1

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

GLOBALIZACIJA MEDNARODIH DEJAVNIKOV E-POSLOVANJA

Kandidatka: Katja Kovač, študentka rednega študija Številka indeksa: 81570115 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Samo Bobek

Nova Cerkev, december, 2004

2

PREDGOVOR Diplomsko delo, ki je pred Vami, obravnava v zadnjih letih zelo zanimivo tematiko. Govori o področju, ki se z neverjetno hitrostjo širi po vsem svetu in dosega tudi najbolj odmaknjena področja. Ves čas študija sem imela občutek, da je izdelava diplomskega dela še tako zelo daleč. Toda naenkrat sem se znašla pred to nalogo. Področje globalizacije mi je bilo že ves čas študija zelo zanimivo. Verjetno zaradi širine področja in sprememb, ki jih globalizacija vnaša v življenje in delovanje posameznikov ter podjetij. Prav tako me je že od nekdaj navduševalo področje e-poslovanja. Z izobraževanjem na tem področju lahko namreč prihranimo precej časa, če se uslug, ki nam jih omenjeno področje ponuja, poslužujemo. Glede na vse to izbira teme za diplomsko delo sploh ni bila težka. Tako je nastal naslov »Globalizacija mednarodnih dejavnikov e-poslovanja«. V diplomskem delu smo proučevali področje industrijske revolucije, globalizacije, e-poslovanja in mednarodnih dejavnikov e-poslovanja. Namen diplomske naloge je, da se podrobneje seznanimo z omenjenimi področji. Industrijski revoluciji ter globalizaciji nismo posvetili toliko pozornosti, moramo pa ju predstaviti, saj sta sestavni del razvoja elektronskega poslovanja in mednarodnih dejavnikov, ki vplivajo na e-poslovanja. Slednji področji smo predstavili v širšem obsegu. O e-poslovanju je bilo sicer že veliko napisanega, tako smo s tega področja povzeli spoznanja in jih strnili v enovito celoto. Najbolj pa smo se posvetili raziskavi mednarodnih dejavnikov, ki vplivajo na e-poslovanje. Danes se o tem področju veliko govori, zlasti se je pri nas to področje začelo poudarjati z vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Kljub temu v slovenskem jeziku te literature še primanjkuje. Zato smo se oprli predvsem na vire tujih avtorjev. Spoznali smo področje in ugotovili številne zanimivosti. Seznanili smo se z elektronskim poslovanjem in prilagoditvijo mednarodnega okvira e-poslovanju. Ugotovili smo, da se poslovanje preko interneta vse bolj uporablja in da je njegova uporaba močno razširjena tudi v Sloveniji. Pojavljajo pa se težave pri usklajevanju standardov, saj le-ti niso poenoteni. Evropska komisija si zelo prizadeva uskladiti standarde e-poslovanja na področju EU. Podjetja namreč poslujejo tudi z drugimi državami, ki so izven območja njihove države. Največji problem se pojavi pri enotnosti standardov, saj ima vsaka država drugačne. S poenotenjem bi bilo posameznikom in podjetjem, ki uporabljajo internet in poslujejo elektronsko, delo zelo olajšano. Prihranili bi čas, ki ga sedaj porabijo za usklajevanje in prilagajanje standardov v različnih državah. Proučevali smo tudi razlike med državami in njihovo uporabo interneta ter prišli do zanimivih ugotovitev. Stopnja uporabe interneta je pogojena s številom dostopov do interneta. Na to pa vplivata predvsem materialni status prebivalcev (v povprečju na prebivalca) ter dosežena stopnja izobrazbe. Pri uporabi interneta prevladujejo posamezniki, ki so dosegli vsaj višjo ali visoko izobrazbo. Se pa v zadnjem času močno povečuje število mlajših uporabnikov. Zasluge za to gre pripisati Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, ki posebej subvencionira to področje. Šolam sofinancira nakup računalniške opreme in omogoča sistemizacijo računalničarja na vsaki šoli. To je velik napredek, saj se mladi usmerjeno seznanjajo z računalništvom. Dostopi do interneta so s tem omogočeni v šolah, knjižnicah, javnih ustanovah … Dijaki in študenti uporabljajo internet predvsem kot

3

pomoč pri iskanju virov za izdelavo seminarskih nalog. Na svetovnem spletu so objavljeni številni podatki, raziskave in poročila mednarodnih organizacij, s katerimi si študenti pomagajo tudi pri izdelavi diplomskega dela, saj so podatki redno ažururani in tako rekoč najnovejši. Tega vira informacij tudi mi nismo izključili. Prevladujoča ugotovitev naše raziskave se nanaša na mednarodne dejavnike e-poslovanja. Standardi namreč niso poenoteni in so v različnih državah drugačni. S tem je elektronsko poslovanje med državami počasnejše in oteženo, vendar se tudi na tem področju dogajajo spremembe. Rezultati prizadevanj Evropske komisije so že vidni, saj se v državah članicah EU norme med državami izenačujejo. Prav tako prilagajajo razne obrazce, ki naj bi bili v vseh državah enaki (npr. naročila, plačilni nalogi itd.). Usklajevanje med državami, podjetji in posamezniki pa bo potekalo tudi v prihodnosti. Tako bo nekega dne cel svet povezana enota. Že sedaj lahko na svetovnem spletu poiščemo določen izdelek in ga naročimo, vendar se tega še ne poslužujemo tako pogosto. Sčasoma pa bomo kupovali le tako, saj nam življenjski ritem ne bo dovoljeval nakupov po trgovinah. Prav tako nam plačevanje položnic preko interneta prihrani ogromno časa. In če je čas denar, smo na dobri poti. Če povzamemo, lahko z gotovostjo trdimo, da je napredek v globalizaciji mednarodnih dejavnikov e-poslovanja že viden. Predvsem se to pozna v podjetjih, saj z e-poslovanjem prihranijo čas in denar. Čas, ki ga prihranijo, lahko uporabijo za iskanje konkurenčnih prednosti, to pa danes omogoča podjetju obstanek na tržišču, kajti ob tako velikem številu podjetij in bliskovitem razvoju tehnik poslovanja morajo biti podjetja ne le dobra, temveč najboljša, da preživijo. Pričakujemo pa, da bosta v prihodnosti uporaba interneta in elektronsko poslovanje še bolj razširjena. Pri tem ne mislimo na podjetniško uporabo, temveč se bo to področje razširilo tudi na elektronsko poslovanje fizičnih oseb. Preden zaključim z delom, bi se želela zahvaliti vsem, ki so verjeli vame in mi pomagali, da sem to lahko opravila. Prav posebej bi se rada zahvalila mojemu mentorju, dr. Samu Bobku, saj mi je pomagal in me usmerjal ves čas pri nastajanju naloge. Občutek, da nikoli nisem bila sama, sem vedno našla doma. V času študija sem se prav vsak trenutek lahko obrnila na moja starša. Podpirala sta me in me vzpodbujala, tudi ko sama nisem videla poti naprej. Iz tega razloga nalogo posvečam njima.

4

KAZALO

1 UVOD.............................................................................................................. 6

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave ................................................. 6

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve......................................................................................................... 6 1.2.1 Namen....................................................................................................................................... 6 1.2.2 Cilji ........................................................................................................................................... 7 1.2.3 Osnovne trditve........................................................................................................................ 7

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ................................................................................................ 8 1.3.1 Predpostavke............................................................................................................................ 8 1.3.2 Omejitve ................................................................................................................................... 9

1.4 Uporabljene raziskovalne metode.................................................................................................... 9

2 INFORMACIJSKA DRUŽBA ........................................................................ 10

2.1 Značilnosti, prednosti in pomanjkljivosti informacijske družbe ................................................ 10 2.1.1 Prednosti in pomanjkljivosti informacijske družbe ........................................................... 11

2.2 Globalizacija .................................................................................................................................... 12

2.3 Človek v informacijski družbi........................................................................................................ 13

3 ELEKTRONSKO POSLOVANJE ................................................................. 14

3.1 Razvoj e-poslovanja ........................................................................................................................ 15

3.2 Vrste elektronskega poslovanja ..................................................................................................... 17

3.3 Prednosti e-poslovanja.................................................................................................................... 17

3.4 Dinamika e-poslovanja ................................................................................................................... 20

3.5 Ali je e-poslovanje varno? .............................................................................................................. 21

3.6 Pozitivni in negativni vplivi e-poslovanja...................................................................................... 22

4 RAST ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA ................................................. 24

5 DIGITALNI RAZKORAK MED DRŽAVAMI .................................................. 27

5.1 Pojem digitalnega razkoraka ......................................................................................................... 27

5.2 Dejavniki nastanka digitalnega razkoraka ................................................................................... 29

5.3 Pomen informacijsko komunikacijske tehnologije za globalizacijo ........................................... 31

5.4 Digitalni razkorak glede informacijske tehnologije ..................................................................... 33 5.4.1 Internetni razkorak ............................................................................................................... 35

5

5.5 Strategije za odpravljanje digitalnega razkoraka.........................................................................37

6 MEDNARODNI DEJAVNIKI E-POSLOVANJA ............................................ 39

6.1 Standardizacija e-poslovanja..........................................................................................................39

6.2 Meddržavna koordinacija e-poslovanja.........................................................................................41 6.2.1 Identifikacija kupcev..............................................................................................................43

6.3 E-poslovanje in mednarodni vidiki davkov...................................................................................44 6.3.1 Obdavčenje storitev e-poslovanja .........................................................................................44 6.3.2 DDV pri e-poslovanju ............................................................................................................45

7 SKLEP .......................................................................................................... 49

8 POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE............................................................. 51

9 SEZNAM VIROV ........................................................................................... 52

10 PRILOGA...................................................................................................... 55

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Raziskovali bomo elektronsko poslovanje in prilagoditev mednarodnih dejavnikov le-temu. V okviru raziskave se bomo najprej seznanili z informacijsko družbo. Opredelili bomo, kaj to sploh je in spoznali njene prednosti ter slabosti. Potem se bomo lotili elektronskega poslovanja. V okviru tega bomo najprej podali zgodovinski pregled e-poslovanja, na kratko opredelili interakcije med subjekti e-poslovanja in se posvetili prednostim, ki jih danes, ko je življenjski tempo na vrhuncu in posamezniki nimajo skoraj nič časa niti zase, ponuja elektronsko poslovanje. Dotaknili se bomo tudi dinamike e-poslovanja in njegove varnosti. Zanimalo nas bo, ali je e-poslovanje sploh varno in v kolikšni meri je temu tako. Nenazadnje pa moramo v okviru tega predstaviti tudi rast elektronskega poslovanja. Pri tem se bomo osredotočili na dosedanji razvoj od samih začetkov e-poslovanja ter prikazali predviden razvoj v prihodnosti. Drugi del diplomskega dela se bo nanašal na digitalni razkorak med posameznimi državami in na potrebne spremembe mednarodnega okvira. V tem delu bomo najprej predstavili pojem digitalne ločnice, kaj to sploh je in od kod izvira. Zanimalo nas bo, kateri dejavniki vplivajo na nastanek digitalne ločnice in kakšna je digitalna ločnica na primeru informacijskih tehnologij. Poglavje digitalne ločnice bomo zaključili s strategijami za odpravljanje razkoraka med posameznimi državami. Pri proučevanju mednarodnih dejavnikov e-poslovanja se bomo najprej posvetili standardizaciji e-poslovanja. Govorili bomo tudi o meddržavni koordinaciji e-poslovanja ter o e-poslovanju in mednarodnih vidikih davkov. Spoznali bomo, kako je e-poslovanje obdavčeno ter se seznanili s temeljnimi težavami, ki se pri samem elektronskem poslovanju pojavljajo. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

1.2.1 Namen Namen raziskave je, da se podrobneje seznanimo z elektronskim poslovanjem in prilagoditvijo mednarodnega okvira le-temu. O samem elektronskem poslovanju je bilo že veliko napisanega, zato bomo povzeli le spoznanja in jih strnili v enovito celoto. Prilagoditev mednarodnega okvira elektronskemu poslovanju pa je sorazmerno novo, še neraziskano področje. Gre za raziskave, ki so v teku, tako da nam tudi vsi podatki še niso dosegljivi. Obravnavani problem v naši literaturi še ni posebej analiziran. Raziskave, ki so jih ali jih še opravljajo Svetovna trgovinska organizacija (WTO), Globalni poslovni dialog o e-poslovanju (GBDe), Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) in druge, so še vedno le v svoji izvirni obliki. Tudi to je eden izmed razlogov, da problem obravnavamo v raziskavi diplomskega dela.

7

1.2.2 Cilji Diplomsko delo zajema področje elektronskega poslovanja in prilagoditev mednarodnega okvira le-temu. Naša raziskava bo usmerjena k ugotavljanju in spoznavanju:

informacijske družbe in elektronskega poslovanja. Prikazali bomo razvoj elektronskega poslovanja in njegovo dinamiko. Prizadevali si bomo poiskati čim več prednosti elektronskega poslovanja ob enem pa ugotoviti, ali je elektronsko poslovanje sploh varno.

Kako je med leti 1990 in 2002 raslo mednarodno elektronsko poslovanje in kakšne

so napovedi do leta 2005? Ukvarjali se bomo tudi z vprašanjem, kaj je vplivalo na dosedanjo rast e-poslovanja.

Poskušali bomo pojasniti razloge, zakaj se digitalne tehnologije v nekaterih državah

uporabljajo v minimalni meri ali sploh ne, spet drugje pa so razširjene na številnih segmentih družbenega življenja.

Kakšen je digitalni razkorak v informacijski tehnologiji? Internet je v sodobnem

poslovanju vse bolj pomemben. Postal je tako rekoč nepogrešljiv del vsakodnevnega poslovanja. Opozorili bomo na probleme, ki so povezani s tehnologijami, ki so pomembne za vstop na internet.

Kakšne so strategije odpravljanja digitalnega razkoraka? Kako se lahko v to

vključijo velika podjetja, vlade in mednarodne organizacije?

Prikazali pa bomo tudi potrebne spremembe mednarodnega okvira e-poslovanja. Zanimali nas bodo novi standardi s tega področja ter kakšni so vzroki za ustanovitev skupnih, enotnih standardov. Istočasno bomo govorili o meddržavni koordinaciji in mednarodnih vidikih davkov. Prikazali bomo novosti s področja obdavčenja in prihodnje trende.

1.2.3 Osnovne trditve V diplomskem delu bomo poskušali prikazati sledeče:

glede na to, da je elektronsko poslovanje relativno novo področje, je zelo razširjeno in praktično nepogrešljivo v podjetniškem življenju. Menimo, da ima precej prednosti, vsaj s področja hitrosti prenosa podatkov, skrajševanja poslovnega cikla in zniževanja obsega zalog. Če pa govorimo z vidika varnosti e-poslovanja, smo mnenja, da je bilo tudi na tem področju že dosti izboljšav.

Med leti 1990 in 2002 je elektronsko poslovanje doživelo pravi razcvet. Razširilo

se je tako rekoč po vsem svetu. Vse večje elektronsko poslovanje kaže na to, da posamezniki in podjetja v takem načinu poslovanja vidijo predvsem prednosti. To

8

pa je tudi vzrok vedno bolj razširjene uporabe. Pri tem zaostajajo le države v razvoju, ki jim primanjkuje sredstev za primerno infrastrukturo.

Digitalni razkorak je predvsem v informacijski tehnologiji dobro viden. Razlike so

vidne predvsem med industrializiranimi državami in državami v razvoju. Hitro uvajanje digitalne tehnologije v razvitih državah pa je ta razkorak le še povečalo.

Pri odpravljanju digitalnega razkoraka v svetu lahko uporabimo več različnih

načinov. Vsekakor pa lahko imajo pomembno vlogo vlade in mednarodne organizacije, in sicer s politično koordinacijo in poenotenjem standardov. Pri tem mislimo, da bi se enotni standardi uporabljali povsod po svetu. To bi vsekakor olajšalo poslovanje med posameznimi državami, kajti če bi bili standardi poenoteni, države ne bi imele težav pri medsebojnem poslovanju. Pravila igre bi bila natančno določena in za vse enaka. Kdor se jih ne bi držal, pa bi bil temu primerno sankcioniran.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

1.3.1 Predpostavke Osredotočili se bomo na globalizacijo mednarodnih dejavnikov e-poslovanja, vse ostale spremenljivke pa bodo ostale nespremenjene. Zato se bomo oprli na najbolj znano predpostavko o ekonomskih raziskavah – »ceteris paribus«, ki pomeni »vse ostalo ostane nespremenjeno«. To nam bo omogočilo, da se bomo osredotočili na sam pojav, ne pa tudi na druge vzporedne vplive, ki so sicer prisotni, a niso predmet našega proučevanja. Predpostavljamo, da se je elektronsko poslovanje v zadnjem desetletju zelo razvilo, toda ob enem pričakujemo tudi nadaljnji razvoj. Prav tako predpostavljamo, da bo področje doživelo razvoj tudi v državah v razvoju. Do razlik med industrializiranimi državami in državami v razvoju je prišlo zaradi pomanjkanja digitalne tehnologije v slednjih. Pomemben je namreč kapital za izgradnjo primerne infrastrukture, tega pa v državah v razvoju primanjkuje. Predpostavljamo, da jim bodo industrializirane države pri tem pomagale. Vseh držav je preveč, da bi lahko posebej obravnavali vsako izmed njih, zato predpostavljamo, da v tistih, ki jih nismo posebej omenjali, podatki veliko ne odstopajo od ostalih in tam veljajo podobne razmere kot v proučevanih državah oziroma delih sveta. Prilagoditev mednarodnega okvira za elektronsko poslovanje pa je odvisna predvsem od velikih podjetij, vlad in mednarodnih organizacij. Velika podjetja imajo na trgu pomemben delež, ob enem pa uživajo tudi svojevrsten ugled. Zaradi tržnega deleža in kapitala lahko vplivajo na mednarodni okvir elektronskega poslovanja. Mednarodne organizacije in vlade pa bodo z uvajanjem novih in poenotenjem starih standardov prav tako oblikovale okvir e-poslovanja.

9

1.3.2 Omejitve Področje raziskovanja je novo in še ne povsem raziskano, zato je ena izmed omejitev pomanjkanje literature. Literatura je v naših knjižnicah še nedosegljiva, le nekaj izvodov nam je uspelo dobiti v Centralni ekonomski knjižnici v Ljubljani. Predvsem pa je področje opisano v člankih tujih revij in na internetnih straneh. Področje še ni povsem raziskano, zato so številne raziskave še v teku. To je tudi razlog, da nimamo najnovejših podatkov. Raziskava temelji na podatkih do leta 2002, ker so ti že dosegljivi za vsa področja raziskovalnega problema. Seveda so dostopni tudi že podatki za leto 2003, vendar le-ti niso dostopni za vsa področja naše raziskave. Raziskava zajema globalizacijo mednarodnih dejavnikov e-poslovanja, torej se bomo osredotočili le na e-poslovanje in ne na ostale segmente, ki so prav tako pomembni in doživljajo spremembe. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode Diplomsko delo bo raziskava, ki proučuje globalizacijo mednarodnih dejavnikov elektronskega poslovanja. Pri tem bomo uporabili izide makroekonomskih in mikroekonomskih raziskav. Gre za dinamično raziskavo, pri kateri bomo uporabili tako deskriptivni kot tudi analitični pristop. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili metodo deskripcije, klasifikacije, kompilacije in komparativno metodo. V okviru analitičnega pristopa pa bomo uporabili dve metodi sklepanja, in sicer gre za sklepanje iz posameznega na splošno (t. i. induktivno sklepanje) ter sklepanje iz splošnega na posamezno (t. i. deduktivno sklepanje). Zbirali bomo različno literaturo s področja e-poslovanja in globalizacije mednarodnih dejavnikov e-poslovanja. Uporabili bomo predvsem članke iz tujih, mednarodno priznanih revij, raziskave najrazličnejših organizacij, kot so WTO, OECD, GBDe itd. Nekaj je tudi knjig, ki so predvsem s področja e-poslovanja. Precej literature pa je dostopne tudi preko svetovnega spleta. Raziskovanja se bomo najprej lotili z zbiranjem literature, nato bomo tujo literaturo prevedli in jo uredili. Sledila bo predelava potencialne literature, izločitev tiste, ki ni primerna in nenazadnje tudi obdelava podatkov.

