EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Diplomsko delo

GLOBALIZACIJA IN OKUŽBENE KRIZE

Globalisation and contagion crisis

Kandidatka: Jožica Podlesek

Študijski program: Poslovna ekonomija

Študijska usmeritev: Zunanja trgovina

Mentor: prof. dr. Sebastjan Strašek

Študijsko leto: 2014/2015

Maribor, marec 2015

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji družini in prijateljem za spodbudo in motivacijo ter prof. dr. Sebastjanu Strašku za strokovno pomoč pri pripravi diplomskega dela.

POVZETEK Predstavljeno diplomsko delo izhaja iz problematike finančnih kriz, ki so v zadnjih desetletjih izjemno aktualne. Finančna kriza predstavlja skupek valutne, bančne in dolžniške krize. Razdelimo jih v tri generacije finančnih kriz. Raziskovanje je usmerjeno v raziskovanje problematike globalizacije in z njo povezanih finančnih kriz. Zaradi vse večje odprtosti gospodarstev so posebnega pomena okužbene krize, ki pomenijo prenos krize iz ene države ali regije v drugo. Namen diplomskega dela je predstaviti vplive globalizacije blagovnih in finančnih trgov ter prepletenost gospodarstev na nastanek kriz. Med drugim se osredotočimo tudi na stanje v Sloveniji in možnosti za omilitev krize. V sklepnem delu smo dokazali postavljeni hipotezi. Ugotovili smo, da globalizacija predstavlja enega izmed vzrokov za nastanek in razvoj okužbenih kriz, saj se z odpiranjem gospodarstev prenašajo ne le pozitivni, ampak tudi negativni učinki. Prav posebno mesto med okužbenimi krizami imajo male države, kot je tudi Slovenija, ki so še posebej odvisne od internacionalizacije gospodarstva in so s tem podvržene tudi okužbam iz drugih držav. Ključne besede: globalizacija, finančna kriza, okužbena kriza, azijska kriza, globalna finančna kriza

ABSTRACT The thesis researches the problem of financial crisis in the past decades, that has become extremely important issue. Financial crisis is a set of currency, banking and debt crisis. They are divided into three generations of financial crises.The research is focused on exploring issues of globalisation and its linkage to financial crises. The increasing openness of economies are of special importance for infection crisis, which involve the transfer of crisis from one country or region to another. The purpose of the thesis is to present the effects of globalisation of trade and financial markets and the interlace between economies in crisis. We focus also on the situation in Slovenia and options to mitigate the Slovene crisis. In conclusion, we demonstrated hypotheses. We found that globalisation represents one of the causes of the emergence and development of contagion crisis since the opening of economies causes not only positive but also negative effects. For small countries such as Slovenia, the financial and especially contagion crisis are important, as they particularly dependent on the internationalisation of their economies and are therefore also subject to infection from other countries. Key Words: globalisation, financial crisis, contagion crisis, Asian crisis, global financial crisis

i

KAZALO

1 UVOD_________________________________________________________________________________ 1 1.1 Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ____________________________________________________ 1 1.3 Predpostavke in omejitve __________________________________________________________ 2 1.4 Predvidene metode raziskovanja ____________________________________________________ 2

2 GLOBALIZACIJA ____________________________________________________________________ 3 2.1 Definicija in učinki globalizacije _____________________________________________________ 3 2.2 Kratek pregled razvoja globalizacije __________________________________________________ 6 2.3 Globalizacija finančnih trgov ________________________________________________________ 7 2.4 Globalizacija blagovnih trgov _______________________________________________________ 7

3 OKUŽBENE KRIZE ________________________________________________________________ 11 3.1 Definicija okužbenih kriz __________________________________________________________ 11 3.2 Dejavniki in kanali okužbenih kriz __________________________________________________ 14 3.3 Primeri okužbenih kriz ____________________________________________________________ 17

3.3.1 Azijska kriza 1997 ___________________________________________________________ 18 3.3.2 Globalna finančna kriza 2008 __________________________________________________ 22

4 SLOVENIJA IN GLOBALNE KRIZE _______________________________________________ 30 4.1 Krize v preteklosti _______________________________________________________________ 30 4.2 Nastanek finančne krize 2008 v Sloveniji _____________________________________________ 30 4.3 Stanje slovenskega gospodarstva v času krize in napovedi za prihodnost __________________ 31

5 SKLEP ______________________________________________________________________________ 41

LITERATURA IN VIRI __________________________________________________________________ 43

ii

KAZALO SLIK

SLIKA 1: TRGOVINA BLAGA IN STORITEV IN NJENA RAST………………………………………………………………………….8 SLIKA 2: MONSUNSKI UČINKI………………………………………………………………………………………………………………….16 SLIKA 3: SPILL OVER UČINKI ……………………………………………………………………………………………………………………16 SLIKA 4: NAJBOLJ PRIZADETE DRŽAVE V ČASU AZIJSKE KRIZE ………………………………………………………………..18 SLIKA 5: BDP NA PREBIVALCA V VZHODNOAZIJSKIH DRŽAVAH MED 1960 IN 1996 ………………………………..19 SLIKA 6: BDP NA PREBIVALCA V VZHODNOAZIJSKIH DRŽAVAH MED 1990 IN 2009 ………………………..………20 SLIKA 7: ZAPOSLENOST V VZHODNOAZIJSKIH DRŽAVAH MED 1990 IN 2007 ………………………………………….20 SLIKA 8: INFLACIJA V VZHODNOAZIJSKIH DRŽAVAH MED 1990 IN 2009 …………………………………………………21 SLIKA 9: DENAR, KI SO GA »USTVARILE« BANKE …………………………………………………………………………………….23 SLIKA 10: ZA KAJ SO BRITANSKE BANKE UPORABILE USTVARJENI DENAR? ……………………………………………. 24 SLIKA 11: RAZVOJ ŠIRITVE ZAMENJAVE KREDITNIH TVEGANJ ……………………………………………………………….. 26 SLIKA 12: ZAUPANJE V EVROPSKI UNIJI ………………………………………………………………………………………………… 28 SLIKA 13: GOSPODARSKE KRIZE NA PODROČJU SEDANJEGA OZEMLJA SLOVENIJE SKOZI ZGODOVINO …. 30 SLIKA 14: BDP NA PREBIVALCA V USD OD LETA 1990 DO 2013 …………………………………………………………….. 32 SLIKA 15: STEBRI KONKURENČNOSTI SKOZI RAZISKAVO WEF 2014-2015 ……………………………………………… 32 SLIKA 16: IZVOZ BLAGA IN STORITEV SLOVENIJE TER GOSPODARSKA RAST V EVROPSKI UNIJI ………………. 34 SLIKA 17: ŠTEVILO REGISTRIRANIH BREZPOSELNIH OSEB V SLOVENIJI …………………………………………………. 34 SLIKA 18: RAST BRUTO DOMAČEGA PROIZVODA V SLOVENIJI ……………………………………………………………… 35 SLIKA 19: RAST KREDITOV ……………………………………………………………………………………………………………………. 36 SLIKA 20: BRUTO DOLG V % BDP – INSTITUCIONALNI SCENARIJ ………………………………………………………….. 37 SLIKA 21: RAZMERJE MED DOLŽNIŠKIM IN LASTNIŠKIM KAPITALOM V ZASEBNEM NEFINANČNEM SEKTORJU ……………………………………………………………………………………………………………………………. 37 SLIKA 22: DELEŽ DRUŽB V DRŽAVNI LASTI ALI POD DRŽAVNIM NADZOROM GLEDE NA DODANO VREDNOST PO SEKTORJIH (KOT ODSTOTEK SKUPNE DODANE VREDNOSTI PO SEKTORJIH), 2013 ……………………………………………………………………………………………………………………………………. 38 SLIKA 23: ZAPOSLENOST V MENJALNEM IN NEMENJALNEM SEKTORJU ………………………………………………. 38 SLIKA 24: KAZALNIKI OECD ZA REGULACIJO PROIZVODNIH TRGOV, 2013 …………………………………………….. 39 SLIKA 25: KOMPONENTE UPRAVNEGA BREMENA ………………………………………………………………………………… 40

KAZALO TABEL

TABELA 1: PREGLED POVPREČJA BDP SKOZI ZGODOVINO ……………………………………………………………………... 9 TABELA 2: TRI GENERACIJE KRIZ ……………………………………………………………………………………………………………. 15 TABELA 3: MAKROEKONOMSKI KAZALCI DRŽAV PIIGS ………………………………………………………………………….. 27 TABELA 4: INDEKS GLOBALNE KONKURENČNOSTI SLOVENIJE ……………………………………………………………….. 33 TABELA 5: GLAVNE ZNAČILNOSTI NAPOVEDI ZA SLOVENIJO …………………………………………………………………. 33

SEZNAM OKRAJŠAV

BDP Bruto domači proizvod EU Evropska unija

1

1 UVOD

1.1 Opis področja in opredelitev problema

Zdi se kot, da so v novem tisočletju krize postale del našega vsakdanjika in jih morajo strokovnjaki upoštevati pri načrtovanju in izvajanju razvojnih politik, močno pa vplivajo tudi na psihologijo vsega sveta. Finančna kriza, ki se je pričela leta 2008 v ZDA, je kasneje prerasla v gospodarsko krizo svetovnih razsežnosti in povzročila zlome večih narodnih gospodarstev. Različne raziskave kažejo, da globalizacija pospešuje neenakomerno porazdelitev dohodkov in revščino ter vzpostavitev novih gospodarskih centrov moči. Zato morda ni tako nenavadno, da kritike globalizacije prihajajo pretežno s strani razvitih držav, ki bi naj sicer imele največje koristi od nje, in ne iz nerazvitega sveta. Globalizacija pa pomeni odprta in medsebojno prepletena gospodarstva tako na ravni gospodarstva, finančnih institucij in celo držav (Štiblar, 2004, str. 9). Prav to zanimivo dejstvo predstavlja spodbudo za razmišljanje in raziskovanje problematike globalizacije ter z njo povezanih kriz – tako finančnih kot tudi gospodarskih in nenazadnje družbenih, ki pa jih v tem delu ne obravnavamo.

Prav posebno mesto med krizami imajo tako imenovane »okužbene krize«, ki so ena izmed finančnih kriz in pomenijo prenos krize iz ene države ali regije na drugo. Kot primer okužbenih kriz smo prikazali azijsko krizo (1997) in globalno finančno krizo (2008). Posebej je kriza vplivala na Slovenijo, ki je zaradi svoje majhnosti in s tem povezanosti s svetovnimi trgi, viri financiranja in gospodarskimi partnerji, zelo podvržena spremembam na mednarodnih trgih in odvisna od njih.

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave

Namen diplomskega dela je predstaviti vplive globalizacije blagovnih ter finančih trgov ter prepletenost gospodarstev na nastanek kriz. Posebno pozornost smo posvetili »okužbenim krizam« in ugotovili njihove dejavnike ter prenosne kanale. Predstavili smo tudi primere okužbenih kriz. Nazadnje smo posvetili pozornost krizi v Sloveniji. Cilj diplomskega dela je predstaviti temeljne pojme s področja globalizacije in finančnih kriz, ugotoviti vpliv globalizacije na nastanek in razvoj kriz ter analizirati in ugotoviti posledice okužbenih kriz. Poleg tega je cilj diplomskega dela ugotoviti stanje v Sloveniji in predlagati ukrepe za omilitev učinkov krize.

Ključni hipotezi, ki smo jih zastavili, sta: 1. Globalizacija predstavlja enega izmed vzrokov za nastanek in razvoj okužbenih

kriz. 2. V Sloveniji je finančna kriza nastala zaradi prenosa krize (okužbe) iz drugih držav.

2

1.3 Predpostavke in omejitve

Predpostavljamo, da sta globalizacija in finančne krize povezana dejavnika. Poleg tega predpostavljamo, da s predlogi rešitev, ki so predstavljeni v zaključku diplomskega dela, ne moremo v celoti odpraviti učinkov globalizacije, bodo pa lahko zmanjšali posledice finančne krize v Sloveniji.

V nalogi nismo preverjali obsega in vzrokov okužbenih kriz s pomočjo kvantitativnih modelov, saj so le-ti zapleteni in primerni za višje stopnje raziskovanja.

Prav tako nismo uporabljali metode anketiranja, saj gre za makroekonomsko tematiko, kjer preverjanje na ozkem vzorcu ne bi pokazalo dejanskih vzrokov in učinkov okužbenih kriz.

Omejili smo se na angleško in slovensko literaturo.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

V diplomskem delu smo uporabili različne metode raziskovanja, in sicer: 1. metodo klasifikacije, s katero smo opisovali določene pojme, 2. metodo deskripcije, s katero smo opisovali ugotovljena dejstva, procese in

pojave, 3. komparativno metodo, s katero smo primerjali enaka in podobna dejstva ter

pojave, 4. metodo kompilacije, s katero smo povzemali in primerjali stališča ter rezultate

drugih avtorjev. Podatke smo pridobili s pomočjo tiskanih virov v knjižnici (knjige, učbeniki, monografije, revije, časopisi in drugo gradivo) ter s pomočjo spletnih virov.

3

2 GLOBALIZACIJA

2.1 Definicija in učinki globalizacije

Globalni trgi so trgi, kjer je uveljavljeno pravilo enotne ponudbe in ene cene. To pomeni, da se prodajajo in kupujejo produkti po isti ceni ne glede na geografsko lokacijo in lokalne značilnosti (Issing, 2000, str. 2). Vendar pa je takšno popolno stanje težko doseči. Globalizacija torej pomeni proces mednarodnega povezovanja gospodarstev.

Težko je oblikovati natančno definicijo pojma »globalizacije«. Telang (2011, str. 1) opredeljuje globalizacijo kot proces, s katerim se povezujejo in sodelujejo ljudje, podjetja, uprave in vlade po vsem svetu. Usmerjata jo mednarodno poslovanje in trgovina učinkovito pa jo podpira informacijska tehnologija. Globalizacija je povezava gospodarstva, financ, trgovine in komunikacij s svetovnega vidika z namenom ustvariti uspešno gospodarstvo na globalni ravni.

S pojmom globalizacije se ukvarja tudi Evropska komisija. Le-ta ocenjuje, da je globalizacija pripomogla k eni petini dviga življenjskega standarda v zadnjih 50 letih v EU-151. Prav zaradi tega Evropska unija podpira večjo gospodarsko odprtost in s trgovinsko politiko spodbuja liberalizacijo svetovne trgovine (Evropska komisija, 2014b, str. 1). Vendar pa poleg zagovornikov globalizacije obstaja veliko kritikov, ki menijo, da gre dejansko za novo obliko imperializma.

