MAGISTRSKO DELO · 2014-05-05 · raziskavter zgodovinskihinvojaškihštudij,kise nanašajona...
Transcript of MAGISTRSKO DELO · 2014-05-05 · raziskavter zgodovinskihinvojaškihštudij,kise nanašajona...
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
JAN COTIČ
V ZNAMENJU ORLA : PO SLEDEH RIMSKIH VOJAKOV V SLOVENIJI OD USTANOVITVE
AKVILEJE DO VDORA MARKOMANOV IN KVADOV
MAGISTRSKO DELO
Koper, 2014
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
JAN COTIČ
V znamenju orla : po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve Akvileje do vdora
Markomanov in Kvadov
Magistrsko delo
Študijski program: Arheološka dediščina Sredozemlja
Mentorica: izr. prof. dr. Irena Lazar
Koper, 2014
ZAHVALA
Rad bi se zahvalil svoji mentorici Izr. prof. dr. Ireni Lazar za strokovno svetovanje,
potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju magistrskega dela. Posebna zahvala gre družini in
prijateljem, ki so me vselej podpirali, ter po potrebi tudi pomagali in svetovali. Ne smem pa
pozabiti tudi na Andreja Preložnika, ki mi je pomagal pri iskanju potrebne in dodatne
literature.
Povzetek
V znamenju orla: po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve Akvileje do
vdora Markomanov in Kvadov
Magistrsko delo temelji na metodi teoretičnega preučevanja oziroma na analizi vsebine pisnih
virov. Analiza temelji na preučevanju izsledkov arheoloških raziskav ter zgodovinskih in
vojaških študij, ki se nanašajo na prostor današnje Slovenije v času Rima. Naloga je teoretične
narave, njen namen pa je predstaviti s pomočjo antičnih virov in strokovne literature
prisotnost in sestavo rimske vojske od ustanovitve Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov
na območje današnje Slovenije. Na osnovi predelane literature so zajeti objavljeni rimski
vojaški napisi, ki so zbrani v katalogu in pod vsako tabelo analizirani glede na vojaške
funkcije in enote izpričane na napisih.
Ključne besede: antika, antični Rim, rimska vojska, vojaške enote, vojaške funkcije, vojaška
zgodovina
Abstract
In the sign of the eagle: following the traces of roman soldiers in Slovenia between the
foundation of Aquileia and the invasion of the Marcomanni and the Quadi
This master's thesis is based on the theoretical study i.e. analysis of the content of written
sources. The analysis model describes the examined results of archaeological, historical and
military studies relating to the territory of today's Slovenia during the Roman period. The
thesis is of theoretical nature. Its aim is to explain the presence and the structure of the roman
army in present-day Slovenia between the foundation of Aquileia and the invasion of the
Marcomanni and the Quadi. On the basis of examined literature the thesis also includes
already published Roman military inscriptions which are collected in a catalog and accurately
analyzed according to military functions and units mentioned on inscriptions.
Key words: antiquity, ancient Rome, roman army, military units, military functions, military
history
IZJAVA O AVTORSTVU
Študent/-ka JAN COTIČ, z vpisno številko 92102020,
vpisan/-a na študijski program Arheološka dediščina Sredozemlja, 2. stopnja,
rojen/-a 16. 6. 1987 v kraju Koper, sem avtor/-ica
(ustrezno označi)
¨ zaključnega seminarskega dela
¨ diplomskega dela
¨ magistrskega dela
¨ doktorske disertacije
z naslovom: V ZNAMENJU ORLA : Po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve
Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov
S svojim podpisom zagotavljam, da:
- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,
navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti
prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;
- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po
zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);
- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo
in za moj status na UP FHŠ;
- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je
elektronska oblika posebej zahtevana).
V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________
KAZALO
UVOD ................................................................................................................................ 1
1 PRVI PRODORI RIMSKE VOJSKE NA OBMOČJE DANAŠNJEGA SLOVENSKEGA PROSTORA ......................................................................................... 3
1.1 OBDOBJE POZNE REPUBLIKE ............................................................................... 3
1.2 VOJAŠKI POLOŽAJI (DOLŽNOSTI, ODGOVORNOST IN PRAVICE) RIMSKIH VOJAKOV V POZNOREPUBLIKANSKEM OBDOBJU ............................................... 7
2 PRVI VOJAŠKI POSEGI NA DANAŠNJEM SLOVENSKEM PROSTORU ............. 8
2.1 USTANOVITEV AKVILEJE ...................................................................................... 8
2.2 OBALNI PAS .............................................................................................................. 9
3 PRIHOD LEGIONARJEV NA OBMOČJE SLOVENSKEGA KRASA IN NOTRANJSKE ................................................................................................................ 11
3.1 GRAD PRI ŠMIHELU ............................................................................................... 12
4 RIMSKA VOJSKA V ČASU CEZARJEVEGA PROKONZULATA ......................... 14
4.1 OPREMA RIMSKIH LEGIONARJEV ..................................................................... 15
4.2 PROSTOR DANAŠNJE SLOVENIJE V ČASU CEZARJEVIH OSVAJALNIH POHODOV ...................................................................................................................... 16
5 POLITIČNI VZPON OKTAVIJANA .......................................................................... 17
5.1 VOJAŠKE REFORME GAJA OKTAVIJANA AVGUSTA .................................... 18
5.2 OPREMA LEGIONARJEV ....................................................................................... 20
5.3 PROSTOR DANAŠNJE SLOVENIJE V ČASU OKTAVIJANOVE
INTERVENCIJE V ILIRIKU IN DELMATSKO-PANONSKEGA UPORA ................ 21
5.3.1 GRAD PRI REKI .................................................................................................... 22
5.3.2 NASELBINA DOLGE NJIVE ................................................................................ 23
5.3.2.1 UPOR RIMSKIH MANIPLOV V NAVPORTU................................................. 24
5.3.3 VOJAŠKE NAJDBE IZ REKE LJUBLJANICE .................................................... 25
6 LEGIJSKI TABORI ...................................................................................................... 26
6.1 KRATKOTRAJNI TABORI NA OBMOČJU LJUBLJANSKE KOTLINE ............ 26
6.1.1 STAREJŠI VOJAŠKI TABOR (KONEC 1. st. pr. n. št.) ....................................... 29
6.1.2 MLAJŠI VOJAŠKI TABOR (POZNO AVGUSTEJSKO OBDOBJE/ZAČETEK 1. st. n. št.) ........................................................................................................................ 30
6.1.3 EMONO SO POMAGALI GRADITI LEGIONARJI ............................................ 30
6.2 VIA MILITARIS NAUPORTUS – SISCIA .............................................................. 31
6.3 TABOR OSME AVGUSTOVE IN TRINAJSTE DVOJNE LEGIJE ....................... 33
6.4 TABOR DRUGE ITALSKE LEGIJE ........................................................................ 35
6.4.1 OPEKARNA DRUGE ITALSKE LEGIJE............................................................. 37
7 ARHEOLOŠKI SLEDOVI POVEZOVANJA STAROSELSKEGA PREBIVALSTVA
Z RIMSKO VOJSKO....................................................................................................... 38
8 RAZISKOVALNI DEL MAGISTRSKEGA DELA .................................................... 40
8.1 RAZISKOVALNI PROBLEM .................................................................................. 40
8.2 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE ............................................................................. 40
8.3 METODA RAZISKOVANJA ................................................................................... 41
8.4 REZULTATI RAZISKOVANJA .............................................................................. 42
SKLEP .............................................................................................................................. 65
LITERATURA IN VIRI .................................................................................................. 67
1
UVOD
V magistrskem delu smo se oprli na temeljno metodo teoretičnega preučevanja
oziroma na analizo vsebine pisnih virov. Z njo smo preučili znanstveno-teoretična,
raziskovalna in strokovna dela. Analiza je temeljila na preučevanju izsledkov arheoloških
raziskav ter zgodovinskih in vojaških študij, ki se nanašajo na prostor današnje Slovenije v
času Rima. Za opisovanje in prikazovanje dejstev v zvezi z obravnavanim problemom smo
uporabili deskriptivno metodo. Z njo smo opisali rimsko vojsko, njeno zapuščino in razmere,
ki so ključne za prodor na prostor današnje Slovenije. Kot eno od izhodišč magistrskega dela
smo uporabili knjižico »Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji – In the Footsteps of Roman
Soldiers in Slovenia«, ki je nastala leta 1993 pod okriljem Zavoda Republike Slovenije za
varstvo kulturne in naravne dediščine.
Magistrsko delo je strukturirano v tri dele. V prvem delu bomo predstavili sestavo
rimske vojske in časovni okvir prvih prodorov na območja današnje Slovenije. Tu bo glavni
poudarek na ustanovitvi Akvileje in histrskih vojnah ter prihodu rimske vojske v kraško regijo
današnjega slovenskega prostora. V drugem delu bo sledil opis reformirane vojske, ki je
delovala v času Cezarjevih osvajanj in sočasno dogajanje na našem prostoru. Politični vzpon
Oktavijana in vzpostavitev principata je čas, ko lahko govorimo o konkretnejših materialnih
vojaških ostankih na območju današnje Slovenije. Med te sodijo kosi legionarske opreme in
orožja z območij kot so: Dolge njive pri Vrhniki, Grad pri Reki in reka Ljubljanica, ki
izpričujejo različna zgodovinska dogajanja v povezavi z rimsko vojsko. Prav tako je potrebno
omeniti tudi poznolatenske grobove z rimsko vojaško opremo z idrijsko-cerkljanskega
območja in Verduna pri Stopičah, ki pričajo o procesu romanizacije.
Glavni vir za preučevanje rimske vojske so poleg orožja in vojaške opreme, tudi
antični pisni viri, ki dokazujejo prisotnost posameznih legij ter navajajo postavljanje legijskih
taborov. Slednji so posebej pomembni, ker so na območju nekaterih od njih ali v neposredni
bližini kasneje zrasla mesta. Bogat doprinos k poznavanju rimske vojske na slovenskih tleh
predstavljajo tudi vojaški napisi, ki so hranjeni v lapidarijih muzejev po Sloveniji.
V tretjem delu sledi raziskovalni del naloge, ki zajema raziskovalni problem,
raziskovalno metodo, raziskovalna vprašanja ter rezultate raziskovanja, ki se nanašajo na
sestavo podrobnejše slike o prisotnosti in delovanju rimskih legij na slovenskem ozemlju.
Raziskava se osredotoča na objavljene napise, ki omenjajo vojake in njihove funkcije in
vojaške enote, ki so jim pripadali. Tudi tu se omejujemo na območje današnjega današnjega
2
slovenskega prostora v obdobju med 1. in 2. st. n. št. Za tovrstni raziskovalni problem smo se
odločili med pregledom stanja raziskav in literarure, ki se posredno in neposredeno navezuje
na rimsko vojsko na slovenskem prostoru od ustanovitve Akvileje do vpadov Markomanov in
Kvadov. Napisi s svojimi podatki pomembeno dopolnjujeo arheološke najdbe tega obdobja in
pripomorejo k boljši in bolj celostni sliki o prisotnosti in delovanju rimskih legij na našem
območju.
Latinska imena, ki so navedena v magistrski nalogi, so slovenjena po leksikonih
Antična imena po slovensko (1997) in Leksikon Antika (1998).
3
1 PRVI PRODORI RIMSKE VOJSKE NA OBMOČJE DANAŠNJEGA
SLOVENSKEGA PROSTORA
1.1 Obdobje pozne republike
Na prostor današnje Slovenije je rimska vojska začela prodirati nekje v 2. st. pr. n. št.
V tem času govorimo predvsem o naborni in nestalni vojski. Obliko so ji določile punske
vojne in osvajanje Sredozemlja (Curk, 1999, 33). Podatke o rimski vojski iz tega obdobja je
podrobneje opisal grški zgodovinar Polibij (Polybios), ki navaja, da je bila sestavljena iz
šestnajstih legij (Campbell, 1994, 4). Vsako leto je bil organiziran nabor1 (lat. legio, mn.
legiones), ki je bil osredotočen predvsem na moške, stare od 17 do 46 let (lat. juniores) in od
46 do 60 let (lat. seniores) z dovolj premoženja. Ukinitev gmotnega cenzusa je po vsej
verjetnosti zaslužna tudi za nastanek lahko oboroženih vojaških enot, ki si niso mogli
privoščiti oklepa (Campbell, 1994, 5). Pred odpravo cenzusa so si morali naborniki orožje
oskrbeti in plačati sami. Posamezen nabornik je lahko opravljal vojaško dolžnost največ
šestnajst let, oziroma se je moral udeležiti vsaj šestnajstih vojaških pohodov. Največ
nabornikov je prihajalo iz vrst svobodnih kmetov. Rimska republikanska vojska je imela
običajno štiri legije, ki jih je senat vpoklical vsako leto. Po novačenju so vojaki prisegli
pokorščino (Goldsworthy 2004, 26). Standardna velikost legije je štela približno 4200
pripadnikov pehote in 300 konjenikov. V primeru, da so bile potrebe večje, je bilo
vpoklicanih večje število vojaških novincev. Število vojakov se je tako lahko povečalo do
6000. Pehota je bila sestavljena iz trideset taktičnih vojaških enot imenovanih manipel2 (lat.
manipulus, mn. manipuli), vsaka enota pa iz dveh centurij (lat. centuria, mn. centuriae).
Konjenica je bila razdeljena na deset eskadronov (lat. turma, mn. turmae) po trideset
konjenikov, ki so bili še nadalje razdeljeni v tri desetnije ali dekurije (lat. decurio, mn.
decuriones). Pripadniki konjenice so bili najbogatejši rimski državljani, saj so imeli le oni
dovolj denarja za konja in potrebno opremo. Konjenik je moral imeti prihodek v višini
najmanj 100.000 asov (lat. assis, mn. asses). Na bojišču so bili zaščiteni s čelado podobno
korintskemu tipu, verižno srajco (lat. lorica hamata) in manjšim okroglim ščitom
prevlečenim z volovsko kožo (lat. parma equestris), kot napadalno orožje pa so uporabljali
meč in sulico, ki je imela poleg železne glave tudi zašiljen železen spodnji del (Bishop,
1 Vsi državljani, ki so bili vojni obvezniki so stopali mimo tribunov, ki so jih razvrščali po njihovi vojaški vrednosti
(novinci, vojaki, prekaljeni ter veterani). 2 Manipulus izven vojaškega konteksta pomeni peščica.
4
Coulston, 1993, 58-61; Feugère, 2002, 83; Goldsworthy, 2003, 30-31). Slednji je služil
predvsem udarjanju. Ker je bil pogoj za članstvo v konjenici premoženje in ne sposobnosti
in izurjenost, ni bila rimska konjenica nikoli pretirano učinkovita. Rimljani kot tudi večina
latinskih plemen niso nikoli imeli močne tradicije konjeništva. Zaradi navedenih razlogov
so Rimljani v svoje vrste pogosto vključevali bolj izkušeno konjenico zaveznikov (Feugère,
2002, 83).
Pehoto so sestavljale štiri vrste vojaških enot. Med seboj so se ločili po starosti,
izkušenosti, oborožitvi, premoženju in bojnem razporedu. Hastati oziroma suličarji (lat.
hastatus, mn. hastatii) so bili po starosti najmlajši (pozna najstniška in zgodnja dvajseta
leta) in so bili v boju razporejeni v prvo vrsto, zato je bilo med njimi po navadi tudi največ
žrtev. Nosili so čelado, ščit ovalne oblike (lat. scutum, mn. scuta), manjši prsni oklep (lat.
pectorale), kot orožje pa dve dolgi kopiji in kratek meč – gladij (lat. gladius hispaniensis),
katerega obliko so povzeli od Keltiberov na Iberskem polotoku (Goldsworthy, 2003, 26). Tak
tip meča je pomenil tudi uporabo specifične taktike mečevanja, saj je bil v prvi vrsti
uporabljen za zabadanje in ne sekanje, čeprav se je lahko uporabljal tudi za slednje.
Vojaške enote iz starostne skupine prvakov, plemenitih oziroma princepsov (lat.
princeps, mn. principes) so sestavljali možje poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih let in so
predstavljali glavno moč legije. Bili so enako oboroženi in opremljeni kot hastati. Med bitko
so bili postavljeni za hastati in pred vojaki tretje bojne vrste – triariji (lat. triarius, mn.
triarii). Slednji so bili najstarejši in najizkušenejši. Zaščiteni so bili podobno kot prva dva
oddelka, razlikovali pa so se v oborožitvi. Namesto dveh kopij so nosili dolgo sulico
imenovano hasta, ki je služila pri spopadu tipa »mož na moža« in ne kot daljnosežno orožje.
Triariji so se med bitko iz strateškega vidika nahajali v zadnji vrsti. V boj so se vmešali le,
če sta bili prvi dve vrsti odbiti. Običajno so bili v klečečem položaju za svojimi ščiti z
namenom izogniti se morebitnim poškodbam. Ker so bili spočiti, so pogosto odločali o izidu
bitke.
Lahko oboroženi veliti (lat. veles, mn. velites) so bili najrevnejši sloj, ki je tvoril lahko
pehotno enoto. Za obrambo so imeli okrogel ščit (lat. parma), kot napadalno orožje pa so
uporabljali meč, več kratkih kopij (lat. hastae velitares) in pračo. Nekateri so imeli usnjeno
čelado (lat. galea, mn. galeae), medtem ko naj bi večina nosila pokrivala iz živalske kože
(Goldsworthy, 2003, 26-28).
Revnejši možje so imeli oklep pleten iz gostih usnjenih jermenov, ki je bil na
osrednjem prsnem predelu dodatno okrepljen z železno ploščo v obliki kvadrata (lat.
5
pectorale) s stranicami dolgimi 20 cm (Cagniart, 2007, 90). V Numanciji (Numantia; današnji
Cerro de la Muela, Španija) je bilo odkritih nekaj podobnih kovinskih plošč krožne oblike s
premerom 17 cm, ki so jih morda tudi uporabljali za zaščito prsnega koša (Bishop, Coulston,
1993, 59). Najučinkovitejšo in hkrati tudi najdražjo zaščitno obleko je v času rimske republike
predstavljala že omenjena lorica hamata. Njeno celoto sestavljajo med seboj povezani železni
obročki. Tak oklep je vojaku zagotavljal zaščito in okretnost, njegova slabost pa je bila velika
teža. Železne srajce so Rimljani prevzeli od Keltov (Bishop, Coulston, 1993, 58;
Goldsworthy, 2003, 31). Sočasno, vendar redkeje, je bil v uporabi tudi luskinast oklep (lat.
lorica squamata) (Bishop, Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31). Sestavljen je bil iz
med seboj povezanih kovinskih ploščic, ki so bile pritrjene na podlago. Tak oklep je bil manj
fleksibilen kot železna srajca, vendar enostavnejši za izdelavo in lepši na pogled, če je bil lepo
zloščen. Nekateri vojaki so uporabljali tudi golenice, s katerimi so si zavarovali golenični
predel noge. Bolj pogosto so jih uporabljali na levi nogi, ker je bila ta v boju s kratkim mečem
postavljena naprej in s tem tudi bolj izpostavljena nasprotnikovim napadom.
Za zaščito glave so vojaki uporabljali različne tipe bronastih čelad. Najbolj pogosti
izmed teh so bili trije. Prva je bila čelada tipa Montefortino, ki je bila kupolaste oblike z
majhnim ščitnikom za vrat in dvema naličnicama (Bishop, Coulston, 1993, 58; Goldsworthy,
2003, 31). Na vrhu je imela izboklino, kamor so pritrdili okrasno perje. Druga čelada je bila
etruščansko-korintskega tipa, ki po svoji obliki spominja na čelado grških hoplitov (Bishop,
Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31). Pokrivala je celoten obraz in imela dve za oči
oblikovani odprtini, obenem pa je oteževala sluh. Vojaki so jih zato nosili potisnjene nazaj na
vrh glave. Dodatno so jim pritrdili še dve naličnici. Tretja je bila polkrožna čelada atiškega
tipa z ožjima naličnicama (Bishop, Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31).
Glavna zaščitna oprema poznorepublikanskega vojaka je bil izbočen ovalen ščit (lat.
scutum, mn. scuta), ki je meril približno 120 cm v dolžino in 75 cm v širino (Bishop,
Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31). Sestavljen je bil iz dveh plasti lesa, ki sta bili
zlepljeni pravokotno ena na drugo, celotna zunanja površina pa je bila pokrita s telečjo kožo.
Zgornji in spodnji rob sta bila okrepljena z železom, da bi ojačala ščit pred udarci in drugimi
poškodbami. Na sredini je imel pritrjeno železno grbo (lat. umbo), ki je na notranji strani
služila kot ročaj. Celoten ščit je tehtal približno 10 kg. Uporabljali so ga princepsi, hastati in
triariji (Bishop, Coulston, 1993, 58-61; Goldsworthy, 2003, 30-31).
Rimljani so kot ofenzivno orožje uporabljali tudi posebej oblikovano, 2 m dolgo kopje
(lat. pilum, mn. pila), ki so ga nosili hastati in princepsi. Obstajali sta dve različici tega orožja,
6
ki sta se razlikovali po teži (Bishop, Coulston, 1993, 48; Goldsworthy, 2003, 28). Sestavljeno
je bilo iz lesenega kopjišča in železne osti, na vrhu katere je bila piramidasta konica. Zaradi
svoje teže in posebno oblikovane konice je imel veliko prebojno moč. Pilum je lahko prebil
več centimetrov lesa in tudi kovinski oklep. V primeru, da je konica prebila sovražnikov ščit,
je bila tanka železna ost dovolj dolga, da je zadela nasprotnikovo telo. V nasprotnem primeru
pa je bilo pilum težko izvleči iz zadetega ščita, ker se je v leseni del globoko zarila ostra
konica kopja. Pod težo se je vrat piluma zvil in tako viseč na ščitu oviral nosilca pri gibanju in
nadaljnjem bojevanju. Težko kopje je imelo največji domet okoli 30 m. To orožje je bilo
izjemno učinkovito, zato se je tudi dolgo ohranilo v uporabi. Poleg težkih so Rimljani poznali
tudi lahka kopja, ki so bila skoraj za polovico krajša od njihovih težjih različic, uporabljali pa
so jih veliti (Bishop, Coulston, 1993, 48-54; Goldsworthy, 2003, 28-30).
Poleg orožja je bilo za vojake pomembno, da ohranjajo stik z enoto in se z njo tudi
identificirajo. Zato so rimske vojaške enote nosile svoje prapore in znake (lat. aquila3, signa
4,
imago5 in vexilla
6), ohranilo pa se je malo najdb oz. odlomkov, ki bi lahko bili del takih
predmetov oz. oznak (Curk, 1999, 35). Podobno velja za odlikovanja, ki prav tako
predstavljajo maloštevilne najdbe. Najpogosteje so bila izdelana v obliki vencev (lat. corona,
mn. coronae) ali okroglih pločevinastih ploščic – faler (lat. phalera, mn. phalerae) (Curk,
1999, 35). Falere se sicer splošno tipološko delijo na dekorativne in funkcionalne. Prve so
krasili cvetlični, živalski in mitološki motivi ter portreti izdelani v niello tehniki. Funkcionalni
tip faler predstavljajo neokrašene ali manj okrašene ploščice, ki so namenjene zgolj spenjanju
usnjenih trakov (Radman-Livaja, 2004, 105). V prvi polovici 1. st. pr. n. št. imajo centurioni
falere in druga okrasja (npr. torkves) simetrično pripete na verižni srajci, ki pokrivajo gornji
in spodnji del trupa ter predel mednožja (Goldsworthy, 2003, 54).
Ob orožju in vojaški opremi je potrebno vsaj omeniti, da je uspeh pohoda pogojevala
tudi konjska oziroma tovorna oprema. Omenjena se od tiste, ki je bila v civilni rabi, bolj malo
razlikuje. Vojaška konjska oprema je verjetno morala vsebovati znake legije, da so jo vojaki
prepoznali. Le posamezni bogato okrašeni obeski za vprego, okovi za sedlo in voz neposredno
pričajo, da so bili brez dvoma del vojaške opreme (Curk, 1999, 35).
3 Orel kot znamenje legije se pojavi z ustanovitvijo/oblikovanjem stalne vojske. V Cezarjevem času je bil iz
srebra in zlata, v času imperija v celoti iz zlata. 4 Znamenje za vsako centurijo.
5 Cesarjev portret in simbol (za vsako legijo drugačen), po navadi upodobitev kakšnega znamenja iz živalskega
kroga. 6 Zastavice za oddelke s posebno nalogo, poslane daleč od glavnine legije.
