Na krofu se je oglasila simpatična pevka Maja Keuc!

V petek, 17.2.2012, se nam je na OŠ Hajdina pridružila pevka Maja Keuc. Z njo smo člani

novinarskega krožka opravili kratek intervju. Intervju smo naredile Anja Drevenšek, Iris

Krulc, Eva Intihar in Melani Berger. Nekaj naših vprašanj in njenih odgovorov si lahko

preberete v nadaljevanju.

Kaj vas je navdušilo nad

glasbo?

»Moja družina je zelo neglasbena.

Vbistvu se sploh nihče drug razen

mene ne ukvarja z glasbo. Jaz pa

sem nekako to že nosila v sebi. In

že od otroštva zelo rada pela.

Imam babico iz Velenja in tako sem

ji vsak teden, ko sem se z njo

pogovarjala po telefonu tudi zapela

vse nove pesmi, ki sem se jih čez

teden naučila. Že od otroštva

pojem v zborih, zdaj pa se je to

začelo bolj razvijati.«

Kdaj ste začeli peti?

»Ne vem. Od drugega, tretjega,

četrtega leta. Skozi pojem.

Profesionalno pa se s petjem

ukvarjam zadnji dve leti.«

Pri kolikih letih ste imeli prvi nastop in če se spomnite kje?

»Prvi samostojni nastop mislim, da je bil na naši osnovni šoli. Takrat sem pela še na karaoke in

matrice. Da pa je bil nastop zares v živo, pa je bilo tam pri 14 letih, z bendom, s Hrošči, mojim

bendom.«

Ste v svojem otroštvu kdaj razmišljali, da bi postali pevka?

»Ne (smeh). Na začetku sem hotela biti kmetica. Kasneje sem hotela biti cvetličarka, ker smo živeli

zraven cvetličarne 15 let. Jaz pa sem pač tja zahajala in pobirala rožice iz tal. Iz njih pa sem delala

šopke in ne vem, kaj še vse. Potem pri 13, 14, 15 letih pa me je to začelo nekako bolj zanimati. In

takrat sem si vbila v glavo, da je to to in nič drugega.«

Ali so vam na osnovno šolo ostali lepo spomini?

»Ja, zelo lepi.«

Kam ste hodili v srednjo šolo in zakaj ste se odločili ravno zanjo?

»Najprej sem obiskovala Prvo gimnazijo, prvi letnik. Sem pa bila v Drugi gimnaziji že od sedmega

razreda. Zato, ker so oni vsaki dve leti pripravljali muzikale in jaz sem tam sodelovala že v sedmem

razredu osnovne šole. Moja mama je tudi tam učiteljica in zato, sem šla na avdicijo. Tam sem bila

najmlajši član, med vsemi gimnazijci. Sprva sem bila bolj v ozadju, da sem se navadila. Ampak, mi je

bila Druga gimnazija vedno bolj blizu. Mislim, da je bil tisto leto tak sistem, da je bilo zelo težko priti na

to šolo. Jaz pa sem imela eno štirko, matematiko. In me je bilo strah, da ne bom sprejeta. Potem pa

sem se v drugem letniku prepisala na Drugo gimnazijo. Samo zato, ker mi je bila bolj blizu po

aktivnostih, po duši in vse to.«

Kdaj in kako ste se odločili, da boste nastopili v oddaji Slovenija ima talent?

»To je bilo zelo tak … pa gremo! (smeh). Videla sem reklamo na televiziji in takrat nisem sploh

razmišljala, da bi to utegnilo dati neko prepoznavnost. Ampak sem hotela iti študirat glasbo v tujino in

nagrada je bila 50.000 evrov. Potem pa grem poskusit, sem si rekla. Ampak nihče se ni tako ukvarjal s

tem, da bi to res utegnilo spremeniti moje življenje. Tako, da se je to pač naenkrat začelo in nikomur

ni bilo prav jasno, kaj se dogaja. Nihče ni vedel, kam se bo to razvilo, jaz pa sem imela še maturo

hkrati. Tak, da sem bila čisto cela blesava. Ja vglavnem, sem to preživela, naredila maturo. Morem

reči, da je bilo to uspešno leto. «

Kako si skozi oddajo sprejemala komentarje žirije?

»Jaz kar dobro (smeh). Hvala bogu. Jaz sem to kar dobro sprejemala. Sicer me je bilo zelo strah. Kar

spomnim se pred avdicijo, bilo je grozno. Ko sem videla Lucienne s tisto grozno čupo sem mislila,

konec je. Isto Branko. Tudi potem, ko sem pela v polfinalu, ta jazz komad, ki mogoče ni tako znan,

komercialen, me je bilo zelo strah, kakšna bo reakcija. Ampak se mi zdi, da če si iskren in da če res

delaš to, kaj ti najbolj gre, potem je tudi odziv takšen.«

Kakšne cilje ste imeli na začetku oddaje?

