Geocentrizem, heliocentrizem in neskončno razpiranje...
Transcript of Geocentrizem, heliocentrizem in neskončno razpiranje...
Geocentrizem, heliocentrizem
in neskončno razpiranje vesolja v renesansi
Na fotografiji je velika spiralna galaksija v ozvezdju Andromede,
“sestrica” naše Galaksije, oddaljena ~ 2,3 milijona svetlobnih let (vir: NASA, Hubble Space Telescope)
Marko Uršič, Filozofija narave, FF, 2013/14 (dve predavanji)
Geocentrični kozmos kot hierarhija “nebesnih sfer”
Vesolje je bilo v antiki in srednjem veku pojmo-
vano kot sferični kozmos: v središču je bila
Zemlja s štirimi elementi (zemlja, voda, zrak,
ogenj), okrog Zemlje pa naj bi krožile “nebesne
sfere”, nosilke nebesnih teles, in sicer – glede na
hitrost njihovega navideznega kroženja okrog
Zemlje – v naslednjem vrstnem redu: Luna,
Merkur, Venera, Sonce, Mars, Jupiter, Saturn
in nazadnje: najvišje vidno Nebo, tj. “sfera zvezd
stalnic” (“nebesni obok” ali “firmament”).
Navidezno nepravilno gibanje planetov glede
na zvezde stalnice (tj. “nebesni obok”) se je
pojasnjevalo kot sestavljeno iz več kroženj po
virtualnih krogih: “deferentih”, “epiciklih” idr.
Geocentrični sistem je filozofsko utemeljil že
Aristotel v svoji knjigi O nebu, matematično-
astronomsko pa ga je opisal Ptolemaj v obšir-
nem delu, znanem pod naslovom Almagest.
Geocentrični kozmos je veljal vse do renesanse,
ko so takšno predstavo o vesolju presegli Nikolaj
Kuzanski, Nikolaj Kopernik, Giordano Bruno idr.
Aristotel (4. st. pr. n. š.)
Klavdij Ptolemaj (2. st. n. š.)
Sedem nebesnih teles v vesoljnem krogu
Na sliki je 7 nebesnih teles = Sonce +
Luna + 5 planetov (Merkur, Venera,
Mars, Jupiter, Saturn).
V antiki, srednjem veku in renesansi,
vse do odkritja teleskopa v 17. st.,
so poznali samo sedem “premičnih”
nebesnih teles, ki krožijo na sedmih
nevidnih “nebesnih sferah”, znotraj
“nepremičnega” zvezdnega neba
(saj se ozvezdja ne spreminjajo), tj.
znotraj najvišje, vidne “osme sfere”,
“nebesnega oboka”, onstran tega pa
naj bi bilo Nebo, božje Kraljestvo, Raj.
Mimogrede: sedem dni v tednu izvira
iz stare astronomije, saj en lunin cikel
obsega 4 krat 7 dni.
Dvanajst “mojstrov” pod nebom planetov,
iluminirani rokopis, Limburg, 1370.
Bog stvarnik ustvarja svet kot véliki Arhitekt:
s šestilom, v matematičnih proporcih …
Ilustracija iz Biblije,
Francija, 13. st
William Blake, “Starec dni”,
barvna jedkanica, 1794
“Nebeška roža” na južni rozeti vitrajev v gotski katedrali Naše Gospe
(Notre-Dame) v Chartresu, Francija, 13. st.
Geometrijska analiza južne rozete v Chartresu:
dvanajst likov na obodu velikega kroga kot “zrcala” usmerjajo pogled k središču,
v katerem je Kristus; trije veliki kvadrati so tangente srednjih krogov itd.
(Painton Cowen, Rose Windows, Thames & Hudson, London, 1992.)
Sferična popolnost srednjeveškega kozmosa
Aristotel o “nujnosti”, da je nebo sferično:
“Nebo mora imeti okroglo obliko,
ker je ta najbližja njegovi biti in
ker je prva po naravi.” (O nebu, II/4)
Dante (13.-14. st.) v Božanski komediji:
Tam luč je, ki da Stvarnika uzreti
tej stvári, ki le tákrat mir uživa,
ko ji iz lica v lice On zasveti.
Kot roža v prostor gre in se razliva,
dokler da ne razgrne si oboda,
ki je še soncu preobširna njiva.