Učinki globalizacije pa niso nujno le pozitivni. V nadaljevanju prikazujemo učinke globalizacije, ki so tako pozitivni kot tudi negativni. Pozitivni učinki globalizacije so tako na gospodarskem, kulturnem, družbenem kot tehnološkem področju:

1. Večja konkurenca je povzročila izboljšano kvaliteto proizvodov in storitev. Domača podjetja se morajo namreč boriti s tujo konkurenco in so zaradi tega prisiljena dvigniti svoje standarde, da lahko preživijo na trgu.

2. Na področju zaposlovanja dosegajo prednosti globalizacije predvsem države, ki so manj razvite. Z globalizacijo so podjetja vstopila v te države in ustvarila nova delovna mesta. Globalizacija je omogočila tudi investiranje na novih trgih. Za razvite države pa je globalizacija povročila izgubo delovnih mest.

3. Veliko podjetij je usmerilo svoje investicije v manj razvite države, kot sta na primer Brazilija in Indija, in s tem povečala tuje neposredne naložbe v teh državah.

4. Zunanja trgovina močno vpliva na gospodarstvo. Z globalizacijo so se meje odprle, vendar morajo države hkrati upoštevati pravila Svetovne trgovinske

1 Države EU-15 so: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska, Velika Britanija.

4

organizacije in drugih svetovnih organizacij, ki so bile ustanovljene z namenom, da izvajajo nadzor in urejajo trgovinske dejavnosti med državami.

5. Velikega pomena je širjenje in izmenjava (tehničnega) znanja, ki ustvarja inovacije, ne le v razvitih državah, ampak tudi v državah v razvoju. Širjenje znanja pa vključuje tako gospodarsko kot tudi politično znanje.

6. Globalizacija je povzročila tudi širjenje kulture in vrednot ter izobraževanja. 7. Ne smemo pa pozabiti tudi na pozitivne pravne in etične učinke pri pregonu

storilcev kaznivih dejanj in delovanju sodišč (Kulkarni, 2012, str. 1). 8. Prav tako ima globalizacija pozitiven učinek na mednarodne odnose, saj ustvarja

mednarodni mir in varnost, kar posredno vpliva tudi na večjo gospodarsko aktivnost in odkrivanje novih trgov.

9. Globalizacija spodbuja mednarodno povezanost tako fizično kot tudi z uporabo medmrežja.

10. Vzajemno trgovanje zahteva varstvo okolja, reševanje okoljskih problemov, kot so prekomejno onesnaževanje, pretirano ribištvo v oceanih, klimatske spremembe, itd.

11. Cenejši ter enostavnejši prevozi blaga in storitev po svetu, razvoj turizma in potovanj ter možnosti za podjetja, da pridobijo posojila izven svoje države so še dodatne pozitivne posledice globalizacije (Burande, 2013, str. 1 in 2).

Svetličič (2004, str. 78, 79) navaja nekaj pozitivnih razvojnih dosežkov povezanih z globalizacijo:

- V zadnjih 50 letih se je povprečni dohodek na prebivalca v svetu povečal za več kot trikrat, svetovni BDP pa za devetkrat, čeprav se je prebivalstvo »le« malo več kot podvojilo, kar pomeni, da se je srednja vrednost svetovnega dohodka povečala hitreje kot število prebivalcev. Globalni prebivalec postaja v povprečju bogatejši.

- Države v razvoju so v obdobju od 1960 do 1990 dosegle takšen razvoj, za katerega so industrijske države potrebovale 100 let. Življenjski standard, stopnja pismenosti in vpis v šole ter dostop do čiste vode se je bistveno izboljšal. Upadla je tudi smrtnost dojenčkov, otrok in žensk.

- Pričakovana življenjska doba se je od leta 1820 skoraj potrojila. Pomembno je tudi dejstvo, da se je pričakovana življenjska doba v državah v razvoju bistveno bolj podaljšala kot v razvitih državah.

- Več kot 70 odstotkov ljudi živi v pluralističnih demokracijah. Delež tistih, ki živijo v avtoritarnih režimih, se je zmanjšal s 45 na 30 odstotkov v času od 1985 do 2000.

- Vse države, razen srednje in vzhodno evropskih držav ter članic Skupnosti neodvisnih držav, so izboljšale indeks človekovega razvoja v obdobju 1980–2000.

Kot že omenjeno, pa mnogokrat povezujemo globalizacijo z izgubo delovnih mest, z zmanjšanjem plač in poslabšanjem delovnih pogojev. Večja konkurenca iz držav, v kateri imajo delavci nižje plače, lahko povzroči zapiranje domačih tovarn (Evropska komisija, 2014a, str. 1). Lovekar (2013, str. 2. in 3) opisuje negativne učinke globalizacije, in sicer:

1. Večje tveganje za zdravje, saj se bolezni enostavno prenašajo preko meja.

5

2. Zmanjšanje pomena kulture in tradicije, saj se zaradi prostega pretoka ljudi zmanjšuje povezanost ljudi s svojo državo. Ljudje sledijo tuji kulturi in pozabljajo svoje korenine.

3. Nepravična delitev bogastva, saj bogati postajajo še bogatejši in revni revnejši. Večina bogastva in moči je v rokah razvitih držav, zato se prepad med bogatimi in revnimi še poglablja.

4. Industrijska revolucija je spremenila pogled na gospodarstvo. Naravni viri se zmanjšujejo zaradi vse večjega črpanja rud, sekanja gozdov, itd., kar povzroča klimatske spremembe in naravne nesreče.

5. Neskladja v razvoju gospodarstev povzročajo strukturno brezposelnost. 6. Konkurenca je po eni strani pozitivna, saj vodi v večjo kakovost izdelkov in

storitev, po drugi strani pa intenzivna konkurenca dramatično učinkuje na lokalne trge. Na potrošniške navade močno učinkujejo oglaševanje in blagovne znamke. Prav tako pa konkurenca vpliva na zmanjšanje domačih trgov.

7. Zaradi naraščajoče želje razvitih držav po večji moči se je pojavil terorizem in druge oblike nasilja, kar povzroča izgubo človeških življenj in velike gospodarske izgube.

8. Pojav monopolov, ki poglablja vrzel med razvitimi in manj razvitimi državami.

Tudi Svetličič (2004 , str. 79, 80) ugotavlja, da je vpliv globalizacije kljub velikemu prepletu gospodarstev izrazito negativno vplival predvsem na finančno nestanovitnost ter večanje celovite ekonomske negotovosti, ki se krepi, čeprav so nihanja dejansko manjša kot v preteklosti, a tudi pogostejša in veliko širša, saj zadanejo celotno globalno gospodarstvo. Sicer pa je viden negativen vpliv tudi na nekatere druge dejavnike:

- Neskladje med bogatimi in revnimi se je zgodovinsko poglabljalo. Leta 1960 je 20 odstotkov prebivalstva bogatih držav imelo 30-kratnik dohodka 20 odstotkov revnih, leta 1997 pa kar 74-krat več.

- Imetje treh najbogatejših ljudi je večje od vseh najmanj razvitih držav in imetje 200 najbogatejših ljudi večje od dohodkov 41 odstotkov svetovnega prebivalstva.

- Najbogatejši odstotek ljudi v svetu dobi toliko dohodka kot 57 odstotkov najrevnejših skupaj.

- Stopnja imunizacije otrok pred najpomembnejšimi boleznimi je padla pod 50 odstotkov.

- Meje postajajo vse bolj porozne in prepuščajo uvoz vseh vrst slabih stvari (mamila, terorizem, nevarni izdelki, onesnaževanje, kriminal, povečanje števila mafijskih združevanj in narkomanskih kartelov).

- Poslabšale so se delovne razmere, vrnile so se nekoč že pozabljene bolezni (npr. tuberkuloza), zmanjšal se je vpis v šole.

- Prihaja do kraje javnih virov pod krinko privatizacije, raste število predmestnih barakarskih naselij in pojavljajo se moderne oblike suženjstva oziroma prostitucije.

Evropska komisija je z namenom, da zmanjša negativne posledice globalizacije, ustanovila Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji. Le-ta je namenjen zagotavljanju podpori delavcem ob izgubi zaposlitev zaradi strukturnih sprememb v svetovni trgovini (zaprtje tovarne, selitev proizvodnje) ali zaradi posledic svetovne finančne in gospodarske krize (Evropska komisija, 2014b, str. 1).

6

Prej našteti dejavniki v sodobnih družbah pomenijo globlji vpliv kriz na celotno družbo, državo in regijo. In prav države imajo pomembno ali celo najpomembnejšo vlogo pri omejevanju oziroma omilitvi globalnih kriz. Z nacionalnimi politikami lahko vzpostavijo sisteme, pospešijo dovolj veliko diverzifikacijo, da se vpliv kriz na nacionalno raven ne prelije z vso močjo. Ob vse večji mobilnosti virov postajajo lokalne sposobnosti pomembnejše za povezovanje z mednarodnimi ter s tem njihova krepitev za ustvarjanje. Na splošno države, kot je tudi Slovenija, potrebujejo sposobnost učenja in prenos znanja ter mednarodno sodelovanje za razvoj sodobnih tehnologij. Kot zagovarja Svetličič (2004, str. 106) je sposobnost vzdrževanja dohodkov in rasti v globalizirajočem se svetovnem gospodarstvu odvisna od sposobnosti vsake države posnemati in uporabljati tehnologijo, ki je bila oblikovana drugje. To še posebej velja za male, zaradi nujno večje odprtosti bolj ranljive države.

2.2 Kratek pregled razvoja globalizacije

Izraz globalizacija se je prvič uporabil sredi osemdesetih let. Vendar pa se je globalizacija, kot jo poznamo danes, pojavila najprej že v času Perzijskega imperija od 6. do 4. stoletja pred našim štetjem in nato v času Rimskega cesarstva, ki je prav zaradi vse večje globalizacije in načina življenja pričelo v 3. stoletju propadati (Huwar & Verdier, 2013, str. 21). Tako predstavlja primer globalizacije tudi kitajska svilena cesta, ki je pomembna pri razvoju velikih civilizacij. Preko svilene ceste je potovalo blago, pa tudi verska prepričanja, kulturna dediščina in bolezni.

Proces globalizacije, kot jo poznamo danes, pa deli globalizacijo v tri vale: 1. Prvi val se je začel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je svetovna

trgovina med letoma 1970 in 1980 povečala s 300 na 2.000 milijard dolarjev zaradi povečanega izvoza azijskih držav in povečanja cen nafte v obeh naftnih krizah.

2. Drugi val je sledil letu 1985, ko je vrednost svetovne trgovine rasla vse do leta 1998. Ključna država v tem obdobju je bila Kitajska.

3. Tretji val globalizacije se je začel po letu 2000 s hitro rastjo svetovne trgovine s 6.000 na 18.000 milijard dolarjev (Damijan, 2013, str. 1).

Damijan (2012, str. 1 in 3) navaja, da morajo države, ki želijo hitreje rasti, sprostiti regulacijo finančnega trga in rast v čim večji meri financirati s finančnimi tokovi iz tujine. Globalizacija - trgovinska, kapitalska, finančna in transportna – ima na splošno pozitivne učinke, vendar pa v kombinaciji z drugimi dejavniki lahko privede do nastanka finančnih kriz. To torej pomeni, da sam proces globalizacije ne pomeni vzroka za nastanek finančnih kriz, ampak predstavlja zgolj orodje, skozi katerega se negativni učinki razširijo. Ugotovimo lahko, da so bila svetovna gospodarska gibanja v zadnjih petnajstih letih izpostavljena ekonomski globalizaciji, ki zajema globalizacijo proizvodnje in trgovine ter globalizacijo finančnih in kapitalskih tokov (Strašek, 2009, str. 185), kar je predstavljeno v nadaljevanju.

7

2.3 Globalizacija finančnih trgov

Globalizacijo finančnih trgov opredelimo kot proces, na katerega vplivajo deregulacija domačih trgov in njihova integracija v globalni trg, prost pretok kapitala, hiter razvoj informacijsko komunikacijskih tehnologij, razvoj finančnih inovacij in pojav globalnih deležnikov na finančnih trgih (Strašek, 2009, str. 186).

Finančna globalizacija prinaša koristi v obliki izboljšanega makroekonomskega dogajanja, večje delitve tveganja in institucionalnega razvoja za države z višjim BDP na prebivalca (Lane, 2012, str. 2).

Globalizacija finančnega sektorja se je v zadnjih treh desetletjih poglabljala vse do leta 2007, ko se je pojavila finančna kriza, ki je ta trend prekinila. Zato so finančni tokovi med državami od leta 2007 dalje upadli za kar 61 odstotkov (Ivanc, 2013, str. 1). Vendar pa so se krize pojavljale že preden je svet tako na področju pretoka kapitala kot tudi pretoka blaga postal odprt globalni prostor. Vendar Bordo (2000, str. 14–26) poudarja, da je bila globalizacija finančnih trgov odločujoči dejavnik krize pred letom 1914.

Da bi ponovno vzpostavili finančno globalizacijo, je velikega pomena, da se odpravijo omejitve za neposredna tuja vlaganja in tuje investicijske nakupe kapitalskih deležev in obveznic. Z nakupi kapitalskih deležev in obveznic bi gospodarstvu omogočili dostop do dolgoročnega financiranja, ki je potreben za rast in razvoj podjetij (Baily, 2013, str. 2). Prezadolžena podjetja bi se tako lahko lastniško okrepila, banke pa bi sprostile kapital za posojila malim in srednje velikim podjetjem. Neposredne tuje investicije nacionalni ekonomiji prinašajo številne ugodne spremljevalne učinke, so pomemben dejavnik gospodarske stabilnosti, rasti, zmanjšanja brezposelnosti, prenosa znanja, tehnologij ter učinkovite alokacije virov, prispevajo k skladnejšemu regionalnemu razvoju, dodatnim davčnim prihodkom države ter vključevanju podjetij v dobaviteljske mreže transnacionalnih podjetij. Enako, zaradi njene majhnosti, še posebno velja za Slovenijo. Ohranjanje odprtega režima do mednarodnih investicij je še posebej pomembno v času, ko si gospodarstva še niso opomogla od vsesplošne gospodarske krize. Za privabljanje tujih investitorjev je potrebno učinkovito poslovno okolje, ki zajema tako administracijo, davke, dostopnost finančnih sredstev, dostopnost zemljišč, prispevke, politiko zaposlovanja, ipd. in je lahko ključen spodbujevalec podjetniške dejavnosti, kakor tudi zaviralec v primeru neustreznosti z ozirom na potrebe gospodarstva. Izboljšanje poslovnega okolja bo podjetjem omogočilo, da uspešneje konkurirajo na globalnem trgu, s tem pa prinašajo pozitiven priliv tudi v nacionalni BDP.