7
1.2 Vojaški položaji (dolžnosti, odgovornost in pravice) rimskih vojakov v
poznorepublikanskem obdobju
Vojsko, ki je bila lahko sestavljena iz več legij, je vodil konzul (lat. consul, mn.
consules). Med najbolj izkušenimi častniki je izbral šest tribunov (lat. tribunus militum, mn.
tribuni militum), ki so poveljevali legijam. Legiji je izmenično poveljeval par tribunov, njima
pa so bili podrejeni centurioni (Goldsworthy, 2003, 27). Vsak manipel je vodil izvoljeni
centurion (lat. primus pilus, mn. primi pili), ki je imenoval še enega centuriona, da je
poveljeval levi centuriji v maniplu. Oba sta imela še enega podrejenega častnika (lat. optio,
mn. optii), ki je znal brati in pisati. Vsaka centurija je imela še zastavonošo, vodjo straže (lat.
tesserarius, mn. tesserarii) in trobentača (lat. cornicen, mn. cornicines). V konjenici je vsaki
turmi poveljeval prefekt (lat. praefectus, mn. praefecti), njemu pa so bili podrejeni dekurioni
in njihovi optiji.
Rimske vojske pa niso sestavljali samo rimski vojaki, temveč tudi enote zaveznikov,
ki so bili dolžni prispevati svoje vojake. Za vsako rimsko legijo so zavezniki prispevali
številčno podoben vojaški kontingent, imenovan ala (lat. mn. alae), ki je bil razdeljen na
kohorte (lat. cohors, mn. cohortes). Ala je imela približno toliko pripadnikov pehote kot
legija, vendar pa jo je obenem sestavljalo še trideset turm konjenice, kar je bilo trikrat tolikšno
število konjenikov, kot so jih zbrali Rimljani (Goldsworthy, 2003, 27). Petino pehote in
tretjino konjenice zavezniških enot so pridržali za posebne naloge (lat. extraodinarius, mn.
extraordinarii) in so ostale na razpolago konzulu. Zavezniškim enotam so poveljevali trije
prefekti (lat. praefectus sociorum, mn. praefecti sociorum), ki jih je imenoval konzul. V bitki
so rimske legije oblikovale center, ale so bile razvrščene na bokih, konjenica pa je bila na
obeh krilih (Goldsworthy 2003, 28).
Za uspešen izid bitke je bila izbira bojnega polja iz taktičnega vidika zelo pomemben
dejavnik. Če je obstajala možnost, so rimski poveljniki zasedli višje ležeči položaj od
nasprotnika, ker je ta omogočal večjo moč in prebojnost puščic in kopij, obenem pa upočasnil
morebitni napad sovražnika, ki je moral premagovati višinsko razliko. Izbira zemljišča je bila
odvisna od značilnosti in moči lastne in nasprotnikove vojske. V primeru, da so imeli
Rimljani manjšo vojsko od nasprotnika, so velikokrat zavzeli položaj, ki jim je s pomočjo
naravne ovire (npr. planina, reka, jezero ali močvirje) zaščitil bok in tako postal nedostopen za
nasprotnika. Najmočnejše enote in konjenico so razvrstili na nasprotno krilo, od koder so
lahko učinkovito napadle. V primeru, da je bila nasprotnikova vojska bolj gibljiva in je imela
8
številčnejšo konjenico, so rimski poveljniki izbrali neraven, hribovit, gozdnat ali zamočvirjen
teren, ki je konjenici onemogočil manever. V obratnem primeru pa so izbrali ravno in odprto
zemljišče7.
2 PRVI VOJAŠKI POSEGI NA DANAŠNJEM SLOVENSKEM
PROSTORU
2.1 Ustanovitev Akvileje
Leta 186 pr. n. št. so Rimljani navezali diplomatske stike s keltskimi plemeni v zaledju
Julijskih Alp. Kljub diplomatskim odnosom, pa so Rimljani kmalu prepoznali strategijo
oziroma težnjo keltskih sosedov po gradnji utrjene naselbine (lat. oppidum) v severovzhodni
Italiji (Horvat, 2008, 135). Leta 183 pr. n. št. je Rimljanom gradnjo te naselbine uspelo
preprečiti in ob tem razorožiti 12.000 keltskih vojakov brez prelivanja krvi. Mirni razorožitvi
je botrovala naslednja obljuba s strani rimskih senatorjev: če se Kelti mirno razorožijo ter
vrnejo v domovino, jim bo jabolko spora – zemlja, brezpogojno vrnjena. Keltski povratek sta
spremljala višja rimska senatorja, ki sta z diplomatskimi predstavniki Cisalpinskih Keltov
podpisala mirovno pogodbo. To dejanje je Rimljanom omogočilo prosto pot pri nadaljnjemu
prodiranju na ozemlje Karnov (Carni) in posledično postavitev temeljev nove latinske
kolonije (Horvat, 2010, 135) oziroma kasnejše Akvileje (Aquileia; današnji Oglej, Italija) leta
181 pr. n. št. Od tu so Rimljani v naslednjih letih organizirali tudi vojaške pohode proti
Histrom (Wilkes, 1995, 185). Že na začetku je imela Akvileja vlogo emporija, ki je povezoval
trgovske poti med Sredozemskim morjem, severno italsko nižino, zahodnim Balkanom in
vzhodnimi Alpami. Akvileja je predstavljala izhodiščno točko romanizacije, ki se je
naslednjih dvesto let postopoma širila na jugovzhodni alpski predel (Horvat, 2009, 355).
Dolgo časa je prevladovalo prepričanje, da prvih napadov rimske vojske na svet
železnodobne civilizacije Histrov, ni mogoče razbrati iz arheoloških oziroma materialnih
sledov (Curk, 1999, 11). Kljub skopim pisnim virom za območje današnje Slovenije, so ti
povzeti po podatkih pri antičnih piscih razkrili, da so Rimljani v času pred osvojitvijo
prebivalstvo na območju zahodne Slovenije, predvsem Notranjske, prištevali med Karne
(Horvat, Šašel Kos, 1999, 203; Miškec, 2003, 378). Po drugi vojni s Histri (178/177 pr. n. št.)
so zaradi ekspanzije Karnov Histri izgubili del svojega ozemlja na račun Cisalpinske Galije
7 Vegetius, Epitoma rei militaris, 155-157.
9
(Gallia Cisalpina) (Miškec, 2003, 378). Rimljani so v tem času nadzorovali glavne poti in si
ob njih postavili utrjene trgovske postojanke. Ves čas pa je potekala trgovina med tem
prostorom in rimskimi trgovci (verjetno iz Akvileje), kajti romanizacija je predstavlja
postopen proces, v katerem so kulturni in ekonomski dejavniki pred vojaškimi in
administrativnimi (Miškec, 2003, 378). Pomemben je tudi podatek, da položaj nekdanje
domovine Karnov ni bil vedno jasno definiran in spremembe le-tega so bile odvisne od
vsakokratne spreminjajoče se geopolitičnega položaja (Miškec, 2003, 378). Tako po eni strani
rimske najdbe iz sredine 2. st. pr. n. št. lahko kažejo na prijateljske odnose, po drugi strani pa
je iz pisnih virov poznano, da je leta 115. pr. n. št. Konzul Mark Emilij Skaver (Marcus
Aemilius Scaurus) slavil zmago nad Karni (Miškec, 2003, 378). Potrebno je upoštevati tudi
dejstvo, da natančno ni dorečeno proti kateremu plemenu Karnov se je konzul tedaj bojeval.
Položaji obmejnih regij, ki so jih naseljevali Karni niso bili vedno jasno definirani in so se v
skladu z vsakokratno spreminjajočo se geopolitično situacijo spreminjali (Miškec, 2003, 378).
Proti Noriku so se Karni naselili vse do današnjega Zuglia (Iulium Carnicum) (Miškec, 2003,
378). V notranjost slovenskega prostora so se vojaški pohodi ponavljali vse do konca 2. st. pr.
n. št. in rimski vojaki so dosegli morda kdaj celo Savo (Curk, 1976, 18).
2.2 Obalni pas
Oblikovanje prvih municipalnih teritorijev na obmorskem ozemlju današnje Slovenije
ni potekalo brez težav. Po italskem pravu je municipij predstavljal naselje državljanov z
določenimi, nekoliko omejenimi državljanskimi pravicami (Curk, 1976, 18-20; Horvat,
1999a, 251). Naselje z vsemi nalogami pravega mesta in ozemljem z dovolj poljedelskih
površin, je moglo živeti in dajati tudi državi vse, kar je od njega pričakovala. Marsikateri
podatek o dejanskem dogajanju je mogoče slutiti iz naštevanja rimskih piscev, zlasti Plinija
starejšega (Gaius Plinius Secundus Maior), ki omenjajo številna domača plemenska imena.
Obmorski svet ter rodovitni dolini Rižane in Dragonje pa so bili sodeč po rimskih stavbnih
sledovih najverjetneje že zgodaj polja v lasti rimskega municipija Tergeste (današnji Trst,
Italija), prav tako Kras in številni kraški prehodi (Curk, 1976, 18-20; Horvat, 1999a, 251).
Med bolje ohranjenimi arheološkimi najdbami, ki so sestavni del opreme rimskega
vojaka, sta iz priobalnega območja današnje Slovenije poznani le dve vojaški čeladi tipa
Montefortino. Nobena od čelad ni bila deležna širše obravnave oziroma študije. Ena se nahaja
v arheološki zbirki graškega muzeja v gradu Eggenberg (Universalmuseum Joanneum Graz:
Karl et al., 2009, 74, KŠ: 391), druga pa v berlinskem Antikenmuseum (Bottini, 1988, 525,
10
KŠ: 109). Njun izvor verjetno lahko pripišemo eni od številnih vojaških intervencij, ki jih je
Rim sprožil proti Histrom v času histrskih vojn. Na podlagi bogatih arheoloških najdb, ki
izvirajo iz italskega okolja, je možno sklepati, da je bil obalni pas v 2. st. pr. n. št. verjetno že
poseljen z italskimi naseljenci, vsekakor pa je bil vključen v italsko gospodarstvo.
Najpomembnejša naselbina na priobalnem območju današnje Slovenije pred prihodom rimske
vojske je bila po današnjem vedenju in stanju raziskav Sermin pri Kopru. Marko Stokin je
Sermin opredelil kot staro obalno naselbino s pomembno strateško lego v severni Istri
(Stokin, 1997, 11; Miškec, 2003, 376).
Po letu 177 pr. n. št. je med Rimljani in Histri še prihajalo do manjših spopadov. Prvi
tovrstni primer je datiran v leto 171 pr. n. št. in ga predstavlja pohod konzula Gaja Kasija
Longina (Gaius Cassius Longinus). Ta je brez vednosti senata krenil z močno oboroženo
vojsko proti Makedoniji (Šašel Kos, 2005, 321). Leto zatem so se odposlanci Histrov, Karnov
in Japodov (Iapodes) pritožili rimskemu senatu, da je konzul najprej zahteval vodiče za pot
preko njihovega ozemlja, kasneje sredi poti pa se je spremenil v sovražnika omenjenih
plemen. Senat je na pritožbo odgovoril s ciljem raziskati celotno ozadje tega dogodka in rešiti
nastali spor. Potek raziskave pa ostaja še vedno neznanka. Pisni vir, ki najbolj podrobno
opisuje dogodke druge histrske vojne je nedvomno 41. knjiga Livijeve (Titus Livius) Rimske
zgodovine. Leta 129 pr. n. št je prišlo do vnovičnega konflikta med Histri in Rimljani. Slednji
so se na vojaškem pohodu proti sosednjemu ljudstvu Japodov spopadli s Histri iz odročnih
delov Istre, ki so do takrat živeli pretežno samostojno. Dokončna pokoritev Histrov je
zasluženo pripisana konzulu Gaju Semproniju Tuditanu (Gaius Sempronius Tuditanus) v
sodelovanju z dvema rimskima legatoma (Šašel Kos, 2005, 321 – 322).
Grški zgodovinar Apijan (Appianos) v svojemu delu Rimska zgodovina (gr.
Rhomaika, lat. Historia Romana) ni omenjal drugih premaganih ljudstev na tem pohodu.
Tuditanov vojaški pohod je omenjen tudi na dveh delno ohranjenih napisih: na podstavku za
kip, ki je bil najden v ruševinah gradu v Devinu nedaleč od izliva Timava, ter na napisu v
verzih iz Akvileje (Šašel Kos, 2010, 176). Slednji navaja, da je Tuditan prisilil Karne,
Tavriske (Taurisci) in Liburne (Liburni), da so zapustili višavja (Šašel Kos, 2005, 323).
Pomemben podatek prav tako predstavlja zapis Plinija Starejšega, ki se glasi: »Tuditan, ki je
premagal Histre, je na svoj kip zapisal - razdalja med Akvilejo in reko Titus je tisoč stadijev«
(Šašel Kos, 2005, 323; 2010, 175). Dodatno težo, ki se nanaša na vojno med Tuditanom in
Histri predstavlja še epsko delo Histrska vojna (lat. Bellum Histricum). Delo je napisal pesnik
Hostij (Hostius), ki je konzula Tuditana kot varovanec spremljal na vojnem pohodu. Cilj
11
vojnega pohoda proti Histrom je bilo utrjevanje rimske oblasti nad polotokom, kjer so
določeni deli prebivalstva iz težje dostopnih območij živeli samostojno in neodvisno od
rimske nadvlade. Rimski pohod preko Istre je tako predstavljal zgolj poseg preventivne
narave, saj je bil njegov osnovni namen zaščita vojaškega napredovanja do ozemlja Japodov
(Šašel Kos, 2005, 323).
Leto po zmagoslavju Tuditana nad Histri je Tergeste s svojim območjem dobil status
kolonije. Njegovo ozemlje je segalo tudi na nekatera dela kraških pokrajin, ki so bile do
Oktavijanovih vojn proti Japodom leta 35 pr. n. št. edini kos današnje Slovenije pod rimsko
upravno ureditvijo (Plesničar Gec, 1974, 70). Konec 2. st. pr. n. št. so močan rimski pečat
dobile še druge stare naselbine v Tržaškem zalivu, na primer Devin, Štramar in Elerji (Horvat,
1999b, 189, 191). Nastala pa so tudi nova naselja blizu katerih so se razvile tudi številne
obmorske vile. Obalni pas je bil na začetku 1. st. pr. n. št. že močno romaniziran (Horvat,
1999b, 189, 191). Zgodovinsko gledano je bil prostor med rekama Rižano in Dragonjo kot del
istrskega polotoka v 1. st. pr. n. št. mejno področje, saj je od leta 42 pr. n. št. meja s
Cisalpinsko Galijo potekala po rečici Formio (Rižana), med letoma 18 in 12 pr. n. št. pa je bil
velik del Istre priključen Deseti italski regiji (X. Regio Italiae Venetia et Histriae) in je bila
meja prestavljena na reko Arsio (Raša) (Stokin, 1989, 21).
3 PRIHOD RIMSKIH VOJAKOV NA OBMOČJE SLOVENSKEGA
KRASA IN NOTRANJSKE
Rimljanom je današnji slovenski prostor predstavljal pomemben prehod iz severno
italske ravnice v Panonijo in Podonavje, na obali Jadranskega morja pa začetek kopne poti v
Istro, Kvarner in dalje v Dalmacijo (Mikl Curk et al., 1993, 8). Kraška regija je le nekaj
kilometrov oddaljena od današnjega slovenskega priobalnega pasu. Na podlagi dogodkov, ki
so se kopičili skozi zgodovino, velja za območje izjemne dinamike. To dogajanje izhaja iz
strateške pomembnosti regije, saj so na tem območju potekale čezevropske komunikacije,
ključne tako z gospodarskega kot kasneje vojaško-strateškega vidika (Slapšak, 2003, 246). Na
območju Krasa in Notranjske v času mlajše železne dobe živi samostojna Notranjska kulturna
skupina, ki je po arheoloških najdbah dokaj blizu severno ležeči idrijski skupini (Horvat,
2002, 159). Po literarnih virih je prostor Notranjske tik pred rimsko zasedbo predstavljal
mejno območje Histrov, Karnov in Japodov (Horvat, 2002, 159). Akvileja je bila povezana z
osrednjim Podonavjem in severnim Balkanom z jantarjevo potjo. Najlažji prehod iz Akvileje
12
proti vzhodu je potekal čez prelaz Razdrto in Postojnsko kotlino, na stiku med Alpami in
Dinarskim gorstvom. Postojnska kotlina je bila stičišče poti, ki so vodile iz Akvileje,
Tergesta, Aegide in iz Kvarnerskega zaliva (Horvat, 2002, 159).
Na prelazu Razdrto je od konca 2. st. pr. n. št. do sredine 1. st. n. št. stala rimska
obcestna postojanka (Horvat, 1999a, 251). Grad pri Šmihelu, ki je bil največje
prazgodovinsko naselje na Notranjskem, je obvladoval Postojnsko kotlino in tudi 7 km
oddaljeni prelaz Razdrto (Horvat, 2002, 159). Na Notranjskem se mnoga utrjena višinska
naselja iz prazgodovine nadaljujejo v zgodnjo rimsko dobo. Kontinuiteta je izpričana za
Ambroževo gradišče pri Slavini, Gradišče na Čepni, verjetno tudi za Gradišče nad Gornjo
Košano, Stari grad nad Uncem, Tržišče pri Cerknici in Žerovinšček (Horvat, 1999a, 251).
Razdrto se z imenom Okra (Ocra) in kot najnižji prehod čez gorovje pojavlja v Strabonovem
(Strabo) opisu poti iz Akvileje proti Sisciji (Siscia; današnji Sisak, Hrvaška) (Šašel, 1974,
14). Enako ime Okra je nosila tudi gora Nanos nad Razdrtim, ki je značilna in od daleč vidna
(tudi z ravnine pri Akvileji) (Šašel, 1974, 14). Nadzor nad dvema strateškima točkama,
prelazom Okro in utrjenim naseljem na Gradu pri Šmihelu, je pomenil hkrati že tudi nadzor
nad skoraj vsem prometom in premiki med Italijo in jugovzhodnoalpskim prostorom (Horvat,
2002, 159). Sledovi zgodnjih utrdb, posamezni napisi in najdbe vojaške opreme nakazujejo,
da so Rimljani na prva oporišča nameščali predvsem manjše oddelke, ki so lahko zadovoljivo
opravljali svojo nalogo (Curk, 1999, 33).
3.1 Grad pri Šmihelu
Velika prazgodovinska naselbina Grad, od katere so ohranjeni mogočni okopi, leži tik
nad vasjo Šmihel, na severnih obronkih Postojnske kotline. Z naselbine je odličen razgled po
ravnini, za hrbtom pa se strmo dvigajo pobočja visokih kraških planot, ki vodijo od območja
Padske nižine in Alp v jugovzhodnoalpski prostor (Horvat, 2002, 150). Leta 1890 je arheolog
Alfons Müllner na območju Šmihela pod Nanosom odkril depo oziroma t. i. zaklad
rimskodobnega orožja. Nadaljnje raziskave na tem območju je v času prve svetovne vojne
opravljal Walter Schmid (Mikl Curk et al., 1993, 28). V depoju je prevladovalo orožje za boj
na daljavo; težki in lahki pilumi, zažigalni pilumi, kopja, izstrelki mehaničnega orožja,
svinčeni izstrelki za pračo ter puščične osti. Veliko kosov je deformiranih oziroma so vidne
sledi uporabe v boju. Poleg orožja na daljavo, so med najdbami se nahajale tudi 1 čelada, 4
meči, 39 pilumov s ploščatim nasadiščem, 50 pilumov s tulastim nasadiščem, 17 zažigalnih
pilumov, 2 sulici, 13 kopij, 13 težkih katapultnih izstrelkov, 37 izstrelkov mehaničnega orožja
13
lažjega kalibra, 8 kopit sulic ali kopij, 265 preprostih osti, 11 orodij ter 13 drugih predmetov
(Horvat, 2002, 153-154). Posebno skupino pa tvori 49 pilumov s tulastim nasadiščem in
konico v obliki igle. Od orodij so bili najdeni; motika z enostranskimi plavutmi in koničastim
rezilom, dva predmeta ki spominjata na kramp ali koničasto motiko, podobnih oblik pa so tudi
ozki lemeži ter kladiva z ovalno odprtino na sredini in simetričnima udarnima površinama. V
ruševini nasipa, v kateri je ležal šmihelski zaklad, je bilo veliko prežganega in zažlindranega
kamenja, kar verjetno nakazuje na ostanke metalurške delavnice. Depo je bil s pomočjo
pilumov s ploščatim nasadiščem datiran v konec 3. in v prvo polovico 2. stoletja pr. n. št.
(Horvat, 2002, 153-154).
Predmeti so ležali skupaj v ruševini obzidja naselbine, v kateri so nastali prazni
prostori, tako da se je na nekatere kose lahko nabirala siga. V ruševini je bilo veliko žganine,
saj so prisigani na predmete tudi odlomki oglja. Ni pa poznan podatek, ali je res gorelo ob
rušenju obzidja. Na enemu od pilumov je vidno, da je bil v stiku z visokimi temperaturami
(Horvat, 2002, 158). Večina najdenega orožja ja bila uporabljena v boju, razen enega meča in
dveh puščic, ki izvirajo s keltskega območja. Preostali del orožja je rimskega porekla (Horvat,
2002, 158).
Najdbo lahko interpretiramo na tri načine (Horvat, 2002, 158):
· Orožje je bilo uporabljeno v boju, v katerem se je razrušilo in pogorelo
obzidje ter ga pokopalo pod seboj.
· Votivni zaklad.
· Ostanek skladišča orožja oziroma zbirka starega železa, namenjenega za
predelavo.
Vzrok zakopa šmihelskega zaklada, glede na nejasne okoliščine najdbe in brez
pravega primerjalnega gradiva ostaja še vedno nepojasnjen. V vsakem primeru pa je moralo
biti orožje uporabljeno v bojih med rimskimi vojaki in domačimi bojevniki na območju
današnje Slovenije konec 3. ali začetek 2. st. pr. n. št. (Horvat, 2002, 159).
Konec 2. st. pr. n. št. je na Razdrtem že obstajala postojanka rimskih trgovcev z
večinsko rimsko materialno kulturo. Najverjetneje je najpozneje takrat Okra prešla pod rimski
nadzor. Konec 2. in v 1. st. pr. n. št., ko cveti rimsko naselje na Razdrtem, pa je poselitev
Gradu pri Šmihelu še komaj opazna. Tako so se v 2. st. pr. n. št. morali zgoditi premiki, ki so
odsek jantarjeve poti na območju današnje Notranjske prestavili v rimsko vplivno območje,
zmanjšali moč naselbine na Gradu pri Šmihelu ter vzpostavili pogoje za razvoj rimske
postojanke na Razdrtem (Horvat, 2002, 159). Vse kaže, da je najdba rimskega orožja na
14
Gradu pri Šmihelu povezana z rimskimi akcijami za zagotovitev nadzora nad jantarjevo potjo
(Horvat, 2002, 159).
4 RIMSKA VOJSKA V ČASU CEZARJEVEGA PROKONZULATA
Ozemlje današnje Slovenije je rimska vojska v pravem pomenu besede zavzela na
začetku principata. To je bila poklicna armada legij, ki jo je leta 107 pr. n. št. reformiral
rimski vojskovodja Gaj Marij (Gaius Marius) in desetletja kasneje vodil Gaj Julij Cezar
(Gaius Iulius Caesar) (Curk, 1999, 33).
Mariju je ob podpori ljudstva in vitezov uspelo, da je leta 107 pr. n. št. postal konzul.
Na podlagi sklepa plebejskega zbora (lat. plebiscitum) je dobil poveljstvo v Numidiji
(Numidia; današnja severna Alžirija). V času svojega poveljevanja v vojni proti
numidijskemu kralju Jugurti (Iughurta) si je pridobil veliko privržencev (Bratož, 2007, 119).
Senat je zavrnil njegovi prošnji po ustanovitvi novih legij in dovolil novačenje prostovoljcev
(Goldsworthy, 2003, 46). Marij je uvedel pomembno reformo, s katero je začel spreminjati
strukturo rimske vojske; vanjo je vključil veliko revnih državljanov (lat. capite censi), ki so se
javili kot prostovoljci (Bratož, 2007, 119). Marij je najrevnejše prebivalce opremil na stroške
države. Vez med premoženjem in položajem v vojski je počasi, a vztrajno izginjala, saj je bilo
od rekrutov zahtevano le, da so rimski državljani (Goldsworthy, 2003, 46). S tako okrepljeno
vojsko je začel uspešno ofenzivo proti Jugurti in prodrl do zahodne meje Numidije, vendar ni
dosegel odločilne zmage. Vojna je bila zaključena leta 105 pr. n. št. ob pomoči kralja Boha
(Bocchus) iz sosednje Mavretanije (Mauretania; današnji Maroko) (Bratož, 2007, 119).
Z Marijevimi reformami se je poenotila rimska vojaška oprema, ki je spremenila
dotedanji manipelski način vojskovanja. Rimska vojska je v Cezarjevem času že dosegla
enega svojih vrhuncev in je bila zavidanja vredna bojna sila (Cowan, 2003, 7). Zaradi vse bolj
dolgotrajnejših vojaških pohodov in večletnega služenja vojakov v istih enotah, so okoli leta
88 pr. n. št. pričeli oštevilčevati vojaške enote. Vsaka enota je dobila svojo številko (II, VIII,
X, XIII, XV itd.) (De Blois, 2007, 167). Vojsko so v tem času sestavljali rimski državljani, ne
glede na premoženjski status, za določeno število let. Udarna moč Rimljanov je ležala v
legijah, ki so bile glavne administrativne enote rimske vojske. Legije so sestavljali težko
oboroženi pešci imenovani legionarji, ki jih je plačevala in opremljala rimska republika.