Vse, kar se vidi tam, je žar Gospoda …
(Raj, 31. spev, prev. Andrej Capuder)
Dantejeva tri onstranska kraljestva
Domenico di Michelino, slika v katedrali (Duomo) v Firencah, 1465. Desno so Firence, levo
Pekel, zadaj se kakor spiralni stolp dvigajo Vice k “zemejskemu raju”, od koder ponese
božji žarek Danteja in Beatrice (kakor “nova” Adama in Evo) skozi nebesne sfere v Raj.
Topografska struktura Dantejevih “treh kraljestev” (rekonstrukcija)
Na tej skici Dantejeve onstranske
topografije je spodaj (obrnjen na
glavo) – Jeruzalem, središče tega
sveta. Pod njim (na sliki še vedno
obrnjen) je Pekel, ki se s svojimi
devetimi krogi spušča skozi
“hemisfero zemlje” do središča
Zemlje, od koder vodi prehod skozi
“hemisfero vode” na drugo stran
Zemlje (k “antipodom”).
Nad drugo hemisfero Zemlje se
dvigajo Vice, spet v devetih krogih,
in sicer skozi elementa zrak in ogenj
(cf. aristotelski štirje elementi): do tu
sega “sublunarni svet”. Nad njim, v
“supralunarnem svetu” se dviga devet
nebesnih sfer, osma je “sfera zvezd
stalnic”, v deveti je “prvi gibalec”,
deseta pa je nebeško Kraljestvo
(Empirej): Raj z “Rožo blaženih”,
angelskimi krogi in samim Bogom.
Vizije nebes kot sferične Luči
Mathis Grünewald: Vstajenje,
del Isenheimskega oltarja,
1515, Muzej v Colmarju
Hieronymus Bosch:
Vzpon blaženih v Raj (izrez),
1490, Doževa palača, Benetke.
Nikolajeva knjižnica
v rojstnem mestu
Kues (lat. Cusa)
v Nemčiji.
Nikolaj Kuzanski
(1401-1464)
Nikolaj iz Cuse, najpomembnejši filozof na prehodu iz srednjega veka v renesanso, je
v svojem glavnem delu De docta ignorantia (O učeni nevednosti, 1440, v treh knjigah)
razvil misel, da so vse vidne in nevidne stvari povezane in da tudi nasprotja sovpadejo
v Absolutu, čeprav to lahko spoznamo le deloma, zastrto, na “simbolen način”:
“Vsi naši najmodrejši in najbolj božanski učitelji se strinjajo v tem, da so vidne stvari
resnično podobe <imagines> nevidnih in da je stvarnik na ta način omogočil ustvarjenim
bitjem, da so jim [nevidne] dostopne v spoznavajočem pogledu kakor v zrcalu in uganki
<quasi in speculo et in aenigmate>. To pa, da so duhovnosti <spiritualia>, ki so nam
same po sebi nedostopne, prepoznavne simbolično <symbolice>, izvira iz zgoraj
povedanega, namreč da so vse [stvari] med seboj povezane v nekem nam skritem in
nedoumljivem sorazmerju <proportio>, tako da iz vseh vznika en univerzum in da so vse
v enem največjem to sámo eno.” (Nikolaj Kuzanski: Učena nevednost, I. knjiga, 11. pogl.)
Nikolaj Kuzanski: “sovpadanje nasprotij” (coincidentia oppositorum)
Kuzanski v skladu s svojim simbolnim mišljenjem ponazori sovpadanje
nasprotij z matematičnimi (geometrijskimi) primeri. Najbolj znan je
primer “sovpadanja” kroga in premice (tangente) v neskončnem
“maksimumu” in/ali “minimumu” (gl. sliko na levi), ki ga razloži takole:
“… zato bo premica AB lok največjega kroga, od katerega ne more biti
večjega. In tako vidimo, kako je najdaljša <maxima> in neskončna črta
nujno najbolj prema, ki pa ji ukrivljenost ne nasprotuje, kajti ukrivljenost
je v tej najdaljši črti enaka premosti <curvitas in ipsa maxima linea est
rectitudo>.” (De docta ignorantia, I, 13)
Sovpadanje kroga in premice pa ima daljnosežne filozofske posledice:
“Vse to nam kaže, da je neskončni krog <circulus infinitus> večen brez
začetka in konca, povsem in nedeljivo edinstven in vseobsežen. In ker
je ta krog največji <maximus>, je tudi njegov premer največji. Ker pa ni
možno, da bi bilo več največjih, zato je ta krog povsem edinstven, saj
je njegov premer isti z obodom. Neskončni premer pa ima neskončno
središče. Očitno je torej, da so središče, premer in obod isti. Naša
[učena] nevednost iz tega uči , da je največje <maximum> nerazumljivo,
ki mu najmanjše <minimum> ne nasprotuje. Kajti središče je obenem
obod <sed centrum est in ipso circumferentia>.” (Ibid., I, 21, poud. MU.)
