Gradivo Predlog Spremembe KZ-1B

1

OSNUTEK 27.12.2010

PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH KAZENSKE GA ZAKONIKA - SPLOŠNI DEL

(KZ-1B)

I. UVODNO POJASNILO Predlagatelj se je za strokovno razpravo o možnih spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1) odločil po dveh letih od začetka njegove uporabe (1. november 2008). Razloga za razmeroma hitro pripravo osnutka druge novele zakonika (KZ-1B) sta:

- sistemske pripombe, ki jih je del slovenske kazenskopravne teorije posredoval že ob pripravi in uveljavitvi zakonika ter

- opozorila in predlogi pristojnih organov zaradi nedorečenosti in pomanjkljivosti

zaznanih pri njegovi uporabi v organih odkrivanja, pregona in sojenja.

Pripombe in predlogi so bili posredovani k 147 členom od skupno 381 členov zakonika, od tega 55 pripomb in predlogov k splošnemu delu, 86 k posebnemu delu zakonika in 6 pobud in predlogov za izboljšanje ureditve javnofinančnih kaznivih dejanj. Pristojno ministrstvo je zbrane pripombe ustrezno razvrstilo in zaupalo v preučitev trem delovnim skupinam, ki so z udeležbo predstavnikov iz vrst akademske kazenskopravne stroke in praktikov (sodnikov in državnih tožilcev ter odvetnikov) preučile potrebe in možnosti za spremembe in dopolnitve v splošnem in posebnem delu zakonika ter na področju kaznivih dejanj storjenih zoper proračunska in druga javna sredstva. Na podlagi sklepov, stališč in usmeritev delovnih skupin, je Svet za kaznovalno pravo sprejel izhodišča za obsežnejše noveliranje KZ-1. Pri tem je bilo s strani velike večine članov sveta opozorjeno, da je zasnova splošnega dela zakonika sporna in da bi bilo treba KZ-1 celovito prenoviti. Priprava take prenove zahteva daljši čas in financiranje v okviru usmerjenega raziskovalnega projekta. Po drugi strani pa je očitne napake in pomanjkljivosti treba odpraviti čimprej. Zato se je predlagatelj odločil, da najprej vloži predlog zakona, ki bi zagotovil nujno popravo neskladnosti, napak in nedoslednosti v veljavnem zakonskem besedilu. To pa ne pomeni, da je z ostalimi določbami, ki niso predmet noveliranja, vse v redu. Zakonskega predloga zato ni mogoče razumeti kot odpoved kritičnemu premisleku o novi ureditvi prava kaznivih dejanj, vendar pa je za tak premislek in morebitne spremembe potreben daljši čas. Le tako se ne bo ponovila slaba izkušnja, ko je iz priprave in sprejema sedanjega zakonika zaradi nepotrebne naglice bil izključen

2

pomemben, če ne celo večinski del stroke, sprejeto besedilo pa tudi zaradi tega ni bilo najboljše možno. Na takih podlagah in s soglasjem Sveta za kaznovalno pravo so bila izhodišča za predlagane spremembe v KZ-1 in njihov predmet: V Splošnem delu:

- odprava očitnih redakcijskih pomanjkljivosti; - preučitev ustreznosti opredelitve nadaljevanega kaznivega dejanja; - izrekanje kazni za kazniva dejanja v steku; - izrekanje denarne kazni v denarnem znesku; - ureditev obveznega psihiatričnega zdravljenja; - ustreznejša ureditev neznatne premoženjske škode v pojmu premične stvari; - spremembe, ki so potrebne na podlagi sprememb v Posebnem delu; - potreba po opredelitvi gospodarske dejavnosti, ki izhaja iz priporočil Delovne

skupine OECD proti korupciji - ostali manjši, nesporni vsebinski popravki.

V Posebnem delu: - odprava očitnih redakcijskih pomanjkljivosti posameznih določb; - spremembe in dopolnitve neustreznih zakonskih opisov kaznivih dejanj

zaznanih v teoriji in praksi; - uvedba novih oziroma spremembe in dopolnitve obstoječih kaznivih dejanj

zoper proračunska in javnofinančna sredstva ter zoper varnost javnega prometa;

- uskladitev s pravnimi akti EU in drugimi mednarodnimi dokumenti; - proučitev priporočil Skupine strokovnjakov Sveta Evrope za ocenjevanje

ukrepov proti pranju denarja in financiranju terorizma (MONEYVAL) iz 3. kroga ocenjevanja (predvsem kaznivo dejanje financiranja terorizma)

- uskladitev določb o posameznih kaznivih dejanjih z drugimi veljavnimi mednarodnimi dokumenti in akti Evropske unije.

Predlagatelj se je pri spremembah in dopolnitvah ravnal še po dodatnem merilu, da v zakonik s popravki in izboljšavami poseže v okviru uveljavljenih sistemskih rešitev, brez spreminjanja temeljnih izhodišč. S tem skuša zagotoviti izčiščenje in dograditev v obstoječem razmerju posameznih institutov splošnega dela in objektov varstva v posebnem delu, tako da ne posega v obstoječo sistematiko in zasnovo. Zato se je v primeru sicer utemeljenih kritik in predlogov za spremembo posameznih določb, predvsem v splošnem delu, odpovedal spreminjanju, ki bi porušilo notranjo skladnost sedanjih rešitev, terjalo občutnejše posege ali povzročilo dodatne težave z vidika uporabe milejšega zakona. Izven opisanega okvira je predlagatelj naknadno vključil v predlog le določbe o odvzemu premoženja nezakonitega izvora kot oblike »razširjenega odvzema« premoženjske koristi. Pri tem je primerjalno gledano uporabil zadržan, omejevalen pristop, saj so podlaga za tak odvzem zahtevni formalni in vsebinski pogoji z možnostjo dokazovanje verjetnosti zakonite pridobitve v posebnem postopku pred kazenskim sodiščem. Razlog za zakonsko ureditev tega področja je prevladujoča politična ocena, da sedanja ureditev ne omogoča odvzema premoženja domnevno kriminalnega izvora, ker ukrep preveč togo povezuje z dokazanim kaznivim dejanje in

3

konkretno premoženjsko koristjo pridobljeno pri tem kaznivem dejanju ali zaradi njega. Razlogi in nameni sprememb in dopolnitev so za potrebe tega osnutka Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B) natančneje navedeni pri posameznih členih. V prvem delu gradiva so predstavljene možne spremembe in dopolnitve glede določb splošnega dela zakonika (1. do 99. člen). V nadaljevanju bo predlagatelj predložil v strokovno razpravo tudi osnutek sprememb in dopolnitev v posebnem delu zakonika.

II. BESEDILO ČLENOV Z OBRAZLOŽITVIJO

1. člen

V 1. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08- popr., 39/09 in 55/09- odločba US) se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: "(3) Osebam, zoper katere se zaradi neprištevnosti ne more uveljaviti kazenska odgovornost, se za protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, smejo izreči varnostni ukrepi po tem zakoniku.«. Obrazložitev: Kazenski zakonik (KZ-1) ne ureja ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljena neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev. V 376. členu določa, da se do uveljavitve zakona, ki bo te ukrepe urejal, uporabljajo določbe o varnostnih ukrepih po 64. in 65. členu ter drugem do četrtem odstavku 63. člena Kazenskega zakonika (KZ/1994). Izrekanja navedenih ukrepov ni uredil niti Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr, Uradni list RS, št. 77/2008), ki sicer določa sistem zdravstvene in socialno varstvene skrbi na področju duševnega zdravja ter zdravljenje na oddelkih pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Po teoretični zasnovi, na kateri temelji KZ-1, so medicinski varnostni ukrepi tujek v kazenskem pravu in jih je zato treba izločiti ter urediti s posebnim zakonom. Neprištevni storilci namreč ne storijo kaznivega dejanja, ker (po uveljavljeni zasnovi KZ-1) niso kazensko odgovorni, kazenska odgovornost, pa je eden od elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Poleg tega ni razloga, da bi zdravljenje neke bolezni, ki poteka v skladu z medicinsko znanost in stroko, šteli za kazensko sankcijo. Zato naj bi bili urejeni zunaj kazenskega prava. Vendar pa medicinski varnostni ukrepi niso bili urejeni s posebnim zakonom, ki je bil načrtovan v KZ-1 in bi moral biti predlagan in sprejet hkrati s KZ-1. Urejeni tudi niso bili z Zakonom o duševnem zdravju, ki je bil sprejet v vmesnem času. V skladu s prehodno določbo 376. člena KZ-1 se tako še vedno uporablja prejšnja ureditev iz KZ/1994.

4

Glede na tako stanje in po novem premisleku, se je predlagatelj z večinskim soglasjem pravne in medicinske stroke odločil, da posebnega zakona ne bo predlagal, ampak bo v zakonik vključil prejšnjo ureditev iz Kazenskega zakonika (KZ/1994). Po oceni predlagatelja je to smiselno, ker izrekanje sankcij v tem primeru vendarle temelji na uresničitvi znakov kaznivih dejanj, tudi če pri tem ni podana krivda, ki bi vključevala prištevnost storilca. Uresničitev znakov kaznivega dejanja je v teh primerih objektivni pogoj za začetek obravnavanja takega storilca, saj je temeljna manifestacija njegove bolezni. Zaradi vezanosti ugotavljanja znakov kaznivega dejanja na kazensko pravo (storitev protipravnega dejanja je temeljno izhodišče za uporabo medicinskih ukrepov), je te smiselno urediti neposredno v Kazenskem zakoniku in ne v posebnem zakonu. Zaradi ohranitve zasnove kazenskega odgovornosti, ki temelji na vključeni krivdi (prvi odstavek 24. člena KZ-1) in v skladu z ustavno določbo, po kateri je krivda (kot ustavnopravna kategorija) materialnopravni element kazenske odgovornosti (27. člen Ustave RS, Domneva nedolžnosti), mora za ureditev izrekanja medicinskih varnostnih ukrepov zakonik določiti posebno, drugačno podlago od kazenske odgovornosti, ki temelji na ugotovljeni krivdi. Ta podlaga se sistemsko zagotavlja s predlaganim novim tretjim odstavkom 1. člena. Vsebinsko pa se navezuje na zakonsko že določen institut neprištevnosti (29. člen KZ-1) ter vključuje v sistem varnostnih ukrepov (VI. poglavje KZ-1), katerih izrekanje že sedaj ne temelji v celoti na krivdnem načelu (drugi odstavek 70. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena ZKP). Predlagana nova določba je oblikovana tako, da posebej določa podlago za izrekanje varnostnih ukrepov prisilnega zdravljenja neprištevnim storilcem (ne pa tudi za bistveno zmanjšano prištevne storilce, pri katerih prištevnost in zato tudi krivda ni izključena), ločeno od ugotavljanja kazenske odgovornosti in izrekanja (drugih) kazenskih sankcij po KZ-1, vendar z upoštevanjem njegovih ustreznih določb (»po tem zakoniku«). Vsebinsko se predlagani novi odstavek navezuje na določbe spremenjenega in dopolnjenega 3. člena in 24. člena KZ-1. V predlagani dopolnitvi je storjeno dejanje opredeljeno kot protipravno dejanje (v pomenu storitve oziroma opustitve), ki ima znake kaznivega dejanja in je s tem poimenovanjem uporabljeno v vseh nadaljnjih (spremenjeni oz. dopolnjenih) določbah zakonika. S tem se pojmovno jasno loči od kaznivega dejanja, ki (po 16. členu KZ-1) s krivdo vključuje tudi prištevnost, ta je namreč v primeru dejanja neprištevnega storilca izključena. Širši pojem protipravnega dejanja je že uporabljen v tretjem odstavku 7. člena, v prvem odstavku 16. člena, 21. členu in drugem odstavku 33. člena (splošnega dela) zakonika in s predlagano opredelitvijo ni v nasprotju. Pojem protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja, je v opisanem pomenu v posameznih določbah (npr. v 3., 24., 29., 36.a, 70., 70.a, 70.b členu) zakonika uporabljen v vseh primerih, ko posamezni kazenskopravni instituti ne veljajo oz. se ne uporabijo le za kazniva dejanja (prištevnih storilcev), ampak za vse protipravne uresničitve znakov kaznivih dejanj brez prištevnosti oziroma krivde. Z besedo »protipravno« se hkrati iz uporabe psihiatričnih in drugih varnostnih ukrepov pojmovno in vsebinsko izločajo dejanja, pri katerih je protipravnost izključena (npr. zaradi silobrana ali prisiljenosti).

5

Pri medicinskih ukrepih gre za poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, predvsem do osebne svobode, varstva duševne integritete, prostovoljnega zdravljenja in gibanja (19., 35., 51. in 32. člen Ustave RS) neprištevnega storilca protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja. Vendar pa ukrepanje države v teh primerih ne temelji na kazenski odgovornosti, ampak na uresničitvi znakov kaznivih dejanj in na bolezenskem stanju. Tako stanje sicer izključuje ugotavljanje krivde (in s tem odgovornosti), hkrati pa v določenih primerih terja prisilno zdravljenje zaradi varnosti ljudi, če te ni mogoče zagotoviti z drugimi ukrepi. Navedeni pogoj (če ni mogoče drugače zagotoviti varnosti drugih ljudi) je vključen v določbo predlaganega novega šestega odstavka 3. člena zakonika in zagotavlja upoštevanje ustavnega načela sorazmernosti zakonskih posegov v človekove pravice zaradi varstva pravic drugih. Varnostna ukrepa psihiatričnega varstva in zdravljenja v zavodu oziroma na prostosti bosta natančneje urejena s predlaganima novima 70.a in 70.b členom zakonika. Ukrepa se bosta izvajala v specializiranem in centraliziranem forenzično –psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki bo ustrezal posebnim varnostnim pogojem. Rešitev je usklajena s psihiatrično stroko na podlagi projektne naloge posebne projektne skupine Ministrstva za zdravje in Ministrstva za pravosodje RS (»Organizacija forenzične psihiatrije v Sloveniji«, osnutek, junij 2010), s spremembami Zakona o kazenskem postopku in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij pa bo zanjo zagotovljena tudi ustrezna procesna in organizacijska podlaga.

2. člen V naslovu 3. člena se črta beseda »zakonitih«. Na koncu drugega odstavka se pika nadomesti z vejico in doda besedilo: »če to terjajo razlogi varnosti ali morale.«. Tretji odstavek se spremeni tako, da se glasi: »(3) Ob pogojih, določenih s tem zakonikom, se proti storilcu zaradi odprave posledic storjenega kaznivega dejanja, izrečeta tudi odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem in objava sodbe.« Za tretjim odstavkom se doda nov četrti odstavek, ki se glasi: »(4) Ob pogojih, določenih s tem zakonikom, se proti storilcu kaznivega dejanja zaradi varstva zakonitosti pridobivanja in uživanja lastnine, izreče odvzem premoženja nezakonitega izvora.«. Za dosedanjim četrtim odstavkom, ki postane peti odstavek, se doda nov šesti odstavek, ki se glasi: »(6) Ob pogojih, določenih s tem zakonikom, se neprištevnemu storilcu protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja, smejo izreči varnostni ukrepi, če ni mogoče drugače zagotoviti varnosti ljudi. Odvzem premoženjske koristi, odvzem premoženja nezakonitega izvora in objava sodbe se izreče tudi temu storilcu in tudi zanj veljajo določbe o pravnih posledicah obsodbe.«.

