DIPLOMSKO DELO - CORE · razkriva duha in živahno dušo tega sveta (Itten, 1999, str. 8). 2.1.1...
Transcript of DIPLOMSKO DELO - CORE · razkriva duha in živahno dušo tega sveta (Itten, 1999, str. 8). 2.1.1...
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk
DIPLOMSKO DELO
Tjaša Mahne
Maribor, 2010
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk
Diplomsko delo
ANALIZA IZBORA BARVE IN OBLIKE PRI OSNOVNOŠOLCIH
IN ŠTUDENTIH OB POSAMEZNIH POJMIH
Mentor: Kandidatka: doc. dr. Matjaž Duh Tjaša Mahne Somentorica: asis. mag. Janja Batič
Maribor, 2010
Lektorica: Silva Plevnik, uni. dipl. prof. slov. in fil. Prevajalec: Luka Hrvatin, dipl. prev. ang. In ital.
ZAHVALA
Za pomoč in podporo pri nastajanju diplomske naloge se zahvaljujem mentorju
doc. dr. Matjažu Duhu, somentorici asis. mag. Janji Batič in svoji družini.
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA Podpisana Tjaša Mahne, roj. 20.6.1982 , študentka Pedagoške fakultete
Univerze v Mariboru, smer Razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo
z naslovom ANALIZA IZBORA BARVE IN OBLIKE PRI OSNOVNOŠOLCIH IN
ŠTUDENTIH OB POSAMEZNIH POJMIH pri mentorju doc. dr. Matjažu Duhu
in somentorici asis. mag. Janji Batič avtorsko delo. V diplomskem delu so
uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez
navedbe avtorjev.
_________________________ Maribor, 2010
POVZETEK Diplomsko delo je razdeljeno na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu
smo opisali barvo, barvne dimenzije in razložili psihološko-simbolne vrednosti
barv. V nadaljevanju smo predstavili obliko, podrobneje smo se dotaknili
psihodiagnostične vrednosti črt in oblik. To poglavje vsebuje podpoglavje o
različnih črtah in o diagnostični vrednosti črt in oblik na otroških risbah. Opisali
smo tudi odnos med barvo in obliko ter razvoj likovnega izražanja otrok. V
empiričnem delu nas je zanimalo, katero barvo in obliko bodo izbrali
osnovnošolci in študentje razrednega pouka v preizkusu, sestavljenem iz
dvanajstih pojmov: varnost, nevarnost, tiho, glasno, zima, poletje, veselje, žalost,
mirovanje, gibanje, moč, šibkost.
Zanimalo nas je, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople ali hladne
barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva in katere oblike: mehke ali trde
oblike. Pridobljena empirična spoznanja razkrivajo odgovore na raziskovalna
vprašanja v poglobljenih analizah, povzamemo pa lahko naslednje: osnovnošolci
in študentje so za posamezen pojem večinoma izbrali enako najpogostejšo barvo,
pri izbiri oblike pa različno najpogostejšo obliko. Razpršenost odstotkov je večja
pri izbiri oblike. Izrazitejše odstotke pri izbiri barve in oblike so izbrali predvsem
študentje. Glede na pestre barve so se osnovnošolci in študentje ob posameznem
pojmu večinoma odločali za enako barvo (toplo oz. hladno barvo). Ob
posameznih pojmih nekoliko prevladuje izbira toplih barv. Glede na nepestre
barve so se osnovnošolci in študentje večinoma odločali za enako barvo. Prav
tako so se pri izbiri oblike večinoma odločali za enako obliko (mehko oz. trdo
obliko). Osnovnošolci so ob posameznih pojmih pogosteje izbrali trde oblike, kot
študenti.
Ključne besede likovna vzgoja barva oblika povezava barve in oblike
ABSTRACT The diploma paper is divided into the theoretical and empirical part. The
theoretical part describes colour, colour dimensions and explains psychological
and symbolic values of colours. The paper then addresses shape with a detailed
analysis of psycho-diagnostic values of lines and shapes. This chapter contains a
subchapter which addresses different lines and the diagnostic value of lines in the
drawings of children. This is followed by a discussion of the relation between
colour and shape and the development of the artistic expression of children. The
empirical part deals with the question which colour and shape would be chosen by
the primary school children and students of primary teacher education; the test
was made up of twelve notions: safety, danger, silent, loud, winter, summer, joy,
sadness, stillness, motion, power, weakness.
The paper deals with the question which colours dominate in vivid colours: warm
or cold colours and in non-vivid colours: white or black, which shapes: soft or
hard lines. The gathered empirical data holds the answers to the posed questions
which have been thoroughly analysed; the following can be summarised: the
primary school children and students have generally chosen the same frequently
used colour; in shapes they have chosen a different frequently used shape. The
dispersion of the results is bigger in the choice of shape. More distinctive
percentages in the choice of colour were mostly chosen by the students. In vivid
colours the primary school children and the students have generally chosen the
same colour for the same notion (warm or cold colour). The choice of warm
colours is somewhat prevailing in certain notions. The primary school children
and students have generally chosen the same non-vivid colour. The two groups
have also generally chosen the same shape (soft or hard lines). The primary school
children have associated hard lines with the given notions more often than the
students.
KEY WORDS:
art pedagogy colour shape the relation between colour and shape
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ............................................................................................................. 1
2 TEORETIČNI DEL ........................................................................................ 2
2.1 BARVA................................................................................................... 2
2.1.1 KAJ JE BARVA ............................................................................. 2
2.1.2 BARVNE DIMENZIJE .................................................................. 3
2.1.2.1 BARVNOST ............................................................................... 3
2.1.2.2 SVETLOST................................................................................. 6
2.1.2.3 NASIČENOST............................................................................ 6
2.1.3 BARVNI KONTRASTI.................................................................. 7
2.1.4 PSIHOLOŠKO-SIMBOLNA VREDNOST BARV ....................... 9
2.2 OBLIKA................................................................................................ 14
2.2.1 LIK ................................................................................................ 15
2.2.2 FORMA ........................................................................................ 16
2.2.3 PSIHODIAGNOSTIČNA VREDNOST ČRT IN OBLIK ........... 17
2.2.3.1 ČRTA ........................................................................................ 17
2.2.3.2 DIAGNOSTIČNA VREDNOST ČRT IN OBLIK NA
OTROŠKIH RISBAH……………………………………………19
2.3 ODNOS MED OBLIKO IN BARVO................................................... 20
2.4 RAZVOJ LIKOVNEGA IZRAŽANJA OTROK ................................. 24
3 EMPIRIČNI DEL ......................................................................................... 30
3.1 PREDSTAVITEV RAZISKAVE ......................................................... 30
3.1.1 NAMEN IN CILJ RAZISKAVE .................................................. 30
3.1.2 RAZISKOVALNI VPRAŠANJI .................................................. 30
3.1.3 METODOLOGIJA........................................................................ 31
3.1.3.1 RAZISKOVALNE METODE .................................................. 31
3.1.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC.................................................... 31
3.1.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV .................................... 31
3.1.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV .................................. 32
3.2 REZULTATI IN INTERPRETACIJA.................................................. 32
4 SKLEP .......................................................................................................... 67
5 LITERATURA.............................................................................................. 73
6 SEZNAM PRILOG....................................................................................... 74
KAZALO SLIK: Slika 1: Barvni krog. Vir: Tacol, T. (1995). Likovno izražanje, učbenik za 5. Razred. Ljubljana: Debora Slika 2: Tople barve: Karel Pečko, » Stari trg pri Slovenjem Gradcu« (1973). Vir: Tacol, T. (1995). Likovno izražanje, učbenik za 5. Razred. Ljubljana: Debora Slika 3: Hladne barve: Pablo Picasso, »Berač in deček«. Vir: Tacol, T. (1995). Likovno izražanje, učbenik za 5. Razred. Ljubljana: Debora Slika 4: Povezava barv in oblik. Vir: Šuštaršič, N., Butina, M., Zornik, K., de Gleria, B. in Skubin, I. (2004). Likovna teorija. Ljubljana: Debora.
Slika 5: Obrisna risba. Vir: Duh, M. In Vrlič, T. (2003). Likovna vzgoja v prvi triadi devetletne osnovne šole. Ljubljana: Rokus
Slika 6: Nakazovanje gibanja. Vir: Duh, M. In Vrlič, T. (2003). Likovna vzgoja v prvi triadi devetletne osnovne šole. Ljubljana: Rokus
KAZALO TABEL: Tabela 1: Raziskovalni vzorec KAZALO GRAFOV: Graf 1: Izbrane barve ob pojmu varnost
Graf 2: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu varnost
Graf 3: Izbrane oblike ob pojmu varnost
Graf 4: Izbrana oblika ob pojmu varnost
Graf 5: Izbrane barve ob pojmu nevarnost
Graf 6: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu nevarnost
Graf 7: Izbrane oblike ob pojmu nevarnost
Graf 8: Izbrana oblika ob pojmu nevarnost
Graf 9: Izbrane barve ob pojmu glasno
Graf 10: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu glasno
Graf 11: Izbrane oblike ob pojmu glasno
Graf 12: Izbrana oblika ob pojmu glasno
Graf 13: Izbrane barve ob pojmu tiho
Graf 14: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu tiho
Graf 15: Izbrane oblike ob pojmu tiho
Graf 16: Izbrana oblika ob pojmu tiho
Graf 17: Izbrane barve ob pojmu zima
Graf 18: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu zima
Graf 19: Izbrane oblike ob pojmu zima
Graf 20: Izbrana oblika ob pojmu zima
Graf 21: Izbrane barve ob pojmu poletje
Graf 22: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu poletje
Graf 23: Izbrane oblike ob pojmu poletje
Graf 24: Izbrana oblika ob pojmu poletje
Graf 25: Izbrane barve ob pojmu veselje
Graf 26: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu veselje
Graf 27: Izbrane oblike ob pojmu veselje
Graf 28: Izbrana oblika ob pojmu veselje
Graf 29: Izbrane barve ob pojmu žalost
Graf 30: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu žalost
Graf 31: Izbrane oblike ob pojmu žalost
Graf 32: Izbrana oblika ob pojmu žalost
Graf 33: Izbrane barve ob pojmu moč
Graf 34: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu moč
Graf 35: Izbrane oblike ob pojmu moč
Graf 36: Izbrana oblika ob pojmu moč
Graf 37: Izbrane barve ob pojmu šibkost
Graf 38: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu šibkost
Graf 39: Izbrane oblike ob pojmu šibkost
Graf 40: Izbrana oblika ob pojmu šibkost
Graf 41: Izbrane barve ob pojmu mirovanje
Graf 42: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu mirovanje
Graf 43: Izbrane oblike ob pojmu mirovanje
Graf 44: Izbrana oblika ob pojmu mirovanje
Graf 45: Izbrane barve ob pojmu gibanje
Graf 46: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu gibanje
Graf 47: Izbrane oblike ob pojmu gibanje
Graf 48: Izbrana oblika ob pojmu gibanje
1 UVOD
Za raziskovalni problem smo izbrali analizo izbora barve in oblike pri
osnovnošolcih in študentih ob posameznih pojmih. Za raziskavo smo se odločili,
ker nas je zanimalo, katero barvo in obliko bodo izbrali, ter kakšna je razlika med
osnovnošolci in študenti v izbiri barve in oblike za posamezen pojem.
Vsaka barva napolnjuje neko obliko, prav tako vsak prostor omejuje neka oblika.
Oblike, zlasti v prvih otroških letih razvoja, zaznavamo s čutom tipa. Barva in
oblika izpolnjujeta vse glavne funkcije v našem opazovanju vidnega sveta. Otrok
rad sega po barvah, ko se začne zavedati sebe kot del okolja in odnosa med
predmeti, v okolju pa se začne kazati na njihovih slikah tudi povezava med obliko
in barvo (Butina, 2000).
Uporaba barv in oblik se skozi različna starostna obdobja spreminja. Od
predšolskih otrok, kjer je odnos do barve čustven, do vedno bolj zavestne uporabe
barv pri razredni stopnji. Upodabljati začnejo vse bolj zapletene oblike z vse več
podrobnostmi. Kasneje se začne individualni razvoj, ki pri posamezniku poteka
različno, kot so različni njihovi interesi, poklicne želje in razvoj individualnih
osebnostnih potez. Pri študentih se v večji meri ta razvoj že končuje, zato je odziv
na dražljaje barv in oblik bolj enoten.
V teoretičnem delu smo opisali barvo, njene dimenzije in razložili psihološko-
simbolne vrednosti barv. Predstavili smo obliko in se dotaknili psihodiagnostične
vrednosti črt in oblik. Opisali smo odnos med barvo in obliko ter razvoj likovnega
izražanja otrok. V empiričnem delu smo raziskali izbiro barve in oblike za
posamezne pojme: varnost, nevarnost, tiho, glasno, zima, poletje, veselje, žalost,
mirovanje, gibanje, moč, šibkost. Zanimalo nas je, katere barve prevladujejo pri
pestrih barvah: tople ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva in
katere oblike: mehke ali trde oblike.
1
2 TEORETIČNI DEL
2.1 BARVA
Naše življenje se tako rekoč koplje v morju svetlobe in barv. Toda čeprav se z
njimi srečujemo vsak dan, smo pred njimi vendarle v zadregi, ko bi jih morali
uporabiti (Trstenjak, 1996).
Barve so življenje, kajti svet brez barv bi bil videti mrtev. Barve so
praideje, so otrok prvotne brezbarvne svetlobe in njene nasprotne
skrajnosti, brezbarvne teme. Tako kot plamen ustvarja svetlobo,
tako tudi svetloba ustvarja barve. Barve so otrok svetlobe, svetloba
pa mati barv. Svetloba, ta prvobitni pojav sveta, nam v barvah
razkriva duha in živahno dušo tega sveta (Itten, 1999, str. 8).
2.1.1 KAJ JE BARVA
Znanje o barvah je danes bogato, saj zajema vsa življenjska področja. Barve, ki
napolnjujejo ves vidni svet, že dolgo ne sodijo le v svet fizike in kemije, tudi ne v
fiziologijo in psihologijo, temveč v svet umetnosti in tehnike, poleg omenjenega
pa tudi v ekologijo in sociologijo (Trstenjak, 1996).
»Največ barv nam ponuja narava. Pravimo, da se človeku ves vidni svet prikazuje
v svetlobi in barvi. Nemogoče si je zamisliti svet brez barv« (Tacol, 1995, str. 46).
»Da človek zazna barvo, je potrebna svetloba, naravna ali umetna. Če svetlobe ni,
barv torej ni. Če je šibka, so tudi barve manj močne« (Ibid).
Barva je možganska zaznava svetlobnega valovanja. Svetloba potuje v valovih in
se »vpija« v snov in »odbija« od nje v večji ali manjši meri, te spremembe v
njenem delovanju pa optični center v naših možganih tolmači kot različne barve.
Svetlobni žarek pade na lečo, ob prehodu skozi njo se svetloba razprši, na drugi
strani pa izhaja v obliki barvnega snopa. To imenujemo barvni spekter (Ibid).
2
Da je res tako, je fizik Isaac Newton dokazal, da je svetlobo mogoče razstaviti na
spektralne barve, če jo spustimo skozi stekleno prizmo. Sončna svetloba se
razlomi v mavrične barve, zato pravimo, da je bela svetloba mešanica svetlobe, ki
zavzema ves vidni pramen mavričnih barv oziroma spekter, pri katerem barve
prehajajo druga v drugo (Tacol, 1995).
»Če vse spektralne svetlobe zmešamo, znova nastane bela svetloba. Svetloba je
valovanje in vsaka barvna svetloba ima svojo valovno dolžino. Barvne svetlobe se
razlomijo skozi stekleno prizmo pod različnimi koti« (Butina, 2000, str. 38).
2.1.2 BARVNE DIMENZIJE
Barvne dimenzije (barvni parametri so):
- barvna lastnost: barvnost, pestrost;
- svetlost: svetlina in temnina;
- čistost: barvna nasičenost, barvna moč.
Najčistejše (najpestrejše) so barvne svetlobe barvnega spektra. Barvne dimenzije
so skupna oznaka v definiciji tako barvnih svetlob kot tudi barvnih snovi (Gorjup,
1999).
2.1.2.1 BARVNOST
Gorjup pravi, da je »barvnost barvna kvaliteta medsebojnega ločevanja barv. Npr.
rumena, modra, zelena« (Gorjup, 1999, str. 42).
»Čiste barve v polni barvni moči v spektru označuje njihova barvnost, ki se
spreminja po obodu barvnega kroga. To je značilnost, po kateri se barve med
seboj razlikujejo: rumena od oranžne, zelena od rumene, modra od zelene itn.«
(Šuštaršič, Butina, Zornik, de Gleria in Skubin, 2004, str. 151).
Barve v barvnem krogu (slika 1) so čiste in nasičene. Ne vsebujejo niti bele niti
črne barve (Tacol, 1994).
Poseben položaj imajo rdeča, rumena in modra: ni jih mogoče ustvariti z
mešanjem drugih barv – pravimo jim osnovne ali primarne barve. Če mešamo
3
rumeno z modro, nastane zelena. Če mešamo modro z rdečo, nastane vijolična.
Oranžna nastane iz rumene in rdeče. Zeleni, vijolični in oranžni pravimo
sekundarne barve, ker nastanejo iz mešanja primarnih barv. Če primarne barve
mešamo s sekundarnimi, dobimo šest naslednjih barv: rumeno zeleno, rdeče
oranžno, modro zeleno, rumeno oranžno, modro zeleno, rumeno oranžno, rdeče
vijolično in modro vijolično. Tem barvam pravimo terciarne barve.
