ŽENSKA V KIPARSTVU -...
Transcript of ŽENSKA V KIPARSTVU -...
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
MARINA VRBAVAC
ŽENSKA V KIPARSTVU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
LIKOVNA PEDAGOGIKA
MARINA VRBAVAC
Mentor: red. prof. mag. Roman Makše
Somentorica: asist. dr. Uršula Podobnik
ŽENSKA V KIPARSTVU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
Zahvaljujem se mentorju za pomoč in podporo red. prof. mag. Romanu Makšetu,
ki me je seznanil s širokim poljem kiparstva.
Zahvaljujem se tudi somentorici asist. dr. Uršuli Podobnik za prijaznost in
usmerjanje pri pedagoškem delu.
I
POVZETEK
Diplomska naloga obravnava področje kiparstva kot področje umetniškega ustvarjanja.
Osredotočena je predvsem na ženski aspekt kiparstva skozi čas in prostor, kako so to
področje umetniškega ustvarjanja zaznamovale predstavnice nežnejšega spola in kakšno
vlogo nosijo kot muze. Čeprav se v pregledih umetnostne zgodovine včasih zdi, kot da se
ženske nikoli niso veliko ukvarjale s tem umetniškim področjem, v praksi ni tako.
Predstavila bom nekaj vidnejših in vplivnih predstavnic, ki so s svojim zgledom ustvarile
pot današnjim umetnicam na tem področju ustvarjanja.
V pedagoškem delu sem načrtovala in izvedla učno uro, pri kateri so se učenci spoznali z
motivom ženske v kiparstvu.
Ključne besede: kiparstvo, umetnost, feminizem, navdih, razvoj
II
ABSTRACT
The Diploma work concerns itself with the area of sculpting as an area of artistic creation.
Primarily it is concentrated on the female aspect of sculpting through time and space.
How the representatives of the feminine have marked this area of artistic creation, and
what is the role of the muses. Although it sometimes seems that women have never been
much active in this area, as show the reviews of art history, in actuality it is not so. I will
present a few more memorable and influential representatives, who have paved the way to
today's female artists in this area of creativity.
In pedagogic work I have planned and accomplished a teaching class, where the pupils
learned about the motif of the feminine in sculpting.
Key words: sculpting, art, feminism,inspiration, development
III
KAZALO
UVOD .................................................................................................................................. 1
1 KIPARSTVO ................................................................................................................ 2
2 FEMINIZEM V UMETNOSTI .................................................................................... 3
2.1 Feminizem v Sloveniji............................................................................................ 5
2.2 Predstavnice v kiparstvu ....................................................................................... 6
3 ŽENSKA KOT NAVDIH .......................................................................................... 12
3.1 Zgodovina ............................................................................................................ 12
3.2 Henri Matisse in Edgar Degas ............................................................................ 13
3.3 Gian Lorenzo Bernini .......................................................................................... 16
3.4 Constantin Brancusi ............................................................................................ 17
4 SLOVENSKE KIPARKE........................................................................................... 17
4.1 Danica Pajnič ...................................................................................................... 18
4.2 Dragica Čadež..................................................................................................... 18
4.3 Marjetica Potrč ................................................................................................... 20
4.4 Mojca Smerdu ..................................................................................................... 21
4.5 Rene Rusjan ......................................................................................................... 22
5 AVTORSKO DELO ................................................................................................... 23
6 PEDAGOŠKI DEL ..................................................................................................... 26
6.1 Učna priprava ..................................................................................................... 27
6.2 Analiza izdelkov učencev ..................................................................................... 33
7 SKLEP ........................................................................................................................ 36
8 VIRI IN LITERATURA ............................................................................................. 37
IV
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
1
UVOD
»Likovna umetnost je človeški govor posebne vrste, ki ne uporablja zvokov in besed,
temveč vidne in tipne oblike, ki so povezane v sestave - kompozicije in celote.
Zgodovinsko gledano je likovno izražanje človekov prvobitni jezik, ki je izšel in nastal iz
njegovih posebnih potreb in možnosti.« (Čadež, 2000, str. 10)
V diplomski nalogi bom na kratko opredelila pojem kiparstva in kako se je le-to razvijalo
skozi stoletja. Predstavila bom različne kiparske materiale, skozi katere se izražajo
umetniki in njihov pomen. V diplomo bom vključila tudi avtorsko delo, ki je
manifestacija raziskovanja na področju ženskega vpliva v kiparski umetnosti. Svoja
raziskovanja bom aplicirala na pedagoško uro.
Umetnice, ki se ukvarjajo s feministično umetnostjo, nimajo enotnega pristopa k
ustvarjanju. Prisotnih je več različnih pozicij in prijemov umetnic, ki so vključene v
produkcijo in teorijo umetnosti. To bi lahko pomenilo nevarnost, da se dela avtoric
feministk avtomatično določijo za feministična. Feministična umetnost pa se sama jasno
in namenoma predstavi kot taka, je angažirana umetnost, kar pomeni, da obstajajo le
feministke in feministična dela, ne pa tudi feministične avtorice. Ženska kot umetnica
ima vso pravico do svobodnega ustvarjanja (Grobler, 2014).
Vpliv žensk na kiparstvo v umetnosti se mi zdi kar pomemben, saj so v umetniški prostor
vnesle drugačen pristop tudi zaradi svojega biološkega ozadja. Ženska poleg vloge matere
in hčere nosi posebno vlogo v družbi. Predstavlja nežnost in materinstvo. Pri uporabi
materialov bi zato lahko predvidevali, da bodo ženske manj drzne in tehnološko šibkejše.
Vendar sem skozi spoznavanje zgodb ženskih kipark opazila, da so prav tako sposobne v
klesanju, modeliranju kot moški. Umetnice, ki jih predstavljam se ne bojijo izzivov in s
svojo originalnostjo so zaznamovale kiparski svet. Tako lahko sklepamo, da je umetnost
resnično brezspolna. Zanimiva je relacija ženskega pogleda na umetniško sfero, ki se v
svojem dojemanju vseskozi spreminja, in lušči nepotrebno dualnost moškega in ženskega
aspekta kot superiornega drug drugemu. Navsezadnje sta oba pola prisotna v človeški
zgodovini in oba vplivala na razvoj umetnosti in navsezadnje tudi kiparstva samega. Kot
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
2
entuziastična raziskovalka se bom podala na pot feminističnega dojemanja umetnosti in
skušala povezati oba pola v razvijajoči se zaključek.
1 KIPARSTVO
Ljudje so v vseh obdobjih človeštva hrepeneli po izražanju svojega notranjega sveta v
tridimenzionalni obliki. Skulptura je bila osrednji verski predmet v mnogih kulturah in v
zadnjih stoletjih manifestacija vere ali politike. Te kulture, katerih kipi so preživeli,
vključujejo kulture starega Sredozemlja, Indiji in na Kitajskem, Južni Ameriki in Afriki.
»Ljudje vedno hrepenijo po lepoti, lepoto najdejo v naravi in njenih stvaritvah.« (Čadež,
2000, str. 15)
Tudi kiparsko izražanje je prvobitni, že v prazgodovini nastali način človekovega
izražanja, ki je pomemben za sporazumevanje z drugimi ljudmi. Vpliva tudi na otroke, da
zajamejo in izrazijo svoja čutna spoznanja vidnega in tipnega sveta in svoje čustvene
izkušnje z njim. Med kiparskim oblikovanjem pa deluje človek po zakonitostih, ki jih
lahko spozna s primernim likovnim izobraževanjem (Čadež, 2000). Umetniški predmet je
bil včasih nosilec aristokratskih vrednot in se ni proizvajal množično kot danes. Predvsem
je bila umetnina izdelana zaradi sebe same in ne zaradi denarja. Toda kasneje se njihov
značaj spremeni, predvsem v 2. polovici 18. stoletja se od umetnosti nič več ne pričakuje
da bo poveličevala življenje ljudi. Postane kultura, proizvod dela ter izraz individualnega
dela (Matticks, 2013).
Ženska je simbol lepote in hkrati spolne podreditve. Marx govori o goloti kot metafori za
razodetje dotlej skrite in neprijetne resnice, kljub temu pa se je prostitucija od začetka 19.
stoletja neprenehoma pojavljala kot nasprotje ljubezni z umetniško preobrazbo. Vlačuga
je skorajda popoln simbol kapitalistične kulture. Uteleša dejstvo, da tudi najbolj temeljna
človeška razmerja obvladuje denarna menjava, prostitutka pa predstavlja umetnost kot
lepo stvar, ki je na prodaj estetskemu uporabniku. Po Rosseauju sta moški in ženski spol
v okviru družbe zelo različna, moški spol je dejaven ženska pa je pasivna. Po njegovem
prepričanju je ženska ustvarjena, da ugaja, zasluga moškega pa je v njegovi moči.
Preobrazba razmerij med spoloma se ni zgodila brez odpora žensk v 17. stoletju. Sprva so
ženske oštevale duhovnike in župnike ter igrale glavno vlogo v nemirih zaradi
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
3
pomanjkanja žita itd. (Matticks, 2013). Zahodna tradicija kiparstva se je začela v antični
Grčiji. V srednjem veku so se uveljavili gotski kipi, ki so predstavljali agonije in strasti
krščanske vere. Oživitev klasičnih modelov v renesansi pa prinese znane skulpture kot je
Michelangelov David. Modernistična skulptura pa se odmakne od tradicionalnih
postopkov in poudarkov na upodobitvi človeškega telesa, z izdelavo umetniških del s
pomočjo najdenih predmetov - ready made.
