CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

929Karlin A.

JEZERNIK, Jerneja Alma M. Karlin, državljanka sveta : življenje in delo Alme Maximiliane Karlin (1889-1950) / Jerneja Jezernik ; [posnetki arhivskega in knjižnega gradiva iz fondov Rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice, Muzeja novejše zgodovine Celje, Pokrajinskega muzeja Celje]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009

ISBN 978-961-01-0887-0

247297280

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduci ranje, distri-buiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali pos topku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elek tronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravi cah. Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu:

Jerneja Jezernik

Življenje in delo Alme Maximiliane Karlin

(1889–1950)

7Kako sem postala človek ...

1889–1907

21Mladost med poligloti, svetovljani in teozofi

1907–1919

37Prva eksotika:

Peru, Panama in Karibski otoki1920 in 1921

59V svet odprta Japonska

1922 in 1923

77Skrivnostna Kitajska

1923

99Urok Južnega morja 1924, 1925 in 1926

119Zadnji kos poti okoli sveta:

Indonezija, Malezija, Tajska, Burma, Indija, Pakistan

1926 in 1927

in vrnitev v Celje december 1927

135Pot k slavi in literarni obrat k duhovnim temam

155Almina srečanja z nacizmom, s partizanstvom, komunizmom in –

z doseženo večnostjo 1934–1950

169Najmlajši vnuk častitljivega I Čaa

Zgodba s KitajskegaAlma M Karlin

185Ko duše pokličem

Alma M Karlin

189Iz tujih časopisov in pisem bralcev

193Dvoje življenj – en cilj

Thea Schreiber Gamelin

201Pričevanja

Uršula Cetinski Polona Vetrih Marta Frelih

Veronika Drolc Vox populi

211Postopno razkrivanje literature

Alme M. Karlin v slovenščini Judita Tkavc

219Odlomki iz publicističnih tekstov o Almi M. Karlin

Ženska s pisalnim strojem, poprom in malikomAlenka Puhar

Upornica zoper ženske stereotipe Silvija Borovnik

Pripovedništvo Alme M. Karlin kot strategija preživetja Neva Šlibar

223Bibliografija del Alme Maximiliane Karlin

Že v zgodnjih otroških letih sta ji bila samostojno delo in ravnanje v veliko veselje, starša pa je kmalu presenetila tudi s prepričljivo izraženo željo po odkrivanju daljnih dežel. Kadar koli sta starša Almi kaj prepovedala, je v odgovor odločno pojasnila: »Bom šla pa v Ameriko!«

7

1889–1907

Ko se gospa Vilibalda Karlin, rojena Miheljak, ugledna in priljubljena nemška učiteljica v mestni dekliški ljudski šoli, v prvi polovici leta 1889 po neuspešni ,terapiji’ s kisovimi obkladki in različnimi odvajalnimi praški ni mogla znebiti

nadležnega ,izrastka’ v trebuhu, je iz štajerske province odpotovala v Ljubljano k enemu od takrat najbolj uglednih ginekologov in porodničarjev dr. Alojziju Valenti.

Po natančnem pregledu je vzdihovaje vprašala: »Kdaj pa ga boste morali odstra-niti, ta polip?«1

Primarij porodniškega oddelka Civilne bolnišnice ji je le hudomušno odvrnil: »Ne bo potrebno! Čez štiri mesece bo prišel sam in bo hotel piti in jesti ...«2

Bodoča mati, ki se je bližala petdesetim, je bila ob tej novici blizu omedlevice in solz grenkega obupa: porod v pozni ginekološki starosti se ji je zdel precej nevaren, bala pa se je tudi tega, da bi se morala po rojstvu otroka odpovedati potovanjem v evropska velemesta in svetovljanska zdravilišča ter uravnavati svoje življenje po naukih sorodnikov, ki so v jedkih zbadljivkah posmehljivo opravljali njeno pozno možitev in nosečnost, kajti v tistih časih so bile za povprečnega celjskega meščana že tridesetletnice ,odpisane kandidatke’.

Oče Jakob Karlin, sin slovenskega kmeta iz majhnega zaselka Tuncovec pri Rogaški Slatini, je malo pred ,pretresljivo’ novostjo že narahlo prestopil 60. leto in bolehal na pljučih. V stari avstro-ogrski vojski se je bojeval v štirih bitkah in postal major, zadnja leta svojega življenja, ki jih je v stari hiši ob celjskih srednjeveških Ljubljanskih vratih zaradi bolezni zavestno doživljal že kot tista čisto blizu groba, pa je nameraval kot upokojenec preživeti v miru, udobju in posvečanju konjič-kom, kot je bilo izdelovanje kraljevsko razkošnih ptičjih kletk iz lesa za njegove številne domače ljubljenčke kanarčke. Toda ti načrti so čez noč padli v vodo in gospod Karlin je začel premišljevati o tem, da bi zaradi novih okoliščin le sprejel plemiški pridevek ,von Waldisheim’, ter se z vnemo lotil pisanja pisem vplivnim ,bratom po orožju’, v katerih jih je prosil za pomoč pri šolanju svojega sina, ki naj

1 Karlin, Alma M.: Ein Mensch wird. Aus Kindheit und Jugend von Alma M. Karlin. – Ljubljana: NUK, Roko-pisni oddelek. Odlomek prevedla J. J.