Barvam, ki so si v barvnem krogu nasproti, pravimo komplementarne barve.
Rumena je komplementarna vijolični, rdeča zeleni itd. (Bagnall, 1995).
Slika 1: Barvni krog
Barvni krog lahko razdelimo na desno – toplo polovico in na levo – hladno
polovico (sliki 2 in 3). Med osnovnimi barvami sta rdeča in rumena topli, modra
barva pa je hladna (Tacol, 1994).
Bagnall poudarja, da so vmes barve, ki niso nedvoumno tople ali hladne, marveč
so nevtralne, na primer rdeče vijolična ali zeleno rumena. Tudi topla in hladna
kvaliteta barve ni zmeraj povsem nedvoumna. Tako obstajata »topla« zelena, se
pravi zelena, ki se nagiblje proti rumeni, ali »hladna rdeča«, ki vsebuje velik
odstotek modre. Torej barvni ton se z dodajanjem rumene ogreva, z dodajanjem
modre pa ohlaja (Bagnall, 1995).
Najtoplejša barva je rdeče oranžna, najhladnejša pa modro zelena. Tople in hladne
barve (sliki 2 in 3) vplivajo na naše občutje, na občutke hladnosti in toplote.
Raziskave so pokazale, da hladne barve zavirajo krvni obtok, tople pa ga
pospešujejo. Tople barve so barve mladosti, so razigrane, na nas vplivajo
4
poživljajoče in so hitro opazne. Hladne barve so resne, temačne, težke (Tacol,
1994).
Slika 2: Tople barve: Karel Pečko, » Stari trg pri Slovenjem Gradcu« (1973)
Slika 3: Hladne barve: Pablo Picasso, »Berač in deček« (1903)
Barve lahko razdelimo tudi na pestre in nepestre barve. Gorjup razlaga, da so
nepestre barve barve, ki jih v barvnem krogu ne najdemo; sem pa uvrščamo črno,
belo in sivo barvo. Za nepestre barve je značilna pustost, turobnost in
nenasičenost in nastanejo z mešanjem komplementarnih barvnih parov. Med
pestre barve pa uvrščamo rdečo, rumeno, oranžno, zeleno, vijolično in modro
barvo. Za te barve je značilna čistost, razgibanost, živost in nasičenost (Gorjup,
2007).
5
2.1.2.2 SVETLOST
Gurjup pravi, da je »svetlost je določena s količino odbite svetlobe, nanaša se na
svetlost ali temnost nekega barvnega odtenka, ne pa na njegovo pestrost. Vsak
barvni odtenek je torej lahko svetlejši ali temnejši« (Gorjup, 1999, str. 42).
Barvna svetlost je druga dimenzija barve, ki barvi določa svetlostno stopnjo. Dve
barvi ali več imajo lahko isti barvni odtenek, toda različno barvno svetlost; glede
na barvno svetlost ločimo temno modro od svetlo modre, temno rdečo od svetlo
rdeče itn. Barve, ki jih poznamo iz barvnega spektra, imajo pri svoji nasičenosti
vsaka svojo naravno svetlostno stopnjo, npr. intenzivno rumena je najsvetlejša,
medtem ko je vijoličasta najtemnejša barva v barvnem krogu.
Svetlostno stopnjo barve lahko spremenimo z dodajanjem svetlejše ali temnejše
barve. Če pestri barvi dodamo svetlejšo oz. temnejšo nevtralno barvo, naj bi ji
teoretično spremenili le svetlost. Toda pri praktični izkušnji ugotovimo, da
svetlosti ni mogoče popolnoma osamiti; če nasičeni pestri barvi primešamo npr.
belo, postane ta barva svetlejša in tudi manj nasičena. Z dodajanjem bele ali črne
barve pa se lahko spremeni tudi barvni odtenek – če npr. rdeči barvi dodamo črno,
postane rdeča barva hladnejša, če rumeni dodamo črno, nastane motno zelenkasta
barva. Učinek svetlosti barve je odvisen tudi od osvetlitve barvne ploskve ter od
barv sosednjih ploskev oz. ozadja, na katerem se barvna ploskev nahaja (Šuštaršič
idr., 2004).
2.1.2.3 NASIČENOST
Gorjup razlaga, da »čistost, nasičenost govori o količini čiste barve v določenem
odtenku. Najbolj čiste in nasičene so barvne svetlobe v barvnem spektru«
(Gorjup, 1999, str. 42).
Za to barvno lastnost v strokovni literaturi zasledimo tudi druga imena: čistost
barve, barvna moč, intenzivnost, polnost barve. Dve rdeči sta lahko enake
svetlosti in odtenka, vendar pa se razlikujeta glede na stopnjo nasičenosti. Ena od
njiju je lahko močno rdeča, druga pa šibko rdeča. Rdečo barvo lahko npr.
stopnjujemo od nepestre sive, ki ima enako stopnjo svetlosti kot rdeča, do
nasičene rdeče barve. Vmesne stopnje imajo enako vrednost svetlosti in so enake
6
po barvnosti, a se razlikujejo po nasičenosti oz. barvni moči. Nasičenost barve
zmanjšamo z dodajanjem bele, sive, črne ali komplementarne barve. Učinek
nasičenosti je odvisen tudi od sosednje barvne ploskve oziroma od barve ozadja,
na katerem se barvna ploskev nahaja (Šuštaršič idr., 2004). Bagnall navaja primer
palete barvastih žarnic, ki jih je mogoče upravljati s svetlobnim regulatorjem.
Kakor hitro spustimo v žarnico več toka, je barva bolj žareča, intenzivna. Če pa
elektriko privijemo, barva oslabi. Spremeni se ne barvitost niti svetlost barve,
marveč zgolj intenzivnost (nasičenost barve) (Bagnall, 1995).
2.1.3 BARVNI KONTRASTI
O kontrastu govorimo takrat, kadar primerjamo med seboj dva barvna učinka in
lahko opazimo določeno razliko. Tedaj, ko razlika doseže največjo možno
vrednost, govorimo o nasprotnih ali polarnih kontrastih. Tako so na primer
nasprotja veliko-majhno, črno-belo, toplo-hladno polarni kontrasti v največjih
stopnjah. Naša čutila jih zaznajo le s pomočjo primerjave. Johannes Itten jih
našteva sedem: kontrast barve v odnosu do barve, svetlo-temni kontrast, toplo-
hladni kontrast, komplementarni kontrast, simultani kontrast, kontrast barvne
kvalitete, kontrast barvne kvantitete (Itten, 1999).
Kontrast barve v odnosu do barve je najenostavnejši, ker lahko za njegovo
oblikovanje uporabimo čiste barve v njihovem največjem sijaju. Rumena, rdeča
in modra dajejo kontrastu najmočnejši izraz, slabšega pa sekundarne barve
oranžna, zelena in vijolična (Butina, 2000). »S kontrastom barve k barvi dobimo
veliko izraznih možnosti tedaj, če spreminjamo tudi svetlostne vrednosti« (Itten,
1999, str. 33).
Svetlo-temni barvni kontrast tvori nasprotje med belo in črno barvo. Itten pravi,
da sta »črna in bela barva najmočnejši izrazni sredstvi za temno in svetlo. Črna in
bela sta si po svojih učinkih vedno nasprotni, med njima pa leži kraljestvo sivih
odtenkov in barv« (Itten, 1999, str. 37). Poleg svetlenja in temnenja, ki ga
omogočata črna in bela s svojimi mešanicami, lahko likovni ustvarjalci
7
izkoriščajo tudi svetlostne razlike, ki so barvam imanentne npr. rumena je
najsvetlejša, vijolična najtemnejša barva (Butina, 2000).
Toplo-hladni kontrast tvorijo nasprotja med toplimi in hladnimi barvami. Itten je
eksperimentalno dokazal, da v okolju modro-zelenih barv občutijo ljudje pri
temperaturi 15 stopinj Celzija hlad, medtem ko v okolju rdeče-oranžnih barv
občutek hladu nastopi šele pri 12 stopinj Celzija. To pomeni, da modro-zelene
zavirajo fiziološke procese v organizmu, rdeče-oranžne pa jih spodbujajo in
pospešujejo (Butina, 2000). »Toplo-hladni kontrast med dvema barvama je lahko
šibek ali močan. Najmočnejši toplo-hladni kontrast je občutiti med modro-zeleno
in rdeče-oranžno barvo« (Šuštaršič idr., 2004, str. 168).
Komplementarni kontrast nastane s součinkovanjem dveh komplementarnih barv.
Kadar stojita druga ob drugi, se koloristično krepita v svojem učinku, zmešani
med seboj pa se kromatsko nevtralizirata. V barvnem krogu si komplementarni
pari stojijo nasproti.
Ti pari so: rumena-vijolična, rumenooranžna-modrovijolična, oranžna-modra,
rdečeoranžna-modrozelena, rdeča-zelena, rdečevijolična-rumenozelena. Če pare
razstavimo, vidimo, da vedno vsebujejo v sebi vse tri primarne barve – rumeno,
rdečo, modro:
rumena : vijolična = rumena : (rdeča + modra)
modra : oranžna = modra : (rumena + rdeča)
rdeča : zelena = rdeča : (rumena + modra)
Komplementarne barve v pravem sorazmerju količin dajejo statičen in trden
učinek. Vsak par ima tudi svoje posebnosti. Tako na primer rumeno-vijolični par
predstavlja največjo stopnjo svetlostnega kontrasta, v paru rdečeoranžna-
modrozelena je najbolj izrazit kontrast toplo-hladno (Butina, 2000).
Simultani kontrast imenujemo »pojav, ko človeško oko ob dani barvi sočasno,
torej simultano, teži tudi po komplementarni barvi« (Itten, 1999, str. 52). Butina
pravi, da »simultana barva nastane v očesu in je v resnici ni. Simultani kontrast je
najbolj neposreden izraz naravne težnje k izravnavi, se pravi zakon barvne
8
harmonije, ki je utemeljen v optični izravnavi komplementarnosti v
nekoromatičnem« (Butina, 2000, str. 40).
Kontrast barvne kvalitete »označuje stopnjo čistosti oziroma stopnjo nasičenosti
barv. Kontrast barvnih kvalitet predstavlja nasprotje med nasičenimi, svetlimi
barvami in zastrtimi, topimi barvami« (Itten, 1999, str. 55). »Učinek kontrasta
barvne kvalitete je relativen. Odvisen je od kromatskega konteksta, v katerem se
barvni odtenek nahaja: določen odtenek je poleg bolj zasivljenega lahko sijoč,
poleg čistejšega pa učinkuje motno in nevtralno« (Butina, 2000, str. 42).
Kontrast barvne kvantitete je »kontrast barvne količine se nanaša na odnos med
velikostmi barvnih ploskev in pomeni kontrast med večjo in manjšo površino
dveh barv v kompoziciji. Dve enako veliki ploskvi dveh različnih barv namreč ne
delujeta enako veliki« (Šuštaršič idr., 2004, str. 169). Butina pravi, da
»učinkovitost neke barve določata dva dejavnika: moč njenega sevanja in količina
njenega razprostiranja po površini« (Butina, 2000, str. 42).
2.1.4 PSIHOLOŠKO-SIMBOLNA VREDNOST BARV
Trstenjak pravi, da »psihologi vsesplošno priznavajo veliko diagnostično vrednost
barve v otroških risbah in slikah. Zavedajo se, da otrokove barvne slike niso nič
drugega, kakor spontana projekcija njegove notranjosti na papir« (Trstenjak,
1996, str. 353).
Ko govorimo o diagnostični vrednosti otroških risb, moramo ob različnih barvah,
ki jih uporabljajo, prav tako upoštevati diagnostično vrednost črt, likov in
prostorskih razsežnosti, v katerih razporejajo barve. Same barve razodevajo
predvsem otrokovo emocionalno življenje. Črte in liki razodevajo smer in stopnjo
samonadzorstva, to se pravi stopnjo, v kateri vpliva na otroka tudi že njegov
razum. Prostorske razsežnosti v slikah razgrinjajo vpliv okolja na otrokov značaj
(Trstenjak, 1978).
Trstenjak pravi, da v slikah, ki jih naredijo deklice, prevladujejo barve v nasprotju
s črtami in pustimi liki, ker so deklice bolj čustvene kot dečki (Ibid).
9
Otroci, ki pogosteje uporabljajo tople barve, kot so: rdeča, oranžna in rumena, so
navadno bolj spontani, emocionalni, družabni, iskreni in prijateljski. Lažje
vzpostavljajo stike z drugimi otroki. Radi se igrajo v skupini in so močno odvisni
od socialnega okolja. Ohranjanje naklonjenosti toplim barvam na kasnejših
razvojnih stopnjah pojmujejo kot znak emocionalnosti in nemirnosti. Otroci, ki pri
risanju uporabljajo predvsem hladne barve, kot so: zelena, modra, rjava in črna, so
zelo zadržani. Igrajo se sami in se ne vsiljujejo drugim. Svoje reakcije dobro
nadzorujejo. So precej samosvoji in naklonjeni razumskemu reševanju problemov.
Včasih so tudi agresivni in maščevalni (Kovačev, 1997).
Za take otroke je na splošno značilno omejevanje in tlačenje njihovih spontanih
čustvenih vzgibov. Navadno srečujemo take otroške posebnosti pri otrocih, ki so
rasli v pretirano nadzorovanem okolju, kjer so njihove čustvene vzgibe stalno
nadzirali. Poudarek na hladne barve redko srečamo pri otrocih, ki se čutijo
zadovoljne v svojem okolju (Trstenjak, 1978).
Rdeča barva je bila »prva barva, ki jo je človek poimenoval. Zato je izraz »rdeča«
najstarejša barvna oznaka v vseh jezikih sveta. Čista rdeča, ki ne vsebuje nobenih
rumenih ali modrih primesi, je močna in vplivna barva in je precej priljubljena
med ženskami in moškimi« (Kovačev, 1997, str. 37). Je barva krvi in ognja. Barva
vitalnosti in aktivnosti, tako telesne kot tudi duševne (Trstenjak, 1991). Trstenjak
še dodaja, da »vzbuja občutek nemira, strah, prizadevnost in voljo po
premagovanju ovir« (Trstenjak, 1978, str. 141). »Rdeča je najnasilnejša med
vsemi barvami, saj posameznika dobesedno sili k aktivnosti. Ljudje, ki občutijo
posebno naklonjenost do rdeče barve, so navadno pogumni in odločni, pogosto pa
tudi maščevalni. Pomensko implicira strast, nagon, vztrajnost, drznost in druge
lastnosti, ki vodijo v veselje do življenja in avanturizem« (Kovačev, 1997, str.
144). »Pretirano poudarjanje rdeče barve je lahko tudi izraz pretirane
emocionalnosti, agresivnosti ter nekaterih drugih doživljajskih in vedenjskih
odklonov« (Kovačev, 1997, str. 202).
Itten pravi, da je modra barva »čista modra barva, ki nima ne rumenkastega ne
rdečkastega nadiha. Tako kot je rdeča vedno aktivna, je modra vedno pasivna, če
jo gledamo z materialnega prostorskega stališča. Z duhovno nematerialnega
stališča pa je modra aktivna in rdeča pasivna (Itten, 1999, str. 86). »Modra barva
10
je barva nebesnega svoda in vode. Modrina ima svojo objektivno asociacijo prav z
nebom in morjem. Modrina je psihološko atmosferična. Je lahka, prozorna ali vsaj
prosojna, jasna in nekoliko sveža, prav zaradi asociacije z nebom in vodo«
(Trstenjak, 1991, str. 274). Uporaba modre barve na otroških risbah lahko
povzročijo različni dejavniki. Povečevanje njenega deleža je lahko indikator
otrokovega dozorevanja, pa tudi restriktivnih vplivov okolja. Trstenjak (1978)
poudarja, da je lahko prevladovanje modre na risbah otrok med drugim in četrtim
letom rezultat njihovega zorenja. Pomenilo naj bi postopno nadomeščanje
impulzivnih reakcij s kontroliranim vedenjem. Ta razvojna zakonitost je razvidna
predvsem iz povečevanja deleža modre na račun rumene. Izrazite uporabnike
modre barve lahko razdelimo v dve kategoriji. V prvo spadajo otroci, ki se sicer
prilagajajo zahtevam okolja, vendar jih to odbija. Navadno izvirajo iz družin z
velikimi zahtevami in visokimi etičnimi standardi. Največkrat so osamljeni,
molčeči, zadržani in imajo malo prijateljev. To zakonitost pogosto opazimo celo
pri nekaterih odraslih, ki pri risanju upodabljajo prekomerne količine modre. V
drugo kategorijo umeščamo zgovorne otroke, ki imajo dobre odnose s svojim
okoljem in kažejo močne materialne interese (Kovačev, 1997).
Trstenjak pravi, da je »rumena barva barva Sonca; v njem ima tudi svojo
objektivno asociacijo. Ker je dobro vidna, je obenem signal za nevarnost, obenem
pa dober stimulans za oko kot vidni organ, prek njega pa za živčni sistem, na
katerega deluje ugodno. Zato je rumena barva psihološko najbolj vesela barva; saj
kot barva sonca zavzema v vidnem spektru tudi največji obseg« (Trstenjak, 1991,
str. 273). Kovačeva pravi, da je »za rumeno barvo značilna izrazita
intelektualnost. Običajno označuje znanstvenega duha, vendar pogosto nakazuje
tudi umetniški talent in umetniško dejavnost« (Kovačev, 1997, str. 152). Navaja
tudi, da izbira rumene barve nakazuje željo po osvoboditvi, upanje in iskanje
sreče, vendar implicira tudi nekakšen večji ali manjši konflikt, ki ga subjekt želi
rešiti. Otroci, ki veliko uporabljajo rumeno, so pogosto občutljivi in otročji.
