Grad Galetovo (PGrad Galetovo (Péperče) perče) in smučiščein smučišče

Pripravil

Aleš Guček-Smuček

Anton Gallé je bil lastnik graščine, travnikov in gozda v Šiški na severni strani Rožnika v Ljubljani. Komunistična oblast je družini Gallé vse to imetje zaplenila, čeprav niso sodelovali z okupatorjem. Sedaj jo je potomec dobil nazaj v razsutem stanju. Enako se je dogajalo Galletovim sorodnikom družin Lukman, Kosler, Wodley, Mayer …

Galetov travnik je bilo priljubljeno smučišče na Šišenskem hribu. Zgoraj bolj položen teren in strmina v spodnjem delu. Poleg smučanja v zavojih so mladi naredili naravno skakalnico in se poganjali po njej.

Smučarski klub Enotnost iz Ljubljane, ustanovljen leta 1946, je bil 17 krat ekipni državni prvak v alpskem smučanju, skokih in tekih. Na Galetovem je organiziral slalom tekmo z vsemi najboljšimi tekmovalci v Sloveniji.

Previdno iz položnine čez prelomnico v strmino. Slalom je bil kratek, okoli 28 sekund, a zato nič manj atraktiven.

Cilj je bil postavljen na sami ravnini travnika. Reprezentant Tine Mulej (ni na sliki) je po ravnini za ciljem odvijugal še nekaj zavojev. Končal je v potoku, v vodi do sredine meč, a brez padca.

Tekme leta 1957 in 1958 si je ogledalo vsakič čez 5.000 gledalcev. Videti vse najboljše alpske smučarje v Ljubljani je bila redkost.

Tekmovalec uspešno premaguje strmino. Kolci za vratca so bili iz ravnih leskovih palic. Modre in rdeče zastavice vrat so bile privezane dokaj nizko.

Za drugo vožnjo so se tekmovalci peš vzpenjali med progo in gledalci, ki so veseli spregovorili z njimi kakšno besedo.

Marsikateri tekmovalec je previdno v široko razklenjenem položaju smuči zmanjšal hitrost, da ni zgrešil vratc.

Slalom proga je bila na nekaterih mestih tako blizu gledalcev, da je grozilo, da bo tekmovalec z napako zapeljal med njih.

Najboljši so z vsem pogumom premagovali težko postavljeno progo v mehkem snegu.

Znameniti Mostec v Ljubljani, park Rožnik, je premogel dve skakalnici, 15 m in 30 m.

Kljub daljši pešpoti do Mosteca je prišlo veliko gledalcev na tekme. Sodniška lesena tribuna je bila enostavna. Med vzponom na vrh se je tresla, kar ni motilo pogumnih sodnikov. Tekmo je sodili pet sodnikov, najboljša in najslabša ocena sta odpadli v seštevku točk za slog.

Slog skakalcev na manjših skakalnicah, rekli smo jim pručke, v petdesetih letih je spominjal na let ptiča.

Bili pa so tudi poskusi z rokami nazaj. Prvi je tako skakal Janez Polda že leta 1948v Planici, rekoč: „Če ptič nima kril naprej med letom, zakaj bi jaz imel tako roke!“

Prizadevni člani Smučarskega kluba Enotnost so s prostovoljnim delom ob pomoči gradbenikov zgradili leta 1953 po načrtih inž. Stanka Bloudka 60 metrsko skakalnico ob Galetovem gradu. Zalet je bil lesen in zaletni stolp zidan s stopnicami, po katerih so se tekmovalci peš vzpenjali na zaletno mesto. Prva tekma je bila leta 1954. praktično sredi mesta – v Šiški.

Zaradi premalo dolžine terena so zgradili leseno konstrukcijo, ki je molela nad Vodnikovo cesto. Kratek iztek in nasprotna strmina sta delala marsikateremu skakalcu težave pri zaustavljanju, zato se kje tik pred ograjo na koncu raje vrgel v sneg.

Iztek: skakalci so pred tekmo tu preizkušali, kako so namazane smuči, če dobro drsijo. Sicer so jih na novo premazali.

Nato so se peš povzpeli na vrh skakalnice. Smuči so nosili sami.

Vse tekme so odprli alpski smučarji SK Enotnosti, ki so se spustili z zastavami držav udeleženk po hrbtišču in doskočišču. Ljubljana je večkrat gostila skakalne tekme Pokala Kongsberg. Ker so bili Skandinavci premoči, so uvedli ta pokal, na katerem so lahko nastopili skakalci alpskih dežel: Avstrija, Francija, Italija, Jugoslavija, Nemčija, Švica. Janko Dernič je uvedel zastavonoše leta 1949 v Planici na Bloudkovi letalnici.

