Dobrepoljska dolina stoji na jezeru

Slika 1 - Dobrepoljska dolina, avtor: Jure Blatnik

JVIZ OŠ Dobrepolje Videm 80 1312 Videm–Dobrepolje

26. festival – TURIZMU POMAGA LASTNA GLAVA

TURISTIČNA NALOGA: VŠEČ MI JE!

Dobrepoljska dolina stoji na jezeru Kulturna pot

Raziskovalci: Sara Jamnik Julija Ilić Natalija Pugelj Kristina Grandovec Zala Erčulj Jure Blatnik Žan Boc Laura Zupančič Tajda Klinc

Mentorji: Dušica Hočevar, učiteljica razrednega pouka Marija Babič, učiteljica tehnike in tehnologije Marija Žnidaršič, vzgojiteljica Tone Steklasa, pomočnik ravnatelja

Videm, januar 2012

Dobrepoljska dolina stoji na jezeru

2

Zahvala

Za sodelovanje pri turistično-projektni nalogi se zahvaljujemo: - ge. Ančki Lazar - ge. Branki Lazar - TD Dobrepolje - občini Dobrepolje, županu g. Janezu Pavlinu - ravnatelju OŠ Dobrepolje g. Ivanu Grandovcu - učiteljici Sonji Lenarčič za jezikovni pregled naloge - Alenki Jeršin za pomoč pri računalniški obdelavi projektne naloge - Veroniki Zajec za spremljanje na violinskih citrah - Mateju Strahu – prevozništvo Strah


3

KAZALO VSEBINE

KAZALO FOTOGRAFIJ ............................................................................................. 4

POVZETEK............................................................................................................... 5

1. UVOD ................................................................................................................ 6

2. RAZISKOVANJE DOBREPOLJSKEGA LJUDSKEGA IZROČILA ............................. 7

2.1 Predstavitev kraja.............................................................................................. 7

2.2 Življenjepis pripovedovalke ge. Ančke Lazar ......................................................... 7

2.3 Pogovor z go. Ančko Lazar ................................................................................. 8

2.4 Pregled dobrepoljskega pripovednega gradiva ..................................................... 8

3. OBLIKOVANJE TURISTIČNEGA PROIZVODA .................................................. 10

3.1 Načrt izvedbe predstavljene ideje ..................................................................... 10

3.2 Raziskovanje terena ........................................................................................ 10

3.3 Fotografije iz terena ........................................................................................ 10

3.4 Opis poti ......................................................................................................... 11

4. TRŽENJE ......................................................................................................... 18

5. ZAKLJUČEK ..................................................................................................... 19

6. DELOVANJE NA TURISTIČNI TRŽNICI ........................................................... 20

7. VIRI IN LITERATURA ..................................................................................... 21

8. PRILOGE ........................................................................................................ 22

8.1. Brošura .......................................................................................................... 22

8.2. Knjižica z zgodbicami ....................................................................................... 22


4

KAZALO FOTOGRAFIJ

Slika 1 - Dobrepoljska dolina, avtor: Jure Blatnik ............................................................................ 1

Slika 2 - Dobrepoljska dolina, foto: Tamino Petelinšek ................................................................... 7

Slika 3 - Ančka Lazar, foto: celinka.si ................................................................................................ 8

Slika 4 – Skrivnostni svet Podpeške jame ....................................................................................... 10

Slika 5 – Na Stari luži ni nikoli dolgčas ............................................................................................ 10

Slika 6 – V prijetnem zavetju Lipovega gaja na Zdenski rebri ..................................................... 11

Slika 7 – Tradicionalna oblika lesenega zaslona lin ....................................................................... 11

Slika 8 - Bab'ca v Podpeški jami, foto: Tamino Petelinšek ........................................................... 12

Slika 9 - Požiralnik Pasnica, foto: Janez Pavlin ............................................................................... 12

Slika 10 - Stara luža, foto: Tamino Petelinšek ................................................................................ 14

Slika 11 - Lipov gaj na Zdenski Rebri ............................................................................................... 15

Slika 12 - Ilustracija zgodbe slikarke Sandi Zalar po knjigi Pravljice iz Dobrepolja .................. 16


5

POVZETEK Želimo, da se kulturna pot »Dobrepoljska dolina stoji na jezeru« v sodelovanju s Turističnim društvom Dobrepolje realizira že v letu 2012. S tem bomo uresničili cilj, da obiskovalcem ponudimo zanimivo kulturno pot kot pešpot ali kolesarsko pot, ki na zanimiv način nudi spoznavanje kraja in seznanja z ljudskim izročilom. Z njo bomo obogatili turistično ponudbo občine Dobrepolje. Pot bo poučna za osnovnošolsko in srednješolsko mladino, primerna tudi za izvedbo kulturnega dne. Navezovala se bo na dobrepoljske poti, po katerih Turistično društvo Dobrepolje vsako leto izpelje Dobrepoljsko vandranje. S prihodom vlaka v Dobrepolje pa se odpirajo nove možnosti za povečano število obiskovalcev, saj se nahajamo blizu Ljubljane. Naša zelena dolina obiskovalcem s svojo lepoto, razgibanostjo in skrivnostnostjo nudi sprostitev in kvalitetno preživljanje prostega časa. In mi? Mi pa se bomo potrudili, da oplemenitimo to čudovito naravo. S svojim prispevkom jo bomo naredili prijazno in toplo kot dolino, kamor se turisti in obiskovalci vedno znova radi vračajo.


