E-OKA E-ČASOPIS

OŠ GRADEC

VIKEND NA MORJU

V petek smo odšli v Izolo. S seboj sem vzel nahrbtnik lego kock, s

katerimi sem se začel takoj igrati. Po kosilu sva šla s sestro Niko v

trgovino po mleko, v knjigarno po čestitko in na sladoled. Potem sva

zavila še na igrišče, kjer sva se igrala. Ko sva se vrnila domov, se je Nika

želela učiti z mano angleščino. Učila sva se tako, da sva se igrala vislice.

Zvečer smo gledali film in potem smo šli spat.

Zjutraj sem gledal risanke. Po zajtrku smo odšli kupit darilo za dedijev

rojstni dan. Kmalu smo ga izbrali in vsi upamo, da mu bo všeč. Mami in

Nika sta ga zavili v papir, ki sem ga jaz izbral. Ker sva bila z Niko pridna,

naju je mami prvič odpeljala v kitajsko restavracijo. Tam sem poskusil

pekočo juho, ki je bila zelo čudne barve in okusa. Pečeni piščanec in

krompirček pa sta bila odlična. Všeč mi je bil tudi pečen kokos, ki sem ga

izbral za sladico. Mami in Nika sta jedli nekaj rjavega z rižem, kar ni bilo

videti preveč dobro.

Po kosilu smo se sončili na plaži in namakali noge v morju. Nekateri so se

celo kopali!

Ko smo se vrnili domov, sem napisal to nalogo.

Tim Praprotnik, 4. b

EVA IN MALI SAMOROG

Eva Tratnik živi na kmetiji. Ima rjave lase in nebesno modre oči. Je

prijazna in nežna deklica. Zelo rada ima konje. Vsak dan jaha in ima čisto

svojega konja! Ime mu je Blisk. Tega imena ni dobil kar tako. Bil je zares

hiter! Eva ga je imela zelo rada. Bila sta neločljiva prijatelja. Doma so

imeli veliko konj. A z Evinim kot noč črnim vrancem se ni mogel kosati

nihče. Še tako dober in uren konj.

Vse se je začelo nekega lepega sončnega dne. Bilo je še zgodaj in

Eva se je že prebujala. Najprej je morala nahraniti konje. To ji je bilo v

veselje. Hitro se je oblekla, na hitro je pogoltnila prepečenec, namazan z

marmelado, nato pa je stekla proti hlevu. Ko je prispela v hlev, je

pozdravila Bliska. Ta ji je z veselim hrzanjem odzdravil. V roke si je

nagrmadila celo naročje sena ter ga dala Blisku. Ta je zopet veselo zahrzal

in se lotil sena. Tedaj je Eva v kotu hleva zaslišala žalosten rezget. Ni

videla ničesar razen velikega kupa sena. Potem je rezget zaslišala drugič.

Zdaj je bila že zelo radovedna, kaj se skriva za kupom sena. Stopila je do

kupa in pogledala za njega. Tam je zagledala najčudovitejšo žival na

širnem svetu. Bil je snežno bel žrebiček, na glavi je imel zlat rog. Imel je

krila in sijočo grivo. Gledal je tako zelo prestrašeno, da se je Evi zasmilil.

Mlademu samorogu je hotela pomagati. Najhuje je bilo, da ni vedela,

kako. »Od kod je? Kje je njegova mama?« se je spraševala Eva. Vedela je,

da mlademu samorogu lahko ponudi le varno in toplo zatočišče, zato mu

je postlala s slamo. Po delu se ga je hotela dotakniti, a samorog je urno

skočil na noge in se ji izmakni. Eva je začudeno pogledala ob živalini

gibčnosti, nato pa s pomirjajočim glasom dejala: »Že prav! Že prav.«

Samorog se je umiril, Eva pa je do konca nahranila konje, nato pa

odhitela v šolo. Pouk se je vlekel in vlekel in se ni hotel končati. Deklica je

mislila le na mladega samoroga.

Zvonec je zazvonil konec pouka. »Končno!« si je mislili Eva. Šolo je

imela sicer rada, a že misel na mladega samoroga ji je dala misliti le nanj.

Hitro je pospravila svoje stvari v torbo in odbrzela proti hlevu. Še od

svojih prijateljic se ni poslovila. Ko je prispela domov, je odvrgla šolsko

torbo, se preoblekla in na hitro poljubila mamo, ki je vsa začudena

strmela za njo. Eva je prispela do hleva in odprla vrata. V njem je spet

zagledala mladega samoroga. Zdaj se je ni več tako bal, a vendar je

poskakoval na varni razdalji. Eva se mu je smejala. Bil je zabaven.

Čez nekaj dni je bil samorog na Evo že tako navajen, da je prišel, če

ga je poklicala. Zdaj je naravnost oboževal, da ga Eva boža. Lahko ga je

tudi že zajahala, a ne za dolgo, saj ni mogel dolgo prenašati njene teže.

Zdaj ko se je je navadil, je skupaj z Bliskom in samorogom samotno in

veselo jahala po gozdu. Mali samorog je bil videti tako srečen. Eva je

samoroga že tako dobro poznala, da se je odločila, da mu da ime. Odločila

se je, da mu bo ime Urni. Ne samo da je bil samorog neomajno lep, bil je

tudi zelo hiter.

Nekega dne je Eva vsa vesela prišla domov in odprla vrata hleva.

Ozrla se je po hlevu. Mali samorog ni pritekel k njej in jo z veselim

rezgetanjem pozdravil, kot je to počel vedno. Eva se je zbala, da je z njim

kaj narobe, zato je urno skočila v hlev in pregledala vsak kotiček hleva in

ga klicala. A samorog se ni oglasil. Eva je slutila, da je nekaj narobe.

Samoroga ni našla. Na tleh je opazila prepognjen košek papirja. Bila je

vizitka. Eva ga je pobrala in razgrnila in začela brati. Na njem je pisalo:

Društvo za preučevanje čudnih primerkov živali. Koprska ulica 3. Eva je o

tem društvu že enkrat slišala na televiziji. Ni ji bilo všeč, kako grdo so

ravnali z živalmi, ki so bile zares čudne. Zaprli so jih v kletke in na njih

izvajali nevarne in njihovemu zdravju škodljive poskuse. Eva je menila,

da jim je umrlo že na stotine živali in na televiziji tega niso pokazali.

Tedaj je Eva pomislila na malega samoroga. Mogoče umira! Že ob sami

misli na to se je zdrznila. Odločna je bila, da bo malega samoroga rešila

pred to strašno usodo. Vedela je, da to lahko stori, saj je poznala pot do

tega društva in sploh ni bilo daleč. Le nekaj ulic stran.

