Bilten ob 30 letnici šole

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30

BILTEN OB 30-LETNICI

1980–2010

ljubljana, OktOber 2010

bilten Ob 30-letnici

3


ŠOLA PRAZNUJE

Ko zjutraj vstanemin v šolo hitim,mi nič ni težko

in se zelo veselim.

S sošolci sedimo,se tiho učimo,

da dobre ocenena koncu dobimo.

Zdaj šola praznujein z njo mi vsi,na njeni tortici

pa kar 30 svečk gori.

Želimo ji vse najboljše,naj še dolgo stoji

in še mnogo učencevveliko novega nauči.

Aljaž Žibert, 4. b (2009/10)

Nekomu se zdi 30 let veliko, drugemu spet ne.Ne glede na to, ali se Vam to zdi veliko ali malo,

smo Šuštaršiči v teh 30 letih veliko dosegli in daleč prišli,

zato »… naj danes objame preteklost z lepimi spominiin prihodnost z novimi radostnimi pričakovanji«.

(K. Gibran)

5


VSEBINA

Nagovor ravnateljice7

Spomini nekdanjih ravnateljev8

Milan Šušteršič14

Številčni pregled skozi čas16

Naša šola skozi čas – iz šolske kronike18

Na šoli vseh 30 let36

Naša šola skozi oči, spomine in razmišljanja različnih generacij

40

7


NAGOVOR RAVNATELJICE

Dobro se spominjam dne, ko sem se s programom dela in vizijo ra-zvoja šole kot kandidatka predstavljala za ravnateljico Osnovne šole Milana Šuštaršiča učiteljskemu zboru, svetu staršev in svetu šole. Ni-sem vedela, ali sem na pravi poti. Ko me je minister dr. Zgaga imeno-val za ravnateljico šole, sem bila postavljena pred novo preizkušnjo: ali bom zmogla opraviti delo, ki je pred mano, kako bom sodelovala z učitelji in ostalimi zaposlenimi, z učenci ter s starši. S 1. julijem 1999 sem pričela z delom na delovnem mestu ravnateljice.

Ob vseh pedagoških in administrativnih opravilih, ki jih je nujno potrebno opraviti, mi ostajajo v spominu dogodki, ki niso neposre-dno vezani na pouk, na reformo osnovnošolskega izobraževanja, na občasne stike z inšpektorji, ampak dogodki, za katere menim, da so pomembni tako za zaposlene na šoli, za učence in starše. Vsakoletni sprejem prvošolcev, na katerega se pripravimo že v mesecu juniju, in slovo od osmošolcev (v zadnjih letih devetošolcev) pustita v meni veli-ko čustvenega naboja in vzpodbud za še boljše delo v prihodnosti. Ve-sela sem rezultatov, ki jih dosegajo učenci, vesela sem pripravljenosti naših učencev in učenk, da priskočijo skupaj s svojimi starši na pomoč pri vseh ponujenih humanitarnih akcijah. V zadnjih letih smo se nava-dili na vsakoletne kulturne užitke, ki jih kot muzikal ali priložnostno prireditev pripravijo naši učenci skupaj z mentoricami in mentorji. S ponosom opazujem naše učence na prireditvi ob podeljevanju nagrad »Zaupajmo v lastno ustvarjalnost« v okviru Mestne občine Ljubljana, saj posegamo po najvišjih priznanjih v okviru mesta in tudi države. Pri neformalnem druženju naših učencev izven šole in v naselju jih je lepo slišati, ko rečejo »Mi, Šuštaršiči!«.

Pot, ki so jo moji predhodniki začrtali v 90 letih z željo, da bi vzgojili vedoželjne, solidarne, tovariške učence, skupaj s kolektivom Osnovne šole Milana Šuštaršiča še danes uresničujemo.

Tako, draga šola: Vse najboljše v želji, da bi se po tvojih hodnikih sprehajalo čim več zadovoljnih, veselih in srečnih otrok!

Ravnateljica Irena Kodrič

8


SPOMINI NEKDANJIH RAVNATELJEV

Od ustanovitve do danes je šolo vodilo kar nekaj ravnateljic in ravnateljev. Vodstvo se je v tem času zamenjalo šestkrat in vedno znova uspešno oprav ljajo svojo nalogo.

Ravnateljice in ravnatelji na Osnovni šoli Milana Šuštaršiča po letih

Ime in priimek Začetek Konec Število let ravnateljice oz. ravnate ravnate ravnate ravnatelja ljevanja ljevanja ljevanja

Marjan Stopar 1980/81 1982/83 3

Liča Cerovšek 1983/84 1987/88 5

Jožica Nikolič 1988/89 1988/89 1

Anton Grosek 1989/90 1997/99 10

Majda Dolinar1 1999/00 1999/00 1

Irena Kodrič2 2000/01 še traja 10

V SPOMINU JIM JE OSTALO …

MARJAN STOPAR

odločbo Občine Bežigrad sem bil 1. aprila 1980 imenovan za prvega ravnatelja Osnovne šole Milana Šuštaršiča. Takrat je bila šola še v izgrad nji. Spominjam se, da je bila glavna šolska zgradba že pod

streho, telo vad nica pa še ne.Moja naloga je bila takrat kar obsežna: pospešiti izgradnjo še nedokon-

čane šole in predvsem v jeseni 1980 organizirati redni pouk. Čeprav sem bil do 1. septembra 1980 na šoli zaposlen sam, moram priznati, da so mi pri marsikaterem delu med letnimi počitnicami pomagali tako pedagoški

1 Majda Dolinar je bila eno šolsko leto v. d. ravnatelja.2 Irena Kodrič še opravlja funkcijo ravnateljice na šoli.

Z

9


kot drugi delavci in posamezni krajani ter učenci. Kot primer naj povem, da mi je učenka sedmega razreda iz OŠ Franceta Bevka, ime ji je bilo Ajša, iz stanovanjskih blokov prinašala sezname otrok, ki naj bi hodili na našo šolo. Največ otrok je na šolo prišlo iz osnovnih šol Mirana Jarca in France-ta Bevka, sicer pa so stanovali predvsem v naselju BS3. Tudi naselje je bilo novo in vanj so se naselile družine iz več kot trideset ljubljanskih in drugih šolskih okolišev. Lahko smo pričakovali pestre navade dela in najrazličnej-še zahteve tako otrok kot staršev. Zanimivo je bilo, da smo imeli manjši vpis v sedmi in osmi razred (po dva oddelka), v prvi in drugi razred pa se je vpisalo po šest oddelkov učenk in učencev. To je pomenilo, da smo imeli v prvem razredu prvo leto kar okoli 180 učenk in učencev, podobno pa je bilo tudi v drugem razredu. Torej je bila šola že prvo leto premajhna in po treh letih smo dobili prizidek.

Število učencev in oddelkov kot tudi predpisani predmetnik so mi na-rekovali profile potrebnih pedagoških in drugih delavcev šole. Na javni razpis se je prijavilo zadostno število kvalitetnih delavcev. Z njimi sem se pogovarjal v pisarni krajevne skupnosti, na klopci v parku, učitelja fizike in tehnične vzgoje Aleša Žitnika pa sem obiskal kar v vojašnici JLA v Pivki, kjer je takrat služil vojaški rok.

Marjan Stopar je bil prvi ravnatelj Osnovne šole Milana Šuštaršiča (vir: osebni arhiv).

10


Jeseni 1980 smo pričeli s poukom v šestindvajsetih učnih oddelkih in desetih oddelkih podaljšanega bivanja. Učenci so dobivali malico in kosilo. Delo na šoli je počasi, a vztrajno dobivalo vse večji pomen.

Vesel sem, da je nekaj delavcev, ki so prišli pred tridesetimi leti, še da-nes na šoli. Bili so najmlajši in vzljubili so šolo, učence in starše. Čestitam jim za opravljeno delo. Čestitam tudi ostalim delavcem šole z željo, da bi še naprej dosegali lepe rezultate, skrbeli za šolo in predvsem nudili mladim rodovom veliko dobrih, novih spoznanj in znanj.

Marjan Stopar, prvi ravnatelj OŠ Milana Šuštaršiča

LIČA CEROVŠEK

obro se spominjam. Bil je prvi september leta 1980, ko smo v lepi novi šoli sprejeli prve učence. Učenci in učitelji smo zvedavo gle-dali lepo urejene učilnice, hodnike, vsepovsod je bilo čutiti vonj po

svežem, po novem.Svojo poklicno pot sem na šoli pričela kot pomočnica ravnatelja. Na

razredni stopnji je bilo veliko učencev, soseska je bila polna mladih družin, zatorej se ni bilo čuditi, da je bila šola že čez nekaj let pretesna. Ko so učen-ci razredne stopnje prehajali na predmetno stopnjo, se je to tudi pokazalo. Zgraditi je bilo potrebno prizidek, ki je rešil takratno prostorsko zagato.