2.4 Globalizacija blagovnih trgov

V zadnjih desetletjih so postale države v razvoju in nastajajoča gospodarstva vse bolj integrirane v svetovno gospodarstvo. Mednarodna trgovina je postala bistveno bolj pomembna za večino teh gospodarstev (Sptatafora & Tytell, 2008, str. 1). Prav zaradi tega lahko ekonomsko globalizacijo oz. globalizacijo blagovnih tokov opredelimo kot vedno večjo soodvisnost in povezanost med gospodarstvi različnih držav in regij sveta. Na globalizacijske trende vplivajo predvsem liberalizacija trgovine z blagom in storitvami, sprostitve nadzora kapitalskih tokov, znižanje transportnih stroškov in razvoj sodobnih

8

tehnologij ter velika multinacionalna podjetja z mrežo podružnic po svetu (Rant, 2009, str. 2). V časniku Finance povzemajo Huberta Požarnika (Finance, 2015, povzeto po Požarnik, 1999), ki pravi, da želijo razvite industrijske države preko globalizacije in deregulacije ohraniti stalno gospodarsko rast in s tem spremeniti svet v svoje gospodarsko območje ter trg. Seveda pa svetovni trg zahteva svetovna pravila. O njih odločajo nadnacionalne družbe, ki se niso pripravljene ozirati na interese posameznih držav ali regij. Blagovne tokove določajo zgolj primerjalne tržne prednosti in ne dejanske potrebe ljudi2. Pozitivno je seveda, da globalna gospodarska tekma znižuje cene blaga in storitev, vendar pa ugotavljamo, da imajo od tega korist predvsem porabniki v bogatih industrijskih državah. Mednarodna trgovina je namreč v rokah majhnega števila nadnacionalnih družb, katerih edino vodilo je dobiček. Žal so zaradi tega nacionalni interesi zapostavljeni.

Slika 1: Trgovina blaga in storitev in njena rast

Vir: (Sptatafora in Tytell, 2008, str. 1).

2 Primer: Soja iz zahodnoafriških pokrajin gre kljub velikim domačim potrebam ljudi po hrani za krmo evropske živine (Finance, 2015, povzeto po Požarnik, 1999).

9

Ekonomska globalizacija se kaže s povečanim obsegom svetovne trgovine, neposrednih tujih naložb, skupnih vlaganj in pogodbenih odnosov, z delitvijo posameznih faz proizvodnega procesa med različne države ter s povečano mobilnostjo delovne sile, predvsem visoko strokovne. Rast svetovne trgovine je po drugi svetovni vojni večkratno presegla rast BDPja (Rant, 2009, str. 2).

Gospodarska rast je nedvomno povezana z globalizacijo trgov. Gospodarska rast pomeni, da se proizvaja vsako leto več. Rast na prebivalca pa pomeni letno rast dohodka na osebo. V večini zahodnih držav Evropske unije znaša v normalnih časih rast dohodka na prebivalca od 1 do 3 odstotkov na leto (Baldvin & Wyplosz, 2004, str. 175).

Tabela 1: Pregled povprečja BDP skozi zgodovino

Obdobje Realni BDP Realni BDP na prebivalca

1890–1913 2,6 1,7

1913–1950 1,4 1,0

1950–1973 4,6 3,8

1973–1992 2,0 1,7

Povprečje za obdobje 1890–1992 2,5 1,9

Opomba: Podatki zajemajo letno povprečje za 12 držav (Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska, Norveška, Švedska, Švica, Velika Britanija)

Vir: (Baldvin & Wyplosz, C.: The Economics of European Integration, 2004).

Če na kratko pogledamo v preteklost, lahko ugotovimo intervale gospodarske rasti, ki so se prekinili z velikimi krizami.

V obdobju od 1890 do 1913, imenovano tudi Belle Epoque (prvo zlato obdobje)3, je BDP rastel z 2,6 odstotka. V letih od 1913 do 1950, kjer sta zajeti obe svetovni vojni in obdobje obnove po drugi svetovni vojni, so se stopnje rasti prepolovile. Obdobje od 1950 do 1973 se imenuje Zlata doba rasti, saj so stopnje rasti v svetu in posebej v Evropi ponovno poskočile (Baldvin & Wyplosz, 2004, str. 176).

V zadnjih desetletjih se je v Evropi vzpostavil enotni notranji trg, ki pomeni prost pretok kapitala, blaga, storitev in ljudi. Logika učinkov evropske integracije temelji na osnovni logiki gospodarske rasti. Nacionalni prihodek na prebivalca lahko raste le, če imajo delavci stalno rastoč fizični kapital, človeški kapital in/ali znanje (Baldvin&Wyplosz, 2004, str. 205). Kar pomeni, da tako srednjeročno kot tudi dolgoročno lahko vplivamo na gospodarsko rast preko globalizacije in odpiranja trgov – tako finančnih kot tudi blagovnih. Kot poudarjata Persson in Tabellini (2002, str. 373) so ključni faktorji rasti: (1)

3 Prvo zlato obdobje je trajalo pred letom 1914 in je pomenilo pospešeno kreditno in kapitalsko aktivnost Velike Britanije, Francije, Nemčije, Nizozemske in ZDA kot investitork na eni strani ter največje dolžnice Argentine in Avstralije ter Kanade kot dolžnic na drugi strani. Britanija je kot največja investitorka v tistem času imela kar 50 % vseh naložb zunaj Evrope, Argentina pa je bila najbolj izpostavljena in je imela 50 % vseh svetovnih tujih vlaganj (Bordo, 2000, str. 7).

10

neenaka porazdelitev prihodka, bogastva ali zemlje je negativno korelirana z gospodarsko rastjo, (2) politična nestabilnost je prav tako negativno povezana z rastjo in (3) boljša zaščita pravic intelektualne lastnine pa je pozitivno povezana z rastjo.

Po letu 1973, ko se je pričelo drugo zlato obdobje, je Evropska unija poskrbela za vzpostavitev največjega enotnega trga na svetu, kjer je pretok blaga, storitev, kapitala in delovne sile eden ključnih dejavnikov gospodarske rasti na tem območju, a sočasno povečuje večjo občutljivost zaradi prepletenosti in soodvisnosti trgov ter vlagateljev (Bordo, 2000, str. 17, 18).

Joseph Stiglitz je že pred časom opozarjal in svaril, kam lahko vodi slepo verovanje v avtomatizem delovanja trga (Cirman & Prašnikar, 2008, str. 1). Prepričanje, da je trg »nevidna roka«, ki uredi vse in določa, kje se kaj najbolj splača proizvajati, koga se kje izplača prevzeti in kdo se mora s kom združiti ter, da je uspešen tisti, ima največje dobičke, je veljalo do nastanka finančne in gospodarske krize. Večina je okrivila za to globalizacijo, ki naj bi povzročila razpad družbenih skupin in povečala razlike med bogatimi ter revnimi (Kocbek, 2008, str. 1).

11

3 OKUŽBENE KRIZE

3.1 Definicija okužbenih kriz

Krize so neke vrste naraven proces. Po krizi se ljudje obnašamo zelo racionalno in predvidimo tveganja, ki jih poznamo iz preteklosti. Čez čas pa postanemo preveč optimistični in zato prihaja do tako imenovanih »balonov«. Če se baloni pojavijo le na posameznem področju, je kriza majhna (Marn, 2010, str. 1). Najprej se pojavi finančna kriza, ko pride do množičnega pojava nezaupanja (Abramovič, 2008, str. 1). Le-ta pa v naslednji fazi zajame tudi gospodarstvo (gospodarska) in nazadnje (lahko) preide v družbeno krizo. Stiglitz povzema besede Naomi Klein, da se na svetu zgodi vse s svojim namenom, tudi negativni dogodki. Pojasnjuje, da lahko krize v državah (na primer v Aziji) povzročijo posredno možnost, da se odprejo tržišča tujim vlagateljem4 (Stiglitz, 2007, str. 1–2). Eden največjih teoretikov finančnih kriz, Hyman Minsky, je tako postavil hipotezo, da so vzroki za finančne krize v časih nadpovprečne gospodarske rasti, ko denarni tokovi podjetij začnejo presegati obveznosti do dolžnikov in delničarjev. Managerji podjetij takrat prevzemajo nadpovprečna tveganja, saj lahko le na ta način nadaljujejo z nadpovprečnimi rezultati (špekulativno investiranje). Nadaljevanje zelo dobrih gospodarskih razmer povzroči še dodatno prevzemanje tveganj, ko tekoči denarni tokovi ne zadoščajo za pokrivanje tekočih finančnih obveznosti (to je t. i. Ponzi financiranje). Takrat pa pride do poka balona (Abramovič, 2008, str. 1). Okužbene krize so ena izmed oblik finančnih kriz. Prav zaradi tega je potrebno najprej razložiti, kaj dejansko predstavlja finančna kriza. Finančna kriza je skupek valutne, bančne in dolžniške krize5. Pomeni pa predvsem to, da finančno premoženje nenadoma izgubi velik del svoje nominalne vrednosti. Zaradi tega so ugodni finančni viri redki in za nekatere celo nedosegljivi. Vendar pa lahko z zgodovinskega vidika trdimo, da so finančne krize del finančnega kapitalizma. Krize se pogosteje pojavljajo na odprtih finančnih trgih s fiksno menjalno stopnjo kot na zaprtih finančnih trgih s fleksibilno menjalno stopnjo. Poleg tega je razvoj finančnih kriz lahko posledica kreditnega balona in poka ter asimetričnosti informacij (Fratianni, 2008, str. 31).

4 Azijska kriza je utrla pot programom Mednarodnega denarnega sklada in odprodaji številnih podjetij v državni lasti zahodnim bankam in multinacionalkam. Cunami leta 2004 je omogočil vladi Šri Lanke, da je prisilila ribiče k odprodaji delov obale velikim hotelom (Stiglitz, 2007, str. 1-2).

5 Valutna kriza pomeni kombinacijo akutnega zmanjšanja deviznih rezerv in nenadne depreciacije valute (Kohsaka, 1999, str. 18). Bančna kriza pomeni krizo, ko navali na banke in njihova nesposobnost obnavljanja finančnih virov povzročijo nezmožnost bank za poravnavanje svojih obveznosti ali intervencijo države v obliki finančne pomoči bankam (Mrak, 2002, str. 607). Dolžniška kriza pomeni nesposobnost države, da obnavlja kredite oziroma zagotavlja sveža finančna sredstva (Mrak, 2002, str. 574).

12

Finančne krize tako različni avtorji definirajo iz različnih vidikov. Strašek (2009, str. 187-189) povzema, da finančno krizo opredeljujejo štiri značilnosti, in sicer (1) več kot 30 odstotni padec finančnih naložb, (2) nelikvidnost finančnih naložb, (3) množičen beg vlagateljev s finančnega trga in (4) pojav finančne krize na več delih sveta hkrati. Zadnje izkušnje z mednarodnimi finančnimi krizami nam dajejo občutek, da so finančne krize neke vrste fenomen sodobne dobe in izključno posledica globalizacije svetovnih finančnih trgov. Vendar pa so se v svetu finančne krize pojavljale tudi že prej, še preden je svet, tako na področju pretoka kapitala kot tudi pretoka blaga, postal odprti globalni prostor. Že v obdobju pred 1914 smo zaznali podobne vzorce, kot jih zaznavamo sedaj: (i) dotok tujega kapitala, (ii) velik porast kreditov, ki so mu kasneje sledili, (iii) hitri upadi in umiki kapitalskih naložb in (iv) popolnega kreditnega krča, saj so posojilodajalci (banke) zaradi povečane negotovosti prenehali s kreditno dejavnostjo. Torej vzorci kot jih poznamo tudi danes. Eden pomembnejših razlogov je prav globalizacija finančnih trgov. Le-ta je bila na primer odločujoči dejavnik krize pred letom 1914 v t. i. »prvem zlatem obdobju«. Drugo t. i. »zlato obdobje« se je začelo v letu 1973 in v katerem se procesi danes le še intenzivirajo. Za obe obdobji je značilna izredna mobilnost dobrin, dela in kapitala, ki so prispevali k pospešeni hitri rasti gospodarstev. Hitra rast svetovne trgovine je imela za posledico znižanje tarifnih ovir v mednarodni trgovini, nižanju transportnih stroškov ter še posebno selitev delovne sile in izredno migracijo iz t. i. »Starega sveta« (Evropa) v t. i. »Novi svet«, kjer so se obetali hitri in visoki zaslužki, saj so bili obeti za redistribucije svetovnega bogastva zelo veliki in napovedi obetavne. V »prvem zlatem obdobju« pred letom 1914 je to pomenilo pospešeno kreditno in kapitalsko aktivnost Velike Britanije, Francije, Nemčije, Nizozemske in ZDA kot vlagateljic na eni strani, ter največje dolžnice Argentine ter Avstralije in Kanade kot dolžnic na drugi strani. Velika Britanija je kot največja investitorka v tistem času imela 50 odstotkov vseh naložb zunaj Evrope, na drugi strani pa je bila najbolj izpostavljena Argentina, ki je imela 50 odstotkov vseh svetovnih tujih vlaganj. Zlato obdobje pa se je zaključilo, ker pričakovanja vlagateljev niso dosegala pričakovanih rezultatov, kljub temu da so bili znaki neučinkovitih naložb v infrastrukturo, rudnike in banke vidni že nekaj let pred zlomom. Ključni dejavniki tedanjega obdobja so bili (i) izrazita asimetrija informacij, saj so počasni in manj zanesljivi komunikacijski kanali v tedanjem obdobju onemogočali sprotni in zaupanja vreden pretok informacij in s tem odločanje o zaupanja vrednih ali špekulativnih naložbah. Posledično so se naložbe izvajale v sektorje, ki so bili že v zatonu in z velikim tveganjem. V nadaljevanju so posebej izpostavljeni še (ii) problemi s pogodbami in izvajanjem le-teh, kar je prav tako posledica slabih komunikacij v tedanjem obdobju na eni strani, in tudi omejeno pravno varstvo na različnih koncih sveta, kot tudi (iii) neenotnost in neustreznost računovodskih standardov, ter zato nemogoče sledenje uresničevanju finančnih obveznosti do virov sredstev in do lastnikov. Nenazadnje pa je

