KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE Z DEMENTNIM PACIENTOM · Predstaviti pomen besedne in nebesedne...
Transcript of KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE Z DEMENTNIM PACIENTOM · Predstaviti pomen besedne in nebesedne...
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE
KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE Z
DEMENTNIM PACIENTOM
(Diplomsko delo)
Maribor, 2012 Simona Hribar
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE
Mentor: Predav. mag. Mateja Lorber, univ. dipl. org.
I
POVZETEK
Izhodišča: Demenca predstavlja hudo duševno motnjo in sodi med najpogostejše motnje v
starosti, s tem pa prinaša veliko težav in stisk ne le obolelemu, pač pa tudi njegovim
svojcem. Spremljanje in skrb za ljudi z demenco je lahko zelo stresno in izredno težko. Še
posebej težava pri komunikaciji zahteva od medicinskih sester veliko strokovnega znanja,
potrpljenja in vztrajnosti. Namen raziskave je bilo ugotoviti, s kakšnimi težavami se
srečuje zdravstveno osebje med pogovorom z dementnim pacientom, katere okoliščine
vplivajo na pogovor, in navesti najpogostejše ovire, ki onemogočajo uspešno
sporazumevanje.
Metode: Za raziskavo je bila uporabljena deskriptivna metoda dela, kot raziskovalni
instrument smo uporabili anketni vprašalnik kombiniranega tipa. Kvantitativne podatke
smo statistično obdelali s pomočjo Microsoft Excel ter rezultate ponazorili v obliki tortnih
grafikonov in naloženega grafičnega grafikona.
Rezultati: V raziskavi smo ugotovili, da se skoraj vsi zaposleni srečujejo s težavami pri
komunikaciji z dementnimi pacienti. Te težave so, da pacienti ne najdejo pravih besed, da
zaposlenih ne želijo poslušati in da pacienti govorijo ponavljajoče besede. Iz tega je
razvidno, da se težave pojavljajo kontinuirano in je potrebno biti pri delu dosleden in
strokoven. Pri komuniciranju zaposleni pacienta pokličejo po imenu, uporabljajo enostavne
stavke in govorijo počasi. Pri nebesedni komunikaciji pa zaposleni največkrat vzpostavijo
očesni kontakt, uporabijo mimiko obraza in govorico telesa. Prav tako smo ugotovili, da se
zaposleni kljub strokovnemu znanju, izkušnjam in motivaciji pri delu z dementnimi
pacienti srečujejo z obremenjenostjo ob koncu delovnega dne ter da delovna organizacija
nudi premalo strokovnega izobraževanja s področja psihiatrične gerontologije.
Razprava in zaključki: Uspešna komunikacija medicinske sestre z dementnimi pacienti je
ključnega pomena za nadaljnji potek bolezni. Za uspešnejše delo s pacienti z demenco in
njihovimi svojci mora medicinska sestra poleg simptomov poznati tudi stadije demence s
spremljajočimi simptomi ter se stalno izobraževati o bolezni. To je podlaga za individualni
pristop v skrbi za pacienta z demenco.
Ključne besede: demenca, komunikacija, medicinska sestra, pacient, validacija.
II
ABSTRACT
Introduction: Dementia is a severe mental disorder and is among the most common
disorders in old age, this brings many problems and hardships not only for the diseased but
also for their relatives. Monitoring and caring for people with dementia can be very
stressful and extremely difficult. Especially the problem in communication requires a lot
of expertise, patience and persistence from nurses. Aim of this study was to determine the
difficulties health professionals are facing in a conversation with demented patients, which
circumstances have an influence on the conversation and identify the most common
barriers that impede effective communication.
Methods: The descriptive method was used for the survey and a questionnaire of the
combined type as a research tool. Quantitative data were statistically analyzed using
Microsoft Excel and the results illustrated in the form of pie charts and graphics loaded
chart.
Results: The study found that almost all employees are experiencing difficulties in
communicating with a demented patient. These problems include patients not finding the
right words, employees not wanting to listen and patients repeating their words. This
shows that the problems occur continuously and the work has to be done consistently and
professionaly. For communicationan employee calls the patient by name, using simple
sentences and slow speech. For non-verbal communication eye contact, facial expressions
and body language are most common among employees. We also found that employees in
spite of their expertise, experience and motivation to work with dementia patients are
feeling preoccupied at the end of the day, and that work organization offers too little
professional training in the field of psychiatric gerontology.
Discussion and Conclusions: Successful communication between nurse and demented
patients is crucial for their further development of the disease. In order to successfully
work with patients with dementia and their families the nurse not only has to know all of
the symptoms but also the stages of dementia with associated symptoms while constantly
educating herself about the disease. This is the basis for an individualized approach to care
for a patient with dementia.
Keywords: dementia, communication, nurse, patient, validation.
III
KAZALO
POVZETEK .......................................................................................................................... I
ABSTRACT ........................................................................................................................ II
KAZALO ........................................................................................................................... III
1 UVOD ........................................................................................................................ 1
2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ........................................................ 3
2.1 Namen diplomskega dela ....................................................................................................... 3
2.2 Cilji diplomskega dela ............................................................................................................ 3
3 DEMENCA ............................................................................................................... 4
3.1 Značilnosti demence ............................................................................................................... 5
4 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBRAVNAVI DEMENTNEGA
PACIENTA ........................................................................................................................ 10
5 VALIDACIJA PO NAOMI FEIL ................................................................................ 14
5.1 Stadiji po Naomi Feil ........................................................................................................... 16 5.1.1 Faza orientacije .............................................................................................................................. 16
5.1.2 Faza identifikacije ........................................................................................................................... 16
5.1.3 lnterakcijska faza ............................................................................................................................ 17
5.1.4 Razrešitvena faza ........................................................................................................................... 17
6 VLOGA IN POMEN KOMUNICIRANJA .......................................................... 19
6.1 Verbalno in neverbalno komuniciranje ................................................................................ 20
7 KOMUNICIRANJE MEDICINSKE SESTRE Z DEMENTNIM PACIENTOM
.................................................................................................................................. 22
7.1 Osnove besednega komuniciranja z dementnim pacientom ................................................. 23
7.2 Osnove nebesedne komunikacije z dementnim pacientom .................................................. 24
8 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ................................................................ 26
IV
8.1 Raziskovalna vprašanja ........................................................................................................ 26
8.2 Metodologija in metode raziskovanja .................................................................................. 26
8.3 Raziskovalni vzorec ............................................................................................................. 26
8.4 Raziskovalno okolje ............................................................................................................. 27
8.5 Etični vidik ........................................................................................................................... 27
9 REZULTATI RAZISKAVE .................................................................................. 28
10 RAZPRAVA ............................................................................................................ 51
11 SKLEP ..................................................................................................................... 55
ZAHVALA ......................................................................................................................... 57
LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 58
PRILOGE ............................................................................................................................. 1
Priloga A: Anketni vprašalnik ............................................................................................................ 1
Priloga B: Soglasje za izvedbo raziskave ........................................................................................... 9
V
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Spol anketirancev .................................................................................................... 28
Graf 2: Starost anketirancev ................................................................................................ 29
Graf 3: Izobrazba anketirancev............................................................................................ 29
Graf 4: Srečevanje težav zaposlenih z dementnimi pacienti ............................................... 30
Graf 5: Vrste težav, s katerimi se najpogosteje srečujejo zaposleni pri dementnih pacientih.
...................................................................................................................................... 31
Graf 6: Težave zaposlenih pri komunikaciji z dementnimi pacienti ................................... 32
Graf 7: Vrste težav, ki jih imajo zaposleni pri komunikaciji z dementnimi pacienti. ......... 33
Graf 8: Motnja,ki je za zaposlene najbolj moteča pri komunikaciji z dementnimi pacienti.
...................................................................................................................................... 34
Graf 9: Ukrepi, s katerimi zaposleni skušajo omiliti težave pri komuniciranju z dementnimi
pacienti ......................................................................................................................... 35
Graf 10: Uporaba terapevtske komunikacije pri komuniciranju z dementnimi pacienti ..... 36
Graf 11: Značilnost terapevtske komunikacije, ki se zaposlenim zdi najzahtevnejša pri
komunikaciji z dementnimi pacienti ............................................................................ 37
Graf 12: Mnenje zaposlenih o njihovem znanju komunikacije z dementnimi pacienti ...... 37
Graf 13: Mnenje zaposlenih, kaj jim največkrat povzroča težave pri komuniciranju z
dementnimi pacienti ..................................................................................................... 38
Graf 14: Pomen komunikacije pri zdravstveni negi dementnega pacienta ......................... 39
Graf 15: Pomen besedne (verbalne) in nebesedne (neverbalne) komunikacije pri uspešni
komunikaciji z dementnimi pacienti ............................................................................ 39
Graf: Trije načini besednega komuniciranja ....................................................................... 40
Graf 17: Trije načini nebesednega komuniciranja ............................................................... 41
Graf 18: Ohranjevanje aktivnosti dementnih pacientov, ki pripomorejo k ohranjanju
miselnih in telesnih aktivnosti ...................................................................................... 42
Graf 19: Vrste teh aktivnosti. .............................................................................................. 43
Graf 20: Izvajanje programov v ustanovah, v katerih imajo urejene socioterapevtske
skupine, ki se ukvarjajo z dementnimi pacienti. .......................................................... 44
Graf 21: Organizacijski dejavnik, ki je za zaposlene najbolj rizičen in lahko privede do
neuspešne komunikacije z dementnimi pacienti .......................................................... 45
Graf 22: Omilitev težav z uporabo validacije po Naomi Feil.............................................. 46
VI
Graf 23: Osnovni cilj, ki se zdi zaposlenim najpomembnejši pri validaciji po Naomi Feil 47
Graf 24: Delovanje tima za supervizijska srečanja ali sestanke, na katerih se izpostavljajo
tekoči problemi, rešitve, tegobe v zvezi z dementnimi pacienti .................................. 48
Graf 25: Vpliv dela z dementimi pacienti na psihofizično počutje po koncu delovnega dne
...................................................................................................................................... 49
Graf 26: Omogočanje strokovnega izobraževanje na tematiko psihiatrična gerontologija 50
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
1
1 UVOD
Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki se kaže v motnjah spomina,
mišljenja, orientacije, prepoznavanja, razumevanja, računskih in učnih sposobnosti ter
govorjenja, izražanja in presoje. Običajni spremljevalci so tudi psihične motnje, ko se
zmanjša sposobnost za obvladovanje čustev in socialnega vedenja. Vse to pri pacientu
povzroča negotovost in nelagodje ter vodi v pasivnost in izgubo socialnih stikov. Z
napredovanjem bolezni pacienti tudi telesno opešajo. Nič več niso sposobni opravljati
življenjskih aktivnosti in postajajo vse bolj odvisni od drugih. Bolezen običajno odkrijemo
prepozno, saj žal še vedno velja, da so težave s spominom sestavni del staranja. Zato se
pogosto zgodi, da pacienti in njihovi svojci pomoč iščejo šele potem, ko bolezen postane
težko obvladljiva, možnosti za izboljšanje pa vse manjše (Kos, 2007, str. 4).
Demenca predstavlja hudo duševno motnjo in sodi med najpogostejše motnje v starosti, s
tem pa prinaša veliko težav in stisk ne le obolelemu, pač pa tudi njegovim svojcem. Poleg
osnovnih podatkov o demenci so v delu opisane metode dela negovalnega osebja, vloga
medicinske sestre pri oskrbi in zdravstveni negi ter komuniciranje in sporazumevanje z
dementnim pacientom.
Starostniki z demenco sodijo v eno od skupin prebivalstva, ki potrebuje posebno
poglobljeno obravnavo, saj je zaradi svojih bioloških lastnosti in zaradi spremenjenih
pogojev življenja zdravstveno in socialno ogrožena (Horvat, 2009, str. 75).
Spremljanje in skrb za ljudi z demenco je lahko zelo stresno in izredno težko. Še posebej
težava pri komunikaciji zahteva od medicinskih sester veliko strokovnega znanja,
potrpljenja in vztrajnosti. Za uspešnejše delo s starostniki z demenco in njihovimi svojci
mora medicinska sestra poleg simptomov poznati tudi stadije demence s spremljajočimi
simptomi ter se stalno izobraževati o bolezni. To je podlaga za individualni pristop v skrbi
za starostnika z demenco.
V skrb za dementne paciente se vključujejo medicinske sestre skupaj z ostalimi
zdravstvenimi delavci in sodelavci ter družinskimi člani. Medicinska sestra s sodelavci si
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
2
prizadeva dosegati in večati pozitivno zdravje posameznika, družine in skupnosti ter
zmanjševati oziroma preprečiti negativno zdravje. Cilj njenih prizadevanj je kakovostno
staranje. Demenca je težka življenjska preizkušnja za vse vpletene, za osebe z demenco,
njihove svojce, prijatelje, sosede, strokovnjake. Je resna ovira pri medsebojnemu
razumevanju ljudi (Horvat, 2009, str. 77).
Zdravstvena nega je pomemben terapevtski medosebni proces. Deluje kooperativno z
ostalimi človeškimi procesi, ki pripomorejo k izboljšanju zdravja posameznika v skupnosti.
V okoliščinah, kjer zdravstveni tim nudi svoje storitve, medicinske sestre sodelujejo pri
organizaciji in izvajanju tako, da podpirajo in omogočajo pogoje za naravni potek teženj
človeškega organizma. Zdravstvena nega je izobraževalni inštrument, gonilna sila, katere
cilj je pospeševanje zdravja, zdravih osebnostnih navad in odnosov v smeri kreativnih,
konstruktivnih, produktivnih medosebnih odnosov tako doma kot v skupnosti (Ramšak-
Pajk, 2000, str. 28).
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
3
2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA
2.1 Namen diplomskega dela
Namen diplomskega dela je predstaviti demenco in vlogo medicinske sestre pri
spremljanju bolnikov s to boleznijo ter z raziskavo ugotoviti načine komuniciranja, ki se
jih poslužujejo medicinske sestre pri delu z dementnimi pacienti.
2.2 Cilji diplomskega dela
Opisati demenco kot bolezen.
Opisati, kako demenca vpliva na verbalno komuniciranje.