Konjenica v tem obdobju ni več predstavljala sestavnega dela legije, saj so konjenike novačili iz
vrst zaveznikov na področju, kjer je rimska vojska delovala (Cowan, 2003, 7). Najmanjša
neformalna enota legije je postal kontubernij (lat. contubernium, mn. contubernia), ki ga je
15
sestavljalo osem mož. Med seboj so stkali najpomembnejše vezi tovarištva, ki so se odražale tudi
v boju. Deset kontubernijev je sestavljalo centurijo, enoto osemdesetih mož, ki jim je poveljeval
centurion. Pomembnejši podčastniki centurije so bili zastavonoša, namestnik centurije, trobentač
in vodja straže (Cowan, 2003, 7). Naslednja enota je bila manipel, ki je izgubil pomen v bitki,
obdržal pa se je kot način poimenovanja centurionov in centurij ali kot razpored nastanitve v
taboru ali utrdbah. Kohorta je predstavljala glavno taktično enoto rimske vojske, ki so jo
sestavljali trije manipli oziroma šest centurij, kar je pomenilo 480 mož, poveljevalo pa ji je šest
centurionov. Kohorte so v Cezarjevem času služile kot posadka ogroženega mesta, pri varovanju
tabora ali pri izvidniških in obkoljevalnih nalogah. Nadzorovale in branile so tudi strateško
pomembne točke. Med bitko pa so sodelovale pri obkoljevanju. Celotno legijo je sestavljajo
deset kohort, vendar je bila realna moč zaradi delitev, dezerterstva, bolezni in smrti mnogo
manjša. Moč legije se je lahko zmanjšala tudi do 2500 mož. V Cezarjevem času je legija štela do
3600 mož (Cowan, 2003, 8).
4.1 Oprema legionarjev
Legionarji Cezarjevega časa so bili enako oblečeni, pri čemer je osnovo predstavljala
volnena tunika, ki je segala do kolen in je prekrivala zgornji del rok. Okoli pasu so imeli pritrjen
usnjen pas, ki je imel spredaj z železom ojačene usnjene trakove (lat. balteus/cingulum militare,
mn. baltei/cingula militari). Vsak izmed vojakov je imel tudi plašč (lat. sagum, mn. saga), ki se
je s spel s fibulo na prednjem delu desnega ramena. Njegova funkcija je bila oblačilo in odeja, ki
je ščitila pred mrazom (Campbell, 1994, 6-7). Caliga je bila iz trakov sestavljena sandalom
podobna obutev, katere višina je segala do gležnjev. Njen podplat je bil narejen iz grobega usnja,
okovanega z žeblji.
Vsak legionar je bil še vedno oborožen s težkim kopjem. Na novo zasnovan pilum pa je
iz vojaško-strateškega vidika spremenil svojo primarno funkcijo. Pilum je bil namenjen
metanju in ne suvanju, saj je njegova teža znašala od 2,5 do 6 kg. Postal je orožje na daljavo s
primarnim namenom onesposobiti ščit oziroma obrambne elemente nasprotnika, pa tudi ovira
za nadaljnje gibanje. Sestavljala ga je tanka palica iz mehkega lesa na vrhu katere je bila
nasajena ostra jeklena konica (Campbell, 1994, 6-7).
Gladij je vojak nosil na desnem boku, zaradi močnega in ostrega rezila je bil odlično
orožje za sunek, prav tako pa je bil zelo primeren za udarjanje. Višji častniki so gladij nosili na
levem boku. Njegovo rezilo je bilo dolgo okoli 50 cm, v širino pa je meril okoli 10 cm. Ščit je bil
še vedno težak od 8 do 10 kg. V času vojaških pohodov so ga hranili v usnjenih prevlekah,
16
za zaščito pred vremenskimi vplivi. Na notranji strani ščita je bilo napisano ime vojaka.
Barve in oznake na njegovi zunanjosti so po vsej verjetnosti ločevale oz. označevale različne
kohorte.
Legionarjev oklep se je v Cezarjevem času precej razlikoval, njegova kakovost pa je bila
še vedno odvisna od premoženjskega statusa posameznika. Najpogostejši je bil oklep iz usnja
(lat. corio crudo), ki so ga prekrivale močne gibljive/fleksibilne kovinske plošče in trakovi, da
bi varovali vse vitalne dele. Možje višjega čina oziroma statusa so pogosto nosili verižno srajco
ali oklep s prekrivajočimi jeklenimi, koščenimi ali bronastimi luskami. Legionarji so še vedno
nosili čelado tipa Monteforino, ki so jo sedaj proizvajali v velikih količinah in je bila zato slabše
kakovosti (Cagniart, 2007, 89). Poleg ščita, orožja in opreme je vsak legionar nosil še orodje
(žago, kramp, srp, košaro, vedro, verigo, usnjen jermen) za gradnjo8 in hrane za tri dni
(Cagniart, 2007, 86). Včasih so prenašali živež na petnajst dni, ves tovor pa so pritrdili na palico
imenovano furca in ga nosili na ramah (Cagniart, 2007, 86).
Kljub Marijevim reformam so rimsko vojsko v času Cezarjevega prokonzulata še vedno
sestavljali državljani. Slednji so v sestavi legije predstavljali težko pehoto, tujci pa so bili
vključeni v pomožne enote (lat. auxilia, mn. auxiliae), kot so konjenica, lokostrelci, pračarji itd.
(Campbell, 1994, 7).
V desetih letih je Cezar kot prokonzul Galije povečal svojo vojsko s štirih na dvanajst
legij in leta 49 pr. n. št. podvojil plačo svojih legionarjev v pripravah na vojno s Pompejem. Po
Cezarjevem umoru leta 44 pr. n. št. je bil Rim razdeljen na nasprotujoče si frakcije, kar se je
končalo leta 31 pr. n. št., ko je Oktavijan v pomorski bitki pri Akciju (Actium; rt pokrajine
Akarnanije, Grčija) premagal Marka Antonija. Rim je v tem času že obvladoval večji del
Sredozemlja (Campbell, 1994, 7).
4.2 Prostor današnje Slovenije v času Cezarjevih osvajalnih pohodov
V zadnjih stoletjih pred začetkom n. št. so se na prostoru današnje Slovenije
izoblikovale plemenske povezave, prvi zametki večjih med seboj povezanih oziroma urejenih
skupnosti. Med temi je najbolj izstopala plemenska zveza s središčem na Koroškem,
imenovana Noriško kraljestvo (Regnum Noricum) (Curk, 1976, 20). Ugodna lega v rodovitni
kotlini ob vznožju Karavank in Savinjskih Alp je botrovala razvoju poselitve tudi na
današnjem območju širše Savinjske doline in Celjske kotline. Po tem območju je potekala s
8 Opravljali so dela kopačev, drvarjev, tesarjev, gradili so ceste, mostove in druge zgradbe.
17
severa na jug tudi jantarna cesta, kar je k poselitvi pritegnilo že prazgodovinska ljudstva.
Prednosti izjemno ugodnega geografskega položaja na območju današnje Celjske kotline so v
mlajši železni dobi prepričale tudi Tavriske, ki so svojo naselbino postavili na spodnji terasi
Miklavškega hriba. V Noriško kraljestvo je v 2. in 1. st. pr. n. št. kot najbolj južno mesto
zveze sodila tudi predantična Kéleia (rimska Celeia, današnje Celje). Slednja je neposredno
pred rimsko zasedbo predstavljala eno najpomembnejših noriških obrtnih in trgovskih središč
(Lazar, 2001, 10-11; 2002, 71; 2011, 30). Tavriski so v 2. in 1. st. pr. n. št. kot sestavni del
Noriškega kraljestva doživljali razcvet in si verjetno prizadevali za čim večjo samostojnost
(Lazar, 2001, 10-11; 2002, 71).
Zgodovina Norikov in Tavriskov je nejasna in ni izključeno, da je bil keltski kralj
Cincibil (Cincibulus) kralj Tavriskov na sončni strani Alp in ne Norikov na današnjem
avstrijskem Koroškem. Noriško kraljestvo je gojilo prijateljske odnose z Rimom, medtem ko
so Tavriski, kot izhaja iz antičnih virov, vodili proti rimski državi sovražno politiko (Šašel
Kos, 2010, 244). Cincibil je z Rimljani že leta 170 pr. n. št. sklenil državno zavezništvo, leta
15 pr. n. št. pa je bilo Noriško kraljestvo priključeno rimski državi (Lazar, 2001, 11; 2002,
71).
Že Cezar je sredi 1. st. pr. n. št. v podpiranju posameznih plemenskih zvez uvidel
koristi za Rim, saj je nekatera izmed plemen podpiral, zlasti med vojno z germanskimi
plemeni. Njegovo naklonjenost do posameznih zvez dokazuje njegova vse pogostejša
prisotnost na vzhodnoalpskem prostoru kjer je uveljavil tudi municipalno ureditev. Tako je v
današnjem Čedadu leta 49 pr. n. št. ustanovil Forum Iulii (Curk, 1976, 20). Z ustanovitvijo
Foruma je Cezar prebivalstvu Cisalpinske Galije podelil rimsko državljanstvo (lat. civitas
Romana) in ga s tem izenačil s prebivalstvom italskega polotoka. Kljub temu, da je usmeril
svoje načrte na evropski zahod, ni načrtoval osvajanja panonskega in podonavskega prostora
(Bratož, 2007, 155).
5 POLITIČNI VZPON OKTAVIJANA
Po Cezarjevem umoru je politično iniciativo v državi prevzel Mark Antonij (Marcus
Antonius), Cezarjev glavni sodelavec in konzul leta 44 pr. n. št. Naklonjenost rimske javnosti
si je pridobil z odmevnim govorom na Cezarjevem pogrebu. Antonijev vzpon in želeni
prevzem Cezarjeve politične dediščine pa je kmalu zasenčil takrat devetnajstletni Oktavijan
(Gaius Octavius), ki ga je Cezar v oporoki postavil za svojega dediča ter ga obenem v oporoki
posinovil. Kot mladenič je vzdrževal s Cezarjem stike politične narave od leta 47 pr. n. št., ko
18
naj bi se udeležil afriškega pohoda, česar pa ga je Cezar zaradi mladosti in fizične šibkosti
oprostil. Že naslednje leto je nastopil na Cezarjevih triumfih, leta 45 pr. n. št. pa se je udeležil
pohoda na Iberski polotok, kjer je dobil prve vojaške izkušnje. Maja l. 44 pr. n. št. naj bi odšel
s Cezarjem na pohod proti Partom.
Z izvršitvijo oporoke in posmrtnim posinovljenjem je Oktavijan dobil ime Gaius
Iulius Caesar. V primerjavi z Antonijem je bil Oktavijan v boju za javno naklonjenost
uspešnejši. Prav tako si je z bogatimi donacijami hitro pridobival naklonjenost vojske, ki je ob
atentatu na Cezarja ostala pasivna (Bratož, 2007, 159). Oktavijan je do leta 28 pr. n. št. uredil
razmere v državi in pridobil naziv princeps senatus. Ta naslov, ki je označeval najvišjega
senatorja, je nosil neprekinjeno do svoje smrti. Tako se je začelo prvo obdobje rimskega
cesarstva oz. principat, trajalo pa je do leta 284 n. št. (Bratož, 2007, 176).
5.1 Vojaške reforme Gaja Oktavijana Avgusta
Z začetkom principata so poleg cesarske pravne državne ureditve stopile v veljavo tudi
nove vojaške reforme, za katere je zaslužen prvi rimski cesar Gaj Oktavijan Avgust
(Imperator Caesar Divi F. Augustus). V principatu je cesar sam načeloval celotni vojski
(Gilliver, 2007, 187). Vsaki legiji je poveljeval legat (lat. legatus, mn. legati), v pomoč mu je
bilo šest vojaških tribunov, mladih aristokratov, ki so pred senatorsko kariero dve do tri leta
služili v vojski. Vsaki legiji je poveljeval legijski poveljnik9 (lat. legatus legionis), v pomoč
mu je bil predstavnik plemiškega rodu, ki je bil odgovoren za splošno organizacijo in urjenje
vojakov (lat. praefectus castrorum). Njemu so bile podrejene tako specialne službe, kot
primer trobentačev, pa tudi vsi legionarji in pomožne enote, ki so bile legiji dodeljene za
posebne bojne naloge (Gilliver, 2007, 190). Legija je imela tudi večje število oficirjev, tako
imenovanih beneficiarijev (lat. beneficiarius, mn. beneficiarii), ki so bili tudi na razpolago
provincialnim namestnikom za raznovrstne administrativne zadolžitve in za opravljanje
zaupnih nalog v provincialni upravi (obveščanje, preskrba, nadzor prometnih povezav in
druge infrastrukture). Ti so bili nastanjeni v beneficiarskih postojankah (Bratož, 2007, 402).
Ena od vojaških reform je predstavljala plačevanje vpoklicanih vojakov, zato je vojska
postala poklicna in služenje v vojaški poklic. Avgust je spremenil pogoje služenja in politiko
plačevanja, kar je razdelilo vojsko na legionarje rimskih državljanov, pomožne enote
nerimskih prebivalcev in pretorijance (lat. praetoriani, cohors praetoria) (Campbell, 1994,
9 Naziv legijskega poveljnika je predstavljal položaj vrhovnega vojaškega poveljnika, ki so ga pred
Oktavijanovimi reformami opravljali vojaški tribuni.
19
20). Avgust je leta 27 pr. n. št. za obrambo Italije, kjer ni bilo nobene legije, ustanovil stalne
oddelke devetih kohort (vsaka naj bi štela tisoč vojakov) sestavljali pa so jih njegova telesna
straža in veterani; tri so bile nastanjene okoli mesta, druge pa nameščene po okoliških italskih
krajih. Avgust jih je imel neposredno pod svojim poveljstvom, šele leta 2 pr. n. št. so
imenovali dva poveljnika prefekta pretorijancev (lat. praefectus praetorio, mn. praefecti
praetoriae). Od tod izhaja pretorijanska straža, ki je imela v določenih trenutkih pomembno
vlogo v zgodovini cesarstva (Howatson, 1989, 452).
Leta 13 pr. n. št. je bilo uvedeno dvanajstletno služenje vojaškega roka za pretorijance
in šestnajstletno (z dodatnimi štirimi leti rezerve) za legionarje. Leta 5 pr. n. št. se je služenje
pretorijancev povečalo za dodatna štiri leta, služenje legionarjev pa se je povečalo za kar
devet let, s petimi leti rezerve. Sredi 1. st. n. št. je poklicni vojak služil že petindvajset let, v
nekaterih primerih tudi več. Cesar Avgust je legionarje ob upokojitvi nagrajeval z denarjem
ali obdelovalno zemljo (Campbell, 1994, 20).
Novosti, ki jih je uvedel Avgust, je mogoče opaziti tudi v sestavi legij. Na začetku
principata se legije niso bistveno razlikovale od Cezarjevih, s katerimi si je pokoril Galijo.
Legija je bila sestavljena iz devetih kohort po petsto mož. Novost je predstavljalo
poimenovanje vojaških oddelkov. Vsaka kohorta je imela poleg svoje števila dobila tudi ime
(Augusta, Apolinaris, Gemina itd.) in vzdevek (pia, felix itd.). V primeru, da je bila katera od
legij zdesetkana ali uničena, se imena le-teh niso nikoli več uporabila. Nove enote, ki so
nastale v času Avgustove vladavine, je predstavlja pomožna pehota nerimskih vojakov, ki je
štela od 500 do 1000 mož. Pehota tujcev je bila organizirana v pomožne kohorte (lat. cohors
auxiliaria, mn. cohortes auxuliariae) in razdeljena na centurije. Vojaške preureditve je bila
deležna tudi konjenica, ki je bila v času Avgustove vladavine razdeljena na štiri ločene
oddelke: mešane kohorte (1⁄4 konjenikov in ¾ pehotnih enot), legionarsko konjenico (od 120
do 300 rimskih državljanov, ki so bili izvidniki ali kuriji) in krilno konjenico, ki so jo
sestavljali državljani, svobodnjaki in prebivalci iz provinc. Četrti konjeniški oddelek so
sestavljali pripadniki ljudstev, ki so živeli izven meja Rimskega cesarstva (Goldsworthy,
2004, 56-58).
V času svoje vladavine je Avgust povečal število pretorijancev na devet kohort. Tri
izmed teh so bile nastanjene v Rimu, ostale pa je odposlal v druga mesta po Apeninskem
polotoku. Funkcijo poveljnika pretorijanskih kohort sta opravljala dva pretorska prefekta (lat.
praefectus praetorio, mn. praefecti praetoria) (Goldsworthy, 2004, 56-58). Poleg
pretorijancev je Avgust zaslužen tudi za ustanovitev mestnih kohort, ki so bile nastanjene po
20
mestih širom cesarstva. Slednjim je poveljeval eden od senatorjev mestnega prefekta (lat.
praefectus urbi, mn. praefecti urbi). Oddelek, katerega dolžnost je bila braniti mesto pred
požarom, so sestavljale kohorte čuvajev (lat. cohors vigilum, mn. cohortes vigilum). Tem je
poveljeval prefekt čuvajev (lat. praefectus vigilum). Poleg vloge gasilcev, so kohorte čuvajev
opravljane tudi nočne obhode in imele vlogo policije (Goldsworthy, 2004, 56-58).
5.2 Oprema legionarjev
V času 1. st. se je spremenila tudi legionarska oprema. Železne srajce, ki so jih
legionarji nosili še osemdeset let po Cezarjevi smrti, je v času vladavine cesarja Tiberija (14 –
37 n. št.) zamenjal tip členastega oklepa (lat. lorica segmentata)10
. Oklep so sestavljali
kovinski trakovi/plošče, ki so pokrivali zgornji del trupa. Prsni in zgornji del hrbta sta bila
pritrjena na spodnji del oklepa na dva načina; prvi se je pripenjal z zaponkami, drugi pa je bil
privezan z jermeni, ki so bili spredaj zunanji, zadaj pa notranji. Kovinski trakovi so bili
povezani z jermeni, prsni in naramni pa z okrasnimi tečaji. Ozki kovinski trakovi na ramenih,
v pasu in na hrbtu so bili pritrjeni s pribitimi usnjenimi trakovi. Po pokoritvi Galije so
dotedanje čelade (Montefortino in etruščansko-korintski tip) zamenjala dva nova tipa, katerih
obliki sta prevzeti po čeladah premaganih keltskih plemenih; prva spominja na jahalno čepico,
druga pa je bolje varovala vrat in zatilje. Konec 1. st. se je pojavila čelada s križnim motivom
na zgornjem delu (Goldsworthy, 2004, 54-55).
Na začetku 1. st. se je spremenila tudi oblika ščita. Dotedanjo ovalno obliko ščita je
zamenjala nova, s pravokotnimi stranicami. Pravokotni scutum je bil narejen iz treh tankih
plasti (debelina do 2 mm) in zlepljenih deščic, ki so omogočale nastanek ukrivljene vezane
plošče. Spodnji del je bil okrepljen s prilepljenimi manjšimi kosi lesa. Na mestu kjer je roka
držala ščit, je na zunanji strani izstopal okrogel železen ali bronast stožec, ki je bil okrašen.
Ščiti so bili po novem tudi obrobljeni z bronom in okrašeni oziroma označeni s simboli
posamezne legije (Goldsworthy, 2004, 54).
Sočasno se je spremenil tudi način nošenja orožja. Meč in krajše bodalo (lat. pugio,
mn. pugiones) sta bila pritrjena na dveh ločenih pasovih, spredaj pa je še vedno visel
predpasnik, cingulum. V drugi polovici 1. st. so legionarji imeli samo še pas za bodalo in
predpasnik, meč je visel na hrbtu s čezramnim jermenom. Pasovi so bili obloženi s
pravokotnimi ploščicami iz posrebrenega brona (Goldsworthy, 2004, 54).
10
Latinsko poimenovanje členastega oklepa se pojavi šele v 16. st. Rimskodobno ime je danes nepoznano. Obstajajo domneve, da so Rimljani za ta oklep uporabljali naziv lorica laminata.
21
Orožje na daljavo ni doživelo večjih sprememb. V rabi so ostali loki in pilumi. Ti so
bili še vedno podobni tistim, ki so jih uporabljali v republikanskem obdobju. Pilumi so imeli v
obdobju principata plosko rezilo in leseno kopjišče, vendar so bili lažji od starejših oblik
(Goldsworthy, 2004, 54-55). Spremenila se je tudi oblika mečev. Dotedanje španske gladije,
ki so bili v rabi od leta 200 pr. n. št. do l. 20. pr. n. št., je nadomestil nov tip z vzporednimi
robovi in tanjšo konico. Trije primeri takega tip gladija so bili odkriti v Pompejih, zato imajo
naziv Pompeii, Pompei ali Pompeianus (Bishop, Coulston, 1993, 78). Nožnice so bile
ponavadi lesene ali bakrene ter obdane z bronastimi obroči (Goldsworthy, 2004, 54-55).
5.3 Prostor današnje Slovenije v času Oktavijanovega posega v Iliriku in delmatsko-
panonskega upora
V času Oktavijanovega političnega vzpona so ozemlja poznejših provinc Panonije
(njej je pripadel tudi večji del današnje Slovenije in Dalmacije) in Dalmacije naseljevala
avtohtona plemena (Delmati, Liburni in Japodi). Ta so že od nekdaj Rimu povzročala
nevšečnosti. Izognili so se skupnemu plačevanju dajatev in pogosto napadali ter pustošili
sosednja ozemlja. Nazadnje pa so se ob Oktavijanovi odsotnosti (pripravljal se je za odhod v
Afriko), odkrito uprli (Šašel Kos, 1986, 129). Zato se je obrnil proti njim in začel s pripravami
na vojaško posredovanje (Šašel Kos, 1986, 129). Z namenom, da bi jih dokončno podredil, v
prvi vrsti uporne Delmate in druga plemena, ki še vedno niso hotela priznati rimske
nadoblasti, je Oktavijan sklenil sam voditi natančno načrtovan vojaški pohod proti njim
(Stipčević, 1986, 48). Plemena, ki so bila naseljena na tej strani Alp, nedaleč od morja, je brez
težav podvrgel, med tem ko so mu tista na vrhovih in onstran pogorja povzročala precej težav
(Šašel Kos, 1986, 129). Glavni del vojaškega pohoda se je pričel v velikem slogu leta 35 pr. n.
št. s prodorom s severa na ozemlje Japodov. Oktavijan je bliskovito eno za drugim osvajal
japodska mesta in postojanke kot so Monetium, Avendo, Arupium in Terponus (Stipčević,
1986, 48). Po teh začetnih zmagah je svojo pozornost usmeril na Metulum, ki je predstavljal
kulturno in gospodarsko središče Japodov (Stipčević, 1986, 48). Pred Oktavijanovim
prihodom so prebivalci mesto utrdili, zaporedoma odbili rimske napade, zažgali več
oblegovalnih naprav; kasneje je bil v teku spopadov ranjen celo Oktavijan. Vseeno to ni
vplivalo na potek bitke, saj je Rimljanom uspelo doseči notranje obzidje in po boju mož na
moža zavzeti Metulum (Šašel Kos, 1986, 129; Bratož, 2007, 166).
Od humanizma do začetka 20. st. so Metulum iskali na slovenskem ozemlju, med
drugimi zlasti Janez Ludvik Schönleben (nem. Johan Ludwig Schönlebeni), Janez Vajkard
22
Valvasor (nem. Johann Weichard Valvasor), Anton Tomaž Linhart, Walter Schmid in
Balduin Saria. France Prešeren je v sonetu Očetov naših imenitna dela sledil Linhartu (»kako
Metulum se Avgusta brani«). Metulum so iskali v krajih s sorodnimi toponimi, npr. Metliki,
Metnaju, na Trojanah (Valvasor), na Ulaki blizu Loža (Balduin Saria), znanstveno utemeljeno
pa na gradišču Šmihel pod Nanosom (Schmid). Iskanje Metuluma na slovenskem ozemlju je
imelo v domačem zgodovinopisju precejšnjo vlogo (t.i. kranjska hipoteza). Dokončno
lokacijo Metuluma je skoraj z gotovostjo postavil avstrijski stotnik Georg Veith. Po njegovem
se je Metulum nahajal v Liki na gradišču Viničica blizu Munjave v širši okolici Ogulina. To
tezo je izpeljal na podlagi precej podrobnega poročila grškega zgodovinarja Apijana v njegovi
Rimski zgodovini o obleganju tega gradišča in o vojni Rimljanov proti Japodom (Božič,
1999a, 181-183). Po novejših raziskavah je večina raziskovalcev enotnega mnenja, da se je
Metulum nahajal na vzpetinah Velike in Male Viničice pri Josipdolu (Olujić, 2007, 54).