6

Obrazložitev: Da morajo kazenske sankcije biti zakonite (določene z zakonom) izhaja iz 28. člena Ustave RS (Načelo zakonitosti v kazenskem pravu) in iz 2. člena KZ-1 (Ni kaznivega dejanja in kazni brez zakona). Tako ni potreben poseben poudarek, da gre v zakoniku za sistem zakonitih kazenskih sankcij, kot je navedeno v naslovu 3. člena. Zato se predlaga črtanje te besede iz naslova člena. Druge predlagane spremembe in dopolnitve so nujne zato, da se v temeljni določbi o sistemu kazenskih sankcij oblikuje jasna podlaga za odvzem premoženja nezakonitega izvora kot oblike razširjenega odvzem premoženjske koristi in za izrekanje varnostnih ukrepov neprištevnim storilcem kaznivih dejanj, ki je vključeno v predlog zakona, pa tudi zaradi zaokrožitve sistemske podlage izrekanja sankcij. Iz določbe 16. člena KZ-1 izhaja, da se kaznivo dejanje in kazen za krivega storilca določata zaradi nujnega varstva pravnih vrednot. Ker temelji na čistih pojmih protipravnosti in krivde, zakonik ne opredeljuje namena določanja (in izrekanja) varnostnih ukrepov, saj bi v tem primeru za izhodišče moral vzeti nevarnost storilca, ki jo z drugačnim temeljnim pristopom odklanja kot podlago in merilo za izrekanje sankcij. Ne glede na navedeno, pa odklonitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj zaradi razlogov varnosti ostaja v ozadju izrečenih ukrepov, ki so v zakon že vključeni (prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja, odvzem predmetov) in tistih, ki so predmet tega predloga (psihiatrično zdravljenje in varstvo). Na tak pomen ukrepov, ki ni kaznovalne narave v ožjem smislu, kaže že njihovo poimenovanje. Zato se predlaga vključitev tega očitnega pogoja za izrekanje varnostnih ukrepov z dodanim besedilom »če to terjajo razlogi varnosti ali morale« v določbo drugega odstavka. S tem se jasno opredeli temeljna in splošna zakonska podlaga za izrekanje varnostnih ukrepov storilcem kaznivih dejanj. Tak splošni pogoj je vsebinsko primerljiv s podlago, ki jo Zakon o kazenskem postopku določa za odvzem predmetov tudi v primeru neobsodilne sodbe v 498. členu in temelji na enakih dobrinah ustavnopravnega pomena. Ker je izrekanje varnostnih ukrepov povezano s storitvijo kaznivega dejanja, je za neprištevne storilce protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja, podlaga posebej določena v predlaganem novem šestem odstavku 3. člena. Z enakim ciljem - določiti splošni namen izrekanja sankcij v širšem pomenu, je predlagana tudi sprememba tretjega odstavka 3. člena o odvzemu premoženjske koristi in objavi sodbe. Zaradi jasne ločitve od predlaganega odvzema premoženja nezakonitega izvora, je pri (neposredni) premoženjske koristi dodana natančnejša opredelitev: »pridobljena s kaznivim dejanjem«. Za oba ukrepa je zakonski namen v predlogu določen z odpravo posledic kaznivega dejanja, kar ustreza njuni naravi. Načrtovana je uvedba novega ukrepa odvzema premoženja nezakonitega izvora (predlagani 77.a do 77.h členi zakonika). Ta bo tudi sodil v širši sklop kazenskih sankcij, ki se lahko izrečejo storilcu zaradi storjenega kaznivega dejanja, ni pa še vključen v splošno določbo o sistemu kazenskih sankcij. Tudi za ta ukrep se mora določiti namen in opredeliti splošni pogoji, zato je predlagan nov četrti odstavek 3. člena. Ukrep se bo izrekal ob pogojih, natančneje določenih s kazenskim zakonikom

7

(predlagani 78.a do 78.h členi) in le proti obsojenim storilcem kaznivih dejanj. Namen ukrepa je v varstvu zakonitosti pridobivanja in uživanja lastnine, ki ima podlago v prvem odstavku 67. člena Ustave RS. Po navedeni ustavni določbi, pa tudi po načelu pravne države iz 2. člena Ustave RS, mora biti pridobivanje in uživanje lastnine v skladu z zakonom. Take skladnosti pa ni, če storilec niti kot verjetno ne more izkazati, da je premoženje sploh pridobil zakonito, ob tem ko tudi vse okoliščine ne kažejo na tako pridobitev, ampak na povezanost tega premoženja s kaznivim dejanjem. Enako velja glede uživanja lastnine, ki je po Ustavi omejeno z njeno gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo. S tako funkcijo pa ne more biti združljiva uporaba lastnine za kazniva dejanja. Če obstaja visoka stopnja nevarnosti, da bo premoženje sumljivega izvora podlaga za nadaljnjo kriminalno dejavnost, je s tem podana dodatna podlaga, da se tako premoženje storilcu odvzame. Na tak način se v okviru materialnega kazenskega prava oblikuje podlaga za ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora z namenom varovati ustavno zapovedano zakonitost njegove pridobitve in uživanja. Postopek bo urejen v okviru sprememb in dopolnitev Zakona o kazenskem postopku. Za izrekanje varnostnih ukrepov neprištevnim storilcem kaznivih dejanj ni podana podlaga po veljavnem drugem odstavku 3. člena, saj se jim ne izreče niti kazen niti opozorilna sankcija. Smiselno enako velja za odvzem premoženjske koristi in premoženja nezakonitega izvora ter objavo sodbe. Zato se predlaga (v povezavi z novim tretjim odstavkom 1. člena in novim drugim odstavkom 24. člena KZ-1) sprejem posebne in izrecne določbe novega šestega odstavka 3. člena, kot zakonske izjeme od načela, da je za izrek varnostnega ukrepa nujen hkratni izrek (glavne) sankcije. V tem primeru je izrek varnostnega ukrepa edina sankcija, ki se izreče, pri čemer tudi zanjo veljajo pogoji, določeni z zakonikom. Pri tem pa je na načelni ravni izrecno poudarjen pogoj, ki predstavlja tudi namen sankcije, da ni mogoče drugače zagotoviti varnosti ljudi. Prisilnost ukrepa, ki posega v človekove pravice, terja opredelitev ustavne podlage, ki tak ukrep opravičuje. Opredeljena je prav s kategorijo »varnost ljudi«, ki je ustrezna in sorazmerna ustavna vrednota, saj vključuje varstvo najpomembnejših (kazenskopravno varovanih) pravnih dobrin. Te so v zakoniku posebej opredeljene kot vsebinski pogoj za izrekanje prisilnega zdravljenja. Glede na hujši poseg prisilnih psihiatričnih ukrepov v človekove pravice, kot to velja pri drugih varnostnih ukrepih, je podlaga za izrekanje določena na zahtevnejši ravni, kot velja po predlagani dopolnitvi v drugem odstavku 3. člena, ki jo predlog opredeljuje z razlogi varnosti in morale. Glede na posebej določene zakonske pogoje, ki za vse ukrepe ostajajo enaki tudi v okviru spremenjenega 3. člena, gre v celoti le za dopolnitev sistemske podlage za izrekanje kazenskih sankcij. Zato spremembe za tiste sankcije in ukrepe, ki so v zakon že vključeni, ne bo imela posebnega praktičnega pomena. V predlaganem šestem odstavku je še določeno, da se ob varnostni sankciji (kot glavni), izreče tudi odvzem premoženjske koristi, odvzem premoženja nezakonitega izvora in objava sodbe. Določba je nujna, ker so ti ukrepi v prejšnjih odstavkih istega člena vezani na storjeno kaznivo dejanje, pri neprištevnih storilcih pa gre za drugačno podlago izrekanja. Enako je določeno glede pravnih posledic obsodbe, ki veljajo tudi za neprištevne storilce kaznivih dejanj.

3. člen

8

Tretji odstavek 7. člena se spremeni tako, da se glasi: »(3) Zakon je za storilca milejši tudi, če se predpis, na katerega se sklicuje, tako spremeni, da kaznivo dejanje ni le drugače določeno, ampak pomeni drugo protipravno dejanje.« Obrazložitev: Določba tretjega odstavka 7. člena KZ-1 v veljavnem besedilu, v kakršnem je zapisana, ni povsem jasna in zato za prakso ni najbolje uporabna. V veljavnem prvem delu tega odstavka zelo podrobno opisana razmerja, se primerjalno in praktično obravnavajo brez posebne zakonske ureditve. V teoriji namreč ni sporno, da je v zvezi s posredno spremenjenimi predpisi treba vsakokrat posebej ugotoviti, ali se v novi blanketni izpolnitveni normi odraža nova zakonodajalčeva ocena neprava storjenega dejanja (ravnanja in posledice), ali gre torej za spremembo ocene stopnje neprava dejanja, ki je merilo in podlaga kaznivosti, ali ne gre za tako spremembo. Če taka primerjalna ocena pokaže, da gre po novem predpisu za »manjše nepravo«, je zakon milejši, zato ga je treba uporabiti že po splošnih pravilih o časovni veljavnosti iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena. Če pa gre zgolj za t.i. tehnične spremembe, ki ne odražajo nove in drugačne (vrednostne) ocene neprava, je treba šteti, da se pravo v smislu pravil o časovni veljavnosti ni spremenilo na milejše. V zakoniku zato ne bi bilo treba posebej oz. izrecno določati, da se pravilo o časovni veljavnosti in milejšem zakonu uporablja tudi za predpise, na katere se kazenski zakon sklicuje. Razumljivo je tudi, da ravnanje, ki je npr. bilo najprej določeno kot kaznivo dejanje, nato pa postane prekršek ni več določeno kot kaznivo (dejanje). Ne glede na navedene pomisleke, predlagatelj šteje za primerno, da se določba ohrani, predvsem zaradi spoštovanja celovitosti sedanje ureditve in ob upoštevanju vedno večjega števila »blanketnih norm«, ki otežujejo in zapletajo uporabo pravnega reda. Pri tem pa se predlaga novo krajše in bolj jasno besedilo, ki razlagalno pravilo za uporabo prvega in drugega odstavka 7. člena zakonika določa brez nepotrebnega ponavljanja vsebine, ki izhaja že iz splošnih pravnih načel in drugih zakonskih določb. Predvsem je pomembno, da se ohrani poudarek na ločevanju med »drugače določenim« kaznivim dejanjem in tistim, ki pomeni drugo protipravno dejanje. Gre predvsem za omenjene primere »zakonske prekvalifikacije« kaznivega dejanja v prekršek. Z besedama »milejši tudi« pa so vključene še vse druge spremembe določb, na katere napotuje blanketna kazenska norma, tako da sploh niso več podani (vsi) znaki (blanketnega) kaznivega oziroma drugačnega protipravnega ravnanja.

4. člen 8. člen se spremeni tako, da se glasi:

»8. člen

Če zakon ali drug predpis, na katerega se kazenski zakon sklicuje, velja le za določen čas, se uporabi za kaznivo dejanje storjeno v času njegove veljavnosti, tudi po poteku tega časa, če ni drugače določeno.«.

9

Obrazložitev: Predlagana je spremenjena ubeseditev veljavne vsebine določbe o uporabi časovno omejenega kazenskega zakona oziroma predpisa na katerega se sklicuje, tudi po poteku njegove veljavnosti. Pomensko in glede učinka v praksi ni spremenjena, le redakcijsko je izboljšana tako, da ne uporablja več pogojnikov, zapis pravila pa je tudi krajši in zato bolj jasen.

5. člen V prvi alineji 11. člena se besedilo »ali kakšno drugo kaznivo dejanje, ki se po mednarodni pogodbi mora preganjati v vseh državah podpisnicah, ne glede, kje je storjeno«, nadomesti z besedilom: »kazniva dejanja iz 332., 333. in 335. člena, če so storjena v zaščitni ekološki coni ali epikontinentalnem pasu Republike Slovenije«. Obrazložitev: Zakonska določba 11. člena KZ-1, ki ureja realno ali zaščitno načelo v veljavnem besedilu ni najboljša, saj v prvi alineji obsega tudi tkim. »konvencijska kazniva dejanja«. Ta dejanja ne prizadevajo temeljnih nacionalnih interesov, ampak mednarodne interese. Zato se morajo storilci teh dejanj preganjati ne glede na to, kje so kazniva dejanja storjena, kar pomeni, da po vsebini ne sodijo med določbe 11. člena, ampak v 13. člen zakonika. Zanje tudi ne more veljati posebna določba prvega odstavka 14. člena zakonika o dovoljenju za pregon, ki je pridržana za primere teritorialnega in realnega načela in pogojno izključuje uporabo pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Po predlogu zakona bodo konvencijska kazniva dejanja prenesena v novi tretji odstavek 13. člena, ki ureja univerzalno načelo, kar pomeni, da se zanje ne bo več uporabljala določba prvega odstavka 11. člena zakonika o fakultativni primarnosti pregona, ki je značilna za realno načelo, pač pa drugi in tretji odstavek 14. člena KZ-1, vključno z ustreznim upoštevanjem načela »ne bis in idem« in dvojne kaznivosti. V prvo alinejo 11. člena se po predlogu, ki ima v tem delu naravo dopolnitve zakona, namesto konvencijskih kaznivih dejanj uvrščajo kazniva dejanja, ki zagotavljajo kazenskopravno varstvo na območju zaščitne ekološke cone in epikontinentalnega pasu Republike Slovenije. Ker ne gre za del ozemlja države, je treba posebej predpisati uporabo zakonika za primere kaznivih dejanj ogrožanja in poškodovanja tega dela okolja z obremenjevanjem in uničenjem, onesnažanjem morja in voda z ladij ter protipravno uporabo radioaktivih ali drugih nevarnih snovi. Za pregon teh kaznivih dejanj storjenih na območjih ekonomskega vpliva Republike Slovenije bo tako veljala enaka ureditev kot za druga kazniva dejanja, ki ogrožajo njene življenjske interese in se preganjajo po zaščitnem načelu. Glede dodatnih pogojev pa bo veljalo smiselno enako, kot velja za ponarejanje denarja, torej za dejanja, ki so storjena zunaj države, imajo pa posreden vpliv na njenem ozemlju. S tega vidika je na mestu tudi za ta dejanja uporaba prvega odstavka 14. člena zakonika.

6. člen

10

V 13. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: »(3) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za vsakogar, ki stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje, ki se po mednarodni pogodbi mora preganjati v vseh državah podpisnicah, ne glede, kje je storjeno.« Obrazložitev: Konvencijska kazniva dejanja se po predlaganem novem tretjem odstavku prenašajo iz določb 11. člena v 13. člen, ki univerzalno načelo ureja že v svojem drugem odstavku. S tem se zagotavlja, da bodo za taka dejanja veljale tudi ustrezne določbe o posebnih pogojih za pregon iz 14. člena zakonika.

7. člen V prvem odstavku 14. člena KZ-1 se črta del besedila, ki se glasi »z opozorilom, pod kakšnimi pogoji se s pregonom ne krši prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi«. Obrazložitev: Za kazniva dejanja, ki se preganjajo po teritorialnem in realnem načelu, velja ureditev po kateri pravnomočno končan postopek v tujini onemogoči Republiki Sloveniji pregon istega kaznivega dejanja. Vendar je ta omejitev relativna. Odpade, ko minister za pravosodje ugotovi, da ne gre za kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti zadevi, čeprav se je postopek za to kaznivo dejanje v tujini že začel ali celo končal. Vsebina opozorila ministra (pod kakšnimi pogoji se s pregonom ne krši prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi), ki jo določa sedanji prvi odstavek 14. člena, nima posebne razlagalne vrednosti, hkrati pa ni jasno, kakšna bi bila narava in pomen pogojev za nadaljnji postopek z vidika načela delitve oblasti. Ker za uporabo zakona ničesar pomembnega ne prispeva, lahko pa povzroči negotovost pri uporabnikih, se predlaga njeno črtanje. Povsem zadostna je preostala vsebina določbe, da lahko minister za pravosodje odobri pregon, kljub že začetem ali končanem postopku v tujini in s tem omogoči odpravo ovire, ki bi izhajala iz načela ne bis in idem.

8. člen V 15. členu se beseda »prišteje« nadomesti z besedo »všteje«, besedilo »jih je bilo izrečenih«, pa nadomesti z besedilom »je bila izrečena«. Obrazložitev: Predlagana je odprava očitnih redakcijskih napak. Glede na besedilo prvega stavka tega člena, se mora tudi pri načinu njegove uporabe v drugem stavku vključiti pojem »vštevanja« in ne »prištevanja«. V besedilu tretjega stavka pa se odpravlja očitna slovnična napaka, iz celote določbe namreč izhaja, da se presežek nanaša na razmerje med izrečeno in prestano kaznijo in ne na več kazni.

9. člen

11

V 19 . členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: »(3) Dejanja udeležbe so storjena tako na kraju storitve kaznivega dejanja, kot tudi na vsakem kraju, kjer je udeleženec deloval, oziroma bi v primeru opustitve moral delovati, ali kjer bi bilo v skladu z njegovim naklepom kaznivo dejanje storjeno. Če je udeleženec pri kaznivem dejanju, storjenem v tujini, deloval z ozemlja Republike Slovenije, se zanj uporabi kazenski zakon Republike Slovenije, tudi če dejanje ni kaznivo po zakonu države, kjer je bilo storjeno.« Obrazložitev: Ker je v KZ-1 storilec zelo natančno opredeljen (poleg storilca sta to še sostorilec in posredni storilec), je treba v zakoniku natančneje določiti, kako je s krajevno veljavnostjo zakona za udeležbena kazniva dejanja (37. do 41. člen KZ-1). Z ta dejanja zakon sedaj ničesar ne določa. Po vzoru primerjalnih zakonodaj in zaradi celovitosti ureditve, se zato predlaga v členu, ki določa kraj storitve kaznivega dejanja, nov odstavek o tem, kateri kraj se šteje kot kraj storitve za udeležence. Taka določba bo še posebej olajšala uporabo določb zakonika o krajevni veljavnosti iz tretjega dela drugega poglavja (10. do 15. člen), če udeleženci delujejo na različnih krajih oz. zunaj ozemlja Republike Slovenije. Poleg tega odpravlja morebitni dvom, da je kaznivost udeležbe kljub njeni akcesornosti podana, ne glede na nekaznivost glavnega dejanja po domačem pravu.