Predstaviti pomen besedne in nebesedne komunikacije.
Predstaviti težave pri komuniciranju z dementnimi pacienti.
Opisati najpogostejše načine besednega in nebesednega komuniciranja zaposlenih z
dementnimi pacienti.
Predstaviti uporabo validacije po Naomi Feil v praksi.
Opisati vlogo medicinske sestre pri komuniciranju s pacienti z demenco.
Ugotoviti, s katerimi težavami se srečujejo zaposleni z dementnimi pacienti.
Ugotoviti, katere so najpogostejše aktivnosti, ki jih zaposleni izvajajo za
ohranjevanje miselnih in telesnih sposobnosti dementnih pacientov.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
4
3 DEMENCA
Demenca je sindrom kot posledica večinoma kronične in progresivne bolezni možganov z
motnjami mnogih višjih kortikalnih funkcij vključno s spominom, mišljenjem, orientacijo,
dojemanjem, računanjem, sposobnostjo učenja, govorom in sposobnostjo presoje. Zavest
ni skaljena. Kognitivne omejitve običajno spremljajo spremembe čustvene kontrole,
socialnega vedenja ali motivacije, občasno se te pogosteje kažejo. Bistvo za obstoj
demence je tudi oviranost pacienta pri dnevnih življenjskih aktivnostih in v kakšni meri je
omejena njegova sposobnost obvladovanja vsakodnevnega življenja. Če se postavi
diagnoza demenca, mora biti simptomatika prisotna že najmanj šest mesecev, motnje
zavesti morajo biti izključene (Merz v: Van Hulsen, 2007, str. 17).
Demenca je bolezen starostnikov, saj gre tako za degenerativne okvare možganov
(Alzheimerjeva bolezen, demenca pri Parkinsonovi bolezni) kot za aterosklerotične
spremembe (vaskularna demenca). Ocenjujemo, da 10 % starostnikov med 65 in 70 letom
trpi zaradi demence. Nato pa pogostnost s starostjo strmo raste. Tako ima demenco skoraj
polovica ljudi, starejših od 85 let. V državah Evropske skupnosti živi 10 milijonov oseb z
demenco. Ocenjujemo, da je v Sloveniji z demenco 25.000 oseb. Zaradi staranja
prebivalstva pričakujemo, da se bo število oseb z demenco v naslednjih dvajsetih letih vsaj
podvojilo (Grad, 2007, str. 4).
Po definiciji predstavlja demenca hujši upad ali celo izgubo intelektualnih in spominskih
motenj. Izraz demenca izhaja iz latinščine: de – upadanje + mens, mentis – razum. Ob
omembi besede demenca bomo sicer najprej pomislili na zmanjšanje sposobnosti
pomnjenja, a demenca je veliko več kot zgolj motnja spomina. Najpogostejša oblika
demence je počasi napredujoča degenerativna bolezen možganov, imenovana
Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja prototip vseh demenc. Ostale demence so redkejše:
vaskularna demenca, demenca pri Parkinsonovi bolezni, demenca z Lewyjevimi telesci,
frontotemporalna demenca, Huntingtonova bolezen in vse demence, ki se pojavljajo kot
zaplet telesnih bolezni ali poškodb (Grad, 2007, str. 3).
Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki se kaže z motnjami spomina,
mišljenja, orientacije, prepoznavanja, razumevanja, računskih in učnih sposobnosti ter
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
5
govornega izražanja in presoje. Običajni spremljevalci so tudi psihične motnje, kot je
zmanjšana sposobnost za obvladovanje čustev in socialnega vedenja. Vse to pri pacientu
povzroča negotovost in nelagodje ter vodi v pasivnost in izgubo socialnih stikov. Z
napredovanjem bolezni bolniki tudi telesno opešajo. Nič več niso sposobni opravljati
osnovnih življenjskih aktivnosti in postajajo vse bolj odvisni od drugih (Kos, 2007, str. 4).
3.1 Značilnosti demence
Demenca je na začetku pogosto neopažena, ker je skoraj vedno prisotna polimorbidnost.
Za starega človeka je občasna pozabljivost normalna, če je pogostejša, si jo razlagamo tudi
kot posledico zaužitih zdravil. Ko je ni več mogoče spregledati, nastajajo konflikti,
nesporazumi in jeza (Van Hulsen, 2007, str. 19).
Gre za razmeroma pogost sindrom v starosti, ko se starostnik osebnostno in čustveno
spremeni, postane dolgovezen, drobnjakarski, postavlja vprašanja na že dobljene odgovore,
postane pozabljiv (predvsem za nedavne dogodke), se izgublja v znanih prostorih,
zanemarja osebno higieno, se neprimerno vede, ne zna več ravnati z znanimi predmeti ali
se znajti v običajnih situacijah. Demenca je težka življenjska preizkušnja za vse vpletene,
za osebe z demenco, njihove svojce, prijatelje, sosede, strokovnjake. Je resna ovira pri
medsebojnemu razumevanju ljudi (Horvat, 2009, str. 78).
V Sloveniji nimamo primernega registra pacientov z demenco niti ni bila doslej opravljena
nobena epidemiološka študija, s katero bi prišli do zanesljivih podatkov o številu
pacientov. Kljub temu si lahko pomagamo s podatkih tujih raziskav, zlasti iz primerljivo
razvitega področja Evrope, ob predpostavki, da v Sloveniji ni bistvene razlike v prevalenci
demence. V zadnjih 50 letih se je pričakovana življenjska doba v Sloveniji vsakih 4 do 5
let podaljšala za 1 leto. Podaljševanje življenjske dobe je vzrok za čedalje večje število
starejših. Število starejših od 65 let se je v Sloveniji samo v obdobju 1998 do 2008
povečalo za 24,4 %, število starejših od 80 let pa kar za 65,9 %. Vsakih 5 let višja starost
pa poleg tega približno podvoji verjetnost za nastanek demence, zaradi česar se število
pacientov z demenco povečuje hitreje kot samo število starejših (Kogoj, 2009, str. 251).
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
6
Bolezenske spremembe zajamejo dokaj enakomerno celotne možgane ali prevladujejo v
posameznih predelih. Demenca pri Alzheimerjevi bolezni se praviloma začne neopazno in
postopoma napreduje. Pri nekaterih drugih boleznih je začetek nenaden s kasnejšimi
novimi upadi v zagonih ali tudi brez njih.
Začetne spremembe se lahko kažejo z izgubo volje do dela ali drugih aktivnosti, ki so bile
do tedaj zanje zanimive. Ne kažejo več zanimanja za dogajanje v okolici ali za družabna
srečanja, raje se zadržujejo v družinskem krogu, ki jim je znan in jim nudi občutek
varnosti. Težave s spominom se običajno zgodaj pojavijo (Mastnak, 2009).
Tovrstne težave so najbolj izražene pri tistih pacientih, ki so umsko manj aktivni, največjo
negotovost pa povzročajo tistim, ki so umsko aktivnejši (Arnold 2006, str. 58).
Pacienti z demenco si ne morejo zapomniti novih podatkov, imajo spominske težave za
nedavne dogodke. Čeprav pravilno pove, kje je živel, delal, kdaj se je poročil ali pa brez
težav navede rojstne datume otrok, se morda ne bo spomnil, kaj je pred pol ure jedel za
kosilo. Poleg težav s spominom imajo tudi težave z razumevanjem informacij, še zlasti v
kompleksnih situacijah. V pogovoru lahko opazimo, da teže najdejo besede ali izpuščajo
ključne besede. Pacient lahko ob zastavljenem vprašanju, na katerega ne ve odgovora,
umolkne, se razjezi ali pa spominske vrzeli zapolni s konfabulacijami (Kogoj, 2007, str.
15).
Pacient v tem stadiju potrebuje diskreten nadzor, čim več ustreznih spodbud, na katere se
ima možnost odzvati, ter razumevajoče domače okolje. Potrebno je ugotoviti, kaj vse
pacient še zmore narediti sam. To, kar zmore, moramo ohranjati in ga pri tem spodbujati
(Vakselj in Hojan, 2001, str. 74).
Ko bolezen napreduje, se težave s spominom stopnjujejo. Naloge, ki so jih prej z lahkoto
opravili, kasneje zahtevajo od njih vse večje napore. Zato kažejo ob opravljenih enostavnih
nalogah pretirano zadovoljstvo. Sposobnost razumevanja in presoje je oslabljena, pri
pogovoru hitreje zaidejo stran od teme (Kogoj, 1998, str. 7). Od osebnostnih sprememb je
značilna zaprtost vase, ki jo prekinjajo izbruhi jeze ali solza. Pogosto je prisotna depresija.
Popuščati začnejo naučene socialne zavore, saj radi razkrijejo zaupne zadeve, radodarne
osebe lahko razdajajo premoženje (Majerle, 2000, str. 74). Velikokrat obtožujejo okolico
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
7
kraje stvari, ki jih sami založijo. Bližnji ljudje zaznajo spremembe, pacient pa ne, a
uporablja racionalizacije (Pečjak, 2007, str. 175).
Pacienti v tem stadiju še živijo doma, vendar potrebujejo pomoč in vodenje, spodbudo in
stalen nadzor. Odzivi osebe z demenco so nam morda nerazumljivi, vendar kažejo, da na
omejen način še vedno zaznajo občutek topline in varnosti ali negotovo, spreminjajoče se
okolje. Ne smemo pozabiti, da so nebesedna sporočila pogosto ključ k oblikovanju prvega
vtisa o določeni osebi. Oseba s hudimi spominskimi motnjami pa živi vedno znova v svetu
prvih vtisov (Kogoj, 1996, str. 8).
V tretji fazi je izguba spomina tolikšna, da pacient ne prepozna niti najožjih sorodnikov.
Zato je popolnoma izgubljen in ne more več sam skrbeti za svoje osnovne potrebe.
Potrebuje pomoč pri dnevnih aktivnostih, kot so umivanje, oblačenje, hranjenje, osebna
higiena, izločanje. Zgodi se, da preneha jesti. Včasih se pridružijo halucinacije in blodnje
(Pečjak, 2007, str. 175).
V zadnjem stadiju bolezni je govor težko razumljiv ali povsem nerazumljiv, ponavlja samo
še posamezne besede ali glasove (Kogoj, 2007, str. 16).
Pacienti v tem stadiju se gibljejo zelo malo ali nepremično stojijo in nazadnje so lahko
vezani tudi na posteljo. V tem stadiju pacienti z demenco potrebujejo stalen nadzor in
popolno zdravstveno nego (Majerle, 2000, str. 74).
Najzgodnejši znak je praviloma blaga motnja pozornosti. Pacient ne zmore slediti
pogovoru, posebno v večji skupini. Umika se družbi, pogosto z izgovorom, da je pač star
in utrujen. Izgublja zanimanje za stvari, ki so ga do nedavnega veselile. Nato pridejo v
ospredje pozabljivost, čustveni umik, pogosto tudi žalost in otopelost. V tej fazi je zelo
težko ločiti začetno demenco od depresije. Vedno bolj so izražene spominske motnje.
Pacient pozabi, da pozablja. Velikokrat se ponavlja in večkrat ponovi že povedano. Če ga
svojci na to opozorijo, postane jezen, odklonilen in nezaupljiv. In tu je glavna razlika med
»normalnim« pozabljanjem in demenco: če sami opazimo, da pozabljamo in smo do tega
kritični, potem gre za »normalno« pozabljanje, če pa nas na to opozarjajo drugi, potem je
velika možnost, da gre za začetno demenco. Seveda je ta trditev zelo poenostavljena.
Pogosto niti strokovnjak, psihiater, klinični psiholog ali v demence usmerjeni nevrolog ne
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
8
more ločiti med boleznijo in tistim, kar naj bi bilo še »normalno« pozabljanje (Grad, 2007,
str. 3).
Ljudje z demenco hodijo navidezno brezciljno (tavajo) iz različnih razlogov. Lahko jim je
dolgčas in so se namenili nekoga obiskati ali pa se odpravijo v službo, v katero sicer že
dolgo ne hodijo več. Morda so želeli zadovoljiti eno izmed svojih potreb (žejo, lakoto,
morda bi radi opravili le malo ali veliko potrebo), a so se med tem izgubili. Brezciljno
tavanje je moteče, saj bi dementna oseba neprestano rada nekam šla. Je pa zelo stresno tudi
zanjo, saj neprestano hodi k cilju, ki ga nikakor ne more doseči. Negovalec mora poskrbeti
za varnost osebe z demenco in jo skušati pomiriti (Gašparovič, 2009, str. 51).
Tudi vznemirjenost je ena od značilnosti demence. Njene značilne spremljevalke so tudi
razdražljivost, nespečnost in besedna ali telesna agresivnost, ki se bodisi v mili ali resni
obliki pogosto pojavijo z napredovanjem demence. Razdražljivost lahko sproži marsikaj,
na primer strah, utrujenost ali vplivi okolja. Zelo pogost vzrok razdražljivosti je trenutek,
ko dementna oseba spozna, da ji je bila odvzeta kontrola nad samo seboj (Gašparovič,
2009, str. 51).
Osebe z demenco pogosto ponavljajo besede, izjave, vprašanja ali dejavnosti. Tako
obnašanje je za dementno osebo običajno neškodljivo, vendar zelo nadležno in stresno za
negovalca. Včasih takemu vedenju pri dementni osebi botrujejo strah, dolgčas ali vplivi iz
okolja (Gašparovič, 2009, str. 51).
Veliko negovalcev zmede, ko njihov stanovalec kar naenkrat postane nezaupljiv,
ljubosumen ali obtoževalen.
Za dementne paciente se ta čustva zdijo realna, zato se nanje ne smemo jeziti in jih
prepričevati, da nimajo prav. Pomembno je, da takšnih izjav ne jemljemo resno, saj so
njihovi odzivi del bolezni.
Spoznavanje in razumevanje demence in težav, ki jih bolezen prinaša, pa nam bosta
pomagala vzpostavljati boljši odnos med bolnikom, svojci in strokovnim osebjem.
Demenca prinaša težave, ki se globoko zarežejo v medsebojno razumevanje. Pojavijo se
nemoč in pobitost, pa tudi nerazumevanje in jeza. Obstaja veliko metod, oblik in
terapevtskih prijemov za ravnanje z dementnimi osebami (Gamse, 1998).