5.3.1 Grad pri Reki
Odmaknjeni hriboviti deli na zahodu ter jugovzhodno in vzhodno območje današnje
Slovenije so bili priključeni rimski državi v zadnji tretjini 1. st. pr. n. št., verjetno med vojno v
Iliriku (Illyricum) (35-32 pr. n. št.) ter med oz. po panonski vojni (lat. Bellum Pannonicum;
14–9 pr. n. št.). Iz tega časa izvirajo ostaline, ki jasno kažejo, da je rimska vojska oblegala
oporišča bojevitih staroselcev, verjetno Karnov, na Gradu pri Reki in Gradišču v Cerknem
(Istenič, 2005, 84). Podobnost najdb na obeh najdiščih ne dopušča dvoma o tem, da sta bili
obe obleganji del iste, širše vojaške akcije, verjetno izvedene na začetku vojn v Iliriku. Obe
najdišči sta stali na strateško pomembnih krajih. Bolje je raziskan Grad pri Reki, ki leži na
grebenu, okoli katerega mora ozka dolina reke Idrijce narediti ovinek (Istenič, 2005, 77).
Osrednje naselje je ležalo na sotočju Soče in Idrijce, kjer so bile odkrite stavbe iz latenskega
in zgodnjerimskega obdobja. Ohranilo se je nekaj teras, vendar ni znano, ali se je tu nahajala
naselbina ali kakšen drug tip naselja (npr. opazovalnica ali kraj namenjen žrtvovanju). Odkrita
je bila velika količina predmetov iz mlajše železne dobe (predvsem poznega latena), kar
dokazuje prisotnost staroselskega prebivalstva in kontinuiteto bivanja (Horvat, 2009, 364). Na
strmih pobočjih in na vrhovih nad Gradom so bili najdeni odlomki orožja, ki so pripadali
rimskim vojakom, med drugim 33 podolgovatih izstrelkov za prače. Od teh izpada 22
želodov, ki so bili nepoškodovani in imajo podobno patino ter težo (Laharnar, 2011, 362).
Med vojaške najdbe sodijo še štirje katapultni vijaki piramidalne oblike, 13 železnih puščic za
lok s tremi krili, dva piluma tipa »Harpunenpilum« in štirje žeblji vojaških obuval (Božič,
23
1999b, 73; Istenič, 2005, 77-81; Horvat, 2009, 364).
Orožje lahko datiramo najkasneje v zgodnje avgustejsko obdobje ter je očitna sled
rimskega obleganja utrdbe staroselskega prebivalstva (Horvat, 1999a, 252). Na robu naselbine
je bilo odkrito in raziskano grobišče s 149 grobovi. Med temi se je nahajal tudi nagrobnik
vojaka petnajste legije (št. 112), datiran med l. 53 in 31 pr. n. št. (Svoljšak, Žbona-Trkman,
1986, 390, št. 6; Šašel, 1992, 469; Horvat, 1999a, 252). Najdbe so dragocene zaradi velike
redkosti in izpovednosti ostalin, ki kažejo na rimsko vojaško obleganje in so bile verjetno
najdene na mestu, kjer je spopad potekal (Istenič, 2005, 84).
5.3.2 Naselbina Dolge njive
Ena najpomembnejših poti, ki je povezovala italski polotok z osrednjim Podonavjem,
je potekala preko prehodov na stičnem območju Alp in Dinarskega gorstva in se je pri Vrhniki
spustila v Ljubljansko kotlino. Na izvirih reke Ljubljanice se je pričela plovna pot na vzhod,
po Ljubljanici, Savi in Donavi (Mušič, Horvat, 2007, 271). V bližini rečnih izvirov, na
območju današnje Vrhnike, je stalo obzidano skladišče s stebrišči (lat. horreum, mn. horrea),
taberne in trg s svetiščem obhodnega tipa; naselbina je bila pravno gledano vikus (lat. vicus,
mn. vici) rimskih državljanov imenovan Navport (Nauportus) (Curk, 1999, 50; Mušič,
Horvat, 2007, 219). Začetek poselitve datira v zgodnjeavgustejsko obdobje in se konča sredi
1. st. n. št. Navport je v prvi vrsti predstavljal ključno točko za promet (Mušič, Horvat, 2007,
271). V 1. st. pr. n. št. je vikus že sodil pod rimsko oziroma natančneje akvilejsko upravo
(Mušič, Horvat, 2007, 271).
Čez Navport so, poleg navadnega trgovskega prometa, potekali tudi vojaški premiki in
oskrba vojske. V enem od skladiščnih prostorov je bil odkrit depo svinčenih želodov za pračo
(lat. glande, mn. glandes) (Mušič, Horvat, 2007, 283). Svinčene želode so najverjetneje
odkrili domačini, ki so kopali pod vodstvom Gabrijela Jelovška v letih 1885 in 1886 ali leta
1900, ko je območja stavb in prostorov raziskoval arheolog Samuel Jenny (Mušič, Horvat,
2007, 271). Odkritih je bilo več kot 600 svinčenih izstrelkov za pračo. Gre za skupinsko
najdbo oziroma za zalogo, saj so bili želodi večinoma najdeni na kupu, drugi pa v bližini.
Tudi pozneje so bili v okolici še najdeni svinčeni želodi, ki zelo verjetno sodijo v isti sklop.
Narodni muzej Slovenije hrani 433 želodov iz tega sklopa. Izstrelki so enotne
vretenaste oblike, imajo večinoma gladko površino in priostrene konice, pri nekaterih je viden
livni šiv (Istenič 2009c, 254, kat. 51). Teže želodov so zelo enotne in se gibljejo med 58,49 in
76,82 g, s povprečno težo 70,23 g (Laharnar, 2011, 367).
24
Stavbni kompleks na Dolgih njivah je verjetno imel pomembno vlogo v oskrbi legij na
prostoru srednjega Podonavja in severnega Balkana (Mušič, Horvat, 2007, 283). Dokaz o tem
predstavlja večji skladiščni prostor, ki je bil s prehodi razdeljen na tri manjše dele z
dvignjenimi tlemi (Mušič, Horvat, 2007, 280). Tloris te arhitekturne ostaline je mogoče
primerjati z vojaško oskrbovalno postojanko v Melunu ob Seini (današnja Francija) iz
obdobja dvajsetih let 1. st. n. št. Izkopani sta bili dve vrsti lesenih stavb in bili interpretirani
kot skladišča (Mušič, Horvat, 2007, 280-281).
5.3.2.1 Upor rimskih maniplov v Navportu
Rimski zgodovinar Tacit (Publius Cornelius (ali Gaius) Tacitus) je v prvi knjigi
Analov omenjal, da je 9. septembra leta 14. n. št. izbruhnil upor rimskih legij nameščenih v
vojaških taborih v Panoniji. Uprle so se osma Avgustova legija – VIII Augusta, petnajsta
Apolonova legija – XV Apollinaris in deveta Hispanska legija – IX Hispana. Legije so se
enotno zbrale v skupnem poletnem taboru v Sisciji, kjer je prišlo do uporov. Razlog za upor je
bilo nezadovoljstvo zaradi dolgoletne vojaške službe (20 in več let), stroge discipline, nizkih
plač in nezadostne odpravnine (lat. missio agraria), ki v močvirnatih in gorskih predelih ni
bila posebno rodovitna in primerna za naselitev11
. Posebno uporni so bili manipli v Navportu,
kjer so gradili cesto in mostove ob robu močvirnatih tal (današnje Ljubljansko barje) (Bratož,
2007, 227).
Tacit je v Analih poročal, da so uporni manipli iz Navporta po smrti cesarja Avgusta
izvedeli za nemire v glavnem taboru v Sisciji, raztrgali so svoje prapore, Navport in sosednja
naselja zažgali ter izropali. Stotnike enot, ki so jih mirili, pa so zasramovali, se iz njih
norčevali in jih bičali. Najbolj so bili jezni na prefekta tabora Aufidija Rufa (Aufidius Rufus),
ki so ga vpregli v voz, mu natovorili legionarsko opremo na hrbet in ga gnali po taboru, ter
spraševali, če se dobro počuti z vso to težo na sebi. Zahteve vojakov, ki so se uprli, so bile
skrajšan vojaški rok na šestnajst let, en denarij plače na dan in takojšnja razdelitev vojnega
plena v taboru12
.
Novo izvoljeni cesar Tiberij je nad upornike poslal svojega sina Druza (Nero Claudius
Drusus) z elitno konjenico pretorjancev, ki ji je poveljeval prefekt Sejan (Lucius Aelius
Seianus). Druz je upornike sprva pomiril z obljubami, nato pa je njihovo razpoloženje močno
upadlo, saj je v noči na 27. september leta 14 n. št. nastal lunin mrk, ki so ga legionarji
11
Tacit, Annales I, 16-30. 12
Tacit, Annales I, 16-30.
25
razlagali kot slab znak. Druz se je po tem dogodku odločno zoperstavil upornikom in dal
pobiti nekatere vodje upora. Nadaljnje upiranje nezadovoljnih legionarjev je pomiril tudi
jesenski dež z nevihtami, ki so si ga uporniki razlagali kot božji srd. Legije so se nato razšle
vsaka v svoj tabor (Bratož, 2007, 227).
5.3.3 Vojaške najdbe iz reke Ljubljanice
Poleg arhitekturnih ostankov, prisotnost rimskih legionarjev na območju Ljubljanske
kotline izpričujejo tudi materialni sledovi vojaških transportov, ki so prepoznavni v najdbah
orožja in posameznih delov vojaške opreme iz reke Ljubljanice. Najdbe sodijo v čas med 1.
st. pr. n. št. in 1. st. n. št. (Mušič, Horvat, 2007, 283). Najdbe orožja iz tega časa so
razmeroma redke, saj je orožje predstavljalo tvarno vrednost in kovino je mogoče večkrat
pretopiti ter preoblikovati. Zaplenjeno orožje je imelo poleg materialne tudi simbolno
vrednost, saj je pomenilo dokaz zmage nad sovražniki. Tako je bilo v reki Ljubljanici odkritih
nekaj predmetov; okrašena nožnica bodala, gladij, deli čelade in ščita. Orožje, ki se je
ohranilo, zgovorno priča, da je tudi te kraje osvojilo značilno orožje, kot ga predstavljajo viri
in najdbe v drugih delih rimske države (Curk, 1999, 35).
Na različnih lokacijah reke Ljubljanice so bili odkriti vojaški predmeti, ki datirajo v
obdobje med 1. st. pr. n. št. in 1. st. n. št. Ti predmeti so sestavni del »vrhniškega zaklada« kot
ga je poimenoval France Stele. Steletov zaklad je zbirka predmetov, ki so bili odkriti v reki
Ljubljanici, deloma ali morda v celoti z odseka pri Bevkah (Istenič, 2003, 296). Gladij in
nožnica s pozlačenimi srebrnimi okovi, okrašenimi z reliefnim okrasom, ki sodita v sestavo
»vrhniškega zaklada«, ter v Ljubljanici najdeni okovi vojaškega pasu iz enakega materiala,
okrašenega v enakem stilu in s podobnimi motivi, tvorijo garnituro. Visoko kvaliteto izdelave
vojaških predmetov potrjuje pozlata in uporaba kvalitetne srebrove zlitine z majhnim deležem
bakra, ki je bil dodan namenoma, da je povečal trdnost zlitine. Prestižnost garniture navaja k
domnevi, da je bila last rimskega vojaškega oficirja. Grafit na podobni luksuzni garnituri iz
Kalkrieseja (severna Nemčija) nakazuje, da je pripadala centurionu (Istenič, 2003, 296).
26
6 LEGIJSKI TABORI
Vojaški tabor je predstavljal nepogrešljiv del bivanja in premikov rimske vojske na
tujem ozemlju. Tabor je bil pogosto postavljen na površini 800 m² v bližini vode z zanesljivim
in lahkim dostopom ter travniki za konjsko krmo13. Tabor so navadno postavili na višje
ležečih predelih, da so se lažje branili sovražnikovih napadov in imeli pregled nad okolico14
Za načrtovanje legijskega tabora je bil zadolžen tribun, ki si je pomagal z gromo (mn.
gromas). Zarisan kvadrat s 60 m dolgo stranico z dvema širokima potema, ki se med seboj
križata, so predstavljali osnovni gradbeni načrt za izgradnjo legijskega tabora. Za izgradnjo
objekta je bila zadolžena glavnina vojske (Hanel, 2007, 402). Gradnja se je pričela s
kopanjem jarkov (lat. fossa, mn. fossae), zemljo pa so metali na zunanjo stran in tako je nastal
nasip (lat. ager, mn. agri), ki je bil dopolnjen z rušo, nanj pa je bila postavljena lesena ograja
(lat. vallum, mn. valla). Poznane so tri vrste okopov: navaden okop, kamnit okop in poseben
okop z globjim jarkom. V nasipu taborov so bili narejeni prehodi, in sicer: clavicula, agricola
in tutulus (Hanel, 2007, 402).
Znotraj tabora je vsa vojska prenočevala v šotorih (Cagniart, 2007, 86). Vsaka stran
tabora je imela vrata, ki so bila sestavljena iz dveh kvadratnih stolpov, med katerima je tekla
cesta oz. pot v tabor in iz njega, ki je bila včasih tudi dvosmerna. Skozi obojna nasprotna
vrata ob daljši strani tabora je bila po sredini speljana široka glavna cesta (via principalis), ki
je delila tabor na dva neenaka dela. Ponavadi je ob tej cesti stal pretorij (lat. praetorium, mn.
praetoria) - poveljnikov šotor. Tukaj je vio principalis pravokotno križala pretorijanska cesta
(via praetoria), ki je bila speljana od sprednje strani tabora skozi pretorijanska vrata (porta
praetoria). Na drugi strani pretorija se je pretorijanska cesta nadaljevala v dekuman (via
decumana), ki je zapuščal tabor skozi glavna vrata. Sprednji del tabora (pred pretorijem), ki je
bil manjši, se je imenoval praetentura, zadnji večji del pa retentura. Obe polovici pa sta bili
še razdeljeni po pretorijanski cesti in dekumanu (Breeze, 1994, 7-8; Shirley, 2001, 16-18).
6.1 Kratkotrajni tabori na območju Ljubljanske kotline
Rimska zasedba širšega ljubljanskega prostora je povezana z Avgustovim osvajanjem
Balkana (Županek, 2010, 9). Dolgo časa je prevladovalo mnenje, da je bila Emona tabor
13
Vegetius, Epitoma rei militaris, 158-159. 14
Vegetius, Epitoma rei militaris, 128-129.
27
petnajste Apolonove legije, preden se je le-ta preselila v Karnunt (Carnuntum; današnji
arheološki park Carnuntum - v bližini vasi Petronell-Carnuntum in Bad Deutsch-Altenburg,
Avstrija). Obstoj legijskega tabora v Emoni bi v tem primeru predstavljal dokaz, da mesto
pred odhodom legije ne bi moglo postati kolonija (Šašel Kos, 2012, 100). Zelo dolgo je
prevladovalo mnenje, da se je to zgodilo pod cesarjem Tiberijem, po uporu panonskih legij,
ko naj bi se petnajsta Apolonova legija preselila v Karnunt. To tezo je v članku napisal in
kasneje zagovarjal Balduin Saria. Slednji je dokazoval, da je bila Emona vojaški tabor
petnajste Apolonove legije (Šašel Kos, 2012, 100). Z nastankom Emone se je ukvarjal tudi
Jaroslav Šašel. V nasprotju s Sario, je Šašel zavračal teorijo, da je Emona bila na začetku
stalni legijski tabor kot tudi veteranska kolonija. Tako Saria kot Šašel sta v svojih prispevkih
menila, da je bila Emona kot kolonija ustanovljena po odločitvi Avgusta in Tiberija leta 14. n.
št. (Šašel, 1992, 572-573; Šašel Kos, 2012, 100). Kasneje je svoje mnenje spremenil in
ustanovitev kolonije postavil v čas Oktavijanovega vzpona na oblast (Šašel, 1992, 708, 710;
Šašel Kos, 2012, 100).
Glavni dokaz, ki je prepričeval Sario, da se je v Emoni nahajal legijski tabor preden je
mesto postalo kolonija, je bil nagrobnik ali morda kenotaf Tita Junija Montana (Titus Iunius
Montanus) (št. 1) (Šašel Kos, 2012, 100). Kasnejše študije in raziskave so dodatno potrdile, da
Sarievi zaključki niso pravilni, saj jim nasprotuje epigrafsko, numizmatično in arheološko
gradivo (Gaspari, 2010, 113; Šašel Kos, 2012, 100). Novejše ugotovitve so prav tako tudi
dokazale, da je bila petnajsta Apolonova legija prestavljena v Karnunt šele za vlado Kaligule
(Gaius Julius Caesar Augustus Germanicus) ali Klavdija (Tiberius Claudius Caesar Augustus
Germanicus) (Šašel Kos, 2012, 100).
Dejstvo, da Emona zelo verjetno nikdar ni bila dalj časa legijski tabor, ne pomeni, da v
mestu ali njegovi neposredni bližini v času vojn niso bili utaborjeni v pohodnih oz.
kratkotrajnih vojaških taborih vojaki iz petnajste Apolonove legije, osme Avgustove legije in
devete Hispanske legije (Šašel, 1992, 571; Gaspari, 2010, 121; Šašel Kos, 2012, 101, 103).
Številčnejšo prisotnost rimskih legionarjev v okolici Emone datiramo za čas Ilirskih vojn (35-
33 pr. n. št.), Panonskih vojn (14-9 pr. n. št.) in delmatsko-panonskega upora (lat. Bellum
Batonianum; 6-9 n. št.) (Šašel Kos, 2012, 101).
Nastanitev rimskih legionarjev v Ljubljanski kotlini v drugi polovici 1. st. pr. n. št. in
začetku 1. st. n. št. do sedaj ni bila potrjena z arheološkimi lokacijami. Iz časa sredine in
druge polovice 1. st. pr. n. št., ko so Rimljani osvajali Ljubljansko kotlino in se širili proti
Balkanu, je bilo na območju Ljubljane znano le staroselsko naselje na območju Starega in
28
Gornjega trga (Vojakovič et al., 2011, 88). V Ljubljansko kotlino so se v tem času priseljevali
rimski državljani in Italiki iz severne Italije (Vojakovič et al., 2011, 88). V času Oktavijanove
intervencije v Iliriku in panonskih vojn, so vojaški pohodi in trgovski interesi predstavljali
povod k ustanovitvi kolonije na območju današnje Ljubljane z uradnim imenom Colonia Iulia
Emona. Kolonija je bila zgrajena v obliki pravokotnega mesta s pravilno ulično mrežo v
neposredni bližini rečnega prehoda (Mikl Curk et al., 1993, 38). Na začetku gradnje kolonije
Emone na levem bregu Ljubljanice je bilo na tem razpotju prisotnega precej vojaštva (Gaspari
2010, 113–125). Posadke v utrdbi na Nadleškem hribu in morebitnih postojankah na
Ambroževem gradišču, Žerovniščku in Ulaki pa so varovale odseke pomembnih poti čez
Notranjsko proti Dolenjski in Kvarnerskem zalivu (Laharnar, 2010, 372). V Emoni odkriti
napisi omenjajo vojne veterane osme Avgustove (št. 9) in petnajste Apolonove legije (št. 4, 5,
8 in 10) in zgodnje novačenje pretorijancev (Gaspari, 2010, 144). Možnost, da gre za
veteransko kolonijo, potrjuje tudi datacija nagrobnikov vojaških veteranov Lukija Oklatija
(Lucius Oclatius) iz Tarkvinije (Tarquinii) (št. 8) in Tita Varija (Tito Vario) iz Narbone
(današnji Narbonne, Francija) (št. 5) (Šašel Kos, 1995, 239), ki je na podlagi stilističnih
kriterijev za prvega zamejena v tiberijsko, za drugega pa v poznoavgustejsko-
zgodnjetiberijsko obdobje (Gaspari, 2010, 144). Analiza virov opozarja, da je mesto z okolico
kmalu sodilo k obrambnemu pasu povezanemu z Italijo, zaradi česar se je strateška vloga
mesta okrepila v kriznih časih. Na omenjeno dejstvo opozarjajo tudi arheološki dokazi (Mikl
Curk et al., 1993, 39).
Edini z gotovostjo dokumentirani vojak petnajste Apolonove legije je Gaj Klodij
Sekund (Gaius Clodius Secundus), ki je na rdečkasto rjav kamen iz območja Skopačnika nad
Želimljami dal vklesati nagrobnik za svojo sestro Klodijo Tercijo (Clodia Tercia) (št. 10). Na
nagrobniku je omenjena še Petronija Disula (Petronia Disula) ki je dala vklesati nagrobni
napis Gaja Cestidija (Gaius Cestidius) (Šašel Kos, 2004, 59).
Večino Emonskega prebivalstva so sestavljali kolonisti, ki so prišli iz krajev severne
Italije in iz Akvileje (Šašel, 1992, 572-573; Gaspari, 2010, 144; Šašel Kos, 2012, 101). Veliko
kolonistov je Oktavijan razlastil z namenom, da so se na njihove domove in posestva naselili
veterani iz njegovih in Antonijevih številnih legij (Šašel Kos, 2012, 101).
V času Tiberijevega osvajanja Ilirika oziroma panonskih vojn je bil vojaški tabor
postavljen v Emoni ali v njeni neposredni bližini kjer se danes nahajajo Prule (Tribuna),
Emona pa je zelo verjetno služila kot pomembna logistična postojanka (Gaspari, 2010, 113;
Šašel Kos, 2012, 101). Arheološke raziskave na Tribuni so šele leta 2007/2008 prvič nakazale
29
odkritje ostankov vojaškega tabora v Ljubljani (Županek, 2010, 9; Vojakovič et al., 2011, 88).
V kratkem časovnem obdobju (konec 1. st. pr. n. št. – začetek 1. st. n. št.) so rimski legionarji
na praznih površinah ob staroselskem naselju postavili dva vojaška tabora. Izbira lokacije je
bila premišljena. Rimljani so strateško izbrali bližino tedaj najpomembnejše plovne poti –
reke Ljubljanice – in cestne povezave proti Panoniji (javna cesta Emona - Siscia) (Županek,
2010, 9; Vojakovič et al., 2011, 88). Glavna javna cesta Emona – Siscia je bila takrat edina in
najhitrejša kopenska pot na Balkan oz. v Ilirik (kasnejšo provinco Panonijo), kjer so potekale
glavne vojaške operacije v bližini (Vojakovič et al., 2011, 88).
Vojaška tabora Emone sta se nahajala v zaledju in ne v žarišču tedanjih bojnih linij.
Njuna namembnost je bila predvsem organizacija vojaške oskrbe, izgradnja novih mest in
cestne infrastrukture na novo osvojenih območjih (Gaspari, 2010, 141; Vojakovič et al., 2011,
88). Hkrati pa so vojaki bdeli nad staroselci ter preprečevali upore. Ker je bila Emona takrat
najvzhodnejša rimska naselbina, je potrebovala tudi obrambo pred morebitnimi vpadi
sovražnih ljudstev s severa in vzhoda (Vojakovič et al., 2011, 88).
V poznoavgustejskem obdobju je bila vojska nastanjena v Ljubljani tudi zaradi
Avgustovega projekta gradnje mesta Emone na levem bregu Ljubljanice. Ker je bila zasnova
urbanega mesta, gradnja glavnih javnih stavb in obzidja verjetno izpeljana v zelo kratkem
obdobju, je moralo pri tem sodelovati veliko število ljudi, najverjetneje tudi vojaški oddelki
(Vojakovič et al., 2011, 88).
6.1.1 Starejši legijski tabor (konec 1. st. pr. n. št.)
Na Tribuni je bil izkopan vzhodni rob legijskega tabora, ki datira v leto 15 pr. n. št.
Preostali del celote oziroma neizkopana površina tabora se je raztezala v smeri proti
severozahodu in jugozahodu (Vojakovič et al., 2011, 89). Legionarji so izdelali impozantno
obrambno strukturo z dvema obrambnima jarkoma in nasipom, da bi obvarovali vojsko,
naselje in domnevno pristanišče v bližini. Stik glavne ceste in obrambne strukture ni bil
izkopan, ker se je nahajal izven izkopnega polja zaščitnih arheoloških raziskav. Izkopavanja
so obsegala le manjšo površino notranjosti tabora (Vojakovič et al., 2011, 89). V notranjosti
tabora je bilo ugotovljenih le nekaj slabo ohranjenih ostankov tlakov in kurišč. Številni leseni
količki za šotore, ki so bili najdeni na dnu obrambnih jarkov, pričajo, da so vojaki v tem času
prebivali v šotorišču. Vojaški tabor je deloval le nekaj let. Jarka so kmalu zasuli, obzidje je
bilo opuščeno in porušeno (Vojakovič et al., 2011, 89).
30
6.1.2 Mlajši legijski tabor (pozno avgustejsko obdobje/začetek 1. st. n. št.)
V poznoavgustejskem obdobju (prvo desetletje 1. st. n. št.) se je rimska vojska
ponovno nastanila na travnikih ob staroselskem naselju (Vojakovič et al., 2011, 100). Nov
vojaški tabor so prestavili nad zasute jarke in površine jugovzhodno od opuščenega nasipa.
