VIŠJA STROKOVNA ŠOLA ZA POSLOVNE SEKRETARJE

Leila, d.o.o.

J A V N A U P R A V A

Avtor

Bojan Dolenc, univ. dipl. pravnik Sodnik Vrhovnega sodišča RS Predavatelj višjih strokovnih šol

1

K A Z A L O

Predgovor

Prvi del: USTAVNA UREDITEV REPUBLIKE SLOVENIJE

Uvod v osnove sistema državne ureditve

I. Ustavna ureditev in njen razvoj 1. Nastanek ustavnosti v svetu 2. Nastanek ustavnosti v Sloveniji 3. Proces osamosvajanja Slovenije 4. Temeljna ustavna listina

II. Ustava Republike Slovenije 1. Preambula 2. Pomen splošnih določb 3. Demokratična republika 4. Pravna in socialna država 5. Načelo samoodločbe 6. Načelo delitve oblasti 7. Državni in narodni simboli 8. Ločitev države in verskih skupnosti 9. Uradni jezik 10. Skladnost z mednarodnim pravom

III. Človekove pravice in temeljne svoboščine 1. Splošno o človekovih pravicah in svoboščinah 2. Uresničevanje in omejevanje človekovih pravic 3. Razvrstitev človekovih pravic in svoboščin

IV. Državna ureditev Republike Slovenije 1. Državni zbor 1.1. Pristojnosti in naloge Državnega zbora 1.2. Zakonodajni postopek 2. Državni svet 3. Predsednik republike 4. Vlada 5. Uprava 6. Sodstvo 6.1. Sodišča 6.2. Sodniki 6.3. Sodni svet 7. Državno tožilstvo 8. Odvetništvo, notariat 9. Lokalna samouprava 10. Javne finance

2

11. Ustavno sodišče 12. Varuh človekovih pravic

V. Gospodarska in socialna razmerja 1. Lastnina 2. Razlastitev 3. Javno dobro 4. Naravna bogastva 5. Podjetništvo 6. Sindikalna svoboda

VI. Postopek za spremembo ustave 1. Splošno 2. Dosedanje spremembe ustave 3. Predvidene spremembe ustave

Drugi del: JAVNA UPRAVA - UVODNA POJASNILA

1. Javna uprava - (možna) definicija 2. Splošna teorija sistemov

VLADA, UPRAVA, UPRAVNI POSTOPEK IN UPRAVNI SPOR

1. Ustavna izhodišča urejanja državne uprave 2. Splošno o upravi

I. Vlada 1. Sestava in pristojnosti vlade 2. Vladne službe

II. Državna uprava 1. Ministrstva 2. Upravni organi v sestavi 3. Pravni akti

III. Decentralizacija uprave 1. Upravne enote 2. Občine 3. Pokrajine

IV. Javne službe 1. Negospodarske (neprofitne) javne službe 2. Gospodarske javne službe

V. Upravni postopek 1. Splošne določbe 2. Pristojnost 3. Stranka in njeno zastopanje

3

4. Jezik v postopku, vročanje, roki in naroki 5. Postopek na prvi stopnji 6. Odločba 7. Pravna sredstva

VI. Upravni spor 1. Temeljne določbe 2. Postopek pred sodiščem prve stopnje 3. Pravna sredstva

Tretji del: EVROPSKA UNIJA IN DRUGE POVEZAVE EVROPSKIH DRŽAV

1. Zgodovinski nastanek Evropske unije 2. Pogodbe Evropske unije 2.1. Lizbonska pogodba 3. Ustava Evropske unije 4. Institucije Evropske unije 4.1. Evropski parlament 4.2. Evropski svet 4.3. Svet Evropske unije (Svet) 4.4. Evropska komisija 4.4.1. Visoki predstavnik EU 4.5. Sodišče Evropskih skupnosti 4.6. sodišče prve stopnje 4.7. Druge institucije Evropske unije 5. Svet Evrope 6. OVSE 7. Evropsko sodišče za človekove pravice

Literatura

Priloge: Teme projektnih in diplomskih nalog Obveznosti pri predmetu javna uprava

4

PREDGOVOR

Iz izkušenj zadnjih let ugotavljamo, da se v našem šolskem sistemu (z izjemo specializiranih fakultet in redkimi višjimi šolami) premalo ukvarjamo s poučevanjem ustavne ureditve naše države. Vsak srednješolec, kot bodoči izobraženec, mora dobiti že v srednji šoli splošna ali osnovna znanja državne ureditve države, v kateri živi. Zato z veseljem ugotavljam, da izobraževanje poslovnih sekretarjev, ki morajo biti široko razgledani praktiki, vključuje tudi znanja o javni upravi. Prav zaradi namena izobraževanja za učinkovito praktično delo poslovnih sekretarjev želim s tem pisanjem vzpodbuditi veselje (ali pa vsaj zanimanje) za iskanje rešitev za primere, ko imamo opravka z državno upravo ali drugimi državnimi organi, ki se ukvarjajo z javnopravnimi zadevami.

Z vstopom Republike Slovenije kot polnopravne članice v Evropsko unijo je dobilo proučevanje javne uprave popolnoma nove dimenzije: predvsem širše, pa tudi kvalitetnejše. Sicer pa vse, kar je napisanega o nujnosti poznavanja državnega ustroja lastne države po mojem trdnem prepričanju velja tudi za poznavanje ustroja Evropske unije. Prav od vsakega izobraženca, državljana članice Evropske unije, se to v današnjem času smatra samo po sebi razumevajoče.

Moramo pa se zavedati, da živimo v obdobju, ko se naša država, pa tudi Evropska unija, dograjujeta. Dograjujeta se tudi državna uprava, pa tudi institucije Evropske unije. V tem gradivu so upoštevane spremembe vse do 31.12.2007, ki so nastopile v Sloveniji in v Evropski uniji po zadnjih odločitvah o nadaljnji širitvi in razvoju te unije. Tako tudi to gradivo torej nima in ne more imeti daljše veljave: zato je treba spremljati družbena dogajanja v naši državi, Evropski uniji in tudi drugje po svetu. Vzpodbuda za tako spremljanje pa je tudi moj neprikriti namen tega pisanja.

Bojan Dolenc

V Ljubljani, januar 2008

5

Prvi del: USTAVNA UREDITEV REPUBLIKE SLOVENIJE

Uvod v osnove sistema državne ureditve

V ustavnem sistemu Republike Slovenije je vzpostavljena delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave). V okviru predmeta javna uprava želim predstaviti vse naštete veje, zlasti izvršilno vejo oblasti. Ta je notranje strukturirana na vlado in upravo. Seveda želim predstaviti tudi druge organe, ki jih ne moremo uvrstiti neposredno med predstavnike navedenih treh vej oblasti.

Predstaviti želim nadalje osnove t.i. javnega prava, ki je skupek pravnih norm, ki urejajo ustroj države, razmerja med državo in posamezniki, oblastveno ravnanje državnih organov in razmerja med njimi.

Pri predstavitvi upravnega prava, ki je del javnega prava, pa bomo ugotovili, da ga sestavljajo predpisi, ki urejajo organizacijo in delovanje upravnih organov, dejavnost organov izvršilne oblasti in drugih organizacij z javnimi pooblastili, položaj in odgovornost uradnih oseb, nadzor nad njihovim delovanjem ter urejanje sredstev javne uprave. Tako lahko že na začetku tega pisanja vidimo, da javna uprava ni prisotna le v delovanju javne oblasti, pač pa tudi v življenju vsakega posameznika, ki vstopa v razmerja z organi oblasti, pa čeprav se tega večkrat niti povsem ne zavedamo.

Za razumevanje delovanja javne uprave moramo, kot lahko že na začetku ugotovimo, poznati osnove organiziranosti sistema državne ureditve. Za državno ureditev Republike Slovenije, tako kot v večini (pravno urejenih) držav, velja, da jo urejajo zakoni in drugi predpisi, ki imajo izhodišče v ustavi. Ustava Republike Slovenije daje podlago za urejanje sistema državnih organov, daje jim njihove pristojnosti in glavne naloge, ureja pa tudi osnove razmerij med njimi. Preko razmerij in odnosov med temi organi, z zagotavljanjem človekovih pravic in dosledno izvedeno delitvijo oblasti, z Ustavo in urejeno upravo zagotavljamo v naši državi tudi želeno parlamentarno demokracijo.

Na prvem mestu bo predstavljena naša ustavna ureditev, zlasti določbe Ustave o strukturi državne ureditve, skupaj s kratkim zgodovinskim uvodom ustavnosti in osamosvajanja Republike Slovenije kot samostojne države. V drugem delu so predstavljeni delovanje, pristojnosti in naloge vlade in državne uprave, kot notranje strukturalne enote sicer enotne izvršilne veje oblasti; nato so predstavljene osnove upravnega postopka, upravnega spora ter upravno sodstvo.

Na koncu tega pisanja predstavljam Evropsko unijo (EU), njen zgodovinski razvoj, njene pogodbe, sprejemanje in kratko vsebino ustave EU, institucije EU ter najpomembnejše organizacije držav v Evropi.

6

I. Ustavna ureditev in njen razvoj

1. Nastanek ustavnosti v svetu

V antičnih časih, še posebno v starem Rimu, so se pojavila prva pravna pravila, ki so urejala organizacijo države in družbe posameznih držav in so torej v vsebinskem pomenu predstavljala neke vrste ustavo. Samo ime za ustavo pa izhaja iz latinske besede "constitutio". To so bili ukazi rimskega cesarja (edikti), ki so se nanašali tudi na organizacijo države.

Prvi pisni dokument z ustavno vsebino je bila Velika listina svoboščin (Magna Carta Libertatum) iz leta 1215, s katero so angleški baroni prisilili kralja Ivana Brez dežele k omejitvi svoje oblasti in spoštovanju njihovih svoboščin, ne pa tudi svoboščin vseh državljanov tedanje Anglije. Kljub temu je bil to začetek delitve oblasti, katerega proces se je najbolj intenzivno nadaljeval prav v Angliji s krepitvijo parlamenta. Razvoj ustavnosti v Angliji je imel velik vpliv tudi po svetu, še zlasti v povezavi s teorijo razsvetljencev o naravnem pravu vsakega človeka. Po tej teoriji so nekatere pravice prirojene vsem ljudem, zato jih mora vsaka oblast spoštovati.

Zaradi spleta okoliščin in vpliva Anglije so prve ustave nastajale v severnoameriških kolonijah (Virginija leta 1776), ki so se osvobodile izpod Anglije. Za prvo pravo ustavo v sodobnem pomenu besede tako štejemo ustavo ZDA iz leta 1787, na podlagi katere se je konfederacija severnoameriških držav preoblikovala v federacijo ZDA. Ta ustava, skupaj z amandmaji, velja v ZDA še danes.

2. Nastanek ustavnosti v Sloveniji

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS) je bila prva samostojna država Slovencev (če ne štejemo Karantanije), obstajala pa je le od razpada Avstro-Ogrske do 1.12.1918, ko se je združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS. Svoje ustave ni sprejela, priznavala pa jo je le Kraljevina Srbija.

Ustavodajna skupščina Kraljevine SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev) je dne 28.6.1921 (na dan sv. Vida) sprejela prvo ustavo Kraljevine SHS. Formalno je bila vidovdanska ustava prva ustava Slovencev.

Jugoslavija (FLRJ in nato SFRJ) je po drugi svetovni vojni sprejela več ustav, vsaka od njenih republik pa še svoje ustave. Za Slovenijo sta bili pomembni zvezna in republiška ustava iz leta 1963, še zlasti pa z leta 1974, čeprav se je o najpomembnejših zadevah Slovenije še vedno odločalo izven nje. Ustava iz leta 1963 je pomembna, ker se je z njeno uveljavitvijo zaključila nacionalizacija, bila pa je tudi podlaga za tedanjo gospodarsko reformo (1965), ki pa ni uspela, saj gospodarskim reformam niso sledile tudi politične reforme. Slovenska ustava iz leta 1974 (sprejeta po zvezni ustavi iz istega leta) pa je izhajali iz stališča, da je Slovenija kot republika, torej država, del jugoslovanske federacije (enako tudi ostale zvezne republike), na katero je Slovenija prenesla del svojih pristojnosti.

3. Proces osamosvajanja Slovenije

Razmišljanja o samostojni državi Sloveniji so se pričela resneje uveljavljati po letu 1974, in sicer zlasti v intelektualnih krogih, zbranih okoli uredništev literarno - političnih revij (Problemi, Nova

7

revija, kasneje tudi Mladina). Sprva so ta razmišljanja vodila v smeri, ki je imela za vizijo državo Slovenijo v okviru ohlapne jugoslovanske konfederacije. Ko pa je postalo očitno, da te ideje niso sprejemljive za ostale jugoslovanske politike, zlasti politike, ki so bili pristaši večjega jugoslovanskega enopartijskega centralizma (ki so tudi omogočili politični prihod Miloševiča), je v Sloveniji dozorela ideja o samostojni državi Sloveniji. Te ideje in aktivnosti, znane kot "Slovenska pomlad", so se še okrepile leta 1986, ko tudi slovenska Zveza komunistov (pod novim vodstvom) ni več hotela sodelovati z jugoslovanskimi centralisti.

V procesu osamosvajanja in graditve lastne države je Slovenija postopno tudi pravno prevzemala v svojo pristojnost posamezne zadeve, ki so se do tedaj urejale v Beogradu. Formalno je ta proces dobival odraz v celi vrsti amandmajev k ustavi iz leta 1974 (skupaj 100 amandmajev). S posameznimi amandmaji je Slovenija korak za korakom rušila tudi tedanji enopartijski sistem ter si pridobivala pravno-formalne podlage za večstrankarske volitve v letu 1990. Najobširnejši poseg v tedanjo ustavo so pomenili amandmaji, sprejeti v septembru 1989 leta (81 amandmajev), ki jih je že možno oceniti kot zasnovo bodoče celovite prenove ustavne ureditve Slovenije.

V aprilu 1990 so bile izvedene prve demokratične volitve, ki so potekale po proporcionalnem sistemu volitev, kot ga je določil volilni zakon, sprejet konec leta 1989. Na volitvah je zmagala koalicija Demos, ki je nato sestavila tudi prvo večstrankarsko vlado.

Na volitvah aprila 1990 so bile hkrati izvedene tudi volitve za predsednika predsedstva Slovenije, kar je prav tako pomenilo, da so bili predsednik in člani tega kolektivnega organa prvič voljeni neposredno s strani državljanov.

