. Voda, ki jo stalno črpajo na površje, je trenutno na 210 metrih

globine, 100 metrov pod površjem pa je jama še odprta. Marko Cigale je leta 2016 odšel v

pokoj kot zadnji direktor idrijskega rudnika. (Ozebek 2013)

3.32 Pogovor s knapom Marjanom Beričičem

Pred koncem še beseda z enim izmed številnih knapov (rudarjev), gospodom Marjanom

Beričičem. Marjan Beričič se je rodil 12. januarja 1934 v Idriji na Kalvinu. Že kot otrok je

preživel vojne dni, nato pa se je izobraževal na rudarski industrijski šoli. Imenovan je bil v

delavski svet rudnika, kjer je s tovarišem Marjanom Likarjem zagovarjal hitrejšo preobrazbo

rudnika. Sam pravi, da je bila takrat borba za dosego ciljev res velika ter da se je bilo treba pri

tem izpostavljati, zato kasneje dolgo časa ni bil izvoljen v rudniški delavski svet. Rad se

spominja tudi svojih rudarskih let. Ko je postal kopač, je to delo opravljal z zagnanostjo, ob

tem pa se spominja tovarištva, ki je vladalo v rudniku. Nekateri starejši tovariši so bili celo

tako solidarni, da so kot prvi kopači ob plači namenili polovico razlike tovarišu. Zaradi

udarniškega dela je zapustil rudnik, vendar se je leta 1965 vrnil. Rudnik mu je omogočil študij

na višji šoli za organizacijo dela v Kranju, ki ga je uspešno končal leta 1968. Beričič je

spodbujal reorganizacijo rudnika ter modernejšo organizacijo dela, ekonomike in znanosti.

Ker so starejši mislili, da jim želijo mlajši spodnesti stolčke, so se začeli odhodi mladega

kadra, kar pa je bila velika škoda. Kot sindikalist je Beričič s svojimi kolegi organiziral prvo

konferenco rudarjev v Jugoslaviji, na kateri so izpostavili zelo jasne zahteve. Ob prenehanju

proizvodnje živega srebra je stekla obširna solidarnostna akcija zagotovitve socialne varnosti

rudarjev, še zlasti preko sindikata. Vse ustanove so bile usmerjene v prekvalifikacijo rudarjev.

37

Prišlo je do številnih spodbud, zato je bil proces prekvalifikacije uspešen. Veliko rudarjev se

je prekvalificiralo v kovinarje, kar se je kasneje izkazalo za zelo uspešno. Leta 1981 je Beričič

postal direktor Čipke, kjer je kot direktor tudi dočakal upokojitev leta 1989. Za konec poudari

še, da je prepričan, da je prav po zaslugi tragičnega konca rudnika ostala industrija v mestu in

občini ter ta doživela vzpon, ki je omogočil miren nadaljnji razvoj kraja.

4. UPRAVNIKI SKOZI STOLETJA – ZAKLJUČEK

Če se ozremo nazaj, bi za nekatere upravnike prav lahko trdili, da so bili rudarstva neuki

ljudje. Kar nekaj je bilo takih, ki se za razvoj in napredek rudnika niso zanimali, temveč jim je

šlo le za lastno korist. V času zakupništva so nekateri upravniki imeli tudi deleže kuksov pri

rudniku, iz katerih so poskušali izvleči čim večji dobiček, pa čeprav na škodo rudnika.

