DIPLOMSKO DELO - COnnecting REpositoriescore.ac.uk/download/pdf/67571364.pdfPEDAGOŠKA FAKULTETA...
106
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk DIPLOMSKO DELO Violeta Jolić Maribor, 2012
Transcript of DIPLOMSKO DELO - COnnecting REpositoriescore.ac.uk/download/pdf/67571364.pdfPEDAGOŠKA FAKULTETA...
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk
DIPLOMSKO DELO
Violeta Jolić
Maribor, 2012
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za razredni pouk
Diplomsko delo
ZUNAJŠOLSKE DELAVNICE IZDELOVANJA
IMPROVIZIRANIH GLASBIL KOT DOPOLNITEV ŠOLSKEGA
KURIKULA Mentorica: Kandidatka: red. prof. dr. Janja Črčinovič Rozman Violeta Jolić Somentor: asist. Bojan Kovačič
Maribor, 2012
Lektor: Sobs, s. p., lektoriranje in jezikovno svetovanje Prevajalka: Tina Dolinar, univ. dipl. prev. in tol. za angl. jezik ter prof. zgod.
ZAHVALA
Zahvaljujem se dr. Janji Črčinovič Rozman za mentorstvo, strokovno
vodenje in pomoč pri nastajanju diplomske naloge. Iskreno se zahvaljujem
tudi somentorju Bojanu Kovačiču za strokovno pomoč in koristne nasvete.
Hvala družini, ki me je med študijem spodbujala in mi s svojo ljubeznijo
nesebično pomagala na poti k cilju.
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA
Podpisana Violeta Jolić, roj. 14. oktobra 1982, študentka Pedagoške
fakultete Univerze v Mariboru, smer razredni pouk, izjavljam, da je
diplomsko delo z naslovom Zunajšolske delavnice izdelovanja
improviziranih glasbil kot dopolnitev šolskega kurikula pri
mentorici red. prof. dr. Janji Črčinovič Rozman in somentorju asistentu
Bojanu Kovačiču avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in
literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
(podpis študentke)
Maribor, 2012
POVZETEK
Improvizirana glasbila, narejena iz odpadnih ali naravnih materialov, nam ob
izdelavi omogočajo tudi učenje novih izrazov in znanj. Med izdelovanjem glasbil
in igranjem nanje otroci urijo ročne spretnosti, spoznavajo in usvajajo nove
pojme, tehnike ter številna znanja. Namen diplomskega dela je bil predstaviti
zunajšolske delavnice izdelovanja in uporabe improviziranih glasbil. Cilj je bil
ugotoviti, ali so delavnice izdelovanja improviziranih glasbil primerne za otroke
prve triade. V teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno metodo, v praktičnem
delu, vsebinsko navezujočem se na teoretični del, pa smo uporabili praktično
metodo dela, ki je temeljila na akcijskem raziskovanju in projektnem delu. Vzorec
je zajemal deset naključno izbranih otrok med četrtim in devetim letom. Ugotovili
smo, da so delavnice izdelovanja improviziranih glasbil zasnovane tako, da so
vsebinsko, metodološko in organizacijsko ustrezne in primerne za otroke prve
triade. Izsledki raziskave kažejo, da so improvizirana glasbila otrokom zanimiva,
saj jim ponujajo možnost ustvarjanja glasbe. Vzdušje na delavnicah je bilo
pozitivno, otroci so se na delavnicah dobro počutili in so bili ustrezno motivirani.
Radi ustvarjajo, posegajo po glasbilih in nanje igrajo, s tem pa glasbo povezujejo
s pozitivnimi občutki.
Ključne besede: kurikul, medkurikularno povezovanje, interesne dejavnosti,
glasbila, otroška glasbila, improvizirana glasbila.
ABSTRACT
Construction of improvised musical instruments made from waste or natural
materials enables us to learn new terms and knowledge. While making and
playing musical instruments, children develop manual skills, discover and learn to
use new terms, techniques and knowledge. The aim of the Diploma thesis is to
present out-of-school workshops on the construction and use of improvised
musical instruments. The goal was to establish whether these workshops on the
making of improvised musical instruments are suitable for children of the first
triad. In the theoretical part, we used a descriptive method, and in the practical
part, which is related to the theoretical part, we used a practical work method
based on action research and project work. The sample included 10 randomly
selected children aged from four to nine years. We found that workshops on the
construction of musical instruments are designed so that they are suitable for
children of the first triad in terms of context, methodology and organisation. The
research findings show that children find improvised musical instruments
interesting, for they give them the possibility to create music. The workshops are
conducted in a positive atmosphere, children feel good there, and they are
adequately motivated. They like to create, use and play musical instruments,
connecting music with positive feelings.
Keywords: curriculum, cross-curricular integration, extra-curricular activities,
musical instruments, children's musical instruments, improvised musical
instruments.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ................................................................................................ 1
2 TEORETIČNI DEL ......................................................................... 4
2.3.1 Namen interesnih dejavnosti ........................................................................... 9
2.3.2 Cilji interesnih dejavnosti ............................................................................... 9
2.3.3 Načela interesnih dejavnosti ......................................................................... 10
2.3.4 Mentor in njegova vloga ............................................................................... 12
2.3.5 Didaktična priporočila ................................................................................... 13
2.3.6 Vrste interesnih dejavnosti glede na vsebino ................................................ 14
2.3.7 Vrste interesnih dejavnosti glede na kraj izvajanja ....................................... 16
2.4.1 Ritmična in melodična glasbila ..................................................................... 19
2.4.2 Glasbila za otroke .......................................................................................... 20
2.5.1 Cin-cin-dongi ................................................................................................ 22
2.5.2 Pinke-ponke in drdrala .................................................................................. 24
2.5.2.1 Pinke-ponke .............................................................................................. 24
2.5.2.2 Drdrala....................................................................................................... 26
2.5.3 Zingi-zongi .................................................................................................... 26
2.5.4 Bamberbami .................................................................................................. 28
2.5.5 Brenkice ........................................................................................................ 31
2.5.6 Goslice .......................................................................................................... 32
2.5.7 Pih-puh-pah ................................................................................................... 33
3 PRAKTIČNI DEL .......................................................................... 43
3.1.1 Razčlenitev in podrobna opredelitev problema............................................. 44
2.1 KURIKUL V OSNOVNI ŠOLI ......................................................................... 4
2.2 MEDKURIKULARNE POVEZAVE ............................................................... 5
2.3 INTERESNE DEJAVNOSTI ............................................................................ 8
2.4 GLASBILA ..................................................................................................... 17
2.5 IMPROVIZIRANA GLASBILA .................................................................... 21
2.6 GLASBENE DEJAVNOSTI IN IMPROVIZIRANA GLASBILA ................ 39
3.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA IN CILJI .................................................. 43
3.3.1 Raziskovalne metode .................................................................................... 45
3.3.2 Raziskovalni vzorec ...................................................................................... 45
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ........................................................................... 45
3.3.4 Izvedba raziskave .......................................................................................... 46
3.4.1 Cilji praktičnega dela .................................................................................... 47
3.6.1 I.delavnica: KITAJSKI BOBENČEK ........................................................... 51
3.6.1.1 Izvedba I. delavnice .................................................................................. 52
3.6.1.2 Analiza I. delavnice ................................................................................... 53
3.6.2 II. delavnica: FRIZERSKA KALIMBA ....................................................... 55
3.6.2.1 Izvedba II. delavnice ................................................................................. 58
3.6.2.2 Analiza II. delavnice ................................................................................. 59
3.6.3 III. delavnica: DEŽNA PALICA ALI »RAINSTICK« ................................ 61
3.6.3.1 Izvedba III. delavnice ................................................................................ 63
3.6.3.2 Analiza III. delavnice ................................................................................ 64
3.6.4 IV. delavnica: SLAMIČASTA OBOA ......................................................... 66
3.6.4.1 Izvedba IV. delavnice ............................................................................... 67
3.6.4.2 Analiza IV. delavnice ................................................................................ 68
3.6.5 V. delavnica: KVIKA ALI BRUNDALNI BOBEN ..................................... 70
3.6.5.1 Izvedba V. delavnice ................................................................................. 71
3.6.5.2 Analiza V. delavnice ................................................................................. 72
3.6.6 VI. delavnica: BRENKALCE ....................................................................... 74
3.6.6.1 Izvedba VI. delavnice ............................................................................... 75
3.6.6.2 Analiza VI. delavnice ................................................................................ 76
3.6.7 VII. delavnica: KASTANJETE ..................................................................... 78
3.6.7.1 Izvedba VII. delavnice .............................................................................. 79
3.6.7.2 Analiza VII. delavnice .............................................................................. 80
3.6.8 VIII. delavnica: ROPOTULJICA.................................................................. 81
3.6.8.1 Izvedba VIII. delavnice ............................................................................. 83
3.6.8.2 Analiza VIII. delavnice ............................................................................. 85
3.2 SPLOŠNA RAZISKOVALNA HIPOTEZA ................................................... 44
3.3 METODOLOGIJA .......................................................................................... 45
3.4 OPIS PROJEKTA ........................................................................................... 46
3.5 DELAVNICE IZDELOVANJA IMPROVIZIRANIH GLASBIL .................. 48
3.6 IZDELAVA IMPROVIZIRANIH GLASBIL ................................................. 50
4 SKLEP ............................................................................................. 86
SEZNAM LITERATURE IN VIROV ............................................ 88
KAZALO SLIK
SLIKA 1: KOVINSKA KAPICA ......................................................................... 23
SLIKA 2: ŽEBLJI ................................................................................................. 23
SLIKA 3: VEČZVENSKI CIN-CIN-DONGI ...................................................... 23
SLIKA 4: OREHOVE LUPINICE........................................................................ 25
SLIKA 5: TLESKAČI .......................................................................................... 25
SLIKA 6: VEČZVENSKE PINKE-PONKE ........................................................ 25
SLIKA 7: PARNA DRDRALA ............................................................................ 26
SLIKA 8: RAGLJA .............................................................................................. 26
SLIKA 9: RAZLIČNE ROPOTULJICE ............................................................... 28
SLIKA 10: ROPOTULJICE IZ ODPADNE EMBALAŽE .................................. 28
SLIKA 11: ZVOČNI NIZI .................................................................................... 28
SLIKA 12: SESTAVLJENI BAMBERBAMI ...................................................... 29
SLIKA 13: BRUNDALO ALI DRGALNI BOBEN ............................................ 30
SLIKA 14: BRUNDALO IZ NAPETE OPNE ..................................................... 30
SLIKA 15: VEČSTRUNSKO BRENKALO ........................................................ 31
SLIKA 16: ENOSTRUNSKO BRENKALCE ..................................................... 31
SLIKA 17: BRENKALCA Z JEZIČKI ................................................................ 32
SLIKA 18: IGRANJE NA BRENKALCE Z JEZIČKI ........................................ 32
SLIKA 19: GOSLICE ........................................................................................... 33
SLIKA 20: TRSTENKE ....................................................................................... 34
SLIKA 21: PIŠČALKE IZ LESA ......................................................................... 34
SLIKA 22: OTROCI IGRAJO NA GLASBIA ..................................................... 54
SLIKA 23: BRUŠENJE DEŠČICE ...................................................................... 57
SLIKA 24: DELO S SPENJAČEM ...................................................................... 57
SLIKA 25: IGRANJE NA KALIMBO ................................................................. 60
SLIKA 26: ZABIJANJE ŽEBLJIČKOV .............................................................. 65
SLIKA 27: DEŽNA PALICA ALI "RAINSTICK" .............................................. 65
SLIKA 28: SLAMIČASTA OBOA ...................................................................... 69
SLIKA 29: BRUNDALNI BOBEN ALI KVIKA ................................................ 73
SLIKA 30: PREPROSTA BRENKALCA ............................................................ 77
SLIKA 31: KASTANJETE ................................................................................... 81
SLIKA 32: IGRANJE NA KASTANJETE .......................................................... 81
SLIKA 33: IZDELAVA ROPOTULJICE ............................................................ 84
1
1 UVOD
Z organiziranjem in izvajanjem otroških delavnic omogočamo otrokom, da
izražajo svojo ustvarjalnost, izdelujejo uporabne predmete, se družijo med seboj
in izražajo svoje interese. Kampmann pravi, da namen otroške delavnice ni toliko
v samem izdelovanju predmetov, temveč predvsem v razvijanju ustvarjalnih sil in
želja, da bi gradivo otrokom navdahnilo ideje (Kampmann, 1973). Med
ustvarjanjem otroci spoznavajo različne materiale, nove tehnike in znanja. Učijo
se strpnosti in se navajajo na delo. Kampmann navaja, da otroška delavnica ne
pozna »/…/ togih ciljev, njena vrednost pa je v izkušnjah, ki jih otroci dobijo pri
delu z na videz ničvrednim gradivom: naučijo se oblikovati, sestavljati, odločati«
(Kampmann, 1973). Z ustvarjanjem uporabnih predmetov, lutk in improviziranih
glasbil urijo ročne spretnosti, krepijo domišljijo, predvsem pa se navajajo na
vztrajnost in samostojno delo. »Igraje pridobijo ročne spretnosti, ki jih bodo
potrebovali kot odrasli. Glavni poudarek je resda na igri, vendar otroška delavnica
daje tudi oblikovne in prostorske predstave in posreduje spoznanja o zakonitostih
in funkcionalnosti.« (Prav tam)
Otroci imajo radi glasbila in nanje z veseljem poskušajo igrati. To potrjuje tudi
raziskava, s katero je avtorica (Denac, 2005) ugotavljala interes predšolskih otrok
do glasbenih dejavnosti v vrtcu in doma ter ugotovila, da so otroci za najbolj
priljubljene dejavnosti izbrali ples in gibanje ob glasbi, petje pesmi in igranje na
glasbila. Tudi rezultati obsežne raziskave, v katero je Bowles vključila otroke od
vrtca do petega razreda osnovne šole, kažejo, da je večina predšolskih in šolskih
otrok izmed vseh glasbenih dejavnosti (petje, gibanje, igranje na glasbila) kot
najbolj zanimivo dejavnost izbrala prav igranje na glasbila (Bowles, 1998, povz.
po Denac, 2005).
Ker otroci radi ustvarjajo in kažejo interes do glasbil, bomo v ta namen oblikovali
sklop glasbenih delavnic, na katerih bomo izdelovali glasbila iz odpadnih
materialov. Izdelana glasbila bomo poimenovali improvizirana glasbila. Z
izrazom improvizirana glasbila bomo označili preprosta glasbila, narejena iz
2
odpadnih ali naravnih materialov, ki jih izdelujemo sami ali skupaj z otroki. V
Glasbenem slovarčku izraz improvizacija označuje petje ali igranje glasbe brez
notnega zapisa, praviloma brez predhodne priprave, svobodno ali na osnovi
določenega ali izbranega glasbenega vzorca (Vrbančič, 2010). V slovarju SSKJ pa
zasledimo, da improvizirati pomeni posredovati, poustvarjati kaj brez priprave ali
načrta (SSKJ, 2005).
V literaturi zasledimo različna pojmovanja improviziranih glasbil. Kumer (1988)
improvizirana glasbila imenuje »otroška glasbila in zvočila«, Cvetko (2004)
govori o »otroških glasbilih oziroma zvočilih ali zvočnih igračah«, medtem ko
Voglar (1985) izdelana glasbila poimenuje »mali instrumenti«.
Spoznanje, da lahko iz odpadnega materiala ustvarimo uporaben predmet ali
glasbilo, otroke ozavešča in jih navaja na zbiranje in ločevanje odpadne embalaže.
Ob izdelovanju otroci ugotovijo, da različni materiali oddajajo različne zvoke in
da v kombinaciji z drugimi materiali zvok spremenijo. Z glasbilom raziskujejo in
prepoznavajo, kakšen je zvok, ki ga glasbilo pri igranju odda, oziroma kako se
lahko spreminja višina tona. Ob igranju na glasbila razvijajo lastno glasbeno
mišljenje in poglabljajo glasbeni spomin. Z izvajanjem in ustvarjanjem lastne
glasbe intelektualno zorijo in bogatijo svojo osebnost. Med seboj se družijo, si
pomagajo in sodelujejo pri igri. Ob tem jim igra daje možnost, da med seboj
komunicirajo ter se učijo nadzorovati svoje vedenje in sprejemati odgovore
(Pevec Semec, 2009). Ko otroci izdelano glasbilo poimenujejo, bogatijo glasbeni
besednjak. Reichenberg (2006) pravi, da s tem ko otrok igra na lastna zvočila in
glasbila, v njih prepoznava moč zvoka in glasbe, ki pa izvira iz njegove volje. »Ta
pomembni krog ga bo pripeljal do bolj realistične in objektivne metode
premagovanja lastne agresivnosti (metanje inštrumentov po tleh, brcanje v njih,
tolčenje z glasbili, ki temu niso namenjena, in podobno), ki izhaja iz vzbujanja
krivde.« (Reichenberg, 2006, str. 67–68)
Zaradi uporabnosti improvizirana glasbila otroci izdelujejo tudi v vrtcu in šoli,
predvsem na razredni stopnji (Hackett in A. Lindeman, 1988). Predstavljajo nam
odlično motivacijsko sredstvo in ponujajo možnost navezovanja tudi drugih
3
vsebin z izdelavo in poustvarjanjem z glasbili. Tudi Borota, Geršak, Korošec in
Majaron (2006) poudarjajo uporabo različnih glasbil v vrtcih in šolah, zato
zagovarjajo uvedbo glasbenih kotičkov. Tak glasbeni kotiček predstavlja »/…/
igralni kotiček, v katerem so inštrumenti, knjige, notni zapisi, slike, predmeti, ki
so povezani z glasbenimi dejavnostmi.« (Borota idr., 2006, str. 35) V sestavni del
zbirke spadajo tudi improvizirana glasbila, ki so jih izdelali otroci sami. »Z
uvrstitvijo med 'prave' inštrumente pokažemo, da cenimo njihov trud in ideje.«
(Prav tam, str. 36)
Pričujoče diplomsko delo bo sestavljeno iz teoretičnega in praktičnega dela. V
prvem, teoretičnem delu bomo govorili o kurikulu in pomenu medkurikularnega
povezovanja. Pozornost bomo namenili interesnim dejavnostim, predstavili bomo
njihov namen, cilje, načela in didaktična priporočila. V zadnjem delu teoretičnega
dela bomo govorili o improviziranih glasbilih in o glasbenih dejavnostih, ki jih s
temi glasbili izvajamo. Drugi, praktični del bo namenjen predstavitvi izvedenega
projekta in evalvaciji njegove izvedbe. Naš cilj bo zagotoviti, da si bodo vsi otroci
glasbilo izdelali in se naučili na glasbilo ustvariti zvok oziroma glasbo. Delavnice
izdelovanja improviziranih glasbil bomo izvedli v Mariboru, v parku, med
poletnimi počitnicami. Vsako delavnico bo spremljala poustvarjalna dejavnost.
4
2 TEORETIČNI DEL
2.1 KURIKUL V OSNOVNI ŠOLI
Beseda kurikul (angl. curriculum) izvira iz latinščine, ki v prevodu pomeni »hod«
oziroma »tek«. Je dinamična tvorba, ki se ves čas spreminja.
Izraz se je začel uporabljati v 19. stoletju, najprej v Ameriki, pri nas pa konec
prejšnjega stoletja s strokovnimi razpravami Širca (1983) in Sagadina (1986),
navaja Pevec Semec (Pevec Semec, 2009). Z uveljavitvijo strateškega dokumenta
(Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, 1995) so začeli izraz
aktivneje uporabljati, postal pa je tudi del študijskih programov na univerzi (prav
tam). Kurikul označuje vzgojno-izobraževalni načrt.
Kaj natančno zajema kurikul, nam najbolje predstavlja Tylerjeva definicija iz leta
1949 (Tyler, v Kelly 1989, povz. po Pevec Semec, 2009, str. 57), ki opredeljuje
štiri temeljne razsežnosti kurikula. To so cilji, vsebine, metode in vrednotenje
oziroma evalvacija (prav tam). Kurikul lahko definiramo glede na stopnjo
strukturiranosti in glede na strategije načrtovanja.
Če strnjeno povzamemo, šolski kurikul zajema program osnovnošolskega
izobraževanja. Medtem ko sodobno pridobivanje znanja izhaja iz prepletenosti
znanj in iskanja bistvenega, so bili tradicionalni učni načrti usmerjeni predvsem k
poučevanju vsebin enega predmeta. Predmeti so bili med seboj strogo ločeni, zato
je bilo znanje razdrobljeno in nepovezano. Razumevanje in znanje sta bili
minimalno povezani tako znotraj predmetov kot med samimi predmeti. V
nasprotju s tradicionalnim pristopom je obogateni tradicionalni kurikul temeljil na
vsebinskem ali tematskem pristopu povezovanja predmetov, čeprav je bilo
poučevanje še vedno pretežno izolirano. Danes pa sodobno šolstvo temelji na
integrativnem kurikulu. Pri integrativnem povezovanju gre za povezovanje znotraj
predmetov in med njimi. Razumevanje in znanje sta povezani znotraj predmetov
5
in med njimi, poučevanje in učenje sta sodelovalni. Posamezni učni predmeti se
med seboj smiselno dopolnjujejo (Rutar Ilc in Pavlič Škerjanc, 2010).
Nacionalni kurikularni svet (1997) navaja tri temeljne cilje kulikularne prenove:
povečati socialno integracijsko vlogo šole,
pripraviti učence za kakovostno življenje, na vseživljenjsko izobraževanje
in poklic,
razvijati sposobnosti samostojnega ustvarjalnega in kritičnega mišljenja,
presojanja in usposabljanja za dovolj samozavestno srečevanje z
življenjskimi problemi in reševanje le-teh (Barle Lakota in Bergant, 1997,
str. 18).