2 FEMINIZEM V UMETNOSTI
»Feministična umetnost raziskuje, kaj pomeni biti ženska in hkrati umetnica v
patriarhalni kulturi. Je politično in družbeno angažirana, kritična do političnih,
ekonomskih in ideoloških razmerij moči, kar izraža na družbeni in estetski ravni. Njen cilj
je razkritje vzvodov, po katerih deluje ustaljena delitev spolnih vlog v družbi. Prizadeva
si preobraziti represivne strukture in dominantni moški diskurz, ki ga družba vsiljuje kot
normo. V sodobnem času se ukvarja z spolnimi vlogami žensk in tudi moških v družbi.«
(Grobler, 2015) Feministična gibanja v umetnosti predstavljajo umetniška dela celega
sveta, kjer se reflektirajo življenja žensk in njihove izkušnje. Prav tako strmijo tudi k
spremembi temeljev za pripravo in sprejem sodobne umetnosti.
Gibanje se je začelo leta 1960 v obdobju gibanj za civilne pravice gejev in lezbijk ter
splošnih protestov proti vojni. Takrat so ženske umetnice želele enakovredne pravice v
umetniškem okolju kot moški in zahtevale uvedbo feministične umetnosti. Umetnost
žensk v 19. stoletju se je gibala v tedanjih okvirjih različnih smeri kot so Pop,
konceptualna umetnost, minimalizem, happening, body art, land art, fotografija in
eksperimentalni film. V svoji video dokumentaciji newyorškega in kalifornijskega
feminističnega gibanja leta 1970, Not for sale (1998), Laura Cottingham sugerira, da je
edina stvar, v kateri so se feministične umetnice strinjale leta 1970, prepričanje da je
seksizem popačil vse aspekte umetnosti (Reckitt, 2006). Njihove zahteve so jasne, saj
želijo prepoznavnost znotraj umetniške prakse. Gibanje se je začelo leta 1960 in cvetelo v
letu 1970 kot izrastek iz drugega vala feminizma. Feminizem postane najbolj vplivno
mednarodno gibanje v povojnem obdobju (Reckitt, 2006).
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
4
Eden od zgodnjih dosežkov gibanja je bila ustanovitev Feminist Art Programa, ki se je
začel z uspešno razstavo z imenom Womanhouse leta 1972, organizirane s strani Faith
Wilding, Schapiro, Chicago in študenti umetniškega programa poleg slikarke Mire Schor
(Reckitt, 2006). Feministično gibanje je pod vplivom geografske lege, saj feministična
umetnica v Bejingu drugače izraža in dojema kot umetnica v Londonu. Eleano Antin je
delovala na meji performansa, skulpture in fotografije v delu Antin’s Carving: A
Traditional Sculpture (1973). Antin samo sebe preizkusi tako, da gre na dieto za
šestintrideset dni in se vsak dan fotografira gola, ter zapiše uro, kdaj je bila fotografija
posneta. Delo sestavlja kompozicija 144 posnetih polaroidnih fotografij postavljenih po
kronološkem zaporedju. Performance Antin predstavlja poigravanje s tradicionalnim
postopkom grških kiparjev, ki so rekli, da najdejo svojo idealno obliko s sekanje stran na
bloku marmorja in odvržejo vse nepotrebne snovi (Reckitt, 2006). V tem obdobju sta
delovali tudi pomembni umetnici, Louise Bourgeois in Eva Hesse. Raziskovali sta nekaj
tem iz feministične umetnosti, predvsem pa sta se osredotočali na življenje doma, osebna
izkustva in žensko telo. Feministična umetnost je pomenila premik od modernizma, kjer
je bila ženska umetnost postavljena v drugačne razrede kot moška dela.
Njihova težnja za enakost zastopanja je bila uzakonjen v Art Workers Coalitions (AWC).
AWC je bila ustanovljena za varovanje pravic umetnikov (Reckitt, 2006). Te novonastali
okvirji feminističnega gibanja predstavljajo tudi odnos med javnim in zasebnim, budnim
stanjem zavedanja in med spancem nezavednega. To je bilo hkrati osebno in socialno
prebujenje žensk ter je hkrati spremenilo tudi zgodovino in teorijo sodobne umetnosti. Da
bi imele feministke tudi svoj zapis v zgodovini, pa je bil potreben podroben študij ženskih
umetnic v preteklosti. Zato so leta 1976 v Los Angelesu Linda Nochlin in Ann Harris
odprle razstavo “Women Artists: 1550-1950”, kjer so predstavile mnoga neznana imena
ženskim umetnic, med njimi Artemisia Gentileschi, Angelica Kauffman in Rosalba
Carriera (Reckitt, 2006).
»Esencialistke« so z iskanjem simboličnih form ter z zahtevami po ukinjanju razlik med
obrtjo ter visoko umetnostjo zagovarjale prirojeno ženskost in univerzalnost jedra oz.
bistva ženske narave. Vendar pa je bil najpomembnejši premik v feministični umetnosti v
letih 1970 in 1980 v spoznanju, da se enkratno dejanje ali "original" umetnine ne more
razlagati brez zatekanja k okvirjem, v katerih je bilo sprejeto in narejeno. Cindy Sherman
v svojem delu raziskuje mejo med resničnostjo in reprezentacijo v fotografiji, kjer
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
5
sugerira da ne obstaja način, da si izven okvira reprezentance (Reckitt, 2006). Feminist
Art Journal (od 1971) je bila prva feministična revija, prvi feministični umetnostni
program, Feminist Art Program, pa sta leta 1971 sestavili Miriam Schapiro in Judy
Chicago (Grobler, 2015).
2.1 Feminizem v Sloveniji
Na Slovenskem se je konec 19. stoletja pričela opaznejša aktivnost ženskih združenj.
Tako je v Trstu leta 1897 izšla prva slovenska ženska revija Slovenka. Ustanovni občni
zbor Splošnega ženskega društva je bil v letu 1901 in glavni namen je bil prirejanje
razstav. V letu 1914 je nameravalo Splošno žensko društvo prirediti veliko razstavo v
Ljubljani z naslovom Jugoslovanska žena, vendar jo je preprečila prva svetovna vojna.
Razstava Slovenska žena ob petindvajsetem jubileju Splošnega ženskega društva leta
1926 pa je bila pomembna prelomnica. Umetniški del je zbrala in uredila slikarka Roza
Klein Sternen (1867–1956), za postavitev je bila zadolžena Helena Vurnik (1882–1962),
razstave pa se je udeležila tudi Ivana Kobilca (1861–1926) (Grobler, 2015). Metelkova
mesto da kasneje feminističnemu gibanju nov zagon in sicer ga poimenujejo kar Ženski
center. V prvih šestih mesecih delovanja se tam organizirajo javne prireditve za ženske:
literarni večeri, likovne razstave in teoretske razprave.
Za popularizacijo feministične umetnosti pa skrbi Mesto žensk že od leta 1996. To
društvo za promocijo žensk v kulturi, se zavzema za napredek žensk na področju
kulturnega in znanstvenega ustvarjanja. Ta mednarodni festival žensk je, poleg
mednarodne Rdeče zore, edini kulturni prostora na Slovenskem, posebej namenjena
ženskemu kulturno-umetniškemu delovanju. Marina Gržinić, raziskovalka na
Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, se je skupaj z Aino Šmidt že od leta 1982
ukvarjala z video umetnostjo, ki temelji bolj na politični in socialni, in ne toliko
feministični problematiki, vendar se dotika tudi ženskih tem. V zadnjih letih je v
umetniški prostor že med študijem kiparstva na ALUO vstopila Vita Žgur s svojim
zvočnim delom Abortus (2005), kjer se posveča problematiki abortusa pri nas in po svetu.
Pomembna je tudi umetnica Alenka Spacal, ki se ukvarja s feministično vizualno
umetnostjo in njeno teorijo. V svojih Avtoportretih (2002), naslikanih na kuhinjskih
krpah z oljnimi barvami, se z mnogimi predstavitvami svoje socialne in spolne identitete
upira patriarhalnemu družbenemu redu. V raziskovanjih razmerja med biološkim in
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
6
družbenim spolom se skozi različne motive poigrava z mnogimi predstavitvami
družbenega spola. Tudi kiparka Duba Sambolec se je v svojih delih dotaknila »ženske«
tematike. Mednarodna razstava Moški (2001) v Galeriji sodobne umetnosti v Celju nas je
spomnila, da v sodobnih feminističnih umetniških praksah ne gre več le za ženske, ampak
za raziskovanje spolnih vlog moških in žensk (Grobler, 2015).
2.2 Predstavnice v kiparstvu
Georgio Vassari je v svojem znanem delu “Življenja najbolj znanih slikarjev, kiparjev in
arhitektov” omenjal najmanj trinajst ženskim predstavnic v umetnosti in velja za enega
redkih, ki hvali žensko umetnost. Označuje jo kot zelo marljivo. Med kiparkami omeni
Propezio de’rossi (1490 - 1530), “Joseph Potiphar’s wife”, 1520 (Slika 1). Propezia naj bi
poleg svoje talentiranosti za kiparjenje bila tudi dobra žena in glasbenica (Chadwick,
2002). Njena vsestranskost je navdušujoča in spet spada pod vrsto kipark, ki so poleg
svojega umetniškega ustvarjanja opravljala tudi delo doma in tako manevrirala več polj
hkrati. Njena marljivost je pomembna, saj je ustvarjanje v takem materialu zahtevno in se
lahko enači z marsikaterim kiparjem.
