DIPLOMSKO DELO Ekonomska obveščevalna dejavnost · obveščevalni dejavnosti v ožjem smislu pa...
60
DIPLOMSKO DELO Ekonomska obveščevalna dejavnost Avgust, 2012 Nal Vute
Transcript of DIPLOMSKO DELO Ekonomska obveščevalna dejavnost · obveščevalni dejavnosti v ožjem smislu pa...
DIPLOMSKO DELO
Ekonomska obveščevalna dejavnost
Avgust, 2012 Nal Vute
DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA
Ekonomska obveščevalna dejavnost
Avgust, 2012 Nal Vute
Mentor: red. prof. dr. Iztok Podbregar
ZAHVALA
Zahvaljujem se mojemu očetu Danilu za podporo skozi študijska leta in mentorju za
strokovno pomoč ter usmeritve pri nastajanju diplomskega dela.
Prav tako se zahvaljujem podjetju TUS KO-SI d. d., podjetju Petrol Energetika d. o.
o. in podjetju Metal Ravne d. o. o. za sodelovanje pri nastajanju diplomskega dela.
Iskrena hvala vsem!
3
Kazalo vsebine:
1 Uvod ............................................................................................. 7
2 Metodološki okvir .............................................................................. 7
2.1 Namen in cilj zaključnega dela ......................................................... 7
2.2 Teze ........................................................................................ 8
2.3 Metode zaključnega dela ................................................................ 8
3 Obveščevalna dejavnost ...................................................................... 9
3.1 Opredelitev obveščevalne dejavnosti ................................................. 9
3.2 Zvrsti obveščevalne dejavnosti ........................................................ 10
3.3 Oblike obveščevalne dejavnosti ....................................................... 11
3.4 Obveščevalni ciklus ...................................................................... 12
3.5 Metode obveščevalne dejavnosti ...................................................... 14
3.6 Obveščevalne službe .................................................................... 15
3.7 Sodelavec v obveščevalni dejavnosti ................................................. 19
3.8 Obveščevalni sistem ..................................................................... 20
4 Razvoj (ekonomske) obveščevalne dejavnosti ............................................ 22
5 Obveščevalna dejavnost na ekonomskem področju ...................................... 25
5.1 Opredelitev ekonomske obveščevalne dejavnosti .................................. 25
5.2 Ekonomska obveščevalna dejavnost državnih obveščevalnih služb in nedržavnih
subjektov ...................................................................................... 26
5.2.1 Ekonomska obveščevalna dejavnost državnih obveščevalnih služb ......... 28
5.2.2 Ekonomska obveščevalna dejavnost nedržavnih subjektov .................. 30
5.3 Vloga ekonomske obveščevalne dejavnosti .......................................... 34
5.4 Ekonomska obveščevalna dejavnost in ekonomsko vohunstvo .................... 36
6 Ekonomski obveščevalni sistem v Sloveniji ................................................ 38
7 Ekonomski obveščevalni sistemi po svetu ................................................. 41
7.1 Japonska .................................................................................. 41
7.2 Francija ................................................................................... 41
7.3 ZDA ........................................................................................ 42
8 Raziskava ....................................................................................... 44
8.1 Namen raziskave ......................................................................... 44
8.2 Merski instrument ....................................................................... 44
8.3 Vzorec, čas in način raziskave ......................................................... 45
8.4 Interpretacija oz. rezultati (odgovori) raziskave ................................... 45
8.5 Ugotovitve raziskave .................................................................... 48
4
9 Zaključek ....................................................................................... 50
10 Uporabljeni viri .............................................................................. 52
11 Priloga ......................................................................................... 55
Kazalo tabel:
Tabela 1: Službe, ki uporabljajo obveščevalno dejavnost in discipline zbiranja
podatkov ....................................................................................... 16
Tabela 2: Prekrivanje obveščevalne dejavnosti v javnem in zasebnem sektorju ...... 27
Tabela 3: Primerjava gospodarske, konkurenčne in poslovne obveščevalne dejavnosti
.................................................................................................. 34
5
Povzetek
Naloga predstavlja ekonomsko obveščevalno dejavnost (economic intelligence), ki je
ena izmed tradicionalnih poslanstev zunanjih obveščevalnih služb. Gre za
obveščevalno dejavnost, ki se odvija na ekonomskem področju. Ta dejavnost postaja
v sodobni družbi vedno bolj pomembna. Obveščevalni ciklus oz. krog je sestavljen iz
petih delov, in sicer: načrtovanje in usmerjanje, zbiranje, obdelava, analiziranje in
posredovanje podatkov. Službe, ki obveščevalno dejavnost uporabljajo, imenujemo
obveščevalne službe. Glede na to, kateri subjekt izvaja obveščevalno dejavnost,
razlikujemo med ekonomsko obveščevalno dejavnostjo državnih obveščevalnih služb
(gospodarska obveščevalna dejavnost) in ekonomsko obveščevalno dejavnostjo
nedržavnih subjektov (konkurenčna obveščevalna dejavnost, poslovna obveščevalna
dejavnost, konkurenčno vohunstvo). Obveščevalne službe se ukvarjajo tudi z
vohunjenjem. Če se to dogaja na ekonomskem področju, gre tako za ekonomsko
vohunjenje. Naloga tudi prikazuje, kako je s to dejavnostjo v Sloveniji in kako po
svetu (v izbranih državah). V Sloveniji ekonomska obveščevalna dejavnost še ni
razširjena, kar ne pomeni, da se ne pojavlja. SOVA (samostojna vladna služba) je
edina organizacija oz. agencija v Sloveniji, ki ima, eksplicitno, pristojnosti na
ekonomskem področju. Drugače je po svetu, države kot so Japonska, ZDA in Francija,
imajo to področje bolj razvito.
Ključne besede: obveščevalna dejavnost, ekonomska obveščevalna dejavnost,
obveščevalna služba, vohunstvo.
Summary − Econmic intelligence
The tasks presents an economic intelligence, which is one of the traditional missions
of foreign intelligence services. It is an intelligence, which takes place in the
economic field. In modern society this activity is becoming increasingly important.
Intelligence cycle consists of five parts, namely: planning and direction, collection,
processing, analyzing and communicating information. Service, which used
intelligence are called intelligence services. Which entity carries intelligence
distinction, we distinguish between economic intelligence state intelligence services
(business intelligence) and the economic Intelligence of non-state entities
(competitive intelligence, business intelligence, competitive espionage). Intelligence
services are also engaged in espionage. If this is happening in the economic field, we
talk about economic espionage. The tasks also presents how is with economic
6
intelligence in Slovenia and how in the world (selected countries). In Slovenia
economic intelligence is still not widespread, which does not mean it can not be
found. SOVA (independent government agency) is the only organization or agency in
Slovenia, which has, explicitly competence in economic matters. Otherwise the
world, countries such as Japan, USA and France are in this area much more
developed.
Keywords: intelligence, economic intelligence, intelligence services, espionage.
7
1 Uvod
Po koncu hladne vojne so obveščevalne službe preusmerile žarišče delovanja z
vojaško-političnega področja na področje ekonomije. Nacionalna varnost danes
namreč bistveno bolj sloni na ekonomski oz. gospodarski, kot na vojaški moči držav,
zato je postalo pridobivanje informacij iz ekonomskega področja poglavitna
prioriteta vseh sodobnih držav. Na samem začetku bomo predstavili nekaj osnovnih
opredelitev obveščevalne dejavnosti in obveščevalnih služb. Predstavili bomo
koncept ekonomske obveščevalne dejavnosti v širšem smislu, njen pomen in
značilnosti. Preden se bomo lotili problematike, bomo opredelili nekaj temeljnih
pojmov, ki so ključnega pomena za razumevanje tematike. Referenčna literatura
poleg pojma ekonomska obveščevalna dejavnost ponudi vrsto sorodnih pojmov, ki pa
prinašajo določene vsebinske razlike. Mednje sodijo pojmi poslovna obveščevalna
dejavnost, gospodarska obveščevalna dejavnost, konkurenčna obveščevalna
dejavnost, gospodarsko vohunstvo ter industrijsko vohunstvo. Ločeno bomo
obravnavali tudi ekonomsko obveščevalno dejavnost državnih obveščevalnih služb ter
ekonomsko obveščevalno dejavnost nedržavnih subjektov. Na kratko bomo predstavili
ekonomski obveščevalni sistem v Sloveniji in v nekaterih drugih državah po svetu, ter
jih primerjali. Diplomsko delo bo vsebovalo tudi kvalitativno raziskavo (intervju).
2 Metodološki okvir
2.1 Namen in cilj zaključnega dela
V diplomski nalogi smo si zastavili naslednje cilje:
• v najširšem pomenu predstaviti ekonomsko obveščevalno dejavnost, kot eno
izmed glavnih vej obveščevalne dejavnosti;
• definirati temeljne pojme v zvezi z ekonomsko obveščevalno dejavnostjo;
• pojasniti razmejitev med ekonomsko obveščevalno dejavnostjo v javnem in
zasebnem sektorju.
8
2.2 Teze
V diplomskem delu bomo preverili naslednje teze:
Teza 1: Obveščevalne službe in obveščevalna dejavnost so postale nujen element
zagotavljanja ekonomske varnosti države.
Teza 2: V Sloveniji je v primerjavi z drugimi državami v svetu, kot so ZDA, Japonska
in Francija, ekonomska obveščevalna dejavnost nerazširjena dejavnost, izvajata jo le
Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA) in Obveščevalno varnostna služba
Ministrstva za obrambo (OVS MO).
2.3 Metode zaključnega dela Teoretično proučevanje in preverjanje zastavljenih tez temelji na zbiranju
informacij prek spletnih brskalnikov in knjižnih virov. Osnovna metoda pri
proučevanju je analiza vsebine pisnih virov. S pomočjo analize in interpretacije
sekundarnih virov bomo preučili teoretična in strokovna dela, ki se nanašajo na
predmet proučevanja. Deloma bomo uporabili tudi analizo in interpretacijo primarnih
virov, ki nam bo služila predvsem pri dodatnem pojasnjevanju nekaterih pojmov.
Analiza pisnih virov temelji predvsem na novejših knjižnih virih, člankih,
raziskovalnih delih ter virih, dosegljivih na internetu.
Deskriptivno metodo bomo uporabili predvsem pri opisovanju načinov izvajanja
ekonomske obveščevalne dejavnosti. Pri analizi nekaterih primerov ekonomske
obveščevalne dejavnosti bomo uporabili primerjalno metodo, kjer bomo primerjali
posamezne značilnosti primerov. Diplomsko delo bo vsebovalo tudi kvalitativno
raziskavo (intervju).
9
3 Obveščevalna dejavnost
3.1 Opredelitev obveščevalne dejavnosti
Preden se bomo lotili problematike, je potrebno poudariti, da pri obravnavanju
obveščevalne dejavnosti naletimo na zelo širok spekter raznih opredelitev, zato naš
namen ni predstaviti neko fiksno definicijo določenega pojma, ampak ponuditi več
opredelitev različnih avtorjev in poiskati skupne točke oz. določiti meje.
Obveščevalna dejavnost je najširši pojem, ki ga je je Richelson (v Purg, 1995: 30)
opredelil kot: »rezultat zbiranja, analiz, združevanja in interpretacije vseh
razpoložljivih podatkov, ki zadevajo enega ali več vidikov tuje države oziroma
operativnega področja, ki je neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje.
Obveščevalna dejavnost je proces, ki zajema zbiranje in analitično obdelavo surovih
podatkov in izdela celovit obveščevalni izdelek, ki ga uporabnik potrebuje pri
oblikovanju in sprejemanju odločitev na državniškem, političnem, gospodarskem in
varnostnem področju (Intelligence−Policy and Process v Šaponja, 1999: 9).
Zaradi širine pojma obveščevalna dejavnost, lahko ta pojem obravnavamo v širšem in
ožjem smislu. V širšem smislu ga lahko razumemo kot »organizirano pridobivanje
novega znanja in informacij o dogodkih, pojavih in procesih v bivalnem ali poslovnem
okolju, v naravi, družbi, skratka o vsem, kar se dogaja okrog nas« (Šaponja, 1999: 10).
Purg (2002: 14) povzema po Richelsonu (1989: 1) opredelitev obveščevalne dejavnosti
v širšem smislu kot »rezultat zbiranja, analiz, združevanja in interpretacije vseh
razpoložljivih podatkov, ki zadevajo enega ali več vidikov tuje države oz.
operativnega področja, ki je neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje«.
O obveščevalni dejavnosti v širšem smislu govorimo torej takrat, kadar obveščevalne
organizacije za potrebe odločanja na organiziran in institucionalen način zbirajo,
analizirajo in posredujejo končne izdelke. Pri tem je pomembno, da ti subjekti
delujejo samo pod pogoji in na načine, ki so dovoljeni vsem državljanom. Gre za
običajne načine zbiranja podatkov, ki vključujejo podatke, ki so javno dostopni. O
obveščevalni dejavnosti v ožjem smislu pa govorimo takrat, ko jo izvajajo državne
institucije, ki imajo zakonska pooblastila, da zbirajo tudi tajne podatke na posebne
načine. Te specializirane državne institucije so obveščevalno-varnostne in
obveščevalne službe (Šaponja, 1999).
10
Purg (2002: 15) postavlja razmejitev med opredelitvijo v širšem in ožjem smislu, in
sicer pravi, da obveščevalna dejavnost v ožjem smislu zajema le tajno zbiranje in
analizo podatkov ter njihovo transformacijo v obveščevalno informacijo, v širšem
pomenu pa k obveščevalni dejavnosti spadajo tudi protiobveščevalne in tajne akcije.
Ne glede na to, za kakšno opredelitev gre, so obveščevalne službe odgovorne tudi za
to, da ščitijo interese svoje države (Masleša, 2001 v Žižek, 2009: 13).
3.2 Zvrsti obveščevalne dejavnosti
Obveščevalno dejavnost delimo v tri specializirane zvrsti (Šifrer, 2008: 153):
• obveščevalno,
• protiobveščevalno in
• varnostno zvrst.
Obveščevalna zvrst je osnovna in temeljna oblika obveščevalne dejavnosti. V tej zvrsti
je obveščevalna dejavnost usmerjena v raziskovanje zunanjega okolja, ki učinkuje na
državo. Namen je torej pridobivanje podatkov v tujini iz različnih področij, ki so
relevantni za matično državo (političnega, gospodarskega, znanstvenega itd.). Po
svoji naravi ima obveščevalna zvrst informativno funkcijo (Šaponja, 1999).
Protiobveščevalna zvrst ima po svoji naravi represivno in preventivno varnostno
funkcijo. Je tesno povezana in prepletena z obveščevalno zvrstjo in je ni mogoče
izvajati brez obveščevalne podpore in obratno. Zajema aktivnosti odkrivanja,
preprečevanja in spremljanja delovanja tujih obveščevalnih služb in drugih
organizacij, ki iz svojih ali tretjih držav delujejo na območju protiobveščevalne
službe (Šifrer, 2008: 153).
Varnostna zvrst je vrsta obveščevalne dejavnosti, ki poteka v sodelovanju s
pristojnimi državnimi organi in službami, predvsem tistimi, katerih osnovna dejavnost
je skrb za varnostne zadeve v državi. Temelji pretežno na ukrepanjih na osnovi
»policijskih« pooblastil, kjer pa se postavlja jasna ločnica med obveščevalno in
protiobveščevalno zvrstjo na eni in varnostno zvrstjo na drugi strani (Anžič, 1997).
