Diplomska naloga (PDF)animirani film prisoten v vrtcu in vzgojno-izobraževalnem procesu, mi je bilo...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

BLAŽ VOLARIČ

KOPER 2015

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

ANIMIRANI FILM V VRTCU

Blaž Volarič

Koper 2015

Mentorica:

doc. Jelena Sitar Cvetko

ZAHVALA

Zahvaljujem se doc. Jeleni Sitar Cvetko, ki mi je kot mentorica svetovala in me

usmerjala na poti ustvarjanja diplomske naloge.

Veliko zahvalo namenjam staršem, Tanji in Danteju – hvala, ker sta mi pomagala

na poti izobraževanja in s pozitivnostjo spremljala nastajanje diplomske naloge. V tem

družinskem odstavku namenjam mesto tudi starejšemu bratu Maticu – hvala za

marsikateri nazor, ki me je kulturno in miselno obogatil, kar se odraža v mojem odnosu

do znanja in védenja. Brez tebe, bi vedel manj in spoznal slabše.

Hvala Marku Trobevšku za lektoriranje besedila, Vesni Elikan za prevod izvlečka v

angleški jezik, prijatelju Roku za urejanje tehničnih podrobnosti in vzgojiteljem ter

vzgojiteljicam za izpolnjevanje anketnih vprašalnikov.

Hvala vsem, ki ste mi na takšen ali drugačen način blizu in ste soustvarjali mojo

pot do diplomske naloge – brez vas, ne bi bilo isto. Kot ne bi bilo isto brez vseh drobnih

trenutkov in užitkov, ki me tekom življenja veselijo, oblikujejo in zaznamujejo – melodije

Beatlesov, partije briškule in tršeta, goli naše fuzbal reprezentance, zgodbe Kurta

Vonneguta, balade Iztoka Mlakarja, sprehodi ob Soči, misli dr. Janeza Ruglja, Pot

Nejca Zaplotnika, stripi Mikija Mustra, pivo s klapo, plavanje v Nadiži, filmi Alfreda

Hitchcocka, človečnost Atticusa Fincha itd.

»Dobrega se je treba do dna zavedati.«

Vitomil Zupan – Menuet za Kitaro (1975)

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisani Blaž Volarič, študent visokošolskega strokovnega študijskega programa prve

stopnje Predšolska vzgoja

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Animirani film v vrtcu

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršil pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne________________

IZVLEČEK

Večina otrok se z animiranim filmom, splošno rečeno z risanko, seznani že v

zgodnjem otroštvu. Otroci že pred vstopom v vrtec poznajo risane junake in njihove

zgodbe. Gledanje televizije je namreč že od njenega nastanka priljubljena oblika

zabave in razvedrila. Tudi za najmlajše, ki jim v današnjih časih upravljanje s

tehnološkimi aparati in poznavanje televizijskih vsebin ni tuje. In prav risanka je tista, ki

nemalokrat kot prva umetniška zvrst pritegne otroško radovednost.

Pričujoča diplomska naloga se ukvarja z animiranim filmom v vrtcih. Tematika v

Sloveniji ni preveč raziskana, zato je pritegnila mojo pozornost. Ugotovil sem, da so

vzgojitelji bolj kot ne pri vključevanju animiranega filma v vrtčevske dejavnosti

prepuščeni lastni iniciativi, saj medijska oz. filmska vzgoja, katere del je animirani film,

v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu v primerjavi z drugimi vejami umetnosti

ni tako izpostavljena. Zato pa sem naletel ne veliko število društev in festivalov, ki v

obliki delavnic in predavanj spodbujajo filmsko kulturo, kar vključuje tudi animirani film.

V teoretičnem delu sem obdelal teme animacije, animiranega filma in te

umetniške zvrsti v vrtcih oz. vzgojno-izobraževalnem sistemu. Bralci, naj bodo to starši,

vzgojitelji ali drugi pedagoški delavci, bodo lahko že v teoretičnem delu dobili zamisel

za dejavnosti v povezavi z animiranim filmom. Teoretičnemu sledi empirični del, ki je

sestavljen iz analize anketnih vprašalnikov, ki sem jih razdelil tridesetim vzgojiteljem

oz. vzgojiteljicam. Želel sem raziskati, kakšno je njihovo dojemanje animiranega filma v

vrtcih in koliko ga vključujejo v svoje delo.

Ključne besede: animacija, animirani film, otrok, vrtec, vzgojno-izobraževalni

sistem, umetnost.

ABSTRACT

Animated Film in Kindergarten

The majority of children become acquainted with animated films or cartoons in

early childhood. Even before entering kindergarten, children are already familiar with

animated characters and their stories. Since its introduction, television has been a

popular form of entertainment and leisure. Moreover, even the youngest are familiar

with technology and TV content. Cartoons are actually the first art form to attract

children's attention.

The thesis deals with animated films in kindergarten. This topic seemed interesting

because it is has not been analysed extensively in Slovenia. We established that

teachers are left to their own initiative in terms of incorporating animated films in

kindergarten activities; the Slovene education system does not focus on media or film

education, which would also involve animated film, as much as on other fields of art.

However, we encountered a large number of cultural societies and festivals which

promote film culture as well as animated films through workshops and lectures.

The theoretical part of the thesis discusses all aspects of animation and animated

films as well as their place in kindergartens and our education system. The readers,

whether they are parents, teachers or other teaching staff, will become acquainted with

activities relating to animated film in the theoretical part of the thesis. The empirical part

contains the analysis of the questionnaires that we distributed among thirty teachers.

The aim was to determine how they perceive animated films in kindergarten and

whether they incorporate it into their own kindergarten activities.

Key words: animation, animated film, child, kindergarten, education system, art.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ........................................................................................................................ 1

2 ANIMACIJA IN ANIMIRANI FILM .............................................................................. 2

3 ZGODOVINSKI PREGLED ANIMIRANEGA FILMA .................................................. 4

3.1 Optične igrače ..................................................................................................... 4

3.2 Začetki animiranega filma ................................................................................... 5

3.3 Disney – oče Miki Miške in Jake Racmana ......................................................... 6

3.4 Prihod digitalne dobe in velikih studiev................................................................ 7

4 ANIMIRANI FILM V SLOVENIJI ................................................................................ 8

4.1 Začetki in prvi slovenski animirani film ................................................................ 8

4.2 Prvi slovenski risani film .....................................................................................11

4.3 Pojav filmskih pedagogov ..................................................................................12

4.4 Generacija mlajših ustvarjalcev in računalniška animacija .................................13

5 TEHNIKE ANIMACIJE ..............................................................................................14

5.1 Risana animacija ...............................................................................................14

5.2 Stop-motion animacija .......................................................................................15

5.3 Računalniška animacija .....................................................................................17

6 POSTOPEK USTVARJANJA ANIMIRANEGA FILMA ..............................................18

6.1 Filmska ekipa .....................................................................................................18

6.2 Nastajanje animiranega filma .............................................................................20

6.2.1 Ideja ............................................................................................................20

6.2.2 Snovanje zgodbe in scenarij ........................................................................20

6.2.3 Snemalna zgodba ali storyboard .................................................................20

6.2.4 Animatik ......................................................................................................21

6.2.5 Oblikovanje junakov in scenografije .............................................................21

6.2.6 Animiranje ...................................................................................................21

6.2.7 Snemanje ....................................................................................................22

6.2.8 Montaža in postprodukcija ...........................................................................22

6.2.9 Zvok ............................................................................................................22

7 FILMSKI JEZIK ........................................................................................................23

7.1 Okvir ..................................................................................................................23

7.2 Kompozicija .......................................................................................................23

7.3 Filmski plani .......................................................................................................23

7.4 Rakurzi kamere ..................................................................................................24

7.5 Zvok ...................................................................................................................24

8 KOMPONENTE ANIMIRANEGA FILMA ...................................................................25

8.1 Vsebinski (literarni) segment ..............................................................................25

8.2 Vizualni (likovno-kinetični) segment ...................................................................25

8.3 Zvokovni (glasbeni) segment .............................................................................26

9 ANIMIRANI FILM V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU ..............................26

9.1 Izobraževalni in vzgojni cilji ................................................................................27

9.2 Cilji in primeri dejavnosti iz Kurikuluma ..............................................................29

9.3 Festivali, društva in delavnice animiranega filma za otroke ................................30

9.3.1 Mednarodni festival animiranega filma Animateka .......................................31

9.3.2 Vzgojno-izobraževalni program animiranega filma Slon ..............................31

9.3.3 Filmsko-vzgojni program Kinobalon .............................................................31

9.3.4 Revija slovenskega animiranega filma Izola ................................................31

9.3.5 Zavod za uveljavljanje vizualne kulture Vizo ................................................32

9.3.6 Društvo zaveznikov mehkega pristanka in Luksuz produkcija ......................32

9.3.7 Art kino mreža Slovenije ..............................................................................32

9.4 DVD Slon ...........................................................................................................32

9.4.1 Vrstica za pogovor z otrokom ......................................................................33

9.4.2 Koyaa – Lajf je čist odbit ..............................................................................33

9.5 Učna priprava – Ciciban in Cicido ......................................................................35

10 ANALIZA ANIMIRANIH FILMOV GLEDE NA TEHNIKO ANIMACIJE .....................37

10.1 Miki Muster – Zimska zgodba (1962) ...............................................................37

10.2 Miha Knific – Pikapolonica hoče odrasti (2011) ................................................38

10.3 Aleš Mav – Dafnina nova metla (2008) ............................................................39

11 PROBLEM, NAMEN IN CILJI RAZISKAVE ............................................................40

12 HIPOTEZE .............................................................................................................40

13 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA .......................................................................41

13.1 Raziskovalna metoda .......................................................................................41

13.2 Opis instrumenta ..............................................................................................41

13.3 Merske karakteristike .......................................................................................41

13.4 Vzorec merjencev ............................................................................................41

13.5 Proces zbiranja podatkov .................................................................................41

13.6 Metoda obdelave podatkov ..............................................................................41

14 REZULTATI IN RAZPRAVA ...................................................................................42

15 SKLEPNE UGOTOVITVE ......................................................................................51

16 LITERATURA IN VIRI.............................................................................................52

17 PRILOGE ...............................................................................................................54

KAZALO PONAZORIL

Preglednica 1: Prikaz vsebine vrstice za pogovor z otrokom .......................................34

Preglednica 2: Ciliji dejavnosti za področja jezika, umetnosti in družbe

....................................................................................................................................26

Slika 1: Prisotnost ustreznih pripomočkov in sredstev za predvajanje animiranih filmov

....................................................................................................................................42

Slika 2: Odstotek vzgojiteljev/-ic glede predvajanja animiranih filmov v vrtcu

....................................................................................................................................43

Slika 3: Odstotek predvajanj animiranih filmov s strani vzgojiteljev/-ic v šolskem letu

2013/2014, ki so na vprašanje, če so otrokom v vrtcu že kdaj predvajali animirani film,

odgovorili pritrdilno

....................................................................................................................................44

Slika 4: Odstotek vzgojiteljev/-ic glede dojemanja animiranega filma ..........................45

Slika 5: Odstotek vzgojiteljev/-ic glede ustvarjanja animiranih filmov ..........................46

Slika 6: Odstotek vzgojiteljev/-ic glede želje po pridobivanju znanja na področju

animiranega filma v vrtcu

....................................................................................................................................47

Slika 7: Poznavanje slovenskih festivalov, društev in delavnic animiranega filma za

otroke

....................................................................................................................................48

Slika 8: Število največkrat izbranih številk pogostosti za posamezne dejavnosti

....................................................................................................................................50

Volarič, Blaž (2015): Animirani film v vrtcu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

____________________________________________________________________________________

1

1 UVOD

Kot otrok sem zelo rad gledal risanke. Nikoli jim nisem rekel animirani filmi, tako

kot večina gledalcev. Pri ustvarjanju diplomske naloge pa sem spoznal pravi pomen

animiranega filma, ki obsega še veliko drugih zvrsti. A prav ta animacijska tehnika mi je

najbolj pri srcu, verjetno zaradi spomina na risanke, ki sem jih z užitkom gledal v

otroških letih – Krtek, Medved Bojan, A je to?, Jajo in Pajo, Baltazar itd.

Tako sem za temo diplomske naloge izbral animirani film. Že prej so se mi porajala

vprašanja, kako nastane animacija, kaj je vse potrebno za njeno izdelavo, koliko risb

nariše avtor, kako ustvari gibanje itd. Ko sem vse to povezal z vprašanjem, ali je

animirani film prisoten v vrtcu in vzgojno-izobraževalnem procesu, mi je bilo jasno, da

se bom posvetil raziskovanju vključenosti animiranega filma in animacije v vrtcu. K

izboru te teme me je spodbudilo tudi dejstvo, da v času večletnega praktičnega

usposabljanja in opravljanja praktičnih nastopov v vrtcu nisem nikoli naletel na

animirani film v katerikoli obliki – gledanje, ustvarjanje, izdelovanje optičnih igrač,

prisotnost DVD-jev v igralnicah itd. Le dvakrat ali trikrat sem bil priča gledanju

animiranega filma, pa še v teh primerih je šlo za uporabo risanke zgolj za motivacijo ali

uvod v dejavnost (npr. risanka o zobozdravniku). Po ogledu risanke je bil govor o

zobozdravniku in njegovem poklicu in ne o nastajanju animacije, posebnih doživetjih ob

gledanju, o risanih junakih itd. To me je spodbudilo k iskanju literature o animiranem

filmu v vrtcu. Veliko je ni, a vendarle sem za teoretični del diplomske naloge uspel

obdelati vse, kar je pomembno za poznavanje animacije oz. animiranega filma.

Ugotovil sem, da je animirani film lahko za otroka posebno doživetje, če mu

omogočimo ogled na poseben način – s primernim pogovorom med ogledom in po

njem, z dejavnostmi po ogledu, obiskom kinodvorane itd. Animirani film lahko vzgojitelj

uporabi za povezovanje med področji, kar otrokom predstavlja posebno izkušnjo. Toda

animirani film ni tako zelo vpet v vrtčevsko okolje, kar sem ugotovil ob praktičnih

usposabljanjih, iz rezultatov anketnih vprašalnikov in iz skromne izbire literature o tej

temi. Zato pripisujem pomembno vlogo pri vključevanju animiranega filma v vrtec

raznim društvom in festivalom, ki s svojimi programi in delavnicami predstavljajo

kakovosten, strokoven in zanimiv pristop k približevanju animiranega filma otrokom in

pedagoškim delavcem.

Diplomska naloga je sestavljena iz teoretičnega in raziskovalnega dela, ki temelji

na interpretaciji rezultatov anketnih vprašalnikov, ki so jih izpolnili vzgojitelji in

vzgojiteljice.


____________________________________________________________________________________

2

2 ANIMACIJA IN ANIMIRANI FILM

Animacija je: »Filmska dejavnost, ki temelji na oživljanju narisanih likov ali negibnih

predmetov. Osnova tehnike je posamično snemanje (sličica za sličico) faz gibanja neke

figure z animacijsko kamero, pri projekciji pa te negibne sličice dajo iluzijo povezanega

gibanja.« (Kavčič in Vrdlovec, 1999, str. 29,30).

»… animacija je postopek, s katerim dosežemo, da se sicer statični elementi na

posamični risbi začnejo premikati!« (Slatinšek, 2007, str. 8).

Animacija je medij in umetniška zvrst. V procesu nastajanja je tesno povezana z

znanjem likovne in filmske teorije, slikarstva, oblikovanja prostora, kiparstva, režije ...

Ob omembi animacije običajno pomislimo na animirani film. Tega uvrščamo med

filmske zvrsti, vendar je postopek nastajanja animacije drugačen od filmskega. Vizualni

elementi so namreč največkrat v celoti umetno izdelani. Lahko bi rekli, da je animacija

na nek način nadpomenka animiranemu filmu. Ta je ena od oblik animacije, ki jo širše

občinstvo pozna predvsem kot zvrst za otroke. Nastanek animiranega filma zajema

mešanico najrazličnejših strokovnih profilov, od filmskih, glasbenih, scenografskih,

risarskih, računalniških do lutkarskih. Vse to pripomore h kvalitetnejši izdelavi filma

(Repše in Peštaj, 2012).

Animacija je torej prav posebna tehnika, po kateri nastane animirani film, s katero

lahko avtor v svoje delo vključi še tako neverjetne misli, dogodke in pojave. Pri drugih

umetniških zvrsteh je to težje doseči, pri animaciji pa avtor ne pozna meja pri uporabi

fantazijskih, pravljičnih in sanjskih upodobitev (Repše in Peštaj, 2012).

Spoznali smo, da je animirani film zasnovan iz izmišljenega in umetnega sveta,

zato jim mora animator vdahniti gibanje oziroma življenje. Animator tako riše, izrezuje,

modelira in ustvarja z računalnikom. Od drugih filmskih zvrsti se animirani film razlikuje

v tolikšni meri, da velja celo za posebno neodvisno umetnost oz. osmo umetnost. Pri

igranem filmu namreč s kamero posnamemo človeka, ki je živo bitje, medtem ko pred

kamero animiranega filma postavimo risbo, lutko, izrezano figuro, neko stvar ali snov,

kar pa je vse ''mrtvo'' in negibno. Tem stvarem je, kot smo že dejali, potrebno vdahniti

gibanje in oživimo jih z animacijo. Kot pravita Munitić in Kovačič (1976, str. 11), »je

animacija torej postopek, s katerim razgibamo negibno ali pesniško izraženo oživljamo

neživo«. Razgibavanje negibnega je osnova animacije kot izrazne tehnike, oživljanje

neživega pa bistvo animacije kot umetnosti. Munitić in Kovačič še nazorneje pojasnita

animacijo, ki je beseda latinskega izvora, s slovarskimi razlagami (1976, str. 10, 11).


____________________________________________________________________________________

3

ANIMA – samostalnik ženskega spola je v latinščini prvotno pomenil zrak, veter,

zatem dihanje, življenje, duša …

ANIMARE – glagol, pomeni nekaj napolniti z zrakom, nato – dihanje, končno pa –

spodbujati, vdihniti življenje, oživiti …

ANIMATIO – (beri animacio), samostalnik ženskega spola označuje življenjsko

gibanje, lastnost, po katerih se živa, torej gibljiva, bitja razlikujejo od mrtvih, torej

negibnih.

Animacija se ustvari s filmskim gibanjem. To so na filmski trak posnete ali

fotografirane faze, ki jih lahko imenujemo tudi mene ali stanja gibanja ali razvojne

stopnje. Faze so kvadratki oz. majhne fotografije na filmskem traku, ki na njem

izmenično tečejo ena za drugo in tako povzročajo gibanje, ki ga lahko vidimo iz vseh

teh sicer statičnih sličic. Nepretrgano gibanje lahko človeško oko namreč vidi le, če s

projektorjem ali računalnikom zavrtimo štiriindvajset sličic (faz) v eni sekundi. To je

osnovno pravilo filmske projekcije. Naše oko ni tako natančno, da bi med gledanjem

filma lahko zaznalo posamične faze, ki so v bistvu nič drugega kot mirujoče fotografske

sličice, zato se nam ves čas zdi, da spremljamo neprekinjeno, enotno, naravno gibanje.