2 Prav tam. Odlomek prevedla J. J.

Mati Vilibalda in mala Alma

Oče major Jakob Karlin

8

bi že s sedmimi leti stopil v šolo za kadete in se – kako pa drugače? – že v rosnih letih odločil za vojaško kariero.

»Kje je moj mali Maximilian?« naj bi si bil takoj po porodu, ki je v nasprotju s pričakovanji potekal hitro in brez zapletov, pozanimal upokojeni major.

Na svet pa je 12. oktobra 1889 ob pol desetih zvečer privekala le deklica z ru-menkasto zeleno kožo, okvaro oči in hromo levo stranjo telesa. Starša sta jo imeno-vala Alma, ker je bila zaradi krhkosti bolj podobna dušici kot telescu, oče pa je zanjo poiskal še drugo ime – Maximiliana, verjetno po svetniku Maksimilijanu Celjskem, ki je v nekdanji rimski Celeii zaradi preganjanja kristjanov umrl mučeniške smrti in katerega god se praznuje prav 12. oktobra. Novorojenčica se skoraj leto dni ni mogla odločiti, ali naj se vrne tja, od koder naj bi bila prišla – v Resnično, Praluč in Nesmrtnost –, ali pa bi morda prej le še preizkusila življenje na tostranskem svetu. Čeprav nezavedno odločitev za drugo je Dušica z dna srca bridko ter z dolgotrajnim telesnim in duševnim trpljenjem obžalovala vse življenje.

To se ne spodobi!

V svoji avtobiografiji iz otroštva, mladosti in zgodnje odrasle dobe Ein Mensch wird/Kako sem postala človek iz leta 1931 Karlinova navaja, da je bila izredno plah, tih, vase zaprt, neljubezniv, a nikoli boječ otrok. Svojo nepotrpežljivost je imela za pri-rojeno lastnost, zanikala pa je, da bi kakorkoli ,podedovala’ očetovo pedantno re-doljubnost ali materino zavezanost formalnim meščanskim normam. Že v zgodnjih otroških letih sta ji bila samostojno delo in ravnanje v veliko veselje, starša pa je kmalu presenetila tudi s prepričljivo izraženo željo po odkrivanju daljnih dežel. Ka-dar koli sta ji starša kaj prepovedala, je v odgovor odločno pojasnila: »Bom šla pa v Ameriko!«3 Ko je bila stara štiri leta, sta ji pod božično drevesce namenoma položila

3 Karlin, Alma M.: Ein Mensch wird. Aus Kindheit und Jugend von Alma M. Karlin. – Ljubljana: NUK, Roko-pisni oddelek. Odlomek prevedla J. J.

Almina rojstna hiša, Alma gleda z zgornjega okna, s spodnjega pa njen kitajski zaročenec

Porušena Almina rojstna hiša v bombnem napadu februarja 1944

9

majhen mišje siv kovček z osnovnimi potovalnimi potrebščinami, toda to darilo ji je prej razburkalo domišljijo, kot pa pognalo strah v kosti ali jo celo odvrnilo od popotniških pustolovščin, o katerih je najraje drzno sanjarila med hitrimi vožnjami na vrtiljaku.

Oče Jakob, ki je nadvse ljubil red in disciplino, je vsa svoja vzgojna prizadevanja usmerjal v to, da bi svojo Dušico izoblikoval v telesno krepko in duševno močno osebnost. V svoj vzgojni ,program’ je že zelo zgodaj vključil čofotanje po lužah, lov-ljenje kobilic, številne sprehode in izlete, vojaško marširanje na ena-dve in redne te-lovadne vaje. Če si je deklica pri tem kdaj do krvi potolkla komolce, ji je brž ukazal: »Drži roko za hrbtom, da mama ne bo ničesar opazila!«4 Hči ga je ljubila iz srca in mu v vsem sledila. Ker sta si bila oba – kljub ogromni razliki v letih – po značaju sil-no podobna, sta se, če je le bilo mogoče, izogibala ljudem in hodila po svojih poteh. Kadar se je očetu tu in tam vendar ponudila priložnost za klepet z vojnimi tovariši, pa ji je bilo dovoljeno poslušati obširna razpravljanja o strategijah napadanja sovraž-nikovih sil ter strateškega umikanja pred njimi – če je bila pri tem dovolj pridna in potrpežljiva, je smela za nagrado občudovati čokolado iz bitke leta 1866 in poseben srebrni pribor, ki ga je oče uporabljal na vseh svojih vojnih pohodih.