Uporablja se proti organiziranemu kriminalu, terorizmu, nedovoljeni trgovini in
proizvodnji mamil, orožja in sredstev za množično uničevanje, namenjena pa je tudi
11
za odkrivanje, preiskovanje, preprečevanje in varovanje pred raznimi oblikami
političnega ekstremizma, radikalizma, katerega cilj je nasilno rušenje ustavne
ureditve (Šaponja, 1999).
Z obveščevalno dejavnostjo se ne ukvarjajo le državni organi. Obveščevalna dejavnost
je namreč lahko organizirana kot del državnega aparata ali pa kot del samostojne
nedržavne organizacije. Z obveščevalno dejavnostjo se lahko ukvarjajo politične
stranke, nepolitični subjekti, nevladni oziroma nedržavni subjekti (Podbregar, 2008).
Obveščevalno dejavnost pa razvijajo tudi razna gibanja, večji gospodarski subjekti,
večje kriminalne združbe itd. (Purg, 2002).
3.3 Oblike obveščevalne dejavnosti
Če posplošimo, lahko rečemo, da poznamo dve vrsti obveščevalne dejavnosti, in sicer
civilno in vojaško. Pri prebiranju literature, ki obravnava problematiko obveščevalne
dejavnosti lahko ugotovimo, da je delitev obveščevalnih služb precej kompleksna in
nemalokrat pomanjkljiva. Na čase se celo zdi, da z vsemi poskusi jasnih razmejitev in
opredelitev ustvarja dodatno zmedo. Brez dvoma lahko rečemo, da so opredelitve oz.
delitev obveščevalnih dejavnosti precej dinamična, fluidna kategorija. Izhajajoč iz
tega, pa ne moremo nič kaj drugače reči za oblike obveščevalne dejavnosti. Richelson
(2008 v Črnčec, 2009: 104) oblike ali tipe obveščevalne dejavnosti združuje v pet
zaokroženih področij:
1. Politično, katero obsega proučevanje domačih in tujih politik drugih držav;
kako zunanje politike drugih držav vplivajo na interese lastne države.
Pomembno pa je tudi spremljanje domače politike tujih držav. Večina
sodobnih konfliktov se začne z notranjepolitičnimi zapleti, ki kasneje dobijo
večjo širino.
2. Vojaško, ki se ukvarja z ocenjevanjem učinkov vojaške pomoči drugim, z
ocenjevanjem vojaških zmogljivosti držav, ki so na meji oboroženega konflikta
itn. Da lahko država določi lastne vojaške zmogljivosti, mora poznati
zmogljivosti potencialnih nasprotnikov.
3. Znanstveno in tehnično področje se ukvarja z razvojem obeh, tako iz
vojaškega, kot tudi iz civilnega vidika. V mnogih primerih se tehnološki
(računalniški, biotehnologija, optika in laserji) dosežki iz civilnega sektorja
nadgradijo za vojaške potrebe. Predmet proučevanja so tudi področji atomske
energije in jedrskega orožja ter biološkega ali kemičnega orožja.
12
4. Gospodarska (ekonomska) obveščevalna dejavnost spremlja: prednosti in
slabosti nacionalnih gospodarstev; dostopnost in cene ključnih virov (nafte,
kovine, rudnine); regionalne in druge gospodarske organizacije; nacionalne
fiskalne denarne politike; mednarodne plačilne mehanizme; ukrepe; pranje
denarja; teroristično financiranje; podkupovanje in korupcijo ter gospodarsko
vohunstvo.
5. Sociološka obveščevalna dejavnost se ukvarja s skupinskimi odnosi (etničnimi,
verskimi ali političnimi skupinami) znotraj določene države.
3.4 Obveščevalni ciklus
Proces obveščevalne dejavnosti poteka v več fazah, ki so medsebojno povezane.
Pravimo mu obveščevalni ciklus, ima pa od tri do pet stopenj. Avtorji različno število
stopenj navajajo predvsem zaradi dejstva, da nekatere faze delijo bolj podrobno. Po
Šaponji (1999) lahko rečemo, da ima obveščevalni ciklus štiri stopnje:
1. Načrtovanje.
2. Zbiranje podatkov.
3. Analitična obdelava podatkov in izdelava obveščevalnih izdelkov.
4. Posredovanje končnih izdelkov obveščevalne dejavnosti končnim uporabnikom.
Purg (2002: 14) povzema obveščevalni ciklus po Richelsonu (1989: 2) in pravi, da je
obveščevalni ciklus oz. krog sestavljen iz petih delov, in sicer:
1. Načrtovanje in usmerjanje.
2. Zbiranje.
3. Obdelava.
4. Analiziranje.
5. Posredovanje.
Ciklus se torej začne z načrtovanjem, s katerim se določi kako, s kakšnimi sredstvi in
katere podatke je treba zbrati. Gre za menedžment celotnega postopka pridobivanja
podatkov. V tej fazi se tudi opredelijo cilji in objekti delovanja.
13
Sledi stopnja zbiranja podatkov. V fazi zbiranja se pridobivajo surovi podatki iz
katerih se izdela končni izdelek. Obstajajo ustrezni načini oziroma metode za njihovo
zbiranje. Šaponja (1999) te metode opredeli kot discipline zbiranja podatkov in jih
deli na: operativne discipline, tehnične discipline in discipline zbiranja javno
dostopnih podatkov.
Najbolj splošno znana je ameriška klasifikacija metod pridobivanja obveščevalnih
podatkov, ki se deli na naslednje discipline (Podbregar, 2008: 32):
1. HUMINT (Human Intelligence)
Gre za pridobivanje podatkov s pomočjo človeških virov. Podatki se lahko pridobijo na
tajen način, kjer poglavitno nalogo prevzamejo agenti obveščevalne službe ali pa na
javen način, kjer poznamo široko paleto metod, in sicer od intervjujev, zaslišanj,
raznih poročil ljudi itd.
2. TECHINT (Techical Intelligence)
Pridobivanje podatkov s pomočjo tehničnih sredstev. Podatki se pridobivajo z uporabo
raznih tehničnih sredstev in sodobne tehnologije. Ta kategorija se nadalje deli na dve
veliki podskupini: SIGINT (Signals Intelligence), kar pomeni pridobivanje podatkov,
katerih vir so vse vrste elektromagnetnih emisij, ki jih zbiramo s prestrezanjem
nasprotnikovih sredstev za oddajanje in pa IMINT (Imagery Intelligence), kar pomeni
pridobivanje podatkov s sredstvi za slikovno predstavitev (Črnčec, 2009). Ti dve
podskupini imata še vsaka svoje specializirane discipline.
3. OSINT (Open Source Intelligence)
Pridobivanje podatkov z javnimi viri. Informacije javnega značaja se pridobivajo iz
elektronskih medijev, računalniških baz podatkov, tiska, interneta, revij itd., v tiskani
ali elektronski verziji. Richelson (1999) OSINT opredeljuje kot zbiranje legalno
dostopnih dokumentov, spremljanje in snemanje televizijskih in radijskih programov,
spremljanje tujih političnih, vojaških in ekonomskih aktivnosti ter drugih komunikacij.
V tretji stopnji se zbrane podatke posreduje analitičnim službam, ki podatke
ovrednotijo in analizirajo. Kot smo omenili Šaponja (1999) pod tretjo fazo uvršča
analitično obdelavo podatkov in izdelava obveščevalnih izdelkov, Richelson (1989 v
Purg, 2002) pa govori o tretji fazi, kot fazi obdelave podatkov, ki se nanaša na
spremembo ogromne količine podatkov v obliko, ki je primernejša za izdelavo
obveščevalne informacije ter zajema prevajanje, dekodiranje ter sortiranje podatkov
14
tako po vsebini kot količini. Zanj je četrta (predzadnja) faza analiziranje, ki pomeni
spremembo osnovne informacije v končni obveščevalni podatek, pri čemer integrira
vse razpoložljive podatke ter jih pri tem interpretira in oceni.
Zadnja stopnja ciklusa pa predstavlja posredovanje končnih izdelkov oz. informacij,
na podlagi analiz zbranih podatkov, končnim prejemnikom oz. naročnikom. V zadnji
fazi torej pride do distribucije in izročitve končnega obveščevalnega podatka tistim, ki
so sprožili postopek zbiranja podatkov.
3.5 Metode obveščevalne dejavnosti
Kot smo ugotovili, gre pri obveščevalni dejavnosti za proces zbiranja podatkov, ki
poteka po opisanih štirih oz. petih fazah. Pri tem je potrebno dodati metode
obveščevalne dejavnosti, ki jih lahko razdelimo v tri skupine (Šifrer, 2008: 154−155):
1. Zbiranje javno dostopnih podatkov:
- zbiranje podatkov iz sredstev javnega obveščanja, javno objavljenih
dokumentov, novic, javnih sporočil itd.;
- preučevanje javnega mnenja.
2. Zbiranje podatkov do katerih je javni dostop omejen (značilnost teh metod
je, da se izvajajo s prikrito dejavnostjo znotraj legalnih in običajnih
dejavnosti):
- zbiranje podatkov prek diplomatskih in konzularnih predstavništev;
- zbiranje podatkov prek nediplomatskih predstavništev v tujini;
- metoda prikritega anketiranja;
- metoda prikritega znanstvenega raziskovanja.
3. Tajne metode zbiranja podatkov:
- tajna usmeritev oz. vrinjanje pripadnika obveščevalne službe v strukture
nasprotnika;
- tajno sodelovanje (agenturna metoda);
- metoda tajne uporabe operativno-tehničnih sredstev.
Gre za tri skupine metod, s pomočjo katerih obveščevalne službe zbirajo podatke.
Kateri način pridobivanja podatkov bo obveščevalna služba izbrala, je odvisno od
15
konkretne situacije oz. potrebe oz. vrste podatka ali podatkov, ki jih je potrebno
pridobiti.
3.6 Obveščevalne službe
Pojem obveščevalna služba ni jasno in enotno opredeljen. Temu pritrjuje tudi Purg
(1995: 32), ki pravi: »Nekateri avtorji menijo, da je obveščevalna služba sama po sebi
jasna stvar in jo izenačujejo z drugimi dejavnostmi človeka (Kent); da je vzrok za
nastanek in delovanje obveščevalne službe v pojavu tajnosti (Heitl); da gre za
organizirano prizadevanje za pridobivanje in ocenjevanje podatkov (Farago); da gre
za državni organ, ki ima osnovno nalogo, da poroča o skrivnostih nasprotnika (Rodić).
Sodobni avtorji pa poudarjajo, da gre pri obveščevalnih službah predvsem za
»intelligence institution«. Nadalje še trdi, da gre pri obveščevalnih službah za
posebno organizacijo države, katere glavni cilji so načrtovanje, zbiranje, analiziranje
in ocenjevanje obveščevalnih podatkov ter spoznanj o drugih državah, njihovem
vojaškem in ekonomskem potencialu, političnem stanju in namerah ter znanstvenih
dognanjih. Vsekakor so takšne službe s svojo dejavnostjo nepogrešljiv element
nacionalnovarnostnih sistemov posameznih držav. Herman (2001, str. 2−5) pravi, da je
poslanstvo obveščevalnih služb v obveščanju svojih vlad in podpori političnem
odločanju z namenom, da bi:
• se izognili strateškim presenečenjem;
• zagotovili dolgoročno oskrbo s potrebnim znanjem in informacijami;
• podprli politične procese;
• vzdrževali tajnost informacij, potreb, virov ter metod.
Razlikujemo jih glede na (Purg, 2002: 17):
• področje dela in položaj v sistemu (civilne in vojaške obveščevalne službe;
službe znotraj posameznih ministrstev ali kot posebne vladne službe);
• stopnjo ofenzivnosti, ki je v razponu od pridobivanja podatkov pa vse do
izvajanja raznih akcij (tako doma kot v tujini);
• velikost, od manjših enot do velikih obveščevalnih sistemov (ki zaposlujejo
tisoče delavcev);
• usmerjenost po posameznih področjih dela in po geografskih območjih ter
16
• notranjo organiziranost (kakšen princip organiziranja imajo − štabni, linijski,
projektni ipd.).
Po navedbah Šaponje (1999, str. 34−36) jih razdelimo na naslednje zvrsti:
• strateške in taktične (so specializirane za določena področja ali za določen
način zbiranja podatkov),
• aktivne in pasivne (te v okviru svojih delovnih nalog izvajajo tudi tajne akcije
in operacije).
Službe, ki uporabljajo obveščevalno dejavnost, razvrščamo v dve veliki skupini, kot
prikazuje spodnja preglednica.
Tabela 1: Službe, ki uporabljajo obveščevalno dejavnost in discipline zbiranja podatkov (Vir:
Šaponja, 1999: 25).
OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST
OBVEŠČEVALNO VARNOSTNE SLUŽBE
OBVEŠČEVALNE SLUŽBE
• Službe za varstvo ustavne
ureditve • Protiobveščevalne službe • Posebne notranjeorganizacijske
enote policije, državnih tožilstev itd.
• Obveščevalne službe na civilnem
področju • Obveščevalne službe na vojaškem
in obrambnem področju
DISCIPLINE OBVEŠČEVALNE DEJAVNOSTI ZA ZBIRANJE PODATKOV
operativne, tehnične, odprti viri, sodelovanje s sorodnimi službami
Kot smo ugotovili, delimo službe, ki uporabljajo obveščevalno dejavnost in discipline
zbiranja podatkov na dve skupini, na obveščevalne službe, ki smo jih opredelili in na
17
obveščevalno varnostne službe. Le te izvajajo obveščevalno-varnostno dejavnost. Purg
(2002: 18) slednjo opredeljuje kot celoto obveščevalne in varnostne dejavnosti, ki
obsega zbiranje podatkov in ukrepanje. Pleteršek (2008: 78) dodaja, da je
obveščevalna dejavnost termin, ki se uporablja za opisovanje dejavnosti
specializiranih subjektov (obveščevalnih ali obveščevalno varnostnih služb), ki zaradi
zaščite nacionalnih in nadnacionalnih interesov zbirajo, vrednotijo, analizirajo in
posredujejo podatke oz. informacije, ki imajo zunanjepolitični, gospodarski, varnostni
ali obrambni pomen za državo ali mednarodno skupnost.
Šaponja (1999) je mnenja, da je obveščevalna služba posebna organizacijska oblika, v
kateri se izvaja obveščevalna dejavnost v tujini oziroma v zvezi s tujino. Izvajajo
obveščevalno, protiobveščevalno in varnostno zvrst in delujejo na naslednjih
področjih:
• na področju zunanje in notranje politike posameznih držav, regij, kontinentov
in sveta kot celote,
• na področju politike in dejavnosti različnih mednarodnih organizacij, državnih
zvez in zavezništev vseh vrst,
• na področju gospodarstva posameznih držav, območij, celin in svetovnega
gospodarstva, raziskujejo mednarodne gospodarske tokove,
• na področju znanosti in tehnologije,
• na obrambnostrateškem področju,
• na področju vojaške industrije, industrije z orožji za množično uničevanje,
bojnih strupov, atomskega orožja in njegovih komponent,
• na področju jedrske energije.