Dne 23.12.1990 je bil izveden plebiscit, ki se ga je udeležilo 93,2% volilnih upravičencev. 88,2% udeležencev je glasovalo "za" samostojno in neodvisno državo Slovenijo, 4,2% udeležencev pa je glasovalo "proti". Takšen izid plebiscita je nesporno dokazal, da je politična usmeritev v izgradnjo suverene slovenske države nesporno legitimna. Razglasitev plebiscita je bila dne 26.12.1990, zato je 26. december določen kot državni praznik: dan samostojnosti in enotnosti.

Na podlagi odločitve, sprejete na plebiscitu, je Skupščina Republike Slovenije dne 25.6.1991 razglasila samostojnost Republike Slovenije. Razglasitvi samostojnosti je sledila 10-dnevna vojna z jugoslovansko armado, ki se je končala s sporazumom, sklenjenim na Brionih, dne 7.7.1991. Dan razglasitve samostojnosti oziroma 25. junij je zato določen kot državni praznik: dan državnosti.

Skupščina Republike Slovenije je ob razglasitvi samostojnosti sprejela Temeljno ustavno listino osamostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Deklaracijo ob neodvisnosti (Uradni list RS, št. 1/91).

4. Temeljna ustavna listina

S Temeljno ustavno listino je bila formalno-pravno dosežena samostojnost Slovenije kot države, saj določa:

- da je Republika Slovenija samostojna in neodvisna država,- da je z osamosvojitvijo za Republiko Slovenijo prenehala veljati Ustava SFRJ,- da Republika Slovenija prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo SRS in SFRJ prenesene na organe SFRJ in da prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti ureja Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine,

8

- da so meje Republike Slovenije: dosedanje meje SFRJ z Avstrijo, Italijo in Madžarsko, v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo ter meja z Republiko Hrvaško, kot je bila v dotedanji SFRJ,- da Republika Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic vsem osebam, živečih v Sloveniji, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z Ustavo RS in mednarodnimi pogodbami; še posebej zagotavlja pripadnikom italijanske in madžarske narodne skupnosti Republika Slovenija njihove posebne pravice manjšine, prav tako v skladu z Ustavo in mednarodnimi pogodbami.

Iz vsebine Temeljne ustavne listine lahko vidimo, da ima vse osnovne značilnosti ustanovne listine samostojne države.

II. Ustava Republike Slovenije

Ustavo Republike Slovenije je sprejela tedanja Skupščina Republike Slovenije 23.12.1991. Skupščina RS je svoje delo nadaljevala do prve seje Državnega zbora, ki je moral biti po določbi ustavnega zakona za izvedbo ustave izvoljen na splošnih volitvah v enem letu po uveljavitvi ustave.

Ustava ima preambulo (uvod) in 174. členov, ki so razporejeni v 10. poglavij: 1. splošne določbe, 2. človekove pravice in temeljne svoboščine, 3. gospodarska in socialna razmerja, 4. državna ureditev, 5. samouprava, 6. javne finance, 7. ustavnost in zakonitost, 8. ustavno sodišče, 9. postopek za spremembo ustave in 10. prehodne in končne določbe. Istočasno z ustavo je bil sprejet tudi Ustavni zakon za izvedbo ustave Republike Slovenije, s katerim so se uredila prehodna vprašanja (kot je bilo navedeno za prehodno delovanje Skupščine RS) do konstituiranja z novo ustavo določenih organov.

Ustava, sprejeta 23.12.1991, je temelj za graditev parlamentarne demokracije. Z njo se Slovenija uvršča v krog razvitih modernih držav, ker gre za ustavo, ki se po vseh svojih sestavinah uvršča na raven, ki jo obsega sodobna misel konstitucionalizma (Dr. France Bučar, Ustava in država).

Ustava Republike Slovenije je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 33/91, njene dosedanje spremembe, ki so bile izvedene s sprejemom ustavnega zakona za spremembo ustave, pa so navedene na koncu tega poglavja.

1. Preambula (Uvod)

V preambuli (uvodu) k ustavi je zapisano, da naša ustava izhaja iz Temeljne ustavne listine in da temelji na varstvu človekovih pravic in svoboščin, trajne in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju izoblikovali svojo lastno državo. Preambula je del ustave.

2. Pomen splošnih določb

Prvo poglavje naše ustave ima naslov splošne določbe. Obsega le 13. členov, vendar je eden pomembnejših delov naše ustave, čeprav so vsa poglavja ustave enako pomembna za funkcioniranje države. V teh določbah so načela (pisana sicer v obliki členov) naše ustavne ureditve, ki jih je treba

9

uporabljati pri razlagi drugih delov ustave in vseh zakonov. Poleg načel so v splošnih določbah tudi določbe (o grbu, zastavi), s katerimi se določene zadeve urejajo celovito in bi zato sodile bolj v normativni del ustave.

3. Demokratična republika

Z določbo 1. člena, da je Slovenija demokratična republika, ustava opredeljuje obliko političnega sistema, ki je demokratični večstrankarski parlamentarni sistem. Izraz "demokracija", kot vemo, izhaja iz grških besed "demos krates" (ljudska oblast). Ljudstvo izvršuje svojo oblast neposredno na referendumih in posredno preko izvoljenih poslancev.

Hkrati ustava opredeljuje obliko vladavine v Sloveniji, ki je republika. Izraz "republika" pa izhaja iz latinskih besed "res publica", torej "javna stvar", kot nasprotje monarhije, ki se je v zgodovini večkrat pojmovala kot zasebna stvar oziroma zasebna last monarha (kralja, carja, cesarja, itd.). Republiko Slovenijo torej lahko najkrajše opredelimo kot demokratično parlamentarno republiko.

4. Pravna in socialna država

Slovenija je po ustavi pravna in socialna država, kar zajema skupek pojmov in načel oziroma vrednot, ki jih zasleduje naša država:

Pojem pravne države nam pove, da mora država spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine svojih državljanov; da morajo vsi z ustavo in zakoni predvideni državni organi funkcionirati brez zastojev in v skladu z zakoni; da morajo biti zakoni sprejeti na predpisan način, skladni pa morajo biti z ustavo in mednarodnimi akti: država mora torej delovati pravilno in zakonito po vnaprej predpisanih pravilih;

Kot socialna država mora naša država skrbeti, da bodo imeli njeni državljani vsem dostopno javno zdravstveno, socialno, invalidsko, pokojninsko varstvo, da bodo imeli vsem dostopno izobraževanje na vseh stopnjah in smereh; skrbeti mora za razvoj znanosti in kulture in druge organizirane oblike socialnega razvoja državljanov.

5. Načelo samoodločbe

V 1. odstavku 3. člena ustava določa, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Ta določba vsebuje nekak kompromis med dejstvom, da Slovenija ni izključno eno-nacionalna država Slovencev, da pa ima kljub temu slovenski narod neodtujljivo pravico do samoodločbe.

Pravica do samoodločbe se nam je hotela kratiti zlasti v procesu osamosvajanja Slovenije češ, da se je Slovenija s pridružitvijo Jugoslaviji odrekla tej pravici oziroma da je bila ta pravica konzumirana, saj se naj bi narod lahko odločal le enkratno, kar je seveda nesmisel.

Ponovne razprave o neodtujljivosti pravici do samoodločbe so se ponovno začele ob procesu vstopanja Republike Slovenije v Evropsko unijo ter NATO, saj je z vstopom v Evropsko unijo (EU) izvrševanje dela svojih pravic Slovenija prenesla na EU. Na referendumu, izvedenem dne 23.2.2003 je bilo ugotovljeno, da je velika večina državljanov (okoli 80%), ki se je udeležila tega referenduma

10

(skoraj 70% volilnih upravičencev) podprla vstop Republike Slovenije v EU in NATO. Na podlagi rezultatov navedenega referenduma je nato Državni zbor RS dne 27.2.2003 sprejel Ustavni zakon o spremembi I. poglavja ter 47. in 68. člena Ustave RS (Uradni list RS, št 24/03), in sicer tako, da je bil v I. poglavju ustave dodan 3 a. člen, 47. in 68. člen pa sta bila v celoti spremenjena. Na tem mestu navajam le dodatno ustavno določbo 3 a. člena:

Z dodanim 3 a. členom je bilo dodano, da lahko Slovenija z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino vseh poslancev, prenese izvrševanje dela svojih suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic ter demokracije in načel pravne države ter vstopi v obrambne zveze z državami, ki temeljijo na navedenih načelih. Tako je določba o pravici do samoodločbe slovenskega naroda, kot njegove neodtujljive pravice, ostala v ustavi nedotaknjena.

6. Načelo delitve oblasti

Ustava v drugem odstavku 3. člena določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo (beseda demokracija izhaja iz grških besed demos in krates, kar pomeni oblast ljudstva). Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno z referendumi in posredno z volitvami oziroma preko izvoljenih poslank in poslancev. V obeh primerih pa ljudstvo izvršuje oblast po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti. Dosledno v praksi izvedeno načelo delitve oblasti v Republiki Sloveniji na neodvisne zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti nam v Sloveniji zagotavlja zlasti trden obstoj demokracije. V zgodovini se je vse prevečkrat izkazalo, da koncentracija oblasti v enem samem centru oblasti zavira razvoj demokracije, lahko pa vodi tudi v različne oblike nedemokratičnih sistemov oblasti ali celo diktaturo. S sistemom delitve oblasti na različne veje, ki se v oblasti med seboj omejujejo in nadzirajo, pa demokratični sistemi, med njimi tudi Slovenija, razvijajo in ohranjanje temelje demokracije.

Na tem mestu naštevam le glavne predstavnike vej oblasti:

Zakonodajna veja oblasti - Državni zbor - Državni svet

Izvršilna veja oblasti - Vlada - državna uprava (ministrstva, upravne enote)

Sodna veja oblasti - sodišča (splošne pristojnosti in specializirana sodišča), sodniki in sodni svet - ustavno sodišče, odvetništvo, notariat

7. Državni in narodni simboli

7.1. Zastava, grb in himna so neposredni državni (oziroma narodni) simboli, po katerih je razpoznavna vsaka država. Naše simbole opredeljuje ustava, podrobneje pa zakon. Zastava RS je bela, modra in rdeča nacionalna zastava z grbom; grb pa je v obliki ščita s Triglavom, rekami - morjem in zvezdami. Himna je sedma kitica Zdravljice Franceta Prešerna, ki jo je kot zborovsko

11

pesem uglasbil skladatelj Stanko Premrl.

7.2. Glavno mesto Ljubljana, uradni jezik in državni prazniki, še posebno dan samostojnosti in enotnosti (26. december) in dan državnosti (25. junij) so posredni narodni in državni simboli.

8. Ločitev države in verskih skupnosti

Država in verske skupnosti so ločene, verske skupnosti pa so medsebojno enakopravne in pri svojem delu svobodne. Navedena ločitev države in verskih skupnosti pomeni, da nobena verska skupnost oziroma cerkev v naši državi ne more imeti nalog, ki jih ima lahko le država. Iz tega načela izhaja tudi zakonska prepoved konfesionalne dejavnosti in izvajanja verouka v javnih šolah, ki jih je ustanovila država oziroma občina.

9. Uradni jezik

Uradni jezik v Republiki Sloveniji je slovenščina. To pomeni, da morajo vsi državni (in občinski) organi, sodišča in uradi poslovati v tem jeziku. V slovenščini morajo biti seveda napisane tudi vse vloge, ki jih pošiljamo tem organom.

9.1. Posebnosti na narodnostno mešanih območjih

Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, in ki jih statuti občin opredeljujejo kot narodnostno mešana območja, je uradni jezik (poleg slovenščine) tudi italijanščina ali madžarščina. Zato morajo vsi organi, sodišča, uradi in tudi uprave šol, zagotoviti, da poslujejo v slovenščini in tudi v jeziku narodne skupnosti. Izbiro uporabe uradnega jezika je prepuščena pripadniku italijanske ali madžarske narodne skupnosti.

Uradni jezik v šolah v Sloveniji, v katerem mora poslovati vsaka uprava šole, ne smemo enačiti z učnim jezikom, ki se skladno s "šolsko" zakonodajo, uporablja v šolah v Sloveniji. V šolah s slovenskim učnim jezikom je učni jezik slovenščina. Na območjih občin, kjer živi italijanska narodna skupnost, imamo poleg šol s slovenskim učnim jezikom, še šole z italijanskim učnim jezikom, v katerih je obvezni predmet slovenščina; v šolah s slovenskim učnim jezikom pa je obvezni predmet italijanščina. Na območjih, kjer živi madžarska narodna skupnost imamo dvojezične šole: del predmetov oziroma pouka se izvaja v slovenščini, del pa v madžarščini. Razlika v sistemu učnega jezika na območjih, kjer živita italijanska ali madžarska narodna skupnost je posledica različnih mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Slovenija (z Republiko Madžarsko) oziroma jih je sklenila že nekdanja SFRJ, Slovenija pa jih je kot njena pravna naslednica priznala kot svoje sporazume (z Republiko Italijo).

10. Skladnost z mednarodnim pravom

Zakoni morajo biti skladni ne le z ustavo, pač pa tudi s civilizacijskimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, bodisi, da jih je sklenila sama, ali pa da jih je kot pravna naslednica SFRJ priznala kot obvezujoče tudi za njo. Če pa želimo, da te mednarodne pogodbe veljajo v Sloveniji neposredno kot njeni zakoni, jih je treba ratificirati. Ratifikacijo že

12

sklenjene mednarodne pogodbe opravi državni zbor s sprejemom zakona o ratifikaciji določene mednarodne pogodbe. Zakon o ratifikaciji in sama mednarodna pogodba morata biti pred njeno uveljavitvijo tudi objavljena v posebni prilogi Uradnega listu RS - Mednarodnih pogodbah.

III. Človekove pravice in temeljne svoboščine

Z vprašanjem varstva človekovih pravic je prežeta celotna ustava. Pravicam in svoboščinam je namenjeno mesto že v preambuli, splošnih določbah in dveh posebnih poglavjih ustave. Ustava v splošnih določbah najprej zavezuje državo, da na svojem teritoriju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, v nadaljevanju pa še posebej določa, da mora varovati pravice avtohtonima narodnostnima skupnostima Italijanov in Madžarov v Sloveniji, skrbeti za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah (zamejci), skrbeti za izseljence in zdomce. Zavezuje jo tudi, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije.

