11. septembra 2008 »Ni tež ko dela ti, boli LJUDJE 15 Karl ... · »Ni tež ko dela ti, boli pa...
1
Zaleščanski portreti 2 9 Čretnikov Ivan se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja iz rodnega Sela pri Velenju odšel učit poklica v Šentjur pri Celju. Postal je izdelo- valec mlinsko poljedelskih strojev, in namesto da bi se vrnil v domači kraj, se je v Šentjurju poročil s šivi- ljo Rančigajevo Ančko. Da sta bila oba pridna po naravi, dokazujejo Ivanka, Ivanček, Franci, Martin, Tonči in Karl, ki so se rodili v slabih petnajstih letih. Še Jožeka so imeli, pa je čisto majhen umrl. Karl, ki je bil najmlajši, je prišel na svet 3. avgusta leta 1944, tako da so ga varo - vali kar starejši bratje in sestre. Oče in mati sta imela vsak svojo skrom- no obrt, a šestero lačnih ust in bosih nog je zahtevalo svoje. Žive- li so v najetem stanovanju na zgornjem trgu v Šentjurju, in da bi se laž je pre bi ja li, so ime - li v najemu konec zemlje. Že kot majhen poba je Karl, takrat so ga klicali Dragec, razbijal grude na neskončno dolgih njivah in verjetno takrat tudi dobil odpor do tovrstnega mučenja svojega telesa. Drugače pa je bil nagajiv in stakljiv fantič in prav zato so mu starejši v družini rade volje primazali kakšno okoli ušes. Tudi oče, ki je bil sicer dobre in blage narave, ga je pošteno prebu- tal, če se je s prijatelji preveč podil po Šentjurju, ravno takrat, ko je bilo delo na njivi. Že tako ali tako so komaj shajali, ko so očetu leta 1948 nacionalizirali nje- govo obrtno delavnico, stroje so odpeljali drugam in iz tega je nasta- la Tovarna poljedelskih strojev in kasneje Alpos. Očeta so za enajst mesecev celo zaprli in takrat so še bolj priskočili na pomoč dobri sosed- je in sorodniki. Po povratku iz zapo- ra je oče celo nekaj časa delal v novem obratu, na »svojih« strojih, pa ni šlo, bolečina je bila prehuda. Potem je bil doma in vsako leto izde- lal za okoliške kmete nekaj strojev. Več navdušenja kot za šolo je Karl pokazal za potepanje s trškimi otro- ki, rabutanje sadja, skrivanje, san- kanje … neznanski vir užitkov je bila nekdanja hiša znanih skladateljev Ipavcev, kjer je takrat z mamo že živel prijatelj Jože Čurčič. Bila je natrpana s starimi, zanimivimi ura- mi, ki so v polmraku hodnika sku- paj s starim oklepom delovale na otroke kar strašljivo. Karl je že kot otrok rad odkrito povedal, kaj si misli o kakšni stvari, pa se mu je to kdaj maščevalo tudi v šoli – a vendar, vseh osem let osnovne šole je bil prav dober, še vedenje je imel prav dobro … Drob- nemu bosonogemu fantiču, takrat v tretjem razredu je tehtal vsega devetnajst kilogramov, je bila všeč Črešnarjeva Marta, ki je bila prava pupika v modri kiklci, beli bluzici in z belo pentljo v laseh. Oče ga je, nekajkrat z biciklom, kasneje tudi z vlakom, peljal na obisk v Vele nje k sorod ni kom, same - ga pa so ga proti koncu osnovne šole in še v srednji šoli poslali z vla- kom v Zagreb ali Beograd, kjer je preživljal krasne počitnice in se navadil samostojnosti. Želel si je postati zobotehnik in jo je sam mahnil na sprejemne izpi- te v Ljubljano. Izpit je sicer opravil, a so jih od