JOANNE K. ROWLING

HARRY POTTER6. KNJIGA

POLKRVNI PRINC

Zaloila in izdala: EPTA, Ljubljana, 2006

Prevedel: Branko Gradinik

Ljubljana, 2006

Sredi poletja je, a na ipe pritiska meglica, kine sodi v ta letni as. V svoji spalnici pri Dursleyevih na Romarinovi Harry Potter nestrpno priakuje obisk samega profesorja Dumbledora. Ravnatelja po tistem, ko se je ta spoprijel v srditem boju z lordom Mrlakensteinom, skorajda ni ve videl, tako da zdaj kar ne more povsem verjeti, da se bo profesor prav res prikazal - pa e pri Dursleyjih! emu neki prihaja prav zdaj? Kaj je tisto, kar ne more poakati e teh nekaj tednov, dokler se Harry ne bi vrnil na Bradaviarko? Res nenavaden zaetek estega leta na Bradaviarki, ko se bunkeljski in arovniki svet zaneta med sabo prepletati...Zajemite sapo, kajti mojstrstvo, s katerim J. K. Rowling izrisuje najnoveje prigode Harryja Potterja v estem letniku Bradaviarke, vam bo spet vzelo dih!

Svoji prelepi herki Mackenzie posveam njeno dvojico iz rnila in papirja.