Cilji in metode dela obveščevalne službe (državne) so determinirane s političnimi cilji
in načini vodenja vladne politike. Poleg zbiranja podatkov ščiti lastne interese,
zaupne podatke in dokumente od nasprotnika, ter opravlja druge naloge za dosego
določenih ciljev, pri čemer lahko uporablja posebne metode in sredstva (Purg, 1995).
Obstoj obveščevalnih služb pa se ne omejuje samo na državni aparat, ampak dopušča
možnost, da se službe razvijejo tudi v raznih gibanjih, političnih strankah,
gospodarskih subjektih, združenjih, kriminalnih in terorističnih organizacijah.
Funkcije obveščevalnih služb so predvsem naslednje (Purg, 2002: 34−35):
18
• Prednostne naloge obveščevalnih služb so zbiranje, analiziranje in ocenjevanje
obveščevalnih podatkov in spoznanj o drugih državah, njihovem vojaškem in
ekonomskem potencialu, političnem stanju in namerah ter znanstvenih
dognanjih.
• Da lahko ustvarjalci politike in tisti, ki so odgovorni za sprejemanje odločitev,
sprejemajo odgovorne odločitve, morajo biti v ta namen temeljito informirani
z ustreznimi podatki in analizami.
• Obveščevalne službe, ki pridobivajo predčasne informacije so koristne
predvsem na naslednjih področjih (Richelson, 1989: 10 v Purg, 2002: 34):
- za načrtovanje in oblikovanje politike, konfliktne situacije, opozarjanje in
preverjanje sporazumov;
- obveščevalni podatki lahko oblikovalcem politike osvetlijo razpon opcij, ki
jih imajo na razpolago;
- obveščevalni podatki so nujni pri sprejemanju odločitev posebne narave;
- če obveščevalci odkrijejo vojaško grožnjo ali nasprotnikove slabe točke, se
lahko pripravijo ustrezni ukrepi;
- za potrjevanje ocen o nasprotniku, s čimer se pomaga pri usmerjanju
političnih in strateških odločitev.
• Ker je ena od nalog obveščevalne dejavnosti sklepanje o resničnosti pretekle,
sedanje in prihodnje situacije na določenem področju, je ena od osnovnih
funkcij obveščevalnih služb predvidevanje tega, kar se bo zgodilo na
posameznem področju.
• Ker postaja konkurenca na vseh področjih ena od pomembnih determinant, so
sodobne obveščevalne službe usmerjene na pridobivanje podatkov o novih
tehnoloških in bazičnih znanjih, novih patentih, načrtih za prihodnost in
podobno.
• Predmet dela obveščevalne službe je bilo odkrivanje tajnosti v medčloveških
odnosih oz. odkrivanje nasprotnih in zaščitnih lastnin.
• Obveščevalne službe se lahko pojavljajo kot nekakšne predhodnice uradnim
stikom, lahko pa so edini povezovalni člen med državama (posebej kadar so
odnosi med državama konfliktni).
Obveščevalne službe pogosto poleg obveščevalne dejavnosti izvajajo tudi druge
naloge, ki jih uvrščamo v t. i. neobveščevalno dejavnost obveščevalnih služb
(Podbregar, 2008). Neobveščevalna dejavnost pomeni dejavnost določene države ali
gibanja, ki z uporabo metod in sredstev ustvarja pogoje za agresijo ali neposredno
19
načrtuje, organizira in realizira uresničitev tovrstnih aktivnosti proti drugi državi ali
gibanju. Neobveščevalna dejavnost je uresničevanje državne politike z vodenjem
specialne, »tihe« vojne (Djordjević v Podbregar, 2008). Šaponja (1999) to opisuje kot
vrsta aktivnega delovanja obveščevalnih služb, ki s svojimi metodami v tujih državah
organizirajo prevzem oblasti, državne udare, vzpodbujajo afere, diskreditirajo
vodilne politike, izvajajo atentate itd. Potrebno pa je povedati, da se tudi
obveščevalne organizacije na gospodarskem področju, v zasebnem sektorju,
poslužujejo takšnih aktivnosti. S tajnimi operacijami poskušajo uničiti konkurenčno
podjetje. Med tovrstne operacije sodi infiltriranje svojih uslužbencev na pomembne
položaje v konkurenčnih podjetjih.
Velikokrat se v zvezi z obveščevalno dejavnostjo uporablja tudi pojem vohunstvo. O
slednjem je v literaturi, ki obravnava to področje, veliko napisanega. Zato dodajmo
razmejitev med obveščevalno dejavnostjo in vohunstvom. Vohunstvo ali vohunjenje
opravljajo vohuni, po naročilu in za potrebe obveščevalnih služb in njihovih držav.
Vohunjenje je del dejavnosti oz. aktivnosti obveščevalnih služb. Ta aktivnost jih loči
od drugih organizacij, ki se prav tako ukvarjajo z zbiranjem in obdelavo informacij.
Na ta pojem posebej opozarjamo zato, ker je v strokovni literaturi pogosto
obravnavan v tem kontekstu in ker ga bomo v našem kontekstu omenjali tudi mi.
3.7 Sodelavec v obveščevalni dejavnosti
Kadar govorimo o obveščevalni dejavnosti, moramo opredeliti tudi osebe, ki
sodelujejo z obveščevalno službo in sodelujejo pri oz. v obveščevalni dejavnosti. Za
te osebe se najpogosteje uporabljajo izrazi kot so agent, sodelavec, špijon idr. Gre
za osebo, brez katere si zbiranje obveščevalnih podatkov in izvajanje drugih
aktivnosti obveščevalnih služb ne gre predstavljati.
Podbregar (2008: 36) povzema po Kruniću (1997) značilnosti, ki opredeljujejo agenta:
• tajnost sodelovanja, ki je zanj praktično nujna;
• neprofesionalnost, saj agent ni zaposlen v obveščevalni službi;
• organiziranost;
• zavezanost k svoji vlogi;
• trajnost povezave med agentom in obveščevalno službo;
20
• pri agenturnem delu je v središču pozornosti človek, to je sodelavec
obveščevalne službe;
• agenturno delo uporabljajo izključno obveščevalne službe in le te zbirajo
osebe, s katerimi bodo vzpostavile sodelavski odnos, z namenom zbiranja
obveščevalnih podatkov;
• agenturni način dela temelji na tajnosti, ki izhaja iz narave same dejavnosti;
• agenturni način dela je specifičen in zapleten, zahteva strokovno
usposobljenost vseh sodelujočih, ter stalni nadzor obveščevalne službe nad
vsemi sodelavci;
• agenturno delo vključuje tudi uporabo najmodernejše operativne tehnike pri
zbiranju obveščevalnih podatkov, ter varno posredovanje zbranih podatkov od
sodelavca do obveščevalca, ki je zadolžen za konkretnega sodelavca;
• sodelavec živi v okolju, ki je predmet obveščevalnega interesa;
• dejavnost obveščevalne službe znotraj odnosa med sodelavcem in
obveščevalcem mora potekati po določenih pravilih, ki predstavljajo skupek
izkušenj iz obveščevalnega dela in uporabo znanstvenih dognanj na različnih
področjih človekove ustvarjalnosti;
• z agenturnim delom so zbrani podatki rezultat predhodnih dolgotrajnih
sistemskih priprav, preučevanj okolja in izbire primernega sodelavca.
3.8 Obveščevalni sistem
Obveščevalni sistem pomeni funkcije, organizacije, njihov ustroj, medsebojne odnose
in načela, ki predstavljajo določeno zaokroženo celoto. Lahko ga opredelimo v ožjem
ali širšem pomenu (Djordjevičć v Purg, 2002; Podbregar, 2008: 27):
• V ožjem pomenu ga lahko opredelimo kot nacionalni obveščevalni sistem
oziroma s predpisi določeno področje dela in medsebojnih odnosov vseh
obveščevalnih in drugih ustanov države, ki zbirajo, ocenjujejo in posredujejo
obveščevalne podatke in informacije.
• V širšem smislu pa gre za povezovanje nacionalnih obveščevalnih sistemov v
širše sisteme (znotraj NATO, EU, razne mednarodne povezave itd.).
Pojem obveščevalna skupnost se pogosto uporablja kot drug izraz za obveščevalni
sistem v ožjem smislu. Opredeli in določi se z vladnimi odločbami, praviloma pa jo
21
sestavljajo obveščevalne službe, organizacije za zbiranje posebnih obveščevalnih
podatkov in drugi obveščevalni elementi pri raznih ministrstvih (Purg, 1995).
Podbregar (2008: 27) pojasnjuje, kaj vpliva na odločitev države, kako bo organizirala
in izvajala svojo obveščevalno-varnostno dejavnost. Pravi, da med osnovne
dejavnike, ki vplivajo na to določitev, spadajo predvsem velikost države, stopnja
ogroženosti, kateri je država izpostavljena ter viri, s katerimi država razpolaga.
Zraven omenjenega pa je pri tej odločitvi pomembno tudi mesto, ki ga posamezna
država zaseda v mednarodni obveščevalno varnostni strukturi.
Strinjamo se z Podbregarjem (2008: 28), da so tukaj v ospredju, z veliko več
manevrskega prostora, velike, z viri bogate države, vendar pa je kljub temu odločilen
dejavnik stopnja ogroženosti, kateri je izpostavljena posamezna država. Kot bomo
videli v nadaljevanju, je področje (ekonomske) obveščevalne dejavnosti v Sloveniji, v
primerjavi z drugimi večjimi svetovnimi državami (ZDA, Japonska in Francija), precej
slabše pokrito. Slovenija je, v primerjavi z omenjenimi tremi državami občutno
manjša, torej razpolaga z manjšim manevrskim prostorom in tudi njeni razpoložljivi
viri so občutno manjši. Pa tudi njena stopnja ogroženosti se s stopnjo, ki velja za
svetovne velesile, ne more primerjati. Seveda pa slednje ne pomeni, da ni ogrožena
in da področje obveščevalne dejavnosti ni potrebno pozornosti. Kot rečeno, o tem
več proti koncu naloge.
22
4 Razvoj (ekonomske) obveščevalne dejavnosti Pogosto zasledimo trditev, da je obveščevalna dejavnost druga najstarejša dejavnost,
takoj za prostitucijo. Nekateri avtorji med najstarejše primere obveščevalcev
pogojno uvrščajo nekdanje vedeževalce, npr. v preročišču v Delfih, ki so trdili, da so
sposobni komunicirati z bogovi in da imajo moč napovedovanja prihodnosti (The New
Encyclopaedia Britanniva, 1992: 718 v Purg 1995). Sun Cu Vu je že v petem stoletju
pred našim štetjem razlikoval pet vrst agentov in razčlenil njihovo vlogo in pomen za
uspešno vodenje vojn. Bergier (1974) celo trdi, da je industrijsko vohunjenje starejše
od vojaškega in navaja primere, kot je kraja skrivnosti proizvodnje svile na Kitajskem
ipd. V srednjem veku je bila obveščevalna dejavnost v izraziti funkciji posameznih
vladarjev, predvsem za potrebe vodenja vojn, šele z absolutizmom pa je prišlo do
premikov v smeri oblikovanja enotnih obveščevalnih služb, ki so bile praviloma v
funkciji monarha (Rodić, 1969). »Srednji vek vnese nekaj novih elementov v
oblikovanje obveščevalnih služb, saj se poveča njena uporaba, metode obveščevalne
dejavnosti se izpopolnjujejo in nastajajo nove ter nastanejo možnosti za nastanek
prvih posebnih državnih organov z obveščevalnimi nalogami« (Purg, 1995: 48).
Izstopale so predvsem obveščevalne službe Bizantinskega cesarstva, papeške kurije in
katoliške cerkve, Dubrovniške republike in mongolskih osvajalcev (Rodić, 1969). Za
začetek razvoja sodobne obveščevalne dejavnosti na splošno velja 15. stoletje, to je
čas odpošiljanja stalnih diplomatskih predstavnikov v tujino (Purg, 1995). V razmahu
obveščevalnih služb v 19. stoletju, ki je bil predvsem posledica osvajanja novih
ozemelj, širjenja tržišč, boja za gospodarsko, vojaško in politično prevlado,
ustvarjanja nacionalnih držav in drugih, je vse to vplivalo na profesionalizacijo
obveščevalnih služb in širitev iz vojaške in politične sfere na ekonomsko, znanstveno,
tehnično in druge (Purg, 1995). Že leta 1991 je takratni, na novo izvoljeni direktor
ameriške obveščevalne službe CIA poudaril, da bo njegovo vodenje usmerjeno
predvsem v zbiranje podatkov na ekonomskem področju. Lahko trdimo, da je v
sodobni mednarodni skupnosti gospodarska konkurenčnost bolj pomembna od vojaške
sile. Po »hladni vojni« je razcvet obveščevalne dejavnosti na ekonomskem področju
nastal predvsem kot posledica hitrega industrijskega in tehničnega razvoja v svetu.
Tovrstna dejavnost ne zajema le zbiranja ekonomskih podatkov o neki drugi državi,
ampak tudi zaščito interesov lastne države od škode, ki bi jo lahko prizadejala druga
država (Purg, 1995). Zbiranje takšne vrste podatkov je pomembno za nacionalno
varnost, saj so ekonomski dejavniki ključnega pomena za politični razvoj in vodenje
zunanje politike neke države. Poleg premika obveščevalnih služb na ekonomsko
23
področje, pa velja omeniti še premik obveščevalne dejavnosti, ki je bila doslej v
domeni državnega aparata, na zasebne subjekte. Pridobivanje informacij o
gospodarskem okolju je v pristojnosti obveščevalnih služb javnega sektorja, hkrati pa
informacije te vrste potrebujejo tudi gospodarski subjekti, ki želijo vlagati na
določenem območju in tu je skupna točka med obema obveščevalnima dejavnostima
(Črnčec, 2009). Na tem mestu lahko govorimo o privatizaciji obveščevalne
dejavnosti.
Jelen (2008: 194) navaja, da je temeljno tezo o obveščevalni revoluciji postavil
Dedijer (1911−2004), ki se je znanstveno ukvarjal predvsem s socialno obveščevalno
dejavnostjo, in sicer je le-ta temeljila na naslednjih osmih točkah:
1. po letu 1945 so vse suverene države razvile nacionalne varnostne in
obveščevalne skupnosti;
2. smo sredi razmaha novih informacijskih tehnologij in novih znanosti, ki vse
uporabljajo »intelligence« in zagotavljajo varnost ter jo analizirajo;
3. privatizacija obveščevalne dejavnosti, ko korporacije in drugi socialni sistemi
sistematično uporabljajo »intelligence« in varnost za konkurenčnost, rast in
profit;
4. vzpostavitev telesa za vpogled in nadzor, ki zagotavlja, da se obveščevalna in
varnostna skupnost držita osnovnih demokratičnih principov;
5. globalni učinki obveščevalne revolucije;
6. individualizacija »intelligence«: pojav informacijskih tehnologij v življenju
posameznika spodbuja njegovo radovednost in prizadevanje, da dobi
informacije, ki mu pomagajo razumeti in reševati njegove probleme;
7. »vohunjenje umira«;
8. razvoj znanosti, ki se nanašajo na znanje posameznika, različne socialne
sisteme, ki zadevajo globalne probleme in naravne znanosti.