2.2 MEDKURIKULARNE POVEZAVE
Za boljše razumevanje naučenega je bilo potrebno vsebine med posameznimi
predmeti smiselno povezati med seboj. Pri takšnem povezovanju govorimo o
medkurikularnem povezovanju. Pri tem mislimo na povezovanje več
predmetov, povezovanje več znanstvenih disciplin, več pedagoških pristopov.
Med različnimi predmeti obstajajo različne korelacije, vsebine posameznih
predmetov se smiselno povezujejo. Torej govorimo o medpredmetnem in
predpodročnem povezovanju. Prvič se ta ideja pojavi v kurikularnih kontekstih v
začetku 20. stoletja, kasneje pa dobi veliko pedagoško podporo (Kovač in Jurak,
2010).
»Kurikularne povezave z ravni kurikula segajo v posamezne predmete ter jih
ciljno in izvedbeno prepletajo in povezujejo med seboj.« (Rutar Ilc in Pavlič
Škerjanc, 2010, str. 24)
Temeljni izobraževalni cilj je medpredmetno povezovanje. Lastnost
medpredmetnega povezovanja je v tem, da to posnema resnične življenjske
situacije, kar pomeni za učence močan vzgled in močan motiv (Krnel, Hodnik
Čadež, Potočnik in Medved Udovič, 2008). Z medpredmetnim povezovanjem se
izognemo rutinskemu delu pri pouku in parcialnosti znanj, ki vodita k
6
preobremenjenosti učencev. S takšnimi povezovalnimi pristopi naj bi »učencem
pomagali povezati različne informacije v znanja, ki jih učenci potrebujejo v
vsakdanjem življenju« (Boyer, 1991; Jacobs, 1989; povz. po Kovač in Jurak,
2010, str. 72).
Pri medpredmetnem povezovanju gre za celosten didaktični pristop. Takšen pouk
imenujemo celostni pouk ali, drugače povedano, strnjen, celokupen, kompleksen
ali integriran pouk.
»V vzgojno-izobraževalnem procesu težimo k celostnemu razvoju otroka.
Celostno učenje pomeni razumeti nekaj z umom in telesom. Celostna
metoda poučevanja v vzgojno-izobraževalnem procesu prepleta telesne,
doživljajske, miselne in socialne dejavnosti. Gradi individualno in
skupinsko gibalno izražanje in ustvarjanje ob obravnavi vseh učnih vsebin
v vseh vzgojno-izobraževalnih področjih, tudi takih, kot so spoznavanje
okolja, jezikovni pouk in matematika, kar doslej ni bilo povsem običajno.«
(Borota idr. 2006, str. 61)
Celostni pouk je po mnenju Strmčnika (1998) predhodnik integriranega pouka, ki
se je pri nas najpogosteje uporabljal v času med obema vojnama. »Učni predmeti
so se združevali v tako imenovanih življenjskih izsekih ali metodičnih enotah, na
primer travnik spomladi, kjer je pomembnejši predmet, običajno materinščina,
dobil vodilno vlogo, nanjo pa so se navezovale vsebine drugih predmetnih
področij. Takratni pogledi na integrirani pouk so podobni današnjim.« (Strmčnik,
1998, povzeto po Hus, 2003, str. 5)
Za integrirani pouk je značilno »horizontalno povezovanje ciljev in vsebin
različnih predmetov s konceptom medpredmetnih in medpodročnih povezav«
(Kovač in Jurak, 2010, str. 73). V SSKJ zasledimo, da je integracija povezovanje
in združevanje posameznih enot, delov v večjo celoto (SSKJ, 2005). S smiselnim
združevanjem učnih ur in vsebin se skušajo doseči globlje razumevanje, večja
aktivnost učencev, boljše razumevanje, s tem pa vplivati na boljše učne rezultate
učencev.
7
»Danes med kakovostne prvine pouka umeščamo različne kurikularne povezave
ciljev in vsebin. Vsa povezovanja pa upoštevajo različne vidike otrokovega
razvoja in učenja.« (Jacobs, 1989; prevz. po Kovač in Jurak, 2010, str. 73)
Govorimo o kroskurikularnih ali celovitih povezavah, ki imajo širok pomen.
Potekajo lahko znotraj enega ali več predmetov. Zajemajo cilje in vsebine uradnih
učnih predmetov ter številne široko zasnovane učne kompetence, kot so
komunikacijske veščine in vseživljenjsko učenje (Kovač in Jurak, 2010). Gre za
učenje s povezovanjem. Učenje s povezovanjem je tisto učenje, pri katerem »/…/
otroci raziskujejo vsebine različnih predmetov, usmerjeno pa je na neke pojave v
njihovem okolju« (Humprehreys, Post in Ellis, 1981; cit. po Kovač in Jurak, 2010,
str. 73).
Medpredmetne povezave so torej didaktični pristop, ki učence pripravi na
vseživljenjsko učenje. »Zaradi prevelike razdrobljenosti šolskega znanja učenci
težje povezujejo informacije med seboj, zato takšno celostno učenje daje trdnejše
in bolj kakovostno znanje. Tako se lahko obvezni predmeti med seboj povezujejo
ali združujejo v predmetna področja.« (Bela knjiga, 1995; povzeto po Krek in
Metljak, 2011, str. 113)
»Pri medpredmetnem povezovanju je poudarek na otrokovem vsestranskem
razvoju (otrokova rast v socialnem, fizičnem, emocionalnem in intelektualnem
pogledu, torej celostna vzgoja), na poznavanju posameznika – individualizacija,
socializacija, aktivnost otroka, ustvarjalno izražanje otroka z namenom
objektiviranja njegove notranjosti – in ne nazadnje na ideji strnjenega in
celostnega pouka.« (Tomšič, 2005, str. 34)
Glasbene dejavnosti in vsebine so nepogrešljiva sestavina otrokovega razvoja, saj
predstavljajo povod za čim pogostejše vpletanje glasbe v druge predmete oziroma
predmetna področja (Tomšič, 2005). Raziskavi, ki sta preučevali učni transfer
glasbe z drugimi predmeti, potrjujeta nenadomestljivo vlogo glasbe v procesu
učenja (Ladics, 1999, Spychiger, 1998, v Tomšič, 2005).
8
2.3 INTERESNE DEJAVNOSTI
Poleg izobraževanja in učenja mora šola zagotoviti in ponuditi otrokom tudi
dejavnosti, s katerimi se bodo sprostili, ob tem pa počeli tisto, kar radi počno. V
sklopu pouka v osnovni šoli je nemogoče zadovoljiti vse interese posameznikov
na športnem, družboslovnem in naravoslovnem področju, v kulturi, umetnosti in
glasbi, zato mora šola organizirati izbirne vsebine in zunajšolske interesne
dejavnosti.
Interesne dejavnosti predstavljajo pomemben del vseživljenjskega učenja. Šola
jih organizira zunaj šolskega pouka kot razširjeni program šole. Namen teh
dejavnosti je, da omogočajo odkrivanje in razvijanje učenčevih interesov. Učence
praktično usposabljajo za zdravo in kakovostno preživljanje prostega časa.
Vključevanje v te aktivnosti je prostovoljno in učenci sami izbirajo dejavnosti
glede na svoje interese. (Ministrstvo za šolstvo in šport. Zavod RP Slovenije.
Interesne dejavnosti za devetletno osnovno šolo, 2008. Pridobljeno 20. 8. 2011 iz
http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/p
rogram_drugo/Interesne_dejavnosti_cb.pdf).
Interesne dejavnosti imajo veliko vzgojno vlogo za učence, ki so manj uspešni v
šoli, saj so ti pri interesnih dejavnostih sprejeti, ob tem pa notranje motivirani in
ustvarjalni (Curkova, 2009). Vzgajajo se z vsebino dejavnosti, z lastno aktivnostjo
in z osebnim odnosom z mentorjem v pozitivnem okolju, brez kazni in kritike ter
drugih načinov motiviranja (prav tam). Za interesne dejavnosti je značilno, da se
znanje ne ocenjuje, zapiše se le njihovo sodelovanje. Nimajo predpisanih učnih
načrtov. Šola jih določi z letnim delovnim načrtom (Ministrstvo za šolstvo in
šport. Zavod RP Slovenije. Interesne dejavnosti za devetletno osnovno šolo, 2008.
Pridobljeno 20.8 2011 iz http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuplaods
/podrocje/os/devetletka/program_drugo/interesne_dejavnosti_cb.pdf). Prav tako
zanje ni opredeljenih standardov znanj, ki naj bi jih učenci dosegli (prav tam).
9
2.3.1 Namen interesnih dejavnosti
Namen interesnih dejavnosti je razvijati interesna področja učencev. Poudarjen je
razvoj na učnem in socialnem področju. Učenci razvijajo produktivno mišljenje in
so pri teh dejavnostih celostno, miselno in čustveno dejavni. Učenci izberejo
interesno dejavnost glede na lastne interese.
2.3.2 Cilji interesnih dejavnosti
Interesne dejavnosti omogočajo uresničitev naslednjih vzgojno-izobraževalnih
ciljev:
Učenci:
zadovoljujejo lastne potrebe:
- izbirajo in se odločajo za dejavnosti po lastnih nagibih in po lastni
presoji,
- razvijajo lastne interese, nagnjenja, sposobnosti in talente;
razvijajo miselne procese, ki omogočajo širjenje in uporabo znanja in
pripomorejo h globljemu razumevanju;
pridobljena znanja in sposobnosti usmerjajo v odgovorno ravnanje v
naravnem okolju in družbenem življenju;
se moralno, intelektualno in osebnostno razvijajo;
spoznavajo in razvijajo spoštovanje do sebe in drugih;
medsebojno komunicirajo in razvijajo socialno-komunikacijske spretnosti
in veščine;
prispevajo k medosebnim odnosom,
razvijajo ustvarjalno in kritično presojanje,
navajajo se na reševanje konfliktov,
vplivajo na soustvarjanje odnosov,
spoznavajo pomen sodelovalno naravnega vzgojno-izobraževalnega dela;
presegajo meje med obveznim in razširjenim programom;
10
povezujejo teorijo s prakso;
spoznavajo poklicne interese;
spoznavajo potrebe po koristni in kulturni izrabi prostega časa in možnosti
zadovoljevanja interesov v kasnejših obdobjih znotraj in zunaj
institucionalnih okvirov v smislu vseživljenjskega učenja (Ministrstvo za
šolstvo in šport. Zavod RP Slovenije. Interesne dejavnosti za devetletno
osnovno šolo, 2008. Pridobljeno 20. 8. 2011 iz http://www.mss.gov.si/filea
dmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/program_drugo/Inter
esne_dejavnosti_cb.pdf , str. 5–6).
2.3.3 Načela interesnih dejavnosti
Na straneh Ministrstva za šolstvo in šport RS lahko v konceptu Interesnih
dejavnosti za devetletno osnovno šolo (2008) zasledimo naslednja načela, ki so
pomembna za kakovostno izvajanje interesnih dejavnosti:
Načelo interesa
Cilj interesnih dejavnosti je spodbujati otrokovo aktivno vključevanje in
svobodno odločanje. Otrok obiskuje interesne dejavnosti, ki izhajajo iz njegovega
zanimanja. Zadovoljevanje lastnega interesa deluje motivacijsko na razvoj,
sposobnosti in spretnosti ter pridobivanje različnih znanj.
Načelo prostovoljnosti
Otrok se prostovoljno vključi v interesne skupine. Mnenje mentorjev in staršev
ima svetovalno vlogo. Pomembno je, da se otrok samovoljno odloči, katero
interesno dejavnost želi obiskovati. Otroka je treba pri njegovi izbiri podpirati.
Načelo soustvarjanja in spodbujanja lastne aktivnosti
Pri delu je dejaven, išče nove rešitve, daje ideje in skupaj z mentorjem soustvarja
program dela oziroma k temu prispeva. Omogočena mu je aktivna vloga pri
načrtovanju, izvajanju in pri evalvaciji interesne dejavnosti.
11
Načelo prehajanja
Otrok ima možnost zapustiti interesno skupino in izbrati novo, če ugotovi, da ta
zanj ni ustrezna.
Načelo vseživljenjskosti
Otrok razvija svoje sposobnosti in spretnosti, ki so prvine vseživljenjskega učenja.
Pomembno je, da se nauči učiti se in da ponotranji pozitiven odnos do učenja,
hkrati pa ozavesti, da mu učenje daje zadovoljstvo. Pomembna sta uporabnost do
novo pridobljenih znanj in zavedanje o vplivu posameznika na dogajanja v ožjem
in širšem okolju.
Načelo povezovanja
Interesne dejavnosti se lahko povezujejo z dejavnostmi razširjenega in obveznega
programa v osnovni šoli, ki se med seboj prepletajo, dopolnjujejo in pojasnjujejo.
Interesi, ki jih posameznik razvija, pa lahko predstavljajo možnost koristnega
preživljanja prostega časa ter orientacijo nadaljnjega šolanja in poklicnega
usmerjenja.
Načelo sodelovanja
Sodelovanje s starši in z drugimi odraslimi prispeva k spoznavanju drugačnih
načinov komuniciranja, spodbuja odgovornost in spoštljivost do dela in ljudi.
Otroku omogoča sodelovanje znotraj šolskega prostora, med šolami, v ožjem in
širšem družbenem okolju.
Načelo (samo)vrednotenja
Analiziranje in samovrednotenje skupnega in lastnega dela omogočata zavedanje
in sprejemanje lastnih močnih in šibkih področij (Ministrstvo za šolstvo in šport.
Zavod RP Slovenije. Interesne dejavnosti za devetletno osnovno šolo, 2008.
Pridobljeno 20. 8. 2011 iz http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploa
ds/podrocje/os/devetletka/program_drugo/Interesne_dejavnosti_cb.pdf , str. 7–8).
12
2.3.4 Mentor in njegova vloga
Zunajšolsko dejavnost vodi mentor. Mentor interesnih dejavnosti je tisti, ki
načrtuje, usmerja in evalvira potek interesnih dejavnosti. Prisoten je kot
svetovalec. Poznati in izvajati mora sodobne metode in oblike dela ter upoštevati
razvojne značilnosti učencev, razumeti psihološke značilnosti posameznikov in
zakonitosti skupinske dinamike (Ministrstvo za šolstvo in šport. Zavod RP
Slovenije. Interesne dejavnosti za devetletno osnovno šolo, 2008. Pridobljeno 21.
8. 2011 iz http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/os/d
evetletka/program_drugo/Interesne_dejavnosti_cb.pdf , str. 10).
V okviru interesnih dejavnosti lahko učenci svoja znanja poglabljajo, nadgrajujejo
vsebine šolskega kurikula in spoznavajo vsebine, ki formalno niso predpisane in
predlagane. Povezovanje in druženje na osnovi interesov ustvarja ugodne razmere
za razvoj lastne osebnostne podobe. Navajanje na samoorganizacijo je z vidika
vseživljenjskega učenja izredno pomembno (prav tam). Mentor ponudi pomoč
otrokom pri uporabi orodja in otroke uči, kako naj z določenim orodjem pravilno
ravnajo, kako se izrezuje in kako naj držijo škarjice, položaj predmeta, ki ga
režejo, položaj in uporabo prstov (Došen Dobud, 1995). Upoštevati je treba, da
mlajšim otrokom predvsem natančno rezanje in izrezovanje povzroča velike
preglavice. Zavedati se je treba, da nekateri otroci ob neuspehih hitro odnehajo,
spet drugi se že ob najmanjši težavi obračajo za pomoč k mentorju. Predvsem pa
je pomembno, da otroku pustimo, da delo opravi sam (prav tam).
Torej se s skupino otrok ukvarja marsikdo, preprosto iz razloga, ker ima otroke
rad in ker ti kažejo za kakšno estetsko vzgojno področje poseben interes. Mentor
je lahko uspešen pedagog, ki to delo opravlja še po delovnem času prostovoljno,
ali pa je sam ustvarjalec, umetnik. Lahko pa je to kar kdo, ki nima ne pedagoške
in ne strokovne kvalifikacije, pa se vseeno želi ljubiteljsko posvetiti tej dejavnosti.
Vlogo mentorja lahko zasede tudi študent, mati gospodinja, ki ima že odrasle
otroke, upokojeni kulturni delavec itd. »Taka polinstitucionalna vzgoja je v
zahodnih državah že povsem običajna in nihče se ne razburja nad
neprofesionalnostjo posameznih navdušencev.« (Gobec, 1978, str. 7)
13
2.3.5 Didaktična priporočila
Kako kakovostno je zasnovan proces posamezne interesne dejavnosti, je odvisno
od strokovne usposobljenosti mentorjev, njihovega sodelovanja in povezovanja v
širšem in ožjem okolju ter odzivanja v različnih situacijah.
Izvedba interesnih dejavnosti temelji na:
konceptu interesnih dejavnosti (načelih in ciljih);
zadovoljevanju interesov udeležencev;
otrokovem sooblikovanju vzgojno-izobraževalnega programa interesnih
dejavnosti v fazah načrtovanja, izvajanja in evalviranja (otrok daje
predloge in ideje);
razvoju kompleksnih miselnih procesov, ki omogočajo širjenje in uporabo
znanja ter pripomorejo h globljemu razumevanju;
sodobnih metodah in oblikah dela – učitelj se na podlagi strokovne
avtonomije odloči za metode in oblike dela, ki morajo ustrezati razvojni
stopnji učencev. Upoštevati mora posebnosti posameznika in zakonitosti
skupinske dinamike;
sproščenem delovnem vzdušju;
povezovanju šole s starši ter z ožjim in širšim okoljem – vključenost
staršev in dovzetnost za njihove predloge ustvarja spoštovanje in zaupanje,
kar pozitivno vpliva na celoten proces izvajanja interesnih dejavnosti;
timskem delu izvajalcev interesnih dejavnosti z učitelji razredniki; mentor
interesnih dejavnosti seznanja učitelje razrednike z delom in rezultati dela
posameznikov in skupine učencev;
skrbi za varnost pri izvajanju interesnih dejavnosti (Ministrstvo za šolstvo
in šport. Zavod RP Slovenije. Interesne dejavnosti za devetletno osnovno
šolo, 2008. Pridobljeno 20. 8. 2011 iz http://www.mss.gov.si/fileadmin/ms
s.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/program_drugo/Interesne_dej
avnosti_cb.pdf, str. 9).
14
2.3.6 Vrste interesnih dejavnosti glede na vsebino
Glasbene interesne dejavnosti
Najbolj razširjene interesne glasbene dejavnosti so zborovsko petje, učenje igranja
na inštrument in ples (Curkova, 2009). Otroci obiskujejo in pojejo v šolskem
pevskem zboru ali pa obiskujejo pevski zbor zunaj šole (cerkveni pevski zbor itd).
V šoli se učijo igrati na Orffova glasbila, na druga glasbila pa se učijo igrati
znotraj glasbene šole. Obiskujejo balet ali sodobne in klasične plese. Učenci, ki se
odločajo za obiskovanje glasbene interesne dejavnosti, imajo večinoma dobro
razvite glasbene sposobnosti oziroma gojijo veselje do glasbe.
Družboslovno-jezikovne interesne dejavnosti
Na razredni stopnji med družboslovno-jezikovne interesne dejavnosti uvrščamo
predvsem bralno značko in različna tekmovanja.
Bralna značka je slovensko gibanje, ki otroke in mlade spodbuja k branju.
Organizira jo Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS, ki pripravlja republiške
smernice programa. Cilj gibanja je, da bi otrokom in mladim olajšali in olepšali
stik s knjigo, s tem pa omogočili, da bi se otrok s knjigo spoprijateljil oziroma da
bi branje vzljubil in postal redni bralec.
Projekt Knjigobube je zelo priljubljen strokovni projekt, njegov namen pa je
usmerjen k povečanju kompetenc in funkcionalne pismenosti otrok. Program je
zasnovan tako, da otroka preko celega leta spodbuja pri njegovi notranji rasti in
razvoju (Zavod PUR, 2012. Pridobljeno 12. 11. 2012 iz http://knjigobube.si/o-
zavodu/vsa-evropa-bere-otrokom/vzorcna-stran/).V ta projekt so aktivno vključeni
tudi starši. Učenci skupaj z učiteljico prebirajo pravljice in izpolnjujejo delovni
zvezek Pobarvana pravljica, tako na koncu leta nastanejo čudovite spominske
knjige s pravljičnega popotovanja (Curkova, 2009).
Tekmovanja v znanju: Zavod Republike Slovenije za šolstvo vsako leto
organizira tekmovanje iz znanja slovenskega jezika za učence od drugega do
15
devetega razreda. Predvsem so tekmovanja v znanju namenjena otrokom
predmetne stopnje (tekmovanje v tujem jeziku, tekmovanje v znanju geografije in
zgodovine itd.). Učenci se na tekmovanje pripravljajo v okviru dodatnega pouka
ali v okviru interesne dejavnosti.
Miselne interesne dejavnosti
Med miselne interesne dejavnosti uvrščamo miselne igre, kot so šah, tangrami in
učenje logike. Logika s svojimi metodami in postopki uči ločevati pravilno
sklepanje od napačnega. Učenci si razvijajo sposobnost logičnega mišljenja in
natančnega izražanja (Curkova, 2009).
Naravoslovno-tehnične interesne dejavnosti
Pri naravoslovnih interesnih dejavnosti učenci poglobljeno spoznavajo
naravoslovne vsebine in se seznanjajo z raziskovalnimi metodami.
