BESEDA NI KONJvajaracomrezja.splet.arnes.si/files/2016/06/casopis_2017...Beseda ni konj 2018 OŠ...

OŠ Rada Robiča Limbuš Limbuška cesta 62 2341 Limbuš Šolsko leto 2017/18 Beseda ni konj je šolsko literarno glasilo OŠ Rada Robiča Limbuš. S svojimi prispevki lahko sodelujejo vsi učenci šole. Letos so ga oblikovale učenke Hana Kamplet Lešnik, Neža Musil, Zarja Puh in Sara Svena Soršak pod vodstvom učiteljice Maruše Voh in tehnično pomočjo učiteljice Andreje Cvetko.

IX. letnik, št. 1

BESEDA NI

KONJ

Beseda ni konj 2018 OŠ Rada Robiča Limbuš

2

BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE

Nekega dne sem po računalniku gledala, kako se kotalkarji kotalkajo in kakšne trike počnejo, zato sem si za 10. rojstni dan zaželela kotalke.

Starša sta mi kotalke naročila v spletni trgovini. Komaj sem čakala, da prejmem paket. Ko sem ga prejela, sem si takoj obula kotalke in začela kotalkati. Prvikrat sem padla, ampak sem na srečo imela čelado. Ko sem bila utrujena od padcev, sem že skoraj odnehala, potem pa sem se spomnila posnetka z interneta in ugotovila, da ne smem odnehati. Po enem tednu sem znala že dobro kotalkati. Po enem mesecu sem že znala izvajati trike, kot so: ognjena kača, pirueta, poskok, vožnja po eni nogi ... Septembra je kotalke dobila še Julija, zato sva začeli skupaj kotalkali po novem asfaltu. Nekega dne, ko je Tiana prišla k meni, sva si izmislili koreografijo. Našla sem celo pesem, ki paše k temu plesu. Zdaj še obiskujem kotalkarski krožek, ki ga vodi moja razredničarka Maruša Voh. Zdaj, ko veliko vadim, znam zelo dobro kotalkati in res je, DA SE BREZ MUJE ŠE KOTALKA NE OBUJE!

Nika Petrović, 5.a Brez volje in truda v življenju težko dosežemo cilje. Meni ta pregovor pove, da se v življenju moramo vedno potruditi, da nam nekaj uspe. Kot na primer v šoli, ko pri testu ne vem kakšnega vprašanja, ne oddam testa takoj in obupam, ampak razmišljam in se poskušam spomniti odgovora. Ali če se pri svojem športu, ki ga treniram, ne potrudim dovolj na treningu ali tekmi, vem da ne bom dosegel vsega, kar bi, če bi dal na igrišču vse od sebe in igral tako, kot znam in zmorem. Ob pregovoru sem spoznal, da moram v vsako delo vložiti veliko truda in volje, da dosežem to, kar sem si zadal.

Anej Sentič, 5.a Brez muje se še čevelj ne obuje, to je slovenski pregovor, ki ga večinoma uporabljajo starejši ljudje. To pomeni, da se moramo za neko stvar potruditi, pri tem pa ne smemo nikoli obupati in moramo biti vztrajni. Moramo se truditi na več področjih kot so šport, šola, odnosi z bližnjimi, … Na primer pri športu, moramo vedno biti vztrajni in se truditi, ker če ne, nam v življenju to nikoli ne bi šlo. Sama vem, kako je to, ker treniram nogomet že dve leti in sama vidim, kako se za tekmovanja vedno potrudim. Prvo leto mi ni tako šlo, potem sem vadila in vztrajala, tako da zdaj zadanem veliko več golov, tako da se je trud obrestoval. V življenju se bom še naprej trudila, tako kot se zdaj. Trudila se bom tudi kasneje na primer pri iskanju službe in pri vsem, s čimer se bom ukvarjala. Če se trudiš, daleč prideš, včasih je malo težko, ampak bo vedno nekako šlo.

Naja Lederer, 5.a


3

Že star slovenski pregovor pravi, da je za vsako stvar, pa naj bo še tako preprosta, kot je obuvanje čevljev, potrebno vložiti nekaj truda. Vendar ljudje na to dandanes pogosto pozabljamo. Pogosto za svoj neuspeh krivimo pomanjkanje sreče ali rečemo, da imamo smolo. Le redko pa priznamo, da se za uresničitev te stvari nismo dovolj potrudili. Na primer, če imamo željo, da bi nekega dne v življenju prišli na vrh Triglava, Triglav pa gledamo zgolj na televiziji ob vrečki čipsa, bomo ostali zgolj pri sanjarjenju. Če pa bi v to, da bi nekega dne prišli na Triglav, vložili trud in začeli redno hoditi v hribe, pridobivati kondicijo, nam bi enkrat v življenju uspelo. Torej je od truda odvisno, ali bodo želje postale uresničljiv cilj, ali bodo ostale neuresničljive sanje.

Jurij Gostenčnik, 5. a Ko sem bila še majhna, se nisem znala potapljati. Resnično sem si želela, da se naučim. Učila sem se v našem bazenu, a je bil zame preglobok. Kmalu za tem smo šli na morje in tam se je začela moja zgodba. Nekega poletnega dne smo pripravljali kovčke, saj smo se naslednji dan odpravili na morje. Potovali smo dolgo pot do Premude. Tam smo se namestili v apartma in za tem že odšli na plažo. Bilo je zelo osvežujoče. Naslednji dan smo se s čolnom odpeljali v lep peščen zaliv. Tam se je mami sončila, jaz in ati pa sva se šla potapljat. Še vedno sem poskušala, a mi ni uspelo. Po milijon poskusih sem obupala in odplavala proti obali. Žalostna sem se potožila mami. Vsak drugi dan smo se odpeljali v ta zaliv, kjer sem znova in znova poskušala, a mi ni uspelo. Zadnji dan na morju sem med plavanjem atija vprašala, kako se je on naučil potapljati. Odgovoril je, da je v učenje vložil veliko truda in vztrajnosti. Te besede so mi dale vzpodbudo, da sem še poskušala. Ure in ure sem poskušala brez uspeha. Ko sem skoraj že obupala, sem naenkrat na dnu, tri metre pod gladino, zagledala nekaj bleščečega. Bila je školjka. Z močno željo, da jo dobim, sem zbrala pogum, zajela sapo in se potopila proti dnu. Končno mi je uspelo! Školjka je bila v mojih rokah. Starša sta bila navdušena in ponosna. Od tistega časa je potapljanje, poleg jahanja, moja največja strast. Ne znam si predstavljati počitnice na morju brez potapljanja. Kljub ogromno vloženega truda sem dosegla, kar sem želela. Spoznala sem, da se je bilo vredno potruditi. Tako zdaj dobro razumem pregovor – BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE.

Kiara Skudnik, 5.a


4

Brez muje se še čevelj ne obuje pomeni, da še za vsako najmanjšo stvar vložimo malo muje. Kaj pa pomeni muja? Muja pomeni, da se moramo za nekaj truditi. Tudi za premik noge potrebujemo malo truda.

Luka Banjanin, 5.a Ta pregovor pomeni, da če se nič ne potrudiš, nič ne dosežeš. Torej, če se nič ne potrudimo, si še čevlja ne moremo obuti, kaj šele zavezati vezalke. Že dolgo nazaj sem si zadal cilj, da bom do desetega leta osvojil Triglav. Lani sem se na mojo željo s starši odpravil na našo najvišjo goro. Potrebno je bilo vložiti kar veliko truda. Že spomladi sem začel vaditi. Od doma sem se peš nekajkrat odpravil na Pohorje, enkrat na Uršljo goro in na Peco. Tako sem se pripravljal do avgusta. Ko pa je napočil težko pričakovani dan, sem moral zgodaj zjutraj začeti hoditi. Po osmih urah hoje sem končno priplezal na vrh in si oddahnil. A ni bilo še konec. Najtežja mi je bila pot s Triglava do Kredarice, ker je bilo zelo strmo in prepadno. Kljub temu, da sem bil navezan na jeklenice, sem moral zelo paziti na vsak korak. Poleg planinarjenja pa že nekaj let igram trobento. Na začetku mi je bilo zelo težko. Najprej sem igral samo na ustnik. Ko sem po dveh mesecih vaje zaigral prvi ton, sem dobil še cel inštrument. Seveda mi je bil prevelik, zato sem ga za menjal s kornetom. To je manjša trobenta. Poskusil sem nekaj zaigrati, vendar se ni nič oglasil. Mislil sem, da je pokvarjen. Moral sem res veliko vaditi, da se je kornet oglasil. Zdaj imam že pravo trobento, na katero zelo rad igram. Igram veliko skladb in etud. Na teh dveh primerih sem se sam prepričal, da ta pregovor res drži. Velikokrat me je že spodbudil in velikokrat me še bo.

Jernej Čarman, 5. a


5

Vsi otroci vemo, da se moramo truditi, da v življenju kaj dosežemo. Če želimo lepe ocene, se moramo veliko učiti. Če želimo, da nam starši dovolijo, da gremo v kino ali med prostim časom poslušamo glasbo na tablici, moramo imeti narejeno domačo nalogo in pospraviti svojo sobo. Če si želimo kakšno novo stvar, ki veliko stane, moramo staršem posebej pomagati in kaj narediti, brez da nas starši prosijo. Brez muje se še čevelj ne obuje, pravi stara modrost. Opisala bom en dogodek, ki mi je ostal v spominu. Poleti sem videla, da v trgovini prodajajo kotalke, čelado in slušalke in veliko predmetov, ki jih v nadaljevanki Soy Luna nosi LUNA. Ker mi je Luna zelo všeč, sem si tako zaželela točno takšne kotalke. Hkrati si je bratec Luka zaželel, da bi mu mama kupila vrtavke Bay Blade, točno takšne, kot jih je videl na reklami. Ko je prišla mama in službe, sva takoj planila na njo s prošnjami, naj mama čim prej kupi kotalke, slušalke, vrtavke… Mama se je prijela za glavo in rekla: »Otroka, počitnice so, pravkar smo se vrnili z morja. Kotalke se mi zdijo dobra ideja, saj boš lahko kotalkala cele počitnice. Vsega, kar si želita, vama ne morem kupiti. Mogoče bi se lahko zmenili, da vsak dobita eno stvar, ki si jo najbolj želita. Vendar pa si zapomnita – vsako stvar si je potrebno prislužiti. Brez muje se še čevelj ne obuje.« Luka je vzkliknil: »Joj, to pomeni, da se ne smeva kregati? To pa ne bo šlo, Eva me sploh ne posluša.« Potem sem se začela braniti in že sva se začela prepirati. Mama pa je rekla: »Če želita darilo, se bosta morala bolj potruditi.« Naslednji dan sva z Lukcem tuhtala, kaj lahko narediva, da bova mami pokazala, da se trudiva. Pospravila sva vsak svojo posteljo in narisala sva ji risbice. Komaj je vstopila skozi vhodna vrata, sva že spraševala, če nama je prinesla darilo. Mama je le začudeno pogledala in rekla, da ni videla truda. Z Lukcem sva se spet začela kregati, kdo je več naredil. Začela sva se prepirati, da Luka ni lepo pospravil postelje, on pa me je obtožil, da sem se valjala po njej. Mama je rekla, da ni pomembno, kako sva pospravila posteljo, glavno, da sva se potrudila. Lahko pa bi se potrudila in se ne bi prepirala za vsako pikico, temveč bi začela sodelovati in si pomagati. Že cel teden je minil, midva pa še vedno nisva dobila kotalk in vrtavk. Počitnice so postajale dolgočasne. Vsak dan sva pospravljala, pomila posodo in celo zložila perilo iz stroja. Mama je prišla iz službe kot vsak dan in vprašala, kdo bi ji pomagal prinesti vreče iz avta. Oba naenkrat sva vzkliknila: »Jaz!« Mami je rekla, naj ji pomagava oba. Prinesli smo vrečke in stvari iz trgovine zložili v kuhinjo. »No, to je to, kar hočem«, je rekla. »Da si z veseljem pomagamo in se ne prepiramo. Zdaj pa brž v avto, gremo po zasluženo nagrado.« Bila sva presenečena. Od takrat naprej vsak dan kotalkam, Luka pa že sanja vrtavke, tako se igra z njimi. Ves trud je bil poplačan. Res je, brez muje se še čevelj ne obuje.

Eva Lešnik, 5.a


6

KAJ SO ŽE ZMOGLI LETOŠNJI ČETRTOŠOLCI, KO SO ZAKLJUČEVALI TRETJI RAZRED?

Ime mi je Jera in se pišem Musil. Stara sem 8 let. V šoli mi gre zelo dobro in imam vse zaključeno pet. Moj hobi je igrati flavto. Pri njej sem prvi razred, saj sem prvo leto igrala kljunasto flavto. Sem dobra v športih in sem zelo ponosna na šolo v naravi, saj sem dosegla prvo mesto v teku na smučeh. Rada hodim v hribe in se kopam v bazenu ter morju. Imam tudi mačka Okro in kužiko Tito. To jaz zmorem in imam.

Jera Musil 4.a Ime mi je Pina. Stara sem devet let. Zmorem že veliko, na primer sama skrbeti za osebno higieno, hoditi sama domov in polno drugih stvari. Ponosna sem, da sem že tako velika, da mi starši pustijo početi stvari, ki jih nekateri otroci ne smejo.

Pina Batič 4.a Ime mi je Meta. Zmorem že veliko stvari. Vesela sem, da me moja psička Megi uboga: se usede, mi da tačko in hodi poleg mene. Vesela sem tudi takrat, ko se družim z družino. Sama že znam oditi v šolo in tudi iz nje. Znam se tudi počesati, z Megi se rada igram in z njo hodim na sprehode.

Meta Muhič 4.a Naučil sem si pripraviti bučni zavitek . Pri tem mi je pomagala mama. Ponosen sem nase, ker zdaj lahko pripravim to vrsto sladice.

Thor David Soršak, 4.b Zmorem narediti pizzo. Takrat mi je pomagal ati. Tudi palačinke znam peči. Takrat pa mi je pomagala mami. Zdaj pa sem se naučil glavna mesta.

Liam Janez Ajster, 4.b Nisem se nič naučil, bila je le sreča. Bodril me je ati. Ni mi šla likovna umetnost. Ponosen sem na to, da

imam vse ocene zaključene 5 in da sem dobil priznanje iz matematičnega tekmovanja Kenguru. Upam, da bom tako nadaljeval.

Gal Majcen, 4.b Zmorem že pomiti posodo in jo pospraviti. Zmorem narediti topel sendvič. Lahko se dotaknem morske školjke - mislim na žive. Zmorem skočiti s pomola.

Anže Tomašek, 4.b Naučila sem se šivati. Najprej mi je pomagal ati. Šivala sva doma. Najprej sem šivala majhne stvari, potem pa velike. Na ta dosežek sem zelo ponosna.

Eva Špes, 4.b Naučil sem se, kako preobračati palačinke. Na začetku nisem vedel nič o aikidu, a zdaj imam že belo-zeleni pas, kar pomeni, da imam že kar nekaj znanja.

Tao Žaucer Sajko, 4.b


7

Ime mi je Valentin. Znam računati do 1000 – zelo dobro, veliko vem o živalih in o rastlinah. Sem samostojen. Znam brati in pisati. Sem priden 99%, 1% poreden. Znam tudi kuhati.

Valentin Borko, 4.a

Ime mi je Filip. Star sem osem let. Rad se vozim s kolesom. Moj najboljši hobi je nogomet. Zmorem se peljati s kolesom, igrati nogomet, košarko, tenis. Znam že brati, pisati, risati.

Filip Stojanovič, 4.a Ko sem vstopila v prvi razred, sem bila zelo tiha. Sedaj že zmorem bolj glasno. Zdaj, v tretjem razredu, se zmorem

voziti s kolesom. In tudi računati znam do 1000. Zmorem napisati test in zgodbo. Zadovoljna sem tudi z ocenami. Zmorem pomagati mami in babici, ko peče pecivo in ko kuha. Zmorem narezati drobnjak.

Sanja Sivec 4.a JAZ SEM ANEJ. RAD IMAM MATEMATIKO IN SEM TUDI ZELO DOBER V NJEJ. DOMA SE ZELO RAD VOZIM S KOLESOM, SKIROJEM IN Z MOTORJEM. KO PRIDEM V ŠOLO, SE S FILIPOM POZDRAVIVA, NATO GREM V RAZRED IN POČAKAM UČITELJICO. OB 14.30 GREM DOMOV.

Anej Korenčič, 4.a Naučila sem se odbijati žogo. Na to sem zelo ponosna. Bodrila sta me starša. V šoli mi to zelo pomaga. Mnogo lepše rišem živali, naravo in vzorce. Potrebno je bilo veliko vaje. Na to sem zelo, zelo, zelo ponosna. Všeč mi je, ker lahko narišem komu kaj za rojstni dan. Všeč mi je, da znam že več.

Tisa Gomboc, 4.a Ime mi je Anej, star sem 8 let. Zelo sem vesel, ko se lahko igram z Mimo. In ko se lahko kopam v bazenu. Vesel sem, ko se lahko igram s prijatelji. Zmorem prehoditi več kot 3 kilometre. Rad pomagam pri hišnih opravilih. Mama mi zaupa peči palačinke. In zato že toliko zmorem.

Anej Bukman, 4.a Zdaj že znam lepše risati. Sama sem veliko risala doma in v šoli. Zdaj bolje upoštevam vejice, saj smo v šoli dosti pisali, poleg tega pa mi je pomagala družina. Pri kitari mi gre bolje ritem, saj mi je dosti pomagal učitelj in tudi družina. Hvala!

Lana Banjanin, 4.b Zdaj znam lepše risati in pisati. Znam peči palačinke. Znam se rolkati.

Jaša Nedog Nipič, 4.b Naučil sem se delati salte v vodo, delati posodice iz lesa z dedkom in se voziti s kolesom brez rok. Rad bi se znal peljati le na zadnjem kolesu.

Žan Planinc, 4.b


8

Jaz sem Tanej Handanovič. Zelo sem vesel takrat, ko sem na nogometni tekmi. Sem samostojen dečko. Znam biti poreden 20%, a tudi priden 93%. Znam tudi kuhati jajca, juho, hrenovke, špagete, krompir, čufte … Znam tudi zalivati vrt.

Tanej Handanovič, 4.a Jaz sem Rene in sem star 8 let. Hodim v 3.a razred. Hodim že sam v šolo. Znam šteti do 1000 in pisno računati. Seštevati in odštevati. Babici moram pomagati odnašati smeti, vsakič in vedno hoče iti z mano. Mami pomagam pomiti posodo.

Rene Horvat, 4.a Ime mi je Jernej. Star sem osem let. Znam že pisno računati in šteti do tisoč. Moj hobi je nogomet. Živim v Limbušu. Tukaj je zelo lepo. Imam psičko Mimo. Znam kuhati, peči palačinke in še veliko drugega, zelo rad pomagam.

Jernej Baukman, 4.a Nisem znal gledati na uro. Zdaj znam. Nisem znal skočiti na glavo v vodo. Zdaj znam. Znam voziti kolo.

Silen Saksida Pravdič, 4.b Moj uspeh je bil, da sem skakal z rolko in se z njo obračal. Znam skakati v višino. Rubikovo kocko se učim obvladovati.

Urban Breznik, 4.b To leto že znam zelo dobro plavati. Lani sem malo slabše plaval. In še boljše, da znam plavati, drugače bi se potopil.

Niko Maričić, 4.b Ime mi je Žan. Star sem 9 let. Uspelo mi je že veliko stvari in uspevajo mi še zdaj. Imam svoj vrt, ki je bogat z rastlinami. Doma imam 6 živali (kot kmetija). Imam tudi neobičajno svetovno gugalnico. Dobil sem tudi 288$ drag računalnik.

Žan Voler, 4.a Ime mi je Rok, star sem 9 let. Zmorem že veliko stvari. Vesel sem, ko obranim gol na nogometni tekmi. Znam pisno računati in šteti do tisoč. Rad plezam po drevesih. Moj hobi je igrati nogomet. Sem golman.

Rok Korevec, 4.a Moje ime je Nikita. Stara sem 8 let. Hodim v 3. razred osnovne šole. Znam iti sama z avtobusom v šolo in iz nje. Znam peči piškote. Sem med najbolj pridnimi učenkami našega razreda.

Nikita Frater Rajh, 4.a

To leto sem veliko vadila streljati na gol, a mi ni šlo najbolje. Potem mi je šlo vedno bolje, zato sem začela igrati tekme z bratrancem. Večinoma sem vadila sama, le včasih sem pogledala k bratrancu, kako se to dela. S tem sem se naučila tudi hitreje vstajati in igrati nogomet.

Maruša Rajh, 4.b


9

Vsa zgodba se je začela v telovadnici. Urban mi je pokazal salto in sem še jaz poskusila. Na žalost mi ni uspelo, presekala sem si ustnico. Pa nisem odnehala, še sem poskušala in končno mi je uspelo!