10

2 INFORMACIJSKA DRUŽBA Korenite spremembe v svetovnem gospodarstvu in družbi, ki smo jim priča zadnja leta, je mogoče primerjati samo s korenitimi spremembami v času industrijske revolucije. Razlika pa je v vzrokih in hitrosti sprememb. Napredek v razvoju informacijske tehnologije in komunikacij s povečevanjem znanja je skupaj z uveljavljanjem kriterijev globalnega trga eden izmed najpomembnejših dejavnikov, ki oblikujejo sodobno družbo. Vse bolj uveljavljeno ime za nastajajočo družbeno obliko je industrijska družba (Slovensko društvo Informatika 1999c). Tako se je na prehodu v novo tisočletje pojavilo novo obdobje – globalizacija. Le-ta izhaja iz potrebe po mobilnosti delovne sile, znanja in kapitala, obenem pa tudi liberalizacije in poenostavljanja zunanjetrgovinskih odnosov med državami. Globalizacija omogoča organizacijam nastop na svetovnem trgu ob uporabi lokalnih in širše dostopnih proizvodnih dejavnikov (Kovačič 1998, 8). Pomemben dejavnik oblikovanja sodobne družbe pa je vsekakor tudi tehnološki napredek. V zadnjih letih smo namreč priča bliskovitemu razvoju informacijske in telekomunikacijske tehnologije. To pa je povzročilo boljšo in predvsem hitrejšo osveščenost posameznikov, hitrejši ter zanesljivejši prenos natančnih podatkov, prenos večje količine podatkov v krajšem časovnem obdobju itd. Živimo namreč v obdobju hitrih sprememb, ki nas po eni strani begajo, po drugi strani pa bogatijo naš vsakdan. Svet, v katerem živimo, je izjemno povezan. Za nakup nekega izdelka ni potrebno sesti na letalo in odleteti na drug konec sveta. Z deskanjem po internetu lahko želeni izdelek poiščemo, si ga ogledamo, preberemo njegove karakteristike in ga tudi naročimo. Glede informacijske družbe pravi Kovačič (1998, 8): »Prihajajočo družbo, ki izhaja iz obstoječe industrijske družbe, odvisne predvsem od proizvodnje materialnih dobrin in storitev materialne narave, lahko poimenujemo postindustrijska ali informacijska družba. Lahko jo opredelimo kot prihajajočo družbo, ki učinkovito in uspešno uporablja sodobne informacijske, komunikacijske in transportne tehnologije za ustvarjanje in nudenje cele vrste novih, informacijsko zasnovanih in podprtih proizvodov, izdelkov in storitev.« 2.1 Značilnosti, prednosti in pomanjkljivosti informacijske družbe Pojem informacijska družba je mlada skovanka. Njen pomen je predvsem v spoznanju, da se možnosti paradigem življenja in delovanja v industrijski družbi izčrpavajo in da je nujno najti in pokazati pot naprej. S tem se lahko izognemo travmam prehoda iz agrarne v industrijsko družbo. Slovensko društvo Informatika (1999c) pa definira informacijsko družbo kot »družbo izobilja in ne le blagostanja«. Gospodarski razvoj se je torej premaknil. Premik je narejen v smeri iz industrijskega k postindustrijskemu. Poglavitna značilnost t. i. informacijsk družbe je povečan pomen informacij, kot razvojna podlaga »nove ekonomije«. Gre za novo družbo, ki jo nekateri imenujejo informacijska družba, drugi storitvena družba, tretji ji pravijo učeča se družba itd. Skratka - obstaja več različnih imen. Od nas samih in izhodiščnega zornega kota pa je odvisno, katerega bomo uporabili.

11

Pojmu nove ekonomije so avtorji želeli dodeliti razlikovalne značilnosti. Tako so nekateri ločili »informacijsko ekonomijo« in »digitalno ekonomijo«. Prva vključuje informacijske dobrine in storitve, kot so objave, raziskave, pravne in zavarovalne storitve, zabavo, znamenitosti ter izobraževanje na vseh omenjenih področjih. »Digitalna ekonomija« pa vsebuje le dobrine in storitve, katerih razvoj, proizvodnja ali prodaja so močno odvisni od digitalne tehnologije (Piazolo 2001).

2.1.1 Prednosti in pomanjkljivosti informacijske družbe Vsaka stvar je edinstvena in kot taka sestavljena iz prednosti na eni strani in slabosti na drugi. Tako je tudi z informacijsko družbo. Če govorimo o prednostih, moramo vsekakor omeniti1:

hitrejši pretok informacij: omogoča ga razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije;

širši dostop do informacij: te še nikoli niso bile tako široko dostopne kot sedaj; digitalna vključenost: danes je to predvsem pozitivno naravnano, če posameznik ni

digitalno vključen, je na obrobju družbenega dogajanja; elektronsko komuniciranje: postalo je nujno in nepogrešljivo, ob enem pa je zelo

koristno, saj zmanjšuje čas in oddaljenost ter povečuje hitrost in zanesljivost komuniciranja;

izvajanje elektronskih storitev: le-te se vse bolj izvajajo in širijo, elektronsko poslovanje postaja standard in nuja, elektronske storitve pa vedno bolj nadomeščajo klasične;

elektronska demokracija: le-ta postaja del našega vsakdana, posebej opazna pa je preko elektronskih oblik komuniciranja med politiki in državljani – medmrežne klepetalnice, forumi, videokonference, neposredni prenosi sej parlamenta itd.;

vpliv informacijskih in komunikacijskih tehnologij na kakovost življenja: je vsekakor pozitiven, saj uporaba sodobnih tehnologij (mobilni telefoni, dlančniki, internet, elektronske storitve) podaljšuje razpoložljiv prosti čas in pripomore k njegovi kvalitetnejši izrabi.

Poleg prednosti pa ima tudi informacijska družba svoje pomanjkljivosti. Mednje uvrščamo predvsem2:

zmešnjavo informacij: medmrežje ponuja množico neurejenih podatkov, ki so lahko zavajajoči, če jih ne znamo pravilno izbirati in urediti glede na naše potrebe in interese;

pretiravanje v uporabi informacijskih in komunikacijskih tehnologij: uporaba mobilnih telefonov pri marsikom že meji na zasvojenost, pri drugih je prisotna zasvojenost s televizijo ali internetom;

razčlovečenje odnosov in odtujenost: vsako pretiravanje je nevarno in lahko privede do odtujenosti in »robotizacije« medsebojnih odnosov (predvsem pri uporabi komunikacijskih in informacijskih tehnologij), ko namesto neposredne komunikacije med ljudmi prihaja do posrednikov v obliki elektronskih medijev;

1 Povzeto po Krapše (2002, 20-21). 2 Prav tam (21-22).

12

digitalni razkorak: pogojen je z zmožnostjo fizičnega in finančnega dostopa do računalnika, celičnega telefona, medmrežja; pomembni pa so tudi drugi dejavniki, kot sta izobrazba in geografska lokacija;

digitalno onesnaževanje: nastaja, kadar nerazumno in preko meja zdravega razuma dajemo prednost sodobni tehnologiji, ne oziraje se na posledice, ki so lahko tudi negativne in vodijo k zasvojenosti in odvisnosti.

Seznanjeni moramo biti tako s prednostmi kot s slabostmi, kajti le tako lahko pospešena informatizacija pogojuje naložbe v računalniško strojno opremo in telekomunikacijske naprave. Pomembnejši od sestavnih delov postaja vidik uporabe sodobne informacijske tehnologije ter naložba v človeške vire, kvalificirane z znanjem in izkušnjami. 2.2 Globalizacija Globalizacija je zelo kompleksen in protisloven proces. Tako do danes še ni prišlo do enotne definicije tega pojma. Različni znanstveniki in strokovnjaki pojem definirajo različno. Zato obstaja množica definicij, od katerih pa nobena ni dovolj natančna za opis pojma, hkrati pa nobena ni napačna. Pomislili bi, da področje še ni dovolj raziskano in da zaradi pomanjkljivih informacij prihaja do množice definicij, a temu ni tako. Vzrok številnih različnih opisov globalizacije je široko področje samega pojava. Termin globalizacija se uporablja v deskriptivnem in normativnem smislu. V deskriptivnem smislu je globalizacija proces, v katerem se povečuje medsebojna odvisnost proizvajalcev blaga in storitev in v katerem se odločitve o alokaciji produkcijskih dejavnikov v vse večji meri sprejemajo na globalnem nivoju. V normativnem smislu pa gre za liberalizacijo trgovinskih in finančnih tokov oziroma za proces odpiranja nacionalnih ekonomij (Bobek 2002, 27). Globalizacijo pogosto povezujemo le z internetom in omrežji. Ob tem pogosto pozabljamo na svetovne blagovne znamke, svetovne televizijske medije, transnacionalne družbe, brezcarinski pretok blaga ter različne transportne poti, ki omogočajo hiter prevoz blaga iz enega na drug konec sveta. Vsekakor je računalniško izmenjavanje podatkov in elektronsko poslovanje pomembno. Pomembni pa so tudi razvoj transporta in informacijske tehnologije, sodobna transportna sredstva, novi distribucijski kanali itd. V preteklosti je večina podjetij in posameznikov poslovala predvsem s svojo bližnjo okolico. Danes temu ni več tako. Pojavljajo se vedno nove priložnosti za poslovanje tako podjetij kot posameznikov z enega dela sveta s podjetji ali posamezniki na drugem delu sveta. Tako lahko npr. slovenski potrošnik po internetu poišče izdelek pri ameriškem podjetju, ga preko interneta naroči, plača s kreditno kartico ali elektronskim denarjem in prejme po pošti. O varnosti in nevarnostih takega nakupovanja bomo govorili v poglavju 3.5. Dejstvo pa je, da je za tovrstna naročila potreben posameznik, njegova osveščenost, znanje in izkušnje. Glede globalizacije pravi Kovačič (1998, 22): »Priložnosti in pretenj, ki jih nudi globalizacija, se zavedajo razvite in nerazvite države, ki se v svetovni konkurenci šele uveljavljajo. Vse poizkušajo kar najhitreje liberalizirati svojo zakonodajo, ob tem pa zaščititi svoje ranljive točke oziroma strateško pomembna področja, ki bi bila s svetovno

13

konkurenco življenjsko prizadeta. Tako mora Evropa pred mednarodnim vplivom zaščititi zlasti delovna mesta storitvenih dejavnosti, v katerih se nahaja 60% vseh z globalnega vidika relativno dobro plačanih in socialno varnih delovnih mest. Prehod delavcev iz proizvodnih in poljedelskih dejavnosti v storitvene dejavnosti, ki mu je bila razvita Evropa priča v šestdesetih in sedemdesetih letih, je v tem času prisoten pri nas. Če si ne želimo hudih strukturnih in socialnih pretresov, zlasti v povezavi z nezaposlenostjo presežnih delavcev z neustreznimi znanji in veščinami, moramo vlagati v izobraževanje in prekvalifikacijo.« 2.3 Človek v informacijski družbi V družbi, državi in gospodarstvu ima človek pomembno vlogo. Ne glede na to, ali živimo po današnjih merilih dobro ali slabo, težimo k temu, da bi v prihodnosti živeli še bolje. Hkrati pa se morebitnih sprememb bojimo. Strah pred spremembami je velik le dokler ni postavljena jasna vizija prihodnosti in dokler niso ustvarjeni pogoji za njeno uresničevanje. Vizija je vsekakor potrebna, saj je smernica prihodnjega razvoja. Tako se lahko že danes odločamo o načinu življenja in dela v prihodnje, se na spremembe informacijske družbe pripravimo in se ukvarjamo z vprašanjem, kako današnje težave preseči. Pogosto se ukvarjamo z vprašanji, kako poskrbeti za osebni razvoj; kako si najti najprimernejše delo in ga izvajati na sebi najprimernejši način; kako sodelovati pri razvoju in sooblikovanju skupnosti, v kateri delamo in živimo; kako uskladiti delo z zasebnim življenjem in družino; kako ohraniti svojo identiteto in nenazadnje tudi, kako si zagotoviti boljše delovne in življenjske pogoje. Izkušnje kažejo, da je ena zaposlitev in en poklic za celo življenje stvar preteklosti. Ljudje se soočamo z željami in potrebo po znanju, ki nam skupaj z usposobljenostjo, da samostojno vplivamo na svojo prihodnost, zagotavlja osebni razvoj in tudi delo. Hiter razvoj prinaša s seboj spremembe in s tem nenehno potrebo po izobraževanju in prilagajanju. Brez novih znanj ni mogoče ohranjati zaposlitve, učinkovito voditi uspešnih podjetij, lokalnih skupnosti, države, razvijati odnosa s kupci, širiti ponudbe in nenazadnje - učinkovito soodločati o lastni in skupni prihodnosti (Slovensko društvo Informatika 1999c). Vse bolj je pomembno, da si uspešne družbe prizadevajo pridobiti posameznike s čim višjo stopnjo izobrazbe, željne znanja na specifičnih področjih, ki so se pripravljeni skozi celo življenjsko obdobje izobraževati, uriti in usposabljati. Le-tako bodo strokovnjaki na svojem področju in bodo svoje delo opravljali hitreje, učinkoviteje, predvsem pa bolje od konkurence. Pomembna je tudi infrastruktura, ki omogoča učinkovito trženje izdelkov in storitev, ter izobraževalni sistem. Le-ta omogoča učinkovit prenos znanja na naslednje generacije. Poučene bodo o dosedanjih raziskavah, načinu dela, uspehih in dosežkih, istočasno pa bodo tudi same postavljene pred izziv prihodnjega raziskovanja in iskanja novih, učinkovitejših metod in načinov dela.

14

3 ELEKTRONSKO POSLOVANJE Čas, v katerem živimo, zaznamujejo hitre spremembe na številnih področjih. Predvsem je potrebno omeniti socialno, politično, ekonomsko in tehnično področje. Vsako izmed njih je sooblikovalo zgodovino, v prihodnosti pa imajo vsa področja enak cilj. Prizadevajo si odpraviti bariere med državami. Želijo, da bi cel svet postal eno samo tržišče, na katerem bi se srečevali proizvodi in storitve različnih držav. Razvoj telekomunikacij omogoča širšemu krogu ljudi dostop do informacij ter izmenjavo informacij med posamezniki ali organizacijami, pri tem pa oddaljenost in časovne razlike niso pomembne. Razvoj računalnikov je od preteklosti do danes zelo napredoval. Postali so zmogljivejši in hitrejši. Istočasno pričakujemo nadgradnjo dosedanjega razvoja tudi v prihodnosti. Tudi internet je že močno razširjen. Verjetno so zanj slišali že tako rekoč vsi. Vsekakor so z njim najbolj seznanjeni tisti, ki ga uporabljajo tako v poslovnem kot zasebnem življenju. Pogosto se je dogajalo, da so podjetja zahtevala od uslužbencev znanja s področja uporabe računalnika in interneta. Omogočala so tudi izobraževanja ter izpopolnjevanja znanja s tega področja. Ko pa so posamezniki odkrili prednosti uporabe interneta, so ga začeli uporabljati ne le na delovnem mestu, temveč tudi v zasebnem življenju. O elektronskem poslovanju Blažič-Jermanova pravi (2001, 11): »Mnogo ljudi si elektronsko poslovanje predstavlja kot izmenjavo podatkov med računalniki, vendar je ta definicija mnogo preozka, da bi se resnično uporabljala. Pojem elektronsko poslovanje izhaja iz angleškega izraza electronic commerce, ki je tudi preozek. Danes se vse pogosteje uporablja izraz ebusiness, ker bolj pravilno odseva vsebino. Elektronsko poslovanje obsega veliko več kot le navadno izmenjavo računalniških podatkov (RIP) in delovanje spletne trgovine. Vse, kar danes delamo v sklopu poslovnih dejavnosti s pomočjo računalniških aplikacij in računalniških omrežij, imenujemo elektronsko poslovanje. Elektronsko poslovanje pomeni torej izvajanje poslovnih operacij brez uporabe papirja. Gre za prenos poslovne dokumentacije neposredno iz enega računalnika v drugega. Poslovanje poteka precej hitreje in enostavneje kot v preteklosti. Istočasno pa je dosti manjša možnost napak, saj je nadzor nad dogajanjem v poslovnem procesu zaradi sprotnih in ažurnih informacij zelo učinkovit. Uvajanje elektronskega poslovanja pomeni ogromno spremembo glede na klasičen način. Nujna posledica uvajanja e-poslovanja pa je reorganizacija obstoječih poslovnih procesov in samega poslovanja. Potrebno je posodobiti računalniško opremo, vlagati v znanje in izobraževanje itd. Omenili smo že, da je elektronsko poslovanje zelo široko področje, ki zajema3:

elektronsko bančništvo, elektronsko trženje, elektronsko trgovanje, spletno trgovino, svetovanje na daljavo, elektronsko zavarovalništvo, računalniško podprto skupinsko delo,

3 Blažič-Jerman (2001, 11).

15

delo na daljavo, pouk na daljavo.

Preprosto lahko rečemo, da elektronsko poslovanje pomeni »poslovati elektronsko« (Zupan 2000, 274). Tovrstno poslovanje je pomembno predvsem na štirih področjih, in sicer:

povezovanju med organizacijami in potrošniki, poslovanju znotraj organizacije, poslovanju med različnimi organizacijami in poslovanju državne administracije med seboj in z občani.

Podjetja in organizacije za oglaševanje in trženje izdelkov ter storitev na globalnem nivoju vse pogosteje uporabljajo elektronska sredstva. Proizvajalci in trgovci na drobno v oddaljenih deželah lahko ponujajo svoje izdelke in storitve skupaj z informacijami o lastnostih posameznih izdelkov, njihovih prednostih, posameznih komponentah, cenah, proizvodnih in dobavnih rokih ter prodajnih in plačilnih pogojih. Te informacije omogočajo potrošniku blaga ali storitev, pa naj bo to posameznik ali proizvajalec, da naroči želeno blago ali storitev pri najugodnejšem ponudniku (GZS 2002, 5). 3.1 Razvoj e-poslovanja4 O prvi poslovni uporabi računalnika lahko govorimo šele v šestdesetih letih, ko so ga v ZDA uporabili na področju bančništva. Uporabili so ga za avtomatizacijo obdelave čekov, katerih število je močno naraslo in ročna obvladljivost poslovanja ni bila več možna. Poslovna uporaba računalnika se je kasneje bliskovito razširila tudi na druga področja, kot je npr. računovodstvo, področje obdelave plač, priprava poročil itd. Razvoj elektronskega poslovanja se je začel z razvojem računalniških omrežij in interneta. V šestdesetih in predvsem sedemdesetih letih pa je prišlo do potrebe po sprotnem zagotavljanju proizvodnih virov (»just in time«), zato so se organizacije začele povezovati s svojimi dobavitelji. Sprva so to povezovanje poimenovali EDI (Electronic Data Interchange). Namenjeno je bilo neposrednemu elektronskemu sprejemanju in posredovanju naročil, računov in dobavnic med poslovnimi partnerji. S tem so podjetja zmanjšala obseg papirnega dela in povečala avtomatizacijo pisarniškega poslovanja. Nadaljnji razvoj je v osemdesetih letih prinesel nadomestitev papirnih poslovnih listin, kot so npr. dobavnice, računi, naročila, plačilni nalogi in druge, z računalniškim prenosom listin v standardizirani elektronski obliki. Sredi osemdesetih let so se pojavile prve elektronske konference (on-line), kot nova oblika družbene interakcije (kot tudi pogovori po internetu5 in klepetalnice6). Istočasno se je povečala dostopnost in izmenjava informacij. Omrežne storitve pa so bile v vsakodnevnem življenju še vedno premalo razširjene.