Ponoči je skovala nenormalno nor načrt. Nekako bo prišla v stavbo

in poiskala samoroga ter na njegovih krilih ušla. »To ni bil ravno

najboljši, bil pa je vseeno načrt,« se je bodrila Eva in vsa vznemirjena z

nasmehom na ustnicah takoj zaspala. Naslednje jutro se je Eva zbudila že

navsezgodaj. Tiho se je oblekla ter odklenila vhodna vrata. Ta so se z

glasnim škripanjem odprla. Eva se je prestrašeno ozrla naokrog. K njeni

sreči škripanje ni zbudilo nikogar razen njenega zvestega psa, ta je

začutil, da gre za nekaj res pomembnega, zato ni zalajal. Eva ga je

hvaležno pogledala in pobožala, nato pa izginila v jutranji megli. Eva je

pešačila približno petnajst minut, nato pa končno prispela do zelo

zanimive in hkrati lepe stavbe. Ni se mogla načuditi njeni lepoti. Bila je

bele in rožnate barve z veliko okni. Streha je bila rjava. Okrog nje so rasli

rdeči tulipani. Do stavbe se je vila peščena potka. Hiša je bila videti in je

tudi bila zelo draga pa tudi zelo stara. Nato pa se je spomnila, da mora

najti samoroga. Pogledala je, če so vrata odprta. Bila so. Eva ni vedela,

kaj bi naredila, če ne bi bila. Vstopila je v velik prostor z veliko vrati. Ni

vedela, kam mora iti, zato je na slepo izbrala eno pot in se odpravila po

njej ter brala napise na vratih: Oddelek za preučevanje mačk, Oddelek za

preučevanje psov, Oddelek za preučevanje domače živine … In Eva je

končno zagledala oddelek, ki se ji je zdel ravno pravšnji, kjer bi našla

samoroga. Imenoval se je: Oddelek za najbolj čudaške primerke. Na tiho

je odškrnila vrata in previdno pokukala v notranjost. Notri ni bilo

nikogar. Vstopila je v prostor. Bil je velik, a ne dovolj, da bi kletke, ki so

bile postavljene druga na drugo, normalno stale. Živali v njih so bile

živčne, ker so tudi one začutile nevarnost, da bi se kletke prekucnile. Na

sredini prostora je stala majhna miza, na kateri so bili kupi papirjev.

Pogledala jih je. Na njih so bile nerazumljive formule, a naslov ji je

povedal veliko več. Glasil se je: Kako bi hipnotizirali živali, da bi kradle.

Eva si je to poskušala predstavljati in zbasala papirje v žep. Spomnila se

je na malega samoroga in začela stikati naokrog. Šele tedaj je opazila, da

so v kletkah res čudne živali - kokoš s štirimi nogami, mačka s krili,

krava, ki je neprestano lajala. Eva je zagledala veliko kletko, v kateri je bil

velik samorog, poleg njega pa še majhen. Majhen samorog jo je z veselim

hrzanjem pozdravil. Večji samorog pa jo je gledal malce prestrašeno, a ko

je videl, da se je majhen samorog nič ne boji, se je pomiril. Eva je

majhnega samoroga takoj prepoznala. Bil je Urni! »Samorog zraven

Urnega je zagotovo njegova mama,« je pomislila Eva. Odprla je zapahe.

Samoroga sta brž zlezla iz kletke. Tedaj je zaslišala korake in se hitro

skrila za zaboje. Tedaj so se vrata odprla. V prostor je vstopil visok, suh in

na pogled zloben moški. Pogledal je na mizo in ko je ugotovil, da papirjev

ni, je začel stikati naokrog in pri tem našel Evo. Ko videl, da ji iz žepa

gledajo papirji, je zakričal ter jo hotel udariti. Eva se mu je izmaknila in

se podala v dir, moški pa za njo. Eva je s samorogoma in z moškim za

petami dirjala po hodnikih. Prispela je do okna, se izmaknila dolgemu

prijemu moškega in se zavihtela samorogovi mami na hrbet. Vsi trije so

jadrali po nebu. Moški pa se je nekaj drl za njimi. Eva je predvidevala, da

je vpil zelo grde besede, a zdaj ni bilo časa za tako razmišljanje. Raje je

uživala v vetru, ki ji je mršil lase. Ko so prispeli domov, je bila že noč.

Eva je stekla v hišo in odtipkala telefonsko številko policije ter jim

sporočila, kaj se dogaja v hiši. Policist je odgovoril: »Smo že na poti.« Eva

je odšla k samorogu in njegovi mami. A videla je le še to, kako sta skupaj

odletela v noč.

Sara Juvančič, 5. r., POŠ Hotič

GORSKA ZVERINA

Nekoč je v nekem gradu živela prelepa princesa. Nekega dne je hudo

zbolela. Dobila je zelo hudo bolezen, ki je bila tam znana kot zordelija. A

to bolezen lahko ozdravi le življenjska roža, ki raste na vrhu zverinske

gore. Kralj je o tem obvestil vse, ki so živeli v tem kraljestvu. Vsakogar

posebej je prosil, če bi šel iskat rožo, a si ni nihče upal na zverinsko goro,

saj je tam živela mogočna zver. Končno se je javil neki fant in obljubil, da

bo šel po življenjsko rožo za princeso. Kralj je fantu povedal, da mora

hitro vzeti rožo in steči z gore, sicer ga bo zver dobila.

Fant se je dobro pripravil in se podal na pot. Na poti je moral premagati

marsikatero nevšečnost in iti mimo veliko netopirjevih jam. Nato pa je

prišel do mostu. Ta se mu je zdel zelo majav in nestabilen, a kljub temu

ga je moral prečkati. Ko je prišel na drugo stran mostu, je moral

nadaljevati pot, ki se je vila navzgor.

Deček je prišel na vrh gore in zagledal življenjsko rožo. Naredil je točno

tako, kot mu je naročil kralj – pograbil je rožo in tekel s hriba, kakor so

ga nesle njegove noge. Takrat pa se je zbudila zver in začela tako rjoveti,

da se je tresla cela gora. Deček je tekel in tekel čez most in po vijugasti

poti, dokler ni prišel do konca gore v dolino.

Nato pa se je gora podrla. Deček je odnesel princesi rožo in njena mati je

iz nje skuhala čaj. Princesa je spila čaj in ozdravela. Princesa se je

poročila s dečkom in skupaj so živeli do konca svojih dni.

Tilen Zupanič, 5.r., POŠ Hotič

ŠPELCA SE JE POŠKODOVALA

Špelca je stara štiri leta in stanuje v veliki hiši. Piše se Zorec in prav

danes je tisti dan, ko naj bi odšla prvič v vrtec v bližini svojega doma.

Špelca je mamici povedala, da jo je malo strah vstopa v vrtec. Mamica jo

je potolažila, da ni tako hudo in da bo kmalu spoznala veliko novih

prijateljic.

Ko sta prispeli v vrtec, je Špelco postalo še bolj strah. Ko je videla,

da jo vsi opazujejo, se je skrila za mamico. Vzgojiteljica Nina je Špelco

poklicala, da bo spoznala nove prijateljice. Špelca je začel jokati in

ugovarjati mamici, da jo bodo starejši otroci izzivali in se norčevali iz nje.

Mamica ji je prigovarjala, naj se ne boji in počasi se je Špelca res napotila

v igralnico med prijateljice.

Vita, ki tudi hodi v vrtec, jo je poklicala, če bi se z njo igrala igro

»človek ne jezi se«, ki jo je Vita poznala, zato je z veseljem prikimala.

Vzgojiteljica Nina jima je dovolila, da se igrata po svoje in se v igro ni

vmešavala.

Špelca se je hitro naveličala in vprašala vzgojiteljico Nino, če bi

lahko vsi skupaj odšli ven na gugalnico. Vzgojiteljica je poklicala še ostale

otroke, da bi se v garderobi obuli in oblekli. Zunaj je bilo toplo in Špelci je

postalo dolgčas. Vita jo je povabila, če se gre spuščat po toboganu. Na

poti do tobogana se je Špelca spotaknila ob količek in trčila naravnost na

glavo. Vito je zaskrbelo in odšla je takoj iskat vzgojiteljico, da bi ji

pomagala. Kljub hladnim obkladkom ni nič pomagalo in vzgojiteljica je

po telefonu poklicala starše, da so jo odpeljali k zdravnici. Ta je rekla, da

ima Špelca rahel udarec v glavo, zato je morala počivati v postelji.

