DNIXIV B O Ž I Č 1 1

Š T I R I N A J S T

P R I L O G AD E C . 1 1

Jaslice - in clovek se spremeni

Kako so v Gorjah dobili nove jaslice

XIV ŠTIRINAJST DNI2

B O Ž I C 2 0 1 1

Visoko nad Ziljsko dolino stoji farna cerkev župni-je Gorje. Čeprav je gorjan-

ska fara majhna, so njeni farani nadvse dejavni. Župnik Stanko Trap faro upravlja poleg dru-gih treh ziljskih far. Za živo far-no skupnost pa skrbi tudi pa s -toralna asistentka Gabi Amruš skupaj s člani župnijskega sve-ta. Da bi se farani kot skupnost družili tudi poleg nedeljskih maš, je ponovno uvedla majni-ško pobožnost. Po potrebi pri-pravi in vodi tudi besedno bo-goslužje. Posebno pri srcu so ji otroci, s katerimi pripravlja raz-ne cerkvene praznike, jih tako postopoma uvaja v življenje Cerkve in v njih poglablja vero. »Otroci so naša bodočnost,« pravi farna sodelavka Andrea Kaiser, ki že več kot deset let spremlja otroke prvoobhajance in je prepričana, da vsako pose-jano seme enkrat vzklije. Sku-paj z Gabi Amruš vodi skupi-no »Mama in otroci«. Skupina se srečava enkrat mesečno. Pet-je, igre in molitve so za otro-ke prijetno razvedrilo. Mamice pa v prijetni družbi spregovori-jo o najrazličnejših tematikah. »Otroci se med seboj spoznajo in tako nastaja dobra skupnost, mamice pa rade sodelujejo pri raznih cerkvenih praznovanjih, kot so zahvalna nedelja, Mar-tinovo ali Miklavževo prazno-vanje. Skupina je velika oboga-titev za našo faro,« je hvaležna

Gabi Amruš, ki veliko časa po-sveti faranom, po njej pa rase farna skupnost.

Nove jaslice za farno cerkevOb takih pogovorih in srečan jih se je med farani rodila želja po novih jaslicah za farno cerkev. Ker so stare, a nadvse lepe jasli-ce, »nekam izginile«, je zakon-ski par cerkvi podaril majhne jaslice. Vedno znova je pogovor nanesel na željo po novih jasli-cah, dokler v osebi Ericha Kör-blerja iz Beljaka niso našli izde-lovalca jaslic, ki ima tankočuten pogled za izdelavo in ob delu posreduje globoko sporočilo ja-slic. Leto dni so snovali idejo o jaslicah in potem začrtali pot: jaslice bomo skupno gradili kot projekt cele fare, njihova oblika bo orientalska, postavljene pa bodo na levem stranskem oltar-ju farne cerkve. Nekdanje jasli-ce pa bodo prejele častno mesto v farovškem oknu. K sodelo-vanju in izdelavi jaslic so po-vabili otroke v starosti od 7. do 14. leta ter župnijske svetnike. Gabi Amruš in Andrea Kaiser sta z dušo in telesom skrbe-li za projekt. Otroci in odrasli so v majhnih skupinah zahajali v delavnico pri Beljaku, kjer so pod strokovnim vodstvom Eri-cha Körblerja pomagali pri iz-delovanju jasli. »Izdelava ja-slic je brkljanje, toda sporočilo jaslic je veliko važnejše,« pra-vi Andrea Kaiser, ki je navdu-

šena nad kreativnostjo otrok in njihovim veseljem, s katerim so sodelovali. »Vesel sem, da sem sam sestavil studenec za farne jaslice,« pravi Patrick Nischel-witzer, eden od 12 otrok, ki so žagali, sestavljali in lepili posa-mezne dele jaslic. Otroško nav-dušenje je čutil tudi Erich Kör-bler, zato je vsakemu otroku podaril material za jaslice, ka-tere so otroci potem izdelali v gorjanskem farovžu. »Iz lesa in ploščic smo sestavili ogrod-je, namestili smo omet in ga po-barvali. Nazadnje smo pritrdili streho. Skupne ure brkljanja so bile lepe. Moje jaslice pa bodo dobile častno mesto pod božič-nim drevesom,« o svojem delu navdušeno pripoveduje Peter Mešnik. Delo v dobro opremlje-ni delavnici je bilo za otroke in odrasle posebno doživetje. Ure skupnega dela so povezale fa-rane v prijetno skupnost, gospa Körbler pa je izdelovalce oskr-bovala s toplim čajem in dobro besedo. Sčasoma je nastal po-seben odnos do jaslic, ki bodo od letošnjega božiča naprej krasile farno cerkev v Gorjah.

Jaslice pona-zarjajo Jezusovo rojstvo – to sporočilo stoji v središču vsakih jaslic. Farani iz Gorij so skupaj zgradili kraj Je-zusovega rojstva.

Luč, ki sveti v temno zimsko noč

skupnega dela so povezale fa-rane v prijetno skupnost, gospa Körbler pa je izdelovalce oskr-bovala s toplim čajem in dobro besedo. Sčasoma je nastal po-seben odnos do jaslic, ki bodo od letošnjega božiča naprej krasile farno cerkev v Gorjah.

Piše MICKA OPETNIKFotografi je VINCENC GOTTHARDTGABI AMRUŠ

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

Naplavljeni les iz reke ZiljeIzdelovalec jaslic Erich Körbler je svoje prve jaslice izdelal kot otrok. Pozneje ga je ta ljubezen do jaslic vodila v Innsbruck, kjer se je šolal in napravil moj-strski izpit. Danes je član druš-tva izdelovalcev jaslic, ki šteje na Koroškem 450 članov. Stene njegove delavnice krasijo mo-deli stolpov, vrat in streh, sredi med njimi so noži za rezbarjen-je in žage vseh velikosti. Ljudje najrazličnejših svetovnih nazo-rov se sestajajo v tej delavnici, kjer Erich Körbler ponuja teča-je za izdelovanje jaslic. »Izde-lava jaslic ima nekaj meditativ-nega,« je prepričan. Če so ljudje ob začetku še tako glasni, v teku večera postanejo čisto tihi in zamišljeni. Ob izdelavi jaslic človek še enkrat prehodi svo-jo življenjsko pot. Delo pa tudi spreminja človeka. Pogosto se osebna doživetja in življenjske

zgodbe zrcalijo v malih detajlih jaslic. Neka-teri pa v jaslice vgra-dijo delčke, ki ima-

jo zanje dragocen pomen – npr. ka-men iz Medžu-gorja. Vsaki dve leti pripra-vi, skupaj s člani društva izdelo-