Tina Kolarič, 4.b

Od nekdaj sem si želel skakati s skirojem čez piramido. Vsako nedeljo so me starši peljali v skatepark. Tako sem vadil in vadil in uspelo mi je. Še sedaj hodim vsako nedeljo v skatepark. Včasih še padem, a vesel sem, da me starši spodbujajo.

Brin Jakob Pavlin, 4.b Moj uspeh je, da sem zmogla glavno vlogo pri baletu (Alico). Za to vlogo smo vadili najmanj pol leta. Vaje sem imela dvakrat na teden, v ponedeljek in petek. Vadila sem po uro in pol, totej tri ure na teden. Baleta nisem imela samo v mestu, ampak še na šoli po 45 minut. Vadila sem z učiteljico Leo, v mestu pa z učiteljico Janjo. Z vsemi baletkami smo se spoprijateljile. Zadovoljna sem z nastopom.

Minka Ela Šauperl, 4.b

Jaz sem Alex. Vesel sem, ko na trobenti kaj dobro zaigram, in vesel sem, ko z dedijem na vrtu kaj posadiva. Vesel sem tudi, ko z mamo gledava televizijo. Včasih sem nagajiv, včasih

pa sem priden. Alex Žlender, 4.a

Pred nekaj časa nisem lepo pisala. Zelo sem se trudila in mami me je zelo spodbujala. In tudi učiteljica Nina mi je pomagala. Hvala! Hvala za vse. Zelo sem srečna, da ste moja učiteljica.

Neja Vrbnjak, 4.a Nekoč sem z mamo hodil na sladoled. Skozi leto sem hodil z vsemi. Potem brez atija, potem brez mame, potem še brez Davida in brez Jakoba. In prišel je dan, ko sem zmogel iti sam. To je bilo super. Tudi včeraj sem šel tja. Kupil sem si čokoladno mleko, krof in sladoled.

Urban Horvat, 4.b Ime mi je Neža. Stara sem osem let. Zdaj že zmorem računati do tisoč. Tudi risati zmorem, saj je to moj najljubši predmet in zelo uživam. V našem razredu je tudi moja prijateljica Sanja, ki težko hodi. V prvem razredu sem se je bala, zdaj pa že zmorem biti njena prijateljica.

Neža Možič, 4.a

Ime mi je Leane, stara sem 8 let. Hodim k judu in imam rumeni pas. Zelo rada ustvarjam darila za učiteljico. Zmorem poslušati mamo in jo ubogati. Pri atiju pa dvigujem uteži, težke kamne in male uteži. Hodim v 3.a razred, moj najljubši predmet je matematika. Zelo rada računam. Mami pomagam peči palačinke, mafine, pecivo, kekse in sadno pito. Atiju pa pomagam graditi hišo.

Leane Kurnik, 4.a


10

OTROCI SO V 4. RAZREDU ODGOVORNI ŽE ZA MARSIKAJ

Učenci so pisali o svojih odgovornostih, ko so zaključevali 4. razred.

Moje odgovornosti so, da pazim na bratca, da pospravljam za sabo, da redno delam domačo nalogo, da se učim, si redno pripravim stvari za šolo, obiskujem svoje dejavnosti in pazim na hišo, ko gre ati delat ponoči.

Nik Špringer, 5.a Doma: Zjutraj vstanem in zbudim bratca. Ko grem od doma, zaklenem hišo. Ko končam s poukom, grem po bratca in skupaj greva domov. Zvečer grem spat ob vedno isti uri. Ob nedeljah si umivam lase. V šoli: Obujem copate, zbrano poslušam, skrbim za nalogo, ki mi jo da učiteljica.

Nika Toplak, 5.a V šoli sem vsak teden kot reditelj odgovoren za neko delo. Doma sem odgovoren za svoj vrt, za svojo domačo žival in za svoje igrače.

Jurij Gostenčnik, 5.a Odgovorna sem za svojega brata, svojo sobo in igrače in še veliko več.

Elena Majer, 5.a Doma sem odgovorna, da se moram vsak dan učiti in redno opravljati domače naloge. Včasih tudi pomagam sesati, likati, kuhati, obešati perilo. V šoli pa je moja odgovornost, da poslušam učiteljico, sem kot dežurna vsak teden za nekaj zadolžena in ko je konec odmora, sem pripravljena za pouk.

Meta Marija Vajda, 5.a Doma sem odgovoren, da posesam hišo, se učim in naredim nalogo. V šoli pa imam vsak teden kakšno odgovornost.

Amar Trumić, 5.a V šoli: skrbim za določeno stvar vsak teden, skrbim za red in čistočo, delam domačo nalogo. Doma: da počistim in pospravim svojo sobo, delam običajna opravila: sesanje, pomivanje in pospravljanje posode.

Jernej Čarman, 5.a


11

Doma sem odgovorna, da redno pospravim svojo sobo, se učim, naredim domačo nalogo, prav tako pa sem odgovorna, da popazim na svojo mlajšo sestrico. V šoli sem odgovorna, da zbrano poslušam učiteljico. Ta teden pa sem v šoli odgovorna, da pospravim garderobo.

? Moja odgovornost je, da v šoli odpeljem sestrično na kosilo in da grem z njo domov ter včasih pazim nanjo. Ko mame ni, pomijem in pospravim posodo, pospravim svojo sobo, pazim na psičko, posesam, pomagam babici na vrtu, spravim naše muce spat, delam domačo nalogo, se učim, si pripravim torbo in pomagam sestrični pri domači nalogi.

Yelena Oprešnik, 5.a Doma sem odgovorna tako, da skrbim za svojo mačko, pomagam mami pripraviti kosilo in delam domačo nalogo. V šoli sem odgovorna tako, da opravim svojo zadolžitev, skrbim za svoje zvezke in sem tiho.

Kiara Skudnik, 5.a Moja odgovornost doma je, da čuvam sestrico, ko gre mama v trgovino, da pospravim svojo sobo in vzamem perilo iz sušilca. Moja odgovornost v šoli je vsak teden drugačna. En teden brišem tablo, drugi teden nosim malico, tretji pospravljam garderobo, …

Tiana Vogrinec, 5.a Moje odgovornosti v šoli so, da poslušam učiteljico, opravim tedensko zadolžitev in delam naloge. Odgovornosti doma pa so, da pospravim sobo, pomagam babici ali dedku, pri različnih opravilih pomagam staršem in bratcu.

Nika Petrović, 5.a V šoli poslušam in sledim pouku, doma pa poskrbim za potrebščine, da je moja torba pripravljena in se učim. Poskrbim tudi za svojo mačko in za hišo, ko nikogar ni doma.

Tia Satler, 5.a Doma sem odgovoren, da naredim domače naloge, poskrbim za hišne ljubljenčke in za hišo, ko sem doma sam. V šoli poslušam in sodelujem pri pouku in tudi upoštevam šolska pravila.

Jan Potočnik, 4.a Doma obešam perilo, skrbim za muco in papagaja, kosim travo in pomagam kuhati. V šoli pa imam vsak teden drugo zadolžitev. Ta teden skrbim za tišino. Lahko bi tudi brisal tablo, prinesel sveže sadje, nosil malico ali kaj drugega.

Tian Kovač, 5.a Moje odgovornosti doma so, da odnašam smeti, zlagam oblačila na obešalnik in pomagam mami in atiju kuhati. Odgovornosti v šoli pa so, da sem med poukom tiho, se ne lovim med odmori, se ne pretepam, izzivam, izsiljujem ali grozim sošolcem, da poslušam učiteljico.

Lan Dukarič, 5.a


12

V šoli sem vsak teden odgovoren za drugo zadolžitev, doma pa moram paziti na brata, da se mu kaj ne zgodi. Sem predsednik razreda.

Anej Sentič, 5.a Doma skrbim za bratca, ki je star 1 leto, naredim domačo nalogo in pospravim posodo. Moja odgovornost v razredu je vsak teden drugačna, kot je brisanje table, delitev učbenikov, …

Larisa Finžgar, 5.a V šoli sem odgovorna za potrebščine, doma pa se učim. Vsak dan si pripravim torbo. Zjutraj se oblečem in si naredim frizuro.

Tija Lederer, 5.a Doma skrbim za svojo sobo, v šoli pa za svoje zvezke in stvari. Doma tudi skrbim za morske prašičke. V šoli imam vsak teden drugačno dolžnost.

Naja Lederer, 5.a V šoli vsak teden skrbim za eno stvar s kroga. Skrbim tudi za svojo domačo nalogo, za ocene in za svoje vedenje.

Luka Banjanin, 5.a V šoli vsak teden skrbim za eno stvar. Doma moram pripraviti mizo za kosilo, postlati posteljo in pospraviti svojo sobo. Zunaj pa pometem teraso, populim travo okoli bazena in nahranim ribe.

Miha Krajnc, 5.a V šoli sem odgovorna za mizo za malico, to je zelo preprosto. Doma sem odgovorna za pospravljanje in čiščenje sobe.

Eva Lešnik, 5.a


13

SVET ODRASLIH

Svet odraslih je naporen. Vsak dan delajo, delajo in ko pridejo domov, se zaspani vržejo v posteljo. Ubožci! Vendar je za nekaj dobro. Služijo denar, zato da preživimo. Lepo se oblačijo in lepo govorijo. Nekateri pa niso takšni, ampak samo preklinjajo in pijejo alkohol. Za starše so otroci zaklad, pester in veder. Starši skrbijo za nas. Čeprav nas včasih priganjajo, to počnejo za dobro. V svet odraslih bom prešla z zaključenim študijem in zaposlitvijo. V svetu odraslih se bom znašla tudi takrat, ko bom sprejemala resne odločitve in si ustvarjala družino. Dobila sem idejo, kako bi napisala domišljijsko delovanje v telesu odraslih. Odrasli imajo pet svetov za vse.

Prvi svet se imenuje SOČUTJE. Ta svet omogoča, da pri vseh skrbeh (posebno z otroki), povejo pravo besedo.

Drugi svet se imenuje LJUBEZEN. Ta svet je prav poseben. V ta svet pride vsako živo bitje, ki ga ima odrasel rad in za vsakega se najde prostor.

Tretji svet je VESELJE.

V tem svetu se odrasli najbolj sprostijo. Tukaj se ustvarja vse veselje in smeh. Četrti svet se imenuje RESNOST IN DELO.

Ta svet deluje, ko se ne držiš svojih dolžnosti. Kadar se nam, otrokom, ne da učiti, se prelevijo v resne poslovneže. Takrat z njimi ni heca!

Zadnji in največji pa je DRUŽINA. Ta svet je največji in v njem se nahaja vse v zvezi z družino. Ta je moj najljubši.

Vsak odrasel ima svojega čuvaja. Čuvaj je čisto obraten, kot je odrasel. Če je odrasel resen in tih, je njegov varuh poskočen, vesel in glasen. Varuh skrbi, da vse poteka gladko. Poskuša te umiriti pred razgovorom ali testom. Ponavadi je varuh otročji. Zato ljudje pravijo, da odrasli skrivajo otroka v sebi.

Sara Svena Soršak, 5.a


14

Svet odraslih je zelo naporen, ker morajo hoditi v službo, paziti otroke in še druge obveznosti. Vsi ljudje imajo dobre in slabe navade. Dobre navade so pomivanje posode, pospravljanje stanovanja, sprehajanje psa, ... Slabe navade pa so uživanje alkohola, kajenje, igranje iger na srečo,... In teh slabih navad se je zelo težko odvaditi. Odrasli imajo več obveznosti in skrbi kot mi otroci. V službo hodijo zato, da preskrbijo sebe in nas. Kupujejo hrano, plačujejo položnice in skrbijo, da je hiša čista in pospravljena. Otroci imamo skrb, da se učimo in hodimo v šolo. Jaz včasih pomagam doma, tako da pospravim in posesam svojo sobo, pobrišem prah, ... Odrasli imajo tempo skozi celoten dan in ponavadi nimajo časa za počitek. Zjutraj vstanejo, nam pripravijo zajtrk, poskrbijo, da pridemo varno v šolo, in grejo v službo. Po prihodu iz službe skuhajo kosilo, pospravijo stanovanje in se popoldne posvetijo nam. Pomagajo nam pri šolskih obveznostih. Proti večeru se igramo kakšne igre ali igre na prostem. Nato je čas za večerjo in potem spanje. Svet odraslih je naporen in vesel sem, da sem še otrok in uživam v otroštvu, tako kot so nekoč moji starši. Tudi jaz bom odrasel in bom skrbel za svoji družino, a do takrat bom še užival.

Nino Skrinjar, 6.a Odrasel postaneš, ko dopolniš 18 let. Jaz mislim, da je biti odrasel zelo dolgočasno. Moraš plačevati davke, položnice in hodiš v službo, ki je težja od šole.

Rene Roter, 6.a

KAKO OTROCI VIDIJO DELO SVOJIH STARŠEV? Moja starša se zelo rada igrata z mano in mojo sestro. Včasih pa moj ati dela za službo. Seveda mu pustimo in ga ne motimo, ker je služba pomembna. Seveda, pozabil sem na svojo mamo. Mama v službi naredi vse, kar mora. Zamujam na trening, adijo!

Matija Puh, 3.a Moja mama piše različne papirje za vrtec. Doma gleda televizijo in dela domača opravila. Z njo igram badminton. Nima rada likanja, rada pa kuha. Ata ureja papirje.

Lun Ledinek, 3.a Moj ati je kontrolor leta. Dela na letališču. Gleda letala, da se ne zaletijo. Moja mami dela v gostilni. Prodaja pijače in sendviče. Alina Tutić, 3.b Ata dela na vrtu, mama pa kuha. Z atijem igrava nogomet, z mamo pa štiri v vrsto. Skupaj igramo nogomet. Ata nikoli ne lika, mama pa nikoli ne

dela na vrtu. Ata se več ukvarja z mano. Želim si, da bi se lahko vozil z motorjem. Tega ne morem, ker sem premalo star. Mama se v prostem času še igra z mano. Dela v bolnišnici. Pomagam sesati.

Luka Kodrič, 3.a Moja babica je medicinska sestra. Moj dedi dela v Boxmarku.

Nejc, 3.b


15

Moja mami printa papir in prodaja avtodele. Doma pa pripravlja večerjo, pere perilo... Moj ati dela v pisarni in večkrat prevaža tovor v tuje države. Doma pa peče na žaru, kosi, kuri, nama z bratom meče žogo v trampolin ...

Lila Bele, 3.b Atiju je ime Bojan, mami pa Julija. Ati je po poklicu gozdar, mami pa cvetličarka. Ob prostem času se ukvarjata z nama. Z atijem vedno pregledava torbo. Z mamo riševa. Ati se bolj ukvarja z mano. Želim si, da bi ati in mami živela skupaj. Pomagam jima pospraviti, postlati in pomesti. Mami noče pospravljati. Ati noče lagati. Rad bi, da se crkljamo skupaj.

Žiga Toplak, 3.a Moja mami pere, ati pa dela na računalniku. Moja mami in ati delata v firmi. Moj ati dela tudi v delavnici. Moja mami telefonira z Avstrijci in Nemci. Hana, 3.b Moj ati je policist. Dela v Slovenski Bistrici. Vozi se v avtomobilu, včasih tudi v kombiju. Lovi roparje.

Aljaž, 3.b Ime mi je Nina. Pišem se Savič. Moji mami je ime Mira in mojemu atiju Simon. Mama je po poklicu učiteljica, ati pa je bankir. Mama lika, kuha in podobno. Skupaj pomivata okna. Moj ata dela v Avstriji za vikend ali tudi v petek. Moj ata dela na vrtu. Skupaj se igramo zunaj. Rada bi, de se gremo skupaj kopat.

Nina Savič, 3.a Moja mami po poklicu prodaja knjige. Moja mami doma pere pirilo, kuha in čisti. Moj ati dela pri prijateljici Hani v firmi.

Neja, 3.b Moji mami je ime Slavica, atiju pa Jure. Mamica dela v Tušu, ati pa v slovenski mlekarni, Mami kuha, pomiva posodo, pere oblačila, včasih lika, pometa in sesa. Ati pa sesa, včasih kuha, pospravlja oblačila. Mamici pomagam kuhati in sesati in atiju včasih kuhati. Enako veliko se družita z mano. Skupaj igramo družabne igre. Spremenila bi, da mamica in ati ne bi toliko delala.

Špela Štorgelj, 3.a Moji starši veliko delajo. Moj oči ima več služb. Dela na Evroplakatu, Rock radiu, Radiu Center. Moja mami pa dela doma: sesa, čisti, pospravlja ... Včasih gre moja mami v Šolo za gospodinjstvo in turizem ter pomaga delati dekoracije.

Zarja, 3.b Moji starši delajo v banki. Ta banka se imenuje Nova KBM. Moj ati je šef banke.

Rok, 3.b


16

Moja mami je farmacevtka. Ljudi zdravi – a ne zaradi denarja ampak zato, ker jo veseli zdravljenje – farmacija. Ati dela igrice, ki jih je treba plačati. V prostem času doma dela nove kopalnice, barva ograjo, ureja trampolin... Mami pa z mano barva mandale. In kmalu bova postali pravi mojstrici.

Ela, 3.b Ime mi je Ula, pišem se Hribernik. Moji mami je ime Manica in piše se Lemut. Ati je Rok, piše se Hribernik. Mama je po poklicu profesorica biologije in kemije, ati pa kriminalist. Z mamo se zelo rada igram skrivalnice, z atijem pa nogomet, a se ne morem, ker se mu ne da. Rada grem tudi z njim na sprehod, medtem ko mama kuha. Ata doma sesa, jaz pa pomagam kuhati. Zelo rada bi se škropila z vodo, pa mi ne dovoli, ker misli, da je voda mrzla. Moja mama noče barvati, ata pa noče likati.

Ula Hribernik, 3.a Ime mi je Lana. Moji mami je ime Darja. Dela v vrtcu Otona Župančiča. Mojemu očetu je ime Renati in je po poklicu avtomehanik. Moja mama kuha in pospravlja. Živim še z babico Marijo, dedkom Leonom in bratom Gorazdom. Mami ima več časa zame. Z njo bi rada igrala bobne, a je ji ne da, ker je utrujena, ko pride iz službe. Spremenila bi, da bi lahko vsak vikend šli na morje. Jaz pomagam pri hišnih opravilih: kuham, umivam okna, likam, pomivam posodo.

Lana Šnuderl, 3.a Moja mami je po poklicu čistilka in šivilja. Najraje ima obe službi. Z njo delata tudi ati in babi, včasih tudi jaz. Moj ati vozi kombi in s kombijem dostavlja pakete. Atijevi službi se reče TNT.

Doroteja, 3.b Moja mami dela v Avstriji. Moj ati je hišnik v moji šoli. Ata gleda, če so kače v potoku. Mama je vedno na računalniku, ali pa greva v trgovino.

Aley, 3.b Mojemu atiju je ime Aleksander, mami pa Vanesa. Želim si, da bi moj ati igral nogomet. Mama se ne more kopati, ker mora čuvati mojega mlajšega brata Roka. V hiši nas je pet otrok: jaz, Patrik, Tian, Nik in Rok. Moja starša se lahko igrata z mano, ko imata dopust. Takrat se lahko igram Monopoly. Moj ata dela v službi pri Voglarju, ki dela hiše. Mama nima službe, zato opravlja hišna opravila.

Mai Hercig, 3.a Moja mama je po poklicu odvetnica. Moj oče prodaja drva in pelete. Doma je mama rada na računalniku... Očeta pa rade kličejo stranke. Starši se tudi radi ukvarjajo z mano in mojo sestro. Moj oče rad peče na žaru.

Maruša Štelcer, 3.b Moj ata in mama kupita razbite avte, jih popravita in prodata. Moj ata na računalniku naredi veliko ponudb.

Julija Zelenko, 3.b


17

Moja mami je prodajalka, moj oče pa inženir. Oče doma veliko reči naredi s pomočjo računalnika, telefona ... Mama pa kuha in čas preživi zunaj z mano in mojo sestrico. Moji sestrici je ime Lavra, mamici Tadeja, oče je Darinko.

Julija Stich, 3.b Moji mami je ime Tina in mojemu atiju Denis, meni pa Špela in sestri Urška. Mama dela rojstne dneve, doma pa lika in kuha. Ata pa v službi dela zato, da bi lahko šli na morje, doma pa pomaga mami kuhat. Jaz lahko kuham in preoblečem posteljnino, ne smem pa likati. Skupaj se igramo. Ne moremo se skupaj žuliti. Želim si, da bi se skupaj žulili.