dvestopetdesetih kandi- datov sprejeli samo trideset. Ker je sprejemni izpit veljal tudi za druge šole, je kar sam stopil do gostinske šole in so ga sprejeli. Toda sestra, pri kateri je bil takrat v Ljubljani, ga je prepričala, da se je raje vpisal v šolo za sanitarne tehnike. Stanoval je v internatu, za šolo je bil dovolj skrben, da ni imel težav. S sošolci se niso kaj dosti ukvarjali s kulturo, bolj s športom. Ker so bili v razredu sami fantje, so se družili z laborantkami iz sosednjega razre- da, organizirali zabave in plese. V tankih špičakih je sredi zime skoraj primrznil na tla, ko je pospremil domov »svojo ljubezen« in sta se na ulici »zaklepetala« skoraj do jutra … Karl je v drugem letniku uspel dobiti štipendi jo na Okrajnem ljud- skem odboru v Celju, ko pa so ta odbor ukinili, so štipendiste razde- lili po občinah. In naključje, Karl, sin Čretnikovega Ivana s Sela pri Vele- nju, je bil dodeljen novoustanovlje- ni občini Velenje! Tako se je v Vele- nje, v svojo prvo službo leta 1963, vrnil ud Čretnikove družine. Naključje? Karl je prvi dan službe kot sanitarni inšpektor nastopil 15. julija 1963 – prvi dan, ko je velenj- ska občina začela delati v Velenju. Še eno naključje? In po naključju je že nekaj tednov kasneje šel mimo kulturnega doma, kjer je na stopni- cah ravno sedela druščina, med katero je prepoznal le Vodlanovo Maco. Menda so ravno vpisovali nove člane v gledališče in so prepri- čali tudi njega, ki mu gledališče ni bilo tuje, saj je bil njegov oče tajnik in blagajnik prosvetnega društva v Šentjurju, mama pa navdušena igral- ka. Gledališču se je tisti dan zave- zal za vse življenje. S soigralci se niso družili samo na odru, ampak tudi v prostem času. Bile so tudi ljubezni in tudi kakšen par. Prvo vlogo je Karl odigral v Desetem bratu, v naslednji je bil Romeo v Romeu in Juliji … Ko je leta 1964 v Ljubljani redno vpisal prvi letnik pravkar ustanovljene Višje šole za zdravstvo, se je še ved- no vozil na vaje Celjskih grofov v Velenje. Študentski leti v Ljubljani sta, ob štipendiji, hitro minili ob štu- diju in posedanju v baru Nebotič- nika ali v Slonu. Karl Čretnik je bil priden študent in postal prvi diplo- mant omenjene šole. V službo se je vrnil natanko tri leta po tem, ko je na občino vstopil prvič. Toda tovariš Per, referent za nabornike na občini, ga je že sep- tembra poslal služit domo vini v dalj- njo Sremsko Mitrovico, kjer je bil prve mesece na lastno željo čisto navaden vojak, potem pa so ga pre- mestili v Subotico, kjer je v skupini z drugimi dvajsetimi vojaki skrbel za oficirski kader. Nič slabega mu ni bilo, sploh pa je njegovo načelo, da se je potrebno z zadevami, na kate- re ne moreš vplivati, pač sprijazni- ti ter si položaj čimbolj olajšati. 