4 Povzeto po: Blažič-Jerman (2001, 13-17). 5 Angleško Internet Relay Chat – IRC. 6 Angleško Chat Room.

16

Devetdeseta leta so z razvojem in razširjenostjo interneta ter s pojavom svetovnega spleta7 na internetu prinesla preobrat, ki je sprožil razvoj elektronskega poslovanja. Elektronsko poslovanje je dobilo nove razsežnosti. Nove tehnologije so prinesle prijaznost do uporabnika in enostavnost uporabe. Svetovni splet je z dostopnostjo zagotovil ekonomijo obsega ter omogočil raznovrstne poslovne aktivnosti. Danes je dostopen tako organizacijam kot fizičnim osebam. Internet je znižal stroške za učinkovito komunikacijo, odprl pot do novega načina poslovanja in novih trgov, povečal učinkovitost, omogočil vpeljavo večpredstavnih storitev in zagotovil, da je ekonomija postala globalna, gospodarske organizacije pa globalno povezane. Svetovni splet je tudi malim podjetjem omogočil tekmovanje z velikimi, multinacionalnimi podjetji. Vsako majhno podjetje lahko namreč vstopi na večmilijonski trg z minimalnimi potrebnimi investicijami v informacijsko infrastrukturo. Potrebuje le osebni računalnik, modem in povezavo z internetom. Z razvojem interneta pa je nastala tudi povsem nova oblika podjetij – t. i. virtualna ali navidezna podjetja. S pojavom interneta se je prav v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja močno spremenil vzorec elektronskega poslovanja. To dokazujejo tudi številne raziskave. Eno izmed njih je izvedla tudi EITO8. Raziskava je pokazala, da je kar 86% podjetij vzpostavilo povezavo z internetom med leti 1996 in 1999, medtem ko je od teh podjetij leta 1998 29% teh podjetij uporabljalo internet v poslovne namene (v letu 1997 6%), leta 1999 pa že 47%. Potrebno pa je omeniti tudi to, da elektronsko poslovanje poteka po zaprtih ali odprtih sistemih, ki postajajo vedno bolj prepleteni. Med zaprte uporabniške sisteme uvrščamo intranet9 in ekstranet10. Omrežja delujejo kot zaprta, čeprav uporabljajo javne omrežne infrastrukture, saj so omejena na zaposlene v podjetju in pooblaščene uporabnike. Taka so npr. bančna omrežja, omrežja plačilnega prometa, omrežja državne uprave … Poleg zaprtih pa poznamo tudi odprta omrežja. Najpogostejša oblika le-teh je internet, kjer lahko najdemo ogromno različnih storitev. Omenjamo le nekatere, za katere menimo, da so najbolj razširjene: elektronska pošta, prenos datotek in svetovni splet. Slednja je najbolj priljubljena storitev na internetu in najpogosteje uporabljena pri e-poslovanju. V njem lahko najdemo praktično vsa področja človekovega delovanja. WTO program za e-poslovanje je sprejel Generalni Svet 25. septembra 1998. V program so vključili Svet za dobrine in storitve, TRIPs11 ter Odbora za trgovino in razvoj. Sledili so dogovori omenjenih področij z Generalnim Svetom in predlogi držav članic o e-poslovanju (WTO 2001). Naraščajoča pomembnost e-poslovanja v svetovni trgovini je vodila članice WTO k temu, da bi sprejele deklaracijo globalnega e-poslovanja. S tem naj bi ustanovili obširen delovni program, ki bi zajemal vsa, s trgovino povezana področja, ki izhajajo iz e-poslovanja. Do sedaj je bilo pod okriljem Generalnega Sveta WTO e-poslovanju posvečenih pet razprav. Zajemale so: klasifikacijo e-prenosov, področja razvoja, finančne posledice e-poslovanja, povezave ter možni učinki substitucije med e-poslovanjem in tradicionalnim oblikam

7 Angleško World Wide Web - WWW. 8 European IT and Telecommunications Organisation. 9 Omrežje, ki deluje znotraj enega podjetja. 10 Internet, ki je preko javno dostopnega interneta dostopen ožjemu krogu poslovnih partnerjev. 11 TRIPs - Trade Related Intelectual Properties.

17

poslovanje, obdavčenje e-poslovanja, konkurenčnost, jurisdikcija ter druga legalna področja (WTO 2003). 3.2 Vrste elektronskega poslovanja Elektronsko poslovanje ni namenjeno izključno poslovanju med organizacijami. To je razlog, da v tem kontekstu govorimo o treh glavnih vrstah poslovanja: podjetje – podjetje,12 podjetje – potrošnik13 in javna in državna uprava – javnost in ljudstvo (tako podjetja kot posamezniki). B2B poslovanje Elektronsko poslovanje med podjetji (B2B) po ocenah različnih raziskav predstavlja največji del poslovanja. Zajema vse transakcije, od vzpostavljanja povezave med prodajalci na drobno in dobavitelji (naročila, plačila) ter elektronskega bančništva do sodelovanja pri skupnih projektih. B2C poslovanja Za razliko od B2B poslovanja zajema B2C poslovanje veliko področij, ki večinoma temeljijo na poslovanju z uporabo internetnih spletnih strani. Potrošnikom omogočajo opravljanje različnih opravil s pomočjo domačega računalnika. Nekatera izmed takih opravil so: plačevanje položnic preko interneta, nakupovanje, izobraževanje ipd. Poslovanje javne, državne uprave z javnostjo in ljudstvom Pri poslovanju z državno upravo ločimo poslovanje med državno upravo in podjetji. Tak primer je npr. registriranje vozil, pobiranje davčnih napovedi itd. Na drugi strani pa ločimo tudi poslovanje državne uprave s prebivalci. Slednje je eno najzahtevnejših področij, saj zahteva lokalni dostop do teh storitev vseh državljanov in članov skupnosti. Napovedi kažejo, da bo ta ločitev s časom odpravljena, ker ne bo možno neposredno ločiti, kdo je stranka in kdo poslovni partner. Stranka je namreč lahko posameznik, ki kupuje v spletni trgovini, poslovni partner, posameznik ali podjetje v interakciji z državno upravo. Trženje, prodajo in obdelavo po opravljeni prodaji potrebujejo tako poslovni partnerji, ki sodelujejo v e-poslovanju, kot spletna trgovina, ki ima pred svojimi strankami večinoma posameznike, ki kupujejo široko potrošno blago (Blažič-Jerman 2001, 17-18). 3.3 Prednosti e-poslovanja14 Elektronsko poslovanje ne glede na obliko poslovanja s poslovnimi partnerji prinaša podjetjem, udeležencem elektronske oblike poslovanja, neposredne koristi v obliki:

zniževanja stroškov nakupa, zniževanja obsegov zalog, skrajševanja poslovnega cikla, razvijanja učinkovitejše in uspešnejše pomoči povezovanja s svojimi odjemalci,

12 Business to business (B2B). 13 Business to consumer (B2C). 14 Povzeto po Kovačiču (1998, 31-36).

18

zniževanja stroškov prodaje in trženja ter ustvarjanja novih tržnih priložnosti. Glede na to, da je vsaka prednost po svoje pomembna in nobene ne gre izničiti oziroma zanemariti, saj nam na koncu koncev prinašajo le ugodnosti, bomo naredili kratek pregled le-teh. NIŽJI STROŠKI NAKUPA Procesi oziroma poslovni postopki med kupcem in dobaviteljem so dokaj kompleksni in intenzivni. Značilno je, da jih spremlja množica dokumentov, kot so npr. ponudba, povpraševanje, naročilo, dobavnica, račun dobavitelja, plačilni nalog in drugi. Podjetja iščejo najugodnejše možnosti tudi z znižanjem stroškov. To dosežejo z združevanjem naročil in tesnejšim sodelovanjem s svojimi ključnimi dobavitelji. S tem lahko dosežejo količinske popuste. Elektronsko poslovanje je že doseglo svoje prve uspehe in se močno razširilo. Izkušnje pa kažejo, da neposredno elektronsko poslovanje v organizacijah znižuje stroške predvsem na področju izvajanja procesa ter izdelave in pošiljanja dokumentov. Avtomatizacija postopkov omogoča zaposlenim več časa za pogajanja o boljših pogojih nakupa ter ustvarjanju boljših odnosov z dobavitelji. Ocene kažejo, da so organizacije pri elektronski izmenjavi podatkov že prihranile 5-10% stroškov nakupa. Pričakujemo, da bo elektronsko poslovanje v prihodnosti prineslo še dodatni 10% prihranek. ZMANJŠANJE OBSEGA ZALOG Slabše kot je organizacija povezana z dobavitelji, večje so njene potrebe po skladiščenju surovin, materialov in polproizvodov, s katerimi je proizvodni proces nemoten. Večji obseg zalog za organizacijo pomeni višje stroške, običajno pa ne pomeni tudi hitrejšega in ustreznejšega odzivanja na potrebe odjemalcev. Manjši obseg in hitrejše obračanje zalog pomenita tudi boljšo preglednost zalog in učinkovitejšo izrabo skladiščnih kapacitet. Elektronsko poslovanje pa na tem področju odpira tudi nove možnosti in izzive. Organizacije, ki so neposredno povezane v proizvodni verigi, se lahko izognejo dvojnemu skladiščenju tako, da kot izhodno iz proizvodnje oziroma vhodno v naslednjo fazo proizvodnje uporabljajo skupno skladišče. Dobro povezane organizacije lahko ob načrtovanju lastnega proizvodnega procesa neposredno vplivajo tudi na proizvodni proces svojih ključnih dobaviteljev. S tem si ob pravem času in na pravem mestu zagotovijo optimalne količine vhodnih elementov ter močno znižujejo ali celo odpravljajo lastne in dobaviteljeve zaloge in stroške skladiščenja. SKRAJŠEVANJE POSLOVNEGA CIKLA Poslovni cikel obsega celoten čas, ki je potreben za razvoj, izdelavo in posredovanje proizvoda odjemalcu. Krajši poslovni cikel pomeni nižje stroške in hitrejši odziv na dinamične zahteve ter s tem seveda bistveno primerjalno prednost pred ostalimi proizvajalci. Elektronsko poslovanje nam pri povezavi med organizacijami in dobavitelji ter kupci bistveno skrajša pošiljanje in sprejemanje naročil, računov, prometnih in ostalih dokumentov. Internet torej ponuja neposredno povezovanje in delo skupin, ki se sicer nahajajo na povsem različnih lokacijah po svetu. Tako lahko organizacije izrabljajo 24-

19

urno delo na skupnih projektih, velike ameriške korporacije pa s tem izrabljajo tudi ogromne razlike v ceni delovne sile. V preteklosti, pred razvojem elektronskega poslovanja, so vse komunikacije potekale po pošti ali s pomočjo telefona in faxa. Tako so bile običajno priprave za začetek proizvodnje dolge kar nekaj tednov. V tem času je namreč potekalo usklajevanje. Napake v nerazumevanju med usklajevanjem in zakasnitve pa so si želeli odpraviti. In sicer so to storili tako, da so povečali zaloge v lastnih skladiščih in tako še povečali stroške zalog. RAZVIJANJE UČINKOVITEJŠE IN USPEŠNEJŠE POMOČI IN POVEZOVANJE Z ODJEMALCI Internet omogoča organizacijam, da prikažejo svoje izdelke in storitve na svetovnem spletu. S tem lahko kupcem izdelkov in uporabnikom storitev ponudijo podroben opis svoje ponudbe, prav tako pa imajo v organizaciji tudi neposreden vpogled v stanje oziroma status naročil. S tem lahko močno razbremenijo prodajno službo ter dvignejo nivo zaupanja in zadovoljstva odjemalcev. Velika podjetja lahko z uporabo interneta in elektronskega poslovanja letno prihranijo ogromno denarja. ZNIŽANJE STROŠKOV PRODAJE IN TRŽENJA TER USTVARJANJE NOVIH TRŽNIH PRILOŽNOSTI Uporaba interneta odpravlja slabost individualne prodaje, kjer je obseg prodaje omejen s številom razpoložljivih prodajalcev. Poleg tega internet tudi odpira možnosti neposrednega naročanja in odpravlja časovno zamudno ročno izpolnjevanje naročil. S tem se zaposlenim v prodajalni poveča razpoložljivi čas, ki ga lahko namenijo predvsem poprodajnim aktivnostim. Le-te pa ustvarjajo in ohranjajo zadovoljstvo kupca. Poleg tega pa je prednost interneta tudi časovna neomejenost prodaje izdelkov in dostopa na trge. Pomemben postaja predvsem za manjše ponudnike z novimi proizvodi, ki v nasprotnem primeru ne bi bili sposobni predstaviti svoje ponudbe na svetovnem trgu. Opisali smo le nekatere izmed prednosti, za katere menimo, da spadajo med pomembnejše. V proizvodnji in prodaji je pomemben kratek poslovni ciklus z majhnimi količinami zalog. Če je le možno, naj bi podjetje imelo optimalne zaloge. To so zaloge, pri katerih so stroški skladiščenja najnižji. Pomembni pa so tudi nizki stroški nakupa ter nizki stroški prodaje in trženja. Pri ustvarjanju novih tržnih priložnosti je pomembno, da so novitete dostopne široki množici posameznikov po čim nižji ceni. In internet vsekakor spada med opisane načine osveščanja, saj je po raziskavi RIS15 dostop do interneta v slovenskih gospodinjstvih med 35 in 38%. Prav tako kot se število dostopov do internetnih storitev povečuje, se povečuje tudi število uporabnikov interneta. Po omenjeni raziskavi se je leta 2003 število uporabnikov interneta povečalo za 80.000. Obstaja pa razkorak med uporabniki, ki je viden v izobrazbi in med regijami. Glede na doseženo stopnjo izobrazbe ga največ uporabljajo zaposleni, ki so dosegli visokošolsko izobrazbo ali več. Takoj za njimi pa so študenti visokih in višjih šol. Prav tako pa je viden razkorak v uporabi glede na regije. In sicer je s 54% uporabnikov interneta na prvem mestu osrednja Slovenija, v Prekmurju pa je npr. takih uporabnikov le borih 15%.

15 Vehovar in Pajtler 2003.

20

3.4 Dinamika e-poslovanja16 Elektronsko poslovanje je s seboj prineslo veliko sprememb. Močno je spremenilo življenje posameznikov in delo v organizacijah. Spremembe so se pojavile na različnih področjih. Eno izmed njih je npr. dematerializacija poslovanja in vztrajna rast storitev. Številne storitve, kot sta npr. pisarniško poslovanje in elektronsko bančništvo, se sedaj opravljajo brez uporabe papirja. Pri elektronskem bančništvu je zlasti pomemben razvoj elektronskega denarja, ki kupcu omogoča anonimnost, kakršna je pri plačevanju z gotovino. Pojavila se je tudi digitalizacija slike. Z digitalnim fotoaparatom lahko posnamemo slike in jih shranimo v računalnik. Te lahko povsem preprosto pošljemo prijateljem ali poslovnim partnerjem s pomočjo elektronske pošte. Sodobna tehnologija interneta omogoča brezvrvični dostop do storitev interneta. Le-ta omogoča mobilnost uporabnika, delo na daljavo, videokonference (ki so spremenile potovalne navade managerjev), nakupovanje na daljavo (ki je spremenilo obseg trgovine in lokacijo), sisteme za računalniško podprto delo. Slednji pa so spremenili delo na skupnih projektih. Elektronsko poslovanje pa je prineslo tudi nov način dela. Tako elektronska pošta kot računalniško podprto sodelovanje postajata nepogrešljiv komunikacijski pripomoček. Precej lažji je prenos znanja, ki ni shranjen le v dokumentih, temveč tudi v procesih in postopkih. S tem pa lahko opravimo tudi več dela kjerkoli po svetu, pa najsi bo to v skupini ali individualno. Povsem drugačni so tudi odnosi s strankami. Podjetja s stranko gradijo dolgoročen odnos in jo obravnavajo bolj individualno. Kupcu je danes potrebno ponuditi izdelek ali storitev takrat, ko to potrebuje. Potrebno je zadovoljiti njegove želje glede izdelka – kdaj in kje potrebuje izdelek ter kakšne so karakteristike izdelka, ki ga želi. Za izvedbo tega potrebuje podjetje hiter dostop do informacij in ustreznih analiz dogajanja. Za hitre in zanesljive informacije pa je potrebna sodobna informacijska infrastruktura. Na najbolj razvitih trgih je razvita telekomunikacijska infrastruktura pogoj za razmah elektronskega poslovanja. Na trgih s slabše razvitimi telekomunikacijami in dražjim dostopom do storitev interneta, kamor uvrščamo tudi Slovenijo, pa bo potrebno uvajanju elektronskega poslovanja nameniti več pozornosti, saj je le-to pogoj za razvoj t. i. ekonomije znanja oziroma digitalne ekonomije. Še več, z leti in z globalnim razvojem elektronskega poslovanja naj bi le-to izgubilo predpono e (ebusiness), saj bo to postalo edina oblika poslovanja. Število uporabnikov interneta se še vedno ni stabiliziralo. Tako v svetu kot v Sloveniji se vsako leto število uporabnikov interneta povečuje. Največ uporabnikov je med 10. in 75. letom starosti. Uporabljajo ga zaposleni z doseženo vsaj visoko ali višjo izobrazbo, veliko uporabnikov pa je tudi med učenci osnovnih šol, dijaki in študenti. Slednji ga uporabljajo pri izdelavi seminarskih nalog, iskanju informacij z najrazličnejših področij, pošiljanju elektronske pošte itd.

16 Povzeto po: Blažič-Jerman (2001, 18-21).

21

3.5 Ali je e-poslovanje varno? Še vedno se pojavlja vprašanje varnosti e-poslovanja, čeprav je le-to že močno razširjeno po vsem svetu. Nemalokrat slišimo o zlorabah kreditnih kartic, s katerimi so posamezniki plačevali storitve in izdelke po internetu. Morda so prav zaradi tega uvedli nove metode plačevanja, kot sta npr. elektronski denar in elektronski čeki. Kljub temu se vpraševanje o varnosti e-poslovanja še vedno pojavlja. Elektronsko poslovanje je lahko varen način poslovanja. Če to ne bi bilo res, potem potrošniki v letu 1999 ne bi porabili, po podatkih International Data Corporation, približno 111 milijard USD, kar za 220% presega vrednost iz leta 1998 (50 milijard USD). Številki kažeta, da odpor potrošnikov proti e-poslovanju slabi (GZS 2002, 107). Vsekakor je z vidika prodajalca celotno tveganje pri elektronskem poslovanje manjše kot pri klasičnih oblikah poslovanja, saj je tveganje, povezano s požarom, krajo izdelkov in krajami na delovnem mestu, bistveno nižje. Pri potrošnikih pa prav tako obstaja manjše tveganje. V primerjavi s tveganji, ki se jim potrošnik izpostavlja pri klasičnem nakupu ali plačilu v restavraciji s plačilno kartico, se izpostavlja veliko večjemu tveganju, kot je le-to pri internetni povezavi. Snovalci interneta so želeli ustvariti delujoč in učinkovit sistem. Številnim posameznikom, ki kupujejo po internetu, je postal postopek domač in tako rekoč del vsakdana. Zaradi hitrega tempa življenja internet številnim uporabnikom prihrani čas, saj lahko nakupujejo doma, iz naslonjačev, pri čemer jim ni potrebno iskati parkirnega prostora, zapravljati časa zaradi gneče na blagajnah itd. Seveda pa vse internetne strani tudi niso varne. Tako se je pri tem že nekaj potrošnikov »opeklo«. Prav to je razlog, da se je in se še vedno veliko pozornosti namenja varnosti poslovanja na internetu. Določeni ljudje so odprti za novosti in nove načine sprejemajo z odprtimi rokami. Spet drugi se bodo za uporabo odločili šele takrat, ko bodo spoznali, da so nove metode učinkovite in zadovoljive. Sčasoma tako skoraj vsaka novost postane rutina, stare poti pa izginejo. To se sedaj dogaja tudi z internetom, saj številne raziskave pišejo o eksplozivnem naraščanju uporabe interneta, o naraščajočem številu uporabnikov ter povečani prodaji potrošniškega blaga. Pri tem pa k večji uporabi interneta vzpodbujajo pozitivne izkušnje (GZS 2002, 107).