Prvo poglavjeOni minister

Bliala se je polno in ministrski predsednik je sam sedel v svojem uradu in bral dolg memorandum, ki mu je polzel skozi mogane, ne da bi pual za sabo vsaj najrahlejo sled pomena. akal je na klic predsednika neke daljne deele, in medtem ko se je spraeval, kdaj bo tisti zoprne telefoniral, in skual potlaiti neprijetne spomine na teden, ki je bil zelo dolg, utrudljiv in teaven, v njegovi glavi ni bilo kaj dosti prostora za karkoli drugega. Bolj ko si je prizadeval, da bi se osredotoil na tiskani list pred seboj, jasneje je lahko videl kodoeljni obraz enega svojih politinih nasprotnikov. Prav ta nasprotnik je bil tistega dne nastopil v poroilih, kjer ne le da je natel vse grozote, ki so se dogodile zadnji teden (kakor da bi bilo treba kogarkoli spominjati), ampak je tudi pojasnil, zakaj za prav vsako krivi vlado.Pulz ministrskega predsednika se je pospeil e ob sami misli na te obdolitve, kajti bile niso ne pravine ne resnine. Kako zaboga pa naj bi bila njegova vlada prepreila, da bi se tisti most zruil? Nezasliano, da kdorkoli namiguje, da ne dajejo dovolj za mostove. Most e niti deset let ni bil star in najbolji izvedenci niso znali pojasniti, zakaj se je prelomil kot vigalica, da je ducat avtomobilov popadalo v vodno globino spodaj. In kako si drzne kdo namigovati, da naj bi bili tisti tako gnusni moritvi, o katerih so se vsi razgovorili, posledica tega, da je premalo policistov? Ali da bi bila morala vlada ne vem kako predvideti muhavi orkanski veter v Zahodni deeli, ki je pokodoval toliko ljudi in imovine? In ali je mar njegova krivda, e se je eden njegovih podministrov, Herbert Chorley, prav ta teden odloil poeti nekaj tako udnega, da bo moral poslej preivljati ve asa v krogu svoje druine?"Deelo je popadlo mrano razpoloenje," je konal nasprotnik, ki je komaj e prikrival irok nasmeh.In al je izjava drala kot pribita. Ministrski predsednik je to sam util; ljudje so se res zdeli e veji kup nesree kot sicer. Celo vreme je bilo turobno; vsa ta mrzla meglica sredi julija... to ja ni prav, to ja ni normalno...Obrnil je drugi list memoranduma, videl, da se bo e vlekel, in obupal nad jalovim poetjem. Iztegnil je roke nad glavo in se alobno razgledal po sobi. Bila je edna soba, z imenitnim marmornim kaminom nasproti visokih dvinih oken, ki so bila tesno zaprta v bran proti nesezonskemu mrazu. Z rahlim drgetom je ministrski predsednik vstal in stopil k oknom, da je pogledal ven v redko meglico, ki je rinila v steklo. In ko je tako stal in kazal sobi hrbet, je za seboj zaslial rahel kaelj.Otrpnil je tako, z nosom pred nosom svojega prestraenega odsvita v temnem steklu. Ta kaelj mu je bil znan. Slial ga je e kdaj prej. Zelo poasi se je obrnil z obrazom proti prazni sobi."Ja prosim?" je rekel; trudil se je, da bi se slialo bolj pogumno, kot pa se je poutil.Za kratek hip si je dovolil nemogoe upanje, da mu ne bo nihe odgovoril. Vendar pa se je pri prii odzval glas, neomahljiv, odloen glas, ki je zvenel, kakor da bi bral pripravljeno izjavo. Prihajal je kot je ministrski predsednik vedel e pri prvem kaljaju - od abastega moika z dolgo srebrno lasuljo, upodobljenega na majhnem in umazanem olju v oddaljenem kotu sobe."Premieru bunkljev. Nujno se sestaneva. Blagovolite nemudoma odgovoriti. S spotovanjem, Schushmaar." Moic na sliki je vpraujoe pogledal ministrskega predsednika."E," je rekel ministrski predsednik, "posluajte... kar se mene tie, tole ni najbolji trenutek... akam na telefonski klic, a razumete... predsednika...""To se da urediti," je pri prii rekel portret. Ministrskemu predsedniku je upadlo srce. Bal se je bil prav tega."Ampak res sem se nadejal, da se bom pomenil...""Uredili bomo, da bo tale va predsednik pozabil poklicati. Namesto tega bo telefoniral jutri zveer," je rekel moic. "Blagovolite se nemudoma odzvati gospodu Schushmaarju.""e pa... oh... torej prav," je ibko rekel ministrski predsednik. "Dobro, sprejel bom Schushmaarja."Odhitel je nazaj za mizo in si spotoma poravnal kravato. Komaj da se je usedel in spravil obraz v izraz, ki naj bi bil, kot je upal, sproen in prav ni zmeden, e so na prazni reetki pod marmornim kaminom buhnili v ivljenje svetlo zeleni zublji. Prizadeval si je, da ne bi izdal niti trzljajka osuplosti ali panike, medtem ko se je sredi zubljev prikazal zajeten mo, ki se je sukal urno kot vrtavka. Nekaj sekund zatem se je skobacal na dokaj imenitno starinsko preprogo in si otepel pepel z rokavov dolgega povrnika s tankimi rtami. V eni roki je dral lipovo zelen polcilinder."Ah... premier," je rekel Cornelius Schushmaar in stopil naprej z iztegnjeno roko. "Lepo vas je spet videti."Ministrski predsednik komplimenta ni mogel vrniti, ne da bi se zlagal, zato je bil raje kar tiho. e zdale ga ni veselilo videti Schushmaarja, igar obasna prikazovanja so, poleg tega da so bila sama po sebi straljiva, na splono pomenila, da ima ministrski predsednik sliati kako prav slabo novico. Povrhu je bil Schushmaar videti nedvomno zdelan od skrbi. Bil je bolj mrav, bolj pleast in bolj siv, in njegov obraz je bil videti pomekan. Ministrski predsednik je e kdaj prej videl politike tega videza, in nikoli se ni izcimilo ni dobrega."Kako vam lahko ustreem?" je rekel, se prav na hitro rokoval s Schushmaarjem in mu odkazal najtrega izmed stolov pred pisalno mizo."Teko vedeti, kje naj zanem," je zamomljal Schushmaar, si pritegnil stol, se usedel in poloil zeleni polcilinder na kolena. "Oh, kaken teden, kaken teden...""Slab tudi za vas, kaj?" je zapeto rekel ministrski predsednik, ki je upal, da bo na ta nain dal vedeti, da je njegova kupa e zvrhana in ni treba, da bi mu e Schushmaar posebej dolival."Ja, kaj pa," je rekel Schushmaar, si utrujeno pomel oi in se emerno zagledal v ministrskega predsednika. "Saj preivljam isti teden kot vi, premier. Brockdaleski most... moritvi v druinah Bones in Vance... da ne omenjam prekucije v Zahodni deeli...""Vi - e - vai - hoem rei, nekateri od vaih so bili vpleteni v te te rei, a ne da?"Schushmaar mu je namenil dokaj strog pogled."Jasno, da so bili," je rekel. "Saj ste menda ja dojeli, kaj se dogaja?""Torej..." se je obotavljal ministrski predsednik.Schushmaarjevi obiski so mu postali tako zelo zoprni prav zaradi tovrstnega vedenja. Navsezadnje je bil ministrski predsednik in ni mu bilo prav ni ve, da se je moral poutiti kot neveden olarek. Ampak kaj hoemo, tako je bilo e na tistem prvem sreanju med njima - prvi veer, ko je postal ministrski predsednik. Spominjal se je tega, kakor da je bilo veraj, in vedel je, da ga bo preganjalo e na smrtno posteljo.Stal je bil sam v prav tej pisarni in uival v zmagoslavju, ki je bilo po tolikerih letih sanjarjenja in kovarjenja konno njegovo, ko je za hrbtom tako kot nocoj zaslial kaelj, in ko se je ozrl, ga je nagovoril tisti grdi portretek in mu oznanil, da se zdaj zdaj pride predstavit minister za aranje.Seveda je mislil, da sta ga dolga kampanja in volilno naprezanje pahnila v blaznost. Ko ga je portret nagovoril, ga je postalo do kraja groza, eprav ni bilo to e ni v primeri s tistim, ko je iz kamina skoil samozvanski arodej in se rokoval z njim. Ostal je brez besed ves as, ko mu je Schushmaar prijazno pojasnjeval, da po vsem svetu na skrivaj e vedno prebivajo arovnice in arovniki, in mu zagotavljal, da naj si ni ne beli glave z njimi, saj da Ministrstvo za aranje prevzema odgovornost za celotno arovniko obestvo in prepreuje, da bi nearovnikemu prebivalstvu prilo kaj na uesa. Kot je rekel Schushmaar, je bilo to teavno opravilo, ki je obsegalo vse mogoe, od odredb o odgovorni rabi metel pa do brzdanja zmajske populacije (ministrski predsednik se je spomnil, kako je ob tem grabil po mizi, da bi nael oporo). Schushmaar je zdaj nekako oetovsko potrepljal po rami ministrskega predsednika, ki je gledal, kot da bi ga bila strela zadela."Ni ne skrbite," je rekel, "prav verjetno je, da me ne boste videli nikdar ve. Zmotil vas bom samo, e se bo na naem koncu zgodilo kaj prav resnega, kaj, kar bi utegnilo prizadeti bunklje - hoem rei nearovniko prebivalstvo. Sicer pa velja reklo: ivi in pusti iveti. In moram rei, da ste vse skupaj sprejeli precej bolje od svojega predhodnika. Ta me je poskusil vrei skoz okno, mislil je, da mu skua opozicija podtakniti potegavino."Ob teh besedah je ministrski predsednik konno spet nael svoj glas."Potem - torej niste potegavina?"Temu je veljal njegov zadnji up brez upa."Ne," je blago rekel Schushmaar. "Ne, al mi je. Poglejte."In je spremenil ajno skodelico ministrskega predsednika v malo puavsko mi."Ampak," je izdavil ministrski predsednik, medtem ko je skodelica glodala vogel njegovega naslednjega govora, "ampak zakaj - zakaj mi ni nihe povedal...?""Minister ali ministrica za aranje se razodeneta edinole vsakokratnemu ministrskemu predsedniku bunkeljstva," je rekel Schushmaar in potisnil svojo palico nazaj v suknji. "Ugotovili smo, da tako najbolje obvarujemo svojo skrivnost.""e je tako," je bleknil ministrski predsednik, "zakaj me pa potem ni posvaril dosedanji ministrski predsednik?"Ob tem se je Schushmaar prav zares zasmejal."Dragi moj premier, a vi boste komu kdaj povedali?"Schushmaar, ki se je e kar duil od smeha, je vrgel v kamin nekaj praka, stopil v smaragdne zublje in s vistom izginil. Ministrski predsednik je obstal tam, ne da bi se ganil, in se zavedel, da si ne bo nikdar, dokler bo le ivel, drznil ivi dui omeniti to sreanje, kajti kdo na svetu bi mu pa verjel?Kar nekaj asa je bilo treba, da se je pretres polegel. Nekaj asa se je ministrski predsednik e preprieval, da je bil Schushmaar v resnici samo blodnja, ki jo je povzroilo pomanjkanje spanca med mukotrpno volilno kampanjo. V jalovem poskusu, da bi se znebil vsega, kar bi ga lahko spominjalo na to neprijetno sreanje, je poklonil puavsko miko svoji presreni neakinji, osebnemu tajniku pa naroil, naj sname portret tistega grdava, ki je naznanil Schushmaarjev prihod. A na njegovo grozo se je izkazalo, da je portret nemogoe odstraniti. Potem ko so se pri neuspenih poskusih, da bi ga odlepili s stene, zvrstili neznano tevilo tesarjev, gradbinec ali dva ter po en umetnostni zgodovinar in minister za finance, je ministrski predsednik to prizadevanje opustil in se kratko malo sprijaznil z upanjem, da bo ostala re do konca njegovega mandata tiho in pri miru. Tu pa tam bi bil sicer lahko prisegel, da je s kotikom oesa zalotil prebivalca slike, kako zeha ali pa se praska po nosu; enkrat ali dvakrat celo, da je stopil iz okvira, tako da tam ni ostalo ni razen blatno rjave platnene samote. Vendar se je izuril, da je immanj pogledoval proti podobi in da si je, kadar se je zgodilo kaj podobnega, vsakokrat odlono rekel, da mu pa nagajajo oi.Potem, bilo je pred tremi leti na veer, ki je bil zelo podoben dananjemu, in ministrski predsednik je bil sam v svoji pisarni, je portret na vsem lepem spet naznanil nemudno prispetje Schushmaarja, ta pa je e planil iz kamina - moker, da je curljalo od njega, in v stanju precejnje panike. Preden je utegnil ministrski predsednik vpraati, zakaj kropi po Axminstru, je Schushmaar e zael govoriiti o neki jei, o kateri ministrski predsednik e svoj iv dan ni ni slial, potem o zvezdi Sirius ali kaj, pa o nekaknem vicu z brado - pravzaprav se je slialo kot "brada vicarka" - in o fantu z imenom Harry Potter, kar vse skupaj je bilo ministrskemu predsedniku prava panska vas."... Pravkar sem priel iz Azkabana," je najprej izsopel Schushmaar in si iz krajevcev polcilindra zvrnil v ep veliko koliino vode. "Sredi Severnega morja, a veste, zoprn let... Morakvarji so li v luft..." vzdrgetal je "... e nikoli jim ni nihe zbeal. Kakorkoli, moral sem priti k vam, premier. Black je dobro znan kot pobijalec bunkljev, in lahko da se namerava spet pridruiti Saj Veste Komu... ampak vi seveda e tega ne veste, kdo je Saj Veste Kdo!" Za hip se je brez upa zastrmel v ministrskega predsednika, potem pa rekel: "No, usedite se, usedite se, vas bom raje vpeljal... natoite si viski..."Ministrskemu predsedniku se je za malo zdelo, da bi mu v lastni pisarni govorili, naj se usede, kaj ele da bi mu ponujali viski, ki je bil tako ali tako njegov, a se je vseeno usedel. Schushmaar je izvlekel palico, od nikoder priaral dva velika kozarca, polna jantarne tekoine, potisnil enega ministrskemu predsedniku v roko in si pritegnil naslanja.Govoril je bil potem dobro uro. V nekem trenutku ni elel na glas izrei nekega imena in ga je namesto tega napisal na kos pergamenta, tega pa potem potisnil ministrskemu predsedniku v roko brez kozarca. Ko se je nazadnje vzdignil, da odide, je vstal tudi ministrski predsednik."Se pravi, mislite, da je..." pokilil je na ime v svoji levi, "tale lord Mrla...""Tisti, ki ga ne smemo imenovati!" je bevsknil Schushmaar."Oprostite... torej mislite, da je Tisti, ki ga ne smemo imenovati, potemtakem e iv?""No, Dumbledore pravi, da je," je rekel Schushmaar, medtem ko si je pripenjal pod brado povrnik s finim rtnim vzorcem, "ampak nali ga nismo pa nikoli. e mene vpraate, ni nevaren, razen e dobi pomo, zato pa nas mora skrbeti za Blacka. Se pravi, da boste dali v javnost to svarilo? Odlino. No, upam, da se ne bova ve videla, premier! Lahko no."Pa vendar sta se spet videla. Manj kot leto dni zatem se je v sobi ministrskega kabineta kot iz nitrca prikazal Schushmaar trpinenega videza in obvestil ministrskega predsednika, da je prilo do neke sitnosti, ni hujega, na svetovnem prvenstvu v (tako se je vsaj slialo) "k hudiu" in pa da je "vpletenih" nekaj bunkljev, ampak da naj se ministrski predsednik ne vznemirja, kajti dejstvo, da je bilo spet uzrto Znamenje Saj Veste Koga, e ni ne pomeni; Schushmaar je bil preprian, da gre za osamljen incident, sploh pa da uradnik za zvezo z bunkeljni, medtem ko onadva govorita, e izvaja vse potrebne spominske prilagoditve."Oh, in skoraj bi bil pozabil," je dostavil Schushmaar. "Za Triolski turnir uvaamo tri inozemske zmaje in pa sfingo, povsem rutinska re, vendar pa so mi iz Odseka za upravljanje in nadzorovanje arobnih bitij sporoili, da bo prav, e se drimo predpisov in vas obvestimo, kadar spravljamo v deelo kake zelo nevarne ivali.""Se pravi - kako - a zmaje?" je izjecljal ministrski predsednik."Tako je - tri," je rekel Schushmaar. "In pa sfingo. No, pa lepo se imejte."Ministrski predsednik se je bil brez upa nadejal, da bodo zmaji in sfinge najhuje, kar pride, pa ni bilo tako. Manj kot dve leti zatem je Schushmaarja ogenj spet izbruhal, tokrat z novico, da je prilo do mnoinega pobega iz Azkabana."Mnoinega pobega?" je hripavo ponovil ministrski predsednik."Ni zaskrbljujoega, ni zaskrbljujoega!" je zaklical Schushmaar. "Samo za hipec poakajte!" In je izginil v plohi zelenih isker.Karkoli e sta trdila tisk in opozicija, ministrski predsednik ni bil prismoda. Njegovi