BESeDA

1 

NEM·KI VALPET

Josip Jurãiã

Nem‰ki valpet

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDA

2 

NEM·KI VALPETBESeDA

Josip JurãiãNEM·KI VALPET

To izdajo pripravilFranko Luinfranko@omnibus.se

ISBN 91-7301-006-5

beseda@omnibus.sewww.omnibus.se/beseda

BESeDA

3 

NEM·KI VALPET

Dru‰ãine res nisem imel posebne, kaj bi dejal, ‰e dobr‰nene ono jesen, ko sem nekega popoldne na plo‰ãati skali

v hosti sedel z BlaÏem Pumprehtom, c. k. pisarjem. Pa dasi jev tem poslednjem stavku tako po‰tena resnica povedana, dabi pred vsako sodnijo z mirno vestjo tri prste zanjo vzdignilin se vsemu dobremu odpovedal, bati se je vendar, da ne biBlaÏ Pumpreht zvedel, kaj se oãito o njem pi‰e. BlaÏ Pum-preht pak je preveã realen moÏ, da bi bral tega ali onega je-zika povesti. To in pa zaupanje, da mu ne bo nobeden tistihbralcev, ki ga osebno poznajo, niãesar povedal, kako sem gaobiral — to me tolaÏi in ‰e enkrat ponavljam: prav dolgoãa-sen tovari‰ je bil ta BlaÏ Pumpreht. Ves boÏji dan skoro svavsak z eno pu‰ko lazila po hosti in ves ta ãas mi je sitni Pum-preht pravil — stoj! zdi se mi, da ‰e povedati ne smem, kaj mije pravil, zakaj bere se v svetem pismu: gorje mu, po komerpohuj‰anje pride. Pa saj veste, da je ãlovek, kadar bolj‰eganima, z vsem zadovoljen, kar Bog da. Tega bi si pa vendarzraven vsega drugega natolcevanja ne upal izreãi, da Pum-prehta ni Bog dal, zakaj njegova mati bi me potem za laÏni-ka in vedi ga bog ‰e za koga obdolÏila, ãe ‰e Ïivi.

Vendar mi vest ne da drugaãe, da to obiranje cesarskegapisaãa vsaj s tem malo popravim, da z vso resnobo povem:BlaÏ Pumpreht je imel zraven drugih skritih dobrih lastnosti

BESeDA

4 

NEM·KI VALPET

‰e eno vidno, namreã polno ãutaro vina, katero sva — kakorlisica in lisjak v narodni pesmi — oba vkup pila.

Tudi pol hleba, dve klobasi in tri glavice ãesna sem videl izPumprehtove torbe na dan priromati, jedila, katera je BlaÏ zveliko lakoto trl in zlasti, kar se tiãe ãesna, trdil, da sicer ve,kako nesloveãa in kmeãka jed je to, da se pa njemu prav pri-leÏe. Jaz pak sem mu dokazoval, da je bilo ãesen jesti paã vnekdanjih starih ãasih nesloveãe opravilo, da pa dana‰nji svetÏe drugaãe o tem sodi, sosebno odkar je tam v ‰panski deÏeliÏivela in hodila bosonoga gospodiãna, neprimerljivo lepaDulcinija iz Toboze, slavna ljubica hrabrega viteza Ïalostnepostave Don Kihota, katera je ãesen posebno v ãislih imela,ãe njen zgodopisec ne laÏe.

Ko sva se tedaj s Pumprehtom tako o ãesnu pogovarjala,prav tako, kakor se med moÏmi govori, pribliÏa se nama tretjimoÏ. Ne vem Ïe veã, ali sva bila tako v svoj pogovor zadolbe-na ali je moÏ teko tiho pri‰vedral po stezi, ki je mimo drÏa-la, domislim se pa ‰e, da ga nisva poprej videla, kakor da jenaju ogovoril: „Prosim za dar boÏji, bodem molil za du‰e vvicah.”

Îe ta pro‰nja je naznanjala vsakdanjega beraãa. Bil je star,porasel in sivolas moÏ drobnega, zelo nabranega obraza invelikih, ‰e vedno Ïivih oãi. Hodil je ob kljukasti palici in je bil‰e precej snaÏno opravljen.

„Daj mu tisto vino, kar ga je ‰e v ãutari, daj! Saj ga imavaÏe dovolj za zdaj,” pravim BlaÏu Pumprehtu.

Ali on odkima z glavo, poÏeljivo ogleduje ãutaro in pravi:„·koda ga je. Eno glavico ãesna vam dam, moÏ, nate!”

Beraã je zmajal z glavo kakor pred Pumpreht, zaniãljivo

BESeDA

5 

NEM·KI VALPET

ustna nategnil na smeh in dejal: „âesen sam na sebi v jezikpeãe in je trd, jaz pa zób nimam.”

„Daj mu malo kruha in tisto kapljo vina,” pravim.„Niã,” odgovori Pumpreht ter ogleda ãutaro. „·e ga je za

tri debele poÏirke. Pa dam ga vam, moÏ malhar, ãe ãesen sne-ste popred.”

Beraã valja tisti ãesen po roki in ga opazuje okoli in okoli.Videlo se mu je, da bi rad vino zasluÏil, pa bal se je ugrizni-ti.

„·e kos kruha bom dal povrhu, moÏ, snejte tisto,” reãePumpreht, kateremu je, kakor se je videlo, beraãeva zadregaveliko veselje delala.

Po kratkem premisleku se starec usede nama nasproti injezno zaãne ãesen lupiti in gristi. Menda ga je jako v jezikpeklo, kajti kislo se je drÏal, solze so mu veãkrat v oãi stopi-le in zdaj pa zdaj je zamiÏal in stresnil se, tako da se mi jereveÏ res smilil. Ali gospod Pumpreht se ni dal preprositi, dabi bil pred vino dal in kruh. Neusmiljeno se je smejal priza-devam starega moÏa, tako da sem bil Ïe jezen. Kako vendarmore ãlovek nad tem veselje imeti, da starega beraãa muãi,mislil sem si.

Starec je bil polovico pekoãega daru s trudom in teÏavouniãil, drugo polovico pa je z obupnim pogledom v roki drÏalin bolj tiho dejal: „Ne bo ‰el!”

V tem hipu je BlaÏ Pumpreht kaka dva streljaja od nas vdolini zagledal lepo deklico, ki je bila pri‰la detelje kosit. Kerje bil ves mrtev na Ïenske, pozabil je v hitrici mene, beraãa,vino in ãesen ter je zdirjal proti polju, kakor bi ga devet bi-riãev podilo.

„Vrzite ãesen stran pa izpijte to,” pravim beraãu.