1. Splošno o človekovih pravicah in svoboščinah

V pravnem pomenu so človekove pravice s pravnimi pravili urejena upravičenja posameznika v razmerju do državne oblasti. Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin je v svojem bistvu omejevanje državne oblasti, zlasti varstvo pred njeno arbitrarnostjo. Zato je pomembno, da so te pravice urejene že v ustavi, kot najvišjem pravnem aktu države. To naj bi vsakokratni politični oblasti preprečevalo, da bi jih prilagajala svojim potrebam in interesom, ali celo odpravljala. Ker so človekove pravice po naravi stvari in njenega varstva vezane izključno na posameznika (čeprav je Ustavno sodišče RS že odločilo, da so lahko v določenih okoliščinah kršene tudi človekove pravice nekega kolektiva), je lahko aktivno legitimiran za vložitev tožbe zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin le posameznik.

2. Uresničevanje in omejevanje človekovih pravic

Poglavitna značilnost človekove pravice ni le upravičenje, pač pa tudi pravno varstvo, ki ga ponavadi označujemo kot iztožljivost. Kršitev človekove pravice je možno uveljavljati in jo seveda prepovedati s tožbo pri pristojnem upravnem sodišču neposredno na podlagi same ustave in torej ni potrebno, da njihovo varstvo zagotavlja posamezni zakon. Varstvo človekovih pravic se zagotavlja tudi pred Ustavnim sodiščem RS, in sicer z možnostjo vložitve ustavne pritožbe, o čemer bo govora v poglavju o Ustavnem sodišču RS.

Človekove pravice pa so lahko omejene po določbi 15. člena ustave le s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa zakon. S pravilnikom ali drugim podzakonskim aktom torej ni mogoče predpisati uresničevanja ali omejevanja človekovih pravic.

3. Razvrstitev človekovih pravic in svoboščin

3.1. Z vidika razmerja posameznik : država - pravice negativnega statusa (država ne sme posegati v pravice, npr: veroizpoved) - pravice pozitivnega statusa (država mora delovati,npr: izobraževanje)

13

- pravice aktivnega statusa (država zagotavlja aktivnost, npr: volilna pravica)

3.2. Z vidika njihove vsebine

3.2.1. Temeljne in izhodiščne pravice in svoboščine - načelo enakosti - varstvo človekovega dostojanstva - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva - pravica do pritožbe - pravica do odškodnine - domneva nedolžnosti - prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi

3.2.2. Osebnostne pravice in svoboščine - nedotakljivost življenja, prepoved smrtne kazni - prepoved mučenja - osebna svoboda - svoboda gibanja - odreditev in trajanje pripora - pravica do zasebne lastnine in dedovanja - nedotakljivost stanovanja - varstvo tajnosti pisem - varstvo osebnih podatkov - svoboda izražanja - pravica do popravka - svoboda vesti (veroizpovedi) - ugovor vesti

3.2.3. Politične pravice in svoboščine - pravica do zbiranja in združevanja - volilna pravica (voliti in biti voljen) - prepoved izročitve - pravica do pribežališča (azil)

3.2.4. Ekonomske in socialne pravice - pravica do dela - pravica do socialne varnosti - pravica do zdravstvenega varstva - svobodno odločanje o rojstvih

3.2.5. Kulturne in prosvetne pravice in svoboščine - pravica do izobrazbe in šolanja - avtonomija univerz

3.2.6. Pravice narodnih skupnosti

4. Posebej o pravici do izobrazbe in šolanja

4.1. Pravica in dolžnost osnovnošolskega izobraževanja

14

4.2. Pravica do nadaljnjega izobraževanja4.3. Obveznosti občine in države

Konvencije in drugi mednarodni akti, ki zagotavljajo varstvo človekovih pravic:

1. Deklaracija o pravicah človeka in državljana 17892. Splošna deklaracija človekovih pravic, OZN 10.12.19483 Konvencija OZN o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o človekovih pravicah4. Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki jo je Slovenija ratificirana 1994

IV. Državna ureditev Republike Slovenije

1. Državni zbor

1.1. Pristojnosti in naloge državnega zbora

Državni zbor (v nadaljevanju DZ) je najvišji organ zakonodajne oblasti v Republiki Sloveniji, ki odloča:

a./ - o spremembi ustave (ustavodajna funkcija DZ),b./ - sprejema zakone, državni proračun, ratificira mednarodne pogodbe in druge akte v skladu z ustavo, zakoni in poslovnikom (zakonodajna funkcija DZ),c./ - voli, imenuje in razrešuje: predsednika vlade, ministre, predsednika in podpredsednike DZ, guvernerja centralne banke, člane računskega sodišča in druge nosilce funkcij, za katere tako določa zakon,č./ - voli, imenuje in razrešuje sodnike splošnih in specializiranih sodišč, sodnike Ustavnega sodišča RS in 5 članov sodnega sveta (c. in č.: volilna funkcija DZ),d./ - odloča pa tudi o zaupnici in nezaupnici vladi; odloča o poslanski in sodniški imuniteti; odloča o obtožbi predsednika republike, vlade in ministrov pred ustavnim sodiščem (nadzorna funkcija DZ);e./ odloča pa tudi o razglasitvi vojnega in izrednega stanja ter o uporabi obrambnih sil ter o drugih zadevah, ki mu jih nalagajo zakoni in drugi predpisi.

Državni zbor (v nadaljevanju DZ) sestavlja 90 poslancev, od katerih je eden predstavnik madžarske in eden italijanske narodne skupnosti. Poslanci imajo imuniteto, kar pomeni, da niso kazensko odgovorni za mnenje ali glas, ki so ga izrekli na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih telesih.

O delu in odločanju v DZ ter o postopku za sprejem zakona, so v ustavi le najnujnejše določbe. Podrobnejše določbe s to materijo vsebuje Poslovnik DZ.

DZ odloča na rednih in izrednih sejah, veljavno pa lahko sklepa, če je na zasedanju prisotna večina poslancev, če je torej prisotnih najmanj 46 poslancev. Praviloma DZ odloča o zakonih in drugih aktih z večino opredeljenih glasov prisotnih poslancev, razen če z ustavo ali zakonom ni določena drugačna večina. Največja večina, ki jo naša ustava predpisuje za sprejem neke odločitve, je dvotretjinska večina vseh poslancev (najmanj 60 poslancev), in sicer za spremembo ustave, za zakon o volitvah v DZ in Državni svet ter za zakon o lastninski pravici tujcev na nepremičninah v

15

Sloveniji. Predpisana je lahko dvotretjinska večina navzočih poslancev (zakoni s področja obrambe), ali pa večina vseh poslancev (najmanj 46: za ponovno odloča o zakonu po vetu Državnega sveta). Odločitve se pripravijo v matičnih delovnih telesih (komisije in odbori), ki jih sestavljajo poslanci, pri delu pa sodelujejo strokovne službe DZ in Zakonodajno-pravna služba DZ.

Volitve poslancev v državni zbor potekajo na splošnih, tajnih in neposrednih volitvah vsake štiri leta, če se DZ prej ne razpusti. Volilni sistem je tudi po spremembi ustave (25.7.2000) proporcionalen, sedaj s 4% volilnim pragom za vstop politične stranke v DZ.

Pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti opravijo poleg splošnih volitev poslancev v DZ kot državljani Republike Slovenije tudi volitve svojega predstavnika narodne skupnosti v DZ.

1.2. Zakonodajni postopek

Zakonodajno iniciativo za vložitev zakona v DZ ima po Ustavi RS vsak poslanec, vlada, državni svet ali 5000 volivcev.

V največ primerih je predlagatelj zakona vlada. Besedilo predloga zakona določi vlada na svoji seji, pripravi pa ga pristojno ministrstvo. Pri pripravi predloga zakona sodelujejo zlasti strokovne službe ministrstva, lahko pa tudi druge strokovne službe ali neodvisni strokovnjaki.

DZ sprejema zakone praviloma v rednem (trifaznem) postopku, po skrajšanem postopku, lahko pa tudi po nujnem postopku.

Po novem Poslovniku DZ (Uradni list RS, št. 35/2002) se prva obravnava (faza) rednega zakonodajnega postopka opravi s tem, ko predsednik DZ posreduje predlog zakona poslancem. V tej obravnavi je možno pod predpisanimi pogoji opraviti splošno razpravo o zakonu. Druga obravnava se opravi najprej v matičnem delovnem telesu in nato še na seji DZ. V tej obravnavi se opravi razprava in glasovanje o posameznih členih in o amandmajih k njim. V tretji obravnavi zakona se opravi razprava o celotnem zakonu in o njem glasuje.

Ko je zakon sprejet, ga DZ predloži državnemu svetu, ki lahko v 7 dneh zahteva, če tako izglasuje večina svetnikov, da DZ o njem še enkrat odloča. Ponovno odločanje o zakonu se (v ljudskem jeziku) imenuje tudi "veto" o določenem, že sprejetem zakonu. Ponovna odločitev DZ (tokrat z glasovi najmanj 46 poslancev) o zakonu, ki je doživel veto, je dokončna.

Po ponovnem glasovanju DZ, ali pa če državni svet veta ni vložil, predsednik republike zakon formalno razglasi in se zakon objavi v Uradnem listu RS. Zakon prične veljati, ko preteče uveljavitveni rok. Ta znaša 15 dni, če zakon drugače ne določa, vendar ne sme imeti retroaktivne veljavnosti.

Nujni postopek se razlikuje od rednega po tem, da se vse tri faze sprejemanja zakona opravijo ob istem odločanju. Po tem postopku se sprejemajo zakoni, kadar to zahtevajo izredne potrebe države, interesi obrambe ali naravne nesreče.

Po skrajšanem postopku sprejema DZ določen zakon, kadar gre za manj zahtevne spremembe in dopolnitve zakonov (le posameznih členov), in sicer smiselno po določbah o rednem postopku.

16

2. Državni svet

Državni svet (v nadaljevanju DS) je državni organ, v katerem so predstavniki socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Sestavljajo ga predstavniki delodajalcev (4), delojemalcev (4), kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev (4), negospodarskih dejavnosti (6) inlokalnih interesov (22), skupaj torej 40. Ker DS sestavljajo našteti predstavniki posameznih interesnih skupin, se svetniki (člani DS) volijo s posrednimi volitvami, in sicer za dobo 5 let.

Po pristojnostih, ki jih ima DS (zakonodajna in referendumska iniciativa, mnenja k zakonom in zahteva za ponovno odločanje o sprejetem zakonu - veto), uvrščamo DS v zakonodajno vejo oblasti, s tem pa seveda ni tudi zakonodajni organ, kar je samo Državni zbor. Delo in odločanje DS je predpisano podrobneje v poslovniku DS.

3. Predsednik republike

Predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Predsednika republike volimo za pet let na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah, vendar največ dvakrat zaporedoma. Predsednik republike razpisuje volitve v DZ, razglaša zakone, imenuje veleposlanike, sprejema akreditivna pisma tujih ambasadorjev, odloča o pomilostitvah in opravlja druge naloge, ki mu jih daje ustava. Med slednjimi pristojnostmi so zlasti predlogi za imenovanje mandatarja za sestavo vlade, za izvolitev ustavnih in mednarodnih sodnikov ter izvolitev varuha človekovih pravic.

Kot zanimivost lahko še omenimo, da se Republika Slovenija kot parlamentarna republika, pri volitvah in nekaterih pristojnostih predsednika republike loči od držav z razvito parlamentarno demokracijo, kjer predsednika države večinoma voli parlament.

4. Vlada

O vladi in upravi je zapisano na tem mesto le osnovno ustavno izhodišče, saj bo o tej temi obširneje navedeno v drugem delu tega učbenika.

Vlada je najvišji organ izvršilne oblasti in hkrati najvišji organ državne uprave v Republiki Sloveniji.

Predsednika vlade oziroma mandatarja za sestavo vlade izvoli državni zbor na predlog predsednika republike, ministre pa imenuje DZ na predlog izvoljenega predsednika vlade.

5. Uprava

Naloge uprave izvršujejo ministrstva, ki jih vodijo ministri, člani vlade. O državni upravi, njenih nalogah in organiziranosti bo podrobneje govor v posebnem poglavju.

17

6. Sodstvo

6.1. Sodišča

Sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodniki na sodiščih, ustanovljenih na podlagi Zakona o sodiščih ali z drugim zakonom. Zakon deli sodišča na sodišča splošne pristojnosti in specializirana sodišča. Izrednih sodišč že po ustavi ni možno ustanavljati, kot tudi ne vojaških sodišč v mirnem času.

Sodišča splošne pristojnosti so okrajna, okrožna in višja sodišča. Specializirana sodišča so delovna in socialna sodišča in upravno sodišče. Najvišje sodišče v državi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih ter o zadevah, ki jih določa zakon.

Sodni postopki potekajo po Zakonu o pravdnem postopku, Zakonu o kazenskem postopku, Zakonu o nepravdnem postopku, Zakonu o izvršbi in zavarovanju, Zakonu o upravnem sporu itd.

Pri svojem delu morajo sodišča upoštevati vso veljavno zakonodajo, kot so Obligacijski zakonik, Kazenski zakonik in drugo materialno pravo, kakor tudi ratificirane mednarodne pogodbe in mednarodno pravo, kamor sodi zlasti pravo EU.

Sodišča so organizirana po Zakonu o sodiščih in Sodnem redu.

6.2. Sodniki

Sodnike izvoli DZ na predlog Sodnega sveta RS v trajni mandat. Sodniki uživajo pri svojem delu poklicno imuniteto. Postopek kandidiranja, pravice in dolžnosti sodnikov ureja Zakon o sodniški službi.

6.3. Sodni svet

Sodni svet sestavlja enajst članov, od katerih jih pet izvoli na predlog predsednika republike DZ, šest pa jih izvolijo sodniki sami. Sodni svet zagotavlja avtonomijo in neodvisnost sodstva.

7. Državno tožilstvo

Državno tožilstvo je organ, ki zastopa kazenske obtožbe pred sodiščem. Organizacijo tožilstva ureja zakon. Po pristojnostih in nalogah uvrščamo tožilstvo v izvršilno vejo oblasti.

