2

DIvJAK - Časopis Gimnazije Jesenice

Uredništvo: Sandra Đukanović,

Zala Skumavc

Mentorica: Lucija Javorski, prof.

Naslovnica: Ana Ajša Vičar

Oblikovanje: Dejan Đerković

Tisk: Antus d.o.o.

Naklada časopisa: 500 izvodov

Februar 2018

3

Tako kot lani sva bili tudi letos urednici našega šol-

skega časopisa Sandra Đukanović in Zala Skumavc

iz 4. b. Mentorica je bila profesorica Lucija Javor-

ski. Zahvaljujeva se gospodu Dejanu Đerkoviću za

računalniško oblikovanje časopisa, dijakinjam in di-

jakom za poslane članke, prav tako tudi vsem trem

intervjuvankam za sodelovanje.

Upava, da boste v tej številki našli kaj, kar vas bo

zanimalo. Če imate kakšne zanimive predloge, jih

sporočite na e-poštni naslov šolskega časopisa: sol-

ski.casopis.gimjes@gmail.com in upoštevali jih bo-

mo v naslednji številki, ki bo izšla čez eno leto. Na

naš naslov nam pošiljajte tudi svoje prispevke. Ve-

selimo se sodelovanja z vami!

Sandra in Zala

Spoštovani bralci letošnje številke Di(v)jaka!

4

EKSKURZIJA V NEMŠKA MESTA V noči s srede na četrtek, 12. 10. 2017,

smo se dijaki 3. in 4. letnikov naše gim-

nazije, ki smo se odločili za ekskurzijo,

odpeljali v Nemčijo. Pot nas je vodila sko-

zi karavanški predor, nato pa po avtocesti

do prvega postanka.

To je bil Nürnberg, drugo največje bavars-

ko mesto. Tam smo si najprej ogledali

staro mestno jedro s prelepim trgom s

stojnicami, cerkev sv. Lorenza ter mestni

symbol, grad Kaiserburg. Nato smo se od-

pravili v hišo in kasneje v muzej slikarja

Albrechta Dürerja, kjer smo se

seznanili z njegovim življenjem

in deli. Imeli smo tudi nekaj

prostega časa, da smo se

posladkali z znamenitimi

medenjaki. Sledil je ogled

muzeja Memorium Nürnberger

Prozesse, kjer so sodili pred-

stavnikom Tretjega rajha. Po-

tem smo se odpeljali do sosed-

njega mesta Stein, kjer smo si

ogledali Faber-Castell muzej

“Alte-Mine”. Izvedeli smo o

začetniku podjetja ter njegovih

naprednih idejah in postopkih

pri izdelovanja minc. V trgovini

smo si ogledali njihove izdelke

ter si jih tudi privoščili. Sledila

je vožnja v Plauen in nastanitev ter nočitev

v hostlu.

Naslednje jutro smo se odpeljali v štu-

dentsko mesto Jena, kjer smo bili povablje-

ni na ogled Visoke strokovne šole in

poslušali več različnih predavanj,

povezanih z optiko. Odšli smo v Optisches

Museum, znanstveno-tehnični muzej s

tehničnim in kulturnim razvojem optičnih

naprav. Sledil je zunanji ogled Romanti-

kerhaus in nekaj prostega časa. Potem smo

se odpeljali v sosednje mesto Weimar, ki

5

slovi po svoji kulturni dediščini. Tam smo

si ogledali muzej Bauhaus, kjer imajo

največjo in najstarejšo zbirko del te zname-

nite šole za oblikovanje. Ogledali smo si

hišo in kasnejši muzej Schillerhaus, kjer je

bival največji nemški dramatik Friedrich

Schiller. Od zunaj smo si ogledali še muzej

Liszthaus in nekdanji dom skladatelja in

pianista Franza Liszta. Čisto slučajno smo

lahko doživeli Zwiebelmarkt, ljudski

praznik čebule, kjer smo lahko pokusili

mnogo različnih in okusnih jedi s čebulo.

Pot smo nadaljevali v Buchenwald, enega

največjih nekdanjih koncentracijskih tabo-

rišč, kjer smo si ogledali nekaj še ostalih

zgradb in muzej o njegovi zgodovini, delo-

vanju in mnogih žrtvah. Sledil je ogled Er-

furta s prelepim srednjveškim jedrom in

znamenitim Krämmerbrücke. Nato smo se

vrnili v hostel in kasneje smo imeli še čas

za sprehod po mestu in večerjo.

Ves zadnji dan smo namenili ogledu sliko-

vitega starega srednjeveškega mesta Rot-

henburg ob der Tauber, kjer smo imeli

prosti čas za sprehod, ogled in počitek.

Večina si je privoščila tudi značilno sla-

dico snežne kepe (Schneeballen), ocvrte

krogle iz testa, oblite z različnimi glazura-

mi.

Sledila je še vožnja domov, kamor smo

prispeli v večernih urah.

Bili smo zelo zadovoljni z organizacijo

profesorice Darje Črv Štepec in turistične

agencije Levanta, saj smo si ogledali veli-

ko različnih mest ter marsikaj izvedeli v

številnih muzejih ter se kjub temu zabavali,

sladkali in imeli prosti čas za uživanje.

6

INTERVJU Z MEPI-jevkama Se lahko najprej predstavita?

Žana: Jaz sem Žana Križanič, hodim v 4.

letnik Gimnazije Jesenice. Sem pri MEPI-

ju, s Hano sva že na zlati stopnji, kar je v

bistvu zadnja stopnja.

Hana: Sem Hana Bizalj, prav tako obisku-

jem 4. letnik ter sodelujem pri MEPI-ju.

Zakaj sta se odločili za MEPI?

Žana: Meni se je zdel zanimiv nov izziv.

V prvem letniku sem bila še sramežjiva in

kljub temu da sem imela rada naravo, se ji

nisem preveč posvečala oziroma nisem

namenila dovolj časa opazovanju narave

in hoji. Nisem se znala orientirati, kar sem

želela izboljšati. Posebej me je tudi privla-

čil koncept ekipe; to je, da bi hodila po

neznanih krajih s skupino ljudi, s katero bi

se razumeli in bi prišli do nekega cilja.

Hana: Moj prvotni cilj je bil spoznati čim

več sveta, okolice; da bi se naučila preži-

vetja v naravi, kjer ni nobene druge pomo-

či kot ti sam in tvoja skupina.

Kaj delate pri MEPI-ju?

Žana: Imaš tri stopnje; na vsaki moraš

opraviti določene veščine. Izbereš si en

šport, eno veščino in pa prostovoljno de-

javnost, ki jih boš na prvi stopnji izvajal

tri mesece; na drugi stopnji šest in devet

mesecev; na zadnji, tretji stopnji pa moraš

izbrane aktivnosti izvajati dvanajst mese-

cev. Pred začetkom vsake aktivnosti si

moraš zadati neki cilj, ki ga želiš doseči,

npr.: če si izbereš instrument, da se boš v

določenem času naučil določeno število

pesmi; če si izbereš šport, da boš neko raz-

daljo pretekel v določenem času. Pri vsaki

7

stvari moraš imeti inštruktorja ter ocenje-

valca, ki v indeks vpisuje tvoj napredek.

Pri prostovoljstvu je malo bolj zakompli-

cirano, saj si ne moreš zadati za cilj dose-

žek nekoga drugega, ampak mora biti tvoj.

Na primer če se nekomu pomagaš učiti in

ga inštruiraš, tvoj cilj ne more biti njegova

dobra ocena pri nekem predmetu, ampak

je lahko tvoj cilj, da se boš naučil komuni-

kacije. V indeks se štejejo tudi odprave.

Na vsaki ravni imaš dve odpravi in sicer

predodpravo in glavno odpravo. Na prvi

ravni traja odprava dva dni, na srebrni

stopnji tri dni, na zlati stopnji pa štiri dni.

Hana: Obstaja pa tudi PNP oziroma pro-

jekt Neznani prijatelj. Tega opravljaš, ko

zaključiš vse tri stopnje. Štiri noči in pet

dni moraš preživeti med neznanimi ljudmi

v okviru delavnic.

Žana: Konec novembra grem v okviru

PNP v Romunijo, kamor gre tudi Luka

[Kambič, 4. a], saj je število omejeno in

gresta na tisto lokacijo lahko samo dva

dijaka iz ene šole; bova pa najbrž ločena.

Tam bova pet dni delala s kritičnimi sku-

pinami; to pomeni s kronično bolnimi in z

mladimi prestopniki.

Kakšna je vajina vloga v skupini?

Žana: Sem večinoma tista, ki poskrbi za

dobro energijo na visoki stopnji, spodbu-

jam ostale. Poskušam se tudi čim bolj

vključiti v orientacijo, a večinoma za to

poskrbi Luka. Letos poleti smo šli na

mednarodno odpravo; preživeli smo dva

tedna v Kočevju, kjer pa so naše skupine

popolnoma premešali. Tam so bili tudi

dijaki iz Finske, Nizozemske, Litve,

Latvije in Češke. Takrat sem imela vlogo

glavnega za orientacijo.

Kako pa je s šotori in spanjem?