Kuzanski: “Prenos neskončne krogle na dejansko bivanje Boga”
“V neskončni krogli najdemo tri največje linije,
linijo dolžine, širine in globine, ki se stekajo
skupaj v središču. Središče največje krogle
je istovetno premeru in obodu <centrum
maximae sphaerae aequatur diametro et
circumferentiae>. Torej so v neskončni krogli
te tri linije identične s središčem.”
(De docta ignorantia I, 23, poud. M.U.)
Navezujoč se na hermetično formulo, da je
Bog kakor “sfera, katere središče je povsod,
obod nikjer” <sphaera cuius centrum ubique,
circumferentia nullibi> – Kuzanski zapiše:
“Bog je torej edini absolutno enostavni temelj
<ratio> celotnega univerzuma. In kakor iz
neskončnega kroženja nastane krogla, tako
je Bog kakor največja krogla najenostavnejša
mera vsem kroženjem. […] Največji mir je mera
vseh gibanj, tako kakor je najbolj prisotna
sedanjost <maxima praesentia>, tj. večnost,
mera vseh časov” (ibid., poud. M. U.).
Kuzanskijeva “neskončna sfera”
ima, formalno gledano, podobno
topologijo kot neevklidska,
Riemannova hipersfera (19. st.),
čeprav je slednja po volumnu
končna – vendar brezmejna!
Na sliki (s spleta) vidimo poskus
nemogoče vizualizacije hipersfere
v treh razsežnostih (3D): posamezni
“krožni” preseki 4D-hipersfere so
sfere oziroma krogle v 3D.
Preseganje geocentrizma: Kuzanski kot predhodnik Kopernika in Bruna
Bog je v Nikolajevem “simbolnem mišljenju”
pojmovan/zamišljen “kakor sfera, katere
središče je povsod, obod nikjer” – to pomeni,
da je prisoten povsod, četudi ostaja duhovno
“usrediščen” v sebi – medtem ko je univerzum,
vesoljni prostor dejansko razsrediščen:
“Vesolje torej nima oboda; kajti, če bi imelo
središče in obod, bi imelo samo v sebi svoj
začetek in konec ter bi bilo omejeno glede
na nekaj drugega; zunaj njega bi bilo nekaj
drugega, tudi prostor – stvari, ki sploh niso
resnične. Ker ga torej ni mogoče ujeti med
telesno središče in obod, se vesolja, katerega
središče in obod je Bog, ne dá spoznati.” (De docta ignorantia II, 2)
Za Kuzanca je pomembna distinkcija: vesolje
je brezkrajno (interminatum, kar pomeni tudi:
“nedokončano”), ne pa – tako kot Bog –
neskončno (infinitum):
“… čeprav vesolje ni neskončno, si ga ne
moremo predstavljati kot končno, ker nima
meja, med katere bi bilo ujeto” (ibid.).
Kuzančevi astronomski instrumenti (1444):
torkvet (v sredini), astrolab (pod tokrvetom
desno) in dva nebesna globusa,
leseni (levo) in bakreni (desno).
Kuzanski je razsrediščil univerzum, vesoljni prostor – ne pa Boga
“Tako kot zemlja ni središče vesolja, ni niti sfera
zvezd stalnic njegov obod, čeravno se nam zdi,
če primerjamo zemljo in nebo, da je zemlja bližje
središču, nebo pa obodu …” (De docta ignorantia II, 2).
“Na nebu ni negibnih, fiksnih polov [… zato] je očitno,
da niti ni mogoče najti natančne sredine, točke, enako
oddaljene od polov” (ibid.).
Toda – edino “On, blagoslovljeni Bog, je torej središče
vesolja; Bog je središče zemlje in vseh sfer ter vseh
stvari, ki so na svetu, saj je obenem neskončni obod
vsega. […] obod in središče je Bog, ki je
vsepovsod in nikjer.” (De docta ignorantia II, 2).
Najbolj znano delo Nikolaja Kuzanskega, v katerem
s prispodobo o “absolutnem pogledu” na ikonično-
simbolen način razlaga svojo osrednjo misel, namreč
“sovpadanje nasprotij” <coincidentia oppositorum>,
pa je razprava O Božjem pogledu (De visione Dei,
1453), ki je prevedena tudi v slovenščino. Kristus Vsevladar (Pantokrator),
mozaik, Hagia Sofia,
Bizanc, 1261.
