POROKADIVJA PRINCESA

DIVJA PRINCESA

Londonsko visoko družbo obsede očarljiva lepotica – Christina Bennett – o kateri se v salonih šepeta, da je princesa iz daljnih krajev, z druge celine. Christina skrbno varuje skrivnost o svoji preteklosti, vse dokler ji markiz Lyon-woodski neke noči ne ukrade čutnega poljuba. Ko ošabni plemič s piratskimi nagnjenji enkrat okusi ogenj, ki tli pod Christininim hladnim

šarmom, se odloči, da jo bo imel …Toda kljubovalna in neugnana gospodična se ne pusti osvojiti tako zlahka. Če bi se namreč predala ljubezni, bi se morala odreči svoji dragoceni skrivnosti in obljubljeni usodi.

Julie Garwood je izredno priljubljena ameriška avtorica, ki jo bralke in bralci obožujejo, cenijo pa jo tudi kritiki, ki so zapisali: »Julie Garwood je mojstrica žanra na najvišji ravni. Njeni romani so kot stari prijatelji, ki jih vedno radi obiščemo.« Prodanih je več kot 30 milijonov njenih knjig.

»Čudovita ljubezenska zgodba. Ena od najboljših knjig zadnjih let.« Judith McNaught

DIV

JA P

RIN

CESA

29,95 €

DIVJA PRINCESA

5

PROLOG

Gorovje Black Hills, Amerika, 1797

Nastopil je čas za priklic videnja.Vrač je čakal velikega duha, da mu pošlje zna-

menje. Minil je mesec, in še eden, bogovi pa se še vedno niso zmenili zanj. Vendar pa je bil vrač potrpežljiv člo-vek. Še naprej je brez negodovanja vsak dan molil in ča-kal, da bodo njegove ponižne prošnje uslišane.

Ko je luno štiri dni zakrivala debela koprena oblakov, je sveti mož vedel, da je napočil njegov čas. Veliki duh ga je uslišal.

Nemudoma se je lotil priprav. Vzel je sveti prah, per-janico in boben ter se počasi začel vzpenjati na vrh gore. Vzpon je bil težaven, k čemur sta precej prispevali njego-va visoka starost in gosta megla, ki so jo gotovo poslali zli duhovi, da bi preizkusili njegovo odločnost.

Ko je dosegel vrh, je na skalni polici, ki je kraljevala nad dolino, poraslo s kaktusi, zakuril ogenj. Sedel je po-leg njega, se obrnil proti soncu in segel po kaduljinem prahu ter ga vrgel na ogenj. Vedel je, da zli duhovi ne marajo njenega ostrega vonja, zato mu bodo nehali na-gajati in bodo odšli z gore.

6

Naslednje jutro se je megla na vrhu razkadila in to je bilo za svetega moža znamenje, da je uspešno pregnal zle duhove. Pospravil je kaduljin prah in v plamene vrgel ka-dilo. Ko je dodal še nekaj svete bizonje trave iz prerije, je vonj postal sladkoben. Kadilo bo očistilo zrak in pri-klicalo prijazne bogove.

Tri dni in noči se vrač ni premaknil od ognja. Postil se je in molil, četrto jutro pa je segel po perjanici in bob-nu. Razlegla se je enolična pesem, ki naj bi priklicala ve-likega duha.

Četrto noč je bil vrač nagrajen za svoje odrekanje. Ve-liki duh mu je naklonil sanje.

Med spanjem je nenadoma prišlo videnje. Na nočnem nebu se je pojavilo sonce. Zagledal je črn madež, ki je po-časi rasel in začel dobivati obliko, dokler se ni kot v čarov-niji spremenil v veliko čredo bizonov. Veličastne živali so prek oblakov dirjale proti njemu. Nad njimi je letel siv orel z belimi konicami kril in jih vodil.

Ko so se bizoni približali, so se njihovi obrazi spre-menili v obraze prednikov, ki so že zapustili ta svet. Uzrl je svojega očeta in mamo, pa tudi brate. Potem se je čre-da razdelila na dvoje in na sredini se je pojavil ponosen gorski lev. Žival je bila bela kot blisk, kar je nedvomno dokazovalo, da je na delu bog groma, veliki duh pa ji je podaril nebesno modre oči. Bizonja čreda se je nenado-ma spet združila in zakrila pumo. Takrat so se sanje kon-čale.