Torej, iz vidika razvoja ekonomske dejavnosti na ekonomskem področju, lahko
poudarimo dva pomembna segmenta, in sicer preusmeritev oziroma širitev delovanja
obveščevalnih služb na ekonomsko področje, kot posledica globalizacije in hitrega
industrijskega in tehničnega razvoja v svetu. Drugi pomemben segment, ki ga je
potrebno omeniti, pa je prehod obveščevalne dejavnosti v zasebno sfero in
zavedanje zasebnih gospodarskih subjektov o pomembnosti te dejavnosti za njihovo
konkurenčnost, razvoj in napredek.
24
Res je, da je varnost vseh nas na prvem mestu, vendar pa se po drugi strani lahko
zamislimo nad besedami Bergierja (1974: 118), ki pravi, da smo danes prišli do te
točke, ko so metode obveščevalne dejavnosti (vohunstva), ki uporabljajo zadnje
dosežke elektronike, postale tako nevarne, da se upravičeno bojimo, da bodo
privedle do popolnega konca privatnega življenja in do razkroja družbe. Čeprav je
minilo že 37 let, od kar je omenjeni avtor napisal to ugotovitev, lahko rečemo, da se
dogaja točno to, kar je napovedal.
25
5 Obveščevalna dejavnost na ekonomskem področju
5.1 Opredelitev ekonomske obveščevalne dejavnosti
Jelen (2008: 196) piše, da Ženevski center za demokratičen nadzor oboroženih sil
(DCAF) v enem svojih poročil (Intelligence Practice and Democratic Oversight − a
Practioner View, 2003) opredelil ekonomsko obveščevalno dejavnost (economic
intelligence), kot eno izmed tradicionalnih poslanstev zunanjih obveščevalnih služb
ter dodaja, da je to razumevanje ekonomske obveščevalne dejavnosti zelo
uveljavljeno. Pri ekonomski obveščevalni dejavnosti v splošnem oz. tradicionalnem
smislu je naročnik in prejemnik izdelkov država oz. pristojni državi organ (Vrenko,
1999 v Roša, 2009: 31).
Kot smo omenili, Črnčec (2009: 120) piše o gospodarski (ekonomski) obveščevalni
dejavnosti za kateri pravi, da ju je moč predstaviti in opredeliti skozi dve dimenziji:
1. Dimenzija je mikrogospodarska obveščevalna dejavnost (uporabljajo se tudi
izrazi mikrogospodarsko vohunstvo, komercialna obveščevalna dejavnost in
industrijsko vohunstvo), vključuje dejavnost državnih služb, ki zbirajo
informacije za potrebe svojega poslovnega sektorja. Na mikroravni vladne
službe podpirajo svoje korporacije ali tajno ovirajo dejavnosti tujih
korporacij. Ključni cilj državnih dejavnosti je preprečiti tujemu podjetju, da
le ta pridobiva poslovne koristi na mednarodnem trgu.
2. Dimenzija je makroekonomska obveščevalna dejavnost, ki prav tako vključuje
vladne službe na makroravni, ko izvajajo še makroekonomsko vohunstvo. Tudi
tukaj je, tako kot pri mikrodejavnosti, osnovni namen podpora svojim
podjetjem, razlika je le v tem, da delujejo globalno ter zagotavljajo
nacionalne gospodarske interese. Makroekonomska gospodarska obveščevalna
dejavnost je pomembna tudi za preprečevanje in zmanjševanje škode ali
zagotavljanje pomembnih sivih informacij za lasten javni ali zasebni sektor
(Črnčec, 2009: 121).
Po besedah Fleisherja (2003: 64) je obveščevalna dejavnost, usmerjena v
konkurente, primarno služila potrebam strateškega planiranja, menedžerjem,
specialistom za razvoj poslovanja, odgovornim za združitve in prevzeme ali/in
tržnikom oz. menedžerjem v marketingu, ki se ukvarjajo z »brandingom« ali
26
oglaševanjem produktov. Dodaja, da je glavni namen tržne obveščevalne dejavnosti
razumevanje trga, na katerem sodelujemo. Tržna (ekonomska) obveščevalna
dejavnost, po njegovih navedbah, zajema dimenzije, kot so dejanska in potencialna
velikost trga, rast trga, donosnost, stroškovna struktura, prodaja, tržni trendi ter
ključni dejavniki uspeha.
Kot smo že omenili, je vohunstvo del aktivnosti obveščevalnih služb. Jelen (2008:
225−226) piše o ekonomskem vohunstvu kot sestavini ekonomske obveščevalne
dejavnosti. Pravi, da se ekonomsko vohunstvo nanaša predvsem na poseben način
zbiranja oz. pridobivanja podatkov. Bodisi da ga izvajajo v okviru posebnih zakonskih
pooblastil (državne) obveščevalne službe, bodisi podjetja neposredno ali posredno.
Po njegovih besedah je to v obveščevalnih službah del celovite obveščevalne
dejavnosti oz. celovitega obveščevalnega procesa (ciklusa), v katerem se tako
pridobljeni podatki skupaj s podatki iz drugih virov (odprti ali javni viri) preoblikujejo
preko procesov analiziranja in evalvacije v obveščevalne informacije. Tudi podjetja,
ki izvajajo obveščevalno dejavnost kot svojo profitno dejavnost, počnejo enako. To
dejavnost lahko tudi tržijo. Vsekakor pa morajo biti prepričani v resničnost,
zanesljivost in verodostojnost informacij ter njihovega vira.
5.2 Ekonomska obveščevalna dejavnost državnih obveščevalnih služb in nedržavnih subjektov
Glede na to, kateri subjekt izvaja obveščevalno dejavnost, razlikujemo med
ekonomsko obveščevalno dejavnostjo državnih obveščevalnih služb in ekonomsko
obveščevalno dejavnostjo nedržavnih subjektov.
Zaradi pojavljanja številnih pojmov v zvezi z obveščevalno dejavnostjo, lahko kaj
hitro nastane zmeda. Črnčec (2009: 118) pravi, da je ne glede na pojavljanje
številnih pojmov, vse vrste gospodarskih in poslovnih obveščevalnih dejavnosti v
javnem in zasebnem sektorju moč opredeliti in jih opisati znotraj štirih terminov:
1. gospodarska obveščevalna dejavnost,
2. konkurenčna obveščevalna dejavnost,
3. poslovna obveščevalna dejavnost,
4. konkurenčno vohunstvo.
27
Prva oblika sodi v javni, ostale tri v zasebni sektor.
Obveščevalna dejavnost je torej prisotna tako v javnem, kakor tudi v zasebnem
sektorju. Danes pa se, kljub temu, da delovanje v javnem in zasebnem ločimo,
uveljavila tudi »vmesna« oblika, to je t. i. javno-zasebno partnerstvo. Med takšno
partnerstvo sodi na primer zunanje pridobivanje obveščevalnih podatkov. Kljub
temu, da obstajajo določene jasne ločnice med obveščevalno dejavnostjo v javnem
in zasebnem sektorju, pa to ločevanje ni vedno popolnoma razjasnjeno. Za lažje
razumevanje povejmo, da so najpogosteje uporabljena merila za delitev na osebe
javnega in zasebnega prava naslednja (Pirnat 1995 v Črnčec, 2009: 23):
• kdo je ustanovitelj organizacije;
• katerim ciljem sledi organizacija pri svojem delu;
• kakšno je z vidika upravljanja razmerje med organizacijo in javnimi oblastmi;
• kako se lahko razpolaga z lastnino ter
• kako se pri urejanju posameznih razmerij uporablja javno pravo.
Čeprav torej obstajajo določene jasne ločnice med zasebnim in javnim sektorjem in
tako obveščevalno dejavnostjo v zasebnem in javnem sektorju, se le ta v določenih
točkah prekrivata, kar je lepo razvidno iz spodnje tabele.
Tabela 2: Prekrivanje obveščevalne dejavnosti v javnem in zasebnem sektorju (Vir: Prirejeno
po Johnson, 1996: 150 v Črnčec, 2009: 136).
Zasebni sektor
Zasebni-javni sektor
Javni sektor
Konkurenčna
obveščevalna dejavnost
Gospodarska obveščevalna dejavnost
Konkurenčno vohunstvo
Mikrogospodarska
obveščevalna dejavnost (prikrito izvajanje)
Makrogospodarska obveščevalna dejavnost (prikrito in odkrito
izvajanje)
28
Ulcej (2008: 45) piše o privatizaciji obveščevalne dejavnosti in tako ugotavlja oz.
povzema po Trevertonu (2003: 124), da si zasebni sektor počasi prisvaja (privatizira)
obveščevalne aktivnosti in da bo tako postopoma večina osnovnega procesiranja
odprtih informacij izpeljana zunaj državnih služb, rezultat tega pa bo država
pridobila ali odkupila od služb, ki se s tem ukvarjajo.
5.2.1 Ekonomska obveščevalna dejavnost državnih obveščevalnih služb
Državne legalne institucije, ki izvajajo ekonomsko obveščevalno dejavnost, imajo za
to legalna pooblastila. Slednja jim je naložila država sama, da lahko uporabljajo
vohunske metode, tehnike in sredstva v zakonsko določenih oblikah in pogojih.
Hočevarjeva (2007: 30) navaja, da je ena od poglavitnih funkcij državnih
obveščevalnih služb zaščita gospodarskih interesov svoje države ter dodaja, da se
metode delovanja državnih obveščevalnih služb v gospodarskem sektorju bistveno ne
razlikujejo od tistih metod, ki jih uporabljajo na ostalih področjih delovanja. Je pa
res, da je obdobje tehnologije oz. informacijska doba v kateri živimo danes, prinesla
določene spremembe tudi na področje obveščevalne dejavnosti. To je vplivalo tudi
na metode in tehnike takšne dejavnosti.
Črnčec (2009: 82−84) piše o novi obveščevalni paradigmi v javnem sektorju. Pravi, da
je kombinacija sprememb v strateškem okolju, informatizacije, dogajanj v zasebnem
sektorju in začetek vojne proti terorizmu nakazal nove trende v obveščevalni
dejavnosti javnega sektorja ter dodaja, da je prišel čas za novo obveščevalno
paradigmo v obveščevalni dejavnosti. Le to, po njegovih besedah izpolnjuje
naslednjih sedem trendov:
• Prvi trend predstavlja preoblikovanje nacionalnih obveščevalnih in z njim
povezanih struktur.
• Drugi trend širi pristojnosti in pooblastila za zbiranje podatkov obveščevalnih
služb, največkrat z večjimi posegi v človekove pravice in svoboščine.
• Tretji trend je potreba po podatkih, dokazih, ki imajo skoraj forenzično
vrednost.
29
• Četrti trend je povezan s povečano zmožnostjo prenosa velike količine
podatkov in informacij, ki postavljajo obveščevalne službe v položaj, ko
velikokrat ne morejo konkurirati sredstvom, ki se ukvarjajo s prenosom
podatkov in informacij, kot so televizija, radio, internet ter telefonski klici,
kot najpogostejši mediji za izmenjavo novic.
• Peti trend je v duhu sploščenega, horizontalnega sveta. Dostopnost in
uporabnost informacijske tehnologije milijardam ljudi omogoča uporabo
interneta, med katerimi so lahko takšni, ki njegovo uporabo zlorabijo za
ogrožanje pridobitev, ki jih je prinesel splet.
• Šesti trend je rezultat in posledica prodiranja tretjega in četrtega v
obveščevalno skupnost. Obveščevalne službe morajo z verodostojnimi
informacijami podpreti strateške, operativne in taktične uporabnike.
• Sedmi trend je v tesni vezi s prvim, s tem da presega njegovo nacionalno
dimenzijo. Gre za sodelovanje na obveščevalnem področju v mednarodnem
okolju med državami, v okviru različnih nadnacionalnih, varnostnih,
regionalnih ali gospodarskih organizacij, katero je danes pomembnejše kot
kdajkoli prej.
Gričar (2006: 75) našteva področja, na katera posega državna ekonomska
obveščevalna dejavnost:
• oblikovanje ekonomskih politik in državnih strategij;
• podpora v dvostranskih in večstranskih ekonomskih diplomatskih pogajanjih;
• sprejemanje odločitev glede uporabe ekonomskih sredstev zunanje politike in
njihovo neposredno izvajanje (npr. omejitev pretoka blaga in kapitala,
nudenje tuje razvojne pomoči);
• kršitev ekonomskih sankcij in nadzor blaga z dvojno rabo;
• ocene gospodarskih razmer v drugih državah (kot kriterij varnostne ocene);
• sprejemanje strateških odločitev v podjetjih, kjer ima država lastniški delež;
• privatizacija pomembnejših podjetij, še posebej v tranzicijskih državah;
• raziskave in razvoj, predvsem na področju vojaško-industrijskega kompleksa,
energetike ter informacijsko komunikacijskih tehnologij;
• povečevanje konkurenčnih prednosti ekonomskih subjektov v zasebnem
sektorju, ki so identificirani kot strateško pomembni za gospodarstvo;
• pospeševanje vhodnih neposrednih investicij in internacionalizacije poslovne
dejavnosti;
30
• varnostno področje, kjer so ekonomske informacije o ekonomskih subjektih in
finančnih transakcijah potrebne za odkrivanje pojavnih oblik organiziranega
kriminala in terorizma.
5.2.2 Ekonomska obveščevalna dejavnost nedržavnih subjektov
Jelen (2008: 201) pravi, da je pomembna razlika med splošnim razumevanjem in
razumevanjem koncepta obveščevalne dejavnosti v menedžmentu tudi v tem, da je v
prvem, torej v svetu obveščevalnih služb kot instituciji izvršne oblasti držav (državni
sistem), vohunstvo pomembna sestavina obveščevalne dejavnosti, med tem ko v
pogledih menedžmenta (zasebni, podjetniški sistem) prevladuje trditev, da je
ekonomska (poslovna, konkurenčna) obveščevalna dejavnost legalna in etična ter
nima nič skupnega z ekonomskih vohunstvom, ki spada v kriminalno sfero kot
sestavina poslovne kriminalitete.
Kot smo omenili, imajo državne legalne institucije legalna pooblastila za
uporabljanje vohunskih metod, tehnik in sredstev, med tem ko podjetniška
obveščevalna dejavnost takšnih pooblastil nima. Gre torej za dejavnost nedržavnih
subjektov. Zanje država uporabo vohunskih metod, tehnik in sredstev prepoveduje in
sankcionira z zakonom. Tako uvrščamo te dejavnosti med kazniva dejanja. Tista
dejanja, ki niso posebej nasprotna zakonom, prav tako pa ne združljiva s poslovno
etiko, uvrščamo v t. i. sivo območje.
Privatizacija obveščevalne dejavnosti poteka s pomočjo subjektov privatizacije. Kot
ti, se najpogosteje omenjajo zasebne organizacije, posamezniki iz akademske,
poslovne ali druge sfere zasebnega življenja. Vsi ti pa seveda morajo opravljati
obveščevalno dejavnost.
Črnčec (2009: 117) povzema po Hermanu (1996: 1), da sta poslovna obveščevalna
dejavnost in obveščevalna dejavnost o konkurenci prepoznavni del zasebnega
sektorja. Zato jim več pozornosti namenjamo v nadaljevanju.