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
9
Dementni pacient potrebuje v prvem obdobju bolezni predvsem spodbujanje in vodenje, da
opravlja različne dejavnosti (npr. reševanje križank, zbiranje fotografij in opisovanje
dogodkov na njih, glasno obnavljanje dnevnih dogodkov itd.), da ohranja utečene miselne
poti in jih utrjuje. Zaradi čustvenih sprememb, predvsem žalosti in včasih povsem izražene
depresije zaradi zavedanja dejstva, da izgublja vrsto svojih sposobnosti, morda potrebuje
poleg iskrenega spodbujanja in podpore tudi medikamentozno zdravljenje (Pentek, 2001,
str. 25).
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
10
4 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBRAVNAVI
DEMENTNEGA PACIENTA
Delo medicinske sestre opredeljuje šest vlog pri delu z pacientom in njihovo družino:
učiteljica (posreduje znanje glede na potrebe in zanimanje),
vir (skrbi za zagotavljanje potreb po značilnih informacijah, ki pomagajo
razumevati težave in novo nastale razmere),
svetovalka (s pomočjo različnih spretnosti in pristopov, ki pomagajo razumevati
težave in novo nastale razmere),
vodja (spodbuja in vzdržuje skupne cilje s pomočjo sodelovanja in medsebojnega
vplivanja),
izvajalka medicinsko-tehničnih posegov (zagotavljanje izvedbo posameznih
kliničnih spretnosti za upravljanje s pripomočki v zdravstveni negi),
nadomestilo (prevzame mesto drugega).
Medicinska sestra izvaja vloge, ki so usmerjene v medosebne odnose, izvaja jih postopoma
in dinamično, kot celovita obravnava pacienta (Pajnkihar 1999, str. 151).
Medicinske sestre sodelujejo pri oskrbi dementnega pacienta na vseh nivojih in v vseh
oblikah zdravstvenega in socialnega varstva.
Pacientu z demenco in njihovim svojcem pomagamo pri zagotavljanju življenjskih potreb
v obsegu, ko ga le-ti ne morejo realizirati sami. Z zdravstveno vzgojnim delom pomembno
prispevamo k dvigu kakovosti dela celotnega tima.
V zdravstveni negi je pomembno znati prepoznavati znake demence in najti pravi način za
vzpostavljanje stikov s tako osebo, od česar je odvisen njen odziv in tudi uspešnost
negovalčevega dela. Razen tega je ena najpomembnejših in hkrati najbolj zanemarjenih
aktivnosti negovalcev tudi skrb zase, ki je nikakor ne bi smeli opustiti. Učinkovita in
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
11
koristna pomoč drugim je namreč možna le, če dobro skrbimo tudi za lastno zdravje
(Gašparovič, 2007, str. 56).
Medicinska sestra sodeluje pri oskrbi pacienta z demenco na vseh nivojih in v vseh oblikah
zdravstvenega in socialnega varstva. Pacientu z demenco in njegovim svojcem pomaga pri
zagotavljanju življenjskih potreb v obsegu, ki jih le-ti ne morejo realizirati sami.
Medicinska sestra mora vedno poudarjati stališča pacientov in njihovih svojcev. Ne sme
pozabiti, da je potrebno obolele in njihove družinske člane spodbujati, da aktivno
sodelujejo pri načrtovanju in izvajanju oskrbe. Ena najpomembnejših vlog pri skrbi za
dementnega pacienta je zdravstveno-vzgojno delo, s katerim pomembno prispeva k dvigu
kakovosti celotnega tima. Dolžna je stalno izpopolnjevati svoje znanje in ga predstaviti
širši javnosti (Živič, 2001, str. 85).
Kakovost življenja dementnega pacienta je v veliki meri odvisna od uresničitve ciljev
zdravstvene nege. Vse potrebe dementnega pacienta moramo enakovredno upoštevati v
procesu zdravstvene nege: spodbujati aktivnosti, vzpostaviti največjo možno mero
samostojnosti pacienta, učiti ga shajati s psihičnimi, fizičnimi in socialnimi posledicami
bolezni demence in skupaj z njim poiskati alternativne možnosti (Majerle, 2000, str. 76).
Paciente z demenco je potrebno obravnavati individualno in celostno po procesu
zdravstvene nege. Iz dokumentacije zdravstvene nege so razvidne intervencije, ki jih
načrtujemo in izvajamo pri določenem pacientu (Sedej Kodela in Vihtelič, 2004, str. 58).
Pacienta z demenco obravnavamo po življenjskih aktivnostih. Medicinska sestra začne
zbirati podatke o pacientovih potrebah že ob prvem stiku z njim. Ob prvem pogovoru
sodelujejo tudi svojci, ki lahko podajo pomembne podatke, če pacient nima objektivnega
odnosa ali ni sposoben odgovoriti na naša vprašanja, potrebna za načrtovanje zdravstvene
nege: o pacientovih telesnih težavah, prehrani, navadah, samostojnosti, težavah s
spominom, o možnih alergijah ter o tem, s kom, kje in kako živi. Pri preoblačenju,
namestitvi in seznanitvi pacienta z oddelkom medicinska sestra opazuje pacientovo
vedenje, počutje, razpoloženje in komuniciranje, tudi izgled kože, obleke, negovanost,
gibanje telesa, hojo in samostojnost. Medicinska sestra mora pri vsakem pacientu
predvideti potrebe po zdravstveni negi pri življenjskih aktivnostih, ki jih sam ne more
izvajati, vendar ga mora ves čas motivirati in spodbujati, da bo čim bolj samostojen in
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
12
neodvisen. Pri tem je pomemben individualni pristop: vsak pacient mora biti obravnavan z
vsemi svojimi posebnostmi in značilnostmi.
Sposobnost komuniciranja se spreminja glede na posamezna življenjska obdobja in glede
na sposobnost razumevanja. Na spremembe komuniciranja in izražanja vplivajo
spremembe okolja, duševna bolezen, čustva, slušna prizadetost, nesposobnost izražanja,
poškodbe, bolezni, starost. Medicinska sestra mora znati sporočila prevesti v njemu
razumljiv jezik, v verbalne in neverbalne simbole, ki mu omogočijo razumevanje
sporočila. Potrebne so izkušnje in sposobnost empatije do dementnega pacienta. Pravilno
doživljanje dementnega pacienta olajša mnogo težav pri delu. Ob prvem srečanju se
pacientu predstavimo, mu pokažemo, da smo ga veseli. Če je potrebno, mu večkrat
povemo svoje ime. S sposobnostjo empatije se poskušamo vživeti v svet dementnega
pacienta, ga sprejemati in mu pustiti njegovo dostojanstvo. Pomembna je pohvala, ki
nadomesti neprestano popravljanje napak. Pacientu omogočimo, da izrazi svoje občutke,
strah, jezo itd. Zelo pomembno je, da smo v pričakovanjih do pacienta realni in imamo
potreben čas, da svoje dejavnosti opravi v miru in zadovoljstvu.
Cilj pri delu medicinske sestre je tudi ohranjanje in spodbujanje največje mere aktivnosti.
Pacienta zdravstveno vzgajamo, da bo oblikoval pozitivno mišljenje o rekreaciji in
razvedrilu.
Svojcem predstavimo pravilen odnos in ravnanje do pacienta. Njihova pričakovanja naj
bodo realna, strpnost in optimizem pa izboljšujeta medosebne odnose v družini.
Pomanjkljivo znanje je pogosto tudi vzrok, da se svojci od pacienta oddaljijo, saj se ne
znajo spoprijeti s težavami.
Dostojanstvo vsakega pacienta zahteva, da ga medicinska sestra sprejme spoštljivo in se
predstavi njemu in njegovim svojcem. Pomoč in razumevanje v času telesne in duševne
stiske rodi največje zavezništvo in prijateljstvo. Zato je odnos medicinske sestre do
pacienta in njegovih svojcev v tem trenutku najpomembnejši. To je čas, ko s
profesionalnim in toplim sprejemom pacienta in svojcev največ pridobimo. Kakovostno in
učinkovito zdravstveno nego lahko zagotavljamo samo z dobrim medosebnim
sodelovanjem. Pomembno je, da pacientu in svojcem vedno govorimo resnico ter jim ne
obljubljamo stvari, ki jih ne bomo mogli uresničiti.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
13
Cilji zdravstvene nege pacienta z demenco so:
Premagovanje že nastalih problemov.
Ohranjanje, oživljanje in spodbujanje pacientove dejavnosti, ki ga usmerja k
samostojnosti in neodvisnosti.
Osvojitev in ohranitev higienskih, prehrambnih, kulturnih in zdravstvenih navad.
Vključevanje v rekreativne dejavnosti, dejavnosti delovne terapije.
Skrb za čim daljšo ohranitev psihomotoričnih sposobnosti na doseženi stopnji.
Sproščanje ob igri in prostih dejavnostih.
Spodbuda socialnega kontakta z okoljem.
Spodbuda tesnejših stikov s svojci.
Pacienti z demenco, ki potrebujejo zdravstveno nego, pričakujejo od zdravstvenih delavcev
da:
imajo za zdravstveno nego dovolj časa, so pozorni, potrpežljivi in ljubeznivi;
bodo razumeli njihove sposobnosti in potrebe ter upoštevali pomanjkljivosti;
jih razumejo, ker kljub bolezni želijo imeti večjo kakovost življenja;
imajo odprta ušesa za njihove želje, potrebe, bojazni in skrbi;
jih razumejo, ker želijo sami odločati in ohraniti suverenost ter človeško
dostojanstvo.
Pomembno vlogo pri kakovosti življenja dementnega pacienta imajo tudi medicinske
sestre. Delo z dementnimi pacienti zahteva od medicinske sestre strokovno usposobljenost,
empatijo, potrpežljivost, razumevanje, prijaznost in zadovoljstvo. Vse to vpliva tudi na
kakovost dela in na pacientovo zadovoljstvo (Plesničar et al., 2011, str. 81–92).
Medicinska sestra mora upoštevati neprekinjenost zdravstvene nege pacienta znotraj
institucije ali ob njegovi premestitvi v drug zavod ali domače okolje. Medicinka sestra
mora načrtovati, svetovati, izvajati in vrednotiti dela, ki so povezana z pacientom, hkrati pa
mora biti tesno povezana z njegovimi svojci. Le takšno delo daje rezultate pri razumevanju
in spoznavanju vloge medicinske sestre.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
14
5 VALIDACIJA PO NAOMI FEIL
Američanka Naomi Feil je v šestdesetih letih razvila metodo validacije (prvi zapis leta
1963). Do takrat se je delo s starimi ljudmi z demenco omejevalo na terapijo orientacije v
realnost, ki je bila razvita za veterane korejske vojne. To je terapija, ki izhaja iz realnosti –
kaj je danes, katerega leta smo, kateri dan je danes, kje se nahajamo.
Ameriška gerontologinja in sociologinja je pri svojem delu s starimi ljudmi občutila
nezadovoljstvo. Nobenega razvoja ni bilo, nič se ni spreminjalo in prilagajalo (Van Hulsen,
2007 str. 35).
Beseda validacija je francosko-latinskega izvora: valeur pomeni vrednost, vrednoto.
Validacija lahko pomeni tudi priznanje ali potrditev veljavnosti. Validacija po Naomi Feil
torej pomeni spoštovanje, priznanje veljavnosti, spremljanje drugega na njegovi poti –
drugega spoštujem, kar mi sporoča, jemljem kot resnično in veljavno ter se pri tem
poskušam vživeti v njegovo situacijo (Van Hulsen, 2007 str. 35).
Osnovna drža validacije se ukvarja s tem, kako osebje gleda samo nase. Zaposleni se
morajo vprašati, ali so zmožni vživeti se v vlogo pacienta in preizkusiti njegovo realnost,
kakor jo občutijo dementni pacienti.
Izhodišče metode je usmerjeno na simptom. To pomeni, da je osredotočeno na ravnanje z
izstopajočimi in na prvi pogled nerazumljivimi načini vedenja starih ljudi ter ne na vzrok
in na znanstveno pojasnjevanje demence. Ker se ti načini vedenja večinoma pojavljajo v
določenih kombinacijah, jih je Naomi Feil združila in razdelila v štiri zaporedne stadije, od
komaj opaznih kognitivnih sprememb do trajnega životarjenja. Delitev ni statična. Vsak, ki
dela z osebami z demenco, ve, da se lahko zmedenost in orientiranost lahko zelo hitro
menjavata. Delitev na stadije nam pomaga, da se lahko ustrezno odzovemo. Pomembno je
ugotoviti, v katerem stadiju se dementni nahaja v določenem trenutku, da lahko ustrezno
reagiramo. Oseba z demenco je lahko za trenutek še v svojem svetu, kar naenkrat pa se
spontano odziva na dogodke okoli sebe (Van Hulsen, 2007 str. 42).
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
15
Naomi Feil je postavila naslednje pravilo: s pomočjo empatije vzpostavimo pri osebi z
demenco zaupanje, zaupanje ustvarja občutek varnosti, občutek varnosti daje moč, moč
vzpostavi občutek lastne vrednosti, le-ta zmanjšuje strah/stres/negotovost.
Možne oblike spodbujanja čustvenega življenja dementnih oseb so naslednje: dobrohotnost
v vsakdanjih stikih, spontana izraznost z gestikulacijo in mimiko, uporaba dotika,
normalnost in umirjenost govorne komunikacije, pozitivna motivacija in podpora
aktivnostim, spodbujanje spominjanja preteklih dogodkov, dopuščanje izražanja negativnih
čustev, spodbujanje čustvenih odzivov videnega in tolažba ob telesnih tegobah. Tako
angažiranje negovalskega kadra zahteva veliko predanost delu in maksimalne fizične ter
emocionalne obremenitve, ki kaj rade privedejo do »izgorevanja«. V zadoščenje pa nam
mora biti, da nudimo optimalne pogoje življenja ljudem, ki so skoraj v celoti odvisni od
nas. Tako pomoč pa si v primeru potrebe verjetno želimo tudi zase (Kogoj, 2003, str. 3).