pozornosti ni ulo, da se s Schushmaarjem ne glede na to, kaj je zagotavljal ob prvem sreanju, zdaj kar precej videvata, pa tudi ne, da je Schushmaar ob vsakem obisku e bolj ves iz sebe. Najsi mu je bila misel na ministra za aranje (oziroma, kakor je v mislih vselej imenoval Schushmaarja, "onega ministra") e tako zoprna, se je hoe noe bal, da bodo novice, ko se Schushmaar prikae naslednji, e huje. Ko je torej uzrl Schushmaarja, kako spet stopa iz ognja, ves zmren in emeren in mrko osupel, ker ministrski predsednik ne ve, poemu natanko je priel, mu je bila to najhuja re, ki se je zgodila v vsem tem skrajnje klavrnem tednu."Kako pa naj vem, kaj se dogaja v - khm - arovniki skupnosti?" ga je zdaj rezko odpravil. "Saj moram voditi deelo, in v tem hipu imam dovolj skrbi tudi brez...""Skrbi imava iste," mu je segel v besedo Schushmaar. "Brockdaleski most se ni zruil od obrabe. In orkan v resnici ni bil orkan. Umori pa ne bunkeljsko delo. In druina Herberta Chorleyja bi bila varneja brez njega. Trenutno skuamo urediti tako, da bi ga premestili v Bolninico sv. Munga za magijska obolenja in pokodbe. Ta korak naj bi bil izveden nocoj.""Ampak kako... al mi je, ampak... kaj?" je hrumel ministrski predsednik.Schushmaar je globoko, z vsemi pljui zajel sapo in rekel: "Ministrski predsednik, z velikim obalovanjem vam moram povedati, da se je vrnil. Tisti, ki ga ne smemo imenovati, se je vrnil.""Vrnil? Pravite, da se je 'vrnil...' khm, a iv? Hoem rei..."Ministrski predsednik je brskal po spominu za podrobnostmi tistega stranega pogovora pred tremi leti, ko mu je Schushmaar povedal za arovnika, ki so se ga bali bolj kot vseh drugih, arovnika, ki je zagreil tiso stranih hudodelstev, preden je petnajst let poprej skrivnostno izginil."Tako je, iv," je rekel Schushmaar. "Oziroma ne vem - ali je kdo, ki ga ni mogoe ubiti, sploh iv? Sam se na to pravzaprav ne spoznam, Dumbledore pa noe razloiti, kot bi se ikalo - ampak kakorkoli e, vsekakor ima oni telo in hodi in govori in ubija, tako da bi vsaj za potrebe tega pogovora rekel, da ja, pa, iv je."Ministrski predsednik ni vedel, kaj naj poree k temu, ker pa si je vselej elel dajati vtis, da se dobro spozna na vse, na kar utegne nanesti beseda, je zdaj tuhtal, da bi se spomnil kakne podrobnosti iz njunih poprejnjih pomenkov."Pa tisti Cyrus Black... je ta tudi s - khm - Tistim, ki ga ne smemo imenovati?""Cyrus? Cyrus?" je razmiljeno govoril Schushmaar in urno vrtel polcilinder med prsti. "A, najbr mislite Siriusa Blacka? Pri Merlinovi bradi, to pa ne. Black je mrtev. Kot se je izkazalo, smo bili glede Blacka v - khm - zmoti. Navsezadnje je bil le nedolen. Pa tudi spajdail se ni s Tistim, ki ga ne smemo imenovati. Hoem rei," je dodal v svoj bran, medtem ko se mu je polcilinder e hitreje sukal, "vse dokazno gradivo je kazalo - imeli smo ve kot petdeset oividcev - a kakorkoli, kot pravim, je mrtev. Umorjen, da bo jasno. Na tleh Ministrstva za aranje. Tudi preiskava bo, ko sva e pri tem..."Na svoje veliko preseneenje je ministrski predsednik ob tem zautil do Schushmaarja been arek pomilovanja. Skoraj nemudoma pa je ta tudi e mrknil sprio samozadovoljstva ob misli, da njemu samemu morda res nekoliko manjka, kar se tie sfere materializiranja iz kaminov, da pa ni bilo nikoli e nobenega umora v katerem izmed vladnih odsekov, ki jim naeluje... vsaj za zdaj e ne...Medtem ko je ministrski predsednik na skrivaj potrkal po lesu svoje mize, je Schushmaar nadaljeval: "Ampak Black je zdaj drugotnega pomena. Dejstvo je, da smo v vojni, premier, in da bo treba ukrepati.""V vojni?" je ivno ponovil ministrski predsednik. "To bo zagotovo rahlo pretiravanje?""Tistemu, ki ga ne smemo imenovati, so se zdaj pridruili tisti izmed njegovih privrencev, ki so se januarja prebili iz Azkabana," je rekel Schushmaar, ki je govoril vse hitreje in hitreje in sukal svoj polcilinder tako hitro, da je bil le e lipovo zeleno migljanje. "Odkar so prili na prosto, samo e pustoijo. Brockdaleski most to je naredil on, premier, zagrozil je, da bo mnoino pobijal bunkeljne, e ne odstopim njemu v prid in...""Za boga milega, potemtakem je vaa krivda, da so tisti ljudje umrli in da moram odgovarjati na vpraanja o rjastih kablih in prertih razteznih sponah in o kaj vem kaj e vsem!" je besno rekel ministrski predsednik."Moja krivda?" je rekel Schushmaar in zaripnil. "A hoete rei, da bi se sami vdali taknemu izsiljevanju?""Mogoe da ne," je rekel ministrski predsednik, ki se je vzdignil in je s koraki meril sobo, "vendar pa bi namenil vsa svoja prizadevanja temu, da izsiljevalca ujamemo, preden zagrei kakno takno grozodejstvo!""Kaj res mislite, da se nisem trudil po vseh moeh?" je zagreto vpraal Schushmaar. "Aurorji na ministrstvu so ga vsi do zadnjega skuali - in ga e vedno skuajo - najti in zajeti njegove privrence, ampak beseda je o enem najmogonejih arovnikov vseh asov, o arovniku, ki se izmika prijetju e skoraj tri desetletja!""Zdaj mi boste torej rekli e, da je on povzroil tudi orkan v Zahodni deeli, kaj?" je rekel ministrski predsednik, ki je postajal z vsakim korakom bolj razdraen. V bes ga je spravljalo, da zdaj ve za razlog vseh teh groznih nesre, pa ne bo mogel povedati javnosti - to je bilo malone huje, kot pa e bi bila navsezadnje vendarle kriva vlada."To ni bil orkan," je pobito rekel Schushmaar."Par-don!" je revsnil ministrski predsednik, ki je zdaj e kar topotal sem ter tja. "Drevje izruvano, strehe odtrgane, kandelabri skrivljeni, pokodbe groz...""To so bili Jedci smrti," je rekel Schushmaar. "Privrenci Tistega, ki ga ne smemo imenovati. Sumniimo pa tudi, da je bil vpleten, khm, neki velikan."Ministrski predsednik se je na mestu ustavil, kot da bi bil zadel ob neviden zid."Kdo da je vpleten?"Schushmaar se je nakremil. "Tudi prejnjikrat je uporabil velikane, kadar je hotel, da bi bil uinek imbolj spektakularen. V uradu za dezinformacije delajo dan in no, na teren smo poslali ekipe pozabatorjev, ki si prizadevajo, da bi prikrojili spomine vseh bunkeljnov, ki so videli, kaj se je res zgodilo, veji del Odseka za nadzor nad arovnimi bitji teka naokrog po Somersetu, ampak velikana pa ne najdemo in ne najdemo - prava katastrofa!""esa ne poreete!" je besno rekel ministrski predsednik."Ne bom zanikal, da je morala na Ministrstvu dokaj pri tleh," je rekel Schushmaar. "In za nameek smo izgubili e Amelijo Bones.""Izgubili koga?""Amelijo Bones. Predstojnico Odseka za magijski red in mir, po starem Oddelka za uveljavljanje arovnikih zakonov. Menimo, da jo je nemara osebno umoril Tisti, ki ga ne smemo imenovati, kajti bila je zelo nadarjena arovnica in - in sledovi kaejo, da se je bojevala do zadnjega."Schushmaar se je odhrknil in z opaznim samopremagovanjem nehal vrteti polcilinder."Ampak o tem umoru so pisali asopisi," je rekel ministrski predsednik, ki je za hip pozabil na jezo. "Nai asopisi. Amelija Bones... pisalo je samo, da je bila stareja enska in da je ivela sama. Bila je zmrcvarjena, kajne? Kar precej so pisali o tem. Policija ne ve ne kod ne kam, a veste."Schushmaar je zavzdihnil. "Seveda da ne vedo. Umrla je v sobi, ki je bila zaklenjena z notranje strani, a je tako? Mi pa po drugi strani natanko vemo, kdo je bil, seveda pa to e ne pomeni, da smo mu kakorkoli blie za petami. In potem je tu e Emmeline Vance, o tem morda e niste sliali...""Oh, seveda sem!" je rekel ministrski predsednik. "Zgodilo se je, ko sva e pri tem, tako reko za vogalom. Kako so si me asopisi privoili ob tem: Zakonodaja doivela pogreb na premierovem dvoriu...""In kot da to e ni bilo dovolj," je rekel Schushmaar, ki skorajda ni poslual ministrskega predsednika, "zdaj tam mrgoli morakvarjev, ki vsevprek napadajo ljudi!"V srenejih asih bi bil ta stavek ministrskemu predsedniku nerazumljiv, a zdaj je bil modreji."Mislil sem, da morakvarji straijo jetnike v Azkabanu?" je previdno rekel."So jih," je naveliano rekel Schushmaar. "Pa jih ne ve. Pobrisali so jo in se pridruili Tistemu, ki ga ne smemo imenovati. Ne bom se delal, da to ni bil udarec.""Ampak," je rekel ministrski predsednik, ki ga je zajelo obutje svitajoe se groze, "kaj mi niste rekli, da so to bitja, ki izsesavajo upanje in zadovoljstvo iz ljudi?""Dri. Pa e mnoijo se. Saj zato pa imamo takno meglo."Ministrski predsednik je klecnil in se sesedel v najbliji naslanja. Ob misli, da ta nevidna bitja vigajo po mestih in podeelju, ire med njegovimi volivci obup in maloduje, je obutil dejansko slabost."akajte, Schushmaar, dajte no - nekaj pa morate ukreniti! Za to ste odgovorni, saj ste minister za aranje!""Ljubi moj ministrski predsednik, saj menda ne mislite resno, da sem po vsem tem e zmeraj minister? Pred tremi dnevi sem dobil brco! Vse arovniko obestvo je zadnja dva tedna vrealo, e naj e enkrat odstopim. Ves as, kar sem bil minister, se ne spominjam, da bi bili tako sloni!" je rekel Schushmaar s pogumnim poskusom nasmeka.Ministrski predsednik za hip ni vedel, kaj naj ree. Kljub ogorenju, ker so ga takole potunkali, mu je bilo moa, ki mu je sedel nasproti kot kupek nesree, kar nekako al."To pa iskreno obalujem," je rekel naposled. "Lahko kakorkoli pomagam?""Zelo prijazni ste, premier, ampak prav ni se ne da. Semkaj so me poslali nocoj zato, da vas seznanim z nedavnimi dogodki in vas predstavim svojemu nasledniku. Mislil sem si, da bo zdaj e tu, seveda pa je trenutno dokaj zaposlen, ko se dogaja vse sorte."Schushmaar se je ozrl proti portretu tistega grdega moica z dolgo kodrasto srebrno lasuljo, ki si je s konico gosjega peresa bezal po uesu.Portret je ujel Schushmaarjev pogled in rekel: "e hip, pa bo tu, ravno konuje pismo za Dumbledora.""Vso sreo mu elim," je rekel Schushmaar in prvikrat je bila v njegovem glasu zagrenjenost. "Zadnja dva tedna sem vsak dan napisal Dumbledoru po dve pismi, pa se ni niti zganil. e bi bil on voljan fanta pregovoriti, bi moja malenkost zdajle mogoe e vedno bila... no ja, mogoe bo imel Tepeshkar ve uspeha."Schushmaar se je umaknil v molk oitno ualjene sorte, a ga je tako reko hip zatem e pretrgal portret, ki je nenadoma spregovoril s svojim odlonim, uradnim glasom."Premieru bunkljev. Prosim za sestanek. Nujno. Blagovolite nemudoma odgovoriti. Rufus Tepeshkar, minister za aranje.""Prav, prav, v redu," je razmiljeno rekel ministrski predsednik in se skoraj ni zdrznil, ko so plameni na reetki spet smaragdno pozeleneli, se vzpeli in razkrili v svoji sriki vrtinec, ki je bil e drugi arovnik, hip zatem pa so ga tudi e izvrgli na starinsko preprogo. Schushmaar je vstal in po trenutku obotavljanja je naredil tako e ministrski predsednik, medtem ko se je prilec zravnal, si otepel prah z dolge rne halje in se ozrl naokrog.Prva misel ministrskega predsednika je bila, da je Rufus Tepeshkar na pogled kot star lev. V njegovi grivi iz reslastih las in koatih obrveh so bile proge sivine; imel je ostre rumenkaste oi pod naoniki z inim okvirjem, in eprav je pri hoji rahlo epal, je bila v tem nekakna sloka eleganca galoperja. Vtis premetenosti in ilavosti je bil nemuden; ministrskemu predsedniku se je zazdelo, da razume, kako da daje arovnika skupnost Tepeshkarju kot voditelju v teh nevarnih asih prednost pred Schushmaarjem."Me veseli," je vljudno rekel ministrski predsednik in pomolil dlan.Tepeshkar jo je za hip prijel, medtem ko so mu oi esale sobo. Izpod halje je privlekel palico."Vam je Schushmaar vse povedal?" je vpraal, ko je zakorail k vratom in s palico potapljal kljuavnino luknjo. Ministrski predsednik je zaslial krtanje kljuavnice."E - vse," je rekel ministrski predsednik. "In e vam je prav, bi raje, da ostanejo vrata odklenjena.""Jaz pa bi raje, da me kdo ne zmoti," je odrezal Tepeshkar, "ali opazuje," je dostavil in pomeril s palico proti oknom, tako da so zavese smuknile eznje. "Dobro, torej, sem posloven lovek, zato se raje lotiva poslov. Predvsem se morava pomeniti o vai varnosti."Ministrski predsednik se je spotegnil, kolikor se je mogel visoko, in odvrnil: "Popolnoma sem zadovoljen z varnostjo, ki sem je e deleen, prav lepa vam hva...""No, mi pa nismo," mu je segel v besedo Tepeshkar. "Bunkljem se bo slabo pisalo, e bo ministrski predsednik zapadel imperatorjevi kletvi. Tisti novi tajnik v sprejemnici vae pisarne...""Kralleka Kehometa se ne nameravam odrei, e je to tisto, kar namigujete!" je zagreto rekel ministrski predsednik. "Je nadvse uinkovit, opravi dvakrat ve kot preostali...""To zato, ker je arovnik," je rekel Tepeshkar brez najmanjega nasmeka. "Visokokvalificiran auror, ki vam je dodeljen v zaito.""akajte no malo!" je razglasil ministrski predsednik. "Ne morete kar meni ni tebi ni nastavljati ljudi v mojo pisarno - jaz odloam, kdo bo delal zame...""Sem mislil, da ste s Kehometom zadovoljni?" je mrzlo rekel Tepeshkar."Saj sem - se pravi, bil sem do...""Potemtakem ni problema, kajneda?" je rekel Tepeshkar."Torej... no, kolikor bo Kehometovo delo e naprej... e... brezgrajno," je izjecljal ministrski predsednik, a Tepeshkar skoraj ni kazal, da bi ga bil slial."Zdaj pa, kar se tie Herberta Chorleyja - vaega podministra," je nadaljeval. "Tistega, ki zabava javnost s tem, da nastopa kot racman.""Kaj pa je z njim?" je vpraal ministrski predsednik."Oitno se odziva na slabo izvedeno imperatorjevo kletev," je rekel Tepeshkar. "Ta mu je spravila mogane v nered, a e vedno bi utegnil biti nevaren.""Pa saj samo gaga!" je slabotno rekel ministrski predsednik. "Malo poitka bo gotovo... in e malo odloi kozarek...""Prav zdajle ga pregleduje ekipa zdravilcev iz Bolninice sv. Munga za magijska obolenja in pokodbe. Za zdaj je poskusil zadaviti tri med njimi," je rekel Tepeshkar. "Po mojem bo najbolje, e mu za nekaj asa prepreimo druenje z bunklji.""Torej... no... pa bo okreval?" je zaskrbljeno vpraal ministrski predsednik. Tepeshkar, ki se je e vraal h kaminu, je samo skomignil."Kakorkoli, samo to sem vam imel povedati. Obveal vas bom o razvoju dogodkov, ministrski predsednik - oziroma, ker bom imel najbr preve polne roke dela, da bi hodil sem, vam bom poiljal vsaj Schushmaarja. Privolil je, da ostane na voljo kot svetnik."Schushmaar se je poskusil nasmehniti, pa mu ni uspelo; videti je bilo samo, kot da ga boli zob. Tepeshkar je e brskal po epu, iskaje skrivnostni praek, od katerega je zelenel ogenj. Ministrski predsednik ju je za hip obupano gledal, potem pa so iz njega konno planile besede, ki jih je tlail ves veer."Ampak za bojo voljo - saj sta vendar arovnika! Saj znata arati! Gotovo lahko spravita v red tako reko vsako re!"Tepeshkar se je na mestu poasi obrnil in si izmenjal nejeveren pogled s Schushmaarjem. Temu se je tokrat prav res posreil nasmeek, ko je blago rekel: "Teava, ministrski predsednik, je v tem, da zna arati tudi nasprotna stran."In potem sta arovnika drug za drugim zakorakala v svetlo zeleni ogenj - in izginila.