Nikolaj Kopernik
(1473-1543)
Kopernikov véliki obrat: v središču kozmosa je Sonce, ne več naša Zemlja – ki se vrti
okrog Sonca (revolucija) in okrog svoje osi (rotacija)! Za to takrat (in v nekem smislu
še vedno) presenetljivo trditev je Kopernik navajal predvsem naslednja dva argumenta:
1. logično-matematični argument: naravo bolje razložimo z enostavnejšimi hipotezami
(brez realnih “nebesnih sfer”, z manjšim številom fiktivnih krogov, tj. “epiciklov” idr.);
2. metafizično-teološki argument: kot je Platonova ideja Dobrega osrednja med vsemi
idejami, tako je Sonce osrednje med vsemi nebesnimi telesi (sicer pa je že Pitagora učil,
da je véliki Ogenj v središču kozmosa, podobno misel najdemo pri Heraklitu …).
Vprašanje: Zakaj se je heliocentrizem uveljavil šele v renesansi, zakaj se ni že prej?
Kopernik: De revolutionibus orbium caelestium (1543):
Sonce je v središču kozmosa – od geocentrizma k heliocentrizmu
Heliocentrični
sistem, avtor
barvne grafike je
Mathis Nicani, 18. st.
Kopernik papežu: Zemlja se vrti okrog Sonca in okrog svoje osi …
Kopernik v Predgovoru, ki ga naslavlja na
papeža Pavla III., piše:
“… Tako sem ob predpostavki gibanj, ki jih v
nadaljevanju dela pripisujem Zemlji, po številnih in
dolgih opazovanjih končno odkril: če primerjamo
gibanje preostalih tavajočih zvezd [tj. planetov] s
kroženjem Zemlje in so le-ta izračunana za revolucijo
[letni obrat] vsake zvezde, iz tega ne sledijo samo
njihovi pojavi, temveč tudi razporeditve in velikosti
vseh zvezd in sfer; in da je nebo sámo tako
povezano, da ni mogoče nečesa prenesti v noben
njegov del, ne da bi s tem nastala zmeda v preostalih
delih in celotnem univerzumu” (slov. prev., str. 25).
Naslovnica slovenskega
prevoda prve knjige
slavnega Kopernikovega
dela, prev. Matjaž Vesel
Ad 1) Kopernikov logično-matematični argument:
zmanjšanje števila fiktivnih krogov pri razlagi gibanj planetov.
Vir slik: internet; desna skica je bila objavljena v reviji Spika 11 (2010).
Na sliki so narisani ptolemajski krogi za pojasnitev “nepravilnega” gibanja
planeta Marsa v geocentričnem sistemu: to gibanje naj bi bilo sestavljeno
iz več fiktivnih krožnih gibanj (epicikel, deferent, ekvant). S Kopernikovim
heliocentrizmom odpade večina teh fiktivnih krogov, ne pa vsi → povsem jih
ukine šele Kepler, ki na začetku 17. st. uvede elipse namesto krogov.
Pri Kopernikovem heliocentrizmu pa ostaja nerešen astronomski problem:
zvezdna paralaksa, ki ni opazna (s prostimi očmi).
Iz tega dejstva namreč sledi, da se vesolje zelo poveča glede na dotedanje predstave,
to pa je bilo težko sprejemljivo za človeško pamet …
Velikostna razmerja so tu seveda močno pretirana, saj je najbližja zvezda stalnica,
Proksima v južnem ozvezdju Kentavru, od Zemlje oddaljena ~ 270.000 “astronomskih enot”,
tj. tolikokrat dlje od Sonca, naše Zvezde → zato so paralaktični koti zvezd stalnic zelo
majhni, nekaj ločnih sekund, na skici pa paralaksa – zaradi nazornosti – znaša skoraj 45º.
