Ljubljana, januar 2011

TUTORSTVO ZA KAZENSKO PROCESNO PRAVO

-

GRADIVO TUTORSKIH SREČANJ V ŠTUDIJSKEM LETU 2010/2011

Nina Batič, Marjana Garzarolli, Eva Planinc, Nika Sešel,

Luka Vlačić, Katja Zdolšek, Aleš Žiher

1

LEGAL DISCLAIMER:)

Gradivo s tutorskih srečanj je mišljeno zgolj kot neobvezni pripomoček tutorjev pri obiskovanju tutorstev za KPP in pri učenju KPP-ja za študijsko leto 2010/2011 in je v hierarhiji učnih gradiv pod ZKP-jem, obiskom/zapiskih s predavanj in vaj ter druge, v študijskem programu navedene literature.

Tutorsko gradivo NI uradno učno gradivo in ga ne smete vzeti kot nadomestek za uradno učno gradivo. Nujno poleg tutorskega gradiva predelajte še uradno učno gradivo. V primeru neskladnosti z uradnim učnim gradivom upoštevajte slednjega. 

Za morebitne napake ali pomanjkljivosti tutorskega gradiva tutorji ne odgovarjamo, prav tako pa niso odgovorni ŠSPF ali PF.

V primeru, da opazite kakršnekoli napake ali menite, da bi bilo potrebno še kaj vključiti, nas o tem obvestite na kpptutorstvo@gmail.com ali se posvetujte z najbližjim tutorjem za KPP.

Čim več uspeha in veselja ob KPP-ju vam želimo vaši tutorji za KPP.

Srečno!

2

Kazalo1. ZGODOVINSKI AKUZATORNI KAZENSKI POSTOPEK.........................................................................8

1.1. Rimsko pravo - čas republike in klasičnega rimskega prava....................................................8

1.2. Razvoj kazenskega postopka v Angliji...................................................................................10

2. TEORETIČNI AKUZATORNI KAZENSKI POSTOPEK..........................................................................12

2.1. Definicija akuzatornega kazenskega postopka.....................................................................12

2.2. Temeljne lastnosti in načela.................................................................................................13

3. TEORETIČNI INKVIZITORNI KAZENSKI POSTOPEK..........................................................................18

3.1. Splošno.................................................................................................................................18

3.2. Faze inkvizitornega postopka...............................................................................................18

3.3. Načela in lastnosti kazenskega postopka..............................................................................19

4. Zgodovinski pregled inkvizitornih kazenskih postopkov...............................................................21

4.1. Cesarsko obdobje.................................................................................................................21

4.2. Propad Rima, priseljevanje germanskih elementov, cerkveni kazenski postopek................22

4.3. Mešani kazenski postopek....................................................................................................24

5. TEMELJNA NAČELA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA..............................................................25

6. DOMNEVA NEDOLŽNOSTI............................................................................................................31

6.1. Domneva nedolžnosti v URS.................................................................................................31

6.2. Kaj domneva nedolžnosti NI.................................................................................................31

6.3. Dvojni pomen domneve nedolžnosti....................................................................................31

6.3.1. Pomen za posege v pravice/položaj osumljenca...............................................................31

6.3.2. Pomen za odločitve sodišča..............................................................................................32

6.3.3. Posledice domneve nedolžnosti po stališču US RS............................................................33

6.3.4. Posledice oprostilne ali zavrnilne sodbe za domnevo nedolžnosti...................................33

7. PRIVILEGIJ ZOPER SAMOOBTOŽBO...................................................................................................36

7.1. Definicija....................................................................................................................................36

7.2. Cilj PZS.......................................................................................................................................36

7.2.1. PZS in domneva nedolžnosti...................................................................................................36

7.3. Domet privilegija zoper samoobtožbo.......................................................................................37

7.4. Pravni pouk................................................................................................................................37

7.5. Pravica do zagovornika,.............................................................................................................37

7.5.1. Zaslišanje in informativni razgovor.........................................................................................37

3

7.5.2. Pridobivanje izjav v fazi preiskave..........................................................................................38

7.5.3. Odpoved pravici do zagovornika............................................................................................38

7.5.4. Formalna obvezna obramba...................................................................................................38

7.6. Prepoved sugestivnih/kapcioznih vprašanj ter preslepitve.......................................................39

7.7. Sankcioniranje kršitve privilegija zoper samoobtožbo...............................................................39

8.NEODVISNO IN NEPRISTRANSKO SODIŠČE........................................................................................43

8.1. Splošno......................................................................................................................................43

8.2. Pristopi ugotavljanja nepristranskosti.......................................................................................43

8.3. Ureditev v Sloveniji....................................................................................................................44

8.3.1. Izključitveni razlogi (39/I-V ZKP).............................................................................................44

8.3.2. Odklonitveni razlog - generalna klavzula (39/VI)....................................................................45

8.3.3. Postopek izločitve...................................................................................................................45

8.4. Psihološka okužba.....................................................................................................................46

8.5. Sodna praksa - podrobneje........................................................................................................47

8.5.1. PIERSACK v. BELGIJA:..............................................................................................................47

8.5.2. DE CUBBER v. BELGIJA:...........................................................................................................47

8.5.3. LO-JI SALES v. NEW YORK.......................................................................................................48

9. PREDKAZENSKI POSTOPEK (145 - 166 ZKP).......................................................................................48

9.1. Definicija in namen predkazenskega postopka..........................................................................48

9.2. Začetek predkazenskega postopka............................................................................................49

9.3. Potek predkazenskega postopka...............................................................................................50

9.4. Vloga državnega tožilca, policije, preiskovalnega sodnika in osumljenca v PKP........................52

9.5. Konec predkazenskega postopka...............................................................................................53

9.6. PROCESNI SELEKCIJSKI MEHANIZMI..........................................................................................54

10. PRIPOR TER DRUGI OMEJEVALNI UKREPI.......................................................................................55

10.1. Splošno....................................................................................................................................55

10.2. Habeas corpus.........................................................................................................................56

10.3. PRIPOR.....................................................................................................................................56

10.3.1. Ustavna ureditev pripora......................................................................................................56

10.3.2. Postopek odrejanja pripora..................................................................................................56

10.3.3. Vsebinski pogoji za pripor.....................................................................................................59

10.3.4. Pripor kot disciplinski ukrep.................................................................................................62

11. PREGLED POSTOPKA (PREISKAVA, OBTOŽNICA, GLAVNA OBRAVNAVA)........................................62

11.1. Faza preiskave.........................................................................................................................63

4

1. Temeljni pogoji za preiskavo:.......................................................................................................63

11.2. Vložitev obtožnice...................................................................................................................66

11.3. Glavna obravnava....................................................................................................................67

12. PREISKAVA......................................................................................................................................69

12.1. Pogoji za preiskavo..................................................................................................................69

12.2. Postopek za uvedbo preiskave (168 – 169 ZKP).......................................................................69

12.3. Preiskovalna dejanja................................................................................................................71

12.4. Osredotočenost in razširitev preiskave (175 ZKP)....................................................................71

12.5. Sklepi v fazi preiskave..............................................................................................................71

12.6. »Redni« konec preiskave.........................................................................................................73

13. VLOŽITEV IN KONTROLA OBTOŽNICE..............................................................................................73

13.1. Definicija..................................................................................................................................73

13.2. Akuzatorno oziroma obtožno načelo.......................................................................................74

13.3. Funkcija obtožnice...................................................................................................................74

13.4. Sestavine obtožnice.................................................................................................................74

13.5. Postopek vložitve in kontrole obtožnice..................................................................................75

13.5.1. Vložitev obtožnice................................................................................................................76

13.5.2. Preverjanje sestavin obtožnice.............................................................................................76

13.5.3. Vročitev obtožnice obdolžencu............................................................................................76

13.5.4. Ugovor obdolženca zoper obtožnico....................................................................................76

13.5.5. Preverjanje formalnih predpostavk za ugovor - prvič...........................................................76

13.5.6. Odgovor tožilca na ugovor....................................................................................................76

13.5.7. Preverjanje formalnih predpostavk za ugovor - drugič.........................................................77

13.5.8. Preiskus oziroma kontrola obtožnice....................................................................................77

13.5.9. Formalna kontrola obtožnice................................................................................................77

13.5.10. Materialna kontrola obtožnice...........................................................................................77

13.5.11. Pravnomočnost obtožnice:.................................................................................................79

13.5.12. Odločanje o priporu (272. Člen ZKP)...................................................................................79

13.5.13. Ekskluzija............................................................................................................................80

14. EKSKLUZIJA.....................................................................................................................................80

14.1. Splošno....................................................................................................................................80

14.2. Dve pojmovanji ekskluzije.......................................................................................................80

14.2.1. Dosledno pojmovanje ekskluzije..........................................................................................80

14.2.2. Utilitaristično poimenovanje ekskluzije................................................................................81

5

14.3. Ureditev v ZKP.........................................................................................................................81

14.4. Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa................................................................................83

14.5. Izjeme od doktrine sadeža zastrupljenega drevesa:................................................................83

14.5.1. Doktrina zbledelega madeža (purget taint doctrine)............................................................83

14.5.2. Doktrina neodvisnega vira....................................................................................................84

14.5.3. Izjema neizogibnega odkritja................................................................................................84

14.5.4. Izjema dobre vere.................................................................................................................85

15. HIŠNA PREISKAVA, PREISKAVA ELEKTRONSKIH NAPRAV, OSEBNA PREISKAVA IN VARNOSTNI PREGLED...............................................................................................................................................86

15.1. Pravica do zasebnosti..............................................................................................................86

15.2. HIŠNA PREISKAVA....................................................................................................................86

15.2.1. Predmet preiskave................................................................................................................86

15.2.2. Materialni pogoji (v 214/I ZKP).............................................................................................87

15.2.3. Formalni pogoji (v 215 in 216 ZKP ter v 36. členu URS - nedotakljivost stanovanja)............87

15.2.4. Postopek pri hišni preiskavi..................................................................................................87

15.2.5. Zaseg predmetov pri hišni preiskavi (216/VII ZKP)................................................................88

15.2.6. Plain view doktrina...............................................................................................................89

15.2.7. Ekskluzija..............................................................................................................................89

15.2.8. Relevantna sodna praksa za hišno preiskavo........................................................................89

15.3. PREISKAVA ELEKTRONSKIH NAPRAV........................................................................................90

15.3.1. Materialni pogoji..................................................................................................................90

15.3.2. Formalni pogoji.....................................................................................................................90

15.3.3. Dolžnosti imetnika/uporabnika naprave:.............................................................................91

15.3.4. Način izvedbe preiskave:......................................................................................................91

15.4. OSEBNA PREISKAVA.................................................................................................................91

15.4.1. Materialni pogoji (v 214/II ZKP)............................................................................................92

15.4.2. Formalni pogoji (v 215 in 216 ZKP).......................................................................................92

15.4.3. Izjeme...................................................................................................................................92

15.4.4. Zaseg predmetov pri osebni preiskavi..................................................................................93

15.4.5. Ekskluzija..............................................................................................................................93

15.5. VARNOSTNI PREGLED..............................................................................................................93

15.5.1. Fakultativni varnostni pregled (v 38 ZPol)............................................................................93

15.5.2. Obligatorni varnostni pregled (v 41 ZPol).............................................................................94

15.5.3. Razlike med osebno preiskavo in varnostnim pregledom....................................................95

6

15.5.4. Razlike med varnostnim pregledom in telesnim pregledom................................................95

15.5.5. Relevantna sodna praksa za osebno preiskavo in varnostni pregled....................................95

16. GLAVNA OBRAVNAVA....................................................................................................................96

16.1. Splošno....................................................................................................................................96

16.2. Priprave na GO........................................................................................................................96

16.3. GO v ožjem smislu...................................................................................................................97

Potek glavne obravnave...................................................................................................................97

16.4. Načela GO................................................................................................................................99

16.5. PROCESNO VODSTVO GLAVNE OBRAVNAVE.........................................................................100

16.6..ENO- IN DVOFAZNE GLAVNE OBRAVNAVE............................................................................100

16.7. PRELOŽITEV IN PREKINITEV GLAVNE OBRAVNAVE................................................................100

16.7.1. Preložitev 310. člen...........................................................................................................100

16.7.2. PREKINITEV.........................................................................................................................101

17. SODBA..........................................................................................................................................101

17.1. SPLOŠNO................................................................................................................................101

17.2. IDENTITETA OBTOŽNICE IN SODBE........................................................................................102

17.3. FORMALNE IN MERITORNE SODBE.......................................................................................102

17.4. ZAVRNILNA SODBA................................................................................................................103

17.5. OPROSTILNA SODBA..............................................................................................................103

17.6. OBSODILNA SODBA.........................................................................................................104

17.7. NAČELO NEPOSREDNOSTI IN PSIHOLOŠKA OCENA DOKAZOV........................................104

17.8. RAZGLASITEV SODBE IN NJENA PISNA IZDELAVA............................................................105

18. PRITOŽBA................................................................................................................................105

18.1. Splošno..................................................................................................................................105

18.2. Pritožbeni razlogi...................................................................................................................106

18.3. Postopek s pritožbo...............................................................................................................107

18.3.1. Meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje.......................................................................108

18.3.2. »Beneficium cohaesionis«..................................................................................................108

18.3.4.»Beneficium novorum«.......................................................................................................108

18.3.5. Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje......................................................................108

19. SKRAJŠANI ALI SUMARNI POSTOPEK......................................................................................109

19.1. POTEK SKRAJŠANEGA POSTOPKA..........................................................................................109

19.1.1. SPLOŠNO.............................................................................................................................109

19.1.2. ZAČETEK POSTOPKA...........................................................................................................109

7

19.1.3. PRIPOR................................................................................................................................110

19.1.4. VROČITEV OBTOŽNEGA AKTA.............................................................................................110

19.1.5. Glavna obravnava...............................................................................................................111

19.1.6. Postopek na 2. stopnji........................................................................................................112

19.2. RAZLIKE V PRIMERJAVI Z REDNIM POSTOPKOM....................................................................112

20. KAZNOVALNI NALOG..............................................................................................................113

20.1. Splošno o kaznovalnem nalogu.............................................................................................113

20.2. Postopek za izdajo kaznovalnega naloga...............................................................................113

20.3. Vsebina kaznovalnega naloga................................................................................................115

21. KAZENSKI POSTOPEK PROTI MLADOLETNIKOM...........................................................................116

21.1. Za koga velja..........................................................................................................................116

21.2. Razlogi za poseben način obravnave mladoletnikov:............................................................116

21.3. Temeljne značilnosti postopka proti mladoletnikom:............................................................116

21.4. Glavne posebnosti postopka proti mladoletnikom................................................................117

21.5. Postopek proti mladoletnikom..............................................................................................117

21.5.1.pripravljalni postopek..........................................................................................................117

21.5.2.Postopek pred senatom za mladoletnike............................................................................118

21.5.3. Pristojnost sodišča po končanem postopku........................................................................119

22. ZAČASNO ZAVAROVANJE ZAHTEVKA ZA ODVZEM PREMOŽENJSKE KORISTI..........................120

22.1. Odvzem premoženjske koristi.........................................................................................120

22.2. Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi....................................120

22.3. Postopek začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.................121

22.4. Trajanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi...................122

22.5. Način začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.......................123

22.6. Prenehanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.............123

22.7. Odločba US RS U-I-296/02..............................................................................................124

23. POSTOPEK ZA IZROČITEV OBDOLŽENCEV IN OBSOJENCEV PO ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU..........................................................................................................................................126

23.1. PODROČJE UPORABE.............................................................................................................126

23.2. VSEBINSKI POGOJI ZA IZROČITEV...........................................................................................126

23.2.1. PRIMER IZ MEDNARODNIH POGODB..................................................................................126

23.2.2. ODSOTNOST SLOVENSKEGA ELEMENTA.............................................................................126

23.2.3. POGOJ DVOJNE KAZNIVOSTI...............................................................................................126

23.2.4. ODSOTNOST ZASTARANJA..................................................................................................126

8

23.2.5. NE GRE ZA RES IUDICATA....................................................................................................126

23.2.6. UGOTOVLJENA ISTOVETNOST............................................................................................127

23.2.7. VSEBINSKA UTEMELJENOST ZAHTEVE...............................................................................127

23.3. REDNI POSTOPEK ODLOČANJA O ZAHTEVI ZA IZROČITEV......................................................127

23.3.1. PROŠNJA/ZAHTEVA ZA IZROČITEV IN ZAČETEK POSTOPKA................................................127

23.3.2. ZASLIŠANJE ZAHTEVANE OSEBE..........................................................................................127

23.3.3. DRUGA POIZVEDOVALNA RAVNANJA.................................................................................128

23.3.4. SKLEP SENATA.....................................................................................................................128

23.3.5. ODLOČITEV MINISTRA ZA PRAVOSODJE.............................................................................128

23.3.6. ODLOČBA O IZROČITVI........................................................................................................128

23.4. ENOSTAVNEJŠI POSTOPEK IZROČITVE OB SOGLASJU ZAHTEVANE OSEBE.............................129

23.5. VEČ O POSTOPKIH MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI (ZKP)..................................129

24. EVROPSKI NALOG ZA PRIJETJE IN PREDAJO (ENPP)................................................................131

24.1. PRAVNA PODLAGA................................................................................................................131

24.2. SPLOŠNO................................................................................................................................131

24.3. OSNOVNI POGOJI ZA PRIJETJE IN PREDAJO...........................................................................131

24.3.1. MINIMALNA (ZAGROŽENA) DOBA ODVZEMA PROSTOSTI..................................................131

24.3.2. DVOJNA KAZNIVOST...........................................................................................................132

24.4. RAZLOGI ZA ZAVRNITEV ENPP...............................................................................................132

24.4.1. OBLIGATORNI razlogi..........................................................................................................132

24.4.2. FAKULTATIVNI RAZLOGI......................................................................................................133

24.5. POSTOPEK..............................................................................................................................134

24.5.1. ZAČETEK POSTOPKA...........................................................................................................134

24.5.2. PRIJETJE IN PRIVEDBA ZAHTEVANE OSEBE.........................................................................134

24.5.3. ZASLIŠANJE ZAHTEVANE OSEBE..........................................................................................134

24.5.4. NAROK ZA ODLOČITEV O PREDAJI......................................................................................135

24.5.5. SOGLASJE K PREDAJI...........................................................................................................135

24.5.6. ODLOČITEV O ENPP-ju, ČE NI SOGLASJA, TER PRITOŽBA....................................................135

24.5.7. PRIPOR................................................................................................................................136

24.6. PRIMERJAVA ENPP-ja IN IZROČITVE NA PODLAGI ZKP-ja.......................................................136

24.6.1. PRIPOR................................................................................................................................136

24.6.2. PREVERJANJE VSEBINSKE UTEMELJENOSTI.........................................................................136

24.6.3. (A)POLITIČNOST POSTOPKA................................................................................................137

24.6.4. RAZLOGI ZA ZAVRNITEV ZAHTEVE/ENPP-ja........................................................................137

9

24.6.5. SOGLASJE ZAHTEVANE OSEBE............................................................................................137

10

1. ZGODOVINSKI AKUZATORNI KAZENSKI POSTOPEK

1.1. Rimsko pravo - čas republike in klasičnega rimskega prava

Postopek se je lahko začel samo na podlagi tožbe (accusatio), ki jo je lahko vložil katerikoli državljan.

Postopek je bil sestavljen iz dveh delov: postopek pred pretorjem in postopek pred kvestijo

1.1.1. Postopek pred pretorjem

Tožnik je pri pretorju vložil tožbo. Pretor je pregledal, ali je v tožbi navedeno ime tožnika, obtoženega, zakon, ki naj bi ga obtoženi prekršil, in opis dejanskega stanja (npr. Lucius Farus je dne 5. maja na Akvilijanskem trgu ustrelil Marka Pompeja itd.)

Pretor je na tej točki presodil samo, ali je obtožba vsaj na prvi pogled (oziroma “prima faciae”) možna oziroma osnovana na kakšnih dokazih. Če tožba očitno, niti na prvi pogled ni bila možna/osnovana, in je bilo razvidno, da je izmišljena oziroma neresnična, je zavrnil tožbo.

Bistvo je, da pretor v tej točki preverja le, ali obstaja neka realna možnost, da je tožba resnična. Če že na prvi pogled no way no how ne more biti resnična, potem se ne dovoli.

Na ta način se prepreči, da bi se začel očitno nerazumen postopek, ki bi imel samo negativne posledice:

obremenjevanje sodnega sistema (zapravljanje časa pretorja, sodnikov itd.) in

stigmatizacijo obtoženega (če je nekdo obtožen in se znajde v kazenskem postopku, pa čeprav je potem oproščen, je še vedno stigmatiziran oziroma se ful ljudi še sprašuje, "če je mogoče res bil kriv").

Če pa je bila obtožba vsaj na prvi pogled možna oziroma osnovana, je šla zadeva naprej pred kvestijo.

1.1.2. Postopek pred kvestijo:

Kvestija je sodni organ; gre za "zbor" oziroma skupino cca. 50 oseb, ki so jih vsakič izžrebali izmed polnopravnih rimskih državljanov. Gre za nekakšno predhodnico porote. Postopek pred kvestijo se je začel tako, da je tožnik tem 50 osebam na kratko predstavil tožbo. Potem je obtoženi lahko, ni pa mu bilo treba, na kratko odgovoril na obtožbo. Če je rekel, da je res storil KD, potem ga je sodišče moralo takoj obsoditi (kajti v tem primeru ni bilo spora, ki bi ga morali s postopkom

11

razrešiti – glej definicijo akuzatornega kazenskega postopka). Če ni priznal, se je postopek nadaljeval. Potem se je začelo dokazovanje. Dokazovali sta lahko izključno obe stranki (tožnik in obtoženi), ne pa sodišče. Skratka, obe stranki prepričujeta teh 50 oseb, da obtoženi je oziroma ni storil KD. Mučenje prič ali obtoženca je bilo strogo prepovedano, edina izjema je veljala za sužnje. Če so obstajale priče, sta jih lahko zasliševali samo obe stranki, ne pa sodišče! Skratka, kvestija (teh 50 oseb) je ves čas pasivnih!

Vse to se dogajalo v nekem prostoru, npr. na kakšnem trgu, dvorani, kjer so bili prisotni tožilec, obtoženi, pretor in kvestija. Prisotna je bila lahko tudi zainteresirana javnost. Kvestija je odločala o dejanskem vprašanju, ali je obtoženi storil kaznivo dejanje ali ne. Pretor pa je skrbel zgolj za procesno vodenje postopka (torej je pazil, da vse poteka po pravilih, ali je neko vprašanje, ki ga je postavil npr. tožilec, v skladu s pravili itd.). Pretor ni smel postavljati vsebinskih vprašanj, niti ni sodeloval pri odločanju o dejanskem vprašanju, torej ali je obtoženi storil KD ali ne. V postopkih, kjer imamo poroto, se funkcija SOJENJA deli med dva subjekta/sodna organa: 1. Sodnik (ki je pravno izobražen) skrbi za procesno vodenje, presoja o pravnih vprašanjih (npr. ali je nek dokaz pravno dopusten ali ne, ali naj se prekine obravnava), porota (sestavljena iz laikov) pa presoja o dejanskih vprašanjih (ali je obtoženec dejansko storil KD ali ne).

In nekako tako je bilo tudi v Rimu: sodnik (pretor) presoja o pravnih vprašanjih, porota (kvestija) pa o dejanskih vprašanjih.

1.1.3. Zaključek postopka

Kvestija je na koncu postopka lahko sprejela eno izmed treh sodb: obsodilno sodbo oprostilno sodbo sibi non liquere sodba

Ta tretja vrste sodbe (sibi non liquere) se je izdala takrat, ko je sodišče menilo, da stranki nista navedli zadosti dokazov oziroma zadosti pojasnili stvari, da bi lahko sprejelo neko vsebinsko odločitev o obtoženčevi krivdi, in da potrebuje več informacij, da vsebinsko odloči. Če se je izdala taka sodba, je lahko tožnik kasneje še enkrat vložil tožbo in navedel dodatne dokaze itd., in potem je spet stekel kazenski postopek.

1.1.4. Druge značilnosti postopka

Pomembno je, da je veljalo načelo proste presoje dokazov. Razen tega, da ga je moralo obsoditi, če je priznal (to izhaja iz tega, da je akuzatorni kazenski postopek postopek reševanja spora), ni bila kvestija na nič vezana, ampak je lahko prosto odločila, ali je kriv ali ne. Tako da četudi je tožnik kot dokaz imel eno samo obremenilno pričo, je lahko kvestija odločila, da je obtoženi kriv.

12

Sama sodba ni bila obrazložena (tako je tudi v modernih kazenskih postopkih, kjer o krivdi odloča porota), in nanjo se ni bilo mogoče pritožiti.

Tukaj ni bilo nobene uradne faze preiskave, ampak samo faza pred pretorjem (ki je nekako podobna sodobni fazi kontrole obtožnice) in faza pred kvestijo (podobna sodobni fazi glavne obravnave (glavna obravnava je postopek pred tistim sodnim organom, ki dokončno odloči, ali je nekdo kriv ali nedolžen). Tožnik je moral sam zb(i)rati dokaze; takoj, ko je menil, da jih ima zadosti, je prišel k pretorju, se je šlo pred kvestijo, ki je odločila.

Ta postopek se šteje za postopek, ki je v zgodovini prišel najbližji čistemu teoretičnemu akuzatornemu kazenskemu postopku.

Tako smo imeli podane skoraj vse elemente čistega akuzatornega kazenskega postopka

1.1.5. Problemi tega postopka

obtoženi ni smel imeti zagovornika (ker pa na drugi strani ni bilo državnega tožilca, ampak pač "državljan", v večini primerov to ni bil tak problem oziroma ni bilo takšnega problema intelektualne neenakosti),

ne velja načelo domneve nedolžnosti, ker imamo možnost sodbe sibi non liquere,

sodba ni bila obrazložena, ni možna pritožba, možno je mučenje sužnjev

1.2. Razvoj kazenskega postopka v Angliji

V Angliji je v srednjem veku obstajala porota (torej skupina ponavadi 12 oseb) že pred odpravo ordalij oziroma božjih sodb (glej razvoj inkvizitornih kazenskih postopkov za več o ordalijah ipd.). Ta porota je bila dokazno sredstvo, ki je sodniku pomagalose odločiti , ali je obdolženec kriv ali nedolžen,podobno kot druga dokazna sredstva, npr. izjave prič, pisma z obremenilno vsebino, ordalije itd. Skratka, še vedno se je sodnik odločil oziroma presodil, ali je obdolženec kriv ali ne, porota mu je samo povedala, kaj si ona misli, sodnik pa je lahko to upošteval ali pa ne, podobno kot druge dokaze. Torej takrat je sodnik odločal o vsebinskem vprašanju, ali je obdolženec kriv ali ne. Šele po odpravi ordalij v Angliji pride do tega, da porota dokončno in samostojno odloča o tem, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne. Sodnik potem odloča le še oziroma presoja o pravnih stvareh in skrbi za procesno vodenje postopka, torej da postopek poteka po pravilih (Skratka, vsebinski del funkcije sojenja preide na poroto).Zakaj pride do tega?

Ordalije so bile v srednjem veku najpomembnejše dokazno sredstvo, in sodniki so se praktično vedno odločili tako, kot je pokazala božja sodba.

13

Ko se ukine ordalije, je Anglija soočena s podobnim problemom kot postopki na kontinentu, t.j. sodniki morajo poiskati drug način odločanja oziroma morajo odločati na podlagi drugih dokazov oziroma dokaznih sredstev.

Kontinentalne države pred ukinitvijo ordalij nimajo porote, zato ne izberejo porote kot nadomestek ordalij. Izberejo rešitev, da se da sodnikom mnogo večja pooblastila pri preiskovanju in njim prepustijo odločanje o krivdi. Da pa bi omejili samovoljo sodnikov pri odločanju, se določi formalna dokazna pravila ( več o tem pri razvoju zgodovinskih inkvizitornih kazenskih postopkih, v osnovi pa gre za pravila, ki določajo, pod katerimi pogoji lahko sodnik nekoga spozna za krivega. Ponavadi je za obsodbo bila potrebna soglasja izjava določenega števila prič ali priznanje obdolženca). Ker zelo malo primerov, ko bi bilo zadosti prič, za obsodbo potrebujejo priznanje, ker pa domnevni storilci nočejo priznati oziroma sploh nočejo povedati, kaj se je v resnici zgodilo, pa vidijo rešitev v tem, da se jih prisili, da povedo po resnici. To je, nekoliko poenostavljeno, razlog, zakaj tam, kjer imamo formalna dokazna pravila, pride do mučenja.

Zakaj ta nezaupljivost do sodnikov in uvedba formalnih dokaznih pravil? Pred odpravo božjih sodbse je zaupalo Bogu, da bo pokazal, kaj se je v resnici zgodilo, zdaj pa se kar naenkrat prepusti odločanje in ugotavljanje resnice sodnikom, ki so zgolj ljudje – zmotljivi, maščevalni, itd. - in to je ful velik preskok v miselnosti... zato je bilo ljudi strah, da bodo sodniki narobe odločali itd., zato so jih omejili s formalnimi dokaznimi pravili.

V Angliji pa so se odločili, da, namesto da bisodnike omejili z uvedbo formalnih dokaznih pravil, bodo kot nadomestek ordalij vzeli poroto. Skratka, porota postane nadomestek ordalij, in porota dokončno pove, ali je obdolženec kriv ali ne, sodnik pa to mora upoštevati. Gre se zgolj za to, da se poroto spremeni iz zgolj enega od dokaznih sredstev v dokončnega (pre)sodnika, ali je storil ali ne! V tem oziroma so si ordalije in porote podobne -> oboje se upošteva praktično brezpogojno -> kar pove božja sodba, tako je bilo, in kar pove oziroma kakor odloči porota, tako je bilo.

Tako se zaupa oziroma brezpogojni sledi presoji porote, saj naj bi ta bila sestavljena iz določenega števila (ponavadi 12) povprečnih, zdravorazumskih ljudi (even though common sense isn't all that common). Ni tiste nezaupljivosti, ki je na kontinentu do presoje posameznega človeka-sodnika , zato tudi ne omejujejo presoje porote s formalnimi dokaznimi pravili. To pomeni, da lahko porota presodi, da je nekdo kriv, četudi ni priznal ali ni bilo npr. dveh prič, ampak samo ena. In ker ni take potrebe po priznanju, se tudi ne razvije mučenje oziroma se razvijo v bistveno manjšem obsegu. Poleg tega pa je pomembno še, da se zaradi tega, ker morajo stranke prepričevati poroto ( skupino "povprečnih" ljudi ), kako naj se odločijo, zagotavlja ustnost in neposrednost glavne obravnave oziroma postopka.. Skozi razvoj se postopek razvija v vse bolj akuzatorni smeri, npr. vse bolj se zagotovlja kontradiktornost, pravica do zagovornika itd. V 18. stoletju imamo v Angliji kazenski postopek, ki ima veliko akuzatornih elementov. Ko se države kontinentalne Evrope v 18. stoletju začnejo odmikati od inkvizitornega postopka, začnejo vpeljevati akuzatorne elemente (po zgledu Angljie), tako da se njihovi inkvizitorni postopki spremenijo v mešane postopke (mešani postopek je

14

postopek, ki ima takšno ali drugačno mešanico akuzatornih in inkvizitornih elementov/načel).

15

2. TEORETIČNI AKUZATORNI KAZENSKI POSTOPEK

V KPP teoriji se pojavljajo trije tipi oziroma modeli kazenskega postopka: inkvizitorni, akuzatorni in mešani model kazenskega postopka.

Čisti akuzatorni kazenski postopek se pojavlja samo kot teoretični model. V resničnosti se mu je najbolj približal rimski kazenski postopek iz klasičnega obdobja rimskega prava, trenutno pa je najbližji temu ameriški kazenski postopek.

Včasih se namesto izraza akuzatorni kazenski postopek uporablja tudi izraz adversarni kazenski postopek ali kontradiktorni kazenski postopek. Gre za različna poimenovanja iste stvari.

2.1. Definicija akuzatornega kazenskega postopka

Pri akuzatornem kazenskem postopku gre za reševanje spora med dvema enakovrednima strankama, o katerem odloča nepristransko in pasivno sodišče.

Po domače rečeno, gre za to, da sta tožilec in obdolženec v sporu glede tega, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje, in prepričujeta sodišče, da je oziroma da ni storil kaznivo dejanje. Sodišče je pri tem "tiho" oziroma pasivno, samo posluša, in na koncu, glede na to, kar sta stranki povedali in dokazovali v kazenskem postopku, presodi, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne.

2.2. Temeljne lastnosti in načela

2.2.1. Cilj postopka:

Cilj akuzatnornega kazenskega postopka je, da se razreši spor med strankama, torej med obdolžencem/domnevnim storilcem in tožilcem. (Z besedo tožilec je mišljen tisti, ki je vložil obtožbo zoper obdolženca. Odvisno od sistema v posameznih državah oziroma kaznivega dejanja je lahko to državni tožilec, žrtev kaznivega dejanja ali pa katerikoli državljan). Predmet spora je vprašanje, 1. ali je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, in 2. če je, kako naj se ga kaznuje.

Hkrati pa je cilj oziroma temeljno načelo postopka tudi to, da se v postopku varujejo pravice in svoboščine vseh posameznikov, ki so kakorkoli udeležene v postopku, predvsem pa pravice obdolženca/domnevnega storilca.

2.2.2. Načelo akuzatornosti oziroma obtožno načelo

16

Akuzatorni kazenski postopek je dobil svoje ime po načelu akuzatornosti. To načelo pomeni, da se lahko kazenski postopek začne in teče samo na podlagi obtožbe tožilca. (za lažje pomnenje -> lat.: accusatio, oziroma v angleščini: accusation)

To pomeni, da ne more sodišče kar samo od sebe začeti kazenskega postopka, torej npr. reči, da je nekdo sumljiv, ga pozvati na sodišče in ga začeti zasliševati itd., niti ne more sodišče, če npr. državni tožilec umakne obtožnico, nadaljevati postopek.

2.2.3. Načelo adversarnostiNačelo adversarnosti pomeni, da lahko dokaze predlagata in izvajata samo stranki postopka, in nihče drug, niti sodišče (sodnik oziroma porota).

To pomeni, da lahko samo obdolženec oziroma tožilec predlaga npr., da se zasliši neko pričo, in samo stranke lahko zaslišujeta neko pričo.

Sodišče je pasivno, in ne NE SME predlagati dokaza NITI ga izvesti. Torej npr. priči ne sme postavljati vsebinskih vprašanj!

Če si boste lažje zapomnili, imejte v mislih izraz "adversary" oziroma nasprotniki, sovražniki. Torej bistvo je, da je akuzatorni kazenski postopek stvar spora med strankama/"sovražnikoma", kjer je sodišče pasivno in samo posluša ter potem odloči.

2.2.4. Načelo kontradiktornosti

Načelo kontradiktornosti pomeni, da morata biti obe stranki kazenskega postopka pravno in dejansko enaki oziroma enakopravni.

To pomeni, da morata imeti enake možnosti za dokazovanje oziroma vplivanje na končni izid postopka. Torej želi se doseči, da bi imeli stranki enake možnosti za prepričevanje sodišča, da imajo oni prav v sporu. Le na ta način je postopek oziroma sojenje dejansko pošteno, torej če imata stranki enake možnosti, da predlagata oziroma izvajata dokaze, da povesta svoje.

2.2.4.1. Pravna enakost

Da bi dosegli pravno enakost, imajo stranke v čistem kontradiktornem kazenskem postopku enake pravice. Torej tako obdolženi kot tožilec imata enake pravice izvajati dokaze, enake pravice vedeti, kaj je druga stranka predlagala oz. povedala sodišču, odgovoriti na navedbo druge stranke itd. Gre za t.i. ENAKOST OROŽIJ (z orožjem so mišljeni načini dokazovanja itd.).

To pomeni, da imata obe stranki pravico, da sta seznanjeni z izjavami, predlogi ter dokazi druge stranke, in da se na te lahko odzovejo.

Skratka, gre za to, da vedo za vse, kar ena stranka pove sodišču, in da se lahko na to odzovejo oziroma povejo sodišču, zakaj ta dokaz ne velja, zakaj naj je sprejme nekega predloga stranke, itd.

17

2.2.4.2. Dejanska enakost

Potem pa imamo še dejansko (ne) enakost, ki je sestavljena iz intelektualne (ne)enakosti ter fizične (ne)enakosti.

Seveda ni mogoče doseči popolne in 100% dejanske enakosti, ampak načelo akuzatorni postopek mora biti tako zastavljen, da se čim bolj približa dejanski enakosti.

Intelektualna neenakost V primeru, da je tožilec državni tožilec (ne pa npr. žrtev kaznivega dejanja), imamo problem, ker dejansko nista intelektualno enaka -> npr. državni tožilec je ponavadi (oziroma naj bi bil) izkušen pravnik, medtem ko večina obdolžencev nima pravniškega znanja. To pomeni, da bo državni tožilec bolje vedel, kaj mora dokazati, česa ne sme reči, kakšne so njegove pravice itd., medtem ko obdolženec tega ne bo vedel.

Fizična neenakost

Potem je primer neenakosti v tem, da ima državni tožilec za seboj policijo, in da bi v real-life lahko poskrbel, da se obdolženca pretepe oziroma kakorkoli drugače (npr. z drogami resnice) prisili obdolženca, da ta prizna oziroma pove, kar hoče tožilec slišati; da nekdo ves čas zasleduje obdolženca itd. Obdolženec se temu (pretepanju s strani policije itd.) dejansko ne more upreti oziroma se braniti (razen če je Chuck Norris), sam pa tega ne more početi (torej pretepsti celotnega državnega tožilstva, policije - razen če je Chuck Norris) niti od tega ne bi imel koristi v kazenskem postopku (ne bi dobil dodatnih dokazov itd.).

Ker dejanske enakosti ni mogoče popolnoma doseči, so v čistem akuzatornem kazenskem postopku določene omejitve oziroma pravice, katerih skupni namen je, da zmanjšajo/preprečijo negativne posledice dejanske neenakosti.