valcev jaslic, raz-stavo jaslic v Bel-jaku. Letos pa so pripravili »pot

jaslic«, ki vodi skozi mesto. Na tej poti je možen ogled 40 jas-lic, ki krasijo izložbe beljaških trgovin. Za Ericha Körblerja pa je najvažnejše, da se jaslice pos-tavijo že v začetku adventa, da se postopoma pripravljamo na veliki dogodek. »Sveto družino z Jezusom pa postavimo v jas-lice šele na božični večer. To je tradicija,« pravi in med ljudi ponaša zamisel društva »jaslice v vsako družino«. Rad se je odzval povabilu, da skupaj s farani iz Gorij izdela jaslice. Na njihovo željo je za-snoval orientalske jaslice, ki so sestavljene iz treh delov: sre-dišče jaslic je sveta družina, na desni strani vidimo mesto, na levi pa pastirske poljane. Jaslice so zgrajene stopničasto in po-nazarjajo stopnice človeškega življenja. Osrednje dogajanje – Jezusovo rojstvo – pa je postav-ljeno ravno na pravšnjo viši-no, da je za otroke dobro vidno. Jaslice niso osvetljene v celoti, ampak samo na treh najvažnej-ših krajih – osvetljeni so sveta družina, pastirji in kralji. Skale, stolpi, vrata, okna, mestno ob-zidje so prav tako tipični za ori-entalske jaslice kot studenec, ki daje življenju tako potreb-no vodo. V ovinkastem mestu le z natančnim pogledom od-krijemo skrite zaklade in skriv-nostno dogajanje. Tako se opa-zovalec postopoma približuje božični izpovedi. Les, izolacij-

ske plošče, polnilo in barva so sestavni deli razkošnih jaslic, ki dobijo z naplavljenim lesom iz reke Zilje še dodatno pove-zujočo vsebino. Za Ericha Kör-blerja pa imajo jaslice še poseb-no duhovno dimenzijo – jaslice so prispodoba življenja: v njih se zrcalijo rojstvo, križ in vsta-jenje. Tudi križi in težave da-našnjega časa. V človeku tli žel-ja po odrešenju, išče odgovore za vse življenjske situacije, hre-peni po odrešenju. V jaslicah pa najde odgovor.

Globoka sreča ob jaslicahGabi Amruš in Andrea Kai-ser upata, da bodo to globljo di-menzijo jaslic začutili tudi fa-rani v Gorjah, ko bodo na sveti večer postavili jaslice in se bodo na stranskem oltarju priž-gale luči nad skrivnostnim do-gajanjem. »Bog se nam podar-ja, hoče se nas dotakniti v osebi malega Jezusa, ki se nam smeh-lja in nam podarja svojo lju-bezen. Vsakemu obiskovalcu jaslic želim, da ga prevzame bo-žična skrivnost, da bo začutil globoko srečo,« razmišlja Gabi Amruš o sporočilu jaslic, ki so središče praznika Gospodove-ga rojstva.

Skupno izdelane jaslice pove-zujejo farane na poseben način, so pa tudi izziv, da se še bolj po-globijo v skrivnost božičnega sporočila.

Luč, ki sveti v temno zimsko noč

spreminja človeka. Pogosto se osebna doživetja in življenjske

zgodbe zrcalijo v malih detajlih jaslic. Neka-teri pa v jaslice vgra-dijo delčke, ki ima-

XIV ŠTIRINAJST DNI4

Posebnost projekta Maribor 2012 - Evropska prestolni-ca kulture je, da poleg Ma-ribora sodeluje še pet part-nerskih mest. »Velenje se bo osredotočilo na svojo in-dustrijsko dediščino, Ptuj je središče bogastva najdb iz antike in etnoloških zname-nitosti (kurenti), Novo mes-to je mesto situl, Murska So-bota bo prevzela kulturo podeželja, Slovenj Gradec pa je globalno mesto miru,« so zapisali na spletni stra-ni EPK, www.maribor2012.eu. Ta duh sodelovanja spo-ročata tudi logotip in geslo »Zavrtimo skupaj!«

412 različnih projektov Prog ram je izredno bogat in pester, načrtujejo kar 412 različnih projektov: 238 v Mariboru, 102 v partnerskih mestih: po 24 v Velenju in na Ptuju, 19 v Murski Sobo-ti, 18 v Novem mestu in 17 v Slovenj Gradcu.

Program je razdeljen v 4 osrednje programske sklo-pe: Terminal 12, Urbane brazde, Življenje na dotik in Ključi mesta. »Na Termina-lu 12 bodo vzletale in prista-jale tiste produkcije, ki so na nek način presežne,« je po-vedal vodja programskega sklopa, Aleš Šteger. Urbane brazde se osredotočajo na krepitev kulture sobivanja, po drugi strani pa na ohran-janje kulturne dediščine. Ključi mesta želijo odkleniti preteklost in prihodnost ter z različnimi kulturnimi vse-binami napolniti maribor-sko mestno jedro in mestna središča partnerskih mest. Življenje na dotik ima dva cilja: prvi je čim bolje pred-staviti EPK na spletu, drugi pa je širši razmislek »o naj-različnejših aspektih živ-ljenja na teh prostorih ne-koč in danes«.

Da bo iz programa vsak kar

najlažje izbral nekaj zase, je program razdeljen tudi po umetniških področjih: lite-ratura, klasična glasba, ne-klasična glasba, uprizori-tvene umetnosti, otroška in mladinska ustvarjalnost, film, vizualna umetnost ter intermedijska umetnost.

Le dobra ura vožnje Od Ce-lovca do Guimarãesa je sko-raj 2500 km, do najbližjega partnerskega mesta Slovenj Gradca pa je le dobra ura vožnje z avtomobilom, tako da ni razloga, da letos evrop-ske prestolnice kulture ne bi obiskali. Ker pa lahko ovi-ro za obisk predstavlja tudi prevelika možnost izbire, se bomo pri Nedelji potrudi-li, da bomo predstavili izbor najprivlačnejših prireditev. Začenjamo že na teh stra-neh, več pa v februarski kul-turni prilogi.

PriPravil K l e m e n B a n

Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture

V letu 2012

bomo ime­

li evropsko pres­

tolnico kulture v

naši neposredni

soseščini: naslov

bosta od Talina in

Turkuja prevze­

la Guimarães in

Maribor.

k u l t u r a

Evropska prestolni-ca kulture (EPK)je naziv, ki ga Evropska unija po posebni pro­ceduri za določeno leto dodeli enemu mestu ali več mestom. Mesto, ki je nosilec tega zvenečega naziva, v določenem letu izvede vrsto pomembnih kulturnih dogodkov, ki so zaradi nominacije mesta za kulturno prestolnico posebej na očeh evrop­ske in svetovne kulturne javnosti.

Cilj projekta EPK je iz­postaviti bogastvo in raznolikost evropskih kultur, izboljšati medse­bojno poznavanje med Evropejci – različnih jezikov, kulturnih tradicij, religij – ter s poudarjan­jem skupnih kulturnih temeljev širiti zavest o pripadnosti isti evropski skupnosti.

K A J J E T O ? :

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture Kaj so o EPK povedali mimoidoči na Mariborskih ulicah? Se bodo katere od prireditev udeležili? Morda že vedo, katere?