Velikokrat se je pokazalo, da so upravniki rudnik vodili na daljavo in se za njegov napredek

niso zanimali, posle pa so prepuščali svojim nameščencem v Idriji. Nekateri upravniki niso

bili nikoli v notranjosti rudnika in tudi nadzornikov jam niso nadzorovali pri delu. Zato je

prišlo do marsikatere nepravilnosti v rudniku, ki so povzročale škodo podjetnikom in

deželnemu knezu. Velikokrat se je skozi zgodovino izkazalo, da so se upravniki okoriščali z

nakupom dobrin za idrijske rudarje in jim jih kasneje dražje prodajali. Upravniki so imeli tudi

številne privilegije. Za primerjavo: leta 1536 so imeli rudarji letno plačo 47–60 goldinarjev,

upravnikova pa je bila 300 goldinarjev ter brezplačna hrana. Rudarji so morali od svoje plače

odšteti še za hrano. Leta 1627 so imeli rudarji plačo 18–111 goldinarjev, upravnikova pa je

znašala 830 goldinarjev. Naj navedem še zadnjo primerjavo za leto 1768, ko so imeli delavci

18–124 goldinarjev letne plače, upravnik pa 1.600 goldinarjev, brezplačno stanovanje ter še

nekatere druge ugodnosti. Prav zaradi izkoriščanja je velikokrat prišlo do uporov proti

upravnikom. Da bi lahko govorili o na splošno slabih upravnikih v začetnem obdobju

delovanja idrijskega rudnika, je zmotno. Res je, da bi lahko večini pripisali že zgoraj

omenjene lastnosti, vendar so bili med njimi tudi taki, ki so bili vešči rudarskih poslov.

Recimo Gregor Kumar, ki je nasledil osovraženega Urbana Ainkurna, ali pa veliki imeni –

Anton Steinberg in Marko Lipold, nenazadnje tudi Adolf Hauptmann, ki je zaslužen, da je

Idrija dobila dobrega zdravnika. Prav zato je skozi literaturo težko priti do vseh teh imen,

seveda pa so bili izpostavljeni tisti, ki so se v zgodovino zapisali kot zelo dobri in tudi nekaj

tistih, ki so bili osovraženi. Največja težava je bila centralizirana oblast, zaradi katere je ves

denar, razen plač, pa še te so bile velikokrat neplačane, odšel v Avstrijo, Italijo in Francijo, v

času Jugoslavije pa tudi v Beograd. Habsburška monarhija in za njo Avstro-Ogrska sta v Idriji

38

vladali 300 let. V teh treh stoletjih je prihajalo tako do vzponov kot tudi padcev. Bili so časi

modernizacije in tudi časi tehničnega in organizacijskega nazadovanja. Zaradi pomembnosti

je bil nekaj časa idrijski rudnik najbolje opremljen rudnik v habsburški monarhiji, pri tem pa

je treba poudariti, da je prinašal tudi izredno veliko dobička. V obdobju francoske vladavine

je šlo predvsem za izkoriščanje rudnika ter krajo živega srebra, kar je bilo za Francijo logično,

saj je bila v vojni z Avstro-Ogrsko. Pri tem je prihajalo do stalnih konfliktov med francosko

oblastjo in idrijskimi rudarji, ki so se francoski oblasti upirali. Ko je prišla v Idrijo italijanska

oblast, so bili skoraj vsi presenečeni, saj si niso predstavljali, da bo Idrija kdaj spadala pod

italijansko oblast. Za modernizacijo rudnika se ni skrbelo prav veliko, zato je leta 1940 od

države rudnik kupila zasebna delniška družba Monte Amiata. V obdobju povojne Jugoslavija

so v Idrijo prihajali že izkušeni strokovnjaki s področja rudarstva, vsi upravniki rudnika pa so

bili Slovenci. Težava je bila, ker je zaradi močne centralizacije Beograda veliko denarja

odhajalo iz Idrije, čeprav je bilo tudi tu veliko potreb. Za vse povojne tehnične dosežke se

lahko zahvalimo povojnim upravnikom rudnika, ki so s svojo voljo in predanostjo

modernizirali rudnik. Z osamosvojitvijo Slovenije se je začel rudnik počasi zapirati, izvedena

so bila zapiralna dela, ki jih je v celoti vodil zadnji direktor Marko Cigale. Zadnja zapiralna

dela so bila izvedena leta 2009. S tem pa vprašanje rudnika še zdaleč ni rešeno. Velika težava

rudnika v zaprtju so stroški vzdrževanja rudnika, za katere pa država nikoli ni imela posluha.