Drugo poglavjePrediin konec

Prav takna mrzla meglica, ki je silila v okna ministrskega predsednika, je veliko kilometrov pro plavala prek umazane reke, ki se je vijugala med svojima zaraenima, zasmetenima bregovoma.Kviku se je vzpel neznanski dimnik, temna in zloslutna ostalina opuene tovarne. Nobenega zvoka ni bilo sliati razen epeta rne vode, in ni ni bilo ivega razen mravega lisjaka, ki se je prihulil po bregu dol, da v travi prevoha odvite krniclje nekdanjih ribic s krompirjem.Prav tedaj pa se je ob robu reke z zelo rahlim pokcem iz nitrca prikazala sloka postava v oglavnici. Lisjak je otrpnil, ne da bi odmaknil oprezave oi od tega udnega novega pojava. Postava se je, kot je kazalo, nekaj hipov orientirala, potem pa stopila z lahnimi, hitrimi koraki, za katerimi je po travi elestelo dolgo ogrinjalo.e en, glasneji pok - in iz nitrca se je pojavila e ena postava v oglavnici."akaj!"Rezki klic je preplail lisjaka, ki je bil v podrasti prihuljen, da se je e kar stiskal k tlom. Zdaj se je pognal iz skrivalia in po bregu gor. Poblisnila je zelena svetloba. Le e bevsk - in lisjak je mrtev obleal na tleh.Tista druga postava je s konico evlja preobrnila ival."Samo lisjak," je izpod oglavnice rekel enski glas, e da ni ni. "Pomislila sem, da je mogoe auror - Cissy, poakaj!"A prva postava, ki jo je skuala zadrati in ki se je med bliskom ustavila in ozrla, se je e kobacala gor po bregu, na katerem je omahnil lisjak."Cissy - Narcisa - posluaj me..."Druga postava jo je dohitela in prijela za roko, pa ji jo je iztrgala."Nazaj pojdi, Tillya!""Mora me posluati!""Saj sem e sliala. In se odloila. Pusti me pri miru!"Tista, ki se je imenovala Narcisa, se je povzpela do vrha, kjer je reni breg od ozke tlakovane ulice loevala stara elezna ograja. Tillya ji je nemudoma sledila. Druga ob drugi sta stali in gledali ez cesto proti neskonnim vrstam zanemarjenih openih hi z okni, v tej temoti motnimi in slepimi."A tukaj ivi?" je vpraala Tillya s prezirom v glasu. "Tukaj? V teh bunkljevskih luknjah? Med ljudmi najinega stanu gotovo e ni bilo koga, ki bi ga noge zanesle semkaj..."Ampak Narcisa ni posluala; smuknila je bila skozi vrzel v rjasti ograji in zdaj je e hitela ez cesto."Cissy, poakaj!"Tillya je la za njo, da ji je ogrinjalo vihralo. Videla je e Narciso, ki je smuknila po prehodu med dvema hiama na naslednjo, skorajda enako ulico. Nekatere izmed ulinih svetilk so bile razbite; enski sta tekli med zaplatami lui in goste teme. Zasledovalka je dohitela preganjanko prav takrat, ko je ta spet zavila za vogal, a tokrat se ji je posreilo, da jo je vrsto prijela za roko in jo obrnila. Zdaj sta si gledali iz oi v oi."Cissy, tega ne sme narediti, ne more mu zaupati...""Mojster mu zaupa, a ne?""Mojster se... tako se meni zdi... moti," je sopla Tillya in oi pod oglavnico so ji za hip zaarele, ko se je ozrla, da bi videla, ali sta res sami. "In vsekakor nama je reeno, da ne smeva nikomur govoriti o nartu. Tako bo izdala Mojstrov nart...""Spusti, Tillya!" je zaprhala Narcisa, izpod ogrinjala izvlekla palico in jo grozee podrala Tillyi pred obrazom. A ta se je samo zasmejala."Cissy - a svojo lastno sestro? Menda ja ne bi...""Ni je ve rei, ki da je ne bi!" je izsopla Narcisa s prizvokom histerije v glasu, in ko je s palico zamahnila navzdol kakor z noem, se je spet zabliskalo. Tillya je izpustila sestrino roko, kot da se je opekla."Narcisa!"A Narcisa je e planila naprej. Preganjavka si je mela dlan in hkrati stekla spet za njo, a ko sta se zdaj pomikali vse globlje v zapueni labirint openih hi, je pazila, da se ji ni pribliala. Nazadnje je Narcisa prihitela na ulico, ki se je imenovala Prediin konec in nad katero se je visoki tovarniki dimnik kazal kot svarilo velikanskega kazalca. Narcisine stopinje so odmevale po tlakovcih, ko je la mimo zabitih in razbitih oken, dokler ni obstala pred zadnjo hio, od koder je skozi zastore v pritlini sobi prihajala medla svetloba.Potrkala je na vrata, preden jo je Tillya, ki je preklinjaje lovila sapo, lahko dohitela. Potem sta stali in rahlo sopihaje vdihavali smrad umazane reke, ki ga je k njima zanaal noni vetrc. Po nekaj trenutkih sta zasliali premikanje onkraj vrat - in e so se malce odkrnila. Videli sta reenj moa, ki ju je gledal od znotraj - bil je mo z dolgimi rnimi lasmi, sesanimi v dve zavesi okrog oltega obraza in rnih oi.Narcisa si je zavrgla oglavnico. Bila je tako bleda, da ji je obraz v temi kar sijal; dolgi plavi lasje, ki so se zlivali prek hrbta, so ji dajali videz utopljenke."Narcisa!" je rekel oni in malo bolj odkrnil vrata, tako da je svetloba padla nanjo in njeno sestro. "Kakno prijetno preseneenje!""Pozdravljen, Robaus!" je rekla Narcisa z nenaravnim epetom. "Se lahko pomeniva? Nujno je.""Ja seveda!"Stopil je nazaj, tako da je mogla mimo njega v hio. Sestra, e vedno v oglavnici, je brez vabila stopila za njo."Ja, ja, Raws," je rekla, ko je la mimo."No, no, Krasotillya," je rekel in nakremil tenke ustnice v rahlo porogljiv nasmeek, potem pa tleskoma zaprl vrata.Stopili sta bili naravnost v majhno dnevno sobo, ki je dajala obutek, kot da so v temni, oblazinjeni celici. Stene so bile ez in ez prekrite s knjigami, veinoma vezanimi v staro rno ali rjavo usnje; v lui medle svetlobe, ki jo je metala izpod stropa svetilka s sveo, so bili razpostavljeni oguljena zofa, star naslanja in razmajana miza. Prostor je bil videti zanemarjen - kakor da tu sicer nihe ne stanuje.Robaus je pokazal Narcisi, naj sede na zofo. Snela si je pla, ga vrgla vkraj in se usedla, upiraje oi v bele in drhtee dlani, ki jih je sklepala v krilu. Krasotillya si je bolj poasi spustila oglavnico. Njeni temni lasje so bili nasprotje sestrinim, njene oi so imele teke veke, eljusti pa je bila krepke. Ko je la in se postavila Narcisi za hrbet, ni odmaknila pogleda od Rawsa."No torej, kako vama lahko ustreem?" je vpraal ta, potem ko se je namestil v naslanja njima nasproti."Torej... saj smo sami, ali ne?" je tiho vpraala Narcisa,"Seveda. No, Glistorepy je tukaj, ampak golazen ne teje, a ne da?"S svojo palico je pomeril proti steni iz knjig za hrbtom in z glasnim pokom so se odprla skrivna vrata, da se je pokazalo ozko stopnie, na katerem je stal negiben moiek."Kakor ni dvoma, da si e doumel, Glistorepy, imava obisk," je lenobno rekel Raws.Oni drugi se je ves prigrbljen splazil e tistih nekaj stopnic do dol in stopil v sobo. Imel je drobne, blede oi in koniast nos. Silil se je v neprijeten nasmeek. Z levico je pestoval svojo desno, ki je bila videti ujeta v sijajno srebrno rokavico."Narcisa!" je rekel s piskavim glaskom, "in Krasotillya! Kako oarljivo...""Glistorepy nam bo prinesel pijao, e vama je do tega," je rekel Raws. "Potem pa se vrne v svojo spalnico."Glistorepy se je zdrznil, kot da bi bil Raws kaj vrgel vanj."Nisem tvoj sluabnik!" je zacvilil, odmikaje pogled pred Rawsovim."Res ne? Imel sem vtis, da te je Mojster poslal sem zato, da mi bo v pomo.""V pomo, to e - ne pa da ti bom delal zvarke in - in ti istil po hii!""e sanjalo se mi ni, Glistorepy, da si eljan nevarnejih opravil," je s svilenim glasom rekel Raws. "To bova zlahka uredila: bom govoril z Mojstrom...""Z njim lahko sam govorim, e elim!""Seveda lahko," je porogljivo rekel Raws. "Medtem nam pa prinesi pijao. Zadovoljili se bomo z vilinjim vinom."Glistorepy se je za hip poobotavljal, gledal je, kot da se bo zagnal v prerekanje, potem pa se je le zasukal in se napotil skozi druga skrivna vrata. Sliali so ropot in potem venketanje kozarcev. ez nekaj sekund je bil e nazaj, na pladnju je prinesel prano steklenico in tri kozarce. Vse skupaj je odloil na majavo mizo, nazadnje pa je z drobnimi korakci odel in za sabo zaloputnil s knjigami obloena vrata.Raws je natoil tri kozarce krvavo rdeega vina in dva podal sestrama. Narcisa je zmrmrala besedico zahvale, medtem ko Krasotillya ni rekla nobene, ampak je e naprej srepela v Rawsa. Ni bilo videti, da bi ga to kaj motilo; prav narobe, zdelo se je, da ga zabava."Za Mojstra rne magije," je rekel, vzdignil kozarec in ga izpraznil.Sestri sta ga posnemali. Raws je znova natoil.Iz Narcise se je, potem ko je popila drugi kozarec, kar usulo: "Robaus, al mi je, da takole prihajam, ampak morala sem te obiskati. Samo ti mi lahko, mislim, pomaga..."Raws je dvignil roko, da se je ustavila, potem pa s palico pomeril proti vratom, ki so skrivala stopnie. Nekaj je poteno poilo, potem se je zaslialo cviljenje, nazadnje pa e korakci, ki so odhiteli po stopniu gor."Se opraviujem," je rekel Raws. "Zadnje ase bi kar vlekel in vlekel na uesa, ne vem, kaj mu gre po glavi... no, torej, Narcisa, rekla si, da..."Globoko je zajela sapo, da se je kar stresla, potem pa zaela nanovo."Robaus, vem, da ni prav, da sem tukaj, in naroeno mi je, da naj nikomur ni ne omenjam, ampak...""e je tako, potem pa dri jezik za zobmi!" je revsnila Krasotillya. "e posebno med tukaj navzoimi!""Med tukaj navzoimi?" je posmehljivo ponovil Raws. "In kako naj to razumem, Krasotillya?""Da ti pa ne zaupam, Raws, kot tako ali tako prav dobro ve!"Narcisa je dala od sebe zvok, ki bi utegnil biti suh hliptaj, in si z rokami prekrila obraz. Raws je odloil kozarec na mizo in se spet usedel vznak. Z rokama na roajih naslanjaa se je nasmihal mrkogledi Krasotillyi."Narcisa, mislim, da morava sliati, kaj tako razganja Krasotillyo; to nama bo prihranilo mune besedne vpade. Nadaljuj torej, Krasotillya," je rekel Raws. "Zaradi esa mi torej ne zaupa?""Razlogov je sto!" je na glas rekla, zakoraila izza zofe in treila kozarec na mizo. "Kje naj sploh zanem? Kje si bil, ko je Mojster padel? Zakaj ga nisi, ko je izginil, niti poskusil poiskati? Kaj si poel vsa leta, ko si ivel kot Dumbledorov podrepnik? Zakaj si Mojstra odvrnil od tega, da bi priel do kamna modrosti? Zakaj se nisi, ko se je Mojster ponovno rodil, nemudoma vrnil? Kje si bil pred nekaj tedni, ko smo se trudili, da bi dobili prerokbo za Mojstra? In Raws, kako da je Harry Potter e vedno iv, ko pa je bil pet let prepuen tebi na milost ali nemilost?"Umolknila je, prsi so ji hitro plale, lica so ji rdela. Narcisa za njenim hrbtom je negibno sedela in e vedno skrivala obraz v dlaneh.Raws se je nasmehnil."Preden ti odgovorim - o, pa, Krasotillya, odgovoril ti bom! Moje besede lahko mirne due nese nazaj na uesa drugim, ki epeejo za mojim hrbtom in ki hodijo pred Mojstra z lanivimi zgodbami, e da sem ga izdal! A preden ti odgovorim, pravim, mi dovoli, da sam nekaj vpraam tebe. A se ti res zdi, da mi Mojster ni zastavil prav vsakega izmed teh vpraanj? In ali res misli, da bi, e mu ne bi bil mogel postrei z zadovoljivimi odgovori, zdaj sedel tukaj in se menil s tabo?"Pomiljala je."Vem, da ti verjame, ampak...""Misli, da se moti? Ali da sem ga nekako prepetnajstil? Da sem potegnil za nos Mojstra rne magije, najvejega coprnika, najbolj izvedenega v itljiviji, ki ga je kdaj videl svet?"Krasotillya ni rekla nobene, prvi da je bila videti malce zbegana. Raws ni ve silil vanjo z vpraanjem. Spet je pobral svoj kozarec, srknil in nadaljeval: "Sprauje, kje sem bil, ko je padel Mojster. Bil sem tam, kjer mi je zapovedal biti - na Bradaviarski akademiji za arovnike in arovnice, kajti elel je, da vohunim za Albusom Dumbledorom. To menda ve, da sem poloaj prevzel na njegov ukaz?"Skoraj neopazno je prikimala in potem odprla usta, a Raws jo je prehitel."Sprauje, zakaj ga nisem poskusil poiskati, ko je izginil. Iz istega razloga kot Avery, Yaxley, oba Carrowa, Siwodlack, Lucius," rahlo je naklonil glavo proti Narcisi, "in e mnogi drugi, ki ga tudi niso skuali najti. Preprian sem bil, da je z njim konec. S tem se ne ponaam, motil sem se, ampak tako je pa bilo... e Mojster ne bi odpustil nam, ki smo tedaj izgubili vero, potem bi mu ostalo prav malo privrencev.""Jaz bi mu ostala!" je strastno rekla Krasotillya. "Jaz, ki sem zanj presedela dolga leta v Azkabanu!""Ja, seveda, to je bilo res nekaj," je rekel Raws zdolgoaseno. "Resda mu v zaporu nisi bila za ne vem kakno rabo, ampak kot gesta je bilo to brez dvoma imenitno...""Kot gesta!" je zavreala; v svojem besu je bila videti kar malo zmeana. "Medtem ko sem morala prenaati morakvarje, si ti ostal lepo na Bradaviarki in se zabaval s tem, da si bil Dumbledorov miljenek!""Ni isto res," je mirno rekel Raws. "A ve, ni mi hotel zaupati pouevanja obrambe pred mranimi silami. Kot kae, se mu je zdelo, da bi to utegnilo povzroiti ponovni zdrs... oziroma me zapeljati na stara pota.""To je bila torej tvoja rtev za Mojstra - da nisi poueval najljubega predmeta?" se je porogala. "Poemu si pa e potem kar ostajal tam, Raws? Si e naprej vohunil za Dumbledorom - za gospodarja, ki si ga imel za mrtvega?""Sploh ne," je rekel Raws, "eprav je Mojster zadovoljen, ker nisem zapustil poloaja: ko se je vrnil, sem mu poroal o estnajstih letih z Dumbledorom, kar je precej bolj uporabna dobrodolica od neskonnih spominov na to, kako zoprno je v Azkabanu...""Ampak ostal pa si.""Res je, Krasotillya, ostal sem," je rekel Raws in prvi pokazal sled nestrpnosti. "Imel sem udobno slubo, ki mi je bila ljuba od emenja v Azkabanu. Jedce smrti so zganjali tja, saj ve. Dumbledorova protekcija me je obvarovala jee, to je bilo zelo prikladno in se nisem branil. Ponavljam: Mojster se ne pritouje nad tem, da sem ostal, zato ne vidim, zakaj bi se morala ti.e se ne motim, si nadalje hotela vedeti," je nadaljeval z malce monejim glasom, kajti videlo se je, da bi mu Krasotillya najraje skoila v besedo, "zakaj sem se postavil med Mojstra in kamen modrosti. Na to je lahko odgovoriti. Ni vedel, ali mi lahko zaupa. Tako kot tebi se mu je zdelo, da sem se od zvestega Jedca smrti sprevrgel v Dumbledorovega lakaja. Bil je v pomilovanja vrednem stanju, zelo slaboten, ko je zasedal telo povprenega arovnika. Ni se upal razodeti bivemu