Mama Vilibalda, ki je bila postavna in poudarjeno družabna ženska, je imela o vzgoji svoje hčere seveda popolnoma drugačne predstave. Strašno so ji šle v nos hče-rine telesne hibe, njena telesna pohabljenost zunaj normalnega in splošnega, njene ,lepotne pomanjkljivosti’, iz katerih so se radi privoščljivo norčevali tako sovrstniki kot tudi odrasli, zato si je vztrajno prizadevala, da bi hčerin videz čimbolj učinko-vito ,popravila’. Tako je morala mala Almica neutrudno romati od enega zdravnika k drugemu in se po stari temačni hiši sprehajati s povezicami na uhljih, da bi se ji štrleča ušesa čimbolj stisnila k lobanji; zaradi zasukanega očesa in povešenih vek jo je mati silila nositi posebno zaščito za oči, s prekrižanimi rokami na hrbtu pa se je morala ob strogih ukazih truditi za lepšo držo in skrbno paziti na to, da je noge med hojo obračala navzven. Mati ji je prepovedala tudi vsakršno skakanje, da si ne bi polomila nog, ni ji dovolila igranja s sovrstniki iz nižjih družbenih slojev in nikoli ni smela v bližino psov ali mačk, da se ne bi nalezla kakšnih virusov ali zajedalcev. Z Almo, ki je bila bister otrok ter se je učila hitro in z veliko voljo, se je ogromno ukvarjala na umskem področju: redno ji je prebirala pesmi nemških pesnikov in ji pripovedovala Lessingove basni, na sprehodih jo je učila imen cvetlic, dreves in ze-lišč in v njej zbujala zanimanje za zgodovino dežele, v kateri so živeli. Toda naj je bila še tako odlična učiteljica, hčerino srce ji ni bilo naklonjeno. Občutek domačnosti, varnosti in brezpogojne sprejetosti sta ji dajala le oče in mlada varuška Mimi.

Mala Alma je čutila izrazit odpor do plitvih nežnosti, kot so bili na primer bežni poljubčki na družinskih slavjih ali vljudnostni poljubi rok damam iz kroga sorodnic in prijateljic, ter do maminih vztrajnih podukov, ki so se praviloma končevali s: »To se ne spodobi!«

Pred sorodniki, tako slovensko kot nemško govorečimi, je bila praviloma redko-besedna, zadržana, a ne toliko iz plahosti, kot iz občutka, da se je pri njih počutila nesprejeto, nepriljubljeno, nedobrodošlo. V njihovem svetu je veljala za odvečno predrznico in vsiljivko, zato je raje dolge ure sama posedala na dvorišču ali v svoji

4 Karlin, Alma M.: Ein Mensch wird. Aus Kindheit und Jugend von Alma M. Karlin. – Ljubljana: NUK, Roko-pisni oddelek. Odlomek prevedla J. J.

Alma v starosti, ko ji je umrl oče

Resnobna mala Alma

10

sobi ter si izmišljevala vse mogoče domišljijske like, s katerimi se je počutila tesno povezano. K njej so z dreves prihajale na obisk tudi temnolase in temnooke lisičke v podobi pritlikavih dečkov v rdeče rjavih žametnih oblačilcih in z Rembrandtovimi klobučki, Alma pa je živela med njimi in z njimi kot med ljudmi, počutila se je celo kot njihova kraljica, ki jim je iz onstranstva ušla živet na Zemljo. Za druge so bile te lisičke seveda nevidne, njej pa so se zdele nedvomno resnične in prave. Bile so njene zveste spremljevalke, iz katerih je črpala tolažbo, kadar se je počutila osamljeno. In to je bilo velikokrat. Kot otrok je morala Alma živeti s številnimi skrivnostmi, ki jih ni mogla zaupati nikomur. Skrivnostne sanje, pragozdovi nenavadnih občutij, grozljiva brezna v duši, predvsem pa občutki nemoči, nerazumevanja, zapuščenosti – pot do sočloveka se ji je zdela daljša od poti do najbližje zvezde ... In ves čas jo je spremljal občutek, da je čisto sama, da je sama njena duša, duša pa sama sebi luč in pot in – skrivnostni cilj.

prva globoka senca

Kaj je osemletna deklica vedela o smrti? Poznala jo je z Dürerjevih lesorezov kot go-spo, ki s koso in koščeno roko grabi po človeku. Slutila, da je to nekaj, kar ustvarja prepade. Tisto, kar leži v preteklem in nima prihodnosti. »Smrt stoji ob moji poste-lji,« je jokajoče pojasnjevala, ko lepega dne ni hotela več spati sama in brez nočne svetilke.