Že po nekaj dneh je mamici povedala, da zelo pogreša svoje

prijateljice, vzgojiteljico Nino in vse v vrtcu. Mamica jo je stisnila k sebi

in jo potolažila ter odšla v sobo pospravljat perilo. Dva dni je hitro minilo

in Špelca je lahko zopet odšla v vrtec, kjer je dobila prijavnico za izlet v

Prekmurje.

Manca Klemenčič, 5.r., POŠ Hotič

JAKA IN BINE

Jaka in Bine sta psa. Vsak dan ju peljemo do zapornic na sprehod.

Zjutraj in zvečer ju hranimo. Bine je rjav, Jaka pa črn. Oba imam zelo

rada.

Živita z nami v hiši. Obnašata se kot človeka. Vedno sta

pripravljena za igro, še posebno Bine. Ko pride k nam kakšen kuža, je pri

nas pravi direndaj.

Pika Topolnik, 2.r., OŠ Gradec, POŠ Kresnice

NIKINE TEŽAVE

Popoldne Nika sedi v svoji sobi in od jeze požira solze. Teden v šoli je bil

grozen. Najprej matematika komaj dvojka. Učila se je, znala je, preizkus

pa je bil ocenjen z zadostno. Pokopala jo je površnost. Sredi tedna je

pisala preizkus znanja iz slovenskega jezika. Učila se je še več, znala je

vse, rezultat pa porazen. Če bi učiteljica ocenjevala, bi bila spet dvojka ali

pa celo manj. Ubogo Niko je spet pokopala površnost.

Deklica je obvladala. Vedela je, da če hočeš znati, se moraš učiti. To pa

nič ne pomaga, če si površen.

»Jaz ti bom pomagala,« je deklica zaslišala nežen glas. V sobi je stala

prelepa vila, oblečena v zlato obleko, v roki pa je držala čarobno palico.

Trikrat se je s paličico dotaknila Nikine glave in rekla: »Površnost izgini.«

Površnost je kot majhen oblak izginila iz deklice, izginila pa je tudi vila.

V šoli je postala samo še natančna in srečna Nika.

Ali verjamete tej zgodbi? Je resnična? Bomo videli, ko bo Nika dobila

nazaj test, ki ga je pisala naslednji dan.

Tjaša Zupančič, 5. b

PREŽIVELA JE!

Bil sem še otrok, ko je po naših krajih hodil Martin Krpan. Sam ga še

nikoli poprej nisem videl, zato sem se dan za dnem potikal po knjižnicah in

spraševal babico o Krpanu. Največ sem o njem izvedel iz knjig, pa tudi iz

babičinih besed. Nadvse pa sem si ga želel videti v živo.

Nekega dne sem na poti v šolo videl moškega, podobnega Krpanu. Bil je

višje postave, močan ter za seboj je vlekel kobilico. Ustavil sem ga ter

povprašal po imenu: »Ste vi Krpan?« Odgovoril mi je: »Sprašuješ mene?«

»Seveda,vas,« sem odvrnil. »Potem si našel pravo osebo,« se je zasmejal. Oči

so mi kar zasijale in kar napadel sem ga z vprašanji. Tako se je začelo najino

druženje, postala sva prava prijatelja,dobro sem se razumel tudi s kobilico.

Rada naju je poslušala ter nama sledila.

Nekega dne smo se odpravili na bližnji hrib kot po navadi. Tam je kobilica

jedla travo, midva pa sva se pogovarjala. Na poti domov smo se odpravili po

drugi poti kot običajno, kar se je naposled slabo izteklo. Kobilica je pohodila

žebelj in malo je manjkalo, pa bi zdrsnila v prepad. Ubogo kobilico sva hitro

odnesla v dolino ter ugotovila, da postaja čedalje šibkejša. Hitro sva jo

odpeljala k veterinarju in čakala, kaj se bo zgodilo. Po dvourni operaciji je na

srečo kobilica preživela, zato zdaj veliko bolj paziva nanjo. Odhajava na krajše

izlete ter nikoli več ne zaideva na stranske poti.

To je bilo najino prvo pravilo, do sedaj pa jih je bilo že kar veliko. S Krpanom

sva sedaj še boljša prijatelja, ko sem že malo starejši. To zgodbo rad

pripovedujem vsem, ki me kadarkoli vprašajo kaj o Krpanu. To mi je najbolj

všeč, da sem ga resnično poznal.

Urh Šuštaršič, 7. C

MOJA SESTRICA

Moji sestrici je ime Pia. Stara je pet let. Ima srednje dolge lase. Rada se

tudi igra. Najraje se igra s punčkami, vlakcem, z malimi igračkami ...

Midve se imava zelo radi. Spiva v isti sobi. Tam imava pograd. Jaz spim

zgoraj, ona pa spodaj. Pia je zelo prijazna, vedno pomaga vsakomur, kdor

potrebuje pomoč. Zelo dobro smuča, letos pa se je naučila plavati. Skupaj

obiskujeva plesni tečaj. Večkrat obujeva rolarje ali pa se s kolesom voziva

po ulici. Na domačem vrtu imamo gugalnice in trampolin, kjer preživiva

lepe trenutke. Njena najljubša jed so špageti, zraven najraje izbere

sladoled v žogici. Zelo težko jo prepričamo, da poje kakšno sadje ali

zelenjavo.

Trikrat je bila že zelo bolna, tako da je morala v bolnišnico. Takrat sem

bila jaz vedno zelo žalostna in sem želela, da se hitro pozdravi. Je zelo

radovedna deklica. Z njo mi ni nikoli dolgčas. Večkrat se spreva, včasih se

tudi malo stepeva, a jo imam zelo rada in je ne dam za nič na svetu.

Maša Štrus, 3. r., OŠ Gradec, POŠ Kresnice

BORUTOVA DOGODIVŠČINA

Danes Borut praznuje rojstni dan. Za vse tiste, ki ne veste, je Borut moj

dinozaver. Živi pri meni doma in je prijazen, pameten, močan in moj

najboljši prijatelj.

V soboto smo z babico Ano odšli k sosedi Beti. Tam sta bila tudi najina

prijatelja Luka in Janez. Če še ne veste, Janez je dinozaver, ki je eno leto

starejši od Boruta. Vsi štirje smo zelo dobri prijatelji. Ta obisk je bil

Borutovo presenečenje za rojstni dan. Danes smo se igrali skrivalnice do

teme, ko je prišla babica Ana, da bi odšli domov. Takrat sem ugotovil, da

je že noč in da se Borut boji teme. Teme se boji, ker se je nekoč

dvobojeval z zlobnim dinozavrom Arnesom in preden ga je Borut

pokončal, mu je Arnes obljubil, da se bo neko noč vrnil in se maščeval.

Ko smo odšli domov, je naenkrat Borut začel teči in kričati, da ga lovi

Arnes. Takrat je babica iz žepa potegnila baterijo in posvetila v Arnesa. Z

Borutom sva tiho opazovala, kaj se bo zgodilo in bila je samo Borutova

senca.

Vsi trije smo se začeli smejati in odkorakali smo domov.