8. Odvetništvo in notariat

9. Samouprava9.1. Občina (193) (O nalogah občine bo govora kasneje)9.2. Mestna občina (11)9.3. Širša lokalna skupnost (regije)

18

9.4. Upravne enote (58) (O upravnih enotah bo govora širše v poglavju o decentralizaciji uprave)

10. Javne finance10.1. Davki, carine10.2. Proračun10.3. Računsko sodišče10.4. Centralna banka10.5. Javna naročila10.6. Državna revizijska komisija

11. Ustavno sodišče

Ustavno sodišče odloča o skladnosti zakonov in podzakonskih predpisov z ustavo (ustavni spor). Odloča tudi o skladnosti teh predpisov z mednarodnimi ratificiranimi pogodbami in o drugih neskladnostih, za katere je pristojno po ustavi in zakonu. Če zakon ne določa drugače, odloča tudi o ustavni pritožbi, ki se lahko vloži zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. O ustavni pritožbi odloča le, če so predhodno izčrpana pravna sredstva (npr. pritožba na višje sodišče). Če ustavno sodišče ugotovi, da je zakon ali drug predpis protiustaven, ga delno ali v celoti razveljavi. Razveljavitev pa lahko začne učinkovati takoj ali pa po določenem času, v katerem mora izdajatelj predpisa, za zakone je to državni zbor, neustavnost odpraviti s sprejemom npr. zakona o dopolnitvi zakona. To dopolnitev opravi državni zbor v skrajšanem postopku.

Ustavno sodišče sestavlja 9 sodnikov, ki jih izvoli državni zbor na predlog predsednika republike, njihov mandat je 9 let in ni ponovljiv.

12. Varuh človekovih pravic

Varuha človekovih pravic izvoli državni zbor z 2/3 večino vseh poslancev na predlog predsednika republike za 6 let in je lahko izvoljen še enkrat za 6 let. Ima 2 do 4 namestnike, ki so izvoljeni prav tako za 6 let, njihov mandat pa je lahko večkrat ponovljiv. Varuha varuje imuniteta.

V. Gospodarska in socialna razmerja

1. Lastnina

- kot človekova pravica- pridobivanje in uživanje lastninske pravice tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (68. in 69. člen ustave)

1.1. Denacionalizacija1.2. Lastninjenje podjetij (ZLPP)1.3. Lastninjenje po Zakonu o zavodih1.4. Lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini.

19

2. Razlastitev: le v javno korist proti plačilu odškodnine

3. Javno dobro so stvari, ki so namenjene rabi vsem in so izvzete iz pravnega prometa

4. Naravna bogastva so last države, možna je koncesija

5. Podjetništvo

6. Sindikalna svoboda, reprezentativni sindikati

VII. Postopek za spremembo ustave:

1. Splošno

Predlog za spremembo ustave lahko da 20 poslancev, vlada ali najmanj 30.000 volivcev; o predlogu za začetek postopka za spremembo ustave odloči državni zbor z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Ustavni zakon o spremembi ustave pa sprejme prav tako državni zbor, vendar z dvotretjinsko večino vseh poslancev (najmanj 60 poslancev).

Ustava in njene spremembe začnejo veljati z dnem razglasitve v državnem zboru.

Z ustavnim zakonom se predpiše izvedba ustave ali njene spremembe s starega sistema na novo ureditev.

2. Dosedanje pomembnejše spremembe ustave

- 3 a. člen, o katerem je bilo že govora, in po katerem se lahko del državne suverenosti prenese na mednarodne organizacije, zlasti Evropsko unijo in NATO;

- 14. člen (enakost pred zakonom): v Sloveniji so bile že do sedaj zagotovljene enake človekove pravice, ne glede na narodnost, raso, spol, vero, itd, dodana pa je še invalidnost;

- 43. člen (volilna pravica): z zakonom se določijo ukrepi za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti;

- 47. člen (izročitev): dovolitev izročitve državljana RS mednarodnemu sodišču;

- 50. člen (pravica do socialne varnosti): dodana je še pravica do pokojnine;

- 68. člen (lastninska pravica tujcev): sprememba tega člena je bila izvedena že dvakrat; sedaj velja, da tujci lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba;

- 80. člen (sestava in volitve Državnega zbora): proporcionalni volilni sistem;

20

- 121. člen (javno pooblastilo): za opravljanje nalog državne uprave lahko fizične in pravne osebe dobijo javno pooblastilo z zakonom ali na njegovi podlagi sprejetega akta:

- 140. člen: prenos določenih nalog države z zakonom na občino;

- 143. člen (pokrajine): z zakonom se lahko ustanovijo pokrajine oz. regije, ki sedaj niso več definirane kot združenje občin, pač pa kot samostojne skupnosti, ki opravljajo zadeve lokalnega pomena na širšem področju.

3. Predvidene spremembe ustave:

Predvidoma bo spremenjenih ali/in dopolnjenih več členov ustave; predlagane spremembe in dopolnitve se predvidevajo zlasti na naslednjih področjih:

- spremembo oblikovanja vlade (ministre naj bi imenoval predsednik republike na predlog v državnem zboru izvoljenega predsednika vlade), interpelacija le zoper celotno vlado in ne več zoper posameznega ministra;

- trajni sodniški mandat po (prvem) imenovanju za sodnika šele po petih letih uspešnega sodniškega dela; sodnike bi imenoval predsednik republike na predlog (razširjenega) sodnega sveta;

- ureditev referenduma kot neposrednega odločanja volivcev: zakonodajni referendum kot naknadni referendum bi lahko razpisal le državni zbor po lastni odločitvi ali na zahtevo najmanj 40.000 volivcev (in ne več tudi državni svet); o nekaterih zadevah pa referenduma ne bi bilo možno razpisati (o vojski, policiji, itd.).

Dosedanje spremembe nam kažejo, da niso bistveneje posegale v ustavno ureditev, kot je bila sprejeta 23.12.1991. Po mnenju večine teoretikov ustavnega prava in širše pravne stroke je tak pristop pravilen.

21

Drugi del: JAVNA UPRAVA - UVODNA POJASNILA

1. Javna uprava - možna definicija

Pri iskanju opredelitve pojma javna uprava lahko ugotovimo, da se ta pojem uporablja v več različnih smislih. Zelo razširjena je opredelitev, ki javno upravo definira kot institucije in dejavnosti, ki imajo pomen za vso družbeno skupnost in ki uveljavljajo predvsem javno korist. Po tej opredelitvi štejejo med najpomembnejša področja javne uprave sistem invalidskega in pokojninskega zavarovanja, šolski sistem, sistem zdravstva, znanosti, ipd.

Po drugih stališčih je tako definiranje javne uprave preozko. Tako profesor javne uprave dr. Janez Šmidovnik meni, da kompleks javne uprave zajema upravljanje v organizacijah, ki opravljajo javne zadeve; javni sektor je torej sektor države in organizacij, ki opravljajo dejavnosti v javnem interesu.

V glavnem pri teoretikih s področja javne uprave obstoji soglasje o tem, da je treba opredeljevati javno upravo v dveh smislih: v organizacijskem in v funkcionalnem smislu, kar vsebuje tudi že omenjene definicije. Javna uprava v organizacijskem smislu so državni organi in organizacije z vsemi organi v njihovi sestavi. Gledanje na javno upravo samo v organizacijskem smislu je seveda preozko in preveč enostransko. Pri opredeljevanju pojma javna uprava v funkcionalnem oziroma materialnem smislu, pa niso pomembni samo organi, ki opravljajo dejavnost javne uprave, pač pa spremljanje stanja, akti, ki jih izdajajo, in dejanja, ki jih ti organi opravljajo. Popolnejšo definicijo javne uprave lahko dobimo s kombinacijo obeh smislov, ki je v avtoritativnem odločanju pristojnih organov o pravicah ali obveznostih fizičnih ali pravnih oseb, seveda v predpisanem postopku in na podlagi zakonitih predpisov, pri čemer morajo delovati v javnem interesu. Popolna in stoodstotna definicija, ki bi z matematično natančnostjo povedala, kaj je javna uprava, pa najbrž res ni mogoča.

2. Splošna teorija sistemov

Za boljše razumevanje tako javne uprave, kot tudi državne uprave, je potrebno poznati splošno teorijo sistemov. Splošna teorija sistemov, ki je podlaga za celo vrsto modernih organizacijskih teorij, izhaja iz tega, da so vse stvari in pojavi na svetu sistemi. S stališča sistemske teorije je tudi uprava sistem. Teoretiki (Boulding, Miller, pri nas pa zlasti Bučar, Šmidovnik in Vaupotič) govorijo posebej o upravnih sistemih, ki so posebna vrsta sistemov sodelovanja ljudi, katerega sestavni deli so upravne organizacije. Te pa so same po sebi tudi sistemi. Glavni element vsakega sistema so njegovi deli, ki so med seboj povezani. Sistem sta vsaj dva dela, ki sta povezana in med katerima je določeno razmerje soodvisnosti. Vsak sistem je povezan tudi z okoljem. Imamo odprte in zaprte sisteme. Zaprti so npr. mehanski sistemi. Družbeni sistemi ali sistemi sodelovanja ljudi pa so odprti sistemi, za katere je bistvena interakcija z okoljem. Razen splošne povezanosti (to je znotraj sistema in zunaj z okoljem) spada med splošne značilnosti sistemov njihova kontingentnost, kar pomeni naključnost, to je možnost, da bi bilo nekaj lahko tudi drugače, kot je. S spremembo okoliščin se spreminja tako razmerje med deli kot značilnost delov. Tretja splošna značilnost sistemov obstaja v dinamiki nasprotij. Upravljanje pa je po sistemski teoriji zavestno človekovo usmerjanje sistemskih interakcij znotraj družbenih sistemov in med njimi, da bi dosegel določene cilje.

22

VLADA, UPRAVA IN POSTOPKI

1. Ustavna izhodišča urejanja uprave

Ustava RS ureja upravo le v treh členih (120 do vključno 122), torej precej skopo v primerjavi z določbami o vladi, kateri namenja 10. členov (110 do vključno 119). Ustava v 1. odstavku 120. člena določa izhodišče, da organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev ureja (samo!) zakon. Strukturo državne uprave, upravne naloge, razmerja in druge najpomembnejše zadeve za organizacijo uprave ureja Zakon o državni upravi (ZDU-1). Ta zakon je (ZDU-1) razveljavil do sedaj najpomembnejša zakona s tega področja, in sicer Zakon o upravi in Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev, ki sta določala pristojnosti ministrstev in organe v njihovi sestavi.

Naslednje ustavno izhodišče za urejanje uprave je v 1. odstavku 121. člena Ustave, po katerem naloge uprave opravljajo neposredno ministrstva. Po mišljenju teoretikov (dr. Trpin) je treba to ustavno izhodišče tolmačiti tako, da je ministrstvo temeljna organizacijska oblika za izvajanje nalog uprave, ne pa izključna. Naloge uprave tako opravljajo še vladine službe, ki nimajo le strokovno-tehničnih nalog, ki pa so značilnost teh služb. Po kriteriju pretežnosti se ministrstva ustanavljajo pretežno za opravljanje upravnih nalog, medtem ko se vladine službe ustanavljajo pretežno za opravljanje strokovno-tehničnih in pomožnih nalog.

Načelo delovanja uprave je ustavno izhodišče, navedeno v 2. odstavku 120. člena Ustave, po katerem upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Za vsak akt ali dejanje mora imeti uprava podlago v zakonu ali uredbi morajo, pa biti skladni z njimi. V okviru zakonov in seveda ustave pa je uprava samostojna in ji ni mogoče dajati neposrednih navodil za izdajo abstraktnega (npr. predloga zakona) ali konkretnega akta (npr. odločbe). Proti odločitvam uprave v teh aktih (ali dejanjih) je vedno dopustno sodno varstvo.

Sodno varstvo pa je dopustno tudi proti aktom in dejanjem, ki jih izdajajo ali opravljajo nedržavni subjekti, ki imajo javno pooblastilo za opravljanje dela funkcije državne uprave. Tako pooblastilo se lahko prenese z državnih organov le z zakonom ali na podlagi zakona; uprava torej ne more sama prenesti svojih funkcij na nedržavne ali druge osebe javnega prava. Izjema od možnosti podelitve javnega pooblastila so le inšpekcijske naloge, ki jih ni mogoče prenesti na nedržavne subjekte, razen posameznih nalog in strokovnih del tega nadzorstva.

2. Splošno o upravi

Z vidika pravne varnosti, ustavnosti in zakonitosti, je nujno, da so za sleherno upravnopravno delovanje kumulativno podani trije osnovni elementi: pristojnost, postopek in vsebina norm.

Pristojnost subjekta predstavlja možnost, ki jo lahko uporabi, ali dolžnost, ki jo mora izpolniti, ko so za to izpolnjeni pogoji. Brez vnaprejšnje določitve pristojnosti gre za samovoljna ravnanja državnih organov.

23

Postopek predstavlja vnaprej določeno izvedbo možnosti ali dolžnosti, ki je določena s pristojnostjo. Brez vnaprejšnje določitve postopka oziroma ravnanja mimo vnaprej določenega postopka gre za procesne kršitve upravnopravnega delovanja. Odločanje o upravnih stvareh poteka po določbah upravnega postopka. Upravna stvar pa je odločanje o pravici ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava.

Vsebina norm predstavlja določitev pravic, obveznosti ali pravnih koristi, ki so lahko določeni le z zakonom. Brez vnaprejšnje določitve vsebine norm gre za materialno nezakonitost delovanja državnih organov.

Že uvodoma je bilo navedeno, da vlada in uprava tvorita enotno izvršno oblast. Sicer samostojna uprava ne nastopa s svojimi odločitvami samostojno, pač pa (skoraj) vedno preko odločitve vlade. Zakon o državni upravi (ZDU-1) zato opredeljuje državno upravo kot del izvršilne oblasti v Republiki Sloveniji, ki izvršuje upravne naloge (1. člen).

Temeljna dejavnost uprave je upravljanje, torej odločanje o družbenih zadevah. Upravljanje in z njim neposredno povezane dejavnosti pa lahko opredelimo kot upravne naloge.