Naslednje jutro se je sveti mož vrnil v vas. Sestra mu je pripravila obed. Ko si je napolnil želodec, se je od-pravil k poglavarju plemena Dakota, mogočnemu bo-

7

jevniku Sivemu orlu. Povedal mu je le, da mora še naprej voditi svoje ljudstvo. Preostanek vizije je ohranil zase, kajti njen pomen se mu bo razkril šele v prihodnosti. Vrnil se je v šotor in se odločil svoje videnje upodobiti. Na mehko jelenovo kožo je naslikal čredo bizonov. Sre-di nje je bil gorski lev, enako bel, kot se ga je spominjal, in z očmi barve poletnega neba. Ko je končal, je poča-kal, da se je koža posušila, potem pa jo je pazljivo zvil.

Vrač je bil še naprej obseden s sanjami. Upal je, da bo dobil kakšno sporočilo, ki bo poglavarju v uteho. Bil je bolan. Vrač je vedel, da si prijatelj želi predati dolžnost mlajšemu, bolj čilemu bojevniku. Odkar ob sebi ni imel hčere in vnuka, srce ni več pripadalo njegovemu ljudstvu. Bil je poln grenkobe in jeze.

Sveti mož mu je lahko ponudil le malo tolažbe. Naj-si se je še tako trudil, mu ni mogel olajšati bolečine.

In iz bolečine se je rodila legenda.Hči Sivega orla, Divja češnja, in njen sin sta se vra-

čala iz objema smrti. Njena družina je verjela, da sta z Belim orlom mrtva. Sivi oblak, vodja odpadnikov, je na-menoma izzval bitko na rečnem obrežju. Tam je pustil tudi nekaj oblačil Divje češnje, zaradi česar naj bi njen mož verjel, da je ženo in sina skupaj z drugimi odnesla deroča voda.

Pleme je še vedno žalovalo. Čeprav se je Divji češnji zdelo, da je minila že cela večnost, je od napada preteklo samo enajst mesecev. Čas si je vestno zaznamovala na pa-lici iz trsja. Zdaj je bilo na njej enajst zarez. Potrebni sta bili še dve in minilo bi celo leto po dakotskem štetju.

8

Prihod domov bo tudi težak. Pleme bo seveda po-zdravilo vrnitev Belega orla, Divjo češnjo za sina ni prav nič skrbelo. Navsezadnje je bil vnuk plemenskega pogla-varja, Sivega orla. Da, ob njegovi vrnitvi bo zavladalo ve-liko veselje.

Strah jo je bilo zaradi Christine.Divja češnja je nagonsko še tesneje objela svojo majh-

no hčer. »Kmalu, Christina,« je zamrmrala. »Kmalu bova spet doma.«

Ni bilo videti, da bi se Christina kaj dosti menila za materino obljubo. Nemirna dveletnica se je poskušala iz-viti iz materinega naročja in zlesti s pisanega konja ter hoditi ob svojem starejšem bratu. Šestletni Beli orel je peš vodil kobilo po strmi poti v dolino.

»Pridna bodi,« ji je zašepetala Divja češnja. Spet jo je tesneje objela in tako poudarila svoj ukaz.

»Orel.« Otrok je zavekal bratovo ime.Beli orel se je obrnil. Nasmehnil se ji je in počasi zma-

jal z glavo. »Ubogaj mamo,« jo je okaral.Christina se ni zmenila zanj. Spet se je trudila zlesti

iz materinega naročja. Punčka je bila preprosto premajh-na in ni razumela, kaj pomeni previdnost. Čeprav je bilo s konjevega hrbta do trdih tal precej daleč, ni bilo vide-ti, da bi jo to prestrašilo.

»Moj Orel!« je zaklicala.»Brat naju mora pripeljati dol v vas,« ji je pojasnila

Divja češnja. Glasu ni povzdignila, saj je upala, da bo tako pomirila razdraženega otroka.

Christina se je nenadoma obrnila in pogledala mater. Njene modre oči so bile polne sovraštva. Ko je opazila

9

čemeren izraz na hčerinem obrazu, je Divji češnji izgi-nil nasmeh z obraza. »Moj Orel!« je otrok zavpil še en-krat.

