00,0

0 €

Dirkalni pujs Rudi Rilec

Ilustracije Axel Scheffl er

Uwe Timm

Kaj se zgodi, ko na srečelovu zadeneš pujska in si doma v mestu, tvoj najemodajalec pa ne dovoli domačih živali, kaj šele prašiča? Se vdaš v usodo ali poskušaš to pametno in prelepo žival obdržati? Družina, v kateri živijo trije otroci, mama in oče, se odloči za zadnje. Pred njimi je cel kup na videz nepremostljivih ovir, a premagajo vse. Rudi posta-ne najhitrejši dirkalni pujs v njihovem okolišu, družina pa bogatejša za dragocene izkušnje.

Za zgodbo o dirkalnem pujsu je nemški pisatelj Uwe Timm leta 1990 prejel nemško nagrado za mladinsko književnost (Deutsche Jugend-literaturpreis). Humorno delo dopolnjujejo prav tako duhovite ilu-stracije priljubljenega nemškega ilustratorja Axla Scheffl erja.

Uw

e Ti

mm

Dir

kaln

i pu

js R

ud

i Rile

c

7

1. poglavjePri nas doma imamo prašiča. S tem ne mislim svoje mlaj-še sestrice, ampak čisto pravega prašiča, ki sliši na ime Rudi Rilec. Kako smo ga dobili? To je dolga zgodba.

Dve leti je že od takrat. Neke nedelje smo se z družino odpeljali na deželo. Družina, to smo moja mama, očka, sestra Beti, ki je le leto mlajša od mene, in mala sestrica Cupi. Odpeljali smo se iz mesta in nato se je začelo, česar mi otroci nikakor ne maramo – namreč pohod.

Grozno. Kolovratili smo po pokrajini in očka in mama sta v nedogled ponavljala: »Poglejte tjale, kako lepo!« Vsakokrat sta se ustavila in pokazala na kakšen hribček

8

ali drevo. Pričakovala sta, da bomo navdušeni. Toda kaj naj vendar rečeš o hribčku? In ker smo venomer ponav-ljali, da hočemo limonado, je mama počasi postala jezna in je menila, da bi morali prej vendarle malo hoditi. Nas pa so že takrat bolele noge in Cupi je sitnarila, da ne more več. Očka jo je zato vzel na rame in gazil po peš-čenih poteh, se potil in ni nič več razglabljal o lepotah pokrajine.

Končno smo prišli v Vresnik, majhno vasico na poti. V gostilni so ravno praznovali. Vaško gasilsko društvo je sla-vilo petdesetletnico. Pod kostanji so za dolgimi lesenimi mizami sedeli ljudje, pili pivo in jedli klobase. Na odru je igrala godba na pihala. Končno smo lahko sedli in dobili limonado.

Na lepem je godba utihnila in moški v gasilski unifor-mi je stopil k mikrofonu ter rekel: »Začenja se srečelov. Vsak, ki bo kupil srečko, bo pomagal, da si bomo lahko kupili novo visokotlačno cev. Imamo veliko majhnih in eno zelo hranljivo glavno nagrado.«

Nato je k naši mizi prišel moški z majhnim vedrom v roki. V njem so bile srečke. Vsak od nas je smel kupiti po eno. Moja srečka je bila prazna. Beti je dobila tolažilno nagrado, kolesarsko zastavico z napisom Prostovoljno ga-silsko društvo Vresnik.

9

Cupi je potegnila rdečo številko. Ko so bile vse srečke prodane, je z njo zdirjala do odra.

Gasilec je pogledal srečko in zaklical: »Številka 33! Tukaj je dobitnica glavne nagrade! Koliko si stara?«

»Šest.«»Ali že hodiš v šolo?«»Ne, šest sem bila stara šele pred dvema tednoma.«»Veš, kaj si zadela?«»Ne.«»Svinjsko srečo imaš. Zadela si namreč majhnega pra-

šička.«Nato je moški iz zaboja vzel prašička in ga potisnil

Cupi v roke. Ljudje so ploskali in se smejali. Cupi je vsa zadovoljna pritovorila prašička do naše mize in ga posa-dila mami v naročje. Bil je čista, rožnata žival s čokatim smrčkom, majcenimi urnimi očesci in velikimi uhlji.

Na pogled je bil prav srčkan, očka pa je kljub temu mrko pogledoval. Ko nam je eden od kmetov, ki je sedel za našo mizo, čestital za prašička, se je očka mukoma na-smehnil. Vedeti je treba, da očka ne mara domačih živali. Živali ne sodijo v hišo, vedno pravi. Zdaj pa je imela mama v naročju prašička in ga čohljala po enem ušesu.

