310E CELJE MED LETI 1918 IN 1923 Diplomska naloga .doc) · 1918 in 1923« je nastopila na predlog...
Transcript of 310E CELJE MED LETI 1918 IN 1923 Diplomska naloga .doc) · 1918 in 1923« je nastopila na predlog...
Filozofska fakulteta
Oddelek za zgodovino
DIPLOMSKO DELO
OKROŽNO SODIŠČE CELJE MED LETI 1918 IN 1923
Mentor: red. prof. dr. Darko Friš Kandidatka: Andreja Vintar
Maribor, 2009
ZAHVALA
Pri zaključku mojega študija se za strokovno pomoč in prijaznost
zahvaljujem svojemu mentorju, dr. Darku Frišu.
Iskreno se zahvaljujem tudi domačim, ki so mi vsa leta šolanja stali ob
strani in mi v vsakem trenutku nudili podporo in vzpodbudo.
Posebno zahvalo namenjam še prijateljema Janji in Boštjanu, ki sta mi
velikokrat z veseljem ponudila svojo pomoč.
I Z J A V A
Podpisana Andreja Vintar, rojena 12. 9. 1981 v Münchnu, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer nemški jezik s književnostjo in zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Okrožno sodišče Celje med leti 1918 in 1923 pri mentorju red. prof. dr. Darku Frišu, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Andreja Vintar Dobrava ob Krki, 17. 2. 2009
F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A
Koroška cesta 160 2000 Maribor
POVZETEK
Diplomska naloga »Okrožno sodišče Celje med leti 1918 in 1923«
prikazuje delovanje kazenskopravnega sistema v prvih letih po nastanku
Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pred združitvijo južnih Slovanov v
kraljevino je bil na ozemlju Slovencev delujoč pravni sistem avstrijskega
kazenskega zakonika, na ozemljih drugih slovanskih narodov pa je bila
izvajana drugačna sodna praksa. Po nastanku kraljevine je oblast
poskušala poenotiti kazensko pravo. Sledila je razširitev IX. in X. poglavja
srbskega kazenskega zakonika na ozemlje vse države. Ob že obstoječih
določbah avstrijskega, so bile upoštevane tudi določbe srbskega
kazenskega zakonika. V slovenski pravni terminologiji se je pojavil srbski
jezik in druge vrste kazenskih deliktov z drugačnimi kaznimi. Dotlej
avstrijskemu vplivu se je pridružil srbski. Slovenci so ostali brez lastne
pravotvornosti. Težnja po poenotenju kazenskega prava na dotlej pravno
razdrobljenem ozemlju kraljevine je vodila v centralizacijo in unitarizem. V
sodni praksi Okrožnega sodišča Celje so se od leta 1919 upoštevale
hkrati določbe avstrijskega, kot tudi srbskega kazenskega zakonika ter
zakonov, izdanih od leta 1918. Število težjih kaznivih dejanj je
presenetljivo, a vsakdanje v času težke socialne stiske ljudi. Okrožno
sodišče Celje se je pri obsodbah mnogokrat posluževalo določil členov, ki
so predvidevali znatno znižanje kazni pod minimalno zakonsko določeno
kazen.
Ključne besede: Država SHS; Kraljevina SHS; avstrijski kazenski
zakonik; srbski kazenski zakonik; kazensko pravo 1918–1923; kazensko-
sodni proces; Okrožno sodišče Celje; Zgodovinski arhiv Celje; kazniva
dejanja; kazenske določbe; 1918–1923.
ZUSAMMENFASSUNG
Die Diplomarbeit »Okrožno sodišče Celje med leti 1918 in 1923«
(Bezirksgericht Celje zwischen den Jahren 1918 und 1923) zeigt die
Tätigkeit des Strafrechtssystems in den ersten Jahren nach der
Entstehung des Königreiches der Serben, Kroaten und Slowenen. Vor der
Vereinigung der Südslawen in das Königreich war auf dem slowenischen
Gebiet das österreichische Rechtssystem wirksam, auf den Gebieten
anderer slawischen Nationen galt dagegen eine andere Gerichtspraxis.
Nach der Entstehung des Königreiches versuchte die Herrschaft das
Strafrecht zu vereinheitlichen. Es folgte die Erweiterung des IX. und X.
Kapitels des serbischen Strafgesetzbuches auf das Gebiet des ganzen
Staates. Außer schon bestehenden Bestimmungen des österreichischen,
wurden nun noch die des serbischen Strafgesetzbuches berücksichtigt. In
der slowenischen Rechtsterminologie erschien die serbische Sprache,
andersartige Straftaten und Strafen kamen vor. Neben dem
österreichischen, kam es noch zu dem serbischen Einfluss. Die Slowenen
blieben ohne des eigenen Rechts. Die Tendenz zur Vereinheitlichung des
Strafrechts auf dem bis damals rechtlich zersplitterten Gebiet führte zu der
Zentralisierung und dem Unitarismus. In der Rechtspraxis des
Bezirksgerichts Celje wurden seit dem Jahre 1919 zugleich die
Bestimmungen des österreichischen, wie auch die des serbischen
Strafgesetzbuches und der Gesetze, erlassen ab dem Jahre 1918,
berücksichtigt. Die Zahl der schweren strafbaren Handlungen ist
erstaunlich, doch alltäglich in der Zeit schwerer sozialer Not. Das
Bezirksgericht Celje bediente sich bei der Verurteilung immer wieder die
Bestimmungen zu den Artikeln, die die minimale gesetzlich bestimmte
Strafe beträchtlich minderten.
Schlüsselwörter: SHS-Staat; Königreich SHS; österreichisches
Strafgesetzbuch; serbisches Strafgesetzbuch; Strafrecht 1918–1923;
strafrechtlicher Prozess; Bezirksgericht Celje; Geschichtliches Archiv
Celje; strafbare Handlungen; strafbare Bestimmungen; 1918–1923.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ..................................................................................................... 1
2 OB ZGODOVINSKI PRELOMNICI.......................................................... 3
2.1 Proces združevanja narodov južnih Slovanov...................................... 3
2.2 Centralizacija državne upravne in nacionalni unitarizem ..................... 6
2.3 Državno upravna ureditev na Spodnjem Štajerskem........................... 8
2.4 Zgodovina Okrožnega sodišča Celje od ustanovitve do prve
Jugoslavije ................................................................................................. 9
3 PRAVOSODJE ..................................................................................... 12
3.1 Kazensko pravo med leti 1918 in 1923 ............................................. 13
3.1.1 Kazensko procesno pravo............................................................... 14
3.1.2 Kazensko materialno pravo............................................................. 16
3.1.2.1 Avstrijski kazenski zakonik iz leta 1852 ....................................... 16
3.1.2.2 Nova določila v sodstvu ............................................................... 21
3.1.2.3 Razširitev IX. in X. poglavja srbskega kazenskega zakonika....... 22
3.1.2.4 Razširitev uvodnih pravil in prvega dela srbskega kazenskega
zakonika................................................................................................... 25
3.1.2.5 Ustava 1921................................................................................. 26
3.1.2.6 Obdobje po ustavi ........................................................................ 27
3.2 Kazensko sodstvo.............................................................................. 27
3.2.1 Notranja organizacija kazenskih sodišč .......................................... 28
3.2.1.1 Pravosodna uprava...................................................................... 28
3.2.1.2 Sodna pisarna.............................................................................. 30
3.2.1.3 Sodniki ......................................................................................... 33
3.2.2 Tožilec............................................................................................. 36
3.2.2.1 Državno pravdništvo .................................................................... 36
3.2.2.2 Zasebni tožilec ............................................................................. 38
3.2.2.3 Zasebni udeleženec in zasebni udeleženec kot tožilec................ 38
3.2.3 Obdolženec..................................................................................... 39
3.2.4 Zunanja organizacija kazenskih sodišč ........................................... 40
3.2.5 Redni kazenski postopek zaradi hudodelstev in prekrškov............. 45
3.3 Fond »Okrožno sodišče Celje«.......................................................... 48
3.3.1 Kazenski spis .................................................................................. 49
3.3.2 Ponavljajoče določbe ...................................................................... 52
4 PRAVOSODNA PRAKSA KAZENSKEGA PRAVA V PRISTOJNOSTI
OKROŽNEGA SODIŠČA CELJE MED LETI 1918 IN 1923.................... 55
4.1 Primeri kazenskih deliktov po avstrijskem kazenskem zakoniku........ 57
4.1.1 Hudodelstva .................................................................................... 57
4.1.2 Prekrški in prestopki........................................................................ 83
4.2. Primeri kršitev IX. in X. poglavja srbskega kazenskega zakonika..... 91
4.2.1. Kršitve IX. poglavja srbskega kazenskega zakonika...................... 92
4.2.2 Kršitve X. poglavja srbskega kazenskega zakonika........................ 96
4.3 Kršitev Zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi ................... 101
4.4 Število obdolžitev, prijav, kazenskih primerov in vrste kaznivih dejanj v
letih 1918–1923 Okrožnega sodišča Celje............................................ 102
5 SKLEP ................................................................................................ 105
VIRI IN LITERATURA ............................................................................ 109
SEZNAM KRATIC.................................................................................. 112
KAZALO SLIK
Slika 1: Sedež okrožnega sodišča v Celju med leti 1914 do konca druge
svetovne vojne .................................................................................................... 11
Slika 2: Primer kazensko-sodnega spisa na štirih straneh .......................... 50
KAZALO GRAFIKONOV
Grafikon 1: Število obdolžitev za najpogostejša težja kazniva dejanja –
hudodelstva – v letih 1918–1923 ..................................................................... 57
Grafikon 2: Kazen težke in navadne ječe ter število oprostitev za
hudodelstvo težke telesne poškodbe v letih 1918–1923 ............................. 70
Grafikon 3: Kazen strogega in navadnega zapora za hudodelstvo težke
telesne poškodbe v letih 1918–1923............................................................... 71
Grafikon 4: Kazen težke in navadne ječe ter število oprostitev za
hudodelstvo tatvine v letih 1918–1923............................................................ 73
Grafikon 5: Kazen strogega in navadnega zapora za hudodelstvo tatvine v
letih 1918–1923 .................................................................................................. 74
Grafikon 6: Kazen težke in navadne ječe ter število oprostitev za
hudodelstvo goljufije v letih 1918–1923.......................................................... 80
Grafikon 7: Kazen strogega in navadnega zapora za hudodelstvo goljufije
v letih 1918–1923 .............................................................................................. 81
Grafikon 8: Število obdolžitev za lažja kazniva dejanja – prekrške in
prestopke – v letih 1918–1923 ....................................................................... 83
Grafikon 9: Število obdolžitev za kršitve členov srbskega kazenskega
zakonika v letih 1919–1923 .............................................................................. 91
Grafikon 10: Zaporne kazni za prekršek po § 104 srb.k.z. in število
oprostitev v letih 1919–1923.......................................................................... 100
Grafikon 11: Število obdolžitev, prijav in kazenskih primerov v posamičnih
letih 1918–1923 ................................................................................................ 102
Grafikon 12: Skupno število vseh obdolžitev, prijav in kazenskih primerov
v letih 1918–1923 ............................................................................................. 103
Grafikon 13: Razmerje med številom obdolžitev za različne vrste kaznivih
dejanj v letih 1918–1923 ................................................................................. 104
1
1 UVOD
Odločitev za diplomsko delo z naslovom »Okrožno sodišče Celje med leti
1918 in 1923« je nastopila na predlog mentorja, prof. dr. Darka Friša, in
zaradi želje po prikazu kazenskega prava na slovenskem ozemlju po
zgodovinsko prelomnem letu 1918. Ker je obravnavano področje še dokaj
neraziskano, je to predstavljalo dodaten izziv. Diplomsko delo obravnava
strukturo in delovanje kazenskega sodstva v začetni fazi države južnih
Slovanov s posebnim ozirom na Okrožno sodišče Celje.
Prvi, teoretični del, opisuje čas okoli leta 1918 s političnega, upravnega in
pravosodnega vidika. Za lažje razumevanje delovanja pravosodnega
sistema na slovenskem ozemlju je sprva podan kratek zgodovinski oris
časa po prvi svetovni vojni; od Države Slovencev, Hrvatov in Srbov do
Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Določena teža je dana tudi
upravni oblasti; od Narodne vlade do Deželne vlade za Slovenijo,
Pokrajinske uprave in uveljavitve banovin. Po letu 1918 je namreč prišlo
do sprememb tako na politični, kot na upravni sferi. Nadalje je podana ožja
upravna ureditev na nižji stopnji, s primerom celjskega okrajnega
glavarstva. Posebno mesto je namenjeno Okrožnemu sodišču Celje, saj
diplomska naloga temelji na analizi in statističnem prikazu kaznivih dejanj,
ki so bila storjena na območjih pod pristojnostjo tega sodišča. Podatke,
potrebne za analizo kaznivih dejanj in njihovo statistično obdelavo,
vsebuje fond »Okrožno sodišče Celje«, hranjen v Zgodovinskem arhivu
Celje.
Naloga se eksplicitno osredotoča na kazensko-sodni sistem, ki je bil
uveljavljen na Slovenskem. Na začetku je predstavljeno kazensko
procesno pravo in v tem okviru Kazenskopravdni red iz leta 1873, temelj
procesnega prava v prvih letih prve Jugoslavije. Kazensko procesno pravo
je bilo nadalje osnova kazensko materialnemu pravu. Posebna pozornost
je posvečena avstrijskemu kazenskemu zakoniku iz leta 1852,
Kazenskemu zakonu o hudodelstvih, pregreških in prestopkih, ki je
2
predstavljal osnovo za identifikacijo kaznivih dejanj in odločb sodišča že v
času Avstro-Ogrske monarhije in nato tudi v prvem desetletju Kraljevine
Srbov, Hrvatov in Slovencev. Povezanost slovenske in avstrijske
zgodovine je v prvih letih nove države nadalje obvladovala pravosodno
področje.
Prva občutnejša sprememba na pravnem področju se je za Slovence po
združitvi z ostalimi južnimi Slovani pokazala v obliki novih, že uveljavljenih
določb srbskega kazenskega zakonika. Posebej sta obravnavani IX. in X.
poglavje, nato pa še določila uvodnih pravil in prvega dela srbskega
kazenskega zakonika. Nekaj besed je namenjenih še ustavi iz leta 1921,
ki je prav tako predvidela nekaj novih določil v sodstvu. Tendenca k
centralizaciji in unitarizmu v jugoslovanski državi je pustila svoje sledi tudi
na slovenskem pravosodju.
Nadalje je opisana organizacija kazenskih sodišč. Notranja organizacija je
delovala na osnovi pravosodne uprave, sodne pisarne, zaposlenih v
sodstvu in kršiteljev kazenskih norm ter oškodovancev. Zunanja
organizacija kazenskih sodišč pa je predstavljala mrežo sodišč s svojimi
delovnimi funkcijami. Za lažje razumevanje delovanja sodišč je na koncu
prvega dela podan pravilen potek kazenskega postopka zaradi zločinstev
in prekrškov.
Drugi, empirični del naloge, se ukvarja z analizo kazenskih spisov,
obravnavanih na Okrožnem sodišču Celje med leti 1918 in 1923 in s
statistično obdelavo podatkov, ki prikazuje najpogostejše obdolžitve
kaznivih dejanj in določa njihove kazni, prakticirane s strani Okrožnega
sodišča Celje. Na koncu je podano celotno število obdolžitev in prijav,
obravnavanih na Okrožnem sodišču Celje in število kazenskih primerov.
3
2 OB ZGODOVINSKI PRELOMNICI
Leto 1918 pomeni leto zgodovinske prelomnice in hkrati nov začetek.
Tega leta se je namreč zaključila 1. svetovna vojna, po kateri se je politični
zemljevid Evrope močno spremenil.1 Za slovensko zgodovino pomemben
je bil razpad Avstro-Ogrske, kar je imelo za posledico nastanek novih
državnih tvorb, med njimi tudi prve države južnih Slovanov, ki so prej živeli
v okviru te države. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (dalje: Država
SHS) je obstajala le kratek čas in kmalu je prišlo do združitve s Kraljevino
Srbijo. Nastala je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (dalje: Kraljevina
SHS).2
2.1 Proces združevanja narodov južnih Slovanov
Zamisel o združitvi južnih Slovanov, ki so živeli v okviru Avstro-Ogrske
monarhije, se je pojavila že nekaj časa pred njenim dejanskim
uresničenjem. Program majniške deklaracije3 je pomenil eno izmed
takšnih prvih konkretnih teženj.4
Do nove faze boja za slovensko osvoboditev izpod okovov habsburške
monarhije je nato prišlo 16. in 17. avgusta 1918, ko je bil v Ljubljani
ustanovljen Narodni svet za slovenske dežele in Istro. Njegov predsednik
je postal Anton Korošec5, načelnik katoliške Vseslovenske ljudske stranke.
1 Peter Vodopivec, Prva svetovna vojna v zgodovini 20. stoletja, Velika vojna in Slovenci, Slovenska matica, Ljubljana 2005, str.
15.
2 Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918, Modrijan, Ljubljana 1998 (dalje: Perovšek, Slovenska osamosvojitev v
letu 1918), str. 50, 61.
3 Majniška deklaracija je bila programska izjava slovenskih, hrvaških in srbskih poslancev avstrijskega parlamenta, združenih v
Jugoslovanski klub. V Državnem zboru na Dunaju jo je 30. maja 1917 prebral predsednika kluba, dr. Anton Korošec. Podpisani
poslanci so izrazili zahtevo po združitvi vseh južnih Slovanov (Slovencev, Hrvatov in Srbov) na ozemlju habsburške monarhije v
samostojno državno telo, ki naj bi bilo zgrajeno po demokratičnih načelih in prosto vsakega narodnega gospostva tujcev.
Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Slovenska matica, Ljubljana 1971, str. 116.
4:Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918, str. 13.
5 Anton Korošec (Biserjane, 1872— Beograd, 1940); po gimnaziji na Ptuju in v Mariboru, je leta 1892 začel s študijem teologije.
Že ob koncu tretjega letnika študija, leta 1895, je bil posvečen za duhovnika. Naslednji dve leti je bil dejaven kot kaplan na
Sladki Gori, nato pa je leta 1898 nastopil službo študijskega prefekta v mariborskem semenišču. Istega leta je postal glavni
urednik tednika Slovenski gospodar, osrednjega katoliško konservativno usmerjenega glasila na Spodnjem Štajerskem. Leta
4
Temeljna zamisel Narodnega sveta, ki je predstavljal vrhovno politično
predstavniško telo, je postala povsem samostojna, zunaj Avstro-Ogrske
monarhije oblikovana država habsburških Jugoslovanov. Narodni svet je
opredelil cilje slovenskega narodno-emancipacijskega gibanja; nacionalno
osamosvajanje in graditev slovenske državnosti sta bila namreč
poudarjena že v njegovih prvih sklepih. Postopoma se je Narodni svet
razvil v organ oblasti na Slovenskem. Nemško gospostvo je brez
prelivanja krvi zamiralo nad slovenskim narodom. Nastajati je začela
slovenska državnost.6
Hkratno z nastajanjem slovenske državnosti so potekale priprave za
nastanek samostojne jugoslovanske države zunaj Avstro-Ogrske. 5. in 6.
oktobra 1918 je bilo ustanovljeno Narodno viječe Slovencev, Hrvatov in
Srbov oziroma Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov (dalje: Narodni
svet SHS) znotraj Habsburške monarhije s sedežem v Zagrebu. Tako je
bilo oblikovano vrhovno politično predstavniško telo, ki je prišlo na čelo
boja za narodno in politično osvoboditev ter osamosvojitev jugoslovanskih
narodov v Avstro-Ogrski monarhiji. Temeljni cilj Narodnega sveta SHS je
postal »zedinjenje vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v narodno, svobodno
in neodvisno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov … «7. 29. oktobra 1918
je bila v Ljubljani in Zagrebu razglašena ustanovitev neodvisne in
samostojne Države SHS. Z izjemo Prekmurja, Medžimurja, Baranje,
1901 je začel tudi z izdajo časopisa Naš dom. Leta 1906 je postal predsednik katoliške Slovenske kmečke zveze za Štajersko,
prevladujoče politične stranke med štajerskimi Slovenci, ki je kmalu postala del Vseslovenske ljudske stranke. Od leta 1906 do
razpada habsburške monarhije je bil poslanec v avstrijskem državnem zboru. Leta 1917 je bil v Državnem zboru izvoljen za
predsednika Jugoslovanskega kluba; prebral je znamenito majniško deklaracijo. Leta 1918 je sprva postal predsednik
Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato pa še Države SHS. V novi državi, Kraljevini SHS, je bil imenovan za
podpredsednika prve vlade. Veljal je za nespornega predstavnika slovenskega naroda v jugoslovanski državi in se vseskozi
zavzemal za slovensko avtonomijo. Po uvedbi šestojanuarske diktature je ostal minister v kraljevih vladah, vendar pa je vlado
leto 1930 zapustil in konec leta 1932 sestavil Slovensko deklaracijo, ki je zahtevala ustanovitev federativne jugoslovanske
države. Zaradi tega dejanja je bil interniran s strani političnih nasprotnikov. Med leti 1935 in 1938 je, v režimu »Jugoslovanske
radikalne zajednice«, zasedal mesto notranjega ministra, od decembra 1938 pa predsednika senata. Leta 1940 je postal še
minister za prosveto. Konec istega leta je nenadoma umrl. Skozi vse svoje politično obdobje je ostajal zvest krščanskim
socialističnim načelom in bil kot tak nasprotnik liberalizma in socializma.
Feliks J. Bister, Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju, Slovenska matica, Ljubljana 1992, str. 293–295.
6 Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918, str. 15–23.
7 Prav tam, str. 31.
5
Bačke in zahodnega dela Banata je obsegala vse jugoslovanske pokrajine
nekdanje Avstro-Ogrske.8
Narodni svet SHS kot tudi vlada Srbije sta težila k čimprejšnji združitvi
Države SHS s Kraljevino Srbijo. Predzgodba k tej nameri je bila stara že
približno leto in pol, ko sta se na otoku Krfu julija 1917 sestala
Jugoslovanski odbor9 ter srbska vlada. Obe strani sta tedaj podpisali
sporazum o združitvi južnih Slovanov v skupno, neodvisno državo. Na
začetku novembra 1918 so nato v Ženevi predstavniki srbske vlade,
Narodnega sveta SHS in Jugoslovanskega odbora podpisali ženevsko
deklaracijo in tako sklenili združitev Države SHS in Kraljevine Srbije v
enakopravna partnerja.10
Vsebina ženevske deklaracije se ni izpolnila. Do združitve je sicer prišlo,
vendar pa pod drugačnimi pogoji. Konec novembra 1918 je v Beograd
pripotovala delegacija Narodnega sveta SHS s ciljem skleniti kompromis s
srbsko vlado in ustanoviti skupno državo vseh južnih Slovanov.11 V adresi
na regenta Aleksandra Karadjordjevića12, 1. decembra 1918, je ta odbor
presegel svoja pooblastila in pristal na centralistično monarhijo. Adresa in
njen sprejem sta pomenila združitev. Država, ustanovljena s
prvodecembrskim aktom, se je najprej imenovala Kraljestvo Srbov,
8 Prav tam, str. 46–47.
9 Skupina pretežno hrvaških in srbskih ter tudi slovenskih politikov habsburške monarhije, ki je na začetku prve svetovne vojne
zapustila Avstro-Ogrsko in imela svoj sedež v Londonu. Predsednik Jugoslovanskega odbora, ki je agitiral za odcepitev
južnoslovanskih narodov od dvojne monarhije ter za njihovo združitev s Srbijo in Črno goro, je bil Ante Trumbić.
Bogdan Sajovic, Od male Srbije do velike Jugoslavije, Karantanija, Ljubljana 2006 (Dalje: Sajovic, Od male Srbije do velike
Jugoslavije), str. 45–46.
10 Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918–1921, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1992, str. 12–16.
11 Prav tam, str. 19.
12 Aleksander I. Karodjordjević (1888, Cetinje–1934, Marseilles); drugorojeni sin srbskega političnega emigranta, kneza Petra
Karadjordjevića, in njegove žene Zorice, knežne in hčerke vladarja Črne gore Nikole Petroviča. Med prvo svetovno vojno je bil
vrhovni poveljnik srbske vojske. Od leta 1918 je državo vodil kot regent. Bil je predstavnik monarhičnega unitarizma, ki je
predstavljal pogoj za združitev Kraljevine Srbije z Državo SHS. Pri ideji Velike Srbije so mu nudile podporo vse srbske politične
struje, prav tako tudi srbsko prebivalstvo nekdanje habsburške monarhije. Avgusta 1921 je hudo bolni kralj Peter umrl in
Aleksander je postal kralj Kraljevine SHS. Leta 1929 je uvedel šestojanuarsko diktaturo, do nadaljnjega razpustil parlament in
objavil, da bo vladal osebno in neodvisno. Njegova država se je odtlej po novem imenovala Kraljevina Jugoslavija. Leta 1934 je
hrvaško-makedonska naveza pripravila atentat nanj, ki ga je v Franciji uspešno izvedel Hrvat Peter Kelemen.
Sajovic, Od male Srbije do velike Jugoslavije, str. 5, 36, 50, 70, 110–111, 138–140.
6
Hrvatov in Slovencev, nato Kraljevina SHS in od leta 1929 tudi uradno
Kraljevina Jugoslavija.13
2.2 Centralizacija državne upravne in nacionalni unitarizem
Takoj po nastanku Države SHS je v Ljubljani nastopila Narodna vlada
Slovencev, Hrvatov in Srbov (dalje: Narodna vlada SHS), ki je
predstavljala vrhovno upravno in zakonodajno telo na slovenskem
ozemlju. Sestavljena je bila iz trinajstih članov, iz predsednika in
dvanajstih poverjenikov (ministrov). Poverjeništva (ministrstva) so bila
naslednja: za notranje zadeve, prehrano, šolstvo in bogočastje,
pravosodje, socialno skrbstvo, finance, promet, industrijo in trgovino, javna
dela in obrt, kmetijstvo, narodno obrambo in zdravstvo. Prva vlada
Slovencev je tako pokrivala vse resorje z izjemo poverjeništva za zunanje
zadeve, ki ga je prepustila Narodnemu svetu SHS v Zagrebu.14
Proti koncu decembra 1918, po ustanovitvi osrednje vlade Kraljevine SHS,
je Narodna vlada SHS prenehala delovati. Naslednji mesec, januarja
1919, je bila ustanovljena Deželna vlada za Slovenijo. Njene kompetence
so se v primerjavi s prejšnjo vlado občutno zmanjšale. Sestavljena je bila
iz predsednika, podpredsednika ter poverjenikov za notranje zadeve,
šolstvo in bogočastje, pravosodje, narodno gospodarstvo (kmetijstvo) in
socialno skrbstvo. Ostali resorji so odtlej spadali neposredno pod
kompetenco resornih ministrstev osrednje vlade v Beogradu. Deželna
vlada tudi ni bila več najvišja instanca, saj so se lahko proti njenim
odlokom vlagali prizivi na resorna ministrstva.15
Z razglasom o ureditvi pokrajinske uprave za Slovenijo, 2. avgusta 1921,
je dotedanja Deželna vlada za Slovenijo prenehala delovati. Nadomestila
jo je Pokrajinska uprava za Slovenijo, na čelu katere je bil pokrajinski
13 Segij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1996 (dalje: Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev),
str. 465.
14 Lovro Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata do ustave, Slovenci 1918–1928, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 381.
15 Prav tam, str. 383–384.
7
namestnik. Razdeljena je bila na oddelke, ki so jim načelovali šefi
oddelkov. Znani so bili naslednji oddelki: predsedstvo pokrajinske uprave
in oddelki za notranje zadeve, kmetijstvo, javna dela, socialno skrbstvo, za
šolstvo in bogočastje, za pravosodje in gozdarstvo. Drugi uradi so bili
neposredno podrejeni osrednjim ministrstvom. Pokrajinski namestnik je bil
neposredno odgovoren notranjemu ministru. Takšna uprava pa je imela le
prehoden značaj, saj so že konec decembra 1922 postavili prva velika
župana ljubljanske in mariborske oblasti. Kljub temu pa so jo prakticirali
vse do konca leta 1923 oziroma začetka leta 1924.16
Slovenija je tvorila posebno, zaokroženo upravno celoto stare Jugoslavije
le v začetku. Vidovdanska ustava te celote ni priznala in tudi Dravska
banovina se je kasneje z jugoslovansko Slovenijo ujemala le dejansko,
pravno pa je že s svojim imenom poskušala zasenčiti njen obstoj.17
Vidovdanska ustava, sprejeta 28. junija 1921, je namreč vzpostavila
centralistični državni ustroj, ki je onemogočal oblikovanje nacionalno
zaokroženih in zgodovinsko utemeljenih upravnih enot. Država je bila
razdeljena na 33 upravno-teritorialnih enot, t.i. oblasti, ki so imele največ
800 tisoč prebivalcev. Oblasti so bile opredeljene kot deli enotnega in
nedeljivega državnega ozemlja in so bile povezane s centralno,
beograjsko državno oblastjo. Na slovenskem ozemlju sta bili ljubljanska, s
sedežem v Ljubljani, in mariborska oblast, s sedežem v Mariboru. Tako je
bila Slovenija razkosana na dva upravna dela, kar je pomenilo konec
celovitosti za Slovence. Onemogočena je bila ena osnovnih možnosti
skladnega nacionalnega razvoja. Z upravnimi spremembami, ki so se
odvijale v prid centralizaciji, so spodbujali unitarizem. Vidovdanska ustava
je nazorno zanikala mnogonarodni značaj jugoslovanske države, saj so bili
po njenih določilih Slovenci, Hrvati in Srbi le »plemena« namišljenega
16 Prav tam, str. 385–386.
17 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 428
8
enotnega jugoslovanskega naroda. Nacionalni problem je tako predstavljal
eno temeljnih značilnosti političnih razmer v prvi Jugoslaviji.18
2.3 Državno upravna ureditev na Spodnjem Štajerskem
Na nižji stopnji državne uprave se zadeve po letu 1918 niso bistveno
spremenile. Ureditev, ki je bila prej podana v Avstro-Ogrski, se je sicer z
manjšimi spremembami nadaljevala. Po marčni revoluciji je bilo določeno
vodstvo v upravi na Spodnjem Štajerskem. Že v revolucijskem letu, leta
1848, je v deželnem zboru v Gradcu prevladalo načelo, da se dežela
razdeli na okrožja. Pereče vprašanje za Spodnjo Štajersko je bilo, ali naj
bo sedež okrožja Maribor ali Celje. Odločili so se za Maribor. Mariborsko
okrožje je tako obsegalo okrajna glavarstva Maribor, Ljutomer, Ptuj,
Slovenj Gradec, Celje in Brežice.19
Na področju celjskega okrajnega glavarstva so nadalje nastale naslednje
občine: Sveti Ahac, Belovo, Braslovče, Brezen, Celje, Dobrna, Jakobski
Dol, Gornji Dolič, Frankolovo, Gomilsko, Gornji Grad, Gotovlje, Grajska
vas, Griže, Spodnje Grušovlje, Šentilj, Sveti Jernej, Jeronim, Šentjungert,
Šentjur, Kokarje, Slovenske Konjice, Konjiška vas, Kostrivnica, Kozjak pri
Ceršaku, Sveti Krištof, Laško, Gornje Laze, Lemberg pri Šmarju,
Šentlenart, Loče, Loka pri Žusmu, Lovrenc na Dravskem Polju, Ljubnica,
Ljubno ob Savinji, Luče, Marijina vas, Mozirje, Nova cerkev, Nova Štifta,
Oplotnica, Padež, Paka, Paneče, Šentpavel, Petrovče, Pirešica, Ponikva,
Polzela, Preloge, Sveti Primož, Reka, Šentrupert, Rečica ob Savinji,
Skomarje, Slivnica pri Celju, Stranice, Svetina, Šmarje pri Jelšah, Šmartno
ob Paki, Sveti Štefan, Teharje, Trbovlje, Tepanje, Tolsti Vrh, Sveta Uršula,
Vrhovlje, Vezovje, Šentvid pri Grobelnem, Višnja vas, Vitanje, Vojnik,
Vransko, Zreče, Žalec, Žiče, Žusem.20
18 Jurij Perovšek, Celje in politične razmere v jugoslovanski državi v letih 1918–1941, Iz zgodovine Celja 1918–1941, Muzej
novejše zgodovine, Celje 2001, str. 6–7.