Divja češnja je počasi prikimala. »Moj Orel!« je zno-va zakričala Christina in trmasto opazovala svojo ma-ter.

»Tvoj Orel,« je zavzdihnila Divja češnja. Oh, kako si je želela, da bi se hči naučila posnemati njen mehki in tihi glas. Toda do zdaj so bili vsi napori brez uspeha. Tako majhna je še bila, njen glas pa je bil že tako močan, da bi z njim lahko klatila orehe z drevesa.

»Moja mama!« je potem vzkliknila Christina in s svo-jimi okornimi prstki segla proti materinemu licu.

»Tvoja mama,« je ponovila Divja češnja. Poljubila je hčer in jo z roko pobožala po zlatih kodrih, ki so obda-jali njen obraz. »Tvoja mama,« je ponovila in ljubeče ob-jela otroka.

Potolažena z materino nežnostjo, se je punčka naslo-nila na njene prsi in segla proti njeni kiti. Ko jo je zgra-bila, si je z njo zakrila oči in začela sesati palec. Čez nekaj minut je že globoko spala.

Divja češnja jo je pokrila z bizonjo kožo, da je ne bi opeklo opoldansko sonce. Hčer je dolgo potovanje vi-dno izčrpalo. V zadnjih treh mesecih je doživela veliko neprijetnega in Divji češnji se je zdel pravi čudež, da otrok sploh zmore spati.

Christina je nenehno sledila Belemu orlu. Pri vsem ga je posnemala, Divja češnja pa jo je poskušala ves čas imeti na očeh. Ena mati jo je že zapustila in punčko je bilo strah, da bosta tudi Divja češnja in Beli orel kar

10

naenkrat izginila. Postala je zelo posesivna, vendar je Divja češnja upala, da se bo ta lastnost sčasoma une-sla.

»Izza dreves nas opazujejo,« je Beli orel povedal ma-teri. Ustavil se je in čakal na njen odziv.

Divja češnja mu je spodbudno prikimala. »Pojdi na-prej. Ustavi se šele pri najvišjem šotoru.«

Beli orel se je nasmehnil. »Saj se še spomnim, kje sto-ji dedov tipi,« je pojasnil. »Samo enajst mesecev nas ni bilo,« je dodal in pokazal na palico iz trstičja.

»Lepo, da se spomniš,« je odvrnila Divja češnja. »Se spomniš tudi, kako rad si imel svojega očeta in starega očeta?«

Deček je prikimal. Obraz mu je preletela temna sen-ca. »Za očeta bo težko, kajne?«

»Častivreden mož je,« je dejala Divja češnja. »Da, tež-ko bo, toda storil bo, kar je prav.«

Beli orel se je vzravnal, obrnil in se odpravil po hri-bu navzdol.

Stopal je kot bojevnik. Njegova ošabna hoja je spo-minjala na očetovo. Srce Divje češnje je bilo polno pono-sa. Beli orel bo postal poglavar svojega ljudstva, ko bo odrasel. Taka je bila njegova usoda, enako kot je bilo njej namenjeno, da bo vzgajala belopolto deklico, ki je tako mirno spala v njenem naročju.

Divja češnja se je poskušala pripraviti na srečanje, ki bo sledilo, in si iz glave pregnati druge misli. Ko je sin vodil kobilo na sredo vasi, je strmela naravnost v njego-va ramena. Tiho je mrmrala molitev, ki se jo je naučila od vrača, in se borila s solzami.

11

Več kot sto pripadnikov plemena je strmelo v Divjo češnjo in Belega orla. Nihče ni rekel niti besedice. Beli orel je stopal vzravnano, ko pa je prišel do poglavarjeve-ga šotora, se je ustavil.

Starejše ženske so prihajale vse bliže in bliže, dokler se niso nagnetle okoli njenega konja. Na obrazih se jim je videla očitna osuplost. Nekatere so se je dotaknile, kot bi se hotele prepričati, ali je res, kar vidijo njihove oči.

Mrmrale so in vzdihovale. Divja češnja se je ob po-gledu nanje morala nasmehniti. Ozrla se je naokoli in opazila Sončnico, mlajšo sestro njenega moža. Po licih njene dobre prijateljice so drle solze.

