Darinka Kladnik

Ljubljanaz nostalgijo

Kaj ima boginja skupnega s ponarejenimi novci?

Kdo so bile čuvajke intimnih intimnosti?

Kaj so delali ocvrti piščanci v pristanišču?

V tem neobičajnem vodniku po Ljubljani boste

našli odgovore na ta in mnoga druga vprašanja.

V zgodbah Darinke Kladnik boste spoznali

drugačno Ljubljano, ki vam jo bodo pomagale

razkriti tudi številne fotografi je Davida Kladnika

in Joca (Jožefa) Žnidaršiča.

77 zgodb o slavnih ljudeh,

pomembnih dogodkih, skrivnostih, posebnostih mesta …

Lju

blj

an

a z

nos

talg

ijo

Dar

inka

Kla

dnik

29,95 €

LJUBLJANA Z NOSTALGIJO oprema.indd 1 1/19/10 1:32:52 PM

LJUBLJANA z nostalgijo 37

V gostilnah je slišati veliko zgodb, marsikatera tam tudi nastane. Čemu je nastala prva ljubljanska gostilna, si lahko mislimo; omenja se v začetku 14. stoletja. Sledile so ji še druge in se hitro namnožile. Leta 1492 je cesar Friderik IV. nekaterim ljubljanskim meščanom podelil pravico, da smejo samo oni točiti vino na drobno. Segala je še miljo daleč od mesta. Tujci so smeli pripeljati vino v Ljubljano samo ob sejemskih dnevih, kar je povzročalo nejevoljo zlasti dolenj­skih plemičev, ki so hoteli pro­dati svoje vino. Očitno je bilo priljubljena pijača, njegova pro­daja pa donosen posel.

Kakor drugod so tudi v Ljub lja­ ni zaznamovali gostilne s smre ­kovimi vršički ali z oblanci. Smre č je je bilo znak za vinotoča, strugotine so naznanjale, da se tu toči pivo, medtem ko je trtna mladika, ovita okrog smrečine, jeseni vabila na mošt.

Leta 1564 je ljubljanski župan ukazal, da ne sme biti nobena gostilna v mestu odprta po de veti uri zvečer. Prav tako so morale biti zaprte ob nedeljah in praznikih med službo božjo. Zapiralni čas so dosledno nadzirali in gostilničarju, ki je imel odprto dlje, kakor je bilo dovoljeno, se ni dobro godilo.

Strogi so bili tudi s pijanci in z gostilničarji, ki so jim stregli pijačo, a pijanci so si najbrž mislili: po smrti nobenega kozarčka več, in pili še naprej. Gostilničarji so ob tem veselo preštevali denarce, skrbela jih je samo predvidena kazen za ene in druge – »norski kurnik«. V ta kurnik, v resnici kletko, so jih vtaknili za tri dni in pustili ob samem kruhu in vodi.

Po smrti nobenega kozarčka več

10

V starih časih so delovale krčme, vinotoči, gostilne, kavarne, žga­njarne, trakterije in v njih gostilničarji za gospodo, krčmarji boljše vrste, krčmarji nižje vrste itd. V krčmah boljše vrste je bila pijača boljša, če ne prav dobra, točili so nepokvarjeno vino, pripravljali okusne jedi in stregli velike, ne predrage »porcione«. V krčmah nižje vrste mize navadno niso bile pogrnjene, če pa že, z umazanimi ali strganimi prti, stoli so bili okorni, tla nesnažna, duh neprijeten.