19 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, Kulturna skupnost Celje, Celje 1974 (dalje: Orožen, Zgodovina Celja in okolice),
str. 12.
20 Prav tam, str. 21.
9
Do leta 1918 je prišlo le do manjših sprememb. Leta 1899 je nastalo
okrajno glavarstvo v Mozirju za področje Zgornje Savinjske doline, leta
1903 pa so svoj okraj dobile tudi Slovenske Konjice. Po letu 1918 sta bila
ustanovljena še, leta 1920, politični okraj v Laškem, ki je zajel laško in
trboveljsko področje, in nekoliko kasneje, leta 1924, v Šmarju pri Jelšah, ki
je imel pristojnost nad šmarskim, rogaškim in kozjanskim sodnim
okrajem.21
2.4 Zgodovina Okrožnega sodišča Celje od ustanovitve do prve
Jugoslavije
Z marčno revolucijo leta 1848 je prišlo do modernizacije državne uprave in
pravosodja. Uvedena so bila okrajna, deželna oziroma okrožna, višja ter
vrhovno sodišče. Leta 1849 je bila ustanovljena posebna komisija za
organizacijo sodstva. Pavel Kopper, sodnik nekdanjega celjskega
deželnega sodišča, je zbiral podatke za celjsko in mariborsko območje in
sestavil seznam sodnikov ter sodnega osebja, ki si je želelo biti
nameščeno med Slovenci. V predlogu je podal dve vrsti sodišč: nižja
»enoosebna« in višja »kolegialna«. Kopprov predlog vlada ni v celoti
upoštevala, saj se je odločila za drugačni vrsti sodišč, okrajna in okrožna.
Kopper je odločal tudi o kraju nastanitve in opremi sodišč. V Celju je bila
za sodišče izbrana stara grofija, mestno bivališče grofov Thurnov. Sprva je
bilo mišljeno okrožno sodišče tudi za Maribor, nato pa je bilo le-to
ustanovljeno le v Celju. To je bila nekakšna nagrada za izgubljeno
upravno okrožje, ki je pred tem prišlo pod pristojnost Maribora.22
Okrožno sodišče v Celju je s svojim delom pričelo 1. februarja 1850. Sprva
je predstavljalo zelo široko območje, saj je pokrivalo vso Spodnjo
21 Prav tam, str. 15, 318.
22 Metka Bukošek, Fond Okrožnega sodišča v Celju 1850–1941, Arhivi, 2006, št. 1 (dalje: Bukošek, Fond Okrožnega sodišča v
Celju 1850–1941) , str. 78.
10
Štajersko.23 Pristojno je bilo za mariborsko okrožje in je obsegalo 21
sodnih okrajev: Maribor, Gornja Radgona, Ljutomer, Lenart, Ormož, Ptuj,
Lovrenc, Celje, Vransko, Gornji Grad, Šmarje pri Jelšah, Podčetrtek,
Slovenj Gradec, Šoštanj, Slovenska Bistrica, Konjice, Rogatec, Brežice,
Sevnica, Kozje, Laško.24
Proti koncu 19. stoletja, leta 1897, je prišlo do ustanovitve okrožnega
sodišča v Mariboru, kar je pristojnost celjskega okrožnega sodišča zelo
zmanjšalo, saj so ozemlja mariborskega, ptujskega in ljutomerskega
okrajnega glavarstva odtlej spadala pod okrožno sodišče v Mariboru.
Sčasoma je prišlo le do nekaterih manjših sprememb in tako so med
obema vojnama pod pristojnost Okrožnega sodišča Celje spadala Okrajna
sodišča Brežice, Celje, Gornji Grad, Slovenske Konjice, Kozje, Laško,
Radeče, Rogatec, Sevnica, Slovenj Gradec, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj in
Vransko.25
Prvi predsednik Okrožnega sodišča Celje je postal Jožef Rak, ki je to
mesto zasedal med leti 1850 in 1867. V času med obema vojnama sta
bila predsednika Josip Kotnik (1919–1930) in Fran Vidovič (1930–1941).
Kot sodniki okrožnega sodišča so tedaj delovali Hinko Stepančič, Andrej
Novak, Ivan Premšak, Valentin Flerin, Fran Žiher, Jakob Doljan, Fran
Tiller, Valentin Levičnik, Anton Novak, Alojzij Nendl in dr. Lobe. V službi
državnih pravdnikov pa so bili Mirko Dominko, Štefan Sagadin, Jožko
Požar in drugi.26
23 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, str. 13, 15, 318.
24 Metka Bukošek, Pravosodni organi, Vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva v Celju, Zgodovinski arhiv, Celje 1997 (dalje:
Bukošek, Pravosodni organi), str. 192.
25 Prav tam, str. 192–193. 26 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, str. 17, 318–319.
11
Slika 1: Sedež okrožnega sodišča v Celju med leti 1914 do konca druge svetovne vojne27
Poznorenesančno Celjsko grofijo (Graffei) so leta 1869 na dražbi prodali
grofje Thurn. V njej je bila najprej ustanovljena šola, nato sodišče, danes
pa se tu nahaja Pokrajinski muzej Celje.28
27 Ivan Jakič, Celjska grofija, pridobljeno 22. 9. 2008, iz http://www.gradovi.jesenice.net/celje3.html.
28 Prav tam.
12
3 PRAVOSODJE
Pravosodni sistem je pravno urejen sistem državnih organov, ki izvaja
sodno oblast. V ožjem smislu štejemo v pravosodni sistem predvsem
sodišča, sicer državne ustanove, ki naj bi bila od drugih vej državne
oblasti, od zakonodajne in izvršne, praviloma neodvisna, vezana le na
zakon.29
Pravosodna delitev jugoslovanskega ozemlja
Slovenci so več kot tisoč let živeli po tujem pravu, kar izključuje vsako
lastno pravotvornost. Pravotvornost je definirana kor sposobnost neke
osebe ali skupine, ustvarjati lastno pravo.30 Pravna zgodovina Slovencev
se je najprej spojila s pravno zgodovino stare Avstrije, nato pa še s pravno
zgodovino stare Jugoslavije.31
Prva Jugoslavija je bila do leta 1930 razdeljena na šest pravnih ozemelj;
od severa proti jugu je bil vrstni red naslednji:
• Slovenija in Dalmacija sta tvorili ozemlje noveliranega avstrijskega
prava. Na tem ozemlju so veljali avstrijski državni zakoni, ki so bili v
veljavi do 29. oktobra 1918, in dotlej izdani deželni zakoni in
predpisi Narodnega sveta SHS oziroma za Slovenijo Narodne vlade
SHS;
• Hrvaška in Slavonija sta imeli delno skupno ogrsko-hrvaško pravo,
delno avtonomno pravo Hrvaške. Delno so se ju dotaknili tudi tisti
avstrijski zakoni, ki so bili uvedeni v času Bachovega absolutizma;
• V Vojvodini in Medjimurju je veljalo ogrsko pravo, ki je deloma
vsebovalo tudi še običajno pravo;
• Na ozemlju Srbije z Makedonijo se je uporabljala zakonodaja stare
srbske kraljevine;
29 Jelka Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, Pravo – Zgodovina – Arhivi I., Arhiv republike Slovenije,
Ljubljana 2000 (dalje: Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje), str. 37.
30 Sergij Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996 (dalje: Vilfan, Zgodovinska
pravotvornost in Slovenci), str. 17–18.
31 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 426.
13
• Na pravnem ozemlju Bosne in Hercegovine se je poleg značilnosti
iz turške dobe uveljavila posebna avstro-ogrska zakonodaja;
• Na ozemlju Črne gore je veljalo pravo, ki se je razvilo znotraj te,
nekdaj samostojne države.32
Obdobje prve Jugoslavije, ki se dotika pravne ureditve nasploh, zavzema
dve obdobji. Prvo je obdobje pravne razdrobljenosti, drugo pa enotne
zakonodaje. Čas 1918–1923 spada v obdobje pravne razdrobljenosti.
Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je namreč nastala iz zelo različnih
pravnih redov, ki so pred združitvijo pripadali trem različnim državam:
Srbiji, Črni gori in Avstro-Ogrski, ter v okviru Avstro-Ogrske zopet različnim
pravnim redom.33
3.1 Kazensko pravo med leti 1918 in 1923
Kazensko pravo predstavlja za vsak narod prvobitno plast splošnih
pravnih pravil, ki določajo vsebino, obseg in način udejstvovanja državne
kaznovalne pravice.34
Pojem »kazensko pravo« obsega kazensko procesno in kazensko
materialno pravo. Gre za nekakšen izvleček celotnega prava; v
kazenskem materialnem pravu je namreč vsebovana zaščita najbolj
temeljnih vrednot in koristi neke države. Kazensko pravo se uveljavlja prek
kazenskega sodstva.35
32 Prav tam, str. 505.
33 Jelka Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, Pravo – Zgodovina – Arhivi I., Arhiv republike Slovenije, Ljubljana
2000 (dalje: Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji), str. 173.
34 Metod Dolenc in Aleksander Maklecov, Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije, Tiskovna zadruga,
Ljubljana 1934 (dalje: Dolenc in Maklecov, Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije), str. 1, 19.
35 Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, str. 37–38.
14
3.1.1 Kazensko procesno pravo
Kazensko procesno ali kazensko formalno pravo predstavlja norme, ki
urejajo kazenski postopek ali proces.36 Kazenski postopek se začne, ko je
v konkretnem primeru podan sum, da je nekdo storil kaznivo dejanje.
Takrat s svojim delom prične tudi sodišče. Naloga kazenskega postopka je
ugotoviti, če je bilo kaznivo dejanje v resnici storjeno, nato določiti storilca
in ga ustrezno kaznovati. Kazenski postopek pomeni pravila, ki urejajo in
določajo delovanje kazenskih sodišč.37
Kazensko materialno pravo se torej uresničuje preko kazensko
procesnega prava.38 V času prve Jugoslavije je veljal kazenskopravni red
iz leta 1873, t.i. Kazenskopravdni red, sprejet torej še v času Slovencev
pod Avstro-Ogrsko monarhijo. Do leta 1918 je doživel nekaj manjših
sprememb z zakoni z dne 31. decembra 1877, 9. julija 1894, 17. aprila
1902, 24. februarja 1907, 20. julija 1912 in 11. julija 1913.39
Kazenskopravdni red je vseboval 27 poglavij s 494 zakonskimi določbami
in uvodni del40, ki je uvajal glavna načela modernega kazenskega
postopka. Načelo oficialnosti je pravico do kazenskega pregona zagotovilo
državi, načelo akuzatornosti je odredilo vlogo državnemu pravdništvu
oziroma tožilstvu in po načelu ustnosti in neposrednosti si je moralo
sodišče na glavni razpravi samo ustvariti mnenje. Načelo javnosti je
definiralo glavno razpravo kot javno, strankam pa je bila dana možnost
udeležbe pri nekaterih drugih pravnih dejanjih. Prejšnja dokazna načela so
bila odpravljena z načelom iskanja materialne resnice.41
V prvih osmih poglavjih zakona so bile podane splošne določbe, določbe o
sodiščih in sodnikih, državnih in zasebnih tožilcih, obdolžencu in njegovem 36 Jelka Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1994 (dalje: Melik,
Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929), str. 8.
37 Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, str. 38.
38 Prav tam.
39 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 22.
40 Prav tam, str. 23.
41 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 520–521.
15
zagovorniku, od devetega poglavja naprej pa so se pojavljale določbe o
kazenskih postopkih. Osnovna oblika kazenskega postopka je bil kazenski
postopek pred zbornim sodiščem prve stopnje. Ostala dva redna postopka
sta bila še postopek pred porotnim in pred okrajnim sodiščem.42
V kazenskem postopku so se izdajale odločbe. Šlo je za obliko sodb,
sklepov in odredb. Sodba je bila praviloma odločitev o glavni stvari in je
bila ponavadi izrečena na podlagi glavne obravnave ali javne seje. O
stranskih stvareh se je odločalo s sklepom ali odredbo. Odločba kolegija je
bila sklep, odločba posameznega sodnika pa odredba. Okrajna sodišča so
praviloma izdajala odredbe.43
Kazenski postopek, ki je imel za osnovo avstrijski kazensko procesni red,
je bil na Slovenskem v veljavi do leta 1930. Delil se je na dva glavna
nivoja, in sicer pripravljalni in glavni postopek ter tudi na vmesni, prehodni
postopek.44 Mešani postopek se je izražal predvsem v ustanovitvi državnih
pravdništev, ki so zastopali obtožbo. Vlogi sodnika in državnega pravdnika
sta bili od tedaj ločeni.45
42 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 24.
43 Prav tam.
44 Prav tam, str. 23.
45 Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, str. 41.
16
3.1.2 Kazensko materialno pravo
Kazensko materialno pravo je sistem norm, s katerimi se določijo
kazenske sankcije za storilce kaznivih dejanj ter pogoji za uporabo le-
teh.46
3.1.2.1 Avstrijski kazenski zakonik iz leta 1852
S cesarskim patentom z dne 27. maja 1852 je začela veljati nova, s
kasnejšimi zakoni dopolnjena, izdaja kazenskega zakonika o zločinstvih in
težkih policijskih prestopkih z dne 3. septembra 1803. Kazenski zakon o
hudodelstvih, pregreških in prestopkih je 1. septembra 1852 obveljal
kot edini kazenski zakonik za cel obseg cesarstva z izjemo vojaške
meje.47
V uvodu zakonika je bilo zapisano, da se je kazensko pravo držav razvilo
iz nagona po maščevanju.48 Osnovni motiv maščevanja je v zgodovini
pomenil povrnitev za zlo in je bil prepuščen skupnosti ubitega. Ko se je
začenjala uveljavljati dejavnost kazenskega prava, se je maščevanje
omejevalo predvsem na uboj.49 Iz tega nato izhaja: »Le mrtev človek ne
more več moriti.« Kazen je potemtakem prostovoljno in ciljno/namensko-
zavestno merilo in nič drugega kot sredstvo za varovanje. Vendar
kazenski zakonik naj ne bi predstavljal varstva, ki bi s svojim obstojem
onemogočil napade na tuje pravne sfere. Odločujoči faktorji človeških
dejanj namreč niso le norme kazenskega zakonika, temveč predvsem
naravna danost, vzgoja, svetovni nazor, ekonomski odnosi in mnogo
ostalih dejavnikov. To pomeni, ne glede na to, ali kazenski zakonik obstaja
ali ne, da je veliko ljudi, ki nikoli ne bi storili nekaterih kaznivih dejanj. Prav
tako pa obstajajo ljudje, ki gojijo strah pred kaznijo in zato ne naredijo
46 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem : 1919–1929, str. 8. 47 Prav tam, str. 76.
48 Oesterreichische Gesetzeskunde, Verlag der Patriotischen Volksbuchhandlung, Wien 1913 (dalje: Oesterreichische
Gesetzeskunde), str. 1.
49 Sergij Vilfan, Uvod v pravno zgodovino, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 150–151.
17
kaznivega dejanja. Zadnje skupine posameznikov pa ne more zaustaviti
niti kazen. Kazenski zakonik naj bi bil otrok svojega časa in se ne bi
postavljal navzkriž s svojim ljudstvom. Zakonodajalec naj bi tako vedno
imel pred očmi, da se življenje ne usmerja po zakonih, temveč zakoni po
življenju.50
H kazenskemu zakoniku iz leta 1852 je spadalo tudi veliko število
naknadnih zakonov, ki so ukinili, spremenili ali pa dopolnili del njegovih
določil. Ti zakoni so bili deloma vstavljeni v tekst kazenskega zakonika; v
primerih, ko so nadomestili zastarele določbe. Deloma pa so se pojavljali v
obliki ločenih pojasnitev.51
Avstrijski kazenski zakonik je bil veljaven vse do 1. januarja 1930, ko ga je
nasledil Kazenski zakonik za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne
27. januarja 1929.52 Razdeljen je bil na dva dela, ki sta vsebovala 532
členov. Prvi del je v §§ 1–232 k.z. obravnaval hudodelstva, drugi del pa v
§§ 232–532 k.z. prekrške in prestopke.53
Hudodelstva
Hudodelstva so smatrali kot najtežja kazniva dejanja. Določbe za
hudodelstva je vseboval prvi del kazenskega zakonika. Le-ta se je delil v
splošni del (§§ 1–55 k.z.), kjer so bile določbe o hudodelstvih ter kaznih in
v posebni del (§§ 56–232 k.z.), ki je vseboval določbe o posameznih
hudodelstvih in njihovem kaznovanju.54
Kazen za hudodelstvo je bila smrtna kazen ali pa zadržanje v ječi. Smrtna
kazen je bila obešenje obsojenca. Kazen ječe je bila osnovana na dveh
stopnjah: prva je bila brez pridevnika imenovana ječa, druga pa težka
ječa. Pri navadni ječi kaznjenec sicer ni bil vklenjen, a mu ni bila dovoljena
bližina in je bil obravnavan po predpisih kaznilnice, v kateri je prestajal
50 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 1–5. 51 Prav tam, str. 14.
52 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 80.
53 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 14.
54 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 76.
18
kazen. Srečanja so bila dovoljena le v primerih, ko je bil prisoten paznik.
Kaznjenec prav tako ni smel govoriti v jeziku, ki bi bil slednjemu
nerazumljiv. Obsojenec na težko ječo je bil vklenjen na nogah.
Komunikacija z ljudmi, ki niso bili v neposredni povezavi z njegovo
kaznijo, mu je bila dovoljena le v posebnih in pomembnih primerih (§§ 12–
16 k.z.).55
Ječa je bila lahko odmerjena z dosmrtno kaznijo ali pa za določen čas, od
šestih mesecev do dvajsetih let. Zaprti v ječah so morali delati. Če je šlo
za ječo za določen čas, je bila kazen lahko še poostrena s postom
(določeni dnevi so bili preživeti le ob kruhu in vodi), s trdim ležiščem
(ležanje na golih deskah), z zaprtjem v temnico in izgonom. Pri določitvi
kazni so bile upoštevane obteževalne in olajševalne okoliščine. Možna je
bila tudi izredna omilitev kazni. Za hudodelstva, ki so predvidevala kazen,
manjšo od pet let ječe, je sodišče lahko izreklo kazen navadne ječe
(namesto težke) in omejilo njeno trajanje pod šest mesecev. Velikokrat so
to zakonsko možnost tudi dejansko prakticirali. Manjšo kazen od šest
mesecev je sodišče izrekalo tudi takrat, ko bi bila lahko zaradi kazni
prizadeta obsojenčeva družina, predvsem v finančnem smislu. Če je
nekdo storil več kaznivih dejanj, ki so bila sojena skupaj, je sodišče
upoštevalo kazen za najtežje kaznivo dejanje, a so bila hkrati upoštevana
tudi ostala kazniva dejanja. Če je šlo za hudodelstvo, so imeli svoj delež
krivde tudi napeljevalci in pomagači ter deležniki, vendar le, če je šlo za
naklepno dejanje. Tudi poskus hudodelstva oziroma napeljevanje k
hudodelstvu je bilo kaznivo in kazen je bila včasih celo ista kot pri
izvršenem dejanju. 56
Obstajalo je 38 hudodelstev, medtem ko je 39. pomenilo pomoč storilcu
takega dejanja. Hudodelstva so bila (§ 57 k.z.):
• veleizdaja;
• razžalitev veličanstva in članov cesarske hiše;
• motenje javnega miru; 55 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 32.
56 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 76—77.
19
• vstaja;
• punt;
• javno nasilje zoper zbor, ki ga je vlada sklicala za obravnavo javnih
zadev, zoper sodišče oziroma druge javne organe;
• javno nasilje zoper zakonito priznane korporacije ali zbore, ki so
delovali pod nadzorom javnega organa oziroma so z njim
sodelovali;
• javno nasilje zoper uradne osebe pri opravljanju uradnih zadev;
• javno nasilje, povzročeno z nasilnim vdorom v tujo nepremičnino;
• javno nasilje, povzročeno z zlobnim poškodovanjem tuje lastnine;
• javno nasilje, povzročeno z zlobnimi dejanji ali opustitvami v
posebno nevarnih razmerah;
• javno nasilje poškodovanja oziroma motenja državnega telegrafa;
• javno nasilje v smislu »ljudoropstva« (dejanje, s katerim se nekoga
pridobi z zvijačo ali s silo, z namenom predati ga tuji oblasti);
• javno nasilje protipravnega omejevanja tuje svobode;
• javno nasilje, pri katerem se je z nekom ravnalo kot s sužnjem;
• javno nasilje ugrabitve;
• javno nasilje izsiljevanja;
• javno nasilje nevarnih groženj;
• zloraba uradnega položaja;
• ponarejanje javnih kreditnih papirjev;
• ponarejanje kovanega denarja;
• motenje vere;
• posilstvo;
• spolna zloraba mladoletnih oseb pod 14 let (oskrumba);
• ostala nečistovanja (z živalmi, osebami istega spola, s sorodniki);
• umor;
• uboj;
• odprava telesnega plodu;
• zavrženje otroka;
• težka telesna poškodba;
• dvoboj;
20
• zažig;
• tatvina;
• poneverba;
• rop;
• goljufija;
• dvojni zakon;
• obrekovanje.57
Prekrški in prestopki
Prekrški in prestopki so bili obravnavani skupaj v drugem delu kazenskega
zakonika. Tudi ta del je bil razdeljen na splošen (§§ 233–277 k.z.) in
poseben del (§§ 278–532 k.z.). Prekrški so bili v primerjavi s prestopki
razumljeni kot težja kazniva dejanja. O njih so na prvi stopnji razsojala
zborna sodišča prve stopnje, o prestopkih pa so odločala okrajna sodišča.
Splošnih pravil, ki bi obe vrsti kaznivih dejanj ločevala, ni bilo, tako da je
zakonik za vsako posamezno kaznivo dejanje določil, ali gre za prekršek
ali prestopek.58
Kazni za prekrške in prestopke so bile denarna kazen, odvzem blaga ali
opreme, izguba pravic in dovoljenj, zapor, izgon. Obstajale so tri različne
vrste zaporov: prve in druge stopnje ter hišni zapor. V zaporu prve stopnje,
ki se je brez pridevnika imenoval zapor, kaznjenci niso bili vklenjeni.
Kaznjenec je imel v primerih, ko je bil sposoben vzdrževalnino plačati
sam, pravico izbirati svojo zaposlitev v zaporu. V strogem zaporu
kaznjenci prav tako niso bili vklenjeni in so bili podrejeni predpisom
posamične kaznilnice. Srečanja brez prisotnosti paznika niso bila
dovoljena, prav tako ne komunikacija v pazniku nerazumljivem jeziku. Pri
hišnem zaporu je včasih zadostovala prisega kaznjenca, da se od doma
ne bo oddaljeval, drugič je dobil stražo (§§ 244–246 k.z.).59
57 Prav tam, str. 77—78.
58 Prav tam, str. 79.
59 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 162–163.
21
Zapor je trajal od 24 ur do 6 mesecev. Kakor pri hudodelstvih so se tudi pri
prekrških upoštevale obteževalne in olajševalne okoliščine. Sodišče je
kazen lahko poostrilo ali pa omililo. Če se je odločalo za več kaznivih
dejanj skupaj, je bila odmerjena kazen za najtežje kaznivo dejanje.60
Prekrški in prestopki so bili razdeljeni v tri glavne skupine:
• Prekrški in prestopki zoper javno varnost (§§ 278–334 k.z.). Ta
skupina je bila sestavljena iz treh podskupin:
1. prekrški in prestopki zoper javni red in mir (§§ 278–310 k.z.);
2. prekrški zoper javne naprave in ukrepe, namenjene splošni
varnosti (§§ 311–330 k.z.);
3. prestopki zoper uradno dolžnost (§§ 331–334 k.z.).
• Prekrški in prestopki zoper varnost posameznikov (§§ 335–499
k.z.), ki so bili nadalje razdeljeni na pet podskupin:
1. prekrški in prestopki zoper varnost življenja (§§ 335–392
k.z.);
2. prekrški in prestopki zoper zdravje (§§ 393–408 k.z.);
3. prekrški in prestopki zoper telesno varnost (§§ 409–433 k.z.);
4. prekrški in prestopki zoper varnost lastnine (§§ 434–486
k.z.);
5. prekrški in prestopki zoper varnost časti (§§ 487–499 k.z.).
• Prekrški in prestopki zoper javno moralo (§§ 500–525 k.z.).61
3.1.2.2 Nova določila v sodstvu
V času do ustave so drobna določila prinesla nekaj določb o izvrševanju
sodne oblasti. Odlok poverjeništva za pravosodje, izdan 31. oktobra 1918,
je določil, da vsi dotedanji zakoni in odredbe ostanejo v veljavi in da se
sodbe razglašajo v imenu zakona. 7. januarja 1919 je Narodna vlada SHS
v Ljubljani odredila, da imata poverjenik za pravosodje in Narodna vlada
SHS v Ljubljani pravico sodnike tudi zoper njihovo voljo upokojevati ali
60 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 79. 61 Prav tam, str. 80.
22
premeščati na drugo službeno mesto do 31. decembra 1920 zaradi
sprememb v organiziranosti sodišč, ki so nastale po ustanovitvi Države
SHS. Odlok poverjenika za pravosodje z dne 24. aprila 1919 pa je odredil,
da se morajo sodbe po sklepu osrednjega ministrskega sveta z dne 25.
februarja 1919 razglašati v imenu Njegovega Veličanstva Kralja.62
3.1.2.3 Razširitev IX. in X. poglavja srbskega kazenskega zakonika
25. februarja 1919 se je vlada odločila, da bo razširila veljavnost določb
IX. In X. poglavja Kriminalnega zakonika za kraljevino Srbijo63 o
hudodelstvih in prestopkih zoper domovino, vladarja in ustavo ter o
hudodelstvih in prestopkih zoper zakon, oblastvo in javni red na vse
ozemlje nove države. Za ostale delikte so se v pokrajinah uporabljali
predpisi občih delov šestih različnih kazenskih zakonikov.64
Kazniva dejanja proti državi, ki jih je predvidevalo IX. poglavje srbskega
kazenskega zakonika (§§ 83–91a srb.k.z.), so bila:
• veleizdaja;
• izdaja države;
• nasilje proti vladarju;
• razžalitev in kleveta (obrekovanje) vladarja.65
Kaznivo dejanje veleizdaje je bilo storjeno v primerih napada na notranjo
državno ureditev oziroma teritorialno celovitost, ustavno ureditev ter na
vladarja kot na vrhovno državno oblast. Za izdajo države so bila spoznana
dejanja kot boj proti Srbiji na sovražni strani, pomoč pri vdoru,
62 Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, str. 174.
63 Kazenski zakonik za kraljevino Srbijo, izvirno poimenovan kot Krivični zakonik kneževine Srbije iz leta 1860, je svojega
vzornika našel predvsem v kazenskem zakoniku Prusije iz leta 1851, le-ta pa je še poprej poiskal svoj vzor v francoskem Code
penal. Sestavljen je iz 45 poglavij, v katerih je vključeno 397 paragrafov. Razdeljen je na uvod oziroma uvodna pravila in tri
dele. Prvi del govori o splošnem kaznovanju zločinov oz. hudodelstev in prekrškov, drugi specializira njihovo kaznovanje, tretji
pa je namenjen kaznovanju prestopkov.
Dragan K. Nikolić, Krivični zakonik kneževine Srbije iz 1860. godine, doktorska disertacija, Univerzitet u Beogradu, Beograd
1989 (dalje: Nikolić, Krivični zakonik kneževine Srbije iz 1860. godine), str. 80.
64 Dolenc in Maklecov, Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije, str. 24.
65 Nikolić, Krivični zakonik kneževine Srbije iz 1860. godine, str. 103.
23
napredovanju oziroma uspehu konkurenčne sile, vohunjenje in izdaja
državnih skrivnosti oziroma drugih zadev tuji vladi. Za kaznivo dejanje
nasilja proti vladarju so se štela tudi tista dejanja uperjena proti vladarju, ki
niso bila povezana z veleizdajo. Leta 1861 je pod zaščito zakona prišla
tudi kneginja. Kot kaznivo dejanje je bila obravnavana še razžalitev in
obrekovanje vladarja oziroma njegove družine. Razžalitev se je lahko
zgodila pisno, z besedami, liki oziroma znaki.66
X. poglavje srbskega kazenskega zakonika (§§ 92–104e srb.k.z.) je
določalo kazniva dejanja zoper zakon, oblastvo in javni red:
• pozivanje in napeljevanje na nepokornost državnim oblastem:
1. javno pozivanje ljudi na nepokornost nasproti zakonom
oziroma zakonsko oblastnim odločbam;
2. nagovarjanje na neposlušnost pozivu vojnih oblasti.
• nasprotovanje državni oblasti
napad, zloraba ali grožnja državnemu oziroma občinskemu
uradniku v času njegovega uradovanja
• prisila uradnega dela
prisila pristojnega organa ali uradnika z grožnjo, da izpelje
določeno uradniško delo ali pa se mu odreče
• upor
vstaja proti oblasti
• upor domačinov pri gradnji cest oziroma pri opravljanju drugih
državnih in občinskih del
• razžalitev ali kleveta državnega uradništva
• užalitev uradnega pečata
• lažno izdajanje za uradnika
• nepooblaščeno nošenje uniforme, častnih znakov oziroma titul
• užalitev uradne oblasti pri razpolaganju z državnimi akti
• ponujanje zaščite pobeglemu zaporniku
• nepooblaščeno zbiranje oborožene sile oziroma njeno
zapovedovanje
66 Prav tam, str. 103–111.
24
• sodelovanje v društvu, ki svoj obstoj, ureditev in cilje prekriva
oblasti
• sovražno napeljevanje neke skupine prebivalstva proti drugi67
Kot kaznivo dejanje zoper zakon, oblastvo in javni red je bilo obravnavano
tudi žaljenje in klevetanje države. Posebno kaznivo dejanje, ki je sodilo v
X. poglavje srbskega kazenskega zakonika, pa je storila oseba, ki je tožila
Srba tuji oblasti in pri tem ignorirala svojo oblast, kateri je bila podrejena.68
Izvršilni odlok ministra za pravosodje z dne 27. maja 1919 je določal, da
se kazniva dejanja, za katera je zakon zagrozil smrtno kazen, robijo
(suženjstvo) ali »zatočenje«69 (internacijo), obravnavajo kot hudodelstva.
Kazniva dejanja, ki so imela za posledico zapor nad mesec dni, izgubo
službe ali denarno kazen nad 30 talerjev, pa so bili prekrški. Kazniva
dejanja, ki so bila kaznovana z zaporom do meseca dni ali denarno
kaznijo do 300 dinarjev, so bila nadalje obravnavana kot prestopki.
Uporabljati so se morala predvsem določila o olajševalnih in obteževalnih
okoliščinah. Prav tako se je namesto robije ali zapora srbskega
kazenskega zakonika prisodila enakovrstna kazen težke ječe oziroma
strogega zapora. Denarne kazni naj bi se določale v kronah.70
Pri Slovencih je bila največja težava ob sprejemu opisanih poglavij vidna v
njunih tolmačenjih. Sodniki namreč niso bili gotovi, ali naj se poglavji
smatrata kot sestavni del avstrijskega kazenskega zakonika, torej kot
noveli, ali pa kot samostojen, na dve poglavji okrnjen srbski kazenski
zakonik. Prav tako se odlok ni dotaknil marsikaterih kardinalnih vprašanj.