11. septembra 1967 se je iz vojske vrnil v garsonjero na Prešernovo, v službo na občino in v »svoje« gleda- lišče. Garsonjera je bila stalna »baza« gledališčnikov. Kot inšpektor je bil natančen in zahteven, seveda se je kdaj zgodilo, da je v Kolodvorski restavraciji dobil večji kos pečenke, pa pri Kozlevčarju zrezek »od zadaj«, a to na delo ni vplivalo. Z učiteljico Miro iz znane škalske družine Klančnik (Herma, Mira, Milena) sta se sicer že poznala pred študijem, Mira se je pridružila gle- dališčnikom šele leta 1968 - ravno takrat so igrali igro Srečni dnevi, ki so se Miri in Karlu spremenili v dol- ga, srečna leta … Poročila sta se 30. avgusta leta 1969, nekaj let so v slo- gi živeli pri Klančnikovih v Škalah, potem pa so se leta 1973 pre- selili nad »Sodobno opremo« - takrat so bili že štiričlanska družina z živahnima sinovo- ma Mitjem in Vasjo. Mira je učila najprej v Pesju, potem na šoli Gustava Šiliha. Zim- ske počitnice so preživljali na smučanju, poletne na morju. In vedno znova so se vračali v Škale, kjer so se tudi po mamini smrti in ob gosto- ljubju Milene in Mirana še vedno dobivali njeni otroci in njih otroci. Z Miro sta sicer že imela parcelo, pa se za gradnjo hiše nista mogla odločiti. Karlu enostavno nikoli ni bilo za tovrstno zapravljanje časa, pa tudi Mira je imela podoben odnos do materialnih dobrin. Sreča je , če nisi nesrečen! Leta 1971 je Karla na Rudnik lig- nita zvabilo v službo delovno mes- to zdravstvene preventive in boljša plača. Tako je do upokojitve leta 2006 skrbel za zdravstveno preven- tivo z vidika varstva pri delu. Z natančnostjo je dosegel marsikak- šen uspeh na svojem področju, med prvimi so uvedli zdravstvene ocene delovnih mest, vzpostavili dober sis- tem zdravstvenih pregledov. Ob delovnem mestu je bil seveda član samoupravnih organov podjetja, predsednik sindikata, pa delegat kul- turne in zdravstvene skupnosti … V 45 letih pri gledališču je bil igra- lec, režiser, pa tudi predsednik in programski vodja. Odigral je okoli trideset vlog, režiral 10 predstav, sodeloval na številnih proslavah …Vitrine mu krasi Linhartova znač- ka, Kajuho va nagrada, Napotniko- vo priznanje. Bili so trenutki, ko bi vse najraje obesil na klin, pa ni šlo - duh odra ga je vedno premamil. Mira je šla v pokoj leta 1999, takrat sta začela hoditi na izlete po evropskih prestolnicah. Na svet sta privekala vnukinja Pia in vnuk Leo. Bilo je lepo, prelepo. Avgusta pred dvema letoma, nekaj dni po Karlo- vi upokojitvi, je Mira izvedela za diagnozo … Hrabro se je borila več kot leto dni, pa ni uspela – »srečni dnevi« so se končali. Karl si je pokoj predstavljal drugače, toda usoda se je kruto poigrala. Iz svoje aktivne dobe je obdržal gledališče, še vedno igra tenis, tudi pri Klančnikovih se še redno dobivajo. Sinova Mitja in Vasja sta blizu, Vasjinih otrok Pie in Lea se dedi vedno zno va razvese- li, ti mu dajejo energijo … skratka svet se vrti dalje … Karlu je bila, tako kot vsem ob rojstvu, dodeljena edin- stvena vloga v največjem gledališču na svetu in zdaj se pač mora potru- diti, da jo bo kčim bolj pošteno spe- ljal do konca. Vlado Vrbič Karl Čretnik
Transcript of 11. septembra 2008 »Ni tež ko dela ti, boli LJUDJE 15 Karl ... · »Ni tež ko dela ti, boli pa...
-
Naš čas, 11. 9. 2008, bar ve: CMYK, stran 15
1511. septembra 2008 LJUDJE
Tat ja na Pod gor šek