Vsakdanje življenje na šoli je prinašalo mnogo prijetnih doživljajev, se-veda so bili med njimi tudi kakšni neprijetni. Bistrost učencev je učiteljski kolektiv pridno usmerjal – učence je vključeval v različne interesne dejav-nosti. Učenci so s svojimi učitelji ponesli dobro ime šole, saj so s sodelo-vanjem na različnih tekmovanjih dosegali spodbudne rezultate. Spomnim se naših mladih zgodovinarjev s svojo mentorico, mladih likovnikov, ki so s svojo mentorico dosegli celo mednarodne uspehe, pa literarne krožke, mlade folkloriste in lepe dosežke na telesnovzgojnih tekmovanjih in še in še. Naj mi učitelji ne zamerijo, ker nisem naštela vseh uspehov, ki jih je bilo več, kajti spomin marsikdaj zbledi.

In česa se še spominjam? Zadnjega šolskega dne naših prvih učencev, ki so šolo obiskovali celih osem let. Slovo je bilo res ganljivo. Tudi solze so nam polzele po licih.

Naj povem, da sem ob podpori učiteljskega kolektiva marsikdaj s po-nosom predstavljala šolo in se vsem, ki so takrat bili na šoli, z učenci vred, za to zahvaljujem. Ne bi pa mogla mimo naše kuhinje in njenega osebja, kjer so skrbeli za res dobro počutje vseh naših želodčkov.

D

11

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30Ob pomembni obletnici želim prav vsem predvsem dobrega počutja v

tem hramu učenosti, ki naj mu sledi še dolga uspešna pot. Naj zaključim z besedami neznanega avtorja, ki so se izkazale v obdobju mojega delo vanja na šoli za zelo veljavne:

»ŽIVLJENJE JE KOT MATEMATIKA:veselje sešteva,žalost odšteva,

prijateljstvo množi,ljubezen deli.«

Pa srečno! Liča Cerovšek

JOŽICA NIKOLIČ

aj ne morem verjeti, da je minilo že toliko let. Zdi se mi, da sem se pred komaj nekaj leti sprehajala z mojo hčerko v vozičku okoli šole, ki je bila že v izgradnji in v kateri sem potem preživela petindvajset

let. Pa je res. Ta moja hči ima že svojo hčerko, ki je šla jeseni v šolo. Čas res neusmiljeno beži in sama sem že pet let v pokoju.

Dolgo sem delala v vodstvu šole. To je bilo v obdobju, ko nas je bilo veliko več, kot vas je danes – več kot tisoč otrok, sto in več delavcev, dve izmeni pouka od 7.30 do 19.00 ... Vsega tega ni bilo lahko obvladati, delati po volji čim več učencev, staršev in sodelavcev. Pa sem kljub mnogim tež-kim dnem vztrajala štirinajst let.

Kot anglistka ne morem iz svoje kože: »You can not forget but you must know how to forgive.« Če ti to uspeva v življenju – zasebnem in poslovnem – je vse lažje.

Ob koncu želim vsem, ki se še trudite, veliko delovnih uspehov in oseb-ne sreče, pa veliko otrok v šoli, da bo za vse dovolj dela.

Srečno. Jožica Nikolič

S

12


ANTON GROSEK

poštovani učenke in učenci ter starši, dragi učiteljski zbor in sodelavci OŠ Milana Šuštaršiča, spoštovana

gospa ravnateljica Irena Kodrič!Z veseljem se spominjam lepega obdobja od 1989 do 1999!To so bila leta, ki jih je zaznamovala osamosvojitev naše domovi-

ne in leta, ko smo učitelji, strokovni sodelavci šole ter starši OŠ Milana Šuštar šiča z aktivnim sodelovanjem z Zavodom za šolstvo in s Pedagoško fakul teto postavili temelje stalnemu posodabljanju učnega in vzgojnega procesa v luči učenčevih potreb, družbenih ciljev in učiteljeve strokovne avtonomije.

Spominjam se, kako ste z veseljem številne profesorice in profesorji ter sodelavci šole nadaljevali študij na Pedagoški in drugih fakultetah in kako ste nova znanja prenašali v vsakdanje delo tudi v okviru projekta »Drugače v drugačno šolo«.

Spominjam se, kako ste bili odlični mentorji učencem pri raziskovalnih nalogah, tako na področju družboslovja kot naravoslovja, saj so bile mno-ge raziskovalne naloge izjemno bogate in kvalitetne, primerljive z diplom-skimi nalogami.

Spominjam se, kako so učenci posvojili šolo, ko so z velikimi tiskanimi črkami napisali na steno telovadnice napis TO JE NAŠA ŠOLA! To misel smo takoj začutili kot geslo naše šole, saj je dobra šola tista šola, ki jo čutijo kot svojo tako učenci kot učitelji in sodelavci šole.

Srečen sem, ker vem, da svoje dobro srce in bogato znanje razdajate vsako leto znova in znova novim in novim generacijam učencev, ki se z veseljem vpišejo na svojo šolo. In še posebej vesel sem, če se učenci po zaključku osnovne šole vpišejo na Gimnazijo Jožeta Plečnika Ljubljana, ki jo vodim od tedaj, ko sem zaključil delo ravnatelja na OŠ Milana Šuštaršiča.

Ob prazniku Vam vsem iskreno želim lepo praznovanje in še veliko veselja in uspehov pri učenju, poučevanju in delu ter vodenju šole!

Anton Grosek

S

13

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30MAJDA DOLINAR

rvega julija 1999 smo ostali brez ravnatelja, saj je dotedanji ravna-telj že odšel na novo delovno mesto, na razpisu pa novega nismo izbrali. Z Manico Štok sva pripravili vse za novo šolsko leto z upa-

njem, da bo zadeva kratko trajala. A je poteklo kar celo leto, učitelji so da-jali vtis, da se jim »nikamor ne mudi«. Po četrtem razpisu smo dobili novo ravnateljico.

Šola je tudi v tem času dobro delala, učitelji so nama stali ob strani, program smo v celoti izvedli in šolo z novimi uspehi in realiziranimi investi-cijami predali prvega julija leta 2000.

Delo z našimi učitelji je bilo prijetno, a me kljub temu ni zamikalo po-stati ravnateljica, saj med mojimi profesionalnimi željami te nikoli ni bilo.

Majda Dolinar

P

14


MILAN ŠUŠTERŠIČ

V šolskem večnamenskem prostoru visi velika fotografija mladeniča, za katerega zna vsak prvošolec povedati, da je to Milan Šušteršič. Kdo je bil pravzaprav ta fant, čigar ime se je s poimenovanjem šole zago tovo še bolj vtisnilo v zgodovino?

Milan Šušteršič se je rodil se je leta 1920 v Gradcu v Beli krajini, že od otroških let pa je s starši živel za Bežigradom, na Vodovodni cesti 55. Bil je edini otrok v družini.

Po naravi je bil miren, skromen, mnogokrat celo molčeč fant, ki pa je že zgodaj začel brati knjige. Še posebej so ga zanimale očetove z revolu-cionarno vsebino1. Po končani osnovni šoli se je vpisal na srednjo glasbe-no šolo, kjer je začel igrati violino, kasneje še kitaro. S svojimi prijatelji je

1 Iz pisma Franca Kelvišarja o Milanu Šušteršiču leta 1962.

Milan Šušteršič (na fotografiji zadaj) s prijateljem Petrom Madnašem na izletu v Makedoniji.

15

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30ustanovil glasbeno skupino, s katero so nastopali na kulturnoprosvetnih prireditvah bežigrajskega kulturnega društva Vzajemnost, ki je bilo ustanov ljeno leta 1939. Milan je bil tajnik društva.

Pozimi leta 1940 naj bi z Vzajemnostjo zaigrali Cankarjevega Hlapca Jerneja, vendar jim je to, malo pred nastopom, preprečila tedanja policija. Od decembra 1940 do februarja 1941 je na Viru pri Domžalah pomagal poučevati mladino ples. Ob vračanju v Ljubljano je z vlaka pogosto me-tal letake s komunistično in napredno vsebino. S poučevanjem je moral prenehati, ko je nek časopis o Milanovem prijatelju zapisal, »da hodi na Vir skupaj z Milanom pohujševat mladino«.