zavezniku, ko bi ga pa slednji utegnil izroiti Dumbledoru ali Ministrstvu. Globoko obalujem, da mi ni zaupal. Tri leta prej bi bil lahko spet zavladal. Tako pa sem videl samo pohlepnega in nivrednega Smottana, kako skua ukrasti Kamen, in priznam, naredil sem, kar sem mogel, da bi ga onemogoil."Krasotillyi so se usta skrivila, kakor da bi si bila dela vanje odmerek zoprnega zdravila."Ampak ko se je vrnil, se ti nisi - nisi pri prii priletel k njemu, ko si zautil, da te pee Mojstrovo znamenje...""Dri. Vrnil sem se dve uri zatem. Vrnil sem se na Dumbledorov ukaz.""Na Dumbledorov...?" je zaela z ogorenjem."Malo pomisli!" je rekel Raws spet nestrpno. "Pomisli! S tem da sem poakal dve uri, pili dve uri, sem si zagotovil, da lahko ostanem na Bradaviarki kot vohun! Ker sem pustil Dumbledoru, naj si misli, da se vraam na stran Mojstra rne magije samo zato, ker mi je tako ukazano, lahko zdaj e ves as poroam o Dumbledoru in o Feniksovem redu! Kar preudari si, Krasotillya: Mojstrovo znamenje je tedaj e nekaj mesecev postajalo vse moneje, vedel sem, da se ima Mojster vsak as vrniti, vsi Jedci smrti smo to vedeli! Imel sem obilo asa, da domislim, kako elim ravnati, da nartam svojo naslednjo potezo, da pobegnem kakor Karkaroff, mar ne?Zaetno Mojstrovo nezadovoljstvo zaradi moje zamude se je docela porazgubilo, zagotavljam ti to, br ko sem mu pojasnil, da sem mu ostal zvest, pa eprav si Dumbledore misli, da sem njegov lovek. Res je, Mojster je mislil, da sem ga za vedno zapustil, a se je motil.""Ampak kakna korist neki je bila od tebe?" se je posmehnila Krasotillya. "Smo mogoe prejeli od tebe kako uporabno obvestilo?""Moja obvestila potujejo neposredno k Mojstru," je rekel Raws. "e se mu ne zdi, da bi jih delil s tabo...""Z mano si deli vse!" je nemudoma vzkipela Krasotillya. "Pravi, da sem njegova najbolj lojalna, najbolj privrena...""Kaj res?" je rekel Raws z glasom, ki se je rahlo spustil in s tem nakazoval nejevero. "Da je e vedno tako - tudi po polomiji na Ministrstvu?""Te nisem bila jaz kriva!" je rekla Krasotillya in zardela. "Mojster mi je v preteklosti e zaupal tisto, kar mu je bilo najbolj dragoceno - in e Lucius ne bi bil...""Da se mi ne drzne - ne drzni si zvraati krivde na mojega moa!" je s tihim in stranim glasom rekla Narcisa, ki je vzdignila pogled k sestri."Od obkladanja s krivdo ni nobenega haska," je gladko rekel Raws. "Kar je storjeno, je storjeno.""Samo da ti nisi storil ni!" je besno rekla Krasotillya. "Ne, spet te ni bilo od nikoder, medtem ko smo se drugi izpostavljali nevarnostim, kaj, Raws?""Imel sem ukaz, naj se drim v ozadju," je rekel Raws. "Mogoe nisi enih misli z Mojstrom, mogoe se ti zdi, da Dumbledore ne bi bil opazil, e bi se pridruil Jedcem smrti v boju proti Feniksovemu redu? In oprosti, govori o nevarnostih... nasproti vam je stalo est najstnikov, a ni bilo tako?""Ni dolgo trajalo, pa se jim je, kot sam dobro ve, pridruila polovica Reda!" je revsnila Krasotillya. "In ko e omenjava Red - ti e vedno trdi, da ne more razkriti, kje imajo tab, kajne?""Nisem Poverjenik, ne morem izrei imena tistega kraja. Saj menda ja ve, kako deluje ta zaar? Mojster je zadovoljen s tistim, kar sem mu o Redu lahko povedal. Po zaslugi tega, mogoe si to e uganila, je pred nedavnim lahko prilo do ugrabitve in umora Emmeline Vance, in v pomo sem bil nedvomno tudi, ko smo se reili Siriusa Blacka, eprav ti pa priznavam vse zasluge za to, da si ga pokonala."Nagnil je glavo in ji nazdravil. Njen izraz se ni zmehal."Ogiba se zadnjega vpraanja, Raws. Harry Potter. V minulih petih letih bi ga bil lahko kadarkoli ubil. Pa ga nisi. Zakaj ne?""Si se o tej rei pomenila z Mojstrom?" je vpraal Raws."Ni me... zadnje ase se nisva... jaz spraujem tebe, Raws!""e bi bil umoril Harryja Potterja, Mojster ne bi bil mogel uporabiti njegove krvi, da bi se prenovil in postal nepremagljiv...""Trdi, da si vnaprej vedel, kako bo fanta uporabil!" se je porogala."Ne trdim tega; o njegovih nartih se mi ni ni sanjalo; priznal sem e, da sem mislil, da je Mojster mrtev. Hoem le pojasniti, zakaj Mojstru ni ni kaj al, ker je Potter preivel - vsaj do pred letom dni...""Zakaj si ga pa potem pustil iveti?""Kaj me ne razume? Pred Azkabanom me je varovala le Dumbledorova zaita! Ali se ne strinja, da bi ga, e bi mu el umorit najljubega uenca, to utegnilo obrniti proti meni? Ampak lo je e za kaj drugega. Moram te spomniti, da so, ko je Potter prvi priel na Bradaviarko, o njem kroile e vse mogoe zgodbe, govorice, da je on osebno velik temni arovnik in da je zato tudi preivel Mojstrov napad. V resnici se je mnogim od starih Mojstrovih privrencev zdelo, da bi Potter utegnil biti prapor, okrog katerega se lahko vsi skupaj spet zgrnemo. Bil sem radoveden, priznam, in prav ni me ni imelo, da bi ga umoril e v prvem trenutku, ko potrka na grajska vrata.Seveda, prav kmalu mi je postalo jasno, da ne premore prav nikakrnega posebnega daru. Iz kozjega roga si je nael kar nekajkrat izhod le po zaslugi gole sree in bolj nadarjenih prijateljev. Povprene je, do samih obisti je povpreen, eravno enako zoprn in poln samega sebe kot njegov oe pred njim. Po najboljih moeh sem se potrudil, da bi ga vrgli z Bradaviarke, kjer po mojem preprianju res nima kaj iskati, a da bi ga pokonal - ali pa dovolil, da ga pokonate vprio mene? Nor bi bil, e bi tvegal kaj takega z Dumbledorom za ovratnikom.""In zdaj naj verjameva, da nisi Dumbledoru prav ni sumljiv?" je vpraala Krasotillya. "e sanja se mu ne, komu si v resnici zvest - e naprej ti slepo zaupa?""Dobro igram svojo vlogo," je rekel Raws. "Ti pa si prezrla Dumbledorovo najvejo hibo: to, da je prisiljen od ljudi priakovati samo najbolje. Ko sem se pridruil njegovemu unemu osebju, e hip pred tem Jedec smrti, sem mu nakvasil, kako grozno me pee vest, in z odprtimi rokami me je sprejel v svoje srce - eprav je res, da mi je po svojih moeh prepreeval, da bi poueval obrambo pred mranimi silami. Dumbledore je velik arovnik - o, pa, res je..." kajti Krasotillya je prhnila - "to priznava tudi Mojster. Vendar pa lahko z veseljem reem, da se stara. Dvoboj z Mojstrom rne magije pred mesecem dni ga je oslabil. Staknil je resno pokodbo, saj se odziva poasneje, kakor se je neko. A vsa ta leta ni nikoli izgubil zaupanja v Robausa Rawsa, in v tem grmu tii odgovor, zakaj sem Mojstru tako dragocen."Krasotillya je bila e vedno videti nezadovoljna, eravno ji oitno ni bilo ve prav jasno, kako se naj zdaj e loti Rawsa. Ta je premolk izkoristil in se obrnil k njeni sestri."Zdaj pa... si prila k meni po pomo, Narcisa?"Narcisa je vzdignila s pogledom tudi obraz, ki ga je daljal obup."Tako je, Robaus. Ker - ker mislim, da mi lahko edinole ti pomaga, in na nikogar drugega se ne morem obrniti. Lucius je v jei in..."Zaprla je oi in dve veliki solzi sta ji primezeli izpod vek."Mojster mi je prepovedal govoriti o tem," je e vedno mie nadaljevala. "Ne eli, da bi kdo zvedel za nart. Kajti ta je... nadvse skriven. Ampak...""e ti je prepovedal, potem ne bi smela govoriti," je pri prii rekel Raws. "Mojstrova beseda je postava."Narcisa je pohlipnila, kakor da jo je polil z mrzlo vodo. Krasotillya je bila prvi, odkar je vstopila v hio, videti zadovoljna."Na!" je zmagoslavno rekla sestri. "Celo Raws ti pove to: reeno ti je bilo, da ne govori, zatorej bodi lepo tiho!"Vendar pa je Raws vstal in stopil do okenca, skozi zastore pokilil na opustelo ulico in jih potem spet pocukal nazaj. Obrnil se je in se namren zagledal v Narciso."Po nakljuju mi je nart poznan," je rekel s tihim glasom. "Eden tistih redkih sem, ki jim je Mojster povedal. A ne glede na to, Narcisa - e ne bi bil seznanjen, potem bi bila ti zdaj kriva veleizdaje.""Se mi je kar zdelo, da zagotovo ve!" je rekla Narcisa in bolj sproeno zadihala. "Tako se zanesem nate, Robaus...""Nart ti je poznan?" je rekla Krasotillya in beno zadovoljstvo na njenem obrazu se je umaknilo ogorenju. "Tebi?""Seveda," je rekel Raws. "A kakno pomo bi potrebovala, Narcisa? e si domilja, da lahko pripravim Mojstra do tega, da bi se premislil, potem ti moram al rei, da ni prav nikakrnega upanja.""Robaus," je epnila, medtem ko so ji po bledih licih polzele solze. "Mojega sina... mojega edinca...""Dreco bi moral biti e ponosen," je brezbrino rekla Krasotillya. "Mojster mu izkazuje veliko ast. In tole bom rekla Drecu v pohvalo: ne izmika se dolnosti, kae, da je vesel prilonosti, da se izkae, in navduen nad obetom..."Narcisa se je zdaj resno razjokala, pri tem pa ves as rotee gledala Rawsa."To je zato, ker ima estnajst let in se mu niti sanja ne, kaj ga aka! Zakaj, Robaus? Zakaj moj sin? Nevarnost je prevelika! To je maevanje za Luciusovo napako, vem!"Raws ni ni rekel. Ozrl se je stran od njenih solz, kakor da bi bile nespodobnost, ni pa se mogel delati, da je ni slial."A zato je izbral Dreca, a ne da?" ni odnehala. "Da bi kaznoval Luciusa?""e se Drecu posrei," je rekel Raws, ki je e naprej gledal stran, "ga bo obsul s astmi kot e nikogar.""Ampak ne bo se mu posreilo!" je zahlipala Narcisa. "Kako naj se mu, e pa se samemu Mojstru rne magije...?"Krasotillya je zaela loviti sapo; Narcisa pa se je po vsem videzu ustraila."Hotela sem rei samo... da se ni e nikomur posreilo... Robaus, prosim te... ti si e od nekdaj Drecov najljubi uitelj... pa Luciusov stari prijatelj... rotim te... Mojstrov ljubljenec si, njegov svetovalec, ki mu najbolj zaupa... bo spregovoril z njim, ga pregovoril?""Mojster se ne pusti pregovarjati, jaz pa tudi nisem tako neumen, da bi skual kaj takega," je odrezal Raws. "Ne morem se prenarejati, da Mojster ni jezen na Luciusa. Veljalo je, da ima Lucius vajeti v rokah. Pa se mu je posreilo, da se je dal ujeti, skupaj s e celo mnoico, ni se mu pa posreilo, da bi v zameno dobil nazaj prerokbo. Res je, Mojster je jezen, Narcisa, res zelo jezen.""Potem imam prav, da je izbral Dreca zaradi maevanja!" se je duila Narcisa. "Ne rauna, da bi mu uspelo, hoe, da ga pri tem pokonajo!"Ko Raws ni ni rekel, je Narcisa, tako je kazalo, izgubila e tisto malo samoobvladanosti, kolikor je je premogla dotlej. Vstala je, se opotekla k Rawsu in zgrabila ospredje njegove halje. Z obrazom blizu njegovega, tako da so ji solze padale na njegovo oprsje, je hlipala: "Tebi bi se pa posreilo. Tebi, Robaus, bi se to posreilo, ne pa Drecu. Tebi bi uspelo, seveda bi ti, in Mojster bi te potem nagradil, kakor ni e nikogar med nami..."Raws jo je zgrabil za zapestji in odmaknil njene grabee dlani. Spustil je pogled k obrazu, ki so ga pomazale solze, in poasi rekel: "Mislim, da rauna z mano, namre na koncu. Vendar pa je odloen, da mora najprej poskusiti Dreco. Ker, a vidi, e se zgodi nepriakovano in se Drecu posrei, bom lahko e malce dlje ostal na Bradaviarki in opravljal svojo koristno vlogo vohuna.""Z drugimi besedami, ni mu mar, e ubijejo Dreca!""Mojster je zelo jezen," je tiho ponovil Raws. "Ni se mu posreilo, da bi slial prerokbo. Prav tako dobro kot meni ti je znano, Narcisa, da ne odpua tako zlahka."Omlahela je, se mu zgrudila k nogam in potem hlipala in jeala na tleh."Mojega edinca... mojega edinca...""Morala bi biti ponosna!" je brezutno rekla Krasotillya. "e bi jaz imela sinove, bi jih z veseljem dala sluit Mojstru!"Narcisa je dala od sebe krikec obupa in se grabila po dolgih plavih laseh. Raws se je skljuil, jo prijel za roke, jo vzdignil in jo odvedel nazaj na zofo. Potem ji je nalil spet vina in ji vsilil kozarec v roko."Narcisa, nehaj no. Popij tole. Posluaj me."Malce se je umirila; naredila je negotov poirek in se pri tem polila."Morda bi... Drecu lahko pomagal."Sedla je pokonci, z obrazom kot kreda in z velikimi omi."Robaus - oh, Robaus - bi mu pomagal? Bi bdel nad njim, pazil, da ga kaj ne doleti?""Lahko poskusim."Odvrgla je kozarec; zdrsel je prek mize, medtem ko je zdrknila z zofe. Obkleala je pri Rawsovih nogah, z obema rokama prijela njegovo dlan in pritisnila obnjo ustnice."e bo ti tam, da ga varuje... Robaus, mi bo prisegel? Bo dal neprelomljivo zaobljubo?""Neprelomljivo zaobljubo?" Rawsov izraz je bil prazen, neberljiv: Krasotillya pa je planila v zmagoslaven krohot."Kaj ni ne poslua, Narcisa? Oh, seveda bo poskual, kaj pa... obiajne prazne obljube, obiajno izmikanje dejanju... oh, seveda, po zapovedi Mojstra!"Raws je ni pogledal. rne oi je upiral v Narcisine sinje, ki so se polnile s solzami, medtem ko se je oklepala njegove roke."Vsekakor, Narcisa, dam ti neprelomljivo zaobljubo," je tiho rekel. "Mogoe bo tvoja sestra privolila, da nama gre za poveznico."Krasotillya je zazijala. Raws se je prinial, tako da je kleal pred Narciso. Pod Krasotillyinim osuplim pogledom sta se prijela z desno."Potrebovala bo svojo palico, Krasotillya," je mrzlo rekel Raws. e vedno zaprepadena jo je izvlekla."In pa malce se bo morala primakniti," je rekel.Stopila je naprej, tako da je stala nad njima, in poloila konico palice na njuni sklenjeni dlani.Narcisa je spregovorila."Robaus, bo bdel nad mojim sinom Drecom, ko bo skual izpolniti Mojstrove elje?""Bdel bom," je rekel Raws.Od palice je el tenek jezik bleeega plamena in se jima ovil okrog dlani kakor razbeljena ica."In ali ga bo po svojih najboljih moeh varoval pred hudim?""Bom," je rekel Raws.Iz palice je pognal e en zubelj in se povezal s prvim, tako da sta sestavila tenko, areo verigo."In e bi se izkazalo za potrebno... e bi kazalo, da Drecu ne bo uspelo..." je epnila Narcisa (Rawsova roka je trznila, ni pa ji je odtegnil), "ali bo sam izvril dejanje, ki ga Drecu nalaga Mojster?"Nastal je trenutek tiine. Krasotillya je s irokimi omi gledala palico nad sklenjenima dlanema."Bom," je rekel Raws.Krasotillyin obraz je rdee zaarel v siju tretjega ognjenega zublja, ki je pognal iz palice in se ovil okrog prvih dveh, da so se speli okrog sklenjenih dlani kot vrv, kot ognjena kaa.