6

1. UVOD Dobrepoljska dolina je bogata s kulturno in naravno dediščino ter ljudskim izročilom. V Dobrepolju je znana pripovedovalka ga. Ančka Lazar, ki širi ljudsko izročilo s pripovedovanjem »štorij« – ljudskih pripovedi. Njene pripovedi so zbrane v knjigi ge. Branke Lazar z naslovom »Dobrepoljska dolina stoji na jezeru«.

Tudi nas je navdušila s svojim pripovedovanjem, zato želimo ljudsko izročilo ohranjati in ga posredovati drugim. Pripravili smo projekt kulturne poti po Dobrepoljski dolini. S projektom želimo doseči naslednje:

- Kulturna pot, predvidena kot kolesarska ali pešpot, bo priložnost, da bodo obiskovalci na zanimiv način spoznali našo kulturno in naravno dediščino, posredovano v narečju.

- Ohraniti želimo spoštljiv odnos do preteklosti. V naši preteklosti je veliko dogodkov, zgodb, navad, šeg, povezanih z današnjim načinom življenja.

- Želimo, da Dobrepoljska dolina postane prepoznavna in zanimiva za obiskovalce (pohodnike in kolesarje), saj s svojo raznolikostjo, pristnostjo, avtohtonostjo nudi veliko možnosti za turizem.

- Pot bo poučnega značaja, primerna za osnovnošolsko, srednješolsko mladino ter vse zainteresirane.

- Označili jo bomo z oznakami in se bo navezovala na Dobrepoljsko pot, po kateri je TD Dobrepolje v letu 2011 izvedlo 2. Dobrepoljsko vandranje.


7

2. RAZISKOVANJE DOBREPOLJSKEGA LJUDSKEGA IZROČILA 2.1 Predstavitev kraja Dobrepoljska dolina se nahaja na prostoru zahodne Dolenjske, južno od Radenskega polja, na severozahodu Suhe krajine, naslanjajoč se na številne griče in hribe, ki jih deli z Levstikovimi Retjami, Velikimi Laščami, s Trubarjevo Rašico, Turjakom, Škocjanom ter na severozahodni strani z dolino Krke in Jurčičevo Muljavo. Dobrepoljska dolina je oaza Suhe krajine z močnimi obrobnimi kraškimi hrbti, med katerimi izstopata na zahodu Mala gora z najvišjimi suhokranjskimi vrhovi (Kamen vrh, Grmada, Stene sv. Ane) in na vzhodu Tisovška planota (Korinjski hrib).

Slika 2 - Dobrepoljska dolina, foto: Tamino Petelinšek

2.2 Življenjepis pripovedovalke ge. Ančke Lazar Pripovedovalka ga. Ančka Lazar, po domače Vintarjeva Ančka, se je rodila v vasi Zagorica v Dobrepolju. Že v mladosti je kazala zanimanje za ljudsko izročilo. Zbirala je pripovedi, pesmi, pregovore in reke. »Štorije« pripoveduje v narečju. Ančka Lazar je več kot 40 let sodelovala v radijskih oddajah »Slovenska zemlja v pesmi in besedi«. V njih je predstavila zlasti pesemski repertoar svoje doline. Povezala se je s skupino ljudskih pevcev »Zagoriški fantje«, ki je leta 1990 prejela Herderjevo nagrado za ljudsko umetnost. S sinom Ludvikom je Ančka Lazar pripravljala radijske oddaje na temo življenjskega in letnega kroga. Leta 1992 je Inštitut za slovensko narodopisje podal pobudo za objavo ljudskih pripovedi. Po pripovedovanju ge. Ančke Lazar jih je posnela in zapisala njena snaha ga. Branka Lazar.


8

Knjiga je izšla leta 2010 kot zbirka ljudskih pripovedi Dobrepoljske doline. Pripovedi prinašajo vpogled v način življenja in mišljenja preteklih rodov. So humorne, zabavne in polne življenjskega optimizma. Ančka Lazar svoje »štorije« pripoveduje zavzeto, z žarečimi, hudomušnimi očmi. Svojo misel zasuka tako, da poslušalcu privabi smeh in doseže ironični učinek. Njena pojoča dolenjska govorica privabi še tako zahtevnega poslušalca. 2.3 Pogovor z go. Ančko Lazar

1. Osnovno šolo ste obiskovali na Vidmu. Ali vas je učitelj Tone

Ljubič, ki je bil zbiratelj narodopisnega gradiva, navdušil, da vseskozi vzdržujete stik z domačim okoljem, ohranjate narečno govorico in pravo bogastvo ljudskih pesmi in pripovedi? »Navdušili so me že doma, starši, pravzaprav že stari starši. Nadaljevala pa sem tudi v šoli.«

2. Ali imate radi otroke? »Ja.«

3. Tudi otroci vas imajo radi. Ste naša prijateljica. Najmlajši vas

kličejo kar babica. Radi poslušajo vaše »štorije« in pesmi. Velikokrat ste nas že obiskali in vedno ste nam pustili nekaj bogastva, ki ga z vašo pomočjo želimo ohranjati in širiti. Kaj vas otroci sprašujejo? »Kaj so se prej igrali, kako, s čim, s kom so se igrali. In kako so praznovali Miklavža. Imeli so igre »špana« in »voukn'ca«, poleti pa so se igrali zunaj. Šli so se trgovine, šolo. Eni so bili učenci, eden učitelj, če niso bili pridni, pa so dobili po prstih. Šli so se tudi ravbarje in žandarje. Pozimi so se na lužo hodili drsat, sankali so se.«