(Vir skice: Sašo Dolenc, Kvarkadabra, na spletu)
Ad 2) Kopernikov metafizično-teološki argument: sredi vesolja je Sonce,
vesoljni Ogenj, vesoljna Luč (kot so učili že pitagorejci, Platon …)
• »Sredi vseh [zvezd, planetov] pa
prebiva Sonce. Kdo bi postavil v
tem svetišču to svetilko na kako
drugo oziroma boljše mesto, kakor
je to, od koder lahko istočasno
osvetljuje celoto? Saj ga nekateri
vendar niso neustrezno imenovali
'luč sveta', drugi njegov 'duh', spet
drugi 'vladar'. Trismegist ga je ime-
noval 'vidni bog', Sofoklova Elektra
'vsevidnega'. Tako resnično, tako
rekoč sede na kraljevskem pre-
stolu, vlada okoli njega delujoči
družini zvezd; in Zemlja ni opehar-
jena Lunine pomoči, temveč, kot
pravi Aristotel v De animalibus, je
Luna Zemlji kar najbolj v sorodu.
Medtem Sonce oplodi Zemljo in ta
gre noseča v letno rojstvo.«
(v slov. prevodu: str. 71, poudaril
M.U).
Slavni Kopernikov diagram heliocentričnega sistema:
v središču je Sonce, okrog so planeti, tudi Zemlja z Luno.
Gaston Bachelard v Poetiki prostora (1957) o Koperniku
Spet sem našel obraze okrog sebe
s hribi in z dolinami resnice.
(Jules Supervielle, Gravitations)
Bachelard: “Podoba, ki služi kot os tega spreminjajočega
sanjarjenja, zdaj zemeljskega, zdaj nebesnega, zdaj
družinskega, zdaj kozmičnega, je podoba svetilke-sonca
in sonca-svetilke. […] Če zgodovine znanosti nasilno ne
moderniziramo, če vzamemo na primer Kopernika
takšnega, kakršen je bil, z vsemi njegovimi sanjarjenji in
mislimi, se zavemo, da se zvezde vrtijo okoli luči. Sonce
je predvsem velika Svečava Sveta. Matematiki bodo
kasneje iz njega naredili privlačno maso. Svetloba je tam
zgoraj načelo središčnosti. Kakšna vrednota v hierarhiji
podob! Svet v domišljiji kroži okoli neke vrednote. /
Večerna svetilka, na družinski mizi, je tudi središče sveta.” (Poetika prostora, slov. prev. Tanja Lesničar-Pučko, 2001).
Arthur Koestler, pisatelj, zgodovinar idej in nekdaj znani
novinar časnika The Times, je napisal lepo knjigo o
zgodovini spreminjanja podobe univerzuma, zlasti v
burnem obdobju renesanse, z naslovom Mesečniki (The
Sleepwalkers, 1959). – Zelo posrečen naslov! Georges de la Tour:
Jezus s sv. Jožefom,
ok. 1630, Louvre, Pariz.
Kopernikovo vesolje je bilo še vedno končno, toda …
Grafika iz prve polovice 16. st. nam ponazarja radovednega
človeka, ki seže skozi “najvišjo nebesno sfero”, tj. “sfero zvezd
stalnic”, k “nebesnim kolesom” – toda spet v prostor, četudi “zunanji”.
Ni “nebesnega oboka”, zvezde so posejane v brezmejno višino/globino
Thomas Digges (1576) je verjetno prvi
spoznal, da se zvezde širijo v neskončno
ali vsaj neomejeno “višino” ali “globino”
(slika spodaj) - a šele Giordano Bruno
je jasno in dosledno razvil to misel.
Na sliki desno: Gostosevci ali Plejade.
Giordano
Bruno
(1548-1600)
Bruno je bil prvi, ki je učil, da je vesolje
neskončno in povsem razsrediščeno.
Spoznal je, da so zvezde druga sonca,
središča drugih svetov, med katerimi
so morda tudi naseljeni z razumnimi bitji.
Vendar je Bruno ohranil novoplatonsko
celovitost vesolja (univerzuma) v Enem:
“Vesolje je eno, neskončno, negibno.”
Duh in narava sta Eno – to misel
pozneje, po Spinozi, imenujemo
panteizem.
V neskončnem vesolju je nešteto svetov (zvezd = drugih sonc, planetov)
Brunov kozmološki dialog O neskončnem, vesolju in svetovih (1584)
“… Obstaja eno neskončno in vseobsegajoče
prostranstvo, ki vse vsebuje in v vse prodira.
V njem so neštevilna nebesna telesa, podobna
naši Zemlji, od katerih ni nobeno bolj v središču
vesolja od kakega drugega, ker je vesolje
brezmejno in zato brez središča in brez meja.”
“Torej ne obstaja samo en svet, ena edina Zemlja,
eno edino Sonce, temveč obstaja toliko svetov,
kolikor vidimo okrog sebe sijajnih svetilk … tako
da je vsak od teh svetov eno središče.”