V začetku marca 1941 je jugoslovanska policija vdrla v prostore Vza-jemnosti in zaplenila knjižnico, arhiv in seznam članstva. Odtlej je policija še bolj dosledno zasledovala člane društva in druge komuniste. Toda to ni preprečilo sestajanja društva, saj njihovo delovanje ni bilo prepovedano. Ko je druga svetovna vojna zajela tudi tedanjo državo, je Milan še vedno obiskoval srednjo šolo. Takoj po začetku vojne je v šoli začel zbirati mladin-ce v SKOJ in OF, poučeval jih je o položaju in jih pripravljal na oboroženo vstajo. Do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo se je društvo redno sesta-jalo, po napadu pa so se morali najbolj zavzeti komunisti, med katerimi je bil tudi Milan, umakniti v ilegalo. Decembra 1941, ko je na ulici streljal na nekega italijanskega vojaka, mu je bila italijanska vojska za petami in ga takoj aretirala. Zaprli so ga, mučili in izpraševali, vendar ni ničesar izdal. 2. 2. 1942 ga je italijansko vojaško sodišče obsodilo na smrt. Ustreljen je bil pet dni kasneje v Gramozni jami kot prvi talec, ki ga je obsodilo vojaško sodišče.

16


ŠTEVILČNI PREGLED SKOZI ČAS

Število učencev, oddelkov in zaposlenih na šoli je nihalo od njenega začetka do danes. Z začetnih več kot šeststo učencev, ki so bili razporejeni v šestindvajset oddelkov je število hitro naraščalo prvih šest let, ko je v šolskem letu 1986/87 doseglo največje število učencev na šoli do sedaj. Prihodnje leto pa še največje število oddelkov (46) in zaposlenih (106). To je bil čas polnjenja nove stanovanjske soseske BS3 in visoke nacionalne rodnosti. Do konca 80 let je število učencev le rahlo upadalo, hitrejši pa-dec pa je zaslediti po letu 1994. Skladno z negativnimi slovenskimi demo-grafskimi trendi se je število učencev najbolj zmanjšalo v zadnjih desetih letih, ko od leta 2000 ni več preseglo 400 učencev. Najmanj učencev je šolo obiskovalo v šolskem letu 2008/09. Sorazmerno z upadanjem števila učencev se je zmanjševalo tudi število oddelkov in zaposlenih na šoli.

Kljub temu obeti niso nič kaj sivi, saj so pred šolskim pragom nekoliko številčnejše generacije otrok, ki bodo zaustavile dosedanji trend upadanja števila učencev.

Prikaz števila učencev od šolskega leta 1980/81 do 2009/2010.

17

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30Prikaz števila oddelkov od šolskega leta 1980/81 do 2009/2010.

Prikaz števila oddelkov podaljšanega bivanja od šolskega leta 1980/81 do 2009/2010.

18


NAŠA ŠOLA SKOZI ČAS – IZ ŠOLSKE KRONIKE

NAJPREJ SO BILE HUDE NJIVENa obsežnem prostoru med severnim robom mesta in

primestno vasjo Stožice so se do leta 1974 razprosti-rala obširna zelena in lepo obdelana polja. Tičkova, pri Češminu, v dolgi in kratki Gmajni, na Prešniku, v Žlebcu, na Brinju, nad Ježami … to so bila prijetna domača imena poljskih zaokroženih celot, od katerih je nekdaj živela polovica stare Ljubljane. Nenasitno mesto pa je pričelo iztegovati roke tudi po tej zemlji stoženskih kmetov.

Leta 1974 so v tihoti ljubljanskih polj in travni-kov zabrneli gradbeni stroji. Samoupravna stanovanj-ska skupnost Ljubljana-Bežigrad je pričela graditi novo stanovanjsko sosesko BS3. Na tem prostoru je zrasla tipična urbana soseska, ki jo sestavljajo šti-rinadstropne blokovske zgradbe, na vzhodu pa jo ome-jujejo dvajsetnadstropne stolpnice. Vrste stanovanj-skih blokov delijo le ozke zelenice z nekaj igrali, pa še tam gospodujejo avtomobili, saj so načrtovalci naselja pozabili na parkirišča in garažne prostore.

Zgradili so 2406 stanovanj, v njih je bilo 8970 prebivalcev in od tega 1018 šoloobveznih otrok.

Iz glasila Hude njive ob 10. obletnici delovanja šole, 1990.

Šolsko leto 1980/811. septembra je šola odprla vrata prvim 684 učenkam in učencem ter

61 delavkam in delavcem šole, v katero so prišli učenci iz 32 šol, večina iz osnovne šole Mirana Jarca.

Zgrajena je bil iz drugega samoprispevka po načrtu arhitekta Petra Zu-pana, gradilo pa jo je SGP Pionir iz Novega mesta. Šola je bila ustanovljena s sklepom občine Ljubljana Bežigrad 27. maja 1980. Poimenovali so jo po bežigrajskem skojevcu Milanu Šušteršiču.

19

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30Prvo šolsko leto se je začelo 1. septembra 1980 v dveh turnusih. Prvi

ravnatelj je bil Marjan Stopar.Ustanovljen je bil pionirski odred, ki je nosil ime Pionirski odred II. gru-

pe odredov.

Prvi kolektiv, ki je začel z delom 1. septembra 1980.

Učenci in njihovi mentorji so začeli izdajati tudi šolsko glasilo Hude njive.

Iz šolskega glasila Hude njive, 1980/81.

20


Šolsko leto 1981/82Že to leto je postala šola premajhna za številne učence, ki so bili v

preteklih šolskih letih vpisani na sosednje šole. Število je naraslo skoraj za 200 učencev.

Šolsko leto 1982/83Število učencev nezadržno narašča, kar je pomenilo veliko prilagajanja

pri izvajanju pouka.Ob preselitvi Pedagoške akademije je šola postala hospitacijska šola

za študente.

Šolsko leto 1983/84Šola je dobila nove prostore – prizidek k šoli, ki je bil zgrajen v dogovor-

jenem času s sredstvi III. samoprispevka, izvajalec del je bil GP Grosuplje. Uradna otvoritev je bila 5. septembra 1983. S prizidkom je šola dobila osem učilnic, učiteljski kabinet in dvosobno stanovanje za hišnika. Dvoizmenski pouk so imeli le še učenci 2.–4. razreda, ostali pa enoizmenskega.

Septembra je bila za v. d. ravnatelja imenovana ga. Liča Cerovšek in je postala ravnateljica za naslednjih pet let.

Šolsko leto 1984/85Vsi učenci razredne stopnje so imeli dvoizmenski pouk, učenci pred-

metne pa enoizmenskega.

Zapisala Vlasta Marolt, 3. b, šolsko glasilo Hude njive, 1980/81.

21

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30Iz lastnih sredstev je bil učiteljski kabinet preurejen v zobno ambulanto,

ki je začela delovati septembra 1985. Posebna učilnica je bila opremljena s tremi računalniki in TV sprejemniki.

Iz šolskega glasila Hude njive, 1985.

Šolsko leto 1985/86Ker je število učencev še vedno naraščalo, so imeli v vseh razredih dvo-

izmenski pouk.

Delavci šole na ekskurziji v Vipavi leta 1986.

22


Šolsko leto 1986/87Tega leta je bilo na šoli največje število vpisanih učencev v zgodovini

šole – 1179, od tega 586 dečkov in 593 deklic. Razporejeni so bili v 45 od-delkov, zanje pa je skrbelo 105 zaposlenih.

Šolsko leto 1987/88Kljub velikemu številu učencev in oddelkov je bil za učence 1. razreda

pouk organiziran samo v dopoldanski izmeni.

Zapisala Andreja Steban, 6. d, šolsko glasilo Hude njive, 1987/88.

Šolsko leto 1988/89Za eno leto je prevzela vodenje šole ga. Jožica Nikolič. Pouk za učence 3.–8. razreda je potekal v dveh izmenah, učenci 1. in 2.

razreda pa so imeli pouk samo dopoldne.

23


Iz šolskega glasila Hude njive, 1988/89.

Šolsko leto 1989/90Novi ravnatelj šole je postal g. Anton Grosek, ki je začel z delom 1. sep-

tembra 1989 in uspešno vodil šolo naslednjih 10 let.Učenci 1., 2., 3. razreda so imeli pouk samo dopoldne, učenci ostalih

razredov pa še vedno v dveh izmenah.