Legionarji so tokrat zgradili lesene barake in vodnjak (Vojakovič et al., 2011, 100). Obilica
najdenih predmetov pripada vojaški opremi in dokazuje, da so v teh barakah prebivali
legionarji. Čeprav je bila raziskana dokaj velika površina, pa je bil tudi ta tabor večji od
površine izkopa. Barake so se razprostirale proti jugozahodu in jugovzhodu, tako da je bilo
odkrito območje nekje v sredini ali bolj na severozahodnem koncu vojaške naselbine.
Severovzhodni rob vojaških barak je verjetno predstavljala glavna cesta, ki je potekala ob
vznožju Grajskega griča (Vojakovič et al., 2011, 100). Ni poznan podatek ali se je mlajši
vojaški tabor raztezal tudi severozahodno od starejšega nasipa. Na območju notranjosti
starejšega tabora je bilo zaradi recentnih posegov v arheološke plasti težko ločiti strukture
starejšega in mlajšega tabora. Arheološki ostanki se na tem prostoru bistveno razlikujejo od
načina gradnje lesenih barak jugovzhodno od nasipa (Vojakovič et al., 2011, 100). V
severnem vogalu izkopnega polja je bila odkrita stavba z več prostori, ki bi lahko že pripadala
robu civilne naselbine v tem času. Kakor starejši je tudi mlajši vojaški tabor deloval le nekaj
let in bil dokaj hitro opuščen, še pred letom 15 n. št. Najverjetneje je bil tesno povezan z
gradnjo rimskega mesta na levem bregu Ljubljanice v poznoavgustejskem obdobju
(Vojakovič et al., 2011, 100).
Ostanki utrdbe z dvema jarkoma in nasipom ter mlajšega tabora z vrstami barak in
drugih objektov na lokaciji Tribuna pod Grajskim gričem, skupaj z odkritji vojaških utrdb
vzdolž dolenjskega avtocestnega kraka pri Sv. Urhu in Vihrah pri Drnovem, Srednem polju
pri Čatežu in na Obrežju opozarjajo na pomembno vlogo kopenske komunikacije med
Navportom in Siscijo, to je t. i. via militaris Nauportus – Siscia (Gaspari, 2010, 141).
6.1.3 Emono so pomagali graditi legionarji
Leta 2008 so izkopavanja na lokacijah NUK II in Šumi potrdila tudi verjetno udeležbo
vojaških enot pri gradnji mesta (Gaspari, 2010, 88). O tem pričajo predvsem najdeni kosi
orožja in opreme ter druge kovinske najdbe, značilne za vojaško okolje, posredno pa tudi
rigorozna natančnost pri prostorskem umeščanju mestnih krajev in pri sami gradnji. Večina
vojaških najdb z območja Emone pripada standardizirani opremi zgodnjega principata. Med
31
orožjem in vojaško opremo je poleg nosilcev faler in delov nožnice zanimiva predvsem
skupina svinčenih želodov, ki so morda bili namenjeni urjenju (Gaspari, 2010, 88). Ob
izkopavanju je bilo odkritih osem vretenastih svinčenih izstrelkov za pračo. Pet izstrelkov je
bilo najdenih na površini enega kvadratnega metra, ostali pa v bližini. Najdeni so bili v
zgornjem plasti, ki je datirana v poznoavgustejsko in zgodnjetiberijsko obdobje. Andrej
Gaspari v neposredni bližini odkritih želodov domneva vadbeni tabor ali drugi prostor,
povezan z vojaškimi aktivnostmi pred gradnjo zidanega mesta (Gaspari, 2010, 26, 93).
Pomembna je tudi svinčnica (lat. perpendiculum, mn. perpendicula), ki skupaj s primerki z
lokacije Šumi morda priča o udeležbi specializiranih enot pri gradnji mesta (Gaspari, 2010,
88-90).
6.2. Via militaris Nauportus – Siscia
Iz Emone so rimski vojaki po eni poti krenili proti Panonski nižini, po drugi poti pa na
jug preko današnje Dolenjske in do Siscije (Mikl Curk et al., 1993, 47), kjer je bil pred nekaj
leti odkrit tudi rimski pohodni vojaški tabor (Guštin, 2002, 69). Pohodni tabor v Čatežu ob
Savi je bil postavljen za kratek postanek rimskih legionarjev, ki so ob Savi korakali proti
Sisciji. Odkriti so bili značilni sledovi dvojnega jarka, več majhnih okroglih peči ter nekaj
najdb vojaške opreme. Med najdbami je tudi republikanski novec, ki tabor postavlja v
obdobje zadnjega desetletja pr. n. št. ali najkasneje med letoma 6 in 9 n. št. (Guštin, 2002, 69),
ko je v Panoniji potekal delmatsko-panonski upor (Stipčević, 1986, 51).
Le nekaj kilometrov južneje je bil na Obrežju odkrit legijski tabor oziroma
zgodnjerimska utrdba, ki je nastala okoli leta 14 ali 13 pr. n. št. (Mason, 2003, 67). Utrdba je
imela tipičen pravokoten tloris z zaobljenima stranicama. S treh strani so jo varovali dvojni
jarki in obdajali prostor v velikosti 290 x 210 m. Na četrti strani je bil le enojni jarek, ki je
omejeval dodatni prostor velikosti 210 x 25 m (Mason, 2003, 67). V osrednjem delu je bilo
več pravokotnih barak, latrine, shrambene jame in krušne peči. Poleg tega so arheologi znotraj
tabora odkrili več jam različnih velikosti, njihova vloga pa ni povsem jasna. V njih je bilo
odkrito veliko keramike, del zaokroženih jam z najdbami, kot so obdelane kosti z ročaji, pa
daje slutiti na obrtniško dejavnost. Arheologi so odkrili tudi nakit in vojaško opremo. Zunaj
utrdbe je bilo odkritih več krušnih in železarskih peči. Na severozahodnem delu je mimo
utrdbe vodila glavna itinerarska cesta Emona – Siscia. Tabor je bil lociran na posebej
pomembni strateški točki, saj je skozi Brežiška vrata nadzoroval prometnice iz Italije preko
doline Krke. Na enak način je bilo mogoče nadzorovati plovni promet po Savi in povezave
32
preko Gorjancev in Žumberka. Omenjeni strateški položaj je služil za nadaljnja rimska
osvajanja proti Sisciji (Miškec, 2009, 295).
Pretorij Latobikov (Praetorium Latobicorum; današnje Trebnje) je bila pomembna
prometna postojanka in vojaška točka v neposredni bližini severne italske meje (Šašel Kos,
1986, 377). Na območju današnjega Trebnjega je bila ob itinerarski cesti osnovana
beneficiarska postaja iz 2. in 3. st. n. št. Samo naselje je skupaj z omenjeno postajo ležalo na
širšem območju sedanje župnijske cerkve (Mikl Curk et al., 1993, 47). Omenjena postaja je
ležala na meji med Italijo in provinco Panonijo. Konec marca 2006 je bilo na območju
nekdanjega rimskega mesta Pretorija Latobikov opravljeno arheološko sondiranje. Na celotni
raziskovalni površini so bili dokazani ostanki 24 m dolgega in 15 m širokega rimskodobnega
stavbnega kompleksa (Bavec, 2007 224-225; 2009, 384). Osrednji del je bil s strani izvajalcev
izkopavanj opredeljen kot skladiščno-upravni objekt (Bavec, 2009, 383). Zaradi masivnih
temeljev z 12 m širine in približno 16 m še ohranjene dolžine je možno sklepati, da je objekt
istočasno s cestiščem gradila rimska vojska (Bavec, 2009, 384).
Neviodunum ali Neviodun (Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum; današnje
Drnovo pri Krškem) je bil zgrajen po vzorih rimskih mest v Italiji. Čeprav je Neviodun
keltsko ime, arheološke najdbe dokazujejo, da so ga ustanovili Rimljani (Lovenjak, 2003, 93).
Med rimskimi kolonisti je bilo precej veteranov – odsluženih vojakov (Lovenjak, 2003, 93).
Ležalo je v okljuku Save (danes mrtvi rokav reke mimo Belega brega in Drnovega ima že
povsem izbrisano podobo), ob glavni cesti, ki je povezovala Italijo s provinco Panonijo. Cesta
je iz Akvileje potekala čez Emono, Pretorij Latobikov, čez Krakovski gozd do Nevioduna,
Siscije in Sirmija (Sirmium; današnja Sremska Mitrovica, Srbija) (Lovenjak, 2003, 93).
Novejše podatke so dala tudi izkopavanja v letu 2003, pred gradnjo nove avtoceste. Največjo
zanimivost predstavlja rimska utrdba na robu terase Bregane, ki je nastala ob rimski zasedbi
Panonije, verjetno v letu 14 ali 13 pr. n. št. V poznejših letih je varovala in nadzirala cesto, ki
je preko Nevioduna potekala od Siscije do Akvileje. Po zadušitvi delmatsko-panonskega
upora je bila opuščena. Razprostirala se je na površini šestih hektarjev, v pravokotni obliki
(Lovenjak, 2003a, 95). Do leta 166 n. št. Neviodun živi brez vojaške posadke, imel pa je
beneficiarsko postajoii.
33
6.3. Tabor osme Avgustove in trinajste Dvojne legije
Na Slovenskem je kar nekaj rek, ki so s svojimi razdiralnim delovanjem uničile bolj
ali manj pomembna, zlasti rimska najdišča (npr. Šempeter ob Savinji; Pahič, 1996, 133). V
okolici Ptuja je bilo razdiralno delo Drave največje in arheološko najočitnejše. V zahodnem
delu manjka med Skorbo in Zgornjo Hajdino domnevani vojaški tabor, tam je na južnem
koncu loka najbrž bila prekinjena tudi glavna cesta, višje pri Skorbi sta bila odsekana legijski
vodovod in cesta iz severozahodne smeri (Pahič, 1996, 140). Vojska, ki je nadzorovala
Panonijo, naj bi imela po intervenciji v Iliriku legijski tabor v Petovioni (Poetoviona) (Lamut,
1992, 161; Horvat, 2010, 14). Kmalu po rimski osvojitvi območja današnjega Ptuja okrog leta
15 pr. n. št. naj bi bil na odplavljenem desnem bregu Drave postavljen vojaški tabor osme
Avgustove legije. Konec leta 45 n. št. pa jo je zamenjala trinajsta Dvojna legija - XIII Gemina,
ki je bila v Petoviono premeščena iz Vindonise (Vindonissa; današnji Windisch, Švica)
(Lamut, 1992, 161; Curk, 1999, 36; Horvat, Dolenc Vičič, 2010, 14). Pomemben je znameniti
Tacitov navedek, ki govori, da so se po umoru cesarja Nerona (Nero Claudius Caesar
Augustus Germanicus) leta 69 n. št., v Petovioni v zimski garniziji trinajste Dvojne legije
zbrali trije generali legij in pomožnih enot ter odločali o nadaljnji usodi notranjepolitičnega
položaja (Curk, 1999, 36). Slaba oskrba in pomanjkanje hrane v zahodnih provincah rimskega
cesarstva so v času Neronove vladavine sprožile vrsto uporov. Prvemu uporu v Lugdunski
Galiji (Gallia Lugdunensis; današnja Francija) spomladi leta 68 n. št, ki ga je začel Vindeks
(Gaius Iulius Vindex), so sledili številni drugi (Bratož, 2007, 242). Vindeksov upor je sprožil
skoraj dveletno krizo, ki se je najprej kazala kot upor proti Neronu, nato pa je po polletnem
obdobju v temeljnih potezah neuspešne vlade cesarja Galbe (Servius Sulpicius Galba
Augustus) dobila obliko državljanske vojne, ki je leta 69 n. št. trajala vso leto. To obdobje
oziroma »Leto štirih cesarjev«, ko so Rimu zaporedoma vladali štirje cesarji (Galba (Servius
Galba Imperator Caesar Augustus), Oton (Marcus Salvius Otho Caesar Augustus), Vitelij
(Aulus Vitellius Germanicus Augustus) in Vespazijan (Titus Flavius Caesar Vespasianus
Augustus)) in je pretreslo celotno cesarstvo (Šašel, 1979, 2; Bratož, 2007, 243).
Sestanek, ki se je odvijal avgusta leta 69 v Petovioni je bil odločilnega pomena.
Določil je potek državljanske vojne. Poveljnik legije iz Karnunta Mark Antonij Prim (Marcus
Antonius Primus) je prepričal svoje poveljniške kolege, predvsem pa nižje oficirje in ostale
legionarje, da je potrebno nemudoma napasti Italijo (Šašel, 1979, 2). Zaradi nasprotnikove
neaktivnosti se je tveganje izkazalo kot povsem upravičeno (Bratož, 2007, 246). Tako je po
34
najnujnejših pripravah vojska iz podonavsko-balkanskih provinc pod poveljstvom Antonija
Prima čez območje Julijskih Alp vdrla v Italijo. Za nadaljnje napredovanje proti Rimu so
legije iz podonavskih provinc 24. oktobra leta 69 v bitki pri Bedriaku (Bedriacum; današnji
Calvatone, Italija) in kasneje ponovno pri današnji Kremoni premagale Vitelijevo vojsko.
Zmagi v severni Italiji je sledil pohod čet Apenine proti Rimu, kjer se je v pričakovanju
prihoda sovražne vojske hitro rušila Vitelijeva oblast. Po koncu spopadov v Rimu so
podonavske legije 20. decembra leta 69 po hudih bojih zavzele mesto. Državljanska vojna se
je zaključila z usmrtitvijo Vitelija in njegovih sodelavcev. Formalni zaključek državljanske
vojne je bila potrditev novega cesarja Vespazijana, ki je dan po padcu Rima potrdil senat,
kasneje pa ga je ustoličil ljudski zbor (Šašel, 1979, 5-7; Bratož, 2007, 246). Cesar Trajan
(Imperator Caesar Nerva Traianus Divi Nervae filius Augustus) je med letoma 100 in 103
naselbini podelil status kolonije ter polno ime Colonia Ulpia Traiana Poetovio (Lamut, 1992,
161).
Legijski tabor je bil opuščen nekje med letoma 102 in 106 n. št., ko so legijo
premestili v Vindobono (današnji Dunaj, Avstrija). Pozneje pa so bile v mestu po vsej
verjetnosti nastanjene manjše vojaške enote, o čemer ne nazadnje pričajo tudi številni mitreji
(Mikl Curk et al., 1993, 62).
Raziskovanje utrdb na Ptuju opozarja na utrjeno obrambo rečnega prehoda. Samo
dogajanje v Avgustovem času bi lahko pričalo za načrtovano agresivno vlogo tabora z načrti
za osvojitev območij v srednjem Podonavju. Dejstvo, da se vojaški tabor v Petovioni pojavi v
pisnih virih šele v času delmatsko-panonskega upora in da je moral tedaj varovati promet
proti zahodu in metalurškim območjem ob zgornji Dravi in Muri, dokazuje, da je bila njegova
funkcija defenzivnega tipa. Tabor je rimsko ozemlje varoval pred nevarnostmi z vzhoda in po
reki navzgor. Velikost tabora se je ravnala po potrebah legije in njene temeljne oskrbe ter se
verjetno manj ozirala na morebitna ozemlja v lasti staroselskih plemen (Mikl Curk, 1993,
207-208).
Zelo trdnih tvarnih dokazov o obstoju vojaškega tabora z območja današnjega Ptuja
še vedno ni. O njem npr. pričajo predvsem najdbe s Spodnje Hajdine, ki trenutno predstavljajo
enega redkih dokazov o lokaciji vojaškega tabora. Ta naj bi se v času rimskih osvajanj nahajal
na desnem bregu Drave. Na tem območju so bili najdeni tudi vojaški nagrobni spomeniki (št.
14, 15, 18/19, 20, 21, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31 in 32) in številni votivni napisi (št. 16,
17, 22 in 33) (Horvat et al., 2003, 173). V Pokrajinskem muzeju Ptuj so razstavljeni predmeti,
ki jih je mogoče povezati z opremo vojske. Od tega je posebna reliefno okrašena nožnica za
35
bodalo, posrebrena iz tanke bronaste pločevine iz 1. st. n. št. (Mikl Curk et al., 1993, 64).
Nožnico krasijo motivi mitoloških figur. Zgoraj je motiv dveh grifonov in kantarosa, ki se še
dvakrat ponovi. Lebdeči boginji Viktoriji držita ščit z upodobitvijo cesarja, pod njima pa je
upodobljen orel z razprtimi krili. Dioskura (Dioscuri), pomočnika v stiskah in v boju ter
glasnika novega in srečnega časa, sta upodobljena kot jezdeca (Horvat, 1999c, 283). Na
neznanem najdišču s Ptuja so bili najdeni trije svinčeni izstrelki okrašeni z reliefnimi črkami,
od katerih sta črki A in R dobro vidni, sprednja in zadnja črka pa zabrisani (Horvat, 1993, 62).
Napisi in podobne upodobitve v reliefu na svinčenih izstrelkih se pojavljajo predvsem v času
pozne republike in so povezani s propagando med državljanskimi vojnami. Ne najde pa se jih
v bojih proti nerimskim oziroma tujim nasprotnikom. Izstrelki z napisi, ki jih ne bi mogli
pričakovati na tem prostoru, in nejasne okoliščine odkritja, zastavljajo vprašanje tudi o samem
najdišču Ptuj (Horvat, 1993, 335). Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za
preventivno arheologijo, je v času od 12. 10. 2010 do 30. 8. 2011 izvedel zaščitne arheološke
raziskave na območju nekdanje vojašnice na Ptuju. Arheološke raziskave so potekale v
notranjosti in okolici bivše vojašnice, ki je bil postavljena leta 1905 in je zajemal površino,
veliko približno 750 m2
(Lazar, 2013, 216-217).
Na plakatu, ki sta ga za kongres15
z naslovom Rimska vojska na območju današnje
Slovenije: Nova odkritja in smernice raziskav, pripravila Evgen Lazar in Maja Janežič so
predstavljeni predmeti rimske vojske: deli luskinastega oklepa, dve puščični osti, branik od
meča, koščeni gumb, odlomek kovinske ploščice z napisom, okrogel dvodelen predmet
(najverjetneje falera) in del tolčene bronaste pločevine, možno od oklepa. Vse najdbe so bile
odkrite v plasteh in strukturah rimskodobne Petovione, ki so se nahajale v neposredni bližini
rimskodobnega foruma (Janežič, Lazar, 2011).
6.4 Tabor druge Italske legije
Doba zgodnjega cesarstva je bila v rimski državi čas blaginje. Rimljani so v tem času
ozemlje današnje Slovenije razdelili med tri upravne enote: Deseto italsko regijo ter provinci
Norik in Panonija (Bratož, 2007, 219-220). Ozemlje današnje Slovenije v takratnem obdobju
označujeta gospodarski in kulturni razcvet. Mestom Emona, Celeia, Petoviona itd. so bila v
upravljanje dodeljena razmeroma velika območja. Na podeželju so nastajala velika kmetijska
posestva. Njihovi lastniki so bili priseljenci (kolonisti) ali premožno staroselsko prebivalstvo
(Šašel Kos, 1999, 196-198).
15
Kongres je potekal od 17. do 18. novembra 2011, v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova, Ljubljana.
36
Mirno obdobje so prekinile markomanske vojne (lat. Bellum Germanicum et
Sarmaticum) med letoma 166 in 180 n. št., ko je spet postala nujna neposredna obramba naših
krajev in Italije. Germanska plemena Markomanov in Kvadov so namreč z območja današnje
Moravske in Slovaške prek sedanje Slovenije vdrla vse do Akvileje (Šašel Kos, 1986, 241).
Pri Ločici v Savinjski dolini je bil za obrambo pred vpadi zgrajen legijski tabor, ki je bil v
uporabi le nekaj let (verjetno od 168 ali 169 do 171) (Šašel Kos, 1986, 243).
Letnica vdora Markomanov in Kvadov je sporna, v strokovni literaturi prevladujeta
dve mnenji. Po enem naj bi se to zgodilo leta 170 n. št., ko naj bi napadalci prodrli čez zaporni
sistem, ki je bil zgrajen leta 168 n. št. pod Antistijem Adventom (Antistius Adventium) za
varovanje severovzhodne meje Italije (Praetentura Italiae et Alpium) in je segal nekako od
mesta Forum Iulii, preko današnje Ljubljanske in Celjske kotline do Tarsatike (Tarsatica;
današnja Reka, Hrvaška). Približno v istem času je bil zgrajen tudi vojaški tabor za drugo
Italsko legijo – II Italica v Ločici pri Polzeli, ki so ga že nekaj let pozneje, še med trajanjem
vojne, Rimljani sistematično demontirali in prenesli v Albing pri Ennsu, bližje fronti (Šašel
Kos, 1986, 331). Strokovnjaki, ki zagovarjajo drugo, bolj verjetno stališče, pa trdijo, da je
prišlo do prvega markomansko-kvadskega vdora pred izgradnjo obrambnega sistema, ki ga
barbari pozneje v teh vojnah niso mogli več prebiti. Eno od središč je moralo biti v Emoni, in
ni izključeno, da je z markomanskimi vojnami povezana tudi prisotnost nekaterih vojakov
trinajste Dvojne legije v mestu (Šašel, 1992, 229).
Proti koncu 19. st. so kmetje pri oranju zemlje na območju Ločice našli opeko in
ostanke zidu. Takratni kustos muzeja Emanuel Riedl si je ogledal najdišče in začel s
poizkusnimi izkopavanji, vendar zaradi nesistematičnega dela ni dosegel pomembnejših
uspehov. Izkopal je dva križna jarka in našel ostanke zidu različne debeline in večje število
opek z eno ali dvovrstnimi žigi druge Italske legije. Temeljiteje se je izkopavanj lotil Franc
Lorger v letih 1916/18, ki je tudi pravilno opredelil najdišče v Ločici (Kolšek, Kolšek, 1958,
166). Raziskal je obseg obzidja z vmesnimi stolpi in vrati. Na notranji strani obzidja je Lorger
odkril pet stavb v velikosti 123 x 68 m, s spalnimi in kopalnimi prostori v velikosti 65 x 37 m
in 99 x 69 m ter pretorij v sredini tabora. Temelji stavb so bili sezidani iz rečnih oblic, zidovi
pa iz peščenih blokov, ki so jih uporabljali tudi v obzidju. Pod severnimi in južnimi vrati se je
nahajal kanal. V Ločici sta bila ob cesti proti Šempetru odkrita dva stražarska stolpa (Kolšek,
Kolšek, 1958, 166; ANSl, 1975, 285).
Obseg omenjenega legijskega tabora je meril 543 x 435 m. Obzidje stalnega rimskega
vojaškega tabora je navadno v obliki pravokotnika, redkeje je pravilne kvadratne ali celo
37
trapezoidne oblike kot na primer v Lavriaku (Lauriacum; današnji Lorch, Avstrija). Debelina
obzidja je znašala 2 m in več, višina pa se da le redko ugotoviti. Okrepljeno je bilo še z
obrambnimi stolpi (Kolšek, Kolšek, 1958, 171). V Ločici so bili na rečni terasi severnega
brega Savinje odkriti ostanki temeljnega okopa obodnega zidovja rimskega vojaškega tabora.
Prav tako se je ohranila sled osrednjih barak in odtisi posameznih temeljnih kolov (Mikl Curk
et al., 1993, 48). Vsem objektom vojaškega tabora so arheologi pripisali bolj ali manj enotno
gradbeno fazo. Na ta način je starost celote določena v kratek čas zgodnjega obdobja
markomanskih vojn, oziroma v čas ko je druga Italska legija varovala ozemlje proti vzhodu in
varovala prehod čez Savinjo pred morebitnimi vdori (ANSl, 1975, 285; Mikl Curk et al.,
1993, 49). Izkopavanja v Ločici so odkrila več kot dvesto opek z 32 različnimi žigi (ANSl,
1975, 285). Označene so bile z žigom legije in imeni izdelovalcev (ANSl, 1975, 285).
6.4.1 Opekarna druge Italske legije
Leta 1995 so bile ob izgradnji avtocest izpeljane sistematične raziskave na trasi Arja
Vas – Vransko. Rezultati raziskav so potrdili delovanje vojaške opekarne blizu tabora druge
Italske legije (Lazar, 2006, 5). Arhitekturni ostanki dveh peči, skladišča s sušilnico, odpadne
jame, odkrite najdbe ter žigi na opekah so pokazali, da je na ledini Ilovica pri Vranskem
obratovala večja rimska opekarna (lat. figlina, officina, mn. figlinae, officinae), ki je pokrivala
potrebe vojaškega tabora v Ločici pri Polzeli (Lazar, 2006, 29). Opekarna je za svojo
proizvodnjo uporabljala surovine iz neposredne okolice – predvsem glino oz. ilovico na
katero spominja tudi sedanje ime, poleg nje pa še velike količine lesa in vodo iz reke Bolske
(Lazar, 2006, 5).