Pri tem je pomemben predvsem PRIVILEGIJ ZOPER SAMOOBTOŽBO. Eden od sestavnih delov privilegija zoper samoobtožbo je tudi obdolženčeva pravica do zagovornika (drugi deli privilegija so pravica do molka, prepoved izsiljevanja izjav in prepoved pridobivanja izjav s preslepitvijo). S tem se zmanjšuje posledice intelektualne neenakosti, saj zagovornik/pravnik pomaga obdolžencu s pravnimi nasveti itd. V zmanjšanje posledic intelektualne neenakosti je usmerjena tudi prepoved pridobivanja izjav s preslepitvijo.Da bi zmanjšali posledice fizične neenakosti (in zaradi tega, ker ni v redu, da se ljudi tepe itd.), se v akuzatornem postopku obdolžencu prizna pravica do molka, in zato se prepove prisiljevanje obdolženca v izjave, in zato se priznanja, ki je izsiljeno, ne sme uporabiti kot dokaz (gre za dokazno prepoved -> prepove se, da bi se nekaj uporabilo kot dokaz). Na sploh se iz tega razloga, torej zagotavljanja čim večje enakosti, v akuzatornem kazenskem postopku ne smejo uporabiti dokazi, ki so bili pridobljeni nezakonito oz. s kršitvijo človekovih pravic. Več o tem pri ekskluziji (pravilo o izločanju nezakonitih dokazov).

18

2.2.5. Načelo delitve/ločitve funkcije

Bistvo kontradiktornega kazenskega postopka je v ločitvi funkcij. Načelo ločitve funkcij pomeni, da je funkcija sojenja ločena od funkcije obtožbe in funkcije obrambe, in da tisti, ki razsoja o zadevi, ne zbira, predlaga ali izvaja dokazov niti v korist niti v škodo obdolženca, ampak je pasiven.

Če te funkcije niso ločene, ni mogoče govoriti o akuzatornem kazenskem postopkuRazlaga posameznih funkcij

1. Funkcija sojenjaFunkcija sojenja je sestavljena iz dveh delov:

vsebinsko sojenje/odločanje o dejanskih vprašanjih -> presojanje dokazov oziroma sprejetje odločitve o tem, ali obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne

procesno vodenje/odločanje o pravnih vprašanjih -> skrb za pravilen in zakonit potek kazenskega postopka (vabljenje prič, izločanje dokazov, odločanje o ugovorih zoper dokaze, odločanje o preložitvi/prekinitvi sojenja itd.)

V nekaterih sistemih sta ta dva dela ločena, npr. v Ameriki porota odloča o dejanskih vprašanjih, sodnik pa skrbi za procesno vodenje, v nekaterih sistemih pa je to združeno (npr. v Sloveniji sodnik opravlja tako prvo kot drugo funkcijo).

2. Funkcija obtožbe/ pregonaGre za iskanje, predlaganje in izvajanje dokazov, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

3. Funkcija obrambeGre za iskanje, predlaganje in izvajanje dokazov, da obdolženec ni storil kaznivega dejanja.

Bistvo ločitve funkcij je, da je funkcija sojenja (1.) ločena od funkcij obtožbe (2.) in obrambe (3.), torej da tisti, ki razsoja o zadevi, ne izbira, predlaga oziroma izvaja dokazov niti v korist niti v škodo obdolženca.

Če ni te ločitve, ni mogoče govoriti o kontradiktornem kazenskem postopku.

2.2.5. Nepristransko in pasivno sodišče

Iz zgornjega (ločitev funkcij) izhaja naslednja ključna lastnost kontradiktornega postopka -> nepristranskost in pasivnost sodišča.

Sodišče mora biti objektivno, nevtralno oziroma nepristransko. Le tako se lahko zagotovi pošten postopek, in le tako se lahko zagotovi, da bo pošteno in zanesljivo odločilo, kdo je "zmagovalec spora".

Filozofija kontradiktornega postopka pa je, da nekdo, ki LAHKO oziroma MORA zbirati in izvajati dokaze za eno ali drugo stran (ali obe strani), ne more biti nepristranski. To izhaja iz tega, da se opazovalec (sodnik) ne sme vmešati v situacijo, katero opazuje (spor).

Zato sodišče ne sme biti aktivno, ampak mora biti PASIVNO, torej ne sme zasliševati prič itd.

19

Iz tega tudi izhaja načelo akuzatornosti, po katerem se sme začeti in teči postopek zgolj na podlagi tožbe tožilca, ne pa zgolj na podlagi mnenja sodišča, da obstaja sum, da je nekdo storil kaznivo dejanje.

2.2.6. Privilegij zoper samoobtožbo2.2.7.

Kot že zgoraj nakazano, pravica do zagovornika, pravica do molka, prepoved izsiljevanja izjav ter prepoved pridobivanja izjav s preslepitvijo pa tvorijo t.i. privilegij zoper samoobtožbo.

Skratka, temeljna značilnost akuzatornega kazenskega postopka je tudi ta, da ima obdolženec privilegij zoper samoobtožbo. Več o privilegiju v delu, posebej namenjenem privilegiju.

2.2.8. Domneva nedolžnosti in dokazno breme na tožilcu

Obdolženca v akuzatornem kazenskem postopku varuje domneva nedolžnosti -> domneva se, da je obdolženec nedolžen -> če se ta domneva ne ovrže oziroma se ne dokaže, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obvelja domneva nedolžnosti in obdolženca se oprosti.

Več o domnevi nedolžnosti v delu, posebej namenjenem temu.

2.2.9. Obdolženi kot procesni subjekt, ne pa procesni objekt

Pomembno je, da je obdolženi v kazenskem postopku SUBJEKT, torej stranka postopka, ki ima pravice, npr. pravico do obrambe, privilegij zoper samoobtožbo, itd.

Ni objekt brez pravic, ni nek vir dokazov, ki se ga lahko po mili volji uporablja za pridobivanje dokazov (npr. ne sme se ga mučiti, da bi povedal, kje se nahaja kak dokaz).

Pomembno je, da sta edini dolžnosti obdolženega v čistem akuzatornem postopku, da:

pride na sodišče/sojenje na začetku sojenja pove, ali je storil kaznivo dejanje ali ne.

To je potrebno zaradi tega, da se ugotovi, ali obstaja spor ali ne (Če ni spora o tem, ali je storil kaznivo dejanje, tega ni več potrebno ugotavljati, in bo čisti akuzatorni kazenski postopek potekal zgolj še glede tega, kakšna naj bo kazenska sankcija).

Ko se to enkrat zgodi, pa obdolžencu ni treba nič več narediti, lahko je ves čas tiho, ni mu treba pričati itd.Lahko pa priča, predlaga dokaze, zaslišuje priče ipd. Skratka, ima pravico, ne pa dolžnosti.

2.2.10. Ustnost, javnost in neposrednost postopka

20

Javnost pomeni, da lahko javnost oziroma "navadni smrtniki" prisostvujejo kazenskemu postopku in se tako prepričajo, da vse poteka pošteno in pravično.

Ustnost pomeni, da morajo stranke sodišču oziroma na kazenskem postopku vse predstaviti ustno. Le na ta način se lahko zagotovi, da ima javnost postopka smisel.

Neposrednost postopka pomeni, da lahko sodišče pri vsebinskem odločanju upošteva samo tiste dokaze, ki se izvedejo (predstavijo) na sodišču, in da lahko sodeluje pri razsojanju/odločanju o krivdi samo tisti sodnik, ki je slišal VSE dokaze oziroma bil prisoten ves čas kazenskega postopka.

Več o tem v delu o načelih kazenskega procesnega prava.2.2.11. Avtonomnost kazenskega postopka

Glede razmerja med kazenskim materialnim in kazenskim procesnim pravom obstajata dve teoriji oziroma stališči, in sicer ancilarnost ter avtonomnost kazenskega procesnega prava. Pri akuzatornem kazenskem postopku velja avtonomnost kazenskega procesnega prava, pri inkvizitornem pa velja ancilarnost KPP-ja.

Po teoriji avtonomnosti kazenskega procesnega prava je KPP neodvisno oziroma enakovredno kazenskemu materialnem pravu.

21

3. TEORETIČNI INKVIZITORNI KAZENSKI POSTOPEK

3.1. Splošno

V tem delu je predstavljen teoretični, čisti inkvizitorni kazenski postopek, ki je zgolj teoretični model v teoriji kazenskega procesnega prava in ki ni nikoli obstajal v tej čisti obliki. V resničnosti so se mu najbolj približali nekateri kazenski postopki v srednjem veku na celinski Evropi, vendar je vsak od njih imel neke lastnosti, zaradi katerih ni šlo za čisti inkvizitorni kazenski postopek.

Definicija inkvizitornega postopka:»Inkvizitorni postopek pomeni uradovanje sodnih organov v primerih, ko menijo, da je podan sum, da je bilo storjeno KD.«

Temeljni cilj inkvizitornega postopka:»Odkriti resnico, t.j., ali je bilo storjeno KD in kdo ga je storil.« Vse v inkvizitornem postopku je podrejeno temu.

Ko je prej v definiciji omenjeno uradovanje, je s tem mišljeno delovanje po uradni dolžnosti (ex officio), torej da sodišče vse dela po uradni dolžnosti ter da za kazenski postopek oz. dejanja v njem ne potrebuje predloga ali soglasja oškodovanca ali kogarkoli drugega.

V inkvizitornem kazenskem postopku NI strank postopka. Ni tožilca, ki bi zastopal stališče, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obdolženec sam pa ni stranka oz. subjekt postopka, temveč je objekt postopka. Nima procesnih pravic, je zgolj objekt, vir informacij oz. sredstvo za ugotavljanje resnice.

3.2. Faze inkvizitornega postopka

preiskava sojenje

3.2.1. Preiskava

V fazi preiskave inkvirent (sodnik) zbira dokaze in skuša ugotoviti resnico o kaznivem dejanju. Faza preiskave se začne po uradni dolžnosti, če sodnik dobi kakršnokoli informacijo, iz katere izhaja sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Inkvirent v času preiskave sestavi spis oz. »mapo«, v kateri zbere vse informacije oziroma dokaze v zvezi s kaznivim dejanje, opis vseh preiskovalnih dejanj oziroma postopkov dokazovanja (zasliševanje prič, obdolženca, izvedenska mnenja, …).

Inkvirent se sam odloči, kdaj bo zaključil fazo preiskave. Če meni, da je ugotovil resnico in da je neka oseba storila kaznivo dejanje, potem o tem obvesti sodnika

22

oz. sodnike (če gre za več sodnikov, ki o nečem odločajo, temu rečemo sodni senat. Če gre za sodni senat, ki sodi o krivdi oziroma nedolžnosti obdolženca, govorimo o sodečem senatu), jim preda spis, oni pa nato v fazi sojenja odločijo o tem, kaj se je zgodilo v resnici in ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne.

Če meni, da ni bilo storjeno kaznivo dejanje, se zaključki postopek.

3.2.2. Sojenje

Na sojenju sodeči senat odloča zgolj na podlagi podatkov v spisu, ki so ga dobili od inkvirenta. Sami ne sprašujejo obdolženca, ne zbirajo ali izvajajo dokazov ipd., temveč odločijo zgolj na podlagi tega, kar je napisano v spisu.

Zato se reče, da za sojenje v inkvizitornem postopku velja načelo »česar ni v spisu, ni na svetu«, ne pa načelo ustnosti in neposrednosti, ki velja v akuzatornem kazenskem postopku.

Ker je torej za odločitev ključnega pomena, kaj se je zgodilo v fazi preiskave, težišče inkvizitornega kazenskega postopka ni na sojenju, ampak na preiskave.

3.3. Načela in lastnosti kazenskega postopka

3.3.1. Načelo materialne resnice

Temeljni cilj inkvizitornega kazenskega postopka je, da se ugotovi, kaj se je v resnici zgodilo oziroma da se odkrije resnica. VSE v inkvizitornem kazenskem postopku je temu podrejeno, resnica je absolutna vrednota oziroma ima prednost pred vsem drugim.

3.3.2. Instrukcijska maksima

Instrukcijska maksima predstavlja pravico in dolžnost sodišča, da zbere ter izvede vse dokaze, za katere misli, da so potrebni za ugotovitev resnice in pravilno razsojo.

3.3.3. Domneva krivde

V inkvizitornem kazenskem postopku velja domneva krivde, t.j. domneva se krivda obdolženca, razen če inkvirent ali sodeči senat ugotovi, da ni storil kaznivega dejanja.

3.3.4. Načelo oficialnosti

Za razliko od akuzatornega postopka, kjer velja akuzatorno ali obtožno načelo (kazenski postopek se lahko začne in teče samo na predlog upravičenega tožilca), v inkvizitornem postopku velja načelo oficialnost, po katerem sodišče

23

sproži in vodi kazenski postopek po uradni dolžnosti (ex officio – zato načelo oficialnosti).

To načelo se nanaša tudi na preiskovalna dejanja in dokaze, in sicer po načelu oficialnosti sodišče samo, po uradni dolžnosti, opravlja preiskovalne dokaze, zbira in izvaja dokaze.

3.3.5. Ancilarnost kazenskega postopka

Glede razmerja med kazenskim materialnim in kazenskim procesnim pravom obstajata dve teoriji oziroma stališči, in sicer ancilarnost ter avtonomnost kazenskega procesnega prava. Pri akuzatornem kazenskem postopku velja avtonomnost kazenskega procesnega prava (ki je po tej teoriji neodvisno oz. enakovredno KMP-ju), pri inkvizitornem pa velja ancilarnost KPP-ja.

Ancilarnost KPP-ja pomeni, da je le-to podrejeno KMP-ju oziroma da je edini namen KPP-ja oziroma kazenskega postopka to, da se ugotovi resnica in ustrezno aplicirajo ustrezne norme kazenskega materialnega prava.

3.3.6. Neobstoj procesnih garancij

Zaradi te podrejenosti kazenskega postopka resnici in KMP-ju v inkvizitornem postopku ni procesnih garancij (oziroma, kakor se temu tudi reče, procesnih kavtel), kot so ne bis in idem, privilegij zoper samoobtožbo, ekskluzija nezakonito pridobljenih dokazov.

Zakaj? Zato, ker vse te procesne garancije ovirajo ugotovitev resnice (npr. če se ne sme prisiliti obdolženca, da pove, kaj se je zgodilo, bo ful težje ali pa celo nemogoče priti do resnice).

3.3.7. Združenost funkcij

Za razliko od akuzatornega postopka, kjer velja načelo ločitve funkcij, so v inkvizitornem kazenskem postopku vse tri funkcije (pregon, obramba, sojenje) združene v sodišče (inkvirent in sodeči senat).

3.3.8. Pristranskost in aktivnost sodišča

Problem sodišča v inkvzitornem kazenskem postopku je, da je pristransko, saj je aktivno in izhaja iz domneve krivde.

3.4. Mučenje

24

Velja opozoriti, da mučenje samo po sebi ni nek nujen del teoretičnega inkvizitornega kazenskega postopka.

Je pa dopustnost mučenja izpeljana iz same narave čistega inkvizitornega kazenskega postopka, po katerem je temeljni cilj postopka ugotoviti resnico, ne glede na sredstva (torej, če je potrebno, tudi z mučenjem), in po katerem je domnevni storilec objekt postopka, brez pravic, zgolj vir informacij.

25

4.Zgodovinski pregled inkvizitornih kazenskih postopkov

V času republike, dobe klasičnega rimskega prava, imamo pretežno akuzatorni kazenski postopek (glej zgodovinski razvoj akuzatornih kazenskih postopkov).

4.1. Cesarsko obdobje

Sprememba iz pretežno akuzatornega kazenskega postopka v pretežno inkvizitorni kazenski postopek je bila postopna, po majhnih korakih, ki so, vsi skupaj, pripeljali do pretežno inkvizitornega kazenskega postopka. V nadaljevanju so opisane nekatere od teh sprememb.

Odpravi se načelo zakonitosti (rimski cesar ni vezan na zakon, prav tako ne sodniki, ki jih imenuje cesar).

Postopoma se za vse več KD uvaja možnost, da sodišče (cesarski kazenski sodnik = magistrat) lahko začne postopek po uradni dolžnosti, ne zgolj na predlog oškodovanca oz. tožnika (odpravlja se akuzatorno načelo).

Sčasoma sodnik postane aktiven v dokaznem postopku, npr. zaslišuje priče, ki jih zaslišujejo stranke, pa tudi obtoženca.

V kazenskih postopkih se začne uporabljati mučenje (sprva le za določena za državo najhujša kazniva dejanja, npr. veleizdajo, in sprva le za sužnje, sčasoma pa se to vse bolj širi tudi na svobodne).

V določenih postopkih začne o krivdi odločati sodnik in ne kvestija. Tam obstaja možnost pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo.

4.2. Propad Rima, priseljevanje germanskih elementov, cerkveni kazenski postopek

S propadom zahodnorimskega imperija in priseljevanje germanskih plemen pride do propada državne oblasti, s tem pa tudi rimskega cesarskega kazenskega postopka. Edino kontinuiteto in razvijajočo oblast predstavlja Cerkev, ki pa se zaradi zgodovinskih in pragmatičnih razlogov začne prilagajati germanskemu prebivalstvu. Tudi zaradi tega pride do pojava iracionalnih dokaznih sredstev v cerkvenem kazenskem postopku saj npr. germanska plemena niso uporabljala mučenja v kazenskem postopku (temveč so uporabljali prisego ter božje sodbe). Sčasoma, ko se začne ponovno vzpostavljati posvetna državna oblast v Evropi, države v veliki meri za svoje, posvetne kazenske postopke, več ali manj copy-paste-ajo cerkveni kazenski postopek. K temu prispeva to, da cerkveni kazenski postopek najprej prevzamejo severnoitalijanske (mestne) države v posvetnih zadevah, preko Italije pa se razširi po Evropi (prve univerze so v Italiji, tja se

26

hodijo izobraževat politična elita preostale Evrope, ki nato v svojih državah po italijanskem vzoru spreminjajo kazenske postopke).

4.2.1. Iracionalna dokazna sredstva

Med iracionalnimi dokaznimi sredstvi so prisega ter t.i. božje sodbe oziroma ordalije.

Pri prisegi gre za to, da se, če nekdo priseže pred sodiščem, da je nekaj res oziroma da nekaj ni res, to šteje za zelo močan dokaz, saj ta prisega ni bila dana le sodišču/ljudem, ampak tudi Bogu oz. pred Bogom. Verjelo se je, da bo Bog kaznoval tiste, ki bodo krivo prisegli, ter da zato ljudje ne bodo prisegli, če nekaj ne bo res.

Ordalije oziroma božje sodbe so iracionalna dokazna sredstva, pri katerih naj bi Bog pokazal, kaj je res, kaj pa ne. Npr. če je nekdo zatrjeval, da je videl obdolženca krasti, on pa to zanika, je primer božje sodbe to, da se onadva fizično spopadeta in za tistega, ki zmaga, se šteje, da je govoril resnico, kajti Bog ne bi dopustil, da izgubi tisti, ki govori resnico.

Tudi v času ordalij prihaja do mučenja obdolžencev, vendar v smislu božje sodbe, t.j. da če je obdolženec nedolžen, mu bo Bog dal moč in ne bo priznal. Če pa obdolženec prizna, potem mu Bog, ker je bil kriv, ni dal moči, da bi prestal mučenje, zato je priznanje dokaz krivde.

4.2.2. Četrti lateranski koncil in papež Inocenc III.

Izjemno pomembno leto je bilo 1215, ko je v času papeža Inocenca III potekal 4. lateranski koncil. Na tem koncilu se prepove udeležba duhovnikov oz. Cerkvenih predstavnikov pri izvajanju božjih sodb.

Do takrat vlada prepričanje, da bo krivda/nedolžnost/resnica pokazana skozi božjo sodbo. Če pa pri božji sodbi ne sodeluje predstavnik Cerkve, božje sodbe niso več legitimne, zato ordalije kot dokazno sredstvo niso več relevantne.

Druga pomembna določba lateranskega koncila je bila to, da se spet začne postopoma odpravljati načelo akuzatornosti pri kazenskih postopkih. Namreč po propadu rimskega cesarstva in pri ponovnem vzpostavljanju kazenskega sistema začne spet prevladovati akuzatorno načelo, torej da se kazenski postopek začne na pobudo oškodoanca/tožnika.

Na 4. lateranskem koncilu pa se odločijo, da ne bodo več puščali pobude za začetek kazenskega postopka, ker zaradi tega trpi načelo enakosti (nekateri storilci so kaznovani, drugi ne, ker se oškodovani niso odločili, da bodo zahtevali postopek) in javna varnost. Tako najprej za nekatera, nato pa za vse več, kazniva dejanja uvedejo možnost začetka postopka po uradni dolžnosti.

4.2.3. Doba formalnih dokaznih pravil in mučenja

Odprava božjih sodb pa ustvari problem, kako po novem ugotavljati resnico. Prej je pri tem sodeloval Bog, zdaj pa bi morali za to skrbeti ljudje sami. Poleg spodaj

27

navedenega je relevantna tudi razlaga pri zgodovinskem akuzatornem kazenskem postopku.

Razvoj v Evropi gre v 2 smeri: Anglija: porotni sistem (porota odloča, kaj je res in kaj ni res) kontinent: formalna dokazna pravila in sčasoma tortura/mučenje

V kontinentalni Evropi se pojavljajo formalna dokazna pravila. Formalna dokazna pravila so pravila, določena v zakonih/predpisih (zato se sklopu formalnih dokaznih pravil reče tudi zakonska dokazna teorija), ki določajo, kakšne so vrednosti posameznih dokazov in na podlagi kakšnih dokazov je možno oziroma nujno spoznati nekoga za krivega.

Zakonske dokazne teorije delimo na dve vrsti: Pozitivne: ti določajo, da sodnik mora izdati obsodilno sodbo, če so podani

določeni dokazi Negativne: ti določajo, da naj sodnik izda obsodilno sodbo, če so podani

določeni dokazi, razen če sodniku njegovo intimno prepričanje (o tem, ali je obdolženec storil KD ali ne) narekuje, da kljub dokazom ne izreče oprostilne sodbe.

Ta formalna dokazna pravila se pojavijo zato, da bi se preprečila samovolja oz. druge človeške napake sodnikov. Kot že rečeno, po odpravi ordalij se ugotavljanje resnice od nezmotljivega Boga prenese na zmotljive itd. ljudi, zato se skuša s formalnimi dokaznimi pravili čim bolj preprečiti, da zaradi samovolje ali drugih napak ljudi ne bi ugotovili resnice oz. ne bi narode presodili.

V večini primerov, ko so se v zgodovini pojavila formalna dokazna pravila, je bilo za obsodbo potrebno ali priznanje obdolženca ali pa soglasna izpoved določenega števila (ponavadi dveh ali treh) prič.

Skladna izpoved prič je bila zelo redka, zato je ponavadi za obsodbo bilo potrebno pridobiti priznanje obdolženca, ker pa ti ponavadi niso priznali sami od sebe, so skušali resnico od njih pridobiti z mučenjem. V večini primerov je bilo mučenje dopustno le, če je bilo zadostno število indicev o njegovi krivdi. Skratka, ni bilo kar tako dopustno v vsakem primeru vsepovprek mučiti.

V večini kazenskih postopkov ni zadoščalo kakršnokoli priznanje, temveč je priznanje moralo biti zadosti podrobno (motiv itd.), ni smelo biti »predlagano« oziroma sugestirano s strani izpraševalcev (prepoved sugestivnih vprašanj), nekaj dni po prvem priznanju se je preverilo, ali še vedno isto priznava.

Vrste sodb, ki se pojavljajo v teh inkvizitornih kazenskih postopkih: obsodilna oprostilna absolutio ab instantia = začasna oprostitev, ki ni zadosti dokazov niti o

krivdi niti o nedolžnosti. V primeru novih dokazov se je lahko postopek spet začel. Torej ni domneve nedolžnosti niti pravila ne bis in idem.

4.2.4. Inocenc IV (Bula ad extirpanda)

Inocenc z bulo ad extirpanda (razglasom) leta 1252 določi, da se v kazenskih postopkih zoper heretike (posebna kazniva dejanja, postopek je potekal pred

28

posebnim sodiščem) uporablja mučenje. Skozi čas se dopustnost uporabe mučenja razširi na vsa KD.

4.2.5. Constitutio criminalis Carolina

Gre za kazenski zakonik, ki ga uveljavi Karel V. leta 1532. Z njem na nemških tleh pride v splošno rabo inkvizitoren postopek. Po njem je za obsodbo potrebno priznanje obdolženca ali soglasno izpovedbo dveh prič. Za postopek po CCC velja opis iz predprejšnje točke.

4.2.6. Ukinjanje torture

Tortura se začne ukinjati sredi 18. stoletja, na slovenskih tleh 1776 z odlokom Marije Terezije, ki navaja sledeče razloge:

mučenje ne prinaša zaželenih rezultatov (samovolja sodnikov, priznanja niso resnična, temveč izmišljena, ker bi ljudje rekli karkoli, da se preneha mučenje)

ljudje postajajo zaradi mučenja invalidi, nesposobni pridobivati sredstva za življenje – so ekonomsko breme za državo

mučenje ni humano, krši človekove pravice

4.3. Mešani kazenski postopek

Od konca 18. in začetka 19. stoletja se po Evropi postopoma zmanjšujejo inkvizitorni elementi postopka in povečujejo akuzatorni – počasi nastajajo moderni mešani kazenski postopki.

Med prvimi je Francija, ki pod vplivom revolucije 1789 in naknadnih družbenih sprememb v svoj sistem vpelje veliko elementov iz angleškega akuzatornega postopka, poleg tega uvede državnega/javnega tožilca itd. Francoski mešani postopek postane zgled za večino evropskih držav pri oblikovanju mešanega kazenskega postopka.

29

5.TEMELJNA NAČELA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA

Temeljna načela kazenskega procesnega prava so vodilne ideje, na katerih temelji kazenski postopek. So zavezujoča in pomenijo na eni strani smernice zakonodajalcu za zakonsko ureditev procesnopravne materije in na drugi strani pripomoček za razlago procesnih predpisov. V teoriji ni enotnega mnenja, katera načela to temeljna, najpomembnejša so opisana spodaj.

Načela, ki zadevajo začetek kazenskega postopka: načelo akuzatornosti načelo oficialnosti načelo legalitete pregona

5.1. Načelo akuzatornosti

Akuzatornost v širšem pomenu besede zadeva razpravno načelo (načelo kontradiktornosti), torej način reševanja spora po razpravni maksimi, po kateri izvajajo dokaze pred sodiščem izključno stranke.Akuzatornost v ožjem pomeni, da je funkcija pregona ločena od funkcije sojenja in zaupana posebnemu procesnemu subjektu, tožilcu (19. člen ZKP).

To ima dve posledici: kazenski postopek je v svojem obstoju eksistenčno vezan na zahtevo

upravičenega tožilca, ker brez takšne zahteve KP ni mogoče začeti, če se je že začel pa se mora ustaviti, če tožilec zahtevo za kazenski pregon umakne. Tradicionalen latinski rek: »kjer ni tožnika, ni sodnika«

Obstajati mora subjektivna in objektivna vezanost, saj se kazenski postopek lahko začne in teče le zoper osebo, na katero se nanaša zahteva za pregon, in samo za k. d., opisano v zahtevi za preiskavo ali v obtožnem aktu.

5.2. Načelo oficialnosti

Načelo oficialnosti ima trojni pomen: pomeni, da država s svojimi organi začne in vodi kazenski postopek

izključno v družbenem interesu in sicer ne glede na to ali oseba, ki je s k. d. oškodovana, to želi ali ne. (45. člen ZKP)

pomeni merilo, po katerem delimo vsa k. d. v tri skupine:o k. d., za katera se storilci preganjajo po uradni dolžnostio k. d., za katera se storilci preganjajo po uradni dolžnosti, vendar na

predlog oškodovancao k. d., za katera se storilci preganjajo na zasebno tožbo

30

Kazenski pregon »na predlog« in na zasebno tožbo je izjema od načela oficialnosti, ker je kazenski pregon odvisen od volje oškodovanca

pomeni tudi opravljanje procesnih dejanj, za katera se sodišče odloči po uradni dolžnosti, neodvisno od pobude strank. (glej npr. 272/II in 330. ZKP).

5.3. Načelo legalitete pregona

Pomeni, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno k. d., za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in vršiti tako dolgo, dokler so za to izpolnjeni dejanski in pravni pogoji. (20. člen ZKP)Če so podani pogoji za kazenski pregon, ga državni tožilec mora uvesti, pri tem pa prosto presoja, ali so podani dokazi o utemeljeni verjetnosti obstoja k. d.. Po načelu legalitete začetek kazenskega postopka in njegovo vzdrževanje v teku nista odvisna od volje državnega tožilca (nima pravice presojati smotrnosti uvedbe kazenskega postopka). Kazenski pregon obdolženca je tožilčeva dolžnost (45/I ZKP).

Razlika med načelom oficialnosti in načelom legalitete je, da po prvem načelu začetek kazenskega postopka in njegov tek nista odvisna od volje oškodovanca, po drugem pa od volje državnega tožilca.

Nasprotje načela legalitete je načelo oportunitete. Po tem načelu je državni tožilec pooblaščen, ne pa dolžan začeti kazenskega postopka in vztrajati pri njem, čeprav obstajajo zakoniti pogoji za pregon. Državni tožilec torej v konkretnem primeru oceni smotrnost pregona s stališča državnih interesov.

5.4. Načelo ustnosti

Načelo ustnosti pomeni, da sme sodišče za podlago sodbe uporabiti le tisto gradivo, ki je bilo na glavni obravnavi obravnavano ustno bodisi z neposrednim sprejemanjem (zaslišanje prič ali izvedencev) bodisi z branjem dokazil (zapisnikov, listin) sprejetih zunaj glavne obravnave. Če dokazi niso bili ustno obravnavani na glavni obravnavi (ponovljeni ali prebrani), jih sodišče ne sme uporabiti, čeprav so v spisih. Načelo ustnosti olajšuje izvedbo načela kontradiktornosti (omogoča strankam, da zaznajo stališče nasprotne stranke in nanj reagirajo) in zagotavlja načelo javnosti. Pri razlikovanju ustnosti in pisnosti gre za vprašanje, na kateri podlagi sodišče sodi: v pisnem postopku sodi na podlagi spisa preiskave, v ustnem postopku na podlagi ustne obravnave.Načelo ustnosti je tesno povezano z načelom neposrednosti. Od načela neposrednosti se razlikuje po tem, da ima širši obseg, saj se nanaša na vse izjave vseh procesnih udeležencev, načelo neposrednosti pa zgolj na oceno dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Pač pa ustnost omogoča neposrednost sprejemanja dokazov, je torej njen pogoj. Na glavni obravnavi se namreč obdolženec, priče in izvedenci zaslišujejo zaradi načela neposrednosti, ne pa načela ustnosti. Načelu ustnosti je zadoščeno tudi takrat, ko je kršeno načelo neposrednosti (npr. z branjem zapisnikov o zaslišanju priče v preiskavi).

31

5.5. Načelo prepovedi sojenja v isti stvari

Pomeni pravilo, da se proti isti osebi ne sme voditi nov kazenski postopek za kaznivo dejanje, o katerem je bilo enkrat že pravnomočno odločeno (»ne bis in idem«, glej 10. člen ZKP). Po pravnomočnosti pa se sme sodna odločba spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi samo v obsojenčevo korist (»prepoved reformatio in peius«).Načelo ne bis in idem ima 2 vidika:

posameznik ne more biti ponovno obsojen za KD, za katero je že bil obsojen s pravnomočno sodbo

na podlagi te pravice domneva nedolžnosti preraste v neizpodbojno domnevo

5.6. Načelo javnosti

Načelo javnosti zagotavlja nadzor demokratične javnosti nad deloma sodišča in je pomembno za zagotovitev legitimnosti in objektivnosti kazenskega postopka. Kršitev tega načela pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kar ima za posledico razveljavitev sodbe (4. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). To načelo pa ni absolutno in je lahko tudi omejeno. Pri tem je potrebno razlikovati neenak odnos med javnostjo, ki velja za stranke in splošno javnostjo, ki je lahko pod določenimi pogoji tudi izključena (294 – 297 ZKP).

5.7. Načelo iskanja materialne resnice

Po tem načelu morajo državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe (17. člen ZKP). Državni tožilec mora tako ugotavljati tudi dejstva, ki so obdolžencu v korist (17/II ZKP). To načelo pa zavezuje tudi sodišče, ki mora biti aktivno in v tem smislu pristransko, saj s tem zavzema vlogo pregona in obrambe (npr. 299. člen ZKP).Z atributom »materialna« so teoretiki poudarjali razliko med formalno, legalno resnico, ko je zakon določal, kaj naj sodišče v konkretni situaciji šteje za resnično, ter resnico, do katere je sodišče prišlo na podlagi proste presoje dokazov (logike in življenjskih izkušenj).

5.8. Načelo proste presoje dokazov

Načelo proste presoje dokazov daje pravico sodišču in državnim organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali

32

ne, niso vezani na nobena posebna formalna dokazna pravila o vrednosti posameznih dokazov. Sodišče torej dokaze oceni v skladu s svojo logično in psihološko analizo. (18/I ZKP)

Ocena dokazov po prosti presoji se lahko izvaja na dva načina. Po prvem sodišče ni dolžno, da v obrazložitvi sodbe navede razloge za svoje prepričanje, npr. porota v Franciji in anglo-ameriškem pravu oblikuje svojo odločitev o obstoju kaznivega dejanja in krivde na podlagi svojega notranjega prepričanja. Takšen način odločanja je mogoč pri poroti, ki svojo odločitev prinaša v obliki odgovora na vprašanje kriv ali ni kriv (guilty or not guilty). (Vlogo porote v anglo-ameriškem pravu nekateri radi primerjajo s črni skrinjico. Znana sta nam input (informacije, ki jih je porota sprejela) in output (krivdorek), ni nam pa znano samo dogajanje v procesu odločanja, ker porotnikom sodbe ni treba obrazložiti. Prav zaradi takšnega neobrazloženega načina odločanja se postavlja vprašanje, koliko članov naj šteje porota in ali mora biti odločitev soglasna).

Po drugem načinu pa mora sodišče svojo prosto presojo izoblikovati na podlagi ocene dokazov, ki mora biti logična in izkustveno sprejemljiva ter jo je mogoče preveriti, ker mora sodišče v obrazložitvi odločbe navesti, katera pravno pomembna dejstva šteje za obstoječa. Obrazložitev sodne odločbe je sredstvo, ki varuje pred samovoljo oziroma arbitrarnostjo sodniških odločitev. Zato se ocena dokazov po takšni prosti presoji ne omejuje zgolj na notranje prepričanje sodišča, če zakon zahteva, da sodišče svoje prepričanje o obstoju pravno pomembnih dejstev obrazloži tako da vsakdo, ki je s takšno obrazložitvijo seznanjen, lahko prosto presodi, ali je sodišče prišlo do svoje dokazne ocene na logičen in izkustveno sprejemljiv način.

Sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila (18/I ZKP), pač je vezano na dokazne prepovedi (18/II ZKP). Nanje ni mogoče opreti sodne odločbe in se jih tudi izloči, so predmet eksluzije. Sodišče pa mora upoštevati določena pravila, ki veljajo za način dokazovanja posameznih dejstev in ki jih moramo razlikovati od formalnih dokaznih pravil. Obstajajo namreč dejstva, ki jih je mogoče dokazovati le na način, predpisan z zakonom. (npr. telesne poškodbe je mogoče slednje ugotoviti le s pomočjo izvedenca medicinske stroke (264. člen ZKP)). Glede na to, da ne veljajo za presojo dokazov nobena posebna formalna dokazna pravila, sodišča ne veže avtoriteta izvedenskega mnenja, ker lahko podvomi o pravilnosti izvedenčevih ugotovitev, če je njegova utemeljitev takšna, da sodišča ne prepriča … (258. člen ZKP).

5.9. Načelo neposrednosti

To načelo se nanaša na uporabo dokaznih sredstev na glavni obravnavi, zato ga nekateri imenujejo načelo neposredne sodne presoje dokazov. Načelo pomeni, da mora sodišče vzeti za podlago sodbe praviloma le tista dejstva, ki jih je s svojimi čutili zaznalo na glavni obravnavi ob izvedbi originalnih dokazov. (355. člen ZKP) Smisel je v torej v tem, da naj razpravno sodišče prihaja v kontakt z izvirnimi dokazi neposredno, brez posredovanja drugih procesnih organov. Sodišče naj si torej ustvari neposreden vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza. Tako naj priča poda svojo izpoved na glavni obravnavi (če je le mogoče), na pa da se bere zapisnik o njenem zaslišanju v preiskavi.

33

To načelo ni absolutno in ZKP pozna kar nekaj izjem (npr. 340/I(1),(2), 340/II, 325/I, II ZKP …). O načelu neposrednosti pa ni mogoče govoriti v zvezi z pritožbenim postopkom, saj pritožbeno sodišče praviloma odloča na podlagi spisa na seji senata in zgolj izjemoma na glavni obravnavi (379. člen ZKP).

5.10. Preiskovalno (inkvizitorno) načelo oziroma instrukcijska maksima

To načelo pooblašča sodišče, da sme zbirati in izvajati dokaze, za katere misli, da so potrebni za pravilno razsojo. (17. člen in 299/III ZKP) Inkvizitorno načelo je pogosto predmet kritike, saj se mu očita, da onemogoča objektivnost sodišča, ki je prisiljeno izhajati zdaj iz obtožbene, zdaj iz obrambne teze, in da obema strankama ne more zadostiti z enako mero nepristranskosti.

5.11. Načelo kontradiktornosti

Kontradiktornost (razpravnost) v ožjem pomenu besede predvideva pravico procesnih strank izreči se o stališčih in procesnih dejanjih nasprotne stranke (argumentirana kontradiktornost, 16. člen ZKP). Pogosto pa se izraža z izrekom »audiatur et altera pars«.Kontradiktornost (razpravnost) v širšem pomenu besede pa pomeni pravico strank, da same zbirajo in izvajajo dokaze ter preizkušajo verodostojnost dokazov nasprotne stranke, ne da bi pri zbiranju procesnega gradiva sodelovalo tudi sodišče.

Naš zakon o kazenskem postopku uveljavlja ožje pojmovanje kontradiktornosti, ker ohranja inkvizicijsko maksimo. Širše pojmovanje kontradiktornosti torej odklanja instrukcijsko maksimo, ki pomeni dolžnost sodišča, da zbira in samo izvede dokaze, za katere misli, da so potrebni za pravilno razsojo.

5.12. Načelo domneve nedolžnosti

Tudi to načelo je eno temeljnih načel kazenskega procesnega prava, ki pa je predmet posameznega gradiva.

5.13. Avtonomnost kazenskega postopka

V Sloveniji je sprejeto načelo avtonomnosti kazenskega postopka. V odločbi US RS U-I-18/93 (http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/9EB0F321BE341129C125717200280D17) je US RS zapisalo:

34

»21. Kazenski postopek ni samo sredstvo za udejanjanje materialnega kazenskega prava...