BESeDA

6 

NEM·KI VALPET

MoÏ hlastno prime kruh in vino. Videlo se je, da se je prviin drugi oddu‰ek starcu kaj prilegel, zakaj precej je bil nekajbolj gibãen in oãi so mu svetlej‰e postajale. Primaknil se jebliÏe k mojemu kamnu in dejal: „Ta gospod je ‰e ves neumen.Komaj je babnico zagledal, Ïe je k nji tekel. Ne ve, kaj je tasvet, kakor jaz nisem vedel. Ko sem bil jaz mlad, bil sem rav-no tako neumen. Mislil sem, da je vse, kar vidim, moje dekle.Zdaj pa, ko sem star, mislim, da je vse, kar vidim, skorja kru-ha. Pa zakaj letim za kruhom? Samo zato, da bi si to ubogoÏivljenje ohranil, ki ni trhlene jarmovke vredno in pusto, ka-kor bi za svinje v mlin napravil v raztrgan Ïakelj. Vidite, vsismo neumni, mladi in stari. Kaj menite, da bi meni treba bilozdajle za to kapljo vina in ta kruh — Bog ga onemu gospoduin vam povrni — beraãiti, ko bi bil za mladih let imel takopamet ko zdaj? Pa mlad ãlovek in star pes sta si enaka poumu: nobeden se ne pobolj‰a. Saj veste, da je star pes pozi-mi v listju leÏal za hlevom in se od mraza tresel. Taãas je paãlepe obljube delal in dejal: Molãi, pes, kadar poletje pride,sezidal si bo‰ gorko pasjo hi‰o, da te ne bo veã zeblo. Pa kajstori, ko pridejo gorki pasji dnevi? Ali ga je videl kdo hi‰ozidati? Kaj ‰e! V konoplje se uleÏe, jezik na hladno pomoli inhude dneve pozabi. Taki smo vsi. âe Bog na take namene gle-da, pridemo vsi dol v pekel.”

Dasi sem prej mislil starca brÏ ko mogoãe odpraviti, zde-le so se mi vendar te poslednje njegove besede tako nekakomodre in za takega moÏa nenavadne, da mi je pri tej priãizanimiv postal. Da more ta ãlovek tako govoriti — mislil sem— gotovo nima mrtvega praznega Ïivljenja za seboj, moral jeÏiveti ne samo s telesom, ampak tudi s fantazijo in premi‰lje-vanjem raznih prikazni, katere so ga sreãevale. âe pa Ïe ta-

BESeDA

7 

NEM·KI VALPET

kih ljudi med izobraÏenimi ni veliko ‰tevilo, kolikanj bolj gamoram vesel biti, da ga dobom v krdelu, kjer bi ga ne iskalnajprvo.

„O, sku‰al sem, sku‰al, Bog ne daj, da bi toliko!” odgovarjalje moÏ na veã mojih vpra‰anj. „Nekatere matere kruh semjedel in pod nekatero streho sem spal. Tam v BeneÏi-Najstatisem bil, stradal in pijanãeval, vesel in obupan.”

„Kje je to: v BeneÏi-Najstati?”„To je Ïe ‰e nekaj veã ko devet korakov od Dunaja sèm,”

pravi moÏ in se nasmehne, da ne vem tega. ·ele po pomisle-ku sem se spomnil, da je beraã mesto Wiener-Neustadt posvoje prekrstil.

„Tedaj znate tudi ‰e kak drug jezik govoriti, postavimnem‰ki?”

„Tri leta sem bil tam. Znal sem nem‰ko usnje strojariti,nem‰ko jesti in piti in druge reãi poãenjati, govoriti pa nisemhotel znati veã kakor toliko, da sem lahko svoj zasluÏek za-pravil. ·e tisto, kar so se u‰esa brez moje volje nauãila, nisemhotel govoriti in ‰e dandanes noãem. Vem, da boste mi dejali,da sem neumen in ãuden ãlovek. Sam vem, da sem res, pazaradi neke Ïenske je bilo vse to.”

In moÏiãek se zaãne smejati.„Zakaj pa ste ‰li tako daleã po svetu?” vpra‰am jaz.„âe kratko povem, reãem: zaradi neke Ïenske, ki je nem-

‰ko govorila in me za nos zvodila. Ko bi pa na dolgo pripove-doval, ne bi poslu‰ali in tudi Ïe davno nisem pravil in — dapo pravici povem — tudi pripovedujem nerad vsakemu tekvante, zato ker posebnega ni niã.”

Trd je bil starec, ni se dal napraviti, da bi bil kaj povedal.Zlasti pa, ko je zagledal, da moj neslani tovari‰ BlaÏ Pum-

BESeDA

8 

NEM·KI VALPET

preht gre nazaj, obmolknil je ãisto in zaãel razbirati svojemalhe.

„Zapodila me je! Pomisli ti,” dejal je Pumpreht. „Ali ãednapunãara je, presneto lepa. Bodem Ïe zvedel, ãigava je, in bom‰e druge strune napel. Kaj pa vi, moÏ, ali ste zgrizli ãesen? Alije bil sladek? Kislo ste se drÏali, moÏ, kislo!”

Beraã ni odgovoril niãesar. To Pumprehtu ni bilo pogoduin dejal je:

„·koda, da sem potepuhu dal vino, mar bi ga bil sam po-pil ali pa po tleh izlil!”

TeÏavno mi je bilo Pumprehta samega domov odpraviti.·ele ko je videl, da jaz nikakor nisem voljen Ï njim iti, od‰elje in godrnjaje klel, da more ãlovek tako svoje po‰tenje poza-biti, da se ãe s capastim beraãem pogovarjati. Jaz pak sem bilvesel, da je ‰el.

„Ko bi bil jaz mlad in mlade pameti, kaj menite, da bi bilta gospod tako pete odnesel? E, hudo kri sem imel, ne bi sebil dal tako pitati ko zdaj! Pa kaj se hoãe, takih ljudi je najveãna boÏji zemlji, kakor je ta gospodè. Zato mu zamere ni,” de-jal je beraã.

Nekaj potem mi je starec jel praviti svoje dogodke. Kolikorje mogoãe, povem vse z njegovo besedo ter Ïelim, da bi bral-ca vsaj na pol toliko zanimali, kakor so mene.

*

„Vsak kristjan,” pravil je starec, „je Ïe sli‰al tisti sveti evangelijbrati, ki pripoveduje, kako se je dobrosrãni Samarijan usmi-lil ubogega, na samoti onemoglega in ope‰anega ãloveka, ka-terega je ‰e mimogredoã duhoven v nadlogi pustil in svojo

BESeDA

9 

NEM·KI VALPET

pot ‰el. TeÏko se bode pa menda ãlovek dobil, ki se je, po-slu‰aje to povedko na‰ega Gospoda, domislil prviã svojihstar‰ev in drugiã moÏa, ki bi mu bil kakor tisti Samarijan dru-gi oãe. Jaz pa se vselej domislim in, dasi nisem eden takih, kiimajo jok za rokavom, pridejo mi solze v oãi.

Svoje matere in oãeta jaz nisem nikdar poznal in Ïiv ãlo-vek ne ve menda, kdo in kaj so bili. Moje matere, kateri meje, menim, Bog ob ãasu dal, ko me ravno ni hotela, bilo jemene sram; zakaj ni me dojila, ni me povijala, ne ponoãi vsta-jala, ni luãi pihala, da bi me uti‰ila in napasla, temveã v cunjeme je zavila in nesla me je v hosto k potu v reso, da bi me kdopo poti gredoã pobral. ·lo je veã ljudi mimo mene, vse bi vamlahko po imenu povedal, ko bi jih poznali — ali ko so videli,kaj veka v resi, potuhnili so se in hiteli naprej, nobeden si nihotel kriÏa nakopavati na glavo; pozneje so mi pravili sami.Zadnji je pri‰el usnjar Rápas, edini moÏ, ki mi je na tem svetutoliko dobrega storil, da sem mu tako hvaleÏen, kakor bi svojimateri bil, ko bi bila taka, ko so druge matere, ki svojega po-roda ne pusté v resi na mrazu. In vendar sem vãasi v svojemÏivljenju prav v resnici mislil — Bog mi greh odpusti! — da bibil moÏ meni morda bolj ustregel, ko bi me bil tam pustil, dabi bil zmrznil. Hudega sem v svojem Ïivljenju tako in takoveã uÏil ko dobrega in po vsem tem mi ‰e ne more Ïiv krstpovedati, ali sem s tem trpljenjem zasluÏil nebesa ali ne. Takopa sodim, ko bi bil taãas umrl, da bi mi tudi tam na onemsvetu posebne sile ne bilo.