13

bilo še posebej izpostavljeno (iv) makroekonomsko tveganje in nepoznavanje ter neaktivnost monetarnih in fiskalnih politik držav. (Bordo, 2000, str. 20–27). Takrat je finančna kriza prizadela pretežno prej omenjene ekonomije. Azije ni bilo še nikjer, saj ni nastopala ne kot investitorka in ne kot prejemnica. Prav tako ni bilo na zemljevidu drugih držav Evrope. Okrog leta 2000 smo bili v času »drugega zlatega obdobja«, ko je Evropska unija poskrbela za vzpostavitev največjega enotnega trga na svetu, kjer je pretok blaga, storitev, kapitala in delovne sile eden ključnih elementov gospodarske rasti na tem območju, a sočasno povečuje večjo občutljivost zaradi prepletenosti trgov in vlagateljev. V primerjavi s prvim zlatim obdobjem, mobilnost delovne sile ni več tako izpostavljena (delo ni več glavni element dodane vrednosti), zato pa sta še toliko bolj izpostavljena pretok kapitala in pretok blaga. Prav razmah svetovne trgovine in s tem rast nacionalnih ekonomij pospešuje globalno gospodarsko sodelovanje in še intenzivneje odpravlja ovire, kot je bilo to v preteklosti. V primerjavi s preteklim obdobjem je preko Svetovne trgovinske organizacije (WTO) razumno rešeno tudi reševanje gospodarskih sporov, računovodski standardi so posodobljeni in enotni ter mednarodno priznani med največjimi trgovinskimi partnericami, makroekonomska politika držav je zelo transparentna in nadzorovana, kar pa je vse skupaj posledica sodobne informacijske družbe, ki zmanjšuje asimetrijo informacij, ki pa kljub temu še vedno ostaja eden ključnih dejavnikov finančnih kriz, ki se pojavljajo in se bodo še pojavljale. In to je posledica prav izredne povezanosti finančnih trgov, ki je veliko globlja kot pred 100 leti. To pomeni prepletenosti tako institucionalnih kot zasebnih vlagateljev, in celo držav samih (npr. v primeru pomoči Grčiji). Naj poudarimo, da so spremembam na svetovnih kapitalskih in blagovnih trgih, krizam, še posebno izpostavljene manjše ekonomije in ekonomije v razvoju z nerazvitim finančnim trgom, slabim nadzorom in bančnim kodeksom, nizka diverzifikacija vlagateljev, trgov ter investicij v projekte drugih držav in regij. Med temi je tudi Slovenija predvsem zaradi svoje majhnosti in na en strani slabe makroekonomske situacije ter drugi strani neučinkovitih politik vključevanja tujih investitorjev v večja vlaganja v realni sektor in produktivno infrastrukturo, saj imamo še veliko priložnosti za krepitev vstopa na druge trge in predvsem za večjo kapitalsko vključenost tujih vlagateljev. Prav zato je za velik del Evrope še posebno značilno, da velja pregovor: »Če kihne Nemčija, vsa Evropa dobi nahod.« S tem smo nakazali na pomemben element sodobnih finančnih kriz, to je element okužbe in z njim povezane globalizacije. Poleg tega pa sodobne finančne krize razlikujejo še dva druga dejavnika, in sicer: prisotnost t. i. samoizpolnjujočih kriz in močna povezava premoženjskih ter valutnih trgov (Strašek, 2009, str. 196). Prav tako kot ni enotne definicije finančnih kriz, ne zasledimo enotne definicije okužbenih kriz. Vendar pa jo lahko razumemo kot krizo, ki se prenaša iz ene države v

14

drugo. Nekateri jo definirajo kot povečano sogibanje cen in količin na trgih. Okužba pa se zgodi, ko se kriza pojavi na enem izmed trgov, medtem ko sogibanja cen in količin ni mogoče razložiti s temeljnimi povezavami med trgi. (Strašek&Špes, 2009, str. 70). Okužbene krize definira tudi Bekaert in drugi (2003, str. 1) kot posledico korelacije in tržnih povezav, ki presegajo, kar bi pričakovali od ključnih gospodarskih temeljev (obrestne mere, proračunski primanjkljaj, poslovno zaupanje, inflacijska stopnja, stanje bančnega in finančnega sektorja ter potrošniško zaupanje, trg dela).

3.2 Dejavniki in kanali okužbenih kriz

Mishkin poudarja štiri kategorije dejavnikov, ki spodbujajo finančne krize: povišanje obrestnih mer, povečanje negotovosti, poslabšanje bilanc in bančna panika6 (Mishkin, 1996, str. 18–24). Sicer pa lahko dejavnike finančnih in s tem tudi okužbenih kriz predstavimo skozi razvoj oz. generacije kriz.

6 Povišanje obrestnih mer poslabša problem obratne izbire posojilodajalcev. Tisti posojilojemalci, ki so pripravljeni plačati višje obrestne mere so pripravljeni prevzemati tudi večje tveganje. Povečanje negotovosti povzroča bolj asimetrične informacije na finančnih trgih ter povečuje problem obratne izbire in moralnega hazarda. Poslabšanje bilanc: preko zmanjšanja neto vrednosti so posojilojemalci izkoriščali moralni hazard in prevzemali večje tveganje, saj so imeli manj za izgubiti. Bančna panika je zmanjšala obseg finančnega posredništva, vendar so banke pomembne finančne institucije, ki zmanjšujejo probleme negativne selekcije in moralnega hazarda na finančnih trgih (Mishkin, 1996, str. 18–24).

15

Tabela 2: Tri generacije kriz

Generacija Prva generacija kriz Druga generacija kriz

Tretja generacija kriz

Modeli Krugmanov model - kriza kot rezultat

osnovne nekonsistentnosti

med domačo makroekonomsko politiko in poizkusi obdržanja fiksnega

tečaja

Obstfeldovi modeli

samoizpolnitvenih pričakovanj

Calvovi modeli racionalnega

črednega obnašanja

(pomanjkanje informacij)

Massonovi modeli okužbe

Dejavniki Financiranje fiskalnega deficita s

strani centralne banke

Centralne banke so pripravljene ubraniti tečaj.

Asimeričnost informacij na

finančnih trgih

Velik in rastoč deficit tekočega

računa

Prihaja do trade offa med različnimi

spremenljivkami: zaposlenost, nivo

cen, obresti, gospodarska rast,

razdelitev

Liberalizacija finančnih trgov brez ustrezne regulacije in

nadzora.

Prekomerno investiranje v

tvegane in nizko donosne projekte

Privatni akterji na deviznem trgu pri

odločitvah upoštevajo

optimizacijske probleme

centralne banke.

Slabosti finančnega sektorja in obnašanje

investitorjev

Realna apreciacija Stabilnost tečaja je odvisna od tega, kakšne

aktivnosti bodo devizni akterji pričakovali od

ostalih deviznih akterjev

Vir podatkov: (Strašek, 2009, str. 195–210).

16

Okužbene krize opredeljujejo modeli druge generacije. Prvi jih je predstavil Masson. Kot že omenjeno, predstavlja okužba situacijo, kjer kriza v eni državi deluje kot povod za krizo v drugih državah. Strašek (2009, str. 203–204) ugotavlja, da so lahko okužbeni učinki različni:

1. Tako imenovani »monsunski učinki« so povezani z velikimi ekonomskimi premiki v industrijski državah, ki predstavljajo povod za krizo na razvijajočih trgih oz. državah. Razlog za krizo predstavljajo šoki, ki jih povzročijo ukrepi ekonomske politike industrijskih držav in imajo podobne učinke tudi na nastajajočih trgih.

Slika 2: Monsunski učinki

2. Tako imenovani »spill-over učinki« pomenijo primer, ko kriza na razvijajočem trgu vpliva na osnovne makroekonomske spremenljivke na ostalih razvijajočih trgih.

Slika 3: Spill-over učinki

Poznamo direktni in indirektni spill-over učinek. V okviru direktnega spill-over učinka sta opredeljena dva glavna kanala, in sicer:

- Trgovinski kanal, ki predstavlja klasični kanal prenosa. Poteka preko vpliva špekulativnega napada na tekočo in bodočo cenovno konkurenčnost prizadete države in s tem na bilanco tekočih transakcij.

- Finančni in investicijski kanal pomeni prenos valutnih težav preko volatilnosti premoženjskih trgov. Mednarodni vlagatelji so tako spodbujeni, da prodajo likvidne papirje.

Industrijska država

Razvijajoči trg 1

Razvijajoči trg 3

Razvijajoči trg 2

Razvijajoči trg 1

Razvijajoči trg 4

Razvijajoči trg 3

Razvijajoči trg 2

17

Indirektni spill-over učinek imenujemo tudi čisti okužbeni učinek, kjer je čista okužba povezana s spremembami v pričakovanjih, ki niso neposredno povezana s splošnim poslabšanjem osnovnih makroekonomskih spremenljivk v državi. Takšne okužbe lahko razložimo na dva načina (Strašek, 2009, str. 204, povzeto po Blejerju). Prvi način se nanaša na psihološke faktorje, ki rezultirajo v podobnem obnašanju vlagateljev tudi v ostalih državah (ne le v državi, kjer se je pričela kriza). Vlagatelji (tudi institucionalni) prenehajo individualno obravnavati posamezna tržišča. Drugi način predstavlja gospodarstvo z zdravimi osnovnimi spremenljivkami, kjer se pojavi nepričakovana panika in samoizpolnjujoča kriza. Kriza se tako lahko prenaša v dveh smereh:

- iz države s krizo v ostale dele sveta (npr. iz ZDA v Evropo) oziroma iz globalnega v lokalno okolje in

- iz finančnih trgov v realno gospodarstvo (Štiblar, 2009, str. 86).

Pri prenosu krize iz globalnega v lokalno okolje delimo kanale na finančne oziroma trgovinske povezave in povezave na osnovi ravnanja vlagateljev: (i) V obdobju krize se lahko finančne institucije odločijo, da ne bodo odobravale posojil tujcem zaradi vzdržnosti lastnega bančnega sistema. To se neposredno prenese v realni sektor. (ii) Poleg tega pa je pogost prenos preko portfeljskih vlagateljev, ko se kriza prenese v države, ki nimajo opredeljujočih elementov krize. Tuji vlagatelji so tako primorani prodati del svojega naložbenega portfelja. S tem se pojavi tudi asimetrija informacij. (iii) Naslednji prenos krize povzročijo povečane likvidnostne zahteve, kar privede do krize zaupanja med bankami (Albreht et al, 2008, str. 88).

Pri prenosu krize iz finančnih trgov v realno gospodarstvo govorimo o treh kanalih prenosa: (i) prvi je tradicionalni, kjer spremembe v ponudbi denarja vplivajo na naložbene odločitve podjetij prek obrestnih mer, (ii) drugi je posojilni, kjer se ob zmanjšanju ponudbe denarja zmanjša tudi obseg kreditov in se poslabšajo pogoji za njihovo pridobitev ter (iii) kanal bilance stanja, ko padajoče cene proizvodov in storitev povzročijo povečanje realnega dolga podjetja ter preusmeritev na kakovost proizvodov in storitev (Albreht et al, 2008, str. 86).

3.3 Primeri okužbenih kriz

Finančne in gospodarske krize v dolgoročnem pogledu niso izjemna situacija oz. tujek v gospodarskem sistemu, ampak so sestavni del gospodarskega življenja. Predstavljajo začetek ali konec nekega konjunkturnega ciklusa. Z njimi se rešujejo gospodarska ravnovesja (Lazarevič, 2009, str. 237). V zadnjih desetletjih smo bili priča več finančnim in gospodarskim krizam, ki so močno vplivale na položaj držav in njihovih nacionalnih gospodarstev. Spremenile so razmerje moči in povzročile tudi družbeno krizo. V nadaljevanju bomo predstavili dve ključni krizi, ki sta bili posledici finančne okužbe.

18

3.3.1 Azijska kriza 1997

Finančna kriza s pričetkom julija 1997 v Vzhodni Aziji (Malezija, Koreja, Filipini, Indonezija, Tajska) je pomenila začetek največje gospodarske krize, celo večje kot Velika depresija. Vzhodnoazijska kriza je bila presenečenje, ker je sledila dolgemu obdobju gospodarske rasti na tem območju. Vzhodnoazijska regija se razlikuje od na primer Združenih držav Amerike ali Evropske unije, ki sta močno povezani. Države azijsko-pacifiške regije so se povezale v dve organizaciji: APEC (Asian-Pacific Economic Cooperation, 1989) in ASEAN (The Association of South East Asian Nations, 1967), ki pa še vedno ne pomenita tesnejšega sodelovanja. Med državami članicami ostajajo velike razlike. Glavne slabosti, ki so povzročile večjo izpostavljenost krizi v Vzhodni Aziji, so:

- liberalizacija financ je prispevala k velikim neto kapitalnim pritokom (predvsem iz Združenih držav Amerike), predvsem v obliki kratkoročnih bančnih posojil in portfeljnih investicij,

- apreciacija domačih valut zaradi velikih neto kapitalskih tokov, kar je povzročilo zmanjšanje izvoza,

- preveliko izposojanje pri poslovnih bankah zaradi večjih kapitalskih tokov in finančne deregulacije, kar pa je ustvarilo odstopanje od donosnosti kapitala in učinkovitosti investicij,

- finančna deregulacija je povzročila manj stabilen domač finančni sektor (Bustelo, Garcia & Olivie, 1999, str. 16).

Slika 4: Najbolj prizadete države v času azijske krize

Vir: (Valvi, Fragkos & Frangos. 2012. str. 21).

19

Vzroki za nastanek azijske krize lahko izhajajo iz prej navedenih slabosti. Spodnje slike prikazujejo gibanja BDP, zaposlenost in inflacije. Slika 5 kaže, da je BDP na prebivalca naraščal v vseh vzhodnoazijskih državah od leta 1960 do 1996. Slika 6 prikazuje gibanje BDP od leta 1990 do 2009, ki ves čas rahlo raste z izjemo Južne Koreje, kjer so bile večje spremembe in predvsem velik porast BDP od 2001 do 2007. Iz slike 7 so razvidne večje spremembe v gibanju zaposlenosti. Predvsem je opazen velik padec zaposlenosti na Filipinih v letu 2005 in skokovit porast zaposlenosti v Južni Koreji v letu 1998 ter nato upadanje. Slika 8 kaže stabilno inflacijo v vseh vzhodnoazijskih državah z izjemo Indonezije v letu 1998, ko je inflacija izjemno porastla in nato v prihodnjem letu upadla.

Slika 5: BDP na prebivalca v vzhodnoazijskih državah med 1960 in 1996

Vir: (Valvi, Fragkos & Frangos, 2012, str. 7).

20

Slika 6: BDP v vzhodnoazijskih državah med 1990 in 2009

Vir: (Valvi, Fragkos & Frangos, 2012, str. 7).

Slika 7: Zaposlenost v vzhodnoazijskih državah med 1990 in 2007

Vir: (Valvi, Fragkos & Frangos, 2012, str. 8).

21

Slika 8: Inflacija v vzhodnoazijskih državah med 1990 in 2009

Vir: (Valvi, Fragkos & Frangos, 2012, str. 8).

Obstajata dve hipotezi glede nastanka valutne in finančne krize leta 1997:

- Nekateri menijo, da je razlog v hipnih premikih v tržnih pričakovanjih in zaupanju. Makroekonomska situacija v nekaterih državah se je slabšala od sredine 90. let, vendar vzrok ni v poslabšanju osnovne situacije, ampak v paniki na strani domačih in mednarodnih investitorjev.

- Drugi pa so prepričani, da je bila kriza odraz strukturnih in političnih sprememb v državah Vzhodne Azije. Temeljna neravnovesja so sprožila valutno in finančno krizo. Ko pa se je kriza pričela, je trg premočno odreagiral in povzročil hiter padec menjalnih tečajev in cen nepremičnin (Corsetti, Pesenti & Roubini, 1999, str. 3).