Poslovna in konkurenčna obveščevalna dejavnost
V zvezi z ekonomsko obveščevalno dejavnostjo nedržavnih subjektov moramo, za
lažje razumevanje obravnavane problematike ter razlikovanje med posameznimi
pojmi, pojasniti poslovno in konkurenčno obveščevalno dejavnost.
31
V zvezi z obravnavano problematiko je smiselno opredeliti tudi pojem »poslovne
skrivnosti«, saj poslovna in tudi konkurenčna obveščevalna dejavnost temeljita na
zbiranju, organiziranju, varovanju in uporabi le teh. Pri opredeljevanju pojma
poslovna skrivnost obstajata v teoriji dva pristopa (Španinger, 2009: 451): Po eni
strani gre za z zakonom opredeljen termin poslovna skrivnost, po katerih se štejejo
za poslovno skrivnost podatki, za katere tako določi organizacija oz. družba s svojim
sklepom. Ne glede na to opredelitev, pa se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za
katere je očitno, da bi, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba, lahko nastala
občutna škoda. Gre torej za podatke za katere ve le določen krog ljudi. Po drugem
pristopu, ki se nanaša na notranjo opredelitev, je poslovno skrivnost možno
opredeliti kot materialne in nematerialne stvari, katere ni treba poznati tistim, ki
teh stvari pri svojem delu ne potrebujejo. Dodajmo še, da po besedah Kopa (1995:
57) o varovanju poslovne skrivnosti govorimo, ko si nekdo, ki to skrivnost upravičeno
pozna, prizadeva, da je ne bi izvedela tretja oseba, ter je tudi sam ne zlorabi.
Hočevarjeva (2007: 18) povzema po Dvoršku (2003) opredelitev poslovne
obveščevalne dejavnosti in pravi, da je poslovna obveščevalna dejavnost disciplina
zbiranja, organiziranja in uporabe podatkov na etičen in zakonit način v uporabi
predvsem s strani menedžmenta za sprejemanje pravilnih odločitev ter dodaja, da
takšna dejavnost omogoča pridobivanje poglobljenih informacij o potrošnikih in
strankah, konkurentih in gospodarskem okolju, ki so za uspešnost posameznega
podjetja izjemnega pomena. Gre torej za kombinacijo podatkov in informacij o
nekem poslovnem okolju določenega podjetja. Kot taka zajema tudi konkurenčno
obveščevalno dejavnost kot njeno podpodročje. Tako vidimo, da je poslovna
obveščevalna dejavnost večstranski koncept, ki ga je treba po besedah Črnčeca
(2009: 128) preučevati iz vsaj treh perspektiv kot sistem, ki:
1. pomaga hitreje sprejemati boljše odločitve;
2. spreminja podatke v informacije;
3. uporablja racionalen pristop k menedžmentu.
Konkurenčna obveščevalna dejavnost pa je, izhajajoč iz napisanega, posebna oz.
specializirana veja poslovne obveščevalne dejavnosti. Ulcej, Britovšek in Sotlar
(2010) navajajo naslednjo razmejitev med obema pojmoma: »Poslovno obveščevalno
dejavnost lahko razumemo v širšem, kot tudi v ožjem smislu. V širšem zajema
32
celoten spekter pridobivanja poslovnih podatkov, ki služijo analitiki in kot podpora
odločanju uporabnikov. Zajema tako zunanji proces, t. j. konkurenčno obveščevalno
dejavnost, kot tudi notranji proces, t. j. poslovno obveščevalno dejavnost v ožjem
smislu oziroma poslovno inteligenco. «Bistvo konkurenčne obveščevalne dejavnosti
je, da se pravočasno odkrijejo in pridobijo informacije, ki so pomembne in potrebne,
da se oblikujejo odločitve, ki prinašajo konkurenčno prednost. Je osredotočena na
zunanje okolje in se osredotoča na informacije dostopne iz javnih virov.
Tako poslovna, kakor tudi konkurenčna obveščevalna dejavnost imata svoj
obveščevalni krog, ki je pri obeh sestavljen iz štirih korakov, kot jih prikazujemo v
nadaljevanju.
Krog poslovne obveščevalne dejavnosti je sestavljen iz naslednjih korakov (Vitt,
Luckevich, Misner, 2002: 18 v Črnčec, 2008: 130):
1. Vpogled.
2. Delovanje.
3. Merjenje.
4. Analiziranje.
In kaže, kako analiza poslovnih informacij omogoča vpoglede (veliko majhnih ter vsaj
nekaj velikih), ki omogočajo ali ponujajo predloge za izboljšanje poslovanja, nato pa
se po njihovi implementaciji izvaja merjenje, kaj in kako deluje. Merjenje rezultatov
je korak, ki zagotavlja nove podatke za analizo in za začetek novega kroga poslovne
obveščevalne dejavnosti.
Osnova konkurenčnega obveščevalnega sistema je obveščevalni krog sestavljen iz
naslednjih korakov (Kahner, 1997: 43−45 v Črnčec, 2009: 124−125):
1. Načrtovanje in usmerjanje je korak v katerem menedžment odloči, kateri so
potrebni obveščevalni podatki.
2. Zbiranje je korak, ki vključuje pridobivanje surovih podatkov, iz katerih se
lahko izdela obveščevalne informacije. Večina virov, ki vključujejo periodiko,
letna poročila, knjige, poročila, govore, podatkovne baze itd., je javnih,
dostopnih vsem uporabnikom. Ta korak vključuje tudi obdelavo informacij za
nadaljnjo posredovanje in hranjenje v elektronski obliki.
33
3. Analiziranje je najtežji korak obveščevalnega kroga, v katerem se tehtajo
pridobljene informacije, išče vzorec in izdelajo različni scenariji. Včasih je
celo potrebno, da mora analitik zapolniti praznine in strokovno ugibati o
možnih rezultatih.
4. Posredovanje je zadnji korak, ki vključuje posredovanje obveščevalnih
izdelkov tistim, ki so jih zahtevali.
Lönnqvist in Pirttimäki (2006: 83−90 v Ulcej, Britovšek, Sotlar, 2010) v zvezi s
pojmom poslovne obveščevalne dejavnosti ne omenjata zgolj pretvarjanje oz.
spreminjanje informacij v »intelligence«, temveč dajeta poudarek tudi na
upravljanju poslovnih informacij.
Ulcej, Britovšek in Sotlar (2010) ugotavljajo, da je iz definicij obeh pojmov razvidno,
da sta si konkurenčna in poslovna obveščevalna dejavnost podobni:
• v zbiranju in analizi poslovnih podatkov,
• v ideji o izdelavi končnih obveščevalnih informacij/produktov in
• v namenu dejavnosti, ta pa je podpora odločanju in doseganje ciljev.
Za boljšo predstavo in lažje razumevanje podajamo še tabelarni prikaz primerjave
gospodarske, konkurenčne in poslovne obveščevalne dejavnosti.
34
Tabela 3: Primerjava gospodarske, konkurenčne in poslovne obveščevalne dejavnosti (Vir:
Črnčec, 2009: 135).
Gospodarska obveščevalna
dejavnost
Konkurenčna obveščevalna
dejavnost
Poslovna obveščevalna
dejavnost Osnovni namen Pridobivanje
zunanjih podatkov Pridobivanje
zunanjih podatkov Podpora notranjim
procesom
Starost dejavnosti Nekaj tisočletij Nekaj desetletij 15 let
Obveščevalni krog Da Da Da
Viri in zvrsti pridobivanja podatkov
Javni in tajni viri Humint (odkriti in
prikriti − vohunstvo)
Vse druge zvrsti
Javni viri, Humint (odkriti)
Imint (delno) Geospatial
Intelligence (delno)
Javni viri
Velikost strukture Velika Praviloma sestavni
del večje obveščevalne
službe
Majhna Specializirano podjetje, samostojni posamezniki, Posamezniki ali majhni oddelki v
podjetju
Majhna Posamezniki
Posebni oddelek
Pomen informacijske tehnologije
Majhen, narašča Srednje velik, narašča
Ključen
Prožnost in odzivnost na spremembe v okolju
Majhna Velika Velika
5.3 Vloga ekonomske obveščevalne dejavnosti
Danes je postala varnost pomembnejša kot kadarkoli prej. Namreč zdi se, da nas
»nevarnost« spremlja na vsakem koraku. Tako tudi Prezelj (2007: 7) ugotavlja, da je
v današnjem varnostnem okolju ogrožajočih pojavov vedno več, hkrati pa je vedno
večja njihova medsebojna povezanost in transnacionalnost. Govorimo predvsem o
35
družbenem izvoru nevarnosti. Ogrožen je lahko tako posameznik, kakor tudi širša
družba oz. kar celoten narod neke države oz. celotna država. Podbregar (2008: 28)
pravi, da je zato vsaka država dolžna svojim državljanom zagotavljati varnost, ki jo
zagotavlja z različnimi institucijami, ki se ukvarjajo z obveščevalno in varnostno
dejavnostjo na različnih področjih, tako na gospodarskem, političnem, področju
preiskovanja kaznivih dejanj, kakor tudi na obrambnem področju in področju
zasebnega varovanja. Tako lahko vidimo širino vloge obveščevalne dejavnosti.
Črnčec (2009: 119) povzema po Gannonu (1997), da gospodarska (ekonomska)
obveščevalna skupnost v svojih gospodarskih analizah preučuje hitrost, obseg in smer
gospodarskih reform, ter spremlja izvajanje gospodarskih politik v državah in na
nastajajočih trgih, pomembnih za nacionalne interese ter dodaja, da je poseben
poudarek namenjen:
• opozorilom pred potencialnimi gospodarskimi krizami z ocenjevanjem
finančnih ranljivosti, razmer v nacionalnem gospodarstvu in groženj svetovnim
energetskim zalogam;
• razumevanje nastajanja gospodarske politike v tujini; zaznavanju in
ocenjevanju kompleksnosti razmerij med gospodarskimi, političnimi in
družbenimi dejavniki, ki vplivajo na nastajanje politik in gospodarstvo na
nastajajočih trgih in v državah posebnega interesa;
• malopridnim državam in nezakonitim dejavnostim. Spremljanje gospodarstva
v malopridnih državah in njihovih zunajtrgovinskih povezav, učinka
gospodarskih ukrepov in razvijanja pristopov za celovito sledenje finančnim
mrežam, ki podpirajo trgovce z mamili, teroriste in proliferatorje
(razširjevalce) orožja za množično uničevanje;
• zagotavljanju enakih ekonomskih načel in enakih pogojev za vse države.
Obveščevalna skupnost ni zadolžena za izvajanje ukrepov, temveč o tem le
poroča pristojnim.
36
5.4 Ekonomska obveščevalna dejavnost in ekonomsko vohunstvo
Pri prebiranju literature in virov smo zasledili, da se pogosto omenja tudi pojem
»ekonomsko vohunstvo«. Omenili smo, da je vohunstvo oz. vohunjenje del aktivnosti
obveščevalne dejavnosti (tudi ekonomske). Sicer gre za sorodne koncepte, ki pa
vseeno prinašajo vsebinske razlike. Torej, obveščevalne službe se ukvarjajo tudi z
vohunjenjem. In če se to dogaja na ekonomskem področju, gre tako za ekonomsko
vohunjenje.
Jelen (2006: 18) pravi, da se s problematiko ekonomskega vohunstva srečujemo v
sklopu proučevanja protiobveščevalne dejavnosti (odkrivanje vohunov) in
obveščevalne dejavnosti na gospodarskem področju ter dodaja, da sta temi vezani na
obveščevalno-varnostni podsistem v sklopu nacionalne varnosti (ščitenje ekonomskih
interesov države).
Ženevski center za demokratičen nadzor oboroženih sil je ekonomsko obveščevalno
dejavnost opredelil, kot eno izmed tradicionalnih poslanstev zunanjih obveščevalnih
služb. Jelen (2008: 200) piše, da sta za pojasnjevanje pojma (ekonomska
obveščevalna dejavnost in vohunstvo) ključni dve stvari: Prvič, vohunstvo
opredeljujemo s stališča načina delovanja, medtem ko nas pravni vidik manj zanima
in drugič, pridevnik ekonomski vežemo predvsem na motiv za dejanje, v tem primeru
gre za pridobitniški motiv.
Ekonomska obveščevalna dejavnost kot taka vključuje oz. zajema ekonomsko
vohunjenje oz. vohunstvo. Pridružujemo se besedam Šaponje (1999: 59), ki pravi, da
je vohunstvo le del in ena od metod obveščevalne dejavnosti, nikakor pa ne more biti
njen sinonim. Gre za precej posplošeno opredelitev, ki olajša razumevanje enega in
drugega pojma. Vendar zadeva v praksi ni tako preprosta. Ker je ekonomsko
vohunstvo del ekonomske obveščevalne dejavnosti, bomo le temu namenili nekaj
dodatne pozornosti.
Ekonomska obveščevalna dejavnost in industrijsko vohunstvo
Jelen (2008: 196) povzema po že omenjenem poročilu Ženevskega centra za
demokratičen nadzor oboroženih sil (Intelligence Practice and Democratic Oversight
− a Practioner View, 2003) naslednjo ugotovitev: »Ker liberalna demokratična
politika in praksa obveščevalnim službam prepovedujeta angažiranje v industrijskem
37
vohunstvu in tajnem zbiranju poslovnih skrivnosti ter lastniških informacij o tujih
poslovnih firmah v korist zasebnim firmam v lastni deželi, aktivnosti usmerjajo na
področja, ki lahko vplivajo na nacionalne interese (glede energetskih in drugih virov,
s tem povezanih ekonomskih problemov, tujih ekonomskih zmogljivosti, svetovnih
ekonomskih gibanj) in na zagotavljanje obveščevalnih informacij pri trgovskih
pogajanjih.«
Tako se strinjamo z Jelenom, da se po takšni razlagi, ekonomski obveščevalni
dejavnosti kot funkciji državnih obveščevalnih institucij postavlja nasproti
industrijsko vohunstvo, ki ga bolj kot ne vidimo v zaseben sektorju.
Ekonomsko vohunstvo kot sestavina ekonomske obveščevalne dejavnosti
Precej posplošeno je reči, da je ekonomsko vohunstvo vohunjenje, ki se odvija oz.
poteka na ekonomskem področju. Zanimiva je opredelitev ekonomskega vohunstva,
kot ga opredeljuje vojaški mislec Clausewitz, nadaljevanje konkurenčne
obveščevalne dejavnosti z drugačnimi sredstvi (Jelen, 2008: 198). Sicer pa gre pri
ekonomskem vohunstvu za posebne načine zbiranja oz. pridobivanja podatkov. Le
tega lahko izvajajo državne obveščevalne službe (v okviru posebnih zakonskih
pooblastil) ali podjetja (neposredno). Kot tako je ekonomsko vohunstvo del celovite
obveščevalne dejavnosti (ciklusa) obveščevalne službe. Na tak način se z
vohunjenjem pridobljeni podatki, skupaj z drugimi podatki (iz drugih virov)
preoblikujejo v obveščevalne informacije.
V tem kontekstu je ekonomsko vohunstvo začetek oz. prva faza obveščevalne
dejavnosti. Kar pa še ne pomeni, da se le ta vedno prične z vohunjenjem oz. da je
vohunstvo njen nujen element. Vohuni so lahko koristen vir in nezakonit način
zbiranja podatkov, vendar to ne pomeni, da obveščevalna dejavnost brez njih ne
more oz. da so njen nepogrešljiv element.