Usnjar Rapas iz ** vasi tedaj me je pobral, v svoj koÏuh za-vil in kakor mlado maãko nesel domov. MoÏ je bil Ïe precejprileten vdovec in ni imel lastnih otrok. Ker me je ravno nasv. Luka dan dobil in v resi na‰el, krstili so me za Luka Resar-

BESeDA

10 

NEM·KI VALPET

ja. Njegove dekle so me izredile. Imel je ta moj dobrotnik zmenoj tisto potrpljenje, katerega se je moja prava mati balaali ga ni mogla imeti. Zakaj saj veste, da je otroãja reja naj-kasnej‰a in najslab‰a na svetu. Pra‰iãa, tele ali kaj drugegagospodar izredi v dveh letih in ima nekaj dobiãka od tega,otroka pa mora gledati in obirati leta in leta. In kaj ima odtega? Ko bi svet vse to premislil, vedel bi bolj, kaj je ãetrtazapoved. Tudi jaz nisem niã pomislil. Kako sem bil moÏuhvaleÏen v dejanju, povedal vam bom!

Nikdar ne bi mogel pozabiti, kako mi je bilo taãas pri srcu,ko sem zvedel, da nimam ni oãeta ni matere in da me je us-njar Rápas v hosti dobil kakor jeÏa v resju. Do devetega letasem mislil, da je usnjar moj pravi oãe. Za prvo spoved smohodili fantje k nauku. Jaz nisem bil nerodne glave, zato sembil eden prvih. Tudi za moã se nisem ustra‰il nobenega vrst-nika in poreden sem bil kakor nobeden. Kdor se mi je zame-ril, ta je bil tepen. In ob neki taki priliki mi je nekdaj edentovari‰ev oãital, kdo sem in kaj sem, kakor je menda sli‰al po-govor med starej‰imi ljudmi.

Mislim, da bi bilo bolje, ko bi bil to popred zvedel, ko sembil ‰e manj pri pameti. Zakaj od taãas sem svojo naturo spre-menil. Niã veã nisem bil tako rad v dru‰ãini, zdelo se mi je, dami bodo povsod v oãi metali, da sem iz hoste doma, LukaResar! Svojega oãeta — tako sem usnjarja klical — nisem ho-tel popra‰evati. Da je res, kar sem zvedel, priãalo mi je Ïe mo-je ime.

Pa mlad ãlovek se vsega navadi in s ãasom vse pozabi. Ta-ko tudi meni kmalu ni bilo veã dosti mar. âeravno je bil mojstari trd, malobeseden in najveãkrat slabe volje, sprevidel

BESeDA

11 

NEM·KI VALPET

sem vendar, da me ima rad. Za drugo se pa nisem zmenil.Dela mi ni manjkalo, kruha tudi ne.

Izuãil me je bil strojarije in, ko sem bil odrasel, spremljalsem ga, kamor je ‰el, prodajal sem Ï njim po semnjih, kupo-val koÏe in, kjer je bilo treba, povsod sem bil. Zaupal mi jekakor sam sebi.

Veãkrat mi je dejal: „Fant, priden bodi, jaz svojih reãi nebom na oni svet nesel.” Bil je pa najpremoÏnej‰i v vasi. Takosem vedel, da misli moÏ zame skrbeti in lahko bi bil do da-na‰njega dne imel, ãesar bi bil poÏelel, ko bi bil tak ko dru-gi.

Osemnajst let sem bil star. Tovari‰ev nisem imel, zato kerjih nisem iskal. Drugi fantje so hodili svoje pote, jaz pa svo-je. Skoraj vsi so bili jezni name, ker so vedeli, da bi lahko zapijaão dal, pa nisem hotel. To pa je bilo mojemu staremu po-sebno pogodu. Dal mi je denarja, kolikor sem hotel.

Pri sosedu so imeli krãmo. Tjakaj sem zahajal zveãer insem ga po malem pil sam. Pa ni mi bilo le zavoljo vina. Sosedje imel tudi lepo hãer moje starosti. Reza je bila najãednej‰a,kar jih je v nedeljo k ma‰i prihajalo. Bila je tudi iz‰olana vmestu, znala je pisati, brati in nem‰ko govoriti. Midva svagovorila tako, kakor sem jaz znal, in bila je zadovoljna s tem,kar sem ji jaz povedal. Tako sva se pobogala do dobrega inskoro vsak veãer sem bil tam. Drugi mladi ljudje so to reãkmalu zvedeli in ni ga bilo, ki bi si upal izpodrivati me, zakajvsak me je poznal, da ni dobro z menoj slepe mi‰i loviti. Oãein mati moje deklice tudi nista imela nobenega ugovora, tem-veã bila sta me ‰e vesela.

Vse je bilo dobro, dokler ni moj stari zvedel kako in kaj.Starikava babnica mu je obtoÏila, kakovo in katero nevesto

BESeDA

12 

NEM·KI VALPET

sem si izbral. On ni bil moje misli. Nekoã, ko sva bila po ve-ãerji sama in sem jaz hotel oditi, vpra‰a me: „Kam si namen-jen, fant?”

„K sosedu!”„Po kaj? Zakaj ne bi ‰el spat?” dejal je.„GlaÏ vina bom popil in potlej grem koj spat,” pravim.„Tam visi kljuã,” pravi stari moj, „vzemi ga in pojdi si v

mojo klet po vino. Bolj‰e je ko sosedovo, menim.”Jaz sem se potuhnil in nisem rekel nobene. Mislil sem si

pa: starost, sitnost!Stari sedi nekaj ãasa, dene roke po mizi na kriÏ in pravi:„Luka! Kakor sli‰im, si se Ïe zaãel Ïenitovariti. Jaz bi ti ne

rekel niã; pred ali potlej se mora‰. Pa dobro me poslu‰aj: tu-kaj, kjer si ubral, ne bo‰ neveste imel. Na mojo domaãijo ne!Zbiraj drugod. Saj ve‰, da pri sosedu ni drugega ko baharija.âe tisti kisli vrisk, ki mu vino pravi, prodaja, ne prodaja svo-jega in, ãe ima lepo domaãijo, ni njegova, ampak ljudska. Me-ni je osemnajst sto dolga, drugam pa ‰e bogve koliko. Sicer pati moram ‰e povedati, da ljudi te rodovine jaz nimam rad,ãeravno se ne prepiram Ï njimi. PrevzetneÏem in bahaãem inpohajkovalcem Bog svojega blagoslovi ne da, to se vidi. Zatonoãem, da bi katera iz te hi‰e v mojo hi‰o pri‰la. Ti si mora‰gospodinjo izbrati, da bo delavna, domiselna, poniÏna in dabo vsaj nekaj s seboj prinesla. Kaj bo‰ s tako, ki se dela varujein samo gosposke reãi zna? âe bo nem‰ko govorila, brala inãeãkala, ne bo ti s tem za poloviãar pripridila. Zdaj pojdi spatin pomisli, kaj sem govoril. Ni bilo zastonj ni neumno ne.”

