HrapeškoErmis Lafazanovski

Zgodba romana Hrapeško sodobnega makedonske-

ga pisatelja Ermisa Lafazanovskega se začne v drugi

polovici 19. stoletja in traja vse do začetka 20. stole-

tja, ko se v Evropi pojavi ideja o končni združitvi. Na

jugu je obdobje romantike dobilo šele svoje zamet-

ke, v resnici pa imamo že opravka z 21. stoletjem, v

katerem Balkan in Evropa, navkljub nenehnim raz-

hajanjem, še vedno iščeta skupni imenovalec. Glavni

junak romana, Hrapeško, ki se je iz predmestnega

makedonskega vrtnarja prelevil v steklopihalca in

čigar sloves se razlega daleč po Evropi in širnem

svetu, živi razpet med hrepenenjem in resničnostjo,

med obrtjo in umetnostjo, med dvema ženama,

med domom in izgnanstvom, med Vzhodom in Za-

hodom. Elementi folklore in arhetipska podzavest,

ki so značilnost avtorjevih romanov in kratkih zgodb,

iz Hrapeška naredijo berljivo in duhovito sodobno

pravljico o podeželskem naivnežu, ki ga je doletela

racionalnost industrijske dobe. Eksistencialistična

pripoved, ob kateri se smejemo in jočemo, je tudi

roman o umetnosti in o njeni moči združevanja ljudi

in civilizacije, tradicije in sodobnih tokov.

Ermis Lafazanovski, pisatelj, antropolog in esejist,

se je rodil leta 1961 v Cluju v Romuniji. Piše kratke

zgodbe, romane in eseje s področja kulturne antro-

pologije. V Skopju in Zagrebu je študiral književnost.

Njegove kratke zgodbe so bile objavljene v številnih

makedonskih in tujih antologijah. Leta 2001 je pre-

jel nagrado Društva makedonskih pisateljev za ro-

man Opisovalec, leta 2003 pa nagrado mojster proze

za Roman o orožju. Roman Hrapeško je bil leta 2006

nominiran za mednarodno nagrado balkanika.

Aleš Mustar

22,95 €

HRAPESKO oprema.indd 1 8/10/09 12:29:16 PM

1.

»V naših krajih živi vrtnar, ki tako spretno rokuje s svojim orodjem, da vam lahko, ne da bi vi kar koli občutili in ne da bi pri tem sam trenil z očesom, skrajša vašo romantično bra-dico!

Ime mu je Hrapeško!«Tako je rekel prevajalec gospodu Georgesu, ko je tolmačil

besede nekega stoletnika, najstarejšega v skupini ljudi, ki se je zbrala, saj je prav ta prevajalec, še preden je omenjene besede izrekel Georgesu, zbrane vprašal, ali je v tem zapuščenem kra-ju kakšen človek ali kakšna stvar, po kateri bi lahko bili prepo-znavni in seveda nanjo ponosni.

»Zanimivo!« je rekel prevajalec, ko je tolmačil Georgesovo mrmranje, ki se je tiho slišalo za njegovim močnim glasom, in nadaljeval, »ali je kakšna možnost, da ga vidim?«

Ljudje so se spogledali in potem nekega slabotneža poslali po moškega, o čigar vrlinah se je širil glas daleč naokoli, ki ni živel ne na vasi in ne v mestu, ampak v zahojenem predmestju ob reki Vardar.

Ker so bili zvedavi, so zbrani čakali nanj.Le kaj bi drugega počeli v takšni divjini?

[ 5 ]

[ 6 ]

2.

Hrapeško je prišel neobrit.Od daleč je bil videti kot zlikovec.

Od blizu kot mlad fant.Če si si ga pobližje ogledal, je bila njegova glava nesoraz-

merno majhna v primerjavi z njegovimi velikimi, napihnjeni-mi prsmi. Bile so kockaste oblike, široke, razprostirale so se pod rameni kot viteški oklep. Njegove noge so bile kratke, roke pa so mu segale do pasu. Njegova prepona je bila močno stisnjena z usnjenimi pasovi in tuli, iz katerih je kukalo razno-vrstno vrtnarsko-vinogradniško orodje: nožki, vejniki, škar-je.