Tako kot mar si kdo tudi pri Uše -no vih v Lož ni ci vsak dan pogle du -je jo v nebo in »pre ver ja jo«, kakomuhas to bo ta dan vre me. Raz um -lji vo, ko pa je potreb ne kar nekajkrme za pri re jo v tem tre nut ku 34pitan cev. Za name ček ima jo veči -no trav na tih povr šin v bre go vih,kjer s hri bov sko kosil ni co še lah konekaj male ga nare diš, »... sicer paso še ved no glav no orod je roke ozi -ro ma kosa in grab lje,« je v uvo du vpogo vor dejal gospo dar Danilo inglas no raz miš ljal o današ njih časihza kme to va nje, pri čemer se mu jepri dru ži la tudi gos po di nja Andreja.Oba meni ta, da kme to va ti danesne bi bilo tež ko zara di obi li ce dela,
ampak zara di muhas te ga vre me -na, tež ke ga tere na, žuli jo jih cene.Nabav na cena pitan cev je viso ka,odkup na pa niz ka. Ker v Šaleš kidoli ni pre vla du je mleč na pro iz vod -nja, je pre skro mna izbi ra mes nihtipov telet. » Tudi samo kme to va njeje zah tev no. Potreb ne ga je ved noveč zna nja, dela s papir ji je pre več,delov no silo za tak šen teren, kotje naš, pa je zelo tež ko dobi ti. Je
pa spod bud no, da s pro da jo pitan -cev nima mo težav.« Na vpra ša nje,ali bi se potem ta kem zno va odlo čilza kme to va nje, če bi bil pred odlo -čit vi jo, se je Dani lo pre šer no nas -meh nil in odgo vo ril: »Tež ko vpra ša -nje. O tem nisem niko li raz miš ljal.Mis lim pa, da bi se zno va odlo čil.V konč ni fazi si sam svoj gospo -dar. Nimam rad, če mi kdo »diri gi -ra«, če pri tem seve da odmis limvre me.«
Za pri re jo pitan cev sta se odlo -či la že Dani lo va star ša. Do leta1994 je bila na kme ti ji glav na dejav -nost pro iz vod nja hme lja. Nas to pi -le so suše, v hri bih nama kal ni sis -te mi niso bili učin ko vi ti, za name -ček so moč no pad le cene zele ne gazla ta. Ko so se odlo ča li o tem, ali
v hlev pitan ce ali kra ve molz ni ce,so se odlo či li za prvo. Tudi zara dihle va, ki je bil pri mer nej ši za tovrst -no pro iz vod njo. Za zdaj bodo karosta li pri njej. Kaj ti za pre us me ri -tev v mleč no pro iz vod njo bi bilapotreb na pre ve li ka vla ga nja.
Če bi Andre ja in Dani lo ime lamož nost ter pri lož nost odlo ča ti očem v kme tij stvu, bi naj prej poe -no sta vi la zade ve pri »papir na tem
delu kme to va nja«. Poli ti ka se, ponju nem mne nju, pre več meša vdejav nost. Ker pa se že, bi bilo prav,če bi bili kmet je, ki ima jo polja,trav ni ke v hri bo vi tih pre de lih in jihskrb no obde lu je jo, za to boljenagra je ni od tis tih, ki kme tu je jo vrav ni ni. » Za obde lo va nje naobmoč jih z ome je ni mi dejav ni kibi mora le biti spod bu de višje.«
Načr ti? O, kar dos ti jih je, stadeja la v en glas, kaj od tega bo»rata lo«, pa … rada bi neko li koposo do bi la pro iz vod njo, obno vi lagospo dar ski objekt, raz ši ri la hlev,vanj dala še kašen rep več. Na 12hek tar jih veli kih last nih obde lo val -nih povr ši nah, na 4 hek tar jih naje -tih zem lji ščih ter na 10 hek tar jihgozd nih povr šin jima poma ga ta pri
delu hči Sabi na in sin Blaž. Bos tanada lje va la nju no delo? Sabi na jeodloč no odki ma la z gla vo, sred nje -šo lec Blaž pa men da ima voljo.»Kaj se bo zgo di lo, pa ne more -mo napo ve da ti. Sili li ne bomo niko -gar. Upa mo pa, da bomo ime li nakme ti ji svo je ga nasled ni ka,« sta šedeja la Uše no va.