“Obstajajo torej brezštevilna sonca in neštete
zemlje, ki krožijo okrog svojih sonc ravno tako,
kot vidimo, da okrog nam bližnjega Sonca kroži ta
sedmerica.”
Iz tega pa lahko domnevamo: “Ni mogoče, da
bi razumen in bister duh mislil, da so neštevilni
svetovi, med njimi tudi veličastnejši od našega,
brez podobnih ali bolj naprednih prebivalcev.
Obstajajo torej neskončni, neštevilni prebivalci
univerzuma …” – Še danes ne vemo, ali je to res.
Meglice plina (večinoma vodika) v južnem
ozvezdju Jadro (Vela), skozi katerega “teče”
Mlečna (ali Rimska) cesta, naša Galaksija, v
kateri je, kot danes vemo, več kot sto milijard
zvezd. Meglice so ostanki eksplozije zvezde
supernove, ki se je zgodila pred 12.000 leti,
v sredi pa je pulzar, nevtronska zvezda, od
nas oddaljena “komaj” 1500 svetlobnih let.
(N. Henbest & M. Marten, 1996).
Tycho Brahe, “srednja rešitev” med geocentrizmom in heliocentrizmom:
Sonce se vrti okrog Zemlje, ki miruje, tako kot miruje tudi Sfera zvezd stalnic
(s tem odpade “problem paralakse”) – vsi drugi planeti pa se vrtijo okrog Sonca
Tycho Brahe (1546–1601)
danski astronom,
od leta 1597 dvorni
astronom Rudolfa II.
Habsburškega v Pragi,
njegov učenec in
naslednik je bil
Johannes Kepler
Gibanje planetov: opustitev krogov, uvedba elips
Na osnovi natančnih astronomskih merjenj, zlasti Marsa,
ki jih je opravil njegov učitelj in predhodnik Tycho
Brahe, je Kepler opisal kroženje planetov okrog Sonca
z elipsami. Keplerjevi trije zakoni: 1609 prva dva in
1619 tretji (drugi zakon je ponazorjen desno zgoraj).
Vendar se je Kepler, ki je bil po filozofskem prepričanju
platonik, težko poslovil od krogov, krogel in “idealnih
platonskih teles” (slika desno). V zgodnjem delu
Mysterium cosmographicum (1596) je z njimi še
poskušal razložiti planetne orbite.
Keplerjevo nebesno mehaniko je z gravitacijskim
zakonom posplošil in izpopolnil Isaac Newton.
Johannes
Kepler (1571-1630)
Keplerjevi trije zakoni gibanja planetov
1. Planeti se gibljejo/vrtijo okoli Sonca po
elipsah. V enem [od dveh], v skupnem
gorišču/fokusu teh elips je Sonce.
2. Zveznica (“radij”) Sonce–planet “pokrije” v
enakih časovnih intervalih enake ploščine
[= enake izseke elipse]; iz tega sledi, da se
hitrost planeta na orbiti spreminja.
3. Razmerje med kuboma srednjih razdalj
dveh planetov do Sonca je enako razmerju
med kvadratoma njunih obhodnih časov.
Tretji zakon omogoča izračun razdalje
planetov od Sonca, če so znani njihovi
obhodni časi in če je znana razdalja med
Zemljo in Soncem.
Nota bene: Če opustiš kroge – ki so bili klasično “samoumevni”, tj. pomenili so
“naravno” gibanje nebesnih teles – potrebuješ ne le kinematiko planetov (vedo
o njihovem gibanju ← Kopernik), ampak tudi dinamiko (vedo o silah → Newton),
kajti elipse zahtevajo novo razlago s silami, tj. odgovor na vprašanje, zakaj pa ravno
(planetarne) elipse, saj niso “popolne” kot krogi? Kepler je bil znanilec Newtonove
dinamične mehanike in je v bistvu že vedel, da je Sonce vir gibalne sile planetov.
Keplerjevo prepričanje o posebnosti, enkratnosti naše “vesoljne regije” – kozmos je velika votlina s Soncem v središču in zvezdno Sfero na obodu
• »Nikoli se ne bo zgodilo, da bi bil nebesni videz za
opazovalce, za katere si zamišljamo, da so na teh
[drugih] zvezdah, podoben videzu, ki ga vidimo mi:
sklep je, da bo mesto, v katerem smo, vselej obdržalo
posebno naravo, ki ne more biti pripisana nobenemu
drugemu mestu v vsej tej neskončnosti.« (De stella
nova, nav. iz: Koyré, prev. B. Kante, str. 62, poud. M.U.).