Van Hulsen (2007, str.43) deli validacijo na dva velika bloka: temeljni odnos in delitev v
stadije in tehnike. Za temeljni odnos razdelitev na različne stadije ni tako pomembna,
pomembnejše je verbalno in neverbalno vedenje. Za boljše delo s pacienti z demenco je
Naomi Feil demenco razdelila na štiri stadije. Za vsakega od teh je razvila določene
tehnike, ki dopolnjujejo temeljni odnos. Razdelitev na stadije nam pomaga pri razvrščanju
stanj, v katerih se pacienti z demenco trenutno nahajajo. Ustrezne tehnike pa izboljšujejo
sobivanje.
Temeljni odnos je povezan z osebnostjo človeka z demenco in tudi izvajalca validacije
(svojcev, negovalcev idr.). Sem sodijo naslednja področja:
dotiki/stiki z očmi – kako in kdaj želim, da se me kdo dotakne,
bližina/distanca (drža telesa) – kakšna razdalja je potrebna,
zaznava/kriterij dojemanja – kako želim, da me nagovorijo v določeni situaciji
(vseeno, ali je vesela ali žalostna),
izgube v življenju,
razvoj v življenjskih obdobjih (Erik Erikson) in
simboli (lastni/splošni) – moji simboli (glede na mojo družino, mojo etiko).
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
16
5.1 Stadiji po Naomi Feil
Razdelitev na stadije ni statična, ampak zabrisana. Ni redko, da je zjutraj nekdo še
orientiran, opoldne je v stadiju II, zvečer ponovno orientiran, ponoči je v stadiju I.
Pomembno je, da prepoznamo trenutni stadij in uporabimo le tehnike, ki ustrezajo
posameznim stadijem (Van Hulsen, 2007, str, 62).
Ramšak-Pajk (2000, str. 29) navaja naslednje faze validacije in njihove značilnosti:
5.1.1 Faza orientacije
Faza orientacije se prične, ko pacient izrazi potrebo po strokovni pomoči in si ne more več
pomagati sam. Medicinska sestra in pacient sta si ob prvem snidenju tujca, vendar se na
tem mestu prične njun medosebni odnos, ko bosta pričela sodelovati. Skupaj bosta
ugotovila in opredelila probleme, ki se pojavljajo pri pacientu. Ko pacient zboli, ne glede
na to, ali gre za nujno stanje ali dolgotrajno bolezen, mu medicinska sestra mora pomagati,
da postane orientiran glede na prostor in čas, ljudi okoli sebe ter da dobi čim več
informacij glede svoje bolezni.
V fazi orientacije je najpogosteje izražen strah pred neznanim, zato je toliko pomembnejša
informiranost pacienta. Prvi stik s pacientom oziroma orientacijska faza je pomembna
glede na nadaljnji razplet odnosa. Prav tako so, če upoštevamo izsledke raziskave, potrdili
pacienti, da je zelo pomemben zaupen odnos z medicinsko sestro. Pozitivno vedenje
medicinske sestre so označili z naslednjimi lastnostmi: aktivno poslušanje, zaupanje,
zanimanje, prijateljstvo, ljubeznivost, doslednost.
5.1.2 Faza identifikacije
Faza identifikacije se prične, ko pacientu postaja jasno, kaj se z njim dogaja. V tej fazi se
medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom poglablja. Pacient dobiva občutek
pripadnosti, medicinski sestri in drugemu osebju zaupa, manj ga je strah in potrebe po
zdravstveni negi so jasno izražene. Pacient hitro spozna, katera od medicinskih sester je
odprta, poštena in je zanj vir informacij.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
17
Potek identifikacijske faze je uspešen, ko pacient sam išče rešitve za svoj problem in o tem
razpravlja z medicinsko sestro in ostalim osebjem zdravstvenega tima. V identifikacijski
ali tudi interakcijski fazí pa lahko medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom
ubere drugo pot: pacient se izogiba interakciji z medicinsko sestro ali postane pasiven in
pričakuje, da bo vse opravila ona. V katero smer se bo razvijal njun odnos, je odvisno od
pacientovih predhodnih izkušenj z zdravstveno nego, njegovega sedanjega stanja in
medosebnega odnosa, ki ga je vzpostavil z medicinsko sestro. V tej fazi ima medicinska
sestra najpogosteje vlogo informatorke in učiteljice.
5.1.3 lnterakcijska faza
Pacient mora za prehod v nadaljnjo razrešitveno fazo v interakcijski fazi postati neodvisen,
kar zadeva njegovo zdravje in osebnost, in komunicirati v medosebnem odnosu z
medicinsko sestro kot odrasli z odraslim.
Tukaj ima pacient že izoblikovano sliko glede svoje bolezni in potrebe so jasno izražene.
Značilnost te faze je, da želi pacient čim več informacij in izkorišča vse možne vire okoli
sebe, tako medicinske sestre kot širšo okolico. Pacient vključuje v proces zdravstvene nege
tudi svojce in že sam išče odgovore na negovalne probleme. V tej fazi se medicinska sestra
pojavi v vlogi svetovalke, osebe z informacijami, in tudi vodje, saj skupaj načrtujeta in
izvajata proces zdravstvene nege. Medicinska sestra se pogaja s pacientom o poteku
zdravstvene nege, biti mora zaupljiva, fleksibilna, kreativna in kot vodja mora biti
predvsem demokratična.
Od vrste bolezni, starosti pacienta, starosti medicinske sestre, trajanja hospitalizacije,
zrelosti medícinske sestre je odvisno, kako se njun profesionalni in osebni odnos konča.
5.1.4 Razrešitvena faza
O zadnji, razrešitveni fazi govorimo, ko se pacient pripravlja na odpust iz bolnišnice in na
življenje doma.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
18
Medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom se konča, ko je delo opravljeno ali
je pacient odpuščen domov ali v oskrbo drugi medicinski sestri. Mnogokrat je ta faza
najtežja tako za medicinsko sestro kot pacienta.
Naomi Feil s cilji validacije poskuša upočasniti proces staranja in preprečiti, da bi sindrom
demence razvil svojo skrajno obliko.
Cilji validacije po Naomi Feil skušajo upočasniti proces staranja in preprečiti, da bi se
demenca razvila svojo skrajno obliko. Ti so:
Ponovna vzpostavitev občutka lastne vrednosti: osebi z demenco pomagamo
vzpostaviti občutek lastne vrednosti s tem, da jo jemljemo resno in ji nudimo
pomoč. Na ta način se osebi z demenco poveča samozavest.
Zmanjšanje stresa/strahu: to dosežemo tako, da vzpostavimo medsebojno zaupanje.
Ko je zaupanje vzpostavljeno, oseba z demenco čuti manjši strah do morebitnega
neuspeha, počuti se varno in močno.
Opravičevanje preživetega življenja.
Reševanje nerešenih konfliktov iz preteklosti: pomagamo ji, da sprejme svoje
preteklo življenje in se spravi z njim, da reši morebitne konflikte iz preteklosti ali
pa zmanjša občutek krivde.
Omejitev kemičnih in fizikalnih prisilnih sredstev (npr. zdravil, fiksacije).
Izboljšanje verbalne in neverbalne komunikacije: z izboljšanjem verbalne in
neverbalne komunikacije se stari človek počuti manj izključenega.
Preprečevanje umika v životarjenje: preprečevati skušamo umik v stadij
životarjenja, v katerem človek samo še leži v postelji in ne kaže znamenj lastne
aktivnosti.
Izboljševanje poskusov zmožnosti za hojo in dobro telesno počutje (Van Hulsen,
2007, str. 39).
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
19
6 VLOGA IN POMEN KOMUNICIRANJA
Za uspešno sporazumevanje potrebujemo poleg znanj o tem, kako pristopiti k sporočanju
in sprejemanju sporočil, tudi določene veščine.
Razumljivo je, da lahko pride do težav sporazumevanja med pacientom in medicinsko
sestro, bolj ko se komunikacija razlikuje od ustaljenih posameznih vez. Na komunikacijo
vpliva kulturna, socialna in izobrazbena bližina ali razhajanje med medicinsko sestro in
pacientom.
Komunikacija je vrsta interakcije, ki se je najbolj razvila pri človeku, lahko bi rekli, da
človeške interakcije ni brez komunikacije. Komunikacijo lahko imenujemo kot interakcijo
med posamezniki, ki poteka s pomočjo znakov (Buzuk, 2009).
To pomeni, da s komuniciranjem posameznik vpliva na vedenje ali mišljenje drugih.
Komunikacija je lahko enosmerna ali dvosmerna. Pri ljudeh skoraj vedno dvosmerna.
Hoyer (1995) navaja, da mora imeti človek za komunikacijo določene spretnosti:
perceptivne sposobnosti (kanali sprejemanja informacij),
kognitivne sposobnosti (kanali kodiranja in dekodiranja sporočil),
vedenjske sposobnosti (spontano reagiranje brez prisotnosti zavesti) in
emocionalne sposobnosti.
Raziskave po svetu in pri nas kažejo, da je za paciente dobro komuniciranje z
zdravstvenim osebjem vsaj toliko pomembno kot dobra strokovna obravnava in da se
nezadovoljstvo z zdravstveno oskrbo veže prav na ta del obravnave. Za zdravljenje mnogih
problemov in bolečin sodobnega človeka je spodbudno komunikacijsko okolje velikega,
celo odločilnega pomena (Pajnkihar 1999).
Pacient potrebuje komuniciranje z zdravstvenim osebjem, da lahko sporoča svojo zaznavo
bolezni in da dobi nasvet, informacijo, kako naj se sooča z novo nastalo situacijo. Kadar je
zdravstveno osebje nepripravljeno poslušati pacienta, ga nestrpno prekinja, gleda mimo
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
20
njega, daje nejasne odgovore na zastavljena vprašanja, vse to lahko pacienta dokončno
napolni z odporom in nezaupanjem (Rakovec-Felser, 1997).
Pacienti razkrivajo svoje probleme in emocionalna stanja takrat, ko jih medicinske sestre
spodbujajo, kar ustvarja ozračje zaupanja. Zaupanje je torej osrednji pojem
komunikacijskega procesa in zdi se, da je ravno pomanjkanje zaupanja tisto, kar najbolj
ogroža odnose v zdravstvu (Stričevič in Ivanc, 2006).
Glede na različne kriterije lahko komuniciranje razdelimo na več oblik oz. vrst, na primer
glede na uporabljene simbole oziroma znake, glede na smer komuniciranja, glede na cilj,
vsebino itd. V nadaljevanju bom opisala verbalno in neverbalno komuniciranje, saj sta to
osnovni in najpogostejši obliki.
6.1 Verbalno in neverbalno komuniciranje
V življenju je verbalno sporočanje najpreprostejša in najučinkovitejša oblika
komuniciranja. Glavni prednosti verbalnega komuniciranja sta hitrost in povratna
informacija. Omogoča pa tudi presojanje skladnosti in večjo zasebnost sporočanja
Pomanjkljivosti ustnega komuniciranja so: ni dokumentirano, manjša je natančnost
sporočanja, stroški komuniciranja so večji (Kavčič, 2004). Poleg teh pomanjkljivosti se
pojavlja tudi nevarnost distorzije ali popačenja sporočila. To se dogaja, ko sporočilo
prehaja preko več oseb ali med različnimi delovnimi skupinami. Vsaka oseba si sporočilo
namreč razlaga po svoje, zato je sporočilo, ko pride do cilja, običajno zelo spremenjeno
(Robbins, 2003).
Najpomembnejši način komuniciranja je govorno komuniciranje. Govorjenje je osnova
človekove narave, zato je govor tisočletja predmet preučevanj. Veda, ki preučuje
govorništvo, je retorika (Ferjan, 1998, str. 22). Besedno ali verbalno komuniciranje je tisti
del komuniciranja, v katerem podajamo informacije z besedo. Temu delu komuniciranja
daje beseda in način njenega glasovnega podajanja ključni pomen. V celotnem
komuniciranju ima pomen besed približno 7-odstotni delež, 38 odstotkov zavzema
glasovna intonacija, ostalo odpade na nebesedne oblike komuniciranja (Možina et. al.,
2004, str. 55).
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
21
Besedno komuniciranje delimo na:
govorno komuniciranje, ki obsega nagovore, razgovore med dvema
osebama, v skupini in
pisno – vidno komuniciranje.
Govorno komuniciranje je razgovor med osebami. Zajema nagovore, formalne pogovore
med dvema ali več osebami ter neformalne pogovore. Govorno komuniciranje izvajamo s
pomočjo izoblikovanega jezika. Jezik je sestavljen iz vsebinske in formalne komponente.
Besede vežemo v besedne zveze in šele takrat dobijo pravi pomen. Vsak jezik ima
besednjak ali zbirko besed. Besednjak je odvisen od človekovega načina življenja in dela,
toda posamezniki uporabljajo le del besednjaka svojega jezika (Florjančič in Ferjan, 2000,
str. 27).
Prednosti govornega komuniciranja je več, hitro oddajanje sporočil, omogočanje sočasnega
komuniciranja z večjim številom ljudi, vrši se praviloma dvosmerno (ko prejemnik
podvomi, ali je sporočilo sprejel prav, lahko s povratnim informiranjem hitro odkrije
morebitno napako in tako lahko sprejeto sporočilo hitro popravi). Slabosti govornega
komuniciranja se lahko pokažejo, ko si sporočilo podaja daljša vrsta ljudi. Podajanje
poročila vodi v neurejenost in spremembo vsebine poslanega sporočila. Za govornim
komuniciranjem ni dokumentiranega zapisa sporočila.
Neverbalno ali nebesedno komuniciranje pomeni pošiljanje sporočil brez besed.
Neverbalna komunikacija je primerna za področje odnosov, manj pa za jasno izražanje
vsebine. Z desno možgansko polovico komuniciramo neverbalno, intuitivno, s čustvi
(Ferjan, 1998, str. 21).
Nebesedno ali neverbalno komuniciranje je del komuniciranja, pri katerem podajamo
informacije s pomočjo govorice telesa, s proksemiko (položaj in gibanje ljudi v prostoru),
gestiko (kretnje rok, nog, glave), mimiko (izraz obraza, oči), osebnih predmetov, obleke
(elegantnost, urejenost, nakit), otipa, vonja (parfum), prostora, časa (pisarna, tržišče).
