MAGISTRSKO DELO

OTROCI IN MLAJŠI MLADOLETNIKI KOT VIR INFORMACIJ

Zanesljivost pričanja otrok in mladoletnikov

Julij, 2012 Tim Debevec

MAGISTRSKO DELO

OTROCI IN MLAJŠI MLADOLETNIKI KOT VIR INFORMACIJ

Zanesljivost pričanja otrok in mladoletnikov

Julij, 2012 Tim Debevec

Mentor: doc. dr. Igor Areh

3

KAZALO

Povzetek .................................................................................. 5

Summary .................................................................................. 6

1 Uvod ..................................................................................... 7

1.1 Predmet in cilj .................................................................. 8

1.2 Hipoteze .......................................................................... 9

2 Teoretični uvod ..................................................................... 10

2.1 Nekatera spoznanja razvojne psihologije ................................ 10

2.2 Otroci kot priče ................................................................ 18

2.3 Otroci kot storilci kaznivih dejanj ......................................... 20

2.4 Delo z otroki .................................................................... 23

2.5 Metode pridobivanja informacij ........................................... 27

2.6 Pridobivanje informacij pri otrocih in mlajših mladoletnikih ....... 28

3 Metode ................................................................................ 42

3.1 Populacija in vzorec .......................................................... 42

3.2 Opis vprašalnika ............................................................... 43

3.3 Opis spremenljivk ............................................................. 43

4 Rezultati raziskave ................................................................. 44

5 Razprava ............................................................................. 53

6 Uporabljeni viri ..................................................................... 57

7 Priloge ................................................................................ 60

7.1 Vprašalnik ....................................................................... 60

4

KAZALO TABEL

Tabela 1: Razvojne stopnje po Freudu ............................................. 11

Tabela 2: Razvojne stopnje po Eriksonu (+ primerjava s Freudom) ............ 12

Tabela 3: Piagetova teorija spoznavnega razvoja ................................ 13

Tabela 4: Piagetov opis razumevanja in upoštevanja pravil pri igri ............ 14

Tabela 5: Kohlbergovova teorija moralnega učenja .............................. 15

Tabela 6: Struktura anketirancev po spolu ........................................ 42

KAZALO SLIK

Slika 1: Hierarhija potreb po Maslowu .............................................. 25

Slika 2: Struktura anketirancev po spolu ........................................... 42

Slika 3: Starostna struktura .......................................................... 44

Slika 4: Delež anketirancev po starostni skupini .................................. 44

Slika 5: Ali imate otroke? ............................................................. 45

Slika 6: Koliko otrok imate? .......................................................... 45

Slika 7: Kako pogosto se v povprečju srečujete z otroki? ........................ 46

Slika 8: Ali ima Slovenija ustanovljene posebne skupine znotraj policije, ki so zadolžene za delo z otroki in mlajšimi mladoletniki? ............................ 46

Slika 9: Kako pogosto otroci lažejo glede spolnih zlorab? ....................... 47

Slika 10: Koliko podrobnosti po vašem mnenju opazi otrok (katerega sposobnosti izrazito ne odstopajo od populacije) star nekje med 7 in 12 let? 47

Slika 11: Ali dobro opažate podrobnosti? ........................................... 48

Slika 12: Ali bi otroci lahko predstavljali verodostojen vir informacij? ........ 48

Slika 13: Od katerega leta naprej je po vašem mnenju otrok sposoben podajati verodostojne informacije? ............................................................ 49

Slika 14: S katerega vidika bi lahko bilo po vašem mnenju pričanje osebe, mlajše od 15let, neverodostojno? ................................................... 49

Slika 15: Kako pomembni se vam zdijo naslednji faktorji pri vzpostavitvi zaupnega stika z otrokom? (1 - nepomemben in 5 - zelo pomemben) ......... 50

Slika 16: Kako zelo naslednje značilnosti vplivajo na verodostojnost pričanja otrok in mladoletnikov? (višja kot je vrednost, večji vpliv ima) ................ 51

5

Povzetek

Magistrsko delo vsebuje prikaze nekaterih metod dela z otroki in mlajšimi

mladoletniki. V želji po čim boljšem delu na tem področju in optimizaciji metod, smo

omenil običajne pa tudi morda nekoliko manj običajne metode dela. Prikazane so

osnove razvojne psihologije, osnove aserativne in nesugestivne komunikacije,

rezultati raziskav ter neverbalni znaki, ki lahko opozarjajo na otroku škodljivo

dogajanje. Bežno smo se dotaknili zakonodaje ter nekaj vrstic namenili tudi željam

otrok. Prikazali smo tudi položaj, v kakršnem se otroci znajdejo kot priče.

Nismo si zastavili cilja prikazati celoten postopek (bodisi policije ali tožilstva)

pridobivanja informacij, temveč le metode, ki so manj uporabljene, poznane oz. se

iz katerih drugih razlogov preprosto ne izvajajo. Prav tako smo želeli opozoriti na

nekaj pogostih napak. Gre torej za nadgradnjo klasičnih preiskovalnih tehnik.

A nikakor ne gre pričakovati, da smo odkrili nekaj novega, revolucionarnega in

preprostega. Prikazujemo le metode, ki zahtevajo ogromno znanja in trdega dela,

poudarjajo pa tudi pomen izkušenj. Hkrati ne dopuščajo prostora za stereotipe,

predsodke, »rutino« in podobne »tihe sovražnike« uspešnega policijskega dela.

Preiskovanje kaznivih dejanj ni nikoli enostavno. Otroci predstavljajo dejavnik, ki

preiskavo lahko še oteži. A težava ni v otrocih, njihove sposobnosti lahko, ob

pravilnem postopanju, celo presežejo sposobnosti običajne priče. Vprašanje ni, kako

dobre priče so otroci, temveč kako dobri izpraševalci (in opazovalci) so tisti, ki želijo

pridobiti neko informacijo.

Ključne besede: otroci, mladoletniki, informacije, priče

6

Summary - Children and young adolescents as a source of information. The

reliability of testimonies made by children and minors.

In the present MA thesis we presented some of the investigation methods which are

used when working with children and young teenagers. In search of best results and

optimal methodology, we resumed some traditional as well as some less common

methods. We focused on developmental psychology, basics of assertive

communication without suggestibility results of existing research and nonverbal

communication, which might indicate damaging procedures. We also mentioned the

legislation and children's wishes. We briefly presented the position of a child as a

witness.

Rather than presenting the entire procedure of gathering the information (carried

out either by the police or the prosecution) the aim of the graduation paper were the

methods which are less commonly used, known or not applied for other reasons. We

also pointed out some common mistakes that are often made. In this scope, this is a

further development of classical investigation techniques.

Nevertheless, this is mostly a presentation of existing methods that are neither

simple nor new. Those methods require a lot of knowledge as well as hard work and

devotion, not to mention experience. Stereotypes, prejudices, routine are not

welcome here.

Investigating crime is never simple. When children are involved, it might get even

more complex. The problem is not the children themselves; their abilities may -

when they are treated well - supersede the abilities of adult witnesses. The question

is not whether children can be good witnesses but how qualified are the

investigators.

Keywords: children, minors, information, witnesses

7

1 Uvod

Na mladih svet stoji, so radi rekli naši starši in babice. Ne smatrajte otrok kot

pomanjšane odrasle, so začeli nekoliko bolj javno razglašati konec prejšnjega

tisočletja. A kaj pravzaprav običajen smrtnik ve o teh naših »bodočih upih«. In še

bolj pomembno vprašanje, kaj o tem dejansko vedo tisti, k z njimi prihajajo v stik v

vsakdanjiku, bodisi profesionalno, bodisi neprofesionalno. To je bil tudi glavni motiv

za začetek pisanja magistrske naloge s področja otrok in mladostnikov ter njihovih

psiholoških značilnosti. Zavedali smo se, da ne gre za enostavno tematiko,

nenazadnje se z različnimi situacijami, povezanimi z otroki in mladoletniki,

srečujemo tudi v praksi, a dokler nismo dejansko zbrali literature na kup, nam

vseeno ni bilo popolnoma jasno, za kako obsežno temo gre.

8

1.1 Predmet in cilj

Mladi pogosto vede ali nevede opazijo marsikaj in se tudi pojavijo marsikje. Prihajajo

v stik z različnimi ljudmi in odvisno od vzgoje različno hitro spregovorijo z neznanci.

Kako dobro so otroci sposobni oceniti človeka in ali se realna slika njihovih

sposobnosti ujema s predstavo njihovih staršev? Ali bi v fazi preiskave lahko

strokovnjaki resneje jemali izjave otrok, oz. se jim bolj posvetili? Kako lahko ena ali

druga stran manipulira z otrokom ali mlajšim mladoletnikom in kako lahko to

obrnemo v svojo korist? Bežno se bomo posvetili še zakonodaji.

Nikakor ne smemo pozabiti, da otroci in mlajši mladoletniki predstavljajo uporaben

vir informacij ljudem na obeh straneh zakona, vprašanje je le, kdo jih bo bolje – če

sploh - izkoristil.

Za skupino otrok in mlajših mladoletnikov smo se odločili tudi zaradi njihovega

posebnega položaja v pravnem smislu, o čemer priča tudi kazenski zakonik – uradno

prečiščeno besedilo 1 (KZ-UPB1), ki otroke in mlajše mladoletnike navaja kot

posebno skupino, ki se ji sme izreči kvečjemu vzgojni ukrep (KZ-UPB1, 2004).

Kot pravi Umek (Umek, 2009) raziskave kažejo, da ni veliko razlik med domišljijo

otrok in odraslih. Prav tako razširjeno prepričanje, da imajo otroci dobro razvite

domišljijske predstave o dogodkih, povezanih s spolnostjo, ni doživelo potrditve v

praksi.

Otroci se na žalost pogosto obravnavajo neprimerno, čemur je krivo predvsem

neupoštevanje psiholoških spoznanj. Zagotovo pa se v kriminalistični policiji in na

sodstvu zavedajo te problematike in zato izobraževanju in usposabljanju na tem

področju namenijo veliko pozornosti (Umek, 2009).

9

Za lažje razumevanje pomembnosti tematike naj omenimo tudi primer, ki smo ga

zasledili v knjigi Rabe Čudežnega: »O pomenu pravljic«, kjer po prebrani zgodbi z

naslovom: O Jakcu, ki je ubil velikana, deček vpraša mamico: »Saj velikanov v resnici

ni?« in še preden ga je mamica uspela pomiriti s potrditvijo, je nadaljeval: »So pa

odrasli in ti so podobni velikanom.« (Bettelhem, 1999: 36)

Poznavanje razvojne psihologije nas opozarja tudi na pomembne spremembe, ki

zadevajo verbalno komunikacijo skozi otrokov razvoj od prvih besed do širšega

besednega zaklada, ki ga morda v celoti ne razume, preko sposobnosti sklepanja in

povezovanja podobnih besed vse do »normalne« komunikacije (L. Marjanovič Umek

(osebni pogovor, 19. 11. 2011)).

V teoretičnem delu magistrskega dela bomo torej spregovorili o že znanih dejstvih

razvoja otrok in mlajših mladoletnikov ter seveda opredelili, kdo vse sodi v to

kategorijo. Spoznali bomo nekaj načinov, s katerimi analiziramo psihološko stanje

omenjenih skupin ter seveda, kako bi lahko tovrstne metode uporabljali za

pridobivanje informacij ali vsaj indicev. Dotaknili se bomo tudi pravnih temeljev.

V empiričnem delu bomo poizkušali izvedeti, kakšno je trenutno stališče ljudi do

tovrstne problematike ter kako se sami spopadajo oz. bi se spopadli s tovrstno

situacijo, na kaj bi oz. so bili pozorni.

Na podlagi teh ugotovitev bomo poizkušali podati smiselne zaključke in prikazati

priložnosti za izboljšanje trenutnega stanja.

1.2 Hipoteze

Hipoteza 1: Policija in starši podcenjujejo vrednost pričanja otrok in

mladoletnikov.

Hipoteza 2: Da otroci ne lažejo o spolnih zlorabah, je zgolj še eden od mitov.

Hipoteza 3: Zakonodaja na tem področju dopušča veliko več možnosti za

dejansko preiskovanje, kot se dejansko izvaja.

10

2 Teoretični uvod

2.1 Nekatera spoznanja razvojne psihologije

Razvojna psihologija je veda, ki preučuje izvor in razvoj duševnih procesov pri

človeku od rojstva do smrti. Ukvarja se s telesnim, intelektualnim, čustvenim in

socialnim vedenjem. Glavni cilji so opis vedenj v različnih razvojnih obdobjih,

pojasnjevanje razvoja, predvidevanje vedenja in razvoja ter vplivanje na razvoj in

človekovo vedenje (LUPTUJ, 2011)

Pomembno je, da se zavedamo, da razvojna psihologija ni evolucijska psihologija

in se zatorej ne ukvarja s področjem filogeneze.

Razvojna psihologija se je razvila iz otroške psihologije. Poznamo štiri osnovne

metode zbiranja podatkov in sicer (Ljudska univerza Ptuj [LUPTUJ], 2011):

- Opazovanje

- Intervju in raba vprašalnikov

- Preizkusi sposobnosti

- Projekcijske tehnike

Več o samih metodah bomo spregovorili v nadaljevanju, ko bomo govorili o

pridobivanju informacij.

Verjetno vsi poznamo dve glavni psihološki teoriji, to sta Freudova teorija

psihoseksualnega razvoja ter Eriksonova teorija psihosocialnega razvoja. Med bolj

znane sodijo tudi Piagetova teorija spoznavnega razvoja, sociokulturna teorija

Vigotskega, Bandurova teorija socialnega učenja ter seveda behavioristična teorija

ali teorija učenja (tudi vedenjska teorija) (Erpič, 2011).

Kot pojasnjuje Marcela Batistič Zorec (Zorec, 2006), v razvojni psihologiji ne obstaja

ena in edina veljavna teorija oz. znanost o psihičnem razvoju, s katero bi se vsi

strinjali in bi v celoti pojasnila otrokov razvoj. Za teorije v družboslovju in

humanističnih znanostih, se pravi tudi psihologiji, namreč velja, da nobena teorija ne

razlaga vseh področij razvoja, temveč se osredotočajo le na nekatera področja

osebnosti in vedenja. Prav tako poudarjajo le določene dejavnike in vidike v razvoju.

Teorije se razlikujejo tudi zaradi različnih metodologij, rezultatov ter interpretacij

11

le-teh, neenakih hipotez in različnih filozofskih nazorov. Če želimo iz tega izvleči

največ, se je potrebno seznaniti s čim več teorijami, a prav vse obravnavati kritično.