Večinoma so zadovoljni in vzpostavljajo dobre odnose z vrstniki. Tisti otroci, ki
sicer ne rišejo z rumeno, jo uporabljajo predvsem tedaj, ko so srečni. Izključna
uporaba rumene je relativno redka. Rumena namreč pridobi svojo ekspresivno
vrednost barv v kombinaciji z drugimi barvami (Ibid).
11
Zelena barva je barva rastlin. Je hladna in sveža barva. Na živčni sistem vpliva
pomirjevalo. Čeprav je njena objektivna asociacija vidna zelena narava, pa njene
čustvene asociacije niso najbolj ugodne; večkrat gredo v smeri potrtosti in
neugodnih doživljajev (Trstenjak, 1991). Kovačeva pravi, da »ljudje, ki kažejo
pretirano naklonjenost k zeleni barvi, so navadno preveč sociabilni, prelahkotni v
odnosu do življenja in za svoje neuspehe običajno krivijo druge« (Kovačev, 1997,
str. 155). Trstenjak (1978) poudarja, da pogosta uporaba zelene največkrat
nakazuje pomanjkanje spontanosti in iskrenosti v čustvenih odzivih. Ugotovitev je
nekoliko presenetljiva, saj velja zelena za izrazito emocionalno barvo. Toda ta
emocionalnost je prikrita in ne nakazuje odkritih emocionalnih reakcij. Otroci, ki
uporabljajo pretežno zeleno barvo, so zadržani in samozadostni. Navadno trdno
zaupajo vase in so precej samovšečni, toda so zelo disciplinirani. Prav zaradi te
lastnosti so precej priljubljeni med vrstniki in odraslimi. Pogosto se izgubljajo v
povprečju in ne silijo v ospredje (Kovačev, 1997).
Vijolična barva je sorodna z modro. Njen karakter je otožen, še bolj pa vzvišen,
odmaknjen, aristokratski. Vzbuja objektivne asociacije z vijolicami in
dragocenimi kamni. Njena simbolika gre v smeri zabrisovanja preteklosti, torej
kesanja, obžalovanja, preklica in pokore (Trstenjak, 1991). »Vijolična se na
otroških risbah redko pojavlja. Največkrat je v kombinaciji z rumeno. Morda je
glavni razlog za njeno redkost v tem, da je tudi v naravi ni veliko. Poleg tega je
otroci tudi sicer ne vidijo pogosto« (Kovačev, 1997, str. 204).
Itten pravi, da je »oranžna barva, ki je mešanica rumene in rdeče, leži v gorišču
največje moči žarenja. V obsegu materialnega sveta ima oranžna sončno svetlost,
ki svojo največjo toplino in aktivno energijo doseže pri rdečeoranžni« (Itten,
1999, str. 88). Trstenjak navaja, da »oranžna pospešuje srčni utrip, a je brez
učinka na krvni pritisk; zato daje občutek prijetnosti, ugodnega občutja in veselja.
Tako je čustven stimulans, ki pa utegne že utrujati; lahko pomirja in vzburja«
(Trstenjak, 1991, str. 273). Kovačeva razlaga, da je »najljubša barva otrok, ki se z
lahkoto prilagajajo okolju. Ta lastnost jo pomensko približuje rdeči. Toda oranžna
je v nasprotju z močno in včasih nekoliko nasilno rdečo precej blažja. Njena
pogosta uporaba razkriva plašnost in pomanjkanje čustvene odpornosti«
(Kovačev, 1997, str. 204).
12
Rjava barva »spada med manj priljubljene barve. To velja le za izolirano rjavo
barvo« (Kovačev, 1997, str. 85). Pri strokovnjakih vzbuja malo zanimanja, zato je
tudi manj raziskana, čeprav zavzema poleg zelene barve v vidnem svetu relativno
največji obseg. Rjava barva je prijetna, konservativna, ker so ljudje nanjo vajeni.
Prav tako pa tudi pomirja, vendar ne uspava, saj je mešanica toplih in hladnih barv
(Trstenjak, 1991). »Uporaba rjave barve je navadno izraz otrokove težnje k
umazaniji. Ta zakonitost temelji na fizični (in zato tudi pomenski) zvezi med
rjavo barvo ter zemljo, blatom, iztrebki in drugimi snovmi, ki puščajo umazane
madeže« (Kovačev, 1997, str. 204). Močno težnjo po prekomerni uporabi rjave
navadno opazimo predvsem pri otrocih, ki izvirajo iz družin s pretiranimi
higienskimi zahtevami. Zato jo lahko poimenujemo kot izraz želje po stiku z
zemljo in predmeti na njej (Ibid).
»Bela barva je fizikalno svetla, fiziološko »nič«. Psihološko pa je čista, jasna,
hkrati že hladna oddaljena« (Trstenjak, 1991, str. 275). Kovačeva navaja, da sploh
ni barva, ampak pomeni mnogo več, saj se skozi prizmo brezbarvna svetloba
razbije v celotni barvni spekter. Je pretežno nevtralna barva. Osebe, ki so ji
naklonjene so navadno bolj svobodnega duha, vendar so tudi pedantne, natančne
in previdne. So iskrene, razumevajoče in poštene, toda pogosto se nagibajo k
pretirani kritičnosti. Pri otrocih je naklonjenost beli barvi največkrat izraz njihove
slabe integriranosti v okolje in svojevrstne izolacije. Zato si pogosto izmišljajo
družabnike pri igri in poskušajo s konstruiranjem imaginarnega sveta ubežati svoji
osamljenosti (Kovačev, 1997).
»Črna barva pomeni fizikalno temo, fiziološko počitek, pavzo, psihološko pa
žalost, potrtost« (Trstenjak, 1991, str. 275). Pomeni tudi odsotnost svetlobe, zato
jo lahko pojmujemo tudi kot negacijo barve. Črna ima teoretično vrednost barve,
saj se nanjo navezuje simbolika, ki je drugim barvam ne moremo pripisati.
Spontano jo asociiramo s temo in umazanijo. Povezujemo jo predvsem z
negativnimi lastnostmi. Kadar se druge barve pojavljajo v kombinaciji z njo, se
namreč pomenske implikacije sprevržejo v njeno nasprotje. Pretirana uporaba
črne in odsotnost živih barv sta pogosto indikator otrokove čustvene siromašnosti,
ki je lahko posledica privzgojenega strahu ali neugodnih življenjskih razmer, ki
jih ne more preseči. Zato se nagiba k potlačevanju negativnih občutij in strahu.
13
Poleg tega je kritičen, realističen in usmerjen k intelektualnim dosežkom. Tak
otrok se najraje igra sam, brani svoj položaj in včasih postane tudi agresiven
(Kovačev, 1997).
Kovačeva pravi, da je siva barva »najmanj izrazita med vsemi barvami. Je mračna
in motna barva, v kateri je popolnost bele že zamazana, moč črne pa oslabljena.
Zato jo povezujemo z mračnimi občutji, skrbjo in dolgočasjem« (Kovačev, 1997,
str. 109). Je barva negotovosti, nevtralnosti. Človek jo izbira tudi zaradi
utrujenosti ali zadržanosti. Njeno zavračanje je lahko izraz njegovega strahu pred
dolgočasjem ali pred odpovedjo lastnim ciljem. Otroci do devetega ali desetega
leta zavračajo sivo barvo in po sedemnajstem se njena priljubljenost ponovno
zmanjša (Kovačev, 1997).
2.2 OBLIKA
Barva in oblika sta tesno povezani med seboj in se dopolnjujeta v eno samo
stvarnost. Vsaka barva napolnjuje neko obliko, vsak prostor omejuje neka oblika.
Barvo in prostor brez oblike si lahko zamislimo, ne moremo ju pa uresničiti.
Slikar lahko z barvo poslika celo platno, vendar je platno omejeno in ima obliko.
Za naše zaznavanje ni neskončnih ploskev niti neskončnega prostora, čeprav si
oboje lahko zamislimo (Butina, 2000).
Oblike, zlasti v prvih otroških letih razvoja, zaznavamo s čutom tipa. Z izkušnjo
se otipne zaznave oblik integrirajo z vidnimi zaznavami in jih nato tudi zgolj z
gledanjem zaznavamo in dojamemo. Tipni občutki so zelo prvinski in v nas
povzročajo intenzivne čustvene odzive. Vsebinske in čustvene značilnosti oblik
največkrat označujemo z nazivi za tipne občutke: oblike so trde, mehke, ostre,
oglate, okrogle itd., čeprav jih lahko označujemo tudi z nazivi iz drugih
izkustvenih področij, npr. organske oblike, ki so večinoma naravnega izvora, in
geometrijske oblike, ki so umskega izvora. Na podoben način lahko rečemo, da so
oblike pravilne ali nepravilne. Takšno označevanje pa govori o tem, da ima vsaka
oblika tudi svojo notranjo vsebino, ki se izraža v njeni strukturi. Krog ima
drugačno vsebino kot trikotnik; pravimo, da je krog mehka, trikotnik pa ostra
oblika (Butina, 2000).
14
Nekateri avtorji (Butina in Šuštaršič idr.,) razlagajo, da vsako obliko določajo tri
vrednosti:
- absolutna vrednost: npr. krog, kvadrat, elipsa itn. Krog je vedno krog,
kvadrat je vedno kvadrat, ker so odnosi med njunimi sestavnimi deli
vedno enaki;
- likovna vsebina: barva, tekstura, svetlost, tekstura, ki zaseda nek
prostor itn.;
- relativna vrednost: gre za odnos do oblik ali drugih elementov, ki neko
obliko obdajajo in vplivajo na njo; na to relativno vrednost vplivajo
tudi njene lastne formalne in emocionalne vsebine. Rumen krog se zdi
večji od enako velikega modrega. Relativna vrednost vključuje
čustvene vsebine, ker smo tudi opazovalci del okolja oblike; medtem
ko jo zaznavamo, vplivamo na njo s svojim doživljanjem in
čustvovanjem; (Butina, 2000; Šuštaršič idr., 2004).
Likovni umetnik se izraža s pomočjo materiala. Različni likovni materiali
omogočajo nastanek različnih oblik. Oblika se do neke mere prilagodi materiji.
Slikarske tehnike kolaž, mozaik in intarzija omogočajo drugačne oblike kakor olje
ali akvarel, kiparska tehnika klesanje v kamen omogoča drugačne oblike kakor
modeliranje z glino, glina omogoča drugačne oblike kakor les, ta pa drugačne
oblike kakor bron itn. (Šuštaršič idr., 2004).
2.2.1 LIK
Šuštaršič navaja, da »geometrijske like, kot so krog, kvadrat in trikotnik, ter
geometrijska telesa, kot so krogla, kocka in tetraeder, uvrščamo med osnovne
oblike in praoblike. Slikarji in drugi mojstri o praoblikah razmišljajo različno«
(Šuštaršič idr., 2004, str. 179).
Johaness Itten pravi, da je mogoče vse zamišljene linije in površinske oblike kot
kompozicije ustvariti iz ene, dveh ali treh oblik. V njih se izražajo vsi trije
svetovi:
15
1) materialni svet teže in trdnosti se izraža v kvadratu;
2) duhovni svet čustev, gibljivosti in eteričnega se izraža v krogu;
3) intelektualni svet logike, koncentracije, svetlobe in ognja pa se izraža v
trikotniku.
Vasilij Kandinski meni, da so kvadrat, krog, trikotnik, romb, trapez in še številne
druge oblike, brez kakršnega koli matematičnega pridiha. Kandinski navaja, zakaj
je navdušen nad krogom. Ta je po njegovem mnenju:
1) najskromnejša, a popolnoma neodvisna oblika;
2) popoln, a neizčrpno spremenljiv;
3) hkrati stabilen in nestabilen;
4) hkrati tih in glasen;
5) napetost, ki v sebi nosi še številne druge napetosti.
Krog je sinteza največjih nasprotij. Povezuje koncentrično in ekscentrično v eno,
uravnoteženo obliko (Ibid).
2.2.2 FORMA
Forma je najvišja stopnja organiziranja likovnih prvin v celoto. Vključuje pojme
oblike, lika in vse ostale likovne pojme, ki so organizirani v končno in nedeljivo
celoto umetnine. Pove nam, kako je kaj izraženo; je sistem izraznih sredstev, ki ga
je umetnik uporabil, da bi izrazil vsebino; je način, kako je snov organizirana v
stvarnost. Kadar govorimo v tem smislu o naravnih formah, npr. o neki rastlini,
mislimo pri tem na njeno celoto, od njene notranje strukture do njene zunanje
forme, od njene vloge v naravi do našega odnosa do nje. Na podoben način lahko
govorimo o formi likovnega dela, o njegovi miselni in likovni strukturi, o
njegovem zunanjem videzu, ki je rezultat notranje strukture, o delovanju na
posameznega gledalca in na družbo (Butina, 2000).
16
2.2.3 PSIHODIAGNOSTIČNA VREDNOST ČRT IN OBLIK
2.2.3.1 ČRTA
Kandinski pravi, da je »geometrijska črta nevidno bitje. Je sled premikajoče se
točke, torej njej izdelek; nastala je iz gibanja in sicer iz uničenja skrajnega, vase
zaprtega miru točke. Prišlo je do preskoka iz statičnega v dinamično« (Kandinski,
1985, str. 140).
Črta je najelementarnejši izraz umerjanja giba v likovno kompozicijo. Reducira
podobe iz zunanjega sveta na njihov obris oziroma konturo. Poleg
predstavitvenega vsebuje črta še čisti izrazni potencial, ki ga je mogoče sprostiti
šele z zmanjšanjem usmerjevalnega vpliva zavesti. Skozi spontani potek
subjektovih gibov se prične izražati njegovo nezavedno.
Spontane črte so pravo nasprotje mehaničnih črt, saj ne nastajajo skozi natančno
in nadzorovano opazovanje. Glavni razlog za vtis o njihovi življenjskosti in
prepričljivosti je sproščena atmosfera njihove improvizacije. Črta je lahko dober
izraz trenutnega občutja ali njegove konceptualizacije, ki ju subjekt vsaj delno
artikulirano izrazi. Zgolj ekspresivna uporaba črte je značilna za manj razvite
oblike likovne ustvarjalnosti. Vendar omogoča tudi sproščeno razkrivanje lastnih
občutij. Zato lahko grafizme uspešno uporabimo pri diagnostificiranju osebnosti.
Subjekt namreč v takih primerih težko nadzoruje potek lastnih gibov, saj ni dovolj
dobro seznanjen z njihovo izrazno vrednostjo (Kovačev,1997).
Po Kovačevi umeščamo različne črte v tri glavne kategorije:
1. ravna črta
2. oglata črta
3. ukrivljena črta.
Ravna črta
Kovačeva pravi, da je »ravna črta je najkrajša možna zveza med dvema točkama.
Večina avtorjev jo pojmuje kot sled točke, ki se pomika po površini, kar omogoča
boljše razumevanje njene dinamike, smeri, napetosti in časovnega poteka«
(Kovačev,1997, str. 205).
17
Spada med temeljne elemente različnih konstrukcij tehnično-intelektualnega
sveta. V naravi je ni, zato jo večina umetnikov zavrača kot nenaravno. Kljub temu
pa spada med najstarejše, temeljne simbole človeštva. Ravna črta ne implicira
nobene notranje napetosti in ne dopušča posebej veliko prostora domišljiji.
Razlikujemo tri temeljne tipe ravnih črt: horizontala, vertikala in diagonala.
- Horizontala predstavlja podlago, na kateri temeljijo vsi človeški
odnosi. Simbolizira zemeljsko realnost in mirovanje oziroma počitek.
Kandinsky (1912) jo povezuje še s hladom in črno barvo.
- Vertikala oziroma navpičnica ponazarja aktivno duhovno moč.
Kandinsky jo povezuje s toploto in belo barvo.
- Pri diagonali ali poševnici je pomembno ali poteka od leve spodaj proti
desno zgoraj ali od leve zgoraj proti desni spodaj. V prvem primeru
simbolizira vzpon, napredovanje, človeško iskanje, stremljenje in
upanje, medtem ko ponazarja v drugem primeru pogrezanje, drsenje
navzdol, upad, propad. Kandinsky zato povezuje obe vrsti diagonal z
dvema različnima, diametralno nasprotnima barvama – z rumeno in
modro (Kovačev, 1997).
Oglata črta
Kovačeva razlaga, da je oglata črta je sestavljena iz dveh ravnih črt, ki se
povezujeta pod določenim kotom. Lahko jo pojmujemo kot rezultat dveh sil, ki
delujeta v različne smeri. Psihološka vrednost oglate črte je odvisna od velikosti
kota, ki ga tvorita njeni komponenti. Pravi kot se nam zdi najobjektivnejši in
najhladnejši. S spoznavnega vidika je tudi najlažje obvladljiv. V nasprotju z njim
izraža ostri kot največjo napetost, po Kandinskem je še najtoplejši, najbolj rezek
in najaktivnejši. Topi kot izraža nemoč, šibkost in pasivnost (Kovačev, 1997).
Največjo napetost implicira cik-cak črta, ki izraža sila močno, vendar jasno
vzburjenje. V teku svojega ustvarjalnega procesa jo uporabi skoraj vsak umetnik,
saj ga moč njegovih emocij prisili, da izrazi to, kar čuti, ljubi, in tisto, česar se
boji, v duktusu svojih črt (Ibid).