Tišino je presekalo bobnenje. Tla so se stresla pod konjskimi kopiti, kajti v dolino so prijahali bojevniki. Očitno so že vedeli za vrnitev Divje češnje. Vodil jih je njen mož, Črni volk.

Ko so možje razjahali, se je odprl zastor na poglavar-jevem šotoru. Divja češnja je opazovala svojega očeta. Na vhodu je stal Sivi orel in dolgo brez besed strmel vanjo. Njegov obraz je izražal osuplost, njegove prijazne in to-ple oči pa so se v ganjenosti kmalu zameglile.

Zdaj so se vsi obrnili k poglavarju. Čakali so na nje-govo znamenje. Sivi orel je moral prvi pozdraviti vrnitev svoje hčere in vnuka k plemenu.

Obrnil se je ravno v trenutku, ko se je k njemu posta-vil njegov zet. Divja češnja je v znak ubogljivosti takoj povesila glavo. Roke so se ji tresle in srce ji je tako moč-no razbijalo, da bi skoraj zbudilo Christino. Vsa njena zbranost bi v hipu izpuhtela, če bi pogledala svojega moža. Zagotovo bi zajokala. To bi bilo seveda zelo naro-

12

be, saj bi tako razkazovanje čustev osramotilo Črnega volka.

Pa tudi njen ugled bi trpel. Divja češnja je še vedno z vsem srcem ljubila moža, vendar so se okoliščine precej spremenile, odkar ga je nazadnje videla. Preden jo bo spet objel, bo moral sprejeti zelo pomembno odločitev.

Poglavar je dvignil roke proti velikemu duhu. Njego-ve dlani je obsijalo sonce.

To je bil znak. Po dolini se je razleglo veselo vzklika-nje. Ko je Belega orla najprej objel poglavar, nato pa še njegov oče, je izbruhnil val navdušenja.

Christina je bila še vedno v naročju Divje češnje. Če-prav je bila pokrita z bizonjo kožo, se je zaslišalo nekaj vznemirjenih vzdihov, ko so nekatere od žensk pod njo opazile živahno premikanje.

Črni volk je objemal svojega sina in strmel v ženo. Divja češnja ga je na hitro oplazila s pogledom, in ko je videla njegov zadovoljni nasmeh, se je poskusila nasmeh-niti tudi ona.

Sivi orel je nekajkrat odobravajoče prikimal, potem pa se je počasi napotil proti njej.

Sveti mož je stal pred očiščevalnim šotorom in opa-zoval dogajanje. Zdaj je razumel, zakaj se mu v videnju nista prikazala obraza Belega orla ali Divje češnje. Toda polni pomen sanj se mu je še vedno vztrajno izmikal. »Potrpežljiv človek sem,« je zašepetal duhovom. »Zado-voljen bom tudi, če bodo darovi prihajali drug za dru-gim, ne vsi naenkrat.«

Medtem se je množica okoli Divje češnje razmaknila in poglavarju naredila prostor. Bojevniki se niso zmeni-

13

li zanjo, vsi so se zbrali okoli Črnega volka in njegovega sina. Ženske pa so se pomaknile naprej in napele ušesa, da bi slišale, kaj ima poglavar povedati svoji hčeri.

Nekateri najbolj navdušeni bojevniki so začeli vzkli-kati od veselja in predirljivi kriki so Christino dokončno prebudili.

Punčki temno zavetje ni bilo najbolj všeč. Bizonjo kožo je vrgla s sebe ravno v trenutku, ko je Sivi orel pri-stopil k Divji češnji.

Ni bilo čisto jasno, kdo je bolj presenečen. Christino je veliki možak, ki jo je pozorno opazoval, povsem pre-vzel. Bila pa je tudi malce zmedena, zato si je v usta spet vtaknila palec in se stisnila k materinim prsim.

Sivi orel se sploh ni potrudil skriti osuplosti. Nekaj dolgih trenutkov je nepremično strmel v otroka, potem pa se je ozrl proti hčeri. »Veliko stvari nam boš morala pojasniti,« jo je nagovoril.

Divja češnja se je nasmehnila. »Saj tudi nameravam, oče.«

Christina je opazila materin nasmeh. Takoj je vzela pa-lec iz ust in se začela radovedno ozirati naokoli. Ko je sre-di množice uzrla brata, se je stegnila proti njemu. »Orel!« je zaklicala.