Tretje poglavjeOporoka, oporeka

Harry Potter je glasno smral. Veji del tirih ur je bil presedel na naslanjau ob oknu svoje spalnice in zrl ven na vse temnejo ulico, naposled pa le zaspal, s polovico obraza priet ob mrzlo ipo, z odprtimi usti in z oali postrani. Meglena sopara, ki jo je njegova sapa puala na oknu, se je iskrila v orannem siju ulinih svetilk, in ta umetna svetloba je jemala njegovemu obrazu vso barvo, tako da je bil pod kutro zmrenih rnih las videti kakor duh.Soba je bila nastlana z razlinimi njegovimi remi, za nameek pa e z obilico smeti. Po podu so se valjali sovje perje, jabolni ogrizki in ovitki slaic, med prepletom halj na postelji so vsevprek leale razne knjige urokov, v tolmunu svetlobe na pisalni mizi pa je epela zmenjava asopisov. Eden od njih je zbujal pozornost z naslovom:

Harry Potter - izbranec?e naprej se kot poar irijo govorice o skrivnostnem nedavnem incidentu na Ministrstvu za aranje, med katerim je bil znova opaen Tisti, ki ga ne smemo imenovati."O tem nam ni dovoljeno govoriti, ni me ne spraujte," je sinoi ob odhodu z Ministrstva izjavil razburjen pozabator, ki se ni elel predstaviti.Vseeno pa so nam viri na visokih poloajih znotraj Ministrstva potrdili, da se je incident dogodil veidel v znameniti Dvorani prerokb.eravno tiskovni predstavniki Ministrstva doslej niso hoteli potrditi niti obstoja takne dvorane, je v arovnikem obestvu vse ve taknih, ki so prepriani, da so Jedci smrti, ki sicer zaradi motenja posesti in poskusa tatvine sluijo svoje kazni v Azkabanu, poskusili ukrasti katero od prerokb. Narava prerokbe nam ni poznana, dasiravno se na veliko ugiba, da se nanaa na Harryja Potterja, edino osebo, o kateri se ve, da je kdaj preivela kletev smrti, znano pa je tudi, da se je v noi incidenta mudila v prostorih Ministrstva. Nekateri gredo tako dale, da govorijo o Potterju kot o "Izbrancu", prepriani, da ga prerokba imenuje kot edinega, ki nas bo zmogel reiti Tistega, ki ga ne smemo imenovati.Kje naj bi zdaj bila prerokba, e sploh obstaja, nam ni znano, eprav (nad. str. 2, stolpec 5)Poleg tega asopisa je leal e eden. Ta je imel naslovnico:

Schushmaarja nasledil TepeshkarVeino naslovne strani je zavzemala velika rno-bela slika mokega z bohotno priesko, ki je spominjala na levjo grivo, in z dokaj razoranim obrazom. Podoba se je premikala - mo je mahal proti stropu.Na poloaju ministra za aranje je Corneliusa Schushmaarja nasledil Rufus Tepeshkar, prej naelnik auroriata v Odseku za magijski red in mir. arovnika skupnost je imenovanje sprejela poveini z navduenjem, eravno so se e v prvih urah po Tepeshkarjevem nastopu na Ministrstvu zaeli iriti glasovi o sporu med novim ministrom in Albusom Dumbledorom, ki je znova prevzel poloaj Velikega arodeja Starihosveta.Tepesbkarjevi predstavniki so priznali, da se je, br ko je zasedel visoki poloaj, nemudoma seel z Dumbledorom, niso pa eleli ni rei o tem, kaj sta pretresala. Znano je, da je Albus Dumbledore (nad. str. 3, stolpec 2)

Levo od tega asopisa je bil e eden, preganjen tako, da se je videl lanek z naslovom "Ministrstvo zagotavlja dijatvu varnost".Novoimenovani minister za aranje Rufus Tepeshkar je danes imel govor o odlonih novih ukrepih, ki jih sprejema njegovo Ministrstvo, da bi zagotovilo varnost dijatva, ki se jeseni vrne na Bradaviarsko akademijo za arovnike in arovnice.Iz razvidnih razlogov Ministrstvo ne bo podrobneje razkladalo svojih ostrih novih varnostnih nartov, tako je povedal minister, neki uslubenec pa je potrdil, da med ukrepe sodijo tudi branoreki in itna arila, vseobseen zbir protizarokov in manji magicijski oddelek aurorjev, ki se bo namenjal izkljuno varovanju Bradaviarke.Nepopustljivost novega ministra, kar se tie varnosti dijatva, se zdi veini zadostno zagotovilo. Gospa Augusta Velerit je tako izjavila: "Moj vnuk Neville - ki je, ko sva e pri tem, dober prijatelj s Harryjem Potterjem, tako da sta se letos junija skupaj borila na Ministrstvu proti Jedcem smrti in..."

Nadaljevanje lanka je zakrivala velika ptija kletka, ki je stala na njem. Notri je epela imenitna snena sova. Njene jantarne oi so esale po sobi z veliastnim pogledom, glava se ji je tu pa tam zasukala, da se je ozrla po smreem gospodarju. Enkrat ali dvakrat je nestrpno tlesknila s kljunom, ampak Harry je bil pregloboko v snu, da bi jo slial.Prav na sredi sobe je leala velika potovalna skrinja. Pokrov je bil odprt: zdelo se je, kot da bi kaj priakovala; bila pa je skorajda prazna, e ne tejemo ostankov starega perila, slaic, praznih rnilnikov in polomljenih gosjih peres, ki so prekrivali samo dno. V bliini je na podu leal purpuren letak, ki ga je krasilo besedilo:

Izdano po nalogu Ministrstva za aranje:Kako obvarovati dom in druino pred temnimi silami.arovniko skupnost dandanes ogroa zdruba, katere lani si sami pravijo Jedci smrti. e se boste drali preprostih varstvenih navodil, vam bo to pomagalo, da boste obvarovali pred napadom ne le sebe, marve tudi svojo druino in dom.Svetujemo vam, da sami ne bodite od doma.Posebno pazljivi morate biti, potem ko se stemni. Kadar je le mogoe, poskrbite, da bodo vaa pota opravljena e pred veerom. Preverite, kako je hia zavarovana od zunaj, in se prepriajte, da so vsi druinski lani seznanjeni z ukrepi v sili, kakrni so na primer itna in deziluzijska arila ter, ko gre za nedoletne druinske lane, vtricno udejanjanje oziroma soudejanjanje.Z zaupnimi prijatelji in druinskimi lani se domenite o varstvenih vpraanjih, tako da boste lahko prepoznali Jedce smrti, e bi se ti z mnogobitnim napojem namaskirali vanje (gl. stran 2).e bi se vam zazdelo, da se kak druinski lan, slubeni kolega, prijatelj ali sosed udno vede, nemudoma obvestite Odsek za magijski red in mir. Dotini so morda zagospodovani z imperatorjevo kletvijo (gl. stran 4).e bi se nad vaim domom ali nad drugimi objekti prikazalo temno znamenje, "ne vstopajte", marve nemudoma obvestite auroriat!Nepotrjena uziranja nakazujejo, da Jedci smrti zdaj uporabljajo inferije (gl. stran 10). O vsakem uzrtju inferiusa ali kateri drugi obliki sreanja s taistim je treba nemudoma poroati Ministrstvu.

Harry je zagodrnjal v spanju in obraz mu je zdrsnil nekaj centimetrov nie po oknu, tako da so oala zdaj stala e bolj postrani, zbudil pa se vendarle ni. Na polici je glasno tiktakala budilka, ki jo je popravil nekaj let poprej - kazala je minuto do enajstih. Poleg nje je Harryjeva omlahela dlan drala na mestu kos pergamenta, prekritega s tenko, poevno pisavo. Harry je to pismo v treh dneh, odkar je prispelo, prebral tolikokrat, da je zdaj, eprav mu je bilo dostavljeno v tesnem zvitku, lealo povsem plosko.

Dragi Harry,e ti to ustreza, se bom na Romarinovi ulici t. 4 oglasil ta petek ob enajstih zveer, da te pospremim v Jazbino, kamor si povabljen, da preivi tam preostanek olskih poitnic.e bi ti bilo prav, bi me tudi veselilo, e bi mi pomagal pri neki zadevi, ki jo bom, kot se nadejam, uredil spotoma. Ve ti pojasnim, ko se vidiva.Prosim, polji odgovor po isti sovi. V upanju, da se v petek vidiva, te prisrno pozdravljam,Albus Dumbledore