»V bistvu, sploh nisem vedla, kaj naj pričakujem, kak si naj to predstavljam, tako da sem proti koncu

imela vedno manj ciljev. Samo, da to preživim. Ja, naenkrat se pojavljajo novinarji, postaneš nek

medijski svet. Naenkrat imaš polno hišo novinarjev. Vsi so slikali mojo sobo, moje starše. Mislim, je

nekaj novega in ti nisi

navajen na to. Se sprašuješ,

kam to vodi. Si tarča kritik. Je

naporno na začetku, ko ne

razumeš in ne veš, na kaki

podlagi si je nekdo ustvaril

mnenje. Potem s časoma, se

začneš navajati. Nato, ti tudi

postane malo vseeno. Tak, da

bi lahko bilo tudi hujše.«

Kako je bilo kasneje

nastopati na EMI 2011?

»No, takrat pa sem imela

največjo tremo v svojem

življenju. Takrat, pa niti v

Tivoliju nisem imela takšne

treme, ko sem padla. To pa

zaradi tega, ker so bila

ogromna pričakovanja. Tudi

zato, ker so pač računali na

mene, da bom pač zmagala.

Ampak, jaz pač nisem v to

verjela, do konca. To, pa ne. Tudi imeli smo hude težave s tonom v studiu. Tako, da me je bilo zelo

strah, če bom sploh slišala matrico, a bom zapela prav. Vsi nekaj pričakujejo od tebe. Jaz pa sem se

tresla tako, da če bi kdo videl, bi rekel dobro je (smeh). Tisto je bilo najhujše. Potem je trema začela

izginjati. Na koncu pa Evrovizija, potem treme več ni bilo, samo tu pa tam še.«

Ste pričakovali zmago?

»Sem razmišljala o njej, glede na to, da so vsi govorili in pisali o tem. Ampak nisem si upala preveč

verjeti v to, ker bi to lahko bilo preveliko razočaranje, če se to ne bi zgodilo. Ogromno je bilo dobrih

ekip, izvajalcev zraven mene. Res se mi zdi, da je bila konkurenca močna in dobre pesmi. Nisem bila

tako močno prepričana.«

Kaj vam ta zmaga pomeni?

»Ja, pomeni mi veliko. Res sem si to želela že od malega. Babici sem rekla, babi enkrat me boš gledala

na tem odru, jaz to vem (smeh). In ja, mislim, želela sem si to, tudi to dati enkrat skozi. In sem zelo

hvaležna za to.«

Na Evroviziji ste se odločili, da boste pesem Vanilija peli v angleščini. Zakaj?

»Zato, ker je pesem najprej nastala v angleščini. Tudi meni je bilo to pesem lažje peti v angleščini. Zdi

se mi, da si je tekst v angleščini lažje zapomniti, čeprav ni najbolj enostaven. Tudi zato, da bi si lahko

ta tekst tudi ne Slovenci prepevali. Zgleda, da je bila prava odločitev. Kar pa ne pomeni, da ne

podpiram slovenskega jezika.«

Kakšen občutek, je nastopati ped tako veliko množico, kot je Evrovizija?

»To je pa tak občutek, da sploh ne moreš verjeti, da si bil tam. Jaz, ko sem prvič prišla v Düsseldorf, v

to dvorano, ki je bila ogromna. Ko tam dol gledaš, so ljudje samo majhne pikice. Jaz sem samo gledala

to dvorano. Zatem pa pride ena skupina ljudi in greš v eno sobo in ti tam razložijo, kako bo to

potekalo. Zatem te ozvočijo v eni sobi, kjer si eno uro. Tam lahko točno vse poveš, da imaš optimalne

razmere, če slišiš dovolj, če kaj ni v redu, bodo še popravili. Potem pa greš na oder. Skoraj te že

odnesejo gor, potem pa ti na odru pihajo s pahljačami, če je vse vredu. Potem smo šli nekajkrat skozi

komad. To je res tako profesionalno, da bolj ne more biti. Jaz vem, da ko sem šla tam prvič na odru

skozi komad sem kar objemala tehnike (smeh). In pol greš dol z odra, si pogledaš video posnetke.

Takrat pa lahko tudi rečeš, ne vem, rad bi da te tu snemajo tako in tako. Oni si to vse zapišejo, potem

pa še imaš tri generalke in oni takrat to skušajo popraviti. Tako da, ljudje mislijo, da imaš tam veliko

treme, da je zelo grozno. Ampak tam te pripravijo tako, da potem sploh več ne veš, kdaj gre zares.

Razen, da so potem noter pač ljudje, občinstvo. To pa je tudi edina razlika med vsemi vajami in potem

nastopom v živo.«

Ste ponosni na uvrščeno 13. mesto na Evroviziji?