Za tehnične interesne dejavnosti je značilno, da imajo v šolah dolgo tradicijo. V
preteklosti so imeli v osnovnih šolah različne rokodelske krožke. Njihov namen je
bil razvijanje ročnih spretnosti in obnavljanje tradicionalnih znanj. Kasneje so se
začele oblikovati dejavnosti, pri katerih so imeli učenci vedno več možnosti
samostojnega oblikovanja, raziskovanja, odkrivanja in ustvarjanja. Na ta način se
je ročno delo začelo preoblikovati v ustvarjalno tehniko (Curkova, 2009).
Športne interesne dejavnosti
Športne dejavnosti omogočajo razvoj motoričnih sposobnosti in spretnosti.
Prispevajo k skladnemu psihosocialnemu razvoju, sprostitvi in odpravljanju
negativnih posledic večurnega sedenja. Pomembna naloga staršev, vzgojiteljev in
učiteljev je vzgajati in navajati otroke, da bodo v vseh obdobjih življenja bogatili
svoj prosti čas s športnimi dejavnostmi. Na razredni stopnji so športne interesne
dejavnosti oblikovane kot športni krožki in gibalne urice (Curkova, 2009).
16
2.3.7 Vrste interesnih dejavnosti glede na kraj izvajanja
Glede na to, ali interesne dejavnosti potekajo v šoli ali ne, govorimo o šolskih in
zunajšolskih interesnih dejavnosti. Za šolske interesne dejavnosti je značilno, da
te potekajo v šoli, po končanem pouku, zato jih imenujemo tudi obšolske
interesne dejavnosti. Te dejavnosti vodijo učitelji ali zunanji strokovni sodelavci.
Organizira jih šola. Predstavljajo razširjen program rednega osnovnošolskega
programa. Otroci v šoli obiskujejo različne krožke in se samostojno vključujejo v
posamezno dejavnost glede na lastni interes. V prvi triadi učenci obiskujejo
pevski zbor, plešejo pri folklori, se učijo nemškega in angleškega jezika,
obiskujejo lahko tudi dodatne športne interesne dejavnosti (gimnastika, atletika,
nogomet, košarka …), obiskujejo računalniški krožek, sodelujejo pri projektu
bralna značka, obiskujejo delavnice ročnih del ipd. Odvisno pa je od posamezne
šole, koliko interesnih dejavnosti ponudi učencem.
Medtem pa so zunajšolske interesne dejavnosti zunaj šolskega prostora. Izvajajo
se v popoldanskem času oziroma med počitnicami. Organizirajo jih društva,
zavodi, različne organizacije in klubi. V mestih je ponudba pestrejša, medtem ko
na podeželju prevladujejo predvsem kulturno-umetniška in pevska društva ter
gasilstvo (Curkova, 2009). Otroci lahko zunaj šole obiskujejo glasbeno šolo,
obiskujejo solo petje, plešejo v plesni šoli (balet, klasični plesi, sodobni plesi),
trenirajo določeno športno dejavnost (smučanje, tenis, odbojka, nogomet, košarka,
karate, judo, atletika, plavanje itd.), se učijo tuje jezike, obiskujejo gledališko šolo
in še veliko drugega. Za zunajšolske dejavnosti še velja, da za prevoz otrok
poskrbijo starši sami, ne malokrat pa so te tudi plačljive.
Namen zunajšolskih dejavnosti pa je ob spodbujanju interesa otrok usmerjen tudi
razbremenitvi staršev, kajti drugače bi se morali ti vse popoldneve in celotne
počitnice ukvarjati z otroki. Pšeničny (Pšeničny, 2010) navaja, da je bolj koristno,
če otroci organizirano preživijo prosti čas, vendar se nemalokrat pojavi težava v
preobilju ponujenih zunajšolskih dejavnosti. Tako otrokom pravzaprav ne
dopuščamo, da bi se sploh vprašali, kaj si želijo, in se potrudili, da to dosežejo.
Poskrbeti je treba, da otroci ne izberejo preveč zunajšolskih dejavnosti, saj te še
17
dodatno obremenjujejo otroka. Otroci ob rednem pouku obiskujejo dodatne
izbirne vsebine po pouku in kasneje še popoldan kot oblika zunajšolske
dejavnosti. Otroke je treba voditi in jim svetovati, koliko dejavnosti naj vključijo.
Ob preobilju dejavnosti lahko izgubijo interes in te začno povezovati z
negativnimi čustvi. »Zaradi preobilja ponujenega na koncu koncev obsedijo pred
televizijo ali računalnikom.« (Pšeničny, 2010. Pridobljeno 20. 10. 2011 iz
http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2211/Koliko-interesnih-dejavnosti-si-
%C5%BEeli-va%C5%A1-otrok-Koliko-pa-vi, str. 2)
2.4 GLASBILA
V Glasbenem slovarčku (2010) je glasbilo naprava za izvajanje glasbe (Vrbančič,
2010). Izraz glasbilo ima zelo širok pomen in obsega vse, s čimer si ljudje
ustvarjajo instrumentalno glasbo. Glasbilu rečemo tudi glasbeni inštrument.
Kumer (1988) pri tem opozarja, da se beseda inštrument dandanes pojavlja v vseh
mogočih besednih zvezah, tudi takšnih, ki nimajo prav nobenega stika z glasbo,
zato je v slovenščini boljše uporabljati izraz glasbilo (Kumer, 1988). Vendar pa se
popolnoma ne moremo izogniti omenjeni besedi, saj za pojmovanje igranja na
glasbilo ne poznamo drugega izraza kot instrumentalna glasba v nasprotju z
vokalno glasbo (prav tam).
V SSKJ najdemo razlago, da je glasbilo naprava za proizvajanje tonov. V
najširšem pomenu besede je »glasbilo vsak predmet, iz katerega hote izvabljamo
zvoke, ki nam pomenijo glasbo« (Stockmann, 1961; cit. po Kumer, 1988, str.
217).
18
Opredelitev glasbil
V preteklosti je bila uporaba glasbil tesno povezana z vsakdanjimi običaji,
predvsem z lovom in iskanjem hrane. Glasbila so služila za obrambo pred
sovražniki ali sovražnimi silami ali za prošnjo in pokoro bogovom ter
komunikacijo z duhovi. Z glasbo in izvajanjem glasbe sprva glasbila niso imela
nikakršnih povezav (Oling in Wallisch, 2003). Zvoki trobil in bobnov so bili
obvezno prisotni na sodiščih in v bitkah. Poudarek je bil na uporabi glasu,
inštrumenti niso imeli tako velikega pomena (prav tam). To vlogo glasbila
ohranijo vse do konca srednjega veka.
V stari kitajski in indijski literaturi so ohranjeni najzgodnejši zgledi razvrstitve
glasbil. Kitajska delitev glasbil je upoštevala snov, iz katere je glasbilo narejeno.
Poznali so kovinska, kamnita, glinasta, kožnata, lesena glasbila, glasbila iz
bambusa in glasbila iz buč.
Indijci pa so v 2. stoletju pr. n. št. razvrstili glasbila glede na zvok v štiri skupine,
ki ustrezajo naši delitvi glasbil na idiofone, membranofone, kordofone in
aerofone, le da so jih drugače imenovali (Kumer, 1988). Kumer (1988) v svojem
delu povzema Kunstovo opredelitev (Kunst, 1967, povz. po Kumer, 1988), ki tem
štirim skupinam doda še peto skupino glasbil, ki jo imenuje elektrofoni (Kumer,
1988).
a) Ideofoni ali samozvočila so glasbila, »ki so sama po sebi zvočilo in ki zaradi
prožnosti svoje snovi v celoti nihajo in dajejo zvok, če nanje udarjamo, jih
stresamo, trzamo ali taremo« (Kumer, 1983, str. 12). Mednje spadajo klopotci,
različne vrste tolkal iz lesa ali kovine, zvonci … »Nekateri ideofoni
neposredno zazvočijo (zvonci), spet drugi zazvočijo z vihtenjem in tresenjem
(klopotci, ropotulje), redkeje s potezanjem in trzanjem.« (Kumer, 1988)
b) Aerofoni so glasbila, »pri katerih je zvočilo neomejen zvočni prostor ali
zračni steber v cevi. Imenujemo jih tudi zrakovna glasbila« (prav tam, str.
221). Ločimo preproste aerofone (trobente, piščali) in sestavljene aerofone
(trstenke, orglice) (Kumer, 1988).
19
c) Membranofoni so tolkala, ki imajo preko svojega trupa napeto kožo
(membrano) in izvajajo zvok preko membrane (Petrič, 1962). Imajo po eno
opno ali dve, so različnih oblik in so po svetu močno razširjeni (Kumer,1988).
d) Kordofoni so glasbila s strunami (chorda = žica). Za zvočilo imajo kordofoni
napete strune, po katerih se vleče z lokom, trza s trzalico, brenka s prsti ali
nanje udarja z različnimi tolkalci. »S krajšanjem strune se spreminja tonska
višina. Večinoma imajo ta glasbila resonančen trup, ki ojača zvok strun«
(Kumer, 1983, str. 64). Kordofoni so manj splošni, obsegajo pa veliko število
oblik in se razlikujejo po številu strun ter po načinu igranja (Kumer, 1988).
e) Elektrofoni so skupina glasbil, pri katerih je zvok generiran z električnim
tokom, ojačan in posredovan v okolico z zvočnikom. Med elektrofone
uvrščamo električno kitaro, električno violino, električne bobne itd. (Petrič,
1962).
2.4.1 Ritmična in melodična glasbila
Ritmična in melodična glasbila imajo pomembno vlogo pri improvizaciji (Pesek,
1997).
Z ritmičnimi glasbili otrokom omogočamo, da:
eksperimentirajo z zvokom,
improvizirajo ritmične vzorce,
igrajo poudarjene in nepoudarjene dobe,
izvajajo ritmični odmev,
osvetljujejo dinamiko (z dodajanjem, odvzemanjem ali spreminjanjem
sestave inštrumentov, pri spremembi dinamike),
poudarjajo glasbeno razpoloženje (triangel uporabijo za lirska dela,
zvonove uporabijo za poudarek epskih delov),
20
dodajajo zvočne efekte za spremljavo pesmi, zgodb, ritmičnih gibanj,
kreativnih dramatizacij,
osvetljujejo določene besede besedila (besedo klip-klap podkrepimo z
lesenim blokom, cin-cin s trianglom),
razvijajo klasifikacijske koncepte z razvrščanjem inštrumentov glede na to,
kako jih igramo, kako zvenijo in iz katerih materialov so narejeni (Pesek,
1997, str. 151–152).
Z melodičnimi glasbili otrokom omogočamo, da ti z njimi:
eksperimentirajo z zvokom,
iščejo določen ton, ki smo ga zapeli,
igrajo najvišje in najnižje tone, tonske višine (tiste, ki so blizu, in tiste, ki
so daleč narazen),
igrajo dane melodične vzorce,
igrajo znane melodije,
kreirajo lastne melodije,
improvizirajo predigre, medigre in poigre (prav tam, str. 152).
2.4.2 Glasbila za otroke
Otrok se s prvimi zvočnimi igračami sreča že zelo zgodaj. Prva zvočila, s katerimi
se sreča, so »/…/ različne ropotuljice, pojoče dude in piskajoče gumijaste in
plastične igrače« (Zveza potrošnikov Slovenije. Pridobljeno 25. 8. 2011 iz
http://www.ringaraja.net/clanek/lahko-igraca-poskoduje-otrokovsluh_2545.html?p
age=1).
Ko otroci nekoliko zrastejo, se igrajo z jokajočimi se in govorečimi punčkami, z
avtomobilčki s sirenami in telefoni« (Zveza potrošnikov Slovenije. Pridobljeno
25. 8. 2011 iz http://www.ringaraja.net/clanek/lahko-igraca-poskoduje-otrokov
sluh_2545.html?page=1). Kar kmalu se tem piskajočim in zvočnim igračam
priključijo preprosta otroška glasbila. To so igrače, s katerimi se otrok igra in
ustvarja zvok. Trgovine ponujajo različne plastične električne kitare, majhne
klaviature, lesene in plastične flavtice, kastanjete, tamburine in majhne ksilofone.
21
Ta glasbila so trpežna, igranje nanje je preprosto in otroci ne potrebujejo
predznanja. Zato jih radi uporabljajo, s tem pa sami ustvarjajo glasbo.
Ob igranju z otroškim glasbilom se tudi učijo. »Postopno postane igranje na
otroška glasbila nadzorovano. Razvijajo se tehnične spretnosti, kot so natančnost,
gibčnost in hitrost.« (Pesek, 1997, str. 152)
Otroci se ob petju in poslušanju pesmic in glasbenih pravljic srečujejo tudi z
lastnimi glasbili. Z lastnimi glasbili označujemo dele telesa, ki jih uporabljamo
za izvajanje različnih zvokov. Ploskamo z rokami, tleskamo s prsti, udarjamo z
nogo ob tla, z rokami po kolenih, žvižgamo, tleskamo z jezikom, cmokamo in
podobno (Pesek, 1997).
Med glasbila za otroke uvrščamo »/…/ pripravljene prave inštrumente (Orffov
instrumentarij) in ustrezne improvizirane instrumente, ki jih lahko uporabljamo
pri glasbeni vzgoji otroka« (Voglar, 1981, cit. po Pesek, 1997, str. 151).
2.5 IMPROVIZIRANA GLASBILA
Glasbila za otroke pa lahko izdelamo sami ali skupaj z otroki. Kot smo že
pojasnili v uvodu diplomskega dela, bomo glasbila, ki jih izdelujemo iz naravnih
in odpadnih materialov, imenovali improvizirana glasbila. Marsikje po svetu
srečamo različna improvizirana glasbila, ki so jih ljudje uporabljali ali pa jih
uporabljajo še danes, da z njimi ustvarjajo melodijo in glasbo. V svoji okolici
poiščemo predmete, ki lepo zvenijo in oddajajo zvok. Kar najdemo, nam
predstavlja priročno oziroma improvizirano glasbilo.
Improvizirana glasbila nekateri avtorji imenujejo tudi drugače. Cvetko (2004)
improvizirana glasbila imenuje otroška glasbila oziroma zvočila ali zvočne
igrače. Po njegovi definiciji so »otroška glasbila (zvočila) ali zvočne igrače vsi
predmeti, ki jih otrok uporablja pri igri in z njimi ustvarja zvok in muziko«
(Cvetko, 2004, str. 64). Med otroška glasbila uvrščamo vse, na kar otroci
22
»piskajo, trobijo, ropotajo, drdrajo, drsajo po podlagi, na kar brenkajo, godejo,
tolčejo, oziroma vse, s čimer ustvarjajo zvok in 'delajo godbo'« (prav tam). Cvetko
poudarja, da je pomembno ločiti med izrazoma otroško glasbilo ali zvočilo in
glasbilo ali zvočilo za otroka. »Etnomuzikološka stroka ta dva pojma navadno
loči, saj za glasbilo velja, da se da z njim narediti glasbo, torej tudi melodijo.
Zvočilo pa naj bi bilo le zvočni predmet z značilnim, melodično neločljivim
zvokom.« (Cvetko, 2004, str. 67) V Glasbenem slovarčku (Vrbančič, 2010)
zasledimo razlago, da je zvočilo »sestavni del glasbila oziroma glasbilo samo, ki z
lastnim nihanjem ustvari ton« (Vrbančič, 2010, str. 96).
Kumer (1988) improvizirana glasbila imenuje otroška zvočila in glasbila. Ta so
po njenem mnenju tesno povezana z etnomuzikologijo. Otroške zvočne igrače so
bile doslej deležne malo pozornosti in so pri vseh narodih razmeroma malo
raziskane, razlog pa avtorica vidi v tem, »ker so te po naravi lahko uničljive, se ne
ohranijo in so včasih sad trenutne domiselnosti« (Kumer, 1988, str. 232).
Voglar pa improvizirana glasbila poimenuje mali inštrumenti in jih s tem loči od
Orffovega instrumentarija (Voglar, 1985). Improvizirana glasbila je razvrstila v
sedem skupin in jih poimenovala z onomatopoetičnimi izrazi, glede na zvok, ki jih
ta oddajajo.
V nadaljevanju navajamo sedem skupin improviziranih glasbil po knjigi Mali
instrumenti (Voglar 1985, str. 4–14).
2.5.1 Cin-cin-dongi
Voglarjeva kovinska glasbila, ki imajo dolgozveneči zvok, poimenuje cin-cin-
dongi. Cin-cin-donge naredimo tako, da različne kovinske predmete, ki imajo lep
dolgozveneči zvok, obesimo na poseben ročaj, držalo, vrvico ali obešalnik in
pustimo, da prosto visijo. Po glasbilu prožno udarjamo s posebnim tolkalcem. Z
udarjanjem po različnih mestih ugotavljamo, kje najlepše zvenijo. Barva in jakost
zvoka sta odvisni od debeline in materiala tolkala in predmetov.
23
Cin-cin-dongi so:
kovinske palice,
kovinske ploščice,
kovinske cevi,
kovinske kapice in zvončki,
večzvenski cin-cin-dongi.
Za večino cin-cin-dongov je značilno, da je zvok določljiv, zato lahko z njimi
izvajamo posamezne zvoke in tudi melodije. Pri izvajanju melodije lahko sodeluje
tudi več izvajalcev z enozvenskimi glasbili, ki so različno uglašena, ali en
izvajalec na večzvenskemu glasbilu.
Slika 1: Kovinska kapica (Voglar, 1985, str. 7)
Slika 2: Žeblji (Voglar, 1985, str. 8)
Slika 3: Večzvenski cin-cin-dongi (Voglar, 1985, str. 14)
24
2.5.2 Pinke-ponke in drdrala
2.5.2.1 Pinke-ponke
Med pinke-ponke uvrščamo parna glasbila, sestavljena iz dveh enako dolgih in
enako debelih paličic. Uporabljamo bukove, lipove in leskove paličice, ročaje
kuhalnic, steblo bambusa, trsa, koruze …
Naredimo jih lahko tudi iz odpadnih materialov, ki jih najdemo doma ali v naravi.
Uporabimo plastične paličice, različne cevčice, prazne flomastre, plastične
pokrovke itd.
Med pinke-ponke uvrstimo:
paličice,
orehove lupinice,
kamne,
tolkače,
ploskače,
pokalice (bič, cevasta pokalica),
zvočna kladivca,
kastanjete,
večzvenske pinke-ponke.
Sorodna glasbila so ksilofon in različni klopotci (Voglar, 1985, str. 15).
25
(Povzeto 28.10.2011 iz http://www.mudcat.org/kids/bongos.cfm, 28. 10. 2011)
Slika 4: Orehove lupinice (Voglar,
1985, str. 17)
Slika 5: Tleskači (Voglar, 1985, str. 20)
Slika 6: Večzvenske pinke-ponke
26
2.5.2.2 Drdrala
Med drdrala uvrščamo glasbila, ki imajo sestavljen drdrajoč zvok. Zvok nastane
ob drgnjenju dveh hrapavih površin ali ob potegovanju posebnega
drdralca/strgalca po hrapavi površini glasbila. Zvok je lahko poljubno dolg.
Med drdrala uvrščamo:
parna drdrala, ki so sestavljena iz dveh enakih delov (orehove lupinice,
školjke, storži, ščetke …);
drdrala z drdralcem/strgalcem (zadrge, valovita lepenka, plastični pokrovi,
lončki, škatlice …);
sestavljena drdrala (sestavljena iz več različnih hrapavih površin;
mlinčke, raglje (Voglar, 1985, str. 15).
Slika 7: Parna drdrala (Voglar, 1985, str. 29)
Slika 8: Raglja (Voglar, 1985, str. 33)
27
2.5.3 Zingi-zongi
Med zinge-zonge spadajo glasbila z grozdastim zvokom. Zvok nastaja ob
premikanju in dotikanju množice gibljivih delcev.
Barva in jakost zvoka sta odvisni od:
materiala in oblike ohišja ali ogrodja;
materiala in količine gibljivih delcev – ropotulja ne igra lepo, če je
prenapolnjena, saj njeni gibljivi delci nimajo dovolj prostora za svobodno
kotaljenje in prožno odbijanje. Gibljivim delcem namenimo približno
deset odstotkov prostornine. Preostalo je prazen prostor ali »telovadnica«
(Voglar, 1985, str. 35);
načina igranja.
Med zinge-zonge uvrščamo:
ropotulje, pri katerih so gibljivi delci v ohišju,
zvočne nize, kjer so gibljivi delci nanizani,
kraguljčke,
zvončke.
Na zinge-zonge lahko igramo na več načinov, tako da:
jih stresamo,
jih obračamo sem in tja (material se pretaka od enega konca do drugega),
nanje udarjamo s prsti ali ob dlan,
nanje brenkamo.
Sorodna glasbila so marakas, zvončki, kraguljčki …
28
Slika 9: Različne ropotuljice (Voglar, 1985, str.
39)
Slika 10: Ropotuljice iz odpadne embalaže
(Voglar, 1985, str. 40)
Slika 11: Zvočni nizi (Voglar, 1985, str. 43)
29
2.5.4 Bamberbami
Bamberbami so glasbila z eno opno ali več. Nanje igramo tako, da po opnah
udarjamo z roko ali s tolkalcem.
Zvok, ki ga oddajajo, je odvisen od tolkalca, od opne in od posode, na katero so
opne napete. Za opno uporabljamo balon, usnje, skaj, plastično folijo, blago … Za
trdno opno lahko uporabimo dno kartonaste, plastične, lesene ali kovinske škatle
ali pokrov.
Med bamberbame uvrščamo:
bobne z napeto opno,
bobne s trdno opno,
sestavljene bobne (dvojne, trojne …),
bobne z dvema opnama,
brundala (drgalni boben).