»24. člen (1) Kriv je storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven, in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom in če niso podani razlogi opravičljivosti. (2) Storilcu, ki ni kriv, ker ob storitvi protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja, ni bil prišteven, se lahko izrečejo zdravljenje, varstvo in drugi varnostni ukrepi po tem zakoniku.« Obrazložitev: Zaradi obsežnejših posegov je predlagano novo besedilo člena, ki opredeljuje krivdo. Besedilo veljavnega prvega odstavka je izpuščeno, saj se na institut krivde nanaša le posredno in k opredelitvi bistveno ne prispeva. Da se kazenska odgovornost uveljavi le zoper krivega storilca, je že določeno v drugem odstavku 1. člena zakonika, da kaznivo dejanje mora biti določeno v zakonu pa 16. v členu KZ-1. V predlaganem prvem odstavku se krivda opredeljuje na enak način, kot v veljavnem drugem odstavku 24. člena, z izrecno dodanim pozitivnim pogojem prištevnosti in

12

negativnim pogojem, da niso podani razlogi opravičljivosti. Ne gre za vsebinsko spremembo, ki bi vplivala na uveljavljanje kazenske odgovornosti, pač pa le za dosledno zakonsko zaokrožitev njene vsebine kot je bila na novo določena s KZ-1. Da brez prištevnosti ni krivde, je že določeno v 29. členu, njena izključitev zaradi opravičljivih razlogov, pa je predpisana v 30. členu (dejanska zmota), 31. členu (pravna zmota) in drugem odstavku 32. člena (določene oblike skrajne sile). Razlog za izrecno vključitev prištevnosti je v dosledni uveljavitvi zasnove zakonika. Prištevnost je namreč po ureditvi v KZ-1 izgubila svoje »mesto v sistemu« z odpravo kazenske odgovornosti kot krovnega pojma za prištevnost in krivdo. Če tej odpravi dosledno sledimo, mora prištevnost postati ena od sestavin krivde, kar je uveljavljena rešitev tudi v primerjalnem pravu. Takšna rešitev je sistemsko skladna tudi z določbo prvega odstavka 29. člena KZ-1, po katerem neprišteven storilec ne more biti kriv. Zato je izrecno vključena v opredelitev krivde. S predlaganim novim besedilom se v opredelitev krivde izrecno vključujejo razlogi opravičljivosti, kot posebna, v sistemu našega materialnega kazenskega prava že obstoječa podlaga izključitve krivde. Kadar je podan tak razlog, lahko obstajajo vse sestavine krivde (prištevnost, naklep, zavest o protipravnosti), vendar je ta opravičljiva, zato ni kazniva. Drugi odstavek je vsebinsko nov. Predlagan je zaradi uskladitve pogojev za izrekanje sankcij neprištevnim storilcem kaznivih dejanj s prenovljeno zasnovo kaznivega dejanja, krivde in kazenske odgovornosti po KZ-1, kot je že bilo natančneje pojasnjeno pri 1. členu tega predloga zakona. Z novim odstavkom se oblikuje jasna zakonska podlaga za ponovno umestitev medicinskih varnostnih ukrepov v KZ-1 kot zakonite oblike pravnega odzivanja na storitev ali opustitev, ki jo zakon določa kot kaznivo dejanje, če storilec ni bil prišteven, potrebno pa je njegovo zdravljenje, varstvo oziroma so potrebni drugi varnostni ukrepi, ker ni mogoče drugače zagotoviti varnosti ljudi. Pri tem je, enako kot pri drugih povezanih določbah, uporabljeno besedilo »protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja«, saj je zakonski pojem kaznivega dejanja po 16. členu KZ-1 izrecno vezan (le) na krivdo, ki v tem primeru zaradi neprištevnosti ni podana.

11. člen Na koncu prvega odstavka 26. člena se pika nadomesti z vejico in doda besedilo: "da prepreči prepovedano posledico." Drugi in tretji odstavek se spremenita tako, da se glasita: »(2) Kaznivo dejanje je storjeno z zavestno malomarnostjo, kadar lahko storilec pričakuje prepovedano posledico, vendar vanjo ne privoli, posledica pa nato nastane, ker je zaradi lahkomiselnosti pravočasno ne odvrne. (3) Kaznivo dejanje je storjeno z nezavestno malomarnostjo, če storilec ni pričakoval prepovedane posledice, ki bi jo ob potrebni pazljivosti moral in mogel predvideti in preprečiti njen nastanek.«

13

Obrazložitev: Z dopolnitvijo prvega odstavka se v opis malomarnostne krivde vključuje prepovedana posledica. S tem se ne posega v veljavno zasnovo malomarnostne krivde, ki ta pojem dogmatično in tudi primerjalno v splošnem nadomešča s pojmom ravnanja v nasprotju s pravom, kar omogoča sankcioniranje kršitev ne le prepovednih pač pa tudi zapovednih norm, ki so na ta način zajete v formalni in materialni protipravnosti. Predlog, ki ostaja v mejah uveljavljene opredelitve, ima tako le namen ustrezno sistemsko dopolniti zakonsko besedilo, ki kljub drugačnemu izhodišču v prvem odstavku pri izvedbenih določbah drugega in tretjega odstavka tega člena ostaja vezano na nastanek posledice in ne (le) na vse znake kaznivega dejanja (ravnanja). Dopolnjena ureditev tako še vedno upošteva tradicionalno pojmovanje malomarnostne krivde, ki je navezano na prepovedano posledico, pri čemer je vztrajala tudi sodna praksa po KZ-1, ki kljub normativni spremembi izhaja iz prejšnjega pojmovanja te krivdne oblike.1 Upoštevano je nadalje, da pojem prepovedane posledice tudi KZ - 1 sam ohranja v določbi tretjega odstavka 17. člena ter drugega in tretjega odstavka 26. člena. Vključitev prepovedane posledice bo zato odpravila dvome v sodni praksi, pojmovno zaokrožila vse odstavke 26. člena KZ - 1, hkrati pa ni v nasprotju s teoretično podlago zakonika. Še vedno ostaja v veljavi zasnova, po kateri gre pri malomarnosti za odnos do nevarnosti, povezane s potrebno skrbnostjo. Na ta način se najprej z odmišljanjem posledice pridobi jasna predstava o potrebnem standardu previdnosti (kot temelja očitka storilcu), nato pa ugotavlja kakšna naj bi bila potrebna previdnost, ki bi odvrnila nastalo posledico.2 S spremembo drugega in tretjega odstavka se negativna opredelitev razmejitve malomarnostnega kaznivega dejanja od naklepa in naključja nadomešča s pozitivno opredelitvijo in v zakonsko besedilo uvajata (vračata) v praksi trdno uveljavljena pojma zavestne oz. nezavestne malomarnosti. Določba, da kaznivo dejanje ni storjeno z naklepom, ampak iz malomarnosti (v sedanjem drugem odstavku) je skrajšana, tako da obsega le opredelitev zavestne malomarnostne krivde, saj izrecno zanikanje naklepa, glede na jasno določbo 25. člena, ni potrebno. Določba tretjega odstavka, da kaznivo dejanje ni storjeno iz malomarnosti, če storilec navkljub potrebni pazljivosti povzroči prepovedano posledico, ki je ni bilo mogoče pričakovati in tudi ne predvideti njenega odvračanja je povzročala težave v praksi, zato je preoblikovana.3 Težave so nastajale zlasti v primerih, ko se storilcu očita, da je s svojim ravnanjem sprožil »tok dogodkov«, ki vodi do prepovedane posledice, hkrati pa da te prepovedane posledice ni preprečil. Sedanji posredni očitek, da "ni predvidel odvračanja (posledice)" se tako nadomešča z jasnejšim besedilom, da »ni preprečil njenega nastanka«. Sicer pa tudi ob taki opredelitvi v temelju ostaja nespremenjeno razmerje med naključjem, nezavestno malomarnostjo, ki jo na

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 279/2009: V konkretnem primeru je trditev zahteve, da naj bi bil KZ-1 milejši tudi sicer neupoštevna, saj vsebina in bistvo malomarnosti ostajata enaka, kljub spremenjeni nomotehniki, ki odstopa od ustaljene opredelitve zavestne in nezavestne malomarnosti v KZ. 2 Bele, I. Kazenski zakonik , Uvodna pojasnila, GV Založba, 2008, str. 65-67. 3 Posvet CIP MP RS, Krivda po KZ-1 in malomarnostna kazniva dejanja, Ljubljana, 8. april 2010.

14

opisani način posredno uvaja tretji odstavek ter razmerje do eventualnega naklepa opredeljeno v drugem odstavku 26. člena KZ-1 v skladu z opredelitvijo splošnega pojma malomarnosti iz prvega odstavka tega člena.

12. člen Drugi odstavek 27. člena se črta. V tretjem odstavku, ki postane drugi odstavek, se besedilo: »izrek kazni v takem primeru očitno ne bi bil upravičen«, nadomesti z besedilom: »kaznovanje v takem primeru očitno ne bi bilo upravičeno«. Obrazložitev: Drugi odstavek 27. člena je zaradi uporabljenega neobičajnega zanikanja nejasen, saj ni razumljivo, katere so tiste pravne situacije, ki jih določba želi preprečiti. Če gre le za ugotovitev, da je pri malomarnosti okvir kaznovanja milejši, to ni sporno niti v teoriji, niti v sodni praksi. Primerjava z naklepom je lahko zgolj abstraktna, zato kot merilo za kaznovanje sploh ni uporabna. Glede na navedeno se predlaga črtanje določbe drugega odstavka 27. člena. Sprememba v novem drugem (prejšnjem tretjem) odstavku je redakcijske narave in sledi v zakoniku uporabljenemu pojmu kaznovanje (npr. v prvem odstavku 27., tretjem odstavku 31., drugem in tretjem odstavku 32. člena) namesto izrek kazni.


»29. člen (1) Kdor ob storitvi protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja, ni bil prišteven, ni kriv. (2) Ni prišteven storilec, ki ob storitvi dejanja iz prejšnjega odstavka ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti.

(3) Storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega stanja iz prejšnjega odstavka ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, se sme mileje kaznovati.

(4) Kriv je storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje.« Obrazložitev:

15

Zaradi obsežnejših sprememb in dopolnitev je predlagano novo besedilo celotnega člena. Sprememba besedila prvega in drugega odstavka 29 člena je predlagana zaradi uskladitve uporabljenih izrazov z novimi pojmovnimi izhodišči KZ-1. Tako v prvem in drugem odstavku ni mogoče uporabljati pojma »kaznivo dejanje«, saj to v primeru, če ni krivde, ne more biti podano, glede na določbo drugega odstavka 1. člena ter 16. in 24. člena KZ-1. Po navedenih določbah je krivda vključena v pojem kaznivega dejanja, zato je dejanje brez krivde (ker ni podana prištevnost) ustrezneje poimenovati kot protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, tako kot je v izhodišču določeno v predlaganem novem tretjem odstavku 1. člena. S tem se zagotavlja notranja skladnost v izvirnem in dopolnjenem delu zakonika. Tretji odstavek v predlogu v primerjavi z dosedanjim besedilom ni spremenjen. Dopolnitev četrtega odstavka (actiones liberae in causa) je utemeljena zaradi upoštevanja znanstvene klasifikacije, ki psihoaktivne snovi deli na droge, alkohol in psihoaktivna zdravila ter tako vključuje vse znane ali morebitne nove snovi, ki lahko vplivajo na zavest in voljo storilca kaznivega dejanja. Druga predlagana sprememba v četrtem odstavku je nujna, ker veljavno besedilo uporablja procesni institut ugotovljene krivde v pomenu domnevane krivde kot predmeta materialnopravnega predpisa. Zato je nujna nadomestitev besedila v stavku »če je bila pred tem za kaznivo dejanje ugotovljena njegova krivda«, s predlaganim »podana« kot ustreznejšim za pojasnilo instituta predhodne krivde v smislu obstoja naklepa ali malomarnosti.

14. člen

Prvi odstavek 33. člena se spremeni tako, da se glasi: »(1) Zakon lahko določi, da se zaradi posebnih okoliščin, razmerij ali lastnosti storilec kaznivega dejanja ne kaznuje.«. Obrazložitev: Predlagana je sprememba besedila prvega odstavka tako, da na krajši in bolj jasen način izraža bistvo ureditve, ki je v nekaznivosti storilca (oziroma sostorilca) kaznivega dejanja zaradi njegovih posebnih okoliščin, razmerij ali lastnosti. Nadomestitev sedaj zapisane izključitve pregona (kot procesnega instituta), ki ne sodi med temeljna orodja materialnega zakona, z izključitvijo kaznivosti (kot širšega, materialnega instituta) je potrebna glede na uveljavljeno zakonsko podlago. Predlagana sprememba hkrati ne ovira državnega tožilca pri zavrženju ovadbe (ali odstopu od pregona), glede na določbo 161. člena Zakona o kazenskem postopku, saj je kot oviro za pregon treba šteti tudi nekaznivost.

15. člen V 36. členu se dodata nova tretji in četrti odstavek, ki se glasita:

16

»(3) Storilcu se sme odpustiti kazen, če je prostovoljno preprečil kaznivo dejanje. (4) Enako velja, če si je storilec iskreno in primerno prizadeval preprečiti posledico, pa tudi če ta potem ni nastala iz drugega razloga.«. Obrazložitev: Zakonik predvideva za napeljevalca in pomagača možnost odpustitve kazni, če prostovoljno preprečita kaznivo dejanje (drugi odstavek 40. člena). Pri prostovoljnem odstopu storilca take izrecne možnost ni, zato se lahko pojavi dvom, ali odpustitev omogoča obstoječa določba o prostovoljnem odstopu kot pasivnem ravnanju oziroma odstopu od formalnega dokončanja kaznivega dejanja ali pa tudi od materialnega dokončanja, torej v primerih, ko je storitev dokončana, pa še ni nastopila posledica. Predvsem z vidika uporabe instituta »skesanca« je kriminalnopolitično primerno vzpodbujati storilce k aktivnemu ravnanju za preprečitev posledice, ki je deloma že upoštevano v posebnem delu zakonika (npr. pri tatvini po četrtem odstavku 204. člena ali pri nedovoljenem dajanju daril po tretjem odstavku 242. člena). Zato se predlaga vključitev ustrezne določbe v splošni del zakonika. Primerljive kazenske zakonodaje enake učinke kot prostovoljnemu odstopu priznavajo v primeru različnih oblik t. i. nekavzalnega prostovoljnega odstopa. Najbolj tipičen primer je iskreno in primerno (tako, da bi lahko bilo učinkovito) prizadevanje za preprečitev dejanja, tudi če potem dejanje ni dokončano zaradi drugih vzrokov oz. ukrepov. Zato se predlaga vključitev tudi take rešitve, ki vzpodbuja preprečevanje posledic kaznivih dejanj.

16. člen V drugem poglavju se za naslovom »4. Udeležba pri kaznivem dejanju« doda nov 36. a člen, ki se glasi:

»Udeleženec 36.a člen

(1) Določbe tega zakonika, ki veljajo za storilca, se uporabljajo tudi za udeleženko oziroma udeleženca (v nadaljnjem besedilu: udeleženec), ki v okviru napeljevanja oziroma pomoči sodeluje pri kaznivem dejanju, razen če zakon določa drugače. (2) Določba prejšnjega odstavka velja tudi za udeležbo pri protipravnem dejanju, ki ima znake kaznivega dejanja.«. Obrazložitev: S predlaganim novim členom se hkrati z že vključeno rešitvijo za kraj storitve kaznivega dejanja, kjer je predlagana posebna ureditev (dopolnitev 19. člena zakonika), zapolnjuje pravna praznina glede uporabe določb o načinu in času storitve kaznivega dejanja in vseh drugih pravilih splošnega dela, tako da enako kot za storilce, veljajo tudi za udeležence pri kaznivem dejanju.