Rimske vojaške enote so imele svoje opekarske obrate že od avgustejskega obdobja
dalje. Prvi pojav žigosanja izdelkov je znan iz sredine 1. st. n. št, iz obdobja vlade cesarja
Klavdija (Lazar, 2006, 35). Vojaški opekarski obrati so na izdelke žigosali ime legije ali
oddelka (npr. LEG II ITA) in včasih tudi ime vojaka, ki je opeko izdelal (npr. LEG II ITA /
AVSPICATVS) (Lazar, 2006, 35). Izdelki vojaških opekarn so bili uporabljani predvsem za
gradnjo vojaških in cesarskih objektov ter včasih tudi poslopij provincialnih upravnikov
(Lazar, 2006, 35). Opeke na Vranskem so bile v največji meri žigosane z osmimi različnimi
legijskimi žigi (LEG II ITA in LEG II ITA / AVSPICATVS LEG II ITALPATR, LEG II
ITALPF, HILARVS) (Lazar, 2006, 35). Poleg žigosanih opek so zanimivi tudi odlomki opek
z živalskimi odtisi. Med sušenjem opek v neograjenih prostorih so bili izdelki izpostavljeni
nepredvidenim obiskom živali ali celo divjadi. Na nekaterih odlomkih opek je vidnih več
38
odtisov mačjih šap, sledovi psa in odtis koze ali srne. Na eni opeki je ohranjen tudi odtis
legionarskega obuvala. Ob nekaterih žigih so vidni tudi odtisi prstov (Lazar, 2006, 37).
Kratko obdobje, v katerem so legionarji na območju današnje Ločice pri Polzeli gradili nov
tabor in v njem živeli, je bilo najverjetneje čas največjega obsega proizvodnje opekarne na
Ilovici. S premestitvijo legije na Donavo, najprej v Albing in nato v Enns (Winkler, 1971, 94;
2003, 131; Lazar, 2006, 252) se je glavni odjemalec in porabnik izdelkov z Vranskega odselil.
Verjetno je opekarna prenehala s proizvodnjo že ob odhodu vojske, bolj verjetno pa je obseg
proizvodnje najprej močno upadel in nato zamrl (Lazar, 2006, 252).
7 ARHEOLOŠKI SLEDOVI POVEZOVANJA STAROSELSKEGA
PREBIVALSTVA Z RIMSKO VOJSKO
Med pomembnejša najdišča za razumevanje obdobja na prehodu iz poznolatenskega v
rimski čas sodijo Strmec nad Belo Cerkvijo, Beletov vrt v Novem mestu in Verdun pri
Stopičah (Breščak, 2002, 90). Med starejša najdišča z rimsko vojaško opremo sodi grob iz
Bobovka pri Kranju, v katerem je bil odkrit gladij, datiran v prvo polovico 1. st. pr. n. št.
(Horvat, 2009, 373). Najmlajši primeri rimskih vojaških grobnih pridatkov so poznani iz
grobov iz Verduna (Horvat, 2009, 373). Posebnost tega grobišča predstavljajo moški grobovi
z orožjem, v čemer se kaže močna keltska tradicija. Običaj prilagajanja orožja v grobove je
keltski in ne rimski (Breščak, 2002, 94). Posebej zanimivo je na primer, da je bil v grobu 37 v
železno poznolatensko nožnico tipa Vrhnika z bronastim okrasjem potisnjen rimski gladij. V
grobovih 1 in 41 sta bili čeladi tipa Weisenau, ki predstavljata najbolj pogost tip rimske
legionarske čelade 1. st. n. št., sulična ost v grobu 1 pa je bila po keltskem običaju zvita in
tako obredno uničena (Breščak, 2002, 94). Tak običaj je izpričan še v nekaterih grobovih. Ta
kulturna dvojnost se pojavi tudi pri drugem nevojaškem materialu, tako v moških kot tudi v
ženskih grobovih starejšega dela grobišča, kjer pridatke predstavljajo keramične posode in
nakit. Sredi druge polovice 1. st. n. št. se ta dvojnost v grobovih izgubi in nadaljuje z rimsko
tradicijo (Breščak, 2002, 94). Grob 136 vsebuje terro siggilato z napisom IPP (Horvat, 2009,
373).
Med najmlajše grobove z vojaškimi pridatki sodi še grob 1 iz Bobovka pri Kranju, v
katerem je bila poleg gladija odkrita še oljenka tipa Loeschcke IX iz 1. st. n. št. (Horvat, 2009,
373). Ti grobovi so bili večkrat interpretirani kot pokopi lokalnih prebivalcev, ki so sestavljali
pomožne enote v rimski vojski (Horvat, 2009, 374). V pomožne enote so bili vključeni tudi
39
pračarji (lat. funditor, mn. funditores). Prača je bila do pojava ognjenega strelnega orožja ob
loku eno najbolj uporabljanih lahkih daljinskih orožij. Največ so jih uporabljali v
republikanskem in avgustejsko-tiberijskem obdobju, kasneje pa precej manj. Pri večini
izstrelkov s slovenskih najdišč je dobro viden livni šiv, ki jasno kaže, da so jih ulivali v
dvodelnem kalupu. Polovična izstrelka s Starega gradu nad Uncem nakazujeta, da so želode
izdelovali tudi v enodelnih kalupih (Laharnar, 2011, 368).
Na začetku principata se je na območju današnje Slovenije ohranil običaj polaganja
orožja v grobove pri nekaterih železnodobnih plemenih idrijske skupine. Dokaz o tem
izpričujejo bogati moški grobovi v Idriji pri Bači in Reki pri Cerknem iz avgustejskega časa
(Horvat, 2009, 373). Grobovi vsebujejo primere orožja kot so: rimski gladij, čelada tipa
Weisenau, okrogle ščitne grbe, dolga kopja in pilum. Poleg orožja so bili v grobovih odkriti
tudi primeri železnega orodja in kovinske posode (Horvat, 2009, 373). Rimskodobno orožje in
orodje je nadomestilo predhodnike, ki so estetsko vsebovala elemente in obliko značilno za
železnodobna ljudstva. Ta običaj se je ohranil še na Dolenjskem, na območju poznolatenskih
plemen mokronoške skupine IIIb (Horvat, 2009, 373).
Najimenitnejši grobovi z vojaškimi pridatki so poznani iz Polhovega Gradca pri
Ljubljani (Horvat, 2009, 373). Grobovi so uničeni in časovno datirajo v prvo polovico 1. st. n.
št. (Horvat, 2009, 373).
40
8 RAZISKOVALNI DEL
8.1 Raziskovalni problem
V uvodnem delu magistrskega dela smo navedli, da se raziskava osredotoča na
objavljene napise, ki omenjajo vojake in njihove funkcije in vojaške enote, ki so jim pripadali.
Tudi tu se omejujemo na območje današnjega slovenskega prostora v obdobju med 1. in 2. st.
n. št. Za tovrstni raziskovalni problem smo se odločili med pregledom stanja raziskav in
literarure, ki se posredno in neposredeno navezuje na rimsko vojsko na slovenskem prostoru
od ustanovitve Akvileje do vpadov Markomanov in Kvadov. Napisi s svojimi podatki
pomembeno dopolnjujeo arheološke najdbe tega obdobja in pripomorejo k boljši in bolj
celostni sliki o prisotnosti in delovanju rimskih legij na našem območju.
8.2 Raziskovalna vprašanja
Iz literature je moč ugotoviti, da pomemben vir za sestavo celostne slike o rimski
vojaški aktivnosti na slovenskem prostoru predstavljajo viri antičnih avtorjev16, ki so s
konkretnimi materialnimi dokazi podprti zgolj na posameznih lokacijah (npr. Grad pri
Šmihelu, Dolge njive pri Vrhniki, Grad pri Reki, reka Ljubljanica, Ločica pri Polzeli itd.). V
prvem delu magistrskega dela smo povedali, da je slovenski prostor v času rimskih osvajalnih
pohodov veljal za prostor z izrazito prehodno lego in stičišče med Italijo in jugovzhodno
Evropo (glej tretje poglavje). Zato je bila nastanitev legij ali manjših vojaških oddelkov v
veliki meri povezana z gradnjo cestnega omrežja, obrambo pred morebitnimi vdori obmejnih
sovražnih ljudstev in bila kasneje pogojena z nadzorom rimskih trgovskih in transportnih poti,
ki so vodile v matično Italijo. Na podlagi prvega dela naloge in prebrane literature smo v
raziskovalnem delu magistrskega dela zastavili tri raziskovalna vprašanja:
· ali je bila prisotnost vojaških oddelkov na slovenskem prostoru v
obravnavanem obdobju pogojena z osvajanjem jugovzhodnoalpskega in
zahodnobalkanskega prostora?
· ali vojaški napisi najdeni širom Slovenije potrjujejo prisotnost omenjenih
legij in drugih oddelkov na obravnavanem območju?
16
Titus Livius - Ab urbe Condita liber XLI (Šašel Kos, 2005, 321 – 322), Appianos - Romaïká (Šašel Kos, 2010, 176), Hostius - Bellum Histricum (Šašel Kos, 2005, 323), Tacitus - Annales, Ab excessu divi Augusti (Tacitus,
1968), Cassius Dio - Rhomaike historiae (Cassius Dio, 1927).
41
· kako ohranjeni napisi odražajo razmerje v številu vojakov in vojaških oficirjev na
območju današnje Slovenije?
8.3 Metoda raziskovanja
Pregledali smo objave, ki se nanašajo na opis strukture, opis vojaških položajev in opis
vojaške opreme rimske vojske iz treh obdobij (poznorepublikansko obdobje, obdobje
Cezarjevega prokonzulata in obdobje principata). Metoda raziskovanja je zajemala pregled
strokovne literature od ustanovitve Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov. V vzorec
raziskovanja smo zajeli objavljene rimske vojaške napise. Slednji predstavljajo bogat
doprinos k boljšemu razumevanju in poznavanju rimske vojske na slovenskih tleh, ki so poleg
ostalih (nevojaških) v največjem številu hranjeni po lapidarijih Narodnega muzeja Slovenije v
Ljubljani, Pokrajinskega muzeja Celje in Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož ter v manjšem
številu lapidarijih Koroškega pokrajinskega muzeja Slovenj Gradec, Dolenjskega muzeja v
Novem mestu in Belokranjskega muzeja v Metliki. Nekaj napisov pa je vzidanih po cerkvah,
gradovih, mlinih in hišah (Lovenjak, 1998).
Rimski vojaški napisi najdeni v Sloveniji so bili kot tema raziskave že podrobneje
obravnavani predvsem za območje Emone in Celeje. Kot del raziskave povezane z nastankom
Emone so nekatere vojaške napise obravnavali Balduin Saria17, Jaroslav Šašel18 in Marjeta
Šašel Kos19, Julijana Visočnik pa je poglobljeno raziskavo vojaških napisov opravila za
območje Celeje in njenega agra20, zato so njene ugotovitve v magistrski nalogi samo povzete.
Vojaški napisi iz Emone, Petovione, Neviodunuma in Pretorija Latobikov so bili kot celota
zabeleženi in opisani v strokovnih in znanstvenih objavah, npr. vodnikih po lapidarijih21
pristojnih muzejev, katalogih razstav ter v znanstvenih objavah22
.
V magistrskem delu so napisi zbrani v katalogu in pod vsako tabelo analizirani glede
na vojaške funkcije in enote, ki so izpričane na napisih. Obravnavana tema magistrskega dela
17
Saria, B. 1937, Vojaški nagrobni napis iz Emone. Kronika slovenskih mest, volume 4, issue 1, 46 - 48. 18
Šašel, J. 1992, Opera selecta, 305-315. 19
Šašel Kos, M. 1998, Je bila Emona nekdanji tabor 15. legije in veteranska kolonija? V: V. Melik et al.,
Zgodovinski časopis 52, št. 3 (112), 317-329, Šašel Kos, M. 1995, The 15th Legion at Emona – Some thoughts. V:
R. Habelt (ur.), Zeitschrift für Papyrologie und Epigrafik 109, 227-244. 20
Visočnik, J. 2008, Vojaški napisi iz Celeje in njene okolice. - Arheološki vestnik 59, 325–357. 21
Šašel Kos, M. 2004, Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije - rimski spomeniki – vodnik,
Jevremov, B. 1988, Vodnik po lapidariju I. del - Pokrajinski muzej Ptuj. 22
Lovenjak, M. 1998, Inscriptiones Latinae Slovenia (ILSl) - Situla 37, Šašel Kos, M. 1998, Je bila Emona nekdanji tabor 15. legije in veteranska kolonija? V: V. Melik et al., Zgodovinski časopis 52, št. 3 (112), 317-329.
42
je kronološko postavljena v čas, ki se začne z ustanovitvijo Akvileje in zaključi z obdobjem
markomanskih vojn, zato so napisi mlajše datacije navedeni zgolj tabelarično.
8.4 Rezultati raziskave
Rezultati raziskovanja so v magistrskem delu predstavljeni kvantitavivno v obliki tabel
ter kvalitativno. Slovenski prostor je bil v smislu vojaškega delovanja v veliki meri
prehodnega značaja, zato je moč sklepati, da bodo opazna minimalna odstopanja v razmerju
med napisi vojakov in vojaških oficirjev. Preučeni rezultati pa so dali drugačen pogled na
obravnavano temo, saj je raziskava pokazala, da je razmerje predstavnikov vojske in oficirjev
odvisno od kraja (in njegovega statusa ter časa nastanka), kjer so bili nastanjeni.
Tabela 1: Število obravnavanih rimskih vojaških napisov najdenih v Sloveniji Emona 13
Poetovio 20
Neviodunum 12
Praetorium Latobicorum 18
Celeia 43
predstavniki vojske na posamičnih lokacijah po Sloveniji 14
SKUPAJ 120
Tabela 2: Predstavniki vojaških oficirjev v Emoni ŠT. IME
OFICIRJA
FUNKCIJA,
VOJAŠKA ENOTA
STAROST DATACIJA VRSTA NAPISA NAJDIŠČE OBJAVA
1. Titus Iunius
Montanus
tribunus
militium,
praefectus
equitum,
praefectus
fabrum, pro
legato
/ avgustejsko
obdobje
nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 85,
št. 36
Tabela 3: Predstavniki vojske v Emoni
ŠT. IME
VOJAKA
FUNKCIJA,
VOJAŠKA ENOTA
STAROST DATACIJA VRSTA NAPISA NAJDIŠČE OBJAVA
Praetoriani
2. Pudenti miles cohortis
II praetoriaie
25 verjetno 1. st. nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 85,
št. 37
Signiferi
3. … Valerius
Aemilianu
signifer
legionis XIII
Geminae
/ verjetno 3. st. votivni napis
(posvetilo Jupitru
Odvračalcu zla ali
Ljubljana Šašel Kos, 2004, 82,
št. 17
43
s Dolihenskemu)
Frumentarii
4. Vibius frumentarius
legionis XV
/ prva
polovica 1.
st.
votivni napis (oltar
posvečen Cereri) Ljubljana Šašel Kos,
2004, 80,
št. 8
Milites
5. Caius
Clodius
Secundus
miles legionis
XV Apolinaris
/ prva
polovica 1.
st.
nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 86,
št. 38
6. Marco
Aurelio
Crispinian
o
miles legionis
XIII Geminae
/ 253-268 nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 87,
št. 41
7. / miles legionis
XIII Geminae
/ 3. st. nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 87,
št. 42
8. Lucio
Aelio
Nigrino
militi classis
Pannonicae
/ konec 2. ali
3. st.
nagrobni napis
(odlomek
nagrobnika)
Ljubljana Šašel Kos, 2004, 87,
št. 44
Veterani
9. Tito Vario veteranus
legionis XV
60 prva
polovica 1.
st.
nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 86,
št. 39
10. Caius
Vettenniu
s
veteranus / verjetno prva
polovica 1.
st.
nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 87,
št. 40. 11. Aurelius
Iovinus
veteranus
legionis XIII
Geminae
/ 3. st. nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 87,
št. 43
12. Lucius
Oclatius
veteranus
legionis XV
/ prva
polovica 1.
st.
nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 1998, 332,
št. 3 13. Titus
Calventin
us
veteranus
legionis VIII
/
Iz Emone in njene okolice je poznanih dvanajst vojaških napisov: deset nagrobnih
napisov (št. 1, 2, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11 in 12/13) in dva votivna oltarja (št. 3 in 4). Na štirih
spomenikih so izpričani štirje veterani, pri tem sta v treh primerih enoti navedeni (št. 9, 11 in
12/13) in v enem ne (št. 10). Starost je navedena na nagrobniku veterana Tita Varia (št. 9), ki
je ob svoji smrti štel 60 let.
Z oznako, ki se nanaša na navadnega vojaka (miles), so izpričani trije vojaki (št. 5, 6 in
7). Izraz miles se pojavi tudi na nagrobnikih pretorijanca Pudencija (št. 2) in Lukija Elija
Nigrina (št. 8), ki je kot vojak marinec (militi classis) služil v Panonskem ladjevju. Kot edini
omenjeni pretorijanec je Pudencij vojaško službo opravljal v Drugi pretorjanski kohorti
44
(Cohors II Praetoriae), a je očitno ni dokončal, saj je na nagrobniku navedeno, da je odslužil
7 let in umrl pri 25. letih.
Na devetih napisih je navedena pripadnost vojakov posameznim legijam. Petnajsta
Apolonova legija je navedena na napisih št. 4, 5, 9 in 12, trinajsta Dvojna legija pa na napisih
št. 3, 6, 7, in 11. Na nagrobnem napisu veterana Lukija Oklatija (št. 12) je omenjen tudi
veteran Tit Kalventij, ki je vojaško službo opravljal v osmi Avgustovi legiji (št. 13). Slednja
je bolje dokumentirana na območju današnjega Ptuja. Imena legij so na napisih št. 4, 9 in
12/13 navedena samo s številko, kar dokazuje, da so nekatere legije bile prisotne na tem
območju že pred uvedbo Avgustovih vojaških reform (Goldsworthy, 2004, 56-58).
Med vojaškimi napisi iz Emone je po opravljanju vojaške službe najbolj izpoveden
nagrobnik Tita Junija Montana (št. 1), ki navaja, da je svojo bogato vojaško kariero šestkrat
opravljal kot vojaški tribun, šestkrat je bil prefekt konjenice, dvakrat načelnik obrtnikov
(inženirjev) in dvakrat oficir viteškega stanu (Šašel Kos, 2004, 85, št. 36). Funkcija pro legato je
nekoč bila interpretirana kot namestnik legijskega poveljnika, tako piše tudi Balduin Saria, ki
je domneval, da je Montan poveljeval petnajsti Apolonovi legiji (Saria, 1937, 46). Njegovo
tezo je prvi konkretneje izpodrinil Jaroslav Šašel, ki je natančno analiziral to funkcijo in
zaključil, da ta naziv ni pomenil legijskega poveljnika, temveč oficirja viteškega stanu (Šašel,
1992, 469-477). Ta naj bi opravljal različne vojaške, tehnične, predvsem pa administrativne
funkcije z nalogo, da bi utrdil rimsko oblast na območjih, ki so bila šele nedavno osvojena in
priključena cesarstvu (Šašel Kos, 2012, 100). Kasnejše študije in raziskave so dodatno
potrdile, da zaključki Sarie niso pravilni, saj jim nasprotuje epigrafsko, numizmatično in
arheološko gradivo (Gaspari, 2010, 113; Šašel Kos, 2012, 100). Med vojaškimi napisi iz
Emone sta po funkciji omenjena tudi intendant petnajste Apolonove legije (št. 4) in
zastavonoša ali nosilec znaka (signifer) trinajste Dvojne legije (št. 3).
45
Tabela 4: Predstavniki vojske v Petovioni
ŠT. IME
VOJAKA
FUNKCIJA,
VOJAŠKA ENOTA
STAROST DATACIJA VRSTA
NAPISA
NAJDIŠČE OBJAVA
Beneficiarii
14. Caius
Cornelius
Proculus
beneficiarius
tribuni, miles
legionis XIII
Geminae
/ sredina 1. st. nagrobni napis Spodnja
Hajdina
Jevremov,
1988, 46,
št. 14
Centuriones
15. Marcus
Petronius
Classicus
centurio
legionis VIII
Augusta
/ prva polovica
1. st.
nagrobni napis Ptuj
(videmska
cerkev)
Jevremov,
1988, 39,
št. 6
16. Marcus
Claudius
Avitus
centurio
legionis X
Geminae pia
fidelis
/ 2. st. votivni napis
(oltar posvečen Jupitru)
Vičava Jevremov,
1988, 99,
št. 105
17. Martial centurio
legionis XIII
Geminae
/ 3. st. votivni napis
(oltar posvečen Diani)
Ptuj (Titov
trg)
Jevremov,
1988, 109,
št. 120
Praefecti
18. Aelius
Marinus
praefectus
cohortis II
Hispanorum
/ druga polovica
2. in začetek 3. st.
nagrobni napis Vičava Jevremov,
1988, 115,
št. 132
19. Publius
Aelius
Marcianus
preaefectus
cohortis I
Germanorum
/
Optii
20. Lucius
Faninus
Quadratus
optio
legionis I
Adiutricis
pia fidelis
/ 2. st. nagrobni napis Ptuj
(minoritska
cerkev)
Jevremov,
1988, 37,
št. 3
Primi
hastati
21. Saturninus primus
hastatus
legionis VIII
Augusta
70 prva polovica
1. st.
nagrobni napis Ptuj
(videmska
cerkev)
Jevremov,
1988, 40,
št. 7
Decuriones
22. Marcus
Secundinus
Vitalis
decurio alae
I Thracum
/ konec 1. st. -
sredina 2. st.
votivni napis
(oltar posvečen Jupitru
Odvračalcu zla)
Ptuj Jevremov,
1988, 95,
št. 97
Milites
23. Lucius
Anneus
Surus
miles
legionis XIII
Geminae
30 konec 1. st. nagrobni napis Zgornja
Hajdina
Jevremov,
1988, 42,
št. 9
24. Caius
Memius
Primus
miles
legionis XIII
Geminae
/ druga polovica
1. st.
nagrobni napis Zgornja
Hajdina
Jevremov,
1988, 43,
št. 11
25. / militi
legionis XIII
Geminae
/ / nagrobni napis reka Drava Jevremov,
1988, 66,
št. 41
46
Iz Petovione in njene okolice je znanih devetnajst vojaških napisov: trinajst nagrobnih
napisov (št. 14, 15, 18/19, 20, 21, 23, 24, 25, 27, 28, 29, 31 in 32), štirje oltarji (št. 16, 17, 22
in 33) in dva spomenika za katera ni mogoče natančno določiti vrste (št. 26 in 29).
Na petih spomenikih so izpričani veterani, pri tem so v štirih primerih (št. 29, 30, 31 in
33) enote navedene in v enem ne (št. 32). Starost vojakov je možno razbrati na petih napisih
(št. 29, 21, 23, 14 in 28). Zaokrožena je na 5 ali 10 let: 85 (št. 29), 70 (št. 26), 30 (št. 14) in 65
(št. 28) let, medtem ko nagrobnik Marka Avrelija (ime je nepopolno) navaja 11 let
službovanja v neznani kohorti, iz česar lahko sklepamo, da je vojak imel vsaj 29 let, ko je
preminil (Jevremov, 1988, 71, št. 50). Na nagrobniku je navedeno, da je bil veteran. Iz tega
lahko sklepamo, da je bil vojak starejši in je bil 11 let pred smrtjo najverjetneje premeščen v
drugo enoto.
Z oznako miles je izpričanih pet vojakov (št. 23, 24, 25, 26 in 27), prav tako se pojavi
še na nagrobniku tribunskega beneficiarija Kaja Kornelija Prokula (št. 14).
Pripadnost vojakov posameznim enotam je navedena na osemnajstih napisih. Osma
Avgustova legija je izpričana na treh napisih (št. 15, 21 in 30), trinajsta Dvojna legija pa na
šestih napisih (št. 23, 24, 14, 25, 31 in 17), štirinajsta Gemina na treh (št. 26, 27 in 28), deseta
26. Ulpio
Secundo
miles
legionis XIV
Geminae
/ verjetno 3. st. nagrobni napis Majski vrh v
Halozah
Jevremov,
1988, 83,
št. 70
27. Fannius
Florentinus
miles
legionis XIV
Geminae
/ 2. st. nagrobni napis grad Velika
Nedelja
Jevremov,
1988, 86,
št. 75
28. / miles
legionis XIV
Geminae
65 2. st. nagrobni napis
(del pepelnice)
Ptuj (cerkev
sv. Ožbolt) Jevremov,
1988, 125,
št. 152
Veterani
29. Aulus
Postumius
Seneca
veteranus
legionis XI
Claudia pia
fidelis
85 prva polovica
1. st.
nagrobni napis Spodnja
Hajdina
Jevremov,
1988, 35,
št. 1
30. / missicio
legionis VIII
Augusta
/ sredina 1. st. nagrobni napis
(odlomek
nagrobnika)
Zgornja
Hajdina
Jevremov,
1988, 45,
št. 13
31. Lucius
Iulius
Valens
veteranus
legionis XIII
Geminae
/ / nagrobni napis Zgornja
Hajdina
Jevremov,
1988, 67,
št. 43
32. Marcus
Aurelius
…
veteranus
cohortis …
29 ali več konec 1. st. –
začetek 2. st. nagrobni napis
(odlomek
nagrobnika)
Zgornja
Hajdina
Jevremov,
1988, 71,
št. 50. 33. Caius
Cassius
Silvester
veteranus
legionis IV
Flavia Felix
/ 2. st. votivni napis
(oltar posvečen Viktoriji)
Ptuj
(Panorama)
Jevremov,
1988, 112,
št. 127
47
Gemina (št. 16), četrta Flavija Srečna (št. 33), enajsta Klavdijeva (št. 29) in prva Pomožna (št.