Sorodna glasbila so pauke, bobni, tamburini, afriški bongosi, tamtam idr. (Voglar,
1985, str. 49)
Slika 12: Sestavljeni bamberbami (Voglar, 1985, str. 58)
30
Slika 13: Brundalo ali drgalni
boben (Voglar, 1985, str. 60)
Slika 14: Brundalo iz napete opne
(Voglar, 1985, str. 61)
31
2.5.5 Brenkice
Sem spadajo glasbila, ki jih imenujemo brenkala. Nanje brenkamo. Poznamo eno-
ali večstrunska brenkala. Po struni brenkamo s prstom ali s plastično ploščico.
Zvočnost povečamo, če struno napnemo čez trdno telo (na primer lesena klada) ali
pa če glasbilo postavimo na kako drugo zvočno telo, kot so miza, leseni predal,
klop, boben, klavir … Struna oddaja zvok le, če lahko prosto niha, zato jo je treba
na obeh straneh podložiti.
Med brenklca uvrščamo:
večstrunska brenkala,
enostrunska brenkala, pri katerih struno med igranjem napenjamo,
enostrunska brenkala,
brenkalca z jezički.
Sorodna glasbila so harfa, kitara, tamburica, madolino, cimbale, oprekelj, citre idr.
(Voglar, 1985, str. 63)
Slika 15: Večstrunsko brenkalo (Voglar, 1985, str. 66)
Slika 16: Enostrunsko brenkalce (Voglar, 1985, str. 67)
32
2.5.6 Goslice
Pri goslicah potrebujemo godalo in lok. Po struni vlečemo z lokom. Pri tem struno
zanihamo in ta zazveni. Da pa struna zazveni, mora med struno in lokom nastati
trenje. Zato lok namažemo s smolo – kolofonijo. Višina zvoka je odvisna od
dolžine, debeline in napetosti strune.
Goslice so:
gosli s trebuščkom,
dvostrunske gosli, ki imajo dve kobilici,
tristrunske gosli,
gusle,
dan bau,
koruzne goslice.
Sorodna glasbila so godala. Med godala uvrščamo violine, viole, violončela,
kontrabase, gusle, pojoče žage itd. (Voglar, 1985)
Slika 17: Brenkalca z jezički (Voglar, 1985,
str. 77)
Slika 18: Igranje na brenkalce z jezički
(Voglar, 1985, str. 78)
33
(Pridobljeno 23.10. 2011 iz http://www.mudcat.org/kids/bongos.cfm)
2.5.7 Pih-puh-pah
Med pihalke pih-puh-pah spadajo glasbila, pri katerih zanihamo zrak, ki je v njih,
da nastane zvok. Zrak zanihamo tako, da vanje pihamo, pojemo ali jih vrtimo v
zraku.
Med pihalke pih-puh-pah uvrščamo:
trobente,
trstenke, pihalke in piščalke,
piščalke,
piščalke na poteg, stekleničke – piščalke,
didldajčke,
piskalke na poteg,
vrtavke.
Sorodna glasbila so: pastirske piščali, blokflavta, flavta, oboa, klarinet, fagot,
trobenta, rog, pozavna, harmonika, orgle, orglice, harmonika … (prav tam, str.
95).
Slika 19: Goslice
34
»Otroška ustvarjalna domišljija skoraj ne pozna meja, kot dokazujejo denimo
bobenčki iz kozarčkov za jogurt, polovične plastične steklenice z nekaj napetimi
nitkami, uporabljenimi kot brenkala, in še veliko drugih izdelkov v otroških vrtcih
in šolah, namenjenih za glasbila.« (Kumer, 1988, str. 232–233)
V otroškem svetu se torej najdejo glasbila, ki so jih odrasli nekoč davno opustili
ali spadajo v splošno, zelo staro izročilo (na primer piščalka na travo, napeta med
dve deščici, ki si jo naredijo otroci, je hkrati lovcem priprava, s katero vabijo šoje
in drugo divjad). V preteklosti so nekatera glasbila služila kot magično sredstvo in
zvočno znamenje (Kumer, 1988). Pri svatbenih šegah je ropotanje nekdaj
pomenilo odganjanje sovražnih sil od mladoporočencev, s trobljenjem na lijak so
v vzhodni Sloveniji nekdaj odganjali čarovnice, da te ne bi mogle škodovati
kravam, ki so jih molzli. Klopotci in raglje pa so bili v krščanskih velikonočnih
obredih sprva nekakšno magično sredstvo pri spomladanskih šegah. Zanimivo pa
Slika 20: Trstenke ( Voglar, 1985, str. 102)
Slika 21: Piščalke iz lesa (Voglar, 1985, str. 105)
35
je, da je v južni Italiji glasba še danes zdravilo zoper pik strupenega pajka
tarantele oziroma predstavlja obrambno sredstvo (prav tam).
Dejstvo je, da otroci radi izdelujejo glasbila, jih sestavljajo in nanje igrajo.
Izdelovanje različnih improviziranih glasbil in igranje nanje omogoča otrokom
usvajanje glasbenih izkušenj. Kako pa bo otrok ravnal z glasbilom, ali bo novo
glasbilo sprejel kot glasbilo ali le kot igračo, pa je odvisno od našega ravnanja in
načina seznanjenja. »Cilj doživljanja zvočne barve načrtujemo in dosegamo z
otroki vseh starosti.« (Borota idr., str. 39)
Otrok se z igranjem na otroška glasbila razvija tako na kognitivnem kot tudi na
afektivnem in psihomotoričnem področju glasbene vzgoje in izobraževanja. Ob
tem pa instrumentalno igranje »/…/ omogoča razvijanje otrokovih potencialov za
glasbeno ustvarjalnost, saj ta pri igranju eksperimentira in razvija svoj domišljijski
svet« (Pesek, 1997, str. 151).
Zaradi svoje uporabnosti so improvizirana glasbila nepogrešljiva tudi v vrtcih in v
šolah na razredni stopnji (Hackett in A. Lindeman, 1988).
Improvizirana glasbila razvrščamo po njihovem izvoru oziroma glede na
izdelovalca in glede na to, kakšen pomen ima to glasbilo za otroka (Cvetko,
2004).
36
Cvetko (2004) med improvizirana glasbila uvršča:
Preproste predmete iz narave ali otrokove okolice
Te si otroci poiščejo sami in jih z lahkoto preuredijo v zvočila. V to skupino
uvrstimo piskanje na travo, piskanje na list ali cvet trobentice, ropotanje na
ropotuljice, brenkanje na elastiko, tolčenje s kamnom ob kamen ali bobnanje po
mizi ali stolu.
Preproste zvočne predmete, ki si jih otroci naredijo sami
Te otroci uporabljajo pri igri ali pri drugih svojih dejavnostih. Za te zvočne
predmete je značilna velika mera domišljije in ustvarjalnosti, s katerima so
narejeni. Sem spadajo preproste piščalke (iz lubja, lesa, slame, koruze, trstike in
gline). V to skupino spadajo tudi žabice, brnivke, drgalo in goslice.
Zvočne predmete, ki si jih otroci naredijo s pomočjo odraslih
V to skupino uvrščamo lesene in glinaste piščalke z različnim številom luknjic,
boben, trstenke, lončeni bas, ragljo, klepetalo in kitaro.
Zvočne predmete domače izdelave
Z njimi se otroci ob posebnih priložnostih lahko vključujejo v svet odraslih, na
primer z »mačjo muziko« (drgnejo z metlo po tleh, stresajo lonec z jedilnim
priborom) in »trobljenjem« na različne rogove pa tudi z ropotanjem s klepetali,
ragljanjem, tolčenjem na boben, brnenjem z brnivko in drsanjem na lončeni bas. V
to skupino po mnenju Cvetka (2004) spadajo »/…/ tisti predmeti, ki so v procesu
'degradacije' izgubili svoj ritualni in mistični pomen in mesto v svetu odraslih ter
prešli v izrazni in doživljajski svet otroka« (Cvetko,2004, str. 6).
Povzamemo lahko, da morajo improvizirana glasbila, ki jih izdelujemo,
izpolnjevati določene standarde. Voglar (1980b) navaja, da morajo improvizirana
glasbila biti takšna, da:
imajo lep zvok;
niso nevarna (na primer predmeti z ostrimi robovi, koničasti predmeti, zelo
težki kovinski predmeti ne morejo biti glasbilo);
37
je treba poskrbeti tudi za zunanji videz izdelanega glasbila. Improvizirana
glasbila naj bodo »/…/ skladnih oblik, sestavljeni iz materiala, ki ga
smemo družiti – med seboj lahko družimo različne vrste naravnega
materiala ali odpadnega materiala« (Voglar, 1980b, str. 31–32);
so trpežna, da se ne uničijo že pri prvi uporabi;
so oblikovana tako, da se jih da držati in nanje zlahka zaigrati (Voglar,
1980b, str. 31–32).
Improvizirana glasbila glede na uporabnost uvrstimo med didaktične pripomočke.
Predstavljajo dobro idejo za prakso, s katero lahko otrokom učinkovito približamo
naravo in s tem ustvarjamo zanimiv pristop k delu. Improvizirana glasbila
uporabimo tudi pri drugih predmetih, saj tako dosežemo, da se otroci navajajo na
pozorno poslušanje, prav tako pa si nezavedno širijo ritmični posluh in številske
predstave, spoznavajo pa tudi zvoke iz okolice in narave (Vidmar, Posedel in
Jagrič, 2005). Sestavljanje glasbil in igranje nanje je otrokom v veliko veselje, saj
so ta preprosta za uporabo, igranje nanje pa predstavlja lastno ustvarjanje glasbe.
»Glasbila spodbujajo tako glasbeno reagiranje kot učenje o zvoku.« (Pesek, 1997,
str. 151)
Teorija glasbene igre
Pri igranju otrok z glasbilom ima veliko vlogo igra. Ta igra, ki se pojavlja, je
tesno povezana z glasbo. Reichenberg (2006) takšno igro poimenuje igra s glasbo
ali teorija glasbene igre.
V nadaljevanju navajamo pet teorij glasbene igre po Reichenbergu (2006):
I. teorija: Teorija odvečne energije
Ta teorija daje vpogled v osnovno oziroma površinsko dejavnost, ki jo otrok
izvede na začetku svojega ukvarjanja z zvočili, zvočnimi pojavi, ropotuljami,
besedo ali s tonom. Pri tem neko preseženo vrednost energije vloži v raziskovanje
določenega glasbila. Z glasbili se ukvarja tako, da proizvaja zvok, ki mu
predstavlja raziskovanje in prepoznavanje tonskih značilnosti ter delno tudi
kratkočasje. Vendar pa ta teorija ne drži popolnoma, dodaja avtor, saj se z glasbili
38
in zvočili igrajo tudi bolni otroci, ki zagotovo nimajo odvečne energije. Bistvo pa
je, »da so otroci pripravljeni usmeriti energijo v raziskovanje zvočnih pojavov,
struktur, svetov in posebnosti« (Reichenberg, 2006, str. 15).
II. teorija: Teorija aktivnega počitka
Igranje z zvočili razumemo kot igro, ki proizvede otroku neke želene rezultate.
Počitek kaže pri tem pomembno vlogo, »saj vzpostavlja neko novo ravnovesje v
organizmu« (prav tam, str. 15). Otrok se skozi igro spoznava s temeljnimi načeli
zvočnih pojavov. Igra se z zvokom tudi neposredno, igra se z glasom in različnimi
pripomočki, iz katerih izvabi zvok.
III. teorija:Teorija Karla Groosa
V tej teoriji psiholog in teoretik Karl Groos razpravlja o instrumentalni vlogi igre.
Govori o igri, ki je »nekakšna predpriprava za kasnejše znanje, ki ga otrok
uporablja v življenju« (Reichenberg, 2006, str. 15). Igra omogoča vadbo, trening
ali predpripravo na to, kako bo otrok pozneje sprejemal glasbo.
IV. teorija: Teorija ali koncept Stanleyja Halla
Teorija S. Halla je podobna Goosovi, pri čemer Hallova teorija temelji na
preteklem času. Za to teorijo je značilno, da izhaja iz predpostavke, da se skozi
igro »/…/ ponovi celotni razvoj človeka – od lovca do zbiralca« (Reichenberg,
2006, str. 15). Ob glasbi in raziskovanju zvočnih prvin lahko opazimo, da se otrok
najprej ukvarja z nedefiniranimi toni (zvoki, šumi) ter hkratnimi zvočnimi pojavi,
šele kasneje pa s čistimi toni in posameznim zvokom.
V. teorija: Teorija simbolične vrednosti
Ta teorija ponuja specifičen pogled na svet zvoka in glasbe, ki se otroka dotakne
že v zelo zgodnji fazi. Teorija ima izvor v psihoanalitski teoriji razlage iger in
otroka. Pri tej teoriji je treba razumeti simbolično vrednost igre prek
»eksploativne (raziskovalne) igre, torej igre s predmeti, ki pa »/…/ nimajo
določene funkcionalnosti, temveč funkcionalnost določamo sproti« (Reichenberg,
2006, str. 16.). Prvo, temeljno simbolično dejanje predstavlja igranje z zvočilom –
spoznavanje predmeta kot takšnega. »Z otipavanjem, lizanjem, sesanjem,
pihanjem, grizenjem, tolčenjem, prisluškovanjem in ogledovanjem otrok spoznava
39
glasbilo oziroma zvočilo. To predstavlja začetek tako imenovanega razvoja
konstrukcijskih iger, med katere pa nedvomno spada tudi glasba« (Reichenberg,
2006, str. 14–17).
2.6 GLASBENE DEJAVNOSTI IN IMPROVIZIRANA GLASBILA
Improvizirana glasbila nam podobno kot prava glasbila omogočajo izvajanje
različnih glasbenih dejavnosti. Petje spremljamo z glasbili, ki smo jih izdelali
sami, poslušamo druge peti in ob tem igramo spremljavo, korakamo ob ritmu ali
posnemamo zvoke iz narave. V nadaljevanju navajamo glasbene dejavnosti, ki jih
lahko izvajamo z improviziranimi glasbili, in razvoj glasbenih izrazov pri otrocih
po tretjem letu.
Glasbo izvaja, ustvarja, posluša, jo zamišlja in se z njo izraža ter
komunicira:
Pri petju otroci pri treh letih s pevskim ustvarjanjem izražajo trenutno čustveno
stanje. Uporabljajo že besede, kot so: tiho, glasno, hitro, počasi, ker slišijo druge.
Tri- do štiriletni otroci z enakim veseljem sodelujejo pri glasbenih dejavnostih, ne
glede na to, kako razvite glasbene sposobnosti imajo. Po četrtem letu pa postajajo
otroci do svoje ustvarjalnosti vse bolj kritični. Za pet- in šestletnike pa velja, da
glasbo zelo radi izvajajo samostojno kot tudi v skupini.
Ritmično izreko in petje spremlja z različnimi glasbili ali z gibanjem:
Triletniki se ob poslušanju glasbe spontano gibajo. Radi posnemajo gibanje
drugih in so veseli, če drugi posnemajo njegove gibe. Usvajajo prve izkušnje, kdaj
igrati in kdaj ne igrati. Z gibom opišejo izrazito dogajanje v glasbi: s ploskanjem
ali udarjanjem nakažejo izrazito enakomerno poudarjene vrednosti v skladbi ali
izvedejo grozeč gib, če poslušajo glasbo o strašnem, rjovečem levu. Pomembno
pa je, da se gibanju celega telesa priključi tudi gibanje posameznih delov telesa
(Črčinovič Rozman, 1989). Pri pet- in šestletnih otrocih sposobnost držanja tempa
ritma že postane dvakrat boljša (Črčinovič Rozman, 2007).
Posluša, posnema in upodablja zvoke iz narave in okolja:
40
Otroci pri treh letih radi posnemajo oglašanje živali. Posnemanje izvedejo s
svojim glasom. Štiriletniki pa so že bolj natančni pri izvajanju zvokov predmetov
iz njihove okolice. Zvok vlaka nakažejo z drgnjenjem smirkovega papirja po
leseni deščici. »Gre za glasbeno posnemanje nekaterih naravnih zvokov, ki se
manifestirajo prek instrumenta. Prav tako pa so zvoki otrokovega okolja njegov
zvočni svet, njegov zvočni prostor. Z njimi se mora seznaniti in jih mora
prepoznati.« (Reichenberg, 2006, str. 66) V osnovni šoli ima poslušanje veliko
vlogo. S poslušanjem zvokov iz narave in okolja se otroci srečujejo pri različnih
predmetih, tako pri slovenskem jeziku kot pri spoznavanju okolja.
Poje otroške, ljudske in umetne pesmi v obsegu svojega glasu:
Triletniki radi pojejo v skupini in skupaj z odraslimi, saj je petje z odraslim bolj
natančno. Štiriletniki radi pojejo različne pesmi. Besedilo pesmi že razumejo in
prepevajo pesmice z več kiticami. Pri petletnikih se intonacija močno izboljša.
»Tako se zvoki iz narave in okolja vraščajo v vsakodnevne zvočne podobe,
njihovo uvrščanje in prepoznavanje pa temelji na združevanju nekoč razstavljenih
elementov.« (Reichenberg, 2006, str. 66) Otroci v šoli radi pojejo ljudske kot tudi
umetne pesmi.
Izvaja ritmične, melodične in ritmično-melodične vzorce s
ploskanjem, topotanjem in z igranjem na mala ritmična in melodična
glasbila:
Triletniki raje tleskajo ali udarjajo ob nekaj, kot ploskajo. Zelo radi igrajo na
glasbila. Sposobni so udarjati metrum, vendar je ta dejavnost zanje utrudljiva, zato
začno po krajšem času pri izvajanju zaostajati. Radi preizkušajo igranje na
glasbila na različne načine. Zelo radi igrajo na glasbila v skupini, skupaj s
prijatelji. Petletniki svoje petje radi spremljajo tudi z lastnimi glasbili.
Posluša, izvaja in pomni ritmično-melodične celote:
Ob poslušanju, izvajanju in pomnjenju bi morali dodati tudi razumevanje kot
»morda najodločnejši korak v sami glasbeni umetnosti« (Reichenberg, 2006, str.
66). Razumevanje določenega materiala je »edini pravi dejavnik zmogljivosti, ki
ga lahko zasledimo v otrokovemu razvoju« (prav tam). Otroci imajo pri treh letih
41
s ponavljanjem, kar slišijo, težave, vendar če odrasli ponovijo narobe, otrok pove,
da to ni prav. Štiriletni otroci se radi igrajo odmeve in znajo ponoviti slišano.
Sodeluje pri glasbenih didaktičnih igrah:
Triletniki radi sodelujejo pri didaktičnih igrah, pri čemer večkrat izrazijo željo po
ponavljanju aktivnosti. Zmožni so po zvoku prepoznati nekatera glasbila in
predmete, znajo določiti smer zvoka, prepoznajo tudi tihe in glasne zvoke.
Petletniki pa si že znajo sami izmisliti didaktično igro, pri kateri igrajo na glasbila.
Preizkuša zvočne značilnosti glasu in glasbil:
Triletniki z glasom izvajajo zvočne slike, ki so navadno dopolnilo pri njihovem
pevskem ustvarjanju (na primer veter piha šššš). Z različnimi predmeti udarjajo po
glasbilu in raziskujejo zvočnost. Vnema za raziskovanje glasbil se pri štiriletnikih
še dodatno poveča, petletniki pa že lahko primerjajo in razvrščajo glasbila glede
na njihovo zvočno barvo.
Išče in izdeluje preprosta zvočila in glasbila ter igra nanje:
Triletni otroci že izdelujejo ropotulje in druga preprosta zvočila. Štiriletniki pa že
obvladajo osnovno tehniko igranja na preprosta glasbila. Otrok prisluhne, kako
posamezni predmeti zvenijo. Petletnik lahko na glasbilo igra sam ali v skupini.
Vešč je pri izdelovanju glasbil, ki so sestavljena iz manjših delov. Pri tem ima
velik pomen motivacija. Reichenberg (2006) navaja, da prav zaradi motivacije
otrok izdeluje in išče zvočila in glasbila ter nanje igra. »Brez nje tega zagotovo ne
bi počel.« (Reichenberg, 2006, str. 67) Pri tem pričakovanje uspeha učinkuje kot
spodbuda. Otrok mora v tem, da bi uporabljal zvočila in glasbila, najti neki
smisel. Začutiti mora, da s svojimi dosežki, delovanjem in vedenjem prinaša
zadovoljstvo ljudem okoli sebe (staršem, sorodnikom, prijateljem oziroma ljudem,
ki jih ima v svoji bližini). Ob uporabi glasbila se igra, posluša, izvaja, si izmišlja
zvoke in glasbo ter odkriva in spoznava značilnosti zvoka: jakost, trajanje, barvo
in tonsko višino. Triletniki si pridobivajo prve izkušnje z lastnostmi zvoka: tiho–
glasno. Štiriletniki pa že prepoznavajo izraze, kot so hitro–počasi, glasno–tiho,
visoko–nizko, enako–različno. Ob tem že ločijo, da smo izvajali isto pesem hitro
ali počasi. Petletnik pa je sposoben ugotoviti, da je melodija sestavljena iz daljših
42
in krajših zvokov ter ločiti med višjimi in nižjimi toni (Borota idr., 2006, str. 24–
29).
Otrokom je treba ponuditi čim več različnih glasbenih dejavnosti, ki pa morajo
upoštevati razvojno stopnjo otroka. Pravilno načrtovana glasbena dejavnost
spodbudno vpliva, podpira otrokov interes in njegovo aktivnost, s čimer si bo na
osnovi izkušenj in že osvojenega znanja nadalje razvijal glasbeno ustvarjalnost.