Sivi orel je stopil korak nazaj in se obrnil proti vnu-ku.

Christina je pričakovala, da bo brat pritekel k njej in jo pocrkljal. Ker se to ni zgodilo, se je poskušala izviti iz materinega objema. »Mama, moj Orel,« je zavekala.

Divja češnja se ni zmenila zanjo. Zazrla se je v moža. Izraz na njegovem obrazu je bil trd in ravnodušen. Široko

14

se je ustopil in prekrižal roke na prsih. Slišal je, kako je Christina njegovo ženo poklicala mama. Otročiček je go-voril sjujsko kot vsi otroci plemena Dakota njenih let, glas pa je bil dovolj močan, da ga je lahko slišala cela vas.

Pritekla je Sončnica in prijateljici pomagala razjaha-ti. Divja češnja ji je podala Christino in jo posvarila, naj jo dobro drži, a je bilo že prepozno. Punčka je zdrsnila na tla in pristala na zadnji plati. Še preden jo je katera od žensk lahko pobrala, je zgrabila nogo Sivega orla, se potegnila kvišku in stekla k bratu. Za njo se je razlegal navdušen otroški smeh.

Nihče ni prav dobro vedel, kako naj se odzove na ču-dovito belopolto punčko. Nekaj starejših žensk je seglo proti njej in se hotelo dotakniti njenih zlatih kodrov, saj niso mogle brzdati radovednosti. Christina jim je ustre-gla in jim dovolila, da so jo božale po glavi. Stala je ob bratu, ga držala za roko, in čeprav mu je segala le malo nad kolena, je poskušala posnemati njegovo držo.

Christini ni bilo mar, če se je dotikajo, jasno pa je po-kazala svojo nejevoljo, ko se je kdo poskusil približati bratu. Ko ga je poglavar hotel še enkrat objeti, ga je od-rinila in zavpila: »Moj Orel!«

Divja češnja je bila zgrožena nad hčerinim vedenjem. Zgrabila jo je, se v zadregi nasmehnila Sivemu orlu in šep-nila sinu: »Pojdi k očetu.« Črni volk se je nepričakovano obrnil in izginil v notranjost poglavarjevega šotora.

Takoj ko so jo ločili od brata, je Christina začela jo-kati. Divja češnja jo je dvignila v naročje in jo zaman po-skušala potolažiti. Hči je zakopala obraz v njen vrat in nemočno hlipala.

15

Okoli Divje češnje so se zbrale prijateljice. Nobena si ni drznila postavljati vprašanj o otroku, dokler ne bi naj-prej vsega pojasnila svojemu možu in Sivemu orlu, so pa smehljaje se božale punčko po njeni svileni beli koži. Ena ji je celo zapela uspavanko.

Potem je njeno pozornost pritegnil vrač. Takoj je po-hitela k njemu in se mu malce nerodno poklonila.

»Dobrodošla doma, otrok moj,« jo je pozdravil sveti mož.

Divja češnja ga je zaradi hčerinega joka komajda sli-šala. »Pogrešala sem te, Wakan,« je odvrnila. Christini-no kričanje je paralo ušesa in Divja češnja jo je nežno zazibala. »Tiho, hči,« jo je poskušala potolažiti. »Punč-ka rjove kot levinja. Morda se bo sčasoma naučila …«

Ustavil jo je pogled na vračev osupli izraz na obrazu. »Si bolan, Wakan?« ga je zaskrbljeno vprašala.

Sveti mož je odkimal. Ko se je dotaknil Christine, so se mu tresle roke. »Njeni lasje imajo barvo bele strele,« je zašepetal.

Christina se je nenadoma obrnila in se zazrla v vra-ča. Hitro je pozabila na svojo žalost in se možu čudne-ga videza, ki mu je iz glave poganjalo perje, celo nasmehnila.

Divja češnja je poslušala vračevo sopenje. Res se ji je zdel bolan. »Moji hčeri je ime Christina, sveti mož,« je pojasnila. »Če nama bodo dovolili ostati, bo potrebova-la dakotsko ime in tudi tvoj blagoslov.«

»Levinja je,« je oznanil vrač. Čez obraz se mu je raz-lezel širok nasmeh. »Ostala bo, Divja češnja, naj te ne skrbi za tvojega otroka. Bizoni jo bodo varovali. Duho-

16

vi bodo spregovorili s tvojim očetom in možem tudi. Po-trpežljiva bodi, otrok, potrpežljiva.«

Divja češnja si je želela podrobneje izprašati vrača, toda njegovo voljo je morala upoštevati. Njegov odziv na deklico jo je zmedel. Vendar pa ni imela časa razmiš-ljati o tem, saj je k njej pristopila Sončnica, jo prijela za roko in jo odpeljala proti domu.