Težave so se nadaljevale do te mere, da v letu 2016 rudarji niso dobili plač, Idrijčani pa se

bojijo za svoje mesto in svojo prihodnost. Kakšna bo prihodnost, bo pokazal čas. Do takrat pa

SREČNO!

Slika 1: Udarniški rudar Maver, 50. leta prejšnjega stoletja (Antonijev rov 2016).

39

5. VIRI IN LITERATURA

Arko, Mihael. 1931. Zgodovina Idrije. Gorica: Katoliška knjigarna v Gorici.

Beričič, Marjan. 1998. Srečno, Knapi. Idrija: Založba Bogataj.

Calligeris, Ruggero. 1987. »V Trstu najdene listine o francoskem obdobju Idrije«.

V: Idrijski razgledi, ur. Jože Janež, 117–122. Idrija: Mestni muzej Idrija.

Češmiga, Ivan. 1959. Rudarstvo RL Slovenije. Ljubljana: Nova proizvodnja.

Glonar, Joža: »Khisl, Hans, plemeniti (?–1587)«. Slovenska biografija.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU,

2013. Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi273187/#slovenski-biografski-

leksikon.

Hodnik, Mira. 2000. »Zadnji avstrijski rudniški predstojnik Josip Billek«.

V: Idrijski razgledi, ur. Jože Janež, 67–76. Idrija: Mestni muzej Idrija.

Jerina Lah, Pavla. 1996. »Jože Kenda«.

V: Idrijski razgledi, ur. Ivana Leskovec, 139–140. Idrija: Mestni muzej Idrija.

Jože Čar, Tatjana Dizdarevič, Martina Peljhan. 2014.: »Conditions in the Idrija Mercury

Mine at the end of the 16th Century and Measures for its Restoration«.

Geo. Alp, 161–168, 2014.

Http://www2.uibk.ac.at/downloads/c715/geoalp_11_14/07car_et_al.pdf.

Južnič, Stanislav. 2014.: »Voltov sorodnik in njegov idrijski lekarnar«.

(Ob 270-letnici Voltovega rojstva). Acta Chimica Slovenica,.

Kavčič, Ivan (Slavomir). 1888. Slike iz rudarskega življenja.

Ljubljanski zvon 8, (3)

Http://nl.ijs.si/imp/wikivir/dl/WIKI00256-1888.html.

Kavčič, Janez. 1996. Spodnja Idrija. Idrija: Založba Bogataj.

Kavčič, Janez. 2000. Znamenje vekov. Idrija: Založba Bogataj.

Kavčič, Janez. 1990. »500 let Idrije«. Idrijski razgledi, 35, 1-2,81 – 83.

Kladnik, Danica. 2015. Slovenija v zgodbah. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Kleindienst, Lidija. 1995. Bam knapa vzila, bam zmiri vesila. Ljubljana: Kmečki glas.

Korošec, Branko. 1993. »Steinbergova idrijska leta 1724–1747«. V: Idrijski razgledi, ur.

Ivana Leskovec, 65–75. Idrija: Mestni muzej Idrija.

Logar, Srečko. 1966. »Kimpahov sprevod«. V: Idrijski razgledi, ur. Srečko Logar,

6–7. Idrija: Mestni muzej Idrija.

Majnik, Stanko. 1999. »Hugo Pellis, rudniški ravnatelj«.

40

V: Idrijski razgledi, ur. Jože Janež, 140–144. Idrija: Mestni muzej Idrija.

Marušič, Branko. 2013. »Kavčič, Ivica«. Slovenska biografija.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU.

Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1013750/#primorski-slovenski-

biografski-leksikon.