Nepojasnjeno je ostalo, ali kaznivost dejanj, navedenih v IX. in X. poglavju
srbskega kazenskega zakonika, nastopi z 10. ali se to zgodi šele z 12.
letom. Podobno se je porajalo tudi vprašanje, kako naj se kaznuje
hudodelce, stare med 16 in 21 let. Razširitev kazenskega zakonika je
67 Prav tam, str. 112–122. 68 Prav tam, str. 120, 122.
69 Srbski pravni izraz, ki je z razširitvijo srbskega kazenskega zakonika prišel v slovensko pravno terminologijo in se je kot tak
uporabil v Uradnem listu Deželne vlade za Slovenijo
70 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 80–81.
25
pustila marsikatero stvar nejasno in je povzročila precejšnjo zmedo pri
izvrševanju sodne oblasti na slovenskem ozemlju.71
3.1.2.4 Razširitev uvodnih pravil in prvega dela srbskega kazenskega
zakonika
Odlok ministrskega sveta z dne 16. marca 1921 in nato zakon z dne 21.
aprila 1922 je razširil še veljavnost splošnega dela oziroma uvodnih pravil
in prvega dela srbskega kazenskega zakonika na vso državo.72
Uvodna pravila srbskega kazenskega zakonika vsebujejo zakonsko
definicijo treh vrst kaznivih dejanj (hudodelstev, prekrškov in prestopkov)
ter načelo, da brez kazenskega materialnega zakona ni kaznivega
dejanja. Nepoznavanje zakona ni opravičevalo nikogar. Pojasnjena je tudi
beseda »Srbin«, prepovedana izročitev Srba tuji oblasti ter predvidena
časovna, prostorska in personalna veljavnost zakonika.73
Prvi del zakonika je sestavljen iz osmih poglavij, v katerih so pojasnjeni
splošni pojmi in institucije kazenskega prava, prikazane so osnove
kazenske odgovornosti, sistem kazni in njihova zakonska odmera.74
Zakonik je predvideval naslednje kazni: smrt, robijo, »zatočenje«, zapor,
izgubo službe, denarno kazen, izgubo državljanskih časti, odvzem
določene stvari, prepoved opravljanja določene obrti, izgon in policijski
nadzor. Robija ni bila krajša od dveh in ne daljša od 20 let. Kazen se je
prestajala v kaznilnici, kjer so obsojeni opravljali težka dela. »Zatočenje«
je prav tako trajalo od dveh do dvajset let, vendar pa tu naj ne bi bilo
delovnih obveznosti. Zapor je trajal od trideset dni do pet let, obsojenci pa
71 Metod Dolenc, K vprašanju izenačenja kazenskih zakonov za celo ozemlje kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev,
december 1920, št. 9–12., str. 265–266. 72 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 81.
73 Nikolić, Krivični zakonik kneževine Srbije iz 1860. godine, str. 81.
74 Prav tam.
26
so opravljali posle, ki so jih že prej ali pa takšne, ki so bili za posameznika
najprimernejši. Bolehni, uradniki in duhovniki so bili dela oproščeni.75
3.1.2.5 Ustava 1921
Zakonodajna in sodna oblast, kot dve veji oblasti, sta bili v Kraljevini SHS
prepleteni druga z drugo. Po § 46 Vidovdanske ustave sta namreč
zakonodajno oblast skupno izvrševala kralj in narodna skupščina. Po § 49
je kralj potrjeval in razglašal zakone, po § 80 pa je zakone razglašal z
ukazi, ki so jih podpisali vsi ministri. Minister za pravosodje je nanj pritisnil
državni pečat in poskrbel, da se zakon razglasi oziroma »obnaroduje« v
Službenih Novinah, uradnem listu Kraljevine Srbov, Hrvatov in
Slovencev.76
Z Vidovdansko ustavo leta 1921 je Kraljevina SHS dobila temeljna načela
o izvrševanju sodne oblasti.77 Nekaj odločb o sodiščih, predvsem
kazenskih, se je pojavilo že v II. oddelku ustave pod naslovom »Osnovne
državljanske pravice in dolžnosti«. V § VI je bilo tako zapisano, da nikogar
ne more soditi nepristojno sodišče, po § VII. pa tisti, ki na pristojnem
mestu ni bil zaslišan ali na zakonit način pozvan, ni smel biti obsojen. Po §
VIII se je kazen lahko določila le z zakonom in samo za kazniva dejanja, ki
jih je predvideval zakonik. V § IX je bila obravnavana smrtna kazen, ki se
za povsem politična kazniva dejanja ni več vršila. Izjemo sta pomenila
poskus ali pa izvršitev atentata na vladarja oziroma na člane vladarske
družine. Poleg tega je bila smrtna kazen določena tudi v primerih, ko je
nekdo storil povsem politično kaznivo dejanje in hkrati kaznivo dejanje, za
katerega je bila predvidena smrtna kazen.78
75 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 81. 76 Leonid Pitamic, Ustava in zakon, Slovenski pravnik, junij 1922, št. 1–4., str. 13.
77 Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, str. 173.
78 Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Oddelek II. - Osnovne državljanske pravice in dolžnosti, Slovenski narod, 7.
7. 1921, št. 149, str. 3–4.
27
3.1.2.6 Obdobje po ustavi
Od leta 1920 do 1922 so v stari Jugoslaviji izdelovali prednačrte novega
kazenskega zakonika, vendar je bil le-ta objavljen šele po razglasitvi
šestojanuarskega režima, 16. februarja 1929, v veljavo pa je stopil 1.
januarja naslednje leto.79
Po Vidovdanski ustavi je bistveno novost pomenil Zakon o zaščiti javne
varnosti in reda v državi, ki ga je narodna skupščina izdala 2. avgusta
1921.80 Zakon so rodile izredne razmere, brez oblikovno jasnih kontur, a z
jasnim ciljem komunističnemu terorju in propagandi boljševikov zadati
usoden udarec. Težava v zvezi z zakonom, ki je bil prvi skupen zakon za
vso območje Kraljevine SHS, se je kazala v tem, da naj bi po njem sodilo
šest popolnoma samostojnih vrhovnih instanc. Možna posledica tega bi
bila, da bi se istovrstno dejanje v eni vrhovni instanci izreklo za kaznivo, v
drugi pač ne. S tem se je še bolj izrazila potreba po ustanovitvi
kasacijskega sodišča, ki naj bi svoj sedež imelo v Zagrebu.81 Šlo je za
protisloven zakon, saj se na primer za povsem politične delikte po
Vidovdanski ustavi ne bi smela dosoditi smrtna kazen, medtem ko je
njegov drugi člen predvideval smrtno kazen ali robijo do 20 let. Dejanski
stani po § 1 pa so bili obravnavani kot povsem politični delikti. Kljub temu
določilo smrtne kazni nikoli ni prišlo do pravne eksistence.82
3.2 Kazensko sodstvo
Del sodne oblasti je kazensko sodna oblast, ki jo izvršujejo kazensko
sodni organi, z nalogo preiskovanja, obravnavanja in sojenja kazenskih
zadev. Osnovna načela o izvajanju sodne oblasti vsebujejo že ustave,
79 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 512.
80 Prav tam.
81 Ivan Kavčnik, Nujnost ustanovitve kasacijskega sodišča, Slovenski narod, 3. 8. 1921, št. 171, str. 1. ; Zakon za zaščito
države sprejet v skupščini, Slovenski narod, 3. 8. 1921, št. 171, str. 1.
82 Metod Dolenc, Kazenskopravno zakonodajstvo po prevratu in Slovenci, Slovenski pravnik, avgust 1921, št. 5–8. (dalje:
Dolenc, Kazenskopravno zakonodajstvo po prevratu in Slovenci), str. 124.
28
država pa določa pristojnost in način opravljanja dejavnosti kazensko
sodnih organov v zakonu o kazenskem postopku v različnih
organizacijskih zakonih, ki vsebujejo določbe o organizaciji in pristojnosti
državnih organov ter v meddržavnih pogodbah.83
Kazensko sodno oblast izvršujejo predvsem kazenska sodišča, ki pa niso
posebna sodišča. Ta sodišča, ki spadajo med redna, opravljajo namreč
tako civilno kot kazensko sodstvo. Zbor sodnikov (sodni senati) oziroma
sodniki posamezniki nekega določenega sodišča izvajajo kazensko, drugi
pa civilno, tudi upravno sodstvo.84
3.2.1 Notranja organizacija kazenskih sodišč
3.2.1.1 Pravosodna uprava
Organ pravosodne uprave je poseben državni organ, ki ne izvaja sodne
oblasti neposredno, vendar skrbi, nadzoruje in omogoča, da se sodna
oblast izvaja. V Avstro-Ogrski je to funkcijo imelo pravosodno
ministrstvo.85
Zakon o ureditvi sodišč z dne 27. novembra 1896 je vseboval predpise
glede pravosodne uprave pri nas. Ta zakon je veljal do uveljavitve Zakona
o ureditvi sodišč z dne 18. januarja 1929.86
Zakon iz leta 1896 je določal, da so sodišča in državna pravdništva pri
pravosodnem upravljanju podrejena pravosodnemu ministru. To pravilo se
je izvajalo tako, da so neposreden službeni nadzor nad okrajnimi sodišči
opravljala zborna sodišča prve stopnje in njihovi predsedniki. Ta sodišča
pa so bila pod nadzorom višjih deželnih sodišč in njihovih predsednikov, ki
83 Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, str. 37.
84 Prav tam.
85 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 18.
86 Prav tam.
29
so poleg tega nadzirali tudi opravilno vodstvo okrajnih sodišč svojega
območja. Neposredni službeni nadzor nad državnimi pravdniki pri zbornih
sodiščih prve stopnje so opravljali višji državni pravdniki. Pravosodni
minister je imel neposredni službeni nadzor nad višjimi deželnimi sodišči,
višjimi državnimi pravdništvi in generalnimi prokuratorji ter obenem
splošen višji nadzor nad izvrševanjem pravosodja pri vseh sodiščih in
državnih pravdništvih.87
Funkcija nadzora je bila redno izvrševanje pravil, opominjanje sodišč in
državnih pravdništev na izpolnjevanje dolžnosti ter odstranjevanje napak
oziroma naznanjanje napak nadrejenim sodiščem. 88
Predstojniki sodišč, ki so bili pri opravljanju zadev pravosodne uprave
organi pravosodnega ministra, so morali skrbeti za zakonito in hitro
izvrševanje ter pravilno razdelitev opravil sodišča. Morali so tudi
nadzorovati vse osebe, ki so bile nameščene pri sodišču, in občasno
pregledovati njihovo delo ter preiskovati pritožbe, ki so bile zoper te osebe
podane sodišču. Opravila so bila porazdeljena za vsako leto naprej; pri
zbornih sodiščih so se razdelila med senate (skupino sodnikov, ki v
zakonsko določeni sestavi odločajo o posameznih primerih), med
svetovalne zbornice ter posamezne sodnike in pomožne uradnike.89
Zgodovinski prevrat je Slovence na polju pravosodja pustil nepripravljene,
saj so ob združitvi primanjkovale višje sodne in upravne stopnje. Višje
deželno sodišče in njegovo predsedstvo, višje državno pravdništvo,
vrhovno sodišče in pravosodno ministrstvo je bilo v Gradcu in na Dunaju,
se pravi izven območja Narodne vlade SHS.90
31. oktobra 1918 je kot sestavni del Narodne vlade SHS na
jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja nastal oddelek za pravosodje
87 Prav tam.
88 Prav tam, str. 19.
89 Prav tam, str. 31–32.
90 Milan Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju, Slovenci v desetletju 1918–1928, Leonova Družba, Ljubljana 1928 (dalje:
Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju), str. 388.
30
oziroma poverjeništvo za pravosodje. V administrativnih zadevah sta mu
bili podrejeni obe višji deželni sodišči, tržaško in novoustanovljeno
ljubljansko. Pristojnost poverjeništva za pravosodje je bila na tem ozemlju
v času Države SHS enaka stvarni pristojnosti prejšnjega avstrijskega
pravosodnega ministrstva. Vendar pa je tako ostalo le do nastanka
Kraljevine SHS.91
Po nastanku Kraljevine SHS je poverjeništvo za pravosodje deloma
delovalo še naprej, vendar pa je osrednje ministrstvo za pravosodje, ki je
imelo oddelek za Slavonijo in Dalmacijo – Stol sedmorice B, vse bolj
prevzemalo funkcijo, ki jo je prej za to pravno območje imelo avstrijsko
pravosodno ministrstvo. Hierarhični položaj poverjeništva za pravosodje
se je docela spremenil z Vidovdansko ustavo. 1. septembra 1921 je bilo z
odlokom ministrskega sveta Kraljevine SHS poverjeništvo za pravosodje
ukinjeno. Nastal je Oddelek ministrstva pravde v Ljubljani, ki je bil
popolnoma pod vplivom ministrstva v Beogradu. Deloval je od 16.
septembra 1921 do 15. julija 1924. Tega dne so zadeve, ki jih je izvajal
oddelek pravosodnega ministrstva v imenu osrednjega beograjskega
ministrstva, prešle na to osrednje ministrstvo, ostale zadeve pa na
predsedstvo višjega deželnega sodišča in višje državno pravdništvo v
Ljubljani.92
3.2.1.2 Sodna pisarna
Sodišča so imela sodne in pisarniške oddelke. Pri zbornih sodiščih je bilo
toliko oddelkov, kolikor je bilo stalnih sodnih senatov. Posamezni oddelki
so bili v pisarniškem poslovanju označeni z rimskimi številkami.93
Formiranje sodnega spisa
Ob prvem pisanju o neki sodni zadevi je sodišče osnovalo sodni spis. Ta
spis so v sodni pisarni vložili v ovoj, ki se je imenoval spisovne platnice 91 Prav tam, str. 389–390.
92 Prav tam, str. 390–392.
93 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 32.
31
oziroma spisovni hrbet (takrat, ko je bil narejen iz četrtine pole papirja za
spisovne platnice). Pisanja so večinoma vlagali v spisovne platnice, ko pa
so predvidevali, da bo spis obsežnejši, so pisanja všili v spisovni hrbet.94
Pisanja vsake sodne zadeve so morala biti označena z zaporednimi
tekočimi rednimi številkami. Tako je pisanje, s katerim se je določena
zadeva začela, vedno nosilo oznako 1. Pisanja so vlagali v ovoje in tisto z
najstarejšim datumom je bilo zgoraj, tako da je nastalo knjižno zaporedje.
V primeru, da je spis obsegal več kot 250 listov, je bilo potrebno ustvariti
nov zvezek. Zvezke so označili z zaporednimi rimskimi številkami, redne in
listovne številke pa so se menjavale. Posamezna pisanja so morala biti
označena tudi z zaporedno tekočimi listovnimi številkami (foliacijo) v
zgornjem desnem kotu.95
V zvezi s kazenskimi spisi je Uradni list Deželne vlade za Slovenijo 7.
aprila 1921 izdal razglas o sklepu z dne 24. januarja 1921 o zunanji obliki
uradnih spisov. Spisi naj ne bi bili več oštevilčeni na hrbtu, temveč le še z
odtisom štampiljke takoj pod besedilom na levi strani poleg samega
besedila. Prav tako naj bi se besedilo pisalo čez vso stran in ne le na
polovico strani. V primerih, da je šlo za začetni spis, je bilo potrebno pri
vrhu besedila na levi strani v majhnem kvadratu postaviti vsebino tega
spisa. Sklep je bil sprejet iz težnje po istovrstni in čim bolj pregledni
administraciji, poleg tega pa naj bi na tak način varčevali z materialom.96
Vpisniki
Pri sodnih pisarnah so ustvarjali tudi vpisnike, ki so služili evidenci sodnih
zadev, obravnavanih na sodiščih. Oznake vpisnikov so bile velike tiskane
črke ali pa velika in ena ali več malih tiskanih črk. Sodna pisarna oziroma
pisarniški oddelek je moral vsako zadevo vpisati v enega izmed
94 Prav tam, str. 33.
95 Prav tam, str. 34.
96 Razglas o zunanji obliki uradnih spisov, Ur.l. DVS, 1921, št. 36, str. 194.
32
predpisanih vpisnikov kronološko po datumu dohoda prvega pisanja v
zadevi. Številka zadeve se je imenovala vpisniška številka.97
Pri deželnih in okrožnih sodiščih so za kazenske zadeve vodili vpisnik
»Vr« za hudodelstva in prekrške, vpisnik »Pr« za tiskovne zadeve, vpisnik
»BI« za prizive oziroma vzklice, vpisnik »DI« za pritožbe, vpisnik »Hs« za
pravno pomoč ter vpisnik »Ns« za ostale zadeve.98
Vpisnik »Vr« je bil glavni vpisnik in vanj so vpisovali vse pri zbornem
sodišču začete uvodne poizvedbe in preiskave pri hudodelstvih in
prekrških ter z njimi povezanimi prestopki in kazenskimi zadevami, ki so se
začele pri zbornem sodišču. Vanj so prav tako vpisovali kazenske zadeve,
kjer je bila obtožnica vložena neposredno.99
Ko se je na podlagi uvodnih poizvedb okrajnega sodišča uvodni postopek
nadaljeval pri zbornem sodišču, so se kazenske zadeve vpisale v vpisnik
»Vr« takrat, ko so spisi okrajnega sodišča prispeli na zborno sodišče. Spis
je dobil novo oznako, stara je bila prečrtana. So pa kazenske zadeve, ki
so tekle pred zbornimi sodišči, a so uvodne poizvedbe in preiskave
opravljala okrajna sodišča, tudi naprej obdržale vpisniške številke, ki so jih
imele na začetku. V primeru, da se je kazenska zadeva izločila, je dobila
novo številko. Enako se je zgodilo s kazensko zadevo, ko je bil postopek
obnovljen. Če je kaznivo dejanje storilo več oseb, so se v vpisnik vpisovali
vsi.100
Razen pri vpisniku »Ns«, je moralo sodišče k vsakem vpisniku narediti
abecedni seznam imen oziroma imenik. Za kazenske zadeve so bila
vpisana imena osumljenih, obdolženih, obtoženih ali obsojenih oseb. Če je
kaznivo dejanje storilo več oseb, so bile vpisane vse. Takoj po prvem
vpisu v vpisnik se je opravil vpis v imenik.101
97 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 34. 98 Prav tam.
99 Prav tam, str. 35.
100 Prav tam.
101 Prav tam, str. 25.
33
Konec kazenske zadeve je pomenila pravnomočna sodba, ustavitveni
sklep ali umik obtožbe. Ko je bila izpeljana tudi izvršitev kazni, je bil sodni
spis oddan v registraturo. To oddajo je bilo potrebno označiti v vpisniku in
na spisu z rdečim črnilom napisati leto oddaje v registraturo ter leto, v
katerem je spis dovoljeno uničiti. Registratura je bila vsem oddelkom
sodišča skupna, spisi pa so se v njej hranili trideset let.102
3.2.1.3 Sodniki
Na Slovenskem so v prvih letih po jugoslovanski združitvi tudi področje
sodniškega osebja urejali predvsem avstrijski predpisi. Temeljna in najbolj
splošna pravila o načinu izvajanja sodne oblasti v Avstriji je vseboval
Državni temeljni zakon o sodniški oblasti z dne 21. decembra 1867, ki je
določal, da ureditev in pristojnost sodišč določajo zakoni, da je pravosodje
na vseh stopnjah ločeno od uprave, da so sodniki imenovani od cesarja
oziroma v njegovem imenu za trdno in za vse življenje, da so pri
opravljanju svoje naloge samostojni in neodvisni ter da se lahko odstavijo,
premestijo ali upokojijo proti svoji volji le na podlagi sodne odločbe.103
Po Zakonu o uredbi sodišč iz leta 1896 so sodno funkcijo pri zbornih in
okrajnih sodiščih opravljali samostojni sodni uradniki oziroma sodniki. To
so bili predsedniki in podpredsedniki zbornih sodišč, svetniki in drugi člani
zbornih sodišč s pravico glasovanja ter predstojniki okrajnih sodišč in drugi
sodniki posamezniki pri okrajnih sodiščih in pomožni sodniki uradniki, ki pa
so bili svetovalni ali svetniški tajniki ter sodni pristavi ali adjunkti in
avskultanti in sodni pristavi za celotno področje višjega deželnega
sodišča. Pomožni sodni uradniki so opravljali tisti del v kazenskem
postopku, ki ni obsegal sodne odločbe.104
102 Prav tam, str. 36–37.
103 Prav tam, str. 16.
104 Prav tam, str. 37.
34
Da ne bi prišlo do nepristranskosti, sodnik sodne funkcije vedno ni mogel
opravljati. To se je zgodilo v primerih, ko je bil le-ta s kaznivim dejanjem
oškodovan, z obdolžencem ali oškodovancem v zakonski zvezi, z
obdolžencem, oškodovancem, državnim pravdnikom, zasebnim tožilcem
ali pa zagovornikom v ožjem sorodstvu ali pa v razmerju posvojitelja,
posvojenca, rejnika ali rejenca ter varuha ali varovanca. Sodnik tudi ni
smel soditi, če je v kazenski zadevi že nastopil v kakšni drugi vlogi, če je
bil na primer zaslišan kot priča ali pa sodeloval pri sojenju na nižji stopnji.
Izključitev je v istih primerih veljala tudi za zapisnikarje. Sodnike in
zapisnikarje so lahko odklonili tudi državni pravdnik, zasebni udeleženec,
zasebni tožilec in obdolženec.105
Do prvega zakona v Kraljevini SHS, Zakona o sodnikih rednih sodišč z
dne 24. septembra 1928, so nekaj novih določb ustvarili samo
Vidovdanska ustava, Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih
uslužbencih z dne 31. julija 1923 ter odlok o njihovi razvrstitvi, ki je izšel
31. oktobra 1923.106
IX. oddelek ustave (§§ 109–112) je vseboval določbe o sodni oblasti na
splošno. Po § 109 je bilo določeno, da so sodišča neodvisna in sodijo po
zakonih, da se lahko ustanavljajo le z zakonom, in da so izredna sodišča
prepovedana. Po § 111 so se kasacijski in apelacijski sodniki ter
predsedniki prvostopenjskih sodišč postavljali s kraljevim ukazom na
predlog ministra za pravosodje izmed kandidatov, ki jih je izbralo volilno
telo, katerega sestava se je natančneje določila z zakonom. Sodnike je
obravnaval § 112. Po njem so bili sodniki vseh sodišč stalni. Sodniku ni
bilo dovoljeno odvzeti njegove službe, prav tako ni mogel biti iz
kakršnegakoli vzroka odstavljen od službe proti svoji volji brez razsodbe
kasacijskega sodišča. Brez svojega pristanka in odobritve kasacijskega
sodišča ni mogel biti niti začasno prestavljen na drugo plačano ali
neplačano javno službo. Premeščen je bil lahko le s svojim pristankom. V
službi naj bi ostal do konca svojega 65. leta, predsedniki kasacijskega in
105 Prav tam, str. 39–40.
106 Prav tam, str. 37.
35
apelacijskega sodišča pa do konca 70. leta. Pred tem se je lahko sodnik
upokojil samo s pisno prošnjo ali pa, če je telesno ali pa duševno tako
oslabel, da ni bil več sposoben izvrševati svojih dolžnosti. V takšnem
primeru je o upokojitvi odločalo kasacijsko sodišče.107
Po § II Zakona o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih so bile
vse državne službe enako dostopne vsem državljanom in tudi tistim, ki so
si kljub srbsko-hrvaško-slovenskem poreklu šele pridobili državljanstvo. Po
§ III pa je bil državni uradnik lahko samo tista oseba, ki je bila za državno
službo določene stroke usposobljena. Določeni so bili tudi pogoji, ki so
osebi onemogočali prevzem državne službe; starost pod 18 let,
neodslužen vojaški rok do 20. leta starosti, nahajanje v policijskem
nadzorstvu ali preiskavi zaradi hudodelstva ali drugega nepravnega
dejanja, pa tudi obsojenost zaradi hudodelstva oziroma drugega
nečastnega dejanja.108
Spremembe v sodniškem osebju v letu 1918
V letu 1918 je v sestavi sodniškega osebja prišlo do sprememb.
Poverjeništvo za pravosodje je od 31. oktobra na kranjskem, nekaj dni
pozneje na celjskem in nato sredi novembra na mariborskem okrožju, z
višjih mest odstranjevalo sodnike uradnike, ki so jih prištevali k nemški
narodnosti, drugi pa so odšli sami. Na njihova mesta so najprej začasno
postavili slovenske sodnike, ki so dotlej službovali na vidnejših mestih
predvsem v Gradcu in na Dunaju, ter sodnike s Primorske in že upokojene
sodnike.109
Kljub temu je v začetku leta 1919 primanjkovalo sodnikov. Potrebno je bilo
ukrepati in dobiti nov »naraščaj«. Pravosodno poverjeništvo je še pred
ustanovitvijo Univerze v Ljubljani ustanovilo izpraševalne komisije za
pravosodni in državno-znanstveni izpit. Število izprašanih pravnikov je bilo
majhno, tako da so se dejansko lahko zaposlovali vsepovsod, tako v
107 Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, str. 173–174.
108 Osnovna načela uradniškega zakona odobrena in sprejeta, Slovenski narod, 5. 7. 1923, št. 150, str. 2.
109 Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju, str. 405–406.
36
državnih službah kot v svobodnih poklicih, s tem da so slednje bile
pogosto bolj mamljive, saj so bili predvsem svobodni poklici bolje plačani,
poleg tega pa so obetali boljše napredovanje. Zaradi slabih razmer se je
tako povečalo število pripravniških mest, zvišali so se prejemki, pogoji za
sprejem pa so bili olajšani; do februarja 1921 so v sodniško pripravljalno
službo sprejemali absolvente prava brez državno-znanstvenega izpita.
Močno je bila skrajšana tudi pripravniška doba; najprej s treh let na dve in
nato na eno leto. Pripravništvo je postalo zopet triletno šele leta 1927.
Število sodniškega osebja se je do leta 1924 stabiliziralo.110
3.2.2 Tožilec
Tožilec je procesni subjekt, ki opravlja funkcijo pregona. Osnova sodnemu
pregonu je bila vedno obtožba, poleg sodnega pregona po službeni
dolžnosti pa je bil mogoč pregon tudi na podlagi tožbe. Kazniva dejanja so
se po kazenskopravnem redu tako preganjala na predlog javnega ali
zasebnega tožilca. Za kazniva dejanja, ki so se preganjala po uradni poti,
je funkcijo pregona opravljal le javni ali državni tožilec, ki se je tedaj
imenoval državni pravdnik in namesto njega pod posebnimi pogoji
oškodovanec kot tožilec.111
3.2.2.1 Državno pravdništvo
Pristojnost
Državno pravdništvo je bil državni organ, neodvisen od sodišč, v
kazenskem postopku pa je ščitil interes države.112 Njegova vloga v
kazenskem procesu je bila določena leta 1850 s kazensko-pravdnim
redom. Državni pravdniki so izvajali pregon po uradni dolžnosti ali pa na
predlog tožnika. V preiskovalnem postopku niso sodelovali neposredno in
110 Prav tam, str. 408.
111 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 40; Emica Ogrizek, Sodstvo v letih 1848–1918, Pravo –
Zgodovina – Arhivi I., Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2000 (dalje: Ogrizek, Sodstvo v letih 1848–1918), str. 152.
112 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 40.
37
so lahko le v nujnih primerih ukazali preiskovalno delo, če ni bilo
preiskovalnega sodnika. Eventualna vprašanja za priče so postavljali
preko sodnika ali drugih oblasti, pri izpraševanju pa niso bili navzoči. Po
končani uvodni preiskavi so nato lahko presodili, ali je kaznivo dejanje
primerno za porotno sodišče in ali je predlog generalnemu prokuratorju pri
višjem deželnem sodišču ustrezen. Imeli so tudi možnost pritožbe zoper
razsodbo v uvodni preiskavi.113
V začetku leta 1852 so se pristojnosti državnih pravdnikov omejile
predvsem na kazensko področje, odpravili pa so položaj generalnega
prokuratorja pri vrhovnem in kasacijskem sodišču. Novi Kazenskopravdni
red z dne 29. julija 1853 in Opravilni red za državna pravdništva z dne 3.
avgusta 1854 sta na novo določala njegovo delovno področje. Državni
pravdnik je tako lahko v preiskavi v interesu obče varnosti in zakonitosti
tudi sodeloval. Dobil je možnost, zoper razsodbe sodišč poslati pritožbo ali
prošnjo za presojo na višjo sodno stopnjo. Pri okrajnih sodiščih je lahko
izvajal preiskavo glede prekrškov, v svojem okolišu pa je v imenu
ministrstva za pravosodje izvajal nadzorstvo kaznilnic. Državna
pravdništva so nato imela nalogo poročati ministrstvu za pravosodje o
stanju kaznilnic in pravne varnosti sploh.114
Organiziranost
Na Slovenskem so tudi po letu 1918 veljali vsi avstrijski predpisi, ki so
urejali organiziranje, delovanje in poslovanje državnih pravdništev.
Sprememba je bila le ta, da je državne pravdnike sprva imenovalo
poverjeništvo za pravosodje, kasneje pa je višje uradnike imenoval kralj,
nižje pa pravosodno ministrstvo.115
Organiziranje državnega pravdništva je sovpadalo z organiziranjem
sodišč. Pri zbornih sodiščih prve stopnje je bil tako postavljen državni
pravdnik, pri zbornih sodiščih druge stopnje pa višji državni pravdnik. Pri
113 Ogrizek, Sodstvo v letih 1848–1918, str. 159.
114 Prav tam, str. 160.
115 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 42.
38
vrhovnem sodišču je to mesto zasedel generalni prokurator oziroma
vrhovni državni pravdnik. Vsak je imel določeno število namestnikov, ki pa
so imeli pravico do vseh njegovih uradnih dejanj.116
Krajevno območje teh organov se je spreminjalo s krajevnim območjem
sodnih okrožij in okrajev. Z letom 1918 je nastalo višje državno
pravdništvo v Ljubljani, ki je imelo svoje pristojnosti za isto krajevno
območje kot višje deželno sodišče v Ljubljani. Podrejeno je bilo
poverjeništvu za pravosodje in Oddelku ministrstva pravde ter nadalje
neposredno osrednjemu pravosodnemu ministrstvu.117
3.2.2.2 Zasebni tožilec
Zasebni tožilec je imel pravico, da pri kaznivih dejanjih, ki se niso
preganjala po uradni dolžnosti, pisno ali ustno zahteva kazensko sodni
pregon pri kazenskih sodiščih. To pravico so imeli praviloma tisti, ki so bili
s kaznivim dejanjem oškodovani. Zasebni tožilec je moral v roku šestih dni
od dneva, ko se je kaznivo dejanje zgodilo, vložiti tožbo. Če zasebni
tožilec ni vložil obtožnice v danem roku, ni prišel na glavno obravnavo ali
pa na njej ni postavil končnih predlogov, se je smatralo, da je od pregona
odstopil. Zasebnega tožilca je na njegovo željo lahko zastopal državni
pravdnik.118
3.2.2.3 Zasebni udeleženec in zasebni udeleženec kot tožilec
Oškodovana oseba pri kaznivem dejanju, ki se je preganjala po uradni
poti, se je lahko do začetka glavne obravnave pridružila kazenskemu
postopku kot zasebni udeleženec.119
116 Prav tam, str. 41.
117 Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju, str. 402.
118 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 42.