• » … V resnici pa je sredi [regije zvezd stalnic] gotovo
neka neizmerna praznina, velika votlina, ki jo kot zid
ali obok obkroža in tako rekoč zapira trop jasnih zvezd
stalnic; naša Zemlja s Soncem in premikajočimi se
zvezdami [planeti] je umeščena v nedra te neizmerne
votline.« (Pregled …, nav. iz: Koyré, str. 71).
Zanimivo je, da Kepler podpira tezo o posebni, enkratni
naravi naše vesoljne »regije« (tj. Osončja) z znanstve-
nimi, astronomskimi argumenti, npr. z merjenjem
navideznih premerov zvezd – to pa se je z odkritjem
teleskopa izkazalo za zmotno: zvezde stalnice so vidne
le kot točkasta telesa, ker so tako zelo daleč, njihov
navidezni premer (“obstret”) je zgolj optična iluzija.
Skica iz Keplerjeve knjige
Epitome astronomiae
copernicanae (Pregled
kopernikanske astronomije,
1617-1621), vir: internet.
Galileo Galilei (1564-1642)
Galilei (ali Galilej) je bil sprva profesor matematike na univerzi v Padovi, pozneje pa dvorni astronom toskanskih vojvod Cosima II. in Ferdinanda II. de’ Medici ter profesor na univerzi v Pizi. V svojih astronomskih opazovanjih je prvi uporabljal daljnogled (preprost perspicillum), predvsem pa velja za začetnika novoveške naravoslovne znanosti, ki temelji na dveh osnovnih, objektivnih metodoloških pristopih:
naravoslovna znanost = izkustvo + matematika.
Trdil je, da je “velika knjiga narave” napisana v “jeziku matematike”, drugače kot Biblija, sveta knjiga razodetja, katere jezik je “simbolen” – in ob tem verjel, da si ne nasprotujeta.
Kot vnet zagovornik Kopernikovega heliocentrizma je prišel pred inkvizicijsko sodišče v letih 1616 in 1633. Na drugem procesu je bil obsojen, vendar se je rešil najhujšega s preklicem svojih naukov. Ob izhodu iz sodne dvorane pa je baje izgovoril tiste legendarne besede:
Eppur si muove! (In vendar se giblje!)
– namreč Zemlja okrog Sonca, obenem pa “se giblje” tudi vsa znanost, ves človekov miselni, zgodovinski in duhovni svet.
“Stvari,
ki jih nikoli prej
niso videli,
in misli,
ki jih nikoli prej
niso mislili…”
(A. Koyré)
Galilejevi glavni knjižni deli sta:
Sidereus nuncius (“Zvezdni glasnik” ali “Zvezdne novice”,1610)
Dialog o dveh glavnih sistemih sveta (1632)
Zvezdnega glasnika je prevedel Matej Hriberšek, Dialog pa Mojca Mihelič;
obe knjigi je uredil Matjaž Vesel.
Galilejeve Zvezdne novice
(1): odkritje gorá na Luni
• “… površina Lune ni gladka,
enakomerna in popolnoma
okrogla, kot je o njej in o
drugih nebesnih telesih menila
velika množica filozofov,
ampak je, nasprotno,
neenakomerna, neravna in
polna vdolbin in izboklin,
enako kot površina same
Zemlje, ki jo tu in tam ločujejo
gorske verige in globoke
doline” (slov. prev. str. 99)
• “… in kakor se sence
zemeljskih globeli zmanj-
šujejo, ko se Sonce dviga,
tako tudi ti lunarni madeži
izgubljajo svojo temnost,
ko se osvetljena stran veča”
(ibid., str. 101).
Galilejeve Zvezdne novice (2): mnogo novih zvezd v ozvezdju Orion
• “ … tu jih je namreč okoli starih zvezd [vidnih že brez daljnogleda] v razmiku ene ali dveh
stopinj razpršenih več kot 500. Zato smo trem zvezdam v [Orionovem] Pasu in šestim v
Meču, ki so bile opažene že dolgo tega, dodali še 80 drugih, ki se nahajajo zraven in so
bile opažene pred nedavnim [z daljnogledom]” (ibid., str. 123)
Galilejeve Zvezdne novice
(3): Galaksija (“Mlečna cesta”) sestoji iz samih zvezd!