Ne da bi kaj rekel, se je ustavil pred Georgesom in njego-vim prevajalcem in samo s pogledom spraševal, zakaj so ga po-klicali, predvsem pa ga je zanimalo, kdo so tisti, ki so ga dali poklicati.

Nekaj trenutkov so se gledali.Georges in njegov prevajalec sta bila videti kot uradnika.

Bolj à la franca kot pa kaj drugega. Zaradi poti sta bila malo pomečkana. Z brado ali brez sta bila nekje vmes.

»Spoštovani meščani predmestja, ta gospod, ki ga vidite tu pred vami,« je rekel Georgesov prevajalec, »je sam veliki Geor-

[ 7 ]

ges de Bourgogne, znan in priznan raziskovalec neznanih pre-delov temačne Evrope: primerjalec civilizacij in kultur; ljubi-telj avantur in dobrih vin; kulturni ataše velikega francoskega kneza, njegovega veličanstva Abervilla de Grenobla. To doka-zujejo tudi dokumenti, ki jih ima pri sebi, ki mu dajejo neo-mejeno pravico, da se giblje po teh krajih.«

Zbranim ljudem, pa tudi samemu Hrapešku, je po čelu ste-kla potna sraga, čeprav je bila zima.

»Kar se mene tiče, sem samo prevajalec in moja vloga pri vsem tem je tako ničeva in majhna, da ni vredno omenjati mojega imena. Zato se vam jaz ne bom predstavil.«

In zdaj.»Si ti tisti,« je vprašal Georgesov prevajalec v imenu tistega,

ki je nekaj mrmral napol po francosko in napol po nemško, kar precej potiho, da ne bi motil prevajalca, »o katerem tu zbrani kujejo mite in legende?«

Hrapeško je, ne da bi sklonil glavo in ne da bi odtrgal po-gled od Georgesa, ki ves ta čas ni odtrgal pogleda od Hrape-ška, pljunil na tla in se mu počasi približeval, vse dokler ni prišel na razdaljo ene pedi, vse dokler ni začutil zadahov iz ust. Ki sta oba smrdela.

»Hej, moški …« je rekel prevajalec v Georgesovem imenu, ki je medtem iz žepa potegnil vrv, s katero je začel jemati mero moškemu, ki je stal pred njim. »Takšnih prsi še nisem videl, to je res, toda o veščinah, o katerih so v tvoji odsotnosti pričevali ti dobri ljudje, ne morem soditi vnaprej. Dal ti bom eno liro, če pred vsemi temi ljudmi potrdiš njihove zgodbe in legen-de.«

[ 8 ]

Hrapeško je vzel denar, ugriznil vanj in ga pospravil na pr-si.

Roke je spustil na lakotnico, do prepone, okrog katere je imel zapet ogromen, debel usnjen pas; na katerem so bili pri-peti zanke in tuli; iz katerih so kukali raznovrstni vejniki, de-beli s tankim rezilom in napol kratki z napol debelimi rezili. Za hip je ljudem, zbranim okrog treh mož, zastal dih. Pričako-vanje je bilo slovesno. Od daleč se je slišalo samo trepetanje trepetlik, še bolj od daleč pa bučanje reke Vardar. Nihče si ni drznil niti dihati, kaj šele pisniti. Morda je samo tistih nekaj otrok, ki se je hihitalo v ozadju, naznanjalo, kaj se lahko zgo-di.

Naenkrat pa.Hrapeško je z bliskovito hitrostjo z desno roko potegnil

škarje na desni strani, tiste, ki so bile na dnu, in jih z neverje-tno natančnostjo zavrtel okrog svojega debelega, jeklenega ka-zalca. Ko so se nehale vrteti, pa Georgesu ni ostalo nič druge-ga, kot da je ugotovil, da je bil trak, ki je držal njegovo romantično-razsvetljensko pelerino, prerezan, in da je začutil, kako mu je počasi kot snežinka zdrsnila po plečih in za njim padla na tla.

Potem je Hrapeško z isto spretnostjo spet zavrtel škarje okrog svojega jeklenega kazalca in jih pospravil nazaj v tul.