18
Ukrivljena črta
Kovačeva pravi, da »ukrivljena črta ponuja najširšo paleto možnosti za umetniško
sporočanje« (Kovačev, 1997, str. 208). Pri uporabi ukrivljenih črt je treba
upoštevati kontekst njihove uporabe. Izrazne možnosti so v geometrično-
konstruktivnem ornamentu popolnoma drugačne kot v prostih, ukrivljenih
likovnih tvorbah. Prosta črta se ne podreja eksaktnim pravilom in racionalnosti,
vendar veljajo tudi za njen potek določene zakonitosti. Z njo je mogoče nakazati
različne obrise, predstaviti prostor ali različne strukture, izraziti veselje ali
zaskrbljenost ter ponazoriti lepoto. Najpomembnejšo vlogo pri ukrivljenih črtah
ima vtis napetosti, ki ga lahko pustijo. Njihovi najpomembnejši elementi so:
krivina, smer in potek (Ibid).
2.2.3.2 DIAGNOSTIČNA VREDNOST ČRT IN OBLIK NA OTROŠKIH RISBAH
Črte in oblike razkrivajo posameznikovo osebno energijo ter stopnjo
samokontrole. Mehke, zaokrožene črte brez ostrih robov razkrivajo čustvenost,
občutljivost in milino. Podaljšane figure in oglate linije pa navadno nakazujejo
agresivnost (Kovačev, 1997).
»Otroci, pri katerih prevladujejo ravne črte, so navadno zelo samostojni,
izstopajo iz okolice, so podjetni in realistično usmerjeni, tudi napadalni«
(Trstenjak, 1978, str. 321).
Premočrtnost v likovnem izražanju je lahko izraz miselne togosti in čustvene
siromašnosti. Vlečenje vertikalnih linij čez vodoravne je pogosto indikator
otrokovega notranjega konflikta: med težnjo po statičnosti in pasivnosti
(horizontala) ter med težnjo po dinamičnosti, aktivnosti in razvoju (vertikala)
(Kovačev, 1997).
»Nasprotno pa so otroci, pri katerih prevladujejo upognjeni liki, navadno
čustveno močno odvisni od drugih in potrebujejo redno potrdilo od odraslih«
(Trstenjak, 1978, str. 321).
Kovačeva navaja, da je to posebej razvidno iz risb, na katerih upodabljajo
človeka. Na njih namreč vedno predstavljajo sebe (Kovačev, 1997).
19
O otrocih, ki ljubijo okrogle like, velja reči, da so skromni in njihovo obnašanje
napravlja vtis nezaupljivosti in plahosti. Težnja za okroglimi oblikami razodeva
ženski značaj. Taki otroci si ne zaupajo prav in so v ravnanju neodločni. Torej
razumljivo je, da take poteze v risbah prevladujejo pri deklicah. Nasprotno pa so
navpične črte tipične za dečke, ker razodevajo bolj neodvisen značaj, aktivnost in
racionalnost, ki se uveljavljata v vsaki situaciji. Potemtakem okroglaste oblike
ustrezajo bolj infantilnemu značaju, medtem ko so navpičnice odraz zrelosti
(Trstenjak, 1978).
2.3 ODNOS MED OBLIKO IN BARVO
Človekovo ustvarjanje novih oblik temelji na njegovem manipuliranju z barvami,
pravi Trstenjak. Oblika je namreč v kolerativnem odnosu z barvo. Pri nekaterih
avtorjih zasledimo prepričanje, da je oblika objektivnejša od barve. Toda pri
človekovem zaznavanju sodelujeta obe značilnosti konkretne stvarnosti in se med
seboj dopolnjujeta (Kovačev, 1997).
Oblika ima večjo komunikacijsko vrednost, saj vključuje tudi različne vrste
telesnih gibov (npr. gibe rok in nog, obrazne izraze itd.). Ti omogočajo
oblikovanje visoko kodiranega znakovnega sistema (npr. znakovnega jezika
gluhonemih) in vse objektivne zapise človeških gibov. Sem uvrščamo predvsem
pisavo in druge grafične izraze, od spontanega in neartikuliranega čečkanja do
kompleksnih stvaritev likovne umetnosti (Kovačev, 1994a, 1995c, 1996). Kar je v
verbalnem jeziku beseda, je namreč v likovnem jeziku figura ali slika (Trstenjak,
1978). Oblikovni izrazi so mnogo bolj definirani in enopomenski, zato jih lažje
povežemo v jasna in smiselna sporočila. Če bi hoteli v ta namen uporabiti barvo,
bi dobili le približno deset ločljivih in jasno prepoznavnih znakov, kar bi močno
okrnilo naše komunikacijske možnosti (Ibid).
Barva je kot izrazno sredstvo bistveno bogatejša od oblike. Barve imajo vedno
čustvene valence. Čustvo samo pa je v svojem bistvu pasivno doživljanje, vsaj
kolikor ga primerjamo s čisto razumskim ravnanjem. Oblike same po sebi nimajo
čustvenih valenc, zlasti če gre za čiste geometrične like (Trstenjak, 1996). Čista
oblika (brez barve, temperature, vonja, okusa in drugih značilnosti realnega sveta)
je vedno racionalizacija predmetov in pojavov, kar olajšuje njeno razumevanje in
20
omogoča človekovo orientacijo v svetu. To pa tudi zelo siromaši zunanje
značilnosti subjektovega fizičnega in družabnega okolja (Kovačev, 1997).
Razliko Trstenjak izraža tudi na način, da ob barvnem dojemanju izhaja dejavnost
iz predmeta in prehaja na opazovalca kot izziv, dražljaj. Pri zaznavanju oblik, pa
naj bi aktivnost prehajala od opazovalca na predmet. Barve naj bi vplivale
predvsem na subjektove emocije in pasivno sprejemanje dražljajev, oblike pa na
razum in aktivno poseganje v predmetni svet (Ibid).
Butina navaja, da Rudolf Arnheim piše, da oblika in barva izpolnjujeta dve
značilni funkciji gledanja: nosita izraz in sporočilo. Oblike zaznavamo z obema
glavnima likovnima čutoma, vidom in tipom, katerih informacije med seboj
povezujemo, zato je razumljivo, da je oblika komunikacijsko bogatejša kot barva,
ki jo zaznamo samo s čutom vida in nam zato prinaša samo informacijo tega čuta
(Butina, 2000).
Slikar Johannes Itten je menil, da imajo oblike svoje izrazne vrednosti. Poleg treh
primarnih barv: rdeče, rumene, modre, obstajajo tudi tri osnovne oblike: kvadrat,
krog in trikotnik, katerim je mogoče pripisati določene barve. Oblika kvadrata po
njegovi teoriji ustreza rdeči barvi, barvi materije; vtis teže in neprozornosti, ki ga
daje rdeča barva, je skladen s staično in težko obliko kvadrata. Trikotnik je simbol
razmišljanja, zato njegovo breztežno obliko najbolje predstavlja rumena barva,
krog pa je znamenje večno gibajočega se duha, zato naj bi mu najbolje ustrezala
prosojna modrina. Itten je glede na kombinacije primarnih barv določil tudi oblike
sekundarnih barv. Vijolični, ki je med rdečo in modro, je prisodil obliko ovala,
oranžni obliko trapeza, zeleni, ki je med rumeno in modro, pa je prisodil obliko
sestavljeno iz treh lokov (slika 4) (Šuštaršič idr., 2004).
21
Slika 4: Povezava osnovnih in sekundarnih barv z osnovnimi oblikami po Ittnovi
teoriji.
Butina navaja še, da med »psihološkimi vsebinami oblik in barv obstajajo
določene podobnosti« (Butina, 2000, str. 60). Glavni dejavnik, ki določa njuno
povezovanje, je otipna značilnost oblike. Če primerjamo lastnosti barv in oblik, po
katerih so si podobne razlage o naslednjih koleracijah:
- Rumena barva se širi in seva, ustvarja ostro sliko na mrežnici,
deluje suho in živahno, nima pa ne teže ne prave telesnosti,
čeprav je močno snovna barva. Rumeni po njenih lastnostih
ustreza trikotnik (oz. tetraeder), ki je zelo živahna, ostra in
koncentrirana oblika.
- Rdeča je suha, topla, trdna in stabilna barva. Nima ne močno
izraženega ekscentričnega gibanja in nič koncentričnega. Je
zelo snovna barva in ima velik čutni apel. Oko jo zlahka
izostri, zaradi česar je primerna za označevanje robov in
kontur. Rdeči po svojih lastnostih najbolje ustreza kvadrat (oz.
kocka), ki je prav tako zelo trdna in stabilna oblika.
- Modra je hladna, vlažna in prosojna barva, ki se dozdevno
odmika v globino prostora in se krči. Na mrežnici ustvarja
zabrisane podobe, zato je primerna za označevanje situacij, ki
ne potrebujejo ne ostrine ne detajlov. Po svojih lastnostih je
najbližje modri krog (oz. krogla), katere otipna lastnost je
mehkoba in gibanje.
- Zelena je hladna, sveža, mehka in prostorska barva, ki je oko
ne more dobro izostriti, zaradi česar ni primerna za
22
označevanje ostrih robov in finih detajlov. Zeleni po svojih
lastnostih odgovarja šesterokotnik (ali osmerokotnik), pa tudi
trikotnik z zaobljenimi stranicami.
- Oranžna je manj snovna barva kot rdeča in je zato lažja. Je
suha in najbolj topla barva. Optično proizvaja ostro sliko na
mrežnici, zaradi česar je primerna za označevanje robov in
detajlov. Med oblikami ji odgovarja trapez.
- Vijolična je mehka zabrisana barva, ki je ni mogoče dobro
izostriti. Ni ostra, ampak je mehka barva. Med oblikami ji
najbolj odgovarja elipsa (med telesi pa jajce) (Ibid, str. 60, 62).
Na podoben način lahko uskladimo odnose med koti in barvami. Pravi kot je trdna
povezava navpičnice in vodoravnice, zato se najbolje veže z rdečo barvo. Ostri,
agresivni koti se vežejo z rumeno, medtem ko je za tope kote najprimernejša
modra, ustrezata pa jim zelena in vijolična.
Če hote ali nehote uporabljamo oblike, ki ne odgovarjajo notranji naravi barvnih
energij, nastanejo odnosi, ki lahko oslabijo ali zmedejo učinek celote. Primer:
dinamični značaj trikotniških oblik modra barva oslabi (Ibid).
Ljudje se močno razlikujejo po svojem odnosu do oblik in barv. Te razlike so
navadno posledica njihovih razvojih sprememb in osebnostnih lastnosti ter
sociokulturnih danosti določene družbe. Kovačeva piše, da Werner (1948) pri
svojem proučevanju razvojnih sprememb v favoriziranju oblike in barve
ugotavlja, da pri najmlajših otrocih (do treh let) prevladuje grupiranje predmetov
na podlagi njihove oblikovne podobnosti, pri otrocih med tretjim in šestim letom
pa na podlagi barve. Osredotočanje na obliko pri mlajših otrocih razlaga kot
posledico motoričnih dejavnikov, saj se otrok v najzgodnejšem obdobju svojega
razvoja osredotoča predvsem na oprijemljive lastnosti predmetov (Kovačev,
1997). Otrokov občutek za barve se razvije nekoliko kasneje in tedaj jim začne
pripisovati večjo pomembnost. Ta značilnost lahko izostane le v primeru, da se
otrok s pomočjo izkušenj ali vaje ne navadi na drugačno presojanje (Ibid).
Harmonične in vesele osebnosti reagirajo pretežno na barve, potrte, zadržane pa
na oblike. Nekateri avtorji povezujejo favoriziranje oblik in barv z aktivnostjo in
23
pasivnostjo. Zaradi afektivne vrednosti barv lahko upravičeno predpostavimo, da
so osebe, ki so bolj občutljive za barve, navadno tudi bolj emocionalne,
senzibilne, spremenljive in da so orientirane pretežno navzven. Težijo k
življenjski polnosti, imajo razvit občutek za red in harmonijo ter bogato
domišljijo. Umestili bi jih lahko v kategorijo ekstravertiranih osebnosti, saj so
zanje značilne: aktivnost, družabnost, dostopnost, zgovornost, optimizem in
hitrost (Kovačev, 1997). Trstenjak še navaja, da so osebe, pri katerih prevladujejo
barve bolj občutljive in zamerljive, na katere se da močno vplivati, so omahljive
in nezanesljive (Trstenjak, 1996).
»V nasprotju z njimi so osebe, ki so občutljive predvsem za oblike, največkrat
zadržane, nedružabne in usmerjene v lastno notranjost (introvertirane)« (Kovačev,
1997, str. 30). Trstenjak še dodaja, da dobro obvladujejo čustva, da predstavljajo
pedantično ozkosrčno, racionalistično, skopo naravo (Trstenjak, 1996).
2.4 RAZVOJ LIKOVNEGA IZRAŽANJA OTROK
Trstenjak pravi, da »odrasli vidijo v slikarijah otrok navadno samo nesmiselne
čečkarije. Toda taka ocena je napačna. Nedvomno so otroške čečkarije nesmiselne
samo za odrasle, ker jih ne razumejo. Lahko bi jih imenovali celo skrivnostno
pisavo, ki pa jo morajo odrasli šele odkriti in razrešiti« (Trstenjak, 1996, str. 345).
Projektivni vidik v diagnostični psihologiji nam odpre razumevanje za otroško
slikarijo in njeno razlago, tako da moramo po njej globlje prodreti v spoznavanje
v otroške duševnosti (Ibid). »S svojimi čečkarijami, slikarijami, kakor jih sam
navadno imenuje, otrok razodeva svojo podzavest, svoj notranji svet in s tem raste
ter nam razkriva način, pot, po kateri bi ga morali pravilneje razumeti in vzgajati«
(Ibid).
Toličičeva pravi, da je lahko otrok samo v svoji igri zares srečen in seveda tudi
sproščen, da pokaže svojo ustvarjalnost. Otroci neprestano in trdovratno
raziskujejo svet okoli sebe, še bolj pa samega sebe. Opazujmo otroke, kako
spoznavajo svet in komunicirajo z njim: igrajo se, prijemajo, mečejo, gledajo,
okušajo, razstavljajo, modelirajo, s prsti mažejo, poslušajo, vriskajo, govorijo,
pojejo, plešejo, jokajo, se vrtijo, skačejo, gradijo – ob vsem tem se veselijo. Zelo
24
radi pa tudi rišejo. Potreba po risanju je pri otroku tako razvita kot potreba po igri,
gibanju in govoru (Pogačnik-Toličič, 1986).
Otroci se po vsem svetu v svojih risbah izražajo enako, njihove risbe se
razlikujejo le po motiviki, ki je značilna za okolje v katerem živijo. Kljub temu pa
upodabljajo iste stvari v enaki starosti na enak likovno izrazni način. Tako lahko v
otroški risbi zasledimo pomembne zakonitosti otrokovega celostnega duševnega
in telesnega razvoja (Ibid).
»Otrok z govorico risbe najpristneje, čeprav v zelo preprosti likovni tehniki,
najhitreje izrazi tisto, česar ustno ne zna ali ne zmore. S svojo risbo se tudi na
svojevrsten način izraža, ne da bi se tega zavedal« (Pogačnik-Toličič, 1986, str.
11).
V obdobju do vstopa v šolo Vrlič navaja, da se »likovno izražanje začne pojavljati
med prvim in drugim letom starosti. Označujemo ga kot stopnjo čečkanja. Zanjo
je značilno, da se otrok začne zavedati, da nekateri materiali puščajo sled za
seboj« (Vrlič, 2001, str. 31). Končni izdelek ga ne zanima, saj igre zaradi tega ni
začel. Na začetku nivo likovnega izražanja nima določenega pomena, ampak je
dejavnost sama. Otrok na tej stopnji ničesar ne prikazuje (Ibid).
Stopnja čečkanja je izraz veselja nad igrivim delovanjem mišic in prav gotovo je
tak mišični impulz eden od predpogojev za nastanek čečkanja. Toda nastopi
trenutek, ko čečkanje dobi novi pomen v mislih otroka, ko postane iz igre mišic
izraz za neko zamisel, za uresničevanje neke predstave. V kaosu čačk se utrdi neki
hoteni, zamišljeni barvni madež. Tak določen madež ima lahko različne oblike,
lahko se zgosti iz čečkanja samega, lahko nastane iz poteze, ki označi meje med
določenim madežem in nedoločeno okolico (Butina, 1997).
Vrlič to stopnjo, ko se čačke združijo in nastane nova oblika, imenuje stopnja
simbolov. »Barvni madež oziroma krog, ki v tem obdobju nastaja pri otrokovem
delu je trdna enota, je lik, ki se loči od ozadja« (Vrlič, 2001, str. 32). Na ta lik se
začno vezati različni pomeni, saj otroci začno upodobljene oblike poimenovati.
Poimenujejo jih naključno (Ibid).
Obdobje simbolne risbe traja vse predšolsko obdobje. Otroci se v tem času hitro
likovno razvijajo. Ob krogu kmalu začnejo upodabljati ostre oblike, kvadrate,
pravokotnike in trikotnike. Sedaj zavestno upodabljajo različne oblike, ki pa niso
25
odraz realnosti, ampak nastajajo na podlagi iskanja temeljnih vizualnih značilnosti
predmetov in pojavov ter na podlagi iskanja razlik med njimi.
V tem obdobju otroci živa bitja upodabljajo z mehkimi, predmete pa z ostrimi,
oglatimi oblikami. Človeka upodabljajo z osnovnimi okončinami v navpični legi,
živali pa vodoravno, hiša ima streho, avto kolesa. To je obdobje risanja preprostih
simbolov. Okoli četrtega leta starosti začnejo otroci simbolom dodajati vedno več
značilnosti, s čimer prihajajo v naslednje obdobje, v obdobje sestavljenih
simbolov (Duh in Vrlič, 2003).