Ogledne točke:

Stari trg30

Židovska ulica16Gornji trg29

Mestni trg2

LJUBLJANA z nostalgijo38

Lastniki vinotočev in gostiln so se morali ravnati po »Redu za obe de in vinotoče v Kranjski deželi« iz leta 1576, ki je določal tudi cene. Za bokal najboljšega črnikalca in prosekarja je bilo treba odšteti 7 krajcarjev, prav toliko za najboljšega vipavca (za navadnega 6 krajcarjev), za najboljši teran 5 krajcarjev (za navadnega 4 kraj­carje), za dolenjca 3 krajcarje … Leta 1745 je bokal črnikalca in prosekarja stal že 17 krajcarjev, terana 12, dolenjca 7 … Na to, da so se gostilničarji ravnali po ceniku, je pazil mestni sodnik. Globe

za kršilce so bile dokaj visoke, polovico je vzelo mesto, polovi ca je šla v državno blagajno.

Pri Zvezdoglednici (Zum Stern­warte) se je reklo gostilni na da ­našnjem Levstikovem trgu. Tako so jo poimenovali v spomin na

bližnjo zvezdarno Gabrijela Gruberja. Leta 1840 je Anton Virant dodal prizidek in po njem so jo imenovali Pri Virantu. Tu so se, dokler je kranjski deželni zbor zboroval v nekdanji reduti, sestajali slovenski poslanci.

Sokol se je ugnezdil pred škofijo leta 1870. Za to je poskrbel »naro­dni krčmar« Jakob Mehle. Med najstarejše še delujoče ljubljanske gostilne sodi Pri Kolovratu (Zum Spinnrad), ki so jo radi obiskovali pisatelj Vladimir Levstik, župan Peter Grasselli in preostali pomemb­neži. Na današnji Trubarjevi cesti je delovala gostilna Pri Oksen­birtu (Zum Weissen Ochsen), ki je bila zbirališče, ostajališče in pre­nočišče irharske zadruge. V soseščini so bile pred velikim potresom kavarna Pua ter gostilne Pri Blažu, Beli vol in Zlato jagnje – v zadnjo (in še v mnoge druge) je rad zahajal pesnik France Prešeren. V letih 1845 in 1846 so tja prihajali dijaki višjih razredov. Dotlej niso smeli v gostilne, leta 1848 pa so pristojni malo popustili – vinopivci so smeli k Slonu, pivopivci k Levu, a so hodili tudi v druge krčme.

Polarna zvezda in rožaV Židovski ulici je bilo nekaj gostiln, v katerih se je shajala ljubljan­ska inteligenca. Na vogalu z današnjim Dvornim trgom je bila Polarna zvezda (Polarstern), kjer so pri eni mizi taborili Slovenci, pri drugi Nemci. Le nekaj deset metrov naprej je bila in je še zdaj

Gostilnam so dajali različna imena, nekaterim po gostilničarjih, drugim (po letu 1771) po hišnih številkah, tretjim po angelih in sve­tnikih, vladarjih, krajih in podobno. V Ljubljani jih je bilo razme­roma veliko poimenovanih po živalih, denimo, Pri belem in zlatem konjičku, Sokol, Jelen, Slon, Zlati lev, Petelin, Komar. Prvi v sloven­ščini napisani izvesek se je pojavil pred gostilno na Trubarjevi cesti konec leta 1866. Imenovala se je Pri golobčku.

Izvesek lokala, Židovska ulica

LJUBLJANA z nostalgijo 39

gostilna Roža. Njen gost je bil tudi dr. Ivan Tavčar s prijatelji. Ob stoletnici Prešernovega rojstva so tam odprli Prešernovo sobo in v enem dnevu nabrali 1500 kron za Prešernov spomenik.

veliko PijancevLjubljana je leta 1724 imela 94 meščanov, lastnikov gostiln in vino­točev. Leta 1786 je bilo v mestu že 120 vinotočev, od tega so jih imeli meščani 58, pre ostale nemeščani. Številka je moč no zrasla leta 1834, ko je bilo 154 vinotočev, 6 pivovarn in po 7 kavarn in žga­njarn. Te daj je prišla ena pivnica na 91 ljudi, leta 1887 pa na 131 ljudi – takrat je bilo v Ljubljani 173 krčem in vinotočev ter 14 ka varn. Zato ne preseneča, da dr. Lipič v svoji Topografiji Ljub­ ljane navaja, da je bilo leta 1834 med 15 000 prebivalci približno 400 pijancev.