Slika 1: Propezia de’rossi, Joseph Potiphar’s wife, marmor, 1520, muzej San Petronio
Edmonia Lewis (1843 - 1911) je bila prva ki je dobila mednarodno potrditev za svoja dela
in sicer se je uveljavila z delom “Old indian arrow-maker and his daughter”, 1872. Šolala
se je na Oberlin Collegu in po končanem študiju se je preselila v Boston. Svojo umetniško
pot je začela z doprsnimi portreti in medaljoni na temo suženjstva in državljanske vojne.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
7
Po uspešnem portretu Roberta Goulda Shawna, ameriškega vojaka, ki se je zavzemal za
pravice črncev v državljanski vojni, se je preselila v Rim. Tam je začela ustvarjati še bolj
drzne kupe iz marmorja v neoklasicističnem stilu a z veliko mero naturalizma povezanega
z represijo nad črnskim prebivalstvom v Ameriki (Chadwick, 2002). Umetnica je
pomembno vplivala na dojemanje črnskega prebivalstva v svetu in opozorila na krivice in
zmote ljudi tedanjega časa. S svojo drznostjo in odkritostjo je razkrila veliko pego s
katero se mora soočiti človeštvo.
V 2. polovici osemnajstega stoletja je povezava Angležev in Francozov pomagala izučiti
nove umetnice na področju kiparstva kot so Anne Seymour Damer (1748-1828), “The
countess of derby”, 1789, je eno od njenih bolj znanih del. Avtorica je bila aristokratinja
iz družine Whig ter je veljala za ekscentrično zaradi njene strasti do izdelovanja golih
figur. Navdušil jo je David Hume, škotski zgodovinar in filozof. Skulpture je izdelovala
najprej v vosku in nato tudi v terracoti, bronu ali marmorju. Ustvarila je doprsne portrete
v neoklasicističnem slogu, ki so bili razstavljeni v obdobju 1784–1818 v Kraljevi
akademiji.” Isis in Tamesis” na mostu v Hanely-on-Themes je bolj odmevna skulptura, ki
je danes v originalu shranjena v muzeju v mestu Hanely (Chadwick, 2002).
Harriet Hosmer (1830- 1908) je bila ena od mnogih neoklasicističnih kipark, ki je sledila
Horatiu Greenough, ameriškemu kiparju, po letu 1825 v Rim, kjer so umetniki iskali
dobre materiale kot je marmor. Z njo so bile tudi Emma Stebbins, Margaret Foley,
Florence Freeman, Anne Whitney, Edmonia Lewis in Vinnie Ream Hoxie. Te kiparke so
so se združile v “Ameriško sestrstvo” in njihove različne izkušnje in različni stili
upodabljanja so bogatili to društvo. Nekatere so bile vešče neoklasicističnega sloga spet
druge so upodabljale motive Ameriške državljanske vojne ali realizem poznega
osemnajstega stoletja. Njihova želja je bila živeti neodvisno in pokazati, da je kiparstvo
nadrejeno slikarstvu, zaradi višjih moralnih in duhovnih zakonitosti. Skulpture so večkrat
prikazovale močno, samostojno žensko, ki se je borila za enakost in se želela izogniti
oznakam kot je “feminilno”. Whitney Ream Hixie in Edmonia Lewis sta se zelo zanimali
za politične teme predvsem dinamiko črncev in Indijancev na ameriških tleh (Slika 2).
Lewisova je ustvarila skulpturo “Forever free” (1867), kjer ženska kleči poleg moškega
sužnja, ki je dvignil svojo levo roko v triumfu, da se je rešil okovov.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
8
Slika 2: Edmonia Lewis, Forever Free, marmor, 41 x 11 x 17, 1867, Howard University Gallery of Art, Washington
Camille Claudel (1864 - 1943) je francoska kiparka in grafičarka, ki je vstopila v Rodinov
studio leta 1883. Začela je kot asistentka in se prelevila v vlogo modela, ljubimke in
pomočnice, a kasneje končala zvezo z Rodinom in začela ustvarjati samostojno. Prva
dela so bila zelo rodinovska in so zaobjemala tudi imaginacijo in liriko, ki je bila značilna
za njen stil še posebej v delu “Bronze Waltz” (1893). Naslednja dela so manj rodinovska,
“The mature age” (1894-1900) je ena od mnogih njenih del v bronu, ki prikazuje njeno
razočaranje nad Rodinom. Gre za avtobiografsko delo in v njem avtorica kleči in
moleduje, ko se Rodin in njegova žena umikata. Naslednje monumentalno delo je
“Perseus and the Gorgon” (1902), ki predstavlja mitološko zgodbo povezano z življenjem
umetnice. Upodobljen je trenutek, ko Perseus obglavi meduzo in jo gleda skozi svoj ščit,
ki predstavlja ogledalo (Chadwick, 2002). Leta 1930 so se začele uveljavljati umetnice
kot so Barbara Hepworth, Germaine Richier, katerim je skupna elaboracija o povezavi
naravnih ciklov erozije v abstraktnih in reprezentativnih delih. Barbara Hepworth (1903-
1975) je študirala v Londonu in se spoprijateljila s Henry Moorom, s katerim si delita
fascinacijo nad interakcijo mase in negativnega prostora. Po srečanju s Constantinom
Brancusijem in Jean Arpom pa se kiparka še poglobi v biomorfizem, znotraj zelo
abstraktnega načina oblikovanja. Umetniško gibanje, ki se uveljavi v 20. stoletju se
osredotoča na moč narave. Biomorfizem se povezuje tudi z art nouveau in surrealizmom.
Germaine Richier pa je delala pod vplivom Rodina in Bourdelle, vendar je razvila svoje
karakteristične figure leta 1940. Skulpture, ki predstavljajo pol človeka pol žival, ki se je
zapletla v mrežo vrvi. Kasneje so te antropomorfne oblike postale fragmentalne in
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
9
kiparka jih je zaobjela z različnimi materiali (Chadwick, 2002). V tem primeru so se
umetnice močno naslanjale na svoje moške kolege in delovale pod vplivom njihovih del.
Louise Bourgeois (1911-2010) je bila pomembna umetnica v moderni dobi 1860-1970, ko
so umetniki začeli razmišljati drugače in z novimi idejami pristopali do narave,
materialov in funkcionalnosti umetniškega dela. Večina Bourgeoisovih del uprizarja
paradoks vrzeli med umetnino in označevalcem. Kip “Fillette” (1968), francosko
"deklica" spominja na velik falus. Deklica ni isto kot falični kip, je le označevanje falusa
kot deklice in tako odvzame naboj faličnemu označevalcu. Nepovezanost med nazivom in
delom povzroči nek dvom o stabilnosti tako v besedi kot v obliki. Njena dela so tako
globoko filozofska, v resnici eksistencialna, saj so estetska ali psihoanalitična. Njena
skulptura “Maman” (1990) je večja od devetih metrov in je bila postavljena na veliko
lokacijah po svetu. Skulptura iz jekla in marmorja predstavlja moč kiparkine matere z
metaforami vrtinčenja, skrbi za druge in zavetja (Chadwick, 2002).
Dorothy Dehner (1901-1994) je bila ameriška kiparka, ki je odraščala v Clevelandu in se
kasneje poročila z umetnikom David Smithom, s katerim se je leta 1952 razšla.
Raziskovala je več umetniških vidikov od abstrakcije, kubizma, slikanja in kiparstva.
Njeno delo se opira na primitivno naravo, z vsako linijo, barvo in obliko poudarja
vizualno in simbolno izolacijo.
Louise Nevelson (1899-1988) je začela svojo ustvarjalno pot pod vplivom abstraktnega
ekspresionizma. Najbolj ikonična monumentalna dela so sestavljena iz lesenih
predmetov, ki jih je zbrala iz urbanih odpadov, navdihnjena iz ready-madeov Marcela
Duchampa. Zgodbe, ki so vgrajene v njenih delih, izhajajo iz njenih kumulativnih
izkušenj. Kot židovski otrok se je preselila v Ameriko iz Rusije in trdo delala v New
Yorku in Nemčiji. Njeno inovativno kiparsko okolje in uspeh na področju, kjer
prevladujejo moški, je dalo mladim umetnikom inspiracijo, predvsem tistim, ki so se
ukvarjali z inštalacijami in feminističnim gibanjem (Chadwick, 2002).
Največ kritike med letom 1960 so prejele tri kiparke, ki so utelešale zelo subjektivne
odgovore do mainstream idej. V retrospektivi Bontecou Lee, Marisol Escobar in Niki de
Saint Phalle. Lee Bontecou (1931) je najbolj znana po delih iz leta 1959 - 1960, ki so
izzvala nov način predstavitve slik obešenih na steno in njihovih materialov. Sestavljene
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
10
so iz varjenih jeklenih okvirjev, zajetih z recikliranim platnom (kot so transportni trakovi
ali poštne vreče) in drugih najdenih predmetov. Najodmevnejše konstrukcije so naenkrat
mehanične in organske, abstraktne, ampak spominjajo na brutalnosti vojne. Medtem ko
si je Bontecou prislužila spoštovanje ženskih umetnic, ona ni bila v objemu feministične
perspektive, temveč je poudarjala procese odprtosti, samostojnosti in inženirskih
procesov.
Eva Hesse (1936 – 1970) je ameriška umetnica judovskega porekla, ki je znana predvsem
po pionirskem delu v materialih, kot so lateks, steklena vlakna in plastika. Njena
umetnost je pogosto refleksija vseh bolečih bojev v njenem življenju, vključno z begom
pred nacisti, ločitve staršev, samomorom matere. Hesse je ena izmed redkih umetnic, ki
so pripeljali premik od minimalizma do postminimalizma. Z uporabo dinamičnih
organskih oblik in minimalističnimi idejami, je Hesse sposobna vključiti ideje jaza in
spol (Chadwick, 2002).
“Contingent” (1969) , vsebuje osem listov gumiranih in steklenih vlaken, ki se razlikujejo
v deležu in teksturi (Slika 3). Te valovite in lahke površine so visele na nitih vezanih na
kavlje iz stropa in dosegale tla. Delo daje občutek identifikacije med telesom umetnika in
abstraktno obliko.