43
3 PRAKTIČNI DEL
3.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA IN CILJI
Z zunajšolskimi dejavnostmi skušamo otroku zagotoviti dejavno preživljanje
prostega časa. Namen teh dejavnosti je otrokom omogočiti, da počnejo tisto, kar
radi počno, ob tem pa so aktivni, razvijajo nove spretnosti in znanja. Naš namen
bo oblikovati, organizirati in izvesti glasbene delavnice, na katerih bodo otroci
izdelovali glasbila iz odpadnih materialov, ustvariti ugodno in spodbudno delovno
okolje, ponuditi pomoč med izdelovanjem in poskrbeti, da bodo vsi otroci svoje
glasbilo izdelali in ga kasneje poskusili tudi uporabiti. Cilj bo izdelati osem
improviziranih glasbil iz odpadnih materialov. Z izvedbo poustvarjalne dejavnosti
bo naš namen preizkusiti izdelano glasbilo in preveriti, ali lahko tudi z
improviziranimi glasbili izvajamo glasbene dejavnosti, podobno kot to počnemo s
pravimi glasbili. Z izdelanimi glasbili bomo spremljali petje, izvajali bomo ritem
in glasbila uporabili tudi pri izvajanju glasbenih didaktičnih iger. Improvizirana
glasbila so zaradi svoje uporabnosti zanimiva za otroke v vrtcu in šoli, predvsem
na razredni stopnji, predstavljajo pa tudi prijetno dejavnost, s katero preženemo
dolgčas in pri kateri lahko sodeluje vsa družina.
Po izvedeni delavnici bomo skušali vsako analizirati in s tem ovrednotiti svoje
delo. Osnova za našo analizo bodo lastni zapiski in opažanja. Pri analizi bomo
pozornost usmerili v motiviranost in aktivnost otrok za delo in poustvarjanje.
Zanima nas, kakšno bo vzdušje na delavnicah in kako bodo otroci izdelana
glasbila sprejeli. Glede na razpoloženje in navdušenost otrok bomo lahko sklepali,
ali so bile delavnice otrokom všeč ali ne.
Z izvajanjem poustvarjalne dejavnosti bomo glasbila uporabili in preverili, ali so
ta primerna in uporabna za izvajanje glasbenih dejavnosti.
Namen pričujoče diplomske naloge je:
44
oblikovati in izvesti delavnice izdelovanja improviziranih glasbil, na
katerih bodo otroci s pomočjo mentorja in staršev izdelovali glasbila iz
odpadnih materialov, ob tem pa se učili novega, bili aktivni in ustvarjalni;
izvesti poustvarjalno dejavnost z glasbenimi didaktičnimi igrami, katerih
cilj bo, da z izdelanim glasbilom preizkusimo uporabnost in ustreznost
glasbila.
3.1.1 Razčlenitev in podrobna opredelitev problema
Delavnice so bile prilagojene starosti otrok in so vključevale predšolske in
osnovnošolske otroke med četrtim in devetim letom.
Pri izvedbi delavnic je bila naša pozornost usmerjena na motiviranost otrok, na
počutje in vzdušje na delavnicah. Ugotavljali smo, ali so delavnice ustrezne za
otroke prve triade. Zanimalo nas je, ali so bile delavnice otrokom všeč, kakšno je
bilo vzdušje na delavnicah, kako so bili otroci motivirani za delo in kako so otroci
sprejeli glasbila. Opazovali smo, ali so ob delu ponujali nove predloge in ideje,
uporabljali domišljijo in kazali zanimanje za poustvarjalne dejavnosti. V ta namen
smo poskrbeli za ustrezno motivacijo, ugodno delovno okolje in aktivnost vseh
udeležencev.
Posamezna delavnica je bila sestavljena iz dveh delov. Prvi je vključeval izdelavo
glasbila, v drugem, poustvarjalnem delu, pa smo izdelano glasbilo tudi preizkusili.
Poustvarjalno dejavnost smo popestrili s preprostimi glasbenimi didaktičnimi
igrami. Cilj poustvarjanja je bil glasbilo uporabiti kot spremljavo za petje,
ustvarjanje zvokov in iskanje podobno zvenečih predmetov iz otrokove okolice. S
tem namenom smo otrokom želeli izdelano glasbilo čim bolj približati in jim
omogočiti, da sami z glasbilom ustvarijo zvok in ustvarijo glasbo.
3.2 SPLOŠNA RAZISKOVALNA HIPOTEZA
H: Delavnice izdelovanja improviziranih glasbil predstavljajo ustrezno zasnovano
zunajšolsko interesno dejavnost, primerno za otroke prve triade, ki s svojo
45
vsebino motivira otroke za poustvarjalne dejavnosti ter jim omogoča učenje,
raziskovanje in izvajanje glasbe.
3.3 METODOLOGIJA
3.3.1 Raziskovalne metode
V raziskovanju smo uporabili deskriptivno metodo in metodo akcijskega
raziskovanja. Izvedba praktičnega dela je temeljila na lastni pedagoški izkušnji, v
obliki projektnega dela.
3.3.2 Raziskovalni vzorec
Na delavnice smo povabili deset naključno izbranih otrok med četrtim in devetim
letom. Raziskovalni vzorec je neslučajnostni oziroma priložnostni, saj so otroci
sami pristopili k delavnicam brez posebnih omejitev (starost, spol).
Delavnice so bile izvedene v mariborskem Mestnem parku kot zunajšolska
dejavnost. Projekt smo izvedli v času poletnih počitnic 2011. Potekale so v juliju
in avgustu 2011, od petka do nedelje, v popoldanskem času. V namen raziskave
smo izvedli osem delavnic in izdelali osem glasbil. Posamezna delavnica je trajala
dve šolski uri in je poleg izdelovanja vključevala tudi poustvarjalno dejavnost.
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov
Uporabljeni so bili kvalitativni postopki zbiranja podatkov, ki temeljijo na
lastnem opazovanju in vodenju zapiskov. Med izvedbo delavnic, predvsem pa
takoj po zaključku delavnic, smo vodili zapiske, pri katerih smo pozornost
usmerili predvsem na organizacijo delavnice (ali je bilo zagotovljenega dovolj
materiala, so bile pri tem določene težave itd.), aktivnost otrok (kako so bili otroci
motivirani, ali jim je bila glasbilo všeč, sodelovanje otrok, odnos do dela,
podajanje navodil) in na poustvarjalno dejavnost (uporaba glasbila in izvedba
didaktičnih iger).
46
3.3.4 Izvedba raziskave
V praktičnem delu smo projekt poimenovali Zunajšolske delavnice izdelovanja
improviziranih glasbil. V ta namen smo organizirali in sami izvedli otroške
delavnice, na katerih smo iz odpadnih materialov izdelovali glasbila ter nanje
igrali in ustvarjali zvok. Izvedli smo osem glasbenih delavnic. Posamezna
delavnica je bila izvedena v enem popoldnevu. S poustvarjalno dejavnostjo je
trajala dve šolski uri. Vsaki izvedeni delavnici je sledila poustvarjalna dejavnost v
obliki glasbenih didaktičnih iger. Poustvarjalna dejavnost je trajala eno šolsko uro.
Vse delavnice smo nato tudi analizirali.
Praktični del diplomskega dela temelji na osebni pedagoški izkušnji in predstavlja
lastno delo z otroki. Opisan je vzgojno-izobraževalni pedagoški proces, ki ne
poteka v šoli. Gre za zunajšolsko aktivnost, ki je bila izvedena v času poletnih
počitnic, v okviru zunajšolske dejavnosti. Pričujoče diplomsko delo bo
predstavljalo rezultat lastnega raziskovalnega dela. Že nekaj let vodimo in
organiziramo ustvarjalne delavnice za otroke. Kot mentorji na delavnicah pri tem
opažamo, da se otroci radi udeležujejo delavnic, uživajo ob izdelovanju in se ob
tem veliko naučijo.
3.4 OPIS PROJEKTA
Projekt, ki smo ga izvedli, smo poimenovali Zunajšolske delavnice izdelovanja
improviziranih glasbil. Povezoval pa je naslednje predmete: tehnično vzgojo,
glasbeno vzgojo, likovno vzgojo, slovenski jezik in SPO.
Prostor in čas
Delavnice smo izvedli zunaj, v parku. Izvedli smo jih pod vodstvom Zavoda Mars
(Mariborski raziskovalni studio), ki izvaja otroške delavnice. Projekt smo izvedli
v Mariboru med poletnimi počitnicami 2011. Potekale so v juliju in avgustu 2011,
od petka do nedelje, v popoldanskem času. Posamezna delavnica je trajala dve
šolski uri in je poleg izdelovanja vključevala tudi poustvarjalno dejavnost.
47
Organizacija in potek dela
Delo je potekalo v skupini. Na delavnicah je sodelovalo deset otrok med četrtim
in devetim letom. Otroci so na delavnicah imeli možnost izdelati osem
improviziranih glasbil. Glasbilo so izdelali sami ali s pomočjo staršev oziroma
spremljevalcev, pri tem smo jim pomoč ponudili kot mentorji.
3.4.1 Cilji praktičnega dela
V praktičnem delu diplomskega dela smo z izvedenim projektom želeli doseči
naslednje cilje:
na praktičen način potrditi, da dobro organizirane zunajšolske dejavnosti
pozitivno dopolnjujejo osnovnošolski kurikul, saj z različnimi vsebinami
otroku omogočajo aktivno sodelovanje in sooblikovanje dejavnosti in
učenje novega;
izbrati osem improviziranih glasbil, jih izdelati in preizkusiti, ali so dovolj
kakovostna in izvirna za otroke;
predstaviti cilje, ki jih otroci s posameznim glasbilom dosegajo;
izbrati poustvarjalne dejavnosti, pri čemer je bilo treba upoštevati dejstvo,
da dejavnosti ne smejo biti predolge in preveč zahtevne za otroke, saj so
sodelovali otroci med četrtim in devetim letom;
doseči aktivnost vseh otrok na delavnicah;
ustvariti pozitivno vzdušje, ugodno delovno okolje, ki se kaže v obliki
motiviranosti vseh otrok, ki so sodelovali na delavnicah;
doseči, da vsi otroci naredijo svoje glasbilo do konca in mu dodajo svojo
podobo, tako da ga okrasijo;
zagotoviti dovolj materiala za delavnice;
izvesti poustvarjalno dejavnost in z njo omogočiti, da otroci svoje glasbilo
tudi praktično uporabijo.
48
3.5 DELAVNICE IZDELOVANJA IMPROVIZIRANIH GLASBIL
Otroci na delavnicah radi sodelujejo, zato v takšnem delu zasledimo naslednje
pozitivne lastnosti:
otroške delavnice spodbujajo ustvarjalnost ali kreativnost;
so pozitivno motivacijsko sredstvo, ki ima dolgotrajnejše vplive na
zapolnitev pri otrocih;
vplivajo na pozitivno samopodobo posameznika;
otroci se na delavnicah družijo, pogovarjajo in sklepajo nova prijateljstva;
natančno poslušanje in upoštevanje navodil.
Pri delu so sproščeni in aktivni. Na ta način:
otroci aktivno spoznavajo glasbila in na svoja glasbila tudi igrajo;
so samostojni in inovativni;
se učijo racionalne porabe – rišejo šablone na manjše koščke papirja in ga
smiselno uporabijo;
spoznavajo orodje in njihovo varno uporabo;
širijo pomen ohranjanja narave – reciklirajo odpadne materiale in jih
ločujejo. Zavedajo se pomena ohranjanja narave in skrbijo za okolje;
se zavedajo dejstva, da je mogoče glasbilo narediti iz različnih odpadnih
materialov.
Cilji
Na delavnicah izdelovanja improviziranih glasbil otroci pri izdelavi in igranju na
glasbila usvajajo naslednje kognitivne, afektivne in psihomotorične cilje:
Kognitivni cilji
Otroci bodo:
izdelovali improvizirana glasbila,
razvijali ritmični in melodični posluh,
urili glasbeno pomnjenje,
prepoznali glasbila po zvočni barvi,
49
poustvarjali z improviziranimi glasbili: peli in petje spremljali s
spremljavo.
Afektivni cilji
Otroci bodo:
razvijali kreativnost in domišljijo,
razvijali samokritičnost, kritičnost in zaupanje,
pridobivali primeren odnos do dela,
pridobivali vztrajnost in povečevali koncentracijo,
razvijali sodelovanje v skupini, sodelovanje s starši, dedki in babicami,
razvijali glasbeno ustvarjalnost,
vzbujali veselje ter pozitivna čustva do glasbe.
Psihomotorični cilji
Otroci bodo:
razvijali motorične spretnosti pri izdelavi improviziranih glasbil,
poustvarjali in izvajali glasbo.
50
3.6 IZDELAVA IMPROVIZIRANIH GLASBIL
Sledijo delavnice izdelovanja improviziranih glasbil, ki smo jih izdelali z otroki in
jih kasneje uporabili. Z izdelanimi glasbili smo spremljali petje in izvajali različne
glasbene didaktične igre, glede na hitrost in glasnost izvajanja, dolge in kratke
zvoke ter ločevanje glasov po barvi zvoka. Izvedli smo osem delavnic.
Izdelali smo naslednja glasbila:
kitajski bobenček,
kalimbo,
dežno palica ali »rainstick«,
slamičasto oboo,
kviko ali brundalni boben,
brenkalce,
kastanjete,
ropotuljice.
51
3.6.1 I.delavnica: KITAJSKI BOBENČEK
Kitajski bobenček je improvizirano glasbilo na palici. Otrok drži paličico med
dlanmi, ob vrtenjem palice leseni kroglici (korali) udarjata po škatlici ali kartonu.
Ob tem nastaja zvok.
Glasbilo uvrščamo med ritmična glasbila, med membranofone. Po Sach-
Hornbostlovem klasifikacijskem sistemu uvrščamo glasbilo v skupino udaril,
natančneje med udarila s posrednim udarjanjem (Kumer, 1983). Glasbilo spada
med vrstna ropotala na palici. Po klasifikaciji glasbilo uvrščamo v skupino
bamberbamov, natančneje med bobne s trdo opno (Voglar, 1985).
Izdelava glasbila
Za izdelavo potrebujemo naslednji material in orodja za delo:
Material:
škatlica od sirov za mazanje ali trši karton,
vrvica,
dve večji leseni korali,
okrasni papir ali barvna pisala.
Orodja:
škarje,
lepilni trak,
luknjač,
lepilo za papir.
Postopek izdelave
Iz debelejšega kartona izrežemo krog s polmerom štiri centimetre. Pritrdimo ga na
leseno palico. Na vsakem koncu naredimo luknjico z luknjačem. Skozi obe
luknjici privežemo vrvico. Za tem na vsak konec vrvice privežemo večjo leseno
koralo. Korala na vrvici naj seže približno do sredine kroga. Nato svoj bobenček
52
še okrasimo z različnimi vzorci ali ga polepimo s pisanim papirjem (Sautvort,
1975).
Uporaba glasbila
Na glasbilo igramo tako, da paličico držimo med dlanmi in jo drgnemo. Pri tem se
paličica obrača. Leseni korali udarjata izmenično po sredini škatlice in s tem
nastane ropotajoč zvok.
Cilji, ki jih otroci usvajajo
Otroci:
znajo povedati, da je kitajski bobenček tradicionalni inštrument, ki izvira
iz Kitajske,
poimenujejo materiale (gradiva) za izdelavo,
sami izdelajo glasbilo,
znajo razložiti, da je treba za nastanek zvoka paličico držati med dlanmi in
jo drgniti,
spoznajo nastajanje in lastnosti zvoka,
razvijajo delovno vztrajnost,
navajajo se na samostojno delo,
si ob izdelovanju glasbila razvijajo koordinacijo oči, rok in prstov,
pridobivajo ročne spretnosti in delovne navade.
3.6.1.1 Izvedba I. delavnice
Najprej smo se pogovorili, kako bi lahko narejeno glasbilo preizkusili in ga
uporabili. Otroci so imeli dovolj časa, da so najprej samostojno poskusili igrati na
glasbilo. Glasbilo so držali v eni roki, preizkušali igranje z obema rokama. Pri tem
so premikali roke hitro in počasi ter raziskovali zvoke, ki so ob tem nastajali. Ob
igranju so poskakovali in plesali. Nato otrokom pokažemo, kako glasbilo pravilno
uporabljamo, in jih povprašamo, ali je glasbilo ritmično ali melodično. Otroci so
brez težav ugotovili, da je naše glasbilo ritmično in da na glasbilo ne moremo
zaigrati melodije.
53
Svoje poustvarjanje smo nadaljevali v obliki preprostejših glasbenih didaktičnih
iger. Najprej smo izvedli preprosto didaktično igro, s katero smo iskali predmete
oziroma živali, ki zvenijo podobno, kot zveni naše izdelano glasbilo. Zvok
bobenčka je otroke spominjal na konjičke, žolne, mlin, točo … V nadaljevanju
smo se igrali igro orkester in plesalci. Pravila igre so bila takšna: glasbeniki igrajo
na glasbila, igralci oziroma plesalci pa oponašajo živali, plešejo in se gibajo po
ritmu. Razdelimo se v dve skupini. Prva skupina je pod našim nadzorom igrala na
glasbilo, pri tem pa smo pazili, da naše igranje ni bilo preglasno. Druga skupina
otrok pa se je gibala po ritmu in poskakovala, kot to počnejo konjički. Ko je ritem
potihnil in so otroci prenehali igrati, so konjički legli k počitku in zaspali. Nato se
je spet zaslišalo udarjanje bobenčkov, konjički so se prebudili ter spet veselo
plesali in skakljali naokrog. Po nekaj ponovitvah sta se skupinici zamenjali in
otroci so se preizkusili še v drugačni vlogi.
3.6.1.2 Analiza I. delavnice
Namen didaktične igre je bil, da otroci izdelano glasbilo tudi uporabijo. Cilj igre, s
katero smo iskali podobno zveneče predmete in živali iz okolice, je bil, da otroci
pozorno poslušajo, aktivno sodelujejo ter iščejo in oponašajo živali, ob tem pa
izvajajo ritem. Ker pri izvajanju glasbe niso sami, ampak so v skupini prisotni tudi
drugi otroci, se morajo med seboj uskladiti in se dogovoriti, kako bodo igrali. Vsi
otroci se tako izkusijo v obeh vlogah – kot ustvarjalci in kot poslušalci oziroma
plesalci.
Delavnico smo izvedli uspešno. Zagotovili smo dovolj potrebnega materiala. Pri
izdelavi glasbila otroci niso imeli posebnih težav. Pomoč smo jim ponudili pri
zavezovanju lesenih koral. Poustvarjalno dejavnost bi lahko še bolj razširili in
dodali kakšno igro. Cilji, ki smo jih želeli doseči, so bili realno izbrani in so bili
zastavljeni v okviru sposobnosti otrok. Ves čas so bili otroci aktivni. Med delom
smo se veliko pogovarjali in komunicirali med seboj. Ugotovili smo, da pri hitrem
premikanju glasbila nastaja hitro in glasno ropotanje, pri počasnem premikanju pa
rahlo in počasnejše udarjanje.
54
Otroci so pri izdelavi glasbila zelo uživali. Delavnica ni bila pretirano zahtevna,
tako da tudi mlajši otroci niso imeli posebnih težav pri izdelavi. Odziv otrok je bil
pozitiven in otrokom so se bobenčki zdeli zanimivi. Na delavnicah je bilo
pozitivno vzdušje. Pri samostojnem ali skupinskem igranju so resnično uživali in
se smejali. Najprej so samostojno preizkušali svoje glasbilo, ga stresali in
obračali. Predvsem jim je bilo všeč, kako so svoja glasbila okrasili. Tudi pri
igranju preproste igre so sodelovali vsi otroci. Igra se jim je zdela zabavna, saj jim
je gibanje blizu, z velikim navdušenjem so raziskovali svet glasbenega
ustvarjanja.
Slika 22: Otroci igrajo na glasbia
55
3.6.2 II. delavnica: FRIZERSKA KALIMBA
Ime je improvizirano glasbilo dobilo zaradi lasnic, ki jih uporabljamo pri izdelavi
(Avberšek, Kus, 2010). Osnovo improviziranega glasbila predstavlja lesena
deščica. Kalimba je afriško glasbilo. Zaradi načina igranja ga imenujemo tudi
palični klavir (ang. thumb piano) (prav tam). Zvok kalimbe nastane zaradi tresenja
jezičkov. Ti so na enem delu pritrjeni na podlago in mirujejo, na drugem delu pa
prosto nihajo.
Glasbilo uvrščamo med ritmična glasbila, natančneje med idiofone. Po Sach-
Hornbostlovem klasifikacijskem modelu uvrščamo glasbilo med trzala (Kumer,
1983). Voglar kalimbo uvršča med brenkice, natančneje med brenkalca z jezički
(Voglar, 1985).
Izdelava glasbila
Za izdelavo potrebujemo naslednji material in orodja za delo:
Material:
smrekova deščica, katere širina naj bo približno 10 cm, dolžina 8 cm in
debelina 2 cm,
5 velikih lasnic,
2 žeblja dolžine 70 mm in debeline 3 mm,
sponke in močan spenjač (najboljši je električni).
Orodja:
lepilni trak,
brusni papir,
klešče,
žaga za kovino.
56
Postopek izdelave
Smrekovo deščico najprej obrusimo z brusnim papirjem in ji zgladimo robove.