Če pa bi bilo naše oko popolnejše, bi potem med gledanjem filma na zaslonu videli

zgolj vrsto štiriindvajsetih negibnih sličic v sekundi (Munitić in Kovačič, 1976). Vendar

to ni možno, saj se vidni dražljaj prenese iz očesa v center za vid v možganih, kar traja

delček sekunde. Nato je oko sposobno prejeti naslednji vidni dražljaj, v našem primeru

sličico iz predvajane risanke. To lastnost imenujemo persistenca vida. Omogoča nam,

da v zaporedju dovolj hitro predvajane mirujoče sličice vidimo kot gibljive. Kot smo že

povedali, se mora za ta pojav izmenjati štiriindvajset sličic v eni sekundi, kar velja za

kinematografe, televizija pa zahteva še eno sličico več (Slatinšek, 2007).

Animirani film se od igranega razlikuje tudi v tem, da kamera ne snema ničesar,

kar bi po naravi ali v filmskem studiu res obstajalo. Prav tako pri animiranem filmu

kamera ne more posneti živega gibanja – vse to je potrebno ustvariti. Animator ima

zato obilico dela. Če hoče prikazati tekača v teku, mora narisati, izrezati, modelirati ali

ustvariti z računalnikom vsako od štiriindvajsetih sličic (faz), ki so potrebne za vsako

sekundo potekanja filmskega časa. To zahteva ogromno natančnosti, preračunavanja,

pozornosti in načrtovanja, saj zgolj ena izpuščena faza pomeni napako v gibanju

oziroma teku tekača, kot smo navedli za primer. Za lažjo predstavo o težavnosti

tovrstnega ustvarjanja navedimo nekaj številk – zdaj že vemo, da je za eno sekundo

prenašanja risanega filma na filmsko platno potrebno narisati štiriindvajset sličic (faz).

Se pravi, da potrebujemo za eno minuto risanke 1.440 sličic, za desetminutno risanko


____________________________________________________________________________________

4

14.400 sličic, za enourno risanko pa 86.400 sličic!1 Ko animator konča z risanjem,

nastopi snemalec, ki posname vsako sličico oziroma fazo posebej. Pri animiranem

filmu uporabljamo posebno napravo, ki ji pravimo stop kamera, ker se ustavlja (stopa)

po vsaki posneti fazi. Takšni kameri se reče tudi animacijska kamera, trik kamera ali

preprosto kamera za animacijo. S tem je ustvarjeno preneseno na filmski trak. Če

animator pri risanem filmu ustvari junakovo gibanje z narisanimi sličicami, pri

lutkovnem filmu za vsako fazo telo lutke premakne, nato posname ta premik, telo spet

premakne, znova posname in tako naprej. Enak postopek velja za vse ostale prvine

tehnike stop-motion, denimo kolaž (Munitić in Kovačič, 1976).

Vse to – zasnova, osnutki, risanje, modeliranje, izrezovanje, ustvarjanje z

računalnikom, snemanje – vse to je animacija, ki je razgibavanje negibnega oziroma

oživljanje neživega v filmu.

3 ZGODOVINSKI PREGLED ANIMIRANEGA FILMA

Animirani film je neizbežno povezan z razvojem samega filma in fotografije. Sadoul

(1960) je za rojstvo filmske risanke določil trenutek, ko se je risba združila s fotografijo.

Lahko rečemo, da sta se animacija in film razvijala z roko v roki. Ljudje so si z mislijo o

prenosu enostavnih slik v gibljive podobe že od nekdaj burili domišljijo. Ko so dojeli

delovanje človeškega očesa v povezavi z možgani, so se pričele rojevati prve optične

igrače.

3.1 Optične igrače

O gibanju podob so razmišljali že stari Grki in tudi Kitajci. Igrali so se s

premikanjem lutk in njihovih senc. Rojevati so se začele naprave, ki so projicirale

gibanje raznih podob, ena izmed takšnih je denimo laterna magica (čarobna svetilka).

Kasneje so izumitelji pričeli izdelovati optične igrače, ki jim rečemo tudi predhodniki

animacije. Spodaj je navedenih nekaj najpomembnejših.

· Taumatrop je enostavna igrača, iz papirja izrezan krog, ki ima ob straneh

napeljane vrvice. Na eni strani kroga je narisana ena polovica risbe, na drugi

1 Tako sta Zvonko Čoh in Milan Erič pri ustvarjanju prvega slovenskega celovečernega risanega

filma s svinčnikom (!) narisala kar 112.320 sličic.


____________________________________________________________________________________

5

strani pa druga. Ko krog s pomočjo vrvic zavrtimo, se obe risbici združita v eno.

Leta 1826 ge je iznašel dr. John Paris.

· Zoetrop je sestavljen iz zaporedja več risb. Je valj z režami, postavljen na

vrtljivo os. Vanj vstavimo trak z zaporednimi risbami. Valj zavrtimo in gledamo

skozi reže. Pred nami se ustvari gibanje. Leta 1834 ga je iznašel W. G. Horner.

Praksinoskop deluje na podoben način, le da risbe gledamo v lomljena

ogledala.

· Flip book ali animacija v knjižici je animacija v bloku z zvezanimi ali zlepljenimi

listi, na katerih so narisane risbe. Ko so vse risbe zaključene, s pomočjo palca

na hitro preletimo vse liste. Tako pred našimi očmi nastane animacija (Repše in

Peštaj, 2012).

· Fenakistoskop je naprava, sestavljena iz dveh diskov. Na spodnjem so

posamezne risbe, na zgornjem pa reže, skozi katere ob vrtenju obeh diskov

nastane privid gibanja (Valetič in Šetina, 2002).

· Kalejdoskop je poznan že iz časov antične Grčije. Leta 1816 ga je ponovno

patentiral David Brewster. Kalejdoskop je cev, v kateri so poleg ogledala nasuti

še razni majhni barvni predmeti, kot so kamenčki, steklo, papirčki, itd. Na eni

strani gledamo skozi cev, na drugi pa vstopa svetloba, ki se odbija od ogledala,

kar povzroča številne barvne in svetleče vzorce (Wikipedija, 2014).

3.2 Začetki animiranega filma

Georges Melies je v igranih filmih prvi uporabil tehniko animiranega filma.

Premikanje in izginjanje prizorov je prikazal tako, da je ugasnil kamero in nato na

mesto, kjer je bil prej postavljen nek predmet, postavil človeka. Ko je v letih 1820-30

nastala prva fotografija, naprave za snemanje filmov še niso poznali, čeprav so za

postopek že vedeli. Leta 1878 je Eadweard Muybridge naredil prvi primitiven film. Na

tekmi konjskih dirk je postavil v vrsto več kamer, ki so bile zmožne posneti po eno sliko

sekvence. Posnel je več fotografij konja. Zložil jih je drugo na drugo (flip book) in tako

povzročil gibanje slike (Repše in Peštaj, 2012).

Leta 1892 je s Svetlobnimi pantomimami francoski izumitelj Emile Reynaud vpeljal

prvi način izdelovanja risanega filma – z risanjem likov in njihovega gibanja

neposredno na filmski trak. Drugi način, risanje posameznih faz gibanja na papir, od

koder so posnete na filmski trak, je iznašel James Stuart Blackton, ki se je prvi poslužil

postopka animacijskega snemanja sličice za sličico (Kavčič in Vrdlovec, 1999).


____________________________________________________________________________________

6

Pomemben mejnik v razvoju animiranega filma je kinetoskop, ki ga je iznašel Thomas

Alva Edison leta 1889. S to iznajdbo se je rodil film, kot ga poznamo danes, z njim pa

so animirane risanke postale ena od oblik filmske zabave (Valetič in Šetina, 2002). Za

začetnika le-teh velja že omenjeni James Stuart Blackton, ki je skupaj s Thomasom

Alvo Edisonom leta 1906 posnel risani film Smešni izrazi zabavnih obrazov. Dve leti

kasneje je v Franciji Emile Cohl posnel prvi evropski animirani film Fantasmagorie.

Winsor McCay se je leta 1911 predstavil z Malim Nemom. Tri leta kasneje je posnel

risani animirani film (na papir) Dinozaver Gertie, s katerim je pomembno vplival na

razvoj animacije. V tem času je Earl Hurd patentiral prozorno folijo, s pomočjo katere

so avtorji lahko ustvarili stalna ozadja risanega filma. Prvi celovečerni animirani film je

nastal v Argentini. Gre za papirnato izrezljanko El Apostol (1917), katero je ustvaril

Quirino Cristiani. Prvi evropski celovečerec je bil narejen devet let kasneje v Nemčiji –

Dogodivščine princa Ahmeda avtorice Lotte Reiniger (Repše in Peštaj, 2012). Ob

porastu risane animacije je napredoval tudi lutkovni film. Na tem področju je zelo

aktivno deloval Vladislav Starevič, ruski izseljenec v Parizu. Posvečal se je drobnim

detajlom, za svoje filmske junake pa si je izbiral živali iz basni (Sadoul, 1960). V tem

času je veliko slavo doživel Maček Feliks (1919), eden prvih risanih junakov. Kasneje

se mu pridružijo še Betty Boop, Popaj, Tom & Jerry ter liki iz serij Looney Tunes, med

katerimi prednjači vsem dobro znani Zajec Dolgouhec. Za prvo uspešno celovečerno

animacijo, ki je obenem tudi prvi celovečerni risani film, pa štejemo Sneguljčico in

sedem palčkov Walta Disneyja (1937) (Kavčič in Vrdlovec, 1999).

3.3 Disney – oče Miki Miške in Jake Racmana

Disneyja (1901-1966) lahko označimo za najvplivnejšo in najznamenitejšo osebo v

zgodovini risanega filma. Njegova filmska produkcija The Walt Disney Company, ki je

doživela kar nekaj preimenovanj in drugih sprememb, še dandanes služi na desetine

milijard dolarjev letno. Disneyjev imperij sloni tudi na svetovno znanemu zabaviščnemu

parku Disneyland, o tem, kako pomembno ime v filmski produkciji je Disney, pa pričajo

tudi številne nagrade in nominacije za oskarja, ki jih je prejel. Navkljub nenehnemu

povezovanju Disneyja s silnimi zaslužki in njegovo mogočno korporacijo se je v

Chicagu rojenega Walterja Eliasa Disneyja potrebno spominjati predvsem po njegovem

velikem doprinosu k razvoju animacije in iznajdbi številnih nepozabnih risanih likov, kot

sta denimo Miki Miška in Jaka Racman (Wikipedija, 2015). Svoj prvi studio je ustanovil

že leta 1921, v njem so nastajale risanke po pravljičnih predlogah – med drugim

Pepelka (1922) in Rdeča kapica (1923). Že od začetka je sodeloval z animatorjem


____________________________________________________________________________________

7

Ubem Iwerksom, kasneje pa tudi z bratom Royjem. V zgodnjem obdobju so ustvarili

seriji Alica v deželi risank in Zajec Osvald, ki sta bili nadvse priljubljeni ter uspešni, a je

za popoln prodor poskrbel šele Willie s parnika (1928), prvi zvočni risani film, v katerem

se je uveljavil tudi lik Miki Miške. Komercialni uspeh je omogočil ustanovitev Walt

Disney Productions in s tem so se Disneyju uresničile otroške sanje, ki so bile

povezane izključno z risanjem in ustvarjanjem animiranih filmov. Disneyjeva filmska

družba je kasneje doživljala vzpone in padce. Leta 1940 je luč sveta ugledala

Fantazija, sloviti glasbeni animacijski film. V povojnem času se je družba dokončno

utrdila. Dejavnosti je razširila še na druga področja kinematografije in zabave. S tem je

Disney in vse, kar je povezano z njim, postalo ikonično. Disney je produciral ogromno

risanih filmov, posnetih po knjižnih predlogah (Bambi, 101 dalmatinec, Trnuljčica).

Čeprav se je družba pričela ukvarjati tudi z igranimi in dokumentarnimi filmi, je njeno

ime še vedno najtesneje povezano z animiranim filmom, kar dokazujeta svetovni

uspešnici Lepotica in zver (1991) ter Levji kralj (1994). Walt Disney je zaradi raka na

pljučih preminil leta 1966, a njegov duh v animiranih filmih je še kako živ in prisoten tudi

dandanes (Kavčič in Vrdlovec, 1999).

3.4 Prihod digitalne dobe in velikih studiev

Konec 60. let prejšnjega stoletja se v ZDA zaključi tako imenovana ''zlata doba

ameriške animacije''. Napoveduje se nekaj novega. Z vse večjo prisotnostjo

računalniške tehnologije v filmski produkciji in posledično v animaciji, se napovedujejo

drugačni časi. V 80. letih je Don Bluth s svojim celovečercem Skrivnost čudežnega

grma odkril nove razsežnosti animacije, saj je klasičnim tehnikam dodal še ostala

področja likovne ustvarjalnosti. Prvi v celoti digitalno animiran celovečerni film Svet

igrač pa je leta 1995 ustvaril Pixar, studio za računalniško animacijo. To je bil začetek

revolucije in napredka v industriji animacije. Bolj ko se je tehnologija animacije

razvijala, bolj so avtorji eksperimentirali in preizkušali nove iznajdbe. Ena takšnih

novosti je preplet igranega in risanega filma, kar je sicer leta 1900 prakticiral že James

Stuart Blackton, a z računalniško obdelavo so tovrstni animirani filmi postali nadvse

privlačni za gledalce. Kot primer naj navedemo film Space Jam (1996), v katerem se

animirani Zajček Dolgoušček po košarkarskem parketu podi s samim Michaelom

Jordanom in drugimi košarkarskimi superzvezdniki (Valetič in Šetina, 2002). Risani

filmi, seveda predvsem računalniške obdelave, so v zadnjih dveh desetletjih močno

napredovali in se postavili ob bok igranim filmom. Tako je bil na primer risani film


____________________________________________________________________________________

8

Reševanje malega Nema v letu 2003 najbolj gledan film v ZDA (Valetič in Rugelj,

2003).

Animirani film je svoje mesto dobil tudi na podelitvi prestižnih filmskih nagrad v

ZDA, ki jih podeljuje Akademija za filmsko umetnost in znanost. Prva risanka, ki ji je

uspelo priti med nominirance za najboljši film leta, je bila Disneyjeva Lepotica in Zver.

To se je zgodilo leta 1991, štiri leta kasneje pa se je Svet igrač potegoval za nagrado

za najboljši scenarij. Zaradi občutnega napredka tehnologije v svetu animiranega filma,

od leta 2000 Akademija podeljuje kipce v posebni kategoriji najboljših celovečernih

animiranih filmov. V to kategorijo so zajeti filmi vseh animacijskih tehnik, dolgi morajo

biti vsaj 70 minut, pogoj pa je, da je animiranega najmanj 75 odstotkov filma, poleg

tega pa mora biti animiranih več likov (Valetič in Šetina, 2002).

Najbolj znani in dobičkonosni novodobni filmski studii, ki se ukvarjajo z

računalniško in digitalno animacijo, so Disney, DreamWorks, Pixar, Paramount, Fox in

Warner. V animacijski industriji se tehnologija neprestano razvija in s hitro računalniško

izdelavo število animacijskih filmov narašča, tako celovečernih kot televizijskih. Izjemno

priljubljena risanka Simpsonovi (izvirno angleško The Simpsons) je denimo najdlje

trajajoča risana nanizanka v zgodovini televizije v ZDA. Gledalce zabava in satirično

nastavlja ogledalo ameriški družbi že vse od leta 1989. To kaže, da risanke niso zgolj

za otroke, ampak tudi za odrasle.

4 ANIMIRANI FILM V SLOVENIJI

Literature o zgodovini slovenskega animiranega filma ni veliko. Zato lahko še toliko

bolj cenimo obsežno publikacijo Filmografija slovenskega animiranega filma 1952 –

2012 / Filmography of Slovenian Animated Film 1952–2012 Igorja Prassla. Knjiga je

napisana v slovenskem in angleškem jeziku. Podprta je z bogatim slikovnim gradivom

in s številnimi podatki. Avtor jo je napisal ob šestdeseti obletnici slovenskega

animiranega filma.

4.1 Začetki in prvi slovenski animirani film

Neuradni začetki te veje umetnosti segajo v čas med obema vojnama. Takrat naj

bi se filmski ustvarjalec in fotograf Veličan Bešter, kot je po pripovedovanju njegove

hčere Velene Bešter v Kratkem orisu filmske dejavnosti na Slovenskem zapisal Ivan

Nemanič, ukvarjal z risanim in lutkovnim filmom. Med letoma 1925 in 1931 naj bi


____________________________________________________________________________________

9

Bešter izdelal lutkovni film Lutka v narodni noši in risani film Miki Miška. Filma se nista

ohranila, zato ju ne moremo imeti za prva primerka slovenskega animiranega filma.

Enako usodo sta doživela še izdelek Ivana Marinčka starejšega, ki je leta 1934 direktno

na filmski trak s tušem zrisal 105 sličic za 12-sekundno situacijsko humoresko, in

gradivo Jurija Lenasija, ki je po besedah animatorja Konija Steinbacherja okoli leta

1940 neposredno na filmski trak zrisal dve minuti družinske risanke (Prassel, 2012).

Prvi slovenski animirani film je tako nastal leta 1952, in sicer v lutkovni tehniki.

Ustvaril ga je ilustrator, avtor stripov in scenograf Saša Dobrila. Po knjižni predlogi

bratov Grimm je ustvaril desetminutni lutkovni animirani film 7 na en mah. Zaradi

uspeha tega umetniškega projekta je kasneje studio Triglav film, ki je bil ustanovljen

leta 1946, ustanovil lutkovni oddelek, kateremu so se priključili umetniki in avtorji drugih

umetniških zvrsti. Oddelek je vodil pesnik Janez Menart, v njegovem okviru pa so

delovali Dušan Hrovatin, Dušan Povh, Črt Škodlar, Mile de Gleria, Zvone Sintič in drugi

(Repše in Peštaj, 2012). Lutkovno gledališče je imelo v Sloveniji že močno tradicijo,

zato je Triglav film dal pobudo za proizvodnjo animiranih lutkovnih filmov. Kljub

osiromašeni tehnični opremi za snemanje filmov, pomanjkanju delovnih prostorov,

nejasni viziji in tudi političnim pritiskom, je zagnani ekipi do leta 1968 uspelo ustvariti

šestindvajset animiranih lutkovnih filmov. Leta 1959 je Triglav film ustanovil ločen

lutkovni oddelek. S tem se je povečala tudi ekipa ustvarjalcev. To je nakazovalo

profesionalizacijo ''ljubljanske šole lutkovne animacije''. Na žalost je leta 1966 Triglav

film propadel. Njegove prostore in opremo je prevzel Viba film, ki je na začetku še

kazal zanimanje za animirane lutkovne filme, a je sčasoma to dejavnost opustil in se

bolj posvetil risani animaciji, ki pa ni bila organizirana na nivoju (Prassel, 2012).

