DIPLOMSKO DELO

Hans Gross – oče kriminalistike

December, 2010 Andrej Štrakl

Mentor: red. prof. dr. Darko Maver

Ob uspešnem zaključku študija se zahvaljujem vsem profesorjem, prijateljem

predvsem pa mojim bližnjim, ki so me spodbujali in mi stali ob strani.

Še posebej se zahvaljujem mentorju, ki mi je z svojimi nasveti in usmeritvami nudil pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvaljujem se vsem, ki so mi v času izdelave diplomskega dela kakor koli pomagali.

„Če hočemo spremeniti svet, moramo najprej spremeniti sebe.“ (Acharya Shree Yogeesh)

2

KAZALO VSEBINE

1. METODOLOŠKI PRISTOP................................................................6 1.1 Opredelitev oziroma opis naloge.............................................6 1.2 Opredelitev oziroma opis problema.........................................9 1.2 Opredelitev hipotez............................................................9 1.4 Opredelitev ciljev naloge....................................................10

1.5 Predlagane metode...........................................................10

2. KAZENSKO PRAVO V ČASU GROSSA NA SLOVENSKEM IN V EVROPI.............11 2.1 Kako so reforme pravnega absolutizma vplivale na Grossa.............11 2.2 Začetki sprememb v evropski kazenski zakonodaji......................12 2.3 Novo obdobje kazenskega prava............................................13

3. GROSS KOT UTEMELITELJ KRIMINALISTIKE........................................16 3.1 Akademska pot.................................................................19 3.2 Univerzitetni inštitut v Gradcu..............................................20

4. PRIROČNIK ZA PREISKOVALNE SODNIKE............................................22

5. KRIMINALNA PSIHOLOGIJA...........................................................29

6. ARHIV ZA KRIMINALISTIČNO ANTROPOLOGIJO IN KRIMINALISTIKO.............33 6.2 Gross v okolju takratne znanosti............................................35

7. GROSS IN NJEGOVA MORALA........................................................39 7.1 Pogled Grossa na način kaznovanja ljudi..................................39 7.2 Pogled na takratne moralno zavedanje in vedenje ljudi................41 7.3 Sprejem Grossa v angloameriškem prostoru..............................43

8. ODNOS OČETA IN SINA................................................................44

9. RAZPRAVA HIPOTEZ IN ZAKLJUČEK.................................................46

10. LITERATURA IN VIRI.................................................................52

3

POVZETEK

Pregled življenja in dela dr. Hans Grossa (1847–1915) v Sloveniji do pričujoče

diplomske naloge še ni doživel celovitega pregleda in ocene, pa vendar vedno

znova pri različnih vprašanjih povezanih s problematiko kriminalistike

naletimo na sadove njegovega dela. Hans Gross spada kot znanstvenik med

očete sodobne kriminalistike. S stanjem na področju odkrivanja kriminalitete

ni bil zadovoljen, zato je sam začel proučevati metode vrednotenja sledi ter

se ukvarjati s psihologijo za potrebe analiziranja profila storilca. Leta 1893 je

izšlo njegovo prvo delo Priročnik za preiskovalne sodnike (Handbuch für

Untersuchungsrichter), kasneje z dodatkom kot sistem kriminalistike (als

System der Kriminalistik). Drugo veliko mednarodno sprejeto delo Grossa pa je

Kriminalna psihologija (Criminalpsychologie), ki je izšla v prvi izdaji leta 1898,

s katero je tudi mednarodno zaslovel. S tem je postavil temelje sodobne

kriminalistike in kriminologije ter temeljni kamen za kriminalistični muzej v

Gradcu. Odprl je tudi prvi kriminološki inštitut na svetu in urejal Arhiv za

kriminalistično antropologijo in kriminalistiko (Archiv für Kriminal-

Anthropologie und Kriminalistik), v katerem so več kot sto let nastajali razni

članki in publikacije. Njegov sin Otto Gross, mlad zdravnik psihoanalitik, je

imel na njegovo življenje velik vpliv. Hans Gross je odredil za svojega sina

aretacijo, saj ga je zaradi njegove popolnoma drugačne življenjske filozofije

smatral kot „izrojenca“, zblaznelega. Diplomsko delo prikazuje življenje in

delo Hansa Grossa, kot takratnega avstrijskega Sherlock Holmesa in njegovo

vlogo pri razumevanju neobhodne in kritične analize kriminalistike 19.

stoletja. Analiza pokaže, da je Grossu uspelo povezati praktično

kriminalistično-tehnično delo s teoretično kriminološko znanostjo.

Ključne besede: Diplomsko delo, Hans Gross, kriminalistično preiskovanje,

kriminalistika, kriminologija, Priročnik za preiskovalne sodnike, Kriminalna

psihologija, preiskovalni sodnik.

4

ABSTRACT - Hans Gross, father of criminalistics

Life and work of Hans Gross (1847–1915) has not yet undergone a

comprehensive review and evaluation of research in Slovenia. However, we

encounter with the results of his work in various issues of criminal

investigation repeatedly. As a scientist, Hans Gross is the father of modern

criminal investigation. Not being satisfied with the state of the detection of

crime, he began to study methods of protection and evaluation of tracks. In

1893 he published his first high-profile work titled “Pocketbook for

investigative judges” (Handbuch für Untersuchungsrichter) in later editions

the title was modified with “as a system of criminal investigation” (als System

der Kriminalistik). The first edition of hiss second major international work,

Criminal Psychology (Criminalpsychologie), was in 1898, by which he become

internationally renowned. With that he laid the foundation of modern criminal

investigation and criminology, and the cornerstone for the Criminal Museum in

Graz. He opened the first criminological institute in the world, and has also

founded and edited the Archive of Criminal-anthropology and criminal

investigation (Archiv für Kriminal-Anthropologie und Kriminalistik), a

periodical containing the evolution of scientific articles and other publications

for over a century. His son Otto Gross, a young doctor, psychoanalyst, had a

major impact on his life. A publically know conflict from 1913 between a

father and a son is the order of arrest for Otto, issued by his father. Due to

Otto’s completely different philosophy of life, he considered him degenerate

and mad. This paper displays the life and work of Hans Gross, as an Austrian

contemporary of Sherlock Holmes and his role in understanding the

indispensable and critical analysis of criminal investigation in the 19 century.

The analysis showed that he succeeded in linking the practical forensic work

with the theoretical criminal investigative science.

Key words: Hans Gross, Criminal investigation, Criminology, Pocketbook for

investigative judges, Criminalpsychologie.

5

1 METODOLOŠKI PRISTOP

1.1 Opredelitev oziroma opis naloge

Diplomska naloga prikazuje življenje in delo dr. Hans Grossa ter njegovo

delovanje v kriminalistiki,1 kriminologiji2 in kazenskem pravu, ki do tega

trenutka v Sloveniji še nista doživela celovitega pregleda in ocene. Opredelili

in analizirali smo Grossa in njegov neposreden vpliv na takrat revolucionarne

metode in inovativne ideje ter pristop k problemom. Orisali in predstavili smo

veliko moralno, ideološko in skorajda fanatično osebnost ter zasnovo

kazenskega sistema na slovenskem in v Evropi, ki naj bi služila kot

predstavitveni uvod za razumevanje diplomske naloge. Le ta je vplival na

Grossa in na takratno kriminalistično preiskovanje, obratno pa je Gross nudil

neposredni umski dodatek na izboljšanje prepoznavnosti termina preiskovalni

sodnik, kot so ga takrat omejeno razumeli. Kot temeljno izhodišče naloge

bomo predstavili hipoteze, ki so bistvene za razvojni dogodek diplomske

naloge. Tako smo si zastavili dve glavni hipotezi, ki bosta po privzetih pravilih

pripeljani do sklepa o pravilnosti trditve. Med drugim smo si zastavili tri

glavne cilje, na katere bomo odgovorili v zaključku z analizo. Problem naloge

je bila neposredno in kritično zapisati in prikazati Grossa kot človeka, ki je

bistveno spremenil takratno logiko delovanja kriminalistike in kriminologije

1Kriminalistika je znanost o preiskovanju, dokazovanju in odkrivanju kaznivih dejanj in njihovih storilcev. Besede criminalistique (francoščina), criminalistics (angleščina), Kriminalistik (nemščina), kriminalistika (slovenščina) nimajo enakega pomena. Criminalistique, criminalistics: pomeni kriminalistično tehniko, uporabo naravoslovno tehničnih znanosti pri odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj. Kriminalistik, kriminalistika: pomeni vedo o preiskovanju, dokazovanju in odkrivanju kaznivih dejanj, kako je kriminalistika v našem pomenu besede opredeljena v drugih jezikih. V angleščini: science of criminal investigation, police sciences, forensic sciences, v francoščini: police scientifique. Kriminalistična antropologija (Kriminalantropologie) včasih označena kot kazenska antropologija, dobesedno pomeni kombinacijo študija človeške vrste in storilcev kaznivih dejanj. Je področje profiliranja storilca kaznivega dejanja, ki temelji na zaznavi povezave med naravo kaznivega dejanja in osebnosti ali videza storilca kaznivega dejanja. Kriminalna psihologija (Kriminalpsychologie) je psihologija storilcev kaznivih dejanj, preučuje njihove navade, načine življenja. Kriminalistična psihologija se ukvarja z vprašanjem duševnega stanja storilca kaznivega dejanja v času kaznivega dejanja in je delna disciplina Psihologije kot tudi Kriminologije.

2Kriminologija raziskuje vzroke za nastanek kriminalitete, inkriminacije in dekriminacije, družbeni odziv na kriminaliteto in deviantnost, kriminalitetno politiko, kaznovalno politiko. Predmet kriminologije je tudi proučevanje drugih škodljivih socialno patoloških oziroma odklonskih pojavov.

6

ter njegove inovativne praktične preiskovalne metode, ki so bile do takrat v

svetu tujka. Drugi izmed glavnih problemov je bila tudi analiza njegovih knjig,

Priročnik za preiskovalne sodnike, Kriminalna psihologija, pregled Arhiva za

kriminalistično antropologijo in kriminalistiko, saj so večinoma izšle v tujem

jeziku, stare pa so več kot sto let. V knjigah lahko izvemo, da je Gross porabil

veliko truda za njihovo zavzemanje, uveljavitev in se bojeval za lastne

pravice. Tretja problematika zajema vprašanje takratnega kazenskega

sistema, preiskovanja in kaznovanja, predvsem nas zanima kakšen vpliv so

pustili na Grossa predhodni kazenski sistemi ter kakšen je bil Grossov

neposredni prispevek. Pomembna naloga je bila kritičen zapis in povzetek

nemškega teksta iz starih Grossovih knjig in drugih zapisov, ki so bile delno

zapisane v pisavi stare gotike. Da bi ohranili verodostojnost in natančnost

zapisa ter prikazali realno stanje takratnega življenja in dela Hansa Grossa,

smo natančno prevedli vsa dela. Pokazali smo na vpliv in vlogo delovanja

njegovega sina Otta Grossa in zapisali nekaj manj znanih in neobdelanih

vprašanj iz njegove zgodovine. Omejili smo se na bistvo pri izboru literature

in člankov, ki je pri vprašanju Grossa v nemško govorečem področju res

obsežna, v slovenščini pa je žal skorajda ni. Pri delu smo uporabili in

pregledali veliko literature. Diplomska naloga je zasnovana kot teoretična

diplomska naloga, v kateri prevladuje analitični raziskovalni pristop. Osnova

diplomskega dela je tuja strokovna literatura, ter članki. Raziskovanje je

potekalo na več ravneh. Poleg pisnih virov smo uporabili tudi historično

metodo, ki nam je pojasnila marsikatero vprašanje in odprla kakšen problem.

V nalogi smo upoštevali večinoma tuje avtorje, uporabili dela avstrijskih in

nemških raziskovalcev, med drugim smo stopili v kontakt z enim izmed

vodilnih strokovnjakov dr. Gernot Kocherjem, ki se ukvarja z Grossom že celo

življenje. Hvala tudi gospodu dr. Christianu Bachhieslu za njegov prispevek.

Naloga je bila glede na našteto literaturo in predvsem dejstvo, da v

slovenskem jeziku praktično ni večjih podatkov o Grossu, dokaj obsežna in

težavna. Nalogo smo zaradi obsežnih analitično-raziskovalnih ciljev in

prepletenosti delovanja Grossa razdelili na dva vsebinska sklopa, ki sta

neločljivo povezana. V prvem delu predstavljamo delovanje kazenskega

sistema, ki prikazuje Grossa kako je vplival na spremembe ki jih je uvedel, v

7

drugem delu pa izrisujemo lik Grossa kot utemeljitelja kriminalistike in

umskega delavca, ki mu je bilo delo v prid človeštva poslanstvo in vodilo.

Poglavja so smiselno in kronološko razdeljena in predstavljajo celoto. V prvem

poglavju predstavimo problematiko diplomske naloge in metodološki pristop.

Pri tem seznanimo bralca z vsebino ki smo si jo zadali in z cilji ki jih hočemo

doseči. V drugem poglavju bralcu, na kratko predstavimo reforme pravnega

absolutizma, ki kasneje vplivajo na Grossa. S tem se spremeni razmišljanje

preiskovanja v 19. stoletju, kot tudi veliki zasuki in modernistično

razmišljanje v začetku 20. stoletja, ko Gross doseže vrhunec svojega

raziskovalnega ciklusa. V tretjem poglavju orišemo akademsko pot dr. Hansa

Grossa in delo, ki ga je takrat opravljal, ter zaključimo z njegovo vlogo kot

enim izmed najbolj priznanih znanstvenikov konca 19. stoletja, ki je z svojo

prisotnostjo pustil velik pečat. V tem poglavju posebej opozarjamo na njegovo

neprecenljivo znanstveno kvaliteto in njegovo vlogo v takratni kriminalistiki in

kriminologiji. Četrto poglavje opisuje bistvo Priročnika za preiskovalne

sodnike, v katerem so predstavljene taktike in metodike dela „na terenu“, od

tega kako se mora preiskovalni sodnik obnašati, do cigar, ki jih mora vsak

nadobudni preiskovalni sodnik imet s seboj v primeru razpadajočega trupla. V

petem poglavju orišemo in ocenjujemo najbolj znano mednarodno sprejeto

delo Hansa Grossa, Kriminalna psihologija, ki je izšla v prvi izdaji leta 1898.

Če danes po internetu iščemo ime Hans Gross, največkrat naletimo na to delo.

V poglavju šest prikazujemo Grossovo vztrajnost, saj je v Arhivu za

kriminalistično antropologijo in kriminalistiko, v celoti izdal 65 zvezkov s

precejšnjim obsegom. Podrobno so opisani vsi napori Grossa, kako ohranit to

neprecenljivo zbirko, ki je dala dodano vrednost kriminalistiki in kriminologiji.

V poglavju sedem pridobimo vpogled v takratno znanstveno elito, kjer so na

kratko opisani prispevki Lombrosa, Ferrija, Queteleta v času, ko so veliko

govorili o moralnem zavedanju in vedenju ljudi. Predvsem pomembno pa je

podpoglavje sedem ena, saj tukaj dobimo delni odgovor na našo hipotezo, da

je Gross avtoritarno naravnan. Grossa predstavimo v malo drugačni luči, saj se

njegova človekoljubnost po našem mnenju malo razgubi zaradi zagovarjanja

deportacije. V podpoglavju sedem dva prikazujemo pogled Grossa na takratno

moralno vedenje ljudi in njegovo skeptičnost do francoskega in angleškega,

8

predvsem pa ameriškega kulturnega in znanstvenega prostora. Osmo poglavje

opisuje zapleten in rahlo tragičen odnos očeta in sina. V samem koncu

odgovorimo na hipotezi in cilje naloge. Naš cilj ni bila celovita znanstvena

ekspertiza, temveč širši analitično-raziskovalni vpogled v življenje in delo

Hansa Grossa, ki jo lahko predstavimo zlasti slovenski javnosti, kot tudi

pregled in opis strokovne literature, ki jo je napisal.