22. Pravna je v kontekstu kazenskega postopka torej tista država, ki procesnih pravic posameznika ne obravnava relativno in ki jih ni pripravljena žrtovati v interesu učinkovitosti uporabe materialnega kazenskega prava. Kršenje človekovih pravic, pa naj gre za mučenje ali za neutemeljen odvzem prostosti, ne more biti sredstvo za udejanjanje materialnega kazenskega prava. Ta cena je previsoka.«

35

6.DOMNEVA NEDOLŽNOSTI

6.1. Domneva nedolžnosti v URS

Domneva nedolžnosti je zapisana v 27. členu Ustave (http://www.dz-rs.si/?id=150&docid=27&showdoc=1):

“Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.”

6.2. Kaj domneva nedolžnosti NI

US RS v odločbi U-I-18/93 opozarja, da “pri domnevi nedolžnosti ne gre predvsem za to, da bi meritorno in izven okvira kazenskega prava in postopka absolutno veljalo, da je vsak pozitivno nedolžen”.

Bistvo domneve nedolžnosti tako ni v tem, da osumljencu v kazenskem postopku ne smemo ničesar storiti, dokler ni pravnomočno obsojen. Ne sme se šteti za nekaj absolutnega oziroma osumljeni se ne more šteti za absolutno nedolžnega. Če bi bilo tako, potem v kazenskem postopku ne bi mogli ničesar početi zoper njega, nikakor posegati v njegove pravice (npr. ne bi ga bilo možno dati v pripor, mu prisluškovati, opraviti hišne preiskave…, zbirati dokazov zoper njega), oziroma niti ne bi mogli začeti kazenskega postopka.

6.3. Dvojni pomen domneve nedolžnosti

V grobem moramo ločiti dva pomena domneve nedolžnosti:1. pomen za poseg v pravice/položaj osumljenca v kazenskem postopku2. pomen za odločitve (sodbe, odločbe o priporu itd.) sodišča

6.3.1. Pomen za posege v pravice/položaj osumljenca

US RS poudarja v odločbi U-I-18/93, da gre pri domnevi nedolžnosti za dinamični-procesni prenos dokaznega bremena.

To pomeni, da začnemo z neko domnevo nedolžnosti, ko smo dejansko skoraj 100% prepričani v nedolžnost obdolženca oz. je verjetnost, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, zelo majhna.

Ta domneva nedolžnosti se skozi postopek s povečevanjem dokaznih standardov/dokazov o krivdi počasi "krha", dokler s (pravnomočno) sodbo ne pade. In bolj kot se krha oz. višji kot je izpolnjen dokazni standard, bolj lahko v kazenskem postopku posežemo v osumljenca, bolj ga lahko obravnavamo kot krivega.

36

Domneva nedolžnosti pomeni, da dlje kot teče postopek in bolj kot želimo posegati v posameznika (hujši poseg v pravice), višji dokazni standard mora biti izpolnjen oz. več dokazov moramo imeti zoper njega.

Tako za potek predkazenskega postopka in nekatere najmilejše posege (posege v “najmanj pomembne” pravice) mora biti izpolnjen dokazni standard razlogov za sum.

Če želimo poseči v bolj pomembne pravice oziroma opraviti bolj invazivne posege v obdolženca, potrebujemo izpolnjen dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Če želimo začeti formalni kazenski postopek (fazo preiskave ali fazo glavne obravnave) ali poseči v najpomembnejše pravice (npr. odrediti pripor in tako dolgotrajno poseči v osebno svobodo), potrebujemo izpolnjen dokazni standard utemeljenega suma.

Če pa želimo zrušiti domnevo nedolžnosti, pa moramo dokazati krivdo onkraj razumnega dvoma.

Na ta način se s tekom postopka dokazno breme za tožilstvo/organe pregona ves čas povečuje, hkrati pa se na nek način prenaša oziroma povečuje dokazno breme za obdolženca, saj se mora braniti pred vse hujšimi posegi v njegove pravice. Zato govorimo o “dinamično-procesnem prenosu dokaznega bremena”.

6.3.2. Pomen za odločitve sodišča

Domneva nedolžnosti pomeni, da mora sodišče v dvomu odločiti v korist obdolženca, torej in dubio pro reo.

Če sodišče (preiskovalni sodnik, zunajobravnavni senat, sodeči senat) pri sprejemanju katerekoli odločitve ni prepričano/je v dvomu o nečem (npr. da je nekaj dokazano, da je nek pogoj za preiskovalno dejanje podan, itd.), potem se mora odločiti v korist osumljenca in šteti, da to nekaj ni dokazano, da pogoj za preiskovalno dejanje ni podan etc..

To načelo je najpomembnejše pri končni sodbi. Obsodilna sodba je lahko izrečena le, če je sodišče prepričano onkraj razumnega dvoma, da je obtoženi storil kaznivo dejanje. Če sodišče ni prepričano oziroma še vedno razumno dvomi, potem mora izreči oprostilno sodbo!

Včasih pravimo (da si lažje predstavljamo), da onkraj razumnega dvoma pomeni, da obstaja vsaj 90%, 95% verjetnost, da je obtoženi storil kaznivo dejanje. To pomeni, da če je podana 75% verjetnost, da je storil kaznivo dejanje, ga mora sodišče oprostiti.

Skratka, zaradi domneve nedolžnosti obstajata samo dve možni vsebinski sodbi:

1. če je sodišče prepričano o krivdi, izda obsodilno sodbo2. če sodišče ni prepričano o krivdi, izda oprostilno sodbo.

V srednjem veku je obstajala sodba absolutio ab instantia, v rimskem pravu v času republike je obstajala sodba sibi non liquere. Oba tipa sodb sta pomenila,

37

da ko sodišče ni bilo prepričano niti o krivdi niti o nedolžnosti, je izreklo to vrsto sodbe, ki je pravzaprav pomenila, da je sodišče reklo: zaenkrat ne moremo ničesar odločiti, vrnite se, ko boste imeli več dokazov.

Takšna tipa sodb sta v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Če sodišče ni prepričano o krivdi, potem ga mora oprostiti! Skratka, oprosti ga tudi, če ni prepričano o nedolžnosti. Važno je le, da ni prepričano o krivdi.

Pomembno je še to, da načelo in dubio pro reo velja za skoraj vse odločitve sodišč v našem kazenskem postopku, ne zgolj za končno sodbo; to pomeni npr. da če sodišče pri odločanju o priporu ni prepričano, da je podan utemljen sum ali begosumnost (kot pogoj za pripor), potem mora šteti, da ni podan in mora zavrniti predlog za pripor.

6.3.3. Posledice domneve nedolžnosti po stališču US RS

V odločbi U-I-18/93 US RS zapiše tri pomene domneve nedolžnosti:1. »Prvič pomeni, da je dokazno breme (onus probandi) na tožeči stranki

(državi) in ne na obdolžencu.«

2. »Drugič pomeni, da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje: "Actore non probante reus absolvitur|"

3. »In tretjič, kar je povsem isto, velja načelo in dubio pro reo, ki pomeni, da mora sodišče v dvomu obtoženca oprostiti.«

6.3.4. Posledice oprostilne ali zavrnilne sodbe za domnevo nedolžnosti

6.3.4.1. Sprememba izpodbojne v neizpodbojno domnevo nedolžnosti

V primeru pravnomočne oprostilne ali zavrnilne sodbe, pa čeprav je bilo prej zelo veliko dokazov (da smo prišli do faze glavne obravnave in sodbe, smo morali imeti toliko dokazov, da smo imeli utemeljen sum), se šteje, da je ta oseba v celoti nedolžen.

Zato se ga po zavrnilni ali oprostilni sodbi, ne glede na to, koliko sporna/tesna je, ne sme obravnavati kot sumljivega ali kakorkoli drugače kot 100% nedolžnega. Skratka, četudi je bilo npr. 85% verjetnosti, da je storil kaznivo dejanje, smo ga morali oprostiti, ker ni bilo onkraj razumnega dvoma. In na podlagi takšne sodbe se šteje za 100% nedolžnega oziroma 0% krivega, ne glede na to, koliko dokazov o njegovi krivdi je bilo prej.

To pomeni, da se domneva nedolžnosti skozi celoten kazenski postopek počasi ruši, zato da sploh omogoča potek kazenskega postopka in raziskovanje kaznivega dejanja, ampak na koncu postopka, če domneva ni bila dokončno ovržena (krivda ni dokazana onkraj razumnega dvoma), je vse prejšnje izpodbijanje domneve nedolžnosti nepomembno. Domneva nedolžnosti se "resetira", znova stoji v celoti, šteje se za 100% nedolžnega, s to razliko, da je sedaj domneva postala NEIZPODBOJNA.

38

Ker imamo načelo ne bis in idem, to pomeni, da ko je nekdo s pravnomočno sodbo spoznan za nedolžnega (oprostilna sodba), se šteje za absolutno nedolžnega! Ni mogoče znova soditi, odpirati primera oziroma spremeniti sodbo v škodo oproščenega!

To velja tudi za pravnomočno zavrnilno sodbo, ker ima prav tako za posledico ne bis in idem.

Izredna pravna sredstva...) ne morejo spremeniti sodbe v obdolženčevo škodo, temveč zgolj v korist. Tako npr. ZKP v 426/II določa, da če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

Skratka, ne spremeni npr. oprostilne sodbe v obsodilno, čeprav bi se po pravnomočnosti oprostilne sodbe pojavili novi dokazi ali bi se ugotovilo, da je drugostopenjsko sodišče ravnalo napačno.

Pred začetkom kazenskega postopka torej obstaja domneva nedolžnosti, ki ni absolutna, temveč je izpodbojna in se lahko ovrže. Zato se lahko začne postopek proti osumljencu itd. Po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ki se ni zaključil z obsodilno sodbo, ampak se je zaključil na nek drug način, se posameznik šteje za absolutno nedolžnega.

6.3.4.2. Odločba ESČP v zadevi Sekanina v. Avstrija

(Str. 34 v Praktikumu)

Zadeva Sekanina se nanaša na primer naknadne odškodninske tožbe proti državi zaradi neutemeljenega odvzema prostosti (pripora) na temelju obtožbe za kaznivo dejanje umora.

Obdolženi Sekanina je bil v kazenskem postopku zaradi pomanjkanja dokazov oproščen obtožbe, njegov zahtevek za odškodnino pa je bil, skladno z avstrijsko zakonodajo, v pravdnem postopku zavrnjen z obrazložitvijo, da je še vedno podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, da je bil oproščen samo zaradi odločanja na podlagi načela in dubio pro reo, ter da niso bili vsi dokazi o krivdi ustrezno negirani (»refuted«).

ESČP je odločilo, da so pomisleki o krivdi po pravnomočni oprostilni sodbi nedopustni in predstavljajo kršitev drugega odstavka 6. člena EKČP. 

6.3.5. Koga zavezuje domneva nedolžnosti

ESČP: De Ribemont v. Francija

(str. 32 v Praktikumu)

Bistvo: Domnevno nedolžnosti lahko kršijo tudi drugi nosilci javnih pooblastil, ne zgolj sodišče.

39

V tej zadevi je policija iskala morilce g. de Broglie. 29. decembra je bil aretiran de Ribemont; še istega dne in še preden je bil obtožen, pa je notranji minister sklical tiskovno konferenco, kjer so on in dva policista, ki sta sodelovala v preiskavi, o de Ribemontu brez zadržkov govorili kot o enem izmed sostorilcev.

ESČP je odločilo, da gre pri takšnih izjavah za izjave osumljenčeve krivde (“declaration of guilt”), ki, prvič, spodbujajo javnost k temu, da verjame v osumljenčevo krivdo, in, drugič, prejudicirajo presojo dejstev s strain pristojnih sodnih organov, ter da to predstavlja kršitev domneve nedolžnosti iz 2. odstavka 6. člena EKČP.

40

7. PRIVILEGIJ ZOPER SAMOOBTOŽBO

7.1. Definicija

Temelj te pravice je v 29. členu Ustave:“Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice:- da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;- da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;- da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;- da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo.”

Privilegij zoper samoobtožbo je skupno ime za naslednji sklop pravnih institutov: Pravico do molka Pravico do zagovornika (67.člen ZKP) Prepoved sile, grožnje in podobnih sredstev, da bi se dosegla kakšna

njegova izjava ali priznanje (11., 227/VIII ZKP) oziroma prepoved mučenja, sile, grožnje in medicinskih sredstev kot tehnike zasliševanja

Prepoved preslepitve, sugestivnih in kapcioznih vprašanj(člen 228/III ZKP)

Privilegij zoper samoobtožbo zagotavlja obdolžencu pravico, da o svoji vpletenosti v kazenskopravno relevanten dogodek pove samo toliko oziroma tisto, kar sam hoče prostovoljno in zavestno povedati.

7.2. Cilj PZS

Cilj privilegija zoper samoobtožbo je, da dosežemo večjo enakost med strankama v postopku oziroma odpravimo/preprečimo negativne posledice neenakosti med strankama, ker le tako lahko imamo enakopraven in pošten postopek, kjer se ne krši pravic posameznika.

Več o tem v točki 2.2.4. (načelo kontradiktornost)

7.2.1. PZS in domneva nedolžnosti

Domneva nedolžnosti je nujen pogoj za praktično uporabnost privilegija zoper samoobtožbo, predvsem za pravico do molka. Če nimamo domneve nedolžnosti, potem si obdolženi ne more privoščiti, da bi bil tiho (čeprav bi imel to pravico), saj bi ob njegovem molku obveljala domneva krivde in bi bil obsojen.

Če bi zagotovo vedeli, da je vsakokratni obdolženec oseba, ki je tudi storilec kaznivega dejanja, pravica do molka ne bi bila potrebna. Ker pa tega ne vemo, moramo s tako osebo ravnati, kot da ni storilec kaznivega dejanja. Prav v tem se pravica do molka povezuje z domnevo nedolžnosti, oziroma pravica do molka predstavlja učinkovito izpeljavo domneve nedolžnosti. Posledica tega je, da mora tožilec dokazati vse prvine obtožbe in lahko obdolženec ostaja popolnoma pasiven. Pravica do molka je branik, ki preprečuje, da se breme dokazovanja prenaša na obdolženca in s tem državi, da ga uporabi kot aktivno dokazno

41

sredstvo, torej kot objekt postopka, ter jo prisili, da poišče alternativne poti za dokazovanje krivde. (Dežman, str. 337)

7.3. Domet privilegija zoper samoobtožbo

Privilegij zoper samoobtožbo se nanaša na t.i. testimonijalne (testimony - pričanje, izpoved) oziroma komunikativne dokaze.

Privilegij zoper samoobtožbo varuje njegovo voljo po izpovedovanju. skratka, prepovedano je posegati v obdolženčevo telo, v kolikor je cilj tega, da pripravimo "dušo" oziroma posameznika, da nekaj pove.

Ne ščiti pa njegovega telesa, kot vir FIZIČNIH dokazov. To pomeni, da mu lahko vzamemo prstne odtise, bris sluznice (za DNK), kri lahko že ob zelo nizkih dokaznih standardih, tudi proti volji obdolženca (149/II ZKP).

Med testimonialne/komunikativne izjave po sodni praksi (glej spodaj) sodijo tudi razni dokumenti, zato se ne sme siliti obdolžencev, da jih predajo/povejo, kje so ti dokumenti.

Edicijska dolžnost (dolžnost predložiti dokaze) iz 220. člena ZKP ne velja za obdolžence, velja pa za priče/druge osebe!

7.4. Pravni pouk

Da bi bila pravica do zagovornika in molka učinkovita, mora obdolženi za njih vedeti, zato ZKP določa primere, ko mora biti obdolžencu dan pravni pouk (4. člen, 67., 148/IV, 157/III, 193/III, 203/I, 227/II, 321/V.). Gre za primere, ko se osebi odvzame prostost ali ko se od nje kot od obdolženca želi pridobiti izjavo o KD.

MTV (možno teoretično vprašanje): Ustreznost ureditve pravnega pouka po ZKP-ju in privilegij zoper samoobtožbo.

7.5. Pravica do zagovornika,

7.5.1. Zaslišanje in informativni razgovor

V predkazenskem postopku je možno zaslišanje s strani policije le, če je prisoten zagovornik. Če osumljeni izjavi, da se odpoveduje pravici do zagovornika ali če zagovornik ne pride v dveh urah, ga lahko policija potem vseeno sprašuje, vendar v tem primeru ne gre za zaslišanje, temveč za informativni razgovor, ki je urejen v 148/VI. ZKP.

Torej, ne more biti zaslišan brez zagovornika, četudi bi on sam želel, da se to šteje za zaslišanje.

Kaj je razlika? Pri zaslišanju se izdela zapisnik, ki se lahko uporabi v

42

preiskavi in na glavni obravnavi kot dokaz. Pri informativnem razgovoru se izdela uradni zaznamek, ki sicer ostane v spisu (sodniki ga vidijo), ampak ne sme biti uporabljen kot dokaz (ne sme biti uporabljen pri odločitvi sodišča o krivdi itd.). Tako gre pri uradnem zaznamku o informativnem razgovoru za t.i. poldokaz.

7.5.2. Pridobivanje izjav v fazi preiskave

V fazi preiskave spraševanje osumljenca vedno poteka pred preiskovalnim sodnikom (policija ne more spraševati osumljenca v fazi preiskave), po pravilih 227. člena ZKP. Praviloma lahko poteka zaslišanje tudi brez zagovornika, ampak le, če se mu osumljeni prostovoljno odpove. V določenih primerih pa MORA biti prisoten zagovornik (gre za t.i. formalno obvezno obrambo – glej v nadaljevanju).

7.5.3. Odpoved pravici do zagovornika

Odpoved pravici do zagovornika, bodisi v predkazenskem bodisi v kazenskem postopku, mora biti:

Izrecna in nedvoumna Prostovoljna Zavestna Preklicljiva

7.5.4. Formalna obvezna obramba

Če v primerih formalne obvezne obrambe obdolženi nima zagovornika, je pridobivanje izjave nezakonito.

Formalna obvezna obramba je določena za primere: zaslišanja po 148.a členu ZKP iz 70. člena ZKP:

o je obdolženec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani,

o če teče zoper njega kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero je v zakonu predpisana kazen tridesetih let zapora,

o če je po 157. členu tega zakona priveden k preiskovalnemu sodniku, mora imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju.

o pri postopku po 204.a členu tega zakona (narok o odločanju o pripor) in ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor.

o ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen.

V zgoraj navedenih primerih mora imeti zagovornika do pravnomočne sodbe, če pa je nem, gluh ali sicer nezmožen, ali če je bil obsojen na 30 let zapora, pa do konca izrednih pravnih sredstev.

ko tako določi preiskovalni sodnik (178/I ZKP) Ko ga policija prvič privede k preiskovalnemu sodniku

Če si v primerih formalne obvezne obrambe obdolženec ne priskrbi zagovornika, se mu MORA postaviti zagovornika po uradni dolžnosti, čeprav obdolženec tega

43

mogoče niti ne želi. Tako npr. pri naroku o odločanju o priporu zagovornik mora biti tam , čeprav osumljeni mogoče niti ne želi, da je zagovornik zraven.

7.6. Prepoved sugestivnih/kapcioznih vprašanj ter preslepitve

Kapciozna vprašanja so tista, ki izhajajo iz tega, da je osumljenec že priznal kaznivo dejanje, oziroma da je bilo nekaj že ugotovljeno. Npr. vprašanje: "kolikokrat ste ga ustrelili?" oziroma "ali ste ga ustrelili iz ljubosumja?", postavljeno še preden je osumljeni sploh priznal, da je žrtev ustrelil, je kapciozno vprašanje.

Sugestivna vprašanja so tista, ki v sebi skrivajo »navodilo«, kako naj vprašani odgovori, npr. »Mar ni tako, da ste ga ustrelili iz ljubosumja«?

Prepovedana je preslepitev; policija/tožilstvo/sodišče ne sme preslepiti osumljenca oziroma mu lagati.

Primer preslepitve: imamo dva osumljenca. Policist se zlaže osumljencu (A), da je drugi osumljenec (B) dejanje priznal in da bo bolje, če tudi on prizna, ker ga bodo tako ali tako obsodili, in da bo s priznanjem dobil nižjo kazen. Če osumljenec B v resnici ni priznal in se je policist zlagal, potem gre tukaj za preslepitev.

7.7. Sankcioniranje kršitve privilegija zoper samoobtožbo

Kršitev PZS se sankcionira z ekskluzijo – testimonialni dokazi se izločijo, sodna odločba se na te dokaze ne sme opreti.

Ali je v konkretnem primeru prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo, je včasih zelo težko reči in je odvisno od konkretnih okoliščin ter presoje sodišča. Tako je npr. zelo nejasno, ali oz. kdaj postane ravnanje policije, ki npr. precej zatemni prostor za zaslišanje, ker ve, da je osumljenca strah teme, enako mučenju oziroma uporabi sile, in s tem kršitev PZS.

Da pa bi zaradi kršitve PZS izločili nek dokaz, je nujno potrebno, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem države (predvsem policije), ki se lahko subsumira pod eno izmed zgornjih prepovedanih ravnanj (npr. uporaba sile) oziroma ki predstavlja kršitev PZS, in testimonialnim dokazom. Če ni vzročne zveze, potem ni mogoče izločiti dokaza.

7.8. Sodna praksa

Up – 134/97

44

Pritožnici (18 let, samomorilna) sodnica za priznanje obljubi nižjo kazen, to sodnica med glavno obravnavo štirikrat ponovi

US RS odloči, da gre za kršitev PZS, saj »mora biti pravni pouk takšen, da bo odločitev obdolženca o tem, ali bo izkoristil p. do molka ali ne, v celoti odvisna od njegove volje … Zato mora DT dokazati vse elemente k. d., da prepriča sodišče, tudi če ostane obdolženec povsem pasiven … Pravica do molka daje obdolžencu možnost, da ničesar ne izjavi o obtožbah, ki ga bremenijo, pri čemer je zlasti pomembno, da se obdolženec zaveda, da ima pravico molčati, ne da bi zgolj uveljavitev te pravice sama po sebi zanj imela kakršnekoli posledice … Prav zaradi poseben ranljivosti v takšni situaciji mora biti prag presoje privilegija zoper samoobtožbo postavljen s posebno skrbnostjo in strogostjo, da se lahko udejanji. To pa pomeni, da je vsakršno bolj ali manj subtilno vplivanje ali pogojevanje treba razlagati kot pritisk oziroma vplivanje na svobodno odločitev …«

Saunders v. ZK (ESČP)

Saunders je preiskovan zaradi gospodarskega kriminala (mahinacije z delnicami).

Inšpektorji so začeli s prekrškovnim postopkom pol leta pred policijo. Dal jim je različne izjave, ki jih je pozneje tožilstvo uporabilo v postopku zoper njega (inšpektorji kot zbiralci dokazov za tožilstvo)Podatki so pod prisilo pridobljeni od inšpektorjev, zato jih tožilstvo jih ne bi smelo uporabiti kot dokaz, sodišče pa ne upoštevati

ESČP odloči, da PZS sicer ni izrecno zapisan v 6. Členu EKČP, vendar leži v njegovem osrčju. Tožilstvo mora primer voditi brez zatekanja k prisili (uporabili so izjave pridobljene s prisilo). Sodišče pravi, da ni dovolj, da so izjave neobtožujoče oz. na videz neobremenjujoče (tožilstvo je namreč trdilo, da le samoobtožujoče izjave spadajo v PZS). Ker je na videz nedolžne izjave pridobljene pod prisilo inšpektorjev tožilstvo uporabilo, to pomeni kršitev PZS.

V postopku je tožilstvo dajalo izjavam pred inšpektorjem velik pomen, saj jih več dni bere poroti

Tožilstvo je trdilo tudi, da PZS ni absoluten, ker gre za zapleteno korporacijsko zadevo. Sodišče jasno poudari, da se ne sme kršiti pravil zaradi zapletenosti, zahteva po poštenem sojenju namreč velja v vseh zadevah.

Funke v. Francija (ESČP)

Pri njem doma so iskali bančne račune, carinske izpiske, različne materialne dokaze.

trdil je, da jih nima, a so jih vseeno našli. Ker so rabili še dodatne bančne izpiske, ki jih niso našli (niti niso vedeli ali obstajajo) so ga pozvali so ga , naj jih priskrbi. Najprej je rekel, da jih bo priskrbel, potem si je premislil. Ker jih ni želel priskrbeti so mu izrekli globo zaradi nepredložitve listin, to pa pomeni prisilo.

Niso sicer zahtevali, da prekršek prizna, a vseeno je podana kršitev PZS. ESČP odloči, da za obdolženca edicijska dolžnost ne velja! (edicijska dolžnost je dolžnost izročiti listine, materialne dokaze …)

John Murray v. ZK

45

John Murray je bil v kazenskem postopku osumljen terorizma (IRA). Policist mu je odvzel prostost in dal pouk: »Ničesar vam ni treba povedati, razen če vi tako želite, vendar vas moram opozoriti, da če pozabite omeniti kakšno dejstvo, na katero bi se zanašala obramba na sodišču, bo vaša napaka izkoristiti priložnost govora na sodišču obravnavana kot podpora relevantnim dokazom proti vam. Če želite kaj povedati, bo izrečeno sodilo v dokaz.«

Na sojenju ni podal nobenih dokazov v svojo obrambo, niti ni pričal, čeprav ga je sodnik poučil, da se lahko sodišče pri odločanju o krivdi ali nekrivdi opre na zavrnitev dati dokaze ali odgovoriti na vprašanja.

ESČP je odločilo, da v konkretnem primeru ni šlo za kršitev PZS. Ugotovilo je: »… problematično je, ali so privilegiji v tem primeru absolutni v smislu, da se obdolženčevo izvrševanje pravice do molka ne sme na sojenju v nikakršnih okoliščinah uporabiti zoper njega in se vedno upošteva kot »neprimerna prisila«, ali druga možnost, da se v določenih okoliščinah ob vnaprejšnjem opozorilu njegov molk lahko uporabi. Po eni strani je očitno, da so omenjeni privilegiji nezdružljivi z obsodbo, ki bi bila oprta izključno oziroma pretežno na obdolženčev molk … Po drugi strani pa Sodišče enako očitno meni, da ti privilegiji ne morejo in ne smejo preprečiti upoštevanja molka obdolženca pri oceni prepričljivosti navedenih dokazov obtožbe v položajih, ki jasno zahtevajo njegovo razlago. Če se mora med tema dvema skrajnostma potegniti črta, iz razumevanja »pravice do molka« sledi, da mora biti odgovor na vprašanje o absolutnosti pravice negativen.«

Naše US RS pa je v zadevi Up 134/97 vzpostavilo višji standard.

Miranda v. Arizona

V tem primeru je VS ZDA presojalo dopustnost izjave pridobljene v incommunicado situaciji (zaslišanje obdolženca s strani policije ali DT v sobi, v kateri je obdolženec odrezan od zunanjega sveta).

1963 policisti aretirajo Ernesta Mirando in ga odpeljejo na policijsko postajo, kjer ga žrtev prepozna kot storilca. Posadijo ga v sobo za zasliševanje. Niso ga opozorili na njegove pravice (p. do odvetnika, molka …). Miranda je podpisal priznanje, na vrhu lista pa je bila natipkana klavzula, da se zaveda svojih pravih, je izjavo podal prostovoljno, brez groženj … Obsojen je bil zaradi ugrabitve in posilstva.

VS ZDA je sodbo nižjih sodišč razveljavilo, ker je bilo iz pričanja policistov razvidno, da Mirande niso na kakršen koli način obvestili o pravici do posvetovanja z zagovornikom in njegove navzočnosti med zaslišanjem. Prav tako niso na nikakršen način dopustili izvrševanja PZS. Natipkana klavzula namreč še zdaleč ne pomeni, da je Miranda poznal svoje pravice ali da bi se jim zavestno in razumno odrekel.

Sodišče je odločilo, da tožilstvo ne sme uporabiti razbremenilnih ali obremenilnih izjav iz kustodialnega zaslišanja obdolženca, razen če dokaže, da je poskrbelo za procesna jamstva, ki učinkovito varujejo PZS.

46

Zato je od te sodbe dalje obvezen POUK. Osebo morajo poučiti, da ima pravico molčati, da lahko vsako izjavo, ki jo poda, uporabijo kot dokaz proti njej, ter da ima pravico do prisotnosti odvetnika, bodisi izbranega ali dodeljenega. Oseba se lahko izvrševanju teh pravic odpove pod pogojem, da je odpoved pravicam prostovoljna, zavestna in razumna.

Spinelli v. United States

Spinelli je bil osumljen nelegalnih poslov v zvezi z igrami na srečo. FBI mu je sledil, vendar ni imel dovolj informacij, s katerimi bi zadostil dokaznemu standardu utemeljenega suma. »Rešil« jih je informator FBI, ki jih je obvestil o Spinellijevi dejavnosti in na ta način je bilo zadoščeno želenemu dokaznemu standardu.

VS ZDA je sodbo preizkusilo in jo razveljavilo. V obrazložitvi je vzpostavilo Aguilar Spinellijev test s katerim se presoja vrednost informatorjevega poročila. S tem je podrobneje razdelalo pogoje, na katere je nakazalo v primeru Aguilar.

Test ima subjektivni in objektivni kriterij. Pri subjektivnem se preizkuša subjektivno zanesljivost informatorja. Sodnik se vpraša, ali bi tudi razumnega in previdnega človeka v zanesljivost obveščevalca prepričale okoliščine, ki so prepričale policista. Objektivni kriterij pa se osredotoči na objektivno vrednost obvestila. Preverja se okoliščine, ki kažejo na to, kako je informator prišel do posredovanih podatkov. ti podatki morajo biti sodniku zagotovljeni (čisto drugače je, če ji bil informator pri dejanju sam prisoten ali posreduje le govorice …).

V konkretni zadevi ni bil izpolnjen noben kriterij testa. To po mnenju VS ZDA ne pomeni, da je informatorjev namig neuporaben in ga sodnik ne sme upoštevati. Ne zadošča pa tak namig za izpolnjenost dokaznega standarda utemeljenega suma. Za kaj takega morajo biti temu dodani še dodatni dokazi.

8.NEODVISNO IN NEPRISTRANSKO SODIŠČE

8.1. Splošno

Evropska konvencija o človekovih pravicah v 6. členu (Pravica do poštenega sojenja) določa: “Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. “

Ustava Republike Slovenije v 23. členu (Pravica do sodnega varstva) določa: "Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče."

47

8.2. Pristopi ugotavljanja nepristranskosti

ESČP v svoji sodni praksi (predvsem odločbi Piersack v. Belgija – Praktikum, stran 90- in De Cubber v Belgija – Praktikum, stran 91) oblikuje dva pristopa k ugotavljanju, ali je bila kršena pravica do nepristranskega in neodvisnega sodišča. Podrobneje o obeh sodbah v nadaljevanju.

Subjektiven pristop: Ugotavlja se, ali je konkretni sodnik v konkretnem primeru de facto bil pristranski oz. neodvisen, ali pa je bil pristranski, imel neke predsodke, vnaprej oblikovano mnenje o primeru (npr. še preden je slišal dokaze na glavni obravnavi,...).

Dejanska nepristranskost in neodvisnost sodišča se domneva, zato je potrebno ovreči domnevo oziroma dokazati, da je bil pristranski oz. ne-neodvisen.

Objektiven pristop: Ugotavlja se ali obstajajo okoliščine sojenja itd., zaradi katerih je podan nek legitimen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti sodnika oz. sodišča in ali bi povprečno razumen človek v teh okoliščinah dvomil v nepristranskost oz. neodvisnost sodišča.

ESČP namreč v okviru objektivnega pristopa poudarja, da je potrebno zagotoviti ne le dejansko nepristranskost in neodvisnost (dejanska nepristranskost oz. neodvisnost se ugotavlja v okviru subjektivnega pristopa), temveč tudi videz nepristranskosti in neodvisnosti.

Torej ugotavlja se, ali je bil dvom obtoženca v nepristrankost in neodvisnost legitimen ali ne. To ni enako, kot ali je bil sodnik dejansko pristranski. Za objektivni pristop ni važno, ali je bil sodnik dejansko nepristranski, ampak ali je bil dvom v nepristranskost razumljiv oziroma legitimen.

Oba pristopa sta veljavna in v praksi je potrebno preveriti oba pristopa.

8.3. Ureditev v Sloveniji

Zakon o kazenskem postopku ureja vsebinske razloge za izločitev in postopek izločitve v členih od 39. do 44..

8.3.1. Izključitveni razlogi (39/I-V ZKP)

Sodnik oz. sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti v konkretnem primeru:

1. če je s kaznivim dejanjem oškodovan;

2. sorodstvo:če je z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem, oškodovancem, njihovim zakonskim zastopnikom ali pooblaščencem: v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti ali krvnem sorodstvu v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do četrtega kolena ali v svaštvu do drugega kolena

48

3. druga razmerja: če je z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem ali oškodovancem v razmerju:

skrbnika, oskrbovanca, posvojitelja, posvojenca, rejnika ali rejenca

4. če je v isti kazenski zadevi sodeloval v drugi vlogi ali fazi, oziroma če je: opravljal preiskovalna dejanja, sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali

pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, sodeloval pri kontroli obtožnice - i.e.: pri odločanju o ugovoru zoper

obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu tega zakona,

bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec, kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil podan

predlog za kaznovanje

4.a) Če je psihološko okužen: če se je v postopku pri odločanju o katerem koli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen), ne more v isti zadevi odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev

5. če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti

Pri teh 5 razlogih oz. okoliščinah gre za t.i. izključitvene razloge. Pri njih obstaja neizpodbitna domneva, da vplivajo na nepristranskost. To pomeni, da če se ugotovi, da je kateri od njih podan, ni potrebno potem še dokazovati, da je to dejstvo vplivalo na nepristranskost, ampak se neizpodbitno domneva, da je vplivalo, in sodnik se mora izločiti.

8.3.2. Odklonitveni razlog - generalna klavzula (39/VI)

6. »če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti«

6. alineja je generalna klavzula, namenjena katerikoli drugi okoliščini (ki ni okoliščina iz prvih 5. alinej 39. člena ZKP), ki vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost.

V tem primeru, za razliko od izključitvenih razlogov, ne zadošča zgolj, da se ugotovi obstoj te okoliščine, temveč je potrebno dokazati tudi, da to zbuja dvom v sodnikovo nepristranskost.

Ni potrebno dokazati, da je sodnik pristranski. Zadošča zgolj, da se dokaže, da so razlogi za dvom v njegovo pristranski legitimni oz. zbujajo upravičen dvom pri razumnem človeku.

49

8.3.3. Postopek izločitve

Sodnik izloči sam sebe:1. Če sodnik ugotovi oz. posumi, da obstaja kakšen od razlogov iz 39. člena

ZKP, mora sam od sebe = po uradni dolžnosti prenehati z vsakim delom v tej zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča.

2. Predsednik sodišča odloči o tem, ali bo izločil sodnika ali ne.

3. Če sodnika izloči, odredi, da se zadeva po pravilih sodnega reda dodeli drugemu sodniku.

Izločitev sodnika na zahtevo stranke:1. Stranka zahteva izločitev . V zahtevi mora navesti okoliščine, zaradi katerih

misli, da je podana kakšna zakonska podlaga za izločitev. Roki: izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve,

vendar najpozneje do konca glavne obravnave (če razlog obstajal že pred začetkom glavne obravnave, potem le v primeru, da stranki prej ni bil znan niti ni mogel biti znan)

izločitev sodnika na II. stopnji, do začetka seje senata oz., če se opravi obravnava, do konca obravnave

2. 2.a. Predsednik sodišča mora pred odločitvijo o zahtevi pridobiti izjavo sodnika, čigar izločitev se zahteva, in po potrebi opraviti druge poizvedbe.

2.b. Ko sodnik ali sodnik porotnik izve, da je zahtevana njegova izločitev, mora takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v tisti zadevi.

3. Predsednik sodišča odloči o zahtevi za izločitev.

4. 4.b. Zoper sklep, s katerim se zavrne zahtevo za izločitev, je možna pritožba.

4.a. Zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev, ni pritožbe.

V tem primeru dejanja, ki jih je sodnik ali sodnik porotnik opravil odkar je zvedel, da je podan izločitveni razlog, niso procesno veljavna.

Možnost pritožbe na sodbo zaradi neizločitve sodnika oz. sodnika porotnika (371. člen ZKP)

371/I določa, da gre za absolutno bistveno kršitev postopka, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen zaradi izključitvenih razlogov (1. do 5. točka 39. člena).

371/II pa določa, da gre za relativno bistveno kršitev postopka, če je sodeloval kakšen sodnik, ki bi moral biti izločen na podlagi generalne klavzule (6. odstavek

50

39. člena).

8.4. Psihološka okužba

Pred odločbo US RS U-I-92/96-27 (http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/C160DB0201FEF1FDC125717200288B74) ZKP ni vseboval določbe, ki bi določala kot razlog izločitve dejstvo, da je sodnik (član sodnega senata na glavni obravnavi) prej sodeloval v isti zadevi odločal kot član zunajobravnavnega senata (npr. je prej v fazi preiskave odločal o pritožbi zoper pripor itd.) in se seznanil z dokazi, ki so bili kasneje izločeni.

Ustavno sodišče je to ureditev oz. pomanjkljivost štelo za neustavno oz. v nasprotju z ustavno pravico do nepristranskega in neodvisnega sodišča -> to pa zaradi tega, ker se je tak sodnik lahko v času odločanja kot član zunajobravnavnega senata seznanil z dokazi oz. dokumenti, ki so bili kasneje izločeni. Tak sodnik pa potem na glavni obravnavi odloča z vedenjem o teh dokazih/dokumentih, ki vplivajo na njegovo odločitev in na njegovo presojo ostalih dokazov. In čeprav se ne sme sklicevati na njih v obrazložitvi svoje odločitve, to vpliva na njegovo intimno prepričanje, s tem pa na njegovo odločitev. Skratka, bil bi okužen s temi izločenimi dokazi/dokumenti. Temu Ustavno sodišče pravi "psihološka okužba", zaradi katere ne more biti nepristranski.

Posledica te ustavne odločbe je bila novela ZKP, s katero je bil določen izključitveni razlog iz 4.a. točke 39. člena ZKP.

8.5. Sodna praksa - podrobneje

8.5.1. PIERSACK v. BELGIJA:

V kazenski zadevi zoper Piersack-a je preiskavo operativno vodil nek državni tožilec, ki je tudi podal obtožnico, predloge za preiskovalna dejanja itd.. Njemu nadrejeni v državnem tožilstvu je bil g. Van de Walle, ki sicer formalno ni vodil postopka, je pa bil seznanjen z primerom, se po službeni dolžnosti pogovarjal s tem državnim tožilcem o tej zadevi, ... Kasneje je Van de Walle odšel med sodnike, in na glavni obravnavi v zadevi zoper Piersack-a je Van de Walle predsedoval sodnemu senatu. Piersack je bil obsojen. Vložil je tožbo na ESČP zaradi kršitve pravice do nepristranskega in neodvisnega sodišča oz. sodnika.