�
»Ni tež ko dela ti, bolipa pla či lo«Pri Uše no vih v Lož ni ci so kljub meha ni za ci ji še ved no »glav ni« roke,kosa in grab lje – Cene naba ve telet viso ke, odkup ne cene mesa niz ke
Uše no vi
Zale ščan ski por tre ti2 9
Čret ni kov Ivan se je v dvaj se tihletih prejš nje ga sto let ja iz rod ne gaSela pri Vele nju odšel učit pokli ca vŠent jur pri Celju. Pos tal je izde lo -va lec mlin sko polje del skih stro jev,in names to da bi se vrnil v doma čikraj, se je v Šent jur ju poro čil s šivi -ljo Ran či ga je vo Ančko. Da sta bilaoba pri dna po nara vi, doka zu je joIvan ka, Ivan ček, Fran ci, Mar tin,Ton či in Karl, ki so se rodi li v sla bihpet naj stih letih. Še Jože ka so ime li,pa je čis to maj hen umrl. Karl, ki jebil naj mlaj ši, je pri šel na svet 3.avgus ta leta 1944, tako da so ga varo -va li kar sta rej ši brat je in ses tre. Očein mati sta ime la vsak svo jo skrom-no obrt, a šes te ro lač nih ust in bosihnog je zah te va lo svo je. Žive -li so v naje tem sta no va nju nazgor njem trgu v Šent jur ju, inda bi se laž je pre bi ja li, so ime -li v naje mu konec zem lje. Žekot maj hen poba je Karl,takrat so ga kli ca li Dra gec,raz bi jal gru de na nes konč nodol gih nji vah in ver jet notakrat tudi dobil odpor dotovrst ne ga muče nja svo je gatele sa. Dru ga če pa je bilnagajiv in sta kljiv fan tič inprav zato so mu sta rej ši vdru ži ni rade volje pri ma za likak šno oko li ušes. Tudi oče,ki je bil sicer dob re in bla genara ve, ga je pošte no pre bu -tal, če se je s pri ja te lji pre večpodil po Šent jur ju, rav notakrat, ko je bilo delo na nji vi. Žetako ali tako so komaj sha ja li, ko sooče tu leta 1948 naci o na li zi ra li nje-go vo obrt no delav ni co, stro je soodpe lja li dru gam in iz tega je nasta-la Tovar na polje del skih stro jev inkas ne je Alpos. Oče ta so za enajstmese cev celo zapr li in takrat so šebolj pri sko či li na pomoč dob ri sosed-je in sorod ni ki. Po povrat ku iz zapo-ra je oče celo nekaj časa delal vnovem obra tu, na »svo jih« stro jih,pa ni šlo, bole či na je bila pre hu da.Potem je bil doma in vsa ko leto izde-lal za oko liš ke kme te nekaj stro jev.Več nav du še nja kot za šolo je Karlpoka zal za pote pa nje s trški mi otro-ki, rabu ta nje sad ja, skri va nje, san -ka nje … neznan ski vir užit kov je bilanek da nja hiša zna nih skla da te ljevIpav cev, kjer je takrat z mamo žeživel pri ja telj Jože Čur čič. Bila jenatr pa na s sta ri mi, zani mi vi mi ura-mi, ki so v pol mra ku hod ni ka sku-paj s sta rim okle pom delo va le naotro ke kar straš lji vo.
Karl je že kot otrok rad odkri topove dal, kaj si mis li o kak šni stva ri,pa se mu je to kdaj mašče va lo tudiv šoli – a ven dar, vseh osem letosnov ne šole je bil prav dober, ševede nje je imel prav dobro … Drob-ne mu boso no ge mu fan ti ču, takratv tret jem raz re du je teh tal vse gadevet najst kilo gra mov, je bila všečČreš nar je va Mar ta, ki je bila pra vapupi ka v mod ri kikl ci, beli blu zi ciin z belo pen tljo v laseh.
Oče ga je, nekaj krat z bici klom,kas ne je tudi z vla kom, peljal naobisk v Vele nje k sorod ni kom, same -ga pa so ga pro ti kon cu osnov nešole in še v sred nji šoli posla li z vla -kom v Zagreb ali Beo grad, kjer jepre živ ljal kras ne počit ni ce in senava dil samo stoj nos ti.
Želel si je pos ta ti zobo teh nik injo je sam mahnil na spre jem ne izpi -te v Ljub lja no. Izpit je sicer opra vil,a so jih od dves to pet de se tih kan di -da tov spre je li samo tri de set. Ker jespre jem ni izpit veljal tudi za dru gešole, je kar sam sto pil do gostin ske
šole in so ga spre je li. Toda ses tra,pri kate ri je bil takrat v Ljub lja ni,ga je pre pri ča la, da se je raje vpi salv šolo za sani tar ne teh ni ke.