17

Hkrati se že na začetku četrtega dela drugega poglavja zakonika, ki ureja udeležbo pri kaznivem dejanju, opredeli pojem udeleženca in ustrezno poveže s pojmoma napeljevanja in pomoči, ki sta urejena v nadaljnjih 37. in 38. členu zakonika. V predlagani člen je vključena (prenesena) dvospolna raba tega pojma, ki je v veljavnem besedilu urejena v tretjem odstavku 40. člena. Drugi odstavek odpravlja morebitni dvom o tem, da je udeležba kazniva in da se določbe 4. dela tretjega poglavja uporabljajo tudi, če gre za napeljevanje ali pomoč neprištevnim storilcem dejanj, ki se v skladu z uveljavljeno in dosledno izpeljano zasnovo zakonika poimenujejo kot protipravna dejanja, ki imajo znake kaznivega dejanja. .

17. člen V naslovu 40. člena se za besedo »kaznivosti« dodata besedi »storilcev in«. Prvi odstavek se spremeni tako, da se glasi: »(1) Storilec in sostorilec se kaznujeta za kazniva dejanja v mejah svojega naklepa ali malomarnosti, napeljevalec in pomagač pa v mejah njunega naklepa.«. Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi: »(3) Enako velja, če si je napeljevalec ali pomagač iskreno in primerno prizadeval preprečiti posledico, pa tudi če ta potem ni nastala iz drugega razloga.«. V dosedanjem tretjem odstavku, ki postane četrti odstavek, se črta besedilo »udeleženki oziroma« in besedilo: »(v nadaljnjem besedilu: udeleženec)«. Obrazložitev: Prvi in tretji odstavek tega člena se ne nanaša le na udeležence (napeljevalce in pomagače), ampak tudi na (so)storilce pri (istem) kaznivem dejanju, glede njihove krivde v razmerju do krivde udeleženih napeljevalcev in pomagačev. Zato je treba najprej dopolniti naslov člena tako, da bo obsegal tudi pojem storilca, kot se sicer v zakoniku uporablja skupaj s pojmom udeleženca, če gre za njuna medsebojna razmerja pri kaznivem dejanju (npr. v drugem in tretjem 41. člena, drugem odstavku 245. člena). Uvrstitev določbe v poglavje o udeležbi, ki je pogojena z obstoječo strukturo zakona, je sprejemljiva, saj gre za razmejitev med samimi udeleženci, kot tudi v razmerju teh do (so)storilcev, katerih meje (samostojne) kaznivosti sicer ureja 33. člen. S spremenjenim prvim odstavkom se celovito ureja »principalnost« odgovornosti (so)storilcev in udeležencev pri skupnem delovanju po načelu samostojnosti krivde, glede na odnos vsakega posameznika do dejanja in posledice. Za storilce in sostorilce tako velja, da se kaznujejo v mejah naklepa ali malomarnosti, za udeležence pa le v mejah naklepa.

18

Predlagana določba, ki vključuje »malomar(st)no sostorilstvo« ni nova in le povzema prejšnjo enako ureditev iz prvega odstavka 29. člena KZ. Zakon namreč v drugem odstavku 20. člena z vsebino izraza »zavestno sodeluje pri« že sedaj vodi k razlagi, po kateri sostorilstvo zajema tudi malomaren odnos do prepovedane posledice, vsaj v obliki zavestne malomarnosti. S tako rešitvijo se odpravlja dvom o kaznivosti primerov iz prakse, ko nobenemu od domnevnih storilcev, ki sta delovala skupaj ali so delovali skupaj, ni mogoče dokazati, da je prav on povzročil prepovedano posledico, nesporno pa je, da sta jo povzročila oba skupaj oz. vsi skupaj.

Primerljive kazenske zakonodaje enake učinke kot prostovoljnemu odstopu priznavajo v primeru različnih oblik t. i. nekavzalnega prostovoljnega odstopa. Najbolj tipičen primer je iskreno in primerno (tako, da bi lahko bilo učinkovito) prizadevanje za preprečitev dejanja, če dejanje ni dokončano zaradi drugih vzrokov oziroma ukrepov. Taka rešitev se zato poleg uporabe za storilce (predlagana sprememba 36. člena) z novim tretjim odstavkom predlaga tudi za udeležence po KZ-1. Ker je enaka raba spolov za pojem udeleženca že urejena v novem 36.a členu, se v določbi tretjega odstavka tega člena predlaga njeno črtanje.

18. člen Prvi odstavek 41. člena se črta. V dosedanjem drugem odstavku, ki postane prvi odstavek, se besedilo: «po prvem odstavku tega člena« nadomesti z besedilom: »predpisano za kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi« V dosedanjem tretjem odstavku, ki postane drugi odstavek, se beseda »drugega« nadomesti z besedo »prejšnjega«. Obrazložitev: Ni smiselno, da zakonodajalec sam sebe pooblašča, kaj sme predpisati. Zato se predlaga črtanje kot nepotrebnega prvega odstavka tega člena, ki določa, da se sme za kaznivo dejanja strojeno v hudodelski združbi predpisati strožja kazen. S tem se posredno odpravlja tudi nedoslednost, ko je pri nekaterih kaznivih dejanjih hujša kazen v posebnem delu zakonika predpisana v nasprotju s prvim odstavkom 41. člena KZ-1, npr. pri kaznivih dejanjih goljufije in davčne zatajitve. Norma splošnega dela, ki zakonodajalcu dovoljuje predpisati določeno kazen pri določenem deliktu, bi imela logičen smisel le, če obstaja splošnejša norma (splošnega dela), ki mu to prepoveduje. Ker take norme ni, je določba odveč. Sprememba drugega in tretjega odstavka tega člena je potrebna zaradi redakcijske uskladitve s črtanjem prvega odstavka.

19. člen

19

V prvem odstavku 45. člena se črtata besedi »ali strožja«. Obrazložitev: Prvi odstavek 45. člena KZ-1 uzakonja temeljno pravilo, po katerem se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje; izjemoma pa se sme ob pogojih, ki jih določa KZ-1, storilcu izreči milejša ali strožja kazen od predpisane. Zakonodajalec je pri oblikovanju te določbe spregledal, da KZ-1 ne dopušča več izjemne postrožitve kazni, kot je določal prejšnji 46. člen KZ. Zato se predlaga črtanje dela besedila v prvem odstavku 45. člena KZ-1, ki dopušča izrek strožje kazni od predpisane, saj ni v skladu s pravili za odmero kazni.

20. člen V prvem odstavku 46. člena se besedi »petnajstih dni« nadomestita z besedama »enega meseca«. Tretji odstavek se črta. Obrazložitev: Pravna teorija in sodna praksa sta zadržani do uporabe kratkotrajnih prostostnih kazni, ki povzročajo za obsojenca in državo precejšnje posledice hkrati pa ne morejo imeti posebnih učinkov. To je razvidno tudi iz širitve možnosti za nadomestno izvršitev takih kazni in dejstva, da se take kazni izrekajo le izjemoma. Zato se predlaga dvig spodnje meje kazni zapora od petnajstih dni na en mesec. Ob upoštevanju, da je v posebnem delu zakona najmanjša zgornja mera zaporne kazni določena na tri mesece, bo razpon še vedno zadosten za individualizacijo kazni. Hkrati se predlaga ustrezna uskladitev določbe o omilitvi kazni zapora iz četrte točke 51.člena KZ-1. Za nobeno kaznivo dejanje v posebnem delu zakonika ni predpisana zaporna kazen do tridesetih let, pač pa je tako kazen (glede na prvi odstavek 46. člena zakonika) možno izreči, kadar je predpisana najnižja mera kazni petnajst let zapora (npr. v 100., 101., 102., 103., 116. členu). Zato je odveč določba tretjega odstavka 46. člena z enako vsebino, ki že izhaja iz drugih določb zakona, in se predlaga njeno črtanje.

21. člen Prvi odstavek 47. člena se spremeni tako, da se glasi: »(1) Denarna kazen ne sme biti manjša od 100 eurov, ne večja od 15.000 eurov, za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, pa ne večja od 50.000 eurov.« Drugi in tretji odstavek se črtata. Dosedanji četrti odstavek postane drugi odstavek.

20

Obrazložitev: Predlagana sprememba izrekanja denarne kazni tako, da se odmeri v določenem denarnem znesku, kot je bilo (podrejeno) možno tudi po prejšnjem KZ, sledi pobudam iz sodne prakse. Ugotavljanje dnevnih zneskov je zamudno in zapleteno, podatki niso vedno zanesljivi in ne kažejo premoženjskih razmer v celoti. Standard družinskih obveznosti ni natančneje opredeljen in terja dodatno dokazovanje, zaradi česar navidezna prednost hitrega in enostavnega ugotavljanja dnevnih zneskov v kazenskih postopkih ne daje zadovoljivih rezultatov. Zato se predlaga izrekanje denarne kazni v denarni višini od 100 do 15.000 evrov, zaradi kaznivih dejanj storjenih iz koristoljubnosti pa do 50.000 evrov. Predlagana višina najnižje in najvišje kazni ter kazni v primeru koristoljubnosti tako sledi okviru, ki je že določen v zakoniku za primer steka (4. točka drugega odstavka 53. člena), iz katerega hkrati izhaja, da je zakonodajalec možnost vrednotenja denarnih kazni v evrskih zneskih v izhodišču že upošteval. Ustrezno bi se spremenile tudi povezane določbe 51., 53., 56. in 87. člena zakonika.

22. člen

V prvem odstavku 48. člena se za besedo »dejanje» doda besedilo: »zoper varnost javnega prometa». Dodata se nova četrti in peti odstavek, ki se glasita: »(4) Z zakonom se lahko določi obvezen izrek prepovedi vožnje motornega vozila. (5) Sodišče ne izreče oziroma ne izvrši prepovedi vožnje motornega vozila, če je vozniku motornega vozila izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.«. Obrazložitev: Ob upoštevanju nomotehnike iz 50. člena KZ-1 se natančneje določa, da je stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila možno izreči le vozniku motornega vozila, ker je storil kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa, ne pa (kot voznik) kakšno druge dejanje, npr. prevoz prepovedanih drog ali prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države. KZ-1 drugem odstavku 323. člena (povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti), v drugem in tretjem odstavku 324. člena (predrzna vožnja v cestnem prometu) ter v drugem in tretjem odstavku 325. člena (ogrožanje posebnih vrst javnega prometa) poleg glavne kazni (zapora) predpisuje obvezen izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila. Tako kazen lahko predpiše tudi pri drugih kaznivih dejanjih. Zaradi uskladitve določbe 48. člena splošnega dela zakonika, ki v veljavnem besedilu prepoved vožnje motornega vozila opredeljuje le kot fakultativno stransko kazen, se predlaga nov četrti odstavek tega člena. Posebna določba o možnosti odpustitve oziroma omilitve te kazni ni potrebna, glede na določbo tretjega odstavka 27. člena KZ-1.

21

Ker se v posebej določenih primerih prepoved vožnje motornega vozila izreče obvezno, bi lahko prišlo do nesmiselne kombinacijo, če bi sodišče hkrati vozniku izreklo odvzem vozniškega dovoljenja kot varnostni ukrep. Zato se predlaga izključitev take možnosti z novim petim odstavkom in hkrati določa, da se v takem primeru že izrečena prepoved tudi ne izvrši.

23. člen

V drugem odstavku 49. člena se besedi »kazenske odgovornosti« nadomestita z besedo »krivde«, na koncu odstavka pa se doda besedilo: »ter pričakovani učinek kazni na bodoče življenje storilca v družbenem okolju« Obrazložitev: Po uveljavljeni zasnovi novega zakonika (1. člen in prvi odstavek 24. člena) je kazenska odgovornost vrsta pravne odgovornosti, ki se uveljavlja ob izpolnjenih zakonskih pogojih. Med temi pogoji je tudi z prejšnja subjektivna odgovornost, ki je sedaj poimenovana kot krivda. Zato se stopnjevanje, ki vpliva na izrek sankcije mora nanašati na kazenskopravni pojem krivde in ne novi, širši pojem odgovornosti. S predlagano spremembo se odpravlja navedena nedoslednost pri rabi pojmov. Dodano besedilo o pričakovanem učinku kazni na bodoče življenje storilca v družbenem okolju (skupnosti) poudarja resocializacijski namen kazni, ki sicer ni izrecno izražen v 3. členu zakonika, vendar je v praksi slovenskih sodišč in tudi primerjalnopravno ves čas upoštevan. Namen kaznovanja je tako varnost družbenega okolja pred storilcem, kot tudi zagotavljanje možnost za njegovo vključitev v normalno življenje. To je posebej poudarjeno tudi pri pogojnem odpustu v okviru pogojev za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena). Zato morajo te okoliščine biti upoštevane že pri odmeri kazni.

24. člen V četrti točki dosedanjega besedila 51. člena, ki postane prvi odstavek tega člena, se besedi »petnajst dni« nadomestita z besedama »enega meseca«, šesta točka pa se črta. Doda se nov drugi odstavek, ki se glasi: »(2) Če storilec prvič, ko se izjavi o obtožbi, prizna krivdo ali se z državnim tožilcem sporazume o krivdi po zakonu, ki ureja kazenski postopek, sme sodišče kazen omiliti do najnižje splošne meje, ki jo zakon določa za posamezno vrsto kazni, denarno kazen pa sme izreči namesto zapora, če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisano manj kot eno leto zapora.«. Obrazložitev: Predlagana sprememba četrte točke je posledica zvišanja najnižje mere kazni zapora po prvem odstavku 46. člena zakonika iz petnajstih dni na en mesec.

22

Ker v posebnem delu zakonika pri posameznih kaznivih dejanjih za denarno kazen niso predpisani splošni minimumi oz. maksimumi in je tako odmera prosta znotraj zakonskih meja (po predlagani spremembi namesto dnevnih zneskov v denarnih zneskih), posebna določba o omilitvi te kazni ni potrebna. Zato se predlaga črtanje šeste točke 51. člena. Novi drugi odstavek zagotavlja splošno materialnopravno podlago za omilitev kazni s širšimi možnosti kot sicer velja glede vrste in višine kazni. Te so namenjene izrekanju kazni v primerih, ko storilec po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo ali se sporazume o krivdi. Načelo smotrnosti v teh primerih lahko pride do polnega učinka le, če tožilec pri predlogu in sodišče pri izreku sankcije, nista vezana z omejitvami, ki jih zakon sicer določa v primerih, ko je omilitev dopustna po posebni določbi (npr. pri poskusu, pomoči, pravni zmoti, v primerih, ko se sme kazen odpustiti itd.), ali če so podane posebne olajševalne okoliščine. Tudi v primeru priznanja krivde ali sporazuma o krivdi, pa možnost omilitve po predlogu zakona ne more biti neomejena. Kazen se v lahko omili le do najnižje splošne meje, ki jo zakon določa za posamezno vrsto kazni, denarna kazen pa izreče namesto zapora le, če je njena najnižja predpisana meja manj kot eno leto. Predlagatelj se ni odločil za natančnejše predpisovanje meja omilitve (ki bi sicer za storilca še vedno bile ugodnejše od sedaj določenih v prvem odstavku 51. člena KZ-1) ker ocenjuje, da je predvsem za primere pogajanja o krivdi s »skesanci« potrebno organom pregona omogočiti dovolj široke možnosti za uveljavitev širšega interesa po preprečevanju in odkrivanju nevarnih kaznivih dejanj. Če je podan posebej pomemben interes za razkritje določene kriminalne dejavnosti, bo mera kaznovanja storilca, ki sodeluje z organi pregona, lahko ustrezno manjša. Poleg tega je z novim Zakonom o državnem tožilstvu, ki je v pripravi, načrtovano natančnejše usmerjanje v posameznih konkretnih primerih s splošnimi navodili vodij državnih tožilstev oziroma generalnega državnega tožilca. Tako bo v okviru zahteve po enakem obravnavanju lahko zagotovljeno primerljivo sankcioniranje podobnih primerov, ob upoštevanju načela individualizacije kazni. Smiselno enaki omilitveni določbi sta predlagani tudi pri pogojni obsodbi (k 58. členu) in pri sodnemu opominu (k 68. členu KZ-1).

25. člen

V drugem odstavku 53. člena se 1) točka spremeni tako, da se glasi: »1) če je za kakšno kaznivo dejanje v steku določilo kazen dosmrtnega zapora, ali če je za dve ali več kaznivih dejanj iz drugega odstavka 46. člena tega zakonika v steku določilo kazen zapora tridesetih let, izreče enotno kazen dosmrtnega zapora;«. Za 1) točko s doda nova 1a) točka, ki se glasi: »1a) če je za kakšno kaznivo dejanje določilo kazen tridesetih let zapora in ne gre za primer iz prejšnje točke, izreče le to kazen;« V 2) točki se beseda »dvajsetih« nadomesti z besedo »tridesetih«.