1.2 Opredelitev oziroma opis problema

1. Hans Gross slovenski populaciji, ki ni vešča tujega jezika, ni dostopen,

saj so njegove knjige, članki in strokovne publikacije večinoma v

nemškem jeziku.

2. Iz številne tuje literature zajeti bistvo, prikazati življenje in delo Hansa

Grossa, razumevanje kriminalistike poznega 19. stoletja ter vloge

Grossa kot takratnega avstrijskega Sherlock Holmesa, ki je poskušal

predvsem praktično kriminalistično-tehnično delo povezati s teoretično

kriminološko znanostjo.

3. Uspešno predstaviti veliko moralno, ideološko in drugo podporo, ki jo je

Gross dajal kriminalistiki in ostalim raziskovalcem tistega časa.

1.3 Opredelitev hipotez

1. Hans Gross velja kot stereotip policijskega očeta in ima v veliki meri

avtoritarno mišljenje.

2. Gross je prvi, ki je zagovarjal idejo o izpopolnitvi kriminalistov kot

strokovno izobražen kader.

9

1.4 Opredelitev ciljev naloge

1. Pomemben cilj bo prikazati vpliv in delovanje Grossa na znanstveno

kriminalistiko ter opozoriti na nekaj manj znanih in neobdelanih

vprašanj iz njegove zgodovine.

2. Analizirati in ovrednotiti njegova ključna dela; Priročnik za preiskovalne

sodnike (Handbuch für Untersuchungsrichter, 1893), Kriminalna

psihologija (Criminalpsychologie, 1898), ter analiza Arhiva za

kriminalistično antropologijo in kriminalistiko (Archiv für

Kriminalanthropologie und Kriminalistik), znanstveni arhiv, ki je

večinoma zelo obsežen izšel v nemško govorečem jeziku.

3. Predstavili bomo uvedene spremembe v evropski kazenski zakonodaji in

izvajanje modernističnega pohoda na Slovenskem in Evropi v času

Grossa. Zanima nas predvsem kakšen vpliv so pustili takrat na Grossa in

kakšen je bil njegov prispevek.

1.5 Predlagane metode

Diplomska naloga je zasnovana kot teoretična diplomska naloga, v kateri

prevladuje deskriptivni raziskovalni pristop. Osnova diplomskega dela je tuja

strokovna literatura iz številnih knjig in člankov. Pri raziskovanju bomo prav

tako uporabili analitično metodo, s študijem strokovne literature, kakor tudi

zgodovinsko (historično) metodo, ki omogoča proučevanje pojavov iz

preteklosti. Pri izdelavi diplomske naloge smo uporabili primarne vire, kot so

knjige, članki, strokovne revije, v tujem in domačem jeziku.

10

2 KAZENSKO PRAVO V ČASU GROSSA NA SLOVENSKEM IN

V EVROPI

2.1 Kako so reforme pravnega absolutizma vplivale na Grossa

Vilfan označuje obdobje poznega 18. stoletja kot obdobje novih idej

racionalizma, razsvetljenstva in naravnega prava. Prvi poskus poenotenja na

kazenskopravnem področju v tem času predstavlja obči kazenskopravni red, ki

ga je leta 1768 izdala cesarica Marija Terezija, po kateri je dobil tudi ime

Constitutio Criminalis Theresiana.3 Razen dejstva, da je Theresiana enotno

uredila kazenskopravno problematiko za vse dežele monarhije z izjemo

Madžarske, bistvenih novosti in izboljšav ni prinesla, saj je bila še v zasnovi le

sistematična kompilacija starejših kazenskopravnih virov. Zato je v njej še

vedno močno izražen srednjeveški vpliv. Tudi njena zakonodajna tehnika je

slaba, saj je pisana delno kot predavanje, delno pa kot obvezno navodilo, ki

se brez na zunaj vidne sistematike preveč spušča v podrobnosti (Vilfan, 1986).

„Reforme cesarice Theresie in izhodiščni točki Constitutio Criminalis

Theresiana iz leta 1768 ter Hans Gross sta na prvi pogled dve različni materiji,

saj med njima leži več kot sto let in trije kazenski zakoniki,4 pa vendar ima

povezava med njima v tej diplomski nalogi določen smisel. Hans Gross v

osnovi črpa znanje iz knjig svojih predhodnikov, če pa se usmerimo na

kazenski red, pa je lahko razvidno, da je le tega pridobil iz Constitutio

Criminalis Carolina,5 kot izhodiščno točko kazensko zakonodajnega prava,

zakonika o kazenskem postopku iz leta 1788, postopkovnega dela kazenskega

zakonika iz leta 1803 in kazenskega postopka iz leta 1850 in 1853 do leta

1873. Tukaj se postavi neizogibno vprašanje. Kdo je prej vodil preiskavo? Iz

3Constitutio Criminalis Theresiana (tudi Nemesis Theresiana ali samo Theresiana). Leta 1768 je Cesarica Marija Terezija dala pobudo za nov kazenski zakonik (Constitutio Criminalis Theresiana) in je bil eden od avstrijske nadvojvode sprejet kazenski zakonik. Knjiga je vzpostavila skupno kazensko in kazensko procesno pravo v državah Avstrije in Češke. Knjiga je bila izdelana leta 1768 na Dunaju. Leta 1776 je ukinila mučenje. Sporna Theresiana je bila v veljavi samo do leta 1787, in je bila popolnoma ukinjena v kazenskem pravu Josephine. 4Kazenski zakonik Cesarice Josephine iz leta 1787, 1803 in 1852.5Constitutio Criminalis Carolina ali Carolina nastal leta 1532 velja danes kot prvi splošni nemški kazenski zakonik.

11

Caroline leta 1532 je bil to sodnik, ki naj bi vprašanje krivde, takrat znano kot

„nerodno vprašanje“, ustrezno preiskal in uspešno rešil. Ta sistem preiskave je

ostal vse do Theresiane“ (Kocher, 2003).

„Med kaznivimi dejanji Theresiana ohranja čarovništvo in čaranje. Baje naj bi

prosvetljena cesarica le s težavo pristala na omenjeni dejanski stan. Poudariti

je namreč treba, da je Marija Terezija že leta 1766 odredila, da ji morajo

morebitno uvedbo procesa proti veščam predložiti v osebno odločitev. Iz

slovenskih krajev je znan primer celo iz obdobja pred omenjeno odredbo, ko

je domnevno veščo po priznanju na podlagi torture deželsko sodišče Križ

obsodilo na odsek roke, obglavljenje in sežig trupla, cesarica pa je na vrhovni

stopnji odločila, naj obsojenko izpustijo“ (Vilfan, 1986 str. 143–144).

Gross s svojim delom prispeva k nadaljnjemu razvoju znanosti kazenskega

prava, kot tudi k prenovi pravne znanosti. S sklicevanjem na Rudolfa Gneista

se pritožuje nad nazadnjaštvom in ne-inovativnostjo takratnega kazenskega

prava. Potrebno ga je vsebinsko in metodično oploditi z veliko naprednejšima

znanostma, naravoslovjem in družboslovjem. Pravna znanost se je dovolj

dolgo omejevala le na študij norm, zdaj pa se je po vzgledu naravoslovja

potrebno lotiti bolj sistematično (Gross, 1898).

2.2 Začetki sprememb v evropski kazenski zakonodaji

Če hočemo poznati spremembe na katere je Hans Gross z svojimi deli vplival,

je dobro poznati delovanje kazenskega sistema, kazenske zakonodaje v

obdobju 19. in začetka 20. stoletja. Kot mladi kazenski pravnik se je Gross

soočal z rigidno dogmatiko in filozofijo kazenskega prava, ki je oddaljena od

prakse. Na kratko bomo poskušali predstaviti in orisati sistematizacijo

uvedenih kazenskih zakonov in izvajanje postopkov ter kaznovanja skozi

zgodovino na Slovenskem in v Evropi. Velike spremembe v evropski kazenski

zakonodaji so nastale po francoski revoluciji leta 1789 oziroma po buržoaznih

revolucijah v zahodnoevropskih celinskih državah, v Avstriji torej šele po letu

1848. Države, ki so nastajale po meščanskih revolucijah, imenujemo tudi

12

pravne države, ker so uveljavljale zahteve, da mora biti delovanje upravnih in

pravosodnih organov oprto na zakon in mora upoštevati njegove meje,

delovanje in obseg pravic zakonodajnega organa pa odrejeno z ustavo kot

najvišjim zakonom. V tej dobi je prišlo do kodifikacije vseh temeljnih vej

prava, v ustavah pa so bili določeni temelji državne in politične ureditve,

zlasti temeljne pravice državljanov, ki jih lahko uveljavljajo tudi nasproti

oblasti. Izoblikovalo se je načelo zakonitosti, načelo vladavine prava.

Spoznanje o svobodi in enakosti ljudi, katerega posledica je prepričanje, da

morajo biti pred zakonom vsi ljudje enaki, je dobilo svoj pravni izraz.

Francosko revolucionarno kazensko pravo, ki predstavlja prvo pomembno

buržoazno kodifikacijo, se bistveno razlikuje od prejšnjega kazenskega prava

in začenja novo dobo. Glavne novosti so bile v trdni zagotovitvi pravic in

svoboščin, humanizaciji kazni ter laizaciji.6 Kazenske zakonodaje, ki so

nastajale po revolucijah, so gradile na prepričanjih in nadziranjih

kazenskopravne znanosti, ki je začela svojo pot na temelju racionalistične

filozofije, ob koncu 18. stoletja. Znanstveniki so proučevali pravo s

formalnega, logičnega stališča. Osrednji pojem kazenskega prava je bil zanje

kaznivo dejanje kot napad na naravni in pravni red, kot družbeno in osebno

zlo, zoper katero se bori država s kaznijo (Melik, 2000).

2.3 Novo obdobje kazenskega prava

V 19. stoletju je kazenskopravna znanost doživela nov veliki razvoj. Predvsem

zadnjo četrtino 19. stoletja imajo mnogi pravni teoretiki za začetek povsem

novega obdobja kazenskega prava. Racionalizem je odstopil mesto

empirizmu7. Velik napredek naravoslovnih znanosti in spremenjene družbene

razmere so spodbudile nastanek novih pravnih šol, ki jih nekoliko

poenostavljeno razdelimo v dve večji skupini, antropološko in sociološko. Prva

je začela svojo pot v Italiji. Z raziskovanjem telesnih in duševnih lastnosti

hudodelcev so pripadniki te šole odkrivali vzroke hudodelstva, ki so skriti v

človeku samem. Na podlagi te svoje usmeritve so poudarjali, da ustvarja

6Laizacija pomeni zmanjševanje vpliva religije na druge institucije, na primer ločitev cerkve od države. 7Empirizem je filozofska smer, pri kateri je čutno dojemanje in opazovanje glavni vir spoznanja. Je tudi metoda, ki zavestno omejuje samo čutna izkustva.

13

storilce kaznivih dejanj predvsem in v prvi vrsti narava sama, družba pa daje

le ugodne pogoje in priložnosti za storitev takih dejanj. Trdili so, da mora biti

kazen predvsem ukrep družbene zaščite in ne povračilni ukrep. Nadaljnji

razvoj znanosti je ovrgel mnoga njihova prepričanja, vendar so bistveno

pripomogli k spoznanju, da notranjih vzrokov hudodelstva ni mogoče

zanemariti. Na drugem koncu Evrope, v Nemčiji, pa se je konec 19. stoletja

razvila druga šola, ki je poudarjala predvsem zunanje dejavnike hudodelstva.

Trdila je, da družba s svojimi nepravilnostmi ustvarja storilce kaznivih dejanj.

V kazni, ki naj bi bila čim bolj prilagojena posamezniku, so zato videli

najmočnejše sredstvo za preprečevanje kaznivih dejanj. Storilce zaradi

priložnosti bi bilo treba samo zastrašiti, storilce iz navade poboljšati,

nepoboljšljive pa onemogočiti. Pripadniki obeh šol pa tudi številni drugi, ki jih

težko uvrstimo v eno ali drugo skrajnost, so temeljito spremenili gledanje na

kriminaliteto, ga izostrili, razširili in poglobili (Bavcon in Šelih, 1996).

Ob tem so v začetku 20. stoletja počasi rasle tudi nove zakonodaje, ki so bolj

ali manj predstavljale neko srednjo pot med trditvami klasikov in novimi

dognanji. Pomemben je bil premik težišča od kaznivega dejanja k storilcu

dejanja, za katerim stojita ideja specialne prevencije in ideja resocializacije

kot cilja kazenskega prava. V ospredje so prišli protektivno-zaščitniški,

medicinski kurativni ukrepi proti storilcem kaznivih dejanj kot posledica

uveljavitve socialno-etičnih vrednot in ciljev. Tako usmerjenost kazenskega

prava je nujno spremljalo tudi izgrajevanje zelo prožnega sistema določanja

in odmerjanja kazni oziroma kazenskih sankcij s širokim upoštevanjem vseh

okoliščin, ki se nanašajo na dejanje in posebej na njenega storilca. Tako so

bili uvedeni pogojna obsodba in številne kategorizacije storilcev. Pomembno

je bilo uvajanje novih sankcij, varnostnih in vzgojnih ukrepov. Reformiran je

bil sistem izvrševanja kazenskih sankcij, kazni odvzema prostosti so bile

skrajšane. Veliko sprememb je bilo deležno mladinsko kazensko pravo. V

nasprotju s tem naprednim razvojem kazenskopravne znanosti in njenega

prodora v kazensko zakonodajo pa je kazensko pravo tega časa v Evropi

zaznamoval tudi kratek čas med prvo in drugo svetovno vojno. Posameznik in

njegova zaščita sta bila potisnjena v ozadje (Bavcon, 1997).

14

Kazenski postopek je še vedno inkvizicijski, ohranjene so tudi kazni za

nepokorščino. Korak naprej v postopku predstavlja edino sprejem negativne

zakonske dokazne maksime, po kateri zakon predpisuje kakovost in količino

dokazov, brez katerih sodnik ne sme obsoditi obtoženca, hkrati pa lahko

sodnik tudi sam ugotavlja, kdaj so dokazi zadostni. Procesno pravo pa je z njo

doživelo korenito reformo. V določenem obdobju so posamezni manjši,

obrobni deli slovenskega ozemlja doživljali drugačno pravno usodo predvsem

zato, ker so pripadali različnim državno-pravnim ureditvam. Med posebnostmi,

ki odstopajo od splošnih razvojnih tendenc, naj opozorimo le na ureditev

Ilirskih provinc (1809–1813). Takrat je sicer za kratek čas, vendar na velikem

delu našega ozemlja, zavel nov veter. Francozi so namreč že z organizacijskim

dekretom, s katerim so določali, kako naj njihovi zakoni stopijo v veljavo v

Iliriji, takoj uvedli nekatera temeljna načela francoskega pravosodnega

sistema, ki so v splošnem temeljila na pridobitvah francoske revolucije. Tako

je omenjeni dekret že določal, da mora biti vsaka sodba utemeljena, razprava

pri kazenskih zadevah javna in kontradiktorna, vsak obtoženec pa mora imeti

svojega zagovornika, ki si ga izbere sam ali pa ga imenuje predsednik sodišča.

Pravosodstvo je postalo brezplačno, dekret je tudi strogo prepovedoval, da bi

sodniki prejemali postranske zaslužke. V celoti je bila spremenjena

organizacijska struktura sodišč. Novi sistem je tudi dosledneje ločil upravo od

sodstva. Novost je prav tako predstavljal francoski porotni način sojenja

(Vošnjak, 1910).