eprav je Harry znal poslanico e na pamet, pa je vse od sedmih, ko se je namestil za oknom, od koder je imel razmeroma dober pregled nad obema koncema Romarinove, na vsakih nekaj minut e vedno metal proti njej skrivne poglede. Vedel je, da bi bilo nesmiselno znova prebirati Dumbledorove besede; s sovo prinaalko je poslal nazaj svoje pritrdilo, kakor je Dumbledore elel, zdaj pa mu ni preostalo drugo, kot da aka - pa e bo Dumbledore priel ali pa ne.Prtljage pa vendarle e ni zloil skupaj. Zdelo se mu je kratko malo predobro, da bi bilo res: namre to, da bo po komaj dveh tednih odreen drube Dursleyjevih. Ni se mogel otresti obutka, da bo lo kaj narobe - nemara da je zablodil njegov odgovor na Dumbledorovo pismo; ali pa ga Dumbledore ni mogel sprejeti; utegnilo bi se izkazati, da pismo navsezadnje sploh ni Dumbledorovo, ampak potegavina ali past. Ni se poutil zmonega, da bi rei zloil v skrinjo, pa potem moral vse skupaj spet izloiti. Monosti potovanja je prikimal zgolj s tem, da je svojo sneno sovo Hedwig varno zaprl v kletko.Minutni kazalec na budilki je pripotoval do tevilke dvanajst in v istem trenutku je ulina svetilka pred oknom ugasnila.Harry se je prebudil, kakor da bi bila nenadna tema alarm. Hlastno si je poravnal naonike in odlepil lice od stekla, potem pa k oknu pritisnil za spremembo svoj nos in pokilil dol na plonik. Po vrtni stezi se je bliala visoka postava v dolgem, valujoem plau.Harry je poskoil, kot da bi ga stresla elektrika, prevrnil je stol in zael grabiti s tal, kar mu je e prilo pod roko, vse skupaj pa metati v skrinjo. Ravno ko je z druge strani sobe v loku fliknil noter olsko haljo, dve zaklinjanki in zavojek ipsa, je pozvonilo pri vratih.Spodaj v dnevni sobi je njegov stric Vernon zaklical: "Kdo prmejkrvav bi lahko priel ob tej noni uri?"Harry je otrpnil z medeninastim teleskopom v eni roki in s trenirko v drugi. Popolnoma je bil pozabil opozoriti Dursleyja, da utegne priti Dumbledore. Medtem ko ga je hkrati navdajal preplah in posiljeval smeh, se je skobacal ez skrinjo in odprl vrata ravno e pravi as, da je zaslial globok glas, kako pravi: "Dober veer. Vi ste gotovo gospod Dursley. Harry vam je pa povedal, da prihajam ponj?"Harry je stekel dol, jemaje stopnice dve po dve, nekaj stopnic pred dnom pa se je naglo ustavil, kajti dolgoletne izkunje so ga izuile, da se je treba kadar le mogoe ogibati dosega strieve roke. Tam na pragu je stal visok, slok mo s srebrnimi lasmi in brado prav do pasu. Na nosu so mu tiali naoniki s ipicama v obliki polmesekov, obleen pa je bil v dolg, rn popoten pla in v koniast klobuk. Vernon Dursley, igar brki so bili prav tako koati kot Dumbledorovi, le da so bili rni, in ki je nosil temno rjavo domao haljo, je zijal v obiskovalca, kot da ne more verjeti svojim drobnim oem."Po tem, da me gledate kot kako neverjetno udo, sklepam, da vas Harry vendarle ni opozoril na moj prihod," je prijazno rekel Dumbledore. "Vseeno domnevajva, da me prisrno vabite v svojo hio. V teh burnih asih ni pametno postavati na pragu."Odlono je stopil ez prag in zaprl za sabo vhodna vrata."Dolgo je e, kar sem bil zadnjikrat tukaj," je rekel, kile prek nosne konice dol proti stricu Vernonu. "Agapantusi vam pa res uspevajo, moram rei."Vernon Dursley ni rekel ne bev ne mev. Harry ni dvomil, da se mu bo kaj kmalu povrnil dar govora - utripanje vene na strievem sencu se je blialo nevarni toki - ampak na Dumbledoru je bilo nekaj, kar mu je vsaj zaasno vzelo sapo. Morda da je bila to v oi bijoa arovnikost njegove zunanjine, lahko pa tudi, da je celo stric Vernon zautil, da stoji pred njim mo, ki bi ga bilo zelo teko strahovati."Aha, dober veer, Harry," je rekel Dumbledore, s kar se da zadovoljnim izrazom gledaje proti njemu skozi polmeseke svojih oal. "Imenitno, imenitno."Ti besedici sta menda zdramili strica Vernona. Bilo je jasno: kar se je njega tikalo, lovek, ki lahko pogleda Harryja in ree "imenitno", pa ne sodi v njegovo drubo."Ne bi bil rad nevljuden..." je zael s tonom, ki je z vsakim zlogom oglaal nevljudnost."... a al je prav zaskrbljujoe, kolikokrat prihaja do nehotnih izbruhov nevljudnosti," je resnobno dokonal stavek kar Dumbledore. "Najbolje bo, dragi moj, da ne reete nobene ve. Ah, in tole bo gotovo Petunija."Kuhinjska vrata so se odprla in tam je stala Harryjeva teta, ki je imela na sebi gumijaste rokavice in domao haljo vrh spalne srajce, tako da je bilo oitno, da je sredi brisanja vseh kuhinjskih povrin, tako kot je nasploh imela navado poeti pred spanjem. Na njenem nekam konjskem obrazu se je risala ista zaprepadenost."Albus Dumbledore," je rekel Dumbledore, ko stricu Vernonu ni zneslo, da bi ju predstavil. "Bila sva si dopisovalca, kajpak." Harryju se je zazdelo udno, da jo takole spominja, kakno eksplozivno pismo ji je neko poslal, ampak teta Petunija izrazu ni oporekala. "In tole je gotovo vajin sin Dudley?"Dudley je bil pravkar pokukal izza vrat v dnevno sobo. Njegova velika plavolasa glava, ki se je vzdigovala iznad progastega ovratnika piame, se je zdela udno brez telesa, ko so ji usta zevala v osuplosti in strahu. Dumbledore je poakal trenutek ali dva, po vsem videzu zato, da bi videl, ali bo kateri od Dursleyjev kaj rekel, ker pa se je tiina razpotegnila, se je nasmehnil."Naj domnevamo, da ste me povabili v salon?"Dudleyja je, ko je Dumbledore zakorakal mimo, kar odneslo. Harry, ki je e vedno oklepal v rokah teleskop in trenirko, je preskoil zadnjih nekaj stopnic in sledil Dumbledoru, ki se je namestil v naslanjau najblie ognjia in je zdaj z izrazom dobrodunega zanimanja preueval okolico. Zelo se mu je videlo, da ne spada semkaj."A ne - a ne bova la, gospod?" je plano vpraal Harry."Pa, kako da ne, vendar je nekaj rei, o katerih se je treba prej pomeniti," je rekel Dumbledore. "In tega raje ne bi poel na prostem. Samo e malce bova zajedala gostoljubje tvojih tete in strica.""Pa menda ja ne?"Vernon Dursley je e stal v sobi, Petunija mu je stala ob boku, Dudley pa se je skrival zadaj."O ja," je preprosto rekel Dumbledore.Izvlekel je svojo palico, pa tako hitro, da je Harry skoraj ni videl; e nepriakovan frc z njo kviku in iz ozadja je vignila zofa in spodnesla vse tri Dursleyje v kolenih, tako da so se v kopici zvalili nanjo. e en vig palice in zofa se je odpeljala spet na svoje mesto."Zakaj nam ne bi bilo raje udobno?" je prijazno rekel Dumbledore.Medtem ko je spravljal palico v ep, je Harry opazil, da je njegova dlan pornela in nagubana; videti je bilo, kakor da bi bilo meso ogano."Gospod - kaj ste si pa naredili z...""Pozneje, Harry," je rekel Dumbledore. "Usedi se, prosim."Harry si je vzel preostali naslanja, ne da bi pogledal proti Dursleyjem, ki so bili po vsem videzu preve zaprepadeni, da bi vsaj rhnili."Domnevati gre, da bi mi zdaj ponudili krepilo," je rekel Dumbledore stricu Vernonu, "vendar dosedanji razvoj dogodkov nakazuje, da bi bila domneva optimistina do tiste mere, ko bi se ji reklo neumnost."e tretji vrk palice in sredi zraka se je prikazala prana steklenica s petimi kozarci. Steklenica se je nagnila in v vsakega izmed kozarcev iztoila radodarno odmerjeno tekoino medene barve; kozarci so potem odplavali vsak k svoji osebi."Najbolja, v hrastovini sezorela medica madam Rosmerte," je rekel Dumbledore, vzdigujo kozarec proti Harryju, ki je prestregel svojega in srknil. e nikoli ni bil okusil esa takega, a bilo mu je neznansko ve. Dursleyji so si najprej izmenjali nekaj hitrih, preplaenih pogledov, potem pa so si prizadevali, da se sploh ne bi menili za kozarce, a to je bilo teko, kajti rahlo so jih trkali v glave. Harry ni mogel potlaiti suma, da se Dumbledore kar dobro zabava."Torej, Harry," je rekel Dumbledore in se ozrl k njemu, "nastala je neka teava, glede katere se nadejam, da nam jo bo znal odpraviti. Z nami' mislim na Feniksov red. Ampak predvsem ti moram povedati, da smo pred tednom dni odkrili Siriusovo oporoko in da je vse svoje imetje zapustil tebi."Tam ez na zofi se je glava strica Vernona zasukala, a Harry ni pogledal k njemu, pa tudi ni mu ni prilo na misel, kar bi rekel - ni razen: "Aha. Tako.""Re je v glavnem zelo preprosta," je nadaljeval Dumbledore. "Svojemu raunu v Gringottsu bo dodal kar spodobno koliino zlata, nasledil pa si tudi vso Siriusovo osebno lastnino. Rahlo problematien del te zapuine pa je...""Njegov boter je mrtev?" je glasno rekel stric Vernon tam na zofi. Dumbledore in Harry sta se ozrla k njemu. Kozarec z medico je zdaj e kar vztrajno trkal Vernona po sencu, on pa se ga je otepal. "Mrtev da je? Njegov boter?""Tako je," je rekel Dumbledore. Ni vpraal Harryja, zakaj tega ni e sam zaupal Dursleyjem. "Najin problemi," je govoril naprej Harryju, kakor da ne bi bilo motnje, "pa je to, da ti je Sirius zapustil tudi tevilko dvanajst na trgu Trochnmrkowa.""Hio mu je zapustil?" je pohlepno rekel stric Vernon in pripiral svoje drobne oke, a odgovoril mu ni nobeden."Mirno imate lahko svoj tab e naprej tam," je rekel Harry. "Meni je prav. Lahko jo obdrite, jaz je res ne potrebujem." elel si je, da mu ja ne bi bilo treba e kdaj stopiti v hio tevilka dvanajst na trgu Trochnmrkowa. Mislil je, da ga bo za vse vene ase preganjal spomin na Siriusa, kako sam lazi po tistih temnih, zatohlih sobah, ujetnik kraja, ki si ga je tako obupno elel zapustiti."To pa je velikodunost," je rekel Dumbledore. "Vseeno smo poslopje zaasno izpraznili.""Zakaj neki?""Torej," je rekel Dumbledore, ne da bi se menil za momljanje strica Vernona, ki ga je tisti vztrajni kozarec zdaj tolkel po temenu, "rodbinsko izroilo pri Blackovih odreja, da se hia deduje po ravni liniji, vsakokrat naslednjemu mokemu potomcu tega imena. Sirius je bil zadnji v tej liniji, kajti mlaji brat Regulus je umrl pred njim, oba pa sta bila brez otrok. Njegova oporoka sicer povsem jasno govori, da si eli, da hia ostane tebi, a vendarle je mogoe, da je na njej kak zarek ali zaar, ki naj bi zagotovil, da ne more biti njen lastnik nihe, ki ni polnokrven."Harryju je v misli poblisnila iva podoba vreee, pljuvajoe Siriusove matere, ki je kot portret visela v dvorani na tevilki dvanajst na trgu Trochnmrkowa. "Stavil bi, da res," je rekel."Kajneda," je rekel Dumbledore. "In e taken zaar obstaja, potem bo lastnitvo hie najbolj verjetno prelo k najstareji izmed e ivih sorodnic, to pa bi bila njegova sestrina Krasotillya L'Ohol."Ne da bi se zavedal, kaj pone, je Harry planil na noge; teleskop in trenirka sta se mu iz naroja zvalila po podu. Krasotillya L'Ohol, Siriusova morilka - ona da bi podedovala hio?"Ne," je rekel."No, jasno, tudi nam bi bilo ljube, e je ne bi dobila," je mirno rekel Dumbledore. "Zadevi grozijo raznorazni zapleti. Ne vemo, ali bodo zdaj, ko je lastnitvo prelo iz Siriusovih rok, sploh e drali zaari, ki smo ji jih sami namenili, na primer tisti, ki skrbijo za to, da je ni mogoe vrisati na zemljevid. Vsak hip se lahko na pragu prikae Krasotillya. Seveda smo se morali izseliti vse do asa, ko bo poloaj razjasnjen.""Ampak kako boste pa odkrili, ali jo smem imeti v lasti?""Na sreo," je rekel Dumbledore, "obstaja preprost preizkus."Odloil je prazni kozarec na mizico poleg naslanjaa, a e preden je utegnil storiti e kaj drugega, je stric Vernon zaklical: "A boste e spravili stran to nadlego?"Harry se je ozrl: vsi trije Dursleyji so si z rokami prekrivali glave, kozarci pa so jim poskakovali po temenih, tako da je kar kropilo."Ojej, oprostite mi," je vljudno rekel Dumbledore in spet vzdignil palico. Kozarci so izginili. "Ampak bolj po bontonu bi bilo, e bi popili, da veste."Kazalo je, da strica Vernona kar razganja od neznanega tevila neprijaznih odgovorov, vendar se je tako kot teta Petunija in Dudley samo zavlekel med blazine, ne da bi kaj rekel in ne da bi izpustil Dumbledorovo palico iz pogleda svojih praijih ok."Razume," je rekel Dumbledore, ki se je spet obrnil k Harryju in je zdaj govoril, kakor da se stric Vernon sploh ne bi bil oglasil, "e nasledi hio, sodi k nasledstvu tudi..."e peti je fliknil s palico. Zaslial se je glasen prask in prikazal se je hini vilinec, ki je imel namesto nosa rilec, velikanske netopirjeve uhlje in neznanske krvave oi; epel je na dolgodlaki preprogi, opravljen v umazane cunje. Teta Petunija je dala od sebe vrisk, da so ti vstali lasje: kolikor nazaj je segal spomin, e nikoli ni prilo v njeno hio kaj tako umazanega; Dudley je privlekel k sebi velika bosa ronata stopala in obsedel tako, da so mu bila skoraj nad glavo - kot da misli, da bi mu nestvor lahko zdirjal pod hlanico piame in gor - stric Vernon pa je zarjovel: "Kaj vraga je pa to?""Spack," je konal Dumbledore."Spack oporeka, Spack oporeka, Spack oporeka!" je krakal hini vilinec prav tako na glas kot stric Vernon, topotal je z dolgimi grastimi nogami in se vlekel za uhlje. "Spack pripada gospe Krasotillyi, o, pa, Spack pripada Blackom, Spack hoe svojo novo gospodarico, Spack ne gre k paglavcu Potterju, Spack oporeka, oporeka, oporeka...""Kot vidi, Harry," je Dumbledore preglasil Spackovo nenehno krakanje, e da "oporeka", "Spack izkazuje neko mero nerazpoloenja do tega, da bi preel v tvojo last.""Meni je prav," je spet rekel Harry, ki je z gnusom opazoval zviranje in cepetanje hinega vilinca. "Saj ga ne maram.""Oporeka, oporeka, oporeka, oporeka...""Bi raje, da preide v last Krasotillye L'Ohol? Tudi e upoteva, da je zadnje leto preivel v glavnem stanu Feniksovega reda?""Oporeka, oporeka, oporeka, oporeka..."Harry je strmel v Dumbledora. Vedel je, da Spacku ni mogoe dovoliti, da bi el ivet h Krasotillyi L'Ohol, ampak misel, da bi bil njegov, da bi imel na skrbi to bitje, ki je izdalo Siriusa, je bila pregnusna."Ukai mu kaj," je rekel Dumbledore. "Ker je preel v tvojo last, bo moral ubogati. e ne, se bomo morali domisliti pa kakega drugega naina, da ga drimo stran od zakonite gospodarice.""Oporeka, oporeka, oporeka, oporeka!"Spackov glas je bil medtem narastel v vri. Harry se ni mogel domisliti niesar, kar bi rekel - razen: "Spack, dri gobec!"Za hip se je zdelo, kot da se bo Spack zadavil. Zgrabil se je za usta, ki so se e vedno divje premikala, in oi so se mu izbuljile. Nekaj sekund se mu je besno dvigovalo, potem pa se je vrgel z obrazom naprej na preprogo (teta Petunija je zacvilila) in zael v napadu silovite, vendar isto tihe togote z vsemi tirimi toli po tleh."No, zdaj je zadeva e bolj preprosta," je vedro rekel Dumbledore. "Kot kae, je Sirius vedel, kaj dela. Oitno si zakoniti lastnik tevilke dvanajst na trgu Trochnmrkowa, vtevi s Spackom.""A ga - a ga moram imeti pri sebi?" je zaprepaden vpraal Harry, medtem ko je Spacka kar metalo tam pod njegovimi nogami."Ne, e noe," je rekel Dumbledore. "e ti smem predlagati, ga lahko polje na Bradaviarko, pa naj dela tam v kuhinji. Tako ga bodo drugi hini vilinci lahko imeli na oeh."Spack, ki je zdaj leal na hrbtu in molil vse tiri v zrak, je namenil Harryju preobrnjen pogled kar najglobljega zanievanja, potem pa z novim glasnim praskom izginil."Dobro," je rekel Dumbledore. "Tu je potem e vpraanje hipogrifa - rebokluna. Po Siriusovi smrti skrbi zanj Hagrid, ampak reboklun je zdaj tvoj, tako da bi, e bi raje drugae odredil...""Ne," je pri prii rekel Harry, "ta lahko kar ostane pri Hagridu. Po moje bi bilo reboklunu ljube tako.""Hagrid bo navduen," je rekel Dumbledore z nasmekom. "Tako se je veselil, ko ga je spet videl. Mimogrede, zato da bo reboklun bolj varen, smo se odloili, da ga preimenujemo v Vihrokrila, eprav dvomim, da bi na Ministrstvu kdaj uganili, da je to tisti reboklun, ki so ga neko obsodili na smrt. Zdaj pa, Harry, ima skrinjo pripravljeno?""E-ee...""Si dvomil, da pridem?" je prenikavo rekel Dumbledore."Zdajle grem - khm - do konca spakirat," je naglo rekel Harry in hitel pobirat teleskop in trenirko.Vzelo mu je malce ve kot deset minut, da je izsledil vse, kar je potreboval; nazadnje se mu je posreilo, da je izbezal svoj pla nevidnosti izpod postelje, privil pokrovek na rnilnik s kameleonskim tuem in na silo poveznil pokrov skrinje ez svoj kotel. Potem se je vrnil v pritlije: z eno roko je vlekel skrinjo, v drugi pa vihtel Hedwigino kletko.Z razoaranjem je odkril, da ga Dumbledore ne aka v predsobi - to je pomenilo, da se mora e vrniti v dnevno sobo.Govoril ni nihe. Dumbledore si je tiho pobrundaval, oitno povsem sproen, pa vendar je bilo ozraje bolj gosto od hladne jajne kreme, in Harry si ni drznil pogledati proti Dursleyjem, ko je rekel: "Profesor - jaz sem pripravljen.""Dobro," je rekel Dumbledore. "Samo e nekaj torej." In se je obrnil in e enkrat nagovoril Dursleyjeve. "Gotovo vam je e v zavesti, da postane Harry v naslednjem letu polnoleten...""Ne," je rekla teta Petunija; bilo je prvi, da je spregovorila, odkar je priel Dumbledore."Kako, prosim?" je olikano rekel Dumbledore."Ne, ne postane. Mesec dni mlaji je od Dudleyja, in Dudko jih bo osemnajst ele leto po naslednjem.""Ah," je blago rekel Dumbledore, "ampak v arovnikem svetu postanemo polnoletni pri sedemnajstih."Stric Vernon je zamrmral: "Nezasliano!" a Dumbledore se ni zmenil zanj."Zdaj pa, kot e veste, se je v deelo vrnil coprnik z imenom lord Mrlakenstein. arovnika skupnost je trenutno v dejanskem vojnem stanju. Harry, ki ga je lord Mrlakenstein e prenekaterikrat poskusil pokonati, je zdajle celo v veji nevarnosti kot tisti dan pred petnajstimi leti, ko sem vama ga pustil na pragu skupaj s pismom, ki je pojasnjevalo, da sta bila stara umorjena, in izraalo upanje, da bosta zanj skrbela, kakor da je vajin."Dumbledore je pomolal, in eprav je njegov glas ostal veder in miren in ni z niimer kazal jeze, je Harry zautil, da prihaja od njega nekaken mraz, in opazil, da so se Dursleyjevi komaj opazno primaknili drug k drugemu."Vidva pa nista ravnala, kakor sem vaju prosil. S Harryjem nikoli nista delala kot s svojim sinom. V vajinih rokah je okual zgolj zanemarjanje, pogosto pa tudi okrutnost. e najbolje, kar lahko reem, je tole: vsaj strani kodi, ki sta jo prizadejala nesrenemu fantu, ki sedi med vama, je Harry ubeal."Tako teta Petunija kot stric Vernon sta se nagonsko ozrla, kot da bi priakovala, da uzreta v svoji sredi ugnezdenega koga drugega in ne Dudleyja."Midva - da sva slabo ravnala z Dudkotom? Kaj bi rad...?" je besno zael stric Vernon, ampak Dumbledore je vzdignil prst, e naj bo tiho, in postalo je tiho, kakor da bi bil udaril strica Vernona z gluhoto."Moja arovnija izpred petnajstih let pomeni, da je Harry deleen mogone zaite, vse dokler lahko tej hii pravi dom. Najsi je bil tukaj e tako nesreen, e tako odve, najsi sta z njim e tako slabo ravnala, vendarle sta mu nerada dopuala, da je imel v hii prostor. Ta zaar bo nehal delovati v trenutku, ko Harry dopolni sedemnajst let; z drugimi besedami, v trenutku, ko postane mo. Samo tole prosim: dovolita Harryju, da se pred sedemnajstim rojstnim dnevom e enkrat vrne v to hio, kajti to mu bo zagotovilo, da se bo zaita nadaljevala vse do izteka svojega asa."Dursleyja sta bila tiho. Dudley se je rahlo mril, kot da skua pogruntati, ali sta res kdaj slabo ravnala z njim. Stric Vernon je gledal, kot da bi se mu kaj zataknilo v goltu; teta Petunija pa je bila udno zaripla."No, Harry... as bo, da odrineva," je nazadnje rekel Dumbledore, vstal in si poravnal dolgi rni pla. "Saj se e kdaj vidimo," je rekel Dursleyjem, ki so s pogledi kazali, da naj se to, kar se njih tie, zgodi najraje ob svetem Nikoli, in potem ko je privzdignil klobuk, je oddrsal iz sobe."Adijo," je Harry naglo rekel proti Dursleyjem in sledil Dumbledoru; ta ga je akal pri skrinji, vrh katere je epela Hedwigina kletka."S temle se ne bova otovarjala," je rekel in spet izvlekel palico. "Oboje bom poslal v Jazbino, pa naj tam poaka na naju. Rad pa bi, da vzame s sabo pla nevidnosti... za vsak primer."Harry je z nekaj teav izkopal svoj pla, kajti trudil se je, da Dumbledore ne bi videl, kakna zmenjava vlada notri. Potem ko si ga je zatlail v notranji ep suknjia, je Dumbledore zamahnil s palico, in skrinja, kletka in Hedwig so izginili. Dumbledore je e enkrat frcnil s palico in sprednja vrata so se odprla hladni, megleni temi."Zdaj, Harry, pa zakorakajva v no in slediva tej zmuzljivi skunjavki - prigodi."