»“Ful” sem žalosten, ker se v Sloveniji enostav­no ne znamo zmeniti, da bi eno prireditev, ki je recimo svetovnega pomena, mednarodnega po­mena, organizirali tako, kot je treba. – Ja, se bom. Tistih, na katerih mi ne bo nerodno, da smo orga­nizatorji.« Kristjan, zaposlenec

»Da bi čim bolje uspelo, da bi se potrudili, da bi nekaj bilo iz tega, da si ne bi naredili sramote. Ker vidim, da nekaj škripa in da so precej malomar­ni. – Ne vem. Neke ogromne načrte imajo, saj ste videli debelo knjigo, ampak jaz je ne poznam, ker je ne morem poznati: to je samo za par ljudi, ki to “programirajo”, mi navadni ljudje pa ne vemo dosti o tem, bi nam morali malo bolj razgrniti ta program. Tako da zdaj še ne vem natančno …« Milan, upokojenec

»Upam, da bo “ratalo”. Zaenkrat se še nič ne dogaja. Mislim, da je bilo veliko denarja porab­ljenega v napačne namene. Ne vem, ne vidim še nekega efekta, to je to. Pa tudi ne vem, kje je prog ram in kaj točno se bo dogajalo. Upam, da bo čim prej čim več, da bo mesto malo oživelo, ker to rabi. Npr. ko je bil Gradec mesto kutlure, sem bila tam, se je “ful” poznalo, Maribor pa nekako umira; upam, da bodo s tem res kaj na­redili.« Kristina, študentka

»Mislim, da je to dobro, ker bo Maribor v sve­tu bolj znan. To je dobro tudi za ekonomijo. Vsak, ki ne pozna Slovenije, mora priti sem, ker je ne­verjetno! Tukaj sem zelo zadovoljen.« Španski študent na izmenjavi

A N K E T A :

I Z B R A N O :

Carmina Slovenica: Placebo12. in 13. januar 2012, dvorana Union, Mariborglasbeno gledal išče

Ženski pevski zbor Carmina Slovenica je znan predvsem po svojih projektih »vokalne­ga teatra – choregie«. Pevke, pod vodstvom Karmine Šilec, so navduševale na koncert­nih odrih po vsem svetu od ZDA do Japon­ske, osvojile so številne nagrade in priznan­ja, posnele so mnogo zgoščenk in DVD­jev … S projektom Musica Inaudita (lat. Še ne slišana glasba) je zbor nastopil na večernici v baziliki sv. Petra v Vatikanu. Njihov zad­nji projekt Placebo, s podnaslovom »Komu potok solz ne lije«, je scenski koncert v 14 slikah. »Meditacija, inspirirana s temo trpljenja Marije, Jezusove matere, med nje­govim križanjem in s srednjeveškim besedi­lom Mati žalostna je stala.«

www.zbor-carmina-slovenica.siVstopnice: vstopnice@nd-mb.si ali +386 (0)2 229 40 11.

Črne maske15. januar 2012 (premiera), SNG Mariboropera

Opero slovenskega skladatelja Marija Kogoja bo SNG Maribor uprizoril v ko­produkciji z EPK Maribor 2012 in SNG Opera in balet Ljubljana. Glasbeno vod­stvo: Uroš Lajovic, režija: Janez Bureger, scenografija: zagrebški tandem Numen, kostumografija: Alan Hranitelj, koreo­grafija: Edward Clug.»… Kogojeve Črne maske (predstav­ljajo) veliko priložnost pokazati vse­mu svetu po krivici spregledan pomem­ben del slovenske modernistične operne tradicije, ki je tako po estet ski kot vsebinski plati še kako aktualna v današnjem času,« so zapisali na spletni strani SNG Maribor.

Vstopnice: http://sngmb.mojekarte.si ali+386 (0)41 662 002.

XIV ŠTIRINAJST DNI6

V Ž A R I Š C UPripravil V i n c e n c G o t t h a r d t

F o t o : o P e t n i K

Ko življenje postane romanMarsikaj se vrača v spomin ...Ste vedeli, da Maja piše roman? Vedela sem, da ne­kaj piše. Mi je večkrat rekla, saj je pisala tri leta. Vpra­šala sem jo, ali bo pisala kaj o meni. Ni mi nikoli čisto točno povedala, kaj piše, samo rekla je, da sem vplete­na in ne ve, če mi bo prav ali ne.

Je bilo prav? Je malo težko, ker gre za našo družino. Naša družina ni bila tako idealna družina. Kar je o njej napisano, je vse res in to je že malo težko. Kaj bodo ljudje rekli, sem si mislila. Bog obvaruj, kaj si bodo ljudje mislili, saj gre knjiga po vsem svetu.

Kako ste brali roman? Dvakrat sem ga brala in ga bom še. Ko sem ga brala prvič, sem ga samo preletela in morala sem ugotoviti, da je vse skoraj stoodstotno tako zapisala, kot je bilo. Ker pa je to roman, je tudi kaj izpustila in kaj prišpičeno formulirala. Ob branju roma­na sem se na novo spomnila stvari, ki sem jih že poza­bila, takorekoč zase »stran dala«. To so stvari, ki so se zgodile pred dolgim časom. Marinka, kakšne stvari. To ja vse na novo doživiš. Nekaterih stvari, ki so opisane, se spomniš, nekaterih ne. Spomniš pa se tudi dogod­kov, ki niso opisani. Marsikaj se vrača v spomin.

Kako pa s spomini ravnate? Spomini prihajajo. Lepi in nelepi. Toda več je lepih spominov. Nič ne moreš. Je pač treba spet misliti na že več kot 30 ali 40 ali več let stare stvari, potem pa spet »stran dati«. Prav je tako, da je to Maja napisala. Če že pišeš stvari tako, kot so bile, moraš napisati resnico, ne pa lagati. S tem se da živeti, kaj ljudje o tem mislijo, ne vem. Nihče od lju­di, ki so z menoj govorili, ni rekel ničesar negativnega. Kar sem občutila, je to, da se veselijo z Majo in z me­noj. Da se veliko ljudi z Majo iz srca veseli, je lepo in pozitivno.

Naša – moja Maja!Maja je bila brhka ljuba deklica. Še predenj je začela hoditi v šolo, je znala na pamet kratke pesmice. V šoli je bila vedno med prvimi. Ko je dokončala 4. razred ljudske šole v Lepeni, je uči-telj Stoßier rekel, da naj bi šla na kakšno gimnazijo. Tako je prišla na Slovensko gimnazijo. Po gimnaziji pa se je od-ločila za študij gledaliških ved. Sedem let je bila na Dunaju in pozneje je študij končala z doktoratom. Medtem pa je že pisala pesmi. Žalik pesmi so izšle leta 1983, Bajalice 1987, velika knji-ga Pesmi v treh jezikih pa je izšla leta 1998.Ko je bila izbrana za branje na Bachmannovi nagradi, smo se vsi veselili, kajti kaj takega ni nekaj samoumevnega. Ko pa je bila izbrana za najboljšo, smo vsi njeni prijatelji kar prekipeva-li od veselja. Tej novici kar nismo mogli verjeti, verjeli pa smo seveda, da je knjiga zelo dobra. S tem pa se je za Majo začelo drugačno življenje, prišla je v stik z drugimi krogi ljudi. Najprej telefonski klici, voščila in vabila. Da ni utegnila odgovarjati ... Tudi meni kot mami so ljudje na cesti čestitali in mi seveda tudi telefonirali. Seveda pa ne vsi ...Za Majo so se po čestitkah začela branja in nagrade. Kar naen-krat 30 terminov za branja. Tudi v letu 2012 je že pol leta zase-dena. Brala je v Frankfurtu na knjižnem sejmu, brala je v mno-gih krajih Avstrije in brala je pri podelitvi častnega občanstva v Železni Kapli v dvorani, ki je bila premajhna, da bi spreje-