4. Vaše pripovedi v knjigi »Dobrepoljska dolina stoji na jezeru – dobrepoljske ljudske pripovedi« so nas navdušile, da pripravimo kulturno pot za obiskovalce. S pripovedmi jih bomo popeljali po Dobrepoljski dolini. Kaj nam želite sporočiti? »Da sem zadovoljna, da se to dela. Da bi ljudje slišali te »štorije« in videli kraje, o katerih te štorije govorijo. Jauhe so bile nekoč kar nekoliko skrivnosten gozd. Zmeraj so jih strašili, da če bodo šli ven, jih bo krvavo stegno ukradlo.«

2.4 Pregled dobrepoljskega pripovednega gradiva Pripovedni repertoar Ančke Lazar obsega 170 po tematiki zelo različnih pripovedi. Na to je vplivalo dejstvo, da je zgodbe črpala iz več virov – od svojih prednikov (babice, matere), vaških pripovedovalcev, ali pa take, ki so nastajale iz konkretnih življenjskih situacij. Delimo jih na pravljice, pripovedi s sestavinami pravljic in povedke. Pravljica spada med prozne zvrsti ljudskega slovstva in se uvršča v njihov kakovostni vrh. Pravljica je fantastična, domišljijska, s svojo neresničnostjo zabava, vendar iz nje odseva tudi življenje in miselnost iz davne preteklosti. Zlo je vedno kaznovano in dobrota poplačana, zato je v nasprotju s povedko veliko bolj optimistična. Pravljice se nadalje delijo na čudežne in realistične, oboje pa so čudežne zaradi svojih junakov. Tretjo skupino predstavljajo živalske pravljice, dogajanje je postavljeno v živalsko okolje, pod živalsko kožo žive človeške lastnosti, spretno prilagojene živalim in njihovim posebnostim.

Slika 3 - Ančka Lazar, foto: celinka.si


9

Kraj in čas dogajanja sta v pravljici nedoločena, enako osebe. Pogosta so ponavljanja posameznih besed ali celih stavkov, nastopajo ljudska števila. V opusu je 30 pravljic. Včasih je v posamezni pripovedi združenih več pravljičnih tipov, kar kaže na pripovedovalkino moč domišljije. Med njimi je največ čudežnih pravljic, sledijo legendne pravljice. Pripovedi s sestavinami pravljice in pripovedke vsebujejo sestavine tako pravljice kot povedke. Povedka je ljudska pripoved v prozi. Sporoča resnične ali vsaj mogoče dogodke in je v primerjavi s pravljico bolj povezana s svojim okoljem. Je kratka, pogosto s tragičnim koncem oz. poučnim jedrom. Razlaga ni nujno pravilna, resnična; je taka, da ustreza predstavi ljudi o določenem pojavu. V dobrepoljskem opusu zasledimo naslednje vrste povedk:

- Bajčne pripovedke so po definiciji glede na tematiko najstarejše, v njih nastopajo dobra in slaba bajčna bitja.

- Legendne povedke so poimenovanja za povedke s krščansko tematiko - Razlagalne povedke skušajo pojasniti neko lastnost v naravi. - Povedke s socialno tematiko predstavljajo najobsežnejšo skupino, govorijo o načinu

življenja, mišljenja ljudi, verovanju, delovnih navadah, šegah. - Strašljive povedke imajo izrazito vzgojni namen, imajo namen ustrahovati poslušalca

in ga odvračati od slabih ali celo prepovedanih dejanj. - Šaljive povedke predstavljajo samostojno skupino zaradi prevladujočega humornega,

komičnega, kdaj tudi ironičnega odnosa do vzporedne stvarnosti. V ljudske pripovedi dobrepoljskega opusa je vključenih veliko sestavin iz resničnega življenja. Gospodarske dejavnosti odražajo splošnoslovenske razmere. Prebivalci so bili v glavnem kmetje, deloma obrtniki. Zelo stvarno je prikazano dogajanje na semnjih. V družabnem življenju Dobrepoljcev je mogoče odkriti splošnoslovenske razmere, ki so se dogajale ob življenjskih prelomnicah (rojstvu, poroki), v življenju na vasi (vasovanje, dela), praznovanjih (prazniki letnega in cerkvenega kroga). Kot je značilno za vse slovenske pokrajine, sta imela pomembno vlogo duhovnik in učitelj. Čeprav pripovedni motivi niso izvirni, lahko opazimo veliko variantnost.


10

3. OBLIKOVANJE TURISTIČNEGA PROIZVODA

3.1 Načrt izvedbe predstavljene ideje

Po pregledu idej smo se odločili, da kot turistični produkt predstavimo kulturno pot, ki bo potekala po Dobrepoljski dolini in bo vsebinsko povezana z ljudskimi pripovedmi iz knjige »Dobrepoljska dolina stoji na jezeru«. Izvajali jo bomo v spomladanskem, poletnem in jesenskem času. Namenjena je različnim ciljnim skupinam.

3.2 Raziskovanje terena

Pregledali smo dane predloge in se odločili za 9 postaj oz. točk, kjer se bodo obiskovalci ustavili, spoznali kraj in prisluhnili ljudski pripovedi.

3.3 Fotografije iz terena

Slika 4 – Skrivnostni svet Podpeške jame

Slika 5 – Na Stari luži ni nikoli dolgčas


11

Slika 6 – V prijetnem zavetju Lipovega gaja na Zdenski rebri

Nato smo izdelali načrt poti in oblikovali zgibanko (priloga). Izbrane ljudske pripovedi smo oblikovali v miniaturno knjižico (priloga). Pot bo označena z okroglim simbolom, ki izvira iz tradicionalnega načina zaslanjanja lin, ki se je uporabljal v dobrepoljskem stavbarstvu.