ESČP pravi, da se sodnikova osebna nepristranskost se domneva, dokler stranka ne dokaže nasprotno in v tem primeru takega dokaza ni bilo, zato po subjektivnem pristopu ni prišlo do kršitve pravice.

Po objektivnem pristopu pa po mnenju ESČP v zadevi Piersack pride do kršitve pravice do nepr. in neod. sodišča. Pravi, da postopka ne more voditi sodnik ( oz. ne more sodelovati ), če je v isti zadevi deloval v vlogi tožilca ( oziroma če je bil šef tožilstva, s samim primerom pa se je ukvarjal eden od njegovih podrejenih tožilcev ).  

51

8.5.2. DE CUBBER v. BELGIJA:

De Cubber je bil belgijski državljan, kateremu je bilo v 8 letnem obdobju v različnih kazenskih in civilnih postopkih izdanih kar nekaj zanj neugodnih sodb. V vseh je sodeloval g. Pilate. V nekaterih od teh zadev je najprej sodeloval kot preiskovalni sodnik, nato pa čez nekaj mesecev oz. let še kot sodnik na glavni obravnavi. Zoper vse sodbe je De Cubber vložil pritožbe na Vrhovno sodišče Belgije zaradi nepristranskosti sodnika Pilatea, ki pa so bile zavrnjene kot nedovoljene ali kot neutemeljene, zato je vložil tožbo na ESČP zaradi kršitve pravice do nepristranskega sodišča.

ESČP ugotovi, da ni mogoče ugotoviti, da je bil sodnik v zadevi De Cubber pristranski oziroma da je imel neke predsodke oziroma prej oblikovano mnenje o zadevi ali obtožencu, oz. da bi bil sodnik sovražno razpoložen ali zlonameren v odnosu do De Cubber. Skratka, po subjektivnem pristopu ni prišlo do kršitve pravice.

Po objektivnem pristopu pa po mnenju ESČP v zadevi De Cubber pride do kršitve pravice do nepr. in neod. sodišča. Pravi, da glavne obravnave ne more voditi sodnik ( oz. ne more sodelovati ), če je pred tem v isti kazenski zadevi deloval v vlogi preiskovalnega sodnika, ker v tem primeru obstaja legitimen dvom v neodvisnost in nepristranskost.

8.5.3. LO-JI SALES v. NEW YORK

Policisti so sodniku predlagali hišno preiskavo neke videoteke, ker naj bi prodajal oz. izposojal "prepovedano obsceno gradivo". Sodnik je izdal odredbo o hišni preiskavi, potem pa je šel z njimi do videoteke. Tam je skupaj s policisti pregledal videoteko in sproti dopisoval razne filme v nalog o hišni preiskavi ter ukazoval policistom, naj jih zasežejo.   Vrhovno sodišče je odločilo, da je v tem primeru bila kršena pravica do nepristranskega in neodvisnega sodišča, saj je sodnik postal član oziroma celo vodja hišne preiskave ozirioma te policijske operacije. Sodišče je reklo, da v tem primeru ni deloval kot nevtralen in odmaknjen/ločen ("detached") sodnik, zato v tem primeru ni mogoce govoriti o neodvisnosti ter o nepristranskosti sodnika (podobno je odločilo v zadevi Coolidge v. New Hamphsire).

52

9. PREDKAZENSKI POSTOPEK (145 - 166 ZKP)

9.1. Definicija in namen predkazenskega postopka

Predkazenski postopek (PKP) je tisti postopek oziroma obdobje raziskovanja kaznivega dejanja, preden je vložena zahteva za preiskavo ali obtožnica.

Ne gre za formalni del kazenskega postopka (formalni kazenski postopek je sestavljen iz faze preiskave (ni vedno nujna) in glavne obravnave), zato govorimo o PREDkazenskem postopku.

Namen predkazenskega postopka je, da policija (samoiniciativno ali na podlagi navodil državnega tožilca) opravlja različne ukrepe in nujna preiskovalna dejanja, s katerimi zbere informacije in dokazne vire, na podlagi katerih se državni tožilec odloči:

ali bo vložil zahtevo za preiskavo ali bo vložil neposredno obtožnico ali pa sploh ne bo začel kazenskega postopka.

9.2. Začetek predkazenskega postopka

Predkazenski postopek se začne takrat, ko policija ali državni tožilec posumita oziroma izvesta, da je bilo mogoče storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

Zakon temu pravi (v 148/I ZKP) "če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti". Razlogi za sum so zelo nizek dokazni standard (več v poglavju o dokaznih standardih).

Obstaja več različnih možnosti, kaj se lahko zgodi na začetku:

1. nekdo (neka pravna ali fizična oseba) pošlje kazensko ovadbo državnemu tožilcu ; DT lahko v tem primeru:

zavrže ovadbo sprejme ovadbo in vloži zahtevo za preiskavo (ne pride do PKP) sprejme ovadbo in vloži neposredno obtožnico (ne pride do PKP) pregleda ovadbo, ampak ugotovi, da nima zadosti informacij/dokazov, da

bi takoj sprejel končno odločitev. V tem primeru naroči policiji, naj zbere potrebne informacije oziroma opravi določena nujna preiskovalna dejanja. Pride do predkazenskega postopka. Ko bo policija zbrala informacije oz. opravila potrebna preiskovalna dejanja, bo o tem obvestila DT. Ta bo potem spet odločil med a., b. in c. ali pa bo zahteval, da policija še kaj dodatno razišče.

53

2. nekdo pošlje kazensko ovadbo policiji, sodišču ali nepristojnemu državnemu tožilcu

Ta organ mora takoj posredovati ovadbo pristojnemu državnemu tožilcu, ki potem ravna kot v točki 1. (v 147/III ZKP).

3. nekdo policiji pošlje informacije (ne kazenske ovadbe, ampak npr. kakšno obremenjujočo fotografijo), iz katerih so razvidni razlogi za sum

V tem primeru se začne predkazenski postopek. Policija začne samoiniciativno opravljati različna preiskovalna dejanja oziroma opravila.

Ko zbere "zadosti" informacij: policija sama napiše kazensko ovadbo in jo pošlje državnemu tožilcu (v

148/IX ZKP) napiše obvestilo državnemu tožilcu, da na podlagi zbranih obvestil ni

podlage za kazensko ovadbo (v 148/X ZKP).

4. nekdo državnem tožilcu pošlje informacije (ne kazenske ovadbe), iz katerih so razvidni razlogi za sum

lahko vloži zahtevo za preiskavo lahko vloži neposredno obtožnico lahko ugotovi, da nima zadosti informacij/dokazov, da bi bodisi rekel ja,

bodisi rekel ne. V tem primeru naroči policiji, naj zbere potrebne informacije oziroma opravi določena preiskovalna dejanja. Pride do predkazenskega postopka. Ko bo policija zbrala informacija oz. opravila preiskovalna dejanja, bo o tem obvestila DT. Ta bo potem spet odločil, ali bo vložil obtožnico, ali bo zahteval, da policija še kaj naredi itd.

5. policija med izvajanjem svojih drugih nalog opazi stvari, itd., zaradi katerih posumijo, da je bilo mogoče storjeno KD

(npr. med obhodom po ljubljanskih ulicah vidijo, da je razbito okno v nekem stanovanju ali trgovini: to so razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje npr. vloma)

V tem primeru se začne predkazenski postopek. Policija začne samoiniciativno opravljati različna preiskovalna dejanja oziroma opravila. Ko zbere "zadosti" informacij:

policija sama napiše kazensko ovadbo in jo pošlje državnemu tožilcu (v 148/IX ZKP)

napiše obvestilo državnemu tožilcu, da na podlagi zbranih obvestil ni podlage za kazensko ovadbo (v 148/X ZKP). Isto kot v točki 3.

Za začetek ter potek predkazenskega postopka ni potrebno, da ima policija/državni tožilec osumljenca. Policija lahko vodi kazenski postopek, opravlja preiskovalna dejanja, četudi ne ve, kdo bi to lahko storil.

PRIMERNpr. nekdo je razbil šipo na oknu in narisal grafite na fasado. V tem primeru ne

54

vemo, kdo je to, ampak vseeno bomo poskusili ugotoviti, kdo je storilec. V tem je razlika v primerjavi s preiskavo, kjer se preiskava vodi zoper konkretno osebo/obdolženca za konkretno kaznivo dejanje.

Npr. novinar vpraša policijo ali tožilca, zakaj nič ne naredijo glede nekega primera, npr. glede neke davčne utaje, pa odgovorijo, da še niso dobili kazenske ovadbe. To je le izgovor. Da začnejo preiskovati kaznivo dejanje, ni treba, da imajo kazensko ovadbo, važno je le, da imajo tako ali drugače razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

9.3. Potek predkazenskega postopka

Načeloma v predkazenskem postopku državni tožilec odloča in usmerja delo policije, policija pa je tista, ki dejansko opravlja stvari. Pomembno je, da nekatere stvari/dejanja policija lahko opravlja samoiniciativno, nekatere stvari pa na podlagi odločbe/navodil državnega tožilca. (v 160.a ZKP ).

V predkazenskem postopku opravlja policija dejanja, s katerimi zbira informacije in dokazne vire o kaznivem dejanju in morebitnem storilcu. Ta dejanja so navedena v Zakonu o kazenskem postopku in v Zakonu o policiji:

1. neformalna preiskovalna dejanja (v 148/II ZKP)

ZKP v 148/I določa cilje predkazenskega postopka: policija mora ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz ter da se zberejo vsa koristna obvestila.

Nato pa so v 148/II našteta preiskovalna dejanja, s katerimi naj se dosežejo našteti cilji (npr. zbiranje obvestil od oseb). Za ta preiskovalna dejanja je tipično, da niso podrobno urejena v zakonu in da navadno nimajo kakšne velike dokazne vrednosti na sodišču (pomagajo pa državnemu tožilcu, da se odloči, kaj storiti). O predmetih/ugotovitvah pri posameznih dejanji, ki utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, se napravi zapisnik ali uradni zaznamek.

2. zbiranje obvestil od osumljenca oz. informativni razgovor, v 148/VI ZKP)

Kadar policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje (postane osumljenec), sme od nje zbrati obvestila ali jo zaslišati. Pred tem ji mora v vsakem primeru podati pravni pouk (v 148/IV ZKP).

Če osumljenec izjavi, da si ne bo vzel zagovornika ali če izbrani zagovornik ne pride v roku, ki ga je določila policija, se o izjavi osumljenca sestavi uradni zaznamek. Vanj se vnese dani pravni pouk ter izjava osumljenca. Vsebina se mu prebere ter UZ da v podpis (v 148/VI ZKP).

3. zališanje osumljenca (v 148.a ZKP)Če osumljenec izjavi, da si bo vzel zagovornika, se zaslišanje odloži do prihoda zagovornika, oziroma do roka, ki ga določi policija (min. 2 uri). Do prihoda

55

zagovornika se odloži tudi oprava drugih preiskovalnih dejanj, razen tistih, ki bi jih bilo nevarno odlašati (v 148/V ZKP).

Zaslišanje osumljenca se sme opraviti samo v navzočnosti zagovornika. Lahko je navzoč tudi državni tožilec, o čemer ga mora obvestiti policija. Zaslišanje osumljenca opravi policija po pravilih, ki veljajo za zaslišanje obdolženca (227 - 233 ZKP). O zaslišanju se sestavi zapisnik, ki se lahko uporabi kot dokaz v kazenskem postopku.

Če osumljenec ni bil poučen ali če dani pouk in izjava osumljenca glede pravice do zagovornika nista zapisana v zapisnik ali če je bil zaslišan brez navzočnosti zagovornika ali če je bilo ravnano v nasprotju z določbo 227/VIII ZKP (sila, grožnja...), sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo.

4. prikriti preiskovalni ukrepi (v 149.a - 156.a ZKP)Ker so PPU podrobneje obravnavani v svojem poglavju, naj na tem mestu samo povemo, da je pomembno dvoje: da se izvajajo samo, če je nujno in če ni mogoče počakati do preiskave ter da večino preiskovalnih ukrepov lahko predlaga samo državni tožilec in da mora to dovoliti preiskovalni sodnik. Sam ukrep praviloma izvede policija.

5. formalna preiskovalna dejanja (sicer urejena v XVIII. poglavju ZKP)V predkazenskem postopku se lahko pravilomaopravijo naslednja preiskovalna dejanja (164. ZKP):

hišna preiskava osebna preiskava zaseg predmetov ogled kraja dejanja izvedenstvo (neodvisen strokovnjak opravi strokovni/izvedenski pregled,

npr. obdukcija ali balistična preiskava)

Za formalna preiskovalna dejanja gre zato, ker so zelo podrobno urejena v ZKP, in so njihovi rezultati navadno pomembni dokazi. V PKP se lahko izvedejo samo, če so nujno potrebna (se ne morejo opraviti kasneje v fazi preiskave ali v fazi glavne obravnave, npr. gre za ogled kraja prometne nesreče: pri tem ni mogoče počakati en teden, da bo vložena zahteva za preiskavo), načeloma pa naj bi se izvajala v fazi preiskave.

Pod določenimi pogoji (165., 165.a, 166) se lahko opravijo tudi druga preiskovalna dejanja.

6. odvzem prostosti (v 157 ZKP)Policija sme v predkazenskem postopku osumljencu tudi odvzeti prostost:

prijetje (“aretacija”, v 157/I ZKP) pridržanje, vendar največ za 48 ur ("policijsko pridržanje", 157/II ZKP)

7. Odvzem prostosti un flagranti (160 ZKP):

»Tistemu, ki je zasačen pri kaznivem dejanju, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, sme vsakdo vzeti prostost. Nato ga mora takoj izročiti preiskovalnemu sodniku ali policiji, če tega ne more storiti, pa takoj obvestiti nekoga od teh organov. Policija ravna po določbah 157. člena tega zakona.«

56

9.4. Vloga državnega tožilca, policije, preiskovalnega sodnika in osumljenca v PKP

1. državni tožilecUradno gledano je glavni v predkazenskem postopku, ker je več ali manj vse odvisno od njega: odloči, ali bo sploh prišlo do kazenskega pregona (vlaga zahtevo za preiskavo oz. obtožnico). Je nosilec funkcije pregona. Poleg tega usmerja predkazenski postopek (usmerja in nadzoruje delo policije) in predlaga ukrepe/preiskovalna dejanja (na predavanjih ste temu rekli "predlagalna funkcija").

2. policijaV predkazenskem postopku opravlja preiskovalna dejanja in je "orodje" državnega tožilca.

3. sodišče oz. preiskovalni sodnikPreiskovalni sodnik naj bi bil v predkazenskem postopku zelo pasiven, skratka, naj ne bi nič preiskoval (je nekaj izjem, npr. načeloma naj bi opravil ogled kraja dejanja). Ima predvsem "garantno funkcijo" oziroma "funkcijo varuha". Predvsem skrbi za to, da policija ravna zakonito, da so izpolnjeni pogoji za preiskovalna dejanja itd. (npr. on mora dovoliti prikrit preiskovalni ukrep).

4. OsumljenecKot že rečeno, lahko se zgodi, da na začetku predkazenskega postopka nimamo osumljenca, in ga "odkrijemo" = se osredotočimo na eno osebo kot potencialnega storilca šele nekje na sredini. Pomembno je, da tudi ko imamo osumljenca, le-ta navadno v predkazenskem postopku sploh ne ve, da je osumljen. Tako se lahko zoper njega izvede prikrit preiskovalni ukrep, ko še sploh ne ve, da mu je policija "na sledi".

Osumljenec ima kar nekaj pravic (pravica do zagovornika, pravica do molka...), vendar bistveno manj kot kasneje v fazi preiskave (tam ima pravico predlagati preiskovalnemu sodniku, da naj se opravi neko preiskovalno dejanje, v predkazenskem postopku pa ne more predlagati državnemu tožilcu, naj naredi to pa to). Je bistveno otežen/omejen pri zbiranju dokazov v svojo korist itd.

9.5. Konec predkazenskega postopka

Ko policija opravi tista preiskovalna dejanja oziroma stvari, ki se ji zdijo potrebna, oziroma zbere vse informacije o kaznivem dejanju/osumljencu, pošlje vse to državnemu tožilcu (in če državni tožilec še ni dobil kazenske ovadbe od drugih

57

oseb, napišejo še kazensko ovadbo).

Državni tožilec se potem odloči:

1. zahteva dodatne informacije od policije (v 161/II ZKP)

2. vloži zahtevo za preiskavo (v 168 ZKP - začetek preiskave)

3. vložil neposredno obtožnico (v 170 ZKP)S soglasjem preiskovalnega sodnika (brez, če gre za KD, za katerega je prepisana zaporna kazen do 8 let zapora), pogoj za pridobitev soglasja preiskovalnega sodnika je predhodno zaslišanje obdolženca, v 8 dneh (in pred izdajo sklepa o preiskavi).

4. ovadbo odstopi v predlog poravnavanja (v 161.a ZKP)Za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do treh let in za kazniva dejanja iz 161.a/II. Pri tem upošteva vrsto in naravo dejanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno, osebnost storilca, njegovo predkaznovanost za istovrstna ali druga kazniva dejanja, kot tudi stopnjo njegove kazenske odgovornosti.

5. odloži kazenski pregon (v 162 ZKP)S soglasjem oškodovanca, za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do treh let in za kazniva dejanja iz 162/II, če je osumljenec pripravljen ravnati po navodilih državnega tožilca in izpolniti določene naloge, s katerimi se zmanjšajo ali odpravijo škodljive posledice kaznivega dejanja. Te naloge so lahko: odprava ali poravnava škode; plačilo določenega prispevka v korist javne ustanove ali v dobrodelne namene ali v sklad za povračilo škode žrtvam kaznivih dejanj; oprava kakšnega splošno koristnega dela; poravnava preživninske obveznosti. Rok je max. 6 mesecev.

6. odstopi od kazenskega pregona (v 163 ZKP)Sploh ne začne kazenskega pregona, če:

je v kazenskem zakonu določeno, da sme oziroma mora sodišče storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, državni tožilec pa glede na konkretne okoliščine primera oceni, da sama obsodba, brez kazenske sankcije, ni potrebna;

je v kazenskem zakonu za kaznivo dejanje predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, osumljenec oziroma obdolženec pa je zaradi dejanskega kesanja preprečil škodljive posledice ali poravnal vso škodo in državni tožilec, glede na konkretne okoliščine primera, oceni, da kazenska sankcija ne bi bila upravičena.

7. zavrže kazensko ovadbo (v 161 ZKP)načelo legalitete: zakon določi kdaj se sproži kazenski pregon in kdaj se ne:

iz same ovadbe izhaja, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti

je pregon zastaran je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo ali če so podane druge

okoliščine, ki izključujejo pregon ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo

58

dejanje je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter

posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon

9.6. PROCESNI SELEKCIJSKI MEHANIZMI

Pri poravnavi, odložitvi pregona in odstopu od pregona gre za tako imenovane "procesne selekcijske mehanizme" oz. "opurtuniteto pregona". Državnem tožilcu ni treba vedno sprožiti kazenskega pregona, čeprav obstaja utemeljen sum. V nekaterih drugih državah imajo strogo "načelo legalitete", ko morajo vedno sprožiti kazenski pregon, pa čeprav ne bi bilo smiselno.

PRIMERNek perspektiven študent prava se ga je prvič v življenju napil in v pijanosti lahko telesno poškodoval svojega najboljšega prijatelja; sicer je nenasilen itd, je poravnal račune zdravljenja, se opravičil itd. Namesto da bi šel v postopek, se raje dogovori, da ga ne bodo dali v postopek, bo pa moral opraviti xy ur dobrodelnega dela.

59

10. PRIPOR TER DRUGI OMEJEVALNI UKREPI

10.1. Splošno

Omejevalni ukrepi po ZKP-ju so ukrepi omejevanja osebne svobode oz. svobode gibanja obdolženca v kazenskem postopku, nujno potrebni za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, odpravo ponovitvene nevarnosti in uspešno izvedbo kazenskega postopka.

Omejevalni ukrepi po ZKP-ju so: vabilo (najmilejši ukrep), privedba, obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča, prepoved približanja določenemu kraju ali osebi, javljanje na policijski postaji, hišni pripor, pripor in varščina.

Poleg tega so pomembni ukrepi še prijetje/aretacija, policijsko in sodno pridržanje, ki pa so urejeni drugod v ZKP-ju in so po svoji naravi (npr. trajanje posega) drugačni od zgoraj navedenih, zato so razloženi v drugih delih tutorskega gradiva.

Bistveno je, da mora vsak od teh ukrepov, če je izrečen, izpolnjevati pogoj neogibne potrebnosti, t.j. da se cilja, ki se ga zasleduje s tem omejevalnim ukrepom v konkretnem primeru (npr. zagotovitev navzočnosti), ne da doseči z milejšim ukrepom. Torej npr. ne sme se izreči ukrepa pripora, če se da cilj doseči z ukrepom javljanja na policijski postaji.

10.2. Habeas corpus

Bistvo postopka odrejanja pripora in drugih ukrepov, ki predstavljajo dolgotrajni poseg v osebno svobodo oz. svobodo gibanja, je, da ga lahko odredi samo sodna veja oblasti in da mora biti glede odreditve zagotovljen kontradiktoren narok (torej da imajo vse stranke, posebej pa obdolženec, možnost izjaviti se o odreditvi ukrepa).

To je bistvo pravila habeas corpus: dolgotrajni odvzem prostosti lahko odredi samo sodna veja oblasti, medtem ko je trenutni/kratkotrajni odvzem prostosti (npr. aretacija) v pristojnosti izvršilne veje oblasti (44. in 45. odstavek odločbe US RS U-I-18/93 - http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199625&stevilka=1506)

Habeas corpus sicer po latinsko pomeni “(lahko) imaš telo” oz. “imej telo”. Corpus si lahko lažje zapomnite, če pomislite na “corpus et anime” iz RP, habeas pa je vsaj malo podobno angleškemu “have”:)

60

10.3. PRIPOR

10.3.1. Ustavna ureditev pripora

Pripor je eden od možnih posegov države v osebno svobodo osumljenca v času kazenskega postopka. Ureja ga 20. člen Ustave Republike Slovenije (http://www.dz-rs.si/?id=150&docid=27&showdoc=1):

"Oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva odvzema prostosti. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece.

Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženec izpusti."

10.3.2. Postopek odrejanja pripora

10.3.2.1. Kontradiktornost postopkaSplošno sprejeto stališče je, da mora biti pri odrejanju pripora zagotovljena kontradiktornost oz. zagotovljen kontradiktoren narok (srečanje s sodnikom in nasprotno stranko), kjer se lahko obe stranki v postopku (osumljenec & tožnik/tožilstvo) izjavita glede odreditve pripora

Ta kontradiktornost/kontradiktorni narok je lahko predhodni (pred izdajo sodne odločbe, s katero se odredi pripor) ali naknadni (po izdaji sodne odločbe, s katero se odredi pripor ).

10.3.2.2. Postopek odreditve/podaljšanja pripora v predkazenskem postopku/fazi preiskave

Predlog za odreditev priporaV predkazenskem postopku ali fazi preiskave predlog pripora poda državni tožilec (202/I). Zasebni tožilec NE MORE predlagati pripora.

Kontradiktorni narokO predlogu pripora odloči preiskovalni sodnik.Pred odločitvijo preiskovalni sodnik izvede kontradiktorni narok (predhodna kontradiktornost) .Na tem kontradiktornemu naroku morajo biti prisotni PS, DT, osumljenec in njegov zagovornik (ZKP določa formalno obvezno obrambo v času postopka odrejanja pripora in ves čas, dokler je osumljenec v priporu). Tam se osumljenec/zagovorni lahko izjavi glede vsebine predloga o priporu.

61

Odločitev PSNato sledi odločitev PS-ja, ki ima tri možnosti:

1. Strinja se s predlogom priporaIzda se odločba o priporu in se vroči osumljencu -> osumljenca se odpelje v pripor -> osumljenec ima pravico do pritožbe, in sicer v 24 urah od vročitve sklepa o priporu -> o pritožbi mora odločiti zunajobravnavni senat (ZOS) v 48 urah -> pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o priporu (to pomeni, da je v času odločanja o pritožbi osumljenec v priporu).

2. Ne strinja se s predlogom pripora in odredi milejši ukrep (hišni pripor, javljanje na policijski postaji, ...)

Izda se odločba o milejšemu ukrepu in se vroči osumljencu -> o priporu AVTOMATIČNO odloči ZOS (skratka, ni treba, da se DT ali osumljenec pritoži -> zadeva gre avtomatično v odločitev ZOS-u) -> v času, dokler ZOS ne odloči, velja milejši ukrep (npr. je v hišnem priporu) -> ZOS lahko:

o potrdi milejši ukrep in ne ugodi predlogu za pripor (obvelja milejši ukrep, npr. ostane v hišnem priporu)

o odpravi milejši ukrep in ne ugodi predlogu za pripor (se ga spusti na prostost)

o odpravi milejši ukrep in odredi pripor (se odpelje v pripor)3. Ne strinja se s predlogom pripora in ne odredi ničesar

Izda se odločba o zavrnitvi predloga za pripor -> o priporu AVTOMATIČNO odloči ZOS (skratka, ni treba, da se DT pritoži -> zadeva gre avtomatično v odločitev ZOS-u) -> v času, dokler ZOS ne odloči, je obdolženec na prostosti -> ZOS lahko:

o ne ugodi predlogu za priporo ugodi predlogu za pripor in odredi pripo

Trajanje pripora1. PS lahko odredi pripor za 1 mesec.2. Nato lahko ZOS na predlog DT-ja PODALJŠA pripor še za dva meseca. 3. Nato lahko Vrhovno sodišče RS ( če gre za kd, za katero je zagrožena kazen nad 5 let ) na predlog DT-ja PODALJŠA še za 3 mesece.

Tako v primeru 2. in 3. mora biti zagotovljena kontradiktornost -> ZKP ( 205/II ): "S predlogom morata biti najmanj tri dni pred iztekom roka iz tega odstavka seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se lahko pred odločitvijo sodišča izjavita o navedbah v predlogu ali pa preiskovalni sodnik opravi poseben narok."

Skupaj lahko v preiskavi pripor traja največ šest mesecev.

Zelo pomembno je, da ni več možno podaljšanje pripora na podlagi predloga PS-ja. V odločbi U-I-50/09-18 (http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201029&stevilka=1271) je odločilo, da se v “četrtem stavku drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09)” “razveljavijo besede »preiskovalnega sodnika ali«”, in sicer zaradi neustavne kršitve pravice do enakosti orožij.

Prenehanje priporaČe do izteka zgornjih rokov ni vložena (in potrjena) obtožnica, se pripor po uradni dolžnosti odpravi.

Če kadarkoli v času trajanja pripora preneha priporni razlog, zaradi katerega je bil odrejen/podaljšan pripor, se pripor odpravi na predlog strank ali pa po uradni

62

dolžnosti. V primeru, da PS meni, da bi moral biti pripor odpravljen, DT pa se s tem ne strinja, zahteva PS, naj o tem odloči ZOS v 48 urah (206. člen).

10.3.2.3. Pripor ob kontroli obtožniceČe je v obtožnici predlagano, naj se zoper obdolženca (ki je na prostosti) odredi pripor ali naj se obdolženec izpusti (če je v priporu), odloči o tem ZOS takoj/najpozneje v 48 urah.

Če pa je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti, ZOS po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnice preveri, ali so še dani razlogi za pripor, in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi.

10.3.2.4. Postopek odreditve/ podaljšanja pripora od obtožnice naprej/ v času glavne obravnavePo vložitvi obtožnice do konca glavne obravnave sme odrediti ali odpraviti pripor samo senat (gre za sodeči senat, torej tisti, ki odloča o krivdi, itd.) s sklepom po zaslišanju državnega tožilca (skratka, DT da predlog, potem ga pa senat zasliši in odloči o predlogu)

Zoper sklep o odreditvi pripora se sme priprti pritožiti v 24 urah od ure, ko mu je bil sklep vročen. O pritožbi mora višje sodišče odločiti v 48 urah.

Zoper sklep, s katerim senat zavrne predlog za odreditev ali odpravo pripora, ni pritožbe.

Senat (sodeči senat) mora po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank/po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi.

Po vložitvi obtožnice lahko pripor traja največ dve leti. Če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti.

10.3.2.5. Pripor ob prvostopenjski sodbiPomembno je, da prvostopenjska sodba NI TAKOJ PRAVNOMOČNA! To pomeni, da če je obsodilna sodba, da še vedno velja domneva nedolžnosti, in da če je oprostilna, da domneva nedolžnosti ni še 100% potrjena oz. imamo še vedno vsaj utemeljen sum (ki je bil potreben, da smo prišli v fazo glavne obravnava).

Ob izreku sodbe, s katero sodeči senat obsodi obtoženca na kazen zapora, odredi pripor SAMO, če je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona. Skratka, ne odredi se avtomatično -> še vedno so potrebni priporni razlogi (ali begosumnost ali ponovitvena nevarnost).

POMEMBNO -> po sodbi se priporni razlog koluzije NE UPOŠTEVA VEČ! (zakon govori samo o razlogih iz 1. ali 3. točke, nič pa o 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP).

POMEMBNO -> pripora ni mogoče odrediti (če je v času sodbe na prostosti) oz. se mora nujno odpraviti ( če je v času sodbe v priporu ), če:

je ta oproščen obtožbe (z zavrnilno ali oprostilno sodbo), spoznan za krivega, pa mu je odpuščena kazen,

63

spoznan za krivega, če je obsojen samo na denarno kazen spoznan za krivega, pa mu je izrečen sodni opomin spoznan za krivega, vendar je izrečena pogojna obsodba, spoznan za krivega in obsojen na kazen zapora, pa je zaradi vštetja pripora

kazen že prestal (torej če je bil v priporu dlje časa, kot pa je bil obsojen -> torej je bil v priporu 15 mesecev, obsojen pa je bil na 12 mesecev zapor)

TUDI v tem primeru se mora zagotoviti kontradiktornost - senat mora zaslišati DT-ja in obdolženca.

10.3.2.6. Pripor po prvostopenjski sodbiZa odreditev ali odpravo pripora po razglasitvi sodbe do njene pravnomočnosti oziroma do nastopa kazni veljajo isti vsebinski pogoji kot za pripor ob prvostopenjski sodbi (torej 1. ali 3. točka 1. odstavka 201. člena), razlika pa je v tem, da odloča ZUNAJOBRAVNAVNI SENAT

TUDI v tem primeru se mora zagotoviti kontradiktornost (senat mora zaslišati DT-ja in obdolženca).

10.3.3. Vsebinski pogoji za pripor

Za odreditev/trajanje pripora morajo biti izpolnjeni sledeči pogoji: utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje eden od treh pripornih razlogov (201 ZKP), razen če v tej fazi ni tega

pripornega razloga (npr. ni možen pripor iz koluzijske nevarnosti po tem, ko je bila izrečena sodba)

sorazmernost ukrepa pripora (po testu sorazmernosti)

Priporni razlogi: begosumnost nevarnost uničenja materialnih dokazov (materialna koluzijska nevarnost)

ali vplivanja na priče (personalna koluzijska nevarnost) ponovitvena oziroma iteracijska nevarnost

(1 in 2 za potek kazenskega postopka, 3 za varnost ljudi)

BegosumnostBegosumnost je podana, če:

se oseba skriva, ni možno ugotoviti istovetnosti ali če obstajajo druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil.

Sum nevarnosti bega mora biti konkretiziran!

Iz sodne prakse je mogoče izluščiti nekatere pogoste okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil, in so te, da:

je že skušal pobegniti, se je pripravljal, da pobegne, je bil zaloten pri begu, so njegove življenjske razmere takšne, da kažejo na možnost, da se z

begom, zlasti v tujino, izogne izvedbi kazenskega postopka (npr. ni vezan

64

na ozemlje RS z družinskimi vezmi)

Koluzijska nevarnostKoluzijska nevarnost je podana:

če je opravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove KD če posebne okoliščine (zlasti kršitve milejših ukrepov) kažejo, da bo oviral

potek kazenskega postopka tako, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce

Obstajati mora konkretna nevarnost!Pripor iz razloga koluzijske nevarnosti mora biti odpravljen takoj, ko so zavarovani vsi materialni dokazi, ki jim je grozilo uničenje, če obdolženi ne bi bil priprt, oziroma sodno zaslišane osebe, na katere naj bi priprti lahko vplival.

Ponovitvena oz. iteracijska nevarnostPonovitvena (iteracijska) nevarnost je podana, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo KD storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine (zlasti kršitve milejših ukrepov) kažejo na nevarnost, da bo obdolženec

1. ponovil KD, katerega naj bi storil oz. zaradi katerega je v kazenskem postopku,

2. dokončal poskus KD, zaradi katerega je v kazenskem postopku3. storil KD, s katerim grozi.

Zahteva se konkretna, realna nevarnost za ljudi.

POMEMBNO! V 54. odstavku odločbe US RS U-I-18/93 (http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/9EB0F321BE341129C125717200280D17) piše:

"Preozka razlaga pojma "varnost ljudi" iz 20. člena Ustave bi lahko povzročila preozko razlago pojma "varnost vsakogar" iz 34. člena Ustave, kjer ta pojem ni več element norme, ki pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico zagotavlja. Iz vsebine pojma "varnost ljudi" iz 20. člena Ustave tako tudi ni mogoče vnaprej in pavšalno izključiti na primer premoženjskih kaznivih dejanj, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena. Vendar pa to na drugi strani tudi pomeni, da nevarnost ponavljanja na primer premoženjskih kaznivih dejanj praviloma ne more odtehtati posega v osebno svobodo, če ne gre za težja kazniva dejanja z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi."

Nadalje v 53. točki obrazložitve piše:"Tisti del določbe, ki govori o "varnosti ljudi", pa pomeni temelj za zakonodajalčevo opredelitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ustavno sodišče zavzema stališče, da se ustavna sintagma "varnost ljudi" ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika. Življenje in telo sta sicer v najožjem koncentričnem krogu človekove zasebnosti, vendar je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na tiste objekte kazenskopravnega varstva, ki ščitijo druge, širše kroge njegove zasebnosti in varnosti. Tu na primer ni govor samo o roparski tatvini kot kombiniranem napadu na premoženje in telo, ampak o takem dejanju, pri katerem je objekt varstva (tudi) človek- posameznik, človekove pravice in svoboščine, njegovo zdravje ali zdravje skupnosti itd. O varnosti ljudi bi bilo najbrž težko govoriti, če bi jim država v praksi zagotavljala le

65

varnost pred napadi na življenje in telo, ne pa tudi varnosti pred napadi na druge objekte kazenskopravnega varstva."

Test sorazmernostiOdlomek iz ene od odločb ustavnega sodišča:

“Po ustaljeni ustavnosodni presoji se glede na tretji odstavek 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo zaradi pravic drugih oziroma zaradi javne koristi.

25. Poleg tega, da lahko poseg v človekove pravice temelji le na legitimnem, stvarno upravičenem cilju, je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega:

1. ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji;

2. ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči; če ga ni mogoče doseči, poseg ni primeren;

3. ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti).”

Pripor je vedno fakultativen - U-I-18/93: US razveljavi obligatoren pripor za dejanja nad 20 let.

10.3.4. Pripor kot disciplinski ukrep

Potrebno pa je opozoriti še na neko posebno vrsto pripora. Zgornji pripor je bil pripor, ki se je odredil iz nevarnosti bega, uničevanja dokazov ali ponovitvene nevarnosti.

Pripor kot disciplinski ukrep pa se odredi v primeru, če:1. ni podan noben od zgornjih treh pogojev (iz 201. člena ZKP) IN2. se obtoženec OČITNO izmika oz. ne pride na glavno obravnavo/sojenje, čeprav je bil v redu povabljen.

Skratka, ne gre za to, da je nevarnost, da bo pobegnil iz države drugam (v tem primeru bi šlo za priporni razlog begosumnosti), ampak za to, da se izogiba temu, da bi prišel na GO, prisilna privedba na sodišče (s policijo) pa ni uspešna/učinkovita.

Ta disciplinski pripor odredi SODEČI SENAT -> pri tem NI POTREBEN PREDLOG DT-ja, ampak to stori sam od sebe.

66

Zoper ta sklep je možna pritožba.

Pripor traja ALI do objave sodbe ALI en mesec (karkoli se pač prej zgodi).

Za pripor, ki je bil odrejen iz tega razloga, se smiselno uporabljajo določbe 200. člena, drugega, tretjega, četrtega in šestega odstavka 202. člena ter 208. do 213.d člena tega zakona.

67

11. PREGLED POSTOPKA (PREISKAVA, OBTOŽNICA, GLAVNA OBRAVNAVA)

Zakon o kazenskem postopku ureja več različnih postopkov, med njimi: redni kazenski postopek skrajšani kazenski postopek (se vodi na okrajnih sodiščih, za kazniva

dejanja, za katera možna kazen do 3 let zapora)postopek proti mladoletnikom (za osebe, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, pa ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso stare enaindvajset let)

Potek rednega kazenskega postopka

1.Predkazenski postopek

2.Faza preiskave

3.Vložitev in kontrola obtožnice

4.Faza glavne obravnave

5.Faza rednih pravnih sredstev

6.Fazaizrednih pravnih sredstev

V nadaljevanju je bolj na splošno predstavljen potek rednega kazenskega postopka. Več o posameznih fazah postopkah sledi za tem.

11.1. Faza preiskave

1. Temeljni pogoji za preiskavo: da je podan utemeljen sum (dokazni standard) da je znana/DOLOČENA oseba storila KD, za katero se storilec preganja po

uradni dolžnosti (preiskave ni mogoče začeti, če storilec ni bil identificiran)

2. Namen preiskave

Smisel preiskave je, da se zbere: dokaze in podatke, da se ugotovi ali naj se vloži obtožnica ali ustavi

postopek (da DT dobi dovolj gradiva, da se odloči, ali bo vložil obtožnico ali ne)

dokaze, za katere je nevarno, da se jih na GO ne bi dalo ponoviti ali bi bilo to težavno (izvaja se npr. dokaze, ki so na glavni obravnavi neizvedljivi,

68

npr. ogled kraja KD) ostali dokazi koristni za postopek, katerih izvedba je smotrna.

3. Začetek preiskave

Državni tožilec (DT) poda zahtevo za preiskavo preiskovalnemu sodniku (PS). 168.člen ZKP-ja, omenja samo državnega tožilca, to je napaka, tudi zasebni tožilec in subsidiarni tožilec (oškodovanec kot tožilec) lahko zahtevata uvedbo preiskave). Torej, upravičeni tožilec mora pred PS zahtevati uvedbo preiskave, sodišče brez zahteve ne more uvesti preiskave na lastno pobudo.