Kako gre mami, če hči osvoji Bachmannovo nagrado? Kako gre mami, če bere knjigo svoje hčere, v kateri je zelo natanko opisano tudi njeno življenje? Kaj si želi mama za svojo hčer, ki

F o t o : Z d r a v K o h a d e r l a P

XIV 7ŠTIRINAJST DNI

Ko življenje postane roman»Korošci imajo možnost, da se na novo odkrijejo!«Zdravko Haderlap o tem, ...... kako je bral knjigo sestre Maje. Na eni strani sem še en­krat podoživel otroštvo in mladost. To so trenutki, ki sem jih doživljal doma in v okolici z osebami, nastopajočimi v ro­manu, ki sem jih vse tudi poznal. Ker gre pri tem avtobio­grafskem romanu za literaturo, je bilo zame izredno zanimi­vo zvedeti, s kakšno izrazito domišljijo je Maja zgodbe svojih protagonistov strnila v literarno besedilo in se na koncu razvi­je odkrit in avtentičen občutek za celoto. Ali je mogoče doseči več? Na drugi strani pa so me obogatile njene lirične vmesne faze pripovedovanja o njenem svetu sanj in strahu, njene mi­selne igre in njena vestna raziskava zgodovine.

... kaj knjiga pripoveduje o regiji, o kateri piše, in kakšno vlogo igra. Mislim, da je knjiga močan prispevek h krepitvi ranjene regionalne samozavesti. To pa tudi zaradi tega, ker se prebivalci lahko poistovetijo z vsebino. Zgodba v knjigi je hkrati zgodba za mnoge druge še ne izrečene in nenapisane zgodbe na Koroškem, ki so prav tako potrebne pozornosti. S to novo samozavestjo se bodo ljudje znebili svoje otopelosti.

... kakšno novo poglavje je knjiga začela pisati na Koroš-kem. Kdor želi razumeti Koroško, ta mora to knjigo obvezno prebrati. O literaturi lahko rečemo, kar hočemo, eno pa je jas­no, Maja je s svojo knjigo opozorila na nekaj v koroški biti, kar je desetletja dolgo dremalo in kar zaradi zunanjih, včasih tudi nasilnih okoliščin ni našlo prostora pod soncem. »Še ved no vihar« Petra Handkeja in Majina knjiga »Angel pozabe« sta osrednja sprožilca za prvo v prihodnost usmerjeno razmiš­ljanje v deželi in s tem povezanimi neomejenimi možnostmi. Korošcem je dana možnost, da se z velikim »respektom« na novo odkrijejo. Nič ne bo več tako, kot je bilo!

la vse, ki so prišli na ta dogodek. V dvorani pa je bil župnik Pol-de Zunder, ki je imel slavnostni govor, zapel je cerkveni zbor, nastopila je družina Paulič, peli so Obirski fantje, Karolina in Mari sta recitirali dve Majini pesmi in nastopila je tambura-ška skupina Tamika. Listina o častnem občanstvu je bila zavi-ta v skulpturo Rudija Benetika.

Zanimivo je, kako ljudje berejo Majino knjigo »Der Engel des Vergessens«. Več ljudi mi je povedalo, da so knjigo vzeli v roke in jo brali do konca. Tudi celo noč. Nekateri so jo morali odlo-žiti in premišljevati. Nekateri so se ob branju tudi zjokali. Majina knjiga je pozornost usmerila na Železno Kaplo. Mnogi so jo začeli odkrivati in se zanimati, kje je bila Maja doma. Seveda se tudi jaz veselim z Majo. Da je nekdo iz našega za-kotja prišel v tako javnost. Roman sam na sebi je tudi zame te-žak. V meni zbuja veliko nelepih spominov. Nikoli pa nisem slutila, da tako mlado dekletce vse to tako hudo doživlja. Zato ji rečem: »Ves ta tvoj uspeh naj ti bo v zadoščenje za vse doži-veto.«Zanimivo je, da je Majina knjiga v Avstriji že več tednov naj-bolj brana knjiga. V založbi Wallstein pa ima Majina knjiga drugo najvišjo naklado vseh izdanih knjig. Jaz kot mama želim naši – moji Maji še veliko energije in zdravja ter da bo dobro izpolnila to dano ji poslanstvo. Želim, da bi Maja ostala še naprej prijazna in luštna deklica – zdaj žena – ter da bi se ne prevzela.

Karla Haderlap

je napisala knjigo uspešnico, ki je izšla že v 60.000 izvo­dih in je del pogovorov v deželi? Preberite, kaj je Karla Ha­derlap, mama Maje Haderlap, o tem napisala in povedala.

F o t o : v i n c e n c G o t t h a r d t

XIV ŠTIRINAJST DNI8 XIV ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI88

Ko pridem na praznik svetega Miklavža v Gos-po Sveto, ob 8.30 zjut-

raj, me pred porodno hišo Susanne Dörfl er pozdravijo de-belo oblečeni malčki gozdne-ga vrtca, v krogu stoječi z vzgo-jiteljicama vadijo pesmico, ki jo bodo zapeli Miklavžu, potem pa odkorakajo čez polje. Ta po-seben vrtec, povezan z zemljo in letnimi časi, soustanovljen od žene, ki je vedno vedela za vred nost življenja, ima tu svoj dom že deveto leto. V topli izbi me z žarečim nasmehom čaka Susanne, ki prav ta dan praznu-je 55. rojstni dan. Kako never-jetno lepo, da prav na njen roj-

stni dan govoriva cel dopoldan o rojstvu in skrivnosti življenja.Susanne je doraščala v Saalfeld-nu v veliki družini s tremi ge-neracijami in tudi skupaj z nas-tavljenci, ki so delali v trgovini staršev. „To me je izoblikova-lo in mi dalo občutek za to, kaj pomeni imeti socialno mrežo. A bilo je težko najti svojo pozicijo. Kar pa je bilo odločilno zame in za moje življenje, je bil moj pri-hod na ta svet. Mama mi je ved-no rekla, da je pri meni, ki sem četrti otrok od petih, že vede-la, kako gre. Očitno je bil ta moj porod povsem jasen in skladen in tako je en del v meni ved-no vedel, kakšen mora biti po-

rod. Pravi klic za to delo pa sem dobila v Nepalu, kjer sem brala knjigo o nežnem porodu. Zde-lo se mi je, kot da se nad menoj odpira nebo in mi je bilo popol-noma jasno, da bom babica.“

Popolna sreča lepega rojstvaPo selitvi na Koroško in rojstvu prvih dveh otrok pri Reziji Va-lentinič v Bilčovsu in ko je mož Sigfried prevzel domačo kmeti-jo v Gospe Sveti, se je Susanne izobrazila in začela samostojno delati kot babica in spremlja-ti žene pred in pri ter po poro-du. „Smela sem dejansko odkri-ti, kaj je moja naloga kot babica,

NebeškiNebeškiNebeškiNebeškiNebeškitrenutkiNebeškitrenutkiNebeškit renutkisreče in veselja

Pripravil P A V E L Z A B L A T N I K

Ž E N E S P E C I A LPripravila M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k