22

3.6 Pozitivni in negativni vplivi e-poslovanja TABELA 1: PRILOŽNOSTI IN NEVARNOSTI E-POSLOVANJA

Priložnosti in prednosti Izzivi in nevarnosti Eksponentna rast e-poslovanja bo povečala celotni obseg svetovne trgovine.

Največ bo pridobil razviti in povezani del sveta.

Približno 80% e-poslovanja se bo odvijalo med podjetji (B2B). Tu je torej priložnost za včlenitev v preskrbovalne verige.

Lahko, da bodo razpadle obstoječe preskrbovalne verige, s tem pa se bo povečala odvisnost od velikih mednarodnih družb.

E-poslovanje bo povzročilo hitrejši prenos tehnologij in večanje ponudbe informacijske tehnologije.

Če je domača industrija šibka, bodo imele od tega dobiček le multinacionalke, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo.

Nastale bodo velike korporacije, prav tako pa tudi mala podjetja, ki bodo lahko ponujala podobne storitve po nižjih cenah.

Za manj razvite države je to velika priložnost, hkrati pa tudi velika grožnja, ki jo prinašajo multinacionalke.

Izboljšal se bo dostop do informacij o trgih, poslovnih priložnostih in preskrbovalnih verigah.

Tisti, ki ne bodo imeli dostopa, ne bodo mogli izkoristiti prednosti, povezanih z e-poslovanjem.

Mala in srednja podjetja lahko veliko ceneje postavijo virtualno kot resnično trgovino.

Stroški vzdrževanja, posodabljanja in trženja so visoki. Potrebno je rešiti zadeve, kot so denimo varnost, plačilni mehanizmi in zagotovljena dobava.

Mala in srednja podjetja niso več tako odvisna od posrednikov, preprodajalcev in agentov.

Ponudniki internetnih storitev se lahko ustoličijo kot novi vsemogočni posredniki.

Mala in srednja podjetja lahko s širitvijo na internet odpirajo nove posle.

Veliko malih in srednjih podjetij ne bo imelo dovolj strokovnega znanja.

Podjetja bodo svoje storitve vzpostavila povsod tam, kjer bodo imela dostop do primernega znanja.

Pridobile bodo tiste države, ki lahko ponudijo ustrezno izobraženo delovno silo po nižji ceni.

E-poslovanje omogoča novim dobaviteljem vstop na tuje trge in spajanje z globalnimi preskrbovalnimi verigami.

Nevarnost, da bodo odrezani obstoječi dobavitelji iz manj razvitih držav.

Potrošniki bodo lahko kupovali določeno blago po nižjih cenah.

Domači proizvajalci bodo lahko izgubili obstoječe stranke.

Proizvajalci bodo lahko globalno nabavljali dele in komponente po nižjih cenah.

Domače dobavitelje bo to lahko potisnilo na samo obrobje.

Finančne institucije in procesi, kot denimo elektronski prenos sredstev, se večajo in modernizirajo.

Tuje banke in multinacionalni izdajatelji kreditnih kartic bodo s tem največ pridobili.

Omogoča povečano publiciteto in večje možnosti oglaševanja.

Cena učinkovitega oglaševanja na spletu lahko presega zmožnosti malih in srednjih podjetij.

23

Priložnosti in prednosti Izzivi in nevarnosti Povečana učinkovitost in preglednost javnih naročil bo pritegnila konkurenco in izboljšala nabavo v javnem sektorju.

Nabava, vezana izključno na e-poslovanje, bo izključila obstoječe dobavitelje, ki nimajo dostopa do interneta.

Zaposlovanje strokovnjakov, kot recimo izkušenih profesionalcev na področju informacijske tehnologije, v tujini se bo zmanjšalo, ko bo internet tudi lokalno dosegljiv, s tem pa se bo zmanjšal tudi »beg možganov« iz manj razvitih držav.

Vir: Gospodarska zbornica Slovenije (2002, 178). Vsako področje, ki se pojavi na tržišču, ne glede na to, ali se tam obdrži ali ne, ima svoje prednosti, na drugi strani pa tudi slabosti. Tudi e-poslovanje je eno takih področij. S samim pojavom tovrstnega poslovanja smo mnogo pridobili, nekaj pa smo tudi izgubili. Prednosti se nanašajo na številna področja. Eksponentna rast e-poslovanja bo povečala celoten obseg trgovine. Približno 80% e-poslovanja se bo odvijalo izključno med podjetji in bo povzročilo hitrejši prenos tehnologij in večjo ponudbo informacijske tehnologije. S tem se bo izboljšal dostop do informacij na trgu. Pojavile se bodo številne nove informacije, ki bodo na voljo vsem uporabnikom internetnih storitev. Posebnih prednosti pa bodo deležna manjša in srednja podjetja. Le-ta lahko precej ceneje postavijo virtualno kot resnično trgovino. Prav tako lahko mala in srednja podjetja s širitvijo na internet odpirajo nove posle, in niso več tako odvisni od posrednikov, preprodajalcev in agentov. S široko ponudbo izdelkov na internetu pa pridobijo tudi potrošniki. Izbirajo lahko med paleto različnih izdelkov, ravnjo kakovosti in cene, ki jim ustreza. Na drugi strani pa prednosti e-poslovanja koristijo tudi proizvajalci, saj lahko globalno nabavljajo sestavne dele, komponente in polproizvode po nižjih cenah. Nenazadnje pa velja omeniti tudi to, da se z e-poslovanjem poveča možnost oglaševanja za posameznike in podjetja. Z razmahom e-poslovanja se pojavljajo tudi nevarnosti. Lahko se zgodi, da bodo razpadle obstoječe preskrbovalne verige in se bo povečala odvisnost od velikih mednarodnih družb. Omenili smo že, da bo rast e-poslovanja povečala celoten obseg trgovine, nevarnost pa je, da bo največ pridobil razviti in povezani del sveta. V državah, kjer ne bodo imeli dostopa do interneta, ne bodo mogli koristiti prednosti, povezanih z e-poslovanjem. Poleg dostopa, za katerega je potreben kapital, pa je nujno tudi strokovno znanje, zato bodo na tem področju pridobile države, ki bodo imele kapital in možnost, da ponudijo ustrezno izobraževalno delovno silo (po nižji ceni). S širitvijo e-poslovanja se pojavlja nevarnost, da bodo precej izgubili domači proizvajalci in dobavitelji. Prvi bodo lahko izgubili obstoječe stranke, saj jim bo na voljo več različnih proizvajalcev, ki bodo proizvajali izdelke različnih kakovosti, barv, lastnosti po različnih cenah. Tako bodo potrošniki imeli možnost izbire in lahko se zgodi, da bodo domače proizvajalce zamenjali s tujimi. Prav tako pa se lahko zgodi, da bodo na obrobje potisnjeni tudi domači dobavitelji, saj bodo proizvajalci lahko nabavljali določeno blago neposredno in po nižjih cenah.

24

4 RAST ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA Številni indikatorji za uporabo telekomunikacij so v letih med 1990 in 2002 nakazovali konstantno rast osebnih računalnikov in telefonskih linij. Posebej hitro pa se je povečevalo število internetnih uporabnikov ter naročnikov mobilne telefonije. V tem obdobju se je število telefonskih linij več kot podvojilo. Število osebnih računalnikov naj bi se povečevalo s količnikom 5,6, medtem ko naj bi se število naročnikov mobilnih linij povečevalo s količnikom 90, število internetnih uporabnikov pa s količnikom 192 (Piazolo 2001). SLIKA 1: POKAZATELJI UPORABE TELEKOMUNIKACIJSKIH MEDIJEV

Opomba: Internet users - uporabniki interneta; Mobile cellular subscribers - naročniki mobilne telefonije; Personal computers - osebni računalniki; Main telephone lines - glavne telefonske linije. Simboli: a – projekcija; b – ocena. Osenčeno območje vključuje načrtovane ali ocenjene podatke. Vir: Piazolo (2001, 3). Hiter razvoj uporabe interneta je viden tudi iz rasti števila internetnih strežnikov. Od sredine leta 1994 do januarja 2001 se je število le-teh množilo s faktorjem 22 iz začetnih 4,8 na več kot 105 milijonov (Piazolo 2001).

25

SLIKA 2: RAST INTERNETNIH STREŽNIKOV MED LETI 1994 IN 2001

Opombe: letni podatki med leti 1994 in 1998 so podani. Za obdobje med januarjem 1998 in januarjem 2001 pa so povprečni mesečni podatki predstavljeni na grafu. Vir: Piazolo (2001, 3). Z rastjo uporabnikov interneta in internetnih strežnikov je postajala pomembnost interneta vedno večja. Zaradi omejene sposobnosti varovanja on-line plačil v zadnjem času pa so v preteklih letih številni uporabniki interneta sprva nasprotovali kupovanju dobrin in storitev na svetovnem omrežju. S kodiranjem se je v zadnjih letih varnost transakcij močno izboljšala. Pomembnost on-line podjetništva, ki zadeva čezmejni tok trgovine, predstavlja med 10 in 25% vse svetovne trgovine v letu 2003. To predstavlja na eni strani negotovost glede rasti e-poslovanja, na drugi strani pa poudarja pričakovanja, da bo e-poslovanje postalo ena glavnih sestavin podjetniškega življenja in čezmejne trgovine. Združenje 67 multinacionalnih podjetij znotraj GBDe pričakuje, da bo leta 2005 e-poslovanje poslovalo z vsoto, ki bo večja od 7 milijard ameriških dolarjev letno. Poleg tega pa pričakujejo, da bo v tem času več kot milijarda ljudi imela dostop do interneta (Piazolo 2001). GBDe je eden vodilnih sektorjev, ki se ukvarja s politiko e-poslovanja. Sedaj je v šestem letu svojega delovanja in nadaljuje z vzpodbujanjem globalnega procesa, ki ga je prvič začel leta 1999. Istočasno predstavlja pripravljenost za sodelovanje v procesu političnega razvoja in kreiranju skupnih lastnosti s področja e-poslovanja. Zagotavlja predvsem strokovno znanje politike e-poslovanja (Global Business Dialogue 2004a). V povezavi z razvojem e-poslovanja je zelo pomembna rast mednarodne trgovine, posebej pri elektronski dobavi proizvodov. Omenjeni proizvodi so vsakodnevne storitve, ki so jih do sedaj večinoma ponujali na mednarodni ravni znotraj velikih multinacionalk. Te spremembe v poslovnih navadah podjetij so lahko odločilne za sektorje, ki so jih doslej

26

varovali zakoni in strukturalne bariere. Nadalje pričakujejo tudi precejšen pritisk na zmanjšanje razlik v zakonsko urejenih standardih glede na posebna pooblastila, licenciranje ali omejevanje učinkov za proizvode, s katerimi trgujejo na novo (Piazolo 2001).

27

5 DIGITALNI RAZKORAK MED DRŽAVAMI Sodobne družbe se glede dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij delijo na informacijsko bolj in manj razvite. To delitev označujemo tudi z izrazom digitalni razkorak. Digitalni razkorak oziroma digitalna ločnica, kot pojav tudi imenujemo, prinaša mnogo vprašanj. Zanima nas, kdaj in kje se je pojavil. Zakaj je prišlo do tega in kaj ga pravzaprav povzroča? Kako ga merimo? Kateri so zanj najustreznejši parametri? Kakšni so njegovi kratkoročni učinki? In dolgoročni? Kako lahko tak razkorak zmanjšamo? Takšna in podobna vprašanja se kar vrstijo, nanje pa ni možno natančno odgovoriti. V tem poglavju bomo poskušali kar se da dobro osvetliti problem digitalne ločnice in poiskati odgovore na čim več, z digitalnim razkorakom povezanih vprašanj. 5.1 Pojem digitalnega razkoraka Izraz digitalni razkorak izvira iz angleške besede »digital divide«. Omenjena besedna zveza ima v slovenskem prevodu več sopomenk. Nekatere izmed njih so: digitalna ločnica, digitalni prepad, digitalna razdelitev, razmejitev, digitalni jez in podobno. V bistvu pa nam vsi našteti izrazi predstavljajo enak pojav. Gre namreč za razlike v razvitosti in uporabi digitalne tehnologije na različnih delih sveta in med posameznimi državami. Digitalni razkorak je razlika med posamezniki, gospodinjstvi, poslovnimi in geografskimi območji na različnih družbeno-gospodarskih stopnjah z ozirom tako na priložnosti dostopa do informacijske in komunikacijske tehnologije, kot tudi uporabo interneta za raznolikost delovanja. Prav tako digitalni razkorak odseva številne razlike med državami in znotraj njih. Sposobnost posameznikov in podjetij, da izkoristijo prednosti interneta, se močno razlikuje znotraj območja držav članic OECD na eni strani ter med državami članicami OECD in državami, ki niso članice OECD, na drugi strani. Dostop do temeljne telekomunikacijske infrastrukture je osnova in je ob enem lažje ter širše dostopen kot dostop do interneta in njegove uporabe (OECD 2001). Z razvojem digitalne tehnologije so se gospodarske in druge neenakosti med razvitimi in manj razvitimi državami le še povečale. Gospodarsko bolj razvite države so namreč imele več kapitala ter s tem lažji dostop do novih tehnologij. Na drugi strani pa so manj razvite države imele premalo izobraženega kadra, premalo kapitala in tudi izkušenj. Tako niso uspele slediti novi tehnologiji in so za razvitimi državami le še bolj zaostajale. Velik zaostanek manj razvitih držav pa je močno povečala tudi eksponentna rast interneta. Le-ta je omogočal prihranek čas in denarja. Olajšal je poslovanje in komuniciranje med podjetji. Posameznikom je omogočil, da so preostanek časa namenili drugim področjem. Nujno zlo za uporabo interneta je bila sodobna računalniška oprema in informacijska infrastruktura. Visoke cene in nerazvita informacijska struktura so bili vzrok, da je bil dostop do interneta manj razvitim državam težko dosegljiv ali celo onemogočen. Velikost digitalnega razkoraka je lahko različna. Odvisno je, s katerega zornega kota gledamo na razlike med razvitostjo držav, regij, podjetij itd. Na voljo imamo več meril, kot

28

so npr. število telefonskih linij, število dostopov do interneta, število internetnih strežnikov, stopnja izobrazbe, starosti, spola, sestave družine … Nekatera med njimi so:17

najpomembnejši pokazatelj digitalnega razkoraka na mednarodni ravni je število dostopov do telekomunikacijskih sredstev na 100 prebivalcev. Gre za vodilni indikator na ravni splošnih telekomunikacijskih storitev, ob enem pa je osnovno merilo mednarodnega digitalnega razkoraka.

Prav tako je pomemben pokazatelj tudi število dostopov do interneta na 1000 prebivalcev. Še vedno je več kot 95% vseh dostopov do interneta znotraj držav OECD, preostalih 5% pa se razporedi med države, ki niso članice OECD. Od tega jih 52% odpade na Singapur, Hong Kong in Izrael, nadaljnjih 24% pa na Argentino, Brazilijo, Malezijo in južno Afriko.

Dober indikator mednarodnega digitalnega razkoraka, povezan z internetom, je stopnja internetnih strežnikov. Oktobra 2000 je bilo v državah članicah OECD 81,5 strežnikov na 1000 prebivalcev, v državah, ki niso članice OECD, pa je 0,85 strežnikov na 1000 prebivalcev. Gledano s tega zornega kota se digitalni razkorak med državami hitro povečuje. Kot primer navajamo podatke iz julija 2000. V omenjenem obdobju je bilo v ZDA 250 strežnikov na 1000 prebivalcev, v državah članicah OECD jih je bilo 88, na področju EU pa je bilo takrat le 42 strežnikov na 1000 prebivalcev.

Pomembna determinanta pri uporabi računalnikov in interneta je tudi stopnja prihodka gospodinjstva oziroma posameznika. V bistvu je prihodek bolj pomemben v fazi širitve nove tehnologije.

Tudi izobrazba ima svojo vlogo. Na splošno imajo višje izobraženi posamezniki, ki uporabljajo informacijsko komunikacijsko tehnologijo (IKT) v službi, dostop do IKT tudi doma. Hkrati pa je stopnja prihodka močno odvisna od dosežene stopnje izobrazbe. Če imajo posamezniki enak prihodek, bodo imeli večje število dostopov do IKT tisti z višjo stopnjo izobrazbe.

Na uporabo osebnih računalnikov in interneta vpliva tudi vrsta družine ter število družinskih članov. Družine z otroki, predvsem pod osemnajstim letom starosti, bodo v povprečju imele višjo stopnjo dostopa. Gospodinjstva z eno osebo pa imajo v povprečju 1-krat nižjo stopnjo uporabe računalnika in interneta.

Pomembno vlogo imata tudi starost in spol. Uporaba računalnikov in interneta je manjša pri starejši populaciji. Posebej hitro uporaba narašča predvsem pri mlajši generaciji, čeprav je največ uporabnikov med 35 in 45 letom starosti. Razlike, ki temeljijo na spolu, niso tako izrazite. Morda je opazno le to, da so ženske uporabnice IKT mlajše, moške uporabnike pa uvrščamo v starejšo starostno skupino. Posebnost sta Švedska in Finska. V obeh omenjenih državah je precej več moških uporabnikov. Na Japonskem je stopnja le-teh kar dvakrat višja od stopnje uporabnic.

Omenimo lahko še to, da je več uporabnikov interneta v mestih kot na podeželju. Zato obstaja več razlogov. Eden izmed njih je, da so v mestih delovna mesta, ki zahtevajo uporabo računalnikov in interneta. Istočasno je v mestih večji prihodek, kar vpliva na razširjenost uporabe interneta. Na podeželju so predvsem višji stroški IKT, glede na to, da imajo te skupine nižji prihodek.

17 Povzeto po: OECD (2001, 8-31).

29

Digitalni razkorak pa je ponekod visok tudi zaradi jezikovnih razlik. Angleščina je in bo ostala globalni jezik. Največ spletih strani na internetu je prav v angleščini. Zadnji dostopen podatek smo našli za julij 2000, ko je bilo več kot 94% spletnih strani v angleškem jeziku, dobrih 5% spletnih strani pa je v ostalih jezikih. Nekaj več kot 1% je spletnih strani v nemškem in francoskem jeziku, tej meji pa se približujeta tudi Španija in Japonska (OECD 2001). Radica Nusdorfer (2000) takole pojasnjuje digitalne razlike: »Svetovni trendi kažejo, da so danes na področju digitalnih vsebin ZDA vodilna velesila, medtem ko evropske države zaostajajo. Večina internetnih strani je v angleškem jeziku […]. Velikost sektorja ocenjujejo na 412 milijard evrov, kar je pet odstotkov evropskega BDP. Sektor zaposluje štiri milijone ljudi in je velik potencial za nova delovna mesta.« 5.2 Dejavniki nastanka digitalnega razkoraka18 Veliko dejavnikov ovira širok obseg uporabe razvite tehnologije. Skupnost, kjer električno omrežje še ni razvito in katere prebivalci so nepismeni, si bo morala zelo prizadevati in vložiti ogromno truda pri vključitvi IKT v vsakodnevno življenje. Najprej morajo imeti posamezniki zagotovljene osnovne življenjske potrebe, saj imajo šele kasneje možnost uporabljati računalnike. Tudi Bill Gates je rekel: »[…] ali si ljudje sploh predstavljajo kaj pomeni preživeti z manj kot dolarjem na dan? Brez elektrike… Ljudje poskušajo preživeti. Tukaj dejansko ni potrebe po osebnih računalnikih.« Čeprav nekateri menijo, da je omenjene probleme potrebno postaviti v ospredje, da bi lahko uspešno uporabljali IKT, lahko prav ta tehnologija premaga ovire. Z ustreznim integriranjem razvitih tehnologij kot del rešitve pri premagovanju tovrstnih problemov bi dobili učinkovitejše rešitve za izvajanje temeljnih storitev. Tako bi se izognili nadaljnjemu poglabljanju razkoraka med informacijsko razvitimi in nerazvitimi. V nadaljevanju si bomo ogledali nekaj statistik, ki kažejo resnost pomanjkanja in ogrožena območja, ki se soočajo z uporabo preproste informacijske tehnologije:

pomanjkanje: 66% populacije Zimbabveja nima dostopa do zdravstvene oskrbe. Skoraj polovica svetovnega prebivalstva mora preživeti z manj kot dvema dolarjema na dan. Ena milijarda ljudi mora živeti z manj kot dolarjem dnevno. V Nigeriji npr. kar 70,2% prebivalcev razpolaga z manj kot dolarjem na dan. Prav tako pa lahko omenimo, da 80% svetovne populacije ni nikoli v življenju opravilo niti enega telefonskega klica.