Jaz sem ‰el paã spat tisto noã in sem mislil sem in tja. Alirekel sem sam pri sebi: starost, sitnost, in ostal sem trmoglav.

BESeDA

13 

NEM·KI VALPET

Pustim je ne, ãe mi stari ne da ni toliko, kar se v oãi vrÏe brez‰kode.

Tako sem jaz spo‰toval moÏa, ki mi je bil veã ko oãe.In hodil sem vasovat k sosedu odsihdob kakor popred.

Deklica se mi je od dne do dne bolj vrasla v srce in kakor vsineumni mladi ljudje mislil sem za trdno, da brez nje ne mo-rem Ïiveti.

Pa bil sem svoje glave in svoje pameti ãlovek. Kar me jenekaj popadlo in bil sem veãkrat siten, ãemeren in ãuden.Sam nisem vedel, kaj mi je. Taãas je imela deklica vselej kriÏz menoj, zakaj nisem jenjal, da sem tudi njej dobro voljo pre-gnal. Tako sem ji veliko prizadeval. Sam se ãudim, kako jebila tako potrpeÏljiva. Tako sva se v enem dnevu sprla in svabila ‰e tisti veãer dobra.

Vendar sem jo rad imel. Da sem ji nagajal, to se mi je takozdelo, kakor bi bilo potrebno; pomlad se ãloveku veliko lep‰azdi zato, ker za zimo pride. Ko bi bila vedno le pomlad, na-veliãal bi se je ãlovek.

Na‰a vas je tlako in desetino dajala bliÏnjemu gra‰ãaku, kije imel ãudno nem‰ko ime. Mi smo mu rekli: Druban, pisal seje drugaãe. Ta moÏ je bil debel, rdeãega obraza, majhen instra‰no hude jeze. Malokdo je njega rad imel, on pa nikogarrazen svojega valpta. OÏenjen ni bil, pa je vendar Ïivel, kakorbi bil oÏenjen, samo da je imel zdaj to, zdaj ono Ïeno. Imeliso ga eni za bogatega, eni so pa dejali, da je veã dolÏen, negopremore.

Njegov valpet je bil z Nem‰kega doma. Precej ko je v na‰kraj pri‰el, ni znal govoriti drugaãe ko po nem‰ko, zato so muljudje dejali nem‰ki valpet. Poãasi se je pri delavcih nauãilnekaj besed, da je tolkel za silo. Tudi njega ni menda nihãe

BESeDA

14 

NEM·KI VALPET

rad imel, zakaj siten je bil kakor muha. Kadar smo tlako de-lali, stal je nam zmerom za petami in priganjal. Gorje je bilostari babici, katero je v grajskem gozdu dobil, da je drva po-birala ali zelenje smukala. Posodo ji je vzel in raztepel in njoje osuval neusmiljeno. Bil je dolgin, kosmat po bradi in ble-dega, precej suhega lica. Celo lep je bil in Ïenskam, ki nisobile grde ni stare, znal se je prikupiti in pridobrikati kakor no-ben drug. Prve besede, ki se jih je bil nauãil, bile so: „Mickamoja” in „hudiã”. Kadar je ono izgovarjal, bil je sladek kakormed; kadar je pa zahudiãeval, taãas so se ga bali stari in otro-ci.

Midva sva se izprva dobro razumela. Ne vem, kako je to,da se je bil ravno name obesil. Kadar sem jaz za na‰o hi‰oimel tlako opravljati, ni mi bilo treba nikdar delati. Stal sempri valptu, dal mi je tobaka ali cigaro in razgovarjala sva se,kolikor je ravno on govoriti mogel. Popravljal sem mu bese-de, katere je napaãno stavil, in nazadnje sva bila prav prija-telja. Od ma‰e gredoã za dekleti, nisem ‰el nikdar z drugimifantini, ampak malo zadaj in tudi ne sam, ampak valpet se mije pridruÏil vselej, kadar se ni s svojim gospodom peljal. âesem ‰el v nedeljo pri farni cerkvi jaz v krãmo, ‰el je ‰e on zmenoj; ãe sem jaz plesal, plesal je tudi on z mojo deklico.Vãasi sem bil prav nevoljen in jezen, kaj postopa ta ‰kric kos-mati za menoj in mi ne dá miru, da bi sam govoril Ï njo.

Sosedova hãi, moja Reza, je malokdaj smela za kratek ãasz menoj v krãmo. Vselej se ji je domov mudilo ali pa se je ba-la, da bi je doma ne zmerjali. Kadar sem jo pa vendar prepro-sil, bil je nem‰ki valpet gotovo z nama. Neznansko me je je-zilo, ãe sta ob taki priliki vprião mene zaãela nem‰ki govori-ti, da jaz nisem mogel umeti. Vselej sem mislil, da o meni

BESeDA

15 

NEM·KI VALPET

govorita. Prepovedal sem ji enkrat za vselej in nekaj ãasa meje ubogala. Ne vem, ali mu je to povedala ali ka-li, po poti do-mov me je valpet za ramo prijel in rekel: „Niã ne boj! Tvojiljubici jaz niã storil. Drugih dosti.”

Jaz nisem odgovoril niãesar, verjel sem mu in prijatelja svabila spet. Drugi fantje, moji vrstniki, niso mogli valpta vide-ti. Pisano so tudi mene gledali, kadar sem Ï njim pri‰el kamv krãmo. Sli‰al sem besede, da ga bodo kdaj ven vrgli. Rekelnisem ne bev ne mev, pa mislil sem si, kdor bo z menoj pri‰elvino pit, bode ga tudi pil in naj le eden mezinec stegne ponjem! Pobiral bo svoje ude po tleh, naj bo Peter ali Pavel.

In res je bilo nekoã zavrelo.Velikonoãni ponedeljek sva bila z valptom in mojo dekli-

co po navadi malo v krãmi po ma‰i. Na‰li smo notri veã fanti-nov in nekaj deklic. Îe kakor so si nameÏikali in glave stika-li, videl sem, da bo nekaj, kar Ïe bo. Mi trije smo pili poliã, onipak so poklicali veã bokalov na mizo. Jaz nisem bil nikdarbrez denarja in ravno taãas sem imel veliko oãetovega prisebi. Mislil sem ‰e enkrat toliko vina na mizo poklicati, kakorga oni imajo, pa deklico sem moral pred odpraviti.

„Midva ‰e ne greva kmalu,” reãem ji, „pojdi sama domov.”Ko je od‰la z nekaterimi tovari‰icami one druge mize, pri-

nese mi nekdo polno kupo in pravi: „Na, pij pa onemu svo-jemu tovari‰u napij, ne vem, kako ga Ïe kliãejo, za biriãa aliza gospoda. Vina imata tako malo!”

Po meni je zavrelo. Primem kupo in jo vrÏem za vrata, dase razleti na drobne kose. Naenkrat so bili vsi pokonci. „Udri‰krica in njega!”

Prvega, ki se je vame zaletel, pahnem po hi‰i, da je padelin si glavo razbil. Potem stolu nogo odtrgam in zaãnem ma-

BESeDA

16 

NEM·KI VALPET

hati ko tri sto medvedov. Tudi valpet je bil bolj‰i za tepeÏ,nego sem si mislil. Ustopil se je bil na mizo, poliã vrtel in kri-ãal: „Kdo bo mene tepen!? Sonce, mond, ‰terne — zvezde,kdo bo mene tepen!”