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
22
7 KOMUNICIRANJE MEDICINSKE SESTRE Z DEMENTNIM
PACIENTOM
Besedna komunikacija je omogočena zaradi govornega aparata. Najjasneje izražamo naše
misli, želje in čustva prek besed. Celotnost našega komuniciranja dopolnjuje nebesedna
komunikacija s pogledi, držo našega telesa, mimiko obraza in dotika.
Star človek v svojem življenju potrebuje reden osebni stik z nekom, ki ga ima za svojega.
Za temeljni osebni odnos je dovolj eden, ki ga star človek čuti kot svojega in zaupa v
trdnost in trajnost osebnega človeškega odnosa z njim. Ta »eden« je staremu človeku
zadosten most do vseh priložnosti in stalnih stikov z drugimi »tujimi« ljudmi, ki jim zaupa,
in tako njihova storitev pri njem doseže svoj celovit človeški namen (Ramovš, 2003, str.
103).
Težave v komunikaciji nastajalo zaradi motenj v pretoku informacij. Pacienti z demenco
imajo zaradi narave bolezni še dodatno oviran pretok informacij. Teh ovir je toliko, koliko
je demenca pri posameznem pacientu napredovala.
Pacienti imajo poleg težav s spominom tudi težave z razumevanjem informacij, še zlasti v
kompleksnih situacijah. V pogovoru lahko opazimo, da težje najdejo besede ali izpuščajo
ključne besede. Z napredovanjem bolezni se besedni zaklad besedno zmanjša, pogovor
postane inkoherenten, pojavijo se motnje pri branju in pisanju. V poznem stadiju je govor
težko razumljiv ali povsem nerazumljiv, ponavljajo samo še posamezne besede ali glasove.
Jezikovna sposobnost pri vsaki osebi z demenco se spreminja zelo individualno. Nekateri
se govorno še zelo dolgo izražajo, medtem ko je pri drugih ta upad hitrejši. V teh primerih
ponuja validacija po Naomi Feil instrumente, ki omogočajo komunikacijo na pravilen
način.
V validaciji po Naomi Feil poskušamo vzpostaviti medsebojno zaupanje z drugačno obliko
komunikacije. Vzpostaviti zaupanje osebe z demenco do svojega okolja in do oseb, ki zanj
skrbijo, je nujno (Van Hulsen, 2007, str. 37).
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
23
Osebi z demenco se moramo približati počasi in biti to, kar tudi dejansko smo, le tako
lahko pridobimo njeno zaupanje. Za komunikacijo z osebo z demenco si moramo vzeti
dovolj časa.
V pogovoru moramo biti strpni in počakati, da oseba z demenco sama najde manjkajoče
besede in ji ne vsiljevati svojih, saj jo tako lahko dodatno zmedemo. Za dobro
komunikacijo z osebo z demenco potrebujemo veliko empatije, strpnosti in tudi
fleksibilnosti (Miloševič in Arnold, 2006, str. 89).
Pomembno je, da pri komunikaciji z osebami z demenco razvijemo temeljni odnos, ki ga
še intenzivneje kot pri nedementnemu zaznamujejo pristnost, empatija in sprejemanje. V
medosebnem odnosu z osebami z demenco poskušamo vzpostaviti, ohraniti in ojačati
verbalno in neverbalno komunikacijo. Sporočila, ki jih posredujemo, obogatimo z govorico
telesa, saj so neverbalna sporočila pogosto ključ k prvemu vtisu o določeni osebi. Osebe z
demenco s hudimi spominskimi motnjami živijo vedno znova v svetu prvih vtisov. Brez
dobre komunikacije ni dobre oskrbe, brez dobre celostne oskrbe pa življenje osebe z
demenco ne more biti kakovostno.
7.1 Osnove besednega komuniciranja z dementnim pacientom
Pri komunikacijah se pogosto pojavljajo motnje, ki ovirajo sprejem posredovanih
informacij ali jih popačijo. Motnje lahko resno ogrozijo stike med ljudmi in s tem tudi
njihov medsebojni pretok informacij. Trček (1994, str. 63–64) navaja več vrst motenj glede
na njihove vzroke. V izogib temu se držimo osnov besednega komuniciranja:
Pacienta vedno pokličemo z njegovim imenom, da pridobimo pozornost.
Uporabljamo običajne, enostavne stavke.
Govorimo v enostavnih stavkih, ki naj bodo kratki in jedrnati.
Govorimo počasi.
V stavku naj bo le eno navodilo hkrati.
Uporabljamo imena in ne zaimkov.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
24
Ko ponavljamo navodila, jih ponovimo natanko tako kot prvič.
Pri komuniciranju stojimo eden proti drugemu.
Navodil ne dajemo iz drugega prostora.
Previdni moramo biti pri uporabi telefona (oseba z demenco sliši glas,
vendar ne vidi osebe – možnost dodatne zmedenosti).
Ne šepetamo.
Če oseba z demenco ni razumela navodil, nikar ne govorimo glasneje (razen
v primeru naglušnosti).
Govorimo z mirnim glasom.
Izognimo se motečim dejavnikom (točenje vode, vključen televizijski
sprejemnik ali radio ...).
7.2 Osnove nebesedne komunikacije z dementnim pacientom
Zavedati se moramo svoje lastne neverbalne komunikacije in upoštevati, da morda ta
sporočila povedo več kot izrečene besede, in vedeti moramo tudi, da si tega pacient morda
ne bo pravilno razlagal. Pri tem se držimo naslednjih načel:
Vzpostavimo očesni stik (ne strmenje).
Uporabimo govorico telesa (počasno gibanje, položimo roke v naročje, kot
ujčkanje) Osebe z demenco dobro zaznavajo spremljevalno melodijo
povedanega.
Poskrbimo, da se bo govorica telesa ujemala z izrečenim.
Uporabljamo umirjen in prijazen pristop – odnos sprejemanja.
Uporabljamo obziren, nežen dotik, roka, obraz, lasje, rama.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
25
Božanje po licu simbolizira materinski dotik, po zatilju očetovski dotik in
po ramenih, rokah prijateljski dotik (Kogoj, 2003, str. 80).
Cantley (2001) pravi, da je dolgo prevladovalo mnenje, da komunikacija z osebami z
demenco v poznejših stadijih demence ni možna. Vendar so strokovnjaki na podlagi
izkušenj pri delu z osebami z demenco ugotovili, da je komunikacija z njimi možna. Ob
upoštevanju konkretnih napotkov in z uporabo empatije lahko komuniciramo z osebami z
demenco tudi potem, ko je ta že napredovala. Zavedati se moramo, da se moramo sami
prilagajati osebam z demenco in ne pričakovati, da bi se one prilagajale našemu načinu
komunikacije. V zadnjih desetletjih postaja jasno, da je treba osebe z demenco zares slišati
in jih tudi upoštevati.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
26
8 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA
8.1 Raziskovalna vprašanja
V diplomskem delu smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:
• Katere so moteče motnje pri komunikaciji z dementnimi pacienti in kako jih
poskušajo zaposleni zmanjšati?
• Ali zaposleni uporabljajo terapevtsko komunikacijo pri delu z dementnimi pacienti?
• Katere načine besednega in nebesednega komuniciranja uporabljajo zaposleni z
dementnimi pacienti?
• Ali delo z dementnimi pacienti vpliva na psihofizično počutje zaposlenih?
8.2 Metodologija in metode raziskovanja
Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela. Podatke za ta del
diplomskega dela smo zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 26 vprašanj
kombiniranega tipa.
Podatke, ki jih smo jih dobili s pomočjo ankete, smo uporabili izključno za namen izdelave
diplomskega dela. Zbrane podatke smo statistično obdelali in grafično prikazali s pomočjo
računalniškega programa Microsoft Office Excel in Microsoft Office Word.
8.3 Raziskovalni vzorec
V raziskavi je sodelovalo 50 zaposlenih v zdravstveni negi v Domu starejših občanov
Kamnik.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
27
8.4 Raziskovalno okolje
Raziskavo smo izvedli v Domu starejših občanov Kamnik. Za odobritev raziskave smo
zaprosili vodstvo Doma starejših občanov Kamnik in si pridobili pisno dovoljenje za
izvedbo raziskave.
8.5 Etični vidik
Zbrani podatki so uporabljeni izključno v namen izdelave diplomskega dela. Upoštevali
smo anonimnost in individualnost. Anketiranci so sodelovali v raziskavi prostovoljno,
predstavili smo jim tudi možnost odklonitve sodelovanja. Anketirancem je bila
zagotovljena anonimnost. Pri izvedbi raziskave smo upoštevali načela Kodeksa etike
medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Zbrane podatke smo uporabili
izključno v namen izdelave diplomskega dela.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
28
9 REZULTATI RAZISKAVE
Odgovori na vsa anketna vprašanja so ponazorjeni z grafi, ti pa so razloženi z besedilom.
Graf 1: Spol anketirancev
4%
96%
Moški
Ženske
Vprašalnik je izpolnilo 50 oseb, zaposlenih v zdravstveni negi v Domu starejših občanov
Kamnik, od tega je bilo 48 žensk (96 %) in 2 moška (4% ).
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
29
Graf 2: Starost anketirancev
4%
22%
56%
18%
Od 21 do 30 let
Od 31 do 40 let
Od 41 do 50 let
Več kot 50 let
V raziskavi je sodelovalo 28 anketirancev (56 %), starih od 41 do 50 let, 11anketirancev
(22 %), starih od 31do 40 let, 9 anketirancev (18 %), starih več kot 50 let, in le 2
anketiranca (4 %) v starosti od 21do30 let.
Graf 3: Izobrazba anketirancev
32%
56%
12%
Bolničar
Tehnik zdravstvene nege
Višja/diplomirana medicinska sestra
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
30
V raziskavi je sodelovalo 28 tehnikov zdravstvene nege (56 %), 16 bolničarjev (32 %) in 6
višjih/diplomiranih medicinskih sester (12 %).
Graf 4: Srečevanje težav zaposlenih z dementnimi pacienti
96%
4%
Da
Ne
V raziskavi je sodelovalo 48 zaposlenih (96 %), ki se srečujejo s težavami pri dementnih
pacientih in 2 anketiranca (4 %), ki se ne srečujeta s težavami pri dementnih pacientih.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
31
Graf 5: Vrste težav, s katerimi se najpogosteje srečujejo zaposleni pri dementnih
pacientih
Pri tem vprašanju je bilo možnih več odgovorov. V raziskavi smo ugotovili, da so
zaposleni največkrat izpostavili naslednje težave: 36 zaposlenih (24 %) se srečuje z moteno
orientacijo v času in prostoru, 34 se jih srečuje z nesamostojnostjo pri prehranjevanju in
pitju (22,7 %) in 22 z motnjami spomina (14,7 %). 20 anketiranih (13,3 %) se srečuje z
motnjami govora in 16 z razdražljivostjo (10,7 %). Ostale naštete težave so pri 8
anketiranih (5,3 %) težave pri prepoznavanju in razumevanju, pri 6 moteno socialno
vedenje (4 %), pri 4 negotovost pri hoji (2,6 %) in pri 4 zanemarjanje osebne higiene (2,7
%). Na odgovor drugo ni odgovoril nihče.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
32
Graf 6: Težave zaposlenih pri komuniciranju z dementnimi pacienti
Z raziskavo smo ugotovili, da ima 46 anketirancev (92 %) težave pri komuniciranju z
dementnimi pacienti in le 4 anketiranci (8 %) nimajo težav pri komuniciranju z
dementnimi pacienti.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
33
Graf 7: Vrste težav, ki jih imajo zaposleni pri komunikaciji z dementnimi pacienti
Z raziskavo smo ugotovili, da je kot razlog za težave pri komuniciranju z dementnimi
pacienti 32 zaposlenih (21,3 %) navedlo, da dementni pacienti ne najdejo pravih besed, 30
zaposlenih (20 %), da pacienti govorijo ponavljajoče besede, 26 zaposlenih (17,3 %), da
dementni pacienti ne želijo poslušati zaposlenega, 18 zaposlenih (12 %) pa pravi, da so
dementni pacienti razdražljivi. 14 zaposlenih (9,4 %) navaja, da pacienti ne dojamejo
smisla besed, in 10 (6,7 %), da pacienti ne govorijo. 8 zaposlenih (5,4 %) navaja, da
dementni pacienti ne morejo dokončati stavkov in da ne razumejo zaposlenega. 4 zaposleni
(2,6 %) težko pridobijo pacientovo pozornost. Na ponujeni odgovor drugo ni odgovoril
nihče.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
34
Graf 8: Motnja, ki je za zaposlene najbolj moteča pri komunikaciji z dementnimi
pacienti
22%
30%
12%
36%Izpadi iracionalnosti pacienta
Nezainteresiranost
Nestrpnost
Nezaupanje
Z raziskavo smo ugotovili, da je za 18 anketirancev (36 %) najbolj moteča motnja pri
komuniciranju z dementnimi pacienti nezaupanje, za 15 (30 %) nezainteresiranost, za 11
(22%) izpadi iracionalnosti pacienta in za 6 anketirancev (12 %) nestrpnost.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
35
Graf 9: Ukrepi, s katerimi zaposleni skušajo omiliti težave pri komuniciranju z
dementnimi pacienti
18%
16%
30%
8%
28%
S pozornostjo
S prijazno besedo
Z vživljanjem v njihovadoživljanja
Z razumevanjem
Z naklonjenostjo, s stiskomroke, nasmehom
Z raziskavo smo ugotovili, da 15 anketirancev (30 %) skuša omiliti težave pri
komuniciranju z dementnimi pacienti z vživljanjem v njihova doživljanja, 14 (28 %) skuša
težave omiliti z naklonjenost, s stiskom roke in nasmehom, 9 (18 %) s pozornostjo, 8 (16
%) s prijazno besedo in 4 anketiranci (8 %) z razumevanjem.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
36
Graf 10: Uporaba terapevtske komunikacije pri komuniciranju z dementnimi
pacienti
60%22%
18%
Da,vedno
Da,včasih
Ne
Z raziskavo smo ugotovili, da 30 anketirancev (60 %) vedno uporablja terapevtsko
komunikacijo pri komuniciranju z dementnimi pacienti, 11 (22 %) jo uporablja samo
včasih, medtem ko je 9 anketirancev (18 %) ne uporablja.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
37
Graf 11: Značilnost terapevtske komunikacije, ki se zaposlenim zdi najzahtevnejša
pri komunikaciji z dementnimi pacienti
22%
24%38%
16%
Zaupanje
Sprejemanje
Empatijo
Zaupnost
Z raziskavo smo ugotovili, da je 19 zaposlenim (38 %) najtežje izraziti empatijo, 12
zaposlenim (24 %) sprejemanje, 11 (22 %) zaupanje in 8 (16 %) zaupnost.