Dobrilo z njegovo polprofesionalno ekipo štejemo za pionirja slovenskega

animiranega filma. Z omejenimi sredstvi, amatersko tehniko in veliko improvizacije je

Dobrila vendarle uspel ustvariti že omenjeni film 7 na en mah. Končni izdelek je bil pri

animaciji, scenografiji in dramaturški pripovedi nekoliko površen, a še kako uspešen ter

predvsem sila pomemben za začetek animiranega filma pri nas. S tem filmom se je

njegova kasnejša ekipa pri Triglav filmu učila skrivnosti animacije, kar jim je pri

nadaljevanju njihovih karier prišlo še kako prav. V filmu, katerega glavni lik je krojaček,

je Dobrila pri izdelavi materialov uporabil blago in les. Dobrila (1922-1992) se je rodil v

Ljubljani. V Pragi je diplomiral iz arhitekture, pozneje pa v svojem rojstnem kraju še iz

umetnostne zgodovine. Na Češkem se je poleg študija arhitekture začel ukvarjati še z

lutkovno animacijo, katero je pobližje spoznal pri svetovno znanemu lutkovnemu

animatorju Jiříju Trnki. Po uspešnem prvencu 7 na en mah, ki ga je začel ustvarjati celo

z lastnimi sredstvi, je sledila druga stvaritev Vitez in koš. Prav tako so bile glavno

sredstvo animacije lutke. Dobrila je scenarij za film napisal sam, film pa je pomenil


____________________________________________________________________________________

10

korak naprej. Scenografija je namreč še bolj izpiljena, kar lahko rečemo tudi za

animirane lutke, še posebej pa je pri tem drugem slovenskem animiranem filmu

zanimivo to, da se lutkovna animacija prepleta z igranim filmom. Pri naslednjih projektih

je k sodelovanju povabil še druge slovenske ustvarjalce. Moči je združil tudi z

jugoslovanskimi avtorji, predvsem s hrvaškimi. Za nekatera svoja dela je prejel po več

nagrad, v zgodovino pa se je zapisal tudi kot avtor prvega barvnega jugoslovanskega

lutkovnega animiranega filma – Najlepši cvet (1957). Obe nastopajoči lutki, čebela in

trot, sta izdelani precizno in njuno gibanje je izredno kvalitetno. Dobrila je s filmom

Naredi si sam (1976) zaključil svojo kariero pri animiranem filmu. Za seboj je pustil

bogat ustvarjalni opus. Njegov doprinos k začetkom slovenskega animiranega filma je

neizbrisen, saj je kot pionir s svojimi stvaritvami naslednikom pokazal pravo pot

udejstvovanja z animiranim filmom (Prassel, 2012).

Eden od teh naslednikov je Črt Škodlar (1934). Osnove lutkovne animacije se je

naučil pri Dobrili, v film in filmsko animacijo pa sta ga uvajala režiser Boštjan Hladnik in

snemalec Marjan Pfeifer. S svojim prvim animiranim filmom Rondó (1959) je razkril

nadarjenost za animiranje lutk in ustvarjalnost pri delu s to filmsko zvrstjo. V Rondóju

predstavi baletne prizore, ki jim vdahne tekoče gibanje. Domiselnost, humornost in

inovativnost so glavne sestavine Škodlarjevega ustvarjanja. Tako se je lotil scenarija za

lutkovno animacijo Iva Lehpamerja Anno 3003 (1962), ki vsebuje elemente znanstvene

fantastike. Škodlar je poznan tudi po vlogi animatorja lutk pri Zvezdici Zaspanki (1965),

ki velja za prvi slovenski celovečerni animirani lutkovni film, čeprav tega Prassel (2012)

v svoji knjigi ne priznava: »V tem primeru gre za filmsko realizacijo gledališke lutkovne

predstave v režiji Jožeta Pengova in ne za filmsko animacijo, saj animatorji lutkovnega

gledališča pri Pionirskem domu v Ljubljani upravljajo z marionetami pred kamero v

realnem času.« (Prassel, 2012, str. 9). Njegovi najbolj znani projekti so še Zaspane

(1959), Čigavo je pismo (1959), Jutro, jezero in večer v Annecyju (1965) in Sintetični

humor (1967) (Prassel, 2012).

Aprila 2014 je prejel »Nagrado Saša Dobrile za življenjsko delo na področju

animiranega filma«, že leta 2003 pa je postal Ježkov nagrajenec. Prvi jugoslovanski

poklicni animator je v intervjuju za Primorske novice o svojih začetkih dejal: »Lutke je

bilo treba pritrditi, priviti. Zvrtali so luknjo in privili lutkino nogico v podlago. Kasneje

smo zabijali 'cveke'. Ko sem snemal Rondo, sem moral lutko pribiti v leseno podlago,

da je držala. In za to si moral imeti kladivo. Če si hotel potem nogico odlepiti, si moral

uporabiti klešče, skratka orodje iz kamene dobe.« (Pertič Gombač, 2014).


____________________________________________________________________________________

11

4.2 Prvi slovenski risani film

Viba film lutkovni animaciji ni namenil toliko pozornosti kot Triglav film. Usmeril se

je na risano animacijo, a brez daljnosežnih načrtov in ciljev. Zanimanja slovenskih

avtorjev ni bilo, zato redna proizvodnja nikoli ni stekla. Viba film se je bolj posvečal

sodelovanju s tujimi avtorji (Branko Ranitović, Zdenko Gašparović in Zlatko Grgić iz

»zagrebške šole animiranega filma« ter Poljaka Miroslaw Kijowicz in Wiltold Giersz).

Rezultati takšnih sodelovanj so bili uspešni, kar pa ni razvilo kakovosti filmov domačih

ustvarjalcev. Kljub temu je v produkciji Viba filma nastal prvi slovenski risani film

Puščica (1960), pod katerega se je kot scenarist podpisal Jože Javoršek, kot glavni

animator in risar obenem pa znameniti Miki Muster (1925), akademski slikar, ilustrator

in predvsem legenda slovenskega stripa. Njegove Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in

Lakotnika bere že tretja generacija in jih bodo tudi naslednje. Leta 1952 je tednik

Poletove podobe in povesti objavil njegovo zgodbo Zvitorepčeve prigode in v hipu so

njegovi stripi postali nadvse priljubljeni. Muster je za Viba film ustvaril še dva risana

filma Kurir Nejček (1961) in Zimska zgodba (1962). S slednjo je dosegel vrhunec

svojega ustvarjanja. Iz filma v film je Muster napredoval z vidika bogatenja animacije in

posvečanja detajlom. Kljub Mustrovim trem uspešnim projektom Viba film ni

zagotavljala optimalnih možnosti za delo, zato je Muster odšel v Zahodno Nemčijo.

Leta 1973 je pri Bavaria filmu postal animator risanih serij. Sodeloval je tudi z

argentinskim karikaturistom Guillermom Mordillom pri svetovno znani risani seriji

Mordillo, v Nemčiji pa pri serijah Nick Knatteerton in Oma bitte kommen (Prassel,

2012). Muster je poznan tudi po številnih priljubljenih televizijskih animiranih reklamah

(Cikcak, Mercator, Viki krema, Jelovica, Čunga Lunga ...) Nad risanko, ki je njegova

največja ljubezen, se je navdušil že kot otrok, ko je v kinu Union videl kratko risanko, v

kateri so poskakovali nekakšni vražički. Muster si je močno želel oditi v ZDA k mojstru

Waltu Disneyju, a mu je bilo to onemogočeno zaradi železne zavese. Zato je doma več

let eksperimentiral z risano animacijo. Najprej je animiral Zvitorepca. Muster, ki se je

tako naučil risane animacije sam, je slovel kot zelo delaven animator. V intervjuju za

revijo Playboy je razkril, da je včasih risal tudi po 16 ur na dan, naredil po dva reklamna

filma na teden, in to vse sam, brez pomoči drugih. V času delovanja v Nemčiji je

ustvaril za deset ur risanega filma, kar v povprečju znese sedem sekund dnevno! Leta

2014 mu je predsednik države Borut Pahor podelil srebrni red za zasluge za vrhunsko

pionirsko delo na področju slovenskega animiranega filma in stripa, leta 2015 pa je

prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo (Golob, 2007).


____________________________________________________________________________________

12

4.3 Pojav filmskih pedagogov

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je začela razvijati

avtorska produkcija risanega animiranega filma na področju amaterskega in otroškega

filma. Pomembno vlogo v tem času so imeli filmski pedagogi Tone Rački (1946),

Mirjana Borčić (1925) in Koni Steinbacher (1940). Slednji je v Izoli leta 1964 ustanovil

filmski krožek Zarja, v katerem so nastajali kratki animirani, igrani in dokumentirani

otroški filmi. Prejeli so številna domača in mednarodna priznanja. Skupina izolskih

osnovnošolcev je posnela prvi slovenski otroški animirani film Ribič (1967).

Steinbacher je šest let kasneje v Kopru ustanovil Atelje animiranega filma (AFF) Koper.

Poleg ustanovitelja sta bila vidna člana ateljeja še Janez Marinšek (1942-2013) in Boris

Benčič (1957-2002), ki je deloval malce kasneje. V ateljeju so nastali številni animirani

filmi, ki so dobili glavne nagrade na festivalih amaterskega filma – Govornik (1970),

Figov list (1971), prvi slovenski animirani glasbeni spot, za pesem skupine Faraoni,

Koeksistenca (1972), Superman (1972) in Utrujeni kipi (1973). Steinbacher in Marinšek

sta sodelovala pri večini svojih izdelkov. Veliko sta eksperimentirala, zato ju štejemo za

pionirja animacije kolaža. V svojih filmih sta uporabljala vse možne materiale. Tehniko

kolaža sta dopolnjevala z risbo na celuloidno folijo. V času nastajanja Ateljeja

animiranega filma v Kopru, so filmski amaterji v Ljubljani ustanovili kino klub Unikal, v

sedemdesetih letih so se z animiranim filmom ukvarjali tudi v velenjskem kino klubu

Gorenje in mariborskem Kino klubu Maribor, danes poznanem kot Film in Video klub

Maribor. Izstopajoč animator na področju risanega filma je Bojan Jurc (1950), ki je

ustvarjal tako za otroke kot za odrasle. Skoraj vse njegove risanke so narejene po

literarnih predlogah. V njegov opus so zajete kar štiri pomembne serije risank, kar za

slovenske avtorje ni značilno – tako je v različnih vlogah, kot animator, risar, režiser,

scenarist …, ustvarjal Basni, Zgode na dvoru kralja Janeza, Živimo zdravo in

Pregovori. Z drugimi avtorji je sodeloval tudi kot snemalec. Zavidanja vredne

mednarodne uspehe je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja žel Zdravko Barišič

(1938), rojen v Zenici, ki je ustvarjal v Sloveniji. Na področju animacije se je najbolj

proslavil z risanim filmom Oblast (1987), s katerim je na prestižnem filmskem festivalu

v Berlinu osvojil zlatega medveda, naslednje leto pa je za isti film prejel še nominacijo

za oskarja. V to generacijo slovenskih avtorjev, ki jih v svoji knjigi navaja Prassel, sodi

še Marjan Manček (1948), poznan predvsem po ilustracijah za Ciciban in stripih

Dajnomir in Miliboža, kar je kasneje preimenoval v Hribci – zgodbe iz pradavnine. Iz

tega je nastala kratka serija risanih filmov Hribci (1993). Izkušnje je pridobival pri

zagrebških kolegih. Ustvarjal je za otroke in odrasle (Prassel, 2012).


____________________________________________________________________________________

13

Prvi slovenski celovečerni animirani film nedvomno predstavlja velik mejnik na

področju animiranega filma pri nas. Socializacija bika? (1998) je delo Zvonka Čoha

(1956) in Milana Eriča (1956). Prvi se je proslavil že s prvencem Poljubi me mehka

radirka (1984), za katerega je prejel nagrado na zagrebškem festivalu Animafest in

Tednu domačega filma v Celju. Čoh je poznan tudi kot avtor številnih ilustracij v

Cicibanu. Z Eričem sta skupaj ustvarila več animiranih filmov, s Socializacijo bika pa

sta dosegla vrh. Film sta delala kar deset let. Vse risbe sta narisala s svinčnikom, kar

zahteva veliko truda. Prevladuje črno-bela tehnika, kar je še ena izmed posebnosti

filma, ki je tako dolgo nastajal tudi zaradi neprofesionalnih pogojev produkcije. Kljub

zahtevni tehniki animacije s svinčnikom je dogajanje redkokdaj statično. »Popoln

animacijski dosežek pa avtorja dosežeta v sekvenci, ki vzporedno povzema evolucijo

človeštva – od piktografije, prek egipčanskih piramid, srednjeveškega bojišča, vse do

končne parodije na Kubrickovo Odisejo v vesolju (2001: A Space Odyssey, 1968) – in

tu do samo ''socializacijo'' bika, ki bo na začudenje prisotnih spregovoril v slovenskem

jeziku. Celotna sekvenca zaradi dinamične montaže deluje kot nekakšen

videoposnetek. Na splošno je v filmu izredno veliko gibanja ter preobražanja; realistični

učinki hitrosti in dejstvo, da avtorja nista uporabljala računalniške grafike, nam povedo

veliko o samem fizičnem vložku v realizacijo filma,« opisuje Prassel (2012, str. 29) ta

neprecenljivi filmski dosežek Čoha in Eriča.

4.4 Generacija mlajših ustvarjalcev in računalniška animacija

Tako kot drugod po svetu se je v zadnjem desetletju tudi v Sloveniji razširilo

ustvarjanje računalniške animacije, saj računalniška tehnologija nenehno napreduje.

Prvi uspeh s to tehniko animacije je doživel Dušan Kastelic (1964), ki se je leta 2002

izkazal s filmom Perkmandeljc, narejenim v 3D računalniški animaciji. Film je v svojem

videospotu uporabila rock skupina Orlek. Visok standard domače računalniške

animacije je Kastelic dvignil s svojim zadnjim filmom Čikorja an' kafe (2008), ki ga je

ponovno ustvaril v sodelovanju z glasbenikom, tokrat Iztokom Mlakarjem, na njegovo

istoimensko pesem. Kasteličeva filma nista ostala neopažena po svetu, saj je bil

predvsem Perkmandeljc predvajan v ZDA, Aziji, Avstraliji in več evropskih državah.

Velik uspeh je s serijo Bizgeci, narejeni v 2D računalniški tehniki, dosegel Grega

Mastnak (1969); z njo je prodrl na mednarodno sceno. Leta 2003 je Mastnak dve

petminutni risanki (Bizgeci – Češnje in Bizgeci – Na jug) predstavil na številnih

festivalih in požel veliko zanimanja. Sledila je produkcija serije, ki je bila predvajana na

javnih televizijah v Italiji, Švici, na Nizozemskem in Norveškem. Od novodobnih


____________________________________________________________________________________

14

avtorjev, ki se ukvarjajo z animacijo in so ob tem uspešni tudi na mednarodnih

festivalih, velja omeniti še Špelo Čadež (1977), Koljo Saksida (1981), Nejca Sajeta

(1976), Miho Knifica (1976), Metko Golec (1972), Miho Horvata (1976), Andreja

Štularja (1967), Mateja Lavrenčiča (1980), Borisa Dolenca (1982) in Mitjo Mančka

(1987). Slovenska produkcija nikoli ni bila bogata in močna v studiih animiranih serij.

Kljub temu so v slovenskih studiih nastale nekatere serije, ki so se izkazale za zelo

uspešne. Denimo že omenjeni Bizgeci ali pa Mišek na Marsu (1974), pri kateri je bila

TV Ljubljana prisotna kot manjšinski koproducent. Najbolj uspešna animacijska serija je

zagotovo Medved Bojan (1978-1998), ki je priljubljena še danes. Serija je nastajala pod

taktirko Viba filma. Dušan Povh je bil izvršni producent, scenarist, montažer in

promotor serije, Branko Ranitović režiser in Pavao Štalter risar. Serija je bila

mednarodno nadvse uspešna, saj je prvih šest epizod odkupila angleška televizijska

hiša BBC. Do danes je pravice za televizijsko predvajanje Medveda Bojana odkupilo že

osemindvajset televizij. Prva v celoti animirana televizijska serija pa so Zlepljene basni

(1970), pod katere se je kot režiser podpisal Jaka Judnič (Prassel, 2012).

5 TEHNIKE ANIMACIJE

V poglavju o animaciji in animiranemu filmu smo omenili, da veliko ljudi laično

sklepa, da je animirani film ''zvrst za otroke.'' Med ljudmi prevladuje še eno takšno

zmotno prepričanje, in sicer, da je animirani film zgolj risani film (risanka) in nič

drugega.

Animirane filme delimo glede na tehniko izdelave. Delimo jih na tri skupine: risani

filmi, stop-motion animirani filmi in računalniški animirani filmi. Obstajajo še različne

zvrsti animiranega filma, ki jih ločimo glede na izbiro materiala, pri katerem ne

poznamo meja, saj kot pravi Borivoj Dovniković Bordo (2007, str. 2): »Animiramo lahko

vse, kar lahko premaknemo pod ali pred kamero, ki snema sličico za sličico. To je

lahko risba, škatlica vžigalic, lutka, kolaž iz papirja ali blaga, kamen v naravi, avtomobil

na cesti, človek …«

5.1 Risana animacija

Risani film je še vedno najbolj priljubljena in najbolj razširjena zvrst animiranega

filma. Z razvojem računalniške opreme je postopek izdelovanja risane animacije precej

olajšan, a klasično ustvarjanje s svinčnikom, papirjem in folijo ostaja prisotno.


____________________________________________________________________________________

15

Risani film lahko nastane na dva načina. Pri prvem gre za direktno rokopisno

animacijo na filmski trak, ki zajema neposredno obdelavo traku. Animator na

posamezne sličice traku praska ali pa nanj riše direktno z razvijalcem. Drugi način je

risana animacija na papirju. Ko so vse risbe dokončane, se prenesejo v analogni ali

digitalni zapis (Repše in Peštaj, 2012).

Za vsak premik v klasični risani animaciji je potrebno narisati novo sličico. Glavni

animator narisanim likom določi osnovno obliko gibanja. Fazisti nadaljujejo z

izdelovanjem vmesnih korakov oz. faz gibanja. Takšnemu načinu dela rečemo pose to

pose, kar pomeni, da se sprva izrišejo ekstremi (skrajne sličice), nato pa še vmesne

sličice. Animator lahko ustvari risano animacijo še z izrisovanjem slik po vrsti, kakor si

kasneje v filmu dejansko sledijo. Angleški izraz za takšen način izdelovanja risanega

filma je straight forward. Animator like nariše s črto oz. konturo. To je nekakšen obris.

Običajno uporabi tanek 60-gramski bel papir. Pomembno animatorjevo sredstvo je

svetlobna miza, ki služi lažjemu prerisovanju. Narejene so iz stekla ali belega pleksi

stekla. Namesto papirja animator lahko uporabi tudi prosojno celuloid-acetatno folijo, ki

omogoča plastenje slik. Animator za vsak lik porabi drugo folijo. Tudi ozadje je izdelano

na posebnem listu, ki je lahko večja akvarelna slika. Koloristi pobarvajo konturne risbe

likov (koloriziranje). To storijo s prekrivnimi, običajno akrilnimi barvami po zadnji strani

folije. Ko so risbe in ozadja narejeni, se vse plasti zložijo ena na drugo. Z animacijsko

kamero se prenesejo na filmski trak. To lahko storimo tudi z drugimi osvetljevalnimi

napravami (npr. z optičnim bralnikom). Kamera posname vsako sliko posebej. Ko so

vse risbe prenesene v digitalno obliko na računalnik, se animator posveti montaži.

Animacija se zaključi z dodajanjem napisov in zvoka (Repše in Peštaj, 2012).

Kot že rečeno, je računalniška oprema močno olajšala postopek izdelovanja

risanega filma, a princip ostaja isti. Pisala, folije in papir zamenja programska oprema.

Ustvarjanje je za animatorja olajšano predvsem z uporabo računalniških programov, ki

omogočajo točkovno risanje slik. Pri delu z računalnikom animator ozadja zlahka loči

od preostalih elementov, lažje ločuje risane like, ki jih je mogoče animirati na več slojih,

prav tako sproti preverja nastajanje animacije, in v trenutku vidi, če animiranje poteka

po načrtu (Repše in Peštaj, 2012).