Špela Rajšp, 3.a Moji mami je ime Anja in mojemu očiju Jernej, meni Lana, moji sesdtrici pa Nika. Moja mama je po poklicu učiteljica angleščine. Ata popravlja elektromotorje. Ata ne mara likanja, mama pa pometanja. Z atijem se rada vozim z električno rolko. Z mamo rada kuham. Z vsemi rada kolesarim in hodim na sprehode. Ne smem likati dolgih stvari. Želim, da bi se več družili, da bi na morju imeli apartma in da Nika ne bi bila več nagajiva.

Lana Sorko, 3.a Moji mami je ime Milojka, atiju pa Maksa. Mami in ati se oba enako ukvarjata z mano. Mama čisti, ati pa dela na vrtu. Skupaj jemo kosilo. Želim si, da bi z atijem in mamo šli lovit ribe. Mama v službi čisti, ati pa popravlja strehe.

Andreja Šajher, 3.a Mama bere knjige. Ata je inženir, mama pa dela v pisarni. Ata sedi za računalnikom, mama rada kuha. V prostem času gleda ata televizor. Mama rada teče. Ata se rad vozi v službo in mami tudi.

Katarina, 3.b Moji mami je ime Martina, atiju Jure, moji mačehi pa Katja. Meni je ime Klemen. Moja mačeha ima najmanj časa in se največ ukvarja z mano, ati pa ima največ časa in se najmanj ukvarja z mano. Mama pa je krasna. Poskusi si vzeti največ časa samo zame. Mačeha dela na sodišču, ati v banki, mama pa ureja ljudi pred kamero. Mačeha se z mano igra različne igre, ati kdaj igra z mano PS4, mama pa me odpelje na igrišče. Moja mačeha lika, ati sesa in mami mi pomaga kuhati, jaz pa pripravljam mizo za kosilo. Želim si, da me ati nauči tenis. Mami pa, da ne bo toliko za telefonom in da postanem mali za pozornost od staršev.

Klemen Vrhunec, 3.a Moja mama je po poklicu natakarica, ati pa je električar. Moja mama ob prostem času kuha, ati pa pere avte in motorje. Ati tudi uporablja računalnik in telefon.

Lana Lukić, 3.b Moji mami je ime Anita, atju pa Dani. Mama doma dela hišna opravila: sesa, kuha, sprehaja psa in postelje postelje. Službo opravlja kar od doma. Ati doma opravlja drugačna opravila in prav tako sprehaja psa. Službo opravlja v tujini. Jaz pomagam tako, da sesam.

Tiara Anasstasia Marhold, 3.a


18

VELJA KAR, IMAŠ V ŽEPU, ŠE VEČ PA, KAR NOSIŠ V SRCU

Najprej nisem vedel, kaj ta pregovor pomeni, zato sem šel vprašat mamo. Povedala mi je, da prvi del (velja kar imaš v žepu) pomeni denar in ostale stvari, ki si jih lahko z denarjem kupiš, drugi del (še več pa kar nosiš v srcu) pa pomeni zdravje, prijateljstvo, modrost … Torej ta pregovor pomeni, da lahko imaš nekaj v žepu, a bolj boš cenjen, če si radodaren, prijazen, spoštljiv, … Več pomeni zdravje, prijaznost in takšne stvari, kot pa denar. Da sem tak, me učijo starši. Ne smem se ravnati po denarju in misliti samo na sebe. Moram misliti tudi na druge.

Nik Bratuša, 6.a Ljudi ocenijo po tem, koliko imajo v žepu. Radi se družimo s tistimi, ki imajo dosti denarja, lepe hiše, dober avto… Za te ljudi mislimo, da so zelo srečni in prijazni. Vsak dan poslušamo ali beremo o ljudeh, ki so ostali brez službe, stanovanja, hrane, oblačil… Kdo jim pomaga? Ponavadi tem ljudem pomagajo tisti, ki tudi sami nimajo dosti. Ko so lani zbirali oblačila, obutev in hrano za begunce, sva v zbirni center z mamo odpeljala nekaj oblačil in hrane. Tam nisva videla ljudi z velikimi, lepimi avtomobili. Večina je bilo takšnih, ki tudi sami nimajo dosti. Niso bili oblečeni po zadnji modi in tudi niso imeli najboljših avtomobilov. Nekateri so stvar prinesli tudi peš. Po televiziji smo poslušali, da so pomagali predvsem tisti, ki bi pomoč potrebovali sami. Ponavadi si želimo za prijatelje tiste, ki imajo dosti, dosti denarja in premoženja. To ni prav. Vedno bi morali gledati, kakšen je po srcu. Že stari pregovor pravi, da pravega prijatelja spoznaš v nesreči. Zato pa ta pregovor, VELJA, KAR IMAŠ V ŽEPU, ŠE VEČ, KAR NOSIŠ V SRCU, res velja.

Jakob Hrastnik, 6.a Ta pregovor pomeni, da ne smemo biti skopuški. Največje bogastvo je družina. Ne smemo se veliko kregati, raje se imejmo radi in lepo živimo. Mi se doma ne kregamo veliko, zato smo stečni, se imamo radi in uživamo. Vse si delimo in se skupaj zabavamo. Igramo Monopoly, sestavljamo puzzle, igramo Enko, Rummy in Človek ne jezi se. Če kdo zboli, mu pomagamo, skuhamo čaj ali juho in ga razvajamo, dokler ne ozdravi. Imam babico, ki je stara 80 let. Najbolj je srečna, ko ji prinesem v posteljo kakšen jogurt ali skodelico mleka. Osrečuje me, da lahko komu pomagam, saj nikoli ne vem, kdaj bom sama potrebovala pomoč, toplo besedo ali objem.

Manja Fekonja, 6.a


19

Jaz mislim, da ta pregovor pomeni, da veljaš, če imaš veliko denarja, še bolj pa, če si

plemenit, odprtega duha in pomagaš drugim.

Ko sem iskala odgovor, sem vprašala mamo. Odgovorila je, da pomeni to, kar sem že napisala. Kaj več ne morem povedati, ker mi internet ni dal podatkov. Da pa ne bom imela tako kratkega eseja, bom napisala pravljico o življenju princa Siddharthe oziroma BUDDHE. Nekoč je živel princ Siddhartha. Bil je zelo bogat in ni poznal revščine, bolečine, smrti in drugih žalostnih občutij, saj je živel v gradu, okoli katerega je stal ogromen zid. Siddhartha ni vedel, kaj se skriva za zidom. Ves čas se je spraševal: »Je to to? Dragulji in drage obleke? Kaj pa revni? So zadovoljni? Sem jaz bolj srečen od njih?« Ko je o tem povprašal učitelje in

svetovalce, so mu govorili, da je popoln, pameten in najsrečnejši človek na svetu. A to ga ni zadovoljilo. Kljub prepovedim je odšel med navadne ljudi. Družil se je s trgovci in kmeti, filozofi in pijanci, modreci in bedaki, bogataši in reveži. Vsi so govorili hočem, želim, potrebujem v smislu materialnega premoženja. Tako je minilo veliko let. Nekega dne pa je spoznal brodnika, ki je prevažal ljudi z ene na drugo stran reke. Obleke on denar, ki ga je dobil, je razdelil revežem. Ko ga je Siddhartha vprašal, zakaj je tako srečen, ko pa nima denarja, mu je odgovoril, da zato, ker je še vedno otrok in otroci ne rabijo denarja. Tako je Siddhartha spoznal, da je pravo bogastvo, če imaš odprtega duha, počneš plemenita dejanja in si dober. Zdaj pa upam, da veš, da denar ni pravo bogastvo!

Neža Musil, 6.a Mislim, da prvi del pregovora, kar imaš v žepu, pomeni, da velja, če imaš nek predmet oziroma stvar, denar, avto, knjige, televizijo, ... . Drugi del pregovora, še več, kar nosiš v srcu, pa pomeni, da imaš zdravje, srečo, prijatelje, da si dober po duši. Torej to pomeni, da več velja zdravje, prijatelji in sreča, kot denar. Tega me učita tudi moja starša. Zmeraj mi govorita, da je veliko bolj kot igrače, ki jih imam, pomembno, kakšen sem do drugih, da imam prijatelje, da sem tudi sam dober prijatelj, da sem prijazen, zdrav, vesel in da se imamo doma vsi radi in smo srečni.

Rok Poštrak, 6.a


20

MIR PRIDE ODZNOTRAJ, NE IŠČI GA ZUNAJ (Buddha)

Nisem vedela, kaj pregovor pomeni, zato sem pogledala na internetu. Na njem nisem našla ničesar, zato sem vprašala mamo. Mama mi je rekla, naj še enkrat pogledam na internet, ampak naj tokrat ne na pišem pregovora, ampak Buddha. Z mamo sva pogledali in nekaj sva si prebrali o budizmu. Budisti so ljudje, ki verujejo v Buddho. Buddha ni bog, ampak je bil resničen človek, bil je plemič. Budisti se sproščajo in umirjajo z jogo. In zdaj sem razumela, kaj pregovor pomeni. Buddha je želel povedati, naj poiščemo mir v sebi in naj ga ne iščemo zunaj sebe. Tako naredijo tudi budisti, ko meditirajo, imajo mir v sebi. Tudi če je okoli njih vse glasno, se skoncentrirajo na mir v sebi, torej ga ne iščejo zunaj. Poiščejo ga v glavi in potem se celo telo sprosti. Zaupajo vase in razmišljajo samo o sebi in jih ne zanima, kaj se dogaja okoli njih.

Zarja Puh, 6.a

Da bi izvedela, kaj pomkeni ta pregovor, sem vprašala mamo in babico. Pogledala pa sem tudi na internet. Uporabila bom odgovor z interneta in mamino mnenje. Mama mi je rekla, da to pomeni, da moraš umiriti svoj notranji svet, pa boš živel v miru, ne glede na to, kaj se dogaja okoli tebe. Slabe stvari, ki se dogajajo okoli tebe, ne bodo vplivale nate, če boš pomirjen v sebi. Na internetu pa je pisalo: Mir je odgovor, ki lahko pride le iz notranjosti. Mir prihaja od znotraj. Ne iščite ga zunaj. Boljše od tisočih besed je ena sama, ki prinese mir. Tisti, ki je brez užaljenih misli, je zagotovo našel mir. Zdi se mi, da je ta pregovor zelo poučen. Ta pregovor mi je zelo všeč, ker tudi jaz najdem mir v sebi. Npr. ko sedim ali ležim in je okrog mene tišina ali pa ko berem knjige. Ko sem mirna in ko najdem mir v sebi, se počutim sproščeno. Ta občutek je zelo dober.

Anamari Tone, 6.a Najprej sem razmišljala, kaj ta pregovor pomeni, in se mi ni niti malo svitalo, nato pa sem počasi nekaj namislila. Nisem čisto zaupala vase in sem za vsak primer vprašala še mamo. No, odgovor je bil takšen: Mir pride od znotraj, ne iščite ga zunaj pomeni, da lahko po svetu zastonj iščeš mir, srečo, ljubezen, če v sebi nisi miren, srečen,… Podobna sta mu pregovora Sreče ne išči zunaj, ampak znotraj sebe in Najprej moraš ceniti sebe, šele nato druge, če boš cenil sebe, boš tudi druge. Pri Veseli šoli sem prebrala še en podoben Buddhin pregovor in sicer gre takole: Bogastva ne išči zunaj npr. denar, zlato, diamanti,…, bogastvo išči znotraj sebe, recimo to notranje bogastvo je družina, so sorodniki, prijatelji, … Za mene to sicer velja, saj sem kar mirna, ampak včasih se vseeno razburim in nisem mirna in takrat v sebi nimam miru.

Hana Kamplet Lešnik, 6.a


21

O tem pregovoru ni vedel noben od mojih staršev, zato sem pogledala na internet. In opisala bom razmišljanje o tem, kar si misli Budha.

Ničesar ne verjemite, ne glede na to, kje ste prebrali, ali kdo je to rekel, tudi če sem to rekel jaz – dokler se to ne sklada z vašim mišljenjem, razmišljanjem in z vašim zdravim razumom.

Tri stvari se ne morejo dolgo skrivati : Sonce, Luna, resnica.

Mir pride od znotraj, ne iščite ga od zunaj.

V celem vesolju ne boste našli osebe, ki bi bolj potrebovala vašo ljubezen kot vi sami.

Ne obstaja preteklost ne prihodnost, so trenutki, v katerih se nahajate zdaj.

Kar mislimo, to postanemo.

Tisti, ki živijo modro, se ne bojijo smrti.

Če bi bili sposobni videti lepoto v cvetu, bi se naše življenje spremenilo.

Osvojiti sebe je večja naloga, kot druge.

Nihče nas ne more rešiti, le mi sami. Moje mnenje o tem je, da včasih mir najdem. A me to včasih pomiri, včasih pa ne. Mene zelo pomirijo konji, zaradi tega vedno, ko sem zraven konjev, najdem mir v sebi. Ker imamo, kjer živim, blizu kmetijo, vedno v sebi najdem mir.

Tija Žnuderl, 6.a

Za naše mirno življenje smo odgovorni mi sami. Sami lahko veliko naredimo za naš notranji mir. V današnjem času je okoli nas veliko slabih stvari in dogodkov, kot so nesreče, vojne, terorizem, ... Vsemu negativnemu se moramo čim bolj izogibati, saj le tako poskrbimo za naš notranji mir. To dosežemo tudi tako, da se sprehodimo, telovadimo, preberemo kakšno lepo knjigo, se družimo s prijatelji, ... Zavedati se moramo, da nihče drug ne bo poskrbel za naš mir, kot mi sami. Svoj mir bomo ustvarili tudi, če bomo komu pomagali – učna pomoč, pomoč starejšim, prostovoljstvo, ... – tako bomo srečnejši.

Neža Kaiser, 6.a


22

NAVADE SO NA ZAČETKU PAJČEVINE, NA KONCU NA KONCU PA VRVI

To je angleški pregovor. Kaj so želeli povedati s tem pregovorom? Veliko naših navad se oblikuje že v otroštvu (pajčevine). Te navade se s časom spletejo in nastanejo vrvi. Zelo pomembno je, kakšne navade razvijamo – spletamo, ker kasneje v življenju navade težko spreminjamo.

Neža Kaiser, 6.a Ko sem začel razmišljati o pregovoru, mi sploh ni bilo jasno, kaj to pomeni. nisem si znal razložiti, zakaj naj bi navade bile pajčevine ali pa vrvi. Potem sem se pogovaril s starši in prijatelji in zdaj razumem. Ko se nekdo odloči, da bo pretekel maraton in pred tem sploh še ni nikoli tekel, se mu to zdi zelo težka naloga. Prve dni, ko začne teči, je zelo utrujen, nima kondicije in ne preteče niti petsto metrov. Marsikdo obupa zelo hitro in neha teči. To pa zato, ker še ni navajen toliko se gibati. Ampak če si vztrajen, lahko pridobiš kondicijo, telo se navadi na napor in ti ni več težko tekati. Navada postane močna kot vrv, ki se težko pretrga, na začetku pa je bila tanka kot pajčevina. Zdaj sem vesel, ker vem, kaj ta pregovor pomeni.

Rok Poštrak, 6.a Ta pregovor mi ni bil znan, dokler ga ni učiteljica zapisala na tablo. Po moje, bi ta pregovor ljudem rad povedal,da ko se nečesa navadiš, je navada vedno težje odvadljiva. Torej, ko z nečim začneš, ne moreš več nehati. Naprimer tek, kajenje, pitje alkohola, učenje,... Prvi primer: Lina je s svojimi prijateljicami odšla v diskoteko. Vsa zaspana je poskusila kaditi. In naslednjič zopet ... Začela je postajati odvisna. Odvisnosti bi se lahko izognila tako, da sploh ne bi vstopila v diskoteko. Drugi primer: Lara se je odločila, da bo vsak dan pretekla 6km. Navadila se je in tako storila nekaj koristnega za svoje telo. Pridobila je energijo in pokurila maščobe. Navade so lahko dobre ali slabe. Pomembno je, da ne pridobivamo slabih navad, ki bi se razvile v odvisnost, ampak živimo zdravo.

Tjaša Kolarič, 6.a


23

Tako so se navduševali v 2.b razredu.

TAKO O POKLICIH RAZMIŠLJAJO DRUGOŠOLCI

V 2.a pa so glasovali takole: Pia in Ema bosta vzgojiteljici. Jaka in Nejc bost policista. Nika, Nisa, Maša, Špela in Luka bodo prodajalci. Tilen, Anej in Lan bodo gasilci. Matic in Mai bosta nogometaša. Tijan in Tilen bosta drvarja. Tinkara bo farmacevtka, Rene zdravnik, Marko zobozdravnik. Luka bo boksar, Ben vojak, Ava jahačica, Tia pa računovodja.

Tanaja Artiček TRGOVKA Lucas Biderman da Costa NOGOMETAŠ

Jaka Bratuša KITARIST

Hana Drevenšek VOJAKINJA

Maks Glazer NOGOMETAŠ

Aria Golob Zimet ZOBOZDRAVNICA

Filip Ivanjko POLICIST

Anže Javšnik NOGOMETAŠ

Maja Kelc UČITELJICA

Mihael Klančič NOGOMETAŠ

Urška Kniplič Hegediš VETERINARKA

Naja Koren UČITELJICA

Aleksej Koroša PRODAJALEC KERAMIČNIH PLOŠČIC

Maša Leskovar ŽIVINOZDRAVNICA

Luka Lorenci ŠEF POLICIJE

Lina Matjašič VETERINARKA

Ula Onič VETERINARKA

Filip Robnik NOGOMETAŠ

Žana Šalamon VETERINARKA

Miha Špes BOKSAR

Tjaž Štiberc NOGOMETAŠ

Gal Pavel Topolnik HOKEJIST

Tibor Zep REŠEVALEC IZ VODE

Nace Žohar NOGOMETAŠ


24

GASILCI Sem Nika in sem gasilka. Že pet let sem članica prostovoljnega gasilskega društva Bistrica ob Dravi. V gasilskem domu imamo vaje vsak četrtek po eno uro. Vadimo prenos vode, vajo z vedrovko, topografske znake, tri različne vozle (jamborski, tkalski in tesarski), vajo razvrščanja ipd.

Hodimo tudi na tekmovanja. Obstajata dve različni vrsti tekmovanj: orientacija (tam delamo vajo z vedrovko, vežemo vozle in gledamo na kompas) in mokra vaja (tam pa prenašamo vodo, se razvrščamo in delamo vajo z vedrovko). Gasilka sem zato, ker so vsi doma in ker je zabavno. Vsako leto pa gremo na končni izlet.

Nika Toplak, 5.a

ČE SREČO DELIMO, JE NIKOLI NE ZMANJKA

Srečko je bil fant, ki je bil zelo srečen, drugi v njegovi vasi pa ne preveč. Njegova vas je bila zelo majhna in vsi v njej so bili zagrenjeni in tečni. Srečku sta umrla starša, vendar je bil vseeno vesel, ker je vedel, da sta vedno z njim v njegovem srcu. Živel je pri babici in dedku, ki sta bila takšna kot on. Ni pa imel prijateljev, ker so bili vsi nesramni in temačni. Želel si je prijatelja svojih let, a ga na žalost ni imel.Vseeno je upal, da ga bo kdaj srečal. Nekega dne, pa je drugim otrokom povedal, da je življenje tudi zabavno in veselo. Oni pa so ga izzvali: »No, pa nam pokaži!« Srečko je začel plesati in peti ... počasi so se mu pridružili tudi drugi. Peli so in plesali in se zabavali. Srečko je bil zelo vesel, ker je imel po tem veliko prijateljev. Otroci so to pokazali svojim staršem in na koncu je vsa vas žarela od veselja in zabave.

Yelena Oprešnik, 5.a »Kaj je sreča? Ali sem srečen?« se velikokrat vprašam. Če dobro pomislim, sem srečen vsak dan. Za srečo ni potrebno veliko, že majhna stvar ali lepa beseda lahko človeka osreči. Tudi pri meni je tako. Če dobim dobro oceno, sem srečen jaz, prav tako je srečna vsa moja družina. Če me starši pohvalijo, sem prav tako srečen in srečni so tudi moji starši. Tako je tudi pri drugih stvareh. Če se na primer spomnimo na prijateljev rojstni dan, mu pričaramo nasmeh na obraz. Mislim, da je to tudi sreča. Srečen ne moreš biti sam, zato je pomembno, da jo delimo in je zato nikoli ne zmanjka.

Miha Krajnc, 5.a Z besedo sreča označujemo vesele, zabavne, pozitivne dogodke. Sreča je nekaj, česar ne moremo kupiti, narediti, ampak lahko v njo le verjamemo ali upamo, kar


25

pokažemo s svojim načinom življenja. To pomeni, da si prijazen, ne gledaš samo na sebe, ampak vidiš tudi druge, če so žalostni jih potolažiš, če potrebujejo pomoč, jim pomagaš, ... Jaz kot otrok delim srečo tako, da sem v šoli priden, spoštujem in poslušam starše, v zahvalo pa od staršev in najbližjih dobim nasmeh in toplino. Ker ne vidimo v prihodnost in ne vemo, kaj nas čaka jutri, je sreča pomemben del življenja. Da pa si srečo zaslužimo, je pomembno, da jo znamo deliti in predvsem privoščiti drugim.