15

3 GROSS KOT UTEMELITELJ KRIMINALISTIKE

„Ni sporno, da je izraz kriminalistika prvi uradno uporabil in zapisal dr. Hans

Gross v tretji izdaji svojega znamenitega učbenika „ Priročnik za preiskovalne

sodnike“, tedaj je namreč naslovu dela dodal dopolnilo „ Als System der

Kriminalistik“. Zanimivo je, da je Gross v predgovoru k tretji izdaji svoje

knjige celo uporabil angleško-nemško izpeljanko te besede (zapisal jo je kot

„Criminalistik“), da bi morebiti tako združil izraza o novi kazenskopravni

„pomožni znanosti“. S tem pa je, kot kaže, nehote povzročil razhajanje v

pogledih in različno pojmovanje kriminalistike v posameznih predelih sveta“

(Maver, 1997).

Od leta 1850 kazenski pregon sicer doživi mnoge tehnične izboljšave, vendar

kljub zgostitvi, specializaciji in povečanju števila uslužbencev policijskega

aparata, kot tudi višji kvaliteti kazenskega pravosodja, pred letom 1880

trajnega in vsebinsko povezanega dviga na raven znanosti na področju

kriminalistike še ni bilo zaznati. Hans Gross (1847–1915), graški strokovnjak za

kazensko pravo – s tem se je popolnoma strinjal Friedrich Geerds – igra eno

izmed glavnih vlog pri utemeljitvi sodobne kriminalistike kot samostojne

znanosti (Gross in Geerds, 1977).

Kriminalističnemu določanju stvarnih dokazov, kriminalni psihologiji in

znanstvenemu razumevanju metod posreduje nove vsebine, različne pomene

in naloge, vstavi jih v lasten sistem in jih pojasni (Kocher, 2003).

Priročnik za preiskovalne sodnike, ki je prvič izšel leta 1893 v Gradcu, se je v

kratkem času, kljub slabo pregledni sistematiki v nemškem jezikovnem

prostoru, razvil v temeljno delo in do leta 1914 doživel šest natisov. Šesta

izdaja zajema 1.200 strani. Jagemann si prizadeva, da bi s svojo znanostjo o

preiskovanju, prispeval k humanizaciji, racionalizaciji in izboljšanju

kazenskega pravosodja v praksi. Gross pa dela za policijo in preiskovalne

sodnike, ob upoštevanju najnovejših spoznanj naravoslovnih in družbenih vede

devetnajstega stoletja, predvsem kriminalno tehniko, kriminalno psihologijo

16

in kriminalno taktiko. Gross pokaže kriminalistiki, ki zajema boj proti

kriminalu kot celoto, pot v dvajseto stoletje, pot k samostojni akademski

znanosti.8 Preiskovalni sodnik ne sme delovati več zgolj kot „zasliševalni

sodnik“ v ožjem pomenu besede, temveč mora v enaki meri študirati

fenomenologijo kriminalnega dejanja kot tudi psihologijo motivov, ki so

pripeljali do zločina, in preiskati semantično vsebino enako kot hermenevtični

potencial sredstev za odkrivanje sledi za pridobivanje stvarnih dokazov

(Seeling, 1948).

Gross prepozna povezavo med znaki in vzroki zločina in jih uporabi za njegovo

pojasnjevanje. Vzroki zločina, ki jih je potrebno kriminalistično preiskati,

pokažejo pot kriminalistično vodenemu boju proti kriminalu. Na prvo mesto

postavi stvarni dokaz, trdno je prepričan v visoko sporočilnost spoznavnih

metod naravoslovnih znanosti, saj dobi preiskava s tem neke vrste

objektivnost, ki relativira še vedno močno dominantno vlogo zaslišanja.

Posledično pridobi dokazni postopek v predhodnem postopku na pomenu

(Kube, 1964).

Gross ne velja le v nemškem jezikovnem prostoru, temveč tudi v svetovnem

merilu za izjemnega vodilnega misleca kriminalistike in kriminologije. Po

njegovi uvrstitvi kriminologija vključuje kriminalistiko, kar je razvidno iz

naslova Grossovega „Arhiva za kriminalistično antropologijo“. Gross se vedno

bolj oklepa zanj že zastarele terminologije razširjenega koncepta forenzične

medicine, ki temelji na kemiji, fiziki in drugih kriminalističnih procesih. Izraz

kriminalistika se v 19. stoletju različno uporablja. Velikokrat ne označuje le

znanosti o razreševanju zločinov, temveč ga reformatorji kazenskega prava,

kot Franz Liszt, Adolphe Prins ali Carl Stooss, uporabljajo tudi v zelo širokem

pomenu za celotno znanost kazenskega prava (Schmidt, 1964).

Vendar Gross določa kriminalistiko v kontekstu kriminologije, v okvirju katere

združi heterogeno vedenje o zločinih, njihovih pojavnih oblikah in boju proti

kriminalu, kot posebno kazensko pravno znanost, kot samostojno,

8Gross je preizkušal takrat revolucionarne naravno-znanstvene metode, kot so Radiološka diagnostika,ki bi jo lahko uporabljal v kriminalistiki.

17

enakovredno, empirično ter sestrsko znanost normativni dogmatiki kazenskega

prava in kazensko procesno pravo (Kube, 1964).

Kriminologijo, ki jo sam večkrat označuje kot „dejstva kazenskega prava“,

definira v dodatnem smislu kot raziskovalno področje kriminalistične znanosti

in to razdeli v kriminalistično antropologijo, pod katero spadata

kriminalistična somatologija9 in objektivna kriminalistična psihologija, ter

kriminalno sociologijo, s posebnima področjema kriminalistično statistiko in

socialno kriminalistično psihologijo. Poleg tega spada pod kriminologijo tudi

kriminalna fenomenologija s svojimi posebnimi področji kriminalistike in

subjektivne kriminalistične psihologije. Sledijo dodatne razdelitve.

Kriminalistiko tako sestavljata veda o pojavnih oblikah zločinov in znanost o

preiskovanju (Stoos, 1906).

Materialno kazensko pravo, kazensko procesno pravo in kazensko izvršno pravo

so skupaj s kriminologijo preko kriminalistične politike tematsko povezane

znotraj celotne strukture kriminalističnih znanosti (Gross, 1897).

Gross nasprotuje temu, da bi kazensko pravne predmete poslušali izključno

pravni strokovnjaki. Enako kot mora sodnik na koncu pravno sam zagovarjati

ugotovitve in zaključke izvedenca v okvirju zbiranja in presoje dokazov, tako

bi potrebovala kriminalistična znanost za to potrebno naravoslovno in

družboslovno izkustveno znanje (Seelig, 1948).

Gross se kljub odporu različnih učiteljev kazenskega prava dosledno zavzema

za upoštevanje kazensko pravnih stvarnih znanosti v učnem načrtu kazensko

pravnega študija in po dolgotrajni borbi in popuščanju tudi uspe. Ti predmeti

morajo biti na akademski ravni predstavljeni že študentom in ne šele

kazensko pravnim praktikom (Probst, 1987).

9Somatologija je veda, ki proučuje človekovo telo, njegovo zgradbo in delovanje ter je veja antropologije.

18

3.1 Akademska pot

Hans Gross je doktoriral leta 1870 na Univerzi v Gradcu in prejel naziv doktor,

latinsko iuris utriusque. Leta 1869 je postal preiskovalni sodnik v Leobnu in

1881 državni tožilec v Gradcu ter služboval kot predsednik sveta deželnega

sodišča in senata v avstrijskem štajerskem pravosodju. Od leta 1873 naprej je

redno objavljal na področju kazenskega prava. 1893 je prvič izšel omenjeni

„Priročnik za preiskovalne sodnike“ (Probst, 1987).

Istega leta se je poskušal na osnovi „Priročnika za preiskovalne sodnike“

habilitirati za pomožne znanosti kazenskega prava v Gradcu, vendar je bil

zavrnjen s strani Ministrstva za šolstvo na Dunaju, saj so to področje tam

razumeli bolj kot snov praktikov in ne kot univerzitetni predmet. Toda še isto

leto je bil Gross, zdaj je tudi že v tujini veljal za vidnega strokovnjaka s

področja kriminalistike, z najvišjim sklepom 5. septembra odlikovan z

viteškim križem reda Franca Jožefa za svoje znanstvene dosežke. Isto leto je

bil drugi natis njegovega „Priročnika“ preveden v španščino in ruščino. Sledili

so prevodi v srbohrvaščino, madžarščino in francoščino. Leta 1902 je v

Münchnu izšla skrajšana verzija dela „Navodilo za policijske uradnike in

varnostno službo Nemškega cesarstva“. Kmalu je sledil angleški prevod. V

predgovoru 5. izdaje leta 1907 je Gross zapisal, da je bilo delo „doslej

prevedeno v skoraj vse kulturne jezike“ (Probst, 1987).

S tem delom je avtor postal prepoznaven tudi v ZDA, kjer odslej velja za

utemeljitelja znanstvene „Criminal Investigation“, to lahko prevedemo kot

kriminalistika ali kriminalistično preiskovanje. Gross je kmalu po zavrnitvi z

Dunaja ponovno poskusil s habilitacijo v Gradcu. Temu so sledila mnoga pisma

med Pravno fakulteto v Gradcu in Ministrstvoma za pravosodje in šolstvo na

Dunaju. Zahtevana omejitev venia legendi (pravica za poučevanje) je naletela

na odpor v enaki meri kot alternativa, torej razširitev na področje celotnega

kazenskega in kazensko procesnega prava. Pridobljena potrdila o Grossovi

znanstveni usposobljenosti na področju kazenskega prava so si bila

nasprotujoča. Prišlo je, kot je temeljito opisal Karlheinz Probst, do zapletene

19

situacije, saj je graška fakulteta pod vodstvom rednega profesorja za

kazensko pravo Theodora Schütza zavrnila kvalifikacijo Grossa za katedro

kazenskega prava. Šele leta 1898 se je Grossu obrnilo na bolje. Pri 52 letih je

bil brez habilitacije pozvan na Univerzo Czernowitz za profesorja kazenskega

prava. 1902 je sledilo vabilo na nemško Univerzo takrat v Pragi. In spet tri leta

kasneje, leta 1905, se je uresničila Grossova želja. Imenovan je bil za rednega

profesorja za avstrijsko kazensko pravo in kazensko procesno pravo na

Univerzi v Gradcu. Leta 1909 je z najvišjim sklepom 23. decembra za njegovo

sodelovanje pri pripravah reforme avstrijskega kazenskega in kazensko

procesnega prava sledila podelitev reda železne krone 3. stopnje. Ko je

zasedel dekanat na Pravni fakulteti je njegova akademska kariera dosegla

višek.

3.2 Univerzitetni inštitut v Gradcu

Od leta 1905 je Gross odgovoren za predmete s področja kazenskega prava,

posebno pozornost pa še vedno posveča kazensko pravnim dejstvom in jih

strastno spodbuja. Poseben pomen pri tem ima leta 1913 ustanovljen

„Univerzitetni inštitut za kriminalistiko“ v Gradcu. Že 1895 so pod njegovim

vodstvom, v takrat novi stavbi kazenskega sodišča v Gradcu, odprli prvi

kriminalistični muzej. Gross ga je postavil kot učno mesto za preiskovalne

sodnike na osnovi podajanja znanja s pomočjo opazovanja (Gross, 1896).

Nov univerzitetni inštitut je bil sestavljen iz oddelka za predavanja o kazensko

pravnih pomožnih znanostih (kriminalna psihologija, kriminalistična

antropologija, statistika in kriminalistika), priročne kriminalistične knjižnice,

razširjenega kriminalističnega muzeja, kriminalističnega laboratorija in

oddelka za izdelavo izvedenskih mnenj in ponazoritve vede v smislu

kriminalistične klinike. Konec koncev je bilo izdajanje „Arhiva za

kriminalistično antropologijo in kriminalistiko“, ki je do takrat obsegal že 55

zvezkov in ga je od leta 1916 pod naslovom „Arhiv za kriminologijo“

nadaljeval Robert Heindl, del znanstvenih dejavnosti. Univerzitetni inštitut za

kriminalistiko je bil v svetovnem merilu prvi pravno-znanstveno zasidran

20

preiskovalni center za kriminalistiko. Po Grossovi smrti leta 1915, je Adolf

Lenz leta 1918 inštitut znova postavil. Kot predstojniki so mu sledili Ernst

Seelig, Hans Bellavic in Gerth Renée Neudert.

Toda če smo natančni, graški univerzitetni inštitut le ni bil najstarejši

kriminalistični preiskovalni center. Kemik Rudolph Archibald Reiss (1875–1929)

rojen v nadvojvodini Baden, ki se je ustalil v švicarskem kantonu Waadt, je po

svoji habilitaciji na Univerzi v Lausanni že leta 1909 ustanovil „Institut de

police scientifique“. Najprej je bil postavljen kot znanstveni laboratorij za

sodno fotografijo, vendar se je osredotočal, v skladu z naravoslovnim

poreklom ustanovitelja, predvsem na raziskovanje naravoslovnih metod

razlaganja dejanskega stanja v kazenskih procesih. Gross je Reissovo delo „La

Photographie judiciaire“ leta 1904 še zelo pohvalil in tudi objavil različne

njegove odseke v Arhivu za kriminalistično antropologijo in kriminalistiko

(Reiss, 1908).

Gross je bil tik pred svojo smrtjo do Reissa precej sovražno nastrojen – lahko

bi predvidevali, da je šlo za rivalski odpor, kar pa je bilo nedvomno tudi

politično pogojeno. Leta 1914 je bil Reiss poklican v Srbijo kot izvedenec za

kriminalistično dokumentacijo pobojev, ki naj bi jih nad srbskim prebivalstvom

zagrešile avstro-ogrske enote. Na Reissa sta tamkajšnje stanje in prijazen

sprejem v Srbiji naredila takšen vtis, da je svoje nadaljnje življenje z gorečo

strastjo posvetil srbskemu osvobodilnemu gibanju. Svojo katedro za

kriminalistiko na Univerzi v Lausanni je zanemaril in celo sodeloval pri vojnih

operacijah na srbski strani. Njegov spis o pobojih, ki jih je izvedla avstro-

ogrska vojska, je bil zelo razširjen in antanta ga je uporabljala v propagandne

namene. V izredno polemični izmenjavi mnenj je ostareli Gross, ki je bil z

vsem srcem lojalen monarhiji, predstavil uničujočo sliko o strokovnih in

človeških kvalitetah lausannskega kriminalista, ki ga je poniževalno imenoval

„upokojeni fotograf“ (Gross, 1896).

Gross je nepogrešljiv za akademsko kvaliteto in znanstveno zahtevo po

kazensko pravnih pomožnih znanostih. Slavni avstrijski kazensko pravni

21

reformator Franz Liszt (1851–1919), ki je deloval v Nemčiji, je od 80-ih let 19.

stoletja naprej v skladu s svojim naravoslovno in družboslovno razširjenim

razumevanjem kazenskega prava vedno znova opozarjal na nujnost širšega

raziskovanja na področju kriminalistike oz. praktično-znanstveno usmerjenega

kazenskega prava, vendar je lahko sam ta program le delno uresničil (Seelig,

1948).

Z življenjskim delom na področju znanosti je Hans Gross uspešno napravil

pomemben korak in pustil trajen mednarodni pečat. S tem je postavil

kriminalistiko kot raziskovalno disciplino in hkrati univerzitetni predmet

pravne znanosti. Dokaz za Grossov znanstveni sloves so obiski vladnih

zastopnikov iz Madžarske, Rusije in Japonske ter ameriškega raziskovalca

Univerze v Chicagu že v letu nastanka inštituta. Z otvoritvijo kriminalističnega

muzeja – Hans Gross z Univerze Karl-Franzens v Gradcu – februarja 2003 je

bila kriminalistična zbirka pod vodstvom graškega pravnega zgodovinarja in

dekana Pravne fakultete, Gernota Kocherja, na novo, skrbno urejena,

razstavljena ter dostopna javnosti. Danes ne služi več izobraževanju

kriminalistične policije, temveč predstavlja dragoceno znanstveno-

zgodovinsko spričevalo o zgodovini kriminalistike (Bachhiesl, 2003).