Nekega večera jo je oče pred spanjem nepričakovano in z veliko nežnosti nago-voril »Almica!«, čeprav je vse življenje sovražil pomanjševalnice. Potem je dekletce sredi noči zaslišalo strašanski hrup: tekanje sem ter tja, nenehno hripavo kričanje, prihajanje in odhajanje, poplavo glasov, iz katerih je lahko izluščila besede, kot sta »maša zadušnica« in »smrtna postelja«. Torej je umrl. Tiho kot miška je še naprej

Osmrtnica ob očetovi smrti

Dnevnik očeta majorja Jakoba Karlina

11

ležala v svoji posteljici in prisluškovala pogovorom odraslih. Ni jokala, ni poiskala tolažbe pri materi. Misel »Smrt!« se je globoko pogreznila vanjo, z njo pa je rasel tesnoben občutek fizične ločenosti od ljubljenega očeta. Doslej je bila »hči svojega očeta«, zdaj pa bo morala biti poslušen »otrok te matere«.

Prve in zelo skromne solze so ji pritekle šele zjutraj, ko jo je mati poklicala k sebi in ji rekla: »Zdaj sva pa sami!« V njih ni bilo nobene neobvladljive bolečine, bilo je le ne-kaj neskončno resnega, mehkega, svečanega, mirnega. »Premajhna je, da bi razumela,« so jo zagovarjale služkinje, »Mala je brez čustev,« so jo obsojali sorodniki. Vtaknili so jo v črna oblačila, prebrali testament, v katerem je oče izrazil željo, naj bo hči dedinja nji-hove družinske hiše, zatem pa jo je varuška Mimi odpeljala v temačno kamrico, polno vencev iz umetnih rož, brlečih sveč in množice radovednežev, ki so se prerivali, da bi pokropili mrliča. Sredi vsega tega je Alma kot skozi meglice zagledala očetov obraz, s katerega je bilo mogoče razbrati globoko miren smehljaj, njegovi voščeno beli prsti so bili sklenjeni nad modro uniformo, na blazinici ob glavi mrliča pa so počivala tudi majorjeva odlikovanja in sablje. Zdel se ji je popolnoma odmaknjen od tega sveta, tuj, pripadajoč svetu, ki je zanjo ostajal skrivnostno zaprt. Odvzeto mu je bilo zemeljsko jedro, osemletni deklici pa vse, kar je bilo v njenem mladem življenju sončnega.

Prvič v svet

V letu 1898, nekaj mesecev po očetovi smrti, je mala Celjanka prvič za dalj časa pokukala v svet. Z mamo, ki ji je zdravnik predpisal spremembo podnebja, se je najprej odpravila na krepčilne počitnice v Opatijo, svetovljansko turistično središče Avstro-Ogrske v Reškem zalivu Kvarnerja, nato pa sta Karlinovi sprejeli še vabilo strica, ki je bil kapitan v dubrovniškem mestnem pristanišču Gruž, in se šli za nekaj mesecev potepat po Dalmaciji.

Že vožnje s kočijo iz pristaniško-ladjedelniškega Gruža v kulturnozgodovinski biser Dubrovnik so bile prave pustolovščine. Na njih je Alma razvijala svoj dar za opazovanje ljudi, sveta in reda, ki vlada v njem. Srečevala je domačine, ki so s pipo v ustih uživali v lagodnem jahanju na oslih, za njimi pa so pešačile njihove težko otovorjene, sopihajoče in prezgodaj postarane žene. To so bili njeni prvi, a nepozabni vtisi z Orienta.

Na izletu v Trebinje je prvič videla Turke s fesi in mošeje. Almini materi se je posrečilo pregovoriti nekega turškega lastnika kavarne, da jima je dovolil ogled svo-jega harema. Deklica je pričakovala, da bodo v njem same lepotice, toda srečala je le ženske povprečne lepote, oblečene v hlače in majavih, gnilih zob v ustih. Medtem ko je gospa Vilibalda pila močno turško kavo, je morala odgovarjati na številna ra-dovedna vprašanja, med drugim tudi na takšna, zakaj ima le enega otroka in zakaj se kot vdova vnovič ne poroči.

S stričevo barkaso na parni pogon sta si privoščili tudi turistično plovbo po Ri-jeki Dubrovački, med katero sta pridno namakali prste v vodo, da bi preverili, če so že na skrajnem koncu slikovite potopljene doline, pri izviru kraškega vrelca Trebiš-njice, največje evropske ponikalnice. V Črni gori sta se s kočijo povzpeli na vrhove nad Cetinjem ter sredi golih skal in v družbi redkih pastirjev koz in ovac uživali v čudovitem panoramskem razgledu na zaliv Boke Kotorske, edinega fjorda v Sredo-zemlju, na poti domov pa sta se ustavili še v Zadru, Šibeniku, Splitu, na Velem in Malem Lošinju ter na Reki. Na svojem prvem potovanju se je Alma otresla otroške lahkomiselnosti in se duševno razvila v prezgodaj dozorelo mladenko.