Miha Zupan, 5. b

JESEN

Prišlo, prišlo je neko pismo,

ki neznano od koga je, piše pa, prišla je tista,

tista, ki obarva svet.

Vedno znova ta je pesem,

ki opisuje ta njen dar,

lepa presta zmeraj vestna,

da nam neki dar.

Mi smo srečni,

da jo imamo,

ona da nam res vse,

sama pa nima nič.

Čisto resna je ta gospa,

vedno pravi ha, ha, ha,

mi smo resni, ne pa smešni, pravi

nam vsak dan.

Pridite in vidite,

da mili smo za manj.

Vedno znova se smehlja,

pa pošiljk nam veliko da.

Hišo bomo ji podarili

in vesela bo kot sonce,

ki sije noč in dan.

Dajmo, dajmo!

Pridite vi, pomagajte nam vsi.

Rada vidim, da pomagate mi,

zato častimo se vsi!

Bodi zvesta, a ne kot presta.

Vzamem lonec in pesmice

je konec.

MOJCA SIMERL, 7. b

NESKONČNOST

Neskončnost je kot morje, ki sega v neznano,

gora za goro,

hrib za hribom,

reka za reko,

vsa ta dolga pot,

le kje se bo končala?

Vemo le, da se ji reče

neskončnost.

Nika Praprotnik, 7. a

PESEM

Pesem nosim v sebi,

v meni skriva se!

Zdaj pokuka k tebi, meni, tebi, njej.

Tam notri skriva se,

v hišici za sebe.

Enkrat ven se zlije,

list papirja oblije.

Mojca Simerl, 7. b

PESEM NESEM

Kakor pastirček zaigram,

zapojem si, se zahihitam,

preko gora drvim, hitim, skačem, da se prav potim.

A kaj, ko rad grem tja v dolino,

nesem pesem in imam se prav fino.

Le kaj mi manjka,

saj pastirček mali sem,

navihan, razigran,

skačem rad tja dol v dolino in imam se prav fino.

Nesem pesem tja doli

moji ljubi ženkici.

Žan Mali, 7. B

NAŠA MUCA

Naša muca, muca mala je pa tačica postala.

Mlade mucke bo dobila, na letalo jih bo skrila .

Tu jih le neguje, da mišk več ni.

Kdaj pa jim malo ponagaja, a kaj ko prestrašeno in takoj

v letalo skočijo.

Kaj pa kaj pa se je pa danes zgodilo,

muce male so v hiši, da se jih več ne sliši,

muce male so prišle,

da bi malo ponagajale,

šle so v vrtec, ker tam jih nič ne moti,

mati pa ne sliši.

Karin Končar Ravnikar, 5. B

Neli Tancer, 1. b

SOBA RAZMETANKA

Moja soba je vedno razmetana,

je prava razmetanka.

Le enkrat v tednu je pospravljena.

Tam leži umazan »štumf«

in tam leži odtrgan gumb.

Ko pride čas pospravljanja,

vse na tleh leži

in ti do pospravljanja ni.

Ker sama ne pospravi se,

ti mama govori:

»Le brž pospravi jo,

da se boš imel lepo.«

Potem ti soba govori:

»Hvala za pospravljanje

in kmalu spet pospravi me!«

Žiga Kos, 7. A

ZAPACANA SOBA

Zapacana soba je res zapacana

še posebej takrat, kadar se pospravlja sama.

Ko v sobo stopi mama, reče:

»Saj je kakor jama.

Perilo je potisnjeno v koš,

nikoli pospravljalec ti ne boš!«

Na preprogi ležijo nogavice,

v omari gnezdo delajo sinice.

Na tleh nabralo se je pet kil prahu,

ribica zlata pa osamljena leži na akvarijevem dnu.

Na steno sem nalepil spodnje hlače,

pod posteljo pa izgubil vse copate.

Za zvezke ni mi mar,

saj raztrgal sem ves koledar.

Moja soba je kakor skladišče. Samo pazite,

da vaša ne postane smetišče.

Nejc Škrabanja, 7. a

MOJA SOBA

Moja soba je majhna kakor miš.

Moja soba je polna, da lahko v njej samo še spiš.

V njej je polno zvezkov in domače naloge,

vanjo pa včasih pride tudi nekaj bratčeve nadloge.

Po steni so polepljeni roza metuljčki,

igrajo se kakor veseli mulčki.

Ko se pogledaš v ogledalo,

vidiš sebe in še malo.

Rad moraš imeti svojo sobo,

če ne, bo huda nad tabo.

Če pogledaš skozi čisto okno,

vidiš mamo in ta ti reče: "Pospravi svojo razmetano sobo!"

Anja Kimovec, 7. a

Že stari ludi vedeli so da šola v betice znanje vliva. Učeni ludi imeli so

ugledno službo tir boljše življenje. Z doblenimi vogerskimi zlatimi so skoz

mesec družino preživlal. Neučeni ludi pa so skoz celo življenje na kmetih

delali inu se zašpotovali sami sebe.

Muj sosed Jožef inu jaz hodila sva v šolo. Delo je bilo zahtevno inu Jožef

se je vdal. Preostalo življenje je delal po kmetih in beračil. Ni imel ne

družine ne vogerskih zlatih. Jaz sem s končano šolo imel ugledno službo

v mestu inu imel urejeno življenje z družino. Čul sem da je Jožef umrl v

mukah na cesti.

Povem vam, v šolo je treba hodit.

Tjaša Jančar, Nika Koprivnikar in Tina Kristina Godec, 9. a

Pravijo, da moramo v šolo hoditi, kir se moramo veliko o življenju

naučiti. Da bomo v življenju kej dosegli inu se prou odločali. Da nej bi bli

bozi ljudi. Le-tu mi vam svetujemo.

Muj deda se nej nč v šoli učil. Potlej pa nej nč znou pa je tru dejlov, da je

za kruh jmu. Inu je zelu težku živu. Bolš bi v žiljenju mu blo, čr bi se učiu.

Zatu nej tadlat šole.

Dominika Jerebič, Neža Murn in Eva Šuštaršič, 9. b

V šulo moramo hoditi in se učiti. Oča in mati taku hučeta in ministerstvo,

država. V glavnem vsi, le mi temu nasprotujemo, kir se moramo učiti in v

šuli velikokrat biti tepeni kir nejsmo znali dobro računati. V šuli smo se

učili, da je Marija Terezija uvedla šule, da bi vsi ljudje bili znali brati in

pisati.

Micka bila je hudila u šulo, kir se je htela naučiti čitati in pisati. Njena

mati bila je učiteljica, zato je uboga Micka morala se učiti, še v šuli so bili

zelo strogi do nje. Njena teta ni bila hudila v šulo inu ni znala čitati ne

pisati. Zato je Micka nju vsak dan učila, de je lahku čitala knjige, de ko bo

stara, bo modre pameti.

Kaja Kranjc in Maja Zajc, 9. a ter Eva Razoršek, 9. b

DNEVNIK

ŠOLE V NARAVI

7. A razreda

»KRANJSKA GORA,

8. 10. – 12. 10. 2012«

ŠOLA V NARAVI V KRANJSKI GORI

V ponedeljek, 8. 10. 2012, smo se ob 11.30 z avtobusom pripeljali pred

dom Kosobrin v Kranjski Gori. Kovčke smo pustili v garderobi in se

odpravili v večnamenski prostor. Tam nam je vodja doma povedala

pravila. Nato smo se odpravili v jedilnico, kjer nam je hišnik povedal

kriterij ocenjevanja sob, potem pa smo odšli v sobe.