Torej začnimo pri verjetno najbolj poznani Freudovi teoriji. Le-ta temelji na zahtevi,

da starši obvladujejo otrokove spolne in agresivne impulze, na katerih temelji

osebnostni razvoj. Razvojne stopnje, ki jih bomo našteli, so ordinalne, in jih torej ni

mogoče preskakovati. Faze bodo prikazane v obliki tabele (Erpič, 2011).

Tabela 1: Razvojne stopnje po Freudu

Faza Obdobje Lastnosti

Oralna faza 1. leto otrokove starosti (Dojenček)

Prirojen sesalni refleks, grizenje, zadovoljevanje potreb je usmerjeno v usta.

Analna faza Od 2. – 3. Leta (Malček)

Zadovoljevanje potreb skozi zadrževanje in izločanje telesnih izločkov

Falična faza Od 3. – 6. Leta (Zgodnje otroštvo)

Poznana sta Ojdipov kompleks pri dečkih ter Elektrin kompleks pri deklicah. Seksualna želja se torej usmerja na starša nasprotnega spola. Ugodje povzroča stimulacija genitalij.

Stopnja latence Od 6. – 11. Leta (Srednje in pozno otroštvo)

Umirjanje seksualnih impulzov in razvoj superega.

Genitalna faza Mladostništvo Seksualni impulz falične stopnje se ponovno okrepi, a se tokrat usmeri na nekoga zunaj mladostnikove družine. Začnejo se pojavljati konflikti s starši (skrbniki oz. ostalimi avtoritetami).

V primeru, da potrebe v določeni fazi niso zadovoljene, se lahko kasneje razvijejo

določene navade, odvisno od faze razvoja seveda. Npr. v primeru, da je

nezadovoljena oralna faza, se pojavlja sesanje palca, grizenje nohtov, tudi kajenje.

Tisti, ki imajo tovrstne težave v falični fazi, so tako nagnjeni k potrebi po moči,

flirtanju in podobno. Kritika Freudove teorije je predvsem pretirano povezovanje s

seksualnostjo (Erpič, 2011).

Osebnost je po Freudu sestavljena iz treh delov (Erpič, 2011):

Id – nezavedni del osebnosti

12

Ego – razumski del osebnosti

Superego – nadzorni del osebnosti (ponotranjeni standardi pravilnega in napačnega)

V primeru, da prej naštete razvojne stopnje niso ustrezno obvladovane s strani

staršev, lahko pride do neprimerne »sestave« osebnosti. Enake posledice lahko

pustijo tudi kazniva dejanja.

Nadaljujemo s Freudovim učencem Eriksonom. Le-ta je v svoji teoriji psihosocialnega

razvoja poudarjal nekatere druge dejavnike. Tako je opozarjal na pomembnost

socialnih dejavnikov na vsaki izmed razvojnih stopenj. Prav tako je v družbeni

kontekst postavil razvoj ega, katerega načini delovanja se skozi stopnje razvoja

spreminjajo. Poudarja tudi pomen posamezniku lastnega načina delovanja na okolje.

Na vsaki stopnji razvoja tako po njegovem mnenju nastane konflikt oz. psihosocialna

kriza. Po le-teh je tudi poimenoval razvojne stopnje (Erpič, 2011).

Tabela 2: Razvojne stopnje po Eriksonu (+ primerjava s Freudom)

Faza Obdobje Faza po Freudu

Zaupanje/nezaupanje Dojenček Oralna

Avtonomnost/sram, dvom Malček Analna

Iniciativnost/krivda Zgodnje otroštvo Falična

Marljivost/manjvrednost Srednje in pozno otroštvo Latenca

Identiteta/identitetna

zmeda

Mladostništvo Genitalna

Intimnost/izolacija Zgodnja odraslost /

Generativnost/stagnacija Srednja odraslost /

Integracija/obup Pozna odraslost /

Piagetova teorija spoznavnega razvoja sodi med kognitivne teorije. To pomeni, da

sodi med teorije, ki se ukvarjajo s preučevanjem strukture in razvoja posameznih

miselnih procesov ter vplivom miselnih procesov na posameznikovo vedenje in

razumevanje. Poudarjal je pomen razvoja predpojmovnih in pojmovnih struktur.

Zanimalo ga je, kako na različnih razvojnih stopnjah misli ter kakšen je odnos med

razvojem in učenjem. Za njegovo delo je bila značilna klinična metoda dela.

Imel je pripravljena začetna vprašanja, nato pa je upoštevajoč otrokove odgovore

postavljal nova vprašanja. Značilnosti in faze bomo ponovno prikazali v tabelarični

obliki (Erpič, 2011).

13

Tabela 3: Piagetova teorija spoznavnega razvoja

Faza Obdobje Lastnosti

Zaznavno gibalna Do 2. leta Svet razume preko

gibalnih in zaznavnih

dejavnosti (od preprostih

refleksov, do

organizacijskih shem in

mentalne reprezencije).

Razvoj sekundarne in

terciarne krožne reakcije.

Rojstvo inteligentnosti.

Predoperativna Od 2. do 6.- 7. leta Razvoj in raba simbolov.

Egocentrična

komunikacija.

Konkretno operativna Od 6.- 7. do 11. – 12. leta Razvoj logičnih struktur.

Formalno operativna Od 11. – 12. do 15. leta Razvoj abstraktnega in

hipotetičnega mišljenja v

kontekstu jezikovnega in

logičnega sistema.

Piagetovi teoriji zelo podobna je sociokulturna teorija Vygotskega. Le-ta se razlikuje

predvsem v pomenu odraslega v življenju otroka. Medtem ko Piaget zagovarja

samostojnost otroka pri njegovem razvoju, torej meni, da je potrebno otroka pustiti,

da sam dojame in se biološko razvije, kolikor mu je dano, ob tem pa meni, da govor

ne igra pomembne vloge. Na drugi strani Vygotski zagovarja pomoč odraslih, ki

morajo povleči otrokov razvoj naprej in ob tem meni, da je v ta namen razvoj govora

zelo pomemben že v najzgodnejšem obdobju. Na sploh poudarja socialno vlogo

otroka, a hkrati za razliko od Piageta meni, da ima egocentrični govor tudi pozitivno

funkcijo v razvoju. Vygotski je bil sicer pristaš učenja predvsem tistih pojmov, ki se

razlikujejo od tistih, ki jih otrok pridobi na podlagi lastnih izkušenj – matematični,

naravoslovni, družbeni) (Erpič, 2011).

Behavioristične teorije temeljijo predvsem na različnih podkrepitvah. Poznamo

pozitivne in negativne podkrepitve vedenja. Le te lahko prihajajo iz okolja (torej gre

za zunanje) ali pa iz posameznika (notranje). Na podlagi teh podkrepitev se vedenje

14

utrdi. Kot bomo videli v nadaljevanju, pa lahko to na nezavedni ravni predstavlja vir

informacij. Enako velja za teorije socialnega učenja ali učenja s posnemanjem.

Nekateri avtorji pa se ukvarjajo tudi s teorijami moralnega razvoja. Freud tako trdi,

da se človek rodi amoralen in da se začenja morala razvijati šele v falični fazi (skupaj

z oblikovanjem superega). V nasprotju s Freudom Erikson meni, da otroci v fazi

iniciativnosti ponotranjijo moralne standarde obeh staršev. Po njegovem mnenju sta

potrebna tako ego kot superego, pri čemer mora biti ego dovolj močan, da se upre

težnjam id-a. Kot smo opazili, se Freud in Erikson strinjata, da se otrok moralno

izoblikuje med 3. In 5. letom starosti. A hkrati velja omeniti, da so si glede tega

enotne praktično vse teorije. Prav tako so si enotne tudi glede tega, da je otrok do 1.

leta amoralen, ter da se je sposoben ob koncu predšolskega obdobja že odpovedovati

trenutni želji ali koristi na račun dolgoročnih ciljev. Prav tako je sposoben razumeti,

da ni pomembna le posledica, temveč tudi namen, ter da se lahko interesi drugih

razlikujejo od njegovih. Začenja upoštevati tudi olajševalne okoliščine. Sledi obdobje

do adolescence, kjer otrok spoštuje pravila, norme in pričakovanja socialne skupine

ter avtoriteto. Pravila in zakone sprejema kot nespremenljive in absolutne. V

obdobju adolescence se skupaj z razvojem abstraktnega mišljenja razvije tudi

sposobnost posploševanja. Začenja zagovarjati bolj splošna moralna načela (Batistič

Zorec, 1999).

Zagovorniki teorij socialnega učenja menijo, da je moralno tisto, kar je socialno

sprejemljivo. Tako se posameznik bodisi z opazovanjem bodisi z pogojevanjem

(nagrada ali kazen) nauči. Moralno vedenje pa je lahko odvisno tudi od situacije,

govorimo torej predvsem o družbeni sprejemljivosti (Batistič Zorec, 1999).

Kognitivne teorije preučujejo moralna presojanja, ter utemeljevanja kaj in zakaj je

nekaj prav oz. narobe. Kot razumemo že iz samega imena – kognitivne teorije, je

njihovo izhodišče, da je moralno presojanje odvisno od faze posameznikovega

kognitivnega razvoja. Že omenjeni Piaget se je tako posvetil razlikam med

razumevanjem pravil igre in upoštevanjem le-teh (Batistič Zorec, 1999).

Tabela 4: Piagetov opis razumevanja in upoštevanja pravil pri igri (Batistič Zorec, 1999)

STAROST RAZUMEVANJE PRAVIL UPOŠTEVANJE PRAVIL

do 3. let Ne razume pravil Ne upošteva pravil

do 8 let Pravila so nespremenljiva Krši in spreminja pravila

do 11. let Razume socialno naravo Se rigidno drži pravil

15

STAROST RAZUMEVANJE PRAVIL UPOŠTEVANJE PRAVIL

(spremenljivost) pravil

po 12. letu

Povsem razume pravila Je zmožen na osnovi skupnega dogovora spreminjati pravila

Kohlberg je pri preučevanju moralnega razvoja izhajal iz že omenjenih Piagetove

teorije ter teorije socialnega učenja. Svoje raziskave je opravljal z metodo zgodb z

moralno dilemo. Na podlagi odgovorov in utemeljitev je oblikoval 3 nivoje oz. 6

stadijev moralnega razsojanja. Ni bilo pravilnih oz. napačnih odgovorov, temveč je

opazoval miselno strukturo ter utemeljevanje odgovorov. Ponovno smo se odločili za

tabelični prikaz (Batistič Zorec, 1999).

Tabela 5: Kohlbergovova teorija moralnega učenja

Stadij Obdobje Nivo Opis nivoja Opis stadija

Orientacija k

uboganju in

izogibanju

kazni

Predšolski

otroci

Predkonvencionalni

ali predmoralni

nivo

V tem nivoju

otroci

upoštevajo

pravila, ker

je to zanje

koristno

(odobravanje,

ljubezen,

pohvala,

nagrada,

izogib kazni.

Ne zanimajo jih

interesi drugih

in ne razumejo,

da se lahko le-

te razlikujejo

od njegovih.

Pravilnost

vedenja

zaznava skozi

nagrado in

kazen. Upošteva

samo posledice

in ne namena

dejanja.

Instrumentalno

- relativistična

Predšolski

otroci

Predkonvencionalni

ali predmoralni

nivo

Čeprav razume,

da obstajajo

potrebe drugih,

še vedno

zavzema

individualistično

načelo. Glavni

značilnosti sta

koristoljubnost

in recipročnost

16

Stadij Obdobje Nivo Opis nivoja Opis stadija

(ti meni, jaz

tebi).

Verjamejo v

nezmotljivost

odraslih.

»Priden otrok« Do 12., 13.

leta

Konvencionalni ali

dogovorni nivo

Predpogoj za

to fazo je

sposobnost

razumevanja

različnih vlog

in perspektiv.

Glavni motiv

za

spoštovanje

pravil je

predvsem

nagrada ali

priznanje

pomembnih

odraslih ali

socialne

skupine, ki ji

pripada

(družina,

vrstniki).

Že upoštevajo

namen, vendar

je njihov

kriterij stališče

odraslih

(odobravanje

oz.

neodobravanje).

Značilna je

težnja k

medsebojnemu

ujemanju

natančneje

vzajemnim

pričakovanjem,

odnosom in

prilagajanju.

Orientacija k

redu, zakonom

in avtoriteti

Adolescenti Konvencionalni ali

dogovorni nivo

Predpogoj je

zmožnost

abstraktnega

mišljenja.

Značilno je

absolutno

spoštovanje

avtoritet,

družbenih

pravil, norm in

zakonov.

Opažamo

podrejanje

17

Stadij Obdobje Nivo Opis nivoja Opis stadija

zahtevam

socialnega reda

brez

spraševanja o

smislu le tega

glede na

okoliščine.

Socialni

dogovor

Nekateri

odrasli

Postkonvencionalni

ali avtonomni nivo

Nivo doseže

le približno

10% odraslih.

Večinoma gre

za višje

izobražene.

Razvijejo

lastne etične

principe, ki

temeljijo na

univerzalnih

etičnih

načelih,

neodvisno od

avtoritet in

zakonov.

Zavedajo se

možnosti

spreminjanja

pravil v skladu s

socialnim

dogovorom. Pri

tem poudarjajo

pomembnost

demokratičnega

dogovora in

upoštevanje

individualnih

pravic. Njihovo

utemeljevanje

temelji na

relativnosti

odločitev in

splošni družbeni

koristi.

Univerzalni

etični princip

Nekateri

odrasli

Postkonvencionalni

ali avtonomni nivo

V ospredju je

lastna moralna

zavest,

temelječa na

univerzalnih

etičnih

principih. Le-ta

je pred

zakonom.

18

Kot vidimo, je delo z otroki že zaradi samih razvojnih faz in individualnih razlik lahko

sila zapleteno. Zelo pozorni bomo morali biti, da nam pri komunikaciji z otrokom na

npr. stopnji konkretnih operacij ne bi »ušel« kakšen ciničen ali sarkastičen stavek,

saj ga bo zelo težko razumel (Kajtna in Tušak, 2007).

In zakaj je “obdobje” mladoletnikov tako problematično? Razlog je v tem, da

najstniki, adolescenti oz. “pubertetniki”, kot jih običajno poimenujemo, pomenijo

stopnjo razvoja nekje med otrokom in odraslim. Pri njih nikoli ne vemo, kaj točno

lahko pričakujemo, saj nikoli ne vemo, kdaj so otroštvo pustili za seboj in se

“pridružili svetu odraslih” (Munice, 1999).