Jelen (2008: 226) pravi, da do uresničevanja ekonomskega vohunstva pride, ko
sovpadata poslovna potreba po občutljivih informacijah in priložnostih ter dodaja, da
zaostrovanje konkurenčnega boja vpliva na rast povpraševanja po storitvah
ekonomskega vohunstva (kjer je povpraševanje, se prej ali slej pojavi tudi ponudba).
38
6 Ekonomski obveščevalni sistem v Sloveniji
Gričar (2006: 83), ki je v svojem delu preučeval ekonomski obveščevalni sistem v
Sloveniji, je poizvedoval ali ima Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA)
aktivno vlogo v njenem izvajanju. Na podlagi intervjuja z nekdanjim uslužbencem
Službe državne varnosti (SDV), ki ga ne imenuje, je zapisal, da je dotični uslužbenec
potrdil, da se je takratna obveščevalna služba ukvarjala z ekonomskim področjem
dela. Neposredne pristojnosti za obveščevalno-varnostno delo imajo v Sloveniji
zraven SOVE še Obveščevalno-varnostna služba Ministrstva za obrambo (OVS MO),
deloma policija, eksplicitno pa ima pristojnosti na ekonomskem področju le SOVA
(Anžič, 2010: 105). Tako se bomo, glede na to, da nas zanima ekonomska
obveščevalna dejavnost, omejili le na to agencijo, SOVO. Slednja igra pomembno
vlogo pri pravočasnem zagotavljanju obveščevalno-varnostnih informacij, ki so nujna
in zanesljiva osnova za odločanje in ukrepanje najvišjih državnih organov (Žirovnik,
2003).
Kaj sploh je pristojnost oz. kaj sploh so naloge SOVE? Med temeljne naloge SOVE
spadajo predvsem delovanje pri zaščiti nacionalnih interesov na varnostnem,
političnem in gospodarskem (ekonomskem) območju oz. zagotavljanju nacionalne
varnosti (Žižek, 2009: 18). V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o Slovenski
obveščevalno-varnostni agenciji (ZSOVA) je SOVA samostojna vladna služba, ki na
podlagi zakona in v skladu s prednostnimi nalogami, ki jih določi vlada na podlagi
nacionalnovarnostnega programa, sprejetega v Državnem zboru RS, pridobiva in
vrednoti podatke ter posreduje informacije:
• iz tujine, pomembne za zagotavljanje varnostnih, političnih in gospodarskih
interesov države;
• o organizacijah, skupinah in osebah, ki s svojo dejavnostjo iz tujine ali v
povezavi s tujino ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno varnost države in
njeno ustavno ureditev.
Nadalje drugi odstavek 2. člena določa, da agencija pri opravljanju svojih nalog
sodeluje s pristojnimi državnimi organi in službami pri varnostnem preverjanju in
posreduje podatke, pomembne za varnost oseb, delovnih mest, organov, objektov in
okolišev. Črnčec (2009: 146) pravi, da prvi odstavek 2. člena omogoča SOVI
»klasično« obveščevalno dejavnost, iz drugega odstavka pa izhaja, da je njena
39
formalna podlaga za delovanje doma ali znotraj države omejena na to, da grožnja
prihaja z dejavnostjo iz tujine ali v povezavi s tujino.
Omenjeni zakon v 4. poglavju ureja »zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov«. V
nadaljevanju povzemamo nekaj relevantnih določb zakona:
• Agencija za uresničevanje nalog (iz 2. člena) zbira, obdeluje, shranjuje in
posreduje osebne ter druge podatke in vodi ter uporablja evidence na podlagi
predpisov o varstvu osebnih podatkov, če s tem zakonom za posamezne
primere ni določeno drugače (1. odstavek 12. člena).
• Agencija pridobiva, vrednoti in sistematično ureja podatke (iz 2. člena) ter
oblikuje in vodi razvid podatkov (razvid je urejena, ovrednotena in
sistemizirana zbirka dokumentarnega gradiva, ki jo sestavljajo evidence ter
zadeve) (13. člen).
• Agencija v okviru razvida iz prejšnjega člena vodi zbirko podatkov o osebah, ki
jih agencija sistematično operativno obravnava v določenem časovnem
obdobju (1. odstavek 14. člena).
• Agencija upravlja tudi evidenco o vstopih oseb v objekte agencije in na
območje okolišev teh objektov in njihovem gibanju po njih, evidenco
zadržanih oseb, evidenco uporabe fizične sile in sredstev za vklepanje ter
evidenco uporabe strelnega orožja (1. odstavek 18. a člena).
Glede na to, da je SOVA edina organizacija oz. agencija v Sloveniji, ki ima,
eksplicitno, pristojnosti na ekonomskem področju, na tem mestu povzemamo nekaj,
za nas, ključnih ugotovitev, do katerih je prišel Gričar (2008: 85) s pomočjo
intervjuja z namestnikom direktorja SOVE:
• agencija (SOVA) zbira informacije za uresničevanje »nacionalnogospodarskih
interesov države«;
• informacije, ki jih pridobiva SOVA, so lahko koristne tudi za posamezna
podjetja, vendar se mora agencija pri obveščanju o svojih ugotovitvah omejiti
na z zakonom določene uporabnike;
• SOVE ni mogoče primerjati z obveščevalnimi službami držav, kjer so službe
ustanovljene izključno za ekonomsko področje v ministrstvu za trgovino ali
gospodarstvo;
• osnovna funkcija SOVE je informacijska podpora državnim institucijam, pri
tem pa ministri in državni sekretarji lahko določene informacije posredujejo
40
tudi ekonomskim subjektom, če presodijo, da so ti pomembni za nacionalno
gospodarstvo;
• glede ekonomskih nalog je včasih zelo težko določiti mejo posameznih
področij dela in s tem, kaj sodi v ekonomsko področje.
Kar se tiče ekonomskega vohunstva v Sloveniji Jelen (2008: 233) navaja, da imamo v
Sloveniji z vohunstvom nasploh, kaj šele z ekonomskim, malo izkušenj in še manj
razkritih primerov, če sploh. To ugotovitev avtor podpre z navedbo, da to lahko
sklepamo iz dejstva, da v knjigi Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, niso v
okviru sodne prakse navedeni konkretni primeri. Seveda pri tem dodaja, da to
nikakor ne pomeni, da vprašanje ekonomskega vohunstva ni aktualno. Morda bi se
lahko vprašali ravno obratno. Če to v Sloveniji obstaja, pa četudi ne v tako razširjeni
obliki, ali naša država naredi dovolj za odkrivanje takšnih dejanj. Menimo, da je
ravno to, da se temu namenja premalo pozornosti lahko razlog, da se bo ta pojav
razširil. Jelen (2008: 235) dodaja še razloge, zaradi katerih po njegovem mnenju v
javnosti ni skorajda nič znanega o morebitnih primerih ekonomskega vohunstva (v
slovenskih podjetjih):
• podjetja, ki so žrtve vohunstva, tega ne vedo zaradi premajhne občutljivosti
oz. pomanjkljive varnostne kulture ali ker nimajo vzpostavljenih mehanizmov,
ki bi zaznavali vdore;
• morebitnih razkritih primerov žrtve nočejo razkriti, ker bi to škodilo
njihovemu ugledu;
• so prepričani, da bi bil sodni pregon neučinkovit oz. bi jim prinesel več
problemov kot zadoščenja;
• niso zavarovani za te vrste tveganj oz. škodnih primerov.
Torej, kot smo ugotovili in kot pravi Vrenko (1999 v Jelen, 2008: 235), problematika
ekonomskega vohunstva v Sloveniji, v nasprotju od ekonomsko visoko razvitih držav,
ni posebej raziskana.
41
7 Ekonomski obveščevalni sistemi po svetu
V nadaljevanju podajamo še krajši primerjalni pregled, kako je z ekonomsko
obveščevalno dejavnostjo oz. ekonomskim obveščevalnim sistemom po svetu
(izbranimi državami: Japonsko, ZDA, Francijo):
7.1 Japonska
Potter (1998: 57 v Gričar, 2006: 69) ugotavlja, da je bila Japonska prva država, ki je
informacije postavila za bistveni dejavnik gospodarskega razvoja in vključila
ekonomsko obveščevalno dejavnost v industrijsko in trgovinsko politiko.
Po tujih avtorjih (Baumard, 1993; Clerc, 1997; Potter, 1998) Gričar (2006: 68)
povzema naslednje organe, ki so pomembni z vidika ekonomske obveščevalne
dejavnosti:
• Obveščevalni in raziskovalni urad (Naicho) pri predsedniku vlade, bi naj imel
analitično funkcijo. S področja ekonomije neposredno pod urad predsednika
vlade spadajo: Svet za znanost in tehnologijo, Japonski svet za znanost,
Agencija za znanost in tehnologijo ter Agencija za ekonomsko načrtovanje;
• Obveščevalni in analitični urad v Ministrstvu za zunanje zadeve, ki uporablja
diplomatsko in konzularno mrežo za pridobivanje potrebnih informacij;
• Ministrstvo za ekonomijo, trgovino in industrijo (METI);
• Japonska zunajtrgovinska organizacija (JETRO);
• po navedbah nekaterih avtorjev ima obveščevalno vlogo tudi Inštitut za
industrijsko zaščito in Znanstveno informacijski center.
7.2 Francija
Francija je med državami, katere obveščevalna dejavnost oz. obveščevalni sistem
ima dolgo tradicijo in je dobro razvit. Tako kot Japonska in kot bomo videli v
nadaljevanju tudi ZDA, ima Francija svoje organe, ki delujejo na področju
ekonomske obveščevalne dejavnosti. Ti so (Carayon, 2003: 146 v Gričar, 2006: 71):
42
• Splošni komisariat za načrtovanje je organ v okviru katerega so bili
pripravljeni osnovni strateški dokumenti o sistemu ekonomske obveščevalne
dejavnosti;
• Komite za konkurenčno in ekonomsko varnost, ki mu predseduje ministrski
predsednik, vendar pa je njegova pristojnost v praksi prenesena na
ministrstva za gospodarstvo in finance;
• Medresorski komite za obveščevalno dejavnost, ki na šest mesecev določa
prednostne naloge obveščevalnih služb;
• Generalna direkcija za zunanjo varnost (DGSE), kot obveščevalna služba;
• Direkcija za nadzor teritorija (DST), kot protiobveščevalna služba;
• Osrednja direkcija za splošno informativno dejavnost sodi pod notranje
ministrstvo in se ukvarja z bojem proti terorizmu, organiziranim kriminalom
ter tudi s protiobveščevalno dejavnostjo;
• Center za analize in prognoze v Ministrstvu za zunanje zadeve;
• Ekonomski in znanstveni svet za obrambo v obrambnem ministrstvu;
• Visokošolski raziskovalni inštitut (Visokošolski inštitut za nacionalno obrambo,
Visokošolski inštitut, Nacionalni visokošolski inštitut za varnost idr.).
Kot smo omenili, sodi Francija med države, ki ima področje obveščevalne dejavnosti
oz. svoje obveščevalni sistem dobro razvit. Gre za državo z visoko razvitim
gospodarstvom, za katero se ne le pričakuje, ampak je zanjo skorajda nujno, da ima
to področje (obveščevalno dejavnost oz. sistem) dobro razvito.
7.3 ZDA
Med prioritete delovanja obveščevalnih služb ZDA, po besedah Purga (2002: 101),
sodi tudi, za naše področje relevantno gospodarsko vohunstvo in protiobveščevalna
zaščita ameriških gospodarskih interesov. Purg (2002: 99−101) tudi navaja
organizacije ZDA, ki so pomembne za področje ekonomske obveščevalne dejavnosti,
in sicer:
• Central Intelligence Agency (CIA) oz. Osrednja obveščevalna agencija, ki je
kot ofenzivna obveščevalna služba pristojna za zbiranje podatkov z vseh
področij.
• National Security Agency (NSA) oz. Nacionalna varnostna agencija, je izjemno
tajna, spada v obrambni resor. Podatek zbira s spremljanjem tujih
43
komunikacij in razbijanjem tujih šifer ter je založena za varovanje ameriških
komunikacij in šifer.
• Bureau of Intelligence and Research (BIR) oz. Urad za obveščevalno dejavnosti
in raziskave, ki zbira politične in gospodarske podatke za potrebe delovanja
zunanjega resorja.
• Federal Bureau of Investigation (FBI) oz. Zvezni preiskovalni urad je sestavljen
iz treh oddelkov, in sicer za protiobveščevalno delo, za nadzor političnih
nasprotnikov in za preprečevanje kriminala.
• Obveščevalne komponente resorja za finance v okviru katerega se oddelek
ukvarja z zbiranjem javno dostopnih podatkov, ki se nanašajo na finančno
politiko tujih držav.
• Obveščevalna komponenta resorja za trgovino v okviru katere delujejo trije
uradi, ki naj bi se ukvarjali z obveščevalno dejavnostjo:
- Urad za obveščevalne zveze, kot vezni člen z obveščevalno skupnostjo
glede vprašanj prenašanja tehnologije;
- Obveščevalni urad za izvoz, za zagotavljanje potrdil in odobritev za
»občutljive« tehnologije in
- Urad za oskrbo obveščevalnih služb, katerega naloga je zbiranje
ekonomskih informacij o tujih državah.
• Obveščevalna komponenta resorja za energetiko (ERDA) − Uprava za
raziskovanje in razvoj energije, ki zbira in analizira energetske kapacitete in
ima posebno vlogo na področju jedrske energije.
Tako vidimo razliko, kako dobro imajo ZDA razdelan obveščevalni sistem. Seveda se
Slovenija nikakor ne more primerjati z ZDA, pa vendar je kljub temu zanimivo videti
primerjavo, kako imajo posamezne države organizira takšen obveščevalni sistem,
koliko pozornosti mu posvečajo. Gričar (2006: 62) ugotavlja, da ZDA v ničemer ne
zanikajo uporabe tajnih metod in sredstev za zbiranje ekonomskih informacij, trdijo
pa, da te informacije niso dostopne posameznim podjetjem ali uporabljene v namen
povečevanja njihove konkurenčnosti na tujih trgih. Gre za eno od močno razvitih
panog ZDA.
44
8 Raziskava
8.1 Namen raziskave
Namen raziskave je bil ugotoviti, kako intervjuvanci (izbrana podjetja) razumejo in
dojemajo vsebino obveščevalne dejavnosti. Tako smo s pomočjo krajšega intervjuja
iskali odgovore na naslednja raziskovalna vprašanja:
1. Kaj intervjuvanci razumejo pod terminom gospodarski poizvedovalec?
2. Ali poznajo pomen poslovnega vohunstva in kako ocenjujejo njegovo
nevarnost?
3. Ali so intervjuvanci v podjetju kdaj zaznali dejavnost BI − business
intelligence (npr. zlorabo podatkov, izdajo poslovne skrivnosti,…) in katere
informacije so doslej že bile tarče/žrtve napadov oz. zakaj je doslej niso
zaznali?
4. S katerimi pravnimi, tehničnimi, organizacijskimi in s katerimi kadrovskimi
ukrepi so poskrbeli za varovanje/zaščito občutljivih informacij?