etrto poglavjeProfesor Toastwamp

eprav je Harry v zadnjih nekaj dneh vse budne trenutke namenjal pobonemu upanju, da bo priel ponj Dumbledore, pa mu je bilo zdaj, ko sta se skupaj odpravila po Romarinovi, odlono nerodno. Zunaj Bradaviarke ni bil s svojim ravnateljem e nikoli spregovoril ve kot po nekaj besed - ponavadi ju je loevala klop. V misli mu je vdiral tudi spomin na prilonost, ko sta si zadnjikrat stala iz oi v oi, in to je e poglobilo njegovo zadrego - tedaj je bil precej krial, da ne omenjamo, da je razbil kar nekaj rei, ki so bile Dumbledorovo kar najbolj islano imetje.Dumbledore je bil po drugi strani videti povsem sproen."Palico dri nared, Harry," je vedro rekel."Ampak, gospod, mislil sem, da zunaj ole ne smem arati?""e pride do napada," je rekel Dumbledore, "ti dajem dovoljenje, da uporabi vsak protirek, vsako protikletev, ki ti le pride na misel. Vendar pa se mi zdi, da ti nocoj ne bo treba biti v skrbeh pred napadom.""Zakaj da ne, gospod?""Ker si z mano," je preprosto rekel Dumbledore. "Dovolj dale sva, Harry."Kot pribit je obstal na koncu Romarinove."Izpita iz udejanjanja e nisi delal?" je rekel."Ne," je rekel Harry. "Kolikor vem, je treba imeti sedemnajst let, preden se sme udejaniti.""Dri," je rekel Dumbledore. "Zato se me bo moral mono prijeti pod roko. Pod levo, e ti je prav - kot vidi, je roka, s katero vihtim palico, trenutno malce ibka."Harry se je oklenil ponujene nadlahti."Zelo dobro," je rekel Dumbledore. "Pa pojdiva."Harry je zautil, da se mu Dumbledorova roka izvija, pa je podvojil svoj oprijem: v naslednjem hipu je vse zagrnila tema; od vseh strani ga je silno tialo; ni mogel dihati, prsi so mu spenjale elezne vezi; zrkla so mu silila nazaj v glavo; bobnie mu je tialo globlje v lobanjo, potem pa...Z vsemi pljui je zahlastal po hladnem nonem zraku in odprl oi, ki so se solzile. Poutil se je, kakor da bi se bil moral pretisniti skozi zelo tesno gumijasto cev. Minilo je nekaj sekund, preden se je zavedel, da Romarinove ni ve. Z Dumbledorom sta zdaj stala na kraju, ki je bil videti kot opustel vaki trg, in prav na sredi je stal star vojni spomenik z nekaj klopmi. Za uti se je povrnilo e umevanje in Harry je spoznal, da je bil prvi v ivljenju soudejanjen."Je vse v redu?" je vpraal Dumbledore z zaskrbljenim pogledom. "Nekaj asa je treba, da se privadi.""Ni mi hudega," je rekel Harry in se pomel po uhljih, o katerih je kar util, da so prav neradi zapustili Romarinovo. "Mislim pa, da mi je metla ljuba."Dumbledore se je nasmehnil, si malce bolj zategnil okrog vratu popotni pla in rekel: "Semle."Z urnim korakom se je odpravil mimo prazne gostilne in nekih hi. Glede na uro na blinji cerkvi je bila e skoraj polno."Povej mi torej, Harry," je rekel Dumbledore. "Tvoja brazgotina... a sploh kaj boli?"Harry si je nezavedno segel z roko k elu in si pomel strelasto znamenje."Ne," je rekel, "in tudi sam se spraujem, kako to. Mislil sem, da me bo ves as galo, zdaj ko postaja Mrlakenstein spet tako moan."Ozrl se je k Dumbledoru in videl zadovoljstvo na njegovem obrazu."Meni pa se je zdelo ravno nasprotno," je rekel Dumbledore. "Lord Mrlakenstein je konno doumel, kako nevaren je zanj ta tvoj stik z njegovimi mislimi in obutki. Kot kae, uporablja zdaj proti tebi brambovijo.""No, saj se ne pritoujem," je rekel Harry, ki ni ni pogreal ne vznemirljivih sanj ne osupljivih drobcev vpogleda v Mrlakensteinove misli.Zavila sta okrog vogala, stopila mimo telefonske govorilnice in avtobusnega nadstreka. Harry je od strani spet pogledal Dumbledora."Profesor?""Harry?""E - kje sploh sva?""Tole, Harry, je oarljiva vasica Budleigh Babberton.""In kaj tukaj poneva?""Ah, pa res, nisem ti e povedal," je rekel Dumbledore. "Torej, sploh e ne vem ve, kolikokrat sem to rekel v zadnjih letih, ampak v uiteljskem kolektivu smo spet za eno mo prekratki. Tukaj sva zato, da pregovoriva mojega starega kolega, da se vrne iz pokoja in nazaj na Bradaviarko.""Kako naj bom pa jaz pri tem v pomo, gospod?""Oh, mislim, da se ti bo e kaj ponudilo," je nedolono rekel Dumbledore. "Tukaj na levo, Harry."la sta po strmi, ozki uliici sredi dvoreda hi. Vsa okna so bila temna. Tudi tu se je drala tista vztrajna zmrzal, ki je e dva tedna leala na Romarinovi. Harry se je domislil morakvarjev, vrgel pogled ez ramo in za vsak primer prijel palico v epu."Profesor, zakaj se nisva mogla udejaniti kar v hii tega vaega kolega?""Ker bi bilo to prav tako nevljudno, kot e bi mu zbrcala vhodna vrata s teajev," je rekel Dumbledore. "Vljudnost terja, da damo soarovnikom monost, da nam vstop tudi odreejo. Sploh pa je veina arovnikih hi pred nezaelenim udejanjanjem zavarovanih z zaarom. Na Bradaviarki, na primer...""... se sploh ni mogoe udejaniti, ne v stavbah ne na zemljiu," je br rekel Harry. "Povedala mi je Hermiona Granger.""Pa e prav ima. Tu spet levo."Za hrbtom jima je zaela cerkvena ura odbijati dvanajsto. Harry se je spraeval, zakaj se Dumbledoru ne zdi nevljudno, da prihaja starega kolega obiskat ob tako pozni uri, a ker sta se zdaj e lepo menila, je moral vpraati e kaj bolj nujnega."Gospod, v Prerokih novicah sem prebral, da so Schushmaarja odstavili...""Dri," je rekel Dumbledore, ki je zdaj zavil po strmi uliici v breg. "Zamenjal ga je, kakor si nedvomno tudi videl, Rufus Tepeshkar, ki je bil prej naelnik auroriata.""Pa je... se vam zdi, da se bo izkazal?" je vpraal Harry."Zanimivo vpraanje," je rekel Dumbledore. "Vsekakor je zmoen. Odlo