Lasnice prelomimo na polovico. Pri tem uporabimo klešče. Na leseno deščico
položimo pet ravnih polovic lasnic in jih razvrstimo v obliki črke v. Pazimo, da so
razdalje med lasnicami enakomerne. Pritrdimo jih z lepilnim trakom. Žebljema
odžagamo glavice in zašiljeni del. Prvi žebelj položimo na zadnji del lasnic. Za
tem ga s sponkami pritrdimo na leseno deščico. Uporabimo močan spenjač. S
sprednjega dela pod lasnice potisnemo drugi žebelj tako, da se te privzdignejo.
Nato oba konca žeblja s sponkami pritrdimo na les (Avberšek, Kus, 2010, 61–63).
Cilji, ki jih otroci usvajajo:
Otroci:
znajo povedati, da je kalimba tradicionalno glasbilo, ki izvira iz Afrike;
poimenujejo materiale (gradiva) za izdelavo;
glasbilo izdelajo ob pomoči staršev in mentorja;
znajo razložiti, da je za nastanek zvoka treba kalimbo položiti na leseno
mizo;
spoznajo izraz resonančno telo ali trup;
znajo razložiti, da lesena miza deluje kot resonančno telo in ojača zvok
kalimbe;
znajo razložiti, da je zvok višji, če je slamica krajša;
razvijajo delovno vztrajnost;
navajajo se na samostojno delo;
ob izdelovanju glasbila razvijajo koordinacijo oči, rok in prstov;
pridobivajo ročne spretnosti in delovne navade.
Uporaba glasbila
Kalimbo igramo tako, da jo rahlo pritisnemo ob leseno mizo. Po jezičkih
brenkamo s prsti, najlažje s palcema obeh rok. Zato lahko kalimbo imenujemo
tudi palčni klavir, ang. thumb piano (Avberšek, Kus, 2010). Lesena miza deluje
kot resonančno telo. Zvok postane močnejši. Tone posameznih jezičkov določimo
tako, da nastavimo dolžino nihajočih delov lasnic. Daljši nihajoči del pomeni nižji
57
ton, krajši pa višjega (prav tam). Preizkušamo lahko, kakšen bo zvok kalimbe na
drugačnih podlagah, kot so škatle iz stiropora ali kovinske posode.
(Pridobljeno 4. 10. 2011 iz http://www.facebook.com/photo.php?fbid=238588032
835809&set=a.238587916169154.72070.234786859882593&type=1&theater)
(Pridobljeno 4.11. 2011 iz http://www.facebook.com/photo.php?fbid=238588109
502468&set=a.238587916169154.72070.234786859882593&type=1&theater)
Slika 23: Brušenje deščice
Slika 24: Delo s spenjačem
58
3.6.2.1 Izvedba II. delavnice
Otroci so najprej samostojno poskušali igrati na narejeno glasbilo. Igrali so tako,
da so glasbila držali v roki in brenkali po jezičkih kalimbe. Poskušali so igrati v
skupini in posamezno. Pri tem so plesali in se gibali. Nato smo se skupaj
pogovorili o glasbilu. Predstavila smo jim, kako se pravilno igra na glasbilo.
Preizkusili smo igranje tako, da smo kalimbo postavili na rob lesene mize. Otroci
so ugotovili, da je zvok kalimbe močnejši in bolj glasen kot igranje nanjo, kadar
jo držimo v roki. Pogovarjali smo se, ali je naše glasbilo ritmično ali melodično.
Pri tem so starejši otroci, ki že hodijo v šolo, takoj vedeli, da je glasbilo
melodično. A tudi mlajši otroci so kar hitro dojeli, kaj pomeni, da je glasbilo
melodično, saj je naša kalimba imela več različnih tonov in z njo smo lahko
ustvarjali preproste melodije.
Otroci so se preizkušali v improviziranem igranju, kot skladatelji, in so
samostojno brenkali, pri tem pa uporabljali tudi gibanje. K poustvarjanju smo
vključili nekaj preprostih glasbenih didaktičnih iger (Voglar, 1980a) in jih
priredili glede na naše potrebe. Preizkusili smo se v pomnjenju in izvajanju
preprostih ritmičnih motivov. Pri tem smo zaigrali preprost ritmični motiv na
enem jezičku kalimbe, otroci pa so nato slišani ritmični motiv ponovili. Ritem so
otroci ponavljali v obliki ritmičnega odmeva. Za tem smo skupaj iskali in izbirali
živali ter predmete iz narave, ki bi jih lahko ponazarjali z narejenim glasbilom.
Ker je zvok našega glasbila mehak in nemoteč, je otroke zvok kalimbe spominjal
na metuljčke, zvončke, labode in ptičke. Najprej si izmislimo preprosto melodijo,
ki jo skupaj z otroki zaigramo. Igranje vadimo toliko časa, da igramo vsi enako.
Nato se razdelimo v dve skupini. Prva skupina igra naučeno melodijo, druga
skupina se ob melodiji giba, in otroci kot metulji tekajo po jasi. Ob glasnejšem
igranju po jezičkih je njihov let hitrejši, ob tihem brenkanju se metuljčki tiho in se
počasi premikajo, ko pa je glasba utišana, metuljčki počepnejo in zaspijo. Po
nekaj ponovitvah se skupini zamenjata.
59
3.6.2.2 Analiza II. delavnice
Z didaktičnimi igrami smo želeli doseči, da otroci izdelano glasbilo tudi
uporabijo. Otroci so se preizkusili v ponavljanju preprostega ritma v obliki
odmeva in pri igranju enostavne melodije. Igre so bile preproste. Otroci pa so bili
med izvedbo ves čas aktivni. Ustrezna je bila tudi njihova motiviranost. Ugotovili
smo lahko, da je zvok kalimbe drugačen, če igrajo na glasbilo tako, da ga držijo v
roki, ali pa če ga položijo na rob mize in nato brenkajo po jezičkih. Kadar položijo
kalimbo na rob lesene mize, je zvok kalimbe glasnejši. Spoznajo izraz resonančno
telo ali trup. S preizkušanjem glasbila ugotovijo, da lahko na kalimbo igramo
glasno ali tiho, počasi ali hitro, da lahko ustvarimo visoke in nižje tone. Glede na
način igranja pa lahko dobimo daljše ali krajše tone.
Delavnica, ki smo jo izvedli, je bila nekoliko zahtevnejša. Pri izdelavi smo
otrokom ponudili pomoč pri uporabi velikega spenjača, saj je bil ta za otroke
pretežak. Kljub nekoliko daljši izdelavi pa je bil odziv otrok zelo pozitiven. V
procesu dela smo delovali tudi vzgojno, saj je bilo treba otroke voditi in usmerjati.
Cilji, ki smo jih bila zastavili, so bili doseženi. Pri delu smo poskrbeli za fizično,
emocionalno in intelektualno aktivnost otrok. S pozitivnim odnosom do otrok smo
potek dela pospeševali in ne zavirali. Otrokom smo se znali približati, tako da je
bilo delovno okolje na delavnicah sproščeno. Pri delavnicah nismo delovali
avtoritativno, temveč smo bili komunikativni. Menimo, da je delavnica
primernejša za otroke nad osmim letom, saj so že bolj natančni in bolj spretni,
prav tako lahko glasbilo popolnoma sami tudi izdelajo. Kljub težji delavnici pa so
mlajši otroci toliko bolj uživali pri uporabi in poustvarjanju z glasbilom.
Melodično glasbilo jim je ponujalo več zagona in idej za samostojno ustvarjanje.
Otroci imajo ogromno domišljije in se v igre močno vživijo. Pri delu so sodelovali
vsi otroci. Uživali so in z veseljem igrali na glasbila in plesali. Preizkušali so se
tako v vlogi orkestra kot v vlogi plesalcev, enako kot drugi otroci.
Otroci so bili ustrezno motivirani in so imeli velik zagon izdelati glasbilo. Lahko
rečemo, da smo takšen pozitivni odziv otrok tudi pričakovali. Improvizirano
glasbilo se je otrokom zdelo zelo zanimivo. Ob igranju na glasbilo so peli ter si
60
besedilo in melodijo sami izmišljali. K igranju in petju so vključevali tudi gibanje.
Prav tako so uživali ob igri ter se vživeli in oponašali gibanje metuljev.
Slika 25: Igranje na kalimbo
(Pridobljeno 4.10.2011 iz https://www.facebook.com/photo.php?fbid=238588072
835805&set=a.238587916169154.72070.234786859882593&type=3&theater)
61
3.6.3 III. delavnica: DEŽNA PALICA ALI »RAINSTICK«
Dežna palica ali »rainstick«, tudi deževnik (Avberšek, Kus, 2010), je
tradicionalno glasbilo, ki izvira iz Južne Amerike. Tradicionalno so za ogrodje
glasbila uporabili steblo kaktusa, ki so mu odstranili bodice. Nato so bodice
zapičili v kaktus in ga pustili na soncu, da se je ta posušil. Notranjost so napolnili
s prodniki, odprtine pa zapolnili z lesom (Exploratorium. Frogs. 1999. Make Your
Own Rainstick. Pridobljeno 4. 10. 2011 iz http://www.exploratorium.edu/frogs/rai
n_stick/index.html).
Glasbilo uvrščamo v skupino ideofonov, podobno kot ropotulje ali stresne cevi
(angleško shaker). Po Sach-Hornbostlovi klasifikaciji glasbilo uvrščamo med
udarila, natančneje med ropotala. Uvrščamo ga med drseča okvirnata ropotala
(Kumer, 1983). Po klasifikaciji (Voglar, 1985) uvrščamo dežno palico med zinge-
zonge, natančneje med ropotulje, pri katerih so gibljivi delci v ohišju.
Izdelava glasbila
Za izdelavo potrebujemo naslednji material in orodja za delo:
Material:
kartonasti tulec premera 4 do 5 cm, dolžina 60 do 100 cm, uporabimo
lahko tulce, na katere navijajo bale blaga ali papirja;
dva kartonasta kroga velikosti, ki ustrezata površini odprtin tulca,
žebljičke, ki so po dolžini skoraj enaki zunanjemu premeru tulca, vendar
od njega niso večji;
riž ali semena.
Orodja:
lepilni trak,
lepilo za les ali papir,
kladivo,
svinčnik.
62
Postopek izdelave
Na tulcu poiščemo tanko spiralno zarezo. Če je ni, si pomagamo z lepilnim
trakom. Spiralno ga nalepimo okoli celotnega tulca. Nato na zarezi ali na lepilnem
traku približno vsaka dva centimetra narišemo označbo. Za merilo lahko
uporabimo razdaljo prsta. Ob vsaki označbi nato navpično zabijemo žebljiček. Na
spodnjo stran tulca prilepimo kartonasti krog. Pritrdimo ga z lepilnim trakom. V
tulec stresemo riž, kamenčke ali semena, ki imajo podobno velikost. Zapolnimo
približno eno šestino tulca. Nato vrh tulca prekrijemo z drugim kartonom in ga
dobro pričvrstimo. Njegovo zunanjost okrasimo in oblepimo z okrasnim papirjem.
Uporaba glasbila
Glasbilo uporabljamo tako, da tulec počasi obračamo okoli njegove osi. Zrnje v
njegovi notranjosti bo počasi polzelo preko žebljičkov in ustvarilo bo zvok, ki nas
spominja na dež.
Cilji, ki jih otroci usvajajo:
Otroci:
znajo povedati, da je dežna palica ali rainstick tradicionalno glasbilo, ki
izvira iz Južne Amerike;
poimenujejo materiale (gradiva) za izdelavo;
sami izdelajo glasbilo;
znajo razložiti, da je za nastanek zvoka treba pihniti v slamico, pri čemer
oba trikotna dela prosto zanihata;
znajo razložiti, da je zvok višji, če je slamica krajša;
spoznajo pomen zbiranja odpadne embalaže;
razvijajo delovno vztrajnost;
navajajo se na samostojno delo;
ob izdelovanju inštrumenta razvijajo koordinacijo oči, rok in prstov;
pridobivajo ročne spretnosti in delovne navade.
63
3.6.3.1 Izvedba III. delavnice
Najprej so otroci samostojno poskušali igrati na izdelano glasbilo. Poslušali so
zvoke, ki so jih pridobili s tresenjem ali obračanjem glasbila. Ugotovili so, da
lahko na glasbilo igramo na več načinov in da pri tem nastajajo različni zvoki. S
tresenjem dobimo zvok, podoben ropotuljicam, pri obračanju pa riž polzi med
spiralasto razporejenimi žebljički in nastaja zvok, podoben dežju. Prav tako se
glasnost spreminja, če glasbilo hitreje premikamo ali če so naši gibi počasni. Tako
so otroci ugotovili, da lahko z narejenim glasbilom izvajamo glasne in tihe zvoke.
Te ugotovitve smo nato uporabili pri glasbenih didaktičnih igrah. Igrali smo se
igro kdo je glasen (Voglar, 1973, str. 248). Pri tej igri so otroci morali ločiti glasni
in tihi zvok. Otrokom smo pokazali slike različnih živali, s tišjim ali glasnejšim
igranjem na glasbilo pa so otroci nakazali, ali se žival premika hitro ali počasi.
Pokazali smo jim sliko leva, otroci so glasno stresali svoje inštrumente, nato sliko
čebele, pa je bilo stresanje tišje in enakomerno. Pokazali smo jim sliko slona in
miši, tudi tu se je razlikovalo igranje. Pri sliki slona se je slišalo glasno stresanje s
prekinitvami, ki so nakazovale počasne korake slona, miške pa je ponazarjalo
hitro in pridušeno stresanje glasbila.
Preizkusili smo se v ponavljanju kratkih ritmičnih motivov. Kratek ritem smo
zaigrali najprej sami, nato so ga otroci ponovili. Poustvarjanje smo nato
nadaljevali z naslednjo igro. Skupaj z otroki izberemo nekaj živali in predmetov iz
narave, ki jih lahko z narejenim glasbilom ponazorimo. Otroke stresanje glasbila
spominja na zvok dežja, premikanje miške, zajčka. Otroci prav tako povezujejo
zvok »reinsticka« ali dežne palice z zvokom, ki jih spominja na zvok potoka in
vlaka. Prav tako so se otroci preizkusili kot ustvarjalci zvoka.
64
3.6.3.2 Analiza III. delavnice
Didaktične igre, ki smo jih izvedli v poustvarjalni dejavnosti, so nam služile zato,
da so otroci izdelano glasbilo spoznali in ga znali uporabiti. Izvedli smo igro kdo
je glasen (Voglar, 1973, str. 248). Cilj igre je bil z izdelanim glasbilom poskusiti
oponašati gibanje živali. Ob tem smo uporabljali izraze: tiho, počasi, hitreje,
počasneje. V poustvarjalno dejavnost smo prav tako vključili igre odmeva. Pri
tem smo poskušali slišani ritem ponoviti. Iskali smo predmete in živali iz naše
okolice, ki imajo podoben zvok kot naše glasbilo.
Zastavljena delavnica ni bila zahtevna za otroke. Tudi mlajši otroci niso imeli pri
zavijanju žebljičkov nobenih težav. Zabijanje s kladivom se je vsem otrokom
zdelo prav zanimivo. To nas je presenetilo, saj smo pričakovali, da se bodo
nekateri otroci dela s kladivom bali. Motivacija za delo je bila velika in prav vsi
so svoje dežne palice oziroma rainsticke tudi okrasili in jih oblepili z okrasnim
papirjem. Cilji, ki smo jih zastavili, so bili v celoti doseženi, bili so realno izbrani
in zastavljeni v okviru sposobnosti otrok. Med procesom dela smo delovali tudi
vzgojno, saj je bilo treba otroke spodbujati, jim svetovati in jih usmerjati.
Zagotovili smo zadostno količino materiala za delo. Prav tako smo poskrbeli za
fizično, emocionalno in intelektualno aktivnost otrok. Naš odnos do otrok je potek
dela pospeševal in smo se jim znali približati. Bili smo komunikativni, nismo
delovali avtoritativno. Tako smo bili z izvedeno delavnico in poustvarjalno
dejavnostjo zelo zadovoljni.
Odziv otrok je potrdil uspešno zastavljeno delavnico. Motivacija otrok je bila
velika, vsi so uživali pri ustvarjanju in igranju na izdelano glasbilo. Čeprav so
nekateri otroci prvič držali kladivo v roki in zabijali žebljičke, pri tem niso imeli
nikakršnih težav. Pri tej delavnici so zelo uživali, saj je kladivo pri marsikaterem
otroku vzbudilo veliko zanimanje in je za marsikoga bilo do te delavnice to le
orodje odraslih. Zanimiva se jim je zdela tudi uporabnost glasbila, saj so ga lahko
uporabljali na dva načina: kot ropotuljico (pri tem stresajo glasbilo) ali kot dežno
palico (pri kateri zvok nastaja z obračanjem ali polzenjem in pretakanjem riža).
Prav tako so ugotovili, da lepše zvenijo glasbila, ki niso preveč popolnjena z
65
rižem. Zvok se je spremenil, ko smo po glasbilu udarjali s stegnjenimi prsti desne
roke. Spoznavali smo izraze hitro, počasi in glasno, tiho. Ugotavljali so, da se z
izbranim glasbilom da ustvarjati spremljavo ob petju znanih pesmi. Prav tako jih
je improvizirano glasbilo spominjalo na Indijance, otroci so uprizorili ples v krogu
in z igranjem uprizorili, kako Indijanci kličejo dež. Pri igrah so bili zelo iznajdljivi
in so si sami izmišljali nove načine igranja.
Slika 26: Zabijanje žebljičkov
Slika 27: Dežna palica ali "rainstick"
66
3.6.4 IV. delavnica: SLAMIČASTA OBOA
Slamičasta oboa (Avberšek, Kus, 2010) je preprosto improvizirano glasbilo, na
katero pihamo. Tako nastane zvok. Glede na dolžino slamice spreminjamo višino
tona. Ton je višji, če je slamica, v katero pihamo, krajša Če na slamici naredimo
nekaj luknjic (največ tri), lahko izvabimo več tonov iz našega glasbila. Trikotni
del slamice stisnemo med ustnice tako, da zrak lahko uhaja, in pihnemo. S prsti
prekrivamo luknjice (prav tam).
Glasbilo uvrstimo v skupino aerofonov. Po Sach-Hornbostlovi klasifikaciji glasbil
uvrščamo glasbilo med zrakovna glasbila oziroma med zračni tok prekinjajoča
glasbila z nihajočimi jezički (Kumer, 1983). Po klasifikaciji Mire Voglar
uvrščamo slamičasto oboo v skupino pihalk pih-puh-pah (Voglar, 1985).
Izdelava glasbila
Za izdelavo potrebujemo naslednji material in orodja:
Material:
slamica,
barvni papir A4,
okrasni papir.
Orodja:
škarje,
lepilni trak,
lepilo za papir.
Postopek izdelave
Slamico najprej odrežemo od pregiba naprej. Krajši del slamice zavržemo. Za tem
na enem delu slamico s škarjicami sploščimo. Pazimo, da nam slamica pri tem ne
poči. Nato vrh ploščatega dela slamice priostrimo v obliki trikotnika, konico
trikotnika pa odrežemo. Naredimo ustnik, skozi katerega bomo pihali.
Preizkusimo, ali naše glasbilo deluje. Po tem zvijemo A4-list papirja tako, da
67
naredimo tulec. Pričvrstimo ga z lepilnim trakom. Tulec nato okrasimo z barvnim
papirjem. Če želimo iz slamičaste oboe izvabiti več tonov, lahko v slamico
izrežemo nekaj luknjic.
Uporaba glasbila
Na glasbilo igramo tako, da trikotni del slamice stisnemo med ustnice in pihamo.
Pazimo, da ustnic ne stisnemo premočno. Ko v slamico pihamo, oba trikotna dela
slamice prosto zanihata in delujeta kot dvojni jeziček. Nastane prodoren in glasen
zvok.
Cilji, ki jih otroci usvajajo:
Otroci:
znajo povedati, da slamičasta oboa spada med pihala;
poimenujejo materiale (gradiva) za izdelavo;
sami izdelajo glasbilo;
znajo razložiti, da je za nastanek zvoka treba pihniti v slamico, pri čemer
oba trikotna dela prosto zanihata;
znajo razložiti, da je zvok višji, če je slamica krajša;
razvijajo delovno vztrajnost;
navajajo se na samostojno delo;
ob izdelovanju glasbila razvijajo koordinacijo oči, rok in prstov;
pridobivajo ročne spretnosti in delovne navade.
3.6.4.1 Izvedba IV. delavnice
Najprej so otroci samostojno preizkušali in igrali na narejena glasbila. Starejši
otroci so si naredili še dodatne luknjice na slamici in tako dobili glasbilo z več
različnimi toni. S prstki so prekrivali izmenično luknjice in nastajala je melodija.
Pri tem ni manjkalo gibanja in plesanja. Pogovarjali smo se, kako in kdaj bi lahko
uporabljali izdelano glasbilo. Iskali smo predmete, ki zvenijo podobno, kot zveni
naše glasbilo. Otroci so dajali različne odgovore, ampak kar kmalu smo se
strinjali, da bi glasbilo bilo najprimernejše uporabljati za vesele dogodke, saj je
zvok glasen in bi bilo predvsem moteče, če bi z njim ustvarjali spremljavo pri
68
petju. Ta zvok pa je uporaben predvsem pri različnih igrah, pri katerih oponašamo
sirene, ali za igre, pri katerih potrebujemo znak za začetek ali konec.
3.6.4.2 Analiza IV. delavnice
Namen igre, ki smo jo izvedli na delavnici izdelovanja improviziranih glasbil, je
bil, da otroci spoznajo svoje glasbilo in se naučijo pravilno pihati, tako da iz
glasbila izvabijo zvok. Iskali smo predmete iz naše okolice, ki se oglašajo
podobno kot naše glasbilo. Pri tem so naštevali sirene, hupe avtomobilov itd.