Mohorič, Ivan. 1960. Zgodovina idrijskega rudnika. Idrija: Mestni muzej Idrija.

Pavlič, Slavica. 2006. Zgodovina idrijskega šolstva. Idrija: Založba Bogataj.

Pfeifer, Jože. 1989. Zgodovina idrijskega zdravstva. Idrija: Mestni muzej Idrija.

Rakovec, Ivan. 2013. »Steinberg, Franc Anton (1684–1765)«. Slovenska biografija.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU,.

Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi607098/#slovenski-biografski-leksikon .

Ramovš, Anton. 1986. »Življenje in delo Marka Vincenca Lipolda«.

V: Idrijski razgledi, ur. Jože Čar, 82–85. Idrija: Mestni muzej Idrija.

Samo Bevk, Franc Jaklič, Janez Kavčič, Marija Verbič, Jože Čar, Franjo Kordiš,

Ivica Kavčič, Jože Pfeifer, Slavica Pavlič, Branko Korošec, Rafael Bizjak, Rafael

Trpin, Ivana Leskovec, Marko Cigale, Janez Pirc. 1993. Pet stoletji rudnika in mesta.

Idrija: Mestni muzej Idrija.

Verbič, Marija. 1970. »Upor idrijskih podložnikov leta 1627«.

Kronika 18, (3): 147–149.

Http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-I79LIF04.

Verbič, Marija. 1966. Idrijski rudnik do konca 16. stoletja:

inavguralna disertacija / Marija Verbič. Ljubljana.

Antonijev rov. 2016. Udarniški rudar Maver, 50. leta prejšnjega stoletja

Http://www.antonijevrov.si/

Visit Idrija. 2016. Škafar odkrije živo srebro. Http://www.visit-idrija.si/si/.

Wikiwand. 2016. Giovanni Antonio Scopoli.

Http://www.wikiwand.com/ro/Giovanni_Antonio_Scopoli.

Slovenska biografija. 2016. Baltazar Haqet.

Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi221985/.

Notranjci. 2016. Anton von Steinberg. Http://www.notranjci.si/?id=592.

Slotrips. 2016. Idrijski kamšt.

Http://www.slotrips.si/slo/kulturne-znamenitosti/trip/1027/Idrija-dediscina-zivega-

srebra.

41

Dedi. 2016. Spomenik žrtvam jamskega požara.

Http://www.dedi.si/dediscina/220-idrijski-rudnik-zivega-srebra.

Sistory. 2016. Avstro – Ogrski vojaki.

Http://www2.sistory.si/publikacije/razstave/V_zaledju_soske_fronte/ch08.html.

Annales. 2016. Porušena cerkev Sv. Barbare ob bombardiranju Idrije leta 1945.

http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-DDRGZKPE/b524a131-7cad-

4e64.../PDF.