119 Prav tam, str. 43.
39
Oškodovanec je po zakonu imel določene pravice, kot so predlaganje
dokazov, pregledovanje spisov, udeležba pri glavni obravnavi in
postavljanje končnih predlogov. V kazenskem postopku glede hudodelstev
in prekrškov je lahko postal tožilec, če se je državni pravdnik odločil, da ne
bo začel ali nadaljeval kazenskega postopka. Pri kazenskem postopku o
prestopkih pa je lahko postal zasebni udeleženec, ki je izvrševal opravila
državnega pravdnika, odklonil kazenski pregon in predlagal zakonito
kaznovanje.120
3.2.3 Obdolženec
Pojem in procesni položaj
Ko je bila proti osebi, ki je bila osumljena kaznivega dejanja, vložena
obtožnica, je v kazenskem postopku pred zbornim sodiščem prve stopnje
postala obdolženec. Po odrejeni glavni obravnavi, je ta oseba postala
obtoženec, obsojenec pa šele v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.121
Procesni položaj obdolženca oziroma obtoženca je bil dvojen. V
večinskem delu kazenskega postopka je bil procesni subjekt, saj je imel
pravico biti zaslišan, izvedeti, za kakšno kaznivo dejanje je obdolžen in
kateri dokazi govorijo proti njemu. Lahko je tudi navedel dejstva in dokaze
v svojo obrambo in ni mu bilo potrebno odgovarjati na postavljena
vprašanja. Je pa obdolženec bil tudi procesni objekt. Imel je pravico do
obrambe. V vseh kazenskih zadevah in stadijih kazenskega postopka je
imel lahko enega ali več zagovornikov, čeprav je dobil to pravico šele ob
vložitvi obtožnice. Včasih je bila formalna obramba obvezna, tako da je
sodišče z odlokom obdolžencu postavilo zagovornika, če si ga le-ta ni sam
izbral. Poleg prostovoljne in obvezne obrambe je obstajala tretja možnost.
Na prošnjo obdolženca, ki ni bil sposoben plačati stroškov zagovornika,
mu je sodišče postavilo zastopnika ubogih.122
120 Prav tam.
121 Prav tam, str. 44. 122 Prav tam.
40
Zagovornik
Zagovornik je izvajalec procesnih pravic, ki jih ima obdolženec kot stranka,
in tako omogoča obdolžencu, praviloma pravno neizobraženi stranki,
enakopravnejši položaj nasproti drugi stranki, državnemu tožilcu.123
Imena zagovornikov so bila vpisana v imenik zagovornikov, ki so ga
sestavila zborna sodišča druge stopnje, na Slovenskem torej višje deželno
sodišče v Ljubljani. V imenike so vpisali predvsem vse odvetnike, ki so
opravljali odvetništvo na njihovem območju, na prošnjo pa tudi druge
pravnike, ki so bili sposobni za opravljanje sodne, odvetniške in notarske
funkcije in doktorje prava, ki so učili na univerzah.124
Če je sodišče postavilo zagovornika, je le-ta po možnosti stanoval v kraju
sedeža sodišča. Če je zagovornikov primanjkovalo, je predstojnik sodišča
kot zagovornika lahko postavil tudi sodnega uradnika, ki je bil sposoben
opravljati sodno službo, tudi če ni bil vpisan v imenik zagovornikov.125
3.2.4 Zunanja organizacija kazenskih sodišč
Država SHS je bila razdeljena na 6 pravnih območij, med katerimi je bilo
pravno območje Slovenije z Dalmacijo. Ta območja so bila hkrati tudi
enote za ureditev sodišč, ki so izvajala različne pravne rede. Vsako
pravno ozemlje je tako imelo svoje vrhovno sodišče. Vendar pa je
obstajala izjema; Slovenija z Dalmacijo, ki na svojem ozemlju ni imela
najvišjega sodišča.126 Dve najvišji instanci sta imeli pod staro Avstrijo
sedež izven Slovenije, zato jih je bilo potrebno ustanoviti na novo. Z
odlokom narodne vlade, 14. novembra 1918, je bilo ustanovljeno višje
deželno sodišče v Ljubljani, ki je začelo delovati 1. decembra 1918. Sprva
so na območju Slovenije uvajali dvostopenjski postopek, kar je pomenilo,
da je bilo ljubljansko višje deželno sodišče tudi vrhovno in kasacijsko
123 Prav tam, str. 45.
124 Prav tam.
125 Prav tam.
126 Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, str. 175–176.
41
sodišče nad okrožnimi sodišči, deželna ali okrožna sodišča pa so bila
zadnja instanca nad okrajnimi. Takšen dvostopenjski postopek je bil v
veljavi do 28. novembra 1919, ko se je na željo dalmatinske pokrajinske
vlade s kraljevim odlokom namesto nekdanjega vrhovnega in kasacijskega
sodišča ustanovil novi oddelek B pri Stolu sedmorice v Zagrebu, ki je začel
poslovati 15. januarja 1920 in prevzel vse pristojnosti na območju
nekdanjega avstrijskega tretjestopenjskega sodišča. Višje deželno sodišče
se je tako znova omejilo na drugostopenjsko apelacijsko pristojnost med
zbornim sodiščem kot prvo stopnjo in Stolom sedmorice oddelka B kot
tretjo stopnjo.127 Kasneje je kraljevski odlok zamenjal vsebinsko skoraj
popolnoma enak Zakon o začasni ureditvi zadnje sodne stopnje za krajine
v področju višjih deželnih sodišč v Splitu in Ljubljani, z dne 30. januarja
1922.128
V kazenskih zadevah so imela po § 8 k.pr.r. sodno oblast okrajna sodišča,
zborna sodišča oziroma sodni dvori prve stopnje, porote oziroma porotna
sodišča, zborna sodišča oziroma sodni dvori druge stopnje in vrhovno
sodišče kot kasacijsko sodišče oziroma vrhovni sodni dvor kot kasacijski
dvor.129 V kazenskem postopku je razmejitev pristojnosti med
prvostopenjskimi sodišči različnih stopenj slonela na kvalifikaciji kaznivega
dejanja.130
Okrajna sodišča
Po združitvi v novo državo so sedeži okrajnih sodišč in prekmurski okraj,
katerega so Slovenci prevzeli po prevratu, ostali nespremenjeni. Na novo
je nastalo sodišče v Prevaljah, do večjih sprememb pa je prišlo le še na
obmejnih sodnih okrajih. Tako je bila jezerska občina dodeljena okrajnemu
sodišču v Kranju, občina Žiri pa je prešla iz idrijskega sodnega okraja v
sodni okraj Logatec.131
127 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 515.
128 Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, str. 175–176.
129 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 25.
130 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 514. 131 Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju, str. 398–399.
42
Zborna sodišča prve stopnje
Organizacijski odlok iz leta 1852 je urejal ureditev zbornih sodišč. Takšna
sodišča so bila deželna in okrožna (zborna sodišča prve stopnje) in
apelacijska sodišča (zborna sodišča druge stopnje).132
Zakon o ureditvi sodišč z dne 27. novembra 1896 je za pretežno
normativne zadeve predvideval delovanje zbornih sodišč prve stopnje v
senatih deseterice, za tako določene zadeve procesnega značaja pa
izjemno pristojnost sodnika posameznika, sicer pa odločanje v posebnih
senatih, ki so jih podrobneje določala procesna določila drugih zakonov.133
Po civilno procesnem redu iz leta 1898 je imelo okrožno sodišče naslednji
sestav:
• predsednik;
• osem deželnosodnih svetnikov;
• pet sodnih sekretarjev v položaju okrajnih sodnikov;
• trije adjunkti v položaju sodnikov.
Državno pravdništvo je bil poseben oddelek, ki ga je tvoril državni pravdnik
in dva njegova namestnika.134
V Kraljevini SHS so obstajala naslednja zborna sodišča prve stopnje:
• Okrožno sodišče Celje;
• Okrožno sodišče Maribor;
• Deželno sodišče Ljubljana;
• Okrožno sodišče Novo mesto.
Pod njihovo pristojnost so spadala okrajna sodišča, medtem ko so vsa ta
sodišča spadala v območje Višjega deželnega sodišča v Ljubljani in pod
oddelek B Stola sedmorice v Zagrebu.135
132 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 514.
133 Prav tam.
134 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, str. 17. 135 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 26.
43
Število zbornih sodišč prve stopnje in njihovi sedeži so tudi po vstopu v
prvo Jugoslavijo ostali nespremenjeni. Do nekaterih sprememb je prišlo le
na krajevnih območjih sodišč. Tako se je krajevno območje deželnega
sodišča v Ljubljani zmanjšalo, po drugi strani pa se je povečalo krajevno
območje okrožnega sodišča v Mariboru. Spremembe so pogojevale nove
meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko.136
Okrožna sodišča, ki so bila hkrati tudi deželna sodišča, kadar je bil sedež
sodišča hkrati sedež dežele, so imela naloge deloma sodišč prve in
deloma sodišč druge stopnje. Na 1. stopnji so razsojala v tri članskem, na
drugi pa v pet članskem senatu.137 Kot sodišča prve stopnje so bila
preiskovalna sodišča. Na vsakem sodišču so izbrali enega ali več članov
sodišča za preiskovalnega sodnika, ki je na svojem območju opravljal
preiskavo glede hudodelstev in prekrškov (§§ 10–11 k.pr.r.). Sodišča prve
stopnje pa so bile tudi svetovalne zbornice kot stalni sodni senati, ki so
nadzirale uvodne poizvedbe in uvodno preiskavo, reševale spore med
državnim pravdnikom in preiskovalnim sodnikom ter pritožbe proti
odredbam preiskovalnega sodnika (§ 12 k.pr.r.).138 Zoper sklepe
svetovalnih zbornic so kot zborna sodišča 2. stopnje odločala višja
deželna sodišča. O ničnostnih pritožbah pa je razsojalo vrhovno kot
kasacijsko sodišče.139 Tretja možnost so bila sodeča sodišča. Zborna
sodišča prve stopnje so imela namreč glavno nalogo obravnavati
hudodelstva in prekrške, ki niso sodila pred poroto. Na drugi stopnji so
sodišča razsojala o pravnih sredstvih zoper odločbe okrajnih sodišč (§ 13
k.pr.r.).140
Okrožna sodišča so razsojala predvsem v kazenskih in v civilnih zadevah,
kjer pa ni bilo trgovinskih sodišč, pa tudi kot trgovska sodišča.141
136 Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, str. 176.
137 Bukošek, Fond Okrožnega sodišča v Celju 1850–1941, str. 79.
138 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 26–27.
139 Ogrizek, Sodstvo v letih 1848–1918, str. 155.
140 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 26–27. 141 Bukošek, Fond Okrožnega sodišča v Celju 1850–1941, str. 79.
44
Porotna sodišča
Porotna sodišča so bila dokončno urejena po letu 1873 za najtežje
kaznive in t.i. politične delikte.142 V pristojnosti porote so bili obravnavani
vsi delikti, za katere je bila zagrožena kazen nad pet let.143
Delovala so do začetka prve svetovne vojne. Pristojna so bila za 25 težje
kaznivih dejanj, delovala pa so pri deželnih in okrožnih sodiščih. Zasedala
so vsake tri mesece, sestavljena pa so bila iz senata treh sodnikov in iz
dvanajst porotnikov. Porotniki so morali odgovarjati na točno formulirana
vprašanja in so glasovali tako, da je na koncu veljal odgovor, za katerega
se je odločila vsaj tretjina izmed njih. Senat je na podlagi odgovorov
izvedel pravno oceno in izrekel sodbo.144
Zborna sodišča druge stopnje
14. novembra 1918 je Narodna vlada SHS odredila ustanovitev višjega
deželnega sodišča v Ljubljani. Njegovo območje naj bi sovpadalo z
območjem višjega deželnega sodišča v Gradcu, ki je v Avstro-Ogrski na
Štajerskem, Kranjskem in Koroškem pripadalo Slovencem. Višje deželno
sodišče je začelo delovati 1. decembra 1918.145
Vrhovno kot kasacijsko sodišče
Vrhovno sodišče je zlasti v kazenskih zadevah odločalo samo o tem, ali
naj se drugostopenjska sodba potrdi ali razveljavi. Najvišje stopenjsko
sodišče je tako sprejelo naziv kasacijsko sodišče.146
Stol sedmorice, oddelek B v Zagrebu, kot kasacijsko sodišče je delovalo
izven slovenskega ozemlja. Vrhovnega sodišča na Slovenskem ozemlju
tako ni bilo.147
142 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 521.
143 Dolenc, Kazenskopravno zakonodajstvo po prevratu in Slovenci, str. 125.
144 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 521.
145 Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju, str. 399.
146 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 514. 147 Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, str. 177.
45
3.2.5 Redni kazenski postopek zaradi hudodelstev in prekrškov
Redni kazenski postopek zaradi hudodelstev in prekrškov je bil izpeljan v
petih fazah:
• uvodne poizvedbe;
• uvodna preiskava;
• vložitev obtožnice;
• priprave na glavno obravnavo;
• glavna obravnava.148
Pripravljalni del postopka se je delil v uvodne poizvedbe in uvodno
preiskavo. Pobuda za uvodne poizvedbe je bila na strani državnega
pravdnika, tožilca, saj so se pri njem zbirala sporočila o kaznivih dejanjih.
Poizvedb pa ni opravljal sam, temveč po preiskovalnem sodniku, okrajnem
sodišču ali varnostnih organih.149 Državnemu pravdniku so ovajali
posameznike neposredno ali pa preko preiskovalnih sodnikov, okrajnih
sodnikov ali varnostnih oblasti, ki so bile prav tako dolžne sprejemati
ovadbe. Če je državno pravdništvo kako drugače izvedelo za kaznivo
dejanje, a ni prejelo ovadbe, je prav tako moralo reagirati.150 Če je imelo
po končanih poizvedbah dovolj razlogov za uvedbo kazenskega postopka
proti neki osebi, je podalo predlog za uvodno preiskavo ali pa takoj vložilo
obtožnico.151
Uvodna preiskava je imela dvojni cilj. Imela je namen zbrati toliko dokazov
in podatkov o kaznivem dejanju, da je bila lahko sprejeta odločitev za
nadaljevanje kazenskega postopka oziroma za njegovo ustavitev. Poleg
tega pa je imela še namen pripraviti in zavarovati dokazni material, ki je bil
potreben za nemoten potek glavne obravnave. Obvezna je bila le pri
kaznivih dejanjih, ki jih je sodila porota, ali pri kazenskem postopku zoper
odsotnega. Če je sodni pregon prevzel zasebni udeleženec, je uvedbo
148 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 49–64.
149 Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, str. 41.
150 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 49.
151 Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, str. 41.
46
preiskave lahko predlagal svetovalni zbornici, ki je nato o tem predlogu
odločila s sklepom. Če je bila odločitev pozitivna, je bila uvodna preiskava
obvezna.152 Preiskavo je vodil preiskovalni sodnik, tožilec pa je smel dajati
predloge glede posameznih preiskovalnih dejanj. Spise, ki so nastali v
preiskavi, je nato preiskovalni sodnik poslal državnemu pravdniku, ki je
obtožnico vložil, ali pa je od obtožbe odstopil.153
O vseh sodnih dejanjih v uvodni preiskavi je bilo treba pisati zapisnik. Nanj
so morali označiti datum preiskave in prisotne osebe. Vprašanja naj bi bila
kratka in jedrnata, odgovori pa zapisani samo po njihovi bistveni vsebini.
Le v primeru, da je bilo pomembno za presojo stvari in ko je obstajala
možnost glasnega branja zapisnika v glavni razpravi, »naj se zapisuje,
kakor bi zaslišani sam govoril«.154
Zapisnik so morali pisati tudi pri posameznih dejanjih, ki so bila opravljena
zunaj sodišč, tako na primer pri ogledu ali pa pri hišni in osebni preiskavi
ter odpiranju pisem.155
Obtožnico je vložil upravičeni tožilec. Po njej se je zoper obdolženca
zaradi kaznivega dejanja opravila glavna obravnava in izdala sodba.
Državni pravdnik je moral v roku osmih dni po prejemu spisov zaključene
preiskave, zasebni udeleženec pa v roku štirinajstih dni od prejema
obvestila o koncu preiskave, podati obtožnico preiskovalnemu sodniku. Če
preiskave ni bilo, je bilo potrebno obtožnico vložiti predsedujočemu
svetovalne zbornice.156
Obtožnica se je vročila obdolžencu. Na njej je bil tudi pravni pouk o
možnosti ugovora. O ugovoru je razsodilo zborno sodišče druge stopnje
po dobljenem mnenju višjega državnega pravdnika. Pravnomočno
152 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 50.
153 Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, str. 41.
154 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 52.
155 Prav tam.
156 Prav tam, str. 53.
47
obtožnico proti odsotnemu je bilo pri hudodelstvih potrebno razglasiti v
obliki tiralice.157
V stadiju priprave na glavno obravnavo je imel najpomembnejšo vlogo
predsednik senata. Obtoženec je v tem delu imel pravico neomejenega
sodelovanja z zagovornikom in vpogleda v celotno dokazno gradivo.
Obtoženec, ki je bil zaprt, je bil v treh dneh po pravnomočnosti obtožnice
premeščen v zapor sodišča, pred katerim naj bi potekala glavna
obravnava. Državni pravdnik, zasebni udeleženec in obtoženec so lahko
predlagali dopolnitve preiskave in tudi vabila novih prič in izvedencev.
Seznam novih prič so morali izdati nasprotniku vsaj tri dni pred začetkom
obravnave. Če se predsednik senata s temi predlogi ni strinjal, je odločitev
sprejela svetovalna zbornica. Proti tej odločitvi ni bilo pravnega sredstva,
na glavni obravnavi pa se je predlog lahko ponovil. Če je pred začetkom
glavne obravnave državni pravdnik odstopil od obtožbe, je bil kazenski
postopek s sklepom svetovalne zbornice ustavljen.158
Glavna obravnava je bila najpomembnejši del kazenskega postopka.
Potekala je na sedežu zbornega sodišča prve stopnje, vodil pa jo je
predsednik senata.159 Sodišče pri ugotavljanju dejstev ni bilo vezano na
predloge tožilca ali obtoženca, je pa ob njuni navzočnosti izvedlo dokaze.
Samo te dokaze je potem lahko upoštevalo ob sprejetju sodbe na koncu
postopka.160
Obtoženec v tem delu postopka ni bil le objekt, temveč tudi subjekt
postopka. Njegov zagovornik mu je kot praviloma neizobraženi stranki,
omogočal enakopravnejši položaj proti drugi stranki – državnemu
pravdniku.161
157 Prav tam, str. 53–54.
158 Prav tam, str. 54–55.
159 Prav tam, str. 55.
160 Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, str. 41. 161 Prav tam.
48
Vrste kazenskih sodb:
• oprostilna sodba;
• kadar je tožilec na glavni razpravi odstopil od obtožbe;
• ko je sodišče spoznalo, da za predmet obtožbe kazenski zakonik
ne predvideva kazni; da dejansko stanje ni ugotovljeno; da ni bilo
dokazano, da je dejanje res storil obtoženec ali pa, da so obstajale
okoliščine, ki dejanju »kaznivost jemljejo« ali »preganjanja ne
dopuščajo«;
• obsodilna sodba.162
O glavni razpravi je bilo potrebno pisati zapisnik. Moral je obsegati imena
prisotnih članov sodišča (članov sodnega zbora oziroma senata), strank in
njihovih zastopnikov ter vse bistvene formalnosti postopka. Predvsem je
bilo potrebno zapisati, katere priče in izvedenci so bili zaslišani, kateri spisi
prebrani, ali so priče in izvedenci prisegli ali zakaj prisega ni bila izvedena,
vse predloge strank in na te nanašajoče se odredbe sodnega zbora
oziroma predsednika sodnega zbora. Zapisnikar je zapisoval obtoženčeve
odgovore ter izjave prič le takrat, ko so bile drugačne od izjav, ki so jih te
osebe dale v uvodni preiskavi, ali pa če so bile na glavni razpravi prvič
zaslišane. Poseben zapisnik so vodili tudi, ko se je sodni zbor med glavno
obravnavo in na njenem koncu umaknil v posvetovalnico »delat sklep«.163
3.3 Fond »Okrožno sodišče Celje«
Po načelu izvora pomeni arhivski fond v javnem arhivu celotno arhivsko
gradivo, ki je nastalo pri delovanju ustanove ali posameznika in je običajno
razčlenjeno na arhivske enote. Fond »Okrožno sodišče Celje« obsega 609
arhivskih škatel; toliko gradiva je ohranjenega do leta 1948. V preteklosti
je na njem nastala precejšnja škoda, saj skoraj v celoti primanjkujejo spisi
do leta 1898, ko je bilo ustanovljeno okrožno sodišče v Mariboru. Kot
162 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 58.
163 Prav tam, str. 59.
49
marsikdaj v preteklosti, je tudi ta selitev sodišča napravila nepopravljivo
škodo za ohranjanje gradiva.164
V fond »Okrožno sodišče Celje« (ZAC 609) sodijo kazenski in civilni
vpisniki, imeniki in pripadajoči spisi do leta 1949; knjiga pritožb v meničnih
zadevah 1873–1906; zemljiškoknjižne zadeve 1860—1895; fidejkomisni
spisi 1898; obtožni seznami 1898–1930; civilno-pravdni spisi 1850–1856;
spisi v zvezi s prizadevanji za ustanovitev okrajnega sodišča 1848–1850;
predsedstvena dostavna knjiga 1934–1941; predlogi rudarske knjige
1898–1942; splošni spisi; personalni spisi; kazenski spisi 1945–1955.165
Gre za arhivske enote, ki so nastale zaradi potreb pisarniškega
poslovanja.166
3.3.1 Kazenski spis
Kazenski spis je temeljna enota dokumentarnega in nato arhivskega
gradiva sodišč.167
Kazenske spise zbornih sodišč prve stopnje iz prvih let jugoslovanske
Slovenije hranijo: Pokrajinski arhiv Maribor, Zgodovinski arhiv Celje
(kazenske spise okrožnega sodišča v Celju) in Arhiv Republike Slovenije
(kazenske spise deželnega sodišča v Ljubljani; v fondu Centralnega
komiteja Zveze komunistov Slovenije pa je možno najti tudi nekaj
kazenskih spisov Okrožnih sodišč Maribor, Celje in Novo mesto).168
Opravilni red za sodnije prve in druge stopnje iz leta 1897 je določal, da se
sodni spisi hranijo v registraturi 30 let in nato izločijo in uničijo. Od izločitve
in uničenja so bili med kazenskimi spisi izvzeti vsi spisi iz dobe pred 1815,
164 Bukošek, Fond Okrožnega sodišča v Celju 1850–194, str. 92.
165 Bukošek, Pravosodni organi, str. 193.
166 Bukošek, Fond Okrožnega sodišča v Celju 1850–194, str. 92.
167 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 36, 102.
168 Prav tam, str. 92.
50
spisi zgodovinske, znanstvene ali politične vsebine (arhivalije), sodbe,
vpisniki in druga kazala za uporabo teh vpisnikov.169
Kazensko-sodni spis
Slika 2: Primer kazensko-sodnega spisa na štirih straneh170
Obseg kazenskega spisa (§ 270 k.pr.r.):
• naslov sodišča, imena prisotnih članov sodišča, državnega
pravdnika ali zasebnega tožilca in zasebnega udeleženca; 169 Prav tam, str. 93.
170 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 87, spis Vr VII 437/19.
51
• ime in priimek obtoženca, njegova starost, stan in zaposlitev ter ime
zagovornika;
• datum odredbe, ki je določila glavno obravnavo ter bistveno
vsebino obtožnice;
• datum glavne obravnave in izrečene sodbe;
• končni predlogi tožilca in zasebnega udeleženca;
• odločba sodišča o obtoženčevi krivdi in v primeru obsodbe še:
katerega dejanja je obtoženec kriv z izrecno navedbo okoliščin, ki
so določile obseg kazni; navedba storjenega kaznivega dejanja;
kazen, ki jo je sodišče izreklo obtožencu in odločitev sodišča o
morebitni odškodnini in pravdnih stroških (§ 260 k.pr.r.);
• razlogi sodbe; razlikovanje med dokazanimi in nedokazanimi
dejstvi, določitev odločilnih razlogov za presojo sodišča in
upoštevanje obteževalnih in olajševalnih okoliščin.171
Oznaka kazenskega spisa
Primer oznake kazenskega spisa: Vr II 437/19 Kazenska zadeva
v tem spisu je 437. po vrsti, ki jo je sodišče prejelo leta 1919 in jo je
obravnaval oddelek II.172
Na spisovnem hrbtu oziroma spisovnih platnicah je bilo označeno sodišče,
ki je obravnavalo zadevo, in sodna zadeva, na spodnjem in zgornjem robu
pa so morali napisati »spisovno znamenje«. Spisovno znamenje oziroma
označba spisa je bila skupek oznake vpisnika (na primer Vr), zaporedne
številke zadeve iz tega vpisnika oziroma vpisniške številke (na primer
437), okrajšane letnice (na primer 19), ločene s poševnico ter rimske
številke sodnega oddelka (na primer sodni oddelek II), ki je določeno
kazensko zadevo reševal.173
Pod »spisovnim znamenjem« je bila dodana redna številka pisanja (na
primer 39). To je skupaj tvorilo opravilno številko. Priloge niso bile
171 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 57, 58.
172 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 87, spis Vr VII 437/19.
173 Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, str. 35, 36.
52
označene s posebnimi rednimi številkami, nosile so isto številko kot
pisanje, označene pa so bile z zaporednimi tekočimi listovnimi
številkami.174
3.3.2 Ponavljajoče določbe
V obravnavanih kazenskih spisih je moč zaslediti člene, ki se redno
ponavljajo. Zaradi lažjega razumevanja pri analizi kazenskih deliktov, naj
podam strnjeno razlago le nekaterih takšnih členov:
• V 18. poglavju Kazenskopravdnega reda najdemo v sedmem delu
člene (§§ 257–267 k.pr.r.), ki pojasnjujejo odločbe sodnega dvora.
Po § 259 k.pr.r. je bil obtoženec z odločitvijo sodnega dvora
oproščen obtožbe. § 265 k.pr.r. nadalje pojasnjuje, da je potrebno v
primerih, ko je obtoženec že predkaznovan zaradi kakšnega
drugega kaznivega dejanja, vzeti v obzir predhodno kazen; najvišja
možna kazen najtežjega kaznivega dejanja obtoženca ni smela biti
prekoračena (§ 265 k.pr.r.);
• § 338/II k.pr.r. je kazen težke ječe, ki je bila odmerjena na deset do
dvajset let oziroma dosmrtno, zmanjšal minimalno na kazen treh let;
• Kadar ni prišlo do obsodbe obtoženca, se je moral zasebni
udeleženec kot tožilec podati na pot civilne pravde (§ 366 k.pr.r.);
• V vseh primerih obsodbe je bil obsojenec dolžan vrniti stroške
kazenskega postopka in izvršbe (§ 389 k.pr.r.);
• Kadar je storilec storil več hudodelstev, ki so bila predmet preiskave
in obsodbe, je moral biti kaznovan za tisto kaznivo dejanje, ki je
predvidevalo najostrejšo kazen (§ 34 k.z.);
• Prvi del avstrijskega kazenskega zakonika, ki obravnava
hudodelstva, v petem poglavju (§§ 48–55 k.z.) pojasnjuje uporabo
obteževalnih in olajševalnih okoliščin in v kazen vštetega
preiskovalnega zapora. Po § 54 k.z. se je uporabila izredna milost v
174 Prav tam, str. 36.
53
primerih, ko zakonsko določena kazen za neko kaznivo dejanje ni
presegala pet let zaprtja in ko je v sodni zadevi nastopilo več
olajševalnih okoliščin, ki eventualno nakazujejo na poboljšanje
zločinca; kazen težke ječe se je tako lahko omilila celo na kazen,
manjšo od šest mesecev. Če storjeno kaznivo dejanje zakonsko ni
predvidevalo kazni, daljše od pet let, se je lahko ta z ozirom na
obsojenčevo družino, ki bi zaradi dolgega zapora obsojenca lahko
utrpela težje posledice, prav tako zmanjšala celo na kazen izpod
šest mesecev (§ 55 k.z.). Po § 55a k.z. je bil v kazen vštet
preiskovalni zapor;
• Drugo poglavje (§§ 240–268 k.z.) drugega dela avstrijskega
kazenskega zakonika obravnava splošne kazni za prekrške in
prestopke. Po § 260b k.z. se je kazen obsojenca spremenila v
primerih, kadar je dolžina določenega zaprtja ogrozila stanje
njegove družine. Pri posebnih, upoštevanja vrednih okoliščinah, je
imel sodni dvor na izbiro med zaporom prve stopnje in denarno
kaznijo (§ 261 k.z.). § 265 k.z. je predvideval uporabo obteževalnih
in olajševalnih okoliščin. Izredna milost po § 266 k.z. se je uporabila
tedaj, ko se je pri prekršku oziroma prestopku pojavilo več
olajševalnih okoliščin, ki so dale slutiti, da lahko nastopi poboljšanje
obsojenca. Tako se je lahko spremenila zaporna kazen oziroma se
je zakonsko določena kazen zmanjšala tudi pod minimalno (§ 266
k.z.). § 266a k.z. je bil v skladu s § 55a k.z.. Kadar je bilo v nekem
kaznivem dejanju prisotnih več prekrškov in prestopkov, se je
kaznivo dejanje kaznovalo z najvišjo kaznijo najtežjega kaznivega
dejanja, pri čemer so bila vzeta v obzir tudi ostala storjena kazniva
dejanja (§ 267 k.z.);175
• Zelo pogosto se pri kaznovanju po srbskem kazenskem zakoniku
pojavlja določba člena § 62 srb.k.z.: »Če se pri prekršku, za
katerega predpisuje zakon zapor ali denarno kazen, priznajo
175 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 40, 50–58, 162–167, 507–516, 561, 576, 584.
54
olajševalne okoliščine, se more zapor znižati do enega dne, a
denarna kazen do enega talerja.«176
Obteževalne in olajševalne okoliščine
V tretjem poglavju prvega dela avstrijskega kazenskega zakonika (§§ 43–
45 k.z.) so obravnavane obteževalne okoliščine, ki so obveljale v primerih,
ko:
• je bilo storjenih več hudodelstev različnih vrst;
• se je enako hudodelstvo pri enem kazenskem deliktu ponovilo
večkrat;
• je bil storilec hudodelstva že kaznovan zaradi enakega kaznivega
dejanja;
• in je h kaznivem dejanju zapeljal ostale ljudi;
• je bil hudodelec tvorec, pobudnik oziroma kolovodja nekega
kaznivega dejanja, storjenega s strani več oseb (§ 44 k.z.).177
Naslednje poglavje kazenskega zakonika (§§ 46–47 k.z.) obravnava
olajševalne okoliščine. Le-te so obveljale, kadar:
• je bil storilec mlajši od 20 let oziroma je bil duševno zaostal in
zanemarjene vzgoje;
• je storil kaznivo dejanje zaradi nagiba tretje osebe oziroma iz strahu
oziroma pokornosti pred njo;
• se je dal zapeljati k hudodelstvu zaradi solidarnosti v revščini;
• je želel popraviti škodo oziroma preprečiti nadaljnja nepridiprava
dejanja;
• se je predal in kaznivo dejanje priznal;
• je izdal ostale iskane zločince;
• je ostalo pri poskusu kaznivega dejanja;
• je bilo kaznivo dejanje storjeno vzdržno in za posledico ni imelo
večje škode;
176 Naredba ministrstva za pravosodje, št. 8000, ki razširja veljavo IX. in X. Poglavja kazenskega zakonika za Kraljevino Srbijo
na vse področje kraljestva SHS, Ur.l. DVS, 1919, št. 114/545, str. 401.
177 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 48.