»V obdobju do tretjega leta starosti, otrok barva ne zanima. Barve uporablja,
kakor mu pač pridejo pod roko. Različne barve na njegovem delu ne nosijo
nobenih pomenov« (Vrlič, 2001, str. 33).
»Za čečkača je že samo srečanje z barvo radostno doživetje. Otroci se s suhimi
barvami sprva igrajo, jih razmetavajo, zlagajo in razvrščajo. Mokre barve
preizkušajo in packajo z njimi prav tako brez orodja – s prstki« (Hočevar, Berce,
Preston, 1980, str. 53). Izdelki ne predstavljajo ničesar, sama dejavnost pa je zelo
pomembna, ker se otroci na ta način spoznavajo z barvo (Ibid).
»Odnos predšolskih otrok do barve je čustven, obenem pa je pod močnim
kognitivnim vplivom, ki se kaže v uporabi živih, kontrastnih barv in jasnih
barvnih odnosih« (Duh in Vrlič, 2003, str. 18). Barv ne povezujejo z vidnimi vtisi.
Trava je lahko rdeča, mama ima lahko zelene lase, ker je otroku zelena barva še
posebej všeč. Proti koncu predšolskega obdobja se pojavijo barvni znaki, ki se
kažejo v tem, da otroci določene pojave in predmete upodabljajo v določeni barvi.
Trava postane zelena, oblaki modri, strehe rdeče, sonce rumeno (Ibid). Barvni
znaki predstavljajo samo stopnico na poti ustvarjalnega likovnega izražanja, ki jo
mora otrok osvojiti in preseči. Pri uporabi barve se naj otrok zaveda svobode
likovnega izražanja, kjer je trava zopet lahko rdeča ali bela, tako kot je bila v
prejšnjem starostnem obdobju (Vrlič, 2001).
V prvem razredu začnejo v likovnem izražanju upodabljajo vse bolj zapletene
oblike z vse več podrobnostmi. Pri risanju so črte bolj nadzorovane in zavestne,
pojavijo se valovnice, prekinjene in neprekinjene črte, črte različnih debelin.
Upodobljeno delno že povezujejo vidni vtisi. Pri upodabljanju oblik se pojavi
obrisna risba (slika 5).
26
Slika 5: Ženska figura na sredini likovnega dela je upodobljena obrisno.
Barve bogato uporabljajo, jih med seboj mešajo, iščejo njihove nianse, jih svetlijo
in temnijo. V tem obdobju že lahko razvijejo zavest o poslikavi celotne površine
pri slikanju. Kmalu začno presegati barvne znake. Pojavljajo se tudi že bogate in
raznolike kompozicijske rešitve. Pogost pojav je rentgenska slika, pri
upodabljanju prostora pa se lahko pojavlja prekrivanje, izrez in pogledi iz
različnih smeri na določen predmet. Človeška figura postaja vedno bolj razgibana,
pojavi se profil (Duh in Vrlič, 2003).
V obdobju drugega in tretjega razreda Duh in Vrlič navajata, da »prehod otrok v
drugi razred na likovnem področju približno sovpada s prehodom iz likovnega
izražanja s sestavljenimi simboli v obdobje intelektualnega realizma« (Duh in
Vrlič, 2003, str. 21). V tem obdobju se v njihovem razvoju dogaja niz fizičnih,
fizioloških in duševnih sprememb. Več življenjskih izkušenj in večja motorična
spretnost omogoča otrokom reševanje zahtevnejših likovnih problemov. To
obdobje imenujejo tudi zlato obdobje likovnega ustvarjanja. Pojavi se
nakazovanje gibanja (slika 6).
27
Slika 6: Na risbi je prikazana figura, ki je sicer upodobljena vertikalno, vendar
narisane smeri rok in nog nakazujejo poskakovanje, torej gibanje figure.
Otroška likovna dela pa ohranjajo nekatere značilnosti, ki so se kazale v prejšnjem
obdobju. Še vedno se pojavlja rentgenska slika, pri upodabljanju dogodka, ki se
dogaja v nekem časovnem obdobju, prikažejo akcijo tako, da narišejo več faz
gibanja hkrati. Pogosto še vedno uporabljajo čustveno razmerje.
V želji po prikazovanja prostora najdejo otroci različne likovne rešitve. Ena izmed
njih je zvračanje oblik, ki je posledica obračanja lista med delom, ko se talna črta
izgubi. Za vertikalno perspektivo je značilno nizanje figur od spodnjega roba lista
navzgor. Tako nakazujejo prostor, saj jim vsak višje narisani element predstavlja
globino prostora. Ko otroci na likovnem delu hkrati razporejajo elemente, ki so
upodobljeni iz različnih zornih kotov, imenujejo poliperspektiva.
Pri slikanju se veliko otrok tudi v drugem razredu izraža z obrisno linijo: površine
poslikajo, včasih le delno pokrijejo manjše ploskve, saj jim obris hkrati označuje
barvo naslikanega objekta. Odnos do barve je še vedno individualen, izbirajo jih
po svojem okusu, glede na razpoloženje ali pa le glede na dostopnost. V drugem,
še zlasti pa v tretjem razredu čiste barve počasi zamenjujejo z mešanimi, po
osmem letu slikajo tudi sivo barvo. Nekateri otroci že opuščajo barvne znake,
lokalne barve predmetov pa dodatno bogatijo z mešanjem v svetlostnih in barvnih
odtenkih (Duh in Vrlič, 2003).
28
Po devetem letu starosti nastopi zlato obdobje likovnega ustvarjanja, nadaljuje se
tudi v devetem in desetem letu starosti otrok. V vzponu je celotni likovni razvoj,
ki neredko traja še vse do petega razreda. Obdobje po desetem letu starosti
zaznamuje prehod k realnejšemu prikazovanju figur in objektov, ustvarjalni razvoj
pa prične počasi stagnirati (Duh in Vrlič, 2003).
Likovno oblikovanje po tretjem razredu postaja vse popolnejše in vse do desetega
leta temelji na liniji, barvi in obliki, ki jim otroci postopoma dodajajo teksturo,
več mešajo barve, itd. Likovno oblikovanje je še vedno precej spontano in šele po
desetem letu postane bolj zavestno, saj se že učijo mešati barve in spoznavajo
različne vrste črt, polnijo ploskve itd. Če je bil likovni razvoj v prejšnjih obdobjih
predvsem na področju risanja in slikanja še dokaj izenačen, se po desetem letu
začnejo pojavljati večje individualne razlike. Večje intelektualne sposobnosti in
tehnična spretnost omogočajo realnejši prikaz figur in objektov, kar je posledica
opazovanja okolja. Iz otroških del začne počasi izginjati spontani izraz, ki ga
zaznamuje ploskovito nanašanje barve. Otroci v tem obdobju gradijo sliko kot
celoto in ne več kot sestavljanko iz posameznih delov. Po oblikovni plati se
likovna dela vse bolj približujejo delu odraslih, žal pa izgubljajo lepoto in
ekspresivnost spontanega otroškega likovnega izražanja (Ibid).
Kot vse faze likovnega razvoja mora otrok tudi to, ki je zaznamovana z željo po
realističnem prikazovanju, preiti in preseči. Pozneje se začne razvijati lastna
metoda likovnega oblikovanja. S tem se konča spremljanje likovnega razvoja
otrok glede na starostno dobo, začne se individualni razvoj, ki pri otrocih poteka
različno, kot so različni njihovi interesi, poklicne želje in razvoj individualnih
osebnostnih potez (Duh in Vrlič, 2003).
Naše življenje je prepleteno z barvami in oblikami. Ljudje smo si po odnosu do
barv in oblik različni, na kar vplivajo predvsem osebnostne lastnosti, ki se skozi
razvoj spreminjajo in so posledica sociokulturne danosti določene družbe.
29
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 PREDSTAVITEV RAZISKAVE
3.1.1 NAMEN IN CILJ RAZISKAVE
Cilj raziskave je ugotoviti, katero barvo in obliko bodo izbrali učenci tretjih
razredov (v nadaljevanju osnovnošolci) in študentje razrednega pouka v
preizkusu, sestavljenem iz dvanajstih pojmov: varnost, nevarnost, tiho, glasno,
zima, poletje, veselje, žalost, mirovanje, gibanje, moč, šibkost. Zanima nas, katere
barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople ali hladne barve in nepestrih barvah:
bela ali črna barva in katere oblike: mehke ali trde oblike.
3.1.2 RAZISKOVALNI VPRAŠANJI
Namen oz. cilje smo opredelili z raziskovalnima vprašanjema:
- Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob
posameznih pojmih (varnost, nevarnost, tiho, glasno, zima, poletje,
veselje, žalost, mirovanje, gibanje, moč, šibkost)?
- Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob
posameznih pojmih (varnost, nevarnost, tiho, glasno, zima, poletje,
veselje, žalost, mirovanje, gibanje, moč, šibkost)?
30
3.1.3 METODOLOGIJA
3.1.3.1 RAZISKOVALNE METODE
Pri raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja.
3.1.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC
Pri izdelavi diplomske naloge smo uporabili namenski vzorec učencev 3. razreda
dveh različnih osnovnih šol v območni enoti Maribor in študente razrednega
pouka Pedagoške fakultete v Mariboru. Preizkuse smo pridobili od 100-ih
učencev tretjih razredov Osnovne šole Bojana Ilicha, Franceta Rozmana Staneta
in 76-ih študentov razrednega pouka Pedagoške fakultete v Mariboru.
Tabela 1: Raziskovalni vzorec
OŠ Študenti
f f% f f%
Ženski spol 42 42 68 89,5
Moški spol 58 58 8 10,5
Skupaj 100 100 76 100
V raziskavi je sodelovalo 100 učencev tretjih razredov in 76 študentov. Od tega je
pri osnovnošolcih 42% deklic in 58% dečkov, pri študentih pa 89,5% študentk in
10,5% študentov. Pri študentih smo velik odstotek ženskega spola pričakovali, saj
se za študij razrednega pouka odločajo predvsem ženske.
3.1.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV
Podatke smo pridobili s preizkusom, ki smo ga sestavili sami. Na Osnovni šoli
Franceta Rozmana Staneta je bil preizkus izveden 24. 4. 2009, na Osnovni šoli
31
Bojana Ilicha pa 28. 4. 2009. Na fakulteti smo preizkus izvedli 27. 4. 2009, 5. 5.
2009 in 7. 5. 2009. Preizkus je sestavljen iz dvanajstih pojmov: varnost,
nevarnost, tiho, glasno, zima, poletje, veselje, žalost, mirovanje, gibanje, moč,
šibkost. Pri vsakem pojmu je bilo potrebno obkrožiti eno barvo in eno obliko,
torej tisti, ki sta posameznika asociirali ob določenem pojmu. Uvodne motivacije
ni bilo, saj nismo želeli vplivati na sam potek reševanja.
Preizkus smo v osnovnih šolah izvedli v dogovoru z učiteljicami. Učencem smo
predstavili barve barvnega kroga, dodali smo še belo in črno, in jih pritrdili na
tablo. Podali smo jim navodila za reševanje preizkusa. Na začetku reševanja so
imeli nekaj težav, saj niso vedeli, kako bi povezovali posamezne pojme z barvo in
obliko. Z našo pomočjo smo le-te odpravili. Nekateri učenci so reševali hitro,
drugi pa so si vzeli več časa za razmislek.
Študentje razrednega pouka so preizkus reševali brez težav in hitreje, kot učenci
tretjih razredov.
3.1.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV
V analizo smo vzeli samo pravilno rešene preizkuse. Preizkuse smo pregledali in
podatke računalniško obdelali za statistično obdelavo podatkov SPSS 16.0.
Statistična obdelava je zajela osnovno deskriptivno statistiko (frekvenčna
distribucija). Rezultate obdelave podatkov smo izrazili številčno in z odstotki.
Predstavili smo jih z grafi, jih izrazili opisno, med seboj primerjali in iskali
podobnosti in odstopanja.
3.2 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Rezultate raziskave predstavljamo kot odgovore na raziskovalni vprašanji.
Razvrstili smo jih glede na posamezne pojme:
32
Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
varnost?
Graf 1: Izbrane barve ob pojmu varnost
VARNOST
12 17 928
9 9 5 11
100
6,618,4
6,627,6 25
11,8 3,9 0
100
020406080
100
bela
rumen
a
oranžn
ard
eča
zelen
a
modra
vijolič
načrn
a
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 1), da so ob pojmu varnost tako osnovnošolci kot
študentje najpogosteje izbrali rdečo barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 28%,
študentje pa 27,6%. Študentje so se v večji meri odločali tudi za zeleno barvo.
Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci
in študenti je vidna pri zeleni in črni barvi.
V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople
ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.
Graf 2: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu varnost
VARNOST
54
2312 11
100
52,640,7
6,6 0
100
020406080
100
TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ
PESTRE NEPESTRE
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 2), da ob pojmu varnost, pri pestrih barvah,
prevladujejo tople barve. Osnovnošolci so jih izbrali 54%, študentje pa 52,6%.
Študentje so se v večji meri odločali tudi za hladne barve, kar sovpada z izbiro
33
zelene, kot druge najpogostejše barve. Razmerje odstotkov v nasprotju toplo-
hladnih barv je med osnovnošolci večje, pri študentih pa je razlika manjša.
Pri nepestrih barvah prevladuje bela barva. Osnovnošolci so jo izbrali 12%,
študentje pa 6,6%. V skoraj enakem odstotku so se osnovnošolci odločili za črno
barvo, medtem ko je študenti niso izbrali. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-
črne barve je pri osnovnošolcih skorajda izenačeno, pri študentih je razlika
izrazitejša.
Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
varnost?
Graf 3: Izbrane oblike ob pojmu varnost
VARNOST
2011 10
20 17 13 9
100
19,711,8 6,6
40,8
6,6 3,9 10,5
100
0
20
40
60
80
100
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
SKUPAJ
Iz grafa je razvidno (graf 3), da so ob pojmu varnost osnovnošolci najpogosteje
izbrali obliko trikotnika in kroga 20%. Razlike v izbiri oblik so majhne, tako da ni
oblike, ki bi izrazito izstopala. Študentje so najpogosteje izbrali obliko kroga
40,8%. Večja razlika v izbiri oblike med osnovnošolci in študenti je vidna pri
krogu, kvadratu in nepravilni trdi obliki.
V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih
oblik.
34
Graf 4: Izbrana oblika ob pojmu varnost
VARNOST
4060
100
63,1
36,8
100
020406080
100
MEHKE TRDE SKUPAJ
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 4), da ob pojmu varnost pri osnovnošolcih prevladuje
izbira trdih oblik 60%. Študentje so izbrali mehke oblike 63,1%, kar sovpada z
izbiro kroga, kot najpogostejše oblike. Razmerje odstotkov v nasprotju izbire
mehko-trdih oblik je skoraj enako, tako pri osnovnošolcih kot tudi študentih.
Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike
Ob pojmu varnost nas je nekoliko presenetila izbira rdeče barve (graf 1) pri
osnovnošolcih in študentih. Vidna je razpršenost odstotkov v izbiri barve.
Podobno opazimo pri izbiri oblike (graf 3) osnovnošolcev, saj ni oblike, ki bi
izstopala.
Izpostavili bi lahko večjo izbiro zelene barve pri študentih (graf 1) in pa izbiro
kroga, kot najpogostejše oblike (graf 3). Izbiro zelene barve lahko pojasnimo s
Trstenjakom (1991), ki pravi, da je zelena barva barva rastlin. Je hladna in sveža
barva. Na živčni sistem vpliva pomirjevalno. V zeleni barvi lahko vidimo
povezavo s pojmom varnost, prav tako pa tudi izbiro kroga, ki je mehka,
zaokrožena celota.
35
Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
nevarnost?
Graf 5: Izbrane barve ob pojmu nevarnost
NEVARNOST
1 5 6
35
6 7 832
100
0 2,6 1,3
71,1
0 1,3 1,322,4
100
020406080
100
bela
rumen
a
oranžn
ard
eča
zelen
a
modra
vijolič
načrn
a
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 5), da so ob pojmu nevarnost tako osnovnošolci kot
študentje najpogosteje izbrali rdečo barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 35%,
študentje pa kar 71,1 %. Osnovnošolci so v večji meri izbrali tudi črno barvo.
Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci in študenti je vidna pri rdeči in črni
barvi.
V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople
ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.
Graf 6: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu nevarnost
NEVARNOST
46
211
32
100
75
2,6 022,4
100
020406080
100
TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ
PESTRE NEPESTRE
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 6), da ob pojmu nevarnost pri pestrih barvah,
prevladujejo tople barve. Osnovnošolci so jih izbrali 46%, študentje pa kar 75%.
36
Visok odstotek pri študentih sovpada z izbiro rdeče, kot najpogostejše barve.
Razmerje odstotkov v nasprotju toplo-hladnih barv je izrazito, še posebno izstopa
pri študentih.
Pri nepestrih barvah prevladuje črna barva. Osnovnošolci so jo izbrali 32%,
študentje pa 22,4%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je tako pri
osnovnošolcih, kot tudi študentih, izrazito.
Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
nevarnost?
Graf 7: Izbrane oblike ob pojmu nevarnost
NEVARNOST
9 10 13 11 1623 18
100
51,3
1,3 5,3 5,313,2
23,7
0
100
0
20
40
60
80
100
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
SKUPAJ
Iz grafa je razvidno (graf 7), da so ob pojmu nevarnost osnovnošolci najpogosteje
izbrali nepravilno trdo obliko 23%. Razlike v izbiri oblike so majhne. Študentje so
najpogosteje izbrali obliko trikotnika 51,3%. Večja razlika v izbiri oblike med
osnovnošolci in študenti je vidna pri trikotniku, elipsi in nepravilni mehki obliki.