• “… s pomočjo daljnogleda je mogoče tako natančno opazovati substanco oziroma
snov same Mlečne ceste, tako da so, potem ko smo se prepričali na lastne oči, vsa
prerekanja, ki so toliko stoletij mučila filozofe, izgubila svoj pomen in smo se tudi mi rešili
dolgoveznih razprav. GALAKSIJA namreč ni nič drugega kot kopica neštetih trumoma
posejanih zvezd; na katero koli njeno področje namreč usmeriš daljnogled, takoj se pred
tabo pokaže ogromno število zvezd, od katerih jih je večina videti dovolj velikih in dovolj
očitnih; a velikega števila manjših zvezd ni mogoče dognati.” (Ibid., str. 125, poud. M.U.)
Galilejeve Zvezdne novice (4): odkritje štirih
Jupitrovih lun, ki jih je v čast svojim vladarjem in
mecenom imenoval “Medičejske zvezde”
Galilej je pozimi leta 1610 vsako noč več kot dva meseca
skozi daljnogled opazoval štiri majhne “zvezdice” ob
Jupitru in ugotovil, da krožijo okrog njega, tako kot naša
Luna okrog Zemlje. To je bil pomemben opazovalni
argument za heliocentrizem, saj je postalo povsem
očitno, da ne krožijo vsa nebesna telesa okrog Zemlje.
Štirje največji Jupitrovi sateliti/lune so,
po velikosti: Ganimed, Kalisto, Io, Evropa
Vesoljska sonda Galileo je v času
1995–2003 krožila okrog Jupitra in od blizu
poslikala tudi njegove številne lune; zgoraj:
Jupiter in Io (vir: NASA, na spletu).
Levo:
Galilejevi
zapisi iz
Zvezdnega
glasnika
Še en dokaz za vrtenje planetov okrog Sonca: Venerine méne (ali faze)
Galilej je z daljnogledom odkril tudi to, da ima planet Venera (“zvezda” Večernica + Danica), ki je bliže Soncu kot Zemlja, štiri méne ali faze, tako kot naša Luna, medtem ko pri planetih Marsu, Jupitru in Saturnu, ki so dlje od Sonca kot Zemlja, njihovih mén ne opazimo – z Zemlje jih ne moremo videti, ker ti “zunanji” planeti nikoli ne pridejo v prostor med Soncem in Zemljo. Luna pa seveda lahko pride med Sonce in Zemljo: tedaj je mlaj ali celo Lunin mrk, njeni “krajci” pa vidimo, preprosto rečeno, tedaj, ko je kót med Soncem in Luno z Zemlje med 0º in 90º – in analogno velja za Venero. Iz Venerinih mén je Galilej bistroumno sklepal, da se Venera vrti okrog Sonca …
V Galilejevem Dialogu o dveh svetovnih sistemih (1632) trije govorci (Salviati, Sagredo in Simplicij) razpravljajo tudi o vprašanju Venerinih mén, pri čemer tretji (aristotelik) povzema, čeprav nerad, razlago prvega (kopernikanca, dejansko samega Galileja) takole:
• “… ker je res, da nam takrat, kadar se zdi [Venera] zelo velika, kaže rogljičasto obliko, kadar se zdi zelo majhna, pa je videti popolnoma okrogla; ponavljam, ker obstajajo taki pojavi, ne vem, ali se je mogoče ogniti trditvi, da se ta zvezda [tj. planet Venera] vrti v krogu okrog Sonca …” (slov. prev., str. 304).
Na sliki so Venerine méne, kot so
bile vidne z malce boljšim daljno-
gledom med januarjem in majem
2012; ko je Venera blizu Zemlje, je
večja in vidna kot srp, ko je dlje, je
manjša in “polna”.
Galilej je verjel, da je “veliko knjigo narave”
napisal Bog, Stvarnik vesolja
Na začetku Dialoga o dveh svetovnih sistemih, v posvetilu toskanskemu vojvodi
Ferdinandu II. de’ Medici, je Galileo Galilej zapisal (prev. Mojca Mihelič):
• “… in oči upiramo kvišku tako, da se posvečamo veliki knjigi narave, ki je pravi predmet
filozofije: kajti vse, kar v tej knjigi beremo, se zato, ker je izdelek vsemogočnega
Stvarnika, popolnoma ujema, in zato nam je celo bolj dostopna in dragocena, saj se v
njej našemu pogledu najočitneje kažeta Njegovo delo in mojstrstvo. Med vsem, kar se
da v naravi spoznati, lahko po mojem prepričanju na prvo mesto postavimo ustroj
vesolja …”