Prve kavarneLjubljanske kavarne se prvič omenjajo leta 1713, v drugi po ­lovici 18. stoletja se je pet kavar­narjev združilo v zadrugo. Šte­vilo kavarn je dokaj nihalo – leta 1802 so bile menda samo štiri, leta 1848 deset in leta 1885 že tri­najst. To so bile: Kazina, Slon, Evropa, Valvasor, Merkur (na Mestnem trgu), Kirbisch s slaščičarno, Karl (na Jurčičevem trgu 3 v 1. nadstropju), Marzolini na Kongresnem trgu, kjer je bila tudi Narodna kavarna, Mallot na Starem trgu, Virant na Sv. Jakoba trgu in Austria na Sv. Petra cesti. Kavarnarji so bili povečini tujci, pred­vsem Švicarji.

Na Kongresnem trgu (nasproti nunske cerkve) je delovala gostilna Pri Metki na Griču. Vodila jo je ena najbolj znanih ljubljanskih gostilničark v prvi polovici 19. stoletja Metka roj. Komar, poročena Podboj. Krčmarila je še v treh drugih gostilnah po Ljubljani. Na vogalu Kongresnega trga in Vegove je bila slovita gostilna Pekel, ki so jo imenovali tudi V Jami pri kapucinarjih. V podzemlju, v nekda­njem obrambnem jarku, je bila urejena velika dvorana, priljubljeno plesišče ljubljanske mladine. Tudi to je vodila Metka Podbojeva. Ko se je preselila z Griča v Pekel, ji je tja sledil med drugimi France Pre­šeren in ji namenil nekaj vrstic: »Metka, Metka! Ne spoštuješ petka, si pustila Grič, vzel te bo hudič.« Prihajal je dvakrat na dan in se rad mudil tudi v gostilniški kuhinji. V Peklu je bila vsak večer igral­nica, banko pa je imela v rokah menda gostilničarka Metka.

Izvesek lokala, Stari trg

LJUBLJANA z nostalgijo40

Rdečega petelina so se ljudje vedno bali. V Ljubljani je prvi veliki požar, omenjen leta 1371, uničil precejšen del mesta in pomembne mestne listine. Leta 1382 so goreli Špitalska cerkev, Šenklavž in minoritski samostan. Julija 1493 je ogenj zajel predel med Šuštar­skim mostom in Šenklavžem ter uničil škofijski in kapiteljski arhiv. Bilo je 19 mrtvih. Maja 1524 je zagorelo na Novem trgu in nekaj dni pozneje je mestna oblast prepovedala postavljati lesene hiše. A kljub temu se je rdeči petelin še pojavljal in grozil, naj so ga še tako preganjali in se dobro pripravili nanj.

Tiste, ki so se izognili omenje­nim nalogam, so kaznovali »na telesu in premoženju« ali celo izgnali iz mesta, tiste, ki so se izkazali, pa so nagradili. Imeli so redne gasilske vaje in redno so pregledovali dimnike. Prve mestne odredbe o požarni var­nosti in organizaciji gašenja po ­žarov so iz leta 1544. Kljub te ­ mu je znova zagorelo, hud požar je zajel Ljubljano septembra 1660. Grozila je nevarnost, da

bo eksplodiral cesarski smodniški stolp na grajskem pobočju. Na srečo ni, ogenj so pogasili in v zahvalo, da ni prišlo do hujše kata­strofe, na kraju, kjer je stal senik, ki se je vnel, zgradili cerkev sv. Florijana.