Kosilo smo imeli ob 13.30., potem pa smo imeli prosti čas. Nato smo

odšli z učiteljico Klavdijo v gozd merit temperaturo vode, zemlje in zraka

ter hitrost vetra. Ko smo prišli nazaj v dom, smo imeli pred večerjo nekaj

prostega časa. Po večerji smo odšli na ogled Kranjske Gore. Ogledali smo

si hišo Josipa Vandota in Liznjekovo domačijo.

Ob devetih smo se vrnili v dom. Nato smo imeli uro časa, da smo se

pripravili za spanje. Ob desetih je v domu zavladala čista tišina.

Nejc Škrabanja, 7. A

V torek smo vstali ob 7.00, poskrbeli za osebno higieno in se oblekli.

Potem smo šli v jedilnico na zajtrk. Ko smo končali z zajtrkovanjem, smo

se odpravili v svoje sobe, da bi jih očistili. Pospravljali smo, pospravljali

smo in pospravljali. Ob uri, ko smo morali nehati pospravljati, smo se šli

obut in počakat učitelja, s katerim se bomo odpravili na pohod.

Odpravili smo se na visok hrib, kjer smo videli vse mogoče. Po nekaj urah

smo se odpravili proti domu. Imeli smo krajši odmor, da si zamenjamo

oblačila, če smo se spotili. Sledilo je kosilo.

Po kosilu smo se odpravili v sobe na počitek. Ko smo se spočili, so se

začele popoldanske aktivnosti in sledil je pohod. Odpravili smo se po

strmi poti navzgor, a čas je hitro minil. Videli smo različne stvari. Ko smo

se vrnili, smo imeli malo počitka, ker je po tem sledila večerja. Ko smo

povečerjali, smo imeli dobro uro prostega časa. Sledil je večerni program,

ki smo ga imeli skupaj s drugo šolo. Spat smo se odpravili ob 22. uri.

Maj Kramberger, 7. A

V sredo, 10. 10. 2012, smo se

prebudili prav tako kot prejšnji

dan ob sedmi uri z novimi močmi

in voljo, da se soočimo z izzivom,

ki nas je čakal - z nordijsko hojo.

Počasi smo se zbrali, se malo

pretegnili pri jutranji telovadbi,

pojedli zajtrk ter z novim upanjem, da je soba odlično pospravljena, odšli

na travnik, kjer nas je učitelj na zabaven način učil nordijske hoje in teka.

Po kosilu smo to veščino preizkusili tudi na krajšem pohodu nad

Kranjsko Goro. Po njem smo se izmučeni vrnili v svoje sobe ter skoraj vsi

obležali v posteljah.

Tudi na družabnem večeru nam ni primanjkovalo smeha. Ta dan se nam

je vtisnil v spomin, še posebno tistim, ki česa podobnega ne doživijo vsak

dan!

Nika Praprotnik, 7. a

V četrtek, 11. 10. 2012, sta nas kot prejšnje dni v CŠOD-ju ob 7. uri zbudili

učiteljici. Pospravili smo svoje sobe, saj smo za to vsak dan, glede na to,

kako pospravljena je bila soba, dobili oceno od 5 do 10. Oblekli smo se in

se odpravili na jutranjo telovadbo in zajtrk.

Ta dan ni bil čisto navaden. Prejšnje dni smo se veliko naučili in tudi

veliko prehodili, zato je bil na vrsti orientacijski tek. Po skupinah, v

katere smo se izžrebali, smo tekmovali v hitrosti, orientaciji in seveda

tudi v znanju.

Najboljši čas in hkrati tudi največ točk je dosegla skupina iz OŠ Gradec, v

kateri so sodelovali Rok, Žana in Marko. Po približno uri teka in

intenzivnega reševanja nalog smo se

odpravili proti domu, kjer smo imeli

kosilo in odmor. Takrat so učitelji doma

tudi razglasili rezultate dopoldanskega

tekmovanja.

Popoldne se nismo odpravili na teren,

zato smo ta čas preživeli v jedilnici. Učili smo se narediti pet različnih

vozlov. Pomagal nam je učitelj Miro iz CŠOD.

Ostalo nam je še nekaj prostega časa, a takrat se nismo zabavali, saj je

imela vsaka soba svoje delo. Ker v domu nismo bili le učenci iz OŠ

Gradec, temveč tudi učenci OŠ Mirana Jarca iz Črnomlja, s katerimi se še

nismo dobro poznali, je morala do večera vsaka soba pripraviti svojo

predstavitev.

Pred družabnim večerom smo imeli še večerjo, nato pa smo se končno

spoznali in malo pozabavali. Ker nam je ostalo še malo časa, smo se igrali

še nekaj igric, kot je na primer pantomima. Ob 21.00 je bil čas, da se

razvrstimo po sobah, se umijemo in pripravimo na spanje. Čas za spanje

je bil od 22.00 do 7.00.

Žana Brilej, 7. a

Petek je bil zadnji dan našega bivanja v Kranjski Gori. Zbudili smo se kot

po navadi ob sedmih, se umili, v kovčke pospravili še vse, kar nam je

ostalo, in se odpravili na jutranjo telovadbo. Po telovadbi smo odhiteli na

zajtrk. Po zajtrku smo šli nazaj v sobe, pometli, postlali, odnesli kovčke v

pritličje in se odpravili v manjšo učilnico naravoslovja, ki se je nahajala v

domu. Od tam smo šli do majhnega izvira potoka, ki se je nahajal v

Čičarah. Tam smo se učili o življenju ob vodi in v njej. Videli smo

enodnevnice, vrbnice, videli smo tudi hišice vodnih mladoletnic, veliko

hroščev in ličinko velikega komarja, ki mu po domače pravimo

helikopter. Ko smo končali pri potoku, smo se odpravili do jezera Jasna,

do katerega je peljala gozdna potka. Mimo poti je tekla prečudovita reka

Pišnica. Pod njo je bil bel pesek in beli kamni, nad njimi pa smaragdno

čista gladina reke Pišnice. Ko smo končno prispeli do jezera, smo se

fotografirali in jezero obkrožili, dokler nismo prišli do še enega izvira

potoka, ki se je izlival v jezero. Tam smo naredili še par poskusov z vodo

in se začeli počasi vračati proti domu. Na kratkem postanku nam je

učiteljica naravoslovja Maja povedala še pravljico o Zlatorogu, ki gre

tako:

Nekoč so v gorah Kranjske Gore živele lepe bele deklice, ki so pomagale

popotnikom in planincem. Ena izmed deklic je bila tudi Ajdovska deklica.

Nekega dne se pri njej ustavi neka žena, ki povpraša Ajdovsko deklico,

kaj bo rodila. Ta ji odgovori, da bo rodila sina, lepega in takega, da si bo

upal nad Zlatoroga. Druge deklice so bile jezne na Ajdovsko, zato so jo

spremenile v kamen (še danes se v stenah gora vidi njen žalostni obraz).