V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih
oblik.
37
Graf 8: Izbrana oblika ob pojmu nevarnost
NEVARNOST
3961
100
6,6
93,5 100
020406080
100
MEHKE TRDE SKUPAJ
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 8), da ob pojmu nevarnost prevladuje izbira trdih oblik.
Osnovnošolci so jih izbrali 61%, študentje pa kar 93,5%. Visok odstotek
študentov sovpada z izbiro trikotnika, kot najpogostejše oblike. Razmerje
odstotkov v nasprotju izbire mehko-trdih oblik izstopa predvsem pri študentih, pri
osnovnošolcih pa je razlika manjša.
Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike
Ob pojmu nevarnost prevladuje izbira rdeče barve (graf 5) osnovnošolcev in
študentov. Pri študentih lahko velik odstotek rdeče povežemo z obliko trikotnika
(graf 7). Večjo izbiro rdeče barve in trikotnika smo pričakovali, saj nam ta v
življenju predstavlja nevarnost oz. je simbol za nevarnost v prometu. Vzroke za
takšno izbiro lahko najdemo tudi v Trstenjaku (1991), ki pravi, da je rdeča barva
barva krvi in ognja. Barva vitalnosti in aktivnosti, tako telesne kot tudi duševne.
»Vzbuja občutek nemira, strah, prizadevnost in voljo po premagovanju ovir«
(Trstenjak, 1978, str 141). Za obliko trikotnika pa Butina pravi, da je »zelo
živahna, ostra in koncentrirana oblika« (Butina, 2000, str. 62).
Osnovnošolci so kot najpogostejšo obliko izbrali nepravilno trdo obliko (graf 7),
ki deluje ostro, trdo, nevarno. Izpostavili bi lahko tudi izbiro črne barve (graf 5)
osnovnošolcev in študentov. Pojasnimo jo lahko s Trstenjakom, ki pravi, da »črna
barva pomeni fizikalno temo, fiziološko počitek, pavzo, psihološko pa žalost,
potrtost« (Trstenjak, 1991, str. 257).
38
Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
glasno?
Graf 9: Izbrane barve ob pojmu glasno
GLASNO
4 5 11 20 11 11 1127
100
1,3 5,319,7
40,8
6,6 9,2 9,2 7,9
100
020406080
100
bela
rumen
a
oranžn
ard
eča
zelen
a
modra
vijolič
načrn
a
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 9), da so ob pojmu glasno osnovnošolci najpogosteje
izbrali črno barvo 27%. Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Študentje so
najpogosteje izbrali rdečo barvo 40,8%, pri kateri je vidno večje odstopanje.
Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci in študenti, je vidna pri rdeči in črni
barvi.
V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople
ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.
Graf 10: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu glasno
GLASNO
36 33
4
27
100
65,8
25
1,3 7,9
100
020406080
100
TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ
PESTRE NEPESTRE
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 10), da ob pojmu glasno pri pestrih barvah, prevladujejo
tople barve. Osnovnošolci so jih izbrali 36%, študentje pa 65,8%. Osnovnošolci
so se v večji meri odločali tudi za hladne barve, kar sovpada z izbiro črne, kot
39
najpogostejše barve. Razmerje odstotkov v nasprotju toplo-hladnih barv je med
študenti večje, pri osnovnošolcih pa je razlika manjša.
Pri nepestrih barvah prevladuje črna barva. Osnovnošolci so jo izbrali 27%,
študentje pa 7,9%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je pri
osnovnošolcih večje, pri študentih pa je razlika manjša.
Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
glasno?
Graf 11: Izbrane oblike ob pojmu glasno
GLASNO
6 1023
10 13 18 20
100
13,2 6,6
27,6
7,9 6,6
28,9
9,2
100
0
20
40
60
80
100
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 11), da so ob pojmu glasno, osnovnošolci najpogosteje
izbrali obliko pravokotnika 23%. Študentje so najpogosteje izbrali nepravilno trdo
obliko 28,9%. V skoraj enakem odstotku so se odločili za obliko pravokotnika
27,6%. Razlike v izbiri oblik so majhne, tako da ni oblike, ki bi izrazito izstopala.
Večja razlika v izbiri oblike med osnovnošolci in študenti, je vidna pri nepravilni
mehki obliki in nepravilni trdi obliki.
V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih
oblik.
40
Graf 12: Izbrana oblika ob pojmu glasno
GLASNO
4060
100
23,7
76,3
100
020406080
100
MEHKE TRDE SKUPAJ
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 12), da ob pojmu glasno, prevladuje izbira trdih oblik.
Osnovnošolci so jih izbrali 60%, študentje pa 76,3%. Razmerje odstotkov v
nasprotju izbire mehko-trdih oblik izstopa predvsem pri študentih, medtem ko je
pri osnovnošolcih razlika manjša.
Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike
Ob pojmu glasno so osnovnošolci najpogosteje izbrali črno barvo (graf 9). Razlike
v izbiri barv so male, tako da ni barve, ki bi izrazito odstopala. Za najpogostejšo
obliko so izbrali pravokotnik (graf 11). Tudi tu ni oblike, ki bi izstopala. Črna
barva je »močna, trdna« barva, prav tako pa tudi pravokotnik, ki v našem primeru
stoji odločno pokonci. Torej izbira črnega pravokotnika odraža nekaj glasnega.
Študentje so za pojem glasno izbrali rdečo barvo (graf 9), pri kateri je odstopanje
večje. Za obliko so izbrali nepravilno trdo obliko, v skoraj istem odstotku pa tudi
obliko pravokotnika (graf 11). Razloge za izbiro rdeče barve lahko najdemo v
Kovačevi, ki pravi, da je »rdeča najnasilnejša med vsemi barvami« (Kovačev,
1997, str. 202).
41
Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
tiho?
Graf 13: Izbrane barve ob pojmu tiho
TIHO
42
12 7 2 7 9 516
100
48,7
7,9 0 3,9 1,314,5 3,9
19,7
100
020406080
100
bela
rumen
a
oranžn
ard
eča
zelen
a
modra
vijolič
načrn
a
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 13), da so ob pojmu tiho tako osnovnošolci kot študentje
najpogosteje izbrali belo barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 42%, študentje pa
48,7%. Kot drugo najpogostejšo barvo sta obe skupini izbrali črno.
V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople
ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.
Graf 14: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu tiho
TIHO
21 2142
16
100
11,8 19,7
48,7
19,7
100
020406080
100
TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ
PESTRE NEPESTRE
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 14), da ob pojmu tiho, pri pestrih barvah, osnovnošolci
niso izbrali barv, ki bi prevladovale. Študentje so izbrali hladne barve 19,7%.
Razmerje odstotkov v nasprotju toplo-hladnih barv je pri osnovnošolcih
izenačeno, pri študentih pa je razlika majhna.
42
Pri nepestrih barvah prevladuje bela barva. Osnovnošolci so jo izbrali 42%,
študentje pa 48,7%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je tako pri
osnovnošolcih, kot tudi študentih, izrazito.
Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
tiho?
Graf 15: Izbrane oblike ob pojmu varnost
TIHO
1026
18 194 5
18
100
14,5 21,110,5
31,6
9,2 3,9 9,2
100
0
20
40
60
80
100
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 15), da so ob pojmu tiho osnovnošolci najpogosteje
izbrali obliko elipse 26%. V nadaljnji izbiri oblik so razlike majhne. Študentje so
najpogosteje izbrali obliko kroga 31,6%. Tudi tu je vidna razpršenost odstotkov
med različnimi oblikami. Večja razlika v izbiri posamezne oblike med
osnovnošolci in študenti, je vidna pri obliki kroga in nepravilne trde oblike.
V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih
oblik.
43
Graf 16: Izbrana oblika ob pojmu tiho
TIHO
63
37
100
61,9
38,1
100
020406080
100
MEHKE TRDE SKUPAJ
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 16), da ob pojmu tiho prevladuje izbira mehkih oblik.
Osnovnošolci so jih izbrali 63%, študentje pa 61,9%. Razmerje odstotkov v
nasprotju izbire mehko-trdih oblik, je pri osnovnošolcih in študentih skoraj enako.
Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike
Ob pojmu tiho prevladuje izbira bele barve (graf 13) osnovnošolcev in študentov.
Za najpogostejšo obliko so osnovnošolci izbrali obliko elipse, študentje pa krog
(graf 15). Bela barva je nežna, nevtralna barva in lepo sovpada s pojmom tiho, s
čimer se skladajo pretežno izbrane mehke oblike.
Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
zima?
Graf 17: Izbrane barve ob pojmu zima
ZIMA
61
7 1 7 121
1 1
10080,3
0 0 0 018,4
0 1,3
100
020406080
100
bela
rumen
a
oranžn
ard
eča
zelen
a
modra
vijolič
načrn
a
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
44
Iz grafa je razvidno (graf 17), da so ob pojmu zima, tako osnovnošolci kot
študentje, najpogosteje izbrali belo barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 61%,
študentje pa kar 80,3%. Kot drugo najpogostejšo barvo sta obe skupini izbrali
modro.
V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople
ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.
Graf 18: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu zima
ZIMA
15 23
61
1
100
018,4
80,3
1,3
100
020406080
100
TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ
PESTRE NEPESTRE
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 18), da ob pojmu zima, pri pestrih barvah, prevladujejo
hladne barve. Osnovnošolci so jih izbrali 23%, študentje pa 18,4%. Osnovnošolci
so se v večji meri odločali tudi za tople barve. Razmerje odstotkov v nasprotju
toplo-hladnih barv je med osnovnošolci manjše, pri študentih pa je razlika večja.
Pri nepestrih barvah izrazito prevladuje bela barva. Osnovnošolci so jo izbrali
61%, študentje pa 80,3%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je pri
študentih večje.
45
Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
zima?
Graf 19: Izbrane oblike ob pojmu zima
ZIMA
9 158 14 9 16
29
100
5,3 2,6 1,313,2
1,3
35,5 40,8
100
0
20
40
60
80
100
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 19), da so ob pojmu zima tako osnovnošolci kot tudi
študentje najpogosteje izbrali nepravilno mehko obliko. Osnovnošolci so jo izbrali
29%, študentje pa 40,8%. Študentje so se v večji meri odločali tudi za nepravilno
trdo obliko. Večja razlika v izbiri oblike med osnovnošolci in študenti, je vidna
pri obliki elipse in nepravilne mehke oblike.
V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih
oblik.
Graf 20: Izbrana oblika ob pojmu zima
ZIMA
5842
100
56,643,4
100
020406080
100
MEHKE TRDE SKUPAJ
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
46
Iz grafa je razvidno (graf 20), da ob pojmu zima prevladuje izbira mehkih oblik.
Osnovnošolci so jih izbrali 58%, študentje pa 56,6%. Razmerje odstotkov v
nasprotju izbire mehko-trdih oblik med osnovnošolci in študenti je majhno, saj so
odstotki skoraj enaki.
Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike
Ob pojmu zima prevladuje izbira bele barve (graf 17) pri osnovnošolcih in
študentih. Za obliko so izbrali nepravilno mehko obliko (graf 19). Visok odstotek
bele barve nas ne preseneča, saj zimo asociiramo s snegom. Izbiro nepravilne
mehke oblike, si lahko razlagamo z izgledom narave v zimskem času, ki je vsa
prekrita s snegom in deluje mehko, kot da valovi. Izpostaviti velja tudi izbiro
modre barve (graf 17) osnovnošolcev in študentov. Izbiro modre lahko razložimo
z uporabo le-te pri ponazoritvi snega, kadar imamo za risanje ali slikanje belo
podlago.
Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
poletje?
Graf 21: Izbrane barve ob pojmu poletje
POLETJE
3
47
182
12 12 4 2
100
0
67,1
7,9 5,3 5,3 14,50 0
100
020406080
100
bela
rumen
a
oranžn
ard
eča
zelen
a
modra
vijolič
načrn
a
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 21), da so ob pojmu poletje tako osnovnošolci kot tudi
študentje najpogosteje izbrali rumeno barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 47%,
študentje pa 67,1%. Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci in študenti je
vidna pri rumeni, oranžni in zeleni barvi.
47
V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople
ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.
Graf 22: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu poletje
POLETJE
67
28
3 2
10080,3
19,80 0
100
020406080
100
TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ
PESTRE NEPESTRE
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 22), da ob pojmu poletje, pri pestrih barvah,
prevladujejo tople barve. Osnovnošolci so jih izbrali 67%, študentje pa 80,3%, kar
sovpada z izbiro rumene, kot najpogostejše barve. Razmerje odstotkov v nasprotju
toplo-hladnih barv je med osnovnošolci manjše, pri študentih pa je razlika večja.
Pri nepestrih barvah ne prevladuje tako rekoč nobena od barv. Osnovnošolci so se
za belo in črno odločili v minimalnem odstotku, medtem ko se študenti zanju niso
odločili.
Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
poletje?
Graf 23: Izbrane oblike ob pojmu poletje
POLETJE
8 14 9
2812 10
19
100
3,918,4
1,3
34,2
3,9 2,6
35,5
100
0
20
40
60
80
100
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
48
Iz grafa je razvidno (graf 23), da so ob pojmu poletje osnovnošolci najpogosteje
izbrali obliko kroga 28%. V nadaljnji izbiri oblik so razlike majhne, tako da ni
oblike, ki bi izrazito izstopala. Študentje so najpogosteje izbrali nepravilno mehko
obliko 35,5%. V skoraj enakem odstotku so se odločili za obliko kroga 34,2%.
Večja razlika v izbiri oblike med osnovnošolci in študenti, je vidna pri nepravilni
mehki obliki.
V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih
oblik.
Graf 24: Izbrana oblika ob pojmu poletje
POLETJE
6139
10088,1
11,8
100
020406080
100
MEHKE TRDE SKUPAJ
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 24), da ob pojmu poletje prevladuje izbira mehkih oblik.
Osnovnošolci so jih izbrali 61%, študentje pa kar 88,1%. Razmerje odstotkov v
nasprotju izbire mehko-trdih oblik izstopa predvsem pri študentih, medtem ko je
pri osnovnošolcih razlika manjša.
Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike
Ob pojmu poletje prevladuje izbira rumene barve (graf 21) osnovnošolcev in
študentov. Za obliko so osnovnošolci izbrali krog, študentje pa nepravilno mehko
obliko (graf 23). V skoraj istem odstotku so študentje izbrali obliko kroga. Izbiro
rumene barve in kroga lahko povežemo z asociacijo poletja s soncem, saj je
rumena barva, barva sonca.
49
Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
veselje?
Graf 25: Izbrane barve ob pojmu veselje
VESELJE
218 17 26
11 176 3
100
023,7 30,3 34,2
5,3 1,3 5,3 0
100
020406080
100
bela
rumen
a
oranžn
ard
eča
zelen
a
modra
vijolič
načrn
a
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 25), da so ob pojmu veselje tako osnovnošolci kot
študentje najpogosteje izbrali rdečo barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 26%,
študentje pa 34,2%. Študentje so se v večji meri odločali tudi za oranžno barvo.
Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci in študenti, je vidna pri oranžni in
modri barvi.
V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople
ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.
Graf 26: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu veselje
VESELJE
61
34
2 3
10088,2
11,80 0
100
020406080
100
TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ
PESTRE NEPESTRE
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
50
Iz grafa je razvidno (graf 26), da ob pojmu veselje, pri pestrih barvah,
prevladujejo tople barve. Osnovnošolci so jih izbrali 61%, študentje pa 88,2%.
Razmerje odstotkov v nasprotju toplo-hladnih barv je med osnovnošolci manjše,
pri študentih pa je razlika izrazitejša.
Pri nepestrih barvah ne prevladuje tako rekoč nobena od barv. Osnovnošolci so se
za belo in črno odločili v minimalnem odstotku, medtem ko se študenti zanju niso
odločili.
Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
veselje?
Graf 27: Izbrane oblike ob pojmu veselje
VESELJE
715 11 16 9
24 18
100
1,313,2
1,313,2
2,6
27,640,8
100
0
20
40
60
80
100
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 27), da so ob pojmu veselje osnovnošolci najpogosteje
izbrali nepravilno trdo obliko 24%. V izbiri oblik so razlike majhne, tako da ni
oblike, ki bi izrazito izstopala. Študentje so najpogosteje izbrali nepravilno mehko
obliko 40,8%. Večja razlika v izbiri oblike med osnovnošolci in študenti, je vidna
pri nepravilno mehki obliki.
V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih
oblik.
51
Graf 28: Izbrana oblika ob pojmu veselje
VESELJE
49 51
100
67,2
32,8
100
020406080
100
MEHKE TRDE SKUPAJ
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 28), da ob pojmu veselje pri osnovnošolcih tako rekoč
ne prevladuje nobena od oblik. Študentje so izbrali mehke oblike 67,2%, kar
sovpada z izbiro nepravilne mehke oblike, kot najpogostejše oblike. Razmerje
odstotkov v nasprotju izbire mehko-trdih oblik, je pri osnovnošolcih skoraj enako,
pri študentih pa je razlika večja.
Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike
Ob pojmu veselje prevladuje izbira rdeče barve (graf 25) pri osnovnošolcih in
študentih. Osnovnošolci so izbrali nepravilno trdo obliko. Oblike, ki bi izstopala,
ni. Študentje so se odločili za nepravilno mehko obliko v večjem odstotku (graf
27).