4 PRIROČNIK ZA PREISKOVALNE SODNIKE

Priročnik za preiskovalne sodnike z vsako novo izdajo zadošča vedno več

znanstvenim kriterijem. Gross prebere, veliko mednarodne strokovne

literature z različnih znanstvenih področij. Ta mednarodna naravnanost mu

ustreza, saj je bilo leta 1889 na novo ustanovljeno mednarodno

kriminalistično združenje, ki zahteva po strokovni izpopolnitvi in izmenjavi. V

prvem delu Gross najprej določi zahteve, ki jih mora preiskovalni sodnik

izpolnjevati. Preiskovalni sodnik mora biti po njegovem neutrudljivo vnet in

marljiv, se biti sposoben odpovedovati samemu sebi, biti vztrajen, ostroumen,

dobro poznati ljudi, izobražen, prijazen v svojem obnašanju, zelo zdrav ter

razgledan na vseh področjih. Kot oseba mora biti predvsem odločen. Gross

pravi, da je bolje, če je konjenik dolgočasen, neodločen in zaspan kot pa

22

preiskovalni sodnik. Pravi da je poklic preiskovalnega sodnika zelo zahteven

poklic, predvsem je mlademu preiskovalnemu sodniku na začetku zelo težko,

saj ne ve kaj bo potreboval, da se bo izpopolnil in verjeti je mogoče, da se

bodo razvili v najboljše le redki. Šele ko je zelo dolgo v tem poklicu, ko je

izkusil nekoliko mučnih in grenkih izkušenj, takrat bo vedel kaj mu manjka da

bo postal najboljši. Gross meni, da je delo preiskovalnega sodnika na začetku

kariere pomembno predvsem pri težkih primerih, saj je vsako dejanje, vsaka

beseda, vsak korak pri preiskavi odločilnega pomena. Preiskovalni sodnik bi

moral biti na začetku svoje kariere že obdelan biser, vsaj v teoretskem smislu,

v praktičnem pomenu besede pa se mora vsako uro znova učiti težavnosti tega

poklica (Gross, 1893).

„Od trenutka, ko pravnik postane preiskovalni sodnik, je samo še preiskovalni

sodnik in nič drugega, je zapisal. Celo, če se preiskovalni sodnik odloči, da se

bo za sprostitev sprehodil po svojem okolišu, mora imeti pri sebi zmeraj

izkaznico, si natančno zapomniti vsako ledinsko ime in podrobno spoznati

okolico in njene ljudi“ (Probst, Schick, Ssuppanz, 1985 str. 211).

Gross meni da imajo v kazenskem procesu, pri predhodni raziskavi, visoke

strokovne značilnosti preiskovalnega sodnika vedno prednost. Gross se

ponovno usmerja v prakso, ko preiskovalnemu sodniku priporoča, naj si med

prebivalstvom ustvari široko mrežo dobro informiranih, zaupanja vrednih

obveščevalcev. Pri tem misli na ljudi kot so zaupljivi upokojeni državni

uradniki, ki so že dalj časa seznanjeni z lokalnimi razmerami. Gross naprej

temeljito obravnava tehniko zasliševanja in izvajanje ogleda na samem kraju.

Neizpodbitno veljavno je tukaj tudi Grossovo opozorilo, da je na kraju zločina

za ugotovitev dejanskega stanja namesto marljive in prenagljene

prizadevnosti bolj potrebno mirno opazovati, ugotavljati, opisovati ter

načrtovano kot tudi natančno postopati. Nervozni ljudje, navaja, niso

primerni za delo preiskovalca. Kot podroben analitik se Gross ne oklepa

detajlnemu opisovanju karakterja, ki ga mora posedovat preiskovalni sodnik.

Zato meni, da preiskovalni sodnik ne sme hiteti, svoje delo mora opravljati

ciljno, natančno in po sistematičnem načinu razmišljanja. Prav tako mora biti

23

delo sproščeno in zavestno, nasploh pa mora biti sam preiskovalec miren in

težave reševati postopno, kajti glavna naloga je celovita rešitev zastavljenega

cilja. Preiskovalni sodnik tako ne pozna polovičarstva in reši problem v celoti.

Ne smemo povzročati nepotrebnega hrupa in se izpostavljati javnosti kolikor

je pač to potrebno, da dosežemo želen cilj, to je storilca privesti za zapahe.

Pravi pa, da ne smemo mirovati, dokler ta cilj ni dosežen. Ko se preiskovalni

sodnik loti dela, mora na začetku najti pravilen moment za formiranje

jasnega stališča o nekem kaznivem dejanju. To je za Grossa izredno

pomembno dejstvo, saj meni, da ob zahtevnih primerih pravilno zastavljeno

začetno stališče odloča o uspehu in neuspehu (Gross, 1893).

V povezavi z Grossovo ideološko natančnostjo je zanimiva razlaga

preiskovalnega procesa. „Ko enkrat skonstruiraš načrt za preiskavo, ga je

toliko težje izpolniti oziroma se ga držati v tolikšni meri, da korak za korakom

s precizno natančnostjo tega gradimo na trdih temeljih. Če ga hočemo

nadgrajevat z zavestno preciznostjo, se lahko plan tudi zamaja, potem ga le z

težavo izpuščamo oziroma v strahu delamo mehanično, ko na koncu vidimo,

da gradimo „stavbo“ poševno. To je napaka“. Ta diskurz je seveda lahko za

nekatere prepedanten pravi Gross, pa vendar je pomemben pri dokaj težkih

preiskavah, predvsem pri vsakem zaslišanju, pregledu, mnenju ali kombinaciji

od teh, preveriti je potrebno, ali plan ustreza začrtanemu, če ne se je

potrebno vprašati, kakšno spremembo je potrebno narediti, da bomo spet na

pravi, začrtani poti. To je lahko zelo neugodno za sodniško odločitev, še

posebej če smo celoten čas sumili napačno osebo in če je celoten plan

temeljil na osebi, ki se je na koncu izkazala kot nedolžna. Seveda je

potemtakem v praksi vložen čas, priprave in proces po navadi izgubljen

(Gross, 1893).

V povezavi z njegovo usmerjenostjo v prakso je potrebno omeniti tudi

kontrolni seznam za opremo v komisijski torbi preiskovalnega sodnika za

zunanje uradne aktivnosti. Vse od pisal, merilnikov, kompasa, križa, mila,

sredstev za dezinfekcijo, lepil pa tja do bombonov za podkupnino otrokom,

dodatnih nogavic, v primeru, da preiskovalnega sodnika zazebe, in cigar, v

24

primeru neprijetnega vonja zaradi trupla, izkušeni praktik je mislil na vse. Na

več kot 130 straneh se ukvarja z izvedencem in njegovimi možnostmi

kriminalističnih dognanj. Razlikuje naslednje vrste izvedencev: zdravniki,

izvedenci s področja mikroskopije, kemiki, fiziki, mineralogi, zoologi,

botaniki, balistiki, grafologi, fotografi. Iz tega je razvidno, kako obširno zna

Gross uporabiti znanje izvedencev v pravne namene. Neizpodbitno aktualna je

zahteva, da mora biti pravnik dovolj kriminalistično podkovan, da bo sposoben

vsebinsko pravilno upoštevati strokovno mnenje izvedenca. V nadaljnjem delu

predstavi specifične tehnike komuniciranja, razširjene med kriminalci.

Posebno pozornost posveča lopovskim tajnim znakom in latovščini10, ki po

tradiciji spada med njegove znanstvene konjičke. Z latovščino se je začel

ukvarjati v samih začetkih njegove poklicne kariere. Počasi ampak vztrajno je

izpopolnjeval asortiment besed in tajnih znakov, ki se jih je naučil od

kriminalcev, nekaj pa jih je izvedel (Gross, 1893).

Vsi ljudje, v preiskovalni dejavnosti, igrajo določeno vlogo in od kvalitetnega

dela teh ljudi je odvisno, kako bodo zavarovali dokazni material. Gross meni

da je zelo pomembno, da se pri delu preiskovalnega sodnika zanesemo na

druge ljudi, koliko je to pač mogoče, saj v praksi ne moremo vse vedno videti

in vedeti. Vsaka izjava pa mora biti na tak ali drugačen način dodatno

preverjena, da se je lahko oprimemo v smislu nadaljnje preiskave. Je pa

seveda prednost, da smo na preži, saj je tisto kar sami izvemo, neizpodbitno

resnično. Kako to napraviti je seveda odvisno od dane situacije, pravi Gross,

prepričamo se na lastne oči, premerimo stvari sami, primerjamo in precenimo

sami, pa tudi če gre za enostavnejše stvari, ki jih lahko zavarujemo samo z

natančnim pristopom. V naravi človeka je da se obesimo na izjave, katerih ni

mogoče preveriti in jih nekdo izgovori v toku pogovora, podatki pa so

pomembni za primer. Vsak tak primer ustvari vrsto podatkov. Eden, deseti ali

poljubni postanejo koristni šele, ko jih šablonsko razpletemo in ustvarimo

smiselni tok, tako postanejo povod za preiskavo. Stvar postane interesantna in

lahko se zgodi, da bo imel preiskovalec uspeh. Gross v času delovanja kot

10Latovščina je mešanica jezikov, tudi žargon. Včasih je latovščina tudi govorica, ki nastane z dodajanjem zloga »LA«: Danes je petek postane ladalanes laje lapelatek. Pogovorno se izraz uporablja za nerazumljivo govorico.

25

preiskovalni sodnik spozna, da ljudje veliko lažejo, veliko bolj kot si

predstavlja, pa se kljub temu ravna po določenih načelih in jemlje stvari

sproščeno, saj ve, da so motivi, ki stojijo za tem po navadi malenkostni in

resnično neumni (Gross, 1893).

Temu sledijo različice kriminologije ciganov, kazensko pravni pomen

praznoverja in veda o orožju. Gross vidi v daktiloskopiji11 zaradi lažje uporabe

in zanesljivosti identifikacijsko tehnologijo prihodnosti. Prepoznavanju oseb s

pomočjo prstnih odtisov daje prednost pred antropometrijo12, ki je razširjena

v Franciji in drugih evropskih državah, čeprav njenih prednosti ne zanika.

Izredno sodobni so tudi zapisi za ravnanje z mediji. Gross svetuje odprto,

vendar premišljeno informacijsko politiko. Njegova ocena medijskega

kriminalističnega poročanja ni omejena na vsesplošno, cenzurirano

zavračanje. Nasprotno, svetuje odprto, vendar spretno predstavitev

preiskovalno sodne dejavnosti. Gross je celo prepričan, da lahko taktično in

smiselno usmerjeno časopisno poročanje preiskavi celo pomaga. Izkušeni

kriminalist pa največji pomen pripisuje brezhibnemu in natančnemu delu

povezanemu s krajem zločina. Velik in izjemno inovativni drugi del knjige

Gross nameni dokumentaciji kraja zločina. Tam najdemo izčrpno navodilo za

risarsko dokumentiranje prizorišča, vse od odtisov, interpretacije in

dokumentacije vseh mogočih sledi. Temu sledijo številni, takrat izredno

moderni tehnični napotki za prepoznavanje in zavarovanje krvnih sledi, las in

prstnih odtisov. Posebno mesto ima odvzem krvi z kraja zločina. Vsekakor je

potrebna posebna disciplina in znanje pri odvzemu krvi, saj je vsaka napaka

lahko kontra produktivna v preiskovalnem ciklusu, meni Gross. Preiskovalni

sodnik mora odvzeto kri hraniti pri sebi in jo predvsem pravilno shraniti in

ohraniti ter naknadno oddati pristojnemu strokovnjaku za analizo. Zelo

pomemben je kronološko sistematični pregled, pri katerem se podrobno

pregleda vse, kar je podobno krvi, in pri tem ne izpusti nič, kar bi bilo

pomembno za dokazni proces (Gross, 1893).

11Daktiloskopija je disciplina kriminalistične tehnike, ki se ukvarja z proučevanjem papilarnih linij, formiranih na blazinicah prstov, dlani in stopal, kateri cilj je identifikacija in dokazovanje identitet, živih in mrtvih oseb, kot tudi storilcev kaznivih dejanj. 12Antropometrija med drugim obsega meritev obsega določenih predelov telesa, meritev kožne gube teh predelov in merjenje premera kosti pri sklepih, prav tako podvodno tehtanje in merjenje kostne mase.

26

V poglavje z naslovom Posebna kazniva dejanja je vključil obsežne

kriminalistične tehnike kaznivih dejanj, telesne poškodbe, uboj, krajo,

prevaro in požig. V samostojnem poglavju Gross opisuje še kriminalistične

ukrepe, ki jih je potrebno upoštevati pri kazensko pravnih preiskavah nesreč v

tovarnah in podjetjih. Če upoštevamo, da organi kazenskega pregona

preiskave kaznivih dejanj, ki delujejo kot delovne nesreče, vse do sedanjosti

obravnavajo precej mačehovsko, pusti njegovo delo še močnejši vtis zaradi

svoje inovativnosti in aktualnosti. Drugi del med drugim precej izčrpno

opisuje kriptografijo13 (Gross, 1894).

„Na izjemen pomen in dolgotrajen vpliv tega dela jasno kaže tudi to, da je

„Priročnik za preiskovalne sodnike“ z Friedrichom Geerdsem 1977/78 doživel

deseto izdajo, to je 85 let po prvi izdaji – potem ko sta pred tem Erwin Höpler

in Ernst Seeling po Grossovi smrti skrbela za nadaljnje izdaje. V deseti izdaji

pod naslovom »Priročnik za kriminalistiko« je bil priročnik na novo zasnovan in

temeljito predelan ter še enkrat predstavljen javnosti“ (Probst et al., 1985

str. 220).

Take daljnosežne kontinuitete niso dosegli niti legendarni učbeniki za

kazensko pravo avtorjev Paula Johanna Feuerbacha in Franza Liszta.

Najverjetneje so razlogi za popularnost priročnika detajli, ki jih Gross tako

rad izpostavlja, tudi če gre na primer za odvzem sledi nožnih odtisov. Če

vzamemo za primer specifiko nožnih sledi in idejo o detajlu, s katerimi se je

Gross ukvarjal, naletimo na številne malenkosti, ki so lahko tudi današnjim

kriminalistom izredno koristne. O sledeh v knjigi piše, da so seveda nožne

sledi ene izmed pomembnejših sledi nasploh, če z njimi sploh znamo kaj

početi. Gross pravi, da nožne sledi najdemo po navadi tam, kjer nam ne

koristijo preveč, tam kjer pa bi nam prišle prav, pa po navadi niso kvalitetne

oziroma nimajo dokazne vrednosti, ali pa jih sploh ni. Pomembna podrobnost

13Kriptografíja ali skrivnopisje je znanstvena veda o tajnem, nerazumljivem pisanju sporočil in njihovemu prebiranju, ko je poznan spremembni postopek, ter z odkrivanjem metod za razkrivanje šifrirnih sporočil, dekripcija. To sta tudi dve glavni veji kriptografije: kriptozaščita in kriptoanaliza. Osnovno sporočilo po navadi imenujemo čistopis (angleško cleartext, plaintext), za šifrirano pa šifropis ali tajnopis (angleško ciphertext).