»Izčrpana si videti, Divja češnja, in zagotovo sta tudi lačni. Pridi v moj šotor, postregla vama bom s kosilom.«

Divja češnja je prikimala in stopila za prijateljico. Ko so sedeli na mehkih kožah v Sončničinem šotoru, je najprej nahranila hčer, potem pa ji je dovolila raziskovati prostor.

»Tako dolgo me ni bilo,« je zašepetala Divja češnja. »Zdaj pa, ko sem se vrnila, me mož ni prišel niti pozdra-vit.«

»Črni volk te še vedno ljubi,« ji je odgovorila Sonč-nica. »Moj brat je ves čas žaloval za tabo.«

Ker je Divja češnja ostala tiho, je prijateljica nadalje-vala: »Za nas je tako, kot da bi vstala od mrtvih. Po na-padu vaju z Belim orlom nikakor nismo mogli najti in mnogi so menili, da vaju je odnesla reka. Črni volk tega ni hotel verjeti. Bojevnike je popeljal v napad proti od-padnikom in upal, da te bo našel v njihovem poletnem taboru. Ko se je vrnil brez tebe, je bil povsem zlomljen. Zdaj pa si se vrnila, Divja češnja, čeprav si s seboj pripe-ljala otroka drugega moškega.«

Sončnica se je ozrla proti Christini. »Saj veš, kako tvoj mož sovraži bele ljudi. Zato te ni prišel pozdravit. Zakaj si posvojila tega otroka? Kaj se je zgodilo njegovi materi?«

17

»Mrtva je,« je odgovorila Divja češnja. »Dolga zgod-ba je in sama veš, da jo moram najprej povedati možu ter poglavarju. Samo nekaj ti lahko povem,« je dodala z gren-kim glasom. »Če se bo pleme odločilo, da Christine ne bo sprejelo, bom morala oditi tudi jaz. Zdaj je moja hči.«

»Toda belopolta je,« je ugovarjala Sončnica, ki jo je neomajno stališče Divje češnje kar malo presenetilo.

»Opazila sem, kakšne barve kožo ima,« je smeje od-vrnila Divja češnja.

Sončnica se je ob prijateljičini šali olajšano zasmeja-la in Christina jo je takoj posnemala. »Čudovit otrok je,« je pripomnila.

»Čisto srce bo imela, enako kot njena mati,« je rekla Divja češnja.

Sončnica se je obrnila in rešila glinen vrč, do katere-ga se je pravkar dokopala Christina. Divja češnja ji je po-magala pobrati zdravilna zelišča, ki so se raztresla po tleh. »Zelo radoveden otrok je,« je opravičujoče pripo-mnila.

Sončnica se je spet zasmejala. Šotor je bil videti, kot bi skozenj privršal vihar. Otrok jo je tudi tokrat posnemal.

»Nemogoče je ne imeti rad tako veselega otroka,« je ugotovila Sončnica. Toda nasmeh ji je izginil z obraza, ko je dodala: »Toda tvoj mož … Saj veš, da je nikoli ne bo sprejel.«

Divja češnja se ni hotela prepirati s prijateljico, ven-dar je sama pri sebi molila, da bi se motila. Črni volk bi Christino moral sprejeti za svojo hčer. Obljube, ki jo je dala Christinini materi, ne bi mogla do konca izpolniti brez njegove pomoči.

18

Sončnica se ni mogla upreti skušnjavi in je želela de-klico malo popestovati. Segla je proti njej, otrok pa se ji je izmuznil in se skobacal v naročje Divje češnje.