Nihãe se ni upal blizu njega, tako hudo je gledal z mizedol, rdeã ko rak, Ïivih, stra‰nih oãi in dolg, da je do stropadosegel s svojim vzdignjenim poliãem.

Jaz sem bil kmalu delo opravil, hi‰o ãisto pomel, vse venpometal. Pila sva sama in pila sva zelo. Nem‰ki valpet je klel,da ga nisem zastopil, z zobmi ‰krtal in roke pestil. Vinski jebil, jaz tudi.

„Sakra — ‰terne! Kdo bo mene tepen!” vpil je.„Nihãe te ne bo tepel, sraka neumna!” pravim jaz in pla-

ãam krãmarju vse, kar so oni in midva zapila.„Sraka, bòs to, sraka, bos?”„Saj nisi bos, le potiplji, da ima‰ ãevlje, reva pijana!” pra-

vim jaz, ki taãas ‰e nisem vedel, kaj ta beseda v nem‰kem po-menja.

„Kdo bo mene tepen!?” vpije valpet, ãedalje bolj pijan.„Jaz — ãe nisi tiho!”„Te Kranjci, ti —” ‰e veã je govoril, nisem ga umel, pa vedel

sem, da nas vse zmerja. To me zgrabi in povem mu, da gabom, ãe ne bo tiho, prijatelja gor ali dol; zmerjati in ãudnihimen dajati si ne dam nikomur, ni Nemcu, ni Lahu, ni beraãu,ni cesarju. To je amen v oãena‰u.

„Ti Nemec, ne kranjski,” pravi valpet.„Kaj! Jaz sem, kar sem, ti bodi, kar hoãe‰, in molãi, ãe ho-

ãe‰, da se bova lepo gledala.”„Kann nit sein,” pravi oni.Jaz ga taãas nisem prav zastopil. Mislil sem, da pravi, da

BESeDA

17 

NEM·KI VALPET

nekaj ni zanj. Kdo ni zanj, jaz? Kaj pa hodi za menoj in z me-noj, ãe nisem zanj. Jeza me obsede, vstanem in mu tako pri-loÏim s pestjo po zobeh, da se mu je pri tisti priãi kri ulila.Zarjovel je, svetlo, stra‰no me je pogledal, s pestjo zapretil inzaÏugal, potem pa padel na stol nazaj in kri cedil po tleh.

Jaz sem ‰el domov. ·ele ko sem se prespal, zaãel sem misli-ti, kaj je bilo. Îal mi je bilo in prav se mi je zdelo, da sva se zvalptom sprla za vselej. Ta dan je bil sovraÏen dan zame. Naj-prvo sem si zaradi njega sovraÏnike naredil in potlej ‰e nje-ga samega. Drugih se nisem bal, njega pak sem se — da popravici povem — malo bal in zato mi je bilo Ïal. On je valpetpri gradu, pri svojem gospodu precej premore, gospod pak jemogoãen, zamera pri njem nevarna, zlasti za ãloveka v mo-jih letih. Valpet je tudi tuj ãlovek, bogve katere in kake ma-tere sin, kakovega srca; hude jeze je, ma‰ãevati se bo hotel zadobljeno klofuto tako ali tako

Premi‰ljevaje te reãi, skrbelo me je malo in kesal sem se, dasem ‰el v krãmo. Za drugo krat bom vedel, mislil sem si, spu-stil vse znemar in sem delal.

Dolgo ãasa nisem videl valpta. Kadar je bilo treba iti vgrad, ‰li so oãe ali hlapec. Jaz sem se ogibal sniti se Ï njim.Kmalu pak sem zvedel, da se nisem motil, ko sem mislil, dase bo znesel nad menoj in sku‰al me kako zakopati.

Moj oãe ali rejnik je bil nekega dne nanagloma k fajmo‰trupoklican. Fajmo‰ter in gra‰ãak nista bila prijatelja, ker oni nimogel molãé potrjevati gra‰ãakovega nezakonskega in ven-dar nedevi‰kega Ïivljenja. Zato je duhovni moÏ povsod pazilin, kadar je ãutil, da gra‰ãak kaj namerja, kar ni bilo dobro,prestrigel mu je nit, ãe se je le dalo.

Ko je moj oãe k njemu pri‰el, vpra‰al ga je fajmo‰ter, ãe

BESeDA

18 

NEM·KI VALPET

misli svojo domaãijo meni prepustiti ali komu drugemu. De-jal je, da jo bo meni prepustil, pa ne ‰e tako brÏ. Premislil seje pa koj, ko mu je fajmo‰ter povedal, da po grasãakovi voljimenijo mene v vojake vtakniti, ker nimam star‰ev ni prave-ga doma in tedaj laglje grem ko drugi va‰ki mladeniãi. Starime je rad imel. Ustra‰il se je tega, da bi jaz vojak bil in daleãv deveti deÏeli umrl. BrÏ me je dal prepisati, gospodarstvopak si je obdrÏal in pravico, prepis vzeti nazaj, ako bi hotel.

Jaz sem vedel, od kod burja brije — valpet! In vesel sem bil,ne zaradi sebe, da ne bom ‰el na vojsko, temveã zaradi nje-ga. Kako ga jezi, da mu je spodletelo! SovraÏiti sem ga zaãelin niã veã se ga nisem ogibal, ‰e iskal sem ga; rad bi mu ne-kaj besed povedal, v zobe se mu zasmejal.

In res, dva dni pozneje ga sreãam. Hotel je mimo mene ititiho in potuhnjeno, ali jaz ga primem za ramo in pravim:„He, valpet! Sakra‰terne — pa niã kleti po nem‰ko — sli‰impraviti, da si bil ptiãem nastavil, pa so ti stave in zanke popu-ljene.”

„Jaz nimam s teboj niã govoriti,” pravi valpet.„Jaz pa imam!” pravim ter ga pomikastim za ramo. „Po-

vem ti, da se varuj po temi in v copatah hoditi okoli mene,kakor si zaãel. Bojim se te toliko kolikor konjske smrti. Ti sepa mene le boj; zakaj, da znam po zobeh in ãeljustih lopniti,to ve‰ menda in se ‰e lahko prepriãa‰.”

Prekanjeno je bil jezen, ko sem mu tako povedal. Usta jestisnil in ‰el naprej v hosto, kamor se je bil namenil. Tam jeimel ãas drva straÏiti in preÏvekati, kar sem mu povedal. Inmislim, da je tudi preÏvekal in ni mogel poÏveãiti. Preseda-lo mu je.

S sosedovo hãerjo sva bila tako kakor pred. Vsak veãer sem

BESeDA

19 

NEM·KI VALPET

bil tam in stra‰no se mi je toÏilo, ãe je nekaj ãasa nisem videl.Brez nje sem mislil, da ne morem Ïiveti; in kadar sem jo vi-del, bil sem sreãen. Le ãe sva bila dalje vkup, zdela se mi jevãasi prezgovorna, vãasi pretiha. Taãas sem bil siten, oãitalsem ji vse, znesel vse male reãi na dan.

Ko je pa revica zaãela jokati pred mojo sitnostjo, tolaÏilsem jo, vãasi sem bil pa ‰e jaz tako neumen, da sem zaãel jo-kati. Saj pravim, mlad ãlovek nori, da sam ne ve kako ni kdaj.