Požarni red je Ljubljana dobila leta 1679, tri leta zatem, ko je ogenj uničil 40 hiš na območju od Špitalskih vrat do jahalnice (današnje filharmonije). V njem je mrgolelo prepovedi. V mestu ni smel nihče

ognjeni krst

Vsi prebivalci srednjeveške Ljubljane so bili dolžni gasiti ogenj, naj je zagorelo kjer koli. Nanj so opozarjali stražarji in piskači. Zvon je priklical pred mestno hišo rokodelce. Najpomembnejše naloge so pre­vzeli dimnikarji, zidarji, tesarji, kamnoseki, ki so imeli s seboj sekire in škafe. Opekarji in dninarji so prinesli iz skladišč pri Špitalskih vratih ob vicedomski hiši in kruharni požarne mačke, greblje in lestve. Po mestu so bili razporejeni čebri z vodo. Trnovčani so morali na Rotovž po vedra in korce za vodo. Tam so dobili tudi štiri velike plahte, da so jih dobro namočili in z njimi prekrili ogrožene strehe, da se ogenj ne bi razširil nanje. Ves čas požara so jih škropili. Vozniki in hišni hlapci so na kraj požara pripeljali veliko brizgalko in štiri sode, polne vode. Tja so pohiteli tudi župan, mestni sodnik in naj­uglednejši svetovalci.

11

Ogledne točke:

Gornji trg29Gruberjeva palača27Krekov trg7

LJUBLJANA z nostalgijo 41

imeti več kot voz ali največ dva sena ali slame, in še to samo na dobro zavarovanem kraju. V Trnovem in še ponekod je bilo prepo­vedano treti lan, saj se ob »takih priložnostih rado kaj zgodi«. Pre­povedano je bilo tudi »tobak pušiti v hlevu ali na podu, v kuhinji požigati saje, pod strehe in hleve hoditi z golo lučjo, kuriti preblizu hoste …«.

Dr. Fran Viljem Lipič v svoji Topografiji omenja, da sta pre­prečevanje in gašenje požarov nalogi posebne gasilske komi­sije. To je predvidela nova orga­nizacija gradbene, gasilske in mestne olepševalne komisije v Ljub­ljani. Dvorna pisarna je dekret o tem izdala 29. aprila 1825.

Mestni svetnik Ivan Guttman se je po velikem požaru v Cukrarni avgusta 1858 zavzel za ureditev požarne službe v mestu in predlagal, naj bi gasilsko orodje hranili samo na za to določenih mestih. Tako so tudi storili in določili še vrhovni nadzor pri gašenju. Tedaj je Ljub ljana imela že 7 brizgaln, 13 vozov za prevoz vode, 16 lestev, 21 sekir, 14 svetilk in 9 čebrov za požarno obrambo. Orodje so hranili v štirih shrambah.

Večja požarna varnost je zahtevala reformo gasilskega reda in navo­dil za ravnanje ob požarih. Osnutek reforme so razgrnili leta 1863 in z novostmi med Ljubljančani povzročili veliko vznemirjenje. Sporni so bili način obveščanja, delitev mesta in signalizacija. Po starem so naznanjali požar s štirimi topovi na grajskem strelišču. Štiri salve so naznanjale, da gori cesarsko poslopje, tri, da je požar v mestu, dve v predmestju in ena v okolici mesta. Nato je požarni čuvaj oznanil kraj požara v nemškem in slovenskem jeziku. Po novem so dodali še označevanje z zastavami podnevi in svetilkami ponoči. Te so izobesili v smeri požara, hkrati je zvon odbil od 1 do 6 udar­cev v presledkih, odvisno od tega, v katerem okolišu je zagorelo.