Alma v popotniški obleki s klobučkom na glavi

12

Življenje Postane drugačno

Po vrnitvi v Celje je gospodična Karlin le poredko zapuščala svojo sobo. Ni več opletala z rokami, nosila je rokavice, hodila je spodobno, odvadila se je skakanja, pridušila je svoj glas, delala poklone po željah, si pustila rasti lase. Po materini želji se ni veliko družila s svojimi sovrstniki, ampak se je družila predvsem s starejšimi ljudmi, ki pa so jo dolgočasili s svojimi zastarelimi nazori.

V šoli se ni več nemirno ozirala naokoli, postala je redkobesedna, marljiva in vedoželjna učenka. Zaradi slabih oči je bila opravičena risanja in ročnih del. Zelo zgodaj se je od odraslih naučila samostojnega razmišljanja, kritičnega presojanja in mnogih življenjskih modrosti. Z devetimi leti je začela na skrivaj pesniti v nemškem jeziku, večinoma o zlu skrivnih ljubezenskih srečanj ter potrebi, da se človek ponoči pri spanju pokrije čez glavo in tako ne opazi nočnih nespodobnosti. V šolske zvez-ke je začela zapisovati tudi svoje prve romane, ki so se brez izjem začenjali z opisi temnih oblakov na nebu ter opisovali hrabre junake in njihove žene s po dvanajstimi otroki. Ko so ji pojasnili, kako poteka spolno razmnoževanje, so osebe v romanih nenadoma ostale brez otrok, grozeče oblake pa je nadomestilo skrivnostno trkanje duhov na vrata kakega gradu sredi črnega gozda.

Po desetem letu je Alma postala tankočutna opazovalka ljudi v svojem neposred-nem okolju, pronicljiva preučevalka njihovih značajev ter hvaležna poslušalka zgodb o njihovih življenjskih tegobah in zemeljskih užitkih. Vase je sočasno srkala tako katekizemske nauke, strašljive zgodbe o trpljenju v vicah in hudobijah tega sveta kot tudi mnoge skrivnosti ljubezenskih pustolovščin. Njena zaupnica in vzgojiteljica Mimi je imela med trgovskimi pomočniki celo vrsto zvestih občudovalcev, njen dobrosrčni in vedri bratranec Kamillo, do katerega je Alma čutila posebno naklonje-nost in skorajda sestrsko ljubezen, pa se je do ušes zaljubil v njeno tedanjo najboljšo prijateljico Mitzl J. in pri tem uganjal neverjetne ljubezenske vragolije.

Najbolj zoprna nadloga in najgloblja senca po očetovi smrti pa ji je postala poli-tika, po njenem prepričanju začetnica vsega neprijetnega v svetovni zgodovini: vojn, nemirov, sovraštva, nadležnih mejnih zapor, gospodarskih kriz.

Major Karlin je imel glede politike zelo jasno stališče: »Avstrijski oficir nima na-rodnosti! Njegovo življenje pripada cesarju in domovini!«5 Kadar je pri tem mislil na svojo družino, pa je izjavljal: »Nobene narodnosti ne poznamo, mi smo Avstrijci.«6 V celjski javnosti se je po revolucionarnem letu 1848 izogibal kakršnikoli delitvi na ,slovensko’ in ,nemško’, ni se udeleževal lokalnih volitev, bil je globoko nenaklonjen naraščajoči sovražnosti na področju narodnostnega vprašanja, ki je leta 1918 po-vzročila razpad Avstro-Ogrske, in se gibal le v tistih krogih, ki niso imeli nobenega opravka s političnimi strankami. Javno je bil torej zvest državljan habsburške mo-narhije, zasebno, v krogu sorodnikov, prijateljev in znancev, med katerimi so bili eni ultra slovenskih in drugi ultra nemških nazorov, pa si je želel predvsem svoj – mir.

Mati Vilibalda, sicer Celjanka slovenskega rodu, je bila skoraj 40 let nemška uči-teljica na nemški šoli in je svojo hčer vzgajala v nemškem, toda strpnem, poudarjeno kulturnem in v politični opredelitvi izrazito diplomatskem duhu. To zadnje ji je bilo

5 Karlin, Alma M.: Ein Mensch wird. Aus Kindheit und Jugend von Alma M. Karlin. – Ljubljana: NUK, Roko-pisni oddelek. Odlomek prevedla J. J.

6 Karlin, Alma M.: Moji zgubljeni topoli. Spomini na drugo svetovno vojno. – Ljubljana: Mladinska knjiga; Celje: Muzej novejše zgodovine, 2007.