Nik Špringer, 5.a Sreča je lepa stvar in dobro je, če smo vsi vedno srečni. A se najde razlog, da smo žalostni. Zato je dobro imeti ob sebi nekoga, ki nas bo pomiril in potolažil. Moj dedek je bil res dober mož. Vsi smo ga imeli radi. A zbolel je za hudo boleznijo in kmalu umrl. Takrat se mi je podrl svet. Še v šolo nisem hotela. Še nikoli nisem bila bolj žalostna. Cele dneve sem žalovala za njim, za nič drugega mi ni bilo mar. Potem je k meni prišla moja najboljša prijateljica. Že njen obisk me je razveselil, a sem se še vedno držala kislo. Obnašala sem se tako, kot bi bili skregani. Ona pa je bila dobre volje, da bi me razveselila, saj je vedela za mojo izgubo. Čez nekaj časa sva se le začeli igrati in nalezla sem se njene sreče. Igrali sva se, se pogovarjali, si pripovedovali smešnice ... Končno sem postala srečnejša, saj je srečo delila z mano. Morda, če bi jo hotela obdržati samo zase, jaz nikoli ne bi bila srečna. Imela sem nekoga, ki mi je pomagal, me potolažil in pomiril, z mano delil srečo. Še vedno sem ji hvaležna.

Kiara Skudnik, 5.a Če smo prijazni do drugih, bodo tudi oni do nas. Kar pa pomeni, da bomo vsi srečni. In če boš do vseh prijazen, boš imel več prijateljev, če imaš prijatelje, si srečen. Torej, ko boš do nekoga prijazen, bo on srečen, zato boš delil srečo. Torej, če boš delil srečo, ti je nikoli ne bo zmanjkalo.

Lan Dukarić, 5.a Sreča je razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja. V primerjavi z veseljem je bolj dolgotrajno stanje, ko se nam sam od sebe na obraz nariše nasmešek. Ko sem razmišljal, ali sem srečen in kdaj sem nazadnje bil srečen, sem se spomnil na včerajšnji dan. Začelo se je s kosilom. Mama je pripravija mojo najljubšo jed, tortilje. Takrat sem bil vesel in rekel, da je danes srečen dan. Nato sem popoldan preživel ob branju dobre knjige in počutil sem se dobro. Zvečer sem izvedel, da gremo v Kidričevo, saj je dedek zbolel, babice pa ni bilo doma. Odšli smo k njemu, da ne bo sam. Ko smo prišli, se mu je na obrazu narisal nasmeh in je čisto pozabil na boleč hrbet. Skupaj sva gledala televizijo in igrala karte. Bil sem srečen, da sem z dedkom, in dedek, da sem ob njem. To, da je bil dedek srečen, pomeni, da sem delil srečo. Zaradi tega sem bil še bolj srečen. Kar pomeni, da sreča ni kot denar, ki ga je vedno manj, če ga delimo. Ampak je sreča prav posebna stvar, ki je z deljenjem nikoli ne zmanjka. Podobno kot hrane v pravljici Mizica pogrni se. Sreča je lahko marsikaj: opoteča, slepa, lahko te doleti, a je prav gotovo nikoli ne zmanjka – lahko te le zapusti. Zato je prav, da smo pogosto veseli, ker veselje in sreča sta dobra prijatelja in vedno hodita na okrog v paru.

Jurij Gostenčnik, 5.a


26

NADALJEVANJE ZGODBE...

V razredu so pisali narek. Okno je bilo odprto in svež zrak je prijetno žgečkal rdeča lica učencev. Vsi so sledili narekovanim besedam, le Miha je videl pred seboj bel obrazek, obdan z dolgimi lasmi in s parom velikih modrih oči... ... Nato je Miha ugotovil, da pred njim stoji prestrašena Zlatolaska. Miha ni mogel verjeti svojim očem. Odšel je k umivalniku in se poškropil po obrazu. Ko je vprašal Zlatolasko, kako je prišla iz risanke, mu Zlatolaska ni mogla odgovoriti, ker ni bil v njenem svetu. Zlatolasko je videl samo Miha, ostali učenci pa so se samo čudili, s kom se pogovarja. Zlatolaska je Miho potegnila k sebi in ga odpeljala v svoj pravljični svet. Tam jo je Miha lahko razumel. Povedala mu je, da so čarovniki napadli Zlatolaskino vas. Odpeljala ga je v grad, kjer so bili postavljeni meči in ščiti. Tako se je vojna med vitezi Zlatolaske in čarovnice začela. Vitez Miha je premagal čarovnico. Ker je čarovnica začarala njene viteze, so po njeni smrti izginili. Tako so zmagali vitezi prijazne strani. Medtem ko so se meščani zahvaljevali, je Miha izginil, za sabo je pustil samo meč in ščit. Tako se je Miha spet znašel v šoli, učiteljica in sošolci pa so čakali na odgovor.

Nika Petrović, 5.a

… Zagotovo se sprašujete, le kaj zdaj Miha gleda. No, kmalu vam bo vse jasno. Miha je bil močno zaljubljen v Niko, ki je sedela pred njim. Ogledoval si jo je, medtem ko je ona pridno pisala po nareku. Kmalu se je pouk končal in vsi so zdrveli iz razreda razen Nike in Mihe, ki je ostal samo zaradi nje. Pristopil je k njej in jo vprašal, če jo lahko pospremi do doma. Nika je rekla, da lahko, če že vztraja, in sta šla. Na poti sta postala prava prijatelja, družila sta se še preveč. Miha ni imel časa za druge prijatelje in Nika prav tako ne. Postala sta res najboljša prijatelja in morda tudi kaj več.

Njuno prijateljstvo je bilo res neskončno in ju je vodilo na sprehod. Sprehajala sta se po gozdni potki, pod pisanimi drevesi lepe jeseni. Tam sta se usedla in romantika v gozdu ju je peljala k poljubu. Miha je zaprl oči in ko jih je odprl, se je znašel v svoji klopi v razredu. Učiteljica pa se je drla na njega. Miha je dojel, da so to bile le sanje. Najlepše sanje, ki jih je kdaj koli sanjal. Ampak morda pa so bile te sanje le malo resnične, saj je Nika prišla do njega in ga nežno poljubila na lice. Miha je končno dobil Nikin poljub, ampak zraven še pripor.

Kiara Skudnik, 5.a


27

MROŽ

Jožef Mrož je nekega deževnega dne odšel na sprehod na plažo. Zagledal je lep kamen, ki ga je moral vreči! Kamen je tako močno padel v vodo, da se je slišalo daleč stran! »Hej! Zakaj si me prebudil?« Jožef se je obrnil. Zagledal je prelepo dekle. Ne dekle. Žensko. Imela je dolge rdeče lase, ki so ji segali do kolen. Oči so bile nebesno modre barve, da kar poletiš vanje. Usta so bila take rdeče barve, kot so polja vrtnic. Obraz ji je sijal kot luč v temi. Bila je zelo visoke postave in bila je zelo suha kot XXXXL bobi palčka. Na telesu je imela slane kaplje - kot zelo slana bobi palčka. Jožef, kot strasten ljubitelj bobi palčk, je samo zijal in skoraj padel na rit! »Joj, kako sem nevljudna,« je začela mladenka »Jaz sem Riba. Riba Nasuhem. In kdo si ti?« »J ... j ... j ... jaz sem Zaljubljen ... Ne, ne, ne! J ... j ... j ... jaz sem J... J ... J ... Jožef« je začel jecljajoč. »Jožef M ... M ... M Mrož. Me veseli.« »Mene tudi, ampak zakaj si me prebudil?« začne Riba z novo temo. Jožef ni rekel ničesar. »V redu brez besednik. Bay!« Riba se je obrnila in ravno v tistem trenutku je zapihal močan veter. Ribi se je odpel zgornji del njenih rumenih dvodelnih kopalk, ki so kar poletele v vetru. »Na pomoč!« je zakričala Riba. Mrož se je zdrznil in planil v lov na kopalke. Kopalke so frčale po nebu, Jožef pa za njimi. Tedaj je ta NLP zamenjal smer! Kopalke so vedno bolj letale k morju. Naš junak se je močno odrinil z nogami in skočil. Njegova aktovka je padla v morje! A tega sploh ni opazil! Njegova srajca in hlače so plapolale v vetru. Novi natikači, ki si jih je kupil tisto jutro, so se mu počasi odpenjali in drseli z nog. Zagrabil je kopalke in padel v morje. Riba je bila navdušena nad njegovim dejanjem. Celo poljub mu je dala! A kaj kmalu je moral Jožef nazaj v hotel na kosilo. Sklenil je, da bo Ribo varoval na vsakem njenem koraku. Sledil ji je dan in noč, ji puščal ljubezenska sporočilca in ji plačeval pijačo. To je šlo ribi zzzzeeeellloooo na živce. Ni vedela, kaj naj stori. Začela ga je sovražiti. Prosila ga je, naj jo pusti pri miru. Vendar ni zaleglo. Nekega jutra se je spomnila. Najela je izurjenega igralca, ki bo pod pretvezo njen fant. In uspelo ji je. Neke noči je odšla v kavarno. Seveda ji je Jožef sledil. Ko je opazil, da ima Riba fanta, je razočaran odšel domov in postal je varnostnik. Za Ribo ne vem. Istega dne je izginila.

Sara Svena Soršak, 6.a


28

PRAVLJICA O DIAMANTIH

(nesmiselna pravljica)

Pred davnimi časi so živele tri ribe. Dve sta umrli, tretja pa je

poginila. Ribi, ki sta umrli, sta živeli v dveh rekah, ki ju ni bilo,

tista, ki je poginila, pa je živela v gradu na dnu morja, ki ga je

izsušilo Sonce.

Ta, ki je živela v gradu na dnu morja, je imela kočijo, v katero

so bili vpreženi trije morski psi. Dva sta bila okostnjaka, tretji pa

je bil brez kože. Prva, ki je umrla, je imela televizijo brez ekrana,

druga pa samo okvir.

Nekega dne so se vse tri odpravile na kavo v kavarno, v kateri

niso stregli kave. V kavarni ni bilo elektrike, zato se je prva

odločila, da bo prižgala luč na stropu.

Čez nekaj dni se je zgodil potres. Prvi se je grad porušil,

drugima dvema pa so od njega ostale samo ruševine. In tako je

bilo pravljice konec, ker ni počil lonec.

Napisale Tri ribe - Hana, Zarja in Neža

Hana Kamplet Lešnik, Zarja Puh in Neža Musil, 6.a


29

ŠOLSKI LITERARNI NATEČAJ Letošnji literarni natečaj smo posvetili domačemu kraju našega šolskega okoliša, Limbušu, in se s tem pridružili praznovanju dveh pomembnih obletnic v kraju - mineva 870 let prve pisne omembe Limbuša in 170 let od ustanovitve družbe za slovensko branje v Lembahi. Učenci 1. in 2. razredov so ustvarjali likovne izdelke in na njih upodobili limbuške vedute. Razstava njihovih del je v šolski avli. Učence od 3. razreda pa smo pozvali, da izberejo za ustvarjanje domišljijsko pripoved, ki ima osnovo v zgodovinskih dejstvih ali v ljudskem slovstvu. Nekaj teh lahko preberete v nadaljevanju.

Limbuški grad je bil grad, ki je stal na sedanjem Grajskem griču nad vasjo Limbuš v Mestni občini Maribor. Grad Limbuš se prvič omenja šele leta 1332 in še to samo posredno - der Purchperch ze Levnwach in isto leto še enkrat der Purperch ze Lembach - grajski hrib. Pozidal ga je verjetno ministerial štajerskega deželnega kneza Lipold Lembah (Leopold Limbuški), ki se v pisnih virih

prvič omenja leta 1147 in s tem tudi sam kraj Limbuš.

(Iz Wikipedije, proste enciklopedije)

KAKO JE NASTAL LIMBUŠ (domišljijska zgodba)

Nekoč pred davnimi časi je živel kraljevič. Imel je očeta, kralja, in mačeho. Ta družina se je pisala Lim. Strašno se je počutil kraljevič, ker takrat ni bilo nikjer nobene kraljične. En dan, 7. decembra, v četrtek, je šel kraljevič s stražarji na sprehod v mesto. Videl je staro podrtijo, ki je gorela. V njej je bilo prelepo dekle. Kraljevič je posvaril stražarje, naj čim hitreje rešijo tisto prelepo dekle. Vsi stražarji so takoj stekli proti stari goreči hiši, v kateri je bilo dekle, jo rešili in odpeljali v grad. V gradu kraljeviču ni uspelo izvedeti veliko o njej, le kako se piše in da je padla v nezavest. Pisala se je Buš. Naslednji dan so odšli na kraljevsko barko, na kateri je bilo veliko natakarjev in kuharjev. Bili so tudi hudobni ljudje, ki so napadali kraljeviča in prelepo dekle. Toliko let je že minilo od takrat in kraljevič se je odločil, da dekle zaprosi za roko. Zaupala mu je svoje ime. Ime ji je bilo Lia. Kraljeviču se je posvetilo, da je lahko naslednji teden že poroka. In to je držalo. En dan pred poroko sta dobila dva otroka. Odločila sta se, da bo njihov priimek sedaj Limbuš. S tem priimkom sta ustanovila kraj Limbuš. Kraj Limbuš obstaja še danes. V njem živim še vedno jaz in moji prijatelji.

Lan Sentič in Matija Puh, 3. b

https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad

https://sl.wikipedia.org/wiki/Limbu%C5%A1

https://sl.wikipedia.org/wiki/Mestna_ob%C4%8Dina_Maribor

https://sl.wikipedia.org/wiki/Mestna_ob%C4%8Dina_Maribor


30

NA GRIČU JE STAL MOJ GRAD V 12. stoletju je na griču stal grad, ki sem mu vladala jaz. Bila sem tako lepa, da so me vsi oboževali. Vsi so se mi hoteli prikupiti, tudi princi iz drugih gradov. Moj oče je bil z očeti teh princev skregan. Tako se je zgodba zapletla. Nekega dne je prišel princ iz Rotikanškega gradu. Hotel me je zaprositi za roko. Bila sem navdušena, ampak oče obratno. Odslovil je princa. Princa sem le žalostno pogledala in odšla. Čez tri dni je prišel princ iz Brjanskega gradu. Tudi ta me je hotel zaprositi za roko. Ta princ mi je bil še lepši kot princ iz Rotikanškega gradu. Hotela sem iti po stopnicah k njemu, da bi ga poljubila. Oče mi ni pustil ter mi dejal, da naj se ne poljubljam s tujci. Princa je že spet odslovil. Bila sem še bolj jezna. Prišel je še tretji princ. Ta je bil iz Tramborskega gradu. Tu se je zgodba ponovila. Tega sem imela dovolj. Sklenila sem, da bom pobegnila od doma. Sredi noči sem se tiho odplazila iz sobe. Zbežala sem globoko v gozd. Zjutraj me je oče klical k zajtrku, a od mene ni bilo odziva. Poklical me je še enkrat in spet ni bilo mojega odziva. Oče me je prišel iskat v sobo. Pogledal je pod odejo, a me ni bilo v postelji. Poklical je stražo in jim naročil, naj me gredo iskat. Začeli so z iskanjem. V gozdu sem bila že čisto premražena, brez vode in hrane. Težko sem že hodila, zato sem omedlela. Mimo je prišel princ Ludvik XII. Ponudil mi je hrano in pijačo. Opomogla sem si. Pogledala sem ga v oči in se mu zahvalila za njegovo dobroto. Medtem ko sva se jaz in Ludvik XII. vračala domov in me je iskala straža, so grad napadle čarovnice in zmaji. Moj oče ni imel kaj dosti obrambe, zato so nam na pomoč priskočili princi iz Rotikanškega, Brjanskega in Tramborskega gradu. Pomagali so tudi konjeniki, vitezi…, celo kuharji z lonci in kuhalnicami, ter krojači s šivankami in škarjami. Vojna je bila zelo napeta. Po koncu vojne je bil moj grad v obupnem stanju. Ko se je straža vrnila brez mene, se je oče zelo razjezil ter bil še bolj zaskrbljen. Po petih minutah jeze sem se končno prikazala. Oče je bil tako vesel, da je kar skakal od veselja. Zanimalo me je, kaj se je zgodilo z gradom. Oče mi je vse razložil. Spomnil se je, da je grad treba sedaj popraviti, ampak nismo imeli dovolj denarja in delavcev. Princi so zato ponudili pomoč. Tako smo vsi skupaj zgradili nov grad. Limbuški grad. Ta grad je bil tako velik, da smo lahko vsi skupaj živeli v njem. Po enem tednu sva se s princem Ludvikom XII. poročila. Tudi kralji iz sosednjih gradov in oče so se med seboj pobotali. Vsi skupaj smo srečno živeli pod eno streho.

Tiana Vogrinec, 5.a Nekoč pred davnimi časi je živel kralj Anže. Grad je imel na vrhu griča. Do njegovega gradu si moral prehoditi 177 stopnic. Vsak, ki ga je obiskal, je bil na vrhu zelo izčrpan, zato ni imel veliko obiskov. Včasih se je pogovarjal s svojo muco Kiti. Bil je zelo osamljen. Nekega dne je priredil zabavo, da ne bi bil več osamljen. Na zabavo je povabil vse ljudi iz njegove vasi. Ampak nihče ni prišel. Poklical je vse znanstvenike, da mu povedo, kaj naj naredi. Znanstveniki so razmišljali in razmišljali. Po dolgih desetih letih so izumili gondolo. Toda nastal je en problem. Kaj bo poganjalo gondolo? Ponovno so razmišljali, ničesar se niso domislili. V soboto zjutraj je na grajska vrata potrkal deček s kletko v rokah. Slišal je namreč, kakšno težavo ima kralj Anže. Kralj ga je sprejel v svoj grad. Zelo je bil vesel, ko mu je deček povedal rešitev za njegovo


31

težavo. Deček je imel v kletki hrčke, ki bodo poganjali velikansko kolo, ki bo poganjalo gondolo. Problem je bil rešen. Kralj Anže je bil ponovno vesel, ker ni bil več osamljen. Deček je postal njegov najboljši prijatelj.

Anže Tomašek, 4.b Še pred leti je na Grajskem griču stal moj grad. No, da ne bo pomote, grad kraljeve družine. V njem so živeli služabniki, živali in prelepa družina, a jaz sem bila samo kraljevi kužek. Nekega dne sem se sprehajala po gradu. Odšla sem v sobo kraljevičev Tineta in Luna. Videla sem, da se igrata z avtki ter si prepevata pesmi. Ko sta me zagledala, sta spustila avtke po tleh in me objela ter začela loviti po gradu. Težko sem jima pobegnila, saj sta dobra atleta. Tako sem se skrila v sobo kraljičen. Najprej me kraljični nista opazili, ker sta bili zaposleni s kvačkanjem. Morala sem zalajati, da sta me opazili. Najprej sta me umili, posušili, počesal in začeli delati pričeske. Pri večerji so me vsi hvalili, kako sem lepa, kraljični pa sta se samo važili, saj sta pričesko naredili oni. No, saj je res bila lepa. Na kožuhu sem imela svojo najljubšo pentljo. Nekega dne pa so nas napadli Turki, saj so zelo zavidali kraljevi družini. Vse so pokradli ter pobili vse člane družine, razen mene, saj sem na srečo pobegnila v mesto. Še tistega leta so grad porušili. Sedaj so na Grajskem griču samo še prelepi gozdovi. Jaz pa še vedno pogrešam svojo družino. Zato imejte radi svojo družino, saj si je ne želite izgubiti.

Nika Petrović, 5.a Nekoč pred davnimi časi je bil grad. To ni bil navaden grad. Ta grad je bil nekaj posebnega. Na tem gradu so se obračale stene. Imel je skrivne prehode in nazadnje še skrivne sobe. Bil je lep bel grad, primeren za igro.Na gradu so živeli prijatelji. Tri muce: Cica, Mica in Pica, pes Kuža Luža in hrček Smrček. Nekega dne se je zgodilo nekaj strašnega. Hrček Smrček in Kuža Luža sta izginila. Muce Cica, Mica in Pica so bile prestrašene. »Kje sta? Kaj se dogaja?« so se spraševale. Naredile so iskalno akcijo. Obrnile so vsak kotiček gradu. Poiskale vsako skrivno sobo. Prečesale vse skrivne prehode, obrnile vsako steno, a hrčka Smrčka in Kužka Lužka ni bilo nikjer. Iskale so dan in noč, dokler nekega dne ni na vrata potrkala deklica. Prišle so ji odpret. Vprašale so jo, kako ji je ime, od kod prihaja in zakaj je prišla. Odvrnila jim je: »Ime mi je Tina. Prihajam iz Peker. Prišla sem, ker sem videla izgubljeni živalici. Kužka Lužka in hrčka Smrčka. Povedala sta mi, da živita na tem gradu, zato sem ju pripeljala.« Muce so bile presrečne, ko so ju videle. Objeli so se in razveselili. Deklici Tini so živalice ponudile, da živi pri njih. Deklica je z veseljem sprejela povabilo. Od takrat se skupaj igrajo skrivalnice, se zabavajo, pečejo torte in smejijo. Če močno prisluhnete, mogoče še danes slišite kako se smejijo in veselijo.