Zataknilo se je tudi pri organizaciji stalnih gasilcev. Dokler jih ni, samo določila ne zadoščajo, so menili Ljubljančani. Zato so stvari zastale, prav tako ni zaživela zamisel o mestni vzajemni zavaroval­nici proti požarom, o kateri so govorili ob reformi gasilskega reda. Šele nekaj let pozneje so zaprosili telovadni društvi Južni Sokol in

Velik požar je 28. junija 1774 uničil jezuitski kompleks, mnoge hiše na Starem trgu in v Krakovem. Šolsko stavbo in cerkev so obnovili, ruševine kolegija pa odstranili in uredili trg sv. Jakoba (današnji Levstikov trg). Prostor, kjer je stalo pogorelo semenišče, in del okoli­škega zemljišča je odkupil Gabrijel Gruber in sezidal palačo za mehanične in hidravlične študije (Gruberjeva palača).

Cerkev sv. Florijana, Gornji trg

LJUBLJANA z nostalgijo42

Turnverein, da bi poskrbeli za stalno gasilsko službo. Ponudbo je sprejel Južni Sokol in pripravil gasilsko urjenje za prvih 30 članov. Leta 1867 je župan dr. Josip Suppan sklical posvetovanje za gasil­stvo vnetih meščanov. Dve leti pozneje je imel pripravljalni odbor za ustanovitev samostojnega gasilskega društva veliko vajo pri Šentpetrski cerkvi. Vodil ga je Trnovčan Fran Doberlet, ki so ga krstili za očeta slovenskega gasilstva.

Društvo so ustanovili 30. marca 1870 in ga poimenovali Ljubljan­ska prostovoljna požarna bramba (Laibacher freiwillige Feuerwehr). Prve prostore je dobilo na dvorišču magistrata, a že kmalu niso več zadoščali. Prav ko so člani 26. junija 1870 v veliki dvorani mestne hiše imeli prvi občni zbor, so doživeli ognjeni krst. Zagorelo je v knežjem dvorcu. Požar so naznanili s tremi topovskimi salvami z gradu. Več kot 90 mož je pohitelo na kraj dogodka, pogasilo požar ter se vrnilo v mestno hišo in nadaljevalo sejo.

mestni dom in gasilciLjubljanski gasilci so dobili stalni prostor v Mestnem domu. Pobudo za gradnjo so dali že kmalu po ustanovitvi društva. Župan Peter

Grasseli je leta 1892 podprl ide­ jo in mestna občina je nemu­doma začela priprave na grad­njo. Za Grasselijem je prevzel skrb za dom župan dr. Ivan Hri­bar. Sprva se je govorilo le o ga ­silskem domu, nato o Mestnem domu, ki bi bil namenjen še dru gim uporabnikom. Slovesno so ga odprli 7. in 8. septembra 1899. Na proslavi je sodelovalo 1200 gasilcev iz 71 društev z vsega Kranjskega. Prišli so tudi češki in hrvaški gasilci, s kate­rimi so imeli ljubljanski prija­teljske stike. Manjkala pa so nemška društva, ki so se hudo upirala uveljavljanju slovenstva v gasilstvu.

Mestni dom, Krekov trg

LJUBLJANA z nostalgijo 43

Zgodba o ljubljanski pošti se začne pred koncem 15. stoletja. Pove­zana je z nekaterimi spremembami, ki so se tedaj zgodile, s premi­kom severnih meja turškega imperija, delitvijo habsburških dežel in vladanjem Maksimilijana, ki je veliko potoval in spoznal prednosti hitre komunikacije. Leta 1488 je povabil v Innsbruck, kjer je pre­stoloval, začetnike poštne organizacije – člane italijanske družine Toriani de Tass oziroma Thurn­Taxis (pojavljata se oba priimka) in se z njimi domenil za drugačen način prenosa upravne korespon­dence. Dotlej so uradna pisma cesarja in vlade, tudi denar, živila, darila in drugo, prenašali dvorni kurirji ali sli tekači. Deželni sta­novi, mesta, samostani, trgovci in drugi so za svoje »poštne« potrebe najemali sle.