27

je seveda kvaliteta nožnega odtisa, saj se z časom ta lahko spremeni in

deformira realno stanje. Sprememba lahko nastane tudi s prihodom

preiskovalcev, če so netočni in površni lahko sledi spremenijo in jih s tem

uničijo. Zelo natančno navaja tudi na 443. strani kakšen gips (Calciumsulfat)

je primeren za odvzem nožnega odtisa. Primerna količina je predvidljiva in

tudi glede na predvideno kaznivo dejanje ga ni potrebno jemati veliko na

ogled. Gross priporoča suh tako imenovani kiparski gips, po možnosti, pravi,

da ga je treba shranit na temnem in predvsem suhem mestu (Gross, 1893).

Posebno poglavje Gross nameni prevaram. Dejstvo je, da so okoli leta 1900

obravnavali specifično različna kazniva dejanja prevar. Med najpogostejšimi je

bila prav prevara s konji, saj je veljala takrat žival kot glavno prevozno in

delovno sredstvo, pa vendar se je izredno malo ljudi odločilo, iz različnih

razlogov, prevaro prijavit. Ljudje tistega časa so dali izredno veliko na ugled,

predvsem so dajali vtis, da se spoznajo na konje, zato se po mnenju Grossa

naknadno niso odločali za prijavo. Živinozdravnik je imel vsa pooblastila, da

določi natančne bolezenske in druge poškodbe na biomasi živali, vendar kako

je konj izgledal pred nakupom, tega tudi ta ni moral vedeti. Po navadi so

starega, zdelanega konja maskirali in ga prodali kot svežega in zdravega

žrebca (Gross, 1893).

Gross povzame knjigo in se sprašuje, ali je dejansko napisal vse kar je mislil.

Kot lahko ugotovimo, je knjiga vsebinsko zelo obširna, z raznimi detajli od

skrajne melanholične širine do minimalizma. Napisal je večinoma kar je mislil,

pa vendar določenih stvari ni predelal. Kot je lahko razvidno iz poglavij, se

določenih tematik loti iz subjektivnega stališča, ima pa vedno iskreno mnenje

in jasno stališče. Knjiga je posvečena mladim kriminalistom, ki prehajajo iz

teorije v prakso ter začenjajo novo, odgovorno poklicno pot. Poskuša dati

smisel delu in pravi, da tudi če bo kriminalist pridobil le kanček znanja ali

dobil odgovor, je njegov namen izpolnjen (Gross, 1893).

28

5 KRIMINALNA PSIHOLOGIJA

Drugo veliko, mednarodno sprejeto delo Hansa Grossa je Kriminalna

psihologija, ki je izšla v prvi izdaji leta 1898. Predvsem druga izdaja iz leta

1905, takrat je bil Gross profesor kazenskega prava na nemški Univerzi v

Pragi, se je razširila zelo daleč izven nemškega jezikovnega prostora. Če

danes po internetu iščemo ime Hans Gross, največkrat naletimo na to delo. V

tem diplomskem delu bomo predstavili prvo originalno delo iz leta 1898. V tej

knjigi z natančno 721 stranmi se avtor spoznavnoteoretsko orientira na

humanističnih, družboslovnih in naravoslovnih metodah, ki pa niso vpeljane

izključno teoretično, temveč je teorija zmeraj prepletena s praktičnimi

izkušnjami. Kar naprej se spominja posameznih primerov iz svojega časa, ko

je delal kot preiskovalni sodnik in državni tožilec. Omenja celo svoje izkušnje

iz leta 1878 s svojega bojnega pohoda v Bosni. Gross s svojo metodo

masovnega obravnavanja posameznih primerov, s prepogostim točkovnim

vključevanjem lastnih življenjskih izkušenj v podporo svojim teorijam, včasih

vpliva na bralčevo potrpljenje. Vendar nekateri primeri to opravičijo s svojo

komičnostjo in bizarnostjo. Tako Gross ne deli le svojih bogatih službenih

izkušenj, ampak pogumno navaja na primer tudi svoje akustične

eksperimente, ki jih je preizkusil v kadi. Prav tako razloži fenomen rdečice na

obrazu zaradi sramu na primeru opazovanja sebe v času otroštva. Kljub

njegovi tendenci k pretirani uporabi dejanskih primerov pa vseeno upošteva

tudi psihološko, filozofsko in kriminološko literaturo. Gross se naslanja na

kopico del mednarodno priznanih avtorjev. Ta spekter pokriva celotno

devetnajsto stoletje, vključuje vse od Kanta in Schopenhauerja pa Milla,

Huma, Helvetiusa, Condillaca, tja do Strickerja, Freuda in Trendelenburga

(Gross, 1898).

Kriminalna psihologija na tem centralnem avtorjevem pristojnostnem

področju zelo obširno dopolnjuje Priročnik za preiskovalne sodnike. Gross

detajlno raziskuje psihološko stran sodniškega poklica, pri tem razlikuje

privzete in konstruktivne okoliščine. Iz vidika sodnikove konstrukcije

dejanskosti, posebno sklepa s strani sodnika, združeno obravnava naslednje

29

aspekte in jih hierarhično izenači; dokaz, kavzalnost, dvom, izkustvo,

analogija, verjetnost, naključje, prepričevanje, razlaga, zaključek, sodba,

napačno sklepanje, moralna statistika. Gross se posebno sklicuje na

kriminalistično delo, katerega del je tudi delo z ljudmi, predvsem s pričami,

obtoženimi, kolegi kriminalisti, preiskovalnimi sodniki itd. Povsod je prisoten

človeški faktor. Pomembna je velika socialna inteligenca, pravilen takt,

pristop in predvsem potrpljenje do soljudi. Zelo hitro je možno namreč

ugotoviti različne razlike med preiskovalci, tistimi, ki imajo te kvalitete in

tistimi, ki jih nimajo. Gross podrobno opisuje stanje duha nekaterih

preiskovalnih sodnikov, saj je prepričan, da se nekateri med njimi ne trudijo

dovolj, nimajo primerne komunikacije do soljudi in puščajo vtis

nezainteresiranosti, kar posledično lahko vpliva na celotni primer. Nemalokrat

se Gross sprašuje, kako se je možno naučiti medčloveških odnosov iz knjig, saj

je to po navadi postopek prakse in ni literarni mehanizem. Pa vendar navaja

nekaj knjig znanih socialnih psihologov, kot so na primer Herz, Meister, Engel,

Jassoix in drugi (Gross, 1898).

Medtem ko ob tej delitvi ne moremo slutiti kakšnega resnično znanstvenega

prodora snovi, pa pokaže vsebinska analiza stotih strani poglavja, da je

prepoznal in temeljito ter poučno obravnaval zelo številne, pomembne

faktorje sodniške konstrukcije, ki so v pravu dejansko uporabne. Gross

predstavi izredno napredno analizo sodniškega subjektivizma in z njim

povezanih posledic za pravosodje (Gross, 1898).

Gross se v glavnem delu preiskave posveti psihološkim danostim zaslišanca.

Usmerja se predvsem na tiste psihiatrično-psihološke značilnosti zaslišancev,

ki imajo obdelovalno sposobnost zaznave in sprejemanja. Gross opisuje

morebitno nevarnost ponarejenega zapisnika pri zaslišanju manj izobraženih

oseb, saj je te lažje pripraviti do tega, da ne nasprotujejo enostavnemu,

četudi ponarejenemu zapisu njihove izjave (Gross, 1898).

„Njegova sklepanja glede psihologije izjav so podobno inovativna in

primerljiva z naprednimi ugotovitvami Williama Sternsa, katerega običajno

30

slavimo kot kriminalnega psihologa, ki je utemeljil forenzično psihologijo

izjav“ (Probst et al., 1985 str. 212).

Na splošno je razvidna Grossova anticipacija egoističnemu ravnanju, saj se je

kot take zaveda in vidi v njej popoln nesmisel. Zanimivo je tudi, da si ljudje o

posamezniku ustvarijo različna mnenja glede na to, koliko posameznik ve o

njihovem področju literarnega znanja in iz tega tudi potem izhaja njegovo

čustveno mentalno zaznavanje in obnašanje. Tako kot vsepovsod drugod se

med takšnimi in drugačnimi primeri najdejo ljudje, ki jim ne uspe zadržati

skrivnosti. Včasih je v posameznem primeru nujno treba zadržati nekaj zase.

Vsi narodi se s tem priložnostno ukvarjajo. Kot drugod pa veleva dejstvo, da v

ne-držanju skrivnosti prevladujejo ženske. Italijani recimo pravijo, da obstaja

pri ženski nevarnost, če bodo predolgo držale v sebi skrivnosti, saj da bodo

počile, medtem ko pri Nemcih velja, da se bo ženska prehitro postarala in da

pretirano zadrževanje skrivnosti škodi njenemu zdravju. Filozof Lotze govori o

tem, kako je molk resnično težek in doda, da človek v osnovi začne hitro

govorit, pa vendar se nauči pozno molčat. Tako Grossa prevzema odisejada

molka pri pričah, ki nočejo iz za njega začudenja vrednih razlogov

spregovoriti, zato meni, da je polovično molčanje nevarnejše kot molk

nasploh. Pri vsej zadevi mora biti kriminalist pretirano pozoren, saj je možno,

da se za določenim molkom skriva kaj več kot nevednost. Po drugi strani pa je

pretirano govoričenje dvorezen meč, saj lahko priče namestijo in podtaknejo

komu, ki dejansko z stvarjo v procesu ni povezan (Gross, 1898).

Če se Grossovega glavnega dela lotimo nekoliko podrobneje, vidimo

presenetljivo razsežnost pisanja, pa čeprav v določenem segmentu knjige

ironično navaja, da je imel za 721 strani debelo „bukev“ preveč literature,

zato jo je moral krepko zreducirati. V posebnem odseku na skoraj

devetdesetih straneh obravnava specifične lastnosti, na katere je potrebno

paziti predvsem pri zaslišankah. Poleg tega opisuje Gross tudi posebne vplive,

kot so navada, dednost, strast ali praznoverje, ki jih je potrebno pri

sodniškem zaslišanju vzeti v obzir. Nadalje se poglobi tudi v motnje zaznav,

nesporazume, laži in druge faktorje, ki lahko vplivajo na izjave informatorjev,

31

prič in obtoženega. Veliko pozornost je namenil človeški roki. Citiral je

Aristotela, ki pravi; „Roka tisti organ vseh organov, instrument vseh

instrumentov na človeškem telesu“ (Gross, 1898).

Grossov interes je prepričati ljudi, da sočloveka jemlje resno. V vsakem

primeru mora uspešen preiskovalec v ljudeh prebuditi interes, če hoče

pridobiti določene informacije. Prav tako mora preiskovalec sam pokazati

interes, imeti stvari pod kontrolo, dokazna gradiva pa morajo biti urejena

natančno, sistematično in obsežno. Odnos med sodelavci in struktura dela pri

odkrivanju je lažja, če smo zainteresirani za primer, poznamo stvarne

podrobnosti dela, preiskovalni sodnik pa je ne le odgovoren sebi, pač pa tudi

drugim, saj mora delati z pravilno mero zavzetosti (Gross, 1898).

Zelo zanimivo je poglavje o posebnih stanjih, ki razlagajo pomen spanja in

sanj ter sugestije in hipnoze. Gross pripisuje spanju in sanjam poseben

pomen, saj meni, da je govora o tem specifičnem fenomenu premalo. V

tistem času je o tej fenomenologiji veliko literature, ki ji Gross pripisuje

veliko vrednost in motiv za bolj globinsko raziskovanje. Motnje spanja so

pogost pojav, saj ljudje največkrat tožijo o slabem nočnem spanju ali

nespečnosti. Obstajajo pa tudi motnje spanja, katerih simptomi so ravno

obratni in se odražajo kot huda dnevna zaspanost. Bolezen spanja, ki se med

drugim kaže s številnimi napadi zaspanosti podnevi, se imenuje narkolepsija.

Tukaj gre predvsem za sposobnost kriminalista, da pri izpraševanju takšen

problem takoj prepozna in ustrezno ukrepa, da ne kliče takoj po nepotrebnem

zdravnika in stvar še dodatno oteži pacientu in zdravniku. Nevsakdanje stvari

moramo tudi v normalnem življenju kot laik obvladati in stvari streči kot ji po

najboljših močeh znamo. Na drugi strani so vprašanja o hipnozi in sugestijah

prestara, da bi jim preprosto lahko našteli literaturo. Sugestija je tako

razširjena kot sama beseda. Sugerirani smo dnevno od na primer pripovedi

prijatelja, mnenja tujca, od našega dnevnega počutja, tudi hrana ima pri tem

velik vpliv. Gross vidi v tem problem in se navezuje na starejše kriminalistične

delavce, ki so to problematiko prepoznali, zato so se pri zaslišanjih tehnike

„polaganja besed v usta“ izogiba. Čeprav je v procesu lahko sugeriranje

32

usodno za obtoženca, bi bilo zelo mikavno preiskati in se poglobiti v

problematiko, pa vendar je boljše za enkrat opazovati, zbirati in primerjati

podatke pravi (Gross, 1898).

6 ARHIV ZA KRIMINALISTIČNO ANTROPOLOGIJO IN

KRIMINALISTIKO

Jeseni leta 1898 izide pri F. Vogel v Leipzigu prvi zvezek „Arhiva za

kriminalistično antropologijo in kriminalistiko“, ki ga je nato do leta 1915

izdajal Hans Gross sam. Ta revija na eni strani odseva Grossovo sposobnost

obnavljanja nove znanstvene discipline v nemškem jeziku, na drugi strani pa

kaže tudi na njegovo neutrudljivo vztrajnost. V celoti izda 65 zvezkov s

precejšnjim obsegom (večina približno 400 strani), ki jih v samozaložbi v

šestnajstih letih predstavi strokovni javnosti. Vendar Gross vedno redkeje

izdaja samostojne prispevke s sklicevanjem na Univerzo v Gradcu. Vedno

pogosteje se izgublja v množičnih, ne-selektivnih kratkih ocenah različnih

zapisov, ki nihajo v kvaliteti in so v ožjem ali širšem smislu povezani s

kriminalistično antropologijo. Razen zgodnjih prispevkov o latovščini izdaja

skoraj izključno kratke in znanstveno slabo poglobljene prispevke, ki temeljijo

na lastnih izkušnjah. Izjemna količina (do 1.000 strani letno) delno negativno

vpliva na znanstveno kvaliteto besedil. V uvodu prvega zvezka, leta 1898,

definira Gross kriminalistično antropologijo in kriminalistiko kot pomožne

znanosti kazenskega prava. Zaradi nezadostne znanstvene podlage je trenutno

najbolj pomembno „opazovati, zbirati in združevati“ in k temu naj bi revija

pomembno pripomogla. Pojem kriminalistična antropologija še naprej razume

kot sodobno pozitivistično šolo v Italiji in v tej najde znanost o „duševnih in

telesnih pojavih na človeku v zvezi z zločinom“. S tem želi združiti

opazovanja zločincev in njihovih zločinov, jih primerjati in razložiti, da bo

mogoče sčasoma empirično razdelati „lastnosti zločinca“, posebnosti, pred-

dispozicije in povezave. Revija naj bi v zvezi s kriminalistiko spodbudila

komunikacijo ter izmenjavo znanja med kriminalistično policijo, sodnimi

izvedenci in pravniki kazenskega prava. Gross je namreč prepričan, da

možnosti optimalnega sodelovanja zaradi pomanjkljivega poznavanja

33

sosednjih znanstvenih področij nikakor niso v celoti izkoriščena. Še ena danes

aktualna želja. Pravi, da je to nujno potrebno izboljšati. Predvsem pravniki bi

se morali seznaniti z novostmi na področju kriminalne tehnike in se naučiti

uporabiti njene potencialne ugotovitve (Gross, 1898).