Režirala Tina Kolarič, 4.b Nastopali so: CICA, MICA in PICA HRČEK SMRČEK, KUŽA LUŽA in TINA


32

VRTNICE, BRESKVE IN POROKE Bil je lep sončen dan in v šoli sem dobila pet. Odhajala sem domov in med hojo, ki me je vodila mimo Grajskega griča, sem zaslišala nekakšen čuden hrušč. Odpravila sem se na grič in na vrhu zagledala stroj, ki je hotel odstraniti kip grajske gospe. Zakričala sem gospodu v njem, naj odneha, a me verjetno ni slišal. Stekla sem proti stroju, ko sem se nenadoma spotaknila ob kamen in padla. Zvrtelo se mi je in izgubila sem zavest. Znašla sem se v gradu in ko sem skozi okno pogledala ven, sem videla hribe in reko, ki so mi bili nekako znani, a nisem vedela, da bi jih kdaj videla. Natančneje sem pogledala in pomislila: “Saj to je vendar Limbuš?!” Ko sem se pogledala v ogledalo in videla, da sem drugačna, sem ugotovila, da tudi jaz nisem jaz, ampak prelepa gospodična, najverjetneje grajska gospa, tista, katere kip stoji na Grajskem griču. Spomnila sem se zgodbe, ki mi jo je nekoč povedala taborniška vodnica Marijanca. Naslov je bil … Dravska roža! Nato so se moje misli razblinile in postale zlobne misli grajske gospe. Odšla sem na vrt, se po njem sprehajala in si želela tiste rože, ki raste na dnu reke Drave. Takrat sem za seboj zaslišala klice stražarjev, češ da na vrata trka mladenič in si želi pogovora z menoj. Ker mi je bilo dolgčas, sem ga spustila v sprejemno dvorano. Prosil me je za službo in jaz sem mu jo dala, medtem ko sem že delala načrte, kako se bi ga znebila. Pomislila sem, naj mi izpolni skrito željo, da bi imela dravsko rožo, a takrat so postale misli spet moje. Ker sem se odločila zgodbo malce spremeniti, sem mladeniču naročila, naj mi prinese najlepšo vrtnico, kar jih bo našel in v zameno mu ponudim iskreno prijateljstvo. Nato sem postala zopet grajska gospa. Bila sem hkrati začudena in jezna, a preden mi je uspelo kaj reči, mladeniča že ni bilo več. Stekla sem na najvišji stolp in gledala, kako je princ odjahal. Čez nekaj dni se je vrnil in mi prinesel najlepšo vrtnico, kar sem jih kdaj videla. Ker sem bila še vedno v mislih grajske gospe, sem ga mislila vreči v ječo, a sem se temu uprla in ga nastanila v hiši, ki sem jo dala posebej zanj sezidati na desni strani gradu. Ko je čez dva dni prišel še en, tokrat malo lepši mladenič, sem ga poslala po najslajši sadež in v zameno sem mu ponudila iskreno prijateljstvo. Kmalu se je vrnil in mi prinesel zelo sočno breskev, najboljšo, kar sem jih kdaj jedla. Nastanila sem ga v najvišjem grajskem stolpu, iz katerega je segal pogled vse tja do Drave in še dlje.

Čez tri dni nas je obiskal še en, tokrat najlepši mladenič, in sem ga prosila za najlepši prstan, v zameno pa ga vzamem za moža. Tokrat je bila gospa samo jezna, nič več začudena. Mladenič se je vrnil čez teden dni in glej ga zlomka, prinesel tako lep prstan, da se je kača, ki jo je namesto srca imela grajska gospa, spremenila v najmehkejše srce. Poročila sta se, dobila otroke in živela srečno do konca svojih dni. Na noč pred poroko pa sem se med spanjem nekako zbudila in videla… …da ležim na klopci poleg kipa grajske gospe. Takrat pa sem opazila, da ni več sama, ampak sta poleg nje še njen mož in njen prvorojeni sin. Tudi stroja ni bilo več, le še en gospod, ki me je, kot mi je povedal, videl pasti skupaj in me posedel na klop. Takrat sem vse skupaj povezala in ugotovila, da sem spremenila zgodovino.

Neža Musil, 6.a


33

SEDELA SEM OB DRAVI Nekega dne sem se napotila na sprehod ob Dravi. Sezula sem si čevlje, se usedla na travo in noge namakala v vodi. Globoko sem bila zamišljena. Naenkrat pa je mimo mene priplaval splav, na njem pa splavar oblečen v stara oblačila. Takoj sem pomislila, da je to kakšna veselica. Potem pa sem opazila, da je splavar na splavu in na vsej Dravi čisto sam in da ima ob sebi drva. Reče mi : » Ej, dečva, boš sam sedela, al boš tut kaj cunje prala!?« Tako zelo čudno je govoril. Naenkrat sem opazila, da sem tudi sama oblečena v stara oblačila. Ob sebi sem imela veliko leseno košaro, v njej pa polno oblačil (cunj). Zraven je bila stara zarjavela pralna deska. Ni mi preostalo drugega, kot da začnem prati. Prala sem in prala, oblačilom pa ni bilo konca. Splavar me je samo opazoval. Malo sem se obrnila in na Grajskem griču opazila veliko graščino. Zaslišala sem peket konj in zagledala kočijo, na njej pa limbuškega grofa, ki se je drl: »Hej, Manca, pridna si bla dans, prit smo te pršli iskat!« »A je govoril meni?« sem se spraševala. »Saj mi sploh ni tako ime in nimam pojma kdo sploh je,« sem si potihem rekla. Vseeno sem vzela stvari in odšla do kočije. »No, pridi že no!« se je še enkrat zadrl gospod. Ko smo se začeli voziti, je gospod rekel: »Ja, kako si pa oblečena, saj si vendar grofova hči!?« Tedaj sem spoznala, kaj si pravzaprav misli o meni. Ko smo prispeli, so me služkinje oblekle v razkošnejšo obleko in potem so me odpeljale v sobano, kjer smo imeli kosilo. Potem sem odšla v svojo sobano in zaspala. Ko sem se zbudila, sem ležala na mehki travi ob Dravi. Ob sebi sem imela knjigo, odprto na strani, kjer je bila slika podobna meni. Spodaj je pisalo: Manca Lenbach, hčerka limbuškega grofa.

Zarja Puh, 6.a

EN HRIBČEK BOM KUPIL

Neke mrzle zime leta 1782 se je rodil deček, po imenu Janez. Deček je ljubil naravo, a vseeno se je odločil, da bo vojak. Leta 1800 je postal poveljnik armade. Veliko je potoval in še vedno verjel, da ima narava čudežno moč. Janezu se je zdelo pri naravi še nekaj posebno čarobno. Zelo mu je namreč bilo všeč, kako iz semena zraste rastlina. Tako je na enem od potovanj zagledal “vijolično jagodo”. Ko je videl to jagodo, je vedel, da mora nekaj spremeniti. Odpovedal se je vojaški službi in se preusmeril v kmetijstvo. Deloval je na Štajerskem, kjer je mlade učil, kako gojiti, vzgajati in negovati to »vijolično čudo« in vse druge pridelke. A samo Janez je vedel, kje bo to vijolično sadje najbolj uspevalo – na griču nad Lembachom.

Zbral je denar in na “čudežnem griču” zasadil prvi vinograd. “Čudo” je na griču izjemno uspevalo in Janez je lahko iz njega iztisnil opojno vino. Takoj ga je pokusil in ker je bilo tako izvrstno, je vinograde razširil tudi na vse okoliške hribe. Vina je imel toliko, da ga je začel prodajati. Nekje vmes so po njegovi želji zgradili tudi železnico. In tako je Janez preostanek življenja preživel med “vijoličnim čudom”, ki mu je pravil grozdje, na griču, ki ga je poimenoval Meranovo. Na Meranovem se še vedno dela vino, čeprav Janeza že dolgo ni več.

ALJOŠA VREŠ, 7.a


34

NA GRIČU JE STAL MOJ GRAD Nekoč pred davnimi časi je na griču stal grad. Imel je sto sob. V njem so živeli kralj, kraljica, princ, princese, vitezi, služabniki in kuharji. Na gradu so se pogosto odvijali večeri iger, plesi, večerje in čajanke. Na gradu so gostili tudi viteške borbe. Spopadi so potekali v veliki dvorani, ki so jo poimenovali viteška dvorana. Skoraj v vseh borbah je zmagal Karel Veliki, sin kralja, in kralj je bil zelo ponosen nanj, tako zelo, da je kasneje viteško dvorano poimenoval po njem. Nekega dne je grad napadel avstrijski kralj s svojo vojsko. Še dobro, da je imel grad skriti rov, ki je potekal vse od gradu do cerkve, po katerem so lahko ob napadu prebivalci gradu zbežali do cerkve, kjer so našli varno zatočišče. Na srečo je bil rov tako skrit, da ga avstrijski vojščaki s kraljem na čelu niso odkrili in so se samo čudili, kaj se je zgodilo s prebivalci gradu, saj ni bilo nikjer nikogar. Še nekatere živali so uspeli rešiti in jih vzeti s seboj. Že od malih nog sem sanjal, da bi tudi jaz imel grad. Te sanje so se mi nekega dne uresničile. Moji predniki so mi zapustli grad, ki je bil zelo velik. Dne 20. 11. 1399 sem ga obnovil. Bil je bele barve, imel je eno zelo veliko dvorano, štirideset soban, deset bazenov ter petdeset stranišč. Pripravil sem veliko otvoritev gradu in gostje so bili zelo presenečeni nad obnovo. Vsi so me zelo pohvalili in dejali, da je grad zelo lep. Ker je imel grad tudi veliko dvorano, sem se odločil, da bom na gradu priredil večer iger in sicer viteških iger. Viteških iger se je udeležilo petdeset vitezov. Vsi vitezi so bili zelo žilavi in so se bojevali zelo zavzeto, a najboljši med njimi je bil ta dan Fredi Kočevar in je premagal tudi do takrat nepremagljivega Karla Velikega. Zaradi tega je bil Karel Veliki zelo jezen, saj je Fredi Kočevar postal najpogumnejši vitez. Po viteških igrah se je v veliki dvorani odvijala zabava v čast zmagi Fredija Kočevarja. Grajske gospodične so plesale z vitezi, vino je teklo v potokih in mize so se šibile pod dobrotami izpod rok grajskih kuharic. Nenadoma se je na zabavi pojavil skrivnostni vitez, ki se je pomešal med goste in v gneči poiskal zmagovalca ter ga zabodel. Nemudoma je prihitela grajska straža z dolgimi sulicami. Vklenili so nasilnega viteza ter mu strgali masko z obraza. V tistem trenutku je obnemela vsa dvorana. Vitez namreč ni bil nihče drug kot poraženec Karel Veliki, ki se ni mogel sprijazniti s tem, da ni več najmočnejši vitez v kraljejstvu. Glasba je zamrla, pogovor je potihnil, slavje je bilo končano. Karla Velikega so osramočenega odgnali v grajsko ječo. Na tleh je ležal vitez zmagovalec. Premagal je nasprotnika, a smrti ni mogel. Pravijo, da se še dan danes slišijo njegovi koraki po mojem gradu...

Brin Jakob Pavlin, 4.b

Nekega dne, ko je nad Limbušem še stal grad, ki je bil je najveličastnejši, največji, najlepši in najbolj prestižen grad v okolici Štajerske, se je zgodilo nekaj zelo čudnega.

Nekega večera je kralj odšel na srečanje kraljev in se ni vrnil. Mislili so, da je odšel na obisk v drugo kraljestvo. A ni ga bilo zelo dolgo, zato sem moral jaz postati kralj. Bil sem kralj Gal. Sprva je bilo dobro. Častili so me, našel sem si kraljico in dobil sem sina Jana, ki je bil princ. Ko je odrasel, si je želel princeso ni se hotel poročiti s punco iz sosednjega mesta. Pomagali smo mu vsi. Iskali in iskali smo mu pravo punco. Prehodil je veliko dežel, da bi našel pravo zase.

In končno jo je našel. Bila je zelo hudobna, a se je delala prijazno. Živela sta na gradu zelo dolgo, dokler enkrat ni princesa rekla, naj ji prinese prstan z dna


35

Atlantskega oceana, ki ga varuje zelo močan hudič po imenu Ognjeni vrag, da bo, če to stori, ostala princesa. Privolil je, čeprav mu ni bilo najbolj všeč.

Že naslednji dan se je odpravil na dno Atlantskega oceana. Srečal je hudiča. Zvečer, ko se je stemnilo, se je prikradel do prstana in ga vzel. Nekako mu je uspelo pobegniti. Princesa ga je bila zelo vesela, toda ni vedela, kako je Janu uspelo, saj je doslej vse, ki jim je to naročila, hudič ubil.

Ko je hudič opazil, da prstana ni več, je od jeze moj grad uničil. Vsi razen mene so umrli. Če greš na Grajski grič in zelo dobro pogledaš, še zdaj lahko vidiš ruševine gradu.

Gal Majcen 4.b Nekoč pred tisoč leti je na Grajskem griču v Limbušu stal grad. Na njem smo živeli jaz, grofica Minka Ela, grof Krištof ter vitezi, služabniki, straža ... Na gradu pa je bil prilepljen plakat za viteške igre. Ampak tudi v Mariboru je bil grad. Tudi na tem gradu je bil prilepljen plakat za viteške igre. Viteške igre pa so bile 5.3.2018 ob 13.00 pred limbuškim gradom. Končno je napočil dan, ko so bile viteške igre. Vsi vitezi so se zbirali pred gradom. Že čez nekaj minut so se začeli bojevati v parih. Limbuški vitez proti mariborskemu vitezu. Tekma se je odvijala zelo zelo zelo dolgo, ker pa je grof Krištof ugotovil, da se bo moral tudi sam priključiti, je to tudi storil. Jaz sem gledala tekmo in mislila, da bodo Mariborčani zmagali, pa sem se spomnila, da sem zjutraj Krištofu skuhala čaj iz zelišč, ki sem jih včeraj zvečer nabirala po Grajskem griču in Pohorju. Stekla sem v grad po čaj, ga nalila v kozarec in ga odnesla Krištofu. Ta ga je hitro popil in takoj postal močnejši. Če po tem, ko spiješ ta čaj, vidiš rdečo barvo, napadeš. Mariborčani so imeli rdeče oklepe. Sedaj bi se Krištof lahko bojeval še vsaj tri ure. Ko pa je bilo tekme že skoraj konec, so Mariborčani še drugič začeli napadati. Jaz sem to videla in stekla v grad. Ta čaj, ki sem ga prej dala Krištofu, sem nalila v 20 kozarcev, dala vse na pladenj, stekla ven in vsakemu vitezu podala kozarec. Vsi so popili čaj in začeli napadati. Tekma se je končala tako, da so zmagali limbuški vitezi. Mariborski vitezi so poklicali še vse ostale viteze ter spet napadli. Vsi limbuški vitezi so stekli v grad, Mariboski vitezi pa za njimi. Limbuški vitezi pa so imeli veliko skrivnost. Skozi Grajski grič so imeli skopan rov, ki je vodil do cerkve, ki je stala v Limbušu. Tam so bili varni, saj mariborski vitezi niso vedeli za ta rov in niso vedeli, kam so šli. Ko so mariborski vitezi obupali in odšli domov, so se limbuški vitezi vrnili v grad. Grof Krištof se mi je zahvalil, ker sem jih rešila. V sosednji vasi, pa sem imela

prijateljico, s katero se nisem smela družiti. Ker pa sem rešila viteze, mi je grof Krištof dovolil, da se družim z njo. Bila sem zelo vesela in tako sva se s prijateljico družili še mnogo let. Seveda sva se pogovarjali tudi o slavni zmagi naših domačih vitezov in skupaj nabirali zelišča za čaj.

Minka Ela Šauperl, 4.b


36

Nekega sončnega dne je prišla k meni sošolka Maruša. Moja mami je skuhala kosilo. Ko sva pojedli, je babica predlagala, da greva na sprehod na Grajski grič pogledat grad. Oblekli sva se in odšli proti griču nad Limbušem. Ko sva se nekaj časa vzpenjali po griču, sva prišli do kraja kjer stoji grad. Pred obzidjem gradu je stalo veliko vojakov, ki so stražili vhod v grad. Okoli gradu je bil skopan jarek v katerem je bila voda in čez vodo je bil most, po katerem si prišel na dvorišče gradu. Vojake, ki so pazili vhod v grad sva vprašali, če si lahko greva ogledat grad in dvorce, ki so bili v notranjosti obzidja. Vojak je rekel, da lahko greva naprej, ampak samo pod pogojem, da bova sodelovali v tekmovanju. Prav tistega dne je na dvorišču gradu potekalo tekmovanje v izvleki meča iz mogočne skale. Seveda sva odšli naprej in z veseljem sodelovali pri tekmovanju. Ker sva prišli na grad komaj popoldan po kosilu, sva bili na vrsti zadnji. Pred nama je stalo veliko vojakov in drugih ljudi, ki so čakali na nagrado. Zanimalo naju je, kakšna je nagrada, zato je Maruša vprašala nekoga pred sabo, kakšna je sploh nagrada v tem tekmovanju. Gospod ji je odgovoril, da je nagrada grad, pred katerim smo stali. Tekmovanje je trajalo zelo dolgo, ampak nobeden pred nama še ni izvlekel meča. Kmalu sva bili na vrsti in s skupnimi močmi sva zagrabili meč in ga z vso silo izruvali iz skale. Uspelo nama je in grad je postal najin. Bili sva zelo veseli, da sva dobili takšno nagrado. Ostali tekmovalci so nama čestitali in naju prosili, če bi lahko bili najini služabniki, kuharji in pomočniki pri raznih delih. Za glavnega služabnika sva izbrali Sebastijana, ki je bil zelo močan in lep. Nekaj lepih let je že minilo, ko sta naju na grad prišla snubit moška iz drugih graščin. Bila sta kralja na svojih graščinah in zelo premožna. Tako sva se čez nekaj časa obe poročili. Jaz s kraljem Aleksandrom, Maruša pa s kraljem Markom. Ker je naše življenje bilo lepo, sva čez dobro leto postali ponosni mami. Maruša je povila Dominika in Mijo, jaz pa Vita in Vito. Čez kakšnih deset let je za vse to novo življenje izvedela Marušina mama in nekega dne se je prikazala na gradu. Marušo je prosila, če lahko pride živet nazaj k njej, da ji pomaga pri domačih opravilih, saj je že stara in ne zmore več sama. Maruša je svojo mamo zelo cenila in je seveda odšla skupaj s svojim možem in otrokoma. Tako je grad postal samo moj. Kraljevala sva skupaj z možem in ker je minilo že veliko let, se je grad začel rušiti. Grad sva prodala premožnemu plemiču iz sosednje vasi in s tem denarjem sva kupila hišo in smo živeli srečno do konca svojih dni.