Graf 12: Mnenje zaposlenih o njihovem znanju komunikacije z dementnimi pacienti
74%
22%
4%
Da
Ne
Se ne morem opredeliti
Z raziskavo smo ugotovili, da 37 anketirancev (74 %) meni, da znajo komunicirati z
dementnimi pacienti, 11 anketirancev (22 %), da ne znajo komunicirati z dementnimi
pacienti, 2 (4 %) pa se ne moreta opredeliti.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
38
Graf 13: Mnenje zaposlenih kaj jim največkrat povzroča težave pri komuniciranju z
dementnimi pacienti
10%
22%
6%
34%
10%
18%
Pri komuniciranju uporabljam strokovne izraze, ki jih pacient ne razumeGovorim prehitro in/ali prepočasi
Uporabljam sleng v pogovoru, ki ga dementni pacient ne razumeŽelim povedati čim več v čim krajšem času
Ne razume bistva
Dementni pacient dojema besede drugače kot jaz
Ugotovili smo, da 17 anketirancev (34 %) meni, da jim težave pri komuniciranju z
dementnimi pacienti povzroča dejstvo, da želijo povedati čim več v čim krajšem času, 11
anketirancev (22 %) je zapisalo, da govorijo prehitro in/ali prepočasi, 9 anketirancev (18
%) se zdi, da dementni pacient dojema besede drugače, 5 anketirancev (10 %) je mnenja,
da dementni pacient ne razume bistva, 5 anketirancev (10 %) pa je navedlo, da pri
komuniciranju uporabljajo strokovne izraze, ki jih pacient ne razume. 3 anketiranci (6 %)
menijo, da uporabljajo sleng v pogovoru, ki ga dementni pacient ne razume.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
39
Graf 14: Pomen komunikacije pri zdravstveni negi dementnega pacienta
92%
6%
2%
Da
Ne
Ne vem
Z raziskavo smo ugotovili, da 46 zaposlenih (92 %) meni, da je komunikacija ključnega
pomena pri zdravstveni negi dementnega pacienta, 3 (6 %) zaposleni navajajo, da ni
ključnega pomena, in 1 (2 %) anketiranec ne ve, ali je komunikacija ključnega pomena pri
zdravstveni negi dementnega pacienta.
Graf 15: Pomen besedne (verbalne) in nebesedne (neverbalne) komunikacije pri
uspešni komunikaciji z dementnimi pacienti
56%
40%
4%
Da
Ne
Ne vem
Z raziskavo smo ugotovili, da se 28 zaposlenim (56 %) zdita verbalna in neverbalna
komunikacija enako pomembni za uspešno komunikacijo z dementnim pacientom, 20
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
40
anketirancev (40 %) je odgovorilo, da se jim verbalna in neverbalna komunikacija ne zdita
enako pomembni pri uspešni komunikaciji, 2 anketiranca (4 %) pa ne vesta, ali sta
verbalna in neverbalna komunikacija enako pomembni pri uspešni komunikaciji z
dementnimi pacienti.
Graf 16: Trije načini besednega komuniciranja
V raziskavi smo ugotovili tri najpogostejše načine besednega komuniciranja, ki jih
uporabljajo zaposleni pri komunikaciji z dementnimi pacienti, in sicer 40 zaposlenih (26,7
%) pokliče dementne paciente po imenu, 34 (22,7 %) uporablja pri besednem
komuniciranju enostavne stavke in 26 zaposlenih (17,3 %) govori z dementnimi pacienti
počasi in razločno. Sledijo jim še preostali odgovori: 22 zaposlenih (14,6 %) pove
navodilo, ki ga dementni pacient ne razume, drugič natanko tako kot prvič, 10 zaposlenih
(6,6 %) komunicira z dementnimi pacienti tako, da ima z njimi vzpostavljen očesni stik. 8
zaposlenih (5,4 %) govori z dementnimi pacienti z mirnim glasom, 6 (4 %) se jih izogiba
hrupu in 4 zaposleni (2,7 %) uporabljajo za najpogostejši način komuniciranja isti prostor.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
41
Graf 17: Trije načini nebesednega komuniciranja
V raziskavi smo ugotovili tri najpogostejše načine, s katerimi zaposleni nebesedno
komunicirajo z dementnimi pacienti, in sicer 42 zaposlenih (28 %) uporablja pri
nebesednem komuniciranju očesni kontakt, 34 zaposlenih (22,7 %) mimiko obraza in 30
(20 %) nebesedno komuniciranje. Sledita jim še obziren dotik, kar uporablja 26 zaposlenih
(17,3 %), in govorica telesa, kar najpogosteje uporablja 18 zaposlenih (12 %).
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
42
Graf 18: Aktivnosti dementnih pacientov, ki pripomorejo k ohranjanju miselnih in
telesnih aktivnost
92%
6%
2%
Da
Ne
Ne vem
Z raziskavo smo ugotovili, da 46 zaposlenih (92 %) uporablja določene aktivnosti, ki
pripomorejo k ohranjanju miselnih in telesnih aktivnosti, 3 zaposleni (6 %) ne uporabljajo
nikakršnih metod za ohranjevanje miselnih in telesnih aktivnosti, in 1 zaposleni (2%) ne
ve, ali aktivnosti dementnih pacientov pripomorejo k ohranjevanju miselnih in telesnih
aktivnosti.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
43
Graf 19: Vrste aktivnosti
8%
42%
4%
22%
2%
20%
2% Miselne igre (človek ne jezi se, karte, štiri v vrsto)
Telovadba
Ročne spretnosti (šivanje, pletenje, kvačkanje)
Likovni krožek (barvanje, risanje)
Spominske igre (reševanje križank, ugank)
Organiziranje skupinskih druženj
Sprehodi v okolici doma
Z raziskavo smo ugotovili, da se 21 zaposlenih (42 %) poslužuje telovadbe, 11 zaposlenih
(22 %) usmerja paciente k likovnemu krožku (barvanje, risanje), 10 zaposlenih (20 %)
organizira skupinska druženja, 4 (8 %) zaposleni uporabljajo miselne igre (človek ne jezi
se, karte, štiri v vrsto), 2 zaposlena (4 %) uporabljata pripomočke za krepitev ročne
spretnosti, 1 zaposleni (2 %) uporablja spominske igre (reševanje križank, ugank) in 1 (2
%) se pri delu z dementnimi pacienti sprehaja v okolici doma.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
44
Graf 20: Izvajanje programov v ustanovah, v katerih imajo urejene socioterapevtske
skupine, ki se ukvarjajo z dementnimi pacienti
48%
32%
20%
Da
Ne
Ne želim odgovoriti
V raziskavi smo ugotovili, da 24 zaposlenih (48 %) navaja, da ima ustanova urejene
socioterapevtske skupine, ki se ukvarjajo z dementnimi pacienti, medtem ko je 16
zaposlenih (32 %) odgovorilo, da ustanova ne ponuja urejenih socioterapevtskih skupin, ki
bi se ukvarjale z dementnimi pacienti. 10 zaposlenih (20 %) ni želelo odgovoriti na to
vprašanje.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
45
Graf 21: Organizacijski dejavnik, ki je za zaposlene najbolj rizičen in lahko privede
do neuspešne komunikacije z dementnimi pacienti
28%
20%
4%
38%
10%
0%Premalo časa
Preobremenjenost oddelka
Pomanjkanje znanja za delo z dementnimi pacienti
Pomanjkanje zaposlenih
Premalo delovnih izkušenj z dementnimi pacienti
Drugo
V raziskavi smo ugotovili, da 19 zaposlenih (38 %) meni, da predstavlja pomanjkanje
zaposlenih rizičen organizacijski dejavnik, ki lahko privede do neuspešne komunikacije z
dementnimi pacienti. Sledijo mu še: premalo časa pri 14 zaposlenih (28 %),
preobremenjenost oddelka pri 10 zaposlenih (20 %) in premalo delovnih izkušenj z
dementnimi pacienti pri 10 zaposlenih (20 %). 4 % zaposlenih predstavlja pomanjkanje
znanja za delo z dementnimi pacienti pomemben organizacijskegi dejavnik pri neuspešni
komunikaciji z dementnimi pacienti.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
46
Graf 22: Validacija po Naomi Field
74%
16%
10%
Da
Ne
Ne vem
V raziskavi smo ugotovili, da 37 zaposlenih (74 %) meni, da jim validacija po Naomi Feil
pomaga pri težavnih komunikacijah z dementnimi pacienti, 8 zaposlenih (16 %) pa meni,
da jim validacija po Naomi Feil ne pomaga. 5 zaposlenih (10 %) ne ve, ali jim validacija
po Naomi Feil pomaga pri težavni komunikaciji z dementnimi pacienti ali ne.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
47
Graf 23: Osnovni cilj, ki se zdi zaposlenim najpomembnejši pri validaciji po Naomi
Feil
16%
14%
18%
42%
10%
Ponovna vzpostavitev pacientove lastne vrednosti
Zmanjševanje pacientovega strahu
Omejitev kemičnih in fizikalnih sredstev (zdravil, fiksacij)
Izboljšanje pacientove verbalne/neverbalne komunikacije
Izboljšanje poskusa zmožnosti za hojo in dobro telesno počutje
V raziskavi smo ugotovili, da 21 zaposlenih (42 %) meni, da je izboljšanje pacientove
verbalne/neverbalne komunikacije najpomembnejši osnovni cilj validacije po Naomi Feil,
9 zaposlenih (18 %) je napisalo, da je najpomembneje omejiti kemična in fizikalna
sredstva (zdravila, fiksacije), 8 zaposlenih (16 %) se je opredelilo, da je osnovni cilj
ponovno vzpostaviti pacientovo lastno vrednost, 7 zaposlenih (14 %) je mnenja, da je
najpomembnejše zmanjševanje pacientovega strahu in 5 zaposlenih (10 %), da je
najpomembneje izboljšanje poskusa zmožnosti za hojo in dobro telesno počutje.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
48
Graf 24: Delovanje tima za supervizijska srečanja ali sestanke
18%
82%
Ne
Da
Z raziskavo smo ugotovili, da ima večina – 41 zaposlenih (82 %) supervizijska srečanja in
le 9 (18 %) anketirancev je odgovorilo, da nimajo supervizijskih sestankov, na katerih
izpostavljajo tekoče probleme, rešitve in tegobe v zvezi z delom z dementnimi pacienti.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
49
Graf 25: Vpliv dela z dementimi pacienti na psihofizično počutje po koncu delovnega
dne
44%
16%
18%
12%
10%
Ne vpliva
Sem razdražljiv/-a
Sem zamišljen/-a
Boli me glava
Sem dobre volje
V raziskavi smo ugotovili, da 22 zaposlenih (44 %) meni, da delo z dementnimi pacienti ne
vpliva na njihovo psihofizično počutje, medtem ko je 9 zaposlenih (18 %) zamišljenih po
koncu delovnega dne, 8 zaposlenih (16 %) je zaradi dela z dementnimi pacienti
razdražljivih, 6 zaposlenih (12 %) boli glava po koncu delovnega dne in 5 (10 %) jih je po
koncu delovnega dne dobre volje.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
50
Graf 26: Omogočanje strokovnega izobraževanje na tematiko psihiatrična
gerontologija
2%
44%
54%
0%
Enkrat letno
Enkrat na 5 let
Enkrat na 10 let
Na zastavljeno vprašanje je 27 anketirancev (54 %) odgovorilo, da imajo strokovna
izobraževanja na tematiko psihiatrična gerontologija enkrat na 10 let, 22 zaposlenih (44 %)
ima izobraževanje enkrat na 5 let in 1 (2 %) zaposleni je odgovoril, da mu je strokovno
izobraževanje na temo psihiatrična gerontologija omogočeno enkrat letno.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
51
10 RAZPRAVA
V raziskavi, ki smo jo izvedli v Domu starejših občanov Kamnik, je sodelovalo 50
zdravstvenih delavcev. V anketi je sodelovala pretežno ženska populacija s povprečno
starostjo od 41 do 50 let (58 %).
Ugotovili smo, da ima največ anketirancev (56 %) izobrazbo tehnika zdravstvene nege,
nato si sledijo s številčnim odstotkom (32 %) bolničarji in 12 % je višjih/diplomiranih
medicinskih sester. Za kakovostno delo z dementnimi pacienti je potrebno imeti čim bolj
strokovno izobraženo osebje. Diplomirana medicinska sestra mora poučevati ostale člane
zdravstvenega tima o kakovostnemu delu z dementnimi pacienti.
Ugotovili smo tri najpogostejše težave, s katerimi se srečujejo zaposleni pri dementnih
pacientih: srečevanje z moteno orientacijo v času in prostoru, srečevanje z
nesamostojnostjo pri prehranjevanju in pitju in z motnjami spomina. Merz (v: Van Hulsen,
2007, str. 1) navaja, da je demenca sindrom posledice večinoma kronične in progresivne
bolezni možganov z motnjami mnogih višjih kortikalnih funkcij vključno s spominom,
mišljenjem, orientacijo, dojemanjem, računanjem, sposobnostjo učenja, govorom in
sposobnostjo presoje. Kognitivne omejitve običajno spremljajo spremembe čustvene
kontrole, socialnega vedenja ali motivacije.
Hkrati smo ugotovili, da so najpogostejše težave, s katerimi se srečujejo zaposleni pri
komunikaciji z dementnimi pacienti, da dementni pacienti ne najdejo pravih besed, da
govorijo ponavljajoče besede, da ne želijo poslušati zaposlenega in da dementni pacienti ne
govorijo.