55
• je bila škoda, nastala zaradi kaznivega dejanja, majhna oziroma je
oškodovanec dobil popolno nadomestilo za škodo.178
4 PRAVOSODNA PRAKSA KAZENSKEGA PRAVA V
PRISTOJNOSTI OKROŽNEGA SODIŠČA CELJE MED LETI
1918 IN 1923
Na naslednjih straneh podajam primere sodb, ki so se v letih 1918–1923
vršile na Okrožnem sodišču Celje. Gre za izvlečke kazenskih spisov, ki jih
je mogoče najti v arhivskemu fondu Okrožno sodišče Celje, v
Zgodovinskem arhivu v Celju. Začenjam s prikazom nekaterih kaznivih
dejanj, ki so bila obravnavana po avstrijskem kazenskem zakoniku, nato
pa še kaznivih dejanj, ki so bila pod pristojnostjo srbskega kazenskega
zakonika. Vsako opisano kaznivo dejanje temelji na razlagi člena, ki
predvideva določeno kaznivo dejanje bodisi iz avstrijskega bodisi iz
srbskega kazenskega zakonika. Določena teža je dana tudi končni
odločitvi sodišča, sodbi in kazni; gre za poskus kratke analize zakonsko
določene kazni za neko kaznivo dejanje; zanimivo je opazovati, kakšno
vlogo so pri končni odločitvi sodišča igrale olajševalne oziroma
obteževalne okoliščine.
Analiza kazenskih deliktov med leti 1918–1923 ima namen opredeliti
kazniva dejanja in prikazati življenje tedanjega človeka. Pred vsakim
podanim primerom, ki je bil v pristojnosti Okrožnega sodišča Celje, je
natančno razložena določba člena oziroma členov, po katerih so bila
kazniva dejanja spoznana za hudodelstva oziroma prekrške. Namen
pojasnitve določenih členov iz kazenskih zakonikov je lažje razumevanje
opisanih resničnih primerov, ki so podani v kazenskih spisih v
Zgodovinskem arhivu Celje in so svoj prostor našli tudi v mojem
diplomskem delu.
178 Prav tam, str. 49.
56
V prvi vrsti imajo primeri različnih kaznivih dejanj funkcijo ilustracije
tedanjih kaznivih dejanj in delovanja okrožnega sodišča v Celju v začetni
fazi prve jugoslovanske države. Naslednji namen pa je s statističnimi
podatki prikazati dejavnik kriminalitete v tedanji družbi. Zanima nas število
kazenskih primerov in vrste kazenskih deliktov, obravnavanih v letih 1918–
1923 na območju pod pristojnostjo celjskega okrožnega sodišča. Grafični
primeri kaznovanja za nekatera najpogostejša kazniva dejanja prikazujejo,
kako je kaznovalna pravica delovala v pravosodni praksi in v kakšni meri
so bile uporabljane zakonsko določene kazni za posamična kazniva
dejanja.
Metodologija
Za izdelavo empiričnega dela diplomske naloge sem uporabila različne
metode. Kazenski delikti so sprva opredeljeni z metodo klasifikacije in nato
podrobneje analizirani. Abstraktna določila členov obeh tedaj veljavnih
zakonikov se konkretizirajo pri obravnavani analizi kazenskih deliktov.
Specializirana je kaznovalna pravica, ki nudi vpogled v kazenske določbe
pri obsodbah. Na osnovi podanih primerov kaznovanja je mogoče
uporabiti metodo generalizacije, saj je mogoče sklepati na to, da se je
kaznovalna pravica na podoben način izvajala tudi pri določbah kazenskih
členov za ostala kazniva dejanja. Analiza obteževalnih in olajševalnih
okoliščin predvideva metodo sinteze, saj lahko na podlagi posamičnih
primerov sklepamo o pomembnosti teh dejavnikov tudi za ostale primere,
ki v diplomskem delu niso proučeni.
Vzorci za obdelavo podatkov so zajeti iz konkretne populacije;
obravnavani so ljudje, ki so živeli ob koncu prvega in na začetku drugega
desetletja preteklega stoletja pod pristojnostjo Okrožnega sodišča Celje.
Obravnavani kazenski primeri nudijo slučajnostne vzorce, medtem ko so
statistični prikazi neslučajnostni in sistematizirajo kazniva dejanja ter so
namensko uporabljeni za jasnejšo predstavo pravosodne prakse
Okrožnega sodišča Celje.
57
Kazenski delikti med leti 1918 in 1923 so bili obdelani s kvalitativno
tehniko, na osnovi proučevanja kazenskih spisov fonda Okrožno sodišče
Celje, grafični prikazi pa s kvantitativno analizo obtožnih seznamov »Vr«
ter vpisnikov »Vr« za hudodelstva in prekrške za vsa obravnavana leta.
Kvantitativna obdelava sloni na frekvenčni distribuciji, saj so podani
grafični prikazi najpogostejših obdolžitev, kazenskih določb za
najpogostejša kazniva dejanja in različnih vrst kaznivih dejanj. V kazenskih
spisih so kazenski delikti dodobra razčlenjeni in objektivno opisani,
medtem ko obtožni seznami »Vr« ter vpisniki »Vr« služijo evidenci sodnih
zadev.
4.1 Primeri kazenskih deliktov po avstrijskem kazenskem zakoniku
4.1.1 Hudodelstva
2506906
418
392366
59112 96 86
tatvina težka telesna poškodbaudeležba pri ropu in poneverbi goljufijajavno nasilje poneverbaposilstvo, oskrumba in ostala nečistovanja umoruboj
Grafikon 1: Število obdolžitev za najpogostejša težja kazniva dejanja – hudodelstva – v
letih 1918–1923179
Grafikon prikazuje težja kazniva dejanja – hudodelstva, ki jih je določal
avstrijski kazenski zakonik in zaradi katerih je bilo v letih 1918–1923
179 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22, obtožni seznami Vr 1918–1923.
58
največ obdolženih oseb. Daleč največ je bilo obdolžitev tatvine – 2506, kar
za približno 2,8-krat več kot težke telesne poškodbe – 906, številčno druge
najpogostejše obdolžitve. Nadalje je bilo največ obdolžitev za kaznivi
dejanji udeležbe pri ropu in poneverbi – 418 ter goljufije – 392.
Javno nasilje
Deveto poglavje prvega dela avstrijskega kazenskega zakonika (§§ 76–
100 k.z.) pojasnjuje, kdaj je bilo storjeno hudodelstvo javnega nasilja.
Podrobneje si oglejmo določitve § 85a, b, c k.z.: »Zlobne poškodbe tuje
lastnine so bile pojmovane kot hudodelstvo javnega nasilja, ko:
a) je škoda, ki je nastala ali pa bila mišljena v naklepu storilca, znašala
nad 200 kron;
b) je ne glede na velikost škode iz tega izhajala nevarnost za življenje,
zdravje, telesno varnost ljudi ali v večji razsežnosti za tujo lastnino;
c) je bila zagrešena zlobna poškodba železnic, … , oziroma zraven
sodečih naprav, prevoznih sredstev, strojev ali ostalih predmetov, ki
so služili obratovanju železnic ali parnikov, parnih strojev, parnih
kotlov, vodovodov, mostov, naprav v rudnikih … «180
Orožniška poizvedba in pričevanje Adolffa Körbitza je razjasnilo, da so
obtoženi Alojz in Julijus Kellner ter David in Alojz Stopinšek 15. avgusta
1921 pred dvanajsto uro iz zlobe v steklarni v Hrastniku razbili tri peči, ki
so bile ravnokar postavljene v promet. Obtoženci so svoje dejanje priznali.
Razlog za razbitje teh peči je bil ta, da so delodajalci s postavitvijo peči
delavcem onemogočili možnost boljšega zaslužka, poleg tega pa so te
peči povzročale tako bučanje, da bi človek lahko oglušel, če bi delal tam
nekaj dni. Prav tako pa naj bi bile peči škodljive zdravju, saj so se v njih
uporabljali žvepleni plini. Nepridipravi so peči uničili z železnimi drogi.
Zagotovo dober razlog za pogum je bila tudi stopnja alkoholiziranosti
obtožencev.
Po pričevanju Körbitza je škoda znašala 32200 kron. Hudodelstvo so
obtoženci storili v izredno nevarnih okoliščinah, saj so z dejanjem ogrozili
življenje ljudi. Generatorjev plin, ki je dotekal v te peči, bi namreč lahko
180 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 73–74.
59
eksplodiral, če bi prišel v stik z zrakom. To se je preprečilo šele s
posredovanjem obratovodje Koširja, ki je na lastno nevarnost dotok
preprečil.
Krivda je bila utemeljena, saj so obtoženci iz zlobe poškodovali tujo
lastnino nad vrednostjo 4000 kron in sicer tako, da je zaradi tega nastala
nevarnost za življenje in zdravje ljudi pod posebno nevarnimi okoliščinami.
Tako so zagrešili kaznivo dejanje po § 85 k.z. in bili 3. septembra 1921 po
I. stavku § 86 k.z. obsojeni vsak na leto dni težke ječe, dopolnjene z enim
trdim ležiščem vsakih 14 dni.181
Motenje vere
V § 122 k.z. je razvidno, kako je bilo pojmovano hudodelstvo motenja
vere. Takšno kaznivo dejanje je bilo storjeno v primerih, ko je nekdo žalil
boga z govorom, dejanjem oziroma s tiskom, kadar je prišlo do motenja
verskih vaj oziroma ko je neka oseba Jezusa Kristusa smatrala za
odpadek od krščanstva. Kot hudodelstvo motenja vere je bilo razumljeno
tudi razširjanje nevernosti.182
Anton Razboršek je 14. julija 1922 na cesti iz Sevnice v Žabjek boga
preklinjal z dejanjem, tako da je ob cesti stoječe razpelo poškropil z
ugašenim apnom. Kljub opozorilu Alojza Stoparja je svoje neprimerno
dejanje nadaljeval. Na obravnavi okrožnega sodišča, ki je potekala 1.
avgusta 1922, je dejal, da dejanja ni storil iz hudobnega namena, temveč
v lahkomiselnosti. Na podlagi pričevanj Alojza Stoparja in Martina
Stegenška ter orožniških poizvedb, pa sodni dvor obtoženčevemu
zagovoru ni verjel, saj je bil le-ta opozorjen na svoje dejanje s strani ene
izmed prič, poleg tega pa je imel kljub mladosti že dovolj let, da bi lahko
jasno razsodil, o svojih z moralo neskladnih dejanjih.
V zadevi ni bilo obteževalnega nič, olajševalno pa priznanje, starost pod
20 let ter slaba vzgoja. Kazen je bilo odmeriti po prvem stavku § 124 k.z. s
težko ječo od enega do pet let. Z uporabo § 54 k.z. pa je bil Razboršek
181 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 93, spis Vr VII 1123/21.
182 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 92.
60
obsojen na en mesec težke ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem in
enim postom vsak teden, pri tem pa se je upošteval § 55a k.z..183
Posilstvo, oskrumba ter ostala težja nečistovanja
Hudodelstva posilstva, oskrumbe in ostalih nečistovanj obravnava 14.
poglavje k.z.. Kazniva dejanja so podrobneje opisana v §§ 125–133 k.z..
Oskrumba
Hudodelstvo oskrumbe je opisano v § 128 k.z. in opisuje storilca takšnega
dejanja kot osebo, ki spolno zlorabi dečka ali deklico pod 14 let oziroma
osebo, ki je v stanju obrambne nemoči oziroma nezavesti.184
Hudodelstva oskrumbe po § 128 k.z. je bil obtožen Filip Kolenc, za katero
mu je okrožno sodišče v Celju sodilo dne 1. maja 1923.
Kolenc, bivši redar v Celju, je bil sredi julija 1922 premeščen v Ljubljano.
Do tedaj je živel v hiši, v Aškerčevi ulici v Celju. Njegovi sosedje Udovič so
imeli devetletno hčer Lidijo, ki je v času pred njegovim premeščenjem v
njegovo stanovanje nosila hrano za njegovo mačko. Dekle je na obravnavi
povedalo, da jo je obtoženec trikrat peljal v sobo, trikrat na stranišče ter ji
naročil, naj gladi njegov ud. Dekle je bilo poslušno in je enkrat opazilo, da
je iz njegovega uda pritekla bela tekočina. Lidija se je svojemu očetu in
policiji zlagala, da se je to zgodilo le enkrat. Resnica pa je prišla na dan,
ko je Lidija o svojih obiskih pri obtožencu seznanila Marijo Škorja. Pri
Škorji se je tudi pozanimala o beli tekočini.
Marija Škorja je kot priča navedla, da je Lidijino zgodbo prvič slišala
nekega dne po božiču, leta 1922, nakar jo je nekaj tednov pozneje izdala
materi zlorabljene, Adi Udovič. Ta je kot priča izjavila, da je kmalu potem o
celotni zadevi poročala možu, ki je nato obtoženca postavil pred
vprašanje. Ada je tudi dejala, da so bili s Kolenčevimi venomer v dobrih
prijateljskih odnosih do trenutka, ko je njen mož od Kolenca dobil pismo, v
katerem je obtoževal Ado, da ga obrekuje. Mož jo je o tem izprašal, ona
pa je vse zanikala. Dejala mu je le, da jo zanima, kaj bi menil o Filipu
183 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 95, spis Vr VI 565/22.
184 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 96.
61
Kolencu, če bi vedel vse o njem. Na prigovarjanje moža mu je izdala
resnico, ki jo je sama prej izvedela od Marije Škorja. Iz strahu pred njim je
Lidija očetu dejala, da se je vse skupaj zgodilo le enkrat. Materi pa je na
vprašanje, če se je to dogajanje ponavljalo, le pritrdila. Ker starša lep čas
nista vedela, kaj se dogaja, je kljub Kolenčevemu grdemu ravnanju še
vedno obiskovala njegovo stanovanje.
Obtoženec je na razpravi skušal dokazati, da gre za maščevanje s strani
Udovičevih. Pričevanja objektivnih prič pa so njegovo namero zavrgla.
Priče so namreč izjavile, da so med obema družinama vladali opazni
prijateljski odnosi.
Obtoženčeva priča, žena Ana Kolenc, je izjavila, da je bila vsak dan
opoldne doma, kar naj bi pomenilo, da mož ne bi imel možnosti ostati sam
s sosedovo deklico. Vendar pa je bil sodni dvor mnenja, da dolgoročno
tega ni možno potrditi ter da bi za spolno zlorabo zadostovalo že, če bi se
žena za kratek čas zaradi gospodinjskih del odmaknila iz kuhinje. Poleg
tega na zlorabo nakazuje dejstvo, da je Lidija nekega dne pod mostom
opazila neznanega moža, kako si gladi svoj ud, kar zagotovo ne bi
opazila, če ne bi bila že prej seznanjena s tem.
Na glavni razpravi je Lidija napravila vtis duševno in telesno zdravega
dekleta, tako da je sodni dvor njeno zgodbo smatral za verodostojno.
Dekle je tudi priznalo sovraštvo do Kolenca, saj jo je njena mati zaradi teh
dogodkov nekajkrat pretepla ter celo zmerjala s »svojo kurbo«.
Krivdorek je bil tako torej utemeljen, saj ni bilo več nikakršnega dvoma o
tem, da je obtoženec zlorabil dekle mlajšo od 14 let, da bi ugodil svoji
seksualni pohoti. Obteževalno je bilo ponavljanje, olajševalno pa
neoporečnost.
Po § 128 k.z. je bila zakonsko določena kazen za takšno dejanje težka
ječa od enega do pet let, pri prevladujočih obteževalnih okoliščinah do
deset let. Kolenc je bil obsojen v smislu § 128 k.z. le na štiri mesece težke
ječe, poostrene z enim postom in enim trdim ležiščem vsakih 14 dni. Pri
odmeri kazni je bil uporabljen § 55 k.z. zaradi ozira na njegovo nedolžno
družino, tako da se je zakonsko določena kazen znatno znižala.
Obsojenec se je nad odločbo Okrožnega sodišča Celje pritožil na Stol
sedmorice oddelka B v Zagrebu kot kasacijsko sodišče. Skliceval se je na
62
to, da je sodniški izrek okrožnega sodišča v Celju sam po sebi
nasprotujoč. Najprej naj bi Marija Škorja o Lidijinih obiskih izvedela takoj,
nato pa je bilo zatrjeno, da je o tem izvedela šele po božiču. A je bila
njegova ničnostna pritožba zavrnjena že na nejavni seji, 12. junija 1923.185
Krvoskrunstvo in zapeljevanje k nečistosti
Hudodelstvo krvoskrunstva po § 131 k.z. in hudodelstvo zapeljevanja k
nečistosti po § 132 k.z. sodita v skupino hudodelstev nečistosti zoper
naravo. Krvoskrunstvo se je dogajalo znotraj sorodstva, ne glede na to, ali
je šlo za zakonsko ali nezakonsko rojstvo. Zapeljevanje k nečistosti pa je
bilo razumljeno kot zapeljevanje k nečistemu dejanju. Pri tem je med
oškodovancem in storilcem kaznivega dejanja obstajal odnos; lahko je šlo
za odnos vzgoje oziroma poučevanja.186
Okrožno sodišče v Celju je dne 6. septembra 1919 razpravljalo zoper
obtoženca Josipa Žiberta, rudarja iz Brestanice, ter zoper Frančiško
Doljanc, tovarniško delavko v Litiji, ki sta bila obtožena hudodelstva
krvoskrunstva. Žibert je bil poleg te obtožbe obtožen tudi hudodelstva
zapeljevanja k nečistosti.
Frančiška Doljanc je na razpravi priznala, da je spomladi 1918, ko je bila
pri svojem nezakonskem očetu gospodinja in pazila na njegove otroke, z
njim večkrat spolno občevala. Vendar pa naj bi do tega prišlo šele po
prigovarjanju lastnega očeta. Frančiška je namreč zatrdila, da je v obeh
primerih, ko se je zgodil spolni akt, Žibert prišel v njeno posteljo in jo
nadlegoval tako dolgo, dokler se mu ni vdala.
Jožef Žibert je sicer priznal, da je do spolnega odnosa prišlo, vendar pa
naj ne bi vedel, da je Frančiška njegova hči. Sicer je priznal, da je leta
1901 spolno občeval s Frančiškino materjo, vendar pa naj ne bi vedel, da
je Frančiška plod tega razmerja, saj je njena mati baje imela razmerja tudi
z drugimi moškimi. Ker je od leta 1901 minilo že 18 let, je bilo pomanjkanje
dokazov za njegovo trditev logično. V nasprotju s trditvijo o nevednosti
glede očetovstva pa je po drugi strani pričalo dejstvo, da je Žibert v spisu
185 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 96, spis Vr VI 167/23.
186 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 99–100.
63
P 6/2 okrajnega sodišča v Litiji, pri sodišču v Laškem, maja 1918, sam
priznal očetovstvo. Med drugim je Frančiška na obravnavi izdala, da sta z
Žibertom večkrat govorila o odnosu nezakonskega očeta in nezakonske
hčere. Sodišče je tako prišlo do prepričanja, da je bilo Žibertu očetovstvo
znano. Obtoženec je prav tako tajil, da je Frančiško zapeljeval k spolnemu
občevanju. Ker se je izkazalo, da je Žibert že pred tem govoril neresnico, s
tem ko je tajil očetovstvo, je tudi v tem primeru sodišče verjelo navedbam
Doljančeve. Vendar že samo dejstvo, da svoje 17-letne hčere ni zavrnil, je
zadostovalo, da ga je sodni dvor spoznal za krivega hudodelstva
zapeljevanja k nečistosti v smislu § 132 k.z..
Obteževalno za oba obtoženca je bilo ponavljanje hudodelstva po § 131
k.z., pri Žibertu pa kar dve storjeni hudodelstvi. Olajševalno je bilo pri
Žibertu dejansko priznanje, pri Doljančevi pa popolno priznanje, starost
pod 20 let in delovanje pod očetovim vplivom.
Doljančeva je bila obsojena po § 131 k.z., ki je predvideval kazen ječe od
šest mesecev do enega leta. Z uporabo § 54 k.z. je bila obsojena na dva
meseca navadne ječe, v katero se je po § 55a k.z. vračunal tudi
preiskovalni zapor med junijem in septembrom 1919. Žibert pa je bil
obsojen po § 133 k.z., upoštevajoč § 34 k.z., § 54 k.z. in § 55 k.z.. Po §
133 k.z. bi moral dobiti kazen težke ječe od enega do pet let, vendar pa so
določbe ostalih upoštevajočih členov znižale zakonsko določeno kazen na
tri mesece težke ječe, dopolnjene in poostrene z enim trdim ležiščem
mesečno.187
Zahrbten umor
§ 134 k.z. pojasnjuje, kdaj je storjen umor: »Kdor zoper sočloveka z
namenom ga umoriti, ukrepa na način, zaradi katerega nastopi smrt
človeka, je kriv hudodelstva umora … .« Kazenski zakonik ločuje štiri vrste
umorov:
• umor človeka, ki je posledica strupa za organizem oziroma se zgodi
na drugačen smrtonosen način;
187 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 87, spis Vr VII 697/19.
64
• roparski umor, ki je storjen z namenom prilastitve tuje premakljive
stvari;
• naročen umor, ki izvira od tretje osebe;
• nesramen umor, ki je veljal za najtežje dejanje izmed vseh naštetih
vrst. 188
Ivan Vizjak je bil obtožen zahrbtnega umora po § 134 k.z. in § 135/I k.z.. O
njegovi nadaljnji usodi je odločalo okrožno kot porotno sodišče v Celju dne
7. marca 1923. Porotniki so prvo glavno vprašanje, ali je Vizjak kriv, da je
v noči iz 25. na 26 januar 1923 v Pečarju s sekiro zahrbtno, z namenom
usmrtitve, večkrat po glavi udaril Jožefa Krajačka in s tem povzročil
njegovo smrt, enoglasno potrdili.
Kot olajševalno je služilo popolno priznanje, neoporečnost ter
razburjenost. Ker obtoženec v času izvršitve dejanja še ni dopolnil 20 let,
se je sodišče odločilo uporabiti § 52 k.z., kar je pomenilo uporabo
olajševalnih okoliščin pri smrtni kazni; kazen je bila tako predvidena na
deset do dvajset let težke ječe.
Vizjak je bil obsojen po § 136 k.z., z uporabo § 52 k.z. na petnajst let težke
ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem in temnico 25. januarja vsako leto.
Uporabljena je bila tudi določba § 55a k.z..
Vizjak je na višje deželno sodišče v Ljubljani podal vzklic, ki pa se zanj ni
iztekel pozitivno. To sodišče je 2. maja 1923 kvečjemu našlo še več
obteževalnih okoliščin, ki jih na okrožnem sodišču v Celju kot
prvostopenjskem sodišču niso upoštevali; tako na primer družinsko
razmerje med storilcem in njegovo žrtvijo, pa tudi to, da se je storilec
pripravljal k svojemu dejanju. Odmerjena kazen s strani Okrožnega
sodišča Celje je potemtakem torej obveljala.189
Uboj
Petnajsto poglavje avstrijskega kazenskega zakonika obravnava kazniva
dejanja »od umora do uboja«. Člen § 140 k.z. pojasnjuje, v katerih
primerih je nekdo zagrešil uboj: »Če je bilo dejanje, zaradi katerega je 188 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 102.
189 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 96, spis Vr VII 77/23.
65
nekdo izgubil svoje življenje, sicer izvršeno ne z namenom njegove smrti,
a vendar v drugem sovražnem namenu, gre za hudodelstvo uboja.«190
Uboj žene se je zgodil 20. avgusta 1918 v Malem Lenartu nad Laškim s
strani Jakoba Blatnika. Sicer povzročena smrt Marije Blatnik naj ne bi bila
namerna, je pa bil prisoten očitno sovražen namen, saj je ženo dvakrat
udaril s sekiro po glavi, kar je imelo za posledico tako težke poškodbe, da
je naposled umrla.
Zadeva je prišla v roke porotnega sodišča Celje, ki je opazilo predvsem
obteževalne okoliščine; predkaznovanost zaradi § 411 k.z. in dvakratni
udarec svoje žene. Sicer so bile razpoznavne tudi olajševalne okoliščine,
kot so bile v tem primeru skesano priznanje, razburljivost zaradi nervoze in
ljubosumnosti ter prepira, vendar pa le-te niso obveljale za posebno
tehtne, tako da sodišče ni uporabilo izredne pravice olajšanja.
Obtoženec je bil 13. januarja 1919 spoznan krivega kaznivega dejanja
uboja in obsojen po § 142/II k.z.. Ta določba je predvidevala kazen od
deset do dvajset let, obtoženi pa je bil obsojen na dvanajst let težke ječe,
dopolnjene z enim trdim ležiščem mesečno in eno temnico vsako leto 20.
avgusta. Uporabila se je določba § 55a k.z., v smislu § 366/369 k.pr.r. pa
je celjski bolnišnici moral vrniti 328 kron.
23. februarja 1919 je prišlo do vzklica zoper sodbo porotnega sodišča v
Celju na nejavni seji višjega deželnega sodišča v Ljubljani. Predvsem je
višje deželno sodišče v primerjavi z okrožnim kot porotnim sodiščem
drugače obravnavalo olajševalne oziroma obteževalne okoliščine. Za
porotno sodišče olajševalne okoliščine namreč niso bile posebej tehtne in
niso prevladovale. Sodišče v Ljubljani je zadevo obravnavalo z
drugačnega zornega kota. Neodmeven gostilniški pretep iz leta 1911,
zaradi katerega je bil Blatnik kaznovan s štiriindvajsetimi urami zapora, je
bil za porotno sodišče zadosten razlog, ki mu je odvzel olajševalno
okoliščino neoporečnosti, višje deželno sodišče v Ljubljani pa je njegovo
prvo, blago kaznovanje spregledalo. Prav tako je bil obteževalni razlog
dveh udarcev na novo predstavljen. Res je bilo, da sta bila izvedena v isti
190 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 103.
66
situaciji, vendar pa je bil le eden usoden za smrt poškodovanke. Poleg
tega je bilo vzklicno sodišče mnenja, da je bilo v zadevi Blatnik še nekaj
tehtnih olajševalnih okoliščin. Ni bilo moč spregledati, da je bil obtoženec v
vojaški službi med leti 1911 in 1918, da je v tem času 31 mesecev
preživel na fronti, da je bil trikrat ranjen in enkrat zasut, da je od tega časa
naprej vedno stradal ter bil 11. aprila 1918 imenovan za začasno
nesposobnega za vojaško službo ter poslan domov na dopust. Iz tega je
bilo razvidno, da je imel obtoženec zaradi vojaških naporov težave z živci.
Razni pojavi pred in po dejanju so tudi pričali o tem, da je njegovo stanje
prav gotovo mejilo na psihično obolelost, zato je vzklicno sodišče
olajševalni okoliščini razburljivosti zaradi psihične napetosti dalo večjo
težo, kot prej porotno sodišče v Celju. Poleg tega je bil odnos med
zakoncema že tako načet, da je umorjena svojemu možu grozila z
ločitvijo, kar ga je zagotovo še bolj prizadelo in naredilo razburjenega.
Višje deželno sodišče v Ljubljani je spoznalo, da so nekatere olajševalne
okoliščine posebno tehtne in da vsekakor prevladujejo nad obteževalnimi,
tako da je v izmero kazni vštelo tudi določbo § 338 k.pr.r..
Vzklicu je bilo ugodeno in prvotna kazen se je spremenila. Blatnik je bil
obsojen po 2. odstavku § 142 k.z., vendar z uporabo § 338/II k.pr.r..
Prvotna kazen se je razpolovila, tako da je bil po novem obsojen na šest
let težke ječe, z enim trdim ležiščem mesečno in eno temnico vsakega 20.
avgusta.191
Odprava telesnega plodu
§ 144 k.z. pravi: »Oseba ženskega spola, ki namerno ukrepa na način, ki
ima za posledico splav njenega plodu, oziroma se porod izvrši tako, da se
otrok rodi mrtev, je kriva hudodelstva«.192
V Celju so 5. decembra 1922 sodili Katarini Klep, ki naj bi namerno
povzročila splav plodu. Obtožnica proti njej je temeljila le na pričevanju
orožnika Josipa Pečnika, kateremu naj bi obtoženka priznala, da je bila v
drugem stanju z Jakobom Džigo, zaradi česar naj bi se nato odpeljala v
191 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 86, spis Vr VII 608/18.
192 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 108.
67
Ljubljano, kjer naj bi ji neznana babica v nožnico dala nek instrument, kar
naj bi kasneje imelo za posledico, da bi peti dan po obisku v Ljubljani
splavila. Do tega dejanja naj bi jo pripeljala beda in to, da je morala skrbeti
že za štiri otroke. Prav tako naj bi ji Džiga še pred opisanim dejanjem dal
kroglico kinina, kar naj bi pripeljalo do splavitve. Ker pa kroglica ni imela
učinka, naj bi ji Džiga 13. septembra 1922 na njeno prošnjo dal 600 kron
in jo napotil k babici v Ljubljano. V Ljubljani naj bi nato Klepova res našla
neko babico, ki ji je za svoje delo zaračunala 400 kron.
Obtoženka je preiskovalnemu sodniku izjavila, da je res spolno občevala z
Jakobom Džigo in tako zanosila, kar je bilo tudi potrjeno z zdravniškimi
izvidi, je pa zatrdila, da ni uporabila nobenega sredstva za splav plodu. Še
posebno je zanikala, da bi jo Džiga z denarjem poslal v Ljubljano ter da bi
bila tam pri babici, ki bi opravila splav. Kininske kroglice je od Džige res
sprejela, vendar le zato, ker jo je bolel želodec in ne iz razloga, da bi
splavila. Otroka naj bi Klepova izgubila nenamerno, torej brez njene
krivde, s tem, ko se je nekega dne naključno privzdignila. Džiga je kot
soobdolženec zanikal kakršnokoli intimno vez s Klepovo ter tudi vpliv
nanjo.
Državno pravdništvo je postopanje zoper Džigo ustavilo in vložilo le
obtožbo zoper Katarino Klep, s čimer se je izkazalo, da ji ne verjame v
polni meri. Vendar pa je sodni dvor zaključil, da njeno priznanje orožniku,
ki ga je pri preiskovalnem sodniku preklicala, ni zadostovalo za izrek
krivde. Orožnik Josip Pečnik je namreč priznal, da je obtoženko sam
napeljal k priznanju s tem, da se ji je zlagal, da je o zadevi že vse
poizvedel, da ima vse zapisano in da je skrajni čas, da prizna svoj greh,
saj ji namreč nič drugega ne preostane. Obtoženka je bila z neresnično
trditvijo orožnika zapeljana v zmoto, tako da svoje dejanje ni priznala iz
lastnega nagiba.
Ker drugih dokazov proti obtoženki sodišču ni uspelo zbrati in ker ni bilo
izključeno, da je iz naravnih razlogov izgubila otroka, je bila Klepova po §
269/III k.pr.r. oproščena obtožbe hudodelstva odprave telesnega plodu po
§ 144 k.z..193
193 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 95, spis Vr IX 801/22.
68
Težka telesna poškodba
18. poglavje kazenskega zakonika pojasnjuje hudodelstvo težke telesne
poškodbe in odmerja kazen za tako kaznivo dejanje. § 152 k.z. pravi:
»Kdor zoper sočloveka, sicer ne z namen ga usmrtiti, a z ostalim
sovražnim namenom, ravna na način, da iz tega izhajajo zdravstvene
težave oziroma nezmožnost opravljanja poklica za najmanj 20 dni ali
duševne motnje oziroma težka telesna poškodba, je kriv hudodelstva
težke telesne poškodbe.«194
Za slovensko podeželje so bili do 2. svetovne vojne zelo značilni kazenski
delikti, predvsem fantovski pretepi. Tepež naj bi »nadomeščal na kmetih
tudi že v mestih izumrli dvoboj«.195
11. decembra 1920 je obtoženec Franc Lebar s svojimi »tovariši« Miho
Smodičem, Ivanom Godcem, Dominikom Kurnikom in Francem Amonom
veselo popival žganje v stanovanju Štefančiča v Lokah pri Trbovljah. Nato
so se z družbo odpravili v Vidmarjevo gostilno, kjer so naročili 5 litrov
vina, ki pa ga niso uspeli spiti do konca. Pot jih je nadalje nesla v Božičevo
»birtijo«, kjer jim zaradi vidne opitosti niso želeli prodati niti kapljice več.