Najbolj tipične upravne naloge po ZDU-1 so:

- sodelovanje pri oblikovanju politik, saj uprava za vlado pripravlja predloge zakonov, podzakonskih predpisov in drugih aktov ter zagotavlja strokovno pomoč pri oblikovanju politik. Predlog zakona tako npr. pripravi pristojno ministrstvo, Vlada pa na svoji seji določi končno besedilo predloga zakona. V Državni zbor vloži predlog zakona v odločanje in sprejem vlada, saj pristojno ministrstvo nima zakonodajne pobude. V delovnih telesih in na plenarni seji DZ pa nato predlog zakona zastopa in ga spremlja v imenu vlade pristojni minister;

- izvršilne naloge, saj uprava izvršuje zakone in druge predpise, ki jih sprejema državni zbor, ratificirane mednarodne pogodbe, državni proračun, podzakonske predpise in druge akte vlade; za izvajanje teh nalog uprava izdaja svoje predpise in posamične akte (odločbe) ter vstopa v imenu države v civilnopravna razmerja;

- inšpekcijski nadzor opravlja uprava nad izvajanjem predpisov;

- spremljanje stanje družbe na področjih, za katera je pristojna, pri tem pa vzpostavi, vodi, vzdržuje in povezuje zbirke podatkov in evidenc;

- pospeševalne oziroma razvojne naloge uprave;

- zagotavljanje javnih služb, in sicer v javnih zavodih, javnih gospodarskih družbah ter drugih gospodarskih oblikah, lahko pa tudi v upravnih organih.

I. VLADA

1. Sestava in pristojnosti vlade

V skladu z ustavo in zakoni vlada določa, usmerja in usklajuje izvajanje politike v državi. Za

24

izvrševanje svojih nalog tudi vlada izdaja svoje predpise (zlasti uredbe), s katerimi sprejema pravne, politične, ekonomske, finančne, organizacijske in druge ukrepe za delovanje države.

Vlado sestavljajo predsednik in ministri. Predsednik koordinira delo ministrov.

Zakon o Vladi Republike Slovenije (ZRVS) določa, da ima vlada (po trenutni ureditvi) 15 ministrov, ki so hkrati predstojniki ministrstev, in sicer za:

- finance,- gospodarstvo,- visoko šolstvo, znanost in tehnologijo,- zdravje,- notranje zadeve,- zunanje zadeve,- pravosodje,- javno upravo,- delo, družino in socialne zadeve,- promet,- kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano,- okolje in prostor,- kulturo,- šolstvo in šport ter- obrambo.

Vlada ima lahko tudi največ dva ministra brez resorja, ki omagata predsedniku vlade pri usklajevanju dela ministrstev. Trenutno ima vlada dva ministra brez resorja (za lokalno samoupravo in za razvoj), torej ministra, ki hkrati nista predstojnika ministrstva.

Ministrstva in njihova delovna področja ureja Zakon o državni upravi (ZDU-1).

Vlada odloča na sejah po postopku in na način, določenima z Zakonom o vladi in Poslovnikom vlade.

Vlada lahko na predlog predsednika vlade ali ministra brez resorja imenuje državnega sekretarja, ki pomaga predsedniku vlade ali ministru brez resorja.

Nezaupnico vladi lahko izglasuje Državni zbor le tako, da na predlog najmanj 10 poslancev izvoli novega predsednika vlade.

Predsednik vlade lahko zahteva glasovanje o zaupnici vlade, nanjo pa lahko veže tudi odločitev o določenem zakonu ali drugem vprašanju.

Najmanj 10 poslancev lahko zahteva v državnem zboru interpelacijo o delu vlade ali posameznega ministra.

2. Vladne službe

Za organizacijsko, strokovno in drugo pomoč pri delovanju vlade in usklajevanju ministrstev lahko vlada ustanavlja vladne službe.

25

Vladno službo vodi minister brez resorja, državni sekretar ali direktor.

Tipični oziroma "klasični" vladni službi sta služba za zakonodajo in služba za informiranje.

Kot vladna služba deluje tudi generalni sekretariat vlade, ki ga vodi generalni sekretar. Tega imenuje vlada na predlog predsednika vlade. Generalni sekretar po navodilih predsednika vlade skrbi za pripravo sej vlade in izvrševanje njenih odločitev ter opravlja druge naloge v zvezi z organizacijo dela v vladi in vladnih službah.

Kot vladna služba deluje tudi kabinet predsednika vlade. Predstojnika kabineta predsednika vlade imenuje in razrešuje predsednik vlade. Za postopek njegove izbire se ne uporabljajo določbe zakona o javnih uslužbencih.

Z reorganizacijo organov v sestavi ministrstev deluje kot vladna služba tudi Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Vlada z ustrezno teritorialno organizacijo ministrstev in drugih organov državne uprave preko območnih enot in izpostav zagotavlja enakomerno dostopnost upravnih storitev na celotnem ozemlju Republike Slovenije.

II. DRŽAVNA UPRAVA

1. Ministrstva

Minister oziroma ministrica v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise (pravilnike) in druge akte (odločbe) ter sprejema druge odločitve iz svoje pristojnosti.

V ministrstvu se lahko imenuje le en državni sekretar oziroma sekretarka, ki pomaga ministru pri opravljanju njegove funkcije v okviru pooblastil, ki mu jih da minister. V ministrstvu se imenujejo generalni direktorji, ki vodijo upravno in strokovno delo na zaokroženem delovnem področju znotraj ministrstva.

Na področju upravljanja s kadrovskimi, finančnimi in informacijskimi viri se v ministrstvu imenuje generalni sekretar.

Zahtevnejše naloge v ministrstvih opravljajo uradniki z različnimi nazivi, ki jih ureja Zakon o javnih uslužbencih.

Zakon o državni upravi (ZDU-1) našteva naslednja ministrstva:

1. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve;2. Ministrstvo za finance;3. Ministrstvo za gospodarstvo4. Ministrstvo za javno upravo5. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano;6. Ministrstvo za kulturo;

26

7. Ministrstvo za notranje zadeve;8. Ministrstvo za obrambo;9. Ministrstvo za okolje in prostor;10. Ministrstvo za pravosodje;11. Ministrstvo za promet;12. Ministrstvo za šolstvo in šport;13. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo;14. Ministrstvo za zdravje;15. Ministrstvo za zunanje zadeve.

2. Organi v sestavi ministrstev

Vlada RS je na podlagi določb ZDU-1 izdala in nato še dopolnila Uredbo o organih v sestavi ministrstev (uredba). Ta uredba določa organe v sestavi ministrstev, poimenovanje predstojnice oziroma predstojnika, delovno področje teh organov ter merila, po katerih se določa, v katerih primerih ministrstvo izvaja za organ v sestavi naloge strokovne pomoči predstojniku na področju upravljanja s kadrovskimi itd. zadevami.

Organ v sestavi vodi direktor, inšpektorat vodi glavni inšpektor, Generalštab Slovenske vojske vodi načelnik, organ v sestavi, ki ima več kot 200 delovnih mest pa generalni direktor.

V sestavi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je:- Inšpektorat Republike Slovenije za delo;

V sestavi Ministrstva za finance so;- Carinska uprava Republike Slovenije;- Davčna uprava Republike Slovenije;- Uprava Republike Slovenije za javna plačila;- Urad Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo;- Urad Republike Slovenije za nadzor proračuna;- Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja;- Devizni inšpektorat Republike Slovenije.

V sestavi Ministrstva za gospodarstvo so:

- Agencija Republike Slovenije za gospodarsko promocijo in tuje investicije;- Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino;- Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence;- Urad Republike Slovenije za varstvo potrošnikov;- Tržni inšpektorat Republike Slovenije;- Inšpektorat Republike Slovenije za elektronsko komuniciranje, elektronsko podpisovanje in pošto;- Energetski inšpektorat.

V sestavi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so:

- Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja;- Fitosanitarna uprava Republike Slovenije;- Veterinarska uprava Republike Slovenije;

27

- Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano.

V sestavi Ministrstva za kulturo sta:

- Arhiv Republike Slovenije in- Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije.

V sestavi Ministrstva za notranje zadeve sta:

- Policija in- Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve.

V sestavi Ministrstva za obrambo so;

- Generalštab slovenske vojske;- Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje;- Inšpektorat Republike Slovenije za obrambo;- Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.

V sestavi Ministrstva za okolje in prostor so;

- Agencija Republike Slovenije za okolje;- Geodetska uprava Republike Slovenije;- Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost;- Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor.

V sestavi Ministrstva za pravosodje sta:

- Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij in- Inšpektorat za varstvo osebnih podatkov (Državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov).

V sestavi Ministrstva za promet so:

- Direkcija Republike Slovenije za ceste;- Uprava Republike Slovenije za civilno letalstvo;- Uprava Republike Slovenije za pomorstvo;- Prometni inšpektorat Republike Slovenije.

V sestavi Ministrstva za šolstvo in šport sta:

- Urad Republike Slovenije za mladino in- Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo in šport.

28

V sestavi Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je:

- Urad Republike Slovenije za meroslovje.

V sestavi Ministrstva za zdravje so:

- Agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke;- Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji;- Urad Republike Slovenije za kemikalije;- Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije.

3. Pravni akti

V dosedanjih poglavjih smo nekajkrat našteli pravne akte, ki jih sprejemajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, pooblaščeni funkcionarji in drugi izdajatelji pravnih aktov, s katerimi se ustvarjajo pravna pravila. Zato bom na tem mestu naštel najpomembnejše pravne akte, ki jih po izdajateljih delimo na oblastvene in ne-oblastvene, po vsebini pa na splošne in posamične:

Splošni oblastveni pravni akti so:- ustava (DZ),- zakon (DZ),- podzakonski predpis (uredba vlade, pravilniki posameznih ministrov),- predpisi lokalnih skupnosti (občinski odlok);

Posamični oblastveni pravi akti so:- sodba (sodišča),- odločba (ministrstva, upravne enote, občine),- sklep (sodišča, ministrstva),- odredba (sodišča, ministrstva).

Splošni ne-oblastveni pravni akti so:- statut delniške družbe,- pravilnik o varstvu pri delu,- pravila društva...

Posamični ne-oblastveni pravni akti so:- pogodbe,- oporoke,- sporazumi,- vpis v zemljiško knjigo...

29

III. DECENTRALIZACIJA UPRAVE

1. Upravne enote

Upravne enote se organizirajo za območje ene ali več lokalnih skupnosti za opravljanje z zakonom določenih nalog državne uprave. Upravno enoto vodi načelnik.

Upravne enote odločajo na prvi stopnji v upravnih stvareh iz državne pristojnosti. Na drugi stopnji odločajo pristojna ministrstva. Upravne enote opravljajo tudi določene naloge iz pristojnosti ministrstev v zvezi z nadzorstvom nad delom lokalnih skupnosti.

Upravne enote izvajajo torej upravne naloge skoraj na vseh upravnih področjih, ne pa na področju obrambe, geodetske službe in inšpekcijskega nadzora, kar opravljajo neposredno ministrstva oziroma organi v njihovi sestavi. Pač pa pokrivajo upravne enote naslednja področja:

- upravno notranje zadeve, kot so državljanstva, tujci, matične knjige, vozniška dovoljenja, potne listine, registracija vozil, denacionalizacija, itd;- varstvo okolja, urejanje prostora in gradbene zadeve (enotno gradbeno dovoljenje, lokacijska informacija in druga dovoljenja);- kmetijstvo, zlasti promet s kmetijskimi zemljišči;- premoženjske zadeve;- negospodarske dejavnosti.

2. Občine

Temeljna enota lokalne samoupravne skupnosti je občina.Ta se ustanovi kot občina ali kot mestna občina, obe pa morata zadovoljevati zadeve lokalnega pomena, zlasti na komunalnem in socialnem področju. Šteje se, da je občina sposobna opravljati osnovne dejavnosti (in se zato lahko za nek kraj ali več krajev ustanovi občina), če je na njenem območju zagotovljeno:

- popolno osnovnošolsko izobraževanje,- primarno zdravstveno varstvo,- komunalna opremljenost,- preskrba z življenjskimi potrebščinami,- finančne storitve (banka),- knjižnica,- prostori za upravno dejavnost občine.

Mestna občina pa mora izpolnjevati še dodatne pogoje:

- srednje šole ter oddelke višjega in visokega šolstva,- bolnišnico,- omrežje javnih gospodarskih služb,- univerzitetne in specializirane knjižnice,

30

- gledališča, muzeje in druge kulturne zavode,- RTV postaje in tiskane medije,- športno - rekreacijske objekte.

Občino vodi in predstavlja župan, izvoljen na splošnih lokalnih volitvah. Njegov mandat je 4 leta in je ponovljiv Poleg njega so organi občine še občinski svet in nadzorni svet (lahko odbor). Tudi svetnike v občinski svet se volijo na splošnih lokalnih volitvah in tudi njihov mandat je 4 leta. Upravno-tehnične naloge opravlja za občino občinska uprava, ki jo vodi direktor občinske uprave.

Na tem mestu naj še omenimo, da na prvi stopnji odloča o upravnih stvareh iz lokalne pristojnosti občinska uprava, na drugi stopnji pa župan občine, ki je torej pritožbeni organ zoper odločitve občinske uprave.

3. Pokrajine

Državni zbor RS je dne 20.6.2006 z ustavnim zakonom spremenil 121, 140. in 143. člen Ustave RS. S spremembo 143. člena je v Ustavi RS dana podlaga za ustanovitev pokrajin (regij), ki se bodo ustanovile z zakonom, sprejetim z 2/3 večino glasov prisotnih poslancev. Pokrajine bodo opravljale lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena. Prav tako z zakonom bo država lahko prenesla na pokrajine tudi del svojih pristojnosti, ki pa jih bo morala tudi sama financirati.

Zakonodaja za ustanovitev pokrajin do januarja 2008 še ni bila v celoti sprejeta. S tem seveda še niti ne vemo, koliko pokrajin bo imela Republika Slovenija. Sosednje države imajo npr.: Avstrija jih ima 10, Italija pa 20. Italijanske pokrajine oziroma dežele se delijo še na regije. Tako ima nam najbližja dežela Furlanija-Julijska krajina 4 regije: tržaško, goriško, videmsko in pordenonsko.

Prav tako ni še znano, katere državne pristojnosti bodo prešle na pokrajine in ali bo prišlo s tem tudi do ukinitve upravnih enot.

IV. JAVNE SLUŽBE

Javne službe pomenijo tiste dejavnosti, ki jih mora zagotavljati država za nemoteno opravljanje dejavnosti s področja državnih pristojnosti in občine s področja lokalnih pristojnosti. Ustanovitelji teh služb so država oziroma občine. Javne službe delimo glede na to, kaj se primarno zahteva oziroma pričakuje od teh služb, na negospodarske (neprofitne) in gospodarske (profitne) javne službe

1. Negospodarske javne službe

- javni zavodi: na področju neprofitnih dejavnosti se ustanavljajo za področja izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva in socialnega varstva. Z njimi zagotavlja opravljanje teh dejavnosti ustanovitelj, ki je občina ali država;- zavodi s pravico javnosti;- koncesije osebam zasebnega prava.