PS (pred izdajo sklepa o preiskavi): Zaslišanje osumljenca (169/2 ZKP) Nujna preiskovalna dejanja, če je nevarno odlašati (166 ZKP) Narok (DT + osumljenec) (169/3) - fakultativno

PS izda sklep o preiskavi (če se strinja z DT) – obdolženec ima možnost pritožbe zoper sklep, o pritožbi odloča zunajobravnavni senat.

Če se PS ne strinja z DT, zahteva, da odloči zunajobravnavni senat – zoper sklep senata imajo možnost pritožbe DT, obdolženec in oškodovanec.

Objektivna in subjektivna identiteta zahteve za preiskavo in sklepa o preiskavi; to pomeni, da se sklep lahko izda le zoper osebo iz zahteve (subjektivna identiteta) in glede istega KD/historičnega dogodka (objektivna identiteta).

4. Neposredna obtožba brez faze preiskave

Možen je DTjev predlog, da se NE opravi preiskava (če je dovolj dokazov, da se vloži obtožnica – npr. če je ujet in flagranti), temveč se vloži neposredna obtožba (170. člen ZKP) in se nato brez faze preiskave preide na glavno obravnavo.PS lahko da k temu predlogu soglasje – če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na KD in storilca, dovolj podlage za vložitev obtožnice (pred tem mora zaslišati tistega, zoper katerega naj bo vložena obtožnica).

Če se PS ne strinja, da je lahko vložena obtožnica brez preiskave, ravna, kat da bi bila vložena zahteva za preiskavo.Soglasje PS ni potrebno, če gre za KD, za katerega je predpisana kazen do 8 let zapora.

5. Razširitev preiskave

Če se med preiskavo izkaže, da bi bilo potrebno preiskavo razširiti na nove osebe ali nova KD: PS o tem obvesti DT.

DT zahteva razširitev in PS izda sklep o razširitvi preiskave (ravna se po določbah o zahtevi in odreditvi preiskave).

6. Opravljanje preiskovalnih dejanj

69

PS opravlja preiskovalna dejanja: Na predlog strank – če se PS ne strinja, zahteva da odloči zunajobravnavni

senat. Po uradni dolžnosti – sporno: mešanje preiskovalne in garantne funkcije PS.

7. Prekinitev in ustavitev preiskave

Sklep o prekinitvi preiskave (179. ZKP) Izda PS, če med preiskavo spozna, da so razlogi, ki začasno preprečujejo

pregon (npr. duševna bolezen obdolženca, je na begu) Ko ovire prenehajo, PS preiskavo nadaljuje (nima za posledice ne bis in

idem)

Ustavitev preiskave (181. člen ZKP)

PS izda sklep o ustavitvi preiskave če spozna, da dejanje, ki ga je obdolženec obdolžen, ni kaznivo dejanje; če so okoliščine, ki krivdo ali kaznivost obdolženca, pa ni pogojev za

varnostne ukrepe; če je kazenski pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali

pomilostitvijo ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon; če ni dokazov, da bi bil obdolženec storil kaznivo dejanje ali če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom KD in posledicami,

ki bi jih povzročil kazenski pregon

Pomembno: 181/2 ZKP – Če PS spozna, da je podan kateri izmed razlogov za ustavitev preiskave, obvesti o tem DT (torej ne ustavi kar sam preiskave). Če DT v 8 dneh ne obvesti PS, da odstopa od pregona, zahteva PS, naj zunajobravnavni senat odloči o ustavitvi preiskave.

Če pa DT med preiskavo izjavi, da odstopa od pregona, PS obvesti o tem oškodovanca in da posebej pouči o njegovi pravici, da sme nadaljevati pregon. Če oškodovanec ne nadaljuje pregona, PS s sklepom ustavi preiskavo.

8. Konec preiskave

Konec preiskave: ko PS odloči, da je stanje stvari razjasnjeno.

Preiskava traja največ 6 mesecev, sicer mora PS obvestiti predsednika sodišča zakaj preiskava še ni končana (185/I ZKP).

Po koncu preiskave DT v 15 dneh (ta rok sme ZOS na predlog DT podaljšati): Vloži obtožnico. Da zahtevo za dopolnitev preiskave – če se PS ne strinja, o tem odloča

senat. Da izjavo o odstopu od pregona – PS izda skep o ustavitvi postopka (ne bis

in idem).

70

11.2. Vložitev obtožnice

Obtožno načelo: postopek pred sodiščem se začne le, če je podana obtožnica s strani upravičenega tožilca.

Kdaj je podana obtožnica? Po koncu preiskave. 170. člen: možnost vložiti obtožnico brez preiskave (neposredna obtožba).

Sestavine obtožnice: Obligatorne (glej 269. člen) Fakultativna: pripor

Obtožnico prejme sodišče.

Predsednik zunajobravnavnega senata: preizkus obtožnice (formalni preizkus obtožnice): preveri, ali je sestavljena po predpisih, če ni: pošlje tožilcu v popravo.

Vročitev obdolžencu, možnost ugovora: Obdolženca se pouči u pravici do ugovora Rok 8 dni Lahko se pravici odpove Če ni ugovora v roku ali če se pravici odpove: GO

Pravna sredstva: V ožjem smislu: dejanje zoper odločitev sodišča. V širšem smislu: dejanje zoper dejanje druge stranke.

Če je podan ugovor predsednik zunajobravnavnega senata: Ugovor zavrže, če je vložen prepozno ali je neupravičen možnost pritožbe

(odloči zunajobravnavni senat). Če predsednik ne zavrže obtožnice: pošlje jo zunajobravnavnemu senatu.

Zunajobravnavni senat: Lahko ugovor zavrže (276/1). Če ne zavrže, pride do formalnega preizkusa obtožbe: pregleda, ali so

napake oz. pomanjkljivosti v obtožnici ali postopku ter ali je potrebna boljša razjasnitev stvari - vrnitev tožilcu v dopolnitev ali da se opravi/dopolni preiskava (276/2).

Če obtožnica prestane formalni preizkus, zunajobravnavni senat odloča o ugovoru zoper obtožnico: materialni preizkus obtožnice.Imamo tri možnosti:

1. sklep, s katerim se obtožba ne dopusti in se postopek ustavi – ne bis in idem:

dejanje, ki je predmet obtožbe, ni KD podane so okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, in ni razlogov za

uporabo varnostnih ukrepovrazlogi za izključitev pregona

ni utemeljenega suma (ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe)

71

je podana nesorazmernost med majhnim pomenom KD in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon

2. sklep, s katerim se obtožnica zavrže (razlogi, ki začasno preprečujejo pregon) – 277/2 ZKP.

3. sklep, s katerim se ugovor zavrne: gremo v fazo GO.

Na zahtevo predsednika senata pride do formalnega ali materialnega preizkusa obtožnice (če ni ugovora ali je zavrnjen – senat mora odločiti o vsakem vprašanju, ki se lahko postavi v zvezi z ugovorom) – 284/1.

To lahko naredi do določitve GO, največ dva meseca od prejema obtožnice.

11.3. Glavna obravnava

Sedaj govorimo o obtožencu (od takrat, ko je obtožnica pravnomočna – torej, ko ugovor zoper obtožnico ni več mogoč).

Faze GO:1. Priprave na GO2. GO v ožjem smislu3. sodba

Priprave na GO: razpis GO: razpiše predsednik senata (čas in kraj obravnave) vabljenje dokazni predlogi

Dokazni predlogi so možni tudi po razpisu GO.

Če predsednik senata zavrne dokazni predlog, se lahko predlog ponovi na GO (sicer so v obtožnici oz. ugovoru).

Sodišče zavezuje instrukcijska maksima, zato tudi sodišče zagotavlja dokaze po uradni dolžnosti.

Če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi sodišče izdalo zavrnilno sodbo (npr. umik predloga, amnestija…), izda predsednik senata sklep o ustavitvi postopka (ne bis in idem). Ni namreč smiselno, da bi šli čez celo fazo GO.

GO v ožjem smislu:1. branje obtožnice – prebere tožilec2. odgovor na obtožbo (obramba)3. zaslišanje obtoženca4. dokazni postopek – izvajajo se dokazi v vrstnem redu: najprej tisti, ki jih

predlaga tožilstvo, potem obramba, potem sodišče5. beseda strank

72

Vrstni red: tožilec, oškodovanec, zagovornik, obtoženec.

Ko naredijo krog predsednik senata vpraša, ali ima kdo še kaj za dodati, če se še kdo oglasi, vedno se da na koncu možnost replike obtožencu.

Sporno: obtoženec je zaslišan pred dokaznim postopkom, kar je zanj neugodno – mogoče ubere napačno taktiko!

DT lahko: spremeni obtožbo (če na to kažejo dokazi izvedeni med GO). razširi obtožbo (če stori KD med GO v zasedanju ali če se na GO razkrije

prejšnje KD).Obtoženec nima možnosti pritožbe.

Sodba - ne bis in idem zavrnilna oprostila obsodilna

Za sodbo velja: objektivna in subjektiva identiteta obtožbe in sodbe. načelo neposrednosti: sodišče odloči le na podlagi dokazov, pretresenih na

GO. načelo proste presoje dokazov: sodišče oceni, ali je neko dejstvo dokazano

po prosti presoji, ne da bi ga pri tem vezala formalna dokazna pravila.

Zavrnilna sodba - ni odločanja o vsebini! tožilec med GO umakne obtožbo. oškodovanec umakne predlog. obtoženec je za isto dejanje že pravnomočno obsojen, oproščen, postopek

je bil postopek zoper njega s sklepom pravnomočno ustavljen. pomilostitev, amnestija, zastaranje… (okoliščine, ki izključujejo kazenski

pregon).

Pomembno pri zavrnilni sodbi: ni meritorna (ni odločanja o vsebini), obstaja pa učinek ne bis in idem!

Oprostilna sodba: dejanje za katero je obtožen, ni KD. če so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost. ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen. če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom KD ter posledicami,

ki bi jih povzročila obsodba.

Oprostilna in obsodilna sodba sta meritorni (kar pomeni, da se sodišče dejansko ukvarja z vsebinskimi vprašanji).

73

12. PREISKAVA

Preiskava je prva faza rednega kazenskega postopka, urejena v členih 167 – 191 ZKP. Preiskavo opravlja preiskovalni sodnik. Osumljencu od trenutka uvedbe preiskave dalje pravimo obdolženec

12.1. Pogoji za preiskavo

Materialni pogoji (167 ZKP): Osredotočenost: zoper določeno osebo Utemeljen sum

Formalni pogoji: Zahteva upravičenega tožilca (akuzatornost!!, za vse velja isto, zato naj

vas ne zmoti uporaba državnega tožilca v nadaljevanju) Sklep o preiskavi, ki ga izda preiskovalni sodnik

Namen preiskave (167 ZKP) je zbrati: dokaze/podatke, potrebne za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi

postopek dokaze, ki jih kasneje ne bo mogoče ponoviti ali jih bo težko izvesti druge dokaze, ki utegnejo koristiti postopku in je smotrno, da se izvedejo

12.2. Postopek za uvedbo preiskave (168 – 169 ZKP)

1. Državni tožilec poda zahtevo za preiskavo pristojnemu preiskovalnemu sodniku.

Vsebina zahteve: navedba osebe, zoper katero se zahteva preiskava opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja navedba zakonske označbe kaznivega dejanja navedba okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma navedba že zbranih dokazov.

V zahtevi državni tožilec predlaga: okoliščine, ki naj se v preiskavi raziščejo preiskovalna dejanja, ki naj se opravijo pripor tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava (ni nujno!)

2. Odločanje preiskovalnega sodnika o zahtevi za preiskavo

preden se odloči najprej pregleda spise

74

preden izda sklep zasliši obdolženca v vseh primerih, razen: o če bi bilo nevarno odlašati alio če preiskovalni sodnik glede na že opravljeno zaslišanje po 148.a

členu tega zakona in podano zahtevo za preiskavo oceni, da ponovno zaslišanje ni potrebno

preden se odloči lahko tudi izvede predhodni konradiktorni narok, na katerega povabi obdolženca in državnega tožilca

o če je treba, da se izjavita o okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o zahtevi

o če misli, da bi bila iz drugih razlogov smotrna njuna ustna izjava

Na naroku lahko stranki ustno dajeta svoje predloge, državni tožilec lahko spremeni ali dopolni svojo zahtevo za preiskavo, lahko tudi predlaga izvedbo postopka neposredno po obtožnici. Na naroku mora PS obvezno podati pouk obdolžencu.

3. Odločitev preiskovalnega sodnika

Se strinja z zahtevo za preiskavo: Izda sklep o preiskavi Vsebina sklepa = vsebina zahteve Sklep pošlje državnemu tožilcu in obdolžencu

Se ne strinja z zahtevo za preiskavo: PS zahteva naj o tem odloči zunajobravnavni senat ZOS mora odločiti v 48 urah O svoji določitvi izda sklep

4. Pritožba zoper sklep

Pritožba zoper sklep o preiskavi: Pravico do pritožbe ima obdolženec O pritožbi odloča zunajobravnavni senat (v max. 48 urah) – odločitve:

o pritožbo zavrne in potrdi sklepo pritožbi ugodi in sklep deloma/v celoti razveljavi ter vrne PS-u v

ponovno odločanjeo pritožbi ugodi in sklep zavrne – ne bis in idem!!!

Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa

Pritožba zoper sklep zunajobravnavnega senata: Pravico do pritožbe imajo obdolženec, državni tožilec in oškodovanec. Pritoži se samo oškodovanec če ZOS pritožbi ugodi: šteje, da je

oškodovanec s pritožbo prevzel pregon. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

12.3. Preiskovalna dejanja

75

V fazi preiskave se opravljajo formalna preiskovalna dejanja. Lahko jih opravi sam preiskovalni sodnik ali pa jih prepusti drugemu pristojnemu preiskovalnemu sodniku ali policiji.

Med preiskavo lahko prepusti policiji izvršitev odredbe o hišni ali osebni preiskavi ali o zasegu predmetov. Policija, ki so ji bila prepuščena posamezna preiskovalna dejanja, opravi po potrebi tudi druga preiskovalna dejanja, ki so s temi v zvezi ali iz njih izvirajo. Pri vsakem preiskovalnem dejanju je lahko prisoten državni tožilec, če to želi.

Preiskovalni sodnik opravlja preiskovalna dejanja: na predlog strank ali oškodovanca (če se PS ne strinja s predlogom, pusti,

da o tem odloči ZOS) če sam meni, da so potrebna za uspešno izvedbo postopka.

Pravice strank in oškodovanca glede preiskovalnih dejanj in poteka preiskave: lahko so navzoče pri preiskovalnih dejanjih, postavljajo vprašanja, pregledujejo spise in predmete...

12.4. Osredotočenost in razširitev preiskave (175 ZKP)

Preiskava se opravi samo glede tistega kaznivega dejanja in zoper tistega obdolženca, na katerega se nanaša sklep o preiskavi.

Če se med preiskavo pokaže, da je treba postopek razširiti tudi na kakšno drugo kaznivo dejanje ali zoper kakšno drugo osebo, obvesti preiskovalni sodnik o tem državnega tožilca. V takem primeru se smejo opraviti tista preiskovalna dejanja, ki jih ni mogoče odlašati. Če želi DT razširitev, mora ponovno vložiti zahtevo za preiskavo….

12.5. Sklepi v fazi preiskave

12.5.1. Sklep, s katerim PS zavrže zahtevo za preiskavo (168/V ZKP)Kdaj? Če državni tožilec umakne zahtevo za preiskavo, preden je izdan sklep o preiskavi. PS v tem primeru sporoči oškodovancu, da lahko začne pregon sam. Če oškodovanec ne začne sam pregona, ima učinke ne bis in idem.

12.5.2. Sklep, s katerim PS prekine preiskavo (179 ZKP)Kdaj?

če obdolženec po storjenem kaznivem dejanju duševno zboli če nastane pri njem duševna motnja če zboli za kakšno drugo hudo boleznijo, zaradi katere se dalj časa ne more

udeleževati postopka če je na begu če so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon obdolženca

76

Preden se preiskava prekine, je treba zbrati vse dokaze o kaznivem dejanju in kazenski odgovornosti obdolženca, do katerih je mogoče priti.

Ko prenehajo ovire, ki so povzročile prekinitev, nadaljuje preiskovalni sodnik preiskavo. Sklep nima učinka ne bis in idem.

12.5.3. Sklep, s katerim ZOS prekine preiskavo (181/V ZKP)Kdaj? Kadar ZOS med preiskavo odloča o kateremkoli vprašanju ter ugotovi obstoj okoliščin, ki samo začasno preprečujejo pregon obdolženca (glej zgoraj).

Ko prenehajo ovire, ki so povzročile prekinitev, nadaljuje preiskovalni sodnik preiskavo. Sklep nima učinka ne bis in idem.

12.5.4. Sklep, s katerim PS ustavi preiskavo (180 ZKP)

PS izda sklep o ustavitvi preiskave če spozna, da dejanje, ki ga je obdolženec obdolžen, ni kaznivo dejanje; če so okoliščine, ki krivdo ali kaznivost obdolženca, pa ni pogojev za

varnostne ukrepe; če je kazenski pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali

pomilostitvijo ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon; če ni dokazov, da bi bil obdolženec storil kaznivo dejanje ali če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom KD in posledicami,

ki bi jih povzročil kazenski pregon

Pomembno: 181/2 ZKP – Če PS spozna, da je podan kateri izmed razlogov za ustavitev preiskave, obvesti o tem DT (torej ne ustavi kar sam preiskave). Če DT v 8 dneh ne obvesti PS, da odstopa od pregona, zahteva PS, naj zunajobravnavni senat odloči o ustavitvi preiskave.

Sklep ima učinek ne bis in idem.

Sklep se pošlje obdolžencu, državnemu tožilcu in oškodovancu.12.5.5. Sklep, s katerim ZOS ustavi preiskavo (181 ZKP)Kdaj? Kadar med preiskavo odloča o kateremkoli vprašanju, in sicer v naslednjih primerih:

dejanje ni kaznivo dejanje okoliščine, ki izključujejo krivdo/kaznivost, pa ni pogojev za varnostne

ukrepe zastaranje/amnestija/pomilostitev ali druge okoliščine, ki izključujejo

pregon ni dokazov, da bi bil obdolženec storil kaznivo dejanje nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter

posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon.

Če obstoj teh razlogov ugotovi PS: o tem obvesti državnega tožilca in če ta v 8 dneh ne obvesti PS, da odstopa od pregona, zahteva PS, naj ZOS odloči o ustavitvi preiskave.

Sklep o ustavitvi preiskave se pošlje državnemu tožilcu, oškodovancu in obdolžencu. Če je obdolženec v priporu, ga je treba takoj izpustiti. Zoper ta sklep imata državni tožilec in oškodovanec pravico pritožbe.

77

Sklep ima učinek ne bis in idem.

12.6. »Redni« konec preiskave

PS konča preiskavo, ko spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno (184 in 185 ZKP).

Nato pošlje spise državnemu tožilcu, ki mora v 15 dneh (rok lahko ZOS na predlog DT podaljša):

predlagati dopolnitev preiskave (če se PS ne strinja, zahteva naj o tem odloči ZOS) ali

vložiti obtožnico ali izjaviti, da odstopa od pregona

Če se je preiskava začela na predlog oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, ga PS obvesti o zaključku preiskave in opozori, da mora v 15 dneh vložiti obtožnico oz. zasebno tožbo. Če tega ne stori v roku, se šteje, da je odtopil od pregona in postopek bo s sklepom ustavljen.

Trajanje preiskave: največ 6 mesecev. Če v tem času ni končana, PS o razlogih obvesti predsednika sodišča. Ta ukrene vse potrebno, da se preiskava zaključi.

78

13. VLOŽITEV IN KONTROLA OBTOŽNICE

13.1. Definicija

Obtožnica je pravni akt, na podlagi katerega teče postopek pred sodiščem (praviloma glavna obravnava) in o katerem se odloči s sodbo. Za ta pravni akt oziroma njegove različice obstaja več izrazov: obtožnica, obtožba, obtožni akt, obtožni predlog, zasebna tožba.

13.2. Akuzatorno oziroma obtožno načelo

Je eno izmed temeljnih načel mešanih in akuzatornih kazenskih postopkov. Pomeni, da se sme postopek pred sodiščem začeti in teči le na podlagi obtožnice, podane s strani upravičenega tožilca (državnega tožilca, oškodovanca kot subsidiarnega tožilca ali oškodovanca pri zasebni tožbi).

To načelo je v ZKP-ju zapisano v 1. odstavku 268. člena, kjer je določeno: »Ko je končana preiskava, kot tudi kadar se brez preiskave lahko vloži obtožnica (170. člen), sme teči postopek pred sodiščem samo na podlagi obtožnice državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca.«

V slovenskem kazenskem sistemu obstaja zgolj ena izjema od obtožnega načela, in sicer v kazenskem postopku zoper mladoletnika. To je določeno v 3. odstavku 465. člena ZKP: »Če državni tožilec ne zahteva uvedbe postopka proti mladoletniku, obvesti o tem oškodovanca. Oškodovanec ne more prevzeti postopka oziroma ne more vložiti pri sodišču zasebne tožbe, pač pa lahko zahteva v osmih dneh, ko prejme sporočilo državnega tožilca, naj senat za mladoletnike pristojnega sodišča uvede postopek.«

13.3. Funkcija obtožnice

Temeljna funkcija obtožnice je, da fokusira oziroma uokviri spor, ki se razrešuje s kazenskim postopkom, t.j. jasno določi, komu se sodi (kdo naj bi storil očitano kaznivo dejanje) in za katero dejanje (historični dogodek) se sodi.

Sodišče ne sme prekoračiti tega okvirja spora in je vezano na obtožnico. Tako mora biti podana identiteta obtožnice in sodbe, in sodišče ne sme v škodo obtoženca ugotoviti drugačno dejansko stanje, kot pa je navedeno v obtožnici. Tako npr. če je v obtožnici navedeno, da je obtoženec ukradel 300€, ne sme sodišče v sodbi ugotoviti, da je obtoženec ukradel 25.000€. (Več o identiteti obtožnice in sodbe v gradivu/poglavju o sodbi).

Obtožnico je mogoče tekom glavne obravnave spreminjati. (Več o tem v gradivu o glavni obravnavi).

79

13.4. Sestavine obtožnice

Obtožnica ima obligatorne (obvezne) in fakultativne (neobvezne) sestavine. Sestavine obtožnice so določene v 1. (obligatorne) in 2. (fakultativne) odstavku 269. členu ZKP-ja.

Obligatorne sestavine:

1. Osebni podatki obdolženca ,določeni v 227. členu, in podatki o priporu, in sicer o tem, ali je v priporu in od kdaj ali pa je na prostosti; če pa je bil pred vložitvijo obtožnice izpuščen, koliko časa je bil v priporu;

2. Opis dejanja (historičnega dogodka/dejanskega stanja),iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi; primer: »A.A. je dne 1.6.2010 ob 16.07 s kamnom razbil zaklenjeno okno v dnevni sobi v pritličju stanovanjske hiše na naslovu Ljubljanska cesta 1, vanj vstopil, iz predala vzel bančno knjižnico ter 700€ gotovine, nato pa skozi okno pobegnil.«

3. Pravno kvalifikacijo historičnega dogodka,t.j. zakonsko označbo kaznivega dejanja z navedbo določb kazenskega zakona, ki naj se po predlogu tožilca uporabijo; primer: »A.A. je z zgoraj navedenim storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 205. člena Kazenskega zakonika«.

4. Označbo sodišča, pred katerim naj bo glavna obravnava

5. Predlog dokazov,t.j. predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi, z navedbo imen prič in izvedencev, spisov, ki naj se preberejo, in predmetov, ki so potrebni za dokazovanje.

6. Obrazložitev,v kateri se po uspehu preiskave opiše stanje stvari, navedejo dokazi, s katerimi se ugotavljajo odločilna dejstva, navede zagovor obdolženca in stališče tožilca o navedbah obrambe

Fakultativna sestavinaČe je obdolženec na prostosti, se sme v obtožnici predlagati, naj se odredi pripor; če je v priporu, pa se sme predlagati, naj se izpusti

13.5. Postopek vložitve in kontrole obtožnice

Za grafični prikaz postopka vložitve in kontrole obtožnice predlagamo ogled

80

zloženke/zgibanke o Kazenskem procesnem pravu doc. dr. Primoža Gorkiča, ki je na voljo tudi v knjižnici in knjigarni na PF!

Sicer pa predlagamo, da skušate sami sestaviti grafični prikaz, saj vam bo ta proces pomagal pri temu, da boste bolje razumeli.

13.5.1. Vložitev obtožniceObtožnica se pošlje pristojnemu sodišču v toliko izvodih, kolikor je obdolžencev in zagovornikov, en izvod pa za sodišče.

13.5.2. Preverjanje sestavin obtožniceTakoj po prejemu obtožnice preizkusi predsednik senata, pred katerim naj bo glavna obravnava(torej predsednik sodnega senata, ki bo kasneje eventualno odločal na glavni obravnavi), ali je obtožnica sestavljena po predpisih (269. člen).

Če spozna, da ni, jo vrne tožilcu, naj jo v treh dneh popravi. Iz opravičenih razlogov lahko senat na tožilčevo zahtevo ta rok podaljša.

Če oškodovanec kot tožilec (subsidiarni tožilec) ali zasebni tožilec omenjeni rok zamudi, se šteje, da je odstopil od pregona in se postopek ustavi.

13.5.3. Vročitev obtožnice obdolžencuObtožnica se vroči obdolžencu, ki je na prostosti, brez odlašanja. Če je v priporu, mora biti to najkasneje v 24 urah po tem, ko sodišče prejme obtožnico.

Pozor! Po 70. členu ZKP mora obdolženec imeti zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen. Če ga nima, mu ga mora postaviti sodišče po uradni dolžnosti.

13.5.4. Ugovor obdolženca zoper obtožnicoObdolženec ima pravico podati ugovor zoper obtožnico v osmih dneh po njeni vročitvi. Ob vročitvi obtožnice pouči sodišče obdolženca o tej njegovi pravici.Ugovor zoper obtožnico sme podati brez posebnega pooblastila obdolženca tudi zagovornik, vendar pa ne proti njegovi volji. Obdolženec se lahko odpove pravici do ugovora zoper obtožnico.

Ugovor se pošlje predsedniku sodnega senata.

13.5.5. Preverjanje formalnih predpostavk za ugovor - prvičPrepozen ugovor in ugovor, ki ga poda neupravičena oseba, zavrže s sklepom predsednik sodnega senata.Če predsednik je ugovor pravočasen in ga je podala upravičena oseba (obdolženec ali njegov zagovornik), ga predsednik sodnega senata predloži skupaj s spisi zunajobravnavnemu senatu, ki bo nato na seji odločil o ugovoru in morebitnemu odgovoru tožilca na ugovor.

81

13.5.6. Odgovor tožilca na ugovorPred odločitvijo zunajobravnavnega senata se izvod ugovora pošlje tožilcu, ki lahko v treh dneh od prejema ugovora poda odgovor.

13.5.7. Preverjanje formalnih predpostavk za ugovor - drugičTako kot je prej predsednik sodnega senata preveril, ali je bil ugovor vložen pravočasno in s strani upravičene osebe, sedaj to še enkrat preveri zunajobravnavni senat (ZOS).

Če ZOS ugotovi, da je ugovor bil vložen prepozno ali s strani neupravičene osebe, ugovor zavrže. Če pa je s tega stališča vse v redu z ugovor, pa ZOS vzame v preizkus obtožnico.

13.5.8. Preiskus oziroma kontrola obtožnicePreizkus in kontrolo obtožnice delimo na dva dela, in sicer na formalno ter materialno kontrolo obtožnice.

13.5.9. Formalna kontrola obtožniceV tej fazi se senat ne spušča v vsebinsko utemeljenost obtožnice (torej ali je podan utemeljen sum, ali je morebiti prišlo do zastaranja itd.), ampak preverja formo/obliko in sestavine obtožnice ter ali je v obtožnici zadosti podatkov, da bodo lahko preverili vsebinsko utemeljenost obtožnice.

Tako ZKP pravi, da če ZOS ob ugovoru spozna, da: so napake ali pomanjkljivosti v obtožnici (269. člen – torej da ni vseh

obligatornih sestavin), so napake ali pomanjkljivosti v samem postopku ali je potrebna boljša razjasnitev stanja stvari, da bi se mogla preizkusiti

utemeljenost obtožnice,

vrne obtožnico, da se opažene pomanjkljivosti odpravijo ali da se preiskava dopolni oziroma opravi.

(Torej če npr. sploh ni bila opravljena preiskava, ampak je bila vložena obtožnica brez preiskave, lahko v okviru kontrole obtožnice ZOS zahteva, da se opravi preiskava).

Tožilec mora v treh dneh, odkar mu je bila sporočena odločba ZOSa, predložiti popravljeno obtožnico ali zahtevati preiskavo oziroma njeno dopolnitev. Iz opravičenih razlogov sme senat na zahtevo tožilca ta rok podaljšati.

Če oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec zamudi omenjeni rok, se šteje, da je odstopil od pregona, postopek pa se ustavi. Če državni tožilec zamudi rok, mora o razlogih obvestiti višjega državnega tožilca.

13.5.10. Materialna kontrola obtožniceČe obtožnica prestane formalno kontrolo, ZOS opravi materialno kontrolo obtožnice, v kateri preverja vsebinsko utemeljenost obtožnice.

82

Pri materialni kontroli obtožnice ZOS ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnici. Tako da če je npr. v obtožnici nek historični dogodek pravno kvalificiran kot uboj, lahko ZOS pri odločanju šteje, da gre v bistvu za povzročitev smrti iz malomarnosti, in so npr. zaradi tega krajši zastaralni roki in lahko ugotovi, da je pri tej zadevi že prišlo do zastaranja.

Na koncu materialne kontrole je možen eden od sledečih scenarijev:

A.) Obtožba se ne dopusti in kazenski postopek se ustaviZOS odloči, da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek ustavi, če ugotovi:1) da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje;2) da so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, in da ni razlogov za uporabo varnostnih ukrepov;3) da je kazenski pregon zastaran, ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo, ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon;4) da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe;5) ali če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon.

Posledica te odločitve je NE BIS IN IDEM.

B.) Zavrženje obtožniceČe ZOS ugotovi, da:

ni zahteve upravičenega tožilca; potrebnega predloga ali dovoljenja za pregon; so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon,

se s sklepom obtožnica zavrže.

Ta odločitev nima za posledice NE BIS IN IDEM.

C.) Zavrnitev ugovoraČe ni podan nobeden od zgornjih razlogov, potem ZOS zavrne ugovor kot neutemeljen in potrdi obtožnico.

BENEFICIUM COHAESIONIS oziroma PRAVNA DOBROTA PRIDRUŽITVE (281. člen)

Če podajo samo nekateri od več obdolžencev ugovor zoper obtožnico in če so razlogi, zaradi katerih je sodišče spoznalo, da se obtožba ne dopusti ali da se obtožnica zavrže, v korist tudi nekaterim obdolžencem, ki niso podali ugovora, ravna zunajobravnavni senat tako, kakor da bi bili podali ugovor tudi ti.

83

MATERIALNA KONTROLA OBTOŽNICE NA PODLAGI ZAHTEVE PREDSEDNIKA SODNEGA SENATA (284. člen)

ZKP določa, da če ugovor zoper obtožnico ni bil vložen ali pa je bil vložen, pa je bil zavržen (skratka, če ni prišlo do materialne kontrole obtožnice na podlagi ugovora obdolženca), da lahko predsednik sodnega senata zahtevati od zunajobravnavnega senata, da opravi materialno kontrolo obtožnice.

To zahtevo lahko predsednik sodnega senata vloži le, dokler ni določen datum glavne obravnave, vendar najkasneje v dveh mesecih od prejema obtožnice pri sodišču.

13.5.11. Pravnomočnost obtožnice:

Obtožnica postane pravnomočna: z dnem, ko je ugovor obdolženca zavrnjen; če ugovor ni bil vložen ali je bil zavržen, pa je predsednik sodnega senata

vložil zahtevo za materialno kontrolo, z dnem, ko je ZOS odločil, da se z obtožnico strinja;

če ugovor ni bil vložen ali je bil zavržen, pa predsednik sodnega senata ni vložil zahteve, z dnem, ko je predsednik senata določil datum glavne obravnave, najkasneje pa v dveh mesecih od prejema obtožnice pri sodišču.

S pravnomočnostjo obtožnice se ponavadi namesto izraza »obdolženec« začne uporabljati izraz »obtoženec«, ki se uporablja do pravnomočnosti sodbe. Se pa tudi po samem zakonu namesto izraza »obtoženec« še vedno lahko uporablja izraz »obdolženec« ali »osumljenec«.

13.5.12. Odločanje o priporu (272. Člen ZKP)

Če je v obtožnici predlagano (to je fakultativna sestavina), naj se zoper obdolženca odredi pripor ali naj se obdolženec izpusti, odloči o tem zunajobravnavni senat takoj, najpozneje pa v oseminštiridesetih urah.

Če pa je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti, preizkusi zunajobravnavni senat po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnice, ali so še dani razlogi za pripor, in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Če je zoper obdolženca, ki je na prostosti, odrejen pripor s sklepom ZOS-a (po 272. členu), se mu vroči obtožnica skupaj s sklepom, s katerim je odrejen pripor, takrat, ko se zapre.

13.5.13. Ekskluzija

84

Če ZOS ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena ZKP-ja (torej tisti, katere je treba izločiti), po uradni dolžnosti izda sklep o njihovi izločitvi iz spisov.

Zoper ta sklep je dovoljena posebna pritožba. Ko postane sklep pravnomočen, poskrbi predsednik ZOSa, da se izločeni zapisniki in obvestila zaprejo v poseben ovitek in izročijo preiskovalnemu sodniku, da jih shrani ločeno od drugih spisov. Teh zapisnikov in obvestil ni dovoljeno pregledovati in tudi ne uporabiti v postopku.

85

14. EKSKLUZIJA

14.1. Splošno

Ekskluzija je sankcija za kršitev dokaznih prepovedi. Gre za procesnopravno sankcijo. Poznamo še materialnopravno sankcioniranje, ki ga ureja KZ-1 in uvrstitev med absolutne bistvene kršitve postopka. Je edina sankcija, ki prepreči, da bi nedovoljen dokaz prišel do glavne obravnave.

Namen: varstvo človekovih pravic, enakost orožji, sankcija za nezakonito delo organov pregona, privilegij zoper samoobtožbo...

14.2. Dve pojmovanji ekskluzije

14.2.1. Dosledno pojmovanje ekskluzije

Pri doslednem pojmovanju ekskluzije se dosledno izloči vsak nezakonito pridobljen dokaz, ne glede na njegovo dokazno vrednost/pomembnost za kazenski postopek in ne glede na to, kako veliko ali malo bi vplivalo na prihodnje zakonito delovanje organov pregona.

Dosledno pojmovanje izhaja iz akuzatornega pojmovanja kazenskega postopka, torej da gre za reševanje spor dveh enakopravnih strank, v katerem je glavno vodilo (poleg reševanja spora) to, da se ne glede na karkoli spoštujejo pravila, zakoni, človekove pravice in temeljne svoboščine.

Kako je dosledna doktrina v skladu z avtonomno koncepcijo kazenskega postopka?

V Sloveniji imamo dosledno pojmovanje katerega bistvo je v tem, da nihče (niti obdolženec niti država) ne sme biti niti na boljšem niti na slabšem zaradi tega, ker so bila kršena pravila, zakoni oziroma pravice/svoboščine kogarkoli (obdolženca ali katerekoli druge osebe).

14.2.2. Utilitaristično poimenovanje ekskluzijePri utilitarističnem pojmovanju ekskluzije pa pri tem, ali naj se izloči nek nezakonito pridobljeni dokaz, tehtamo na eni strani koristi dokaza/pomembnosti dokaza za kazenski postopek ter na drugi stani preventivni učinek na zakonito delovanje organov pregona v bodočnosti in stopnjo resnosti kršitve.

Namen ekskluzije (po utilitarističnem pojmovanju) je njen preventivni učinek: to, da se prepreči bodoče nezakonito ravnanje organov pregona.

86

Če se ugotovi, da so koristi/pomembnost dokaza večji od koristi preventivnega učinka/stopnje kršitve, se dokaza NE IZLOČI.

Če se ugotovi, da so koristi/pomembnost dokaza manjši od koristi preventivnega učinka/stopnje kršitve, se dokaz IZLOČI.

V ZDA ter Avstraliji imajo utilitaristično pojmovanje, ki je skladno z ancilarno koncepcijo kazenskega postopka.

14.3. Ureditev v ZKP

18. člen ZKP

Določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na:- dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, - kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali - ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.«

83/I ZKP (izločitev dokazov pridobljenih s kršitvijo procesnih garancij): Preden DT poda PS-u zahtevo za preiskavo, vloži obtožnico brez preiskave..., izloči iz spisov, ki jih pošlje sodišču, obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po 148/IV. O opravljeni izločitvi sestavi uradni zaznamek in ga priloži spisom, ki jih pošlje sodišču, izločena obvestila pa shrani v svojem spisu – izloča DT!!!

Če so h kazenski ovadbi priloženi kakšni drugi dokazi, za katere državni tožilec misli, da se na njih ne sme opirati odločba sodišča, pošlje spise, v katerih so taki dokazi PS-u oz. sodniku posamezniku, ki nato ustrezno ukrepa (glej 83/II in III ZKP) – ne izloča DT!!! glej 83/II

83/II (izločanje dokazov, ki so taksativno našteti) :

izpovedba osumljenca/obdolženca, priče ali izvedenca, če ZKP določa, da se sodna odločba ne sme opreti nanje

zapisniki, predmeti, posnetki, sporočila ali dokazila, če ZKP določa, da se sodna odločba ne sme opreti nanje

obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po 148/IV, če jih ni že prej izločil državni tožilec

obvestil, ki so jih dale policiji osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče, ali ki so se v skladu s tem zakonom odrekle pričevanju, ali ki po tem zakonu ne bi smele biti postavljene za izvedenca

V teh primerih izda PS oz. sodnik posameznik po uradni dolžnosti ali na predlog stranke sklep, s katerim izloči navedene dokaze iz spisov takoj, ko ugotovi, da gre

87

zanje. Stranke smejo zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov samo do začetka glavne obravnave, na glavni obravnavi pa samo, če tega niso mogle zahtevati že prej – izloča PS ali sodnik posameznik!!!

83/III (pritožba) Zoper sklep o izločitvi ali sklep zavrnitvi predloga stranke za izločitev je dovoljena posebna pritožba.