Še preden so obiskali zadnjo gostilno, je Lebar smuknil do Godčevega
stanovanja in si izposodil bojni nož, ki je bil do tedaj namenjen rezanju
kruha. Istega dne, ob štirinajsti uri, se je Alojz Hribovšek odpravljal na delo
in medtem na drugi strani mosta opazil Lebarja v družbi dveh drugih
rudarjev. Po pričevanju Hribovška je obtoženec nasproti njemu takoj
zavzel sovražno stališče ter mu grozil. Na mostu je namreč vpil, da bo
poklal vse patriote. S patrioti je mislil na delavce, ki niso bili včlanjeni pri
komunistični stranki. Naenkrat je obtoženec z nožem v roki skočil na
dvorišče, ne da bi padel, čeprav je šlo za višino treh do štirih metrov.
Hribovšek se je hotel odmakniti, vendar je bilo že prepozno. Lebar se je
pojavil za njim in zavpil: »Čakaj, patrijot!« Hribovšek se je umaknil na pol
metra visok kup pepela, vendar je Lebar odvihral za njim in mu z veliko
silo zabodel nož v hrbet. Hribovšek se je po približno štiridesetih korakih
194 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 111.
195 Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, str. 473.
69
nezavesten zgrudil na tla. Pričevanje oškodovanca sta potrdili tudi priči
Julijana Krajnc in Jožef Zemljan.
Obtoženčev zagovor je temeljil na nevednosti zaradi previsoke stopnje
alkohola. Vendar je bilo dognano, da bi bilo skoraj nemogoče, da bi se
popolnoma pijan človek spustil iz drugega nadstropja na tla in pri tem ostal
nepoškodovan in da bi na tleh potem lahko še preskočil ograjo, kar je
potrdila priča Zemljan. Priči tudi nista mogli potrditi popolno pijanost
obtoženca. Takoj po dogodku so obtoženca zaslišali tudi trije orožniki, ki
pa so bili mnenja, da je Lebar sicer bil vinjen, a ne do te meje, da se svojih
dejanj ne bi zavedal.
Po mnenju sodnih zdravniških izvedencev je Hribovšek pridobil nevarno
rano, ki je segala v prsno votlino, tako da so bila poškodovana tudi pljuča.
Ta težka poškodba je imela za posledico najmanj 30-dnevni izostanek od
dela, hkrati pa je bila rana tudi smrtno nevarna. Vse skupaj se je za žrtev
dokaj srečno končalo, saj bi bil izid nespametnega Lebarjevega dejanja
lahko dosti bolj usoden.
Sodni dvor je kot obteževalno okoliščino smatral večkratno kvalifikacijo,
kot olajševalni okoliščini pa sta bili prepoznani razburjenost zaradi zaužite
pijače in starost pod dvajset let.
Kazen je bilo moč odmeriti po § 155 k.z. s težko in poostreno ječo od leta
dni do pet let in okrožno sodišče v Celju je obtoženca 18. januarja 1921
obsodilo na 18 mesecev težke ječe, dopolnjene s trdim ležiščem vsak
teden in s postom vsakih 14 dni. Po § 366 k.z. se je zasebni odškodninski
zahtevek reševal po civilni poti.196
Kaznovanje
Kazen za hudodelstvo težke telesne poškodbe je bila težka ječa od šest
mesecev do enega leta, pri prevladujočih obteževalnih okoliščinah do pet
let. Nasilnejša kazniva dejanja, ki so imela za posledico življenjsko
ogroženost, zdravstvene motnje ter nezmožnost opravljanja poklica ali
pohabitev človeka, so predvidevala težko ječo med petimi in desetimi leti.
Telesna poškodba, ki je nastala pri pretepu več ljudi in bila dobljena s
196 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 91, spis Vr VII 1915/20.
70
strani več ljudi, se je kaznovala z ječo med šestimi meseci in enim letom
(§§ 154–156 k.z.).197
17
104
76
61 57
23
44
137 3
29
6
37
3 61
21
79
0
20
40
60
80
100
120
št. o
bdolž
itev
do 1 do 2 do 3 do 4 do 5 do 6 7 do12
13 do18
nad 18
trajanje kazni (v mesecih)
težka ječa ječa ostalo oproščeno
Grafikon 2: Kazen težke in navadne ječe ter število oprostitev za hudodelstvo težke
telesne poškodbe v letih 1918–1923198
Kaznivo dejanje težke telesne poškodbe je bilo najpogosteje kaznovano s
kaznijo težke in navadne ječe. V letih 1918–1923 je bila največkrat
določena težka ječa do dveh, velikokrat pa tudi do treh in štirih mesecev.
Med sedmimi meseci in enim letom je bilo 37 obsodb težke ječe, nad 18
mesecev pa le ena. Navadna ječa je najpogosteje trajala do meseca dni,
zelo redko pa dlje kot štiri mesece. V primerjavi s hudodelstvom tatvine (gl.
str. 73) so v praksi celjskega sodišča kazen navadne ječe (213 obsodb)
zaradi težke telesne poškodbe precej večkrat prakticirali. Sicer je bilo še
vedno največ kazenskih določb v prid težke ječe (274 obsodb), a le za 61
več kot navadne ječe. Število oprostilnih odločb je bilo 79. Pod niz
»ostalo« spadajo odstopi okrajnim sodiščem, prekinitve, izločitve in
obnove kazenskih postopkov ter umiki obtožnic (velja tudi za primere na
naslednjih straneh).
197 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 111–112.
198 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22, obtožni seznami Vr 1918–1923.
71
29
1
35
3
7
1 1
0
5
10
15
20
25
30
35
št. o
bs
odb
do 1 T do 1 M do 2 M do 3 M
trajanje kazni (v tednih in mesecih)
strog zapor zapor
Grafikon 3: Kazen strogega in navadnega zapora za hudodelstvo težke telesne poškodbe
v letih 1918–1923199
Obsodbe navadnega zapora do enega tedna in enega meseca se skupno
v letih 1918–1923 pojavijo pri 64 obtožbah. Strog zapor kot obsodba je
obveljal le v petih primerih.
Tatvina
Tatvina kot kaznivo dejanje se pojavlja v 21. poglavju prvega dela
kazenskega zakonika (§§ 171–189 k.z.), ki nosi naslov »Od tatvine in
poneverbe«. § 171 k.z. razloži, kakšno kaznivo dejanje se je smatralo kot
tatvina: »Kdor zaradi lastne koristi odvzame tujo premakljivo stvar iz tujega
imetja brez dovoljenja, stori tatvino.«200 Nadalje so opisane tudi okoliščine,
na podlagi katerih je tatvina postala hudodelstvo. § 173 k.z. govori o višini
zneska, o nevarni konstituciji dejanja, o lastnostih ukradenega predmeta in
o lastnostih storilca kaznivega dejanja. § 173 k.z. pojasnjuje, da gre za
tatvino v primerih, ko znaša znesek ali vrednost ukradenega več kot 200
kron … .« Lastnosti storilca so opisane v § 176 k.z.. Na podlagi lastnosti
storilca je tatvina dognana kot zločin z ozirom na znesek večji od 50 kron,
če je bil storilec kaznovan že dvakrat, ali pa se je s hudodelstvom oziroma
prekrškom tatvine srečal že v preteklosti (§ 176/IIa k.z.). Po § 176/IIb k.z.
199 Prav tam.
200 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 119.
72
je službujoči izvršil tatvino nad delodajalci oziroma ostalimi člani istega
gospodinjstva. 201
Obtoženi Franc Preložnik, ki je bil zaradi tatvine že večkrat predkaznovan,
je bil osumljen, da je svojega sodelavca, hlapca Franca Veberja, brez
njegove vednosti oziroma dovoljenja, meseca januarja 1923 v Ločici pri
Vranskem, oškodoval v vrednoti nad stopnjo med 1000 in 4000 kron.
Preložnik naj bi Veberju odvzel obleko, par čevljev, klobuk, srajco, srebrno
verižico, uro in žepni robec, vse skupaj v vrednosti 4230 kron.
V soglasju z izpovedjo oškodovanca in priče Franca Veberja ter
orožniškimi poizvedbami je obtoženec svoje dejanje odkritosrčno priznal.
Uro, verižico in telovnik je Veber dobil nazaj takoj, tako da se je njegova
škoda zmanjšala na 3340 kron.
V zadevi je bilo obteževalno, da se je kaznivo dejanje zgodilo ponoči in da
je bil obtoženec zaradi tatvine že štirikrat kaznovan in je tudi že odsedel 8
mesecev težke ječe, olajševalne okoliščine pa so bile starost pod 20 let,
popolno priznanje in delno vrnjena škoda.
Po § 178 k.z. je bilo kazen odmeriti s težko ječo od enega do pet let. Ker
so bile prisotne pretežno olajševalne okoliščine, se je izvršila izredna
milost po § 54 k.z.. Obtoženec je bil tako 10. februarja 1923 obsojen na
eno leto težke ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem vsakih 14 dni in
enim postom vsak mesec. Oškodovancu Veberju je bil dolžan vrniti še
preostalo škodo v vrednosti 3340 kron. Ker je bil obtoženec nevaren tuji
lastnini in je bil zaradi prestopkov prešuštvovanja ter zoper varnost
lastnine že večkrat kaznovan, je bilo določeno, da po prestani kazni v
smislu § 4 Zakona z dne 12. 5. 1873 št. 138 drž.z. pride pod policijsko
nadzorstvo.202
Kaznovanje
Storilci tatvine so bili obsojeni na težko ječo od šest mesecev do enega
leta, pri prevladujočih obteževalnih okoliščinah pa od enega do pet let. Če
je bila vrednost ukradenega večja od 2000 kron oziroma je šlo za posebno
201 Prav tam, str. 120–121.
202 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 96, spis Vr VII 76/23.
73
predrzno, nasilno ali zahrbtno tatvino, je obveljala kazen težke ječe med
petimi in desetimi leti. Enako je veljalo za večkratne obsojence tatvin (§§
178–179 k.z.). Vse manjše tatvine so bile kaznovane kot prekrški z
navadnim ali strogim zaporom med enim tednom in šestimi meseci. Glede
na okoliščine je bila lahko zaporna kazen povišana (§ 460 k.z.).203
215
81
308
48
208
28
146
12
44
5
111
2
115
1
47
1
33 33
98118
0
50
100
150
200
250
300
350
št. o
bdolž
itev
do 1 do 2 do 3 do 4 do 5 do 6 7 do12
13 do18
nad18
nad36
trajanje kazni (v mesecih)
težka ječa ječa ostalo oproščeno
Grafikon 4: Kazen težke in navadne ječe ter število oprostitev za hudodelstvo tatvine v
letih 1918–1923204
Ker je bila tatvina pojmovana kot hudodelstvo, je bila zanjo predvidena
kazen težke oziroma navadne ječe. Tudi v praksi celjskega okrožnega
sodišča je razvidno, da sta bili ti dve opciji največkrat uporabljeni. V letih
1918–1923 je bilo največ obsodb na kazen do dveh mesecev težke ječe.
Določeno število obsodb je predvidevalo tudi daljšo kazen, med sedmimi
meseci in enim letom. Kazen, daljša od 18 mesecev, je bila določena 66-
krat. Sicer se je kazen navadne ječe prakticirala tudi pri hudodelstvu
tatvine, a v primerjavi s kaznijo težke ječe precej manj pogosto. Navadna
ječa je predvidevala krajšo kazen, največkrat do enega meseca, pa tudi
kazen do dveh in treh mesecev je bila dokaj pogosta. Obsodbe navadne
ječe, daljše od pet mesecev, so sicer tudi obstajale, a v zelo omejenem
številu. V opazovanih letih je bilo oprostilnih odločb 118.
203 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 122, 235.
204 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22, obtožni seznami Vr 1918–1923.
74
16
36
44
36
86
1 1 1
0
5
10
15
20
25
30
35
40
45
št. o
bsodb
do 1 T do 1 M do 2 M do 3 M do 4 M
trajanje kazni (v mesecih)
strog zapor zapor
Grafikon 5: Kazen strogega in navadnega zapora za hudodelstvo tatvine v letih 1918–
1923205
Čeprav je tatvina veljala za hudodelstvo, za katerega je veljala kazen
težke in navadne ječe, so v praksi izrekali tudi kazni strogega in
navadnega zapora. Strog zapor je bil največkrat določen na kazen do
enega meseca, kar je prav tako veljalo za navaden zapor. Kazni nad
štirimi meseci strogega oziroma navadnega zapora na Okrožnem sodišču
Celje med leti 1918–1923 ni bilo.
Poneverba
Hudodelstvo poneverbe je obravnavano v §§ 181–184 k.z.. Po členu §
183 k.z. je bil hudodelstva poneverbe kriv tisti, ki si je prilasti zaupano
dobrino drugega v vrednosti nad 2000 kron.206
Franc Zemljič je Antoniji Valentin, trgovki iz Zike, poneveril za 560 kron
usnja in par moških čevljev, kar pa je imelo dejansko vrednost le 80 kron.
Obtoženec je imel nalogo, da za Antonijo Valentin to blago proda, nato pa
ji izroči denar. Sam pa je blago le prodal in nato pobegnil v Celje.
Zagovor Franca Zemljiča ima svojo zgodbo. Trdil je, da se je v Celju 10.
februarja seznanil z nekim njemu neznanim vojakom, in da sta šla na
glavnem trgu v celjsko kavarno, kjer sta se spoznala z Antonijo Valentin, ki 205 Prav tam.
206 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 124.
75
naj bi bila iz Opatije. Le-ta naj bi ju nagovorila, da gresta z njo kupit usnje.
Valentinova naj bi res kupila eno rumeno govejo kožo, nato pa naj bi se še
isti večer vsi trije odpravili v Zagreb prodat usnje in kupit bučno olje,
katerega naj bi potem Valentinova v Celju prodala z dobičkom. V Zagrebu
naj bi Valentinova Zemljiču in neznanemu vojaku izročila navedeno usnje
in par rumenih novih čevljev, ki naj bi jih kupila v kavarni v Celju. Šlo je za
namen nadaljnje prodaje in nakupa bučnega olja. Obtoženec nato
nadaljuje, da sta z vojakom v Celju, na trgu, usnje in čevlje prodala
nekemu Bosancu, skupaj za 560 kron. S tem denarjem naj bi potem
obtoženec še isti dan v neki kavarni kupil dva spletena vrča olja za 525
kron in ju tam, kot je navedel pozneje, pustil natakarici z naročilom, naj
izroči olje Antoniji. Obtoženec se je nato 12. februarja skupaj z vojakom
napotil iz Zagreba v Celje. Ostanek 35 kron naj bi potrošil za jedačo in
pijačo za svojega sopotnika in zase. Ko pa je Zemljič nato neki dan prišel
v gostilno pri Belem volu, ga je tam čakala tožnica in zahtevala 450 kron.
Ker ji denarja ni izročil, ga je le-ta ovadila policiji.
Antonijo Valentin niso zaslišali, ker je odšla na jug, kjer je bilo ozemlje
zasedeno s strani Italijanov. So pa pri glavni razpravi zaslišali Joahima
Šonca, »stražmojstra« državne policije v Celju, pri katerem je Antonija
izpeljala ovadbo zoper Zemljiča. Ta je potrdil izpoved Antonije, kateri naj bi
Zemljič med drugim na poti v Zagreb celo obljubljal ljubezen. Sam pa je pri
zaslišanju Antonije, ki naj bi bila lahkomiselna, a preprosta ženska, dobil
vtis, da govori resnico. Obtoženec Zemljič je kljub izpovedi Šonca še
vedno vztrajal pri svoji »resnici«, tako da so ga v spremstvu organov
državne policije poslali v Zagreb, kjer naj bi pokazal kavarno, v kateri je po
svojem zagovoru pustil olje. Po poročilu vodstva državne policije v Celju je
bil obtoženec v Zagrebu v gostilni Marije Ricijaš, kjer se je v družbi nekega
dimnikarja res pogovarjal o nekem olju, a ga tam nikoli ni pustil in tudi
Antonija Valentin ni bila poznana v tej gostilni in ni nikoli spraševala
kakšne natakarice po Zemljiču oziroma po olju. Laž Zemljiča pa je postala
očitna predvsem zato, ker v tej gostilni ni delala nobena natakarica, kot je
pred tem sam povedal.
Tako je bilo razjasnjeno, da si je obtoženec izmislil svojo zgodbo in
izpoved Joahima Šonca je obveljala kot povsem verodostojna. Poleg tega
76
je proti Zemljiču govorila tudi njegova preteklost, ki je bila kaznivo
obarvana. Že pred tem je storil hudodelstva tatvine, poneverjanja in
goljufije, kar je sam tudi priznaval in kar je imelo za posledico, da se je
upoštevala obteževalna okoliščina za večkratni povratek k hudodelstvu
poneverbe. Olajševalnih okoliščin pa sodni dvor v zadevi ni našel.
Zemljiču je bilo sojeno po § 184 k.z., ki je predvideval kazen za
poneverbo, večjo od 200 kron, težko ječo od šest mesecev do enega leta.
Okrožno sodišče ga je 29. marca 1919 obsodilo na šest mesecev težke
ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem mesečno.207
Rop
Hudodelstvo ropa po § 190 k.z. je storila oseba, ki je izkazala nasilnost
nasproti drugi osebi, da bi si na takšen način prisvojila njeno oziroma
kakršnokoli drugo premakljivo stvar. Žalitev in grožnje so smatrali kot
nasilno dejanje.208
V noči od 19. na 20. julij 1919 se je na Pokleku, sodnem okraju Sevnica,
zgodil rop, kaznivo dejanje po § 190 k.z., katerega so bili obtoženi Janez
Čeč st., Martin Leskovšek, Rudolf Pepelnak, Viktor Čeč in Janez Čeč ml..
Vsi imenovani so bili obtoženi, da so se omenjene noči oboroženi z
morilskim orožjem odpravili do zakoncev Ivana in Neže Voučko, kjer so si
polastili njune premakljive stvari. Nasilni rop nepridipravov je uspel,
zakonca pa sta bila oškodovana za sledeče stvari: okoli 1600 papirnatega
denarja, okoli 150 kron srebrnega denarja, okoli 14 kron drobiža, srebrno
uro z verižico, tolarja Marije Terezije, dve odeji, vajeti od konjske opreme,
uro, budilko, samokres, 20 patronov, tri kuhinjske nože, pet škatlic vžigalic,
dve vrečki moke, 30 kg slanine, dva zavitka soli, dve plahti, dve svilnati
rutki, vzglavnik, otroške obleke, dva in pol hleba kruha, okoli 60 litrov vina,
berglje, štiri litrske steklenice, tri dvolitrske steklenice, tri race in tri purane.
Janez Čeč st. in Martin Leskovšek pa sta z grožnjami zakonca spravila še
v silno mučno stanje.
207 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 86, spis Vr VI 191/19.
208 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 129.
77
Tožilec je zahteval, da se obtožence obsodi po § 192 k.z. in § 195 k.z.,
zasebni udeleženec Ivan Voučko pa, da se mu vrnejo ukradene stvari
oziroma njihova vrednost v znesku 6116 kron in 50 vin.
Pri obeh glavnih krivcih, Janezu Čeču st. in Martinu Leskovšku, je bilo
kazen odmeriti po § 195 k.z. z dosmrtno težko ječo, pri ostalih treh
obtožencih pa po § 192 k.z. s težko ječo od deset do dvajset let. Vendar
so obteževalne in olajševalne okoliščine kazni ustrezno spremenile. Pri
vseh obtožencih se je kot obteževalna okoliščina smatrala večkratna
identifikacija, pri Janezu Čeču st. pa še dejstvo, da je k ropu napeljal tudi
svojega sina. Pri vseh obtožencih so se kot olajševalne okoliščine
smatrale beda in priznanje, pri Viktorju Čeču tudi neoporečnost, pri Janezu
Čeču ml. pa, da je bil na hudodelstvo napeljan od svojega očeta, še ni
imel 20 let in do tedaj še ni bil obsojen nobenega hudodelstva. Glede na
prevladujoče olajševalne okoliščine, se je pri vseh obtožencih uporabila
določba § 338 k.pr.r., ki je kazni primerno znižala.
Porotno sodišče v Celju je 18. junija 1920 za krive hudodelstva ropa po §
190 k.z. spoznalo vse udeležence, so se pa njihove kazni med sabo zelo
razlikovale. Janez Čeč st. je bil po § 195 k.z., z uporabo § 265 k.pr.r. in §
338 k.pr.r. obsojen na 13 let težke ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem
mesečno in eno temnico na 19. julij vsako leto. Martin Leskovšek je bil po
določbah istih členov obsojen na leto dni manj od svojega predhodno
imenovanega »tovariša«, torej na 12 let. Rudolfa Pepelnaka so po § 192
k.z., z uporabo § 265 k.pr.r. in § 338 k.pr.r. obsodili na osem let težke ječe,
poostrene z enim trdim ležiščem mesečno, uporabila pa se je tudi določba
§ 55a k.z.. Viktor Čeč je po § 192 k.z., z uporabo 338 k.pr.r. moral odslužiti
pet let težke ječe z enim trdim ležiščem mesečno, Janez Čeč ml. pa je bil
obsojen na najmilejšo kazen, saj je po § 192 k.z., z uporabo § 338 k.pr.r.
moral preživeti tri leta v težki ječi, dopolnjeni z enim trdim ležiščem
mesečno. V vseh primerih obsodb se je uporabila določba § 55a k.z..
Vsi obtoženci so bili po § 366 k.pr.r. in § 369 k.pr.r. dolžni zasebnemu
udeležencu Ivanu Voučku povrniti nastalo škodo v znesku 6116 kron in 50
78
vin ter po § 389 k.pr.r. nerazdelno vrniti stroške kazenskega postopka in
izvršbe.209
Goljufija
Hudodelstvo goljufije je storil tisti, ki je prekršil § 197 k.z., ki pravi: »Kdor z
zvijačnimi predstavami ali dejanji nekoga drugega zapelje v zmoto, zaradi
katere le-ta (naj bo to država, občina oziroma neka druga oseba) utrpi
škodo na svoji lastnini oziroma ostalih pravicah; ali kdor v takšnem
namenu in na pravkar omenjen način izkoristi zmoto oziroma nevednost
nekoga drugega, stori prevaro … .« § 199 k.z. opisuje okoliščine, pri
katerih goljufija postane hudodelstvo. Krivo pričanje pod prisego je veljalo
za takšno kaznivo dejanje (§ 199 k.z.). Za hudodelstvo goljufije je šlo tudi
v primerih, ko je nekdo s štampiljko oziroma pečatom ponaredil javno
listino ali s strani javne ustanove vpeljano oznako (§ 199d k.z.).210
Terezija Oprešnik je 9. novembra 1916 rodila nezakonsko hčer Marijo, oče
katere naj bi bil Jurij Oroš, svak Frančiške Oroš, pri kateri je bila Terezija
dekla. Jurij naj bi Terezijo spolno zlorabil in spočel njeno hčer.
Terezijo Oprešnik, obtoženo lažnega pričevanja, so zaslišali pred
okrožnim sodiščem in pod prisego je zatrdila, da jo je Jurij Oroš 15.
decembra 1916 spolno zlorabil, ko je prišel na obisk k svoji svakinji
Frančiški. Terezija je tudi potrdila, da ni imela opravka z drugimi moškimi
oziroma z Jožefom Korošcem, ki je prišel skupaj z Jurijem na obisk. Zaradi
izjav prič Frančiške Oroš in Marije Marinšek je bil namreč podan sum, da
so Terezine navedbe neresnične. Kljub temu pa je Terezija vztrajala pri
svojem.
Priča Jurij Oroš pa je bil že pred obravnavo na Okrožnem sodišču Celje
zaslišan v civilni pravdi, kjer je odločno zanikal, da bi imel kakršnegakoli
opravka s Terezijo in da sploh ni imel možnosti za to, saj naj ne bi bila
nikoli v isti sobi.
Pričevanje Frančiške Oroš pa je bilo v zvezi z vprašanjem, kdo je šel po
meso v sosednje poslopje, protislovno. Frančiška je zatrdila, da se tistega
209 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 89, spis Vr VI 453/20.
210 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 131.
79
dne ni odpravila iz hiše, medtem ko je druga priča, Marija Marinšek,
povedala, da je prav Frančiška šla po meso. Prav tako je Frančiška trdila,
da je za nosečnost Terezije izvedela šele po njenem odhodu iz službe,
medtem ko je neka druga priča potrdila, da je Frančiška še v času
Terezinega službovanja govorila, da je Terezija noseča in to baje z
Jurijem. Sodni dvor je dokazal, da je Frančiška tisti večer kar dvakrat
zapustila sobo; prvič, ko je šla po meso, drugič pa, ko je po lastnem
priznanju odšla v klet po pijačo.
Pričevanje Marije Marinšek ni bilo popolnoma verodostojno, saj je trdila,
da ni bila cel večer v sobi in ne ves čas v neposredni bližini Jurija Oroša in
obtoženke. Priča Jože Korošec je bil sicer mnenja, da skoraj ni bilo
mogoče, da bi prišlo do zlorabe, saj je bil ves čas z Jurijem, vendar pa je
priznal, da je celo sam enkrat samkrat odšel iz sobe.
Po pričevanju Ignaca Hrena naj bi ga obtoženec nekega dne prišel
izprašat, če je tudi sam imel kaj opravka s Terezijo in mu celo obljubil, da
mu bo plačal stroške za potovanje k sodišču, saj ga je želel pridobiti na
svojo stran kot pričo. Priča, Franc Verčnik, pa je potrdil, da mu je Hren
izdal, kako ga je Jurij Oroš nagovarjal, naj prevzame očetovstvo nase.
Priča, Ivana Oprešnik, je povedala, da je povprašala mater in sestro
Ignaca Hrena o tem, kakšna bo nadaljnja situacija, ko bo Ignac oče, nakar
sta ti dve to zanikali in dodali, da je Jurij prihajal k Ignacu in ga poskušal
spraviti v Celje k sodišču kot pričo.
Na podlagi teh pričevanj je torej obstajala verjetnost, da je Jurij Oroš
resnično oče nezakonskega otroka Terezije Oprešnik. Po navedbah Jurija
Oroša naj bi bila obtoženka nagnjena k spolnemu občevanju, to so potrdile
tudi druge priče, tako da niso izključili možnosti, da se je Terezija kar takoj
predala spolni sli. Je pa obtoženka od vsega začetka zatrjevala, da je
edino Jurij Oroš oče njenemu otroku. Na podlagi teh dokazil sodni dvor ni
mogel ostati prepričan, da je pričevanje obtoženke o spolnem odnosu med
Jurijem in njo in da je on oče njenemu otroku, lažno. Na Okrožnem
sodišču Celje je bil tako 1. februarja 1919 oprostilni izrek hudodelstva
goljufije po § 197 k.z. v smislu § 259/III k.pr.r. v vseh točkah utemeljen.211
211 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 85, spis Vr VII 267/18.
80
Kaznovanje
Kaznivo dejanje goljufije se je kaznovalo po §§ 202–204 k.z.; najnižja
kazen je bila ječa od šest mesecev do enega leta, pri prevladujočih
obteževalnih okoliščinah od enega do pet let (§ 202 k.z.). Kadar je goljufija
zadevala vrednost večjo od 2000 kron oziroma bila izpeljana posebej
zvijačno in ko je storilec zaradi goljufije že bil kaznovan, je obveljala kazen
težke ječe od pet do deset let. Najvišja kazen za kaznivo dejanje goljufije
je bila določena za lažno prisego, ki je povzročila večjo škodo; storilec je
bil kaznovan na dvajsetletno oziroma dosmrtno težko ječo (§ 204 k.z.).
Lažje goljufije so bile kaznovane kot prekrški z navadnim ali strogim
zaporom od enega tedna do šest mesecev (§ 461 k.z.).212
8
56
16
36
9
26
613
3 3 3 3 1 2 1 1
19
84
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
št. o
bdolž
itev
do 1 do 2 do 3 do 4 do 5 do 6 7 do12
13 do18
nad 18
trajanje kazni (v mesecih)
težka ječa ječa ostalo oproščeno
Grafikon 6: Kazen težke in navadne ječe ter število oprostitev za hudodelstvo goljufije v
letih 1918–1923213
V letih 1918–1923 se je kazen navadne ječe (139 obsodb) pri obsodbah
za goljufijo pojavljala skoraj trikrat več, kot kazen težke ječe (48 obsodb).
Glede na celotno število obdolžitev goljufije, je razvidno tudi veliko število
oprostilnih izrekov – 84, kar nakazuje, da je bilo dokazati goljufijo pravi
izziv. Najpogosteje uporabljena kazen je bila navadna ječa do meseca dni.
Precej je bilo tudi obsodb na ječo od dveh do štirih mesecev. Kazen težke
212 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 132, 235.
213 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22, obtožni seznami Vr 1918–1923.
81
ječe je najpogosteje trajala do dveh mesecev. Le en primer prikazuje
nekoliko daljšo kazen – nad 18 mesecev.
1
6
2
3
1 1
0
1
2
3
4
5
6št
. obs
odb
do 1 T do 1 M do 2 M
trajanje kazni (v tednih in mesecih)
strog zapor zapor
Grafikon 7: Kazen strogega in navadnega zapora za hudodelstvo goljufije v letih 1918–1923214
Kazen navadnega in strogega zapora se skupno v vseh obravnavanih letih
pojavi le 14-krat; redko v primerjavi s skupnim številom vseh obsodb
goljufije v letih 1918–1923 (201 obsodb). Zaporno kazen nad dvema
mesecema za hudodelstvo goljufije na celjskem okrožnem sodišču v letih
1918–1923 niso prakticirali.
Obrekovanje
V 25. poglavju avstrijskega kazenskega zakonika (§§ 209–210 k.z.) je
razloženo kaznivo dejanje obrekovanja. § 209 k.z. podrobneje predstavi,
kakšno dejanje je razumljeno pod pojmom obrekovanje; kaznivo dejanje je
storil tisti, ki je pri oblasteh nekoga obtožil izmišljenega kaznivega dejanja
oziroma nekoga obtoževal na takšen način, da so bile na račun obtoženca
izpeljane preiskave. Če je nekdo nekoga obtoževal zaradi motiva po
maščevanju, je bil prav tako kriv obrekovanja.215
214 Prav tam.
215 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 144.
82
Martin Zapušek je bil obtožen hudodelstva obrekovanja po § 209 k.z.. 14.
novembra 1922 je pri orožništvu v Žalcu ovadil tatvino. V noči od 10. na
11. november naj bi mu neznani storilec ukradel kovček, v katerem je bilo
9072 kron. Štiri dni kasneje, 18. novembra 1922, je obtoženec zopet prišel
k imenovanemu orožništvu, kateremu je zaupal, da je bilo med ukradenim
denarjem tudi več avstrijskih bankovcev, ki so bili označeni z začetnico
njegovega priimka, torej s črko »Z«. Nato je še dejal, da je v bližini
najdenega praznega kovčka našel odtise moških čevljev. Orožništvu je
podal mere: čevelj naj bi imel dolžino 29, 5 cm in širino 9, 5 cm. Eden od
čevljev naj bi imel 29, drugi pa 30 žebljev. Ob tem podajanju podatkov je
obtoženec tudi navedel, da ima prav takšne čevlje Franc Oblak in da je
tako po vsej verjetnosti prav on izvedel tatvino v njegovo škodo.