Žena je res rodila sina. Ta se je zaljubil v mlado dekle, ki je delalo v

krčmi. Bila sta srečna. Nekega dne pa k deklici pristopi nek moški in ji

reče, da ima denar in da ji lahko kupi vse mogoče, le da bo z njim. Vendar

deklica odkloni. Moški ji pove, kako lahko deček dobi denar, in tako ji

pove tudi za Zlatoroga. Deklica naslednji dan pošlje dečka v gore ubit

Zlatoroga. Deček po kratkem boju Zlatoroga končno zabode in Zlatorog

pade po pečini navzdol. A kjer koli je ostal madež njegove krvi, povsod je

zrasla triglavska roža. Zlatorog je triglavske rože pojedel in v hipu

ozdravel. Tako se je spet postavil na svoje noge in ubil dečka. Šele takrat

je deklica spoznala, kaj je izgubila ter da ne potrebuje zlata in zakladov,

da bo srečna.

Po zanimivi zgodbi smo se vrnili peš nazaj v dom, kjer smo imeli kosilo, v

sobe pa se nismo več vrnili, saj so jih čistilke že pripravljale za nove

obiskovalce.

Ko smo pojedli, smo morali počakati samo še na avtobus. Tu pa se je

malo zapletlo. Avtobus je zamujal slabo uro. Vsi smo bili razočarani in

tudi malce jezni, vendar smo zaradi tega lahko odšli v trgovino, ki smo jo

vsi zelo pogrešali. Kupili smo si vse mogoče, npr. spominke, razglednice,

bonbone, nekateri tudi hrustljave žemljice. Očitno smo trgovino res

pogrešali. Ko je prišel avtobus, smo bili vsi zelo veseli. Na avtobusu smo

bili pridni in nikomur ni bilo slabo.

V Kranjski Gori smo se imeli lepo, smejali smo se, se zabavali, proti

koncu pa imeli nekaj majhnih ljubezenskih težavic.

Santana Bojić, 7. a

KRIŽARJENJE Z LADJO MSC SPLENDIDA PO

VZHODNEM SREDOZEMLJU (ITALIJA-GRČIJA-TURČIJA-

GRČIJA-ITALIJA)

Že v vrtcu sem si želel iti na križarjenje z ladjo velikanko. To veliko željo

sem zaupal staršem. Starša sta mi obljubila, da bomo nekega dne, ko bom

malo večji, res šli na križarjenje.

Bilo je na začetku šolskega leta v četrtem razredu. Ata je v soboto zvečer

brskal po internetu in slučajno naletel na ponudbo za križarjenje po

Sredozemlju. Napisano je bilo, da sta prosti le še dve kabini za križarjenje

v začetku decembra. Z mami sta se hitro odločila in prijavila tri osebe.

Nestrpno sem čakal ponedeljka, saj so nam po e-pošti poslali potrdilo, da

lahko še plačamo kabino za tri osebe. In res se je zgodilo.

V šoli pri pouku sem se zelo trudil, doma pa pridno učil, da bi mi gospa

ravnateljica in moja učiteljica Barbara dovolili na križarjenje za deset

šolskih dni. Mami je v mesecu novembru napisala vlogo za moj dopust.

Juhu, dobil sem pozitiven odgovor!

Tako smo se v ponedeljek, 5. decembra 2011, zgodaj zjutraj ob enih, s

starši skupaj odpravili na potovanje. Najprej smo se z avtom odpeljali do

Ljubljane, kjer smo počakali na avtobus, ki nas je potem odpeljal do

pristanišča Genova v Italiji. Tam smo se vkrcali na ladjo MCS

SPLENDIDA. To je gromozanska ladja: ima 1637 kabin, sprejme 3274

gostov, tehta 138 tisoč ton, dolga je 333 m (za tri nogometna igrišča),

široka je 38m, ima 18 nadstropij. Nisem si mogel predstavljati, kakšna

velikanka je to.

Še preden smo iz pristanišča Genova izpluli proti Grčiji, smo imeli vsi

potniki in člani posadke obvezno reševalno vajo. Po navodili smo si

nadeli reševalne jopiče in odšli v poseben prostor. Na ogled smo imeli

tudi film, kako ravnati v primeru nesreče.

Drugi, sedmi in deveti dan smo v celoti preživeli na morju. Te dni sva si z

mami ogledovala trgovine, restavracije in razne druge družabne prostore,

ata pa je ta čas izkoristil za počitek v kabini. V primeru, ko sem se začel

dolgočasiti, sem v roke vzel matematične delovne zvezke ali slovenščino

ali angleščino. Na računalniku sem imel tudi igrico, s pomočjo katere sem

lahko vadil poštevanko.

Na ladji je gledališče z zelo modernim odrom. Vsak večer po večerji smo

si lahko ogledali različne vrste predstav: gledališko, operno, plesno.

Nastopali so tudi artisti. Imeli so tudi otroški program z različnimi

delavnicami. V vsakem nadstropju je poleg kabin tudi veliko družabnih

prostorov. Imajo kazino, knjižnico, bazene, savno, fitnes ter zdravniško

ambulanto, odprto 24 ur.

Mi smo imeli kabino v petem nadstropju. V kabini je bila postelja za

starše in dve zložljivi postelji, pritrjeni na steno in strop. Osebje je bilo

vse zelo prijazno in ustrežljivo. Bili so v večini mladi fantje, ki so za svoj

zaslužek trdo delali. Večkrat na dan smo dobili sveže brisače in toaletne

robčke. Vse je bilo zelo čisto.

Na vratih vsake jedilnice so bila pisna navodila in navodila v obliki sličic,

kako si pravilno umiti in razkužiti roke. Zraven pa je bilo razkužilo.

Samopostrežni zajtrk in samopostrežno kosilo smo imeli v restavraciji

BORA BORA, večerje pa v restavraciji LA REGGIA. Imeli smo tri gala

večerje, na katere je vse potnike povabil kapitan. Za večerje v restavraciji

smo se morali primerno urediti, še posebej za gala večerjo je bila obvezna

svečana obleka. Tudi jaz sem imel srajco in metuljčka.

Ponudba hrane je bila pri vseh obrokih zelo pestra in raznolika. Za vsak

okus se je našlo nekaj, saj smo bili potniki v bistvu z vseh celin sveta, z

različnimi prehranjevalnimi navadami in kulturami. Pri zajtrku, kosilu in

malicah smo vsakič sedeli za drugo mizo, pri večerji pa smo imeli vse dni

stalno eno mizo, skupaj z družino iz Maribora. Postali smo prijatelji.

Tretji dan smo pristali v Grčiji (KATAKOLON), kjer smo morali zaradi

časovne razlike najprej uro prestaviti za eno uro naprej od naše. Ogledali

smo si pomembne znamenitosti. Ko je bila ladja v pristanišču zasidrana,

smo lahko kadarkoli šli iz mesta na ladjo kaj pojesti, nato pa po želji

zopet na kakšen izlet. Vsakič posebej smo dobili urnik, do kdaj se

moramo vrniti na ladjo. V primeru, da ne bi prišli pravočasno, bi ladja

odplula brez nas.

Četrti dan smo bili še vedno na grški obali (HERAKLION), ogledali smo

si palačo KNOSSOS.

Otok KRETA je dejansko država v državi z lastno zgodovino, folkloro in

tradicijo. Bila je zibelka najstarejše evropske civilizacije, skrivnostne

minojske kulture, ki je cvetela pred 4000 leti. Svoje sledove so na KRETI

pustili Grki, Rimljani, Bizantinci, Saraceni, Benečani in Turki. Notranjost

otoka je gorata. Otok je poznan tudi po lepih plažah. Creta - Heraklion.