23

V 4) točki se črta besedilo »in ne tristo šestdeset dnevnih zneskov oziroma« in besedilo »tisoč petsto dnevnih zneskov oziroma«. Tretji odstavek se črta. Dosedanji četrti odstavek postane tretji odstavek. Obrazložitev: S predlaganimi spremembami se odpravljajo ugotovljene pomanjkljivosti v pravilih za odmero kazni za kazniva dejanja v steku. Prva točka drugega odstavka se dopolnjuje s pravilom za primer, če je za eno od dejanj v steku določena kazen dosmrtnega zapora, v tem primeru se izreče le ta kazen. Po dopolnitvi je tudi jasno, da se drugi del te določbe (»za dve ali več kaznivih dejanj iz drugega odstavka 46. člena«) nanaša le na tiste primere iz navedene določbe, kjer je izrek kazni dosmrtnega zapora mogoč le v steku. Z novo 1a) točko se po načelu »absorbcije« za primere, ko sodišče za eno od kaznivih dejanj v steku (in ne gre za primer iz 1) točke) izreče kazen tridesetih let zapora, za drugo dejanje ali več dejanj pa drugačno kazen, določa, da se izreče le ta, najvišja kazen. V 2) točki se odpravlja neusklajenost zakonske določbe, po kateri se v primeru določenih zapornih kazni po veljavnem zakoniku ne more izreči kazen višja od dvajsetih let zapora, čeprav je splošni maksimum zaporne kazni po KZ-1 trideset let. V 4) točki se predlaga črtanje besedila o dnevnih zneskih, ki postane odveč zaradi predlagane spremembe določb o izrekanju denarne kazni le v določenem denarnem znesku. Pravilo iz tretjega odstavka je bilo smiselno v KZ, ko je bil splošni maksimum kazni 15 let in ko se je lahko kot enotna kazen po splošnem pravilu izrekla kazen največ 20 let zapora. Po KZ-1 pa je mogoče izrekati tudi kazni med 15 in 30 let, zato ni potrebna posebna določba o možnosti izreka 30-letne enotne kazni, saj je to pravilo zajeto že v 2.točki 2.odstavka. Iz tega razloga je predlagano črtanje navedene določbe

26. člen V drugem in tretjem odstavku 54. člena se beseda »določi« nadomesti z besedo »izreče«. Obrazložitev: Predlog spremembe je redakcijske narave. Pojem »določena« kazen je povezan z odmero kazni za dejanja v steku in s pogojno obsodbo. Za nadaljevano (kot eno samo) kaznivo dejanje je treba kazen izreči, ne le določiti.

27. člen V tretjem odstavku 56. člena se besedilo »Zapor, denarna kazen« nadomesti z besedilom »Globa, odvzem prostosti«.

24

V četrtem odstavku se besedilo »dva dnevna zneska« nadomesti z besedilom »42 evrov«. Obrazložitev: V pravu prekrškov od leta 2005 (po krajšem prehodnem obdobju) ni več kazni zapora, zato je treba iz tretjega odstavka 56. člena izpustiti zapor kot sankcijo za prekršek, ki se všteje v kazen za kaznivo dejanje. Pojem denarne kazni za prekršek se nadomešča s zakonskim pojmom globe, pri vštevanju pa dodaja odvzem prostosti, ki je lahko uporabljen tudi zoper kršitelja v postopku o prekršku (pridržanje). Zaradi spremembe določb o izrekanju denarne kazni v dnevnih zneskih v denarno kazen le v določenem denarnem znesku, se namesto teh zneskov v določbi četrtega odstavka 56. člena predlaga znesek denarne kazni, ki po zakoniku ustreza dnevu odvzema prostosti, to je 42 evrov.

28. člen V tretjem odstavku 58. člena se besedi «kazenske odgovornosti« nadomestita z besedo »krivde«. Doda se nov peti odstavek, ki se glasi: »(5) Če storilec prvič, ko se izjavi o obtožbi, prizna krivdo ali se z državnim tožilcem sporazume o krivdi po zakonu, ki ureja kazenski postopek, sme sodišče izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je kot najnižja kazen predpisano manj kot deset let zapora, kazen zapora sme določiti do petih let, preizkusno dobo pa za čas do desetih let.«. Obrazložitev: Po uveljavljeni zasnovi novega zakonika (1. člen in prvi odstavek 24. člena) je kazenska odgovornost vrsta pravne odgovornosti, ki se uveljavlja ob izpolnjenih zakonskih pogojih. Med temi pogoji je tudi prejšnja subjektivna odgovornost, ki je sedaj poimenovana kot krivda. Zato se stopnjevanje te okoliščine, ki vpliva na izrek sankcije, mora nanašati na sedaj veljavni kazenskopravni pojem krivde in ne na pojem kazenske odgovornosti. S predlagano spremembo v tretjem odstavku tega člena se odpravlja navedena nedoslednost pri rabi pojmov. Novi peti odstavek zagotavlja splošno materialnopravno podlago za izrek pogojne obsodbe brez omejitev, ki so predpisane v zakonu, če storilec po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožbi, ali se sporazume o krivdi. Načelo smotrnosti v teh primerih lahko pride do polnega učinka le, če tožilec pri predlogu in sodišče pri izreku pogojne sankcije, nista strogo vezana z omejitvami, ki jih zakon sicer določa za primere izrekanja pogojne obsodbe. Za take primere so iz kriminalnopolitičnih razlogov, zaradi spodbujanja sodelovanja storilcev z organi odkrivanja in pregona, določeni ugodnejši pogoji za izrekanje pogojne obsodbe. Tako bo po predlogu taka sankcija lahko izrečena tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let in bo izključena le v primerih, ko je spodnja

25

meja predpisane kazni deset let ali več. Pogojna obsodba tako ne bo možna za najhujša kazniva dejanja zoper človečnost, zoper mednarodno pravo, zoper suverenost Republike Slovenije, za prepovedano tvorbo živih bitij, kvalificiran uboj in umor. Izrekanje pogojne obsodbe bo omogočeno s preizkusno dobo do desetih let, namesto do petih kot velja po splošni določbi, za primer preklica pa bo lahko zagrožena kazen do petih let zapora in ne le do dveh let kot velja po temeljni določbi. S tako ureditvijo se, vedno pod kontrolo sodišča, organom pregona omogoča ustrezen razpon sankcij za pogajanja o krivdi tudi v primeru hujših kaznivih dejanj, saj tuje izkušnje kažejo, da je prav pri takih pomen dopustne omilitve odločilen za sodelovanje in razkrivanje kriminalne dejavnosti.

29. člen V četrtem odstavku 68. člena se besedi «kazenske odgovornosti« nadomestita z besedo »krivde«. Doda se nov peti odstavek, ki se glasi: »(5) Če storilec prvič, ko se izjavi o obtožbi, prizna krivdo ali se z državnim tožilcem sporazume o krivdi po zakonu, ki ureja kazenski postopek, sme sodišče izreči sodni opomin tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisan zapor do petih let.«. Obrazložitev: Po uveljavljeni zasnovi novega zakonika (1. člen in prvi odstavek 24. člena) je kazenska odgovornost vrsta pravne odgovornosti, ki se uveljavlja ob izpolnjenih pogojih. Med temi pogoji je tudi z prejšnja subjektivna odgovornost, ki je sedaj poimenovana kot krivda. Zato se stopnjevanje, ki vpliva na izrek sankcije mora nanašati na kazenskopravni pojem krivde in ne kazenske odgovornosti. S predlagano spremembo v četrtem odstavku tega člana se odpravlja navedena nedoslednost pri rabi pojmov. Novi peti odstavek zagotavlja splošno materialnopravno podlago za izrek sodnega opomina brez omejitev, ki so predpisane v zakonu, če storilec po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožbi, ali če se sporazume o krivdi. Načelo smotrnosti v teh primerih lahko pride do polnega učinka le, če tožilec pri predlogu in sodišče pri izreku opomina nista strogo vezana z omejitvami, ki sicer veljajo za uporabo te kazenske sankcije. Za take primere se predlaga zvišanje najvišje meje predpisane kazni, za katero je sodni opomin še dovoljen, iz dveh na pet let zapora. S tem se omogoča ustrezen razpon za pogajanja s storilcem, pri čemer bo državni tožilec, v okviru enotne politike kazenskega pregona, dodatno vezan z navodili, ki bodo za take primere izdana v državnem tožilstvu.


»69. člen

26

Storilcem kaznivih dejanj se smejo izrekati ti varnostni ukrepi: 1) obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu; 2) obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti; 3) prepoved opravljanja poklica; 4) odvzem vozniškega dovoljenja; 5) odvzem predmetov.« Obrazložitev: S predlagano spremembo se v Kazenskem zakoniku znova določata ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Gre za izvedbeno določbo za izvršitev načelne opredelitve, da se ti ukrepi izvirno uredijo v kazenskem in ne v medicinskem pravu, zato morajo biti navedeni v določbi, ki opredeljuje varnostne ukrepe.

31. člen V 70. členu se dodata nova drugi in tretji odstavek, ki se glasita: »(2) Pri izrekanju varnostnega ukrepa sodišče po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj za katera se lahko utemeljeno sklepa, da obstaja nevarnost njihove storitve kot tudi stopnjo nevarnosti storilca. (3) Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu in obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti se samostojno izrekata neprištevnemu storilcu protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja. Poleg teh dveh ukrepov sme sodišče izreči tudi prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov.«. Dosedanja drugi in tretji odstavek postaneta četrti in peti odstavek. Obrazložitev: S predlaganim novim drugim odstavkom se za izrekanje varnostnih ukrepov uvaja načelo sorazmernosti. Kot odločilne okoliščine za izrek ukrepa se, poleg formalnih pogojev iz prvega odstavka tega člena, določajo še teža storjenega kaznivega dejanja (oziroma za neprištevnega storilca teža protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja) in dejanj, za katera se lahko utemeljeno sklepa, da obstaja nevarnost njihove storitve ter stopnja nevarnosti storilca. Gre za razloge, s katerimi se lahko opraviči namen predpisovanja in izrekanja ukrepov, ki posegajo v človekove pravice, zato morajo znotraj načela sorazmernosti zanje veljati smiselno enaka merila, kot pri odmeri kazni. S predlagano dopolnitvijo se taka merila določajo v zakoniku. S predlaganim novim tretjim odstavkom se določajo formalni pogoji za izrekanje obeh psihiatričnih varnostnih ukrepov in hkrati tudi drugih varnostnih ukrepov neprištevnim storilcem, kot je že načeloma opredeljeno in upoštevano v predlaganih spremembah in dopolnitvah k 1. , 3., 24., 29. in 69. členu KZ-1.

27

32. člen

Za 70. členom se dodata nova 70.a in 70.b člen, ki se glasita:

»Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu

70. a člen

(1) Storilcu, ki je storil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je zanj predpisana kazen najmanj enega leta zapora, izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzično –psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom. (2) Sodišče ustavi ukrep iz prejšnjega odstavka ali ga nadomesti z ukrepom iz 70.b člena tega zakonika, ko ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna. Sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči, ali je nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno. (3) Ukrep iz prvega odstavka tega člena traja za neprištevnega storilca največ pet let. Če ob izteku navedenega obdobja ni pogojev za ustavitev ukrepa, ga sodišče nadomesti z ustreznim ukrepom po zakonu, ki ureja duševno zdravje. (4) Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je bil obsojen na zapor, se izvrševanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena ustavi, ko je v zdravstvenem zavodu prestal čas, za katerega mu je bila izrečena kazen. Čas, prestan v zdravstvenem zavodu, se všteje v čas prestajanja kazni. Če je ta čas krajši od izrečene kazni, lahko sodišče odredi, da mora obsojenec prestati ostanek kazni, ali da naj bo izpuščen na pogojni odpust. Pri odločanju o pogojnem odpustu obsojenca upošteva sodišče zlasti uspeh zdravljenja, njegovo zdravstveno stanje, čas, ki ga je prestal v zdravstvenem zavodu, in ostanek kazni, ki je ni prestal.

Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti

70. b člen

(1) Storilcu, ki je storil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, v stanju neprištevnosti, izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. (2) Sodišče sme izreči obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti tudi storilcu, čigar prištevnost je bistveno zmanjšana in je bil po četrtem odstavku prejšnjega člena izpuščen na pogojni odpust.

28

(3) Obvezno psihiatrično zdravljenje sme trajati najdalj dve leti. Sodišče po preteku šestih mesecev ponovno odloči o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. (4) Če se storilec noče zdraviti na prostosti, ali če zdravljenje samovoljno opusti, ali če zdravljenje ni uspešno, lahko sodišče ob pogojih iz prvega odstavka prejšnjega člena odredi, da se ta ukrep izvršuje v zdravstvenem zavodu. Tudi v takšnem primeru sme ta ukrep trajati največ dve leti. Sodišče po preteku šestih mesecev ponovno odloči o tem, ali je ta ukrep še potreben.« Obrazložitev: Predlog vrnitve medicinskih varnostnih ukrepov v KZ-1 temelji na načelu, da se nesposobnost za krivdo pri neprištevnem storilcu kaznivega dejanja ugotavlja v kazenskem postopku. Sistemska podlaga za tako rešitev, kljub drugačni izhodiščni zasnovi zakonika, je zagotovljena s predlagano dopolnitvijo 1., 3. in 24. člena. Obstoj znakov kaznivega dejanja in njegova protipravnost sta kot pogoj za izrek sankcije (sicer vsebinsko povezane z zdravljenjem) predhodno vprašanje, ki je podvrženo pravilom splošnega dela zakonika in opisom kaznivih dejanj v posebnem delu in sta zato po svoji naravi predmet urejanja in uporabe KZ-1. Če dejanje ni določeno in po predpisanem postopku prepoznano kot domnevno kaznivo dejanje, ugotavljanje njegove protipravnosti zaradi ugotavljanje sposobnosti za krivdo, sploh ne bi bilo smiselno. Ugotovitev neprištevnosti pa ne pomeni, da se država na storjeno dejanje v nobenem pogledu ne bo (več) odzvala, saj so tudi v morebitnem zunajkazenskem obravnavanju zoper storilca predvideni omejevalni ukrepi. Pogoji za njihovo uporabo predpostavljajo kazenskopravne podlage in postopek, v katerem se ugotavljajo in izrekajo. Zato mora sprožilni vzrok za izrek posameznega terapevtskega ukrepa imeti podlago v storjenem protipravnem dejanju in ne le (izključno) v negotovi prihodnji nevarnosti, ki bi omogočala uporabo prisilnih ukrepov zgolj na podlagi domnev in ne oziraje se na že storjeno objektivno nevarno dejanje . Ker se ugotovitev o nevarnosti storilca izvaja iz storjenega protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja, je najprimernejše, da o tem odloča kazensko sodišče, tudi zato, da se hkrati ob ugotavljanju obstoja dejanja in neprištevnosti, s tem povezano in celovito spozna osebnost storilca. Ugotovitev o nevarnosti storilca in prognoza njegovega prihodnjega vedenja morata zato ostati v pristojnosti kazenskega sodišča, ki daje največja zagotovila za varstvo človekovih pravic, ki je nujno zaradi občutljivosti posega prisilnega zdravljenja v storilčevo osebnost. Na tej podlagi se za oba, iz prejšnje ureditve (64. in 65. člen KZ) znana varnostna ukrepa za neprištevne in bistveno zmanjšano prištevne, predlaga vrnitev v zakonik. V praksi sprememb ne bo, saj se glede na določbo 376. člena KZ-1 obe določbi še vedno uporabljata tudi po uveljavitvi KZ-1. Rešitev je usklajena s psihiatrično stroko (na podlagi projektne naloge posebne projektne skupine Ministrstva za zdravje in Ministrstva za pravosodje RS »Organizacija forenzične psihiatrije v Sloveniji«, osnutek, junij 2010), s predlaganimi in načrtovanimi spremembami Zakona o

29

kazenskem postopku in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, pa bo zanjo zagotovljena tudi ustrezna procesna in organizacijska podlaga. V primerjavi z ureditvijo v prejšnjem zakoniku so v predlog novega 70.a in 70. b člena KZ-1 vključene le manjše spremembe. Gre za izključitev uporabe ukrepa zdravljenja v zavodu pri kaznivih dejanjih za katera ni predpisana kazen najmanj enega leta zapora. Omejitev je predlagana zaradi načela sorazmernosti, ki v tem primeru glede na težo dejanja in trajanje zdravljenja ne bi bila podana. Natančneje je tudi določeno, da se bo ukrep izvajal v specializiranem in centraliziranem forenzično –psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki bo ustrezal posebnim varnostnim pogojem, ti pa bodo določeni z zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij. Čas preverjanja potrebnosti ukrepa je skrajšan iz enega leta na šest mesecev. S tem se upoštevajo doseženi premiki v načinu in dobi psihiatričnega zdravljenja, ki je zaradi novih zdravil oziroma zaradi novih metod bistveno krajša, pri čemer je bolj pomembna periodična kontrola, kot pa končna časovna omejitev. Ob ugotovitvi, da je skrajšan tudi čas za oceno, da v posameznih primerih, glede na stanje medicinske znanosti, ozdravljenja ni pričakovati, je najdaljše trajanje iz desetih skrajšano na pet let. Če do preteka te dobe, ne pride do odprave bolezni ali izboljšanja, ki omogoča zaradi socialnih stikov in delovne rehabilitacije načeloma uspešnejše zdravljenje na prostosti, bo izrečen ustrezen ukrep po zakonu, ki ureja duševno zdravje. Skrajšanje preverjanja potrebnosti ukrepa iz enega leta na šest mesecev je predlagano tudi pri zdravljenju na prostosti, sicer pa je ta določba nespremenjena, glede na dosedanjo ureditev iz KZ/1995. Glede na prejšnje besedilo po KZ/1995 so opravljene tudi redakcijske uskladitve potrebne zaradi drugačnega pojmovanja kaznivega oziroma protipravnega dejanja (ki ima znake kaznivega dejanja), krivde in kazenske odgovornosti. V tem okviru je del besedila prvega odstavka 70.a člena, ki se glasi "da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje«, oziroma ustrezno besedilo prvega odstavka 70.b člena, ob pričakovani nadaljnji neprištevnosti treba razumeti kot nevarnost ponavljanja protipravnih dejanj, ki imajo znake kaznivih dejanj.