5.2 Stop-motion animacija

Snemanje te tehnike je nekoliko drugačno kot pri risanem filmu. Risarje nadomesti

glavni animator s skupino in po potrebi lutkar. Scenograf za sceno, ki jo izdela

tridimenzionalno, uporabi različen material, ki premore specifične lastnosti, za


____________________________________________________________________________________

16

snemanje pa je potreben fotoaparat, z vsemi potrebnimi tehničnimi pripomočki (Repše

in Peštaj, 2012). S fotoaparatom oziroma kamero kot pri risanem filmu animiramo

sličico za sličico. Tridimenzionalna ni samo scenografija, temveč tudi liki, ki so

oprijemljivi in jih pred kamero premikamo tako, kot smo si posamezen prizor zamislili.

Zato je še kako pomembno, da animator pozna lastnosti materiala, iz katerega napravi

like in s katerim ustvari gibanje. Kot že ime te tehnike pove, stop-motion animacija

poteka tako, da predmet ali lik pred kamero ustavimo, ga po svoji zamisli postavimo in

nato posnamemo. Slovenskega izraza za to tehniko ni. Nekoč so jo poimenovali

lutkovna animacija, kar pa ne zajema vseh zvrsti tovrstne tehnike. Prav tako je izraz

večkrat napačno razumljen, saj se ga uporablja kar za posnetek lutkovne predstave

(Slatinšek, 2007).

Vrst stop-motion animacije je več. Poimenujemo jih kar po materialu, ki ga

izberemo za izdelavo likov, ozadja in drugih elementov filma. Tako v to tehniko

vključujemo animacijo gline, plastelina, lutk, kolaža, objektov in piksilacijo. Podrobneje

so te vrste predstavljene v nadaljevanju besedila (Slatinšek, 2007).

Lutkovna animacija. Dolgo časa je za osrednje sredstvo pri lutkovni animaciji

veljala klasična lutka, podobna marioneti. Premikanje posameznih delov telesa takšne

lutke pod kamero je dolgotrajno in precizno delo. Za vsak gib in fazo posebej je namreč

potrebno z roko premakniti posamezen ud in sklep. Filmsko lutko lahko pripravimo do

gibanja tudi s kroženjem, guganjem, drhtenjem in drugimi oblikami gibanja, ki izhajajo

iz materiala samega. Klasično lutko so animatorji kasneje nadomeščali z glino,

plastelinom in naravnimi materiali, kar je privedlo do pestrega prepletanja materialov

med seboj in z lutkami. Prizorišče lutkovne animacije je običajno tridimenzionalno

(Munitić in Kovačič, 1976).

Animacijo kolaža imenujemo tudi izrezanka, to pa iz preprostega razloga – ker

narisane in pobarvane like na papirju, lepenki ali kakšnem drugem materialu izrežemo

in iz posameznih kosov telesa znova sestavimo lik. Ozadje je običajno naslikano.

Izrezanka se prav tako snema s kamero, pod katero postavimo izrezane dele, ki jih je

potrebno ročno premikati za vsak nov položaj (fazo) (Munitić in Kovačič, 1976). Za

kolažno animacijo obstaja še angleški izraz cut out. Za razliko od drugih stop-motion

zvrsti je ta dvodimenzionalna, ker animiramo ploskve (npr. iz kartona izrezan klovn) na

ravni površini in ne tridimenzionalnih predmetov v prostoru. Posebna značilnost je tudi

način snemanja. Pri ostalih zvrsteh kamero postavimo po principih filmskega jezika, za

kolažno animacijo pa velja, da snemamo premike z vrha navzdol. Kamera je torej

postavljena v navpičnem položaju (Slatinšek, 2007).


____________________________________________________________________________________

17

Animacija gline omogoča zelo natančno in preprosto oblikovanje. Oblike se zlahka

spreminjajo iz ene v drugo, kar predstavlja za animatorja umetniško svobodo. Glina se

lahko uporablja tako za scenografijo kot za same like. Slabost je ta, da se hitro suši in

je enobarvna (Slatinšek, 2007).

Animacija plastelina je prav tako postopek izdelovanja z modelirnim materialom.

Ponuja nam podobne možnosti dela kot glina, le da je plastelin še nekoliko trši in bolj

raznobarven. Slabost je ta, da svetloba plastelin zmehča, kar privede do prekinjanja

dela (Repše in Peštaj, 2012).

Piksilacija je posebna zvrst stop-motion animacije zato, ker animiramo ljudi, včasih

tudi živali. Piksilacija je animacija zato, ker osebe ne snemamo kot pri igranem filmu,

temveč jo snemamo oziroma fotografiramo po fazah, sliko za sliko. Se pravi, da se

oseba, ki nastopa v filmu, pred kamero sama postavi v določen položaj, kamera to

posname, oseba nadaljuje z novo postavljeno pozo, kamera to fazo zopet posname itd.

Piksilacija vodi do nenavadnih in komičnih gibov ter prizorov (Slatinšek, 2007).

Animacija objektov vključuje katerekoli predmete, ki niso bili izdelani za animiranje.

Lahko se poslužujemo vseh možnih predmetov – od vilic do ročne ure. Animacija

objektov oziroma predmetov se večkrat prepleta z lutkovno animacijo (Slatinšek, 2007).

5.3 Računalniška animacija

Ta najmodernejša tehnika animacije je rezultat tehnološkega in računalniškega

razvoja. Ta je prinesel nove oblike animacije in lažje načine izdelovanja. Ločimo 2D in

3D animacije. Pomembno je znanje o programski opremi in njenih orodjih. Posebni

člani ustvarjalne ekipe so specializirani izdelovalci likov, posebnih učinkov, mojster za

digitalno barvanje, svetlobo ...

3D računalniška animacija temelji na programiranem oziroma vektorskem

računalniškem zapisu. Poslužuje se predvsem matematičnih izračunov. Velja za precej

drugačno animacijo od drugih, še posebej kar se tiče same izdelave. Potek izdelovanja

je precej olajšan, v primerjavi s klasičnim procesom ustvarjanja risanke, se pravi

ročnim risanjem. Ko so namreč modeli ali ozadja enkrat zapisani v računalniški sistem,

se lahko nenehno obdelujejo in popravljajo (Repše in Peštaj, 2012).

Pri 3D računalniški animaciji se objektu, s pomočjo točk, najprej določi vrtenine oz.

horizontalne pasove, sledijo še vertikalni, ki pa jih računalnik izračuna sam. S tem se

dobi točkovna mreža ali plašč objekta. Računalnik s pomočjo koordinat matematično

preračunava premike, hkrati pa določa nove koordinate. Objektu se izdela še površina,

skelet oz. kosti, ki koristijo gibanju, ali natančneje povedano, animiranju objekta. Pred


____________________________________________________________________________________

18

začetkom animiranja se izdelan objekt postavi v koreografijo, ki predpisuje pozicijo

kamere, barvo in število luči ter postavitev dodatnih scenskih objektov. Sledi animiranje

objekta s postopkom pose to pose. Pred tem lahko animator že izdela poze objekta

(npr. spreminjanje obrazne mimike od vesele do žalostne) in akcije objekta (npr. tek). S

tem je izdelovanje koreografije objekta hitrejše in enostavnejše. Programske knjižnice

(library) animatorju ponujajo posebne učinke in teksture, ki obogatijo animacijo. Po

zaključenem animiranju se animacija renderira (render). To je postopek shranjevanja

posameznih slik in njihovo sestavljanje v celoto. Zaključi se z montiranjem in

dodajanjem morebitnih napisov in zvoka (Repše in Peštaj, 2012).

2D računalniško animacijo delimo na bitno in vektorsko. Prvi način izhaja iz

klasične risane animacije. To vrsto animacije imenujemo tudi animacija brez papirja.

Programska oprema skrajša in poenostavi čas animiranja. S pomočjo grafične tablice

animator riše naravnost v računalnik, v katerem se tako slike shranijo same, zato jih ni

potrebno snemati in prenašati v računalnik. Omogočen je tudi sproten ogled animacije.

Drugi način je izključno računalniški. Še vedno temelji na podlagi risane animacije, a je

še bolj poenostavljen od bitne animacije. Računalniku posredujemo ukaz, v kolikšnem

času, na kakšen način in po kakšni poti naj premakne objekt od ene točke do druge. To

pomeni, da ne rišemo vsake sličice posebej, temveč za vmesne sličice poskrbi

računalnik s programsko opremo sam (Slatinšek, 2007).

6 POSTOPEK USTVARJANJA ANIMIRANEGA FILMA

Ne glede na tehniko, zvrst ali dolžino animiranega filma mora biti ta ustvarjen po

določenem postopku, ki vključuje procesne korake. Animator jih mora upoštevati, če ne

končni izdelek ni takšen, kot si ga je zamislil, ali pa se težave pojavijo že med

ustvarjanjem. Nastajanje animiranega filma zahteva izdelavo scenarija, scenografije in

animiranega lika, izbiro animatorjev, snemanje glasbe, montažo itd. Pot od ideje do

premiere je dolga in zahtevna. To pot prehodi veliko oseb, ki vložijo svoj trud v

ustvarjanje animiranega filma. To je filmska ekipa.

6.1 Filmska ekipa

Število delavcev pri ustvarjanju filma je odvisno od zmogljivosti studia, velikosti

projekta, dolžine animacije in številnih drugih dejavnikov. Če je film kratek in predvsem

avtorsko delo, lahko ena oseba sama opravi večino dela. Običajno pa pri nastajanju


____________________________________________________________________________________

19

animiranega filma sodelujejo spodaj navedeni posamezniki. Nekatere od njih, skupaj z

njihovimi zadolžitvami, smo že omenili v poglavju o tehnikah animacije.

Režiser, nemalokrat obenem tudi scenarist, ki napiše filmsko zgodbo oziroma

scenarij, je zadolžen za nemoten potek ustvarjanja filma. Posvetuje se z vsemi člani

ekipe, od animatorjev do glasbenega vodje, ki jih tudi sam izbere. Vse pomembne

odločitve skupaj s sodelavci pretehta in sprejme on. Veliko sodeluje z glavnim risarjem,

s katerim izdela režijsko postavitev (layout). Režiser si zamisli snemalno knjigo

(storyboard), izdela pa jo glavni risar, ki je v bistvu nekakšen oblikovalec. Skupaj

obdelata vse glavne in stranske like.

Režiser animacije je odgovorna oseba za celotno animacijo filma. Njegova naloga

je oblikovanje snemalnega lista, ki je namenjen sporazumevanju med režiserjem,

animatorjem in snemalcem, ter skrb za slogovno enotnost animacije. Ravna se po

režijski postavitvi.

Glavni animator po navodilih režiserja in glavnega risarja riše poglavitne ekstreme

gibov in skicira pomembnejše vmesne ekstreme. Prav tako izdeluje sheme voženj in

sodeluje pri oblikovanju snemalnega lista. Glavni animator upošteva snemalno knjigo,

režijsko postavitev, fonogram dialogov in glasbo.

Asistent animatorja dokončuje risbe vmesnih ekstremov, skicira pomembnejše

dele likov v gibanju in napiše napotke za fazerja. Ta zapolnjuje premike z vmesnimi

fazami in izpolni navodila, ki mu jih animator napiše na folije, kar običajno pomeni, da

nariše vse nedokončane podrobnosti.

Scenograf izdeluje scenografijo oziroma ozadje filma. Dela se lahko loti že takoj po

zaključeni režijski postavitvi ali pa po postavljenih kadrih in prizorih, ob napotkih

glavnega risarja. Ozadja mora scenograf dokončati še v času animacije, da lahko delo

nadaljujeta prerisovalec in kolorist. Prvi s papirjev preriše risbe na folije, drugi pa jim

hrbtne strani prekrije z barvami.

Glasbeni vodja je posrednik med režiserjem in skladateljem. Je strokovno

usposobljen za izbiro glasbe in snemanje le-te. Prav tako izdela fonogram. Sodeluje z

izvajalcem zvoka, ki je zadolžen za izbiro in ustvarjanje ustreznih zvokov ter glasov. Če

liki v animiranem filmu govorijo, režiser izbere igralce z ustreznimi glasovi.

Snemalec je zadolžen za snemanje animacije, kar naredi s stop kamero. Sledi

montaža slike, kjer ima glavno nalogo montažer. Najprej pregleda gradivo in nato

razreže kadre ter jih zloži skupaj po vrstnem redu, kar predstavlja preprost razpored

prizorov (groba montažna verzija). Sledi montaža filma. Montažer sodeluje še pri

snemanju glasbe in montaži zvoka.


____________________________________________________________________________________

20

Če je animirani film lutkovni, je nepogrešljiv član filmske ekipe lutkar (Dovniković,

2007).

6.2 Nastajanje animiranega filma

V prejšnjem podpoglavju so bili predstavljeni vsi sodelujoči v procesu nastajanja

animacije in njihove zadolžitve, preko katerih smo v bistvu približno že spoznali, kako

nastaja animirani film. Vseeno si podrobneje poglejmo še posamezne procesne

korake, po katerih se omenjeni filmski delavci ravnajo pri ustvarjanju animacije.

6.2.1 Ideja

Pred risanjem, snemanjem, montažo, postavljanjem scenografije in drugimi

elementi nastajanja animiranega filma mora avtor imeti idejo o samem filmu. Ideja

zajema sporočilnost izdelka, kdo bo animirani junak, o čem se bo pogovarjal, komu bo

film namenjen itd.

Ideja je lahko izražena v enem samem stavku. Daljšemu opisu zgodbe rečemo

sinopsis. To je razdelana ideja, ki že vključuje morebitne predloge in namige o načinu

realizacije (Dovniković, 2007).

6.2.2 Snovanje zgodbe in scenarij

Scenarij je podrobno napisana zgodba. Po njej nastaja animirani film. Scenarij

vključuje vse potrebne elemente zgodbe – junake, dogajanje, prostor, glasbo, dialoge.

Ko preberemo scenarij, tako že natanko vemo, kaj se bo v zgodbi zgodilo. Kot smo že

povedali, je scenarij delo scenarista, ki pa je lahko obenem še režiser, animator,

montažer … Zgodba v scenariju ima običajno glavnega junaka ali protagonista,

nasprotnika glavnega junaka ali antagonista, ostale nastopajoče, junakov razvojni lok

in razplet zgodbe. Navadno ima zgodba tudi sporočilo (npr. dobro premaga zlo).

Seveda pa potek zgodbe v risankah ne pozna meja, zato je lahko scenarij napisan

skrajno pravljično, domišljijsko in povsem samosvoje (Slatinšek, 2007).

6.2.3 Snemalna zgodba ali storyboard

Ko je spisan scenarij, sledi izdelava snemalne knjige, ki je vizualiziran scenarij. Po

videzu deluje kot strip. Pravilno narejena snemalna knjiga nam omogoča dobro

predstavo o končnem izdelku. Snemalna knjiga določa položaj kamere (stop-motion

animacija) ali smeri, iz katerih rišemo dogodke (risana animacija). Pri tem si


____________________________________________________________________________________

21

pomagamo z znanjem filmskega jezika. Snemalna knjiga vsebuje skice, morebitne

dialoge, opis gibanja junakov, zvočne in glasbene napotke, gibanje kamere, snemalne

kote itd. S snemalno knjigo se realizacija filma šele začne. Zamisli si jo režiser, izdela

pa glavni risar (Slatinšek, 2007). Pred začetkom animacije se v primeru, ko glavni risar

ni obenem tudi glavni animator, naredi še režijska postavitev (layout), ki je razširjena

snemalna knjiga. Vsebuje še podrobnejša navodila, informacije in elemente dogajanja

za vsak kader filma (Dovniković, 2007).

6.2.4 Animatik

Animatik je snemalna knjiga v času. Skice iz snemalne knjige v pravem zaporedju

posnamemo, fotografiramo ali skeniramo in prenesemo v računalnik, s katerim vsaki

statični skici določimo dolžino trajanja. Animator v animatiku še ničesar ne animira,

temveč zgolj pusti statične skice trajati v času. Dialoge, ki omogočajo oceno trajanja

določenega prizora, posnamemo in dodamo sličicam. Nato v obliki videofilma

pogledamo animatik in si ob tem skušamo predstavljati samo dogajanje in ocenimo

ustreznost dolžine posameznih prizorov. Če nas ti zadovoljijo, si lahko izračunamo

število sličic, ki jih bo za animirani film potrebno narisati ali posneti. Kakovostno izdelan

animatik razkrije točno količino dela in finančni zalogaj za produkcijo (Slatinšek, 2007).

6.2.5 Oblikovanje junakov in scenografije

Oblikovanja teh dveh zelo pomembnih sestavin animiranega filma, junakov in

scenografije torej, se lahko lotimo že pred izdelovanjem snemalne knjige in animatika

ali po izdelavi le-teh. Včasih si avtor zamisli videz junakov in scenografije že čisto na

začetku, pri snovanju ideje. Avtor je pozoren na tehniko izdelave, ki mora biti primerna

za zgodbo. V animiranem filmu ni nujno, da so junaki izdelani realistično. Enako velja

za sceno (Slatinšek, 2007).

6.2.6 Animiranje

Po vsem tem sledi glavni del postopka nastajanja animiranega filma – animiranje.

Animator svoj lik dobro naštudira. Pomaga si lahko s tem, da pred ogledalom odigra

gibanje svojega junaka ali pa se posname s kamero. Posnetek služi natančnemu

analiziranju časa in ritma gibanja. Tako si lažje predstavlja, kako narisati ali oblikovati

določen gib in koliko faz bo za to potreboval. Animator se ne osredotoča samo na videz

junaka, marveč tudi na njegov značaj. Pri tem uporabi domišljijo, ki je, kot smo že

nekajkrat omenili, posebnost animacije in njena specifična ''začimba''. Proces


____________________________________________________________________________________

22

animiranja je odvisen od izbrane tehnike animacije. Ko glavni animator, njegovi

asistenti in fazerji dokončajo risbe, delo nadaljujejo prerisovalci in koloristi (Slatinšek,

2007).

6.2.7 Snemanje

Pred snemanjem je zaželeno, da se preveri celotno gradivo in odpravijo morebitne

napake, kar se lahko stori tudi kasneje v montaži. Dobro pripravljen material, z vsemi

potrebnimi navodili v snemalnem listu, bo snemalčevo delo olajšal in pospešil. Če

snemalec naredi napako, ponesrečeni posnetek označi in posname novega. S tem

montažer natanko ve, katere posnetke uporabiti in katerih ne (Dovniković, 2007).

6.2.8 Montaža in postprodukcija

Po potrebi posneti material dodatno obdelamo. Popravimo trajanje prizorov ali

njihovo zaporedje. Pri stop-motion animaciji obdelamo še posamezne slike, kjer je

potrebno retuširati razne pripomočke. V postprodukciji vse te morebitne pomožne

elemente (npr. žice pri lutki) odstranimo. Možna je še poprava kontrasta in barvnega

obsega, nakar dodamo uvodno in zaključno špico (Slatinšek, 2007).

6.2.9 Zvok

Glasbo lahko posnamemo že pred animacijo, odvisno od vsebine filma. Pri

glasbeno animiranemu filmu je povsem logično, da bo glasba posneta že v naprej, da

se ji bo gibanje lika prilagajalo. Enako velja za razne zvočne učinke. Dialogi morajo biti

posneti pred animiranjem ali celo pred izdelavo animatika, to pa zato, da obrazno

mimiko likov prilagodimo njihovim izgovorjenim besedam. Zaključimo s sinhronizacijo

zvočnega zapisa s sliko (Slatinšek, 2007).