20) pa po enkrat. Med vojaškimi enotami je omenjen še desetnik konjeniškega oddelka prve
Traške ale (decurio alae I Thracum) (št. 22). Na sarkofagu postavljenem v spomin
preminulima staršema iz Vičave (št. 18), je navedeno, da sta naročnika sinova, ki sta vojaško
službo opravljala kot načelnika oziroma polkovnika pomožnih enot: Prva Germanska (Cohors
I Germanorum) in druga Hispanska kohorta (Cohors II Hispanorum).
48
Tabela 5: Predstavniki vojske v Neviodunu
ŠT. IME
VOJAKA
FUNKCIJA,
VOJAŠKA ENOTA
STAROST DATACIJA VRSTA
NAPISA
NAJDIŠČE OBJAVA
Beneficiarii
34. Marcus
Aurelius
Alexander
beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae
/ l. 232 votivni napis
(oltar
posvečen vrhovni
boginji ali
vzvišeni Celestidi)
Gradišče pri Vel. Malencah
Lovenjak,
1998, 31-32,
št. 1; Šašel Kos, 2004,
101, št. 121
35. Marcus
Antonius
Iulianus
beneficiarius
consularis
/ konec 2. –
začetek 3. st. votivni napis
(oltar
posvečen Jupitru)
Krška vas (stopnišče mlina)
Lovenjak,
1998, 39, št. 5; Šašel Kos, 2004, 102, št. 122
36. Lucius
Caranitus
Gratus
beneficiarius
consularis
/ konec 2. –
začetek 3. st. votivni napis
(oltar
posvečen Jupitru)
Krška vas (vogal hišnega objekta)
Lovenjak,
1998, 41, št. 6
37. Gaius
Valerius
Avitus
beneficiarius
consularis
/ konec 2. –
začetek 3. st. votivni napis
(oltar
posvečen Jupitru)
Krška vas (hišni objekt)
Lovenjak,
1998, 42, št. 7
38. Aurelius
Marcus
beneficiarius
consularis
/ Druga
polovica 3.
st.
votivni napis
(oltar
posvečen Jupitru in
zavetniku
kraja)
Leskovec pri
Krškem
Lovenjak,
1998, 43-44,
št. 8
39. Lucius
Septimus
Avitus
beneficiarius
consularis
legionis XIV
/ Prva
polovica
3.st.
votivni napis
(oltar
posvečen Jupitru in
zavetniku
kraja)
Gradišče pri Vel. Malencah
Lovenjak,
1998, 44-45,
št. 9; Šašel Kos, 2004,
102, št. 123
40. Marcus
Aurelius
Zenas
beneficiarius
consularis
legionis XIV
Martia
Victricis
/ l. 235 votivni napis
(oltar
posvečen Jupitru in
zavetniku
kraja)
Gradišče pri Vel. Malencah
Lovenjak,
1998, 46-47,
št. 10; Šašel Kos, 2004,
102, št. 124
41. Lucius
Pompeius
Ingenuus
beneficiarius
consularis
/ druga
polovica 2.
ali začetek 3. st.
votivni napis
(oltar
posvečen Jupitru in
zavetniku
kraja)
Velike
Malence
Lovenjak,
1998, 48-49,
št. 11
42. / beneficiarius
consularis
/ konec 2. ali
začetek 3. st. votivni napis
(del oltarja)
Čatež (pomožni župnijski objekt)
Lovenjak,
1998, 50-51,
št. 12
49
43. Marcus
Iulius Vitalis
beneficiarius
consularis
/ 2. st. nagrobni
napis
Krška vas (vogal mlina)
Lovenjak,
1998, 79-80,
št. 27
Centuriones
44.
Maximius
Mansuetus
Centurio
legionis XII
Fulminatae
/ verjetno 1.
st.
nagrobni
napis
Dobova
(cerkev)
Lovenjak,
1998, 141-
142, št. 64
Mensores
45. Publius
Maximius
Maternus
Mensor
legionis X
Geminae
/ l. 240 votivni napis
(oltar
posvečen rojakom)
Valična vas (cerkev sv.
Martina)
Lovenjak,
1998, 132-
133, št. 60
Iz Drnovega pri Krškem, kjer se je nekoč razprostiral rimski municipij Neviodunum, je
vse rimske napise neviodunskega agra zbral in ovrednotil M. Lovenjak (Lovenjak, 1998),
vojaški napisi pa še niso bili strnjeno dokumentirani ali obravnavani. Dvanajst tovrstnih
napisov je bilo najdenih v neposredni bližini antičnega mesta. Največ jih je iz Velikih Malenc
(5 napisov) in Krške vasi (3 napisi) ter po en primer iz Leskovca pri Krškem, Valične vasi,
Čateža in Dobove.
Po številu največ napisov predstavljajo beneficiarski napisi, ki jih sestavlja devet
votivnih oltarjev (št. 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41 in 42) in en nagrobni napis (št. 43)
konzularjevega beneficiarija iz obdobja druge polovice 2. in prve polovice 3. st.
Napisi št. 34, 35, 39 in 40 so bili najdeni na hribu Gradišče pri Velikih Malencah, kjer
se je od 2. st. dalje nahajal poznorimski utrjeni kastel, ki je branil in nadzoroval rimsko cesto
še v 6. st. (Mikl Curk et al., 1993, 58; Ciglenečki, 1997, 193). Na treh napisih sta poleg
funkcije konzularjevega beneficiarija omenjeni tudi legiji v katerih so beneficiariji službovali.
Na napisih št. 34 in 39 je navedena deseta Dvojna legija, na napisu št. 40 pa štirinajsta Dvojna
legija z vzdevkom Martia victrix (Marsova zmagovita) (št. 40). Med predstavniki vojske sta iz
napisov omenjena Publij Maksimij Matern, ki je kot merilec desete Dvojne legije verjetno
sodeloval pri postavljanju vojaških taborov svoje legije, in Maksimij Mansuet, ki je svojo
službo opravljal kot centurion dvanajste Bliskovite legije. Mansuet je nagrobnik dal postaviti
v čast svoji tašči in materi Juliji Pompeji (Lovenjak, 1998, 141-142). Na napisu je navedeno,
da je Mansuet službo centuriona opravljal v dvanajsti Bliskoviti legiji. Datacijo nagrobnika je
Lovenjak postavil v čas okoli 1. st. (Lovenjak, 1998, 142). Vendar pa Kasij Dion v svoji
Rimski zgodovini legijo navaja v povezavi z nevihto, ki je vojake rešila pred neizbežnim
porazom. Kasij Dionova navedba časovno in prostorsko dvanajsto Bliskovito legijo postavlja
v leto 172 n. št, ko se je ta iz Melitene v Kapadokiji (Cappadocia; današnja provinca
Nevşehir, Turčija) odpravila na vojaški pohod z Markom Avrelijem proti Kvadom na
50
območje današnje Slovaške23. Vojaški pohod je verjetno potekal tudi preko ozemlja današnje
Slovenije in se nadaljeval proti severu, zato je možno, da je Mansuet poveljeval eni od
centurij namenjeni v boj proti Kvadom in dal v tem obdobju postaviti nagrobni napis. Po
Kasiju Dionu je mogoče povzeti, da je Lovenjak datacijo nagrobnika postavil v prezgodnji
čas. Nagrobnik je potrebno umestiti v drugo polovico 2. st.
23
Cassius Dio, Rhomaike historiae, 72=71.8-10
51
Tabela 6: Predstavniki vojakov v Pretoriju Latobikov
ŠT. IME IME
VOJAKA
FUNKCIJA,
VOJAŠKA ENOTA
STAROST DATACIJA VRSTA
NAPISA
NAJDIŠČE OBJAVA
Beneficiarii
46. Caius Antistius
Threptus
beneficiarius
consularis
/ konec 2. ali 3.
st.
votivni napis
(oltar posvečen Jupitru)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 107,
št. 152
47. Caius Antistius
Maturus
beneficiarius
consularis
/ verjetno
konec 2. st.
votivni napis
(oltar Jupitru)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 107,
št. 153
48. Tiberius Claudius
Peregrinus
beneficiarius
consularis
/ konec 2. ali
začetek 3. st. votivni napis
(oltar posvečen Jupitru)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 107,
št. 154
49. Lucius Clodius
Priscus
beneficiarius
legati
consularis
/ konec 2. ali
začetek 3. st. votivni napis
(oltar posvečen
Jupitru)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 108,
št. 155
50. Titus Iullius
Firminus
beneficiarius
consularis
/ druga pol. 2.
st.
votivni napis
(oltar posvečen Jupitru)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 108,
št. 156
51. Caius Novetius
Restitutus
ex
benecifiarius
consularis
/ konec 2 ali
začetek 3. st. votivni napis
(oltar posvečen Jupitru)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 108,
št. 157
veteranus
legionis I
Adiutricis
52. Marcus Victorius
Victorinus
beneficiarius
consularis
/ l. 195 votivni napis
(oltar posvečen Jupitru)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 108,
št. 158
53. Marcus Aurelius
Valentinus
beneficiarius
consularis
legionis XIV
Geminae
/ 1. november
247/248
votivni napis
(oltar posvečen Jupitru
Dolihenskemu)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 108,
št. 159
54. Gaius Baebius
Marcellinus
beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae
/ 8. april 225 votivni napis
(oltar posvečen Jupitru in vsem
drugim
bogovom in
zavetniku kraja)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 109,
št. 160
55. Iulius Terentius beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae
Severianae
/ 6. oktober
224
votivni napis
(oltar posvečen vsem bogovom
in zavetniku
kraja)
Sv. Štefan pri Trebnjem
Šašel Kos, 2004, 109,
št. 161
56. Aurelius
Secundianus /Itrius
beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae
/ 18. maj, 3. st. votivni napis
(oltar posvečen Jupitru in
zavetniku kraja)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 109,
št. 162
57. Marcus Aurelius
Valentinus
beneficiarius
consularis
legionis XIV
Geminae
/ 1. november,
verjetno l.
247
votivni napis
(oltar posvečen Jupitru in
zavetniku kraja)
Trebnje Šašel Kos,
2004, 109,
št. 163
52
58. Candidius Ursus beneficiarius
consularis
legionis XIV
Geminae
/ 15. oktober,
3. st.
votivni napis
(oltar posvečen Jupitru in
zavetniku kraja)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 110,
št. 164
59. Gaius Iulius
Dignus
beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae
/ 1. oktober
250
votivni napis
(oltar posvečen Jupitru in
zavetniku kraja)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 110,
št. 165
60. Caius Iulius
Impetratus
beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae
/ 15. oktober
257
votivni napis
(oltar posvečen Jupitru in
zavetniku kraja)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 110,
št. 166
61. Lucius Valerius
Faventinus
beneficiarius
consularis
legionis X
Geminae
Antoniniane
/ l. 217 votivni napis
(oltar posvečen Jupitru,
zavetniku kraja
in božanstvu cesarja)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 110,
št. 167
62. Lucius Varius
Suiranus
beneficiarius
consularis
/ 29. september
240
votivni napis
(oltar oltar
posvečen Jupitru in
zavetniku kraja)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 111,
št. 168
63. / beneficiarius
consularis
/ l. 232 votivni napis
(spodnji del
oltarja)
Trebnje Šašel Kos, 2004, 111,
št. 169
Vojaške napise iz Pretorija Latobikov in njegove okolice v celoti (osemnajst napisov)
sestavljajo beneficiarski napisi. Med prevladujočimi napisi konzularjevih beneficiarijev sta po
enkrat izpričana tudi konzularjev legat (št. 49) in nekdanji konzularjev beneficiarij, ki je na
napis poleg oznake »ex beneficiario consularis« dodal tudi status veterana prve Pomožne
legije (št. 51). Poleg omenjene legije sta na desetih primerih navedeni še dve vojaški enoti.
Štirinajsta Dvojna legija je izpričana na treh napisih (št. 53, 57 in 58), vendar glede na ime in
datacijo lahko sklepamo, da je napisa št. 53 in 57 dala postaviti ista oseba. Deseta Dvojna
legija je izpričana na napisih št. 54, 55, 56, 59, 60, 61 in 63. Na napisu št. 54 je ime legije
dopolnjeno z vzdevkom Severianae, po cesarski dinastiji Severov, na napisu št. 61 pa z
Antoniniane, po cesarski dinastiji Antoninov. Oznaka miles se pojavi tudi na oltarju
konzularjevega beneficiarija Gaja Bebija Marcelina (št. 54).
53
Tabela 7: Predstavniki beneficiarijev v Celeji (Visočnik, 2008, 337) ŠT. IME
BENEFICIARIJEV
FUNKCIJA,
VOJAŠKA ENOTA
STAROST DATACIJA PROKURATOR
Beneficiarii
procuratoris
64. Surus beneficiarius
procurator
/ l. 110 Memmius
Apolinaris
65. Antonius Maximus beneficiarius
procurator
/ 2. ali 3.
desetletje 2.
st.
Q. Caecilius
Redditus
66. L. Messius Frontinus beneficiarius
procurator
/ 120 do
neposredno po
135
C. Censorius
Niger
67. M. Ulpius Crescens beneficiarius
procurator
/ 120-130 C. Censorius
Niger
68. Nonius? Primus beneficiarius
procurator
/ okoli 140 Plautius
Caesianus
69. Masclinius Successus beneficiarius
procurator
/ prva polovica
2. st.
C. Antistius
Auspex
70. Augustanus beneficiarius
procurator
/ prva polovica
2. st.
C. Rasinius Silo
71. Gemellius Adiutor beneficiarius
procurator
/ prva polovica
2. st.
Drusius Proculus
72. Q. Crescentius
Marcellus
beneficiarius
procurator
/ prva polovica
2. st.
Q. Lisinius
Sabinus
73. T. Flavius Dubitatus beneficiarius
procurator
/ prva polovica
2. st.
Q. Lisinius
Sabinus
74. C. Mustius Tettianus beneficiarius
procurator
/ prva polovica
2. st.
Lisinius Sabinus
75. Lucilius Finitus beneficiarius
procurator
/ okoli 152-153 Flavius Titianus
76. C. An(t)onius Valens beneficiarius
procurator
/ 152-153 Flavius Titianus
77. C. Fuscinius Catullus beneficiarius
procurator
/ 154-158 Ulpius Victor
78. Adnamius Flavinus beneficiarius
procurator
/ okoli 158 Ulpius Victor
79. Adnamius Flavinus beneficiarius
procurator
/ okoli 158 Usenius Secundus
80. Q. Kaninius Lucanus beneficiarius
procurator
/ 158 Usenius Secundus
81. Licinius Hilarus beneficiarius
procurator
/ okoli 160 M. Bassaeus
Rufus
82. / beneficiarius
procurator
/ Čas Antonina Pija?
Cacilius
Iuventianus
Beneficiarii
consularis
83. Rufus Senilis beneficiarius
consularis
/ konec 2. ali
začetek 3. st. /
84. Flavius Decoratianus beneficiarius
consularis
/ konec 2. ali
začetek 3. st.
54
85. M. Ulpius Acilianus beneficiarius
consularis II
Italicum
/ konec 2. ali 3.
st.
86. Q. Sextius Pullaenius beneficiarius
consularis II
Italicum
/ l. 192
87. C. Licinius
Bellicianus
beneficiarius
consularis II
Italicum pia fidelis
/ 13. december
211
88. P. Aelius Verinus beneficiarius / 213
89. Vibius Cassius
Victorinus
beneficiarius
consularis II
Italicum pia fidelis
Antoninianae
/ 215
90. M. Aurelius Iustus beneficiarius
consularis II
Italicum pia fidelis
/ 217
91. Aurelius Paterclus beneficiarius / 3. st.
92. ??? Quintianus beneficiarius
consularis
/ konec 2. ali
začetek 3. st. 93. / beneficiarius
consularis
/ ?
Iz območja Celeje se beneficiarski napisi delijo na dve skupini: na prokuratorjeve (do
markomanskih vojn) in konzularjeve, ko provinco ni več upravljal prokurator, ampak legat
(Visočnik, 2008, 335).
Tabela 8: Predstavniki vojske v Celeji
ŠT. IME
VOJAKA
FUNKCIJA,
VOJAŠKA ENOTA
STAROST DATACIJA VRSTA
NAPISA
NAJDIŠČE OBJAVA
Praetoriani
94. Publius
Dindius
Speratus
centurio
speculatorum
augustorum
/ 1. st. nagrobni
napis
Celje Visočnik, 2008, 326, št. 2
95. Ennius
Secundianus
eques VII
praetoriae
25 2. st. nagrobni
napis
Celje Visočnik, 2008, 327, št. 7
96. Barbius Fintus miles
cohortis I
praetoriae
druga
polovica 2 ali
začetek 3. st.
votivni napis Celje Visočnik, 2008, 328, št. 8
Centuriones
97. Lucius Cassius
Maximus
centurio
legionis VI
Ferratae
/ 90-96 počastitveni napis
Celje Visočnik, 2008, 326, št. 3
98. Ulpius
Valerianus
centurio
legionis X
Geminae
/ okoli 200 votivni napis Celje Visočnik, 2008, 328-
329, št. 9
99. Lucius Dindius Centurio / 1. st. nagrobni Celje Visočnik,
55
Respectus legionis XIII
Geminae
napis 2008, 326, št. 2
Decuriones
100. Aurelius
Gaianus cives
Surus
decurio alae I
Thracum
50 3. st. nagrobni
napis
Celje Visočnik, 2008, 329, št. 10
101. Caius Iulius
Ursinus
decurio alae I
Commagenor
um
40 2. st. nagrobni
napis
Celje Visočnik, 2008, 327, št. 5
Milites
102. Aurelius
Iustinus
miles
legionis II
Italicae
23 3. st. nagrobni
napis
Celje Visočnik, 2008, 329, št. 11
Veterani
103. Aurelius
Verinus
veteranus / 3. st. nagrobni
napis
Celje Visočnik, 2008, 329, št. 11
104. Aurelius
Saturninus
veteranus 45 3. st nagrobni
napis
Celje Visočnik, 2008, 330, št. 12
105. Caius Iunius
Isaeus
veteranus ex
decurione
alae I
Commagenor
um
60 2. st. nagrobni
napis
Celje Visočnik, 2008, 327, št. 6
106. Lucius
Braetius L F
Publius Verona
veteranus
legionis VIII
Augustae
70 1. st. nagrobni
napis
Celje Visočnik, 2008, 326, št. 1
56
Tabela 9: Predstavniki vojske na posamičnih lokacijah po Sloveniji
ŠT. IME
VOJAKA
FUNKCIJA,
VOJAŠKA ENOTA
STAROST DATACIJA VRSTA
NAPISA
NAJDIŠČE OBJAVA
Praetoriani
107. Caius
Mullonius
Secundianus
eques praetoriae 25 3. st. nagrobni
napis
Tržišče (cerkev)
Lovenjak,
1998, 144-
146, št. 65
108. Secconius
Vibius
miles cohortis II
praetoriae
/ druga
polovica 1.
ali začetek 2. st.
nagrobni
napis
Zgornje Dovže Visočnik, 2008, 334,
št. 21
Centuriones
109. Lucius
Septimius
Tertinus
centurio legionis II
Italicae piae fidelis
začetek 3. st. votivni
napis
Črešnjevec Visočnik, 2008, 331,
št. 13
110. Lucius
Appuleius
centurio X
Geminae piae
fidelis
2. st. nagrobni
napis
Slovenj
Gradec (Stari
trg)
Visočnik, 2008, 332-
333, št. 17
Decuriones
111. Titus Iulius
Bellicus
decurio alae II
Asturum
1. st. nagrobni
napis
Slovenske
Konjice
Visočnik, 2008, 332,
št. 16
Milites
112. Vibius
Emeritus
miles legionis X
Geminae
/ verjetno 3. st. nagrobni
napis
Šmihel pri Žužemberku (cerkev)
Lovenjak,
1998, 146-
148, št. 66
113. / miles legionis XV / sredina 1. st.
pr. n. št. nagrobni
napis
(odlomek
nagrobnika
)
Most na Soči Svoljšak, Žbona-
Trkman,
1986, 390,
št. 6
114. Septimius
Secundinus
miles legionis II
Italicae
40 konec 2./3.
stoletje
nagrobni
napis
Hudinja pri
Vitanju
Visočnik, 2008, 332,
15
115. Aurelius
Victor
miles legionis II
Italicae
30 druga
polovica 3.
st.
nagrobni
napis
Vrba pri
Dobrni
Visočnik, 2008, 334,
št. 20
Veterani
116. Lucius
Marcius
Blandus
veteranus ex
decurio … Noricorum
/ prva
polovica 2.
st.
nagrobni
napis
Veliki Korinj
(cerkev)
Lovenjak,
1998, 140-
141, št. 63; Šašel Kos, 2004, 105,
št. 139
117. Caius
Mullonius
Verus
veteranus legionis
X Geminae
/ 3. st. nagrobni
napis
Tržišče (cerkev)
Lovenjak,
1998, 144-
146, št. 65
118. Caius Vibius
Sabinus
veteranus legionis
V Macedonicae
65 2. st. nagrobni
napis
Henina pri
Jurkloštru
Visočnik, 2008, 331,
57
št. 14
119. Sacronius
Verinus
veteranus legionis
II Italicae, custos
armorum
50 175-185 nagrobni
napis
Šentvid pri Završah
Visočnik, 2008, 333,
št. 18
120. Vibius
Secundus
veteranus 100 konec 2. ali
3. st.
nagrobni
napis
Trbovlje Visočnik, 2008, 333,
št. 19
58
Slika 1: Zemljevid, ki prikazuje število vojaških napisov na prostoru tromeje med Italijo, Norikom in Panonijo (zemljevid prirejen po https://maps.google.com/ ).
59
Graf 1: Grafični prikaz števila vojaških napisov.
Opomba: V točki »ni podatka« so vključeni vojaški napisi iz odlomljenih ali poškodovanih spomenikov, na katerih je napisno polje nečitljivo ali popolnoma odstranjeno.
Graf 2: Grafični prikaz števila nagrobnih napisov glede na vrsto spomenika.
Opomba: V točki »ni podatka« so vključeni nagrobni napisi iz odlomljenih ali poškodovanih spomenikov, na katerih je napisno polje nečitljivo ali popolnoma odstranjeno.
52
37
1
30
0 10 20 30 40 50 60
Nagrobni napisi
Votivni napisi
Počastitveni napisi
Ni podatka
Vojaški napisi
41
4
1
2
1
1
1
1
0 5 10 15 20 25 30 35 40 45
Nagrobniki
Nagrobna plošča
Pepelnica
Sarkofag
Pepelnica/Sarkofag
Grobnica
Žara
Ni podatka
Nagrobni napisi
60
Graf 3: Grafični prikaz števila rimskih vojakov na slovenskem prostoru glede na funkcijo.
1
1
1
1
5
4
5
6
1
3
2
1
1
1
1
1
10
1
16
1
3
4
1
3
2
9
19
2
1
5
5
2
1
0 5 10 15 20 25 30
Tribuni militium
Praetoriani
Signiferi
Frumentrarii
Veterani
Milites
Beneficiarii tribuni
Centuriones
Praefecti
Optii
Primi hastati
Decuriones
Mensores
Beneficiarii consularis
Beneficiarii legati consularis
Beneficiarii procuratores
Beneficiarii
Emona Poetovio Neviodunum Praetorium Latobicorum Celeia Posamične lokacije po Sloveniji
61
Graf 4: Grafični prikaz števila rimskih vojakov na slovenskem prostoru glede na obdobje.
Opomba: V točki »ni podatka« so vključeni rimski vojaki iz odlomljenih ali poškodovanih spomenikov, na katerih je datacija nečitljiva ali popolnoma odstranjena.
1
7
1
4
7
2
5
2
2
2
1
1
5
5
3
4
11
4
22
6
10
1
1
1
1
4
2
5
0 5 10 15 20 25 30 35 40
1. st. pr. n. št.
1. st. pr. n. št. - 1.st.
1. st.
1. st. - 2. st.
2. st.
2.st. - 3.st.
3. st.
Ni podatka
Emona Poetovio Neviodunum Praetorium Latobicorum Celeia Posamične lokacije po Sloveniji
62
Graf 5: Grafični prikaz rimskih vojaških oddelkov omenjenih na napisih najdenih širom Slovenije.
Opomba: V točki »ni podatka« so vključeni rimski vojaki iz odlomljenih ali poškodovanih spomenikov, na katerih so podatki o pripadnosti k vojaškemu oddelku nečitljivi ali popolnoma odstranjeni.