Izdelali smo glasbilo, ki nam lahko popestri rojstnodnevne zabave ali pa ga lahko
uporabimo pri pustnem rajanju, saj peti ob igranju na glasbilo ni mogoče, ker je
zvok preglasen. Glasbilo lahko tudi domiselno uporabimo pri različnih glasbenih
didaktičnih igricah, kjer nam lahko zvok narejenega glasbila služi kot znak za
začetek in konec igre, kot sirena ali trobenta.
Z izvedeno delavnico smo dosegli zastavljene cilje. Čeprav nam glasbilo ni
ponujalo preveč možnosti poustvarjanja in ustvarjanja melodije, so otroci bili zelo
zadovoljni in so se z glasbilom radi igrali. Večina si je izdelala več inštrumentov.
Med izdelavo smo ponudili pomoč pri izdelavi ustnika. Prav tako so se nekaterim
slamice lomile. Zagotovili smo dovolj materiala, tako da je delo potekalo tekoče
in brez težav. Kljub potrebni pomoči pri izdelavi glasbila mislimo, da je bila
vsebina ustrezno izbrana po obsegu in zahtevnosti. Kot mentor smo poskrbeli, da
smo s svojim odnosom potek delavnice pospeševali in ga ne ovirali. Med delom
smo se znali otrokom približati in jih ustrezno motivirati. Prav tako smo poskrbeli
za postopnost, diferenciacijo in individualizacijo. Pri tem smo mlajšim otrokom
ponudili ustrezno pomoč, ki so jo potrebovali, da so izdelali glasbilo. Med delom
smo bili komunikativni in nismo delovala avtoritativno, saj je bil naš glavni cilj
ustvariti sproščeno vzdušje.
Glede na odzive otrok lahko sklepamo, da se jim je glasbilo zdelo zelo zabavno.
Piskali so in trobili ter se pri tem smejali in se družili. Zelo hitro so usvojili
tehniko igranja. Nato so samostojno preizkušali igrati na glasbilo, poslušali druge
in se zabavali pri tem. Opazili so, da izdelana glasbila različno zvenijo, in
ugotavljali, od česa je to odvisno. Ugotovili so, da so bile naše slamice različno
69
dolge, zato so dajale različen zvok. Krajše slamice imajo višji zvok kot daljše.
Poskušali so igrati tiho in glasno, vendar so ugotovili, da je naše glasbilo
namenjeno le glasnemu igranju.
Slika 28: Slamičasta oboa
(Povzeto 10.8. 2011 iz http://www.facebook.com/photo.php?fbid=236763829693
735&set=a.236763759693742.52012.203165926386859&type=1&theater)
70
3.6.5 V. delavnica: KVIKA ALI BRUNDALNI BOBEN
Kvika je tradicionalno glasbilo, ki izvira iz Brazilije. Zvok nastane tako, da z
mokrimi prsti drgnemo po lakirani leseni paličici. Zvok je podoben zvoku
lončenega basa oziroma brundanju.
Kvika je ritmično glasbilo. Glasbilo spada v skupino membranofonov. Po Sach-
Hornbostlovi klasifikaciji glasbilo uvrščamo med glasbila z opno (Kumer, 1983).
Po klasifikaciji (Voglar, 1985) uvrščamo kviko v skupino barberbanov, med
brundala ali drgalne bobne.
Izdelava glasbila
Za izdelavo potrebujemo naslednji material in orodja:
Material:
plastični lonček,
lesena paličica (nabodalo),
močna elastika,
kuhinjska elastika,
samolepilni barvni papir.
Orodja:
vrtalnik,
škarje.
Postopek izdelave
Že pred delavnico sem plastičnim lončkom z vrtalnikom naredila luknjico. Luknja
je morala biti ravno prav velika. Če bi bila premajhna, vanjo ne bi dobili lesene
palčke, če pa bi bila prevelika, bi lesena palčka izpadla in na inštrument ne bi
mogli igrati. Lesene palčke so bile prelakirane z lakom. Otroci so skozi luknjo
potisnili leseno paličico, na katero so tesno navili kuhinjsko elastiko, na zunanjem
delu lončka pa smo paličico pričvrstili z močno elastiko. Nato so otroci svoje
glasbilo okrasili s samolepilnim barvnim papirjem.
71
Uporaba glasbila
Kviko držimo v eni roki, z drugo pa s prsti drgnemo gor in dol po paličici. Prsti
morajo biti mokri, da nastane zvok. Pri igranju potrebujemo posodico z vodo.
Cilji, ki jih otroci usvajajo:
Otroci:
znajo povedati, da je kvika tradicionalno glasbilo, ki izvira iz Brazilije;
poimenujejo materiale (gradiva) za izdelavo;
sami izdelajo glasbilo;
znajo razložiti, da je za nastanek zvoka treba drgniti paličico z mokrimi
prsti;
spoznajo pomen zbiranja odpadne embalaže;
razvijajo delovno vztrajnost;
navajajo se na samostojno delo;
ob izdelovanju glasbila razvijajo koordinacijo oči, rok in prstov;
pridobivajo ročne spretnosti in delovne navade.
3.6.5.1 Izvedba V. delavnice
Otrokom najprej predstavimo tehniko igranja, pri čemer potrebujemo mokre prste.
Mlajši otroci so pri tem mislili, da njihovo glasbilo ne deluje. Težava je bila v
tem, da prstkov niso dovolj zmočili, treba pa je bilo drgniti nekajkrat tudi paličico,
da se je ta navlažila, nato pa je nastal globok, brundajoč zvok. Kmalu so vsi otroci
začeli veselo brundati na svoja glasbila. Preizkušali so glasbila, brundali počasi in
hitro, glasneje in tiše. Ob tem so se gibali, gibanje pa je bilo podobno igranju. Ob
počasnem brundanju je njihov korak bil počasen, ob hitrejšem premikanju prstov
je nastajalo glasnejše brundanje, pri tem pa so hitreje prestopali z noge na nogo.
Nato smo se pogovarjali, ali je naše glasbilo ritmično ali melodično. Vsi otroci so
se strinjali, da je glasbilo ritmično in da z njim lahko spremljamo pesmi.
Otroci so v obliki ritmičnega odmeva ponavljali kratke in enostavne ritme, ki sem
jih zaigrala. Zapeli smo pesem Lisička je prav zvita zver (ljudska) in poskušali
ustvariti enostavno spremljavo. Najprej smo verz zapeli in ga zaigrali sami, nato
72
pa smo ga skupaj ponovili. Otroci so z veseljem sodelovali in kar kmalu smo
lahko celo kitico uspešno zapeli skupaj. Iskali smo živali in predmete iz narave, ki
zvenijo podobno, kot zveni naše glasbilo. Otroci so našteli slona, medveda,
lončeni bas ... Nato smo se razdelili v dve skupini, pri čemer je ena igrala preprost
ritem, druga skupina otrok pa se je gibala, kot se gibajo medvedi. Pri tem so se
gibali počasi ali hitro, kot je prva skupina otrok igrala. Čez čas so otroci vloge
zamenjali.
3.6.5.2 Analiza V. delavnice
Igre, ki smo jih izvajali na delavnici, so bile usmerjene v raziskovanje in
spoznavanje glasbila. Igrali smo se ritmični odmev, pri tem so otroci enostavni
ritem, ki smo ga zaigrali na glasbilo, ponovili. Vloge smo pri tem menjavali, tako
da so otroci tudi sami lahko izvajali ritem. Nato smo z izdelanim improviziranim
glasbilom ustvarili spremljavo petju. Pri tem smo peli pesem Lisička je prav zvita
zver (ljudska). Pesem so otroci poznali, tako da smo kar hitro vsi peli in ob tem
igrali. Prav tako smo iskali tudi predmete in živali, ki imajo podoben zvok, kot ga
ima naše glasbilo.
Delavnica je bila v celoti uspešno izvedena. Poskrbeli smo za fizično,
emocionalno in intelektualno aktivnost otrok. Naš odnos do otrok je delo
pospeševal in otrokom smo se znali približati. Upoštevali smo postopnost,
diferenciacijo in individualizacijo, saj smo pri tem ponudili dovolj pomoči
mlajšim oziroma otrokom, ki so našo pomoč potrebovali. Med delom smo bili
komunikativni, tako da nismo delovali avtoritativno. S poustvarjalno dejavnostjo
smo poskrbeli, da so otroci izdelano glasbilo spoznali in ga znali pravilno
uporabljati. Z glasbilom so spoznavali izraze tiho in glasno, poskušali so igrati
počasneje in hitreje in se pri tem zabavali. Iskali so živali in predmete iz svoje
okolice, ki se oglašajo podobno kot narejeno glasbilo. Ponavljali smo preproste
ritmične motive in vključevali gibanje. Otroci so ugotavljali, da se lahko z danim
glasbilom spremlja petje v obliki ritmične spremljave. Pri petju so najraje
sodelovali mlajši otroci, starejši dečki pa se petju niso hoteli pridružiti. Zato pa so
z veliko več veselja sodelovali pri ritmičnih odmevih in pri sami igri.
73
Odziv otrok je bil pričakovan. Glasbilo se jim je zdelo zabavno predvsem zato,
ker so pri igranju potrebovali vodo. Namakali so prstke in brundali ter se pri tem
smejali in dobro počutili. Prav lepo jih je bilo opazovati. Nekateri otroci, ki že
obiskujejo šolo, so opazili povezavo z ljudskim glasbilom lončeni bas, saj se jim
je zvok zdel podoben. Svoje lončke so okrasili in jim dodali lastno podobo.
Slika 29: Brundalni boben ali kvika
74
3.6.6 VI. delavnica: BRENKALCE
Brenkalce je preprosto improvizirano glasbilo, narejeno iz plastične posode za
sladoled in majhnih skutinih posodic. Čez posodice smo napeli elastike različnih
debelosti in različnih barv (Povzeto 7. 10. 2011 iz http://www.notenmax.de/downl
oads/Basteln.pdf).
Glasbilo uvrščamo med melodična glasbila, natančneje ga uvrstimo v skupino
kordofonov oziroma v skupino strunskih glasbil, ki imajo za zvočilo napete
strune, po katerih se brenka s prsti. Po Sach-Hornbostlovi klasifikaciji (Kumer,
1983) glasbilo uvrstimo med brenkala. Voglar (1985) glasbilo uvršča med
brenkice, saj nanj igramo tako, da brenkamo.
Izdelava glasbila
Za izdelavo glasbila potrebujemo naslednji material in orodja za delo:
Material:
plastična posoda štirikotne oblike,
gumice različnih debelosti in barve,
okrasni papir.
Orodja:
škarje,
univerzalno lepilo.
Postopek izdelave
Na plastično posodo napnemo elastike različnih debelosti in različnih barv. S
škarjami naredimo majhne zarezice na obeh stranicah plastične posode, da elastike
ne drsijo.
Uporaba glasbila
Po brenkalcu brenkamo s prsti. Otroci spoznavajo, da se s krajšanjem strune
doseže spreminjanje tonske višine (Kumer, 1983). Če je elastika debelejša, ima
nižji ton, tanjše elastike imajo višji ton.
75
Cilji, ki jih otroci usvajajo:
Otroci:
znajo povedati, da glasbilo uvrstimo med brenkala;
poimenujejo materiale (gradiva) za izdelavo;
sami izdelajo glasbilo;
spoznavajo, da se s krajšanjem strune doseže spreminjanje tonske višine;
spoznajo pomen zbiranja odpadne embalaže;
spoznajo izraz resonančno telo ali trup s primerjanjem brenkanja na
manjše in večje plastične posodice;
razvijajo delovno vztrajnost;
navajajo se na samostojno delo;
ob izdelovanju improviziranega glasbila razvijajo koordinacijo oči, rok in
prstov;
pridobivajo ročne spretnosti in delovne navade.
3.6.6.1 Izvedba VI. delavnice
Najprej so otroci samostojno brenkali po izdelanih glasbilih in ustvarjali glasbo.
Dali smo jim dovolj časa, da so glasbilo dobro spoznali. Nato smo se pogovarjali,
ali je naše glasbilo melodično ali ritmično. Brez težav so otroci ugotovili, da z
glasbilom lahko ustvarimo melodijo, zato ga uvrščamo med melodična glasbila.
Pogovarjali smo se, ali je brenkanje na glasbilo daje glasen ali tišji zvok, in otroci
so ugotovili, da glasbilo ni preglasno. Otroci so brenkali na brenkalca in primerjali
zvoke obeh brenkalc. Pogovarjali smo se, zakaj velika brenkalca zvenijo dlje kot
majhna. Spoznajo izraz resonančno telo ali trup. Ugotovili smo, da kadar
brenkamo le po eni struni, ustvarimo ritem, s katerim lahko spremljamo petje
pesmi.
Nato smo se z otroki igrali igro ritmični odmev, pri čemer so otroci enostavni
ritem ponovili (pri tem sem enostavni ritem zabrenkala najprej sama, otroci so
ritem ponovili). Iskali smo živali in predmete iz narave, ki zvenijo kot naše
76
glasbilo. Otrokom se je zvok improviziranega glasbila zdel podoben oglašanju
črička, murna, čebelice, kitare … Oponašali so gibanje čebelice, pri tem so
brenčali in tekali po travi. Kasneje smo se razdelili v dve skupini. V prvi smo
predstavili enostavni ritem. Otroci so brenkali ritem po debelejši struni, druga
skupina pa se je po ritmu gibala. Naše brenkanje je bilo počasno, nato smo
brenkali hitreje. Gibanje druge skupine je bilo podobno našemu brenkanju. Ob
počasnejšem ritmu je bilo gibanje počasno, ob hitrejšem pa so bili koraki hitrejši.
Čez čas so otroci vloge zamenjali.
3.6.6.2 Analiza VI. delavnice
Igre, ki smo jih vključili v poustvarjalno dejavnost, so imele cilj otrokom
približati izdelano glasbilo, da bi ga znali pravilno uporabiti. Z izvedbo iger smo
želeli otrokom prikazati, da lahko na izdelano glasbilo igramo na več načinov. Po
večstrunskih brenkalih brenkamo s prsti. »S kazalcem lahko brenkamo po
posameznih strunah ali pa s kazalcem potegnemo prek vseh strun, če so razmiki
med strunami zelo majhni.« (Voglar, 1980b, str. 37) Otroci spoznavajo, da imajo
debelejše elastike nižji ton, tanjše pa višjega. Primerjajo brenkanje na manjših in
na večjih plastičnih posodicah ter ugotavljajo, da je zvok močnejši, če je posodica
večja. Ugotavljajo, da se lahko na brenkala brenka melodijo. Ob tem spoznavajo
izraze tiho, glasno, počasi, hitro, visoko, nizko (brenkanje po najdebelejši struni in
brenkanje po najtanjši). Ponavljajo enostavne ritmične motive in so pozorni, da so
ponovitve čim bolj natančne. »Ko vsi otroci hkrati igrajo na brenkala določen
ritem, dobimo rahel in prijeten ter ne preglasen zvok. Zato so improvizirana
brenkala kot 'množičen' instrument zelo priporočljiva.« (Voglar, 1973, str. 180)
Z izvedeno delavnico in poustvarjalno dejavnostjo smo zadovoljni. Dosegli smo
cilje, ki smo si jih zastavili. Cilji, ki so bili zastavljeni, so bili realno izbrani,
zastavljeni so bili v okviru sposobnosti otrok. Tako je bila dejavnost v celoti
uspešno izvedena. Ustrezno smo se znali otrokom približati. Upoštevali smo
postopnost, diferenciacijo in individualizacijo.
Odziv otrok je pokazal, da so jim bila izdelana glasbila zanimiva. Otroci so
ugotovili, da lahko brenkamo na različne načine po strunah. Lahko brenkamo ali
77
trzamo s prsti, in to tako, da brenkamo le po posameznih strunah ali prek vseh. Pri
tem najprej izvajamo glasno brenkanje, temu sledi tiho brenkanje. Najprej je
igranje počasno, nato hitrejše. Sodelovali so med seboj in se družili. Pri delu so
bili sproščeni in ustrezno motivirani. Dajali so ideje in bili ves čas aktivni. Prav
vsi so z veseljem sodelovali tudi pri poustvarjalni dejavnosti.
Slika 30: Preprosta brenkalca
78
3.6.7 VII. delavnica: KASTANJETE
Kastanjete so izdelane iz »/…/ dveh z vrvico zvezanih školjkastih skodelic iz
trdega lesa, ki dajeta ob medsebojnem udarjanju klopotajoč zvok španskega izvora
kot spremljava pri plesu, v rabi tudi v umetni glasbi« (Vrbančič, 2010, str. 42).
Glasbilo uvrščamo med ritmična glasbila. Po Sach-Hornbostalovem
klasifikacijskem modelu uvrščamo kastanjete v skupino samozvočil, natančneje v
skupino skodelastih klepetal (Kumer, 1983). Po klasifikaciji (Voglar, 1985)
uvrščamo kastanjete med pinke-ponke, saj gre za parno glasbilo, sestavljeno iz
dveh enakih delov.
Izdelava glasbila
Za izdelavo glasbila potrebujemo naslednji material in orodja za delo:
Material:
pokrovčki kozarčkov za vlaganje,
filc različnih barv,
barvno blago,
elastika.
Orodja:
škarje,
univerzalno lepilo,
vrtalnik.
Postopek izdelave
Otroci so iz odpadnih materialov naredili improvizirano glasbilo, podobno
kastanjetam. Uporabili smo pokrovčke kozarcev za vlaganje, ki smo jim naredili
luknjico. Skozi luknjico so otroci pričvrstili elastiko in naredili zanko. Nato so
svoje glasbilo še okrasili, tako da so pokrovčke oblepili z blagom.
Uporaba glasbila
79
Na glasbilo igramo tako, da palec in kazalec potisnemo skozi elastiko.
Medsebojno udarjamo z zamaški. Pri tem nastane zvok. Ob petju ali poslušanju
glasbe ustvarjamo ritem.
Cilji, ki jih otroci usvajajo:
Otroci:
znajo povedati, da so kastanjete tradicionalno špansko glasbilo;
poimenujejo materiale (gradiva) za izdelavo;
sami izdelajo glasbilo;
znajo razložiti, da zvok nastane tako, da ploščici med seboj udarjata;
spoznajo pomen zbiranja odpadne embalaže;
razvijajo delovno vztrajnost;
navajajo se na samostojno delo;
ob izdelovanju glasbila razvijajo koordinacijo oči, rok in prstov;
pridobivajo ročne spretnosti in delovne navade.
3.6.7.1 Izvedba VII. delavnice
O izdelanem glasbilu se najprej pogovorimo. Ali poznajo to glasbilo, kje so ga že
videli … Nato predstavimo pravilno držanje glasbila, kako si je treba elastiko
natakniti na palec in kazalec. Predšolski otroci kastanjete držijo tako, da elastiko
primejo s prsti. Otroci so sami preizkušali svoja glasbila, s kastanjetami so
poskušali udarjati počasi in hitreje, tišje in glasno. Ob tem so se gibali in
poskakovali. Po samostojnem ustvarjanju smo nadaljevali pogovor o glasbilu.
Ugotovili smo, da je naše glasbilo ritmično glasbilo in da lahko ustvarimo tišje in
glasnejše zvoke ter s tem vplivamo na tempo, torej lahko tleskamo hitreje ali
počasi.
Igrali smo se igrico ritmični odmev, pri kateri so otroci enostavni ritem ponovili.
Skupaj smo iskali živali in predmete iz narave, ki bi jih lahko z narejenim
glasbilom ponazorili. Otroci so našteli žabico, žolno, kladivo, činele ... Razdelili
smo se v dve skupini. Prva skupina je pod našim nadzorom igrala ritem, druga je
80
poskakovala po jasi, kot to počno žabice. Dolgi skoki ob počasnem udarcu,
hitrejši skoki ob hitrem udarjanju. Nato sta se skupini zamenjali.
3.6.7.2 Analiza VII. delavnice
Igre, s katerimi smo popestrili naše poustvarjanje, so imele namen, da otroci
spoznajo glasbilo in ga znajo uporabiti. S poustvarjalno dejavnostjo smo poskrbeli
za preverjanje in povezovanje vsega, kar so otroci na delavnici spoznali.
Delavnica je bila izvedena v celoti. Naš odnos je pri tem delo pospeševal, saj smo
se otrokom znali ustrezno približati. Upoštevali smo postopnost, diferenciacijo in
individualizacijo, tako da smo mlajšim otrokom ponudili ustrezno pomoč pri
izdelavi in poustvarjanju z izdelanim glasbilom. Bili smo komunikativni in nismo
delovali avtoritativno. Z izbrano delavnico smo bili zelo zadovoljni, otroci pa so
bili med izdelavo navdušeni. Manjši otroci so imeli več težav pri držanju glasbila,
zato smo elastiko uporabili kot držalo. S tem smo naredili kastanjete z držalom,
saj predšolski otroci še ne morejo uporabljati ročnih kastanjet (Voglar, 1973).
Igranje na kastanjete z ročajem je bilo tako za predšolske otroke preprostejše.
Odziv otrok je bil pozitiven. Otroci so bili zadovoljni, glasbilo, ki smo ga izdelali,
se jim je zdelo zabavno. Prav z veseljem so ga uporabili. Pri tem so se smejali,
sodelovali in se družili. Pri izdelavi glasbila otroci niso imeli težav. Zelo
navdušeni so bili, kako zanimivo glasbilo smo naredili iz odpadnega, na videz
ničvrednega materiala. Pri tem so dajali predloge, kaj vse bi se dalo še uporabiti
namesto pokrovčkov za vlaganje. Zvok improviziranega glasbila jih je spominjal
na skakanje žabic in prav z veseljem so se pri tem gibali. Starejši otroci so brez
težav znali pravilno pokazati, kako se na glasbilo igra. Starejši otroci so
prepoznali glasbilo in vedeli, da izvira iz Španije, saj so podobna glasbila videli
po televiziji in v filmih.