KNOSSOS

Palača Knossos je ena izmed najpomembnejših palač minojske

civilizacije. Kot pravijo legende, naj bi tam živel kralj Minos. Palača je

povezana tudi z mnogimi miti, kot je labirint z Minotavrom in zgodba

o Dedalu in Ikarju. Palača je bila odkrita leta 1878.

Peti in šesti dan dan smo se mudili v Turčiji (MARMARIS, IZMIR,

EFEZ- poznano antično mesto).

Mesto IZMIR leži ob zahodni turški obali. Po številu prebivalcev je tretje

največje turško mesto za CARIGRADOM in ANKARO. Tu se je domnevno

rodil HOMER - grški epski pesnik. V antiki se je mesto imenovalo

SMIRNA. Ena najbolj znanih arhitektur v mestu je stolp z uro, ki leži v

središču mesta na trgu KONAK.

Sedmi dan je bil dan na morju. Pluli smo mimo grških otokov proti zalivu

SARONICO.

Osmi dan smo pristali v grškem pristanišču PIREJ. V pristanišče smo

zapluli s pomočjo matičnega (pirejskega) pristaniškega pilota. Ta nam je

pomagal tudi ob izplutju iz zaliva. Smer plovbe proti Jonskemu morju.

PIREJ je eno največjih pristanišč v Sredozemskem morju in eno

najprometnejših pristanišč na svetu. Zagotovo je mesto ena

najpomembnejših točk kontinentalne Grčije zaradi bližine glavnega

mesta ATENE. PIREJ je bilo atensko pristanišče že v času antike.

Pristanišč je več, zajedajo se v polotok AKTI, ki se nahaja 10 km JZ od

središča mesta. Trije zalivi, kjer je pristanišče, se imenujejo:

KANTHAROS – največje, trgovsko pristanišče; ZEA – srednje veliko

pristanišče, privez za jahte; MICROLIMANO – najmanjše pristanišče,

privezi za ribiške ladje.

Deveti dan je bil zopet dan na morju. Plovba proti mestu PALERMO v

Italiji - v smeri proti SZ na odprto morje – J del Jonskega morja, J obala

Kalabrije proti Mesinski ožini. Ob 22.30. uri se je vkrcal pilot, ki je ladjo

krmaril skozi Mesinsko ožino. URE SMO PREMAKNILI NAZAJ NA

SREDNJEEVROPSKI ČAS.

Deseti dan smo pripluli v PALERMO, glavno mesto otoka SICILIJE, ki

leži 14 km južno od palermskega zaliva na SZ obali SICILIJE. Je

rodovitno kmetijsko območje, znano kot »zlata školjka«. Tu pridelujejo

predvsem agrume (pomaranče, mandarine, grenivke, limone), pa tudi

ostalo sadje. Zaradi svoje pomembne lege je bil otok pravo vrvišče

različnih kultur (Grki, Feničani, Kartažani …).

Enajsti dan smo ob 9. uri pripluli v pristanišče CIVITAVECCHIA ob

TIRENSKEM morju. CIVITAVECCHIA, »staro antično mesto«, je mesto

v provinci RIM in služi kot glavno pristanišče mesta RIM. Med drugo

svetovno vojno je bilo mesto skoraj v celoti uničeno, kasneje pa

obnovljeno.

Sledil je ogled RIMA. Tu sem si za spomin kupil kipec volkulje z

Romulom in Remom.

Ob 19. uri smo s pomočjo pristaniškega pilota izpluli v smeri polotoka

dell ARGENTARIO, skozi kanal PIOMBINO, kjer smo se usmerili proti

GENOVI. Morje je bilo zelo razburkano, ker je pihala močna burja.

Čeprav je bila ladja gromozanska, jo je premetavalo sem ter tja kot

majhno ladjico. Zaradi vremenskih razmer smo imeli pri pristanku nekaj

ur zamude.

Dvanajsti dan smo ob 8. 30 pristali v GENOVI, se izkrcali z ladje ter

vstopili na avtobus za Ljubljano. Vreme je bilo zelo oblačno in deževno.

Na poti do Ljubljane smo se trikrat ustavili. Vožnje sem bil že zelo

naveličan, zato sem komaj čakal, da prispemo domov. Zelo sem že

pogrešal brata, sošolce, prijatelje, treninge košarke pa tudi šolo. Veselil

sem se spanja v svoji postelji na trdnih tleh. Doma sem imel še nekaj ur

težave, da sem se navadil na to, da se hiša ne guga, ampak trdno stoji.

Potovanje je bilo zabavno in poučno, pa tudi naporno.

Dejan Stamatovski, 5. b

KONJ IN OSEL

Po gori so hodili gospodar, konj in osel. Konj je hodil poleg

gospodarja, medtem ko je osel nesel 10 zelo težkih vreč. Osel je

vprašal konja, če lahko poprime vrečo ali dve, ker je bil sam

izmučen. Konj mu je odgovoril, da on ni zadolžen, da nosi vreče,

ampak da nosi gospodarja. Osel je bil ves izmučen in mu ni mogel

odgovoriti. Čez nekaj metrov se je osel zgrudil po tleh. Gospodar je

pristopil do njega, ga pobožal in rekel, kako ubogi je. Gospodar je vse

vreče naložil konju in ko si je ta mislil, kako težko je, je gospodar

nanj z vrvjo privezal še osla.

NAUK: Bolje prej priskočiti na pomoč, ker se ti kasneje lahko

maščuje.

Adam Jakupovič, 7. C

JEŽ IN ZAJEC

Jež si pridno nabira hruške in jabolka, pri tem si poje:

"Ježek teka teka in se ..."

Zajec pa priskaklja ter skače visoko v zrak in se ježu smeji: "O, stari jež,

spet te hruške nabiraš?"

"Ja, seveda, da bom čez zimo preživel," mu odvrne. "Še ti si daj," se obrne

in poje naprej!"

"Ha ha ha, meni ni treba, h kmetu grem pa vse dobim," se zasmeji zajec.

Ob temu stavku zajec postane lačen. Brž steče h kmetu po korenje in glej

no, kmet je pobiral z njive še zadnje korenje.

Prišla je zima, vse živali so jedle, kar so si pripravile čez poletje, le zajec

ne. Sedel je v svojem kotičku in se spominjal ježevih besed.

Maja Kavšek, 7. B

Alja Žlogar, 1. b

PIKAPOLONICA IN MRAVLJA

Nekega poletnega dne si je pikapolonica delala senco in se hladila s

svojimi krili. Mimo je prišla mravlja, ki ji je bilo grozno vroče in sonce je

sijalo ravno v njo. Vprašala je pikapolonico: »Ali lahko še meni delaš

senco in me hladiš? Tako neznosno mi je vroče.« Pikapolonica pa ji je

odgovorila: »Moja krila so premajhna, da bi še tebi lahko delala senco in

z njimi lahko naredim le toliko vetra, da zadostuje samo meni. Se

vidiva!« Odletela je, mravlja pa je hodila naprej.

Kmalu je za poletjem prišla jesen in za njo huda zima. Mravlja se je grela

v svojem mravljišču, mimo pa je vsa premrežena prišla pikapolonica.

Zletela je nižje in se spustila do mravljinega mravljišča. Vprašala je: »Oh,

draga prijateljica, ali mi dovoliš, da čez zimo ostanem pri tebi? Zunaj

bom še zmrznila. Prosim!« A mravlja se je takoj spomnila vročega poletja

in rekla: »Oprosti, vendar je v mravljišču dovolj prostora le zame in za

mojo družino. Pa se vidiva!« In je zaprla vrata, pikapolonica pa je

odletela. Od takrat naprej vsako poletje pikapolonica ne dela sence

mravlji in išče izgovore, zato ker je pozimi ona ni spustila v svoje

mravljišče, mravlja pa ravno obratno. In ta zamera ostaja še danes.