»Srčkan, a ne?« je rekla Cupi navdušeno. »Poglejte si ta zaviti repek.«

10

Očka je vzel pipo iz ust. »Prav prikupen je,« je rekel, »ampak ko bomo šli, boš žival vrnila.«

»Ne,« je vzkliknila Cupi, »zadela sem ga. Moj je.«»Živali vendar ne moremo vzeti s sabo.«Takrat je začela Cupi jokati, in kadar Cupi joka, počne

to precej glasno. Pri drugih mizah so se ozirali proti njej. Zakaj joka deklica, ki je pravkar zadela prašička za srečo?

Očka, ki je že iztegnil roko, da bi pujska postavil na tla, jo je spet umaknil. Ljudje pri sosednji mizi so ga zlovolj-no pogledovali, saj je bilo videti, kot da bi hotel pujsku prisoliti zaušnico.

»V redu, v redu,« je rekel očka, »pa ga za zdaj obdrži.«Očka je plačal in odšli smo nazaj proti avtu. Kar dolgo

smo hodili, čeprav smo ubrali najkrajšo pot. Prašička smo morali nesti. Če smo ga namreč spustili na tla, nikakor ni hotel za nami, temveč je tekal zdaj sem, zdaj tja. Osuplji-vo, kako težki so prašički, veliko težji od enako velikih psov.

Naposled nismo mogli več, čeprav smo se otroci pri nošenju nenehno izmenjavali. Mama ga je nesla dober kos poti. Držala ga je pod roko kot valjasto blazino. Ko ni mogla več, ga je hotela predati očku.

On pa je rekel: »Če hočete žival vzeti s sabo, jo kar sami nesite.«

11

To se nam je zdelo kar malo grdo, a iz previdnosti ni-smo rekli ničesar.

Ko smo bili navsezadnje pri avtu, smo bili na koncu z močmi. Mama je vzela prašička v naročje, da ne bi umazal sedežev. Pa čeprav je bil popolnoma čist.

»Prašiči so vedno umazani,« je rekel očka, »obožujejo umazanijo. Od kod pa mislite, da pride rek, da kdo jé kot prašič ali da je soba pravi svinjak?«

Seveda smo vedeli, kaj misli s tem. Našo otroško sobo, jasno.

Nismo se še dolgo peljali, ko je mama zavpila. Prašiček se ji je polulal na obleko.

»Zdaj je pa dovolj,« je rekel očka. Pri naslednji kmetiji je ustavil.

»Tako,« je rekel, »prašička bomo podarili kakšnemu kmetu. Prašiči sodijo na deželo in ne v mestno stanova-nje.«

Cupi je začela kričati. Kričati zna tako glasno, da si moraš zatisniti ušesa.

»Tiho!« je zarohnel očka. »Prašiči so žalostni, če vidijo le hiše, ne pa polj in travnikov.«

Cupi je kričala naprej.»Pusti ji prašička vsaj za nekaj dni,« je rekla mama,

»zadela ga je. Še vedno ga lahko oddamo.«

12

»Prav, obdržiš ga lahko tri dni, nato mora stran. Kaj si bodo mislili ljudje v hiši?«

13

2. poglavjeKam v mestnem stanovanju nastaniš prašiča? Na srečo ži-vimo v pritličju in imamo za hišo majhen vrt. Na njem stoji hruškovo drevo in bezgov grm. Zraven našega vrta so še drugi vrtovi, vsi ozki kot nit.

Toda prašička, ki smo ga krstili za Rudija Rilca, nismo mogli preprosto postaviti na vrt, saj je začelo deževati in mama je menila, da znajo biti noči še vedno preveč mrzle. Torej nam je ostala le kopalnica, kajti očka je Cupi prepo-vedal, da bi Rudija vzela s seboj v posteljo. Rudi je dirjal po stanovanju in raziskoval prostore. Posebej se je navdu-šil nad svetlo sivo preprogo v očkovi delovni sobi. Vedno

14

znova je legal nanjo in iztegoval vse štiri. Nazadnje ga je očka prepodil. Takrat je Rudi stekel v kuhinjo in z ve-likanskim truščem prevrnil nekaj loncev, ko je poskušal zlesti v kuhinjsko omarico.