81
Slika 31: Kastanjete
Slika 32: Igranje na kastanjete
82
3.6.8 VIII. delavnica: ROPOTULJICA
Ropotuljice so preprosto improvizirano glasbilo, s katerim otroci ustvarjajo
spremljavo ob petju. Ločimo ropotulje z držalom in ropotulje brez držala.
Poznamo različne vrste ropotulj, te so lahko po obliki okrogle, jajčaste, cevaste,
kockaste ali kvadrataste. Ohišje ropotulj je lahko iz različnih materialov. Poznamo
lesene, steklene, kovinske ali plastične ropotuljice. »Za ohišje uporabimo različen
embalažni material, cedilke, žogice za pingpong, votla stebla trsa, bambusa ali
koruze, različne olesenele plodove, na primer makove glavice, okrasne buče,
kokosov oreh, navadni oreh itd.« (Voglar, 1973, str. 278)
Ropotuljice uvrščamo med ritmična glasbila. Spadajo med ideofone. Po Saich-
Hornbostlovi klasifikaciji ropotuljico uvrščamo med udarila, natančneje med
ropotala. Uvrščamo jo med drseča okvirnata ropotala (Kumer, 1983). Po
klasifikaciji (Voglar, 1985) uvrščamo ropotulje med zinge-zonge, natančneje med
ropotulje, pri katerih so gibljivi delci v ohišju.
Izdelava glasbila
Za izdelavo glasbila potrebujemo naslednji material in orodja:
Material:
tulec toaletnega papirja,
tanek karton,
barvni papir,
riž ali semena.
Potrebna orodja:
škarje,
svinčnik,
univerzalno lepilo,
lepilni trak.
Postopek izdelave
Najprej iz tanjšega kartona izrežemo dva kroga s premerom, kot ga ima velik
tulec. Obrišemo tulec s svinčnikom. Na eni strani tulca pritrdimo krog iz kartona z
83
lepilnim trakom. V notranjost nasujemo nekaj riža ali semen. Zapolnimo približno
eno šestino tulca, tako da se lahko zrnje prosto giba po tulcu. Nato vrh tulca
prekrijemo z drugim kartonom in ga dobro pričvrstimo. Glasbilo z barvnim
papirjem poljubno okrasimo. Uporabljamo lepilo za papir.
Uporaba glasbila
Na glasbilo igramo tako, da ga držimo v roki. S tresenjem in premikanjem
glasbila nastane zvok. Pri tem se sliši drseči zvok zaradi riža v notranjosti.
Cilji, ki jih otroci usvajajo:
Otroci:
spoznajo, da je ropotuljica ritmično glasbilo;
poimenujejo materiale (gradiva) za izdelavo;
sami izdelajo glasbilo;
znajo razložiti, da zvok nastane tako, da stresamo in premikamo tulec, pri
tem se zrnje prosto premika, se zaletava in oddaja zvok;
spoznajo pomen zbiranja in ločevanja odpadnega materiala;
spoznajo, da se iz odpadnega materiala lahko naredi uporaben predmet;
razvijajo delovno vztrajnost;
navajajo se na samostojno delo;
ob izdelovanju inštrumenta razvijajo koordinacijo oči, rok in prstov.
3.6.8.1 Izvedba VIII. delavnice
Najprej so otroci samostojno poskusili igrati na narejeno glasbilo in ustvarjali
zvok, ki so ga dobili s stresanjem. Ugotovili so, da se glasnost spreminja, če
glasbilo hitreje premikamo ali če so naši gibi počasnejši. Tako lahko z narejenim
glasbilom izvajamo glasne in tihe zvoke. Ropotulje uvrščamo med ritmična
glasbila in z njimi ustvarjamo ritem.
Pogovarjali smo se, kako se različne živali premikajo. Nekatere počasi, druge
hitro. Kako se premika polž? Otroci so začeli zelo počasi premikati svoje
ropotuljice. Kaj pa lev? Lev se premika hitro. Kako lahko z ropotuljico
uprizorimo gibanje leva? Pri tem so otroci glasno stresali svoja glasbila. Let
84
čebele pa je ponazarjalo tišje in enakomerno stresanje ropotuljic. Preizkusili so se
v ponavljanju kratkih ritmičnih motivov. Kratek ritem smo zaigrali sami, nato so
otroci slišani odmev poskusili ponoviti. Skupaj smo izbrali nekaj živali in
predmetov iz narave, ki bi jih lahko z izdelanim glasbilom ponazorili. Otroci so
pri tem naštevali miške, padanje dežja … Nato smo se razdelili v dve skupini.
Najprej je prva z glasbili zaigrala naučeni ritem, druga skupina pa je z gibanjem
posnemala igrani ritem. Otroci so se premikali kot miške in oponašali dež.
Kasneje so vloge zamenjali.
Slika 33: Izdelava ropotuljice
85
3.6.8.2 Analiza VIII. delavnice
Z igrami smo želeli doseči, da otroci glasbilo boljše spoznajo in poskušajo
spremljati petje z igranjem nanj. Pri poustvarjanju smo najprej iskali predmete in
živali iz naše okolici, ki bi jim lahko pripisali, da imajo podoben, enakomeren
zvok kot naše ropotuljice. S poustvarjalno dejavnostjo smo poskrbeli za
preverjanje in povezovanje vsega, kar so otroci pri delavnici spoznali.
Delavnica je bila v celoti uspešno izvedena. Cilji, ki so bili izbrani, so bili
realizirani. Zastavljeni so bili v okviru sposobnosti otrok. Na delavnico smo bili
ustrezno pripravljeni, zagotovili smo dovolj materiala, tako da so otroci lahko
izdelali še kakšno ropotuljico, če so želeli. Nekateri so si naredili dve ropotuljici
ali tri, ropotuljice so izdelali tudi za bratce in sestrice, ki so bili še premajhni ali pa
jih na delavnicah ni bilo. Kot mentor delavnice smo poskrbeli za fizično,
emocionalno in intelektualno aktivnost otrok. Naš odnos do otrok je potek dela
pospeševal in ga ni zaviral. Bili smo komunikativni in nismo delovali
avtoritativno.
Odziv otrok je bil pozitiven. Otroci so se tako pri izdelovanju in poustvarjanju
dobro počutili ter bili ustrezno motivirani. Delavnica jim ni povzročala preglavic,
saj ni bila zahtevna. Med izdelavo so dajali predloge, kaj vse bi se dalo še
uporabiti namesto tulcev. Glasbilo so že poznali, večina med njimi je ropotuljice
že izdelala v vrtcu ali šoli.
86
4 SKLEP
Izdelovanje improviziranih glasbil je zabavna dejavnost, s katero lahko
popestrimo prosti čas otrok. Omogoča učenje in lastno izvajanje glasbe. Med
izdelovanjem in kasneje pri uporabi izdelanih glasbil se otroci naučijo veliko
novega. Z raziskovanjem in igro spoznavajo glasbeni svet ter sami ustvarjajo
glasbo. O znanju, pridobljenem na t. i. aktiven način, razpravlja tudi šolski
kurikul, ki pomen kakovostnega učenja prepoznava v povezovanju različnih
predmetov in različnih področij med seboj oziroma v medkurikularnem
povezovanju. Šolski kurikul ob obveznih vsebinah svojo pozornost namenja tudi
organizaciji in izvajanju obšolskih vsebin. Te upoštevajo interese posameznikov
in nudijo možnost, da se otroci izkusijo na različnih področjih in počnejo tisto, kar
radi počno.
Izsledki raziskave kažejo, da so bile delavnice otrokom všeč. Otroci so se vživeli
in uživali pri vseh dejavnostih. Otroško instrumentalno igranje je treba spoštovati,
ga spodbujati in upoštevati, saj za otroka predstavlja resno situacijo, o čemer
pišejo tudi Krüger, Bostelmann in Metze/Hrsg (2003). Glede na vzdušje otrok
lahko sklepamo, da so se ti na delavnicah dobro počutili in se zabavali. Na
delavnicah je bilo sproščeno delovno okolje in otroci so bili ustrezno motivirani
za delo. Krüger, Bostelmann in Metze/Hrsg (2003) navajajo, da je motivacija tista,
ki žene otroke, da začnejo z glasbilom ustvarjati zvok oziroma glasbo. Bili so
ustvarjalni in sproščeni. Pokazali so zanimanje in interes za poustvarjanje z
glasbili. Z izvajanjem poustvarjalne dejavnosti smo ugotovili, da nam
improvizirana glasbila ponujajo številne možnosti za odkrivanje in izvajanje
glasbenih dejavnosti. Z izdelanimi glasbili smo raziskovali, izvajali ritem in
spremljali petje. S temi ugotovitvami lahko zastavljeno hipotezo potrdimo.
Delavnice, na katerih izdelujemo improvizirana glasbila, so ustrezno zasnovana
zunajšolska interesna dejavnost, ki je primerna za otroke prve triade. Izsledki
pričujoče raziskave kažejo, da so tudi predšolski otroci brez težav izdelali glasbilo
in uspešno sodelovali v poustvarjalnih dejavnostih. Sodelovanje med različno
starimi otroki se je izkazalo za uspešno. Otroci so si med seboj pomagali in
sodelovali. Mlajši se pri tovrstnem sodelovanju hitreje učijo, saj posnemajo svoje
87
sovrstnike, obenem pa so zadovoljni, če drugi posnemajo njih. Aktivnosti, v
katere so vključeni otroci različnih starosti, so koristne in zaželene (Došen Dobun,
1995). »Na ta način se odvija tudi pomembna faza socializacije. Doživljanje
zvoka, občutek uspešnosti in prijateljski odnosi med sovrstniki v otroku
spodbujajo neizmerne radosti in veselje, kar so osnovni cilji glasbenih dejavnosti
v zgodnjem obdobju.« (Borota idr., 2006, str. 39.)
Slabost opravljene raziskave opažamo v tem, da je ta zajemala vzorec naključno
izbranih otrok. Ker so bile delavnice izvedene med poletnimi počitnicami, so se
otroci na delavnicah menjavali in celotnega sklopa delavnic marsikateri otrok ni
obiskal. Z raziskavo, v katero bi vključili otroke, ki bi obiskali celoten sklop
delavnic, bi lahko v poustvarjalno dejavnost vključili še več didaktičnih iger in
dejavnosti, saj bi otroke dodobra spoznali in lahko nadgrajevali aktivnosti, s
katerimi bi raziskovali in preizkušali izdelana glasbila. Tudi otroci bi z mentorjem
vzpostavili močnejšo povezavo. Prednost raziskave opažamo v tem, da je bila ta
opravljena na majhnem vzorcu, ki je zajemal deset otrok. Tako smo se lahko
posvetili vsakemu otroku posebej.
Možnost nadaljnjega raziskovanja in uporabe improviziranih glasbil vidimo v
pogostejšem vključevanju dejavnosti, ki jih izvajamo z izdelanimi glasbili, tako pa
raziskujemo tudi glasbene vsebine. Z izdelanimi glasbili izvajamo ritem in
spremljamo petje, pripravimo pa lahko tudi glasbeno pravljico. Če bi opravili
daljšo raziskavo, v katero bi vključili otroke, ki se delavnic udeležujejo, in otroke,
ki delavnic nikoli niso obiskovali, pa bi lahko preverili, ali se pojavljajo razlike
med otroki pri njihovih sposobnostih, vedenju in znanju. Zanimivo bi bilo opraviti
tudi raziskavo, s katero bi skušali preveriti, v kolikšni meri vzgojitelji in učitelji
razredne stopnje improvizirana glasbila izdelujejo in uporabljajo.
88
SEZNAM LITERATURE IN VIROV
Ajtnik, M. (1996). Prenova. V: Glasba v šoli; revija za glasbeni pouk v osnovnih
in srednjih šolah, za glasbene šole in zborovstvo, št. 2, letnik 2. (str. 10–12).
Avberšek, K. in Kus, P. (2010). Pojoči grad: priročnik za gradnjo izvirnih
instrumentov v stripu. Forum, Zbirka Minimundus. Posebna izdaja revije
Stripburger. Ljubljana.
Barle Lakota, A. in Bergant, K. (1997). Kurikularna prenova. Zbornik.
Nacionalni kurikularni svet. Ljubljana.
Borota, B., Geršak, V., Korošec, H. in Majaron, E.(2006). Otrok v svetu glasbe,
plesa in lutk. Pedagoška fakulteta. Koper.
Cvetko, I. (2004). Trara pesem pelja: slovenska otroška glasbila, zvočila in
zvočne igrače. Mladinska knjiga. Ljubljana.
Curkova, M. (2009). Odločitveni model za izbiro šolskih in obšolskih dejavnosti
otrok. Univerza v Mariboru. Magistrsko delo.
Črčinovič Rozman, J. (1989). Slušna pozornost in zbranost predšolskih otrok med
posredovanjem glasbe. V B. Brumen, M. Plestenjak in P. Praper. (Ur.),
Zbornik referatov in prispevkov o predšolski vzgoji. (str. 51–59).
Črčinovič Rozman, J. (2007). Metode poučevanja in razvijanja glasbenih
sposobnosti na področjih glasbenih dejavnosti. Seminarsko gradivo za
strokovno spopolnjevanje učiteljev. Maribor: Pedagoška fakulteta.
Denac, O. (2002). Glasba pri celostnem razvoju otrokove osebnosti. Priročnik za
vzgojitelje, razredne učitelje, učitelje glasbe in glasbenih predmetov v
splošnih in glasbenih šolah. Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Ljubljana.
89
Denac, O. (2005). Izražanje interesa predšolskih otrok do glasbenih dejavnosti.
V: Glasba v šoli. 10 (¾), str. (13–19).
Dolar Bahovec, E. in Bregar Golobič, K. (2004). Šola in vrtec skozi ogledalo.
Priročnik za vrtce, šole in starše. DZS, Ljubljana.
Došen Dobud, A. (1995). Malo dijete veliki istraživač. Topgraf, Velika Gorica.
Zagreb.
Drew, H. (1995). Moja prva velika knjiga o glasbilih. Mladinska knjiga.
Ljubljana.
Exploratorium. Frogs. (1999). Make Your Own Rainstick. Pridobljeno 4. 10. 2011
iz http://www.exploratorium.edu/frogs/rain_stick/index.html.
Gobec, D. (1978). Pojmo, plešimo – ustvarjamo! Estetska vzgoja, 1. del. ČGP
Delo. Ljubljana.
Habe, K. in Delin, A. (2010). Uporabnost glasbe kot motivacijskega sredstva pri
poučevanju v osnovni šoli. V: Didactica Slovenica. Pedagoška obzorja. 25
(2.), str. 35–50.
Hackett, P., A. Lindeman, C. (1987). The musical classroom – Backgrounds,
Models, and Skills for Elementary Teaching. Prentice Hall, Inc. New Jersey.
Hus, V. (2003). Izvajanje vzgojno-izobraževalnega procesa pri predmetu
spoznavanja okolja v 1. triletju devetletne osnovne šole. Pridobljeno 22. 10.
2011 iz
http://www.mss.gov.si/si/solstvo/razvoj_solstva/evalvacija_vzgoje_in_izobr
azevanja/evalvacija_vzgojno_izobrazevalnih_programov/arhiv_evalvacijski
h_studij.
90
Kamenov, E. (1983). Intelektualno vaspitanje kroz igru. Zavod za udžbenike;
nastavna sretstva. Beograd.
Kampmann, L. (1973). Otroška delavnica; Miha in Neža delata, se igrata in
ustvarjata. Državna založba Slovenije. Ljubljana.
Kolar, M., Komljanc, N., Kuščer, Arnejčič, B. in Bizant, T. (2008). Interesne
dejavnosti za 9-letno osnovno šolo. Ministrstvo za šolstvo in šport. Zavod
RS za šolstvo. Ljubljana. Pridobljeno 20. 8. 2011 iz
http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetl
etka/program_drugo/Interesne_dejavnosti_cb.pdf.
Kovač, M. in Jurak, G. (2010). Izpeljava športne vzgoje: didaktični pojavi, športni
programi in učno okolje. Fakulteta za šport. Ljubljana.
Krek, J. in Metljak, M. (2011). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki
Sloveniji. Ministrstvo za šolstvo in šport. Zavod RS za šolstvo. Ljubljana.
Krnel, D., Hodnik Čadež, T., Potočnik, N. in Medved Udovič, V. (pomlad 2008).
Medpredmetno povezovanje v 1. razredu – večpredmetni delovni učbenik.
V: Naravoslovna solnica. 3 (12). str. 6–9.
Krüger, S., Bostelmann, A. in Metze /Hrsg. (2003). Bambusbären – Blues und
Regenbogen – Rumba – Eine praxisbezogene Einführung in die
musikalische Früherziehung. Beltz Verlag. Berlin.
Kumer, Z. (1983). Ljudska glasbila in godci na Slovenskem. Slovenska matica
Ljubljana. Ljubljana.
Kumer, Z. (1988). Etnomuzikologija. Razgled po znanosti o ljudski glasbi.
Univerzitetna tiskarna Ljubljana. Ljubljana.
91
Kus, P. (2009). Izvirni glasbeni inštrumenti v šoli. V: Glasba v šoli: revija za
glasbeni pouk v osnovnih in srednjih šolah, za glasbene šole in zborovstvo.
Letnik 14., št. 3–4., str. 114–120.
Marjanovič Umek, L. (2008). Otrok v vrtcu. Priročnik h kurikulu za vrtce.
Založba Obzorja. Ljubljana.
Mudcat.org. (1998). Traditional Music and Folklore collection and community.
Pridobljeno 23.10.2011. iz http://www.mudcat.org/kids/bongos.cfm.
Oling, B. in Wallisch, H. (2003). The complete Encyclopedia of Musical
instruments; A comprehensive guide to music instruments from around the
world. Studio Imago, Amersfoort, The Netherlands.
Pesek, A. (1997). Otroci v svetu glasbe: izbrana poglavja iz glasbene psihologije
in pedagogike. Mladinska knjiga. Ljubljana.
Petrić, I. (1962). Spoznavajmo glasbene inštrumente. Umetnost in kultura.
Prosvetni servis, Ljubljana.
Pevec Semec, K. (2009). Spodbudno učno okolje v kurikularni prenovi. Zavod
Republike Slovenije za šolstvo. Ljubljana.
Pšeničny, A. (2010). Koliko interesnih dejavnosti si želi vaš otrok? Koliko pa vi?
Inštitut za razvoj človeških virov. Pridobljeno 20. 10. 2011 iz
http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2211/Koliko-interesnih-
dejavnosti-si-%C5%BEeli-va%C5%A1-otrok-Koliko-pa-vi.
Reichenberg, M. (2006). Mali glasbeni kažipot: priročnik za poslušanje glasbenih
primerov pri glasbenih dejavnostih v vrtcu. Zavod republike Slovenije za
šolstvo. Ljubljana.
Rutar Ilc, Z. in Pavlič Škerjanc, K. (2010). Medpredmetne in kurikularne
povezave. Zavod republike Slovenije za šolstvo. Ljubljana.
92
Sautvort, M. (1975). Kako da napravite muzičke instrumente. Nolit. Beograd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (2005). DZS. Ljubljana.
Uradni list Republike Slovenije, Zakon o osnovni šoli (2006). Pridobljeno 30. 8.
2011 iz http://cms.siel.si/documents/138/docs/zakon-o-osnovni-soli.pdf.
Tomšič, J. (2005). Slišati gozd, ne le dreves – ali o medpredmetnem povezovanju
glasbe z ostalimi predmeti v tretjem triletju osnovne šole. Glasba v šoli.
Letnik X, št. ½, str. 33–39.
Vidmar, D., Posedel, S. in Jagrič. M. (pomlad 2005). Didaktični pripomočki ali
glasbila iz naravnega in odpadnega materiala. Naravoslovna solnica.
Letnik 3, št. 9, str. 18–19.
Voglar, M. (1973). Otrok in glasba. Metodika predšolske glasbene vzgoje.
Državna založba Slovenije. Ljubljana.
Voglar, M. (1980). Glasbena vzgoja predšolskih otrok. Načrtovanje (Gradivo za
vzgojiteljice pripravnice). Zavod SR Slovenije za šolstvo. Ljubljana.
Voglar, M. (1980). Kako približamo otrokom glasbo. Dopisna delavska univerza
Univerzum. Ljubljana.
Voglar, M. (1985). Mali instrumenti. Državna založba Slovenije. Ljubljana.
Voglar, M. in Žager, D. (2002). Zbirka pesmi in glasbenih didaktičnih iger za
predšolske otroke, metodika glasbene vzgoje s praktikumom. Univerza v
Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Ljubljana.
Vrbančič, I. (2010). Glasbeni slovarček. Mladinska knjiga. Ljubljana.
93
Zalokar Divjak, Z. (2003). Prosti čas mladih. V: Preprečimo odvisnosti Ljubljana:
Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, str. 160–164.
Zavod PUR (2012). Iniciativa Vsa Evropa bere otrokom. Program knjigobube.
Pridobljeno 12. 11. 2012 iz http://knjigobube.si/o-zavodu/vsa-evropa-bere-
otrokom/vzorcna-stran.
Zveza potrošnikov Slovenije, Lahko igrača poškoduje otrokov sluh? Pridobljeno
16. 9. 2011 iz http://www.ringaraja.net/clanek/lahko-igraca-poskoduje-
otrokov- sluh_2545.html?page=1.