Vse to je trajalo nekaj sekund.Nikomur ni uspelo videti, ne kako in ne zakaj.Zaslišala sta se smeh in velik aplavz.»Bravo, bravo in še enkrat bravo!« je vzkliknil prevajalec v

imenu ljudi, Georges pa mu je navrgel, da mu nekaterih besed

[ 9 ]

ni treba prevajati, kot je bravo, na primer. Nasmeh in radost na prevajalčevem obrazu sta zamrla.

»Tega ne prevajaj,« je rekel Georges prevajalcu in v franco-ščini zakričal, »vandal!«

Potem pa. »Ali bi lahko, glede na to, da si vrtnar, to spretnost pokazal

na kakšnem primeru?« je vprašal prevajalec v Georgesovem imenu, ko se je v ozadju slišalo tiho mrmranje prej omenjene-ga, in takoj zatem v obratni smeri prevedel besede ljudi, da lahko ta, glede na to, da je tudi vinogradnik, svoje spretnosti pokaže tudi na trti, na primer, ki je le malo stran od predme-stja. Potem je slednji znova sam rekel »dobro« in spet sam »pojdimo«. Pravzaprav je bilo od daleč videti, da prevajalec go-vori sam s sabo. Da sam sebi postavlja vprašanja in si odgovar-ja.

In so šli.In prišli.Bil je februar, mesec za prvo obrezovanje, mesec, ko hlad in

mraz sama ne vesta, kaj bi počela s sabo, ne vesta, ali naj še mučita ljudi ali naj se raje umakneta v svoje podzemne jame.

Zunaj ni bilo žive duše. Od daleč so se videle samo meglice nad reko, ki je bila dosti toplejša od zraka, in nekaj jat ptic, ki so se zbrale ob njej, da bi se ogrele. Ob Vardarju so bile takšne zime samo še nekajkrat, leta 1347, 1569 in 1799, zdaj, sredi 19. stoletja, se je to zgodilo četrtič.

Samo kolona omenjenih desetih ljudi se je vila proti vino-gradu.

Ne po mestu in ne po vasi.

[ 10 ]

Ko so prišli do prve trte, je Hrapeško dvignil roko in jih s kretnjo prosil za tišino.

Potem je s pogledom ošinil enega od svojih prijateljev, in to je bil znak, da iz torbe vzame še eno čutaro vina.

Hrapeško je nagnil čutaro in jo izpraznil do zadnje kapljice. V plašč, vrh katerega je imel oblečen telovnik iz semiša, si je obrisal usta in potem vse prosil za malo tišine.

Ko je nastala tišina, je naenkrat z obema rokama, na levi in na desni strani, segel v usnjene tule, iz katerih je z vsako roko ven potegnil po ene škarje in jih začel z neverjetno hitrostjo kot vretena vrteti okrog svoje glave in rezati po zraku.

Šel je med trto.V prvo vrsto.Prve tri mladike.Boj.Suhe in stare veje, podobne rokam pošasti, so ga udarjale

po obrazu in rokah, ga teple po hrbtu in plečih in se mu zaple-tale med nogami. Hrapeško je užival. Nekaterim je uspelo, da so ga zgrabile za gležnje, tik nad usnjenimi čevlji, drugim za nadlakti. Hrapeško je strigel s škarjami, kot da bi kosil travo, švig švag. In se smejal.

Padale so ostarele roke dedov.In lasje babic.Listov ni bilo.Otroke je pustil pri miru.Samo suha zemlja, suhe veje in malo snega.»Zamišlja si, da so ljudje. Ta je vzvišeni mečevalec,« je šepe-

tala skupina, prevajalec pa na uho Georgesu, ki mu je samo

[ 11 ]

enkrat uspelo, da si je z belim robcem obrisal oči, ki so se mu orosile zaradi mraza. Toliko je vsa stvar trajala. Potem je lahko slišal le še vnovično šepetanje in videl Hrapeška vrteti škarje okrog kazalca in jih pospravljati nazaj v tule.

»Bravo! Bravo!« so vpili ljudje skupaj s prevajalcem, ki se tokrat ni spustil v prevajanje.