2.2 Otroci kot priče

Ali so otroci primerni za pričanje? Kdaj so primerni in zakaj šele tedaj? To so

vprašanja, ki smo si jih zastavili tudi sami. Delno je temu namenjen tudi raziskovalni

del te magistrske naloge. A naj se v teoretičnem delu najprej posvetimo že znanim

dejstvom. Naj takoj zavrnem vsakršno misel o slabši sposobnosti otrok. Lahko morda

govorimo, da je njihov način opazovanja, dojemanja in interpretacije drugačen, a

nikakor nič slabši. Pečjak (Pečjak, 1975) navaja izjemno zanimivo raziskavo izvedeno

leta 1924 s strani Allporta. Preizkusil je enajstletne otroke in sicer jim je prikazal

slike, ki so bile narisane na takšen način, da so nazorno prikazovale situacije. Za

vsako situacijo so imeli na voljo 45 sekund. Otroci so po odstranitvi predmetov v kar

trideset odstotkih primernih začeli z nenavadnim vedenjem. Zatrjevali so, da imajo

pred očmi zelo jasno podobo, opisi pa so bili izjemno točni, kot bi imeli sliko še

vedno pred očmi. Nadalje Pečjak navaja, da veliko avtorjev ocenjuje, da je med

otroki kar 50% (in ne le 30%, kot v tej raziskavi) tako imenovanih eidetikov (izredno

žive podobe, polne detajlov, ki se po jasnosti in razločnosti približujejo pravim

zaznavam). Naj za primerjavo navedemo še to, da je po mnenju večine avtorjev

tovrstnih oseb med odraslimi le pet odstotkov (po večini likovni umetniki).

Pa spregovorimo še nekaj besed o samih eidetikih in prednosti njihove zaznave. Zelo

pomembno je razumeti, da je ta zaznava toliko drugačna, da lahko to sliko iz

spomina prikličejo oz. obnovijo še po zelo dolgem času, pri tem ohranijo podrobnosti

in jih ne mešajo oz. prepletajo s spomini, ki so prišli kasneje (vpliv medijev,

pogovorov, ...). Lahko bi torej rekli, da so kot priče ne le izčrpnejši, temveč tudi

zanesljivejši. Žal z razvojem abstraktnega pojmovnega učenja eidetska

19

predstavljivost upada, kar se ne pozna le na starejši populaciji (toliko intenzivneje

pri intelektualcih), temveč tudi pri naših otrocih (Pečjak, 1975).

Spregovorimo še o preostalih otrocih, ki ne posedujejo tovrstnih sposobnosti. Tudi na

tem področju raziskave kažejo, da so informacije otrok razmeroma točne. Hkrati

posedujejo določene podobne značilnosti, kot je težko razločevanje ponavljajočih se

dogodkov in posledično ustvarjanje scenarističnega spomina (kar pomeni, da si

ustvarijo povprečni spomin vseh dogodkov). Pomanjkljivost tega spomina je

predvsem slabo pomnjenje podrobnosti. Na tem mestu omenimo tudi slabost otrok,

ki težje obnovijo obrobne dogodke. Prav tako otroci pozabljajo na podoben način kot

odrasli, zatorej je napaka izpuščanja pogostejša od napake dodajanja. Otroci z leti

razvijejo daljše, kompetentnejše in informacijsko polnejše spomine (Umek, 2009).

A sama zaznava in spomin nista edini dvom, ki se poraja v glavah odraslih. Ravno to

je razlog, da se npr. zlorabljenih otrok, mlajših od desetih let, do nedavnega v

kazenskih postopkih sploh ni štelo za zanesljive priče (Umek, 2009).

Pojavljali so se dvomi, povezani z domišljijo, a izkazalo se je, da so domišljijski

elementi v poročilih otrok o spolnih zlorabah zelo redki. Še več, lahko zatrdimo, da

jih je, kot smo že omenili, komajda kaj več kot pri odraslih (Umek, 2009).

Tudi kar zadeva sporazumevalnih sposobnosti, so otrokove sposobnosti kar

precejšnje, a na tem mestu je potrebno opozoriti, da veliko breme nosi tudi

izpraševalec. Sugestibilnosti otroka gotovo ne smemo jemati kot razlog, da otrok ni

verodostojna priča, temveč kot dejstvo, ki ga morajo izpraševalci upoštevati (Umek,

2009).

K temi se bomo še vrnili ali bolje rečeno skozi celotno magistrsko delo kar pogosto

vračali. Obrazložili bomo kako postavljati vprašanja ter predvsem česa ne smemo

početi.

Hkrati gre pohvaliti sodišča, ki so izdelala brošure, ki pomagajo otrokom in mlajšim

mladoletnikom skozi ta, zanje nadvse neprijeten in naporen »opravek«. Razloženo je

vse, od prihoda do poteka samega postopka in pomena posameznih subjektov.

Brošurici za najmlajše se imenujeta »Jan gre na sodišče« za fante in »Jana gre na

sodišče« za deklice. Za tiste med 9. in 13. letom pa so izdali brošuro z naslovom: »Ko

moraš na sodišče kot priča«.

20

2.3 Otroci kot storilci kaznivih dejanj

Naj za začetek naštejemo nekaj zanimivosti, ki jih je bilo moč zaslediti v povezavi s

pravicami in odgovornostmi otrok in mladoletnikov po svetu tekom odraščanja ter

kakšne pravice dobijo ob polnoletnosti oz. nekoliko kasneje. Ob tem lahko vsak zase

razmisli, koliko izmed naštetih parametrov je v slovenski zakonodaji sploh definiranih

(Munice, 1999):

5 let – dovoljeno pitje alkohola v zasebnosti.

12 let – možno pridržanje.

13 let – možno iskanje službe za nepoln delovni čas.

14 let – odprtje bančnega računa, plačilo vozovnice za odrasle.

15 let – ob dopolnjeni tej starosti je lahko delinkvent prerazporejen v mladostniški

zapor za mlade, nagnjene h kriminaliteti.

16 let – vstop ali življenje v bordelu, plačilo davkov, poroka oz osamosvojitev s

privolitvijo staršev, lahko zapusti šolo, si poišče zaposlitev za poln delovni čas, kupi

nož, kupi tobak.

17 let – vozi avto, se pridruži vojski,

kupi orožje

18 let – dobi volilno pravico, lahko služi kot porotnik, kupi alkohol, se poroči brez

privoljenja staršev, ima homoseksualni odnos (v času nastajanja tega dela so

razmišljali o znižanju te meje na 16let), nakup pirotehničnih izdelkov, vlaganje stav,

lahko vloži tožbo na sodišču, pridobi delno finančno pomoč .

21 let – posvojitev otroka, postane član parlamenta.

25 let – pridobi polno finančno pomoč.

Poglejmo si še leta, ko otrok postane kazensko odgovoren, v nekaterih državah

(Mumice in Goldson, 2006):

Škotska: 8 let

Anglija in Wales, Severna Irska in Avstralija: 10 let

Kanada, Irska, Nizozemska in Tučija: 12 let

Francija: 13 let

Nova Zelandija, Nemčija, Italija, Španija in Japonska: 14 let

Danska, Finska , Norveška in Švedska: 15 let

Belgija in Luksemburg: 18 let

21

Kot vidimo, je dojemanje otrok in mladoletnikov po svetu nadvse raznoliko. Naj ob

tem omenimo, da je slovenska literatura na tem področju precej skopa.

Slovenska zakonodaja trenutna nima posebnega kazenskega zakona za mladoletnike.

V ta namen se de lege ferenda (do sprejetja ZKM) uporablja 6. poglavje KZ (členi 70 –

94). Le-ta predvideva, da v primeru kaznivega dejanja otroka ali mlajšega

mladoletnika izreče le vzgojni ukrep. Vzgojni ukrepi, ki so na voljo so:

- ukor

- navodila in prepovedi

- nadzorstvo organa socialnega varstva

- oddaja v vzgojni zavod

- oddaja v prevzgojni dom

- oddaja v zavod za usposabljanje

Pri izbiri se upošteva mladoletnikovo starost, duševno razvitost, psihične lastnosti,

nagnjenja in nagibe za kaznivo dejanje, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere v

katerih je živel, vrsto dejanja, predkaznovanost (oz. morebitni predhodno izrečeni

ukrepi) ter morebitne druge okoliščine, ki zagotavljajo najboljšo izbiro ukrepa v

vzgojne namene ((KZ-UPB1, 2004).

Vsekakor pa si nekaj pozornosti zasluži tudi tako opevani poligraf. O poligrafu oz.

detektorju laži, kakor ga pogosto napačno imenujejo v javnosti, se ogromno govori

tako med laiki kot med strokovnjaki. Prav tako se o njegovi uporabi krešejo mnenja

na vseh nivojih. Dejstvo je, da izjav prič, žrtev ali pa osumljencev na podlagi te

metode ne moramo uporabiti kot dokaz, saj za to nimamo zakonske osnove. Nekateri

menijo, da lahko s pomočjo poligrafa uspešno izločamo osumljence (če test

prestanejo), ne moramo pa “neprestanega” testa interpretirati kot neresnico. Razlog

za psihofiziološko reakcijo, ki jo zaznava “detektor” se lahko namreč skriva marsikje.

Ko govorimo o uporabi “detektorja laži” pri mladostnikih, pa se uporaba še dodatno

zaplete. Nikakor pa ne gre pozabiti, da ni poligraf tisti, ki “ugotavlja”, temveč za

“uspešno” uporabo potrebujemo tudi izkušenega strokovnjaka. Poligraf ne kaže, kdo

laže, niti poligraf sam po sebi ne laže, kot pogosto slišimo v javnosti. Lahko pa

operater z določeno gotovostjo domneva, da nekdo govori resnico oz. da nekdo

neuspešno poizkuša zavajati. To je tudi razlog, zakaj je “detektor laži” neprimeren

izraz, saj dejansko ne zaznava laži, temveč zgolj določene odzive telesa. Poligraf se

torej ne da “pretentati”, pretentamo lahko samo tistega, ki si te rezultate (kot pove

22

že ime samo – poli (mnogo) in graf; torej več grafov, nastalih na podlagi različnih

meritev) interpretira (Juratovec, 2004).

Na prvem mestu se je potrebno zavedati, da obstajajo različne vrste poligrafov. Ena

prvih raziskav na področju uporabe poligrafa pri mladostnikih je bila tako opravljena

s trikomponentnim poligrafom (dvema pnevmografoma in kardiosfigmografom). Le-ta

je potrdila, da so tudi osebe, mlajše od osemnajst let primerne za poligrafsko

testiranje. Z razvojem poligrafije, oz. natančneje z razvojem večjih komponent

poligrafskega testiranja, so raziskave na npr. petkomponentnem poligrafu pokazale,

da je možno z relativno visoko stopnjo zanesljivosti poligrafsko testiranje uporabljati

tudi pri mladoletnikih, starih več kot enajst let. V praksi velja, da je s psihofizičnega

vidika zanesljivo uporabljati poligraf pri osebah, starejših od 12 let (Juratovec,

2004).

Seveda starost ni edini faktor primernosti. Za testiranje mladostnikov je značilno, da

je potrebno pred izvedbo testiranja individualno ugotavljati primernost telesnega in

duševnega razvoja ter pri tem upoštevati specifičnosti razvojnega obdobja (npr.

blage srčne aritmije ali hormonska neravnovesja v obdobju intenzivne rasti).

Potrebno je preveriti tudi sposobnost kognitivnih funkcij, sposobnost ločevanja med

lažjo in resnico, oz. realnostjo in fantazijo. Tekom samega izvajanja testiranja se je

potrebno zavedati predvsem večje sugestibilnosti ter nižje sposobnosti koncentracije

oz. zmožnosti pozornega spremljanja procedure postopka (Juratovec, 2004).

V primeru testiranja mladoletnikov veljajo tudi posebne zahteve s področja

zakonodaje. Tako je za opravljanje poligrafskega testiranja potrebno pridobiti

dovoljenje staršev oz. skrbnikov. Prav tako lahko slednji prisostvujejo pri testiranju.

V tem primeru je potrebno postopek razložiti tako mladostniku kakor tudi staršem,

saj le tako lahko pridobimo kredibilen pristanek za opravljanje preizkusa (Juratovec,

2004).

A v praksi lahko vidimo, da se poligraf v preiskovalne namene dejansko ne uporablja.

Če bi sklepali le na podlagi Juratovčevih ugotovitev, bi se nam to zdelo nesmiselno, a

primerjajmo to še z mnenjem nekaterih drugih. Ob tem ne gre zanemariti dejstva,

da je Juratovec poligrafist in kot tak morda k problematiki ne pristopa popolnoma

objektivno.

23

National Research Council (National Research Council, 2003) v svoji raziskavi

primernosti poligrafa za merjenje primernosti kandidatov in zaposlenih za delo v

zvezni agenciji tako veliko bolj opozarja na možnosti napake. Možnosti, da

neresnične podatke interpretiramo kot resnične ali pa resnične kot neresnične,

nikakor niso zanemarljivo majhne. Večkratno opravljanje testov prav tako ni ravno

popolna rešitev, saj na rezultate v tem primeru vplivajo tudi izkušnje in poznavanje

postopka s strani merjenca. Po njihovih navedbah v raziskavah s področja

zanesljivosti uporabe poligrafa pogosto ni zajeta že omenjena možnost, da si na

podlagi rezultatov resnične podatke interpretiramo kot neresnične.

Zelo pomembno pa je opozoriti na vrstniško nasilje, ki prav tako postavlja otroka oz.

mlajšega mladoletnika v vlogo storilca. Tako kot smo v tem poglavju že nekoliko

posegli na področje pridobivanja informacij, bomo tudi v nekaterih drugih poglavjih

še posegali na področje otrok in mlajših mladoletnikov kot storilcev kaznivega

dejanja. Nenazadnje je vrstniško nasilje lahko tudi znak, da je nekaj narobe, a

morda tega ne zna, ni sposoben ali pa ne želi oz. ne upa izraziti drugače.

2.4 Delo z otroki

Veliko se lahko o delu z otroki in mlajšimi mladoletniki naučimo iz preučevanja dela

na področju spolnih deliktov. Zelo dobro delo s tega področje je delo Thomasa

Carney-a: »Spolno nasilje«, kjer se avtor loteva predvsem strateških in operativnih

postopkov kriminalistične preiskave. Še posebna pozornost pa je potrebna, če se ti

dve področji dela »prekrijeta« (npr. kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost

otrok in mladostnikov). V takšnih primerih je po mnenju Carney-a (Carney, 2010)

zavoljo ublažitve žrtvine travme potrebno priskrbeti najmanj dva preiskovalca, ki sta

izurjena na različnih področjih (medicina, socialna služba, tožilstvo, policija ...).