Neja Vrbnjak, 4.b Nekoč je pod Samotno goro stal lep grad. Pripadal je kralju Niku, ki je v njem živel s trinajstimi škrati. Zavzel ga je zloben ognjeni zmaj z imenom Hulrex. Kralj Niko je živel nedaleč od Samotne gore. Vsako jutro, ko se je prebudil, je bil žalosten ob pogledu na svoje kraljestvo. Spominjal se je svojih škratov, ki so mu bili v pomoč na gradu. Vsak dan je upal, da se bodo nekega dne prikazali in pomagali pridobiti nazaj grad pod Samotno goro. Nekega dne se mu je želja uresničila in pred vrati je naenkrat stalo trinajst škratov: Brihti, Mali, Pametni, Hitri… Predlagali so ga za štrinajstega škrata, saj je imel poseben prstan, da postane senca. Le tako lahko dobijo nazaj kraljestvo. Na pot proti Samotni gori so se odpravili s čolnom. Najprej so se prebili čez divjino po reki, potem pa se je začelo močno neurje. Zatekli so se v jamo. Tam so domovali Orki, ki so jih napadli, saj je bila jama njihova. Pričel se je boj, kasneje so se pridružili še Vilinci. Vilinci so ujeli škrate in jih zaprli v zapore. K sreči niso ujeli štirinajstega škrata Nikota, saj je imel prstan, ki ga je spremenil v senco. Ker je bil senca, je lahko


37

ukradel ključe ključarju in rešil vse svoje škrate. Skril jih je v velike sode in jih pognal po reki. Rešil je tudi sebe. Vilinci so z rogovi oznanili, da so pobegnili. Zaprli so zapornice. Tako se je nadaljeval boj. Punca Vilincev jim je priskočila na pomoč, saj je bila prijateljica od enega izmed škratov. Tako jim je uspelo s pomočjo Vilinske deklice pobegniti. Kasneje jim je pomagal vaščan, ki je že streljal na ognjenega zmaja Hurlexa. Ni mu ga uspelo ubit. Pot so nadaljevali po obali dolgega jezera. Približevali so se Samotni gori, ne da bi jih opazil ognjeni zmaj Hurlex. Škratje so imeli s seboj zemljevid in ključ, s katerim lahko odprejo skrivna vrata gradu pod Samotno goro. Vrata je možno odpreti samo z urokom, ki je bil zapisan s slikami na zemljevidu. Ni in ni jim uspelo odpreti vrat. Obupali so in hoteli oditi, le škrat Niko je ostal in ugotavljal urok zapisan s slikami. Pisalo je: »Ob zahodu sonca bo posijala luna, zadnji sončni žarki bodo ob osemnajsti uri posijali na luknjo ključavnice.«

Zgodilo se je in vrata so se odprla. Škrat Niko je vriskal in drugi škratje so odhiteli k njemu. Vstopili so v Samotno goro, kjer so zagledali ognjenega zmaja Hurlexa, kako je spal na kraljevih zlatnikih. Ognjenega zmaja je bilo mogoče uničiti samo s posebnim belim dragim kamnom. Škrat Niko ga je prelisičil s svojo senco, pobral drag bel kamen, ki je v njegovih rokah oddajal bele žarke, in uničil ognjenega zmaja Hurlexa. Uspelo jim je! Škrat Niko preimenovan v kralja je ponovno zavladal svojemu gradu pod Samotno goro s svojimi trinajstimi škrati. Kasneje si je našel ženo, se poročil in živel srečno še sto in več let.

Niko Maričić, 4.b

Nekoč za devetimi gorami in petimi vodami je stal prečudovit Limbuški grad. V njem smo živeli jaz princesa, moja mama kraljica, moj ata kralj in moje tri sestre. Sestram je bilo ime Lina, Katja in Nina. Najmlajša Nina je ves dan samo težila tistim, ki so hoteli delati. Srednja Lina je ves dan vohunila za mamo Luiano in očijem Andrejem. Jaz, Maruša, in sestra Katja pa sva iskali princa. Katja si je želela princa, ki bo prijazen in lep. Jaz pa sem si želela takšnega, ki bo prijazen in ki me bo imel rad. Vsi so bili radovedni, kakšna bosta princa. Tudi midve sva bili nestrpni. Ko sva se zjutraj zbudili in odšli k mizi, da bi pojedli zajtrk je mama rekla, da se morava preobleči, ker čez pet minut pridejo princi. Ko sva se preoblekli, sva se usedli na svoj stol in začeli klicati prince v grad. Po dveh urah je princev zmanjkalo. To noč nihče ni spal, ker so vsi razmišljali, kaj naj naredijo, da bi midve z mojo sestro dobili princa. Ko sem se zbudila, sem se spomnila izjemne zamisli. Naslednji dan je bil moj rojstni dan in vse fante iz okolice bi povabili na moj rojstni dan. Potem pa ima tudi Katja rojstni dan in lahko naredimo enako zabavo. Takoj sem vsem povedala to novico. Mama je rekla, da je super, ampak fantje niso bili princi. Jaz sem ji odgovorila, da je vseeno, ker bo potem postal kralj. Vsi so se strinjali z mojim predlogom in že smo vsi pripravljal jutrišnji dogodek. Na vratih gradu je pisalo, da praznujemo rojstni dan princese Maruše. Ko se je začel rojstni dan, je bilo vse pripravljeno in fantje iz okolice so lahko prišli na praznovanje. Bilo je vse, kot mora biti. Ko se je praznovanje končalo, sem izbrala


38

fanta, ki je bil prijazen in zdelo se je, da sem mu zelo všeč. Tako je bilo tudi naslednji dan na Katjinem rojstnem dnevu. Ko sva si vsaka izbrali svojega fanta, smo se začeli pripravljati na poroko. Imeli smo dvojno poroko. Po poroki sva jaz in moj mož Aleksander postala kraljica in kralj. Tako smo živeli srečno do konca svojih dni. Počil je lonec in pravljice je konec!

Maruša Rajh 4.b

Nekoč je v Limbušu stal grad. Tega gradu že dolgo ni več. O njem ne vemo prav veliko. Vemo pa, da je grad in cerkev povezoval predor, to je napisano. Ta predor že dolgo buri duhove Limbušanov. Zakaj je bil zgrajen in kaj se je v njem dogajalo? Jaz mislim, da je bilo tako … V času, ko so grad začeli oblegati, so se odločili, da zgradijo predor. Najeli so rudarje ter tlačane in kopanje rova do cerkve se je lahko začelo. Rov je bil hitro zgrajen in vsi so upali, da vanj zaradi obleganj ne bodo rabili iti. Nekega sončnega pomladanskega dne pa je grof poslal enega iz svoje služinčadi v rov, da bi preveril, če je še varen. V rov je šel mlad fantič po imenu Franc. Odpravil se je z baklo, s katero si je osvetljeval pot, kajti v rovu je bila trda tema. Naenkrat se je iz rova zaslišal močan pok, nato pa še krik, ki je bil - po glasu sodeč - verjetno Francov. Franca do večera ni bilo nazaj, zato so v rov poslali še enega mladega fanta, saj so mislili, da je Francu na nogo verjetno padla kašna skala. Vendar Franca ni našel. Sklenili so, da bodo rov bolje pregledali naslednji dan, saj je bila ura že pozna. Odpravili so se spat. Ko pa je ura odbila polnoč, pa so se v gradu začele dogajati čudne reči. Stvari so se same premikale. Nato je začelo šumeti. Ta šum se je razvil v korake, ki so začeli postajati vedno bolj pridušeni. Naenkrat so se začela odpirati vrata - in to sama, brez kakršne koli pomoči. Po grajskih hodnikih je zarohnel glas, ki je prebudil prebivalce gradu. To so bili duhovi. Pravili so: “Vsak, ki se bo kadarkoli približal rovu, bo pogubljen, kajti podzemlje je naše!” Od tega dne se rovu nihče ni približal in ostal je zapuščen. Sedaj veste, zakaj se o tem rovu ni ohranilo veliko zapisov in zakaj je na nek način izbrisan iz obličja Zemlje.

Urban Hajnc, 7. a Pred mnogimi leti je živela kraljica Neja s svojim sinom in možem. Prebivala je na limbuškem gradu, ki je stal na Grajskem griču nad vasjo Limbuš. Pot do vrha gradu je bila zelo strma, zato so sovražniki težko prišli do vrha. Grad je imel dvanajst soban in zelo lep razgled na vas. Grad je imel tudi skrivno pot do vasi, da so ljudje lahko ubežali sovražniku. Kraljica je večkrat priredila kraljevske plese, da so se lahko družinski člani družili z ostalimi kraljevskimi družinami. Ko je princ dopolnil sedem let, je moral na drug grad, kjer so vitezi učili prince viteških veščin. Ko je princ dopolnil enaindvajset let, je postal vitez. V grajski jami je živel zmaj, ki je služil kraljici tako, da je varoval grad. Kmetje so bili zadovoljni, da je zmaj varoval tudi njih, zato so mu večkrat prinesli kak priboljšek, saj se je zelo rad posladkal. Tudi kraljico Nejo so imeli kmetje zelo radi, saj ni bila hudobna. Nasprotno, bila je dobrega srca in je vedno prisluhnila ljudem, če so imeli težave. Ker so imeli dovolj hrane in zmaja, ki jih je varoval, so živeli srečno in zadovoljno do konca svojih dni.

Neja Sluga, 4.b


39

Tako kot vsako jutro sem se tudi danes nameraval zbuditi. Čakam … Nihče še ni prišel … Kje so vsi? Odprem oči. Kje sploh sem? Zakaj spim na zemlji? Kaj sploh imam oblečeno? Zakaj imam oblečeno obleko za sprejeme nižjih slojev, ko sem pa vendar grof Lembach? Lačen sem. Najbolje da se odpravim po hribu navzdol, danes zagotovo kmetje poskušajo kaj zaslužiti na tržnici … Ko hodim navzdol, zagledam hiše, skoraj tako velike kot moja graščina. Stopim na cesto. Jooooooj! Kakšna kočija pa je to? Skoraj bi me pomendrala pod sabo. Kaj se dogaja? Od kdaj imajo kmetje višje hiše kot jaz, kočije pa se vozijo kar brez konjev? Nikjer nobene tržnice. Nikjer nikogar. Ozrem se na grič, kjer stoji moj mogočen grad. Čakaj! Kje je moj grad?! Odpravim se tja, kjer bi morala biti tržnica. Nič. Samo velike hiše kmetov. Odpravim se v edino trgovino, tako imenovano Tuš. Morda se bom lahko tam vsaj stuširal. Ko vstopim, me čudno oblečeni ljudje premerijo s pogledom, kot da sem iz prazgodovine. Ko izberem nekaj vreč tako imenovanega »cvrtega krompirčka«, zapustim trgovino. Nekaj začne grozljivo piskati. Prodajalka mi iz rok izpuli vrečke, jih preleti z rdečo lučko in zahteva deset evrov. Kaj je deset evrov? V bistvu, kaj sploh je evro? Ima zelo čuden naglas. Sploh ne govori slovensko. Kmalu pride še druga prodajalka in me nažene ven. Kako to, da imajo ženske toliko pravic? Izgleda, da bom ostal lačen. Odpravim se nazaj na moj grič. Morda bom kje srečal svojo grofico, ki edina ve, kako se je treba vesti do kmetov! Od mojega gradu niso ostale niti ruševine. Zagledam lesen steber. Bolj ko se mu približujem, bolj me spominja na mojo drago grofico. Ko ji pridem čisto blizu, je videti točno taka kot včasih. Njeni lasje, dlani, oči … oči … te oči … Nič. Nikjer več ničesar. Samo tema. Ko se je grof Lembach zazrl v strupene oči svoje hudobne žene, ga je povleklo globoko v gozd. Okamnel je. Če boste dovolj pozorni, ga lahko v limbuškem gozdu zagotovo srečate tudi vi.

Vita Trantura, 9.b Jaz – Lena Leticija Grgič sem živela s svojim očetom, grofom Ivanom Martinom Grgičem, na gradu Hrastovec. Živela sva sama, saj mi je mati umrla, ko me je rojevala. Z očetom sva se imela lepo, a mislil je, da sem žalostna, ker nimam mame in ženske družbe pri odraščanju. Tako je oče čez čas spoznal grofico Zofijo Eleonoro Ivniško. Kmalu sta se poročila in skupaj z očetom sva se preselila na Eleonorin grad v Limbuš. Tako sem dobila mačeho. Oče je trgoval z vinom iz limbuških vinogradov. Kmetje so morali veliko in trdo delati v vinogradih. Ukazovala jim je Eleonora, ki je bila do vseh nesramna, zlobna in žaljiva. Težko sem opazovala izčrpane kmete, ki so trpeli na vročem soncu med vinogradi. Pogosto sem jim priskočila na pomoč. To je nekako izvedela tudi mačeha Eleonora in do mene je postala še bolj nesramna. Včasih mi ni dovolila iz gradu in me je zaklepala v mojo sobo. Vsak kmet, ki ni delal dovolj hitro ali dovolj dobro, je moral Eleonori plačati globo 10 krajcarjev. Nekega dne pa je oče povabil ženo Eleonoro na službeno potovanje s konjsko vprego v Kranjsko Goro, saj je sklenil kupčijo za 5 sodov vina z grofom Leopoldom Visoškim. Bila sem žalostna zaradi očetovega odhoda, za mačeho pa mi prav nič ni bilo mar. Dnevi so minevali in napočil je čas, ko bi se morala že vrniti na limbuški grad. Njiju pa ni bilo od nikoder. Naslednji dan je na moje okno gradu priletela grlica s pismom v kljunu, v katerem je pisalo:


40

Draga Leticija Lena! Tvoj oče in mačeha sta umrla v prepadu. Ko sta se oče in mačeha peljala proti Kranjski Gori, so v gozdovih lovci streljali na lisice. Konj v vpregi je podivjal zaradi strelov. Dirjal je in dirjal in se ni uspel pravočasno ustaviti pred prepadom. Oče, mačeha in konj so mrtvi obležali na dnu prepada. Moje sožalje. grof Leopold Visoški Bila sem strašansko žalostna. Izgubila sem še očeta – edinega, ki me je imel rad. Ostala sem čisto sama. Nadaljevala sem očetov posel z vinom in oskrbovala grofe s sladko pijačo. Ker sem že v preteklosti pogosto pomagala kmetom, so mi v teh časih tudi oni v vinogradu priskočili na pomoč. Mislim, da so bili celo srečni, saj sem ukinila plačevanje globe in jim za delo dala plačilo. Tudi tokrat je dobrota premagala zlo.

Lena Trantura, 5.b Moje ime je Benedikt. Ja, moji starši so me imenovali po sv. Benediktu. On je ustanovil red in zanj sestavil redovno vodilo. Mi smo pripadniki najstarejšega meniškega reda v Zahodni Evropi. To nas učijo že od malega. Prav tako nas učijo, da je bila pomembna Eleonora Ivniška, saj nam je prodala naš prelep grad leta 1666. Veste, nekateri pravijo, da imam bujno domišljijo. A je nimam. Jaz vidim, kar je. In ker v to zelo verjamem, verjamem tudi v prerokbo o princesi. Saj navsezadnje, to je grad! Grad mora imeti princeso in prince, viteze in zmaje. In naš to ima. »Prerokba pravi, da je nekoč živela princesa. Mila, prijazna in pametna. In ravno zato je bila zelo dragocena. Bila je edina hčerka kralja na tem gradu. In žal je kralj preminil, kraljica pa je bila prestara, da bi vladala. To je pomenilo, da bo naslednja zasedla prestol princesa. To je slišal tudi grozni čarovnik in želel je uničiti kraljestvo. Zato se je spomnil načrta, kako bo ugrabil princeso. Začaral se je v lepega viteza, ki je prišel na grad z nalogo, da varuje princeso. A takoj, ko se mu je ponudila priložnost, je ugrabil princeso in jo zaprl v visok stolp. To bi pomenilo konec vladavine v kraljestvu in tako bi kraljestvo bilo lahko samo pod njegovo oblastjo. A žal sreča ni bila na njegovi strani. V kraljestvu se je govorilo, da je prerokinja napovedala, da bo majhen deček porazil čarovnika in s tem rešil princeso. In dečku bo ime Benedikt. Od takrat je veliko ljudi dajalo svojim sinovom imena Benedikt in pošiljali so jih k čarovniku. Žal se nobeden od njih ni nikoli vrnil domov.« A jaz čutim, da je bilo meni namenjeno postati rešitelj. In tudi vem, da bom rešil princeso in krempljev čarovnika. Čeprav nisem močan, vem, da mi je bilo usojeno. Od te prerokbe naprej nas napadajo čarovnikove sile in poskušajo uničiti grad. Meni vedno rečejo, da moram iti v skrite sobe, da me ne bi poškodovale. Vem tudi, da če nastane prava kriza, moram iti v evakuacijski tunel. A vse to je brez veze. Vem, da mi ne morejo škodovati. Vsaj ne, dokler ne rešim princese. In točno vem, kako jo bom. Ubiti moram čarovnika. To je edini način. In to bom tudi storil. Še en normalen dan, že spet napadajo grad. Vem, da bi moral iti v skrite sobe, a moram ugotoviti, če je čarovnik prišel. In takrat slišim vpitje. Nekdo kriči evakuacija. To pomeni, da se moramo vsi skriti v evakuacijske tunele. In ko sem že skoraj obrnil hrbet oknu, jo vidim. Princeso. Deklico s svileno zlatimi lasmi in belo, bledo kožo. Za


41

roko jo drži čarovnik. Odpeljati jo hoče nekam. Le zakaj je tukaj? Ne, zakaj sta OBA tukaj!? Rešiti jo moram, dokler imam še priložnost. Nisem se zmenil za evakuacijske krike in begajoče ljudi okoli sebe. Stekel sem po stopnišču na dvorišče. Zgrabil sem velik kamen (del okrušenega obzidja), ki je ležal zraven vrat. Stekel sem in se poskušal izogibati drugim ljudem. Ko sem prišel dovolj blizu, sem kamen vrgel naravnost na čarovnika. To ga je zmedlo in obrnil se je ter s tem razrahljal prijem. Kot bi vedela, kaj mislim, se mu je princesa iztrgala iz rok ter začela bežati proč. In enako sem storil jaz. Stekel sem za princeso nazaj proti gradu in proti evakuacijskemu tunelu. Ko sva bila že čisto blizu, sem opazil, da nama je čarovnik sledil. Hotel je planiti proti princesi, a sem mu zaprl pot. Namesto princese je zgrabil mene. Žal nisem pretirano močan in z lahkoto me je vrgel proč. A nisem se dal tako zlahka. Skočil sem na noge in pobral vejo v bližini ter z njo začel tepsti čarovnika. Ko sem to storil, sem zaklical princesi: »Pojdi, zbeži proč, reši se!!!« In tako se je princesa v strahu pobrala ter stekla proč. A to je bila moja napaka. Preveč sem se osredotočal na princeso in pozabil na čarovnika. Vse, kar sem videl, je bilo nekaj svetlečega, potem pa tema. A še pred tem se je pojavila princesa in mi rekla, da sem jo rešil. In potem se je pojavila Marija, kraljica miru, kateri v čast smo v grajski kapeli postavili kip. Veliko stvari sem še videl, a je bilo vse pomešano. Začelo je bledeti in na koncu je ostala samo še tema. »Ubogi fant,«si je mislil. »A žal je tako. Če si v turški vojski, pač moraš ubijati. Vsaj umrl je v upanju, da se je tista kmečka deklica rešila, čeprav jo je eden od mojih mož nekaj metrov naprej ubil. Uboga otroka. Zakaj moram to delati? Ah, ni časa za ta vprašanja. Upam samo, da bo čez nekaj let boljše. Mogoče bo potrebno več let, desetletij, stoletij ali tisočletij. A občutek mi pravi, da bo obstajal dan, ko se ne bomo ubijali in bomo živeli v miru.«

Gaja Strmšnik, 8.b

OB DRAVI SEM SEDEL

Rad sem posedal ob Dravi. Sedim pod vrbo, a razmišljam o gozdu, kjer ni vrb, temveč druga drevesa in predvsem spomin na preteklost. Še danes grem tja in razmišljam, tuhtam o gradu na Grajskem griču, kjer so živeli graščaki. Tam nista bila le graščak in graščakinja, bilo je še nekaj ljudi, ki se jim je dobro godilo, marsikdo tudi takšen, ki je, ne vem po kakšni poti, prišel, saj namreč ni bil pameten ali pa dober branilec ozemlja. Tam danes le še kakšen zidak sameva, pa še za tega bi si moral vzeti čas, da ga poiščem. Spomini na tisti čas so bili, no, ne vem, kakor za koga. Marsikaj o tedanjem dogajanju le bog ve, pa še on ni čisto prepričan. Grofica je rada delala po svoje. Včasih ni hotela sodelovati niti s kraljem. Glavno ji je bilo le, da sama ostaja lepa in pametna, za kakršno se je imela. Grad je bil večkrat poškodovan s strani Turkov. Šest stoletij je stal, potem pa so ga porušili. Zelo zanimiv je bil tudi rov, otroci se po njem niso igrali skrivalnic, temveč so ga uporabljali za beg pred Turki. Za kmete jim ni bilo mar, važno jim je le bilo, da bodo odnesli celo kožo. Nekaj časa je bil grad vreden le 178 goldinarjev, po tej vrednosti so ga zaradi neuporabnosti spet vrnili Benediktincem. Danes najdemo spomin na graščakinjo, ki je otrpnila. A skozi vse življenje nekdo dela težave, včasih so jih delali graščaki in danes vlada, velikokrat pa si jih naredimo sami. Od obiska Nemcev leta 1944 nihče, razen moja malenkost, več ne hodi po rovu. Se da, a so ga zasipali, vhod pa težko najdeš. Tudi kripte so, a teh niso veliko odkrivali. Enkrat sem skrivaj poiskal načrt gradu, a ne povem kje, torej ne želim, da izveste, da se nahaja med župnijsko kroniko.