Georges je na plan potegnil še eno srebrno liro.V skupini se je spet zaslišalo godrnjanje.Zavist.

[ 12 ]

3.

Georges.»Pojdi z mano, pa bom iz tebe naredil bogataša!«

Le kdo bi ostal ravnodušen ob takšnem pozivu?Nihče, še najmanj prav Hrapeško.»Kam pa?« so drugi vprašali namesto Hrapeška.»V Francijo, deželo lepih vrtov in obnorelih trt, ki tako

močno zorijo, da same dajejo vino, grozdja sploh ni treba sti-skati!« je vzkliknil prevajalec namesto Georgesa.

Zbrani so komentirali, da so nekateri pač rojeni pod srečno zvezdo.

Hrapeško je molčal.To ima zagotovo opraviti z njegovim značajem, ki nikakor

ni plod izkušnje, ampak predvsem plod nezaupanja vase. To nezaupanje je veljalo samo na področju ustnega izražanja, ne pa tudi na področju veščin. Zato je predlog molče sprejel.

Saj z orodjem in usnjenimi nožnicami še sebe ni mogel na-hraniti, kaj šele svojih bližnjih. Ne moremo reči, da ni občutil vznemirjenja in razmišljal, ali naj zapusti svojo ljubljeno, neči-sto deželo, polno gnid in uši, deželo, v kateri se je rodil, poln bolh in garij, zaradi druge dežele, o kateri prav nič ne ve razen tega, da ni treba predelovati grozdja, saj samo daje vino.

[ 13 ]

»Najprej se moram posloviti od domačih!«»Poslovi se!«Samo na kratko se je poslovil od domačih, rekoč, da gre za

nekaj dni v Niš ali pa v Beograd, nekaj takega, in da se kmalu vrne.

[ 14 ]

4.

»Dragi moj Hrapeško!«Tako ga je nagovoril Georges, ko sta počasi potovala proti Sre-dnji Evropi.

»Dragi moj Hrapeško, najprej se moraš naučiti jezikov: nemškega in francoskega, morda tudi italijanskega, da bi se laže integriral v države, po katerih bova potovala.«

Hrapeško ni molčal samo zato, ker ni znal omenjenih inte-gralnih jezikov, marveč tudi zato, ker je prevajalec ostal v Sko-pju in mu nihče ni mogel prevesti niti ene same besedice od tega, kar mu je govoril Georges. Zaradi tega, še posebej pa, da ne bi užalil gospodarja, je Hrapeško na vse, kar je rekel, priki-mal v znak, da se strinja.

In ko so na poti v Srednjo Evropo minevali dnevi, je Geor-ges, da ne bi tratila časa, Hrapeška učil tuje jezike.

»Ich spreche Deutsche!«Z glavo mu je dal znak, naj ponovi, Hrapeško pa mu je z

rameni namignil, da ne razume.»Je parle français.«Enako.»Capito?«Hrapeško je skomignil in takoj zatem prikimal.

[ 15 ]

»Capito!« je naenkrat rekel Hrapeško in Georgesa je močno presenetil njegov jasen izgovor.

»Verjetno imaš velik posluh in zagotovo ima tvoj narod ve-lik posluh! Zdaj pa druga lekcija!«

V drugi lekciji je Hrapeško spoznal besede, kot sta kruh in voda v francoščini, nemščini in italijanščini, čeprav je stežka razumel, kateremu jeziku pripada določena beseda. Sčasoma bo že razumel.

In tako se je Hrapeško, ne da bi to vedel, začel učiti evrop-ske jezike. Potem ko je prenočeval tu in tam, se je naučil, da se predstavi z imenom in priimkom, čeprav slednjega ni imel, če ne upoštevamo tega, da so njegovi sorodniki resda le redko kot priimek omenjali očetovo ime. Pravilneje bi bilo, da bi imel priimek po svoji materi Anki, saj je njo najbolje poznal. To pa ni šlo, saj bi se v tem primeru moral imenovati Ankin, kar pa ničemur ni bilo podobno.

[ 16 ]

5.