Vzroke za izbiro rdeče barve lahko najdemo v Kovačevi, ki pravi, da je »rdeča
barva najnasilnejša med vsemi barvami, saj posameznika dobesedno sili k
aktivnosti« (Kovačev, 1997, str. 144). Nepravilna mehka oblika deluje prožno,
valujoče, veselo.
Izpostaviti velja večjo izbiro oranžne barve pri študentih (graf 25). Takšno izbiro
lahko pojasnimo s Trstenjakom, ki pravi, da »oranžna pospešuje srčni utrip, a je
brez učinka na krvni pritisk; zato daje občutek prijetnosti, ugodnega občutja in
veselja. Tako je čustven stimulans, ki pa utegne že utrujati; lahko pomirja in
vzburja« (Trstenjak, 1991, str. 273).
52
Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
žalost?
Graf 29: Izbrane barve ob pojmu žalost
ŽALOST
11 10 7 7 826
526
100
3,9 0 0 5,3 2,6 7,9 1,3
78,9100
020406080
100
bela
rumen
a
oranžn
ard
eča
zelen
a
modra
vijolič
načrn
a
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 29), da so ob pojmu žalost, osnovnošolci najpogosteje
izbrali modro in črno barvo 26%. Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Pri študentih
je izrazita izbira črne barve 78,9%. Večja razlika v izbiri oblike med osnovnošolci
in študenti je vidna pri modri in črni barvi.
V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople
ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.
Graf 30: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu žalost
ŽALOST
2439
1126
100
5,3 11,8 3,9
78,9
100
020406080
100
TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ
PESTRE NEPESTRE
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 30), da ob pojmu žalost, pri pestrih barvah, prevladujejo
hladne barve. Osnovnošolci so jih izbrali 39%, študentje pa 11,8%. Osnovnošolci
53
so se v večji meri odločali tudi za tople barve. Razmerje odstotkov v nasprotju
toplo-hladnih barv je pri osnovnošolcih večje, kot pri študentih.
Pri nepestrih barvah prevladuje črna barva. Osnovnošolci so jo izbrali 26%,
študentje pa kar 78,9%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je pri
študentih izrazitejše.
Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
žalost?
Graf 31: Izbrane oblike ob pojmu žalost
ŽALOST
1026
617 13 13 15
100
10,518,4 13,2 7,9
18,4 21,110,5
100
0
20
40
60
80
100
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 31), da so ob pojmu žalost osnovnošolci najpogosteje
izbrali obliko elipse 26%. Študentje so najpogosteje izbrali nepravilno trdo obliko
21,1%. Razlike v izbiri oblik so majhne, tako da ni oblike, ki bi izrazito izstopala.
V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih
oblik.
Graf 32: Izbrana oblika ob pojmu žalost
ŽALOST
5842
100
36,8
63,2
100
020406080
100
MEHKE TRDE SKUPAJ
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
54
Iz grafa je razvidno (graf 33), da ob pojmu žalost pri osnovnošolcih prevladujejo
mehke oblike 58%, pri študentih pa trde oblike 63,2%. Razmerje odstotkov v
nasprotju izbire mehko-trdih oblik je pri osnovnošolcih manjše, pri študentih pa je
razlika nekoliko večja .
Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike
Ob pojmu žalost so osnovnošolci izbrali modro in črno barvo v enakem odstotku
(graf 29). Študentje so se za črno barvo odločili v izrazitem odstotku (graf 29), kar
lahko povežemo s »stereotipno« povezavo žalosti s črno barvo. Pri izbiri oblike je
izrazita razpršenost odstotkov pri osnovnošolcih in študentih. Osnovnošolci so
izbrali obliko elipse, študentje pa nepravilno trdo obliko (graf 31). Oblika elipse
asociira na solzo. Vzroke za izbiro modre barve pri osnovnošolcih lahko najdemo
v Trstenjaku, ki pravi, da je »lahka, prozorna ali vsaj prosojna, jasna in nekoliko
sveža, prav zaradi asociacije z nebom in vodo« (Trstenjak, 1991, str. 274).
Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
moč?
Graf 33: Izbrane barve ob pojmu moč
MOČ
4 8 825
8 14 14 19
100
0 014,5
30,36,6 14,5 11,8
22,4
100
020406080
100
bela
rumen
a
oranžn
ard
eča
zelen
a
modra
vijolič
načrn
a
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 33), da so ob pojmu moč tako osnovnošolci kot
študentje najpogosteje izbrali rdečo barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 25%,
študentje pa 30,3%. Kot drugo najpogostejšo barvo sta obe skupini izbrali črno.
55
V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople
ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.
Graf 34: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu moč
MOČ
41 36
419
100
44,832,9
0
22,4
100
020406080
100
TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ
PESTRE NEPESTRE
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 34), da ob pojmu moč, pri pestrih barvah, prevladujejo
tople barve. Osnovnošolci so jih izbrali 41%, študentje pa 44,8%. V večji meri so
se odločali tudi za hladne barve. Razmerje odstotkov v nasprotju toplo-hladnih
barv ni izrazito.
Pri nepestrih barvah prevladuje črna barva. Osnovnošolci so jo izbrali 19%,
študentje pa 22,4%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je pri
osnovnošolcih in študentih podobno.
Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
moč?
Graf 35: Izbrane oblike ob pojmu moč
MOČ
10 12 19 14 16 13 16
100
11,8 5,3
42,1
10,519,7
7,9 2,6
100
0
20
40
60
80
100
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
56
Iz grafa je razvidno (graf 35), da so ob pojmu moč tako osnovnošolci kot tudi
študentje najpogosteje izbrali obliko pravokotnika. Osnovnošolci so jo izbrali
19%, študentje pa 42,1%. Razpršenost odstotkov med različnimi oblikami je
vidna pri osnovnošolcih. Večja razlika v izbiri posamezne oblike med
osnovnošolci in študenti je vidna pri obliki pravokotnika in nepravilne mehke
oblike.
V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih
oblik.
Graf 36: Izbrana oblika ob pojmu moč
MOČ
4258
100
18,4
81,5100
020406080
100
MEHKE TRDE SKUPAJ
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 36), da ob pojmu moč prevladuje izbira trdih oblik.
Osnovnošolci so jih izbrali 58%, študentje pa 81,5%. Razmerje odstotkov v
nasprotju izbire mehko-trdih oblik izstopa predvsem pri študentih, medtem ko je
pri osnovnošolcih razlika manjša.
Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike
Ob pojmu moč prevladuje izbira rdeče barve (graf 33) osnovnošolcev in
študentov. Za obliko so izbrali pravokotnik (graf 35). Vzroke za izbiro rdeče
barve lahko najdemo v Kovačevi, ki pravi, da rdeča barva »pomensko implicira
strast, nagon, vztrajnost, drznost in druge lastnosti, ki vodijo v veselje do življenja
in avanturizem« (Kovačev, 1997, str. 144). V tem opisu lahko prepoznamo moč,
prav tako pa tudi v pravokotniku, ki je močna, trda oblika.
57
Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
šibkost?
Graf 37: Izbrane barve ob pojmu šibkost
ŠIBKOST
2815 11 11 15 9 7 4
100
27,617,1
1,3 2,617,1
6,6 13,2 14,5
100
020406080
100
bela
rumen
a
oranžn
ard
eča
zelen
a
modra
vijolič
načrn
a
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 37), da so ob pojmu šibkost tako osnovnošolci kot
študentje najpogosteje izbrali belo barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 28%,
študentje pa 27,6%. Barve, ki bi izrazito odstopala ni. Večja razlika v izbiri barve
med osnovnošolci in študenti je vidna pri oranžni, rdeči in črni barvi.
V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople
ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.
Graf 38: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu šibkost
ŠIBKOST
37 31 28
4
100
2136,9
27,614,5
100
020406080
100
TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ
PESTRE NEPESTRE
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 38), da ob pojmu šibkost, pri pestrih barvah, med
osnovnošolci prevladujejo tople barve 37%. V večji meri so se odločili tudi za
hladne barve. Pri študentih prevladuje izbira hladnih barv 36,9%. Razmerje
odstotkov v nasprotju toplo-hladnih barv je med osnovnošolci manjše, pri
študentih pa je razlika večja.
58
Pri nepestrih barvah prevladuje bela barva. Osnovnošolci so jo izbrali 28%,
študentje pa 27,6%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je pri
osnovnošolcih izrazitejše.
Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
šibkost?
Graf 39: Izbrane oblike ob pojmu šibkost
ŠIBKOST
13 2012 18 11 11 15
100
13,231,6
2,611,8 7,9
21,111,8
100
0
20
40
60
80
100
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 39), da so ob pojmu šibkost tako osnovnošolci kot tudi
študentje najpogosteje izbrali obliko elipse. Osnovnošolci so jo izbrali 20%,
študentje pa 31,6%. V nadaljnji izbiri oblik so razlike majhne. Večja razlika v
izbiri posamezne oblike med osnovnošolci in študenti je vidna pri obliki elipse,
pravokotnika in nepravilne trde oblike.
V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih
oblik.
59
Graf 40: Izbrana oblika ob pojmu šibkost
ŠIBKOST
53 47
100
55,244,8
100
020406080
100
MEHKE TRDE SKUPAJ
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 40), da ob pojmu šibkost prevladuje izbira mehkih oblik.
Osnovnošolci so jih izbrali 53%, študentje pa 55,2%. Razmerje odstotkov v
nasprotju izbire mehko-trdih oblik je majhno. Odstotki osnovnošolcev in
študentov so skoraj enaki.
Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike
Ob pojmu šibkost prevladuje izbira bele barve (graf 37) osnovnošolcev in
študentov. Za obliko so izbrali elipso (graf 39). Oblike, ki bi odstopala, ni.
Trstenjak pravi, da je »bela barva fizikalno svetla, fiziološko »nič«. Psihološko pa
je čista, jasna, hkrati že hladna oddaljena« (Trstenjak, 1991, str. 275). V beli barvi
lahko vidimo povezavo s pojmom šibkost, prav tako pa tudi z izbrano obliko
elipse, ki je nežna, mehka oblika.
60
Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
mirovanje?
Graf 41: Izbrane barve ob pojmu mirovanje
MIROVANJE
21 12 15 8 12 11 9 12
100
11,8 10,5 3,9 2,625 17,1 13,2 15,8
100
020406080
100
bela
rumen
a
oranžn
ard
eča
zelen
a
modra
vijolič
načrn
a
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 41), da so ob pojmu mirovanje osnovnošolci
najpogosteje izbrali belo barvo 21%. Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Študentje
so najpogosteje izbrali zeleno barvo 25%. Tudi tu je vidna razpršenost odstotkov
med različnimi barvami. Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci in študenti
je vidna pri zeleni, oranžni in beli barvi.
V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople
ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.
Graf 42: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu mirovanje
MIROVANJE
35 3221 12
100
17
55,3
11,8 15,8
100
020406080
100
TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ
PESTRE NEPESTRE
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 42), da ob pojmu mirovanje, pri pestrih barvah, med
osnovnošolci prevladujejo tople barve 35%. V večji meri so se odločili tudi za
hladne barve. Pri študentih prevladuje izbira hladnih barv 55,3%. Razmerje
61
odstotkov v nasprotju toplo-hladnih barv je med osnovnošolci manjše, pri
študentih pa je razlika večja.
Pri nepestrih barvah med osnovnošolci prevladuje bela barva 12%. Študentje so
izbrali črno barvo 15,8%. Razmerje odstotkov v nasprotju belo-črne barve je
majhno.
Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
mirovanje?
Graf 43: Izbrane oblike ob pojmu mirovanje
MIROVANJE
17 13 14 18 209 9
100
13,2 17,1 15,8 13,2
32,9
1,3 6,6
100
0
20
40
60
80
100
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 43), da so ob pojmu mirovanje tako osnovnošolci kot
tudi študentje najpogosteje izbrali obliko kvadrata. Osnovnošolci so jo izbrali
20%, študentje pa 32,9%. V nadaljnji izbiri oblik so razlike majhne. Večja razlika
v izbiri oblike med osnovnošolci in študenti je vidna pri obliki kvadrata.
V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih
oblik.
62
Graf 44: Izbrana oblika ob pojmu mirovanje
MIROVANJE
4060
100
36,8
63,2
100
020406080
100
MEHKE TRDE SKUPAJ
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 44), da ob pojmu mirovanje prevladuje izbira trdih
oblik. Osnovnošolci so jih izbrali 60%, študentje pa 63,2%. Razmerje odstotkov v
nasprotju izbire mehko-trdih oblik je majhno. Odstotki osnovnošolcev in
študentov so skoraj enaki.
Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike
Ob pojmu mirovanje so osnovnošolci najpogosteje izbrali belo barvo (graf 41).
Razlike v izbiri barv so male, tako da ni barve, ki bi izrazito odstopala. Študentje
so izbrali zeleno barvo (graf 41). Bela barva je pretežno nevtralna barva in zato
kot taka deluje pomirjajoče. Podobno velja za zeleno barvo, saj na naš živčni
sistem vpliva pomirjevalno. Za najpogostejšo obliko so tako osnovnošolci kot tudi
študentje izbrali kvadrat (graf 43). Kvadrat je trdna in stabilna oblika, kar lahko
povežemo z mirovanjem.
63
Katero barvo so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
gibanje?
Graf 45: Izbrane barve ob pojmu gibanje
GIBANJE
8 12 15 12 17 16 15 5
100
0 1,319,7 10,5
42,119,7
6,6 0
100
020406080
100
bela
rumen
a
oranžn
ard
eča
zelen
a
modra
vijolič
načrn
a
SKUPAJ
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
Iz grafa je razvidno (graf 45), da so ob pojmu gibanje tako osnovnošolci kot tudi
študentje najpogosteje izbrali zeleno barvo. Osnovnošolci so jo izbrali 17%,
študentje pa 42,1%. Pri osnovnošolcih je vidna razpršenost odstotkov med
različnimi barvami. Večja razlika v izbiri barve med osnovnošolci in študenti je
vidna pri zeleni, rumeni in vijolični barvi.
V nadaljevanju nas je zanimalo, katere barve prevladujejo pri pestrih barvah: tople
ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali črna barva.
Graf 46: Izbrane barve glede na pestrost ob pojmu gibanje
GIBANJE
39 48
8 5
100
31,5
68,4
0 0
100
020406080
100
TOPLE HLADNE BELA ČRNA SKUPAJ
PESTRE NEPESTRE
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 46), da ob pojmu gibanje, pri pestrih barvah,
prevladujejo hladne barve. Osnovnošolci so jih izbrali 48%, študentje pa 68,4%,
kar sovpada z izbiro zelene, kot najpogostejše barve. Razmerje odstotkov v
64
nasprotju toplo-hladnih barv, je med osnovnošolci manjše, pri študentih pa je
razlika izrazitejša.
Pri nepestrih barvah ne prevladuje tako rekoč nobena od barv. Osnovnošolci so se
za belo in črno odločili v minimalnem odstotku, medtem ko se študenti zanju niso
odločili.
Katero obliko so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali ob pojmu
gibanje?
Graf 47: Izbrane oblike ob pojmu gibanje
GIBANJE
15 8 14 9 12 1527
100
6,6 5,3 2,6 9,20
23,7
52,6
100
0
20
40
60
80
100
vred
nost
v f%
OŠŠTUD
SKUPAJ
Iz grafa je razvidno (graf 47), da so ob pojmu gibanje tako osnovnošolci kot tudi
študentje najpogosteje izbrali nepravilno mehko obliko. Osnovnošolci so jo izbrali
27%, študentje pa 52,6%. Večja razlika v izbiri posamezne oblike med
osnovnošolci in študenti je vidna pri nepravilni mehki obliki, kvadratu in
pravokotniku.
V nadaljevanju nas je zanimalo ali prevladuje izbira mehkih oblik ali izbira trdih
oblik.
65
Graf 48: Izbrana oblika ob pojmu gibanje
GIBANJE
4456
100
67,1
32,9
100
020406080
100
MEHKE TRDE SKUPAJ
VRED
NO
ST V
%
OŠŠTUDENTI
Iz grafa je razvidno (graf 48), da ob pojmu gibanje pri osnovnošolcih prevladuje
izbira trdih oblik 56%. Študentje so izbrali mehke oblike 67,1%, kar sovpada z
izbiro nepravilne mehke oblike, kot najpogostejše. Osnovnošolci so se v večji
meri odločali tudi za mehke oblike.
Razmerje odstotkov v nasprotju izbire mehko-trdih oblik je med osnovnošolci
majhno, pri študentih pa je razlika večja.
Analiza izbrane najpogostejše barve in oblike
Ob pojmu gibanje prevladuje izbira zelene barve (graf 45) osnovnošolcev in
študentov. Trstenjak (1991) pravi, da je zelena barva barva rastlin, zato jo lahko
povezujemo z naravo, naravo pa z gibanjem. Za najpogostejšo obliko so izbrali
nepravilno mehko obliko (graf 47). Nepravilna mehka oblika deluje »prožno,
tekoče« in kot taka spominja na gibanje.
66
4 SKLEP
Potreba po risanju je pri otroku tako razvita kot potreba po igri, gibanju in govoru.
V igro odkrivanja sveta in sebe vnašajo otroci tudi enkratno ustvarjalnost. Otroci
so obdani s svetom, ki je pisan, v njem so barve, oblike, različne površine, pri tem
pa si postopoma razvijajo občutek za likovno izražanje.