Konec 1996 in začetek 1997 je tajski bat (baht) povzročil padec tajskega trga vrednostnih papirjev. Tajska vlada je bila zaradi pomanjkanja deviznih rezerv za podpiranje fiksnega menjalnega razmerja prisiljena sprostiti tečaj. Nezmožnost pravočasne poravnave obveznosti, denominiranih v tuji valuti, je Tajsko pripeljalo na rob bankrota, kar pa je privedlo do panike med vlagatelji ter padca valut in borznih trgov mnogih azijskih držav (NLB skladi, 2014, str. 1–2). Hkrati je zajela panika tudi zasebna podjetja. Valutni trgovci so poskušali zamenjati azijski denar v dolarje, kar je povzročilo kolaps azijskih valut. Zaradi tega so azijske države težje odplačevale kredite, uvoz pa je postal zelo drag. 1997 so največje nebančne finančne institucije na Tajskem bankrotirale, sledilo je zaprtje številnih finančnih institucij. Kriza se je razširila (Valvi, Fragkos & Frangos, 2012, str. 5). Ostale države so sledile, saj so med seboj gospodarsko močno povezane. Vpliv tako imenovane »azijske gripe« so borzni trgi čutili tudi drugod po svetu. Panika vlagateljev se je poznala tudi v Združenih državaha Amerike (NLB skladi, 2014, str. 1–2).

22

Mednarodni denarni sklad se je zelo hitro odzval z velikimi podpornimi paketi za azijske države, ki so jih najbolj potrebovale: za Tajsko 17,8 mrd USD, za Indonezijo 50 mrd USD, za Južno Korejo 57 mrd USD. Na žalost pa je pomoč Mednarodnega denarnega sklada še poslabšala položaj. Spodnje tabele kažejo, da se je po posredovanju Mednarodnega denarnega sklada situacija zelo poslabšala, kar kaže oster padec BDP, porast nezaposlenosti in inflacije (Valvi, Fragkos & Frangos, 2012, str. 6). Vzhodnoazijska kriza ima delno korenine v poskusih finančne reforme v zgodnjih 90. letih (pod pritiskom zakladnice ZDA in Mednarodnega denarnega sklada), ki so bile usmerjene na nadgradnjo finančnih institucij s kratkoročnimi tujimi krediti, kar je povzročilo nestabilnost na mednarodnih finančnih trgih. Vzhodno azijske države niso potrebovale dodatnega kapitala zaradi visoke stopnje prihrankov. Med krizo Mednarodni denarni sklad ni uspel vzpostaviti tržnega zaupanja in stabilnosti menjalnih tečajev, saj je razglasil, da je Vzhodnoazijska kriza posledica globoke sistemske slabosti in ne panike med kreditodajalci (Valvi, Fragkos & Frangos, 2012, str. 6). V vzhodnoazijski finančni krizi so politika in ukrepi Mednarodnega denarnega sklada še poglobile recesijo. Samo Malezija je zavrnila pomoč in nasvete Mednarodnega denarnega sklada. Namesto, da bi nadaljevala z odpiranjem gospodarstva, je Malezija pričela s kontrolami kapitala, kar se je kasneje izkazalo za zelo smiselno, saj je prav zaradi tega utrpela manj resne ekonomske probleme (Valvi, Fragkos & Frangos, 2012, str. 8). Corsetti, Pesenti in Roubini (1999, str. 4–7) so azijsko krizo razložili preko njenega vpliva na tri različne dimenzije oziroma ravni: korporativna, finančna in mednarodna raven:

- Na korporativni ravni je obstajal velik politični pritisk za ohranjanje visokih stopenj gospodarske rasti, kar je vodilo do dolgoročnega javnega financiranja za projekte zasebnega sektorja v obliki kreditov, garancij, subvencij. Vlade so intervenirale pri podjetjih v težavah in zaradi tega je trg deloval pod vplivom »zavarovanja« s strani države.

- Na finančni ravni je veliko vlogo igral moralni hazard, saj so si vodilne nacionalne banke pretirano izposojale v tujini in pretirano posojale doma. Prav zaradi tega so bili krediti usmerjeni (tudi) v projekte, ki niso bili donosni.

- Mednarodna dimenzija moralnega hazarda se je odvijala zaradi obnašanja mednarodnih bank, ki so pred krizo posodile velike količine finančnih sredstev regionalnim posrednikom, ki so zanemarili standarde dobre ocene tveganja.

3.3.2 Globalna finančna kriza 2008

V zadnjih desetletjih je bila za globalni finančni trg značilna izjemna rast. Globalna finančna sredstva so leta 1980 v primerjavi s svetovnimi BDP sestavljala 109 odstotkov, leta 2006 pa se je ta odstotek več kot potrojil in je znašal 346 odstotkov. Vzporedno s tem se je vrednost globalnih finančnih sredstev v tem obdobju povečala z 10.100 milijard na 48.300 milijard dolarjev. Kot glavne razloge lahko navedemo hiter tehnološki napredek, liberalizacijo trgov in spremembo geografske razporeditve finančnih sredstev. Prav zaradi vsega tega so se razvili novi finančni proizvodi, spremenila se je narava in sestava udeležencev na finančnih trgih s povečano vlogo zavarovalnic in pokojninskih skladov, pojavili so se novi finančni posredniki, kot so vzajemni in hedge skladi. Posledice takšnega razvoja so velika globina in fleksibilnost trga ter prepletenost regionalnih

23

finančnih trgov. Z rastjo pomena finančnega trga je naraščala tudi nevarnost ekonomskih posledic, ki bi sledile krizi v finančnem sektorju. Tesna prepletenost pa omogoča prenos krize s posameznega trga na celotno svetovno gospodarstvo (Cirman & Prašnikar, 2008, str. 2). Trenutna globalna finančna kriza je podobna varčevalni in kreditni krizi iz srede 1980. let, vendar je obstoječa kriza veliko bolj resna (Tseng, 2009, 7 - 8). V Evropi ta kriza predstavlja najbolj resno krizo, odkar je bila uvedena enotna valuta (evro) v letu 1999. Evropska centralna banka je agresivno posojala denar bankam in se je upirala, da bi zmanjšala obrestne mere (Dougherty, Schwartz & Norris, 2008, str. 2). Tseng (2009, str. 8) meni, da so razlogi za nastanek globalne finančne krize:

- Posojila so se pogosto dodeljevala na drugorazrednih hipotekarnih trgih, posebej v času 2002 in 2006.

- Moralni hazard, s katerim so se soočali različni deležniki na trgu (posojilodajalci, cenilci, zavarovalnice, investicijske banke in druge finančne institucije, bonitetne hiše, investitorji in celo posojilojemalci).

- Zakonodajalci so zanemarili dolžnost, da se uveljavijo obstoječa pravila in zakoni (npr. FED do državnih bank, Urad valutne kontrole (OCC) do nacionalnih bank, itd).

- Nezadostne bonitetne ocene o hipotekarnih vrednostnih papirjih zaradi navzkrižja interesov med bonitetnimi hišami in investcijskimi bankami.

- Pomanjkanje preglednosti izvedenih vrednostih papirjev in trgovanje z njimi. Enega izmed možnih razlogov za nastanek krize najdemo v zelo enostavni razlagi (Positivemoney, 2013, str. 1–5):

- Banke so ustvarile preveč denarja z dodeljevanjem kreditov, saj so v sedmih letih kar podvojile vrednost dolga v gospodarstvu.

Slika 9: Denar, ki so ga »ustvarile« banke

Vir: (Positivemoney, 2013, str. 2).

24

- Banke so uporabile denar za dvigovanje cen nepremičnin in špekulacije na

finančnih trgih. Ugotavljamo, da je bil le majhen delež sredstev v času od 2000 do 2007 namenjen podjetjem (zgolj 8 %).

Slika 10: Za kaj so britanske banke uporabile ustvarjen denar?

Vir: (Positivemoney, 2013, str. 3).

- Kreditojemalci niso bili sposobni odplačevati kreditov.

Evropska komisija navaja, da so nekatere vlade postale odvisne od dolga zaradi dolgotrajnega zmanjševanja konkurenčnosti in ker niso dohajale gospodarskim reformam drugih držav. V nekaterih državah pa so vlade dovolile lastniške balone in druga nezdrava gospodarska neravnovesja. Nenazadje pa so druge vlade ignorirale pravila enotne valute in enotne monetarne politike (European Commission, 2014, str. 1). Sam povod za nastanek globalne finančne krize pa je bil pok nepremičninskega balona v ZDA, ki je bil povezan s prezadolženostjo podjetij in nesolventnimi bankami. Nepremičninski balon je nastal zaradi dvigovanja cen nepremičnin v ZDA, ki so se samo v obdobju 1997–2006 dvignile za 124 odstotkov. Povpraševanje po nepremičninah je bilo veliko, zato so cene pretirano narasle. Dohodki gospodinjstev, cene najemnin in stroški gradnje nepremičnin niso mogli dohitevati cen nepremičnin (Ramić, 2010, str. 1). Ramić (2010, str. 1-2) navaja razloge za tako veliko povpraševanje po nepremičninah:

- ZDA je čim večjemu številu ljudi poskusila omogočiti lastništvo nad nepremičninami, zato je že leta 1977 sprejela zakon, ki naj bi preprečil vsakršno diskriminacijo bančnih uslužbencev do prosilcev za kredit. Zaradi tega se je pritisk vlade na velike finančne institucije večal in so morale vse bolj popuščati pri kriterijih, višini predujma). Dodatno pa je bil leta 2003 sprejet nov zakon, ki je celo omogočal subvencioniranje predujma s strani države.

25

- Naslednji dejavnik, ki je vplival na povečanje povpraševanja po nepremičninah, je bil t.i. »dot.com« balon7, ki je počil leta 2000. Pred pokom so investitorji veliko investirali v hitrorastoča internetna podjetja. Leta 2000 pa so prodali vse naložbe v ta podjetja in iskali varnejše investicijske možnosti – v tem primeru so bile to nepremičnine.

- Dodatno so na že načeto ameriško gospodarstvo vplivali tudi podjetniški škandali in špekulacije ter teroristični napad v New Yorku. FED je zaradi tega znižala obrestno mero, zaradi česar so bila dolgoročna posojila zelo poceni ter povzročila povečanje povpraševanja po nepremičninah.

- Leta 2004 je ameriška vlada spremenila pravila o obveznih rezervah, kar je omogočilo dodatno zadolževanje finančnih institucij za vlaganje v nepremičninske sklade.

Vse to je povzročilo na eni strani propad podjetij iz gradbenega sektorja in na drugi strani investicijskih bank, ki so dajala posojila za nepremičnine8. Zaradi nastale situacije so tudi ostale banke (tradicionalne) postale nenaklonjene kreditiranju podjetij in ljudi. Zaradi propadanja gospodarskega in bančnega sektorja je prišlo do nezmožnosti vračanja posojil, povečanja brezposelnosti ter manjše potrošnje ljudi in investiranja podjetij.

Eichengreen, Mody, Nedeljkovic in Sarno (2009, str. 1–33) se sprašujejo, kako je mogoče, da kriza hipotekarnih posojil, ki je zajela le majhen del ameriškega finančnega trga, vplivala na globalni bančni sistem. V delu preučujejo gibanje bančnih zamenjav kreditnih tveganj9 in ugotavljajo, da so mednarodne banke doživljale vzpone in padce tudi v normalnih časih, kar je povezano s kratkoročnimi globalnimi gospodarskimi napovedmi.

7 Izredna rast vrednosti sektorja računalništva, interneta in informacijskih tehnologij.

8 V ZDA so se negativni dogodki pričeli vrstiti že v začetku leta 2008. Januarja je Bank of America posegla in rešila prvo institucijo, in sicer Countrywide Financial Corp., marca 2008 je v težave zašla investicijska hiša Berar Stearns, septembra pa Fannie Mae in Freddie Mac. Vsem trem je pomagala ameriška vlada. Vendar se je trend nadaljeval. Od dveh investicijskih bank, Lehman Brothers in Merrill Lynch, je ameriška vlada rešila le Merrill Lynch, tako da je Lehman Brothers šla v stečaj dan po prodaji Merrill Lynch (Heyemann, 2014, str. 1).

9 Zamenjave kreditnih tveganj (Credit Default Swaps, CSD) so finančni instrumenti, ki vlagateljem v obveznice omogočajo, da se zavarujejo pred možnostjo, da svojega denarja, vloženega v obveznice ne bodo dobili povrnjenega v celoti. Z nakupom CSD vlagatelj prenese tveganje, da mu država denarja ne bo vrnila na prodajalca CSD (banka, sklad) (Evropski parlament, 2010, str. 1).

26

Slika 11: Razvoj širitve zamenjave kreditnih tveganj

Vir: (Eichengreen, Mody, Nedeljkovic in Sarno, 2009, str. 29).

Iz zgornje slike je razvidno, da je po neuspehu Lehman's Brothers postala svetovna recesija neizbežna in je povzročila nadaljnje poslabšanje posojilnih portfeljev bank. Na tej točki se je okužil celoten svetovni finančni sistem (Eichengreen, Mody, Nedeljkovic in Sarno, 2009, str. 2).

Vendar pa je centralni bančni sistem v ZDA (Federal Reserve System – FED) ravnal drugače kot v primeru Velike depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Ameriška vlada je podprla glavne banke in s tem omogočila, da je bilo denarja v obtoku še vedno dovolj. Podobno je ravnala angleška centralna banka (Bank of England). Obe državi sta zato sedaj že v vzponu. Nasprotno od tega pa je Evropska centralna banka (European Central Bank – ECB) sicer zaščitila banke, vendar pa ni izvedla »QE« (Quantitative easing)10, torej ni odkupila dela finančnega premoženja komercialnih bank in bi s tem omogočila nov zagon (Worstall, 2014, str. 1–2).

Evropa je močno vezana na ameriško gospodarstvo, zato smo kmalu občutili krizo tudi v tem delu sveta. Posebej je prizadela države PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija, Španija). V spodnji tabeli so predstavljeni ključni makroekonomski kazalci držav PIIGS.

10 »Quantitative easing« je monetarna politika, ki jo uporabi centralna banka, ko standardna monetarna politika odpove in sicer tako, da odkupi del finančnega premoženja komercialnih bank, kar dviga cene finančnemu premoženju in zmanjšuje donose, vendar pozitivno vpliva na monetarno osnovo.

27

Tabela 3: Makroekonomski kazalci držav PIIGS

Brezposelnost (%) BDP (sprememba v %) Javni dolg (v % BDP)

Portugalska 16,5 -1,0 120

Irska 14,7 +1,1 117

Italija 11,2 -2,3 127

Grčija 17,7 -6,1 170

Španija 26,0 -1,3 77

Vir podatkov: (Kotnik, 2013 in Kotnik, 2013a).