5. Koliko sredstev letno vlagajo v pravne, tehnične, organizacijske in kadrovske
ukrepe za varovanje/zaščito občutljivih informacij?
6. Kako pogosto koristijo storitve strokovnjaka/podjetja, ki se ukvarjajo z
gospodarskimi poizvedbami in katere storitve gospodarskih poizvedovalcev so
že koristili?
8.2 Merski instrument
Kot merski instrument nam je služil vprašalnik (intervju), sestavljen iz 13 vprašanj
zaprtega in polzaprtega tipa. Razlog za izbiro teh vprašanj je bil ta, da pred
raziskavo nismo vedeli, koliko so podjetja ozaveščena glede te tematike. Po drugi
strani pa smo, z že napisanimi možnimi odgovori, podjetjem dali v vpogled možnosti
za izboljšanje varnosti, katerih morda do zdaj niso poznali. Brez ponujenih odgovorov
morda ne bi dobili dovolj natančnih odgovorov oz. le ti ne bi bili dovolj izčrpni. Tako
smo intervjuvancem ponudili možne odgovore ter dodali tudi možnost, da sami
podajo komentar k možnim odgovorom.
45
8.3 Vzorec, čas in način raziskave
V raziskavo, ki je potekala avgusta 2012, so bila zajeta naslednja tri intervjuvana
podjetja:
1. TUS KO-SI d. d.
2. Petrol Energetika d. o. o.
3. Metal Ravne d. o. o.
Raziskavo (intervju) smo izvedli s pomočjo elektronske pošte, in sicer tako, da smo
na dotična podjetja poslali intervju (vprašalnik) s predstavitvijo oz. pojasnitvijo
zakaj se intervju opravlja in za kakšne potrebe bodo odgovori uporabljeni. Vsa tri
podjetja so v raziskavi sodelovala in dovolila objavo njihovega imena.
8.4 Interpretacija oz. rezultati (odgovori) raziskave V nadaljevanju podajamo interpretacijo odgovorov dobljenih s pomočjo vprašalnika
(intervjuja) za vsako od treh intervjuvanih podjetij:
TUS KO-SI d. d.
Pri podjetju TUS KO-SI d. d. pod terminom gospodarski poizvedovalec razumejo
specialista za poizvedbe o gospodarskih subjektih. Prepričani so, da vedo, kaj je
pomen in vsebina poslovnega vohunstva in ga ocenjujejo kot zelo nevarno. V podjetju
TUS KO-SI d. d. priznavajo, da so že zaznali dejavnost BI − business intelligence (npr.
zlorabo podatkov, izdajo poslovne skrivnosti,…), in sicer pravijo, da so doslej že bile
tarče/žrtve napadov informacije o njihovih kupcih, dobaviteljih, podjetjih, s
katerimi sodelujejo ter informacije o novih izdelkih/storitvah, ki jih nameravajo
lansirati na trg. Pravna ukrepa, s katerima so poskrbeli za varovanje/zaščito
občutljivih informacij, sta člen o konkurenčni klavzuli vključen v pogodbo o zaposlitvi
in to, da poslovne skrivnosti poznajo le tisti, ki jih zaradi narave dela morajo
poznati. Ustrezno fizično in tehnično varovanje z varnostniki ter tehničnimi sredstvi
(alarmi, senzorji, kamere,...) in to, da so dostopi do strežnikov in podatkov pravilno
urejeni, gesla se redno menjujejo, zapisujejo se logi (dnevniki) ob dostopanju do
podatkov in da poštni strežniki beležijo vse poštne dejavnosti zaposlenih, sta
tehnična ukrepa, s katerima podjetje TUS KO-SI d. d. skrbi za varovanje in zaščito
občutljivih informacij. Osebne pogovore z zaposlenimi o pomenu varovanja poslovnih
skrivnosti v podjetju uporabljajo kot organizacijski ukrep za varovanje/zaščito
46
občutljivih informacij. Prizadevanje za dobro ozračje v delovnih okoljih in stalen stik
s poznavalci PS − iskreni pogovori, opazovanje vedenja, pa uporabljajo kot kadrovski
ukrep za varovanje in zaščito občutljivih informacij. V podjetju letno namenijo oz.
vlagajo od 1.000 € do 10.000 € za omenjene ukrepe za varovanje/zaščito občutljivih
informacij in le občasno koristijo storitve strokovnjaka/podjetja, ki se ukvarjajo z
gospodarskimi poizvedbami. Zbiranje informacij o delavcih, zbiranje informacij o
poslovnih partnerjih in zbiranje informacij o trgih so storitve gospodarskih
poizvedovalcev, ki so jih v podjetju že koristili.
Petrol Energetika d. o. o.
V podjetju Petrol Energetika d. o. o. pod terminom gospodarski poizvedovalec
razumejo strokovnjaka oz. specialista za poizvedbe o gospodarskih subjektih. Tudi v
tem podjetju zatrjujejo, da vedo, kaj je poslovno vohunstvo in pravijo oz. njegovo
nevarnost ocenjujejo kot srednje nevarno. Pravijo, da v svojem podjetju še niso
zaznali dejavnosti t. i. BI − business intelligence (npr. zlorabe podatkov, izdaje
poslovne skrivnosti itd.). Pravijo, da je temu tako, ker njihov sistem varovanja
podatkov/informacij uspešno preprečuje zlorabe. Med pravne ukrepe, s katerimi v
podjetju Petrol Energetika d. o. o. poskrbijo za varovanje/zaščito občutljivih
informacij, uvrščajo: v pogodbo o zaposlitvi je vključen člen o konkurenčni klavzuli;
poslovne skrivnosti poznajo le tisti, ki jih zaradi narave dela morajo poznati in v
podjetju obstaja interni pravilnik o varovanju poslovnih skrivnosti. V podjetju
pravijo, da imajo dobro razvite tehnične ukrepe za varovanje/zaščito občutljivih
informacij in da pri njih obstaja ustrezno fizično/tehnično varovanje z varnostniki ter
tehničnimi sredstvi (alarmi, senzorji, kamere,...); da so pri njih dostopi do strežnikov
in podatkov pravilno urejeni, gesla se redno menjujejo, zapisujejo se logi (dnevniki)
ob dostopanju do podatkov, poštni strežnik beleži vse poštne dejavnosti zaposlenih;
da se zavedajo nevarnosti prenosa podatkov preko GSM, dlančnikov, SMS, e-mailov
itd.; da imajo pravilnike za uporabo PC in programske opreme, interneta, navadne in
e-pošte ter da je pri njih na PC onemogočena oz. zabeležena uporaba zunanjih enot
(USB ključi, CD zapisovalniki itd.). Osebne pogovore z zaposlenimi o pomenu
varovanja poslovnih skrivnosti, izdelavo kategorizacije in klasifikacije podatkov v
podjetju za določitev stopnje tajnosti in dostopnosti do posameznega podatka ter
zagotovilo, da so pri strokovnih objavah in na sejmih previdni pri dajanju na videz
nepomembnih informacij, navajajo kot organizacijske ukrepe, s katerimi poskrbijo za
varovanje in zaščito občutljivih informacij. Prizadevanje za dobro ozračje v delovnih
okoljih in stalen stik s poznavalci PS − iskreni pogovori, opazovanje vedenja, sta
47
kadrovska ukrepa za varovanje/zaščito občutljivih informacij. Za omenjene ukrepe v
podjetju namenjajo od 10.000 € do 100.000 € sredstev letno in občasno koristijo
storitve strokovnjaka/podjetja, ki se ukvarjajo z gospodarskimi poizvedbami.
Zbiranje informacij o konkurenci; zbiranje informacij o poslovnih partnerjih;
varovanje/zaščita informacij (kadrovski, organizacijski, pravni, tehnični ukrepi);
obdelava in analiza informacij in razširjanje informacij za odločanje in akcijo so
storitve gospodarskih poizvedovalcev, ki so jih v podjetju Petrol Energetika d. o. o.
že koristili.
Metal Ravne d. o. o.
Tudi pri podjetju Metal Ravne d. o. o., tako kot pri že omenjenih podjetjih
(intervjuvancih) pod pojmom oz. terminom gospodarski poizvedovalec razumejo
strokovnjaka oz. specialista za poizvedbe o gospodarskih subjektih. Prepričani so, da
poznajo pomen poslovnega vohunstva ter njegovo nevarnost ocenjujejo kot srednje
nevarno. V podjetju Metal Ravne d. o. o. so povedali, da pri njih še niso zaznali
dejavnosti t. i. BI − business intelligence (npr. zlorabe podatkov, izdaje poslovne
skrivnosti itd.). Menijo, da je temu tako, ker njihov sistem varovanja podatkov in
informacij uspešno preprečuje zlorabe. Pri tem dodajajo, da dejavnost podjetja
zahteva kompleksna znanja in izkušnje, zaradi česar izdaja posameznih podatkov ne
bi dala želenega učinka. Kot pravni ukrep, s katerim poskrbijo za varovanje in zaščito
občutljivih informacij, navajajo v pogodbo o zaposlitvi vključeno klavzulo oz. člen o
konkurenčni klavzuli ter dodajajo, da imajo sprejet etični kodeks, ki zajema tudi te
vsebine in na osnovi katerega lahko vsebinsko ukrepajo. Glede tehničnih ukrepov, s
katerim poskrbijo za varovanje/zaščito občutljivih informacij pravijo, da pri njih
obstaja ustrezno fizično in tehnično varovanje z varnostniki ter tehničnimi sredstvi
(alarmi, senzorji, kamere,…); da so dostopi do strežnikov in podatkov pravilno
urejeni, gesla se redno menjujejo, zapisujejo se logi (dnevniki) ob dostopanju do
podatkov, poštni strežnik beleži vse poštne dejavnosti zaposlenih ter, da imajo
pravilnike za uporabo PC in programske opreme, interneta, navadne in e-pošte.
Organizacijski ukrep, s katerim poskrbijo za varovanje/zaščito občutljivih informacij,
je izdelava kategorizacije in klasifikacije podatkov v podjetju za določitev stopnje
tajnosti in dostopnosti do posameznega podatka. Prizadevanje za dobro ozračje v
delovnih okoljih in stalen stik s poznavalci PS − iskreni pogovori, opazovanje vedenja
pa v Metal Ravne d. o. o. navajajo kot kadrovska ukrepa, s katerima poskrbijo za
varovanje/zaščito občutljivih informacij. Za omenjene pravne, tehnične,
organizacijske in kadrovske ukrepe za varovanje in zaščito občutljivih informacij
48
namenijo od 10.000 € do 100.000 € na leto. Storitve strokovnjaka/podjetja, ki se
ukvarjajo z gospodarskimi poizvedbami pa v tem podjetju koristijo redko. V podjetju
še pravijo, da so doslej koristili naslednje storitve gospodarskih poizvedovalcev:
zbiranje informacij o konkurenci, zbiranje informacij o trgih in varovanje/zaščita
informacij (kadrovski, organizacijski, pravni, tehnični ukrepi).
8.5 Ugotovitve raziskave
Raziskava je pokazala, da so intervjuvana podjetja precej seznanjena s samo
obveščevalno dejavnostjo in da le tej namenjajo večjo pozornost, kot bi bilo
pričakovati.
Vsa tri intervjuvana podjetja pod terminom gospodarski poizvedovalec razumejo
specialista za poizvedbe o gospodarskih subjektih in prav vsa vedo, kaj je pomen in
vsebina poslovnega vohunstva. Tako so se podjetja izkazala kot dobri poznavalci
terminologije s področja obveščevalne dejavnosti. Bili smo presenečeni nad tem,
kako podjetja poznajo in so ozaveščena o sami vsebini obveščevalne dejavnosti in jo
tudi s pridom uporabljajo, saj so vsi odgovorili, da so že koristili storitve gospodarskih
poizvedovalcev, čeprav le občasno oz. redko. Podjetja se predvsem poslužujejo
zbiranja informacij o konkurenci, o trgih, o delavcih in o poslovnih partnerjih, kot
storitve gospodarskih poizvedovalcev. Sicer pa le v enem od treh intervjuvanih podjetij (TUS KO-SI d. d.) priznavajo, da so
že zaznali dejavnost BI − business intelligence (npr. zlorabo podatkov, izdajo
poslovne skrivnosti,...). Dva podjetja ocenjujeta poslovno vohunstvo kot srednje in
eno podjetje kot zelo nevaren pojav. Slednje, ki ga torej ocenjuje poslovno
vohunstvo kot zelo nevarno je tudi podjetje, ki ga je pr svojem poslovanju že
zaznalo.
Preseneča predvsem koriščenje omenjenih storitev, saj smo skozi nalogo ugotovili, da
je to področje v Sloveniji bolj kot ne »teorija«. Pričakovali bi, da bo osveščenost o
obveščevalni dejavnosti nižja in da se podjetja manj poslužujejo ukrepov za
varovanje in zaščito občutljivih informacij. Tako je tudi paleta ukrepov (pravnih,
tehničnih, organizacijskih in kadrovskih), ki jih podjetja uporabljajo, pestrejša kot bi
pričakovali.
Ugotovili smo torej, da intervjuvana podjetja dobro izkoriščajo ukrepe za varovanje
in zaščito občutljivih informacij, prav tako pa je raziskava pokazala, da temu
49
namenjajo precejšen delež finančnih sredstev. To sovpada s podatkom, da ukrepom
posvečajo precej pozornosti. Dva podjetja namenjata od 10.000 € do 100.000 € na
leto, med tem ko eno od njih »samo« od 1.000 € do 10.000 €, in ravno slednje je že
zaznalo dejavnost BI − business intelligence (npr. zlorabo podatkov, izdajo poslovne
skrivnosti,...). Na nek način bi lahko sklepali, da je od tega, koliko finančnih sredstev
podjetje nameni varovanju in zaščiti svojih podatkov oz. informacij odvisno, koliko
bo podjetje varno pred morebitnimi zlorabami, izdajami itd. Po drugi strani pa je
potrebno dodati, da je podjetje, ki letno namenja najmanj finančnih sredstev za
tovrstne ukrepe, tudi najmanjše intervjuvano podjetje, tako po številu zaposlenih,
kot po ustvarjenih letnih prihodkih, tako da je letni vložek v te ukrepe kar
sorazmeren glede na ostalih podjetij, ki ustvarita več prihodkov na letni ravni in
zaposlujeta tudi večje število ljudi.
Kljub temu lahko na podlagi opravljene raziskave trdimo, da so intervjuvana podjetja
dobro osveščena glede obveščevalne dejavnosti. Dodamo lahko, da podjetja pridoma
uporabljajo ukrepe, s katerimi skrbijo za zaščito oz. varovanje svojih občutljivih
informacij in storitve gospodarskih poizvedovalcev in le temu namenjajo sorazmerno
zadosti sredstev.
50
9 Zaključek
Obveščevalna dejavnost je brez dvoma izjemno širok pojem. Zraven njegove širine v
literaturi velikokrat ustvarjajo zmedo pojmi, ki so nanjo vezani in njihove
opredelitve. Tako si velikokrat tudi strokovnjaki niso popolnoma enotni oz. izpade
kot da se v določenih opredelitvah razhajajo. Skozi nalogo smo podali opredelitve
posameznih pojmov obveščevalne dejavnosti s poudarkom na ekonomski obveščevalni
dejavnosti in predstavili njihovo vsebino. Gre za izjemno staro obrt, ki je skozi
stoletja pridobivala na svoji razsežnosti. Danes si brez nje praktično več ni mogoče
predstavljati varnosti.