V diplomskem delu smo si zastavili štiri raziskovalna vprašanja:
Katere so moteče motnje pri komunikaciji z dementnimi pacienti in kako jih
poskušajo zaposleni zmanjšati?
Z raziskavo smo ugotovili, da je za 18 anketirancev (36 %) najbolj moteča motnja pri
komuniciranju z dementnimi pacienti nezaupanje, za 15 (30 %) nezainteresiranost, za 11
(22 %) izpadi iracionalnosti pacienta in za 6 anketirancev (12 %) je moteča nestrpnost.
Gašparovič (2009) poudarja, da se zdijo osebam z demenco ta čustva realna, zato se nanje
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
52
ne jezite in jih ne prepričujte, da nimajo prav. Prav tako Kos (2007, str. 4) navaja, da so
običajni spremljevalci demence psihične motnje, ki zmanjšajo sposobnost za obvladovanje
čustev in socialnega vedenja. Vse to pri pacientu povzroča negotovost in nelagodje ter vodi
v pasivnost in izgubo socialnih stikov.
Ugotovili smo tudi, da 15 anketirancev (30 %) skuša omiliti težave pri komuniciranju z
dementnimi pacienti z vživljanjem v njihova doživljanja, 14 (28 %) skuša težave omiliti z
naklonjenostjo, stiskom roke in nasmehom, 9 (18 %) s pozornostjo, 8 (16 %) s prijazno
besedo in 4 anketiranci (8 %) z razumevanjem. Povzamemo lahko, da zaposleni poznajo
pristope, ki omilijo težave pri komunikaciji in jih celo odpravijo, tako da je mogoča
komunikacija z dementnim pacientom. Ta podatek je obetajoč, saj se zaposleni poslužujejo
strokovnega znanja, ki je nujno potreben za uspešno delo z dementnimi pacienti. Miloševič
(2006) pravi, da moramo biti v pogovoru strpni in počakati, da pacient z demenco sam
najde manjkajoče besede, in jim ne vsiljujemo svojih, saj ga lahko dodatno zmedemo. Za
dobro komunikacijo z dementnim pacientom potrebujemo veliko empatije, strpnosti in tudi
fleksibilnosti.
Ali zaposleni uporabljajo terapevtsko komunikacijo pri delu z dementnimi pacienti?
Ugotovili smo, da 30 anketirancev (60 %) vedno uporablja terapevtsko komunikacijo pri
komuniciranju z dementnimi pacienti, 11 (22 %) terapevtsko komunikacijo uporablja samo
včasih medtem, ko je 9 anketirancev (18 %) sploh ne uporablja. Ena izmed pomembnih
nalog medicinske sestre je pomoč pacientu pri besednem izražanju. Medicinska sestra
mora znati prepoznati, kadar pacient pripoveduje o sebi, svojih čustvih, saj so to bistvene
informacije, ki pomagajo zaposlenim oceniti pacientove potrebe, oblikovati negovalne
diagnoze, načrtovati ter izvajati zdravstveno nego po procesni metodi dela.
Katere načine besednega in nebesednega komuniciranja uporabljajo zaposleni z
dementnimi pacienti?
V raziskavi smo ugotovili tri najpogostejše načine besednega komuniciranja, ki jih
zaposleni uporabljajo pri komunikaciji z dementnimi pacienti, in sicer 40 zaposlenih (80
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
53
%) pokliče dementne paciente po imenu, 34 (68 %) uporablja pri besednem komuniciranju
enostavne stavke, 26 zaposlenih (52 %) pa govori z dementnimi pacienti počasi in
razločno. Sledijo jim še preostali načini, in sicer 22 zaposlenih (44 %) ponovno pove
navodilo dementnemu pacientu natanko tako, kot mu je prvič, 10 zaposlenih (20 %)
komunicira z dementnimi pacienti tako, da ima z njimi vzpostavljen očesni stik, 8
zaposlenih (16 %) govori z dementnimi pacienti z mirnim glasom, 6 (12 %) se jih izogiba
hrupu in 4 (8 %) zaposleni uporabljajo za najpogostejši način komuniciranja isti prostor.
Povzamemo lahko, da so jim ti dejavniki samoumevni za ustvarjanje komunikacije med
medicinsko sestro in pacientom. Florjančič in Ferjan (2000) pravita, da je potrebno besede
vezati v besedne zveze, saj šele takrat dobijo pravi pomen. Govorno komuniciranje
izvajamo s pomočjo izoblikovanega jezika.
V raziskavi smo ugotovili tudi tri najpogostejše načine, s katerimi zaposleni nebesedno
komunicirajo z dementnimi pacienti, in sicer jih 42 (84 %) uporablja pri nebesednem
komuniciranju očesni stik, 34 zaposlenih (68 %) mimiko obraza in pa 30 (60 %) nebesedno
komuniciranje. 26 (52 %) zaposlenih uporablja pri nebesednem komuniciranju z
dementnimi pacienti obziren dotik in 18 zaposlenih (36 %) govorico telesa. Povzamemo
lahko, da zaposleni znajo uporabljati vse načine nebesednega komuniciranja, ki vodijo
soodvisno z verbalnim komuniciranjem do uspešne komunikacije z dementnimi pacienti.
Ferjan (1998) pravi, da je nebesedno komuniciranje pošiljanje sporočil brez besed.
Neverbalna komunikacija je veliko bolj primerna za področje odnosov, manj pa za jasno
izražanje vsebine.
Ali delo z dementnimi pacienti vpliva na psihofizično počutje zaposlenih?
V raziskavi smo ugotovili, da 22 zaposlenih (44 %) meni, da delo z dementnimi pacienti ne
vpliva na njihovo psihofizično počutje, 9 zaposlenih (18 %) je odgovorilo, da so zamišljeni
po koncu delovnega dne, 8 zaposlenih (16 %) je odgovorilo, da delo z dementnimi pacienti
razdražljivo vpliva na njihovo psihofizično počutje, 6 zaposlenih (12 %) boli glava po
koncu delovnega dne in 5 zaposlenih (10 %) je po koncu delovnega dne dobre volje.
Gašparovič (2009) pravi, da je ena najpomembnejših in hkrati najbolj zanemarjenih
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
54
aktivnosti negovalcev tudi skrb zase, ki je nikakor ne bi smeli opustiti. Znano je, da je
učinkovita in koristna pomoč drugim možna le, če dobro skrbimo tudi za lastno zdravje.
Z izvedbo raziskave v Domu starejših občanov Kamnik smo prišli do zaključka, da
zaposleni poznajo potek bolezni demenca in se poslužujejo tehnik, ki privedejo do uspešne
komunikacije z dementnim pacientom. Zavedati se moramo, da so tudi zaposleni ljudje, ki
imajo dobre in slabe dneve, zato je pomembno, da celoten tim dela v dobro pacienta, ima
strokovne izkušnje in se redno izobražuje na področju psihiatrične gerontologije, saj le
tako lahko delamo v dobrobit dementnega pacienta.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
55
11 SKLEP
Na temo komunikacija je bilo že veliko napisanega in izrečenega. Komunikacijo
uporabljamo vsi ljudje od prvega trenutka, ko pridemo na svet, do zadnjega, ko ta svet
zapustimo. S pomočjo komunikacije izražamo naša mnenja, stališča, čustva, misli, želje,
zato je pomembno vedeti in se zavedati pomena komunikacije.
Za medicinske sestre je poznavanje bolezni demenca bistvenega pomena pri učinkoviti in
kakovostni komunikaciji z dementnim pacientom. Potrebno je vedeti, da je s strokovnim
znanjem možno komunicirati tudi z zelo dementnimi pacienti, vendar pa se je ob tem
potrebno zavedati, da je demenco potrebno čim prej ugotoviti, da se začne s pacientom
delati na področju mentalnega in miselnega procesa, saj lahko demenco z dobrim
strokovnim delom upočasnimo.
Demenca je napredujoča možganska bolezen, ki postaja čedalje bolj aktualna in
problematična zaradi staranja prebivalstva. Naše zavedanje, da se prebija v sam vrh pri
boleznih starostnikov, je sprožilo veliko razprav in pozornosti, kako delati z dementnimi
pacienti. Ocenjujejo, da je v Sloveniji 25 000 oseb z demenco in da se bo zaradi staranja v
naslednjih 20 letih njihovo število podvojilo.
Hkrati je potrebno vedeti, da hodita komunikacija in demenca z roko v roki, saj je potrebno
za kakovostno obravnavo dementnega pacienta vzpostaviti učinkovito komunikacijo.
Vsekakor želimo upočasniti proces napredovanja te čedalje pogosteje prisotne bolezni med
starostniki.
Delo medicinske sestre je tako na zelo težki, odgovorni in strokovni preizkušnji, kako
vzpostaviti z dementnim pacientom vez, ki bo vzpostavila najbolj pomemben člen –
zaupanje pri obravnavi dementnega pacienta, kar bo vodilo v uspešno in učinkovito
komunikacijo. Za vse to je potrebno dobro poznavanje komunikacije, verbalne in
neverbalne, poznavanje težav, s katerimi se srečujejo z dementni pacienti, jih pravočasno
prepoznati, znati zamejiti ali preusmeriti. Medicinska sestra se pri komunikaciji poslužuje
različnih ukrepov, terapevtske komunikacije, aktivnosti, validacije po Naomi Feil in
sestankov v želji k uspešni vzajemni komunikaciji z dementnimi pacienti.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
56
Vsekakor je potrebno pri dementnemu pacientu ohraniti spoštovanje pacientove osebnosti,
ga spodbujati k sodelovanju, aktivirati in vzdrževati njegove sposobnosti, znati ustvariti
organizirano in smiselno vsakdanje življenja na oddelku, ustvariti aktivno okolje za
pacienta, iskati sposobnosti in interesna področja pacienta in kakovostno vključevati
preostale strokovne delavce (delovne terapevte, socialne delavce, fizioterapevte itd.),
svojce in prostovoljne delavce (dijake, študente itd.), vse to zaradi izboljšanja zdravja
dementnih pacientov. Tudi svojci imajo izreden pomen pri ohranjanju zdravja dementnih
pacientov, zato jih moramo spodbujati, da ohranijo čim več stikov in sodelujejo v oskrbi,
če je to mogoče. Pomagamo jim pri svetovanju in nudimo potrebno pomoč, da odpeljejo
dementne paciente na kakšen izlet, obisk ipd.
Potrebno je poudariti, da je delo z dementnimi pacienti na področju komunikacije izredno
naporno in obremenjujoče, zato mora medicinska sestra najprej poskrbeti za svoje zdravje
in kondicijo, da uspešno premaguje vse stresne dejavnike in motnje, s katerimi se srečuje
na poti do uspešne komunikacije z dementnimi pacienti, saj vse to lahko zmore le, če je
sama v dobri psihofizični kondiciji.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
ZAHVALA
Hvala mentorici, predav. mag. Mateji Lorber, univ. dipl. org., za sprejeto mentorstvo,
ponujeno strokovno pomoč ter dane napotke pri nastajanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi vodstvu in zaposlenim v Domu starejših občanov Kamnik, ki so mi šli
v času študija na roko in odobrili anketni vprašalnik, ter vsem anketirancem, ki so mi
omogočili, da je empirični del diplomske naloge nastal.
Zahvaljujem se tudi Petri Berce, Tini Grbec, Ireni Prestor, Eriku Mihelju, Martini Tomšič,
Joji Flis in vsem ostalim sošolcem in prijateljem za vso pomoč in podporo v času študija.
Posebna zahvala gre moji družini in fantu, ki me je vedno podpirala v času študija in me
spodbujala, da sem uspešno dokončala študij.
Hvala vsem!
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
58
LITERATURA IN VIRI
Arnold Miloševič V. Socialno delo s starimi ljudmi. Diplomsko delo. Fakulteta za socialno
delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2006: 58–89.
Cantley C. Handbook on Dementia Care. Buckingham A. Philadelphia: Open University
Press, 2001: 125–145.
Buzuk, K. Kreativna komunikacija v domu starejših občanov, 2009. Dosegljivo na:
http://www.dsokocevje.si/pdf/katja-buzuk.pdf (13.2.2012).
Ferjan, M. Poslovno komuniciranje. Kranj: Moderna organizacija, 1998: str: 21.
Florjančič J, Ferjan M. Management poslovnega komuniciranja. Kranj: Moderna
organizacija, 2000: 27.
Gamse J. Nemedikamentozni ukrepi, 1998.
Dosegljivo na: http://www.ljudmila.org/~zzppd/zbornik1.htm (4.4.2012).
Gašparovič M. Priročnik za družinske negovalce. Ljubljana: Dom starejših občanov
Grosuplje, 2009: 51.
Grad A., O demenci. Glasilo združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije.
Glasilo KAPnik 2007; VI (12): 3–4.
Horvat, M. Skrb za starostnika v domačem okolju. V: Leskovic, L, Tršek, J. (ur.). Starost-
izziv ali problem sodobne družbe. Zbornik predavanj 1. Kongresa gerontološke
zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2009: 75–
85.
Hoyer S. Zdravstvena vzgoja in zdravstvena prosveta. Ljubljana: Tehniška Založba
Slovenija, 1995: 17-30.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
59
Kavčič B. Osnove poslovnega komuniciranja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2004:142–
179.
Kodela A, Vihtelič S. Ohranjanje samostojnosti pri bolniku z demenco. V: Pišljar M. (ur.).
Obravnava bolnikov z demenco in starostno depresijo. Idrija: Psihiatrična bolnišnica, 2004:
55–62.
Kogoj A, Mikluž B, Dragar J. Varovanec z demenco. Ljubljana: samozaložba, 1996: 7.
Kogoj, A. Zdravljenje demence včeraj, danes, jutri. V: Kogoj, A. (ur.). Zdravljenje
demenc: depresija in motnje spoznavnih sposobnosti. Zbornik prispevkov. 1.
Psihogeriatričnega srečanja. Ljubljana: Spominčica – združenje za pomoč pri demenci,
1998: 6–15.
Kogoj, A. Celostna pomoč bolniku z demenco. Ljubljana: Viceversa, 2003: 3–80.
Kogoj, A. Značilnosti in razumevanje demence. V: Mali, J, Miloševič Arnold, (ur.).