Sta no val je v inter na tu, za šolo jebil dovo lj skrben, da ni imel težav.S sošol ci se niso kaj dos ti ukvar ja lis kul tu ro, bolj s špor tom. Ker so biliv raz re du sami fant je, so se dru ži liz labo rant ka mi iz sosed nje ga raz re-da, orga ni zi ra li zaba ve in ple se. Vtan kih špi ča kih je sre di zime sko rajpri mrz nil na tla, ko je pospre mildomov »svo jo lju be zen« in sta se nauli ci »zakle pe ta la« sko raj do jut ra… Karl je v dru gem let ni ku uspeldobi ti šti pen di jo na Okraj nem ljud -skem odbo ru v Celju, ko pa so ta
odbor uki ni li, so šti pen dis te raz de -li li po obči nah. In naključ je, Karl, sinČret ni ko ve ga Iva na s Sela pri Vele -nju, je bil dode ljen novou sta nov lje -ni obči ni Vele nje! Tako se je v Vele -nje, v svo jo prvo služ bo leta 1963,vrnil ud Čret ni ko ve dru ži ne.Naključ je? Karl je prvi dan služ bekot sani tar ni inšpek tor nas to pil 15.juli ja 1963 – prvi dan, ko je velenj -ska obči na zače la dela ti v Vele nju.Še eno naključ je? In po naključ ju ježe nekaj ted nov kas ne je šel mimokul tur ne ga doma, kjer je na stop ni -cah rav no sede la dru šči na, medkate ro je pre po znal le Vod la no voMaco. Men da so rav no vpi so va linove čla ne v gle da li šče in so pre pri -ča li tudi nje ga, ki mu gle da li šče nibilo tuje, saj je bil nje gov oče taj nikin bla ga jnik pro svet ne ga druš tva vŠent jur ju, mama pa nav du še na igral-ka. Gle da li šču se je tis ti dan zave -zal za vse življe nje.
S soi gral ci se niso dru ži li samo naodru, ampak tudi v pro stem času.Bile so tudi lju bez ni in tudi kak šenpar. Prvo vlo go je Karl odigral vDese tem bra tu, v nasled nji je bilRome o v Rome u in Juli ji … Ko jeleta 1964 v Ljub lja ni red no vpi salprvi let nik prav kar usta nov lje neVišje šole za zdrav stvo, se je še ved-no vozil na vaje Celj skih gro fov vVele nje. Štu dent ski leti v Ljub lja nista, ob šti pen di ji, hit ro mini li ob štu -di ju in pose da nju v baru Nebo tič -ni ka ali v Slo nu. Karl Čret nik je bilpri den štu dent in pos tal prvi diplo-mant ome nje ne šole.
V služ bo se je vrnil natan ko trileta po tem, ko je na obči no vsto pilprvič. Toda tova riš Per, refe rent zanabor ni ke na obči ni, ga je že sep-tem bra poslal slu žit domo vi ni v dalj -njo Srem sko Mit ro vi co, kjer je bilprve mese ce na last no željo čis tonava den vojak, potem pa so ga pre-me sti li v Subo ti co, kjer je v sku pi niz dru gi mi dvaj se ti mi voja ki skrbelza ofi ci r ski kader. Nič sla be ga mu nibilo, sploh pa je nje go vo nače lo, dase je potreb no z zade va mi, na kate -
re ne moreš vpli va ti, pač spri jaz ni -ti ter si polo žaj čim bolj olaj ša ti.
11. sep tem bra 1967 se je iz voj skevrnil v gar so nje ro na Pre šer no vo, vsluž bo na obči no in v »svo je« gle da -li šče. Gar so nje ra je bila stal na » baza« gle da lišč ni kov. Kot inšpek torje bil natan čen in zah te ven, seve da seje kdaj zgo di lo, da je v Kolod vor skires tav ra ci ji dobil več ji kos pečen ke,pa pri Koz lev čar ju zre zek » od zadaj«,a to na delo ni vpli va lo.