Hana: Ponavadi vzamemo s seboj dva šo-

tora, saj imamo šotore za dve ali tri osebe;

nosita jih največkrat fanta v skupini. Po-

stavljamo jih izmenično, tako da se aktiv-

nosti pri vsakem menjajo, ne pa ponavlja-

jo. Delo si razdelimo.

Kakšna je vloga profesoric?

Hana: Opominjajo te, kaj je treba še storiti

in kaj ni narejeno tako, kot bi moralo biti.

Žana: Njuna naloga je predvsem, da nas

vodita, ter tudi, da nas spodbujata in moti-

virata, da delo dokončamo in da se pre-

maknemo.

Hana: Poskrbita za organizacijo dela; pri-

skrbita nam ljudi, ki nas naučijo prve po-

moči in orientacije, načrtujeta odprave.

Zagotovita, da znamo vse in smo priprav-

ljeni za preživetje v naravi.

Bi znanje o preživetju v naravi zunaj te

skupine znali uporabiti sami?

Žana: Ko sem bila poleti v Kočevju, sem

videla, da se res znam orientirati ter da

sem se v zadnjih štirih letih veliko naučila.

Mislim, da bi se v naravi lahko sama zna-

šla.

Hana: Temelj MEPI-ja je, da se naučiš

delati v skupini, upoštevati mnenja drugih

in delati v dobro vseh, hkrati pa tudi oseb-

no rasteš in veliko pridobiš.

Ali obstajajo tudi stvari, ki vama zno-

traj MEPI-ja niso všeč?

Hana: V prvem letniku je bilo predstavlje-

no, da se veliko potuje po svetu, ampak to

na žalost ni tako lahko izvedljivo, ker je

finančni zalogaj res velik in je taka poto-

vanja tudi težko organizirati. Naša skupina

še ni odšla v tujino, kar pa ni po mojih pri-

čakovanjih.

8

Žana: Prejšnja skupina, ki je bila pri MEPI

-ju, je zbirala denar od občin, turistične

agencije so prosili za sponzorstvo, saj bi

bilo drugače vse skupaj predrago. Smo pa

imeli mednarodno odpravo, sicer v Slove-

niji, a smo vseeno spoznali ljudi iz tujih

držav, zato je bilo veliko novosti.

Imate na odpravah lahko telefone?

Žana: Načeloma ne.

Hana: Lahko imamo samo enega v skupi-

ni, ki pa naj bi bil dosegljiv v primeru, če

bi se kaj zgodilo. Uporabljamo stare tele-

fone, ki nimajo navigacije in dostopa do

medmrežja. Omogočajo nam samo klice

in sporočila. Smisel MEPI-ja je tudi, da se

mladina izključi od socialnih omrežij in da

se povežemo z naravo.

Kakšno hrano pa jeste na odpravah?

Žana: S seboj vzamemo hrano, ki je res

hranljiva, npr. razne testenine, instant ju-

he, konzerve tune, polento …

Hana: Tudi energijske ploščice in čokola-

de.

Kako potekajo psihična priprava?

Žana: Imeli smo treninge v team bildingu.

Vedno moramo delovati kot ekipa in biti v

dobrih medsebojnih odnosih, saj bi bilo v

primeru zamer v skupini na odpravah sa-

mo še slabše.

Hana: Na začetku je bilo veliko težje, saj

se še nismo poznali in se še nismo poveza-

li.

Kaj želita povedati za zaključek?

Žana: S pozitivno energijo naprej in ne

obupati ob prvi oviri, ker se je vredno po-

truditi. Vse, kar boš vložil, se ti bo povrni-

lo.

Hana: Tudi timsko delo v življenju zelo

pomaga, ker več glav več ve.

Za vajine odgovore se vama zahvalju-

jem. Želim vama še veliko uspehov.

Hana in Žana

9

Božični večer,

1934

Mlado dekle vstopi v bogato hišo, domo-

vanje samooklicanih vaških plemičev ter

njihovih žena. Slednje rade vihajo nosove

nad mladino ki se drzno razkazuje in ljud-

mi, ki so na kakeršenkoli način naprednejši

od družbe te zakotne vasice. Mladenka

otrpne v strahu, da bo žrtev prikritega po-

smehovanja. V glavi se ji zavrti, ko mrzlič-

no razmišlja katere teme pogovora bi ne

ugajale družini njenega zaročenca ter pri-

sotnim zvenele kontroverzno ali preveč

liberalno. Popravi si za kanček prekratko

krilo in se odloči, da je najbolje, če se ne

vključuje v pogovor in le vljudno odgovar-

ja na vprašanja. Globoko vdihne in se na-

poti v jedilnico.

Soba je popolnoma obdana z lesom in daje

občutek udobja, ki pa je zavajujoče prije-

ten. Njen pospešen srčni utrip nekoliko

umiri vzklik »Bogdej!«.

Zagleda zguban obraz stare ženice, ki je

nadvse navdušena nad njenim prihodom.

Zasede svoje strogo določeno mesto za

mizo in se nadvse prepričljivo toplo

nasmehne redkim sedečim, ki so opazili

njen prihod. Uteho najde le v spodbudnem

pogledu svojega zaročenca, sedečega na

čelu mize.

Mladenkina tašča se še vedno vztrajno izo-

giba radovednemu pogledu dekleta. Kljub

njenemu obupanemu prizadevanju da bi

upoštevala etiketo pri mizi, ji tekom večera

nameni le ogorčeno opazko o velikemu

apetitu, ki ne pristoji uglajeni mladi dami.

Slednja se opraviči in povesi pogled na v

svoj krožnik, kjer vabljivo diši preostanek

jabolčne pite.

Nasproti sebe zagleda moža srednjih let,

katerega obraz je mračen in zastrašujoč.

Njegove globoke, modre oči se zasvetijo le

kadar se ozre na svojo desno, kjer kar na-

prej ogovarja svojo ženo. Na levi sledi ži-

vahnemu pogovoru dveh gospa, ki raz-

pravljata o problemu podgan, ki si vedno

znova prigrizejo pot v njuni skrbno zavaro-

vani shrambi. Na desni je sedela sestrična

zaročenca, katero je vselej občudoval. Te-

ga se je dekle še predobro zavedalo, saj jo

je ob vsaki priložnosti opomnil, da bi se

morala potruditi in posnemati njeno obna-

šanje. Kadar se je zaročenki nekoliko po-

nesrečila večerja, je rad omenjal kuho svo-

je sestrične, ki je bila po njegovih besedah

brez izjeme dovršena in okusna. Ravno v

tem trenutku ji je šepetal v uho skrivnosti,

ki so ji privabile značilno zlovešč nasmeh

na usta, ta pa ni izzvenel dokler ni ujela

prestrašenega in obenem jeznega pogleda

dekleta.

Osmim ljudem ki so že sedeli za mizo, se

je med sladico pridružil star mož, ki se je

imel za potomca kraljev in grofov. Šepeta-

lo se je, da je bila njegova mati le branjev-

ka, oče pa pijanec, ki sta ga ob rojstvu

pustila na pragu najpremožnejše hiše v va-

si. Tam so ga učili vedenja in mišljenja

večvrednih ljudi, ki z prezirom opazujejo

življenje preprostejših ljudi. Zaslepljen s

svojo vzvišenostjo je želel zasesti mesto

poleg moža, ki je sedel dekletu nasproti.

Krik slednjega je pretresel vse prisotne, ki

so se že sprijaznili z dejstvom, da je poleg

njega prazno mesto, na mizi pa pogrinjek

za gospo, ki je umrla pred tridesetimi leti.

Ž. K.

10

TURNI SMUK S STRUŠKE

Sredi decembra so bile ugodne snežne raz-

mere v gorah, zato sva se z očetom dogo-

vorila, da se bova povzpela na Struško,

vrh med Belščico in Golico v Karavankah.

V gorah je zapadlo dosti snega, vendar ni

bilo velike nevarnosti za sprožanje snež-

nih plazov. Z očetom sva se odločila, da

se bova povzpela preko Pustega rovta.

V nedeljo zjutraj sva se odpeljala do Pri-

stave v Javorniškem Rovtu. Tam sva

pustila avto. Oprtala sva si nahrbtnika,

smuči in palice, nato pa sva pešačila po

zasneženi poti proti Križovcu. Po dobri uri

sva prispela do prvega cilja. S turnimi

smučmi, na katere sva namestila kože, sva

se vzpenjala proti planini Pusti rovt, od

tam pa naprej po poti, ki vodi na Suho

sedlo.

Pot sva kmalu zapustila ter zavila desno

proti Belski planini. Snega je bilo vedno

več in počasi sva napredovala v lepem

sončnem vremenu. Vmes sem počivala, se

razgledovala in nastavljala sončnim žar-

kom, a oče me je priganjal, naj ne zaosta-

jam. Prispela sva do koče na Belski plani-

ni. Tam sva se ustavila ter si privoščila

malico in topel čaj iz termovke. Kako se je

prilegel!

11

Opazovala sem zimsko pravljico okrog

sebe. Pozabila sem na vsakdanje skrbi in

občudovala belo lepoto gora okrog sebe.

Oče me je spet začel priganjati, zato sem

zbrala vse moči za nadaljevanje poti. Ven-

dar sem hodila vedno počasneje, nato pa

sem zapadla v manjšo krizo.