Končni izdelek si filmska ekipa skupaj ogleda. Sledi premiera in odziv gledalcev.

Opisani proces ustvarjanja animiranega filma je značilen predvsem za risano in stop-

motion animacijo, medtem ko pri računalniški animaciji poteka na nekoliko drugačen

način. Z ustvarjanjem računalniške animacije smo se seznanili že v poglavju o tehnikah

animacije. Ravno tako potrebujemo idejo, scenarij, snemalno knjigo in preostale

procesne korake, večjo vlogo ima le računalnik, ki olajša izdelovanje likov, saj

samodejno ustvarja ekstreme in vmesne položaje, barva, riše, senči itd.


____________________________________________________________________________________

23

7 FILMSKI JEZIK

Film ima, tako kot vse oblike umetnosti, denimo glasba, svoje zakonitosti in

elemente, ki jih je potrebno upoštevati in poznati. Za razumevanje dogajanja na

filmskem platnu je treba razumeti filmski jezik. Za ustvarjanje filmov ali animiranih

filmov pa je potrebno ta jezik tudi znati govoriti. Tako je pomen filmskega jezika

slikovito opisala Slatinšek (2007). Ta jezik ne govori zgolj v igranih filmih, temveč tudi v

animiranih.

7.1 Okvir

Film ima okvir in to je pomembna razlika v primerjavi z našimi očmi. To so robovi

filmske slike. Zato je pomembno, kako posnamemo film. Stvari, ki jih posnamemo,

morajo biti zajete v ta okvir. S tem pazimo na kompozicijo kadra, ki je najmanjša enota

v filmu. Traja od takrat, ko kamero vključimo, do takrat, ko jo izključimo. Montaža

poskrbi, da se lahko posnetki skrajšajo in material reže, kar pomeni, da kader traja od

reza do reza (Repše in Peštaj, 2012).

7.2 Kompozicija

Tu velja pravilo tretjin. To pomeni, da so liki postavljeni na eno ali drugo stran in ne

na sredino. Če na primer lik gleda proti levi, ga postavimo malo bolj desno, da ima pred

obrazom še nekaj prostora za dihanje. Podobne zakonitosti veljajo pri likovni

kompoziciji (Repše in Peštaj, 2012).

7.3 Filmski plani

Rečemo jim tudi izrezi. Ravnajo po postavitvi in velikosti človeka na sliki. Režemo

ga lahko tam, kjer se premika – pri kolenih, v bokih, pasu, ramah, vratu. Poznamo

daljni plan, splošni plan, ameriški plan, srednji plan, bližnji plan, veliki plan in detajl

(Repše in Peštaj, 2012). Lestvica planov se ravna po človeški meri oziroma pokončni,

stoječi ali sedeči postavi. Nanaša se tudi na predmete in živali. Vsak plan ima svoj

pomen. Tako naj bi bila srednji in ameriški primerna za akcijske prizore, bližnji in veliki

pa za človeško intimo. A filmski plan dobi pomen šele v kontekstu z drugimi filmskimi

kadri.


____________________________________________________________________________________

24

· Daljni plan iz precejšnje razdalje pokaže pokrajino ali okolje. Umešča prizorišče

dogajanja.

· Splošni plan pokaže širšo sliko prostora. Osebe so že prepoznavne in

umeščene v okolje.

· Srednji plan prikaže osebo tako, da njena postava sega od spodnjega do

zgornjega roba slike.

· Ameriški plan prikazuje osebo od glave do kolen. Oseba že prevladuje nad

okoljem.

· Bližnji plan pokaže osebo od pasu ali prsi do glave.

· Veliki plan pokaže glavo in ramena osebe.

· Detajl prikaže samo majhen del obraza (npr. oči) ali predmeta (Kavčič in

Vrdlovec, 1999).

7.4 Rakurzi kamere

Določimo jih glede na višino kamere v primerjavi z višino oči našega lika. Normalni

rakurz postavlja kamero v višino oči. Dvignjena kamera (zgornji rakurz) snema igralca

navzdol in s tem dobimo občutek majhnosti igralca ter njegove nemoči. Če kamera

snema od spodaj navzgor (spodnji rakurz), dobimo občutek, da je igralec mogočen in

veličasten. Neupoštevanje rakurzov privede do napačnih predstav (Repše in Peštaj,

2012).

7.5 Zvok

Zvok je v animiranemu filmu, tako kot v igranemu, treh vrst: dialogi oziroma govor,

zvočni učinki in glasba. ima Velikokrat ima pomembno zvočno vlogo celo tišina. Vsak

od naštetih elementov predstavlja poseben učinek v filmu.

· Dialogi oziroma govor predstavljajo kakršnokoli obliko uporabe glasu v filmu

(npr. dialog med junakoma, monolog ali glas pripovedovalca). Zvok dialogov je

običajno posnet že pred izdelavo animacije, zato da lahko animator sinhronizira

gibanje ustnic in lika z zvočnim posnetkom.

· Zvočni učinki oziroma šumi so vsi zvoki, ki jih s svojim delovanjem proizvajajo

animirani junaki ali okolje samo. Animirani filmi avtorjem dovoljujejo svobodo in


____________________________________________________________________________________

25

ogromno domišljije. Pri tem zvočni učinki igrajo zelo pomembno vlogo, saj h

karakterizaciji in ponazarjanju čustvenih stanj zvok prispeva ogromno. Vse to

bogati risanko.

· Glasba daje animiranim filmom prav posebno noto. Povezuje se z vsebino

animacije in nemalokrat na najboljši možen način pospremi dogajanje v filmu,

še posebej ko gre za čustvene dele. Animirani filmi so bili na začetku brez

glasbe. Bili so nemi, kot nemi filmi. Glasba je bila v bistvu prvi in nekaj časa

celo edini zvočni dodatek animaciji. Glasba je lahko komponirana že pred

animacijo ali pa kasneje. Filmu dodaja poseben čar.

· Tišina lahko prav tako pripomore k ustvarjalni, domiselni in zanimivi vsebini

animiranega filma. Ne predstavlja zgolj dobesedne odsotnosti zvoka. Tišina

lahko prikazuje čustveno stanje lika (npr. osamljenost junaka). Vse te zvočne

elemente je možno premešati in tako risanki vdahniti tisto čarobnost, ki jo

omogoča animacija. Nek zvok, ki sicer obstaja v realnosti, lahko izvedemo z

glasbilom (npr. jok glavnega junaka nadomestimo z otožnim zvokom violine)

(Slatinšek, 2007).

8 KOMPONENTE ANIMIRANEGA FILMA

Animirani film je sestavljen iz vsebinsko – literarno, vizualno – likovno in kinetično,

ter zvokovno – glasbeno ustvarjalnih segmentov. Za pomen animacije so vsi

pomembni. Med seboj se prepletajo in drug na drugega vplivajo, a vseeno je končna

odločitev, koliko od teh segmentov bo vključil v svojo animacijo, animatorjeva (Repše in

Peštaj, 2012).

8.1 Vsebinski (literarni) segment

Vsak animirani film ima svojo zgodbo oziroma pripoved, ki se ravna po literarnem

modelu. Zgodbe lahko razdelimo na žanre, ki se ne razlikujejo veliko od filmskih

(Repše in Peštaj, 2012).

8.2 Vizualni (likovno-kinetični) segment

S tem segmentom gledalca vizualno nagovarjamo. Likovne prvine (linija, točka,

barva, ploskev, prostor in svetlo-temni kontrast, ki nakazuje volumen likov) določajo


____________________________________________________________________________________

26

vizualno obliko. Vizualno dogajanje pa določamo s pomočjo zakonitosti filmskega

jezika (Repše in Peštaj, 2012).

8.3 Zvokovni (glasbeni) segment

Animirani film, tako kot igrani, na začetku ni vseboval zvoka; ta je prišel naknadno

v obliki glasbe in raznih zvočnih efektov. Brez zvoka pride vizualni del še bolj do izraza.

A risanke, podprte z zvočnimi in glasbenimi učinki, so bolj doživete in prepričljive, kar

občuti tudi gledalec, ki dogajanje tako doživi bolj čustveno. Z zvokom najlažje

prikažemo sekundarne informacije iz okolja in dogajanje v zunanjem okolju. To je tisto

okolje, ki je izven kadra in ga gledalec na zaslonu ne vidi. Zato lahko rečemo, da

gledalec preko zvoka zaznava prostor kot tridimenzionalen. Sicer pa smo o samem

zvoku in glasbi v animiranem filmu več izvedeli že v poglavju, o filmskem jeziku (Repše

in Peštaj, 2012).

9 ANIMIRANI FILM V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU

V pričujočem poglavju bo govor o prisotnosti animiranega filma v vzgojno-

izobraževalnem sistemu, s poudarkom na vrtcih. Ob prebiranju literature o tej temi, je

moč zaznati veliko povezanost z osnovnošolskim nivojem, saj je bistveno več

napisanega o filmski vzgoji za osnovnošolske otroke. Zato bo v tem besedilu, čeprav

se problem diplomske naloge nanaša na predšolsko obdobje, prisotna tudi obravnava

animiranega filma na stopnji prvega triletja osnovne šole, saj se v literaturi o vpetosti

animiranega filma na obeh vzgojno-izobraževalnih ravneh razpravlja hkrati. Pri

obravnavi animiranega filma v vzgojno-izobraževalnem sistemu je govor tudi o medijski

vzgoji, ki je zelo širok pojem, kajti poleg filma, katerega zvrst je animirani film, zajema

še radio in tisk, ki pa nista tema te diplomske naloge, zato sem se vključevanju

medijske vzgoje bolj kot ne izogibal. Izraza filmska vzgoja in medijska vzgoja ali vzgoja

za medije se pogosto prepletata. Kot rečeno bo v tem poglavju večje pozornosti

deležna filmska vzgoja, katere del je tudi obravnava animiranega filma v predšolskem

obdobju.

Otroci animirane filme gledajo in ustvarjajo. V prvi vlogi se znajdejo večkrat in

risanke so nemalokrat prva avdiovizualna podoba, s katero se v zgodnjem otroštvu

srečajo. Zato je še kako pomembno, da otrokom predstavimo kakovostne vsebine, se

o njih pogovorimo in izberemo primeren prostor ter trenutek za ogled. Filmi ne smejo


____________________________________________________________________________________

27

biti zgolj mašilo za preživljanje prostega časa, temveč samostojna dejavnost, ki v

otroku vzbudi zanimanje in ustvarjalnost, česar se morajo vzgojitelji in učitelji zavedati.

Slednji lahko animirani film uporabijo v procesu medpredmetnega povezovanja, saj se

v sklopu ustvarjanja animacije prepletajo področja likovnosti, glasbe, literature,

računalništva, gibanja … Takšna projektna naloga izboljša in krepi sodelovanje v

skupini, saj se otroci učijo delitve nalog, komunikacije, upravljanja s kamero ali

fotoaparatom, snemanja sličic in zvokov, izdelovanja scenografije in likov itd. (Repše in

Peštaj, 2012).

Kljub temu da živimo v časih, ko nas nenehno obkrožajo produkti avdiovizualnih

medijev (animirani filmi, filmi, video igre, televizijski oglasi …), je medijska vzgoja in s

tem tudi filmska, v vzgojno-izobraževalnih institucijah premalo prisotna (Repše in

Peštaj, 2012). Mogoče je tako zato, ker v Sloveniji to področje ni bilo nikoli niti

sistematično urejeno niti definirano. Zanimanje za vključevanje filma v vzgojo in

izobraževanje se je pojavilo v 50. letih prejšnjega stoletja v obliki filmskih krožkov,

klubov in gledališč. Že takrat so se pojavili predlogi za vpeljevanje filma v šole in

izobraževanje pedagoških delavcev. Kasneje so pričeli filmsko vzgojo uvrščati v učne

načrte osnovnih in srednjih šol. Vse več je bilo filmskovzgojnih delavcev (Borčić, 2007).

Danes je v osnovnih šolah animirani film oziroma animacija zajet v učnem načrtu

izbirnega predmeta Likovno snovanje III v poglavju o vizualnih medijih.

Kako pa je poskrbljeno za izobraževanje bodočih vzgojiteljev na področju

animiranega filma? Študenti pedagoških fakultet v Kopru, Mariboru in Ljubljani, ki se

izobražujejo v programu Predšolska vzgoja, imajo na predmetniku predmete Lutke,

drama, mediji, Mladinska književnost, Lutkovna gledališka vzgoja in Medijska vzgoja, v

sklopu katerih učni načrt vključuje obravnavo filma, animiranih filmov, animacije in

filmske vzgoje. Prvi trije predmeti so obvezni, medtem ko je Medijska vzgoja izbirna.

Na pedagoški fakulteti v Kopru je na študijskem programu Razredni pouk študentom na

voljo izbirni predmet Filmska vzgoja, ki od vseh omenjenih predmetov animirani film

zagotovo najbolj zajema v svojem učnem načrtu. Predvsem pa se vzgojitelji lahko

izobrazijo o filmski vzgoji in animiranem filmu samoiniciativno v raznih društvih in na

delavnicah ter festivalih, ki animirani film in animacijo približujejo otrokom. Več o njih bo

napisano v nadaljevanju.

9.1 Izobraževalni in vzgojni cilji

Animirani film izpolnjuje naslednje cilje izobraževanja in vzgoje, ki jih v knjigi

Animirani film v izobraževanju: vključevanje animiranega filma v vzgojno-izobraževalne

sisteme, navajata Repše in Peštaj (2012, str. 48):


____________________________________________________________________________________

28

IZOBRAŽEVALNI CILJI

· S praktičnim delom mladi usvojijo osnove izbranih animacijskih tehnik ter

kombinirajo in eksperimentirajo z animacijsko tehnologijo;

· spoznajo film oz. animirani film kot umetniško zvrst;

· naučijo se ločevati med boljšim in slabšim izdelkom ter kritično argumentirati,

zakaj tako menijo;

· usvojijo osnovna znanja izdelave scene in scenarija, snemanja, računalniške

montaže in uporabe zvoka;

· spoznajo uporabo namenske tehnične in programske opreme;

· končne izdelke predstavijo širši javnosti, s čimer se krepita njihova samozavest

ter občutek za celovito izvedbo filmskega projekta;

· z uporabo različnih tehnologij spodbujamo vseživljenjsko izobraževanje;

· z vključevanjem animiranega filma v izobraževalni proces spodbujamo

ustvarjalno rabo vsakdanjih tehnologij (internet, mobilni telefon, računalnik, iPod

…).

VZGOJNI CILJI

· spodbujamo ustvarjalnost, empatijo in kritično mišljenje;

· mladi razvijajo odnos v skupini in medsebojno sodelovanje ne glede na spol,

narodnost ter socialno in kulturno poreklo oz. druge razlike;

· krepijo medsebojno strpnost, zavest o zdravih medčloveških odnosih ter pravice

do enakih možnosti;

· razvijajo logično spajanje in povezovanje različnih umetniških elementov

(literatura, likovnost, zvok) ter usvajajo in prepletajo v projekt znanja z drugih

področij;

· z izdelavo scenarija, zapisovanjem ideje ter medsebojno komunikacijo krepijo

odnos do maternega jezika in razvijajo znanje o njegovi rabi – lahko tudi o

drugih jezikih;

· prek projektnega dela razvijajo občutek do resnega, t. j. profesionalnega dela,

saj jim je eden od motivov tudi predstavitev del.

Navedene cilje otroci oziroma učenci izpolnjujejo tako pri gledanju animiranih

filmov kot pri ustvarjanju le teh.


____________________________________________________________________________________

29

9.2 Cilji in primeri dejavnosti iz Kurikuluma

Kurikulum je nacionalni dokument, ki vsebinsko opredeljuje koncept in sistem

predšolske vzgoje v vrtcih. Kot strokovna podlaga služi vzgojiteljem, pomočnikom

vzgojitelja, ravnateljem in drugim pedagoškim delavcem. Omogoča strokovno

načrtovanje in kakovostno predšolsko vzgojo. Vsebuje cilje in načela Kurikula za vrtce

ter šest področij (gibanje, jezik, umetnost, družba, narava, matematika), znotraj katerih

so napisani cilji in primeri dejavnosti. Preko njih vzgojitelji načrtujejo dejavnosti

(Kurikulum, 2007).

Animirani film je umeščen v področje umetnosti, ki se deli na glasbene, likovne in

oblikovalne, dramske, plesne in AV-dejavnosti. Med slednje uvrščamo animirani film,

film in animacijo.

Poleg splošnih ciljev, ki priporočajo uživanje, doživljanje in spoznavanje v

umetnosti, ustvarjanje in izražanje veselja ter zanimanja do umetniških del itd., kar se

nanaša tudi na animirane filme, v Kurikulumu naletimo na naslednje cilje, ki bolj jasno

obravnavajo predvsem animacijo:

· doživljanje in spoznavanje komunikacije z in o likovnih, glasbenih, plesnih,

dramskih, filmskih, televizijskih delih;

· razvijanje sposobnosti izražanja istih doživetij v različnih umetniških jezikih,

plesnem, dramskem, likovnem, glasbenem, filmskem idr.,

· uporaba in razvijanje spretnosti: spoznavanje, raziskovanje, eksperimentiranje z

umetniškimi sredstvi (telesom, glasom, materiali, predmeti, instrumenti,

tehnikami in tehnologijami) in njihovimi izraznimi sredstvi (Kurikulum, 2007).

Animacija v ciljih ni dobesedno navedena. Kot zdaj že vemo, je animirani film

filmska zvrst in ti cilji v dejavnostih vključujejo film in s tem seveda tudi animirani film.

Animacija in animirani film sta bolj definirana v primerih dejavnosti, ki jih poleg ciljev še

navaja Kurikulum:

Otrok

· opazuje in komentira kalejdoskop ter izbrane fotografije, otroške filme, TV-

oddaje, videosekvence in se z risbo odziva nanje;

· opazuje in sodeluje z odraslim pri fotografiranju in videosnemanju;

· opazuje različne fotografije, slike iz revij in knjig, plakate, gleda, posluša izbrane

filme in videoprojekcije, CD-ROM-e in TV programe ter snema s fotoaparatom,

videokamero, kasetofonom; razlikuje sredstva za snemanje in predvajanje

gibljivih in statičnih slik ter zvoka;


____________________________________________________________________________________

30

· spoznava vizualne, zvočne in časovne sestavine statičnih, gibljivih in

spremenljivih slik in njihovih povezav;

· na ekranu in v kinu gleda animirani, igrani dokumentarni film ter filme, ki jih

posname sam ali starši, vzgojitelji idr.;

· film obnovi z risanjem v načinu stripa, se pogovarja o vsebini, glavnih junakih,

prizorišču, zapletu in razpletu zgodbe (Kurikulum, 2007).

Prvi dve dejavnosti sta predvideni za otroke od prvega do tretjega leta starosti,

ostale pa za otroke od tretjega do šestega. Navedeni so primeri AV-dejavnosti.

Animacija in animirani film se prepletata tudi pri plesnih, dramskih, glasbenih ter

likovnih in oblikovalnih dejavnostih (npr. oblikovanje in modeliranje predmetov), ki

spadajo v področje umetnosti. Navedeni cilji in dejavnosti vzgojiteljem nakazujejo

načine vključevanja animiranega filma v vrtcih. Vzgojiteljem so v pomoč pri načrtovanju

dejavnosti z animacijo in animiranim filmom. Je pa ta v primerjavi z ostalimi

umetniškimi zvrstmi v Kurikulumu, predvsem s književnostjo in z likovnim področjem,

manj zastopana, kar se odraža tudi v vzgojiteljevih izbirah dejavnosti, ki v večini

primerov zajemajo književnost in likovno področje, kar bodo razkrili tudi rezultati

anketnih vprašalnikov, predstavljeni v poglavju o Rezultatih in razpravah.