Razlog za to je, da so otroci še veliko bolj dovzetni za posebno posttravmatsko

stresno motnjo (PTSM) kot odrasli, zaradi česar je potreba po čustvenem podprtju in

pomiritvi žrtve toliko večji. Tako lahko s pravilnim (multidisciplinarnim) pristopom

omilimo posledice, hkrati pa dosegamo tudi večje uspehe na področju preiskave.

Carney (Carney, 2010) poudarja pomembnost pazljivosti pri izboru preiskovalcev za

področje tovrstnih preiskav. Ne gre le za strokovne kompetence temveč tudi osebna

merila, saj potrebuje dober preiskovalec s tega področja izjemno dobro razvito

čustveno inteligenco, pripravljenost za učenje oz. spoznavanje novih pristopov in

24

sposobnost improvizacije. V istem trenutku mora biti sposoben pokazati

profesionalnost, sočutje ter nepristranskost in za to včasih izkušnje in izobrazba ne

zadostujejo. Prav tako je potrebno iskati ljudi, ki imajo dobro razvito sposobnost

pridobivanja zaupanja sočloveka. A za izpolnjevanje vseh teh meril ni dovolj le vse

prej našteto, dokazano je, da je pomemben tudi videz preiskovalca. Zanimivo pa na

drugi strani ugotovitve kažejo, da spol preiskovalca nima večjega vpliva. Carney za

vsakega novega preiskovalca svetuje tudi poskusno dobo.

Da lahko delo poteka normalno pa ni pomembno le “tukaj in zdaj”. Ljudje, ki delajo

na tem področju, potrebujejo dobro vodstvo, le-to pa jim mora biti pripravljeno

nuditi vso potrebno podporo. Hkrati na delo posredno vpliva celotna »varnostna

sfera« saj je od le-te odvisen ugled in zaupanje, ki ga npr. policija uživa med

prebivalstvom. Kot smo omenili, je seveda potrebno zagotoviti tudi sodelovanje z

morebitnimi drugimi strokovnjaki ali službami, v primeru da je to seveda potrebno

(Carney, 2010).

Na tem mestu bi omenil še eno psihološko teorijo in sicer shemo hierarhije potreb po

Maslowu. Resda je na podlagi te teorije mogoče argumentirati tudi marsikatero

posledico, katero bomo omenili v prihodnjih poglavjih in opozarja na prisotnost

nasilja, a je hkrati poznavanje te teorije bistveno, da razumemo, kaj se v otroku

dogaja. Shema je v obliki piramide in se od dna proti vrhu nizajo potrebe od

najnujnejše do najmanj nujne.

25

Slika 1: Hierarhija potreb po Maslowu (Tušak, 1997)

Kot vidimo, se varnost nahaja že na drugem mestu. V primeru da ta potreba ni

zadovoljena, seveda ni motivacije za zadovoljevanje ostalih potreb (Tušak, 1997).

Ko torej delamo z otrokom, imejmo v mislih to piramido in poizkušajmo zagotoviti

izpolnjevanje prav vseh potreb. Poizkušajmo mu zagotoviti občutek varnosti,

priznajmo njegove probleme, četudi se nam ne zdijo pomembni. Dajmo mu spodbudo

in pohvalo.

Ne zastavljajmo predolgih vprašanj, predvsem pa sprašujmo natančno, kajti

presplošna vprašanja lahko otroka zmedejo in čeprav bodo podatki točni, bodo

odgovori krajši. Izogibajmo se sugestivnim vprašanjem oz. bolje rečeno, do le-teh

nikakor ne sme priti. Ob sami spodbudi k pojasnjevanju določenih nejasnosti pa ne

uporabljamo točnih podrobnosti, temveč vprašanja odprtega tipa. Otroci dobro

odgovarjajo na vprašanja tipa kdo in kaj, več težav pa jim povzročajo vprašalnice

kdaj, kako in zakaj. Prav tako se izogibamo vprašanj v nikalni obliki. Otrok naj bo že

pred samim intervjujem seznanjen s pravili ter da lahko vedno odgovori z DA, NE, NE

VEM ali NE RAZUMEM. Za sam razgovor je potrebno zagotoviti tudi ustrezne pogoje, a

26

več o tem v nadaljevanju. Vedno moramo dopuščati tudi možnost, da kakšno

vprašanje postavi tudi otrok (Umek, 2009).

Zavedati se je potrebno tudi, da nekatera vprašanja kot je npr. : »Zakaj nisi?« za

otroka zvenijo zelo obtožujoče. Veliko bolje je npr. uporabiti vprašanje: »Kaj ti je

preprečilo?«. Takšnih primerov je ogromno, a seveda ni smiselno nizati primer za

primerom ali se jih učiti na pamet.

Tudi Lamb, Herschkowitz, Orbach in Esplin (Lamb et al., 2008) opozarjajo na

nekatera neprimerna vprašanja, ki bi jih morebiti lahko uporabili preiskovalci.

Predvsem opozarjajo na sugestibilna vprašanja ter neprimerne verbalne ali pa

neverbalne spodbude, da naj si otrok na primer poizkuša predstavljati situacijo.

Za potrebe vsakdanjega dela z otroci in mladoletniki oz. delom s skupinami se je

potrebno zavedati tudi pomena avtoritete in postavljanja mej. Kakšno povezavo ima

to s pridobivanjem informacij? Na ta način se v družbi vzpostavijo dobri odnosi.

Otroci s tem nimajo težav, če se izvaja korektno in dosledno, hkrati pa jim daje celo

občutek varnosti. V takih primerih je možnost, da kaznivo dejanje ne bo ostalo

skrito, večja. Prav tako lahko preiskovalec to izkoristi v svoj prid in sam ali preko

učitelja / trenerja lažje vzpostavi stik s skupino. Okolje, kjer otrok dobiva povratno

informacijo, kjer dobiva sporočilo da je on »OK«, da ga jemljejo resno in se mu

verjame ter upošteva njegova čustva, je pravo okolje za otroka, ki želi »izdati

skrivnost«. Seveda je zelo pomembna tudi informacija, da je nasilje nedopustno,

bodisi da gre za fizično ali pa psihično nasilje nad otrokom ali pa njemu bližnjim.

Npr. nasilje v družini se namreč šteje tudi v primeru, ko je otrok zgolj priča nasilju

(Društvo za nenasilno komunikacijo [DNK], 2011)

Na tem mestu bi izpostavili lep primer primerne reakcije kriminalistke v primeru

dečka, ki je sodeloval kot priča in žrtev razkazovanja moškega na enem od slovenskih

termalnih kopališč. Po uspešno opravljenem zapisniku in opravljeni prepoznavi na

podlagi fotografije je fanta zaskrbelo: »Bo moral ta moški zaradi mene v zapor?«.

Kriminalistka pa ga je pomirila z besedami: »Veš, tega zdaj še ne vemo, a če bi se to

zgodilo, bi šel v zapor zaradi svojih dejanj, ne zaradi tebe. Obrazložila mu je tudi, da

pošteni ljudje vedno najprej vprašajo, kaj so sami storili narobe, preden pomislijo na

krivdo pravih storilcev. Prav tako ga je pohvalila za pogum, da je prijavil dejanje

(A.J., 2012).

27

2.5 Metode pridobivanja informacij

Na prvem mestu se je potrebno zavedati, da ogromno kaznivih dejanj ostane prikritih

oz. jih ne prijavimo. Na prvem mestu bi se torej lahko ukvarjali z razlogi, da dejanja

niso prijavljena. Tekom raziskave so bili navedeni razlogi kot so: otroka nisem

poznal, bilo je zgolj vzgojno, tudi sam sem bil še otrok, nisem vedel na koga se

obrniti in podobno. Če želimo pridobivati informacije, moramo torej biti vidni,

oziroma se po potrebi tudi izpostaviti. V zadnjem času je ogromno govora tudi o

policijskem delu v skupnosti, kjer je stopnja zaupanja višja. Potrebno se je zavedati,

kdo vse lahko te informacije poda in poznati osnovne metode kriminalističnega

preiskovanja. Vprašanja, s katerimi se bomo ukvarjali v tem poglavju, so zgolj

nadgradnja osnov in nikakor celoten opis potrebnih znanj.

Kot smo že omenili, se osredotočamo predvsem na pridobivanje informacij s strani

prič. Nenazadnje je pri kaznivih dejanjih, storjenih zoper otroke in mlajše

mladoletnike, kot smo že omenili, pogosto zelo malo fizioloških sledi. V magistrskem

delu se bomo torej osredotočali na pridobivanje podatkov na podlagi psiholoških

spoznanj.

V sami razvojni psihologiji, kot smo že omenili, poznamo štiri osnovne metode

zbiranja podatkov in sicer (LUPTUJ, 2011):

- Opazovanje

- Intervju in raba vprašalnikov

- Preizkusi sposobnosti

- Projekcijske tehnike

Zanimivo je, da vse te tehnike lahko uporabimo tudi v preiskovalne namene. Razlika

bo, da bo opazovanje potekalo spontano, ne bo znanstveno ter ne bo mogoča

osredotočenost le na to dejavnost. Prav tako ni smiselno opravljati preizkusov

sposobnosti, razen v primeru, ko se ekipi pridruži tudi psiholog in ne gre le za

relativno kratkotrajen stik v želji po pridobitvi informacije.

28

2.6 Pridobivanje informacij pri otrocih in mlajših mladoletnikih

Posebno skrb v forenzični psihologiji je potrebno nameniti otrokom kot pričam. Eden

najnovejših načinov za izvajanje tovrstnih intervjujev se imenuje NICHD protokol, o

katerem bomo nekaj besed zapisali tudi v nadaljevanju (Lamb et al., 2008).

Otroci bodo večinoma pripravljeni sodelovati v intervjuju in se bodo maksimalno

potrudili, da bi podali koristne informacije. A lahko se zgodi, da bodo odgovarjali na

vprašanja tudi, če jih ne bodo razumeli (Battin in Ceci, 2003).

Tudi Umek (Umek, 2003) opozarja na možnost odgovarjanja, ne da bi otrok razumel

vprašanje. Kot smo že omenili, se temu vsaj deloma lahko izognemo s pravim tonom

intervjuja in predhodnim dogovorom, da lahko otrok vedno odgovarja tudi z »ne

vem« ali »ne razumem«.

NICHD protokol z uporabo primernih vprašanj po raziskavah izboljšuje količino in

verodostojnost informacij tako pri starejših, še bolj pa pri mlajših otrocih. Posledično

se zmanjšuje tudi razlika med pridobljenimi informacijami pri predšolskih in

šoloobveznih otrocih (Sternberg, Lamb, Orbach, Espli in Mitchell, 2001).

In kako dejansko zgleda NICHD protokol? Tu ne bomo govorili o sami formalni zgradbi,

temveč o sami vsebini.

Najprej otroku zagotovimo primerno okolje ter razločimo pomen posameznih

objektov in subjektov v prostoru (Lamb et al., 2008).

Začne se z uvodnim delom, kjer izpraševalec z otrokom doreče pravila, ki bodo

veljala skozi intervju. Skozi različna splošna vprašanja in pogovor preveri, ali otrok

resnično razlikuje med resnico in neresnico, med pomenom besed »da«, »ne« in »ne

vem« ter ali jih je tudi pripravljen ustrezno uporabiti. Razloži mu tudi, da ni prostora

za ugibanje in naj v primeru da ne ve, to tudi pove in naj ne ugiba, saj po tem ni

potrebe. Hkrati pove, da bo tudi sam vprašal, če česa ne bo razumel (Lamb et al.,

2008).

V nadaljevanju se začne spoznavati z otrokom. Sprašuje ga po različnih dogodkih, po

njem samem in se postopoma približuje pereči temi. Ta del intervjuja pa ne služi le

29

sprostitvi in vzpostavitvi stika, temveč tudi »treningu« otroka in navajanje na to,

koliko informacij se bo od njega v bodoče tudi pričakovalo. Nato pove, da bi rad

sedaj, ko se poznata že nekoliko bolje, spregovoril o tem, zakaj je tu. Začne se

poizvedovanje. Kot smo že omenili, je sedaj čas za najvišjo mero pozornosti in tako

so vprašanja tudi zastavljena. V njih ne najdemo sugestibilnosti, zastavljena so tako,

da navkljub temu, da so delno že v naprej pripravljena, otroku še vedno dajejo

pomemben občutek, da je slišan. Zelo pogosto se pojavljajo spodbude a vedno na

nekoliko »prikrit način«. Tako je že vprašanje samo zastavljeno v obliki npr.:

»...Povej mi vse o tem«. Ali pa »Zelo pomembno je, da mi poveš, vse kar veš«.

Pomen teh spodbud je tudi priklic informacij. Prav tako protokol neprestano

poudarja pomen časa, ki ga damo otroku za odgovor (Lamb et al., 2008).

Sledi odmor, če ga seveda izpraševalec ali otrok potrebujeta oz. želita. V primeru da

ga, lahko med tem ovrednotimo pridobljene informacije in pripravimo nadaljnja

vprašanja. V nasprotnem primeru otroku povemo, da bomo sedaj preverili svoje

zapise in v primeru, da nam kaj ne bo jasno, ga bomo prosili za dodatna pojasnila. V

primeru, da-le ta resnično potrebujemo, uporabimo nekoliko bolj osredotočena

vprašanja. Vsakič, ko to storimo, se sklicujemo na povedano, preverimo, če smo prav

razumeli in prosimo za dodatna pojasnila (Lamb et al., 2008).

Čeprav ni popolnoma vključeno v sam protokol, pa je praksa pokazala, da je za

boljše razumevanje dogodkov in otrokovega pripovedovanja dobro nekoliko osvetliti

tudi okoliščine. Tako nas lahko na primer zanima, kdo je še vedel za to, kdo je prvi

zvedel ter kakšna je bila njegova reakcija in podobno (Lamb et al., 2008).

Sledi faza zaključevanja. Otroku se zahvali za sodelovanje in informacije ter ga

povpraša, če meni, da ve še kaj, kar bi bilo za nas pomembno. Pozove se ga tudi, da

zastavi morebitna vprašanja, ki ga zanimajo. Nato se otroku ponudi kontakt, na

katerem lahko kadarkoli stopi v stik s preiskovalcem, če bi želel kaj povedati (se npr.

spomnil kaj novega) ali pa morda želel kaj vprašati. Nekaj minut se nameni še

splošnemu pogovoru (kaj boš počel danes ...) in nato pogovor zaključi (Lamb et al.,

2008).