Janja Končar, 7. c

Klara Kajtna Pirnat, 1. b

LOJZE ERJAVEC, lovec Moj ata Lojze je že od mladih nog povezan z naravo. V lovske vrste je

stopil leta 1986. Za to ga je navdušil njegov oče, ki je bil tudi lovec. Ker

imam tudi sam rad naravo in živali, sem se odločil, da naredim intervju z

njim.

Kdaj si začutil, da bi postal lovec? Da bi postal lovec, sem začutil že v rani mladosti, ko sem na lovu

velikokrat spremljal svojega očeta. Zaradi službenih obveznosti pa sem se

zeleni bratovščini (tako pravijo lovcem) pridružil šele leta1986.

V katero lovsko družino si včlanjen? Sem član Lovske družine Polšnik. To je ena najstarejših družin v

Sloveniji, saj je bila ustanovljena leta 1945.

Kako pogosto hodiš na lov ? Lov se izvaja po planu lovov, ki ga sprejme občni zbor lovske družine.

Deljen pa je na individualne in skupne love. Sam imam rajši individualne

love, ker imam več možnosti opazovanja narave in divjadi. Tako se lovov

udeležujem zelo pogosto.

Koliko živali si že uplenil ? Uplenil sem največ srnjadi, teh je nekaj čez 70. Uplenil pa sem tudi

gamsa, divjega prašiča, jelena, jazbeca, zajca, fazana, divjo raco.

Kdaj, kje in katero žival si prvo uplenil ? Prvo žival sem uplenil leta 1987 v lovišču Lovske družine Polšnik, in sicer

srnjaka.

Kakšni so bili tvoji občutki ob tem? Moji občutki so bili mešani – najprej sem bil vesel, potem pa sem v sebi

začutil neko praznino, zavedajoč se, da sem prekinil življenje živali. Rad

pa bi povedal, da naloga lovcev ni samo plenjenje divjadi, ampak tudi

skrb za njih. Čuvamo jih pred potepuškimi psi, po potrebi jih tudi

krmimo, zlasti v hudih zimah.

Katera je bila tvoja prva puška? Kako je potrebno skrbeti za orožje? Moji prvi puški sta bili risanica in šibrenica. Risanica je namenjena za

lov na visoko divjad, npr. srnjad, jelenjad, šibrenica pa je namenjena za

lov na nizko divjad, npr. poljskega zajca, lisico. Orožje mora biti vedno

čisto in shranjeno na mestih, do katerih ima dostop samo lovec.

Kaj je to lovski krst in kako poteka? Lovski krst je sprejem novinca v lovsko druščino (ne družino). Praviloma

krstijo novinca, ki je lovsko pravično uplenil prvo žival velikega lova.

Lovski krst hrani ostanke srednjeveškega obreda poviteževanja.

Najprimernejši čas za lovski krst je neposredno po lovu, na katerem je

novinec lovsko pravično uplenil veliko divjad. To je zelo lep običaj, ki naj

bi vsakemu lovcu ostal v najlepšem spominu. Lovca se krsti tako, da ga

boter s palico udari po zadnji plati, pri tem govoreč: krstim te v imenu

boginje Diane za lovsko čast in poštenje. Lovski krst je po svoje tudi

šaljiv, v čast krščenca pa se izvede tudi lovski ropot – to je potrkavanje s

kozarci po mizi.

Hvala za tvoje odgovore in prijeten klepet. Želim ti, da bi še dolgo užival v

lovu in kmalu spet kaj uplenil. Dober pogled!

Pripravil: Marcel Malis, 8. C

COURSEWORK 1, HOME LIFE

During the week, I usually wake up at 7.15. I

make my breakfast on my own. I usually eat

cereal with strawberry yoghourt.

My mum day usually starts at 07.00. She is in a

hurry , so she doesn´t have time to sit down. But

she always has a cup of coffee in the kitchen.

She often makes a sandwich with cheese to take it to the work with

her.

At about 7.30 I usually leave the house. I always

walk to school with my school friends. My lessons

start at eight o´clock. Usually we have six lessons,

so I come home at about two o´clock. I prefer

spaghetti or hamburger for lunch. Every day,

except Friday, I do my homework after lunch.

My mother travels to work by car. The road to

Ljubljana is often very busy, but she hurries home to drive me to football

training. My training starts at 4 o´clock.

We usually have our dinner together, but sometimes

my mother works late in the

evening, so I have dinner with my

grandparents.

We eat at about half past six. After

that, I talk to my friends on facebook or watch TV. My

mother doesn´t like TV, she usually reads books. I go to bed at about ten.

At the weekend my mother does the housework, goes shopping or works

in the garden. Sometimes I help her, but usually I have a football match. I

spend my free time with my friends. Sometimes we go to the cinema or in

the forest. Sometimes my friends visit me at home and we spend a really

nice time together.

Domen Domadenik, 8.B

PRIJETNO DOŽIVETJE NA AKTIVNEM ŠPORTNEM

DNEVU

V četrtek, 15. 11. 2012, smo imeli učenci devetega razreda športni dan.

Lahko smo izbirali med pohodom v okolici Litije in fitnesom Sokol.

Večina se nas je odločila za fitnes.

Zjutraj smo se zbrali pred šolo in se ob 8. uri odpeljali proti fitnesu na

Ježici. Ko smo prispeli, smo dobili ključe garderob, kjer smo se

preoblekli, potem pa odšli v dvorano. Ker smo s prihodom zamujali,

nismo imeli časa za malico, ampak smo se takoj razdelili v skupine.

Razporedili smo se po prostorih. V prvi skupini smo imeli najprej

ogrevanje oz. aerobiko. Bilo je precej naporno: plesu je sledil step z

utežjo, temu pa borilne veščine. Potem smo imeli desetminutni odmor,

da smo lahko pomalicali in se pripravili na uporabo naprav. Nadaljevali

smo v prostoru z napravami za fitnes. Punce smo takoj zasedle tekaško

stezo ter kolesa, fantje pa so se zadrževali pri utežeh. Ni minilo veliko

časa, ko smo na željo učitelja že oddrveli v sobo za »spinning«. Tam smo

v ritmu glasbe kolesarili »po ravnini in v hrib«. Po vadbi smo se odpravili

v garderobe in si privoščili osvežilno prho. Pred odhodom smo se še

posladkali in popili nekaj energijskih napitkov. Ob 13. uri smo se

odpravili proti Litiji.

Všeč nama je bilo, ker smo v fitnesu lahko samostojno preizkušali

različne naprave. Sami sva večino časa preživeli pri tekaški stezi. Žal

nama je, da nisva preizkusili še česa drugega. Opremo, kakršno imajo v

Sokolu, je težko primerjati s tisto, ki jo imajo v litijskih fitnesih. Gotovo

se bova še kdaj odpravili na Ježico.

Jasna Budimlić in Tajda Vrhovec

PRISPEVKE PRISPEVALI UČENCI OŠ GRADEC S

PODRUŽNICAMI POŠ HOTIČ, POŠ KRESNICE, POŠ JEVNICA,

POŠ VAČE

ZBRALI IN UREDILI BOJANA KOTAR IN MATEJA GORŠE