3.4 Opis poti

Skupino obiskovalcev bo vodil lokalni turistični vodnik, ki bo predstavil kraj. Spremljala ga bo pripovedovalka ljudskih pripovedi, ki jih bo pripovedovala v narečju. Na poti so predvidene tri postaje, na katerih bomo obiskovalcem ponudili: 1. V Podpeči – dobrepoljska dobrodošlica (domač jabolčni sok in domača jabolka) 2. Na Zdenski Rebri v Lipovem gaju (lipov čaj) 3. Na Vidmu ob prihodu na cilj (medeni napitek) Pot začnemo pri TIC-u na Vidmu. Odpravimo se iz Vidma proti Podpeči. V križišču pred gostilno Majolka zavijemo desno. Po približno 1 km v križišču zavijemo levo in takoj zatem desno in prispemo do Podpeške jame. »Podpeška jama je s svojimi 4,5 km dolgimi rovi in z dvoranami za zdaj največja jama na Dolenjskem, ki je znana po tem, da je bila druga jama v Evropi, ki je imela izdelan podzemeljski načrt. Tega je leta 1683 ob raziskovanju jame narisal J. V. Valvazor. Jama je znana tudi po tem, da je bil v tej jami po letu 1920 biospeleološki laboratorij, v katerem so raziskovalci (biologi) proučevali slovensko kraško podzemlje in predvsem življenje tega podzemlja. V jami prebivajo človeška ribica in drugi, manjši (pajki in hrošči) in večji (netopirji) prebivalci kraškega podzemlja. Čeprav je raziskane okoli 4,5 km jame, je za ogled dostopen le vhodni del, preostali del jame pa je bolj ali manj zalit z vodo. Sicer pa je jama v notranjosti lepa in bogato okrašena s kapniškimi strukturami. Na božič, 25. 12., poteka v jami koncert Vokalne skupine Mavrica. Bolj surovo naravo pokaže jama ob velikih deževnih obdobjih (zlasti spomladi ali jeseni), ko se tako napolni z vodo, da je notranjost jame ne

Slika 7 – Tradicionalna

oblika lesenega zaslona lin


12

požira več in se zato prelije po vasi in polju. Prebivalci s tem dejstvom živijo in temu primerno so zgrajene tudi hiše.«1

Podpeška jama2

V Dobrepoljski dolini je na zahodni strani ena kraška jama; Podpeška jama ji pravijo, ker je tam vas Podpeč. Pa je bila enkrat ena punca; zmeraj je nagajala staršem. Nič ni hotela ubogati ne matere ne očeta, zmeraj je kaj po svoje delala. Potlej je bilo pa enkrat na sveti večer; ta domači so se pripravljali, so šli kropit okoli hiše, molit. Jaslice so že prej naredili. Ta punca je pa rekla: »Jaz grem pa nocoj štrene prat.« So imeli take štrene kot predivo, ker so prej povsod doma lan sejali. Mati ji je na vse kriplje branila, pa ni nič nucalo. Je rekla: »Danes se ne sme kaj takega delati. Lepo te prosim, boš videla, da ne bo prav.« Pa nič, zmeraj je bila po svoje. Vzame en kebel, da vanj tiste štrene pa gre ke v jamo. Tam je bila seveda tudi voda v eno korito napeljana. Pa gre tiste štrene prat. No, potlej jo je pa Bog štrafal, da je okamenela. In še dandanes je tam tisti kamniti kip: ženska pa štrene v rokah drži.

Pod nadaljujemo pod hribom po makadamski poti, ki vodi do Predstrug, nato zavijemo levo na glavno cesto in nadaljujemo v smeri Ponikev. Peljemo skozi vas Ponikve in na označenem križišču zavijemo v smeri zavoda DVZ Ponikve. Pri Zavodu prečkamo most in nadaljujemo po makadamski poti ob potoku Rašica do ponikalnice. Vzamemo si čas za razgled po Ponikovski dolini in požiralniku Pasnica in prisluhnemo predstavitvi kraja. »Vas Ponikve je razdeljena na tri dele. Najstarejši del se imenuje Spodnji konec in se je razvil okrog cerkve sv. Florijana in okrog luže. Znan je bil po trdnih kmečkih družinah in furmanih; ohranil je največ ostankov vaške arhitekture, nekaj kozolcev in ostankov največjega, vendar tudi najmlajšega mlina ob potoku Rašca. To je bil »Ta novi maln« (Brdavsov mlin), ki ga je leta 1870 pozidal napredni gospodar Janez Adamič. Mlin je bil postavljen tik pred ponikalnim breznom Pasnica, posebnost tega mlina pa je bil dvojni izkoristek vodnega padca. /…/ V središču vasi je imenitna cerkev sv. Florijana z znamenitimi zlatimi oltarji in s slikarijami Antona Postla. Prvotno naj bi nastala leta 1627. Valvasor piše, da je leta 1673 pogorela. V letih 1771–1773 je dobila enotno poznobaročno podobo.