Poleg tega se tako razširijo posamezni kriminalni primeri kot praktični učni

primeri. Revija mora biti prav tako odprta za obrobna področja

kriminalističnih znanosti, kot so sugestija, hipnoza, ustaljena praksa

tetoviranja, barvna slepota, duševne motnje, antropometrija, tehnika

identifikacije, simulacija, latovščina in lopovski tajni znaki, praznoverje,

cigani itd. Gross uspe revijo, ki jo je na začetku tako rekoč skoraj čisto sam

hranil s prispevki, hitro postaviti na noge. Paul Näcke postane produktivni

sodelavec. Dodatek s seznamom Grossovih lastnih prispevkov za „Arhiv“ kaže

na to, koliko moči in časa je vložil v ta projekt. Čeprav je veliko besedil slabo

znanstveno podkrepljenih in poglobljenih, vseeno kažejo na bogato in

kreativno kriminalistično ustvarjanje graškega kazenskega pravnika. Tako

najdemo obravnave na temo forenzične stomatologije, o različnih vrstah

analiz in interpretacij sledi, tehnikah priprave mavčnih odtisov, tolmačenju

skrivnih znakov, kriminološko-psiholoških vprašanjih, kriminologiji ciganov,

kriminalistiki ali sodnomedicinskih vprašanjih. Nekatere izmed vključenih

ocen odražajo strokovno literaturo, ki jo je Hans Gross prebral po letu 1898.

Očitna je predvsem ogromna količina in obseg ocenjenih publikacij, ki segajo

od kazenskopravne dogmatike pa tja do kriminalne psihologije, filozofije ter

zgodovine. Analiza naslovov nam jasno pokaže, da je bil Gross, poleg

kazenskopravnih publikacij pozoren tudi na kriminalistično-antropološke,

kriminalno-psihološko-psihiatrične in psihoanalitične publikacije, saj je upal,

da mu bodo prinesle pomembna spoznanja glede kriminalističnih znanosti.

Čeprav so ocene v večini zelo kratke, pa lahko večinoma prepoznamo

Grossovo stališče. Konstantno se pojavlja zelo veliko zanimanje za publikacije

na temo homoseksualnosti in vztrajno zavračanje njene zakonske

liberalizacije. Hkrati napravi vtis njegova seksistična opredeljenost. Toda

osnovni smisel ocen je večinoma dobrohoten. Zavračana so večinoma le dela,

ki postavljajo pod vprašaj družbene norme. Raziskovalci Hansa Grossa teh

34

ocen še niso ovrednotili. Dodatek s seznamom vseh prispevkov, ki jih je Gross

napisal in objavil v “Arhivu“, daje pregled in omogoča pregled točno želenih

vsebin. Grossovo delo bazira na kazuistično-pragmatični metodi, ki gradi na

kvalitativnem vrednotenju velikega števila posameznih primerov, brez

kvantitativnih preiskav. Opazovanje, zbiranje in urejeno izražanje empiričnih

vrednosti iz prakse proizvaja rezultate, ki so za prakso pomembni. Pri

preiskavi in ocenjevanju primerov zločinov si nabira Gross kot sodnik in

državni tožilec najrazličnejše praktične izkušnje, ki jih nevezano na teorijo

predela in vključi v svoja dela (Grafl, 2003).

Kraj zločina je Grossov raziskovalni center, posamičen primer postane v svoji

slučajnosti spoznavno teoretična monada. Lovec in zbiralec se raje zanaša na

lastne izkušnje kot na znanstvene teorije. Poleg dogodkov iz lastne prakse

vključi tudi izkušnje o primerih iz notranjosti države in tujine, o katerih

poročajo njegovi strokovni kolegi. Perspektiva posameznega primera, ki

temelji na čim večji količini materiala, s pomočjo indukativnih sklepanj in

urejanja obljublja visoko zanesljivost in sporočilnost. Oblikovanje teorij v

smislu sodobnega družboslovja mu je povsem tuje. Vendar opredeljuje

njegovo delo prav kvalitativna, refleksivna povezava lastnih opazovanj in

izkušenj s takratnim stanjem znanosti. Ta metoda, „masovnega

obravnavanja“, ki se danes v kriminologiji skorajda več ne uporablja, pa je

prepričala kriminologa Franza Exnerja in Hansa Hentiga (Seeling, 1948).

Direktno vključevanje lastne perspektive daje njegovemu sklepanju s pomočjo

empatije med drugim prepričljivost in smiselnost (Gross, 1898).

6.2 Gross v okolju takratne znanosti

Absolutne teorije so gluhe za razpravo o smislu kazni in ciljih izvršitve kazni.

Kazensko teoretični diskurz in izključno normativno oblikovanje takratne

znanosti kazenskega prava skorajda ne dopuščajo svobode za drugačen, npr.

empirični preboj in praktično razlago fenomenov kaznivih dejanj, zločincev in

kazni. Pravna znanost, ki zaradi trajnega spora med romanisti in germanisti

35

težko prenaša svojo zgodovino, dolgo ignorira spoznavno teoretična in

metodična dognanja razvijajočega se naravoslovja in družboslovja, skupaj z

njunimi materialnimi rezultati raziskav. V sredini 19. stoletja doživi

znanstveno raziskovanje odklonskega človeškega obnašanja s teorijo

degeneracije, ki jo je razvil francoski psihiater Bénédict Augustin Morel,

bistveno spodbudo. Leta 1857 Morel v svoji knjigi „Traité des

Dégénérescences“ javnosti predstavi obširno sistematizacijo domnevnih oblik

izroditve, med drugim tudi kriminalnost. Psihiatrija razume kriminalnost in

zasvojenost (alkoholizem) enako kot izredno spolno obnašanje, predvsem

homoseksualnost in prostitucijo, v vedno večji meri kot simptome

degenerativne izroditve posameznika. Psihiatri, ki se ukvarjajo s

kriminologijo, kot so Richard von Krafft-Ebing, Gustav Aschaffenburg ali

Auguste Forel, so kasneje v nemškem znanstvenem prostoru zagovarjali to

teorijo degeneracije, na katero je vplivala paradigma evolucionizma s

socialno darwinističnega vidika in ki ni več dovoljevala etično-moralne,

temveč precej bolj naturalistično, antropološko-biološko in bolezensko

usmerjeno razlago deviacije in delinkvence. Zločinec ni vzbujal interesa kot

„padli“ temveč bolj kot „omejen“, manjvreden človek (Gschwend, 1999).

Degeneracijo, ki je povzročala izredno obnašanje, so razumeli kot zaviralno

motnjo znotraj razvojnega procesa, kot zablodo narave. Z degeneracijsko

vedo so vprašanja o dednosti zločinstva in tesne povezave med duševno

boleznijo in kriminalnostjo pridobila na pomenu. Pozitivistični psihiatri so s

pomočjo te vede ustvarili enako usoden kot domnevno učinkovit inštrument za

razlago, za radikalno preprečevanje in za zdravljenje duševne bolezni,

kaznivih dejanj in drugih znakov degeneracije (Gadebusch, 1995).

Če pogledamo s filozofskega stališča na Morelovo trditev o zablodi narave,

katere posledica je simptomna degenerativna izroditev posameznika, pridemo

do zanimivega paradoksa. Žižek v svoji knjigi Krhki absolut razlaga o

simbolnem redu, kot logosu univerzalnega sistema. Kaj se torej zgodi s

funkcioniranjem simbolnega reda, ko simbolni Zakon izgubi svojo učinkovitost,

ko ne funkcionira več pravilno? Dobimo subjekte, ki so nenavadno

36

derealizirani, ali bolje, depsihologizirani, kakor da bi imeli opravka z

robotskimi lutkami, ki ubogajo čudni slepi mehanizem, nekako tako, kot v

Mehiki snemajo televizijske limonade: zaradi izjemno nabitega urnika (studio

mora vsak dan proizvesti polurno nadaljevanko) se igralci nimajo časa v

naprej naučiti svojih besedil, tako da imajo v ušesih skrite majhne slušalke in

možakar v kabini izven prizorišča snemanja jim enostavno bere, kaj morajo

storiti (besedilo, ki ga morajo povedati, dejanja, ki jih morajo izvršiti). Igralci

so naučeni, da takoj, brez zamude odigrajo ta navodila (Žižek, 2000).

„Zaslepljeni z varljivo idejo, da bodo pripomogli k „boljšemu“ in bolj

„zdravemu“ bodočemu človeštvu, so zdravniki, socialni politiki in nenazadnje

pravniki spodkopali temelje pravne ideje o človekovih pravicah in človekovem

dostojanstvu, ki se je več stoletij razvijala skozi krščanstvo, humanizem in

razsvetljenstvo. Prispevali so k ustvarjanju ugodnih pogojev za človeške

katastrofe 20. stoletja. Znanost o kazenskem pravu je predvsem torinski sodni

zdravnik in psihiater Cesare Lombroso (1836–1909) z ustanovitvijo kriminalno-

antropološke šole (scuola positiva) spodbudil k novostim“ (Probst et al., 1985

str. 215).

Lombroso se je opiral na metodično dvomljive empirične raziskave in

posledično trdil, da zločinec sodi v samostojno vrsto, ki se jasno loči od

zdravega človeka, ki živi v skladu s pravom, in ga lahko fenotipično

razlikujemo od normalnega človeka. Rojeni zločinec naj bi bil atavistična

verzija homo sapiensa (Becker, 1992).

Ta teorija je kazensko pravni interes od dejanja preusmerila na storilca in

ustvarila temelje za širšo in empirično opazovanje kriminalnih pojavov, poleg

tega je odprla pot novim teorijam o kaznih in ukrepih, vezanih na storilca, in

načeloma pod vprašaj postavila tradicionalno kazensko pravo. Enrico Ferri

(1856–1929) in Raffaele Garofalo (1851–1934) sta Lombrosov kriminalno-

antropološki koncept dopolnila tako, da sta omenjeni zgradbi razlage dodala

socialne pogoje. Ob istem času lahko v Franciji opazujemo podoben razvoj, ki

je dozorel na naravoslovno in predvsem družboslovno empiričnih tleh. Sodni

37

zdravnik Alexandre Lacassagne (1834–1924) sestavi kriminalno-sociološko

utemeljeno teorijo o družbeni pogojenosti. Po tej teoriji določajo človeka

socialno in naravno okolje ter življenjske razmere. Ti pogoji lahko neugodno

vplivajo na posameznika in ga fizično in psihično tako spremenijo, da postane

zločinec. Pravnik Gabriel Tarde (1843–1904) in matematik Adolphe Lambert

Quetelet (1796–1874) zastopata podobna stališča. Metodološko je

kvantitativno analitično množično opazovanje, ki temelji na kriminalni

statistiki, v ospredju. Hans Gross v svojih delih večkrat izraža svoje mnenje o

takratnih sodobnih šolah in njihovih zagovornikih. Njegovo razumevanje

zločina in zločinca se očitno opira na antropološke in sociološke koncepte.

Njegova metoda množičnih opazovanj posameznih primerov, ki jih črpa iz

lastnega spektra izkušenj, in izrednega občutka za enkratnost individualnega

primera, pa ga vendarle vodi do utemeljenih presoj ali zavrnitev. Tako odločno

zavrača Lombrosov teoretični koncept o rojenem zločincu (Gross, 1902).

Gross sicer priznava njegov prispevek pri zaznavi nujnosti v dodatku o pravnih

ukrepih kazenskopravnega sistema sankcij, vendar pa označuje Lombrosova

spoznanja že v sami metodi za napačno zasnovana (Lombroso, 1903).

Gross je skeptičen tudi glede spoznanj francoske kriminalne sociologije. Po

njegovem mnenju predstavlja statistična de-individualizacija človeka v

„homme moyen“ velik potencial za zmoto. Tukaj je jasno razvidna

samostojnost pragmatičnega zasnutka, ki ga zagovarja Gross, čeprav tudi

šovinističnih nagibov za zavrnitev ne moremo izključiti. Gross pa se ne oddalji

od tendence antropoloških in socioloških reformatorjev, od kazenskega prava,

zavezanega k ideji pravičnosti, izenačene reakcije do radikalizacije

preprečevanja (Becker, 1992).

Gross zahteva tudi reforme sodne organizacije. Zavzema se za odpravo

porotnega sodišča. Porotniki naj bi po njegovem mnenju kazenskopravna

dejanska stanja interpretirali vse preveč v kontekstu lastnih izkušenj, ki so

zaradi poklicnega delovanja zelo omejene. Tako so prišli do napačnih

zaključkov (Gross, 1902).

38

7 GROSS IN NJEGOVA MORALA

Na Grossa močno vplivajo biološko-antropološki miselni tokovi, ki jih je prav

tako pomagal sam oblikovati. Iz jedra njegovega modernega in dojemljivega

odnosa, kot Probst/Schick/Suppanz pravilno prikazujejo, pa se razvijejo tudi

dvomljiva nagnjenja. Tako Gross pri prizadevanju za pravosodje, ki boljše

vključuje dejanje in storilca, postavlja pod vprašaj princip zakonitosti z

utemeljitvijo, da zakon ne more zadostiti vsem posameznim primerom v

njihovi raznolikosti. Zato naj bi sodnik v idealnem primeru, h kateremu je

potrebno stremeti, „odločal brez prisile in brez motečih omejitev zakona, v

skladu z okoliščinami“ (Probst et al., 1985 str. 219).

Usodna in perverzna uresničitev tega navideznega „ideala“ v totalitarnih

sistemih 20. stoletja jasno kaže na to, kakšno nevarnost je predstavljal in še

predstavlja dvom v princip zakonitosti, ki je motiviran s strani brezmejne vere

v znanost in naivnega razumevanja samostojne dinamike moči in vladanja

znotraj razpuščene države. Težnja k zatiranju principa zakonitosti je razvidna

tudi iz, za Grossa, Liszta in druge kazenskopravne reformatorje tistega časa,

tipičnega favoriziranja izvršilnega prava za nepoboljšljive zločince, ki se je

iztrgalo iz mogoče smotrne misli pravnega varstva posameznikov, medtem ko

se je Liszt vedno eksplicitno oklepal principa zakonitosti (Schmidt, 1964).

7.1 Pogled Grossa na način kaznovanja ljudi

Gross (1902) je napreden in human, saj se zavzema za zmernost pri uporabi

smrtne kazni oz. za njeno odpravo. Vendar pa se njegovo človekoljubje

nekoliko izgubi, ko kot alternativo za »zločinske degenerirance« poleg

deportacije predlaga sterilizacijo in kastracijo ter s tem pripomore k, v krogih

psihiatrije in kazenskopravne reforme sicer vedno bolj razširjenemu, vendar

zaradi tega nikakor ne manj vprašljivemu, resnemu spodrsljaju

kazenskopravnega oziroma izvršilno pravnega razvoja (Probst et al., 1985).

Degeneracijo v glavnem identificira z pomanjkljivo socialno prilagojenostjo,

39

pri čemer ne smemo vsakega kaznivega dejanja interpretirati kot simptom

degeneracije. S pomočjo deportacije v prekomorski prostor brez civilizacije

naj bi degenerirance prestavili v okolje, ki še dopušča prosti tok naravne

selekcije. Prepustili naj bi jih zakonom narave. Za dosledni prenos tega

biološkega selekcijskega modela v „regeneracijo“ in očiščenje človeka je,

poleg kriminalnih degenerirancev, potrebno, v smislu efektivne kriminalne

preventive, vključiti tudi druge osebe, ki ustrezajo oznaki degeneracije, med

drugimi omenja potepuhe, lažnivce, delomrzneže in spolne izprijence, tudi

če jim kaznivo dejanje ni bilo dokazano (Diens, 2003).

Ta koncept deportacije ni več v skladu z modelom 18. stoletja, ki je dajal

prednost izkoriščanju delovne sile kaznjencev kot vrsto odškodnine. V večji

meri nosi rezultat naturalističnega, socialno-darwinističnega selekcijskega

razmišljanja, ki kazni odvzame vsakršno etnično utemeljitev in namesto tega

uprizori eliminacijski proces v okvirju arhaične kulise naravnega pojava. Gross

razume kastracijo ali sterilizacijo, glede na konstantno naraščajočo

kriminaliteto in degeneracijo, kot vsekakor sprejemljivo sredstvo za

kriminalno preventivo (Gross, 1904).