Potrebno je opozoriti, da za različne starostne skupine obstajajo različni vprašalniki

oz. strukturirani intervjuji. Na ta način se kar se da prilagodimo posamezni skupini

otrok in mladoletnikov (Lamb et al., 2008).

30

Tudi Umek (Umek, 2008) piše o podobni strukturi in opozarja na podobne probleme,

kot so upoštevani v NICHD intervjuju. Nekaj smo jih že omenili, manj pa smo se

posvetili npr. okolju. V Sloveniji se nahaja nekaj sob, namenjenih pogovoru z otroci

in mladoletniki, a vse ne ustrezajo ravno vsem pogojem. Soba bi morala biti mirna,

prijazna, s čim manj motečimi elementi. Koristno je, da je poskrbljeno za avdio in

video snemanje, s čimer je otrok v začetni fazi tudi seznanjen. Razlogov za uporabo

anatomske lutke predvsem pri preiskovanju spolnih zlorab manjših otrok ni, saj le-te

ne pripomorejo k navajanju več informacij, prav tako ne koristi pri premagovanju

sporazumevalnih ovir. Lahko delujejo celo sugestibilno.

Tudi Lamb s sodelavci (Lamb et al., 2008) ne podpira uporabe anatomske lutke.

Tudi v oddaji Nikomur ne smeš povedati (RTV, 2012) izvemo, da je bila dvakrat

uporabljena anatomska lutka pri isti zlorabljeni deklici. Prvič je na podlagi le-te

psihologinja sklepala, da je vse v redu, naslednji obisk pri drugi psihologinji pa je

pokazal resnico. Iz tega lahko sklepamo, da četudi anatomska lutka pri starejših

otrocih lahko koristi, še vedno ostaja vprašanje, koliko ljudi je za delo z njo dejansko

usposobljeno. Hkrati gre poudariti, da je bilo na izjemno nestresen način uspešno

ugotovljeno, da se nekaj dogaja, na podlagi risbic.

Pri delu in komunikaciji z otroki je nujno potrebna čuječnost. In na kaj vse moramo

biti čuječi? Načeloma na štiri skupine (DNK, 2011):

- razmišljanje

- čustva

- vedenje

- telesne reakcije

Tako se bomo v nadaljevanju posvetili še spolnim zlorabam ter predvsem

neverbalnim znakom, na podlagi katerih lahko odkrivamo le-te. Namenoma se želimo

izogniti govoru o številkah, odstotkih in podobno, ki se nanašajo na pogostost

tovrstnih kaznivih dejanj, na to, kdo je najpogosteje storilec in kdo najpogosteje

žrtev. Za nas je bistvena vsebina in ne pogostost, saj bo ravno na nas, da odkrijemo

tovrstna dejanja ter storilce in pri tem nas lahko tovrstna statistika kvečjemu zapelje

s poti, v razmišljanje, ki za nas ne bo konstruktivno.

31

Sami se bomo posluževali izraza spolne zlorabe, čeprav nekateri izraz označujejo za

neprimernega. Karin Frei (Frei, 1996) tako meni, da zloraba pomeni tudi uporabo in

kot taka lahko žrtev postavlja v neugoden položaj. Prav tako navaja, da strokovnjaki

za dekleta, ki so v mladosti izkusile to zvrst nasilja, uporabljajo izraz “preživele”.

Težava pri odkrivanju kaznivih dejanj spolne zlorabe otrok se začne že pri samem

razumevanju tega področja. Marsikdo se ne zaveda, kako široko je to področje, sem

ne sodi le posilstvo, pravzaprav je to skrajna in relativno redka oblika, temveč sodijo

v to skupino tudi neprijetni dotiki na intimnih mestih, prikazovanje ali snemanje

filmov s pornografsko vsebino, siljenje otroka da se dotika spolnega uda, opazuje

odraslega med masturbiranjem ali razkazovanje golega telesa pred otroki. Odrasli za

stik uporabljajo cel kup načinov od groženj, prepričevanj, “podkupovanj” in celo

izmišljenih iger (Frei, 1996).

Večina spolnih zlorab naj bi se dogajala s poznano osebo v krogu, kjer naj bi se otrok

počutil najbolj varnega. To je tudi ena izmed velikih težav pri odkrivanju tovrstnih

kaznivih dejanj. Ne le, da se dogaja v “varnem zavetju” in ne pred očmi javnosti,

kjer odrasli izkoristi otrokovo zaupanje in ima čas otroka še dodatno prepričati v svoj

prav. Hkrati se je potrebno zavedati, da to pogosto niti ni potrebno, ne le občutek

sramu, razvije se tudi nezaupljivost (saj ga je izdala oseba v katero je popolnoma

zaupal), otroci na začetku pogosto sploh ne vedo, za kaj gre ali pa jim je dotikanje

celo prijetno. Prav tako se otroke uči ubogljivosti, ne dovoli se jim, da bi zaupali

lastnim občutkom. Hkrati je potrebno razumeti, da so otroci odvisni od odraslih in

jim ne pripisujejo slabih namenov. Radi imajo svoje bližnje in pogosto prevzemajo

tudi odgovornost za vse slabo, kar se dogaja okoli njih. Nenazadnje pa je tu seveda

prisoten tudi strah (Frei, 1996).

Otrokova fizična nemoč, čustvena zmedenost, ponižanost in občutek nespodobnosti

ob bojazni, da mu oz. ji tako ali tako nihče ne bo verjel, prav tako ne pripomorejo k

temu, da bi otrok zaupal nekomu. Kasneje se fantje bojijo tudi tega, da bi bili

označeni za homoseksualce, dekleta pa »ločijo dušo in čustva od telesa«. Vse to vodi

v hude psihične motnje in zmanjšuje možnost za pravočasno pomoč (Frei, 1996).

Kot bomo videli v nadaljevanju te naloge, pa je krivda tudi na nas in naši

“nesposobnosti” interpretacije verbalnih ali neverbalnih znakov, s pomočjo katerih

nam otrok, nesposoben ali pa na zavestni ravni nepripravljen zaupati, želi sporočiti,

32

kaj se mu dogaja. Prav tako imajo marsikateri odrasli še vedno v glavi, da se kaj

takega ne more dogajati in svojim sumom ne posvečajo pretirane pozornosti. Lahko

pa se pripeti, da otrok naleti na nekoga, ki razume njegova šifrirana sporočila, a

neprimeren odziv prepreči ljudem, ki bi želeli pomagati, da bi le-to lahko storili.

Storilec v takih primerih pogosto nadaljuje s še večjim nasiljem. Čeprav si gotovo

vsak želi razkriti storilca, pa je v navalu čustev in slabe kontrole le-teh pogosto

premalo senzibilen. Otrok se mora počutiti varno, kajti le trenutek strahu bo

povzročil zanikanje (Frei, 1996).

Zelo lep primer in priporočljivo branje za vsakogar, ki dela z otroki ali mladoletniki

je knjižica »Zojina rešitev«. Zelo lepo je prikazano vse od počutja deklice do odnosa

okolja pa do primernega odziva odrasle osebe. Hkrati opozarja tudi na ljudi, ki delajo

z otroki, a se ponavadi ne omenjajo, kot so kuharice (ključna oseba v knjigici),

čistilke, hišniki in podobno. Vsaka od teh oseb lahko vzpostavi pristen stik, in morda

bo ravno ona tista, ki bo predstavljala naš ključ do otroka.

Na to vpliva tudi naše dojemanje otrok, katerih besede so polne domišljije. A naj na

tem mestu poudarimo, da otroci - kar zadeva spolne zlorabe - ne lažejo. Resda imajo

močno razvito domišljijo, a si takih stvari samoiniciativno niso sposobni izmisliti

(Frei, 1996).

Naj navedemo torej nekaj znakov, ki lahko opozarjajo na spolno zlorabo in jih iz

otroka izvabi želja po tem, da bi se branili (Frei, 1996):

- deklica ob poljubljanju čvrsto stisne usta

- odrine storilca

- z gnusom se obrne proč

- deklica joče

- obleče si več kosov oblačil enega čez drugega

- skrije se

- preneha nositi krila

- ponoči se zavije v več odej

- zvečer gre v posteljo skupaj z bratom ali sestro

- vrata svoje sobe zastavi z igračami, kavčem, ...

- želi spati pri drugem staršu

- poskuša ostati budna

- zaklepa vrata

33

- s celodnevnim potepanjem se poizkuša izogniti srečanju s storilcem

- poskuša napraviti samomor

Naj v nadaljevanju naštejemo še nekaj znakov in prikritih znakov na pomoč, ki

utegnejo opozarjati na spolno zlorabo. Znake in simptome bi sicer lahko delili (na

telesne, psihosomatske, socialne in podobno), toda ker se včasih precej prepletajo,

naj bo v tem trenutku najbolj pomembno, da jih poznamo in da smo jih nato v danih

situacijah sposobni opaziti in povezati (Frei, 1996):

- rane, rdeči madeži, podplutbe, vnetja, krvavitve, sledi ugrizov predvsem na

ustnicah, vulvi, penisu, anusu ter zadnjici, prsih, trebuhu ter stegnih

- iztok iz vagine

- spolne bolezni (npr. glivice ali gonokoki – tudi v ustih)

- otrok toži, da ga boli v trebuhu

- pogosti izostanki v šoli ali vrtcu

- bolečine pri opravljanju male ali velike potrebe, pogosta vnetja sečevoda

- pogosto drgnjenje in praskanje srbečih se spolnih organov ali anusa

- pogosto intenzivno onaniranje, ki ga je komaj mogoče ustaviti ter se občasno

združuje z močnim potenjem, tresenjem ter krči

- predvsem deklice imajo težave z oblačili v predelu genitalij (ima občutek da

so preozke, prevelike)

- deklice osvojijo kakšen nenavaden način oblačenja (npr. vlečejo spodnje

hlačke prek žab, se neprestano preoblačijo ipd.)

- najmlajši se hitro po tem, ko jih preoblečemo in umijemo, pogosto ponovno

polulajo ali pokakajo

- zaprtja ali driske

- nosečnost (velja za dekleta v puberteti)

- pogosta vnetja grla, hripavost, kašelj, bruhanje

- slabo požiranje (sline ali hrane), neprestano pljuvanje, slabost, bruhanje,

pomanjkanje teka, bolečina in ščipanje v želodcu ali trebuhu – lahko krčevite

bolečine, »cmok v grlu«

- zasvojenost s potrebo po hujšanju (kar je posledica podzavestnega

odklanjanja prehoda v odraslost, saj ne želijo biti predmet izkoriščanja)

- prenajedanje (s katerim si želi ustvariti zaščitni sloj okoli sebe)

- bulimija

- otrok daje nezdrav ali starosti neprimeren videz (majhen, suhljat, bled,

nežen, medel, utrujen, izčrpan, pogosto bolan, astatičen ali s pogostim

34

občutkom dušenja – posledica občutka težkega bremena, ki ga tlači, kožni

ekcemi, vrtoglavice, se pogosto onesvesti (kot beg iz realnosti), je nemiren in

se hkrati ukvarja z več rečmi saj želi na ta način izriniti probleme iz svoje

zavesti)

- opazno zmanjšanje otrokovih sposobnosti

- padec šolskega uspeha, pozornosti, zaznave in pomnjenja

- drastično naraste zanimanje za šolo in učni uspeh

- nenaden upad zanimanja za šport, celo izogibanje športu

- deklica ne želi ali ne more leči na hrbet ter se izogiba vajam, pri katerih je

potrebna hrbtna lega

- nenadni pogosti izostanki na interesnih dejavnostih

- otrok sanjari, ne zaznava okolice, gleda »skozi« ljudi

- motnje pri logičnem razmišljanju, tvorjenju povezav oz. dojemanju le teh, ni

več prepričan o dobrem in zlem – pride npr. z oceno 2 in vpraša ali je to dobro

zanj ali ne ..

- slaba koordinacija ter zaznavanje stvari z dotikom

- nima pravega občutka za oddaljenost, bolečino, daje vtis da trpi za kakšno

možgansko motnjo in ga tako okolje napačno uvrsti v skupino težko učečih ali

duševno motenih

- različni strahovi (pred dotikanjem, dolgotrajno ločitvijo od osebe, ki ji otrok

zaupa, pred zadušitvijo ali smrtjo, pred moškimi ali določeno osebo – jo

zavrača, se joka, ko se približa, do določenega stanovanja ali okolice, do

nekaterih oblačil, do stranišča, do različnih predmetov, povezanih z

trenutkom kaznivega dejanja (se nahajajo v bližini ali pa so uporabljeni) –

cigarete, vžigalnik, balončki (kondomi), tuširanje ali kopanje (ko storilec

pogosto po dejanju otroka umije ali okopa), se obupno boji fotografiranja

(uporaba kamere med zlorabljanjem)

- v posebno skupino bi uvrstili strahove, ki še bolj izrazito kažejo na spolno

zlorabo kot je na primer strah pred predmeti iz okolja, ki se npr.

nekontrolirano povečajo ali jih iz drugega razloga ni mogoče nadzorovati, a

drugače ne vzbujajo strahu (se navezuje na šok ob erekciji) to so strahovi

pred tekočo vodo (primerljivo izlivu semena), razvijajočo se rastlino, peno za

kopanje, ogenj

- razvija izrazito nezaupanje

- tlačijo jih more in napadi strahu

- lahko se pojavi jecljanje

35

- zaostanek v napredovanju govora ali celo mutizem

- močenje ali ponesnaženje postelje

- se vrača v oralno fazo (sesanje palca, želi dudko, stekleničko)

- želi medvedka, čeprav se je tega že davno odvadil

- izgubi zanimanje za igro, ne želi biti sam, je nemiren

- deklice pri 13, 14 ali 15 letih še vedno niso v puberteti (nimajo niti prsi, niti

menstruacije)

- pojavi se nuja po umivanju, redu, boji se stika z umazanijo

- pojavljanje verbalnih tikov

- otrok se zanemari

- odloči se za samotarstvo (tudi v bojazni, da bi zaradi prijateljstva izdal

skrivnost)

- negativna agresivnost, ki se pri dečkih izrazi bolj navzven pri deklicah pa

pogosteje samouničevalno (tolčenje z glavo ob zid, pogoste nesreče, ki vodijo

v poškodbe, puljenje las, grizenje, praskanje, se sama označuje za slabo,

umazano, hudobno, grobo, ne kaže več čustev (ne smeha, ne joka)