1 Občina Dobrepolje, 2009 (vsi opisi). 2 LAZAR, 2010 (vse pripovedke).

Slika 8 - Bab'ca v Podpeški jami, foto: Tamino

Petelinšek

Slika 9 - Požiralnik Pasnica,

foto: Janez Pavlin


13

/…/ Zgornji konec vasi je iz mlajšega obdobja in je bil vezan na razvoj mlinarstva, žagarstva in obrtništva ob potoku Raš'ca. Poleg tega so tu živeli kajžarji. Ob strugi potoka so že od začetka 18. stoletja delovali vodni mlini in žage. /…/ Tretji del vasi Ponikve pa je kompleks nekdanje topilnice železa, pozneje pa Zavoda sv. Terezike in Delovno-varstvenega zavoda Ponikve.«

Dobrepoljska dolina stoji na jezeru Na zahodni strani Dobrepoljske doline je včasih tekel potok Rašica. Potlej je pa ta voda začela v Ponikvah teči pod zemljo in se zbirati pod Dobrepoljsko dolino v jezero. Naša stara mati so dejali, da so prej po božjih potih povsod molili: »Molimo še za Dobrepoljsko dolino en očenaš, ker samo na treh stebrih na jezeru stoji. Če se zdaj še en steber podre, pa čof, pa bomo vsi v vodo padli.«

Po isti poti se vrnemo v Predstruge. »So povezovalni kraj med Trubarjevo Raščico, Ponikvami, Vodicami na eni strani ter Zdensko vasjo in dolino Krke na drugi ter Vidmom in Struško dolino na jugovzhodni strani. Tu je potekala furmanska cesta, po kateri so ljudje tovorili blago in živila iz doline Krke proti Bloški planoti. Leta 1893 je v Predstruge pripeljal prvi vlak, zaživeli so trgovina z lesom gozdno gospodarstvo, apnenica, kamnolom in pozneje elektrotehnični obrat TELA Iskra. /…/ Iz Predstrug vodijo čudovite krožne poti za kolesarstvo, pohodništvo, tek, za ježo, skozi Zalipovec, Vodice, Limberg, Stari Grad, Cesto in nazaj v Predstruge.«

Kačji pik

Pri nas je kamnit kraški svet, zato je po navadi zmeraj dosti gadov. Zato se je dostikrat primerilo, da je katerega gad pičil. Enkrat je Hribskega Franca gad pičil v nogo. Potlej so pa v zemljo naredili kakor eno korito, so dali nogo notri pa z zemljo pokrili. Pa je kar tam bil: čez dan in čez noč, samo jesti so mu prinesli. Par dni je tam ležal, pa je res, kakor so rekli, da zemlja ven vzame. Se je res pocajtal. No, naša mati so znali pa tudi zagovor zoper kačji pik. Se še spomnim, ko so k nam hodili. Vem, enkrat je enega gad pičil, pa je prišel. Pa so mati zagovarjali. Ta zagovor je moral pa samo eden vedeti, potlej pa je tisti moral pa samo enega naprej naučiti. Če bi jih več vedelo, ne bi to nič pomagalo. Naša mati so ta zagovor takole povedali: »Stoji, stoji tam silna gora, na ti gori stoji silna skala, na ti skali sedi sveti Šempas. K njemu pride Mati božja. Vstani gor, sveti Šempas, in pomagaj tistemu človeku, ki je pičen od črva zemeljskega! Reci in ukaži mu, da naj gre v tiste hribe in doline, kamor človeška roka in noga nikoli ne pride!« Potlej so se pa mati trikrat okrog obrnili na peti in tistega, ki je bil pičen, trikrat čez ramo pljunili. Potlej je pa res vsakemu pomagalo: ali se je pocajtal ali je pa umrl.

V križišču zavijemo levo, mimo železniške postaje in nadaljujemo pot po cesti ob progi do »Male Ceste«, kjer zavijemo desno in nadaljujemo pot do Stare luže. »Stara Luža je služila za napajanje konj že v rimski dobi. Danes služi rekreaciji. Že v 11. stoletju je del prebivalcev Ceste živel blizu Stare luže, na kar nas opominja izraz Mala Cesta. Železniška proga 1893 in odprtje apnenice v Predstrugah sta omogočila prve zaposlitve Češčanov.«


14

Luža

Preden se pride v vas Cesta, je Stara luža. Ta luža nikoli ne usahne, tudi v največji suši ne. V sredini pravijo, da je malo bolj globoka, okoli pa raste biček. Tam so bile zmeraj not žabe, dosti je bilo pa ta malih, smo jim rekli kukovčki. Ta luža se nam je posebno otrokom zdela zmeraj skrivnostna, zato ker so nam pripovedovali, da hodijo v to lužo otroke lovit, dojenčke da dobijo tam. Včasih sva šli z materjo tam mimo pa so rekli mati, da tisto otroci jokajo, ko so tisti kukovčki rekli: »U, U, U…« Naša mati so tudi večkrat pri porodih pomagali namesto babice, tako da so ene parkrat že žandarji prišli k nam, zato ker jih je tista babica, ki je bila tam zaposlena, zatožila. Ni, materi so se pa tiste ženske smilile. Po večini je bila revščina in vsaka je imela več otrok, tako da si niso mogle privoščiti, da bi babico klicale. Naša mati zato niso za to nikoli dobili nobenega plačila, so zastonj pomagali. Ko sva šli k tisti luži z materjo in so mati rekli, da otročki notri jokajo, sem jim pa rekla, da naj grejo kakšnega ulovit pa ga bova domov nesli. Ampak mati so rekli, da morajo biti takrat, ko pridejo po otročka, samí in glavno je, da hodijo ponoči ponje. Potlej sem se spraševala, kako jih ujamejo, pa so dejali mati, da denejo v lužo en košek in otroček se ujame v tisti košek, potlej pa ga ven potegnejo in otročka nesejo ke, kjer so ga naročili. No, to smo otroci dolgo verjeli. Smo bili že precej veliki pa smo še verjeli, da v Stari luži lovijo otroke.