Orožništvo je takoj obiskalo Oblaka. Pri hišni preiskavi so ugotovili, da ima
Oblak resnično opisane čevlje in da je posedoval tudi dva avstrijska
bankovca, označena s črko »Z«.
Franc Oblak pa je takoj dokazal, da je sporne čevlje kupil 15. novembra
1922, medtem ko je obtoženec po lastnih trditvah odtise čevljev našel že
13. novembra. Zaradi tega nesoglasja in tudi zaradi tega, ker obtoženec
14. novembra pri prijavi tatvine ni omenil ničesar o zaznamovanosti
avstrijskih bankovcev, je Zapušek končno pod pritiskom obremenilnega
gradiva priznal, da je šel v času Oblakove odsotnosti v njegovo sobo,
bankovce zaznamoval s črko »Z«, nato pa še izmeril njegove čevlje in ga
na koncu ovadil.
Obtoženec se je zagovarjal, da je bil njegov namen orožništvo pripraviti do
tega, da bi naredili pri Oblaku, katerega je smatral za možnega storilca,
hišno preiskavo. Vendar pa naj ne bi imel namena Oblaka spraviti v
preiskavo oziroma kazen. Vendar pa kazenski spis pod številko Vr VII
976/22 jasno dokazuje, da je bil storilec kraje povsem tretja oseba in sicer
Jože Pospan.
Sodni dvor je ugotavljal, da bi obtoženec moral nemudoma izdati
orožništvu vse sumljive osebe, nakar bi le-to postopalo po svoji
preudarnosti. Namesto tega pa je njegovo dejanje, zaznamovanje
bankovcev in izmera čevljev, povzročilo, da bi Oblaka nemudoma spravil v
preiskavo, če le-temu ne bi uspelo dokazati, da v igri ne morejo biti čevlji,
83
ki jih je kupil šele 15. novembra 1922. Hudobni namen obtoženca je bil
torej povsem jasen.
Krivdorek je bil utemeljen. Pri izmeri kazni obteževalnega ni bilo ničesar,
olajševalno pa skesano priznanje in to, da obtoženec do tedaj ni zakrivil
nobenega drugega hudodelstva. Zaradi pretežnih olajševalnih okoliščin se
je uporabila izredna milost po § 54 k.z., upoštevale pa so se tudi družinske
razmere po § 55 k.z.. Obtožencu je okrožno sodišče v Celju 24. februarja
1923 sodilo po § 210 k.z., ki je predvideval kazen od enega leta do pet let
težke ječe, vendar pa je bil obtoženec zaradi določil ostalih uporabljenih
členov obsojen na tri mesece težke ječe, dopolnjene z enim trdim
ležiščem in enim postom vsakih 14 dni.216
4.1.2 Prekrški in prestopki
75
51
92
2266
2708
14
14
§§ 278-310 §§ 311-330 §§ 331-334 §§ 335-392 §§ 393-408 §§ 409-433
§§ 434-486 §§ 487-499 §§ 500-525
Grafikon 8: Število obdolžitev za lažja kazniva dejanja – prekrške in prestopke – v letih
1918–1923217
V letih 1918–1923 je bilo na Okrožnem sodišču Celje zaradi prekrškov in
prestopkov 756 obdolžitev; največ zaradi prekrškov in prestopkov zoper 216 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 95, spis Vr VII 973/22.
217 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22, obtožni seznami Vr 1918–1923.
84
varnost posameznikov – 602. Za prekrške in prestopke zoper javno
varnost je bilo 140, za prekrške in prestopke zoper javno moralo pa le 14
obdolžitev (gl. str. 21).218
Deležnost tatvine
Tudi deležnost tatvine se je po avstrijskem kazenskem zakoniku smatrala
za kaznivo dejanje, vendar pa ne za tako težko kot sama tatvina in je šlo
le za prekršek. To kaznivo dejanje je zapisano v § 185 k.z.; udeležbe
tatvine oziroma poneverbe je bil kriv tisti, ki je prikrival oziroma si prilastil
ukradeno oziroma poneverjeno stvar, ali pa se pogajal v zvezi s to
stvarjo.219
13. marca 1920 je okrožno sodišče v Celju razpravljalo zoper Julijano
Pogorevc, posestnico v Paki. Sin obtoženke, Franc Pogorevc, je v noči na
29. oktober 1919 iz železniškega vagona v Zgornjem Doliču ukradel več
stvari, med drugim tudi 22 kg kave v vrednosti 1100 kron, nakar je bil
pravnomočno obsojen na dva meseca težke ječe. Po navedbah
obtoženke, priče Lize Drašnik in njenega sina, je slednji 10 kg kave še
isto noč prinesel na dom materi in pri tem izjavil: »Lejte, kaj sem kupil za
300 kron!« Mati je nato kavo spravila v vrečo na podstrešju. Julijana
Pogorevc se je zagovarjala s tem, da je bila mnenja, da ta kava izvira od
zaplenjenih stvari nekdanje trgovine Reitter iz Slovenj Gradca. S tem pa je
že priznala, da je sumila v nepošten izvor kave, čeprav jo je shranjevala
tako dolgo, dokler niso drugič na obisk prišli orožniki, katerim jo je nato na
prigovarjanje sina tudi izročila. Poleg tega je Pogorevčevo orožnik Jožef
Par že prvič opozoril na to, da je kava ukradena, tako da je dobro vedela,
da prikriva ukradeno blago. Vrednost 400 kron ukradene kave je bila
obtoženki znana.
Po § 186 k.z. je bilo odmeriti kazen z ječo od šest mesecev do enega leta,
vendar pa je sodni dvor zaradi olajševalnih okoliščin pri odmeri kazni
218 Znotraj skupine prekrškov in prestopkov zoper varnost posameznikov je bilo največ obdolžitev za prekrške zoper varnost
lastnine – 270 in telesno varnost – 226. Znotraj skupine prekrškov in prestopkov zoper javno varnost pa je bilo 140 obdolžitev,
med njimi največ za prekrške zoper javni red in mir – 75.
Prav tam.
219 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 125.
85
uporabil § 54 k.z. in jo obsodil na tri tedne ječe. Obtoženka namreč doslej
še ni bila kaznovana, poleg tega je dejanje priznala, konec koncev pa
sodni dvor tudi ni našel nobenih obteževalnih okoliščin.220
Prekršek zoper javni red in mir
Prekrški in prestopki zoper javni red in mir tvorijo skupino, ki obsega §§
278–310 k.z..221
§ 303 k.z. podrobneje pojasnjuje žalitev zakonsko uveljavljene cerkve
oziroma cerkvene družbe.222
Še dan, ko naj bi v svetu vladal mir in posebno vzdušje, za nekatere ni
ostal tako miren in brezmadežen. Na sveti večer leta 1922 je pri polnočnici
v Slovenskih Konjicah prišlo do sovražnosti med Antonom Pišotkom in
Francem Založnikom. Pišotek je v cerkvi stal pod korom ob prijatelju
Francu Berglezu, pred njim pa sta polnočnico poslušala brata Franc in
Ivan Založnik. Franc je med mašo začutil, da ga nekdo vleče za pelerino.
Obrnil se je in pozval Pišotka k miru in redu, tega pa to ni ustavilo in je šel
celo tako daleč, da je Franca udaril po ustih.
Obtoženec je svoje dejanje priznal, po ustih pa naj bi Franca Založnika
udaril le zato, ker ga je ta poimenoval za »smrkavca«. Vendar je Franc
Založnik v svojem pričevanju zanikal, da bi s kakršnimikoli besedami žalil
Pišotka, čeprav naj bi ga ta ves čas izzival in mu proti koncu maše celo
rekel, da se lahko gresta »vse ven zmenit«. Založnik se je nadaljnji
komplikaciji situacije izognil s tem, da je cerkev zapustil pri stranskih
vratih.
Pričevanje Franca Založnika sta popolnoma potrdila tudi njegov brat Ivan
ter celo prijatelj obtoženca, Janez Berglez, ki ni znal potrditi, če je Franc
Antona res imenoval za smrkavca.
Ker cerkev ni mesto za klofutanje, je tako vedenje Antona Pišotka vzbudilo
javno zgražanje pri vernikih in pomenilo prekršek zoper javni red in mir po
220 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 88, spis Vr VII 1741/19.
221 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 179.
222 Prav tam.
86
§ 303 k.z.. Kazen je bilo odmeriti po § 303 k.z. s strogim zaporom od
enega do šest mesecev.
V zadevi ni bilo ničesar obteževalnega, olajševalno pa priznanje in
dotedanja neoporečnost. Glede na olajševalne okoliščine se je uporabila
izredna milost po § 266 k.z., tako da je bil obtoženec Anton Pišotek 15.
marca 1923 s strani Okrožnega sodišča Celje obsojen na 14 dni strogega
zapora.223
V skupino »O prestopkih in prekrških zoper red in mir« spada tudi
prekršek oziroma prestopek pohvale nezakonitih in nepravnih dejanj. Tako
kaznivo dejanje je storil tisti, ki je poniževal ureditev zakonske zveze,
družine ali pravnih pojmov ali pa pozival, razvnemal oziroma poskušal
zapeljati k nezakonitim dejanjem, le-te hvalil in upravičeval, do te mere, da
iz tega ni izhajalo težje prepovedano kaznivo dejanje (§ 305 k.z.).224
Ob prireditvi »Jagdballa« dne 1. februarja 1923 v Celju je prišlo do
demonstracij. Večja gruča ljudi se je odpravila od Narodnega doma po
Prešernovi ulici in se naposled ustavila pred Narodno kavarno, katere
lastnik je bil Ivan Kos. Šipe kavarne so bile razbite, vendar pa niso uspeli
dognati, kdo so bili nasilni zločinci.
Državno pravdništvo je Martinu Kolšku očitalo, da je hvalil nasilno
postopanje zoper kavarno in naj bi, še preden so bile šipe razbite, storilce
spodbujal: »To je tudi nemškutarsko gnezdo«. Na kolodvoru v množici naj
bi celo izjavil: »Le dajte jih, saj so tudi oni po nas leta 1908.«
Obtoženec je priznal, da je bil eden izmed množice pred Narodno kavarno
in na kolodvoru, vendar pa je vsakršno krivdo spričo izrečenih besed
zanikal. Obtoženec je v zagovoru dejal, da se je skupaj z Antonom
Satlerjem od kolodvora napotil proti Narodnemu domu. Oba naj bi že pri
narodni trafiki slišala množico kričati in razbijati šipe. S Satlerjem sta se
nato počasi napotila naprej in sicer sta hodila ob robu ulice ob Marijini
cerkvi; bila sta torej nasproti Narodne kavarne. Da bi obtoženec tam kričal,
je odločno zanikal; s Satlerjem naj bi se namreč odpravila dalje. Na
223 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 96, spis Vr VII 101/23.
224 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 180.
87
kolodvoru je bil tudi sam v množici, vendar pa naj ne bi izustil njemu
očitanih besed.
Obtožba proti Martinu Kolšku se je opirala le na pričevanje Martina Paka.
Pak je trdil, da se je množica, ki je prihajala od kolodvora, ustavila pri
Narodni kavarni. Ker je slišal kričanje in razbijanje šip, naj bi se tudi sam
ustavil v bližini trgovine Jelenc. V tem trenutku naj bi opazil obtoženca
nasproti kavarne, v bližini Marijine cerkve, če pa je bil le-ta sam ali v
družbi, Pak ni znal odgovoriti. Vendar pa naj bi bilo okrog Kolška, za njim
ter med njim in kavarno več ljudi v raznih gručah. Pak je bil tedaj od
obtoženca odmaknjen kakšnih 20 korakov. Trdil je, da je množica kričala
vsevprek, nato pa je v nekem trenutku opazil Kolška, kako je dvignil roke
in izjavil, da je Narodna Kavarna »nemškutarsko gnezdo«. Vendar pa je bil
tedaj razsvetljen le del ceste ob Narodni kavarni.
Sodni dvor je tako ugotovil, da je bilo malo verjetno, da bi lahko Pak, ki je
bil od obtoženega odmaknjen 20 korakov, razločeval njegove kretnje
oziroma slišal njegove besede. Pričevanje Paka je bilo tako spoznano za
nezanesljivo. Poleg tega je priča Anton Satler, ki je bil ves čas v družbi
obtoženca, zatrdil, da le-ta ni izjavil očitanih besed.
V času, ko so bili demonstranti na kolodvoru, Kolšek nima priče, ki bi stala
za njim. Je pa Viktor Debenjak izjavil, da je obtoženec ob voglu glavnega
trga, kamor se je slišalo vpitje množice s kolodvora, vprašal: »Kdo so ti
ljudje, da tako razsajajo?« Ta izjava Debenjaka kaže na to, da Kolšek ni
bil v množici zaradi hujskanja oziroma udeležbe pri demonstraciji, temveč
iz čiste radovednosti.
Sodni dvor je obtoženega Martina Kolška 28. avgusta 1923 na glavni
razpravi razbremenil suma prekrška pohvale nezakonitih in nepravnih
dejanj po § 305 k.z., ki je v tem primeru predvideval zaporno kazen od
enega do šest mesecev. Po § 259/III k.pr.r. je bil Kolšek oproščen
obtožbe, da je javno in pred več ljudmi vzpodbujal k nepravnim in po
zakonu prepovedanim dejanjem.225
225 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 96, spis Vr VII 98/23.
88
Prekršek zoper telesno varnost
Prekršek zoper telesno varnost je obravnavan v osmem poglavju »O
prekrških in prestopkih zoper varnost življenja« (§§ 335–392 k.z.). V
prvem členu tega poglavja, v § 335 k.z., je pojasnjeno splošno pravilo
odnosa med prekrškom in prestopkom zoper varnost življenja: »Vsako
dejanje ali opustitev, zaradi katere lahko storilec že po naravnih, vsakomur
poznanih posledicah, ali s pomočjo posebno določenih pravil, ali po
svojem stanu, položaju, poklicu, obrti, dejavnosti ali nasploh po svojih
posebnih odnosih, sprevidi, da le-to lahko vzpostavi nevarnost za življenje,
zdravje ali telesno varnost ljudi, ali jo poveča, naj se kaznuje v primeru
izhajajoče težke telesne poškodbe kot prekršek z zaporom od enega
meseca do šest mesecev, v primeru smrti pa kot hudodelstvo s težkim
zaporom od šest mesecev do enega leta.«226
V prvem poglavju kazenskega zakonika, ki opisuje hudodelstva na
splošno, so opisani tudi razlogi, ki izključujejo zlobno namero. Takšen je §
2g k.z., ki pravi, da ne gre za zlobno namero v primerih, »… ko dejanje
sledi neustavljivi prisili ali izvršitvi pravične samoobrambe.«227
Pregovor, »žlahta je raztrgana plahta«, dobi svoj popoln pomen v
naslednji resnični zgodbi. Tudi na silvestrski večer niso mirovale temne
sile. Kakor že večkrat, je tudi 31. decembra 1922 prišlo do prepira med
brati Jamnišek v Višnji vasi. Franc Jamnišek je s sekiro lažje telesno
poškodoval brata Jožefa na desni strani prsi. Nasilnež se je nato odstranil
od domače hiše in se napotil k drugemu bratu Jerneju, ki je stanoval v
bližini. Ko je Franc Jerneju povedal, kaj se je zgodilo, se je slednji odpravil
k bratoma Jožefu ter Ivanu, da bi stvari skupaj prišli do dna. Vendar pa
brata, ki sta delovala v tandemu, nista bila pripravljena na miroljubno
rešitev spora. Prišla sta iz hiše, Ivan s sekiro, Jožef pa z nožem, in
nemudoma napadla Jerneja. Vendar se Jernej ni predal brez boja; okoli
sebe je začel mahati s sekiro in pri tem poškodoval oba svoja brata. Pri
Ivanu je prišlo do preloma leve podlahtnice in s tem do težke telesne
226 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 194.
227 Prav tam, str. 18.
89
poškodbe, kar je imelo za posledico, da je postal nezmožen za delo 20 do
30 dni. Jožef pa je dobil vreznino na desnem laktu in s tem lahko telesno
poškodbo.
Jernej je s svojim dejanjem zakrivil prekršek zoper telesno varnost v
smislu § 335 k.z. in § 2g k.z.. Čeprav se je obtoženec skliceval na
samoobrambo, je iz bojazni prekoračil njeno potrebno mejo, saj bi iz
situacije mogel uvideti, da njegova reakcija lahko povzroči resno
nevarnost za zdravje ljudi.
Brata Ivan in Franc Jamnišek sta uporabila § 132 k.pr.r. pravne dobrote.
Mati Neža je storila isto, medtem ko je oče Florijan kot priča potrdil, da je
videl spopad, vendar pa doslednega poteka dogodka ni znal opisati, saj je
bila tedaj tema. Vse, kar je še uspel dodati, je bilo, da je naslednjega dne
na mestu spopada našel krvav nož. Ostalih prič na razpravi ni bilo, tako da
je bil zagovor obtoženca sprejet.
Okrožno sodišče v Celju je o zadevi razpravljajo 21. aprila 1923. Kot
obteževalna okoliščina se je smatralo dejstvo, da je bil Jernej Jamnišek
zaradi hudodelstva po § 153 k.z. že enkrat kaznovan, kot olajševalna pa je
služilo priznanje.
Kazen je bila določena po § 335 k.z. z zaporom od enega do šest
mesecev. Vendar je bil obtoženec obsojen le na 8 dni zapora,
poostrenega z enim postom in enim trdim ležiščem. Po § 369 k.pr.r. pa je
moral plačati stroške upravi javne bolnišnice v Celju za oskrbo brata
Jožefa. 228
Kaznivo dejanje po § 376 k.z. prav tako sodi v skupino prekrškov in
prestopkov zoper varnost življenja. Takega dejanja so bile krive osebe, ki
bi morale vestno skrbeti za otroke oziroma ljudi, ki se sami niso bili
sposobni zavarovati pred nevarnostjo, a so se kljub svoji dolžnosti
izkazale za malomarne. Če je zaradi nezadostnega varstva umrl otrok
oziroma oseba z omejenimi zmožnosti, je bilo potrebno krivca kaznovati
po členu § 335 k.z..229
228 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 96, spis Vr VII 8/23.
229 Oesterreichische Gesetzeskunde, str. 204.
90
Nekateri starši so se do svojih otrok izkazali za zelo malomarne. Za takšen
odnos sta bila obtožena Matija in Terezija Verdev, za katera je okrožno
sodišče v Celju iskalo pravico 7. aprila 1923.
Verdevi so imeli v sobi poleg običajne kmečke zidane še železno peč,
okoli katere se je nahajala klop. Oče Matija je 11. decembra 1922, preden
je šel v tovarno na delo, postavil sinka Matijo na zidano peč, nato pa še
zakuril železno peč. Pri tem je naročil svojemu osemletnemu sinu Ivanu,
naj popazi na bratca. Mati Terezija je imela namreč opravke v kuhinji, saj
je pripravljala hrano za prašiče. Kar naenkrat pa je iz sobe zaslišala krik.
Ko je pohitela v sobo, je videla, da je 21-mesečni Matija padel s peči na
klop k žareči železni peči. Mali ubožček je na več mestih pridobil opekline,
katere pa starša nista preveč resno vzela. Bila sta namreč mnenja, da
opekline niso nevarne in sta otroka namazala z oljem. Zdravniško pomoč
dr. Červinke sta poiskala šele 16. decembra. Bilo je prepozno, Matija je
naslednji dan umrl.
V svojem zagovoru sta oba obtoženca izjavila, da sta bila mnenja, da
opekline niso nevarne in sta otroka takoj namazala z oljem. Zaradi tega
tudi nista takoj poiskala zdravniške pomoči, čeprav je bila ta tedaj v Polzeli
na voljo. Iz izvidniškega mnenja dr. Červinke je bilo zaključiti, da je otrok
utrpel dve veliki opeklini v velikosti moške dlani na hrbtu in na desnem
kolku ter več manjših na nogi in na desnem stegnu. Zdravnik je ugotovil,
da je bil Matija čvrst in krepak deček in da je umrl le zato, ker njegova
starša nista pravočasno obiskala strokovne pomoči. Zaradi uporabe
domačih sredstev, so se opekline zagnojile in tako je nastopila dečkova
smrt. Nedvomno dejstvo je bilo, da bi deček ostal pri življenju, če bi ga
pravočasno pripeljali k dr. Červinki v oskrbo. To mnenje zdravnika je le
potrdilo krivdo obeh obtožencev. Že zaradi same velikosti opeklin, bi
moralo biti jasno, da gre za zelo nevarno poškodbo. Če je bil otrok miren
ali ne, pri tem ne igra vloge.
Obteževalnega v zadevi ni bilo ničesar, olajševalno pa priznanje in
dotedanja neoporečnost.
Oba obtoženca sta bila spoznana za kriva prekrška po § 335 k.z. in § 376
k.z. ter jima je bilo odmeriti kazen po § 335 k.z. s strogim zaporom od
šestih mesecev do enega leta. Terezija je bila obtožena tudi po § 360 k.z.,
91
saj naj ne bi ustrezno nadzorovala svojega otroka. Vendar pa je bila po §
259/III k.pr.r. te obtožbe oproščena, ker je bilo na kmetih običajno, da
manjše otroke popazijo osem oziroma devetletni bratci in sestre, ki so bili
za to že dovolj sposobni.
Zaradi pretežno olajševalnih okoliščin se je sodni dvor odločil za uporabo
izredne milosti po § 266 k.z., po § 260b k.z. pa so se upoštevale tudi
družinske razmere. Oba obtoženca sta bila obsojena na pet dni strogega
zapora, poostrenega z enim trdim ležiščem in enim postom.230
4.2. Primeri kršitev IX. in X. poglavja srbskega kazenskega zakonika
32 30
11462
224
92137 108
76 65
583
357
0
100
200
300
400
500
600
št. o
bdolž
itev
1919 1920 1921 1922 1923 1919 do 1923
leto
§ 104 srb.k.z. ostali §§ srb.k.z.
Grafikon 9: Število obdolžitev za kršitve členov srbskega kazenskega zakonika v letih
1919–1923231
Kaznivo dejanje § 104 srb.k.z. je bilo najbolj pogosto obravnavano kaznivo
dejanje po srbskem kazenskem zakoniku na Okrožnem sodišču Celje.
Ugotoviti je moč, da so v vsakem posamičnem letu od leta 1919 dalje, ko
je prišlo do razširitve srbskega kazenskega zakonika na slovenska tla, v
primerjavi z ostalimi določbami srbskega kazenskega zakonika
prevladovale kršitve § 104 srb.k.z.. Število obdolžitev omenjenega člena 230 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 96, spis Vr VII 146/23.
231 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22, obtožni seznami Vr 1918–1923.
92
se je povečevalo in doseglo najvišjo število leta 1921 – 224; v primerjavi z
ostalimi določili srbskega kazenskega zakonika, je bilo obdolžitev za
kaznivo dejanje po § 104 več kar za 132. Naslednji dve leti se je razlika
med obdolžitvami za prekršek po § 104 srb.k.z. in prekrške po ostalih
členih srbskega kazenskega zakonika manjšala, a so leta 1923 še vedno
prevladovale obdolžitve za kaznivo dejanje po § 104 srb.k.z.. V letih 1919–
1923 je bilo od skupnega števila obdolžitev po srbskem kazenskem
zakoniku – 940, 583 obravnavanih po § 104 srb.k.z. in 357 po ostalih
določbah tega zakonika.
4.2.1. Kršitve IX. poglavja srbskega kazenskega zakonika
IX. poglavje srbskega kazenskega zakonika govori »O hudodelstvih in
prekrških zoper domovino, vladarja in ustavo« in obsega §§ 83–91
srb.k.z..232
Po § 85 srb.k.z. je kaznivo dejanje storil državljan Kraljevine Srbov,
Hrvatov in Slovencev, ki je med vojno zavestno pomagal sovražni sili in s
tem prizadel škodo kraljevini. Kazen za takšno dejanje je bila robija do 20
let.233
Jožef Sevšek je bil obtožen, da je kot jugoslovanski državljan med vojno,
8. maja 1919, v Slovenj Gradcu deloval zoper Kraljevino Srbov, Hrvatov in
Slovencev in da je pomagal sovražni vojski s tem, da se je v družbi več
drugih Slovenjgradčanov oborožil s puško in strelivom ter se na kolodvoru
priključil nemško-avstrijski vojaški straži, kateri je pomagal braniti in tiščati
strojnico iz Slovenj Gradca proti Šmartnemu. Sevšek je bil tako osumljen
dejanja hudodelstva zoper domovino po § 85 srb.k.z..
5 in 6. maja 1919 se je na Koroškem zrušila jugoslovanska fronta.
Jugoslovanski vojaki, ki so se umikali pred sovražniki, so zapustili mesto
232 Ukaz s katerim se zakonska veljava devetega in desetega poglavja Kriminalnega (kazenskega) zakonika za kraljevino
Srbijo razširi na vse področje kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev (544), Ur.l. DVS, 1919, št. 114, str. 399–401 (dalje: Ur.l.
DVS, 1919, 114/544).
233 Prav tam.
93
Slovenj Gradec. Meščani so med drugimi s seboj vzeli tudi Nemca Oskarja
Reitterja, delodajalca obtoženca, katerega pa so že naslednji dan izpustili.
Istega dne, 7. maja popoldan in zvečer, so v Slovenj Gradec prihajali že
prvi nemški vojaki, nakar je Reitter, sicer navdušen Nemec, oborožil svoje
sodelavce in učence in jih poslal kot stražo na kolodvor. Naslednji dan se
je obtoženec okoli devete ure podal na kolodvor izven mesta, kjer je bila
nemška strojnica. Ko mu je sodelavec Vidovič velel, naj pomaga tiščati
dresino, na kateri je bila privezana strojnica, se je obtoženec branil, da
noče tvegati svojega življenja, vendar pa je nato to le storil, saj mu je neki
nemški vojak zagrozil, da ga bo v nasprotnem primeru ustrelil. Obtoženec
je kljub grožnji kmalu zapustil dresino in se vrnil domov z izgovorom, da
gre po okrepitev.
Tudi izjave prič so potrdile zgodbo Sevška. Obtoženec je zanikal le to, da
je imel 8. maja pri kolodvoru s sabo puško, kar pa so nasprotno nekatere
izmed prič potrdile.
Obtoženec se je izgovarjal s tem, da je bil vedno zaveden Slovenec, da pa
se je tedaj znašel v brezizhodnem položaju. Moral se je namreč ukloniti
svojemu delodajalcu, če je želel obdržati službo in to naj bi bil tudi razlog,
da se je pridružil svojim sodelavcem, ki so se napotili proti kolodvoru. Ko
pa je prispel na kolodvor, ni imel druge izbire, kot da tišči dresino, saj bi ga
v nasprotnem doletela kazen usmrtitve s strani nemškega vojaka.
Poleg tega naj bi bil obtoženec psihično ne povsem uravnovešena oseba.
To je potrdilo tudi šolsko vodstvo v Janžovem vrhu, prav takšen vtis pa je
napravil tudi sam, saj je na razpravi jokal. Že iz tega je izhajalo, da je vpliv
gospodarja na takšno osebo zagotovo močnejši, kot pa na kakšno drugo.
Poleg tega je ena izmed prič, Marija Smrečnik, ki je bila kuharica pri
Reitterjevih, izjavila, da je bil obtoženec »vedno dober Slovenec«, da pa
svoje naklonjenosti slovenstvu pri Reitterjevih ni bilo dovoljeno izkazovati.
Na glavni razpravi, 6. septembra 1919, je okrožno sodišče v Celju Jožefa
Sevška spoznalo za nedolžnega po § 259/III k.pr.r. in ga v smislu § 2g k.z.
oprostilo.234
234 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 87, spis Vr VII 763/19.
94
§ 91b srb.k.z. določa kaznivo dejanje zaradi žalitve vladajočega kralja
oziroma kraljevske družine z besedami, podobami ali znaki. Oseba, ki na
kakršenkoli način poskuša nagovoriti sovražnost do kralja ali pa ga uvaja
kot predmet posmeha, je morala biti kaznovana z zaporom od enega do
pet let. Za žalitve ostalih članov je bila predvidena kazen od enega
meseca do dveh let. Z razširitvijo IX. poglavja srbskega kazenskega
zakonika pa je oseba, ki je žalila vladajočega kralja morala odsedeti v
zaporu od treh do deset let. Žalitev ostalih članov kraljevske družine je po
novem predvidevala zapor od enega do pet let. Te kazni ni bilo možno
znižati pod najnižjo mero.235
Franc Dernovšek in Rupert Lichtenegger sta bila obtožena prekrška zoper
vladajočega kralja v smislu § 91b srb.k.z..
17. avgusta 1921 je prišla Ema Gorjup v Dernovškovo pisarno Trboveljske
premogovniške družbe in tam v pričo vseh oseb naznanila smrt kralja
Petra: »Tovariši, naznanjam Vam žalostno vest, da je Njega Veličanstvo,
kralj Peter, umrl.« Dernovšek, je na njene besede reagiral tako, da je
radostno skočil s stola in vzkliknil: » Hvala Bogu, da je umrl.« Medtem je v
njegovo pisarno prišel tudi drugi obtoženec, Rupert Lichtenegger.
Gorjupova je Dernovška ostro oštela, on pa se je branil s tem, da ni mislil
dobesedno, temveč da zaradi smrti kralja tako »Orli« vsaj naj ne bi imeli
naslednjo nedeljo svojega tabora v Trbovljah. Tudi Lichtenegger se je nato
obrnil proti Gorjupovi in ji še enkrat dejal, da ni razumela Dernovška.
Dernovšek se je zagovarjal s tem, da je dejal le besedi »hvala bogu«, da
pa kaj več tudi ni mogel izjaviti, saj naj bi ga Ema prekinila in je bil tako
zmožen šele kasneje pojasniti, da se je razveselil za to, ker naj bi
posledično odpadel orlovski tabor, ki naj bi se vršil 21. avgusta 1921,
katerega se potem obtožencu ne bi bilo potrebno udeležiti. Vendar pa je
priča, Leopold Sadar, pod prisego potrdil besede Eme Gorjup. Le-ta naj bi
Dernovška prekinila šele, ko je izustil vse besede. Izjava Dernovška je bila
tako ovržena.
Tudi izgovor glede orlovskega tabora je bil neveljaven. Priči Ivan Forte in
Franc Urlab, oba člana telovadnega društva »Orel« v Zagorju, sta 235 Ur.l. DVS, 1919, 114/544.
95
razjasnila, da je bil Dernovšek do 8. avgusta 1921 sicer član tega društva,
da pa je bil nato izključen, ker se je 7. avgusta 1921 udeležil veselice
»Sokolov« v Zagorju. Dvoma o tem, da je bil Franc Dernovšek 17. avgusta
1921 že seznanjen s svojo izključenostjo iz orlovskega društva, ni bilo,
tako da so se lahko njegove besede, »Hvala Bogu, da je umrl«, tolmačile
drugače, kot je trdil obtoženec sam. Dogodek 26. avgusta 1921 očitno
ponazarja sovražnost do kralja:
V pisarni je bil tega dne zopet navzoč Leopold Sadar, nato pa je vanjo
prišel še Dernovšek in sicer z zmečkanim listom časopisa, v katerem naj bi
imel zavit kruh. Nekaj časa za tem je obtoženec iz svoje pisarne odšel k
pisalni mizi Lichteneggerja. Dernovšek je iz časopisa »Slovenski
gospodar« izrezal črno obrobljen nekrolog kralja Petra. Oba obtoženca sta
se nato dogovarjala, kam naj bi izrezek prilepili. Dernovšek se je naposled
le odločil, da bo listek prilepil na steno v pisarni, kjer bo služil kot spomin.