- depresiven, nezainteresiran, brezčuten

- pogosto poizkuša pobegniti

- nenavadno zanimanje za smrt in umiranje

- droge, alkohol, prostitucija – izberejo kot način, da bi ušli iz brezizhodnega

položaja

- potuhnjenost, neiskrenost, očitne laži in kraje

- iz njihovih pripovedovanj zaznamo da so postali razcepljene osebnosti

- prividi – vodijo v strah, kričanje in občutek da jih nekdo preganja, razvijejo se

različne oblike otroških psihoz

- pogosto razkazovanje lastnih spolnih organov

- pretirana želja deklic po vzbujanju pozornosti na vulgaren način v prisotnosti

kakšnega moškega (takoj preneha z delom, postane »navihana«, se želi dotiki

uda ali celo slačiti moškega) – naučen vzorec kako si prislužiti pozornost in

pohvalo

- otrok se nenadoma začne oblačiti v neprimerne obleke in pretirano ličiti

- deklice se poslužujejo izzivalnih poz, poizkušajo se z mednožjem drgniti po

kolenih, sedajo v naročje in s svojimi ritnicami z vso silo in boleče pritiskajo

ob stegna, se spuščajo na vse štiri in molijo ritko kvišku, se željo strastno

poljubljati ter na ta način pridobiti pozornost ter ugajati odraslim

- otrok ima vedno oblekico popackano z blatom in lepljivimi stvarmi

36

- packa okoli straniščne školjke ter iz nje celo je ali sreba tekočino (to je znak,

da se je otrok že seznanil z moškim semenom in s tem poizkuša simbolično

odpraviti stik z le tem)

- simbolična vnetja (npr. sredinec, ki se noče in noče pozdraviti)

- otrok neprestano sprašuje o spolnih stvareh, čeprav je že dobil vse odgovore

- z igračami »odigra« zlorabljanje

- ne zmore govoriti o svojih čustvih in sebi (jezik se mu zatika, jeclja)

- ima slike golih žensk, govori o prizorih iz pornografskih filmov

- pripoveduje kako očka spi v otroški sobi, dedku teče mleko iz penisa, se očka

polula v posteljo, ponoči pride teman duh, ki sname odejo in ga zgrabi

- pravi da ne more več živeti

Do sedaj smo neprestano poudarjali, da gre za dejanje storjeno s strani odraslega (ali

morebiti vsaj starejšega). A potrebno se je zavedati, da sicer v zelo majhnih

količinah pa vendarle se vrstniško nasilje, tudi v tej obliki, začenja že zelo zgodaj. A

hkrati ne smemo biti pretirano paranoični. Spolnost se razvija že pri otrocih, le da

popolnoma drugače (predvsem jih ne prevzame tako zelo in jih je od le te relativno

lahko odvrniti – že npr. z dobro risanko). Gotovo se bodo spoznavali, se »igrali

zdravnike« in podobno, potrebno pa je biti pazljivi, da so vsi v igri zadovoljni, da ni

neke prisile in predvsem da se pri tej prisili ne pojavlja neprestano eden in isti otrok.

Na to lahko kažejo naslednji primeri (Frei, 1996):

- eden od otrok sili druge otroke, da mu na skritem kraju sesajo penis

- ena od deklic bi se kar naprej rada igrala isto (npr. vstali predstavljajo

dojenčke, ona pa jih previja, maže s kremo in vtika prste v različne odprtine,

lahko se ob tem pojavlja mrmranje »saj ne boli, saj ne boli«

- deček kar naprej sili druge dečke, da skupaj obiskujejo stranišče, kjer se

slačijo, on pa se dotika njihovih intimnih delov, poriva prste v zadnjik in

podobno

Takšno »igro« je potrebo prekiniti, ob tem pa imeti v zavesti, da takšna dejanja

pogosto kažejo na zlorabo njih samih in da tudi sami potrebujejo pomoč (Frei, 1996).

Na možnost zlorabe pa kažejo tudi nekateri bolj posredni dejavniki, kot so (Frei,

1996):

- Neprimerna darila s strani kake bližnje osebe (mini krilo, rdečilo, fino perilo,

...).

37

- Bližnja oseba odvrača deklico od drugih ljudi in se obnaša kot da je njegova

ljubica ali celo lastnina.

- Starši popolnoma izolirajo otroka od drugih.

- Otrok nenadoma razpolaga z denarjem iz nepoznanega vira.

- Otrok razlaga neverjetne zgodbe o svojih ranah in potpludbah.

- Odrasel človek se pri različnih priložnostih druži z otroki (oče pogosto poučuje

hčer ali gre z njo v banjo, učitelj zaklepa vrata, ko spravlja otroke spat, ...).

- Ob stiku z določeno osebo, ki je otroku blizu, dobivate čuden občutek, obliva

vas pot, stud. Njegovo obnašanje je čudno, neprimerno, zoprno, posestniško,

seksualizirano, podcenjevalno, avtoritarno, zaničevalno do žensk in podobno.

Kot navaja Umek (Umek, 2009), je za boljše rezultate zelo pomembno sproščeno

vzdušje. Če otrok ne čuti pritiska avtoritete, je tudi manj sugestibilen. Primerno je

torej, da se predvsem z mlajšimi otroci pred pričetkom razgovora igramo.

A včasih je igra pravzaprav edina pot do otroka, saj se sicer ne želi oz. ne more

odpreti. Naj zato namenimo nekaj prostora tudi športu. Morda bomo v okviru tega

malenkost zašli iz okvirov tega poglavja, a je to pomembno za celotno sliko, tako kot

je bilo že v prejšnjih poglavjih omenjeno marsikaj, kar bi morda hkrati sodilo tudi v

to poglavje (naj omenimo samo poligraf).

Šport in nasilje sta lahko zelo tesno povezana. Kot bomo videli, ima šport veliko

različnih povezav z nasiljem, tako tistih bolj pozitivnih, kot tudi negativnih.

Izpostavili bomo tako mnenja, ki gredo športu v prid, kot tista, ki gredo v škodo.

Na eni strani lahko šport v materialno bogatejšem svetu služi kot izjemna preventiva,

pa tudi kurativa oz. natančneje terapija (oblika sankcije) za storilce kaznivih dejanj

in mlade z neprilagojenimi socialnimi oblikami vedenja (Petrovič, 1996).

Hkrati ne smemo pozabiti na pomembnost vezi, ki se lahko stkejo znotraj klubov ali

skupin, bodisi med soigralci oz. soigralkami, bodisi trenerji ali pa seveda trenerji in

treniranci. Dober trener bo vedno tudi otrokov zaupnik, predvsem pa bo veliko vedel

o njegovem vedenju, morebitnih spremembah vedenja ipd. Ekipa tako predstavlja

izjemen vir informacij o otroku, po drugi strani pa lahko tudi opazi spremembe.

Opazovanje otroka med športno dejavnostjo, predvsem ko se dokončno sprosti,

pogosto pokaže njegov pravi jaz in čustva privrejo na plano. Takšne situacije in pa

38

situacije, ko imajo formalno ali pa strokovno avtoriteto, pa lahko neprilagojeni

posamezniki v športu izkoristijo. Šport je torej lahko tudi izvor kaznivih dejanj.

Po navedbah Petroviča in Dupone (Petrovič, 1996) naj bi bile predvsem mlade

športnice izpostavljene možnim zlorabam s strani trenerjev. Kot navajata, izkušnje v

športu generalno kažejo, da naveza moški trener – športnica (kar praviloma je),

zaradi metod dela nekaterih trenerjev pogosto posega v dostojanstvo in osebno

integriteto športnice. Naj na tem mestu omenimo, da gre lahko tu vse od tepeža,

žaljenja ter celo zahteve po spolnem občevanju na račun trenerjeve teze o

uspešnosti na tekmi.

Naj na tem mestu nekoliko potolažimo, da v Sloveniji ni zaznati veliko tovrstnih

vzorcev vedenja trenerjev, saj smo bili Slovenci že v preteklosti veliko manj

patriarhaična obliko družbe, ne gre pa prezreti tudi te možnosti (Petrovič, 1996).

V javnosti pa je pred časom vendarle odjeknila novica o prijavi spolnega nasilja s

strani enega glavnih trenerjev v plesno navijaški skupini Flip iz Pirana.

Kot poroča Delo (Umer, 2010), je omenjenemu trenerju očitanih kar 48 dejanj

spolnega nasilja nad osebami, mlajšimi od 15 let. Dekleta so mu bila zaupana v

varstvo ne le med treningi, temveč tudi med pripravami, potovanji in tekmovanji.

Preiskavo naj bi sprožil predsednik društva, po prejemu anonimnega pisma. Sojenje

bo, v skladu z 295. Členom ZKP, ki omogoča izključitev javnosti iz obravnave zaradi

varstva in koristi mladoletnih oškodovancev, potekalo za zaprtimi vrati. Zelo

pomembno je tudi omeniti, da je bilo opozorjeno na zlorabe po treningih in

tekmovanjih ter na poti na tekmovanje in ne med treningi.

Zakaj se zdi to pomembno? Šport, še posebej tipi športa kot je navijaštvo vsebujejo

ogromno fizičnega kontakta, ki ga ljudje nismo več tako zelo vajeni kot v preteklosti.

Osebni prostor se širi in nekateri že ob vsakem dotiku pomislijo na zlorabo. Takšni se

v športu ne bodo počutili udobno, kajti v želji po zagotovitvi varnosti ali pa ugoditvi

kinestetičnemu tipu športnika oz. po principu modernega načina treniranja - uporaba

kombiniranega načina demonstracije in korekcije tehnike (z besedami (verbalno),

prikazom (demonstracijo) in “občutkom” oz. fizičnim vodenjem (kinestetično))

trenerji pogosto prihajajo v telesni stik s športnikom. Pri nekaterih športih je ta stik

lahko zelo lepo nadzorovan, spet pri drugih, kjer so lahko gibi bolj nepričakovani, pa

39

lahko kdaj pride tudi do neprimernega stika. Seveda pa obstaja neka razumna meja,

kjer se človek vpraša, zakaj tako pogosto prihaja do teh neprimernih in neželenih

stikov. A kot smo omenili, v tem primeru tega vprašanja sploh ni, saj se obtožbe ne

nanašajo na spolno nasilje med treningom temveč na drugih “prizoriščih”.

Ob tem primeru se kaj hitro spomnimo tudi na Freudovo teorijo, ki poudarja, da

šport predstavlja sredstvo obvladovanja spolnosti. To trditev argumentira predvsem z

dejstvom, da so šport včasih predpisovali kot izhod iz splošne stiske (preventivno) ter

da v športu pogosto najdemo sicer močne športnike, ki pa so spolno moteni. Do tega

naj bi privedla oslabitev in kasneje potlačitev (manifestnega) spolnega nagona in

poželenja, ki ga s športno aktivnostjo niso mogli trajno zadovoljiti. Šport tako

predstavlja neuspešno sredstvo za zniževanje spolne vzburjenosti (Vodeb, 2001).

S športom pa so povezane še nekatere druge oblike nasilja (Petrovič, 1996):

- Nasilje v družini.

- Pedagogika nasilja .

- Stadioni kot državno odobreni rezervati za nasilje.

- Katarza oz. pravica do katarze na športnih prireditvah.

- Nedovoljena poživila.

Lahko povemo, da smo v praksi videli že marsikaj. Če vzamemo za primer tenis, ki

velja za uglajen in gentelmenski šport, lahko naštejemo le nekatere izmed “biserov”

kot so: plezanje po ograji igrišča in vpitje na hčerko in soigralko, vdiranje na igrišče,

pretepi med starši dveh igralk, skorajšnji met pod avtomobil lastnega otroka, učenje

goljufanja in nešportnih prijemov nekaterih klubov in podobno.

Gotovo smo že vsi slišali pojem prednost domačega terena. A glavni razlog pogosto ni

le v navajenosti na neko prizorišče in občutek domačnosti. Velik dejavnik podpore so

tudi navijači, ki z različnimi načini “podpirajo” svojo ekipo. Gre za tako imenovane

huligane, ki sami priznavajo, da bistvo udeleževanja tekem ni vedno le podpora

moštvu. Za lažje razumevanje te subkulture bomo navedli nekaj izjav mladih

huliganov (Petrovič, 1996):

- »To je enostavno naš način življenja, je del našega otroštva, mladosti.

Privlači nas atmosfera, ne moremo se upreti skušnjavi.«

- »Ta druščina mi postane kot družina, z njo živim, se zabavam. Najdem

nadomestilo za starše.«

40

- »Ni pomembno, da se znaš tepsti, pomembno je, da si s svojimi prijatelji.«

- »Če ne bi šel na tekmo in se tepel, bi se zapijal.«

- »Tepemo se z vsakim, ki se hoče tepsti. Ni pomembno ali so nasprotniki

premočni ali ne, važno je, da se tepem in izognem policiji. Vedno sem

zmagovalec, ne glede na rezultat. Domov se vračam svoboden in srečen.«

- »Nogomet je kot vojna, kjer se državi borita za teritorij. Hočemo biti

najboljši. Vse izhaja iz človeške narave.«

- »Tekma je sestavni del naše kulture, za nas ni pomemben rezultat.«

- »Mržnja med navijači ostaja, tega ne bodo nikoli izkoreninili. To je nekaj, s

čimer si odrasel. Če se ne stepeš, ne pomeniš nič. Uživam v tem, da se

tepem. To je del mojega življenja. Nehal bom, ko bom vedel, da sem

pripravljen za umik.«

- »Vsi navijači, ne samo v Londonu, so se naučili tepsti, s tem (pre)živijo. Edini

način, da dokažeš svoj status, je, da dokažeš, da si se sposoben tepsti.«

Tudi v ekipnih športih je pogosto tako. Če želiš biti del ekipe, se moraš dokazati.

Pogosto ni dovolj tehnično znanje in borbenost, moraš biti odporen ali pa celo sam

izvajati vsaj psihično, če že ne fizično nasilje. Ko si enkrat del te ekipe, pa postaneš

del “tropa”. Marsikateremu mlademu v tistem problematičnem obdobju odraščanja

ekipa pomeni več kot družina in le od tega, kako je ekipa vodena in upravljana, je

odvisno, ali bo šport na otroka vplival pozitivno ali negativno. V izogib

nesporazumom, naj omenim, da tudi velika večina individualnih športov v ozadju

sestavlja ekipo, saj brez le te uspeh skorajda ni mogoč, a to ni več tema te

magistrske naloge.