Po kratkem počitku je bilo bolje. Začel je

pihati veter, zato me je kljub hoji začelo

zebsti. Tudi snežne razmere so bile vedno

slabše; ponekod so bili zameti, na grebenu

pa je bilo malo snega. Končno sem prilez-

la na Struško. Zaradi vetra sva se z očetom

takoj odločila za sestop.

S smuči sva odstranila kože in začela smu-

čati, vendar počasi in previdno. Teren ni

bil najboljši za hitro smučanje. Spet sva se

ustavila pri pastirski koči, a ne za dolgo.

Pred nama je bil najlepši del najinega izle-

ta, saj je bilo pod kočo dosti snega. Po za-

sneženi poti sva vijugala proti Pustemu

rovtu. Za nama se je dvigal oblak pršiča.

Bilo je čudovito! Brez počitka sva smuča-

la do Križevca in nato po poti skoraj do

Pristave. Bilo je enkratno.

To smer priporočam tudi vam, saj ni zelo

zahtevna. Lahko pa se vzpnete samo do

Belske planine. Ne bo vam žal.

Sara

Poezija

Zakaj so pesmi tako... hm

In ne govorijo

O čigumijih na podplatih,

Spolzkih tleh WC-ja,

Vseh najstnicah,

Ki zavijajo z očmi,

(Kot bi bilo to neko mednarodno pravilo),

Štumfih čudežno izginjajočih,

Ljudeh, ki se izogibajo neposrednemu stiku

Štirih oči

Teles

Duš

Škripanju gugalnic, za katere smo pretežki,

Privlačnih, a nesrečnih posameznikih,

Temu, zakaj gumitvist ni več popularen

Oziroma, je sploh kdaj bil,

Vseh drobtinah na tleh našega avta,

In mravljicah, ki bi iz njih naredile letno zalogo,

Pijačah z mehurčki,

Izgubljenih gumic,

In mačkah, ki jim je vseeno za nas.

Pesmi o tem bi bile morda malo manj... hm

12

Sama sem že ob koncu osmega razreda osnov-

ne šole ugotovila, da mi kruh škodi, zato sem

ga izključila iz mojega jedilnika. Seveda se

takrat nisem držala stroge brezglutenske diete,

ampak so se posledično bolečine v trebuhu,

slabost in napihnjenost vidno zmanjšali. Pri

sedemnajstih letih, ko sem že nekaj časa po-

novno jedla normalne količine kruha, so se mi

bolečine ponovile. Zaradi hudega stresa pa so

se stvari še poslabšale. Tako sem ugotovila, da

bom potrebovala zdravniško pomoč. Več kot

pol leta sem hodila na preglede, saj zdravniki

niso takoj ugotovili vzroka težav. Delno tudi

zato, ker sem zopet uvedla svojo dieto brez

kruha, in zato vrednosti testov niso bili pravil-

ne. Naposled jim je le uspelo odkriti vzroke za

moje težave: napihnjenost, bolečine v trebuhu,

slabokrvnost, glavoboli, pomanjkanje energije

in posledična konstantna utrujenost. Postavili

so diagnozo: celiakija. To pomeni, da sem mo-

rala za vedno izključiti gluten iz mojega jedil-

nika. Na začetku je bilo to zelo naporno, saj ni

tako enostavno, da bi ozdravela že, če ne bi

jedla kruha. Ne, pri tej bolezni moje telo ne

more presnavljati glutena.

Gluten je beljakovina, ki tiči v nekaterih vrstah

žita (pšenica, rž, ječmen, oves). Kot lepilo po-

vezuje v moko zmleto žito, zato mu pravimo

tudi lepljiva beljakovina. Torej ima lastnost

lepljenja. Poleg tega pa testu za kruh ali pico

daje prožnost. Torej sploh ni čudno, da se skri-

va v toliko živilih. Večina polpripravljene hra-

ne, ki jo prodajajo v trgovinah, vsebuje gluten.

Še tam, kjer ga ni pričakovati, je. Zato je po-

trebno prebirati deklaracije živil in če nisi sto-

odstotno prepričan o nevsebnosti glutena, je

bolje, da živila ne zaužiješ. Še najbolj zaneslji-

va so brezglutenska živila, ki so označena z

ustreznim znakom (v krogu prečrtan žitni

klas). Poleg tega je potrebno biti pozoren na

»čistočo« v kuhinji. Pribor, noži, posoda, celo

gobica za pomivanje posode ne sme priti v stik

z glutenskimi izdelki.

Posledice neupoštevanja diete so zelo različne

od človeka do človeka. Nekaterim po enaki

količini gutena ni nič, drugi se pa lahko začne-

jo celo dušiti. Na dolgi rok pa vsi s to kronično

boleznijo lahko utrpijo veliko hujše posledice

in bolezni. Zato se je pametno držati diete.

Vendar ni vse tako slabo. Ko dobro preučiš,

kaj lahko ješ in česa ne, lahko ustvarjaš zelo

dobre jedi. Mislim, da celiakaši jemo najbolj

zdravo hrano.

Osnovni recept za brezglutenski kruh Sestavine: 1 kg brezglutenske moke 1 l tekočine (pol mleka in pol vode) 2 čajni žlički sladkorja 1 čajno žličko soli kocka kvasa (42 g) malo olja Postopek: V posodo damo moko, na sredino vlijemo že prej pripravljen vzhajan kvasec, olje in sol. Najprej vse počasi zmešamo, nato pa testo z rokami dobro pregnetemo. Testo vzhajamo na dvakratno velikost. Prvih 20 minut pečemo testo na 200 °C, potem pa temperaturo znižamo na 180 °C še za dobrih 40 minut. Hana Bizalj, 4. b

Po dokaj dolgem obdobju preiskav so zdravniki odkrili, da sem zbolela za celiakijo.

13

FIŽOLOV

NAMAZ

Zdravi recepti priporočajo

uporabo fižola. Le-ta zdravil-

no učinkuje na želodčno-

črevesne težave, bolezni led-

vic ali celo krvaveče hemoro-

ide.

Sestavine

150 g kuhanega fižola

2 lista lovorja (v kolikor bomo fižol sami kuhali)

½ srednje velike čebule na drobno zmlete

2 stroka česna

2 stroka svežega peteršilja

½ male žličke pekoče paprike

½ male žličke popra

½ male žličke soli

2 mali žlički olivnega olja

Po okusu izbrana narezana sveža zelenjava (paprike, paradižnik, rukola in pd.)

Priprava

Korak 1

Če nimamo kuhanega fižola, ga skuhamo v slani vodi , v katero smo dodali lovorjev list. Če fižolovo

zrnje nekaj ur pred kuhanjem namočimo v hladni vodi in ga potem kuhamo zelo počasi, bo fižol ohra-

nil vso svojo hranilno vrednost.

Korak 2

Kuhan fižol ohladimo, pretlačimo, dodamo zmleto čebulo, na drobno nasekljan česen, na drobno na-

sekljan peteršilj ter sol, poper, pekočo papriko in olivno olje. Vse skupaj dobro premešamo (lahko

tudi zmeljemo v sekljalniku) ter postavimo v hladilnik za eno uro.

Korak 3

Ohlajeni fižolov namaz namažemo na svež domači kruh s semeni, posujemo z drobno narezanim pet-eršiljem ter z narezano svežo zelenjavo, ki jo sami izberemo.

14

KAM PO GIMNAZIJI ? Osnovna šola, mala malica za nas gimna-

zijce, bi lahko rekli. A vsi smo bili v de-

vetem razredu pred pomembno odločitvi-

jo v našem življenju. Kam naprej? Ko

smo se le odločili, smo že kmalu, na prvi

šolski dan, prestopili vrata Gimnazije Je-

senice. Večina si ob tem verjetno lahko

reče: »Ah, saj imam še štiri leta, se bom

že še odločil, kaj bom študiral. Časa

imam še dovolj.«. Če vprašamo bivše in

pa nas, letošnje maturante, bi verjetno vsi

odgovorili, da vsa ta štiri leta tukaj mine-

jo zelo hitro. In že smo pred ponovnim

vprašanjem: »Kam pa zdaj?«.

To vprašanje je vprašanje, ki me muči že

od osnovne šole. Ves čas me kdo sprašu-

je, kaj bi bila rada po poklicu. Če se

ozrem v preteklost, ugotovim, da so se

moje izbire poklica ves čas spreminjale.

Omenila bom le zadnji dve, sicer popol-

noma različni. Ali naj postanem zoboz-

dravnica? Ali učiteljica?

Kakorkoli, zaradi različnih dejavnikov se

sedaj nagibam k poklicu učiteljice za

otroke s posebnimi potrebami. Ugotovila

sem, da bi bilo koristno, če bi se čim prej

vključila v tako šolo in se preizkusila, če

mi ta poklic sploh ustreza. Tako sem sto-

pila do šolske svetovalne delavke, ki mi

je z veseljem pomagala in vzpostavila

kontakt s šolsko svetovalno delavko na

Osnovni šoli Poldeta Stražišarja na Jese-

nicah. Le-ta me je prijazno sprejela in

zelo hitro sva se dogovorili za sodelova-

nje. Postala sem prostovoljka. Ob pone-

deljkih pomagam učiteljici pri pouku dru-

žboslovja v 5. razredu, ob četrtkih pa

učencem pri pisanju domačih nalog. Ko

sem prvič v ponedeljek zjutraj prišla v

zbornico, me je učiteljica presenetila, saj

mi je povedala, da bom uro družboslovja

izpeljala popolnoma sama. Bila sem pod

velikim pritiskom, vendar se je na koncu

vse izteklo nad pričakovanji. Tu me tako

vsakič čakajo novi izzivi in nove izkuš-

nje, ki mi bodo v življenju še kako kori-

stile.