Z uči te lji co Miro iz zna ne škal skedru ži ne Klan čnik (Her ma, Mira,Mile na) sta se sicer že pozna la predštu di jem, Mira se je pri dru ži la gle -da lišč ni kom šele leta 1968 - rav notakrat so igra li igro Sreč ni dne vi, kiso se Miri in Kar lu spre me ni li v dol-ga, sreč na leta … Poro či la sta se 30.avgus ta leta 1969, nekaj let so v slo-gi žive li pri Klan čni ko vih v Ška lah,
potem pa so se leta 1973 pre-se li li nad »Sodob no opre mo«- takrat so bili že šti ri član skadru ži na z živah ni ma sino vo -ma Mit jem in Vas jo. Mira jeuči la naj prej v Pesju, potemna šoli Gus ta va Šili ha. Zim -ske počit ni ce so pre živ lja li nasmu ča nju, polet ne na mor ju.In ved no zno va so se vra ča liv Ška le, kjer so se tudi pomami ni smr ti in ob gosto -ljub ju Mile ne in Mira na ševed no dobi va li nje ni otro ciin njih otro ci. Z Miro sta sicerže ime la par ce lo, pa se zagrad njo hiše nis ta moglaodlo či ti. Kar lu eno stav noniko li ni bilo za tovrst nozaprav lja nje časa, pa tudi
Mira je ime la podo ben odnos domate ri al nih dob rin. Sre ča je , če nisinesre čen!
Leta 1971 je Kar la na Rud nik lig-ni ta zva bi lo v služ bo delov no mes -to zdrav stve ne pre ven ti ve in bolj šapla ča. Tako je do upo ko jit ve leta2006 skrbel za zdrav stve no pre ven-ti vo z vidi ka var stva pri delu. Znatanč nost jo je dose gel mar si kak -šen uspeh na svo jem področ ju, medprvi mi so uved li zdrav stve ne oce nedelov nih mest, vzpo sta vi li dober sis-tem zdrav stve nih pre gle dov. Obdelov nem mes tu je bil seve da člansamo u prav nih orga nov pod jet ja,pred sed nik sin di ka ta, pa dele gat kul-tur ne in zdrav stve ne skup nos ti …
V 45 letih pri gle da li šču je bil igra -lec, reži ser, pa tudi pred sed nik inpro gram ski vod ja. Odigral je oko litri de set vlog, reži ral 10 pred stav,sode lo val na šte vil nih pro sla vah…Vit ri ne mu kra si Lin har to va znač-ka, Kaj uho va nagra da, Napot ni ko -vo pri zna nje. Bili so tre nut ki, ko bivse naj ra je obe sil na klin, pa ni šlo- duh odra ga je ved no pre ma mil.
Mira je šla v pokoj leta 1999,takrat sta zače la hodi ti na izle te poevrop skih pres tol ni cah. Na svet stapri ve ka la vnu ki nja Pia in vnuk Leo.Bilo je lepo, pre le po. Avgus ta preddve ma leto ma, nekaj dni po Kar lo -vi upo ko jit vi, je Mira izve de la zadia gno zo … Hra bro se je bori la večkot leto dni, pa ni uspe la – »sreč nidne vi« so se kon ča li. Karl si je pokojpred stav ljal dru ga če, toda uso da seje kru to poi gra la. Iz svo je aktiv nedobe je obdržal gle da li šče, še ved noigra tenis, tudi pri Klan čni ko vih seše red no dobi va jo. Sino va Mit ja inVas ja sta bli zu, Vas ji nih otrok Piein Lea se dedi ved no zno va raz ve se -li, ti mu daje jo ener gi jo … skrat kasvet se vrti dalje … Kar lu je bila, takokot vsem ob roj stvu, dode lje na edin-stve na vlo ga v naj več jem gle da li ščuna sve tu in zdaj se pač mora potru-di ti, da jo bo kčim bolj pošte no spe -ljal do kon ca.
� Vlado Vrbič
Karl Čret nik
Spomin na prve povojne dirke v ŠoštanjuMoto veterani Šoštanj so s svojo
tradicionalno spominsko vožnjozaznamovali spomin na 1. povojnedirke, ki so potekale na relacijiŠoštenj–Zavodnje–Sleme.
Goste iz ostalih moto klubovSlovenije so popeljali po slikovitempobočju šoštanjskih obronkov injim pokazali, kje so svojo hitrostpreizkušali pred šestdesetimi letipod vodstvom takratnih entuziastovAMD Šoštanj.
Vili Pečovnik, organizatorspominske vožnje in častni predsed-nik moto veteranov Šoštanj, se jezahvalil tudi donatorjem in DarkuMenihu, županu Občine Šoštanj,ki je z veseljem sprejel povabilo inpozdravil vse prisotne. Topel dan,druženje in spomin je bilo vodilovseh prisotnih. � Dana-Tisa Ograjenšek