Države PIIGS so morale financirati svoje brezposelne in s tem povečati socialne transferje ter hkrati reševati svoje banke, ki so si sposojale od drugih držav članic Evropske unije. Ta posojila so PIIGS države morale vračati po vedno višjih obrestnih merah, kar je mnoge pripeljalo skoraj do bankrota (Damijan, 2014, str. 2).

Prav kriza je pokazala slabosti Evropske unije. Damijan (2014, str. 1) poudarja, da ekonomska teorija določa uspešne denarne unije, (1) med državami obstaja popolna mobilnost delovne sile, (2) so strukture gospodarstev z isto valuto zelo podobne, (3) države med seboj veliko trgujejo in (4) med državami obstaja tudi fiskalna in transferna unija. Hkrati pa sta pomembni še dve lastnosti, in sicer skupna zgodovina in vrednote ter solidarnost, kar pomeni, da v času krize pomoč med državami ni vprašljiva. Na takšen način delujejo Združene države Amerike in nemške zvezne države. Evropska unija pa zaenkrat še nima takšnih temeljev.

Kriza je izpostavila številne pomanjkljivosti evropskega sistema gospodarskega upravljanja:

- Preveliko osredotočanje na primanjkljaj (deficit): spremljanje javnih financ v državah članicah Evropske unije se je osredotočilo na letni proračunski primanjkljaj in ne na stopnjo upravljanja dolga.

- Pomanjkanje nadzora konkurenčnosti in makroekonomskih neravnovesij. - Šibka izvršba: za države v evrskem območju, ki niso upoštevale pravil, izvršba ni

bila dovolj močna. Potreben bi bil bolj trden in kredibilen mehanizem sankcioniranja.

- Počasna zmogljivost odločanja: institucionalna šibkost je pomenila, da so se težke odločitve glede makroekonomskega razvoja odložile na kasnejše obdobje.

- Financiranje v nujnih primerih: ko se je kriza pojavila, ni obstajal mehanizem, ki bi omogočil finančno podporo za države v evro območju, ki so se nenadoma znašle v finančnih težavah (European Commission, 2014, str. 1–2)11.

11 Grčija in kasneje tudi Irska, Portugalska, Španija in Ciper niso mogle najeti posojila na finančnih trgih po razumni obrestni meri (European Commission, 2014, str. 2).

28

Prav zaradi tega je zaupanje v Evropski uniji dramatično upadalo že od začetka Evrokrize12 (Faria, 2014, str. 1).

Slika 12: Zaupanje v Evropski uniji

Vir: (Standard Eurobarometer, 2014, str. 8).

Vendar pa je zaupanje v Evropski uniji bistveno naraslo, in sicer za 6 odstotnih točk od pomladi do jeseni 2014. Prav tako je naraslo zaupanje v nacionalne vlade in parlamente. Prvič od pomladi 2007 pa je naraslo tudi zaupanje v nacionalne politične institucije in Evropsko unijo. (European Commission, 2014a, str. 8). To kaže na pozitivne premike v dojemanju evropskega prebivalstva, gospodarstva in finančnega sektorja glede učinkovitosti politik in prihodnjega razvoja, kar pa je bistveno, saj je rešitev le močna gospodarska rast, ki bo državam zagotovila dovolj prihodkov za poplačilo finančnih obveznosti. Le-to pa je možno doseči s strukturnimi reformami (npr. reforma trga dela, pokojninska reforma) in hkrati razbremeniti podjetja ter s tem omogočiti večjo kupno moč prebivalcev (Ramić, 2012, str. 2).

Lund et al (2013, str. 4) ugotavlja, da sta po krizi možna dva scenarija. Ena pot vodi do strukture, ki se močneje naslanja na domač kapital. To zagotovo zmanjša tveganje nove finančne krize, vendar pa zagotavlja premalo financiranja za dolgoročne investicije. Druga pot pa predvideva trajnostni pristop do razvoja finančnih trgov in globalne integracije ter spodbuja gospodarsko rast.

Hassan (1998, str. 72, 73) meni, da kljub temu nevarnost za pojav novih kriz ni odpravljena, saj obstaja tudi danes vrsta dejavnikov, ki kličejo po boljšem in učinkovitejšem mednarodnem nadzoru in sodelovanju:

- Prezadolženost podjetij, gospodinjstev in vlad v vrsti držav. - Vrsta držav ima neučinkovite in zelo oslabljene finančne institucije. - Pomanjkanje enotnih in jasnih ter učinkovitih pravil med različnimi finančnimi

institucijami.

12 Večletna dolžniška kriza, ki je od leta 2009 zajela pretežno celotno področje Evropske unije.

29

- Pretirana vlaganja so zmanjšala skupno vrednost hranilnih vlog za približno 5 odstotkov v zadnjih 20 letih, kar pomeni tudi manjšo akumulacijo sredstev v denarju ter večjo v nepremičninah in drugih naložbah (izjema je zgolj Nemčija).

- Na trgih je velik del dolga prav dolg vlad, ki bi morale učinkovito delovati na trgih za zmanjševanje tveganj.

30

4 SLOVENIJA IN GLOBALNE KRIZE

4.1 Krize v preteklosti

Krize so se na področju Slovenije pojavljale že v preteklosti. Povzemamo Lazareviča (2009, str. 241), ki meni, da so krize odvisne od stopnje vključenosti določenega področja v širše gospodarsko okolje. Za Slovenijo kot majhno državo je značilno, da se mora v mednarodnem prostoru integrirati in s tem se poveča tudi njena izpostavljenost krizam. Z zgodovinskim pogledom ugotavlja Lazarevič (2009, str. 242), da smo imeli v zadnjih 1500 letih na področju sedanje Slovenije kar 13 dolgoročnih gospodarskih nihanj. V zadnjih dvesto letih pa se pojavljajo krize v zelo v enakomernih intervalih, vendar z različnimi močmi.

Slika 13: Gospodarske krize na področju sedanjega ozemlja Slovenije skozi zgodovino

Vir: (Lazarević, 2009, str. 242).

Slika 13 prikazuje 13 dolgoročnih gospodarskih ciklusov od leta 600 dalje, vendar Lazarević (2009, str. 241–242) poudarja, da ne moremo govoriti o jakosti in globini kriz, ampak zgolj o tem, da so obstajali gospodarski ciklusi. Od leta 1800 dalje lahko govorimo celo o enakomernem pojavljanju kriznih obdobij. V zadnjih dvesto letih gre za enakomerno pojavljanje kriz, ki pa so bile različne jakosti. Pri tem avtor opozarja, da se ciklusi krajšajo, kar pomeni hitrejše nihanje med konjunkturo in krizo, zlasti to velja za 20. stoletje. Zadnja finančna kriza, ki se je pričela leta 2008 in še vedno traja in katere znaki okrevanja se kažejo šele z letom 2014, pa je močno vplivala na Slovenijo, saj gre za najhujšo krizo po drugi svetovni vojni. V nadaljevanju prikazujemo možne vzroke za njen nastanek ter stanje gospodarstva.

4.2 Nastanek finančne krize 2008 v Sloveniji

V prejšnjih poglavjih smo prikazali vzroke, dejavnike in kanale finačnih kriz. Nova generacija finančnih kriz se bistveno razlikuje od preteklih kriz, saj je njen sestavni del inherenten nestabilnost finančih trgov. Ta pristop karakterizirajo tri pomembne značilnosti: asimetrična informiranost na finančnih trgih, liberalizacija finančnih trgov

31

brez ustrezne regulacije in nadzora ter slabosti finančnega sektorja in obnašanje investitorjev (Strašek, Jagrič & Špes, 2008, str. 47).

Vse to je bilo značilno tudi za slovensko gospodarstvo, ki ima visok koeficient odprtosti, kar pomeni, da so slovenska podjetja in banke močno peta v mednarodne finančne tokove. Širitev krize v svetu zato vpliva s časovnim zamikom tudi na naše gospodarstvo (Strašek, Jagrič & Špes, 2008, str. 53). Kaj se je zgodilo tudi v Sloveniji? Banke so zaradi negotovosti in nezaupanja ter kopičenja lastnih likvidnostnih rezerv povišala obrestne mere in skrajšala ročnost posojil. To pa je povzročilo zmanjšanje rasti investicij in potrošnje. Posojilna kriza je s tem vplivala tudi na zaostrovanje pogojev odobravanja posojil, predvsem z vidika zavarovanj. Zaradi razsežnosti krize so tuje banke najprej reševale svoje matične banke, kar je povzročilo pritisk na tuje podružnice bank v Sloveniji (ki jih je preko 30 %). Domače banke so del kreditne aktivnosti financirale z zadolževanjem v tujini, ki pa se je podražilo, strošek pa se je prenesel na domača posojila in posojilojemalce. Spremenil se je odnos do tveganja, kar je vplivalo predvsem na manjše finančne institucije, ki ne morejo pričakovati, da jih bo rešila država ali Banka Slovenije (Strašek, Jagrič & Špes, 2008, str. 53–55).

Vendar pa se nekateri avtorji ne strinjajo, da je kriza v Sloveniji posledica okužbe iz tujine, ampak menijo, da bi Slovenija dočakala krizo tudi brez pojava svetovne krize. To dokazujejo predvsem s primerom, da izvozni sektor še vedno deluje dobro. Razloge, ki jih navajajo, pa so predvsem v investiranju v nepremičnine, nestrokovnih odkupov podjetij in slabih posojil pri bankah (Tomše, 2013, str. 1–2).

Prav zaradi naštetih dejavnikov bi bilo potrebno, da bi Evropska unija in nacionalne vlade takoj sprejele celovit konjunkturni paket ukrepov, ki bi hitro učinkoval, bil ciljno usmerjen s čim večjim multiplikativnim učinkom in časovno omejen. Nujni so tudi ukrepi v finančnem sektorju (npr. znižanje obrestne mere) in predvsem preprečitev prenosa krize v realni sektor (Strašek, Jagrič & Špes, 2008, str. 54–55).

4.3 Stanje slovenskega gospodarstva v času krize in napovedi za prihodnost

Svetovna raziskava World Economic Forum (WEF) prikazuje gibanje BDP na prebivalca od leta 1990 dalje in kaže na zaostajanje za razvitimi gospodarstvi in poleg tega tudi njegov padec v letu 2009, kar je posledica hude krize, ki je prizadela Slovenijo.

32

Slika 14: BDP na prebivalca v USD od leta 1990 do 2013

Vir: (WEF, 2014, str. 1).

Omenjena raziskava prikazuje stanje v Sloveniji po posameznih področjih, kjer je še posebej kritično področje razvoja finančnega trga, kjer najbolj zaostajamo tudi za razvitimi državami, kar prikazuje tudi spodnja slika. Medtem ko smo primerljivi na področju zdravja in izobraževanja ter se približujemo na področju tehnološke pripravljenosti, učinkovitosti trga blaga in infrastrukture.

Slika 15: Stebri konkurenčnosti skozi raziskavo WEF 2014–2015

Vir: (WEF, 2014, str. 1).

Zaskrbljujoče pa je predvsem dejstvo, da glede na WEF raziskavo vztrajno padamo po lestvici konkurenčnosti.

33

Tabela 4: Indeks globalne konkurenčnosti Slovenije

Indeks globalne konkurenčnosti (GCI – Global Competitivenes Index)

Rang Točke (1–7)

GCI 2014–2015 (med 144 državami) 70 4,2

GCI 2013–2014 (med 148 državami) 62 4,3

GCI 2012–2013 (med 144 državami) 56 4,3

GCI 2011–2012 (med 142 državami) 57 4,3

Vir: (WEF, 2014, str. 1).

V nadaljevanju bomo predstavili stanje v Sloveniji kot ga vidi Evropska komisija. Po recesiji v letu 2013 se je pričela rast BDP v višini 2,4 odstotka v letu 2014 in se umirila na 1,7 odstotka v letu 2015. Na rast najmočneje vpliva neto izvoz in delno pa tudi naložbe v infrastrukturo. Dokapitalizacije bank še naprej vplivajo na javnofinančni primanjkljaj v letu 2014, vendar se bo le ta postopno zmanjševal. Javni dolg naj bi dosegel najvišjo vrednost 82,9 odstotka BDP v letu 2015 in se nato postopno zmanjševal. Brezposelnost je dosegla vrh pri 10,2 odstotkih v februarju 2014. Pričakovano je, da se bo zmanjševala (European Commission, 2014c, str. 1).

Tabela 5: Glavne značilnosti napovedi za Slovenijo

2013 95-10

Odstotek letne spremembe

%GDP 2011 2012 2013 2014 2015 2016

BDP 100 3,2 0,6 -2,6 -1,0 2,4 1,7 2,5

Zasebna potrošnja

54,1 3,2 -0,1 -3,0 -3,9 0,4 0,9 1,1

Javna potrošnja

20,4 3,0 -1,3 -1,5 -1,1 -2,3 -1,7 4,1

Izvoz 74,7 6,4 7,0 0,3 2,6 5,1 4,5 5,3

Uvoz 68,7 6,5 5,0 -3,9 1,4 3,0 3,5 5,1

Stopnja nezaposlenosti

6,4 8,2 8,9 10.1 9,8 9,2 8,4

Bruto javni dolg

25,6 46,2 53,4 70,4 82,2 82,9 80,6

Vir: (European Commission, 2014c, str. 2).

Napovedi Evropske komisije, ki jih je le-ta objavila februarja 2015, torej kažejo na pozitivne premike v gospodarski rasti, javnemu dolgu in zaposlenosti. Evropska komisija Sloveniji napoveduje rast BDP, zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga, 1,8 odstotno rast v letu 2015, v letu 2016 pa 2,3 odstotno rast. Pozitivno pa je tudi, da se bo zmanjšala nezaposlenost (European Commission, 2015a, str. 1–10).

Glede na napoved Evropske komisije lahko v letu 2015 prvič po letu 2007 pričakujemo ponovno gospodarsko rast v vseh državah članicah Evropske unije, kjer se je povečala

34

gospodarska rast na 1,7 odstotka, na območju evra pa na 1,3 odstotka. Možnosti za rast po vsej Evropi še vedno ovirata šibko naložbeno okolje in visoka stopnja brezposelnosti. Negotovost se je povečala tudi zaradi novih negativnih tveganj, kot so geopolitične napetosti, ponovna nestanovitnost finančnih trgov in nepopolno izvajanje strukturnih reform. Z napovedmi Evropske komisije je skladna tudi jesenska napoved gospodarskih gibanj (UMAR, 2014, str. 1–11), ki prav tako za letos in prihodnje leto predvideva višjo gospodarsko rast zaradi rasti izvoza in investicijske potrošnje. Tudi v prihodnje bo izvoz glavni dejavnik gospodarske rasti v Sloveniji.

Slika 16: Izvoz blaga in storitev Slovenije ter gospodarska rast v Evropski uniji

Vir: (UMAR, 2014, str. 6).