Določi naslednje ciljne skupine: 1. izraziti zločinski značaji, za katere se

sklepa, da bodo tudi njihovi potomci zločinci, 2. tisti, ki bolehajo za

neozdravljivo, dedno boleznijo, na primer epilepsija, tuberkuloza, rakava

obolenja, sifilis itd., za katere se sklepa, da bodo njihovi potomci manj

odporni ter psihično in moralno bolj dovzetni za nevarne napade v življenju in

bodo tako spet neozdravljivo bolni ali pa bodo zločinci, 3. alkoholiki, 4. tisti,

pri katerih obstaja verjetnost za ponovno storitev kaznivega dejanja, hujši

seksualni zločinci. In kot peto ciljno skupino Gross določi izredno nasilne, ne-

vzgojljive in neukročene mlade, med katerimi so nekateri v

„poboljševalnicah“, ustanovah za prisilno vzgojo itd., delno zajame tudi

nepredvidljivo nevarne tolpe z imenom „Plattenbrüder“, divjake, ki se

pojavljajo posebno v velikih mestih. Tem tendencam preziranja ljudi, ki so

neločljive od teh izjav, čudno nasprotuje tudi izvrševanje, ki poudarja

človeške plati visoke ravni marsikatere zločinske narave (Gross, 1904).

40

Paul Näck je psihiater in vodilni mislec evgenično motivirane prisilne

kastracije oziroma sterilizacije v nemškem znanstvenem prostoru, ki ga Gross

tudi znanstveno podpira. Po letu 1900 ta z svojimi teorijami v vedno večji

meri vpliva na Arhiv in ga trajno zaznamuje s svojimi številnimi prispevki in

ocenami do svoje smrti 1913.

7.2 Pogled na takratne moralno zavedanje in vedenje ljudi

Grossovo mišljenje je v veliki meri zaznamovano z državljansko-šovinističnim

in avtoritarnim duhom časa. Do francoskega in angleškega, predvsem pa

ameriškega kulturnega in znanstvenega prostora je skeptičen in poudarja

razlike nacionalno raslih struktur. Ker se čuti zavezanega k izredno

avtoritarnemu razumevanju, vidi pomembno nalogo sodnika v „vzgajanju

priče“. Predstava o ženskah, ki jo ima Hans Gross, ustreza takrat

prevladujočemu razumevanju ženske znotraj zahodnoevropskega meščanstva.

Žensko dojema kot bitje, ki ga ženejo instinkti, vodijo nerazumske strasti in

nekontrolirana čustva ter je moškemu intelektualno podrejena. Poleg

pomanjkanja objektivnosti navaja predvsem nečimrnost, skopost, zvitost in

hipohondrijo14 kot tipične ženske lastnosti, ki jih je potrebno pri zaslišanju

žensk in pravilni presoji njihovih izjav zmeraj upoštevati (Gross, 1898).

Glede na seksistični „mainstream“, ki ustreza razvrednotenju podobe ženske,

ki je bil okoli 1900 zastopan tudi v znanosti, se Gross sklicuje na princip

vzročnosti in zaključi z: „Ženska ima drugačno telo kot moški in je morala

glede na to prejeti tudi drugačnega duha“. Vendar relativira svoje izjave o

ženskem bitju, ko modro ugotovi, da ne bodo moški žensk nikoli sposobni

„resnično razumeti, ker sami nikoli niso bili ženske“. Na enak način in v istem

duhu Gross izraža svoje odločno mnenje proti takratnim težnjam za

legalizacijo homoseksualnosti, saj meni, da je upravičeno inkriminirana:

Nenehno kvakanje teh ljudi, da naj jih ne motimo v njihovem zoprnem

početju, na nas ne bo vplivalo. Zapisi Hansa Grossa med drugim kažejo tudi

14Constitutio Criminalis Carolina ali Carolina nastal leta 1532 velja danes kot prvi splošni nemški kazenski zakonik.

41

rasistične težnje. Branje Darwinovega dela je za kriminaliste obvezno (Gross,

1898).

Posebni afiniteti do biološko-antropološkega tolmačenja zločinca in njegovega

vedenja se pridruži še značilna nagnjenost k tekmovalnemu, moškemu

razumevanju vlog. Socialno-darwinistične povezave se v njegovih delih, kot že

navedeno, večkrat pojavljajo. Poleg zadevnih del Ernsta Haeckela in Francisa

Galtona, se je ukvarjal s številnimi raziskavami o dednosti in degeneraciji in

nekaj tega prevzel (Gross, 1904).

Rasna higiena mu predstavlja pomembno kriminalistično željo. Gross

velikokrat zagovarja v stilu takratnega rasnega diskurza, zato mu rasna

pripadnost delinkventov, ko se sklicuje na kriminaliteto Židov, predstavlja

primeren kriterij specifikacije (Gross, 1898).

Izredno očiten pa je rasistični pristop pri izpeljavah o ciganih in njihovi

kriminaliteti. Brez kakršnekoli diferenciacije ciganom posplošeno pripisuje

negativne lastnosti, kot so strahopetnost, nesramnost, zahrbtnost,

poželjivost, praznoverje in maščevalnost. Medtem ko so pripadniki kulturnih

narodov usmerjeni k pojmom kot so čast, družina in domovina, so karakterne

značilnosti ciganov, ki so stoletja živeli izključno na račun drugih narodov,

brezmejna lenoba, živalska lakota, čutna ljubezen in nekaj nečimrnosti. Gross

zanika vsakršno moralno kompetenco ciganov. Enako uničujoča je njegova

kriminološka ocena ciganov, ki jim pripisuje posebno naklonjenost do skrivnih

tatvin z uporabo hitrih spretnosti. Za takraten rasistični diskurz značilno,

čeprav se pojavlja že v starejši literaturi o ciganih, je telesno razvrednotenje

s poudarjanjem domnevnih rasnih znakov. Tako Gross svetuje kriminalistu, naj

bo pozoren na vonj na kraju zločina, saj imajo cigani, podobno kot „črnuhi“,

prodoren, dolgo obstojen vonj, ki spominja na mast in miši (Gross, 1904).

42

7.3 Sprejem Grossa v angloameriškem prostoru

Kot smo že omenili, je bil Gross zaradi svoje „Kriminalne psihologije“ in

„Priročnika“ že pred prvo svetovno vojno poznan v ZDA in kasneje kot

utemeljitelj znanstvene „Criminal Investigation“ zelo spoštovan. Leta 1911 je

bil angleški prevod „Kriminalne psihologije“ več kot desetkrat ocenjen, v

večini pozitivno. Delo lahko danes najdete v ameriških internetnih

bibliografijah. Poleg znanstvene recenzije Hans Gross vzbuja interes tudi pri

angleško govorečih pisateljih kriminalk. Še danes se fiktivni kriminalisti v

takšnih zgodbah sklicujejo na Hansa Grossa (Green, 2003).

43

8 ODNOS OČETA IN SINA

V poznih letih Grossovega zasebnega življenja ga izredno tragična pot popelje

v Švico. Njegov sin Otto (1877–1920), občasno docent na psihopatologiji pri

Emilu Kraepelinu v Münchnu, se je kot mlad zdravnik posvetil psihoanalizi, ki

jo je utemeljil Sigmund Freud (Dienes, 2003).

Posebej ga je zanimala povezava psihoanalize z družbeno kritičnimi teorijami

na temeljih matriarhata15. Na začetku je njegov oče v njem videl nekakšnega

nosilca upanja za nadaljevanje njegovih kriminalno psiholoških raziskav. V

svoji Kriminalni psihologiji Hans Gross ponosno citira dve sinovi deli, potem ko

je poskrbel za njuno publikacijo v Arhivu za kriminalistično antropologijo in

kriminalistiko. Vendar se je Otto vse bolj oddaljeval od očeta. Simpatiziral je

z anarhistično in bohemsko sceno, po letu 1907 je živel v Münchnu in Asconi,

kjer je sodeloval pri anarhističnem obnovitvenem gibanju na griču Monte

Verita. Hans Gross je iz nekakšne čudne mešanice skrbnosti, naklonjenosti,

veselja do eksperimentiranja, želje po nadzoru in disciplinske jeze za svojega

sina sestavil natančen življenjski načrt (Gross, 1904).

„Otto je sicer živel na račun svojega očeta, vendar pa se je od njega vedno

bolj distanciral. Namesto očetove, civilno-rojalistične, patriarhalno

avtoritativne mentalitete je sledil popolnoma nasprotni življenjski filozofiji,

ki je stremela k uresničitvi materinsko pravne, spolno svobodne družbene

ureditve. Vedno bolj je postajal odvisen od morfija in kokaina, zato je odšel

na zdravljenje k takratnemu višjemu zdravniku in psihoanalitiku Carlu Gustavu

Jungu v psihiatrično bolnišnico Burghölzli Univerze v Zürichu. Hans Gross je v

skrbi za nadzor svojega, po njegovem mnenju, duševno bolnega sina stopil v

kontakt z različnimi organi švicarske policije in zdravstva. Končno je leta 1913

v Berlinu dosegel sinovo aretacijo in njegovo prisilno napotitev v različne

avstrijske bolnišnice. Prav tako je dosegel odvzem Ottove opravilne

sposobnosti in ga kot skrbnik, po njegovih besedah popolnoma ponesrečenega

15Matriarhat je politično-socialna ureditev skupnosti, kjer je najvišja oblast v rokah družinskih mater.

44

sina, od takrat naprej sam kontroliral“ (Olenhusen, 2003 str. 126–139).

Sledila je izredna zaostritev in nadvse dramatično soočenje med očetom s

patriarhalnim razmišljanjem, togimi ideali ureditve avtoritarne države in

civilno moralo ter sinom, čigar bit, ki je bila v enaki meri genialna kot fizično

labilna, je stremela k osvoboditvi in razdoru civilnih družbenih struktur. Sin je

v dno duše radikalno nasprotoval očetu. Dominantni oče je preprečil nemočne

težnje po emancipaciji in si, prepričan, da je sin zblaznel, s pomočjo policije,

ki jo je sam izšolal, zagotovil nad njim moč. Pri posredovanju je naletel na

nasprotujoče si nagibe, na eni strani očetovsko skrb, ki jo je razumel kot

obvezno, in na drugi voljo po prevladi nad drugačnimi, napraviti izrojence

neškodljive. Iz te perspektive si lahko nedvomno predstavljamo resničnost

mnenja o Kafkini literaturi, ki pravi, da je Franz Kafka, ki je v Pragi študiral

pri Hansu Grossu, na osnovi Grossa v svojih romanih ustvaril vodilne, mogočne

like sodnikov. Navkljub temeljnim razlikam med očetom in sinom pa lahko z

današnjimi očmi najdemo paralele, toda ne brez ironije. Če je želel Otto

Gross, kot prepričan anarhist, Dunaj takoj pognati v zrak, je oče k propadu

meščanskega sveta s svojim spodkopavanjem pravne države dejansko verjetno

več pripomogel kot sin. Graški mestni muzej je s svojo razstavo v okvirju

dejavnosti Evropska kulturna prestolnica 2003 v Gradcu pod imenom „Zakoni

očeta“ znanstveno korektno in vsebinsko inovativno predstavil kočljivo,

vendar za razumevanje nemške kulturne in družbene zgodovine 20. stoletja

nedvomno izredno izostreno temo tega odnosa med očetom in sinom (Heuer,

2003).

45

9 RAZPRAVA HIPOTEZ IN ZAKLJUČEK

Postavili smo dve glavni hipotezi in tri cilje, na katere bomo v nadaljevanju

odgovorili. Prva hipoteza, ki jo zagovarjamo, se tako glasi:

• Hans Gross velja kot stereotip policijskega očeta in ima v veliki meri

avtoritarno mišljenje.

V tej hipotezi nas je predvsem zanimal Gross kot človek. Vsi vemo, da je bil

izvrsten in napreden znanstvenik. Naša hipoteza določa Grossa kot policijsko

avtoritarnega. V totalitarnih sistemih 20. stoletja so seveda obstajali ideali,

na podlagi katerih so si ljudje ustvarjali vtise in družbena mnenja, zaradi

želje po razvoju prirejali meščanska gibanja in revolucije, kot govori znani

Napoleonov rek „revolucije ne moremo začeti, prav tako je ne moramo

zaustaviti“. Gross je definitivno velik zgled takratni družbi, saj je motiviran s

strani brezmejne vere v znanost. Gross je reformator svojega časa, tipičnega

favoriziranja izvršilnega prava za nepoboljšljive zločince, je pa prav tako velik

humanist, torej v njegovo strokovno profesionalno plat ne dvomimo. Druga

stran Grossa, ki je ni kar tako lahko izpostavit, pa je razvidna iz številnih

pisem svojim bližnjim in prijateljem, prav tako je vidna njegova človečnost v

njegovih najbolj znanih knjigah. Mogoče najbolj sporne z našega zornega kota

so izjave, ki zagovarjajo, da se tako imenovani izrojenci, ljudje, ki niso

civilizirani in nagnjen k kaznivim dejanjem, deportirajo v prekomorski prostor

brez civilizacije, prestavi v okolje, ki še dopušča prosti tok naravne selekcije.

Prepustili naj bi jih zakonom narave, vključiti tudi druge osebe, ki ustrezajo

oznaki izrojenci. Med drugimi omenja potepuhe, lažnivce, delomrzneže in

spolne izprijence, tudi če jim kaznivo dejanje ni bilo dokazano. Ta tip

Grossovega razmišljanja vsekakor ne bi sodil v čas in prostor 21. stoletja saj je

model naturalističnega, socialno-darwinističnega selekcijskega razmišljanja,

ki kazni odvzame vsakršno etnično utemeljitev in namesto tega uprizori

eliminacijski proces. Prav poseben odnos pa ima Gross do žensk, saj žensko

dojema kot bitje, ki ga ženejo instinkti, vodijo nerazumske strasti in

nekontrolirana čustva ter je moškemu intelektualno podrejena. Vendar

46

zrelativira svoje izjave o ženskem bitju, ko modro ugotovi, da ne bodo moški

žensk nikoli sposobni resnično razumeti, ker sami nikoli niso bili ženske.

Izredno očiten pa je rasistični pristop pri izpeljavah o ciganih in njihovi

kriminaliteti. Brez kakršnekoli diferenciacije ciganom posplošeno pripisuje

negativne lastnosti. Hipotezo, ki govori o policijsko avtoritarnem Grossu tako

lahko potrdimo.

• Gross je prvi, ki je zagovarjal idejo o izpopolnitvi kriminalistov kot

strokovno izobražen kader.

Idejne zasluge si je Gross pridobil kot vnet zagovornik ideje o izpopolnitvi

strokovne izobrazbe kriminalistov in o ustanovitvi posebne veje pomožne vede

kazenskega prava ter specializiranih kriminoloških inštitutov na pravnih

fakultetah. Potrebo takega inštituta je Gross utemeljeval z opozorilom na

preveč enostranskemu značaju juristične izobrazbe kriminalistov. Pravnik je

ob zaključku študija kazenskega prava prikrajšan za prakso, ki jo takrat niso

izvajali. Prav tako nima ustrezne predstave o zločincu kaznivega dejanja in o

samem zločinu. Študij kriminalnih ved na graški univerzi je združeval čiste

juristične in kriminološko-naravoslovne discipline. Ta združitev se je kasneje

zgodila v skladu z učnim načrtom Lenza in Seeliga. Razvidno je, da Lenz v

okviru kriminološkega študija vodi kriminalno-biološki seminar z

demonstracijami na kaznjencih. Predavanja Seeliga pa so obsegala naslednje

predmete: 1. Uvod v sistem kriminologije in v splošno kriminalno taktiko. 2.