»Sploh nisem vedela, da so prašiči tako živahni,« je rekla mama, ko je pobirala lonce. Očka je Rudija, potem ko smo si umili zobe, zaklenil v kopalnico. Ležali smo v svojih posteljah in poslušali, kako tiho cvili.

Naslednje jutro, ko je mama prva prišla v kopalnico, je kar odskočila. Na tleh je ležala posodica z njeno kremo za obraz, ki jo je prejšnji večer v razburjenju pozabila zapreti. Bila je prazna.

»Mislim, da je pojedel mojo kremo.« Rudi je res dišal po vrtnicah. Sicer pa je bil čisto dobre volje in je spet te-kal po stanovanju. Cupi ga je hotela peljati k veterinarju, ampak očka je rekel: »Samo še tega se manjka. Koliko bi nas to stalo!«

»Saj imamo zdravstveno zavarovanje,« sem rekel jaz.»Pa ne za prašiča. Poleg tega so prašiči vsejedi, prene-

sejo lahko tudi malo lepotne kreme.«Pohiteti smo morali, da ne bi zamudili šole. Potem ko

mama odpelje Cupi v vrtec, naju z Beti vzame s sabo. Mama je namreč učiteljica v najini šoli. To pa žal nima nobenih prednosti, prej slabosti. Najini učitelji se ji lahko

15

med odmorom takoj pritožijo, če motiva pouk ali si pri-voščiva kakšno potegavščino, kot zadnjič, ko smo učiteljici za likovni pouk v torbico nastavili belo miš. Kakšen vik in krik je zagnala! Mama se je nato med odmorom jezila name. Toda zdaj ni čas za pripovedovanje o šolskih pote-gavščinah, to bi bila čisto druga zgodba.

Cupi tega ponedeljkovega jutra ni hotela v vrtec. Trdila je, da jo boli trebuh. V resnici se je le bala, da bi očka Rudija Rilca dopoldne odpeljal stran. Pri nas gospodinji namreč on. Očka nima službe. Ima zelo redek poklic z za-pletenim imenom, od katerega se ti resnično zafeclja jezik. Je egiptolog. Egiptologi so ljudje, ki preučujejo stare Egipčane, ki so za sabo pustili nenavadne stvari, kot so piramide, mumije in hieroglifi. Hieroglifi so znaki, ki jih sestavljajo figurice, ptice, prečke in kače. Te hieroglife raz-vozlava moj oče, kadar ravno ne kuha ali briše prah. Za pokušino vam bom zapisal vrstico, ki pomeni nekaj takega kot »Tri dni sem bil sam«.

Seveda upamo, da bo nekoč v njih odkril, kako se pride do kakšnega zaklada. Potem bi vsi odpotovali v Egipt in ga izkopali, faraonski zaklad s kupi in kupi dragih kam-

16

nov, zlatnine in srebrnine. Otroci si kar predstavljamo, kaj vse bi si lahko z denarjem kupili. Ampak očka vedno reče: »Zaklad gre v muzej.« Dobro bi bilo že, če bi lahko očka spet delal v muzeju, kjer je bil zaposlen, preden je iz-gubil službo. Potem bi lahko zaklade vsaj brezplačno ob-čudovali v vitrinah. In očka tudi ne bi več posedal po hiši in toliko nergal.

17

3. poglavjeKo sva s sestro popoldne prišla iz šole, smo otroci postav-ljali prašičjo uto. Jaz sem si od našega zelenjavarja pri-skrbel tri zaboje. Razstavil sem jih na deščice, te pa sem nato znova zbil skupaj: tri stranske stene in pravcato sed-lasto streho. Beti je v vrtnariji kupila šotni drobir, ki smo ga nameravali nasuti po tleh ute, da bo Rudi ležal na top-lem. Z Beti sva se ravno prepirala, kdo bo v uto nasul šoto – ona, zgolj zato, ker je kupila drobir in ga pritovorila domov, ali jaz, ker sem priskrbel zaboje – ko je skozi vrata na verando pridivjal Rudi in se zapodil po vrtu. Ušel je Cupi, ko je hotela pogledati, kako se ima v kopalnici.

18

Rudi je takoj zdirjal k luži, legel vanjo, se povaljal po blatu in navdušeno cvilil.

Čez in čez je bil pomazan z blatom, veselo je stekel po vrtu in – kakšna groza! – nazaj v stanovanje. Pognali smo se za njim, da bi ga prepodili nazaj ven, toda Rudi je že stekel v očkovo delovno sobo, skočil čez zofo, pri tem po-drl namizno svetilko, se povaljal po svetlo sivi preprogi, na katero smo smeli otroci stopiti le v nogavicah, nato pa zlezel pod zofo.