6. GRAFIČNE PRILOGE

Slika 1: Udarniški rudar Maver, 50. leta prejšnjega stoletja ………………………………38

Slika 2: Škafar odkrije živo srebro…………………………………………………………..43

Slika 3: Giovanni Antonio Scopoli………………………………………………………….43

Slika 4: Baltazar Haquet……………………………………………………………………..43

Slika 5: Anton von Steinberg………………………………………………………………..43

Slika 6: Idrijski kamšt………………………………………………………………………..44

Slika 7: Spomenik žrtvam jamskega požara ……………………………………………….44

Slika 8: Avstro – Ogrski vojaki……………………………………………………………..44

Slika 9: Porušena cerkev Sv. Barbare ob bombardiranju Idrije leta 1945…………………45

7. PRILOGE

7.1 Kronološko zaporedje upravnikov, navedenih v delu

1504–1505 – Viljem Kuttler

1505–1506 – Krištof Freirberger

1506–1509 – Leonardo de Manzano

1530–1534 – Henrik Boringer

1534–1540 – Viljem Rasp

1549–1585 – Urban Ainkurn

1586–1596 – Gregor Komar

1622–1627 – Hannibal Bottoni

1682–1696 – Wolf Siegmund von Kienbach

1696–1716 – Johan Friderich Stempfer von Walchenburg

1724–1747 – Anton von Steinberg

1747–1754 – Adolf Hauptmann

1754–1765 – Anton Sortori

1765–1791 – Franc Janez Nepomuk Grof Inzaghi

1791–1811 – Gottlieb von Gersdorff

1811–1813 – Luis Galois

1814–1823 – Leopold Pl. Possetzky

1824–1838 – Alois Prettner

1838–1849 – Franc Alberti

1867–1883 – Marko Vincenz Vitez Plemeniti Lipold

1905–1918 – Josip Billek

1925–1945 – Hugo Pellis

1945–1946 – Avgust Gogola

1946–1947 – Peter Aljančič

1947–1948 – Jože Tiringer

1948–1958 – Jože Kenda

1964–1972 – Miloš Šulin

1990–2016 – Marko Cigale

7.2 Kronološki pregled najpomembnejših dogodkov v obdobju delovanja idrijskega rudnika

1490 – Odkritje samorodnega živega srebra

1500 – Izkop Antonijevega rova, danes najstarejši ohranjeni rudniški vhod v Evropi

22. junij 1508 – Odkritje cinabaritne rude

1511 – Močan potres prizadene Idrijo, obnova traja 7 let

1532 – Mrtvaški kop, v jami se zruši strop in zasuje 70 rudarjev

1575 – Podržavljenje idrijskega rudnika

1579 – Rudarski upor, saj rudarji že 15 let niso dobili plačila v denarju, ampak samo v

dobrinah

1652 – Idrijski rudnik postane tehnično najbolje opremljeni rudnik v notranjeavstrijskih

deželah

1788 – Rudarji oproščeni vojaščine, da ne bi trpela proizvodnja rudnika

1801 – Epidemija črnih koz, ošpic in tifusa, umre 350 otrok

1803 – Silovit jamski požar, množična zastrupitev delavcev s hlapi živega srebra

1810 – Podjetje prevzame Napoleonov red »treh zlatih run« (kraja in pranje denarja)

1846 – Največji jamski požar, terja 17 žrtev, hude poškodbe in zastrupitve

1874 – Pričetek uporabe vrtalnih strojev

1901 – V Idriji ustanovljena prva slovenska realka

1913 – Rudnik izkoplje 820 ton živega srebra, absolutni enoletni rekord

1916 – Začetek strojnega vrtanja na stisnjen zrak

1931 – V Gorici izide Zgodovina Idrije idrijskega dekana Mihaela Arka

1948 – Znamenita kamšt se za vedno ustavi

1977 – Začasna prekinitev proizvodnje v idrijskem rudniku

1987 – Slovenska skupščina sprejme sklep o postopnem zapiranju idrijskega rudnika

1995 – Proizvodnja v idrijskem rudniku se dokončno ustavi

7.3 Slike

Slika 2: Škafar odkrije živo srebro. Slika 3: Giovanni Antonio Scopoli.

(Visit Idrija 2016). (Wikiwand 2016).

Slika 4: Baltazar Hacquet. Slika 5: Anton von Steinberg.

(Slovenska biografija 2016). (Notranjci 2016).

Slika 6: Idrijski kamšt. Slika 7: Spomenik žrtvam jamskega požara.

(Slotrips 2016). (Dedi 2016).

Slika 8: Avstro-Ogrska vojska je leta 1915 za popestritev svojega vojaškega življenja

upodobila predstavnika sovražne vojske, italijanskega generala Cadorna (desno) in

črnogorskega kralja Nikolo (levo) kot snežaka sredi Idrije. (Sistory 2016).

Slika 9: Porušena cerkev sv. Barbare ob bombardiranju Idrije leta 1945.

(Annales 2016).