24


Aprila 1990 je bil na Republiški konferenci ZPM Slovenije sprejet sklep o prenehanju veljavnosti Pravil in izhodišč Zveze pionirjev. Tako v šoli ni bilo več PO in ZSMS, pač pa so se učenci povezovali v Skupnost učencev šole.

V sodelovanju z Inštitutom J. Štefan je bila obnovljena računalniška učilnica, ki je popestrila in obogatila pouk pri vseh predmetih.

Deset učiteljev se je odločilo za študij ob delu na drugi stopnji Pedago-ške akademije in si s tem pridobilo naziv profesorjev razrednega pouka.

Šolsko leto 1990/91Ob 10. obletnici šole je izšla posebna jubilejna izdaja šolskega glasila

Hude njive.V dveh izmenah so imeli pouk samo še učenci predmetne stopnje.Uvedenih je bilo tudi nekaj novosti na področju organizacije in izvajanja

pedagoškega dela:– organizirano jutranje varstvo;– nivojski pouk v dveh 5. razredih pri matematiki (nadaljevanje v višjih

razredih);– Project English v vseh 5. razredih.

»Šola, tam so moji prijatelji, sošolci in učitelji. V našem naselju je šola središče življenja in otroškega živ žava.«

Iz šolskega glasila Hude njive ob 10. obletnici šole, 1990.

Šolsko leto 1991/92Ker se je šolski okoliš zelo postaral, je upadlo število šoloobveznih

otrok. Tako so prvič od obstoja šole vsi oddelki imeli enoizmenski pouk. Zaradi spremembe delovnih časov staršev, se je pokazala potreba po po-poldanskem varstvu do 16. ure.

Novosti in projekti:– integrirani pouk v 1. in 2. razredu – s postopnim uvajanjem projek-

tnega dela in poudarkom na celostni estetski vzgoji;– globalna metoda opismenjevanja po Wambachu – v dveh oddelkih

1. razreda;– uvajanje prvega tujega jezika v vse oddelke 3. razreda;– predmet etika in družba v 7. in 8. razredu.

Šolsko leto 1992/93Tuji jezik (angleščina) so uvedli tudi na razredni stopnji. Novost v 1. in

2. razredu je bila uvedba paralelnega pouka eno pedagoško uro dnevno, kar je pomenilo istočasno prisotnost razredničarke in učiteljice podaljša-nega bivanja.

25

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30Na pobudo Sveta staršev se je 1. oktobra ustanovil Klub staršev. Prva

akcija je bila peticija o prepovedi točenja in prodaje alkoholnih pijač mla-doletnim.

Kolektiv Osnovne šole Milana Šuštaršiča v šolskem letu 1993/94.

Šolsko leto 1993/94V okviru računalniškega izobraževanja se je začel projekt »Petra« za

učence 5. razreda pri slovenščini, likovni in tehnični vzgoji. Učenci so širili svoje znanje v poznavanju računalnika ter ga aktivno uporabljali pri pouku.

Prvič je stekla tudi akcija za učbeniški sklad za učence 8. razreda.

Pri projektu Petra so nastali številni

zanimivi izdelki.

26


Šolsko leto 1994/95Zaradi političnih razmer v državah nekdanje Jugoslavije so od 3. janu-

arja 1995 šolo v popoldanskem času obiskovali begunci, učenci 4. razreda (trije oddelki).

Nadaljuje se projekt učenja tujih jezikov na razredni stopnji, ki vključuje vse učence od 1. do 4. razreda. Novost za učence 1. in 2. razreda je bilo opisno ocenjevanje, od 3. razreda naprej pa še vedno številčno.

Na šoli od vsega začetka uspešno deluje otroški in mladinski pevski zbor, ki nasto-pa na številnih prireditvah v šoli in izven nje.

Šolsko leto 1995/96Šola je praznovala 15. obletnico. Za večji pretok informacij med učitelji

in učenci je bila vsak ponedeljek po jutranjem sestanku učiteljev razredna ura za učence.

Zavoljo učinkovitejšega pedagoškega dela in varnosti učencev je bila postavljena ograja okrog šolskega prostora.

To je bilo zadnje šolsko leto, ko se je pri pouku še ocenjevalo vedenje.

Ob uspešnem letu je pomočnica ravnatelja, Emilija Parazajda, v šol-sko kroniko zapisala: »Zdi se, da smo dokazali, da smo šola učečih in ustvarjalnih ljudi«

27


Šolsko leto 1996/97Šolsko leto je bilo še vedno razdeljeno na trimestre. Šola je postala

bogatejša z računalniško učilnico z najsodobnejšimi računalniki in opre-mo za računalniško predstavitev, ki je bila namenjena vsem učencem in učiteljem šole.

Prvič je izšla šolska publikacija za prvošolce in izdelana je bila celostna grafična podoba šole z geslom »TO JE NAŠA ŠOLA«.

»Lepega jutra kakih dvanajst let nazaj (morda še kakšno leto več) se je na zunanji steni pri vhodu v šolsko telovadnico pojavi ogromen gra-fit z napisom: „To je naša šola!“ Črke so bile približno 2,5 metra velike. Očitno ni nikogar motil in je dolgo ostal tam. V bistvu mi je bil kar všeč, zato sem ravnatelju, g. Antonu Grosku, predlagala, da ga uporabimo kot slogan v celostni podobi šole (na spletni strani, mapah, v publika-ciji za učence ter starše ipd.). Nekako v istem času so grafit opazili tudi starši in na Svetu staršev poudarili, da je v bistvu lepo, ker so učenci ponosni na svojo šolo in to povedo kar javno. Tako je prišla tudi z njiho-ve strani potrditev, da je vsebina grafita primerna. Glede na stil pisanja sem »nasumila« dva učenca, ki sta tudi sicer rada »grafitala« po šoli in naselju. Elegantno sem jima sporočila, da če sta onadva avtorja tega grafita, ju pohvalim za vsebinsko izvedbo. Kljub temu, da pisanje gra-

Vsako leto učenci z učitelji pripravijo novoletno druženje s starši, kjer se predsta-vijo s prestrmi programom.

28


fitov brez dovoljenja ni ustrezna oblika izražanja svojega mnenja, smo spregledali njuno uničevanje šolske stene. Tako je namesto vzgojnega ukrepa poškodovanja šolskega imetja nastala ena pozitivna reč,« se spominja gospa Marija Plazar, učiteljica za likovno vzgojo.

Šolsko leto 1997/98

Učence od prvega razreda dalje navajamo na varno pot v šolo in udeležbo v pro-metu.

Novoletni sejem je vsakoletna praznična priložnost za prijetno druženje učencev, staršev in delavcev šole. Ob tej priložnost učenci z učitelji pripravijo številne izdelke.

29

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30Šolsko leto 1998/99

G. Anton Grosek je po 10letnem uspešnem vodenju odšel na drugo delovno mesto. V. d. ravnatelja je prevzela ga. Majda Dolinar.

Šolsko leto 1999/00Vodenje šole je bilo v rokah začasnega vodstva, ki je imelo podporo

učiteljskega zbora.Do sedaj se je šola že dodobra uveljavila kot hospitacijska šola za štu-

dente različnih pedagoških smeri.Izvedena je bila investicija v računalniško mrežo, s katero je bil v vse

učilnice in ostale prostore šole razpeljan dostop do svetovnega spleta.

Šolsko leto 2000/01Krmilo šole je prevzela ga. Irena Kodrič.Ob 20. obletnici šole je bila izdelana prva spletna stran šole. Tam so

bile objavljene informacije za učence in starše, namenjena pa je bila tudi seznanjanju širše javnost z dejavnostjo šole.

Na šoli je civilno služenje rednega vojaškega roka opravljal inženir ra-čunalništva in pomagal pri vzpostavitvi računalniške mreže na šoli.

Uveden je bil mrežni plan pisnih preizkusov znanja.3. decembra je bila obeležena 200letnica Prešernovega rojstva.

Šolsko leto 2001/02

Na šoli potekajo številne interesne dejavnosti. To leto so bili zelo aktivni člani pla-ninskega krožka, ki so enkrat mesečno odšli na planinski izlet.

30


Šolsko leto 2002/03S postopnim ukinjanjem osemletnega šolanja, so se vsi zaposleni in-

tenzivno pripravljali za prehod na devetletko, ki je zahtevala nove sistem-ske rešitve.

V oddelke podaljšanega bivanja za 1., 2. in 3. razred je bila uvedena mala športna šola. Vsakemu oddelku je bila namenjena ena ura vadbe z učiteljem športne vzgoje

Zadnje leto je na šoli gostovala Waldorfska osnovna šola in gimnazija.