42

Od tukaj do Grajskega griča ni tako daleč, zato bi si kupil en hribček, morda ravno Grajski grič. Najraje bi imel razgled še na Meranovo. Tja pa je nadvojvoda Janez prinesel trto. Včasih se mi zdi, da me grofica še z groba grdo gleda, nikdar se nisva dobro razumela, to je že ena druga zgodba. Ravno zato pa bi imel en drug hribček v Limbušu, še vedno pa raje ostanem na Grajskem griču kot pa, da ima spet hudič delo s prestavljanjem hribčkov. O, kaj pa Pekrska gorca? Tam sem včasih opazoval smučarske padalce, takrat so s tistim njihovim kriljenjem skakali bolj po tleh kot pa kako drugače. Nekega dne sem nabiral kostanje na griču, pa sem se spotaknil, tla so se vdrla in padel sem v grajske ječe. Ni prijetno med trupli. To, kako pa sem se spravil iz tiste luknje, pa naj bo res skrivnost. Če bi izdal preveč, bi me doletelo prekletstvo in bi me lahko kmalu opazili otrplega pri gradu. Želel bi si do konca življenja sedeti pod vrbo, pisati pesmi in v srcu hraniti predvsem dobro. Pa še to vam povem, da tisti kostanji nabrani na Grajskem griču, kjer je stal grad, niso bili nič kaj prida in so pristali na kompostnem kupu. Najbrž so bili zakleti, kakor grad in prebivalci na njem. En kostanj je vzklil in zrasel v mogočno drevo, ta mi je povedal to zgodbo.

Andrej Greifoner, 7.a Nekoč sem sedel ob Dravi in si mislil, kako je umazana ta naša reka ter na kak način bi jo lahko očistili. Nato me je nekaj pičilo! Bil je povodni plavač, to je namreč pajek, ki je neizmerno hiter in pomemben za reko, saj jo čisti. Zdelo se mi ni nič kaj takega, saj je bil le majhen pajek, ampak takrat še nisem vedel, kaj me čaka. Naslednji dan sem se zbudil lažje kot po navadi in tudi počutil sem se zelo dobro. Nato pa sem se pogledal v ogledalo, ko sem naenkrat zagledal škrge ob rebrih na mojem telesu! Bil sem prestrašen in zaskrbljen, saj nisem vedel, kaj se mi dogaja. Odšel sem v šolo tako kot vsak dan, ko se mi je kar naenkrat zabliskalo pred očmi. Spet sem bil začuden in zmeden! Takoj po pouku sem odšel domov, kar naenkrat sem postal utrujen. Kar padel sem v posteljo. Nato se mi je sanjalo nekaj neverjetnega! Neki človek, starejši gospod, mi je govoril, kako moram očistiti Dravo s svoji umom. V sanjah sem mu rekel, kako to misli s svojim umom? Odgovoril mi je, naj si zamislim eno stvar in pojavila se bo pred mojimi očmi. Preden se je odpravil, mi je še povedal, da je to, kar me je pičilo, bilo nadnaravno bitje ter naj te moči, ki mi je bila dana, ne uporabljam za slabe namene. Nato je izginil in jaz sem se naenkrat prebudil. Ponoči tistega dne sem se potihoma izmuznil iz hiše in šel do Marlesa, da preizkusim svoj um. Takoj sem pomisli na formulo McLaren MP4/4, saj sem velik oboževalec formule. Zaprl sem oči, si zamislil ta avto, odprl oči, pogledal okoli sebe in tam je bil McLaren MP4/4, pred mojimi očmi. Za nekaj minut sem samo strmel vanj. Ko sem prišel blizu njega, sem opazil, da je v njem pismo. Pisalo je, da moram do Drave in jo očistiti. Odšel sem do Drave in si zaželel povodni McLaren MP4/4! Ampak ta je imel spodaj super čistilec!!! V vodi sem prižgal motor in slišal zverinski zvok V6 turbo motorja! Kar pokal sem od veselja. Nato vklopim še hibridni motor čistilca. Odpeljal sem se na reko, ko je čistilec naenkrat začel vleči vase vso umazanijo. Hitro je bilo konec čiščenja in voda je bila kristalno čista. Na kopnem so izginile prav vse stvari na mojem telesu in tudi to, kar sem si zaželel. Vesel sem odšel domov. Zjutraj se zbudim, ko pogledam novice, se je povsod govorilo o tem čudežu na Dravi. Vsi so se spraševali, kdo je to naredil in kako je to mogoče.

Niso vedeli, da je to naredil 14-letni fant iz Limbuša, jaz! Jan Pahernik, 9.b


43

SEDELA SEM OB DRAVI

Zaspana sem se zbudila in presenečena zrla v strop. Nisem bila doma, bila sem v majhni koči, oblečena pa sem bila v zares zanimiva oblačila. Ko pa sem stopila skozi vrata, sem zagledala majhno naselje ali bolje rečeno drobceno vas ter ugotovila, da sem v Limbušu. Sprehodila sem se po njem in občudovala drobne hišice ter gosto drevje na Grajskem griču. Na njem sem opazila drobcen grad. Hotela sem si ga bolje ogledati, zato sem se po majhni potki sprehodila do njega. Stopila sem skozi odprta grajska vrata ter poslušala odmev svojih korakov. Naenkrat sem zaslišala kratko zvonjenje in v gradu se je vse začelo prebujati. Nekaj časa sem opazovala strop in stene, potem pa se je zgodilo nekaj čudežnega. Po stopnicah je prišel nadvojvoda Janez. Služabniki so že pripravili mizo, na njej pa je bilo naložene veliko hrane. Stala sem in opazovala, ko je do mene pristopil stražar in me vprašal, kaj počnem v gradu. Ker nisem imela pametnega odgovora, me je nagnal ter mi čez ramo zaklical, da če nimam česa početi na gradu, naj se ne vračam. Vrnila sem se v vas in ustavila mimoidočo ženico. Vprašala sem jo: »Ali bi mi, prosim, pokazali smer do Drave?« ta je zamahnila z roko nekam na levo in odšla. Odšla sem v to smer in kmalu prišla do brega reke. Sedla sem se na tla, prekrižala noge in se začela spraševati , kje pravzaprav sem.

Ko sem tako že nekaj časa zrla v nasprotni breg, je k meni pristopil deček. Star je bil približno toliko kot jaz, imel je kratke svetle lase in modre oči, na obrazu pa mu sijal velik nasmešek. Ker se še vedno nisem ganila, meje prijazno pozdravil ter me s tem predramil. Začudena sem ga pozdravila nazaj in ga vprašala, kdo je. Na hitro se mi je predstavil kot Tom in me vprašal, od kod sem prišla jaz, saj je poznal vse otroke iz sosednjih vasi. Ker ga še nisem poznala, sem mu povedala tole: »Jaz sem Kaja. Prišla sem od zelo daleč.« Tako sva se nekaj časa pogovarjala in s časom sva postajala vedno bolj radovedna. Čez nekaj časa se je Tom odločil, da mi bo povedal zgodbo, šla pa je takole: »Nekoč je živel plemič, ki se je pisal Lembach. Bil je zelo bogat in odločil se je, da bo na Grajskem griču postavil grad, v katerem bo živel. Ko je bil grad zgrajen, je pod Grajskim gričem nastalo naselje Lembach. Bilo je drobno, malo manjše kot sedaj. Nad naseljem pa so živeli gospodje ter njihove družine v velikih vilah. Tako je tekel čas in plemič se je postaral. Legenda pravi, da je na tem bregu Drave zakopal zaklad. Od takrat je minilo veliko časa in te zgodbe ne pozna skoraj nihče več, toda nekateri še verjamemo v resničnost te legende ter poskušamo najti zaklad. Pravi se, da obstaja le en namig do njega, ta pa se glasi »grajsko dekle išče moža«. Tisto kar iščeš, našel boš le, če boš razumel vse njene zahteve.« Njegova zgodba me je hitro pritegnila in ko mi je povedal, da tudi on išče zaklad, sem se mu pri tem pridružila.

Tako sva se sprehajala po obrežju, ko sem spomnila legende o Dravski roži ter mu jo povedala. Ko sva se tako pogovarjala o legendah, se mi je utrnila misel. »Mislim, da vem, kaj pomeni namig!« sem napol vzkliknila. »Govori o graščakinji, o kateri govori legenda, ki sem ti jo povedala. To pomeni, da morava poiskati Dravsko rožo, tako bova našla zaklad.« Ker je bilo že pozno, se je Tom hotel odpraviti domov. Povedala sem mu, da nimam kje bivati, zato me je povabil k sebi. Naslednjega dne sem na sprehodu zaslišala razglas. Na gradu so iskali kuhinjsko pomočnico. Ker sem vedela, da me bo pot morala voditi na grad, sem se prijavila za delo. Ker so me sprejeli, sem že naslednji dan ob zori odšla v grad ter poiskala kuhinjo. Delala sem le dopoldan, popoldneve pa sem preživljala s Tomom.


44

Ko sem nekega dne končala s službo, sem na poti iz gradu zašla. Prišla sem do vrat, na njih pa je bila izrezljana velika roža. Spominjala me je na tisto, ki v našem času skupaj z graščakinjo stoji na vrhu Grajskega griča. Podrobneje sem si ogledala vrata in ugotovila, da so pravzaprav zemljevid do zaklada. Roža je označevala mesto, na zemljevidu pa je bila narisana tudi Drava, Grajski grič z gradom in majhno naselje pod njim. Zemljevid sem si vtisnila v spomin in hitro odšla, saj nisem želela, da me kdo zaloti. Poiskala sem Toma ter na tla narisala zemljevid iz vrat. Ker je on dobro poznal obrežje Drave, sva se odločila, da greva kar takoj na lov za zakladom.

Prišla sva do pravega mesta ter začela kopati. Ko sva skopala kakšen meter globoko luknjo, sva zadela ob skrinjo. Polna pričakovanj sva jo potegnila na površje. Ker je bila brez ključavnice, sva jo brez težav odprla, v njej pa sva zagledala majhno posušeno rožo. Takoj ko sem jo zagledala, sem vedela, da je to Dravska roža. Ker se je med najinim kopanjem stemnilo sva sklenila, da bo Tom rožo na grad odnesel naslednji dan. Vesela sva

odšla v Tomov dom ter zelo zgodaj zaspala. Ko sem se zjutraj zbudila, nisem več bila v Tomovi koči, temveč doma v svoji postelji. Nisem vedela, kako točno sem prišla domov, vendar sem vedela, da je bila moja naloga tam opravljena.

Kaja Fidler Jurič, 7.b Sonce je sijalo z zelenimi žarki. Sedela sem v gozdu, ko se mi je zazdelo, da sem v letu 340 pred našim štetjem. Mimo je prišel neki Grk v beli halji. Zame ni bilo nič posebnega. Nekaj je govoril. Kdo bi vedel kaj. Potem je rekel: »Moje ime je Zeus.« Molčala sem. Kaj pa bi lahko rekla? »Želim, da se poročiš z Neptunom,« je rekel. Zmedena sem bila: »Planetom?« »Ne, ne, ne, to bi bil greh,« se je razburil. Tedaj je z bližnje veje skočil Tarzan: »Poroči mene! Lepši sem boljši, močnejši kot nek planet.« »Bog,« ga je popravil Zeus. »Fanta, ne mislim se poročiti,« sem odgovorila, »razen, če dobim diamantni prstan.« »Di–dia–kaj?« je bil zmeden Tarzan. »Ah! Pozabita. Zastonj tratita moj čas. Sedaj pa grem ribarit.« Skomignila sta z rameni, se spogledala in tlesknila s prsti. Videla sem, kako je za njima ostal prah. Očitno je bilo, da sta izginila. Vstala sem in se napotila po strmem hribu do reke Drave. Nisem imela namena ribariti - to sem uporabila kot izgovor. Reka se je lesketala v olivno zeleni barvi. Rahel veter je valovil njeno površino. Bilo je kakor v pravljici. Tedaj je nekaj švignilo preko moje glave. Nekakšna zlata žogica s krili. Takoj za njo pa fant na metli. Zelene oči, razmršeni rjavi lasje, brazgotina na čelu. »Harry Potter!« sem vzkliknila. Pri priči se je ustavil, prijel zviz (leteča zlata žogica ) in rekel: »To sem jaz. Kdo sprašuje?« »Brez skrbi, nisem jedec smrti,« sem odgovorila. »Ah, še dobro!« je rekel z olajšanjem. »Poslušaj, Harry, potrebovala bi nekaj, kar bi mi omogočalo dihanje pod vodo, nekakšno rastlino.« »Škržnjeva trava, torej. Izvoli.« Podal mi je kepo zelene, sluzaste trave in rekel: »Zdaj pa pojej.« Z gnusom sem travo približala svojim ustom in jo tudi pojedla. Čuden občutek je bil, ko mi je lezla pa grlu. Zahvalila sem se mlademu čarovniku . Naredila


45

sem si čop, ko me je nekaj prijelo za nogo. Zakričala sem. Vleklo me je v globino reke Drave. Nisem zmogla videti, kaj me je vleklo v globino. Videla sem, kako se površje reke hitro oddaljuje. A bolj me je vleklo k tlom, več svetlobe sem videla. Ko sem uvidela tla, sem bila presenečena. Videla sem podvodno mesto, hiše, parke, šole, trgovine in gradove. V zelo bogati, razkošni hiši sem videla Logana Paula, ki je seveda izvajal neumnosti. Hišo je ovijal v folijo. Nekaj metrov stran je skupina ACϟDC imela koncert. Potem pa je koncert nekaj prekinilo. Bil je Wolfgang Amadeus Mozart. Članom skupine je kazal in razlagal, kaj je glasba. Tako so se začeli prepirati. Na drugi strani trga se je sprehajala vojska z Napoleonom na čelu. Majhen možic je govoril in ukazoval v francoščini. Tedaj me je tisti, ki me je vlekel v reko, povlekel v grad. Vrata so se zaprla pred mojim nosom. Ugotovila sem, da me je vlekel Povodni mož. Posedel me je na prestol in vprašal po imenu. Potem je Povodni mož rekel: »Nemo ti bo razkazal mesto, Špela.« Izza vogala je priplavala drobna ribica oranžno-bele barve. Komaj tedaj sem se zavedala, kako lep je grad. Bil je svečano opremljen, zlate barve, okrašen z diamanti in dragimi kamni. Vse se je svetlikalo v mavričnih barvah. Grad sem občudovala z odprtimi usti, ko me je nekaj predramilo. Povodni mož je pokašljal in rekel: »Sledi Neumu!« Tako sem sledila majhni prikupni ribici. »No, to je bil grad Povodnega moža. Sedaj bova obiskala glavni trg,« je rekel s svojim otroškim glaskom. Vprašala sem, zakaj me je Povodni mož ugrabil. »Ni te ugrabil,« me je prekinil Nemo. »Izposodil si te je. Rešiti nas moraš! Rešiti moraš naš planet Pravljice!« »Kako pa?« me je dogodivščina zanimala. »Dobiti moraš Sveto knjigo pravljic od hudobnega nogometaša po imenu Messi, zmagati moraš. Tekma. Ena na ena. Nogomet.« je skoraj šepetaje povedal. Obstala sem z odprtimi usti: »Pa saj on je vendar Messi! Nihče do sedaj ga še ni uspel premagati.« »Zato pa potrebujemo tvojo pomoč! Ti si edina, ki ga lahko premagaš!« Tedaj je vse postajalo megleno, sivo in črno. Nato je nastala tema. Odprla sem oči in se znašla na trati sredi gozda ob Dravi. Oh, kako čudne sanje. Ko sem se razgledala, sem videla Nema, Povodnega moža, Zeusa, Tarzana, ACϟDC, Logana Paula, Mozarta, Harry Potterja, Napoleona in ostale. »Ne nazadnje niso bile le sanje, kaj ne?«sem vprašala.

Larisa Mihailović, 8.a

TAM STOJI MOJ GRAD Bil je lep jesenski dan, ko sem se sprehajala po gozdu. Ta dan je bil dokaj topel za jesen, počutila sem se svobodno, ko mi je topli domači veter pihal v obraz. Potrebovala sem nekaj časa zase, stran od družbe in ljudi. Iz gozda me je pot vodila na pot, ki je še nisem poznala. Pot se je vedno bolj začela vzpenjati, postajala sem utrujena. Kmalu sem prišla na vrh hriba. Mimoidočo družino sem vprašala, kje pravzaprav sem in odgovorili so mi, da sem prišla na Grajski grič. Zanj še nikoli nisem slišala, saj v Limbušu živim komaj en teden. Vrh Grajskega griča je bil prečudovit. Videla sem trte, ki so se raztezale po bližnjih hribih, drevesa, ki so bila barvita zaradi jeseni. Od hoje sem bila dokaj upehana, zato sem začela iskati klop, kjer bi si lahko odpočila. Kar naenkrat sem zaslišala hrup, ki ni zvenel kot veter, temveč kot človek. Okoli sebe nisem videla nobenega, zato sem bila zmedena. Hrup sem ignorirala in še naprej opazovala limbuško naravo. Kar naenkrat me je nekdo potrepljal po hrbtu. Še v življenju nisem bila tako prestrašena. Počasi sem se obrnila in zagledala leseni kip gospe, ki je vame zrla s strašljivimi očmi. Poskušala sem zakričati, vendar mi je že


46

prej pokrila usta. »Joj, ta mladina samo vrešči. Kaj misliš, da je ljudem normalno, ko zagledajo govoreči kip?« je naglas zavzdihnila gospa. Odkimala sem, še vedno v šoku. Od kdaj kipi govorijo? Sem si mislila, vendar nisem ničesar rekla. »Kaj pa tako gledaš?« vpraša gospa. Še vedno sem molčala, čudni kip ženske pa se je predstavil kot Graščakinja. Tudi jaz sem se predstavila, čeprav dvomim, da me je kaj razumela, zaradi mojega prestrašenega tona. Zanimalo me je, zakaj je Graščakinja iz lesa in zakaj je kar naenkrat oživela. Odločila sem se, da je bolje, če nisem sramežljiva in jo povprašala o njej. »Veš, deklica, jaz sem že stara. V svojem življenju sem velikokrat storila stvari, ki niso bile prav. Povedala ti bom to zgodbo v upanju, da se boš ti naučila nekaj iz mojih napak.« Nisem pričakovala celotne zgodbe, vendar me ni zmotilo, ko je kip začel pripovedovati. »Živeli so trije bratje, dva zlobna, a pametna, ter eden dober in mehkosrčen. Umrl jim je oče, zato so si morali razdeliti njegovo imetje. Oče jim je pred smrtjo zabičal, da bo njegov duh vedno z njimi,« mi pove Graščakinja. Zanimalo me je, kje v zgodbo vstopi ona. Gospa je, kot da bi slišala moje vprašanje, nadaljevala zgodbo tam, kjer vanjo vstopi ona. »Živela sem v gradu limbuške gospode. Vsak mož me je hotel za ženo, čeprav sem imela kačo namesto srca. K meni pride prvi sin in me prosi za delo. Naročim mu, naj mi prinese lepo Dravsko rožo. Le ta je najlepša roža izmed vseh in resnično sem jo želela samo zase. Dravska roža je bila na dnu reke Drave, preveč težavno bi bilo, da bi jo šla iskat sama. Nagrada za prvega sina v primeru, če mi prinese to dragocenost, je bila poroka z mano. Mislila sem, da ni uspel, saj je k meni prinesel samo neko korenino, o kateri boš več slišala kasneje. Do mene je prišel drugi sin. S splavom se je odpravil na Kačji otok,« mi pove. Postanem zmedena in jo vprašam: »Kakšen otok? Kačji?« Graščakinja me začudeno pogleda in vpraša: »Na Dravi vendar še vedno stoji Kačji otok, mar ne?« Rahlo se zasmejim in rečem: »Zdaj se imenuje Mariborski otok.« Graščakinja rahlo zmedena nadaljuje svojo zgodbo, kljub temu da jo je zanimalo, zakaj se otok ne imenuje več tako, kot se ga je spominjala. »Torej drugi sin je bil na Mariborskem otoku,« reče in zavije z očmi.