Demenca, izziv za socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Ljubljana, 2007:
15–21.
Kogoj A. Demenca – javnozdravstveni problem tudi v Sloveniji. Jama-si 2009; 17 (6):
176–251.
Kos, M. Demenca 2007. ABC zdravje 2011; 6 (42): 4 Portorož 2007: 4.
Majerle S. Individualni pristop v zdravstveni negi dementnega varovanca v okviru
življenjskih aktivnosti. Obzor Zdr N 2000; 34: 9–73.
Mastnak S. Demenca. Dom starejših občanov Ribnica, 2009. Dosegljivo na:
http://www.dsoribnica.si/pdf/demenca.pdf (27.3.2012).
Možina, S, Tavčar, M, Zupan N., Kneževič AN. Poslovno komuniciranje. Maribor:
Založba Obzorja, 2004: 55.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
60
Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena
šola,1999: 150–200.
Pajnkihar M, Lahe M. Spoštovanje pacientovega dostojanstva in avtonomnosti v
medsebojnem partnerskem odnosu med medicinsko sestro in pacientom. V: Filej B, Kaučič
B M, Lahe M, Pajnkihar M (ur.). Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja
zdravstvene in babiške nege: Zbornik predavanj in posterjev 1. simpozija zdravstvene in
babiške nege z mednarodno udeležbo. Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in
zdravstvenih tehnikov, 2006: 4-31.
Pečjak, V. Psihologija staranja. Bled: Samozaložba Bled, 2007: 175–269.
Pentek, M. Dementni bolnik, njegova družina in zdravnik splošne medicine.V: Kogoj, A.
(ur.). Celostna obravnava bolnika z demenco. Ljubljana: Združenje za pomoč pri demenci,
2001: 23–35.
Rakovec Felser Z. Medicinska psihologija. Maribor: Visoka zdravstvena šola Maribor,
1997:124.
Ramovš, J. Kakovost staranja. Socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana: Inštitut
A. Trstenjaka, 2003: 103.
Ramšak- Pajk J. Hildegard E. Peplau in model medsebojnih odnosov. Obzor Zdr N 2000;
(34): 27–31.
Robbins, Stephen P. Organizational bahavior. Pearson education. New Yersey: Prentice
Hall 2003.
Sedej Kodela A, Vihtelič S. Ohranjanje samostojnosti pri bolniku z demenco. V: Pišljar M.
(ur.) Obranava bolnikov z demenco in starostno depresijo. Idrija: Psihiatrična bolnišnica
Idrija, 2004: 55–62.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
61
Stričević, J, Ivanc, Z. Besedne in nebesedne spretnosti pri sporazumevanju. V: Filej B. et
al. Simpozij zdravstvene in babiške nege z mednarodno udeležbo. Kakovostna
komunikacija in etična drža sta temelja zdravstvene in babiške nege. Maribor: Društvo
medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006, str. 55–70.
Univerza v Mariboru. Duševno zdravje in zdravstvena nega. Maribor: Fakulteta za
zdravstvene vede, 2011: str: 81-92.
Vakselj, N, Hojan, V. Dovolite, da naredim kar še zmorem. V: Kogij, A. (ur.). Zbornik
prispevkov. Celostna obravnava bolnika z demenco. ». Psihogeriatrično srečanje.
Ljubljana: Spominčica- združenje za pomoč pri demenci. Ljubljana: Psihiatrična klinika
Ljubljana, 2000: 73–83.
Van Hülsen, A. Zid molka. Oblike dela z osebami z demenco na primeru validacije in
drugih novih teorij. Logatec: Firis Imperl & Co, d.n.o., 2007.
Živič, Z. Multidisciplinarni team – osnova uspešne zdravstvene nege in rehabilitacije. V:
Kogoj, A (ur.). Celostna obravnava bolnika z demenco. Zbornik prispevkov. Ljubljana:
Spominčica-združenje za pomoč pri demenci, 2001: 119–124.
Trček. J. Medosebno komuniciranje in kontaktna kultura. Radovljica: Didakta, 1994: 2–15.
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
1
PRILOGE
Priloga A: Anketni vprašalnik
ANKETNI VPRAŠALNIK
Spoštovani!
Sem absolventka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in pripravljam
raziskovalno diplomsko delo z naslovom KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE Z
DEMENTNIM PACIENTOM.
V želji, da bi se čim bolj približala ciljem raziskovalne naloge, Vas vljudno prosim, da si
vzamete nekaj minut časa in odgovorite na vprašanja.
Navodilo: anketni vprašalnik vsebuje 26 vprašanj, za vsako vprašanje so podani ustrezni
odgovori. Vse, kar morate storiti, je, da izberete odgovor, ki ustreza vašemu mnenju, in ga
obkrožite. Anketa je anonimna, odgovori pa bodo uporabljeni le za izdelavo diplomskega
dela.
Za Vaše sodelovanje se Vam že vnaprej lepo zahvaljujem.
Simona Hribar
1. SPOL:
a) Moški
b) Ženski
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
2
2. STAROST:
a) Do 20 let
b) Od 21 do 30 let
c) Od 31 do 40 let
č) Od 41 do 50 let
d) Več kot 50 let
3. IZOBRAZBA:
a) Bolničar
b) Tehnik zdravstvene nege
c) Višja/diplomirana medicinska sestra
4. ALI SE SREČUJETE PRI DEMENTNIH PACIENTIH S KAKŠNIMI TEŽAVAMI?
a) Da
b) Ne
5. V PRIMERU, DA STE ODGOVORILI Z DA, NAVEDITE, S KATERIMI
NAJPOGOSTEJE (obkrožite največ tri odgovore) :
a) Nesamostojnost pri prehranjevanju in pitju
b) Negotovost pri hoji
c) Moteno socialno vedenje
č) Motnje spomina
d) Težave pri prepoznavanju in razumevanju
e) Motnje govora
f) Motena orientacija v času in prostoru
g) Razdražljivost
h) Zanemarjanje osebne higiene
i) Drugo:_____________________________________________
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
3
6. IMATE TEŽAVE PRI KOMUNIKACIJI Z DEMENTNIMI PACIENTI?
a) Da
b) Ne
7. V PRIMERU, DA STE ODGOVORILI Z DA, NAVEDITE, S KATERIMI
NAJPOGOSTEJE (obkrožite največ tri odgovore) :
a) Ne najdejo pravih besed
b) Ne morejo dokončati stavkov
c) Ne dojamejo smisla besede
č) So razdražljivi
d) Ne govorijo
e) Me ne razumejo
f) Me ne želijo poslušati
g) Govorijo ponavljajoče se besede
h) Težko pridobim pacientovo pozornost
i) Drugo:__________________________________
8. KATERA MOTNJA JE ZA VAS NAJBOLJ MOTEČA PRI KOMUNICIRANJU Z
DEMENTNIMI PACIENTI?
a) Izpadi iracionalnosti pacienta
b) Nezainteresiranost
c) Izbruh jeze
č) Nestrpnost.
d) Strah
e) Nezaupanje
f) Brezčutje
g) Drugo:______________________________________________
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
4
9. S KATERIMI UKREPI SKUŠATE OMILITI TEŽAVE PRI KOMUNICIRANJU MED
VAMI IN DEMENTNIM PACIENTOM?
a) S pozornostjo
b) S prijazno besedo
c) S pripravljenostjo poslušati
č) Z vživljanjem v njihova doživljanja
d) Z razumevanjem
e) Z naklonjenostjo, s stiskom roke, nasmehom
f) Drugo:____________________________________
10. ALI UPORABLJATE TERAPEVTSKO KOMUNIKACIJO PRI KOMUNICIRANJU Z
DEMENTNIMI PACIENTI?
a) Da, vedno
b) Da, včasih
c) Ne
11. KATERO ZNAČILNOST TERAPEVTSKE KOMUNIKACIJE SE VAM ZDI
NAJTEŽJE IZVAJATI/IZRAZITI PRI KOMUNIKACIJI Z DEMENTNIMI PACIENTI?
a) Zaupanje
b) Sprejemanje
c) Empatijo
č) Spoštovanje
d) Samorazkrivanje
e) Zaupnost
12. ALI PO VAŠEM MNENJU ZNATE KOMUNICIRATI Z DEMENTNIMI PACIENTI?
a) Da
b) Ne
c) Se ne morem opredeliti
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
5
13. KAJ VAM PO VAŠEM MNENJU NAJVEČKRAT POVZROČA TEŽAVE PRI
KOMUNICIRANJU Z DEMENTNIMI PACIENTI?
a) Pri komuniciranju uporabljam strokovne izraze, ki jih pacient ne razume
b) Govorim prehitro in/ali prepočasi
c) Govorim potiho in/ali preveč naglas
č) Uporabljam sleng v pogovoru, ki ga dementni pacient ne razume
d) Želim povedati čim več v čim krajšem času
e) Prevelika starostna razlika
f) Ne razume bistva
g) Dementni pacient dojema besede drugače kot jaz
h) Drugo:________________________________
14. SE VAM ZDI KOMUNIKACIJA KLJUČNEGA POMENA PRI ZDRAVSTVENI NEGI
DEMENTNEGA PACIENTA?
a) Da
b) Ne
c) Ne vem
15. ALI SE VAM ZDITA BESEDNI (VERBALNI) IN NEBESEDNI (NEVERBALNI)
KOMUNIKACIJI ENAKO POMEMBNI PRI USPEŠNI KOMUNIKACIJI Z
DEMENTNIMI PACIENTI?
a) Da
b) Ne
c) Ne vem
16. KATERE TRI NAČINE BESEDNEGA KOMUNICIRANJA NAJPOGOSTEJE
UPORABLJATE?
a) Pacienta pokličem po imenu (npr. Gospod Peter!)
b) Uporabljam enostavne stavke
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
6
c) Izogibam se hrupu
č) Govorim z mirnim glasom
d) Govorim počasi in razločno
e) Navodilo, ki ga pacient ne razume, mu razložim natanko tako, kot sem mu prvič
f) Ko komuniciram z dementnim pacientom, imam z njim/njo vzpostavljen očesni kontakt
g) Z dementnim pacientom vedno komuniciram v istem prostoru
17. KATERE TRI NAČINE NEBESEDNEGA KOMUNICIRANJA NAJPOGOSTEJE
UPORABLJATE?
a) Očesni kontakt
b) Govorico telesa (polaganje roke v naročje pacienta)
c) Nebesedno komuniciranje (govorica telesa) se ujema z besednim komuniciranjem
č) Mimiko obraza
d) Uporabljam obziren, nežen dotik ram, rok in obraza
18. ALI UPORABLJTE PRI DELU Z DEMENTNIMI PACIENTI AKTIVNOSTI, KI
PRIPOMOREJO K OHRANJANJU MISELNIH IN TELESNIH AKTIVNOSTI?
a) Da
b) Ne
c) Ne vem
19. V PRIMERU, DA STE ODGOVORILI Z DA, NAVEDITE, KATERE SO TE
AKTIVNOSTI
a) Miselne igre (človek ne jezi se, karte, štiri v vrsto)
b) Telovadba
c.) Ročne spretnosti (šivanje, pletenje, kvačkanje)
č) Likovni krožek (barvanje, risanje)
d) Spominske igre (reševanje križank, ugank)
f) Organiziranje skupinskih druženj
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
7
g) Sprehodi v okolici doma
20. ALI IMATE V VAŠI USTANOVI UREJENE SOCIOTERAPEVTSKE SKUPINE, KI SE
UKVARJAJO Z DEMENTNIMI PACIENTI?
a) Da
b) Ne
c) Ne želim odgovoriti
21. KATERI ORGANIZACIJSKI DEJAVNIK SE VAM ZDI NAJBOLJ RIZIČEN, DA
PRIVEDE ZAPOSLENE DO NEUSPEŠNE KOMUNIKACIJE Z DEMENTNIMI
PACIENTI?
a) Premalo časa
b) Preobremenjenost oddelka
c) Pomanjkanje znanja za delo z dementnimi pacienti
č) Pomanjkanje zaposlenih
d) Premalo delovnih izkušenj z dementnimi pacienti
e) Drugo:___________________________________
22. VAM PRI TEH TEŽAVAH POMAGA VALIDACIJA PO NAOMI FEIL?
a) Da
b) Ne
c) Ne vem
23. V PRIMERU, DA STE ODGOVORILI Z DA, NAVEDITE, KATERI OSNOVNI CILJ
VAM JE NAJBOLJ POMEMBEN PRI VALIDCIJI PO NAOMI FEIL?
a) Ponovna vzpostavitev pacientove lastne vrednosti
b) Zmanjševanje pacientovega strahu
c) Opravičevanje preživetega življenja
č) Reševanje nerešenih konfliktov iz preteklosti pacientov
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
8
d) Omejitev kemičnih in fizikalnih sredstev (zdravil, fiksacij)
e) Izboljšanje pacientove verbalne/neverbalne komunikacije
f) Preprečevanje pacientovega umika v životarjenje
g) Izboljšanje poskusa zmožnosti za hojo in dobro telesno počutje
24. IMATE V TIMU SUPERVIZIJSKA SREČANJA ALI SESTANKE, NA KATERIH
IZPOSTAVLJATE TEKOČE PROBLEME, REŠITVE, IZKUŠNJE, TEGOBE V ZVEZI Z
DEMENTNIMI PACIENTI?
a) Da
b) Ne
25. KAKO DELO Z DEMENTNIMI VPLIVA NA VAŠE PSIHOFIZIČNO POČUTJE PO
KONCU DELOVNEGA DNE?
a) Ne vpliva
b) Sem razdražljiv/-a
c) Sem zamišljen/-a
č) Boli me glava
d) Sem dobre volje
e) Sem nepotrpežljiv/-a
f) Drugo:_________________________________________
26. KAKO POGOSTO VAM VAŠA USTANOVA OMOGOČA STROKOVNO
IZOBRAŽEVANJE NA TEMATIKO PSIHIATRIČNA GERONTOLOGIJA?
a) Enkrat letno
b) Enkrat na 5 let
c) Enkrat na 10 let
č) Nikoli
Zahvaljujem se vam za sodelovanje
Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom
9
Priloga B: Soglasje za izvedbo raziskave