Šolsko leto 2003/04 To je bilo posebno leto zaradi številnih sprememb:– začetek devetletke na razredni stopnji;– v šolo so prvič vstopili 6letni učenci;– učenci, ki so prejšnje šolsko leto obiskovali 5. razred, so prestopili v

nov sistem, tj. v 7. razred devetletke. Tako je v tem šolskem letu pouk pote-kal istočasno »po starem« in »po novem«.

Učenci izbirnega predmeta gledališki klub so pripravili gledališko pred-stavo: Vse razen hotela. Od tega šolskega leta dalje učenci s svojimi men-torji vsako leto pripravijo gledališko predstavo v mesecu maju ali juniju.

Mestna občina Ljubljana je obnovila šolski prizidek, kjer poteka pouk za učence od 1. do 3. razreda, in garderobe v telovadnici.

Šolsko leto 2004/05Šolsko leto je bilo v znamenju menjave urnikov – med šolskim letom je

bil urnik zamenjan kar sedemkrat: program v devetletki je tak, da ima zara-di izbirnih predmetov ter zaradi menjave nivojev po ocenjevalnih obdobjih skoraj vsak učenec drugačen urnik.

Šola se je vključila v mednarodni projekt Comenius 1 – šolska par-tnerstva. Sodelovale so države: Irska, Madžarska, Malta, Španija, Turčija in Slovenija. Maskota projekta je bila lutka FITSY, ki so jo izdelali učenci Osnovne šole Milana Šuštaršiča.

S sredstvi Mestne občine Ljubljana sta bila prenovljena službeni vhod in šolska knjižnica.

Šolsko leto 2005/06Število učencev se je tako zmanjšalo, da je bil prvič v zgodovini šole

vpisan samo en razred prvošolcev, kar je pomenilo skupno najnižje število učencev na šoli do takrat.

Učenci 9. razreda so se prvič srečali z nacionalnim preverjanjem zna-nja in dosegli rezultate, ki so bili boljši od nacionalnega povprečja.

31


Na šoli se je nadaljeval mednarodni projekt »Zdrav duh v zdravem tele-su« na področju športne vzgoje (v okviru projekta Comenius), začel se je projekt »Evropska vas«, ki je zajemal več predmetnih področji.

Od leta 2005 so za vse razrede vsako leto organizirani interdisciplinarni dnevi z različno vsebino na različnih lokacijah po Sloveniji, v zadnjih letih, ko šola sodeluje s šolama iz Češke in Madžarske, pa tudi v tujini.

Prihod pomladi je navadno

obarvan z gledališko

predstavo dramske skupine.

32


Učenci so sodelovali na prireditvi Olimpijski ogenj. Prireditev je bila organizirana po celem svetu.

Mestna občina Ljubljana je prenovila upravne prostore in učilnice za gospodinjstvo, tehniko in tehnologijo ter matematiko.

Na šoli razvijamo bralno kulturo mladih. Nagrada za osvojeno zlato Bralno značko so enodnevni izleti v tujino.

Šolsko leto 2006/07Šolsko leto je bilo ponovno razdeljeno le na dve ocenjevalni obdobji.Učenci, ki so se šolali po programu devetletke, so prvič prestopili v II.

triado.Nadaljuje se mednarodno sodelovanje, v okviru katerega je šolo obi-

skalo tudi šest ravnateljev s Švedske ter učiteljev iz gimnazije Boskovice na Češkem.

Družine učencev so prvič gostile večje število otrok z Madžarske v svo-jem domu. Učenci so navezali medsebojne stike, komunicirali v angleškem jeziku in si izmenjevali izkušnje.

Na novo se je šola priključila mednarodnemu projektu Pomladni dan.V sodelovanju z Inštitutom za varovanje zdravje je bil izveden projektni

dan Zdrava prehrana. Šola je sodelovala v humanitarni Sončkovi akciji zbiranja kovancev.

Sredstva so bila namenjena zbiranju denarja za sofinanciranje terapevtskih kolonij.

Mestna občina Ljubljana je prenovila vhod v prizidku in pričela z obno-vo fasade ter menjavo oken.

33


Šolsko leto 2007/08Dodobra se je uveljavilo mednarodno sodelovanje na več projektih:

sodelovanje s šolami na Češkem in Madžarskem, Evropska vas in Dnevi Evrope.

Šola je več let sodelovala v mednarodnem projektu Comenius »Zdrav duh v zdra-vem telesu«. Vodilo projekta je bil zdrav način življenja, ki ga lahko s športno gibal-nimi sposobnostmi tudi privzgojimo.

V okviru mednarodnih izmenjav učenci obiščejo ter spoznavajo kulture in navade evropskih držav. Učenci Osnovne šole Milana Šuštaršiča so na izmenjavi s šolo iz Egra na Madžarskem med drugim obiskali tudi nacionalni park.

34


Učenci 4. razreda so v okviru podaljšanega bivanja začeli z učenjem nemškega jezika, ki so ga nadaljevali tudi v 5. in 6. razredu.

Učenci so vključeni v Impro ligo (improvizacijsko gledališče) – Mala ŠILA.

Na šoli je začel izhajati šolski časopis Utrip.

»S prihodom na šolo sem pogrešala glasilo, saj so učenci veliko ustvarjali pri pouku, življenje na šoli je šlo mimo listov. Prvo leto smo

Od šolskega leta 2007/2008 naprej izhaja novo šolsko glasilo Utrip, v katerem učenci

poročajo o vsakodnevnem dogajanju na šoli ter objavljajo svoje literarne prispevke.

z učenci pri šolskem novinarstvu izdali glasilo 1 2 3, a ostali le pri eni številki. Potem pa je vse skupaj postalo zanimivo še za druge in v šolskem letu 2007/2008 je začel izhajati Utrip – težko najdeno ime, s katerim smo zajeli živahnost, vse-stransko dogajanje in zadovoljstvo se je naselilo tudi v naša pisala. Prvo leto so svet ugledale štiri šte-vilke, naslednji dve leti pa po tri.«

Nataša Škorjanc Strnad, učiteljica slovenščine

Učenci so v času dobrodelne prireditve za Madagaskar zbirali sredstva za izgradnjo šole na Madagaskarju.

Mestna občina Ljubljana je prenovila vhode in garderobo. Učenci so dobili nove garderobne prostore z garderobnimi omaricami.

Šolsko leto 2008/09S tem šolskim letom je šola z vsemi razredi prestopila v devetletko. Prvič ob koncu šolskega leta učenci niso več imeli zaključnega šol

skega uspeha, le še ocene posameznih predmetov.Prvič je bila izvedena fleksibilna diferenciacija v 4. razredu pri sloven-

ščini in matematiki ter angleščina v 5. razredu.Prvič je zaživel šolski sklad.Posodobljena je bila spletna stran šole, starši učencev so dobili mož

nost uporabe eredovalnice.

35

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30V okviru mednarodnega projekta Comenius 1 – šolska partnerstva so

naši učenci obiskali vrstnike na Češkem ter gostili učence z Madžarske.Zaživel je šolski radio. Na šoli smo prvič organizirali tekmovanje Genius logicus. V mesecu decembru je bil prvič organiziran »Pohod z lučkami po na-

selju BS3«, ki so se ga udeležili učenci od 1. do 5. razreda ter učiteljice, vzgojiteljice in starši.

Mestna občina Ljubljana je prenovila kotlovnico.

Šolsko leto 2009/10Sprejet je bil Vzgojni načrt šole.Učenci 8. razreda so sodelovali v mednarodnem projektu Comenis

»Climate change – can we controle it?«, v okviru katerega so teden dni pre-živeli skupaj z vrstniki z Madžarske in Češke v Centru šolskih in obšolskih dejavnostih v Bohinju.

Šola je bila uspešna pri prijavi na vseslovenski projekt, ki je financiran s strani evropskih strukturnih skladov »Shema šolskega sadja«. Namen ukre-pa je ustaviti trend zmanjševanja porabe sadja in zelenjave in hkrati omejiti naraščanje pojava prekomerne telesne teže in debelosti pri otrocih.

Učenci so sodelovali v dveh odmevnih humanitarnih akcijah – zbiranje zamaškov.

Učenci, starši in učitelji šole so se udeležili vseslovenske čistilne akcije »Očistimo Slovenijo v enem dnevu«.

Prvič je bil za učence tretje triade, ki so s sodelovanjem pri različnih šol-skih in izvenšolskih projektih, natečajih in tekmovanjih veliko pripomogli k ugledu šole, organiziran nagradni izlet na Dunaj.