13

precejkrat zelo naporno uresničevati, saj se je v politično nemirnih časih na prelomu 19. in 20. stoletja hotela izogniti resnejšim prepirom v sorodstvu: sestra Ida je bila namreč zagrizena Slovenka, sestra Toni prepričana Nemka, zgodovinski čas pa silno nenaklonjen politični ali narodnostni nevtralnosti iz kakršnikoli razlogov že.

Starši so doma z Almo govorili le v nemščini, v tem jeziku se je tudi šolala, se v njem sporazumevala in preživljala tako v domačem kot tudi tujem okolju, v njem

Eden od Alminih zvezkov: naslovnica

Almin vpis v šolski zvezek: "Sprich stets die Wahrheit" oziroma "Vedno govori po resnici"

14

je razmišljala, si nabirala dodatna znanja, čutila in ustvarjala. Ker je že od otroških let sovražila vse politično, je svojo pripadnost raje opredeljevala po kulturi in jeziku, ko se je dodobra seznanila s teozofijo, pa predvsem po stanju duha, saj je želela pri-padati »duhovni eliti človeštva«. Za Nemko se je imela vse dotlej, dokler se je lahko prek nemškega jezika in kulture istovetila z ,narodom mislecev in pisateljev’. Toda ko je že razmeroma zgodaj spoznala obsedenost z uničujočimi nacionalsocialistič-nimi nazori, kmalu zatem pa – najverjetneje že v prvih mesecih nemške okupacije leta 1941 – v mariborskih zaporih tudi na lastni koži občutila večplastno nasilje nacistov, je najprej v družbi drugih zapornikov, večinoma izobraženih Slovencev, in pozneje tudi med partizani v njihovem osvobodilnem boju uvidela dragocenost in pomembnost slovenskega jezika ter obžalovala, da ga je – kljub svoji usmerjenosti v poliglotstvo – le pomanjkljivo obvladala.

Nekateri sodobni znanstveniki sicer menijo, da Karlinova ni znala slovensko, toda mnoga posneta in zapisana pričevanja ljudi, ki so jo poznali, pričajo o nas-protnem. V sporazumevanju s slovensko govorečimi ljudmi iz svojega neposrednega okolja je – brez predsodkov – govorila »povsem solidno pogovorno slovenščino«7. Avtor njenih številnih profesionalnih fotografij Viktor Berk iz Celja je povedal, da je slovenščino sicer dobro razumela, le govorila jo je slabše. Prav tako ni poznala zah-tevnejših slovničnih struktur in sodobnega slovenskega izrazoslovja. Zato je toliko bolj zanimiv podatek, da je Alma že pred 1. svetovno vojno v Londonu sestavljala slovar desetih jezikov, med katerimi je bil tudi slovenski. Pozneje se je na svojem potovanju okoli sveta med letoma 1919 in 1928 k slovenščini večkrat zatekla zlasti v čustveno razburkanih trenutkih, na primer v Kalkuti, ko je ob administrativni osornosti nemškega konzularnega uradnika v slovenščini pomislila na tisto, »kar si mislijo naši slovanski kmetje v treh zelo kratkih besedah, česar pa se ne spodobi napisati«.8 Nadalje presenečajo tudi v slovenščini zapisani verzi J. Strela »Tud tukaj solnce gre okrog, doline vidim, hrib in log. Pa solnce naše bolj blišči in hrib naš lepše zeleni«, ki uvajajo osrednje poglavje njenega prvega objavljenega romana Mein kleiner Chinese/Moj mali Kitajec (Dresden, Deutsche Buchwerkstätten, 1921), v ka-terem glavna junakinja Katharina zapušča Evropo, da bi se v daljnem Osrednjem cesarstvu poročila s svojim kitajskim zaročencem. Malo manj znano pa je tudi, da je Alma v času svojega bivanja med partizani skupaj z Ano Štrbenk napisala verjetno svoje edino slovensko besedilo, in sicer pesem Lepa si, slovenska zemlja, ki jo je uglas-bil Radovan Gobec.

Ker je Karlinova pisala v nemščini in za nemško beroče bralce, jo je v obdobju izredne priljubljenosti njenih potopisnih knjig in na vrhuncu ustvarjalnosti poznala le peščica Slovencev. Medtem ko so tuje založbe – angleške, ameriške, švicarske in tudi finske – poskrbele za skorajda hkratne prevode nemških izvirnikov, je njena prva knjiga v slovenščini izšla šele leta 1969, ko je Mladinska knjiga izdala prvi del potopisne trilogije Samotno potovanje v prevodu Mete Sever. Na vse druge izdaje v slovenskem jeziku pa je bilo treba počakati še vse tja do 90. let, ko so z zamudo več desetletij začeli med slovenske bralce počasi kapljati še nadaljnji prevodi tako iz njenega potopisno-etnološkega kot tudi literarno-duhovnega opusa.