XIV 9ŠTIRINAJST DNI XIV 99ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 9XIV

kje je moja prezenca, kje moja moč spremljanja, kdaj mo-ram poseči vmes, kdaj počaka-ti, kako moram ščititi ta prostor rojevanja. Del v meni je vedno vedel, kaj je treba storiti. Pri vsakem rojstvu gledaš v ta zače-tek življenja, vidiš pravzorec ži-vljenja. Rojstvo razkriva pogled na vlogo žene in moža. Jasno je, da vse delo prevzema žena, ima popadke in mora zmobili-zirati vse moči in ima dejansko neizmerno moč in zato edin-stveno izkušnjo, tesno vez z otrokom in pravo ‚alfa pozicijo‘. Žena je v tem procesu popolno-

ma eno. Mož lahko doživlja po-rod le preko žene in to šele zelo kratek čas našega človeštva, to-rej šele zadnjih trideset let. To gotovo omogoča dejstvo, da je med možem in ženo več ljubez-ni. Naloga moža je ta prostor rojstva ščititi in ženo bodriti, jo nositi, jo častiti in spoštova-ti, jo ljubiti in konkretno imeti kontakt navzven. V rojevanju je žena povsem povezana z zem-ljo, z ustvarjanjem. Ne rodi se le telo, v vsakem otroku prihaja na svet čista ljubezen, ki se hoče tu na tem svetu razvijati in razcve-teti. Zato pa še kako potrebuje-

mo žene, ki v tej pramoči roje-vajo in iz te moči živijo potem v vsakdanu in v njej mojstrijo vse, še tako hude preizkušnje. Naša družba je potrebna teh nebe-ških trenutkov sreče in veselja, teh trenutkov ljubezni. Seda-nji sistemi pa preprečujejo, da bi se ta moč širila in medicina hoče ženi vzeti to, kar je v njej pristnega, njeno moč in oblast. S tem, da ji vzamejo popadke, ji odrežejo stik z njenim sredi-ščem, prav tako pa z želenimi carskimi rezi vzamejo ves pro-ces rojevanja in možnost hoje čez mejo. Seveda je žene strah.

Nebeškit renutki

Z vsakim rojstvom otro-ka prihaja na svet čista ljubezen, ki se na svetu razvija in razcveti. To je pramoč, v kateri rojevajo žene, iz te moči živijo in v njej mojstrijo vsak-dan in vse, še tako hude preizkušnje. V portretu tri žene, ki vsaka na svoj način – pa vendar sku-paj – doživljajo popolno srečo lepega rojstva.

Dunja Hribar (34), doma v Gluhem Lesu, Jona (4) in novorojen­ček Jaka

sreče in veselja

Susanne Dörfl er (55), babi­ca, vodi porodno hišo v Gospe Sveti, vdova,

3 otroci, 3 vnuki, soustanoviteljica gozdnega vrtca v njeni hiši > www.blasehof.org

Zala Pušnik (37), babica, doma v Timenici, soustanoviteljica centra za ba­bice „Er(d)leben“ v Celovcu (www.hebam­menzentrum.com), 4 sinovi

naprej na strani 10

XIV ŠTIRINAJST DNI10

r E P O r t a Ž a

Strah pomeni, da imaš spoštovanje. Žena, ki se rojstva ne boji, mi je pov-sem sumljiva. Človek, ki se ničesar ne boji, mi je sumljiv. Pred vsakim izpi-tom nas je strah in to je važno. Roj-stvo pa seveda preizkuša ženo v vsaki celici, a ji podarja neizmerno ener-gijo. Žene ne bežijo le od rojevanja, temveč tudi od njihove važne in ne-poplačljive vloge vzgajanja in nego-vanja otrok ter vzdrževanja družine z zdravo prehrano za telo in dušo. Pri sto in več porodih sem doživljala to popolno srečo lepega rojstva, kot je mišljeno od narave, in kako važen je ta prvi čas vezanja otroka na starše in staršev na otroka. To so prispodobe za to, kako mora biti.“

Odkritje srca in prekoračitev mejPo približno 20 letih porodov na domu, si je Susanne uresničila že-ljo zgraditi porodno hišo, kjer sta čas in prostor za rojstvo in za poporo-dno dobo, kjer ima prostor čista lju-bezen. Maja 2002 so praznovali slo-vesno otvoritev, julija istega leta pa se je njen mož Sigfried smrtno po-nesrečil. Leto kasneje, novembra 2003 je ob porodu v medenični vstavi umrl otrok. Susanne je bila nato ob-sojena in odslej ne sme več izvrševa-ti svojega poklica kot babica. Od ta-krat je prevzela zanjo novo nalogo, da v njeni rojstni hiši oskrbuje mla-de mamice, jim kuha in streže in no-vorojenčku ter staršem igra zdravil-ne melodije na harfi . „Odslej držim v svojih rokah rojstvo in smrt in sem še vedno v procesu, da dojamem, kaj je smrt. Kaj je resnično rojstvo, sem do-jela po približno petih letih delova-nja kot babica. Misterij smrti pa me še vedno ustrahuje in izziva. So tri moči v našem življenju: rojstvo – lju-

bezen – smrt. Ljubezen in smrt pa sta si tako zelo podobni po moči, pri če-mer ljubezen presega smrt. Smrt ti vzame telo, te vodi na drugi svet in ti lahko transformira celo življenje, ti odkrije čisto globoke plasti. V smr-ti lahko življenje začne žareti v vsej polnosti in veličini. Prav tako te dvi-gne ljubezen v nekaj višjega in izniči tvoj ego, da se razširiš in zaživiš v ne-čem večjem. Zato se ljudje bojijo teh treh moči, ker te neizmerno izzivajo, da odkriješ dno srca, da prekoračiš meje in se prepustiš moči, ki gre v vi-šino in globino.“

V objemu porodne hišeDan na vrh se peljem v Gluhi Les k moji prijateljici Dunji, ki je pred me-secem v porodni hiši rodila drugega sina Jako in je tam uživala še 14 dni. „Mojemu možu Stefanu sem nad-vse hvaležna, da mi je omogočil, da sem lahko ostala pri Susanne tako dolgo časa. Počutila sem se kot v ne-besih, prepojena z veseljem in sre-čo, prerojena v moči kot žena, ki sem iz lastne moči rodila drugega otroka. Porod sam mi je še vedno zelo inten-zivno prezenten, ker je bilo vse tako lepo pripravljeno – lučke, dišave, tako mehko in nežno, tako zelo sveto. Čudovito je bilo, da sem smela roditi taka, kakršna sem, da sem rodila tako, kot sem si želela, seveda s podporo in ob spremljavi Stefana. In roditi iz la-stne moči mi je največje darilo, to je neizmeren uspeh. To je taka poseb-na energija. Po porodu sem bila ja-sna in zelo močna in enostavno kral-jica sreče.“