Z različnimi okoljskimi akcijami in projekti kot so zbiranje papirja, skrb za okolico šole, ločeno zbiranje odpadkov ipd. skrbimo za čisto in urejeno okolje ter osveščamo mlade za odgovorno ravnanje z naravo.

36


NA ŠOLI VSEH 30 LET

Rojstni dan je čas, ko se zazreš v preteklost. V 30 letih je bilo v naši šoli zaposlenih mnogo sodelavcev. Nekateri so ostali le kratek čas, nekaj pa jih v šoli ustvarja že celih 30 let.

Jasna Belak OžboltVesna Belak CopičVida BiščakAlenka ČrtanecMajda DolinarMarija HranilovičMajda KeucMajda KončanDarka PetančičMarjetka RemžgarLjubica SklepičManica ŠtokIvana Tursan PoljanšekMarjana VrhovnikJadranka Župec

MISLI IN SPOMINI »30-LETNIC«

Jasna Belak Ožbolt, socialna delavka »Ne spomnim se učilnic, ne spomnim se učiteljev, spomnim se učen-

cev, zaradi katerih smo prišli sem z Jarca.«

Vesna Belak Copič, učiteljica slovenščine»30 let je minilo, odkar sem prestopila prag naše šole. Obrazi vseh, ki

ste pred menoj sedeli v šolskih klopeh in vseh sodelavcev, s katerimi sem se srečala, pa ne bodo nikoli zbledeli. Kot svetle lučke svetite v mojem srcu, saj smo prav z vsakim spletli tanke nevidne zlate nitke, ki bodo večno povezovale naša srca. Drug v drugem smo znali najti tisto lepo, kar vsak nosi v sebi, in bogatili drug drugega. In to je dragocenost, ki je čas ne more izbrisati. Spomin ni podoba, ki bi jo radi videli, ali spev, ki bi ga radi slišali,

37

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30temveč je podoba, ki jo vidimo, čeprav imamo zaprte oči, in je spev, ki ga slišimo, čeprav imamo zamašena ušesa.«

Vida Biščak, učiteljica športne vzgoje»V želji, da bi preživela čim več časa s svojim novorojenim otrokom,

sem iskala službo s primernejšim delovnim časom, kot sem ga imela do takrat in v časopisu našla razpis za učiteljico športne vzgoje na čisto novi osnovni šoli za Bežigradom. Z dojenčkom v naročju sem prišla na razgovor za službo h gospodu (takrat še tovarišu) Stoparju, ravnatelju šole v usta-navljanju, ki je uradoval v »pisarni« – sobi nekega atrijskega stanovanja v BS3. »Dober dan, ooo, buci buci, kako lep dojenček! A je fantek, a ne, punčka je! Kako lepo!« Me je že zaskrbelo, da ne bo dosti govora o službi, pa sva se na koncu le dogovorila. In tako sem še vedno na Šuštaršiču.«

Alenka Črtanec, učiteljica razrednega pouka»Le ena resnica je v ospredju, ko razmišljam o preteklih izkušnjah uči-

teljice, da so učenci – otroci najboljši učitelji in učitelji najboljši učenci, če si to dovolimo. Tako dobi potrditev tudi ruski pregovor, ki pravi Nemogoče je biti učitelj in ne biti učenec.«

Marija Hranilović, vodja kuhinje»To je moja šola. Resnično. Lahko rečem, da sva skupaj rasli. Ni le služ-

ba, ampak tudi dom poln nadobudnih in nasmejanih otroških obrazov.«

Majda Keuc, učiteljica razrednega pouka»Kako me je pot pripeljala na »Šuštaršiča«? Po končanem zadnjem let

niku sem razmišljala o absolventskem stažu. A glej ga, zlomka, šola, ki je zrasla pred mojim domom, je odprla vrata. Take priložnosti pa nisem smela zamuditi, tako je postal šolski jubilej tudi moj.«

Ljubica Sklepić, kuharica»Pri štirinajstih sem šla od doma v Piran, ko niti nisem vedela, kje točno

to je. Po štirih letih v Piranu se mi je ponudila priložnost za delo v Ljubljani. Z veseljem sem jo sprejela, saj je bila ponujena služba bliže doma in še v čisto novi šoli. Čeprav je od takrat minilo 30 let, se mi zdi, da se ni nič spremenilo. S sodelavkami in sodelavci smo prijatelji, saj smo se v vseh teh letih kar dobro spoznali. Otroci pa so še vedno enaki.«

Darka Petančič, učiteljica razrednega pouka»Službo sem dobila takoj, ravnatelj ni odslovil nobenega, še prosil je, če

poznam še kakšno učiteljico. In sem jo pripeljala, danes je še vedno z mano.

38


Imeli smo dva turnusa (šest razredov), danes imamo komaj dva razreda.

Pisali smo z belo štirioglato kredo po zeleni tabli, danes uporabljam interaktivno tablo in »belo« tablo ter flomastre.

Tablo smo brisali z gobo, danes jo brišemo s posebno krpico.Učne liste smo razmnoževali na ciklostil, imeli smo vijoličaste roke od

barve, danes imamo fotokopirni stroj, pa včasih vijolične živce, saj večkrat ne dela.

Več let sem vodila pionirsko organizacijo, pripravljala sprejem pionir-jev, proslave – prireditve pripravljam še danes.

Takrat sem učila otroke mojih kolegic, danes učim otroke mojih nek-danjih učencev in učenk.

Starši so bili dosti starejši od mene, zdaj je obratno.Bila sem med najmlajšimi v kolektivu, no, tudi zdaj nisem med najsta-

rejšimi.Znesek plače se ni spreminjal kaj dosti, spremenilo se je samo ime –

osebni dohodek.Spet je bilo moderno študirati. Iz učiteljice (še prej tovarišice) sem po-

stala gospa profesorica.Vsako leto sem bolj zrela, učenci pa so čudežno vsako leto enako stari

10 ali 11 let.Šola je stara 30 let, stalno jo obnavljajo, jaz se še ne počutim staro.Drevesa okoli šole segajo že do strehe in čez.In glede na pokojninsko reformo bom praznovala tudi 40letnico šole.Ampak knjige so še vedno knjige, zvezki so še vedno zvezki, žoga je

okrogla in otroci so še vedno otroci in učiti jih je – še vedno isto.«

Marjana Vrhovnik, učiteljica matematike»Prvo šolsko leto, ko je bila naša šola še v ustanavljanju, se je meni rodil

sin Blaž. V teh časih je bila navada, da so najbližji sodelavci prišli pogledat novega državljana. In res, prišli so Ivica, Jasna in takratni ravnatelj, gospod Stopar. Ko so vstopili v stanovanje, je ravnatelj z navdušenjem in velikim pričakovanjem vprašal, kje je novorojenček. Povedala sem, da spi, on pa je stopil do posteljice (kartonasta škatla, ki smo jo takrat dobili v dar od države), odgrnil odejico, vzel Blaža v roke, ga dvignil visoko v zrak in rekel: »Glej ga, našega Šuštaršiča!« Bilo je zelo simpatično. In ta dogodek mi bo ostal vedno v prijetnem spominu, saj je bil zelo naraven in spontan. Blaž ni bil učenec naše šole, tudi ravnatelj jo je zamenjal, Jasna, Ivica in jaz pa smo »Šuštaršiči« že kar 30 let.«

39

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30ivica Tursan Poljanšek, učiteljica matematike»Že od ustanovitve sem bila član učiteljskega zbora te uspešne izobra-

ževalne ustanove. Začetki so bili težki, vznemirljivi in kljub temu lepi. Pove-zovalo nas je tovarištvo in velika želja po tem, da našim učencem ponudi-mo najboljše pogoje za pridobitev osnovnošolske izobrazbe, ki je podlaga za njihovo nadalje uspešno izobraževanje. In če me zdaj vprašate, kaj me je v teh letih najbolj osrečevalo, je moj dogovor nedvoumen: to je pouče-vanje. V razredu sem se vedno počutila dobro. To je moj svet. Tu je bilo v preteklih letih veliko lepih, pa tudi smešnih trenutkov. Še posebej veselo in vznemirljivo pa je ob koncu šolskega leta, ko učenci uspešno zaključijo šolsko leto.

Vznemirljiva so bila tudi moja srečanja z nekdanjimi učenci. Ta me še posebej razveselijo. Ni lepšega, ko ti povedo, da so uspešni tudi v nadalje-vanju študija, ker so si že v osnovni šoli pridobili ustrezna osnovna znanja. In teh je kar nekaj.