7 Karlin, Alma M.: Moji zgubljeni topoli. Spomini na drugo svetovno vojno. – Ljubljana: Mladinska knjiga; Celje: Muzej novejše zgodovine, 2007.

8 Karlin, Alma M.: Doživeti svet: usoda ženske. – Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba, 2006.

15

Alma M. Karlin je v svojem času na domačih tleh veljala za čudaško, nenavadno, samosvojo in nerazumljeno osebnost. »Danes pa v njej najpogosteje vidimo izjemno žensko, svetovno pisateljico in popotnico«9, čeprav še vedno manjka tako znanstve-na presoja njenih del kot tudi ustrezna literarnozgodovinska uvrstitev v slovensko in/ali nemško književnost.

Prve izkušnje z ljubeznijo

Takoj po prvem svetem obhajilu, pri katerem je Alma na široko in globoko izprašala svojo vest, dokler ta pod lastno kritično lupo ni bila vsaj približno čista, je zaradi njenih pogostih ljubezenskih sanjarij že sledila zanimiva ugotovitev varuške Mimi: »Tvoje telo je nedotaknjeno, toda tvoj duh ni več čist in na tvoji duši leži senca. Edino angeli in povsem nevedni otroci so popolnoma čisti.«10

Skladno s tem podukom se je potem kmalu odpovedala junakom iz romanov za deset grošev in začela prebirati knjige za odrasle. S pomočjo visoke literature se je poskušala izkopati iz brezen nevednosti ter prodreti do dna bistva ljubezni. V svoji še otroško-mladostni, romantično zaneseni naivnosti je nestrpno čakala na božji ču-dež in svojega čisto posebnega princa na belem konju, ki bi jo iz temin vsakdanjosti popeljal v svetlobo srečne prihodnosti.

A šlo je le za ljubezenske sanjarije, saj je vse, kar bi kazalo na karkoli ,zunaj čiste teorije’, vzbujalo v njej ne strah, temveč že kar hromečo grozo. Medtem ko so ji

9 Spremna beseda ob razstavi Alma M. Karlin 1889–1950: Med pisanjem in potovanjem, ki sta jo jeseni leta 2005 v Celju pripravili Osrednja knjižnica Celje ter Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

10 Karlin, Alma M.: Ein Mensch wird. Aus Kindheit und Jugend von Alma M. Karlin. – Ljubljana: NUK, Roko-pisni oddelek. Odlomek prevedla J. J.

Zgodaj zrela Dušica

16

sovrstnice pripovedovale zgodbice o dijakih, ki so se jim vsi prestrašeni poskušali približati v parku, se neskončno potrpežljivo sprehajali pod njihovimi okni, jim skrivaj pošiljali šopke vrtnic in ljubezenska pisma, polna vročih izpovedi, je Alma ostajala brez občudovalcev, ki so se po njenem mnenju praviloma zaljubljali v te-lesno lepoto. Pri njej pa so menda celo odrasli kar tekmovali med seboj, kdo jo bo glede njene neprivlačne – sama avtorica bi napisala celo ,grde’ – zunanjosti bolj ponižal. Norčevali so se iz njenih prizadetih oči, tako da se je je nazadnje začela sra-movati tudi mati in ji pred drugimi ljudmi vztrajno potiskala vse mogoče klobučke globoko na oči. Neizpolnjeno hrepenenje po ljubezni in neprivlačna zunanjost sta iz nje v najstniških letih naredili neljubeznivo, arogantno, redkobesedno, nedru-žabno, resno, otožno, obvladano, zelo živčno in hladno dekle, ki pa je globoko v sebi vendar čutilo željo po ljubečem razumevanju in pristni naklonjenosti sočlo-veka.

Dobra štiri desetletja je trajalo, preden je spoznala, da želja po pravi ljubezni ni izpolnljiva in da je to čustvo v svoji polni, tuzemski obliki pravzaprav brezmejna vdanost, ko si ljubljen ali ljubiš. Za tisto ,običajno’, telesno ljubezen, ki naj bi bila v navadi pri večini ljudi, pa pravi, da je sama nikoli ni znala dajati in da jo je, če ji je bila kdaj ponujena, zavrnila, saj z njo ni vedela kaj početi.

Peklensko zdravljenje dušice in telesca

Leta 1902 je mati Vilibalda kar na lepem ugotovila, da njena trinajstletna hči ni enakomerne rasti: desna rama naj bi bila višja od leve, poleg tega pa naj bi imela še sključen hrbet. Ta nenadna ugotovitev je pomenila začetek Alminega križevega pota – kljub krčevitemu, celo sovražnemu upiranju in odločnemu ugovarjanju je morala nemudoma na specialistične preglede v Gradec. Sledila so romanja od enega orto-peda k drugemu, dokler se gospa Karlin enemu od strokovnjakov ni dala prepričati, da je za najstnico nujno potrebna posebna terapija, ki pa se je na koncu zdravljenja izkazala za dokaj neučinkovito. Pri tem ji je neki mednarodno priznan in ugleden zdravnik s pregrobimi gibi celo poškodoval hrbtenico ter ji za nameček predpisal še boleče obešanje za glavo in začasno prepoved obiskovanja pouka.