83/IV (kdaj se lahko nedovoljen dokaz uporabi) :

predsednik sodišča, ki odloča o zahtevi za izločitev sodnika iz razloga psihološke okužbe

senat, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o glavni stvari

sodišče druge stopnje, ki odloča odloča o pritožbi zoper sodbo, s katero se izpodbija tudi sklep o izločitvi dokazov

sme pregledati in uporabiti zapisnike in druge dokaze, ki so bili s pravnomočnim sklepom izločeni iz spisov, če je to nujno zaradi ugotovitve ali je podan razlog za izločitev sodnika. Po pregledu in uporabi se mora izločene zapisnike in druge dokaze spet fizično ločiti od spisa.

Izloča se s sklepom.

14.4. Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa

Ekskluzija sama po sebi (v osnovnem/najožjem pomenu) pomeni, da se izločijo dokazi, ki so bili neposredno pridobljeni na nezakonit način (z nezakonitim preiskovalnim dejanjem oz. z dejanjem, ki predstavlja kršitev ZKP oz. drugih zakonov).

Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa (DSZD) pa razširja to osnovno dojemanje ekskluzije na tiste dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonitih dokazov (oz vednosti o njih).

To pomeni: če imamo verigo med seboj vzročno povezanih preiskovalnih dejanj/dokazov, med katerimi je prvi nezakonit in so kasnejši pridobljeni na podlagi takega dokaza, da bodo tudi vsi ti kasnejši dokazi izločeni zaradi prvotne nezakonitosti.

Kasnejši/sporni dokaz se bo izločil, če bo izpolnjen t.i. BIFURKATIVNI TEST.

1. Obstajati mora sine qua non vzročna zveza med prvotno nezakonitostjo in spornim dokazom

88

2. Sporni dokaz je pridobljen z aktivnim izkoriščanjem/zlorabo prvotne nezakonitosti

DSZD se je najprej razvila v ZDA, v zadevi WONG SUN vs. US .

14.5. Izjeme od doktrine sadeža zastrupljenega drevesa:

14.5.1. Doktrina zbledelega madeža (purget taint doctrine)Je najbolj razširjena izjema. Podana je takrat, ko sta prvotno nezakonito dejanje/nezakonito pridobljen dokaz in 'sporen' dokaz časovno ali kako drugače tako oddaljena oz. nepovezana, da ne moremo govoriti o aktivnem policijskem izkoriščanju prvotne nezakonitosti oz. neposredni zlorabi nezakonitosti oz. se šteje vzročna zveza za prekinjeno.

Skratka: drugi pogoj bifurkativnega testa ni izpolnjen oz. da so okoliščine, zaradi katerih ne gre več neposredno zlorabo aktivnosti.

Od kod ime? Gre za to, da madež prvotne nezakonitosti zaradi oddaljenosti/nepovezanosti/… zbledi in se 'sporni dokaz' dopusti.

Med okoliščinami, zaradi katerih madež zbledi, je zelo pogosto PROSTOVOLJNOST (izjave, priznanja, soglasje k hišni preiskavi itd.)

14.5.2. Doktrina neodvisnega viraUporabi se takrat, ko policija/tožilstvo do spornega dokaza pride oz. zanj izve in z izkoriščanjem prvotne nezakonitosti in tudi po neki drugi poti, na podlagi nekega drugega, zakonitega dokaza oz. preiskovalnega dejanja, neodvisnega od prvotne nezakonitosti.

Obstajata torej dve poti, po katerih so prišli do dokaza: Prva je nezakonita Druga je zakonita in popolnoma neodvisna od prve

Možni pomislek zoper to doktrino je možnost PSIHOLOŠKE OKUŽBE. Policija/organi pregona, ko enkrat izvedo za dokaz na nezakonit način, verjetno praktično ne morejo tega izbrisati iz glave in nadaljevati z delom, kot da ne vedo za ta dokaz, in verjetno vsaj podzavestno uporabljajo te nezakonite informacije pri iskanju tega dokaza. Skratka, zelo težko je govoriti o neodvisnem viru.

14.5.3. Izjema neizogibnega odkritjaSe uporablja takrat, ko je sporni dokaz bil pridobljen na podlagi prvotno nezakonitega dokaza, pri čemer pa organi pregona zatrjujejo/dokažejo, da bi do spornega dokaza nujno/neizogibno prišli tudi po zakoniti poti, brez izkoriščanja prvotne nezakonitosti, in da bi dokazi imel isto dokazno vrednost.

To izjemo najbolje ponazarja primer iz ameriške sodne prakse Nix v Williams.

89

Tožilstvo mora dokazati 'neizogibnost'. S kakšnim dokaznim standardom oz. kako gotovo mora biti, da bi našli dokaz po zakoniti poti? Po večinskem mnenju v zadevi Nix v. Williams je dokazni standard preponderance of evidence = cca 50%.

Razlika in podobnost med doktrino neodvisnega vira in izjemo neizogibnega odkritja:

Pri izjemi neizogibnega odkritja:1. gre za hipotetičen/teoretičen scenarij oz. organi pregona želijo prepričati

sodišče, da verjame v nek hipotetičen scenarij. Organi pregona zatrjujejo, da bi dokaz tako ali tako našli na zakonit način, brez zlorabe/uporabe prvotne nezakonitosti.

2. Tukaj je glavni problem hipotetičnost, torej ali bi se res na zakonit način nujno našel dokaz, ali pa ga ne bi našli oz. so to samo ugibanja z nizko stopnjo verjetnosti?

3. Uporablja se/obstaja zaradi spodaj opisanega razumevanje ekskluzije, pri čemer sta oba pogoja bifurkativnega testa izpolnjena.

Pri doktrini neodvisnega vira:1. gre za dejanski scenarij oz. organi pregona prepričujejo sodišče, da

dejansko so našli dokaz na nek drug, zakonit način, brez zlorabe/uporabe prvotne nezakonitosti.

2. Tu je problem PSIHOLOŠKE OKUŽBE, torej ali policija res ni zavestno ali podzavestno uporabljala informacije iz prvotne nezakonitosti, da bi prišla do dokaza na drug, zakonit način…

3. Doktrina nastane tako zaradi spodaj opisanega razumevanja ekskluzije kot tudi zaradi tega, ker gre pravzaprav za to, da 2. pogoj bifurkativnega testa ni izpolnjen (policija ne izrabi te nezakonitosti, temveč neodvisno od nje po drugi, zakoniti poti pride do dokaza).

Obe izjemi pa sta si podobni v tem, da izhajata iz tega, da osumljenec/obtoženec zaradi ekskluzije ne sme biti na boljšem, kot če prvotne nezakonitosti ne bi bilo, oz. policija/org. pregona ne smejo biti na slabšem, kot če ne bi bilo prvotne nezakonitosti.

14.5.4. Izjema dobre vere

V primeru US v Leon. VS ZDA je to utemeljilo z naslednjimi štirimi razlogi:

1. Ekskluzija je predvsem preventivno sredstvo proti nezakonitemu delovanju policije, ne pa sodnikov

2. Ne obstajajo dokazi, da so sodniki nagnjeni k neupoštevanju pravnih predpisov

90

3. Ne obstajajo dokazi, da bo takšna ekskluzija imela pomemben preventivni učinek na sodnike

4. Ne moremo pričakovati od policije, da bo preverjala oz. dvomila v odločitve sodišča

14.5.5. Uporabnost izjem v Sloveniji

Sodne prakse v zvezi z ekskluzijo v Sloveniji praktično ni, zato ni mogoče reči, katera od teh izjem bi se v praksi uporabila, katera pa ne, zato so vse to zgolj teoretična razpravljanja. Teorija pa zavrača uporabo izjeme dobre vere, saj ta ni v skladu z našo doktrino ekskluzije, katere namen je varstvo obdolženčevih pravic, ne pa preventivno vplivanje na ravnanje policije.

Relevantna sodna praksa:

Vrhovno sodišče ZDA:

Wong Sun v. ZDA – Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa Nix v. Williams – Izjema neizogibnega odkritja Leon v. ZDA – Izjema dobre vere

91

15. HIŠNA PREISKAVA, PREISKAVA ELEKTRONSKIH NAPRAV, OSEBNA PREISKAVA IN VARNOSTNI PREGLED

15.1. Pravica do zasebnosti

V primeru teh preiskav gre za posege v posameznikove pravice, še posebej v pravico do zasebnosti. Sprašujemo se kdaj je določen poseg s strani države upravičen. Na kratko, poznamo dve koncepciji zasebnosti (bolj razdelamo pri PPU, ker sta se na tem področju tudi razvili):

lastninski koncept zasebnosti - vprašanje kršitve se postavi samo v primeru, ko policija pridobi dokaz z motenjem posesti: tak poseg je upravičen samo, kadar so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za preiskavo

koncept pričakovane zasebnosti - večinsko sprejeta koncepcija (VS ZDA, ESČP, US RS...). Ne dvomi se o upravičenosti posega, kadar je zakonit (=izpolnjeni vsi zakonski pogoji). Gre predvsem za posege, kjer ni izpolnjenih zakonskih pogojev. Tak poseg je upravičen samo, kadar je test pričakovane zasebnosti negativen (to pa je ko na obe vprašanji odgovorimo z “ne”). Test:

o Subjektivni test – ali je iz ravnanja osebe razvidno, da je v določenem prostoru pričakovala zasebnost

o Objektivni test – ali je to pričakovanje družbeno upravičeno.

15.2. HIŠNA PREISKAVA

Hišna preiskava je formalno preiskovalno dejanje, zato se redno izvaja v fazi preiskave. Ker pa je velikokrat potreba po njeni izvedbi že prej, se lahko izvede tudi v predkazenskem postopku kot nujno preiskovalno dejanje. Urejena je v (214 - 219 ZKP).s

15.2.1. Predmet preiskave

1. stanovanje in drugi prostori obdolženca/drugih oseb: prostori, namenjeni za stalno in začasno bivanje (hiša, drvarnica, garaža in vozila v njej, lopa, od odprtih pa vrt, dvorišče) (v 214/I ZKP)

2. skriti prostori prevoznih sredstev (v 215/VI ZKP) – razlikuj z pregledom vozila (v 148 ZKP), kjer gre samo za vizualen pregled!!!

92

3. zaklenjeni prostori, pohištvo in druge stvari - s silo, če imetnik ni navzoč ali noče prostovoljno odpreti (v 216/II ZKP)

4. prostori državnih organov, podjetij ali drugih pravnih oseb5. vojaški objekti

15.2.2. Materialni pogoji (v 214/I ZKP)

utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in verjetnost, da bo mogoče pri preiskavi

o obdolženca prijeti ali o odkriti sledove kaznivega dejanja ali o odkriti predmete pomembne za kazenski postopek

15.2.3. Formalni pogoji (v 215 in 216 ZKP ter v 36. členu URS - nedotakljivost stanovanja)

URS: za vstop v stanovanje se zahteva ali sodna odredba ali privolitev imetnika

obrazložena odredba sodišča pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje in prostor se

preiskuje, ali njegov zagovornik (če mu ni dana možnost: sodišče ne sme opreti odločbe na to hišno preiskavo)

navzočnost dveh polnoletnih prič izvedba postopka pod pogoji, ki jih določa zakon

15.2.4. Postopek pri hišni preiskavi

preiskovalni sodnik izda obrazloženo pisno odredbo odredbo se pred začetkom preiskave obvezno izroči tistemu, pri katerem

naj se le ta opravi (v čigar pravico do zasebnosti se posega) pravni pouk (pravica do zagovornika, ki je lahko navzoč, če izkoriščena, se

preiskava odloži do njegovega prihoda, a max. 2 uri) poziv osebi, naj sama prostovoljno izroči predmete ali osebo - edicijska

dolžnost ne velja za osumljenca (povezano s privilegijem zoper samoobtožbo)

obvezna navzočnost vsaj 2 polnoletnih prič (ne smeta biti policista, ki sodelujeta pri preiskavi)

na koncu se napravi zapisnik o hišni preiskavi

Čas izvedbe: načeloma med 6. in 22. uro.

Način izvedbe: obzirno, da se ne moti javni red in mir, treba se je izogniti nepotrebnim poškodbam.

Izjeme

93

1. Hišna preiskava brez predhodne vročitve odredbe in poziva k izročanju predmetov/oseb (v 215/IV ZKP) - pogoji:

če se pričakuje oborožen odpor če je potrebno, da se preiskava opravi takoj in nepričakovano če se opravi preiskava v javnih prostorih

2. Hišna preiskava brez prisotnosti prič (v 218/III ZKP) - pogoji: če ni mogoče takoj zagotoviti njihove navzočnosti IN bi bilo nevarno odlašati

3. Hišna preiskava brez odredbe (v 218 ZKP, podlaga v 36 URS)36/V URS: nedotakljivost stanovanja - pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje/tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da:

lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja da se zavarujejo ljudje in premoženje.

218/I ZKP: hišna preiskava brez odredbe - policisti smejo tudi brez odredbe sodišča stopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti preiskavo, če (razširitev ustavnih pogojev!):

imetnik stanovanja to želi kdo kliče na pomoč je treba, da se prime storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri

samem dejanju je to potrebno za varnost ljudi in premoženja je v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi

pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je zaradi pregona tja zatekel

Kdo lahko odredi hišno preiskavo brez odredbe v prostorih, kjer živi več oseb (VS RS I Ips 14/2005)? Za prostore, ki jih uporabljajo vse osebe, lahko privoli katerakoli od teh oseb. Za prostore, ki jih uporablja osumljenec, mora dati privoljenje on in ga lahko da samo on.

V primeru hišne preiskave brez odredbe se izda potrdilo (ni zapisnika!).

15.2.5. Zaseg predmetov pri hišni preiskavi (216/VII ZKP)

Pri preiskavi se zasežejo samo tisti predmeti in listine, ki so v zvezi z namenom preiskave v posameznem primeru. Kateri so ti, mora biti natančno opredeljeno v odredbi. O zaseženih predmetih se izda potrdilo.

15.2.6. Plain view doktrina

Pove, da lahko policija pri izvajanju zakonite preiskave brez predhodne odredbe zaseže predmete, ki niso povezani s kaznivim dejanjem, zaradi katerega se preiskava izvaja, vendar obstaja sum, da so povezani z nekim drugim kaznivim

94

dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ameriška sodna praksa je razvila posebne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je zaseg takih predmetov zakonit (Coolidge v. New Hampshire):

zakonita prisotnost policije na kraju predmet zasega mora biti prosto viden nenamerna najdba (ne smejo že prej vedeti, da bodo tam našli obremenilni

dokaz v zvezi z drugim kaznivim dejanjem, ta kriterij se je uveljavil, ker je policija zlorabljala odredbe za hišne preiskave na podlagi enega kaznivega dejanja, katerega utemeljen sum je lahko dokazala, da bi prišla do dokazov za neko drugo kaznivo dejanje)

že na prvi pogled mora biti očitno, da gre za  obremenilen predmet

Plain view doktrina je vsebovana v 217 ZKP. Take predmete je dovoljeno zaseči pod pogoji 217 ZKP (sodna praksa je kot pogoj določila tudi prosto vidnost predmeta, čeprav v 217 ni izrecno določeno). Predmeti se opišejo v zapisniku in zasežejo, o zasegu pa takoj izda potrdilo. To se sporoči državnemu tožilcu, da začne kazenski pregon. Predmeti se takoj vrnejo, če državni tožilec spozna, da ni razloga za kazenski pregon, pa tudi ne kakšnega drugega zakonskega razloga, da bi se morali predmeti vzeti.

15.2.7. Ekskluzija

Če pri hišni preiskavi niso bila spoštovana vsa pravila, je taka preiskava nezakonita in sodišče ne sme opreti svoje odločitve na tako pridobljene dokaze (219 ZKP).

15.2.8. Relevantna sodna praksa za hišno preiskavo

Vrhovno sodišče ZDA: Coolidge V. New Hampshire - Plain view doktrina Warden V. Hayden - Hišna preiskava brez odredbe (kadar je ogroženo

življenje ljudi in je hitrost delovanja izrednega pomena)

Vrhovno sodišče RS:I Ips 105/96 - Policist kot priča: če kot priča pri hišni preiskavi sodeluje policist, to sicer ni primerno, a zaradi tega hišna preiskava še ni avtomatično nezakonita. Take primere je treba presojati individualno. Nezakonito pa je, če sta priči policista, ki opravljata hišno preiskavo. V tem primeru pride do konflikta interesov (priča: pazi kako se preiskava opravlja, policist: dolžnost odkrivanja kaznivih dejanj).

I Ips 14/2005 – Hišna preiskava brez odredbe v prostorih, kjer živi več oseb

Ustavno sodišče RS:

95

U-I-190/00 – Pravna sredstva pri nezakoniti hišni preiskavi

15.3. PREISKAVA ELEKTRONSKIH NAPRAV

Z novelo ZKP-J je bil v zakon uveden popolnoma nov 219.a člen. Po novem se lahko, zaradi pridobitve podatkov v elektronski obliki, opravi tudi preiskava elektronskih naprav, če so za to izpolnjeni pogoji.

15.3.1. Materialni pogoji so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in je podana verjetnost, da elektronska naprava vsebuje elektronske

podatke, ki:o pomagajo obdolženca identificirati, odkriti, prijetio pomagajo odkriti sledove kaznivega dejanja, ki so pomembni za

kazenski postopeko jih je mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku

15.3.2. Formalni pogoji vnaprejšnja pisna privolitev imetnika ter drugih uporabnikov elektronske

naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost ali obrazložena pisna odredba sodišča, izdana na predlog državnega

tožilca (v tem primeru se izvod odredbe pred začetkom preiskave izroči imetniku/uporabniku elektronske naprave, ki naj se preišče)

O preiskavi se napravi zapisnik.

15.3.2.1. Preiskava z ustno odredbo:

Preiskovalni sodnik na ustni predlog državnega tožilca odredi preiskavo z ustno odredbo:

če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti in če obstaja neposredna in resna nevarnost za varnost ljudi ali premoženja

O predlogu državnega tožilca in odredbi preiskovalni sodnik izdela uradni zaznamek. Pisna odredba mora biti izdana najpozneje v 12 urah po izdaji ustne, drugače se morajo pridobljeni podatki uničiti. O uničenju policija v 8 dneh obvesti preiskovalnega sodnika, državnega tožilca in imetnika/uporabnika elektronske naprave.

15.3.3. Dolžnosti imetnika/uporabnika naprave: mora omogočiti dostop do naprave mora predložiti šifrirne ključe, gesla in pojasnila o uporabi naprave, ki so

potrebna, da se doseže namen preiskave

96

Če noče tako ravnati, se sme kaznovati z denarno kaznijo oz. zaporom (do izročitve, max. 1 mesec). Ta dolžnost ne velja za obdolženca, osebo, ki ne sme biti zaslišana kot priča in osebo, ki se je odrekla pričevanju.

15.3.4. Način izvedbe preiskave: Ohrani se mora integriteta izvirnih podatkov in možnost njihove uporabe v

nadaljnjem postopku. Poseg v pravice oseb, ki niso obdolženci mora biti najmanjši možen. Varovati se mora tajnost oz. zaupnost podatkov. Ne sme se povzročati nesorazmerna škoda.

Kdo opravi preiskavo: strokovno usposobljena oseba.

Plain view najdbe: glej pri hišni preiskavi.

Smiselna uporaba določb o hišni preiskavi: 215/III in 215/IV ZKP 216/IV, 216/V in 216/VII ZKP.

Ekskluzija (v 219.a/XI ZKP): Če pri preiskavi elektronskih naprav niso bila spoštovana vsa pravila, je taka preiskava nezakonita in sodišče ne sme opreti svoje odločitve na tako pridobljene dokaze.

15.4. OSEBNA PREISKAVA

V ZKP urejena v členih 214 – 219.

15.4.1. Materialni pogoji (v 214/II ZKP) utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in verjetnost, da se bodo pri preiskavi našli sledovi in predmeti, ki so

pomembni za kazenski postopek

Gre za dva različna pogoja, ki ju je potrebno ločeno ugotavljati.

Zoper koga?Lahko se opravi zoper osumljenca ali pa tudi zoper kakšno 3. osebo. Za vse veljajo isti pogoji.

15.4.2. Formalni pogoji (v 215 in 216 ZKP)

obrazložena odredba sodišča pravni pouk, da ima pravico do zagovornika, ki je lahko navzoč pri

preiskavi navzočnost dveh polnoletnih prič priči in preiskovalec morajo biti istega spola kot oseba, ki se preiskuje izvedba postopka pod pogoji, ki jih določa zakon

97

Postopek pri osebni preiskavi:o preiskovalni sodnik izda obrazloženo pisno odredboo odredbo se pred začetkom preiskave obvezno izroči tistemu, ki se

preiskujeo poda se mu pravni pouk (pravica do zagovornika, ki je lahko navzoč,

če izkoriščena odlog preiskave do njegovega prihoda, a max. 2 uri)o poziv osebi naj sama prostovoljno izroči predmete - edicijska

dolžnost ne velja za osumljenca (povezano s privilegijem zoper samoobtožbo)

o obvezna navzočnost 2 polnoletnih pričo na koncu se napravi zapisniki

15.4.3. Izjeme

Osebna preiskava brez predhodne vročitve odredbe in poziva k izročanju predmetov (v 215/IV ZKP) - pogoji:

če se pričakuje oborožen odpor če je potrebno, da se preiskava opravi takoj in nepričakovano če se opravi preiskava v javnih prostorih (ta velja samo za hišno)

Osebna preiskava brez prisotnosti prič (v 218/III in 218/IV ZKP) - pogoji: če ni mogoče takoj zagotoviti njihove navzočnosti in bi bilo nevarno

odlašati izvršujejo sklep o privedbi (na sodišče) in je podan sum... ko komu vzamejo prostost in je podan sum...

o ...da ima ta orožje za napado ...da bo odvrgel, skril ali uničil predmete, ki mu jih je treba vzeti kot

dokazilo v kazenskem postopku

Osebna preiskava brez odredbe (v 218/IV ZKP): ko policija izvršuje sklep o privedbi ali ko komu vzame prostost in je podan sum, da ima ta orožje za napad ali sum, da bo odvrgel, skril ali

uničil predmete, ki mu jih je treba vzeti kot dokazilo v kazenskem postopku

V primeru osebne preiskave brez odredbe se izda potrdilo (ni zapisnika!).

15.4.4. Zaseg predmetov pri osebni preiskavi

Pri preiskavi se zasežejo samo tisti predmeti in listine, ki so v zvezi z namenom preiskave v posameznem primeru. O zaseženih predmetih se izda potrdilo (v 216/VII ZKP).

Plain view najdba: velja enako kot pri hišni preiskavi.

98

15.4.5. Ekskluzija

Če pri osebni preiskavi niso bila spoštovana vsa pravila, je taka preiskava nezakonita in sodišče ne sme opreti svoje odločitve na tako pridobljene dokaze (v 219 ZKP).

15.5. VARNOSTNI PREGLED

Varnostni pregled je urejen v Zakonu o policiji, temeljna sta 38. in 41. člen ZPol. Glede opredelitve v teh členih ločimo:

fakultativni varnostni pregled obligatorni varnostni pregled

15.5.1. Fakultativni varnostni pregled (v 38 ZPol)

Kdaj?Ko policisti opravljajo naloge, določenih z zakonom, lahko opravijo varnostni pregled osebe, če obstaja verjetnost napada ali samopoškodovanja s strani te osebe.

Bistveno pri varnostnem pregledu je to, da se opravi takrat, kadar policist glede na okoliščine meni (npr. če oseba kaj takega reče), da je ogrožen ali da oseba ogroža samo sebe. Izraz iz sodne prakse ZDA: »stop and frisk«.

NamenNamen je ugotoviti ali je ta oseba oborožena in ali ima pri sebi oz. s sabo druge nevarne predmete.

Obseg: pregled osebe pregled njenih stvari pregled njenega prevoznega sredstva

Pri samem obsegu pregleda pa je potrebno paziti na njegov namen, saj se lahko opravi samo v obsegu, ki ustreza temu namenu.

Način izvedbeVarnostni pregled se opravlja neposredno ali s tehničnimi sredstvi.

PotekVedno se začne zgolj s površinskim zaznavanjem s čutili (vid, sluh, voh,...). Na ta način se skuša locirati/ugotoviti vir napada/samopoškodovanja (kje ima orožje, itd.). Šele če se s površinskim zaznavanjem ugotovi, da se vir napada/samopoškodovanja nahaja pod površino (pod oblačili itd.), smejo policisti v okviru varnostnega pregleda seči pod površino.

99

38. a ZPolTa člen je bil uveden z novelo Zpol-G leta 2009 in je bistveno razširil prejšnja policijska pooblastila. Po tem členu lahko policist opravi varnostni pregled tudi iz razlogov javne varnosti z namenom zasega predmetov, če je na podlagi njegove neposredne zaznave podana utemeljena verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki bi jih bilo v skladu z zakonom treba zaseči.

Sporno pri tem pooblastilu je več stvari, predvsem nedoločno napisano besedilo; npr. kaj so to razlogi javne varnosti? (razen tega da gre očitno za varnost večjega števila ljudi).

15.5.2. Obligatorni varnostni pregled (v 41 ZPol)

Policisti opravijo varnostni pregled, ko izvajajo prijetje določene osebe z namenom, da jo privedejo, jo pridržijo ali opravijo kakšno drugo dejanje, določeno z zakonom.

15.5.3. Razlike med osebno preiskavo in varnostnim pregledom

1. Osebna preiskava se opravlja v okviru kazenskega postopka. Varnostni pregled se lahko opravi pri opravljanju katerihkoli nalog, ki jih ima policija po zakonu o policiji ali kakšnem drugem zakonu.

2. Osebna preiskava brez odredbe se opravlja, kadar policisti izvršujejo sklep o privedbi ali ko komu vzamejo prostost, če obstaja nevarnost napada ali sum, da bo odvrgel predmete, pomembne za kazenski postopek. Varnostni pregled se opravi, kadar gre za verjetnost napada ali samopoškodovanja, medtem kot to, ali ima predmete, pomembne za kazenski postopek, sploh ni relevantno!

3. Osebna preiskava se nanaša zgolj na osebo oz. na predmete, ki jih ima s sabo, varnostni pregled pa se lahko nanaša tudi na prevozno sredstvo. (pazi na namen!)

4. Pri osebni preiskavi se lahko takoj gre "pod površino" oz. se v celoti pregleda osebo, pri varnostnem pregledu pa se mora začeti zgolj s površino in šele v primeru, da se tako ugotovi, da je izvor napada/samopoškodbe pod površino, se gre lahko pod površino.

15.5.4. Razlike med varnostnim pregledom in telesnim pregledom

Telesni pregled ureja 266. člen ZKP. Opravi se lahko zoper obdolženca (če je potrebno dognati dejstva pomembna za kazenski postopek) ali tretjo osebo (če je treba dognati ali je na njenem telesu sled ali posledica k.d.), če je potrebno dognati dejstva pomembna za kazenski postopek.

100

Po vsebini gre za izvedenstvo (pregled opravi zdravnik!). Dokazni standard ni določen, a lahko bi sklepali, da je zahtevan utemeljen sum (ureditev zelo sporna glede tega). Pri pregledu priče niso potrebne. Zahteva se privolitev osebe, na kateri se telesni pregled opravlja, a ta ni potrebna, kadar je nujno opraviti tovrsten pregled (prisilni telesni pregled). Prepovedana je uporaba posegov ali sredstev, s katerimi bi se vplivalo na voljo po izpovedovanju (privilegij zoper samoobtožbo pokriva samo voljo po izpovedovanju, ne pa tudi telesa).

Lestvica glede na intenzivnost posegaTelesni pregled > Osebna preiskava > Varnostni pregled

15.5.5. Relevantna sodna praksa za osebno preiskavo in varnostni pregled

VRHOVNO SODIŠČE ZDA, TERRY V. OHIO - Varnostni pregled: tudi če ne more izkazati utemeljenega suma, obstaja pooblastilo, ki dovoljuje razumno preiskavo zaradi orožja za zaščito policista, kadar ima ta razloge za sum, da ima opraviti z oboroženim in nevarnim posameznikom.

VRHOVNO SODIŠČE ZDA, CHIMEL V. CALIFORNIA in ROBINSON V. ZDA – osebna preiskava ob aretaciji: je zakonita, če je aretacija zakonita. Preišče se lahko samo osebo in območje, ki ga ta oseba neposredno nadzoruje (slednje kršeno v Vale v. Luisiana).

101

16. GLAVNA OBRAVNAVA

16.1. Splošno

Glavna obravnava se včasih uporablja kot izraz za fazo kazenskega postopka, v kateri sodnik oziroma sodni senat na prvi stopnji odloča o obtožbi zoper domnevnega storilca kaznivega dejanja, ki se zaključi s sodbo. Faza glavne obravnave se začne od trenutka pravnomočnosti obtožnice.

Drugače pa se izraz glavna obravnava uporablja za sojenje – torej za obravnavo na sodišču, na kateri so prisotni sodnik(i), tožilec, obtoženi itd., na katerem se zaslišuje priče itd.

Od trenutka pravnomočnosti obtožnice se za domnevnega storilca kaznivega dejanja lahko uporablja izraz obtoženi (lahko pa se uporabljaizraz obdolženec ali osumljenec). Več o tem, kdaj postane obtožnica pravnomočna, v delu o obtožnici in kontroli obtožnice.Glavno obravnavo (GO) kot fazo kazenskega postopka sestavljajo :

1. Priprave na GO2. GO v ožjem smislu (tisto, kar se dogaja v dvorani na sodišču)3. Sodba

Sedaj govorimo o obtožencu ( -> to ni povsem pravilno zapisano oz. je zavajujoče, ker se lahko zgodi, da je bil ugovor podan in zavrnjen itd. )

16.2. Priprave na GO

Sestavljajo jih procesna dejanja, ki jih opravi sodišče od trenutka, ko je postala obtožnica pravnomočna, do začetka glavne obravnave v ožjem smislu (GO). Opravi jih predsednik senata, pred katerim naj bo GO. Namen priprav je:

1. določiti kraj in čas GO2. zagotoviti navzočnost oseb, brez katerih GO ni mogoče opraviti (povabijo se

obtoženec, njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci, priče, izvedenci)

3. zagotoviti predmete dokazovanja in vsa dokazna sredstva (predsednik senata se odloči o dokaznih predlogih strank, lahko odredi brez predloga strank, da se priskrbijo novi dokazi (načelo oficialnosti!), izloči dokaze, ki se morajo izločiti)

4. izvesti vse tiste ukrepe, ki zagotavljajo nemoten potek GO

Dokazni predlogi so možni tudi po razpisu GO. Če predsednik sodnega senata (skupine sodnikov, ki bodo ves čas prisotni na obravnavi in na koncu izdali sodbo. Sodni senat NI ENAKO kot zunajobravnavni senat. Bistvo zunajobravnavnega senata je ravno to, da gre za skupino sodnikov, ki ne odločajo na glavni obravnavi -> zato zunajOBRAVNAVNI senat) v času priprav na GO zavrne dokazni predlog, se lahko predlog ponovi na GO (sicer so v obtožnici oz. ugovoru)

102

Sodišče zavezuje instrukcijska maksima oziroma načelo oficialnosti (več v gradivu o načelih): zato tudi sodišče lahko in mora predlagati in izvajati dokaze po uradni dolžnosti.

Če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi sodišče izdalo zavrnilno sodbo (npr. umik predloga, amnestija…) predsednik senata izda sklep o ustavitvi postopka (ne bis in idem). Izvedba GO bi bila namreč v takšnem primeru nesmiselna.

16.3. GO v ožjem smislu

Potek glavne obravnave1. začetek zasedanja: še ni začetek GO! Predsednik senata ugotavlja

prisotnost strank (preveri ali so jim bila vabila vročena in ali so svoj izostanek opravičili), obtoženčevo identiteto … Če ne pride državni tožilec, se glavna obravnava preloži. Če pa ne pride obtoženec, je možnih več scenarijev:

a. če se je obtoženec utemeljeno opravičil, se obravnava PRELOŽI ALI PREKINE (odvisno od vzroka izostanka)

b. če je bil obtoženec v redu vabljen in neopravičeno ni prišel na glavno obravnavo, senat odredi, da se privede s silo (PRISILNA PRIVEDBA). Če ga je mogoče takoj privesti ( npr. živi/dela relativno blizu sodišča), se ga skuša takoj privesti. Če so neuspešni oz. ga ni mogoče privesti takoj (ga niso našli doma/v službi ali pa živi daleč stran…), senat PRELOŽI GLAVNO OBRAVNAVO IN ODREDI, da se obtoženec s silo privede na prihodnjo obravnavo.

c. če se obtoženec, ki je bil v redu vabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, prisilna privedba pa ni uspešna, lahko sodišče odredi PRIPOR KOT DISCIPLINSKI UKREP (307/II ZKP ) - več o tem v tutorskem gradivu o priporu

d. Obtožencu se sme soditi v nenavzočnosti samo, če je bil V REDU VABLJEN, če NJEGOVA PRISOTNOST NI NUJNA, če JE NAVZOČ NJEGOV ZAGOVORNIK in če je bil pred tem ŽE ZASLIŠAN (glej odločbo US RS Up-124/04 - http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/0/217955ec14436bfec125723700309b5b/$FILE/Up-124-04.pdf ; pogoje je izpolnjen če se po tem zaslišanju ni bistveno spremenila obtožba oz. predmet obtožbe)

Če ni pogojev za sojenje v nenavzočnosti, potem se pač poskuša s prisilnimi privedbami oz. priporom, dokler se ne uspe oz. dokler ne pride do zastaranja.

Če ne pride priča ali izvedenec se lahko glavna obravnava začne brez priče oz. izvedenca, pozneje pa se odloči, ali naj se obravnava prekine ali preloži. Zoper pričo ali izvedenca, ki neopravičeno ne pride na glavno obravnavo (in je bil v redu vabljen), se lahko odredi prisilna privedba in/ali denarna kazen.

2. začetek glavne obravnave ; GO se začne z branjem obtožnice ali zasebne tožbe, obtoženec mora obtožbo razumeti, dobi pravni pouk (po 5/III ZKP)

3. izjava o obtožbi ko se obtožencu prebere obtožbo, se obtoženec lahko izjavi, ali očitano dejanje (in morebitni premoženjskopravni zahtevek) priznava.. Četudi obtoženi v odgovoru na obtožnico prizna dejanje, se

103

vseeno nadaljuje glavna obravnava oz. se še naprej ugotavlja krivdo obtoženca -zaradi načela materialne resnice ( 17. člena ZKP in 330. člena ZKP ), saj je možno, da gre npr. za lažno priznanje.

4. zaslišanje obtoženca ; če se obtoženec želi zagovarjati, se ga zasliši. (zaslišanje obtoženca je njegova pravica, medtem ko je pričanje priče dolžnost!) To je de facto osrednji del glavne obravnave. Smiselno se uporabljajo določbe o zaslišanju med preiskavo.

5. dokazni postopek ; izvede se takoj po zaslišanju obtoženca. Dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Dokazi se izvajajo po predlogu strank in oškodovanca ali na pobudo samega sodišča. Dokazi se izvajajo v vrstnem redu: najprej tisti, ki jih predlaga tožilstvo, nato obramba in nazadnje tisti, katerih izvedbo po UD odredi senat. Sodišče pri odločanju o dokaznih predlogih, ki jih podajo stranke, uporablja 4 merila za odločanje o dokaznem predlogu! (Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 269/98 - http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/23749/)

Obtoženec je zaslišan pred dokaznim postopkom, kar je zanj lahko neugodno – mogoče ubere napačno taktiko. Obtoženca se sili, da se izjavi, še preden sliši vse dokaze oz. še preden ima možnost odgovoriti na vse dokaze, in na ta način se mu otežuje učinkovita obramba.

6. beseda strank ; stranke podajo svojo zaključno besedo. Najprej tožilec, za njim oškodovanec in zagovornik, nato pa obtoženec. Ko naredijo krog, predsednik senata vpraša, ali ima kdo še kaj za dodati. Če se še kdo oglasi, se vedno da na koncu možnost replike obtožencu. Beseda strank se ne sme omejiti na določen čas in praviloma ne prekiniti. S tem se konča GO v ožjem pomenu besede.

posvetovanje in glasovanje senata,razglasitev sodbe; glavna obravnava se konča v pravem pomenu besede šele z razglasitvijo sodbe. Po posvetovanju in glasovanju predsednik senata razglasi sodbo praviloma takoj; če je ne more takoj, lahko odloži razglasitev za največ 3 dni. Sodba se razglasi tako, da se javno prebere izrek in na kratko pojasni razloge. (obrazložitev v celoti se nahaja v pisni sodbi, če se izdela). Več o sodbi v tutorskem gradivu o sodbi.

O pomembnih procesnih vprašanjih, ki zadevajo potek GO, odloča senat.

16.4. Načela GO

a. NAČELO JAVNOSTINa GO velja ustavno in hkrati procesno načelo javnosti glavne obravnave

(so izjeme: če je to potrebno za varovanje tajnosti, javnega reda, morale, osebnega ali družinskega življenja obtoženca, oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali gre za nasprotovanje pravičnosti. Izključitev javnosti ne velja za vse – npr. stranke!!)

Če se neutemeljeno izključi javnost, gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki ima za posledico razveljavitev sodbe in ponovno izvedbo glavne obravnave.

104

b. NAČELO NEPOSREDNOSTI in c. NAČELO PROSTE PRESOJE DOKAZOVPri sodbi velja načelo neposrednosti, po katerem se sme sodba opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi (355. ZKP). V Sloveniji velja načelo proste presoje oziroma psihološke ocene dokazov. To pomeni, da ne obstajajo formalna dokazna pravila, ki bi določala, koliko kakšnih dokazov je potrebnih za obsodbo etc., temveč se zaupa sodišču, da bo pravilno ovrednotilo dokaze. Da pa bi sodišče lahko čim bolje presodilo dokaze, se zahteva, da sodišče npr. sliši pričevanja vseh prič (da lahko “psihološko” presodi, ali priča govori resnico ali ne). Več o tem v gradivu o načelih KPP.

d. NAČELO USTNOSTI

Načelo ustnosti pomeni, da sme sodišče za podlago sodbe uporabiti le tisto gradivo, ki je bilo na glavni obravnavi obravnavano ustno bodisi z neposrednim sprejemanjem (zaslišanje prič ali izvedencev) bodisi z branjem dokazil (zapisnikov, listin) sprejetih zunaj glavne obravnave. Če dokazi niso bili ustno obravnavani na glavni obravnavi (ponovljeni ali prebrani), jih sodišče ne sme uporabiti, čeprav so v spisih. Načelo ustnosti olajšuje izvedbo načela kontradiktornosti (omogoča strankam, da zaznajo stališče nasprotne stranke in nanj reagirajo) in zagotavlja načelo javnosti. Pri razlikovanju ustnosti in pisnosti gre za vprašanje, na kateri podlagi sodišče sodi: v pisnem postopku sodi na podlagi spisa preiskave, v ustnem postopku na podlagi ustne obravnave.Načelo ustnosti je tesno povezano z načelom neposrednosti. Od načela neposrednosti se razlikuje po tem, da ima širši obseg, saj se nanaša na vse izjave vseh procesnih udeležencev, načelo neposrednosti pa zgolj na oceno dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Pač pa ustnost omogoča neposrednost sprejemanja dokazov, je torej njen pogoj. Na glavni obravnavi se namreč obdolženec, priče in izvedenci zaslišujejo zaradi načela neposrednosti, ne pa načela ustnosti. Načelu ustnosti je zadoščeno tudi takrat, ko je kršeno načelo neposrednosti (npr. z branjem zapisnikov o zaslišanju priče v preiskavi).