Pismenost: približno 20% odraslih v svetu je nepismenih (18% moških in 32% žensk). V južni Aziji je nepismenost višja od svetovnega povprečja. Na omenjenem območju je nepismenih 35% moških in kar 59% žensk. V saharski Aziji več kot polovica otrok pridobi le osnovnošolsko izobrazbo, manj kot tretjina se jih vpiše naprej v srednje šole.

Zaposlenost: nezaposlenost je v državah, kot je npr. Armenija, 20%. V Zimbabveju je nezaposlenost 50%, kar pomeni, da je število zaposlenih in nezaposlenih enako.

18 Povzeto po: Bridges.org (2003).

30

Zdravje: v številnih državah pod Saharo, kot je Botsvana, je vsaj eden od treh odraslih okužen z virusom HIV. To bo opustošilo družbo, gospodarstvo in vlado v naslednjih desetletjih.

Dolgovi: na desetine držav se sooča z dolgovi. Ena izmed njih je Sirija, katere vrednost dolga znaša 136% letnega BDP. Vrednost dolga Nikaragve pa je še višja, znaša namreč 262%.

Poleg omenjenih osnovnih dejavnikov v nadaljevanju navajamo še nekaj razlogov za digitalni razkorak pri uporabi IKT. Glede na dostop do informacijskih tehnologij, stopnjo izobrazbe in ustreznost vsebin obstajajo med državami pomembne razlike:

cene: glede na dostop do IKT obstajata dve temeljni razliki stroškov – osnovni stroški tehnologije in stroški tehnologije glede na prihodek na prebivalca. Stroški dostopa (npr. telefonski klici) so na Češkem in Madžarskem skoraj štirikrat višji kot v Združenih državah Amerike (ZDA). Podatek velja za najcenejšo tarifo, saj so cene v konicah celo višje. Izven ozkega kroga izbranih držav si lahko redni dostop do interneta zagotovijo le bogati posamezniki in določeni predstavniki srednjega razreda. Večina ljudi v državah v razvoju (DvR) si ne more privoščiti razvitih tehnologij. Četudi so razpoložljive, ostane njihova uporaba na nizki stopnji. Revščina in raznovrstno pomanjkanje je največja ovira za razvoj interneta v Afriki. Mesečna naročnina na internet tam namreč presega mesečni prihodek večine populacije. Za razliko od tega pa internetni dostop v ZDA stane le odstotek povprečnega mesečnega dohodka.

Hitrost in stroški dostopa: v skoraj vseh razvitih državah in DvR se telefonski impulzi zaračunavajo po minuti. Pri uporabi interneta pa poleg impulzov plačamo še stroške dostopa. Če so prenosi internetnih strani in pošiljanje elektronske pošte prepočasni, se to odrazi v višjih stroških in manjšem številu uporabnikov. Hitrost prenosa podatkov in pošiljanja pošte pa je odvisna od tehnologije. Boljša kot je, hitrejši je prenos. Poleg tega pa je potrebno dodati, da so spletne strani vse bolj obsežne in grafično zahtevnejše, kar lahko še dodatno poveča stroške interneta.

Tehnična usposobljenost in človeški kapital: v McConnell International navajajo, da so v svojem poročilu E-business 2000, postavili splošno lestvico človeškega kapitala. Obsega izobraževalni sistem, s poudarkom na znanju, kulturi, kreativnosti in istočasno tudi sposobnosti in učinkovitost delovne sile. Evropa (vključno z vzhodno Evropo) in Latinska Amerika dosegata visoke rezultate na lestvici. Za razliko od omenjenih držav pa morajo države Srednjega vzhoda in Afrike svoj človeški kapital bistveno bolj razvijati. Na lestvici so se dobro uvrstile Južna Koreja, Tajvan, Indija in Kitajska, na bistveno slabšem mestu pa sta pristali Indonezija in Vietnam. Razlike med državami glede tehnične usposobljenosti, temelječe na dolgo obstoječih razlikah glede investiranja in izobraževanja, vključujejo dejavnike, kot so programi za razvoj osebja, tehnično usposabljanje v šolah in drugi.

Ustreznost vsebin: že od začetka razvoja interneta je prevladovala vsebina v angleškem jeziku. To se kljub naraščanju raznovrstnosti uporabnikov ni spremenilo. Za več kot 50% uporabnikov interneta je angleški jezik njihov materni jezik. Doslej je 78% vseh internetnih strani v angleškem jeziku, prav tako pa je 96% strani e-poslovanja angleških. Po grobih ocenah sklepamo, da 70%

31

spletnih strani izhaja iz ZDA, med njimi pa jih je velika večina v angleškem jeziku. Prevlada angleškega jezika in večinoma ameriška vsebina vplivata na manjšo koristnost v ostalih državah. Ostale države pa ustvarjajo manj lokalnih vsebin. S tem je internet za njihovo življenje manj primeren, manj pa je tudi sredstev za izražanje lastnih pogledov in lokalno sporazumevanje.

5.3 Pomen informacijsko komunikacijske tehnologije za globalizacijo Omenili smo že, da globalizacijo vse prepogosto povezujemo le z internetom in omrežji na dodano vrednost ter možnostmi teh medijev. Pri tem pa pozabljamo na svetovne blagovne znamke, svetovne televizijske medije, transnacionalne družbe, pretok blaga, neoviran od carin ter transportne poti, ki omogočajo hiter prevoz blaga z enega konca sveta na drugega. Proces, ki se je začel, je več kot le računalniško izmenjavanje podatkov in elektronsko poslovanje. Razvoj transporta in informacijske tehnologije sta olajšala in pospešila globalizacijo poslovanja. Sodobna transportna sredstva so svet zmanjšala. Nastaja nov distribucijski kanal, ki omogoča izvedbo storitev in posredovanje informacij na katerokoli točko sveta. V preteklosti je bila večina prisiljena poslovati z najbližjo okolico, danes pa temu ni več tako. Razdalje med podjetji in fizičnimi osebami niso nikakršna ovira v procesu poslovanja (Slovensko društvo Informatika 1999c). Informacijska in komunikacijska tehnologija spodbujata po vsem svetu novo industrijsko revolucijo, ki je tako pomembna kot predhodne revolucije. Gre za revolucijo, ki je zasnovana na informacijah, ki so same po sebi izraz človeškega znanja. Tehnološki napredek omogoča obdelavo, hrambo, pridobivanje in posredovanje informacij v kakršnikoli obliki – ustni, pisni ali vizualni – brez geografskih, časovnih ali količinskih omejitev. Ta revolucija razširja zmogljivosti človeškega uma in ustanavlja vir, ki spreminja naš način življenja in dela. Dolgoročno pa bomo vsi pridobili le v primeru, če bomo upravljali spremembe, ki so pred nami z vso odločnostjo in razumevanjem socialnih posledic (Slovensko društvo Informatika 1999a). Evropska komisija in Nemčija sta od 6. do 8. julija 1997 v Bonnu organizirali Evropsko ministrsko konferenco z naslovom »Globalna informacijska omrežja: spoznavanje možnosti, ki jih nudijo«. Cilj konference je bil poglobiti in razširiti splošno poznavanje uporabe globalnih informacijskih omrežij, določiti ovire pri njihovi uporabi, se pogovoriti o mogočih rešitvah in začeti odprt dialog o nadaljnjih možnostih za sodelovanje v Evropi in mednarodnem merilu (Slovensko društvo Informatika 1999b). Na konferenci so prišli do številnih ugotovitev. Nekatere izmed njih so19:

da je razvoj globalnih informacijskih omrežij pozitiven pojav, ki ponuja možnost malim in velikim podjetjem, državljanom in državni upravi.

Razvoj in napredek globalnih informacijskih omrežij (IO) bosta v marsičem vplivala na vse vidike družbe – od trgovine do zdravstvene oskrbe, od izobraževanja do preživljanja prostega časa, od delovanja vlade do izražanja demokratičnih odnosov v družbi.

19 Povzeto po Slovenskem društvu Informatika (1999b).

32

Globalna omrežja imajo močan vpliv na družbeno, izobraževalno in kulturno področje – nudijo boljše možnosti izobraževanja, zmanjšujejo ovire pri vstopanju in razširjanju vsebin v različnih jezikih, zmanjšujejo občutek odmaknjenosti za prostorsko bolj oddaljene uporabnike in omogočajo uporabnikom dostop do vse bogatejših virov informacij.

Globalna omrežja pomagajo k izboljšanju demokratičnosti, saj omogočajo izboljšan način komuniciranja med državljani in državno ali javno upravo.

Vse te nove možnosti pa odpirajo tudi nove izzive. To zlasti velja za stopnjevanje tehnološkega razvoja, ki lahko ustvari tehnološko in pravno negotovost. Če na tovrstne pomisleke ne bo možno najti pravih odgovorov, se lahko zmanjša rast naložb industrije in pripravljenost uporabnikov za sprejemanje novih tehnologij.

Ministri so enotni tudi v tem, da so globalna IO pomemben dejavnik pri spodbujanju ekonomske rasti, posebej zaradi bolj učinkovitega načina komuniciranja in vzpostavljanja e-poslovanja.

Elektronsko poslovanje podjetjem prinaša večjo učinkovitost, hitrejši reakcijski čas in znižanje stroškov poslovanja. Malim podjetjem in novincem na tržišču omogoča, da sežejo na precej bolj oddaljene predele, kot so lahko prej.

Ugotavljajo tudi, da bo veliko pridobil evropski porabnik: imel bo večjo izbiro, povečano ponudbo specializiranih izdelkov, povečano proizvodnjo, manjše stroške, obsežnejše informacije o proizvodih in hitrejše izpolnjevanje ponujenih storitev.

Z zadovoljstvom ugotavljajo, da je industrija sama prevzela ključno vlogo pri procesu standardizacije. Povezano tehnološko in trgovinsko delovanje v konkurenčnem okolju je vitalnega pomena za bodoči razvoj globalnih informacijskih omrežij.

Ministri zagotavljajo, da se bodo borili proti piratstvu, vključno s piratstvom na področju informacijskih virov z dostopom pod posebnimi pogoji. Zagotovili bodo tudi intenzivnejše mednarodno sodelovanje na tem področju in bodo boj proti tovrstnemu kriminalu obravnavali kot prioritetno nalogo.

Glede elektronske pismenosti in izobraževanja ugotavljajo, da bodo globalna IO lahko razvila svoje maksimalne možnosti le, če bodo državljani in podjetja imeli ne le sredstva za dostop do njihovih storitev in vsebin, temveč tudi, če jih bodo znali zlahka uporabljati. Zato pozivajo industrijo, naj pospešuje razvoj uporabniku prijaznih načrtov komunikacije, ker bo s tem poenostavljena uporaba omrežij, povečala se bo računalniška pismenost, odpravljene pa bodo tudi odkrite ovire za omejeno uporabo omrežij ali za nenaklonjenost njihovi uporabi. Potrebe uporabnikov segajo od preprostih do kompleksnih in morajo imeti možnost, da si lahko nabavijo strojno in programsko opremo, ki ustreza vsem nivojem njihovih potreb.

Ministri prav tako ugotavljajo, da bodo morali še naprej razvijati svoje državne strategije in akcijske načrte, da bodo krepili sodelovanje na evropskem in mednarodnem merilu ter s tem nadalje podpirali ponudbo in uporabo globalnih IO.

33

5.4 Digitalni razkorak glede informacijske tehnologije Osnovna sredstva informacijske tehnologije običajno razdelimo na pet glavnih sredstev (kot je prikazano v tabeli 2), klasifikacija držav pa temelji na osebnem dohodku na prebivalca (prav tako v tabeli 2). TABELA 2: PRIHOD INFORMACIJSKE DOBE (po območjih)

Televizorji na

1000 prebivalcev

Tel. linije na 1000

prebivalcev

Mobilni tel. na 1000

prebivalcev

Osebni računalniki

na 1000 preb.

Internetni strežniki na 1000 preb.

Območje 1998 %

svet. povpr.

1998 %

svet. povpr.

1998%

svet. povpr.

1998%

svet. povpr.

1999 %

svet. povpr.

Nizek prihodek (BDP per capita < 731 $)

138 56 37 25 8 15 6.2 9 0.03 0.3

Nizek sred. prihodek (BDP per capita med 731$ in 3030$)

227 92 115 79 15 27 24.9 35 0.59 6

Višji sred prih.(BDP per capita med 3031$ in 9360$)

297 120 189 129 75 136 50.3 71 2.47 26

Visok prih. (BDP per capita > 9361$)

662 268 567 388 265 482 311.2 441 60.67 643

Svet 247 100 146 100 55 100 70.6 100 9.45 100Osenčeno območje vključuje podatke, manjše od 50% svetovnega povprečja za določen indikator. Vir: Piazolo (2001, 2). Tabela 2 prikazuje, da razkorak med državami z nizkim in visokim prihodkom narašča sorazmerno s tehnološkim stanjem komunikacijskih in informacijskih pripomočkov. Če govorimo o številu televizijskih sprejemnikov na 1000 prebivalcev, države z nizkim prihodkom dosegajo 56% svetovnega povprečja. Odstotek telefonskih linij v državah z nizkim prihodkom je tudi še sprejemljiv, saj pride telefonska linija na vsakega

34

sedemindvajsetega prebivalca. Še 10% manj, glede na svetovno povprečje, je mobilnih uporabnikov na 1000 prebivalcev. Slednjih je 15%. Precej bolj viden pa je razkorak v odstotku uporabe osebnih računalnikov (9% svetovnega povprečja) in internetnih strežnikov (le 0,03% svetovnega povprečja). Ta razkorak pogosto označujemo kot »digitalno ločnico«. Kot zanimivost lahko omenimo še to, da so države z višjim srednjim prihodkom dosegle visoko zasičenost v štirih kategorijah: televizijski sprejemniki, telefonske linije, mobilni uporabniki in osebni računalniki. Kljub visoki zasičenosti na naštetih področjih glede na svetovno povprečje, pa je v omenjenih državah uporaba interneta le na 26% svetovnega povprečja. Celotna tabela se deli na dva dela, osenčeni in neosenčeni. Slednji del nam prikazuje podatke, ki predstavljajo vsaj 50% svetovnega povprečja. Tako je pri državah z nizkim prihodkom neosenčeno le področje razširjenosti televizijskih sprejemnikov. V državah z nižjim srednjim prihodkom je poleg televizijskih aparatov neosenčeno še področje telefonskih linij (79% svetovnega povprečja). Pri državah z višjim srednjim prihodkom ostaja osenčeno le področje internetnih strežnikov, ki je prav tako pod svetovnim povprečjem. Izjema so le države z visokim prihodkom na prebivalca, pri katerih ni osenčeno niti eno področje. Gre namreč za visoko razvite države z dobro razvito tehnologijo in prihodkom na prebivalca, ki je večji od 9361 ameriških dolarjev. Kot primerjavo lahko omenimo še, da je prihodek na prebivalca v visoko razvitih državah trinajstkrat večji od le-tega v državah z nizkim prihodkom. Obstoječa gospodarska vrzel med industrializiranimi in DvR je prav tako razlog digitalnega razkoraka med državami z visokim prihodkom in ostalim svetom. Pomanjkanje računalniške tehnologije, nestabilna električna infrastruktura, nezadostnost telefonskih priključkov in kapacitet telefonskih linij zmanjšujejo vpeljavo potrebne informacijske tehnologije. Poleg tega pa so tudi plačila nekaterih novih internetnih storitev in programske opreme za mnoge uporabnike v DvR previsoke (Piazolo 2001). Nevarnosti digitalnega razkoraka lahko imajo tudi ekonomske posledice. Če se načrtovana eksponentna rast on-line podjetništva pokaže kot resnična, lahko nizek odstotek uporabe v DvR ovira te države pri dobičku iz podjetniških aktivnosti in tako še poglobi digitalni razkorak med narodi (Piazolo 2001). Obstajajo pa tudi bolj optimistične ugotovitve. Zadnje tehnološke inovacije lahko omogočijo državam v razvoju namestitev digitalnih brezžičnih omrežij, da bi prešle uporabo dragih analognih central. V Ugandi je npr. več celičnih priključkov kot fiksnih linij. Afriško komunikacijsko združenje (African Communication Group) pa namešča brezžične kioske za internetni dostop. S tem malim podjetjem zagotovi njihovo uveljavitev v globalnem trgu. Tu so tudi zgodbe o uspehu DvR, saj so le-te lahko ponudile svoje proizvode neposredno odjemalcem v razvitem svetu, zahvaljujoč nizkim vstopnim oviram in izboljšavam za uporabo interneta potrebnih sredstev. Hitra rast programske opreme in storitev iz Indije v države članice OECD dosega pomemben položaj pri približevanju h razvitim državam (Piazolo 2001).

35

Ne glede na uspehe in selektivne preskoke DvR je povsem možno, da digitalnega razkoraka ne bo možno zapreti ali vsaj zožiti, saj so nove tehnologije precej odvisne od fizičnega kapitala (za infrastrukturo, računalniško strojno opremo, programsko opremo), od človeškega kapitala (za postavitev napeljave, vzdrževanje, posodabljanje in učinkovito rabo računalnikov) in od splošnega ekonomsko-političnega okolja, kot je npr. delovanje plačilnega prometa (Piazolo 2001). Kot primer navajamo še Slovenijo, kjer je bilo leta 1996 199 naročnikov dnevnih časopisov na 1000 prebivalcev, 1997 je bilo 406 radijskih sprejemnikov na 1000 prebivalcev, 1998 smo v Sloveniji imeli na tisoč prebivalcev 356 televizijskih sprejemnikov, 84 mobilnih telefonov, 10 telefaksov in 251 osebnih računalnikov (World Bank 2000). Seveda so se z razvojem informacijske tehnologije v zadnjih letih te številke bistveno povečale, predvsem se je povečala uporaba mobilnih telefonov.