V resnici je šlo le za »neko nepomembno odstopanje od normalnega«, za dva centimetra na hrbtenici med obema lopaticama, ki je bilo najverjetneje posledica predolgega sedenja ob knjigah in preredkega, njej prepovedanega ukvarjanja s špor-tom, toda Vilibalda je postala čisto obsedena z odpravljanjem te na novo odkrite hčerine telesne hibe. Sledili so strogi, ostri ukazi, ki se jim nikakor ni bilo mogoče izmuzniti: Obešaj se s težo celotnega telesa za podboje vrat in vztrajaj v tem polo-žaju najmanj deset minut dnevno! Delaj vaje za raztezanje na trdi deski za likanje! Ne pozabi na vsakdanjo telovadbo v šolski telovadnici in pridno ubogaj svojega trenerja! Ne sedi, ne beri, ne piši, uči se le med korakanjem po sobi! Nato je sledilo še naporno zdravljenje v posebnem ortopedskem zavodu v Ljubljani, kjer so se mla-demu dekletu telovadni pripomočki zdeli kot najhujše naprave za mučenje, saj je morala na njih telovaditi kar po šest ur na dan. Redki žarki svetlobe so vanjo posijali le v tistih ukradenih trenutkih, ko si je smela od svojega doktorja s Pomorjanskega sposoditi številne knjige ter z njim razpravljati o stari visoki nemščini in vsebini starih nemških epskih pesnitev. Pred telovadnimi urami pa so ji dovolili tudi učenje francoske slovnice.

17

Gospa major je hčerino hibo občutila kot sramoto, kot nekaj, kar je bilo treba skrivati za vsako ceno, o tem molčati kot grob ali pa na debelo lagati. Almo je prisi-lila, da se je morala pred drugimi ljudmi skrivati kot kak hud zločinec, tako da je z njenih ust počasi izginil vsak smehljaj, iz njenega srca vsakršna prijaznost in iz njene glave vsa ubogljivost.

V avtobiografiji Ein Mensch wird pa lahko beremo še o drugem globokem ra-zočaranju iz najstniškega obdobja, ko si je služkinja in zaupna prijateljica Mimi privoščila veliko potegavščino na Almin račun. Kar pet let ji je namreč v imenu nekega izmišljenega mladeniča plemenitega rodu in poštenih namenov iz Laškega pisarila dolga ljubezenska pisma, polna hrepenenja in romantične ljubezni, ter v

Almin zvezek: učenje francoske slovnice

Almin zvezek: prvi literarni poskusi

18

njih izražala občudovanje njenega poduhovljenega značaja in umetniške nadarje-nosti. Gospodična Karlin je to prevaro razkrinkala šele pri osemnajstih letih. Njeno razočaranje ob tem razkritju je povzročilo, da se je prelevila v hladno in zagrenjeno mlado žensko, ki potem ni nikoli več znala ali hotela ljubiti tako močno, predano in globoko kot v času svoje prve romantične izkušnje. V ljubezni se je osula kot mlado drevo, ki začne cveteti že februarja, potem pa zaradi zgodnje pozebe ogoli za vedno. Sicer ob poti skromno raste še naprej, toda mimoidočim ne more ponuditi niti sence niti lepote cvetov niti sočnih mladih sadežev, cveti in obrodi lahko kvečjemu le še zase in raste navznoter ...

Molitev na svetih višarjah

Mala siva cerkvica sredi pokrajine sedmih mogočnih gorskih verig, to so Svete Vi-šarje. Šestnajstletna romarka že ob štirih zjutraj vsa v solzah kleči pred oltarjem z Marijino podobo in prosi za blagoslov: »Daj mi, o, Gospa, krono iz mirte; popelji me iz tegob in osamljenosti! Vodi me ob tistem moškem stran od vseh, ki jih danes poznam, razen od Mimi ..., toda ... če ni mogoče, da bi mi dala venec iz mirte, mi daj vsaj venec iz lovorike! To je druga najboljša stvar, nadomestna nagrada, pa ven-dar edina, ki se mi zdi vredna, da je v moji lasti ...«11 Mati Marija se ji je ob prvi želji le žalostno nasmehnila, ob drugi pa naj bi ji pomežiknila in jo – izpolnila.

11 Karlin, Alma M.: Ein Mensch wird. Aus Kindheit und Jugend von Alma M. Karlin. – Ljubljana: NUK, Roko-pisni oddelek. Odlomek prevedla J. J.

Alma na pragu odraslosti