33. člen

V četrtem odstavku 72. člena se beseda »kazni« nadomesti z besedo »mere«.

Obrazložitev: Predlagana je poprava redakcijske napake v četrtem odstavku 72. člena, kjer gre za najvišjo in najnižjo mero (trajanja) ukrepa in ne kazni.

34. člen

V 75. členu se doda nov peti odstavek, ki se glasi: »(5) Če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, se odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila, če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.«

30

Obrazložitev: Zakon o kazenskem postopku v 501. členu določa, da sodišče odmeri znesek premoženjske koristi po prostem preudarku, če bi bilo njeno ugotavljanje zvezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek zavlekel. Navedenega pravila pa ni mogoče brez pridržka uporabiti za primer, ko je višina koristi sicer znana, niso pa znani deleži, ki so jih pridobili posamezni (so)storilci oziroma udeleženci. Tega razmerja ni mogoče določati s procesnim pravilom (dokaznim standardom), ampak mora biti določeno v materialnem pravu, saj gre pri odvzemu za ukrep, ki je soroden kazenskim sankcijam zoper storilce kaznivih dejanj. Zato se predlaga dopolnitev zakona s pravilom o določitvi deleža za odvzem na skupni koristi pridobljeni s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če ni mogoče natančneje določiti posamičnih deležev storilcev oziroma udeležencev.

35. člen V naslovu sedmega poglavja se za besedo »dejanjem« doda besedilo «in premoženja nezakonitega izvora«. Obrazložitev: Zaradi predlagane dopolnitve zakonika z določbami novih 77.a do 77.h člena, ki urejajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, se predlaga ustrezna dopolnitev naslova sedmega poglavja zakona o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

36. člen

Za 77. členom se dodajo novi 77.a, 77.b, 77.c, 77.d, 77.e, 77.f, 77.g in 77.h člen, ki se glasijo:

»Odvzem premoženja nezakonitega izvora 77.a člen

(1) Kot premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se odvzame tudi premoženje nezakonitega izvora. (2) Za premoženje nezakonitega izvora šteje premoženje, ki ga je storilec imel v času storitve kaznivega dejanja, če: 1. je bil pravnomočno obsojen na kazen zapora za kaznivo dejanje: - terorizma (108. člen), - financiranja terorizma (109. člen), - spravljanja v suženjsko razmerje (112. člen), - trgovine z ljudmi (113. člen), - zlorabe prostitucije (175. člen), - neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za

31

izdelavo prepovedanih drog (186. člen), - omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu (187. člen), - kaznivega dejanja zoper gospodarstvo (štiriindvajseto poglavje), za katero se lahko izreče kazen petih let zapora, - jemanja podkupnine (261. člen), - dajanja podkupnine (262. člen), - sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje (263.člen), - dajanja daril za nezakonito posredovanje (264. člen), - hudodelskega združevanje (294. člen tega zakonika), - izdelovanja in pridobivanja orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje (306. člen), - nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva (307. člen), ali - za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski združb in 2. je bila storilcu odvzeta s tem kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobljena premoženjska korist in 3. je podano veliko nesorazmerje med prihodki ter davki, prispevki in drugimi predpisanimi obveznostmi, ki jih je storilec plačal in vrednostjo sredstev, s katerimi razpolaga ter drugega njegovega premoženja in 4. so, glede na čas in način v katerem je bila pridobljena odvzeta premoženjska korist in obseg te koristi ter na čas v katerem je bilo pridobljeno drugo premoženje storilca podani utemeljeni razlogi za sum, da to premoženje izvira iz istovrstnih kaznivih dejanj in 5. storilec ne more niti kot verjetno izkazati, da je premoženje pridobljeno zakonito ter 6. vrednost, vrsta in oblika premoženja, način njegove uporabe, izobrazba, izkušnje in delo, ki ga storilec opravlja, osebne okoliščine, prejšnje življenje, morebitne pravnomočne obsodbe, vrsta kaznivih dejanj za katera je bil obsojen in nagibi zanje, utemeljujejo sklepanje, da bo premoženje uporabljeno ali da je namenjeno za kazniva dejanja. (3) Premoženje nezakonitega izvora se odvzame s sodno določbo, s katero se po pravnomočnosti obsodbe za kaznivo dejanje iz prve točke drugega odstavka tega člena, po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja kazenski postopek, ugotovi obstoj pogojev iz druge do šeste točke drugega odstavka tega člena. (4) Če je storilec po odvzemu premoženja obsojen za kaznivo dejanje iz drugega odstavka tega člena, ki ga je storil pred odvzemom, sodišče znova odloči o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ob upoštevanju že izdane odločbe.

Način odvzema premoženja nezakonitega izvora 77.b člen

32

(1) Če storilcu ni mogoče odvzeti premoženja, ki ga je imel v času storitve kaznivega dejanja, se mu odvzame drugo premoženje, ki je bilo pridobljeno z uporabo tega premoženja, ali prejeto kot njegova vrednost, nadomestilo ali odškodnina zanj. (2) Premoženje storilca, ki je bilo po storjenem kaznivem dejanju brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti preneseno na drugo osebo, se odvzame tej osebi, če je vedela ali bi bila mogla vedeti, da ni bilo zakonito pridobljeno. (3) Premoženje storilca, ki je bilo po storjenem kaznivem dejanju preneseno na njegove bližnje sorodnike (razmerja iz 224. člena tega zakonika), se jim odvzame, razen če dokažejo, da so zanj plačali dejansko vrednost.

Varstvo storilca 77.c člen

(1) Sodišče pri odvzemu določi del premoženja nezakonitega izvora, ki mora storilcu ostati za zagotovitev njegove socialne varnosti in varnosti njegovih družinskih članov ter oseb, ki jih je dolžan preživljati. (2) Sodišče lahko odloči, da se ne odvzame premoženje nezakonitega izvora: - ki ni večje vrednosti, če stroški postopka odvzema ne bili v sorazmerju z vrsto in vrednostjo premoženje ali - ki ni velike vrednosti, če bi odvzem nesorazmerno prizadel preživljanje storilca ali njegovih družinskih članov. (3) Če odvzem vsega premoženja nezakonitega izvora ni sorazmeren glede na naravo in pomen storjenega dejanja, stopnjo krivde, osebne in družinske okoliščine storilca, lahko sodišče izreče odvzem ustreznega dela tega premoženja. (4) Če odvzem premoženja nezakonitega izvora ni potreben glede na stopnjo nevarnosti, da bo uporabljeno ali da je namenjeno za kazniva dejanja, lahko sodišče izreče prepoved razpolaganja z vsem ali z delom tega premoženja ali odredi način njegove uporabe za dobo od treh do desetih let. (5) Sodišče lahko na podlagi spremljanja izvajanja iz upravičenih razlogov dobo iz prejšnjega odstavka skrajša ali podaljša, ali ukrep prepovedi ali odreditve načina uporabe premoženja nezakonitega izvora spremeni ali nadomesti z odvzemom vsega ali dela tega premoženja.

Varstvo upravičencev in upnikov 77.d člen

(1) Odvzem premoženja nezakonitega izvora storilcu oziroma drugi osebi ne vpliva na pravice, ki ga imajo na tem premoženju tretje osebe, razen če so v času pridobitve teh pravic vedele ali bi bile mogle vedeti, da je premoženje pridobljeno nezakonito. (2) Pred prenosom premoženja nezakonitega izvora v last Republike Slovenije, se iz tega premoženja po določbah zakona, ki ureja osebni stečaj, ugotovijo in izplačajo

33

terjatve upnikov, razen, če so v času njihove pridobitve vedeli ali bi bili mogli vedeti, da je premoženje pridobljeno nezakonito. (3) Pred prenosom v last Republike Slovenije premoženja nezakonitega izvora prenesenega na drugo osebo ali na bližnje sorodnike se, iz tega premoženja po določbah zakona, ki ureja osebni stečaj, ugotovijo in izplačajo terjatve upnikov oseb, na katere je premoženje bilo preneseno, razen, če so v času njihove pridobitve vedeli ali bi bili mogli vedeti, da je preneseno premoženje pridobljeno nezakonito.

Odvzem premoženja hudodelski združbi 77.e člen

Po določbah tega poglavja se odvzame tudi premoženjska korist in premoženje nezakonitega izvora, s katerim razpolaga hudodelska združba.

Premoženje nezakonitega izvora po drugem zakonu 77.f člen

(1) Za odvzem protipravno dane ali sprejete podkupnine ali drugega premoženje nezakonitega izvora, glede katerega so dokazani zakonski znaki kaznivih dejanj, se uporabljajo določbe tega poglavja o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. (2) Premoženje nezakonitega izvora se po določbah tega poglavja odvzame tudi, kadar ni podana krajevna veljavnosti tega zakonika, če izvira iz dejanja, ki je kaznivo po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.

Pomen izraza premoženje 77.g člen

(1) Za premoženje po določbah tega poglavja se štejejo denar, stvari, druge dobrine, dohodki in vse druge pravice, ki imajo denarno vrednost in pripadajo storilcu. (2) Za premoženje po določbah tega poglavja se šteje tudi premoženje, ki ga storilec uporablja v svojo izključno ali pretežno korist s privolitvijo oseb, ki jim premoženje pripada, če so te osebe vedele ali bi bile mogle vedeti, da je premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem ali zaradi njega ali da je z njim bilo pripravljeno, storjeno ali prikrito kaznivo dejanje ali da je namenjeno za kaznivo dejanje.

Domneva brezplačnosti 77.h člen

(1) Ne glede na pravno podlago prenosa se domneva, da je bila premoženjska korist oziroma premoženje, ki je predmet odvzema po določbah tega poglavja, preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če so jih storilec ali njegovi bližnji sorodniki (razmerja iz 224. člena tega zakonika) neposredno ali posredno prenesli na gospodarsko družbi ali drugo pravno osebo, ki je v njihovi večinski lasti ali imajo v njej pravico izvajati prevladujoč vpliv ali nadzor.

34

(2) Osebam iz prejšnjega odstavka se premoženjska korist ali premoženje ne odvzame, če dokažejo, da so zanj plačali dejansko vrednost.« Obrazložitev: S predlaganimi novimi 77.a do 77.h členi se oblikuje sistemska podlaga za odvzem premoženja nezakonitega izvora v posebnem postopku pred kazenskim sodiščem, ki bo urejen z dopolnitvijo Zakon o kazenskem postopku (ZKP). Ustavna skladnost predlagane ureditve, ki se opira na prvi odstavek 67. člena v zvezi z 2. členom Ustave RS, je podrobneje obrazložena v okviru predloga za spremembe in dopolnitve 3. člena KZ-1. Postopek bo tekel na predlog pristojnega državnega tožilca na podlagi pravnomočne obsodbe za kazniva dejanja pri katerih se, pod zakonskimi pogoji, lahko utemeljeno domneva, da so del širše kriminalne dejavnosti storilcev oziroma udeležencev iz katere izvira premoženje, ki ni sorazmerno njihovim zakonitim prihodkom. V tem postopku bodo obsojenci imeli možnost dokazovanje verjetnosti zakonite pridobitve premoženja oz. izpodbijanja obstoja drugih zakonskih pogojev za odvzem. Izvršitev odvzema bo praviloma zavarovana z začasnimi ukrepi prepovedi razpolaganja izdanimi v predkazenskem ali kazenskem postopku, na način kot že sedaj velja za začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi (502. do 502. d člen ZKP). S tem se v slovensko kazensko pravo uvaja primerjalno znan in v večjem številu držav že uporabljen institut »razširjenega odvzema« z »obrnjenim dokaznim bremenom«, na način ugotavljanja in odločanja po pravnomočnosti obsodbe za določena (kataloška) kazniva dejanja, pri katerih se ob upoštevanju vseh okoliščin lahko šteje, da je tudi drugo premoženje obsojenca pridobljeno nezakonito. Predlog zakona v novem 77.a členu določa posebne pogoje, ki morajo biti kumulativno podani za odvzem premoženja. Poleg pravnomočne obsodbe na kazen zapora za eno od izrecno navedenih kaznivih dejanj in pogoja, da je storilcu (oziroma drugemu udeležencu) bila odvzeta s tem dejanjem ali zaradi njega pridobljena premoženjska korist, so za odvzem premoženja nezakonitega izvora, podani še naslednji pogoji: - veliko nesorazmerje med prihodki ter davki, prispevki in drugimi predpisanimi obveznostmi obsojenca in vrednostjo sredstev, s katerimi razpolaga oziroma drugega njegovega premoženja, - da so glede na časovno kontinuiteto med pridobitvijo tega (drugega) premoženja in časom storitve kaznivega dejanja, s katerim je bila pridobljena premoženjska korist, ki jo je sodišče odvzelo in glede na način s katerim je bila pridobljena odvzeta premoženjska korist in obseg te koristi, podani utemeljeni razlogi za sum, da (drugo) premoženje izvira iz istovrstnih kaznivih dejanj in - da je izkazana nevarnost, da bo premoženje uporabljeno ali da je namenjeno za kazniva dejanja. Posebej je določen še pogoj, da storilec ne more niti kot verjetno izkazati, da je premoženje pridobljeno zakonito, kar bo predmet posebnega postopka, pridruženega