Ta luža je še zdaj. Jo čistijo in ribe gojijo notri.

Vrnemo se nazaj do »Male Ceste«, prečkamo glavno cesto in progo ter nadaljujemo pot v center vasi Cesta. Pri kapelici se držimo desno in nadaljujemo do rimskega stebra. Pri stebru zavijemo desno, nadaljujemo mimo domačije Godec in se po kolovozni poti vzpnemo navkreber proti cerkvi Sv. Antona Padovanskega. »V objemu edinstvenega Lipovega gaja v Sloveniji (76 dreves) so bili od 18. stoletja tu štirje letni sejmi, ki so se vezali na tihi ponedeljek, godovni dan svetega Antona v juniju, godovni dan svetega Aleša v juliju in na roženvensko sredo. Veliko kupčij se je sklepalo v eni izmed veliko gostiln v vasi. V Zdenski vasi je bilo kmetijstvo zelo pomembno in napredno. Od sejemske pristojbine so kupovali različno kmetijsko orodje, stroje, ki so služili vsem vaščanom. Ukvarjali so se tudi z oglarjenjem, ki je bilo močno povezano s prihodom železnice, italijanskih trgovcev in velikih potreb po oglju.«

Slika 10 - Stara luža, foto: Tamino Petelinšek


15

Lipov gaj pri Svetem Antonu

Na severni strani Dobrepoljske doline je hrib Reber. Gor je pa cerkev svetega Antona. Okoli cerkve je pa lep, velik, znamenit lipov gaj. Posebno znana je ena stara debela lipa. K tej lipi so šle punce, tiste, ki bi rade može dobile, pa so se morale toliko časa z glavo ob lipo trkati, da je dol list padel. Jeseni, ko je bilo listje zrelo, je še bilo, ampak spomladi pa poleti, veste, koliko časa se je treba trkati, da je kakšen list dol padel. Res je bil mater do moža priti.

Nato se spustimo do Zdenske vasi, v križišču pri kapelici zavijemo levo, pred koncem vasi zavijemo desno na makadamsko pot, ki nas popelje do Male vasi. »Obcestna vas, ki leži deloma v dolini deloma na pobočju (Žanov hrib) z zaselkom Gorica, kjer sta dve hiši. Vas je povezana s cesto z Vidmom, Zdensko vasjo in z Zagorico. Okrog vasi se razprostirajo obdelovalne njive in travniki, omenja pa se leta 1436 v fevdalni knjigi Celjskih. Skozi Malo vas vodi evropska pešpot E7.«

Pleha Nad Malo vasjo, tam ko se gre proti Hočevju, je eno grmovje, ki se mu pravi Pleha. Včasih so tam kosili, zdaj je pa vse zaraščeno. Je pa tam ena velika jama, res velika odprtina. So pa naša mati pripovedovali, da je enkrat šla ena punca iz Male vasi z vozom po mrvo. Prej so v glavnem z voli vozili. Voli so lepo počasi tisti lojtrni voz vlekli, ona pa je na vozu sedela. Voli so bili že tako navajeni, da so sami vedeli, kam iti. Je bilo pa vroče, seveda, saj je bili poleti. Tisti voz je ropotal pa malo se je guncalo, punca je pa zaspala. Voli so encajta šli prav, potlej pa kar svojo pot. Punca se ni več zbudila. Voli so šli pa kar z vozom vred v tisto jamo Pleho. So dejali mati, da so čez precej cajta tam, kjer Krka izvira, prišli ven kite od punce pa jarmički od volov. To se pravi, da Pleha do Krke drži, da je zdolaj voda.

Pot nadaljujemo skozi vas do kapelice, pri kateri zavijemo levo. Pot, kasneje kolovozna, vas bo ob gozdu pripeljala do Zagorice. »Zagorica je rojstna vas slovenskih umetnikov bratov Franceta Kralja (1893 1960) in Toneta Kralja (1900 1975). Brata Kralj sta utemeljitelja slovenskega ekspresionizma. Umetniški talent sta podedovala po očetu Janezu, kmetu ki je v prostem času rezljal bogce in palice. Kraljev, po domače Vintarjev dom zaznamuje kip v bronu s portretoma umetnikov Franceta in Toneta Kralja. Kip je delo Franceta Kralja. /…/ Ljudsko petje tu potuje iz roda v rod in znameniti Zagoriški fantje pojejo že več kot šestdeset let, in sicer v povezavi z ljudsko pripovedovalko Ančko Lazar. Za ohranjanje ljudskega petja so dobili evropsko priznanje.