Poleti je bilo okoli po deÏeli veã semnjev zavrstjó. Moj oãeje bil bolan. Moral sem jaz od doma za tri tedne. Nerad sem‰el, pa drugaãe ni bilo. Solze so mi v oãi pri‰le, ko sem odsvoje Reze préd tisti veãer slovo vzel za tri tedne. To bodo trileta, mislil sem; drugaãe ni bilo. NapreÏem dva konjiãa, obamlada in debela, da ju je bilo lepo gledati, usedem se odspre-daj na naloÏene butare usnja in poÏenem, sv. kriÏ boÏji, posvetu na kupãijo.

Bil sem na ‰estih semnjih, zamudil sem se dva dni ãez, ka-kor sem mislil, pa pripeljal sem domov denarja veliko in pra-zen voz. Pozno ponoãi sem pri‰el domov. Moj stari me je bilvesel. Pre‰tel je denar in pohvalil me je, da sem dobro kupãe-val. Sedela sva tisto noã precej dolgo vkup in pila domaãevino. Bil je zgovoren kakor malokdaj in, ãesar mi ni pred nik-dar naravnost z besedo povedal, povedal je taãas, namreã daima mene tako rad, kakor marsikateri oãe nima svojega last-nega sina tako rad.

„In zato, ker te imam rad,” dejal je in v kupico gledal, „Ïe-lim ti, da bi se ne zavrgel in ne za‰el. Îeniti se bo‰ moral; pazdaj ‰e ne. âemu tedaj stiãe‰ okoli bab, kakor si tukaj pri so-sedu zaãel. Jaz sem ti Ïe povedal, kaj mislim in kako. Saj no-ãem, da bi bil ti kakor zmrzlè ali kak zapeãjó sedel. Mu‰i se

BESeDA

20 

NEM·KI VALPET

okoli deklet, kolikor ãe‰, to se ve, kar je po‰teno; samo zaresni niãesar priãenjati. Sosebno tukaj ne, kamor si ti oãi obrnil.Tu niso niã po‰teni ljudje.”

„Dekle je po‰tena, za druge meni ni mar,” pravim jaz injezilo me je, da oãe tako govori.

„Dekle? Ta je prava materina hãi. Mati njena je ‰tiri drugeza nos zvodila, preden je tega vzela.”

Jaz sem vedel, da je tudi mojega starega nekdaj za nos zvo-dila, pa povedati nisem smel, dasiravno bi bil rad dobremumoÏu oãital, da je on imel iste grehe, katere na meni graja.

„Hãi ne bo taka kakor mati, jaz jo poznam dobro. Bolj‰egadekleta ni nikjer,” pravim.

„âe je tako dobra, kakor ti pravi‰, in po‰tena, zakaj sem jovãeraj videl v ograji pod hrastom z grajskim valptom pogo-varjati se na samem?”

To ni bilo gotovo niã posebnega, kar sem sli‰al od svojegaoãeta. Prava reã, ãe dekle s ãlovekom govori, ki ga Ïe dolgopozna! In vendar me je pekla ta novica tako, da nisem mogelvso tisto noã spati. Veãkrat se mi je Ïe popred zdelo, da hodiza njo; zdelo se mi je, da ga tudi ona ne vidi teÏko. Zmeromsem se pa tolaÏil in nisem verjel svoji misli, saj vzeti je on nemore in noãe, ona pak menda ima Ïe toliko pameti, da bovedela, kdo je on in kaj je ona. ·e kaka druga deklica bi se nepeãala z biri‰kim valptom, katerega so ljudje sovraÏili.

Namenil sem se bil precej drugo jutro Rezo dobro izpra-‰ati in izpovedati. Pa premislil sem se koj in, ko sva drugojutro se‰la se, valpta ‰e v misel nisem jemal. Zdelo se mi je pa,da ne govori veã tako rada z menoj kakor pred, da ni veã takopotrpljiva ter da mi nobene zbadljive na dolgu ne ostane.

Jaz ne vem, ãe sem bil tega Ïalosten ali sem bil tako jezen

BESeDA

21 

NEM·KI VALPET

— vem pa, da sem bil tako neumen, da sem se nekoã jokal, kosem bil sam. Obenem pak sem se zagrozil valptu: gorje mubodi, ãe ga dobim, da bo okoli njenega doma lazil.

Bolj poredko sem jel zahajati k sosedu. Dostikrat bi bil rad‰el, pa neka trma me je zadrÏevala. Mislil sem, da komu kl-jubujem, pa sem menda le sam sebi. Sli‰al sem veãkrat, da jebil valpet v vasi in pri sosedu v krãmi, posebno na veãer. Alijaz ga nisem mogel nikdar dobiti, da bi ga bil malo zapodil.

Neko nedeljo popoldne sem ga na‰el v krãmi pri sosedu.Ko v izbo stopim, sedel je sam pri stranski mizi in zraven nje-ga je sedela Reza. Jeza me je popadla, kri mi je vrela, pa ve-liko va‰ãanov je bilo v hi‰i, nobene nisem rekel. Dekle je za-rdela, ko me je zagledala, pri‰la k meni in me vpra‰ala, kajhoãem piti. Ko mi vino prinese, ne reãem niã, natoãim in pi-jem. Valpet jo pokliãe k sebi in zopet sta jela govoriti. Kaj,tega ne vem, nem‰ko sta se menila, to pa vem, da sta o menigovorila, kajti valpet me je vedno gledal in smejal se, ona pakje v mizo zrla in le malo odgovarjala. Ko bi me ne bilo drugihljudi sram, prijel bi bil glaÏ in bi ga bil razbil ob njegovo gla-vo. Tako pa sem se krotil in pil glaÏ za glaÏem.

„Reza, sem pojdi!” pravim.Pride k meni in me vpra‰a, kaj ãem.„Tu k meni se usedi. Otorej sem menda Ïe ko oni potepuh,

ãetudi ne znam hinder-hander govoriti, da bi se iz drugih lju-di norca delal!”

Ona mi je tajila, da bi bila o meni govorila z valptom.„Stra‰no si siten!” rekla mi je tudi zdaj in to me je zbodlo,

da nikdar tako.Vstane s sedeÏa tik mene jezna in rdeãa ter hoãe iti ven.„Jaz ti reãem, da se usedi!” pravim.

BESeDA

22 

NEM·KI VALPET

„Ne utegnem,” odgovori neprijazno in gre venkaj.Valpet pri tej priãi vstane in gre za njo. Nazaj ga ni bilo veã,

v veÏi pak je ‰e govoril Ï njo, dobro sem sli‰al, odgovarjalamu je bolj prijazno ko meni; kaj sta se menila, tega ne vem,zopet sta nem‰ki govorila.

Napijem se tisto popoldne, da nisem vedel, kje sem in kajdelam. Vem, da sem glaÏe pobijal, klel in kriãal, da so me lju-dje v krãmi pogovarjali in krotili, da Reze nisem videl celopopoldne, sicer pa ne vem, kaj sem govoril, kdaj sem domovpri‰el.

Drugi dan sem bil bolan. Glava me je bolela tako, da nisemmogel vstati. ObleÏal sem za veã ãasa, vroãinska bolezen seme je bila polotila. Kakor mi je potlej dekle pravila, bledelsem v svoji bolezni vedno o valptu, mislil sem, da se tepeva,da ga pobijam. Prepiral sem se tudi s svojo deklico, dajal jiãudna imena in vse Ïenske grehe oãital.