35

kazenskemu postopku. Pojem »izkazati« je uporabljen z namenom znižanja standarda dokazovanja zakonitosti izvora premoženja do stopnje, ko storilec ne more navesti oziroma predložiti nobene razumne podlage, iz katere naj bi izhajalo njegovo premoženje. Zato s konkretizacijo zakonskih pogojev utrjena domneva nezakonitosti izvora prevlada nad domnevo zakonitosti pridobitve in uživanja tega premoženja. S takimi pogoji je zagotovljena sorazmernost ukrepa ne le z vidika ciljev, ki jih zasleduje, pač pa tudi z vidika procesnega bremena. Predmet odvzema je premoženje, ki ga je storilec imel v času storitve kaznivega dejanja, seveda po pogojem, da se ne izkaže verjetnost zakonite pridobitve. Glede premoženja, ki je preneseno na druge osebe, velja smiselno enaka ureditev, kot za odvzem premoženjske koristi (predlagani 77.b člen). Predlagana ureditev posebej varuje položaj storilca in drugih oseb tudi v primeru, če so podani pogoji za odvzem. Tako je predvidena dolžnost sodišča, da pusti storilcu toliko premoženja, kolikor je nujno za njegovo socialno varnost oziroma, da ne odvzeme premoženja, če odvzem ne bi bil sorazmeren stroškom postopka odvzema ali če bi nesorazmerno prizadel preživljanje storilca ali njegove družine. V takem primeru je dopusten tudi odvzem dela premoženja. Glede na zakonsko določen pogoj, da je premoženje lahko predmet odvzema le, če obstaja nevarnost uporabe za (nadaljnjo) kriminalno dejavnost, zakon omogoča tudi nadomestitev odvzema s časovno omejeno prepovedjo razpolaganja ali odreditvijo določenega načina uporabe premoženja z možnostjo nadzora in spremembe v primeru kršitve (predlagani 77.c člen). Predlog upošteva tudi položaj upravičencev in upnikov, če imajo zakonite zahtevke do premoženja, ki je predmet odvzema. Tako določa, da odvzem ne vpliva na njihove pravice, ki so določene kot bremena na zaseženem premoženju, glede poplačila terjatev, pa jim zagotavlja položaj upnikov v osebnem stečaju. Izvedbo postopka ugotavljanja in poplačila bodo natančneje opredelili procesni predpisi (predlagani 77.d člen). Zakonski predlog posebej določa, da se tako premoženjska korist kot premoženje nezakonitega izvora, s katerima razpolaga hudodelska združba, odvzameta tej družbi. S tem se odpravlja možna pravna praznina ob vprašanju ali se ukrep odvzema lahko uporabi tudi zoper tako obliko, ki ni pravna oseba in tudi ne druga (fizična) oseba, glede katerih je izvršitev ukrepa že predvidena. Predlagana je uporaba pojma »razpolaga«, ki omogoča odvzem ne glede na formalno pravno obliko v kateri se tako »kriminalno« premoženje nahaja ali je prikrito (predlagani 77.e člen) Zakon o kazenskem postopku (498.a člen) že ureja odvzem protipravno dane ali sprejete podkupnine ali drugega premoženje nezakonitega izvora, glede katerega so dokazani zakonski znaki kaznivih dejanj (iz 151, 157., 241., 242, 245., 261, 262, 263. in 264. člen na KZ-1). Procesne določbe o odvzemu pa nimajo materialnopravne podlage v Kazenskem zakoniku. Zato se predlaga njeno oblikovanje z uporabo določb poglavja KZ-1 o odvzemu premoženja tudi za te primere. Predlog pa posebej določa, da se premoženje nezakonitega izvora odvzame tudi, kadar ni podana krajevna veljavnost Kazenskega zakonika, če izvira iz dejanja, ki je

36

kaznivo po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. S tem se omogoča, da se v Republiki Sloveniji pri ugotavljanju vsebinskih in formalnih pogojev za odvzem premoženja nezakonitega izvora upoštevajo tudi obsodbe v drugih državah, predvsem kadar gre za mednarodno delujoče kriminalne združbe s premoženjem v različnih državah (predlagani 77.f člen). S posebno določbo (predlagani 77.g člen) se določa pomen izraza premoženje, ki velja za poglavje o odvzemu premoženjske koristi in premoženja nezakonitega izvora in je namenjeno pravilni uporabi zakona v sodni praksi. Za premoženje se šteje denar, stvari, druge dobrine, dohodki in vse druge (premoženjske) pravice, ki imajo denarno vrednost in pripadajo storilcu. Opredelitev vključuje poleg lastninske pravice tudi druge premoženjske pravice storilca na tuji stvari (npr. služnosti, bremena) in obligacijske pravice. Zakonski predlog pa upošteva tudi možnost, da storilec uporablja premoženje, ki formalni ni v njegovi lasti, ampak je v lasti drugih oseb. Tudi tako premoženje bo lahko predmet odvzema (tako v povezavi s premoženjsko koristjo, kot glede nezakonitega izvora), vendar pod dodatnim pogojem, da ga storilec uporablja s privolitvijo oseb, ki jim premoženje pripada in da so te osebe vedele ali bi bile mogle vedeti, da je premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem ali zaradi njega ali da je z njim bilo pripravljeno, storjeno ali prikrito kaznivo dejanje ali da je namenjeno za kaznivo dejanje (predlagani drugi odstavek 77.g člena). Za primer prenosa premoženjske koristi ali premoženja na gospodarske družbe in druge pravne osebe se predlaga vzpostavitev domneve neodplačnosti, če so te v večinski lasti storilca ali njegovih bližnjih sorodnikov (razmerja iz 224. člena zakonika) ali imajo v tej osebi pravico izvajati prevladujoč vpliv ali nadzor. Zakonska domneva se lahko ovrže z dokazom, da je za premoženjsko korist ali premoženje bila plačana dejanska vrednost (predlagani 77.h člen).

37. člen

V prvem odstavku 81. člena se za besedo »prestani« doda beseda »izpolnjeni,«, beseda »zapora« se črta, za besedo »imajo« pa se doda beseda »nekdanji«. Obrazložitev: Pravni položaj obsojenca mora biti enak, ne glede na vrsto kazni. Po izpolnjeni denarni kazni ima nekdanji obsojenec enake pravice, kot jih ima obsojenec po prestani, odpuščeni ali zastarani kazni zapora. Predlagani dopolnitvi, ki vključujeta izpolnjeno denarno kazen in črtata omejitev na zaporno, zagotavljata tako enakost. S predlogom za dopolnitev poimenovanja »nekdanji obsojenec« se poudarja prenehanje tega statusa, kar je sestavni del rehabilitacije.

38. člen

V četrtem odstavku 86. člena se besedi »dveh let« nadomestita z besedama »enega leta«, besedilo »objektivne in subjektivne okoliščine storilca« pa se nadomesti z besedilom: »zlasti vedenje storilca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na

37

prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela, osebne in družinske razmere storilca v času predvidenega izvrševanja kazni». Obrazložitev: Sedaj veljavno pooblastilo za nadomestitev kazni do dveh let zapora z delom v splošno korist je preširoko in z načinom izvršitve preveč posega v kazen, ki jo je odmerilo sodišče po glavni obravnavi. Glede na uveljavljeno kaznovalno politiko gre pri prostostnih kaznih nad enim letom zapora predvsem za storilce težjih premoženjskih deliktov povezanih z uporabo groženj in sile in praviloma za povratnike. Če sodišče meni, da je na mestu uporaba opozorilne ali milejše sankcije, jo lahko izreče, ko ob zaključku obravnave upošteva vse okoliščine zadeve. Nadomeščanje daljših prostostnih kazni tudi ni skladno z izvirnim namenom alternativnega načina izvršitve zaporne kazni, ki je bilo zamišljeno kot ukrep, ki naj bi prispeval k zmanjševanju represivnosti z usmerjenim pozitivnim delovanjem storilca v korist skupnosti ter k odpravljanju posledic kratkotrajnih zapornih kazni, ki imajo več negativnih kot pozitivnih učinkov, v skladu z načelom omejenosti represije pri izvrševanju kazenskih sankcij. Zato ni potrebe, da se takoj po izreku zaporna kazen do dveh let zapora oziroma na več kot leto zapora, ta kazen nadomešča s sankcijo povsem drugačne narave, saj se okoliščine, ki vplivajo na odmero, glede na čas izreka, praviloma niso mogle bistveno spremeniti. Taka ureditev nujno vodi tudi do nesorazmerij med kazensko nadomestno sankcijo za zaporno kazen in prekrškovno sankcijo za (denarno) globo ter alternativno sankcijo pri odloženem pregonu, kjer gre za dejanja z veliko manjšo mero protipravnosti. Tudi zaradi opozoril prakse na take primere, se predlaga možnost nadomestitve le za zapor do enega leta, kar je še vedno ugodnejše kot je za storilce veljalo po ureditvi iz KZ/1995, ko je bila zgornja mera devet mesecev zapora. Z drugo predlagano spremembo se v skladu z uveljavljeno sodno prakso (sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 124/2002, I Ips 89/2005 in I Ips 130/2009) natančneje opredeljujejo sedaj na najbolj splošen način opisane »objektivne in subjektivne okoliščine storilca«, ki so lahko razlog za nadomestno izvršitev zaporne kazni. Omenjeno besedilo je nadomeščeno z navedbo natančnejših meril, ki jih sodišče lahko upošteva, hkrati pa se tako omogoča obsojencu, da okoliščine za nadomestno izvršitev predstavi po pravnomočnosti, predvsem v primerih, ko bi njegovo drugačno ravnanje bilo v nasprotju z zagovorom, v katerem dejanje in krivdo zanika in zato ne poudarja olajševalnih okoliščin. Hkrati pa iz predlaganega besedila izhaja, da je poudarek pri odločanju o nadomestitvi vendarle tudi na (novih) okoliščinah v času odločanja in v času predvidenega izvrševanja kazni, ki bo nadomeščena z delom v skupno korist.

39. člen

V prvem odstavku 87. člena se besedilo »vsaka začeta dva dnevna zneska« nadomesti z besedilom »vsakih začetih 42 evrov«. Doda se nov četrti odstavek, ki se glasi:

38

»(4) Denarna kazen se lahko izvrši tudi tako, da obsojeni namesto plačila denarne kazni opravi v obdobju največ enega leta delo v splošno korist v višini najmanj 40 ali največ 240 ur. Za razporeditev dela, odločanje o obliki take izvršitve denarne kazni in primere neizpolnitve obsojenčevih nalog, se uporabijo določbe četrtega odstavka prejšnjega člena.«. Obrazložitev: Zaradi predlaganega izrekanja denarnih kazni v določenem znesku, je predlagana sprememba zakonske določbe o načinu izvršitve denarne kazni, če ni plačana in se ne da niti prisilno izterjati. Namesto za dosedanja dva dnevna zneska se predlaga, da se denarna kazen za vsakih začetih 42 evrov spremeni v en dan zapora, kolikor določa tudi Zakon o kazenskem postopku v 130. členu. Večja možnost uporabe alternativnih sankcij narekuje njihovo upoštevanje tudi pri načinu izvršitve denarne kazni. Ker je z delom v korist skupnosti po predlagani spremembi možno nadomestiti zaporno kazen do enega leta, ni razloga, da taka delovna sankcija ne bi bila uporabljena tudi v nadomestitev premoženjske kazni. Glede načina se predlaga uporaba smiselno prirejene določbe za nadomestitev zaporne kazni. Pri tem je, v predlaganem novem četrtem odstavku, ustrezno znižan le zakonski minimum in maksimum števila ur dela na polovični razpon glede na razmerje, ki velja za zaporno kazen, saj se nadomestitev denarne kazni, ki je tudi načeloma milejša, lahko prisilno izvrši le z zaporom do šestih mesecev.

40. člen

V naslovu 91. člena se za besedo »tek« doda vejica in beseda »podaljšanje«. Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi: »(2) Če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, zastaranje pregona za kazniva dejanja iz 1. do 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena ne more izteči prej kot v petih letih, za kazniva dejanja iz 4. in 5. točke prvega odstavka prejšnjega člena pa ne prej kot v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe.«. Doda se nov tretji odstavek, ki se glasi: »(3) Če je v primeru iz prejšnjega odstavka zastaranje že izteklo, je zastaralni rok za pregon kaznivih dejanj iz 1. do 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena pet let, za pregon kaznivih dejanj iz 4. in 5. točke prvega odstavka prejšnjega člena pa dve leti po razveljavitvi pravnomočne sodbe.«. Dosedanji tretji in četrti odstavek postaneta četrti in peti odstavek. Obrazložitev: S predlagano dopolnitvijo se v naslov 91. člena ustrezno vključuje vsebina spremenjenega drugega in predlaganega novega tretjega odstavka, ki ne urejata le

39

teka oziroma pretrganja zastaranja, pač pa tudi njegovo podaljšanje v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe na podlagi izrednega pravnega sredstva. Pojem podaljšanja zajema tako primere, ko rok še ni iztekel, kot tudi primere, ko se podaljšanje uveljavlja že po nastalem (absolutnem) zastaranju. Brez tega instituta ni mogoče zagotoviti ponovnega sojenja v primerih, ko je zastaranje pregona že poteklo oziroma bi poteklo v času, ki je prekratek za opravo in zaključitev novega postopka, ki mora zagotoviti izdajo zakonite sodbe. Upoštevanje siceršnjega zakonskega zastaralnega roka, bi namreč v takih primerih izničilo možnost novega sojenja in s tem tudi namen izrednega pravnega sredstva. Predlagana sprememba odpravlja nejasnost sedanje zakonske določbe drugega odstavka, ki bi lahko vodila k razlagi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Taka, kot je zapisana (brez sistemske in namenske razlage) bi namreč privilegirala storilce kaznivih dejanj, pri katerih bi zastaranje po splošnih določbah zakona sicer nastopilo po izteku časa daljšega od dveh let po razveljavitvi pravnomočne sodbe na podlagi izrednega pravnega sredstva. Predlagatelj upošteva, da ni mogoče z gotovostjo pričakovati, da bo glede na naravo primerov, v katerih je ali pa bi še bilo predlagano odločanje o sedanjem drugem odstavku, Ustavno sodišče RS oblikovalo dokončno in neposredno uporabno stališče o določbi drugega odstavka 91. člena zakonika. V obsegu, v katerem bo v teku nadaljnjega zakonodajnega postopka to stališče oblikovano, bo seveda ustrezno upoštevano. Predlagana ureditev jasno razmejuje primere pri katerih je v času novega sojenja po razveljavitvi zastaranje že nastopilo (nov tretji odstavek), od tistih, ki še niso zastarali (spremenjeni drugi odstavek). V prvem primeru je treba določiti nov, dodatni rok za zastaranje pregona, v drugem pa le čas v katerem zastaranje (še) ne more izteči, ne glede na roke iz 90. člena zakonika. Predlog pri določitvi rokov v obeh primerih upošteva, da zahtevnost vseh zadev ni enaka. Zato pri podaljšanju izteka oziroma podaljšanju z novim (dodatnim) rokom ločuje med skupinami kaznivih dejanj glede na zastaralne roke, ki so določeni v 90. členu zakonika in izhajajo iz predpisane kazni, ki odraža različno težo in zapletenost, pa tudi pomen zadev. Oblikovani sta dve skupini kaznivih dejanj, razmejitev pa je določena glede na okoliščino, ali se za kaznivo dejanje lahko izreče zapor nad pet let. Pri določitvi (trajanja) novih rokov zastaranja je v predlogu ustrezno upoštevano tudi, da ureditev po KZ-1 ne določa več pretrganja zastaranja ne podlagi procesnih dejanj, kar posredno skrajšuje zastaralne roke. Zato je ta, v primerjavi s sedanjim dveletnim, za težja kazniva dejanja podaljšan na pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe.

41. člen

Tretji odstavek 93. člena se spremeni tako, da se glasi: »(3) Izvršitev varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, odvzema vozniškega dovoljenja in odvzema predmetov zastara, ko pretečejo tri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero so bili ti ukrepi izrečeni.«

40

Obrazložitev: Ob ponovni uvedbi varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, mora zakon določiti tudi zastaranje njihove izvršitve v enakem času, kot velja za druge varnostne ukrepe enake narave.