Slika 11 - Lipov gaj na Zdenski Rebri


16

Značilne za Zagorico so tudi "Zagariške mačkare", ki so upodobljene na gasilskem domu tik ob cesti.«

Grad na Gorici

Pred davnimi cajti je tudi v Dobrepoljski dolini bil grad. Stal je na Podpeškem hribu. Od tam se je lepo videlo po vsej dolini, samo za Gorico se ni moglo videti, zato ko vas Zagorica leži za hribčkom Gorica. Potlej pa Zagoričani niso hoteli toliko delati, kot bi morali. To je pa grofa strašansko jezilo. Je rekel: »Zdaj jim bom pa že pokazal. Bom dal pa na Gorici sezidati grad. Potlej jih bom pa pred nosom imel. Bodo že videli, kaj se pravi.« In res so prišli zidarji. Zagoričani so morali pa tudi, kolikor je kateri mogel, vsak pomaga iti. Ko so nazidali približno za en meter tistega zidu, so se pa zagoriški možje zvečer zbrali pod Selevo lipo. Pa so rekli: »Nekaj moramo ukreniti. Če to golazen dobimo tle, smo frdamani.« In so se domenili, da bodi šli in vsako noč vse podrli, kar bodo čez dan sezidali. In res so še tisto noč tisti zid razmetali. Drugi dan pridejo zidarji delat, pa vidijo, kaj je. In so prec grofu dali pošto, kaj se je naredilo. Grof je rekel: »Kar naprej, kar začnite spet zidati od kraja.« No, drugo noč so spet vse razmetali, vse podrli. Potlej je pa grof rekel, da mora iti en stražnik, da bo videl, kdo to podira. In je stražnik lepo hodil gor pa dol okoli tistega zidu. Zagoričani so že prej prignali enega velikega črnega kozla, ko je imel take velike rogove. Ko je začela ura biti polnoč, so pa tistega kozla do tistega zida pririnili, do tam, kjer je stražnik hodil. Stražnik je samo rogé zagledal pa majhno tiste črne brade pa jo je ucvrl, kar se je dalo. Zjutraj so ga veli grof poklicati, zato ker ponoči se grofa ne sme buditi, bi bil še bolj siten kot drugače, ne. Pa pravi: »No, si kaj videl, kdo hodi podirat?« »Ja,« prvi ta stražnik, »sam hudič. Na svoje oči sem ga videl, da je res.« Pravi grof: »Beži, beži! Ti si malo zadremal, pa se ti je sanjalo pa si mislil, da si videl hudiča.« Drugi večer sta šla dva stražnika. Pa so Zagoričani glih tako naredili s tistim kozlom in sta oba pribežala v grad. Ta tretji večer so šli trije. In so vsi trije v grad pribežali. Potlej je pa grof rekel: »Zdaj je pa zadosti! Zdaj bom šel pa sam, da bom videl, kaj je na stvari.« Težko je hodil, zato ker je imel revmatizem. Tisti gradovi so bili iz kamna narejeni, je bilo v njih fajhtno, tako da res ni čudno, da so se revmatizma nabrali tudi grofje. No, so ga fejst oblekli, ga dali na kareto in so ga pripeljali ke na Gorico. Tam so ga lepo postavili na

sredo, tam ko je bil tisti zid okoli, fejst zavili, da se ne bo prehladil, saj veste, kaj bi bilo, če bi grof preč prišel.

Slika 12 - Ilustracija zgodbe slikarke Sandi Zalar po knjigi Pravljice iz Dobrepolja


17

Pa čakajo. Mesec je fejst svetil, tako da je bilo svetlo kot podnevi. Ura bije devet, nič. Deset, nič. Enajst, še zmeraj nič. Tako da je grof mislil: »Saj ne bo vse skupaj nič.« Joj, ko začne pa ura polnoč biti, pa Zagoričani spet tistega kozla ke pririnejo! Stražniki so samo rogé pa brado zagledali pa so jo že ucvrli. Grof pa ni mogel tako hitro začeti bežati, ker je bil tako ohomotan v tistih cunjah. Takrat je pa cel kozel notri skočil pa ke proti njemu šel. Ko se je grof le rešil tistih cunj, je začel še on bežati in je komaj prišel ke do kraja Gorice. Tam je pa kar dol padel, mu ni več dalo dihati in se je zaobljubil, če bo tisto noč ostal živ, da bo dal na tistem kraju, tam, kjer je počival, postaviti znamenje, gradu na Gorici pa ne bo nikoli več probal zidati. Zagoričane bo pustil čisto pri miru, naj delajo, kar hočejo, zato ko so s samim hudičem povezani. In res ni potlej tam več probal, da bi kakšen grad naredil, in Zagoričani so imeli pred njim mir. Če kdo ne verjame, da je to res, lahko pride pogledat. Na Gorici so še zmeraj tiste razvaline, kjer je tisto kamenje razmetano, v Zagorici imajo pa tudi spravljene rogove od tistega velikega črnega kozla.

Nato se skozi Podgorico vrnemo na izhodiščno točko na Vidmu. »Le kilometer iz Vidma leži Podgorica, ki je dobila ime po vzpetini Gorica (470 m), pod katero leži. Tu je rojen Fran Jaklič - Podgoričan (1868 1937), za Dobrepolje zelo pomemben mož, saj je bil prvi učitelj na Vidmu, ki je ljudi popeljal v preporod in boljše življenje, in sicer na kulturnem in gospodarskem ter družbenem področju. Sezidal je osnovno šolo in ustanovil različne zadružne ustanove: leta 1894 hranilnico in posojilnico (prvo rajfajznovko na Kranjskem), leta 1895 bralno društvo, leta 1896 Kmetijsko blagovno zadrugo ter leta 1898 mlekarno in sirarno. Bil je tudi pisatelj, ki je opisoval Dobrepolje in Dobrepoljce, njihove šege in navade, dogodke ob novi maši, rojstvu, ob smrti in podobno. V svoji kmečki povesti oživlja Jaklič podobo dobrepoljske vasi in dobrepoljskega človeka v vseh nadrobnostih, v njegovi kmečki povesti pa odkrivamo miselni, družbeni in duhovni svet človeka iz Dobrepolja in okolice.«

Vasovanje (Je padel v gnojnico)