Med mojo boleznijo je bila ona od kraja enkrat pri‰la vpra-‰at, kako mi je, in me je hotela videti, pa moj oãe je ni blizupustil, z osorno besedo jo je odgnal in tako ni pri‰la veã bli-zu.

Ko sem zopet na lastnih nogah stal, mislil sem, da bode vsedobro; za trdno sem bil namenjen, da vse pustim, da se nezmenim veã zanjo, in svojemu oãetovskemu reditelju sem pamo‰ko obljubil, da ne pojdem nikdar veã k sosedu. On je biltega prav vesel in vesel sem bil tudi jaz svojega sklepa. Kaj mije mar valpet? Kaj ravno ta deklica? Manjka jih ne, druge somorda ‰e bolj‰e in bolj po‰tene. Tako sem hotel misliti, pa nimi ‰lo. Koder sem hodil, ona mi je na misel hodila, kar semdelal, vse se mi je zdelo pusto, kar sem videl, spominjalo meje nje. Nikoli nisem mogel biti vesel. In v nedeljo, ko je od

BESeDA

23 

NEM·KI VALPET

ma‰e ‰la, zdelo se mi je, da ni vesela tudi ona ne, da najrajemolãi. âe sem jo pa doma sreãal, ognil sem se ji ali, ãe se nidalo, ‰el sem hitro mimo nje brez ogovora.

Zakaj, ‰e zdaj ne vem. Kolikokrat sem se namenil, da gremk njej, da jo ogovorim! Pa sram me je bilo, nisem ‰el. Mordame pa vendar rada ima! O, ko bi to vedel, dejal sem sam prisebi. Ko bi mi kdo utegnil povedati, da oni valpet zastonj ho-di za njo, da ga ne mara, da mi je vendar ‰e zvesta.

Te misli so mi zopet staro jezo do valpta zbudile.Nekega veãera je bil star beraã pri nas ãez noã. Pri peãi je

sedel po veãerji in je vedel veliko praviti. Jaz sem stare moÏév mladosti prav rad poslu‰al, kar so Ïe pravili, naj bo o starihãasih in starih ljudeh ali pa druge pametne reãi, sku‰nje indogodke. Tudi verjel sem taãas vse, kar mi je kdo povedal.Tako sem tudi staremu beraãu verjel, ki je dejal in trdil, dazna tako narediti, da ãlovek za eno misel, naj bo katerega ãesvojih bliÏnjih, lahko vé.

„Kaj, ko bi jaz vedel, ali me ima ona rada ali mi je res ne-zvesta zaradi onega nem‰kega valpta!” mislim si jaz sam prisebi.

Ko vsi drugi spat odidajo, vpra‰am jaz beraãa, kako se tonaredi.

„Koliko mi bo‰ dal, pa ti bom povedal in sam naredil?”pravi.

„Koliko pa hoãete?”„Dva tolarja,” odgovori in jaz mu ju koj obljubim.„Ali je kakov ãrn maãek v vasi?” vpra‰a me.Jaz povem, da je, in reãe mi ga skrivaj ujeti in zapreti, drugi

veãer bo zopet pri‰el, maãka vzel, pri vrbovem grmu na vodizaklal ga in pri ognju v hosti seÏgal tako, da bode samo ena

BESeDA

24 

NEM·KI VALPET

ko‰ãica ostala, in s to ko‰ãico bom jaz vedel za enkrat, karbom hotel.

Res drugega veãera pride, odere pri vrbovem grmu ãrne-ga maãka in potem greva Ï njim v grajski gozd. Na vrhu po-sekanega hriba zakuriva velik ogenj, jaz se usedem na ‰tor,beraã pa zaãne cmariti maãka in ãudne besede godrnjati. Jazsem taãas take neumne reãi veroval in ‰e malo strah me jebilo.

„·ele do jutri zjutraj se bo naredilo,” pravi moj coprnik,„dajte denar naprej in potlej lahko zaspiva pri ognju.”

Jaz mu res dam dva tolarja, ãepim nekaj ãasa in gledam,kako se reã pali in Ïge, potem pa zadremljem za majhno ãasa.

Ko se zbudim, bil je ogenj na pol pogasnil, mesec je bil izzabukovja pogledal, beraãa pa ni bilo nikjer. Opeharil me je bil.Jezen vstanem in hoãem oditi domov.

Kar se mi zazdi, da je v grmovju nekaj poãilo, kakor da bikdo na trhleno vejo stopil in se mu bi prelomila pod nogo.Tudi sem kmalu nekaj visokega zagledal, da je proti meni ‰lo.Ko je iz sence stopilo, videl sem, da je ãlovek, poznal ga panisem ‰e. To sem koj vedel, da beraã ni, prevelik je bil. Zagra-bil sem lesen krepelec in sem poãakal. Valpet je bil. Ni me kojspoznal in rekel je: „Kaj drva Ïge‰?”

„Tvoja niso kakor moja ne, kaj ti mar?” pravim.„A, si ti?”„Jaz, le ãakaj, ãakaj, kaj beÏi‰, greva vkup. Morda bova eno

rekla ali pa dve,” reãem in grem za njim.Hitro je stopal, jaz pa v‰tric njega. Ni mu bilo po volji, da

je ravno mene dobil. Precej ãasa nisva se niãesar menila. Onni vedel, kaj bi rekel, bal se me je, ker sva bila sama ponoãi,

BESeDA

25 

NEM·KI VALPET

jaz pa nisem vedel, kako bi zaãel. Tako prideva iz hoste venna raven. Do grada ni bilo veã daleã.

„Ti, kaj ima‰ ti z ono deklico, Ïe ve‰ katero? Zakaj se ved-no tam okrog potiãe‰?” vpra‰am ga.

„Mislim, da nisem dolÏen odgovoriti,” pravi on.„âe ti misli‰, da ne, jaz pravim da.” Primem ga za ramo in

pravim: „Ne bo‰ se z mesta premaknil, dokler ne bo‰ prise-gel in zarotil se, da te ne bo nikdar veã v vasi pri njej videti.âe noãe‰, pa ti bom predrobil Ïile in kosti, da me bo‰ dosmrti pomnil.”

Sku‰al se mi je izpuliti, pa dobro sem ga imel v kle‰ãah.„Ne bo‰ obljubil?”„Obljubim,” pravi. Koj ga spustim.„Gorje ti pa bo, ãe ne ostane‰ moÏ beseda.” Bil je Ïe kakih

deset stopinj od mene.„âe me prav ni veã k tvoji ljubici, pa pomnila me bode.

Zdaj jo le vzemi za Ïeno, ãe hoãe‰,” vpije za menoj.Ko to zasli‰im, pograbi me jeza, nekaj zarjovem in se spus-

tim v dir za njim. Pa u‰el mi je tisto noã.Da je to res, kar mi je nazadnje povedal, tega nisem mogel

verjeti. Pa peklo me je neznansko. Da bi se bila ona spozabila,ki sem jaz toliko stavil nanjo, veã ko na vse Ïenske tega sve-ta, tega nisem mogel verjeti. âe sem pa zopet pomislil, kakorada je Ï njim govorila s svojo nem‰ãino vselej, kadar je mog-la, kako se je proti meni spremenila, pa sem skoraj moral ver-jeti. Pa ãe je res, eno bom naredil, naj se svet podere. Nje sa-me nisem mogel vpra‰ati, ali je res, kar je dejal. Sram me jebilo in nisem vedel, kaj bi poãel, ko bi iz njenega odgovoraspoznal, da je taka. Bila je od dne do dne bolj bleda, tiha, ma-

BESeDA

26 

NEM·KI VALPET

lo jo je bilo videti. To je bilo Ïe slabo znamenje, ali jaz sem se‰e vendar tolaÏil, da kaj drugega pomeni.