5.4.1 Internetni razkorak Tabela 3 nam prikazuje razširjenost interneta na različnih koncih sveta v različnih regijah. Predstavljene so konkretne številke in odstotki internetnih strežnikov ter uporabnikov interneta. Poudarek je tudi na ločitvi visoko razvitih držav od ostalega sveta. TABELA 3: RAZŠIRJENOST INTERNETNIH STREŽNIKOV IN UPORABE INTERNETA PO SVETU (januar 2001)

Število internetnih strežnikov Število internetnih uporabnikov

januar 2001 v tisoč

odstotek celote v svetu

januar 2001v tisoč

odstotek celote v svetu

EU 15560 15.3 118576 28.7VB 3370 3.3 35340 8.5Nemčija 3035 3.0 24311 5.9Italija 1979 1.9 13536 3.3Nizozemska 1429 1.4 7994 1.9Francija 1302 1.3 9248 2.2Švedska 1019 1.0 4904 1.2Finska 894 0.9 2773 0.7Španija 716 0.7 5331 1.3Avstrija 556 0.5 3631 0.9Belgija 427 0.4 2999 0.7Danska 405 0.4 2661 0.6Grčija 156 0.2 3617 0.9Portugalska 147 0.1 1159 0.3Irska 113 0.1 966 0.2

36

Število internetnih strežnikov Število internetnih uporabnikov

januar 2001 v tisoč

odstotek celote v svetu

januar 2001v tisoč

odstotek celote v svetu

Luksemburg 14 0.01 108 0.03NAFTA 72692 71.5 179236 43.4ZDA 67983 66.9 157609 38.1Kanada 4307 4.2 19914 4.8Mehika 403 0.4 1713 0.4Azija 7745 7.6 59843 14.5Japonska 4697 4.6 35197 8.5Tajvan 1248 1.2 7036 1.7Južna Koreja 493 0.5 13984 3.4Hong Kong 590 0.6 3998 1.0Singapur 229 0.2 2213 0.5Malezija 74 0.07 2141 0.5Oceanija 1880 1.9 15078 3.6Avstralija 1493 1.5 8962 2.2Nova Zelandija 379 0.4 1227 0.3Južna Amerika 1084 1.1 14121 3.4Brazilija 625 0.6 9890 2.4Argentina 232 0.2 984 0.2Čile 83 0.08 842 0.2Afrika 242 0.2 2646 0.6Ostali 2443 2.4 23840 5.8Skupaj (svet) 101647 100.0 413341 100.0Vir: Piazolo (2001, 3). Iz tabele je razvidno, da je 91% vseh internetnih strežnikov v EU, ZDA, v Kanadi in na Japonskem. Omenjene države predstavljajo tudi večino vseh svetovnih uporabnikov interneta, saj je odstotek omenjenih kar 80,1%. Ocene kažejo, da je internetnih strežnikov v državah v razvoju malo. Taki območji sta npr. Južna Amerika, kjer je internetnih strežnikov 1,1%. Uporabnikov je sicer 2,3% več kot strežnikov, a je njihova stopnja še vedno nizka. Še slabše pa so razmere v Afriki. Tam je odstotek strežnikov minimalen, le 0,2%, uporabnikov interneta pa je 0,6%. Iz tabele je prav tako razvidno, da so ZDA s 66,9% izvorom vseh internetnih strežnikov na svetu in 38,1% vseh uporabnikov interneta najpomembnejše pri širitvi interneta v ostale dele sveta. Najrazvitejši državi s tega področja v Evropi sta Nemčija in Velika Britanija. V omenjenih državah je skupaj še vedno le ena desetina strežnikov glede na število le-teh v ZDA.

37

Številčno in procentualno so najmočnejše ZDA, saj so visoko uvrščene glede na število prebivalcev, ob enem pa se ne soočajo z revščino in pomanjkanjem. Veliko k njihovi uvrstitvi v sam vrh internetnih uporabnikov in strežnikov doprinese prav tako nova, razvita tehnologija in nenazadnje tudi angleški jezik. Slednje je posebej pomembno, saj je večina internetnih strani v angleščini in jim tako nerazumljivost jezika ne povzroča preglavic. 5.5 Strategije za odpravljanje digitalnega razkoraka Digitalni razkorak, ki deli bogate države in ostali svet, se je pojavil z razvojem interneta in širitvijo e-poslovanja. Možno je, da je ta razkorak manjši od preteklih, ki jih je povzročila iznajdba tehnoloških inovacij (parni stroj, telefon, elektrika) pet ali deset let po njihovem pojavu na trgu, saj je povezava svetovnega omrežja in izvedba digitalnih izumov zahtevala nižje stroške kot pretekla tehnološka nihanja. S tega vidika lahko pričakujemo, da se bo tudi digitalni razkorak s časom zmanjšal. To bo trajalo, dokler bo vrzel glede razširjenosti računalnikov in strežnikov odsevala stopnje različnega gospodarskega razvoja (Piazolo 2001). Digitalni razkorak med državami je že tako opazen, da vpliva tudi na nadaljnji razvoj posameznih regij. Razvite države lahko sledijo novim tehnologijam in inovacijam na področju IKT. Prav tako se lahko v tej smeri izobražujejo in usposabljajo. Težje pa je za DvR. Zaostanek v razvoju in pomanjkanje kapitala jim ne omogočata slediti novi tehnologiji, saj ponekod nimajo razvite niti informacijske infrastrukture, nimajo denarja za nakup računalniške opreme ali nimajo možnosti izobraževanja. Zaradi pomanjkanja na teh področjih ne morejo posodabljati stare računalniške opreme in slediti novim trendom. To njihov zaostanek za razvitimi državami le še povečuje, kar pomeni tudi neprestano povečevanje digitalnega razkoraka. Uspeh indijskih podjetij, ki izvažajo računalniške storitve in programsko opremo, temelji na relativno visoki akumulaciji kapitala, namenjenega lokalni infrastrukturi in visoki stopnji človeškega kapitala. Te visoke stopnje kopičenja fizičnega in človeškega kapitala imajo primerjalne prednosti v ponudbi programske opreme in internetnih storitvah. DvR nimajo dovolj dobre podlage glede izobraženosti kadra in izurjenosti zaposlenih, zato bodo morali na tem področju veliko vlagati. Prav tako pa bodo za nadaljnji razvoj potrebovale novo, konkurenčno infrastrukturo (Piazolo 2001). Zmanjšanje digitalne razlike med državami zahteva soočenje s številnimi področji. Posebej pomembno je povečanje uporabe nove tehnologije v DvR. Za to lahko poskrbimo z izobraževanjem in urjenjem prebivalcev na področju računalniških tehnik. Tovrstno urjenje pa ne bi smelo težiti le k splošni rasti človeškega kapitala, temveč bi moglo temeljiti na pridobivanju potrebnih spretnosti in znanj, potrebnih za »novo ekonomijo«. Osredotočenje na relevantne sposobnosti informacijske tehnologije poveča možnosti za preskoke. Nenazadnje razširjena osnova računalniških spretnosti zmanjšuje rast digitalne ločnice, če večja uporaba predstavlja in zahteva določeno stopnjo izobrazbe na področju računalništva (Piazolo 2001). Indijska vlada je s pomočjo Tehnološkega inštituta pričela poudarjati razvoj tehnike in računalniških veščin v petdesetih in šestdesetih letih. To temelji na sedanjem izvoznem

38

napredku Indije, na področju programske opreme, ki vključuje več kot 600 specializiranih podjetij in zaposluje več kot 300.000 računalniških ekspertov. Poleg tega pa na nekaterih področjih v Indiji ponujajo tudi posebne, izvoznikom programske opreme namenjene stimulacije (Piazolo 2001). OECD si prizadeva, da bi neodvisno od splošnega zbliževanja in zmanjševanja digitalne ločnice izboljšali infrastrukturo, izurjenost in informacije. Zlasti pa bo pomembno ponuditi najcenejši dostop. Z rastjo števila računalnikov in dostopov do interneta v javnih institucijah, kot so šole, pošte, knjižnice, lokalne in regionalne vladne ustanove itd., lahko posamezniki izboljšajo poznavanje informacijske tehnologije in razvijejo spretnosti, ki bodo koristne za njihovo nadaljnje delo. Ozadje računalniškega izobraževanja bodo prav posebej pomagali preoblikovati nizki stroški in subvencije v šolstvu. Tako se bo prihodnja delovna sila lahko vsakodnevno srečevala z računalniki in se urila, kar bo močno razširilo širino njihovega znanja (Piazolo 2001). Tudi pri strategijah za odpravo digitalnega razkoraka so v ospredju razvite države. Iz njihovih izkušenj liberalizacije telekomunikacij in informacijskih trgov pa se lahko učijo DvR. Predvsem je potrebno zmanjšati stroške potrošnje na liberaliziranih tržnih segmentih. DvR morajo opazovati razvite države, ki imajo visok prihodek, in jih posnemati na področjih, kjer dosegajo uspehe. Prav tako se morajo učiti iz napak razvitih držav in le-teh ne smejo ponavljati.

39

6 MEDNARODNI DEJAVNIKI E-POSLOVANJA Hitrega razmaha interneta, dostopa do interneta ter njegove uporabe za poslovne transakcije niso spremljale ustrezne spremembe mednarodnega okvira. Medsebojna čezmejna omrežja, namenjena poslovnim aktivnostim, zahtevajo mednarodno politično koordinacijo zato, da bi zagotovili jasna, predvidljiva in nediskriminatorna pravila. Povsem razumljivo je namreč, da veljajo za države, ki medsebojno poslujejo, enaki standardi in pravila. V nasprotnem primeru lahko pride do nesoglasij ali celo nezmožnosti poslovanja med različnimi podjetji preko interneta. Neuspeh pri ustanovitvi tovrstnih pravil lahko prepreči nadaljnje investicije in temu posledično tudi rast. V nadaljevanju se bomo soočili s potrebnimi spremembami pri oblikovanju mednarodnega okvira poslovanja. Le-ta bo namreč pospeševal razvoj elektronskega poslovanja v želji maksimiranja koristi in ugodnosti poslovanja. E-poslovanje je relativno novo področje, saj se je njegov razvoj začel z razvojem računalnika leta 1968, vendar takrat nihče ni slutil, s kakšno hitrostjo se bo IKT razvijala in spreminjala ter vplivala na spremembo načina življenja in poslovanja. Elektronski način prenosa finančnih podatkov se je sprva pojavil v sedemdesetih letih. V osemdesetih je e-poslovanje začelo lajšati delo podjetjem, tudi tistim, katerih poslovanje je potekalo preko državnih meja. Na e-poslovanje so vplivali številni dejavniki, mi pa se bomo posvetili predvsem mednarodnim. Razvoj mednarodnega trgovinskega okvira e-poslovanja je eden primarnih smotrov GBDe. Članice GBDe verjamejo, da ima e-poslovanje potencialne možnosti za povečanje produktivnosti in ugodne priložnosti za gospodarsko rast v vseh državah, kjer so pripravljeni odpreti trg in vztrajati pri novih sredstvih, ki vodijo mednarodno trgovino (Global Business Dialogue 2004c). 6.1 Standardizacija e-poslovanja20 Visok odstotek trgovanja med narodi temelji na različnih naravnih bogastvih dežel, sposobnostih delovne sile in različnih proizvodnih procesih. Narodi med seboj trgujejo z dobrinami in storitvami, ki so zanje koristne. Ob tem pa trgovina zahteva enotne norme in standarde, ki pospešujejo in lajšajo menjavo dobrin in storitev z zmanjševanjem transakcijskih stroškov. Potreba po enotnih standardih je prav posebej pomembna za e-poslovanje, ki je odvisno od širokega obsega delovanja in kompatibilnosti omrežja. Kdor standarde predpiše, lahko dosega neke vrste monopolno moč. Prisotna pa je lahko tudi nevarnost zlorabe poslovne politike z ustanovitvijo standardov, ki dajejo prednost le enemu podjetju ali pa podpirajo več podjetij v točno določeni državi. Standardizacija e-poslovanja izhaja iz mnogih vprašanj. Eno izmed njih je npr., kdo določa omrežne norme. Taka in podobna vprašanja odločajo o pomembnih temah, kot je kompatibilnost med zagotovitvijo programske opreme ali kako lahko nove metode zamenjajo stare, še vedno precej razširjene načine uporabe. Pomemben je odprt mrežni dostop in prosti načini e-poslovanja. Iz tega lahko sklepamo, da uvedba skupnih, enotnih

20 Povzeto po Piazolu (2001).

40

standardov prinaša le koristi. Prav tako je možno vpeljati večjo uporabo ali procesne omejitve v podjetjih. Pogoste interakcije med tržnimi udeleženci pospešujejo formalizacijo enotnih standardov znotraj omrežja in e-poslovanja v tržno usmerjenem pristopu. Kakorkoli že, za zagotovitev konkurenčnosti tržnih segmentov so odgovorne politične avtoritete. Le-te pa delujejo neodvisno od posameznih podjetij in držav. Prevlada ameriških družb znotraj večine področij nove ekonomije bo vplivala na odvisnost od političnih avtoritet ameriške vlade ali velikih podjetij. Omenimo lahko angleško podjetje »QWERTY« ali nemško »QWERTZ«, ki izdelujeta računalniške tipkovnice. Raziskave kažejo, da so »ukoreninjeni« standardi včasih težko nadomestljivi. V želji po maksimiranju celotne blaginje pa se bo pomembno kar se da tesno približati prostemu pristopu do omrežja in e-poslovanju. Znotraj EU bodo načela držav s poreklom (»country of origin«) v kombinaciji z ustanovitvijo minimalnih skupnih standardov postala vodilni okvir e-poslovanja. Prav tako bodo, za e-poslovanje postale uporabne in primerne državne ureditve znotraj držav članic EU. S tem bo verjetno prišlo do pospešene rasti uporabe interneta, saj prodajalcem ne bo potrebno prilagajati poslovne prakse v posameznih državah članicah EU. Glede nesoglasij ali nezadovoljstva se bodo kupci lahko pritožili v matični državi, odločilni pa bodo standardi države prodajalca. To pravilo bo veljalo za katerokoli razsodbo. Jurisdikcija države izvoznice bo prav tako razveljavila pravila zasebnega prava, ki bodo determinirala uporabo pravil drugih držav. Smernice Evropske komisije pa glede e-poslovanja zahtevajo načelo države izvora, saj gre za uporaben ukrep poenostavitve transakcij preko interneta. Nacionalne implementacije, kot je npr. v Nemčiji, še vedno tvegajo pri vključevanju dodatnih pravil. Tako predvidena jasna uporaba jurisdikcije postaja vse bolj nejasna in meglena. Nacionalna pravila zmanjšujejo vrednost smernic Evropske unije. Da bi to premagali in ob enem pospešili nadaljnjo širitev e-poslovanja znotraj Evrope, je Evropska komisija predlagala uskladitev najpomembnejših pravil e-poslovanja. Dogovor o minimalnih skupnih standardih bo zmanjšal informacijske stroške in s tem pospešil čezmejno e-poslovanje v širših poslovnih oddelkih. Primera takih oddelkov sta lahko zavarovalništvo in finančni trg. Ustanovitev novih standardov običajno zahteva precej časa in zmanjša fleksibilnost nacionalnih posebnosti ter novega razvoja. Širitev EU na 25 članic je prinesla tveganje na področju prepočasnega reagiranja na tehnološke inovacije s prilagoditvijo harmoniziranih norm. V tem pogledu izbran pristop prednosti za države izvora preko skupnih standardov upravičuje hiter razvoj nove ekonomije. Ustanovitev načel za države s poreklom bo zahtevala jasno imenovanje jurisdikcije, ki vlada na področju interneta. Poenotenje standardov bo zelo zanimivo tudi za on-line poslovanje zunaj EU, saj se bomo tako izognili obveznostim zunanjega prava. On-line poslovanje prinaša vzpodbudna opozorila kupcem, da jih bo uporaba interneta spremenila v subjekte prava in državnih ureditev, katerih državljan je lastnik. Verjetno bodo spletne strani v prihodnosti jasno navajale ustrezno jurisdikcijo in ponujale podrobnosti specifičnih politik. Pričakujejo tudi, da naj bi v prihodnosti uporabniki interneta natančno označili preference glede jurisdikcije, varnosti potrošnikov, zasebnosti ali sporazumnih karakteristik. Osebne prioritete bodo primerjali s položajem politike. S tem bodo lahko hitro odkrili neskladja, razhajanja in razlike. Kupci bodo imeli priložnost nadaljevati

41

določeno aktivnost na tej spletni strani ali ne. V slednjem primeru imajo še vedno možnost poiskati nove strani, ki bodo varnejše in zanje primernejše. Svetovno razširjeni enotni standardi bodo pogoj za osnovna pravila elektronskega poslovanja. Le-ta zagotavljajo prost in nediskriminatoren pristop na nacionalno omrežje, minimalno stopnjo zaščite podatkov, pravna pravila glede skupnih sporazumov, varne elektronske signature, edinstvene internetne naslove, obenem pa tudi zaščito avtorskih pravic in blagovnih znamk. Verjetno pa se bodo s časom pojavili tudi skupni standardi, katerih vsebina se bo navezovala na določene vsebine, kot je npr. prepovedovanje otroške pornografije, rasizma, terorizma ali konstrukcijskih načrtov za izdelavo bomb. Povzamemo lahko, da je standardizacija e-poslovanja pomembna predvsem z vidika mednarodnega poslovanja. Pri poslovanju države z drugo državo poenoteni standardi prihranijo čas, saj standardov poslovanja z različnimi državami ni potrebno vedno znova spreminjati in prilagajati. 6.2 Meddržavna koordinacija e-poslovanja Vzroki za ustanovitev enotnih standardov kažejo na povečano potrebo po politični koordinaciji, ta pa lahko prinese tudi nove tehnološke razvoje. Na splošno bo decentralizirana narava interneta najbolje služila z decentraliziranimi pravili. Tudi če internet zmanjšuje sposobnosti vlade pri njenem izpolnjevanju pravil, ni niti vnaprej predvidljivo niti prioritetno, da država prenaša svojo zakonodajo na globalne legalne institucije (Piazolo 2001). Dejstvo je, da je potrebno v državi ustanoviti mednarodno prilagojeno ogrodje. Za to je potrebna koordinacija na multilateralni in bilateralni ravni. Nacionalne razlike standardov so možne in celo ustrezajo pospeševanju konkurenčnosti. Le-te pa morajo v globalnem merilu biti prilagojene sodelovanju drugih narodov. Mednarodna politična koordinacija mora voditi do doslednega izvrševanja zakonov, kar vključuje tudi predvidene dolžnosti v primeru razlikovanja nacionalnega prava. Današnji mednarodni trgovinski režim je ukoreninjen v tradicionalni predstavi fizičnih meja in je bil do sredine devetdesetih let usmerjen predvsem v fizične dobrine. GATT izvira iz leta 1947 in je usmerjen predvsem v zmanjšanje tarif pri trgovanju z dobrinami. Z rastočo pomembnostjo trgovine intelektualnih pravic in storitev je svetovna skupnost 1995 ustvarila WTO kot naslednico GATT-a. Glavni namen WTO je promovirati prosti tok mednarodne trgovine. Liberalizacija trgovine prinaša številne koristi s področja nižjih cen za posameznike in podjetja, večje izbire proizvodov in storitev, pospeševanja gospodarske rasti ter višjega življenjskega standarda. Istočasno pa »prosta trgovina« pomaga pri zmanjševanju revščine (Global Business Dialogue 2004d). Številne mednarodne koordinacije so v preteklih letih poskušale ustanoviti skupen cilj za koordinacijo in morebitno skupno uresničitev nalog e-poslovanja. WTO je proučila možnosti povečanja kooperacije skupnih proizvodov in storitvenih sektorjev, čvrstih