Če bi Hrapeško znal vsaj malo francosko, bi Georgesu pove-dal naslednje:

»Presvetli Georges, zahvaljujem se vam, ker mi nameravate pokazati neskončne lepote Evrope in me pri tem narediti bo-gataša, vsa zahvala Vašemu iskrenemu navdušenju nad mojimi vrtnarsko-vinogradniškimi spretnostmi. Še posebej se Vam moji someščani zahvaljujejo, da Vam je s svojo odločnostjo in mogočnim vplivom, in to ne samo pri evropskih, ampak tudi pri voditeljih z Bližnjega vzhoda, uspelo, da ste me potegnili iz njihovih medsebojnih prepirov, v katerih najpogosteje ali sko-raj vedno kratko potegnejo ljudje, kot sem jaz – pošteni vr-tnarji. Če pa govorim v svojem imenu, ne najdem pravih be-sed niti v maternem jeziku, pa tudi moja izobrazba je šibka, skoraj nikakršna, da bi Vam lahko izkazal svojo iskreno hvale-žnost, da me poskušate naučiti francosko, ne da bi za trenutek čakali.«

[ 17 ]

6.

Če bi Hrapeško znal nemško, bi Georgesu povedal nasle-dnje:

»Oh, kako lepe pokrajine! Kako lepo se spuščajo ti skalnati predeli v to velikansko vodo, imenovano Mare Adriatico! Ka-ko veličastna mesta, sezidana iz obdelanega kamna, in kako lepa dekleta, ki obešajo perilo na vrv, ki je zavezana med okni hiš, ki si stojijo nasproti! Kako čudežno doživetje je bil za mo-je oči trenutek, ko sem izvedel, da se podnevi nekje daleč na obzorju morje in nebo zlivata drug v drugega, zvečer pa v ja-snih nočeh morje postane nebo in obratno, da ne veš, komu pripadajo zvezde.

In tiste velike gore, ki jih je človeški um poimenoval Alpe! Gore, katerih vrhovi so ves čas prekriti s sneženimi kapami, na katerih se tu in tam vidijo vitke jelke! Oh, kako dolgo že nisem videl jelke! Dovolite mi, dragi moj Georges, da Vam izrazim svoje iskreno navdušenje nad barvami, mimo katerih sva šla, kot tudi zaradi tega, ker se tako močno trudite, da bi se naučil nemškega jezika, in to vse samo za moje dobro!«

Toda na žalost Hrapeško še vedno ni znal ne francoščine in ne nemščine in na to še pomisliti ni mogel, kaj šele da bi po-vedal. V vsakem primeru je to občutil z dna svoje duše.

[ 18 ]

7.

Tudi druge možnosti so!Toda …Georges se je dokončno odločil, da bo Hrapeška, še preden

prideta v Francijo, odpeljal k nekim svojim prijateljem, vino-gradnikom, ki živijo ob velikem Ženevskem jezeru, da bi sami videli njegovo iznajdbo.

»To, kar boš videl tam, kamor te bom odpeljal, je drugačno od tistega, kar si navajen gledati v svojem rojstnem kraju. Tu so zime dosti hladnejše, jezera zamrznejo, poleti vrtovi cvetijo, vinska trta pa raste strmo na bregovih jezera. In kar je najpo-membneje – nihče ti ne nagaja!«

Hrapeško, molčeči Hrapeško.Še naprej je bil redkobeseden. Le kaj bi govoril, ko pa mu je bilo vseeno, saj ni razlikoval

med Francijo in Nemčijo, kaj šele med jeziki. In tako sta šla skozi mnoga mesta in vasi, katerih imena so

šla pri enem Hrapeškovem ušesu noter, pri drugem pa ven. Ženevsko jezero sta zagledala, ko sta se spuščala po vzpetini

ob ozkih Alpah, prekritih z debelo snežno odejo. Že v tistih časih je bilo jezero zelo znano po tem, da v njem ne živijo no-bene pošasti.

[ 19 ]

Zavita sta bila v debele kožuhe, ki jih je na poti kupil Ge-orges, in s tem naznanjala, da se približujeta zemlji snega.