Ko se ustavi časDanes je prišla k njej na dom zadnjič tudi njena babica Zala, ki jo je sprem-

ljala v času nosečnosti, pri porodu in v poporodni dobi. „Dunja je že kar ob prvem srečanju izrazila, da bi ta po-rod najraje preskočila in da to pač ni za njo. Kako zelo sem se je razveseli-la, ko sem jo zagledala na dan poroda, že vso v energiji popadkov in je bila to tista moč, da se Jaka lahko rodi. Tam ni bilo več strahu in dvomov, tam je bila samo še močna in je sedaj kot prerojena.Tisti trenutek, ko žena rodi, ko pride otrok na svet, se čas ustavi, mamin lik zažari v mehkobi. Ni lepšega na sve-tu kot rojstvo. To je za ženo iniciaci-ja, to je izvir moči za vse situacije v življenju. Rojstvo je avantura, je hoja čez meje. Žene smo s tem izkustvom čudovito obdarjene. Jaz pa sem ob-darjena še s posebno srečo, da smem doživljati božič v živo kar večkrat na leto in smem gledati te žareče obra-ze – tako kot žari na neštetih slikah sveta družina. Ta začetek je dejansko svet. Naloga nas babic je, da ohranja-mo ta sakralni čas in prostor, ta bo-žični čar, ki nam očitno vsem tako dobro dene in se ga veseli cela druž-ba. Esenca tega praznika je ta poseb-na energija, ki jo je treba ščititi in ohraniti, da potem žari naprej v bo-dočnosti družine. Največja umetnost je gotovo si vzeti prostor in čas za ta čar tudi v vsakdanu. Življenje teče, a če vemo, da to obstaja, da ta nebesa obstajajo v naših srcih, potem imamo možnost, da kdaj pa kdaj ustavimo čas in prinesemo nebesa na zemljo.“ Dunja bo letos še posebno doživlja-la božič: „… ker je letos z nami novo-rojeni Jaka. In tudi sama bom še bolj blizu rojevanju. Jona je to skrivnost tako lepo dojel, ko je enostavno rekel: ‚Jaka je Jezušček!‘“

nadaljevanje s strani 9

Susanne Dörfl er (desno) z mlado srečno novo družino Babica Zala Pušnik (desno), Dunja Hribar in sinova Jona in Jaka

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

Zamisel, da bi stari pri-povedovali svoje zgodbe s pomočjo barv, čopiča in platna je imel Hanzi Mleč-nik. Kot član odbora Kato-liške akcije je ponudil, da bi delal s starimi. Referent-ka pri Katoliški prosve-ti Cvetka Mattes je njego-vo ponudbo takoj vključila v svoj prireditveni kole-dar. En sam telefonski klic je zadostoval in voditelji-ca doma ostarelih v Pliber-ku s. Regina Tolmajer je takoj privolila. O uspešnos-ti prvega srečanja starih s čopičem in barvami pri-ča dejstvo, da je naslednje srečanje za likovno delav-nico pod geslom »Upaj si« že določeno.Cvetka Mattes: »Pesene-čeni smo nad uspehom pr-vega srečanja. Ker smo v letu ostarelih, želimo take delavnice izvesti v vseh domovih za ostarele na dvojezičnem ozemlju. Ne-verjetno, kaj je v teh dveh urah nastalo. To niso bile samo slike, to je predvsem enkratna priložnost priti v pogovor s starejšimi lju-dmi. Ko starejši ljudje vidi-jo svoje slike, se ne morejo načuditi, česa so zmožni. Poseben trenutek je bil

tudi, ko so med starimi v domu ostarelih v Pliberku nastopili otroci otroškega vrtca. Te slike so tudi most med generacijami.«

Negovalka in animatorka Roswitha Riepl v domu za ostarele v Pliberku skrbi za animacijo. »Zame je najhu-je, če naši stari ljudje dan preživijo samo tako tja v dan. Zato je izrednega po-mena vse, kar jih razgiba, tako telesno kot tudi du-hovno. Prav s slikanjem je bilo doseženo oboje: ljud-je so morali poskusiti ne-kaj novega. Naslikali so sli-ko in ob njej spregovorili o svojih doživetjih v pretek-losti. Upali so si in videli, da se je splačalo.«

»Upaj si!« – Hanzi Mlečnik si je za delo s starimi od-meril dve uri. Začetek za ostarele, med katerimi je bil tudi 96 let star moški, ni bil lahek. Pred njimi se je znašel bel list in svinčnik. Kako skicirati spomine na mladost? Hanzi Mlečnik jim pomaga: »Kaj vas spo-minja na mladost?« Ne-kateri dolgo držijo v roki svinčnik, preden potegnejo prve črte. Nazadnje ni no-

benega, ki spominov ne bi spremenil tudi v črte. Nato sledi naslednji korak. Han-zi Mlečnik drži platno, tis-ti, ki bo slikal, stoji. »En, dva, tri – upaj si!« Zdaj je jasno: z največ tremi bar-vami je treba samo v nekaj sekundah (ali tudi več) na-slikati sliko. Popravljanje ni mogoče – in tudi prav je tako. »Tako ni nobena črta preveč, slika pa je perfekt-na,« pravi Mlečnik.

In kaj je tisto, kar pripo-vedujejo te slike? Han-zi Mlečnik: »V svojih sli-kah se s čopičem vračajo v mladost in otroštvo. K vsaki sliki znajo poveda-ti svojo zgodbo. Zanimivi so motivi: rojstna hiša, cer-kev, plot, drevo pred do-mačo hišo ... Najzanimivej-še pa je, da stari ljudje ob teh motivih začnejo pri-povedovati svoje življenj-ske zgodbe.« Če bo šlo po načrtih Katoliške prosve-te, bodo ostareli s čopičem in barvami pripovedova-li svoje zgodbe tudi v pri-hodnje.

v i n c e n c G o t t h a r d t

Vračanje v otroštvo s čopičem in barvoKatoliška prosveta je s projektom »Upaj si« našla novo pot do ostarelih in njihovih življenjskih zgodb

»En, dva, tri – upaj si!« – Čo­pič, barve, platno. Samo ne­kaj dolgih sekund pozneje je slika dokončana in začne se posebna zgodba, katere prvo poglavje je bilo dokon­čano sredi adventa v domu ostarelih v Pliberku. Dom ostarelih in Katoliška pros­veta so povabili na razsta­vo slik, ki so jih narisali pre­bivalci doma. S to razstavo pa je bila javnosti predstav­ljena nova ponudba Katoli­ške prosvete v letu ostare­lih: priti s čopičem, barvami in platnom v pogovor z ostarelimi.

Slikali so: Mak, Dobrounig, Kraiger, Sourij, Joschtl, Slanoutz, Ehardt, Schautzer in Zidej.

XIV ŠTIRINAJST DNI12

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

B O Ž I Č N O P I S M O P R I J A T E L J E M M O H O R J E V E

Anton Koren, ravnateljMohorjeve družbe

Jože Kopeinig, predsednik Mohorjeve družbe

Kako rada začenjava to pismo, ker Vam, dragi mohorjani po svetu in doma, v Sloveniji in na Koroškem,

lahko posredujeva samo lepe in spodbudne novosti. Letos obhajamo 160-letnico naše najstarejše kulturne ustanove, naše častit-ljive Mohorjeve, ki pa si je ohranila kljub težkim zgodovinskim izkušnjam svoj mla-dostni zalet in svoje neokrnjeno poslan-stvo na duhovnem in kulturnem areopagu, ki si ga sedaj rada deli tudi z drugimi usta-novami, ki v verskih in kulturnih prizade-vanjih prav tako s čistimi nameni služijo narodu v celoti.

Beseda, ki so jo blaženi škof Anton Mar-tin Slomšek ter z njim vsi soustanovitelji in poznejši mohorjani tako čislali kot svetinjo resnice in ljubezni do naroda, nam mora ostati tudi danes sveta obveznost za naše delovanje.Sedaj vse tri Mohorjeve družbe, vključno z Mohorjanom s Prevalj, niso in ne smejo biti najprej ali zgolj gospodarski dejavnik, temveč prijazna duhovna sila, ki nas spod-buja za vedno nove naloge v tem tako hitro spreminjajočem se svetu.