Ko je to storil, je začel glasno brati nekrolog. Lichtenegger pa ga je pozval,
da naj bere s presledki, da bo lahko sam med njegovim prebiranjem
izjavljal stavek »Bitt für uns« (prosi za nas). Kljub temu je Dernovšek bral
dalje, Lichteneggerju pa ga je dvakrat tudi uspelo ustaviti, da je lahko
izjavil: »Bitt für uns!« Ko je Dernovšek celoten izrezek prebral, je
Lichtenegger še dodal, kot se za konec spodobi: »Amen!« Dernovšek se
je nato priklonil in odšel v svojo pisarno.
Dernovšek se je glede tega dogodka izgovarjal s tem, da ni imel namena
žaliti pokojnika in je nekrolog obesil na steno, da bi tam ostal kot spomin.
Lichtenegger pa je v zagovoru trdil, da je ravno takrat imel veliko dela in
da se ni oziral na dejanje Dernovška in da Dernovšku nikakor ni rekel, naj
nekrolog bere s presledki. Besede »Bitt für uns« je pač izrekel zaradi
nujnega opravka, besedo »Amen« pa naj bi pristavil, ko ga je Dernovšek
zapustil in odšel iz pisarne.
Pričevanje Leopolda Sadarja si je sodišče razlagalo kot najverjetnejšo plat
zgodbe. Oba obtoženca sta pokazala svoj prezir do vladajočega kralja.
Njuno dejanje je bilo takšne narave, da bi lahko izzvalo sovraštvo. Tako so
bili podani vsi znaki prekrška po § 91b srb.k.z. in krivda obeh je bila
utemeljena.
96
Obtoženca sta bila obsojena po § 91b srb.k.z. uporabo § 260b k.z. z
ozirom na družinske razmere. Franc Dernovšek je dobil kazen dveh let
strogega zapora, poostrenega z enim trdim ležiščem in enim postom vsak
mesec, Rupert Lichtenegger pa je bil obsojen na 18 mesecev strogega
zapora, prav tako poostrenega z enim trdim ležiščem in enim postom vsak
mesec. Pri Dernovšku je sodni dvor za obteževalno smatral ponavljanje,
za oba pa sta kot olajševalni okoliščini obveljali priznanje in dotedanja
neoporečnost. Upoštevana je bila določba v smislu § 266a k.z..236
4.2.2 Kršitve X. poglavja srbskega kazenskega zakonika
Deseto poglavje srbskega kazenskega zakonika obravnava hudodelstva in
prekrške zoper zakon, oblastvo in javni red in obsega §§ 92–104
srb.k.z..237
§ 97 srb.k.z. obsoja osebo, ki nagovarja vojaka ali državljana, naj se ne
ozira na poziv oziroma naj odreče pokornost zapovednikom. Kazen za
takšno dejanje je predvidena z zaporom do leta dni. Tisti, ki pa vojaka
Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zavede, da dezertira oziroma mu
namerno pomaga pri begu, ali pa ga želi zvleči v tujo vojaško službo
oziroma ga dovaja tujemu vojaštvu, se mora kaznovati z zaporom od treh
mesecev do treh let. § 97 srb.k.z. izrecno omenja, da je tudi poskus
takšnega dejanja kazniv.238
23. maja 1922 je Okrožno sodišče v Celju spoznalo za kriva prekrška
zoper zakon, oblastvo in javni red po § 97 srb.k.z. Ivana in Marijo Kramer.
Franc Kramer, sin obtožencev, je decembra 1920 pobegnil orožniški
ovadbi kot vojak »Timoškega art. puka«. Orožništvo je pobeglega uspelo
prijeti šele po več kot letu dni in ga nato oddati vojaštvu.
236 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 93, spis Vr VII 1117/21.
237 Ur.l. DVS, 1919, 114/544.
238 Prav tam.
97
Oba obtoženca sta priznala poizvedujočemu orožniku, da se njun sin
Franc skoraj vsak drug dan vrača domov. Alojzij Zorenč, občinski sluga v
Svetem Petru pod Svetimi gorami, je nekega dne Mariji izročil ukaz
glavarstva, po katerem bi se vsakega begunca moralo izročiti občini ali
orožništvu. Marija, ki je tedaj sedela na hišnem pragu, je Zorenču odvrnila,
naj to sam pove Francu. Ko je uradnik prestopil prag hiše, je zalotil Franca
doma, kako si kuha mleko, medtem pa je Ivan Kramer dejal: »Iščite ga,
ako ga hočete dobiti, jaz ga vam ne bodem izdal!« Tudi druga priča, Alojz
Trampuš, je večkrat v bližini domače hiše videl ubežnika.
Oba obtoženca sta priznala, da je Franc res večkrat prišel domov in si tudi
postregel s hrano. Starša sta argumentirala, da mu tega nista želela
preprečiti iz strahu pred njim. V zagovoru sta tudi navedla, da ga nista
nikoli ovadila, ker je od njihovega doma do občinskega urada ena ura
hoda.
Okrožno sodišče je tako prišlo do sklepa, da sta obtoženca beguncu
dovolila jemati hrano, mu nudila stanovanje in tako pripomogla k
njegovemu begu, kar se je dodatno izkazalo tudi s tem, da ga nista
prijavila občinskemu uradu. Ena ura hoda za sodni dvor ni bil dovolj dober
argument za to, da ni prišlo do prijave.
Kazen je bila odmerjena po § 97 srb.k.z.. Oba obtoženca sta bila tako
obsojena na deset dni zapora, poostrenega s trdima ležiščema in dvema
postoma. Obteževalnega v obsodbi ni bilo ničesar, olajševalno pa
priznanje in sorodstvene razmere. Zaradi olajševalnih okoliščin in
družinskih razmer sta se uporabili določbi § 62 srb.k.z. in § 260b k.z..
Osnovna kazen od treh mesecev do treh let se je tako znatno znižala pod
najmanjšo mero.239
S kaznivim dejanjem zaničevanja in zasmehovanja državnih uredb in
posamičnih uradnikov se spopada § 103 srb.k.z.. Kaznivo dejanje je bilo
storjeno, kadar je nekdo z javnimi trditvami izmišljenih ali popačenih stvari
zaničeval zakonite uredbe in državne uslužbence in jih izpostavljal
sovraštvu oziroma izpodbijal njihovo veljavo. Prav tako je bilo kaznivo
239 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 93, spis Vr VI 1445/21.
98
dejanje po § 103 srb.k.z. storjeno tedaj, kadar je določen sloj prebivalstva
javno nagovarjal na sovraštvo in preziranje nekega drugega sloja. Kazen
za tako dejanje je bila od dvesto do tri tisoč dinarjev oziroma zapor od treh
mesecev do treh let.240
Obtoženka Katarina Pepelnik je 25. maja 1919 na cesti pred gostilno
»Mohr« v Celju, torej javno, pred več ljudmi, vpila: »Naše fante vse
naženejo na fronto in te preklete Srbe tukaj držijo.« S to neresnično
izmišljeno trditvijo je izpostavila sovraštvo in preziranje. Poleg tega je bila
obtožena, da je istega dne brez zadostnih dokazov v Celju pred več vojaki
in civilisti širila lažne govorice, da naj bi prejšnjo noč Srbi pod Jožefovim
hribom posilili neko dekle.
Prvo dejanje, ki naj bi ga obtoženka storila, prekršek po § 103 srb.k.z., je
sama sicer tajila, vendar pa je priča, Blaž Pepelko, potrdil, da je
Pepelnikova resnično izjavila besede, ki bi same po sebi lahko zbudile
preziranje in sovraštvo proti vojnim oblastem, česar bi se obtoženka
morala zavedati. Glede drugega dejanja, prestopka po § 308 k.z., pa se je
obtoženka zagovarjala, da jo je nek vojak svaril pred tem, da naj ne hodi v
vojašnico, ker naj bi srbski vojaki posilili tri deklice. Druga priča, Ivan
Jakop, je pod prisego povedal, da je obtoženka prišla v kavarno in omenila
incident z dekletom, ki naj bi bila žrtev posilstva srbskih vojakov, kar je
imelo za posledico njeno smrt. Četudi bi bilo to res, po mnenju sodišča
obtoženka ni imela pravice verjeti neznanemu vojaku in razširjati govorice,
dokler se te govorice po oblastvenih potrditvah ne bi izkazale za resnične.
V zadevi Pepelnik je bilo obteževalno snidenje prekrška in prestopka in to,
da je bila obtoženka zaradi podobnega dejanja že kaznovana, olajševalno
pa njeno delno priznanje in razburljivost.
Pepelnikova je bila obsojena po § 103 srb.k.z. z globo od 200 do 3000
dinarjev ali pa z zaporom od treh mesecev do treh let. Zaradi
prevladujočih olajševalnih okoliščin je sodni dvor uporabil § 62 srb.k.z. ter
kazen znatno znižal na 14 dni strogega zapora.241
240 Ur.l. DVS, 1919, 114/544.
241 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 87, spis Vr VII 688/19.
99
Kot zelo pogosto kaznivo dejanje se v začetku 20. let 20. stoletja pojavlja
§ 104 srb.k.z.. Omenjeni člen navaja kot kaznivo dejanje žalitev oblasti ali
politične korporacije oziroma uradnika. Imuniteto pred žalitvijo so imeli tudi
državni uradniki, porotniki, izbrani sodniki pri sodnem postopku, priče,
izvedenci in javni uslužbenci.242
Okrožno sodišče v Celju je 4. oktobra 1921 razpravljalo o zadevi zoper
Gašperja Rečnika, ki je bil obtožen prekrška zoper oblastvo in javni red po
§ 104 srb.k.z.. 22. avgusta 1921 je v Slovenskih Konjicah razžalil
službujočega orožnika Josipa Severa z besedami: »Auf Sever, auf orožnik
Sever, zapri me, se nič ne bojim!«
Obtoženec je v soglasju z izpovedjo priče Josipa Severa priznal, da je bil
22. avgusta 1921 pri naboru in da se je precej napil in žalil orožnika že
pred naborom ter da ga je žaljivo izzival tudi po naboru, čeprav ga je
orožnik na žaljivke opozoril. Ker je bilo očitno, da je obtoženec želel
orožnika Severa izzvati in smešiti pred občinstvom, so se smatrale
njegove besede kot žaljive v smislu § 104 srb.k.z. ter je bila krivda tako
utemeljena.
Za sodni dvor je bilo obteževalno ponavljanje žaljivk, olajševalno pa
priznanje, vinjenost ter neoporečnost. Sodišče je z ozirom na družinske
razmere obtoženca uporabilo tudi § 62 srb.k.z. ter § 260b k.z.. Kazen petih
dni zapora, poostrenega z enim postom in enim trdim ležiščem, je bila
tako krivdi primerna. Ker obtoženec kljub rednemu in pravočasno
dostavljenemu vabilu ni prišel k razpravi, je sodišče v smislu § 427 k.pr.r.
sodbo izreklo v odsotnosti obtoženca.243
Kaznovanje
Kazen po § 104 srb.k.z. za žalitev je bil zapor od meseca dni do dveh let,
kadar pa je žalitev obsegala še obrekovanje, se je kazen povečala na
zoper do treh let. V veliko primerih je bila podana možnost izbire zaporne
oziroma denarne kazni.244
242 Ur.l. DVS, 1919, 114/544.
243 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 93, spis Vr VII 1105/21.
244 Ur.l. DVS, 1919, 114/544.
100
27
223
8
39
3 7 7 4 7 4 2 322
51
0
50
100
150
200
250
št. o
bdolž
itev
do 1 T do 2 T do 3 T do 1 M do 2 M 3 do 6 M
trajanje kazni (v tednih in mesecih)
strog zapor zapor ostalo oproščeno
Grafikon 10: Zaporne kazni za prekršek po § 104 srb.k.z. in število oprostitev v letih
1919–1923245
Kaznivo dejanje po § 104 srb.k.z. je predvidevalo zaporno oziroma
denarno kazen. Mnogokrat je imel obsojenec na razpolago obe možnosti.
Grafikon ponuja prikaz eventualnih zapornih kazni za prekršek po § 104
srb.k.z. v letih 1919–1923. Večinoma so prakticirali navaden zapor, je pa
prihajalo tudi do odločb v prid strogega zapora. Za prekršek po § 104
srb.k.z. je bilo skupno 334 obsodb, ki so predvidevale zaporno kazen, od
tega 280 navadnega in 54 strogega zapora. Daleč najpogostejša kazen je
bil zapor do enega tedna – 223 obsodb. Zaporna kazen do dveh tednov je
bila določena 39-krat, medtem ko je bilo obsodb na zaporno kazen, daljšo
od dveh tednov, v zelo majhnem številu – skupno 18. Strog zapor je bil kot
kazen manj pogost in je prav tako največkrat trajal do enega tedna – 27
obsodb. Najdaljša zaporna kazen je bila določena od treh do šest
mesecev, vendar pa se je le-ta skupno pojavila samo petkrat. Od skupno
vseh obdolžitev – 407, je bilo v opazovanih letih 51 oprostilnih izrekov.
245 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22, obtožni seznami Vr 1919–1923.
101
4.3 Kršitev Zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi
Med najbolj pogostimi kršitvami zakonov, izdanih po letu 1918, je bila
kršitev Zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 21. 8. 1921,
št. 95 Ur.l. DVS. V letu 1922 je bilo takšnih kršitev 35, v letu 1923 pa 37;
skupno torej 72.246
11. oktobra 1921 je Okrožno sodišče v Celju sodilo Jerneju Toplaku zaradi
kršitve Zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi. Kaznivo dejanje je
bilo storjeno dne 4. septembra 1921 v »Franclnovi gostilni« v Štorah, kjer
sta se po dvajsetih letih srečala obtoženec in občinski sluga Boštjan
Zavšek. Skupaj sta spila kozarček, nakar se je pričela burna razprava o
boljševikih. Toplak je začel pripovedovati o svoji izkušnji v Rusiji; govoril je
o namenu boljševikov bogatim odvzeti vse in njihovo imetje razdeliti
revnim, prav tako je izjavil, da je kot boljševik pobil toliko ljudi, da jih ne bi
bilo moč spraviti v to gostilno. S tem pa se njegovo navdušenje nad
boljševizmom še ni končalo. Začel je razgrajati z rokami ter nato izjavil, da
je sam popolnoma »rdeč« in da domači ljudje še ne razumejo
boljševiškega duha. Boštjan Zavšek ga je opozoril na kaznivost takšnega
govoričenja, Toplak pa je odvrnil, da se nikogar ne boji, zlasti ne
žandarmerije ter da se ga bojijo pri sodiščih, pri vojakih pa ga kot
boljševika ne marajo. Na tak način je ustno širil komunistično propagando
in nagovarjal ostale, da je potrebno politični in ekonomski red v državi z
nasiljem in terorjem spremeniti.
Toplak se je na sodišču izgovarjal na popolno pijano stanje, ki pa se je na
podlagi izpovedi prič Zavška ter Josipa Francla izkazalo kot neresnično;
obtoženec naj bi bil resnično nekoliko vinjen, vendar pa ne do te mere, da
se ne bi mogel zavedati svojih besed. Da ni šlo za popolno omotičnost je
razvidno tudi iz tega, da je bil Toplak na vsako opazko Zavška takoj
zmožen reagirati.
Obteževalnega sodni dvor ni našel ničesar, kot olajševalna okoliščina pa
se je pojavila vinjenost. Obtoženec je bil obsojen po § II. Zakona o zaščiti
246 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 22, obtožna seznama Vr 1922–1923.
102
javne varnosti in reda v državi, z uporabo § 61 srb.k.z., na tri leta težke
ječe, dopolnjene z enim trdim ležiščem in enim postom enkrat mesečno.247
4.4 Število obdolžitev, prijav, kazenskih primerov in vrste kaznivih
dejanj v letih 1918–1923 Okrožnega sodišča Celje
579
965
14231188
1740
2471
1373
1981
2834
1142
1488
2492
8321037
1556
843
1075
1638
0
500
1000
1500
2000
2500
3000
šte
vilo
1918 1919 1920 1921 1922 1923
leto
obdolžitve kazenski primeri prijave
Grafikon 11: Število obdolžitev, prijav in kazenskih primerov v posamičnih letih 1918–
1923248
Okrožno sodišče Celje je imelo največ dela leta 1920, ko je bilo
obravnavanih največ kazenskih primerov. Nasprotno je bilo v pristojnosti
sodišča najmanj prijavljenih kazenskih deliktov leta 1918, v primerjavi z
letom 1920 kar za 1016 manj. Leta 1920 je bilo tudi največ prijavljenih in
obdolženih oseb. Niz prijave predstavlja skupek vseh osumljencev,
obdolžencev, obtožencev in obsojencev, kar tudi pojasnjuje tako visoke
številke, medtem ko so pod obdolžitve spadali vsi, proti katerim je bila
podana obtožnica predsedujočemu sodišča (gl. str. 39).
247 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatla 93, spis Vr VII 1177/21.
248 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22, obtožni seznami Vr 1918–1923; ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22,
vpisniki Vr 1918–1923.
103
5957
8286
12414
0
2000
4000
6000
8000
10000
12000
14000
štev
ilo
obdolžitve kazenski primeri prijave
obdolžitve kazenski primeri prijave
Grafikon 12: Skupno število vseh obdolžitev, prijav in kazenskih primerov v letih 1918–
1923249
Število prijavljenih kazenskih primerov se s številom prijavljenih oseb ne
ujema, saj se je večkrat zgodilo, da je neko kaznivo dejanje storilo več
ljudi. Iz tega sledi, da je skupno število prijavljenih oseb za vsa
obravnavana leta večje za več kot štiri tisoč v primerjavi s skupnim
številom kazenskih primerov. Skupno je v letih 1918–1923 Okrožno
sodišče Celje obravnavalo 12414 prijav zaradi 8286 kazenskih primerov.
Obtožnica pa je bila vložena 5957-krat.
249 Prav tam.
104
5107
756
940472
hudodelstva prekrški srb.k.z. ostalo
Grafikon 13: Razmerje med številom obdolžitev za različne vrste kaznivih dejanj v letih
1918–1923250
Avstrijski kazenski zakonik je bil najpomembnejši dokument pri kazenskem
postopanju tudi v začetku prve jugoslovanske države, saj je bila velika
večina obdolženih ljudi v kazenskem procesu obravnavana na temelju
določb njegovih členov. Daleč največ je bilo obdolžitev hudodelstev –
5107, določenih po avstrijskem kazenskem zakoniku. Obdolžitev za
prekrške omenjenega zakonika, ki jih je obravnavalo Okrožno sodišče
Celje, je bilo v precej manjšem številu – 756, za kršitve členov srbskega
kazenskega zakonika pa 940. Neopredeljeno skupino sestavljajo novele
Kazenskemu zakonu o hudodelstvih, prekrških in prestopkih ter zakoni,
izdani v času Slovencev pod Kraljevino SHS. Takšnih primerov kazenskih
obdolžitev je bilo v obravnavanih letih 472.
Pogoste kršitve novel avstrijskemu kazenskemu zakoniku so bile kršitve §
32 in § 36 Orožniškega patenta z dne 24. oktobra 1852 (št. 223 drž.z.),
Zakona z dne 27. maja 1885 (št. 134 drž.z.) in § 1 Zakona z dne 24. maja
1885 (št. 89 drž.z.). Najpogostejša kršitev zakonov, izdanih po letu 1918,
pa je bila kršitev Zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 21.
avgusta 1921 (št. 95 Ur.l.), za katero je bilo v letih 1921 in 1922 kar 72
obdolžitev.251
250 ZAC, Okrožno sodišče Celje, škatle 18–22, obtožni seznami Vr 1918–1923.
251 Prav tam.
105
5 SKLEP
Leto 1918 pomeni začetek novega obdobja v zgodovini Slovencev.
Avstrijsko hegemonijo je zamenjala srbska in slovensko ozemlje je odtlej
spadalo v novo državo. Nastala je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Pravila igre so začeli določati Srbi, kot najmogočnejša sila znotraj skupne
države, in Slovenci so se zopet znašli v podrejenem položaju. Težnja
predstavnikov osrednje beograjske vlade je bila centralizacija državnega
ozemlja in nacionalni unitarizem.
Kljub temu da je od prelomnega leta 1918 slovensko ozemlje spadalo v
novo državo, je v začetnih letih njenega obstoja na slovenskih tleh na
kazensko sodnem področju prevladovalo predhodno veljavno avstrijsko
kazensko pravo. To dejstvo zelo dobro prikazujejo statistični podatki,
podani v diplomski nalogi, ki dokazujejo, da se je v kazenskih zadevah v
letih 1918–1923 daleč največkrat uporabljal avstrijski kazenski zakonik iz
leta 1852. Vendar pa sta se centralizacija in unitarizem beograjske vlade
dotaknila tudi pravosodnega sistema pri nas, ki je dejansko predstavljal
enega izmed sredstev za uresničitev obeh omenjenih ciljev.
V prvih letih po združitvi so namreč v novi državi nemudoma začeli
posegati v pravosodje s ciljem poenotenja razdrobljenih pravnih sistemov.
Prvi vidnejši ukrep osrednje beograjske vlade je bila razširitev IX. in X.
poglavja srbskega kazenskega zakonika leta 1919. Kakšen pomen je
imelo to za Slovence? Prvič v zgodovini so se Slovenci seznanili z določili
srbskega kazenskega zakonika. Novi kazenski delikti, sprejeti v
pravosodno prakso, so zahtevali popolno pokornost kralju in vladarski
družini, s čimer je bila poudarjena vloga monarhije. Vse pomembnejšo
vlogo so začeli dobivati tudi uradniki, ki so skrbeli za red in mir, saj so le-ti
predstavljali steber doseganja poslušnosti in spoštovanja avtoritarnega
režima Karadjordjevićev.
106
Z določbami srbskega kazenskega zakonika je našel srbski jezik pot v
slovensko pravno terminologijo. Nova izraza »robija« in »zatočenje« že s
svojim prizvokom nakazujeta krutejšo stran tega zakonika. Z uvajanjem
srbskih izrazov so Slovenci posredno prišli v stik s srbsko kulturo,
nekdanja Kraljevina Srbija pa težnjo po prevladi tako ni izražala več le pri
svojih sosednjih narodih.
Z razširitvijo uvodnih pravil in prvega dela srbskega kazenskega zakonika
leta 1921 se je pravosodna praksa na slovenskem ozemlju seznanila še z
nekaterimi novimi določbami. Vidovdanska ustava iz leta 1921 je v tej
smeri pomenila korak dalje. Izmed zakonov, izdanih v prvih letih nove
države, je najbolj izstopal Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi iz
leta 1921, ki je imel namen izničiti komunistična stremljenja in s tem
poskrbeti za neomajnost kraljevine. Komunistični internacionalizem je bil
namreč v nasprotju s politiko nacionalnega unitarizma, ki ga je izvajalo
osrednje ministrstvo v Beogradu. Vse preteče sovražnike je bilo potrebno
spraviti s poti, še preden bi monarhiji lahko zadali usoden udarec.
S posegi beograjske vlade na pravno sfero nove jugoslovanske države sta
na ozemlju Slovencev začela veljati dva kazenska zakonika. Avstrijska
preteklost in tedaj še neznana jugoslovanska prihodnost sta se združili v
povojno sedanjost, mešanico obeh pravnih sistemov. Ugotovljeno je, da
se položaj za Slovence s prehodom v novo državo ni bistveno spremenil.
Slovenci še vedno niso dobili svoje pravotvornosti, saj so se ponovno
znašli pod tujim pravom.
Obravnavani primeri kazenskih deliktov ilustrirajo življenje in trende
tedanje družbe. Kazenski spisi ponujajo dobro možnost vpogleda v
majhnega moža izpred 90 let. Človek, ki je živel ob koncu prvega
desetletja in na začetku dvajsetih let 20. stoletja, ni imel veliko in tudi ni
mogel veliko izgubiti. Mnogi so živeli v skladu z načelom, ki pravi, da se
živi od danes do jutri. Kot tipični pokazatelj te trditve je lahko razumljena
visoka stopnja alkoholiziranosti, ki je bila po eni strani odsev socialnih
tegob in beg pred resničnostjo, po drugi strani pa je z lahkoto prebudila
107
prvinske nagone in bila mnogokrat razlog za kazniva dejanja, ki sicer ne bi
bila storjena.
Pri obravnavi kazenskih spisov je možno ugotoviti, da so zakonsko
določene kazni za kazniva dejanja v praksi le redko upoštevali. Dejanske
kazni, podane s strani sodišč, so bile večinoma znatno nižje. Sodišča so
se namreč vedno znova posluževala določb, ki so predvidevale znižanje
kazni, tako da je za določeno kaznivo dejanje le redko obveljala kazen, ki
so jo predvidevali členi obeh veljavnih zakonikov. V tem pogledu je
precejšnjo vlogo imelo tudi upoštevanje olajševalnih okoliščin.
Iz podane statistične obdelave je ugotovljeno število obdolžitev za
najpogosteje storjena kazniva dejanja v prvih petih letih obstoja Kraljevine
SHS. Največkrat se je pojavilo kaznivo dejanje tatvine, zelo pogosto pa
tudi težka telesna poškodba, udeležba pri ropu in poneverbi ter goljufija.
Po letu 1919 se pojavljajo še kazniva dejanja, ki jih je predvideval srbski
kazenski zakonik; najpogostejše so bile obtožnice zoper kršitelje § 104
srb.k.z.. Grafični prikazi določenih kazni za najpogostejša kazniva dejanja
prikazujejo, kakšne kazni so bile za določeno kaznivo dejanje prakticirane
s strani celjskega okrožnega sodišča in kako dolgo so le-te trajale.
Ugotovljeno je, da so bila določila zakonskih členov le redko uporabljena
in da so bile kazni znatno nižje, kot je bilo določeno v avstrijskem oziroma
srbskem kazenskem zakoniku.
Potrebno je omeniti izrazito veliko število težjih kaznivih dejanj, kakršna
sta bila na primer uboj in umor. Razlog je potrebno iskati v globalno
težavnem času po letu 1918. Življenje v prvih povojnih letih Slovencem ni
bilo prizaneseno. Slabe socialne razmere in človeška brezupnost v boljšo
prihodnost sta bila zagotovo poglaviten razlog, da se je v obravnavanih
letih pojavljalo veliko grozljivih deliktov, ki so se mnogokrat končali s
smrtjo.
108
Vpogled v kazenski spis prikazuje včasih humoristično, spet drugič
srhljivo, a vedno zanimivo resničnost nekega drugega obdobja, mnogokrat
popolnoma tujega sodobnemu človeku.
109
VIRI IN LITERATURA
• Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918–1921, Znanstveno in
publicistično središče, Ljubljana 1992.
• Feliks J. Bister, Anton Korošec, državnozborski poslanec na
Dunaju, Slovenska matica, Ljubljana 1992.
• Lovro Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata do ustave, Slovenci
1918–1928, Leonova družba, Ljubljana 1928, str. 373–388.
• Metka Bukošek, Pravosodni organi, Vodnik po fondih
Zgodovinskega arhiva v Celju, Zgodovinski arhiv, Celje 1997, str.
171–230.
• Metka Bukošek, Fond Okrožnega sodišča v Celju 1850–1941,
Arhivi, 2006, št. 1, str. 77–98.
• Metod Dolenc, K vprašanju izenačenja kazenskih zakonov za celo
ozemlje kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Slovenski pravnik,
december 1920, št. 9–12, str. 264–279.
• Metod Dolenc, Kazenskopravno zakonodajstvo po prevratu in
Slovenci, Slovenski pravnik, avgust 1921, št. 5–8, str. 114–127.
• Metod Dolenc in Aleksander Maklecov, Sistem celokupnega
kazenskega prava kraljevine Jugoslavije, Tiskovna zadruga,
Ljubljana 1934.
• Ivan Jakič, Celjska grofija, pridobljeno 22. 9. 2008, iz
http://www.gradovi.jesenice.net/celje3.html.
• Ivan Kavčnik, Nujnost ustanovitve kasacijskega sodišča, Slovenski
narod, 3. 8. 1921, št. 171, str. 1.
• Kazenski spisi v Zgodovinskem arhivu Celje (1918–1923), Fond:
Okrožno sodišče Celje, ZAC 609, škatle 85–96.
• Kazenski vpisniki »Vr« v Zgodovinskem arhivu Celje (1918–1923),
Fond: Okrožno sodišče Celje, ZAC 609, škatle 18–22.
• Jelka Melik, Kazensko sodstvo na Slovenskem: 1919–1929, Arhiv
Republike Slovenije, Ljubljana 1994.
110
• Jelka Melik, Delovanje kazenskih sodišč od 18. stoletja dalje, Pravo
– Zgodovina – Arhivi I., Arhiv republike Slovenije, Ljubljana 2000,
str. 37–44.
• Jelka Melik, Organizacija rednih sodišč v prvi Jugoslaviji, Pravo –
Zgodovina – Arhivi I., Arhiv republike Slovenije, Ljubljana 2000, str.
173–183.
• Naredba ministrstva za pravosodje, št. 8000, ki razširja veljavo IX.
in X. Poglavja kazenskega zakonika za Kraljevino Srbijo na vse
področje kraljestva SHS (545), Ur.l. DVS, 1919, št. 114, str. 401.
• Dragan K. Nikolić, Krivični zakonik kneževine Srbije iz 1860.
godine, doktorska disertacija, Univerzitet u Beogradu, Beograd
1989.
• Obtožni seznami »Vr« v Zgodovinskem arhivu Celje (1918–1923),
Fond: Okrožno sodišče Celje, ZAC 609, škatle 18–22.
• Oesterreichische Gesetzeskunde, Verlag der Patriotischen
Volksbuchhandlung, Wien 1913.
• Emica Ogrizek, Sodstvo v letih 1848–1918, Pravo – Zgodovina –
Arhivi I., Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2000
• Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, Kulturna skupnost Celje,
Celje 1974, str. 139–172.
• Osnovna načela uradniškega zakona odobrena in sprejeta,
Slovenski narod, 5. 7. 1923, št. 150, str. 2.
• Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918, Modrijan,
Ljubljana 1998.
• Jurij Perovšek, Celje in politične razmere v jugoslovanski državi v
letih 1918–1941, Iz zgodovine Celja 1918–1941, Muzej novejše
zgodovine, Celje 2001, str. 5–48.
• Leonid Pitamic, Ustava in zakon, Slovenski pravnik, junij 1922, št.
1–4., str. 1–18.
• Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo,
Slovenska matica, Ljubljana 1971.
• Razglas osrednje vlade o zunanji obliki uradnih spisov, Ur.l. DVS,
1921, št. 36, str. 194.
111
• Bogdan Sajovic, Od male Srbije do velike Jugoslavije, Karantanija,
Ljubljana 2006.
• Milan Škerlj, Pravosodje v Sloveniji po zedinjenju, Slovenci v
desetletju 1918–1928, Leonova Družba, Ljubljana 1928, str. 388–
423.
• Ukaz s katerim se zakonska veljava devetega in desetega poglavja
»Kriminalnega (kazenskega) zakonika za kraljevino Srbijo« razširi
na vse področje kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev (544), Ur.l.
DVS, 1919, št. 114, str. 399–401.
• Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Oddelek II.–
Osnovne državljanske pravice in dolžnosti, Slovenski narod, 7. 7.
1921, št. 149, str. 3–4.
• Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica,
Ljubljana 1996.
• Sergij Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Cankarjeva
založba, Ljubljana 1996.
• Sergij Vilfan, Uvod v pravno zgodovino, Uradni list Republike
Slovenije, Ljubljana 2002.
• Peter Vodopivec, Prva svetovna vojna v zgodovini 20. stoletja,
Velika vojna in Slovenci, Slovenska matica, Ljubljana 2005, str. 7–
15.
• Zakon za zaščito države sprejet v skupščini, Slovenski narod, 3. 8.
1921, št. 171, str. 1.