Slika 3: Eva Hesse, Contingent, gaza, lateks, steklena vlakna, 35 x 63 x 10,9cm, 1969, Zürich
Magdalena Abakanowicz se je rodila na Poljskem leta 1930. Delala je v Varšavi in po
letih uničujoče vojne se je odločila, da bodo njena dela prikazovala ponovno povezavo
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
11
človeške izkušnje s pogoji, ki so obstajali pred odtujenostjo in brutalnostjo industrijske
dobe. Leta 1960 je začela delovati izključno z naravnimi vlakni, kot so vlakna narejena iz
posušene agave. Njene skulpture imenovane “Abakani”, so v nasprotju s pogosto
industrijsko izdelanimi in tako očitnimi deli minimalizma. Delo vabi na dotik in
raziskovanje, v katerem se predstavi vizualne in taktilne kontraste, ki jih je treba uskladiti
v mislih gledalca (Chadwick, 2002).
Judy Chicago (1939) je ameriška feministična umetnica znana po umetniških instalacijah,
ki raziskujejo vlogo ženske v zgodovini in kulturi. V svojih delih uporablja stereotipne
sposobnosti žensk, kot so vezenje za protiutež pa uporablja tipične moške sposobnosti,
kot so varjenje in pirotehnika. Chicago velja za eno feminističnih umetnic prve
generacije.
“The Dinner Party” je ustvarila med letoma 1974 in 1979 in predstavlja monumentalno
delo v trikotni konfiguraciji, ki zaposluje številne medije kot so keramika, slikanje na
porcelan vse v čast zgodovini žensk zahodne civilizacije. Feministična ideja je koherentna
in je zelo vplivala na umetniške kritike in razvoj le-teh. Nova feministična umetnost ni
poudarjala ega umetnika, temveč se je začela posvečati sodelovanju. To delo je bilo delo
mnogih rok in poudarja ženske spretnosti (slikanje in vezenje).
Predstavljene umetnice so pomembno vplivale na feministično gibanje in ga obogatile s
svojimi deli. Niso se bale uporabiti različnih tehnik oblikovanja in zahtevnih materialov.
Spominjajo me na enakopravnost med spoloma, ki kaže na to, kako umetnost v resnici ne
pozna spola. Veliko umetnic je ustvarjalo pod spomini težkih preizkušenj rasizma, vojn in
genocidov. Vloga ženskih umetnic se je spremenila, začele so ustvarjati po svoje, ubrale
so nove načine komunikacije z občinstvom. Njihov pogum in vztrajnost v svojih delih
nam danes kažejo bolj celovito podobo umetnosti.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
12
3 ŽENSKA KOT NAVDIH
3.1 Zgodovina
Obe vrsti kiparstva, ki najbolje ponazarjajo spremembe okoliščin žensk v družbi v času
helenistične dobe, so gola ženska figura , kot boginja Afrodita in portretno kiparstvo, kot
so ženska Herculaneum. Golota ni bila slabšalna podoba ženske, bila je le del razprave o
ženskah v primerjavi z moškim erotičnim idealom. Možno je, da se je razvoj ženskega
akta začel že pred helenistično dobe, z Afrodito iz Knidosa, umetnika Praxitelesa, ki ga
omenja Plinij. Kip sledi vodstvu Praxitelesa in odkrito raziskuje erotiko ženskega akta.
Skulptura je zelo klasicistična v stilu, vendar z baročno draperijo okoli spodnje polovice
telesa. Afrodita, ki naj bi v roki držala jabolko, je upodobljena kot zmagovalka, saj se je
Pariz pravilno odločil. Posreduje sporočilo osebne izpolnitve skozi ljubezen do mladih
moških v telovadnici, saj naj bi bil ta kip postavljen prav tam. Pri ženskih portretih pa
obrazi ne kažejo katerokoli od posameznih značajskih potez, ki so jih imeli moški
portreti, in je lahko tudi težko razlikovati med njimi. Dober primer težav pri razlikovanju
med boginjo in smrtnikom je ženska Herculaneumm, ki tudi predstavlja idealizirano
žensko (Slika 4). Obstaja več kot 180 znanih primerov velikega tipa Herculaneum ženske
in več kot 160 primerov manjšega kipa. Grki so jih lahko izklesali po vzoru boginj ali
muz, vendar ni jasnih lastnosti za povezavo z mitologijo in je zato bolj verjetno, da so
upodobljene svečenice druge ugledne ženske. Ženska je bila opredeljena s svojimi
družinskimi odnosi (mož, oče) in državljanskimi ženskami iz istega socialnega okolja.
Zato je bila redko upodobljena kot posameznik, ki bi bil javno predstavljen zaradi svojih
dosežkov.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
13
Slika 4: Herculaneum Woman, marmor, 77 x 15 x 16cm, okoli 40 - 60 pr.kr.
Kasneje se vloga ženske spremeni. Ženska kot navdih je predstavljala neke vrste
platonski ideal, boginjo, ženo ali ljubico. Ponavadi so bile umetnikove najzvestejše
pomočnice in velikokrat tudi same umetnice. Potrebovali so jih za potrebe umetnikovega
delovanja in tudi za sopotnico, pomočnico, ženo.
Ko pa so se ženske začele uveljavljati bolj kot samostojne umetnice pa se je ta vloga
muze, navdiha malo izgubila. Danes ženska ni več samo navdih, ampak je samosvoja
neodvisna in navdihujoča sama sebi in drugim.
3.2 Henri Matisse in Edgar Degas
Primeri umetniških del Degasa in Matissa so precej različni. Oba sta imela bistveno vlogo
pri oblikovanju nove vrste kiparstva in imela velik vpliv na svoje naslednike. Med njima
je kar nekaj časovnega zamika, vendar sta oba začela s kiparstvom v svojih zgodnjih
tridesetih letih. Lahko bi ju ločili že s tem da trdimo, da je eden deloval kot
impresionistični umetnik, drugi pa kot postimpresionistični umetnik. Za Degasa je bil kip
kot pomožna oblika slikarstva, pomožna v smislu, da je Degas s svojimi sredstvi mogel
raziskovati probleme oblike in gibanja, ki jih je težko reševal v dvodimenzionalnem
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
14
slikarskem mediju. Upodabljal je balerine, kabaretske pevke in ostale intimne trenutke v
navadnem življenju povprečne ženske. Ženska oblika je bila tista, ki je Degasa vedno
zanimala. Upodabljal jo je osupljivih pozah in različnih scenarijih, žensko telo je bilo
izpostavljeno neskončnim in obsesivnim predelavam tekom umetnikovega ustvarjanja.
Ko je bil umetnik še mladostnik mu je umrla mati in tako nekateri kritiki menijo, da je ta
obsesija do ženskega lika nastala prav zaradi tega nesrečnega dogodka. Kiparsko delo kot
je “Spanish Dancer”, 1885, je bilo ustvarjeno z namenom, da bi dalo njegovim slikam in
risbam več izraza, več vneme in življenja. (19th century Artworldwide, 2015) “Dancer” iz
leta 1882, je naslednje delo. 29 ulitkom oblečene baletke je treba dodati 26 ulitkov gole
različice. Gola figura ni pripravljena študija oblečeni figuri, temveč individualno delo.
Dejstvo, da je upodobljen otrok z nerazvitim telesom in popačeno postavo, je eden izmed
razlogov, da je delo vseeno sprejeto. Vizualni jezik sočutja je bil neuporaben za
kakršnekoli resne umetnike v 1870 in 80. letih. Degas odpravi pathos, saj je potreben
glazure, njegove površine so vse tanjše in revnejše, pigmenta skoraj ni več in ostane le še
močna linija. Lik spolnega plenilca je stalnica Degasovega upodabljanja. Umetnik ujame
domišljav pogum majhnih deklic, ki si želijo kar najbolje izkoristiti neizogibne situacije.
Ne more biti tako malo dvoma, da je Degas uporabljal prostitutke za modele svojih
umetniških del. Vendar se je zavedal žensk kot neodvisnih bitij, in je imel več
spoštovanja do ženskih umetnic kot so Mary Cassatt, Berthe Morisot in Suzanne Valadon.
Njegov predmet je interakcija gospodov in delavnih žensk, bodisi plesalk, prostitutk ali
peric. Spolni odnos je vedno del tega odnosa, ampak ljubezen nima nič opraviti s tem
(The Guardian, 2015).
Henri Matisse je za razliko od Rodina gledal na svoja dela kot celoto, ki se razlikuje od
vsote delov. Zdelo se mu je bolj pomembno, da zajame to edinstveno kakovost
celovitosti, kot da se izgublja v študiju podrobnosti. Kot že v svojem slikarstvu tako tudi
v kiparstvu, Matisse ostane v iskanju lahkotnosti in harmonije, kar sam imenuje arabeske.
Arabeska je linearni koncept, v svojem orientalskem izvoru dekorativen. Je pobeg od
mase in volumna, v smeri gibanja in akcije. Vseeno pa je Matisse svoje skulpture jemal
zelo resno. Že v skulpturi Madeleine I, 1901 je vidna oddaljitev od svojih predhodnikov.
Rezultat je resnično arabeskalno delo - človeško telo prikrajšano okončin in značilnosti,
ki bi poudarjale vijugaste obline. Ekspresionistična težnja Matissovega kiparstva pride do
vrhunca v seriji Backs, s katerimi je eksperimentiral med leti 1909-1929. Podoba je
doživela dramatično poenostavitev, ki se giblje od naturalizma k bolj elementarnemu in
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
15
fizičnemu smislu človeškega telesa, kar je Matisse opazoval pri afriški skulpturi. Prvi
relief v seriji ni več kot kopirna vadba ali anatomska študija. Ko je serija napredovala,
vsaka od petih stopenj, je pokazal vedno drznejši in bolj radikalen pristop k človeški
obliki, premik, ki je do neke mere odražal večje zanimanje za neevropsko umetnosti.