V nadaljevanju ocenjujemo v začetku postavljeni predpostavki oz. tezi:
Teza 1: Obveščevalne službe in obveščevalna dejavnost so postale nujen element
zagotavljanja ekonomske varnosti države.
Ekonomska obveščevalna dejavnost je dejavnost državnih služb, ki zbirajo
informacije za potrebe svojega poslovnega sektorja. Ugotovili smo, da vladne službe
na tak način podpirajo svoje korporacije ali tajno ovirajo dejavnosti tujih korporacij.
Njihov ključni cilj je preprečiti tujemu podjetju, da le ta pridobiva poslovne koristi
na mednarodnem trgu, med tem ko je njen osnovni namen podpora svojim
podjetjem. Obveščevalna skupnost v svojih ekonomskih analizah preučuje hitrost,
obseg in smer gospodarskih reform ter spremlja izvajanje gospodarskih politik v
državah in na nastajajočih trgih, pomembnih za nacionalne interese ter za zaščito le
teh.
Na tak način država, ki s svojimi vladnimi službami izvaja ekonomsko obveščevalno
dejavnost, ščiti ekonomijo svoje države oz. zagotavlja ekonomsko varnost države.
Tako na podlagi napisanega potrjujemo prvo tezo.
Teza 2: V Sloveniji je, v primerjavi z drugimi državami v svetu, kot so ZDA, Japonska
in Francija, ekonomska obveščevalna dejavnost precej nerazširjena dejavnost,
izvajata jo le Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA) in Obveščevalno
varnostna služba Ministrstva za obrambo (OVS MO).
Države z več manevrskega prostora, z bogatimi viri, z višjo stopnjo ogroženosti imajo
obveščevalni sistem precej bolj razvit. Kot smo navedli, je področje (ekonomske)
obveščevalne dejavnosti v Sloveniji, v primerjavi z drugimi večjimi svetovnimi
51
državami (ZDA, Japonska in Francija), precej slabše pokrito. Če sledimo omenjenim
dejavnikom, ki pogojujejo razvitost obveščevalnega sistema, je Slovenija, v
primerjavi z omenjenimi tremi državami občutno manjša, torej razpolaga z manjšim
manevrskim prostorom in tudi njeni razpoložljivi viri so občutno manjši, pa tudi
njena stopnja ogroženosti se s stopnjo, ki velja za svetovne velesile, ne more
primerjati. Ugotovili smo tudi, da je v večjih državah po svetu (ZDA, Japonska in
Francija), katerih organe, ki se ukvarjajo z ekonomsko obveščevalno dejavnostjo smo
na kratko predstavili, obveščevalni sistem (in obveščevalna dejavnost) precej bolj
razširjen in razvit. Zaradi tega ji te države namenjajo več pozornosti za razliko od
Slovenije. Na podlagi tega ta del teze potrjujemo.
Kot smo ugotovili, je v Sloveniji ekonomska obveščevalna dejavnost oz. ekonomsko
vohunstvo, ki je del ekonomske obveščevalne dejavnosti, slabo raziskano ter navedli
razloge zakaj je temu tako. Neposredne pristojnosti za varnostno-obveščevalno delo
v Sloveniji imajo Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA), Obveščevalno
varnostna služba Ministrstva za obrambo (OVS MO) in deloma policija. Vendar pa ima
eksplicitno pristojnosti na ekonomskem področju le SOVA. Obveščevalne službe so
odgovorne tudi za to, da ščitijo interese svoje države in kot smo navedli, med
temeljne naloge SOVE spadajo predvsem delovanje pri zaščiti nacionalnih interesov
na varnostnem, političnem in gospodarskem (ekonomskem) območju oz.
zagotavljanju nacionalne varnosti.
Ker je SOVA edina organizacija oz. agencija v Sloveniji, ki ima, eksplicitno,
pristojnosti na ekonomskem področju, v tem delu tezo zavračamo.
52
10 Uporabljeni viri
Anžič, A. (1997). Vloga varnostnih služb v sodobnih parlamentarnih sistemih −
nadzorstvo. Ljubljana: Enotnost.
Anžič, M. (2010). Konkurenčna obveščevalna dejavnost gospodarskih družb
(Magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Bergier, J. (1974). Vohunstvo v industriji in znanosti. Ljubljana: Založba Mladinska
knjiga.
Čepin, S. (2004). Obveščevalna dejavnost na ekonomsko-industrijskem področju
(Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Črnčec, D. (2009). Obveščevalna dejavnost v informacijski dobi. Ljubljana: Defensor,
d. o. o.
Fleisher, C. (2003). Should the Field Be Called »Competitive Intelligence« or
Something Else? Fleisher, C., Blenkhorn, D. Controversies in competitive
intelligence: the endruing issues. Westport: Praeger.
Herman, M. (2001). Intelligence Services in the Information Age. London & Portland:
Frank Cass Publishers UK.
Jelen, L. (2006). Ekonomsko vohunstvo in upravljanje tveganj (Specialistično delo).
Kranj: Fakulteta za organizacijske vede.
Jelen, L. (2008). Ekonomsko vohunstvo in upravljanje tveganj. V I. Podbregar (ur.),
Vohunska dejavnost in gospodarstvo (str. 185−302). Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede.
Kop, I. (1995): Varovanje in zaščita poslovnih skrivnosti. Ljubljana: Gospodarski
vestnik.
53
Krunić, Z. (1996) Metode dela obveščevalnih služb − poskus klasifikacije in pomen
agenturne metode. V A. Anžič (ur.) Zbornik strokovno-znanstvenih razprav:
Posvet POMS. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.
Krunić, Z. (1997). Gospodarsko vohunstvo − nekateri sodobni trendi. V Andrej Anžič
(ur.) Zasebno varovanje in detektivska dejavnost: dileme in perspektive.
Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.
Podbregar, I. (2008). Nekateri elementi obveščevalne dejavnosti. V I. Podbregar
(ur.), Vohunska dejavnost in gospodarstvo (str. 21−73). Ljubljana: Fakulteta
za varnostne vede.
Pleteršek, M. (2008). Organizacijska kultura v obveščevalno varnostni dejavnosti. V I.
Podbregar (ur.), Vohunska dejavnost in gospodarstvo (str. 73−149). Ljubljana:
Fakulteta za varnostne vede.
Prezelj, I. (2007). Uvod v ocenjevanje ogrožanja nacionalne varnosti. V I. Prezelj
(ur.), Model celovitega ocenjevanja ogrožanja nacionalne varnosti (str. 7−26).
Ljubljana: Ministrstvo za obrambo.
Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana: Visoka policijsko-
varnostna šola.
Purg, A. (1995). Obveščevalne službe: Povezava med obveščevalnimi službami,
političnimi sistemi in državno suverenostjo. Ljubljana: Visoka policijsko-
varnostna šola.
Roša, M. (2009). Obveščevalno-varnostna dejavnost in uspešnost lobiranja (Diplomsko
delo). Maribor: Fakulteta za varnostne vede.
Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalnovarnostnih služb. Ljubljana: Visoka
policijsko-varnostna šola.
Španinger, V. (2008). Varovanje poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah. V I.
Podbregar (ur.), Vohunska dejavnost in gospodarstvo (str. 425−528).
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
54
Šifrer, J. (2008). Obveščevalna dejavnost v procesu kriznega upravljanja. V I.
Podbregar (ur.), Vohunska dejavnost in gospodarstvo (str. 151−182).
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Ulcej, D., Britovšek, J., Sotlar, A. (2010). Obveščevalna dejavnost v gospodarstvu:
pojmovne opredelitve. Pridobljeno na: http://www.fvv.uni-
mb.si/dv2010/zbornik/nacionalna_varnost/britovsek_ulcej_sotlar.pdf
Ulcej, D. (2008). Privatizacija obveščevalne dejavnosti (Diplomsko delo). Ljubljana:
Fakulteta za varnostne vede.
Vrenko, I. (1999). Ekonomska in konkurenčna obveščevalna dejavnost: Študija
primera Slovenije. Varstvoslovje 1(2), 31−44.
Zakon o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. (2004). Uradni list RS, (20/04).
Žižek, J. (2009). Obveščevalne službe in globalna finančna kriza (Diplomsko delo).
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Žirovnik, J. (2003). Slovenska obveščevalno-varnostna agencija v sistemu nacionalne
varnosti Republike Slovenije. V M. Pagon (ur.), 4. slovenski dnevi
varstvoslovja 5.−7. junij 2003, Bled (str. 1−8). Ljubljana: Visoka policijsko-
varnostna šola.
55
11 Priloga
Spoštovani,
Sem Nal Vute, študent Fakultete za Varnostne vede Univerze v Mariboru. Pišem
diplomsko nalogo na temo EKONOMSKA OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST. Ker pa ta
dejavnost zajema tudi zasebni sektor, torej poslovno, konkurenčno obveščevalno
dejavnost, se obračam na Vas in vas prosim, da odgovorite na kratek vprašalnik glede
te dejavnosti. S tem bi tudi Vam dalo nekakšen vpogled v to hitro se razvijajočo
dejavnost v zasebnem sektorju in pomagalo pri ozaveščanju in zaščito pred tem.
Odgovori bodo uporabljeni izključno za potrebe diplomskega dela.
Ta vprašalnik bi, z Vašim dovoljenjem, v diplomskem delu, predstavil kot kratek
intervju z vašim podjetjem.
1. Kaj razumete pod terminom gospodarski poizvedovalec (strokovnjak za business intelligence − BI)?
a) direktor konkurenčnega podjetja
b) odvetnik
c) bančni oz. borzni analitik
d) detektiv
e) vohun tuje države
f) specialist za poizvedbe o gospodarskih subjektih
2. Ali veste, kaj je poslovno vohunstvo; tudi ekonomsko vohunstvo, industrijsko vohunstvo, konkurenčno vohunstvo (corporate espionage, industrial espionage, economic espionage)?
a) Da
b) Ne
56
3. Ali menite, da je takšno vohunstvo lahko nevarno za podjetje? (3 = zelo nevarno, 1 = nenevarno)
a) 3
b) 2
c) 1
4. Ali ste v podjetju kdaj zaznali aktivnosti BI − business intelligence (npr. zlorabo podatkov, izdajo poslovne skrivnosti,...)?
a) Da
B) Ne
5. Če ste zaznali aktivnosti BI v podjetju: katere in kakšne informacije so odtekale iz podjetja, oz. kaj je bila tarča napada BI? (možnih več odgovorov)
a) informacije o strategiji razvoja podjetja
b) o vaših kupcih, dobaviteljih, podjetjih, s katerimi sodelujete
c) o novih izdelkih/storitvah, ki jih nameravate lansirati na trg
d) finančni in računovodski sliki podjetja
e) o marketinških akcijah
f) o vodilnih osebah v podjetju
g) drugo (opišite)
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
6. Če niste zaznali aktivnosti BI v podjetju: zakaj menite, da jih doslej niste zaznali? (možnih več odgovorov)
a) sistem varovanja podatkov/informacij uspešno preprečuje zlorabe
b) nezadostna ozaveščenost glede zaznavanja BI
c) podjetje nima zanimivih tarč, ki bi lahko bile predmet napada
d) drugo (opišite)
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
57
7. S katerimi ukrepi na pravnem področju ste poskrbeli za zaščito občutljivih informacij? (možnih več odgovorov)
a) v pogodbo o zaposlitvi je vključen člen o konkurenčni klavzuli
b) poslovne skrivnosti poznajo le tisti, ki jih zaradi narave dela morajo poznati
c) v podjetju obstaja interni pravilnik o varovanju poslovnih skrivnosti
d) ob sumu storitve kaznivega dejanja glede poslovnih skrivnosti nemudoma obvestite pristojne organe in sprožimo postopek
e) drugo (opišite)
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
8. S katerimi ukrepi na tehničnem področju ste poskrbeli za zaščito občutljivih informacij? (možnih več odgovorov)
a) obstaja ustrezno fizično/tehnično varovanje z varnostniki ter tehničnimi sredstvi (alarmi, senzorji, kamere,…)
b) dostopi do strežnikov in podatkov so pravilno urejeni, gesla se redno menjujejo, zapisujejo se logi (dnevniki) ob dostopanju do podatkov, poštni strežnik beleži vse poštne dejavnosti zaposlenih
c) zavedate se nevarnosti prenosa podatkov preko GSM, dlančnikov, SMS, e-mailov itd.
d) imate pravilnike za uporabo PC in programske opreme, interneta, navadne in e-pošte
e) na PC je onemogočena/zabeležena uporaba zunanjih enot (USB ključi, CD zapisovalniki itd.)
f) drugo (opišite)
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
9. S katerimi ukrepi na organizacijskem področju ste poskrbeli za zaščito občutljivih informacij? (možnih več odgovorov)
a) osebni pogovori z zaposlenimi o pomenu varovanja poslovnih skrivnosti
b) izdelava kategorizacije in klasifikacije podatkov v podjetju za določitev stopnje tajnosti in dostopnosti do posameznega podatka
c) pri vodenju obiskovalcev po obratih in pisarnah ste preprečili možnost razkritja PS
d) v prostorih občutljivega področja ni fotokopirnih strojev, velja striktna prepoved vnosa telefonov, fotokamer ipd.
58
e) pri strokovnih objavah in na sejmih ste previdni pri dajanju navidez nepomembnih informacij
f) drugo (opišite)
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
10. S katerimi ukrepi na kadrovskem področju ste poskrbeli za zaščito občutljivih informacij? (možnih več odgovorov)
a) analiza občutljivosti delovnega mesta glede PS (poslovna skrivnost)
b) prizadevanje za dobro ozračje v delovnih okoljih
c) stalen stik s poznavalci PS − iskreni pogovori, opazovanje vedenja
d) prehod sodelavca na drugo delovno mesto preverjate tudi iz vidika varovanja PS
e) preverjanje preteklosti/lojalnosti zaposlenih
f) pri odpovedi delovnega razmerja delavca spremljate izdelke novega delodajalca
g) drugo (opišite)
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
11. Koliko sredstev, letno, podjetje vlaga v ukrepe za zaščito občutljivih informacij in za storitve gospodarskih poizvedovalcev (€/leto)?
a) 0
b) do 1.000
c) 1.000 − 10.000
d) 10.000 − 100.000
e) več kot 100.000
12. Ali koristite storitve strokovnjaka/podjetja za gospodarske poizvedbe in kako pogosto?
a) nikoli
b) redko
c) občasno
d) pogosto
59
13. Katere storitve gospodarskih poizvedovalcev je podjetje že koristilo? (možnih več odgovorov)
a) zbiranje informacij o konkurenci
b) zbiranje informacij o delavcih
c) zbiranje informacij o poslovnih partnerjih
d) zbiranje informacij o trgih
e) varovanje/zaščita informacij (kadrovski, organizacijski, pravni, tehnični ukrepi)
f) obdelava in analiza informacij
g) nobene
h) razširjanje informacij za odločanje in akcijo
i) drugo (opišite)
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Hvala za vaš čas in sodelovanje!