42

izvirnih pravil, povečane transparence, boljših avtorskih pravic in zaščite blagovnih znamk. Nadalje je v kontekstu rasti pomembnosti e-poslovanja poudarjala pomembnost odpiranja novih trgov, izenačitve in kasneje zmanjšanja stopnje potrošniških bremen med državami in panogami ter širitev najboljših nacionalnih principov za storitve. Pomembno je tudi osredotočenje na formacijo pravil znotraj GATS-a. Leta 2000 je WTO pričela s ponovnimi pogajanji o storitvah, katerih cilj je bil razširiti in poglobiti tržne pristope uresničevanja v GATS-u in okrepitvi načel, pravil in vodil GATS-a (Piazolo 2001). Med državami obstajajo precejšnje razlike glede na smer in sredstva liberalizacije vseh čezmejnih ponudb. Poudarjene so tudi težave pri pospeševanju liberalizacije storitev. V ocenah liberalizacije storitev se razlikujejo tudi države s primerljivo stopnjo prihodka. Tako se npr. EU nagiba k prednostim državne intervencije v skladu z zaščito kupcev in podporo lokalne kulture kot tudi nacionalne identitete. V tem se razlikuje od ZDA. Ta se nagiba k promociji liberalizacije trgovinske brezbrižnosti, zgodovinske ali kulturne posebnosti ostalih narodov. Razlike v ocenah liberalizacije storitev so najbolj vidne med industrializiranimi državami in DvR. Prav zaradi tega ni presenetljivo, da proces iskanja skupnega imenovalca v uskladitvi storitev liberalizacije trgovine uporablja vedno več časa z dodatno kompleksnostjo liberalizacije storitev. Potemtakem ima WTO dve poglavitni nalogi. Prva je nadaljevanje nadaljnjih ukrepov liberalizacije. Ti načini liberalizacije morajo pokrivati stroške, še posebej klavzulo nacionalnega ravnanja in tržnih pristopov za pomembnejše sektorje vrednostne verige e-poslovanja in informacijske tehnologije. Povsem možno je, da bodo pogajanja o nadaljnji liberalizaciji 14821 držav članic WTO zavzela precej časa. Druga naloga pa je zagotoviti dovolj primernega »prostora« za e-poslovanje. Za to lahko poskrbimo z ustanovitvijo trgovskega območja in z zagotovilom, da so nacionalna pravila e-poslovanja jasna, predvidljiva in nevtralna glede na tehniške metode storitev ter smer trgovskih restrikcij (Piazolo 2001). Znotraj področja WTO bi bila izvedljiva koordinacija pravil trgovanja, ki se nanašajo na zaščito kupcev in zasebnih podatkov. Glede zasebnosti je Evropska komisija poskušala predstaviti uskladitev zasebnih standardov (European Commission 2002b). S to direktivo je želela vpletenost ne le znotraj EU, ampak tudi postavljati splošno sprejete svetovne standarde. Glede na današnjo lokacijo on-line poslovanja je povsem možno, da bo tudi to prizadevanje splavalo po vodi. Dokler regulatorne avtoritete ne bodo zmožne določiti računalniške izvršitve zasebnih direktiv, bo vse ostalo nedokončano. Tako si bo kupec primoran zagotoviti standarde glede zasebnosti on-line podjetništva, ki bodo ustrezali njegovim preferencam. Primerjava med kupčevimi preferencami in položajem javnega reda bo avtomatska (Piazolo 2001). Koordinacija politike bo pomembna za številna področja. Zlasti bo pomembna za predpise, ki zadevajo področje intelektualne lastnine, legalizacijo, overovitev poroštva kreditnih kartic. Koordinacija bo primerna tudi za e-poslovanje. Direktiva Evropske komisije o enotnem ogrodju e-poslovanja teži h kreiranju enotnega ogrodja ureditve e-komunikacijskih storitev, omrežja ter s tem povezanih storitev. To nalaga naloge državnim avtoritetam in ustvarja niz procedur, ki zagotavljajo usklajeno uporabo zakonodajnega okvira znotraj skupnosti (European Commission 2002a). Ukrepi morajo zagotavljati nediskriminatorno ravnanje, kar se tiče načinov ponudbe. Transakcije, ki so med seboj

21 Podatek o številu držav članic je z dne 13.10.2004 (Understanding the WTO: the organization).

43

podobne, morajo biti enako tretirane. Pri tem pa ni pomembno, ali so izvršene s pomočjo e-poslovanja ali po tradicionalnem postopku. Posebej lahko poudarimo naslednje principe e-poslovanja22:

učinkovitost: s sprejetimi ukrepi so stroški uslug minimalni; varnost in enostavnost: pravila morajo biti natančno določena, jasna ter enostavna

za razumevanje; uspešnost in nepristranskost: ukrepi morajo razhajanja oziroma razkorake

obdržati na minimumu; fleksibilnost: ukrepi so primerni za upoštevanje tehnoloških sprememb in

poslovne prakse.

Deregulacija telekomunikacije in tehnološke inovacije bodo v številnih državah pomagale znižati stroške in zagotoviti lažji dostop. To bo omogočilo nadaljnji razvoj e-poslovanja. Jasna in natančna pravila mednarodne koordinacije so nujna za pospeševanje ustreznih mednarodnih okvirov in pogojev elektronskega poslovanja (Piazolo 2001).

6.2.1 Identifikacija kupcev23 Poznamo dva načina identifikacije omrežnih kupcev – ali ugotovimo dostavno pot dobrin ali nam pot plačila izda poreklo denarja, s katerim so bili proizvodi plačani. Digitalni proizvodi se vedno prenašajo med dvema, na internet priključenima računalnikoma. Končna destinacija dostave je določena z jasnim računalniškim naslovom, ki je lahko prikazan s štirimi številkami (med 0 in 225) ali z ustreznim zaporedjem znakov (npr. www.unimainz.de). Slednje je bolj priljubljeno, saj je lažje memorizirano. Običajno je mednarodna koda na koncu (npr. ».de«), vendar to ni pravilo. Čeprav se spletni naslov konča z ».de«, ni nujno, da gre za nemški izvor. Zaradi tega prihaja do težav pri identifikaciji države. Poleg tega pa je možno tudi namerno prikriti identiteto kupca. Prav tako je težavna identifikacija kupca preko plačilne poti. Internet ponuja številne načine plačila, od katerih bodo v prihodnosti prevladovali načini plačila s kreditnimi karticami in elektronskim denarjem. Skladno z zaščito kupcev se vedno bolj izraža prizadevanje za anonimnost postopkov. Danes se še vedno določen odstotek plačil vrši z uporabo kreditnih kartic. V številki le-te je mednarodna koda države, zato lahko brez težav določimo državo kupca. V prihodnosti bodo plačila s kreditnimi karticami izvršena pod protokolom SET (varna elektronska transakcija), ki bo prodajalcu skril kupčevo identiteto ter številko kreditne kartice. Na drugi strani pa uporaba elektronskega denarja uporablja »skrivne signature«, ki kupcem zagotavljajo popolno anonimnost. 22 Povzeto po Piazolu (2001). 23 Povzeto po: Bleuel in Stewen (2000, 158-159).

44

6.3 E-poslovanje in mednarodni vidiki davkov Elektronsko poslovanje prinaša tudi s stališča obdavčenja kopico vprašanj. Pojavi se dilema, ali so transakcije e-poslovanja obdavčene ali ne. Če so obdavčene, se takoj pojavijo vprašanja, kako so obdavčene, ali se davki različnih transakcij med seboj razlikujejo ter kakšne so davčne stopnje. Z naraščajočim deležem elektronike in s tem težko določljivih transakcij bo tudi vlada vedno težje obdržala kontrolo na ravni dohodkov, davkov in obdavčenja. Pri obdavčenju transakcij e-poslovanja so se pojavile težave zaradi povišanja davka. Tako so ZDA morale uvesti odlog plačilnega roka indirektnih davkov, kot je npr. davek na izdelke, prometni davek in DDV. Podoben odlog plačila so predlagale tudi države EU (Piazolo 2001). Leta 1998 so sklenili, da bodo elektronski prenosi oproščeni plačila carin zaradi moratorija potrošniških dajatev za e-transakcije. Zaradi tega je elektronsko poslovanje kot način upravljanja podjetja v prednosti pred klasičnimi načini ponudbe. E-poslovanje omogoča pošiljanje programske opreme, razne literature, glasbe in slik preko interneta, medtem ko drugi načini vključujejo pošiljanje informacij, vključenih v dokumente, informacij na zgoščenkah, magnetofonskih trakovih ali filmih preko konvencionalnih kanalov (Piazolo 2001). On-line kupovanje je primerljivo z »normalno« trgovino, kjer prodajalec ponuja proizvode na internetu, kupci pa izbirajo glede na njihove preference. Nato z izborom na ekranu kupec izrazi svoje želje. Prav tako izmed ponujenih načinov plačila izbere tistega, ki mu najbolj ustreza (kreditne kartice, elektronski denar, plačilo po povzetju …). Neposredno dostavljeni izdelki so nesnovne dobrine, ki so lahko v digitalni obliki. Nekatere izmed njih so poštne in komunikacijske storitve (telefonski klici), slike, filmi, glasba, programska oprema, časopisi, knjige, igre itd., na drugi strani pa obstajajo tudi materialne dobrine, ki niso v digitalni obliki in preko interneta niso dostopne, lahko pa jih preko svetovnega spleta naročimo. Prednost je v tem, da ni pomembno, na katerem koncu sveta so, saj so nam v vsakem primeru dostopne. Pojavi pa se vprašanje obdavčenja. Raziskave kažejo, da obstoječa zakonodaja e-poslovanja ne obdavči dovolj. Seveda pa je odvisno, iz katerega dela sveta naročamo izdelke. Mednarodni davčni sistem namreč še ni poenoten, tako da se davčne stopnje za iste izdelke v različnih državah razlikujejo (Bleuel in Stewen 2000, 155-156).

6.3.1 Obdavčenje storitev e-poslovanja24 Danes je obdavčenje e-poslovanja zelo polemično. Izhodišče večine sedanjih diskusij je nezadostno obdavčenje e-poslovanja z obstoječo zakonodajo. Številne priložnosti izogibanja davkov in dejanske oprostitve le-teh so ustvarile koristi fiskalnim avtoritetam in finančnim ministrom, medtem ko je razvoj, ki izvira iz padca davčnega dohodka zaradi prometnega davka, domneven. Nemško Ministrstvo za finance vidi nevarnost v davčni izgubi in uzakonjenim izgubam za celoten davčni sistem. V izogib primanjkljajev v

24 Povzeto po Piazolu (2001).

45

davčnem prihodku je EU predstavila predlog vključevanja internetnih transakcij v obstoječo zakonodajo prometnega davka (Bleuel in Stewnen 2000, 155). Sedanje e-poslovanje teži k podpori davčnih postopkov. Poleg tega pa tudi znotraj države obstajajo ukrepi, ki so pristranski do elektronskih proizvodov. Tako je npr. v Nemčiji, kjer se pritožujejo zaradi diskriminacije e-poslovanja glede davčnih ukrepov. Enak proizvod ima namreč lahko dve različni davčni stopnji – odvisno od tega, ali je v obliki tiskanega besedila ali v elektronski verziji. V Nemčiji je prometni davek na knjige, dnevnike, časopise in revije 7% in je nižji od 16% davka na elektronsko prodajo. Založniki poudarjajo, da to vodi do diskriminacije digitalnih storitev vlade, ne glede na ponavljajoče se pospeševanje ureditve okolja za novo ekonomijo. Poudariti je potrebno, da nemški parlament niti finančno ministrstvo ne moreta spremeniti te ureditve. Na to je lahko vplivala le EU, ki je 1977 v šesti direktivi glede na DDV znižala davek na knjige, dnevnike, časopise ter brošure za likovno ter glasbeno umetnost. Taki in podobni primeri kažejo na nesistematične postopke e-poslovanja. Za dosego konsistence davkov in sistema dajatev je pomembno izločiti oprostitve. Postopki e-poslovanja glede oprostitev so prav tako vprašujoči. Pretekle izkušnje kažejo na začasne opustitve določenih sektorjev znotraj sistemov GATT in WTO, ki pogosto postanejo neobčutljivi za spremembe. Tipičen primer sta kmetijstvo in tekstil. Posebej je poudarjena nevarnost deformacij na območjih, ki bodo v prihodnosti pridobivala na pomenu. Težave pri uvajanju e-poslovanja ne bi smele voditi do uvajanja deformacij znotraj davčnega sistema. Pomembneje bi bilo iskati možne alternative. Poleti 2000 je Evropska komisija izdala predlog za vpeljavo DDV na elektronske proizvode. S tem so želeli poenostaviti DDV v Evropi. Zato sedaj podjetjem ni potrebno vnovčiti davka na potrošnjo pri on-line prodaji, v ostalih državah pa to ne velja. To vodi do trajne deformacije. Francoski prodajalec mora namreč naložiti davek na potrošnjo francoskim kupcem, med tem ko lahko dobavitelji iz ZDA dostavijo enak proizvod brez dodanega davka. EU bo zato vpeljala bolj konsistentne postopke. Tako bo vsak prodajalec na spletu moral registrirati DDV za vse nakupe v državah članicah EU. Odprta pa ostajajo vprašanja glede razlik v davčnih stopnjah znotraj EU in izterjevanja prvotno neodvisnega sistema. Možne rešitve so v uporabi samo ene davčne stopnje za celotno digitalno prodajo na področju EU. Glede izterjevanja pa je rešitev v tehnološkem napredku, saj se le-ta v prihodnosti lahko osredotoči na on-line prodajalce in kupce. Pričakujejo, da bo možno predvideti dejanski družbeni položaj stranke.

6.3.2 DDV pri e-poslovanju25 E-poslovanje se razvija z neverjetno hitrostjo, prav tako pa se domača politika in zakonodaja soočata z dinamiko nove tehnologije. Posebej eksplozivno področje je tudi finančno pravo. Evropska komisija upa, da bo z DDV v e-poslovanju zaščitila grozeči primanjkljaj davčnega prihodka.

25 Povzeto po: Bleuel in Stewen (2000, 155-161).

46

Razlike obdavčenja so opazne predvsem v digitalnih dobrinah. Če te stvari kupimo v trgovini, plačamo tudi DDV, če pa jih naročimo preko interneta, so cenejše, ker ni potrebno plačati davka na dodano vrednost. Do sedaj DDV ni dodan elektronskim predmetom, kot so npr. programska oprema ali glasba, ki je objavljena na internetu. Samo marca 2000 je bila npr. zadnja uspešnica med novelami Stephena Kinga iz ameriških spletnih strani prenesena 400.000 krat v prvih štiriindvajsetih urah. Ta način prenosa teksta med prodajalci knjig in davčnimi avtoritetami ni priljubljena, saj jih pusti brez dobička. DDV-ju se lahko legalno izognemo tudi v izključno domačih prenosih. Danes lahko npr. nemškemu proizvajalcu programske opreme preprečimo plačilo davka domačim dobaviteljem, če stvari ne pošljemo neposredno nemškim kupcem. Lahko jih npr. pošljemo poslovnim partnerjem v ZDA ter jih kasneje ponovno uvozimo – izvoz in ponovni uvoz dobrin sta davka oproščena.

6.3.2.1 Predlog Evropske komisije V državah članicah EU predstavlja prometni davek glavni vir prihodka v državni proračun. Junija 2000 je komisionar EU, Frits Bolkestein, predstavil predlog Evropske komisije za obsežnejše davke on-line transakcij. Predlogi se nanašajo na različne termine, znane pod skupnim nazivom »davčni okvir«, ki je bil sprejet oktobra 1998 na konferenci OECD v Ottawi. Članice OECD so se dogovorile, da bodo e-poslovanje obravnavale po nevtralni poti glede na davke. To pomeni, da do e-poslovanja ne bodo pristranske z dodatnim obdavčenjem, niti ne bodo posebej naklonjene običajnim transakcijam glede postavitve območij, oproščenih plačila davka (Bleuel in Stewen 2000, 156). Evropska komisija ima številne predloge na področju obdavčenja e-poslovanja. Osnovni elementi predlogov pa so sledeči26:

če individualisti znotraj EU kupujejo on-line izdelke od podjetij, ki so locirana znotraj EU (B2C poslovanje), bo DDV obdavčen na sedežu podjetja;

toda če so dobrine prodane iz družb v podjetja EU (B2B), plača kupec DDV v državi, kjer je podjetje locirano (teorija sedeža oziroma lokacije);

dostava kupcem, ki živijo izven EU, je oproščena plačila davka; če podjetje izven EU dostavi proizvode individualnim kupcem, mora biti posel

prijavljen v državi članici EU. To pravilo naj bi upoštevala podjetja z letnim prometom znotraj EU, ki je večji od 100.000 evrov. Vsi ostali posli pa so tega oproščeni.

Večina evropskih ministrov je zgoraj naštete predloge pozitivno sprejela. Glede na obdavčenje so evropske države osvobodile izvoz kot tudi postopke uvoza iz članic EU v države, ki niso članice EU. Seveda so največji upi na strani fiskalne politike, da bi se zmanjšala vrzel v davčni politiki. Prav tako upajo na večjo varnost in transparenco novih uredb v zakonodaji (Bleuel in Stewen 2000, 156).

26 Povzeto po: Bleuel in Stewen (2000, 156).

47

Za realizacijo tega je potrebnih precej pogojev. Vsekakor sistem uredb, ki je prisoten, dejansko ne zagotavlja, da bodo pošiljke v EU obdavčene z DDV. Na prvi pogled obdavčenje elektronskih proizvodov s tehničnega vidika ne izgleda kot težava, saj podjetja, ki poslujejo elektronsko, že plačajo davek davčni upravi. Cene blaga so povišane, ker je osnovna cena proizvodov povečana za davek.

6.3.2.2 Temeljne težave sprememb obdavčenja Spremembe obdavčenja on-line transakcij naletijo na metodološke kompilacije. Najprej moramo razlikovati med materialnim in nematerialnim blagom ali t. i. digitalnimi stvarmi. Spremembe obdavčenja nematerialnih dobrin se kažejo kot zelo problematične, saj je priskrba dokazil za transakcije digitalnih stvari, ki so zavezane davka, izredno težka. Ta problem ima znatne posledice pri27:

oprostitvi obdavčenja pri izvozu, obdavčenju uvoza in nadzoru nad transakcijami znotraj domačega gospodarstva.

Zaradi sedaj veljavnih uredb morajo biti dobrine oproščene izvoznega davka. Če pa uvažamo, so dobrine zavezane k domačemu prometnemu davku na uvoz. V obeh primerih je pomembno, da poznamo identiteto kupca. Izvoznik mora namreč dokazati, da dostavlja blago v tujo državo, davčni izvedenci pa morajo identificirati lokacijo potrošnje, da lahko pravilno obdavčijo uvoz. Poleg tega pa je obdavčenje transakcij znotraj domačega gospodarstva težje za finančne urade, saj morajo dokazati, da je podjetje obdavčilo dostavo na domači trg. Če pa se identifikacija narodnosti kupca pokaže kot zelo zapletena, ima podjetje možnost ponarediti izvoz (Bleuel in Stewen 2000, 157). Evropska komisija pa tehnične težave ignorira in namesto njih zahteva, da podjetja posebej razlikujejo med kupcem v podjetju in individualnim kupcem ter da podjetja pridobijo informacije, kot so npr. lokacije sedeža podjetja in kupcev. Evropska komisija vztraja pri tem, da so podjetja zavezana k povračilu, če se ugotovijo napake pri določanju domačih držav kupcev. To vodi k tveganju v panogah, kjer je s transakcijo preko interneta pogosto nemogoče odkriti domačo državo kupca ali gre celo za podjetja in individualne kupce (Bleuel in Stewen 2000, 157). Kadar želimo izraziti mnenje o tem, ali lahko tehnološke probleme rešimo ali ne, moramo natančno proučiti, kaj povzroča sedanje težave pri identifikaciji kupcev ter kakšne so možnosti pri ugotavljanju njihove narodnosti.