Čeprav so to reliefi, povzemajo celotno evolucijo Matissovega slogovnega razvoja v tej
umetnosti. Lahko bi rekli, da je ženska zastopana v reliefu olajšava, saj stoji med svetovi
kiparstva in slikarstva, ali med tridimenzionalno stvarnostjo in ploskostjo naslikanega
(Read, 2007). Carol Duncan, feministična kritičarka, je mnenja, da ženske figure izgubijo
svoje zapeljive lastnosti zaradi Matissovega obvladovanja; v svoji kritiki pravi, da moški
nadzor postane enak umetniškemu nadzoru. Akti izgubijo svoj estetski interes in
postanejo predmeti socialnega ali političnega interesa (Radford, 2015).
Najzgodnejša različica Back I. je zelo naturalistična. Akt izstopa s svojo težo na njeno
levo nogo in njena desna noga je upognjena. Čeprav je poenostavljena, je odziv mišic
njenega telesa dobro definirana. Njena desna roka je rahlo ukrivljena in njeni prsti v
obliki klobas se zvijajo na hrbet. V tej zgodnji različici je njena glava v celoti prikazana v
okviru. Do Back III, je akt izgubil vse odvečne podrobnosti. Njeni prsti so izginili, njena
desna noga je skoraj zravnana in posamezne mišične skupine za ramena, hrbet, zadnjico
in noge so se zmanjšale za poenostavljene telesne mase. Leva dojka je postala sploščena
oblika in goli lasje so zdaj dolg, debel čop na hrbtenici. To povzroča navpično os, okrog
katere se obe strani figure uravnovesita. Figura zdaj zapolnjuje večino plošče. Razkriva
delovni proces Matissa in daje skulpturi videz nečesa, kar je bilo izklesano iz lesa,
namesto v mehko glino. Smer debelega dleta je jasno videna pri ustvarjanju območja
diagonal v površino. Modeliranje je v topih, grobih potezah, podobno tistim na paleti z
nožem. Kip je čuten, ne zato, ker posnema gladko kožo, ampak zato, ker nas vabi, da bi
sledili njeni površini, ki kaže fizični napor v svojem ustvarjanju. Bacs III ima totemsko in
arhitekturno kakovost. Ta močna fizična prisotnost izhaja iz kombinacije njegovega
obsega, njene radikalne poenostavitve, vertikalnega poudarka in vidnega dokaza svoje
proizvodnje. Trinajst let je minilo med Back III. in Back IV (Slika 5). Njegove
upodobitve žensk kažejo na zapletene odnos do svojih ženskih modelov. Zavračanje
popularne predpostavke, da bi moški umetnik spolno prevladal svoje modele prikazuje,
kako se je odnos Matissa razlikovali od mnogih njegovih sodobnikov. Matissu ni bil cilj
anatomska točnost, zainteresiran je bil za podobo ženske (Tate, 2015).
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
16
Slika 5: Henri Matisse, Back I.-IV., bron, 1892 x 1206 x 190mm, 1909-1931, The Museum of Modern Art, New York
3.3 Gian Lorenzo Bernini
Berninijevi kipi so kot fotografije ujete v trenutku. Apolon in Dafne, Ekstaza svete
Tereze, Hemafrodita, Smrt Blažene Ludovica Albertoni, Pluton in Persefona so le ene od
mnogih upodobitev ženske v njegovih delih.
Apolon in Dafne iz leta 1622, delo, ki se je izdelovalo poleg Davida, je imelo prvotni
prostor v vili Borghese v Rimu. Ujeti najmočnejši trenutek v zgodbi teh skulptur je delo
velikega mojstra. Skulptura naj bi bila izdelana tako, da bi nekoč stala poleg stene.
Apollovo zasledovanje Dafne in na koncu metamorfoza Dafne v lovorovo drevo, je bila
osnovna zgodba iz katere je umetnik črpal. Draperija in zvijajoče se oblike nas vabijo,
naraščajoči lok dolgih nog in trupa Dafne usmerja našo pozornost na obraz in roke.
Vidimo njen krik na pomoč, ko ugotovi, da so se njeni prsti spremenili v lovorove liste.
Zgodba Apolona in Dafne se ne razkrije kot hipna dramatična vizija, ampak postopoma in
zaporedno ko se gledalec giblje okoli kipa. Voden s tekočino kipa se gledalec pomika po
linearnih ritmih in silhuetah, ki se združujejo v metamorfozo Dafne in metamorfozo cele
skulpture. S skrajne desne in do skrajne leve strani skulpture, se kip postopoma spreminja
od človeške oblike, mišične in energične v svojem diagonala potisku, do drevesu podobno
formo, ki je vertikalna in je trdno postavljena na tla.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
17
3.4 Constantin Brancusi
Brancusijeva Speča Muza, 1910, je subtilni spomenik estetski umetnosti in mitu, da je
ženska navdih za to delo. Fino izklesana in gladka oblika glave, postavljena na vrhu
zaobljenega vratu, ki odtehta razdrobljenost roke, ki je pritisnjena ob ušesu. Obrazne
značilnosti, čeprav komaj artikulirane, poosebljajo razmerja klasične lepote. V
geometrijskih kombinacijah in stilizacijah je odvzeto vse opisano, tako se izgublja razlika
med žensko glavo in jajcem, hkrati pa se poudarja izraznost materialov in predstavlja
začetek modernega kiparstva.
Umetnik je imel rad samoto in preprostost, ideale, ki jih je povzel po mističnih razpravah
tibetanskega meniha Milarepe iz enajstega stoletja. Poleg močnega vpliva slikarja
Modiglianija. Skupaj z njem sta razvijala nove načine izražanja in Brancusi se je držal
načel univerzalne harmonije in zvestobe materiala, v katerem je ustvarjal. Brancusi
pogosto upodablja človeško glavo, kot enovito jajčasto obliko ločeno od telesa. Nekatere
izmed poenostavljenih ovalnih glav spominjajo na indijske skulpture rodovitnosti, v svoji
fuziji oblike jajca in falične oblike, ki kažejo čudeže stvarstva.
Predstavljeni kiparji so črpali svoj navdih iz ženske figure ali ženske nasploh. Pri vseh je
skupna nit ženska, ki so jo postavili v center svojega ustvarjanja. Vsak je črpal iz svojega
okolja, nekateri iz domačega, drugi pa so le ujeli trenutek interakcije z nasprotnim
spolom. Veličastne skulpture, ki so nastale kažejo na močan pečat žensk v zgodovini
umetnosti.
4 SLOVENSKE KIPARKE
V slovenskem kiparskem prostoru so se uveljavljale umetnice na kiparskem področju šele
v prvi polovici 20.stoletja. Ustvarjalke so nastopile v obdobju, ko je bilo zaradi narave
kiparskega dela in možnost šolanja deklet, kiparstvo zelo nezaželeno. Na začetku so bile
ustvarjalke brez enovitega opusa in zaradi prehajanja med likovnimi področji prepuščene
pozabi, vendar se je kasneje to spremenilo in tukaj navajam nekaj zgodnjih in tudi
modernih kiparskih umetnic.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
18
4.1 Danica Pajnič
Je drzna in napredna umetnica, ki je želela dvigniti umetno obrt na višjo kakovostno
raven. V prvi polovici tridesetih let se v njenih delih prepletajo prvine art decoja in
realizma. Postopoma je prešla od modeliranja malih predmetov v monumentalno
dekorativno kiparstvo v žgani glini in v umetnem kamnu (Slika 6). V povojnem obdobju
je ukvarjanje s dekorativnim kiparstvom in keramiko nadomestila z unikatnim in
industrijskim oblikovanjem, kjer je vztrajala pri elitnosti unikatnega oblikovanja. Kot
ženska kiparka je razbila kliše umetnice, ki svojo ustvarjalno poklicnost podreja
družinskemu življenju ali pa se drugače uklanja stereotipom o ženski. Njena
kljubovalnost in brezkompromisnost, da se je vse življenje ukvarjala z umetno obrtjo, ki
je bila v slovenski kulturi v dvajsetem stoletju odrinjena na rob, je hvalevredna.
Slika 6: Danica Pajnič, Ženski akt, umetni kamen, Narodni muzej Slovenije
4.2 Dragica Čadež
Dragica Čadež se je že na začetku svoje ustvarjalne poti veliko ukvarjala z lesom. Skozi
to intenzivno obdobje je razvila veliko spoštovanje do tega materiala in ga opisuje kot
vsesplošen in predvsem slovenski material. Predvsem pa les ustreza ekspresivni tematiki
kiparke in njenemu načinu dela. Sama ga opisuje kot toplega, mehkega in ženstvenega.
Enači ga z vsemi drugimi materiali, čeprav v našem likovnem prostoru ni tako priznan in
enakovreden. Kot material pa je les tudi dostopen in lažji za obdelavo. Umetnico zanima
predvsem ekspresija materiala na način grobe ter intenzivne obdelave. S pomočjo žage
Čadeževa bolj riše kot žaga v les in s pomočjo risbe zgradi formo. Izhodišče je hlod
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
19
oziroma drevo samo, ki kiparki predstavlja najlepšo arhitekturo. Drevo predstavlja
poduhovljenost neke vrste človečnost. Les je tako simbol bivanja in življenja. V njem so
vidne sledi bivanja in človeka. Kiparko zanima mala in monumentalna plastika. Les
vedno znova raziskuje, ga sestavlja iz majhnih deščic ali pa uporabi celotno deblo, a
vedno poskrbi, da se ohrani tekstura lesa. Njena dela zaznamujejo jasne in preproste
likovne oblike, katerih kompozicija se pogosto spreminja. Zaznamovanost z naravnim
materialom izraža kiparkin značilni neposredni in sproščeni pristop, zelo pomemben pa je
tudi prostor v katerem delo razstavi. Odnos znotraj - zunaj okoli skulpture je spremljajoča
nit ustvarjalnega dela Dragice Čadež. Skulpture odkrivajo poglobljeno raziskovanje
skrajnih meja lesa, katerega obdeluje s pogostimi rezi, prerezi, gubanjem, odpiranjem,
razkolom in zapiranjem, geometrijskimi elementi in njihovimi medsebojnimi odnosi.