Bilo je pozno popoldne, sonce je počasi zahajalo, jezero še ni zamrznilo. Sončni žarki so ga rdečkasto obarvali. Kot gore je tudi bregove prekril sneg in samo tu in tam si sredi vasi ali sredi mesta zagledal visoko cerkev ali katedralo. Kar je videl, se je Hrapešku zdelo zares izjemno lepo, toda kakor koli že, zara-di mraza je hotel ta kraj kar se da hitro zapustiti.

Ko sta prišla do zahodnega dela jezera, sta bila že utruje-na.

Nobene sledi o vinogradih! Ali cvetočih vrtovih!Samo sneg.

[ 20 ]

8.

Georgesovi prijatelji.»Kako je moj prijatelj, Georges?« je vzkliknil vinar Pascal,

ki je sedel za mizo v krčmi ob cesti, skupaj z ducatom drugih ljudi, ki v zimskem času niso imeli kaj početi. Brezdelnež osta-ne brezdelnež, brezdelneži so povsod po svetu.

Potem jim je Georges začel pripovedovati o krajih, ki jih je obiskal, in ljudeh, ki jih je spoznal. Rekel jim je, da je bil v predelih in krajih, ki so jim v starih časih Rimljani rekli ubi leonis. Hrapeško je od vsega tega razumel samo besedo »ubi« in je takoj zgrabil za svoje škarje. V tuji deželi s tujimi ljud mi … nikoli ne veš.

Videl je lepe kraje s širokimi rekami in nežnimi polji, ki spomladi in poleti dišijo po planinskem čaju, ljudi, bogate v obrteh, a uboge na duhu in v mislih, majhne cerkve, tako majhne, da sta v njih naenkrat lahko molila le dva človeka, ve-like džamije, v katerih se je lahko zbralo tudi sto ljudi, majhne otroke veselih pogledov, jezera z bistro pitno vodo.

»Kaj pa trta? Ali je trta?«»Trte, kolikor ti poželi srce!«Vsi so izbuljili oči in pogledali Hrapeška in njegovo čudno,

toda dostojanstveno pojavo.

[ 21 ]

»Ali je ta moški vinogradnik?«»Vrtnar! Vinogradnik, še več od tega!«»Kako misliš še več od tega?«»Moški je profesionalec, mojster svoje obrti. Še več kot to,

je borec, ki vedno zmaga!«Zbrani Nemci, Francozi in Italijani so vsak v svojem jeziku

začeli premerjati Hrapeška od glave do pete. Potem je George-sa vsak kaj vprašal v svojem jeziku.

»In kaj zna ta tvoj prijatelj?«»Kaj zna? Če znate dobro plačati, on zna od vsakega nekaj.

Za začetek dajte tri novčiče in boste videli.«Pijanske stvari.Od pijanstva te ne boli samo glava, ampak celo telo. Še po-

sebej, če med udeleženci pijančevanja pride to telesnih so-očenj. Poglej, zakaj.

Domačini so bili že dodobra pijani od dolgega popivanja in so obljubili, da bodo zbrali denar, če bo zabava dobra.

Georges je dal Hrapešku znak in ta je vstal.Odvrgel je plašč in ostal samo v srajci.Domačini so bili presenečeni nad velikostjo Hrapeškovega

prsnega koša in so v njem takoj zagledali junaka.»Se lahko dotaknemo teh prelepih prsi?« so vzkliknili in pri

tem Georgesa, glavnega v krčmi, prosili za dovoljenje.»Seveda,« je rekel Georges, »toda to se plača.«Glavni je vstal in ga z roko pogladil po prsih.»Hmmm … moški je nizke rasti, pa vseeno dobro razvit, iz

njega lahko privre marsikaj. No, pa poglejmo, kaj ta moški zna!«

[ 22 ]

Bolj ko je Hrapeškovo razburjenje naraščalo, večje in bolj napihnjene so bile njegove prsi.

Georges se je nekajkrat zavrtel po sobi in ni našel nič pri-mernega, s čimer bi Hrapeško pokazal svoje vrline.

Naenkrat je njegovo pozornost pritegnila lastnikova roman-tična čepica z velikim senčnikom in je dal Hrapešku znak.