Tako sem bil neko nedeljo v cerkvi. Îegnanje je bilo, natla-ãeni smo stali. Tam spredaj je v svojem posebnem stolu se-del in dremal na‰ gra‰ãak. Za njim je stal valpet, oziral se pocerkvi sem ter tja, veãkrat name pogledal prav zaniãljivo.

Zraven mene je stal fant iz bliÏnje vasi, ki je pred menojhodil za hãerjo mojega soseda. Zato ker sem ga bil spodrinil,ni me mogel lahko videti. Danes pa je bil nekaj ves drug, ‰ep-tal mi je vedno kaj na uho, norãeval se iz valpta in drugih reãi,tako da mi je bil Ïe prav siten in nadleÏen. Ko ma‰a mine inse pred cerkvijo ustopimo, bil je zopet pri meni in govorilmarsikaj.

„Kaj pa tvoja deklè, kako se kaj imata? Zdaj jo bo‰ pustil,to se ve da?” pravi.

„Zakaj?”„Glej ga no, kaj ne ve‰, kaj ljudje govoré. Gre‰ili smo, gre-

‰ili! Grdo je res, da te je tako za nos vodila. Ta hudirjevi val-pet je okoli hi‰e vohal ko sledni pes. Treba mu jih je bilo popleãih nametati. Jaz sem zmerom ãakal, kdaj bo‰ to storil, karbi bil vsak izmed nas.”

„Tako je tedaj vendar res,” dejal sem jaz. Zavrelo je po me-ni, valpet je ravno s svojim gra‰ãakom iz cerkve pri‰el. V Ïepusem imel zaklepãni noÏ. Niã ne vem, kdaj sem ga ven poteg-nil, ne vem, kdaj sem nanj planil, podrl ga v hipu na tla inzabodel. Bil sem ves divji kakor Ïivina, niã me ni bilo sram,niãesar se nisem bal.

„Primite ga!” kriãal je gra‰ãak, pa nihãe se me ni upal do-takniti. Pobegnil sem izpod cerkve in ‰el v hosto.

Tam se uleÏem na mah. Nekaj ãasa se mi je zdelo, da sem

BESeDA

27 

NEM·KI VALPET

na tujem svetu, da nisem tisti, ko sem bil; mislil sem, da se mivse le sanja. Kmalu pa se mi kri umiri, zaãnem premi‰ljati. Kajsem storil? âloveka sem umoril! Groza me je bilo. Valjal semse po tleh, najraj‰i bi se pokopal v zemljo, da bi me veã nebilo. Vse Ïivljenje je zdaj proã. Sreãa, mir, veselje, vse proã.Kakor Kajn nimam veã doma, svojemu dobrotniku ne smemveã pred oãi. Zakaj sem to storil? Zakaj nisem poslu‰al besedisvojega drugega oãeta, ki me je prav uãil? Zaradi nje sem po-stal hudodelec, zaradi nje, ki je zame ni veã. Biriãi me bodopojali kakor divjo zver, ãe ostanem v deÏeli. In Bog, kaj bo tarekel, gorje!

Noã se naredi, preden jaz vstanem. Kam bi se obrnil? Naj-prvo grem proti gradu. Videti moram, morda ga nisem dosmrti, mislim si, in to me nekaj utolaÏi. Tiho se priplazim dograda. Nihãe me ni ãutil. Pogledam tam skozi okno v sobo,kjer je navadno valpet leÏal. Vidim ga na postelji, zraven nje-ga je dekla sedela. ·e je bil Ïiv. O Bog in Mati boÏja daj, da nebi umrl, da ne bi jaz umora na vesti imel!

Potem se obrnem proti vasi. Hotel sem ‰e svojega oãetaprositi, naj mi ne zameri, naj me ne zavrÏe; kar sem storil,nisem iz hudobije, temveã v nepremisleku. Pa ko do hi‰e pri-dem, ni mi dalo stopinje veã storiti, nisem se upal potrkati.Obrnem se proti sosedu. Tam potrkam na njeno okno, da binjo odpu‰ãanja prosil. Nihãe se ne oglasi.

Naj bo, kar hoãe, naj bo vsega konec, hajdimo po svetu!In ‰el sem; kam, sam nisem vedel. Taãas je bilo ‰e drugaãe

na svetu ko dana‰nji dan. Zdaj najde gosposka ãloveka, najide, kamor je, ‰e tako daleã. Takrat pak je bil izgubljen in za-varovan, da je le iz deÏele ‰el. Nihãe me ni vpra‰al za popotnilist, nihãe, od kod in kdo sem.

BESeDA

28 

NEM·KI VALPET

Tako sem se veã let klatil po svetu. Strojaril sem pri veãmojstrih po svetu. Kar sem zasluÏil, zapravil sem sproti, da biv pijaãi pozabil, kako mi je bilo nekdaj in zakaj sem dom za-pustil. Rad, neizreãeno rad bi bil ‰el veãkrat na dom pogledat,kako je, pa nisem si upal.

Kakor vsi ljudje, tako sem tudi jaz ‰ele potlej, ko je biloprepozno, spoznal, kako neumen sem bil v mladosti. Kaj jebilo vsega tega treba, zakaj nisem bil mlad te pameti, da bi seza enega ãloveka ne bil tolikanj brigal, ko je vendar toliko lju-di in imamo vsi tiste slabosti in tiste grehe, samo da jih enipokrivajo, eni kaÏejo, eni so veãji, eni manj‰i hudobneÏi, vsivkup pa kaj malo modri v Ïivljenju.

âez dolgo let sem dejal: zdaj te je Ïe ves svet doma poza-bil, tebe in to, kar si storil. In ‰el sem domov. Marsikaj semdrugaãe na‰el. Moj oãe Rapas je bil davno umrl. Svoje pre-moÏenje je bil sorodnikom in ubogim zapustil; mene ‰e v mi-sli ni vzel, dà, ‰e sli‰ati ni mogel o meni. Valpet res ni bil umrl,pa pobral se je bil kmalu iz tega kraja. Moja nekdanja ljubatudi ni veã Ïivela; kmalu potem, ko je od‰el njen zapeljivec,‰la je tudi ona na oni svet. Njen otrok Ïivi ‰e. Mene ni domanihãe spoznal in tudi sam nisem nikomur pravil, kdo sem.

Prileten sem Ïe bil, nekaj ãasa sem ‰e delal, pa ne dolgo.Zaãel sem nazadnje od hi‰e do hi‰e hoditi, kakor ‰e zdaj ho-dim. Dolgo menda Ïe ne bo treba in rad bi videl, da ne bi bilo.Zakaj, ãe se spomnim, da sem sam kriv, da moram na starostnoge rabiti in za trdo skorjo moliti, zagreni mi vse in dosti-krat bi obsedel na potu, da bi s smrtjo znanje storil, ko bi levedel, da bo tamkaj bolje zame.”

BESeDA

29 

NEM·KI VALPET

ISBN 91-7301-006-5

www.omnibus.se/beseda