Skozi to izražanje nam razkrije svoja najgloblja razmišljanja o naravi, smrti in okolju
(Čadež, 2000).
Slika 7: Dragica Čadež, Zamaknjeni torzo, 1965, les
Zamaknjeni torzo (Slika 7) je oblikovan v umirjenem konstruktivnem ritmu, razvijajočem
se skozi prehajanja in nizanja različnih lesenih členov. Delo sledi organski rasti lesene
strukture in združuje horizontalno-vertikalno razpetost v prostoru. Umetnica je tako
razširjala svoje doživljanje forme in se hkrati usmerjala v človeško figuro kot izhodišče,
idealno obliko, v kateri se zlivajo žive in nežive oblike (Čadež, 2000).
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
20
Slika 8: Dragica Čadež, Gibljivi pes, les, 64cm x153cm x 79cm, 1985, Galerija Božidar J.
Iz cikla Asociacije na Pompeje iz leta 1985, kjer je pes simbolični glasnik, saj varuje
prehod med tem in onim svetom in je tudi simbol ponovnega rojstva ali iskanja
prenovljenega življenja (Slika 8). Predstavlja zvestobo, plemenitost in vez z človekom.
Skulptura je razdeljena na več gibljivih delov, se osvobaja centralne točke pogleda in
zaživi v polnosti forme (Čadež, 2000).
4.3 Marjetica Potrč
Marjetica Potrč je slovenska kiparka in arhitektka. Po dokončanem študiju se je preselila
v ZDA in iz tega obdobja so značilne inštalacije, ki zajemajo različne vrste sten. Znana je
instalacija “Theatrum Mundi“ (1993-1996). Razstavljala je tudi na Beneškem bienalu
“Faces of Utopia” (1993) in o svojih delih dejala, da ona ne gradi objektov, ampak
zidove. Umetnica gradi zidove, ki jih obravnava kot telesa. Zidovi predstavljajo človeško
prisotnost. V povezavi z arhitekturo, ki je narejena po meri človeka, danes pa stavbe
obravnavajo družbeno vizijo in ne toliko človeka. Potrčeva omenja vojno v Bosni, kjer so
stavbe postale kot ljudje, osovraženi, zapuščeni, porušeni. Stavbe so bile uničene z istim
razlog in z enako strastjo kot so bili ubiti ljudje.
Začne s strukturo ali situacijo, ki jo najde v daljni deželi kot je Venezuela ali Indija.
Druga dela so bližje skulpturam kot je “Hybrid House”. Šola v Gozdu je arhitekturna
študija primera občinskega centra v brazilski državi Acre v Amazoniji. Ideja temelji na
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
21
Universidade da Floresta (šole iz gozda), ki temelji na tem, da se združi znanje
prebivalstva na tem območju z znanstveniki. Kurikulum Miami Campus, ki je nastala s
sodelovanjem rad (research.art.dialogue), predstavlja serijo predavanj in delavnic, ki
jemljejo krčenja gozdov v Amazoniji kot ključno vprašanje, medtem ko se osredotoča na
vzporedna vprašanja, pomembnih za Južno Florido. Širši cilj je zgraditi imaginarni
trajnostni človekov odnosa z naravo. Ko se razstava zapre, se bo struktura razstavila in
njegove sestavne dele se razdeli lokalnim urbanim kmetijam. S takimi in podobnimi
projekti se umetnica uveljavlja po celem svetu.
4.4 Mojca Smerdu
Mojca Smerdu je s svojimi deli odločilno vplivala na razvoj novih usmeritev v
slovenskem kiparstvu zadnjih desetletij. Kljub temu, da je ustvarjala v različnih
materialih, ji je bilo kiparjenje v glini najbližje. V njenem opusu prevladujejo majhne in
srednje velike skulpture ter dela, ki so bila vključena v odprti javni prostor parkov in
mestnih površin. Kot umetnica je zanimiva, saj svojo ženskost razkriva na nek način v
vlogi skrbnice, saj so njena reciklirana dela v pomoč in oskrbo.
V svojih zgodnjih delih se kaže zanimanje za preproste in strnjene mase brez odvečnega
detajliranja. Včasih iz teksture in reliefa površine izžareva občutek prelite barve, da bi
bila površina čim bolj asociativna. Do srede osemdesetih let je umetnica v svojih figurah
gojila sintetičen in celosten koncept oblik in upoštevala arhetipske sugestije oblik. Cikel
Dvojica (1979) v barvni terakoti je triptih z osrednjim dvignjenim delom, krili ob straneh
pa napeljujeta na simbolično vsebino. Mojca Smerdu se kot kiparka močno zanima za
površine, njihovo reliefnost in teksture, kar se kaže v delu Spletene oblike (1984). Tukaj
se vidi ornamentalno bogastvo pleteninastih površin, ki obujajo podobe pletenih košar.
Oblike od samega začetka delujejo kot delo umetnika in naravnih sil. Njene skulpture se
povezujejo z arhitekturnimi elementi, saj se njena skulptura vzpenja, raste, strmi v višino
kot je razvidno pri V imenu rože (1988). Že od vsega začetka avtorica teži k
poenostavljanju oblik, v katerih skuša združiti izvorno in prvinsko. Ive Šimat Banov
pravi, da njene oblike delujejo kot delo umetnika in delo naravnih sil. Čiste in preproste
oblike nastajajo namreč po vzoru naravnega in človeškega sveta ter po trenutnem
osebnem umetniškem navdihu. Veliko pozornosti posveča mehkemu oblikovanju teksture
kipov. Pri večini kipov ohranja naraven videz materiala; le pri nekaterih novejših
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
22
stvaritvah delno poseže po polihromaciji. Njena dela vzbujajo pri publiki različna čustva
in asociacije zaradi njihove intimne izpovednosti in pomenske večplastnosti (Banov,
2007).
4.5 Rene Rusjan
Kiparka je v svoji zgodnji karieri delovala v tradicionalni obliki skulpture kot objekta.
Začela je delovati v poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja in je sodila v takratno t. i
mlado slovensko kiparstvo. Od začetnega ustvarjanja je prešla v še vedno modernistično
skulpturo s poudarkom na konkretni obravnavi materije in forme. Nato je sledil odmik od
kiparstva kot materialno pogojene forme ter usmeritev v intermedialno umetniško
delovanje, kjer so jo zanimale predvsem različne možnosti neposredne in posredne
komunikacije z ljudmi. S pomočjo novih medijev, kot so video, internet, fotografija,
zvok, ter uporaba pisne ali govorjene besede je ustvarila nov način komuniciranja s
publiko. Sanje vojakove neveste, vključila zvok in zavese, ki so plapolale v vetru in
ponazarjale žensko, ki je prisotna v spominu vojakov. S to instalacijo je začela uporabljati
drugačne prostore od galerijskih in druge materiale, ne samo vizualnih in likovnih. Iz tega
časa sta postavljeni videosobi, ki sta del projekta pogovorov na daljavo, ki jih je začela
2012.
Prvi projekt je nastal na Tajskem, ko je srečala Nizozemko, ki je delala z begunci iz
Burme. Vprašanja, ki jih je zastavila Nizozemka, je Rene posredovala štirim slovenskim
dekletom, s katerimi je delala pred dvajsetimi leti v begunskih centrih. Tako je povezala
dva časa in dve podobni situaciji na različnih delih planeta, vseh pet videov pa postavila v
galerijsko sobo.
Drugi videoprojekt je naredila na rezidenci med Srbijo, Črno goro in Tiran, kjer jo je
zanimalo, kako generacija, ki je živela v skupni državi Jugoslaviji, gleda na ta prostor
danes. Spraševala jih je, kaj v njihovem jeziku in kulturi pomenijo hiša, dom, domovina.
Eden od videoprostorov je tudi instalacija z zvoki in posnetki vlakov, ki jih je dvajset let
snemala v različnih mestih po svetu. »Vlak je kot film, ki ga gledaš. Potopljen si v svoje
misli, vmes prihajajo in odhajajo ljudje, pokrajina beži mimo.« (Megla, 2014)
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
23
Umetnice so pomembnejše predstavnice slovenskega kiparstva, ki so me navdušile s
svojimi idejami. Vsaka na unikaten način izraža notranje impulze, nekatere na klasičen
kiparski način, spet druge so bolj osredotočene na nove medije. Vsaka po svoje posega v
umetniški prostor kot individualna umetnica. Nekatere od njih imajo družinsko življenje,
ki jih ne omejuje in resnično nakazuje, da v umetnosti ni omejitev. Vsa leta zatiranja
ženske kot umetnice se spreminja in omenjene kiparke se temu pridružujejo. V slovenski
prostor so vnesle svežino in dokazujejo, da so enakovredne.
5 AVTORSKO DELO
Z lesom sem se srečavala že skozi ves študij in me tudi osebno najbolj navdihuje.
Predstavlja toplino, domačnost in zame osebno tudi ženstvenost, saj je del narave, ki nas
vse ohranja in neguje. Lahko se ga odvzema ali dodaja in izmenjava med ustvarjalcem in
lesom je zelo pristna ter prvinska.