Ta je razumel.Vstal je s svojega mesta in z nasmeškom na ustnicah izvle-

kel vrtnarsko-vinogradniške škarje, nekajkrat z njimi zarezal po zraku in jih dal nazaj. Vsi so bili zelo presenečeni, ko so vi-deli, da je lastnikov ščitek na čepici padel okrog njegovega vra-tu in je na glavi ostal samo gornji del pokrivala, tako da je bil podoben turškemu fesu.

Zbrani so se s Pascalom na čelu začeli smejati in kričati bra-vo, kar je Hrapešku godilo, saj je to pomenilo, da je tudi tam lahko postal slaven. Seveda je bil lastnik videti vse prej kot za-dovoljen in si ni mogel kaj, da ne bi rekel, da je nastala škoda večja od izvedene cirkuške točke, saj čepica, ki jo je ponosno nosil, stane pet novčičev, oni pa mu morajo dati tri, kar pome-ni, da je Georges domačinom dolžen dva novčiča.

»In kdo bo plačal za Hrapeškovo veščino?«»Zanjo je dobil tri novčiče, naša škoda znaša pet novčičev,

zato ne nasprotuj, ampak denar na plan!«Georges je zatrepetal in pogledal svojega robustnega prija-

telja, ki je razumel, da sta v nevarnosti, in je namrščil veke.Domačini niso hoteli imeti opravka z balkanskim mesar-

jem, kot so mu rekli, in so se delali, da so na vse pozabili.Pa niso.

Ermis LafazanovskiHRAPEŠKO

Prva izdaja

Prevedel Aleš Mustar

Uredil Andrej Blatnik

Opremila in tehnično uredila Mirjam Pezdirc

Izdala Cankarjeva založba – Založništvo d. o. o.Ljubljana 2009

Za založbo Bojan Kuhar

Naklada 500 izvodovNatisnila tiskarna Impress, d. d.

Izšlo s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije

HrapeškoErmis Lafazanovski

Zgodba romana Hrapeško sodobnega makedonske-

ga pisatelja Ermisa Lafazanovskega se začne v drugi

polovici 19. stoletja in traja vse do začetka 20. stole-

tja, ko se v Evropi pojavi ideja o končni združitvi. Na

jugu je obdobje romantike dobilo šele svoje zamet-

ke, v resnici pa imamo že opravka z 21. stoletjem, v

katerem Balkan in Evropa, navkljub nenehnim raz-

hajanjem, še vedno iščeta skupni imenovalec. Glavni

junak romana, Hrapeško, ki se je iz predmestnega

makedonskega vrtnarja prelevil v steklopihalca in

čigar sloves se razlega daleč po Evropi in širnem

svetu, živi razpet med hrepenenjem in resničnostjo,

med obrtjo in umetnostjo, med dvema ženama,

med domom in izgnanstvom, med Vzhodom in Za-

hodom. Elementi folklore in arhetipska podzavest,

ki so značilnost avtorjevih romanov in kratkih zgodb,

iz Hrapeška naredijo berljivo in duhovito sodobno

pravljico o podeželskem naivnežu, ki ga je doletela

racionalnost industrijske dobe. Eksistencialistična

pripoved, ob kateri se smejemo in jočemo, je tudi

roman o umetnosti in o njeni moči združevanja ljudi

in civilizacije, tradicije in sodobnih tokov.

Ermis Lafazanovski, pisatelj, antropolog in esejist,

se je rodil leta 1961 v Cluju v Romuniji. Piše kratke

zgodbe, romane in eseje s področja kulturne antro-

pologije. V Skopju in Zagrebu je študiral književnost.

Njegove kratke zgodbe so bile objavljene v številnih

makedonskih in tujih antologijah. Leta 2001 je pre-

jel nagrado Društva makedonskih pisateljev za ro-

man Opisovalec, leta 2003 pa nagrado mojster proze

za Roman o orožju. Roman Hrapeško je bil leta 2006

nominiran za mednarodno nagrado balkanika.

Aleš Mustar

22,95 €

HRAPESKO oprema.indd 1 8/10/09 12:29:16 PM