15

Naj dodam, da na ljudi s posebnimi potre-

bami marsikdo gleda vzvišeno in jih poni-

žuje. Sama sem odkrila, da so to ljudje, ki

so zelo prijazni in prijetni. Nikoli in niko-

mur ne bodo storili kaj slabega, kvečjemu

nam bodo polepšali dan s svojo dobro vo-

ljo. Kljub temu da je delo z njimi morda

zahtevno, se mi zdi, da so to ljudje, ki nam

s svojo hvaležnostjo dajo občutek, da smo

storili nekaj zares dobrega, in s tem je naš

trud zanje tudi poplačan.

Dolgovezenje in dolgovezenje. Verjetno

se je vsak od vas vprašal, kaj je sploh na-

men mojega članka. Dragi dijaki, ker vem

da je odločitev za naš bodoči poklic zelo

težka, saj vpliva na našo prihodnost, bi

vam s svojim člankom želela izbiro le-

tega olajšati. Pa ne tako, da se bom odloči-

la namesto vas, kot se tudi vaši starši ne

bodo mogli. Rada bi vam le svetovala. Če

niste popolnoma prepričani, ali bi bil po-

klic, o katerem sanjate, res primeren za

vas, potem poskušajte najti nekoga, ki bi

vam bil pripravljen pomagati. Pojdite do

kakšne ustanove ali pa posameznika, ki

opravlja poklic, ki vas veseli, in se dogo-

vorite za sodelovanje. Tako boste morda

za nekaj časa postali učitelji, pomočniki v

lekarni, v ambulanti ali pa kjerkoli drugje.

Za delo pa ne pričakujte plačila. Namesto

njega boste prejeli povratno informacijo,

ki vam bo povedala, ali ste na pravi poti

pri iskanju svoje poklicne kariere. Le-ta

vam bo zagotovo koristila bolj kot nekaj

evrov, ki bi jih tako ali tako v kratkem ča-

su zapravili.

16

RAZMIŠLJANJE PO OGLEDU

DRAMSKE PREDSTAVE ALAMUT

V petek, 17. 11.

2017, smo si dijakinje

in dijaki četrtih letni-

kov naše gimnazije v

Gledališču Toneta

Čufarja ogledali

dramsko predstavo

Alamut. Nenavadno je

bilo, ker smo se vsi

gledalci povzpeli na

oder in obkrožili

igralce. Igrali so dija-

kinje in dijaki Gimna-

zije Kranj.

Vladimirja Bartola in

njegov roman Alamut

smo že spoznali pri

slovenščini, vendar

nas je realistična pred-

stava, ki je odkrivala

Hasanovo kruto mani-

puliranje s podrejeni-

mi, vedno znova pre-

senečala. Življenje

deklet v rajskih vrto-

vih se mi je najprej

zdelo lahkotno, ven-

dar se je kasneje spremenilo v trpljenje in

umiranje. Priljubili sta se mi ljubka Hali-

ma in lepotica Mirjam. V predstavi so mi

bile všeč njihove tančice, biseri, oriental-

ska glasba in plesi. A vse je bilo namenje-

no prevari, s katero bi dekleta prepričala

mlade fedaije, da so hurije, ki živijo v ra-

ju, zato jim nudijo vse užitke, poleg izbra-

nih jedi in pijač tudi svoja telesa.

Povsem drugačno je bilo urjenje mladih

fantov na gradu Alamut. Morali so se ve-

liko več učiti kot dekleta, zadrževali so

dih do nezavesti in plezali so po kamni-

tem zidu na zunanji strani nad prepadom.

Fantje so se mi zdeli veliko resnejši in

povsem vdani Hasanu. Po vrnitvi iz

»raja« so si želeli umreti, da bi za vedno

ostali pri svojih hurijah.

17

Razmišljala sem, da najzvestejše borce

njihovi voditelji prve pošiljajo v smrt. Tu-

di Ibn Tahir, ki se je v »raju« zaljubil v

lepotico Mirjam, je odšel na Hasanov

ukaz ubit velikega vezirja, kar se mu je

tudi posrečilo. Vendar je pred njegovo

smrtjo od njega izvedel, da je Hasan Ibn

Saba moralni pokvarjenec, ki sam ne ve-

ruje, s pomočjo izmailske vere in umetne-

ga raja pa si podreja fedaije in jih pošilja v

smrt. S tem pa si utrjuje svoj politični po-

ložaj in ruši vladavino Turkov. Nisem pri-

čakovala, da bo Ibn Tahir preživel in se

ponovno vrnil na grad Alamut, še manj

pa, da ga bo Hasan prepričal, da bog ne

obstaja, da je le izmišljotina za preproste

ljudi.

Halimin samomor me je prizadel, saj je

bila zelo mlada in zaljubljena. Žal ni

mogla prenesti resnice. Mirjamino smrt

sem pričakovala, saj je bilo njeno življenje

v rajskih vrtovih samo brezkončno muče-

nje. Hasan je ni nikoli ljubil, čeprav se je z

njo zabaval in včasih tudi resno pogovar-

jal.

Dijak, ki je igral Hasana Ibn Sabo, je bil

izjemno prepričljiv. Visok, vzvišen in če-

den, vendar pa je med razlaganjem svoje

filozofije velikim daijem postajal satanski.

Zavedal se je, da mora ostati hladen in

brezčuten, če hoče uspeti. Njegove bledo

modre oči so se mi zdele morilske. V ro-

manu biva v svojem grajskem stolpu in se

le redko pokaže svojim vojakom. V dram-

ski uprizoritvi je izvajal svoje govore na

balkonu, da je pokazal svojo veličino. Ali

so diktatorji kdaj prizadeti? Ali pridejo

trenutki šibkosti? Prav gotovo. Hasanu ni

popolnoma vseeno, ko izve, da si je Mir-

jam prerezala žile. Vendar si je ustvaril

svoje kraljestvo, v katerem je postal

»bog«. Na koncu romana se razglasi za Al

Mahdija, preroka, ki ga izmailci že dolgo

pričakujejo. Ali je za moške oblast po-

membnejša od družine? Za mnoge prav

gotovo. Hasan je med njimi. Svojega sina

ukaže obglaviti, hčerk ne mara. Njuna

usoda ga ne zanima. Zelo sta prizadeti

zaradi tega.

Nejasne podobe, ki sem si jih ustvarila

med branjem romana, so na odru oživele v

posameznih osebah, njihovem izgledu,

glasu, kretnjah … Igralke in igralci si za-

služijo vso pohvalo. Če pomislim na tri

velike diktatorje, ki jih pooseblja Hasan

Ibn Saba, na Hitlerja, Mussolinija in Stali-

na, me spreleti groza. Danes se v mnogih

državah borijo proti terorizmu, ki ogroža

njihove državljane. Ibn Tahirjev umor ve-

likega vezirja je podoben današnjim tero-

rističnim napadom. Vladimir Bartol je na-

pisal izjemno delo, ki bo še dolgo časa

aktualno.

18

19

20

Ekskurzija v Ženevo in Cern Od 10. 11. 2017 do 12. 11. 2017 smo se

nekateri dijaki naše gimnazije udeležili

zanimive fizikalno obarvane ekskurzije v

Švico. Glede na sorazmerno omejen čas

smo spoznali in videli veliko novega, hkra-

ti pa smo se seznanili z vsebinami, ki so

tudi nas spodbujale k razmišljanju o na-

stanku vesolja. Kako in od kod smo prišli?

Kako je vse nastalo? To so bila vprašanja,

na katera smo iskali odgovore v zadnjem

delu te ekskurzije.

Po večurni vožnji smo se najprej ustavili

na prelazu pod goro Mont Blanc. Pod vrša-

cem, ki se dviga kar 4810 m visoko in je

najvišja gora v Alpah ter hkrati v Evropski

uniji, vodi predor, ki smo ga prečkali, če

smo želeli priti iz Italije v Francijo.

Naš naslednji cilj pa je bila Ženeva. Švi-

carsko mesto, ki leži ob Ženevskem jezeru,

je sedež številnih mednarodnih organiza-

cij. Med njimi smo si najprej ogledali stav-

bo Svetovne zdravstvene organizacije in

pa urad Združenih narodov. V prometnem

mestu nas je pot nato vodila do samega

Ženevskega jezera in pa do zanimive cve-

tlične ure, znane po svoji točnosti, hkrati

pa po številu cvetov. Menda naj bi bila na-

rejena iz kar 6500 cvetov. Prava poslastica

za zgodovinarske sladokusce pa je bilo

staro mestno jedro, katerega središče je

protestantska cerkev oziroma katedrala sv.

Pierra iz časov, ko je Ženeva postala pribe-

žališče številnim protestantskim učenja-

kom pred preganjalci. Prost sprehod po

21

mestu nam je omogočil, da smo se podali

po stopinjah reformatorja Jeana Calvina po

poti protestantov, si napasli oči na izložbah

dragih in priznanih švicarskih ur ali pa si

privoščili razvado, kot je švicarska čokola-

da, katere okus seveda odtehta izdatno

obremenitev denarnice.