Iz Celovca Vam poročamo, da nam je uspelo urediti novo večnamensko kultur-no dvorano – s pomočjo subvencij iz Južne Tirolske in avstrijskih podpornikov. Sedaj imamo sredi Celovca privlačno kulturno in seminarsko središče, ki ga uporabljajo slo-venske in tudi nemške deželne ustanove.Ob tej priložnosti smo na novo uredili tudi Slomškovo kapelo z deli našega umetnika Valentina Omana.V kratkem se bomo lotili naslednjih veli-kih načrtov, namreč nadzidave Mohorjeve

hiše z novimi prostori za slovenske usta-nove in za nekaj dodatnih stanovanj.Mohorjeva je že sedaj arhitektonski biser sredi Celovca, a v prihodnje naj bi bila hiša s sv. Mohorjem in Fortunatom na pročelju in s Slomškovim duhom v srcu še bolj bla-goslov za Celovec, Koroško in ves sloven-ski narod.

Hvala Bogu za njegov blagoslov in vsem zvestim mohorjanom, ki nas in sebe pod-pirate z molitvijo, dobrimi željami, nasveti ali tudi z dobrohotno kritiko.

Na mejnikih življenja in zgodovi-ne pa naj bi se ozirali tudi v priho-dnost. Treba se bo še bolj potrudi-

ti, da bo Mohorjeva še bolj »iskra mladih«. Mlade naj bi zavestneje vključili v sodob-no in prihodnje poslanstvo Mohorjeve na duhovnem, kulturnem in predvsem na lite-rarnem področju.

Napočil je čas narodnih skupnosti, malih narodov v osrčju Evrope. Širni svet še nik-dar ni tako prisluhnil malim.Oglašajmo se s svojimi mislimi, s svojo svojstveno preizkušnjo v dialogu z drugi-mi in zapojmo spodbudno pesem še lepše Evrope in sredi nje žlahtnega slovenske-ga naroda.

Adventni in božični čas sta en sam povod za zahvalo in zaupanje, da si Bog Emanu-el ne želi ničesar bolj, kot biti z nami, kot poroštvo blagoslova – če Mu le mi ostane-mo zvesti.

Vas vse in vsakega posebej pozdravljava s hvaležnim srcem!

Z adventnimi in božičnimi pozdravi!

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

P O G OVO R

David KasslKaj je za vas največja nesreča? Živeti življenje proti lastnemu prepričanju.

Kje bi radi živeli? Rad bi imel jablano pred hišo, pod drevesom bi ležal in gledal kondenzne črte, ki jih rišejo letala v modro nebo.

Kaj je za vas popolna sreča na svetu? Če se mi moj sin Ilja nasmeji, in to hvalabogu dostikrat naredi :)

Katere napake najprej odpustite? Ta manjše.

Vaše najljubše zgodovinske osebnosti? Pri tem je problem to, da imamo samo neko sliko mrtve osebe, ki jo nam ustvari v najboljšem primeru poet ali zgodovinar, v najslabšem primeru slab poet, slab zgodovinar, in politik; na vsak način imamo samo neko sliko, ki več pove o tem, ki je sliko ustvaril, kot o tem, ki ga opisuje.

Vaši najljubši slikarji? Caravaggio, oba Pieter Bruegela, Zlatjo Bojadžijev, Vermeer, Katsuhiro Otomo, Chris Ware …

Vaši najljubši skladatelji? Chopin, Dvořak, Piazzolla …

Katere lastnosti najbolj cenite pri ženski? Iskrenost, zanesljivost, humor, dobrota.

Katere lastnosti najbolj cenite pri moškem? Isto, plus: prepričljivo laja, dobro kuha in pere.

Vaša najljubša zaposlitev? Potovanje.

Kdo ali kaj bi radi bili? Rad bi bil enkrat ptica, čeprav ne vem, ali bi to bilo dolgoročno prijetno. Morda samo za kratek čas.

Vaši junaki v resničnosti? Mislim, da sem prestar za prave junake – nekatere ljudi pa občudujem, ali vsaj maram.

Kaj najbolj obsojate? Če kdo zavestno škodujo drugim.

Vaša najljubša jed? Polnjene paprike.

Kako preživljate prosti čas? Z družino, v naravi, če le gre. In veliko berem in rišem.

Kaj najbolj cenite v domovini? Gore in jezera, pa družino, družinske korenine.

Vaša najljubša barva? Zelena.

Katero reformo najbolj občudujete? Konec fevdalizma.

Koga ali kaj bi radi vzeli s seboj na otok? Kje je ta otok? Če bi bil v polarnem morju, verjetno anorak. Če pa je v toplejših območjih, pa anoraka ni treba.

Vaše geslo? Fejst bod∂, šajsarjev je dol’ na svet∂.

vp

ra

ša

ln

ik

doma s Tal pri Št. Jakobu, živi in dela na Dunaju. Zaključil je grafično izobrazbo in dela kot grafik in ilustrator. Na primer je ilustriral Mohorjevo otroško knjigo o psičku Dandyju in oblikoval nalepke za iniciativo Slovenščina v družini ter buklet za pravljice v ziljskem narečju. Prepričajte se o njegovem delu na spletnih stra­neh: www.sukisuki.at, www.davidkassl.at

Kako je nastajala knjiga Mohor in Korotan?Illich: Gradivo, iz katerega je nastala knjiga Mohor in Korotan, se je začelo nabirati že pred dolgimi leti. Ko sem raziskoval zgodo-vino tiska in knjige, zlasti slovenske, seveda nisem mogel mimo velikanske založniške in duhovne zapuščine Mohorjeve družbe. Kot urednik sem hkrati imel veliko opraviti s Finžgarjem. Uredil sem njegove spomine na otroštvo Iz mladih dni in tri zadnje izda-je povesti Pod svobodnim soncem. Za pisa-nje spremnih komentarjev sem se poglobil v tudi v druge njegove spise in koresponden-co, kjer so prišle na dan vse razsežnosti nje-gove skrbi za Mohorjevo, ki mu je pomenila dolgoletno »tlako in ljubezen«.

Kako se je razvila ljubezen do Koroške?Illich: Pri hiši so bile tudi »mohorjevke«, med njimi Zgodovina slovenskega naroda in še veliko knjig, ki so pričale, da je bila Koro-ška – če pustim ob strani karantanske mite in legende – bolj »prava« zibelka sloven-stva, kot pogosto ohola in do drugih brez-brižna Kranjska, še posebej oblasti v »beli«

prestolnici, na primer za časa bojev za se-verno mejo in pozneje v odnosu do primor-skih beguncev za časa fašizma. Sploh so bili Slovenci ob robu zaradi ogroženosti vedno bolj zavedni in domoljubni, kot tisti v »var-nem« središču. Kot da ne bi odneslo tudi njih, če bi popustili ciril-metodovski, sokol-ski in drugi braniki na severu in zahodu! Ko me je »srečala pamet«, me je pogosto zane-slo čez Karavanke. Spoznal sem veliko spo-štovanja vrednih ljudi.