»Jaz sem si samo želela, da bi po dolgem neuspehu Slovenije prišla v finale. Če vam povem po resnici

… mi smo bili tam 14 dni. Vsak dan smo imeli ali vajo ali generalko. Vsak dan je imela ena država neke

vrste zabavo. In mi smo bili proti koncu res že na ubogem glasu. Tako da je že bilo v polfinalu bolj

tako, bo še šlo. Potem pa smo prišli v finale in smo tako kričali eno uro. Tako da smo še bili bolj brez

glasu. Ampak to je bil najtrši led, ki smo ga morali prebiti. Potem nam je bilo že malo vseeno, kako bo

v finalu. Ampak, jaz sem v finalu bila tako brez glasu, da ko sem se zjutraj zbudila sploh več nisem

zmogla govoriti. Potem so me vsi samo spraševali, kako se počutim in tako naprej. Potem so me že

začeli klicati slovenski novinarji, ali bom lahko. Ne bo, mora bit, ne vem, kak še, ampak bo (smeh).

Potem sem bila cel dan zaprta v tisti garderobi. Vsi ostali predstavniki pa so si na veliko prepevali. To

je zelo težko poslušat, oni v top formi, pojejo 6 ur, ti pa v tišini, tam v enem kotu. In imaš

odgovornost. Jaz sem potem pojedla tisoč bombonov za glas. Spila se tri litre čaja, potem pa sem še

dve uri pred nastopom pojedla tako tableto, ki je zelo nepriporočljiva. No, potem še vedno nisem

vedela, kako bom jaz to zapela, ampak ja, bom stisnila še zadnje atome moči iz pet. Tako da sem si na

koncu nastopa kar oddahnila. Je pa res, da potem en teden nisem mogla prav govorit, imela sem kar

hude posledice.«

Kdo si po vašem mnenju bolj zasluži zmago v oddaji Misija Evrovizija?

»Ja zdaj oboji, ne vem, kak naj povem ali dve ali tri. V bistvu so tri dekleta, dve tekmovalki, če tako

gledamo. Zdaj, kar se tiče glasu, mislim da ima Eva Boto res odličen glas. Jaz upam, da so ji napisali

dobre pesmi, predvidevam glede na to, kdo jih je pisal. Kar se pa tiče dvojčic … sta zelo simpatični,

imata tako pozitivno energijo, je pa njima treba narediti pesmi, ki so primerne za njun glas. Vse je

odvisno, kakšne pesmi bodo. Če bi pa se zdaj odločila, bi pa izbrala Evo Boto.«

Kdo je vaš vzornik in zakaj?

»Moj vzornik, jaz jih imam veliko, sem taki tip človeka, da so mi zelo všeč različne vrste glasbe. Ne

vem, od malega mi je bila že všeč Christina Aguilera. Zdaj pa mi je na primer všeč ena jazz pevka, ki

niti ni tako znana, tudi Beyonce, Adele. Potem pa so še tudi drugi.«

Katera je vaša najljubša jed?

»Nekaj nezdravega bo po mojem (smeh). Kakšna lazanja.«

Ali imate kakšnega hišnega ljubljenčka?

»Ja, imam eno psičko, zlato prinašalko, ki je zdaj že kar malo stara. Imam pa zdaj tudi enega mačka,

ki je star tam nekje pol leta. Ta maček pa ima nadnaravne sposobnosti, če lahko temu tako rečem.

Pleza po hiši, po fasadi, pojé tudi zelo veliko hrane. Drugače pa se navajamo na njega, je pa zelo

igriv.«

Ali ste imeli kdaj probleme z oboževalci?

»Tako da bi imela ravno neke probleme ne, je pa bil hudo, ko je kdo dobil mojo telefonsko število, in

sem potem imela ogromno klicev in sms-jev. Ni pa bilo, ne vem, da bi me zdaj kar zasledovali in ne

vem, kaj vse delali.«

Kakšne imate načrte za prihodnost?

»Zdaj sem se malo umaknila iz medijskega prostora, zato, ker so že ljudje odprli hladilnik pa sem jaz

ven skočila (smeh). Tak, da se mi je to zdelo dobro, pa tudi zato, da malo razmislim, kaj bi rada za

naprej. Zdaj delam tudi eno predstavo, Shakespearovo dramo, tako da sem zdaj skozi v gledališču.

Vmes pa že delam v bistvu neke načrte tudi za naprej. Zdaj grem snemat spot za mojo naslednjo

skladbo v Zagreb. Zdaj se bom mogla začet učit za izpite, ker grem najprej študirat. Upam, da v

London, oktobra. Tak, da je to dejansko moj cilj za naprej. Pa seveda, da bom še naprej ustvarjala

glasbo.«

Anja Drevenšek, 8. r.