Po novem so prenašali sporočila stalno zaposleni kurirji, in to od postaje do postaje. Prve poštne zveze so bile občasne, uvedene leta 1489 od Innsbrucka do Nizozemske, Belgije, severnega dela današ­nje Italije, na Koroško, na Bavarsko in drugam glede na potrebe. Postaje so bile navadno v gostilnah, kjer so čakali tekači in jezdeci. Na dan so prehodili ali prejahali razdaljo med dvema postajama, to je bilo do 30 kilometrov, in se vrnili, naj je bila pot še tako slaba in vreme še tako obupno.

Prvo poštno postajo so v Ljubljani imeli menda že 1496. Leta 1500 se omenjajo grožnje slov – po vsej verjetnosti jezdnih kurirjev, ker niso dobili plačila. Leta 1573 se je nadvojvoda Karel s kranjskimi stanovi pogodil o prvi redni »peški pošti«, ki jo je na vsake štiri dni iz Ljubljane do Gradca zagotavljal sel tekač. Za to so kranjski deželni stanovi prispevali 200 renskih goldinarjev na leto. Pet let pozneje so uvedli še redno »ježno pošto« iz Maribora v Ljubljano, za katero so stanovi obljubljali po 300 goldinarjev na leto. Leta 1584 so »peško pošto« Gradec–Ljubljana zamenjali z »ježno pošto« in jo podaljšali

Podmazani Postiljon

12

Ogledne točke:

Glavna pošta40

LJUBLJANA z nostalgijo44

do Gorice. Z njeno uvedbo so potrebovali konje, zanje pa so morali poskrbeti poštni odpravniki ali poštarji. Istega leta se je v Ljubljani mudil generalni dedni poštar Ivan Krstnik baron Paar (rodbina Paar je imela poštni regal v avstrijskih deželah) in se pogajal o novi izre­dni pošti samo za spise deželnih uradov in vicedoma, a dogovor ni bil dosežen. Očitno je bilo pošte veliko, sicer kranjski deželni oskrb­nik ne bi bil predlagal, naj zaposlijo še šest do sedem slov za pot do Gradca in nazaj. Sledile so še druge povezave in nekatere so vklju­čevale tudi Ljubljano, ki je prevzela vlogo osrednje poštne točke na Kranjskem.

Pisma za Ljubljano je bilo treba v prvi polovici 17. stoletja že frankirati, ne pa tudi pisem, ki so potovala v Benetke, zato so se nekateri pritoževali in spraše­vali, zakaj takšna razlika. Poleg pisem je pošta sčasoma začela prevzemati tudi časopise. Dežel­ ni odbor je leta 1689 graškim

poštnim uradnikom dodelil za to 1000 goldinarjev in nekaj let pozneje obljubil nagrado tudi ljubljanskim, če bi naglo dostavljali časopise.

Cesar Jožef I. je leta 1706 ukazal, da mora imeti vsak poštar po 6 konj za vožnjo in ježo in po dva koleslja z vso potrebno opremo. Že prej pa so se pojavili poštni vozovi, ki so jih z dovoljenjem vlade vozili zasebniki. Tako dovoljenje je leta 1730 dobil ljubljanski meščan Sartorij – potnike je prevažal enkrat na teden v Trst, Gorico in na Reko. Če jih ni bilo, je ostal doma.

Kmetje in konjski mešetarji niso smeli voziti ljudi po poštnih cestah, temveč le po stranskih, ko pa so zapeljali na poštne, so morali na prvi postaji »oddati« potnike cesarski pošti. Da bi prikrila »mono­polno ravnanje«, je vlada dovolila prevoznikom, da vozijo potnike po poštni cesti, vendar samo, če prevozijo šest postaj brez preprega­nja konj. Potniki pa niso mogli zamenjati prevoza, kadar bi se jim zahotelo. V drug voz so lahko presedli le, če se je pošta ustavila v kakem kraju za tri dni. Vse, kar se sme in ne sme, je določal poštni pravilnik, ki ga je Marija Terezija izdala decembra 1748.