Lucija Marković, 9. B Bilo je še pet minut do konca pouka. Vsi učenci so nestrpno čakali, kdaj bo naša “mučiteljica“ nehala kracati po tabli. Jaz pa sem pozorno poslušala, kaj govorijo sošolke in sošolci za mojim hrbtom in se obnašala, kot da jih ne slišim, saj to ni bil njihov prvi izpad. V razredu je težko, če v njem nimaš prijateljev, saj nimaš nikogar, ki bi se postavil zate, kadar se znajdeš v težavah, zato sem se zatopila v svoje misli o načrtih za vikend, saj sem nameravala oditi k sestrični, a na žalost se niso prav nič dobro izšli. Bila je sobota in tako kot skoraj vsako sem jo preživela pri babici Daši, kar po navadi ni bilo preveč zabavno, a ta je bila nekoliko drugačna.Sedela sem ob peči in v rokah držala skodelico vročega kakava, iz katerega so se vile meglice vroče pare, saj ga je babica ravnokar vzela s štedilnika. Ona pa je mirno zrla skozi okno, nato pa dejala: „Kako lepo bi bilo, če bi skozi okno imela pogled na grad, ki je včasih stal na tem griču.“ Nekaj trenutkov sem jo začudeno gledala, nato pa dejala: „Ne fantaziraj babi, saj veš, da so ga že zdavnaj porušili.“ „Ja to drži, vendar spomini vedno ostanejo,“ je zamišljeno odvrnila babica ter nadaljevala: „Ko sem bila stara približno toliko kot ti, se je o gradu veliko govorilo, predvsem v šoli, čeprav je bil že zdavnaj porušen in me takrat ni preveč zanimal.


47

Nekega dne pa nam je naša učiteljica pri uri slovenščine predstavljala stare običaje in zgodovino Limbuša ...« To so moja ušesa prevajala le bla-bla-bla, nato pa je dejala: »In učiteljica je rekla: „No, Daša, ti pa dobiš za svojo seminarsko kar grad, ki je včasih stal na Grajskem griču.“ Zazvonil je šolski zvonec, jaz pa sem počasi, s copati, oddrsala na hodnik ter razmišljala. Limbuška šola takrat ni bila preveč velika, ni imela letečih učilnic iz čokolade, premičnih sten, pametnih omaric, bazena, zmajev na vhodu in teleportacijskih točk, tako kot danes, a šola je bila dovolj velika, da je imela svojo knjižnico. Tako smo že naslednjo uro z našo učiteljico preživeli v knjižnici. Šolska knjižnica je bila zelo stara. Imela je zelo veliko knjig ter težkih knjižnih polic, za katerimi si se lahko skril ob jeznih pogledih "mučiteljev" (Ali kako jim že pravite vi dandanes?), ko si s police vrgel kakšno staro zaprašeno buklo. In prav to se je tistega dne zgodilo meni, ko se je vame nehote zaletela gruča sošolk in sošolcev ter me potisnila v veliko polico. Takrat sem jih pošteno natulila, sicer tudi z nekaj psovkami, a se je splačalo. Vsi so me začudeno pogledali, jaz pa sem že zaslišala besede, ki so prihajale iz ust naše knjižničarke in učiteljice, ki sta obe v en glas zavpili: „Kdo že spet razgraja tam zadaj!? Vam res ne kapne v glavo, da se je potrebno naučiti brati zato, da preberete pravila, ki jih ima šolska knjižnica...!?“ Obe učiteljici sta še kar naprej nakladali, zdaj o tem, zdaj o onem, a mojo pozornost sem preusmerila h knjigi, ki mi je malo prej padla na nogo. Na njej je z velikimi zlatimi črkami pisal velik naslov GRAD NA GRIČU. Pisava me je spomnila na knjige iz knjižnice kot sem jih videla v filmu Harry Potter, a moje odkritje je name naredilo še večji vtis, ko je iz nje padel star in malce zažgan list. Počasi sem ga razprla, nato pa za hrbtom zaslišala glas: "Hej, kaj je to v tvoji roki?" Bila je moja sošolka Ema, s katero še nisem navezala prijateljskih stikov, a bila je prijazna in kot vidiš... tudi zelo radovedna, nasploh pa je imela zelo rada stare predmete ter pustolovščine." „Ampak babi, kam pelje vse to in zakaj mi to vendar pripoveduješ?", sem jo vprašala. „Boš kmalu izvedela," je dejala ter mi skrivnostno pomežiknila. „No kje sem že ostala? Ja, pri Emi. O saj res! Skupaj z njo sem tisti dan ostala v knjižnici še po koncu pouka. Knjižničarke ni bilo v knjižnici, saj je bila na sestanku v zbornici tako kot vsi drugi, zato sva z Emo imeli knjižnico zase. Odprla sem list papirja, ki je na moje začudenje začel lebdeti približno pet centimetrov nad tlemi. Obe sva glasno zakričali. Šele čez dobri dve minuti sva si upali približati papirju, ki je še kar lebdel. Na njem je bilo napisano nekaj črk iz latinščine, ki jih seveda nisem razumela, nekaj podobnega hribu in stavbi ter praznina. Pogledala sem Emo in jo vprašala: „Kaj je to? Mislim, da je neke vrste zemljevid. A ne razumem te praznine, na kateri ni čisto nič." mi je odvrnila. Takrat mi je nekaj šinilo v glavo. Moji možgani so se počutili kot koleščki, na katere je nekdo zlil na tone olja, da so spet začeli delovati: „ Daj sem," sem kar malce odrezavo rekla Emi, ona pa me je z njenim značilnim pogledom premerila od glave do pet. „Mislim, da vem, kaj je to. To je zemljevid rova, ki vodi do gradu na Grajskem Griču," sem tiho odvrnila. "Ja, tudi meni se tako zdi, ampak kaj predstavlja ta praznina, na kateri ni ničesar?« »Nevidno črnilo!" sem zavpila. „Kaj? Prazen del zemljevida je napisan z nevidnim črnilom!? Ni to noro?" "Ja in sedaj ga morava prebrati. Imaš pri sebi kakšno limono?" me je vprašala Ema. "Ne. Zakaj bi jo imela? Ampak mislim, da jih je še nekaj v kuhinji." "Super! Kar pojdi po njih," mi je naročila. Jaz pa sem začudeno odšla v kuhinjo po nekaj limon. Ko sem se vrnila v knjižnico, sem na tleh zagledala Emo s parom rokavic na obeh rokah in sušilnikom za lase, za katerega ne vem, kje ga je dobila. Počasi sem sedla zraven nje. "Imaš limone?" me je vprašala. Pokimala sem ji. "Dobro. Sedaj pa glej in se uči," se mi je nasmehnila. Na zemljevid je stisnila nekaj


48

limoninega soka, nato pa ga s čopičem previdno razmazala po robu papirja. Zgodilo se ni popolnoma nič. Nato se je s sušilnikom za lase približala papirju in kot čarovnija so se na njem pojavile črke in številke. "To je genialno," sem jo pohvalila, ko je končala. "Vem. To sem videla v nekem filmu in kot kaže, ta filmska fora zelo dobro drži." Obe sva se sklonili nad zemljevid ter ga začeli natančno preučevati. "Poglej, mislim, da rov poteka iz limbuške cerkve do vodnjaka, o katerem je razlagala učiteljica pri slovenščini, v katerem naj bi grajska gospa skrila zaklad," mi je pojasnjevala Ema, jaz pa sem jo samo začudeno gledala. "Daj no, saj veš." Nato pa sem ji počasi odgovorila: "Včasih malce odtavam v svoj svet," sem ji počasi pojasnjevala, nato pa hitro spremenila temo, da bi se izognila pridigi o mojem poslušanju. "Poglej, tukaj piše še nekaj! Prehod v cerkvi je skrit pod kripto, ki jo lahko odpre le pogum, kajti vedi, da je pogum naš največji um." sem prebrala in se ob tem malce namrščila." Kaj še čakaš? Greva v cerkev, preden nama še kdo izmakne zaklad!" je vsa navdušena dejala Ema in me povlekla za roko iz knjižnice. V cerkvi je bilo zelo mrzlo, tako da so se ti iz ust valile meglice dima, ko si govoril. Ema pa mi je kot navita razlagala o vodnjaku, v katerem naj bi bil skrit zaklad grajske gospe ter o nemških vojakih, ki so leta 1944 šli skozi rov kot zadnji. Iz žepa sva vzeli vsaka svoj telefon ter na njiju prižgali svetilki. Najino raziskovanje se je pričelo. Iskali sva slabo uro, a na žalost nisva našli kripte. "Ne grem se več! Ta rov pač ne obstaja," sem razočarano dejala ter se naslonila na bližnjo steno. Na enkrat se je nekaj premaknilo in me sunkovito obrnilo. Padala in padala sem, pri tem pa sem se počutila kot Alica v čudežni deželi. Ko sem odprla oči, sem v tleh zraven sebe zagledala veliko luknjo s težkimi lesenimi vrati in takoj sem vedela, da sem našla to, kar sva iskali. Zaslišala sem Emin glas: " Daša, kje si?" "Tukaj spodaj. Stena se je obrnila in mislim, da sem našla kripto," sem ji odgovorila. "Carsko. Počakaj me. Prihajam!" Zaslišala sem škripanje in stena se je ponovno premaknila. Zraven mene pa se je že znašla Ema.« "Babi, pa saj nista zares lezli po tistem rovu?" sem vznemirjena vprašala babico. " Pa še kako sva in vedi, da ni bilo prav nič prijetno" mi je odgovorila ter počasi nadaljevala. "Kot sem ti že povedala, lazenje po rovu ni bilo zabavno: prvič zaradi nizkega stropa, zaradi katerega sva celotno pot prehodili po kolenih, drugič v njem je zelo močno smrdelo in tretjič v rovu je bilo veliko senc, ki so pripadale bog ve čemu, zato nama je srce razbijalo ob vsakem premiku, ki sva ga naredili. Ko sva prišli od vrha, pa so moje oči ugledale nekaj zanimivega. "Poglej, mislim, da sva na dnu vodnjaka," sem dejala, nato pa sva skupaj pogledali navzgor in opazili žarke meseca, ki se jim je uspelo prebiti skozi gosto rastje, ki je zakrivalo vodnjak. Bilo je osupljivo in vznemirljivo ob enem. Ko sva takole opazovali mesec, sem iz roke po nesreči izpustila mojo svetilko in takrat se je nekaj zgodilo. Sklonila sem se, da bi jo pobrala, a mojo pozornost je takrat privabilo nekaj povsem drugega. "Ema," sem počasi dejala in nadaljevala: "Mislim, da sem našla zaklad." Počasi se je obrnila proti meni in od navdušenja kar žarela, nato pa dejala: "Daša, ti si prava legenda." Jaz pa sem se ji samo zasmejala in odvrnila: "Imam le srečo v nesreči." Najini srci sta vsako sekundo bili hitreje. Približali sva se skrinji, na katero je Ema že položila svoje roke in jo hotela odpreti, jaz pa sem jo nestrpno opazovala. "Daj že Ema! Odpri jo!" sem zakričala. Ona pa mi je odgovorila: "Mislim, da bi morali skrinjo z zakladom odpreti skupaj, saj sva jo skupaj našli." Tako sem tudi jaz svoje roke položila na stare zapahe in skupaj sva dvignili težak ter škripajoč pokrov stare skrinje


49

grajske gospe. Iz skrinje je zableščala zlato obarvana svetloba in obe sva radovedno pogledali vanjo. Noter naju je čakalo presenečenje. Obe sva svoji glavi v pričakovanju sklonili skoraj do dna skrinje, v njej pa je bil samo star in malce raztrgan list papirja, na katerem je s poševno pisavo pisalo:

Tole sem pisala, ko sem bila sama in nisem imela kogar koli, ki bi se mu lahko zaupala. Čeprav sem bila razvajena in pohlepna navzven, to še ne pomeni, da nisem bila dobra po srcu. Svoje napake obžalujem in se jih zavedam, saj zaradi njih nikoli nisem imela pravih prijateljev. Ker sem bila pač grajska gospa, so se vsi, ki so me poznali, pretvarjali, da me razumejo v mojih stiskah in s tem so se izdajali za velike lažnjivce in mi lagali v obraz, kajti prijatelj je človek, ki ve vse o tebi in te ima kljub tvojim luknjam v življenju vseeno rad. Ko sem pisala to, sem se odločila, da bom ta kos papirja skrila v železno skrinjo in ga vrgla v vodnjak. Skrinjo pa bo lahko odprlo le pravo prijateljstvo, ki bo dovolj pogumno in čisto. Zato prijateljstvu, ki mu bo uspelo odpreti to skrinjo, podarjam grad na Grajskem Griču, ki je bil moja edina uteha pred zunanjim svetom.

Grajska gospa Ko sva prebrali to, sva se obe zasmejali, se prijeli za roko in se počasi odplazili nazaj po rovu. Čeprav grad, ki nama ga je zapustila grajska gospa, danes več ne stoji na Grajskem griču, sem v tej življenjski dogodivščini našla pravo prijateljico, s katero se srečujem na kavi še danes, in ugotovila, da je prijateljstvo neizmerna stvar, katere bi moral biti deležen vsak. Za povrh pa je bila moja seminarska o Gradu na Grajskem Griču ocenjena z oceno 5.« Tako mi je tiste sobote pripovedovala babica...

Lana Boršič, 7.b Nekoč pred davnimi časi je v osamljenem mestecu po imenu Limbuš, kamor ni prišel nihče razen moje tete, ki si je rada lakirala nohte, vendar ni marala, da bi jo kdo videl, zato je prišla sem, v Limbuš... Ampak pustimo šalo ob strani! V Limbušu, ki sem ga tolikokrat že omenil, je stal grad. Grad po imenu Moj grad. Moj grad je dobil ime po tem, da ni imel lastnika in si ga je hotel vsak prilastiti. No, le tistih nekaj prebivalcev, ki je obupalo nad življenjem in se preselilo v Limbuš. No, saj Limbuš je res lep kraj. Veliko pesmi omenja njegovo čudovito moralo. Na primer: »Fantič se umoriti je hotel, poslali so ga v Limbuš, kjer je kot lastovka zaklel.«. Veliko ljudi si je želelo priti v ta kraj, vendar ne zaradi kraja samega, ampak zaradi Mojega gradu. Legenda je govorila, da vsak, ki pride na grad, dobi od kralja in kraljice kup. Ampak zgodovinsko obzorje sedaj ni pomembno. Spomnim se svojih mladih otroških dni, ko je bilo življenje še veselo. Zaupal vam bom svojo zgodbo, ki se mi je zgodila na Mojem gradu. Svet je bil pisan, ptički so žvrgoleli, kot bi bil torek. Šel sem na limbuški grič, tako kot vsak šesti petek (ker me je mama prisilila v to). Hodil sem po gozdu, vdihaval svež zrak in podobne neumne stvari. Po enajstih minutah hoje sem se ustavil. Hitrost vetra je naraščala, srce mi je hitreje razbijalo, začutil sem mokro roko na svoji rami. A preden sem se lahko uzrl, kdo je za mano, sem iz daljave zaslišal glasen krik. Stekel sem, kolikor hitro sem mogel, adrenalin mi je vedno bolj naraščal, srce pa se mi je skoraj ustavilo (poudarek na skoraj). Nato sem obležal na tleh.


50

Vse je bilo megleno. Nisem vedel, kje sem, ali če se bom še kdaj vrnil domov. Ampak to me ni niti malo skrbelo. Vedel sem, da me bodo prišli iskat s helikopterji. Nato me je prešinila grozna misel. Tako grozna, da bi jo na lestvici najbolj groznih misli postavili na zadnje mesto. Ob misli, da je ta grozna misel tako grozna, me je kar zmrazilo. No, morda tudi zato, ker je bilo, sodeč po termometru, ki je visel na drevesu, le -11°C. Uh, ob misli, da sem imel kot mlad take misli, me kar zmrazi. A vrnimo se k bistvu. Stal sem pred enim in edinim Mojim gradom. Ozrl sem se, ali kdo slučajno prisluškuje, nato pa z največjim užitkom odprl ogromna težka kamnita vrata. Občutek je bil fascinanten. Bilo je kot takrat, ko sem brcnil sosedovega psa - brezpogojno. Saj poznate pregovor: »Rana ura, zlata ura.«. Žal pa zna ta nauk biti napačen - saj ste brali pravljico Volk in sedem kozličkov. Kljub temu, da so kozlički zgodaj vstali, jih je volk požrl. Nato sem se boril z zmajem, vendar ta dogodek ni dovolj zanimiv, da bi ga omenjal. Bilo mi je kot v raju! Zaslišal sem brnenje. Vedel sem! Helikopterji so prišli. Bilo jih je sedem - rdeč, rumen in pet nevidnih. Še danes se spomnim njihovega nepopolnega letenja. Eden za drugim so švigali po nebu, tako hitro, da jih skoraj ni bilo moč zaznati. Nato so lepo po vrsti sunkovito pristali na travniku zraven Mojega gradu. Kamen se mi je odvalil od srca, ko so mi nevede zaupali, da so prišli pome. Vendar takoj, ko me je en veliki mož zagrabil za roko, je nekaj glasno počilo. Nekaj sekund po tem je iz gradu prihitelo dvanajst ljudi z baklami v rokah. Nato je grad zagorel z zelo značilnim močnim zelenim plamenom. Tako sem več minut strmel v plamen in v grad, ki se je rušil pred mojimi očmi. Vsa moja ljubezen do tega gradu se je spremenila v občutke groze. Obstal sem tam, helikopterji pa so odleteli. Ostal sem sam. Čez kakšne pol ure so prišli gasilci. Sunkovito so se borili s plamenom, vendar brez uspeha. Toda to mi ni bilo pomebno, ker mi je po glavi letela samo ena misel- kaj če tega gradu ne bo več in bo pozabljen za vedno? Nato sem zaspal. Vse je bilo megleno. Nisem mogel razločiti postav, ki so se gibale v moji bližini. Niti tega, kaj govorijo. Ko se mi je slika nekoliko izostrila, sem videl, da pred mano sedi moški. Zdelo se mi je, da je policaj, vendar nisem bil prepričan zaradi njegove papeške pričeske. Vprašal me je, kaj sem slišal in videl, jaz pa sem mu razložil skoraj vse, do zadnje podrobnosti. Policaj mi je nato rekel, naj zapustim ta policijski objekt. In tako je tudi bilo. Sunkovito sem odprl vrata policijske postaje in zadihal svež zrak, ki ga nisem videl že toliko let. Na mestu mojega gradu so, po informacijah policije, zgradili ponarejene ruševine, ki na tem območju stojijo še danes. Toda to mi ni bilo pomembno. Stekel sem 2 kilometra hitro, kolikor sem mogel, in skočil svoji mami v objem. Ah, kako je bil ata ljubusumen. Skoraj tako kot takrat, ko so ga trije prijatelji povabili na vroč šampanjec. Od tedaj sem živel mirno življenje, z le blagimi spomini na Moj grad. Od tedaj okoli ponarejenih ruševim kroži veliko govoric. Nekateri so celo tako naivni in pravijo, da je gori na griču živela ženska, ki je celo umorila nekoga, ki ji je prinesel »Dravsko rožo«, ki naj bi si jo želela. Vendar pravo zgodbo tega gradu poznam le jaz. Zgodbo Mojega gradu.

Jurij Švagerl, 8.b


51

KO VSTANEM Z LEVO NOGO Ko zjutraj vstanem z levo nogo, vse mi gre narobe. Lasje so skuštrani, ne najdem nogavic, zamujam v šolo, to ni vic. Včasih vstanem z desno nogo, takrat je vse lepo. Zunaj je sonce, sneg se topi, kapa mi paše, srce se veseli. Kaj naj storim, da se nikoli z levo nogo ne zbudim? Enostavno! Takoj, ko odprem oči, stopim z desno nogo in se iz srca nasmejim.

Eva Lešnik, 5.a DOMAČA PESEM Pišem pesem, ura pa hiti, brez nje mi jutri v šolo iti ni. Meni rime iz glave sploh ne grejo, jaz pa moram danes še pod vodejo. Končno o vsem garanju pesem sem začel pisati, Ideje so kar mrgolele in besede na dan so privrele. Pesem zdaj je že končana, le lepo še mora biti prepisana.

Luka Banjanin, 5.a

POLETJE Rad imam poletje, ki se rima na dretje. V morju se zabavaš in včasih odkimavaš. Ko vidiš delfina, mu ponudiš dva mufina. Ko vidiš led, se ti zalušta sladoled.

Anej Sentič, 5.a


52

SNEŽAK Sem bel možak, me rad ima vsak. Trebuh in glavo ter nos in oči in že se mi vsak smeji. Moj šal je rdeč, je vsakomur všeč. Mirno stojim, snežinke lovim, se sonca zelo bojim. Pozimi se veselim, spomladi pa žalostno talim.

Jan Potočnik, 5.a

UČITELJICA IN MI Smo peti A, učiteljica nas rada ima. Če pridni smo vsi, se hitro lepa ocena dobi. V šoli je zabava, čeprav včasih ne prava. Ko pridni smo vsi, se učiteljica smeji. Radi jo imamo, zato je nikomur ne damo. Če razumemo se vsi, se še ravnateljica smeji.

Lan Dukarić, 5.a

BESEDA NI KONJvajaracomrezja.splet.arnes.si/files/2016/06/casopis_2017...Beseda ni konj 2018 OŠ...

Documents

Transcript of BESEDA NI KONJvajaracomrezja.splet.arnes.si/files/2016/06/casopis_2017...Beseda ni konj 2018 OŠ...