9.3 Festivali, društva in delavnice animiranega filma za otroke

Če animirani film in filmska vzgoja v vrtcih ter šolah (še) ne najdeta dovolj

pozornosti, pa to ne velja za razne festivale in društva animiranega filma, ki jih v

Sloveniji ne primanjkuje. Ti za otroke, starše, vzgojitelje in učitelje organizirajo vzgojno-

izobraževalne delavnice (izdelovanje optičnih igrač, ustvarjanje in gledanje animiranih

filmov, obisk kinodvoran, izobraževanje pedagoških delavcev …) Organizatorji tovrstnih

dogodkov se zavedajo, da otroci potrebujejo več znanja in izkušenj s področja

animiranega filma, filma nasploh in drugih vizualnih medijev. Sicer je res, da imajo že

triletni otroci za seboj veliko bero videnih risank, ampak tovrstna društva skrbijo, da se

otroci naučijo animirane filme tudi ''brati'' (Peršin, Reichenberg, Rutar, 2006). To je

mogoče doseči z osveščanjem, vzgajanjem in izobraževanjem otrok, in tudi

pedagoških delavcev, o animiranem filmu, kar zagotovo preprečuje navado gledanja

filmov zgolj za mašilo prostega časa.

V nadaljevanju besedila bodo predstavljeni pomembnejši slovenski vzgojno-

izobraževalni festivali in društva animiranega filma in filma nasploh.


____________________________________________________________________________________

31

9.3.1 Mednarodni festival animiranega filma Animateka

Vsako leto decembra, od leta 2004, festival Animateka pripravi bogat program

animiranega filma. Predstavijo se domači avtorji in ustvarjalci iz srednje ter vzhodne

Evrope. Poleg tekmovanja med animiranimi filmi organizatorji pripravijo tudi razne

delavnice. Poskrbljeno je tudi za najmlajše, ki se z animacijo seznanjajo v sklopu

Otroškega in mladinskega programa Slon (Repše in Peštaj, 2012).

9.3.2 Vzgojno-izobraževalni program animiranega filma Slon

Ta pedagoški program spodbuja različne starostne skupine, predvsem mlade, k

spoznavanju kakovostnega animiranega filma. Z različnimi projekti (predavanja,

projekcije, pedagoška gradiva, delavnice, DVD-ji) za mlade skrbi za filmsko vzgojo, s

poudarkom na animiranem filmu. Otroci v programu Slon animirane filme tudi

ustvarjajo. Program tako otroke spodbuja h kritičnemu mišljenju, v njih razvija empatijo

in krepi ustvarjalnost. Program Slon tesno sodeluje s festivalom Animateka in filmsko-

vzgojnim programom Kinobalon (Repše in Peštaj, 2012).

9.3.3 Filmsko-vzgojni program Kinobalon

V sklopu ljubljanskega mestnega kina Kinodvor deluje filmsko-vzgojni program

Kinobalon, ki je namenjen otrokom in mladim. Poteka ob koncu tedna in med tednom.

Ponuja reden spored, sprejema pa tudi naročila vrtcev in šol, za katere organizira

pester program, ki vključuje različne delavnice, projekcije, ogled animiranih filmov itd.

Filmi v Kinobalonu so raznih žanrov, primerni za različne starostne skupine, tudi že za

triletnike. Javni zavod Kinodvor ob začetku šolskega leta izda Katalog izbranih filmov

za izobraževalne ustanove, ki pedagoškim delavcem pomaga pri izbiri filmov. Program

Kinobalon je bil že po nekaj mesecih delovanja s strani Mestne občine Ljubljana izbran

kot model dobre prakse (Repše in Peštaj, 2012).

9.3.4 Revija slovenskega animiranega filma Izola

Aprila 2014 se je v Izoli odvila Revija slovenskega animiranega filma, ki sta jo

organizirala Društvo slovenskega animiranega filma in Art kino Odeon Izola. Revija je

postregla s pregledom šestdesetih profesionalnih in neodvisnih slovenskih kratkih

animiranih filmov zadnjih osmih let. V sklopu dogajanja so organizatorji pripravili še

razne delavnice, okrogle mize, pogovore z avtorji, predstavitev nekaj filmskih produkcij,

zaključene projekcije animiranih filmov za šole itd. Društvo slovenskega animiranega


____________________________________________________________________________________

32

filma je prvič podelilo Nagrado Saša Dobrila za življenjsko delo na področju

animiranega filma. Izola je tak dogodek gostila že leta 2006– takrat pod imenom

''Izolanima – Festival slovenske animacije.'' Obe društvi pripravljata dejavnosti

animiranega filma tudi v samostojnih programih (Odeon, 2009).

9.3.5 Zavod za uveljavljanje vizualne kulture Vizo

Leta 2013 ustanovljeni zavod izvaja kulturne in vzgojno-izobraževalne dejavnosti

na področju filma in drugih vizualnih medijev. Vizo organizira filmske dogodke za vrtce,

šole, knjižnice, kine, festivale in druge institucije, katerim na različen načine približuje

filmsko vzgojo. V šolskem letu 2014/2015 je Vizo izvedel projekt Filmska vzgoja v

vzgojno-izobraževalnih zavodih po Sloveniji. Obiskali so različne slovenske kraje in v

sodelovanju z Vzgojno-izobraževalnim programom animiranega filma Slon v vrtcih

pripravili Delavnico optičnih igrač in njihovega zvočnega opremljanja (Vizo, 2013).

9.3.6 Društvo zaveznikov mehkega pristanka in Luksuz produkcija

Začetki društva segajo v leto 1995, ko so pričeli z organizacijo kulturnih in

umetniških dogodkov. Kmalu so v svoje delovanje vključili tudi video produkcijo. Po

snemanju kratkih filmov so se posvetili izobraževanju na področju filma. Filmske

delavnice Luksuz produkcije potekajo predvsem za osnovnošolske otroke. Člani

društva obiskujejo otroke v šolah, kjer skupaj izdelujejo filme, in jim predstavljajo filmski

jezik (Repše in Peštaj, 2012).

9.3.7 Art kino mreža Slovenije

Združenje kinematografov in prikazovalcev kakovostnega in umetniškega filma

Slovenije je v šolskem letu 2014/2015 pripravilo projekt Nacionalni filmsko-vzgojni

program. Namenjen je 15. 000 otrokom in mladim – osnovnošolcem in srednješolcem

ter tudi predšolskim otrokom. Brezplačni projekt zajema oglede filmov različnih zvrsti in

spremljevalne dejavnosti (delavnice, knjižice, pogovori). Organizatorji projekta

namenjajo veliko pozornosti pedagoškim delavcem, katerim so pripravili pedagoška

gradiva, ki ponujajo podatke o filmih in ideje za obravnavo filma pred obiskom filma ali

po njem (Art kino mreža, 2014)

9.4 DVD Slon

Kot je že bilo rečeno na začetku tega poglavja, animirani film otrokom ne sme biti

predstavljen zgolj kot mašilo za prosti čas. Vzgojitelj naj animirani film uporabi v sklopu


____________________________________________________________________________________

33

samostojne dejavnosti, ki pri otrocih vzpodbuja ustvarjalnost, domišljijo, ugodje,

razmišljanje, komentiranje itd. A ker animirani film ni tako zelo vpet v vrtčevske

dejavnosti, kar bo razvidno iz analize anketnih vprašalnikov v drugem delu diplomske

naloge, vzgojitelji nemalokrat ne vedo, kako otrokom približati animacijo. Ob nastali

dilemi si vzgojitelji in učitelji lahko pomagajo z že omenjenimi festivali, društvi in

delavnicami, pri katerih dobijo informacije, nasvete, ideje in gradiva.

Primer dobre prakse je DVD Slon. Vzgojno-izobraževalni program animiranega

filma Slon in Animateka sta v sodelovanju z Društvom za oživljanje zgodbe 2 koluta od

leta 2007 pripravila šest DVD-jev. Na vsakem je zbranih osem animiranih filmov

domače in tuje produkcije iz otroškega programa Slon na mednarodnem festivalu

animiranega filma Animateka. Prisotni so tudi dodatki v obliki animacij, ki so jih ustvarili

otroci. Omenjena društva pri snovanju DVD-jev sodelujejo z različnimi drugimi

produkcijami in revijama Cicido ter Ciciban, ki pedagoškim delavcem in staršem

ponujata učne priprave, vezane na filme iz DVD-jev.

9.4.1 Vrstica za pogovor z otrokom

Posebnost teh šestih DVD-jev je vrstica za pogovor z otrokom, ki spremlja

animirane filme. Vrstica, ki je sestavljena iz sproti izpisanih vprašanj o vsebini filma,

omogoča obogateno izkušnjo gledanja, ne zgolj za otroke, temveč tudi za starše in

vzgojitelje, katerim pomaga oblikovati pogovor z otrokom. S tem otroka vodimo do

razmišljanja in ustvarjanja mnenj o videnih delih. V uvodu avtorji gledalcem priporočijo

ogled animiranih filmov sprva brez vrstice. Tako lahko odrasli in otrok kasneje

primerjata izkušnji – najprej brez vrstice, nato z njeno pomočjo. S tem otroku

obogatimo izkušnjo filma. Vrstica tudi usmerja pozornost na tiste dele animiranega

filma, ki jih otrok sicer ne bi videl. Tako preprečimo površno in bežno spremljanje ter

spodbujamo kakovostno komunikacijo med odraslim in otrokom o videnem.

9.4.2 Koyaa – Lajf je čist odbit

Kako deluje in izgleda vrstica za pogovor z otrokom, se je najbolje prepričati na

lastne oči – z ogledom DVD-ja Slon. Ker tega v pisni obliki ni mogoče predstaviti, lahko

v diplomski nalogi vrstico zgolj opišem. Za primer sem si izbral lutkovni animirani film

Koyaa – Lajf je čist odbit (2011), avtorja Kolje Saksida. Film je na DVD-ju Slon 6.

Obnova zgodbe: deček Koyaa se zjutraj nameni opravit vsakdanja opravila.

Družbo mu dela prijatelj Krokar. A dečku začno nagajati vezalke – nočejo se zavezati,

utečejo mu s čevljev in razgrajajo okoli hiše. Koyaa vendarle najde način, kako ukrotiti


____________________________________________________________________________________

34

nepridiprave. Na piščal zaigra pesem in vezalke se odzovejo na melodijo – priplešejo

do njegovih čevljev in se zopet spravijo na svoje mesto.

Vrstica za pogovor z otrokom je sestavljena tako, da se med filmom na dnu

zaslona, tako kot podnapisi, izpisujejo vprašanja. V izbrani animaciji Koyaa – Lajf je čist

odbit je v vrstici izpisanih trinajst vprašanj oz. predlogov, ki jih lahko odrasel uporabil pri

pogovarjanju z otrokom. Predstavil sem jih v spodnji preglednici – poleg vrstice še

dogajanje v filmu in možen odgovor otroka.

Preglednica 1: Prikaz vsebine vrstice za pogovor z otrokom

VRSTICA DOGAJANJE V FILMU MOŽEN ODGOVOR

OTROKA

1.) Gledamo lutkovni

animirani film iz Slovenije.

Uvodni kader Koyiinega

bivališča.

/

2.) Kdo je priletel? H knjigam prileti krokar. »Krokar.«

3.) Sta fant in krokar

prijatelja? Kako veš?

Koyaa pride iz hiše in

zagleda krokarja. V

pozdrav si pomežikneta.

»Da, zato ker sta si

pomežiknila.«

4.) Kaj se je zgodilo

fantu?

Koyaa pade zaradi

odvezanih vezalk.

»Padel je.«

5.) Kdo fantu nagaja? Koyaa ponovno pade in

začudeno ugotovi, da mu

nagajajo ''žive'' vezalke.

»Njegove vezalke.«

6.) Kaj počnejo vezalke?

Pripoveduj ob sliki.

Vezalke prevračajo stole,

se obešajo na luč in se

igrajo s ponvijo ter

kladivom.

»Nagajajo. Prevračajo

stole, se obešajo na luč, se

igrajo s ponvijo ter

kladivom.«

7.) Kaj o njihovem početju

misli krokar?

Krokar zmajuje z glavo ob

opazovanju vezalkinih

norčij.

»Da so vezalke poredne in

da ni prav, kar počnejo.«

8.) Kaj pa misliš ti? Je

prav, kar počnejo?

Vezalke v prepad vržejo

zaboj za drva.

»Ni prav, kar počnejo. Se

ne obnašajo lepo.«

9.) Kako je Koyaa ukrotil

vezalke?

Koyaa igra pesem na svojo

piščal in vezalke na

melodijo priplešejo do

njegovih čevljev.

»Zaigral je pesem na

piščal.«

10.) Kako bi jih pa ukrotil/- Odjavna špica. Več možnih odgovorov.


____________________________________________________________________________________

35

a ti?

11.) Pogovarjajte se o

otrokovih spretnostih: si

že zna sam/-a zavezati

vezalke?

Odjavna špica. Več možnih odgovorov.

12.) Poskusimo skupaj,

vadimo, naredimo iz

zavezovanja vezalk

zabavno in igrivo

dogodivščino.

Odjavna špica. Nadaljevanje dejavnosti.

13.) ''Oživimo'' vezalke in

zaigrajmo z njimi našo

izmišljeno zgodbo.

Odjavna špica. Nadaljevanje dejavnosti.

Iz preglednice je razvidno, da se vprašanja oz. predlogi iz vrstice nanašajo na

dogajanje v filmu – v tem primeru na jutranjo prigodo Koyee, krokarja in vezalk. Avtorji

vrstice za pogovor z otrokom se niso zadovoljili s tem – z zadnjimi štirimi vprašanji oz.

predlogi otroka spodbudijo k nadaljnjemu pogovoru in ustvarjanju. Lutkovni animirani

film Koyaa – Lajf je čist odbit se tako odvije v nadaljevanje dejavnosti. Če vzgojitelj

izkoristi priložnost še za pogovor o animaciji – kako nastane, kdo je animator, kakšne

vrste animacije poznamo, kakšen zvok je bil prisoten v filmu …, je dejavnost celostna,

saj zajamemo vse, kar lahko otrok o animaciji spozna.

9.5 Učna priprava – Ciciban in Cicido

Vzgojitelju je v veliko pomoč pri pripravljanju dejavnosti z animiranim filmom lahko

omenjena učna priprava iz revij Ciciban in Cicido. Snovalci DVD-jev Slon so se

povezali s tema revijama, ki sta za pedagoške delavce in starše sestavili priprave na

vzgojno-izobraževalno delo. Namenjene so otrokom različnih starosti – od predšolskih

od učencev prvega triletja.

Za primer sem si izbral učno pripravo, ki ga je napisala Hana Repše (2010).

Nanaša se na animirane filme DVD-ja Slon 4. Priprava, ki je namenjena starejšim

predšolskim otrokom (5, 6 let), vsebuje vse, kar običajno zahteva učna priprava za

vrtčevske dejavnosti – metode in oblike dela, področja kurikuluma, sredstva, cilje

dejavnosti in opis didaktične izvedbe. Ta se začne s pogovorom o risankah oz.

animiranih filmih in izdelovanjem optičnih igrač. Avtorica učne priprave Hana Repše


____________________________________________________________________________________

36

izpostavi tudi pomembnost priprave otrok na ogled filmov, ki jo opiše v uvodu. Za vsak

film posebej je pripravila vprašanja in potek dejavnosti ob gledanju. Priprava se konča

s predlogom o ogledu animiranega filma v kinodvorani.

V dosedanjem delu diplomske naloge sem nekajkrat že izpostavil nevarnost

uporabe animiranega filma zgolj kot za mašilo prostega časa in dopolnjevanje drugih

dejavnosti (npr. risanka kot uvodna motivacija v dejavnost). Opisana učna priprava

vzgojiteljem ponuja možnost uporabe animiranega filma kot samostojne dejavnosti, kar

je tudi cilj avtorice. Vzgojiteljem ponuja razpon dejavnosti z animiranim filmom, ki

potekajo postopoma – od pogovora o animaciji, izdelovanja optičnih igrač, ogleda

izbranih filmov in pogovora o njih, ustvarjanja na njihovo temo, pa do obiska

kinodvorane. Učna priprava je zamišljena za večtedensko ukvarjanje z animiranim

filmom in v tem času otroci dodobra spoznajo razliko med risanko in animiranim

filmom, različne animacijske tehnike, pomen glasbe, osnove animacije itd. S takšnimi

zastavljenimi in izpolnjenimi cilji vzgojitelj nedvomno uresniči namen društev, ki skrbijo

za filmsko vzgojo, in tovrstne učne priprave lahko označimo za primer dobre prakse,

saj otrokom animacijo približa na nazoren način in ne površinsko.

Omenjeno je že bilo, da vzgojitelji in učitelji lahko animirani film uporabijo v

procesu medpredmetnega povezovanja. V vrtcu se to kaže v povezovanju področij po

kurikulumu. V izbrani učni pripravi je njena avtorica Hana Repše izpostavila štiri

področja: jezik, umetnost, družba, narava. Cilji dejavnosti za prva tri področja so

natančno določeni, medtem ko za področje narave ni specifičnega cilja, a je to

področje vidno zajeto med aktivnostmi otrok med spremljanjem animiranih filmov in

ustvarjanjem.

Spodnja preglednica kaže po en cilj dejavnosti za vsako področje posebej – razen

za področje narave.

Preglednica 2: Ciliji dejavnosti za področja jezika, umetnosti in družbe

PODROČJE CILJ DEJAVNOSTI

1.) Jezik Otroci ob pripovedovanju bogatijo besedni

zaklad.

2.) Umetnost Otroci se učijo o razlikah med risanko in

animiranim filmom.

3.) Družba Otroci obiščejo kino in se učijo kulturnega

vedenja v javnem prostoru.


____________________________________________________________________________________

37

Ko navedenim ciljem, in ostalim podobno zastavljenim, dodamo še vse aktivnosti v

povezavi z animiranim filmom, lahko ugotovimo, da izbrana učna priprava animacijo oz.

animirani film kakovostno in ustrezno približuje otrokom.

Poglavje o animiranem filmu v vzgojno-izobraževalnem sistemu bi zaključil z

mislijo, da opisani DVD-ji Slon in učne priprave iz revij Ciciban in Cicido vzgojiteljem

občutno pomagajo pri snovanju dejavnosti z animiranimi filmi in z animacijo nasploh.

Smotrno bi bilo o tovrstnih projektih ozaveščati že študente pedagoških fakultet, ki bi

osvojeno znanje o tej temi prenesli v vrtce, enako pa velja tudi za vse vzgojitelje, ki v

vrtcih že delujejo, a animiranega filma ne vključujejo v svoj letni načrt, ker pač ne

premorejo dovolj gradiva in informacij ali pa se sami ne zanimajo dovolj za animacijo, ki

bi sicer morala biti enakovredna ostalim vejam umetnosti.