Ob koncu pa seveda ne morem mimo staršev. Mislim, da smo v vseh teh letih uspešno sodelovali in da smo postlali pristni in uspešni vzgojitelji prihajajoče generacije.«

Zaposleni na šoli septembra 2010. V kolektivu se prepleta mnogo generacij.

40


NAŠA ŠOLA SKOZI OČI, SPOMINE IN RAZMIŠLJANJA RAZLIČNIH GENERACIJ

MOJIH 7305 DELOVNIH DNI

Grafit na fasadi OŠ Milana Šuštaršiča z napisom »TO JE NAŠA ŠOLA« mi je vedno ugajal. Izražal je pripadnost in ponos.

To je tudi moja šola. V tej šoli sem na ogrlico svojega življenja nanizala 7305 delovnih dni.

Lepi so bili ti dnevi v prvem in drugem razredu! Osrečeval in vzpodbujal me je predvsem neposreden, spontan, izviren, nepokvarjen odziv otrok v posameznih situacijah. Pristno znajo odsevati tvoja dejanja in besede in če samokritično sprejmeš ta odsev, se lahko le spreminjaš na bolje, ali pa se lahko potrjuješ in dvigaš svojo samozavest.

Nisem bila najbolj moderna učiteljica. Nikoli nisem namreč preveč za-govarjala permisivne vzgoje, kajti med permisivnostjo in anarhijo je le tan-ka ločnica. Otrokom in staršem sem predstavila meje svoje tolerantnosti, jasna pravila ter omejitve in posledice neupoštevanja pravil že na začetku šolskega leta. Staršem sem povedala, da ljubim bolj preventivo kot kurati-vo in razumeli so.

Pri delu sem zahtevala delovno disciplino, pri igri pa sem tudi sama uži-vala z otrokom v sebi. Ko se danes srečujem z odraslimi učenci ali njihovi-mi starši, so srečanja prijateljska in nadvse prijetna. Čeprav sem veljala kot stroga in dosledna, mi povedo, da so radi hodili v šolo. To je zame najlepše darilo. Vesela sem, da sem dodala svoj kamenček v mozaiku uspehov te šole in ponosna sem na to.

V podmladek ZPIZa sem odšla pred desetimi leti. Takrat sem v šali kolegom dejala: »Ohranite dober renome šole, sicer vam ne pripeljem vnu-kov!«

Večkrat pogledam njihovo spletno stran. Dosežki so izredno lepi in govorijo o načrtnem, požrtvovalnem, uspešnem ustvarjanju delavcev te šole. Vedno znova razširjajo svoje projekte in to se jim zdi samoumevno.

41

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30Preskromni so! Predvsem pa ne znajo reklamirati svojih uspehov tudi izven strokovne javnosti.

Vesela sem srečanj s svojimi nekdanjimi sodelavci. Še vedno jih pre-veva veselje in radoživost, ki sta vir potrebne energije za nova spoznanja, nove izzive, nove borbe in nove zmage. Zaupala jim bom svoje vnuke.

Alenka Hafner

MOJ SPOMIN NA ŠOLO

Ko si star štirinajst let, se ti zdi štirideset let strašno veliko. Tako raz-mišlja moja hčerka, ki bo drugo leto zapustila osnovno šolo in se podala novim dogodivščinam naproti. Ti pa se seveda počutiš še zelo mlad.

Osnovna šola Milana Šuštaršiča letos praznuje 30. obletnico obstoja in ob obujanju spominov lahko rečem, da je šola kvalitetno živela in dala učencem veliko znanja in samozavesti za nadaljnje šolanje. Tudi sama sem prva znanja, prve izkušnje in prvo simpatijo doživela na tej šoli, pred petindvajsetimi leti.

Na zunaj je šola še vedno ostala ista, razen manjših popravil in dodat-kov. Tudi šolski okoliš se ni močno spremenil. To pomeni, da zanjo lepo

Avtorica Darja, 6. razred.

42


skrbijo, je ne uničujejo in jo sproti popravljajo. Tudi znotraj šole je še veliko istega, kot je bilo pred petindvajsetimi leti. S tem mislim seveda tudi na učitelje.

Hodila sem v c razred, kjer je bilo dvaintrideset učencev. Naša razre-dničarka je bila učiteljica za matematiko, gospa Ivana Tursan. Še danes jo srečujem, poučuje tudi mojo hčerko in do nje čutim veliko spoštovanje.

Včasih smo učitelje klicali tovarišica ali tovariš, danes pa jim naši otroci pravijo gospa ali gospod. Seveda, mi smo živeli v čisto drugih časih. Učni programi niso bili tako natrpani in težki, od nas se ni toliko zahtevalo kot danes. Nismo bili pod pritiskom, ali bomo sprejeti v srednjo šolo, vsi smo šolanje nadaljevali, kjer smo želeli.

To so bili lepi časi. Spomnim se končnega izleta in valete. Skupaj z gospo Tursan smo šli na enodnevni izlet v Piran. Včasih je imela učiteljica večjo odgovornost, kajti sama paziti dvaintrideset pubertetnikov, ni bil ma-čji kašelj. Ne vem, mogoče smo bili mi lepše vzgojeni, bolj ubogljivi, imeli smo večje spoštovanje do staršev in učiteljev kot današnji otroci. Seveda pa ne moremo vseh metati v isti koš. Gospa Tursan se je z nami zabavala, kopala, sončila, pela ..., po koncu dneva pa smo šli še na pico. V Ljubljano smo se vrnili pozno zvečer, polni dogodivščin in prijetno utrujeni.

Valeto smo imeli v gostilni Urška v Trnovem. Včasih ni bila tako organi-zirana kot danes. Vsak razred si jo je organiziral sam. Ni bilo nagovora rav-nateljice in slavnostnega programa. Skupaj s starši in razredničarko smo se dobili v gostilni, se družili in v dobrem vzdušju pojedli večerjo. Seveda smo imeli tudi ples. Sami smo si prinesli kasetofon in plesali do desete ure zvečer. Nato pa smo morali domov.

Ko premišljujem in primerjam šolo nekoč in danes, bistvenih sprememb ne opazim. Mislim, da so se najbolj spremenile navade, običaji, strpnost, vztrajnost, spoštovanje ... Vse to pa so lastnosti ljudi, se pravi učencev, ki obiskujejo eno in edino šolo, Osnovno šolo Milana Šuštaršiča.

Petra Judež, nekdanja učenka

OŠ MILANA ŠUŠTARŠIČA PRED 30 LETI

Opisal bom, kakšna je bila Osnovna šola Milana Šuštaršiča pred tride-setimi leti.

Na to šolo je med drugimi hodila tudi moja mami. Pravi, da se zuna-njost šole ni dosti spremenila. Tudi telovadnici sta isti in v jedilnici so imeli pred tridesetimi leti prav tako šolske proslave. Včasih so imeli učenci po-sebne knjižice o šolskem uspehu, ki so se imenovale Izkaz. Te so danes

43

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30nadomestila spričevala na enem listu za vsako leto. Učenci so v osnovno šolo prišli s sedmimi leti, končali pa so jo v osmem razredu.

Pri telesni oz. športni, likovni, glasbeni, tehnični vzgoji in gospodinjstvu ter predmetih izven rednega pouka so učitelji izdelke vrednotili z ocenami zelo uspešno, uspešno in manj uspešno. Splošni uspeh se je ocenjeval z odlično, prav dobro, dobro, zadostno in nezadostno. Ocenjevali so tudi vedenje, in sicer kot vzorno, primerno in manj primerno. Ocene so imeli že v prvem razredu. V izkaz so napisali tudi, na katero interesno dejavnost je bil učenec prijavljen (moja mami je v šestem razredu obiskovala odbojko, novinarski in geografski krožek).

Avtor neznan.

44


Ko je na to šolo hodila moja mami, so imeli šest oddelkov v vsakem razredu – od a do f. Ona je bila v razredu c. Zanimivo je, da so razredi me-njavali čas pouka (a, c in e so imeli en teden pouk dopoldne, b, d in f pa po-poldne ter obratno). Mami je imela pri telesni vzgoji še posebno rada igro med dvema ognjema, v kateri sta bili s sošolko Tino Risteski najboljši.

Všeč mi je, da sem vpisan v Osnovno šolo Milana Šuštaršiča, saj imam šolo blizu doma, v njej imam veliko prijateljev, poleg vsega pa je sem ho-dila tudi moja mami.