Naslednji dan pa smo si ogledali Evropsko

organizacijo za jedrske raziskave ali pre-

prosto Cern. Sedež same organizacije leži

na meji med Francijo in Švico. Najprej

smo občudovali veličastno razstavo Globe,

ki prikazuje na eni strani hipoteze o na-

stanku vesolja, hkrati pa jih povezuje s sa-

mim delom inštituta v Cernu. Interaktivne

table, modeli, slušni posnetki, prikazi ter

nenazadnje tudi eksplozija živobarvnih

slik in filma nas je poistovetila z razisko-

valci galaksij ter nas spodbudila k nadalj-

njemu odkrivanju. Povsem očarani in vsak

s svojimi mislimi smo zapustili zanimivo

zgradbo same razstave ter se podali v inšti-

tut.

Glavni projekt Cerna je pospeševalnik del-

cev in veliki hadronski trkalnik, ki se na-

haja pod zemljo ter tvori 27 km dolgo cev

okoli samega inštituta. Znanstveniki iz kar

20 evropskih držav članic s trkanjem del-

cev želijo priti do novih dognanj o nastan-

ku vesolja: materije, antimaterije …, skrat-

ka pojmov, ki so za običajen človeški um

nedoumljiva in še neraziskana. Po ogledu

razstave o samem trkalniku, njegovem de-

lovanju in delih smo se skozi številne

hodnike odpravili do velike predavalnice,

kjer smo od enega izmed tamkajšnjih razi-

skovalcev dobili preprosto sliko o ciljih

inštituta in njihovih raziskav. Nato smo se

odpravili še do samega trkalnika oz. dela

inštituta, kjer se le-ta nahaja, saj dostop do

njega med njegovim delovanjem ni dovo-

ljen. Osupli nad velikostjo smo se podali

še po delih tega dela inštituta. S številnimi

vprašanji, na katere so nam z veseljem od-

govarjali, smo dobili vpogled v teorijo de-

lovanja trkalnika in pa enega izmed ciljev:

pojasniti, kako delci pridobivajo značilno-

sti, kakršna je na primer njihova masa. Kot

zanimiv podatek lahko omenim, da kljub

številnim trkom do zanimivega oz. nena-

vadnega trka pride približno enkrat na me-

sec, zadnje veliko odkritje pa je bilo odkri-

tje novega božjega delca.

Toliko vprašanj, toliko zanimivega, pa ta-

ko malo časa. Ekskurzija je minila v prijet-

nem vzdušju. A najpomembneje je, da nas

je spodbudila, da stvari kritično ocenjuje-

mo in razmišljamo o sebi ne zgolj kot o

posamezniku, ampak kot o energiji, rojeni

iz majhnega delčka; in nenazadnje o sebi

kot energiji, enaki prav tisti, ki gradi veso-

lje. Kaj torej smo? Gola struktura mišic in

kosti ali nekaj popolnoma drugega? Mogo-

če čista energija?

Veliki grški filozof Aristotel je zapisal

večno veljavno misel: »Mnogo je nedoum-

ljivih skrivnosti, a ni je večje, kot je člo-

vek.«

Po naporni vožnji proti domu smo v zgod-

njih jutranjih urah prispeli na Jesenice ter

se z novim znanjem vrnili tudi v šolske

klopi.

Lea Holc, 2. š

22

Tudi letos smo dijaki v

decembru pod mentor-

stvom profesorjev izdelo-

vali različne izdelke, ki

smo jih prodajali na ba-

zarju v mali telovadnici.

Za starostnike v domovih

smo prinašali v šolo do-

mače piškote in pecivo. Z

mentoricama smo obiskali

varovance domov v Sred-

nji vasi v Bohinju, v

Kranjski Gori in na Jese-

nicah. Zanje smo pripra-

vili in izvedli kulturni

program. Matija Jošt in

Martin sta jih razveselila

z igranjem na harmoniko,

Petja, Pia, Julija in Hana

pa so jim zapeli. Njihovi

veseli obrazi so nam po-

plačali ves trud.

Na božično-novoletnem

koncertu so nam zapeli

članice in člani našega

pevskega zbora, naši dija-

kinje in dijaki pa so nas

osrečevali s petjem, reci-

tacijami, igranjem in ple-

som. Nagradili smo jih z

navdušenim ploskanjem.

Veseli smo, da imamo

med sabo toliko umetni-

ško nadarjenih sošolk in

sošolcev, ki so vadili ure

in ure, da so nam pričarali

čudovit večer. Z zbranim

denarjem pomagamo so-

šolkam in sošolcem, da

lažje poravnajo stroške

šolskih ekskurzij ali izle-

tov.

DOBRODELNE

DEJAVNOSTI NA

NAŠI GIMNAZIJI

23

Božični kuža Spet so me pripeljali v zavetišče, v mrzlo

kletko … V tem zaprtem prostoru sem že

tretjič v zadnjih mesecih leta! V resnici

zame lepo skrbijo. Imam vodo in hrano,

toplo ležišče. Nikoli nisem lačen. Vsi so

prijazni z mano, vedno me kdo poboža ali

stisne k sebi. Potem mora oditi k naslednji

kletki. Veliko nas je … Vendar vedno zno-

va ostanem sam. Pogrešam nekoga, ki bi se

z mano igral, me vodil na dolge sprehode,

stisnil k sebi ter bi mi dovoli, da bi ležal

pri njegovih nogah.

Počasi začenjam dvomiti o tem, da bom

našel takega lastnika. »Bodi priden,« so mi

rekli, »poslušaj in ubogaj, pa te bodo spre-

jeli v svojo družino!« Naredil sem vse, kar

so mi naročili in celo več. Uporabil sem

svoj žalostni pogled, svoj veseli pogled …

Nič. Izkazal sem jim svojo ljubezen, jih

čuval in varoval, pa so me spet pripeljali v

zavetišče. Vedno znova me vračajo v klet-

ko.

Slišal sem, da imam preveč energije zanje!

Da sem preveč vesel in navdušen … Da se

preveč slinim. Na žalost ne znam drugače.

Ne znam biti manj vesel, ne morem se

manj sliniti, ko pa mi dišeče vonjave silijo

v smrček. Ne znam puščati za sabo manj

dlak, ker tega ne morem sam nadzorovati.

Prepričam pa sem, da se lahko naučim

manj skakati, hoditi mirneje, bolje posluša-

ti, če bi bil le kdo tam zunaj, ki bi si bil

pripravljen vzeti čas zame in me učiti.

Obožujem nove ukaze, izzive, naloge …

Oh, kako rad bi imel nekoga! Želim si pri-

jatelja, ki bi me objel in božal. Z veseljem

bi mu izkazoval vso ljubezen do konca

mojih dni. Trudil bi se prav vsak dan pose-

bej. Želim si nekoga, ki bi z mano preživel

več časa ter bi me razumel.

Pravijo, da ima božič svojo moč, prav po-

sebno čarobno moč. Zato bom zdaj tiho

legel v kot svoje kletke in čakal. Mogoče

se mi bo tokrat izpolnila moja največja že-

lja. Morda boš prišel ti, ki si želiš imeti

pravega prijatelja. Tukaj sem zate, čakam

te …

O, poglej! Po hodniku prihajajo deklica,

deček in starši. Mogoče pa bo danes moj

dan? Bližajo se, ustavili so se prav pri moji

kletki! Všeč sem jim. Govorijo mi, da sem

jaz tisti, ki si ga že dolgo želijo … Z njimi

grem lahko domov! Kako srečen sem!

Imam zelo dober občutek, da me tokrat ne

bodo vrnili v zavetišče. Od sreče skačem

in cvilim, pa jih to ne moti. Božajo me in

se veselijo z mano.

K. P.

24

POEZIJA Moja omara odpre se škripaje,

Ker se tako omare odpro,

Stara, previdna, tiho cvileča,

Kakor omare pač to počno.

Ne odpre se vsakič,

Naj to vam bo jasno:

"Samo ko ste goli!"

potrdi nam glasno.

Odpre se škripaje moje srce,

Ker se srca sploh ne odpro,

Morda, ko ljudje naredijo stvari,

Kakor jih nikoli poprej ne počno.

Ironija

Predstavljam si,

Da bereš moje pesmi

Čeprav kljub temu da so javne,

Tebi niso prepoznavne

In te ne ljubim tako poetično,

Kot bi te morda lahko

Ker če pisem in mislim nate

Oboje skupaj naenkrat

Se rime mi zgubijo

In misli mi zbledijo

Preden bi jih uspela napisati

In vse gre v prah

Tako kot midva

A je to ironija?

Dobrodošli v sodobni družbi!

Tu vsak je lahko, kar sam si želi,

a žal, če ne ustrezaš modelu,

te družba brezbrižno zdrobi.

Rad imej svoje telo,

za nas ne potrebuješ več maske,

v zameno za to boš dobil

nesramno boleče opazke.

Ustrahovali verjetno te bomo,

če nasmeh ti krasil bo obraz,

potem pa močno se čudili,

čemu tako kisel izraz.

Ljubiš lahko kogar hočeš,

vse dokler pravilom slediš.