10 ANALIZA ANIMIRANIH FILMOV GLEDE NA TEHNIKO ANIMACIJE

Teoretični del diplomske naloge bom zaključil s primerjavo treh animiranih filmov

različnih tehnik – risani animirani film, stop-motion animirani film in računalniški

animirani film. Izbral sem dela slovenskih avtorjev. Predstavljena so z osnovnimi

podatki (avtor, produkcija, dolžina, leto nastanka itd.,) in analizirana skozi komponente

animiranega filma, ki so skupaj s tehnikami animacije že bile teoretično obdelane in

predstavljene. Namen analize je informativen – bralec bo dobil hiter vpogled v osnovne

podatke o filmih in v razliko med tehnikami. Z analizo nočem vrednotiti ali ocenjevati

vsebine, kakovosti in izdelave filmov. Podatke o animiranih filmih sem dobil v knjigi

Filmografija slovenskega animiranega filma 1952 – 2012 / Filmography of Slovenian

Animated Film 1952–2012.

10.1 Miki Muster – Zimska zgodba (1962)

Tehnika: risani animirani film – risba na celuloidu

Dolžina: 8'30''

Režija: Miki Muster

Scenarij: Miki Muster (po zamisli Smiljana Rozmana)

Animacija: Miki Muster

Scenografija: Miki Muster

Risba: Miki Muster

Fotografija: Ivan Marinček

Montaža: Ivo Lehpamer


____________________________________________________________________________________

38

Glasba: Mojmir Sepe

Zvok: Franjo Jurjec

Produkcija: Viba film

VSEBINSKI (LITERARNI) SEGMENT

Med hišami v mestu stoji snežak. Na njegov nos prileti vrabec. Spoprijateljita se in

uživata v zimskih radostih. Njuno veselje zmoti maček, ki prične loviti vrabca. A mu

vselej spodleti, saj ga vrabec in snežak vsakič ukanita.

VIZUALNI (LIKOVNO-KINETIČNI) SEGMENT

V poglavju o zgodovini slovenskega animiranega filma smo spoznali, da je Miki

Muster v času svojega ustvarjanja, imel zelo oteženo delo pri animiranju, saj mu je

primanjkovalo materiala in podpore. Kot samouk se je soočil z velikim izzivom, a je v

produkciji Vibe filma vendarle uspel ustvariti tri risane filme – kot zadnjega Zimsko

zgodbo, v katerem je nadgradil prejšnja dva. Avtor se je posvetil najmanjšim detajlom

in gibanje likov upodobil natančno in prefinjeno. Liki spominjajo na disneyjevski slog.

ZVOKOVNI (GLASBENI) SEGMENT

Ta segment se v izbranem filmu pojavlja skozi glasbo, ki je prisotna ves čas. Je

raznolika in bogata. Spremlja gibanje likov in njihova dejanja (npr. smeh). Snežak,

vrabec in maček ne govorijo.

10.2 Miha Knific – Pikapolonica hoče odrasti (2011)

Tehnika: stop-motion animirani film – animacija lutk

Dolžina: 12'05''

Režija: Miha Knific

Scenarij: Miha Knific

Animacija: Zoe Matzko, Blaž Čadež

Scenografija: Miha Knific

Oblikovanje lutk: Miha Knific

Fotografija: Blaž Čadež

Montaža: Blaž Čadež

Glasba: Dejan Osterman, Drejc Pogačnik

Zvok: Borut Berden

Produkcija: Shakemoon Animation / Start film produkcija


____________________________________________________________________________________

39


Mala pikapolonica hoče odrasti. Zanima jo vse o odraslih pikapolonicah. Težava je

v tem, da jih ni še nikoli videla, saj že vse življenje živi v internatu. Zato se nekega dne

odpravi na pustolovščino, v kateri naleti na številne žužke, katerim postavlja vprašanja

o odraslosti. Mala pikapolonica spozna, da biti odrasel pomeni nekaj povsem drugega,

kot si je sama predstavljala.


Glavna razlika med tem filmom in drugima dvema je v sodelovanju oblikovalca

lutk, brez katerega pri lutkovnem animiranem filmu ne gre. Lutke in scenografija so

skrbno in natančno izdelani. Avtor pri načrtovanju scenografije ni bil površen in

malenkosten, saj je vanjo vključil številne podrobnosti, ki bogatijo film. Stop-motion

animacija zahteva veliko premikov in postavitev lutk pred snemanjem posameznih faz

in v tem primeru je bilo dela veliko, saj so vse lutke žuželke, ki letijo po zraku, zato je

bilo upodabljanje njihovega premikanja še toliko zahtevnejše.


Govor je v filmu zelo prisoten. Poleg pripovedovalca imajo veliko besede vse lutke

– še posebej mala pikapolonica, ki nenehno sprašuje o odraslosti. Filmu so glasove

posodili priznani slovenski filmski in gledališki igralci. Prav tako film spremlja izvirna

glasba, ki se sklada z otroško osebnostjo pikapolonice in značajem ostalih likov.

10.3 Aleš Mav – Dafnina nova metla (2008)

Tehnika: računalniški animirani film – 3D računalniška animacija

Dolžina: 2'18''

Režija: Aleš Mav

Scenarij: Aleš Mav

Animacija: Aleš Mav

Glasba: Ross Nickerson, Miha Arh

Zvok: Johanna Herr

Produkcija: Aleš Mav


____________________________________________________________________________________

40


Čarovnica Dafne želi preizkusiti novo metlo. Staro vrže v smeti in se z novo

odpravi na poizkusno vožnjo. A na njeno žalost ne gre vse po načrtih, saj je nova metla

ne uboga.


V primerjavi s prvima filmoma je takoj moč opaziti okrnjeno filmsko ekipo. Avtor

Aleš Mav je sam poskrbel za vse vizualne elemente – pri 3D računalniški animaciji

lahko posameznik opravi sam več dela kot pri lutkovnem ali risanem animiranem filmu,

saj delo z računalnikom lajša in krajša ustvarjanje. Avtor je uporabil večino prvin

filmskega plana – od daljnega plana na začetku filma do bližnjega pri prikazu

čarovnice.


Govora v izbranem filmu ni. Prisotna je glasba, ki pride do izraza predvsem pri divji

ježi metle – hitra country melodija ponazarja vratolomno vožnjo. Avtor je vključil tudi

šume (npr. zvok motorja).

11 PROBLEM, NAMEN IN CILJI RAZISKAVE

Z raziskovalnim delom diplomske naloge sem želel spoznati delovanje vzgojiteljev

na področju uporabe, vključevanja in poznavanja animiranega filma v vrtcih.

12 HIPOTEZE

(H1) Vzgojitelji otrokom predvajajo animirane filme bolj zaradi motivacije za dejavnosti

iz različnih področij kot pa zaradi obravnave animiranega filma in doživljanja le-tega,

kot umetniški zvrsti.

(H2) Večina vzgojiteljev otrokom v vrtcu še ni predvajala animiranega filma.

(H3) Vzgojitelji v svojih igralnicah povečini nimajo na voljo pripomočkov in sredstev

(DVD predvajalnik, računalnik, TV, CD, kaseta) za predvajanje animiranih filmov.

(H4) Večina vzgojiteljev v vrtcu skupaj z otroki ni še nikoli ustvarjala animiranega filma.

(H5) Vzgojitelji otrokom v vrtcu pripravljajo dejavnosti, povezane z animiranim filmom,

najmanj pogosto, v primerjavi z ostalimi umetniškimi dejavnostmi.


____________________________________________________________________________________

41

13 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

13.1 Raziskovalna metoda

Za raziskovalni del diplomske naloge je bila uporabljena kavzalno-

neeksperimentalna metoda pedagoškega raziskovanja.

13.2 Opis instrumenta

Anketni vprašalnik (Priloga 1) v uvodu vsebuje nagovor in podatke o anketirancu.

Sledijo vprašanja zaprtega tipa in vprašanji polodprtega tipa.

13.3 Merske karakteristike

Zanesljivost anketnega vprašalnika je zagotovljena z natančnimi navodili in

enopomenskimi, specifičnimi vprašanji. Objektivnost je zagotovljena z uporabo zaprtih

vprašanj. Zagotovljena je bila tudi anonimnost.

13.4 Vzorec merjencev

Anketni vprašalnik so reševali vzgojitelji in vzgojiteljice iz primorskih vrtcev (2

vzgojitelja in 28 vzgojiteljic). Zbral sem 30 anket. Izpolnjevanje je potekalo v poletnih

mesecih, leta 2014.

13.5 Proces zbiranja podatkov

Anketne vprašalnike sem najprej razdelil vzgojiteljicam domačega vrtca in iz

sosednje občine. Ostale sem pridobil s pomočjo sošolcev in sošolk 3. letnika programa

Predšolske vzgoje v Kopru; razdelili so jih vzgojiteljem in vzgojiteljicam svojih domačih

vrtcev. Nato so mi jih poslali nazaj po elektronski pošti. Izpolnjevanje anketnih

vprašalnikov je potekalo individualno.

13.6 Metoda obdelave podatkov

Podatke sem obdelal s pomočjo programa Microsoft Office Excel 2003. Rezultati

so prikazani grafično (s tortnimi in stolpčnimi grafi). Interpretiral sem jih opisno.

Analiziral nisem 2. in 11. vprašanja ankete (Priloga 1), saj sem prišel do ugotovitve, da

rezultati teh dveh vprašanj niso pomembni za raziskovanje in končne ugotovitve

izbranega problema diplomske naloge.


____________________________________________________________________________________

42

14 REZULTATI IN RAZPRAVA

1.) Ali imate v vaši igralnici ustrezne pripomočke in sredstva (DVD predvajalnik,

računalnik, TV, zgoščenke, kasete ...) za predvajanje animiranih filmov?

37%

63%

Da

Ne

Slika 1: Prisotnost ustreznih pripomočkov in sredstev za predvajanje animiranih filmov

Eden osnovnih pogojev za ogled animiranega filma je primerna oprema, s katero

otrokom posredujemo izbran film. Na praktičnih usposabljanjih in praktičnih nastopih v

slovenskih vrtcih sem v igralnicah redkokdaj videl pripomočke in sredstva, namenjena

gledanju animiranih filmov. Vzgojiteljem je seveda lažje, če imajo v igralnici (ali vsaj v

vrtcu) na voljo računalnik, DVD predvajalnik, zgoščenke itd., s katerimi lahko pripravijo

dejavnost v povezavi z animiranim filmom oz. animacijo. Kakopak se vzgojitelj lahko

znajde tako, da si sam priskrbi prenosni računalnik in DVD z risankami.

Zato sem v anketni vprašalnik vključil zgoraj navedeno vprašanje, s katerim sem

hotel dobiti informacije o prisotnosti ustreznih pripomočkov in sredstev za predvajanje

animiranih filmov. 37 % anketirancev je odgovorilo pritrdilno, 63 % odgovorilo pa z ne.

S tem lahko potrdim hipotezo (H3), da vzgojitelji v svojih igralnicah povečini nimajo na

voljo ustreznih pripomočkov in sredstev za predvajanje animiranih filmov. Seveda ne

pričakujem, da bi moral vsak vrtec v svojih igralnicah imeti računalnik in DVD

predvajalnik, a v času svojega izobraževanja in obiskov vrtcev sem malokrat naletel na

ustrezno tehnološko opremo, denimo na osnovno sredstvo za ogled animiranih filmov –

DVD s filmi. Rešitev se ponuja v tem, da vzgojitelji sami priskrbijo potrebno opremo.


____________________________________________________________________________________

43

2.) Ali ste kot vzgojitelj/-ica otrokom v vrtcu že kdaj predvajali animirani film?

83%

17%

Da

Ne

Slika 2: Odstotek vzgojiteljev/-ic glede predvajanja animiranih filmov v vrtcu

Eno ključnih vprašanj raziskovalnega dela je bilo, ali so izprašani vzgojitelji že kdaj

predvajali animirani film otrokom v vrtcu. Kar 83 % anketirancev je odgovorilo pritrdilno.

Rezultat me je presenetil, saj sem pričakoval več vzgojiteljev, ki otrokom v vrtcu še niso

predvajali animiranega filma. Tako lahko v celoti ovržem hipotezo (H2), da večina

vzgojiteljev otrokom v vrtcu še ni predvajala animiranega filma. A to še ne pomeni, da

je animirani film v vrtcih pogosto vključen v program in dejavnosti, saj iz rezultatov na

zgoraj navedeno vprašanje ne moremo razbrati, kolikokrat se animacija oz. animirani

film znajde v dejavnostih, ki jih načrtujejo vzgojitelji. Domnevam, da je lahko

anketiranec, ki je otrokom že predvajal animirani film, to storil samo enkrat. Seveda

obstaja tudi možnost, da je to v zadnjih letih počel vsak teden, a za tako podrobne

ugotovitve bi moral vsak anketiranec natančno pregledati svoje dnevnike iz prejšnjih

let, iz katerih bi bilo moč razbrati, kolikokrat je animirani film vključil v dejavnosti za

otroke. Zato sem se osredotočil zgolj na šolsko leto 2013/14.


____________________________________________________________________________________

44

76%

0%16%

4% 4%

Niti enkrat 1x tedensko 1-5 na leto 5-10 na leto 10x in več naleto

Slika 3: Odstotek predvajanj animiranih filmov s strani vzgojiteljev/-ic v šolskem letu

2013/2014, ki so na vprašanje, ali so otrokom v vrtcu že kdaj predvajali animirani film,

odgovorili pritrdilno

25 anketirancev, ki je pritrdilno odgovorilo na vprašanje, ali so otrokom v vrtcu že

kdaj predvajali animirani film, je odgovorilo tudi na naslednje vprašanje – kolikokrat so

to storili v šolskem letu 2013/14. Iz slike 3 je moč razbrati, da je večina to storila enkrat

do petkrat na leto. Samo en anketiranec je animirani film otrokom predvajal enkrat

tedensko, štirje petkrat do desetkrat na leto, eden pa niti enkrat. Četudi je štiriindvajset

od petindvajsetih anketirancev v šolskem letu 2013/14 otrokom predvajala animirani

film, pa tega niso delali pogosto. 76 % anketirancev je namreč izbralo možnost enkrat

do petkrat na leto, kar v primerjavi z drugimi dejavnostmi s področja umetnosti po

kurikulumu ni veliko. Seveda pa se ob tem pojavi še vprašanje, za kakšen namen so

vzgojitelji otrokom predvajali animirane filme – ali so pripravili za to posebno dejavnost

ali je animirani film predstavljal motivacijo in uvod za kakšno drugo dejavnost ali nekaj

tretjega.


____________________________________________________________________________________

45

3.) Ali animirani film dojemate bolj kot (možen je samo en odgovor):

A) sredstvo za motivacijo pri različnih dejavnostih po področjih kurikuluma

B) posamezno dejavnost, kjer se animirani film obravnava kot umetniško zvrst

63%

37%

A

B

Slika 4: Odstotek vzgojiteljev/-ic glede dojemanja animiranega filma

V teoretičnem delu sem predstavil vlogo animiranega filma v kurikulumu. Njegova

vloga ni povsem jasno določena in izpostavljena, kot je za ostale zvrsti umetnosti, bi pa

vseeno moral biti obravnavan kot umetniška zvrst in zato vključen v razne dejavnosti.

Zato me je zanimalo, kako vzgojitelji/-ce sploh dojemajo animirani film. To vprašanje

sem vključil v raziskovalni del diplomske naloge tudi zato, ker sem v času opravljanja

praktičnega usposabljanja in praktičnih nastopov animirani film v vrtcih videl malokrat,

in še to bolj za uvod v druge dejavnosti – kot nekakšna motivacija za pričetek

dejavnosti ali pogovora, medtem ko so vprašanja o animaciji, njenem nastanku, avtorjih

itd. ostala neodprta.

Anketiranci so lahko izbrali med dvema odgovoroma. 63 % se je odločilo za

odgovor A, kar pomeni, da večina anketirancev dojema animirani film kot sredstvo za

motivacijo pri različnih dejavnostih po področjih kurikuluma. 37 % je izbralo odgovor B

– animirani film dojemajo bolj kot posamezno dejavnost in umetniško zvrst. S tem lahko

potrdim hipotezo (H1), da vzgojitelji otrokom predvajajo animirane filme bolj kot

motivacijo za dejavnosti iz različnih področij, kot pa zaradi obravnave animiranega

filma in doživljanja le-tega kot umetniški zvrsti. To priča o tem, da se vzgojitelji premalo

posvečajo animiranemu filmu kot umetniški zvrsti. Otrokom ga predstavijo površinsko,

brez obdelave vsebine in njegovega nastanka.


____________________________________________________________________________________

46

4.) Ali ste skupaj z otroki kot vzgojitelj/-ica že kdaj ustvarjali animirani film?

7%

93%

Da

Ne

Slika 5: Odstotek vzgojiteljev/-ic glede ustvarjanja animiranih filmov

Če so me rezultati Slike 2 presenetili, saj nisem pričakoval toliko vzgojiteljev, ki so

otrokom v vrtcu že predvajali animirani film, pa me niso presenetili odgovori na zgoraj

navedeno vprašanje. Društva in festivali, predstavil sem jih v teoretičnem delu, ki se

ukvarjajo s širjenjem filmske vzgoje med otroki in mladino, pripravljajo delavnice, s

katerimi mladi publiki približajo animirani film in animacijo na poseben način. Društva

obiskujejo tudi vrtce, kjer otrokom in vzgojiteljem ponudijo nove izkušnje v zvezi z

risankami in animacijo.

Vseeno velika večina vzgojiteljev, ki so sodelovali pri izpolnjevanju mojega

anketnega vprašalnika, v vrtcu z otroki ni še nikoli ustvarjala animiranega filma. Teh je

kar 93 %, se pravi 28 anketirancev, medtem ko sta zgolj dva (7 %) odgovorila na

vprašanje pritrdilno. S tem sem potrdil hipotezo (H4), da večina vzgojiteljev v vrtcu ni

še nikoli ustvarjala animiranega filma, kar me ne preseneča.

Anketiranca, ki sta na vprašanje odgovorila pritrdilno, sta imela na voljo še eno

vprašanje – kje sta z otroki ustvarjala animirani film. Na voljo so bili trije odgovori:

A) Na delavnicah animiranih filmov za otroke, pod vodstvom strokovnjakov za to

področje

B) Samoiniciativno v vrtcu

C) Drugo

En anketiranec se je odločil za odgovor A, drugi pa za B. Domnevam, da večina

vzgojiteljev, sodelujočih pri izpolnjevanju anketnih vprašalnikov, še ni bila deležna

obiska društev, ki se ukvarjajo z animiranim filmom za otroke. Preprosto animacijo je


____________________________________________________________________________________

47

sicer moč ustvariti že samoiniciativno, brez pomoči strokovnjakov, a vseeno je

potrebno nekaj znanja o upravljanju z računalnikom, montaži, zvoku, raznih tehnoloških

aparatih itd., zato po eni strani razumem vzgojitelje, ki se še niso odločili za ustvarjanje

risank z otroki v vrtcu, ker niso bili deležni spodbud in niso dobili potrebnega znanja.

Izdelovanje animacije je za otroke zabaven in poučen dogodek, zato bi bilo primerno,

da bi bilo čim več vrtcev vključenih v delavnice z animiranim filmom, saj bi se tudi

vzgojitelji ob tem veliko naučili.

5.) Ali bi želeli kot vzgojitelj/-ica na področju animiranega filma v vrtcu pridobiti več

znanja, denimo v obliki delavnic?

67%

33%

Da

Ne

Slika 6: Odstotek vzgojiteljev/-ic glede želje po pridobivanju znanja na področju

animiranega filma v vrtcu

Pri določanju letnega načrta vzgojitelj v veliki meri sam izbere dejavnosti za delo z

otroki. Če mu na posameznih področjih primanjkuje znanja, ga lahko pridobi na

seminarjih in delavnicah. Že nekajkrat sem omenil veliko število društev v Sloveniji, ki

se ukvarjajo z animiranim filmom za otroke.