Za morebitne opazovalce mladih športnikov pa zgolj opozorilo, da so lahko njihova

vedenja in “dogodki” vedno večplastni. Za morda za nekoga povsem običajnim

vedenjem se pri drugem otroku lahko skriva kompleksen problem. Tudi npr.

poškodba, sploh v primerih, ko jih diagnostično ne moremo potrditi, lahko v ozadju

skrivajo psihološki problem, in gre pravzaprav za odgovor (izražanje) na neko

frustracijo/e ali dogajanje v podzavesti (Vodeb, 2001).

A vendarle ni vsaka sprememba vedenja nujno znak kaznivega dejanja. Včasih gre le

za popolnoma običajen razvoj otroka. Tako se na primer deklice nekaj mesecev pred

in po prvi menstruaciji nekoliko umaknejo vase in dajejo občutek zaspanosti. Bodimo

41

torej pozorni, a naše reakcije in dejanja naj bodo premišljena. A vseeno je bolje, da

se zmotiš v sumu, kot da otrok v stiski ostane sam.

42

3 Metode

3.1 Populacija in vzorec

Raziskavo smo opravljali v obdobju med 16.4.2012 in 20.5.2012 na območju

Republike Slovenije. Demografskih omejitev ni bilo. Populacijo so predstavljali

prebivalci Republike Slovenije.

Vzorec je bil neslučajen, saj smo izvajali spletno anketo. Anketa je bila

»promovirana« preko spletnih omrežij in elektronske pošte, a je bila prepošiljana oz.

objavljana na profilih različnih ljudi.

Na anketni vprašalnik je odgovorilo 31 moških ter 79 žensk. štirje izpraševanci na

vprašanje o spolu niso želeli odgovoriti. Skupaj torej 114 izpraševancev.

Slika 2: Struktura anketirancev po spolu

Tabela 6: Struktura anketirancev po spolu

Spol

Ferkvenca Odstotki

Odstotki glede na veljavno št.

odgovorov Odstotek

komulative

Veljavno moški 31 27,2 28,2 28,2

zenski 79 69,3 71,8 100,0

Skupno 110 96,5 100,0

Manjkajoče

-1 4 3,5

Skupno 114 100,0

43

3.2 Opis vprašalnika

Vprašalnik smo sestavili iz 22 vprašanj. Vprašalnik je sestavil Tim Debevec pod

mentorstvom doc. dr. Igorja Areha. Nekatera izmed vprašanj smo s pomočjo zank

ustvarili tako, da je bil odgovor možen le ob izpolnjevanju določenih pogojev.

Nekatera vprašanja so bila odprtega, nekatera pa izbirnega tipa. Vprašalnik v Word

obliki je v prilogi – zanke niso prikazane, od tod v tej obliki le 20 vprašanj.

3.3 Opis spremenljivk

Spremenljivke obsegajo demografske podatke ter osebnostne značilnosti, katere so

morali anketirani ocenjevati po pomembnosti. Demografski podatki bodo v obliki

opisne statistike prikazani v nadaljevanju in tako omogočili boljši občutek o sestavi

vzorca.

44

4 Rezultati raziskave

Za obdelavo rezultatov smo uporabili program SPSS ter analitični sistem na spletni

strani 1ka.si, kjer je bil vprašalnik tudi ustvarjen. Sestava po spolu je bila že

prikazana pri opisu vprašalnika, na naslednjih dveh slikah lahko vidimo razporeditev

po starostnih skupinah in izobrazbi.

Slika 3: Starostna struktura

Slika 4: Delež anketirancev po starostni skupini

V nadaljevanju nas bo zanimalo, koliko izkušenj imajo anketirani z otroki.

36let in več26 - 3518 - 2515 - 17do 14let

40

30

20

10

0

Ods

tote

k

45

Slika 5: Ali imate otroke?

Slika 6: Koliko otrok imate?

Ne

Da

Brez odgovora

Ali imate otroke?

321

50

40

30

20

10

0

Odst

otek

46

Slika 7: Kako pogosto se v povprečju srečujete z otroki?

Nadaljujemo z vprašanji, ki nam bodo dala občutek o tem, kako dobro je populacija

poučena o otrocih in mlajših mladoletnikih ter kakšna stališča v odnosu do le-teh

zasedajo.

Slika 8: Ali ima Slovenija ustanovljene posebne skupine znotraj policije, ki so zadolžene za delo z otroki in mlajšimi mladoletniki?

Takšna skupina res obstaja, a veliko število odgovorov »Ne vem« hkrati pomirja, saj

slika kaže na to, da izpraševanci dopuščajo možnost, da nečesa tudi ne vedo. Hkrati

razveseljuje visok odstotek odgovorov »Da«.

47

Slika 9: Kako pogosto otroci lažejo glede spolnih zlorab?

Ta graf je nekoliko bolj zaskrbljujoč. Občasno laganje o spolnih zlorabah je bil

najpogosteje izbran odgovor. Vsaj v naših očeh bi občasno laganje o tovrstni tematiki

pomenilo zelo zaskrbljujoče stanje. Upamo, da se je pojavljala težava zaradi

presplošnega pogleda na to tematiko oz. slabo prebranega vprašanja, ki se je

namenoma nanašalo le na otroke in NE na mlajše mladoletnike.

Slika 10: Koliko podrobnosti po vašem mnenju opazi otrok (katerega sposobnosti izrazito ne odstopajo od populacije) star nekje med 7 in 12 let?

48

Slika 11: Ali dobro opažate podrobnosti?

Odgovori vsekakor nad pričakovanji. Iz slike 10 je namreč razvidno, da je bila več kot

polovica izpraševancev pripravljena priznati, da otroci opazijo več podrobnosti kot

oni sami. Če ob tem upoštevamo še relativno dober odstotek odgovorov, ki navajajo,

da otroci opazijo približno enako in to, da je skoraj 60% anketirancev odgovorilo, da

dobro opaža podrobnosti (slika 11), nas tistih 20 odstotkov, ki meni, da otroci

opažajo manj podrobnosti, nikakor ne sme pretirano motiti.

Slika 12: Ali bi otroci lahko predstavljali verodostojen vir informacij?

Anketirani izkazujejo tudi dokajšnje zaupanje v otroke kot vir informacij. Za odgovor

»Ne« se je odločilo le 4% izpraševancev.

49

Slika 13: Od katerega leta naprej je po vašem mnenju otrok sposoben podajati verodostojne informacije?

Slika 14: S katerega vidika bi lahko bilo po vašem mnenju pričanje osebe, mlajše od 15let, neverodostojno?

Pri sliki 14 vidimo mnenje ljudje o razlogih za spornost pričanja. Če lahko rečemo, da

sta prvi dve skrbi morda vsaj kolikor toliko upravičeni (a mora to, kot smo že omenili,

predstavljati skrb izpraševalca) pa se na tretje mesto uvršča pretirana domišljija. Ta

podatek skupaj z »nezavedanjem pričanja« še vedno kaže na podcenjevanje

otrokovih sposobnosti. Če pogledamo procentualno razporeditev, se nam bo zdela

18151413121110987654320

Starost v letih

20

15

10

5

0

Ods

tote

k

50

morda nekoliko nejasna, saj je seštevek višji od 100%. Razlog je v možnostih izbire

več odgovorov.

Nadaljujemo z odgovori, vezanimi na faktorje, ki imajo po mnenju izpraševancev

pomembno oz. nekoliko manj pomembno vlogo pri vzpostavljanju stika z otrokom ter

pridobivanju verodostojnih informacij.

Slika 15: Kako pomembni se vam zdijo naslednji faktorji pri vzpostavitvi zaupnega stika z otrokom? (1 - nepomemben in 5 - zelo pomemben)

Rezultati kažejo, da se ljudje zavedajo pomena spoštovanja, upoštevanja in

razumevanja. Morda se nekoliko manj zavedajo problematike časa, ki je izjemno

pomemben faktor, a ga hkrati vedno primanjkuje.

Po vzpostavitvi stika je čas za pridobivanje informacij. Naslednja slika prikazuje,

kako pomembne so osebnostne značilnosti in kvalitete izpraševalca po mnenju

anketirancev.

51

Slika 16: Kako zelo naslednje značilnosti vplivajo na verodostojnost pričanja otrok in mladoletnikov? (višja kot je vrednost, večji vpliv ima)

Velik pomen se torej daje izkušnjam in usposobljenosti izpraševalca. Na strani otroka

govorimo o pomembnosti mentalnega razvoja samega otroka. Vsekakor so te

spremenljivke tudi nadvse pomembne, jih je pa hkrati zelo težko meriti v praksi.

Ravno zato se zdi govorjenje o spolu in starosti mnogo lažje. Sploh kar se tiče otroka

lahko delno merimo le morda IQ, čustveno inteligenco, uspeh in morda kasneje

zaznavamo funkcionalno odraslost. Izkušnje in usposobljenost pa so tako ali tako zelo

relativna stvar.

Ob pregledu odprtega vprašanja, kjer so si lahko v nekaj besedah izpraševanci sami

zamislili osebo, ki bi opravljala intervju z otrokom in mladoletnikom, smo dobili

nekaj običajnih, nekaj nasprotujočih in celo kakšen stereotipen odgovor. Nekateri so

se odločili že za kar nekoliko preveč natančen opis, in bi lahko v šali rekli, da bi ga

bilo skorajda potrebno »klonirati«.

Najpogosteje uporabljene besede so bile seveda: prijazen, spoštljiv, razumevajoč,

umirjen, obziren, topel, pripravljen poslušati, odgovoren, direkten, vreden zaupanja,

usposobljen, nevsiljiv in potrpežljiv. Omenja se tudi sposobnost spustiti se na nivo

otroka.

Pojavljajo se tudi izrazi, ki se jih v zadnjem času zelo radi uporabljajo kot je:

aserativna komunikacija, čustveno inteligenten, kompetenten, empatičen.

Zanimivo je, da se je kar nekaj oseb odločilo tudi za omenjanje starosti te osebe.

Nekateri so menili, da bi moralo iti za osebo srednjih let, spet drugi, da je bolj

priporočljiva mlajša oseba.

52

Prihaja tudi do nekaterih nasprotij, tako nekateri želijo da gre za bolj tiho osebo,

spet drugi za bolj komunikativno. Nekateri bi raje videli resnega in mirnega

izpraševalca, spet drugi sproščenega in bolj dostopnega.

Zanimiv je bil tudi odgovor, da morda tak, ki je sam že prebrodil takšno izkušnjo. Naj

omenimo, da to v določeni meri ni slaba ideja, vendar pa se je potrebno prepričati,

da je pred tem uspešno prešel dogodke iz preteklosti oz. se sprijaznil s posledicami.

Kot smo že omenili, pa so se pojavile tudi nekoliko stereotipne želje kot so: da v

primeru spolne zlorabe opravlja razgovor oseba istega spola ali pa da bi razgovore

opravljala ženska.

Kar nekaj jih je menilo, da bi to delo najbolje opravili kar bližnji, vzgojitelji ali

učitelji. Pojavljajo se posamezni primeri, ki omenjajo tudi psihologa pediatra ali pa

izkušenega psihologa.

Kar nekaj jih omenja tudi pomembnost, da oseba rada dela z otroci in mladoletniki.

53

5 Razprava

Hipoteza 1 se je glasila: »Policija in starši podcenjujejo vrednost pričanja otrok in

mladoletnikov.« To hipotezo lahko deloma sprejmemo. Razlog za to je, da resda za

sedaj stanje ni takšno, kot bi si morda želeli, a vsekakor ni tako slabo, kot smo

pričakovali. Nekateri opravljajo odlično delo, poleg tega veliko prispevajo tudi

nevladne organizacije.

Da otroci ne lažejo o spolnih zlorabah, je zgolj še eden od mitov, je bila naša druga

hipoteza. Hipotezo lahko v slogu družboslovja delno zavrnemo. Laži ob takšnih

situacijah so izjemno redke, o čemer so si enotni prav vsi strokovnjaki, katerih vire

smo imeli moč pregledati.

Hipoteza 3: »Zakonodaja na tem področju dopušča veliko več možnosti za dejansko

preiskovanje, kot se dejansko izvaja«, je pravzaprav najbolj zanimiva med vsemi.

Zakonodaja je na tem področju namreč izjemno šibka, a po drugi strani ravno za to

dopušča ogromno odprtih možnosti. A nikakor ne gre dvomiti, da se bo nekaj

premaknilo tudi na tem področju. Evropska unija je namreč že izdala smernice za

razvoj kazenskega prava zoper mladoletnike (in sicer v delu European Rules for

juvenile offenders subject to sanction or measurment) in prej ali slej bo gotovo

sledilo tudi delo s smernicami obravnave mladoletnih prič in žrtev. A hkrati ne gre

prikazovati sodstva v slabi luči, saj prenekatera dejanja kažejo na trud, da se nekaj

premakne v pravo smer. Najbolj sporno pa je, kot smo lahko npr. zaznali v oddaji

»Nikomur ne smeš povedati« (Radio televizija Slovenije [RTV], 2012), vedenje

odvetnikov, ki ne upoštevajo pravil dela z otroki in mlajšimi mladoletniki. Prav tako

se opozarja na slabo delo centra za socialno delo in celo nekaterih strokovnjakov.

Vsako delo na vrhunskem nivoju zahteva celega človeka in predvsem veliko

»neplačanih nadur«. Tehnologija in znanje gredo naprej, potrebno je izobraževanje,

dopolnjevanje ter predvsem odprtost in pripravljenost za spremembe, novosti in

morda po mnenju nekaterih celo norosti. Še toliko bolj velja to za tista dela, kjer je

pomembno znanje dela z ljudmi. V našem primeru pa ne gre le za delo z odraslim

človekom, temveč je pomembno tudi znanje dela z otroki. Res je, da otroci veliko

bolj začutijo človeka in da se je zelo težko priučiti te sposobnosti dela z njimi, v

primeru da se s tem nismo že rodili. A hkrati bi lahko rekli, da je to neke vrste

talent. Lahko se s tem rodimo, a če tega ne razvijamo, končamo enako kot vsi ostali.