31

2. Gospodarske javne službe

- režijski obrati;- javni gospodarski zavod;- javno gospodarsko podjetje: je najpomembnejša oblika javnih služb na področju gospodarstva, katerega delovanje mora zagotavljati ustanovitelj, ki je lahko država ali pa občina (železniški, mestni promet, pošta itd.). Teoretiki so si enotni, da z javnimi podjetji preneha tudi javni sektor in da so od tu dalje organizacije zasebnega prava oziroma sektorja;- koncesije osebam zasebnega prava;- vlaganje kapitala.

V. UPRAVNI POSTOPEK

1. Splošne določbe

Upravni postopek ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji - ZUP), ki je pričel veljati 1.4.2000 in se uporablja za vse upravne zadeve, ki so se začele po njegovi uveljavitvi. Za vse že začete upravne postopke se še vedno uporablja kot predpis Republike Slovenije Zakon o splošnem upravnem postopku iz leta 1974, oziroma njegovo prečiščeno besedilo iz leta 1986.

Po ZUP morajo postopati vsi upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank.

Upravna stvar pa je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe ali druge stranke na področju upravnega prava. Kot pa smo že uvodoma navedli, je upravno pravo skupek pravnih norm, ki urejajo organiziranost in delovanje državne in sploh javne uprave in razmerja med njima in posamezniki ter njihovimi organizacijami.

Subsidiarna uporaba ZUP in njegova uporaba v drugih javnopravnih stvareh:- posamezna vprašanja upravnega postopka so za določena upravna področja urejena s posebnim zakonom;- kadar je za posamezno upravno področje predpisan poseben postopek, se ta odvija po posebnem zakonu, po ZUP pa se postopek odvija, če niso vsa vprašanja postopka urejena v posebnem zakonu;- kadar izvajalci javnih služb odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev, uporabljajo ZUP.

ZUP se smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne stvari, če ta področja niso urejena s posebnim zakonom.

2. Pristojnost2.1. Stvarna pristojnost

32

2.2. Krajevna pristojnost

3. Stranka in njeno zastopanjeStranka upravnega postopka je lahko vsaka fizična ali pravna oseba (lahko tudi skupina oseb), na katere zahtevo se je začel postopek ali zoper katero teče postopek.

3.1. Zastopnik, pooblaščenec

4. Jezik v postopku, vročanje, roki, vrnitev v prejšnje stanje, naroki in vloge

5. Postopek na prvi stopnji5.1. Začetek postopka5.2. Poravnava5.3. Dokazovanje, listine, potrdila

6. Odločba6.1. Oblika in sestavni deli odločbe6.2. Dokončnost in pravnomočnost odločbe6.3. Sklep

7. Pravna sredstva7.1. Pritožba, rok za pritožbo7.2. Izredna pravna sredstva: obnova, sprememba in odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom, po nadzorstveni pravici, izredna razveljavitev, ničnost.

VI UPRAVNI SPOR

1. Temeljne določbe

Upravni spor ureja Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 v nadaljevanju ZUS-1). Z uveljavitvijo ZUS-1 (1.1.2007) se je začela tudi reorganizacija upravnega sodstva. Do sedaj je o upravnih sporih na prvi stopnji odločalo tako Upravno sodišče RS, kot delno tudi Vrhovno sodišče RS. Po novi ureditvi upravnega spora je Upravno sodišče RS v celoti pristojno za odločanje na prvi stopnji, Vrhovno sodišče RS pa odloča o revizijah zoper pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS ter o omejenih pritožbah zoper sodbe in sklepe tega sodišča. Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu (kot sodišče prve in zadnje stopnje) tudi o zakonitosti volitev v državni zbor, državni svet in o volitvah predsednika republike. Za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, se primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

V upravnem sporu odloča upravno sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Nadalje odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tretja vrsta aktov, o katerih se odloča v upravnem sporu, so akti državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, kolikor ureja posamična razmerja.

Upravni akt je po določbah ZUS-1 dokončni posamični akt (odločba, sklep, itd.), s katerim državni organ ali organ lokalne skupnosti prve stopnje oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici,

33

obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Bistvena sprememba po ZUS-1 je torej v tem, da je formalno tožena Republika Slovenija, ki jo zastopa ministrstvo, ki je odločilo o pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa, odpravi pa se lahko tako odločba ministrstva, kot tudi odločba prvostopnega organa.

Stranke v upravnem sporu so:- tožnik in toženec (Republika Slovenija ali občina)- Javni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa- druge osebe, če tako določa zakon, predvsem prizadeta stranka, ki bi ji lahko sodba škodovala.

2. Postopek pred sodiščem prve stopnje

Upravni spor se prične s tožbo, ki jo je treba vložiti v 30 dneh od prejema akta ministrstva. Tožba se tudi sedaj lahko vloži zaradi molka upravnega organa. Rok za vložitev tožbe je prekluzivni rok, kar pomeni, da se z zamudo roka izgubi tudi sama pravica.

V tožbi je treba navesti tožnika, toženo stranko, organ, ki je izdal prvostopni akt, navesti je treba, zakaj se toži in predlog za odpravo akta. Tožbi je treba priložiti akta prvostopnega in drugostopnega organa. Sodišče odloča na javni obravnavi ali na seji. Sodišče odloča po sodniku posamezniku ali v senatu treh sodnikov.

Upravno sodišče odloči o sporu s sodbo, o vprašanjih postopka pa s sklepom. Če tožbi ugodi, sodišče s sodbo odpravi lahko samo akt ministrstva, lahko pa tudi akt prvostopnega upravnega organa; drugače pa tožbo zavrne.

Sodba mora obsegati: uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk. Podpiše jo predsednik senata ali sodnik posameznik.

Sodišče med postopkom lahko s sklepom izda tudi začasno odredbo. Zoper sklep o začasni odredbi je dovoljena pritožba v 3 dneh.

3. Pravna sredstva

Zoper sodbo in določene sklepe je možna pritožba v 15. ali 3. dneh po prejemu sodbe ali sklepa. Za pritožbo so predpisani omejeni zakonski pogoji.

O dovoljeni pritožbi odloča Vrhovno sodišče RS na seji.. Pritožbeno sodišče odloča v senatu treh sodnikov, v točno določenih stvareh pa v senatu petih sodnikov ali po sodniku posamezniku.

Revizijo lahko vloži tožnik zoper pravnomočno odločbo, in sicer zaradi kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi kršitve materialnega prava. Revizijo je treba vložiti v tridesetih dneh. O njej odloča Vrhovno sodišče RS.

Obnova postopka se lahko zahteva iz taksativno naštetih razlogov. Obnovo se lahko zahteva v 30 dneh, odkar je stranka zvedela za obnovitveni razlog, vendar najkasneje v petih letih po pravnomočnosti odločbe.

34

Tretji del: EVROPSKA UNIJA IN DRUGE POVEZAVE EVROPSKIH DRŽAV

1. Zgodovinski nastanek Evropske unije

Ideja o združeni Evropi je obstajala preko sto let zgolj kot misel, o kateri so sanjali filozofi in vizionarji. To misel sta zavrli dve svetovni vojni v prvi polovici prejšnjega stoletja. Po drugi svetovni vojni se je prebudilo novo upanje, saj so ljudje, ki so sodelovali v uporu proti totalitarizmu sklenili, da bodo prekinili sovraštvo in nasprotja med narodi Evrope. Tako so med leti 1945 in 1950državniki, med katerimi velja omeniti zlasti Winstona Churcilla (večkratnega predsednika vlade Velike Britanije), Konrada Adenauerja (kanclerja Zvezne republike Nemčije) in Roberta Schumana (zunanjega ministra Francije) sklenili, da bodo prepričali ljudstva Evrope, da stopijo na novo pot. V Evropi naj bi zavladal povsem nov red, ki bi temeljil na skupnih interesih ljudstev in narodov Evrope ter na pogodbah, ki bi zagotavljale vladavino prava in enakopravnosti držav.

Robert Schuman je 9.5.1950 predlagal ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo. Proizvodnja premoga in jekla v državah, ki so se med seboj nekoč bojevale, naj bi prešla pod skupno "oblast" ne samo praktično, pač pa tudi na simbolni ravni, saj sta ti surovini, ki sta se uporabljali za vojne namene, postali sredstvo za spravo in mir. Ker naj bi se 9.5.1950 "rodila" Evropska unija, se vsako leto 9 maj (ki se je v prvih povojnih letih praznoval kot zlom nacizma in fašizma), praznuje kot "dan Evrope".

2. Pogodbe Evropske unije

Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) so podpisale 18.4.1951 v Parizu: Belgija, Francija, (Zvezna republika) Nemčija, Italija, Luxsembourg in Nizozemska.

Države ustanoviteljice ESPJ so 25.3.1957 v Rimu podpisale Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS); to pogodbo imenujemo tudi Rimska pogodba ali Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES).

Istega dne so iste države podpisale še Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euroatom).

Pogodbe o ustanovitvah ESPJ, EGS in Euroatom so oblikovale tri "Evropske skupnosti", t.j. sistem skupnega odločanja ne le o premogu in jeklu, pač pa tudi o jedrski energiji in drugih glavnih sektorjih gospodarstev držav članic. Države članice so ustanove za upravljanje tega sistema združile leta 1967 in nastala sta ena Komisija in en sam Svet EU.

V PES so združena tudi besedila dosedanjih pogodb.

Evropska gospodarska skupnost (EGS) je torej poleg svoje ekonomske vloge postopoma prevzela še širok razpon odgovornosti, ki je vključeval socialne, okoljske in regionalne politike. Ker ni bila več le gospodarska skupnost, se je s četrto pogodbo, Pogodbo o Evropski uniji (PEU), podpisano dne 7.2.1992 v Maastrichtu, preimenovala v Evropsko unijo. S to pogodbo so bili postavljeni temelji za skupno zunanjo in varnostno politiko, tesnejše sodelovanje v pravosodju in notranjih zadevah ter oblikovanje gospodarske in denarne unije, skupaj z enotno valuto Evro.

35

Navedene pogodbe so bile torej temelj vsega, kar počne Evropska unija in jih zato imenujemo tudi "primarno pravo" Evropske unije ter so hkrati tudi temelj njene ustave. Pogodbe so se spremenile vsakič, ko so se pridružile nove članice, pa tudi zaradi preoblikovanja ustanov EU in dodeljevanja novih področij odgovornosti tem ustanovam. Tu naj navedem le dve pogodbi: Amsterdamska pogodba z dne 2.10.1997 in Pogodba iz Nice z dne 26.2.2001.

Pogodba iz Nice, ki je pričela veljati 1.2.2003, je bila zlasti pomembna za širitev EU, ko je s 1.5.2004 postala polnopravna članica EU tudi Slovenija.

2.1. Lizbonska pogodba

Zadnja, vendar zelo pomembna za nadaljnji razvoj EU, je Lizbonska pogodba, ki so jo voditelji držav in vlad podpisali dne 13.12.2007. S to pogodbo, ki jo je prva ratificirala Madžarska, ratificirati pa jo mora vseh 27 držav članic EU (predvidoma do 1.1.2009), so se države podpisnice dogovorile za vrsto novosti v delovanju EU. Lizbonska pogodba spreminja sedanji Pogodbi o Evropski uniji in PES, vendar ju ne nadomešča. S podpisom te pogodbe se je končala kriza EU po zavrnitvi ratifikacije Ustave EU, pomeni pa tudi nov zagon za usklajevanje stališč pri pripravi novega predloga ustave. Podrobneje bodo predvidene spremembe v delovanju EU navedene ob institucijah EU, z njo pa se želi doseči zlasti: bolj demokratično in preglednejšo Evropo, učinkovitejšo Evropo, Evropo pravic in vrednot, svobode, solidarnosti in varnosti ter novo vlogo Evrope na svetovnem prizorišču. Po Lizbonski pogodbi naj bi EU postala pravna oseba, ki bo lahko sklepala mednarodne pogodbe in se včlanila v mednarodne organizacije. Predvidene spremembe naj bi se uveljavile do leta 2014.

3. Predlog Pogodbe za Evropsko unijo (Ustava Evropske unije)

Evropsko ustavo so voditelji držav ali vlad 25 držav članic podpisali 29.10.2004 v Rimu. Predlog Evropske ustave nadomešča glavne obstoječe pogodbe z enim samim besedilom.

Evropska ustava ni pričela veljati že z njenim podpisom, pač pa bo pričela veljati šele tedaj, ko bo nov predlog ratificiralo vseh 27 sedanjih držav članic. Način ratifikacije je prepuščen nacionalnim zakonodajam. V Sloveniji je ratifikacijo tako kot vse ostale ratifikacije opravil državni zbor. Francija in Nizozemska sta z referendumoma zavrnili ratifikacijo Ustave EU, tako da ta ustava ne velja. Sedaj potekajo pogajanja o nadaljnji usodi ustave. Zato kot primarno pravo še vedno veljajo prej omenjene pogodbe o ustanovitvi in širitvi EU, zlasti Pogodba iz Nice in PES.

Zaradi strnjene vsebine vseh pogodb v ustavi, sem kljub temu, da ustava še ne velja, v tem pisanju predstavil poglavitne vsebine Ustave EU. Oblikovana je bila zato, da bi se Evropska unija lahko soočila z izzivi razširjene Evrope: 27 držav članic in 480 milijonov prebivalcev in 22 uradnih jezikov, saj sta s 1.1.2007 postali polnopravni članici Evropske unije še Romunija in Bolgarija, v letu 2005 pa so se začela pristopna pogajanja za vstop v EU tudi s Hrvaško in Turčijo, v letu 2007 pa tudi s Srbijo. Zlasti za kandidatko Turčijo poznavalci pričakujejo težka pristopna pogajanja in izvedbo več referendumov. Ne smemo pozabiti, da bi z morebitnim vstopom Turčije v Evropsko unijo, ta postala s svojimi več kot 71 milijoni prebivalcev druga največja (takoj za Nemčijo z 82 milijoni prebivalcev) država članica EU.