Lahko imaš svoje mnenje,

dokler družbenim normam ugodiš.

Skrivaje te bomo ponižali,

a tiho boš bližnjim lagal,

kasneje se bomo jokali,

ko pod temno zemljo boš spal.

Dobrodošli v sodobni družbi,

kjer prevar in zapeljevanj ni,

imamo le eno pravilo:

od tod nihče ne zbeži.

25

Tri lipe

Bilo je jutro rano,

nad dolino megla,

kot rdeče jabolko neobrano

je na nebu sonce sijalo.

Na travniku sredi sanj,

sredi izmišljene dežele

so rasle visoke lipe tri;

kot deklice mlade,

v katerih se življenje budi.

Prva se je bahala,

da od nje lepše ni.

Druga je dejala,

da visoko k soncu hiti.

Tretja je zaprla oči

in molčala,

saj je vedela,

da je vse to prazna hvala.

Nekega lepega dne

je prišel možakar s sekiro

da najlepšo lipo posekal bi,

iz lesa stesal nove klopi.

Prišel je drugi mož,

ki si je najvišjo lipo izbral,

da bi jo posekal

in njen les prodal.

Le tretja je ostala

in se visoko v nebo pognala.

Uroš

Pesem zaljubljenca

Ko te gledam, žariš,

ko se smeješ, goriš.

Ko s tabo govorim, se izgubim;

besede poletijo, ves drhtim.

A kaj, ko ti ne gledaš vame,

kako naj se plamen brez kisika vname?

Kako je svet okruten in blazen,

ker sta moje in tvoje srce narazen.

Poglej me, nasmehni se mi, prosim;

pohvali to, kar danes nosim,

poljubi me, dokaži, da vse je možno,

ogrej moje zaljubljeno srce otožno.

Valentin

Pesem zaljubljenke

Ptičje petje me zjutraj zbudi,

podnevi me sonce greje,

zvečer veter hladi.

V lase si zataknem bel cvet.

Zagledam te na kolesu

in se čudim: »Kako si lep!

Modre oči, svetli lasje,

saj si pravi poet!«

A ti že zdrviš

v topli pomladni dan.

Zrem za tabo

in se smehljam.

Valentina

26

Sandra: Najprej povej, kako si začela z golfom in zakaj?

Vida: Moj oče je že pri svojih 30-ih letih službeno naredil izpit, ker se je mojim staršem zdelo, da bi tako lahko bolje pre-življali vikende. Začela sem ga igrati, ker me je on v ta šport uvedel, sem pa tudi prej sedem let plesala balet, potem pa je prišlo do tega, da sem se morala odločiti med plesom in golfom, in sem izbrala golf.

Sandra: Koliko časa pa ga potem že treniraš?

Vida: Začela sem, ko sem bila stara tri leta, tako da vsega skupaj trinajst let. Vmes nikoli nisem nehala; na začetku je bil nekakšen hobi in sem imela en trening na teden, potem pa se je to počasi razvija-lo.

Sandra: Kakšni pa so tvoji dosežki?

Vida: Že štiri leta sem članica članske in mladinske reprezentance. Štiri leta zapo-redoma sem državna prvakinja do osem-najst in enaindvajset let; za največji dose-žek pa štejem tistega, ki sem ga sredi sep-tembra dosegla v Angliji. To je bil turnir, ki ga organizira princ Edvard, in povabi

samo dva najboljša iz vsake države celega sveta. Tam sem bila med dekleti druga najboljša.

Sandra: Pa zaradi svojih tekmovanj veliko potuješ?

Vida: Zelo veliko in predvsem poleti, ka-dar so glavne tekme. Veliko po Evropi, v Ameriko mi pa še ni uspelo priti.

Sandra: Si lahko ogledaš mesta tudi kot turistka?

Vida: Odvisno, kako imamo lete. Če ima-mo let en dan kasneje, potem si lahko ma-lo ogledamo tudi mesta, drugače pa ne, kar je škoda.

Sandra: Kako pa poteka tvoj običajni tre-ning?

Vida: Po navadi se s trenerjem dobiva, pogledava statistiko in številke; ugotovi-va, kaj morava trenirati in izboljšati, po-tem pogledala prejšnji trening, zapiske in posnetke; če sem imela kakšno tekmo, mu tudi pokažem statistiko, potem pa on poda svoje mnenje in skušava odpravljati te napake.

Intervju z

VIDO

OBERSNEL,

dijakinjo 2. š

27

Sandra: Kdo pa je tvoj trener?

Vida: Zaradi zamenjave kluba je moj tre-ner zadnje leto Janez Grilc, ker mi na mo-jem bivšem igrišču niso nudili dovolj do-brih pogojev in jim ni bilo v interesu, da bi se izboljšala. Imajo pa to pravico, ker so igrišče kupili, in lahko z njim delajo po svoji volji. Obenem pa sem hotela nekaj boljšega, novega ter si nabrati več izku-šenj.

Sandra: Kolikokrat na teden pa treni-raš?

Vida: Poleti vsak dan štiri ali pet ur, med šolskim letom in pozimi, ko zaradi snega ni toliko pogojev, pa štiri- do petkrat na teden. Poleti in ko je to možno, so trenin-gi večinoma na travi, drugače pa hodimo na priprave v Italijo, v kraje, kjer ni sne-ga, ali pa smo v telovadnicah in na simu-latorjih, tolčemo v mrežo, medtem ko nas snemajo, potem pa videe analiziramo. Drugi del treningov so pa fizične pripra-ve, opravljene v fitnesu.

Sandra: Kako pa poteka tvoj običajni trening?

Vida: Po navadi se s trenerjem dobiva, pogledava statistiko in številke; ugotovi-va, kaj morava trenirati in izboljšati, po-tem pogledala prejšnji trening, zapiske in posnetke; če sem imela kakšno tekmo, mu tudi pokažem statistiko, potem pa on poda svoje mnenje in skušava odpravljati te napake.

Sandra: Kako pa treninge usklajuješ s šolo?

Vida: Bolj težko je zaradi vsakodnevne vožnje v Kamnik, ki mi v eno smer vzame eno uro, trening pa je pozimi dolg tri ure, tako izgubim pet ur na dan in je s šolo malo težko, ampak so profesorji prilagod-ljivi in mi rade volje pomagajo. Tudi dru-ženje s prijatelji nekako odpade, ker se je potrebno v prostem času veliko učiti, am-pak vem, da to delam z nekim dobrim na-menom in mi ni težko.

Sandra: Starši pa te pri vsem tem pod-pirajo? Imaš še kakšnega brata ali ses-tro, ki se ukvarja z golfom?

Vida: Starši me zelo podpirajo; če ne bi imela njih, potem ne bi bila tako uspešna. Imam pa polbrata in polsestro, a nobeden ne igra golfa.

Sandra: Dostikrat slišimo, da je golf drag šport. Pa je to dejansko res?

Vida: Začeti ni tako drago; ko pa se malo bolj profesionalno začneš ukvarjati s tem in ko potrebuješ boljšo in več opreme, takrat postane drag. Ni pa tako drag kot recimo smučanje, ker mi rabimo samo en komplet opreme za več let, ti pa lahko pri vsem tem pomagajo sponzorji.

Zala: Kako pa je s potovanji v tujino, ti tudi takrat pomagajo sponzorji?

Vida: Če grem na tekme, ki jih organizira reprezentanca, in na tekme, kjer sponzor želi, da dosežemo neke rezultate, potem on plača letalske karte, nastanitev po na-vadi plača organizator tekme, kar je odvi-sno od njene pomembnosti; hrana pa je že všteta v hotelu. Ni tako velik strošek. Če si pa kakšno tekmo izberem sama, po-tem pa moram tudi sama plačati.

Sandra: Pa že veš, kaj boš šla študirat?

Vida: Zanimata me biologija in matemati-ka, jeziki mogoče, ampak ne vidim ne-kakšne prihodnosti v tem, da bi učila nemščino. Drugače pa bi rada šla na ko-lidž v Ameriko in tudi že pišem pisma trenerjem in upam, da bom dobila neko dobro ponudbo in štipendijo.

28

Ljubezen

tudi boli Se vam kdaj zdi, da se počutite nekoliko

drugače? Znajdete se v neznanem kraju,

kjer se sprehajate po zelenem, neskonč-

nem travniku. Na njegovem robu, tik pod

gozdom, pa se razprostira park z najlepši-

mi cvetlicami sveta. Nad njim pojejo pti-

ce, njihovo petje vas pomirja, da se usta-

vite in mu prisluhnite. Narava je včasih

čudežna. Njen vpliv na nas lahko primer-

jamo z občutjem, ki nas osrečuje, z lju-

beznijo. Imeti nekoga rad je kot prvo po-

mladno sonce. Včasih se sprehajam po

mestu in opazujem ljudi. Gledam, kakšne

gibe bodo naredili. Najbolj zanimivo je

to, da včasih lahko že vnaprej

predvidevaš, kaj bodo storili. Sicer

te lahko kdaj kdo preseneti, toda v

večji meri se predvidevanja potrdijo. Naj-

lepše je, da ljubezni ne moremo načrtova-

ti. To se zgodi in ko se zgodi, je občutek

neverjetno lep. Ljubezen do izbrane

osebe je velikokrat minljiva in ne-

razumljiva. Ljudje smo pač skriv-

nostna bitja, ki še sebe ne razumemo. Kaj

je sploh prava ljubezen? Čustvo, ki te

zadane in te ne spusti? Čuden obču-

tek v srcu, ko se vam zdi vse tako

lepo? Možnosti so odprte. Vsaka

oseba je poglavje zase in sprejema

drugače ta čustva. Prava ljubezen nam

prebuja čustva, ki jih lahko doživljamo le

še sredi prvobitne narave.