Psihologija pričevanja in tehnika zasliševanja. 3. Metode preiskave pisave in

listin. 4. Kriminologija seksualnega življenja. 5. Nauk o sledovih in

daktiloskopija. 6. Specialna fenomenologija zločina (z demonstracijami). Leta

1927 je bil pri moški kaznilnici v Gradcu ustanovljen poseben urad za

kriminalno biološke preiskave (Kriminalbiologische Untersuchungsstelle) kot

oddelek kriminološkega inštituta. Delovanje inštituta se ne omejuje le na

predavanja in vaje, temveč služi tudi potrebam sodne prakse. Lenz in Seeling

sta bila namreč imenovana za stalna sodna izvedenca za področje

kriminologije. Če upoštevamo končno število odličnih znanstvenih del, ki so

jih objavili Lenz, Seelig, Kalmann in drugi strokovnjaki graškega inštituta v

47

neposredni zvezi z njegovim delovanjem, potem je treba priznati, da

nasledniki Grossa nadaljujejo s polnim uspehom. Karakteristično je, da je

ravno Gradec postal središče novega gibanja, med tem ko je Dunaj prevzel

nase iniciativo v organizaciji zoper internacionalno zločinskost. To še enkrat

potrjuje znano izkušnjo, da imajo univerze v manjših mestih neredko boljše

pogoje za intenzivno znanstveno udejstvovanje kot univerze v velemestih.

Gross razmišlja in potrjuje našo hipotezo o izpopolnitvi kriminalistov kot

strokovno izobražen kader, ko mlademu pravniku razlaga, kako se zločin

izvršuje, kako zgleda zločinsko dejanje v resnici, kako zločinec govori, piše,

misli in se sporazumeva, kako je z njegovo moralo, z njegovo vero in

duševnostjo, kako vpliva nanj kazen, kako se vede v zaporu in v kakšnem

odnosu je do njegove okolice. Leta in leta je skušal v svojih knjigah in

razpravah dokazati, da mora veda o zločinu kot o realnem pojavu postati

predmet akademskega pouka. Po našem mnenju mu na koncu to tudi uspe.

Med drugim smo si zastavili tri glavne cilje:

• Prvi del cilja v diplomski nalogi tako zajema vpliv in delovanje Grossa

na znanstveno kriminalistiko ter opozarila na manj znana in neobdelana

vprašanja iz njegove zgodovine.

Vsekakor lahko ugotovimo da je Gross kriminalni psihologiji in znanstvenemu

razumevanju metod posredoval nove vsebine, različne pomene in naloge,

vstavil jih je v lasten sistem in jih pojasnil. Da je Grossa zanimanje za

kriminalistiko močno prevzelo, nas verjetno ne preseneča, saj je bil vendar

prav on borec za širjenje pravne znanosti v primerjavi z modernimi dognanji

drugih znanstvenih disciplin. Takrat pa so bila točno tista znanstvena

področja, ki jih je Gross želel odpreti kazenskopravni znanosti, medicina,

psihiatrija in tudi antropologija, biologija, državna ekonomija in sociologija,

močno pod vplivom omenjenih teorij. Z življenjskim delom na področju

znanosti je Hans Gross uspešno napravil ta korak in pustil trajen mednarodni

pečat. S tem je postavil kriminalistiko kot raziskovalno disciplino in hkrati

univerzitetni predmet pravne znanosti. Gross pokaže kriminalistiki širino, ki

48

zajema boj proti kriminalu kot celoto, pot v dvajseto stoletje, pot k

samostojni akademski znanosti.

• Drugi izmed glavnih ciljev je bila tudi analiza njegovih ključnih del;

Priročnik za preiskovalne sodnike (Handbuch für Untersuchungsrichter,

1893), Kriminalna psihologija (Criminalpsychologie, 1898), ter analiza

Arhiva za kriminalistično antropologijo in kriminalistiko (Archiv für

Kriminalanthropologie und Kriminalistik), zvezki, ki so večinoma zelo

obsežni izšli v nemško govorečem prostoru.

Njegova ključna in najbolj pomembna znanstvena dela so višek njegove

strokovnosti, da bi v sistematiko kriminalističnega vedenja in vedenja prišel

red. Gross predela veliko mednarodne strokovne literature z različnih

znanstvenih področij. Ima visoke strokovne in osebnostne zahteve in od

preiskovalnega sodnika zahteva temeljito analizo, ker daje v kazenskem

procesu vedno prednost predhodni raziskavi. Gross s svojo metodo masovnega

obravnavanja posameznih primerov, s prepogostim vključevanjem lastnih

življenjskih izkušenj, včasih vpliva na bralčevo potrpljenje, vendar nekateri

primeri to opravičijo s svojo komičnostjo in bizarnostjo. Kot je lahko razvidno

iz poglavij, se določenih tematik loti iz subjektivnega stališča, ima pa vedno

iskreno mnenje in jasno stališče. Njegovo delo pusti še močnejši vtis zaradi

svoje inovativnosti in aktualnosti. Priročnik kot tudi Kriminalna psihologija sta

posvečena mladim kriminalistom, ki so v preobrazbi iz teorije v prakso in

začenjajo pot z odgovornim kriminalističnim delom. Kot lahko razberemo sta

knjigi stilsko in vsebinsko zelo obširni, z raznimi detajli od melanholične širine

do skrajnega minimalizma. Edina pomanjkljivost njegovega strokovnega

udejstvovanja bi lahko bil Arhiv za kriminalno antropologijo in kriminalistiko,

ki je na začetku z zgodnjimi prispevki znanstveno podkrepljen, vendar se

kvaliteta prispevkov skozi leta vedno bolj izgublja v množičnih, ne-selektivnih

in kratkih ocenah različnih zapisov, ki nihajo v kvaliteti in so v ožjem ali

širšem smislu povezani s kriminalistično antropologijo.

49

• Tretji cilj zajema vprašanje sistematizacije sprememb v evropski

kazenski zakonodaji in izvajanje modernističnega pohoda na

Slovenskem in Evropi v času Grossa. Zanima nas predvsem kakšen vpliv

so pustili takrat na Grossa in kakšen je bil Grossov prispevek.

Gross velja kot vodilni mislec kriminologije in pionir moderne kriminalistike,

predvsem pa kot kazenskopravni modernist. Kratek pogled v zgodovino

kazenskega prava v času Grossa, ki je veljalo pri nas od srede 19. stoletja do

začetka 20. stoletja, nam daje le skromen in zelo nepopoln pregled takratne

kazenske zakonodaje. Poleg navedenih je kazensko pravo urejalo še mnogo

drugih zakonov. Kljub vsemu moremo opaziti, da se kazensko pravo razvija,

izpopolnjuje in napreduje. Pot kazenskega prava se nikakor ne dviga

enakomerno navzgor, saj je polna ovinkov in stranpoti ter se dostikrat celo

strmo spušča navzdol. Prav tako je mogoče zaznati, da se raznolikost

kazenskega prava vse bolj zmanjšuje, zlasti v začetku 20. stoletja je bilo

poenotenje vse močnejše. Tudi tu koraki niso usmerjeni vedno v isto smer,

večkrat zastanejo ali se obrnejo nazaj. Pravo omejuje svobodo posameznika,

njegove koristi in težnje, da bi omogočilo obstoj družbe. To velja še prav

posebej za kazensko materialno pravo, ki varuje in ohranja temeljne vrednote

neke družbe, ki so v določenem času in prostoru priznane, in sicer tako

temeljne vrednote posameznika kot tudi temeljne družbene vrednote.

Kazenski postopek pomeni močan poseg v najpomembnejše človekove pravice

in temeljne svoboščine in je obenem sredstvo, s katerim država ščiti

posameznika in družbo pred storilci kaznivih dejanj. Osnovni cilj procesnega

zakona bi moral biti na eni strani učinkovitost kazenskega postopka, ki naj

omogoči, da bo storilec ustrezno kaznovan. Zakoni nam šele skupaj s prakso

sodišč dajejo pravo sliko kulturne ravni neke družbe. Podatki o stanju

hudodelstva na eni in varnosti državljanov, tako pred storilci kaznivih dejanj

kot pred državnimi organi, na drugi strani nam pokažejo, kakšno in kako

pomembno vlogo ima kazensko pravo v nekem času in prostoru. V preteklosti

je bilo mogoče načela in težnje kazenskih zakonodaj razbrati iz njihovih

določb in pravil, v novejšem času so bolj izrecno izražena, veliko večja so

sklicevanja na znanost in pravičnost. Stari kazenski zakoni so bili nekako bolj

50

iskreni in njihovo surovost in nepravičnost je bilo lažje ugotoviti še iz samih

napisanih zakonov. Gross je s svojim delom prispeval k nadaljnjemu razvoju

znanosti kazenskega prava, kot tudi na splošno k prenovi pravne znanosti.

Gross ga je vsebinsko in metodično oplodil z veliko naprednejšima znanostma,

naravoslovjem in družboslovjem, saj se je po njegovem mnenju pravna

znanost dovolj dolgo omejevala le na študij norm.

Te kritične pripombe v diplomski nalogi bi lahko pripomogle k razločevalnemu

opazovanju in priznanju truda Hansa Grossa za razvoj celotne kazenskopravne

znanosti in kriminalistike. Naš namen ni bil osredotočen na zmanjševanje

njegovih zaslug. Hans Gross je kriminalistiko v smislu samostojne

kriminološko-znanstvene discipline kot predmeta v sklopu akademskega pouka

in na ravni praktičnega sodstva v mednarodnem smislu izredno podpiral in po

Evropi ter daleč naokoli do danes upravičeno velja za očeta sodobne

znanstvene kriminalistike.

51

10 LITERATURA IN VIRI

BACHHIESL, C. (2003). Mörder, Sittenstrolche. 37 Fälle aus dem

Kriminalmuseum der Karl-Franzens-Universität Graz, Graz.

BAVCON, L. (1997). Kazenskopravno varstvo Človekovih pravic in temeljnih

svoboščin. Temeljne pravice, Cankarjeva založba, Ljubljana.

BAVCON, L. in ŠELIH, A. (1996). Kazensko pravo, Splošni del, 3. izd., Uradni

list Republike Slovenije, Ljubljana.

BECKER, P. (1992). Das polizeiliche Bild des Verbrechers im 19. Jahrhundert,

Frankfurt a. M.

DIENES, R. (2003). Die Gesetze des Vaters: Hans Gross, Otto Gross, Sigmund

Freud, Franz Kafka, Wien/Köln/Weimar, 32-38.

GADEBUSCH, M. (1995). Die Rezeption der kriminalanthropologischen

Theorien von Cesare Lombroso in Deutschland, Husum.

GREEN, M. (2003). Die Rezeption von Hans und Otto Gross im englischen

Sprachraum, v Die Gesetze des Vaters: Hans Gross, Otto Gross, Sigmund

Freud, Franz Kafka, Wien, 186-193.

GROSS, H. (1893). Handbuch fur Untersuchungsrichter, Polizeibeamte,

Gendarmen, Leuschner & Lubenskys, Universitats-Buchhandlung, Graz.

GROSS, H. (1896). Das Kriminalmuseum in Graz, v Zeitschrift für die gesamte

Strafrechtswissenschaft, Graz, 16, 74-94.

GROSS, H. (1897). Aufgabe und Ziele der Kriminalistik, Zeitschrift für

Strafrecht, Graz, 10, 269-285.

GROSS, H. (1898). Criminalpsychologie, Leuschner & Lubenskys, Universitats-

Buchhandlung, Graz.

GROSS, H. (1902). Gesammelte Kriminalistische Ausatze, F. C. W. Vogel,

Leipzig.

GROSS, H. (1904). Die Degeneration und das Strafrecht, v Gesammelte

Kriminalistische Aufsätze, München.

GROSS, H. in GEERDS, F. (1977). Handbuch der Kriminalistik, Die Kriminalistik

als Wissenschaft – Die Technik der Verbrechen – Kriminaltechnik, Berlin.

GSCHWEND, L. (1999). Untersuchung der strafrechtsphilosophischen und

kriminologischen Aspekte in Nietzsches Werk unter besonderer

52

Berücksichtigung der Nietzsche-Rezeption in der deutschen

Rechtswissenschaft, Zürich.

HEUER, G. (2003). Otto Gross, v Die Gesetze des Vaters, Hans Gross, Otto

Gross, Sigmund Freud, Franz Kafka, Wien, 40-43.

KOCHER, G. (2003). Von der Theresiana bis Hans Gross, Zum Methodenwandel

in der Beweisführung, v Die Gesetze des Vaters: Hans Gross, Otto Gross,

Sigmund Freud, Franz Kafka (str. 60-67), Wien/Köln/Weimar.

KUBE, E. (1964). Beweisverfahren und Kriminalistik in Deutschland, Ihre

geschichtliche Entwicklung, Hamburg.

LOMBROSO, C. (1903). Kriminelle Suggestionirung an einem schwachsinnigen

Alkoholiker, v Archiv für Kriminal-Anthropologie und Kriminalistik, Wien, 11,

327-339.

MAVER D. (1997). Kriminalistika, Uradni list Republike Slovenije, Zbirka

Učbeniki-Uradni list Republike, monografska publikacija, (str. 13), Ljubljana.

MELIK, J. (2000). Pravo, zgodovina, arhivi, Prispevki za zgodovino pravosodja,

Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana.

OLENHUSEN G. (2003). Die Sorge des Hausvaters, Die Prozesse von Hans Gross

gegen Otto und Frieda Gross, Marburg.

PROBST, K. (1987). Strafrecht – Strafprozessrecht – Kriminologie, Geschichte

der Rechtswissenschaftlichen, Publikationen aus dem Archiv der Universität

Graz, Graz, 9, 31-35.

PROBST, K., SCHICK, P.J. in SUPPANZ, M. (1985). Hans Gross, v Tradition und

Herausforderung, 400 Jahre Universität Graz, Graz.

REISS, R. A. (1908). Die wissenschaftlichen Methoden bei den gerichtlichen

und polizeilichen Untersuchungen, v Zeitschrift für die gesamte

Strafrechtswissenschaft, Graz, 22-27.

SCHMIDT, E. (1964). Einführung in die Geschichte der deutschen

Strafrechtspflege, Göttingen.

SEELIG, E. (1948). Die Grundlegung der modernen Kriminalwissenschaften

durch Hans Gross, Zeitschrift für Strafrecht Bd, Berlin, 9-15.

STOOSS, C. (1899). Strafrechtsfälle für Studierende, Archiv für Kriminal-

Anthropologie und Kriminalistik, Wien 183-188.

VILFAN, S. (1986). Reforme kazenskega prava in postopka v 18. stoletju,

53

Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, Ljubljana.

VOŠNJAK, B. (1910). Ustava in uprava Ilirskih dežel, prispevki k nauku o

recepciji javnega prava prvega francoskega cesarstva, Matica Slovenska,

Ljubljana.

ŽIŽEK, S. (2000). Krhki absolut, med psihoanalizo in religijo, Analecta,

Ljubljana.

54

Obr.D-8

IZJAVA O AVTORSTVUDIPLOMSKEGA DELA

Spodaj podpisani(a) Andrej Štrakl , z vpisno številko 0 7 0 6 0 9 4 5

rojen(a) 0 2 0 5 1 9 8 1 v kraju Maribor

sem avtor(ica) diplomskega dela z naslovom

Hans Gross – oče kriminalistike

S svojim podpisom zagotavljam, da:

je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

sem poskrbel(a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

sem poskrbel(a), da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloženega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;

sem pridobil(a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in dem to tudi jasno zapisal(a) v predloženem delu;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;

se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.

V Ljubljani, dne 21.12.2010 Podpis avtorja________________

55