36

Evropska ustava ne nadomešča nacionalnih ustav držav članic EU. Obstaja sočasno s temi ustavami in določa okvir, v katerem Evropska unija lahko deluje. Evropska unija ima svojevrsten institucionalni sistem, ki je zapisan v pogodba in tudi v njeni ustavi (in ki ga bomo spoznali v naslednjem poglavju), ta ustava pa bi se uporabljala na celotnem ozemlju držav članic Evropske unije. Novost v ustavi, kar je potrjeno tudi z Lizbonsko pogodbo (v primerjavi s sedanjimi pogodbami) je tudi v tem, da odslej lahko vsaka država, če si to želi, izstopi iz Evropske unije.

Evropska ustava je razdeljena na 4 dele:

Prvi del ustave EU:

Prvi del opredeljuje vrednote, cilje, pristojnosti, postopke odločanja in institucije Evropske unije. Zajema tudi simbole, državljanstvo, demokratično življenje ali finance unije.

Pristojnosti Evropske unije: ustava določa področja, na katerih lahko Evropska unija ukrepa sama - izključne pristojnosti, ki so: carinska unija; konkurenca (v zvezi z notranjim trgom); monetarna politika za države, ki so sprejele evro; ohranjanje morskih bioloških virov; skupna trgovinska politika.

Nadalje določa področja, na katerih lahko Evropska unija ukrepa skupaj z državami članicami EU - deljene pristojnosti: notranji trg, kmetijstvo in ribištvo, varstvo okolja, transport, energija, itd.

Določa pa tudi področja, na katerih Evropska unija nastopa zgolj v pomožni vlogi, brez možnosti usklajevanj - podporni ali dopolnilni ukrepi: industrija, kultura, turizem, itd.

Evropska unija je pristojna tudi za usklajevanje ekonomskih politik in politik zaposlovanja držav članic, kot tudi za skupno zunanjo in varnostno politiko, ki vključuje tudi skupno obrambno politiko.

Načela delovanja Evropske unije

Zastavlja se vprašanje, ali lahko Evropska unija dela, kar hoče. Odgovor je: nikakor! Njene pristojnosti namreč temeljijo na treh osnovnih ustavnih načelih:

- načelo dodelitve pristojnosti: Evropska unija lahko deluje samo v mejah pristojnosti, ki so ji jih z ustavo dodelile članice za dosego ciljev, določenih v njej;

- načelo subsidiarnosti: Evropska unija lahko deluje na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti samo v primeru, če države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev predlaganih ukrepov, in sicer na državni, regionalni ali lokalni ravni, temveč jih zaradi obsega ali učinkov ter ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije;

- načelo sorazmernosti: Evropska unija lahko deluje samo v primeru, da predviden ukrep ne prekorači okvirov, ki so potrebni za doseganje ciljev ustave.

37

Udejanjanje navedenih treh načel nadzira Sodišče ES in so lahko predmet sodnega postopka pred Sodiščem ES.

Državljanstvo Evropske unije:

Državljanstvo EU dopolnjuje nacionalno državljanstvo in ga ne zamenjuje. To državljanstvo pa podeljuje dodatne pravice: do gibanja in bivanja na celotnem ozemlju EU, pravico voliti in biti voljen na evropskih volitvah, diplomatska in konzularna zaščita v tretjih državah, pravico naslavljanja vlog na EU institucije v svojem jeziku in v tem jeziku tudi dobiti odgovor, itd.

Simboli Evropske unije:

- zastava Evropska unije vsebuje krog 12 zlatih zvezd na modrem polju. Število zvezd ni povezano s številom držav članic in bo ostalo isto tudi po širitvi, število 12 pa predstavlja simbol popolnosti, celovitosti in enotnosti.- Evropska himna izhaja iz "Devete simfonije" skladatelja Ludwiga van Beethovna iz leta 1823. Za zadnji stavek te simfonije je Beethoven uglasbil "Odo radosti" pesnika Friedericha von Schillerja iz leta 1785.

- Simbol EU je tudi njen praznik "dan Evrope" - 9. maj.

Institucije Evropske unije:

Institucije EU so Evropski parlament, Evropski svet, Svet Evropske unije, Evropska komisija in Sodišče Evropskih skupnosti in druge, ki jih bomo obravnavali v posebnem poglavju.

Lizbonska pogodba uvaja prav pri institucijah EU nekatere novosti v smeri večje učinkovitosti EU.

Drugi del ustave

Drugi del ustave EU povzema "Listino o temeljnih pravicah" ki je tudi njen sestavni del. Listina velja za evropske institucije in države članice, ko izvajajo pravni red Evropske unije. Poleg civilnih in političnih pravic, vsebovanih v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), sprejete 1950 leta, zajema Listina o temeljnih pravicah še dodatna področja: socialne pravice delavcev, varstvo okolja ali pravico do dobrega upravljanja.

O človekovih pravicah Lizbonska pogodba še posebej poudarja njihovo dosledno spoštovanje in varovanje.

Tretji del ustave

Tretji del ustave EU opisuje politike, notranje in zunanje ukrepe ter delovanje Evropske unije. Trije primeri politike:

38

- območje svobode, varnosti in pravice (opustitev nadzora na notranjih mejah, poostritev nadzora na zunanjih mejah, skupna azilna politika, skupna politika priseljevanja, itd);

- regionalna politika na temeljih solidarnosti in v službi državljanov;

- zaščita okolja v dobro tako sedanjih kot prihodnjih generacij.

Četrti del ustave

Četrti del ustave EU vsebuje splošne in končne določbe, vključno s postopki sprejemanja in pregledovanja ustave.

4. Institucije Evropske unije

4.1. Evropski parlament

Zametki Parlamenta segajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja in ustanovne pogodbe. Od leta 1979 dalje poslance Evropskega parlamenta (EP) neposredno volijo državljani, ki jih ti poslanci zastopajo. Evropski parlament je torej neposredno izvoljena zakonodajna oblast Evropske unije.

Evropski parlament sestavlja (od 1.5.2004) 732 poslancev, katerim moramo od 1.1.2007 prišteti še poslance Bolgarije (17) in Romunije (32), skupaj 781. Vsaka država članica ima glede na število prebivalcev določeno število poslancev. Največ poslancev ima Nemčija (99), Slovenija jih ima 7, najmanj pa jih ima Malta (5). Mandat poslancev je 5 let. Poslanci Evropskega parlamenta se ne združujejo in ne sedijo po nacionalnih (oz. državnih) blokih, temveč po vseevropskih političnih skupinah, ki združujejo vse glavne politične stranke, ki delujejo v državah članicah EU. Trenutno je najmočnejša politična skupina v EU Parlamentu Evropska ljudska stranka (krščanski demokrati) in Evropski demokrati (EPP-ED), druga najmočnejša skupina pa so Stranka evropskih socialistov (PES).

Evropski parlament deluje v treh državah: mesečne plenarne seje so v Strasbourgu (v Franciji), kjer je tudi sedež parlamenta; sestanki parlamentarnih odborov in dodatne seje so v Bruslju (v Belgiji), v Luxembourgu pa so upravne pisarne.

Evropski parlament ima trojno vlogo:

- s Svetom Evropske unije si deli zakonodajno pristojnost. Najbolj običajen postopek sprejemanja zakonodaje EU je "soodločanje". Pri tem postopku sta Parlament in Svet enakopravna in zakoni so akti Sveta in Parlamenta. Pri drugih predlogih zakonov (predloge daje le Komisija) se je treba s Parlamentom posvetovati in za nekatere najpomembnejše politične ali institucionalne odločitve se zahteva soglasje parlamenta. Parlament spodbuja tudi novo zakonodajo s tem, da prouči delovne programe Komisije EU in zahteva od nje, da vloži predlog zakona. Zakonodajna akta, ki jih na predlog Komisije sprejmeta Parlament in Svet (ki se "podpiše" pod akt) sta: evropski zakon (uredba), ki velja za vse državljane in članice EU neposredno in obvezno ter evropski okvirni zakon (direktiva), ki je namenjen usklajevanju nacionalnih zakonodaj, saj te direktive določajo časovne in vsebinske okvire, v katerih morajo nacionalni parlamenti sprejeti svojo zakonodajo.

39

- izvaja demokratični nadzor nad vsemi ustanovami EU, še zlasti nad Komisijo. Pristojen je za odobritev ali zavrnitev imenovanja komisarjev, lahko pa izreče nezaupnico celotni Komisiji. Parlament tesno sodeluje s Svetom, zagotavlja pa tudi svoj prispevek na vsakem srečanju EU na vrhu (sestanki Evropskega sveta - predsednikov vlad držav članic).

- skupaj s Svetom je pristojen za proračun EU in zato lahko vpliva na porabo EU. Na koncu postopka sprejemanja proračuna Parlament lahko sprejme ali zavrne proračun v celoti.

Lizbonska pogodba je okrepila zakonodajne in proračunske pristojnosti (ter pristojnosti na področju odobritve mednarodnih sporazumov) EU Parlamenta. Spreminja tudi njegovo sestavo: število poslancev ne bo smelo presegati 750 poslancev in predsednika Parlamenta, države članice pa ne bodo smele imeti manj kot 6 ali več kot 96 poslancev. Pri tem je zelo pomembno, da Lizbonska pogodba daje večjo vlogo nacionalnim parlamentom, s tem pa se spreminja tudi nadzor nad izvajanjem načela subsidiarnosti EU.

4.2. Evropski svet

V Evropskem svetu, katerega srečanja so od leta 1987 dalje tudi uradna, so zbrani predsedniki držav ali vlad vseh držav članic Evropske unije ter predsednik Komisije. Vsako zasedanje Evropskega sveta se začne z nagovorom predsednika Evropskega parlamenta. Načeloma se Evropski svet srečuje štirikrat na leto. Vodi ga predsednik države, ki trenutno predseduje Svetu Evropske unije. Z Maastrichtsko pogodbo je Evropski svet uradno postal pobudnik glavnih politik Evropske unije, hkrati pa je bil pooblaščen, da zgladi nesoglasja glede problematičnih vprašanj, o katerih se ministri (ki se srečujejo v okviru Sveta Evropske unije) ne morejo sporazumeti. Poleg tega obravnava probleme, ki se tičejo celega sveta.

Cilj Evropskega sveta je zagovarjati enotna stališča do mednarodnih vprašanj, in sicer z oblikovanjem skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). Je torej organ, ki določa glavne politike Evropske unije ter preverja napredek na najvišji ravni in se zato njegovi sestanki pogosto imenujejo "sestanki na vrhu".

Lizbonska pogodba sicer ne daje novih pristojnosti Evropskemu svetu, uvaja pa funkcijo predsednika, in sicer za dve in polletni mandat. Izvolil ga bo Evropski svet, njegova funkcija pa ni združljiva z drugimi nacionalnimi mandati. Predsednik bo skrbel za pripravo in neprekinjeno delo Evropskega sveta in za dosego soglasja.

4.3. Svet Evropske unije

Svet Evropske unije je osrednja institucija odločanja v Evropski uniji. Včasih je bila znana pod imenom "Svet ministrov", danes pa se največkrat uporablja kar okrajšava "Svet". Zato jo bomo tudi mi imenovali s tem imenom.

Vsaka država EU prevzame predsedstvo Sveta za obdobje šest mesecev. Vsakega srečanja Sveta se udeleži po en minister iz posamezne države članice, odvisno od teme, ki je na dnevnem redu: če bo tema zunanja politika, se bodo seje udeležili zunanji ministri držav članic, če pa bo na sporedu npr. kmetijstvo, se bodo zasedanja udeležili kmetijski ministri. Obstaja 9 različnih "formacij" znotraj Sveta, ki pokrivajo vsa področja, zajeta v posameznih politikah, vključno z industrijo, prometom, okoljem, itd. Celotno delo Sveta načrtuje in usklajuje Svet za splošne zadeve in zunanje odnose.

40

Od 1.1.2008 dalje bo šest mesecev predsedovala Svetu EU Republika Slovenija.

Pripravljalno delo za srečanja Sveta izvaja Odbor stalnih predstavnikov (Corepeter), ki ga sestavljajo veleposlaniki držav članic pri EU, ki jim pomagajo uradniki iz državnih oz. nacionalnih ministrstev. Administrativna dela za Svet ureja Generalni sekretariat s sedežem v Bruslju.

Svet in Evropski parlament imata že navedene skupne zakonodajne pristojnosti in sta odgovorna za proračun. Svet je obenem odgovoren za sklepanje mednarodnih sporazumov, o katerih se pogaja Komisija, ima pa še vrsto drugih manjših pristojnosti, določenih z ustavo.

Svet sprejema svoje odločitve skladno s pravili, določenimi z ustanovitvenimi pogodbami (oz. skladno z ustavo), in sicer bodisi soglasno bodisi z večinskim glasovanjem oziroma s t.i. "kvalificirano večino". S soglasjem sprejema Svet odločitve o pridružitvi novih članic, o uvedbi novih politik in o drugih najpomembnejših vprašanjih. V večini drugih primerov odločanja je potrebno glasovanje s kvalificirano večino: odločitve tedaj ni mogoče sprejeti, če nek predlog ne dobi določenega minimalnega števila glasov. Število glasov, ki jih ima država članica je primerljiva s številom njenih prebivalcev. Tako imajo od 1.11.2004 dalje največ glasov v Svetu Nemčija, Italija in Velika Britanija (po 29), najmanj jih ima Malta (3), Slovenija pa jih ima 4 (enako kot Ciper, Estonija, Latvija in Luxsembourg). Največje možno število glasov je 321. Za kvalificirano večino je treba doseči najmanj 232 glasov (72,3 %). Poleg tega mora odločitev odobriti večina držav članic, vsaka država članica pa tudi lahko zahteva potrditev, da predstavlja število glasov pri nekem glasovanju najmanj 62 % celotnega števila prebivalstva Evropske unije.

Lizbonska pogodba v glavnem ne spreminja vloge Sveta EU. Bistvena sprememba je v razširjenem krogu primerov odločanja s kvalificirano večino in manj primerov odločanja s soglasjem. Leta 2014 bo uvedeno odločanje z dvojno večino: za sprejetje predpisov bo potrebna večina držav članic (55%) in prebivalstva (65%).

4.4. Evropska komisija

Komisija je ena glavnih institucij Evropske unije. Sestavljajo jo predsednik Komisije in po en komisar iz vsake države članice EU. Njeno delovanje je v političnem smislu popolnoma neodvisno. Glavna naloga Komisije je, da zagovarja interese Evropske unije kot celote. Zato mora skrbeti, da se uredbe in direktive Sveta in Parlamenta tudi izvajajo. Če se to ne zgodi, lahko Komisija vloži tudi tožbo zoper državo kršiteljico, in sicer pred Sodiščem Evropskih skupnosti in jo tako prisili, da ravna v skladu z zakonodajo EU. Sodišče bo v primeru ugotovitve odgovornosti države kršiteljice izreklo (zlasti) denarno sankcijo.