42. člen

V 1) točki prvega odstavka 99. člena se za besedo »sveta« doda vejica in beseda »župan«. V 3) točki se za besedo »organu« doda besedilo »ali organu samoupravne lokalne skupnosti«. V 4) točki se za besedo »predpisi« doda besedilo: »(javno pooblastilo)«. Za tretjim odstavkom se dodata nova 3.a in 3.b odstavek, ki se glasita: »(3a) Za gospodarsko dejavnost po tem zakoniku se šteje: 1) vsaka dejavnost, ki se opravlja proti plačilu na trgu; 2) vsaka dejavnost, ki se za dogovorjeno ali predpisano plačilo opravlja poklicno ali

organizirano. (3b) Za opravljanje gospodarske dejavnosti oziroma gospodarsko poslovanje po tem zakoniku se šteje: 1) izvajanje, upravljanje, odločanje, zastopanje, vodenje in nadziranje v okviru dejavnosti iz prejšnjega odstavka; 2) upravljanje, razpolaganje in nadzorstvo nad uporabo nepremičnin, premičnin, denarnih sredstev, dohodkov, terjatev, kapitalskih naložb in drugih oblik finančnega premoženja ter sredstev države, samoupravne lokalne skupnosti ali druge osebe javnega prava, ki imajo denarno vrednost.«. V šestem odstavku se črta drugi stavek. Obrazložitev: - Župan Glede na položaj župana kot voljenega organa lokalne samouprave (Zakon o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS št. 72/93 - 79/09) in primerljivo s položajem svetnikov, za katere tako že sedaj velja, se predlaga izrecna določba, da ima župan lastnost uradne osebe v splošnem, torej že po položaju samem in ne le pri izvajanju posebej podeljenih zakonskih in podzakonskih pooblastil (po 4. točki prvega odstavka tega člena). Pri tem je upoštevano, da ima župan najširša pooblastila v okviru lokalne samouprave, da predstavlja in zastopa občino in občinski svet in da

41

imenuje podžupana. Slednji je tudi lahko uradna oseba, vendar le pod pogoji, ki veljajo za druge osebe, ki opravljajo uradne naloge, ni pa že po samem položaju uradna oseba. - Organ samoupravne lokalne skupnosti Predlagana je dopolnitev 3) točke, tako da se pojem uradne osebe ne nanaša le na državne organe ampak tudi organe samoupravne lokalne skupnosti. Le taka opredelitev je popolna in skladna z besedilom 1) točke, ki tudi vključuje lokalna ali pokrajinska predstavniška telesa. - Javno pooblastilo Z dopolnitvijo 4) točke prvega odstavka 99. člena, ki sedaj vključuje izrecno zapisan pojem javnega pooblastila, se vzpostavlja neposredna pojmovna povezava med opredelitvijo izraza uradna oseba v delu, kjer gre za tako lastnost po posebnem pooblastilu, ne pa že po položaju in med kaznivimi dejanji iz poglavja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila (26. poglavje, 257. do 268. člen KZ-1). Predlagana uporaba iste besedne zveze jasno določa, da gre pri javnih pooblastilih za objekt varstva, ki je z uradno dolžnostjo povezan preko pooblastila za njeno opravljanje in da je javni uslužbenec, kot subjekt teh kaznivih dejanj, lahko le oseba s pooblastili, ki vsebinsko ustrezajo pojmu uradne osebe državnega organa iz 3) točke prvega odstavka 99. člena KZ-1. S tem so zakonske določbe o kršitvah javnih pooblastil, vključno s širšim pojmom javnega uslužbenca, vsebinsko umeščene v okvir opravljanja funkcij državne uprave po drugem odstavku 121. člena Ustave RS. - Gospodarska dejavnost Novi kazenski zakonik je v primerjavi s prejšnjim opustil opredelitev pojma gospodarske dejavnosti, ki je v različnih inačicah zakonski znak velike števila kaznivih dejanj iz poglavja zoper gospodarstvo. Taka ureditev povzroča številne dvome in negotovosti v sodni praksi, nesprejemljiva pa je tudi sistemsko, saj je v nasprotju z načelom zakonitosti po katerem morajo biti kazniva dejanja vnaprej in kar najbolj natančno določena. Poleg tega ni v skladu z zahtevami iz mednarodno sprejetih obveznosti Republike Slovenije na področju korupcije, saj ne omogoča učinkovitega pregona na področju neprofitnih nalog, ki so izrazito izpostavljene možnosti aktivnega in pasivnega podkupovanja. Ta dejanja namreč, če ne gre za čista uradna dejanja, nimajo kazenskopravnega varstva, ker ne sodijo k gospodarskemu poslovanju v čistem podjetniškem smislu tega pojma (poslovanja). Po drugi strani pa lahko gre tudi pri takih nalogah za očitne in merljive zasebne koristi, ki so v nasprotju s pravili odplačnega poslovanja primerljivega s pravnimi osebami in podjetniki, ki so formalno ustanovljeni kot gospodarski subjekti. Zato se z novim (3a) odstavkom 99. člena predlaga vrnitev pomena izraza gospodarska dejavnost, ki bo odpravil sedanjo zakonsko praznino. Opredelitev sledi prejšnji ureditvi in uveljavljeni sodni praksi, pri tem pa se izogiba pretirani kazuistiki. Zato posamezne dejavnosti niso več primeroma navedene, pač pa je najprej uporabljeno uveljavljeno splošno merilo pridobitne dejavnosti (na trgu in proti plačilu), ki je izhodišče tudi za sorodne opredelitve v ZGD-1 in OZ. To sloni na pogojih odplačnosti in tržnosti. Opredelitev tako ne obsega le klasičnih gospodarskih

42

subjektov (gospodarske družbe, podjetniki) pač pa tudi vse druge pravne osebe (zadruge, zavodi, društva, skladi) in fizične osebe, ki samostojno opravljajo dejavnosti kot poklic (npr. kmetje, zdravniki, odvetniki, notarji, detektivi), če gre za dejavnost, ki se opravlja po načelu ponudbe in povpraševanja na trgu in proti plačilu (torej z namenom dobička), skratka - komercialno. Temu je dodana še dejavnost, ki po statusu subjekta, v katerem se opravlja, in področju, na katerem se opravlja, sicer ni (izvirno) pridobitna, vendar je taka po svoji naravi. Tako lastnost pridobi, če je zanjo dogovorjeno ali predpisano plačilo in pod nadaljnjim pogojem, da se opravlja poklicno ali organizirano. S tem se omogoča, da bodo kot kazniva dejanja obravnavane različne kršitve, ki sodijo v širši pojem zlorabe položaja in pooblastil ali med koruptivna dejanja na področjih, ki niso izvirno gospodarska, zaradi dogovorjenega ali predpisanega plačila (predvsem v primerih proračunskega ali javnega financiranja), pa lahko imajo na teh področjih storjena dejanja enake učinke okoriščanja oz. oškodovanja. Gre za primere znane iz prakse pri zlorabah ali podkupovanju v zdravstveni ali športni dejavnosti, na področju izobraževanja, raziskovanja in pri drugih oblikah delovanja zunaj gospodarstva. Take dejavnosti so organizirane na načelih nepridobitnosti, hkrati pa omogočajo okoriščanje s kršitvijo pravil, ki jih formalno ni mogoče prištevati k uradovanju oz. nimajo narave izvajanja javnih pooblastil, zaradi dogovorjenega ali predpisanega plačila ob omejenem dostopu, pa so podani ekonomski pogoji za smiselno enako, protipravno ravnanje kot velja v gospodarski dejavnosti v ožjem pomenu. Glede na strokovne razlage in sodno prakso ni mogoče zanesljivo sklepati, da je zakonodajalec že doslej imel namen take zlorabe ali druga kazniva dejanja pri opisanih dejavnosti zajeti s tem, da je v posameznih inkriminacijah v poglavju kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost in javna pooblastila, poleg uradnih oseb, kot storilce določil še javne uslužbence (npr. 257., 261., 262. člen KZ-1). Tudi, če je imel tak namen, ta ni bil jasno izražen. Iz zakonskih znakov teh kaznivih dejanj namreč izhaja, da so lahko storjena le v zvezi z uradnimi pravicami. Take pravice ima javni uslužbenec, ki opravlja naloge neposredno povezane z izvrševanjem oblasti ali z varstvom javnega interesa. Če opravlja take (javne) naloge, je uradnik oziroma uradna oseba Zato pojem javnega uslužbenca, ki je po zakonu vsak posameznik z delovnim razmerjem v javnem sektorju, ni primeren za kazenskopravno varstvo na področju nepridobitnih (v pomenu prejšnjih družbenih, negospodarskih) dejavnosti. Sam po sebi namreč ne zagotavlja drugačne podlage za pregon od tiste, ki je že zagotovljena v okviru pojma uradne osebe po 4) točki prvega odstavka 99. člena KZ-1. Za opisani namen (ki bi ga dosegla predlagana dopolnitev) so sedanji pojmi preozki, saj ne omogočajo rešitve niti preko tkim. nepravih uradnih oseb, ki to lastnost lahko pridobijo na podlagi posebnega pooblastila tudi, če niso zaposlene v javnem sektorju (javno pooblastilo), vendar vezano na uradne (oblastne, javnopravne) naloge. Storilce kaznivih dejanj, ki niso vezana na uradno dolžnost, je zato v okviru istega zakonodajnega namena, možno zajeti le z dopolnjeno opredelitvijo (smiselno na način iz novele KZ-B) in v okviru gospodarskih kaznivih dejanj v širšem smislu, kar bo tudi predlagano v novem poglavju kaznivih dejanj zoper javna sredstva. Ob upoštevanju prevelike odprtosti prejšnje opredelitve iz KZ-B, ki bi ob navedbi dejavnosti ali nalog za dogovorjeno plačilo in brez nadaljnjega pogoja obsegala tudi priložnostna in enkratna dela za manjše plačilo, je sedaj dodan pogoj, da gre za

43

poklicno ali organizirano dejavnost. S predlaganim novim drugim odstavkom bi tako, brez prejšnje pomanjkljivosti, zajeli smiselno enako vsebino, ki je bila del opredelitve gospodarske dejavnosti tudi po prejšnji 3) točki petega odstavka 126. člena prej veljavnega Kazenskega zakonika. Ta je obsegala posebej navedene oblike (načine) opravljanja dejavnosti na konkretni ravni, z vidika oseb, ki znotraj gospodarskih subjektov gospodarsko dejavnost konkretno izvajajo. V seštevku predlagane ureditve gre tako pri pojmu »gospodarska dejavnost» za formalno organizacijsko obliko "poslovnega subjekta" v najširšem smislu, seveda predvsem za pravne osebe, samostojne podjetnike posameznike in druge fizične osebe, ki opravljajo registrirane dejavnosti, ali s predpisom ali z aktom o ustanovitvi določene dejavnosti v smislu Zakona o Poslovnem registru Slovenije (ZPRS-1). Zato bo treba šteti, da so v predlagano ureditev enako vključeni tudi "deli poslovnih subjektov" (podružnice, poslovne enote, predstavništva, zadružne enote, režijski obrati in drugi deli poslovnih subjektov), ki se registrirajo pri registrskem organu in tisti deli poslovnih subjektov, ki se ne registrirajo pri registrskem organu, pa jim je mogoče opredeliti naslov, opravljajo pa na istem ali drugem naslovu različno ali isto dejavnost kot poslovni subjekt. Na ta del se navezuje predlagana zakonska ureditev, ki vključuje pojem dogovorjenega ali predpisanega plačila za dejavnost, ki se opravlja poklicno ali organizirano, torej tudi v neformalni obliki, vendar na podjetniški način. - Opravljanje gospodarske dejavnosti Z novim (3b) odstavkom se zajema smiselno enako besedilo, ki je bilo del opredelitve gospodarske dejavnosti tudi po prejšnji 3) točki petega odstavka 126. členu KZ. Ta je obsegala posebej navedene oblike (načine) opravljanja dejavnosti na konkretni ravni, z vidika oseb, ki znotraj gospodarskih subjektov gospodarsko dejavnost konkretno izvajajo. Da bi se pojem (področje) gospodarske dejavnosti, kot okvira v oz. na katerem se uresničujejo znaki gospodarskih kaznivih dejanj, jasno ločil od ravnanja posameznikov, ki to dejavnost izvršujejo, je za opredelitev njenega opravljanja oblikovan pomen izraza v posebnem (3b) odstavku, ki pa je vsebinsko povezan s prejšnjim (3a) odstavkom. V 1) točki so naštete vse vrste (načini) opravljanja dejavnosti in sicer izvajanje, odločanje, upravljanje, zastopanje, vodenje in nadziranje, vse v okviru znova opredeljene gospodarske dejavnosti, kot jih je določal že prejšnji KZ . Taka določba odpravlja dvome glede kaznivosti konkretnega ravnanja posameznih oseb pri izvajanju dejavnosti, za primere, ko njihovo delo samo po sebi sicer nima nujno komercialne narave, vendar služi gospodarskemu namenu v najširšem smislu. Tudi sodna praksa se že izreka v smeri, da so zakonski znaki pri storilcu kot fizični osebi izpolnjeni, ne glede na neposredno naravo storjenega, če ravnanje vodi končni namen premoženjskopravne koristi ali škode in da ni bistveno ali storjeno dejanje pomeni neposredno izvrševanje poslovne, finančne ali druge tržne funkcije, čeprav bo praviloma tako. Odločilna je usmeritev k učinkom na področju zaupanega gospodarjenja. V 2) točki predlaganega novega 3b odstavka so kot opravljanje gospodarske dejavnosti opredeljena smiselno istovrstna dejanja (upravljanje, razpolaganje in nadzorstvo), kadar se opravljajo s sredstvi države, samoupravne lokalne skupnosti ali drugih oseb javnega prava in z javnimi sredstvi. Ta so opredeljena kot nepremičnine,

44

premičnine, denarna sredstva, dohodki, terjatve, kapitalske naložbe in druge oblike finančnega premoženja ter druga sredstva, ki imajo denarno vrednost. S tako dopolnitvijo se zagotavlja kazenskopravno varstvo na področju gospodarjenja z javnimi sredstvi (javnim premoženjem), ne glede na organizacijsko obliko v kateri se nahaja, če gre za zlorabe ali druga protipravna dejanja iz poglavja zoper gospodarstvo, ki glede na naravo zaupanega razmerja ne predstavljajo izvrševanja pooblastil državne uprave (v smislu regulatornih odločitev, upravnih dejanj), ker sodijo med akte poslovanja (gospodarjenja). Upravljanje (poslovanje) z javnimi sredstvi ni uradovanje in tudi po prevladujoči sodni praksi osebe, ki ga opravljajo ne štejejo za uradne osebe. Kaznivost zlorab, koruptivnih in drugih dejanj do katerih lahko pri tem pride, je zato nujno zagotoviti z jasno uvrstitvijo teh ravnanj in posledičnega razpolaganja ali nadzorstva v pojem gospodarske dejavnosti in na tak način kazenskopravno pravno zanesljivo zavarovati javna sredstva. Z uvodno izenačitvijo pojma gospodarskega poslovanja s pojmom gospodarske dejavnosti se v novem (3b) odstavku 99. člena hkrati odpravlja dvom o tem, da se tudi posamezne zakonske določbe, v katerih je uporabljen izraz poslovanje (npr. 233., 234. in 237. člen KZ-1) po vsebini nanašajo na isto področje in vrsto dela kot velja za zakonske določbe, ki uporabljajo pojem opravljanja gospodarske dejavnosti. - Premi čna stvar Določba šestega odstavka, ki opredelitvi premične stvari dodaja, da se protipravna ravnanja s stvarmi po tej določbi ali z nepremičnim premoženjem ali deli tega premoženja ne štejejo za kazniva dejanja, če je z njimi nastala neznatna premoženjska škoda, je nejasna. K ravnanju s premičninami prišteva nepremično premoženje ali dele tega premoženja, ne da bi te pojme natančneje opredelila. Poleg tega je nesistemsko uvrščena, saj izključuje protipravnost v okviru pomena izrazov in brez navedbe natančnejše podlage ter brez okvirnih meril za opredelitev pojma neznatnosti ter kaznivih dejanj na katera naj bi se nanašala z vidika varovanih dobrin. Določba je v Kazenskem zakoniku nepotrebna tudi z vidika tožilske in sodne prakse, saj je prejšnji institut dejanja majhnega pomena po novem obravnavan v okviru načela smotrnosti pregona v Zakonu o kazenskem postopku (prvi odstavek 161. člena ZKP). Zato se predlaga črtanje.

Prehodna določba

43. člen (1) Če je bil s pravnomočno sodbo pred uveljavitvijo tega zakona izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, sme ta trajati največ pet let. (2) O ustavitvi ali nadomestitvi varnostnega ukrepa iz prejšnjega odstavka, ki se še izvršuje, z ukrepi po zakonu, ki ureja duševno zdravje, sodišče odloči po uradni dolžnosti v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona. (3) Do objave odredbe ministrov pristojnih za pravosodje in za zdravje v Uradnem listu RS, da so izpolnjeni pogoji za zdravljenje in varstvo v forenzično –psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, se ukrep

45

iz 70.a člena zakonika izvaja v zdravstvenih zavodih, v katerih se je izvajal ped uveljavitvijo tega zakona. Obrazložitev: Zaradi skrajšanja rokov za izvrševanje varnostnih ukrepov psihiatričnega zdravljenja v primerjavi z določbami KZ /1995, ki se še prehodno uporabljajo (376. člen KZ-1), je treba določiti način in rok v katerem bodo sodišča odločila o njihovi ustavitvi ali nadomestitvi z ukrepi zdravstvene narave. Hkrati je za prehodno obdobje, do ustanovitve in začetka dela centraliziranega forenzično - psihiatričnega oddelka, urejeno izvrševanje zdravljenja in varstva v obstoječih zdravstvenih zavodih, ki izvajajo ta ukrep.

Končna določba 44. člen

Ta zakon začne veljati tri mesece po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, razen določb spremenjenega 91. člena, ki začnejo veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Obrazložitev: Določen je nekoliko daljši rok za uveljavitev zakona, ki bo omogočil pravočasno seznanitev in pripravo na njegovo uporabo v praksi. Za spremenjeno določbo o zastaranju pregona po pravnomočnosti razveljavitve pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom je, zaradi razloga pravičnosti določen običajni rok za uveljavitev zakona.

Gradivo Predlog Spremembe KZ-1B

Documents

Transcript of Gradivo Predlog Spremembe KZ-1B