Leta 1584 je ljubljansko poštno postajo vodil poštni odpravnik Franc Leberwurst, trgovec z živino, deset let pozneje se omenja poštni pre­voznik Mihael Taller. Z njegovim imenovanjem je povezan škandal. Deželni stanovi so menili, da ni sposoben opravljati tako odgovor­nega dela, kljub temu da je dober katoličan, ki redno daruje pri maši in zna brati in pisati. Zagrozili so, da bodo, če ga ne bodo zamenjali, odtegnili denar, namenjen pošti. To je zaleglo in Taller je odstopil sam. Vendar je imel dobre zveze in bil celo vodja poštne postaje v Ljubljani od leta 1608 do leta 1640, ko je umrl.

Pismonoša kot turistična zanimivost

LJUBLJANA z nostalgijo 45

Na prve poštne vozove potnikov še niso sprejemali, deloma zaradi nezaupljivosti, deloma zaradi slabih cest. Leta 1789 je cesar dovolil, da sme na voz s pošto en potnik, ki ga je treba poprej legitimirati. Vstopil in izstopil je lahko zgolj na veliki postaji, denimo, v Ljub­ljani. Zanj so vpregli še enega konja, za kar je moral doplačati. Takrat so bili vozovi še nepokriti, zato je bila pošta dostikrat mokra in potniki premočeni do kože. Temu je naredil konec ukaz, da je treba pošto pokrivati z odejami, če teh ni, pa s senom in slamo. Čez čas so poskrbeli za pokrite poš ­tne vozove. V Ljubljani se leta 1795 že omenja poseben poštni urad Ekspedicija poštnih voz, ki je bil ločen od glavne pošte. Leta 1891 je avstrijska vlada pred lagala zakon o najemanju večjih posojil za nova poštna poslopja. Ljubljanska občina je takoj, ko je zvedela za njeno na ­mero, ponudila v nakup zemlji­šče na današnjem Krekovem trgu, kjer stoji Mestni dom. Ta prostor se vsem ni zdel sprejemljiv in prišlo je celo do protestov. V igri je bilo še nekaj lokacij, denimo, Kozlerjevo stavbišče, kazinsko poslo­pje in Lukmanova hiša. In prav to so nazadnje izbrali, odkupili zemljišče ter na njem zgradili novo poštno stavbo.

glavna PoštaNačrte za glavno pošto v Ljubljani so izdelali leta 1894 v uradu za poštne stavbe na Dunaju; zasnova je bila delo Friedricha Setza. Dela so oddali ljubljanskemu stavbnemu mojstru Filipu Supančiču, ki je bil najcenejši ponudnik. Temeljni kamen so položili po potresu, 21. maja 1895, in novo poštno in brzojavno poslopje slovesno odprli novembra 1896. Dvonadstropna zgradba ima na pročelju vdelane embleme ter državni, deželni in mestni grb. Okoli balu­strade vrh stavbe so sohe železnice, brzojava, pošte in plovbe ter nad uro kamniti orel z razprostrtimi perutmi. Na vsaki strani so kipi postiljonov in pismonoš.

Potovanje od Dunaja do Trsta je trajalo približno osem dni, dokler niso uvedli tako imenovane hitre pošte, ki je pot skrajšala na tri dni. Za to je bilo treba odšteti nekaj več – 3 goldinarje in 24 krajcarjev prevoznine. Leta 1838 je začela redno voziti pošta Ljubljana–Zagreb. Vožnja je trajala skoraj 24 ur. Poleg pisemske pošte in denar­nih pošiljk je bilo prostora še za tri potnike. Ti so morali imeti kar precej pod palcem, saj jih je pot drago stala: za vsako prevoženo miljo so plačali po 20 krajcarjev. Tarifa je bila določena glede na šte­vilo postaj in vprežnih konj. Poleg tega so morali potniki plačati še dodatek za mazanje koles in za »mazanje« postiljona. Temu se je reklo »napitnina«.

Glavna pošta, soha na strehi