»Za nekaj minut bi šla počivat, če boš tako prijazna in popazila na Christino. Toda svarim te,« je dodala, ko je prijateljica vneto prikimala, »težave se kar lepijo na-njo. Preveč radovedna je, da bi jo bilo česa strah.«

Sončnica je odšla iz šotora vprašat svojega moža za dovoljenje, ali bi smeli Divja češnja in Christina ostati pri njima. Ko se je vrnila, je Divja češnja že trdno spala. Chri-stina se ji je privijala k trebuhu, mati pa jo je z eno roko objemala. Tudi punčka je trdno spala. Sesala je palec in oči si je pokrila z materino kito.

Spali sta več ur. Ko je Divja češnja hčer odpeljala k reki, da bi se umili, je sonce ravno zahajalo. Sončnica jima je sledila s svežimi oblačili v rokah.

Otrok je oboževal vodo. Dan je bil vroč in soparen, zato je punčka veselo čofotala po osvežujoče hladni reki. Materi je brez večjega cirkusa dovolila celo, da ji je umi-la lase.

Divja češnja je s hčerjo ravno prišla iz vode, ko se je nenadoma pojavil Črni volk. Z rokami, uprtimi v boke, je izzivalno stal na rečnem obrežju, a Divja češnja je v njegovih očeh kljub vsemu opazila nežnost.

Ta izraz naklonjenosti jo je zmedel. Obrnila se je proč ter oblekla sebe in otroka.

Črni volk je počakal, dokler ni končala, potem pa se-stri pomignil, naj otroka odpelje proč. Punčka je na ves glas kričala, toda Divja češnja se ukazu ni upirala. Vede-la je, da bo Sončnica za Christino dobro poskrbela.

19

Ko sta bila sama, se je obrnila k možu. S tresočim gla-som mu je začela pripovedovati, kaj se je dogajalo, od-kar so jo ugrabili.

»Najprej sem mislila, da naju hoče Sivi oblak obdr-žati zaradi trgovanja s tabo. Vedela sem, da se močno so-vražita, toda nisem si mislila, da naju namerava ubiti. Jezdili smo več dni – in tudi noči, če je bila mesečina do-volj svetla – in nazadnje smo se utaborili nad dolino, sko-zi katero je vodila belska pot. Dotikal se naju je le Sivi oblak. Pred drugimi se je bahal, da bo lastnoročno ubil tvojega sina in ženo. Za svojo sramoto je krivil tebe.«

Ko je Divja češnja premolknila, je Črni volk prikimal, vendar ni rekel ničesar. Globoko je zajela sapo in nada-ljevala: »Najinega sina je pretepal tako dolgo, dokler se mu ni zdelo, da je mrtev. Potem se je spravil nadme.«

Zlomila se je. Obrnila se je proti reki. »Izkoristil me je tako, kot moški izkoristi žensko, ki ga ne mara,« je za-šepetala.

Potem je od sramu zajokala, saj se ji je ob spominih trgalo srce. Črni volk jo je nežno stisnil v objem, v kate-rem se je hitro pomirila. Potem se mu je izvila, čeprav si je še kako želela, da bi se lahko stiskala k njegovim pr-sim, vendar je vedela, da mu mora povedati preostanek zgodbe, šele potem bo lahko poiskala tolažbo pri njem.

»Ko so spodaj zagledali vozove, so se začeli prepira-ti. Čeprav je bil Sivi oblak proti, so se drugi odločili, da bodo napadli belce in se polastili njihovih konjev. On se napada ni udeležil, saj je bil besen, ker ga niso hoteli ubo-gati.«

20

Divja češnja ni imela moči za nadaljevanje. Tiho je hlipala. Črni volk je nekaj časa čakal, potem pa jo je než-no prijel za ramena, jo obrnil k sebi in ji obrisal solze z lic. »Povej mi do konca,« jo je spodbudil z glasom, než-nim kot poletna sapica.

Divja češnja je prikimala. Poskušala se mu je izviti, a jo je trdno držal. »Sin se je prebudil in začel stokati, saj je trpel neznosne bolečine. Sivi oblak je pohitel k njemu, v roke vzel nož in ga nameraval ubiti. Začela sem kriča-ti in približala sem se, kolikor so mi dovoljevale vrvi, s katerimi sem bila zvezana. Preklinjala sem ga, ker sem hotela njegov bes preusmeriti nase. Moj načrt je bil uspe-šen. S pestjo me je udaril tako močno, da sem padla po tleh in se onesvestila. Ko sem spet odprla oči, je ob meni klečala belka. V naročju je držala Belega orla, njena hči Christina pa je spala na tleh poleg nje. Pomislila sem, da se mi blede, dokler ni sin odprl oči in me pogledal. Bil je živ. Belka ga je rešila, mož moj. V hrbtu Sivega oblaka je tičal njen nož.