Ob okrevanju gospodarske aktivnosti se je pričela povečevati tudi zaposlenost.

Slika 17: Število registriranih brezposelnih oseb v Sloveniji

Vir: (UMAR, 2014, str. 9).

35

Prav tako pa se je povišala bruto plača na zaposlenega po dveh letih nominalne stagnacije (UMAR, 2014, str. 9).

Slika 18: Rast bruto domačega proizvoda v Sloveniji

Vir: (MMC RTV SLO/STA, 2015, str. 1).

Gospodarska rast v letu 2014 je bila najvišja po začetku krize. Okrevanje gospodarstva se nadaljuje tudi v letu 2015. Na Uradu za makroekonomske analize in razvoj pojasnjujejo 2,6-odstotno rast bruto domačega proizvoda z rastjo izvoza, prvič po začetku krize pa se je povečala tudi domača poraba. Ob okrevanju razmer na trgu dela se je po dveh letih občutnih padcev povečala tudi poraba gospodinjstev (MMC RTV SLO, 2015, str. 1). Ti kazalci kot tudi dodatni (gibanje cen, inflacija, investicije in potrošnja) kažejo na umiritev krize in bolj pozitiven pogled na prihodnost.

Kljub tem pozitivnim pogledom pa morajo investitorji pri svojem odločitvenem procesu ostati previdni. Ekspanzivna monetarna politika namreč povečuje tveganje tako v realni ekonomiji kot tudi na finančnih trgih. Večina strokovnjakov je prepričanih, da je za gospodarsko rast potrebno spodbuditi agregatno povpraševanje in posojilno aktivnost bank. Pri tem pa ne smemo pozabiti na druge dejavnike, ki vplivajo na gospodarsko rast, to so demografski trendi, globalizacija, hitre tehnološke spremembe in povečana akumulacija dolga v gospodarstvih. To pomeni, da lahko ohlapna monetarna politika privede do novih in večjih gospodarskih neravnovesij (Redžić, 2014, str. 1).

Glede povezovanja s svetom se ustavimo še na področju, ki je za Slovenijo še posebej zanimivo. To je pri vprašanju: Kako financirati prihodnji razvoj? Upoštevati velja, da domačih sredstev ni, da je izpostavljenost največja pri komercialnih kreditih, manjša celo pri portfeljskih in najmanjša pri neposrednih tujih investicijah. Koeficient volatilnosti tujih neposrednih investicij je 50 odstotkov tokov, pri portfeljskih naložbah skoraj 100 odstotkov, medtem ko je skoraj šestkrat večji pri komercialnih kreditih. Tuje neposredne investicije so torej najbolj zaželena oblika priliva tujega kapitala, saj enoodstotni prirast

36

deleža tujih neposrednih investicij v BDP povzroči 0,4 odstotno rast BDP, medtem ko ga bančni krediti znižujejo za 0,2 odstotka (Svetličič, 2004, str. 107).

Za omilitev krize ter vzpostavitev močnega in trajnostnega okrevanja Slovenije so potrebne spremembe na treh področjih (OECD, 2014, str. 2):

- Najpomembnejša prioriteta je nadaljnje jačanje bančnega sistema in nadaljevanje procesa privatizacije, kar pa mora biti povezano z izboljšanim korporativnim upravljanjem.

- Drugo področje je zagotovitev trajnosti javnih financ, vključno z reformo pokojninskega in zdravstvenega sistema.

- Tretje področje so tuje neposredne investicije in bolj učinkovita inovacijska politika.

Podobna priporočila je podala Evropska komisija (European Commission, 2015b, str. 1 – 94), ki je izpostavila področja, kjer obstajajo izzivi in možnosti za izboljšanje, saj se Slovenija še vedno sooča s čezmernimi makroekonomskimi neravnotežji:

- Posojila realnemu gospodarstvu so še vedno omejena. Rast kreditov ostaja negativna (slika 19). Težava pa je tudi visoka stopnja slabih posojil in majhno povpraševanje po posojilih s strani kreditno sposobnih podjetij.

Slika 19: Rast kreditov

Vir: (European Commission, 2015b, str. 18).

- Za izboljšanje zasebnih naložb in zagotovitev rasti je potrebno znižati državni dolg, zmanjšati pritiske na razdolževanje in tekoče prestrukturiranje podjetniškega sektorja. Ob predpostavki nespremenjenih politik lahko pričakujemo, da se bo dolg Slovenije še naprej povečeval in v srednjeročnem obdobju dosegel 87 odstotkov BDP. Po institucionalnem scenariju (slika 20), kjer bi Slovenija izpolnila vse zaveze v zvezi s čezmernim primanjkljajem in

37

izpolnjevala pravila Pakta za stabilnost in rast, bi se dolg hitreje zmanjševal proti referenčni vrednosti 60 odstotkov BDP.

Slika 20: Bruto dolg v % BDP – institucionalni scenarij

Vir: (European Commission, 2015b, str. 56).

Zadolženost zasebnega sektorja je posledica predvsem ene najnižjih ravni zadolženosti gospodinjstev, saj je dolg podjetij visok. Iz slike 21 je razvidno, da Slovenija ni spremenila razmerja v času od 2008 do 2012. Čeprav je blizu povprečja Evropske unije, pa je razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom podjetij razmeroma visoko.

Slika 21: Razmerje med dožniškim in lastniškim kapitalom v zasebnem nefinančnem sektorju

Vir: (European Commission, 2015b, str. 6).

38

- Z namenom, da se ustrezno razporedijo viri in odpravijo ovire za naložbe in rast je potrebno zmanjšati vpletenost države in izboljšati korporativno upravljanje.

Slika 22: Delež družb v državni lasti ali pod državnim nadzorom glede na dodano vrednost po sektorjih (kot odstotek skupne dodane vrednosti po sektorjih), 2013.

Vir: (European Commission, 2015b, str. 27).

- Nujna je reforma dela, ki bi uvedla večjo fleksibilnost in zmanjšala strukturno brezposelnost.

Slika 23: Zaposlenost v menjalnem in nemenjalnem sektorju

Indeks 11/2005 = 100

Vir: (European Commission, 2015b, str. 61).

39

Stopnja brezposelnosti se je zmanjšala z 10,1 odstotka leta 2013 na ocenjenih 9,8 odstotka leta 2014. Ustvarjanje delovnih mest je bilo močno v nemenjalnih storitvenih sektorjih, medtem ko je bilo povečanje zaposlenosti v menjalnih sektorjih skromno. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da število dolgotrajno brezposelnih še vedno narašča, čeprav se je skupna stopnja brezposelnosti zmanjšala.

Slika 24: Kazalniki OECD za regulacijo proizvodnih trgov, 2013.

Vir: (European Commission, 2015b, str. 29).

Iz slike 24 je razvidno, da je v Sloveniji obseg, v katerem ima država v lasti ali pod nadzorom podjetja precej večji od povprečja v EU ali v z njo primerljivih državah srednje in vzhodne Evrope.

- Za privabljanje produktivnih naložb, vključno s tujimi neposrednimi naložbami, je potrebno izboljšati poslovno okolje ter zmanjšati vpliv države in regulative.

40

Slika 25: Komponente upravnega bremena v Sloveniji

0 = država z najslabšim rezultatom, 1 = država z najboljšim rezultatom

Vir: (European Commission, 2015b, str. 67).

41

5 SKLEP

V diplomskem delu po uvodnem prvem poglavju, v katerem orišemo ključne elemente naloge v nadaljevanju, v drugem poglavju predstavljamo definicijo in učinke globalizacije skozi pregled razvoja globalizacije. Tretje poglavje se osredotoča na fenomen finančne krize, v okviru česar se osredotočamo predvsem na okužbene krize, njihovo definicijo, dejavnike in kanale. Izpostavljeni sta dve okužbeni krizi in sicer Azijska kriza iz leta 1997 in Globalna finančna kriza iz leta 2008. V četrtem poglavju smo namenili pozornost Sloveniji skozi pregled finančnih kriz v zgodovini. Posebnega pomena je aktualna finančna kriza, ki se je pričela leta 2008. Sledi pregled stanja slovenskega gospodarstva in predlogi za omilitev krize ter za trajnostno rast. Zelo pomemben dejavnik pri obravnavanju kriz je globalizacija. Globalizacija je proces povezovanja gospodarstev, kapitala, finančnih trgov, trgovine in komunikacij na svetovnem nivoju. Njen namen je sicer pozitiven, saj podpira večjo gospodarsko odprtost in liberalizacijo svetovne trgovine ter prispeva k dvigu življenjskega standarda. Vendar pa mnogokrat negativni učinki, kot so na primer izguba delovnih mest, večja strukturna brezposelnost in poslabšanje delovnih pogojev ter nepravična delitev bogastva in pojav monopolov, prevladajo nad pozitivnimi. Med drugim ugotavljamo, da globalizacija močno vpliva na nastanek finančnih in gospodarskih kriz, posebej je to razvidno ob aktualni finančni krizi v svetu. Krize so naraven proces, vendar se pogosto pojavljajo v časih nadpovrečne gospodarske rasti posameznega območja - regije, ko managerji podjetij prevzemajo prevelika tveganja, kar vodi do poka tako imenovanega balona. Ena izmed oblik finančnih kriz so tudi okužbene krize, ki pomenijo prenos krize iz ene države ali regije v drugo. Na pojav okužbenih kriz vplivajo štirje dejavniki: povišanje obrestnih mer, povečanje negotovosti, poslabšanje bilanc in bančna panika. Kriza se lahko prenaša iz države/regije s krizo v druge države/regije ter tudi v ostale dele sveta, posledično pa iz finančnih trgov v realno gospodarstvo. Z analizo Azijske krize, ki se je pričela leta 1997 v Vzhodni Aziji, smo ugotovili, da vzroki za nastanek le-te izhajajo iz velike liberalizacije financ, apreciacije domačih valut in finančne deregulacije. Zagotovo pa je razlog za nastanek krize bil tudi v strukturnih in političnih neravnovesjih držav Vzhodne Azije. Do okužbe je prišlo zaradi tesne povezave držav v tej regiji in odvisnosti gospodarstev drug od drugega. Prav tako je razvidno, da ukrepi Mednarodnega denarnega sklada niso bili uspešni in so celo poglobili recesijo. Primer okužbene krize je tudi Globalna finančna kriza, ki se je pričela leta 2008 v Združenih državah Amerike in se je razširila po vsem svetu, tudi v Slovenijo. Razlogi za nastanek te krize so tako na strani države, saj so zakonodajalci z ukrepi in regulativnim okvirom povzročili dodeljevanje drugorazrednih hipotekarnih posojil brez ustreznega pokritja, moralnega hazarda in asimetrije informacij, s katerimi se soočajo različni deležniki na trgu ter tudi pomanjkanja preglednosti izvedenih vrednostih papirjev in trgovanja z njimi. Omenjena kriza se je prenesla tudi v Evropsko unijo in pokazala njene

42

slabosti (preveliko osredotočanje na obvadovanje primanjkljaja, pomanjkanje nadzora nad konkurenčnostjo in makroekonomskimi neravnovesji, šibko upoštevanje pravil EU na ravni držav članic Evropske unije, prepočasna zmogljivost odločanja). S prenosom krize na področje Evropske unije je zelo negativne učinke finančne krize čutila Slovenija. Krize so se na področju Slovenije pojavljale že v preteklosti, vendar so bile različne jakosti. Aktualna finančna kriza je najmočnejša po drugi svetovni vojni. Slovenija ima zelo visok koeficient odprtosti, saj so slovenska podjetja in banke vpeta v mednarodne finančne tokove. Prav to lahko razumemo kot glavni vzrok za nastanek krize oziroma okužbe iz tujine. Nekateri avtorji sicer poudarjajo, da bi do krize v Sloveniji prišlo tudi brez pojava svetovne krize, kar utemeljujejo s slabim delovanjem izvoznega sektorja, nestrokovnim odkupom podjetij, slabimi posojili pri bankah in investiranju v nepremičnine. Vendar menimo, da se je zaradi pojava krize v Združenih državah Amerike in prenosom le-te v Evropsko unijo pojav krize v Sloveniji pospešil. Kriza v Sloveniji še vedno traja predvsem zaradi neizvedbe reformnih ukrepov. Prav zaradi tega predlagamo, da se v Sloveniji izvedejo nujni ukrepi za izhod iz krize na področju (1) bančnega sistema, (2) zmanjšanja javnega dolga, (3) privatizacije podjetij, (4) reforme trga dela (5) reforme pokojninskega in zdravstvenega sistema, (6) spodbuditve tujih in domačih investicij ter (7) zagotovitve boljšega poslovnega okolja. Pri pripravi diplomskega dela smo ugotovili, da so možnosti nadaljnjega raziskovanja s poglobljenim iskanjem rešitev za trajnostni razvoj in rast, ki bi temeljile tudi na analitičnih in empiričnih raziskavah. Raziskovanje bi se lahko nadaljevalo v smeri osredotočanja na oblikovanje konkretnih finančnih instrumentov v kombinaciji s sodobnimi oblikami podpore (kot so mentoriranje, pospeševalniki, ipd).

43

LITERATURA IN VIRI

1. Abramovič, K. (2008). Kaj se lahko naučimo iz preteklih finančnih kriz? Pridobljeno 17. januarja 2015 iz Financ: http://www.finance.si/216226/Kaj-se-lahko-nau%C4%8Dimo-iz-preteklih-finan%C4%8Dnih-kriz.

2. Albreht, M., Fric, D., Grum, P., Hajdinjak, P., Košak, M., Maletič, M., Mrak, M., Ojsteršek, D., Podbrešič, M., Rant, V., Rigelnik, M. & Valentič, A., (2008). Posledice finančne krize na razvoj realnega sektorja in obeti za prihodnost: primer Slovenije. V J. Prašnikar & A. Cirman (Ured.). Globalna finančna kriza in eko strategije podjetij: dopolnjevanje in nasprotovanje (str. 85–100). Ljubljana: Finance.

3. Baily, M.N., Lund, S. (2013). Zasuk v finančni globalizaciji? Pridobljeno 17. januarja 2015 iz Financ: http://www.finance.si/8338509/Zasuk-v-finan%C4%8Dni-globalizaciji.

4. Baldwin, R. in Wyplosz, C. (2004). The Economics of European Integration. Berkshire: McGraw-Hill Education.

5. Bekaert, G., Harvey, C. R., Ng, A. (2003). Market integration and contagion. Pridobljeno 7. februarja 2015 iz: http://www.nber.org/papers/w9510.pdf.

6. Bordo, L. M. (2000). The Globalisation of International Financial Markets: What can history teach us? Pridobljeno 19. januarja 2015 iz Rudgers University: http://econweb.rutgers.edu/bordo/global.pdf.

7. Burande, A., Advantages of Globalisation. Pridobljeno 2. februarja 2015 na portalu Buzz: http://www.buzzle.com/articles/advantages-of-globalization.html.