Ko srečaš osebo, se ti zdi najprej simpa-

tična. Potem jo imaš lahko rad. Ali jo lju-

biš? Seveda jo lahko, če se tvoje srce vna-

me, če iskrice med vama zanetijo požar.

Najbolj zanimivo je to, da srečaš nekoga,

za katerega veš, da je v ljubezni še neiz-

kušen in je šele na začetku te poti. Potem

pa ti reče, da je globoko zaljubljen v ne-

koga. Za piko na i pa doda še, da o ljub-

ljeni osebi ne ve veliko. Za pravo ljube-

zen je treba nekoga dobro poznati. Preden

nekomu rečeš “ljubim te”, je potrebna

dolga pot. Ponavadi pa je posuta s trnjem

in ovirami.

Prisluhnite naslednji zgodbi, za katero bi

lahko rekel, da ima srečen konec. Toda ali

bo tudi uspešna? Upam in sam pri sebi

vem, da bo. Kaj pa ona? Nikoli se ne ve.

Toda zaupanje je tu prisotno v največji

meri. Če se trudiš in ljubljeni osebi po-

svetiš vsak dan svojo pozornost, boš lah-

ko uspel. V nasprotnem primeru pride na

plan temnejša stran življenja.

Spoznal sem jo pred dvema letoma. Za-

ljubil sem se. Kako lep občutek,

vse postane neverjetno lahkotno. Zase

sem vedel, da sem zaljubljen, toda ves čas

me je skrbelo, da ona ne čuti tako. Upal

sem, da se motim. Občutek me ni varal.

Bila sva skupaj tri mesece. Zame lepe,

toda vedno s tistim negativnim občut-

kom. Novo leto je zame najlepši čas v

letu. Takrat se človek ozre v preteklost.

Nekateri bodo želeli preteklo leto čim

prej pozabiti, drugi se ga bodo z veseljem

spominjali. Kako sem srečen, sem si

rekel pred dvema letoma za novo

leto. Imam dekle, v katero sem zaljubljen.

Rad sem z njo. Potrudil se bom, da bo

ona čutila enako. Kako je bilo vse lepo

tisto noč! Zemljo je pobelil sneg, v sne-

žinkah pa se je lesketala vsa sreča ljudi.

Kako rad bi bil takrat z njo. Rad bi jo ob-

jel in ji rekel, da je nikoli ne izpustim.

Res je bilo vse lepo okoli mene, kaj pa v

29

meni? Prisoten je

bil občutek, da se

bo zgodilo nekaj

slabega. Občutki

me po navadi ne

varajo. To noč me

res niso. Me je pa

ona. Počutil sem

se, kot da sem sam

na svetu, kot da so

vsi drugi odšli. Da

sem ostal v mrazu

in samoti, kjer ni

živega bitja.

Pravijo, da pravi

moški nikoli ne joka. Verjemite, da joka.

Je kot zapuščen otrok, ki ostane lačen in

potreben ljubezni. Zakaj? Zakaj imam ta-

ko smolo, le zakaj je izkoristila moje zau-

panje? Namesto praznovanja in sreče sem

občutil bolečino. Vsi ideali, ki sem jih

imel takrat, so se razblinili kot najlepše

sanje. Ko človek doživi razočaranje, je

zelo pomembno, da se hitro pobere. Zelo

težko mi je bilo tiste dni. Čakal sem samo

trenutek, da jo bom lahko spet videl. Zani-

malo me je, ali je tako iskrena, da mi lah-

ko v obraz pove svojo napako. Delal sem

se, kot da je ne poznam. Samo tako sem

upal, da jo bom lahko pozabil. Nekaj časa

ni bilo nobenega odziva od nje. Mislil sem

si pač, da sem bil le njena igračka, s kate-

ro se je poigrala. Počutil sem se ničvre-

dnega, izigranega. Sčasoma me je ogovo-

rila in mi povedala, da obžaluje svojo na-

pako. Nisem je kaj prida poslušal, ker se

mi je vse skupaj zdelo nesmiselno. V sebi

sem si ustvaril čisto drugačno mnenje o

njej, kot sem ga imel, preden me je priza-

dela. Toda ona me je prepričevala, da je

storila neumno napako, ki jo želi popravi-

ti. Za nekaj časa sem celo popustil in ji dal

še eno možnost. Toda videl sem, da je iz-

koristila moje zaupanje. Preden sem se

odločil, da je med nama res konec, sem na

list papirja izlil svoje občutke in mišljenje

o njej. Poudarjal sem predvsem pomen

zaupanja, ki ga ni bilo več. Resnično sem

hotel pustiti to poglavje v življenju za sa-

bo in oditi z dvignjeno glavo naprej. Če

imaš nekoga zelo rad, tega ne moreš tako

hitro pozabiti. Še slabše je, če iščeš zame-

njavo v drugih ljudeh. To napako sem na-

redil jaz, ko sem v vsaki osebi iskal njo.

Toda nisem našel njej podobne. Njen na-

smeh, sladke ustnice, njeno veselje ... Kaj

če bi poskusil znova? Ali ji dam še eno

možnost? Ne, ne morem. To ne bi bilo v

skladu z mojimi načeli. Oh, ta načela. Ko

si nekaj vbijem v glavo, tako mora biti.

Nisem hotel, nisem si upal poskusiti zno-

va. To je enako, kot če se sprehajaš po

gorah in skoraj padeš v prepad. Drugič

zagotovo ne greš po isti poti. Strah te je

padca. Iščeš nove poti. Nisem si upal pasti

v njen objem, ki me lahko razočara. Bil

sem premalo pogumen. Ali ji je res žal?

To sem se spraševal še dolgo potem.

V času, ko sem iskal osebo, ki ji bom lah-

ko zaupal, sem prizadel veliko nedolžnih

30

ljudi. Dekletom sem dajal vedeti, da so mi

všeč, potem pa sem izkoristil njihovo zau-

panje. Kaj počnem? To sem se večkrat

spraševal. Mogoče sem tako hotel nekako

sam sebi vrniti za njeno napako. Veliko-

krat sem sanjal, da sva sama nekje na le-

pem kraju, ki ga obdaja belina, kjer lahko

plavaš po zraku. Tam sva se objemala in

poljubljala. Kako lep prizor! Zakaj ni

bil resničen? Samo zato, ker si ne upam?

Enostavno sem si ustvaril neko negativ-

no mnenje o njej, ki mi je omejevalo do

sreče. Še vedno me je poskušala prepriča-

ti. Ni ji uspelo. Ker sem jo res hotel poza-

biti, sem bil večkrat nesramen do nje, kar

zelo obžalujem. Na tak način sem ji hotel

pokazati, da mi ni več pri srcu. S tem sem

ubijal samega sebe. Ko sem slišal, da ima

fanta, sem se delal, da mi je vseeno.Toda

srcu ne moreš ukazovati. V sebi sem trpel.

Ampak ponos je ponos in jaz sem ga imel

preveč. Večkrat mi je govorila, da se bom

tudi jaz nekoč znašel v njeni situaciji. Na

srečo se nisem. Nisem se pa zato, ker ni-

sem našel nobenega njej podobnega de-

kleta. Zato nisem mogel biti razočaran.

Dve leti je trajala ta zgodba brez jedra.

Zgodba, v kateri ni bilo zmagovalcev. Po-

raženci pa so bili vsak dan. Dve leti nje-

nega prepričevanja.Toda ob tem sem bil

neverjetno hladen. Kot da so v meni za-

mrznila najlepša čustva. Sam sebe nisem

več prepoznal. V duši je bilo hladno, mrz-

lo. Pogrešal sem njeno toplino, objeme,

ljubezen. Ko se pogovarjam s prijatelji,

mi nekateri pravijo, da ljubezen ni po-

membna. Važno je, da uživaš mladost in

da pritem ne upoštevaš čustev drugih. Le

en sam prijatelj mi je dejal, da je ljube-

zen pomembna. Da človek potrebuje ne-

koga, ki mu lahko pove vse skrivnosti.

Nekoga, ki ga v težavah lahko objame.

Objem, toplina, ljubezen, zaupanje. Spet

omenjam to zaupanje, zaradi katerega sem

jo izgubil. Po dveh letih sem ugotovil, da

je edina rešitev konec pretvarjanja in ne-

gativnega ponosa.

31

Bolečina zaradi ljubezni je najhujša, ki te

lahko doleti. Neznosno boli. Imam še zad-

njo priložnost, da ujamem ljubezen svoje-

ga življenja. Le kdo čaka na koga dve le-

ti? Čaka samo tisti, ki te ljubi. Dokazala

mi je, da ji je res žal za vse. Spremembe v

človekovi duši so dolgotrajen proces. Ali

sem sedaj dovolj zrel, da pustim nesrečo v

ljubezni za sabo? Mislim, da sem. Le ona

me lahko spremeni, da postanem spet tak,

kot sem bil. Kaj pa zaupanje? Pridobila si

ga je v največji meri. Bilo je lepo sončno

popoldne. Videl sem jo prihajati proti me-

ni. Danes pa začnem znova. Globoko v

sebi pa me je bilo neizmerno strah poraza.