Nisem vedela, od kod se je vzela, dokler se nisem spo-mnila vozov spodaj v dolini. Zaupala sem ji že od vsega začetka, predvsem zaradi načina, kako je držala najine-ga sina. Rotila sem jo, naj ga odpelje proč, še preden bi se bojevniki vrnili. Ženska me ni hotela zapustiti, pa naj sem jo še tako prepričevala. Pomagala mi je zlesti na ko-nja, mi podala sina, potem pa naju je, s svojo hčerjo v na-ročju, odpeljala v gozd. Dokler se veliko ur pozneje nismo ustavili, ni spregovorila niti besede.

Duhovi so nam bili tisti dan naklonjeni, saj nam od-padniki niso sledili. Jessica, belopolta ženska, je menila,

21

da so jih pobili v napadu. Visoko v hribih smo si zgradi-li kolibo in tam prezimili. Jessica je ves čas skrbela za nas. Govorila je podobno angleščino kot misijonarji, čeprav so nekatere besede zvenele zelo čudno. Ko sem ji to ome-nila, mi je povedala, da prihaja iz daljne dežele, ki se ime-nuje Anglija.«

»Kaj se je zgodilo s to žensko?« je vprašal Črni volk.»Ko je prišla pomlad, si je Beli orel že dovolj opomo-

gel za potovanje. Jessica je s Christino nameravala oditi v svojo dolino, jaz pa se s sinom vrniti k tebi. Dan pred predvidenim odhodom se je odpravila pobrat pasti, ki jih je nastavila. Ni je bilo nazaj, zato sem jo odšla iskat. Bila je mrtva,« je zašepetala Divja češnja. »Presenetil jo je medved. To je bila strašna smrt, bila je razmrcvarjena in komaj sem jo prepoznala. Črni volk, ni si zaslužila take smrti.«

»In zato si s seboj pripeljala belega otroka?« je vpra-šal Črni volk, čeprav je bil odgovor na dlani.

»Z Jessico sva v srcu postali sestri. Povedala mi je vse o svojem življenju, jaz pa njej. Potem sva se zaobljubili. Prisegla je, da bo pripeljala Belega orla nazaj k tebi, če bi se mi kaj zgodilo. Tudi jaz sem prisegla.«

»Bi rada Christino odpeljala nazaj k belcem?« je vpra-šal Črni volk.

»Najprej jo moram vzgojiti,« je odvrnila.Črni volk jo je osuplo pogledal. Za trenutek je pre-

molknila, nato pa nadaljevala: »Jessica ni hotela, da bi se Christina vrnila v Anglijo, dokler ne bi odrasla. Mož moj, iz Christine morava narediti močno žensko, da bo lahko preživela, ko se bo vrnila k svojim ljudem.«

POROKADIVJA PRINCESA

DIVJA PRINCESA

Londonsko visoko družbo obsede očarljiva lepotica – Christina Bennett – o kateri se v salonih šepeta, da je princesa iz daljnih krajev, z druge celine. Christina skrbno varuje skrivnost o svoji preteklosti, vse dokler ji markiz Lyon-woodski neke noči ne ukrade čutnega poljuba. Ko ošabni plemič s piratskimi nagnjenji enkrat okusi ogenj, ki tli pod Christininim hladnim

šarmom, se odloči, da jo bo imel …Toda kljubovalna in neugnana gospodična se ne pusti osvojiti tako zlahka. Če bi se namreč predala ljubezni, bi se morala odreči svoji dragoceni skrivnosti in obljubljeni usodi.

Julie Garwood je izredno priljubljena ameriška avtorica, ki jo bralke in bralci obožujejo, cenijo pa jo tudi kritiki, ki so zapisali: »Julie Garwood je mojstrica žanra na najvišji ravni. Njeni romani so kot stari prijatelji, ki jih vedno radi obiščemo.« Prodanih je več kot 30 milijonov njenih knjig.

»Čudovita ljubezenska zgodba. Ena od najboljših knjig zadnjih let.« Judith McNaught

DIV

JA P

RIN

CESA

29,95 €