16.5. PROCESNO VODSTVO GLAVNE OBRAVNAVEGO vodi predsednik senata (ima tako formalno kot materialno procesno vodstvo). Formalno procesno vodstvo je dolžnost predsednika senata, da zagotovi nemoten potek glavne obravnave ter skrbi za red v sodni dvorani, daje besedo strankam, oškodovancu, pričam …, jim postavlja vprašanja, prepoveduje nedovoljena vprašanja in odgovore nanje, določa vrstni red sprejemanja dokazov. Materialno procesno vodstvo pa je upravičenje predsednika senata, da brez predloga strank svobodno odloča, da se za obravnavo priskrbijo in na njej izvedejo novi dokazi, ter hkrati dolžnost, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene resnica in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari.

16.6..ENO- IN DVOFAZNE GLAVNE OBRAVNAVE

V zvezi z učinkom priznanja velja omeniti delitev sistemov glede na to, ali je glavna obravnava eno ali dvofazna. Pri dvofaznih glavnih obravnavah se v prvi fazi ugotavlja krivdo oz. ali je obtoženi izvršil k.d. ali ne. Če se ugotovi, da je izvršil k.d., se opravi 2. faza, kjer se razpravlja o kazenski sankciji.Pri enofaznih glavnih obravnavah pa se v isti fazi razpravlja o tem, ali je obtoženec izvršil k.d. ali ne, in o tem, kakšna naj bo kazenska sankcija, če ga je izvršil.

105

Dvofazne glavne obravnave so načeloma ugodnejše za obtožence, saj mu omogoča, da se v prvi fazi osredotoča na dokazovanje nedolžnosti, v drugi fazi (če do nje pride) pa se lahko osredotočijo na navajanje olajševalnih okoliščin itd.

Pri enofaznih glavnih obravnavah pa je obtoženec postavljen v neugoden položaj, saj na nek način mora hkrati trditi, da je nedolžen, in hkrati trditi, "ja, če pa me spoznate za krivega, pa upoštevajte to, da imam 5 otrok, itd." -> skratka, po eni strani mora govoriti iz stališča, da je nedolžen, po drugi strani pa iz stališča, da je kriv -> ta nekonsistentnost pa ima praviloma zelo negativen vpliv na prepričljivost obrambe oz. zatrjevanja nedolžnosti. 

16.7. PRELOŽITEV IN PREKINITEV GLAVNE OBRAVNAVE

Načeloma je cilj glavne obravnave, da se glavna obravnava opravi v enem zasedanju (v enem dnevu, brez premorov). Praviloma pa se to ne zgodi, temveč pride do raznoraznih premorov oziroma se opravi v več zasedanjih. Pri preložitvi gre za daljši premor oziroma se GO nadaljuje po daljšem času, pri prekinitvi pa za krajši premor.

16.7.1. Preložitev

310. člen

Glavna obravnava se preloži s sklepom senata:- če je treba preskrbeti nove dokaze ali- če se med glavno obravnavo ugotovi, da je obtoženec po storitvi kaznivega dejanja začasno duševno zbolel ali da je pri njem nastala začasna duševna motnja, ali - če so podane druge ovire, da se glavna obravnava ne more uspešno izvesti do konca.

Zoper sklep o preložitvi ni pritožbe.

Glavna obravnava, ki je bila preložena, se mora začeti znova, če se je spremenila sestava senata (če se zamenja kakšen od sodnikov/sodnikov porotnikov). Vendar pa sme senat po zaslišanju strank odločiti, da se v takem primeru priče in izvedenci ne zaslišijo znova in ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo izpovedbe prič in izvedencev, dane na prejšnji glavni obravnavi, oziroma da se prebere zapisnik o ogledu.

Če se glavna obravnava, ki je bila preložena, opravlja pred istim (nespremenjenim) senatom, se nadaljuje, predsednik senata pa na kratko pove potek prejšnje glavne obravnave; vendar pa sme senat v tem primeru odločiti, da se začne obravnava znova.

Če pa je bila glavna obravnava preložena za več kot tri mesece ali če se opravlja pred drugim predsednikom senata, se mora začeti znova in se morajo vsi dokazi znova izvesti.

16.7.2. PREKINITEV

106

Predsednik senata prekine glavno obravnavo:- za odmor ali - zato, ker je delovni čas pretekel, ali - pa zato, da se v kratkem času preskrbijo določeni dokazi ali - da se pripravi obtožba ali obramba.

Prekinjena glavna obravnava se vselej nadaljuje pred istim senatom.

Če se glavna obravnava ne more nadaljevati pred istim senatom ali če je bila prekinjena za več kot osem dni, se uporabi določbe o preložitvi.

107

17. SODBA

17.1. SPLOŠNO

Sodba je sodna odločba, s katero sodišče po zaključku glavne obravnave odloči o obtožnici. Tri vrste sodb so:

1. Zavrnilna sodba2. Oprostilna sodba3. Obsodilna sodba

17.2. IDENTITETA OBTOŽNICE IN SODBE

Med obtožnico in sodbo mora obstajati identiteta. Bistvo identite obtožnice in sodbe je, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici.

Ločimo subjektivno in objektivno identiteto:

17.2.1. SUBJEKTIVNA IDENTITETA

Sodba se sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena oz. navedena v obtožnici.

17.2.2. OBJEKTIVNA IDENTITA

Sodba se sme nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe. Pri tem velja poudariti, da je z "dejanjem, ki je predmet obtožbe", mišljen historični dogodek oz. dejansko stanje, ki je opisan v obtožbi, ne pa pravna kvalifikacija dejanja, ki je v obtožbi.

Namreč ZKP izrecno določa, da sodišče pri sodbi ni vezano na PREDLOGE tožilca glede pravne presoje (kvalifikacije) dejanja, in lahko presodi, da je treba historični dogodek/dejansko stanje drugače pravno kvalificirati (pod kakšen drug člen/odstavek/točko iz KZ-1).

To pomeni, da če se obtožba glasi na umor iz malomarnosti, lahko sodišče izreče obsodilno/oprostilno sodbo, ki se glasi na KD povzročitve splošne nevarnosti s smrtjo kot hujšo posledico.

17.3. FORMALNE IN MERITORNE SODBE

Glede na to, ali se s sodbo vsebinsko odloči o krivdi obtoženca ali ne, ločimo formalne (procesne) in meritorne (vsebinske) sodbe.

Zavrnilna sodba je formalna sodba, oprostilna in obsodilna sta pa meritorni sodbi.

108

Formalne sodbe so tiste, s katerimi sodišče odloči o obtožbi, ne da bi se spuščalo v vsebinsko presojo obtožbe oziroma ne da bi odločilo, ali je obtoženec res kriv ali ne. Zavrnilna sodba je formalna sodba, saj v tem primeru sodišče ne odloči, ali je obtoženec kriv ali ne, ampak odloči, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje oziroma niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o krivdi (npr. je že prišlo do zastaranja).

Z meritornimi sodbami se kazenski postopek vsebinsko reši, torej se vsebinsko presodi obtožbo in se ugotovi, ali je obtoženi res kriv (kazensko odgovoren) ali ne, in se glede na to obtoženca oprosti (oprostilna sodba) oziroma obsodi (obsodilna sodba).

Sodišče mora vedno najprej preveriti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje/sodbo. Če niso, potem izda zavrnilno sodbo. Če so, potem izdajo oprostilno ali obsodilno sodbo.

17.4. ZAVRNILNA SODBA

Zavrnilno sodbo izreče sodišče, če:1. je tožilec v času od začetka do konca glavne obravnave umaknil obtožbo;2. je oškodovanec, ko gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog

oškodovanca, umaknil predlog;3. je bil obtoženec za isto dejanje že pravnomočno obsojen, oproščen obtožbe

ali je bil postopek zoper njega s sklepom pravnomočno ustavljen (torej bi z izdajo vsebinske sodbe kršili načelo ne bis in idem)

4. je bil obtožencu odpuščen pregon z amnestijo ali pomilostitvijo ali če kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo (trajno preprečujejo) kazenski pregon.

Vsem tem razlogom je skupno to, da so podane tiste negativne procesne predpostavke, zaradi katerih ni mogoče odločiti o stvari sami oziroma niso podane pozitivne procesne predpostavke.

Tudi zavrnilna sodba ima za posledico ne bis in idem, čeprav ni bilo vsebinske presoje. Tako je tudi v primerih, kadar se postopek konča s pravnomočno zavrnilno sodbo, domneva nedolžnosti potrjena in postane neizpodbitna.

Velja opozoriti, da gre pri točki 3., kjer je govora o "istem dejanju", za isti "historični dogodek oz. dejansko stanje", ne glede na pravno kvalifikacijo. To pomeni, da če so nekoga za neko dejanje obtožili za KD umora iz malomarnosti, pa je bil oproščen, ne sme DT čez pol leta vložiti novo obtožbo za isto dejanje (isto dejansko stanje/isti historični dogodek), vendar ga tokrat pravno kvalificirati kot povzročitev splošne nevarnosti s hujšo posledico smrti. V tem primeru gre za "isto dejanje", in takšna obtožba, če bi prišla do glavne obravnave, bo morala biti zavrnjena z zavrnilno sodbo.

17.5. OPROSTILNA SODBA

Sodbo, s katero oprosti obtoženca obtožbe, izreče sodišče:1. če dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje;2. če so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost;

109

3. če ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen 4. če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja

(njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.

Pri razlogih iz 1. točke gre za to, da: ni podan 1. ali 2. element splošnega pojma kaznivega dejanja (npr. je

zaradi silobrana izključena protipravnost) dejanje ni vnaprej določeno kot kaznivo dejanje (sploh ni inkriminirano v

KZ-1)

Pri razlogih iz 2. točke gre za to, da ni podan 3. element splošnega pojma kaznivega dejanja (npr. je podana dejanska zmota).

Pri razlogih iz 3. točke sodišče ne šteje v obtožbi navedenega dejanskega stanja za dokazanega onkraj razumnega dvoma. V primeru razumnega dvoma v to, ali je obtoženi kriv in kazensko odgovoren, se odloči v korist obtoženega in se ga oprosti, skladno z načelom in dubio pro reo.

17.6.OBSODILNA SODBA

Sodišče izreče obsodilno sodbo, kadar ni razlogov za izdajo zavrnilne ali oprostilne sodbe, in prepričano onkraj razumnega dvoma, da je obtoženi storil očitano dejanje in da so podani vsi trije elementi splošnega pojma kaznivega dejanja.

V obsodilni sodbi sodišče izreče:1) katerega dejanja ga spozna za krivega. Pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (skratka, gre za opis historičnega dogodka/ugotovljenega dejanskega stanja2) zakonsko označbo kaznivega dejanja in katere določbe kazenskega zakona je uporabilo;3) na kakšno kazen se obtoženec obsodi ali se mu po določbah kazenskega zakona odpusti kazen;4) odločbo o pogojni obsodbi;5) odločbo o varnostnih ukrepih in o odvzemu premoženjske koristi;6) odločbo o vštetju pripora ali že prestane kazni;7) odločbo o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnem zahtevku in o tem, ali naj se pravnomočna sodba objavi v tisku oziroma po radiu ali televiziji.

17.7.NAČELO NEPOSREDNOSTI IN PSIHOLOŠKA OCENA DOKAZOV

Pri sodbi velja načelo neposrednosti, po katerem se sme sodba opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi (355. ZKP). V Sloveniji velja načelo proste presoje oziroma psihološke ocene dokazov. To pomeni, da ne

110

obstajajo formalna dokazna pravila, ki bi določala, koliko kakšnih dokazov je potrebnih za obsodbo etc., temveč se zaupa sodišču, da bo pravilno ovrednotilo dokaze (18/I ZKP). Da pa bi sodišče lahko čim bolje presodilo dokaze, se zahteva, da sodišče npr. sliši pričevanja vseh prič (da lahko “psihološko” presodi, ali priča govori resnico ali ne). Več o tem v gradivu o načelih KPP.

17.8.RAZGLASITEV SODBE IN NJENA PISNA IZDELAVA

Po posvetovanju in glasovanju predsednik senata razglasi sodbo praviloma takoj, če je ne more takoj, lahko odloži razglasitev za največ 3 dni (rok je instrukcijski). Sodba se razglasi tako, da se javno prebere izrek in na kratko pojasni razloge. Sodba se razglasi, četudi katera od strank ni navzoča, v tem primeru se jim sodba vroči. Ob razglasitvi oziroma vročitvi sodbe mora sodišče podati pravni pouk, da imajo pravico do pritožbe in da morajo napovedati pritožbo.

Razglašeno sodbo je treba pisno izdelati v petnajstih dneh, če je obtoženec v priporu, sicer pa v tridesetih dneh po razglasitvi.

Pisna sodba mora načeloma vsebovati uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk. V primeru, da nihče od pritožbenih upravičencev ne napove pritožbe, ni potrebno, da bi pisna sodba imela obrazložitev (368/III ZKP) Vendar pa jo mora v vsakem primeru imeti, če je obtoženi obsojen na zaporno kazen (368/IV ZKP).

111

18. PRITOŽBA

18.1. Splošno

Ko okrajno ali okrožno sodišče izda sodbo, ta še ni takoj pravnomočna in je zato ni mogoče takoj izvršiti. Dokler sodba ni pravnomočna oziroma o zadevi še ni pravnomočno odločeno, velja domneva nedolžnosti in še vedno govorimo o obtoženem ( ne glede na to, če je bila sodba obsodilna, oprostilna ali zavrnilna).

O neki kazenski zadevi je pravnomočno odločeno, ko: poteče rok za pritožbo zoper sodbo, ne da bi bila vložena pravočasna

pritožba, nekdo vloži pritožbo in višje sodišče odloči o pritožbi zoper sodbo

Pritožba je redno, suspenzivno, devolutivno in popolno pravno sredstvo.

Kdo lahko vloži pritožbo zoper sodbo? Ločimo subjekte, ki lahko vložijo pritožbo v korist obtoženca (tisti, ki želijo doseči, da se sodba spremeni tako, da bo bolj ugodna za obtoženca), in subjekte, ki lahko vložijo pritožbo v škodo obtoženca (tisti, ki želijo doseči, da se sodba spremeni tako, da bo manj ugodna za obtoženca).

Pritožbo v korist obtoženca lahko vložijo: obtoženec obtoženčev odvetnik obtoženčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti obtoženčevi sorodniki v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in

rejnik

Državni tožilec ima poseben položaj, lahko se pritoži tako v korist kot v škodo obtoženca, zakaj? Državni tožilec ima v našem mešanem postopku posebno vlogo, po eni strani je "stranka postopka" tako kot obtoženec, po drugi strani pa je tudi državni organ, ki ga veže dolžnost, da doseže pravično in pravilno odločitev o kazenski zadevi (oziroma načelo materialne resnice ), to pomeni npr. da če državni tožilec meni, da obsodilna sodba temelji na napačnih razlogih/dokazih (je nepravilna), da se lahko in mora pritožiti zoper takšno obsodilno sodbo.

Pritožbo v škodo obtoženca lahko vložijo: državni tožilec

oškodovanec (ima zelo omejeno možnost: le glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka; če pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, se sme pritožiti iz vseh razlogov)

18.2. Pritožbeni razlogi

Pritožbo je mogoče vložiti:

112

zaradi bistvenih kršitev določil Zakona o kazenskem postopku, pri tem ločimo:

o relativne bistvene kršitve , kjer mora pritožnik dokazati dvoje:1. da je dejansko prišlo do neke kršitve ZKP-ja2. da je kršitev vplivala ( ali da bi lahko vplivala) na zakonitost ali

pravilnost sodbeRelativne bistvene kršitve so določene generalno v 371/II ZKP. Pritožnik mora dokazati vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe (na njem je dokazno breme).

o absolutne bistvene kršitve , kjer mora pritožnik dokazati samo, da je dejansko prišlo do takšne kršitve ZKP-ja, ki je taksativno našteta v 371/I ZKP (zakon našteva 11 primerov kršitve). Pritožniku ni mu treba dokazovati, da je takšna kršitev vplivala (ali da bi lahko vplivala) na zakonitost ali pravilnost sodbe, avtomatično se šteje, da gre za tako hudo kršitev, da je vplivala oziroma bi lahko vplivala.

zaradi kršitev Kazenskega zakonikaPri tem razlogu gre za to, da je sodišče napačno uporabilo ali ni uporabilo kakšne določbe Kazenskega zakonika. Primer kršitve, ki se upošteva je, da sodišče v sodbi ni uporabilo instituta silobrana (če je podan silobran, ne gre za kaznivo dejanje in sodba ne sme biti obsodilna), čeprav so bili podani vsi pogoji zanj.

zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanjaZakon o kazenskem postopku določa, da je možna pritožba zoper sodbo, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo ugotovilo zmotno ali ga sploh ni ugotovilo. Za napačno ugotovitev dejanskega stanja gre, ko je sodišče napačno ugotovilo potek dogodkov (dogodki niso potekali na tak način), za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pa, ko nekega dejstva ni ugotovilo, pa bi ga moralo (to navadno vodi v napačno uporabo materialnega prava, npr. ni raziskalo okoliščin, ki kažejo na silobran)

"vse ostalo"Sem spada možnost pritožbe zoper različne dele sodbe, zoper:

o del sodbe, ki se nanaša na to, kdo bo plačal stroške kazenskega postopka,

o del sodbe o kazenski sankciji (npr. na to, ali je sodišče glede na vse olajševalne in oteževalne okoliščine izreklo prestrogo/premilo kazen)

o objavo sodbe v tisku, po radiu ali po televizijio odločitev o premoženjskopravnem zahtevku

18.3. Postopek s pritožbo

Ko se na glavni obravnavi razglasi sodba (rok teče od razglasitve sodbe, če je bil obdolženec navzoč, drugače pa od vročitve), imajo pritožbeni upravičenci 8 dni časa, da napovejo pritožbo. Če ni napovedi pritožbe, se šteje, da se je upravičenec so pritožbe odpovedal pravici do pritožbe (368/II ZKP), razen če je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen. V tem primeru tudi ni potrebno, da bi pisno izdelana sodba vsebovala obrazložitev (368/III ZKP), obrazložitev pisne sodbe (sodnik vedno na kratko pojasni razloge za sodbo ob razglasitvi – 360/II

113

ZKP) je namreč potrebna v primeru, ko je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen ali je bila napovedana pritožba.

Upravičenec do pritožbe se lahko tej pravici tudi odpove do poteka roka za njeno vložitev, odpovedi se ne more preklicati. Prav tako lahko pritožnik umakne že podano pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, tudi ta odločitev je nepreklicljiva.

Rok za vložitev pritožbe je 15 dni in začne teči od vročitve prepisa pisne sodbe z obrazložitvijo (366/I ZKP).

Pritožba se vloži pri sodišču 1. stopnje (ki je izdalo sodbo, zoper katero se vlaga pritožba), ki preveri, ali je pritožba pravočasna, jo vložila upravičena oseba in ali vsebuje vse potrebne formalne sestavine (npr. podpis pritožnika) – gre za formalni preizkus pritožbe (375/II ZKP).

Ko sodišče 1. stopnje ugotovi, pritožba izpolnjuje formalne pogoje, pošlje njen izvod nasprotni stranki, ki ima potem 8 dni, da poda odgovor na pritožbo (376. člen ZKP). Po tem sodišče prve stopnje pošlje pritožbo, odgovor na pritožbo in celoten kazenski spis (vse podatke o glavni obravnavi …) višjemu sodišču.

Tam se "zadeva" dodeli sodniku poročevalcu. To je eden izmed višjih sodnikov, ki bo kasneje skupaj z ostalimi v senatu odločil o pritožbi. Njegova naloga je, da pregleda spis, pritožbo in odgovor, se torej »poglobi« v zadevo in seji senata poroča o njej. O seji se obvesti stranke postopka, ki se je lahko udeležijo.

Senat se na seji odloči, ali bo odločil o pritožbi na seji senata (brez obravnave), ali pa bo najprej izvedel obravnavo (ki poteka podobno kot glavna obravnava na 1. stopnji) in potem odločil o pritožbi. Praviloma višje sodišče odloči na seji, glavna obravnava je redka (če je npr. potrebno ponoviti določene dokaze).Državni tožilec lahko na glavni obravnavi sodišča druge umakne obtožnico, spremeni pa jo lahko le obdolžencu v korist (381/V ZKP).

Ko pride "čas odločitve", lahko senat: zavrže pritožbo kot prepozno ali nedovoljeno zavrne pritožbo kot neutemeljeno razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo na 1. stopnjo v novo sojenje

(t. i. kasatorično pooblastilo) razveljavi sodbo prve stopnje in zavrže obtožnico spremeni sodbo prve stopnje in tako pravnomočno odloči o kazenski

zadevi (t. i. reformatorično pooblastilo)

18.3.1. Meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje

Načeloma velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo (383. člen ZKP). Vseeno pa mora vedno po uradni dolžnosti preveriti:

določene absolutne bistvene kršitve določb ZKP, ali je bila glavna obravnava v nasprotju z določbami tega zakona

opravljena v nenavzočnosti obtoženca, če je bila obvezna obramba, ali je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obtoženčevega

zagovornika,

114

ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon

18.3.2. »Beneficium cohaesionis«

Pravna dobrota pridružitve (387. člen ZKP) pomeni, da če sodišče druge stopnje ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca, v korist tudi kateremu od soobtožencev, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta.

18.3.3. Prepoved »reformatio in peius«

Kadar se pritožba vloži samo v korist obtoženca, potem spremenjena sodba ali nova sodba ne sme biti manj ugodna zanj, kot je bila prvotna (tako glede p. kvalifikacije kot kazenske sankcije) Gre za prepoved "reformatio in peius".

18.3.4.»Beneficium novorum«

pomeni pravico do navajanja novih dejstev in dokazov. Pri nas je ta pravica široko priznana, saj mora pritožnik le povedati razloge, zakaj teh dejstev in dokazov ni navedel že prej. (369/IV ZKP).

18.3.5. Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje

Zgolj izjemoma, je možna pritožba tudi zoper sodbo sodišča druge stopnje (398. člen ZKP). Možna je v treh primerih:

če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo iz oprostilne v obsodilno če je sodišče druge stopnjeopravio glavno obravnavo in ugotovilo

drugačno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo sodbo

če je sodišče druge stopnje izreklo kazen zapora 30 let ali dosmrtno zaporno kazen ali potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen

Če je možna pritožba, potem s sodbo 2. stopnje še ni pravnomočno odločeno. Če pritožba ni možna, je z razglasitvijo sodbe o zadevi pravnomočno odločeno.

19. SKRAJŠANI ALI SUMARNI POSTOPEK

19.1. POTEK SKRAJŠANEGA POSTOPKA

19.1.1. SPLOŠNOOpravlja se pred okrajnim sodiščem, v primerih KD, za katera je kot kazen

zagrožena denarna kazen ali zaporna kazen do 3 let (torej vključno s tistimi, za

115

katera je zagrozena kazen 3 let zapora).Subsidiarna raba določb za redni

kazenski postopek - če ni drugače določeno, se uporabljajo določbe za redni

kazenski postopek.

19.1.2. ZAČETEK POSTOPKA

Začne se z vročitvijo obtožnega akta obdolžencu. Za razliko od rednega postopka

ni faze preiskave.

Lahko pa pred vložitvijo obtožnega predloga državni tožilec predlaga sodniku

posamezniku (sodnik, ki bo kasneje tudi vodil glavno obravnavo in odločal o

krivdi), da opravi posamezna preiskovalna dejanja. Če se sodnik strinja z

njegovim predlogom, on opravi preiskovalna dejanja, nato pa pošlje vse spise

državnemu tožilcu. Če se ne strinja, o tem le obvesti DTja. Ta zoper odločitev

sodnika nima pravnega sredstva, lahko le vloži obtožni predlog ali zavrže ovadbo.

19.1.3. PRIPOR

ZKP omogoča odreditev pripora, še preden DT vloži obtožni akt, če gre za KD, ki

se preganja po uradni dolžnosti in če so izpolnjeni priporni razlog.

O predlogu DT-ja za pripor odloča sodnik posameznik, o pritožbi zoper sklep o

priporu pa ZOS. Priporni razlogi so isti kot v rednem postopku, s to razliko, da se

lahko iz razloga koluzije ali ponovitvene nevarnosti odredi zgolj za določena KD.

Pred vložitvijo obtožnega predloga sme trajati pripor le toliko, kolikor je treba, da

se opravijo potrebna preiskovalna dejanja, vendar ne več kot petnajst dni.

Glede pripora od izročitve obtožnega predloga do konca glavne obravnave se

smiselno uporabljajo določbe 207. člena ZKP, s to razliko, da mora sodnik

posameznik vsakih mesec dni preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor.

Razen tega ZKP ne predvideva drugačne uporabe določb ZKP-ja o priporu, kar

utegne biti sporno z vidika načela sorazmernosti, saj to pomeni, da je tudi v

sumarnem postopku teoretično možno, da po vložitvi obtožnega akta pripor traja

dve leti, četudi gre za skrajšani postopek in četudi gre za KD, za katera se lahko

izreče max 3 leta zapora.

116

19.1.4. VROČITEV OBTOŽNEGA AKTA

Dve pomembni razliki sta sestavine obtožnega akta in postopek kontrole

obtožnega akta.

Obtožni akt mora v skrajšnem postopku obsegati:

- Ime in priimek obdolženca

- Opis KD

- Sodišče, pred katerim naj se opravi GO

- Dokazni predlog

- Predlog, da se obtoženi spozna za krivega in obsodi

- Fakultativna sestavina: priporni predlog ali navedba, koliko časa je v

priporu

Iz tega je razvidno, da za razliko od obtožnice mu ni treba vsebovati

obrazložitve obtožnice.

Zoper obtožni predlog v skrajšanem postopku obdolženi NIMA MOŽNOSTI

UGOVORA, razen ugovora krajevne pristojnosti. Sodnik posameznik opravi

preizkus obtožnega akta po uradni dolžnosti, in sicer tako formalni preizkus (v

rednem postopku ga opravi predsednik sodečega senata) kot materialni preizkus

(v rednem postopku ga opravi zunajobravnavni senat).

Če obtožni akt prestane preizkus, se ga vroči obdolžencu in sodnik razpiše glavno

obravnavo.

Če sodnik ugotovi, da je podan kateri izmed razlogov iz 277. člena ZKP (to je člen,

ki določa, kdaj ZOS pri materialni kontroli obtožnice sprejme sklep, da se

obtožnica ne dopusti in da se ustavi kazenski postopek), potem s sklepom zavrže

(ne zavrne) obtožni predlog.

19.1.5. Glavna obravnava

Obdolženca se v vabilu na GO med drugim (439. ZKP) opozori, da se mu lahko

sodi v nenavzočnosti, če ne bo prišel na glavno obravnavo. Po 442. ZKP se lahko

opravi obravnava v obdolženčevi nenavzočnosti, če:

- je bil v redu vabljen,

117

- njegova navzočnost ni nujna in

- je bil pred tem že zaslišan.

Obravnava v obdolženčevi nenavzočnosti se lahko opravi tudi brez navzočnosti

obdolženčevega zagovornika, kar je razlika od pogojev za sojenje v

nenavzočnosti v rednem postopku.

Hkrati z vabilom se mu vroči tudi obtožni akt, če mu že prej ni bil vročen. Med

vročitvijo vabila in obravnavo morajo biti vsaj 3 dnevi, da obdolženi lahko pripravi

obrambo. Ta rok se lahko skrajša z obdolženčevo privolitvijo.

Začeta glavna obravnava se dokonča, če je mogoče, brez prekinitve. Po končani

GO sodnik takoj izreče sodbo in jo razglasi z bistvenimi razlogi. Pritožba je možna

v osmih dneh od vročitve prepisa sodbe (drugače glede pritožbe veljajo enaka

pravila kot za redni postopek).

19.1.6. Postopek na 2. stopnji

Sodišče druge stopnje obvesti stranke se o seji svojega senata le, če bi bila

navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Če gre za kaznivo dejanje, za

katero teče postopek na zahtevo državnega tožilca, pošlje predsednik senata

pred sejo senata spise državnemu tožilcu, ki lahko da svoj pisni predlog.

19.2. RAZLIKE V PRIMERJAVI Z REDNIM POSTOPKOM

V primerjavi z rednim je poenostavljen in hitrejši (vsebuje manj kavtel oziroma

»varovalk«)

- Ni faze preiskave (ker se predpostavlja nezapleteno dejansko stanje), lahko

se opravijo posamezna preiskovalna dejanja.

- Ni možnosti ugovora zoper obtožni akt, razen ugovora krajevne

nepristojnosti, ki se lahko poda do začetka GO

- obrazložitev ni obvezna sestavina obtožnega akta Ohlapnejši pogoji za

sojenje v nenavzočnosti (442. člen ZKP)

- Državni tožilec lahko vloži obtožni predlog tudi samo na podlagi kazenske

ovadbe (430/II ZKP)

- Krajši procesni roki

118

-

Možnost pripora še pred formalnim začetkom kazenskega postopka (v rednem postopku to ni možno, saj mora DT v 48 od pripora vložiti zahtevo za preiskavo ali obtožbo; v nasprotnem primeru se pripor odpravi).

119

20. KAZNOVALNI NALOG

Kaznovalni nalog je urejen v členih (445.a – 445.e ZKP). Za vprašanja, ki so urejena izven teh členov, velja smiselna uporaba ostalih določb ZKP.

20.1. Splošno o kaznovalnem nalogu

Bistvo postopka za izdajo kaznovalnega naloga je, da sodišče v postopku ne opravi glavne obravnave. ZKP izrecno določa, da je to mogoče le za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča. Pogoje za izrek posamezne sankcije določa Kazenski zakonik. Kaznovalni nalog tako pride v poštev samo pri lažjih kaznivih dejanjih, za katera so predvidene blažje kazenske sankcije/ukrepi. To je povezano z načelom ekonomičnosti postopka. Obstaja dovolj dokazov o tem, da je obdolženec nedvomno storilec kaznivega dejanja, ni spora, zato ni potrebna glavna obravnava – elementi akuzatornega postopka, ampak razlikuj od plea bargaining/poravnave in odložitve kazenskega pregona, saj pri kaznovalnem nalogu ni nikakršnega sporazuma med tožilcem in obdolžencem, gre za »sporazum« med tožilcem in sodiščem.

Načelo kontradiktornosti je pri izdaji kaznovalnega naloga zelo omejeno. Gre za naknadno kontradiktornost, ki se kaže v obdolženčevi pravici do ugovora. Razlog za to je, da ni dopustno obdolženca spraševati, kako bo ravnal v primeru, če bo kaznovan s sodbo, v kateri sodnik izda kaznovalni nalog.

20.2. Postopek za izdajo kaznovalnega naloga

1. Predlog državnega tožilca Za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča sme državni tožilec ob vložitvi obtožnega predloga (hkrati!) predlagati, da sodišče izda kaznovalni nalog, s katerim obdolžencu izreče predlagano kazensko sankcijo ali ukrep, ne da bi opravilo glavno obravnavo.V predlogu lahko državni tožilec predlaga izrek naslednjih kazenskih sankcij in ukrepov:

denarno kazen prepoved vožnje motornega vozila pogojno obsodbo z določeno denarno kaznijo ali določeno kaznijo zapora

do šestih mesecev sodni opomin odvzem predmetov, pridobljenih s kaznivim dejanjem odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

2. Odločitev sodišča o predloguSodnik se s predlogom ne strinja – sodnik določi glavno obravnavo in zavrne predlog za izdajo kaznovalnega naloga, ker:

meni, da vsebina dokazov, ki so predlagani v obtožnem predlogu, ne daje zadostne podlage za izdajo kaznovalnega naloga

120

se ne strinja z izrekom sankcije, ki jo je predlagal državni tožilec

Na glavno obravnavo povabi osebe iz 439/I (obdolženca, njegovega zagovornika, tožilca, oškodovanca, njihove zakonske zastopnike in pooblaščence, priče, izvedence in tolmača). Obdolžencu se vroči le prepis obtožnega predloga brez predloga za izdajo kaznovalnega naloga.

Sodnik se s predlogom strinja – sodnik s sodbo izda kaznovalni nalog, brez glavne obravnave. Kazenske sankcije, ki jih lahko sodnik izreče v kaznovalnem nalogu so omejenega obsega (glej zgoraj – kot pri tožilcu, ker se kaznovalni nalog lahko izreče samo za kazniva dejanja, ki so v pristojnosti okrajnega sodišča). Vendar pa: strinjanje sodnika s predlogom za izdajo kaznovalnega naloga pomeni, da se mora strinjati tudi s sankcijo, ki jo predlaga državni tožilec. Lahko torej ugotovimo, da je sodišče vezano na sankcijo, predlagano v obtožbi (drugače ni vezano na predloge tožilca!). Overjeni prepis sodbe o kaznovalnem nalogu se vroči obdolžencu in njegovemu zagovorniku ter državnemu tožilcu.

3. Ugovor zoper kaznovalni nalogLegitimirana sta obdolženec ali njegov zagovornik. Rok za vložitev ugovora je 8 dni od vročitve sodbe o kaznovalnem nalogu. Ugovor se vloži pisno ali ustno na zapisnik pri sodišču.

Vsebina ugovora:

navedba sodbe, s katero je bil izdan kaznovalni nalog lahko se predlagajo tudi dokazi, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi

Obdolženec se lahko pravici do ugovora tudi odpove ali pa ugovor umakne. Umik je možen dokler ni določena glavna obravnava. Odpoved in umik ugovora se ne moreta preklicati.

4. Odločitev sodišča o ugovoruSodnik ugovor zavrže – velja sodba, s katero je bil izdan kaznovalni nalog.

Sodnik ugovoru ugodi – sodnik s sklepom razveljavi sodbo o kaznovalnem nalogu in nadaljuje postopek z izvedbo glavne obravnave. Pri izrekanju sodbe po vloženem ugovoru sodišče ni (več) vezano na predlog državnega tožilca o kazenski sankciji in na prepoved reformatio in peius (če je podan ugovor samo v obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije).

20.3. Vsebina kaznovalnega naloga navedba, da se predlogu državnega tožilca ugodi osebni podatki obdolženca katerega dejanja je obdolženec spoznan za krivega

121

zakonsko označbo kaznivega dejanja in določbe kazenskega zakona navedba, da se obdolžencu izreka kazenska sankcija ali ukrep iz predloga

in katera je ta sankcija/ukrep ter način izvršitve sankcije pouk obdolžencu o pravici do ugovora in da bo po izteku roka za ugovor,

če ta ne bo vložen, kaznovalni nalog postal pravnomočen in da bo izrečena kazenska sankcija oziroma ukrep izvršen

V obrazložitvi sodbe se navedejo le dokazi iz obtožnega predloga, katerih vsebina opravičuje izdajo kaznovalnega naloga.

122

21. KAZENSKI POSTOPEK PROTI MLADOLETNIKOM

21.1. Za koga velja

Namenjen je osebam starejšim od 14 let (451 ZKP)

1. ki so storile k.d. kot mladoletniki, pa ob uvedbi postopka oz. ob sojenju še niso stare 21 let

2. ki so storile k. d. kot polnoletne, vendar do časa sojenja niso dopolnile 21let (mlajši polnoletni

Če je mladoletnik udeležen v kaznivem dejanju skupaj s polnoletnimi osebami, se jim sodi v ločenih postopkih. Postopki se lahko združijo in vodijo pred senatom za polnoletne, po splošnih pravilih

- če je to nujno za razjasnitev stvari

- če je obdolženec eno k.d. Storil kot mladoleten, drugo pa kot polnoleten

VENDAR se glede mladoletnika v takem postopku uporabljajo pravila postopka proti mladoletnikom, izrečejo pa se lahko le tiste sankcije, ki se izrekajo mladoletnikom.

21.2. Razlogi za poseben način obravnave mladoletnikov:

- težnja po humanosti zaradi njihovih razvojnih posebnosti

- spoznanja znanosti(kriminologije, psihologije...)

- težnja po preprečevanju porasta kriminalitete

- spoznanja, da lahko redni kazenski postopek škodljivo vpliva na mladoletnikov razvoj

21.3. Temeljne značilnosti postopka proti mladoletnikom:

-nekatere pravice obdolženca v rednem postopku mu niso priznane

- številni inkvizitorni elementi

- cilj postopka: spoznavanje mladoletnikove osebnosti in vpliv na njegovo prevzgojo

123

21.4. Glavne posebnosti postopka proti mladoletnikom

- državni tožilec kot edini upravičeni tožilec

- prepoved sojenja v nenavzočnosti(453. ZKP)

-upoštevanje mladoletnikove duševne razvitosti in drugih lastnosti

- praviloma ločen postopek za mladoletne in polnoletne mladoletnike

- sodelovanje socialnega varstva

- bolj neformalen postopek

- pripor kot ultima ratio (472, 473 ZKP)

- obvezna formalna obramba od začetka pripravljalnega postopka za k.d. nad 3 leta ali če tako oceni sodnik(454ZKP)

21.5. Postopek proti mladoletnikom

-pripravljalni postopek

-postopek pred senatom za mladoletnike

21.5.1.pripravljalni postopek

Obvezen , opravi ga sodnik za mladoletnike

Uvede se na zahtevo državnega tožilca. Vsebina zahteve je enaka kot vsebina zahteve za preiskavo (168 ZKP). Uvedba se zahteva pri sodniku za mladoletnike, ki o zahtevi odloči.

Namen pripravljalnega postopka je ugotavljanje okoliščin, ki so odločilne za presojo kazenske odgovornosti(podobno kot preiskava) in okoliščine, ki so mladoletnika do dejanja privedle( značaj, zrelost...).