Strah njene zavrnitve. Čakala me je dve

leti. Ali mi bo sedaj rekla, da sem zamudil

priložnost? Ko sem se približal njenim

sladkim ustnicam, sem v sebi kar nekako

obstal. Kot da se je ustavil čas. Prvi poljub

po dveh letih je bil zame potrditev, da je

ona moja prva in edina ljubezen.

Na novo sem se prebudil. V meni so oži-

vela čustva, za katera sem mislil, da so

mrtva. Počutil sem se kot tulipan, ki se

zjutraj odpre. Hodiva skupaj z roko v roki.

Večkrat mi reče, da je bilo vredno

čakati dve leti. Lahko se ji samo za-

hvalim, da je verjela vame in ni popušča-

la. Dal sem ji svojo ljubezen, svojo luč, ki

ji bo v temi vedno svetila. Sedaj živiva

vsak dan posebej in se oba trudiva,

da najina ljubezen ne bo nikoli uga-

snila. Ko bodo prišle težave, jih

bova morala skupaj prebroditi. Lju-

bezen lahko sedaj postane samo trdnej-

ša. Verjamem, da ne bova ponavljala na-

pak, če pa jih bova, jih bova skupaj po-

pravljala. Razmišljam, da sva v času loči-

tve ugotovila, koliko pomeniva drug dru-

gemu. Zavedati se moramo, da nam ži-

vljenje postavlja ovire. Pomembno pa je,

da se znamo soočiti z njimi. Ko jih prema-

gamo, dosežemo srečo, ki je samo naša.

Našel sem osebo, s katero se želim posta-

rati. Spoznal sem, da moramo za lepo lju-

bezen dajati drug drugemu vse, kar ima-

mo v sebi najboljšega in najlepšega.

Anonimous

32

MANCA

POVŠIN Sandra: Ali se nam lahko najprej pred-

staviš? Kdo si in kaj počneš?

Manca: Sem Manca. Ukvarjam se z vsem,

kar je povezano z umetnostjo, od igranja

inštrumentov do risanja in petja. Igram kla-

rinet, kahon, ukulele, kitaro, frajtonarico,

saksofon in kljunasto flavto. Igranja na kla-

rinet in flavto sem se naučila v glasbeni šo-

li, na ostale inštrumente pa sama. Hodim na

vaje solo petja. Moja mentorica je Mojca

Bedenik. Pojem pa tudi v akapeli in duetu,

kjer smo samouki, sem pri ljudskih godcih

in igram v orkestru. Zelo rada rišem impre-

sionistične slike, torej olje ali akril na plat-

no. Med drugim pa sem tudi vodnica pri

tabornikih; otroke učim preživetja v naravi

in ostalih taborniških veščin.

Sandra: Ali si v glasbeno šolo hodila sa-

mo za dva inštrumenta?

Manca: Za kljunasto flavtico in za klarinet.

V glasbeni šoli sem bila osem let – klarinet

sem igrala prvih pet let, nato pa sem se tri

leta učila igranja na flavto.

Sandra: Si kdaj trenirala ples? Misliš, da

ga kdaj boš?

Manca: Ne, ker nisem dosti gibčna. Plesala

sem samo na božično-novoletni predstavi;

malo korakov, pa še za te sem potrebovala

nekaj časa, da sem se naučila.

Sandra: Je morda kdo od tvojih staršev

ali sorodnikov tudi tako umetniško na-

darjen?

Manca: V bistvu je cela družina bolj glasbe-

no usmerjena. Oče je po poklicu glasbenik,

igra v Orkestru slovenske policije. Drugače

pa tudi on igra dosti inštrumentov – poleg

trobente, ki jo igra v orkestru, še frajtonari-

co, kontrabas, bas kitaro; skratka vse, česar

se pač loti.

33

Sandra: Pa imaš kakšnega brata ali ses-

tro?

Manca: Da, eno sestro. Stara je dvajset let

in študira na fakulteti za družbene vede.

Igra pa prečno flavto.

Sandra: Kaj ti je najljubše: petje, igranje

na inštrumente ali risanje?

Manca: Trenutno se najbolj posvečam pet-

ju. Imam pa obdobja, ko več rišem ali

igram na inštrumente. Spomladi bom več

risala, saj takrat poteka več natečajev, s tem

pa se bom pripravljala tudi na fakulteto.

Sandra: Pa imaš zaradi nastopov in vaj

status kulturnika?

Manca: Ne, nimam, ker si ga nisem priskr-

bela dovolj hitro. Včasih je težko usklajeva-

ti vse obveznosti, ampak še vedno najdem

čas za dolge klepete po telefonu.

Sandra: Kateri pa je po tvojem mnenju

tvoj največji dosežek oziroma uspeh?

Manca: Kar se tiče risanja, sem najbolj po-

nosna na to, da sem na mednarodnem nate-

čaju, na katerega je prispelo 6800 slik, pri-

šla med prvih 75 slik. Na gradu Strmol sem

bila druga na likovnem tekmovanju. Veliko

je tudi taborniških orientacijskih tekmo-

vanj, na katerih smo zasedali prva, druga in

tretja mesta. Velikokrat se udeležujemo

tekmovanj z ljudskimi godci in večinoma

pridemo na regijski nivo. Definitivno pa je

zame najpomembnejši dosežek uvrstitev

med prvih 75 slik.

Sandra: Letos je v koledarju naše gimna-

zije tudi tvoja slika. Ali ima kakšen na-

slov? Kje si dobila navdih zanjo?

Manca: Slika nima posebnega naslova, na-

risala pa sem gozd s Pokljuke, ki je dokaj

blizu naše hiške.

Sandra: Velikokrat te opazimo na šol-

skih prireditvah. Koliko časa ti vzamejo

priprave za nastope?

Manca: Odvisno. Če pojem v duetu, se mo-

ram naučiti besedilo in se potem uskladiti z

drugim nastopajočim. Za akapelo po vsej

verjetnosti porabim največ časa, ker so zelo

težke note, uspeh pa je odvisen tudi od sku-

pine. Pri ostalih nastopih pa pogosto impro-

viziram.

Sandra: Ali raje nastopaš sama, v paru

ali v skupini?

Manca: Sama rada nastopam, če igram kak-

šen inštrument; rada pa tudi kot članica or-

kestra ali godcev, kjer je manjša skupina.

Kar se petja tiče, pa imam rada akapelo, ker

je poudarek samo na glasu; najraje pa po-

jem z Jožem Petkom v duetu.

Sandra: Imaš kdaj pred nastopi tremo?

Manca: To je odvisno od vrste nastopa; za

akapelo sem imela nazadnje veliko treme,

ampak se na srečo na glasu ni poznalo.

Drugače pa pred nastopi nimam treme. Mo-

goče malo tiste pozitivne, ampak ne take,

da bi me ovirala. Če se na odru zmotim,

malo improviziram.

Sandra: Kakšni so tvoji upi za priho-

dnost?

Manca: Upam, da bom še naprej pela v du-

etu in glasbeno ustvarjala ter da bodo vse

moje umetniške dejavnosti ostale moj glav-

ni hobi. Likovno ustvarjanje bi rada izpo-

polnila s študijem na likovni akademiji ali

morda na fakulteti za arhitekturo.

urednici Sandra in Zala

34

ENERGIJSKE KROGLICE Z ARAŠIDOVIM MASLOM

SESTAVINE:

* 1 žlica kakava v prahu

* 1 žlica medu

* 2 žlici arašidovega masla

* 50 g fino mlete kokosove moke

* 10 g grobo mlete kokosove moke

OPIS POSTOPKA: Med, arašidovo maslo in kakav v prahu zmešamo. Dodajamo fino mleto

kokosovo moko, dokler ne nastane masa, iz katere lahko oblikujemo kroglice. Kroglice po-

valjamo v grobo mleti kokosovi moki. Kroglice postavimo v hladilnik za najmanj 20 minut,

da se masa strdi.

PROSENA KAŠA

Z JABOLKOM

IN OREŠČKI

SESTAVINE:

* 1 pest prosene kaše

* 1,5 do 2 kozarca rastlinskega mle-

ka (lahko tudi navadno mleko)

* 1 jabolko

* 1 pest mešanih oreščkov

* 1 majhna žička lanenih semen

* 1 majhna žlička sezama

* 1 majhna žlička chia semen

* 1/2 majhne žličke cimeta

OPIS POSTOPKA: V manjši posodi zavrite mleko ter dodajte 1 pest prosene kaše. Kuhajte

na zmernem ognju. Kašo kuhajte, dokler ne vpije mleka oziroma se zmehča. Medtem nareži-

te ali naribajte jabolko. Po jabolku posujte oreščke. Ko je kaša končana, jo vlijte zraven ja-

bolka. Po kaši posujte 1 žličko lanenih semen, 1 žličko sezama, 1 žličko chia semen in 1/2

žličke cimeta.

35

Rešitve

36