Zanimalo me je, ali so anketiranci sploh zainteresirani za pridobivanje znanja o

animiranem filmu za otroke. To zajema ustvarjanje animacije, pogovor ob risankah,

izdelovanje optičnih igrač itd. 67 % izprašanih je izrazilo zanimanje za pridobitev znanja

o animiranem filmu v vrtcih, 33 % pa ne. Število tistih, ki so naklonjeni spoznavanju

novega, je razveseljivo. Verjetno so ob izpolnjevanju anketnega vprašalnika spoznali,

da premalo vedo o tej tematiki in bi si želeli več znanja, da bi se preizkusili tudi na tem

področju. Ovira je v tem, da vsi anketiranci prihajajo iz primorskih vrtcev, bržkone iz


____________________________________________________________________________________

48

manjših krajev. Večina društev, ki organizirajo delavnice za otroke in vzgojitelje (npr.

Animateka ali Slon), pa deluje v Ljubljani. Vrtci in vzgojitelji iz ljubljanskih vrtcev imajo

zato prednost, kar se tiče možnosti obiskovanja in udeleževanja tovrstnih delavnic in

društev.

6.) Katere od spodnjih slovenskih festivalov, društev in delavnic animiranega filma za

otroke poznate?

A) Vzgojno-izobraževalni program Slon

B) Mednarodni festival animiranega filma Animateka

C) Revija slovenskega animiranega filma Izola

Č) Luksuz produkcija

D) Festival slovenskega filma

E) Društvo slovenskega animiranega filma

F) nobenega

G) drugo:

6

2

0

6

0

1

1717

A B C Č D E F G

A

B

C

Č

D

E

F

G

Slika 7: Poznavanje slovenskih festivalov, društev in delavnic animiranega filma za

otroke

Kot že rečeno, festivalov, društev in delavnic animiranega filma v Sloveniji ni malo.

Vzgojno-izobraževalnim zavodom ponujajo možnost učenja o tej zvrsti umetnosti –

kako jo uporabiti pri dejavnostih z otroki.

Zanimalo me je, koliko vzgojitelji sploh poznajo festivale in društva animiranega

filma. V anketnem vprašalniku sem anketirancem podal zgoraj navedene. Seveda bi

lahko ponudil še kakšno izbiro, a sem moral seznam skrčiti. Kasneje sem spoznal, da


____________________________________________________________________________________

49

bi morda lahko vključil kakšno drugo društvo, ki se bolj neposredno ukvarja z animacijo

za otroke, denimo Festival slovenskega filma, ki sicer pokriva tudi animirani film, a ne

toliko za otroke. Omenjeni festival so anketiranci največkrat izbrli – 17-krat. Prav

tolikokrat Vzgojno-izobraževalni program Slon, kar me ne preseneča, saj je poleg

Animateke bržkone najbolj poznan program, ki predstavlja delovanje animiranega filma

za otroke. Nisem pa pričakoval tako malo izbir za odgovor B - Mednarodni festival

animiranega filma Animateka. Tudi tu lahko domnevam, da vzgojitelji primorskih vrtcev

ne poznajo festivalov, društev in delavnic animiranega filma toliko kot vzgojitelji

ljubljanskih vrtcev oz. vrtcev iz večjih mest, kjer omenjene ustanove in zavodi delujejo.

Zato bi bilo za nadaljnje raziskovanje zanimivo izvesti podobno anketo med

ljubljanskimi vrtci. Prepričan sem, da bi med njimi bilo več vzgojiteljev, ki imajo več

izkušenj z animiranim filmom za otroke – ustvarjanje filmov, poznavanje društev in

festivalov, obisk kinodvoran in delavnic itd., saj imajo za to več možnosti, ki se kažejo

denimo v programu Slon, festivalu Animateka in Kinodvoru.

7.) Razvrstite spodnje dejavnosti glede na njihovo pogostnost pri vašem delu z otroki v

vrtcu (1 – najbolj pogosto, 6 – najmanj pogosto). Številko zapišite pred črko.

___ A) Dramske dejavnosti

___ B) Likovno ustvarjanje

___ C) Gledanje animiranih filmov

___ Č) Glasbeno ustvarjanje

___ D) Plesne dejavnosti

___ E) Branje pravljic/zgodb

Vsakemu vzgojitelju nekatera področja bolj ležijo od drugih. To se odraža tudi v

dejavnostih, ki jih pripravlja otrokom – kako pogosto vključuje določene dejavnosti, v

tem primeru dejavnosti z umetniškega področja, v delo z otroki v svoji skupini.

Zato sem anketirancem ponudil šest dejavnosti, ki se povezujejo z umetnostjo in

imajo svoje mesto v kurikulumu. Anketiranci so pred dejavnostmi napisali številke od

ena do šest. To je predstavljalo pogostnost izbranih dejavnosti pri delu z otroki v vrtcu.

Rezultati so bili raznoliki, najbolj pa izstopata dve dejstvi – vseh 30 anketirancev je

izbiri C (Gledanje animiranih filmov) pripisalo številko šest, kar pomeni najmanj

pogosto, 19 anketirancev pa je izbiri E (Branje pravljic/zgodb) pripisalo številko ena, kar

pomeni, da to dejavnost vzgojitelji najpogosteje izberejo pri delu z otroki v vrtcu.

Rezultata me ne presenečata. Književnost je namreč v vrtec močno vpeta, animirani

film oz. filmska vzgoja pa ravno nista, kar ugotavljam že skozi vso diplomsko nalogo.


____________________________________________________________________________________

50

11

10

1914

15

30

A (5)

B (2)

C (6)

Č (4)

D (4, 5)

E (1)

Slika 8: Število največkrat izbranih številk pogostnosti za posamezne dejavnosti

Slika 8 prikazuje največkrat izbrano številko (1 – najbolj pogosto, 6 – najmanj

pogosto) za posamezno dejavnost. Legenda s črkami (A, B, C itd.) prikazuje

posamezno dejavnost, poleg črke pa je v oklepaju tisto število, ki je bilo pri vsaki

dejavnosti največkrat izbrano. Takšne rezultate sem pridobil na podlagi statističnega

urejanja, imenovanega modus. To je statistični parameter, ki nam pove, katera

vrednost v porazdelitvi nastopa največkrat. Kot že rečeno, je bilo za dejavnost C

(Gledanje animiranih filmov) največkrat izbrano število 6, kar predstavlja najmanj

pogosto izbiro vzgojiteljev, pri vključevanju tovrstne dejavnosti pri delu z otroki v vrtcu.

Največ izbir za števili 1 in 2, ki na lestvici pogostnosti predstavljata najpogostejšo izbiro

dejavnosti, sta dobili dejavnosti E in B (Branje pravljic/zgodb oz. Likovno ustvarjanje).

Pri drugih dejavnostih se izbire števil pogostnosti razlikujejo, a za raziskovalne potrebe

diplomske naloge je najpomembnejši rezultat dejavnosti C (Gledanje animiranih

filmov). Ugotovili smo že, da je vseh 30 anketirancev postavilo to dejavnost na sam rep

lestvice pogostnosti, in to potrjuje mojo hipotezo (H5), s katero sem predvidel, da

vzgojitelji pripravljajo, dejavnosti povezane z animiranim filmom, najmanj pogosto, v

primerjavi z ostalimi dejavnostmi.


____________________________________________________________________________________

51

15 SKLEPNE UGOTOVITVE

Kot sem že uvodoma pojasnil, sem se za temo o animiranem filmu v vrtcu odločil

zato, ker se mi ne zdi dovolj raziskana in vključena v vzgojno-izobraževalni sistem. To

lahko potrdim iz lastnih izkušenj, saj sem v času svojega izobraževanja obiskal veliko

vrtcev, a na animirani film naletel sila poredko. To se mi zdi škoda, kajti animirani film

je odlično sredstvo za zabavo, učenje, ustvarjanje, pogovor itd. Dušan Rutar (2005, str.

8) trdi celo, da »so nekateri filmi lahko dragoceni pripomočki pri vzgoji otrok. Če si

vzamemo čas in si jih ogledamo, nato pa o njih še premišljujemo.« Zato upam, da bo

pričujoča diplomska naloga pripomogla k vključevanju animiranega filma v vrtcu in

vzgojiteljem ponudila nova spoznanja. Ob branju lahko vzgojitelj dobi zamisel za

izvedbo dejavnosti v povezavi z animiranim filmom, saj teoretični del ponuja veliko

koristnih informacij o animiranem filmu v vrtcu. S tem mislim predvsem na slovenska

društva in festivale, ki skrbijo za širjenje filmske kulture med otroki in mladino. Veliko je

kakovostnih programov in delavnic tovrstnih društev, ki vrtcem ponujajo možnost

gledanja ali ustvarjanja animiranih filmov ter izvedbo drugih dejavnosti, povezanih z

animacijo.

V raziskovalnem delu naloge sem prišel do zaključka, da bi bilo za nadaljnje

raziskovanje o tej temi, smotrno izpeljati podobne ankete z vzgojitelji ljubljanskih vrtcev.

Domnevam namreč, da imajo ti več možnosti sodelovanja z omenjenimi društvi, ki se

ukvarjajo z animiranim filmom za otroke, saj le-ta delujejo predvsem v Ljubljani. S tem

bi bržkone pridobili drugačne rezultate, v primerjavi s 30-imi vzgojitelji v moji diplomski

nalogi. Anketiranci so namreč vzgojitelji primorskih vrtcev, zato domnevam, da nimajo

takšnih možnosti sodelovanja z omenjenimi društvi kot vzgojitelji ljubljanskih vrtcev.

Rezultati anketnih vprašalnikov so pokazali, da je sicer veliko izprašanih vzgojiteljev

otrokom v vrtcu že prikazovalo animirani film, kar je ovrglo mojo hipotezo, a so to v

šolskem letu 2013/2014 v veliki večini naredili zgolj enkrat do petkrat na leto. Zgovoren

je tudi rezultat glede ustvarjanja animiranega filma z otroki v vrtcu, saj sta zgolj dva

anketiranca že ustvarjala animacijo v vrtcu. Še bolj jasen je pokazatelj pogostnosti

vključevanja dejavnosti, povezanih z umetnostjo pri delu z otroki v vrtcu – vseh 30

anketirancev je dejavnost Gledanje animiranih filmov postavilo na zadnje mesto, kar

zgovorno priča o nizki vključenosti animiranega filma v vrtcu. Zato bi bilo zanimivo

izvesti podobno raziskavo v ljubljanskih vrtcih, saj domnevam, da je tam animirani film

bolj prisoten. Želel bi namreč izvedeti, kako vzgojitelji, ki imajo izkušnje z animiranim

filmom, pripravljajo otrokom dejavnosti na to temo, obenem pa bi rad spoznal tudi

izkušnjo otrok ob gledanju ali ustvarjanju animiranega filma. To so vsekakor možnosti

za nadaljnje raziskovanje animiranega filma v vrtcu.


____________________________________________________________________________________

52

16 LITERATURA IN VIRI

Art kino mreža. (2014). Pridobljeno 05. 03. 2015, s http://artkinomreza.si/filmska-

vzgoja-20142015/.

Borčić, M. (2007). Filmska vzgoja na Slovenskem: spominjanja in pričevanja 1955-

1980. Ljubljana: UMco: Slovenska kinoteka.

Dovniković, B. (2007). Šola risanega filma. Ljubljana: Društvo za oživljanje zgodbe 2

koluta: Društvo za širjenje filmske kulture KINO!.

Golob, T. (2007). Intervju z Mikijem Mustrom. Pridobljeno 09. 07. 2014, s

http://www.playboy.si/branje/intervju/miki-muster/.

Kavčič, B., Vrdlovec, Z. (1999). Filmski leksikon. Ljubljana: Modrijan.

Kurikulum za vrtce. (2007). Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike Slovenije za

razvoj šolstva; Ljubljana.

Munitić, R., Kovačič, L. (1976). Dežela animiranih čudes. Ljubljana: DDU Univerzum,

DZS.

Odeon. (2009). Pridobljeno 02. 03. 2015, s http://www.odeon.si/revija-slovenskega-

animiranega-filma/.

Peršin, G., Reichenberg, M., Rutar, D. (2006). Vzgajanje pogleda. Kamnik: Matična

knjižnica.

Pertič Gombač, M. (2014). Intervju s Črtom Škodlarjem. Pridobljeno 08. 07. 2015, s

http://www.primorske.si/Kultura/Ali-si-nor-ali-pa-neskoncno-potrpezljiv.aspx.

Peštaj, M., Urbič, T. (2012). Slon 6 (osem animiranih filmov). Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Prassel, I. (2012). Filmografija slovenskega animiranega filma 1952-2012 =

Filmography of Slovenian Animated Film 1952-2012. Ljubljana: Slovenska

kinoteka: zbirka Slovenski film.

Repše, H. (2010). Priprava na vzgojno-izobraževalno delo: Slon 4 (DVD z animiranimi

filmi). Pridobljeno 23. 04. 2015, s http://www.mladinska.com/cicido/ucne_priprave.

Repše, H., Peštaj, M. (ur.). (2012). Animirani film v izobraževanju: vključevanje

animiranega filma v vzgojno-izobraževalne sisteme. Maribor: Društvo za razvoj

filmske kulture. Ljubljana: Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta.

Rutar, D. (2005). Vzgoja za družino in vrednote – kako s pomočjo filmov bolje vzgajati

otroke. Ljubljana: UMco, Zbirka Bela premiera; št. 46.

Sadoul, G. (1960). Zgodovina filma. Ljubljana: Cankarjeva založba.


____________________________________________________________________________________

53

Slatinšek, P. (ur.). (2007). Animirani film in otroški program Slon 2007. Ljubljana:

Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta, Mednarodni festival animiranega filma

Animateka.

Valetič, Ž., Rugelj, S. (2003). Reševanje malega Nema: zgodba o malem velikem

Pixarju. Ljubljana: UMco.

Valetič, Ž., Šetina, U. (2002). Lili in Žverca: vroči časi celovečernih risank. Ljubljana:

Umco.

Vizo. (2013). Pridobljeno 02. 03. 2015, s http://www.vizo.si/zavodvizo/.

Wikipedija. (2014). Pridobljeno 16. 07. 2014, s

https://bs.wikipedia.org/wiki/Kaleidoskop.

Wikipedija. (2015). Pridobljeno 12. 08. 2014, s

https://sl.wikipedia.org/wiki/Walt_Disney.

Youtube. (2008). Pridobljeno 05. 05. 2015, s

https://www.youtube.com/watch?v=PXj51ZAan5I.

Youtube. (2010). Pridobljeno 05. 05. 2015, s

https://www.youtube.com/watch?v=SECTPT9petQ.


____________________________________________________________________________________

54

17 PRILOGE

ANKETNI VPRAŠALNIK

Animirani film v vrtcih Pozdravljeni! Sem Blaž Volarič, študent 3. letnika Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, smer Predšolska vzgoja. V svoji diplomski nalogi se posvečam animiranemu filmu v vrtcih. V zvezi s tem problemom sem pripravil tudi anketni vprašalnik za vzgojitelje/-ice, s katerim želim pridobiti odgovore na spodnja vprašanja, ki mi bodo v pomoč pri analiziranju rezultatov o umeščenosti animiranega filma v vrtcih. Anketa je anonimna. Podatki, ki jih bom dobil z raziskavo, bodo uporabljeni izključno za namene diplomske naloge. Za reševanje anketnega vprašalnika boste potrebovali 10 minut. Za sodelovanje se Vam najlepše zahvaljujem!

Spol: m / ž Delovne izkušnje kot vzgojitelj/-ica predšolskih otrok: ______ let

V šolskem letu 2013/14 sem vodil/-a: a) Oddelek otrok prvega starostnega obdobja

b) Oddelek otrok drugega starostnega obdobja

c) Heterogeni oddelek d) Drugo:

1.) Ali imate v vaši igralnici ustrezne pripomočke in sredstva (DVD predvajalnik, računalnik, TV, zgoščenke, kasete ...) za predvajanje animiranih filmov? A) da B) ne 2.) Ali otroci v vaši skupini izražajo željo po gledanju animiranih filmov (risank) v vrtcu? A) da B) ne 3.) Ali ste kot vzgojitelj/-ica otrokom v vrtcu že kdaj predvajali animirani film? A) da B) ne 4.) Če ste pri prejšnjem vprašanju odgovorili z DA, spodaj navedite, približno kolikokrat ste to storili v preteklem šolskem letu 2013/14. A) niti enkrat B) 1x tedensko C) 1-5 na leto Č) 5-10 na leto D) 10x in več na leto


____________________________________________________________________________________

55

5.) Ali animirani film dojemate bolj kot (možen je samo en odgovor): A) sredstvo za motivacijo pri različnih dejavnostih po področjih kurikuluma

B) posamezno dejavnost, kjer se animirani film obravnava kot umetniško zvrst 6.) Ali ste skupaj z otroki kot vzgojitelj/-ica že kdaj ustvarjali animirani film? A) da B) ne 7.) Če ste pri prejšnjem vprašanju odgovorili z DA, spodaj obkrožite, kje ste to počeli. A) Na delavnicah animiranih filmov za otroke, pod vodstvom strokovnjakov za to

področje

B) Samoiniciativno v vrtcu

C) Drugo:

8.) Ali bi želeli kot vzgojitelj/-ica na področju animiranega filma v vrtcu pridobiti več znanja, denimo v obliki delavnic? A) da B) ne 9.) Katere od spodnjih slovenskih festivalov, društev in delavnic animiranega filma za otroke poznate? A) Vzgojno-izobraževalni program Slon

B) Mednarodni festival animiranega filma Animateka

C) Revija slovenskega animiranega filma Izola

Č) Luksuz produkcija D) Festival slovenskega filma

E) Društvo slovenskega animiranega filma

F) nobenega

G) drugo:

10.) Razvrstite spodnje dejavnosti glede na njihovo pogostnost pri vašem delu z otroki v vrtcu (1 – najbolj pogosto, 6 – najmanj pogosto). Številko zapišite pred črko. ___ A) Dramske dejavnosti

___ B) Likovno ustvarjanje

___ C) Gledanje animiranih filmov

___ Č) Glasbeno ustvarjanje

___ D) Plesne dejavnosti

___ E) Branje pravljic/zgodb


____________________________________________________________________________________

56

11.) Označite, koliko se strinjate s spodnjimi trditvami.

Sploh se ne

strinjam

Se ne strinjam

Niti se strinjam, niti se

ne strinjam

Strinjam se

Popolnoma se

strinjam

Vzgojitelj/-ica naj daje prednost slovenskim animiranim filmom pred tujimi

1 2 3 4 5

Vzgojitelj/-ica naj otrokom v vrtcu ne predvaja nasilnih animiranih filmov (npr. Tom & Jerry)

1 2 3 4 5

Vzgojitelj/-ica naj otroke seznani tudi s starejšimi risankami, kot so Krtek, Medved Bojan in Baltazar

1 2 3 4 5

Vzgojitelj/-ica naj otrokom predstavi vse zvrsti animiranega filma (risani film, lutkovni film, računalniška animacija)

1 2 3 4 5

Otroci doma gledajo dovolj risank, zato ni potrebno, da jih še v vrtcu

1 2 3 4 5

Diplomska naloga (PDF)animirani film prisoten v vrtcu in vzgojno-izobraževalnem procesu, mi je bilo...

Documents

Transcript of Diplomska naloga (PDF)animirani film prisoten v vrtcu in vzgojno-izobraževalnem procesu, mi je bilo...