Potek in vsebina pripravljalnega postopka- členi 470-480ZKP

Posebnost 472, 473 ZKP- pogoji za pripor mladoletnika

472. člen

(1) Izjemoma sme sodnik za mladoletnike odrediti, naj se mladoletnik pripre, če so za to podani razlogi iz prvega odstavka 201. člena tega zakona.

124

(2) Po sklepu o priporu, ki ga je izdal sodnik za mladoletnike, sme trajati pripor najdalj en mesec. Senat za mladoletnike istega sodišča sme iz opravičenih razlogov podaljšati pripor največ še za dva meseca.

473. člen

(1) Mladoletnik mora biti priprt ločeno od polnoletnih.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek sme sodnik za mladoletnike izjemoma odrediti, naj bo mladoletnik priprt skupaj s polnoletnimi, kadar je to glede na mladoletnikovo osebnost in druge okoliščine v konkretnem primeru v njegovem interesu in v njegovo korist.

(3) Mladoletniku, ki mu je odvzeta prostost, je treba zagotoviti nego, varstvo in vso potrebno individualno pomoč, ki jo utegne potrebovati glede na svojo starost, spol in osebnost.

(4) Sodnik za mladoletnike ima nasproti priprtim mladoletnikom enake pravice, kot jih ima po tem zakonu preiskovalni sodnik glede pripornikov.

21.5.2.Postopek pred senatom za mladoletnike

Ko se pripravljalni postopek zaključi, se zadeva nadaljuje pred senatom za mladoletnike.

Sodnik po svoji presoji razpiše sejo senata ali glavno obravnavo.

Značilnosti seje so

-tajnost

-posredna presoja dokazov (odločanje na podlagi spisa iz pripravljalnega postopka, vendar je možno na seji navajati nove stvari)

-omejena kontradiktornost (osebe niso povabljene na sejo, so le obveščene o njej in se je lahko udeležijo)

Glavna obravnava

Smiselna uporaba določb ZKP. Posebnosti:

-479. sprememba dejanskega stanja na glavni obravnavi (ne velja objektivna identiteta)

-480. obvezno se izključi javnost

125

-480. mladoletnika se lahko med izvajanjem dokazov odstrani z zasedanja

Senat pri odločanju ni vezan na predlog tožilca. Če pa poteka postopek brez predloga tožilca ali če je tožilec predlog umaknil, lahko senat izreče le vzgojni ukrep in ne kazni (483.ZKP)

Senat lahko

1. S sklepom ustavi postopek (483.ZKP)2. S sklepom izreče mladoletniku vzgojni ukrep (483.ZKP) pri čemer se ne

izreče o krivdi.3. S sodbo izreče kazen

21.5.3. Pristojnost sodišča po končanem postopku

1.Nadzorstvo nad izvajanjem ukrepov

2. Ustavitev izvrševanja in sprememba odločitve o vzgojnih ukrepih

126

22. ZAČASNO ZAVAROVANJE ZAHTEVKA ZA ODVZEM PREMOŽENJSKE KORISTI

Gre za enega od stvarnih omejevalnih ukrepov, katerega namen je zavarovati zahtevek za odvzem premoženjske koristi pridobljene z/v zvezi z kaznivim dejanjem. Urejen je v členih (502 – 502. d ZKP).Stvarno omejevalni ukrepi so:

Začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi Začasno zavarovanje odvzema premoženjskopravnega zahtevka Začasni zaseg predmetov

22.1.Odvzem premoženjske koristi

Namen je vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kakršno je obstajalo pred storitvijo kaznivega dejanja (npr. nekdo je ukradel 20 računalnikov, obtožen je velike tatvine, če bo obsojen, se mu bo te računalnike odvzelo in jih vrnilo lastnikom). Premoženjska korist, dosežena z/v zvezi z kaznivim dejanjem, se v kazenskem postopku ugotavlja po uradni dolžnosti.

Razmerje s premoženjskopravnim zahtevkom: v razmerju do njega je odvzem premoženjske koristi subsidiarne narave. Če oškodovanec uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, se premoženjska korist ugotavlja samo v delu, ki ni zajet s tem zahtevkom.

Premoženjska korist se odvzame v primeru obsodilne sodbe ter drugih primerih, ki jih določa Kazenski zakonik. V primeru oprostilne sodbe se odvzame, kadar gre za pranje denarja, korupcijo na volitvah, v gospodarstvu in javnem sektorju.

22.2.Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi

Sodišče na predlog državnega tožilca odredi začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi:

kadar prihaja v kazenskem postopku v poštev odvzem premoženjske koristi in

obstaja nevarnost, da:o bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za

nadaljnjo kriminalno dejavnost o bi z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen

odvzem po končanem kazenskem postopku (npr. skril, uničil…)

Takšno zavarovanje lahko sodišče odredi že v predkazenskem postopku, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, s

127

katerim/zaradi katerega je bila pridobljena premoženjska korist (višji dokazni standard!).

Zavarovanje se lahko odredi zoper: obdolženca prejemnika premoženjske koristi (če je ta oseba vedela oz. bi mogla vedeti,

da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem + je bila premoženjska korist prenesena neodplačno oz. proti plačilu, ki ne ustreza njeni vrednosti – kadar gre za sorodnike se domneva, da so vedeli, da premoženjska korist izvira iz kaznivega dejanja, lahko pa dokažejo nasprotno)

druge osebe, na katere je bila prenesena, če tako določa Kazenski zakonik

22.3.Postopek začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi

1. Predlog državnega tožilca

2. Odločitev sodišča o predloguSodišče o predlogu odloči s sklepom brez predhodne kontradiktornosti : ne da bi o predlogu seznanilo obdolženca (oziroma tisto osebo, ki ima to premoženjsko korist) in mu dalo možnost, da se o tem izjavi še pred odločitvijo sodišča o predlogu.

O predlogu za odreditev začasnega zavarovanja odloči: v predkazenskem postopku/med preiskavo: preiskovalni sodnik po vložitvi obtožnice zunaj glavne obravnave: predsednik senata na glavni obravnav: senat

Sodišče lahko predlogu ugodi ali ga zavrne.Vsebina sklepa, s katerim odredi začasno zavarovanje:

navedba premoženja, ki je predmet zavarovanja način zavarovanja rok trajanja ukrepa

Sklep mora biti obrazložen.

3. Izvršitev in vročitev sklepaV primeru, da sodišče ugodi predlogu, se sklep obdolžencu (ali tisti osebi, ki ima to premoženjsko korist) vroči hkrati z izvršitvijo sklepa ali po izvršitvi, vendar brez nepotrebnega odlašanja. Zakaj sočasno ali kasneje? Ker bi v primeru predhodne kontradiktornosti osumljenec vedel, da se pripravlja odvzem, in bi pohitel s tem, da bi to premoženjsko korist skril itd. Sklep se pošlje pristojnemu organu/osebi, ki ga izvrši. Vroči se tudi državnemu tožilcu.

Če začasno zavarovanje ni odrejeno, se sklep vroči samo državnemu tožilcu, ki se lahko zoper sklep pritoži.

128

4. Možnost ugovoraZoper sklep o začasnem zavarovanju lahko osumljenec (ali oseba, zoper katero je začasno zavarovanje odrejeno) v 8 dneh od vročitve sklepa vloži ugovor in predlaga, da sodišče opravi narok. Ugovor ne zadrži izvršitve sklepa (v bistvu se sklep nikoli ne vroči pred izvršitvijo sklepa).

5. Odgovor na ugovorUgovor vroči sodišče ostalim udeležencem in jim določi rok za odgovor.

6. Odločitev sodišča ali bo izvedlo narokZKP določa, da o tem, ali bo izvedlo narok, sodišče odloči glede na okoliščine primera, upoštevajoč navedbe v ugovoru.

7. Odločitev o ugovoruČe se izvede narok, se na njem s sklepom odloči o ugovoru. Če se ne izvede naroka, sodišče brez naroka s sklepom odloči o ugovoru.

8. PritožbaZoper sklep o ugovoru imajo državni tožilec, obdolženec oziroma osebe, zoper katere se izvaja ukrep, možnost pritožbe. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa o ugovoru.

22.4.Trajanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.

Pri določitvi roka trajanja ukrepa sodišče upošteva fazo kazenskega postopka, vrsto, naravo in težo kaznivega dejanja, zapletenost zadeve, obseg in pomen premoženja, ki je predmet začasnega zavarovanja.

V predkazenskem postopku/med preiskavo: največ 3 mesece Po vložitvi obtožnice: največ 6 mesecev

Rok se lahko na obrazložen predlog državnega tožilca podaljša. Preden odloči o predlogu, pošlje sodišče predlog ostalim udeležencem, da se o njem izjavijo, in jim določi primeren rok za odgovor (predhodna kontradiktornost). Podaljšanje se vrši v enakih časovnih razdobjih.

Skupno trajanjem med posameznimi fazami postopka: V predkazenskem postopku: najdlje 1 leto Med preiskavo: najdlje 2 leti Po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje: največ 3 leta

Skupno trajanje v celotnem postopku (do izvršitve pravnomočne sodne odločbe o odvzemu premoženjske koristi): največ 10 let.

129

22.5.Način začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi

ZKP določa, da se glede načina začasnega zavarovanja uporablja Zakon o izvršbi in zavarovanju (smiselna uporaba ZIZ-a je določena še za oprostitve in omejitve zavarovanja, dokazovanje nevarnosti, učinke sklepa in povrnitev škode). ZIZ določa, da lahko sodišče za zavarovanje izda vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa:

prepoved odtujitve in obremenitve premičnin, na katere meri terjatev, ter hrambo teh stvari

prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi

prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepoved, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev

prepoved dolžnikovemu dolžniku, da ne sme izročiti dolžniku stvari, na katere meri terjatev

Sodišče lahko odredi nov način zavarovanja in razveljavi prejšnji sklep o začasnem zavarovanju na obrazložen predlog:

državnega tožilca obdolženca osebe, zoper katero je bilo začasno zavarovanje odrejeno.

Preden o predlogu odloči, ga pošlje ostalim udeležencem, da se o njem v določenem roku izjavijo (predhodna kontradiktornost).

22.6.Prenehanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi

Sodišče odpravi začasno zavarovanje na predlog: državnega tožilca obdolženca osebe, zoper katero je bilo začasno zavarovanje odrejeno po uradni dolžnosti, zaradi poteka roka ali če državni tožilec zavrže

ovadbo/izjavi, da ne bo začel pregona ali da od njega odstopa če sodišče meni, da začasno zavarovanje ni več potrebno (najprej pozove

državnega tožilca, da se o tem v določenem roku izjavi; če se v roku ne izjavi ali če odpravi začasnega zavarovanja ne nasprotuje, sodišče začasno zavarovanje odpravi).

130

22.7.Odločba US RS U-I-296/02

Neustavnost določenih členov ZKP o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi: Pred spremembo je ZKP vseboval nekaj določb, za katere je ustavno sodišče ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo RS. Ni bil določen dokazni standard, niti časovna omejenost ukrepa. Ni bilo določeno v kakšnem obsegu se lahko ukrep odredi, ni bilo kontradiktornosti ipd.

Odločitev USRS:Dokazni standard: Ker ZKP ni določal dokaznega standarda za odreditev začasnega zavarovanja, to ni bilo v skladu z načelom zakonitosti (določenosti v zakonu). Posredno se je dalo razbrati, da mora biti podan utemeljen sum, vendar pa je bilo to problematično s stališča, da se lahko ukrep odredi že v predkazenskem postopku. Torej, ni bil določen dokazni standard za odreditev v predkazenskem postopku. USRS je odločilo, da to omogoča pretiran poseg v lastninsko pravico ter naložilo zakonodajalcu naj uredi dokazni standard, pri čemer mora upoštevati intenzivnost posega.

S spremembo je bil določen dokazni standard utemeljeni razlogi za sum.Časovna omejitev ukrepa: ZKP tudi ni določal časovne omejenosti trajanja ukrepa. Omejitev trajanja je bila le posredna. Trajanje začasnega zavarovanja je bilo v resnici omejeno le z absolutnim zastaralnim rokom za pregon za kaznivo dejanje, zaradi katerega teče kazenski postopek oz. z ustavno pravico do sojenja v razumnem roku. USRS je odločilo, da to omogoča pretiran poseg v lastninsko pravico iz URS.

S spremembo je zakonodajalec tako določil konkretne roke za posamezne faze postopka ter najdaljše skupno trajanje v celotnem postopku. Uredil je tudi postopek za podaljšanje roka. (glej zgoraj!)

Omejitev višine premoženja, ki se lahko zaseže: na predlog pobudnikov se je razpravljalo tudi o tem vprašanju, a je USRS potrdilo ureditev, ki jo je predvidel zakonodajalec – premoženjska korist se lahko odvzame v višini, v kateri je bila pridobljena in zavarovanje se lahko izvrši samo v višini te premoženjske koristi, v postopku v katerem bo kasneje odvzeta.

Izvršitev po uradni dolžnosti in kontradiktornost: pred spremembo je ZKP določal, da začasno zavarovanje odredi sodišče po uradni dolžnosti. USRS je odločilo, da je zaradi tega v neskladju z domnevo nedolžnost, z njeno zahtevo po tem, da trditveno in dokazno breme nosi tožilec, ter v neskladju z zahtevo po nepristranskosti sodnika (ker je aktiven).

S tem povezano je tudi to, da se oseba, zoper katero je bil usmerjen ukrep, ni mogla izjaviti v zvezi s tem ukrepom. Če sodnik odloči po uradni dolžnosti ni kontradiktornosti, saj tožilec ne predlaga ukrepa, obramba pa mu ne more nasprotovati. USRS je odločilo, da s tem posega v pravico do enakega varstva pravic, sodnega varstva in temeljnih pravnih jamstev v kazenskem postopku.

S spremembo je bilo določeno, da mora podati predlog DT in da ima prizadeta oseba pravico vložiti ugovor ter zahtevo po naknadnem kontradiktornem naroku.

131

Problem pravnega sredstva: Pred spremembo ZKP ni omogočal pritožbe v primeru, da je začasno zavarovanje odredil senat na glavni obravnavi, zato je USRS odločilo, da to posega v ustavno pravico do pravnega sredstva.S spremembo ZKP sta v temu primeru omogočena tako ugovor kot pritožba.

132

23. POSTOPEK ZA IZROČITEV OBDOLŽENCEV IN OBSOJENCEV PO ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU

(521. - 537. ČLEN)

23.1. PODROČJE UPORABE

Uporablja se za vse izročitve tujim državam, razen za tiste izročitve, za katere je v mednarodnih pogodbah ali zakonu določeno drugače (npr. izročitev državam članicam EU).

23.2. VSEBINSKI POGOJI ZA IZROČITEV

23.2.1. PRIMER IZ MEDNARODNIH POGODB

Če gre za zahtevo (oziroma prošnjo; ZKP uporablja oba izraza) za izročitev slovenskega državljana, mora iti za enega od primerov, ko je po mednarodnih pogodbah izročitev slovenskega državljana dopustna

Če gre za zahtevo za izročitev tujca, mora iti za primere, predvidene z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

23.2.2. ODSOTNOST SLOVENSKEGA ELEMENTA

Dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, ne sme biti storjeno na ozemlju Republike Slovenije, zoper njo ali njenega državljana.

23.2.3. POGOJ DVOJNE KAZNIVOSTI

Dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, mora biti kaznivo dejanje tako po domačem zakonu, kakor po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.

23.2.4. ODSOTNOST ZASTARANJA

Pogoj je, da po domačem zakonu ni zastaral kazenski pregon ali ni zastarala izvršitev kazni, preden je bila zahteva oseba priprta ali zaslišana kot obdolženec

23.2.5. NE GRE ZA RES IUDICATA

Pogoj je, da o tem istem dejanju domače sodišče še ni pravnomočno odločilo (torej da ne gre za res iudicata).

To pomeni, da je pogoj, da zahtevana oseba ni bila zaradi istega dejanja od domačega sodišča že obsojena ali ni bila za isto dejanje od domačega sodišča pravnomočno oproščena ali je bil kazenski postopek zoper njo pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njo pravnomočno zavrnjena.

133

Prav tako je pogoj, da ni zoper tujca v Republiki Sloveniji zaradi istega proti Republiki Sloveniji storjenega dejanja uveden kazenski postopek, če pa je uveden postopek zaradi dejanja, storjenega proti državljanu Republike Slovenije, da je dano zavarovanje za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca;

23.2.6. UGOTOVLJENA ISTOVETNOST

Izročitev je dopustna le, če je ugotovljena istovetnost tistega, katerega izročitev se zahteva, torej to, da je ta oseba res tista oseba, katero se zahteva.

23.2.7. VSEBINSKA UTEMELJENOST ZAHTEVE

Zadnji vsebinski pogoj je, da je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je zahtevana oseba storila določeno kaznivo dejanje, ali da obstaja o tem pravnomočna sodba.

23.3. REDNI POSTOPEK ODLOČANJA O ZAHTEVI ZA IZROČITEV

23.3.1. PROŠNJA/ZAHTEVA ZA IZROČITEV IN ZAČETEK POSTOPKA

Postopek se začne s tem, ko tuja država poda prošnjo za izročitev po diplomatski poti Ministrstvu za zunanje zadeve RS.

Prošnja mora vsebovati (če so dokumenti v tujem jeziku, mora hkrati biti priložen overjen prevod v slovenščino):

1. podatke, s katerimi je mogoče identificirati zahtevano osebo (npr. prstne odtise)

2. podatke o tem, za državljana katere države gre3. obtožnico, sodbo ali drug podoben pravni akt, iz katerega izhajajo dokazi o

utemeljenosti suma4. del kazenskega zakona, iz katerega izhaja kaznivost dejanja, katerega naj

bi storila zahtevana oseba

Ko MZZ to prejme, pošlje prošnjo Ministrstvu za pravosodje, ki jo pošlje preiskovalnemu sodniku, pristojnemu za območje, na katerem zahtevana oseba prebiva oz. se nahaja. Če se ne ve, kje se nahaja, ga poišče policija.

23.3.2. ZASLIŠANJE ZAHTEVANE OSEBE

V naslednji fazi preiskovalni sodniki zasliši zahtevano osebo. Po tem, ko ugotovi njeno istovetnost, ji da pravni pouk o pravici do zagovornika oz. postavi zagovornika po uradni dolžnosti, če gre za formalno obvezno obrambo.

Nato ga seznani s tem, zakaj in na podlagi katerih dokazov se zahteva njegova izročitev, in zahteva od njega, naj navede, kar ima povedati v svoj zagovor.

O zaslišanju in zagovoru se sestavi zapisnik.

23.3.3. DRUGA POIZVEDOVALNA RAVNANJA

134

Nato sledi zaslišanje državnega tožilca in zagovornika, za tem pa preiskovalni sodnik opravi še druga poizvedovalna ravnanja, za katera meni, da so potrebna, da se ugotovi, ali so podani pogoji za izročitev ali ne.

Za tem pošlje spis z vsemi podatki zunajobravnavnemu senatu okrožnega sodišča.

23.3.4. SKLEP SENATA

a.) Če senat odloči, da so izpolnjeni pogoji za izročitev, o tem izda sklep. Zoper ta sklep se lahko zahtevana oseba pritoži na senat višjega sodišča.

b.) Če senat odloči, da niso izpolnjeni pogoji za izročitev, izda sklep, da se prošnja za izročitev zavrne. Ta sklep senat po uradni dolžnosti pošlje na senat višjega sodišča, ki najprej zasliši državnega tožilca, nato pa odloči, ali bo sklep potrdilo, razveljavilo ali spremenilo.

23.3.5. ODLOČITEV MINISTRA ZA PRAVOSODJE

Če sodišče druge stopnje (torej senat višjega sodišča) ob pritožbi spozna, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tujca, oziroma če zoper tak sklep sodišča prve stopnje ni vložena pritožba, se zadeva pošlje ministru, pristojnemu za pravosodje, ki nato odloči o izročitvi.

Minister lahko:

5.1. izda odločbo, s katero izročitve ne dovoli. To lahko stori brez obrazložitve – je stvar njegove politične odločitve.

5.2. izda odločbo, da se izročitev odloži zaradi tega, ker teče zoper tujca, katerega izročitev se zahteva, pri domačem sodišču kazenski postopek zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja ali ker prestaja tujec kazen v Republiki Sloveniji.

5.3. izda odločbo, s katero izročitev dovoli.

23.3.6. ODLOČBA O IZROČITVI

Če minister izda odločbo, s katero dovoli izročitev, v njej navede:

1) da se tujec ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo;2) da se zoper njega ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo;3) da se zoper njega ne sme uporabiti hujša kazen od tiste, na katero je obsojen;4) da se ne sme izročiti kakšni tretji državi v pregon zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev.

Poleg omenjenih pogojev lahko postavi minister za pravosodje za izročitev tudi druge pogoje.

135

23.4. ENOSTAVNEJŠI POSTOPEK IZROČITVE OB SOGLASJU ZAHTEVANE OSEBE

ZKP določa, da se lahko, če tako določa mednarodna pogodba določi in če zahtevana oseba soglaša z izročitvijo, postopek izročitve opravi enostavneje, in sicer brez ugotavljanja obstoja utemeljenega suma.

To soglasje je veljavno le, če je pred tem bil poučen o posledicah njegovega soglasja s strani preiskovalnega sodnika. Soglasje lahko zahtevana oseba umakne vse do odločbe ministra za pravosodje o izročitvi.

Če je zahtevana oseba preiskovalnemu sodniku izjavila soglasje, le-ta preveri, ali so izpolnjeni ostali vsebinski pogoji za izročitev (torej vsi, razen utemeljenega suma). Če so, potem preiskovalni sodnik pošlje spis neposredno ministru za pravosodje, ne pa zunajobravnavnemu senatu okrožnega sodišča/sodišča prve stopnje. Skratka, preskoči se ta vmesna sodna faza.

Če pa preiskovalni sodnik meni, da ni izpolnjeni kateri od preostalih vsebinskih pogojev ali če zahtevana oseba umakne soglasje pred odločitvijo ministra, potem pa se opravi redni postopek odločanja o izročitvi (z ugotavljanjem utemeljenega suma, s kontrolo prvo- in drugostopenjskega sodišča itd.).

Zahtevana oseba se tudi lahko odpove uporabi pogojev, obrazloženih v točki 6. („ODLOČBA O IZROČITVI).

23.5. VEČ O POSTOPKIH MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI (ZKP)

Mednarodna KP pomoč je celota različnih dejanj, ki jih opravljajo državni organi v kazenskem postopku z namenom, da bi uresničili pravico do kazenskega pregona, sojenja in izvršitve kazni, ki je bila izrečena obsojencu v eni izmed držav kot subjektu mednarodnega kazenskopravnega sodelovanja.

Oblike sodelovanja:1. mala mednarodna KP pomoč (posamezna dejanja iz kazenskega postopka)2. izvršitev tuje kazenske sodbe3. odstop kazenskega pregona drugi državi in prevzem kazenskega pregona

od druge države4. izročitev

136

24. EVROPSKI NALOG ZA PRIJETJE IN PREDAJO (ENPP)

24.1. PRAVNA PODLAGA

Gre za enega od ukrepov na področju medsebojnega sodelovanja (tudi oziroma predvsem v obliki medsebojnega priznavanja in izvrševanja odločb, ki se nanašajo na kazensko pravo) držav članic EU, ki temelji na Okvirnem sklepu sveta EU z dne 13. 6. 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, torej gre za ukrep (kazenskega) prava EU.

V slovenski pravni red je bil najprej implementiran z zakonom o evropskem nalogu za prijetje in predajo, ki pa ne velja več. ENPP sedaj ureja Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami (ZSKZDČEU - UL RS 102/2007 – http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ZAKO4740.html), ki poleg ENPP-ja ureja tudi nekatere druge instrumente oziroma institute mednarodnega/EU sodelovanja na področju kazenskega prava, in sicer npr. medsebojno priznavanje in izvrševanje odločb pravosodnih organov o zasegu in odvzemu predmetov ter odločb pristojnih organov, s katerimi so izrečene denarne sankcije.

24.2. SPLOŠNO

Evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP) je „odločba, ki jo izda pravosodni organ države članice z namenom, da bi druga država članica prijela in ji predala osebo zaradi:izvedbe kazenskega postopka aliizvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti;“

Postopek odločanja o ENPP gre torej za postopek odločanja v državi izvršitve, ali je ENPP v skladu z nacionalno zakonodajo, ki implementira okvirni sklep, oziroma ali so izpolnjeni pogoji za prijetje in predajo zahtevane osebe.

Tista država članica (DČ) EU, ki izda ENPP, je država prosilka. Tista država, ki naj izvrši ENPP, je zaprošena država oziroma država izvršitve.

24.3. OSNOVNI POGOJI ZA PRIJETJE IN PREDAJO

24.3.1. MINIMALNA (ZAGROŽENA) DOBA ODVZEMA PROSTOSTI

Če je ENPP odrejen zaradi izvedbe kazenskega postopka (in ne zaradi izvedbe ukrepa odvzema prostosti), potem mora iti za KD, ki se preganja po uradni dolžnosti, in za to mora biti zagrožena kazen zapora vsaj 1 leto.

Če pa je ENPP odrejen zaradi izvršitve ukrepa odvzema prostosti, potem je prijetja in predaja dopustna le, če je doba odvzema prostosti vsaj 4 mesece.

137

24.3.2. DVOJNA KAZNIVOST

Naslednji pogoje je, da je dejanje, za katerega se zahteva predaja, kaznivo tudi po domačem kazenskem zakonu (dvojna kaznivost).

IZJEMOMA je predaja dopustna ne glede na dvojno kaznivost, in sicer če je nalog: a) odrejen zaradi kaznivega dejanja, za katero je po pravu države odreditve kot najvišja mera kazni odvzema prostosti predpisan zapor najmanj treh let in b) gre po pravu te države za eno izmed vrst kaznivih dejanj, določenih z ZSKZDČEU

24.4. RAZLOGI ZA ZAVRNITEV ENPP

ZSKZDČEU določa obligatorne/obvezne razloge za zavrnitev ENPP (v teh primerih se predaja MORA zavrniti) in fakultativne/neobvezne razloge (v teh primerih se predaja LAHKO zavrne, ni pa nujno, da se).

24.4.1. OBLIGATORNI razlogi

1. AMNESTIJA - Če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki bi bilo v Republiki Sloveniji obseženo z amnestijo, če bi bili organi Republike Slovenije pristojni za pregon in sojenje storilcu tega dejanja; 2. NE BIS IN IDEM - Če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila zahtevana oseba že pravnomočno oproščena ali obsojena v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici ali tretji državi.

Če je bila izrečena kazen, velja ta razlog le v primeru, da je bila kazen že izvršena ali se izvršuje ali se po zakonodaji države, ki je kazen izrekla, kazen ne more več izvršiti;

3. NE BIS IN IDEM - če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil v Republiki Sloveniji zoper zahtevano osebo pravnomočno ustavljen kazenski postopek ali je bila obtožba pravnomočno zavrnjena (t.j. z zavrnilno sodbo) ali kadar je pristojni državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo na podlagi selekcijskih mehanizmov (npr. poravnava), t.j. ker je osumljenec izpolnil sporazum v postopku poravnavanja ali, ker je osumljenec po navodilih državnega tožilca izpolnil naloge za zmanjšanje ali odpravo škodljivih posledic kaznivega dejanja v skladu z določili zakona, ki ureja kazenski postopek;

4. <14 LET - če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki ga je storila zahtevana oseba, ko še ni bila stara 14 let;

5. ZASTARANJE V RS - če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, za katerega bi v Republiki Sloveniji kazenski pregon ali izvršitev kazni zastarala, če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon ali za izvršitev kazni;

6. NI DVOJNE KAZNIVOSTI NITI IZJEME - če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki ni kaznivo po domačem kazenskem zakonu, pa ni moč uporabiti izjeme iz drugega odstavka prejšnjega člena.

7. ISTOČASNI KAZENSKI POSTOPEK V RS - če teče zoper zahtevano osebo

138

kazenski postopek v Republiki Sloveniji zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, če gre za kaznivo dejanje, storjeno proti Republiki Sloveniji, če gre za kaznivo dejanje, storjeno proti državljanu Republike Slovenije pa, če ni dano zavarovanje za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca ali oškodovanke (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec);

8. DISKRIMINACIJA - če obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog odrejen z namenom kazenskega pregona in kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil lahko iz teh razlogov njen položaj bistveno slabši;

9. če odreditveni pravosodni organ ni podal zagotovil, določenih v 11. členu zakona (glej spodaj).

24.4.2. FAKULTATIVNI RAZLOGI

1. če teče zoper zahtevano osebo kazenski postopek v Republiki Sloveniji zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, tudi če niso podani razlogi iz 6. točke (glej zgoraj), če bi se kazenski postopek očitno lažje izvedel v Republiki Sloveniji;

2. če je bila v Republiki Sloveniji s pravnomočnim sklepom zahteva za preiskavo zavrnjena, ker ni bil podan utemeljen sum, da je zahtevana oseba storila kaznivo dejanje, zaradi katerega je odrejen nalog in državni tožilec izjavi, da bo znova predlagal uvedbo kazenskega postopka;

3. če je odrejen nalog zaradi izvršitve kazni zapora in je zahtevana oseba državljan Republike Slovenije, ali državljan članice, ki prebiva na ozemlju Republike Slovenije, ali tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, če zahtevana oseba izjavi, da želi prestajati kazen v Republiki Sloveniji, in če se domače sodišče zaveže, da bo izvršilo sodbo sodišča države odreditve v skladu z domačim zakonom (67. člen);

4. če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki se po domačem kazenskem zakonu obravnavajo, kakor da so bila v celoti ali delno storjena na ozemlju Republike Slovenije in državni tožilec izjavi, da bo predlagal uvedbo kazenskega postopka; 5. če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena zunaj ozemlja države odreditve, domač kazenski zakon pa ne dovoljuje pregona za ista dejanja, kadar so storjena zunaj ozemlja Republike Slovenije.

= Nalog je odločba v obliki obrazca, izda jo pravosodni organ, z njo zaprosi drugo državo, da ji preda osebnoNamen je izvedba postopka ali izvršitev kazni zapora oz. drugega odvzema prostosti.

5. Izvedba postopka: iti mora za KD, ki se preganja po uradni dolžnosti in je zagrožena kazen vsaj 1 leto

6. Izvršitev kazni: dolžina ukrepa mora biti vsaj 4 mesece

139

24.5. POSTOPEK

24.5.1. ZAČETEK POSTOPKA

ENPP se izroči preiskovalnemu sodniku, na katerega območju ima zahtevana oseba stalno ali začasno prebivališče ali na katerega območju se najde.

Za ENPP obstaja prav poseben enoten obrazec. Ko PS prejme ENPP, najprej preveri, če ima vse sestavine oz. če obsega vse potrebne podatke za njegovo odločitev o ENPP. Če jih nima, zahteva dopolnitev.

Če jih ima, preveri, ali so izpolnjeni pogoji za prijetje in predajo (glej „3. osnovni pogoji za prijetje in predajo). Če jih nima, konča postopek.

24.5.2. PRIJETJE IN PRIVEDBA ZAHTEVANE OSEBE

Če so izpolnjeni vsi pogoji iz prejšnjega odstavka, preiskovalni sodnik izda odredbo za privedbo zahtevane osebe.

Ob prijetju mora policiji zahtevani osebi dati pravni pouk, in sicer: da ji je vzeta prostost na podlagi ENPP-ja,

o tem, katera država in zakaj zahteva njeno prijetje in predajo,

da ni dolžna ničesar izjaviti,

da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere,

in o tem, da je pristojni organ na njeno željo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje.

Če zahtevana oseba ni državljan Republike Slovenije, mora biti poučena tudi o tem, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti tudi konzulat njene države.

Prijeto osebo morajo policisti takoj privesti k pristojnemu preiskovalnemu sodniku

24.5.3. ZASLIŠANJE ZAHTEVANE OSEBE

Preiskovalni sodnik preveri istovetnost privedene osebe, nato pa ji da pravni pouk (glej zgoraj).

Preiskovalni sodnik mora privedeno osebo brez odlašanja, najkasneje pa v oseminštiridesetih urah, odkar mu je bila pripeljana, zaslišati v zvezi s pogoji za dopustnost izvršitve naloga (glej zgoraj 3.) in razlogi za zavrnitev predaje (glej zgoraj 4.) ter ji ob tem naznaniti vsebino naloga in jo poučiti o možnosti soglašanja s predajo.

Na zaslišanju mora biti prisoten pristojni državni tožilec (zaradi možnosti, da bo napovedal pregon itd., kar lahko postane razlog za zavrnitev predaje – glej zgoraj).

Preiskovalni sodnik lahko v primerih, ko je to potrebno zaradi izvedbe zaslišanja

140

in zaradi zagotovitve oziroma postavitve zagovornika privedeni osebi, s sklepom odredi pridržanje za potreben čas, vendar najdalj za oseminštirideset ur od ure, ko mu je bila oseba privedena. (formalna obvezna obramba)

24.5.4. NAROK ZA ODLOČITEV O PREDAJI

Zaslišanju zahtevane osebe sledi kontradiktorni narok za odločitev o predaji zahtevane osebe.

PS mora poučiti zahtevano osebo o pravici do soglasja k predaji (da je nepreklicnp, da se bo potem izvedel skrajšani postopek itd.) ter o možnosti odpovedi uporabe načela specialnosti (to, da se osebo, predano drugi DČ, sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali jo predati drugi državi članici samo zaradi tistega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo in zaradi katerega je bila predana)

24.5.5. SOGLASJE K PREDAJI

Če zahtevana oseba soglaša s svojo predajo, mora preiskovalni sodnik brez odlašanja, najkasneje pa v oseminštiridesetih urah, odločiti o predaji. Soglasje k predaji NI preklicno.

PS dovoli predajo s sklepom, ki se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu. Zoper ta sklep se smeta zahtevana oseba in zagovornik pravico do pritožbe na zunajobravnavni senat okrožnega sodišča v 24 urah od vročitve, senat pa mora odločiti v 48 urah.

Če soglasje k predaji ni bilo dano ob navzočnosti zagovornika ali če pred tem zahtevana oseba ni bila poučena, soglasje in izjava nista veljavna.

24.5.6. ODLOČITEV O ENPP-ju, ČE NI SOGLASJA, TER PRITOŽBA

Če ni soglasja o predaji, preiskovalni sodnik poda obrazložen predlog odločitve zunajobravnavnemu senatu okrožnega sodišča.

Zunajobravnavni senta okrožnega sodišča izda sklep o dovolitvi ali zavrnitvi predaje.

Pisni sklep o dovolitvi predaje obsega naslednje podatke: a) ime, priimek, datum in kraj rojstva, prebivališče ter državljanstvo zahtevane osebe, b) državo članico, kateri se predaja, c) opis kaznivega dejanja, zaradi katerega se predaja, č) navedbo, da se zahtevane osebe ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo, (načelo specialnosti)d) navedbo, kdaj je bila zahtevani osebi odvzeta prostost na podlagi naloga in koliko časa je odvzem prostosti trajal (to je pomembno zaradi vštetja tega časa v čas ukrepa odvzema prostosti)

Sklep se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu.

Zoper sklep senata (o zavrnitvi ali dovolitvi predaje) se smejo zahtevana oseba, zagovornik in državni tožilec pritožiti v oseminštiridesetih urah od ure, ko jim

141

je bil sklep vročen. Senat višjega sodišča mora o pritožbi odločiti v treh dneh.

Vsaka zavrnitev predaje mora biti obrazložena in sporočena odreditvenemu pravosodnemu organu.

24.5.7. PRIPOR

Med odločanjem o predaji se lahko odredi pripor (na predlog DT ali organa odreditvene države) iz razloga begosumnosti in če je to potrebno za uspešno izvedbo postopka.

Če obstaja razlog begosumnosti, lahko policija sama odvzame prostost, na podlagi naloga, brez odredbe PS za privedbo.

O priporu odloča PS ob smiselni uporabi ZKP-ja.

Pripor lahko traja največ 1 mesec po odločitvi PS-ja, nato le na podlagi sklepa o podaljšanju pripora ZOS-a, vendar skupno največ 9 mesecev.

24.6. PRIMERJAVA ENPP-ja IN IZROČITVE NA PODLAGI ZKP-ja.

24.6.1. PRIPOR

V obeh postopkih je dopustna odreditev pripora zaradi begosumnosti, s tem da se v postopku izročitve po ZKP lahko pripor odredi tudi iz drugih razlogov iz 201. člena (povezano s tem, da se po ZKP preverja vsebinska utemeljenost zahteve)

Razlika je v trajanju priporu. Po ENPP lahko traja pripor skupaj največ 9 mesecev, pri zahtevi za izročitev po ZKP pa „sme senat sodišča prve stopnje odločiti, da ostane v priporu do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi izročitve.“

24.6.2. PREVERJANJE VSEBINSKE UTEMELJENOSTI

Pri postopku izročitve po ZKP je NUJNA kontrola vsebinske utemeljenosti zahteve za izročitev (t.j. obstoja utemeljenega suma, da je zahtevana oseba res storila očitano mu kaznivo dejanje), medtem ko pri ENPP kontrola vsebinske utemeljenosti ENPP-ja NI DOPUSTNA (PS se ne sme ukvarjati z vprašanjem obstoja utemeljenega suma).

24.6.3. (A)POLITIČNOST POSTOPKA

Postopek izročitve po ZKP-ju ima izrazito politično komponento, predvsem v tem, da če sodna veja oblasti dovoli izročitev, je nato odvisno od ministra za pravosodje, ali bo dovolil izročitev ali ne.

Pri ENPP pa ni te politične komponente, temveč odločajo zgolj (pravo)sodni organi.

24.6.4. RAZLOGI ZA ZAVRNITEV ZAHTEVE/ENPP-ja

142

Razlogi so v veliki meri enaki, bistvene razlike pa so v tem, da je pri ENPP pogoj dvojne kaznivosti NI ABSOLUTEN, ter da je pri izročitvi po ZKP razlog za zavrnitev tudi to, da zahteva ni vsebinsko utemeljena (ni podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje).

24.6.5. SOGLASJE ZAHTEVANE OSEBE

V obeh primerih ima soglasje zahtevane osebe k predaji/izročitvi za posledico poenostavitev in skrajšanje postopka. Pri postopku po ZKP ima za posledico to, da PS ne ugotavlja več obstoja utemeljenega suma, in da, v kolikor ugotovi, da so ostali pogoji izpolnjeni, pošlje spis neposredno ministru za pravosodje (brez vmesne faze pri ZOS okrožnega sodišča).

Pri postopku z ENPP pa je posledica ta, da na prvi stopnji o ENPP odloči PS (in ne ZOS), ter da mora odločiti v 48 urah od prejema soglasja.

Pomembna razlika je v tem, da je pri izročitvi po ZKP-ju soglasje preklicljivo, pri ENPP pa ne.

143