54

Ne le znanje psihologije, sociologije, pedagogike, ipd., če želimo biti dobri,

potrebujemo veselje, intelekt ter spremljanje dogajanja in trendov. To ne bo težko,

če si ne bomo ovir postavljali sami. Otroci nam bodo sami z veseljem zaupali, kaj se

dogaja, kakšna glasba se posluša, kaj je njihova najljubša igra, kdo je pomembna

ikona ter skozi vse to tudi kako razmišljajo. Vse to je pomembno za vzpostavitev

pristnega stika v trenutkih, ko so otroci najbolj občutljivi in ranljivi. Ne smemo

podcenjevati vpliva civilizacije, otroci se vsako generacijo vedejo nekoliko drugače,

a imajo hkrati enaka izhodišča. Ne kažimo se kot popolni, otroke bo to

obremenjevalo, hkrati pa v njihovih očeh ne bomo nič bolj pomembni in kar je še

pomembneje, nikakor jim ne bomo nič bliže. Zgodbe, četudi nekoliko izmišljene, a s

smiselnim naukom (nikakor poveličevanjem kogar koli, še najmanj pa samega sebe)

lahko predstavljajo most do otroka. Dvosmerna komunikacija je bistvenega pomena,

če bomo govorili samo mi, smo zgrešili smisel, če bomo le strogo zastavili vprašanje

in čakali na odgovor pa je zelo vprašljivo, kaj bomo dobili. Pogosto zadostuje že

poudarjeno izražena pozornost, gib glave ali pa kratek povzetek povedanega, da se

sogovornik počuti slišanega, razumljenega in predvsem na bo to del pogovora in ne

zaslišanja kot v kakšnem starem filmu. Predvsem pa moramo biti pripravljeni na

ogromno improvizacije, potrpljenja ter nadzora čustev v trenutkih, ko nas bo morda

kaj tako presenetilo ali presunilo, da nas na to ne more pripraviti nobeno učenje,

nobeno igranje vlog ali študije primerov. Na koncu pa nikakor ne pozabimo, da

potrebujemo tudi čas zase. Stres, ki se pojavlja pri takem delu, četudi na trenutke

tako čudovitemu lahko vodi v izgorelost. Čas, ki ga namenimo sebi, svoji družini in

prijateljem, moramo jemati prav tako kot del osebnega razvoja, potrebnega za

doseganje čim višjega nivoja, tako kot športniki jemljejo počitek kot del procesa

treniranja za vrhunski dosežek.

Naj za konec dodamo še pogled skozi otroške oči. Otroški parlament, ki ga vsako leto

organizira Zveza prijateljev mladine, je namreč v želji po izboljšanju varnosti otrok

sprejel sklepe, razdeljene na tri področja (Albreht, 2004):

- sklepe, ki se nanašajo na družino

- sklepe, ki se nanašajo na šolo

- sklepe, ki se nanašajo na družbo

55

Z vidika tematike naše magistrske naloge izstopajo predvsem predlogi (Albreht,

2004):

- Na centrih za socialno delo, v zdravstvenih domovih in šolah naj se namestijo

nabiralniki za anonimne prijave in opozorila o nasilju in zlorabah nad otroki.

- Spodbujanje medijev k vključevanju oddaj s tematiko preprečevanja nasilja

in zlorab ter v zvezi s tem tudi pogovorov z otroki, strokovnjaki in starši. Tako

bi morda spodbudili javnost k hitrejšemu in učinkovitejšemu odkrivanju

nasilja in zlorab.

- Uvedba obvezne šole za starše.

- Nasilje nad otroki je treba obravnavati prednostno, otroci pa morajo imeti

večjo zaščito kot doslej, omogočiti pa se jim mora tudi varno in urejeno

okolje ter vse, kar je potrebno za čim boljše razmere za življenje in razvoj

ter hkrati omogočiti čim prejšnjo vrnitev v domače okolje (z ustreznim

vplivanjem na storilce).

- Uvedba 24urne brezplačne linije TOM telefona otrok in mladostnikov. Ob tem

naj TOM telefon vzpostavi tesno sodelovanje s pristojnimi organi (policija,

tožilstvo, CSD, zdravstvo), a hkrati spoštuje anonimnost in zaupnost.

- Večja doslednost zdravnikov pri prijavljanju poškodb za katere obstaja sum,

da gre za posledice kaznivih dejanj. Po potrebi naj nudijo tudi psihosocialno

pomoč.

- Izobraževanja za učitelje in vzgojitelje na področju prepoznavanja znakov

kaznivih dejanj.

- Učitelji naj se o tej tematiki na roditeljskih sestankih pogovarjajo s starši in

otroki.

- Ozaveščanje otrok preko knjig za bralno značko.

- Razrednik kot zaupnik otrok. Želja je, da bi isti razrednik spremljal učence

čim dlje časa.

- Stik in pogovori ali okrogle mize s policijo, strokovnjaki, ipd.. Na voljo tudi

zloženke, plakati, letaki, šolska glasila ipd..

- Šolska svetovalna služba ne sme omejevati časa za pogovore z otroki

(dostopnost, kadar začutijo potrebo).

- Izdelana morajo biti jasna navodila, kako ukrepati ob prepoznavi nasilja.

- Prisotnost policije povsod, kjer se nahajajo mladi, tako podnevi kot ponoči.

- Dodatno izobraževanje policijskih kadrov za delo na področju preprečevanja

nasilja in zlorab naj postanejo obvezno.

56

- Vključevanje spleta kot možnosti za pogovor v smislu opozarjanja na vse

oblike nasilja.

- Povečati učinkovitost centrov za socialno delo (CSD). Dodatna strokovna

izobraževanja za socialne delavce.

- Potrebujemo več svetovalnic za otroke in mlade, kamor bi se lahko zatekli po

pomoč. Ob tem je potrebno imeti v mislih, da pomoč potrebujejo tako žrtve

kot tudi nasilneži.

Potrebno bi bilo morda torej tudi več posluha, spoštovanja in upoštevanja potreb in

idej otrok. A hkrati je potrebno obdržati ravno pravo mero upoštevanja,

distanciranja in avtoritete, a na način, ki ne daje otroku občutka manjvrednosti.

Izobraževanje in usposabljanje je vsekakor pomemben del tega dela, a na prvem

mestu je potrebno biti dovolj kritičen, da presodiš ali si za to delo primeren. Velik

delež pa seveda doprinesejo tudi izkušnje. Uspešne preiskovalce torej čaka ogromno

dela, a menimo, da je vse to poplačano z uspehom, na katerega znajo otroci vedno

opozoriti na prav poseben način.

57

6 Uporabljeni viri

A.J. (2012). Vsiljivec je v bazenu prežal na otroka. Revija Jana, 10, 14–15.

Albreht, A. (2004). Otroci o nasilju – sklepi otroških parlamentov. V A. Anžič, G.

Meško in J. Plazar. Mladoletniško nasilje (str. 41-50). Ljubljana: Ministrstvo za

notranje zadeve Republike Slovenija, Policija.

Batistič Zorec, M. (1999). Moralni razvoj. Interno nelektorirano gradivo Pedagoške

Fakultete.

Batistič Zorec, M. (2006). Teorije v razvojni psihologiji. Ljubljana: Pedagoška

Fakulteta.

Bettelhem, B. (1999). Rabe čudežnega: O pomenu pravljic. Ljubljana: Studia

humanitatis.

Carney, P. T. (2010). Spolno nasilje: Strateški in operativni postopki kriminalistične

preiskave in samovarovanje potencialnih žrtev. Ljubljana: Amalietti &

Amalietti.

Cecić Erpič, S. (2012). Izbrane teme iz razvojne psihologije. Ljubljana: Fakulteta za

šport.

Council of Europe. (2009). European Rules for juvenile offenders subject to sanction

or measurment. Strasbourg: Council of Europe.

Društvo za nenasilno komunikacijo [DNK], (2011). Interno gradivo Društva za

nenasilno komunikacijo, namenjeno prostovoljkam in prostovoljcem za oporo

pri izvajanju prostovoljnega dela. Ljubljana: Društvo za nenasilno

komunikacijo.

Frei, K. (1996). Spolna zloraba, z odkrito besedo do varnosti. Ljubljana: Založba

Kres.

58

Juratovec, A. (2004). Možnosti uporabe poligrafske metode pri preverjanju

verodostojnosti izjav mladoletnikov pri obravnavi kaznivih dejanj z elementi

nasilja. V A. Anžič, G. Meško in J. Plazar, Mladoletniško nasilje (str. 139-145).

Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenija, Policija.

Kajtna, T., Tušak, M. (2007). Trener. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Kazenski zakonik (KZ-UPB-1). Uradni list RS, (95/04).

Kolonić, L. (2010). Jan gre na sodišče. Ljubljana: Vrhovno sodišče RS.

Kolonić, L. (2010). Jana gre na sodišče. Ljubljana: Vrhovno sodišče RS.

Kolonić, L. (2010). Ko moraš na sodišče kot priča. Ljubljana: Vrhovno sodišče RS.

Lamb, M. E., Hershkowitz, I., Orbach, Y. in Esplin, P. W. (2008). Tell me what

happened: Structured investigative interviews of children victims and

witnesses. Hoboken: John Wiley & Sons.

Ljudska univerza Ptuj [LUPTUJ] (21. 4. 2012). Psihologija, predšolska vzgoja.

Pridobljeno na www.luptuj.org/pdf/skripte/Predvzgoja_4s_4L.pdf

Marjanovič Umek, L. (2003). Otrokov razvoj in učenje v zgodnjem in srednjem

otroštvu kot ozadje za koncepiranje kurikularnih dokumentov v vrtcu in prvem

triletju 9-letke. V Strokovni posvet ravnateljev in ravnateljic, vzgojiteljev in

učiteljev vrtcev in osnovnih šol Slovenije na temo Osnove tehnike in

naravoslovja v predšolski vzgoji in prvi triadi 9-letne osnovne šole (str. 14).

Murska Sobota: Regionalni center ZOTKS.

Munice, J. (1999). Youth and Crime: A critical Introduction. London: SAGE

Publications.

Muncie, J. In Goldson, B. (2006). Comparative Yuth Justice. London: SAGE

Publications.

59

National Research Council (2003). The polygraph and Lie Detection. Committee to

Review the Scientific Evidence on Polygraph. Division of Behavioral and Social

Sciences and Education. Washington, DC: The National Academies Press.

Nikomur ne smeš povedati. (24. 4. 2012). tvslo.si. Pridobljeno na

http://tvslo.si/predvajaj/nikomur-ne-smes-povedati/ava2.134819078/

Pečjak, V. (1975). Psihologija spoznavanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Petrovič, K. in Doupona, M. (1996). Sociologija športa. Ljubljana: Fakulteta za sport.

Sternberg, K. J., Lamb, M. E., Orbach, Y., Esplin, P. W. in Mitchell, S. (2001). Use of

a structured investigative protocol enhances young children's responses of

free-recall prompts in the course of forensic interviews. Journal of Applied

Psychology, 86(5), 997-1005.

Tušak, M. in Tušak, M. (1997). Psihologija športa. Lubljana: Znanstveni inštitut

Filozofske fakultete.

Umek, P. (2009). Kako dobre priče so zlorabljeni otroci in kako dobri spraševalci so

preiskovalci. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60/1, 16–24.

Umer, I. (26. 10. 2010). Začeli soditi nekdanjemu trenerju Flipa. Delo.si. Pridobljeno

na http://www.delo.si/clanek/126730

Vodeb, R. (2001). Šport skozi psihoanalizo. Trbovlje: FIT.

60

7 Priloge

7.1 Vprašalnik

1.) Kako pogosto se v povprečju srečujete z delom z otroki?

Nikoli

Redko

Občasno

Pogosto

Vsakodnevno

2.) Ali ima Slovenija ustanovljene posebne skupine znotraj policije, ki so

zadolžene za delo z otroki in mladoletniki?

Da

Ne

Ne vem

3.) Kako pogosto po vašem mnenju otroci lažejo glede spolnih zlorab?

Nikoli

Izjemoma

Redko

Občasno

Pogosto

4.) Ali bi otroci lahko predstavljali verodostojen vir informacij?

Ne

Da

Odvisno od konkretnega primera

61

5.) Kako zelo naslednje značilnosti vplivajo na verodostojnost pričanja

otrok in mladoletnikov:

Nič Malo Srednje Zelo

Starost otroka

Usposobljenost

izpraševalca

Izkušenost

izpraševalca

Mentalni razvoj

otroka

Spol izpraševalca

Spol otroka

6.) Od katerega leta naprej, je po vašem mnenju otrok sposoben podati

verodostojne informacije: __________

7.) Kdo po vašem mnenju vrši najhujši pritisk na otroka?

Starši

Sistem (šole, ipd. …)

Javnost oz. mediji

8.) Kako pomembni se vam zdijo naslednji faktorji pri vzpostavitvi

zaupnega stika z otrokom? (oceni z 1 – 5 pri čemer je 1 – nepomembno in 5

zelo pomembno)

Spol

izpraševalca

1 2 3 4 5

Denar

1 2 3 4 5

Čas

1 2 3 4 5

Starost

izpraševalca

1 2 3 4 5

62

Razumevanje

1 2 3 4 5

Upoštevanje

1 2 3 4 5

Spoštovanje

1 2 3 4 5

Sočustvovanje

1 2 3 4 5

9.) Z nekaj besedami opišite človeka, ki bi po vašem mnenju najbolje

vzpostavil pristen stik z otrokom ali mlajšim mladoletnikom.

___________________________________________________________________

___________________________________________________________________

_____________________________________________________________

10.) Koliko podrobnosti, po vašem mnenju opazi otrok (katerega

sposobnosti izrazito ne odstopajo od populacije) star nekje med 7 in 12 let

Manj kot jaz

Več kot jaz

Približno enako kot jaz

11.) Ali ocenjujete, da dobro opažate podrobnosti?

Da

Ne

Ne vem

12.) Ali ste se že srečali s primerom zlorabe otroka oz. kakršnekoli oblike

nasilja nad otrokom?

Da

Ne

63

13.) Če da, ali ste prijavili, ter komu?

Da _________________________________________

Ne

14.) Če niste prijavili, zakaj ne:

___________________________________________________________________

15.) Nam lahko zaupate za kakšno vrsto kaznivega dejanja je šlo in kako

ste izvedeli zanj?

___________________________________________________________________

16.) S katerega vidika, bi lahko bilo po vašem mnenju pričanje osebe

mlajše od 15 let neverodostojno? (lahko označite več odgovorov)

Pretirana domišljija.

Slabši spomin.

Nezavedanje pomembnosti pričanja.

Slabša sposobnost opazovanja.

Stres, ki ga otrok oz. mlajši mladoletnik ni sposoben prenesti.

Sugestibilnost

17.) Spol: M Ž

18.) Izobrazba:

Nedokončana osnovna šola

Dokončana osnovna šola

Dokončana srednja šola

Dokončana fakulteta

Dokončan podiplomski študij

64

19.) Starost:

do 14 let

15 – 17let

18 – 25let

26 – 35let

36let in več

20.) Imam otroke:

DA (če da, koliko) ________

NE

65