27 Povzeto po: Bleuel in Stewen (2000, 157).

48

6.3.2.3 Oprostitev davkov ali načela izvora? Predvsem vlada ZDA predlaga, da bi bil internet in transakcije interneta oproščene plačila davka. Glede na plane ameriške vlade naj bi namreč internet služil kot prosto trgovinsko območje brez kakršnihkoli dajatev kupcev in brez ovir v mednarodni trgovini. Že bivši predsednik ZDA, Bill Clinton, je navedel razloge za načrtno podporo e-poslovanja. Le-ti so vezani na morebitno uporabo interneta kot sredstva rasti uporabe, oblikovanja novih delovnih mest ter možne stimulacije izvoza. Zagovorniki oprostitve davkov opozarjajo na to, da se davčna stopnja nič izkaže za edino pot obdavčenja podjetij, ko zapuščajo teritorij EU (Bleuel in Stewen 2000, 160-161). Alternativo pri preprečevanju primanjkljaja v davčnem proračunu, ki lahko nastane z osvoboditvijo plačila davkov za internetne transakcije, predstavlja obdavčenje internetnih transakcij glede na načelo izvora. V tem primeru bi bila domača podjetja zavezana plačati davek, njihove transakcije na internetu pa bi bile predmet obdavčenja. Pri tem pa se srečamo z dvema možnima variantama. Na eni strani lahko naložimo davek skladno z lokacijo storitev, na drugi strani pa se lahko davek naloži glede na sedež podjetja. Reorganizacijo prostora opravljene storitve lahko določimo z nadzorom računov, posebej ko je v uporabi elektronski denar. Taka ureditev bi vzpodbudila spremembe internetne ponudbe podjetij zunaj EU. Prav tako ostaja težko definirati domače serverje, saj ni nujno, da se ujema z naslovom spleta. Druga možnost – torej obdavčenje glede na sedež podjetja – ne vsebujejo takšnih problemov identifikacije. Še vedno pa vzpodbujajo podjetja, da se izognejo obdavčenju z relokacijo sedeža podjetja v države, kjer so davčne stopnje nižje (Bleuel in Stewen 2000, 161). Obe varianti, torej oprostitev davkov in obdavčenje glede na načelo izvora, imata prednosti in slabosti. Celotna oprostitev plačila davkov bi zmanjšala državni proračun in s političnega razloga verjetno ne bo nikoli sprejeta. Preostane torej še obdavčenje glede na načelo izvora. Kar pa pomeni, da države izven EU niso prisiljene v registracijo. Četudi je elektronsko poslovanje obdavčeno po principu izvora, bo proračunski primanjkljaj pomemben, saj se lahko stopnja prometnega davka v ostalih državah močno razlikuje od stopnje v domači državi. Ta razlika v stopnjah pa bo vodila do relokacije sedežev podjetij v tujino. Izmikanje plačila davkov bi lahko preprečili ali vsaj omilili z mednarodnim sodelovanjem. V prihodnosti bomo verjetno potrebovali globalno standardizirane mehanizme nadzora. Obenem pa se bodo vodilne industrijske države morale strinjati glede enotnih davčnih stopenj za obdavčenje on-line transakcij (Bleuel in Stewen 2000, 161).

49

7 SKLEP V raziskavi diplomske naloge smo dobili bolj obširen vpogled na globalizacijo mednarodnih dejavnikov e-poslovanja. Globalizacija mednarodnih dejavnikov je proces, ki je precej razširjen v zadnjem desetletju. Vzrok je v razmahu e-poslovanja v preteklih letih. Proces globalizacije pa daje poudarek na poenotenju mednarodnih dejavnikov e-poslovanja, kar pomeni, da si prizadevajo, da bi se dejavniki e-poslovanja med državami razlikovali v najmanjši možni meri ali pa se sploh ne bi razlikovali. Sama globalizacija izhaja iz potrebe po mobilnosti delovne sile, znanja, kapitala, liberalizacije in istočasno poenostavlja zunanje trgovinske odnose med državami. Na samem začetku diplomskega dela smo predstavili informacijsko družbo. Ugotovili smo, da izhaja iz industrijske družbe, odvisne od materialnih dobrin. Informacijska družba, kot že ime pove, je družba informacij, komuniciranja. Je družba novih oblik informiranja posameznikov in podjetij o proizvodih, izdelkih in storitvah. Ta družba ima številne prednosti, na drugi strani pa tudi slabosti. Pomembne prednosti so npr. hitrejši pretok informacij, širši dostop do informacij, elektronsko komuniciranje (ki zmanjšuje časovne in prostorske omejitve) in digitalna vključenost. Danes ni več vprašanja »Ali biti digitalno vključen ali ne?«, ampak se postavlja vprašanje, kdaj bomo digitalno vključeni. Dandanes to postaja nuja, saj bomo sicer izključeni - iz družbe, službe, vsakdanjih opravil … Tako npr. danes skoraj ne dobimo službe, če ne znamo uporabljati računalnika. To se bo počasi razširilo na vse segmente človeškega delovanja in življenja. Omenili pa smo, da na drugi strani obstajajo tudi slabosti informacijske družbe. Te so povezane predvsem z velikim številom informacij in možnostjo zmešnjave le-teh, če jih ne bomo znali pravilno uporabiti. Prav tako prihaja do odtujenosti, saj skoraj ni več pristnih medsebojnih odnosov, ampak komuniciramo le z elektronskimi mediji. Pojavlja pa se tudi digitalni razkorak. Povezan je s finančnim položajem posameznika, od katerega je odvisno, ali si bo lahko kupil osnovno opremo, ki jo pri e-poslovanju potrebuje. Elektronsko poslovanje se je razvilo dokaj pozno, ampak je v zelo kratkem času doseglo neverjetno eksplozijo in se razširilo tako rekoč po vsem svetu. Predvsem se uporablja v državah s srednjim in visokim prihodkom, kjer posamezniki dosežejo tudi visoko stopnjo znanja in so računalniško osveščeni. Elektronsko poslovanje in komuniciranje se je razvilo v poslovnem, upravnem in zasebnem življenju. S tem gospodarske družbe vidijo nove priložnosti v spremenjenem načinu poslovanja. Država ponuja svojim državljanom in gospodarskim družbam široko množico storitev, poleg tega pa se v zelo veliki meri za zasebno komunikacijo uporablja elektronska pošta ter udeleževanje na debatah v klepetalnicah. Spoznali smo več načinov elektronskega poslovanja. Poslujejo lahko podjetja med seboj ali pa posameznik posluje s podjetjem. V slednjem primeru si lahko npr. posameznik ogleda izdelek, ki na našem tržišču še ni prisoten (je pa npr. v ZDA), na spletnih straneh. Tam si lahko tudi prebere karakteristike izdelka, ceno, plačilne in dobavne pogoje. Če mu vse našteto ustreza, lahko preko spletne strani izdelek naroči in plača. Plačilo je lahko izvedeno z uporabo kreditnih kartic ali elektronskega denarja. Tako posamezniku ni več potrebno sesti na letalo in poleteti čez Atlantik le zaradi nakupa določenega izdelka. Precej podjetij in posameznikov že vsakodnevno uporablja internet. Z njim si pomagajo pridobiti informacije tako rekoč vsi – študenti za vire podatkov, pomembne pri študiju,

50

podjetniki za predstavitev svojih proizvodov in/ali storitev na spletnih straneh, bančniki za pregled deviznih tečajev itd. Omenili smo že, da je tudi pri nas že močno razširjena uporaba elektronske pošte (e-mail). Preko tega medija lahko komuniciramo s prijatelji, ki so oddaljeni tudi po več tisoč kilometrov ali pa stanujejo čisto blizu nas. Poleg tega lahko preko omenjenega medija komuniciramo s profesorji, poslovnimi partnerji itd. Tako komuniciranje ima številne prednosti, najpomembnejše pa je, da zmanjšuje prostorske in časovne omejitve. Vendar pa se pojavljajo po svetu razlike v razvitosti in uporabi digitalne tehnologije. Vidne so med različnimi deli sveta, pa tudi med posameznimi državami. Gre za razliko med posamezniki in gospodarskimi družbami na različnih gospodarsko-družbenih stopnjah. Z razvojem digitalne tehnologije so se gospodarske in druge neenakosti le še povečale. Tehnologija se spreminja iz dneva v dan in je precej draga. Tako v državah z nizkim prihodkom skoraj ni dostopna. Prav tako pa imajo v teh državah tudi nizko stopnjo izobrazbe, pismenosti in premalo izkušenj. Čeprav si OECD prizadevajo digitalni razkorak zožiti, se ta med razvitimi in DvR le še povečuje. Razvite države sproti posodabljajo tehnologijo in tako vse bolj napredujejo. DvR pa si zaradi pomanjkanja kapitala ne morejo priskrbeti niti osnovne računalniške opreme niti nimajo možnosti izobraževanja. Tako bo v prihodnosti potrebno ponujati cenejše dostope do interneta ter izobraževanje v tej smeri. Predvsem pa se je naša raziskava nanašala na mednarodne dejavnike e-poslovanja. S tega področja velja omeniti predvsem standardizacijo e-poslovanja ter meddržavno koordinacijo e-poslovanja. Gre za področji, kjer si prizadevajo uskladiti standarde različnih držav. Do sedaj so morale države pri poslovanju z drugimi državami sproti spreminjati standarde. Le-ti so bili za različne države različni. Sedanja prizadevanja pa težijo k poenotenju, kar pomeni, da bi za vse države veljali enotni standardi. S tem bi gospodarske družbe prihranile čas, ki ga sedaj porabijo za usklajevanje. Za to si posebej prizadeva Evropska komisija, ki želi doseči enotne standarde na področju Evropske unije. Poenotiti pa želijo prav vse standarde, pri čemer smo se v naši raziskavi posebej oprli na obdavčenje izvoza in uvoza. Spoznali smo, da imajo različne države za enake proizvode različne davčne stopnje. Plačilu previsokih davkov se seveda lahko izognemo. To storimo tako, da proizvod najprej izvozimo v državo, ki ima nižjo davčno stopnjo od naše države, ter ga nato ponovno uvozimo. Izvoz in ponovni uvoz zmanjšata davčno stopnjo. Da pa tovrstno izogibanje plačila davkov ne bi bilo več potrebno, si prizadevajo, da bi za države članice EU veljali enotni standardi. Na koncu naj dodamo še to, da živimo v času velikih sprememb. Te se pojavljajo na vseh področjih. Spremembe s seboj prinašajo prednosti in slabosti, saj nobena stvar sama po sebi ni stoodstotno popolna. Na nas je, da pozitivne lastnosti sprejmemo in jih v najboljši možni meri izkoristimo, tiste »manj pozitivne« pa odmislimo. Tudi z obravnavanim področjem je namreč tako. Globalizacija mednarodnih dejavnikov e-poslovanja prav tako prinaša prednosti in slabosti. Nekateri bodo prednosti globalizacije znali izkoristiti in iz njih iztržiti največ, kar lahko, drugi pa teh sposobnosti nimajo.

51

8 POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE Raziskava zajema področje globalizacije mednarodnih dejavnikov elektronskega poslovanja. E-poslovanje je postalo eden najsodobnejših postopkov konkuriranja med organizacijami. Z njim razvijajo nove trge, sodelujejo s potrošniki, komunicirajo s trgovskimi partnerji, njegov primarni pomen pa je večanje prodaje. Prvi pogoj za razvoj in uporabo e-poslovanja sta primerna infrastruktura ter človeški kapital. Tega v DvR primanjkuje. Zato obstaja bojazen, da omenjene države ne bodo šle »v korak s časom in tehnologijo« in bodo ostale na nižji stopnji razvoja. Tako ne bodo mogle več uspešno elektronsko poslovati, kar pomeni, da bodo potisnjene na obrobje. Prehitele bodo razvite države, s sodobno tehnologijo, znanjem in kapitalom. Ugotovili smo, da hitrega razmaha interneta niso spremljale ustrezne spremembe mednarodnega okvira. Za lažje in predvsem hitrejše e-poslovanje čezmejnih transakcij bo v prihodnosti potrebno poenotiti standarde v različnih državah in podjetjih. To bo prihranilo čas, saj norm ne bo potrebno usklajevati pred vsako transakcijo izven meja posamezne države. Istočasno bo potrebno uskladiti davčne stopnje v različnih državah. KLJUČNE BESEDE: Informacijska družba/ prednosti, pomanjkljivosti informacijske družbe/ globalizacija/ elektronsko poslovanje/ B2B poslovanje/ B2C poslovanje/ varnost e-poslovanja/ vplivi e-poslovanja/ rast e-poslovanja/ digitalni razkorak/ informacijsko komunikacijska tehnologija/ mednarodni dejavniki e-poslovanja/ standardizacija e-poslovanja/ meddržavna koordinacija/ mednarodni vidik davkov/ obdavčenje storitev e-poslovanja/ ABSTRACT The research includes globalisation of international factors in electronic commerce. It has become one of the most popular tools to gain competitive advantages over other organizations. It is being used to develop new markets, interact with customers, communicate with trading partners, and primarily to increase sales. Since the internet requires substantial prerequisite concerning technical infrastructure and human capital, some worry, that developing countries will be left behind. People in developing countries do not have appropriate infrastructure for internet usage. They also do not have capital and suitable education. That is why these countries will not be able to use electronic transactions, and will be pushed aside. However, developed countries with up-to date technology, knowledge and capital will predominate. We have found out, that the rapid spread of the internet as a means for business transactions has not been accompanied by corresponding modifications of the international framework. In future, it will be necessary to establish a framework that does not discriminate against countries or companies of certain regions. It will spend some time, because we will not be able to coordinate our standards with different ones in other countries before e-commerce. At the same time, it will be necessary to harmonize tax rates in different countries. KEY WORDS: information society/ advantages, disadvantages of information society/ globalisation/ electronic commerce/ B2B/ B2C/ security of e-commerce/ influence on e-commerce/ increase of e-commerce/ digital divide/ information communication technology/ international factors of e-commerce/ standardisation of e-commerce/ policy coordination/ international sight of taxes/ taxation of e-commerce/

52

9 SEZNAM VIROV

1. Blažič – Jerman, Borka. 2001. Elektronsko poslovanje na internetu. Ljubljana:

Gospodarski vestnik.

2. Bleuel, Jens in Stewen, Marcus. 2000. Value added taxes on electronic commerce:

obstacles to the EU Commission′s approach. Intereconomists 35/4: 155 – 161.

3. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

4. Bridgres. Org. (2003). Spanning the Digital Divide: Understanding and Tackling

the Issues [Online]. Dostopno na: http://www.bridges.sor/spanning/report.html

[27.10.2004].

5. European Commission. (2002a). Directive 2002/21/EC of the European Parliament

and of the Council on a common regulatory framework for electronic

communications networks and services [online]. Dostopno na:

http://europa.eu.int/eur_lex/pri/eu/oj/dat/2002/l_108/l_10820020424EN00330050.

pdf [24.04.2002].

6. European Commission. (2002b). Directive 2002/58/EC of the European Parliament

and of the Council concerning the processing of personal data and the protection

of privacy in the electronic communications sector. Directive on privacy and

electronic commerce [online]. Dostopno na: http://europa.eu.int/eur_lex/pri/eu/oj/

dat/2002/l_201/l_20120020731EN00370047.pdf [31.07.2002].

7. Global Business Dialogue. (2004a). GBDe: Global Business [online]. Dostopno na:

http://www.gbde.org/index.html [ 13.10.2004].

8. Global Business Dialogue. (2004b). GBDe: Membership [online]. Dostopno na:

http://www.gbde.org/current.html [ 16.10.2004].

9. Global Business Dialogue. (2004c). GBDe: Trade [online]. Dostopno na:

http://www.gbde.org/trade.html [ 16.10.2004].

10. Global Business Dialogue. (2000d). GBDe: Trade. Miami Conferrence; Working

Paper [online]. Dostopno na: http://www.gbde.org/nn/2000/trade.html

[26.09.2000].

11. Kovačič, Andrej. 1998. Informatizacija poslovanja. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.

53

12. Krapše, Štefan. 2002. Informacijska družba – njene značilnosti, prednosti in

pomanjkljivosti. V E-storitve za vsakogar – bodimo digitalno vključeni. Nova

Gorica: Mestni občini Nova Gorica in Velenje.

13. Nusdorfer, Radica (2000). Digitalni pospeški. Glas gospodarstva [online], 5

odstavkov. Dostopno na: http://www.gzs.si/Nivo3.asp? ID=3596 [31.12.2000].

14. OECD – Organization for Economical cooperation and developement. (2001).

Understanding the digital divide [online]. Dostopno na:

http://www.oecd.org./pdf/M000020000/M00002444.pdf [01.01.2001].

15. Osojnik, Mojca. 2002. Skrivnosti elektronskega poslovanja: priročnik za mala in

velika podjetja. Ljubljana: GZS.

16. Piazolo, Daniel. (2001). Multilateral and European responses to E-commerce. EioP

Vol. 5/4 [online]. Dostopno na: http://www.eiop.or.at/eiop/texte/2001-004.htm

[17.05.2001].

17. Slovensko društvo »Informatika«. (1999a). Bangemannovo poročilo [online].

Dostopno na: http://www.drustvo-informatika.si/publikacije/bangemann.jsp

[20.08.2004].

18. Slovensko društvo »Informatika«. (1999b). Bonnska deklaracija [online]. Dostopno

na: http://www.drustvo-informatika.si/publikacije/bonn.jsp [20.08.2004].

19. Slovensko društvo »Informatika«. (1999c). Modra knjiga [online]. Dostopno na:

http://www.drustvo-informatika.si/publikacije/modraknjiga/pdf. [20.08.2004].

20. Vehovar, Vasja in Anja Pajtler. 2003. Uporaba interneta: Gospodinjstva 2003

[online]. Dostopno na: http://www.ris.org/main/baza/baza.php?bid=63&cat=124&

p1=276&p2=285&id=338 [ 16.10.2004].

21. WB – World Bank. (2000b). The Information Age. Washington: D.C. [online].

Dostopno na: http://www.worldbank.org/data/wdi2000/pdfs/tab5_11.pdf

[16.10.2004].

22. WTO – World Trade Organization. (2001). Electronic Commerce in the WTO.

Geneva [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/ecom_e/

ecom_e.htm [12.10.2004].

54

23. WTO – World Trade Organization. (2003). Electronic Commerce: Briefing note

[online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/tratop_e/ecom_e/ecom_

briefnote_e.htm [16.10.2004].

24. WTO – World Trade Organization. (2004). Understanding the WTO: The

organization [online]. Dostopno na: http://www.wto.org/english/the wto_e/what

is_e/tif_e/org6_e.htm [12.10.2004].

25. Zupan, Neja. 2001. Nove internet tehnologije za elektronsko poslovanje.

Organizacija 4: 274 – 280.

26. Žižmond, Egon. 1998. Kako nastane pisno delo. Maribor: EPF.

55

10 PRILOGA SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC:

B2B – Business to Business (elektronsko poslovanje med podjetji);

B2C – Business to Costumer (elektronsko poslovanje potrošnikov s podjetji –

opravljanje različnih opravil preko interneta, kot so nakupovanje, opravljanje

bančnih storitev,izobraževanje, itd.);

DDV – davek na dodano vrednost (ang. Value Added Tax – VAT);

DvR – države v razvoju;

EDI – Electronic Data Interchange (računalniška izmenjava podatkov – RIP);

EITO – European IT and Telecommunications Organisation (Evropska

organizacija za informacijsko tehnologijo in telekomunikacije);

EU – Evropska unija;

GATS – General Agreement on Trade and Services (Splošni sporazum o carinah);

GATT – General Agreement on Tariffs and Trade (Splošni sporazum o carinah in

trgovini);

GBDe – Global Business Dialogue on e-commerce (Globalni podjetniški dialog o

e-poslovanju);

GZS – Gospodarska zbornica Slovenije;

IKT – informacijsko komunikacijska tehnologija;

IO – informacijsko omrežje;

IRC – Internet Relay Chat (internetni program za klepetanje);

OECD – Organisation for Economic Cooperation and Development (Organizacija

za gospodarsko sodelovanje in razvoj);

SET – Secure Electronic Transfer (varne elektronske transakcije);

TRIPs – Trade Related Intellectual Properties (Zaščita pravic intelektualne

lastnine);

WTO – World Trade Organisation (Svetovna trgovinska organizacija);

WWW – World Wide Web (svetovna spletna stran – sistem za pregledovanje

spletnih strani).