V teoretičnem delu diplomskega dela smo opisali barvo, barvne dimenzije in
razložili psihološko-simbolne vrednosti barv. Predstavili smo obliko, podrobneje
pa se dotaknili psihodiagnostične vrednosti črt in oblik. Opisali smo odnos med
barvo in obliko ter razvoj likovnega izražanja otrok. Cilj raziskave je bil ugotoviti,
katero barvo in obliko bodo izbrali osnovnošolci in študentje razrednega pouka v
preizkusu, sestavljenem iz posameznih pojmov. Zanimalo nas je, katere barve
prevladujejo pri pestrih barvah: tople ali hladne barve in nepestrih barvah: bela ali
črna barva in katere oblike: mehke ali trde oblike.
Ob pojmu varnost so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali rdečo barvo.
Študentje so se v večji meri odločali tudi za zeleno barvo. Barve, ki bi izrazito
odstopala, ni. Glede na pestre barve so osnovnošolci in študentje največkrat
izbrali tople barve. Študentje so se v večji meri odločali tudi za hladne barve.
Glede na nepestri barvi so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali belo barvo.
V skoraj enakem odstotku so se osnovnošolci odločili za črno barvo, medtem ko
je študenti niso izbrali. Pri izbiri oblike so osnovnošolci najpogosteje izbrali
obliko trikotnika in kroga, študentje pa so v izrazitejšem odstotku izbrali obliko
kroga. Osnovnošolci so največkrat izbrali trde oblike, študentje pa mehke oblike.
Ob pojmu nevarnost so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali rdečo
barvo. Študentje so jo izbrali v izrazitem odstotku, osnovnošolci pa so v večji
meri izbrali tudi črno barvo. Glede na pestre barve so osnovnošolci in študentje
največkrat izbrali tople barve. Študentje so jih izbrali v izrazitejšem odstotku, kar
sovpada z izbiro rdeče, kot najpogostejše barve. Glede na nepestri barvi so
osnovnošolci in študentje največkrat izbrali črno barvo. Pri izbiri oblike so
osnovnošolci najpogosteje izbrali nepravilno trdo obliko. Razlike v izbiri oblike
67
so majhne. Študentje so v izrazitejšem odstotku izbrali obliko trikotnika.
Osnovnošolci in študentje so največkrat izbrali trde oblike. Višji odstotek
študentov sovpada z izbiro trikotnika, kot najpogostejše oblike.
Ob pojmu glasno so osnovnošolci najpogosteje izbrali črno barvo. Barve, ki bi
izrazito odstopala, ni. Študentje so v izrazitejšem odstotku izbrali rdečo barvo.
Glede na pestre barve so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali tople barve.
Osnovnošolci so se v večji meri odločali tudi za hladne barve. Glede na nepestri
barvi so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali črno barvo. Pri izbiri oblike
so osnovnošolci najpogosteje izbrali obliko pravokotnika. Študentje so
najpogosteje izbrali nepravilno trdo obliko, v skoraj enakem odstotku pa so se
odločili tudi za obliko pravokotnika. Razlike v izbiri oblik so majhne, tako da ni
oblike, ki bi izrazito izstopala. Osnovnošolci in študentje so največkrat izbrali trde
oblike.
Ob pojmu tiho so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali belo barvo. Glede
na pestre barve osnovnošolci niso izbrali barv, ki bi prevladovale, saj so v istem
odstotku izbrali tako tople, kot hladne barve. Študentje so izbrali hladne barve.
Glede na nepestri barvi so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali belo barvo.
Pri izbiri oblike so osnovnošolci najpogosteje izbrali obliko elipse, študentje pa
obliko kroga. Vidna je razpršenost odstotkov med različnimi oblikami.
Osnovnošolci in študentje so največkrat izbrali trde oblike.
Ob pojmu zima so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali belo barvo.
Študentje so jo izbrali v nekoliko izrazitejšem odstotku. Kot drugo najpogostejšo
barvo sta obe skupini izbrali modro. Glede na pestre barve so osnovnošolci in
študentje največkrat izbrali hladne barve. Osnovnošolci so se v večji meri odločali
tudi za tople barve. Glede na nepestri barvi so osnovnošolci in študentje
največkrat izbrali belo barvo. Pri izbiri oblike so osnovnošolci in študentje
najpogosteje izbrali nepravilno mehko obliko. Študentje so se v večji meri
odločali tudi za nepravilno trdo obliko. Osnovnošolci in študentje so največkrat
izbrali mehke oblike.
68
Ob pojmu poletje so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali rumeno barvo.
Študentje so jo izbrali v nekoliko izrazitejšem odstotku. Glede na pestre barve so
osnovnošolci in študentje največkrat izbrali tople barve. Glede na nepestri barvi
ne prevladuje tako rekoč nobena od barv. Osnovnošolci so se za belo in črno
odločili v minimalnem odstotku, medtem ko se študenti zanju niso odločili. Pri
izbiri oblike so osnovnošolci najpogosteje izbrali obliko kroga. Vidna je
razpršenost odstotkov med različnimi oblikami. Študentje so najpogosteje izbrali
nepravilno mehko obliko, v skoraj enakem odstotku pa so se odločili tudi za
obliko kroga. Osnovnošolci in študentje so največkrat izbrali trde oblike.
Ob pojmu veselje so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali rdečo barvo.
Študentje so se v večji meri odločali tudi za oranžno barvo. Glede na pestre barve
so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali tople barve. Študentje so jih izbrali
v izrazitejšem odstotku, kar sovpada z večjo izbiro rdeče in oranžne barve. Glede
na nepestri barvi ne prevladuje tako rekoč nobena od barv. Osnovnošolci so se za
belo in črno odločili v minimalnem odstotku, medtem ko se študenti zanju niso
odločili. Pri izbiri oblike so osnovnošolci najpogosteje izbrali nepravilno trdo
obliko. Razlike v izbiri oblike so majhne. Študentje so v izrazitejšem odstotku
izbrali nepravilno mehko obliko. Pri osnovnošolcih tako rekoč ne prevladuje
nobena od oblik. Študentje so največkrat izbrali mehke oblike.
Ob pojmu žalost so osnovnošolci najpogosteje izbrali modro in črno barvo. Barve,
ki bi izrazito odstopala, ni. Študentje so v izrazitejšem odstotku izbrali črno barvo.
Glede na pestre barve so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali hladne
barve. Glede na nepestri barvi so osnovnošolci in študentje največkrat izbrali črno
barvo. Študentje so jo izbrali v izrazitejšem odstotku. Pri izbiri oblike so
osnovnošolci najpogosteje izbrali obliko elipse, študentje pa nepravilno trdo
obliko. Razlike v izbiri oblik so majhne, tako da ni oblike, ki bi izrazito izstopala.
Osnovnošolci so največkrat izbrali mehke oblike, študentje pa trde oblike.
Ob pojmu moč so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali rdečo barvo.
Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Glede na pestre barve so osnovnošolci in
študentje največkrat izbrali tople barve. Glede na nepestre barve so osnovnošolci
in študentje največkrat izbrali črno barvo. Pri izbiri oblike so osnovnošolci in
69
študentje najpogosteje izbrali obliko pravokotnika. Študentje so izbrali
pravokotnik v izrazitejšem odstotku, medtem ko je pri osnovnošolcih večja
razpršenost odstotkov med različnimi oblikami. Osnovnošolci in študentje so
največkrat izbrali trde oblike. Višji odstotek študentov sovpada z izbiro
pravokotnika, kot najpogostejše oblike.
Ob pojmu šibkost so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali belo barvo.
Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Glede na pestre barve so osnovnošolci
največkrat izbrali tople barve. V večji meri so se odločili tudi za hladne barve. Pri
študentih prevladuje izbira hladnih barv. Glede na nepestre barve so osnovnošolci
in študentje največkrat izbrali belo barvo. Pri izbiri oblike so osnovnošolci in
študentje najpogosteje izbrali obliko elipse. Razlike v izbiri oblike so majhne.
Osnovnošolci in študentje so največkrat izbrali mehke oblike.
Ob pojmu mirovanje so osnovnošolci najpogosteje izbrali belo barvo, študentje pa
zeleno barvo. Barve, ki bi izrazito odstopala, ni. Glede na pestre barve so
osnovnošolci največkrat izbrali tople barve. V večji meri so se odločili tudi za
hladne barve. Pri študentih v izrazitejšem odstotku prevladuje izbira hladnih barv.
Glede na nepestre barve so osnovnošolci največkrat izbrali belo barvo. Študentje
so izbrali črno barvo. Pri izbiri oblike so osnovnošolci in študentje najpogosteje
izbrali obliko kvadrata. Razlike v izbiri oblike so majhne. Osnovnošolci in
študentje so največkrat izbrali trde oblike, kar sovpada z obliko kvadrata, kot
najpogostejše oblike.
Ob pojmu gibanje so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali zeleno barvo.
Študentje so jo izbrali v izrazitem odstotku, pri osnovnošolcih pa se kaže večja
razpršenost odstotkov med različnimi barvami. Glede na pestre barve so
osnovnošolci in študentje največkrat izbrali hladne barve. Študentje so jih izbrali v
izrazitejšem odstotku, kar sovpada z izbiro zelene, kot najpogostejše barve.
Osnovnošolci so se v večji meri odločali tudi za tople barve. Glede na nepestre
barve ne prevladuje tako rekoč nobena od barv. Osnovnošolci so se za belo in
črno odločili v minimalnem odstotku, medtem ko se študenti zanju niso odločili.
Pri izbiri oblike so osnovnošolci in študentje najpogosteje izbrali nepravilno
mehko obliko. Študentje so jo izbrali v izrazitem odstotku, pri osnovnošolcih pa
70
se kaže večja razpršenost odstotkov med različnimi oblikami. Osnovnošolci so
največkrat izbrali trde oblike, študentje pa so v izrazitejšem odstotku izbrali
mehke oblike.
Iz rezultatov raziskave in analiz pojmov lahko povzamemo naslednje:
Pri izbiri barve ob posameznem pojmu so osnovnošolci in študentje v večini
izbrali enako najpogostejšo barvo. Razlika v izbiri barve med osnovnošolci in
študenti je pri pojmu glasno in pojmu mirovanje. Izrazit odstotek izbrane barve je
ob pojmu nevarnost: študentje so izbrali rdečo barvo 71,1%, ob pojmu zima:
osnovnošolci so izbrali belo barvo 61%, študentje pa 80,3 % in ob pojmu žalost:
študentje so izbrali črno barvo 78,9%. Razpršenost odstotkov med različnimi
barvami je pri osnovnošolcih ob pojmu glasno, pri osnovnošolcih in študentih pa
ob pojmu šibkost, mirovanje in gibanje.
Pri izbiri oblike ob posameznem pojmu so osnovnošolci in študentje v večini
izbrali različno najpogostejšo obliko. Enako obliko so izbrali ob pojmih: varnost,
moč, šibkost, mirovanje, gibanje. Izrazit odstotek izbrane oblike je ob pojmu
nevarnost: študentje so izbrali obliko trikotnika 51,3% in ob pojmu gibanje:
študentje so izbrali nepravilno mehko obliko 52,6%. Razpršenost odstotkov med
različnimi oblikami je skoraj ob vseh pojmih tako pri osnovnošolcih kot tudi
študentih.
Iz tega lahko vidimo, da so pri izbiri barve ob posameznem pojmu osnovnošolci
in študentje večinoma izbrali enako najpogostejšo barvo. Pri izbiri oblike so
večinoma izbrali različno najpogostejšo obliko. Z vidika razpršenosti je le-ta večja
pri obliki kot pri barvi. Izrazitejše odstotke pri izbiri barve in oblike so izbrali
predvsem študentje, le-ti so pogostejši in izrazitejši pri izbiri najpogostejše barve.
Glede na pestre barve so se osnovnošolci in študentje ob posameznem pojmu
večinoma odločali za enako barvo. Tople barve so največkrat izbrali ob pojmih:
varnost, nevarnost, glasno, poletje, veselje, moč. Hladne barve so največkrat
izbrali ob pojmih: zima, žalost, gibanje.
71
Različno barvo so izbrali ob pojmu tiho, kjer osnovnošolci niso izbrali barve, ki bi
prevladovala, študentje pa so izbrali hladne barve. Ob pojmu šibkost in mirovanje
so osnovnošolci največkrat izbrali tople barve, študentje pa hladne barve. Iz tega
lahko vidimo, da ob posameznih pojmih nekoliko prevladuje izbira toplih barv.
Glede na nepestre barve so se osnovnošolci in študentje večinoma odločali za
enako barvo. Belo barvo so izbrali ob pojmih: varnost, tiho, zima, šibkost. Črno
barvo so izbrali ob pojmih: nevarnost, glasno, žalost, moč. Ob pojmu poletje in
gibanje so osnovnošolci izbrali belo barvo, ob pojmu veselje pa črno barvo v
minimalnem odstotku. Študentje niso izbrali nobene izmed barv.
Pri izbiri oblike so se osnovnošolci in študentje večinoma odločali za enako
obliko. Mehke oblike so največkrat izbrali ob pojmih: tiho, zima, poletje, šibkost.
Trde oblike so največkrat izbrali ob pojmih: nevarnost, glasno, moč, mirovanje.
Ob pojmu varnost, veselje in gibanje so osnovnošolci največkrat izbrali trde
oblike, študentje pa mehke oblike. Nasprotno pa je ob pojmu žalost, kjer so
osnovnošolci največkrat izbrali mehke oblike, študentje pa trde oblike. Iz tega
lahko vidimo, da so osnovnošolci ob posameznih pojmih pogosteje izbrali trde
oblike, kot študenti.
Raziskava, ki smo jo izvedli v empiričnem delu diplomske naloge, je obširna. Iz
podatkov, ki smo jih dobili z raziskavo, je vidnih veliko povezav, katerih nismo
natančno obdelali. Osredotočili smo se na raziskovalni vprašanji, na pestrost barv
in na obliko (mehko oz. trdo obliko) in na kratko povzeli najbolj bistvene
povezave. Podatki so zanimivi in nudijo veliko možnosti za nadaljnje raziskave.
Podrobneje bi lahko pogledali še primerjavo osnovnošolcev in študentov glede na
barvo: katero barvo so izbrali največkrat, katera je izbrana v največjem odstotku
itd., primerjavo tople in hladne, bele in črne barve: kje so izrazitejši odstotki in
nasprotja itd., glede na obliko; katero obliko so izbrali največkrat, katera je
izbrana v največjem odstotku itd., primerjava mehke in trde oblike: kje so
izrazitejši odstotki in nasprotja itd.
72
5 LITERATURA Butina, M. (1997). Prvine likovne prakse. Ljubljana: Debora. Butina, M. (1997). Uvod v likovno oblikovanje. Ljubljana: Debora. Butina, M. (2000). Mala likovna teorija. Ljubljana: Debora. Bagnall, B. (1995). Risanje in slikanje. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Duh, M. in Vrlič, T. (2003). Likovna vzgoja v prvi triadi devetletne osnovne šole. Ljubljana: Rokus. Gorjup, T (1999). Likovne zakonitosti in aktivnosti delovne terapije. Ljubljana: DZS. Gorjup, T (2007). Razmisleki o slikarstvu. Ljubljana: Debora. Hočevar, S., Berce, H. in Prestor, A. (1980). Likovna vzgoja predšolskih otrok. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo. Itten, J. (1999). Umetnost barve (študijska izdaja). Jesenice, (samozal.) R. Reichmann. Kovačev, A. N. (1997). Govorica barv. Ljubljana: Prešernova družba. Kandinski, V. (1985). Od točke do slike, zbrani likovnoteoretski spisi. Ljubljana: Cankarjeva založba. Pogačnik-Toličič, S. (1986). Govorica otroške risbe. Ljubljana: ČGP Delo. Šuštaršič, N., Butina, M., Zornik, K., de Gleria, B. in Skubin, I. (2004). Likovna teorija. Ljubljana: Debora. Trstenjak, A. (1978). Človek in barve. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum. Trstenjak, A. (1991). Za človeka gre. Maribor: Obzorja. Trstenjak, A. (1996). Psihologija barv. Ljubljana: inštitut Antona Trstenjaka. Tacol, T. (1995). Likovno izražanje, učbenik za 5. razred. Ljubljana: Debora. Tacol, T. (1995). Likovno izražanje, učbenik za 7. razred. Ljubljana: Debora. Vrlič, T. (2001). Likovno-ustvarjalni razvoj otrok v predšolskem obdobju. Ljubljana: Debora.
73
Obkrožite eno barvo in eno obliko, ki vam predstavlja posamezno besedo. SPOL: M Ž VARNOST BELA
RUMENA
ORANŽNA
RDEČA
ZELENA
MODRA
VIJOLIČNA
ČRNA
TIHO BELA
RUMENA
ORANŽNA
RDEČA
ZELENA
MODRA
VIJOLIČNA
ČRNA
ZIMA BELA
RUMENA
ORANŽNA
RDEČA
ZELENA
MODRA
VIJOLIČNA
ČRNA
VESELJE BELA
RUMENA
ORANŽNA
RDEČA
ZELENA
MODRA
VIJOLIČNA
ČRNA
MIROVANJE BELA
RUMENA
ORANŽNA
RDEČA
ZELENA
MODRA
VIJOLIČNA
ČRNA
NEVARNOST BELA
RUMENA
ORANŽNA
RDEČA
ZELENA
MODRA
VIJOLIČNA
ČRNA
MOČ BELA
RUMENA
ORANŽNA
RDEČA
ZELENA
MODRA
VIJOLIČNA
ČRNA
POLETJE BELA
RUMENA
ORANŽNA
RDEČA
ZELENA
MODRA
VIJOLIČNA
ČRNA
ŠIBKOST BELA
RUMENA
ORANŽNA
RDEČA
ZELENA
MODRA
VIJOLIČNA
ČRNA