Kaj za Vas pomeni Mohorjeva?Illich: Mohorjeva, že pred njo pa Janeži-čev Slovenski glasnik in še nekatera glasila so po marčni revoluciji, ki je prinesla »po-mlad narodov«, polagali temelje slovenske-mu leposlovju, jezikoslovju in mnogim dru-gim strokam. Zato si je Celovec povsem zaslužil vzdevek Slovenske Atene. V pov-sem spremenjenih razmerah 160 let pozne-je imajo današnje tri Mohorjeve »sestre« še vedno zelo pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega spomina in žive besede. Verja-mem, da bo tako še dolgo.

Iztok Illich: Mohor in Korotan

Fran Saleški Finžgar in Mohorjeva, jubilejna izdaja ob 160-letnici Mohorjeve družbe 192 strani, trda vezava, ISBN: 978­3­7086­0620­0, 27 evrov

XIV ŠTIRINAJST DNI14 XIV ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI1414

Pernhartgasse 8/3 • 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0043 (0)463-516330 • Faks: -30E-Mail: office@dr-serajnik.at

Vaš advokat, če .....- kupite ali prodate hišo, stanovanje itd.- uredite dedovanje – testament- zahtevate odškodnino- ustanovite firmo- sklepate gospodarske posle- imate prometno nesrečo- potrebujete pravni nasvet

www.serajnik.com

AdvokatDr. Franz Serajnik

Vesele praznike in srečno 2012!

Deutenhofenstraße 12 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: + 43 (0) 463 - 561 960e-mail: jaklitsch.picej@aon.at

V esele božične praznike!

B O Ž I C N a V O Š C I l aNaŠIH PODPOrNIkOV

Vesel božič in srečno novo leto

Frohe Weihnachten und einglückliches neues Jahr

w

w w.p z b

.at

POSOJILNICAZVEZA BANK

member of

DD. J M. P

§e sele §e sele božične §božične e sele božične e sele §e sele božične e sele

praznike§praznikebožične praznikebožične §božične praznikebožične

!§!

XIV 15ŠTIRINAJST DNI XIV 1515ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI

CelovecMohorjeva

Mohorjeva druäba Celovecäeli blagoslovljene boäiönepraznike ter sreöno in zdravonovo leto 2012

Jenny Dalenoord iz: Moje prvo Sveto pismo

z a l o ä b a - k n j i g a r n a - t i s k a r n a - d i j a ü k i d o m - l j u d s k a ü o l a - z a v e t i ü ö e

Ti si zivljenje,si polje v meni,si tisina in nemir,bli zina in neskoncnost,si vesolje,ki v meni vziga nestrpnost po dotikutvojih skrivnosti.(iz: Andrej Kokot, Koroški rožni venec)

benediktinski trg 5 � www.ilab.at www.facebook.com|agentur.ilab

Blagoslovljene praznike in vse dobro za 2012!

2. nagrada: Uro z gravuro »Nedelja« je poklonil Flori Juch

Ko boste križanko rešili, najdete v rumenih poljih naše geslo.

Rešitev križanke poš ljite najpozne-je do ponedeljka 9. januarja 2012, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. E-mail: redakcija@nedelja.at. Med pravilni-mi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

1. Dragocena usnjena torba v vrednosti 210 evrov. Z mnogimi predali in ključavnico 2. Ročna ura z gravuro »Nedelja« v številčnici Uro v vrednosti 100 evrov je poklonil šef koroških me­žnarjev Flori Juch 3. Mini globus KOPERNIKUS DARKBLUE 4. Denarnica znamke Tony Perotti 5. Drago-ceni set za pisanje (nalivno pero in kuli v usnjenem etuiju) 6. Kuhrska knjiga Peka. Izbrani tradicinalni in sodobni recepti 7. Koledar za leto 2012 (Timer) 8. Igralne karte v etuiju (Romme, canasta, bridge) 9. 60-delni set svinčnikov in barvic Set je poklonila Mohorjeva knjigarna v Celovcu 10. Knjiga France Cigan – duhovnik, glasbenik, vzgojitelj 11. DVD in knjiga: Mojca Pokrajculja Po koroški ljudski pripovedki zapisala Breda Varl 12. Nanizanka Mihec in Maja Film in glasba na DVD ter knjiga 13. Zgoščenka Pokrajina pesmi Nastopata Bernrda Fink in Janez Gregorič 14. Zgoščenka Zvezdni utrinki Pesmi in melodije Lenčke Kupper 15. Otroška pesmarica Sijaj, sijaj sončece Nagrade od 10. do 15. je poklonila Krščanska kuturna zveza.

Polna

torba

nagra

d v vr

edno

sti 64

5 evro

v Glav

na na

grada

v vred

nosti

210 e

vrov sestavil:

SIMON BIZJAK

Prodajalna izdelkov iz zlata

Rastlina, ki ima gomolj (splošno)

Gnus, stud

Reka, ki teče skozi Dunaj

Orhan Pamuk

Daljša doba, stoletje, era

Mirno, zadovoljno življenje

Nina Ivanič

Grški dramatik (Dresteja)

Policijska preiskoval-na akcija

Historik

Veda o govornih motnjah

Glavno mesto Jordanije

Kateri

Vrsta plovila

SkandijNajvišja gora v Turčiji

Surovina za cigarete

Italijani (slabšalno)

Baskovska provinca v Španiji (Vitoria)

Začetnik arianizma

NemoralaRihard JakopičSl. pesnica Škerl

Dodatno plačilo

Otrplost, okorelost

Izdelek, namenjen tržišču

Oslov glas

Igralka Magnani

Okač

Oče

Konec molitve

Krilo rim. konjeniceUla Furlan

Reka med Rus. in Kit.Bolnik z astmo

geslo

Cvetlica Koroški slikar (Valentin)

Pozitivna lastnost, vrlina

Franc Jožef I.Župan v il. provincah

Ameriški igralec Hanks

Glavno mesto Češke

Sveti verz v budizmuMesto v z. Sibiriji

25. in 1. črka

Kretnja

Glina,ilovica

Gnezdo, leglo

Biblijski očak

Melodija

Lesena naprava v vinogradu

Merska enota za vsebnost alkohola

Reka skozi angl. Stratford

Zakritje nebesnega telesaPregovor

Kronika, letopisLjubezen.pesništvo

Pes, izučen za lov na lisice

Okrasna rastlina, repati ščir

Pogojni veznik, ako

Umetnost (lat.)Gr. mestna država

Premnik po zrakuTeže embalaže

Nekdanji ruski vladarski naslov

Krogla

Pripadnik Alemanov

Nadzornica javne službe

Nemška književnica Seidel

Ivanka MežanLetalska elek-tronska ?

Lepljiva beljako-vina, gluten

Opis konca svetaTuš

Norveški pisatelj Duun

Šiba, palicaSamec goveda

Fr. slikar (Auguste)Integrirano vezje

Olli RehnEva Sršen

Nečak (star.)Renato Vugrinec

Mast, maščobaŠtevilo 3,1415...

Cementna talna oblega

Moštvo, tim

Ameriška pisteljica (Amy)

Prekinitev dela, štrajk

Malo-pridnež, lump

Am. glasbenik in pevec Garfunkel

Božična nagradna križanka

1. nagrada: torba v

vrednosti 210 evrov