1
4
4
1
1
2
1
1
3
1
1
6
3
1
1
1
1
2
1
2
7
1
6
3
8
6
1
1
1
1
1
1
1
1
2
27
4
1
3
1
1
1
3
0 10 20 30 40 50 60
I Adiutricis
II Italicum
IV Flavia Felix
V Macedonica
VI Ferrata
VIII Augusta
X Gemina
XI Claudia
XII Fulminata
XIII Gemina
XIV Gemina
XV Apolinaris
Speculatorum augustorum
Cohors I Praetoria
Cohors II Praetoria
Eques VII Praetoria
Ala I Thracum
Ala I Commagenorum
Ala II Asturum
Pannonica
Cohors II Hispanorum
Cohors I Germanorum
Ni podatka
Emona Poetovio Neviodunum Praetorium Latobicorum Celeia Posamične lokacije po Sloveniji
63
Graf 6: Grafični prikaz rimskih vojaških oddelkov na slovenskem prostoru razvrščenih po obdobjih.
Opomba: V točki »ni podatka« so vključeni rimski vojaki iz odlomljenih ali poškodovanih spomenikov, na katerih
so podatki o pripadnosti k vojaškemu oddelku nečitljivi ali popolnoma odstranjeni.
1
1
1
4
1
1
4
4
1
1
1
1
1
1
1
1
2
1
1
2
2
1
2
24
1
2
1
1
1
1
13
6
11
4
6
1
8
3
1
I Adiutricis
II Italicum
IV Flavia Felix
V Macedonica
VI Ferrata
VIII Augusta
X Gemina
XI Claudia
XII Fulminata
XIII Gemina
XIV Gemina
XV Apolinaris
Speculatorum augustorum
Cohors I Praetoria
Cohors II Praetoria
Eques VII Praetoria
Ala I Thracum
Ala I Commagenorum
Ala II Asturum
Pannonica
Cohors II Hispanorum
Cohors I Germanorum
Ni podatka
0 10 20 30 40 50 60
1. st. pr. n. št. 1. st. pr. n. št. - 1. st. 1. st. 1. st. - 2. st. 2. st 2. st. - 3. st. 3. st Ni podatka
64
Graf 7: Grafični prikaz najdišč rimskih vojaških napisov najdenih širom Slovenije.
Opomba: V graf niso vključeni beneficiariji iz celejanskega prostora.
13
7
2
2
5
1
1
1
4
3
1
1
1
1
1
17
1
2
1
1
13
1
1
1
1
1
1
1
1
1
1
0 2 4 6 8 10 12 14 16 18
Most na Soči
Ljubljana
Celje
Zgornje Dovže
Črešnjevec
Slovenj Gradec
Slovenske Konjice
Hudinja pri Vitanju
Vrba pri Dobrni
Henina pri Jurkloštru
Štentvid pri Završah
Trbovlje
Trebnje
Sv. Štefan pri Trebnjem
Tržišče
Šmihel pri Žužemberku
Veliki Korinj
Krška vas
Gradišče pri Vel. Malencah
Leskovec pri Krškem
Velike Malence
Čatež
Dobova
Valična vas
Ptuj
Spodnja Hajdina
Vičava
Zgornja Hajdina
reka Drava
Majski vrh pri Halozah
Velika Nedelja (grad)
Emona Poetovio Neviodunum Praetorium Latobicorum Celeia Ostale lokacije
65
SKLEP
Velik del vojaških napisov predstavljajo nagrobni napisi (nagrobniki, nagrobne plošče,
nagrobne stele, sarkofagi, pepelnice, grobnice in žare) (glej graf 1 in 2), v manjšem številu pa
votivni napisi (v obliki oltarjev in posvetil). Vojaki na napisih nastopajo kot pokojniki, pa tudi
kot postavljavci napisov družinskim članom (št. 5, 11, 18/19, 103 in 110). Kot postavljavci
spomenikov so vojaki izpričani tudi na napisih št. 21, 27, 43, 44, 94/99, 108, 117 in 120,
katere so naročili še v času svojega življenja in jih oporočno dali postaviti v spomin sebi in
svojim bližnjim. Iz vsega, kar smo navedli, je razvidno, da kljub skromnemu številu
obstoječih in dokumentiranih vojaških napisov najdenih širom Slovenije, ti podpirajo mnenja
o prisotnosti rimskih vojakov na obravnavanem območju. Povečano število napisov vojakov
iz 1. in 2. st. (glej graf 4) lahko povežemo z intenzivno širitvijo rimske države na jugovzhodni
evropski prostor in naprej na Balkan24
in kasnejšim vojnim dogajanjem znotraj cesarstva25.
Na obravnavanih vojaških napisih Emone, Petovione, Nevioduna, Prateorija
Latobikov, Celeje in drugih posamičnih lokacijah po Sloveniji so izpričani predvsem
beneficiariji, legionarji, pretorijanci, centurioni in veterani; v treh primerih (št. 51, 105 in 116)
je pri veteranih omenjena tudi funkcija in oddelek vojaških enot v katerih so službovali.
Poleg petnajste Apolonove, osme Avgustove, trinajste Dvojne, druge Italske legije ter
posamičnih enot devete Hispanske in štirinajste Dvojne legije, so na vojaškh napisih izpričane
še prva Pomožna, četrta Flavia srečna, peta Makedonska, šesta Železna, deseta Dvojna,
dvanajsta Bliskovita in trinajsta Dvojna legija.
Med pretorijanskimi četami se Druga pretorijanska kohorta pojavi dvakrat, Prva
pretorijanska kohorta in Sedma pretorijanska konjenica pa enkrat. Poleg pretorijanskih čet se
v enem primeru (št. 94) pojavi tudi poveljnik izvidniške enote pretorijancev. Med pomožnimi
četami se prva ala Komagenov in druga ala Tračanov pojavita dvakrat, po enkrat pa prva
germanska in prva hispanska kohorta ter druga ala Asturov.
Primeri vojaških napisov iz Emone v 1. st. n. št. (glej graf 5 in 6) dokazujejo zgolj to,
da sta petnajsta Apolonova in osma Avgustova legija sodelovali pri osvajanju
jugovzhodnoalpskega in zahodnobalkanskega prostora v boju proti avtohtonemu prebivalstvu.
Podobno ugotovitev lahko razberemo tudi iz vojaških napisov iz Petovione, med katerimi v
24
Priključitev Noriškega kraljestva k rimski državi (Lazar, 2001, 11; 2002, 71) in Oktavijanova intervencija v
Iliriku (Šašel Kos, 1986, 129). 25
Panonske vojne in delmatsko-panonski upor (Šašel Kos, 2012, 101), leto štirih cesarjev (Šašel, 1979) ter markomanske vojne (Šašel Kos, 1986, 241).
66
številu prevladujejo napisi osme Avgustove legije (glej graf 5 in 6), ki je v okolici današnjega
Ptuja postavila vojaški tabor. Iz druge polovice 1. st. n. št. so na napisih največkrat izpričani
predstavniki trinajste Dvojne legije (glej graf 6). Njihova omemba predstavlja dodaten dokaz
o prisotnosti in nastanitvi trinajste Dvojne legije na lokaciji, ki jo v antičnih virih omenja
Tacit v povezavi z letom štirih cesarjev (Šašel, 1979, 1).
Iz stališča preučevanja rimskih vojaških napisov, sta pomembna tudi Neviodunum in
Pretorij Latobikov, kjer številčno prevladujejo beneficiarski napisi (glej graf 3), ki so v večini
primerov oltarji ali posvetila namenjena božanstvom. Največkrat so napisi posvečeni Jupitru
in lokalnim zavetnikom kraja. Na napisih št. 3 in 54 je Jupiter poimenovan kot Jupiter
Dolihenski26. Dolihenov kult je bil po imperiju razširjen posebej med vojaštvom v 2. in 3. st.
V Panoniji je doživel razcvet v času dinastije Severov (Šašel, 1982, 191; Šašel Kos, 1986,
377). Na nekaterih primerih so napisi posvečeni posameznim boginjam (št. 4, 17, 33 in 34) ali
vsem bogovom (št. 54 in 55) in v enem primeru tudi rojakom (št. 45). Večina votivnih
napisov je natančno datiranih (št. 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60 in 62). Največ beneficiarskih
napisov je datiranih v čas 2. in 3. st., kar dokazuje, da so bili v tem obdobju v provincialnih
mestih ustanovljeni pomembni uradi in druge institucije, ki so jih morda upravljali
beneficiariji. Med te iz našega območja nedvomno prištevamo beneficiarsko postajo Pretorija
Latobikov, ki je bila osnovana na itinerarski cesti med Emono in Siscijo in prometno
povezovala Deseto italsko regijo s provinco Panonijo (Mikl Curk et al., 1993, 47).
Noben od posvetiteljev votivnih napisov ni bil navaden vojak: Valerij Emiljan (št. 3)
je bil nosilec znaka, Vibij (št. 4) je bil intendant, Marcijial (št. 17) in Lukij Septimij Tertin (št.
109) sta bila centuriona, Gaj Kasij Silvester (št. 33) je bil veteran, Publij Maskimij Matern (št.
45) je bil merilec, ostali (št. 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 46, 47, 48, 49, 50, 51,
52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62 in 63) pa so bili beneficiariji.
Najdišča vojaških napisov z območja današnjega slovenskega prostora so znana tudi
na posamičnih lokacijah po Dolenjski in Beli Krajini, npr. v Tržišču, Šmihelu pri Žužemberku
in Velikemu Korinju pri Žužemberku (Lovenjak, 1998; Šašel Kos, 2004) ter štajerskega
prostora, npr. Črešnjevec, Slovenj Gradec, Slovenske Konjice, Hudinja pri Vitanju in Vrba pri
Dobrni (Visočnik, 2008) (glej tabela 9), iz česar lahko sklepamo, da so bili ti kraji vključeni v
širše zaledje Neviodunuma in Celeje. Opaziti je mogoče pričakovane razlike med mesti, ki so
vidne že v številu vojaških napisov in pestrejši zastopanosti vojaških enot. 26
Dolihe so bogat kraj z železovo rudo v pokrajini Kommagene (današnja Sirija) ob srednjem Evfratu, ki ga je
ščitilo zavetno božanstvo Dolihen. Po rimski okupaciji današnjega sirskega območja so Dolihena poistovetili z Jupitrom (Šašel, 1982, 191).
67
LITERATURA IN VIRI
· ANSl: Arheološka najdišča Slovenije (The Archaeological Sites of Slovenia).
Ljubljana 1975.
· AUBELJ, B. 1997, Antična imena po slovensko. Ljubljana.
· BAVEC, U. 2007, Trebnje – arheološko najdišče Praetorium Latobicorum. –
Varstvo spomenikov Poročila 44, 224-226.
· BAVEC, U. 2009, Trebnje – arheološko najdišče Praetorium Latobicorum. –
Varstvo spomenikov Poročila 46, 383-385.
· BISHOP, M. C., COULSTON, J. C. N. 1993, Roman military equipment. London.
· BOTTINI, A. 1988, Antike Helme: Sammlung Lipperheide u. andere Bestande d.
Antikenmuseum Berlin. Berlin.
· BOŽIČ, D. 1999a, Kako Metulum se Avgusta brani. V: Zakladi tisočletij –
Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 181-183.
· BOŽIČ, D. 1999b, Tre insediamenti minori del gruppo protostorico di Idrija Pri
Bači dell' Isontino. V: S. S. Bianchi (ur.), Studio e conservazione degli isediamenti
minori Romani in area Alpina, 71-79.
· BRATOŽ, R. 2007, Rimska zgodovina – prvi del: Od začetkov do nastopa cesarja
Dioklecijana. Ljubljana.
· BREEZE, D. J. 1994, Roman Forts in Britain. Buckinghamshire.
· BREŠČAK D. 2002, Antika – The Classical (Roman) period. V: D. Breščak et al.
(ur.), Oživljene kulture - arheološka odkritja na Gorjancih / Žumberku od
prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. / Revived cultures – Archeological
Excavations in the Gorjanci – Žumberak Hills from Prehistory to the Early Middle
Ages, 74-100.
· CAGNIART, P. 2007, The Late Republican Army (146–30 bc). V: P. Erdkamp
(ur.), A companion to the Roman army, 80-96.
· CAMPBELL, B. 1994, The Roman Army 31 BC – AD 337. London, New York,
Routledge.
· CIGLENEČKI, S. 1997, Strukturiranost poznorimske poselitve Slovenije. –
Arheološki vestnik 48, 191-202.
· COWAN, R. 2003, The Roman Legionary 58 BC – AD 69. Oxford.
· CURK, I. 1976, Rimljani na Slovenskem. Ljubljana.
68
· CURK, I. 1999, ARMA VIRUMQUE… Ob tvarnih virih o rimski dobi na
Slovenskem. Ljubljana.
· DE BLOIS, L. 2007, Army and General in the Late Roman Republic. V: P.
Erdkamp (ur.), A companion to the Roman army, 164-179.
· FEUGERE, M. 2002, Weapons of the Romans. London.
· GASPARI, A. 2010, »Apud horridas gentis …« : začetki rimskega mesta Colonia
Iulia Emona = beginnings of the Roman town of Colonia Iulia Emona. Ljubljana.
· GILLIVER, K. 2007, The Augustan Reform and the Structure of the Imperial
Army. V: P. Erdkamp (ur.), A companion to the Roman army, 183–200.
· GOLDSWORTHY, A. 2004, The Complete Roman Army. London.
· GUŠTIN, M. 2002, Il campo militare romano a Čatež presso Brežice, Quaderni
Friulani di Archeologia 12, 69-75.
· HANEL, N. 2007, Military Camps, Canabae, and Vici - The Archaeological
Evidence. V: P. Erdkamp (ur.), A companion to the Roman army, 395–416.
· HORVAT, J. 1993, Svinčeni izstrelki za pračo na jugovzhodnoalpskem področju
(Lead slingshot in the southeastern Alpine region). V: Lamut, B (ur.), Ptujski
arheolos ̌ki zbornik : ob 100-letnici muzeja in muzejskega drus ̌tva, 331-340.
· HORVAT, J., ŠAŠEL KOS, M. 1999, Emona – mesto na robu Italije. V: Zakladi
tisočletij - Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 203–207.
· HORVAT, J. 1999a, Roman Provincial Archaeology in Slovenia Following the
Year 1965: Settlement and Small Finds. - Arheološki vestnik 50, 215–257.
· HORVAT, J. 1999b, Sledovi rimske zasedbe. V: Zakladi tisočletij - Zgodovina
Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 189-192.
· HORVAT, J. 1999c, Umetnost v provincialnem okolju. V: Zakladi tisočletij –
Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 281-287.
· HORVAT, J. 2002, The Hoard of Roman Republican Weapons from Grad near
Šmihel. - Arheološki vestnik 53, 117–192.
· HORVAT, J., LOVENJAK, M., DOLENC VIČIČ, A., LUBŠINA-TUŠEK, M.,
TOMANIČ-JEVREMOV, M., ŠUBIC, Z. 2003, Petovio - Development and
Topography. V: M. Šašel Kos, P. Scherrer (ur.), The autonomous towns of
Noricum and Pannonia / Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien.
Pannonia I, 153–189.
69
· HORVAT, J. 2009, Selected aspects of romanisation in western and central
Slovenia. – Antichita Altoadriatiche LXVIII, 355–381.
· HORVAT, J. 2010, First century BC Roman fortifications in the Eastern Alps. V:
P. Herz, P. Schmid, O. Stoll (ur.), Zwischen Region un Reich – das gebiet der
Oberen Donau im Imperium Romanum, 135-160.
· HORVAT, J., DOLENC VIČIČ A. 2010, Arheološka najdišča Ptuja: Rabelčja vas
/ Archaeological sites of Ptuj: Rabelčja vas, Opera Instituti Archaeologici
Sloveniae 20. Ljubljana.
· HOWATSON M.C. 1989, The Oxford Companion to Classical Literature, Oxford
University Press; za slovensko izdajo: Leksikon Antika, 1998, (prevajalke Ksenija
Dolinar et al.). Ljubljana.
· ISTENIČ, J. 2003, The Early Roman »Hoard of Vrhnika«: A Collection of Finds
from the River Ljubljanica. - Arheološki vestnik 54, 281–298.
· ISTENIČ, J. 2005, Evidence for a very late Republican siege at Grad near Reka in
Western Slovenia. V: W. Jobst (ur.), Carnuntum Jahrburch 2005, 77-88.
· JANEŽIČ, M., LAZAR, E. 2011, Vojaška oprema odkrita med arheološkimi
raziskavami v objektu 2, bivše vojašnice na Ptuju. V: Rimska vojska na območju
današnje Slovenije – Nova odkritja in smernice raziskav – povzetki
(http://www.nms.si/images/stories/NMS/PDF/Razno/povzetki-rim-vojska.pdf –
20. 9. 2013).
· JEVREMOV, B. 1988, Vodnik po lapidariju – Pokrajinski muzej Ptuj – Zbirka
vodniki. Ptuj.
· KARL, S., MODL, D., POROD, D. 2009, Archäologische und numismatische
Beiträge aus dem Landmuseum Joanneum. Graz.
· KOLŠEK, V., KOLŠEK T. 1958, Ločica v okviru vojaške dejavnosti na našem
ozemlju. V: M. Hajnšek (ur.), Celjski zbornik 1, letnik 3, 163–183.
· LAHARNAR, B. 2011, Rimski svinčeni izstrelki za pračo (glandes plumbeae), -
Arheološki vestnik 62, 339-374.
· LAMUT, B. 1992, Poetovio v rimskem obdobju. V: Kronika - časopis za
slovensko krajevno zgodovino 40, letnik 3, 161-168.
· LAZAR, E. 2013, Ptuj – arheološko najdišče Levi breg, Ptuj – arheološko najdišče
Panorama. – Varstvo spomenikov Poročila 48, 217-218.
70
· LAZAR, I. 2001, CELEIA – Arheološka podoba mesta / An archaeological image
of the town. – Celje.
· LAZAR, I. 2002, Celeia. V: M. Šašel Kos, P. Scherrer (ur.), The autonomous
towns of Noricum and Pannonia / Die autonomen Städte in Noricum und
Pannonien. Noricum, Situla 40, 71-101.
· LAZAR, I. 2006, Ilovica pri Vranskem, Zavod za varstvo kulturne dediščine
Slovenije. Ljubljana.
· LAZAR, I. 2011, The world of gods and religious life in Roman Celeia. V: I.
Lazar (ur.), RELIGION IN PUBLIC AND PRIVATE SPHERE – Acta of the 4th
International Colloquium - The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia, 23-
39.
· LOVENJAK, M. 1998, Neviodunum - Inscriptiones Latinae Slovenia (ILSl) 1,
Situla 37. Ljubljana.
· LOVENJAK, M. 2003, Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum. V: M.
Šašel Kos, P. Scherrer (ur.), The autonomous towns of Noricum and Pannonia I /
Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien I, Situla 41, 93-103.
· LUCIUS CASSIUS DIO COCCEIANUS, RHOMAIKE HISTORIAE (prev. E. Cary).
Harvard University Press, Cambridge, Massachusets 1927.
(http://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/Cassius_Dio/home.html -
23. 1. 2014).
· MASON, P. 2003, Rimska vojaška utrdba. V: B. Djurić et al. (ur.), Zemlja pod
vašimi nogami, 66-71, Ljubljana.
· MIKL CURK, I., CIGLENEČKI, S., VUGA, D. 1993, Po poteh rimskih vojakov v
Sloveniji. Ljubljana.
· MIKL CRUK, I. 1993, Petoviona v sožitju z bližnjimi in daljnimi kraji. V: B.
Lamut (ur.), Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in muzejskega
društva, 205-218.
· MIŠKEC, A. 2003, The Early Romanization of the Southeastern Alpine Region in
the Light of Numismatic Finds. - Arheološki vestnik 54, 369–379.
· MIŠKEC, A. 2009, The Augustan conquest of southeastern Alpine and western
Pannonian areas: coins and hoards. – Arheološki vestnik 60, 283-296.
· MUŠIČ, B., HORVAT, J. 2007, Nauportus – an Early Roman trading post at
Dolge njive in Vrhnika – The results of geogphysical prospecting using a variety
71
of independent methods. – Arheološki vestnik 58, 219-283.
· OLUJIĆ, B. 2007, Sustavno arheološko istraživanje lokaliteta Viničica kod
Josipdola. V: B. Olujić (ur.), Modruški zbornik, Vol.1 No.1, 54-69.
· PAHIČ, S. 1996, Uničujoča Drava. V: M. Šteiner (ur.), Ptujski zbornik VI/1, 131-
155.
· PLESNIČAR-GEC, L. 1974, Nekaj zgodovinskih podatkov o slovenskem
primorju v rimski dobi in antični situs Egide. V: Kronika - časopis za slovensko
krajevno zgodovino 3, letnik 22, 66-72.
· PUBLIUS CORNELIUS TACITUS, ANNALES - AB EXCESSU DIVI AUGUSTI
(prev. F. Bradač), založba Obzorja Maribor, Maribor 1968.
· PUBLIUS FLAVIUS VEGETIUS RENATUS, EPITOMA REI MILITARIS (prev. T.
Shek Brnardić), založba Golden marketing Zagreb, Zagreb 2002.
· RADMAN–LIVAJA, I. 2004, Militaria Sisciensia – Nalazi rimske vojne opreme iz
Siska / Militaria Sisciensia – Finds of the Roman military equipment in Sisak in
the holdings of the Archaeological Museum in Zagreb. Musei Archaeologici
Zagrabiensis, Catalogi et Monographiae, vol. I, Zagreb.
· SARIA, B. 1937, Vojaški nagrobni napis iz Emone. V: Kronika slovenskih mest,
volume 4, issue 1, 46 - 48.
· SHIRLEY, E. A. M. 2001, Building a Roman Legionary Fortress. Gloucestershire.
· SLAPŠAK, B. 2003, O koncu prazgodovinskih skupnosti na Krasu. - Arheološki
vestnik 54, 243–257.
· STIPČEVIĆ, A. 1986, Iliri - povijest, život, kultura. Zagreb.
· STOKIN, M. 1989, Severozahodna Istra v 1. stoletju pred našim štetjem. V:
Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino 1-2, letnik 37, 21-22.
· STOKIN, M. 1997, Geografska podoba Sermina / Site Location. V: J. Horvat (ur.),
Sermin – prazgodovinska in rimska naselbina v severozahodni Istri / A Prehistoric
and Early Roman Settlement in Northwestern Istria, 11-14.
· SVOLJŠAK, D., ŽBONA-TRKMAN, B, 1986, Novi napisi v Posočju. –
Arheološki vestnik 37, 385-398.
· ŠAŠEL, J. 1974, Okra. V: Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino 1,
letnik 22, 9-17.
· ŠAŠEL, J. 1979, Avgust 69: vojaški puč v Poetovioni. V: Kronika - časopis za
72
slovensko krajevno zgodovino 1, letnik 27, 1-7.
· ŠAŠEL, J. 1982, Dolihenov tempelj, zgrajen v Pretoriju Latobicorum leta 196. V:
Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino 1, letnik 30, 191-193.
· ŠAŠEL, J. 1992, Opera selecta, Situla 30. Ljubljana.
· ŠAŠEL KOS, M. 1986, Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in
Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu, Slovenska akademija znanosti in
umetnosti. Ljubljana.
· ŠAŠEL KOS, M. 1995, The 15th Legion at Emona – Some thoughts. V: R. Habelt
(ur.), Zeitschrift für Papyrologie und Epigrafik 109, 227-244.
· ŠAŠEL KOS, M. 1998, Je bila Emona nekdanji tabor 15. legije in veteranska kolonija? V: V. Melik et al. (ur.), Zgodovinski časopis 52, št. 3 (112), 317-329.
· ŠAŠEL KOS, M. 1999, Markomanske vojne. V: Zakladi tisočletij – Zgodovina
Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 196-198.
· ŠAŠEL KOS, M. 2004, Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije – Rimski spomeniki
– Vodnik. Ljubljana.
· ŠAŠEL KOS, M. 2005, Appian and Illyricum, Situla 43. Ljubljana.
· ŠAŠEL KOS, M. 2010, Rimsko osvajanje zahodnega Balkana : Ilirik v Apijanovi
Ilirski zgodovini. Ljubljana.
· ŠAŠEL KOS, M. 2012, Colonia Iulia Emona – the genesis of the Roman city. –
Arheološki vestnik 63, 79-104.
· VISOČNIK, J. 2008, Vojaški napisi iz Celeje in njene okolice. - Arheološki vestnik
59, 325–357.
· VOJAKOVIČ, P., NOVŠAK, M., ŽERJAL, T., VERBIČ, T., KRAJŠEK. J.,
HRUSTEL, J., 2011, Ljubljana – stanovanjska soseska Tribuna – Poročilo o
predhodnih arheoloških raziskavah (http://www.arhej.com/datoteke/Pdf/porocilo-
tribuna-08-za-objavo-koncna.pdf - 20. 6. 2013).
· WILKES, J. 1995, The Illyrians. Oxford.
· WINKLER, G. 1971, Legio II Italica. - Jahrbuch des Oberösterreichischen
Musealvereins 116, 85-138.
· ŽUPANEK, B. 2010, Dediščina Emone in identiteta Ljubljane. V: B. Županek
(ur.) Emona: Mit in resničnost, katalog razstave, 17-22.
73
ihttp://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2842/VIEW/ (10. 6. 2013) iihttp://www.neviodunum.si/index.php?option=com_content&view=article&id=50&Itemid=55&lang=sl&limitst
art=1 (17. 7. 2013)