Pogled na veliki stanovanjski blok v Šiški in desno zgradba Občine Ljubljana-Šiška. Bolnišnica še ni bila zgrajena.

Merilci dolžin SK Enotnosti so pozorno določali dolžino skoka.

Na tekme je prišlo od 15.000 do 20.000 gledalcev. SK Enotnost je s prodajo vstopnic dobilo veliko denarja, da je lahko razvijalo tekmovalno smučanje vseh treh disciplin: tekov, skokov in alpskega smučanja.

Miro Oman je skočil predaleč in se je ulegel na hrbet, da ga ni mlelo po radiusu in izteku.

Inženir Stanko Bloudek za svojo risalno mizo.

Bloudek je dobil od SK Enotnosti posebno priznanje za načrtovanje 60 metrske skakalnice na Galetovem v Šiški v Ljubljani.

Povzemam po ustnem in pisnem zapisu Maksa Završnika, predsednika SK Enotnosti in podpredsednika Smučarske zveze Slovenije, visokega uslužbenca Udbe v Slaviji. Završnik je bil z dušo in telesom predan smučanju in tudi v Udbi so ga predčasno upokojili, domnevno, ker je imel predolg jezik in se ni strinjal z njenim po letu 1960. Začelo se je temno obdobje smučanja na Rožniku in s tem v Ljubljani. Župan Občine Ljubljana (tovariš) Miran Goslar, kasnejši direktor Mercatorja in predsednik Nadzornega sveta Gradbenega podjetja Grosuplje. Zgodba se začne v politiki, na Centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije. Športni klubi naj ne bi imeli v lasti svojih objektov. Najbolj je bil na udaru SK Enotnost. Najprej so mu odvzeli Hotel Vitranc v Podkornu, ki je bil vedno zaseden, pozimi in poleti, tudi izven teh dveh sezon. Avstrijci in Italijani so bili stalni gostje, čeprav v petdesetih letih turistov iz teh dveh dežel ni bilko veliko v Jugoslaviji. Ko je hotel prešel v „državne roke“, je začel slavnostno pot navzdol. Slabo gospodarjenje in padec kakovosti uslug.Temu je sledil župan Miran Goslar in SK Enotnosti odvzel skakalnico na Galetovem. Seveda vse brez odškodnine.

Zakaj je Miran Goslar prepovedal tudi sankanje in smučanje na Rožniku, z izjemo skokov v Mostecu, ve samo on. Drugi športni objekti klubov v Ljubljani in po Sloveniji so ostali v lasti klubov: Stadion za Bežigradom klubu Odred, stadion Železničar v Ljubljani isto, atletski stadion v Celju, stadion v Mariboru Braniku …SK Enotnost je bil premočen, ni se hotel združevati z drugimi klubi in Završnik je postal kamen spotike. Skakalnica na Galetovem je začela propadati. Goslar je Završniku naložil, da jo mora SK Enotnost zaščiti, da ne bodo poškodovani sprehajalci. V zidani stolp se je naselil nek prosilec iz Šiške, ki je bil upravičen dobiti najemno stanovanje in ker se mu to po letih ni zgodilo, se je naselil v stolp. Goslar je zopet Završniku naložil, da mu mora SK Enotnost zagotoviti stanovanje. Završnik je enostavno odgovoril: Skakalnico naj zaščiti in stanovanje tisti, ki je lastnik skalnice in s stolpom vred.

Takole zgleda stolp danes v Naravnem parku Rožnik in veselo propada. Dostop vanj in nevarne stopnice so na voljo vsakomur. Ni table z opozorilom, da je vstop nevaren. Tako ureja današnji župan s svojim podžupanom – arhitektom, svetovalcem za urbanizem in arhitekturo „najlepše mesto na svetu“ in Krajinski park Rožnik.

Tečaj Rudolfa Badjure v Tivoliju, februar 1924.

Otroci in starejši v Tivoliju.

Sankanje v Tivoliju.

Vse se je končalo, celo prečna veriga na koncu Francoskih šanc za preprečitev sankanja.

Konec je bilo cenenega smučanja na Rožniku v Ljubljani, ker ni bilo treba z vlakom izven Ljubljane. Zamrlo je smučanje v Sadovnjaku, Cankarjev vrh, novejši sliki zgoraj, smučišče Galetov travnik in Livada v Tivoliju.Kdo je grobar tega in razbitja SK Enotnosti naj si obiskovalec te strani misli sam. Starejši politiki (samozvani gospodarstveniki) bodo rekli, da se nič ne spomnijo, vendar nepočrnjeni dokumenti v Arhivu Slovenije in zasebnih arhivih odkrivajo, kdo je kaj povzročil. Minister Gregor pa nič - iz Martina Krpana.

S starim slovenskim S starim slovenskim smučarskim pozdravom smučarskim pozdravom

SMUK !