Na preprogi so se jasno videli odtisi njegovih umaza-nih parkljev. Očka je ležal na tleh pred zofo in poskušal Rudija z dolgim ravnilom izbezati izpod nje. »Prašič mali umazani!« je vpil. Takrat se je Rudi, ker je zagledal Cupi, pognal izpod zofe. Očka se je ustrašil, z glavo udaril ob rob zofe, poskušal zgrabiti prašička, prijel v prazno, kajti Rudi je odskočil malce vstran, pri tem pa podrsal po beli steni, da je na njej ostala dolga umazana sled, stekel čez pergamentni papir, ki je bil razgrnjen na tleh in na katere-ga je očka z nekega kamna prerisal hieroglife, zdivjal v mamino sobo, prevrnil škatlo z lističi, na katere si je mama zapisovala ocene svojih učencev, odgalopiral v otroško sobo in od tam spet ven, na vrt, kjer se je znova povaljal v blatu. Hitro smo zaprli vrata na verando, da ne bi stekel nazaj noter.

19

Začuda je bilo v očkovi sobi vse tiho.»Morda je omedlel,« je rekla Beti. Tiho smo ga šli po-

gledat. Stal je in strmel v razprostrti pergament na tleh, čez katerega je stekel Rudi in na njem pustil sledi umaza-nih parkljev. Bili so kot majceni kaveljčki in prečke med drugimi znaki.

»Očka,« je rekla Cupi čisto potiho, »si v redu?« In po-tem je rekla še: »Prašiči so zelo zabavne živali, a ne?«

Toda očka je le stal in molčal, kot bi nenadoma oglušel, in strmel v svoje hieroglife z Rudijevimi odtisi.

»Zanimivo,« je rekel naposled. »Če preberem zraven še odtise Rudijevih tac, ima napis čisto drugačen pomen. Zdaj namreč piše: 'Oče se ni razburjal zaradi stvari, ki jih ni mogel spremeniti.'«

»Zaprli smo ga ven,« je rekla Beti.»Koga?«»Rudija.«»Ah, tako. Ste že dokončali njegovo uto?«»Ne še čisto.«Šli smo ven in Cupi je morala Rudiju preprečiti, da ni

skočil na očka. Rudiju je očka nekako prirasel k srcu, če-prav ga je hotel še malo prej spraviti od hiše. Morda pa je čutil tudi, da ga očka ne mara, in se mu je samo prilizoval. Očka si je ogledoval uto.

20

»No, ja,« je rekel, »precej borna je videti. Treba jo je pokriti še s strešno lepenko, sicer bo ob dežju kapljalo no-ter.«

Nenadoma je za vrtno ograjo zalajal bulterier gospoda Burnika. Gospod Burnik je lastnik naše hiše in živi dve stanovanji nad nami. Precej neprijazen mož je, podoben svojemu bulterierju. Pes je lajal in lajal. Na Rudija.

»Dajmo,« je rekel očka, »spravite prašiča hitro noter, preden ga vidi gospod Burnik. Ti pa se nehaj repenčiti, cucek!« je pihal na bulterierja.

Ko smo bili v stanovanju in je bil Rudi zaprt v kopal-nici, je očka rekel: »Prašič mora od hiše, sicer nas bo go-spod Burnik nazadnje skupaj z njim vrgel na cesto.«

22,9

5 €

Dirkalni pujs Rudi Rilec

Ilustracije Axel Scheffl er

Uwe Timm

Kaj se zgodi, ko na srečelovu zadeneš pujska in si doma v mestu, tvoj najemodajalec pa ne dovoli domačih živali, kaj šele prašiča?

Se vdaš v usodo ali poskušaš to pametno in prelepo žival obdržati? Družina, v kateri živijo trije otroci, mama in oče, se odloči za zadnje. Pred njimi je cel kup na videz nepremostljivih ovir, a premagajo vse.

Rudi postane najhitrejši dirkalni pujs v njihovem okolišu, družina pa bogatejša za dragocene izkušnje.

Za zgodbo o dirkalnem pujsu je nemški pisatelj Uwe Timm leta 1990 prejel nemško nagrado za mladinsko književnost

(Deutsche Jugendliteraturpreis). Humorno delo dopolnjujejo duhovite ilustracije priljubljenega nemškega ilustratorja Axla Scheffl erja.

Uw

e Ti

mm

Dir

kaln

i pu

js R

ud

i Rile

c