Maj Grčar, 4. b (2009/10)

UTRINEK IZ ZGODOVINE

Leta 1980, ko je OŠ Milana Šuštaršiča odprla svoja vrata, je bila med prvimi učenkami tudi moja mami. V prvi razred je vstopila septembra 1980, v povsem novo šolo. Osem let je obiskovala b razred.

Takrat so učenci šole urejali šolsko glasilo Hude njive. V glasilo so učen-ci pisali dogodke šole, spise, risbe, pesmi. Vsakemu učencu se je ponudila priložnost za objavo v obliki spisa, risbe. Bili so navdušeni in ponosni, vsak učenec je prejel svoj izvod.

Učitelji so rekli, da je glasilo dobilo ime po njivah, katerih zemlja je bila zelo težka za obdelovanje. Kmetje so njive poimenovali »hude« njive. Tako naselje BS3 kot šola sta bila zgrajena na teh njivah.

V današnjem času je takšna glasila nadomestila spletna stran šole, kjer so zbrani dogodki, obvestila, urniki in ostale informacije šole ter tudi šolsko glasilo.

Ker je bilo na teh njivah v tridesetih letih zgrajenih veliko novih naselij, igrišča, ki so prekrila njive, bi lahko glasilo po novem imenovali kar Zeleni biser. Okolica šole je namesto njiv obdana z lepimi travniki in parki in nič ne spominja, da so včasih vse okrog bile tako imenovane hude njive.

Zoja Ciglenečki, 4. b (2009/10)

KAKO VIDIJO NAŠO ŠOLO UČENCI 2. a (2009/10)

NAŠI ŠOLI JE IME MILAN ŠUŠTARŠIČ. IMA VELIKO KUHINJO IN STRANIŠČE IN GARDEROBO. IMAMO VELIKO TELOVADNICO IN TUDI MAJHNO TELOVADNICO TER VELIKO RAZREDOV: 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9. NAŠA ŠOLA IMA RAVNATELJICO.

Tinkara Popovič

45

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30NAŠA ŠOLA MILANA ŠUŠTARŠIČA JE ZELO UREJENA. KUHARI-

CE ZELO DOBRO KUHAJO. JE ZELO LEPA, V NJEJ SE ZELO DOBRO POČUTIMO. UČITELJICE SO ZELO PRIJAZNE. NAŠA ŠOLA JE V NA-SELJU.

Maja Tasić

MILAN ŠUŠTARŠIČ JE USTANOVIL TO ŠOLO. NAŠA ŠOLA JE STA-RA 30 LET.

Žiga Kos

ŠOLA JE ZELO VELIKA. IMA DEVET RAZREDOV. TRISTO UČENCEV OBISKUJE ŠOLO MILANA ŠUŠTARŠIČA. IMA DVE TELOVADNICI, VE-LIKO IN MALO. IMA KOŠARKAŠKO IN NOGOMETNO IGRIŠČE. OKOLI NJE JE VEIKO DREVES. STARA BO 30 LET.

Karina Cencič

IME JI JE MILAN ŠUŠTARŠIČ. V NJEJ JE CELO JEDILNICA. IMA TUDI KNJIŽNICO. ZUNAJ JE IGRIŠČE. V ŠOLI JE KUHINJA. RAD HO-DIM V ŠOLO.

Matej Safrič

Objem, 1. a razred (2009/10).

46


PESEM O ŠOLI

Ena hiša se smeji, tam za Bežigradom v BS3.V šoli nas je nekaj sto, to pa res ni kar tako.Radi pojemo in plešemo, nastopamo, zbiramo in varčujemo.Vse se gnete, vse hiti, v naši šoli dolgčas ni, Če si siten in zaspan, poglej si naš šolski dan.

Ela Udir, 4. b (2009/10)

ŠOLA

Šola je obvezna, pravijo vsi,saj te veliko naučiin da ti vse, kar potrebuješ,da v svet odpotuješ.

Lara Nose, 4. a (2009/10)

Zjutraj zgodaj vstanemoin v šolo prihitimo,ko v razred stopimo, se razveselimo.

V šolo radi hodimo,radi se učimo,včasih kaj ušpičimo,tega res se veselimo.

Petka ocena super je,štirica je prav dobra,za trojko mama že kriči,dvojke se ne veseli.

Včasih kdo tudi cvek dobi,a to prav nič hudega ni,saj kdor ga nikoli ne dobita zagotovo ne ve, da to boli.

V šolo radi hodimo,radi se učimo,včasih kaj ušpičimo,tega res se veselimo!

Brina Eror, 4. b (2009/10)

47

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30ČE HIŠA NI ŽIVA

Če hiša ni živa,v njej nihče ne prebiva,le majhna čebela,ki je ravnokar odletela.

Pa pajkec in stonoga,pa majhna pikapoka.V neživi hiši nihče ne kuha,se ne kadi in nič ne poka.

V neživi hiši nihče ne nori,noben se ne dere in noben ne kriči.Neživa hiša nič dreves nima,ker je osamljena in neurejena.

Neživa hiša je grda in lenain je umazana vse do kolena.Notri mrzlo je in nič se ne kuri,le odmeva kot v stari uri.

V neživi hiši pošast domujein straši miško, ki notri stanuje.

Nika Zupančič 5. a (2009/10)

Z

Ana Baumgartner, 8. b (2009/10)

48


OD ŠTIRIH DO ENE

Od štirih do ene,šica me žene,so zarje rumene,so trate zelene,od štirih do ene,šica me žene.

Bolijo nas roke,vsi fantje, dekleta,pod oblak trpljenja smo vzeta,od štirih do ene.

Pol treh, pol treh,veselje v očeh!Je konec pouka, preneha se muka!

Toda kaj, ko v očehžareča domača naloga.Do osmih zvečer naloga, naloga v očeh,ves sesut se spat odpravim ob treh.

Od štirih do ene,šica me žene.V muke smo ujeti,od slabga zadeti.Se petkrat na teden ta muka zgodi, oh, trplenja deležni smo vsi.

David Kristan, 9. a (2009/10)

Linorez »Ex libirs«, avtorica Zala Zia Lenardič, 9. b (2009/10).

49

OsnOvna ŠOla Milana ŠuŠtarŠiČA let30VPRAŠAJ

Ko se nekaj sprašuje,na koncu povedi se vprašaj zapisuje.

Kadar se vprašaj v stavku pojavi,na odgovor se pripravi.

Vprašaj je zavite oblike in med njim in klicajem so velike razlike! Lucija Gregorc, 5. b (2007/08)

ŽIVLJENJEJe okroglo, mehko, pisano.Lahko je pravo ali pa narisano.Od tal se odbija,ob tem pa prav čudno zvija.

Vendar je lahko oglatokot kvadrat.Iz ene oblike se pretvarja v drugo.Lahko se spremeni celo v kuglo.

Je nekaj najlepšega,vendar nekateri si ga uničujejoali pa ga z dobrim namenom žrtvujejo.

Se ga ne podarja,vendar se za njega zahteva včasih veliko denarja.Lahko se ga ustvari,in tu nastopijo ljubezenski pari.

Da bi to prebral, ga moraš imeti.Kar priznaj! – lepo je živeti!Izkoristi to veselje,dokler do meje te ne pripelje.

Uživaj v njem, vendar – pazi! – ne bodi len!Delaj dobra delain smrt ne bo mogla prehitro reči: „Zdaj te bom vzela!“ Monika Vidovič, 9. b (2007/08)

50


51


TO JE NAŠA ŠOLA!


bilten Ob 30-letnici1980–2010

tO je naŠa ŠOlaOSNOVNA ŠOLA MILANA ŠUŠTARŠIČA

UredništvoMajda Dolinar, Kristina Herakovič, Irena Kodrič, Miša Lajovic Zakrajšek

LektoriranjeKristina Herakovič, Miša Lajovic Zakrajšek

NaslovnicaFotografija šole leta 2010, arhiv OŠ Milana Šuštaršiča

Zadnja stranFotografija šole leta 1980, arhiv OŠ Milana Šuštaršiča

Notranja platnicaObjem, risba učencev 1. a, mentorici Marinka Kozlevčar

in Slavka Dolanc, 2009/2010

Grafična pripravaPeter Miklič

IzdalaOsnovna šola Milana ŠuštaršičaŠtembalova 2a, 1113 Ljubljana

ravnateljica Irena Kodrič

TiskTiskarna Present, Ljubljana

Naklada600 izvodov

Ljubljana, oktober 2010

Bilten ob 30 letnici šole

Documents

Transcript of Bilten ob 30 letnici šole