8. Bustelo, P., Garcia, C. & Olivie, I. (1999). Global and Domestic Factors of Financial Crises in Emerging Economies: Lessons from teh East Asian Episodes (1997-1999). Pridobljeno 17. februarja 2015 na: http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=201150.

9. Cirman, A. & Prašnikar, J. (2008). Okolje, glavni talec krize? Pridobljeno 4. februarja 2015 na portalu Mladina: http://www.mladina.si/45341/okolje-glavni-talec-krize/.

10. Corsetti, G., Pesenti, P. in Roubini, N. (1999). What caused Asian currency and financial crisis? Pridobljeno 18. januarja 2015 iz NY Fed: http://newyorkfed.org/research/economists/pesenti/whatjapwor.pdf.

11. Damijan, J. P. (2012). Ni kriv vulkan, pač pa globalizacija. Pridobljeno 19. januarja 2015 iz Portal Dnevnik: http://www.dnevnik.si/vec-vsebin/1042354705.

44

12. Damijan, J. P. (2013). Bo globalizacija požrla svoje starše? Pridobljeno 18. januarja 2015 na Damijan blogu: http://damijan.org/2013/02/01/bo-globalizacija-pozrla-svoje-starse/.

13. Damijan, J. P. (2014). Evro unija za lepo vreme. Pridobljeno 16. februarja 2015 na Damijan blogu: http://damijan.org/2014/01/30/evro-unija-za-lepo-vreme/.

14. Dougherty, C., Schwartz, N. & Norris, F. (2008). Financial Crises Spread in Europe. Pridobljeno 18. januarja 2015 iz The New York Times: http://www.nytimes.com/2008/10/06/business/06markets.html?pagewanted=all&_r=0Skip to next paragraph.

15. Eichengreen, B., Mody, A., Nedeljkovic, M. in Sarno, L. (2009). How the suprime crisis went global: Evidence from bank credit default swap spreads. Pridobljeno 18. januarja 2015 iz NBER: http://www.nber.org/papers/w14904.pdf.

16. European Commission. (2014a). Standard Eurobarometer 82. Public opinion in the European Union. First results. Pridobljeno 16. februarja 2015 na portalu Evropske komisije: http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/eb/eb82/eb82_first_en.pdf.

17. European Commission. (2014b). Why did the crisis spread? Pridobljeno 18. januarja 2015 na portalu Evropske komisije: http://ec.europa.eu/economy_finance/explained/the_financial_and_economic_crisis/why_did_the_crisis_spread/index_en.htm.

18. European Commission. (2014c). Slovenia, recovery gathers pace fuelled by exports and investment. Pridobljeno 9. februarja 2015 na portalu Evropske komisije: http://ec.europa.eu/economy_finance/eu/forecasts/2014_autumn/si_en.pdf.

19. European Commission. (2015a). Winter Economic Forecast: outlook improved but risks remain. Pridobljeno 8. februarja 2015 na portalu Evropske komisije: http://europa.eu/rapid/press-release_IP-15-4085_si.htm.

20. European Commission. (2015b). Country Report Slovenia 2015. COM(2015) 85 final. Pridobljeno 20. marca 2015 na portalu Evropske komisije: http://ec.europa.eu/europe2020/pdf/csr2015/cr2015_slovenia_en.pdf.

21. Evropska komisija. (2014a). Globalizacija. Pridobljeno 18. januarja 2015 na portalu Evropske komisije: http://ec.europa.eu/economy_finance/international/globalisation/index_sl.htm.

22. Evropska komisija. (2014b). Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG). Pridobljeno 2. februarja 2014 na portalu Evropske komisije: http://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=326&langId=sl.

45

23. Evropski parlament. (2010). Slovar za lažjo orientacijo po finančni in gospodarski

krizi. Pridobljeno 24. februarja 2015 na portalu Evropskega parlamenta: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+IM-PRESS+20100414FCS72750+0+DOC+XML+V0//SL.

24. Faria, S. S. (2014). The Economic crisis shakes Portuguese trust in the EU. Pridobljeno 16. februarja 2015 na portalu One Europe: http://one-europe.info/the-economic-crisis-shakes-portuguese-trust-in-the-eu.

25. Fratianni, M. U. (2008). Financial Crises Safety Nets, and Regulation. Pridobljeno 7. februarja 2015 na http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=1286903.

26. Finance. (2015). Globalizacija in deregulacija. Pridobljeno 1. marca 2015 na portalu časnika Finance: http://beta1.finance.si//upload/zoranz/zoranz3da0830a1173f/O%20globalizaciji.htm.

27. Hassan, K. M. (1998). The impact of globalisation on financial markets in the developing countries. Pridobljeno 19. januarja 2015 iz Journal of Economic Cooperation among Islamic Countries: http://www.sesric.org/jecd/jecd_articles/art97100104-2.pdf.

28. Heyemann, J. (2014). The Financial Crisis of 2008: Year In Review 2008. Pridobljeno 19. januarja 2015 iz Encyclopedia Britannica: http://www.britannica.com/EBchecked/topic/1484264/The-Financial-Crisis-of-2008-Year-In-Review-2008/280410/The-Crisis-Unfolds.

29. Huwart, J.Y.in Verdier, L., (2013), Economic Globalisaton: Origins and Consequences. Pridobljeno 25. januarja 2015 iz OECD: http://www.oecd-ilibrary.org/docserver/download/0111111e.pdf?expires=1422219462&id=id&accname=guest&checksum=6FB26DD02F7143A01DD3FF60C812BC09.

30. Ivanc, B. (2013). Globalizacija finančnih tokov je na razpotju. Pridobljeno 18. januarja 2015 iz Delo: http://www.delo.si/gospodarstvo/posel/globalizacija-financnih-tokov-je-na-razpotju.html.

31. Issing O. (2000). Globalisation of financial markets. Pridobljeno 18. januarja 2015 iz ECB: http://www.ecb.europa.eu/press/key/date/2000/html/sp000912_2.en.html.

32. Kocbek, D. (2008). Polom globalizacije? Pridobljeno 19. januarja 2015 iz Portal Mladina: http://www.mladina.si/44870/polom-globalizacije/.

46

33. Kohsaka, A. (1999). The Asian Crisis and the Globalisation of Financial Markets. Labour Migration and the Recent Financial Crisis in Asia. Pridobljeno 19. februarja 2015 na: https://books.google.si/books?id=36-YejfrSnMC&pg=PA17&lpg=PA17&dq=kohsaka+the+asian+crisis+and+the+globalisation+of+financial+markets&source=bl&ots=BqeiKhG0NS&sig=oNLh18qneu5RgXu1SMJ1V2H35Sg&hl=sl&sa=X&ei=GXXiVKK0CJDtaNiEgugE&ved=0CCIQ6AEwAA#v=onepage&q=kohsaka%20the%20asian%20crisis%20and%20the%20globalisation%20of%20financial%20markets&f=false.

34. Kotnik, T. (2013). Nalezljivi evrooptimizem in boleča evrorealnost – 1. del: Evroobmočje kot celota in Grčija. Pridobljeno 16. februarja 2015 na portalu časnika Finance: http://www.finance.si/8332573/Nalezljivi-evrooptimizem-in-bole%C4%8Da-evrorealnost---1-del-Evroobmo%C4%8Dje-kot-celota-in-Gr%C4%8Dija.

35. Kotnik, T. (2013a). Nalezljivi evrooptimizem in boleča evrorealnost – 2. del: Ciper, Španija, Portugalska, Irska, Italija. Pridobljeno 15. marca 2015 na portalu časnika Finance: http://www.finance.si/8333104/Nalezljivi-evrooptimizem-in-bole%C4%8Da-evrorealnost---2-del-Ciper-%C5%A0panija-Portugalska-Irska-Italija.

36. Kulkarni, A. (2012). Positive effect of globalisation. Pridobljeno 2. februarja 2015 na portal Buzz: http://www.buzzle.com/articles/positive-effects-of-globalization.html.

37. Lane, P. R., (2012), Financial Globalisation and the Crisis. Pridobljeno 25. januarja 2015 iz Trinity College Dublin and CEPR: http://www.lse.ac.uk/researchAndExpertise/units/growthCommission/documents/pdf/contributions/lseGC_lane_FinGlob.pdf.

38. Lazarevič, Ž., (2009). Plasti prostora in časa, iz gospodarske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja. Pridobljeno 8. februarja 2015 na http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:1563.

39. Lovekar, V. (2013). Advantages and Disadvantages of Globalisation. Pridobljeno 2. februarja 2015 na portal Buzz: http://www.buzzle.com/articles/advantages-and-disadvantages-of-globalization.html.

40. Lund, S., Daruvala T., Dobbs R., Harle P., Kwek J. in Falcon R. (2013). Financial globalisaton: Retreat or reset? Pridobljeno 18. Januarja 2015 iz Mckinsey Global Institute: http://www.mckinsey.com/insights/global_capital_markets/financial_globalization.

41. Marn, U. (2010). Dr. Dušan Mramor, ekonomist. Pridobljeno 7. februarja 2015 na portalu Mladina: http://www.mladina.si/50808/dr-dusan-mramor-ekonomist/.

47

42. Mishkin, F. S. (1996). Understanding financial crises: A developing county perspective. Pridobljeno 1. marca 2015 na: http://www.nber.org/papers/w5600.pdf.

43. MMC RTV SLO/STA. (2015). Pozivi vladi, naj vzdržuje rast in začne reforme. Pridobljeno 1. marca 2015 na portalu MMC: http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/pozivi-vladi-naj-vzdrzuje-rast-in-zacne-reforme/359354.

44. Mrak, M. (2002). Mednarodne finance. Ljubljana: GV Založba.

45. NLB skladi. (2014). Se lahko azijska finančna kriza ponovi? Pridobljeno 17. februarja 2015 na portalu NLB skladi: http://www.nlbskladi.si/strategi-v-zadregi/clanek/Se-lahko-azijska-financna-kriza-ponovi.

46. OECD. (2014). Better Policies Series. Slovenia, reforms for a strong and sustainable recovery. Pridobljeno 20. marca 2015 na OECD portalu: http://www.oecd.org/slovenia/2014-05-Better-Policies-Slovenia-EN.pdf.

47. Persson, T. & Tabellini, G. (2002). Political economics. Explaining economic policy. Massachusetts Institute of Technology.

48. PositiveMoney. (2013). Financial Crisis & Recessions. Pridobljeno 19. januarja 2015 iz PositiveMoney: http://www.positivemoney.org/issues/recessions-crisis/.

49. Ramić, E. (2010). Zakaj je prišlo do svetovne finančne krize (2007-2010)? Pridobljeno 14. februarja 2015 na http://predstavitev.wordpre.com/2010/09/11/zakaj-je-pri/.

50. Ramić, E. (2012). Finančna situacija v Evropi za telebane. Pridobljeno 16. februarja 2015 na https://predstavitev.wordpress.com/2012/09/16/financna-situacija-v-evropi-za-telebane/.

51. Rant, M. (2009). Merjenje ekonomske globalizacije – novi pogledi na statistiko. Pridobljeno 19. januarja 2015 iz Portal Stat: www.stat.si/radenci/referat/rant.doc.

52. Redžić, R. (2014). Previdnost pri investiranju ni odveč! Pridobljeno 4. februarja 2015 na http://www.skladi.com/nasveti/4302-previdnost-pri-investiranju-ni-odvec.

53. Spatafora, N. in Tytell, I. (2008). Globalisation, commodity prices and developing countries. Pridobljeno 19. januarja 2015 na portalu IMF: http://www.imf.org/external/pubs/ft/weo/2008/01/pdf/c5.pdf.

48

54. Stiglitz, J. E. (2007). Bleakonomics. Pridobljeno 1. marca 2015 na portalu The New York Times: http://www.nytimes.com/2007/09/30/books/review/Stiglitz-t.html?_r=0.

55. Strašek, S., Jagrič, T. & Špes, N. (2008). Globalna finančna kriza v kontekstu asimetrične informiranosti in mentalitete mehurčka. Globalna finančna kriza in Slovensko gospodarstvo – zbornik referatov (str. 45–56). Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije. Pridobljeno dne 18. februarja 2015 na: http://www.zes.si/files/Zbornik%20referatov.pdf.

56. Strašek, S. (2009). Ekonomska politika. Maribor: Samozaložba.

57. Strašek, S. & Špes, N. (2009). Poslovni ciklusi in finančne krize. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

58. Svetličič, M. (2004). Globalizacija in neenakomeren razvoj po svetu. Pridobljeno 17. januarja 2015 iz FDV: http://knjigarna.fdv.si/s/u/pdf/140.pdf.

59. Štiblar, F. (2008). Svetovna kriza in Slovenci. Kako jo preživeti? Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

60. Štiblar, F. (2004). Globalna kriza in Slovenija. Pridobljeno 18. februarja 2015 na: http://www.pf.uni-lj.si/media/stiblar.kriza.in.slovenija.pdf.

61. Telang, V. (2011). What is globalization. Pridobljeno 2. februarja 2015 na portalu Buzz: http://www.buzzle.com/articles/what-is-globalization.html.

62. Tomše, J. (2013). Za svet je globalna kriza mimo, v Sloveniji pa o njej še kar govorimo. Pridobljeno 19. januarja 2015 iz Portal Siol.net: http://www.siol.net/novice/gospodarstvo/2013/10/bi_bila_slovenija_v_krizi_tudi_brez_globalne_krize.aspx.

63. Tseng, K. C. (2009). Behaviors of Market Participants Financial Innovations, Moral Hazad, and Subprime Mortgage Crisis. Pridobljeno 14. februarja 2015 na http://businessperspectives.org/journals_free/imfi/2009/imfi_en_2009_04_Tseng.pdf.

64. UMAR. (2014). Pregled uresničevanja Jesenske napovedi gospodarskih gibanj 2014. Pridobljeno 9. februarja 2015 na portalu UMAR: http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/analiza/zimska_2014/Pregled_uresnicevanja_Jesenske_napovedi_gospodarskih_gibanj_2014_dec_2014.pdf.

65. Valvi, A. C., Fragkos, K. C. & Frangos C. C. (2012). The International Monetary Fund, the World Bank and Financial Stability: The Cases of Russian and East Asian Financial Crises. Pridobljeno 9. februarja 2015 na http://www.ibimapublishing.com/journals/JESR/2012/904328/904328.pdf.

49

66. World Economic Forum. (2014). Global Competitiveness Report 2014-2015.

Pridobljeno 8. februarja 2015 na portalu WEF: http://reports.weforum.org/global-competitiveness-report-2014-2015/downloads/.

67. Worstall, T. (2014). Ben Bernanke: The 2008 Financial Crisis Was Worse Than The Great Depression. Pridobljeno 19. januarja 2015 iz Forbes: http://www.forbes.com/sites/timworstall/2014/08/27/ben-bernanke-the-2008-financial-crisis-was-worse-than-the-great-depression/.

1