Včasih so hodili, posebno ob pomladnih in poletnih večerih, fantje vasovat. Pa navadno niso šli samo v svoji vasi, ampak so šli tudi v sosednjo vas, če je kakšen od fantov imel kakšno punco tam. No, pa so šli fantje iz naše vasi v eno drugo vas, kjer je eden od njih imel punco, da bodo šli klicat. Fantje čakajo tam na vogalu, ta, ki je imel tam punco, pa gre, da bo okno od štibelca našel, da bi punco poklical. So pa pri tisti hiši en dan prej gnojnico vozili. Jamo so pustili pa odprto, ker so mislili še drugi dan gnojnico voziti. Ker je bilo pa bolj temno, ta fant ni videl, ko je tisto okno od štibelca iskal. Ko je začela pa mati od punce nekaj rompljati, je pa mislil da njega kaj sliši. Je pa skočil, da bi stran zdirjal, je pa v tisto jamo padel. Seveda so njegovi prijatelji prišli, so ga ven izvlekli, ampak potlej ni bilo nič s klicanjem, ko je pa tako lepo dišal.

Tu si ogledamo osrednji trg in središče Vidma. Popijemo zdravilen medeni napitek in nadaljujemo z ogledom zbirke »Živimo z ljudskim izročilom«, ki se nahaja v Jakličevem domu. Zbirka zajema prikaz ljudske umetnosti in interierja dobrepoljske hiše. Po ogledu zbirke bomo ponudili možnost, da se obiskovalci v gostilni Brdavs v središču Vidma okrepčajo z dobrepoljsko enolončnico.


18

4. TRŽENJE

Oglaševanje bo potekalo preko naslednjih spletnih strani: - Osnovna šola Dobrepolje - Občina Dobrepolje - Facebook profil Turističnega društva Dobrepolje - Spletni portal Zelnik

Medijska promocija bo potekala preko:

- radia Zeleni val - lokalnega glasila Naš kraj

Reklamni material:

- zloženka - miniaturna knjižica - plakati - vabila (za osnovne in srednje šole ter društva)

Projekt »Kulturna pot: Dobrepoljska dolina stoji na jezeru« bomo promovirali skupaj s TD Dobrepolje. Skupaj s Turističnim društvom Dobrepolje bomo vabilo objavili v lokalnem glasilu »Naš kraj«, ki je informativno glasilo občine Dobrepolje, in poslali osnovnim in srednjim šolam po Sloveniji kot ponudbo za kulturni dan. Pri projektu bodo sodelovali tudi:

- TIC Dobrepolje - Kulturno društvo Dobrepolje - Društvo podeželskih žena Dobrepolje – Struge - vaščani - občina Dobrepolje - Gostilna Brdavs


19

5. ZAKLJUČEK S projektno nalogo smo oblikovali turistično kulturno pot. Spoznali smo, da lahko nastane zanimiv turistični produkt, ki s povezovanjem društev in lokalne skupnosti nudi obiskovalcem rekreacijo, ogled znamenitosti in spoznavanje kulturne dediščine. Z raziskovanjem ljudskih pripovedi smo spoznali, da moramo kulturno dediščino poznati, spoštovati, ohranjati in ponuditi tudi drugim. Trudili smo se, da smo turistični produkt oblikovali tako, da se bodo oblikovalci z obiskom pri nas dobro počutili, veliko izvedeli, spoznali našo dolino in rekli VŠEČ MI JE DOBREPOLJSKA DOLINA.


20

6. DELOVANJE NA TURISTIČNI TRŽNICI

Stojnica Na strehi stojnice bo pripet napis »Dobrepoljska dolina stoji na jezeru«. Na stojnici bo delni prikaz zbirke »Živimo z ljudskim izročilom«, predstavljena knjiga »Dobrepoljska dolina stoji na jezeru«, turistični spominki in propagandno gradivo. Nastop na prostoru turistične stojnice

Pri stojnici bodo vseskozi štirje učenci, ostali bodo vabili obiskovalce k stojnici. Obiskovalce bomo k stojnici vabili z delitvijo zgibank in povabilom, da obiščejo našo stojnico in odkrijejo, kaj nudi Dobrepoljska dolina, ki stoji na jezeru. Pri stojnici se bomo predstavili s predstavitvijo kulturne poti, pripovedovanjem ljudskih pripovedi in petjem ljudskih pesmi ob spremljavi Veronike Zajec na violinskih citrah.


21

7. VIRI IN LITERATURA

- GRANDOVEC, Ivan [et al.]: Naši kraji in ljudje: Dobrepoljsko – Struški zbornik. Dobrepolje: Občina Dobrepolje, 1996.

- LAZAR, Branka: Dobrepoljska dolina stoji na jezeru: dobrepoljske ljudske pripovedi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010.

- LJUBIČ, Tone: Ljudska umetnost v Dobrépoljah: likovno-estetski pogledi. Ljubljana: Ljudska tirkarna, 1944.

- ZALAR, Sandi: Pravljice iz Dobrepolja. Ljubljana: Tiskarna Slovenija, 1993. - ZGONC, Edi [et al.]: Občina Dobrepolje: Dolina dragocenih danosti, dosežkov in izzivov:

mapa z zloženkami. Občina Dobrepolje, Turistično društvo Dobrepolje, Turistično društvo Podgora, Društvo podeželskih žena Dobrepolje – Struge: 2009.


22

8. PRILOGE

8.1. Brošura

8.2. Knjižica z zgodbicami

Dobrepoljska dolina stoji na jezeru

Documents

Transcript of Dobrepoljska dolina stoji na jezeru