Komisija je tudi edina institucija, ki lahko predlaga novo zakonodajo EU. Kot izvršilni organ izvaja odločitve Sveta in je odgovorna tudi za izvrševanje večine politik. Poleg tega upravlja proračun za izvajanje teh politik.

Komisija je odgovorna Parlamentu. Za opravljanje strokovno-administrativnih nalog ima Komisija 36 generalnih direktoratov (GD) in služb, ki so večinoma v Bruslju in Luxembourgu.

Lizbonska pogodba spreminja sestavo Komisije: od leta 2014 dalje bosta samo 2/3 držav članic imeli komisarje (torej 18 komisarjev od sedanjih 27 članic). Evropski svet bo lahko soglasno spremenil število komisarjev. Okrepljena bo tudi vloga predsednika komisije, ki bo lahko zahteval

41

odstop določenega komisarja.

4.4.1. Visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednik Evropske komisije

Lizbonska pogodba prinaša Visokega predstavnika EU imel dvojno nalogo: bo mandatar Sveta za skupno zunanjo in varnostno politiko ter podpredsednik Komisije za zunanje odnose. Pristojen bo za vodenje skupne zunanje in varnostne politike in bo predsedoval Svetu ministrov za zunanje zadeve. Pri tem mu bo pomagala Evropska služba za zunanjepolitično delovanje, ki jo bodo sestavljali uradniki Sveta, Komisije in nacionalnih diplomatskih služb.

4.5. Sodišče Evropskih skupnosti

Sodišče Evropskih skupnosti, s sedežem v Luxembourgu, sestavlja po en sodnik iz vsake države članice EU. Pomaga jim osem generalnih pravobranilcev. Njihov mandat je 6 let in so lahko dvakrat ponovno imenovani za po 3 leta. Pri sojenju morajo biti nepristranski. Vsak sodnik Sodišča ima tudi več strokovnih sodelavcev za pripravo osnutkov odločb.

Naloga Sodišča ES je zagotoviti spoštovanje pravnega reda EU ter pravilno tolmačenje in izvajanje pogodb oziroma sedaj ustave. Je tudi edina institucija Evropske unije, ki lahko na zahtevo nacionalnega sodišča poda sodbo o tolmačenju pogodb oz. ustave ter o veljavnosti in tolmačenju zakonodaje EU. Če se pojavi tako vprašanje nacionalno sodišče lahko, v nekaterih primerih pa mora, prosi Sodišče s predhodnim vprašanjem za tako tolmačenje. Tako se zagotavlja enotno tolmačenje in izvajanje zakonodaje EU v vsej Evropski uniji.

Lizbonska pogodba je razširila področje delovanja Sodišča Evropskih skupnosti (verjetno bo to sodišče dobilo tudi novo ime), zlasti na področju pravosodnega in policijskega sodelovanja.

4.6. Sodišče prve stopnje

Sodišče prve stopnje je bilo ustanovljeno leta 1999 in v katerem je po en sodnik države članice EU. Sedež sodišča je v Luxembourgu. Odgovorno je za sojenje v določenih zadevah, ko je tožeča stranka pravna ali fizična oseba, ki vloži tožbo proti kateri od institucij EU. To sodišče ni prvostopno sodišče, kot bi se to dalo morebiti razbrati iz njegovega imena pač pa je sodišče s svojimi pristojnostmi, podobnimi kot jih obravnavata pri nas delovno in upravno sodišče.

4.7.. Druge institucije Evropske unije

- Računsko sodišče sestavlja po en član iz vsake države članice EU z mandatom 6 let. Preverja zakonitost in pravilnost prihodkov in odhodkov Evropske unije ter upravljanja s proračunom EU.

- Evropski ekonomsko-socialni odbor imenuje Svet za dobo 4 let. Imenujemo ga tudi "organizirana civilna družba, saj se morata z njim posvetovati tako Svet kot tudi Komisija, preden sprejmeta odločitve o določenih politikah, npr. o zaposlovanju, o sredstvih iz Evropskega socialnega sklada, o

42

poklicnem usposabljanju, itd.

- Odbor regij je sestavljen iz predstavnikov regionalnih in lokalnih organov držav članic EU, ki jih imenuje Svet za 4 leta. Z Odborom se morata posvetovati Svet in Komisija, kadar odločata o zadevah, ki se nanašajo na regije.

- Evropska investicijska banka s sedežem v Luxsembourgu financira projekte za pomoč manj razvitim regijam znotraj EU in spodbuja konkurenčnost podjetij.

- Evropska centralna banka s sedežem v Frankfurtu je odgovorna za upravljanje z evrom in denarne politike Evropske unije.

- Evropski varuh človekovih pravic je zadolžen za sprejemanje in obravnavo pritožb državljanov držav članic, podjetij in ustanov ter vsakogar, ki živi v Evropski uniji. Deluje kot posrednik med državljanom in oblastmi EU.

- Agencije Evropske unije niso organi EU, pač pa jih je ustanovila EU, da bi opravljale posebne strokovne, znanstvene, poslovodne in druge naloge, potrebne Evropski uniji. Naj jih le nekaj naštejem:- Evropski center za razvoj poklicnega izobraževanja in usposabljanja,- Evropska agencija za okolje,- Evropska agencija za zdravila,- Evropski center za spremljanje drog in odvisnosti od drog,- Urad za harmonizacijo notranjega trga (blagovne in storitvene znamke),- Urad skupnosti za rastlinske sorte,- Prevajalski center,- Evropska agencija za obnovo,- Evropska uprava za letalsko varnost,- Europol (Evropski policijski urad) in- Eurojust (povezuje pravosodne organe držav EU v boju proti organiziranemu kriminalu, korupciji, itd.).

5. Svet Evrope

Ko govorimo o evropskih institucijah, moramo ločiti institucije, ki so organi Evropske unije in institucije, ki so organi drugih organizacij, ki pa imajo prav tako v naslovu ime Evropa.

Svet Evrope NI institucija Evropske unije. Gre za medvladno organizacijo, katere cilji so (med drugim) varstvo človekovih pravic, uveljavljanje evropske kulturne raznolikosti in boj proti socialnim problemom, kot so rasni predsodki in nestrpnost. Svet Evrope je bil ustanovljen leta 1949. Njegov največji zgodnji dosežek je bil oblikovanje Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP). Svet Evrope ima sedaj že več kot 45 držav članic.

6. Organizacija za varnost in sodelovanje (OVSE ali OSCE)

Pomembnejša medvladna organizacija držav Evrope je tudi Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi. Ta se ukvarja, tako kot že pove njeno ime, zlasti z izmenjavo stališča, mnenj in izmenjavo podatkov, potrebnih za ohranjanje miru v Evropi in boja proti terorizmu, organiziranemu

43

mednarodnemu kriminalu, itd.

7. Evropsko sodišče za človekove pravice

Za uresničevanje človekovih pravic je bilo ustanovljeno Evropsko sodišče za človekove pravice, ki ga ne smemo mešati s sodišči Evropske unije, in ki deluje v Strasbourgu, kjer je tudi sedež Sveta Evrope. Na to sodišče se lahko obrnejo državljani držav, ki so vključene v Svet Evrope, če so jim kršene človekove pravice, pa jim njihova nacionalna sodišča odrekajo varstvo pravic, torej morajo biti pred vložitvijo vloge na to sodišče izčrpane vse možnosti sodnega varstva v lastni državi. Sodbe tega sodišča ni mogoče direktno izvršiti, imajo pa veliko moralno moč, tako da vlade držav članic praviloma izplačajo odškodnino, če sodišče ugotovi kršitev človekovih pravic.

44

Literatura:

- Ustava Republike Slovenije;- Kaučič, dr. Igor; Grad, dr. Franci, Ustavna ureditev Republike Slovenije, druga dopolnjena izdaja, GV, 2007;- Trpin, dr. Gorazd, Predpisi o državni upravi, vladi in ministrstvih z uvodnimi pojasnili, ČZ Uradni list RS, 1995;- Jerovšek, dr. Tone, Zakon o splošnem upravnem postopku z uvodnimi pojasnili, ČZ Uradni list RS, 1999;- Jerovšek, dr. tone, Predpisi o upravnem sporu z uvodnimi pojasnili, ČZ Uradni list RS, 1998;- Rakočevič - Bekeš, Državna uprava, ČZ Uradni list RS, 1994;- Cerar, dr. Miro, Temelji ustavne ureditve;- Perenič, dr. Anton, Pravo, DZS, 2001;- Šmidovnik, dr. Janez, Temeljni pojmi o upravi, VUŠ, 1980;- Šinkovec, dr. Janez, Evropsko pravo, ČGP, 1996;

- Kako deluje Evropska unija, Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti, Luxembourg, 2004;- Ustava za Evropo, Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti, Luxembourg, 2004;- Pascal Fontaine, Evropa v 12 poglavjih, Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti, Luxembourg, 2004;- Na kratko o Lizbonski pogodbi, Informacijski center EU

- Temeljna ustavna listina;- veljavna zakonodaja.

45

IME PROGRAMA: POSLOVNI SEKRETAR PREDMET: JAVNA UPRAVA PREDAVATELJ: BOJAN DOLENC, univ. dipl. pravnik

OBVEZNOSTI PRI PREDMETU JAVNA UPRAVA

Pri predmetu javna uprava je treba za pozitivno oceno napisati pisno projektno nalogo in opraviti pisni izpit.

Projektno (oz. seminarsko) nalogo, ki je pogoj za opravljanje pisnega izpita, je treba oddati pred pričetkom opravljanja pisnega izpita. Naloga mora biti napisana z računalnikom ali pisalnim strojem in mora obsegati od 70 do 150 vrstic, oziroma 2 do 3 strani teksta. Kandidati si izberejo temo iz seznama naslovov projektnih nalog, in sicer tako, da si isto temo iz seznama lahko izberejo največ trije kandidati. Sporazumno je mogoče dogovoriti dodatne teme nalog.

Pisni izpit bo po predvidenem programu 14.2.2008, drugi rok bo v prvih dne marca 2008. Kandidati imajo za opravljanje izpita na voljo 2 šolski uri. Rezultati prvega izpitnega roka bodo znani najkasneje 25.2.2008, drugega roka pa najkasneje 14 dni po opravljanju izpita v drugem roku.

Maksimalno število točk pri projektni nalogi: 15

Maksimalno število točk pri pisnem delu izpita: 85

Minimalno skupno število točk za pozitivno oceno: 51

Ocene:

Od 51 do 60 točk ocena zadostno (6)

Od 61 do 70 točk ocena dobro (7)

Od 71 do 80 točk ocena prav dobro (8)

Od 81 do 90 točk ocena prav dobro (9)

Od 91 do 100 točk ocena odlično (10)

46

Bojan Dolenc

IME PROGRAMA: POSLOVNI SEKRETARPREDMET: JAVNA UPRAVAPREDAVATELJ: BOJAN DOLENC

TEME PROJEKTNIH in DIPLOMSKIH NALOG PRI PREDMETU JAVNA UPRAVA

1. Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, njena uveljavitev in njen pomen

2. Uradni jezik v Republiki Sloveniji

3. Demokratični parlamentarni sistem v RS

4. Načelo delitve oblasti

5. Zakonodajna veja oblasti

6. Izvršilna veja oblasti

7. Sodna veja oblasti

8. Narodni in državni simboli

9. Država, verske skupnosti in veroizpoved

10. Varstvo avtohtonih narodnih skupnosti v RS

11. Volitve v Državni zbor RS

11.a Volitve v Državni svet

11.b Volitve predsednika republike

12. Konstituiranje in sestava Državnega zbora RS

13. Pristojnosti in naloge Državnega zbora RS

14. Poslanska imuniteta

15. Politične stranke

16. Zakonodajni postopek v RS

17. Proračun občine

47

18. Predsednik republike

19. Državni svet

20. Pristojnosti Državnega sveta v primerjavi s pristojnostmi Državnega zbora RS

21. Vlada Republike Slovenije

22. Konstituiranje Vlade Republike Slovenije

23. Pristojnosti in naloge Vlade RS

24. Zaupnica, nezaupnica vladi in interpelacija

25. Ustavno sodišče RS

26. Vrhovno sodišče RS

27. Varuh človekovih pravic

28. Računsko sodišče

29. Javna sredstva

30. Banka Slovenije

31. Državni proračun

32. Davki v Republiki Sloveniji

33. Carina

34. Zagotavljanje javnih služb

35. Javni zavod

36. Gospodarske javne službe

37. Državna revizijska komisija za javna naročila

38. Javna naročila

39. Ustavni spor

40. Ustavna pritožba

41. Temeljne človekove pravice in svoboščine

42. Obramba v Republiki Sloveniji

48

43. Državno tožilstvo

44. Policija

45. Državno pravobranilstvo

46. Odvetništvo

47. Notariat

48. Teorija sistemov

49. Ministrstva in njihove naloge

50. Državna uprava

51. Upravno odločanje in odločba organa prve stopnje

52. Upravno odločanje in odločba organa druge stopnje

53. Dokončnost in pravnomočnost upravne odločbe

54. Molk upravnega organa

55. Sodišča splošne pristojnosti

56. Okrajno sodišče

57. Okrožno sodišče

58. Višje sodišče

59. Specializirana sodišča

60. Delovno in socialno sodišče

61. Upravno sodstvo v Republiki Sloveniji

62. Odločanje v upravnem postopku in upravnem sporu

63. Upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic

64. Občina in lokalna samouprava

65. Mestna občina

65.a Pokrajina

66. Upravna enota

49

67. Stranke upravnega postopka, zastopnik in pooblaščenec

68. Stranke upravnega spora, zastopnik in pooblaščenec

69. Lastninska pravica in razlastitev

70. Denacionalizacija

71. Nostrifikacija v tujini pridobljenih spričeval in diplom

72. Slovenci v zamejstvu in v svetu ter njihove pravice

73. Upravni postopek

74. Upravni spor

75. Institucije Evropske Unije

76. Komisija EU

77. Parlament EU

78. Svet EU

79. Sodišče EU in Sodišče prve stopnje

80. Eurojust

81. Zakonodajni akti EU

V okviru navedenih tem je možno sporazumno izbrati še dodatno dogovorjene teme seminarskih ali diplomskih nalog.

Bojan Dolenc

50