Za svoj diplomski projekt sem ustvarila kip Pes, ki počiva na travi. Navdihnila me je
kiparka Dragica Čadež z delom Zloženi pes (1985). Njen kip je gibljiv in sestavljen iz
različnih delov lesa, ki so še dodatno obdelana. Pes, ki počiva na travi, pa je sestavljen iz
pravilnih geometrijskih ostružkov, ki sem jih dobila iz delavnice. Skozi nizanje
geometrijskih elementov se ustvarja navidezna fluidnost, saj oko skače od enega roba
skulpture do drugega roba. Zanimalo me je, kako neko statično obliko urediti tako, da bo
prikazala gibanje. Gibanje, ki predstavlja cikle narave. Če pa se skulpturo obhodi postane
popolnoma drugačna. V sami skulpturi se skrivajo nevidni prostori, prazno-polno, temno-
svetlo. Na nek način skulptura deluje kot otroško igralo, v katerem bi otroci skrivali svoje
igrače. Podoba spominja na kubistične slike, kjer je podoba sestavljena iz različnih delov
in popači realistično figuro. Izhajala sem iz živalskega sveta, saj se mi zdi, da so na nek
način živali bolj povezane z naravo in drugimi, ljudje pa smo to pozabili. Ostri robovi
segajo ven in ustvarjajo napetost. Robovi kar režejo v prostor, ki obdaja skulpturo, kakor
človek reže v naravo. Pes je predvsem simbol zvestobe in brezpogojne ljubezni. Pes
mirno počiva na travi in se ne ozira na zunanji svet je dinamičen sam v sebi. Če ga
obhodiš, ga vidiš v popolnoma drugačni luči, a njegovo bistvo se s tem ne spremeni. Pri
gledalcu želim doseči subjektiven odziv in spodbuditi razmišljanje o odnosu do subjekta.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
24
Kip sem postavila v naravno okolje, kjer se naraven material združi s samo okolico.
Postane del narave iz katere izhaja. Je nedolžen in čist kot narava sama.
V nadaljevanju sem se odločila, da kipu dodam barvo in s tem spremenim vizualno
podobo. Rdeča je simbol krvi, trpežnosti, naravnih ciklov in narave. Prvotna skulptura se
spremeni v totem in postane simbol za ženske karakteristike v družbi. Določajo ga ostri
robovi in močna barva, ki je nosilka likovnih lastnosti. Postavila sem ga v urbano okolje,
kjer deluje bolj trdo, okorno in statično. Na nek način je preslikava prvega kipa oziroma
nadaljevanje le-tega. Še vedno predstavlja ženstvenost, ampak bolj zrelo žensko, ki je šla
že skozi preizkušnje in se utrdila.
Skulpturi se navezujeta na raziskovanje ženske v kiparstvu. Simbolika barve, materialov
in postavitve. Skulptura je narejena pod rokami ženske umetnice, ki deluje v današnjem
času. Material je topel in ženstven.
Slika 9: Marina Vrbavac, Pes, 2015, les
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
25
Slika 10: Marina Vrbavac, Pes, 2015, les
Slika 11: Marina Vrbavac, Totem, 2015, les
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
26
Slika 12: Marina Vrbavac, Totem, 2015, les
6 PEDAGOŠKI DEL
Pri pedagoškem delu diplomske naloge sem se odločila, da problem tudi praktično
izvedem na šoli in sicer s 1. letnikom srednje šole. V tem letniku se dijaki spoznavajo z
vrstami kiparstva (in podzvrstmi), kiparskimi tehnikami. Pri likovnem snovanju tako
razvijajo in bogatijo domišljijo, raziskujejo likovni jezik ter razvijajo svoje čustvene,
intelektualne in socialne kvalitete. Predvsem pri kiparstvu se učenci ob srečevanju z
različnimi materiali in orodji naučijo razvijati telesno-prostorski odnos in občutenje
likovnega prostora.
Praktično sta bili izvedeni dve šolski uri, v katerih so se dijaki srečali s pojmi kot so
kiparski prostor, obla plastika, relief in montažna plastika. Poleg tega sem vgradila še
sociološki vidik in sicer je bil poudarek na ženski umetnosti. Kar pomeni, da sem
preverjala, če dijaki sploh poznajo kakšne ženske predstavnice v umetnosti in predvsem v
kiparstvu. Nato smo nadaljevali pouk s praktičnim delom, kjer so dijaki ustvarjali
realistično ali abstraktno skulpturo po motivu ženske.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
27
6.1 Učna priprava
Datum: 1.5.2015 Šolsko leto: 2014/2015
Šola: Srednja zdravstvena šola Ljubljana
Učitelj likovne
vzgoje:
Marina Vrbavac
Predmet: Likovna umetnost
Okvirni čas
obravnavanega
področja:
2 uri
Razred: 1.c
Likovno
področje:
Kiparstvo
Likovna naloga: Oblikovanje stabilne človeške figure s pomočjo abstraktnih elementov
Likovna tehnika: Kombinirana, glina, žica
Likovni materiali
in pripomočki:
Glina, žica, klešče, lepilo, modelirka
Likovni motiv: Ženska figura
Učne metode: Razlaga, pogovor, demonstracija
Oblike dela: Individualna, frontalna
Učni mediji in
pripomočki:
Power point
Medpredmetne
povezave:
Sociologija
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
28
Literatura:
Zupančič T. (2006). Metoda likovnopedagoškega koncepta, priročnik za
učitelje. Ljubljana.
https://hr.wikipedia.org/wiki/Venera_iz_Willendorfa
http://www.musee-rodin.fr/en/collections/sculptures/danaid
https://bs.wikipedia.org/wiki/Miloska_Venera
https://en.wikipedia.org/wiki/Gian_Lorenzo_Bernini
http://tlmagazine.com/henzy-moore-at-zentrum-paul-klee/
http://www.napovednik.com/index.php?id=171908&sb=193276
http://www.rtvslo.si/kultura/novice/starodavna-preprostost-in-moderna-
ekonomicnost-mojce-smerdu/365102
Read H. (1985). Modern sculpture: A concise history. London
Cilji/dijaki: Obnovijo pojem kip, obhodni kip
Razvijajo izrazne možnosti v likovnih materialih
Razmišljajo o likovnem delu in sporočilu
Ob uporabi različnih materialov razvijajo motorične spretnosti
Izražajo svoja čustva skozi medij
Izdelajo kip, ki izraža idejo, o kateri smo govorili
Samostojno in dosledno dokončajo kiparsko nalogo
Dejavnost učitelja Dejavnost učencev Metode in oblike dela
UVODNI
DEL
Uvodna motivacija :
Dijakom s pomočjo Power
Pointa pokažem različna
umetniška dela moških in
ženskih umetnic. Povprašam jih
ali katero od del prepoznajo?
-Kaj vidite na fotografijah?
Dijaki si ogledujejo
fotografije in ugotovijo, da
Wilendorfska Venera, ok.
25000-20000 pr. n. št.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
29
(ob odgovoru nadaljujemo z
drugimi vprašanji):
-Kako se kiparska dela
razlikujejo od drugih likovnih
del (npr.: po materialu,
oblikovanju…)?
-Katere umetnike že poznate?
- Nato nadaljujem: Na prvih treh
fotografijah so skulpture, kaj jim
je skupnega? Ali so realistične
ali so abstraktne? Kaj pomeni
realistična upodobitev v
kiparstvu? Kaj pa abstraktna
umetnost?
so na fotografijah umetniška
kiparska dela.
Dijaki pojasnijo, da se
kiparska dela razlikujejo od
slikarstva, npr. po 3D
upodobitvi, materialu in
načinu dela.
Dijaki ugotovijo, da je
realistična upodobitev zelo
naravna in predstavlja
resnične značilnosti
upodobljenca. Abstraktna
upodobitev pa je popačena
realistična ali pa
disproporcionalna in
nerealistična upodobitev.
Dijaki pojasnijo, da so prve
tri fotografije realistične in
zadnja abstraktna. Prve tri
fotografije imajo značilnosti
živega modela, zadnje delo
pa je sicer tudi model,
ampak ima popačene
proporce in abstrahirano
obliko, ki ne spominja več
na realizem.
Rodin, Danaid, 1889
Miloška venera, 190-130 pr.
n. št.
Henry Moore, Reclining
figure, 1957
Razlaga in pogovor.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
30
Dejavnost učitelja Dejavnost učencev Metode in oblike dela
OSREDNJI
DEL
Posredovanje likovnih pojmov:
-KIPARSKI
PROSTOR:
Dijakom s pomočjo LCD
projektorja prikažem različne
tehnike oblikovanja kiparskega
prostora:klešemo v kamnu,
rezbarimo v lesu, modeliramo v
glini in odlivamo v razlučne
kovine, zlitine, plastične mase.
-Sledi predstavitev različnih
vrst kiparskega prostora
(obhodna, reliefna in montažna
plastika)
Obhodna ali prostostoječa
plastika je tista, ki jo lahko
obhodimo in si jo lahko
ogledamo iz vseh strani, se
strinjate? Poznate kakšen
primer?
Kaj pa potem pomeni reliefna in
montažna plastika?
Ali ste že opazili, da je
Dijaki spoznavajo nove
pojme. Sodelujejo pri
pogovoru.
Sami z opazovanjem
poskušajo uvrstiti kiparska
dela (torej ali gre za portret,
relief ali obhodno plastiko).
Dijaki se strinjajo in tudi
sami s svojimi besedami
utemeljijo. Ugotovijo, da
reliefna pomeni izbočena
plastika, montažna pa je
sestavljena iz različnih
materialov.
Lorenzo Bernini, 1630
Lorenzo Bernini, The Rape of
Proserpine, 1621
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
31
velikokrat v umetnosti ženska
kot likovni motiv?
Vrnimo se nazaj na naše tri
začetne fotografije.
Zakaj mislite je ženska kiparjem
pogosto predstavljala inspiracijo,
kaj so ženske predstavljale
umetnikom?
Ženska predstavlja materinskost,
nežnost, domačnost, nežnost,
toplino.
Kako pa je danes? Ali poznate
kakšno žensko predstavnico v
kiparstvu?
Dopolnim seznam kipark:
Dragica Čadež ima svoj kip
postavljen v Tivoliju, mogoče
veste kateri bi lahko bil? Ali ste
že slišali za Mojco Smerdu?
Zakaj mislite so bile ženske
umetnice dolgo časa v ozadju?
Poznate več moških ali ženskih
umetnikov? Zakaj mislite da je
temu tako?
Izvedba likovne naloge:
Dijaki poslušajo in
sodelujejo..
Razlaga.
Dijaki se spomnijo le
kakšnega posameznega dela
in ne imena kiparke.
Razlaga in pogovor.
Dragica Čadež, Velika zaprta
vrata, 1994
Mojca Smerdu, Iz ciklusa Del nas, 2000/2001
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
32
Na projektorju pustim likovno
nalogo.
Glede na to, da smo se danes
posvetili ženski v kiparstvu,
boste oblikovali skulpturo z
navdihom ženske. Najprej
skušajte razmisliti o
vsebini/sporočilu, ki jo bo vaša
figura nosila. Skulptura naj bo
zanimiva, drugačna in predvsem
naj upoštevajo načela ali
realističnega ali abstraktnega
upodabljanja. Spomnim jih tudi,
da lahko oblikujejo relief ali
prostostoječo plastiko.
Razdelim jim glino in žico ter
začnejo z likovnim izražanjem.
Začnejo izdelovati prve
skice iz gline ali žice.
Individualno izberemo
najzanimivejšo zamisel, ki jo
dijaki spremenijo v končno
kiparsko formo.
Razlaga.
Dejavnost učitelja Dejavnost učencev Metode in oblike dela
ZAKLJUČNI DEL
ANALIZA IN VREDNOTENJE
LIKOVNIH DEL:
Nastala dela razporedimo po
mizah in jih skušamo analizirati
in ovrednotiti glede na kriterije.
Skupaj si ogledamo vsa
likovna dela. Dijaki strnejo
spoznanja o novih likovnih
pojmih, v zvezi s kiparskim
prostorom, do katerih so
prišli skozi učni in
ustvarjalni proces. Glede na
kriterije ( izvirnost,
delavnost, upoštevanje
Pogovor, analiza.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
33
POSPRAVLJANJE:
organiziramo skupino učencev,
ki pospravi učilnico.
likovnega motiva, skladnost
zamisli in izvedbe, ustrezna
argumentacija lastne
zamisli), učenci ugotavljajo
ustreznost nastalih del in
izražajo svoje mnenje.
Pospravljajo.
6.2 Analiza izdelkov učencev
Z dijaki iz Srednje zdravstvene šole v Ljubljani, sem izvajala 2 uri likovnega pouka in
sicer na temo “Ženska v kiparstvu”. Po predstavitvi s Power Pointom in pogovoru z dijaki
smo začeli ustvarjati. Na voljo so imeli glino in žico različnih debelin. Možnost so imeli
kombinirati materiale ali pa izdelovati le iz enega. Lahko so izdelovali relief ali pa
prostostoječo plastiko, realistično ali abstraktno upodobitev. Kip pa mora prikazovati
neko žensko esenco oziroma, kako oni sami vidijo žensko v svojem življenju in nasploh.
Večina se je odločila za izdelavo kipa iz gline in predvidevam, da je to povezano z
večkratno uporabo tega materiala. Žico so uporabljali večinoma fantje ali pa so se odločili
za kombinacije. Dekleta so v večini uporabljale samo glino. Tudi motiv sam je nekaterim
povzročal težave, saj je bilo polje zelo široko in večkrat so me prosili za nasvet. Nekateri
so bili zelo drzni s svojo domišljijo in so ustvarjali abstraktne kipe v podobi živali, ki jih
spominjajo na žensko energijo. Predvsem fantje pa so nalogo vzeli bolj za šalo in
izdelovali realistične podobe, ki to niso bile. Ideja izdelovanja ženske podobe je nekatere
pripeljala do zaključka, da se ženska podoba včasih jemlje za samoumevno in da je včasih
težko priklicati te materinske in skrbne podobe v svet, ki je obseden z mačizmom in
tekmovalnostjo, kar predstavlja moški pol.
Analiza likovnih izdelkov je pokazala, da so dekleta pri uporabi materialov manj drzne in
bolj nagnjene k uporabi že znanih materialov. Tudi glina predstavlja toplino in
domačnost. Veliko fantov je kombiniralo ali pa uporabljalo samo žico, ki je bolj groba in
težje obvladljiva.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
34
Primerjava delavnosti, vztrajnost in natančnosti kaže, da so se tukaj dekleta vsekakor bolj
izkazale, sem pa opazila tudi veliko nadarjenost pri fantih, ki pa je bila zastrta zaradi
pomanjkanja koncentracije. Dekleta so počasi in natančno gradile, fantje pa so se hitro
pognali v material in ga brez razmišljanja uporabili. Motiva so se fantje lotili bolj
klasično (realizem), dekleta pa so večkrat posegale po varnosti v oblikovanju in izrazu
(rožice, torbice in živalski motiv). Dekleta se niso upale poseči v figuraliko, po vsej
verjetnosti zaradi strahu pred neuspehom. Za njih je bila oblika srca in cvetlični motiv
pojem ženske. Fantje so bili bolj impulzivni in spontani pri ustvarjanju, ni jih bilo strah
izražanja in izdelave natančne silhuete ženskega telesa. Sem pa opazila fanta (Slika 13),
ki je zelo zanimivo rešil problem in sicer je s pomočjo žice ujel silhueto ženskega telesa
in s tem pokazal veliko veščin z oblikovanjem iz žice in pa tudi dojemanja same naloga,
da ustvari abstraktno figuro. Svoje delo je ustvaril zelo hitro in preostali čas gledal v zrak.
Vendar je v tistem kratkem času popolne koncentracije pokazal, da ima zanimive ideje, a
premalo vztrajnosti, da ustvari še kaj več.
Zelo sem bila zadovoljna z izdelki in odprtostjo dijakov na nove poglede na odnose
moški-ženska v umetnosti.
Spodaj so še slikovni primeri nekaterih izdelkov in pripisan je še spol, ki je označen le v
raziskovalne namene.
Slika 13: Fant
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
35
Slika 14: Dekle
Slika 15: Fant
Slika 16: Dekle
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
36
7 SKLEP
Kiparstvo se je skozi zgodovino časa in prostora zelo spreminjalo in tudi njegova vloga v
umetnosti in družbi. Vsekakor je bilo kiparstvo včasih zelo cenjena obrt in je služilo
namenu. Skozi čas pa so se počasi začele uveljavljati tudi ženske umetnice in predvsem
kiparke, ki so s svojo voljo in trdim delom dokazale, da umetnost ni omejena na določen
spol, kulturo, starost. V današnjem času je ženskih kipark več in veseli me, da s svojim
zgledom kažejo mlajšim generacijam, naj pogledajo onkraj vidnega in se zazrejo v
moško, kot tudi žensko obliko ustvarjanja. Vsak pogled na svet je lahko dragocen in če
bomo delovali na način, da se sprejema oba spola enako in se jima daje možnost za uspeh,
bo kiparska umetnost še bolj cvetela.
Skozi diplomsko delo sem se srečevala z različnimi pogledi na kiparstvo, kar mi je
razširilo obzorje. Moj cilj je bil predstaviti različne načine oblikovanja v okvirjih
ženskega motiva, in predstaviti umetnice same. Skozi proces sem prišla do zaključka, da
je ženska še kako prisotna v umetnosti in da je tudi pomembno vplivala na razvoj. Skozi
individualne primere sem predstavila delovanja umetnic iz celega sveta in iz različnih
obdobij. S tem sem prikazala določen razvoj in kontinuiteto kipark skozi različna obdobja
vse do danes.
Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015
37
8 VIRI IN LITERATURA
Banov, I. (2007). Mojca Smerdu. Art magazin Kontura: Zagreb
Chadwick, W. (2002). Women, Art, and Society. London: Themes and Hudson
Matticks, P. (2013). Umetnost in njen čas : teorije in prakse moderne estetike. Ljubljana:
Sophia
Read, H. (2007). Modern sculpture : a concise history. London ; New York : Thames &
Hudson
Reckitt, H. (2006). Art and feminism. London;New York: Phaidon
Internetni viri:
http://www.19thc-artworldwide.org/autumn09/edgar-degas-intimitaet-und-pose,
13.7.2015
http://www.theguardian.com/artanddesign/2009/jan/12/degas-women-germaine-greer,
25.7.2015
Grobler, A., http://www.pojmovnik.si/koncept/feministicna_umetnost/, 6.6.2015
http://www.radford.edu/rbarris/art428/matisse.html, 6.6.2015
http://www2.tate.org.uk/imap/primitivism-matisse-text.shtml , 4.6.2015
http://www.delo.si/kultura/razstave/o-cem-govori-rene-rusjan-ko-govori-o.html, 7.9.2015
Slikovni viri:
Slika 1: Kren. E , http://www.wga.hu/html_m/r/rossi_p/joseph.html, pridobljeno 8.9.2015
Slika 2: http://www.artnet.com/magazine/features/vcassidy/cassidy6-8-00.asp,
pridobljeno 11.8. 2015
Slika 3 : http://nga.gov.au/international/catalogue/Detail.cfm?IRN=49353, pridobljeno
5.8.2015
Slika 4: http://www.getty.edu/art/exhibitions/herculaneum_women/, pridobljeno 9.9.2015
Slika 5: http://www.artic.edu/aic/exhibitions/matisse/splash.html, pridobljeno 8.9.2015
Slika 6: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/medvojna-dela-slovenskih-umetnic-v-
mariboru/158379, pridobljeno 6.8.2015
Slika 7,8 : Čadež, D. ( 2014), http://bostjanlapajne.wix.com/dragica-cadez#!kipi/c199t,
pridobljeno 9.9.2015
Slika 9-16: Osebni arhiv